Klub Vzgoja je namenjen finančni podpori delovanja revije Vzgoja, programa prostovoljnega dela Človek za druge, izobraževalnim programom in drugim dejavnostim Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), ki deluje po vsej Sloveniji. Združuje ljudi, ki z nami delijo vrednote. 
Vsak dar nam bo v pomoč. 
Vse, ki želite podpreti naše dejavnosti, 
vabimo, da izpolnite pristopno izjavo in se nam pridružite. 
Za člane nudimo tudi nekatere ugodnosti. 
Več: www.dkps.si ali revija.vzgoja@gmail.com.  


Vabljeni, da se nam pridružite in nas podprete. 

VZGOJA 69 
marec 2016, leto XVIII/1 
Ustanovitelja in izdajatelja 
Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova 
Svet revije 
mag. Ivan Bresciani dr. Helena Jeriček Klanšček mag. Albert Bačar dr. Viljem Lovše Marjan Peneš dr. Bogdan Polajner dr. Peter Svetina dr. Peter VenceljMarija Žabjek 
Odgovorni urednik
mag. Silvo Šinkovec 
Uredniški odbor 
Erika Ašič dr. Dejan Hozjan dr. Petra Javrh dr. Jana Kalin dr. Vanja Kiswarday dr. Franci M. Kolenec dr. Andrej Perko mag. Magda Burger 
Naslov uredništva 
Vzgoja Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 983 revija.vzgoja@gmail.com silvo.sinkovec@rkc.si http://www.revija-vzgoja.si 
ID za DDV 
SI64231160 
Transakcijski račun 
SI56 6100 0000 9750 496 odprt pri Delavski hranilnici 
Prelom 
Ikona Rozman d.o.o. 
Tisk 
Grafis trade d.o.o. 
Lektoriranje 
Lucija Petelinšek Barbara Rodošek 
Revija VZGOJA izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2016 je 4,70 EUR. Naročnina za naročnike v Sloveniji je 18,80 EUR (tujina 33 EUR). DDV in poštnina sta všteta v ceno. Odpoved naročnine sprejemamo samo pisno za naslednje obračunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. Nenaročenih prispevkov ne honoriramo. Natisnjenih 1700 izvodov. 
ISSN: 1580-0482 
Revijo sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. 

Uvodnik 

Usmiljenje 

. Silvo Šinkovec 


U
smiljenje je beseda, ki jo psihologi, pedagogi, novinarji in drugi sodob­ni strokovnjaki ne uporabljamo, odnos do nje je med strokovnjaki negati­ven. Želimo si odnosa na isti ravni, ne pa odnosa nekoga, ki zviška pomaga. Tudi študentje različnih smeri so mi odgovorili, da univerzitetni predavatelji besede usmi­ljenje ne uporabljajo kot pomembno bese­do. Usmiljenje smo nadomestili z besedo sočutje, ki se nam zdi bolj sprejemljiva. Pa­pež Frančišek pa ves čas uporablja besedo usmiljenje, celo letošnje izredno sveto leto je razglasil za leto usmiljenja. Frančišek pravi, da se zaveda, da je ta beseda med so­dobniki na slabem glasu, toda kljub temu ne išče ustreznejše, za sodobno uho bolj ‘ra­zumljive’ besede; prav zato, ker smo besedo usmiljenje izrinili iz rabe in jo postavili na zatožno klop, ji skuša vrniti njen prvotni pomen. Naše uredništvo je zanimalo, kaj nam, strokovnjakom na področju vzgoje, pomeni ta beseda, zato smo prosili pet­najst strokovnjakov z različnih področij, da napišejo svoje razmišljanje. Nekateri so se vabilu odzvali. 
Poznamo zgodbo o usmiljenem Samari­janu. Ko gresta mimo ranjenega človeka ob cesti duhovnik in uradnik, njegovo stisko opazita, a mu ne pomagata; ko gre mimo tujec, ga opazi in mu pomaga. Samarijan se je ranjenega človeka usmilil, to pomeni, da ga je opazil, začutil njegovo stisko, se odločil in mu pomagal. Obvezal mu je rane, ga peljal v gostišče, plačal stroške bivanja za vse dni, ki jih je potreboval za okrevanje. Sočutje izraža čustveno raven odnosa med človekom, ki je v stiski, in tistim, ki ga opazi, in je le eden od elementov tega, kar pomeni beseda usmiljenje. Beseda usmiljenje zajame ves proces: zaznavo problema, sočutje s člove­kom v stiski, odločitev, da želimo pomagati, in dejanje pomoči. 
Pomaga pa lahko nekdo, ki nekaj ima in dá tistemu, ki tega nima. Usmiljenje v svojem bistvu odgovarja na nesorazmerno porazdelitev imetja, znanja, veščin in spo­sobnosti, položajev, moči, zaznav. Zgodba iz Lukovega evangelija o bogatinu in ubogem Lazarju je prototip družbene resničnosti. Bogatin svoj status doživlja kot svojo pri­dobitev in druge podcenjuje. Ne zmore se odreči niti svojim drobtinicam, ki padajo z mize, da bi jih dal ubogemu Lazarju, ki nima ničesar in je odvisen samo od naklo­njenosti tistih, ki imajo. Za človeka brez usmiljenja je značilna trdosrčnost. Gesta usmiljenja je lahko tudi vzvišena in zato ponižujoča. Takšnega usmiljenja nočemo; zato je pri usmiljenju pomembno, da se človek, ki ima, zaveda, da je vse, kar ima, dar, ki ga je prejel – ne samo zase, ampak tudi za tiste, ki nimajo. To ga postavi na isto raven s tistim, ki mu pomaga.
Študentje so me v opozorili, da je po­membno ločiti med usmiljenjem in potuho. Včasih se učitelj upravičeno skloni do učenca in je usmiljen, ga razumevajoče spusti mimo zahtev zaradi razumnih okoliščin, drugič pa je ista gesta potuha, ki škodi učenčevemu osebnostnemu in intelektualnemu razvoju. Podobno starši dajejo potuho otroku, ki bi lahko in bi moral sam opraviti svoje obve­znosti, pa jih zaradi svoje malomarnosti ne. V teh situacijah sta pomembni spodbuda ter razumna in odločna zahteva. 
Beseda usmiljenje je izjemnega pomena za starše, učitelje, psihologe in terapevte, zdravnike in pravnike, ekonomiste in go­spodarstvenike, bančnike in administra­torje, kuharje in natakarje tega sveta. Usmi­ljenje pomeni konkretno delo, dejavnost, naklonjenost in predvsem zastonjskost. Usmiljenje izkazujemo iz svobode, ne iz dolžnosti. S papežem Frančiškom lahko rečemo, da smo do drugih usmiljeni, če sami cenimo svojo izkušnjo usmiljenja. Član študentske skupine je rekel, da težko reče, da je že doživel usmiljenje. Ob koncu pogovora pa se je zavedal, da je mnogokrat v življenju doživel, da so bili drugi z njim usmiljeni, le da te besede ni uporabljal, zato je danes tudi sam do drugih lahko zavestno dobrohoten, sočuten in usmiljen.• 


Vsebina 


8 

28 

32 

36 

42 


1	  Uvodnik Silvo Šinkovec: Usmiljenje  
3 4 6 8 10 12 14  V žarišču: Vzgoja in usmiljenje Marko Ivan Rupnik: Simbol leta usmiljenja Mojca Širok: Usmiljenje kot vzgoja za življenje Ranka Ivelja: Usmiljenje ali sočutje Marija Horvat: Šola in usmiljenje Katarina Kompan Erzar: Usmiljenje v življenju družine Karolina Medvešček: Usmiljenje na naših poteh Vanja Kiswarday, Karmen Drljić: Prostovoljno delo študentov pedagoških smeri z otroki s posebnimi potrebami  
17  Naš pogovor Matevž Vidmar: Usmiljenje, usmili se mene, usmiljenja potrebnega  
20  Biti vzgojitelj Helena Jeriček Klanšček, Karmen Britovšek: Tudi učence skrbi in stresa  
22  Leon Kernel: Hvala  
23	 24 25	  Duhovna izkušnja Janez Poljanšek: Zadnje mesto Lidija Golc: Do glasnega smeha Lojze Bratina: Truhlar – vzgojitelj duhovnega izkustva  
26 28 30  Razredništvo in vzgojni načrt Mateja Vuga: Prosti čas je tudi priložnost za novo učenje Silvo Šinkovec: Spremembe na osnovnih šolah po uvedbi vzgojnega načrta Jurij Šink: Vloga šolske inšpekcije v primerih nasilja  
Starši  
32	 34 36	 38	  Janja Dermastja: Odnos do digitalne tehnologije Ivan Esenko: Otroci in spomladanska narava Erika Ašič: Kako vzgojiti srečnega otroka Ema Jagodic: Spoštovanje  
40	 42	 44	  Vzgojna področja Milček Komelj: Hrepeneče Jakopičevo sočutje Andreja Ropotar Jagodic: Začetki odkrivanja nadarjenosti pri predšolskem otroku Franci M. Kolenec: Zgodnje preprečevanje govorno-jezikov­nih motenj: Prepoznavanje  
46	 47  Izkušnje Tilka Jakob: Preprosti poskusi pri fiziki Tadeja Poglajen: Samospoštovanje v povezavi z razvojem in urejanjem zasvojenosti  
48  Prebrali smo  
49 51 52 53 53  Nova spoznanja Iz življenja DKPS Napovedni koledar Summary Avtorji  



Simbol leta usmiljenja 
• Marko Ivan Rupnik 


S
imbol je narejen kot stilizacija vstalega Kristusa, ki se mogočno spušča v predpekel, v kraljestvo smrti, da bi našel izgubljenega Adama in Evo. Podoba je teološko večplastna in se navdihuje ob številnih patristič­nih besedilih, predvsem ob poeziji sv. Efrema Sirskega. 
Gre za eno najbolj razširjenih veli­konočnih podob prvega tisočletja, ki jo najdemo tudi na grobu sv. Cirila v Rimu. Na njej se v velikonočni skrivno­sti razodeva izpolnitev učlovečenja, ki za človeka pomeni odrešenje. Kristus vzame nase vso človeško naravo in zato ne vstane od mrtvih sam, temveč z vsem človeštvom, z Adamom. Preko svojega izpraznjenja (kenoze), trplje­nja in smrti se Božji Sin poistoveti z mrtvim Adamom, da bi lahko vstopil v njegov grob. Kot vstali Gospod pre­bije zapahe vhoda v kraljestvo smrti in jih zmagovalno pohodi. Hudič se je namreč posluževal strahu pred smr­tjo, da bi človeka obdržal v suženjstvu greha, Kristus pa te zapahe prevrne, tako da se za nas razodenejo kot pot v življenje. 
Prizor sovpada s podobo Dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in si jo naloži na ramena z vso očetovsko ljubeznijo. Ta izgubljena ovca je Adam, ki se je zaradi greha skril pred Bogom in se zatekel v grob. Kristus pa se kot Dobri pastir napoti za to ovco, se pravi za mrtvim človekom, najde ga v grobu, ga obudi in vzame na ramena, da ga povede k Očetu. Oče je namreč tako vzljubil svet, da je dal svojega edino­rojenega Sina, da bi našel upornega, izgubljenega, mrtvega človeka. Usmilje­ni Oče želi, da se Sin dotakne mrtvega človeškega mesa z Očetovo ljubeznijo, ki more prav tega človeka obuditi in preobraziti v Božjega otroka. Ko se človeka dotakne Božje usmiljenje, se njegovo življenje spremeni. 
Tako pride do srečanja med Ada-mom in novim Adamom, Kristusom. Bližina obličij želi izraziti prav usmilje­nje Boga Očeta, ki pošlje svojega Sina, da bi bil kot človek solidaren z vsakim človekom, da bi ga odrešil in prenovil. Zato se tudi njuna pogleda srečata oziroma postanet a eno samo oko. 
Bog se v svojem Sinu privadi gledati tudi z Adamovim očesom in Adam se zaradi prejetega usmiljenja nauči gledati sebe, druge in svet z Božjimi očmi. Adam odkrije svojo podobnost z novim Adamom, z Gospodom. Stari Adam je odrešen, ker v novem Ada-mu odkrije Očetovo usmiljenje. Vsak človek tako v Kristusu odkrije svojo človeškost, svojo poklicanost, saj v Nje­govem pogledu zre Očetovo ljubezen. 
Ta prizor je obdan z modrim sve­tlobnim sijem, ki se v koncentričnih krogih razvije v vse temnejšo modrino. S tem je na eni strani poudarjena te­mina oblasti smrti, se pravi noč greha, ki jo Kristusova luč razkroji. Po dru­gi strani pa je prav zaradi simbolne polkrožne oblike izpostavljena tudi skrivnost neprodorne Božje ljubezni, ki se je razodela v Kristusovi božje­-človeškosti. Ta ljubezen nam je blizu kot Očetovo usmiljenje, obenem pa se skriva v nedoumljivih globinah Svete Trojice. 
Na levi strani loga je napis: “Usmi­ljeni kakor Oče.”• 

“Zrl je usmiljeni in videl dušo v breznu in našel pot, da jo izvleče. Z enim migljajem bi jo lahko rešil, a je svojo ljubezen vpel v delo, oblekel se je v člo­veškost. Njeno nevednost si je pridóbil, da k vednosti bi jo popeljal. Ponižne pesmi ji igral na harfo, da bi prišla do povišanja. Njegov križ ga je vzdignil v višave, da bi se k bitjem na višavah vzdignili Evini otroci.” (Efrem Sirski, Tretja himna o postu, 6) 
“Navzdol je poletel pastir vseh, da bi Adama našel, ovco, ki je zašla. Na ramenih ga je nosil in se vzdignil, bil je daritev za Gospoda črede. Blagoslo­vljen njegov spust.” (Efrem Sirski, Prva himna o vstajenju, 2) 
“Tega človeka, ki se je kakor ovca izgubil, je v svoji previdnosti Kristus kot pastir iskal in našel (prim. Lk 15,4–7), si jo nadel na rame in jo privedel v svojo čredo. Beseda (Logos), ki je modrost, je kot svetilko prižgala svoje meso v luči svoje božje narave, našla je podobo, ki je bila pokopana od strasti, brez svoje izvorne lepote; in ko ga je našel, je bil to razlog velikega veselja.” (Maksim Spoznavalec, Problemi 31 – PG 91,1273D) 
“Kristus je prišel iskat Adama, ki se je izgubil, prišel je, da bi ga spet pri­vedel v raj, odetega v svetlobo.” (Efrem Sirski, Šestnajsta himna o devištvu, 9) 


Usmiljenje kot vzgoja za življenje 
• Mojca Širok 

Za novinarja ni večje more, kot so presenečenja. Dogodki, ki jih nisi pričakoval. Pa ne govorim o naravnih nesrečah, o potresih in poplavah. Govorim 
o dogodkih, ki jih nismo znali predvideti. O nepričakovanih novicah, ki izbruhnejo naenkrat, brez priprav in napovedi, ki te pustijo kot polito kuro, ker ne razumeš, kaj si storil narobe, kaj si spregledal, kako se je lahko zgodilo, da nisi zaznal logike in razvoja, da si zdaj sam na 
čistini, nepripravljen in povsem neveden. 
T
ako sem se počutila, ko so v Vatikanu nekega mrzlega fe­br uarskega dopoldneva leta 2013 napovedali, da je papež Benedikt XVI. sklenil odstopiti s položaja vodje rimskokatoliške Cerkve. 
In čeprav smo se pozneje vsi delali, da “oh, kje pa, oh, seveda, že dolgo sem slutil, kakopak, bilo je vendar očitno, morda je presenetljiv le trenutek, am­pak bistvo, oh, kako, da ne ...,” sem bila v dobri družbi, ne pretiravam, če rečem, skoraj celotne vojske novinarjev in dopisnikov, ki pokrivamo Vatikan. Še sanjalo se nam ni, da bo to res storil, čeprav je bilo – kot pozneje (kot vedno) ugotoviš – namigov in sledi, indicev in 

znamenj veliko. Le razumeli jih nismo. Usmiljenje kot to, da si. 

ki smo jih delali med pripravami na konklave in se nadejali, da nas – kot leta 2005, ko je bil, pričakovano, za naslednika Janeza Pavla II. izvoljen eden njegovih najtesnejših sodelav­cev, kardinal Joseph Ratzinger – nič ne more presenetiti. 
Da bom šla še tretjič na led, ko pa Vatikan za javni radio in televizijo po­krivam že celih deset let, se že ne bo zgodilo, sem takrat sklenila. 
In sem šla v Argentino. Po poti ži­vljenja novega papeža. Poiskala sem njegove sodelavce, sorodnike, prijate­lje, učence in študente. Poslušala sem njihove zgodbe in v zadregi umikala pogled, ko so se mi muzali, češ, samo za vas, Evropejce, je ta papež lahko uganka, to, kar počne v Vatikanu, je vse življenje počel doma, v Argentini, v njeni Cerkvi in v družbi. 
Papež Frančišek je vse, kar je bil nadškof Bergoglio. Danes, tri leta po njegovi izvolitvi, je očitno vse, kar je nakazal s pr vimi potezami, pr vimi ukrepi, prvimi potovanji – spomnimo se, kako je presenetil ne le svet, tudi svoje urade, ko je napovedal, da bo obiskal Lampeduso: usmiljenje, ena temeljnih vrednot krščanstva, je jedro njegovega pontif ikata. 
Ena temeljnih vrednot krščanstva, nedvomno, ampak kako jo on razume? Kaj je usmiljenje za papeža Frančiška? 
“
Usmiljenje po Frančišku ni nič 

drugega kot golo bivanje. Ne le 
sprejemanje, ne nujno doje­
manje, ne ravno priznavanje. 
“ 

dober prijatelj Bergoglieve nečakinje Marie Inés Narvaja, mi je pripovedoval, da je bil Bergoglio v prvi vrsti učitelj, tudi začel je kot profesor filozof ije in književnosti. “Ena glavnih nalog jezui­tov je izobraževanje,” je dejal. “Iz pogo­vorov z njim se spominjam, da je njegov pastoralni pogled politično pomenil, da je treba spremeniti izobraževalni sistem. To pastoralno razmišljanje, ki meri na duhovno, ima samo eno uresničitev: osvoboditev naroda prek izobrazbe. Zapletene teme izraža zelo preprosto. Njegove besede so preproste in jedrnate. Prikazujejo človeka kot sre­dišče zgodovine, zemeljskega človeka, ki se uresničuje v duhovnem. Odločiti se za uboge je politična izbira duhov­nika, ki je povezan s svojim narodom in udejanja razmišljanje od preprostega k zapletenemu, od stvarnosti k ideji: narod pridobi dušo, ko gradi svojo pri­hodnost. Danes so z njegovimi izjavami zadovoljni komunisti in antikomunisti. Papež je rekel: Marksizem je krščanstvo oropal zastave. In marksisti čutijo, da jih priznava. In antimarksisti pravijo: Ste videli? Marksisti niso imeli prav. Rekel bi, da ima Bergogliovo politično in duhovno razmišljanje oporo v izo­braževanju, ki je usmerjeno v vključe­vanje in družbeno enakost, pot do tega pa je dialog.” 
Kako lahko danes, v času ekstre­mne polarizacije mišljenja, sprejmemo idejo vključevanja, ki vključuje tudi našega nasprotnika? 
Padre Juan Isasmendi, duhovnik v enem od barakarskih naselij v Buenos Airesu, je Bergoglia spoznal leta 2000, 
Drugič smo ostali z dolgim nosom, ko so kardinali dva meseca zatem za Benediktovega naslednika izvolili ar­gentinskega jezuita italijanskih kore­nin, nadškofa Buenos Airesa kardinala Jorgeja Maria Bergoglia; Bergoglio je izpadel z vseh seznamov favoritov, 
Kdor ga je poznal, preden je postal papež, pravi, da je imel Bergoglio kot nadškof tri, kot so mi jih mnogi opisali, obsedenosti: uboge, izobraževanje in medverski dialog. Luis Liberman, pero­nistični politik in sindikalist v šolstvu, ko je vstopil v semenišče. “Spremljal in usmerjal me je med študijem, ker je bil naš škof. On me je naučil, kakšen mora biti duhovnik. To, kar pridiga svetu, je za nas popolnoma običajno. On je v Cerkvi ustvaril dr užinsko, evangeljsko vzdušje.” 



Foto: iosonominoranza.it 
“


pa se bodo iste odločitve zdele prvim usmiljenju, o svojem življenju, o svojih 

hkrati tudi to tisto, zaradi česar ga bodo najbolj kritizirali. 
Usmiljenje. Usmiljenje, ki po Fran­čišku ni nič drugega kot golo bivanje. Ne le sprejemanje, ne nujno dojema­nje, ne ravno priznavanje. Usmiljenje kot to, da si. 
“
Da smo zraven. Ne nad. Brez sodbe in razsodbe, celo brez 
mnenja. Zraven. To je usmiljenje papeža Frančiška. 

Enkrat postavi tega kardinala, drugič drugega. Ne sledi nekemu vzorcu, ker ne sledi ideologiji. Vsi pričakujejo, da bo Cerkev peljal v to ali ono smer, ampak to je ideološko. Levičarsko ali desničarsko. Konservativci pričakuje­jo eno, naprednjaki drugo. On ni ne konser vativec ne naprednjak. Je neu­lovljiv. Nikoli ga ne boš opredelil, ker je Božji človek. Nekatere odločitve se bodo zdele konservativne, druge na­predne. V drugem času in okoliščinah sluhne, ki ga posluša iz vere, radovedno­sti ali po službeni dolžnosti, razmisli, kaj sploh lahko pomeni ta beseda. 
Sveto leto je dolg proces, poln do­godkov, ki so in ki še bodo medijsko odmevni, v Rim bodo na srečanje s papežem ob jubileju romali posame­zniki, a tudi družbene skupine. Ju­bilej družin, jubilej medijev, jubilej politikov, jubilej šol, jubilejno roma­nje vsakega naroda posebej. In vsak se bo moral spraševati o tej besedi, o 
Čeprav sem bila v Argentini že več dni in govorila z veliko ljudmi, se mi je šele po pogovoru z Isasmendijem za­zdelo, da morda razumem, kaj je tisto, kar določa Frančiška. Kaj je tisto, kar želi storiti, sporočiti, kaj želi, da tudi sami uvidimo, zaznamo, razločimo. In takrat sem pomislila, da bo, če sem prav razumela, kar mi pripovedujejo, storil. Nikoli ni bil tak. Njegove od­ločitve so vedno presenečale. Recimo, ko je ustanovil vikariat v barakarskem naselju. Ali ko je naredil šolsko vika­rijo in utrdil razvoj župnijskih šol. Njegova prednost je pretanjen čut za duhovnost, zna slediti poti, ki mu jo je določil Bog. Zato je nepredvidljiv. Vsak dan se spomni nekaj novega. 
Da smo zraven. Ne nad. Brez sodbe in razsodbe, celo brez mnenja. Zraven. To je usmiljenje papeža Frančiška. Tako sem razumela tiste dni v Argentini. Njegovo sporočilo za verujoče in neverujoče, za posameznike in skupnosti, za Cerkev, družbo in državo. Zato je razglasil sveto leto in zato ga je posvetil usmiljenju. Da vsakdo, ki mu sledi ali ki mu zgolj pri-
Takole mi je rekel Isasmendi, ko sem mečkala svoje papirje, bolšča­la v prazno in se trudila dojeti, kaj moram razumeti. “Ne išči vz orca. Nimamo vzorca. Bergoglio nima ne­kega vzorca. Je človek evangelija. Vsi pričakujejo, da bo delal po vzorcu, da bo uvedel neko disciplino in sprejel neke ukrepe. Mislim, da tega ne bo napredne, drugim pa konser vativne. Vir njegove duhovnosti je ljubezen do Jezusa, do ubogih in do Cerkve. Re­vščina in ljubezen do ubogih v duhu Svetega Frančiška. Ne gre za to, da iščemo rešitve zanje, ampak za to, da jih ljubimo. Da smo zraven. Ne nad.Zraven. Življenje je treba sprejemati tako, kot je, ga objeti in čuvati.” 
besedah, o drobnih, vsakdanjih rečeh, ki jih lahko naredi tako ali drugače. 
Konec junija končujem mandat do­pisnice RT V Slovenija v Rimu in Vati­kanu. Ne rečem, da me ne bo nič več presenetilo, a je vse, kar sem slišala o njem v Argentini, mojemu poročanju o papežu Frančišku, upam, dalo logiko in razvoj.• 


Usmiljenje ali sočutje 
. Ranka Ivelja 

Besede niso lupine golega, večnega, nespremenljivega pomena. Besede živijo, zorijo; v nekaterih obdobjih slavijo, v drugih se umikajo manj obremenjenim sopomenkam. V besedah se vedno zrcali družbeno, neredko tudi politično; njihova raba je torej pogojena. Iz njih govori zgodovina, po drugi strani se vanje ves čas ‘vtiskuje’ duh sodobnih družbenih in političnih pogledov (političnih v najširšem pomenu te besede) ter sodobnega čutenja. Vse to velja tudi za izraz usmiljenje, ki 
dobrih sedmih vrstic, sočutje le dveh in pol. Po SSKJ je usmiljenje “čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenje koga, ki se kaže v dobrohotnem, priza­nesljivem odnosu do prizadetega”. V nadaljevanju so v okviru prikaza rabe med drugimi navedene sintagme kot: pokazati, vzbuditi usmiljenje; izkazo­vati, prositi usmiljenja; biti usmiljenja vreden; zbujati usmiljenje; ne pozna usmiljenja, ravna neusmiljeno … 
Sočutje je opisano nekoliko druga­če: kot “čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga”. V nadalje­vanju pa beremo: sočutje ga obhaja; sočutje se je zganilo v njem; vzbujati sočutje pri kom; iskreno sočutje; soču­tje do ranjencev; od sočutja je zajokala; čutiti, imeti sočutje. 
Brez posebnega znanja o semantiki prizanesljivo spregledaš, zanemariš, odpustiš. Prizanesljivo ima enak koren kot prizanesti. Prizanesti pa po SSKJ pomeni: “narediti, da kdo za prestopek (podčrtala avt.), negativno dejanje ni kaznovan, ni deležen negativnih po­sledic”. V usmiljenju je torej prisotna (vsebovana) tudi milost, ki jo SSKJ definira kot “dobrohoten, prizanesljiv odnos, zlasti visoke, vplivne osebe do podrejene”. 
“
Če strnemo: oba izraza – tako 
usmiljenje kot sočutje – zahteva­

ta odnos sočustvovanja, vživlja­nje, razumevanje trpečega, a sočutni za razliko od usmiljene­ga nima nujno boljšega položaja v družbi, ne sklanja se nadenj s svojega visokega, morda privile­

nekako izgineva iz publicistične 	lahko razberemo, da sta si izraza zelo giranega mesta. blizu: oba vključujeta prizadetost, ža­
rabe oziroma vsakdanjega 
lost ob trpljenju drugega. A usmilje­
“ 

življenja, vsaj v bolj liberalnih 

Če strnemo: oba izraza – tako usmi­
krogih. Nadomestilo ga je sočutje, 

včasih tudi izraz empatija, ki je 


nje ima zanimiv dodatek. Prizadetost ljenje kot sočutje – zahtevata odnos 

in žalost se kažeta v “dobrohotnem, sočustvovanja, vživljanje, razumevanje 
prizanesljivem odnosu do prizadete-trpečega, a sočutni za razliko od usmi­
ožji in bolj strokoven. 

A
mpak kaj je pravzaprav naro­be z usmiljenjem, če je sploh kaj? Zakaj je zadnja leta, morda desetletja, v družbeni nemilosti? Vpra­šanje bi zahtevalo temeljito jezikoslov­no-f ilozofsko-sociološko analizo, ki presega možnosti tega prispevka in znanje podpisane. Zato bo pričujo­či razmislek nujno fragmentaren in oseben. 
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), ki je še uporabna, čeprav neko­liko zastarela institucija, izraza usmi­ljenje in sočutje pojasnjuje različno. Ne gre torej za popolni sopomenki. Na razliko med njima kaže že obseg obeh gesel (opisov). Če ju natisnemo na format A4, je usmiljenje deležno 

ga”. Razlika je subtilna, a vredna po-ljenega nima nujno boljšega položaja v 

zornosti. Od kod vendar potreba po družbi, ne sklanja se nadenj s svojega 
tem poudarku, se lahko vprašamo. visokega, morda privilegiranega me-

Od kod v izraz vgrajena misel, da sta sta. (Revež je zlahka sočuten do kralja, 

dobrohotnost in prizanesljivost okvir malce nenavadno bi bilo reči, da je 

sočustvovanja s trpečimi? Teza, ki bi do njega usmiljen; tak bi lahko bil le 

jo bilo vredno preveriti, je naslednja: zdi se, da sočustvovanje, kot ga opre­deljuje usmiljenje, pogojuje določen odnos do trpečega, in sicer takega, ki je v večji meri značilen za hierarhične družbene odnose, kjer so eni zgoraj in eni spodaj in ni čisto samoumevno, da so oni zgoraj do konca odgovorni za one spodaj, njihovo srečo in nesrečo. Kajti zakaj bi sicer morali biti do tr­pečih prizanesljivi?! 
Prizanesljiv si do nečesa, kar ni v redu, kar obsojaš, kritiziraš, česar ne maraš. Prizanesljiv si do nekoga, ki je odgovoren ali kriv za nekaj, a mu to do padlega kralja, kralja brez moči.) Sočutnega za razliko od usmiljenega ne zanima, kaj je trpeči storil narobe oziroma koliko je kriv za svojo nesrečo. To preprosto ni važno: ko ‘so-čutimo’, predvsem čutimo, racionalno – vzrok, krivda, odgovornost za položaj – stopi v ozadje. Tam je le ‘drugi’, ki nas po­trebuje v svoji nesreči. Prizanesljivost ni potrebna: ali je kaj kriv, nas v hipu sočustvovanja ne zanima. Vprašanje prizanašanja se sploh ne zastavlja, ko gre za odnos brata do brata, sestre do sestre, človeka do človeka, enakega do enakega. 



Izraz sočutje mi je zato ljubši. Po mojem je v veliki meri nadomestil iz­raz usmiljenje prav zaradi odsotnosti hierarhičnega razmerja med tistim, ki potrebuje sočustvovanje, in tistim, ki ga vrši. Po drugi strani pa je usmiljenje morda bolj natančen, bolj zavezujoč izraz za družbene razmere, v katerih usmiljeni sebe dojema kot tistega, ki se bolj ali manj visokostno sklanja nad trpečega. Ta v resnici potrebuje dobro­hotnost in prizanesljivost. 
Danes so migranti in begunci tisti, ki potrebujejo predvsem naše polno sočutje. Vsak od njih je morda kriv česa, kar je bilo kamenček v strašni zgodbi vojnega nasilja, ki ljudi žene v beg. Najbrž se med njimi skrivajo tudi ljudje, ki bodo ogrožali evrop­ske vrednote, vso čudovito dediščino razsvetljenstva; nemara celo terori­sti. Toda krivi smo tudi mi, vsak od nas, ker smo dopustili, da so evropski politiki tako pridno in tako dolgo asistirali povsem neprimernim ame­riškim (in ruskim) modelom ‘ureja­nja’ stvari na Bližnjem vzhodu. Kri­vi smo, ker smo dopustili, da so se porušila tamkajšnja krhka politična in medverska razmerja. Zato je tako pomembno, da gledamo na begunce kot na svoje brate in sestre, k čemur poziva papež Frančišek, in da bolj kot na njihovo mislimo na svojo krivdo. Tisti, ki želijo biti usmiljeni, pa naj le bodo prizanesljivi do nesrečnih ljudi, ki se vsak dan utapljajo pred vrati Evrope ali izmučeni obstojijo pred njenimi žičnatimi ograjami. A zave­dajo naj se, da so tudi sami potrebni prizanesljivosti – za gorje, ki smo ga s svojimi vojaškimi, naftnimi in dru­gimi interesi, s svojo pasivnostjo in menefregizmom toliko let pomagali soustvarjati.• 
Foto: Matej Hozjan 




Šola in usmiljenje 

. Marija Horvat 


življenja izgubljajo vrednote, 

nim pluralizmom. 


“

reči oprosti. Včasih pa se nam ne 

zdi vredno odpustiti nekomu, ki 

kot so spoštovanje, poštenost, 

In kam sodi usmiljenje? Usmiljenje 
nas je prizadel. Odpuščanje je zelo 

odpuščanje, prijaznost, strpnost, 

tolerantnost, pomoč … 


povezujemo z vrednoto odpuščanja, ki pomembno, saj nam ta jeza, ki jo 

po programu etike in vrednot spada skrivamo v sebi, prinaša nemir. med univerzalne vrednote, skupaj z • Mir je odpuščanje. Odpuščanje je mirom, spoštovanjem različnosti in mir. Če nekomu ne odpustiš, ti ne 
Biti usmiljen – v šoli 

N
a OŠ Franceta Prešerna Čren­šovci že tretje leto sodelujemo v programu Etika in vrednote, 

drugačnosti, enakostjo, skromnostjo prinaša notranjega miru, saj ti misel 

in kulturnim pluralizmom. Ali da-na to ne da miru. Tudi neodpušča­
nes otroke še kdo uči odpuščanja? Ga nje med državami je prineslo mar­
otroci poznajo? Zanimive so njihove sikatero vojno. 

Na prvi pogled se zdi, da šola in usmiljenje nimata nič skupnega, a če samo malo pomislimo, se nam odpre veliko posrednih povezav do te vrednote, ki v šoli nikakor ne sme manjkati. Kako posredovati vrednote in kako jih živeti? To je v današnjem času pravi izziv za vse, še posebej pa za tiste, ki delamo v šoli ali v vrtcu, saj ugotavljamo, da se s sodobnostjo in hitrostjo 

ki ga vodi Inštitut za etiko in vredno­te v Ljubljani. Smo ena redkih šol, ki v programu sodeluje že od vsega za­četka, ker smo vsi zaposleni sprejeli izziv, da lahko premikamo meje tudi na tem področju, saj je to preveč po­membna tema, da je ne bi uresničevali v polnosti. 
“
Usmiljenje povezujemo z vrednoto 
odpuščanja, ki po programu etike 

in vrednot spada med univerzalne vrednote, skupaj z mirom, spošto­vanjem različnosti in drugačnosti, enakostjo, skromnostjo in kultur­

ugotovitve, ki so nastale v delavnicah, ki jih je na to temo z učenci izvedla varuhinja etike in vrednot na naši šoli, gospa Ana Petek. 
Učenci o odpuščanju: 

• 	
Odpuščanje mi pomeni veliko. Če ne bi odpuščali, ne bi bilo notranje­ga miru. 

• 	
Odpuščanje mi zagotavlja notra­nji mir. Ko se skregam z mamo, mi vedno odpusti. Odpusti mi tudi, če naredim kaj narobe. Tudi sama lahko odpustim. 

• 	
Odpuščanje mi prinaša mir. Odpu­stiti je težko, saj nimamo poguma 


Foto: ŽU Slivnica 


• 	
Odpuščanje je vrednota, ki jo do­sežeš s svojim notranjim mirom. Včasih pa le določeni osebi ne mo­reš odpustiti, če te prizadene vedno znova in je dobra s tabo samo ta­krat, če kaj potrebuje. 

• 	
Odpuščanje je lastnost, ki je nima­mo vsi. Če komu kaj slabega storim, se opravičim in oseba mi včasih od­pusti, včasih pa tudi ne. Odpuščanje je pomembno za naš odnos. 

• 	
Če mi kdo stori kaj žalega, mu od­pustim in ne mislim na njegovo de­janje. Če si med seboj odpuščamo, nam bo vsem lepše. Odpuščaj in pozabi! 

• 	
Ko se s kom v družini skregam ali naredim kaj žalega, se opravičim in ponavadi mi drugi odpustijo. Po­dobno je tudi v šoli. Da lahko nekomu odpustiš, moraš 


imeti v sebi oziroma v srcu usmilje­nje. Le usmiljeno srce lahko odpušča, začuti potrebe drugih, se vživi v doži­vljanje drugih, v stiske drugih in od­pušča krivice in žalitve ter vzpostavi notranji mir, ki je pogoj za zdravje in srečo. Le preko usmiljenega srca smo vedno znova pripravljeni sprejemati in dajati nove priložnosti tudi tistim, ki so nas kdaj prizadeli ali užalili. Le usmiljeno srce se je pripravljeno ve­dno znova učiti in začeti od začet­ka, dajati nove in nove priložnosti in zaupati ter sprejemati vse ljudi, ne glede na razlike in dr ugačnost. Zato je še toliko bolj pomembno, da učence učimo te vrednote, da težave lahko rešujejo tudi drugače, ne le s pestmi in mišicami, ampak da lahko stopimo korak naprej in začnemo de­lovati na višji ravni. Tako bomo vsi skupaj postajali boljši, se spreminjali, spreminjali svoje vedenje in ravnanje, si zastavljali višje cilje in jih na višjih ravneh tudi dosegali. 
Zato smo se v naši šoli odločili, da vrednote načrtno razvijamo in jim da­jemo posebno mesto tudi v naši viziji in poslanstvu. Vizija naše šole je: Z znanjem in odgovornim ravnanjem gradimo varno in ustvarjalno šolo. V odgovornosti pa so zajete tudi druge pomembne vrednote, ki izhajajo iz od­govornega ravnanja do sebe, do drugih in do narave. V slednjih je prisotno tudi usmiljenje. 
Kako biti usmiljen do sebe? Tako, da samemu sebi želiš le najboljše, da se odpoveš vsemu tistemu, kar slabo vpliva na tvoje vedenje, obnašanje in te odvrača od resnične sreče, ki je ve­likokrat povezana tudi z garanjem, delom in napori. Biti usmiljen do sebe pomeni, da delaš dobro, tudi ko te druge stvari odvračajo od tega. 
Kako biti usmiljen do drugih? Da presežeš samega sebe v svoji sebičnosti in služiš drugim tako, da jim poma­gaš, jih razumeš, tolažiš, uvidiš njihove težave in želje, si na razpolago, ko te potrebujejo, poslušaš … 
Kako si lahko usmiljen do narave? Da jo ohranjaš v ravnovesju, s svojim nepremišljenim ravnanjem ne posegaš v naravne zakonitosti, živiš v sožitju z naravo … 
Kaj nam to prinaša? Že otroci so v svojih zapisih nakazali svoje videnje odpuščanja, ki je neposredno pove­zano z usmiljenjem. Prinaša notranji mir, svobodo, srečo, ki odpira poti ustvarjalnosti, optimizma, hvaležno­sti, budi voljo do življenja in veselje … 
Dr. Jože Trontelj je v programu Eti­ka in vrednote v vzgoji in izobraževanju zapisal: “Ključ do boljše prihodnosti je boljše spoštovanje humanističnih vre­dnot. Človeška sreča je tesno povezana z dobrim stanjem etike v družbi. To pa lahko dosežemo le z dobro vzgojo.” 
Program Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju 
Program etike in vrednot na naši šoli uvajamo in razvijamo že tretje leto in nam prinaša vidne uspehe, saj so meritve indeksa etike in vrednost že na začetku pokazale, da je stanje na naši šoli v vseh postavkah nad slovenskim povprečjem, vmesno merjenje pa je pokazalo, da se je ta stopnja še dvi­gnila. To je dokaz, da smo se odločili prav in da se splača delati na vredno­tah, seveda najprej v družini, nato pa v vrtcu in šoli. 
Današnji svet postaja vse bolj globa­len, prepoln hitenja, kopičenja mate­rialnih dobrin, tekanja z enega konca na drugega … Mi pa smo začudeni, da so današnji otroci nervozni, nestrpni, ne poznajo meja, obdani so z vsemi mogočimi pripomočki, ki so običajno zanimivi kakšno uro ali dve, pozneje pa obležijo razmetani tu in tam … 
Strokovni delavci šole in vrtca smo začutili, da je pravi čas, da se začnejo spremembe; predvsem v sprejemanju in upoštevanju vrednot, ki so temelj vsake družbe. Menimo, da so vredno­te tiste stvari, s katerimi se je vredno ukvarjati najprej v družini, nato v vrt­cu in šoli ter v širši skupnosti, in to čim prej, že v najzgodnejših letih, kajti takrat je to tudi najbolj učinkovito. 
Program Etika in vrednote v vzgoji in izobraževanju temelji na prepričanju, da je eno od najpomembnejših po­slanstev vzgoje in izobraževanja skrb za etično in s temeljnimi vrednotami usklajeno ravnanje v vrtcih in šolah. Tam se namreč preko socializacijskih mehanizmov in ponotranjenja vre­dnot in življenjskih načel postavljajo pomembni temelji etike in vrednot otrok ter mladostnikov, ki danes obi­skujejo vrtce in šole, čez leta pa bodo ustvarjalci prihodnosti vseh nas. Iz­polnjevanje tega poslanstva vzgoje in izobraževanja je tudi ena najpomemb­nejših podlag za oblikovanje stabil­ne družbe prihodnosti, ki je lahko le družba, utemeljena na etičnih standar­dih, vrednotah in znanju. 
Cilji programa: 
• 	
Krepitev kompetenc vzgojiteljev in učiteljev za integracijo etike in vre­dnot v vzgojno-izobraževalno delo. 

• 	
Ozaveščanje in motiviranje otrok in mladostnikov za odločanje in obna­šanje, ki temelji na etiki, vrednotah in znanju. 

• 	
Krepitev stabilne družbe, ki temelji na etiki, vrednotah in znanju. Vrednote, ki jih obravnavamo med 


različnimi dejavnostmi, so: znanje in modrost; skrb za sočloveka; življenje, narava, zdravje; integriteta; pravičnost; univerzalizem; kultura; tradicija; delo, ustvarjalnost in humanost. 
Trenutno naša šola obravnava mo­dul Tradicija. Do konca šolskega leta nas čakata še dva modula, in sicer Delo in ustvarjalnost ter Humanost. 
Kot ravnateljica sem zelo vesela, da na šoli in v vrtcu strokovno vodeno, načrtno uvajamo in udejanjamo ter sproti spremljamo in vrednotimo sta­nje etike in vrednot, ker je to, še pose­bej v današnjem času, nujno.• 




Usmiljenje v življenju družine 
. Katarina Kompan Erzar 
Prostor za usmiljenje lahko pogledamo skozi znanstvene oči. V prispevku se bom osredotočila na dve novejši veji raziskovanja na področju psihoterapevtske znanosti o človeku, in sicer na nevroznanost in pozitivno psihologijo s teorijo navezanosti, in na podlagi teh dveh področij opredelila tudi dva konkretna koraka na poti do razumevanja usmiljenja. 
Foto: Peter Prebil 
Sveto leto izziva 
L
eto usmiljenja odpira drugač­no razmišljanje o odnosih in nas kliče k spreobrnjenju, da se odpremo odrešenosti, ki jo prinaša Kristus in se naslonimo na Cerkev, ki je stkana iz medsebojne povezanosti v sinovstvu, ne pa zgolj v ‘pravilnem vedenju’. 
Usmiljenje je prav tisto področje, kjer ni lahkih in enostavnih navodil in napotkov, čeprav gre za izjemno preprosto držo. Lahko bi rekli celo, da je usmiljenje hkrati temeljni pogoj in nedosegljiv cilj vsakega odnosa. To pa pomeni, da gre pri usmiljenju za dar, ki se razodeva skozi naše odnose, prihaja pa od Boga. 
Seveda pa lahko prostor za usmi­ljenje pogledamo tudi skozi čisto člo­veške, znanstvene oči spoznanj, ki jih prinaša moderna psihoterapevtska znanost. V prispevku se osredotočam na nevroznanost in pozitivno psiholo­gijo s teorijo navezanosti in na podlagi teh dveh področij opredelim tudi dva konkretna koraka na poti do razu­mevanja usmiljenja, kot sledi iz teh spoznanj. 
Osebnostni razvoj 
Prvi korak za začetek razmišljanja o usmiljenju je poznavanje dejstev o človekovem razvoju in delovanju ter sprejemanje neverjetne odprtosti, ki jo prinaša razvoj človeških možganov v odnosih. Kaj sodobna nevroznanost (eden najbolj prodornih avtorjev s tega področja je Daniel Siegel, ki je bil tudi gost in svetovalec pokojnega papeža Janeza Pavla II.) razkriva o dinamiki medosebnih odnosov, človekovem ra­zvoju in pomenu izkušenj za ta razvoj. 
Najprej to, da se človeški možgani izven odnosov ne morejo razviti, saj temeljna struktura možganskih pove­zav, ki sploh omogoča višje spoznavne procese, nastaja izključno na podlagi izkušenj, ki jih imamo z odraslimi v svojem okolju v prvih letih življenja. Izkušnje so pomembne celo do te mere, da lahko tenkočutno okolje, ki spremlja in sooblikuje otrokov razvoj od rojstva naprej, celo omili ali včasih tudi prepreči prepisovanje genskega materiala, ki bi lahko povzročil hujše deficite. Taka uglašenost in tenkoču­tna regulacija otrokovega ritma, ciklu­sa spanja in budnosti, lakote in sitosti, vznemirjenja in umiritve, ter sprošče­na prisotnost odraslega, ki s svojim glasom, pogledom, vonjem, toplino, nežnostjo in aktivnostjo oblikujejo otrokov svet, je okvir, na podlagi kate­rega se bodo oblikovale povezave med možganskimi strukturami. Te bodo postale temelj otrokovega in kasneje odraslega pogleda na svet. Kar je bilo ‘pogosto’ v zgodnjem odnosnem oko­lju, bo za posameznika ‘normalno’ v odraslosti. 
Pomembno je torej sprejeti dejstvo, da naša volja in razum nista samostoj­na in samozadostna, ampak sta vedno povezana z našim čustvovanjem (ki se odvija neodvisno od zavesti in je tako, kakršno pač je), ki obarva in usmeri mišljenje in razsojanje. Zato je tako pomembno, da o svojem doživljanju lahko spregovorimo, ga podvržemo razmisleku, poiščemo njegov pomen, vir in sporočilo, ki ga prinaša. Tudi če čustva skušamo prezreti, bodo še vedno usmerjala naše vedenje in raz­mišljanje ali celo povzročala bolezni. 
Dobra stran čustvovanja pa je ta, da nas stalno spominjajo na to, da nismo sami, da nas telo ves čas usmerja in vodi ter sporoča o dejstvih, ki bi jih sicer prezrli. Čustvovanje, ki je polože­no v spoštljive in tenkočutne odnose, postane intuicija, v kateri se naseli usmiljenje in kreativnost. 


Usmiljenje je tako najprej pogled, ki skozi napake in zmote na površini našega vedenja, vidi najprej počasnost in kompleksnost procesa razvoja mo­žganov (ko se soočamo z otroškim vedenjem, otroškimi reakcijami in otroškim odzivanjem na prenasiče­nost z dražljaji, tesnobo, zahtevami …) ter pozneje tudi globino strahu, ome­jenosti ter ranjenosti, ki jo tak razvoj prinaša, in se ‘usmili’ zato, ker razume iz kako okrnjenega sveta prihaja tovedenje ali ‘napaka’. Šele takrat lahko pristopimo k drugemu dovolj odloč­no in hkrati dovolj razumevajoče. Ne tako, da bi prezrli in zanikali ali celo opravičevali ‘napake’, ampak tako, da s svojo prisotnostjo in držo omogočimo sočloveku, da pridobi novo izkušnjo, nov odziv na stare vzorce (hkrati opo­ro za prekinitev razdiralnih odzivov in hkrati nov okus po življenju, ki vklju­čuje širši spekter čustvovanja in globlje razumevanje sebe, drugih in sveta. “Za vsakdanje življenje je najbolj uporab­no, če se “od – učimo” vsega, kar je neresnično.” (Antisthenes v: Cozolino, 2013: 97) 
Raziskovanje čustev 
Drugi korak za začetek razumeva­nja usmiljenja prihaja iz raziskovanja pozitivnih čustev in spoznanj, ki upra­vičujejo pogum za vstopanje v stik s seboj in s sočlovekom ter vztrajanje v odnosih in pri vzajemnem oblikova­nju in preoblikovanju. Gre za temeljno držo zaupanja v Ljubezen, ki skozi križ odpira nov pogled in novo spoznanje, kaj je zares bistveno in kje zares potre­bujemo pomoč, vero in upanje. 
Odnosi so edini prostor, v katerem se lahko človek razvija, preoblikuje, sprejme svojo resničnost in spozna božje usmiljenje ter se uči odpovedi samozadostnosti in življenju izven odnosov, v prepričanosti v svoj lastni prav. Pri tem nam najbolj ‘nagajajo’ in hkrati ‘pomagajo’ prav čustva, ker se ne pokorijo našim idejam in predsod­kom in se ne pomirijo, dokler niso do­bila svojega pomena v odnosih. Zato so zelo slab svetovalec, a zelo dober kompas in zdravilo proti samovšeč­nosti in samozadostnosti. 
Skozi različne oblike strahu pred odnosi, ogroženostjo in stalnem pri­merjanju z drugimi, ki jih povzročajo zanemarjanje, zlorabe, travme, or­ganski deficiti, se v človeku odpirajo razpoke, skozi katere vdirajo vedno novi in novi strahovi, trma, agresija, dvom in nezaupanje ter sovraštvo do drugih in do sebe. Tem oblikam se po­svečajo različne terapevtske prakse, ki na različne, bolj ali manj oprijemljive načine, skušajo v posamezniku prebu­diti usmiljenje (sprejemanje dejstev in vztrajanje v učenju v odnosih) najprej do sebe in potem tudi do drugih. S tem nastaja prostor za vero, da naša nemoč ni zadnja beseda; upanje, da se skozi še tako globoko rano na koncu razodene velika Ljubezen in prebudi nežna ljubezen, ki poveča človekovo občutljivost na drobne trenutke in geste topline, povezanosti in zaupanja, hvaležnosti in spoštovanja ter pred­vsem obrne pozornost od skušnjav odmika od odnosov in bega v izolacijo v blag vstop v sproščene in ‘navadne’ odnose. 
Barbara Fredrickson, psihologinja in vodilna raziskovalka pozitivnih ču­stev in ljubezni (v smislu najvišjega po­zitivnega čustva) (Fredrickson, Love, 2.0.), ljubezen def inira kot trenutke stika, ki nahranijo našo temeljno hre­penenje po povezanosti. Pri tem ne gre za neke posebne in izjemne trenutke vzhičenosti in evforije, ampak za blag in globok občutek, da smo “doma”. Trenutki stika so trenutki, ko smo f izično prisotni drug ob drugem, spo­sobni očesnega stika in nasmeha, ter povezani v skupni dejavnosti, ki jo zaznamujejo pozitivna čustva. Ta pa so: veselje, hvaležnost, zadovoljstvo, zanimanje, upanje, ponos, zabavnost, navdih, spoštovanje in ljubezen (Fre­drickson, 2009). 
Pozitivna čustva imajo na naše telo ravno nasprotni učinek od negativnih čustev, ki so namenjena ustvarjanju nekega varnega kompasa za prežive­tje. Razširijo našo pozornost, se od nas razširijo na druge ljudi, odprejo nov pogled na stvari, povečajo kreativ­nost, okrepijo raziskovanje, razpršijo pozornost na več detajlov hkrati. So neobvezujoča, imajo omejen čas traja­nja, so naključna in lahko dostopna. Trenutki pozitivnih čustev so zelo po­gosti, niso intenzivni in gredo hitro mimo. Lahko jih niti ne zaznamo. V dnevu mora biti dovolj takih trenut­kov stika, da je potešena naša osnovna telesna potreba po varnosti, pripadno­sti, smislu (temeljno hrepenenje po povezanosti). 
Temeljno sporočilo tega raziskova­nja je, da ljubezen ni nekaj, kar bi se dalo posedovati, izsiliti ali si ‘zaslužiti’, ampak je dar, ki nam je vedno na voljo in ni odvisen od izjemnih okoliščin in naključja, ampak ga lahko gojimo tudi s pomočjo naše pozornosti in pripra­vljenosti vztrajanja v sodelovanju in zaupanju ter hkratnega priznavanja in iskanja pomena ‘trpljenja’ v nega­tivnih čustvih. 
Raziskovalka ugotavlja, kako po­membno je, da se vsaj nekajkrat na dan človekova pozornost obrne na drobne vzgibe pozitivnih čustev, saj to gradi jedro medosebnih odnosov in omogoča tudi soočenje in prema­govanje intenzivnih in nepredvidlji­vih ‘napadov’ negativnih čustvenih stanj (strah, jeza, sovraštvo, groza), ki bi sicer posameznika potegnila v razdiralno in samozaščitniško ve­denje. 
Lahko bi rekli, da je drugi korak k razumevanju usmiljenja obračanje našega obraza k obrazu Usmiljenja, ki nas spomni, da ob vseh trenutnih sti­skah obstaja Ljubezen, ki nas spremlja in čaka, da se ozremo nanjo. “Tisti, ki nam zaupajo, nas učijo.” (Eliot v: Cozolino, 2013: 97)• 
Viri Cozolino, Louis J. (2002): The neuroscience of 
psychotherapy. New York: Norton. Cozolino, Louis J. (2013): The social neuroscien­
ce of education. New York: Norton. Erzar, Tomaž; Kompan Erzar, Katarina 
(2011): Teorija navezanosti. Celje: Mohorjeva 

družba. Fredrickson, Barbara (2009): Positivity. New 
York: Penguin books. Fosha, Diana; Siegel, Daniel J.; Solomon, 
Marion (2009): The healing power of emotion. 

New York: Norton. Siegel, Daniel J. (2013): The developing mind 
2ed.: Toward a neurobiology of interpersonal 
experience. New York: Guilford. 



Usmiljenje na naših poteh 
. Karolina Medvešček 
Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto usmiljenja. Ob tem razmišljam, v kakšnem svetu pravzaprav živimo. Koliko je v njem prostora za usmiljenje? Ali sploh razmišljamo o njem? Zdi se, da danes med ljudmi primanjkuje čutečega stika. Drug od drugega se oddaljujemo, ko hitimo za svojimi opravki in razmišljamo, kaj vse moramo še opraviti. Na tisto, kar je v resnici pomembno, pa pozabljamo. 
B
olj kot vse je pravzaprav po­memben odnos – do bližnje­ga, do mimoidočega, do vsega, kar imamo, do sebe in nenazadnje do Boga. Zdi se, kot da nam ob preobilici dela in skrbi zmanjka časa za odnose. Pa v resnici odnosi ne zahtevajo svo­jega časa, zahtevajo le čut in čuječnost za dojemanje sveta in ljudi okrog sebe. Lepi odnosi se zgodijo takrat, ko dru­gega začutimo, ko se mu na svoj način približamo in mu dopustimo, da je ob nas lahko to, kar je. Hkrati pa sebi do­pustimo, da smo lahko to, kar smo, in smo v tem zadovoljni. V teh odnosih se skriva tudi usmiljenje, ki nam ga danes tako primanjkuje. Ne znamo več prav prisluhniti drug drugemu oziroma se ne slišimo dovolj, da bi lahko drug drugega bolj spoznali. Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan medijev vse ljudi dobre volje povabi, naj odkrijejo moč usmiljenja, ki ozdravlja pretrgane odnose ter prinaša mir in ubranost v družine in v skupnosti. Preko usmi­ljenja lahko vzpostavimo nov način govora in pogovarjanja z drugim. 
Na usmiljenje lahko gledamo z več vidikov, odvisno od tega, v kakšni vlogi ali odnosu se nahajamo. Sama se z usmiljenjem srečujem v različnih ži­vljenjskih vlogah – v vlogi žene, mame, sodelavke, učiteljice in še preko mnogo drugih vlog, preko katerih sem vpeta v najrazličnejše odnose z drugimi. 
Usmiljenje do neznane osebe, mimoidočega 
Zdi se, da je vse več dobrodelnih pri­reditev in zbiranja sredstev za ljudi, ki sami ne zmorejo, ki potrebujejo našo pomoč. Ob tem se še vedno veliko ljudi dobrodušno odzove in daruje bodisi denarna bodisi materialna sredstva, kar v nas zbudi dober občutek, da smo nekaj prispevali, pa čeprav velikokrat ostane samo pri tem. To je ena vrsta usmiljenja. Enako velja, ko na ulici mimoidočemu, ki prosi za denar, v roke stisnem kakšen evro ali več. Vse to od nas zahteva zgolj tisto sekun­do ali dve, ko sežemo v žep in denar­nico, potem pa gre situacija mimo. Verjetno se premalokrat vprašamo, kaj pravzaprav ta oseba potrebuje. Ne gre za to, da bi se čutili poklicane po­izvedovati, za kaj bo ta oseba denar porabila. Gre za odnos. Dovolj je, da se zavemo oz. začutimo težo situacije, v kateri se prosilec nahaja. Razlika je namreč v tem, ali zavijem z očmi in v zadregi pobrskam po denarnici in v najboljšem primeru mimoidočemu nekaj dam, ali pa se za nekaj trenut­kov ustavim, osebi pogledam v oči in iskreno, poleg denarja, osebi namenim še kakšno prijazno besedo. Usmiljenje je torej mnogo več kot samo darova­nje materialnih dobrin ali kot navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika: “iz sočutja narediti komu kaj dobrega” (2002: 1471). Je odnos in odprtost do drugega, ko drugega najprej opazim, sem mu pripravljen prisluhniti in ga začutiti v njegovi potrebi, potem pa mu glede na njegove potrebe in svoje zmožnosti poskušam pomagati. 
Usmiljenje do najbližjih 
Ena od oblik usmiljenja je usmilje­nje do tistih, ki so nam najbližji. V od­nosu do moža oz. žene, otrok in vseh, s katerimi preživimo večji del svojega časa. V teh najbližjih odnosih se nam velikokrat stvari in situacije zdijo sa­moumevne ali pa smo prepričani, da jih dovolj poznamo in se v njih sploh ne poglabljamo. Kako težko je biti usmiljen do svojega moža ali žene, ko prideš utrujen iz službe in pričakuješ, da bodo vsi razumeli tvojo utrujenost, nisi pa niti za trenutek pripravljen sto­piti na drugo stran in pogledati, če morda kdo ob tebi ravno tako potre­buje pozornost in bi mu tvoje usmi­ljenje zelo dobro delo. Kako težko je razumeti svojega otroka, ko po napor­nem dnevu ne zmore opraviti nekega dela, za katerega sta se prejšnji dan do­govorila in sploh ni tako pomembno, da bi moralo biti v tem dnevu storjeno. Kako težko je razumeti taščo, mamo ali koga od bližnjih, ki zavrne varstvo naših otrok, ker enostavno ne zmore in je preutrujen. V vsem naštetem se skriva pomanjkanje našega usmiljenja do najbližjih. V večini primerov pa tudi iskrene komunikacije med nami. 
Usmiljenje do sebe 
O tem, kaj pomeni usmiljenje do sebe, smo s kolegicami iz različnih pedagoških poklicev spregovorile na skupini Pedagog pedagogu, ki deluje v območni skupnosti Novo mesto v okviru Društva katoliških pedago­gov Slovenije. V skupini na naših me­sečnih srečanjih razvijamo področja naše osebnosti, na katerih temelji naš pedagoški poklic, predvsem pa krepi­



Foto: Marko Hrovat 

tudi učenci soočati z različnimi nači­ni reagiranja in reševanja problemov. Nemalokrat se zgodi, da situacija od nas zahteva sočutje in razumevanje. In vendar vsakič na svoj način. V takšnih situacijah se odpirajo priložnosti za usmiljenje. Pedagoški delavec zato ne bi smel biti samo predavatelj ali po­sredovalec znanja. Moral bi biti posre­dovalec usmiljenja, ker je to tudi eno od njegovih poslanstev. Vsekakor pa mora vedeti, da usmiljenje ne pomeni smiljenja in žalovanja nad učenčevimi slabostmi in šibkostmi, temveč da je usmiljenje iskren odnos, v katerem učitelj učenčevo situacijo najprej zazna in prepozna, jo poskuša razumeti in jo glede na učenčeve potrebe po svo­jih močeh skupaj z učencem pomaga pripeljati k rešitvi. 
Zaključek 
Papež Frančišek je (v prvi avdienci jubilejnega leta) izpostavil tesno vez, ki obstaja med usmiljenjem in poslan­stvom. Kot pravi papež, nam usmi­ljenje, ki ga prejemamo od Očeta, ni dano kot neka zasebna tolažba, ampak iz nas naredi orodja, da bi tudi drugi lahko prejeli isti dar. 
V šolah in v dr ugih skupnostih bo toliko usmiljenja, kolikor ga je v vsakem posamezniku, ki sestavlja posamezno skupnost. Zato smo vsi poklicani, da živimo usmiljenje, ki naj ga vsi, s katerimi smo v stiku doma, na delovnem mestu ali drugje, čutijo in doživljajo ob nas in s tem tudi razvijajo svoj čut za usmiljenje do drugih. 
To zavedanje od nas zahteva veliko odgovornost, saj je naše poslanstvo v tem, da svojo izkušnjo usmiljenja pre­nesemo drugim, da bodo lahko tudi preko nas začutili Božje usmiljenje.• 
Viri 

Slovar slovenskega knjižnega jezika (2002). Ljubljana: DZS. 
Papež Frančišek (2016): Usmiljenje in poslanstvo. Pridobljeno 3. 2. 2016 s: http:// sl.radiovaticana.va/news/2016/01/30/ pape%C5%BE_za%C4%8Del_avdience_jubilej­nega_leta/1204800.  
Papež Frančišek (2016): Poslanica za svetovni dan medijev – Komunikacija in usmiljenje. Prido­bljeno 5. 2. 2016 s: http://sl.radiovaticana.va/ news/2016/01/22/iz%C5%A1la_poslanica_za_ svetovni_dan_medijev/1202874. 
mo našo zavest, da je naš poklic tudi poslanstvo. Preko naših izkušenj smo ugotavljale, kako težko je biti usmi­ljen do sebe, ko moraš samemu sebi najprej priznati, da nečesa ne zmoreš, potem pa to priznati še drugim. Ve­likokrat namreč gremo preko svojih sposobnosti, preko lastnih meja, kar nas dolgoročno privede do izčrpano­sti in izgorelosti. V odnosu do sebe je nujno, da človek sam sebe prepoznava v svojih danostih in sposobnostih ter tudi v svojih omejitvah. Nič ni naro­be, če kdaj ugotovimo, da nečesa ne zmoremo, če si dovolimo, da smo kdaj utrujeni. Ob tem moramo seveda osta­ti budni, saj v prepogostem takšnem načinu razmišljanja obstaja nevarnost, da se v neki situaciji prehitro vdamo, da preveč dvomimo o svojih sposob­nostih, se prepustimo brez volji ali lenobnosti. Pri tem je najpomembneje prepoznavati svoje občutke. Če so ti občutki pozitivni, da smo zadovoljni ob priznanju svoje nemoči (sprva za­gotovo ne, kasneje pa), potem smo bili najverjetneje usmiljeni do sebe. Če pa se ob ‘umiku’ ne počutimo dobro in se v nas začnejo porajati negativna čustva nezadovoljstva, jeze, občutki praznine, neizpolnjenosti, potem gotovo ni šlo za usmiljenje do sebe. 
Usmiljenje v šoli 
Šola je prostor, kjer se vsakodnev­no odvije mnogo situacij, v katerih se moramo tako pedagoški delavci kot 


Prostovoljno delo študentov pedagoških smeri z otroki s posebnimi potrebami 
. Vanja Kiswarday, Karmen Drljić 
Življenje oseb s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) 
je zelo kompleksno in zahteva 
veliko individualne podpore in 
pomoči, zato lahko ob starših 
in skrbnikih ter strokovnih 
sodelavcih prostovoljci veliko 
prispevajo k dvigu kakovosti 
njihovega življenja. Seveda pa 
tako pridobljene izkušnje tudi 
bistveno vplivajo na osebnostni 
in strokovni razvoj prostovoljca 
– v tem prispevku se bomo 
osredotočili na prostovoljce, ki so študenti pedagoških smeri. 
S
kupine otrok in mladostnikov v naših vrtcih in šolah so zelo heterogene, kar od vzgojiteljev in učiteljev zahteva različne strategi­je poučevanja in izvajanja dejavnosti, pa tudi izvajanje prilagoditev glede na specif ične posameznikove potre­be. V vrtčevskem in šolskem obdobju zajemajo otrokove posebne potrebe širok spekter vzgojno-izobraževalnih potreb, ki so lahko za študente raz­ličnih pedagoških smeri zgolj skozi teoretični vidik težko predstavljive in razumljive. Zaradi kompleksnosti po­dročja dela z OPP in zaradi potrebe po študentovem poglobljenem (ref lekti­ranem) razumevanju učnih, ob njih pa nič manj pomembnih socio-emocio­nalnih potreb OPP ter pomena njiho­ve inkluzije je poglobljena konkretna izkušnja, ki jo študent pridobi v av­tentičnem okolju, nadvse dragocena. Nekaterim študentom je mogoče to izkušnjo zagotoviti v okviru praktične­ga pedagoškega usposabljanja, vendar je ta izkušnja vezana predvsem na za­vod (vrtec, šolo), v katerega je vključen OPP, in je časovno omejena (3 tedne). Študentom, ki te možnosti nimajo (ker je študijski program ne predvide­va), lahko potemtakem prav prosto­voljsko delo predstavlja priložnost za pridobivanje dragocenih izkušenj dela z OPP. Pomoč študenta je za otroka, ki potrebuje podporo in pomoč ter mu starši ne zmorejo vedno in na vseh področjih v zadostni meri pomagati, navadno zelo dragocena in koristna. 
Prostovoljstvo lahko torej oprede­limo kot delanje dobrega drugemu in sebi, pri čemer je pomembno zaveda­nje prostovoljca, da je motiv njegovega prostovoljstva prepletanje osebne ko­risti s solidarnostjo (Ramovš, 2001). V prispevku se bomo osredotočili na možne motive in prednosti dragocene izkušnje prostovoljnega dela z OPP za študente različnih pedagoških smeri ter koristi, ki jih imajo lahko od pro­stovoljnega dela tudi OPP. 
Motiv za prostovoljno delo z otroki s posebnimi potrebami 
Prostovoljstvo se udejanja preko odnosa in je dvosmeren proces. Pro­stovoljci v prostovoljskem odnosu lahko veliko dajo, pa vendar tudi ve­liko dobijo. Lahko podpirajo druge in jim pomagajo ter tako kot aktivni državljani skušajo izboljšati položaj npr. izključenih skupin. Prostovoljci so navadno zelo pozitivno usmerjeni in odprti ljudje, zato tudi s temi iz­kušnjami širijo svojo socialno mrežo, celostno izgrajujejo svojo osebnost ter razvijajo svoje kompetence, kar lahko prispeva k izboljšanju tako njihove po­dobe o sebi kot njihovega družbenega statusa (Blazinšek in Kronegger, 2007: 68). Posamezniki se za prostovoljsko delo odločajo iz različnih nagibov, npr. pomoč drugim, učenje in pridobivanje izkušenj, raziskovanje in razvijanje la­stnih potencialov, aktivno sodelovanje pri reševanju pomembnih družbenih vprašanj, opravljanje študijskih obve­znosti, izražanje svoje ustvarjalnosti ipd. (Priručnik za organizovani rad sa volonterima). 
Iz izkušenj poučevanja na Pedago­ški fakulteti Univerze na Primorskem lahko povemo, da se študenti različnih pedagoških smeri za prostovoljno delo z OPP odločajo zato, ker: (1) jih po­dročje inkluzije OPP zanima in želijo biti dejavno vključeni v uresničevanje inkluzivnih vrednot, (2) jim zgolj vse­bine s predavanj in vaj niso dovolj, da bi teorijo osmislili, ampak si želijo in potrebujejo tudi konkretne izkušnje in (3) ker jim prostovoljska izkušnja lahko pomaga pri pravi odločitvi glede nadaljnjega študija ali pri izbiri poklic­ne poti. Najpogosteje so to študenti, ki so visoko notranje motivirani in proaktivno usmerjeni v prepoznavanje izzivov v okolju in največkrat že sami vzpostavijo stik z organizacijami in zavodi, ki organizirajo prostovoljsko delo. 
Koristi prostovoljskega dela za študente 
P ro st ovolj s ko d el o z O PP štu ­dentom različnih pedagoških smeri predstavlja priložnost za pridobivanje 



Foto: arhiv Vanja Kiswarday 

vljenje in delo. Osebna vpetost štu­denta tudi motivira, da raziskuje in poglobi znanje na različnih podro­čjih, ki se dotikajo otrokovih potreb, in da preizkuša različne spretnosti in strategije, s katerimi je lahko otroku in njegovemu okolju v konkretno po­moč in podporo. Motivacija je toliko večja, saj dobiva neposredno povratno 
S prostovoljskim delom si lahko študentje organizirajo učno okolje, v katerem poglabljajo znanje, ki ga pridobivajo med študijem, tako da ga prenesejo v konkretno situacijo in ga osmislijo. Obenem se lahko povsem individualno posvetijo otroku, spo­znavajo in raziskujejo drugačnost ter konkretno izkušnjo lahko spoznali osrednjo inkluzivno vrednoto, to je delovanje v smeri največje koristi za otroka. Izkušnja prostovoljnega dela z OPP študentom omogoča, da otroka celovito in poglobljeno spoznajo tako z učnega kot socialno-emocionalnega vidika, pa tudi z vidika družinskega življenja, za kar kasneje (kot strokovni novih izkušenj, ki lahko pomembno prispevajo k izgrajevanju strokovnih kompetenc, sploh z vidika inkluzije. Prostovoljec ima možnost, da v avten­tični situaciji otroka začuti celostno, tako z vidika njegovih interesov, moč­nih področij, igrivosti kot tudi strahov, šibkosti in teže motnje, ki na različne načine vpliva na njegovo interakcijo z okoljem – bodisi v storilnostnem, učnem ali socialnem smislu. Tako ču­tenje OPP zagotovo oblikuje trajna pozitivna stališča in večjo zmožnost vzpostavljanja empatičnih odnosov, 
kar je dobra naložba za nadaljnje ži-vendar tudi veliko dobijo. 

informacijo. Preko prostovoljstva štu­dent v konkretnih situacijah vstopa v neposredni stik s potrebami in vredno­tami družbe, skupnosti, organizacije in se srečuje z različnimi moralnimi dilemami ter razvija samospoštova­nje, samozaupanje, senzibilnost do različnih tem ter se moralno razvija (Boss, 1994). 
“
Prostovoljstvo se udejanja preko 

odnosa in je dvosmeren proces. 
Prostovoljci v prostovoljskem 
odnosu lahko veliko dajo, pa 
“ 


v sproščenem odnosu, ki daje veliko vlogo tudi aktivni soudeležbi otroka samega, v odnosu soustvarjanja iščejo ustrezne pristope za pomoč in podpo­ro. V odnosu z OPP se npr. učijo, kako (neformalno) prepoznati, kaj otrok zmore in česa še ne, kako pridobiti njegovo zaupanje, skupaj z njim spre­jemati odločitve, kako mu stvari prila­goditi in slediti njegovemu napredku (vodenje dnevnika) ipd. Ob vsem tem pa je pomembno, da zmorejo sprejeti, da vseh svojih konceptov v prostovolj­skem odnosu z OPP morda ne bodo mogli udejanjiti. Vendar pa bodo s to 


Foto: arhiv Vanja Kiswarday 
delavci) ne bodo imeli več možnost v taki meri. 
Pomen mentorskega vodenja in supervizije prostovoljstva 
Študentje, ki so vključeni v prosto­voljske programe, v katerih so deležni usposabljanja, mentorskega vodenja in inter- ali supervizij, lahko izgraju­jejo bolj artikulirana in kompleksna stališča, ki vključujejo večnivojski po­gled na določen problem. Predvsem pri inkluziji OPP je pomembno, da študentje razvijajo tudi lastno aser­tivnost in postavljanje zdravih meja do sebe, do otroka in do njegovega okolja. Navdušenje nad občutkom, da lahko nekomu pomembno izboljšajo kakovost življenja, pri OPP je to pogo­sto pomembno izraženo na področju socialne vključenosti, mora biti ves čas korigirano z altruističnim ciljem, ki si ga prostovoljec prvenstveno zastavlja in se nanaša predvsem na izboljšanje otrokove podobe o sebi, razvijanje življenjskih kompetenc in povečanje samostojnosti v vsakodnevnih oko­liščinah. 
Koristi prostovoljskega dela za otroke s posebnimi potrebami 
Delo prostovoljcev je plemenito, saj drugemu podarjajo čas in sebe. OPP tako dobijo tudi pomembno izkušnjo, da so vredni in imajo lahko od prosto­voljstva različne koristi. Študentje jim lahko pomagajo z različnimi oblikami kakovostnega preživljanja prostega časa, razvijanja interesov, pa seveda tudi pri šolskem delu, ko jih učijo uč­nih strategij, strategij za organizacijo šolskega dela ipd. Pomembnejši od strategij pa je lahko zaupljiv odnos, ki se vzpostavi med študentom in otro­kom. Pogosto se namreč dogaja, da so OPP socialno izključeni in da nimajo prijateljev. Raziskava, opravljena na eni izmed osnovnih šol v Sloveniji, je pokazala, da učenci brez poseb­nih potreb ne sprejemajo učencev s posebnimi potrebami ter slednje iz različnih razlogov doživljajo kot osa­mljene, nepriljubljene in brez prijate­ljev (Podrekar in Končar, 2011: 12).Študent prostovoljec lahko OPP nudi pozitivno izkušnjo socialne interak­cije, v kateri se otrok uči vzpostavljati in ohranjati odnose ter izražati lastna mnenja in stališča. Predstavlja pa mu lahko tudi pomembno osebo, ki mu nudi podporo in pomoč pri vzposta­vljanju socialnih interakcij z drugimi in izgrajevanju socialnih kompetenc. 
Zaključek 
Stritih in Možina (1992) poudarja­ta, da prav bogatenje prostovoljčevega lastnega jaza ter želja po osebnostnem in strokovnem samoizpopolnjevanju in pomoči drugemu dajeta moč in kondicijo prostovoljstvu. Pri delu s študenti prostovoljci ugotavljamo, da preko prostovoljnega dela z OPP po­sebne potrebe postopoma postajajo bolj razumljive in obvladljive. Potrebe otrok študente pogosto navdihujejo v smeri iskanja ustvarjalnih, celo ino­vativnih pedagoških rešitev, za katere so prepričani, da bi lahko predstavljale povečanje kakovosti za vse otroke, ne le za OPP. Na osnovi teh izkušenj lah­ko predpostavimo, da bodo študentje, ki imajo izkušnjo prostovoljstva, naj­verjetneje bolj vzdržljivi, proaktivni in rezilientni pedagoški delavci in bodo zmožni nenehno graditi lasten stro­kovni razvoj in konstruktivno spre­minjati učno okolje tudi v zahtevnih situacijah (Kiswarday in Valenčič Zu­ljan, 2015).• 
Literatura 
Blazinšek, Alenka; Kronegger; Sašo (2007): Motivacija in spremljanje prostovoljcev. V: Oblak, Alenka; Gornik, Jože (ur.): ABC prosto­voljstva: priročnik za mentorje. Ljubljana: Zavod Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij – CNVOS, str. 66–79. 
Boss, Judith A. (1994): The effect of community service work on the moral deve­lopment of college ethics students. V: Journal of Moral Education, letnik 23, št. 2, str. 183–198. 
Kiswarday, Vanja; Valenčič Zuljan, Milena (2015). Paradigmatski premik sodobne šole od usmerjenosti v primanjkljaje k rezilien­tnosti. V: Grušovnik, Tomaž (ur.): Obzorja učenja: Vzgojno­izobraževalne perspektive. Koper: Knjižnica Annales Ludus, str. 179–194. 
Podrekar, Katarina; Končar, Majda (2011): Učenci s posebnimi potrebami v medvrstni­ških odnosih. V: Defektologica Slovenica, str. 7–24. 
Priručnik za organizovani rad sa volonte­rima. Pridobljeno 28. 1. 2015 s spletne strani: http://www.volontiram.ba/wp-content/ uploads/2014/09/Organizovani-rad-sa-volon­terima.pdf. 
Ramovš, Jože (2001): Prostovoljstvo pri delu z ljudmi in za ljudi. V: Socialno delo, letnik 40, št. 6, str. 313–322. 
Stritih, Bernard; Možina, Miran (1992): Avtopoeza: procesi samoorganiziranja in samopomoči. V: Socialno delo, letnik 31, št. 1/2, str. 18–73. 



Usmiljenje, usmili se mene, usmiljenja potrebnega 
Papeževo pojmovanje besede usmiljenje 
. Matevž Vidmar 


Papež pogosto uporablja besedo usmiljenje, čeprav ta ni v modi. Izredno sveto leto je namenil premišljevanju o usmiljenju. Izhodišče pričujočega članka je vprašanje, kaj ta beseda pomeni Frančišku, kako jo doživlja in zakaj vztraja pri njej, kaj sporoča sodobnemu človeku. Opira se na pismo (bulo), s katerim je papež napovedal sveto leto, na Sveto pismo in na II. vatikanski koncil. 
Z
ačel bom s povsem obrabljeno frazo, da se usoda včasih poigra z nami. A na kaj drugega nisem mogel pomisliti, ko sem iz kupa podo­bic, ki so se v letih nabrale, sedaj pa mi služijo kot označevalniki strani v knji­gi, potegnil malce večjo, na kateri je bil napis: “Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika.” Malce sem se nasmehnil in takoj pomislil na Dostojevskega, pri tem pa sem že v podzavesti iskal most za tovrstno aso­ciacijo. Ni bilo treba dolgo brskati: se­veda, Pripoved ruskega romarja in stavek njegove molitve srca: “Gospod Jezus Kristus, usmili se me” (n. n., 2008: 12). In misel Dostojevskega: “Vsi smo pred vsemi krivi za vse” (1929: 417). Napis s podobice tako v eni povedi lepo povza­me obe misli. Vse skupaj ne bi bilo nič usodno nenavadnega, če ne bi podobi­ce iskal za knjigo z naslovom Božje ime je Usmiljenje, potem ko sem prebiral, kako je papež razlagal srečanje Jezusa s prešuštnico (Jn 8,1-11), ki so jo hoteli kamenjati. Nekakšen “aha” efekt me je spreletel in ugotovil sem, da so bili pravzaprav v trenutku vsi razorože­ni: farizeji in grešnica. Med njimi se je bojevala mala vojna: po postavi bi morala biti kamenjana, pa tudi ona je verjetno stisnila pesti, in če ne drugače, v mislih psovala svoje krvnike, ki bi jim v drugačni družbeni situaciji verjetno vrnila. A v trenutku so razoroženi: oni in ona. Kamenje ne bo letelo po zraku, sovraštvo je prenehalo, ne bo stekla za njimi, da bi jim pljunila v obraz, med­tem ko kamenje pada po tleh. Zato, ker je na delu Usmiljenje. V tej priliki pod tem imenom spoznamo Jezusa. Božje ime je Usmiljenje, ki ne preloži kamna iz ene roke v drugo, prav tako ga tudi sam ne uporabi, do česar bi po postavi vendarle imel pravico. Prav zares lah­ko rečemo s prerokom, da je kamnito srce postalo meseno (Ezk 11,19), če se le malce vživimo v dogajanje tistega dne, če vsaj malce začutimo notranjo dinamiko odlomka. Prepoznali smo Usmiljenje sámo. In Božje ime je prav zares Usmiljenje. Če malce parafrazi­ram zgornjo misel, če strnem nevihto misli, ki me je prevzela, moremo reči: Usmiljenje, usmili se mene, usmiljenja potrebnega. 
Usmiljenje … 

Kaj je Božje usmiljenje, na koga se obračam, ko se obračam na Usmilje­nega? Če začnemo na začetku pape­ževe bule, s katero je napovedal izre­dno leto usmiljenja, potem je “Jezus Kristus obličje Očetovega usmiljenja” (Frančišek, 2015: tč. 1). Papežev prvi odstavek je teološko izredno bogat in služi kot nekakšen prolog v celo­tno bulo. Z nekaj besedami se papež sprehodi skozi zgodovino odrešenja; označi jo kot razodevanje Božjega usmiljenja, ki svoj višek doseže v Je­zusu iz Nazareta, ki “s svojo besedo, svojimi dejanji in z vso svojo osebo raz odeva Božje usmiljenje” (prav tam). Takoj zatem pa prvo povabilo: da se zazremo v skrivnost usmiljenja. Lahko bi rekli, da nam papež ponuja nova očala, skozi katera bi zrli v obli­čje skrivnosti Svete Trojice, v obličje Cerkve, v obličje posameznika zno­traj širše človeške skupnosti. To so tematike, ki jih je obravnaval II. vati­kanski koncil. Petdeseta obletnica za­ključka koncila povsem nenaključno sovpada z začetkom leta usmiljenja. Kot da želi papež stopiti skozi sveta vrata nazaj v koncilsko dogajanje in ga ponovno ovrednotiti s pogledom usmiljenja, da bi se še bolj poveza­li z Njim, čigar ime je Usmiljenje, s Kristusom Gospodom. Privoščimo si malce sinteze koncilskega nauka s papeževimi ‘očali’. Stavek “Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim člove­kom, postane tudi sam bolj človek” (Koncilski odloki, 2004: 41) moremo razumeti: kdorkoli hodi za obličjem Očetovega usmiljenja, postane tudi sam bolj obličje usmiljenja. To de­jansko pomeni, kot bomo videli tudi v nadaljevanju, da se navzamemo usmiljenja. Najprej pa se zazrimo v to usmiljenje, občudujmo, opazuj­mo, kot majhen otrok naivno opazuje svoje starše, misleč, da so popolni. Te otroške naivnosti nam Oče ne bo zameril! Zato pristopimo, čuteč, da je popoln, popolnoma usmiljen, saj nam vendar obličje Očetovega usmi­ljenja pravi: “Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče,” (Mt 5,48) in “Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče” (Lk 6,36)! 

… usmili se … 

Ko stopamo v zrenje usmiljenja, se moramo, tako nas opozori papež, za­vedati, da je usmiljenje že starozavezna resničnost. Besedni par “potrpežljiv in usmiljen” se “pogosto pojavi v Stari za­vezi, da opiše Božjo naravo” (Frančišek,2015: tč. 6). Še posebej moremo zreti v izraz usmiljenja v psalmih. Papež navede Ps 103,3-4; 146,7-9; 147,3.6.; njegova “contemplatio” pa pri tem že prehaja v “actio”, saj pravi: “Skratka, Božje usmiljenje ni nekaj zamišljene­ga, ampak je oprijemljiva resničnost, s katero razodeva svojo ljubezen, ki je kakor očetova ali materina, ko sta iz globine srca ganjena ob svojem otro­ku. Zares lahko tukaj rečemo, da gre za ljubezen ‘iz srca’. Prihaja iz notranjosti kot globoko naravno čutenje, ki ga sestavljajo nežnost in sočutje, priza­nesljivost in odpuščanje” (Frančišek, 2015: tč. 6). Prav zares stojimo v tem odnosu kot otroci, čutimo kot otro­ci in se, kako nenaključno, pustimo vzgajati kot otroci. Poseben pomen dá papež odpevu “Vekomaj traja njegovo usmiljenje”, to je odpevu 136. psalma, ki pripoveduje o zgodovini Božjega razodevanja in ki ga je Jezus molil tisti večer, preden je bil poslan v trpljenje, na večer postavitve evharistije. Ker je Jezus molil ta psalm in ta odpev, nas papež povabi, da to postane tudi naš dnevni odpev v naši vsakodnevni hval­nici (n. d.: tč. 7). In kot da bi bil pod vtisom psalma 136, “velikega halela”, ki je bil vključen v najpomembnejše judovske bogoslužne praznike, začne namesto starozaveznih dogodkov na­števati novozavezne. Zgoščeno, kot je to v psalmu, se sprehodimo z Jezusom med ljudmi, ki jim je izkazal usmilje­nje, saj so se mu zasmilili (Mt 9,36). Med njimi so bolniki, ki so jih prinesli (Mt 14,14), množice, ki jih je nasitil s “kruhki in ribami” (Frančišek, 2015: tč. 8; Mt 15,37), pa vdova iz Naina, ki ji je Jezus obudil sina (Lk 7,15). “Veko­maj traja njegovo usmiljenje” še vedno odmeva, ko se srečamo z obsedencem v Gerasi (Mr 5,19), pa s cestninarjem Matejem (Mt 9,9), ki ga bomo kasneje še posebej izpostavili. “Vekomaj traja njegovo usmiljenje” smo sedaj slišali že vsaj sedemkrat ali sedemdesetkrat se­demkrat, kot je rečeno Petru, ko gre za vprašanje, koliko­krat moramo odpuščati (Mt 18,22). Ta “veliki halel”, v ka­terem papež ne izpusti pri­lik, ki jih najdemo v Lk 15, pa se zaključi z opozorilom: najdejo se tudi neusmiljenislužabniki (Mt 18,21-35). Še vedno zremo v usmiljenje, sledi pa nov, pomemben ko­rak, ki bo predstavljal most med prebranim in živetim. Narediti bo treba tisti korak, ki ga neusmiljeni služabnik ni bil sposoben. Njegov naj­večji problem je bil, da usmi­ljenja ni ozavestil, ni se ga dotaknilo. “Kakor opažamo, je usmiljenje v Svetem pismu ključna beseda, s katero se označuje Božje delovanje do nas. Ne omejuje se, ko nam izraža svojo ljubezen, ampak jo naredi vidno in otipljivo. Ljubezen tudi sicer ne more nikoli biti abstraktna bese­da. Že po svoji naravi gre za oprijemljivo življenje: za namene, dr že in vedenje, ki se izražajo v vsakdanjem 
delovanju. Božje usmiljenje je njegova odgovornost do nas. On se čuti odgovornega, to je, želi nam dobro in nas hoče videti srečne, polne veselja in vedre” (Frančišek, 2015: tč. 9). Kako torej prestopiti iz zaprtega območja neusmiljenega služabnika v odprto območje, obnebje usmiljenja, kot ga imenuje papež? 
… mene … 

Ključnega pomena je najverjetneje najti trenutek usmiljenja v življenju. Trenutek, ko se te je nekaj ali nekdo dotaknilo, takrat ko to morebiti še ni imelo imena in se je razodelo preprosto kot usmiljenje. Če se vrnem k Dostoje­vskemu in njegovi misli, ki jo v Bratih izreče starec Zosima, je bil to trenutek krivde, ki jo je občutil, potem ko je neu­smiljeno udaril svojega služabnika. Na­slednji dan je tako močno zahrepenel po njegovem odpuščanju in usmiljenju, da kar živo vidimo, kako je njegovo ka­mnito srce postalo meseno (1929: 431). 

Tudi papež Frančišek se vrača k svoje­mu “trenutku”, omenja ga tako v buli kot tudi v intervjuju s Torniellijem, ki je objavljen v knjigi Božje ime je Usmiljenje. Na praznik svetega Mateja Evangelista, 
21. septembra, je Bergoglio kot 17-letni fant pristopil k spovedi in se zaradi spovednika Carlosa Duarteja Ibarare čutil sprejetega od Božjega usmiljenja. Leto zatem je ta duhovnik umrl, za bodočega papeža pa je to predstavljalo neizmerno žalost ob izgubi nekoga, ki mu je dal občutiti Božje usmiljenje in pomen izreka miserando at que eligendo. Papež v intervjuju prizna, da sprva ni razumel tega stavka, ki si ga je kasneje izbral za svoje geslo. “Našel sem ga v ho­miliji angleškega meniha, svetega Beda Častitljivega, ki je Matejevo izvolitev za apostola opisal takole: ‘Jezus je videl cestninarja, in ker ga je pogledal z lju­beznijo in ga izvolil, ga je poklical: Hodi za menoj!’ Takšen je standardni prevod besed svetega Beda. Jaz pa sem, da bi poudaril usmiljenje, izraz miserando ozrem v odnos med staršem in otrokom, med Bogom in nami, ki smo si ga v začetku naslikali pred oči. Ko tako zrem v obličje Usmiljenja, ne morem kaj, da ne bi, naivno, iskreno, kot otrok, z majhni­mi, drobcenimi, tako nego­tovimi in nesamostojnimi koraki, ki so vsak trenutek na robu padca, stekel v ob­jem, obnebje, kakorkoli že­lite poimenovati to naročje, ki razpira svoje roke: prav dobesedno jih to Obličje raz­pira v mejah človeških zmo­žnosti, v brezmejnosti svoje ljubezni, tam na Golgoti, na križu, kjer se pravzaprav v celoti razodene Usmiljenje, ki gre v smrt za moje grehe. Vsej kontemplaciji navkljub, služila je le temu, da smo vso svetopisemsko in osebno zgodovino usmiljenja spra­vili v zavest, je pot, na katero smo se podali, več kot aktiv­na. O tem pravzaprav priča nadaljevanje bule, v kateri je predstavljenih mnogo pape­ževih spodbud in pobud – prejemanje odpustkov, spo­


zamenjal z neobstoječim glagolnikom misericordiando. Zato usmiljeni pogled Jezusa, ki človeka izvoli in vzame s se­boj, opisujem z besedami ‘iz usmiljenja ga je izvolil’” (Frančišek, 2016: 22-23). Tudi v buli, s katero je napovedal sve­to leto, papež ne skopari z besedami 
o tem dogodku, čuti se, da bi ga rad delil z nami, saj je bistveno zaznamoval njegovo življenje, da ostaja šestdeset let zatem živo pred njim. “Tudi Matejev poklic je vključen v obnebje usmiljenja. […] Ta pogled je bil nabit z usmiljenjem, ki je odpuščalo grehe tega človeka, pre­magalo odpor drugih učencev in izbra­lo njega, cestninarja in grešnika, da je postal eden dvanajsterih” (Frančišek, 2015: tč. 8). Obnebje usmiljenja in po­gled, nabit z usmiljenjem, izraza, ki sta samo dodana v območje kontemplacije stavka: “Usmiljenje, usmili se mene,usmiljenja potrebnega.” Še vedno sto­jim pod obnebjem, a vedno bolj bo treba ozaveščati, da sem subjekt tega usmiljenja; oziroma kot sem napisal že na nekem drugem mestu: “Usmiljeni Samarijan ne obstoji brez pretepene­ga človeka, usmiljenega očeta ni brez izgubljenega sina. Božje usmiljenje po­trebuje mene, da se me lahko usmili” (Frančišek, 2015). 
… usmiljenja potrebnega. 

Vrnimo se nazaj k Bergogliu: “Ka­dar se z mislimi vrnem nazaj – k ti­stemu 21. septembru 1953, ko mi je Bog prišel naproti in me napolnil z začudenjem, vedno znova ugotavljam, da hodi Gospod pred nami, da nas prehiteva. Mislim, da lahko tudi o nje­govem usmiljenju, s katerim zdravi naše rane, rečemo, da nas prehiteva. Bog potrpežljivo čaka. […] Stojimo pred Bogom, ki pozna vse naše gre­he, naša izdajstva, naše zatajitve in našo bedo. Kljub temu nas čaka tam, da bi se nam povsem izročil in nas dvignil iz greha” (2016: 41). Opogu­mljen s temi besedami se še poslednjič ved, misijonarji usmiljenja, duhovna in telesna dela usmiljenja in še bi lahkonaštevali. Že samo z njimi papež začne pisati “veliki halel” mojega življenja, seveda le če bom lahko vanj vpel od­pev: “Usmiljenje se je usmililo mene, usmiljenja potrebnega.” Pripnem ga lahko le na izkušnjo usmiljenja. Za pri­dobivanje te izkušnje imam ogromno možnosti. In le en je prejemnik. Jaz. Usmiljenje, usmili se mene, usmiljenja potrebnega!• 
Literatura 

Pripoved ruskega romarja (2008). Koper: Ognjišče. 
Dostojevski, F. Mihajlovič (1929): Bratje Karamazovi. Prvi zvezek. Ljubljana: Svet. 
Frančišek (2015): Obličje usmiljenja: Bula ob napovedi izrednega jubileja usmiljenja. Pridoblje­no 1. 3. 2016 s: http://katoliska-cerkev.si/bula­-ob-napovedi-izrednega-jubileja-usmiljenja. 
Frančišek (2016): Božje ime je Usmiljenje: po­govor z Andreo Torniellijem. Ljubljana: Družina. 
Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu: Gaudium et spes (2004). V: Koncilski odloki. Ljubljana: Družina. 




Tudi učence skrbi in stresa 

• Helena Jeriček Klanšček, Karmen Britovšek 
Obdobje mladostništva in še posebej obdobje otroštva pogosto dojemamo kot brezskrbno, veselo in srečno obdobje v posameznikovem življenju. Vendar se velikokrat izkaže, da je to prepričanje zmotno. Obdobji otroštva in mladostništva sta že sami po sebi zahtevni in stresni zaradi pospešenih telesnih, duševnih in drugih sprememb. Poleg tega postaja vedno jasneje, da se otroci dnevno srečujejo z različnimi stresorji, težavami in stiskami, ki pogosto izvirajo iz vse večjih lastnih pričakovanj, pričakovanj staršev in neposredne okolice, iz nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno, ki je tudi družbeno spodbujena in ustvarjena. 

Zakaj se je pomembno ukvarjati z doživljanjem stresa pri otrocih? 
P
r vi razlog je ta, da doživljanje stresa pri otrocih ali mladostni­kih povzroča stisko in vpliva na številna področja njihovega življenja – na čustveni, telesni, socialni in aka­demski razvoj (Atkinson in Hornby, 2002). Naslednji razlog je ta, da se že v otroštvu in mladostništvu razvijejo in oblikujejo določen življenjski slog, navade ter načini spoprijemanja s te­žavami, ki jih mladi nato ohranjajo v 
Foto: EA 


odraslosti. Življenjski slog in navade mladostniške krize ali lažje duševne “Katere dogodke bo otrok oz. pa pomembno vplivajo na posamezni-motnje. Otrok in mladostnik se po-mladostnik doživel kot stresne, je kovo kakovost življenja, njegovo uspe-leg tega nenehno soočata z novimi odvisno od izkušenj, njegove spo­šnost v življenju in zdravje (Zupanič in zahtevami, pričakovanji, obveznostmi, sobnosti razumevanja stresnega Jeriček Klanšček, 2012). Nenazadnje ki jima jih nalaga njuna neposredna dogodka, osebnostnih lastnosti, 
“ 


imajo lahko nerazrešene težave v otro-okolica. Nekateri se v tem burnem okoliščin itd. štvu dolgotrajne posledice in negativ-obdobju znajdejo bolje, se prilagodijo 
no vplivajo na različna področja življe­nja v odraslosti (npr. slabši akademski dosežki in nižja izobrazba, slabša soci­alizacija, duševne težave v odraslosti) (Atkinson in Hornby, 2002). 
Kako prepoznati stres pri otrocih in mladostnikih? 
Tipični znaki stresnega odzivanja pri odraslih so: pospešeno bitje srca, 
hitro dihanje, povišan krvni tlak, na-motnje. 

in učinkovito odzivajo, drugi pa so pri tem manj uspešni ali celo neuspešni. 
“
Svojevrsten izziv je prepozna­

ti, da smo pod stresom, in si 
pomagati; nič manjši izziv pa ni pomagati drugim. Pri otrocih in mladih je to še težje, saj so neka­teri znaki stresa lahko enaki kot znaki povsem običajne mlado­stniške krize ali lažje duševne 
“ 


Kadar govorimo o virih stresa pri otrocih in mladostnikih, je pomembno poudariti, da ljudje različne dogodke ocenjujemo kot različno stresne; enako velja za otroke ter mladostnike. Katere dogodke bo otrok oz. mladostnik doži­vel kot stresne, je odvisno od izkušenj, njegove sposobnosti razumevanja stre­snega dogodka, osebnostnih lastnosti, okoliščin itd. Poleg tega je pomembno razumeti, da se odzivi otrok in mlado­stnikov na stres razlikujejo od odziva 
pete mišice, mrzle dlani in stopala, povečana budnost, vznemirjen želo­dec, občutek strahu ali ogroženosti, nespečnost, občutek nemoči, tesnobe, žalosti, negativne misli, razdražljivost, umikanje v samoto – torej ne gre samo za telesne znake. Pri otrocih pa lahko odziv na stres vključuje tudi naslednje znake: motnje vedenja, izogibanje stre­sni situaciji, regresivno vedenje (npr. zvijanje las, zibanje, sesanje prstov), povečano odvisnost od odraslih, pri otrocih in mladostnikih še razdražlji­vost, slabo samopodobo, učne težave (zmanjšana koncentracija, pozablji­vost, neracionalnost, slabo presoja­nje, matematične napake, težave pri razmišljanju, okrnjena domišljija) in telesne znake, za katere ne moremo najti jasnega vzroka (bolečine v trebu­hu, vročina, glavobol, vrtoglavica itd.). 
“
Za več informacij je na spletni 

strani NIJZ na voljo brezplačen 
priročnik, namenjen učiteljem in 
staršem. Povezava do priročni­
ka: http://www.nijz.si/sl/publi­
kacije/ko­ucenca­strese­stres­in­
­kaj­lahko­pri­tem­naredi­ucitelj 
“ 


Katere so najpogostejše skrbi otrok in mladostnikov? 
Najpogostejši viri stresa pri otrocih in mladostnikih so obremenitve in zahteve, povezane s šolo, negativne mi­sli in občutki o sebi, telesne spremem­be med odraščanjem, težave s prijatelji ali vrstniki v šoli, ločitev staršev, kro­nične bolezni ali resne težave v družini, smrt bližnjega, selitve ali menjava šole, sodelovanje pri številnih dejavnostih, previsoka pričakovanja, finančne teža­ve v družini in nesprejemanje vrstnikov (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2012). Tudi v okviru raziskave Z zdravjem po­vezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki (HBSC), ki je bila leta 2014 izvedena na reprezentativnem vzorcu slovenskih mladostnikov, starih 11, 13 in 15 let, se je izkazalo, da je eden izmed pomembnih virov stresa za otroke ravno šola in šolske obveznosti. Približno polovica mladostnikov (46,7 %) je namreč poročala o tem, da so z delom za šolo obremenjeni. Najvišji odstotek mladostnikov, ki so poročali, da so z delom za šolo preobremenjeni, 
Prepoznavanje stresnih motenj se je bil v skupini 15-letnikov. V primer­
zdi dokaj enostavno, v praksi pa se javi s fanti so dekleta v večji meri po­
pokaže, da ni tako. Svojevrsten izziv je ročala o tem, da so preobremenjena z 

prepoznati, da smo pod stresom, in si delom za šolo. Poleg tega je kar 69,6 % 

pomagati; nič manjši izziv pa ni poma-mladostnikov navedlo, da jim šola ni 

gati drugim. Pri otrocih in mladih je preveč všeč, manjši odstotek (30,4 %) 

to še težje, saj so nekateri znaki stresa mladostnikov pa je odgovoril, da jim 

Zupanič, Tina; Jeriček Klanšček, Helena 

(2012): Uvod in metodologija. V: Jeriček Klan­šček, Helena; Koprivnikar, Helena; Zupanič, 
Tina; Pucelj, Vesna; Bajt, Maja (ur.): Spremembe 
v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov 
v Sloveniji v obdobju 2002–2010. Ljubljana: Inšti­
lahko enaki kot znaki povsem običajne je šola zelo všeč (Pucelj, 2015). 

tut za varovanje zdravja RS, str. 23–30. 
VZGOJA 69 | marec 16 | 21 

odraslih. Otroci na doživljanje velikih obremenitev in z njimi povezanega stresa niso najbolje prilagojeni, naj­pogosteje nimajo izkušenj s stresnimi situacijami ali pa nimajo izdelanih ve­ščin za uspešno spoprijemanje s stre­som, kar povečuje njihovo občutljivost. Otroci so manj kot odrasli sposobni oceniti, katere situacije jih ogrožajo in katere ne, zato nekaterih situacij, ki so objektivno ogrožajoče, ne zaznavajo kot stresnih. In obratno: nekatere si­tuacije doživljajo kot izrazito stresne, čeprav objektivno niso, če jih gledamo skozi oči odraslega. Mnogokrat se nam zato zdijo težave otrok in mladostnikov minimalne, brezpredmetne, včasih celo smešne. Vendar se moramo tega za­vedati in poskušati razumeti otrokov pogled na situacijo.• 
Literatura 

Atkinson, Mary; Hornby, Garry (2002): Mental health handbook for schools. London: Routledge Falmer. 
Dernovšek, Zvezdana; Gorenc, Mateja; Jeri­ček, Helena (2012): Ko te strese stres. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. 
Pucelj, Vesna (2015): Družina, šola, prija­telji. V: Jeriček Klanšček, Helena; Bajt, Maja; Drev, Andreja; Koprivnikar, Helena; Zupanič, 
Tina; Pucelj Vesna (ur.): Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju med mladostniki v Slo­veniji. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno 
zdravje, str. 19–28. 



Hvala 

• Leon Kernel 

Bil je lep in naporen dan. 
Z osnovnošolci (6. razred) ene izmed slovenskih šol sem odkrival skrivnosti narave in 
človeka. 
P
ogovarjali smo se o medčlove­ških odnosih in o tem, kako človek, ki ima sočloveka za pri­jatelja in ne sovražnika, lahko živi z njim v sožitju. Tak človek nikomur ne škoduje, tudi naravi ne. 
Otroci so bili zelo živahni, včasih tudi zelo naporni. Vendar so bili zelo odzivni. Marsikatero njihovo vpraša­nje je bilo zelo globoko in mi je dalo misliti. Zato so bili tudi odgovori in mnenja, ki sem jih z njimi delil, en­kratna. 
Ko smo ugotavljali, kaj predstavlja naše korenine, me je nekdo med njimi vprašal: “Kaj pa če imam dve mami in dva očeta? Kje so moje korenine?” Neposredno vprašanje me je prese­netilo. Moj odgovor, ki ni bil moja zasluga ampak dar Svetega Duha, je bil: “Oče ostane oče, pa čeprav te je zavrgel. Ne glede na to, kakšen je, je tvoj edini oče in ga moraš kot takega spoštovati. Enako velja za mamo, ki ostaja tvoja mama, čeprav te ni želela imeti ob sebi. Starši, ki so te posvojili in ti nudijo ljubezen, ki je nisi prejel od svojih staršev, so vredni vse ljubezni, ki ti jo izkazujejo. Bodi jim hvaležen.” 
Pogovarjali smo se tudi o tem, da smo na svetu vsi bratje med seboj. 
Med kratkim odmorom so prišli k meni trije učenci in me vprašali: “Kaj pa vi učite?” Povedal sem jim. Niso bili zadovoljni z mojim odgovorom. “Kaj pa najraje učite?” Povedal sem jim, pa tudi niso bili zadovoljni s tem odgovorom. “Kaj pa res najraje dela­te?” Ob tem neizprosnem vprašanju, ki mi ga ni še nikoli nihče zastavil, sem pomislil in odgovoril: “Najraje se pogovarjam z ljudmi in skušam skupaj z njimi graditi mostove.” 

Srečanje se je končalo, vsi so za­pustili razred. Na moj pozdrav “Na svidenje” ni odgovoril skoraj nihče. Sesedel sem se od izjemnega psihič­nega napora, ki sem ga ta dan vložil v srečanje z njimi. 
Ko sem dvignil glavo, mi je pogled obstal na zeleni tabli za mojim hrb­tom, na kateri sem zagledal bel napis: ‘Hvala’. Bilo je napisano z velikimi, v naglici potegnjenimi, nedokončanimi črkami.• 
Foto: Peter Prebil 


Zadnje mesto 

• Janez Poljanšek 

Ko je Jezus opazoval, kako si povabljeni izbirajo prve sedeže, jim je povedal priliko. Govoril jim je: “Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: “Daj prostor temu!” Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: “Prijatelj, pomakni se više!” Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” (Lk 14,7–11) 

“V
sak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se poni­žuje, bo povišan.” Ta skle­pna beseda ali neke vrste povzetek na­vedene prilike, ki ga je Jezus ponovil še ob nekaterih drugih priložnostih, nam postavlja vprašanje, zakaj je Je­zusu ponižnost tako pri srcu. Kako to, da ponižnost našemu srcu odpira obzorja, o katerih ošabni, to je tisti, ki se povišuje, lahko le sanja? 
Nek pr vak med farizeji je Jezusa povabil na obed. Sredi obeda je eden izmed povabljenih, očitno navdušen nad Jezusovimi besedami in navzoč­nostjo, vzkliknil: “Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu” (Lk 14,15). Verjetno ga je zelo nagovorila prav zgoraj navedena prilika. Razumel je, da Jezus s priliko navzočim pomaga vstopati v skrivnost Božjega kraljestva. 
Jezus govori o obedu v Božjem kra­ljestvu, v kraljestvu, ki je skrivnostno že navzoče med nami. Zakaj blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kra­ljestvu? Kakšna je vsebina tega blagra, 
o čem govori? 
Najprej morda odgovor na vpraša­nje, o čem ta prilika ne govori. Jezusu ni šlo za bonton, za pravila lepega ob­našanja. Ni namreč želel spreminjati navad tistega časa, ko so ljudje dobro vedeli, katero mesto pripada komu na gostiji ali podobnem srečanju. Gorje tistemu, ki bi si izbral mesto, ki mu ne pripada. Jezus s priliko niti ni želel spodbujati k hinavščini, češ, izberi si zadnje mesto, pa boš pri ljudeh dele­žen več slave, ko te bo gostitelj povabil više. To bi bila le lepo zamaskirana častihlepnost. 
Izbira prvih sedežev 
Jezus je opazoval, kako si povablje­ni izbirajo prve sedeže. Vsi imamo to težnjo. Jezusovi učenci so se pogosto primerjali med seboj in pri sebi pre­mišljevali ali se pogovarjali in včasih celo prerekali, kdo izmed njih je naj­večji. Evangelist Luka poroča, da so se 
o tem menili celo med zadnjo večerjo. Globoka človekova želja in potreba je biti prvi, biti največji. Jezus jo je dobro poznal, zato ni opominjal učencev, da je ne smejo imeti, temveč jih je učil, kako so lahko prvi in največji – tako, da služijo drugim, da vsem postanejo služabniki. Pokazal jim je pot in način, kako lahko zadovoljijo svoje najgloblje želje. 
Človek, ki si izbira prve sedeže, se na nek način požvižga na tistega, ki ga je povabil. Primerja se z drugimi povabljenimi, gleda svoje zasluge, raz­mišlja, katero mesto mu pripada, zagostitelja pa mu ni mar. Še več, pova­bilo na obed je izkoristil za uveljavlja­nje samega sebe, za pridobitev časti in slave. Takšen človek – in kot rečeno, imamo vsi podobne želje – je vedno sam, vedno v strahu, da bo prišel kdo, ki je večji in boljši, ki je močnejši in premožnejši. Nima pravih prijateljev, saj je nesposoben živeti neko bližino, tako z bližnjimi kakor z Bogom. To je tragika vsakega, ki hlepi po pr vih mestih, ki želi gospodovati nad drugi­mi, ki hoče biti največji. Vedno ostaja sam in nesposoben živeti intimnost, občestvo, bližino. 
Zadnje mesto 
“Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto.” K aj pomeni za­dnje mesto? Naj ponovim, da izbira zadnjega mesta lahko pomeni neko zamaskirano častihlepnost oz. lažno, izkrivljeno ponižnost. V njej se človek primerja z drugimi, vidi se majhnega, nesposobnega, neopaženega, začne se smiliti samemu sebi in želi se smiliti tudi drugim. Skratka, dela se majhne­ga, da bi ga drugi opazili in mu dali neko priznanje in potrditev. “Imeti se za velikega grešnika ali za velikega genija, oboje je enako prijetno,” je dejal stari modrec in imel v mislih prav to izkrivljeno ponižnost, ki želi biti opa­žena. Tudi v primeru takšne lažne po­nižnosti človeku ni mar za tistega, ki vabi na gostijo, temveč se vrti le okrog sebe in se primerja z drugimi. 
Nasprotno pa izbira zadnjega me­sta pomeni, da se človek ne primerja z drugimi, temveč je – in v tem je bi­stvo prilike – preprosto presenečen in vesel, ker je tudi on povabljen na gostijo. Ne more verjeti, da je deležen te milosti. Poln je hvaležnosti, da je gostitelj povabil tudi njega. Gre za razodetje, za velik dar. Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu! “Kako? Tudi jaz sem povabljen? S čim sem si to zaslužil? Saj vendar nisem vreden tega. In vendar, povabilo je doletelo tudi mene. Kakšno prese­nečenje, kakšen dar, kakšna radost!” Izbrati zadnje mesto na gostiji po­meni torej ohranjati živo hvaležnost, da smo bili povabljeni tudi mi. Kdor gre na obed, živi to povabilo kot tako velik in zastonjski dar, da se ne more siliti v ospredje. Vabilo je preveliko in človek se čuti, kot bi bil na napač­nem mestu. Kdor vabi na gostijo v Božjem kraljestvu, ne gleda na ugled ali zasluge nobenega. Kajti vabilo je tako veliko, tako dragoceno, da nihče nima pravice, da pride, ali da si je to zaslužil. Nihče si ne more domišljati, da ima pravico do boljšega mesta. 


Kdor si je izbral zadnje mesto, je tudi zelo blizu tistemu, ki ga je pova­bil. Sposoben je živeti zaupljiv odnos z gostiteljem. Blizu je Njemu, ki “ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odku­pnino za mnoge” (Mr 10,45). V tem je prvi in največji, v okušanju obilja življenja, ki ga daje živ in hvaležen odnos z Gospodom. In v tem lahko še raste, saj bo slišal vabilo tistega, ki ga je povabil: “Prijatelj, pomakni se više! Pridi bliže, da boš še bolj okušal to, kar si tvoje srce resnično želi, to je Božjo bližino in ljubezen.” Pozneje v odlomku o čuječnosti Jezus pravi, da bo gospodar, ko pride, budne služab­nike posadil za mizo in jim postregel. Kje, v kateri religiji, se Bog razodeva kot tisti, ki streže človeku!? 

Zadnje mesto, ki pomeni ohranja­nje velike hvaležnosti in čudenje nad povabilom, človeka varuje, da v srcu ne bi gojil različnih oblik zahtev do drugih in do Boga, da ne bi dajal pro­stora obsojanju in zameram, da ne bi padal v užaljenost in prizadetost, češ, kakšne krivice se mu godijo in podobno. Ko služi in streže drugim, v občestvu z Njim, ki ga je povabil na gostijo, tega ne dela preračunljivo in v skritem pričakovanju pohvale in pri­znanja. Vsega tega ne potrebuje, saj mu bližina Gospoda zadošča. 
Ali naše uho sliši veličino tega vabila na obed v Božjem kraljestvu? Prilika nam je izročena, da bi se uho našega srca odprlo za zaznavo te veličine. Mi se ponavadi trudimo, da bi bili poni­žni iz svojih moči, a to ne gre. Srce je lahko ponižno le, če sliši to vabilo, če je naslovnik tega vabila, če se zaveda tega, da mu Gospod služi.• 
Do glasnega 
smeha 

• Lidija Golc 
Lupinice velikonočnega jajca – 
skale. Zapirajo stezice, poti, 
ceste, avtoceste do prave 
besede, do objema, 
do glasnega smeha 
in odrešujočega obžalovanja, 
do odločitve: odslej naprej 
s Tvojo pomočjo le prava pot. 
Trnova, samo da je prava, 
na njej ne boli ne hrbtenica, 
ne zob, ne duša in srce, ne glava. 






Vladimir Truhlar – vzgojitelj duhovnega izkustva (2) 
• Lojze Bratina 
Z
a profesorja teologije in duhov­nosti, Vladimirja Truhlarja, je od vsega začetka značilna ek­splikacija njegovega osebnega doži­vljanja. 
Leto pred smrtjo je v reviji Zna­menje zapisal svojo izpoved: “Že kot otrok sem začetke tega dojemanja (izkustva Absolutnega) nosil v sebi. Spominjam se, ko sem – bilo mi je sedem ali osem let – nek deževen dan sam sedel na stopnicah, ki so vodile na podstrešje, pa sem – sam ne vem od česa gnan – razmišljal o tem, kaj je neskončno. Nekako nagonsko sem odmikal v duhu mejo za mejo – vse, kar je bilo kakorkoli določeno, in nenadoma sem se znašel v nekem posebnem opoju – v brezmejnosti, v neskončnem. Pozneje se je ta odpr­tost vse bolj utrjevala in poglabljala, a hkrati postajala kraj, kjer so tudi muke vse bolj žgale.” 
V tej izpovedi seveda ni šlo za neko prehodno pubertetniško melanholič­no doživetje deževnega dne, marveč za izredno občutljivost doživljanja, ki bo pozneje spremljala profesorsko dejavnost Truhlarja, pesnika, teologa !in duhovnika. Dejavnost vzgojitelja, ki bo prisluhnil spečim potencialom v globini človeka. 
Na Truhlarjevo zavestno formacijo je gotovo vplivala jezuitska vzgoja v rimskem Germaniku. Izziv zanj je bil zagledanost v podobo Ignacija Lojol­skega kot mistika Božje bližine, nepo­srednega izkustva Boga, ki se izraža v čutenju Boga, čutenju, ki obsega cele­

kovnega pedagoškega ukvarjanja. 

Zanimivo pa bi bilo tudi pogleda-


Foto: Petra Duhannoy 
ti, kako je profesor Truhlar v svojem življenju integriral svoje razsežnosti človeka poeta, teologa, duhovnika in pričevalca. 
Truhlar: 
In prenovil boš obličje zemlje 

Široki škrlatnordeči svečnik 
na kamniti verandi, 
ozka elipsa ribnika 
pred razcvetelimi grmi, 
krošnje pinij, zleknjene 
nad rahlo vzpetino 
holma za vilo, 
moja lepa žalost – 

Vse je bilo 
v razkrivajočem se 
snovanju Duha 
sredi moje zavesti 

eno samo, 
pestro, 
čisto 
sožitje. 

Komaj so vzgibi Duha 
v meni zamrli, 
že je svet razpadel 
v tisoč 
venečih 
samot. 
Kalnozelena proga pinij 
se tegobno 
zapira vase. 

Medlo srebro sijočega ribnika nikogar več ne drami. 
Moja temna žalost ostaja sama s seboj in toži vase. 
Pošlji, Gospod, pošlji svojega Duha, naj spet razkrije v mojem usihajočem srcu beli mir svojih vrtov, v njih razlije luč med veje, v roso, zbudi silnice – in spet se bodo Tvoje stvari kot bosi otroci v pomladni travi – svetlo klicale za ples pred Teboj. 
Pošlji svojega Duha in me prerodi in prenovil boš obličje zemlje.• 
V prejšnji številki revije Vzgoja smo objavili prispevek o večplastnosti vzgojnega procesa Vladimirja Truhlarja. Ta prispevek prejšnjega dopolnjuje. 

ga človeka, ko z vsemi sposobnostmi dojema Boga. 
Človek, ki živi v samoti pred Troe­dinim Bogom in iz te izkušnje živi vse svoje življenje, snuje vse svoje delovanje in najde Boga v vseh stvareh. Povezan je z Bogom v dnu svoje duše. 
A n a l i za i z k u st va Abs o l u t n e g a , Boga, bo postala zanj področje stro-


Prosti čas je tudi priložnost za novo učenje 

• Mateja Vuga 
Sodobni čas teče hitro, različne dejavnosti in obveznosti se zelo prepletajo in so bolj kompleksne kot nekdaj. Sodobna tehnologija nam marsikaj olajša, pa vendar zahteva več miselnih spretnosti, prilagajanja in hitrega odločanja. Zato sem razmišljala, kako in katere motive učencem posredovati za kakovostno preživljanje prostega časa. 
Prosti čas v podaljšanem bivanju 
Šola vzgaja in izobražuje, zato se mi zdi izrednega pomena, da učenci spoznavajo, kako lahko ustvarjalno, zdravo in zabavno preživi­jo svoj prosti čas, so čimbolj aktivni ter se čutijo svobodne v svojem delovanju in domišljiji. Prosti čas se pojavlja v naslednjih oblikah: počitku – oddihu, razvedrilu – zabavi in razvijanju oseb­nosti – učenju za življenje (Kristančič, 2007: 39). Prostost sama po sebi še ne pomeni zadovoljstva in sreče: človek jo mora znati obvladati z ustrezno 
npr. izvajajo naravoslovne poskuse; v ospredju je reklama za nakup v nji­hovih trgovinah. Učenci naj bodo pri učenju čimbolj prosti tega zavajanja. Kot učiteljica v oddelku podaljšanega bivanja moram pomagati učencu h kritičnemu razmišljanju in odgovor­nim odločitvam, ne pa da ga dodatno izpostavljam, da drugi manipulirajo z njim zaradi dobička in drugih inte­resov. Vsekakor pa je treba učence na­vajati k samoevalvaciji, da vrednotijo svoje delo in se vprašajo, kaj je dobro za njih. 
Na današnji stopnji razvoja družbe, ki poleg porabništva človeka usmer­ja na skrb zase – telesno ali duševno 
– gre za neke vrste egoizem. Ob tem zanemarjamo zelo pomemben vidik za posameznika, družbo in civilizaci­jo – altruizem – skrb tudi za drugega, ne le zase. Prav v prostem času, preko druženja z drugimi, skozi igro ali tek­movanje, se razvija človekov altruizem, ko posameznik najde ravnovesje med skrbjo zase in za druge (Kristančič, 2007: 21). 
“
Kot učiteljica moram pomagati 

učencu h kritičnemu razmišlja­
nju in odgovornim odločitvam, 
ne pa, da ga dodatno izposta­
vljam manipulacijam zaradi 
vnašati priložnosti za srečanje z lju­dmi. 
Prostovoljno delo ima velik pomen, saj prispeva k razvijanju vrednot soli­darnosti, k socialnemu in drugemu napredku dr užbe, zato ga je treba negovati in ustrezno vrednotiti; tako učenec spozna možnost svojega udej­stvovanja v družbi. 
Prosti čas je vzgojno sredstvo 
Ustvarjalno preživljanje časa v po­daljšanem bivanju je namenjeno raz­vedrilu, sprostitvi, počitku, ko učen­ci nimajo učnih obveznosti. Učitelj usmerja učence v aktivnosti, ki naj imajo določen cilj, ob čemer upošteva in omogoča razvoj njihovih interesov in sposobnosti na vseh temeljnih po­dročjih razvoja osebnosti: spoznav­nem, telesno-gibalnem, socialnem, čustvenem, motivacijskem, estetskem in moralno-etičnem. 
Eden izmed ciljev v programu po­daljšanega bivanja je, da učenci razu­mejo in doživijo pomen aktivno pre­živetega prostega časa za sproščeno počutje in osebni razvoj. Cilj je tudi, da razumejo in doživijo sprostitev in oddih med delom kot nujni element zdravega načina življenja, da zadovo­

zakladnico spoznanja, sposobnosti in dobička in drugih interesov. 

“

ljujejo svoje potrebe po gibanju in igri. 

lastnosti, premagovati napore, potreb­ne za to, da lahko srečno in svobodno živi (Lešnik, 1982: 10). 
Kot družba prepuščamo preživlja­nje prostega časa naključju in logiki ponudbe in povpraševanja. Tako se dozdeva, da prosti čas postaja prostor boja za tržišče, katerega cilj je narediti iz posameznika porabnika za vsako ceno (Kristančič, 2007: 22–23). 
Nisem za to, da učence spodbujamo in jih vodimo na delavnice, ki jih pri­rejajo določeni trgovski centri, ko tam 
Če otrokom dobro prisluhnemo in jih pozorno opazujemo, nam bodo že sami veliko sporočili. V učencih še vedno ostaja radovednost, želijo biti aktivni in sodelovati v skupnem delu. Radi se družijo pri nekem opravilu in se srečujejo z drugimi. V podaljšanem bivanju je priložnost, da se učenci od­pirajo socialnemu stiku. V sodobnem času veliko komunikacije poteka po spletu, zato je zaradi naše potrebe po druženju nujno v življenje zavestno 
Igra je pomemben element prostega časa 
Igra je osnovna oblika otrokove ak­tivnosti in odraščanja. Otrok z igro vzpostavlja stik z okoljem, z njo izraža svoje potrebe po gibanju in intelektu­alni aktivnosti. Igra je tudi sredstvo za vzgojo otrok. Opažamo jo kot prvo smiselno in konstr uktivno obliko otrokovega vedenja in odraščanja v psihof izičnem in socialnem razvoju. 


Za otroka je igra cilj sama po sebi, zanj ne potrebuje osmislitve. Hkrati igra spodbuja lastnosti, ki so potrebne za njegovo kasnejšo vključitev v družbo in v delo. Igra razgiba čustva, spodbuja voljo in s svojimi pravili organizira člo­veka. Spontana, nenaporna, naključna in samovoljna je toliko, da jo otrok lahko začne ali konča, kadar hoče. Na prehodu iz igre v delo, iz njene svobo­dnosti v nujnost, naleti otrok na kon­f likt med prijetnim počutjem sponta­nosti, svobodnosti igre in zahtevami ter obveznostmi, ki jih pred človeka postavlja delo. Najbolj idealna oblika, v kateri se prvine dela in igre med seboj prepletajo, je ustvarjalno delo (Hočevar, 1977: 14). 
Kaj je prosti čas? 
Učence prvega in drugega razreda sem spraševala, kako razumejo besedno zvezo ‘pro­sti čas’. Odgovorili so, da to pomeni, da nič ne delajo, ne hodijo v šolo, da so prosti dela, lahko počivajo, delajo, kar že­lijo, da imajo mir, se sprostijo, so lahko malo sami, da jih nih­če ne moti. 
Vprašala sem jih še, kaj v ja. Oblikovali so svoja pravila, ki so morala določati smiseln potek igre. Občutili so, da so prosti pri kreiranju svoje igre in hkrati omejeni, saj mora igra potekati po določenih korakih, ki pripeljejo do cilja. Družabno igro so predstavili še ostalim v razredu in bili so navdušeni, ko so ugotovili, da njihovo igro radi igrajo tudi sošolci. Potem so igre nesli domov kot darilo ob materinskem dnevu, da so se igrali še v svojih družinah. 

Spomladi, ob dnevu Zemlje, smo v razredu pripravili nar avoslovno 

Pripravili smo tudi zdrav obrok – je­sensko sadno kupo iz sadja iz domače­ga okolja (kivi, jabolko, kaki, granatno jabolko, mandarina). Učenci so se dela lotili zelo zavzeto. Sadje so pripravljali po skupinah, v katerih so se povezali med seboj. Poleg sodelovanja v kuhinji so se učili tudi primerne postrežbe, po končani dejavnosti pa so svoj prostor tudi pospravili. Ker je delo poteka­lo skupinsko, so spoznali, da se delo hitro in učinkovito opravi, če se vsi potrudijo. 
Otrok je najbolj motiviran za dejav­nost, če izhajamo iz njegovega intere­sa. Učitelji moramo poznati potrebe in motive otrok v prostem času. Z njimi se je treba veliko pogovarjati, da dobimo vpogled v njihovo doživljanje delovne­ga dne v šoli. Če jih učitelj spremlja, lažje načrtuje in ponudi dejavnosti, ki bodo za učence nova priložnost za učenje. Pomembno je, da po konča­ni dejavnosti povprašamo učence po počutju, ali so se česa novega naučili, ali so kaj pogrešali … Komunikacija mora biti čimbolj sproščena, da se vsi učenci, tudi tisti bolj zaprti, izrazijo, in z drugimi podelijo svoja občutja. Tako učitelj dobi povratne informacije 
o dejavnosti in poteku dela, kar mu koristi pri nadaljnjem načrtovanju. Učitelj učenca zazna kot posameznika, 
prostem času najraje počne­
zazna tudi skupino otrok. 

Kot učiteljica čutim, da je moje 


poslanstvo, da učencem posredujem 

vsebine tako, da gradijo njihovo celo­
vitost. Da se odgovorno odločajo med 

dobrim in slabim zase in za druge. 

jo. Odgovorili so, da se igra­
jo s kockami, z igračami, se 

igrajo s prijatelji (tako, da si 

izmislijo like), gredo na izlet 

(s prijatelji, sorodniki, starši), 

se igrajo skrivalnice, se lovijo, rišejo, gledajo knjige, revije, gredo ven (vožnja s kolesom, igra na travi, igre z žogo, igra v hišici na drevesu, pomoč staršem na vrtu). Da gledajo risanke, televizijo ali tablični računalnik, so odgovorili samo trije učenci (od celo­tne skupine). 
Dejavnosti v podaljšanem bivanju 
Ko učenci končajo s šolskimi nalo­gami, se posvetimo različnim dejav­nostim. Tokrat smo izdelovali dru­žabne igre iz odpadnega materiala. Pri določanju teme in dogodkov pri družabni igri jih je vodila domišlji­delavnico. Z učenci smo spoznavali različne pojave v naravi, si ogledovali raznovrstno literaturo na to temo in raziskovali okolico šole. Učence igra z različnimi plodovi v šolskem parku zelo privlači. Kot prosto igro s sošol­ci so to zelo velikokrat izbrali. Našo dejavnost smo nadaljevali tako, da so učenci v lončke posejali semena sonč­nic. V šoli so spremljali rast in razvoj rastline ter za njo skrbeli. Izdelali so tudi sončnico iz papirja, kamor so za­pisali svojo misel o skrbi za okolje. Z gojenjem so nadaljevali doma, rastline so presadili na domači vrt. Z veseljem so poročali sošolcem, kako uspeva nji­hova sončnica. 
Ob tem se vprašam še: Ali me učenci popoldne kdaj vidijo v športni opremi, ali le na kavici v mestni kavarni?• 
Literatura 

Hočevar, Franc (1977): Prosti čas. Ljubljana: Delo. 
Lešnik, Rudi (1982): Prosti čas. Delo. Človek. Družba. Vzgoja. Maribor: Obzorja. 
Kristančič, Azra (2007): Svoboda izbire. Moj prosti čas. Ljubljana: AA Inserco. 
Koncept. Razširjeni program: program osnov­nošolskega izobraževanja. Podaljšano bivanje in različne oblike varstva učencev v devetletni osnovni šoli. Dosegljivo na: http://www.mizs.gov.si/ fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/ os/devetletka/program_drugo/Podaljsano_bi­vanje.pdf 
Prostovoljstvo. Dosegljivo na: http://www. prostovoljstvo.org/o-prostovoljstvu. 


Spremembe na osnovnih šolah po uvedbi vzgojnega načrta 
• Silvo Šinkovec 



Predstavljam izsledke dveh 

Več kot polovica šol (15 od 28) je ki vzgojni načrt doživlja kot upora­
vprašanj iz raziskave. 

na to vprašanje odgovorila, da vzgojni ben, je izrazila tudi konkretno upo­načrt doživlja kot živ dokument: “je rabnost. Navajamo nekaj primerov zelo živ dokument”, “vzgojni načrt odgovorov: “vzgojni načrt je potre­živi”, “je živ in dinamičen dokument”, ben”, je “zelo uporaben”, vzgojni na-
Vzgojni načrt – le 

M
“vzgojni načrt je dozorel in živi; je črt “je bran in upoštevan”, “z uvedbo dokument v predalu? jedro, duša šole”. Čez polovico šol vzgojnega načrta je viden napredek”, ed petnajstimi raziskoval-(15) poroča tudi, da je vzgojni načrt sprožil je “ustvarjalnost, proces, rast 
nimi vprašanji nas je v za-okvir, orientacija, nujna referenca, učencev”, “večja je kakovost vzgojnega 
dnjem sklopu zanimalo, smerokaz. To so izrazile z besedami: dela in doslednost delavcev”, “imamo ali je vzgojni načrt uporabno orodje za “je jasen okvir”, “je stalna referenca za bolj jasne cilje, orodje in oporo”, “za­doseganje vzgojnih ciljev ali le dokument učitelje, učence in starše”, “uresničuje dovoljstvo, ki ga čutimo, in rezultati v predalu, kar je bil resen pomislek vizijo”, “daje okvir vzgojnemu delu, so dober dokaz, da šola hodi po pra­mnogih pred sprejemanjem zakona o dodatno motivira in omogoča sku-vi poti”, “učitelji so bolje opremljeni obveznosti vzgojnega načrta. Le 2 od pno načrtno delo”, “je okvir našega za komunikacijo z učenci in starši”, 30 šol sta izrazili, da vzgojni načrt ni razmišljanja, načrtovanja, delovanja “vzgojni načrt je osnova za razvijanje prinesel sprememb. Obe šoli sta imeli in evalviranja”, “je opora, orientacija kulture življenja šole”, “delamo bolj zelo jasno opredeljen vzgojni koncept in spodbuda”. Večina (26 od 28) šol, sistematično in poenoteno”, “je do­že pred uvedbo vzgojnega načrta in sta sistematično delali na vzgojnem področju. Vzgojni načrt sta razumeli le kot formalno obvezo in sta svoje predhodno delo postavili v formalno zahtevan okvir. 28 šol od 30 pa poroča, da zaznavajo spremembe po uvedbi vzgojnega načrta. Te odgovore smo razvrstili v tri skupine. 
Spremembe  Število šol  Odstotk (N=30)  
1.  spremembe v vzgojni filozofiji šole  26  87  
2.  spremembe pri vzgojnem delu učiteljev  28  93  
3.  spremembe pri učencih  27  90  
4.  spremembe v odnosu med šolo in starši  13  43  
5.  ni sprememb  1  3  


bro sprejet s strani učiteljev”, “jasno zavezuje k delovanju”, “ustreza vzgoj­nim potrebam”, pomeni “budnost nad življenjem celotne šolske skupno­sti”. Vzgojni načrt “je uporaben, živi z učenci, učitelji in starši”. 
Kljub temu, da smo že iz prvega vprašanja dobili tudi zanimive podat­ke o vrstah sprememb, smo vodstva šol vprašali tudi, katere spremembe so šole zaznale po uvedbi vzgojnega načrta, s čimer smo dobili bolj celostno sliko sprememb. Pri tem vprašanju je le ena šola poročala, da ni zaznala sprememb po uvedbi vzgojnega načrta, vse druge (29 šol) so zaznale spremembe. Odgo­vore šol, ki so zaznale spremembe, smo razdelili v štiri skupine: spremembe v vzgojni filozofiji šole, spremembe pri vzgojnem delu učiteljev, spremembe pri učencih in spremembe v odnosu med šolo in starši. Razporeditev je vi­dna iz preglednice. 
V pr vo skupino smo razporedili odgovore, ki se nanašajo na spremembe v vzgojni f ilozof iji šole, sem spada 26 šol. Te šole imajo sedaj vizijo dela na vzgojnem področju, zato delajo na­črtno in sistematično. Večja jasnost vsem udeleženim omogoča smiselna pričakovanja, zato je manj konf lik­tov. Pravila so bolj jasna in usklajena, zato šola deluje bolj enotno. Redno vrednotijo vzgojno delo in se učijo iz izkušnje: “Več se pogovarjamo, bolj načrtovano in ciljno delujemo, več razmišljamo o vzgoji, o učencih, o njihovem razvoju.” Vodstvo šole pravi tudi, da vzgojni načrt “daje možnost bolj kakovostnega zaposlovanja, saj se upošteva tudi sposobnost razu­mevanja vzgojnega načrta in način vzgojnega delovanja.” 
V drugo skupino smo razporedili odgovore, ki se nanašajo na spremenje­no vzgojno delo učiteljev, kar 28 šol vidi spremembe pri učiteljih. Nekatere šole so zaznale večjo motivacijo uči­teljev za vzgojno delo, njihovo večjo pozornost do otrok in njihovih po­treb. Zaživelo je “timsko delo”, kajti “skupne dejavnosti, skupen trud in dosežki povezujejo kolektiv.” Učitelji se učijo eden od drugega, “medseboj­no hospitirajo, ker poznajo delo eden drugega, drug drugega bolj cenijo.”Šole imajo bolj jasna pravila, zato uči­telji lahko ukrepajo takoj, dosledno in enotno, kar jim veča motivacijoza vzgojno in učno delo. Šole vidijo veliko prednost v takojšnjem odzivu: “hiter odziv na težavo, redni in takoj­šnji pogovor.” Učitelji imajo z učenci lepše odnose, z njimi so bolj povezani, med njimi je lepše vzdušje. Pomemb­no je tudi, da učitelji več razmišljajo o otrocih, o njihovem razvoju in o delu z njimi, so bolj pozorni na njiho­vo vedenje, izrekajo tudi več pohval. “Večja je povezanost učiteljev, ker se več pogovarjamo, več sodelujemo, več skupaj razmišljamo.” 
V tretjo skupino sodijo odgovori (27 šol), ki se nanašajo na spremembe pri učencih. Vodstva šol navajajo, da je vedenje učencev lepše, manj je agre­sivnega vedenja in poškodb, čutijo večjo varnost. “Večja je urejenost šole, ni kričanja, glasnosti, agresivnega ve­denja.” Manj je vzgojnih problemov, prekrškov in konf liktov, manj je iz­rečenih vzgojnih ukrepov. “Z uvedbo vzgojnega načrta je manj prekrškov in manj vzgojnih ukrepov.” Več pa je sodelovanja med otroki, več je so­lidarnosti, vrstniškega tutorstva, to­variške pomoči, prostovoljnega dela, zaupanja in spoštovanja med otroki. Večja je tudi “osebna disciplina in odgovornost otrok,” kar posledično pomeni manj poškodb šolskih pred­metov in večjo urejenost šole. Zani­mivo je tudi, da so vprašani zaznali bolj kakovostno znanje učencev, boljši učni uspeh, večjo motivacijo za uče­nje ter lepši potek učnega procesa: “Večje je prevzemanje odgovornosti posameznikov, večji osebnostni razvoj učencev in staršev.” 
V četrti skupini so odgovori, ki se nanašajo na spremembo odnosa učitelji 
– starši. Trinajst šol ob tem vprašanju poroča, da se je odnos med zaposleni­mi na šoli in starši izboljšal; s starši več in bolje sodelujejo, več je pogovora z njimi, učitelji ob morebitnih težavah reagirajo takoj, starše takoj obvestijo in se z njimi pogovorijo, kar privede do hitrejšega in bolj odprtega reševanja problemov. “Redno se pogovarjamo, takoj reagiramo, večje je zaupanje, hitreje rešujemo težave. Ker redno delamo, se je zelo zmanjšalo število disciplinskih težav; večjih prestopkov skoraj ni.” Večina šol poroča o po­membnih spremembah, za ilustracijo bomo navedli nekaj odgovorov: “Več je pogovora, boljši odziv s strani veči­ne staršev.” “Starši so bolj obveščeni, težave sproti rešujemo. Učitelji takoj pokličejo starše, če je kakšna zadrega. Starši so šoli hvaležni za vzgojni trud in sprotno delo.” Ponavlja se odgovor, da se učitelji s starši več pogovarjajo, da starše sproti obveščajo, s čimer raste tudi skupna vzgojna drža učiteljev in staršev. Stike imajo preko telefonskih klicev, pisnih obvestil, osebnih pogo­vorov, izobraževanja za starše itd. Več­krat pa je izražena skrb, kako pridobiti za sodelovanje tiste starše, ki se srečanj ali izobraževanj ne udeležujejo. “Te­meljni izziv pa ostaja, kako vključiti tiste starše, ki bi pomoč potrebovali, kako vključiti tiste starše, ki filozofije vzgojnega načrta ne delijo s šolo.” 
Iz pogovorov je bilo zaznati, da ne gre vedno vse po načrtih, kajti uči­telji ‘odstopajo od dogovorov’, niso vedno ‘dosledni’, med njimi ostajajo razlike, učenci se tudi upirajo in se vedejo nespoštljivo in agresivno, vsi starši ne sodelujejo, včasih so pravila preveč ohlapna, drugič preveč toga. Od zapisanega do življenja je včasih dolga pot, kultura življenja se počasi uveljavlja v celotni šolski skupnosti. Dogovori lahko zanihajo tudi ob me­njavi vodstva šole. 
Predvidevali smo, da se je vzgojno delo na šolah po uvedbi vzgojnega na­črta spremenilo. Podatki potrjujejopredvidevanje. Šole poročajo, da je po uvedbi vzgojnega načrta več jasnosti v odnosih, več načrtnega dela ter pogo­vora, manj nasilja in drugih vzgojnih težav, več spoštovanja, boljša je komu­nikacija s starši. Pomenljiva je tudi trditev: “vzgoja ni več tabu tema”, v nekaterih šolah se je spremenil odnos do vzgojnega dela.• 
Vir 

Šinkovec, Silvo (2016): Vzgojni načrt v vlogi spodbujanja celostnega razvoja osebnosti učencev. Doktorska disertacija. Koper: UP PEF. 
Opomba 

1. 	V raziskavi smo pregledali 60 vzgojnih načrtov in s tridesetimi vodstvi šol smo naredili intervju. 


Vloga šolske inšpekcije v primerih nasilja 
• Jurij Šink 

Nasilje v šoli ni nov pojav, res pa je, da se ta tematika v družbi v zadnjih letih pojavlja pogosteje, kar bi lahko pripisali večji osveščenosti vseh udeležencev, večjemu zavedanju pravic udeležencev izobraževanja in njihovih staršev oz. zastopnikov ter tudi večjemu zanimanju medijev. 

ciji, na podlagi katerih ima pravice in dolžnosti za ukrepanje. Pobude za inšpekcijski nadzor v primeru nasilja se na grobo delijo na primere f izičnega in psihičnega nasilja, in sicer s strani strokovnih delavcev oziroma med vr­stniki samimi. 
Naraščajo pobude psihičnega nasilja, najpogosteje gre za 

“ 
domnevno psihično ali verbal­no nasilje učiteljev nad učenci, grožnje, kričanje, ustrahovanje; med domnevnimi f izičnimi pa 

čalo, in sicer je inšpektorat obravnaval do konca oktobra že 79 pobud, s či­mer je delež iz preteklih let bistveno presežen. Potrjenih primerov nasilja je bilo v tem obdobju 29, kar pomeni, da je skoraj 37 % pobud upravičenih, to pa je vseeno nižji odstotek kot v prej omenjenih letih.
Število pobud, ki jih prejme inšpek­torat in so povezane z domnevnimi primeri nasilja, je približno 7 % od vseh. Naraščajo pobude psihičnega nasilja, najpogosteje gre za domnevno psihično ali verbalno nasilje učiteljev 
P
rimerjave števila domnevnega nasilja izpred deset ali več let ter danes ni mogoče narediti, natančneje ga je mogoče spremljati le v zadnjih nekaj letih, pri čemer pa se pojavi nasilja povečujejo iz leta v leto. S takimi primeri se srečuje tudi šolska inšpekcija, kjer ugotavljamo naraščanje domnevnih primerov nasilja. Vloga in­špekcije je nadzorstvena, saj inšpektorji izvajamo nadzor nad izvajanjem oziro­ma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov od predšolskega obdobja do konca srednje šole, vključno z izobraže­vanjem odraslih in višjimi šolami. Sku­paj gre za nekaj manj kot 1400 zavodov. 
Vrste inšpekcijskih nadzorov so tri: redni, izredni in ponovni. Kadar govorimo o domnevnem nasilju, gre skoraj izključno za izredne nadzore, to so tisti, ki niso načrtovani, saj se na inšpektorat obrnejo neposredno tisti, ki so zaznali domnevno nasilje ali bili v njem udeleženi. Med pobudniki nadzorov so največkrat starši, zako­niti zastopniki, pogosto tudi druge ustanove, npr. policija ali centri za so­cialno delo. Nove domnevne primere nasilja lahko odkrije inšpektor tudi med samim nadzorom in jih potem obravnava po uradni dolžnosti. 
Inšpektor se pobude loti v skladu z zakonom o inšpekciji in šolski inšpek­

so najpogostejše različne oblike nad učenci, grožnje, kričanje, ustra­
telesnega nasilja, pa tudi primeri 



domnevnega spolnega nasilja. 

“ 


V letu 2010 je bilo 9 pobud zaradi domnevnega medvrstniškega nasilja, v letu 2014 13, v letu pred tem 17. V primerjavi s temi podatki je primerov domnevnega nasilja učiteljev oziroma drugih strokovnih delavcev nad otro­ki več, in sicer je bilo teh primerov v letu 2010 skupaj 29, v letu 2013 pa 28. Termin ‘domnevno nasilje’ se v inšpek­cijskem postopku uporablja, dokler ni ugotovljeno nasprotno stanje in je nasilje potrjeno. Bolj skrb zbujajoč po­datek je, da je bilo od 29 pobud v letu 2010 potrjenih 15 (52 %), v letu 2013 pa je bilo takih 19 (67 %). Največ pobud prihaja iz osnovnih šol, in sicer več kot 80 %, v približno enakem deležu pa so potem razdeljeni vrtci in srednje šole. To bi lahko razložili tudi s trajanjem izobraževanja, ki je v osnovni šoli v pov­prečju več kot enkrat daljše kot v srednji šoli in daljše kot v vrtcih. Neprijetno dejstvo je, da je delež pobud domnev­nega nasilja v vrtcih in srednjih šolah skoraj izenačen, saj gre v vrtcu za naj­mlajše in najobčutljivejše otroke, ki bi morali biti še v posebej varnem okolju.Število pobud o domnevnih primerih nasilja se je v letu 2015 občutno pove­hovanje; med domnevnimi fizičnimi pa so najpogostejše različne oblike telesnega nasilja, pa tudi primeri do­mnevnega spolnega nasilja. 


Kakšne pa so pristojnosti inšpek­torja, ko potrdi primer nasilja? Ukrepi so odvisni od teže kršitve. Inšpektor lahko: 
• 	
ravnatelju izreče opozorila, če pre­sodi, da je to zadosten ukrep; 

• 	
ravnatelju lahko predlaga uvedbo disciplinskega postopka zoper de­lavca; 

• 	
predlaga ravnatelju uvedbo postop­ka za prenehanje pogodbe o zapo­slitvi; 

• 	
predlaga ravnatelju razrešitev po­močnika ravnatelja ali vodje podru­žnice; 

• 	
predlaga svetu šole razrešitev ravna­telja; 

• 	
seznani ustanovitelja z ugotovljeni­mi kršitvami; 


• 	odstopi zadevo pristojnemu organu (npr. policiji); 
• 	prijavi kaznivo dejanje. 
Kadar gre za kršitve, ki terjajo do-ločen čas za odpravo, ravnatelj kot od­govorna oseba o tem poroča inšpekto­ratu, ta pa lahko izvede tudi ponovni nadzor in na šoli sam preveri, ali so bili ukrepi res spoštovani. 
Inšpektorji med nadzori ugotavlja­mo, da so šole vedno bolje pripravljene na pojave morebitnih primerov nasi­lja in njegovo reševanje. Osnovne šole imajo npr. izdelane obvezne vzgojne načr te, pogosti pa so tudi različni protokoli in smernice za odkrivanje, preprečevanje in obravnavo nasilja. Če so dokumenti nastali v samih šo­lah z intenzivnim vključevanjem vseh strokovnih delavcev, potem vsi na šoli vedo, kako se spoprijeti s tem pojavom in ga odkrito reševati. Poudariti je tre­ba, da smernice, ki morda delujejo na eni šoli, ne bodo uspešne na drugi, zato je dobro, da jih šole pripravljajo same. Večjo občutljivost glede nasilja naj bi prinašala tudi novela Zakona o organizaciji in f inanciranju vzgo­je in izobraževanja, ki sicer že zdaj v drugem členu dobro opredeljuje cilje vzgoje in izobraževanja. 
Če bi sklepali po številu pobud, ki jih inšpektorat prejme, bi lahko ugo­tovili, da primeri domnevnega nasilja naraščajo, vendar pa istočasno upada odstotek potrjenih pobud. Zavedati pa se je treba, da ima inšpektorat vpogled samo v tiste zadeve, ki jih je prejel v obravnavo. Če je nasilje skrito, prikrito in ga nihče ne prijavi, ga tudi nihče ne more odkriti. Čeprav število potrjenih pobud upada, pa sem prepričan, da je bolje vsak primer preveriti in ovre­či vsak sum, da se je zgodilo nekaj, kar v vzgojno-izobraževalno ustanovo ne spada. Zato je napačno vsakršen sum na nasilje prikrivati, saj če nasi­lje ostane neraziskano in neodkrito, daje to nasilnežu moč, da ga izvaja tudi v prihodnje. To pa je tisto, proti čemur se mora bojevati vsa družba, tudi inšpektorat.• 
Foto: Petra Duhannoy 




Odnos do digitalne tehnologije 
• Janja Dermastja 


Foto: ec.europa.eu 
Živimo v svetu tehnologije, ki prinaša številna vprašanja, kako jo uporabljati, da nam koristi in ne škoduje. Današnji starši smo pred velikim izzivom. Agresivna potrošniška družba nam ves čas vsiljuje prepričanje, da bomo nekaj zamudili in da ne bomo srečni, če ne bomo kupovali vedno novih in boljših tehnoloških naprav. Vse v imenu zaslužka. Naša naivnost gre na račun naših medsebojnih odnosov, ker postajamo odtujena družba tudi zaradi vse tehnologije, ki je ne znamo ali ne zmoremo odgovorno in preudarno uporabljati. 
Vrazmislek 
T
u se začne vzgoja pametnega in preudarnega ravnanja z di­gitalno tehnologijo. Pri nas, starših. Če želimo otroka vzgajati v odgovornega potrošnika in uporab­nika tehnologije, potem moramo biti najprej to sami. Zato se je smiselno vprašati, kakšen je moj odnos do di­gitalne tehnologije. Kako pomembno je, da imam najnovejši model pame­tnega telefona? Če je to pomembno, zakaj? Ga res potrebujem ali le ne želim biti slabši od soseda? Koliko prostega časa preživim pred zasloni? Imamo doma urnik npr. gledanja T V­-oddaj in kakšne oddaje gledamo? Imamo doma ves čas prižgan raču­nalnik in T V-sprejemnik, tudi ko ku­hamo? Ali otroku takoj, ko si zaželi svoj telefon ali računalnik, ugodimo? Se vprašamo, čemu ga potrebuje? Mu bomo znali omejiti čas uporabe? In ko bo otrok poln zvijač in izgovorov močno pritisnil na nas, da resnično potrebuje svoj računalnik – se zaveda­mo, v kakšen boj se spuščamo? Da bo resnično treba nadzorovati čas upo­rabe, vsebine na spletu ter biti močan in dosleden pri nadzoru? 
Zgodnja leta so odločilna 
Vse se začne z nami – starši. Mi smo zgled, saj nas otrok opazuje. Šele ko si bomo odrasli sposobni postaviti meje v odnosu do raznih ‘ekranov’, jih bomo lahko tudi otroku. 
Danes smo priče vedno večjemu konf liktu med zagovorniki digitalne tehnologije (ki jim gre le za dobiček in ne za zdravje otrok) in opozorili, ki jih 
prinaša na stotine študij v pediatrični medicini in biologiji. Pretirana upora­ba digitalne tehnologije postaja tudi pomembno zdravstveno vprašanje, saj so različne raziskave dokazale škodlji­ve posledice prezgodnje ali pretirane uporabe zaslonov. 
Dokazano je, da so zgodnja leta odločilna za razvoj otrok in razvoj možganov. Otrok se rodi s 100 mi­lijardami nevronov v možganih. Le­-ti so prva 3 leta zelo dejavni. Otrok okoli sebe potrebuje dotik, ljudi in primerne igrače, da se uči iz izkušenj. Nikakršnih monitorjev! Naj navedem sledeče dejstvo: “Gledanje televizije pri otrocih do 3. leta starosti je spozna­no, da škodljivo vpliva na sposobnost učenja matematike, branja in razu­mevanja v kasnejšem otroštvu. Poleg tega, da se zaradi gledanja T V umikajo vzgojne in igralne aktivnosti, lahko ta poškodba zaradi vidnega in slušnega učinka televizije dejansko vpliva na otrokove hitro razvijajoče se možgane” 
(Zimmermann in Christakis, 2005). 
Ko so nevrologi posneli možgansko živčevje, ki uravnava pozornost otrok, so ugotovili, da se najbolj razvija med 
3. in 6. letom starosti. Če otroka pre­



Starši 

hitro uvedemo v virtualni svet in ga prekomerno uporablja, tvegamo, da se bo v šoli težko zbral in osredotočal in bo morda celo kratkoviden. Ena od posledic prekomerne uporabe za­slonov so lahko tudi spalne motnje. Odgovor nost nosimo samo st arši. Malčki ne morejo povezati informacij z zaslona. Možgani se lahko razvijajo in oblikujejo le z izkušnjo. Kako naj se torej otrok nauči živeti v resničnem svetu in sobivati, če mu tega ne omo­gočimo? Preko zaslona se tega ne bo nikoli naučil. 
Žal danes opažam mlade družini­ce na kosilu v restavraciji ali na kavi v lokalu, ko je otrok še v vozičku in ima v rokah mamin telefon. Samo da imat a st arša mir. Kot da bi nas otrokova radovednost, radoživost, razigranost ter navihanost ovirali. Tak otrok odraste v šolarja, starši pa se že v pr vem razredu čudijo, ko učiteljica pove, da otrok nima kon­centracije in pozornosti. Ne more je imeti, ker se ni mogla razviti. 
Dobro je tudi vedeti, kako so nare­jene videoigrice. Ker je med igranjem videoigric otrok ves čas v napetosti, se sprošča stresni hormon kortizol, ki seveda povzroča neugodje. Otrok je tako ves čas v pripravljenosti na odziv. Dokazali so celo, da to lahko povzroča dejavnostjo in svežim zrakom. Edino pozitivno, kar otrok pridobi s tehno­logijo, je, da se nauči hitro odločati, razvija periferni vid, je sposoben večo­pravilnosti in večje vizualne pozorno­sti. Ali je vse to vredno, če pomislimo, kaj vse izgubi? Ne razvija koncentra-
Foto: Nataša Pezdir 

telefon, ima na zalogi, skritega v kotič­ku sobe, še kakšnega, ki si ga je kupil ‘za rezer vo’ (brez vednosti staršev, s svojo žepnino). 
Otrok za zdrav razvoj potrebuje družino, vrstnike, igro, telesno giba­nje, svež zrak, knjige, urejen ritem 
in vodi v anksiozne motnje. Zato so otroci tako razdraženi, ko jih zmoti­mo med igranjem igrice. S steklenimi pogledi zrejo v zaslon, nič ne vidijo, nič ne slišijo. Dobesedno zasvojeni so. Vse je dosegljivo na klik. Brez truda so na­grajeni. Je tako tudi v resničnem svetu? 
Otroka ne more noben monitor opremiti za življenje. Nobena tehno­logija ga ne zmore naučiti socialnih veščin, komunikacije in empatije. No­bena tehnologija ne more nadomestiti naše bližine, dotika. Dokazano je, da osamljenost med mladimi narašča 
– kljub temu, da nam je vse in vsak dosegljiv. 
Najbolj dragoceno: pravljice, knjige, pogovor, gibanje 
Zato velja preprosto pravilo: hra­nimo možgane naših otrok s pra­vljicami, knjigami, pogovori, telesno cije in pozornosti. Virtualni junaki ne čustvujejo, ne komunicirajo, ne tolažijo. Če otrok preživlja prosti čas pred zaslonom in mu starši to celo omogočamo, mu dobesedno škodu­jemo. Oropamo ga stikov z vrstniki. Možgani se najbolj oblikujejo v prosti igri z vrstniki. Le v prosti igri se otrok nauči vodenja, začuti, kaj pomeni biti voden v igri, uči se iskanja rešitev, odločanja in sprejemanja odločitev. Le v prosti igri lahko otrok razvija ustvarjalnost. Zavedati se moramo, da sodobni delodajalci zaposlujejo predvsem na podlagi ustvarjalnosti in zmožnosti dobrega sodelovanja. Tega naš otrok ne more usvojiti le preko monitorja. 
Če imat e doma najstnik a in se zjutraj soočate z njegovim ‘kr vavim’ pogledom, se prepričajte, ali nima v sobi telefona ali druge tehnologije. Mladostniki so zelo iznajdljivi. Lahko se zgodi, da čeprav mu starši vzamemo spanja ter notranji mir, ki ga ne more prinesti nobena še t ako pametna tehnologija. V razmislek ponujam še sporočilo nevrokirurga Bena Karsona: “Nikar se ne pustite zasužnjiti. Če se pustite prepričati medijem, da so za­sloni nujni, ste suženj. Vaš otrok in 1 milijarda njegovih možganskih celic čakajo, da jih boste hranili in razvijali vi – starši – in ne zasloni.” Vprašajmo se, kaj bi si želeli, da si naši otroci za­pomnijo iz otroštva: kako so sami in vedno bolj osamljeni presedeli cele ure pred računalnikom ali skupnih ljube­čih družinskih trenutkov? Le resnična ljubezen hrani otroško dušo, virtualna nikoli.• 
Literatura 

Zimmerman, F. J.; Christakis,  D. A. (2005): Children’s television viewing and cognitive outcomes: a longitudinal analysis of national data. V: Arch Pediatr Adolesc Med. 2005 Jul; 159(7): 619–625. 



Otroci in spomladanska narava 
• Ivan Esenko 

34 | marec 16 | VZGOJA 69 
je. Če bi nam pred desetletji govorili, da bomo pitno vodo ku­povali v plastenkah, bi se nejeverno sme­jali, danes pa pijemo vodo iz plastenk celo opazovanja. 
“
Otroci imajo radi doživetja, zato jih za pohajkovanje po spo­
mladanski naravi oblecimo in obujmo tako, da se bodo lahko brez slabe vesti umazali. 
Narava je za spoznavanje na voljo v vseh letnih časih, pa vendar je pomlad tista, 
ki prikliče iz stanovanj tudi največje zapečkarje. Zdaj je nastopil pravi čas za pohajkovanje z otroki po gozdu, rečnem bregu in hribih ali bližnjem polju. Opravkov pa ne manjka niti na domačem vrtu, kjer se ponujajo opravila, ki so jim kos lahko tudi otroci. Seveda ne smemo pozabiti zvončkov in trobentic, vrbovih mačic in leskovih klobasic, ki tudi odrasle opozarjajo na ta življenja poln letni čas že vse od našega otroštva in nas vsako leto v družbi najmlajših vedno znova vračajo v to obdobje. 
Z
anima me, koliko med nami jih še zna napraviti rog za tro­bljenje iz muževnega spomla­danskega lubja vrbe, kot prikazujeta fotografiji. Fračo in lok smo si znali narediti že kot majhni pobalini in vsak med nami je znal odrezati pravo puščico, ki ji je z navito žico naravnal težo na njenem sprednjem koncu. Kot oče sem teh veščin naučil tudi sinova, vnuka pa jih bosta spoznala zelo kma­lu, eden že to pomlad. Pogosti napaki današnjih staršev na izletih v naravo sta pretirana skrb in zaščitništvo, ki otro­ke največkrat ovirata in celo odvračata od nadaljnjih obiskov, predvsem pa jim ne privzgajat a samo ­stojnosti. Nevarnost vidijo tam, kjer je ni oziroma zanjo obsta­ja zelo majhna mo­žnost. Bistvo gibanja v naravi je za nekate­re zgolj rekreacija in doseganje časovnih rekordov prehojenih poti. Narava je zanje samo prostor za takšno potrjevanje in dokazovanje svojih f izičnih uspehov oziroma sposobnosti, kar pa je seve­
da spodletel dialog z njo. 
Nekdaj smo bili z naravo bistveno bolj povezani in o njej sploh nismo veliko govorili. Bila je sa­moumevna in nam je bila vedno na vo­ljo. Tudi danes nam tam, kjer teče tista iz vodovodnega omrežja … 
Otroci imajo radi doživetja, zato jih za pohajkovanje po spomladanski naravi oblecimo in obujmo tako, da se bodo lahko brez slabe vesti uma­zali. Blato je stalen spremljevalec tega letnega časa, škornji pa so najboljša obramba proti njemu. Zgodbe, ki jih piše klatenje čez drn in strn, v otroku 

vzbujajo raziskovalnega duha, vsebi­no pa bogati neposredno spoznavanje narave, žive in nežive. Priročniki za spoznavanje vrst pridejo v obzir na mestu seznanjanja z neko ptico, ne potem doma, kajti živa izkušnja šteje več. Žival ali rastlina, ki jo bo mla­di raziskovalec s pomočjo priročnika določil na samem mestu, se mu bo za vse življenje vtisnila v spomin. Otroke zgodaj naučimo rokovanja z daljno­gledom in jih vpeljimo v rabo beležke, kamor bodo sproti zapisovali svoja 
Foto: arhiv Ivan Esenko 
“ 



Starši 
li. Na gozdni stezi se 


kar jaz sam. Pri delu 

izognemo mravljam, 

z otroki vsekakor bolj 

ki jo prečkajo, da ne 

šteje pohvala kot graja, 

bi teptali mravelj, ki 

zato jim nisem očital 

hitijo po svojih oprav­
manjše nedoslednosti, 

kih. Spomladi lahko v 

temveč sem pri nepri­
pa prikazujem s fotograf ijami pred­vsem iz živalskega sveta. Na našem vrtu, ki je v celoti prijazen naravi, se mi teme za pisanje ponujajo kar same v vseh letnih časih. Tokrat me k temu nagovarja pomlad … • 
Pri pisanju te knjige so otroci, ki so na fotografijah, zares sami uredili gredi­co, sejali, okopavali in pleli. Z veliko zabave so se ukvarjali z nastiljanjem slamnate zastirke in grabili pokošeno travo. Namenoma sem izbral otroke, ki doma niso imeli vrta. Zdaj ga ima­jo tudi oni, kajti želja po vrtnarjenju je z njih preskočila tudi na njihove starše, ki jim pred tem za vrt ni bilo mar. Otrokom je bilo v največje veselje obiranje lastnih paradižnikov, čeprav nobenemu od mojih mladih sodelav­cev ni prav nič mar za to povr­tnino. Pridelek na lastnem vr­tičku jim je bil v največji ponos pred njihovimi st arši, pa naj je šlo za otrokom neužitni paradi­žnik ali slastne 
Foto: arhiv Ivan Esenko 
je tne jših opr a vilih vskočil jaz. Ob vsem tem so spoznavali tudi živalski svet na vrtu. Spomladi smo v sadovnjaku skupaj obesili nekaj gnezdilnic za ptice, hkrati pa sem jim predstavil pomen živalskega sveta na vrtu. Gnezdilnice za samotarske čebele imajo sedaj tudi na svojih domačih balkonih, potem ko so spoznali to po­membno skupino žuželk na našem domačem vrtu, ki je bil v času nasta­janja knjige tudi njihov. 
V svojih knjigah pišem izključno doživeto in iz izkušenj, ujete trenutke kompostu odkrijemo belouško, ki je zvita prezimovala v prh­ki snovi, ob podrobnejšem brskanju pa se bo iz razkrajajoče organske snovi iz­vilo nešteto drobnih živali. Razložimo otroku, da so te živali tvorke prsti, in s tem bomo na videz neugledna bitja predstavili kot pomembna in v okolju nepogrešljiva.      
Na vrtu 
Nekatera okolja so tako pomemb­na, da sem v svoji otroški knjižni zbirki Mala vseveda vsakemu namenil svojo knjigo. Vrt je eno izmed njih, pa tudi knjiga se preprosto imenuje tako: Vrt. Ker so spomladanska vrtna opravila med najpomembnejšimi, knjigo v ne­kaj stavkih predstavljam, kljub temu da bi tudi v mojih drugih knjižnih delih lahko spoznavali pomlad. V tem delu se podobno kot v drugih iz te zbirke prepletata pravljični svet z ilu­stracijami, ki jih dopolnjujejo fotogra­fije iz resničnega življenja, opremljene z jedrnatim in poučnim besedilom. Kratki koment arji mladega bralca vodijo pri vrtnih opravilih. Ilustra-
Vabimo vas na delavnico Vrt, 

rdeče redkvice, ki so k ajpada sproti izginjale v njihovih ustih. Deklica v knjigi je za svojo mamo nabrala šopek ci-
Pomembno je, da otrokom privzgo­
jimo spoštovanje do vsega živega. Tudi 
opazovanje ptic zahte­
va etiko, zlasti kadar 
gre za gnezdeče ptice. 
Ptičje gnezdo predsta­
vimo otrokom kot del 
intimnega življenja 
ptic. Skrajno sprevr­
ženo je nadlegovanje 
gnezdečih ptic, da 
o r azdir anju gnezd sploh ne bi govori­
cije so hudomušne, njihov namen je 
predvsem sprostiti mladega bralca. 

jagode in paradižnik kar na okenski 
polici, ilustratorka pa je v knjigi pri­kazala tudi vrt na bal­konu. Ob nastajanju knjige sem z otroški­mi junaki spoznaval tudi njihove sposob­nosti. Moram prizna­ti, da sem rastline, ki rastejo na napačnem mestu in nosijo sku­pno ime plevel, moral največkrat por uvati 
učilnica življenja, ki jo bo g. nij – tistih, ki jih je spomladi sejala Ivan Esenko vodil 13. 4. 2016 na eno izmed svojih gredic. Puljenje v Ljubljani. Več informacij: debele repe je bila pa sploh imenitna, s http://www.dkps.si ali dkps. smehom pospremljena zabava. Deček, seminarji@gmail.com. ki stanuje v visokem nadstropju stano­vanjskega bloka v Ljubljani, je pridelal 


Kako vzgojiti srečnega otroka 
• Erika Ašič 
Starševstvo je poslanstvo, za katerega formalno ne potrebujemo nobenega izobraževanja. Toda z vzgojo naših otrok bistveno vplivamo na njihovo prihodnost – na njihovo doživljanje sebe, drugih in sveta, na njihov osebnostni razvoj. Ta naloga je lepa, včasih težka, vsekakor pa zelo odgovorna. 
Ali imamo načrt? 
Z
a vsak projekt, nalogo, opravilo imamo vsaj v mislih izdelan na­črt: kaj in zakaj bi radi dosegli, kaj bomo za to uporabili, kdo nam lahko pri tem pomaga in kako bomo prišli do zastavljenega cilja. Pomislimo celo na morebitne ovire in kako bi jih rešili, če se pojavijo. Če cilja nimamo, se nam ni treba bati, da bi ga dosegli. 
Kako pa je pri starševstvu? Imamo cilj, kamor bi radi prišli – kako bi radi vzgojili svojega otroka? Ali vemo, kako bomo to dosegli? Se zavedamo ovir? Pomislimo, kdo nam lahko pomaga? Imamo izdelan vzgojni načrt za svoje otroke? Sva ga s partnerjem uskladila? Verjetno si večina želi, da bi bili otroci ‘zdravi in srečni’, podobno kot je slišati najpogostejše voščilo ob novem letu in rojstnem dnevu. Toda kako pridemo do tega – da bo otrok srečen? 
Rober t W. Reasoner in Marilyn Lane sta na podlagi dolgoletnih iz­kušenj napisala knjigo Kako vzgojiti srečnega otroka. V njej se posvečata cilju staršev, da bi bili njihovi otroci sreč­ni. Tu ne gre za discipliniranje otrok, temveč za to, da je otrok sposoben spoštovati in sprejemati sebe, druge in naravo, da je sposoben sodelovati, reše­vati probleme, ustvarjalno in kritično razmišljati, da je odgovoren, čustveno pismen, da vidi smisel svojega življe­nja. Šoli namreč ob obilici informacij in znanja, ki ga morajo otroci usvojiti, ter tekmovalni in storilnostni narav­nanosti zmanjkuje časa in moči, da bi pri otrocih razvijala te osebnostne vrline in spretnosti. 

Knjiga je staršem v pomoč, da naj­prej razjasnijo odlike, ki jih želijo raz­vijati pri otroku; da si postavijo cilj, ki ga želijo doseči. V njej so smernice, ki nato staršem pomagajo krepiti te odlike pri otroku, pa tudi pri sebi. Gre za načrtno vzgojo. Za izhodišče posta­vlja tri temeljne poudarke (Reasoner, 2015: 4): 
• 	
Pogovor s partnerjem/partnerko ali starši o tem, katere odlike bi najraje videli pri vaših otrocih. 

• 	
Pogovor z otroki o odlikah, za ka­tere menite, da bi jih morali razviti, da bi bili dobro pripravljeni na pri­hodnost. 

• 	
Opozorilo otrokom o značilnostih, ki ste jih opazili pri njih in za katere menite, da so zanje pomembne. 


Zdrav občutek lastne vrednosti 
Avtorja sta razvila koncept občutka lastne vrednosti, ki temelji na občut­ku: varnosti, identitete, pripadnosti, smiselnosti in osebne sposobnosti. Njuno delo, temelječe na tem kon­ceptu, se je izkazalo za uspešno na področju zmanjševanja kriminala mla­doletnih, raznih odvisnosti, motenj hranjenja, najstniške nosečnosti ter pri izboljšanju učnih uspehov pri pouku. Spodbuja pa tudi “odgovornost, zane­sljivost, iniciativnost, dober občutek o lastni vrednosti, zaupanje, strpnost in motiviranost” (n. d.: 8). Avtorja pou­darjata, da pri spodbujanju občutka lastne vrednosti ne gre za hvaljenje otrok ‘kar tako’; zdrav občutek lastne vrednosti otroci razvijejo preko svojih dosežkov, doživetij, izkušenj. 
Občutek varnosti 
Občutek varnosti pomeni, da se otrok počuti varnega, spoštovanega, brezpogojno ljubljenega. Dom je prvo okolje, v katerem bi se otrok moral počutiti fizično in čustveno varnega; z njim je treba ravnati z ljubeznijo, spo­štovanjem, imeti je treba jasna pravila in pričakovanja, ki jih dosledno uve­ljavljamo, sicer se občutek varnosti iz­gubi, saj otrok ne ve, kaj naj pričakuje. Otroku je treba pomagati, da prevze­ma nadzor nad svojim življenjem, ter mu zaupati, da bo to zmogel storiti. 
Tak otrok si upa postavljati vpraša­nja, izražati mnenje, se dobro znajde v novih situacijah ter rad sodeluje z drugimi. Cilj je, da bi otrok prevzemal odgovornost zase in za svoja dejanja in posledice ter se spoprijemal z izzivi. 
Če otrok nima občutka varnosti, pogosto preizkuša meje, je nemiren, brez motivacije, pretirano sramežljiv in boječ, težko zaupa, je uporniški in nespoštljiv, doživlja stres, noče tvegati, je neodločen in prestrašen. 
Občutek identitete 
Pri občutku identitete gre za mne­nje o sebi. Temeljna potreba je, da ima pozitivna čustva o sebi. Pozitivna samopodoba ali identiteta se začne oblikovati še pred rojstvom; otrok čuti, kako se nanj odzivajo drugi – je ljubljen ali zavrnjen; podobe o sebi se oblikujejo na podlagi povratnih informacij, ki jih otrok dobi iz različ­nih virov v okolju. Pomembno je, da starši otroku dajo iskreno pozitivno povratno informacijo, da imajo real­na pričakovanja, ki izhajajo iz otroka (ne iz staršev), da ljubezni do otroka ne pogojujejo z njegovimi dosežki. Z otrokom se pogovarjajmo o njegovih čustvih, čuti naj, da je enkraten (ne boljši od drugih, ampak drugačen), da si kot oseba zasluži ljubezen in srečo. Dobi naj izkušnjo, da je v nečem dober. Zadovoljena potreba po identiteti je ključna za mentalno zdravje. 
Otrok se vede v skladu s tem, kako se doživlja. Otrok, ki nima občutka identitete, ki ima negativno podobo 
o sebi, je pogosto pretirano ustrežljiv, vede se asocialno, se ne trudi, da bi mu uspelo, je preobčutljiv, doživlja napade besa, do drugih je kritičen, želi biti v središču pozornosti, počuti se neljubljenega ali meni, da ni nikomur mar, laže, goljufa ali krade, le redko je ponosen na svoje delo. 
Občutek pripadnosti 
Tretja potreba je občutek pripadno­sti ali povezanosti. Gre za občutje, da je človek del nečesa, kar je večje od njega. Naloga staršev je, da spoštujemo otroka, upoštevamo njegove predloge, zasebnost, si vzamemo čas za skupno delo, igro, druge dejavnosti. Otrok naj ima občutek, da prispeva k dobremu počutju in blaginji družine. Izkušnje naj ima tudi z razširjeno dr užino, seznani naj se z zgodovino družine. Znotraj skupine je vsak enkraten posa­meznik, ki pa mora kdaj svoje potrebe podrediti potrebam skupine. Upošteva pa naj svoj etični kodeks (v primeru, ko njegovi vrstniki želijo piti alkohol, ni dobro, da se jim podredi). Razvije naj sočutje do drugih, naučimo ga reševati konf likte, ima naj odraslo osebo, ki ji zaupa. Tak otrok se nauči deliti stvari, pomagati drugim, pozorno posluša­ti, biti prijatelj, prevzemati pobude, postane pomemben soudeleženec in se dobro znajde v različnih skupinah, tudi v razredu in širši družbi. Otrok, ki čuti, da pripada domu in je tam toplo sprejet, ne bo čutil potrebe po tem, da za vsako ceno ugaja drugim. 
Otrok, ki mu manjka občutek pri­padnosti, ima pogosto malo prijate­ljev, ni potrpežljiv z drugimi, ne deli stvari, vrstniki ga zlahka zavedejo, rad se baha ali poskuša narediti vtis na druge, vrstniki ga zavračajo ali osa­mijo, ves čas mora biti pr vi, je krut do živali, ustrahuje ali draži druge, vrstnikom težko kaj odkloni. 
Občutek smiselnosti 
Cilj je, da si otrok razjasni, kaj je v življenju vredno, in si za to prizadeva. Gre za to, da ima občutek za prav in narobe, da živi v skladu z integriteto. Če ima občutek varnosti, identitete in pripadnosti, se verjetno razvije tudi občutek smisla. Če otrok ne ve, kaj bi rad dosegel, se težko motivira. Starši pričakovanja do otroka prilagodimo njegovi starosti in sposobnosti, jasno izražajmo vrednote in osebnostne la­stnosti, ki so nam pomembne; otrok si tako gradi sistem vrednot. Pomemb­na je tudi duhovnost; identif iciranje z višjo silo; z nečim, kar je večje od človekovega jaza in osmišlja naše ži­vljenje. Tu je tudi čut za lépo, sposob­nost čudenja in občudovanja narave. Pogovarjamo se z njim o prihodnosti (kaj bi rad dosegel, kakšna oseba želi postati) ter mu pomagajmo, da si bo zastavil uresničljive cilje. 
Otroku s pomanjkljivim občutkom smiselnosti pogosto manjka motiva­cije in ambicioznosti, zapravlja čas, ‘šprica’ pouk, v šoli dobiva slabe ocene, eksperimentira z mamili ali alkoho­lom, se ne zna organizirati, ima malo pravih interesov, rad išče vznemirjenje. 
Občutek sposobnosti 
Peta potreba je občutek, da smo se sposobni spopasti z življenjskimi izzivi. Občutek sposobnosti si prido­bimo z izkušnjami in uspehi, otroku 

Starši 

ga pomagamo graditi tako, da mu pomagamo doseči zastavljene cilje. Zavedati se mora, da sam odloča, ali se bo s težavami spopadel ali ne. Usmerjamo ga v razmišljanje o na­predku in z njim raziščemo različne možnosti, razjasnimo problem in cilj, ga naučimo, kje in kako naj poišče pomoč. Pomagajmo mu samostojno reševati težave, se modro odločati. Ne pozabimo ga spodbujati, poma­gajmo mu ovrednotiti napredek ter njegov uspeh proslavimo. Tak otrok postane iznajdljiv, notranje motiviran in neodvisen. 
Otrok, ki mu manjka občutek spo­sobnosti/kompetentnosti, se pogosto slabo odloča, za svoje neuspehe krivi druge, ima občutek, da ne bo zmogel, prepričan je, da ima bodisi srečo bodisi smolo, glede usmeritve je odvisen od drugih, zlahka ga kaj prestraši in stvari pogosto ne dokonča. 
Ob koncu 
Vsebina knjige bralcu pomaga pri zavedanju spretnosti, odlik in vede­nja, ki jih želimo razviti pri otroku, ki nam je zaupan. Vodi nas, da lažje raz­vijamo zdrav občutek lastne vrednosti in mu tako damo najlepšo popotnico za prihodnost. Ker otroku ne more­mo dati tistega, česar sami nimamo, avtorja z nasveti v knjigi pomagata tudi staršem okrepiti občutek lastne vrednosti.• 
Vir 
Reasoner, Robert W.; Lane, Marilyn L. (2015): Kako vzgojiti srečnega otroka. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti. 



Starši 


Spoštovanje 

• Ema Jagodic 

Foto: Peter Prebil 
Danes spoštovanje zelo ‘šepa’. Spoštovati nekoga ali nekaj ne pomeni, da zgolj pozdraviš ali odzdraviš, ampak da osebo tudi prijazno ogovoriš, se z njo pogovarjaš, s predmeti pa ravnaš tako, da jih boš lahko še dolgo rabil. 
Kaj je spoštovanje? 
S
lovar slovenskega knjižnega jezi­ka definira spoštovanje kot “zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti.” 
Spoštovali naj bi starše, stare starše, otroke, odrasle, mlajše, starejše, naravo in predmete, ki nas obdajajo. Osnova spoštovanja je samospoštovanje. Naj­prej moramo spoštovati sami sebe, imeti do sebe pozitiven odnos. O sebi naj ne bi govorili grdo in se poniževali. Nikoli naj ne bi govorili “Ničesar ne znam in nihče me ne mara”, pač pa “Marsikaj znam in imam veliko prija­teljev, ki me imajo radi in mi zaupajo.” Kdor spoštuje samega sebe, skrbi za svoje telo in duha. Ne izpostavlja se nevarnostim, v mrazu se toplo oble­če, se zdravo prehranjuje, ponoči se naspi itd. 
Spoštovanje dr ugih se pridobi z lepim vedenjem, a kaj je to? Otroci v vrtcu vedno odgovorijo: “Da sem priden”. Kaj pa to pomeni? “Da se ne tepeš, ne grizeš, da poslušaš, ne klepe­taš, si prijazen do drugih”, vse to so odgovori naših otrok v vrtcu. 
Starši moramo otroka in njegova dejanja večkrat pohvaliti. S tem mu pomagamo graditi pozitivno samopo­dobo in razvijati njegovo samozavest. Vendar se velikokrat zgodi, da starši nimajo trdnih stališč o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj se sme in kaj ne, zgodi se tudi, da imata oče in mati o tem nasprotujoča si stališča, kar otroku le škodi. 
Opažam, da je pri otrocih spoštova­nja vedno manj, tako do sebe kot do drugih, stvari in narave. 
Spoštovanje sebe 
V vrtcu se najdejo otroci, ki sami sebe praskajo ali se tepejo po obrazu, da bi se le izognili kakšnemu opravilu (npr. počitku). Ničkolikokrat se zgodi, da otrok reče: “Ne bom se igral, ker me nihče ne mara”, ali pa: “Tega ne bom delal, ker ne znam.” Kljub pregovarja­nju in pomoči otrok delo odkloni. To se pogosto dogaja enim in istim. 
Spoštovanje staršev, starih staršev, odraslih, starejših 
Do staršev se otroci velikokrat ob­našajo kot do svojih vrstnikov. Toda ali je lahko šestletnik prijatelj svoji mami ali očetu? Otrok je lahko prijatelj svo­jim sošolcem, sovrstnikom, nikakor pa ne more biti prijatelj svojim staršem, saj jih s tem nekako izgubi. 
V svojih starših naj bi otrok imel vzor, naj bi jim prisluhnil, saj vedo več od njega. Starši naj bi vlogo matere in očeta sprejeli odgovorno. Otroci naj bi se lahko na starše zanesli, oprli, kadar imajo probleme, se k njim zatekali po nasvet. Majhen otrok naj bi se pri starših počutil varnega. Le otrok, ki vse to dobi, lahko svoje starše spoštuje. 
Včasih je veljalo: “Otroci bodo lah­ko takrat govorili, ko bodo kokoši v coklah po strehi hodile.” Otrokom niti na misel ni prišlo, da bi prekinjali pogovor med odraslimi. Največkrat so jih starši poslali kam drugam, da ne bi slišali česa, kar bi bilo njihovi 
starosti neprimerno. Danes se starši 
pred otroki pogovarjajo o vsem in o 
vsakem, tudi na neprijazen in nepri­
jeten način. Normalno je, da otroci o tem prav tako pripovedujejo v vrtcu. To lahko potrdim iz lastne izkušnje, ki se je zgodila še ne dolgo tega: “Prišli so policaji in so našega ata vprašali …, naš ata je pa povedal, da je sosed kriv …”. Seveda je bil sosed najslabši in vse, samo človek ne. 
Zgodilo se je tudi, da je babica prišla po svojo vnukinjo in jo je ta oklofuta­la, ker ni prišla ponjo mamica, ali pa je babica po telefonu poklicala mamico in odšla brez vnukinje domov. Veli­kokrat, ko gremo na sprehod, slišim od otrok: “Glej, stara baba!” ali “Glej, kako je ta grd.” Tega otroci gotovo ne slišijo od osebja v vrtcu. Prinesejo od doma, starši pa se čudijo: “Saj tako govori tudi doma, pa sploh ne vem, kje je to slišal.” 
Spoštovanje sovrstnikov 
Še tako majhni otroci točno vedo, kdo je lepo oblečen, ima drage igrače in kdo ne. Začno se prepirati in tudi pretepati, včasih se mi zdi, da kot v fil­mu. K temu vedenju veliko pripomo­


Starši 

rejo televizijske oddaje in računalni­ške igrice. Če bi starši svojim otrokom postavili meje tudi v tem primeru, bi bili verjetno veliko bolj miroljubni, prijazni in prijateljski do sovrstnikov. 
Spoštovanje predmetov, igrač 
Igrače in pohištvo, pa tudi ostale stvari, so otrokom nepomembne. Ko je igrača še nova, se nekaj časa z njo zamotijo, potem jim je pa vseeno, če obleži v kotu, se pokvari ali razbije. Igrače namer no uničujejo. Ko jim omenim, da bodo te stvari rabili še njihovi bratci ali sestrice, po navadi odgovorijo: “Boste pa druge kupili, saj ima moj ati veliko denarja.” 
Kljub temu, da se o tem velikokrat pogovarjamo, se njihov odnos ne spre­meni. Le malo otrok pazi na skupne igrače in lastnino. Tudi do osebnih stvari se vedejo enako. Jopica, jakna … ni od nikogar, čeprav je oprana, lepa in verjetno tudi precej draga. 
Spoštovanje narave 
Ko gremo na sprehod, je kljub vnaprejšnjim navodilom treba otro­ke umirjati, da prisluhnejo potočku, vetru, živalim. Rože na travniku trga­jo in jih pustijo v vrtcu v garderobni točno devet ur, toliko, kot je lahko. Doma si pogleda risanke, odigra ka­kšno igro na računalniku, povečerja in se pripravi za spanje. Med tem so seveda starši zaposleni s pospravlja­njem, kuhanjem … Tako pri otrocih vse šepa, ne samo spoštovanje; tudi govor, gibanje, socialni stiki in drugo. 
Na potezi so starši 
Starši se izgovarjajo na vzgojitelje in druge osebe, vzgojitelji se izgovarjamo na starše. Kdo je tisti, ki naj skrbi za otrokovo vzgojo? Po mnenju Winter­hoffa (2010) je v prvi vrsti to družina: “Vzgoja in razvoj naj bi se celo v radi­kalno spremenjenem svetu še vedno dogajala doma, njuno zagotavljanje pa naj bi bila izključno naloga staršev. In če to ne bi šlo, te naloge ne bi bilo mogoče nadoknaditi zunaj doma.” 
Eden od staršev mi je pred nekaj leti na roditeljskem sestanku rekel, ko sem namesto televizije in računal­nika predlagala izlet na travnik ali v gozd: “Če mu dam igre na računalnik, imam dve uri mir in nič me ne skrbi, kje je, tudi joka ne, pa še uničiti mi med tem časom ne more ničesar.” Ko sem vztrajala, da to res ni dobro za otroke, ker so igre večinoma agresiv­ne, pa tudi risanke niso nič drugačne, je še pripomnil, naj se kar “ta glavni” 
Zelo pomembno je, da imajo otroci dober zgled v starših, vzgojiteljih in drugih odraslih. Enako pomembno pa je, da otrokom postavimo meje. Če smo pri tem dosledni vsi, lahko raču­namo na uspeh: “Meje so bistvenega pomena za zdrave odnose. Uporablja­mo jih zato, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in da v življenju ohra­nimo red in zdravo pamet. Izključujejo potrebo po tem, da bi koga žalili, ga nadvladovali, ali se celo norčevali iz njega.” (Zgavc, 2000) 
Ker ni meja, nastajajo konf likti, otroci ničesar več ne spoštujejo, z ni­čemer niso zadovoljni, vedno hočejo več. Starši bi morali dobro razmisliti o tem, kako otrokom pokazati ljubezen, a jih tudi omejiti, da ne bodo v šoli potrebovali strokovnjakov za umiritev svojih otrok. 
Barbara A. Lewis poda nekaj predlo­gov, s katerimi lahko urimo spoštova­nje: pogovor med ljudmi, sprehajanje, igra ali delo z živalmi, prehranjevanje, poslušanje, razmišljanje o sebi, opazo­vanje navad drugih ljudi, upoštevanje pravil. 
“
Starši bi morali dobro razmisliti 

o tem, kako otrokom pokazati 
ljubezen, a jih tudi omejiti, 
da ne bodo v šoli potrebovali 
strokovnjakov za umiritev svojih 

omarici. Tudi starši ne opazijo, da so zmenijo, kaj bo na sporedu. Ni pa otrok. jim jih nabrali. Običajno končajo med pomislil, da imata televizija in raču­
“ 


odpadki. 
Otroci sicer opazijo smeti na tleh, vendar tudi sami odmetavajo papirčke, ki so se nepričakovano znašli v njiho­vih žepih. 
Vem, da je treba vsak dan sproti po­navljati, kaj se sme, česa ne, kaj je do­bro in kaj ne. Upam, da nam bo uspe­lo s tem vsakodnevnim ponavljanjem otroke naučiti vsaj nekaj dobrega, da bodo iz vrtca odnesli vsaj kakšno pra­vo, pomembno sporočilo. 
Winterhoff (2010) navaja, da je tre­ba otroke uriti in to vse enako. Ni va­žno, ali gre za smeti ali za poslušanje, sedenje, čakanje v vrsti. Vse to je treba uriti, učiti, vedno znova. 
Današnji časi niso prijetni ne za starše, ne za vzgojitelje, še najmanj pa za otroke. Velikokrat pride otrok v vrtec zjutraj okrog sedmih in je v vrtcu nalnik gumb, s katerim lahko sam vplivaš na to, kaj bo tvoj otrok gledal in česa ne. 
Nekateri otroci pripovedujejo o oddajah in filmih, ki se vrtijo pozno zvečer. Te prvič niso primerne za tako majhne otroke, drugič pa zjutraj ne morejo vstati in so v vrtcu cel dan ne­srečni, ker imajo premalo spanja. 
“Starši, ki svoje otroke prepuščajo vplivu televizije in drugih medijev, z njimi večkrat niso zadovoljni, ne storijo pa ničesar za ustreznejša indrugačna nadomestila.” (Žerovnik,1996) Žerovnikova še ugotavlja, da se tisti, ki preživijo manj časa pred televizorjem, ob stikih z otroki iz soseske ali šole znajdejo v zadregi, ker se ne morejo vključiti v pogovore z vrstniki. Kaj temu sledi, si lahko predstavljamo. 
Naj zaključim z naslednjo mislijo: “Če se človek v otroštvu ne nauči spo­štovati naravnih zakonitosti, ne osvoji ustreznih načel in ne spozna ustreznih odgovorov; če je zavrnjen vsak napor, odklonjena osebna in skupna discipli­na, tedaj izgubi osnovno orientacijo, kako oblikovati svoje življenje in kje najti prave vrednote, kot življenjskevodnice.” (Žerovnik, 1996)• 
Literatura 

Lewis, Barbara A. (2002): Kako postati čim boljši. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Winterhoff, Michael (2009): Zakaj postajajo naši otroci tirani: vrnimo otrokom njihovo otroštvo. Tržič: Učila International. 
Zgavc, Darija (2000): Sodobna vzgoja 1, Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka. Ljubljana: VREM. 
Žerovnik, Angelca (1996): Pedagogika dru­žinskega ognjišča. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 


Hrepeneče Jakopičevo sočutje 

Rihard Jakopič: Slepec, 1926 
• Milček Komelj 
Pred 90­imi leti je nastala ena Jakopičevih najznačilnejših in najmogočnejših f iguralnih umetnin: vizija o človeku kot slepcu na življenjski poti. Upodobljenemu ubožcu okrog vznemirjeno iztegnjene roke vihra cunjasto razcefrana srajca kot antična draperija na mitičnih figurah, medtem ko se razgaljeno poprsje heroičnega protagonista z družbenega dna nebogljeno, a neustrašno nastavlja žgočim žarkom neusmiljene človeške usode. 
P
odobo oživlja ognjena luč in sli­kovito in dinamično razžarjena je na njej sleherna poteza, kar kaže na dotedanje izročilo umetnika, ki je bil kot naš osrednji slikar svetlobe in sonca utemeljitelj t. i. slovenske­ga impresionizma. Vendar je njegovo umetnost iz časa po prvi svetovni vojni v dvajsetih letih 20. stoletja že Izidor Cankar (čigar 130-letnice rojstva se letos spominjamo) dojel kot v bistvu ekspresionistično, ker ne stremi več za atmosferskimi učinki in le subtilnimi razpoloženji, marveč z barvno inten­zivnostjo stopnjuje predvsem krčevito ponotranjeni čustveno duhovni izraz. Postava brezupno iščočega in hrepene­čega, a tudi energično hotečega, ne le trpeče vdanega moža z gibi in palico lovi zanesljiv korak v negotovem ‘ple­snem’ ritmu, navzgor uprt pogled v njegovem spačenem obrazu pa zgro­ženo strmi v prazno in si z izproženo desnico, nad katero brezskrbno leti svobodna ptica (ali morda v resnici zlovešč krokar), nemočno utira pot skozi temine zvrtinčenega življenja. V naravo okrog njega zasajena kozolec in nabožno znamenje kot emblema slo­venske pokrajine vibrirata v značilno slovenskem koloritu. Kontrast rdeče (oziroma ognjeno oranžne) in modre barve, ki v razpenjenem zamahu do­minira tudi v ‘zelenečih’ predelih slike, je že Marijan Tršar razbiral kot izraz slovenskega poduhovljenega zrenja na življenje. V slepčevem vzviharjenem zanosu in krčevitih kretnjah pa živi tudi umetnikov spomin na baročno umetnost, ki je bila slikarju očitno zelo blizu, če že ne tudi na El Grecove postave. (Umetnikov častilec, slikar France Mihelič, mi je Jakopiča pogosto imenoval kar baročnega slikarja.) 
Prav sled baročnega izročila, im­presionistične slikovitosti, v katere tkivu zaznavamo tudi pr vine ab­straktno koncipiranega slikarstva, in izstopajoči ekstatično ekspresivni izraz so Jakopiču vtisnili pečat zelo svojevrstnega, hkrati modernega in starinsko občutenega ter zato že kar brezčasnega slikarja. V umetnikovi baročno vehementni ustvarjalni gesti pa je zajet tudi njegov vse bolj pou­darjeni duhovni patos. Ta dinamični zanos se danes zdi nekaterim presoje­valcem že vse preveč retorično teatra­len, a je v svoji čustveni avtentičnosti predvsem za Jakopičevo poznejšo ustvarjalnost več kot bistven. 
Umetnik je ob svoji šestdesetletnici v prav tako patetičnem, že kar miche­langelovsko-mojzesovskem ustvarjal­nem zagonu, v katerem sta združeni veličina in tragika, narisal s čopiči in z mogočno paleto v rokah tudi sa­mega sebe. Njegov slepec, v katerem lahko zaslutimo Jakopičev duhovni avtoportret s soncem obsijane resnič­nosti, skozi katero hrepeneče tiplje, v resnici ne vidi, četudi je radodarno, a hkrati neusmiljeno oblit z njeno lučjo. A – vztrajajoč na taki tragični poti – kot človečanski glasnik iščočega človeštva po luči neizprosno hrepeni in tako postaja simbolna podoba člo­veka, ki hlepi po odrešitvi, a mu ni dano, da bi oživljajoča svetloba segla v njegov omrtveli pogled, da bi tako lahko uzrl večnostno resnico. Iz svo­je človeške nezadoščenosti koprni po svetlobi podobno intenzivno, kot stre­mi Oton Župančič iz “temine črne” k prebujenju ali v pesmi Meni se hoče … po polnejšem življenju, ko si želi, da bi predal “svoje črne strasti” viharjem “in v morjé bi potopil bolesti, / da mi duša očiščena v soncu živi, / polna jasne, ponosne zavesti!”. 
Čeravno je ideja slike s simboliko hrepenečega slepega človeka lahko videti navzven preprosta in je v naši umetnosti razmeroma pogosta, v sli­karjevi eruptivni ustvarjalni uresni­čitvi nikakor ni le enoznačna, zato je Jakopičev Slepec, ki je sodil med umetniku posebej ljuba dela, s svo­jo izrazno močjo lahko govoril tudi mlajšim umetnikom in ustvarjalcem poznejših časov. Zaradi svojega izpo­stavljenega eksistencialnega položaja pa je bil v pogovorih o slovenski ume­tnosti povzdignjen na piedestal tudi še med “eksistencialnimi” slovenskimi pesniki iz kroga Nove revije in ostaja s svojo pomensko prvinskostjo vedno na novo vznemirljiv. 
Motiviko, posveč eno tr pljenju razbolenega človeštva in človeškim strastnim prizadevanjem, je umetnik vključil še v številne ustvarjalne cikle, zlasti v prizore baročno dinamičnih ljudi pri gradnji in poljedelskem delu, posebno sejalcev in brezdomcev. Ti so v podobno vznemirjenih f igu­rah dominirali na njegovi kmalu po nastanku uničeni stenski poslikavi v veži mestne stanovanjske hiše na današnji ljubljanski Njegoševi cesti. 


Tudi v njih tako sunkovito izstopa zanosen napon, ki kaže zaupanje v dejavno življenjsko moč in sočutje z ubožci, kakršno je umetnik izpričal že v mladosti s sliko alkoholika in po­zneje dramatičneje stopnjeval s Slep­cem. V tridesetih letih je na f igural­nih slikah človeško bedo zgostil zlasti na upodobitvah Kristusa tolažnika, na katerih se nesrečniki s predanim zaupanjem zatekajo k usmiljenemu Odrešeniku, sicer pa je nazadnje raje kot ljudi slikal rože, cvetoče in veneče kot čuteča bitja, potopljena v pogosto zamračeno, a hkrati mistično občute­no duhovno atmosfero. 

Rihard Jakopič je vse življenje so­čustvoval s trpečimi (že zaradi epilep­tičnih napadov je bil tudi sam velik trpin), hkrati pa je bil zaradi družbene nepravičnosti, pohlepnosti in nekul­turnosti pa tudi človeških nravi, ki jih je v življenju spoznaval, vse bolj razočaran nad človeštvom, kar je stra­stno izpričeval tudi z zapisano besedo. Vsakomur je rad pomagal in odpuščal dolgove celo tistim, ki (kot se je izra­zil) ne poznajo “ne sramu ne časti ne usmiljenja”, in se, kot pričuje Anton Podbevšek, vselej “ravnal po Kristusovi zapovedi: ‘Kdor te prosi, daj mu!’”. Bil je čuteč tudi do živali, celo do miši, ki jih ni preganjal, ampak hranil, v življe­nju pa so ga radi obdajali zvesti berači, in prav ti so bili poleg kulturniških odličnikov na veliki petek leta 1943 tudi med njegovimi posebej opazni­mi pogrebci. (Podbevšku je izjavil, da ima berače najrajši, ker je sam berač.) Kot usmiljenega dobrotnika ga pred­stavljajo celo nekatera (očitana mu) dejanja, v katerih je trezno razumnost nadvladalo nesebično sočutje. Do ne­soglasja med njim in Sternenom je pri­šlo tudi zato, ker je v svoj razstavljalski krog usmiljeno vključeval in moralno podpiral slikarja Žmitka, četudi ta ko­legom impresionistom ustvarjalno ni bil ravno dorasel; po izročilu pa naj bi pomagal slikarju Inkiostriju, ne­kakšnemu bohemsko umetniškemu ‘klošarju’ tistega časa celo tako, da se je podpisoval na njegove slike. 
V letu usmiljenja se zato lahko Ri­harda Jakopiča spominjamo tudi kot dobrotnega humanista, kot življenj­sko preizkušanega sočutnega ustvar­jalca in kot duhovno zamaknjenega iskalca odrešilne luči. Iz življenjske bede in zemeljske zamejenosti, ki mu jo simbolizira človeška ujetost v tegobo in slepoto, je v svoji podu­hovljeni umetnosti z do kraja pono­tranjenim ustvarjalnim pogledom in ognjevitostjo ustvarjalne kretnje vse bolj zmagovito prodiral v nevidno in nedosegljivo in v vizije svojih ume­tnin kot “sled sence zarje onstranske glor’je” vdihoval žarečo nebeško luč, prižgano z milostjo slepčevsko kopr­nečih ustvarjalnih sanj.• 



Začetki odkrivanja nadarjenosti pri predšolskem otroku 
• Andreja Ropotar Jagodic 
Leto 2013 je bilo razglašeno za 
mednarodno leto nadarjenosti 
in ustvarjalnosti, ki ga je 
proglasilo Svetovno združenje 
za nadarjene in talentirane 
otroke (angl. World Council 
for Gifted and Talented 
Children – WCGTC). Svetovno 
združenje je namenilo 
poudarek novim dognanjem na 
področju zgodnjega odkrivanja 
potencialno nadarjenih otrok, 
njihovemu razvoju, kreativnosti 
in spremljanju drugih otrokovih 
področij sposobnosti. 


T
udi vrtci v Sloveniji šele v za­dnjem času odkrivajo otroke, ki jih nekateri strokovnjaki uvr­ščajo v skupino otrok s posebnimi po­trebami, in sicer kot otroke z visokim številnih def inicij o nadarjenosti se vanje in razvoj otrokovih potencialov, učnim potencialom. A največkrat se uporabljajo tudi ostali pojmi, kot npr. ki so odvisni od ustreznega poučeva­pred situacijo, kako prepoznati nadar-‘briljantni’, ‘ugledni’, ‘strokovnjaki’, nja in izobraževanja. jenost pri otroku, znajdejo vzgojitelji ‘geniji’, ‘napredni’, ‘čudežni’, ‘nadarje-Vrtec je zavezan Kurikulumu za vrtce, v vrtcu. ni’ in drugi. Nadarjenost je def inirana ki je nacionalni dokument in ustre-
Kot vzgojiteljica sem tako pred ve-tudi kot razvojni proces, ki je drugačen zna podlaga za izpeljavo programovliko dilemo, kako zaznati, prepoznati med otroštvom in odraslostjo (Cole-za predšolske otroke. Žal pa v tem nadarjenost pri predšolskem otroku, man, Cross; Dai, Coleman; Mayer; Ol-dokumentu, ki omogoča strokovno jo usmeriti in v njej dejavno sodelo-szewski Kubilius v: Primožič, 2013: 6). načrtovanje in kakovostno predšolsko vati. Med nadarjenostjo, talentom ali Piirto (2007) ugotavlja, da so nadar-vzgojo v vrtcu, ne moremo zasledi­‘brihtnim’ otrokom je tanka meja. jeni tisti, ki se z lahkoto in hitro učijo, ti konkretnega načela ali cilja, ki bi Odkrivanje nadarjenosti pa ni le delo dejavnost ponavljajo minimalno, so bil lahko izhodišče ali v pomoč pri vzgojitelja in otroka. Pri zaznavanju vedoželjni, kreativni in imajo izražene zaznavanju in odkrivanju nadarjeno­zgodnje nadarjenosti imajo – s komu-zaznavne sposobnosti. Ti potrebuje-sti pri predšolskem otroku. Je čas za nikacijo – največjo vlogo starši, nato jo kontinuirano vzgojo, ki se začne spremembo? svetovalni delavci in vodstvo. v predšolskem obdobju in traja vse Otrokove razvojne značilnosti, ki 
V strokovni literaturi ni enotne de-do fakultete. Potrebujejo spodbudno jih vzgojitelji opazimo in spremljamo finicije tega, kdo so nadarjeni otroci. okolje in ob sebi specialni pedagoški pri svojem vsakodnevnem bivanju z Pojem nadarjenost se uporablja zelo program. otrokom v vrtcu, so izhodišče, na ka­široko, saj opredeljuje posameznike Nadarjenost je treba razdeliti tudi terem oblikujemo svoje videnje otro­z najrazličnejšimi posebnimi spo-po razvojnih stopnjah. V zgodnjem ob-kovega aktualnega razvoja, obenem sobnostmi, ki niso homogene. Poleg dobju sta zelo poudarjena prepozna-pa snujemo možnosti, ki jih bomo ponudili za razvoj otrokovih potenci­alnih zmožnosti. Najpogostejši obliki sta opazovanje in sprotno beleženje in­telektualnih ter osebnostnih lastnosti in vodenje listovnika. 


Začetke odkrivanja nadarjenega otroka lahko opazimo že po pr vem letu starosti (Nagel, 1987: 16): prej shodi, teče, bere pred vstopom v šolo, ima bogat besednjak … Poznamo tri tipične značilnosti nadarjenega otroka v predšolskem obdobju: predčasno je razvit (je hitrejši od sovrstnikov, hitro napreduje), vztrajno dela po svoje (je samostojen, išče nova odkritja, potre­buje minimalno pomoč) in ima željo po obvladovanju. Starši opazijo nadar­jenost pri hitrem razvoju, da se otrok hitro uči in preseneti z naprednim razmišljanjem, svetovalni delavci in zdravniki pri pregledu opazijo hiter razvoj, vzgojitelji pa, da ima več spo­sobnosti kot sovrstniki (Potential Plus UK, 2012–2014). Nadarjen otrok ima tudi lastnosti, ki vzgojitelja in starše pogosto jezijo: je trmast, ne spoštuje določenih splošnih načel olike, ni ve­dno pripravljen sodelovati in je nere­den ter površen. 
“
Ravno to je čar – biti vzgojitelj 

s srcem in dušo, znati opazovati 
in prisluhniti vsakemu posame­
zniku. 

“ 

kaže, pri tem pa opazovati še druge sposobnosti; 

• 	pripraviti več različnih dejavnosti in situacij, pri katerih lahko otrok dela sam, v paru ali skupini, ter opazo­vati spremembe v vedenju; 
• 	opazovati otrokovo vedenje pri raz­lični starosti; 
• 	opazovati njegovo prisotnost in odsotnost, kako vpliva na ostale otroke; 
• 	opazovati, kaj najraje dela, ko je sam; • opazovati otrokove odzive na raz­lične spodbude v okolju; 
• 	postaviti različno zahtevne naloge in zabeležiti rezultate; • opazovati, kateri otrokovi talenti in interesi se kažejo med igro; 
• 	omogočiti mu uresničitev pomemb­nega cilja in opazovati, katere nove kvalitete se bodo pokazale; 
• 	omogočiti mu, da sledi svojim ho­bijem in interesom, ker bo le tako lahko pokazal svoje najznačilnejše sposobnosti in najmočnejšo moti­vacijo; 
• 	opazovati spremembe in doslednost odzivov v različnih pogojih; • opazovati otrokove odzive v tekmo­valnih situacijah; 
• 	ugotoviti, kakšno mnenje imajo 
drugi o njem; • oblikovati čim bolj popolno sliko o sem se s takšnim izzivom srečala in za­četek ni lahek. Pot do uspeha in cilja je v tem, da prisluhnem staršem in opa­zujem otroka ter sebe učim sprememb. Vodi me misel, ki pravi, da je vse, kar je v življenju nemogoče, mogoče v igri (Vygotsky, 1978). 
Vzgojitelji naj bi se prepustiti lastni praksi, imeli moč in željo slediti novim izzivom, novemu načinu dela, trendu. Torej? Koliko sem pripravljen storiti sam, da se stvari premaknejo naprej? Valenčič Zuljan (2001) se strinja s Terhartom (1997), ki pravi, da je za vzgojiteljev strokovni razvoj potrebno veliko več kot le “dobro poučevanje” za današnji dan. Pomemben je celoten kontekst poklicnega delovanja in ži­vljenja, potrebne so različne spoznav­ne, socialne in moralne kompetence: sposobnost diagnosticiranja in sodelo­vanja s kolegi, starši, ravnateljem, pri­pravljenost in sposobnost prispevati k razvoju poklicne kulture v vrtcu ter sposobnost opazovati samega sebe in razmišljati o sebi kot vzgojitelju. 
In ravno to je čar – biti vzgojitelj s srcem in dušo, znati opazovati in prisluhniti vsakemu posamezniku. Zame je ta poklic, poleg ‘biti mama’, najlepši in neprecenljiv.• 
Literatura 
Glogovec, Viktorija Zmaga; Žagar, Drago 
otroku, oblikovano na osnovi mne-


Vzgojiteljeva naloga pri odkrivanju nja drugih in ocene po opazovanju 

(1990): Nadarjeni otroci v vrtcu. Ljubljana: 

nadarjenosti je torej opazovanje in ko­munikacija. Vygotsky (1978) meni, da prav jezik kot simbolni sistem omo­goča, da se otrokovo mišljenje ‘osvo­bodi’ zaznavne in konkretne ravni ter preide na predstavno raven, govoru pa namenja posebno mesto v razvoju spoznavnih procesov. Komunikacija je vez med vzgojiteljem in otrokom, med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja, med starši, svetovalnim delavcem, vodstvom; je ključna pri zgodnjem zaznavanju otrokove na­darjenosti. Vloga in naloga vseh je, da spremljajo in načrtujejo njegov razvoj ter prepoznajo znake nadarjenosti. O teh znakih sta veliko pisala tudiŽagar in Glogovec (1990), ki pravita, da je treba: 
• 	ugotoviti otrokove najvidnejše pred­nosti in mu dati priložnost, da se iz­(Žagar, Glogovec v: Primožič, 2013: 
30–31). 

Vloga vseh je, da opazujejo in nepo­sredno sodelujejo z otrokom. Najpo­membneje pa je, da se pri opazovanju upošteva: konkretno otrokovo delo, njegove socialne interakcije in delo vzgojitelja, ki pri zgodnjem odkrivanju nadarjenosti torej ni lahko. Poiskati mora prednosti, sposobnosti otroka in mu na podlagi tega omogočiti de­javnosti. Z otrokom mora delati tudi individualno, omogočiti mu mora dovolj časa za izvajanje aktivnosti ter mu podajati sprotne informacije. Prav je, da ga motivira in spodbuja njego­vo radovednost. Vzgojitelj je staršem dolžan posredovati opaženo in z njimi sodelovati, prav tako so vzgojitelju v pomoč strokovni delavci in ljudje, ki so z otrokom v stiku. Kot vzgojiteljica 
Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 
Nagel, Wolfgang (1987): Spodbujanje in odkrivanje nadarjenih otrok. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
Piirto, Jane (2007): Talented Children and adults: their development and education. Waco, Texas: Prufrock press inc. 
Potential plus UK (2012–2014). Pridobljeno 
13. 8. 2015 s spletne strani: http://www.poten­tialplusuk.org/newparentsmainphp?contenti d=239&webid=235#.UY-C1spOw2A. 
Primožič, Marinka (2013): Odkrivanje nadarjenih otrok v predšolskem obdobju in delo z njimi. Magistrsko delo. Koper: UP PeF. 
Psyhological Sciense journal (Olsezewski Kubilius, Subotnik, Worrell 2012). Prido­bljeno 13. 8. 2015 s spletne strani: http://psi. sagepub.com/content/12/1/3.full?ijkey=/bw Nip96MWEg2&keytype=ref&siteid=sppsi#a bstret-1. 
Valenčič Zuljan, Milena (2001): Modeli in načela učiteljevega profesionalnega razvoja. 
V: Sodobna pedagogika, letnik 52, št. 2, str. 122–141. 
Vygotsky, Lev Semenovič (1978): Mind and society. Cambridge, Mass: Harvard University Press. 


Zgodnje preprečevanje govorno-jezikovnih motenj: 

Prepoznavanje 

• Franci M. Kolenec 
Uspeh je nenehno 
uresničevanje vsega, 
kar ste želeli postati in delati. 
(Ron Jenson) 
Otroci z govorno­jezikovnimi motnjami imajo zmanjšano zmožnost usvajanja, razumevanja, izražanja in/ali smiselne uporabe govora, jezika in komunikacije. Odstopanja na teh področjih pomembno vplivajo na otrokovo vsakodnevno sporazumevanje in učenje. Razlikujemo otroke z lažjimi, zmernimi, težjimi in težkimi govorno­jezikovnimi motnjami. 
Logopedija 
T
o je veda o terapiji govorno – jezikovnih motenj (govornih napak) in odpravljanju le-teh. Ukvarja se z diagnostiko in terapijo. Ugotavlja prisotnost govorno-jezikov­nih motenj, vzroke in posledice njiho­vega nastajanja ter načine njihovega preprečevanja in odpravljanja (Steiner, Keršič, 2000). Logopedija spada v po­dročje medicinske, pedagoške, psiho­loške in socialne službe, zato je zelo pomembno, da med seboj sodelujemo in s tem dosegamo najboljše rezultate. 
Otroci z govorno-jezikovnimi mo­tnjami so skupina otrok, ki imajo zmanjšano zmožnost usvajanja, ra­zumevanja, izražanja in/ali smiselne uporabe govora, jezika in komuni­kacije. Odstopanja na teh področjih pomembno vplivajo na otrokovo vsa­kodnevno sporazumevanje in učenje. Posledice motenj se odražajo na otro­kovi sposobnosti interakcije z oko­ljem, učenju prek jezika in vedenju že v predšolskem obdobju. V šolskem obdobju se motnje odražajo tudi pri usvajanju in izkazovanju šolskega zna­nja in veščin, medosebnih odnosih, vedenju in čustvovanju. Pri otrocih z govorno-jezikovnimi motnjami pra­viloma obstajajo neskladja med bese­dnimi in nebesednimi sposobnostmi, pri čemer so nebesedne sposobnosti običajno boljše od besednih. 
Govorno-jezikovno motnjo opre­deli logoped v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredelitev motnje. Motnje se pojavljajo na kon­tinuumu od lažje do težke motnje na enem ali več področjih: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, arti­kulacija in f luentnost govora. 
Pomemben dejavnik za opredelitev govorno-jezikovne motnje je ugoto­vitev, da govorno-jezikovna motnja pomembno vpliva na otrokove vzgoj­no-izobraževalne potrebe in njegovo delovanje ter uspešnost v vzgojno-iz­obraževalnem procesu. 
Govorno-jezikovne motnje se lahko pojavljajo samostojno kot primarne motnje, sekundarne motnje (kot posle­dica drugih motenj) ali kot pridružene motnje hkrati z drugimi motnjami, če so ugotovljena odstopanja v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredelitev govorno-jezikovne motnje. 
V skupino otrok z govorno-jezikov­nimi motnjami ne uvrščamo otrok: 
• 	s težavami na govorno-jezikovnem področju, ki same po sebi ne zmanj­šujejo zmožnosti otrokovega spora­zumevanja in ne vplivajo na njegovo socialno vključevanje in proces uče­nja ter pri katerih zadostuje ambu­lantna logopedska obravnava; 
• 	
z odstopanji na področju komuni­kacije, govora in jezika, ki se poja­vljajo v sklopu ugotovljenega glo­balnega razvojnega zaostanka pred­šolskega otroka in jih ne moremo opredeliti v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredeli­tev govorno-jezikovne motnje; 

• 	
z motnjami v duševnem razvoju, z izjemo otrok z motnjo v duševnem razvoju, pri katerih poleg pomemb­no znižanega splošnega intelektu­alnega funkcioniranja ugotavljamo še dodatno pomembno večje odsto­panje na področju govorno-jezikov­nega razumevanja in izražanja, kot je običajno za opredeljeno motnjo v duševnem razvoju; 

• 	
z izgubo sluha, večjo od 30 dB, ki sama po sebi povzroča zaostanek v razvoju govorno-jezikovne komu­nikacije; 

• 	
s čustvenimi in vedenjskimi mo­tnjami z odstopanji na področju govorno-jezikovne komunikacije, ki jih ne moremo opredeliti v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredelitev govorno-jezikovne motnje, npr. selektivni mutizem; 

• 	
z motnjami aktivnosti in pozorno­sti (ADHD – otrok ima težave s po­zornostjo in je pretirano motorično dejaven), pri katerih težave v govor­no-jezikovni komunikaciji (težave s slušno pozornostjo, sledenjem na­vodilom, prekomernim govorjenjem ipd.) niso posledica odstopanj na področju govorno-jezikovnega razu­mevanja in izražanja, ki bi jih lahko opredelili v skladu s strokovnimi standardi po kriterijih za opredeli­tev govorno-jezikovne motnje; 




• 	ki so dvo- ali večjezični in pri ka­terih se odstopanja na področju govorno-jezikovnega razumevanja in izražanja pojavljajo le v razume­vanju in uporabi enega jezika, v drugem jeziku pa se te motnje ne pojavljajo. 
Kriteriji 
Glede na govorno-jezikovne motnje razlikujemo otroke z lažjimi, zmerni­mi, težjimi in težkimi govorno-jezi­kovnimi motnjami. 
a) Otroci z lažjimi govorno-jezikovni­mi motnjami 
Otrokova govorno-jezikovna komu­nikacija odstopa od povprečja krono­loško enako starih otrok vsaj na enem od teh področij: pragmatika, seman­
tika, sintaksa, fonologija, artikulacija govora, jezika in komunikacije. 

zlogov, neustrezna raba ali izpuščanje besed, skromnejše besedišče, neustre­zna sintaksa, krajša povprečna dolži­na povedi, zaostanek v fonološkem razvoju, neustrezni ritem, tempo in hitrost govora ter podobno. Otrok s pomočjo govora učinkovito komuni­cira le z znanimi ljudmi. 
Otrok tako v predšolskem kot v šol­skem obdobju potrebuje sistematično pomoč in podporo pri usvajanju, razu­mevanju, izražanju in/ali smiselni rabi govora, jezika in komunikacije. Lahko si pomaga z dopolnilno ali nadome­stno komunikacijo. 
“
Otroci z govorno­jezikovnimi 

motnjami so skupina otrok, ki 
imajo zmanjšano zmožnost 
usvajanja, razumevanja, izra­
žanja in/ali smiselne uporabe 
“ 


mašnega besedišča, težav v motorični realizaciji govora, neustrezne sintakse, poenostavljenih in okrnjenih povedi, zaostanka v fonološkem razvoju, ne­ustreznega ritma, tempa in hitrosti govora ter podobno. Tempo usvajanja jezika je pri otroku bistveno okrnjen in potrebuje sistematično logopedsko obravnavo tako v predšolskem kot v šolskem obdobju. 
Sposoben je uporabljati dopolnil­no in nadomestno komunikacijo. V šolskem obdobju je otrokova učna uspešnost zelo zmanjšana. 
d) Otroci s težkimi govorno-jezikovni­mi motnjami 
Učinkovitost otrokove komunikaci­je je glede na otroke enake kronološke starosti pomembno zmanjšana. Otrok izraža velik zaostanek ali težke motnje funkcionalne komunikacije z vrstniki 
in f luentnost govora. 
Razumevanje jezika je v skladu s kronološko starostjo otroka. Razu­mljivost otrokovega govora je lahko zmanjšana zaradi nadomeščanja, po­pačenja in izpuščanja več glasov, ne­ustreznega ritma, tempa in hitrosti govora. Otrok s pomočjo govora pre­težno učinkovito prenaša informacije, pri tem pa potrebuje več spodbud in pomoči kot vrstniki. 
V predšolskem obdobju gre pri otroku lahko za takšen zaostanek v razvoju govora in jezika, da vpliva na otrokovo socialno vključevanje. 
V šolskem obdobju potrebuje pred­vsem podporo in prilagoditve pri uče­nju zahtevnejših jezikovnih vsebin, pri usvajanju učnih vsebin in izkazovanju znanja. 
b) Otroci z zmernimi govorno­jezikovnimi motnjami 
Otrokova govorno-jezikovna ko­munikacija pomembno odstopa od povprečja kronološko enako starih otrok na večih področjih: pragmati­ka, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in f luentnost. 
Zmožnost razumevanja jezika je lahko zmanjšana predvsem na višjih jezikovnih ravneh. Razumljivost otro­kovega govora je zmanjšana zaradi ene ali več motenj, kot so nadomeščanje, popačenje in izpuščanje več glasov ali 
V šolskem obdobju potrebuje siste­matično pomoč in podporo pri usvaja­nju, utrjevanju in izkazovanju znanja. Lahko ima težave na področju priklica besed, zapomnitve novih izrazov, tvor­be povedi, z besednim redom, besedno morfologijo, uporabo abstraktnih be­sed, fonologijo. 
Govor no-jezikovne motnje po ­membno vplivajo na usvajanje veščin branja in pisanja ter posledično na celotno otrokovo učno uspešnost. 
c) Otroci s težjimi govorno-jezikovni­mi motnjami 
Otrokova govorno-jezikovna komu­nikacija je glede na otroke enake kro­nološke starosti zelo omejena. Otrok se v omejenem obsegu učinkovito sporazumeva pretežno z osebami iz ožje okolice. Sporazumeva se z gesta­mi, posameznimi glasovi, besedami in kratkimi povedmi. 
Otrokovo razumevanje jezika je lahko slabo razvito, zato potrebuje prilagojen način podajanja informa­cij in uporabo konkretnih vizualnih pripomočkov. Razumljivost njegovega govora je bistveno zmanjšana zara­di slabše razvitih sociopragmatičnih veščin, nadomeščanja, popačenja in izpuščanja več glasov in zlogov, neu­strezne rabe ali izpuščanja vsebinskih besed, težav s priklicem besed in siro­in odraslimi. Večinoma so moteni vsi vidiki govora in jezika ter komunika­cije: pragmatika, semantika, sintaksa, fonologija, artikulacija in f luentnost. 
Otrokovo razumevanje jezika je lah­ko omejeno na razumevanje znanih besed in fraz v znanih okoliščinah, ki jih uporabljajo osebe iz ožje okolice. Otrok za sprejemanje jezika in ustvar­janje jezikovnih konceptov potrebuje veliko konkretnih pripomočkov in skrajno poenostavljen način govora. Otrok se govorno ne izraža ali pa je njegov govor za okolico nerazumljiv. Lahko ima težave pri prenašanju po­mena s kretnjo. 
Otrok potrebuje logopedsko po­moč pri sistematičnem učenju upo­rabe enostavne nadomestne in dopol­nilne komunikacije, ki podpira komu­nikacijo v ponavljajoči se vsakodnevni komunikaciji. 
Tokrat smo opredelili lažje, zmerne, težje in težke govorno jezikovne-mo­tnje. V prihodnji številki bomo pisali o delu logopeda z otrokom s tovrstnimi motnjami.• 
Literatura 

Steiner, Majda; Keršič, Jana (2000): Speech viewer 2. Del 1, Speech viewer 2 pri obravnavi otrok z artikulacijskimi motnjami. Ljubljana: MŠŠ, ZRSŠ. 
Žnidarič, Darinka (1993): Otrokov govor. Ljubljana: ZRSŠŠ. 

Izkušnje 


Preprosti poskusi pri fiziki 
• Tilka Jakob 

Fizika je več kot le dolgočasen šolski predmet. Tesno je povezana z naravo. Kdor pozna osnovne naravne zakone, ki jih opisuje fizika, se lahko na vsakem koraku navdušuje nad njimi, jih občuduje v naravi oz. v življenju. 
Fizikalni način razmišljanja 
O
pazovanje, merjenje in eks­perimentiranje so metode, ki jih uporabljamo v f iziki. Poleg opazovanja pojavov v naravi sprožimo pojave tudi v laboratorijih, kjer jih opazujemo, merimo, zapisu­jemo ugotovitve, urejamo podatke in računamo. Tako se s poskusi in logič­nim sklepanjem dokopljemo do po­vezovanja naravnih zakonov. Zaradi tega se je dobro posvetiti eksperimen­talnemu delu, s katerim pri učencih razvijamo f izikalni način razmišlja­nja, ki jim je v pomoč pri razumeva­nju in reševanju nalog. Vendar nam pri rednem pouku pogosto zmanjka časa za klasično izvedbo poskusa ali pa uporabimo kar računalniško si­mulacijo (tudi za enostavne posku­se). Učenci pa zelo radi samostojno izvajajo poskuse. To lahko povem iz tridesetletnih izkušenj poučevanja f izike in matematike ter izbir nega predmeta matematična delavnica na osnovni šoli. Zato za učence 8. in 9. razreda v času zimskih počitnic orga­niziram f izikalno delavnico – izvaja­nje preprostih fizikalnih poskusov, za katere med rednimi urami ni dovolj časa in niso ravno nujni po učnem načrtu. Udeležijo se je po znanju zelo različni učenci, tudi takšni, katerih ocene niso najvišje. 
Potek delavnice 
Učencem na mizo pripravim ustre­zen material in navodila za izvajanje poskusa. Na voljo imajo poskuse z naslovi: Kateri se hitreje kotali; Hi­drostatični tlak; CO2; Taljenje ledu; Prehod toplote; Segrevanje vode; Mer­jenje gostote in specifične teže; Tlak pri sedenju; Vzgon v tekočinah; Zračni upor; Prosto padanje kroglice; “Magič­na” škatla; Vesolje se širi; Električni krog z različnimi predmeti; Klanec; Površina kvadra; Nihanje uteži na vr­vici ali periodična ura. 
Po končani delavnici učence vpra­šam, kateri poskus jim je bil najljubši. V ožji izbor običajno pridejo: Kateri se hitreje kotali; CO2; Taljenje ledu; Pre-hod toplote; Prosto padanje kroglice; “Magična” škatla; Klanec. 
Učenci dobijo vtis, kako pomembni so v fiziki poskusi. Zavedajo se, da če naredijo napako pri merjenju, lahko meritev (poskus) ponovijo. Ob dela­nju poskusov jim povem misel Alberta Einsteina: “Oseba, ki nikoli ni nare­dila napake, nikoli ni poskusila česa novega.” 
Tempo in raven dela si lahko prila­godijo, pa tudi poigrajo se vmes. Tako vsi odkrijejo nekaj skrivnosti narave. S tem jim fizika postane bližja. 
Nekaj o poskusih je zapisal učenec 
9. razreda: “Pri prvem poskusu sva s so­šolko ugotavljala, kateri kozarec se hitreje giblje po klancu. V kozarec sva dodajala merice leče in ugotovila, da je njegova hi­trost odvisna od polnosti kozarca; bolj ko se leča v njem presipa, počasneje gre. V enem primeru nama je celo kozarec obstal na klancu. Nato sva ugotavljala spremembe energij in dela pri vozičku na različnih klancih. Po tem sva se odpravila do poskusa prehoda toplote. Skodelico vroče vode sva postavila v večjo posodo snega in meri­la temperaturo. Potem sva odšla segrevat vodo. Segrevala sva jo 17 minut, da je do­segla vrelišče (100°C ali 373 K). Meritve sva zapisovala in potem po formuli Q = m · c · .T izračunala toploto, ki je merila 672 kJ, po formuli P = Q : t pa sva izračunala toplotni tok, dobila sva 622,2 W. 
CO2: V balonček sva nalila vodo in vanj spustila šumečo tableto, balonček zaprla in pustila nekaj časa. CO2 sva potem pretočila v skodelico. Ker je lažji od zraka, je padel na dno skodelice. CO2 sva zlila na gorečo svečo, ki je ugasnila zaradi prekinitve doto­ka O2. Odšla sva še k poskusu prostega pa­danja kroglice, ki je bil moj najljubši. Stopil sem na mizo in sošolka je izmerila dolžino od tal pa do moje dvignjene roke. Izmerila je 2,27 m. Trikrat sem spustil žogico in po formuli t = (t+ t+ t) : 3 sva izračunala 
1 2 3
povprečen čas in dobila 0,68 s. Nato sva izračunala povprečno hitrost po formuli v = s : t, in sicer 3,3 m/s. Vmes sva izračunala končno hitrost, vk = 2v. Izračunala sva še težni pospešek, g = vk : t, ki meri 9,7m/s2 . Ta drži za naše kraje. Po končanem delu smo pojedli pico in popili sok. 
Bilo je zanimivo, izvedel sem nekaj no­vih stvari in nadgradil svoje znanje fizike.” 
Občutki po končani delavnici so dobri in vzpodbudni. Sedaj me učenci že v začetku šolskega leta pri f iziki vprašajo, kdaj bodo letošnje šolsko leto f izikalne delavnice. Naj zaklju­čim z mislijo Carla Orffa: “Uspešne izkušnje so osnova za pozitiven učni proces.”• 
Viri 
Ambrožič, Milan; Planinšič, Gorazd; Karič, Erik; Kralj, Samo; Slavinec, Mitja; Zidanšek, Aleksander (2000): Fizika, narava, življenje. Učbenik za pouk f izike v 8. razredu devetletne osnovne šole. Ljubljana: DZS. 
Ambrožič, Milan; Karič, Erik; Kralj, Samo; Slavinec, Mitja; Zidanšek, Aleksander (2003): Fizika, narava, življenje 2. Učbenik za f iziko v 9. razredu. Ljubljana: DZS. 
Čepič, Mojca (2010/2011): Kateri se hitreje kotali? V: Presek, letnik 38, št. 1, str. 18–20. 



Izkušnje 


Samospoštovanje v povezavi z razvojem in urejanjem 
glavni razlog za nastanek zasvojenosti, hitrost razvoja zasvojenosti, odločitev za abstinenco, ključna stvar, da je uspe­lo; viri moči, ovire, samospoštovanje. Slednje sem še bolj natančno raziskala glede na Humphreysov model človeka kot celote s središčem v samospošto­vanju. Model sem priredila za mojo raziskavo, za področje zasvojenosti. 
V nadaljevanju opisujem, kako je, glede na mojo raziskavo, samospo­štovanje povezano z razvojem in ure­janjem zasvojenosti. 
O samospoštovanju je veliko napisa­nega. Koliko pa se v resnici zavedamo njegovega pomena? Po Humphreysu je samospoštovanje središče osebno­sti in določa, kako uporabljamo svoje neizmerne vire. Človekov občutek, da je vreden ljubezni, in občutek spo­sobnosti sta njegovi najpomembnejši značilnosti. Samospoštovanje se raz­vije v otroštvu iz izkušenj. Če takrat nimamo ugodnih okoliščin za njegov razvoj, ga lahko razvijemo tudi kasne-
Foto: Nataša Pezdir 

zasvojenosti 

• Tadeja Poglajen 
V času študija na Fakulteti za socialno delo sem se najbolj posvetila zasvojenosti. Tudi moja diplomska naloga je povezana s tem: Vpeljane spremembe po vzpostavitvi zasvojenosti od nedovoljenih drog. Naredila sem kvalitativno raziskavo, to je intervjuje z različnimi osebami, ki so uspešno uredile zasvojenost od nedovoljenih drog. 
N
ekatere od pomembnih spre­menljivk so bile: način ure­ditve zasvojenosti, otroštvo, je, po Humphreysu s pomočjo krepitve šestih delov osebnosti. Vsak izmed teh delov je del naše osebnosti in preko vsakega izmed njih se razvija občutek naše lastne vrednosti. Ti deli so: tele­sni, čustveni, intelektualni, vedenjski, socialni in ustvarjalni jaz. 
V sklopu značilnosti oseb, ki so zasvojene, je bila večkrat omenjena nizka samozavest, samospoštovanje, zasvojenosti izrednega pomena vklju­čitev v določen program ter pomoč terapevtov in tudi ostale ‘zdrave’ so­cialne mreže. Namreč ko še nimamo dovolj močnega notranjega vira moči, je naš pomemben vir v ljudeh, ki nam stojijo ob strani. Tako se je pri osebah, ki so v otroštvu razvile samospoštova­nje, kasneje pri urejanju zasvojenosti to pokazalo kot velika notranja moč, 
samopodoba. To me je pritegnilo, zato sem se odločila to dodatno raziskati. V raziskavi je sicer sodelovalo premalo oseb, da bi jo lahko posplošila, vseeno pa nam da zanimive in pomembne re­zultate za razmislek, dodatno razisko­vanje in pozornost na tem področju. 
Najprej naj omenim, da nimajo nuj­no vse osebe, ki razvijejo zasvojenost, nerazvitega samospoštovanja – so še drugi dejavniki. Se je pa pokazalo, da so imele osebe s slabo razvitim samo­spoštovanjem večje nagnjenje k zasvo­jenosti kot osebe, ki so v to zapadle zaradi drugih dejavnikov. 
Velik pomen samospoštovanja se je pokazal pri urejanju zasvojenosti. Pri osebah, ki v otroštvu niso razvile samospoštovanja, je bila za ureditev da so si zmogle urediti zasvojenost brez vključitve v terapevtski program. 
Iz raziskave je bilo razbrati, da se po ureditvi zasvojenosti samospošto­vanje razvije pri večini, ne pa pri vseh. V primeru, ko se (še) ne razvije, je za ‘uspeh’, kot sem že omenila, izrednega pomena podpora bližnjih. 
Zelo je pomembno, da se v terapev­tskih programih za razvoj samospošto­vanja poskrbi s celostnim pristopom in s poudarkom, da vsaka oseba zase najde tisto, kar jo notranje napolnju­je, kajti le-to bo razvijalo njen lasten občutek vrednosti (samospoštovanje). Na drugi strani pa je pomembno tudi starše in vzgojitelje/učitelje izobraziti 
o pomenu in pristopih za razvoj samo­spoštovanja pri otrocih.• 


Mark Tulij Ciceron 
Pogovori o starosti – Cato Maior de senectute 
Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje, 2015 200 strani, cena: 24 EUR 
Gre za prevod najstarejše znane knjige, ki je posvečena starosti in medgeneracijskim odnosom. Leta 44 pr. Kr. jo je napisal Mark Tulij Ciceron. Presenetljivo je, da je njena vsebina aktualna tudi v današnjih razmerah staranja pre­bivalstva. Pomembna je za vse, ki jih zani­ma vprašanje staranja in sodobno vprašanje, kako sprejemati sta­rost ter ustvarjalno reševati izziv staranja prebivalstva in sožitja med številčno starejšo in manj številno mlado generacijo. Ciceron je svoje izkušnje in spoznanja svojega časa o tem predstavil v vrhunsko lepem jeziku. Knjiga je zanimiva za vsakogar, ki ga zanimajo klasične izkušnje evropske kulture. Uporabna je tudi pri učenju klasične zgodovine ter latinščine, saj je vzporedno s prevodom objavljeno latinsko besedilo, knjiga pa ima tudi obsežno študijo akademika dr. Kajetana Gantarja. 

Angela Thomas 
52 stvari, ki jih otroci potrebujejo od mame 
Kako lahko matere otrokom pomagajo na poti v samostojno življenje 
Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2016 220 strani, cena: 19,50 EUR 
Knjiga prinaša 52 spodbud ma­mam, da bi lažje vzgojile zdrave, odgovorne otroke ter ustvarja­le trdne dr užinske vezi. V njej so s podbudna r azmišljanja, kako lahko matere ustvarjalno in sočutno živijo svoje mat e­rinstvo. Število uporabnih idej, kako postati boljše mame (take kot so, z otroki, kakršne ima­jo, v okolju, v katerem živijo) se ujema s številom tednov v letu. Avtorica namesto vzbujanja ob­čutka krivde zaradi zamujenih priložnosti odpira nove možno­sti, kako v polnosti živeti poslanstvo matere, izhajajoč iz pristne, zdrave materinske ljubezni, ki ima otroke z vsem srcem rada tudi, ko storijo napako, ko se spreminjajo, ko so nemogoči in ko so popolni. Knjiga prinaša tudi namige za skrb za svojo telesno, du­ševno in duhovno kondicijo ter za življenje v polnosti tudi na drugih področjih in v odnosih. 

Jay K. Payleitner 

52 stvari, ki jih otroci potrebujejo od očeta 
Kako lahko očetje otrokom zagotovijo trdno oporo za vse življenje 
Ljubljana: Celjska Mohorjeva družba, 2016 204 strani, cena: 19,50 EUR 
Avtor, oče petih otrok, opisuje 52 stvari, ki jih otroci potrebujejo od očeta. Nasveti in razmišljanja so praktični, smešni, zelo premi­šljeni, uporabni in bodo bralcem v dragoceno pomoč tudi pri za­vedanju, kako pomembno vlogo imajo očetje v življenju otrok. To je dobrodošlo branje za vse, ki se na to vlogo šele pripravljajo, pa tudi za že polno zaposlene očke. Gre za izvedljive zamisli (za vsak teden ena), kako izboljšati dru­žinsko dinamiko, postati dober zgled otrokom, ter jasne, nedvoumne nasvete za može in očete. Ne gre za ‘seznam opravil’ ali kritiko moških oz. očetov. Bralec ob branju začuti spoštovanje in pridobi novo moč ter zaupanje za manjše in večje podvige, ki bodo otro­ke okrepili za življenje. Čudovito darilo za vsakega očka! 

Helen Exley 

Vzemi si čas zase 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015 138 strani, cena: 16,95 EUR 
Vsi potrebujemo tudi čas zase. V knjižici so zbrani pregovori znanih pisateljev in mislecev, ki nas bodo navdihnili, da se bomo vsaj za nekaj trenutkov resnično posvetili le sebi, svoji notranjo­sti, morda začutili hvaležnost in umirjenost ali spodbudo. 

The Mindfulness Project 
Sem tukaj in zdaj 
Ustvarjalna pot k čuječnosti 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015 184 strani, cena: 19,95 EUR 
Knjiga vzbuja zanimanje za nove izkušnje in raziskovanje življenja skozi čuječnost. To uporabnik tudi ustvarjalno dokumentira. Vaje v knjigi vas vodijo do novih spoznanj o doživljanju sebe in okolice. Nova odkritja prinesejo več vpogleda, radosti in smisla. Knjiga je oblikovana kot delovni zvezek, ki je narejen za ‘popisova­nje’ lastnega doživljanja. 


Marie-Paule Mordefroid 
Oče me čaka 
Mala šola priprave na spoved 
Ljubljana: Emanuel, 2016 36 strani, cena: 7,50 EUR 
Priročnik je namenjen otrokom od 6 do 10 let, da bi lažje in bolj temeljito razmislili o svojih do­brih in malo manj dobrih deja­njih. Lahko se uporablja individu­alno, v skupini, v družini ali pri verouku. Temelji na svetopisem­ski priliki o izgubljenem sinu in usmiljenem očetu. Poleg predloga za izpraševanje vesti in razlago poteka obhajanja zakra­menta sprave je v njej tudi priloga za starše in katehete. 

Vital Vider 
“Jaz-Ti” moža in žene 
Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje, 2016 68 strani, cena: 8 EUR 
Knjiga se posveča odnosu med možem in ženo, ki je osnova za­kona, družine in družbe. Avtor je spoznanja zapisal na podlagi 50-letnega spremljanja zakoncev. V knjigi se posveča moškemu in ženskemu svetu – vsakemu po­sebej in obema skupaj; kako je pomembno spoznati drugega, ga sprejemati, razumeti in kako to storiti. Piše o medsebojnem po­darjanju, o komunikaciji in tem, kako poiskati skupno odločitev, čeprav ima vsak svoj prav. Dotika se telesnega stika, duhovnosti, starševstva ter tudi obdobja, ko se vez med zakoncema razrahlja, ko se eden od drugega oddaljita. Je spodbuda za razmislek, za obogatitev in krepitev tako pomembnega odnosa med možem in ženo. 


Maša Gedrih 
Etična relevanca Bodhisattvacharyavatare av­torja Arye Śantideve za sodobni čas 
Doktorska disertacija 
Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za f ilozof ijo, 2015 
D
isertacija se na podlagi naslovnega budističnega dela (BCA, Vodnik na poti do razsvetljenja) loteva aktualne teme univerzalnosti etičnih načel. Śantideva na podlagi temeljne enakosti vseh bitij – vsa želijo biti srečna in nobe­no ne želi trpeti – razvija sočutje in modrost. Raziskovanje človekovega uma (duha, toka zavesti) je osrednja tema tako budistične kot zahodne znanosti. Raznolike in elaborirane budistične tehnike razvijanja sposobnosti uma sodobna znanost potrjuje kot učinkovite. Temeljni cilj razvijanja človekovih potencialov je v mahayanski budistični filozof iji etične narave – trajna dobrobit vseh bitij. Śantidevovo delo je integrativno in interdisciplinarno, kar je relevantno za sodobni čas: združuje različne smeri etike (deontološko, konsekvencialistično, normativno …), epistemologijo, fe­nomenologijo, logiko, metafiziko ..., hkrati pa spaja teorijo s prakso. Disertacija analizira BCA, temeljne koncepte budistične etike in sodobne etične probleme, ob tem pa vzpostavlja vzporednice med načeli Vodnika in potrebami sodobne družbe.• 
Kristina Murovec 
Zgodnje odkrivanje disleksije pri otrocih v sta­rostnem obdobju 5–6 let 
Diplomsko delo 
Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pred­šolska vzgoja, 2015 
D
isleksija se največkrat izrazito pokaže z otrokovim vstopom v šolo. Bi lahko to učno težavo odkrili, preden otroci prestopijo šolski prag, in tako omilili ne­všečnosti, ki to težavo spremljajo? Z vprašalnikom smo preverjali zgodnje znake disleksije. Sodelovalo je 62 otrok, ki spadajo pod okrilje novogoriškega vrtca. Vzgojiteljice smo prosili, naj na osnovi opazovanja otrok ovrednotijo 61 trditev s pomočjo 4-stopenjske lestvice. Trditve so za­jemale 9 različnih področij: vedenje, motoriko, jezikovno razumevanje, verbalno izražanje, metakognicijo, druge kognitivne dejavnosti (spomin, zaporedje gibov, orientaci­jo), predopismenjevanje, predmatematiko ter ‘ostalo’, kjer se postavke nanašajo na različna področja, na katerih bi se lahko kazali otrokovi potenciali. Skupaj je bilo možno doseči 172 točk, najmanj pa 61. Z vidika tveganja za pojav disleksije smo otroke uvrstili v štiri skupine: 50 % otrok se je uvrstilo v območje, ki predstavlja nizko tveganje za pojav disleksije, 29 % v območje srednje nizkega tveganja, 10 % v območje srednje visokega tveganja, 11 % otrok pa se je uvrstilo v območje visokega tveganja. Pri slednjih je treba natančneje preveriti področja, na katerih se kažejo tako težave kot tudi močna področja, ter jim že v pred-stne in podporne komunikacije, s katerimi imajo otroci in šolskem obdobju zagotoviti bogate možnosti za izbiro odrasli možnosti, da ob podpori strokovno usposobljenih dejavnosti za postopno in raznoliko urjenje predbralnih ljudi (specialni ali inkluzivni pedagog, logoped, vzgojitelj) in predopismenjevalnih spretnosti ter za spoznavanje in razvijajo jezikovno-govorno komunikacijo. izgrajevanje lastnih strategij učenja. Disleksija namreč Ena izmed oblik nadomestne in podporne komunikacije nastane “kot rezultat nadarjenosti za zaznavanje” (Davis, je ‘komunikacija, podprta s kretnjami’ (KPK). Nemška 2008) – primanjkljaj, ki se navadno kaže na enem področju, logopedinja Etta Wilken je to metodo razvila za otroke a ga ‘obdaja’ veliko prednosti.• s posebnimi težavami pri učenju jezika, izvorno pa jo je 


naravnala predvsem na potrebe za razvijanje jezikovno-go­
vorne komunikacije pri otrocih z Downovim sindromom. 
Da bi ugotovili učinkovitost metode KPK za razvoj jezikov-
Melita Bubik 
no-govorne komunikacije pri učencu s cerebralno paralizo, 
Razvijanje jezikovno-govorne komunikacije pri 
smo glede na njegove potrebe in specif ične motorične 
otroku s cerebralno paralizo z metodo komu­
zmožnosti izbrane kretnje prilagodili. V diplomski nalogi nikacija, podprta s kretnjami (KPK) smo potrdili, da je ob prilagojenih kretnjah KPK smiselna Diplomsko delo in uporabna tudi pri učencu s cerebralno paralizo. Dečkova Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, Pred-jezikovno-govorna komunikacija se je bistveno izboljšala, šolska vzgoja, 2015 postal pa je tudi bolj samozavesten in sodelujoč, tako v 
S
komunikaciji s sošolci kot s starši doma. Menimo, da je k posobnost izražanja misli, namer in dejanj drugemu učinkovitosti izvajanja KPK veliko prispevala povezanost je neprecenljiva. Med nami pa je veliko ljudi, ki imajo in sodelovalnost tima, ki smo ga v našem primeru tvorili težave na jezikovnem in govornem področju. Te osebe doži-otrok, vzgojitelj, specialni pedagog, starši, v smislu moti­vljajo stiske in s težavo komunicirajo z drugimi. Vendar pa vacije in spontanega vključevanja pa tudi ostali otroci v je danes na voljo veliko oblik, sistemov in metod nadome-skupini.• 

Iz življenja OS Ljubljana v prvih mesecih 2016 
D
ecembra 2015 smo si v društvu pripravili zares prazničen kul­turni večer. 
Gostje večera so bili Slomškovi na­grajenci: Slavka Janša, Jože Kurinčič in lanski nagrajenec Mirko Gomboc. Vsak nam je pripravil izbor avtorskih ali najljubših tekstov. Glasbene me­digre sta na klavirju izvajala dijaka, mlada pianista Rok Patarčec in Luka Kropivšek. 
Kot se za pošteno prednovoletno praznovanje spodobi, smo si pripravili še kulinarični del večera in uživali v družbi, pogovoru in iskrenem med­sebojnem bogatenju. 
V OS Ljubljana smo počastili tudi slovenski kulturni praznik. Z dijaki Gimnazije Jožeta Plečnika in mla­dimi pedagogi se je Matevž Vidmar pogovarjal o narodni zavesti Sloven­cev. Večer z naslovom Majhen narod, majhna identiteta je imel bogato in zelo zanimivo sporočilo: naša narodna sa­mozavest ni majhna, je pa zelo previ­dna in se ne želi razkazovati kjerkoli in komurkoli. 
R edne mesečne pedagoške maše smo preselili k Sv. Jakobu v Ljublja­ni. So vsak tretji četrtek v mesecu ob 18.30; vsako prvo soboto v mesecu ob 
16.00 pa vas vabimo v stolnico k maši in molitvi za domovino.• 
Helena Kregar 
Skupščina DKPS 
R
edna letna skupščina društva je kot ref lektor, ki osvetli vsa podro­čja, kote in kotičke delovanja članov po vseh območnih skupnostih, od­borih in organih društva. Ob tem, kar predstavimo in povemo o svojem delu, nas preveva spoznanje, da nas sicer ni veliko, svoje poslanstvo pa opravljamo pošteno in delo nas osrečuje. 
Poleg poročanja in kritičnega pre­tresa uspešnosti delovanja dr uštva smo velik del srečanja posvetili orga­nizaciji in vsestranski pripravi svetole­tnih romanj po škofijah, ki bodo v prvi polovici aprila, v času po veliki noči. Priprave so intenzivne in kakovostne, odbori za pripravo romanj so dejavni in upamo, da bodo romanja resnična obogatitev življenja posameznikov in skozi to tudi obogatitev celega šolske­ga prostora. 
Skupščino smo zaključili s sveto mašo; z globoko hvaležnostjo eden drugemu in Sv. Duhu, ki nas navdihu­je in krepi v prizadevanju za uresniče­vanje vizije DKPS.• 
Helena Kregar 
Foto: arhiv DKPS 

Ogled jaslic Ane Korenč 
Č
lani DKPS OS Zahodna Dolenj­ska se vsako leto podamo na ogled kakih zanimivih jaslic. Letos smo se odločili za razstavo jaslic Ane Korenč, ki je pripravila postavitev kar 24-ih svojih jaslic v Dvoru Jezeršek na Spo­dnjem Brniku. Ogledali smo si jasli­ce, ki so postavljene na Jutrovo in v slovensko deželo. Temu primerno je oblikovan prostor, prav tako tudi vse f igure. Če v jutrovih vidimo rojeno dete, Marijo in Jožefa v votlini, je pri slovenskih ta kraj hlevček. Če so v ju­trovih f igure odete v oblačila, značilna za orientalski svet, je slovenska Marija oblečena kot kmečka mati z ruto na glavi in predpasnikom, sv. Jožef pa kot kmečki mož. 
Ob pogledu na to razliko je opa­zovalcu toplo pri srcu, saj se zave, da se je Božje dete rodilo za vse nas, ne glede na to, kje živimo in kateremu rodu pripadamo. Ta misel neprestano spremlja tudi gospo Ano, saj izdela vsake jaslice po natančnih bibličnih motivih, doda pa kako geografsko, apokrifno ali simbolno posebnost. Tako smo ob koncu ogleda postali ob jaslicah, kjer je v ospredju stal angel z metlo. Kdo je že videl kaj takega! Pa vendar nam je znala gospa Ana to čudovito razložiti. Ko se bliža božični čas, je potrebno malo pomesti tudi v našem srcu, pomisliti, da bomo lahko Božje dete sprejeli očiščeni grehov in z zavestjo, da rojstvo prinaša človeku Božjo odrešitev. 
Polni čudenja nad bogastvom, ki so nam ga podelile razstavljene jasli­ce, smo ob koncu posedli za veliko kmečko mizo pod bogkovim kotom, se zahvalili gospe Ani za izredno lepo doživetje in se podali proti domu. Za­gotovo nam bo v spominu ostal ne­verjeten žar Aninega pripovedovanja 
o jaslicah, saj je ta vnema ogrela tudi nas.• 
Mirjana Furlan 
Nadškof Zore z molivci za domovino 
Že četrto leto se vsako 1. soboto v mesecu ob 16.00 zbiramo k sveti maši in molitvi rožnega venca za do­movino. V soboto, 2. januarja 2016, se nam je na naše veliko veselje pridružil nadškof Stanislav Zore, ki je skupaj s stolnim župnikom Jožetom Plutom in našim duhovnim asistentom p. Sil­vom Šinkovcem daroval sveto mašo za domovino. Člani DKPS smo sodelova­li pri sv. maši, na koru pa so ubrano prepevali mladi pedagogi. Gospod Stanislav Zore je bil z nami tudi med molitvijo rožnega venca. Zahvalili smo se mu za njegov zgled molivca, saj je v času referendumske kampanje vsa­ko jutro ob 5.00 molil rožni venec na radiu Ognjišče. Ob referendumu smo na poseben način doživeli moč moli­tve. Gospod je blizu našemu narodu. Želimo si, da bi povečana molitev pred referendumom postala način našega življenja. 
Februarja je igral družinski orke­ster, aprila pa bo pel zbor Alojzij Mav. Prisrčno dobrodošli kot molivci ali sodelujoči.• 
Magdalena Jarc 

Slomškov kulturni večer 
V
ečer po slovenskem kulturnem prazniku smo letos namenili po­govoru o narodni identiteti mladih Slovencev. Učitelji in mladi pedagogi smo želeli slišati mlade: kako vidijo, doživljajo in utemeljujejo svojo na­rodno identiteto. Na povabilo so se prijazno odzvali dijaki 3. letnika Gim­nazije Jožeta Plečnika. Pogovor z njimi in s poslušalci je vodil Matevž Vidmar in nam že drugič pripravil zanimiv pogovorni večer. 
Dlje ko je tekel pogovor o tem ponosu, lepši je bil večer. Čutiti je bilo, kot da premalo govorimo o tem ponosu, ki ljudem majhnega naro­da visoko dviga samozavest. Čutiti je bilo tudi, da zavest identitete v nas dremlje, ko pa jo prebudimo, da se postavi na noge in spregovori, ni več majhna. Če mladi lahko veliko in dol­go govorijo o tem, kar je zanje ponos, potem lahko zaključimo, da smo kot narod majhni, vendar pa naša iden­titeta ni majhna. 
Hvala dijakom, mladim pedagogom in Matevžu za zaupanje v prihodnost in za lep društveni večer.• 
Helena Kregar 
OS Tolmin 
V
pripravi na sveto leto Božjega usmiljenja in obiska Fatimske Ma­rije že od novembra vsako prvo soboto v mesecu spremljamo duhovne nago­vore patrov frančiškanov s Svete Gore. Vsi nagovori so naravnani na moč Bož­jega usmiljenja, njegovo pravičnost. V postu pripravljamo tri srečanja oz. pričevanja na temo duhovnih in tele­snih del usmiljenja. Vse postne nede­lje so namenjene križevemu potu na Mengore, tolminskemu božjepotne­mu središču. Udeležili se bomo tudi škofijskega svetoletnega romanja uči­teljev v Logu pri Vipavi.• 
Marija Šavli 
DKPS na katehetskem simpoziju 
O
d 7. do 11. februarja 2016 je na Mirenskem gradu potekal kate­hetski simpozij za koprsko dekanijo z naslovom: Leto usmiljenja v družini in družbi. Udeležilo se ga je čez sedemdeset katehistov in katehistinj, ki so prisluh­nili predavanjem Milana Knepa: Telo med oblastjo in odrešenjem, dr. Marjana Turnška: Katehet – obličje Obličja Oče­tovega usmiljenja, br. Enzi Biemmiju: Evangelij družine in mag. Mojci Belcl Magdič: Teorija spola. Zadnji dan sim­pozija je zbrane obiskal škof Jurij Bizjak. 
Katehetski simpoziji so potekali še v Celju, v Veržeju in pri Svetem Duhu.• 
Magdalena Jarc 
Ob kulturnem prazniku 
V 
DKPS OS Zahodna Dolenjska smo v petek, 5. februarja 2016, v kočevski knjižnici pripravili bralno-po­govorni večer s krajšim predavanjem. V prvem delu večera so prisotni sami izbirali in prebirali Prešernovo poezi­jo, nato pa smo si zbrani izmenjali še naša občutja ob prebranem. V drugem delu smo skozi predavanje spoznavali poseben princip, po katerem je Preše­ren razporedil svoje pesmi v pesniško zbirko in se lahko tudi tako prepričali, da gre za velikega mojstra ne le pesniške besede, ampak tudi globokega priče­valca lastnega življenjskega občutja.• 
Mirjana Furlan 


Svetoletna romanja učiteljev 
Slovenski škofje in Društvo katoliških pedagogov Slovenije vabimo učitelje in ostale delavce v vzgojno-izobraževalnih ustanovah na romanja v svetem letu: 
– 	
MS škofija: sobota, 2. 4. 2016, ob 

15.00 v Turnišču, nadaljevanje v Murski Soboti, vodi škof Peter Štumpf 

– 	
MB nadškofija: nedelja, 3. 4. 2016, ob 14.00 na Ptujski Gori, vodi nad­škof Alojzij Cvikl 

– 	
LJ nadškofija: sobota, 9. 4. 2016, ob 14.00 na Brezjah, vodi nadškof Stanislav Zore 

– 	
KP škofija: nedelja, 10. 4. 2016, ob 

14.00 v Vrhpolju, nadaljevanje v Logu pri Vipavi, vodi škof Jurij Bizjak 

– 	
CE škofija: sobota, 16. 4. 2016, ob 

14.30 v Celju (v stolnici), vodi škof Stanislav Lipovšek 

– 	
NM škofija: nedelja, 17. 4. 2016, ob 


14.30 v Novem mestu (v stolnici), 
vodi škof Andrej Glavan Več informacij na: www.dkps.si. 
Molitev za domovino 
Vsako prvo soboto v mesecu vabimo na grob Alojzija Šuštarja v ljubljanski stolnici k molitvi za domovino. Zač­nemo s sv. mašo ob 16.00, ki jo daruje 
p. Silvo Šinkovec. Prihodnji datumi: 2. april, 7. maj, 4. junij 2016. 
Seminarji 2015/16 za osebno in strokovno rast 
Moteči, nevidni in travmatizirani učenci, nadaljevalni seminar 
Kar učenec prinaša s seboj v svojem in­timnem psihološkem svetu, pomemb­no vpliva na odnos z ostalimi učenci in učitelji. Odgovornost za odnos je vselej na strani odraslega/učitelja. 
Nadaljevalni seminar poteka v obliki izkustvene delavnice. Obseg: 8 ur Izvedba: Ljubljana, 2. 4. 2016, prijave: do 23. 3. 2016 Vodi: Julija Pelc 
Izkustveno učenje in poučevanje 
Seminar je namenjen prepoznavanju in ‘branju’ lastnih življenjskih zgodb. Na podlagi izkustvene in smiselne pre­delave zgodb bomo odkrivali vire ter se učili, kako jih lahko uporabimo pri pedagoškem delu. Obseg: 20 ur; do 30 udeležencev Izvedba: Ljubljana, 8.–10. 4. 2016, pri­jave: do 30. 3. 2016 Vodi: dr. Stanko Gerjolj 
Vrt, učilnica življenja 
Spoznali se bomo z živalskim svetom, ki ga na vrtu obravnavamo kot pomočali nadlogo pri vrtnarjenju. Živalski obiskovalci nam s svojim pojavljanjem sporočajo, ali je okolje zdravo ali ne. Izvedba: Ljubljana, 13. 4. 2016 (4 ure), prijave: do 4. 4. 2016 Vodi: Ivan Esenko 
Inteligentna čustva 
Kaj so čustva, njihov pomen in ka­kšne težave imamo s čustvi. Čustve­na pismenost je osnova za čustveno inteligenco. Obseg: vikend izvedba, 16 ur Izvedba: Ljubljana, 22.–24. 4. 2016, prijave: do 13. 4. 2016 Vodi: mag. Silvo Šinkovec 
Učinkovito in prepričljivo govorno nastopanje 
Za pedagoške delavce, ki se z nasto­panjem ne srečujejo samo v razredu, ampak tudi ob drugih priložnostih (npr. srečanja s starši, konference ...). Obseg: 8 ur; po dogovoru lahko tudi samo 2-urno predavanje Izvedba: organizirano za učiteljske zbore (po dogovoru) Vodi: mag. Hedvika Dermol Hvala 
Nadaljevalna računalniška delav­nica: Delo v programu Microsoft PowerPoint 
Udeleženci bodo poglobili znanje o urejanju in oblikovanju predstavi­tev ter se posvetili animacijam. Vsak udeleženec bo izdelal predstavitev po lastnih željah. Izvedba po dogovoru. Obseg: 5 ur; največ 8 udeležencev Vodi: Klemen Jevnikar 
Kratke delavnice 
Delavnice so dolge 2, 4 ali 6 pedagoških ur. Izvajamo jih po dogovoru z Vami. Skupaj se dogovorimo za lokacijo, termin in ceno. 
Z otroki varno po internetu; vodi: Klemen Jevnikar 
S čim video igre ‘zagrabijo’ otroka? 
Vodi: Barbara Kavčnik Pedagogika igre; vodi: Barbara Kavč­nik Slovenski pedagogi; vodi: Jože Mla­kar Slomšek in naravoslovje; vodi: Boris Kham Vesolje – uganka ali skrivnost? Vodi: Boris Kham Duhovnost in telo; vodi: dr. Stanko Gerjolj Ustvarjalno reševanje težav; vodi: Frédéric-Raphaël Duret-Nauche 
Prostor kot element učnega pro­cesa; vodi: Frédéric-Raphaël Duret­-Nauche 
Informacije in prijave: 
DKPS Ulica Janeza Pavla II. 13 1000 Ljubljana 01/43 83 987 dkps.seminarji@gmail.com http://www.dkps.si 
Pedagoški delavci lahko udeležbo na 
seminarjih uveljavljajo pri predlogu za 
napredovanje zaposlenih v vzgoji in izo­
braževanju. 
Cene seminarjev so objavljene na spletni 
strani http://www.dkps.si. 



Summary 
The theme subject of the 69th issue of the Vzgoja magazine is mercy. Pope Francis has declared this year to be extraordinary Holy year of Mercy. We asked ourselves what the word ‘mercy’ really means and if and how it can be used, lived in the school environment. We publish the explanation of the logo of the Holy year, designed by father Marko Ivan Rupnik. There follows an article by Mojca Širok, who tries to explain the background of the announcement of the Holy year; the mode of thinking and acting of Pope Francis, based also on his life before the pontificate. Ranka Ivelja writes about the meaning of the words ‘mercy’ and ‘compassion’. She is interested in what is written on this topic and how these words are actually used. Marija Horvat as the principal of the elementary school Črenšovci writes about mercy from the pedagogical point of view; what it means for the school environment, how to culti­vate it and what pupils think about this topic. Katarina Erzar Kompan writes about mercy in family life, what it means in terms of personal growth and emotions. Karolina Medvešček writes about mercy in every­day life – in the relationship towards oneself, others (the near ones and strangers), the society and nature. Vanja Kiswarday and Karmen Drljić write about the signif icance of voluntary work by students of pedagogi­cal courses with children with special needs. We also publish a ref lec­tion by Matevž Vidmar about God’s mercy and the thought of Pope Francis on the subject; as the basis he took three important documents; the letter (bull) announcing the Holy year, the Bible and the conclu­sions of the 2nd Vatican council. In the Teachers column Helena Jeriček Klanšček and Karmen Britovšek write about the fact that students experience stress as well, how to rec­ognise stress and what to do in order to help them reduce it. They base their article on the research into the health of young people from 2014 (HBSC). Leon Kernel writes about a diff icult, but rewarding experience of working with 6th-graders. In Spiritual Experience father Janez Poljanšek writes about Biblical pas­sage from the Gospel of Luke, which shows Jesus inviting to a wedding; he focuses on the signif icance of someone always wanting to occupy the first or last place respectively. Lojze Bratina presents the work of Vladimir Truhlar; he characterizes him as ‘educator of spiritual experi­ence’. We also publish a poem by Lidija Golc, highlighting the meaning of the Easter holidays. In Class Teachers and the Educational Plan Mateja Vuga writes about the fact that free time is also an opportunity for learning. She presents sev­eral activities in the extended stay, during which children can learn a lot. Silvo Šinkovec on the basis of his research writes about changes brought about by the introduction of educational plans in primary schools. Jurij Šink writes about the role and task of school inspections in case when there occurs reported violence in an educational institution. In the Parents section Janja Dermastja writes about the inf luence of digi­tal technology on children and guides parents on how to act regarding the use of computer, mobile phone, television, so that children would avoid the consequences on the intellectual level. Ivan Esenko writes about nature in spring time, which represents an excellent opportunity for children to learn about the life in nature. In the article by Erika Ašič readers can learn about how to foster self-esteem in children. The au­thors of the concept R. Reasoner and M. Lane talk about five areas: the sense of security, identity, belonging, meaningfulness and ability. Ema Jagodic writes about respect and how to cultivate respect with children already at a young age. In Fields of Education Milček Komelj writes about the selection of the cover picture and its author: Rihard Jakopič, The Blind Man. Andreja Ropotar Jagodic writes about the beginnings of discovering talents in a pre-school child – the areas of talent, who is to detect talent and how. Franci M. Kolenec presents the recognition of speech and language dis­orders in young children in his article. Once such disorders are recog­nised, the child can be helped. In the Experience rubrics one can read an article by Tilka Jakob, who writes about simple experiments in Science, as well as an article by Tade­ja Poglajen, which presents her thesis on self-respect in connection with the development and sorting out of addiction. 
Written by: Erika Ašič Translated by: Tanja Volk Erika Ašič, univ. dipl. soc. del., je zaposlena v DKPS. Lojze Bratina, DJ, dr. teologije, je ustanovitelj založbe Župnijski zavod Dravlje. Napisal je vrsto razmišljanj, člankov, pesmi. Karmen Britovšek, univ. dipl. psih., je karierna svetovalka za brezpo­selne in iskalce zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje. Janja Dermastja, dipl. ped., prof. nem., je certif iciran in licenciran praktik NLP, 'coach' in mediator, vodi center za kakovostno življenje Modra ura. Ima 20 let delovnih izkušenj v šolstvu. Karmen Drljić je inkluzivna pedagoginja, asistentka na Pedagoški fakul­teti Univerze na Primorskem. Posveča se pomenu rezilientnosti študentov, bodočih pedagoških delavcev in inkluziji. Ivan Esenko je pisatelj, fotograf, naravovarstvenik, po izobrazbi pa ve­terinarski tehnik. Napisal je vrsto člankov in knjig o živalih v našem okolju, predava tudi po šolah in vrtcih. Lidija Golc, mag., prof. slovenščine in ruščine, poučuje slovenščino na Srednji šoli za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo. Je soavtorica učbenikov za osnovno in srednjo šolo ter avtorica dveh pesniških zbirk. Marija Horvat, mag. pedagogike in andragogike, je ravnateljica na OŠ Črenšovci. Vodila je številne razvojne projekte. Skupaj s sodelavci organi­zira mednarodni simpozij o razvoju avtonomije na šoli. Ranka Ivelja je kolumnistka časnika Dnevnik in dolgoletna članica No­vinarskega častnega razsodišča. Ema Jagodic je že 36 let vzgojiteljica v Marijinem vrtcu Cerklje. Tilka Jakob, mag. fizike, prof. matematike in f izike, svetnica, poučuje na OŠ Vitanje, ima 30 let pedagoških izkušenj, napisala je vrsto člankov. Helena Jeriček Klanšček je dr. soc. ped., raziskovalka in znanstvena sodelavka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Je avtorica številnih člankov in knjig s področja duševnega zdravja ter zdravja otrok in mla­dih ter predavateljica na različnih fakultetah. Leon Kernel, univ. dipl. inž. gozdarstva, poučuje na Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna ter na Višji strokovni šoli Postojna. Vanja Kiswarday je dr. defektologije. Na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem poučuje bodoče vzgojitelje, razredne učitelje in inkluzivne pedagoge. Je tutorka za študente s posebnimi potrebami. Franci M. Kolenec, dr. znanosti, prof. defektologije, svetnik. Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve (2011) predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Je izredni član SAZU, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, predsednik Slovenske matice in častni občan Novega mesta. Katarina Kompan Erzar je doc. za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na Fakulteti za psi­hoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Predava, vodi delavnice in izvaja supervizije za različne ustanove. Karolina Medvešček je prof. razrednega pouka na OŠ Šmihel Novo mesto. Janez Poljanšek, DJ, mag. teologije, deluje v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani. Je voditelj duhovnih vaj in podobnih programov, ki pomagajo udeležencem vstopati v lastno srce in odkrivati njegovo bogastvo. Andreja Ropotar Jagodic, mag. prof. predšolske vzgoje, je vzgojiteljica v Vrtcu Domžale. Marko Ivan Rupnik, dr., slovenski ustvarjalec mozaikov in teolog, živi in dela v Rimu kot direktor Centra Aletti. Predavanja in seminarje ima na mnogih evropskih akademskih ustanovah. S svojo skupino umetnikov je izdelal številne mozaike; v 16 državah je postavljenih skoraj 130 njego­vih mozaikov. Njegova bibliografija je obsežna. Tadeja Poglajen, univ. dipl. soc. del., ima izkušnje s prostovoljnim de­lom na področju zasvojenosti.Jurij Šink, dr. znan. iz slovenistike, sodeluje na državnih in mednaro­dnih konferencah, je avtor več književnih priročnikov, strokovnih član­kov in gradiv za učenje slovenščine za tujce. Silvo Šinkovec, DJ, mag. psih., defektolog in teolog, ima izkušnje s svetovalnim delom, vodi duhovne vaje, različne seminarje ter več šol za starše. Je supervizor, predavatelj različnim skupinam ter avtor številnih strokovnih člankov, urednik revije Vzgoja in duhovni asistent DKPS. Mojca Širok je dopisnica RT V Slovenija iz Italije in Vatikana. Diplomi­rala je iz slovenskega in italijanskega jezika in magistrirala iz sociologije kulture. Je avtorica treh knjig. Matevž Vidmar, univ. dipl. teolog, je zaposlen kot pastoralni asistent (poučuje v različnih župnijah). Aktivno je udeležen na vseh ravneh pa­storalnega delovanja. Mateja Vuga je prof. razr. pouka na OŠ Danila Lokarja Ajdovščina. 


Rihard Jakopič: Slepec 
olje na platnu, 1926, 210 x 119,5 cm, Moderna galerija, Ljubljana. Foto: Lado Mlekuž, Matija Pavlovec. Foto z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana.