457 2015 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 911.53:636.13(497.472)"1580/1640" Prejeto: 1. 10. 2015 Žiga Zwitter dr., asist., Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete UL, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ziga.zwitter@ff.uni-lj.si Izbrani vidiki okoljske zgodovine kobilarne Lipica od ustanovitve do začetka tridesetih let 17. stoletja* IZVLEČEK Ustanovitev deželnoknežje kobilarne je spremenila okoljske in gospodarske razmere obsežnega dela Krasa in oko- lice. Razprava na podlagi rokopisov iz graškega arhiva dvorne komore obravnava sledeča vprašanja: 1. številčnost kobilarniške črede in njene spremembe, 2. pašna območja za kobile in žrebeta, 3. ukrepi varovanja živine na paši, 4. trajanje pašne dobe, ki se je v času spreminjalo zaradi naravnih in družbenih dejavnikov, 5. urejanje, čiščenje in varovanje kalov ter nadaljnje z njimi povezano zgodnjenovoveško ekološko znanje, 6. negovanje travnikov s hrasti ter zgodnjenovoveške navedbe ekološke vloge drevja na kraških travnikih, 7. vpliv spremenljivih okoljskih razmer na oskrbo kobilarne s senom ter podatki o zgodnjenovoveški negi okoliških travnikov, 8. oskrba kobilarne z ovsom. KLJUČNE BESEDE zgodnji novi vek, okoljska zgodovina, kulturna pokrajina, kali, pašniki, travniki, podnebje, konjereja, Kras, Lipica ABSTRACT SELECTED ENVIRONMENTAL HISTORY ASPECTS OF THE LIPICA STUD FARM FROM ITS FOUNDATION TO THE EARLY 1630s Foundation of the princely stud farm altered environmental and economic conditions on extensive parts of Karst and its surroundings. Based on handwritings, preserved in the archives of court's treasury in Graz, the following is- sues are discussed: 1. numbers of livestock belonging to the stud farm and their changes, 2. territorial distribution of pastures for mares and foals, 3. measures to protect grazing livestock, 4. duration of grazing period that was changing due to ecological and societal factors, 5. establishment, cleaning and protection of artificial waterholes as well as further early modern ecological knowledge related to them, 6. management of meadows with oak trees and early modern re- cords on ecological functions of trees in karst meadows, 7. environmental change influence on hay provision and data on early modern meadow management in the surroundings of Lipica, 8. stud farm oats supply. KEY WORDS Early Modern Period, environmental history, cultural landscape, artificial waterholes, pastures, meadows, climate, horse breeding, Karst, Lipica * Dr. Mihu Preinfalku se zahvaljujem za vključitev članka v tematsko številko Kronike o Krasu, gimnazijski sošolki Urši Možina Povšič in Robertu Povšiču pa za prijazno gostoljubje, saj sta mi v času, ko mi sredstva za raziskovalna potovanja niso na voljo, omo- gočila brezplačno bivanje v Gradcu v času arhivskega dela. 458 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 Oris naravnih izzivov in gospodarskih osnov okoliških podložnikov Članek, ki temelji na virih iz arhiva dvorne ko- more v Gradcu, od leta 1625 na gradivu arhiva no- tranjeavstrijske dvorne komore, obravnava zagotav- ljanje potrebnih količin vode za kobilarno na Krasu, omogočanje primerne paše in oskrbovanje kobilarne s krmo. Pri tem ne gre izključno krmo, namenjeno deželnoknežji čredi, ampak v majhni meri tudi za vzdrževanje raznovrstne živine, ki so jo redili upra- vitelji kobilarne. Ker bomo glede na izbrane vsebine v nadaljevanju večkrat naleteli na arhivske podatke o vplivu vremena in podnebja na zgodovino lipiške ko- njereje, bo njihovo razumevanje izboljšal uvodni oris. Temelji na mlajših podatkih, ki glede na spremen- ljivost podnebja nudijo okviren vpogled v razmere v poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju. Navzlic bližini morja je povprečna januarska tem- peratura v okolici Lipice po podatkih iz 20. stoletja komaj nad lediščem, vendar so za obdobje med jese- njo in pomladjo značilna obsežna kratkoročna tem- peraturna nihanja zaradi izmenjavanja burje in širóka (juga). Povprečna julijska temperatura je v prejšnjem stoletju znašala okoli 20 °C.1 Količina padavin je bila v obdobju 1961–1990 kljub bližini Jadrana poleti ne- 1 Gams, Lokev, str. 13; Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 17–18, 111. koliko višja kot pozimi, največ pa jih je padlo jeseni. Najbolj sušna meseca – februar in julij – sta bila v istih treh desetletjih po prejetih padavinah primer- ljiva (okoli 100 milimetrov), kar pa v zgodovini ni stalnica; tako sta denimo v poznem 19. in zgodnjem 20. stoletju januar in februar v povprečju prejela le polovico padavin julija, avgusta ali septembra. Večina poletnega dežja pade med silovitimi nevihtami, ko je površinsko odtekanje hitro.2 Na sušo poleg odte- kanja po površini, predvsem pa izhlapevanja, ki ga je v odprti pokrajini pozimi stopnjeval veter, poleti pa visoke temperature, in porabe vode s strani rastlin, močno vpliva mozaična, torej marsikje plitva prst na prepustni geološki podlagi, saj zadrži le malo vode.3 V nasprotju s pravimi sredozemskimi razmerami je za obravnavano območje značilna zimska prekinitev rastne dobe, poleti pa na rastje vpliva suša, tako da je vegetacija najbolj bujna pozno spomladi.4 Glede na okoljske razmere je razumljivo, da sta bili temeljni gospodarski panogi prebivalcev bližnje- ga dela Krasa v obravnavanem obdobju reja drobnice in tovorništvo kot del legalne in nezakonite trgovi- ne.5 Živinoreja je bila usmerjena v pašno rejo drob- nice, ki je močno prispevala k šibkemu naravnemu 2 Gams, Lokev, str. 13; Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 18, 111; Petrič, Hidrogeološke značilnosti, str. 23–24. 3 Gams, Lokev, str. 13–14; Gams, Kras, str. 226, 230. 4 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 19. 5 Vilfan, Podobe iz nekdanje živinoreje, str. 69, 78–79. Slika 1: Karta v razpravi omenjenih vasi 459 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 obnavljanju gozdov. Drobnica na kraških pašnikih marsikje ni bila prisotna vse leto, saj je bila vključena v selilno pašo.6 Poleti se je pasla na gorskih travni- kih Notranjske, pozimi pa v obalnih predelih, vsaj v Istri.7 Število prebivalstva je po turških vpadih in spopadih z Beneško republiko hitro spet naraslo in hube so se delile.8 Ustanovitev kobilarne in število živali Leta 1580 je nadvojvoda Karel ustanovil dežel- noknežjo kobilarno v Lipici, ki je sprva delovala v 6 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 76–77, 79, 114– 115, 123, 133. 7 Prav tam, str. 123, 133; Vilfan, Podobe iz nekdanje živinoreje, str. 79. 8 Vilfan, Zgodovinske slike, str. 125–126. okviru postojnske kobilarne. Če je Valvasorjeva na- vedba pravilna, je bilo naselje Lipica po podatku iz leta 1559 opuščeno, primarni vir – urbar tržaške škofije iz leta 1574 – pa tu dokumentira tri obdelane hube. Škofija je imela na območju Lipice še domini- kalno zemljo.9 Ob ustanovitvi kobilarne so z name- nom izselitve podložnikov ocenili vrednost njihovih nedavno zgrajenih hiš, suhih zidov, cisterne in prsti na njivah, kar so podložniki s trudom uredili.10 To- ponima »Škilanov dol« in »Škilanov kal« (Slika 2) na posestvu kobilarne še danes najverjetneje spominjata na Škilana, o katerem arhivski vir izpričuje, da je bil 9 Das k. k. Hofgestüt, str. 10–11, 13, 15; Kugler, Das Karster Hofgestüt, str. 58. 10 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1580-VII-60, fol. 22, 28, 31; Das k. k. Hofgestüt, str. 13–14, 16, kjer podatek, da so ocenili zgradbe in zemljišča, ni le sumaren, ampak tudi le delno pra- vilen. Slika 2: »Škilanov dol« in »Škilanov kal« na območju lipiške kobilarne nosita ime podložnika tržaškega škofa pred ustanovitvijo deželnoknežje kobilarne. Osnovnica kvadratov na karti meri 250 metrov, ekvidistanca znaša 5 metrov. Osnovna državna karta: Sežana–32. 460 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 podložnik tržaške škofije v Lipici pred ustanovitvijo kobilarne.11 Avgusta 1609 je upravitelj kobilarne poročal, da je skupno število žrebic in žrebet, ki so se skotili v tistem letu, znašalo okoli 50.12 Boljši je upraviteljev podatek s 5. junija 1616. V tistem letu se je s plemen- skimi žrebci že parilo okoli 63 kobil, le okoli 6 se jih še ni. V Lipici je bilo torej sredi druge habsburško-be- neške vojne, ko spopadi niso segli na samo ozemlje kobilarne, parjenja sposobnih okoli 70 kobil.13 Število plemenskih žrebcev je bilo nizko – leta 1587 so jih gojili 6.14 Upravitelj kobilarne je navedel, da je bilo leta 1619, ko je bilo število živali v Lipici za teda- nje razmere nadpovprečno, tam 27. januarja okoli 60 brejih kobil, žrebeta, 9 starih žrebcev, 12 lepih velikih mladih žrebcev, primernih denimo za nadomestitev starih,15 in verjetno še nekaj starih kobil, 24. junija pa tudi okoli 60 žrebet, ki so se skotila v istem letu.16 Pri izračunu približka skupnega števila živali je potrebno upoštevati dejstvo, da so konje iz Lipice oddajali na dvor, poleg tega so jih prodajali drugim strankam.17 Zelo okvirno torej sklepam, da je bilo skupno števi- lo kobil, žrebet in žrebcev v Lipici v drugi polovici drugega desetletja 17. stoletja okoli 150 do 200. Če je pričevanje iz leta 1633 zanesljivo – obstaja namreč nevarnost, da je zaslišani zaradi časovne oddaljenosti kot število kobil navedel kar število vseh lipiških de- želnoknežjih živali – so v nekaterih letih gojili celo 200 do 250 kobil.18 Število živali se je vsaj začasno zmanjšalo ob reformi kobilarne leta 1625. Marca tega leta so načrtovali, da bodo razmere spremenili v skladu z načrtom izvedenca, ki je predlagal, naj v Lipici značilnosti konj izboljšajo tako, da število kobil zmanjšajo na 40 najlepših in največjih, ki naj jih skrb- no negujejo, število plemenskih žrebcev pa naj zni- žajo na štiri, prav tako lepe in dobre.19 V virih z dne 8. avgusta 1625, ki se nanašata na sredstva za košnjo in spravilo sena, že beremo, da so lipiško kobilarno pred kratkim reformirali, znižali so število plemen- skih žrebcev in žrebet, zato bo potrebna količina sena manjša kot v preteklih letih.20 Podatek iz leta 1632 v 11 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1580-VII-60, fol. 31: »Petter Schkhillän«. 12 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IX-2, fol. 298. 13 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1615-IV-15, fol. 382–383. 14 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1587-XI-6, fol. 106. 15 Med teh 12 niso všteli dveletnih, ki so ostali majhni, čeprav jim ni manjkalo ne paše ne hlevske krme, kar je upravitelj kobilarne povezoval s starostjo očetov. 16 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1619-VII-50, fol. 401–402. 17 O oddaji prim. Das k. k. Hofgestüt, str. 23, 63; Kugler, Das Karster Hofgestüt, str. 57, 60–62, 76–77. 18 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 255, 259. Šte- vilka 200 je bolj merodajna kot 250, ki jo je priči sugeriralo komisarjevo vprašanje – vendar se je v vprašanju nanašala na 250 živali, ki so jedle seno, ne le na število kobil. 19 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1625-III-5, fol. 439, 441. 20 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1625-VIII-2, fol. 447–448, 453. Ne gre za edino reformo kobilarne v obravnavanem času; potrebno jih bo bolje raziskati (prim. StLA, HK Mi- szellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257, 259–261). veliki meri potrjuje zgornji približek, ilustrira pa tudi znatna nihanja v številu živali prek leta. Prvega junija 1632 je čreda lipiške kobilarne štela 134 živali. Pred zimo so nameravali oddati 12 triletnih žrebet ter 6 mladih in sedmo kobilo; slednje so bile primerne za vprego v kočije. Za dve ali tri stare, mršave in izčrpane kobile pa so predvideli, da bodo v prihodnji zimi po- ginile. Skupno število deželnoknežjih živali kobilarne Lipica, ki bodo tam prezimile, so zato ocenili na okoli 100. Do prvega junija 1632, ko se je parjenje bolj ali manj zaključilo,21 se je parilo 24 kobil, pri čemer so pazili, da so se sive kobile parile s sivimi žrebci, rdeč- kasto rjave pa z rdečkasto rjavimi, da bi ohranili barve dlake.22 7. julija 1633 je čreda kobilarne obsegala 69 kobil, 4 plemenske žrebce in 16 žrebet, morda pa v slednjo številko še niso vključena starejša žrebeta.23 Iz poročila tržaškega glavarja Benvenuta Petazzi- ja, ki se je zaradi domnevnih nepravilnosti leta 1631 po naročilu podal v Lipico in poročal o tem, kako izboljšati stanje kobilarne, je očitno, da so pašniki, seno in oves kobilarne v majhni meri služili tudi živi- ni tedanjega in prejšnjih upraviteljev, ki so jo menda občasno vzeli v rejo še od okoličanov. Petazzi je pred- lagal, naj število živali, ki jih redi upravitelj kobilarne, s tedanjih 18 krav, 4 konj ter nenavedenega števi- la telic, telet, prašičev in drobnice ob izdelavi nove instrukcije za upravitelja znižajo na 2 do 3 krave, 2 konja, 2 vola, teleta in telice bi smel skupaj rediti 3, rejo ostale živine bi mu prepovedali.24 Kritičen pre- gled razmer v kobilarni spomladi 1633 je pokazal, da upravitelj vzdržuje 20 glav goveje živine in dodatne 4 vole, 2 konja ter nenavedeno število prašičev, konje jemlje na pašo še od znancev, iz Lipice pa odtujuje manjše količine sena.25 Pašna konjereja: pašna območja, trajanje pašne dobe in varovanje živine na paši Kobile, žrebice in žrebeta so se večino leta pasli. Navedena števila glav črede že sama razkrivajo, da 21 Vir z dne 5. junija 1632 sporoča, da je obdobje parjenja mi- nilo, ni pa podatka, ali se je po prvem juniju zgoraj navedena številka še rahlo povišala; med 24. majem in 1. junijem 1632 se je parila le še ena kobila (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-V-67, fol. 123, 128). 22 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-V-67, fol. 124, 126 – na 126: »quest' anno /…/ sono coperte di stallone 24 cavalle et tutte ben distribuite cio e stallone leardo con cavalle learde, et baio con cavalle baie per conservare la razza d'ogni sorte di mantelli«. 23 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257, 259–261. Medtem ko je ena od prič število žrebet sploh izpustila v svo- ji nejasni navedbi: »69 veldinen, sambt denen vollen darunter, vnd 4 pastuchen. Thuet alles 73 haubt [,]« drugo pričevanje spet nejasno trdi »auser der jungen vollen sein 69 veldinen, 16 jung villel[,]« tretje pa »69 veldinen, vnd 16 vollen[,]« pri čemer se glede na nepopolnost ostalih dveh pričevanj ne moremo pov- sem zanesti, da so navedena vsa – in ne le najmlajša – žrebeta, na kar nakazuje pomanjševalnica pri isti številki v citatu, ki je naveden drugi po vrsti. 24 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631-IX-70, fol. 73, 75. 25 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-V-26, fol. 232–233, 235. 461 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 je ustanovitev deželnoknežje kobilarne spremenila in omejila območja, kjer so imeli pašno pravico okoli- čani. V kontekstu reševanja pašnega spora kobilarne s podložniki iz Bazovice leta 1586 najdemo trditev, da so slednji želeli pasti vse do zidu kobilarne, kar je bilo v skladu z nekdanjimi pravicami, ki so zastara- le.26 Pričevanja iz leta 1639, ki jih bomo spoznali v poglavju o oskrbi črede z vodo, dokazujejo pašo na zunanji strani zunanjega suhega zidu kobilarne, in sicer v njegovi bližini. Kot je zapisala že Jana Ko- zamernik, takšno pašo prikazuje tudi Hamiltonova upodobitev iz leta 1727 (Slika 3).27 Omejitev paše okoličanov pa se očitno ni nanašala le na območje kobilarne z obsežnim obzidjem in nje- gove neposredne bližine. Leta 1589 je namreč nad- vojvoda Karel ukazal razglasiti podložnikom v vaseh Bazovica, Gropada, Trebče, Opčine, Orlek, Sežana in Lokev28 (Slika 1), da ne smejo pasti na tistih zemlji- 26 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1585-III-18, fol. 85. 27 Kozamernik, Kobilarna Lipica, str. 25. Velja poudariti, da je ozemlje, sodeč po izpovedih, ki jim je verodostojnost priznal tudi tržaški glavar, navzlic legi izven suhega zidu kobilarne sodilo k Lipici (gl. vir iz leta 1639 v poglavju te razprave o oskrbi živine z vodo). 28 Krajevna oznaka »zu der Ilbm« (StLA, HK Miszellen, K. 348: 1589-XII-3, fol. 133) se nanaša na Lokev, kar dokazuje primerjava z virom iz leta 1358, ki lokavsko mitnico ozna- čuje »maut ze der Huelben« (Kos, Historična topografija, geslo Lokev). Razen Opčin so vsa ostala krajevna imena izpisa- ščih v okolici Lipice, ki so jih s tem namenom označi- li, saj so pridržana kobilarni.29 Slednja je, denimo, ob koncu oktobra 1606 pasla pri repenskem kalu.30 Po interpretaciji upravitelja se je na ozemlju, kjer je raba naravnih virov pripadala kobilarni, septembra 1585 pasla čreda ovac in koz dveh gospodarjev iz Bazovi- ce; do tovrstnih kršitev je prihajalo tudi leta 1586, ko gradivo kot najhujše kršitelje navaja prebivalce sosed- nje Gropade.31 Pašne prestopke Bazovičanov kratko omenja tudi poročilo upravitelja kobilarne iz leta 1609.32 Ni šlo zgolj za območja golih kraških pašni- kov. Dobrih 100 korakov od zunanjega obzidja kobi- larne in ne daleč od ceste proti Bazovici je ob koncu tridesetih let 17. stoletja ležala nova apnenica, blizu nje pa kal; v bližini te apnenice so tedaj posekali vsaj okoli 40 velikih hrastov, kar je vzelo (del) senco(e?), v kateri so se v bližini kala zadrževale kobile.33 Lipiška kobilarna je najverjetneje pred letom 1602 začela še s pašo na območju Jurišča na Pivškem na jasno; Opčine označuje navedba »Optingna« (StLA, HK Miszellen, K. 348: 1589-XII-3, fol. 133), vendar je lokacija gotova, saj so kraji našteti v geografsko logičnem zaporedju. 29 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1589-XII-3, fol. 133. 30 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-XI-70, fol. 235. 31 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1585-III-18, fol. 74, 80, 83–85. 32 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IX-2, fol. 299. 33 StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 740, 745–748 in viri, navedeni v poglavju o oskrbi z vodo pri obravnavi za- devnega kala. Slika 3: Lipiška čreda na paši. Upodobitev slikarja Johanna Georga de Hamiltona iz leta 1727 (Kozamernik, Kobilarna Lipica, str. 25; original hrani Kunsthistorisches Museum Wien, Gemäldegalerie, GG_391). 462 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 (Slika 1).34 Presojo predloga, da bi žrebeta in žrebice v poletni vročini v prihodnje pasli na primernejšem, bolj senčnem območju pri Jurišču, je nadvojvoda Ferdinand leta 1602 prepustil dvorni komori.35 Dva tedna mlajši ukaz okoliškim gospostvom, da bo po- trebno odpraviti požiganje suhe trave na tamkajšnjih pašnikih, ki ga vršijo njihovi podložniki,36 dokazuje, da so sklenili s tamkajšnjo pašo nadaljevati. Te pašni- ke je kobilarna po vsej verjetnosti jemala v zakup;37 zakupna razmerja na poletnih pašnikih so bila zna- čilna tudi za bližnja območja, kjer se je poleti pasla drobnica, s katero so se pastirji v okviru transhuman- tne paše selili na obsežne razdalje.38 Pogajanja, da bi kobilarna Lipica okoli leta 1627 pašnike pri Jurišču kupila, niso bila uspešna.39 Glede na veliko vlogo pašne reje je za kobilarno posebno težavo predstavljala mrzla zima na začetku leta 1608. Ljubljanski škof Tomaž Hren je doku- mentiral, da je januarja 1608 pogosto in močno sne- žilo, debelina snežne odeje je presegla višino človeka, sneg je obležal do februarja. Navedba se morda nana- ša na Gornjegrajsko, vendar je bil januar brez odjug v tem letu splošen srednjeevropski pojav. Marsikje je bila zima tudi vlažna, marca 1608 pa so po Donavi pri Klosterneuburgu plavale ledene plošče, saj se je led talil.40 Viri, nastali zaradi Lipice, dokazujejo, da je ostra zima zajela tudi submediteranske dele slo- venskega ozemlja. Upravitelj kobilarne je 20. januarja 1608 poročal v Gradec, da je na Krasu, kjer je kobi- larna, veliko dni pred tem snežilo; resničnosti potrju- je vir z 2. januarja istega leta, ki že navaja, da izredno vreme z ledenim vetrom in snegom ovira promet ter povzroča težave kobilarni in okolici. V omenjenem viru, ki je nastal 20. januarja, beremo, da je vso po- krajino prekrila snežna odeja, ki je bila tako debela in spodaj zamrznjena, da je bilo verjetno, da bo pretekel znaten čas, preden se bo stalila. Že od začetka sneže- nja kobil niso mogli nikoli gnati na pašo, kar bi bilo običajno. Edina možnost je bila hlevska reja. Čeprav so leta 1607 pripravili z vidika običajnih razmer ob- sežno zalogo sena, je upravitelj trdil, da ga bo zaradi nenavadno dolge hlevske reje zmanjkalo. Tudi kmetje na Krasu so se bali, kako bodo prekrmili svojo živino. Dvorna komora v Gradcu se je marca 1608 strinjala 34 Das k. k. Hofgestüt, str. 19–20. 35 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1602-VII-1, fol. 164; gre za »perg Jurischiz an der Peugkh«. 36 Das k. k. Hofgestüt, str. 19–20; StLA, HK Miszellen, K. 348: 1602-VII-1, fol. 164. 37 Ko je lipiška kobilarna leta 1711 začasno vzela v zastavo bliž- nje postojnsko gospostvo, vir sporoča, da so se na planinskih pašnikih, sodečih k temu gospostvu, ki nudijo posebej kako- vostno, aromatično pašo, že prej pasle živali iz Lipice (Das k. k. Hofgestüt, str. 26–27; dodatno potrditev, da gre res za postojnsko gospostvo, nudi primerjava tamkajšnjega besedila s Smole, Graščine, str. 379). 38 Vilfan, Podobe iz nekdanje živinoreje, str. 70. 39 Das k. k. Hofgestüt, str. 21. 40 Zwitter, Vremenska in klimatska zgodovina, str. 328, 341, 343, 362, 369. s predlogom, naj zakupnik tržaškega prejemniškega urada upravitelju kobilarne izroči 200 gld. za nakup dodatnega sena in slame, potrebnih za hlevsko rejo kobil v obdobju, ko paša ni mogoča.41 Zataknilo pa se je v Trstu, saj tamkajšnji zakupnik prejemniškega urada ukaza ni upošteval, zato je nadvojvoda Maksi- milijan 16. aprila 1608 tržaškemu prejemniku ukazal, naj to denarno podporo upravitelju kobilarne nemu- doma izroči, če se hoče izogniti kazni; o tem ukrepu je obvestil tudi lipiškega upravitelja.42 Izredne zimske razmere je ublažilo dejstvo, da so tedaj v kobilarni poleg sena, nakošenega leta 1607, hranili še nekaj starejšega. Julija 1608 je upravitelj kobilarne pouda- ril, da morajo nakositi obsežne količine sena, saj so v minuli ostri zimi pokrmili vse stare senene zaloge, ki jih morajo nadomestiti.43 Podoben argument najde- mo leta 1618: zaradi minule ostre zime v Lipici niso ohranili dela starega sena, ampak so vsega porabili, zato je morala biti košnja leta 1618 obsežnejša, trava pa je bila na začetku junija zaradi suše majhna.44 V zgodnjem času obstoja kobilarne so torej za primer ostre in dolge zime nakosili več sena, kot je bilo obi- čajno potrebno. Tako jim je v času velikih čred, ki so menda štele po 200 in več kobil, v času košnje v nekaterih letih ostalo do 9 ali 10 kopic starega sena.45 Podatek iz leta 1633 razkriva, da je šlo za obsežno zalogo. V tem letu, ko na podlagi že predstavljenih podatkov o številu konj in o številu živine, ki jo je re- dil upravitelj kobilarne, velikost črede, ki je prezimila v Lipici in jedla deželnoknežje seno, lahko ocenimo na 100 do 150 glav, je živina v vsej zimi pojedla 24 kopic sena.46 V tistih letih, ko zaloga sena ni zadošča- la, ga je upravitelj oskrbel od drugod, kot so pričale osebe, zaslišane med preiskavo v Lipici julija 1633. Po izpovedi ene od prič naj bi bile, ko je bila čreda še velika, zaloge sena dovoljšne; občasno naknadno dokupovanje sena naj bi bilo povezano s poznejšim gospodarjenjem.47 Avgusta 1609 je upravitelj lipiške kobilarne po- ročal, da je višji konjušnik ukazal hlevsko rejo žre- bet in žrebic prek vse zime. V hlevu je bilo potrebno rediti tudi štiri kobile, ki so v Lipico prispele nekaj prej in niso bile sposobne tamkajšnje varne paše; ena med njimi je bila frizijka. Ostale kobile so načrto- vali zapreti ob zaostrenih zimskih razmerah.48 Opis 41 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-III-62, fol. 249–250, 253–254. 42 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-IV-45, fol. 267–268 43 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-VIII-78, fol. 279. 44 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 390. 45 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 259. 46 Prav tam, fol. 257, 259. Glede na to, da sta oba podatka poda- na v isti merski enoti, sta primerljiva. Navedene kopice so bile očitno zelo velike, saj vir iz poznih 30. let 17. stoletja navaja, da letno porabijo nekaj sto vozov sena (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1638-VII-75, fol. 636, 641). 47 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257–260. 48 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IX-2, fol. 298–299. Pri- sotnost frizijske pasme je v Lipici dokumentirana tudi leta 1618 (StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 390). 463 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 običajnih razmer iz leta 1632 trdi, da so se kobile in žrebeta pasli še ves december, pašna sezona pa se je vnovič začela marca. Vir poudarja, da sneg nava- dno ne obleži niti dva do tri dni. Kot pomembne dejavnike, ki omogočajo kratko obdobje hlevske reje, je pisec prepoznal tedanjo golost Krasa (drevje je redkokje metalo senco), bližino morja in obdobja širóka – vetra južnih smeri.49 Z navedenimi podneb- nimi omejitvami pašne dobe v veliki meri sovpada podatek iz sredine 20. stoletja, da ob burji v okolici Tomaja prihaja do zmrzali med koncem novembra in sredino marca ter da sneg redko obleži več dni.50 V nekaterih letih se je močno ohladilo še pozneje – 24. aprila 1632 je pihala močna burja in snežilo je.51 Po podatku iz leta 1633 so kobile običajno pasli do božičnih praznikov, iz hlevov pa so jih, vsaj ob lepem vremenu, pognali vsak dan;52 pomemben razlog za to je bilo napajanje v kalih v vseh letnih časih.53 Ka- dar na Krasu vso zimo ni bilo snežne odeje, so kobi- le pasli vse leto.54 Današnja praksa reje lipicancev je drugačna, pašna sezona je krajša, saj traja le od aprila do oktobra.55 V času zimske prekinitve pašne dobe so se živali na kopnih pašnikih pasle na suhem rastju. Ferdinan- dov patent iz leta 1606 je v skladu s poročilom upra- vitelja kobilarne prepovedal požiganje suhe »trave«,56 ki je prek zime ostala na pašnikih v okolici Lipice, kjer je pasla kobilarna. Podložniki so jo požigali, da bi na pogoriščih prej zrasla nova »trava« za njiho- vo drobnico, kobilarna pa je na suhih rastlinah pasla svojo čredo. Patent je predpisal kazen 10 renskih gld., ki bi pripadli prijavitelju kršitelja. Da bi prepoved dosegla čim širši krog ljudi in da bi bila učinkovitej- ša, je nadvojvoda Ferdinand o tej zadevi hkrati pisal tudi tržaškemu škofu. Prosil ga je, naj župnikom v okoliških farah ukaže, da vsebino tega odloka ozna- nijo s prižnic.57 Iz poročila višjega konjušnika, ki je v Gradec prispelo februarja 1606, sklicuje pa se na tedanje novice upravitelja kobilarne, izvemo, da so podložniki požigali ponoči v toplem vetrovnem vre- 49 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-V-67, fol. 126: »campagne rase e venti scirocchi, et la vicinanza della marina«. 50 Prim. Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 72. 51 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-V-67, fol. 130. 52 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257–260. 53 Kadar so kali zamrznili, so v led vklesali luknje, da so konji lahko pili (Das k. k. Hofgestüt, str. 71, 87). 54 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 259. 55 Prim. Kozamernik, Kobilarna Lipica, str. 78. 56 Izraz se v ljudski govorici ne nanaša le na trave, ampak na raz- lične vrste zeli – tako enokaličnic kot dvokaličnic (prim. upo- rabo izraza »trava«, ki v dokumentarnem filmskem posnetku demonstracije ročne žetve v Šmartnem na Pohorju označuje plevele na njivi ekstenzivno pridelane rži (ARS, AS 1086, 10973). Zahvaljujem se Heleni Zemljak in sorodnikom, ki so organizirali in izvedli demonstracijo žetve, Ivu Javerniku pa posebej zato, ker je film posnel. 57 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-II-106, fol. 205–207, 211. V lipiški okolici tedaj ni bilo nobene fare, ki ne bi sodila v tržaško škofijo (prim. Dolinar, Cerkvenoupravna ureditev, str. 116). menu, ko je z vidika temperaturnih razmer na Krasu zima prehajala v pomlad.58 Čredo na paši so varovali pastirji in psi.59 Slednje so kupili na začetku delovanja kobilarne, zagotovo do leta 1585.60 Poleg tega so lovili volkove. V ukazu nadvojvode Karla iz leta 1588 beremo, naj za večjo varnost kobilarniške črede organizirajo lov na volko- ve, kot so to storili že v predhodnih letih.61 Volkovi so se lipiškim hlevom menda močno približali de- nimo v ostrem zimskem vremenu leta 1589.62 Tedaj so v Bazovici, Gropadi, na Opčinah, v Sežani in na Pivki razglasili, da bo podložnik, ki bo ubil odraslega volka, prejel nagrado v višini 2 renskih gld., kdor bo izsledil volčji brlog in prinesel ubite mlade volkove, pa za vsakega po 1 renski gld. Nagradi za ulov izven najbolj zaželenih območij sta znašali polovico nave- denih vrednosti.63 Vsaj višina nagrad na prioritetnih območjih je veljala do zgodnjega 17. stoletja,64 ohra- njenih je več virov, ki dokazujejo, da so jih dejansko izplačevali.65 Ukrep v tedanji Evropi ni bil posebnost; v Valaisu, denimo, so od leta 1501 nagrajevali uni- čevanje plenilcev.66 Kraševce je motiviral k volčjemu lovu. Številni med njimi so menda po nekaj dni na leto v skalovitih gozdovih iskali volčje brloge. Na območju kobilarne volkovi tedaj niso predstavljali znatne nevarnosti. Okoli leta 1604 je novi zastavni imetnik tržaškega prejemniškega urada višino nagrad več kot prepolovil. Vir navaja primer skupine zara- di skromne nagrade razočaranih podložnikov, ki so sredi prvega desetletja 17. stoletja v dobrem tednu ujeli 6 mladih volkov. Interes Kraševcev za volčji lov je upadel, zato je upravitelja kobilarne leta 1606 skr- belo za varnost živali.67 Leta 1631 je notranjeavstrij- ska dvorna komora tržaškemu glavarju naročila, naj v tržaški orožarni naroči primerno puško za Lipico, kjer jo bodo uporabljali za obrambo pred škodljivimi živalmi, posebej pred volkovi; če pa v navedeni oro- žarni ni primerne puške, naj kupi novo.68 Aprila 1632 je omenjen obstoj zapisa o kobilarniških živalih, ki so jih ubili in vsaj delno požrli volkovi, s čimer je smiselno povezati omembo škode na mladih žrebe- tih v viru iz maja istega leta;69 volkovi so torej tedaj napadli le zelo mlade živali. 58 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-II-106, fol. 207. 59 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-IV-45, fol. 269; o pastir- jih npr. StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-XI-70, fol. 235. Podatek iz leta 1658 gl. v Das k. k. Hofgestüt, str. 118, in Bihl, Die Anfänge, str. 173. 60 Das k. k. Hofgestüt, str. 16. 61 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1588-XII-6, fol. 125. 62 Das k. k. Hofgestüt, str. 17. 63 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-VIII-20, fol. 230; Das k. k. Hofgestüt, str. 17. 64 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-VIII-20, fol. 230. 65 Das k. k. Hofgestüt, str. 17. 66 Scheurer, Craintes, fantasmes et croyances, str. 74. 67 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-VIII-20, fol. 230. 68 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631-IX-74, fol. 79. 69 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-V-67, fol. 121, 130. 464 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 Varovanje črede na paši je bilo mdr. namenjeno tudi nadzoru nad pasmami. Leta 1618 je upravitelj kobilarne poročal v Gradec, da so štiri mlade pohot- ne kobile pobegnile h kmečkim konjem; zelo se je bal, da so breje.72 Povsem drugače so vzdrževali plemenske žrebce. Po podatku iz leta 1633 so jih vodili iz hleva na spre- hod izredno redko, saj ni bilo na voljo potrebnih uzd in sedel. Eden od hlevskih hlapcev je trdil, da je prišlo do spremembe; nekdaj so jih sprehajali precej pogo- sto, menda vsak teden. Drug hlapec je opazil, da žreb- cem dejstvo, da jih v času tedanjega upravitelja Lipice skoraj nikoli ne peljejo na sprehod, močno škodi.73 Voda za oskrbo živine Vodo za potrebe živine in ljudi je bilo na obmo- čju kobilarne mogoče le zbirati v antropogeno pre- 70 Barbari Sosič, vodji Dokumentacije Slovenskega etnograf- skega muzeja, se zahvaljujem za hitro posredovanje repro- dukcije slike v visoki resoluciji. 71 O Tomaju Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 83. 72 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 390. 73 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257–258, 261: na podatek, da se je to nekdaj godilo ravno enkrat na teden, je morda vplivalo vprašanje, saj je izpraševalec vprašal: »Se li po- veri stalloni si menano fuora a spasso ogni settimana /…/« (prav tam, fol. 255). oblikovanih kraških kotanjah in v vodnjakih.74 Že omenjena cisterna, ki je bila dokumentirano prisotna na eni od kmetij tržaškega škofa pred ustanovitvijo kobilarne, je bila sicer slaba,75 a je zanimivo odkritje, saj je veljalo, da so prvi dokazi o kmečkih vodnih ci- sternah na Krasu skoraj tri stoletja mlajši – s sredine 19. stoletja.76 Gre za kmečko cisterno, kmalu nato pa je vodo v cisternah hranila deželnoknežja kobilarna.77 Napajanju živine na Krasu so v obravnavanem času služili skoraj izključno kali (Slika 4). Z njiho- vo vzpostavitvijo je človek na Krasu ustvaril mrežo ekosistemov, v katerih so se naselile številne vodne in močvirske rastlinske in živalske vrste, ki brez kalov v kraškem okolju ne bi živele.78 Arheološke raziskave dokazujejo, da so na bližnjem osrednjem Notranj- skem živino napajali v kalih od srednje bronaste dobe 74 Das k. k. Hofgestüt, str. 83. 75 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1580-VII-60, fol. 31. 76 Na Krasu »v sredino 19. st. /…/ segajo prvi pisani viri o gradnji cistern« (Horvat et al., Poselitev in raba, str. 171); v bližnji Lokvi »[p]o pisanih virih /…/ do srede preteklega [tj. 19.; op. Ž. Z.] stoletja še niso zajemali padavinske vode s streh v ‘cisterne’« (Gams, Lokev, str. 17); po drugi strani so arheologi dokazali obstoj vsaj enega vodnega zbiralnika v poznoantičnem Tonovcovem gradu nad Kobaridom, sre- diščnem naselju širšega območja, kjer je tedaj stalo okoli 20 stanovanjskih stavb in cerkveni kompleks (Horvat et al., Po- selitev in raba, str. 170). 77 O cisterni kobilarne Das k. k. Hofgestüt, str. 16–17. 78 Čelik et al., Inventarizacija kalov, str. 73–74. Slika 4: Kal s hrastovim pašnikom pri Repnu leta 1968 (dokumentacija SEM, F0000024/286).71 Obsežna pokritost z grmovjem je posledica sukcesije zaradi opuščanja paše. Po podatkih o bližnjem Tomaju so pašo na vaških pašnikih v času nastanka te fotografije že povsem opustili.72 465 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 dalje.79 Nadvojvoda Karel je že leta 1581 na podla- gi podatka, da v Lipici primanjkuje vode, ukazal, naj dajo po lokalnem zgledu narediti nov kal.80 Ker pa je, kot smo spoznali, paša segla tudi na bolj oddaljena območja, je nadvojvoda Ferdinand dvorni komori leta 1602 ukazal, naj da na travniku pri Repnu (Slika 1) s tlako podložnikov izkopati obsežno kotanjo za kal, ki bo služil napajanju lipiških konj, in dovodne jarke.81 Ena od možnosti, kako narediti kal, je bila od- stranitev zgornjega, bolje prepustnega sloja prsti z dna ene od vrtač z dovolj položnim obrobjem, da bo dostop do napajališča za živino enostaven. Na dnu vrtač na Krasu namreč kar polovico do tri četrtine sledečega horizonta prsti, v katerem so nakopičene snovi, izprane iz više ležeče zemlje, sestavlja glina. Gre torej za naravno prisotno gradivo, ki predstavlja dobro osnovo za doseganje vododržnosti. Slednjo so izboljšali tako, da so po bodočem kalu gnali živino, da je podlago dodatno zatesnila s teptanjem. Ko je kal v nadaljevanju služil napajanju, je živina teptanje opravila spontano, saj je bredla po vodi.82 Pomembno vlogo so pri tem opravljali tudi lipicanski konji, saj so v kal običajno zabredli, nato pa pili vodo, ki so jo pred tem s hojo skalili.83 Kotanje nekaterih kalov so umetno povečali, po podatku iz 19. stoletja je bilo prisotno tudi zatesnjevanje dán kalov s kamnitimi ploščami in cementom.84 Živina je na ekosistem kala vplivala mdr. z vnosom dušikovih spojin in s tepta- njem; medtem ko so prve koristile denimo združbi grbaste vodne leče, je teptanje koristilo npr. združbi s travo plazečo šopuljo.85 V 17. stoletju je dokumenti- ran pojav rdečega cvetenja kalov na Krasu.86 Tako zaradi pomanjkanja kot zaradi slabe kako- vosti vode v kalih, zaradi katere je živina obolevala,87 so kale na Krasu stražili. Zastraženost kraških kalov v času suše je v 17. stoletju dokumentiral Valvasor,88 viri lipiške kobilarne pa jo dokazujejo v 16. stoletju, in sicer ne le v obdobju suše. 26. maja 1639 so se za- radi spora med kobilarno in Trstom glede apnenice, ki so jo za potrebe Lipice naredili izven suhega zidu kobilarne, v Lipici zbrali predstavniki Trsta (mdr. glavar) in kobilarne (upravitelj) ter številni bližnji kmetje, tako tržaški podložniki (npr. iz Bazovice) kot 79 Horvat et al., Poselitev in raba, str. 170. 80 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1580-VII-60, fol. 26–27. 81 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1602-VII-1, fol. 163–164. Iz- kopan naj bo »ein grosser graben vnd grueben, zu aufffachung des regenwassers zur trenkh« (fol. 163); da so stekanje vode v kalih pospeševali jarki, je znano tudi iz mlajše dobe (Das k. k. Hofgestüt, str. 87). 82 Čelik et al., Inventarizacija kalov, str. 73–74; v zgornji zapis je vključena razlaga B horizonta po Vovk-Korže, Lovrenčak, Priročnik, str. 20. 83 Prim. Das k. k. Hofgestüt, str. 71; gl. sliko v Kozamernik, Kobi- larna Lipica, str. 39. 84 Das k. k. Hofgestüt, str. 87. 85 Babij et al., Flora in vegetacija kalov, str. 90, 92, 96. 86 Zwitter, Okolje na Kranjskem, str. 649. 87 Novak, Živinoreja, str. 372. 88 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 77, 131. podložniki gospostva Švarcenek. Zbrana pričevanja okoličanov iz Bazovice, Sežane, Lokve in Divače, ki jih je kot verodostojna priznal tudi tržaški glavar, razkrivajo nadaljnje podrobnosti oskrbe z vodo kma- lu po ustanovitvi kobilarne. Ujemajo se v dejstvu, da sta bili paša in sečnja na ozemlju med suhim zidom kobilarne Lipica, kalom in cesto proti Bazovici89 v izključni pristojnosti kobilarne. Razdaljo od suhega zidu do nove apnenice so izmerili, znašala je 108 ko- rakov, navedeni kal pa je bil od apnenice oddaljen še 33 korakov. Med osmimi pričevanji jih pet posega v starejšo zgodovino tega kala. Ujemajo se v dejstvu, da je bil ta nekdaj ograjen, vrata pa zaklenjena, ključe so imeli pastirji kobilarne. Dve pričevanji vsebuje- ta podatek o zgodovini tega kala pred ustanovitvijo kobilarne – podložnika tržaškega škofa, ki sta živela v Lipici, sta že tedaj branila to vodo zase. Ena od prič je navedla, da je dal ta kal ograditi Franko Jurko, upravitelj kobilarne, v obzidju okoli kala je bilo dvoje zaklenjenih vrat. Ker je obzidje oviralo napajanje ko- bil, so ga podrli, vendar je napajanje živine v tem kalu ostalo izključna pravica kobilarne, o čemer soglaša- jo vsa tedaj zbrana pričevanja.90 Resničnost potrjuje novica o obzidanju vode med ustanovitvijo kobilarne in letom 158591 ter vest iz leta 1586, da je neznani okoličan novembra tega leta razbil vrata suhega zidu, ki je obdajal kal za namakanje kobilarniške črede, ter ukradel železni zapah.92 Dejstvo, da so za bližnjo apnenico leta 1639 navedli, da leži na lokaciji, ime- novani »Pri lipiškem kalu«,93 nakazuje, da je šlo za najpomembnejše napajališče na območju lipiškega rejskega kompleksa. Tržaški glavar je tedaj sklepal, da ta kal zelo verjetno zato leži izven suhega zidu kobi- larne, ker so tedaj znotraj ograde ležali travniki, kjer so kosili. Obstoj kala za napajanje znotraj obzidja bi zato povzročil škodo, saj bi kobile pomendrale travo na obsežnem delu travnikov.94 Glede na smer ceste iz Bazovice je jasno, da je obravnavani kal ležal južneje od obzidja kobilarne. Na prehodu iz leta 1604 v 1605 so v Lipici in na okoliškem Krasu občutili hudo pomanjkanje vode. 6. januarja 1605 je lipiški upravitelj poročal, da zaradi 89 Identifikacijo ceste omogoča sledeče poročilo tržaškega gla- varja, datirano s 3. junijem 1639: »la strada carrizata, qual da Basouiza /…/ va nel boscho fa il termine tra Lipiza, et i sudditi« (StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 740, 745). 90 StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 731, 736, 740–745, 756. 91 Das k. k. Hofgestüt, str. 16. 92 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1585-III-18, fol. 85. 93 »[I]n d[ict]o loco nuncupato prope lacum Lipizae« (StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 746); izraz »lacus« bi sicer lahko označeval tudi apnenico (Wiesthaler, Latinsko- -slovenski slovar, L–Perf, str. 33–34). Nova apnenica je bila tedaj narejena v bližini kala, ob ustanovitvi kobilarne pa so apnenico naredili nedaleč od tiste iz leta 1639. Nestalnost apnenice in stalnost kala nakazuje, da »lacus« tu označuje kal, poleg tega vir za apnenico uporablja izraza »calcaria« in »for- nax calicis« (StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 744, 746). 94 StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 745. 466 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 suše ni bilo mogoče napajanje črede pri Repnu, saj je v tamkajšnjem kalu povsem zmanjkalo vode. Morali so jo voditi napajat proti Tomaju. Tam so se soočali z odporom lokalnega prebivalstva, ki je vodo želelo ohraniti zase in za svojo živino;95 tudi na ozemlju poz- nejše franciscejske katastrske občine Tomaj in v njeni bližini namreč že brez suše ni nobenega površinskega vodotoka, prav tako ni bilo možnosti uporabe talne vode.96 V kobilarni so za lastne potrebe s kurjenjem talili led. V zgodnji fazi delovanja obravnavane usta- nove so sicer hodili po vodo tudi k oddaljenim vo- dnim virom Gročane (Slika 1), s katerimi pa si, kot je zatrdil upravitelj kobilarne, ni bilo mogoče pomagati, saj so ob običajnem mrazu zamrznili;97 v isti ali bli- žnji izvir Vroček pod flišnim vrhom Veliko Gradišče vzhodno od Gročane so po podatku, zbranem v 20. stoletju z metodo ustne zgodovine, ob sušah hodili po vodo tudi Lokavci.98 Vodooskrbi kobilarne je bila v splošnem namenjena še cisterna, v katero je tekla kapnica iz lesenih žlebov pod kapmi; žlebovi so bili po podatku vira z začetka leta 1606 gnili, tako da jih je bilo potrebno zamenjati.99 Poročilo starca, zapisano leta 1605, je o repenskem kalu trdilo, da je vanj skozi luknjo v dnu nekdaj prite- kalo obilo vode, da je kal torej imel podzemno kraško vodno zvezo. Ker pa se je zaradi vode tam zbirala ži- vina številnih vasi, ki ni le pila, ampak je povzročala obsežno škodo tudi na pašnikih, je lokalno prebival- stvo odprtino, po kateri je v kal dotekala voda, zaprlo z velikim kosom lesa. Starec je zato menil, da bi bilo s posegom v kal tu mogoče vnovič zagotoviti velike količine vode, kar bi močno koristilo kobilarni. Že omenjena suša v tej zimi je bila ugodna za pridobitev delovne sile, saj zaradi nje Kraševci niso mogli obde- lovati polj in vinogradov.100 Tradicionalno ekološko znanje, ki temelji na obsežnem opazovanju okolja,101 je zelo pogosto pravilno,102 v nekaterih primerih pa napačno.103 Vest o podzemni vodni zvezi repenskega kala je kabinetno težko oceniti; zahtevala bo interdi- sciplinarno presojo. Morda utegne biti resnična ob izredni namočenosti. Po eni strani podzemna voda v Krasu »tudi ob visokem vodostaju ostaja globoko pod površjem«,104 v breznu Labodnica med Lipico in Rep- nom je njena gladina npr. na 13 metrih nadmorske vi- šine, a niha za 108 metrov;105 okolica Repna leži okoli 300 metrov nad morjem.106 Po drugi strani je znano 95 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1605-I-79, fol. 188, 190. 96 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 71. 97 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1605-I-79, fol. 188, 190. 98 Gams, Lokev, str. 17. 99 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-II-21, fol. 202. 100 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1605-I-79, fol. 191. 101 Berkes et at., Rediscovery, str. 1252. 102 Hernández-Morcillo et al., Traditional Ecological Know- ledge, str. 9. 103 Berkes et at., Rediscovery, str. 1252. 104 Petrič, Hidrogeološke značilnosti, str. 25. 105 Gams, Kras, str. 286. 106 Atlas Slovenije, karta 173. poročilo iz tridesetih let 20. stoletja o vrtači ob cesti iz Repna proti Trsu, ki jo je po hudem deževju poplavilo; jamarji so dokazali njeno povezavo s podzemno Reko po breznu, globokem skoraj 300 metrov.107 Med sušo na začetku leta 1605 je nadvojvoda Ferdinand odločil, naj upravitelj kobilarne prejme 100 gld. za »vnovično« čiščenje in izboljšanje bližnje- ga kala;108 ker ga vir imenuje kar »de[r] negst dabeÿ gelegn[e] Lipizer sumpf«,109 gre očitno za tisti kal izven suhega zidu kobilarne, ki ga je vir iz leta 1639 imeno- val »lipiški kal«. Poleg tega je Ferdinand januarja 1605 odredil še čiščenje drugega – repenskega kala, in sicer z delom podložnikov okoliških gospostev.110 Bistvo čiščenja kalov, ki so bili v redni uporabi, je obsega- lo odstranjevanje odvečnega blata, ki se je nabralo na dnu. Po podatkih, zbranih z metodo ustne zgodovine, so kale v 20. stoletju čistili ob suši, ko so blato strgali z dna.111 S tem so vplivali na življenjske razmere za vodne in močvirske organizme v kalih.112 Naravnim razlogom odlaganja nesnage na dnu kala so se v neka- terih primerih pridružili neposredni in obsežni antro- pogeni. Februarja 1606 je nadvojvoda Ferdinand uka- zal Janezu Petazziju, naj poskrbi, da bodo podložniki iz bližnje vasi Orlek vnovič očistili tamkajšnji kal in da ga bodo tudi v prihodnje vzdrževali čistega, kot je bil prej. Deželni knez je namreč izvedel, da so Petazzi- jevi podložniki iz Orleka ta kal, ki je bil pomemben za napajanje kobilarniške črede, opustošili (zapustili?113) in ponečedili, da bi v bližini pasli le svojo živino, kobi- larna pa bi prenehala s tamkajšnjo pašo.114 Čiščenje kalov je bilo vnovič aktualno vsaj leta 1610. Pozno spomladi ali zgodaj poleti je upravi- telj kobilarne zaprosil za potrebna sredstva.115 Del se v tem letu najverjetneje še niso lotili.116 Spomladi 1611 je upravitelj kobilarne vnovič poudaril, da bo kale potrebno očistiti, in sicer pred nastopom polet- ne vročine in suše, da bo tedaj živini na voljo dovolj vode. Niso si torej želeli privoščiti čiščenja kalov v času, ko so bili ti po naravni poti najbolj prazni, saj bi to pomenilo, da kali v tistem delu leta, ko je bila njihova vloga zaradi pomanjkanja vode največja, ne bi bili uporabni. Nadvojvoda Ferdinand je 20. junija 1611 odobril potrebna sredstva,117 1. junija 1612 pa 107 Gams, Kras, str. 45, 266. 108 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1605-I-79, fol. 185; Das k. k. Hofgestüt, str. 20. 109 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1605-I-79, fol. 185. 110 Prav tam, fol. 186–187: vir naroča čiščenje »Regnizer Sumpfs«, tj. kala imenovanega »Regna«. Očitno so črko »p« pomotoma prepisali kot »g«, saj gre za repenski kal, o katerem je pisal upravitelj kobilarne. 111 Čelik et al., Inventarizacija kalov, str. 73. 112 Babij et al., Flora in vegetacija kalov, str. 90. 113 Veröden. 114 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-II-21, fol. 200, 202. 115 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1610-VII-3, fol. 308. 116 Dvorna komora je 16. oktobra 1610 obravnavala pritožbo upravitelja kobilarne, da sredstev za čiščenje kalov še ni prejel (StLA, HK Miszellen, K. 348: 1610-X-17, fol. 323). 117 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1611-VI-34, fol. 324–325. 467 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 zahteval tudi njihovo izplačilo.118 Dvorna komora je leta 1615 predlagala, naj kale tedaj in v bodoče očisti- jo podložniki okoliških gospostev, saj bo to tudi njim koristilo; tako so kale čistili že večkrat.119 Obravna- vani viri ne potrjujejo, da so kale v času pobud od leta 1611 sploh kdaj očistili.120 V skladu s pričevanjem hlevskega hlapca iz leta 1633 je upravitelj kobilarne v čiščenje kalov vložil znatno vsoto denarja, ki jo je iztržil, ko je pred nekaj leti prodal tri žrebce, morda tudi zaslužek od nekaj kobil.121 Povzetek poročila komisijskega ogleda Lipi- ce, izvedenega spomladi 1633, upravitelju kobilarne očita zgolj neznatno vlaganje prejetih sredstev v »wi- sch teiher« v prejšnjih šestih letih. Ta sekundarni vir je vključen v dopis dvorne komore deželnemu knezu.122 Mogoče je, da so v kalih res gojili ribe, kar ponekod na Krasu počnejo danes,123 ali pa gre zgolj za zmotno kabinetno povezovanje kalov z ribniki. Drevje, gozdni travniki in košnja Lipica leži na meji območja, kjer so bili zaradi močnejših obsredozemskih podnebnih značilnosti gozdni travniki (Slika 5) ugodnejši od tistih brez drevja. Lipiški gozdni travniki so bili sredi 20. stole- 118 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1612-VI-2, fol. 341; prim. Das k. k. Hofgestüt, str. 20. 119 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1615-II-41, fol. 362. 120 Že leta 1612 je namreč nadvojvoda Ferdinand odobril 500 gld. kot vsoto, namenjeno košnji, izboljšanju stanja kalov, iz- gradnji hleva in drugim potrebnim delom (StLA, HK Mi- szellen, K. 348: 1612-VI-2, fol. 341). 500 gld. se kot sredstva, potrebna za košnjo in spravilo sena, izgradnjo hleva, izbolj- šavo stanja kalov ipd. omenjajo vsaj še 14. junija 1614 (StLA, HK Miszellen, K. 348: 1614-VI-10). 121 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 255, 257, 259. 122 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-V-26, fol. 232–233, 235. 123 Izbrane primere današnjih razmer gl. v Čelik et al., Inventa- rizacija kalov, str. 77–79. tja med vsemi na Krasu najbolje negovani, med drev- jem je prevladoval hrast – v poznem 19. stoletju cer. Hrasti so dozoreli v 100 do 200 letih. V tamkajšnjih podnebnih in geološko-pedoloških razmerah je sen- ca širokih krošenj visokih hrastov izboljšala rastišč- ne razmere za rast trav. Te so v senci bolje preživele poletno sušo, kar je omogočilo obstoj gostejše travne ruše. Poleg tega drevje zavira odnašanje prsti, denimo s strani burje. Po košnji je na gozdnih travnikih sledi- lo obdobje paše.124 Kmalu po ustanovitvi kobilarne, leta 1581, je nad- vojvoda Karel kot odgovor na poročilo, da so švar- ceneški podložniki posekali nekaj drevja na ozemlju kobilarne Lipica, interveniral pri zastavnem imetniku gospostva Švarcenek. Navedel je, da je posekano drev- je pomembno blažilo neugodno poletno vročino;125 njegov dopis o omejitvi sečnje, ki škodi kobilarni, se- stavljen julija 1581, poudarja koristnost drevesnih za- vetij, sence.126 Nedovoljeno sečnjo znotraj suhega zidu kobilarne dokumentira dopis lipiškega upravitelja viš- jemu konjušniku iz leta 1609. Pisec trdi, da je v pri- meru tovrstnih prestopkov, ki jih povzročajo okoliški podložniki, nemočen, in prosi za dopis gospostvom, na katerem bo temeljilo zadevno kaznovanje.127 124 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 19, 71, 76, 114, 131–133; Das k. k. Hofgestüt, str. 80, 83, 85–86. Na navedenih straneh Moritscheve monografije izvemo tudi, da so bili gozd- ni travniki, porasli s hrasti, pogosta sestavina kulturne krajine nižjih in srednje visokih delov Krasa. V bližnji katastrski ob- čini Tomaj je bilo leta 1819 43 ha travnikov brez gozda ter 280 ha gozdnih travnikov; na četrtini slednjih so od drevja ra- sli le hrasti, na nadaljnji polovici tomajskih gozdnih travnikov se je hrastom v grmovnem sloju pridružil jesen. Gozdni trav- niki na Krasu v zgodnjem 19. stoletju niso segali nad okoli 500 metrov nadmorske višine, tako da so že v franciscejski katastr- ski občini Divača med travniki prevladovali tisti brez drevja. 125 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1581-III-25, fol. 47. 126 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1581-VII-11, fol. 48. 127 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IX-2, fol. 299–300. Slika 5: Nekdanji gozdni travnik pri Tomaju se je, ko ga je v šestdesetih letih 20. stoletja fotografiral Andreas Moritsch, zaradi opustitve košnje že zaraščal (Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, slika 5 med str. 80 in 81). 468 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 Poročilo kritičnega ogleda razmer v Lipici, izvede- nega spomladi 1633, je dokumentiralo, da je prišlo do opustošenja drevja, ki je v tamkajšnjem kmetijskem ekosistemu zagotavljalo senco. Oglednik, ki je prejez- dil posestvo, je naštel, da so posekali več kot 400 lepih hrastov, med katerimi je vsak rasel dolga leta. Dvorna komora mu je zato ukazala, naj se vnovič poda v Li- pico in sporoči, ali je ta sečnja potekala v dogovoru z upraviteljem kobilarne ali z njegovimi hlapci, ko- likšna škoda je nastala, kdo so kmetje, ki so odpeljali posekani les, kaj bo pravilna kazen za upravitelja ko- bilarne, kmete in ostale vpletene – drugim v poduk –, nadgraditi naj ukaže pregled nad drevjem na posesti kobilarne ter da poročilo pokazati in izročiti upravi- telju kobilarne. Oglednik je menil, da objektivnih od- govorov na ta vprašanja ni mogoče zbrati, preden se upravitelj kobilarne zamenja, saj ga hlapci spoštujejo, kar bi vplivalo na odgovore, kot verjetne povzročitelje škode pa je označil kmete iz okoliških vasi.128 Pomembne podatke o stanju in negi gozdnih travnikov vsebujejo viri, nastali leta 1638 na pod- lagi komisijskih ogledov Lipice. Sporočajo, da je kobilarniškemu upravitelju treba naročiti, naj pro- padajoča stara drevesa odstrani, pri tem pa naj po- skrbi, da jih bodo zaradi sence nadomestila mlada.129 Poročilo, sestavljeno novembra 1638, poudarja, da bo travnike znotraj lipiškega suhega zidu potrebno očistiti majhnega, neuporabnega grmovja, ki izpo- driva travo, ohranijo naj le najplemenitejše oziroma najkoristnejše,130 s čimer je gotovo meril predvsem na (izbrane) mlade hraste. Drug pisec je poudaril, da omenjeno grmovje poleg rasti trave ovira tudi razvoj mladega drevja. Kot metodi odstranjevanja je pripo- ročil ruvanje in sečnjo. Upravitelj kobilarne je rastje, ki bi ga bilo potrebno posekati zaradi škode, ki ga bo z razraščanjem sčasoma povzročilo travi, označil kot nerabno drevje.131 Že v dosedanji obravnavi sem nekajkrat omenil suhi zid, ki je obdajal kompleks kobilarne in gozdnih travnikov; površine njiv v kraških kotanjah znotraj li- piškega suhega zidu so bile majhne.132 Leta 1584 so v 128 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-V-26, fol. 230, 232–233, 235–236. 129 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1638-VII-75, fol. 637. 130 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1638-XII-16, fol. 685, 691. 131 Prav tam, fol. 691, 693. 132 Priče, ki jih je v Lipici julija 1633 zaslišala komisija, so trdile, da v bližnji preteklosti ni prišlo do nedavne urbarizacije novih njiv znotraj suhozidov kobilarne, obdelovali pa so stare, ki jih je ena od prič povedno imenovala »Doline«; glede na lokal- ne razmere je torej gotovo, da so ležale v kraških kotanjah (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257, 259– 261; na 260: »Ih waiß vmb kheine neuen ägger, ausser der alten Dolinen.« Izraz »dolina« ima v ljudskem jeziku več pomenov, mdr. vrtača in udornica (Gams, Kras, str. 166)). Ni povsem jasno, ali so upravitelji kobilarne vendarle na novo urbarizi- rali zelo omejene površine. Pri kritičnem pregledu kobilarne je tržaški glavar leta 1631 poročal, da so tedanji in nekdanji upravitelji del pašnikov od časa do časa spremenili v njive in ograde. Ta zemljišča naj spet služijo kobilarniški paši, razen tistih, ki so potrebna za vzdrževanje omejenega števila upra- Lipici potrebovali 100 gld. za gradnjo suhega zidu.133 Glede na to, da so vrednost vsakega sežnja suhih zidov podložnikov tržaškega škofa, ki so pred ustanovitvijo deželnoknežje kobilarne ali še malo prej kmetovali v Lipici, leta 1580 ocenili na 2 kr.,134 lahko dolžino leta 1584 omenjenih novogradenj suhih zidov grobo oce- nimo na 3000 sežnjev, tj. med 5 in 6 km,135 vendar je mogoče, da so s tolikšnimi sredstvi lahko zgradili le za, denimo, polovico krajši zid. Verjetno je namreč, da je bil kobilarniški suhi zid masivnejši od kmečkih.136 Obzidovanje kobilarniških travnikov je bilo prav tako aktualno v drugi polovici osemdesetih let 16. stoletja. Tudi ukaz o povečanju kobilarniških travnikov iz leta 1590 vsebuje določilo, da jih je potrebno ograditi s suhim zidom;137 urejanje travnikov je torej vsebovalo odstranjevanje kamenja s pobiranjem, izkopavanjem ali odbijanjem.138 Pri tem je treba upoštevati, da je po- vršje na delu kompleksa kobilarne zaradi drugačnega apnenca manj kraško od okolice; raziskava bližnje Lokve je dokazala, da obdelovalnih površin na takšni kamninski podlagi niso obdali s suhimi zidovi.139 Od- stranjevanje kamenja in siceršnji človeški posegi ter naravne razmere so že kmalu opravili pomemben ko- rak proti družbeno-naravnemu prizorišču,140 ki so ga leta 1880, ob tristoletnici obstoja kobilarne, z roman- tičnimi olepšavami predstavili takole: »/…/ zunanji [suhi] zid predstavlja ostro mejo /…/; zunaj gole, razbrazdane skale, znotraj gladki, zasenčeni travniki, tam [izven kompleksa; op. Ž. Z.] tupatam kak grm, pohabljeno drevo, tu [znotraj zunanjega suhega zidu; op. Ž. Z.] bujen gozd.«141 Poročilo komisijskega ogleda Lipice je spomladi 1633 poudarilo, da je suhi zid142 kobilarne na več me- stih delno podrt, tako da ga je tuja živina lahko preč- kala. Izkazalo se je, da so bila majhna popravila, za katera je dvorna komora še isto pomlad odobrila 30 gld., potrebna na manjšem suhem zidu. V bistveno slabšem stanju pa je bil veliki suhi zid, ki je obdajal viteljeve živine (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631-IX-70, fol. 75–76). Tedanji upravitelj je zanikal, da bi naredil nove njive v okolici Lipice (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631- VIII-18, fol. 33). 133 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1584-VIII-5, fol. 51. 134 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1580-VII-60, fol. 31. 135 O sežnju gl. Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 59, 65–66, 86. 136 Tako Andrej Mihevc dokumentira suhe zidove, za katere ocenjuje, da je v tekoči meter zidu vgrajenega po 0,25 m3 kamenja, in takšne, v katerih je po njegovi oceni po 0,5 m3 kamenja na tekoči meter pregrade (Mihevc, Suhi zidovi, str. 62, 69). 137 Das k. k. Hofgestüt, str. 16–17. 138 Gre za običajen vir kamenja za gradnjo suhih zidov na Krasu (prim. Mihevc, Suhi zidovi, str. 61–62, 69). 139 Gams, Lokev, str. 14. 140 Das k. k. Hofgestüt, str. 80; Kozamernik, Kobilarna Lipica, str. 19, 47. O konceptu gl. Winiwarter et al., The Environmental History, str. 105–108. 141 Das k. k. Hofgestüt, str. 79–80. 142 »/…/ serraglio oder muro seccho so vonn zuesamen gelegtten stai- nen gleich ainer maurn aufgefüehrt« (StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-V-26, fol. 236). 469 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 kompleks kobilarne.143 Lipiški upravitelj je leta 1633 poročal, da je bil veliki zid močno razrušen že več kot tri desetletja; podatek utegne biti nekoliko pretiran. Vrednost potrebnih del v primeru obnove velikega suhega zidu je ocenil na okoli 200 gld., a je predlagal, naj jih zastonj opravijo tlačani z ozemelj okoliških deželskih sodišč, denimo tržaškega, švarceneškega144 in devinskega; dvorna komora ni bila prepričana, ali bo to ob siceršnji tlaki mogoče. Po mnenju upravi- telja kobilarne bi bila obnova velikega suhega zidu smiselna le, če ga bodo v prihodnje stalno stražili, sicer ga bodo spet poškodovali, denimo v povezavi s pašo in sečnjo.145 Zunanji suhi zid ni bil edina ograda na sklenjenem lipiškem posestvu. Leta 1633 sta zno- traj njega dokazano obstajali dve manjši, namenjeni žrebetom.146 Vsaj znaten del sena so nakosili znotraj suhega zidu, ki je obdajal kobilarno.147 Dejstvo, da je tržaški glavar po kritičnem pregledu lipiškega gospodarstva septembra 1631 poročal o slabem pridelku trave tega leta na Krasu in v okolici, kar so že sicer slabo rodo- vitna območja, tako da bo seno potrebno dokupiti,148 se po eni strani ujema z morda pretiranim poroči- lom upravitelja kobilarne. Ta je zapisal, da sta v tem letu dva kosca nakosila le toliko, kolikor je leta 1630 eden,149 kar dokazuje vpliv neugodnega vremena na pridelek trave. Po drugi strani pa glavarjevo poročilo dokazuje, da je seno za kobilarno res prihajalo s kra- škega sveta, ne z zmerno oddaljenih flišnih območij, kjer vreme sicer lahko povzroči škodo na pridelku trave, vendar pa to v splošnem niso slabo rodovitna območja. Velik pomen trave z gozdnih travnikov znotraj lipiške zunanje ograde dokazuje tudi vir iz leta 1638. Tedaj je kobilarniški upravitelj kot enega od razlogov, zaradi katerih bo pri stavbnem komplek- su potrebna še ena cisterna za vodo, navedel, da ob- stoječa ne zadošča denimo v času košnje, ko morajo vodo za delavce večkrat dostavljati od drugod.150 Na suhih kraških travnikih rastejo številne ko- 143 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-V-26, fol. 228–232, 234– 235; 1633-VI-16, fol. 250–251. Na navedenih folijih najde- mo oceno, da je bil zunanji suhi zid dolg okoli 8 italijanskih milj, torej med 14 in 15 km (pretvorba po Klimpert, Lexikon, str. 221–222). Primerjava z dolžino zunanjega suhega zidu v poznejših stoletjih (gl. Kozamernik, Kobilarna Lipica, str. 24, 31, 38, 47, 55, Priloga D) razkriva, da je bil ta precej krajši, torej so dolžino zidu leta 1633 precenili. 144 Kot sedež deželskega sodišča je sicer naveden »Sbernich«, vendar je glede na deželska sodišča v okolici jasno, da gre za Švarcenek (Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer, Landgerichtskarte, lista 34, 35); »b«, ki je druga črka imena, je glasovno enakovreden »w«-ju. 145 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-16, fol. 251–252. 146 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 255. 147 StLA, HK Miszellen, K. 350: 1639-III-43, fol. 745. 148 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631-IX-70, fol. 74: »Weillen an heü, heuriges jars, am Carsst, vnd selbigen ohne daß speren orthen wenig gerhaten so wirdet ain notturfft sein, zu fürsechung deß gestiets /…/ in die 60 khärn heü zuerkhauffen«. 149 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1631-VIII-18, fol. 33. 150 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1638-XII-16, fol. 693. njem koristne zeli.151 Predpostaviti smemo, da je ko- šnja le delno potekala s koso; kjer travniki niso bili očiščeni kamenja, so travo želi s srpom.152 Upravitelj kobilarne je v poročilu z dne 3. junija 1618 navedel, da bi bližnji podložniki, nad katerimi kot zastavni imetnik komornega gospostva sodno oblast izvaja grof Benvenut Petazzi, lahko koristneje prispevali h košnji sena za Lipico;153 omenjeni plemič je imel tedaj v zastavi socerbsko gospostvo.154 Težavo je predstavljalo dejstvo, da si za plačano košnjo, ki jim je prinesla dodaten dohodek, niso vzeli časa med po- letnim viškom del na kmetijah, ki so jih posedovali. Kobilarni so bili na voljo šele na pragu septembra, ko so bili dnevi že krajši. Upravitelj kobilarne je že- lel pridobiti možnost zahtevati od Petazzija, da mora na upraviteljevo prošnjo vsak od zadevnih podložni- kov ob času, ki bo ustrezal kobilarni, dva do tri dni sodelovati pri košnji, za kar bodo kmetje plačani.155 Dvorna komora je grofu Petazziju 18. junija 1618 sporočila, da je lipiški upravitelj upravičen zahteva- ti, da se podložniki deželnoknežjega gospostva, ki ga ima v zastavi, nemudoma udeležijo košnje in spravila sena za kobilarno.156 V poznem 19. stoletju so gozdne travnike v kom- pleksu lipiške kobilarne pokosili že ob koncu maja ali na začetku junija.157 Sredi 20. stoletja so sezonski delavci prihajali kosit v okolico Lipici bližnje Divače na prehodu z junija v julij.158 Razlika v času košnje ni le posledica podnebnih sprememb, ampak tudi druž- benih dejavnikov.159 V poznem 16. in zgodnjem 17. stoletju so kosili v času, ki je v primerjavi s poznim 19. stoletjem zelo pozen. Po podatku iz leta 1632 je bila denimo sredina julija običajen čas košnje.160 Pozna košnja je po eni strani omogočala kakovostno obnavljanje travišč, po drugi strani pa je bila hranilna vrednost sena nižja, kot bi bila, če bi travnike pokosili, ko večina trav še ne bi dozorela in seme med košnjo, 151 Kugler, Das Karster Hofgestüt, str. 75. 152 Po podatku katastrskega cenilnega operata naj bi bilo v bliž- nji katastrski občini Tomaj po podatku iz leta 1827 zgolj 7 % gozdnih travnikov popolnoma očiščenih kamenja, tako da so na njih lahko uporabljali le koso, na 47 % so zaradi delne očiščenosti kombinirali obe orodji, na preostalih 46 % goz- dnih travnikov pa so morali travo požeti le s srpi. Pri tem je potrebno upoštevati, da so podatki o donosih v cenilnih operatih prenizki (Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 16, 76), zato je mogoče, da je bilo koso v isti katastrski občini mogoče uporabljati na večjem delu gozdnih travnikov. Ko je iste podatke v monografijo o krasu prevzel Ivan Gams, je pri- šlo do napake, saj se je 159 ha travnikov, ki jih je bilo mogoče le žeti, spremenilo v 59 ha (Gams, Kras, str. 210; Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 76). 153 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 389–390. 154 Smole, Graščine, str. 323, 452, 659; Sapač, Mesta, trgi, gradovi in samostani, str. 785, 806. 155 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 390. 156 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1618-VI-31, fol. 389. 157 Das k. k. Hofgestüt, str. 80. 158 Moritsch, Das nahe Triester Hinterland, str. 79. 159 Prim. Babai, Molnár, Small-scale Traditional Management, str. 128. 160 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1632-VI-77, fol. 141. 470 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 obračanjem in spravilom ne bi odpadalo.161 Upravi- telj kobilarne je 22. julija 1606, ko so bile travniške rastline po njegovem že skoraj prezrele za košnjo, opozoril na večplastnost problemov, povezanih z na- daljnjim odlašanjem. Dnevi, ki so bili tedaj še dolgi, so se krajšali, začenjalo se je obdobje rose, ki je vlažila travo in krošnje dreves na gozdnih travnikih. Pro- blem prepozne, denimo avgustovske, košnje torej ni bila le slabša kakovost, ki smo jo že spoznali, ampak tudi višji stroški, povezani med drugim s težavnejšim spravilom.162 S slednjim je poleg rose in morebitne rasti števila padavinskih dni povezan dodaten razlog, ki je v skladu z navedbo upravitelja s 24. julija 1608 prispeval temu, da s košnjo ni priporočljivo odlašati – nižje temperature.163 Poleg datumov košnje so na količino in kakovost pridelanega sena močno vplivale obsežnejše vremen- ske neprijetnosti. Huda spomladanska suša v aprilu in več kot polovici maja leta 1610, ki jo je škof Hren dokumentiral na ozemlju današnje osrednje Slove- nije in dela alpskega sveta, med jugom in vzhodom današnje države pa je bil dokazano precej suh tudi junij,164 je zajela zaledje Lipice in se tu morda še na- daljevala ali ponovila. Upravitelj kobilarne je poleti tožil, da je trava zaradi dolgotrajne suše redka in niz- ka. Po očitno pretirani navedbi naj bi več kot štirje kosci zato nakosili le toliko, kot je v običajnem letu pokosil eden, kar je povzročilo bistven porast stroškov košnje. V dopisu, ki ga je dvorna komora v Gradcu obravnavala pozno poleti, je trdil, da bi seno, ki so ga z 200 (220)165 gld. nakosili in spravili do tedaj, za- doščalo za manj kot dva meseca, kar naj bi predstav- ljalo tretjino potrebne količine – dokaz pretiravanja. Prosil je za hitro zagotovitev dodatnih sredstev, saj je septembra in oktobra mogoče nakositi in spraviti le malo, ob tem pa stroški košnje še narastejo; v Gradcu so 5. septembra odobrili dodatnih 200 (180) gld. za košnjo in druge izdatke.166 Leta 1609 so stroški spra- vila sena narasli zaradi nadpovprečnega števila julij- skih padavinskih dni, kar je zahtevalo mdr. dodatno obračanje in bržkone grabljenje sušečega se sena v kupe (Slika 6).167 Tudi poročilo komisijskega pregle- da Lipice, izvedenega 7. julija 1633, dokazuje, da je 161 Babai, Molnár, Small-scale Traditional Management, str. 125–126, 128. 162 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1606-VIII-20, fol. 226. 163 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-VIII-78, fol. 279. 164 Zwitter, Vremenska in klimatska zgodovina, str. 341, 343, 362, 370. 165 Številki v oklepaju sta posledici navedbe upravitelja kobilar- ne, da je za spravilo sena, preden bi ga namočile nevihte, na- menil 20 gld. svojih sredstev. 166 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1610-IX-23, fol. 316–317, 320. 167 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IX-2, fol. 298: »Poi che sendo statte de qui molte pioggie il mese passato che havendo datto principio nel far li fieni mi ha convenesto spender molto nel far- li sugar governar revolger et altre spese assai.« Pomen glagola »sugare« v tem kontekstu ni enoznačen (Accademia della Crusca; Wiesthaler, Latinsko-slovenski slovar, Sid–Z, str. 248– 249), utegne pa se nanašati na grabljenje v kupe. bila pičla količina sena, ki so jo v tem letu spravili v zgodnjem poletju, predvsem posledica stalnega de- ževnega vremena, neviht.170 Preskrba kobilarne z ovsom – med okoljskimi in družbenimi izzivi V kobilarni so potrebovali velike količine ovsa, s katerim so krmili plemenske žrebce in pse. Po po- datku iz leta 1587 je šest žrebcev, kolikor so jih tedaj imeli v Lipici, v enem letu potrebovalo 216 ljubljan- skih starov ovsa, tj. okvirno 230 hektolitrov, 6 psov pa 50 ljubljanskih starov, tj. dobrih 50 hl, skupaj torej ok. 280 hl ovsa.171 Leta 1589 so ugotovili, da oskrba kobilarne z ovsom ni zadostna, zato je nadvojvoda ukazal priskrbeti letno 228 ljubljanskih starov in 12 polovnikov ovsa za žrebce ter 54 ljubljanskih starov za pse, po grobem približku okoli 300 hl ovsa.172 168 Avtorjevi terenski zapiski. O tem sem spraševal informator- je v Robanovem Kotu (Prepotnik, Prepotnik) in v Bohinju (Mlakar), ki so potrdili nekdanji obstoj te prakse. 169 Avtorjevi terenski zapiski. 170 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 254, 257. 171 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1587-XI-6, fol. 106. Merska pretvorba po Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 48–49. 172 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1589-X-4, fol. 131–132; mer- Slika 6: Ročno pokošeno in nekoliko osušeno seno so pred praznikom, ko je obstajala možnost neviht, pograbili v kupe. Tak način blaženja škode, ki jo je povzročalo deževje v času sušenja, je bil v obdobju ročne košnje in spravila razširjen tudi na Slovenskem.169 Med 10 minut trajajočimi močnimi padavinami, ki jim je sledilo 25 minutno pršenje, je voda prodrla približno decimeter globoko v kup na fotografiji, medtem ko je bilo seno, ki se je sušilo na bližnjem travniku, povsem premočeno.170 Zaledje Botize, Maramureş, Romunija, 6. avgust 2015. Foto: Ž. Zwitter 471 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 Pred letom 1608 in po njem so za žrebce in pse na leto potrebovali po 300 starov ovsa,173 enaka letna količina ovsa je bila potrebna leta 1624 in v pred- hodnih letih.174 V času hudega mraza v zimi 1623/24 so z ovsom okoli dva tedna krmili tudi žrebeta, ki so bila slabotna.175 Za hrano psov so uporabili tudi meso mrtvih konj, denimo plemenskega žrebca Po- laka, za katerega je bila leta 1616 usodna poškodba na stegnu.176 Ker je bilo oves na Krasu težko kupiti, so pripo- ročili nakup kje v bližini. Kmalu po ustanovitvi kobi- larne so ga večkrat dobavili iz istrske Pazinske grofi- je. To območje so priporočili denimo v letih 1586 in 1587,177 od tod so leta 1591 naročili 266 ljubljanskih starov ovsa za v Lipico.178 V letih pred 1608 je oves v obravnavano kobilarno prihajal iz postojnskega gospostva,179 ki je bilo verjetno v igri denimo že leta 1589.180 Po ostri zimi je upravitelj kobilarne 18. mar- ca 1608 dokumentiral pomanjkanje ovsa za žrebce in pse, čeprav se je bližal čas parjenja konj. Preskrba s tem žitom iz Postojne je bila ob menjavi pristojne osebe prekinjena.181 Upravitelj kobilarne je, ko je za- loga pošla, v snegu in mrazu v Trstu dobil na up 15 starov ovsa, nato je v isti pomladi pri istem prodajalcu kupil še dobrih 12 starov ter se zavezal, da bodo stro- ški poravnani v roku enega meseca. Iz Gradca so 10. julija 1608 na kranjskega vicedoma naslovili dopis, v katerem so mu naročili plačilo teh dobrih 27 starov in nadaljnjega ovsa, ki ga bo upravitelj kobilarne naročil do prihodnje letine, za nadaljnjo redno letno oskrbo z ovsom pa naj se vicedom dogovori z novim zastavnim imetnikom postojnskega gospostva.182 Že aprila 1608 je to gospostvo v Lipico dobavilo 360 starov ovsa za žrebce in pse.183 Nadaljnjo oskrbo s tem žitom je zmotila obsežna škoda, ki so jo leta 1608 na Pivškem povzročile vremenske razmere, kar razkriva dopis upravitelja kobilarne z dne 6. septembra 1608. Menda so bili žrebci in psi zaradi pomanjkanja ovsa nemir- ni.184 Čez enajst dni je lipiški upravitelj spet sporočil, ski pretvorbi po Vilfan, Prispevki k zgodovini mer, str. 48–50, 79. 173 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-IV-45, fol. 269; 1608- VII-24, fol. 271; 1608-VIII-78, fol. 278; 1608-X-52, fol. 282. 174 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VII-63, fol. 431. 175 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VI-7, fol. 420; 1624-VII- 63, fol. 434. 176 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1615-IV-15, fol. 382–383. 177 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1585-III-18, fol. 72, 83–84, 87; 1587-XI-6, fol. 106; delno Das k. k. Hofgestüt, str. 16, 18. 178 Das k. k. Hofgestüt, str. 18. 179 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-VII-24, fol. 275, 277. 180 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1589-X-4: fol. 131. 181 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-IV-45, fol. 269–270. 182 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-VII-24, fol. 271, 273, 275, 277. 183 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1609-IV-38, fol. 290; da je z vdovo Benigno Eggenberg mišljeno postojnsko gospostvo, dokazuje 1608-IV-45, fol. 269. 184 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-X-52, fol. 284: »/…/ poi che nella Piucha la tempesta vi ha causato molto dano«. Po Valva- sorjevih podatkih so kot Pivško pojmovali ozemlje od Krasa da je v okolici za prvo silo kupil manjšo količino ovsa, a so žrebci in psi lačni.185 Do leta 1623 so oves več let zagotavljala bližnja gospostva kneza Eggenberga, med njimi postojnsko,186 vendar dobava ni poteka- la gladko; do julija 1624 v Lipici še niso prejeli 115 starov od količine za leta 1621–1623.187 Upravitelj kobilarne je del manjkajočega ovsa zbral pri različnih ponudnikih,188 kot smo že spoznali, z njim okoli dva mrzla tedna krmil tudi žrebeta, zato pa so se morali po podatku iz julija 1624 žrebci zadovoljiti s senom.189 Zataknilo se je, ker ovsa iz navedenih gospostev v draginji ni bilo več mogoče kupiti po dotedanji ceni. Nadvojvoda Ferdinand je junija 1624 ukazal, naj se za preskrbo z ovsom po znosni ceni vnovič dogovo- rijo s knezom Eggenbergom, zato je dvorna komora kranjskemu vicedomu naročila, naj se o možni ceni pogovori z njegovim rentnim mojstrom.190 Rezultat njunega pogovora je bil, da so oves spet dobavljali s Postojnskega, a so bili stroški zrnja in dostave za polo- vico višji kot prej – 3 gld. namesto 2 gld. na star –, kar je bila še vedno najboljša ponudba, zato jo je podprla tudi dvorna komora.191 Priče, med njimi hlevska hlap- ca in pastir, so se leta 1633 strinjale, da ne pomnijo, da bi plemenski žrebci kdaj jedli svežo travo.192 Sklep Ustanovitev kobilarne Lipica in njen nadaljnji raz voj sta močno posegla v kraško okolje. Med obrav- navanimi vsebinskimi vidiki so se močno povečale pašne obremenitve. Narasle so površine travnikov, očiščenih kamenja. Zaradi bistveno večjih potreb- nih količin vode so uredili nove kale – tako v bližini osred njega kompleksa kobilarne kot na oddaljenih pašnih območjih (pri Repnu) –, že prej obstoječi kal pa so sprva celo zaklenili, kar je bilo v širšem kraškem kontekstu izjemno; pričakovali bi le varovanje v času suše. Ker so živali na paši pozimi jedle suho travo, je s kobilarno povezano zatiranje tradicionalnega poži- ganja pašnikov na prehodu z zime v pomlad, s kate- rim je skušalo lokalno prebivalstvo višati donosnost travišč v sledeči vegetacijski dobi. Da bi dosegel opu- stitev te prakse, se je notranjeavstrijski dvor obrnil celo na cerkvene oblasti. Na področju oskrbe s senom je kobilarna še posebej v začetnih desetletjih blažila grožnjo suše, dežja v času košnje ali ostrih zim s spra- vilom bistveno večjih količin sena od tistih, ki bi bile potrebno v običajnem letu, da so zaloge zadoščale v primeru daljšega obdobja hlevske reje ali slabe pri- do Postojnske kotline in okolice Klane (Zwitter, Okolje na Kranjskem, str. 636). 185 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1608-X-52, fol. 288. 186 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VI-7, fol. 419–420. 187 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VII-63, fol. 434. 188 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VI-7, fol. 419–420 189 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VII-63, fol. 434. 190 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VI-7, fol. 417–420. 191 StLA, HK Miszellen, K. 348: 1624-VII-63, fol. 431–432. 192 StLA, HK Miszellen, K. 349: 1633-VI-40, fol. 257–261. 472 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 hodnje letine sena. Vendar pa lipiška kobilarna s čre- do, ki je bila za lokalne razmere zelo obsežna, a se je tako znotraj leta kot iz leta v leto močno spreminjala, z vidika okoljske zgodovine ni bila le pomemben lo- kalni, ampak tudi regionalni dejavnik. Obravnavani tipi okoljskih obremenitev so presegali lokalne okvire na področju paše, oskrbe z ovsom, odstrela volkov, delno pa tudi dokupovanja sena in napajanja v odda- ljenih vodnih virih v času suše. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI ARS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana: AS 1086, Zbirka filmov: 10973, Demonstracija ročne žetve rži, 2015, posnel Ivo Javernik. Dokumentacija SEM – Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja, Ljubljana: Teren 24: Repen, 1968: fotografija F0000024/286. Kunsthistorisches Museum Wien, Gemäldegalerie: GG_391: de Hamilton, Johann Georg: Kaiserli- ches Gestüt zu Lipizza am Karst im Jahre 1727. StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Graz: HK Miszellen – Hofkammer Miszellen: K. 348 = HK Chronologische Reihe: 1580- VII-60, 1581-III-25, 1581-VII-11, 1584- VIII-5, 1585-III-18, 1587-XI-6, 1588-XII-6, 1589-X-4, 1589-XII-3, 1602-VII-1, 1605-I- 79, 1606-II-21, 1606-II-106, 1606-VIII-20, 1606-XI-70, 1608-III-62, 1608-IV-45, 1608- VII-24, 1608-VIII-78, 1608-X-52, 1609- IV-38, 1609-IX-2, 1610-VII-3, 1610-IX-23, 1610-X-17, 1611-VI-34, 1612-VI-2, 1614- VI-10, 1615-II-41, 1615-IV-15, 1618-VI- 31, 1619-VII-50, 1624-VI-7, 1624-VII-63, 1625-III-5, 1625-VIII-2, K. 349 = HK Chronologische Reihe: 1631- VIII-18, 1631-IX-70, 1631-IX-74, 1632- V-67, 1632-VI-77, 1633-V-26, 1633-VI-16, 1633-VI-40, 1638-VII-75, 1638-XII-16, K. 350 = HK Chronologische Reihe: 1639- III-43. INTERVJUJI S TERENSKIMI INFORMATORJI Mlakar, Cilka, Nekdanje kmetovanje v Bohinjski Češnjici. Planina Krstenica, 22. avgust 2015. Za- pis hrani avtor članka. Prepotnik, Ančka, Prepotnik, Marija. Nekdanje kmetovanje pri Haudeju. Robanov kot, domači- ja Haudej. 21. december 2012. Zapis hrani avtor članka. LITERATURA Accademia della Crusca: Lessicografia della Cru- sca in rete. http://www.lessicografia.it/Control- ler?lemma=SUGARE (september 2015). Atlas Slovenije. 4. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005. Babai, Dániel in Zsolt Molnár: Small-scale Tra- ditional Management of Highly Species-rich Grasslands in the Carpathians. Agriculture, Eco- systems and Environment, 182, 2014, str. 123–130. Babij, Valerija in Andrej Seliškar in Branko Vreš in Igor Zelnik: Flora in vegetacija kalov in lokev na Krasu. Kras: voda in življenje v kamniti pokraji- ni (ur. Andrej Mihevc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 83–99. Berkes, Fikret in Johan Colding in Carl Folke: Re- discovery of Traditional Ecological Knowledge as Adaptive Management. Ecological Applications, 10, 2000, 5, str. 1251–1262. Bihl, Wolfdieter: Die Anfänge des Gestüts (1580– 1701). Die Lipizzaner der Spanischen Hofreitschu- le. Wien: Pichler, 2002, str. 162–181. Čelik, Tatjana in Igor Zelnik in Valerija Babij in Branko Vreš in Alja Pirnat in Andrej Seliškar in Božidar Drovenik: Inventarizacija kalov in lokev na Krasu ter njihov pomen za biotsko raznovrst- nost. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini (ur. Andrej Mihevc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 72–82. Das k. k. Hofgestüt zu Lippiza 1580–1880. Wien: Kaiserlich-königliche Hof- und Staatsdruckerei, 1880. Dolinar, France M.: Cerkvenoupravna ureditev v drugi polovici 16. stol. Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011, str. 116–117. Gams, Ivan: Kras v Sloveniji v prostoru in času. 2. izd. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2004. Gams, Ivan: Lokev – Zemlja in ljudje. Lokev skozi čas (ur. Ignacij Voje). Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Edvarda Kardelja v Ljublja- ni; Lokev: Krajevna skupnost Lokev ter ZKO Sežana, 1987, str. 12–22. GURS (Geodetska uprava Republike Slovenije), DMV 12,5 (Digitalni model višin z ločljivostjo 12,5 metra). Pridobljeno 2014. Hernández-Morcillo, Mónica in Janis Hoberg in Elisa Oteros-Rozas in Tobias Plieninger in Erik Gómez-Baggethun in Victoria Reyes-García: Traditional Ecological Knowledge in Europe: Status Quo and Insights for the Environmental Policy Agenda. Environment: Science and Policy for Sustainable Development, 56, 2014, 1, str. 3– 17. Historischer Atlas der österreichischen Alpenländer: Landgerichtskarte: lista 34, 35. Wien: Holzhau- sen, 1906–1929. 473 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–4742015 Horvat, Jana in Zvezdana Modrijan in Petra Svoljšak in Ivan Turk in Anton Velušček: Poselitev in raba zakraselega sveta zahodne Slovenije v preteklo- sti: uvod. Kras: voda in življenje v kamniti pokra- jini (ur. Andrej Mihevc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 167–172. Klimpert, Richard: Lexikon der Münzen, Maße, Gewichte, Zählarten und Zeitgrößen aller Län- der der Erde. Ponatis 2. izd. Graz: Akademische Druck- und Verlagsanstalt, 1972 [1896]. Kos, Milko: Historična topografija Primorske. Tipko- pis na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Kozamernik, Jana: Kobilarna Lipica kot razvojni de- javnik ohranjanja in urejanja kulturne krajine Kra- sa: diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulte- ta, Oddelek za krajinsko arhitekturo, 2006. Kugler, Georg: Das Karster Hofgestüt zu Lippi- za. Die Lipizzaner der Spanischen Hofreitschule. Wien: Pichler, 2002, str. 56–78. Mihevc, Andrej: Suhi zidovi in delane vrtače – an- tropogena preoblikovanost kraškega površja na območju Račic, Divače in Volčjega Gradu. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini (ur. Andrej Mihevc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 57–71. Moritsch, Andreas: Das nahe Triester Hinterland: Zur wirtschaftlichen und sozialen Entwicklung vom Be- ginn des 19. Jahrhunderts bis zur Gegenwart. Wien, Köln, Graz: Hermann Böhlaus Nachf., 1969. Novak, Vilko: Živinoreja. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: zgodovina agrarnih panog. 1. zv.: Agrarno gospodarstvo (ur. Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan et al.). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970, str. 343–394. Osnovna državna karta: Sežana–32. 1:5.000. Ljublja- na: Geodetska uprava SRS, 1973. Petrič, Metka: Hidrogeološke značilnosti Krasa. Kras: voda in življenje v kamniti pokrajini (ur. Andrej Mihevc). Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 21–28. Sapač, Igor: Mesta, trgi, gradovi in samostani v Slavi vojvodine Kranjske. Studia Valvasoriana: zbornik spremnih študij ob prvem integralnem prevodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik (ur. Janez Weiss). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 703–892. Scheurer, Alexandre: Craintes, fantasmes et croyan- ces suscitées par la faune alpine: l'example du Va- lais romand (Suisse), XVIe–XXe siècles. L'homme et l'animal sauvage (ur. Reto Furter, Anne-Lise Head-König, Luigi Lorenzetti). Zürich: Chro- nos, 2010, str. 65–87. Smole, Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1982. Vilfan, Sergij: Podobe iz nekdanje živinoreje med Trstom in Slavnikom. Kronika: časopis za sloven- sko krajevno zgodovino, 5, 1957, 2, str. 69–87. Vilfan, Sergij: Prispevki k zgodovini mer na Sloven- skem s posebnim ozirom na ljubljansko mero: 16.–19. stoletje. Zgodovinski časopis, 8, 1954, št. 1–4, str. 27–86. Vilfan, Sergij: Zgodovinske slike iz Brkinov. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 1, 1953, 2, str. 120–130. Vovk-Korže, Ana in Franc Lovrenčak: Priročnik za spoznavanje prsti na terenu. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za geo- grafijo, 2004. Wiesthaler, Fran: Latinsko-slovenski slovar: L–Perf in Sid–Z. Ljubljana: Kres, 2002, 2007. Winiwarter, Verena in Martin Schmid in Severin Hohensinner in Gertrud Haidvogl: The Environ- mental History of the Danube River Basin as an Issue of Long-term Socio-ecological Research. Long Term Socio-ecological Research (ur. Simron Jit Singh, Helmut Haberl, Marian Chertow, Micha- el Mirtl, Martin Schmid). Dordrecht, Heidelberg, New York, London: Springer, 2013, str. 103–122. Zwitter, Žiga: Okolje na Kranjskem v 17. stoletju po Slavi vojvodine Kranjske. Studia Valvasoriana: zbornik spremnih študij ob prvem integralnem pre- vodu Die Ehre Deß Hertzogthums Crain v slovenski jezik (ur. Janez Weiss). Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska, 2014, str. 611–702. Zwitter, Žiga: Vremenska in klimatska zgodovina v koledarjih in podložniških dnevnikih ljubljanske- ga škofa Tomaža Hrena (1597–1630). Zgodovin- ski časopis, 67, 2013, 3–4, str. 306–389. S U M M A R Y Selected environmental history aspects of the Lipica stud farm from its foundation to the early 1630s Based on analysis of written sources from the archives of the court's treasury in Graz, the article discusses water and fodder supply of the Lipica stud farm, situated on the Karst plateau, as well as the is- sues of adequate pastures, from 1580s to the early 1630s. Taking into consideration the fact that Lipica is located close to the Adriatic Sea, winter tempera- tures are low, on average close to the freezing point, but alternating wind directions cause their quick changes. An account from 1632 already recognized vicinity of the sea, periods of warm southerly wind and openness of the landscape as main factors nor- mally leading to melting of entire snow cover in less than two to three days. Vegetation period is charac- terised by winter dormancy. Climate, porous bedrock and in many places shallow soil result in drought 474 ŽiGa Zwitter: iZBrani vidiki okoljske ZGodovine koBilarne lipica od ustanovitve ..., 457–474 2015 hazard. In general, the amount of precipitation is not extremely low; however in intervals of pronounced evapotranspiration quick thunderstorms prevail. In winters, strong dry wind raises the drought hazard substantially. About 200 or more mares, colts and stallions were frequently present in Lipica in the early 17th centu- ry. Life cycle, regular displacement of animals and measures taken to improve the breeding methods caused considerable variations in numbers of reared princely livestock. In general, number of animals in 1630s was much lower than two decades earlier. The number of mares, colts and stallions, which were expected to spend the winter 1632/1633 in Lipica, was estimated to about 100. Personnel took care that breeds of horses were preserved. Mares and colts were grazing in the major- ity of the year. According to data from 1632 and 1633 grazing period usually lasted from March to Christmas. Severe winters, like the one in early 1608, caused scarcity of hay. An important measure to mitigate the threat of severe winter was harvest- ing huge amounts of hay, far exceeding usual con- sumption. When stocks of hay were insufficient, they also bought additional ones; such cases seem to have accumulated in the final part of the observed time frame although number of livestock reared in Lipica was at that time much lower than earlier. When there was no snow cover, grazing period lasted the whole year long. In winter, herd was grazing on dry plants. It led to disputes with peasants from neighbouring villages who wanted to burn dry grass in late winter to promote growth of young plants. Even ecclesi- astical authorities were activated by the Inner Aus- trian court to eliminate this practice in the pastures, which were in the interest of the stud farm. Colts, at least, were taken to shady pastures in summer, ly- ing more than 30 kilometres away. Other pastures were situated closer to the stud farm but only some of them were in its immediate vicinity. Grazing ani- mals were looked after by herdsmen and dogs; there were 6 dogs at the stud farm in 1587. Moreover, from 1580s on, pecuniary awards were paid to hunters for killed wolves to protect the princely stud farm. The interest of local inhabitants in this kind of additional income decreased in the early 17th century because the awards were reduced. The record of wolf attack in 1632 proves that only young animals were killed by the predator on that occasion. Stallion rearing was entirely different. They were kept in barns whole year long. Formerly they took them for short walks e.g. once a week but in the latter part of the observed time frame they almost entirely ceased to offer them this kind of recreation and a farmhand noticed how harmful it was to them. They were main oats consumers in Lipica. Huge amounts of grain of this cereal species were needed yearly to feed them. Together with dogs they ate e.g. 300 hec- tolitres of oats per year. Oats, consumed in Lipica, was grown e.g. in the Habsburg part of Istria, or in the seigneury of Postojna/Adelsberg. Difficulties in oats supply were consequences of both, natural (un- favourable weather) and societal factors. Hay meadows in the vicinity of Lipica were over- grown by trees, mainly oaks (e.g. Quercus cerris). The area of karst meadows cleared of stone was enlarged shortly after the foundation of the stud farm. One of the most important ecological functions of tress in these agro-ecosystems – shading the area in summer – was recognized in the observed period. The impor- tance of conservation of trees for shadow was stressed as early as 1581. In 1638, it was emphasized that bushes suppressing growth of grass and young tress would have to be removed and that old trees would have to be cut and replaced by new ones in order to preserve shadow. Mowing dates were late promoting quality regeneration of grasslands. Drought (e.g. in 1610) or high number of days with precipitation in the time of hay harvest (e.g. 1609 and 1633) ren- dered sufficient fodder supply difficult. Sources list a series of problems in the case of delayed mowing dates, like beginning of period with morning dew, lower air temperatures and decrease in day-length, all leading to longer drying period. Artificial waterholes were main sources of water for the herd from Lipica. Foundation of the extensive stud farm called for arrangement of new waterholes following the examples of the existing ones. New wa- terholes were needed not only within the extensive wall surrounding the main complex of the stud farm or in its vicinity, but also on distant pastures, like in the vicinity of Rupingrande/Repen in 1602. Environ- mental conditions, namely the clay-rich soil horizon in the bottom of dolines, enabled fairly easy establish- ment of waterholes. However, also labour-intensive procedures were carried out, e.g. digging of ditches, which raised the volume of collected water. After- wards, maintenance of waterholes – mainly removal of excess mud – was needed. Shortly after the stud farm was founded, the main waterhole lay outside the stone wall around the main complex of the stud farm. At that time, this waterhole was surrounded by a wall, the door was locked and keys held by herders from the stud farm. This was exceptional in the context of the Karst. Supervision of waterholes was no peculiar- ity there, but, in general, they were only overseen dur- ing droughts. However, the wall around the waterhole turned out to be uncomfortable even for princely ani- mals which were allowed to drink there, thus the wall was removed. During severe droughts, like the one in early 1605, many waterholes dried leading to disputes with local inhabitants over the use of the remain- ing water and the nearby grazing land. A waterhole in the vicinity of Rupingrande/Repen had allegedly been connected with karst ground water according to a source from 1605.