letnik XXXI Julij 2015/št. 113 Domovina Na tvoje prsi moje bom prižela, o gruda moje domovine, vso travico in cvetice bom požela, da jih položim na spomine. Domovje moje je dovolj bogato cvetja, da bo oči blažilo, in ko iskala bodem mladih dni poletja, oko se v cvetju bo zgubilo. A kakor je polje brez zelenja in brez cvetja prazno in vse bodeče, tako mladost je brez spominov, doživetja, odtis le duše koprneče. Tea Breščak Mineva 24 let, odkar imamo samostojno državo Slovenijo. Takrat smo se enotno odločili za to pot in tako izpolnili sen naših staršev in starih staršev. Spoštujmo to pridobitev in vzgajajmo mladino v poštenosti in ljubezni do naše prelepe Slovenije. Iskrene čestitke našim bralcem za dan državnosti in ob občinskem prazniku Občine Vipava. Uredniški odbor Naslovnica: Žiga Herberstein si ogleduje kraj svojega rojstva, kjer se je rodil leta 1486 Foto: Oton Naglost IZ NAŠE PRETEKLOSTI Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne Fašizem in nacizem z roko v roki Letos praznujemo 70-letnico konca druge svetovne vojne, ko so se naši ljudje vračali na svoje domove iz raznih taborišč, bojišč, gozdov, zaporov po Evropi in drugod. Vsak je s seboj prinesel svojo zgodbo in svojo uniformo. Resnico o svobodi so dolgo čakali, po njej hrepeneli in zanjo veliko prestali. Na pot domov so se podajali peš, brez hrane in denarja, doživeli veliko strahu, ker niso vedeli, ali bodo srečali sovražnika ali prijatelja. Nekateri so domov prispeli šele proti koncu leta 1945. Mnogo teh ljudi je najprej okusilo »prijaznost« fašizma v italijanskih taboriščih, konfinacijah in zaporih. Ti so se vračali domov po osmem septembru 1943, ko je Italija kapitulirala. Še prej ko so se do sitega najedli in naspali, so bili že v rokah nemške vojske, ki jih je odpeljala na prisilno delo v Avstrijo, na Poljsko, v Nemčijo. Tako so zaporedoma okusili Gradnikova brigata v Pod ra vi ,, „. .. ... , * rasizem m nacizem, ki ga niso pričakovali. Moja mama mi je povedala, da so bili strašno veseli, ko je končno padel fašizem, in upali, da bo vojne konec. Veselje pa je kmalu zamenjal strah, ko so v Vipavo prišli Nemci, kar je bil jasen dokaz, da se bo vojna še nadaljevala. Vse seje odvijalo zelo hitro, vsak dan je bil nepredvidljiv. Ljudje so komaj sledili vojnim dogodkom in se bali naslednjega dne. Za osvežitev spomina na ta težki čas naše zgodovine samo nekaj pomembnih datumov, kdaj je v Vipavo prihajal tuji ali domači vojaški škorenj in kako jo je zapuščal. Vipava je znana po tem, da so jo v zgodovini okupirale številne vojske, ker ima vodo, dobre ceste, velike vojašnice in stavbe za nastanitev večjega števila vojakov ter strateško lego. Vso Primorsko tako tudi Vipavo je po I. svetovni vojni zasedla Italija. Z vojsko je vanjo prišla novembra 1919 in v naših krajih ostala do razpada Italije 8. septembra 1943. Naši očetje in stari očetje so služili v italijanski vojski po vsej Italiji. Zadnji letnik, kije služil italijansko vojsko, je bil letnik 1926. Ukaz fašizma za naše kraje je bil »vse pobiti, iztrebiti, izseliti ali asimilirati«. Zato se je rodil TIGR, ki je deloval tajno in se boril za ohranitev slovenske narodne zavesti, našega jezika in kulture. Prvo partizanstvo se je začelo konec leta 1941. Prva partizanska četa je imela okoli 20 borcev in se je imenovala Pivška četa. Tej četi se je pridružil Janko Premrl Vojko, ki se z dopusta ni več vrnil v italijansko vojsko. Po nanoški bitki 18. aprila 1942 se je partizansko gibanje nezadržno širilo. Nastala je kmalu Vipavska in Tolminska četa, iz vseh čet pa je bil 10. avgusta ustanovljen Bataljon Simon Gregorčič, kije imel 90 borcev. Septembra leta 1942 je imela Vipava že svoj odbor OF. Pokopališče po narodnosti v Ravensbriicku Primorske preživele taboriščnice na srečanju v Portorožu 1995 8. septembra 1943 je bil za prebivalce Primorske srečen dan, saj je bila začasno osvobojena. Za nekaj časa se je otresla fašistične vladavine. Postala je osvobojeno ozemlje pod vodstvom Osvobodilne fronte. In prišel je čas, ko so se zadnji italijanski vojaki umaknili iz Vipave 11. septembra 1943 in to brez orožja na zahtevo takratnega partizanskega vodstva. Zato so ljudje res pričakovali svobodo, ki pa se je končala že 25. septembra 1943, ko so zagledali nemške vojake in so se jih zelo bali. Kakih 200 ljudi se je pred Nemci umaknilo na Stari grad, kjer so prespali noč in se naslednji dan spet vrnili na svoje domove. Nekateri so odšli tudi višje na Nanos. Bali so se, da jim bodo vojaki požgali hiše. Nemška komanda je bila nastanjena po privatnih hišah, večji del nemške vojske pa je bil v severni vojašnici. Dva dni po njenem prihodu 27. septembra so v Vrhpolju po bitki na Nanosu obesili 10 borcev. Isti dan pa so naši ljudje v Vipavi prebrali javni ukaz za mobilizacijo vojnih obveznikov od starosti 16 let dalje (rojeni leta 1927), ki naj se zglasijo v gostilni »Pri Krhnečki«. Večina od njih, ki so bili ta dan tam, je bila odpeljana s kamionom v neznano smer brez osebnih stvari, brez prtljage, z oznako »prostovoljni delavec«. V resnici pa je šlo za prisilno delo. Tako so nemške oblasti iz Vipave tisti dan odpeljale več kot 50 moških in enega Italijana. Le dvema je uspelo pobegniti po strugi Podfarovža do kanala, kjer sta se skrila in se rešila odhoda v taborišče. In podobno so nemške oblasti delale vse leto 1943 in 1944 in je ni bilo vasi na Primorskem, ki ne bi okusila nemškega nasilja s požigi, streli ali aretacijami. Zaradi sodelovanja naših ljudi s partizansko vojsko Spominsko obeležje pred goriško postajo z napisom ali zaradi maščevanja partizanskih akcij so jih “Zgodilo seje, lahko bi se ponovilo. ”, od koder so vozili nemške oblasti pošiljale v Auschvvitz, Birkenau, deportirance v koncentracijska taborišča. Dachau, Buchenvald, Vupertal, RavensbrUck, Pangau, Essen, Berlin, Solingen, Belgen Belsen, Stalag, Mauthausen in še številna druga. Drugi razlog pa je bil, da se je z izselitvijo preprečevalo odhode k partizanom. Enako je počela prej tudi fašistična oblast, kije naše ljudi nasilno izseljevala na Sardinijo v posebne batalijone. Nekateri so bili Nemcem izdani, za mnoge pa je poskrbela kar italijanska oblast, ko je sezname tistih, ki so sodelovali s partizani, izročila nemški vojski. Pri posredovanju z nemškimi oblastmi so zaradi znanja jezika posredovali baron Maasburg, Evgen Mayer, dekan Ignacij Breitenberger, dr. Emil Petrič in gospa Možetova. Razume se, da v takih razmerah ni bilo lahko naši partizanski vojski, ki se je praktično borila v ilegali z veliko močnejšo italijansko in pozneje nemško armado. V teh bojih je padlo mnogo naših fantov in mož. Januarja 1941 obišče Mussolini prijatelja Hitlerja. Sta se pogovarjala o delitvi plena? Vojaki 71. nemške pehotne divizije so 23. novembra 1944 Vipavo zapustili, vanjo pa so prišle partizanske enote 30. divizije NOB. Pred božičem istega leta so nemške vojaške enote spet vdrle na osvobojeno ozemlje in prišle v Vipavo 20. decembra s 1200 vojaki, ki so tu postavili tudi domobransko postojanko v stari šoli in v stavbi, kjer je sedaj Topla malica. Vipavo so nemški vojaki dokončno zapustili v zimi leta 1945. Odhod je bil miren in brez posebnosti. Z njo so odšli tudi ujetniki Mongoli in Rusi. Po njihovem odhodu so v Vipavo prišli četniki, ki so bežali iz Prvi komandant taborišča Franz Rudolf Like pred enotami 4. armade. Bilo jih je 200. Stanovali so v stavbi Hosse Francka Nabergoj Meden je svojo vrnitev iz taborišča opisala v dnevnika. PQČasi so se začeli vračati domov tudi koncev Evrope. Domači so jih nestrpno pričakovali, saj za mnoge niso niti vedeli, če so živi. Nekateri, ki so se vrnili iz nemških taborišč, so bili politično bolj hladno sprejeti. Tako izkušnjo je imel domačin Peter Bago, kije bil na prisilnem delu v Dusseldorfu in Essnu. S prisilnega dela sojih izpustili šele 2. oktobra 1945. Ob prihodu v rodno Vipavo, skoraj pred domačim pragom, sojih takratne jugoslovanske oblasti ustavile in jih v prostorih osnovne šole v Vrhpolju deset dni zadrževale v nekakšni karanteni. Spraševali in zasliševali sojih, kje so bili, kaj so delali, kaj so videli. Vse skupaj se jim je zdelo zelo čudno, saj česa takega ob vrnitvi domov niso pričakovali. preživeli taboriščniki iz vseh Prvi popis domačinov, ki so bili nasilno odpeljani pod nemško okupacijo naših krajev, se je vršil leta 1952. To so takrat opravljali občinski ljudski odbori. Zbirni seznami siromakov in mučenikov iz Primorske se hranijo v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici v debeli mapi. Ko sem jih pregledovala, je pred menoj stopila velika množica Primorcev, ki je v veliki večini že mrtva. Ob imenu in priimku je zapisan še kraj rojstva ali bivanja in čas, ki gaje oseba preživela v taborišču. V zadnji rubriki pa je znesek plačila, ki naj bi ga imenovani dobili za vojno odškodnino. Gorica, /. 5. 1945 - partizani v IX. korpusu Ciriusa. To je bila bradata in kosmata vojska, kije kradla in ropala, kar ji je prišlo v roke. Odhod četnikov in domobrancev seje zgodil v noči 30. aprila 1945. Umaknili so se v Italijo pred prihodom partizanskih enot. In končno je prišel 1. maj 1945, ko je bila Vipava osvobojena in z njo konec dolgega in težkega obdobja Primorske zgodovine in njenih ljudi. Zato so se množično in z veseljem udeležili slavja v Ajdovščini, ko so ustanovili po vojni svojo novo slovensko vlado. Odhajali so peš, s kolesi in okrašenimi vozovi in skušali v sebi pozabiti vse gorje, ki so ga prestali v primežu druge svetovne vojne. Med vsemi nemškimi koncentracijskimi taborišči »nosi zastavo« po hudem in strašnem početju s človekom zloglasni Auschvvitz, v katerem so umrli nasilne smrti 4 milijone ljudi iz vse okupirane Evrope. Bili so iz 25 narodov. Slovencev je bilo 3.500, od tega 600 Primorcev. Od vseh skupaj je preživelo ... 1.700 ljudi. Taborišče je delovalo 12 let od leta 1933 do leta 1945. To je bil model za ostala nacistična taborišča, kjer se je kalil vodstveni in zaporniški kader za veliko tovarno smrti. Sprva je bilo 28 zidanih barak z 10.000 jetniki, kjer so uničevali t. i. ljudi manjvrednih narodov in ras - slovanskih narodov, Židov in Romov ter za izkoriščanje jetnikov za suženjsko delo v oboroževalni industriji. V vseh nemških koncentracijskih taboriščih so bili jetniki kategorizirani: politični, kriminalni in asocialne osebnosti, verski nasprotniki, Židje, Romi in vojni ujetniki. Auschwitz je imel 41 podružnic, največja je bila Birkenau. Imena taborišč so povzeli po ponemčenih imenih mest in krajev v bližini tovarn in rudnikov. Politični deportiranci so bili označeni z rdečim trikotnikom, Judje pa z Davidovo zvezdo, vsi pa so imeli na vidnem mestu prišito na trikotnik taboriščno številko. Taboriščniki so bili oblečeni v raševino, brez spodnjega perila, na nogah so nosili lesene cokle brez Četniki v Palmanovi 5. 5. 1945 nogavic. Vsak dan so morali zjutraj pred delom na »appel«, kjer sojih preštevali in so mirno stali ob vsakem vremenu tudi po več ur, dokler jih niso vse prešteli. Delali so dnevno od 12 do 16 ur. Prestajali so strašno lakoto, bolezni in ponižanja vseh vrst. Za uničevanje ljudi so uporabljali plin. Znanje podatek, daje tako umrlo med ostalimi še najmanj milijon otrok, predvsem judovskih. Na vrhu oblastne piramide taborišča je bil komandant taborišča, kateremu je bila podrejena vsa SS posadka in taboriščni Gestapo. Za prvega poveljnika taborišča Auschwitz je Himmler izbral SS majorja Rudolfa Franza Ferdinanda Hosseja, kije od marca 1935 služboval v taboriščih Dachau in Sachsenhausen, kjer se je izšolal v okrutnih metodah duševnega in telesnega trpinčenja in zato razmeroma hitro napredoval. Primorska dekleta v zapore gremo, vriskamo, pojemo, srce pa je žalostno. Očka in mamica za nami jokajo. Tako je zložila te preproste stihe na poti iz tržaških zaporov v taborišče Auschvvitz neznana primorska pesnica. Ob letošnji 70-letnici konca druge svetovne vojne je prav, da se spomnimo vseh, ki so v njej padli, bili pogrešani, umrli, bili pobiti brez obsodbe in še ne pokopanih. Vsi so naši bratje in sestre. Posebno pozornost bom namenila v tem zapisu tistim taboriščnicam iz vipavske občine, ki so okusile »bojišče« Auschwitz. Odpeljane so bile od decembra 1943 do oktobra 1944 iz Trsta in Gorice. Štiri od petnajstih se niso več vrnile. Od vseh je živa samo še Florjana Koren Marc iz Dupelj. Njihova imena in trpljenje naj stopita med nas v spomin in opomin, da bi se taki dogodki iz naše zgodovine ne vrnili nikoli več. Taboriščna Ime in priimek Letnica in kraj Datum smrti v številka rojstva oz. bivanja taborišču Marija Lokar 1925, Vrhpolje 81716 Ema Blažič 1920, Vrhpolje 81971 Zora Terčič Brumšak Vipava Antonija Sfiligoj 1916, Vipava 1945 Marija Sfiligoj 1918, Vipava 1945 82923 Ana Andlovec 1903, Gradišče pri Vipavi 1945 82924 Marija Andlovec 1900, Gradišče pri Vipavi 82925 Marija Andlovec 1870, Gradišče pri Vipavi 1944 82928 Florjana Koren Marc 1922, Duplje 88536 Frančiška Kobal 1889, Vrhpolje 88775 Ivanka Kobal Lukežič 1922, Vrhpolje 89039 Francka Nabergoj Meden 1919, Podgrič, Lozice 89040 Pavla Renko Pelicon 1926, Lozice 89041 Marija Žvanut Nabergoj 1920, Lozice 89042 Marija Žvanut Ljubljana Seznam taboriščnic iz Auschwitza je objavljen v knjižici »Primorci v Auschvvitzu«, ki jo je leta 1988 izdala Komisija za bivše politične zapornike, internirance in izgnance pri RO ZZB NOV Slovenije. Pri sestavljanju tega seznama je imela velike zasluge Slavka Hočevar, rojena Malik, s Slapa, ki je delala pri imenovani komisiji. Na strani 55 je med Primorci, pripeljanimi v Auschwitz v letih 1943^14 iz zaporov ali iz drugih taborišč, naveden v seznamu še Franc Ferjančič, rojen leta 1909, iz Podrage. O preganjanju našega ljudstva pod fašizmom in nacizmom je veliko napisala Dorica Makuc v knjigi Primorska dekleta v Nemčijo gredo, ki jo je leta 2005 izdala Goriška Mohorjeva družba. Knjiga je prevedena tudi v italijanski jezik. V uvodniku je zapisala, da so vsa naša dekleta in žene, ki so bile odpeljane v nacistična koncentracijska taborišča, zagrešile samo en sam velik greh, da so ljubile svoj narod in slovensko zemljo. Tuje objavila tudi del dnevnika, ki gaje naša občanka pokojna Francka Nabergoj Meden pisala v Auschvvitzu pod naslovom Same na cesti med razvalinami mogočnega rajha. Francka je bila dvakrat Skupina taboriščnikov iz Jugoslavije zapušča Auscinvitz. Veselje Vipavcev ob koncu druge svetovne vojne, maj 1945 zaprta v italijanskih zaporih, tretjič pa sojo v goriške zapore spravili domobranci skupaj z nemškimi vojaki. Zasačili sojo, ko je skupaj s sestričnama nakupovala zvezke za slovensko partizansko šolo v katoliški knjigarni na Travniku. Vse tri Francko, Pavlo Renko in Marijo Nabergoj so 2. oktobra 1944 odpeljali v Auschwitz. Imele so veliko srečo, da so vse tri prišle žive domov. Dokler so mogle, so se vsako leto udeležile srečanja taboriščnic v Portorožu. Zaradi sodelovanja s partizani je podobna usoda doletela tudi Frančiško Kobal iz Vrhpolja, njenega moža Alojza in hčerki Ido in Ivanko. Najprej je družina okusila fašizem in zaradi izdajstva še nacizem. Oče Alojz je umrl na vlaku blizu belgijske meje na poti v taborišče, mama Frančiška in hčerka Ivanka pa sta bili odpeljani v Auschvvitz. Ko sta se po vojni vrnili domov, sta našli dom požgan in razdejan, sina Stanka pa ni bilo več med živimi. Gospa Ivanka je umrla 28. 3. 2015 na Vogrskem, zadnja iz te družine. Take in podobne so bile usode naših družin v 2. svetovni vojni in toliko gorja ne sme biti pozabljenega. Auschvvitz je sinonim najtežjega in množičnega zločina v zgodovini človeštva. Preživeli so raznesli njegovo ime na vse strani sveta, da bi ga generacije ohranile v spominu kot opomin iz milijonov grl jetnikov: NIKOLI VEČ AUSCHVVITZA! Če bi vse solze, prelite v drugi svetovni vojni, tekle v eno smer, bi nastala velika solzna reka. Solze pa so biseri bolečine. Zato varujmo svobodo in mir, dokler ju še imamo. Zadnji dogodki v Gorici ob prihodu neofašistov nič kaj dobrega ne obetajo. Magda Rodman Zaželeni so popravki ali dopolnitve. Viri in literatura: 1. Vera Poniž, Vipavski glas št. 53, 54, 55, 56 in 58, Narodnoosvobodilno gibanje v Vipavi 1941-1945 2. Primorci v Auschwitzu, Srečanje ob zborovanje preživelih internirank in internirancev Auschwitza iz Primorske ob 45-letnici množičnih transportov v taborišče, Portorož, 13. in 14. oktober 1988, 3. Dorica Makuc, Primorska dekleta v Nemčijo gredo, izdala Goriška Mohorjeva družba 2005, 4. Seznam oseb, ki so bile internirane na delo v Nemčijo za časa narodnoosvobodilne borbe, Solkan dne 5.7.1952. Hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, 5. Auschvvitz - Birkenou, Založba obzorja Maribor 1982 6. Pričevalci Vipave, stari nad 80 let Vipavska mladina na placu 1945 Velika dežela Velika dežela je bila februarja 2015 prvo nagrajena na natečaju tržaške revije Mladika. Marija Mercina o genezi te pretresljive pripovedi pravi: »Sprožilni moment za nastanek te tragične zgodbe je bil nepričakovan in povsem vsakdanji. Neko sobotno jutro mi je med pogovorom na tržnici v Novi Gorici sodelavka iz šole razkrila delček rodbinske preteklosti, in sicer, da je med vojno od lakote umrl njen bratec. Šele veliko let po vojni ji je uspelo izvedeti, kam so ga pokopati. Njuna mama tega ni dočakala. Ni umrl v italijanskem taborišču, kamor so odpeljali mamo, temveč že med potjo. Kar mi je tedaj tako mimogrede povedala, me je vznemirilo in prizadelo. Nekaj let kasneje sem tragični dogodek oblikovala kot zgodbo o trpljenju več generacij. Letos, ko praznujemo 70. obletnico osvoboditve, se moje misli vse pogosteje sučejo okrog trpljenja žensk in otrok. Ne pozabimo, da je bil končni cilj fašizma in nacizma ne le asimilacija, temveč uničenje »manjvrednih« narodov. Primorci smo ga okušali že pred letom 1941. Zato so zapirali ženske in otroke, ne pa zaradi kaznovanja legitimnega upora njihovih mož, očetov in sinov. Upam, da ne bomo v hrupu praznovanj pozabili na njihovo molčeče trpljenje.« Velika dežela Pod drobnimi prsti svetlobe se sinjina spopada s sivino in se pred sončnim vzhodom prelije čez njo. Po dolgi temni noči bo Sonce na stežaj odprlo modra okna neba. Mlado žensko, ki že dolge ure leži v porodni sobi, valovi bolečine zapuščajo in se spet vračajo ... premori med njimi postajajo vse krajši, komaj zadostujejo za globok vdih. Diha vse hitreje ... še en krik in ... Med stebroma njenih nog se spušča v življenje kakor skozi slavolok ... Tu sem! Njegov zdravi jok valovi po prostoru še potem, ko ji ga položijo k prsim. Njeno telo se počasi umirja, začuti, kako jo mož hvaležno boža po obrazu in ji poljublja roke, potem pa ji babica vzame otročička in ga iz njenega naročja preloži v njegovo. “Močnega in zdravega fantka sta dobila.” Bolečine so izzvenele, tiho je, vse mirno in gladko, podobno napojeni zemlji po obilnem dežju ... Družinica je sklenjena v nerazdružljivi člen verige. Trdna vez med njimi pa se počasi razpira tudi k drugim ljudem. Moški in ženska, zdaj starša, bi v svojo srečo rada povabila vse svoje najbližje. Magda mu reče: “Telefoniraj mami, naj pride v porodnišnico pogledat Lukca, noni pa pojdi povedat kar sam. Novice bo še bolj vesela, če jo obiščeš in ji sam poveš.” Robert zamolči, da ni nikomur sporočil o njenem odhodu. Zakaj bi taščico Mihelco, kot jo imenuje malo za šalo in malo iz velike simpatije med njima, zakaj bi jo prebujal sredi noči. Zjutraj, malo pred koncem poroda, pa seje zaman trudil, ni dvignila slušalke, ni je več našel doma. Kasneje je poskušal še z mobijem, vendar mu ni vrnila klica. Gotovo je pri svoji mami v domu upokojencev. Če bi se mu taščica zdaj oglasila, bi veselo novico istočasno izvedeli obe. In Mihelca bi takoj telefonirala še svojima sestrama. No, bodo že izvedele, prej ali slej ga bo taščica sama poklicala. Sicer pa seji lahko oglasi iz službe. Čeprav je ob Magdi prebedel pol noči, bo moral tudi tja. Delo ga vedno počaka in delavci tudi. Ojoj, koliko žensk je v Magdini rodbini! Same ženske - nona, taščica in njeni sestri - on ubožček je edini moški med njimi, da ga razvajajo in prežijo na vsako njegovo željo, on pa jih uboga, vsaj zdi se tako. Vse štiri so skupaj z njima pričakovale rojstvo prvega otroka. Da bo fantek, sta najprej povedala Mihelci in potem še ljubi noni. Na ultrazvočnih pregledih sta kot zamaknjena opazovala njegove gibe, njegov obrazek jima je postajal tako domač in ljub, da sta ga že nekaj mesecev klicala po imenu: Lukec. Prvič se bo v rodbini, kjer že dolgo ni zajokal noben otrok, rodil fantek. Dve Magdini teti se nista omožili in tudi mladi mamici, tej hčerki edinki, je biološka ura že nekaj let zvonila alarm. Zato se zdaj vse štiri neskončno veselijo njegovega rojstva. Najbolj pa Lukčeva skorajšnja prababica, prav ponosna je na to, da bo dočakala pravnuka. Sicer pa je bila vse dolge mesece med Magdino nosečnostjo prav nadležna, ko je spraševala, ali bo res fantek. Lepo, da bo spet fantek. In naj mu bo ime Mihec. Kako spet? Ali ni prvič? Sploh pa že ima hčerko Mihaelo. Zakaj bi imel fantek enako ime kot njegova babica Mihelca? Nona je vzredila in vzgojila tri deklice, dvema je bila mačeha, Mihelco je rodila, potem ko seje drugič omožila. Njeno veliko pričakovanje otrokovega rojstva in skorajda nestrpno vsiljevanje imena je vnukinjo Magdo tako jezilo, da ji je celo Robert moral prigovarjati in jo miriti. Saj nikomur ne škodi, če nona pove svoje želje, kar naj pove, katero ime ji je všeč, ko bo čas dozorel, pa bosta o njem odločala starša, torej onadva. Če Magda želi, da bo Luka, naj bo Luka! Je pa tudi Mihec lepo ime. Magda pa, da ne in ne. Z nono sploh ne smeta razpravljati o tem, saj si s tem prilašča njunega otroka še pred njegovim rojstvom. No, dobro, kaj bi, nosečnice so pač takšne. Robert ji je spet prikimal, čutiti mora, dajo popolnoma razume in podpira. Počasi pa je vse to postajalo nepomembno. Vsi so opazili, kako noni pešajo življenjske moči. V zadnjih mesecih je oslabela in shujšala, Mihaela, ki jo je vsak dan obiskovala v domu starostnikov, je od blizu doživljala njeno usihanje, istočasno pa tudi nič manj silovito upiranje smrti. Neštetokrat seje ob ostareli materi spraševala, zakaj ženske živijo tako dolgo in ostajajo same, pogosto zapuščene in pozabljene. Mati je dvakrat ovdovela, ona je že dvajset let brez moža. In Magda? Dobrega moža ima, upati je, da bo dolgo srečno živela z njim. Naj končno prineseta otročička domov. Teh nekaj dni do njene vrnitve iz bolnišnice pa se mora še bolj posvetiti svoji materi. Morda ima dovolj časa, da dokonča tisto, kar jo zadnje mesece tako nepopustljivo prosi. Najti mora Mihca, svojega izgubljenega bratca. Sploh ni vedela zanj, mama ga prej ni nikoli imenovala, zadnje tedne pa je govorila samo še o njem, kot bi pozabila na vse drugo, kar je doživela v svojem dolgem življenju. Klicala je njegovo ime in se obtoževala, da gaje izgubila. V premorih z jasno zavestjo pa je hitela pripovedovati o njem, kot bi čutila, dajo čas neusmiljeno priganja. Bilje njen prvi otrok. Rojen pozimi, na mrzlih kamnitih tleh. Stisnila seje na tla v kotu pod oknom, obkrožena zjetnicami, ki soji pomagale pri porodu. Vendar seje tudi zunaj zapora nekako razvedelo, daje pred kratkim rodila, smilila se jim je, celo žena nekega italijanskega oficirja, mama nekajmesečnega dojenčka, ji je poslala toplo odejico in nekaj plenic. Bolečine poroda so bile hitro pozabljene, zamenjal pa jih je še dosti hujši strah za otroka. Kako ga bo hranila? Bo ob zaporniški hrani imela zanj dovolj mleka? Tudi ko je čutila, da so dojke prazne, gaje stiskala k prsim, da bi se na njih vsaj ogrel. Nekega jutra, moralo je biti v začetku marca, sojih zgodaj zjutraj odpeljali na železniško postajo. Pomagale soji na vlak, sojetnica ji je podarila svojo mehko kombinežo iz bombaža, dve sta si slekli spodnjice, čiste, mehke in tople, le kje sojih dobile, take čudeže zmorejo samo ženske, odstopile soji prostor v najtoplejšem kotu vagona, nastlanega s slamo, daleč od vejanja zraka in prepiha. Med dolgo nočno vožnjo z vlakom, mimo neznanih mest in vasi, seje vlak pogosto ustavljal, okoli vagonov so švigali ostri snopi žarometov, slišalo se je kričanje v tujem jeziku ... Mihca je ves čas držala v naročju, komaj sije upala zapreti oči in zadremati, da se mu ne bi kaj zgodilo. Tiščala gaje k sebi in mu ljubeče prigovarjala. Med vožnjo mu je glavica omahovala sem in tja, vsakokrat, ko gaje pristavila k prsim ali privila k sebi, da bi se pogrel, je začutila, kako gori od vročine. Vse tiše je jokal, oglašal seje, kot bi cvrkotal ptiček. Počasi se je danilo. Skozi špranje slabo zaprtih vrat so videle, kako je rožnata jutranja zarja že pregnala sivino. Daje to slabo znamenje in bo gotovo deževalo, je pripomnila ena od jetnic. Oh, ne! V rožnati jutranji svetlobi je zgrožena opazila, kako izsušen in bled je Miličev obrazek. Saj je tudi ona lačna in žejna, še vode nimajo, kje naj njeno izsušeno telo dobi mleko zanj! Opazile so, da vozi vlak vse počasneje, približevali so se neznanemu mestu. »Gorica,« je vzkliknila tista, kije sedela najbliže špranji pri vratih. “Sončna Gorica, prispele smo, izstopimo!” seje posmehovala druga. Vlak seje ustavil in neka usmiljena duša je z zunanje strani odpahnila vrata vagona, da so lahko zadihale v sveže jutro. Na skrbno zastraženi postaji skoraj ni bilo ljudi. Nekdo je skočil v vagon in odnesel kiblo, polno urina, z druge strani pa so se vagonom približevale usmiljene žene z vrči, polnimi vode. Ko so hitele, so jim široka krila valovala okoli nog. Ena med njimi je nosila košaro. Pred nogami stražarjev so se mirno sprehajali golobi in čakali zajtrk. Ko je usmiljenka prvič segla v košaro po kruh, so ob njenem prvem gibu vzleteli in se spustili na tla k njenim nogam. Podobno se sliši šelestenje angelskih perutnic, je pomislila. Ob prvem zasuku glave seji je pogled ustavil na mogočni cerkvi na hribu. Sveta Gora - Madonna Sclava. Spet so zaprhutala golobja krila, ona pa je podoživljala tisti dan, ko sta z očetom otročička, kiji zdaj umira v naročju, šla na božjo pot. Z vlakom sta se pripeljala do iste železniške postaje, nato pa se zaradi številnih postankov več ur vzpenjala do cerkve, ki jo je zdaj videla visoko nad seboj. Takrat je bila še sama, zanosila je nekaj mesecev kasneje, po poroki, čeprav je bila njegova že dosti prej. Njen Franc je bil z vero bolj tako, na hojladrija, na božjo pot naj bi šel predvsem zaradi nje. Če bi šla na pot sama, ji je klobasal med potjo, če bi šla sama, bi mu jo gotovo speljal kakšen drug moški. Na vrhu ni niti stopil v cerkev, ona pa je nebeško Mater dolgo prosila za srečno ljubezen. Kaj vse seje od takrat zgrnilo nanju, kakšne strahote in preizkušnje! Koliko žena je tedaj prosilo za svoje otroke in može! Kje so zdaj! Kje so otroci, ki sojih z molitvijo izročale v njene roke! Kdaj so se povsod po svetu namnožili razbojniki in rablji, ki so otročičke trgali iz naročij ljubečih mater? V dolgih minutah, ko seje njihovemu vagonu približevala usmiljenka z vodo in kruhom, je upala, da bodo zdaj, v najhujših trenutkih, ko je trepetala za življenje svojega otroka, uslišane njene molitve. Pokazala ji je Mihca: »Pomagajte mojemu otroku! Zdravnika potrebuje. Nujno ga potrebuje, visoko vročino ima, ves gori. Že več ur ni ničesar popil. Mleko mi usiha.« Nič presenečena ni bila, ko je med grobimi kletvicami v tujem jeziku zaslišala domačo besedo: »Uboga mamica, kje naj najdem zdravnika. Vlak bo vsak čas odpeljal. Stisnite otroka k sebi in mu sami pomagajte, nate vodo in kruh, tudi jabolko vam dam, morda se vam povrne mleko ... « V vagonu za seboj je zaslišala besede sojetnice. »Saj mu ne moreš pomagali. Ančka moja, takoj ko nas pripeljejo v taborišče, te bodo ločili od otroka. Ne bo preživel. Tukaj ga pusti, več možnosti bo imel.« Prvič si je priznala, da sta v brezizhodnem položaju. Otrok mora ostati zunaj taborišča, pa čeprav brez nje. Pustiti ga mora na tej strani, da ozdravi. Mesto je blizu, nune poznajo veliko ljudi, gotovo je kje kakšen zdravnik. Vlak seje začel počasi premikati. Mihec je zacvrkotal še tiše, kot majhen čriček. »Sestra, sestra, hitro, primite ga. Hudo je bolan, ves gori od vročine.« In že ga je izpustila iz naročja, naravnost v roke usmiljenke, ki gaje med padanjem ujela in zavarovala, da ni padel na kamnita tla. Klicala je, medtem ko je vlak pospeševal hitrost: »Prosim, poskrbite zanj. Mihec mu je ime. Zapomnite si! Mihec Kodelja.« Kričala je otrokovo ime še dolgo potem, ko je vlak odpeljal s postaje. Usmiljenko je pozabila vprašati, kako ji je ime. Marija Mercina Ob 10O-letnici soške fronte Prva svetovna vojna in življenje v zaledju Zadnje stoletje je bilo stoletje vojn, in ko je po drugi svetovni vojni nastopilo vsaj za Evropo nekaj desetletij miru, smo upali, da se ne bodo povsem uresničile preroške besede pisatelja Stefana Zvveiga, ko je na prehodu v novo, naše stoletje zapisal: »Nad Evropo ugašajo luči.« Pa so se, v naši bližini divja vojna, trpijo mesta in vasi, v sto in stotisočih nasilno izgnanih roma iz begunskih taborišč v neznane dežele z velikim, vendar iz dneva v dan skromnejšim upanjem, da bi se vrnili domov. Domov, domov, to je bil klic tudi goriških Slovencev, ki jih je soška fronta pregnala kot begunce v različne dežele Avstro-Ogrske in tudi Italije. »Dan, ko smo lahko na železniški postaji v Waltersdorfu na Nižjem Avstrijskem begunski otroci okinčali vagone tovornega vlaka, ki nas je popeljal nazaj domov, je bil moj najsrečnejši dan.« Tako mi je večkrat govorila moja mama, doma iz Kromberka, pod goro vojnih strahot Škabrijela, kjer ob vrnitvi ni bilo več sledu niti po rojstni hiši, niti po njivah in vinogradih. Družina je izgubila tudi očeta na fronti v Tirolah, nona je ostala sama s štirimi otroki. Življenje se je kot za mnoge družine, ki so ostale brez poglavarja, spremenilo, obrnilo na slabše; odraščajoči otroci so morali iti v svet, vsak kamor ga je gnalo. O tej prvi strahotni klavnici Vrhpolje, 17. oktobra 1927. Vzela sta se Frančiška Marc iz Vrhpolja in Gustav Cunta iz Vipave. Ob nevesti sedi mati Frančiška Lavrenčič - Marc, Štimova in oh njej hčerka Ivanka, zadaj mož. Rafael Cunta, poleg njega Frančišek Marc. Oh ženinu sedi mati Marija Jež - Cunta, ob njej hčerka Mirna Cunta -Križaj, zadaj njen mož Anton Križaj, na njegovi levi Janez in Marica Marc. Otroci: Svetozar (pri materi) in Savica Križaj ter Danica Cunta. našega stoletja sem poslušala spomine svoje mame, ki so se mi vtisnili v dušo. Ko meje leta 1987 nenadoma zapustila, sem si bolečino slovesa lajšala s pisanjem, obnavljanjem njenih spominov v radijski seriji »Krvavo poletje, brezmejno gorje.« 12 nadaljevanj te serije je Radio Trst A ob 80. letnici prve svetovne vojne ponovil lani; mnogo ljudi, tudi tujcev, ki so bili na soški fronti je pisalo o njej. Med vsemi, katerih dela sem imela v rokah, meje najbolj prevzela knjiga Aliče Schalek, prve ženske vojne dopisnice na soški fronti. »Am Isonzo Marz bis Juli 1916« je izšla že avgusta istega leta na Dunaju. V italijanščini jo je publicirala založniška hiša in knjigarna Adamo v Gorici leta 1977. Slovenci smo ta prevod dobili leta 2014 z naslovom »Posočje 1916«. Pisateljica, češkega rodu, je doživela vzpon in padec Habzburžanov, toda čutila je potrebo, da sensibilno prisluhne človeški tragiki velike vojne na naših tleh. 1940. leta seje umaknila pred drugo svetovno vojno in predvsem pred nacisti v Združene države Amerike, kjer je umrla 1956. leta. Poveljstvo V. avstro-ogrske armade je bilo nastanjeno v Postojni. Od tu je šestdesetletni general major Svetozar Borojevič von Bojna vodil z ostrim očesom in kruto odločnostjo svojo vojsko, v nenehni skrbi, da je za slehernega vojaka, od katerega zahteva nadčloveške napore, dobro preskrbljeno. Zato je tudi pisateljici Aliče Schalek, ki gaje zaprosila za dovoljenje, da oddide na soško fronto kot vojna dopisnica, dejal: »Lahko greste, toda ne pišite o voditeljih, pišite o vojakih, oni »držijo« soško fronto. Italijani imajo preveč občutljive živce, preveč kritizirajo. Ne verjamejo niti poveljstvu, niti oblastem in niti vladi. Predvsem pa ne verjamejo, da je njihova vojna nujna. »Korajžna Dunajčanka Schalekova je ostala na fronti 5 mesecev, opisovala dogajanja tudi v prvi vojaški liniji, tako kot jih je videla. Objektivno, žurnalistično moderno, brez odvečnih olepševanj, ali odvečnih emocij na dolgih nevarnih poteh tik za žicami, v kraških rovih in na grebenih naših Alp, kjer se srečuje s strahoto vojne. V njenih zgodbah nastopa predvsem vojak, posameznik, in ne da bi avtorica posebej naglašala, začutimo narodnostno mešanico, ki je sestavljala avstro-ogrsko armado na Soči. Ob Dunajčanu Madžar, ob njemu Slovenec, pa Romun, Hrvat. To so vojaki, ki se med seboj težko sporazumevajo, toda razumejo povelja in njim morajo biti pokorni. Pripadajo cesarstvu, ki gaje ustvarila zgodovina. Taje združila del Evrope, da bi ga potem čez dolgih tisoč let v imenu načela o odcepitvi narodov zrušila. General major Borojevič dočaka konec vojne, ne pa vrnitve v rodno Hrvaško. Karadjordjeviči ne morejo pozabiti, daje bil na strani sovražnika, čeprav je branil Rombon, Krn, Sabotin, Škabrijel in Fajtin hrib pred Italijani. Poveljnik »Izonco Armee« je umrl v Celovcu 23. maja 1923. Aliče Schalek seje s fronte selila v zaledje. »Tudi tukaj je veliko tega, kar moram videti. Najprej je tu poljska bolnišnica. Nekaj jih je že obvezanih in so na posteljah, drugi pa še vedno v nosilih, komaj so prišli. Ena ambulanca je pred vrati, druga prihaja. Vse se odvija tiho, hitro, hrez prekinitev. Ranjenci ležijo tiho, glave potisnjene v blazinah, nihče se ne gane, ko gre mimo. Samo eden govori nemško. Ima zlomljeno roko in v telesu 10 šrapnelnih izstrelkov. Skuša povedati: »Torej, ko smo bili v bližini papirnice ...« Ustavi se in pogleda. Zave se, da ga nihče ne razume. V njegovem pogleduje obup. Ali ga bo kdaj sploh kdo razumel, ko mu bo povedal svojo zgodbo? Za ranjenca je veliko lajšanje, da sem tu, čisto slučajno in da lahko njegove besede v meni ustvarijo podobo. Medtem ko govori, govori, se v meni poraja nora želja. Hotela bi, da bi vse to preživel Tolstoj ali kdo drugi od velikih. Da bi vse to opisal s svojim jeklenim stilom. Da bi zgradili most med bojevniki in civilisti, bi morali imeti tu velike pesnike, potrebno bi bilo tako za ene kot za druge. Schalekova se nato preseli v bolnišnico infekcijskih bolezni, ki sprejema obolele za tifusom. Tu je mnogo ujetnikov - sovražnikov, toda čim prestopijo ta kraj, to niso več. Ne glede na bolečine, kažejo vsi ti ljudje občutek olajšanja. Tu moraš sedaj priznati z ganjenim srcem, da je za te ljudi občutek olajšanja, da je za te ljudi že sreča, če so samo bolni. Tako srečni so, da lahko počivajo, da nočejo ničesar, ne želijo nič, ne stokajo, čisto preprosto ležijo z vso težo ubogega utrujenega telesa. Njihovo ležanje je cilj samemu sebi. Kdor vidi to voljnost ležanja, pričenja že nedoločeno razumeti, kaj je vojna. »Vojno dopisnico Schalekovo peljejo povsod, kamor želi, tudi v oddelek, ki ga imenujejo »Lausoleum«, kjer seje okopalo že 170.000 mož in je bilo vsak dan očiščenih od bolh po dva do tri tisoč vojakov. Kemično milo, kije potrebno za to dizinfekcijo, izdelujejo na licu mesta. Tukaj vojake brijejo in strižejo, njihovo perilo pa prekuhajo in operejo. V 15 minutah izgine 60 brad in dve uri in polje cela kompanija rešena bolh. Vse to se zdi poveljniku zaledja celo tisočkrat bolj važno kot kakršnokoli brezciljno in megleno frontno bojevanje za kakšen koli konec ogromne frontne linije. Vipavski fantje - avstro-ogrski vojaki. Pet vipavskih fantov, med njimi je prvi na desni komaj 18-letni Gustav Cunta, v vojaški uniformi, pripravljeni za odhod na fronto. Na vipavskem koncu frontnega zaledja 1. svetovne vojne je njene strahote doživela tudi takrat komaj 9-letna deklica Fani Stimova iz Vrhpolja, ki je bila dolga desetletja po drugi svetovni vojni tudi naša najboljša soseda. Gospa Fani Cuntova je bila tudi prijateljica moje mame in ju je kot otroka prve svetovne vojne vezalo mnogo skupnih zgodb na čas, ki primorskim Slovencem niti med vojno niti po njej ni bil naklonjen. Za radijsko serijo »Krvavo polje, brezmejno gorje« mi je poklonila svojo pripoved, ki jo je kasneje objavil v Vidmu tudi zgodovinar Lucio Fabi v knjigi »La gente, la guerra« - Ljudje, vojna. »Ko seje začela avstrijska vojska, sem bila stara 9 let. Vojska seje začela točno na sv. Ano. Na sv. Ano se je poročil moj svak in šel na poročno potovanje. Ko je zjutraj vstal, da bi si kupil škatlico cigaret, je videl plakate, ki so klicali k mobilizaciji. »Vstani, Tončka, morava domov, vojna seje začela.« Pri njih doma so bili trije fantje, moj bodoči možje imel 17 let, drugi dvajset in tretji Rafael je imel leta za vojsko. Ko je prišel nazaj, žene ni več dobil, tudi spal ni več pri njej, umrla je prej in tudi otrok. Enkrat gaje prej še šla obiskat na fronto v Šempeter, peljala je tudi otroka. Celo noč ni nič spal, je jokal. Na tisti turščni je prespala z možem in potem nikoli več. Dobila je tifus, prvo grozdje v jeseni, ki je bilo, umrla je ona in njena sestrična iz Trsta. Mož je prišel domov, da bi videl vsaj mrtvo ženo, pa so bile straže okrog in okrog hiše. Šel je skozi okna »toten kambre« na pokopališču, daje ženo zadnjikrat videl. In še seje spominja gospa Frančiška Cunta, Fani Štimova, kako sta šli z mamo pred cerkvijo v Vipavi in videli, kako so fantje brusili bajonete in od žalosti peli in vriskali. V enem dnevu so vsi izginili, šli so na fronte, proti Rusiji eni, drugi proti Italijanom. »Moj bodoči mož Gustav Cunta, kije moral komaj 18 let star k vojakom, je bil največ na tirolski fronti in tam je bil zasut pod snežnim plazom. Stal je na straži, ko se je zaslišalo grmenje z visokih tirolskih gora; odtrgani plaz je zasul vse njegove kamerade v baraki, rešil seje le Gustav in prijatelj Jamšek iz Vipave, kije bil zunaj. Dolgo je klical: »Gustl, kje si?« Kopal je in kopal z rokami, dokler ni prišel do prijateljevega obraza. Gustl je pričel dihati, bilje še živ. Edina dva, ki sta preživela nesrečo.« Sledil je razpad Avstro-Ogrske, Gustav Cunta seje vrnil v Vipavo za vedno prizadet. Posledica je bila okvara na srčni zaklopki in zaradi nje je imel zdravstvene težave celo življenje z dihanjem in delovanjem srca. In tudi smrt je nastopila iz teh vzrokov. Kot vojni invalid ni prijel nikakršne invalidnine niti pokojnine, saj Avstro-Ogrske ni bilo več. Ko sem vprašala gospo Fani Štimovo iz Vrhpolja, kako so živeli pred vojno, mi ni nikoli pozabila povedati, da očeta, ki je umrl za pljučnico, ni poznala, rodila se je kot sedmi otrok dva meseca po njegovi smrti. Mati Frančiška Marc, rojena Lavrenčič, je morala sama poskrbeti za štiri otroke, trije so umrli prej. Ni bilo lahko, pa vendar je šlo, dokler se ni oglasilo grmenje s soške fronte. »Med vojno smo živeli zelo slabo, ker pri nas doma smo prej lepo živeli. Mama je imela več krav, mleko je tako še bilo, ampak druge hrane ni bilo. Moko smo dobili na »provizaciji«, so rekli, da je bela. Ko je mama spekla kruh, je bila škorja še kar za jest, noter se je pa kar vleklo, potem je rekla teta: »Veš, Francka, moraš zmešat moko s kuhanim krompirjem, boš videla, da bodo otroci jedli.« In res smo otroci imeli tisti kruh radi. Ma nismo imeli ne cukra, ne petroleja, ne soli, nič. Vojakov pa polno; če je šla mama molst, je morala stopiti čeznje, tudi na štalije bito polno vojaštva. V hiši zgoraj sta spala zmeraj dva oficirja in spodaj so imeli kanclijo. Imeli so tudi enega purša, bi! je Madžar. Po madžarsko je rekel, da bo skuhal »fekate kafe«. Smejali smo se, če bo res dobro. Na ognjišču smo imeli kotliček za polento, ki je visel na ketnjah. V njem je purš kuhal kafe, pa mu je spodrsnilo in kafe je šlo po tleh. In ni bilo več tistega »fekate kafe«, mama je rekla: »Zdaj je fekate pina.« Toliko vojakov vsepovsod in mlada dekleta! Koliko veselih in žalostnih srečanj, za nekatere na pragu smrti. Tudi dosti otrok je ostalo na Vipavskem, kot povsod v zaledjih fronte, otrok brez staršev. Ko so šli eni vojaki na fronto, so prišli drugi, ostale so solze in spomini. Gospa Fani se je spominjala: »Mojo sestro je imel rad en Dalmatinec, ki je imel po vojni trgovino v Trstu. »Veš, Johanca, jaz bom prišel po vojski pote.« Ona pa zanj ni nič porajtala. Drugič smo imeli na stanovanju kadeta, ki je bil doma z Dunaja; ta je bit lep fant, suh, eleganten, majhne brke, ta ji je dopadel in ona njemu. Mu je še knofe šivala k njegovi bluzi, ker so potem šli od nas na fronto v Gorico. In ji je rekel: »Po vojski bom gotovo prišel« Je šel na fronto in se ni več vrnil. Preden so šli na fronto, so se vsi napili z rumom, da so šli pijani. Neki večer, ko smo šli spat, prideta dva oficirja, bila sta Madžara, da bi udrla v našo sobo, ker so vedeli, da je notri lepa punca. Bile so ključavnice po starem, smo dale za vrata mize, stole, kar smo mogle težkega, malo je manjkalo, da nista prišla noter. Pri sosedovih pa so udrli; imeli so dve punci, oče, mati so tako kričali, da so jih spravili ven. Bili so vsi pijani, ker so šli na fronto. Skozi našo vas je šlo dosti »tren«, to so bili vozovi s celtno, kolesa na šine, da jih je treslo. Prva postaja s fronte je bila v Šempasu, druga v Črnem Vrhu. Tukaj so jih za silo povezali in peljali skozi našo vas. In ko so prišli skozi Vrhpolje, so ustavili, smo jim dali piti mleka, vina ali vode, kar je bilo. Spomnim se, da smo rekli, kako eden med njimi ne bo prišel do bolnice, bil je ranjen v usta. Strašno je jamral. Moja mama mu je močila usta z mlekom. Jn bili so ob noge, ob roke ... Strašni reveži so bili. Lačni, uničeni, prav tukaj na Goriškem.« Tako mi je pripovedovala gospa Frančiška Cunta, Štimova Fani iz Vrhpolja, njeni spomini postajajo kamenčki v mozaiku zgodovinskega spomina primorskih Slovencev. Rodila se je 3. marca 1905 v Vrhpolju, v lepi vipavski vasi, kateri se ni ne le srčno tudi miselno pravzaprav nikoli odtujila. V Vipavi je spoznala tudi svojega moža Gustava Cunto in se je z njim poročila, kasneje pa je Gustav z materjo Marijo vodil gostilno »Pri Bratinovih« v Ajdovščini, dokler se ni mlada družina leta 1929 preselila v Ljubljano. Na Aljaževi ulici v Spodnji Šiški je Gustav kupil 13. stanovanjsko hišo, kjer je bilo v pritličju več trgovin in tudi njegova gostilna. Kot mnogi Družina Cunta v Gorici leta 1952; mama Frančiška, oče Gustav, sin Dragovan in hčerka Magda. Gostilna “Pri Bratinovih”, ki sla jo imela v Ajdovščini gospa Frančiška Cunta in njen sin Gustav. Na obisk je prišla z avtomobilom sorodnica iz Trsta. primorski Slovenci si je vedno želel vrniti domov, ob začetku druge svetovne pa je to postala nuja. Ni bilo lahko, saj je bil tudi za dva šoloobvezna otroka, sina Dragovana, rojenega leta 1928, in hčerko Magdo, rojeno 1931, prehod težak, toliko bolj za starše, ki so morali poiskati nov vir dohodkov za preživetje. Najprej so Cuntovi izgubili ljubljenega sina Dragovana, ki je umrl leta 1960 za posledicah prometne nesreče, šest let za njim je odšel oče Gustav. Le nekaj dni za svojim 94. rojstnim dnevom je leta 1999 umrla v goriški bolnišnici mama Frančiška Marc Cunta. Zadnje najtežje dneve soji lajšali njeni najdražji hčerka Magda, vdova Pahor ter vnuka Leonora in Danijel. Na zadnji poti na goriško pokopališče sojo spremili v velikem številu sorodniki z Vipavskega: Cuntovi, Marčevi, Križajevi in še mnogi sosedje in prijatelji. Gospa Fani Cuntovaje bila priljubljena, pokončna in slovenska žena, ki seje svojega rodu zavedala in ga ljubila. Ko je v zadnjih mesecih prihajal do nje »Vipavski glas«, je vsako številko posebej pozorno pregledala in neštetokrat z veseljem ugotavljala, da so ji slikovne podobe pa tudi vipavske zgodbe znane. Bilo je tako, kot bi se pred odhodom spet srečala z najnežnejšimi leti življenja, takrat, ko je pod Čavnom na eni strani in Nanosom na drugi v zavetju Vrhpolja doživljala marsikaj nepozabnega. Dorica Makuc Najimenitnejši Adlešičan »... predstavljam čitateljem moža visoke, vitke in ravne rasti. Obraza resnobnega, očesa bistrega, hoje počasne, skoro veličasne, govora premišljenega: ta je umrli župnik in dekan vipavski, častiti kanonik Jurij Grabrijan ...«je zapisal deželni poslanec Ivan Lavrenčič v reviji Dom in svet 1893. leta. Duhovnik, narodni buditelj, učitelj, pesnik in politik Jurij Grabrijan seje rodil 22. marca 1800 v Adlešičih. Šolal seje v Karlovcu, Novem mestu in Ljubljani, kjer je licej obiskoval skupaj s Francetom Prešernom in Antonom Martinom Slomškom. Menda pesnikoval v slovenščini in Prešernove nemške pesmi prevajal v slovenščino ter ga tudi navdušil za pisanje v materinščini (A. Slodnjak). Pozneje njegova dela prevajal v nemščino in češčino. Prevedel tudi več dramskih del iz češčine v slovenščino. Kot ljubljanski semeniščnik je Jurij zbral skupinico narodnjaških študentov, ki so se po zgledu italijanskih karbonarjev zavzemali za ustavno monarhijo. Sestajali so se na slovstvenih in političnih pomenkih, se vadili v slovenskem govorništvu in osnovali poseben časopis, ki ga je potem od sobe do sobe raznašal eden izmed njih. Njihovo delovanje se je preostalim slušateljem v bogoslovju zdelo nekako prevratno, zato sojih označili za »karbonarje«, to pa so bili v tistem času najnevarnejši sovražniki avstrijske države. Deloval je pod mentorstvom Metelka in Kopitarja ter škofa Gruberja, ki so ga zaradi narodnjaštva premestili v Salzburg. Novo mašo je pel v Metliki. Bilje župnik in dekan v Vipavi, častni kanonik v ljubljanski stolnici, vitez Franc-Jožefovega reda, pesnik, narodnjak, ustanovitelj sedmih osnovnih šol na Vipavskem, ustanovitelj prve kmetijske šole na Slovenskem (Sadjarska in vinorejska šola na Slapu pri Vipavi, pozneje premeščena - danes je to Center biotehnike Grm Novo mesto), dva mandata Kranjski deželni poslanec, član Kmetijske družbe, ustanovitelj čitalnice v Vipavi in njen dosmrtni predsednik, organizator sokolskega tabora v Vipavi, graditelj več cerkva in šol, za katere je tudi sam naredil načrte. Bil je tudi tesen sodelavec dr. Janeza Bleiweisa. Umrl je 22. junija 1882, star 82 let. Ivan Feliks Sašelj Jurija imenuje »najimenitnejši Adlešičan, ki seje rodil v uboštvu, veliko ustvaril v življenju in umrl kot preprost in skromen človek, ki zase ni potreboval veliko, ogromno pa je dal skupnosti in narodu«. (Kmečki glas, april 2015) B. G. Jurij Grabrijan, 1800 - 1882 SPOMINI Objavljamo tretjo zgodbo iz knjige Moje življenje Vida Furlana: Moja tretja zgodba Ker sem mojo drugo zgodbo o pastirovanju ravnokar zaključil, želim s tretjo nadaljevati, in sicer o moji prvi zaposlitvi, zopet kot pastir. Tokrat kot kravji pastir. Gospa Linči Hmeljakova je zaprosila mojo mamo, če ima kakšnega fanta na razpolago, da bi bil voljan prevzeti pastirsko službo. Moja mama je malo hudomušno odgovorila: »Gospa Linči, če bi me zaprosila za hlebec kruha bi odgovorila, gospa, nimam. Ampak za kakšnega fanta se pa lahko zmeniva.« »No, dobro,« je bila gospa zadovoljna. »Pa mi ga pošljite k meni, da se malo pogovorim tudi z njim.« Gotovo je moja mama malo pomislila, katerega naj določi in ga pošlje na razgovor h gospe Linči. Peterček, njen ljubljenček, je bil še premlad, Milko je verjetno že sanjal o Sveti gori, Latko je bil že odrasel fant, morda tudi že vojak, tako da sem ji ostal na razpolago le še jaz, star okoli 12 let. Že itak sem bil pastirček, pa naj s tem poklicem še kaj zaslužim. Tako me je poslala na razgovor za mojo novo službo, kar je tudi predstavljalo moj prvo zaposlitev. No, šel sem in se predstavil gospe Sestra Lojzka (na levi), brat Milko in sestra Marija, Linčj malo sem seji zde) reven> ko meje merila z posneto okrog leta 1945 očmi in izjavila: «A boš ti, fant, sposoben obvladati tridestglavo čredo govedi?« Brez pomisliti sem odgovoril: »Gospa, bom.« »No, ker si tako odločen, ti zaupam. A glej, da če ne bo šlo tako, kot je treba, te bom odslovila.« Nato mi je začela dajati navodila. »Kot prvo ne boš smel pretepati živali z drugim kot z žajgljo, to ti jo bom jaz priskrbela, če pa jo boš zgubil, boš moral drugo sam priskrbeti in uporabljati samo po potrebi. Brez pretiravanja! Drugo, moral boš posebno paziti, da živina ne bi zahajala čez mejo naše parcele, moj hlapec Jakob ti bo vse to razkazal, do kje segajo mejniki naših pašnikov. Pridi jutri zjutraj ob sedmi uri, šla bosta z Jakobom na tvoje prvo pastirovanje. Za plačilo pa boš dobil dve liri na mesec. Seveda, če boš dober pastir.«. Tako! Pogodba je bila sklenjena. Začel sem to službo, ki pa je predstavljala pravo kalvarijo. Tako naporna je bila, da sem zdržal le dve pašniški sezoni, ki so trajale po sedem mesecev, največ osem. Naj malo razložim to napornost, te pastirske službe. Dokler je bilo dovolj paše na travniku, je še kar šlo. A ko je te zmanjkovalo, seje živina pogledovala po sosednjih travnikih in silila na te bujne zelene travnike. Ker je bil njihov pašnik neograjen, so imele praktično prosto pot. Edina ovira in preprečitev, da bi živina uhajala na tuje travnike, sem bil jaz, pastir. Ker pa je bila čreda tridesetih glav živine, vsaka glava je imela svojo pamet, je vsaka žival bežala in silila v svojo stran. Praktično sem bil primoran, kot pastirski pes, stalno tekati okoli črede, neprestano, če sem hotel to veliko čredo obdržati skupaj na lastninskem pašniku. Praktično sem tekal vsak dan, kar po osem ur, štiri ure dopoldne, poleg tega še brez primernega zajtrka, to pomeni lačen, ter še popoldne štiri ure. No, popoldne nisem bil tako lačen, ker je mama vedno skuhala dovolj mineštre, da sem se lahko najedel. Daje bila služba zelo naporna, prava kalvarija, je razvidno iz povedanega. Nekaj zanimivih zgodb se mi je pripetilo med to pastirsko, takozvano kalvarijo, ki bi jih rad povedal. Med čredo živine sta bili tudi dve glavi zelo hudi in napadalni. Predvsem je bila huda ena krava, ki ni trpela nobenega, da seji približa, razen hlapeča Jakoba in droben pastir. Moram reči, daje bila do mene zelo krotka in ubogljiva. Poleg te hude krave je bil en velik črn vol, ki tudi ni trpel nobenega, kakor tako zvanega hlapca in pastirja. Spominjam se neljubega dogodka, ko sem nekoč gnal čredo po cesti proti pašniku. Prišla nam je na proti neka stara ženica, sključena, skoraj do tal. Zagleda čredo, kiji gre na proti, seje skrajno umakne na rob ceste. Naslonila seje na živo mejo ob cesti. Na čelu črede je bila vedno ta huda krava. Ko zagleda ženico ob cesti, seje zapodila v njo, jo butnila skozi živo mejo. Sreča je bila ta, daje ženica kravi izginila izpred oči. Kljub temu jo je hotela poiskati. Zakričal sem nanjo in počil z bičem, tako je nehala z napadom in nadaljevala pot naprej. Skočil sem do ženice, ki seje med tem že dvignila na noge, povprašal sem, če jo je žival kaj poškodovala: »Ne, ne, nič ne skrbi, samo pahnila meje skozi mejo.« »Ja, sreča je bila, da vasje s tem izgubila izpred oči,« ji rečem. Tako, ta zgodba seje še srečno končala, prav zaradi te žive meje ob cesti. Sicer ne vem, kaj bi se lahko z ženico zgodilo. Še ena podobna zgodba se mi je pripetila na paši, prav v zvezi s to hudo kravo. Nekoč je prišel polbrat moje gospodinje gospe Linči, gospod po imenu Dušan, precej gizdalinske narave, zelo drugačen od prave gospodinje. Izvolil si je nekakšno kontrolo, kako se čreda pase in kako jo čuva pastir. Nahajal sem se čisto na drugem koncu pašnika, na kraju, kjer je živina rada uhajala na obdelovalne površine, kjer so bile posejane razne kulture, seveda vabljive za kakšen priboljšek. Kot že rečeno, sem bil zelo oddaljen od njega. Zagledam ga, kako se sprehaja med čredo govedi. Malo je šel mraz po meni, ko vidim, da se bliža tej hudi kravi. Ker sem vedel, da mu ne bo prizanesla, takoj stečem, da bi preprečil slučajno napad. Ker pa sem bil kakih sto metrov oddaljen, gaje medtem krava že zagledala in gaje takoj tudi napadla. Silovito gaje treščila ob tla, počakala, da se dvigne ter napad ponovila. Ponovno se zažene v njega, ga trešči ob tla. Medtem sem že pritekel na prizorišče, zakričal sem nanjo »Siva!«, tako seje krava imenovala. Takoj je prenehala z napadom in se prav krotka umaknila. Potem pa seje zgodilo nekaj nezaslišanega, tako, da mi je dogodek ostal seveda v neljubem spominu. Ko seje ta, takozvani gizdalin, osvobodil krave, odnosno sem ga jaz rešil. Namreč, krava ne bi odnehala, dokler ga ne bi pokončala. Vstane gor, pride k meni, reče gospodovalno: »Daj mi žajgljo.« Mislil sem, da se hoče maščevati nad živaljo in sem mu jo izročil. Nato se umakne korak nazaj in začne z njo mene pretepati. Gotovo, da me je to njegovo kruto početje spravilo v jok. Ne toliko zaradi bolečih udarcev, ampak zaradi krivice, ki se mi je pripetila. Namesto, da bi se mi zahvalil, ker sem ga rešil in tudi obvaroval njegovo življenja, seje tako grdo znesel nad menoj. V joku sem mu zagrozil, da bom že povedal mami. Moja grožnja gaje verjetno močno prizadela. Molče seje umaknil s pašnika, gotovo z grenkim občutkom kesanja. Ko sem zvečer prignal živino domov, meje pričakal, se mi iskreno opravičeval in me prosil, naj mu oprostim, ter naj nikomur tega ne povem. »Tukaj imaš petdeset lir tako, da dogodek ostane med nama.« Ko sem zagledal ta bankovec, sem v trenutku pozabil na vse krivice, ki mi jih je prizadel. Pa saj to je bilo zame celo premoženje. Če pomislimo, da sem za dve liri pasel, se mučil ves mesec, sem s hvaležnostjo sprejel ta denar, ter mu tudi obljubil, da ne bom nikomur tega povedal. Ne spominjam se, da bi slučajno to zgodbo komu že pripovedoval. Morda sem jo sedaj prvič. Kot kravjemu pastirju se mi je pripetila še ena zanimiva in neljuba zgodba. Kot že omenjeno sem bil stalno v teku okoli te črede. Zgodilo se mi je, da se mi je spodrsnilo, in padel sem v znak. Lovil sem se seveda z rokami, da ne bi treščil z glavo ob tla. Ker je bil padec silovit, je v eni roki na glas počilo. Zlomila seje ključnica, strašno bolečino sem začutil, nekje na desni rami. Kako naj sedaj? Še sedeč sem začel premišljevati, bolečina je postajala vedno hujša, poskusim se dvigniti, a bolečina seje pri tem še strašnejše povečala. Z vso mojo močjo, kar sem jo še premogel, se mi je uspelo dvigniti. Ko sem bil na nogah, sem se najprej ozrl po čredi, ta seje med tem že razpršila, izkoristila je manjkajočo pastirjevo prisotnost. Kako to čredo spet spraviti skupaj? Kar na jok mi je šlo. Bolečina seje neusmiljeno pri vsakem koraku še povečevala. Da bi se lahko spustil v tek, ni bilo nobene možnosti. Sklepal sem, daje že blizu ura poldne. Po navadi sem čakal, da je zazvonilo, potem sem začel živino priganjati domov. To mojo kretnjo je živina dobro poznala in je takoj tudi ubogala, želela seje vrniti domov v svoj hlev. S poškodovano roko sem prignal čredo domov, jo uspel celo privezati k jaslim. Vsako na svoje mesto. Zanimivo, vsaka žival seje ob jaslih postavila na svoje mesto, meni ni preostalo nič drugega, kot da jih privežem. Nikoli ni žival zgrešila svojega mesta, to mi je bilo v tej situaciji v veliko pomoč, saj sem le z eno roko to delo z veliko muko opravil. Nato sem se klavrno podal domov. Ko me takšnega mama zagleda, seje kar ustrašila. Vzkliknila je, kot je imela navado: »Ježeš Marija, kaj pa je s teboj?« »Padel sem,« sem izdahnil. »In tukaj me strašno boli,« sem pokazal na ramo. Takoj me sleče in pregleda. Ugotovila je, daje kost zlomljena, ampak na svojem mestu, tako da ni potrebno nobenega zdravniškega posega. »Kost se ti bo hitro zacelila, a moral boš mirovati in to v postelji.« Pripomnim stokajoče: »Ampak mene strašno boli.« »Sedaj te bom še povila, nato boš legel v posteljo in boš videl, da ti bodo bolečine ponehale«. Tako sem se z mamino pomočjo ves povit ulegel v posteljo, se umiril, ter začutil, da mi bolečina res popušča. Dokler sem miroval, je bilo kar v redu. Bolečine so se pojavljale, ko sem bil primoran premikati se. Tako sem kakih štirinajst dni ali kaj več, ne spominjam se prav točno, preležal v postelji. Toliko, da seje kost zacelila, nato sem se vrnil nazaj in dokončal pašniško sezono. In tudi službo pri gospe Linči Hmeljak. (se nadaljuje) Gospod Vid Furlan je na uredništvo VG poslal naslednje sporočilo: Iz srca se vam zahvaljujem za vašo bogato revijo VG, ki sem jo prejel. Takoj sem jo prelistal in zagledal tudi moj prispevek. Ne morete si predstavljati kako me je pri srcu pobožalo, ko sem to zagledal. Počutil sem se ponosnega, da spadam zraven te lepe revije. Moji spomini Nekaj mesecev potem, ko sem se poročila v Vipavo, mi je moj pokojni brat, ing. Viktor Ružič poslal članek iz neke italijanske revije-ne spominjam se, katere. Njegova žena je bila namreč Italijanka, celo Lanthierijevega rodu. V tem članku je pisalo, da so Žiga Herbersteina na njegovi poti v Moskvo spremljali bloški kmetje na smučeh. Bila je celo slika, ne vem, ali starejša ali nova. Prikazovala je vprežne sani, na njen zahamotanega potnika, ob saneh pa nekaj ljudi s preprostimi smučkami in navadnimi koli namesto palic. •k "k "k V vrtcih res učijo otroke pomoči sočloveku. Kako praktično so to počeli v vrtcu Ob Hublju, sem sama doživela. Odlepil se mi je gumijasti podplat pri čevlju. Stopila sem v vrtec in prosila za kos vrvice, da ga privežem. Vzgojiteljica meje popeljala v igralnico, ponudila stol, sklicala otroke in jim povedala: Gospa se je znašla v stiski in ji moramo pomagati. Prinesla je lepilo in mi zalepila podplat, ki še danes drži. * * k Ivanka Minkuževa je imela tudi soproga Franca, s katerim sem imela dve zanimivi srečanji: začnimo z drugim. Ko so tudi prekomorci dobili - France Pintarjev bi rekel - status borcusa - je France prišel k meni in prosil, naj mu izpolnim vlogo. Lepo je povedal vso svojo pot, ko pa je povedal, da jo je končal na Sušaku, sem našpičila ušesa: Sušak je bil že osvobojen, je pripovedoval, Reka pa ne. Z Reke so še streljali na Sušak. Ker sem asfalter, so mi dali voziti tank. Vozil sem ga po neki zelo strmi ulici, blizu je tekla proga. Dol je ena skupina žensk čistila kamenje s ceste. Naenkrat so z Reke začeli streljati - vse ženske so ušle, le tri so še ostale - a nato so se tudi one umaknile tanku. Seveda, Franc, te tri ženske smo bile me tri sestre. To je bilo prvo srečanje s Francem. Tej ulici pravimo Krimeja - ne vem, zakaj, ima pa drugo ime. Nada Kostanjevic Očetove poročne hlače Po vojni smo se znašli na ruševinah civilizacije. Ljudje so morali iz nič ustvariti nekaj. Ni bilo ne hrane in ne blaga. Denarje propadel. Stare obleke smo razdirali, popravljali in predelovali. Včasih seje zgodilo, da je prišla v vas pošiljka blaga, ki gaje vaški odbor delil vaščanom. Bilje pravi naval ljudi na to dragocenost. Ljudje so se prerivali, kričali, grabili po blagu in si ga trgali iz rok. Zgodilo seje tudi, da so samo zapisovali imena za razdelitev pošiljke, ki naj bi prispela. V naši vasi je bil za to zadolžen Gorup iz Britha. Nekdo izmed prosilcev je zavpil: »Gorup zapiš' tud' mene, naša mati, ferdamente d' j' naga.« To mi je pripovedovala moja teta. Imela sem dvanajst let, ko sem začela hoditi v šolo v Ajdovščino. Zime so bile hude; največ preglavic nam je povzročala burja. Hodili smo po grapah in iskali zavetje. Mnogokrat smo šli mimo Dolge Poljane, skozi Kožmane in Žapuže. Bili smo slabo oblečeni; ni bilo žab, bund in škornjev. Ob deževnih dnevih sem prišla v šolo z vodo v čevljih in po poti domov mi je pod podplati žvrcljalo: zvrč, zvrč ... Po vojni so prišle v modo hlače tudi za dekleta in domači so sklenili, da bom nosila hlače. Posvet seje končal s sklepom, da mi jih bo naredil stric Pavle in to iz tatovih poročnih hlač. Povedali so mi o strašni nameri (zame) in jaz sem zakričala: »Hlač pa ne in ne! Ne bom jih nosila!« Toda bila sem v manjšini, zmagali so odrasli. Stric mi je vzel mero. Spominjam se blaga. Bilo je prijetno mehko na dotik, črne barve s komaj zaznavnimi belimi nitkami vmes. Hlače so bile narejene, zame prehitro; in prišel je čas, ki sem se ga bala. Hočeš-nočeš, morala sem jih obleči, toda oblekla sem si tudi krilo. Preden sem vstopila v razred, sem si hlače slekla, jih stlačila v torbo in sijih oblekla, preden sem prišla domov. Tako je bil volk sit in koza cela. Minila je zima in prišla je pomlad ter poletne počitnice. Meni pa niso dale hlače miru. Rada bi se jih znebila, toda kako? V hlevu, kjer smo imeli Obleka, ki jo nosim, je narejena iz obleke moje stare mame Antonije Pižent z Nanosa. Spominjam se, da je to bila nekakšna težka svila olivno zelene barve s svetlejšimi črticami vmes. prašiča, je bila v zidu luknja in stlačila sem jih v luknjo. Minilo je poletje in prišel je čas novega šolskega leta. Jaz sem na hlače popolnoma pozabila. Bližala seje zima in mama mi je rekla: »Če ne maraš ti hlač, jih bo nosila Majda.« Toda hlač ni bilo nikjer. Hlače so izginile. Minila je zima in spet je bilo tu poletje. Mama je nekaj brkljala v svinjaku in iz luknje v zidu potegnila hlače, polne mišjih lukenj in kakcev. Takšen konec so doživele tatove poročne hlače. Danes si mnogi, ki niso nikdar doživeli pomanjkanja, ne morejo predstavljati, kako skromno smo živeli. Pri LIDLIH, ŠPARIH itd. lahko zamahneš z roko, toda takrat je bil vsak košček kruha in vsak meter blaga vreden zlata! Valentina Kogoj Iz šolske povojne zgodovine Gospa Lelja Rehar Sancin iz Trsta nam je poslala zanimiv dokument iz leta 1953, ki gaje našla v družinskem arhiva mame Marije Punčuh. Na njem je seznam tečajnikov RK v Vrhpolju. Udeleženci tečaja Rdečega križa Slovenije za zdravstveno vzgojo ženske mladine, Vipava, februar - marec, 1953. Tečaj je vodila gimn. učiteljica Marija Punčuh (sedi v /. vrsti, peta od leve) osuInbki i.juiski oDBoa • V I F A V A - M* 3 S S Z *N A K *l«dl«k rajtih l*t« 1934 1» 1935 T.l p » t i i Gamavafa raj. 1.2. 2. Rala« /Al*k««adr* /Sla« " 17.! '^3* •^▼■g*lJ 'Viktarij« /fitafmmijm v/ 4. Kr«p*«/ V«*c«»l*?»/ C-vfttk« 5./k«!'? /riic« 6. Patka* j«k »'.vlari Ja/M*ja* Jv7. e*rj*ncic/It«a« /»Uri j*«* 8/’Pr«*ixl /*raAC« /Vmgdal*«« J y;k B*di»« ^VlKt*riJ« '±>*«ijal« 10. Patric /Viictarij«/ J«..ef» *11* V*rc«m /J«k.*f« /R«i«llj* 12» Br«Y« tl« /Jr.«««« / Staf« ul J« 13>,- Tatuulč * Al* J«i j«/>**rl J« 14. Potrle ''St*wi«l»v« /v«r« 15. k*b«l /./«k«« /Iv««k» v' 16.-Kat« /L«tptld« /.v*rt« ,117* ^f*k*lJ Bar«t«J« A^«lCT D.** »a 201. P»*riO Ir. ---------------------- v/aiJ)l pocnatJM motorji irteittjl Po fl" oenil Ceniki trankol »TRIBUNA« F. BATJEL, LJUBI J AN A, Podrutaica: Maribor. Alekaandrov* ceata M. eesta i Oglaševanje izdelkov Tribune »Življenje v Gorici je postajalo neznosno, pritisk novih gospodarjev je hi! od dne do dne hujši. Imel sem kravo, a ker nisem naznanil telička na magistrat, sem moral plačati kazen! V oknu sem imel lepak, a ker ni bil kolkovan, kazen! Otroke mi je posebej poučevala domača učiteljica-zopet kazen. Nazadnje so mi vzeli še gostilniško koncesijo, ker sem bil Slovenec.« Tako je naš France občutil na lastni koži italijansko nadvlado v Gorici in sklenil, dajo zapusti. (se nadaljuje) Magda Rodman in Peter Jerin IZ NAŠE OBČINE Praznovanje občinskega praznika v Vipavi Ob občinskem prazniku, ki je bil letos z majhnim zamikom 1. julija, je bila v Lanthierijevem dvorcu slavnostna seja in podelitev priznanj. Prisotne je najprej nagovoril župan Ivan Princes, slavnostni govornik pa je bil Miroslav Mozetič, predsednik ustavnega sodišča. Navzoče pa je nagovoril tudi predsednik države Borut Pahor. Praznovanje je pevsko obogatil nastop okteta Castrum iz Ajdovščine, kije zapel Zdravljico in nekaj lepih slovenskih pesmi. Zvečer seje praznovanje nadaljevalo s predstavitvijo opere Traviata v izvedbi Ljubljanske opere na novem prireditvenem prostoru za Lanthierijevem dvorcem. Župan Ivan Princes je v svojem govoru povedal: Cenjene gostje, spoštovani gostje, nadvse lepo in prisrčno pozdravljeni predsednik Republike Slovenije, gospod Borut Pahor, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, g. Miroslav Mozetič, gospa poslanka ga. Eva Irgl, poslanec g. Jernej Vrtovec, varuhinja človekovih pravic ga. Vlasta Nussdorfer, državni svetnik, g. Tomaž Horvat, predstavniki cerkve, župani sosednjih občin, vsi navzoči, občanke, občani dragi vsi vabljeni, ki ste si vzeli čas, da skupaj svečano obeležimo praznik občine Vipava. Veseli me, da vas letos lahko pozdravim v še bolj dograjenem dvorcu Lanthieri kot lansko leto. Prej, obnovljenemu rezidenčnemu poslopju, se je sedaj pridružil še preostali del zgradbe in čudovit atrij. V ta cilj je bilo vloženega veliko truda, finančnih sredstev in seveda znanja. In ravno znanju bo v celoti namenjen ves dvorec. Univerza iz Nove Gorice, ki je tu, v Vipavi, našla svoj dom, bo razprostrla svoja krila znanja in znanosti tudi v preostala krila stavbe. Sova, simbol Univerze, obenem tudi modrosti, znanja in tradicije, ima velike oči. Velike oči lahko simbolizirajo marsikaj. Radovednost otroških oči, lepoto iskrenih oči v medosebnih odnosih, oči kot ogledalo duše ... Je pa tudi res, da ima strah velike oči. Vendar v naši občini nimamo navade, da bi strahu dajali možnost, da postane ovira razvoju. Tako v malih kot velikih projektih si raje zastavimo natančen cilj in se usmerimo proti njemu. Ta način delovanja nam je omogočil, da se morebitni dvomi vedno razblinijo in pot nas vodi do uspeha. Naša občina, v kateri domujeta vzgoja in šolstvo: od vrtca, osnovne šole, Ciriusa, VDC-ja, vojaškega šolskega centra, škofijske gimnazije, se je pridružila še znanost v okviru univerze. Zanimiva misel, ki sem jo nedavno prebral, pravi: »Znanost, ki jo prav razumemo, ozdravi človeka prehudega ponosa, zakaj pokaže mu njegove meje.« Temu lahko zagotovo pritrdimo, saj človek z novimi spoznanji uvidi, da še mnogo tega ne ve, da je še ogromno neodkritega. In tu trčimo na ugotovitev, da sama znanost ni dovolj, da obstaja še vzporedni svet izza človekovega razuma in dojemanja. Kot pravijo: čudež se ne zgodi v nasprotju z naravo, temveč v nasprotju s tem, kar nam je o naravi znano. Se sam Isaac Nevvton, priznani matematik in fizik, je ponoči raziskoval svet ezoterike in proučeval tudi Biblijo v upanju, da bo našel biblijsko kodo. Spoštovani! Naravne, fizikalne pa tudi »državnozborske« zakone je treba spoštovati in v skladu z njimi živeti. Živimo tako v naravi kot družbi, kjer vladajo določene zakonitosti. Leta 1991 je bila naša naravna in družbena zakonitost težnja, da se osamosvojimo in postanemo svobodni. V spomin na to, danes obeležujemo občinski praznik Občine Vipava. Domačini smo se postavili pred tanke jugoslovanske armade z namenom, da postanemo sami svoji. Nekaj vode je že preteklo od tedaj, marsikaj je bilo doseženo. A resnično svobodni bomo tedaj, ko bomo osvobojeni v svoji notranjosti, ko bomo pretrgali spone nesoglasij in dosegli osvoboditev svojega notranjega duha. Slovenski narod je zna! pokazati složnost, ko se je moral zoperstaviti zunanjemu sovražniku, zato mora vsak posameznik poskušati premagati še samega sebe, da ne bomo med seboj »notranji« sovragi. Ne dopustimo, da zaradi, resda težkih in včasih neodpustljivih dogodkov iz zgodovine, med seboj gradimo zidove. Vsak ima glede tega svojo resničnost, zato ni za pričakovati, da se bo to kaj spremenilo. Bolj kot bomo žvečili, bolj bo vse skupaj postajalo brez okusa, neokusno. Znali smo se veseliti padca berlinskega zidu, še bolj bomo lahko veseli, če nam bo uspelo porušiti naše notranje obzidje. Zakaj bi občudovali Nemčijo, Evropo ...če smo lahko ponosni na to, kar dosežemo doma, v domovini? Priznanja Občine Vipava za leto 2015 Občinsko priznanje PLAKETA se podeli g. Aleksandru Hrovatinu, gospodarju velike kmetije iz Dupelj Aleksander je že v otroštvu pokazal veliko veselje do dela na kmetiji; njegov oče je zato sledil njegovemu navdušenju in ljubezni do kmetovanja. Skupaj sta skrbela za širitev kmetije, dograjevala gospodarska poslopja, dokupovala kmetijska zemljišča ter večala stalež govedi. Leta 1984 je Aleksander kot mlad gospodar prevzel vodenje kmetije. Z ženo Lidijo in tremi otroki seje vnema do dela nadaljevala, tako daje družina z lastno zemljo in mnogimi hektarji, ki jo imajo v najemu, marsikomu za vzgled. Aleksander je kljub dobesedno garanju na lastni kmetiji vedno pripravljen priskočiti tudi drugim na pomoč, tako z mehanizacijo kot lastnim časom, izkušnjami in trudom. Plaketa, ki jo prejme g. Aleksander, je izraz hvaležnosti občine do ljudi, ki dnevno dokazujejo, daje vipavska gruda vredna, da se z njo trudimo, na njej živimo in preživimo. Spoštujmo domačo zemljo, pridnega kmeta in gospodarja, zdravo hrano in vse, kar nam ponuja narava, kije v našem območju še dokaj neokrnjena. G. Aleksandru čestitamo in mu še za naprej želimo dobro letino in široko srce z mislijo: »O, prelepa je zemlja, ta božja in vredna, da si dobrovoljen na njej.« (Ludwig Heinrich Christoph Holtv) Občinsko priznanje PLAKETA se podeli Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava CIRIUS Vipava je bil v svojem dolgoletnem uspešnem delovanju doslej že dvakrat nagrajen z občinskim priznanjem. Leta 1996 s plaketo, leta 2005 pa z najvišjim občinskim priznanjem. Ob častitljivem jubileju, 50-obletnici, pa mu občina s podelitvijo plakete znova namenja pohvalo, saj seje ustanova vseskozi razvijala, posodabljala in dopolnjevala svoje strokovne programe, tako s šolskega kot tudi zdravstveno-terapevtskega, torej širšega rehabilitacijskega področja. Ustanova je postala tudi Učni zavod za visokošolski študijski program fizioterapije, želi pa postati še Učni izobraževalni zavod za dijake, študente in specializante različnih smeri študija. CIRIUS sodeluje z invalidskimi podjetji za usposabljanje kot del programa zaposlitvene rehabilitacije ter Centri za socialno delo za opravljanje družbeno koristnega dela. Pogledi vodstva in zaposlenih so usmerjeni v prihodnost; trudijo se za vzpostavitev povezav z javno mrežo šol in vrtcev, da bi s svojimi komplementarnimi in rehabilitacijskimi programi postali osrednja institucija v regiji v smislu podporne oblike dela. CIRIUSU iskreno čestitamo in želimo še obilo razvoja z mislijo: »Bodočnost se ne spozna, ampak ustvari.« (Stanislaw Brzozowski) Občinsko priznanje PLAKETA se podeli družbi SRAM L d.o.o. iz Podnanosa Znano je, da se vsaka pot začne s prvim korakom. Tako je tudi sedaj družinsko podjetje začelo skromno, kasneje pa se razvijalo in dandanes dosega zavidljive rezultate. Vse skupaj se je začelo z izdelovanjem pnevmatskih stiskalnic za grozdje, ki pa so zaradi kvalitete kmalu osvojile ne samo domači, marveč tudi tuji trg. Podjetniška žilica in želja po nadgradnji svojega znanja je brata Šraml - Nika in Avgusta - vodila k širitvi novih izdelkov, zato sta začela razvijati stroje za predelavo raznovrstnega sadja v sok, na način, da je bil le-ta brez konzervansov polnjen v embalažo. V letu 2003 je družba iz oblike »samostojni podjetnik« prerasla v Šraml d.o.o. Povpraševanje po njihovih izdelkih se povečuje, sinovi bratov Šraml pa z znanjem in trudom še dodatno prispevajo k uspešnosti podjetja. Danes zaposlujejo kar 32 delavcev in tako režejo kruh številnim domačim družinam, na kar smo v teh kriznih časih lahko še posebej ponosni. Poleg tega družba nudi prakso marsikateremu dijaku in študentu, ki kasneje z veseljem postane zaposlen pri njih. Občina Vipava je ponosna na ljudi, ki kljubujejo težkim časom, zato družbi Šraml d.o.o. ob podelitvi plakete izreka čestitke z mislijo: »Da nastane mogoče, je treba vedno znova poskušati nemogoče.« (Herman Hesse) NAZIV ČASTNI OBČAN se podeli upokojenemu duhovniku g. Jožku Bercetu G. Jožko Berce je 39 let služboval v Vrhpolju kot dušni pastir. Z izrednim čutom za vse, kar je lepega, je zaznamoval generacije Vrhpoljcev tudi izven cerkvenih zidov. Pripravljal je duhovne vaje, organiziral mladinska srečanja, pa tudi srečanja zakonskih skupin. Trudil se je, da bi mlade družine ostajale v domači vasi, širil ljubezen do gora ter organiziral številna romanja. Povezan je bil z misijoni ter poskrbel za zbiranje sredstev zanje. Obelodanil je dogajanje okrog rimske bitke pri Mrzli reki ter v spomin temu nad Vrhpoljem postavil Teodozijev križ. G. Jožko Berce je ves čas izkazoval izrazito ljubezen do slovenske besede, glasbe in kulturne dediščine. Vseskozi je skrbel za župnišče, orgle, zvonove, vzdrževanje cerkve in v to dejavnost rad vključeval krajane in društva. Ljudje so mu radi priskočili na pomoč in zato seje v vasi ustalil rek: »GOSPUD, ni problema.« Krona njegovih del v čast Bogu pa je nedvomno postavitev Rupnikovega mozaika v domači cerkvi, ki ga že obiskujejo mnogi iz Slovenije kot tudi tujine. Gospod Jožko, v naši občini se Vam želimo zahvaliti za Vaše dobro delo, zato Vam podeljujemo občinsko priznanje NAZIV ČASTNI OBČAN. Tako Vas bomo kljub temu, da ne stanujete več tu, ohranili kot našega občana za vse večne čase. Nam vsem skupaj pa naj bo razmislek beseda iz Svetega pisma: Ko gledani nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge: vse ovce in govedo, in tudi živali na polju, ptice neba in ribe morja, vse, kar se giblje po morskih stezah. Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji! (Sveto pismo, Psalm 8, 4-10) Najvišje občinsko priznanje PRIZNANJE OBČINE VIPAVA se podeli trgovskemu podjetju FAMA d.o.o. Vipava Podjetje FAMA d.o.o. Vipava letos praznuje 25. obletnico rasti in uspešnega poslovanja. Od ustanovitve v letu 1990 v garaži na Vojkovi ulici v Vipavi vseskozi povečuje obseg poslovanja in ima tako že več kot 100 zaposlenih. FAMA ima dve osnovni dejavnosti, in sicer veleprodajo in maloprodajo. Sektor veleprodaje ima centralno skladišče v Vrhpolju, odkoder oskrbuje 720 zunanjih kupcev, največ s področja Primorske, sicer pa tudi iz širše Slovenije, obenem tudi iz Italije in Hrvaške. Nakupovalna centra ima locirana v Vipavi in Sežani, poleg tega pa obsega še verigo 24 lastnih in franšiznih podeželskih marketov od Trente do Pobegov pri Kopru. Pred kratkim odprti market v Logatcu pa je njihov prvi market izven Primorske. Farna uspeva kljubovati velikim trgovcem, ker ima posluh za podeželske ljudi, saj ohranja vaške trgovine, ki so marsikateremu starejšemu edina možnost za nakup. Podjetje seje v poslovno politiko zapisalo kot izjemno prijazno podjetje, ki diha in živi z ljudmi in okoljem. Farna je glavni sponzor članske ekipe NK Vipava, glavni pokrovitelj Vipavske trgatve pa tudi številnih manjših prireditev v občini in širše na Primorskem, vsako leto pa pustno dogajanje popestri z zdaj že tradicionalnim prihodom kurentov, ki preženejo zimo in napovedo lepše, pomladne čase. Fama je v rimski mitologiji boginja poosebljenega glasu, govorice, novic. Danes v prenesenem pomenu besede pomeni fama govorico, dober ali slab (ljudski) glas. Na današnji občinski praznik je dobra novica ta, Fama d.o.o. Vipava zasluženo prejme najvišje občinsko priznanje PRIZNANJE OBČINE VIPAVA in ta dober glas naj se širi tja daleč v deveto vas. Čestitamo! Po predlogih predlagateljev pripravila: Helena Kobal Zahvala JurftUao»ut V imenu Občine Vipava se iskreno zahvaljujem za ves vloženi trud in napor vseh prostovoljcev, ki ste celodnevno in pozno v noč pomagali pri postavitvi odra in ureditvi prireditvenega prostora za operno predstavo LA TRAVI ATA. Občina Vipava je lahko ponosna na svoje domačine, članice in člane društev, ki jim ni nič pretežko. Iz srca vam hvala. Mag. Ivan Princes, župan Vipava kot zgled in vabilo Kaj nas je članice krožka Peripatetika na Univerzi za tretje obdobje v Novi Gorici z mentorico Marijo Mercina zvabilo na letošnji končni izlet v Vipavo? Nekatere med nami imajo vipavske korenine, prav vse pa nas je obisk tega kraja zamikal, ker velikokrat beremo o različnih prireditvah, pa tudi o drugih, bolj gospodarsko obarvanih prizadevanjih in dosežkih. Skratka, radovedne smo bile, kako se lahko v tako majhni občini srečno prepletajo naravne lepote, kultura in civilizacija, preteklost in sedanja prizadevanja. V krožku Peripatetika že drugo desetletje razvijamo kulturo govora in pogovora. V tem času se je v njem zamenjalo precej slušateljev, sorazmerno novo je tudi ime krožka, stalnici v njem pa sta ostali spoznavanje prostora, v katerem živimo, in zanimivih osebnosti. Ime Peripatetika Med ogledom Vipave smo neskromno prevzele po Aristotelovi šoli v Atenah, za katero je bilo značilno učenje s pogovorom in sprehodi. Zato veliko beremo, vabimo pa tudi zanimive goste, da pridejo k nam, ali pa jih obiskujemo. V Vipavi smo združili oboje. Zupan Ivan Princes je bil tako razumevajoč, da nas je sprejel in se pogovarjal z nami, pri spoznavanju Vipave pa nas je vodil g. Jožef Kebe. Gospa Magda Rodman, ki smo jo pri Peripatetiki že spoznale (in brale) v Vipavskem glasu in njenih književnih delih - Moj dom in moj rod ter Rastemo iz korenin -, nas je na koncu povabila v svojo prijazno kuhinjo. Na sprejemu pri županu Ivanu Princesu Nekajurno srečanje z Vipavo nas je zelo obogatilo. — Župan Ivan Princes je bil prepričljiv s svojo stvarno predstavitvijo vipavske občine in vizije njene prihodnosti. Občudovali smo ga, ker zna to povedati tako kratko in jasno. — G. Jožef Kebe nas je vodil k izvirom Vipave, po trgih in ulicah, kjer nam je z besedo oživil sedanje in nekdanje življenje Vipavcev, nam razkazal Lanthierijev dvorec in kapelo, Kebetovo hišo z etnološko zbirko, Vedno občudovan Plečnikov spomenik na trgu cerkev svetega Štefana in nazadnje še Lavrinova sarkofaga na pokopališču. — Na vsakem koraku te zanimive poti smo lahko občudovali ne samo zanimivosti, temveč tudi skrb Vipavcev za lepoto kraja in kulturno dediščino, pa tudi odlično pripravljenost vodnikov vipavskega TlC-a za njihovo pomembno delo. Oba, tako g. Jožef Kebe kot ga. Magda Rodman, svoj kraj prestavljata z ljubeznijo in dobrim poznavanjem. Vse, kar smo o Vipavi že vedeli, smo ta dan osvetlili z novimi doživetji in spoznanji. Vipava, še bomo hodili po tvojih ulicah, poslušali vodo pod tvojimi mostovi in prisluhnili Vipavcem, ki so upravičeno ponosni na svoj Trg. Mag. Marija Mercina IZ USTANOV IN DRUŠTEV IzŠGV v Zaključna prireditev Škofijske gimnazije Vipava Da sodobnemu človeku čas izjemno hitro teče, je že vsem znana in skorajda obrabljena misel. Žal pa še kako resnična. Ne gre zgolj za to, da smo vsako leto starejši-kar resnično skrbi, je, da si enostavno ne dovolimo več, da bi nam bilo za trenutek dolgčas, da bi se čas vsaj za sekundo, čeprav zgolj navidezno, ustavil. Ko bi se nam to lahko, bognedaj, zgodilo, v grozi pred dolgočasjem odbrzimo k najboljšim prijateljem računalniku, televiziji ali pametnemu telefonu. Knjig v tej »elitni« družbi že davno ni več. Šolsko leto, ki mu v teh dneh mahamo v slovo, je najprej dokaz prvega - kako neizmerno hitro mine eno šolsko leto, je pa tudi priložnost, da si namesto zgoraj omenjenih prijateljev v počitnicah vzamemo čas za tiste »ta« prave, žive - za druženje in pogovor. Prejemniki zlatega priznanja ŠC, V za šolsko leto 2014/2015. Na Škofijski gimnaziji Vipava smo šolsko leto 2014/15 končali tradicionalno z zaključno prireditvijo, s katero po eni strani poskrbimo, da se v kulturnem programu predstavijo mladi glasbeni talenti, predvsem pa želimo javno čestitati vsem tistim dijakinjam in dijakom, ki so se v minulem letu najbolj izkazali na različnih področjih. Število tistih, ki jim slovesno podelimo zlata priznanja, je v zadnjih letih vedno več, kar je seveda zelo razveseljivo, saj dokazuje, da mladi poleg obveznega šolskega dela radi in uspešno delujejo tudi na drugih področjih. Takih je bilo letos kar 45, priznanja pa so jim podelili ravnatelj Vladimir Anžel, rektor Slavko Rebec in generalni vikar pri Škofiji Koper, mag. Jožef Koren. Med nagrajenci še posebej izstopa dijakinja Martina Lokar iz 2. a - državna prvakinja v tekmovanjih iz logike in razvedrilne matematike, zlata tudi na tekmovanjih iz naravoslovja, matematike in kemije (in še bi lahko naštevali), poleg tega pa si je prislužila udeležbo na mednarodnih olimpijadah: evropski dekliški olimpijadi v Minsku (EGMO) in mednarodni naravoslovni olimpijadi v Celovcu. Izjemna Martina Lokar, druga z leve. Odrezala se je odlično, saj je na naravoslovni olimpijadi dosegla srebrno priznanje. Odličnost pa je dokazal tudi naš dijak Rok Bizjak, ki se je prav na zaključno prireditev vrnil s prvih evropskih športnih iger v Bakuju, kjer je v lokostrelstvu za las zgrešil stopničke. Na ta izjemen dogodek bo ravnatelja spominjala uradna majica slovenske reprezentance, ki mu jo je Rok podaril. Letošnje zaključne prireditve, ki jo je režiral prof. Igor Hodak, pa se bomo poleg lepih glasbenih nastopov ter izjemnih dosežkov naših dijakinj in dijakov, verjetno najbolj spominjali po tem, da sta se od naše ustanove poslovila gospod Slavko Rebec, naš rektor, in gospod Marko Rijavec, kaplan v dijaškem domu: prvi bo v prihodnje skrbel za pastoralo pri Škofiji Koper, drugi pa odhaja na študij v Rim, mesto kaplana v dijaškem domu pa bo predal mag. Ivanu Likarju. Tudi šola bo z odhodom rektorja Slavka Rebca Naš mladi in uspešni lokostrelec. doživela spremembe: ravnatelju Vladimirju Anželu bo kot pomočnik ravnatelja pri vodenju ustanove pomagal mag. Alojz Grahor. Pravijo, da so spremembe dobre - verjetno je to dobra tolažba za trenutke, ko nam je težko. Tudi slovo od sodelavcev ni lahko, pa naj smo tisti, ki ostajamo, ali oni, ki odhajajo. Rektor Slavko Rebec je na zaključni prireditvi tako strnil svoja občutja: Slovo od kaplana Marka. »Tud i zame osebno to šolsko leto ni bilo ,,še eno", ampak ,,to", saj se z njim izteka moje bivanje na ŠGV in ena etapa življenja. Ob prihodu sem sem si zastavil nekakšno geslo: V šoli je lahko tudi lepo. Zavedal sem se in se sedaj še bolj, da šola je šola. Ni ji mogoče vzeti določene zahtevnosti in obremenitve. Lahko pa je v njej tudi lepo, kadar smo povezani, odgovorni, iskreni, požrtvovalni, kadar si zaupamo. Kadar skupaj verujemo. Vsa leta in vsak dan sem skušal med vami živeti v tem stilu. V kolikšni meri mi je uspevalo, pa presojo prepuščam vam /.../ /.../ Po svoje se mi zdi simpatično, ker je moj prihod na ŠGV bi! „ mehak ", tako kot je odhod. Pred prihodom na mesto rektorja ŠGV sem vodil dneve duhovnosti za dijake te šole. Moja nova zadolžitev v škofiji bo vključevala tudi spremljanje šole in v zraku ostajajo prošnje za sodelovanje na kakšnem projektu. Bomo videli, kako bo. Ključek za kavo bi rad ohranil, saj bi še kakšno spil z vami. Vsekakor pa od tu odhajam z veliko hvaležnostjo v srcu za teh 12 let in za vse ljudi, ki ste v tem času hodili delček vaše življenjske poti z Gospod rektor Slavko Rebec. menoj. Hvala vam, da ste me sprejeli, mi bili tovariši in zaupniki in da ste mi zaupali in slediti /.../ /.../Šola je velik „mehanizem“ s številnimi koleščki. Pri vrhu smo jih letos nekaj zamenjali in preuredili. A ta „ mehanizem “ se vrti naprej in vrti se ne samo zaradi koleščkov pri vrhu, ampak zaradi vseh in vsakega posebej /.../« Bojana P. Kompara Iz osnovne šole Še eno šolsko leto je minilo Poletne počitnice, težko pričakovani dnevi. Ob teh besedah se odrasli spomnimo potepanja, morda obiskov, pomoči pri delu, oglašanja škržatov, igranja ob vodi ... Kaj pa naši učenci? Upam, da počitnic ne povezujejo le s poležavanjem, z računalniki, z vožnjo z motorji brez čelad ... Gotovo si je treba vzeti čas za sprostitev, saj velja, da so šolske obveznosti naporne. Sama večkrat mislim, daje naporno usklajevanje raznolikih dejavnosti, da so naši učenci pogosto bolj »prenasičeni« kot utrujeni. Mladim športnikom ni bilo težko hoditi skoraj vsak dan na treninge, ker jih športne igre veselijo, pa v družbi je tudi lepo. Veliko truda so letos vložile košarkarice, veliko ur so prebile z žogo in uspeh ni izostal. Ponovno so postale državne prvakinje, tudi mlajše deklice so sledile njihovemu zgledu in si na finalnem tekmovanju v Murski Soboti priigrale tretje mesto. Spomladanski meseci so bili polni dejavnosti: športni, naravoslovni, tehniški in kulturni dnevi. Vsako leto znova se zvrstijo in zgostijo te dejavnosti v aprilu in maju. Nekaj pripomore nestanovitno vreme, nekaj pa tudi neposrečeno načrtovanje. Trudili smo se, da bi to izboljšali, pa nam ni najbolj uspelo. Učence smo peljali na Čaven in na Javornik, imeli smo atletska tekmovanja in podelili precej medalj, ogledali smo si sadovnjake in morsko obalo, spoznavali lepote Krasa in skrivnosti kraškega podzemlja. S petošolci smo se podali vse do prepadnega ostenja Julijskih Alp v Trenti, šestošolci so prišli do geografskega središča Slovenije. Sedmošolci so si ogledali Trubarjevo domačijo, kočevske gozdove in se sprostili še v Dolenjskih Toplicah. Učence osmega razreda je navdušil slap Savice, le devetošolci so šli tudi malo na tuje in obiskali avstrijsko Koroško. Se raftanje po Soči, plavanje v bazenu v Ajdovščini ... kaj pa resno delo? Učenci šestega in devetega razreda so preverjali svoje znanje z nacionalnimi testi. Rezultati so pomembni za posameznike in za učitelje. Zadovoljstvo z rezultati je individualno občutje - vsak zase ve, koliko se je resnično trudil, koliko je bil nezbran - splošno pa z znanjem ne moremo biti zadovoljni. Kot bi nam Slovencem manjkala iznajdljivost, smo bralno nespretni? Ali pa so besedila v testih preobsežna? Vsakega nekaj, še več pa dela v prihodnosti, da to izboljšamo. Po številu bralnih značk sklepam, da naši učenci še berejo knjige. Tudi po zlatem priznanju za raziskovalno nalogo iz zgodovine lahko sklepam, da jim iskanje in zapisi pričevanj o minulih časih niso tuji. Vsako leto proučujejo pretekle dogodke v domačem kraju. Letos jih je zanimalo, kako so otroci pomagali vojakom v prvi svetovni vojni. Ponosna sem tudi na mlade čipkarice, ki so svoje izdelke razstavile v šolski avli. S prepletanjem niti, postavljanjem bucik in pretikanjem »klinčkov« ustvarjajo prave umetnine. Tudi likovniki ustvarjajo lepe risbe, slike in makete; naravoslovci so vzgojili vrsto sadik in skrbijo za živalice, pa še mlade kuharske mojstre naj omenim, ki poskrbijo, da v šoli zadiši po domačih jedeh. Otroški pevski zbor Poke je na regijskem tekmovanju osvojil zlato priznanje, mladinski pevski zbor je z zborovodkinjo ponesel ubrano petje iz Vipave po širni Sloveniji. Skupno so v večtisočglavem zboru mladih zapeli na Glasbenem boom-u v Mariboru. Pred državnim praznikom so v sicer deževnem večeru prepustili burji, daje ponesla njihove slovenske pesmi do naših src in domov. Kaj pa je najlepše v šoli? Sošolke in sošolci ali to, da se vsako leto junija konča (in septembra začne)? Za drugošolce sta bila najlepša dneva, ko so bili brez mame in očka na Nanosu. V lovski koči so si lepo uredili ležišča (koliko so spali, ne vemo), igrali in zabavali so se zagotovo. Spoznali so vrsto cvetlic in živali, si ogledali gozd in uživali. Vsem želim, da bi imeli veliko podobnih prijetnih spominov na šolo! Pa naj bo to naloga za prihodnje šolsko leto - vsak naj si zapomni vsaj eno prijetno šolsko dogodivščino in Mladi Vipavec (šolsko glasilo) bo debela knjiga. Namesto pozdrava pa: »Bodi dan na dan vesel, smej se, vriskaj, pesmi piskaj, pa lahko boš srečo ujel.« (F. Milčinski - Ježek) Saj za to so počitnice. Alenka Nussdorfer Bizjak Pa poglejmo, kako so bili aktivni osnovnošolci iz Vipave in Podnanosa ter njihovi učitelji in mentorji: Obisk Primoža Suhodolčana V kulturnem domu je učence nasmejal pisatelj Primož Suhodolčan. O njegovem obisku je Loma Krečič napisala: »Na oder je stopil starejši, srednje visok, nasmejan gospod. Bi! je preprosto oblečen, majica, kavbojke. Začel je zbijati šale eno za drugo. Šalil se je iz vsega, tudi na svoj račun jih je kar nekaj stresel iz rokava.« Srečanje s Francem Černigojem Stari Egipt - zakladnica čudes Učenci 4. in 5. razredov so se udeležili srečanja s pesnikom in zbirateljem ljudskega slovstva Francem Černigojem. Navdušil jih je s pripovedkami, ki so mu jih zaupali ljudje z Gore. Več kot 60 učencev je reševalo kviz o starem Egiptu. Na vipavskem pokopališču so raziskovali sarkofaga. G. Tomaž Hrovatin jim je povedal veliko zanimivega o Lavrinovih ter obnovi grobnice. Zborovski bum 2015 V Ljudskem vrtu v Mariboru je potekal največji pevsko-plesni dogodek mludili v Sloveniji — Zborovski bum 2015. Med 7000 mladimi so bili tudi pevci OŠ Vipava. Posebna čast je bila namenjena zborovodkinji gospe Zvonki Starc. Bila je častna dirigentka tega velikega dogodku. Zaključek šolskega leta na Nanosu Učenci 2. razredov so ob koncu šolskega leta dva dni preživeli v naravi na Nanosu. Odkrivali so rastline in male živali, opazovali nočno nebo, poslušali zanimivo zgodbo o »nanoškem Štefka«... Boštjan Jež jim je predstavil poklic gozdarja, gozdna drevesa in gozdne živali. Zgodil seje Sončev mrk Učitelj fizike Saša Krapež je o opazovanju Sončevega mrka med drugim zapisal: »In Sonce je vzšlo, tako kot že nič koliko krat pred tem. Edina težava je hita, daje s Soncem nad Vipavo prišel tudi oblak ... Vendar smo imeli srečo v nesreči. Oblak je bil ravno prav prosojen, da smo občasno skozi njega s prostimi očmi zagledali obris Sonca. Tako smo lahko opazovali Sončev mrk kar s prostimi očmi, kar je ob jušnem vremenu nemogoče in prenevarno. Bilo je astronomsko in nepozabno.« Medgeneracijski pohod Na kolesarskem izletu Športni dan, ki so ga organizirali učenci 2. razredov in učiteljici Savica in Nadja, je združil kar tri generacije: učence, njihove starše in stare starše. Odpravili so se na Plaz. Sončni pomladni dnevi so kot nalašč, da se usedemo na kolo in poskrbimo za svoje telo in duha ter aktivno preživimo prosti čas. Z zdravim življenjskim slogom OŠ Vipava in Športnim društvom FIT FORMA Vipava so se odpravili na kolesarski izlet po Zgornjevipavski dolini. Šola Podnanos z roko v roki s krajevnimi društvi in organizacijami Prvi vikend po veliki noči je s četrto razstavo Izpod pridnih rok Šembidcev ponovno pokazal, da se tradicija ročnih del v Podnanosu pridno nadaljuje. Na ogledje bila postavljena razstava ročnih del, ki so nastala pod spretnimi prsti majhnih in odraslih domačinov. Učenci 5. razreda so razstavi dodali posebno humanitarno sporočilo, suj so sešili lutke, ki so predstavljale osebnosti iz različnih držav sveta. Iz CIRIUS-a CIRIUS VIPAVA PUŠČA ODTISE ŽE 50 LET Praznovanje 50. obletnice Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava »Naša hiša je zelo velika, naše hiše se nebo dotika, naša hiša ima srce in tako veliko je.« Naša hiša-Cirius Vipava je res zelo velika. Raste že 50 let, zunaj in znotraj. Njeno srce so otroci s posebnimi potrebami in zaposleni, ki skrbijo za njihovo izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo. Oboji ji dajejo utrip, da pušča odtise najprej na njih samih, nato pa še v okolju, katerega del je. Praznovanje visokega jubileja Cirius Vipava je potekalo med 1. in 6. junijem 2015 kot petdnevni festival pod skupnim naslovom Pustimo odtis. Pet dni - vsak dan za eno desetletje, vsak dan s svojim odtisom. Vanj smo bili vključeni vsi iz naše hiše, obogatili pa so ga številni gostje. Pestro dogajanje je preseglo zidove centra in se preselilo tudi na Zemono, v Škofijsko gimnazijo Vipava, v Lanthierijev dvorec in park pred njim, doseglo je celo cerkvico sv. Nikolaja nad Gradiščem. Praznični teden smo začeli v ponedeljek, ko so center obiskali bivši učenci in zaposleni. Veseli številčnega obiska smo jih pozdravili s kulturnim programom in se ob obloženi mizi spominjali začetkov, dela, življenja in prigod v Vipavi. Istega dne smo v prostorih Škofijske gimnazije Vipava obeležili tudi 20. obletnico prostovoljske akcije Postani moj prijatelj. Ves ta čas dijaki iz vipavske gimnazije, zadnji dve leti pa tudi dijaki Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina opravljajo plemenito delo - obiskujejo, se družijo, igrajo, klepetajo in razveseljujejo naše otroke in maldostnike. Tako kakovostno preživljajo svoj prosti čas, pomagajo drugemu, sprejemajo drugačnost in osebno rastejo, svojim prijateljem pa zadovoljujejo potrebo po priznanju, razumevanju, samostojnosti. Sreda je bil dan, namenjen izključno otrokom. Okrog 100 mladih radovednežev iz OŠ Milojke Štrukelj iz Nove Gorice, OŠ Šturje in OŠ Drago Bajc Vipava seje zbralo v Lanthierijevem parku, kjer so skupaj z našimi učenci odprli festival in se v osmih delavnicah skupaj preizkusili v različnih spretnostih. Otroški vrišč in smeh seje še bolj razlegal, ko so iz letala prileteli bomboni prav zanje. V četrtek smo 50. obletnico Cirius Vipava počastili s slavnostno prireditvijo na dvorcu Zemono. Potekala je pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja, ki se je prireditve tudi udeležil. Vsem zbranim je dobrodošlico zaželela ravnateljica dr. Erna Žgur. Povabljene sta nagovorili tudi varuhinja človekovih pravic ga. Vlasta Nussdorfer in predstavnica ministrstva za šolstvo dr. Erika Rustja. Zanimive izkušnje o življenju z otrokom s posebnimi potrebami sta podelila starša g. Prhne in g. Koren. Z glasbenimi, plesnimi in dramsko-recitatorskimi nastopi so naši učenci z mentorji oblikovali bogat program, ki se je nadaljeval na dvorišču centra. Tam se je odvijala delavnica kaligrafije pod vodstvom Loredane Zega, grafična delavnica, ki jo je vodil Gani Llalloshi, in igrive delavnice. Obiskovalci so se jim lahko pridružili ali pa so si našo ustanovo ogledali. Petkovo dopoldne so učenci Ciriusa zopet preživeli v Lanthierijevem parku, kjer so se najmlajši igrali, večji pa spoznavali cirkuške trike in se jih učili v družbi prijaznih članov Cirkokroga, se vozili s kočijo g. Bogomila Marca ali ustvarjali na ekstemporu gline in likovni delavnici pod mentorstvom Silve Čopič. Čez cesto v Lanthierijevem dvorcu se je z zaključno konferenco iztekel triletni program Tranzicijski model -Program dodatnega usposabljanja odraslih PDUO/CIRIUS Vipava. Na njej so bile predstavljene izkušnje ter rezultati in izsledki vodenega zaposlovanja naših mladostnikov v lokalnem okolju. Petkov večer pa je potekal v znamenju besede in glasbe, saj smo z literarno-glasbenim večerom počastili 40. leto izhajanja šolskega glasila Studenček. Večer smo sooblikovali z gostjami Laro Batič in Darjo Benčina, ki sta brali izbrane literarne prispevke naših gojencev, ter kitarskim duom Tanje Brecelj Vatovec in Martine Kocjančič. Zadnji dan festivala je bil namenjen neformalnemu druženju. Dopoldne smo jo zaposleni skupaj z učenci in njihovimi starši mahnili na POTep za PET. V sproščenem vzdušju so vozičkarji krenili proti Zemonu, tisti z več kondicije pa k cerkvici sv. Nikolaja. Pot pa ni tekla gladko, saj sojo prekinjale posebne naloge in zabavne igrice. Skupno kosilo v senci in klepet sta se še kako prilegla. Festival smo zaključili zvečer s Koncertom z dobrodelno noto na starem trgu v Vipavi, ki ga je povezovala radijska napovedovalka Mojca Klarič. Obiskovalci so pripevali in plesali ob pesmih skupin Klapa Planta, Sabalmoza in D&D Acoustic ter nazdravljali z izbranimi vini vinarjev Zgornje Vipavske doline, ki so vina podarili. Izkupiček koncerta bo namenjen popestritvi dejavnosti otrok in mladostnikov v Ciriusu. Pustiti odtis ... jasen, viden, drugačen in edinstven. Želimo si, da nam je uspelo v tem tednu, da nam uspeva že 50 let. Po 50 letih na poti pa se postavlja vprašanje: »Kam vodi naša pot?« Naj odgovorijo verzi začetne pesmice: »Gremo naprej ... S poskočnimi koraki, s pticami in oblaki, skozi tišino gozdov do najvišjih vrhov.« Ana Kodelja Otvoritev festivala Pustimo odtis V sredo smo bili v pričakovanju čudovitega dne. Dan, ki je bil namenjen izključno otrokom. Kako lepo je slišati otroški smeh, kričanje, vzklikanje, navdušenje, ki izvira od srca otrok, polnih veselja, radosti, tekmovalnosti in z željo po novih doživetjih ter poznanstvih. Takšno vzdušje je bilo že od daleč slišati v sredo, ko seje družilo, zabavalo, živelo, dihalo za igro in sodelovanje z drugimi okrog 200 mladih radovednežev iz šol in vrtcev. To je bil njihov dan. Dogodek je potekal v Lanthierijevem parku v okviru festivala Pustimo odtis z naslovom Sreča na vrvici. Srečali so se učenci, učitelji in ravnatelji štirih šol, s katerimi smo postali dolgoletni prijatelji. Tako poteka vsakoletno druženje z OŠ Milojko Štrukelj iz Nove Gorice na Kostanjevem in Češnjevem pikniku. Z učenci OŠ Šturje je potekal že tretje leto projekt ‘Kaj zmorem jaz, kaj zmoreš ti, kaj zmoremo skupaj mi1. Z učenci OŠ Drago Bajc sodelovanje preko različnih dejavnosti. Seveda niso manjkali učenci CIRIUS-a Vipave, ki so bili v vlogi organizatorja. Po uvodnih govorih ravnateljice CIRIUS-a dr. Erne Žgur, podžupana občine Vipava g. Joškota Andloviča in ravnatelja OŠ Milojke Štrukelj g. Janeza Kobeta je Liljana Lazar predstavila projekt Kaj zmorem jaz, kaj zmoreš ti, kaj zmoremo skupaj mi. Projekt je namenjen druženju, učenju, spoznavanju samega sebe in drugih. Na skupnih druženjih so učenci ustvarili tudi nekaj za Lanthierjev park in ljudi, ki imajo parke radi. Vipavci in vsi obiskovalci Vipave so se lahko pred tremi leti odpočili v visečih mrežah, lansko leto so se lahko na gugalnicah spomnili svojih otroških dni, letos pa se bodo lahko skrili v šotore pred radovednimi pogledi. G. podžupanje s prerezom traku uradno povabil vse, da preizkusijo prostor pod šotori. Uvodni kulturni program so popestrili učenci povabljenih šol z glasbenimi, plesnimi in recitacijskimi točkami. Vsi pa so čakali glavni del, kjer so se lahko preizkusili v različnih spretnostih. Učenci so se najprej razdelili v osem skupin, nato pa sodelovali v osmih različnih delavnicah. Preizkusili so se v hoji s smučmi po travi, kjer so na paru smuči hkrati stali štirje otroci. Seveda je bilo potrebno malo usklajevanja, navodil in glasen voditelj, da so uspešno prispeli v cilj. Preizkusili so se tudi v izdelovanju papirnatih letal in metanju letal skozi luknjo v gol. Metali so obroče na količke in nabirali točke. Zahtevno je bilo z besedami usmerjati kolono otrok, ki so imeli zakrite oči. Preizkusili so se v skupinski hoji v gosenici, premagovanju elastičnega labirinta, pretakanju in prenašanju vode iz kozarčka v kozarec ter igri s padalom in napihljivo žogo velikanko. Park je oživel in se pokazal v svoji lepoti in namenu. Otroški smeh in vrišč je razlegal daleč naokoli. Na koncu je sledilo še presenečenje. Otroci so se morali zbrati na travniku sredi parka. Takrat je nad otroke priletelo letalo in nad park odvrglo bombone. Navdušenje otrok je bilo nepopisno, zabava popolna in nepozabno doživetje. Katarina Trbanc Literarno-glasbeni večer v Lanthierjevem dvorcu v Vipavi V petek, 5. junija 2015, je bil v Lanthierjevem dvorcu v Vipavi literarno-glasbeni večer z naslovom Odtisi besed in glasbe. Prireditev je potekala v okviru 50. obletnice CIRIUS Vipava. Vsako leto v našem centru izide nova številka šolskega glasila, v katerem so objavljeni prispevki učencev prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom in posebnega programa vzgoje in izobraževanja. V njem objavljamo razmišljanja o dogodkih, ki so jim pri srcu, so se jih najbolj dotaknili in jih globoko doživeli. Ob naši obletnici smo poleg vseh družabnih, športnih, glasbenih, likovnih in kulturnih dogodkov priredili tudi večer klasične glasbe in branje besedil iz našega glasila. Idejo za večer je dala sodelavka Andreja Č. Gantar, ki je prispevke tudi zbrala. Večer smo skupaj z njo oblikovale tudi mentorice glasila Saša Premrl, Mateja K. Čeme in Ana Kodelja. Prisluhnili smo besedam mladih, ki so CIRIUS obiskovali v zadnjih desetih letih. Letos praznujemo 40. obletnico glasila, ki od vsega začetka nosi naslov Studenček. V njem so sledi dogodkov preteklih let, odtis časa, v katerem so prispevki nastajali. Ponosni smo, da glasilo odmeva tudi v strokovnih krogih, saj ga je Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije že desetkrat nagradilo s posebnim priznanjem. Izmed mnogih dogodkov in izpovedi smo izluščili nekaj besedil, za katere mislimo, da so odraz resničnega življenja in čutenja v našem centru. Pri ustvarjanju besedil smo vsem pomagali mentorji, a so kljub temu glavne misli njihove. Besedila kažejo njihove posebnosti, tako v razmišljanju kot tudi v govoru in pisani besedi. Prispevkov nismo popravljali. Zvenijo sami zase, preprosto in doživeto. Na petkovem večeru smo z izbranimi besedili poslušalce popeljali skozi šolsko leto, ki se tako kot letni časi vrti v svojem ritmu. Začeli smo s spomini na počitnice, oblikovanjem novih prijateljstev in vstopom v šolo. Nadaljevali smo z jesenjo, ki prinese pisane dogodivščine in glave, polne učenih misli. Brali smo prispevke o zimi in veselem vzdušju decembra. Nato smo prisluhnili razmišljanju o domu in starših, pomladi, ljubezni, kijih naši učenci ubesedilo na svoj način, preprosto in pristno. Sledili so vtisi s pomembnih dogodkov, ki so bili predstavljeni tudi na večjem odru ali širši javnosti. Mateja Kete Černe Koncert z dobrodelno noto Dogodke celega tedna praznovanja je zaokrožil Koncert z dobrodelno noto v soboto na Trgu Pavla Rušta v Vipavi. Večer so oblikovale tri skupine: Klapa Planta, Sabalmoza in D&D Acoustic, povezovala pa Mojca Klarič. Na koncertu je zapela tudi naša učenka Vanessa Barič in nas s pesmijo SONCE s svojim lepim glasom uvedla v večer zabavnih ritmov. S tem koncertom smo želeli praznovanje zaključiti v veselem, sproščenem vzdušju, v družbi s čimveč Vipavci in seveda z mladimi ter tako naš svet drugačnosti približati okolju, prav zato smo ga organizirali na prelepem »starem vipavskem placu«. Topel, jasen, sončen poletni dan nam je pri tem pomagal. Tako seje na trgu zbralo kar veliko prijateljev, delavcev in staršev naših otrok. Dobra glasba, ki so jo za nas pripravili fantje vseh treh skupin, je pripomogla k prijetnemu vzdušju, ki ga je spremljalo klepetanje in nazdravljanje z izbranimi vini vipavskih vinarjev. Razšli smo se obogateni s prijetnimi občutki, ki so nam jih prinesli medosebni stiki in ponovno spoznanje, kako lepo seje družiti z ljudmi, ki se med seboj spoštujejo, sprejemajo in podpirajo. Koncert je bil dobrodelne narave. Sodelujoči so se odpovedali honorarjem, vipavski vinarji pa so svoja izvrstna vina podarili. Zbrana sredstva bodo namenjena otrokom v CIRIUS-u, s katerimi se bodo organizirale in izpeljale dejavnosti, ki niso financirane s strani države. Tisočkrat hvala vsem sodelujočim skupinam, povezovalki, vinarjem, pa tudi vsakemu posebej zato, da smo lahko doživeli ta lep skupen večer. Loredana Sajovic PDUO - Program dodatnega usposabljanja odraslih V petek, 5. 6. 2015, je v okviru 50-letnega praznovanja obstoja Ciriusa Vipava potekala zaključna konferenca Programa dodatnega usposabljanja odraslih/PDUO. Program je v naši hiši tekel dve leti. Izbran je bil na javnem razpisu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS in delno financiran iz evropskih skladov. Njegov namen je bil iskanje novih oblik zaposlovanja za osebe z motnjo v duševnem razvoju. Projekt je vključeval več delavnic: teoretične in izobraževalne vsebine za pridobivanje potrebnih delovnih veščin in spretnosti, informacijska in komunikacijska tehnologija - seznanjanje in funkcionalna uporaba, gospodinjska opravila, sodelovanje v obrtnih storitvah, skrb za okolje, pomoč pri samooskrbi s sadjem in zelenjavo, kreativno preživljanje prostega časa, zagovorništvo in samozagovorništvo, celostna terapevtska obravnava in priprava ciljne populacije na vključevanje v projekt. Vodila gaje ravnateljica dr. Ema Žgur. Delavnice so bile organizirane v centru in bližnji okolici. Vanje so bili vključeni mladostniki, ki se šolajo pri nas. Ti so, pod vodstvom mentorjev, opravljali razna enostavna dela v avtopralnici, gostilni, trsnici, v frizerskem salonu, na kmetiji, v pralnici ... Prav doživetja pri obrtnikih so bila mladostnikom najlepša. Na zaključni konferenci so bili prisotni predstavniki ministrstva za šolstvo, predstavniki območne obrtno-podjetniške zbornice iz Ajdovščine, lokalne skupnosti, predstavnik podjetnikov, mentorji delavnic, mladostniki, ki so bili vključeni v projekt, in starši. Kulturni program so pripravili učenci pod vodstvom ga. Loredane Sajovic. Kratek intervju z učenkami, ki so sodelovale v delavnicah, nam je razkril, kaj pomeni pozitivno doživljanje dela. Izdali smo brošuro, ki zajema podroben opis projekta in njegovo evalvacijo s statistično analizo končne ankete. Svoj pogled na projekt in problematiko nam je predstavil tudi eden izmed staršev. Pozitivno izkušnjo sodelujočih na koncu zasenči naša zakonodaja, ki ne omogoča zaposlovanja osebam z motnjami v razvoju, ne glede na dejstvo, da lahko prispevajo veliko. Za vsakega človeka je pomembno, da lahko, ne glede na primanjkljaje, vpliva na svoje vsakdanje življenje, da se počuti kot del soseščine in družbe. Pomembno je, da ima vsak posameznik možnost izbire, kvalitete življenja in dela ter da mu prisluhnemo in ga spoštujemo. Če je naše življenje takšno, potem smo zadovoljni. Zato je za vsakega posameznika pomembno, da lahko vpliva in sodeluje v življenju svoje družine in širše družbe. Alenka P. Lemut Postani moj prijatelj V letošnjem šolskem letu obeležujemo 20-letnico prostovoljske akcije, ki nosi naslov »Postani moj prijatelj«. Začetki akcije segajo v 1. 1994. Takrat so skozi vrata naše hiše vstopili prvi prostovoljci. To so bili štirje dijaki Škofijske gimnazije Vipava, ki so si želeli druženja z našimi mladostniki. Želja po druženju z zdravimi vrstniki iz bližnjega okolja seje namreč najprej prebudila pri mladostnikih, ki so že zaključili osnovno šolo. Pri delu z njimi seje pokazala potreba po organiziranju prostočasnih dejavnosti. Prav oni so bili tisti, ki so izrazili željo po druženju z mladimi iz bližnjega okolja. Dijakom smo predstavili življenje mladostnikov v Centru ter jim ponudili druženje z njimi. Naši učenci so dobili nove prijatelje, s katerimi so se lahko pogovarjali, jim zaupali svoje težave in stiske, z njimi odhajali na krajše izlete in obiske. V okviru akcije so lahko zadovoljevali potrebe po priznanju, razumevanju in naklonjenosti, dosegli so večjo samostojnost, komunikativnost, predvsem pa so pridobivali drugačne izkušnje. Pridobili pa niso le naši učenci, pač pa tudi mladi prostovoljci. Ti so imeli priložnost kvalitetno preživeti svoj prosti čas, pomagati drugemu, sprejemati drugačnost in tako osebnostno rasti. V naslednjem šolskem letu smo akcijo razširili tudi na ostale otroke v CIRIUS-u. Izbrali smo tiste učence, ki so redkeje odhajali domov in so bili zato bolj prikrajšani za tople družinske odnose. Pred dvema letoma smo k sodelovanju povabili tudi dijake prvih letnikov Srednje šole Veno Pilon Ajdovščina. Povabilu so se z veseljem odzvali in tako tudi njihovi dijaki zapolnjujejo proste popoldneve naših učencev. V prostovoljski akciji sodelujejo tudi nekdanji zaposleni, v zadnjih letih pa se povečuje število študentov in mladih iskalcev zaposlitve, z namenom koristno preživeti prosti čas in pridobiti dragocene izkušnje. Odziv prostovoljcev seje tako vsako leto povečeval in sedaj že vrsto let ohranjamo število, ki se giblje med 50 in 60. Povprečno letno opravijo okrog 900 ur prostovoljskega dela. 20 let prostovoljstva Program poteka skozi celo šolsko leto v obliki individualnega ali skupinskega druženj. Nemalokrat se pokaže, da prostovoljec izrazi željo po druženju z istim učencem skozi vsa štiri leta izobraževanja. Med njima se stke prijateljstvo, ki pogosto traja še potem, ko prostovoljec že zaključi srednjo šolo. Prostovoljci imajo v življenju učencev v CIRIUS-u pomembno vlogo. Po svoji svobodni volji opravljajo plemenito delo, ki se ga ne more ovrednotiti s plačilom, ne z nobenimi drugimi materialnimi dobrinami, temveč s pogledom tistih, ki jim pomagajo. In prav to je tisto, zaradi česar se veselimo delovanja akcije tudi v prihodnjih letih. Tina Kodelja 12. regijske igre specialne olimpijade - MATP V Vipavi je 22. aprila 2015 potekalo tekmovanje, regijske igre MATP. Program MATP (Motor Activity Training Program) je del specialne olimpijade, namenjen osebam, ki zaradi kombiniranih motenj in težje gibalne oviranosti ne zmorejo slediti programu specialne olimpijade, ne zmorejo v zadostni meri slediti navodilom, upoštevati pravil in niso dovolj samostojni pri izvedbi aktivnosti. Iger so se udeležili predstavniki iz VDC Ajdovščina - Vipava, VDC Postojna, OŠ Franceta Bevka Tolmin in OŠ Miroslava Vilharja Postojna in predstavniki CIRIUS Vipava, ki je igre organiziral. Tekmovanje V telovadnici vojašnice Janka Premrla Vojka v Vipavi se je zbralo 32 tekmovalcev. Med seboj so se preizkusili v gibljivosti, udarjanju, ročnosti, brcanju ter mobilnosti ali upravljanju z vozičkom. Te veščine so izvedli na šestih postajah; hoja ali vožnja z vozičkom po progi čez ovire in med ovirami, udarjanje žogice s palico ali loparjem, vlečenje vrvi in potiskanje avtomobilske gume, met v cilj, brcanje žoge v gol ter vožnja s trokolesom ter slalom z vozički. Za dekoracijo odra, popestritev prostora in kot rekviziti so služile avtomobilske gume, ki sojih podarili v Avtohiši Batič Ajdovščina. Tekmovalci zaradi motenj v duševnem, gibalnem in čustvenem razvoju potrebujejo spremljevalce, individualno načrtovano vadbo in prilagoditve. Tekmovanje je potekalo na različnih nivojih, odvisno od sposobnosti tekmovalca. Nagrada za trud Vsi so se po svojih močeh trudili in pokazali spretnosti, ki jih zmorejo. Na koncu so bili vsi zmagovalci. Poleg medalj so tekmovalci prejeli nagrade, ki jih je prispevala Zavarovalnica Triglav. Pri programu MATP gre za premagovanje lastnih ovir in pozneje prikaz naučenih spretnosti, brez primerjanja rezultatov z drugimi in izpostavljanja najboljših. MATP ponuja druženje in spoznavanje sovrstnikov, razvoj prijateljstva med tekmovalci ter njihovimi družinami. Prostovoljci Vojašnica J. P. V. Vipava nam je že večkrat priskočila na pomoč pri športnih in drugih prireditvah. Odstopila nam je športno dvorano, vojaki pa so nam pomagali pri raznih aktivnostih. Ta dan so se izkazali v pomoči do drugih prostovoljci Srednje šole Veno Pilon iz Ajdovščine. Prvi letnik Srednje vzgojiteljske šole - glasbena smer je odšel domov bogatejši za vsaj eno življenjsko izkušnjo. Ponosni so bili, da so se znebili strahov in dvomov, ki sojih imeli, ko so na ta dan vstopili v telovadnico, polno njim drugačnih sovrstnikov. Veliko jih je povedalo, da so srečni, ker gledajo na življenje drugače kot dan prej. Njihov odnos do tekmovalcev in nalog je bil izredno dober. Ostale so sledi, ne samo v njih, ampak tudi v vseh nas, ki smo bili prisotni na teh igrah. Program Dijaki so s pomočjo njihovih učiteljic, mentoric Vlaste Lokar Lavrenčič, Melite Lemut Bajec in Urške Krečič poskrbeli za glasbene in plesne točke, ki so bili del uvodnega in zaključnega programa iger MATP. V uvodnem delu so nastopajoče pozdravili: ravnateljica CIR1US Vipava dr. Ema Žgur, predstavnica Zveze Sožitje dr. Katja Vandal, župan občine Vipava mag. Ivan Princes, poveljnik vojašnice J. P. V. Vipava podpolkovnik Boris Uršič in predstavnica Specialne olimpijade Slovenije, gospa Tanja Princes. Za konec ... Odlično izvedene igre so organizatorjem v ponos. Zadovoljni tekmovalci in obiskovalci so nam zadoščenje za trud. Po uspešnih regijskih igrah MATP se nam ni bati jeseni, ko bomo v Vipavi izpeljali tudi državne igre MATP, s slovesno otvoritvijo, dvigom zastave, glasom himne, mimohodom ekip ter zaprisego tekmovalcev »Pustite mi zmagati, če pa ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu.« In tudi takrat bomo veseli pomoči dobrih ljudi. Mateja Kete Čeme, C/R/US Vipava Iz Lavričeve knjižnice Sladek večer v Vipavski knjižnici V začetku junija smo v knjižnici v Vipavi preživeli prijeten in sladek večer ob predstavitvi knjige Torte in tortice naše rojakinje Alenke Kodele. Avtorica, ki je doma iz Plač in živi v Budanjah, uživa v svojem poklicu - slaščičarstvu. Njene male in velike umetnine zbujajo občudovanje in žanjejo uspehe, saj seje kot članica slovenske olimpijske kuharske ekipe udeleževala številnih mednarodnih tekmovanj. In vsakič prinesla domov dragocena priznanja in nagrade. Alenka Kodele slovi po svojih slaščicah, predvsem pa po slastnih tortah. V spremni besedi h knjigi Torte leta 2009 je Borut Jakič zapisal, da so torte “tudi nekakšna osebna izkaznica, rokopis, prav poseben podpis vsakega slaščičarja, saj pokažejo, razkrijejo in na mizo postavijo vse - slaščičarjevo znanje, domišljijo, njegove izkušnje, iznajdljivost, predvsem pa čut za celovitost podobe, okusa in vonja.” Darinka Gostečnik pa je k popotnici k dopolnjeni izdaji dodala, da sodi izdelava tort v krono vseh slaščičarskih področij in je prav zaradi tega deležna velike natančnosti, sistematike pri oblikovanju okusov in dekoraciji. Dva natisa knjige Torte sta pošla in zaradi povpraševanja so se avtorica in založba odločili, da knjigo ne samo ponatisneta, ampak tudi dopolnita in jo izdata v priročni, spiralni vezavi. Priprava tort je opisana tako nazorno, da seje lahko loti vsaka začetnica (tudi vsak začetnik), strokovnjak pa bo svojo pozornost usmeril v izvirnost okusov, lahkost krem, gladkost in sijaj glazure in dekoracijo. Ker je dobra priprava vsekakor že pol uspeha, je na začetku priročnika par strani namenjenih osnovam. Osnovni pribor za delo, osnovne sestavine, razni dodatki in dekoracije za torte s pozornostjo na dekoraciji z okraski iz čokolade in dekoracijah iz sladkorja in sladkornih mas, sladkorjeno in kandirano sadje in tudi cvetovi, in seveda osnovi: postopek priprave biskvita in vanilijeve kreme. Dopolnjeni izdaji je avtorica dodala še posebne torte, kot so cupcakes in porcijske tortice, posebno poglavje pa so tudi presne torte, kot so diabetične torte, pa tiste brez glutena in torte brez živalskih maščob in jajc. Da so torte in avtorica Alenka Kodele v naših krajih priljubljene, je pokazal tudi obisk na predstavitvi knjige, avtorica pa je za pokušino pripravila različne vrste piškotov iz njene bodoče knjige, ki je ravnokar šla v tiskamo. Do izida pa si lahko pripravite sladko doživetje iz ostalih njenih slaščičarskih priročnikov. Doslej je Alenka Kodele izdala naslednje knjige s »sladko vsebino«: Torte (2009), Najboljši piškoti, sladki grižljaji in slano pecivo (2010), Sladki in slani zavitki in pite (2011), Čaša sladkega (2013), ki so vse izšle pri ČZD Kmečki glas. Zdenka Žigon Za pokušino pa še Alenkin recept: Jogurtna torta z breskvami Biskvit 4 jajca, 80 g cvetličnega medu, 100 g moke Jajca z medom stepemo. Ko dobimo penasto in dokaj trdo zmes narahlo primešamo presajeno moko. Maso namažemo na peki-papir enkrat v krogu premera 22 cm in enkrat v krogu premera 18 cm. Pečemo od 5 do 7 minut pri 200 °C. Pečene podloge ohladimo in pripravimo kremo. Krema 300 g navadnega jogurta, 90 g sladkorja, 5 listov želatine, 300 ml sladke smetane, 300 g breskev iz kompota, vodka, mandljevi lističi za okras Jogurt in sladkor zmešamo skupaj. Želatino namočimo v mrzli vodi, jo odcedimo in raztopimo z nekaj žlicami jogurtne zmesi. Nato jo dodamo jogurtu s sladkorjem in dobro premešamo, na koncu primešamo še stepeno smetano in tretjino kreme odstranimo. Breskve narežemo na majhne kocke in primešamo dve tretjini kreme. Biskvitno podlago premera 22 cm damo v obroč in malo pokapamo s kompotom, ki smo mu dodali nekaj vodke, nato nadevamo kremo s koščki breskev, pokrijemo s podlogo premera 18 cm, jo namočimo z mešanico soka in vodke ter premažemo s čisto jogurtno kremo. Kremo lepo poravnamo in damo torto za nekaj ur v hladilnik. Ko se krema strdi, torti odstranimo obroč, ob strani jo obložimo s praženimi mandljevimi lističi in jo narežemo na dvanajst kosov. Vsak kos torte okrasimo s stepeno smetano in koščkom breskve. Uživajte! IZ NAŠE ŽUPNIJE Slovesnost v cerkvi Marije tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi V nedeljo, 5. julija, seje v cerkvi v Logu zbralo veliko ljudi iz vipavske in ajdovske župnije, da bi se skupno s svojima župnikoma, Lojzetom Furlanom in Francem Likarjem, zahvalili Bogu za 25 let duhovništva. Slovesno mašo je vodil upokojeni koprski škof Metod Pirih, ki je tudi sam praznoval 30 let škofovske službe, ob prisotnosti številnih drugih duhovnikov. Za lepo petje sta poskrbela združena zbora župnij Ajdovščine in Vipave. Po končani maši so se vsi udeležneci slavja ustavili pred cerkvijo ter s slavljenci malo pokramljali. Ob tej priliki našim jubilantom, g. škofu Metodu Pirihu, vipavskemu župniku g. Lojzetu Furlanu in ajdovskemu župniku g. Francu Likarju iskreno čestitamo in želimo, da bi še dolgo zvesto delovali v Gospodovem vinogradu in nas vodili po pravi poti. Vaši farani Ob letu osorej ob prvi obletnici smrti g. Franca Pivka rojen 23. 9. 1930, Idrijska Bela umrl 19. 6. 2014, Vipava Kar so drevesu korenine in zemlja, to je človeku družina in okolje, v katerem je rasel in se oblikoval. Kar so stavbi temelji, to je človeku domača vzgoja, a ‘nosilne stene’ so njegove izkušnje in preizkušnje. Te ga trajno zaznamujejo, mu oblikujejo pogled na svet in odnos do drugih, mu usmerjajo njegove misli, besede in dejanja. Te misli so botrovale odločitvi, da ob prvi obletnici smrti našega ‘gospoda dekana’ Franca Pivka v župniji Vipava izdamo brošuro, v kateri predstavljamo nekaj poudarkov iz njegovega življenja. Ko je kot novomašnik z vso vestnostjo in zagnanostjo zastavil delo v Vipavi, gaje nekoč zasliševalec v Krhnetovi gostilni grobo opomnil: »Zasledovali bomo vsak Vaš korak.« Verjetno se ni zavedal, da mu je s tem prihranil marsikatero gorje - prav tako kot mu je ravno zaradi tega zagrenil mnoga leta. Udbovsko opozorilo mu je bilo vedno pred očmi in ga varovalo vsakršne zaletavosti in nepremišljenosti. »Ko bi vedel, kako sem mu še zdaj hvaležen, da mi je to povedal,« je pogosto ponavljal. Po kratkem premoru pa dodal: »Vem, da me ljudje mnogokrat niso razumeli, toda niso vedeli, kaj je v ozadju.« In v ozadju je bilo mnogo stvari, dogodkov, situacij, ki so vplivale na njegovo ravnanje in obnašanje. Z duhovniškim posvečenjem križi in težave niso izginili, ampak so se zgolj spremenili. Vendar smo se v tokratnih spominih omejili na težko obdobje do duhovništva, ki so ga preživljali njegovi domači in on z njimi. Za vse življenje ga je najbolj zaznamovala izguba očeta in posledična zapostavljenost: mržnja in sovraštvo, zasmehovanje in prezir, zatiranje in brezsrčnost, s katerimi seje soočala družina. Večkrat se je zdelo, da je njegova pot do duhovniškega poklica nepreklicno prekinjena. Po človeških načrtih in prizadevanjih mnogih ne bi nikoli pel nove maše. A človek obrača - Bog pa obrne. Ni bil samo ‘slučaj’ tisti, ki je tako razpletal sprotne nepremostljive probleme. Ni bila zgolj ‘trma gospoda Pivka’ tista, ki gaje gnala naprej - čeprav je bila potrebna. Tudi njegova želja postati duhovnik - »četudi me takoj nato ubijejo,« kot mi je nekoč dejal - bi ob prikritih in odkritih nasprotovanjih in šikaniranjih tistega zmedenega časa kaj lahko ostala neuresničena. In namesto predanega duhovnika bi imeli še enega več med slovenskimi mučenci. Od jotLSUftiCL c/o to R_S/»,'(& Naslovnica spominske brošure, ki jo je ob 1. obletnici smrti izdata Župnija Vipava (na voljo v župnijski cerkvi na mizi za tisk) Da, v ozadju je mogoče več kot slutiti Božjo roko, ki preko mnogih ovinkov, čeri in miniranih poti varno vodi svoje izbrance do cilja. Do tistega cilja, ki gaje v svojem načrtu predvidela Božja previdnost, ne pa trenutno veljavni režim ali človeško omejeno in s posledicami izvirnega greha obremenjeno spoznanje. Biti duhovnik je čast in privilegij, saj »niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil« (Jn 15,16). Prav zato je hkrati tudi velika odgovornost. In pokojni gospod Franc jo je jemal skrajno resno in dosledno. Nič ni zlomilo njegovega neomajnega zaupanja v Božjo pomoč. Namišljeno in resnično nerazumevanje, občutek nezaželenosti, očitna in zahrbtna nasprotovanja, fizične, telefonske in pisne grožnje, natolcevanja in brezštevilna polena pod nogami, bolezenske težave in bolečine ... Vse to je vdano nosil v sebi in pred tabernakljem ter ‘na skrivnem’ izročal v Božje roke. Z apostolom si je dajal poguma:------------------------------------------------------------------------------- »Gorje mi, če ne bi oznanjal ...« (prim. I Kor 9,16). A srčika njegovega oznanjevanja? Molitev, zvestoba nauku Svetega pisma in cerkvenega učiteljstva. Življenje po zapovedih. »Da bi spolnjevali Božjo voljo in se zveličali.« In seveda: družina, zibelka vere in ohranjevalka naroda. V zadnjih letih in še posebej mesecih zemeljskega življenja je v svoji bolezni in zavedanju pojemajočih moči res zmanjšal obseg zunanjih aktivnosti, a obenem pomnožil svojo molitev: za mnoge namene, zlasti za našo župnijo. Svetlo modri rožni venec je bil njegov nepogrešljivi spremljevalec. Zato meje v dno duše presunila njegova ugotovitev nekega zgodnjega jutra, ko sva se vozila proti bolnišnici: »Premalo sem molil.« Prav tako kot mi je bila nedoumljiva njegova bojazen pred Božjo sodbo, saj se mu je zdelo, daje svoje duhovništvo G. Franc Pivk s prvo generacijo vipavskih prvoobhajancev Stojijo zadnja vrsta od leve proti desni: Ferjančič Silvan, Funa Pavel, Premrl Rafael, Kodelja Bojan, Trk man Drago, Doles Albin, Šček Jože, Dum Roman, Pregelj Boris Druga vrsta: Rehar Dragu, Bizjak Jožica, Trošt Ljubo, Posega Nace, Hrovatin Andrej, Rehar Andrej, Gantar Anton, Premrl Ivo, Petrič Urška, Bizjak Ljubica, Premrl Ivan Prva vrsta: Medveš Majda, Semenič Iris, Gril Jana, Rodman Marta, župnik Pivk Franc, Vrtovec Zmagu, Ferjančič Stanku, Polanc Dora, Sever Marta Vipava - dvorišče domače hiše fotografa Pavzina, 28. 6. 1959 premalo odgovorno opravljal. Toda verjamem, da sije ob prehodu v večnost oddahnil, ko je slišal: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25,21). In verjamem, da zdaj še v veliko večji meri posreduje in prosi za nas. Še vedno me spremlja izraz njegovega spokojnega, veselega, nepopisno srečnega obraza na mrtvaškem odru v Logu. Kot njegova zadnja pridiga, njegovo edinstveno pričevanje, poslednji ‘amen’: »Kar sem vas učil, sam verjel in do konca zaupal, to sedaj uživam v mnogo večji meri, kot sije mogoče zamisliti.« Onkraj vseh težav, nasprotovanj in hudičevih prišepetavanj. Tam, kjer ni ne Udbe ne terorja ne prisluškovanja ne zatiranja vdov in sirot, ampak ena sama Ljubezen, ki jo uživa v družbi svojih dragih. Tam, kjer je vse kristalno jasno, brez neznank. Tam, kjer tudi vprašanje trpljenja dobi dokončni odgovor in potrditev: »Splačalo seje! Vse se je splačalo!« Martina Krečič V Župnijsko romanje na Poljsko V zgodnjem četrtkovem jutru 9. aprila 2015 smo se romarji župnije Vipava z duhovnim vodjem župnikom Lojzetom Furlanom in agencijo Aritous odpeljali po poteh papeža sv. Janeza Pavla II. na južno Poljsko, ki se ponaša z naravnimi lepotami, privlačnimi mesti in pomembnimi romarskimi kraji. Vožnja skozi lepo Avstrijo, kjer so nas v okolici Dunaja pozdravile bele vetrnice, in Češko nas je pripeljala na Poljsko v Čenstohovo, ki ima 250.000 prebivalcev in je največje poljsko romarsko središče. Na Jasni gori sredi mesta stoji mogočna Marijina bazilika z znamenito ikono Črne Marije iz 14. stoletja s čudežno močjo. V pavlinskem samostanu smo si ogledali bogato zakladnico, muzej in zvečer po sveti maši, ki jo je daroval vipavski župnik Lojze Furlan, utrujeni legli k počitku. Naslednji dan smo se po jutranji sveti maši na Jasni gori odpravili proti Auschvvitzu, ki je nemško ime za poljski kraj Osvviencim, koncentracijskem taborišču iz II. svetovne vojne, ki nas je s svojim pričevanjem spomnil na grozote vojne in smrti nad štiri milijone ljudi, med katerimi so bili tudi Vipavci. Auschwitz je imel še 41 podružnic. Pred prihodom rdeče armade so vsi štirje krematoriji delali s polno paro. Vsak dan so takrat pomorili od 8 do 12 tisoč ljudi, predvsem Židov. Preživeli so povedali, kako so dimniki bruhali smrdeč dim. V molitvi smo se pri jutranji sveti maši ... v-, v v Cerkev Janeza Pavia spomnili naših vaščanov in znancev, ki so umrli in trpeli v tem taborišču in drugih nacističnih taboriščih, in tudi tistih, ki so se vrnili živi med svoje drage. Ganila me je osebna zahvala našega romarja pri tej sveti maši, ko je na glas izrekel »Črni Mariji« zahvalo, da se je njegov oče iz Auschvvitza živ vrnil domov. Med potjo je naš župnik Alojz na avtobusu molil križev pot za vse žrtve Auschwitza, ostali smo sodelovali z molitvijo in petjem ter se tako spomnili na njihovo trpljenje, ki ga ni moč izmeriti. Stolnica »> Krako\vu Pred odhodom v taborišče smo bili vsi pregledani, dobili slušalke in se odpravili za vodičem. Kmalu smo postali redkobesedni in solze so kar same močile naše oči. Pogled na celico, kjer je umrl p. Maksimiljan Kolbe, nam je potrdil resnico, o kateri smo brali ali slišali. Kako je bilo to mogoče sredi krščanske Evrope? Toliko trpljenja, toliko smrti! Po nekaterih barakah in celicah smo se tiho pomikali v vrsti tik ob zidu in samo gledali v kupe človeških las, kupe očal, otroških čeveljčkov, kovčkov z naslovi lastnikov in drugih osebnih predmetov, ki so bili last tistih, ki so bili uničeni v plinskih celicah ali vrženi v krematorij, še prej pa slečeni, ostriženi in razčlovečeni, pahnjeni v smrt brez vsake krivde. In vse to so si izmislili izobraženi ljudje sredi krščanske Evrope v želji, da bi uničili v kratkem času čim več ljudi. Težko je človeku to razumeti, še živali tako ne delajo. Iz človeške kože so izdelovali pergament papir, iz las odeje za vojake, pepel, ki je ostal po sežigu trupel, pa so uporabljali kot gnojilo za zemljo. Žal se Auschwitzi na svetu dogajajo tudi danes, le načini so drugačni. Obisk taborišča je prava pot, da razmisliš o človeku. Popoldan smo si ogledali lepo mestece Wadowice, kjer je bil rojen sv. papež Janez Pavel 11, farno cerkev, kjer je bil krščen in čudovit muzej o njegovem življenju. Pred to cerkvijo je postavljen njegov kip, kjer se ustavijo romarji, pa tudi na drugih krajih smo opazili kar nekaj njegovih kipov v značilni drži rok, ki pozdravljajo in blagoslavljajo. Na trgu pred to cerkvijo smo našli v tlaku zapise držav, ki jih je obiskal, tako tudi Slovenijo. Tretji dan našega potovanja je bil namenjen rudniku Wieliczko, kije res pravo čudo narave in dela človeških rok. V globini 125 metrov pod zemljo smo občudovali prelepe dvorane z mogočnimi lestenci, kapele in kipe, vse izdelano iz kamene soli, umetna jezera in prikaz praktičnega dela rudarjev. Rovi in stene so obdane z borovim lesom, ki oddaja značilni vonj. V dvoranah smo videli oltarje, postaje križevega pota, več kipov znanih ljudi iz zgodovine Poljske. Po razlagi vodičke smo opazili, da zelo spoštujejo poljsko tradicijo in zgodovino, o kateri nam je s ponosom govorila. Povedala nam je, da imajo za ogled tega rudnika zaposlenih 400 vodičev. Kako velik je obisk turistov, smo opazili tudi mi, saj smo se po hodnikih srečevali z mnogimi skupinami. In na vrsto je prišlo prelepo kraljevo mesto Krakow. Tu smo si ogledali najprej novo zgrajeno svetišče sv. papeža Janeza Pavla II, kije bil pred odhodom v Vatikan krakovski nadškof. Osrednja znamenitost svetišča je relikvija stekleničke njegove krvi, shranjena v kristalni posodi, ki sojo vgradili v oltar spodnje cerkve ter veličastni mozaik patra Marka Ivana Rupnika v glavni cerkvi. V eni od kapel v pritličnem delu svetišča smo imeli sveto mašo. Zbranost in doživljanje je povečala lepa akustika in nekaj naključnih obiskovalcev se je zadržalo z nami vse do konca maše. Po maši smo čas posvetili ogledu Krakovva, ki ima 820.000 prebivalcev in je biser med evropskimi mesti. Videli smo katedralo z grobnicami kraljev ter pomembnih Poljakov. Na osrednjem trgu Rynek Glowny obiščemo Marijino katedralo s 500 let starim oltarjem, ki je dragulj rezbarske umetnosti, tržnico, staro univerzo in škofijsko palačo. V nedeljo, 12. aprila, smo se ob 8. uri pridružili množici romarjev pri sveti maši v svetišču Božjega usmiljenja Lagiewniki ob grobu sestre sv. Faustine Kovvalske, poslanke božjega usmiljenja, ki jo je sv. papež Janez Pavel II leta 2000 razglasil za svetnico. Danes je njen grob cilj romarjev iz Poljske in drugih krajev sveta. Mašo je vodil rektor krakovvske teološke fakultete, naš župnik Lojze pa je še z mnogimi drugimi duhovniki somaševal. Pel je mešani pevski zbor pretežno mladih pevcev. Cerkev je bila nabito polna in tudi pred cerkvijo je stala velika množica vernikov. Poljaki so zelo veren narod. Ko smo odhajali, je bila pred cerkvijo še večja množica ljudi, saj so se zbirali za glavno mašo na praznik Božjega usmiljenja, ki jo je ob 10. uri vodil krakovvski nadškof Stanislav Dziwisz. Po obisku cerkve, kjer je milostna podoba Božjega usmiljenja in relikvije sestre sv. Faustine, nas je čakala dolga pot proti domu mimo Katowic, Ostrave, Brna in Dunaja. Tako smo se v Vipavo pripeljali v poznih večernih urah s spomini na lepo druženje, skupno petje duhovnih in narodnih pesmi pod vodstvom in v spremljavi kitare našega duhovnega vodje gospoda Lojzeta Furlana, ki nas je znal tudi zabavati in nam marsikaj zanimivega povedal. Imeli smo odlične vodiče in simpatična šoferja, tako da smo ob natrpanem programu našli še čas za dobro razpoloženje ob skupnih večerjah in med dolgo vožnjo do Poljske in nazaj domov. Vsem, ki so se trudili, da smo to romanje srečno zaključili in prišli živi in zdravi domov, se romarji iz srca zahvaljujemo in še kdaj naj bo tako. Magda Rodman Ob papežu v Hadovicah Kapela iz solne rude v rudniku ZA DOM IN DR UŽINO Malo romanje, malo izlet 27. aprila bo minilo 16 let, odkar je umrl Otmar Črnilogar. Leto pred tem, ko seje zdravil na onkološkem institutu, gaje njegova zvesta Anica vsak petek pripeljala iz Ljubljane v Šebrelje in v ponedeljek nazaj. Pa sem se odločila - bila sem še doma v Vipavi, da ga grem na štop obiskat. Uspelo mi je priti do Šebrelj in našla sem ga pred hišo, sedel je s svakom, sestro in Anico. Povabili so me v hišo in tam sem videla na steni zanimiv hišni red, ki da velja tudi za vlomilce. Zaupala sem jim, da želim peš čez Šebreljski vrh na Oblakov vrh. Svak mi je to odločno odsvetoval, a Otmarje bil nad mojo idejo navdušen in mi je dal natančna navodila. Srečno sem prehodila to dolgo pot in celo, čeprav je bil avgust, pri neki samotni kmetiji dobila češnje. Spustila sem se na Oblakov vrh in prehodila pol Kanomlje, dokler nisem dobila štopa za Vipavo. Moja krava je odločno protestirala. Ko je Otmar umrl, sem večkrat poštopala na njegov grob - a ni bilo nedelje, da ne bi našla tam Vipavca ali Podražana. Ko sem prišla v Dom, nisem mogla več tako daleč. A sem se začela dopisovati z uvoženo planinko Marjetko Štrukelj iz Medvod in sem ji zaupala, da želim na Otmarjev grob. Lepega aprilskega delavnika je prišla po mene v Dom. Podale smo se z njenim avtom čez Idrijo, na Želinu sva si privoščili kavico in čudovit mir, ter čez Stopnik prišle na Šebrelje. Vedno sem šla do pokopališča peš, zato sva z avtom malo zapleli med šebreljske hiše, a so nas prijazni domačini napotili na žegen. Tam Ga. Nada ob Otmarjevem grobu vŠebreljah počiva naš Otmar pri svojih starših. V bližini je pokopan tudi alpinist Svetičič. Seveda so nam prijazni domačini pokazali tudi pot do Otmarjeve rojstne hiše - a sestre in svaka ni bilo doma, verjetno sta bila pri vnukih. Podali sva se na Šebreljski vrh, od koder je čudovit razgled ne le na Alpe, ampak na vso šebreljsko planoto. Hoteli sva čez Oblakov vrh v Kanomljo - a sva naleteli na spravilo lesa. Zato sva se raje ustavili pri sicer zaprti, a zelo lepi lovski koči. Tabla nam je povedala, da ima celo apartma. Vrnili sva se v Šebrelje in šli do cerkve sv. Ivana, ki je nad Divjimi babami. Saj sva tudi medve malo divji babi, a tako daleč si nisva upali. Občudovali sva fresko Mojzesa na cerkvi - ponavadi je na cerkvah slikan sv. Krištof. Resje zanimiv. Ob cerkvi je celo klopica in montažni bife. Spustili sva se v Trebušo in potem na Čepovan - kakšne ceste!, kakšni razgledi, kakšni predori, vsekani v živo skalo. Med Čepovanom in Lokvami sva našli še zaplate snega, čeprav je bilo zelo toplo. Ob Lokvi naju je pot peljala na Predmejo, kjer sva občudovali spomenik Mati gora. Marjetki sem povedala, daje na Reki na enem trgu ravno tako spomenik - mlekarici. Iz okolice so do pred šestdesetimi leti hodile vsak dan v doma narejenih copatah, imele so na hrbtu oprtni koš, poln kangel z mlekom in v roki litrsko merico. Spustili sva se v Ajdovščino po Resljevi cesti skozi Lokavec. Pojdimo povasovat v mladinski center, saj je tam TIC in bova dobili vse informacije. V hiši mladih sva se usedli k zasluženi kavici, prijazni točaj nama je zaupal, daje TIC v Ajdovščini. Nisem mu preveč verjela - počakajte, Marjetka, se prepričam. Najprej sem zavila na sekretarijat, ki je uniseks (za samce in samice). Ima pa zelo zanimivo opozorilo, slovensko in angleško. V školjko da ne bi metali vložkov, tamponov, mobitelov in ljubezenskih pisem. Po hodniku naprej je bila zelo lepa razstava akvarelov raznih divjih ptic in rož. Potem - ne da bi na vratih pisalo, kaj je - velika veža in ob steni police z mnogimi lepimi prospekti in zgibankami. Poklicala sem Marjetko. Odkrili sva celo pisarno, kjer sta kraljevali dve dekleti. Prospektov sva si nabrali jaz za pol Doma, ona pa za pol Medvod. Pametnega načrta mesta Ajdovščine niso imeli. Pač, kdor vpraša, daleč pride, a z avtom je res nerodno loviti ulice po izpraševanju. No, k izviru Hublja so nas tudi napotili. Vsa čast Hublju, ampak jaz imam vseeno rajši našo Podskalo in Podfarovž. Vsaj ni tako odet v beton. Marjeta, vam pa hvala za lepo doživetje. Nada Kostanjevic Vrline starosti »Kako lepo pristaja sivi glavi razsodnost, starim, da znajo svetovati. Kako lepo pristaja starcem modrost in nasvet. Venec starcev je bogata izkušnja, njihov ponos pa strah Gospodov.« Starozavezni prerok Sirah nam lepo opiše kreposti starosti. Vrline starosti so namreč potrebne, da starost uspe. Če se v starosti osvobodimo svojega ega, vidimo stvari takšne, kakršne dejansko so, znamo jasno presojati in dobro svetovati. Zaradi številnih življenjskih izkušenj vidimo globlje in dlje. Prerok Izaija našteje odločilne kreposti: modrost, razmislek in nasvet. Vse so darovi Svetega Duha (prim. Iz 11, 2), ki je potreben, da postanemo resnično modri, preudarni in da dobimo vpogled v globoke povezave sveta in človeškega življenja. Te kreposti so blagoslov za vso družbo. Mirnost Mirnost pomeni, da pustimo stvari takšne, kakršne so. Ljudi mirno opazujemo, brez želje, da bi jim morali spreminjati. Mirnost je povezana s strpnostjo. Če v starosti mirno gledamo na svoje življenje, če se mu ne prepuščamo z obupom, temveč polni zaupanja, tudi drugim pustimo, da so takšni, kakršni so. Dovolimo jim, da so krhki in nepopolni, jih ne ocenjujemo in obsojamo. Skratka, mimo sprejemamo drugačnost. Mirnost potrebuje čas. Tu ni hitenja. Čas nam je podarjen, zato se osvobodimo pritiska, daje vse treba opraviti kar najhitreje. Potrpljenje Če smo mirni, smo tudi potrpežljivi. S seboj in z drugimi. Če smo zdržali življenje z vsemi tegobami v potrpežljivosti, smo postali trdni in v nas se naseli upanje v to, kar nas čaka. Sveti Pavel v Pismu Rimljanom pravi:« ... Saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenosl upanje.« Potrpljenje je krepost sobivanja. Za to, da lahko v miru živimo drug z drugim, je potrebno potrpljenje. Na starost se moramo posloviti od gotovosti in trdnosti ter se naučiti, kako prenašati samega sebe in druge. Hermann Hesse opisuje krepost potrpljenja takole:«...toliko večja postaja naša sposobnost, da opazujemo življenje narave in drugih ljudi, mu prisluhnemo, mu pustimo, da brez kritike in z vedno novim čudenjem drsi mimo nas, včasih s sočutjem in tihim obžalovanjem, včasih s smehom, z radostjo, s humorjem...« To pomeni, da prenehamo soditi in prepovedovati. Krotkost Krotkost je krona starih ljudi, je blagost do ljudi in stvari v okolju. Na starost zberemo v svojih spominih vse svoje življenje in ga izročimo Bogu, da se vse tisto, kar ga sestavlja, med seboj ne bi več bojevalo, ampak bi z Bogom postalo eno. Ne bomo jih obsojali. Potem, ko vse svoje življenje izročimo Bogu, postanemo krotki, izžarevamo milino in spokojnost. V naši bližini tudi drugi spoznavajo svoje notranje bogastvo. Za Mojzesa pravi Evagrij Pontski, daje bil najbolj krotak izmed vseh ljudi. Krotki ne sodijo in ne obsojajo. Jezus nam govori:«., .in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen...« Svoboda Ker smo stari, nam ni treba več ravnati po pričakovanju drugih. Smemo povedati svoje mnenje, ne da bi se dokazovali ali opravičevali. Smemo povedati, kaj mislimo in čutimo. Ta neodvisnost vodi k večji svobodi. Seveda je treba paziti, da ne bi zapadli v trmoglavost. Svoboda je namreč v tem, da si dovolimo biti takšni, kakršni smo. Resnično svobodni starci smejo in morajo opozarjati na napačne umeritve. Takšna svoboda je lahko blagoslov za družbo. Hvaležnost Znova se moramo naučiti biti hvaležni za to, kar smo prejeli, in spoznati, da hvaležnost daje občutek sreče. »Hvaležnost ogreje srce in ga odpre za dobra čustva«, pravi F. Riemann. Hvaležen človek se zaveda, da mu je vsak dan podarjen. Vidi to, kar je v življenju dragoceno in je za to hvaležen. Je osnovni pogoj za skupnost, za sozvočje src. V hvaležnem spominu nam ostane vse, kar je lepo in dobro, kot notranji zaklad. Niti bolečina niti osamljenost nam tega ne moreta vzeti. Kajti, če se spominjamo s hvaležnostjo, moremo živeti svojo samoto in vedno najdemo kaj, za kar smo lahko hvaležni, tudi takrat, ko nam ne gre dobro ali nas pestijo bolezni. Ljubezen F. Riemann: «Če obstaja po eni strani velika nevarnost, da v starosti postanemo sebični, da mislimo samo še nase, pa po drugi strani obstaja možnost za novo sposobnost za ljubezen, pogojena s tem, da sami sebi nismo več tako pomembni, da se nam ni več treba jemati tako resno...« Ko o sebi ne mislimo več, da smo zelo pomembni, preprosto samo še ljubimo. Iz nas se pretaka ljubezen na vse in vsakogar. Obrazi so stari in zgubani, pa vendar izžarevajo ljubezen, ki ni hlinjena ali prisiljena. Če smo v življenju ljubili in se naučili ljubiti lastno življenje, smo sami postali ljubezen. Prav za nas veljajo Pavlove besede: »Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« (I Kor 13,7) Po knjigi Anselma GriinaVisoka umetnost staranja povzela Nevenka Rijavec Vipavski maturanti leta 1956 z ajdovske gimnazije: pok. Milka Rodman, Jurij Ferjančič in Nevanka Rijavec ZA RAZVEDRILO 50 LETNI ODTIS CENTRA V VIPAV HIŠNA. PARCELNA TELE- FONSKA. KLICNA NEKDANJI AVSTRIJSKI SMUČAR. MARIO SESTAVIL VI ADIMIR ANŽE. L VELETOK NA INDIJSKI PODCELINI MOLITEV NA KONCU SPOVEDI IM K St >\ \ IME PREKMURSKEGA PISATELJA KRANJCA LASTNOST NEENAKEGA MI STO V FRANCIJI HIMALAJSKA KOZA DROBNr. (illBI NA BLAGU KIHOMOCI: K / A PRIVABI JANJI ŽIVA! PROSTOR ZA DIRKI NEKDANJA KOSITER 11 (,.) EMA MARC SLOVANSKA MESTO NA MADŽARSKEM OHMI JI S MOV DENARNA ENOTA LETALSKI ALI LADIJSKI VIJAK, PROPELER TILEN. EGIDIJ EDEN NAJVPLIV- NEJŠIH KITAJSKIH FILOZOFOV GOZDNA ČISTINA PRIPOMOČEK ZA MERJENJE NA STRELNEM OROŽJU HLOD ZA NA ŽAGO ČLENASTA ŽIVAL KEMIJ. ZNAK ZA NIKELJ SIMON PREMRL ATEK, OČI. TATA ENAKA SAMOGLAS. BAT, TOLKAČ OKRAJŠANO tuje: MOŠKO IME. STUART STRAST. POŽELENJE DEL CELOTE ZAČETEK ABECEDE ŽENSKA. KI PIŠE ROMANE. NOVELE, POVESTI JOŽE TROŠT ORGANIST. ORGLAVEC VEČ NITI JUNAK FRANC. I PA ŽLAHTNI PLIN PRIPADNIK LJUDSTVA ORUEV KLUB UDOVSKIH ŠTUDENTOV MORALNOST. NRAVNOST. ETIKA NEKDANJA UPRAVNA ENOTA ŠPANSKA ZNAMKA AVTO- MOBILOV SVOJE- GLAVOST NASILNA TATVINA POGUM. ODLOČNOST ROKAVICE IZ KOZJE ALI ovčje: koži: HRV. PEVKA, KSENIJA JAP. ISKALKA BISEROV (SNEŽNI) PLAZ IME ARMENSKEGA SKADAT. HAČA TURJANA STROKOVNJAK ZA ANATOMIJO SANITETNI MATERIAL RIBIŠKA DRUŽINA OSEBNI ZAIMEK ZAPOREDNI ČRKI naši: ABECEDE Rešitev iz 112. številke VG Vodoravno: pokal, Paloma, on, nos, lojtra, CSKA, Uran, Devin, Gal, Irenca, bik, akt, trasa, neenakost, Evgenij, Atanasov, Tajo, skoba, oro, TO, LČ, požarni zid, omela, vino, lafeta, car, ata, Ag, ara. Navpično: Diane, Topola, cerkev, aromat, svetega jožefa, kin, neto, Ale, Polanc, Ana, trata, pano, Atkinson, AG, ol, jug, rojak, IV, kontrabas, solzica, amoralist, občinar, Lasan, Ka, Va, Dora. Zahvala Mercator s svojim delom vsak dan dokazuje, da je najboljši sosed našim kupcem. Dobro prakso vsakodnevnega sosedskega povezovanja smo obeležili z aktivnostjo »ŽIVIJO SOSED«, ki je potekal 26. maja 2015 ob 10:30 pred Mercatorjevim marketom v Vipavi. Sosedskega druženja so se udeležili kupci, sosedje in Otroški vrtec iz Vipave, ki so svojim prisrčnim nastopom obeležili sosedsko srečanje. Z najlepšimi željami, market Vipava. PRISPEVKI ZA VIPAVSKI GLAS OD 1.4.2015 DO 30.6.2015 Artač Marija Slap 20 € Bizjak Neva Vrhpolje 10 e Blažič Marjanca Švedska 50 e Clemenz Majda Ljubljana ioe Dolenc Branko Kanal 20 € Fabčič Silvo Kosovelova 20 e Gomizelj Magda Šempeter 30 e Hrovatin Albert Koper 25 e Kogoj Valentina Budanje 20 e Koren Danijel Ajdovščina 20 € Kukar Stanislava Ljubljana 50 e Malik Klemen Slap io e Mikuž Ema Budanje 20 € Nabergoj Franka Vipava 30 € NN Budanje 10 e Prelec Marija Ljubljana ioo e Štekar Marija Slap 10 € Skupaj 455 € Našim zvestim donatorjem, ki podpirate izdajanje glasila VG, se naj lepše zahvaljujemo. Vsi, ki hi še Želeli prejemati glasilo VG, pošljite svoje prispevke na TRR Vipava 01336-6450860755 s pripisom ZA VIPAVSKI GLAS. Prispevek za številko znaša 5€. VIPAVSKI GLAS - glasilo KRAJEVNE SKUPNOSTI VIPAVA JULIJ 2015 700 izvodov Uredniški odbor: Gizela Furlan - urednica, Magda Rodman, Vladimir Anžel, Peter Škapin in Polona Puc - lektorica Naslednja številka bo izšla predvidoma septembra 2015. Vljudno prosimo vse, ki bi radi kaj zapisali za naše glasilo, da svoje prispevke pošljete najkasneje do 10. septembra 2015 na elektronski naslov: vipavski.glas@. gmail.com. Za vse informacije lahko pokličete na tel. št. (05) 366 50 68 (Gizela) ali (05) 366 50 98 (Magda). Tisk: Papirna galanterija Sedmak Ajdovščina VSEBINA Iz naše preteklosti Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne Fašizem in nacizem z roko v roki stran I Velika dežela stran 5 Ob 100-tetnici soške fronte Prva svetovna vojna in življenje v zaledju stran 8 Najimenitnejši Adlešičan ................................................................................ stran It Spomini Moja tretja zgodba stran 12 Moji spomini stran 14 Očetove poročne hlače.................................................................................... stran 14 Iz šolske povojne zgodovine stran 15 Predstavljamo vam Franc Šaleški Krašna, 'Primožev gospod iz Budanj'........................................................ stran 16 France Batjel, 2. del ................................................................................... stran 17 Iz naše Občine Praznovanje občinskega praznika v Vipavi stran 21 Priznanja Občine Vipava za leto 2015 stran 22 Zahvala.................................................................................................. stran 24 Vipava kot zgled in vabilo .............................................................................. stran 24 Iz ustanov in društev IzŠGV Zaključna prireditev Škofijske gimnazije Vipava ......................................................... stran 25 Iz OŠ Še eno šolsko leto je minilo............................................................................. stran 27 Iz CIRIUS-a Cirius Vipava pušča odtise že 50 let..................................................................... stran 30 Otvoritev festivala Pustimo odtis........................................................................ stran 31 Literamo-glasbeni večer v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi ................................................ stran 32 Koncert z dobrodelno noto................................................................................ stran 33 PDUO - Program dodatnega usposabljanja odraslih.......................................................... stran 33 Postani moj prijatelj stran 34 12. regijske igre specialne olimpijade - MATP stran 35 Iz društev Iz Lavričeve knjižnice Sladek večer v Vipavski knjižnici........................................................................ stran 36 Iz naše župnije Slovesnost v cerkvi Marije tolažnice žalostnih v Logu pri Vipavi......................................... stran 37 Ob letu osorej .......................................................................................... stran 37 Župnijsko romanje na Poljsko ............................................................................ stran 39 Za dom in družino Malo romanje, malo izlet ................................................................................ stran 41 Vrline starosti.......................................................................................... stran 42 Za razvedrilo Križanka................................................................................................. stran 43 Lavričeva knjižnica Vipava Beblerjeva 17 Ajdovščina sp-dom 908(497 4)V VIPAVSKI - 2015 352.9(497.4 Vipava)