Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) »Jako rad — zelo rad —!« je odgovoril. »Ampak, velespoštovane dame in velecenjeni gentlemani, — saj razumete, da vam ne morem pokazati kletke same! Da bodete namreč obenem s kletko videli tudi črnega panterja. Panter pa je določen za cirkus in kdor gre v cirkus gledat živali, plača vstopnino. Gotovo torej tudi razumete, da vam ne morem pokazati kletke in tudi ne panterja brez odškodnine.« Vložil je v svoj nagovor kratek, učinkovit molk in dal poslušalcem priliko, da premislijo nujnost njegove logike, pa nadaljeval: »In da bo redki, zanimivi prizor še izrednejši in zanimivejši, bom obenem odredil tudi krmljenje živali. Tri vrste sedežev bomo računali, prvega po dolarju, drugega po pol dolarja, tretjega po četrt dolarja. In ker na krovu pač ni drugih gostov ko same dame in sami gentlemani, sem prepričan, da lahko drugi in tretji sedež izpustimo že kar vnaprej. Ali pa je morebiti kdo med vami, ki bo plačal samo pol ali celo samo četrt dolarja —?« Ozrl se je po družbi. Seveda se nihče ni oglasil. Zadovoljno se je namuznil. »Torej sami prvi sedeži —! Prosim cenjene dame in spoštovane gentlemane, dolar za osebo!« Snel je klobuk in pobral dolarje ter poklical krotilca, da se pripravi za »predstavo«, Tudi potniki so bili po večini sami yankeeji, čisto zadovoljni so bili z nepričakovanim preokretom. Malo prej so bili še vsi ogorčeni, da je kapitan sprejel na krov tako nevarno žival, pa koj so bili potolaženi in pomirjeni, ko se jim je nudila razburljiva zabava in prijetna sprememba. Saj vožnja je bila itak silno dolgočasna in pokrajina enolična. Celo učeni možic z očaii je premagal strah in se z napeto radovednostjo priril v prvo vrsto. Cornel pa se je umaknil k svojim ljudem. »Cujte, fantje,« je pravil, »eno stavo sem dobil, drugo pa izgubil, ker rdeči lopov ni maral piti. Nobeden tofej ne plača nič, Tratja stava pa naj ne velja za drink, ampak za dolar, ki ga morarao plačati. Ste za to?« Vsi so bili za predlog. Vnaprej so bili prepričani, da bodo stavo dobili. Orjaku ni bilo videti, da bi se dal od koga ustrahovati. »Dobro!« je dcjal cornel samozavestno. »Videli bodete, kako hitro bo tisti dolgin vzel kozarec!« Dal si je spet naiiti in se Mižal orjaku. In res pravi orjak je bil. Šc daljši je bil, bolj plečat in krepkejši ko Grosser. Kakih štirideset let je štel, gladko je bil obrit in obraz mu je bil ves zagorel od solnca. Moško lepe poteze so govorile o pogumu ;n o drznosti in pogled njegovih siniemodrih oči je pričal, da živi mož v široki naravi in da je vajen gledati v daljavo. Tak poseben, nepopisen izraz je najti le v očeh mornarjev, prebivalcev puščave in prerijskih lovcev. Izredno snažno in izbrano je bil oblečen, kot da je pravkar prlšel od krojača. Orožia pa ni bilo videti na njem. Poleg njega je stal kapitan, prišel je s poveljniškega mostu, da bi videl panterj? in krmlienje. Košafo se je razkoračil cornel pred svojo tretjo žrtvo ter deial ošabno in izzivalnb: »Sir, nudim vam drink! Upam, da ga ne bodete odkionili in mi povedali, kdo ste! Kajti jaz sem gentleman in pijem le z gentlemani!« Orjak ga je začuden pogledal s svoiimi sinjimi očmi p3 se obrnil v stran ter nadaljeval prekinjeni pogovor. »Pooh —!« je naredil cornel. »Ste gluhi —? Ali pa nočete slišati —? Tcga bi vam ne svctoval, ker ne razumem šale, če mi kdo odkioni drink! Svetujcm vam, zgledujte se na tistemle Indsmanu!« Orjak jc malomarno skomizgnil in vprašal kapitana: »Ste čuli, sir, kaj je rekel take človek?« »Yes — da —, sir! Vsako besedo sem čul!« je pokimal kapitan. »Well —! Za pričo mi bodete, da ga nisem klical!« Cornel je vzrojil. »Kaj —? Odklonili ste drink —? Ali mar želite, da se vam zgodi kakor tistemu Indijancu, ki —.« Več ni utegnil povedati. V hipu mu je zasolil orjak tako mogočno zaušnico, da je padel, se zakotalil po tleh in se celd prekopicnil. Ko otrpel je ležal za trenutek, pa sc pobral, izdrl nož in planil. Orjak je tiščal roke v hlačnc žepe in stal pa gledal tako malomarno, kot da se ni nič zgodilo in kot da mu ne preti prav nobena nevarnost. Niti trenil ni. Cornel pa je tulil: »Pes —! Meni zaušnico —? To stane kri in sicer tvojo!« Kapitan je mislil stopiti vmes, pa orjak mu je odločno odkimal, dvignil desno nogo, ko mu je prišel cornel dovolj blizu, in ga je sprejel s tako krepko brco v trebuh, da je spet padel in se zavalil po tleh. »Dovolj, sicer —I« je zagrozil orjak. Pa cornel se je spet pobral, djal nož za pas, izdrl pištolo in jo nameril. Orjaku pa je menda bilo dovolj njegovih neumnosti. Vzel je roko iz žepa, samokres se je zableščal. »Proč s pištolo—!« je zapovedal. Trije kratki, ostri streli so počili, — cornel je kriknil iz izpustil orožje. »Takole, fante —!« je dejal hladno. »Ne boš kmalu spet delil zaušnic, če bo kdo odklonil tvoj drink in ne bo maral piti iz kozarca, ki si ti prej vanj namakal svoj veliki gobec! In če bi rad zvedel, kdo sem, ti —.« »Proldeto naj bo tvoje ime —!« se je penil cornel. »Ne maram ga slišati! Tebe pa hočem imcti in te moram imeti! Go on, boys — nad njega, fantje —I« In pokazalo se je, da lopovi res držijo vkup ko čreda volkov. Noži so se zabliskali in vsi hkrati so planili nad orjaka. Ta pa se jih ni zbal. Z desno nogo je stopil naprej, dvignil roke in zaklical: »Pa pridite, če bi radi spoznali Old Firehanda!« Ime je učinkovalo kar čudovito. Cornelu je omahnila roka z nožem, prestrašen je vzkliknil: »Kdo bi si bil mislil —! Zakaj pa mi nistc prej povedali svojega imena —?« »Ali mar samo ime varuje gentlemana pred sirovostmi takih pobalinov —? Pobcrite se, sedite v svoj kot in ne pridite mi več pred oči, sicer drugega za drugim upihnem!« Cornel se je potuhnil ko tepen pes in zagodrnjal: »Well —I Pomenili se še bomo!« Obrnfl se je in odšel s svojo krvavečo roko na prednji del krova, njegovi ljudje pa za njim. Sedli so v oddalien kot, šušliali in pogledovali po slavnem prerijskem lovcu. Njihovi pogledi sicer niso bili prijazni, dokazovali pa so, da se ga bojijo. Pa tudi na druge je slavno, znano ime Old Firehand močno učinkovalo. Med potniki pač ni bilo nobenega, ki bi še ne bil čul o pogumnem, drznem lovcu in o njcgovih junaških, nevarnih doživliajih. Ves zapad ga je poznal in govoril o niem. Pa tudi na vzhodu je bilo ime Old Firehand dobro znano. Občudovajfe so ga gledali in si šepetali. Kapitan mu je podal roko in mu rekel ljubeznivo, kolikor pač more yankee biti ljubezniv: »Ampak, sir, povcdati bi mi bili morali, kdo ste —! Lastno kabino bi vam Sii odstopil! Izredna čast je za moi parnik, da je stopil na njegov krov tak slaven lovec! (Dalje sledi.)