236
Metelkova antologija.
Poroča dr. E. Lam p e. (Konec.)
Kdaj je Metelko izumil svojo pisavo, koliko časa se je držal svojih črk? Odgovor na to vprašanje nam daje zanimiva rokopisna zbirka, ki jo hrani semeniška knjižnica ljubljanska. To je 41 Metelkovih pridig, ki jih je skrbno spisal in tudi v jezičnem oziru sestavil z največjo pridnostjo. Kar daje tej zbirki posebno vrednost, je njih časoslovni vspored, ker vidimo iz njih ves razvoj Metelkov od mladih let do pozne starosti kratko pred smrtjo.
Metelko je namreč govoril v ljubljanski stolnici vsako leto na pustni ponedeljek. Vsak teh govorov je čisto izvirno sestavljen, vsak obdeluje drugo snov, tako da se ni nikdar ponavljal. Za zgodovino slovenskega cerkvenega govorništva so ti govori največje važnosti, ker vidimo iz njih, s koliko resnostjo se je ljubljanski pridigar, ki je bil učitelj in vzor ne le v jeziku, ampak tudi v svojih mislih mlajšemu naraščaju, pripravljal na svoje govore.
Ta panoga slovenskega kulturnega razvoja še ni dovolj preiskana in ocenjena, dasi je važnejša nego marsikateri literarni pojav, o katerem se je že mnogo pisalo. Kdo pa je olikal in izobrazil slovensko ljudsko govorico, da je postala zmožna izražati abstraktne pojme ter služiti za znanstvene razprave ? Preprosti narod govori vedno konkretno in njegov besedni zaklad ne presega pojmov, s katerimi izhaja v domačem življenju. Poljedelski narod ima jako razvito besedoslovje za prirodo in za vse predmete in čuvstva svojega domačega življenja, a ker z abstraktnimi pojmi ne misli mnogo, mu tudi jezik ni razvit v tem oziru. Odkod je torej dobila slovenščina svojo gibčnost, s katero more izražati tudi abstraktne znanstvene pojme in jih logično združevati v mislih in sklepih s toliko lahkoto? Ta lastnost našega jezika ni izšla iz ljudstva samega, ker je bilo treba mnogo duševnega dela in napora, da se je jezik v njej olikal in poduševil.
To možnost višje abstrakcije so prvi dali našemu jeziku cerkveni govorniki. Napačno je, ako se meri slovstvo samo po tiskanih knjigah, kajti za široke ljudske sloje je bila govorjena beseda mnogo važnejše izobraževalno sredstvo. Res to ni književnost, ker ni zapisana v knjigah, ni literatura, ker nam ni ohranjena v črkah, vendar je pa pravo slovstvo, živim slovom izražena vzgojevalna misel, služeča resnici in lepoti, ki je ustvarila psiho slovenskega naroda in položila temelj vsemu nadaljnemu duševnemu razvoju našega ljudstva.  „V načale be slovo".
Nihče ne ve, koliko premišljevanja in duševnega dela so imeli oni prvi pionirji omike, ki so izkušali abstraktne verske in modroslovne pojme izražati v besedi neukega ljudstva. Mnogo ponesrečenih poizkusov nam priča, da to delo ni bilo lahko, a v teku stoletij so izolikali jezik, da je sedaj sposoben za vsako znanstveno delo.
Take misli nam zbuja rokopis Metelkovih cerkvenih govorov, debela knjiga, čez štiristo ozko pisanih strani. Vse je original v misli in v besedi, in na mnogih ko-
rekturah se vidi, kako skrbno je premišljeval pisatelj vsak stavek, ko ga je pisal in ko ga je pilil, da ga naredi pripravnega za splošno umevanje. Vse je misel, strogo logično razporejena, nobene plitve zgodbice ni v celi zbirki.
Pa naj se bavi ž njo s te strani zgodovinar slovenskega cerkvenega govorništva! Nas zanima tu le zunanja lupina Metelkovega pravopisa, da iz nje spoznamo, kako se je razvijala njegova metelčica.
Prvi govor je z dne 17. februarja 1. 1817., zadnji z dne 15. februarja 1. 1858. Prvi govor je spisan še popolnoma v Vodnikovem pravopisu z bohoričico. Že takoj v drugem govoru z dne 2. februarja 1. 1818. pa imamo Metelkov pravopis dosledno izpeljan v vseh podrobnostih. Torej si je Metelko za svojo privatno rabo sestavil svoj pravopis še za življenja Vodnikovega, takoj ko je po iniciativi Ravnikarjevi sprejel službo profesorja slovenskega jezika, in ne šele po 1. 1820. po dunajskem posvetovanju. Njegovi znaki za šumevce, za Ij in nj, za polglasnik in za razne e so tu že dosledno porabljeni v celem spisu. Držal se je načela, da imej vsak enoten glas tudi enotno črko, novih črk pa je šel iskat v cirilico ter jih je prilagodil latinski pisavi, pisal pa je strogo fonetično v čistem, lepem jeziku. Danes lahko čisto nepristransko sodimo o njegovem delu in moramo mu priznati, da je njegov sestav bil jako dober in ni zaslužil zasmehovanja, s katerim so ga pozneje pokopali.
Pa on se ni držal trdovratno svoje iznajdbe. Govor z dne 14. februarja 1. 1820., je pisan zopet strogo z bohoričico brez vseh primesi, ravno tako zopet naslednja leta do 1825, ko se je zopet povrnil k svoji pisavi, kateri je ostal zvest vseskozi do 1. 1845. Torej je pisal sam zase metelčico še dvanajst let potem, ko je bila že uradno pregnana iz šol. L. 1846. se je povrnil zopet k bohoričici in jo je pisal do 1. 1855. Naslednje 1. 1856. je pa začel mešati bohoričico z gajico. Strešice na šumevce je postavljal tako nerodno, da se skoro pozna nevolja, s katero jih je pisal. Pa se jih je privadil na stara leta in jih je pisal zvesto do smrti. Po pričevanju te rokopisne zbirke bi bila lahko pisana prej   omenjena  pesniška zbirka med 1. 1817. in  1824
Pa povrnimo se zopet k pesmicam!
Kekovi pesmi, ki smo ji priobčili na str. 140., sta bili iz Metelkove zapuščine. Metelko je v svojih učencih zbujal ljubezen do materinščine, in da njegove besede niso bile nerodovitne že v prvih časih, in da je vžival tudi posebno zaupanje svojih učencev, nam priča to, da so mu že takoj v početku njegovega učiteljevanja učenci iz bogoslovja in liceja začeli prinašati svoje pesniške izdelke. Tak zgled imamo v Keku že iz 1. 1818. Najbrže jih je Metelko spodbujal, naj zlagajo pesmi, da nadaljujejo literarno delo Vodnikovo, pa ne le da jih je bodril k delu, kot vesten učitelj jim je dajal tudi sam navodila v teoriji in tudi v praksi. Ko so mu prinesli svoje pesniške prvence z onim strahom, ki preveva mladega pesnika, kadar se bliža strogemu kritiku
237
ali celo uredniku, jih je Metelko dobrohotno sprejemal in vzel rimane plodove njih duha in srca na kritično rešeto z isto resnostjo, kakor je popravljal sicer njih pismene naloge. Vsaki pesmi je pretipal vse ude in ji je prerahljal kosti, ne braneč se temeljitih amputacij, ki so šle včasih tako daleč, da ni ostalo skoro nič več od prvotnega originala. Črtal in popravljal je Metelko toliko časa, da je zložil skoro sam novo pesem, in ko jo je tako očedil in ogladil, da ni imela nič nespodobnega več na sebi in je bila lepo oblečena ali vsaj pošteno zakrpana, jo je v svoj zvezek na čedno prepisal ter tako sprejel med izvoljenke svojega Parnasa.
En zanimiv zgled imam v rokah.
Metelko je v svojo zbirko spisal osem pesmi nekega P. Našel se je list, na katerem je ta pesnik, podpisan s F. P., spisal sam svojo pesem in Metelko jo je popravljal. Poslušajmo, kako jo je zakrožil F. P.
Pomlad.
Poldnevnih krajov gork' veter popaha Semlo progernivfhi fneg kaj fkopni
Kmet jo s' vefeljem na polje permaha Spet obraf fvoj per drevefu rofi.
Solnze vifoko na nebu pergreva
Proti sahodu vezh tak ne hiti Slavz v' selenimu germu prepeva
Sdavnaj sne fhinkov'z sa babzo grizhi.
Sherjav fe supet is Lafhkiga sdvigne
Laftovza v' ftarimu gnesdu ledi Urno jo fniza v' gojsde potegne
Polfki fkerjanz pa fejati veli.
Kmezhki mladenzh she sa zhedo prepeva
S verbe mushene pifhalke ravna Kukovze petje na tanko prefhteva
Gornik korajshno vinograd kopa.
Burja tekozhe vode vezh ne vstavlja Biftro sdaj potok po kamnih fhkrebla
Vezh ne bo semla pod fnegam smersvala Saj od toplote sdaj shaba regla.
Tam vinfka terta mladike poshene
Roshze dufhezhe femtertje zveto Hribe doline selenje pogerne
Belo osalfha fe shlahtno drevo.
Sharki ogrevajo terde buzhelze Mersle meglize ras-shene zephir
V polju ifkrajo fe gorke rofize Ejol vetrovam sapov'duje mir.
F. P.
S to pesmijo si je Metelko zelo glavo ubijal. Skoro nobene vrstice ni pustil pri miru, nekatere kitice je čisto prenaredil, črtal na tanko in na debelo, zapisal vrstico, jo zopet prečrtal in popravil, in ko je mislil, da je pesem dobra, jo je spisal v svoj zvezek tako:
Pomlad.
Veter is Lafhkiga femkaj popaha,
Semljo pokrivfhi fneg mora fkopnit'.
Kmet jo vefelo na polje permaha, Gre fi obras sa drevefam potit.
Sonze vifoko na nebu pergreva,
Proti sahodu prevezh ne hiti, Slaviz v' selenimu germu prepeva,
Shinkovz fe sheni, sa babzo grizhi
Sherjav 's Samorfkiga lefi pobegne,
Laftavze v' ftarimu gnesdu fede, Vurno jo fniza v' gojsde potegne,
Poljfki fhkerjanzi fejati vele.
Vfede paftir fe med v'jolize v' fredo,
S verbe mushene pifhalke ravna, Kukovze petje prefhteva sa zhedo,
Gornik vefelo vinograd  kopa.
Vezh ne bo burja po gorah divjala, Slifhi fe potok po kamnju fhkreblat.
Vezh ne bo semlja pod fnegam smersvala, Shaba fkobaza na fuho reglat.
Gore prihajajo vfe she selene,
Belo osalfha fe vertno drevo. Tam vinfka terta mladike poshene,
Semtertje roshze difhezhe zveto.
Sonze omaja buzhelzi noshize,
Mersle meglize rasshene Zefir. V polju jifkrajo fe gorke rofize,
Ejol vetrovam vkasuje zdaj mir.
Tako je Metelko popravljal pesmi, in potrpežljivi papir priča, koliko truda je to stalo resnega jezikoslovca.   Omenjeni pesnik pa je bil najbrže Franc Pire.
m
ss
To in ono.
Naše slike. Ruski kmetje poslušajo carski manifest, ki o dpravlja robo to. (Str. 197.) Ta slika ruskega slikarja Mjasojedova nas prestavlja za pol stoletja nazaj, ko je car Aleksander II. izdal manifest, ki je osvobodil ruskega kmeta najtršega jarma. Kmetom se zdi ta novica skoro neverjetna. V mnogostoletni sužnosti so skoro otopeli, in zdi se jim kot novica iz drugega sveta. Sami ne znajo citati, mlad deček jim bere veselo oznanilo, da so osvobojeni. Nezaupno poslušajo, ne vedoč, kaj naj počno s svojo svobodo, kajti dobili so premalo zemlje, da bi mogli na nji srečno živeti. To je velika nesreča ruske države. Danes pretresa vso Rusijo nezadovoljnost kmetov, ki hočejo več zemlje in ki zahtevajo, naj se velika posestva carjeva, velikih knezov in veleposestnikov razdele, da se bodo mogli preživiti. — Iz Prage prinašamo danes dve sliki: Ena nam kaže veliko dvorano na
Hradčanih, v prestolnici češkega kralja, druga pa pogled s kraljevega gradu na mesto. Cesar Franc Jožef I. je bival prošli mesec v Pragi, kjer ga je češki narod sprejel z največjim navdušenjem. Madjari se hočejo odcepiti od naše države, in zato je veselo znamenje, da postaja vez med vladarjem in avstrijskimi narodi krepkejša in prisrčnejša. — Ocean (str. 288) je podoba v vatikanskem muzeju, o kateri govori g. dr. Lampe na str. 119., delo grškega umetnika, izkopano blizu Napolja. Glede Pompejev opozarjamo na sliko str. 179. in na slike v „Dom in Svetu" 1.1897. — Na Rumunskem so buknili prošli mesec krvavi kmečki upori, ki imajo svoj izvor v krivični razdelitvi zemlje. Naša slika (str. 225.) nam kaže rumunsko narodno nošo.