Stanko Kociper i Ilovščak Je pogorel
L V
Cez nebes je zapodil veter oblak in senca je obliznila vse viničarije vdiljen po flovščaku. Potem je zopet zažarelo sonce. Odprta okna so se zalesketala in jagnedi vrh goric so vrgle dolge sence od kuče do kuče in med vrste trs j a. Moreča sopara je tiščala na brege kot svinčena megla.
Tropov viničar Jakob Kanič si je popravil škropilnico, ki se mu je zajedla v premočen hrbet. Galica ga je žgala na ledovju, kjer ga je skozi strgane galičnate cunje speklo sonce. Pritajeno je zastokal in nategnil ustnice. Ko je pogledal za soncem, ga je tudi v nosu požgečkala osušena galica, da je moral kihniti. Potlej se je useknil in skoraj podzavestno poklical:
»Vodo!«
Iz dnike je stopal navkreber po meji Jurek. Za svojih sedemnajst, osemnajst let je bil preslaboten; zato je stokal pod težkim vrčem, ki ga je nosil na glavi. Ko se je vzpenjal od kamna do kamna, ki je bil po-metan po poti, da se ni ob dežju sklizalo po blatni strmini, mu je glava nihala na tankem vratu in iz vrča je pljuskalo. Jedka galica se mu je razlivala na glavo in mu v zoprnih curkih tekla preko lic in brade za vrat.
»Vodo,« je glasneje povzel oče.
Jurek je vzel vrč v roko in zbežal po grabici, počez po goricah. Vzpel se je na rob in zlil očetu galico v škropilnico.
»Pazi, grinta,« se je zarezal razdraženi Jakob Kanič. »Ne zlivaj mi po hrbtu!  Že tako imam vsega razjedenega...«
Jurek pa si je z rokavom obrisal galico z lic. Na glavo si je položil svitek iz starih cunj, da ga ni vrč preveč tiščal, in šel nazaj v grabo. Utrujenost ga je potiskala navzdol, da je kakor padal proti polovnjaku z apneno in galično brozgo.
V senčnem mladolesu pod goricami so komaj slišno drobili ptiči; samo ščinkavec je nekje globlje v senci gostolel, ker ga omotična vročina ni lenila.
Jurka je kar sililo v senco, da bi legel na hrbet, prisluhnil zasanjanemu piskanju ptičev in zaspal. Pa je zaslišal, da je oče jel krepkeje pritiskati na vzvod in da mu je na koncu razpršilnika frčalo. Zajel je sapo; postavil si je vrč na glavo in še komaj o pravem času prišel v gorice.
»Pazi,« ga je oče že vnaprej opozoril.
Fant pa je imel že preveč utrujene roke. Vrč se mu je tresel, ko ga je dvignil v zrak, in zopet mu je ušlo nekaj brozge preko škropilnice na očetov hrbet, da je starega kar spreletelo.
»Huuu...« je zarenčal in zamahnil s cevjo proti sinu. »Da bi te para...«
»Ne morem,« je Jurek odskočil in se opotekel nazaj v dniko.
Jakob Kanič je za hip obstal in se zagledal za fantom.
149
»Drugi hodijo z njegovimi leti na mlačev; ta pa... Tudi njega se bo prijelo... — Bog se usmili!«
Samo še pogled je vrgel naokrog po hribih, kjer so se vse vprek plavile poškropljene gorice. Potlej je čemerno pritisnil na vzvod, odprl pipo in iz razpršilnika je zašumela sinjemodra megla. Od vrha do tal je barval trs je in mislil:
»Kajpak, nadelan je ... — Pa pravi ni...«
In res sta bila Jakob Kanič in mlajši sin Jurek že tri leta sem edina pri hiši, ki sta se morala s težjim delom nategovati po goricah.
Starejši sin Vanč, ki je bil oženjen in je imel dva otroka, je bil samo za stisko. Ono leto ga je na mlati nekaj prijelo. Pajdaš ga je na kolesu pripeljal s Hrvaškega in od takrat ni bil za nikakšno rabo. Sprva so mislili, da ga zavoljo vode trešlika trese. — To se rado naključi mlatcem, če se vroči napi je jo vode, ker ne dobijo kisle pijače, ki so je doma vajeni. Potem so mislili, da mu je nemara naškodila sirotkina juha, s katero hranijo te čorbe nevajene goričke mlatce; tudi to se je tu in tam primerilo. Toda na koncu se je izkazalo, da je bilo nekaj hujšega, ker ga ni pustilo okrevati. Za čas je sicer vstal, pa je zopet legel.
»Sedaj bo ravno tri leta...«
Od takrat je bila v Tropovi kuči vrh Ilovščaka nevolja. — Stara dva — Jakob in Gera — sta morala na stara leta skrbeti še za Vančeve otroke. Kako bi drugače? Vanč je poležaval, sneha Micka pa je morala hoditi h kmetom na odsluž za ogone, če so hoteli imeti kaj krompirja in repe za zimo. Tako je prišlo mnogo dela tudi na mater Gero, ki sama ni bila Bog zna kaj; Jakob jo je na tihem začelo dolžil, da so se otroci po njej vrgli. Vez, podkašanje, plečev in prirezovanje je že bilo sveto njeno. Toda največ opravkov sta si le morala deliti oče Jakob in sin Jurek. Zato je Jakob Kanič s strahom gledal v fantove globoke, temne oči. Če ga je včasih onemogla razdraženost zavoljo trpljenja in premišljevanja prignala do tega, da je revsnil nad sinom, se je poslej vedno kesal. Samo skrb, če ne bodo mogli dela zmagovati, ga je vicala, da bi si ustnice zgrizel. Potem bi se moral na stara leta seliti.
»Ko čakajo ko jastrebi na mrhovino. — Dobra kuča... — Še izpod-jedati me bodo začeli,« je Jakob Kanič z grenkobo pomislil.
V razpršilniku je zafrcalo, kroglica v kotlu je zaropotala, čisto na dnu škropilnice je zasrebalo. Jakob je na lastne misli ne vol j en rezko zavpil:
»Vodo!«
Jurka je soparen dan še bolj omrtvičil. Že dva dni je tekal z vrčem na glavi čisto izpod goric pa prav na sep. Noge so se mu šibile; težek lončen vrč mu je potiskal glavo nekam med ramena. Telesa ni več čutil. Le težo polnega vrča na glavi je dojemal in žejava vročina ga je dušila. Na to, da bo najmanj ves prihodnji dan s škropljenjem še dela, ni mislil. Bil je utrujen, a se je sramoval svoje slabosti. Še manjši fantje in dekleta si z vrčem služijo težaka. Da si ga ne bi on, ki ima že sedemnajst let? Pa ravno zato ga je slabost rezala po sredi duše. Da bi bil bolan, ni mislil.
150
»Ne morem pač...« si je dopovedoval in se sločil v nemoči. Zakaj ni mogel, ni razumel; in to ga je grenilo.
»Mogoče pa še nisem sedemnajst let star... Brat je betežen, pa so mi rekli tako, da bi bolj delal...«
»Vodo,« je odjeknilo iz goric.
Jurek se je zdrznil. Sama od sebe se mu je noga hitreje sprožila. Z bosim palcem je zadel ob oster kamen. Skeleče ga je zapeklo. Omahnil je. Vrč mu je zdrsnil z glave. S preveliko naglico je padel, da bi ga mogel z rokami zadržati. Ob kamnu se je topo razletel in v deročem potočku je galična brozga tekla po strmi meji.
Jurek je obstal tog in čakal, da ga bo oče namlatil. Pa ga ni; čeprav je že roko nastavil pred glavo, da bi prestregel udarec.
Jakob Kanič pa je samo rekel:
»Dva dni si skakal iz grabe v breg, da boš vrč plačal. Gazda ti ga ne bo podaril...«
Jurek pa se je čudil, da ga stari ni mahnil, in je bil s tem kar zadovoljen. Nastavil je predpasnik, da mu je oče nametal vanj črepinje.
»Za nič si. — Kot VanČ ...«
Jurek je od sramu zardel.
Ob kol je Jakob Kanič stresel cedro, si jo naložil in prižgal.
»Že vidim, kako bo... Dela ne zmoremo. — Viš, kako Zmrzlek gleda! — Selili se bomo ...«
Popravil si je škropilnico in šel v grabo, da bi si sam nalil galice.
Jurek je stekel v breg. Črepinje je pri bezgu za hramom stresel v klanec. Pod podom v preši je poiskal drug vrč. Še večji. Razbitega palca na nogi si ni obvezal. Nekaj časa mu je kri še tekla. Potlej se mu je pomešana z galico, ki je kapljala iz vrča na nogo, sesedla in ustavila.
Ves popoldan je potlej nosil težji vrč. Ni se več spotaknil ob kamen in oče ga ni več čakal; tudi klicati mu ni bilo treba. Enakomerno mu je šumela megla iz razpršilnika in pekoče sonce je sušilo poškropljeno trsje.
Na večer je znosil iz goric tudi plevel in travo, ki jo je nakosila mati. Polovil je kure in jih zmetal na sedela. Od krave je zmetal gnoj in ji nastlal.
Po večerji je s starejšim Vančevim otrokom, ki ga je učil moliti, v mislih molil za zdravje.
Preden je šel spat v prešo na pod, je stopil k Vančevi postelji. Prijel je bratovo koščeno roko in mu na uho zašepetal:
»Vanč, ne bomo se selili...«
II.
K adar so v vrhovih zašumele topole, so se oglasili klopotci. Škorci so se dvignili in iz goric odleteli v slivja. Otroci pa so vedeli, da je tu in tam na trsu že mehka jagoda. Zato niso packali blata po klancih, ampak so se držali bolj goric, češ da klopotce gledajo.
Jurek Kanič ni več čutil utrujenosti. Omotičnost ga je minila kljub temu, da je imel oči še vedno globoke, lica upadla in usta za spoznanje
151
odprta, da je laže dihal. Delal je kot še nikoli, samo da se ne bi zavoljo njega selili. Tega ne bi prenesel. Bog ve, če ne bi potlej zares zbolel.
Ilovščak je imel tako rad, da ne bi pokvečene Tropove kuče zamenjal za nobeno zidanico. Visoko je gledal iznad drugih bregov naokoli in to in ono stran so padale v grabo sinje gorice. Niže dol so bila kopanja, kjer so si vrhovljanci sadili krompir in fižol, še niže temni smrekovi gozdovi in vzadaj za smrekami je bilo videti, kako se vije cesta nekam daleč po dolini, dokler ni izginila za Pratinščakom. Kadar je zavil na cesto avtomobil, se je tako lepo kadilo za njim, kot bi vlak vozil po grabi. Ob cesti pa so cvetele ajde in so se zlatile dozorevajoče koruze. Hiš ni bilo tod nič. Le njive in travniki, ki jih je blagoslavljal nagnjen križ med dvema topoloma. Mir je bil tam. Če si o večerni uri gledal s podstenja tja dol, si videl zajca, kako je na sredi pisanega travnika za križem postavil možička in potem odskakal v Puklavčevo cvetečo deteljo. Tudi lisica si je včasih upala čez travnik; če pa si imel srečo, si videl celo slokonogo, ljubko srno. Le povrh Ilovščaka so bile hiše — same kuče. Druga poleg druge. Med njimi so kipele jagnedi. Nikjer niso bile jagnedi tako visoke in vitke kot na Ilovščaku. Na Ilovščaku je tudi vedno vlekel veter. Če kje, potem so za trdno ropotali klopotci po ilovških goricah. Ti so se vselej prvi oglasili.
Če je Jurek opoldne ali zvečer o angelovem pozdravljenju stal na predoknih, je slišal od vseh strani zvonove, kako so peli slavo božjo. Če so bili glasnejši svetinjski, je vedel, da bo lepo vreme. Če pa so se od daleč od vzhoda oglasili štrigovski, je drugi dan za stavo deževalo.
Vse to je odtehtalo nizko, pokvečeno Tropovo viničarijo. Posebno kadar v mladem sprotoletju križem po goricah cvetijo breskve in marelice, Ilovščaku menda ni para.
Zatorej je Jurek postal močan. Zavoljo njega se ne bodo selili iz Tropove kuče vrh Ilovščaka. Viš, tega mu je bilo treba! Kuj on oče je že vedel, s čim ga huje izpodbode kot z zaušnico, ki bi mu jo bil moral primazati takrat, ko je vrč razbil.
Tako je bil Jurek Kanič tisti, od kogar je bilo odvisno, ali se bodo selili ali ne; zato je bil zdrav. Da pa bi bil še močnejši, je Vančevega starejšega vsak večer silil:
»Ivek, še poskusiva! — Oče naš, da bi bil močen... Potem se ne bomo selili...«
In Ivek, ki je imel že polno glavo pobožne učenosti, je sklenil umazane prstke, z velikimi očmi gledal v temen kot, kjer je viselo razpelo, in se skozi zaspanec mučil:
»Oca — nas ...«
Vanč je ležal in vedno teže govoril, Micka je hodila h kmetom, mati Gera podkašala, oče Jakob in Jurek pa sta zares mnogo opravila v goricah. Jurku pa navzlic temu nikoli več ni prišlo tako čudno kot v škropljenje. Toda peronospora je le razjedala trsje in pepel je ovijal grozdje. Kot da bi bolezni iz zemlje puhtele.
Jakob Kanič je spočetka trgal suho listje, da bi skril peronosporo, pa je je bilo toliko, da ni mogel pomagati.
152
»Kaj bo, kaj bo, če gazda vidi...?« Zamišljen je hodil po goricah in se bal:
»Kam bom šel na stara leta? Kdo me bo maral, ko ne bom kmalu sam več za delo? — Pa jetičnike imam... — Bog...« Tako se je tudi zgodilo.
Gera in Jakob sta prirezovala vršičke. Ni se še tako mudilo za to opravilo; Kanič je le hotel skriti peronosporo, ki je napadala celo vršiče. Jurek je nosil plevel v hrib in ga trosil na predoknih, da bi se osušil.
Dan je bil umit. Na jagnedih so cvrčali škorci in preudarjali, v kateri vinograd bi se spustili. Čeprav jagode še niso bile sladke, za žejo so le odlegle. Veter se je ravno toliko zaganjal preko vrhov, da klopotci niso mirovali.
Vanču so naredili ležišče v kotu med hramom in svinjakom, da bi se tudi on naužil malo svežega dneva. Utegnilo bi mu dobro storiti. Res se je obrnil lepo proti soncu in, ker so klopotci ravno prav počasi nabijali, so ga uspavali, da je zaspal.
Jurek je stopil na sep in dvignil Vančevo mlajšo v zrak. Pokazal ji je klopotec:
»Viš poca, Micika ... — Bom ga, bom ga, bom ga — škorca, pravi... Viš...«
Bil je dobre volje in se je smejal, ko se je dekletce slinavo režalo in mežikalo, ker mu je sonce svetilo naravnost v oči, tako da klopotca ni moglo videti. Ko je pogledal v grabo, je osupnil:
»Gazda...«
Spustil je Miciko na tla, da se je zvalila s sepa in obsedela na poti.
Sedaj bo, kar bo! Bežal je kar po sredi goric in očetu šepnil:
»Gazda gre j o ...«
Jakob Kanič se je zdrznil. Pljunil je, kot da bi hotel izpljuniti zoprno misel, in se obrnil proti grabi. Ker mu je sonce svetilo v obraz, si je oči zasenčil z dlanjo in zažmiril, da bi bolje videl.
Gazda Trop je hodil po goricah sem in tja in se plazil vedno više. Ustavljal se je, si ogledoval trsje in trgal suho listje. Jakobu in Geri se je izognil. Še ko je Jakob zavpil v pozdrav, ga je preslišal.
»Klopotec ropota,« je mislil Jurek.
»Druga bo ...« je pobito hrknil Jakob.
»Bog se usmili,« je vzdihnila tudi Gera.
Jurek pa ni mogel razumeti. Naložil si je zajem plevela in ga odnesel v breg.
»Očeta pokliči,« mu je rekel gazda.
»Očaaa,« je kar s sepa zaklical. »Gazda vas kličejo...«
Prišla sta oba z Gero.
»Kaj bo, Jakob? — Pobrali ste mi...«
Jakob Kanič je samo z rameni skomignil.
Jurku je udarila kri v glavo. Sedel je na sep.
»Kaj ste delali, Jakob? Vinograd ste mi za letos uničili... Nikjer ni toliko peronospore kot v mojih goricah. Sram me je...«
»Kar smo mogli, smo napravili.«
153
Trop je komaj zadrževal jezo. Čohal se je pod nosom in hrkal, da ne bi začel vpiti. Premagal se je.
»Pretežke so postale za vas moje gorice. — Jakob, po dolgih letih se bova morala ločiti...«
Jakob Kanič ni nobene odmaknil. Samo dolg pogled je vrgel proti Vanču, ki je ležal na soncu in se davil v kaši ju.
Trop ga je videl:
»Vidim, vidim ... Toda... saj me razumete, Jakob ... Kaj?«
»Vem...«
Gera je tiho zajokala v predpasnik. Vsi so razumeli, samo Jurek ni mogel. Motil ga je klopotec, ki je nabijal:
»Bom ga, bom ga, bom ga — škorca... Bom ga, bom ga, bom ga — škorca...«
Gazda jim je dal piti in to se je Jurku zdelo lepo. Tudi Vanču so dali pokusiti. Pa ni mogel Bog ve kaj. Jakob Kanič je mislil:
»Ko bi ga vsaj Bog rešil! — Laže bom dobil kučo brez — jetič-nika... Če še tegale ne bo prijelo tako hudo,« se je skrivaj ozrl po Jurku.
Malo so potlej govorili. Le klopotci so peli in v jagnedih je šumelo.
Jakoba Kaniča pa je Bog uslišal. Nekaj dni po tistem se je Vanč silno vzpel v postelji. Prste je zaril v rjuho in zavpil:
»Jooooj... — Po gospoda! —«
Jurek je na vso moč tekel, toda gospod so prišli prepozno...
Vanča so pokopali in Jurek je mislil:
»Hvala Bogu! — Manj dela bo sedaj, ko nas Vanč ne bo več zadrževal. Bolje bomo lahko gorice opravili. — Mogoče si bo gazda premislil...«
Jakob Kanič pa je šel v nedeljo nekam čez tri vrhe in poiskal drugo kučo:
»Sem jo našel. Lepšo kučo... — Saj je najbrže ta pok veka zabita kriva vse nesreče,« se je tolažil.
Šele sedaj je Jurek spoznal, da se bo res treba seliti, flovščak, kjer najprej zaropotajo klopotci, kjer cvetijo marelice, kjer lahko s podstenja vidiš zajca ali srno, kjer čuješ vse zvonove, ta flovščak bo treba zapustiti. To je bilo pregrozno, da bi moglo biti res.
»Potem bom pač zares tudi jaz zbetežal...«
Še tisti hip je stekel navzdol po goricah. Skozi temno borovje gozdov je nehote plašil ptice in veverice. Po beli cesti je tekel, da se je za njim prašilo. Potni lasje pod kapo so se mu spri jemali.
»Gazda! — Ne ... Ne bomo se selili...«
»Ne morete drugače ...«
»Pač... — Vanč je umrl. — Sedaj bomo lahko bolje opravili gorice ...«
»Jurek, pretežke so moje gorice za vaju z očetom. Oče so stari — ti pa bolan. — Le poiščite si drugo kučo!«
Jurek se je ozrl. Za flovščakom je zahajalo sonce. Sence so se plazile iz temačne doline v breg. Samo v drobnih oknih Tropove kuče so za hip
154
še zatrepetali sončni žarki. Potem so črne sence topolov ločile temen Ilov-ščak od izgubljajoče se svetlobe. Jurek je vzdihnil: »Potem bom tudi jaz umrl. — Boste videli.«
III.
Ikaniči so se z Ilovščaka preselili na Dobravščak. Kuča je bila lepa, skoraj nova. Bila je z opeko krita, imela je svetla okna in trdo podstenje, ki ga ni dež razjedal, kadar je s kapa bil nanj. Vinograd ni bil tako velik kot Tropov na Ilovščaku. Tudi deputatne zemlje je bilo k vinogradu toliko, da Micki ni bilo treba vsak dan h kmetom, ker so doma pridelali precej krompirja. Tudi dva prašička so si lahko redili in to je bilo Jakobu Kaniču vse po volji.
Na Dobravščaku ni bilo mnogo vinogradov. Breg je bil preveč med šume stlačen. Zato tudi sonce ni tako pripekalo, da bi gorice dobro uspevale.
»Ko bi bili vsaj smrekovi ti gozdovi; kot oni pod flovščakom,« je mislil Jurek.
Pri vsaki hiši so imeli psa, da ne bi lisjaki perjadi davili. In ti psi so ponoči lajali; po šumah pa je lajež tako grozotno odmeval, da so se Jurku lasje jezili. Posebno, če je priletela na dimnik še sova in zateglo huškala, je Jurek mislil, da bo umrl.
Jakob Kanič je počasi malodane pozabil, kako ga je spreletavalo, ko se je moral tako čudno odseliti z Ilovščaka. Kakopak! Hudo je bilo, ko se je v tisti breg tako rekoč zarastel. Sedaj pa je včasih kar očitno priznaval:
»Nič mi ni storil Zmrzlek, da me je izpodjedel...«
»Kako?« je vprašal Jurek.
»Seveda me je. Zmrzlek me je izpodjedel. Vedno je tako oprezoval, kaj smo delali. — Sedaj je on v Tropovem. Kar bo naj! — Saj tudi moje noge ne bi več zmagovale ilovških strmin. — Kar dobro je tako...«
Tako je govoril stari Jakob Kanič, ki klopotcev niti poslušal ni preveč rad. Kaj je bilo potem njemu še do tega, da so se klopotci na Ilovščaku prvi oglasili? Kaj je bilo njemu to, da si na Ilovščaku s podstenja lahko videl, kako je v grabi za smrekovimi gozdovi zajec možička postavil?
Jurek pa ni mogel poslušati pretresljivega odmeva pasjega laježa po dobravških šumah, ko so mu na Ilovščaku že z dnevom prihajali na pod v preši prepevat štrigovski, svetinjski, lotmerški in miklavževski zvonovi.
Jakob Kanič je zaskrbljeno ugotovil:
»Zares si tudi ti betežen ...«
Jurek pa:
»Saj sem vam rekel...«
»Hm,« je Jakob Kanič  skomizgnil z rameni.
»Nazaj pojdimo, pa bo dobro ...«
»Ne moremo ...«
155
»Zakaj ne? —«
»Drugi ljudje so sedaj tam. — Zmrzlek nas je izpodjedel...«
Tiste dni je Jurek pljunil kri. Potlej se ni mogel več dolgo držati pokonci. V prsih ga je dušilo in davilo ga je za jok. Moral je leči.
»Sedaj pa imate,« jim je dopovedoval in se jim škodoželjno smehljal.
Bil je zmučen in omotičen. Če se je v postelji samo vzpel, se mu je zvrtelo. Padal je nazaj v zglavje, zadržaval dih in poslušal, če se le ne bodo od kod oglasili klopotci. To je zares hudo, tako mirno ležati v postelji in ne poslušati klopotcev. Samo gabrovje v šumi za hramom je zašelestelo, ko je potegnil veter, in veje so tako zoprno jokale, če so se drgnile! Jurek je vedel, da bi lahko bilo drugače. Na llovščaku mu menda sploh ne bi bilo treba leči; kali? In če bi že moralo tako biti, bi vsaj klopotce lahko poslušal in ugibal, v katerih goricah preganjajo škorce. Jurek se je moral jeziti:
»Hu, Zmrzlek; čakaj...!«
Vsako noč je priletela tudi sova in gomazeče huškala: Hu - hu - hu -huuuu — spiiiiiš... — Potem so zatulili tudi psi...
»Seveda bom umrl...«
Zato si je poželel, da bi vsaj še na llovščak prišel. Tako lepo je vendar bilo tam. Zakaj mu še tega ne bi dali? A ko jim je to povedal, se je Jakob Kanič obrnil vstran, vzdihnil in rekel:
»Revež...«
Jurek pa je mislil, kako bi bilo, če bi se sam napotil. Saj prav za prav ni tako daleč do tja. Morti bi prišel...
Tako lep dan je bil, ko se je Jurek namenil na llovščak! Sonce je zlatilo nedogleden nebes kot za Gospodov prihod. Najbrže samo zavoljo tega, da je bilo nebo še lepše, so se tu in tam na njem pasle drobcene bele ovčke. Vsa neskončnost je dišala po dozorevajočem grozdju.
Samo skozi dobravške gozdove je bila Jurku pot preveč dolga. Bal se je, da bo omagal. Potem bi še mrtev moral poslušati dražeče odmeve pasjega tuljenja.
Ko pa je prišel iz šume in zagledal same sijoče gorice po bregovih in jagnedi na vrheh, je podoba Ilovščaka stopila tako živo predenj, da je kar stekel preko otav in med cvetečimi ajdami.
»Oj, llovščak,« je vzkipel, ko je prišel pod breg.
Naravnost proti Tropovim goricam je zavil. Težko je že hodil; posebno, ker so ilovške gorice strme. Oprijemal se je kolja in sopel.
»Tu sem vrč razbil. — Takrat sem bil še zdrav. —«
Sedaj pa je začutil, da je samo še malo sape v njegovih pljučih. Prestrašil se je:
»Neeee...«
Z roko se je zagrabil za prsi in skoraj po štirih hitel v breg, da se ne bi prevrnil vznak.
Na sepu se je zrušil na kolena. Zvilo ga je in komaj je ulovil sapo. Tako hudo se je boril zanjo, da je s prsti trgal travo. Pa je vendarle bil vesel:
»Hvala Bogu ... Hvala Bogu ...«
156
Pri Zmrzlekovih očitno ni bilo nikogar doma. Morali so biti na delu, ker je bila Tropova kuča tiha. Le žarki odhajajočega sonca so se ljubkovali z drobnimi okenci. Jurek je priprl oči in si jo ogledoval kot daven spomin.
Čez gorice je potegnil močan piš. Klopotec na ščopu je zaškripal in se obrnil proti vetru; zapel pa ni.
»Zakaj pa klopotec ne klenka? — Saj res; zakaj ne klenka klopotec — na Ilovščaku? Zakaj je zavrt...?«
S silo se je dvignil. Opotikal se je proti ščopu, na katerem je v vetru ječal klopotec, ki bi rad pel... Premislil je višino in preštel kline...
»Bo šlo ...?«
Močno se je oprijel prvega klina. Zajel je zrak in se vzpel više. S trepetajočo roko se je lovil za ščop in previdno lezel navzgor.
»Če padem, bo konec ...«
Zadnje moči je napel in sedel na zadnji klin. Z muko je izvlekel kol, ki je bil zataknjen med vetrnice. Veter se je sprevrgel v vihar in tako silno zavrtel klopotec, da se je ščop kar tresel.
Jurek pa je sedel na klinu, se smejal in se razgledoval po Ilovščaku, kjer so se pripogibale visoke topole. Rdeč sij večernega neba je barval bregove in grabo za smrekovim gozdom. Tam na sredi travnika je zajec postavil možica in od leskovega grmovja ob ajdi je stekla srna.
»Oooj,« se je Jurek razveselil, pa mu je nekaj vročega burknilo do srede goltanca. Roke so mu hotele odpovedati: hitro se je spustil navzdol, da je skoraj padel med trsje. Legel je na trebuh in poslušal, kako so piskale ilovške jagnedi in brneli razjarjeni klopotci...
Hotelo ga je zadušiti. Zgrabil se je za vrat.
»Sedaj bo ... sedaj bo ... — Joooj... Zvonovi še ... zvonovi prej...«
Pa so samo klopotci rezgetali in jagnedi jokale.
»Ze vem, kako ...«
Skobacal se je na roke, na kolena, oprl se je ob kol in se zaletel proti hramu.
Komaj je podrsal vžigalico in jo nastavil pod nizek kap; tedaj pa je veter zagnal po slamnati strehi prasketajoč ognjeni zubelj. Jurek je odskočil in padal med trsjem v grabo. Sredi goric je obležal; iz ust se mu je ulila kri... —
Ogenj je odskočil s Tropove kuče čez klanec v Puklavčevo, od tam ga je vihar pregnal na Mirekovo in naprej po slamnatih slemenih ob ilovškem klancu. Zmešano vpitje in tuljenje je rjovelo med goricami in ilovške plamenice so svetile prihajajočemu večeru.
Jurek pa je stiskal zobe in se davil v nestrpnosti:
»No ... — No ... — Zvonite mi!-------Zvonite ...!«
Tedaj je med grozotno vpitje, prasketanje in krohot klopotcev vihar zvrtinčil odmeve zvonov ...
Jurek je dvignil glavo in poslušal, kako so na vseh straneh lepo zvonili... Ker so bili svetinjski od zahoda najglasnejši, je spustil glavo na zemljo, se nasmehnil in ugotovil:
»Lepo vreme bo ... —«
157