Polhograjčani odločno proti zadrževalniku na Božni
Načrtovana gradnja vodnega zadrževalnika na potoku Božni nad Polhovim Gradcem je minuli četrtek (9. marca) doživela pravi polom. Na prvi javni razpravi o tem vprašanju, so se namreč krajani polhograjske doline izrekji odločno proti temu projektu, ker da ne le spravlja v veliko nevarnost vso dolino, ampak tudi grobo posega v tukajšnje okolje, ki velja za del krajinskega parka.
Strokovnjaki, zagovorniki načrta, so pred nabi-to polno šolsko učilnico, kjer ni manjkalo transpa-rentov z napisi »Help!«, »Neokrnjena narava tudi za naše otroke«, »Bomo pili destilirano vodo? Ne, hvala!« in podobnimi, skušali nujnost projekta razložiti predvsem z močjo argumentov. Analiza »dokumentarnega gradiva«, ki so ga imeli na voljo, naj bi nesporno pokazala, da je bila za hudi povodnji leta 1924 in 1926 (na kateri se sklicujejo) kriva prav Gradaščica. Točneje: rečica Božna, ki s svojimi bistrimi pritoki in stranskimi rokavi viju-ga po lepi polhograjski dolini. Tistega strašnega leta 1926 je menda v pičlih 24 urah padlo kar 341 milimetrov padavin (v normalnih okoliščinah pa jih pade okrog 1400 milimetrov v celera letu) in če bi se danes ta ujma ponovila, bi visoke vode poplavile najmanj 1300 hektarov površin. S tem pa bi bil praktično ogrožen ves zahodni del Ljubljane.
Hidrolog Mitja Starc je pojasnil, da ideja za ta zadrževalnik sploh ni nova. Ze leta 1973 je bila izdelana projektna dokumentacija za podobno vodno pregrado pod Žirovnikovim grabnom, a je zavoljo vse številnejših novogradenj propadla. Prav zato se je profil zadrževalnika vztrajno pomi-kal proti Polhovemu Gradcu in končno obtičal ob sotočju Velike in Male Božne.
»Čim bolj gremo proti povirnemu delu potoka, večji del doline lahko obvarujemo proti visokim vodam,« je prepričeval Mitja Starc.
Skoraj 42 metrov visoki vodni zadrževalnik, ki je vključen tako v družbeni plan občine, kakor tudi mesta Ljubljane in Slovenije, naj bi se »akti-viral« šele ob pretoku 45 kubičnih metrov vode na sekundo. To pa je že ob dvo ali triletnih visokih vodah. V 200 metrov široko brano z notranjim tesnilnim jedrom iz gline, bo vtkano nič manj kot 600.000 kubikov materiala, ki naj bi ga črpali sproti ob gradnji ceste prek pobočja Polhograjske gore. Le-to (cesto proti Črnemu vrhu) so namreč dolžni preusmeriti na izvenpoplavno območje. S tem pa naj bi se izognili tudi dragemu prevozu materiala od drugod. Pregrada, katere blagi nagib nameravajo »ozeleniti« na obeh straneh, naj bi bila grajena po višji varnostni stopnji kot drugi objekti, s čimer bi bila »varna« tudi pred največji-mi potresi; 14 metrov široka in 115 metrov dolga pretočna vodna drča pa bi lahko »požrla« tudi še tako izjemno visoke vode. Ob dvajsetletnih po-vodnjih bi sicer suhi jez poplavil okrog 20 hekta-rov površin, ob stoletnih (ki trajajo »največ 65 ur ali slabe tri dni«) pa okrog 30 hektarov. Tedaj bi jez dosegel tudi svojo maksimalno kapaciteto - 5,5 milijona kubičnih metrov vode.
Vendar pa vsi ti argumenti niso raogli prepričati Polhograjčanov. Še manj ekologov, ribičev, lov-cev, novinarjev in učiteljev, ki so se v velikem številu zbrali v polhograjski osnovni šoli. Predlo-ženi načrti so več ali manj tipično kabinetno delo, je izzvenelo v njihovih ugovorih, ki se ne ozira kaj prida na stvarnost. Le kdo na primer lahko jamči, da bo jez držal tudi še čez deset ali več let (če se bo tedaj sploh še kdo brigal zanj), ali pa da nasuta pregrada ne bo na lepem popustila in bo voda zbrisala praktično pol Polhovega Gradca, celo Pristavo in še vrsto vasi proti Dobrovi? Dolomit-ska kamnina, iz katere naj bi bila pretežno zgraje-na pregrada, namreč razpada in že s tem predstav-lja potencialno nevarnost. In čemu sploh pregrada tako visoko na Božni, ko pa preverjeni podatki govorijo, da je bil za stoletno poplavo 1926 leta kriv Mačkov graben, ki pa se izliva v Božno precej nižje od načrtovane pregrade? Z (globokim) mini-ranjem in drugimi posegi v strugo Božne ter pol-hograjsko naravno okolje, bi bili resno ogroženi tudi dragoceni vodni viri, z njimi pa seveda ves ribji zarod, da ne govorimo o uničenju poslednje kolonije gamsov na tem območju in redke cvetlice blagajane.
Tudi preusmeritev cest za krajane ni sprejemlji-va. »Če so že zmožni potegniti cesto prek Polho-grajske gore, potem bi jo lahko tudi prek Briš in Praproč,« je glasno ugovarjal nek krajan. Ta vari-anta bi bila namreč za ljudi na tem območju bolj sprejemljiva.
Ugovori so kar deževali. Laiki in strokovno bolj podkovani, vsi so odločno nasprotovali ponude-nemu projektu, ki je dejansko račun brez krčmar-ja. Zakaj ni prizadetih krajanov polhograjske do-line nihče nič vprašal, preden se je projekt sploh znašel na risalnih deskah? Zakaj tvegana, iz vse prej kot varnega materiala grajena vodna pregra-da komaj 1500 metrov od vasi (Polhovega Grad-ca), ko pa si to niso drznili zgraditi še v nobeni državi? In čemu kar 40 novih milijard (po lansko-letnih kalkulacijah!), ko pa ni denarja niti za najosnovnejšo opremo v naših bolnišnicah? Mar investitor Območna vodna skupnost Ljubljanica-Sava res nima kam z denarjem?
»Pribili so nas ob zid,« je z ostrimi protiargu-menti nastopil dr. Hubert Požarnik. »Postavljeni smo bili enostavno pred alternativo: ali smo za ali proti... Le zakaj ni bilo izdelanih več variant? Zadeva naj se za vsako ceno zadrži, projektant pa" mora izdelati alternativne, boljše rešitve!«
Veliko so govorili tudi o katastrofi na jezu Longarone v Italiji. Zopet nekdo drug pa se je spomnil zadrževalnika na Sotli. Tam je zdaj od tega ostal samo še spomenik, je dejal, kajti zem-ljišče je povsera zamuljeno, travniki, ki so poprej-krasili to prelepo dolino, pa popolnoma uni-čeni...
"     BRANKO VRHOVEC