Artur Sills: 13 Srnrtna past. Amerišiki roman. Priredil Fr. Kolenc. (Dalje.) — In — je nadaljeval Diibell — v Elini mogoče lahko tudi več izvemo. Gregor se je protivil. — Imejte pamet! Šala je lepa in dobra . . . toda jaz ne maram vohuniti za človekom, ki mi je takorekoč prijatelj . . . — Kakor vem — si je prizadeval Dubell, da bi pomiril razgretega prijatelja — si tvoj prednik prilastuje najdeni zaklad in močno se mi dozdeva, da je bil tvoj praded prevaran in umorjen. — Tega ne morem presoditi. Pismo si videl, zato lahko presodiš, ali ima pravico do prisvajanja ali ne, — je menil Gregor. — Iz pisma na vsak način uvidim, da je njegova /ahteva upravičena. In po vsem tem, kar smo doživeli, gem prepričan, da zaklad eksistira. — V tem slučaju — je izjavil Govers — osebno obiščem Raoula in upam, da Rtvar ugodno nrediTa. — Misliš? — se je prezirljivo smejal Dubell. — Včasih te ne morena razumeti. — Povedal sem ti svoje mnenje — se je vedno bolj razburjal Gregor. — Las Casasu popolnoma zaupam! — Gregor! — je stopila Betka pred brata. — Ali veš, odkod imam to? — Pokazala je roko: velik modrordeč sled je bil na njej. Gregor je debelo gledal. — In to? — Odrinila je s čela lase in mu pokazala prasko. — Te sledove so zapuslili prsti tvojega prijateIja Raoula. — Na kratko je povedala, kaj se je zgodilo pri reki. — To seveda predrugači položaj — je škripal Gregor z zobmi. — Še danes zvečer grem v Elino. Načrt je bil kmalu gotov. Ker Betka ni hoteU ostati, sla se morala Gregor in Dubell udati. ' . X. Drago jutro so se podali na pot. Diibell je bil vodnik. Kakih 50 km od Eline so se ustavili v neki ribiški koči. Diibellov načrt je bil, da pusti Betko in Gregorja tukaj in se sam poda v Elino.Na ta način se je hotel prepričati, ali je Casas še tam. Ker je bil obrit, se ni bal, da bi Raoul prepoznal v njem svojega bivšega laiipastirja. Ako pa bi zaglcdal Betko in Gregorja, ki sta se s tem poslovila da gresta v Buenos Aires, bi se muvzbudil sum. — Temu pa — je razlagal Diibell — se moramo na vsak način izogniti. Ker ako začne sumiti, da vohunimo za njim, ne bo miroval, dokler nas ne pošlje na dnigi svet. — Tega bi vendar ne storil! — je dejal preplašeno Gregor. Diibell se je nasmehnil. — Le verjemi, Gregor, da bi ti v prvem trenulku prerezal vrat. Ti ne poznaš tega človeka. Sploh pa je v tej dcželi zelo lahko, iznebiti se kakega nasprotnika. Ako se nas hoče Raoul rešiti, zadostuje, da pove željo dvema ali trem služabnikom in v nekaj dneb nas ni več na svetu. — Dva pa se ga vendar lahko mirno lotiva — je menil Gregor. — Da, v odprtem boju. Toda tu igra zaseda glavno vlogo . . . Toda čas je, da grem. Vidva me počakajta. Kako dolgo ostanem, ne vem . . . mogoče nekaj dni . . . V zadnjem trenutku je potegnil Gregorja na slran: — Ako se čez en teden ne vrnem — je rekel tiho — lahko veš, da me več ne boš videl. V tem slučaju takoj sedi na vlak in odpotuj s sestro. — Niti na misel mi ne pride! Ne bom miroval, dokler ne izsledim, kaj se ti je zgodilo! — Gregor! — mu je močno zrl v oči Diibell. — Prosim te, ne delaj tega! Samo na to glej, da rešiš sestro. Si razumel? Gregor je majal z glavo. — Ne morem odobravati, da se ti sam podajaš y nevarnosti, jaz pa naj prekrižanih rok lenarim. — Mnogo hujše bi bilo, ako bi ti prišel v nesrečo, sestra pa v Raoulovo oblastl — je resno odgovoril Diibell. Ko je videl, da se je dal Gregor pregovoriti, je rekel še: — Nič ne skrbi! Vse bo šlo v redu! Mračilo sl je že, ko je dospel Diibell v Elino. Prcd »Turistovskim hotelom« se je ustavil. Stopil je z mule, jo izročil hlapcu in se podal v sobo. Ker je bil ravno čas večerje, so peljali Diibella enoslavno k skupni niizi, ne da bi kaj vprašali. Goslje so razpravljali o dnevnih dogodkih. Beseda je padla tudi o Gato Oru. Diibell je na vso moč napel ušesa, da bi bolj slišal, kaj so govorili. Po večerji je večina gostov odšla v sosedno kavarno. Pridružil se jim je tudi Diibell. Vsedel se je k dvema trgovcema, ki sta se glasno prepirala o neki kupčiji. Naročil je piva. Krog desete ure se je začela v lopi za kavarno plesna veselica. Ker je godba Diibella vlekla, je izpil pivo in šel. V lopi so plesali ljudje vseh stanov. Henrik je obstal pri vratih in se ozrl po prostoru. Pozornost mu je vzbudil zlasti en par; mož v pastirski obleki je plesal s črnim dekletom. Obraza plesalcu Diibell ni mogel videti, vendar pa se mu je dozdevalo, da Miguela vidi pred seboj. Godba je utihnila in plesalca sta se ravno pred Dubellom ustavila. Henrik je sedaj videl, da je bila njegova domneva pravilna. Dasi se Dubell ni bal, da bi ga Miguel spoznal, je radi večje varnosti vseeno zapustil lopo. Vrnil se je v ka-varno, ker je bil prepričan, da tudi Miguel pride tje pit. Zgodilo se je, kakor je mislil: čez par trcnutkov se je v spremstvu glasne diužbe pojavil v kavarni Miguel. Šel je k točilni mizi, vrgel na njo pest denarja in naročil žganje. Potem se je vrnil k prijateljem. Dubell je opazil, da pri Miguelovi mizi o njem govorijo. Potem je videl, kako je privlekel Miguel na dan velik nož in se je na njega ozrl. Henrik je vedel, kaj pomeni, ako kdo izvleče nož in pogleda na drugega, zato mu je že začelo postajati vroce. Kaj naj stori? Ker je videl, da je Miguel precej pijan, se mu je zdelo najbolje, da ostaiie mireu. Argen- tinec ga je dolgo ogledoval in se mu režal, nazadnje pa se je dvignil in šel proti njemu. Nož mu je nastavil na trebuh. Holandincu so se ježili lasje, vkljub temu pa se ni zganil. Od Miguela ni pričakoval usmiljenja, pač pa je imel zanpanje do njegovih tovarišev. Zdelo se mu je nemogoče, da bi ga ti ne branili, ako se za Miguelovo izzivanje ne zmeni. Zato je storil, kar je bilo v tem slučaju edino pametno: na ves glas se je začel smejati. Njegova navidezna hladnokrvnost je vzbudila v navzočih občudovanje. Miguelovi tovariši so se res zganili. — Pusti ga pri mirul — se je oglasil eden izmed njih. — Ne pozna naših navad. V njegovi domovini se s pestmi borijo. Miguel je jezno odložil nož in se vrnil k svoji inizi. Ko je Henrik videl, da je nevarnost minila, se je podal k Miguelu in tovarišem in jih povabil, da z njim pijejo. Vabilo so vsi sprejeli. Miguel je spremenil načrt. Kakor je prej skušal tujca preplašiti, tako si je sedaj prizadeval, da bi ga pridobil na svojo stran. Ko se je ponudila prilika, je potegnil Evropejca na stran. — Potein bodeva sama pila. Povabim vas na koza- rec izvrstnega vina. Gostilničar je inoj sorodnik in nama rad da na razpolago svojo sobo. Diibell se je skrivaj smejal. Saj je ravno to želel. Poiskala sta gostilničarja. Miguel mu je glasno pripovedoval, da ga je obiskal prijatelj, katerega mora pogostiti, zato mu naj prepusti sobo. Kmalu sta bila v sobi. Pila sta sladkorno žganje. Miguel je bil zelo zgovoren. Naenkrat je privlekel iz žepa škatljo za vžigalice in jo zagnal na niizo. — Gospod, ali veste, kaj je to? Dubell ni odgovoril. Miguel je počasi odprl škatljo in potegnil iz nje človeško uho. Henrik se je stresel. — Včeraj sem ga odrezal zdravniku. Jahal je k nekeinu bolniku. Vedel sem, da bo šel in sem potegnil čez pot žico. Konj se je spotaknil in ga vrgel iz sedla. Predno je mogel vstati — en bodljaj in konec. Potem sem mu pokleknil na prsi, iz rane izvlekel nož in mu odrezal uho. To uho je vredno sto pesov. — In kdo vam izplača nagrado? — Gato Oro! To je navadna plača, ako mu kdo izroči desno uho. Se eno uho moram dobiti. t - Res? r—. Da, gospodl Toda tega ne bom mogel dobiti tako lahko. Falot mi je ušel, daleč pa ni mogel iti, ker nima denarja. Od kraja do kraja grem, dokler ga ne najdem. — Ali je tudi ta Brazilijanec? —Ne, Holandinec, a je že tako dolgo tu, da zna samo španjolsko. Nekaj časa je bil za pastirja v Sv. Martinu. Močen fant je, z dolgo brado. — Ali tudi ta mora umreti po naročilu Gato Ora? — je vprašal Diibell mirno, dasi ga je spreletavala groza, ko je čutil na sebi Miguelov besni pogled. Miguel je odkimal. — Pravite, da je srednje velikosti in ima dolgo brado? — je izpraševal Diibell. — Pred dvema dnevoma sem videl onstran Parane enega Holandinca, morda ravno tistega iščete. Miguel se je takoj streznil. — Onstran Parane? — Ne spominjam se že dobro, kje je bilo — se je delal neumnega Diibel. — Čudno, čudno, da že ne vem, v katero slran je šel. Miguel je divje skočil pokoncu. — Spomnite se. Raoul Las Casas je obljubil lisoč pesov, ako ga najdem. — Česa mi ne poveste!? In kdo je ta Raoul Casas? — Radi njega moram ubiti Holandinca. — Ali je morda razžalil Raoula? Dalje prihodnjit.