(Dalje.)
Glasna pohvala mu doni, ker je tako svetoval, i pri Bogu i mečih mu prisegajo, da pojdejo, kamorkoli jih popelje; bodi k svobodi, bodivsmert: vsakot ga hočejo zvesto spremiti. Ko pade toraj s neba mrak, posedajo k večerji. Zadnja, od dne do dne skopeje merjena hrana se povžije; potem se poljubijo, segaje v dlan tovarš tovaršu; i zvunaj orožja vse pustivši se vzdignejo na poslednji boj. Molče stopajo navdol; glasno bije serce v junaških persih. Vladimir hodi naprej. Al komaj stopijo na raven, zavpije straža; šum orožja od vsili • strani zazvenči. Zakaj Samuil ni spal; timveč po gledusih opaziv nenavadno gibanje na holmu, se pripravi, kamorkoli bi se obernuli, jih z golimi meči sprejeti. Vladimir osupne vper-vo, ko vidi, česar seni-nadjal; al serce kmalo oživi v junaku: „i zdaj velja" zavpivši, ter zvavši velikega Boga na pomoč, se požene med najgoščje sovražnike. Tovarši treščijo za njim. I tedaj, v strašnej morii, izdihne marsikteri verlo dušo Bulgarov iSerbov, i tla se pogernejo s merliči. Dve verste je že Vladimir prebil; al od reda do reda bolj osamljuje; na tretjo versto se zdaj verže. Kodar žvižga njegov meč, padajo glave. Pa tudi tovarši padajo, nadesnej se mu zadnji zgrudi. Tadaj ga ogrenejo Bulgari od spred i zade; trudnej roci se izterga kervavi meč — Vladimir je vjet. Badostni krik zažene srečna truma; od verste do verste se širi veselo vpitje po tihi noči: do neba jek verši. Carski šotor prejme žlahtnega jetnika, dokler ne napoči mlada zarja.
Kose zasvita, i svetlo dneva strašno zgubo noči razodene, hoče Samuil v pervej togoti Vladimira s kopjem prebosti. Koliko vajščakov je ležalo ubitih, kaj težav se je zavolj njega prestalo! Vendar lepota mladenča, slava imena i del, naj bolj pa veliki up, od starca Petri-slava dežele i bogastva za odkup prejete, ukroti carju serdito serce. Ali obsodi ga v globoko ječo, i sam ga prati — tako imenitne rob se mu zdi! — poveljstvo druzemu izročiv, v Ternovo, svoje glavno mesto. Na konja posajen , brez orožja, brez tovarša, ktere je moč z življenjem zapustila, jezdi Vladimir molče na strani Samuila. Gosta četa moli, spred i zade, bojna kopja v zrak. Ivraljiča ne krepi sen, ne je, ne pije; oterpel gleda pred — se. Ko železo mu leži na sercu, i zdi se mu, ko bi svilo vse persi stoterno preprezalo; v glavi se vse pusto meša.
Ali v Ternovu se raznaša glas od dobljene zmage i vjetja Vladimira. Že zdavno se vse čudi neznanej hrabrosti, slavnim delom; i žalost marsikake grenke zgube je mnoga serca posedla. Tim večja radost sedaj vse vname; tim bolj gorijo, i junaka viditi, i zlastnimi
očesi prepričati se resnice, daje dolge zabave konec. Trumama se vsipajo skozi vrata pri-šelcom naproti; mladi i stari hitro iz mesta; ženske pa i hromi napolnijo okna hiš i gradov, kjer je imel car z ujetim priti. Tudi lepa Košara se pripravi gledat, ter željepolna na čardaku carskega grada čaka. Nezmerni hrup oznani prihod. Ljudstvo razgraja, prah se vzdiga — car z Vladimirom prijezdi. Kjer je derhali brez čisla i mere bilo, se počasi pomikajo. Eni se čudijo krasnemu mladenču; drugi ga kolnejo ubijavca svojih: vsi pa občno veselje očitajo. Dojdejo carski grad. Košara, viditi ga, ostermi i v pogled vsa vtopljena stoji, ko podoba, ki jo kipar prislone. Brez volje se vertita glava i oko za njim, i ko je že davno iz poglede bil, je oko še vedno uperto. Komaj, koje hrup vtihnul, se zave, ter počasi um iz dolzega stermenja zbere.
Konec carskega grada je stal visok stolp. Kakor za večnost zidane so kipele černe stene v oblak. Tudi pogledati ga je grozno bilo. Majhna okenca, ali gosto omrežena, so branila blagej luči vhod, i le kradoma je žarek v gnezdo teme proderal, nesrečnikom medlo tolažbo prinesti, ki so v groznih temnicah počase sinerti umirali. Semkaj pripeljejo mladega vjetega Vladimira. Železne vrata čudno zavrazijo, da tudi čuvaje groza preleti. Odpre se temno žrelo. Zaraščen ječar prejme jetnika ter ga vede globoko po ostrih stopnicah v tesno, mračno stanico, i tam zaklenši ga, zopet odide. Težki koraki gredočega se polagam razbobne, i širno rožljaje se zaprejo vrata. Tu še le začne Vladimir svojo strašno osodo premišljevati. Nenavadno, nemo sta-novje ga iz neobčutnosti, iz topega razmiš-Ijenja spet zbudi. Ogleduje. Od zgorej po dolgej, tesnej luknji, se plašno, kakor bi se kraja bal, vriva skopi dan; stene so mahovite i gnjusne, i po mokrih tleh se razgrinja trohla slama. Kraljevič ne ve iz začetka, bi listal, al sedel; trudno telo, kterega pred ni čutil, tirja pokoja; al nesnage se mu studi, i groza ga strese, samo tal se dotaknuti. OPetrislav, dragi oče! o sladki dom. Zdihuje zapored vitih rok. Zdaj stoji; zdaj sem ter tje po ječi stopa; pogleduje zdaj gori, zdaj strani i tla; kakor sokol se verti, kterega tičar na prostej planini v razpete mreže vjame, i ga pervikrat v železen zapor dene, mu sladki dar svobode vzemši. Trikrat srečne imenuje tovarše, ki so se v strašnej noči z življenja tudi terpljenja znebili; i večkrat ga obhaja želja, nebili z glavo ob terdi kamen udaril in za njimi unkraj hitel. Al misel na Boga, ki samomorstvo čerti, ali poterplenje obilno oblagodaruje, i sladke vezi življenja, ki jih narava tako terdno spleta, s kterimi vas bitja šiloma na beli dan priklepa, ubranijo tudi njega smerti. Uda se, kolikor je mogoče v neogibljivo nujo. Počasi mu ugasne svetlo
dneva, i med černe stene leže černeja noč. Dremota mu napade truplo, prestavše toliko strahot i trudov, ki se verh tega ni z jedjo krepilo, neti, kar je enako neuterpljivo, spanja vživalo. Šiloma ga vlečejo na slamo obnemogli udi, oči se stisnejo. Pa tudi spe ni imel miru. Zmedene sanje se mu čudno homatajo po možganih, i zdaj se v boju najde, med sovražnimi meči, i vidi tovarše moriti, i bi rad, al nemore pomagati. Zdaj ga vežejo, i grozi mu nastavljen meč; al se vidi sred divje derhali, človeške podobe, turoroge, zmijoglave, i vidi kije vzdigati, žela švigati, iskre leteti — vse grozno proti sebi. Pa se mu oče Petrislav pokaže, ga milo po imenu kliče, i roke šire, ga objeti; i vidi solze izpod sivih, srebernih obervi kapati — on se oglaša klicanji, razteza roke, leti naproti, ali zbudivši se iz prežive sanje v prosterto naročje, namesto drazega života, prazno temo oklene. Take prikazni ga mučijo, i ne dajo trudnu telesu pokoja.
Ali starec Petrislav zbera med tem novo vojsko, ter se spravlja naboj. Težko je čakal v svojem Belogradu vesti z bojišča. Serce ga nekako boli, nima miru ne po dnevu ne po noči, kakor bi mu nekaj vedno djalo: Boj se za sina! Pamet ga sicer tolaži, da se je mnogogokrat zdrav vernul i slavo dobil; al serce oslane neverno, ter tolažbe neposluša. Kes i skerb se lotista Petrislava , ki naraščata, ko se raznese glas, da seje vojska razdelila. Ko pa nazadnje celo povedo, da je Vladimir obdan; drugi pa raztrešeni, se sfarec ne more več zderžati. Ukaže bobne biti, bandera razvijati, vse ostale junake po slih i listih sozvati. Nevarnost kraljeviča, prejeta nesreča vse omaje. Sivi knezi, stari junaki, i komaj do meča dorastli mladenči vrejo pod zastave. Petrislav se da na konja djati, ter uzame v od-vajeno roko meč, ko mladeneč vnet iskerben, čeravno je kri po ostarelih žilah leno tekla. Ali, ko je za odhod vse spremno bilo, pridirja skokoma žalosten sel, ki oznani, da je pomoč prepozna, da je vojska razbita. Vladimir pa vjet. Strah i tuga preletista verste. Petrislava siabota prime; černo se mu dela pred očmi, lice postane enako lasem, i s konja so ga mogli vzeti. Ali komaj se mu ubegla moč poverne, si terga obleko, ruje lase ter Vladimir! moj sin, Vladimir! v gluho sapo vpije. Ali ko se je bila žalost v tužnih glasovih i potem v toku solz pervo zgubila, tadaj vstane, prostor dobivši, tudi žeja osvete. Vse veli, z orožjem razbiti Vladimirovo temnico, ter v bulgarskej kervi sramotno zgubo utopiti; naj bolj pa priganja starec Petrislav; zakaj dvojno ga je teža nesreče zadela. Vojska se tedaj vzdigne naprej, osvete žareče, kakor oblak, ki blisk i točo nese.
(Dalje sledi.)
Odgovorni vrednik: Dragotin Melcer. — Založnik in tiskar Jožef Blaznih.
Vradni list št. 57.
št. 795». Oznanilo. (155.) c 2
C. k. deželno poglavarstvo meni dervaza kurjavo svojih, potem vradnih stanišč deželne glavne denarnice in dačnega vrada, kterih bo treba za prihodnjo zimo kakih 180 spodnjo-avstrijanskih sežnjev 24 palcev dolgih, iz terdega in 1 seženj mehkega lesa po ponudbeni pogodbi kupiti.
Kdor tedaj misli toliko derv prodati, naj na 15 kr. koliku pisano zapečateno ponudbo do 15. septembra 1851 pri vlag-nem zapisniku deželnega poglavarja vloži z napisom „ponudba derv za c. k. deželno poglavarstvo."
Derva se morajo suhe in vse iz dobrega lesa v hišo deželnih stanov in deloma v prebivališče deželnega poglavarstva pripeljati, na sežnje zložene oddati. Pripeljejo se po potrebi na tirjanje tajništva, in sklep vesolne pogodbe in vlaga vadiuma in kavcije se zamore opustiti, ako je ponudnik voljen, plačo za pervih dvajset sežnjev v zagotovilo, da bo pogodbo deržal kar zadene dobroto in mero iesa, do dobe, ko se bo kuriti nehalo pri deželnem poglavarstvu pustiti, med tem ko se mu bodo pozneje pripeljane derva redoma proti štemplanim pobotnim listu v gotovini plačevale.
Ako bi ponudniki pripravljeni bili tudi drugim vradnijam derva prodajati, se bo to naznanilo zadevajočini vradnijam.
C. k. deželno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851.
st. 2579. Oznanilo. O".)2
Od c. k. deželne višje sodnije za Koroško in Krajnsko se oznani, de se bo tretja redna seja porotne sodnije v okolici Novo-mestne deželne sodnije pondelek, 27. Oktobra 1851 ob devetih zjutraj v Novim-mestu začela, in de je od pristojnika te deželne nad-sodnije za presednika te porotne sodnije gospod pristojnik deželne sodnije Jože žl. Scheu-chenstuel, in za njegoviga namestnika gospod svetovavec dež. sodn. Jože Vesel izvoljen.
V Celovcu 21. Augusta 1851.
št. 8762. Oznanilo dražbe, o^oci
Varazdinsko - križki graničarski polk s tem sploh naznani, da bo po ukazu poveljstva varazdinskega graničarskega polka od 16. t. m. št. 766 — 6. septembra t. 1. ob devetih zjutraj v tukajšuem brigadirskem poslopju javna
dražba za potrebne opravila dimnikarja in konjederca za leti 1852 in 1853.
Kdor za to prosi, ima kavcijo ali v gotovini ali v javnih obligaciah, ki se vendar za več ne prejmejo, kakor poslednji borsni kurz stoji, vložiti, in sicer:
Bimnikar 200 gold.
Druge pogodbe se zamorejo vsak dan v stavbeni pisarnici med vradnimi urami pregledati.
Belovar 25. augusta 1851.
Gjurič s. r. polkovnik.
št. 6605. iVazpis konkurza. o«?-)««'
Ker je stopnja okrajne babice v Besnici v občini Dobrunje c. k. okrajnega poglavarstva v Ljubljani z letno plačo 20 gold. spraznjena , imajo tiste babice, ki menijo za to stopnjo prositi, prošnje z diplomom, kerstnim listom in naravnim spričalom naj dalj do 15. oktobra t. 1. pri tem okrajnem poglavarstvu vložiti.
C. k. okrajno poglavarstvo.
Ljubljana 26. augusta 1851