Občna volilna pravica in slovensko učiteljstvo. Ker se je pokazalo, da je sedanji parlament nezmožen za delovanje in ker delavstvo vedne odločneje zahteva svojega zastopstva v državni zbornici in v deželnih zborih, se peča vse časopisje s problemom volilne reforme in razpravljajo o tem vprašanju po svoje, navadno tako, kakor to služi dotični stranki, katere glasilo je dotični list. Stojimo na liberalnem, svobodomiselnem stališču. Nihče nam ne more očitati, da smo kdaj krenili s tega pota. Govor našega lista je bil vedno odkritosrčen : naravnost in brez ovinkov smo povedali, kar nam je bilo v mislih. Zatorej ne moremo tudi zdaj drugače, nego da povemo popolnoma odkrito svoje mnenje. Z občega stališča mora vsak priznati, da ni idealnega volilnega prara, ki bi zadovoljilo vse in vsakega, ki bi popolnoma ustrezalo vsem interesom in bi razmerno vsakomur dalo pravice, ki mu gredo po krvnem in denarnem davku, po inteligenci in po drugih okolnostih. Ustvariti tak zakon, tak ideal, je človeškim močem nemogoče. Vendar pa moramo reči, da je občna in enaka volilna pravica še najmanj krivična. To je uvidela tudi avstrijska državna zbornica, ki se je z absolutno večino ftrekla za tako volilno preosnovo. Glasovali so zanjo taki poslanci, ki zastopajo veliko večino volilcev. Poudarjamo, da se ne oziramo pri tch svojih izražanjih samo na razmere, ki vladajo v kaki posamezni kronovini, n. pr. na Kranjskem. Naš list je glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva, zategadelj ne smemo in ne moremo poznati kronovinskih meja. Naš glas je odmev vseh tistih dežela, koder deluje učiteljstvo, ki soglaša z naŠim listom. Znano je, da se je cenzus neprestano nižal, tako da znaša sedaj le 8 kron, kar je minimalno. Pred 10. leti so ustanovili občno kurijo. Zdi se nam torej, da je za tako volilno reformo vse pripravljeno, volilni kataster in uradništvo je vajeno. Tudi voli že sedaj skoro polovica volilcev (n. pr. na Kranjskem 448 odstotkov. Tako je tudi v drugih kurijah. Vzrok temu je mnogo dohodninski davek. Peta kurija nima nikakega pomena, ker so volilni okraji preveliki in ker ima poslanec preraznovrstne volilce. Izid volitve v peti kuriji je izraz volje posameznih stanov, ki postavljajo svoje zvanje v službo politike. Izraz volje volilcev to ni. Kurije so zastarane. Veleposestvo nima — kakor govori sodba današnjega modernega naziranja — nobene pravice, da bi si prisvajalo posebne privilegije pri zakonodajstvu. Veleposestvo je izvečine v rokah plemstva, ki je vkljub vsemu in vsakemu dovolj protežirano, saj se le njemu naklanjajo vsa višja mesta v vojaških in civilnih službah. Tu so izjeme tako redke kakor nikjer drugod. Oglejmo si kmetiško kurijo! Tu se je zadnjih 40 let mnogo izpremenilo. Industrija se je preselila iz mesta na kmete; in tam, kjer so bile same kmetije, so zrasle mnoge tvornice, da je kmetiško prebivalstvo v manjšini proti industrijskemu delavstvu. Vendar nima vse to dclavstvo nikake pravice pri zakonodaji, temveč vso politično moč ima v rokah kopica zadolženih kmetov. Ravno tako je v mestih. To dela demagogijo »malega moža«. Uvedejo naj občno in enako volilno pravico, saj plačujemo vsi krvni davek in vsi indirektni davek. Zakoni so veljavni za vse Ijudi — njih moč je za ubogega trpina dostikrat strožja nego za človeka z imenom in stanom. Nekaterniki so celo sankrosanktni. To je krivica, očividna in kruta. Kako pridejo brezpravni ljudje do tega, da jim kujejo drugi zakone, ki jih morajo izpolnjevati, a pri zakonodaji nimajo besede ? Zastopniki veleposestva in trgovskih zbornic naj pridejo v gosposko zbornico, pariame nt pa bodi last ljudstva ! Inteligenca bi morda poterrT res ne prišla do prave moči. Toda tudi sedaj nima pravega zastopstva, ker jo zaduši »mali mož«. Moč inteligence pa lahko mnogo vpliva na maso. Treba je samo dela. Sam ob sebi se ne vzgaja nihče, ako nima zgleda in izpodbuje in ako ne čuti potrebe. To poslednje dobi, ako se mu vcepi vera v lastno moč in veljavo ter se dvigne v njem dostojanstvo človeka, ki ga izpolnuje v^goja. Zmaga bi se potem nagnila na to ali ono stran. Kjer ni industrije in vpliva naprednih idej, ki izhaja iz pozitivnega dela, tam bi zmagala konservativnost in moč tiste stranke, ki je drugi iztrgala ljudstvo iz rok. Na poraženi strani bi umrla brezdelnost, ojačila bi se naznotraj, iz njenega dela bi izvirala privlačna sila in tako bi ji vstajala bodočnost. In pravico do življenja ima le tisti, ki ima bodočnost. Zgodovina nas pa uči, da je reakcija hipna slabost, ki pride za njo prebujenje in vstajenje. Da pa pride to droje, je treba dela in vztrajnosti. Dokaz so nam Čehi. S slovanskega stališča se moramo tudi ogrevati za občno in enako volilno pravico. Slovani tvorimo večino prebivalstva in bi potem imeli tudi večino poslancev, četudi bi morebiti volilnih okrajev ne odmerili po številu duš, ampak po davčni moči. Sicer bi pa tudi to ne bilo popolnoma pravično, ker ravno nerazvite dežele oddajajo ljudstvo — razvitejšim. In učiteljstvo ? Gotovo je, da bi potem prišli naprednejši možje v državni zbor, ker bi industrijno delavstvo, ki je v večini socijalistično, imelo pri volitvah važno vlogo. Poslanci proletarijata se bodo gotovo zavzemali za proletarca-učitelja, da ne bo stradal. In šole? Siti, mehkužni meščanski sloji je niso dovolj znali braniti pred sovražniki: pridobivali so v nji postojanko za postojanko. Žalosten zgled je odstopivši minister Hartel. O priliki naštejemo še druge. S tako volilno reformo bi šinilo v avstrijske narode novo življenje, kri bi zaplula živejše po naših žilah. Dvignilo bi se tudi od bede in brezpravnosti tlačeno učiteljstvo in bi hitelo v boj za svoj vzor: za svobodno šolo in za svobodo lastnega stanul