SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK » LJUBLJANA LETNIK V-VII 1954 \ RAZPRAVE Anton Slodnjak: In memoriam (Govor ob krsti Frana Ramovša na ljubljanskih Žalah dne 18. septembra 1952) ............................................................1 Fran Ramovš: O splošnih slovenskih pojavih pri protezi in hiatu ..................3 Rajko Nahtigal: Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docenture v Gradcu 9 Anton Slodnjak: Matija Murko ....................................................................................41 Petar Skok: Grk ................................................................................................................76 Rajko Nahtigal: Blodnje o staroruskem pismenstvu ............................................86 Arturo Cronia: vGlagolitica vaticana*. d Karamanovih >Considerazioni su l'identita delta lingua litterale slava« iz leta 1?53 ......................................99 Anton Slodnjak: Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja ..........................................................................................109 Milan Grošelj: Etyma slavica ......................................................................................121 Francè Bezlaj: Sinonima za pojem tlocus fluminis profundiort ......................125 Tine Logar: Dialektološke študije ..............................................................................144 Anton Debeljak: O mrtvih velarnih predponah ....................................................169 Mirko Rupel: Prispevki k protireformacijski dobi ...................................178 Anton Bajec: Prislovni paberki ....................................................................................195 Bojan Čop: Etyma palto-slavica 1 ..............................................................................227 Mirko Rupel: Tisk slovenskih knjig v Vergerijeoih pismih Bullinger ju .... 238 Monica Partridge: Aleksander Ilercen in njegov Svobodni ruski tisk ............246 Francè Jesenovec: Iz sintaktične in stilistične rabe povratnosvojilnega zaimka svoj ....................................................................................................................265 ZAPISKI IN GRADIVO Francè Bezlaj: Ob sedemdesetletnici profesorja Jakoba Kelemine ..................275 Rajko Nahtigal: Pri nas neznan ruski prevod Miklošičeve razprave o slovanskem narodnem epu in nekaj pripomb o njej ........................................279 Francè Koblar: Josip Klemenčič ................................................................................281 Alfonz Gspan: Prispevek h genealogiji in biografiji Antona T. Linharta ... 289 Nikola Pribič: Cyprien Robert i Nikola Tommaseo ............................................297 Mirko Rupel: Se eno Prešernovo posvetilo ..............................................................302 Mirko Rupel: Kdaj je bil Trubar v Lauffenu ........................................................303 Jože Stabéj: Enu Mala Besedishe 1789 ......................................................................304 Joka Žigon: Kdaj je izšla prva slovenska knjiga? ................................................331 Mirko Deanovié: Jean Dayre ......................................................................................336 Bogomil Gerlanc: Oprema slovenske knjige ob nastopu moderne ..................338 J. Ellis: Russian mords in contemporary czech ......................................................350 G. B. Corgnali: Popravki к PominaTniku В. de Courtenayja ..............................353 Francè Koblar: Popravek in dopolnilo ......................................................................355 Rajko Nahtigal: Popravki k izdaji ïStaroruski ep Slovo o polku lgorevet.. 356 Boris Paternu: Letopis Slavističnega društva ........................................................357 SLAVISTIČNA REVIJA Izdajajo Slavistično društvo v Ljubljani Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji Inštitut za literature pri Slovenski akademiji Urejajo: RAJKO NAHTIGAL, ANTON OCVIRK, JOSIP VIDMAR Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: ANTON OCVIRK, Murni kova 24, Ljubljana Reklamacije in naročila sprejema Državna založba Slovenije Tisk Triglavske tiskarne v Ljubljani SLAVISTIČNA REVIJA ČASOPIS ZA LITERARNO ZGODOVINO IN JEZIK LETNIK V-VIT 1954 LJUBLJANA 91101 Uredniški odbor ANTON OCVIRK FRAN RAMOVŠ J OSI P VIDMAR RA J KO NAHTIGAL Izdajajo SLAVISTIČNO DRUŠTVO V LJUBLJANI INŠTITUT ZA SLOVENSKI JEZIK INŠTITUT ZA LITERATURE PRI SLOVENSKI AKADEMIJI Založnica DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE V LJUBLJANI Za založbo odgovoren Ciril Vidmar Tiska TRIGLAVSKA TISKARNA V LJUBLJANI KAZALO RAZPRAVE Бајес Anton: Prislovni paberki ............................................................195 Bezlaj Fruncè: Sinonima za pojem vloous fluminis profundior« 125 Cronia Arluro: »Glagolitica vaticana« v Karamanovih »Consi-derazioni su l'identità della lingua litterale slava« izletu 1753 ..............................................................................................99 Cop Bojan: Etyma balto-slavica Г ......................................................227 Debeljak Anion: O mrtvih velurnih predponah ............................169 Grošelj Milan: Etyma slavica ..............................................................121 Jesenooec France: Tz sintaktične in stilistične rabe povratno- svojilnega zaimku svoj ..................................................................265 Logar Tine: Dialektološke študije ......................................................144 Nalitigal Ra j ko : Prof. Ramovš o sebi od doktorata do docentu re v Gradcu ..................................................................................9 Nalitigal Rajko: Blodnje o starbruskem pismenstvu ..................86 Partridge Monica: Aleksander Herten in njegov Svobodni ruski tisk ........................................................................................................246 Ramovš Fran: O splošnih slovenskih pojavih pri protezi in hiatu ......................................................................................................3 Rupel Mirko: Prispevki k protireformacijski dobi ......................178 Rupel Mirko: Tisk slovenskih knjig v Vergerijevih pismih Bul- lingerju .................................................................................238 Skok Petar: Grk ........................................................................................76 Slodnjak Anton: In memoriam (Govor ob krsti Frana Ramovša na l jubljanskih Žalah dne 18. septembra 1952)________1 Slodnjak Anton: Matija Murko ..........................................................41 Slodnjak Anton: Nov pogled na vznik slovenske in hrvaške reformacijske književnosti 16. stoletja ......................................109 ZAPISKI IN GRADIVO Bezlaj France: Ob sedemdesetletnici profesorja Jakoba Koleni ine ......................................................................................................275 Corgnali G. В.: Popravki k Pominafniku B. de Courtenayja ... 353 Deanooič Mirko: Jean Dayre ............................................................336 Ellis J.: Russian words in contemporary ozech ..............................350 Gerlanc Bogomil: Oprema slovenske knjige ob nastopu moderne ....................................................................................................338 Gspan Alfonz: Prispevek h genealogiji in biografiji Antona Tomaža Linharta ..............................................................................289 Koblar France: Josip Klemenčič ........................................................281 Koblar Francè: Popravek in dopolnilo (1. Razprtija in trma ni Jurčičeva. 2. K Jurčičevi igri Omikani nemškutar) ............355 Nahtigal Rajko: Pri nas neznan ruski prevod Miklošičeve raz- prave o slovanskem narodnem epu in nekaj pripomb o njej 279 Nahtigal Rajko: Popravki k izdaji »Sturoruski ep Slovo o polku Igoreve«, SAZU, Ljubljana 1954 ......................................336 Paternu Boris: Letopis Slavističnega društva ................................337 Pribič Nikola: Cyprien Robert i Nikola Tommaseo ......................297 Rupel Mirko: Se eno Prešernovo posvetilo ....................................302 Rupel Mirko: Kdaj je bil Trubar v Lauffenu ..............................303 Stabéj Joie: Enu Mala Besedishe 1789 ..............................................304 Zigon Joka: Kdaj je izšla prva slovenska knjiga? ........................331 KNJIŽNA POROČILA IN OCENE Bad j ura Rudolf: Ljudska geografija (Francè Bezlaj) ........ 374 Carinthia I, 1950 (Francè Bezlaj) ............................ 392 Čelakovskeho Lad. Františka dilo (Francè Bernik) ........... 402 Deanovic Mirko: Anciens contacts entre lu France et Raguse (R.Maixner) .......•.................................... 368 Entwistle W. J. & Morison W. A.: Russian & The Slavonic languages (J. Ellis) ........................................ 370 Glauert Gunter: Deutsche und slovenische Hof- und Geländenamen im Bereich der Wasserscheide zwischen Drau. Sann und Save (Fr. Bezlaj) ............................. 398 Murko Matija: Tragom srpsko-hrvaitske narodne epike (Francè Bezlaj) ................................................. 365 Prijatelj Ivan: Izbrani eseji in razprave (Anton Ocoirk) ..... 359 DROBNA POROČILA Prispeval France Bezlaj Bech Gunnar: Zur Syntax des tschechischen Konjunktivs mit einen Anhang über den russischen Konjunktiv. 422. — Belič A.: Oko našeg knjiž. jezika. 420. — Buck C.D.: A dictionary of selected synonyms in the principal european languages. 408. — Darvidsson C.: Der ult-tschechische Wittenberger Psalter und sein Verhältnis zu den mittelalterlichen deutschen Psalterübersetzungen. 42t. — Drugi Trubarjev zbornik. 420. — Ekblom R.: Die Namen der siebenten Dneprstromschnelle. 416. — Ekblom R.: Der Inselname Fehmarn. 416. — Filipovski llija: Negotinskiot govor. 421. — Fischer Rudolf: Probleme der Namenforschung un Orts- und Flurnamen in westlichen Böhmen und seiner Nachbarschaft. 412. — Hübschшid J.: Praeromanica. 409. — Hubschmid J.: Sardische Studien. 410,— Jezik, Časopis zu kulturu hrvatskega knjiž. jezika 1. 419. — Južnoslovenski filolog, knj. XIX. 419. — Krähe Hans: Sprachverwandtschaft im alten Europa. 407. — Kranzmayer Eberhard: Die steirische Reim- kronik Ottokars und ihre Sprache. 412. — Lingua poenaniensis III, 1951. 418. — Lunt Horace G.: Grammar of the macédonien literary language. 420. — Nieminen Eino: Beiträge zur altpolnischen Syntax. 421. — Norsk Tidsskrift for Sprogvidenskap XVI, 1952. 417. — Orbis, Bulletin international de documentation linguistique I, Nr. 1, 1952. 411. — Rad Jugosl. Akademije, knjiga 293, 1953. 419. — Radovi Staroslavenskog Instituta. Knjiga I, 1952. 420. — Revue des études slaves XXVIII. 1951. 417. — Ricerche slavist i die I, 1952. 418. -Sadnik Linda: Südosteuropäische Rätsels tu dien. 422. — Scliuppisser W.: Die Benennungen der Seide im Slavischen. 421. — Schwarz E.: Deutsche Namenforschung. I. Ruf- und Familiennamen, IL Orts-und Flurnamen. 411. — Skok Petar: Toponomastički problemi. 415. — Skok P.: Toponomastika Vojvodine. 416. — Skok P.: Iz dubro-vačke pomorske terminologije. 416. — Slawski Franciszek: Slownik etymologiczny jçzyka polskiego. 414. — Slovo, Časopis Staroslu-\enskog Instituta I. Zagreb 1952. 420. — Slownik Staropolski 1. 414. — Studien zur indogermanischen Grundsprache. 409. — Supetarski Kartuiar Ivra Sancti Petri di Gomai. 416. — Šerech Jury: Probleme der Bildung des Zahlwortes als Redeteil in den slavischen Sprachen. 422. — Šerech J.: Participium universale im Slawischen. 422. — Taszycki W.: Patronimiczne nazwy miejsoowe na Mazowszu. 416. — Trubetzkoy N. S.: Altkirchenslavische Grammatik, Schrift-, Laut-und Formensystem. 413. — Wiener slavistisches Jahrbuch II, 1952. 417. — Zbornik Radova I. 418. D o p o 1 n i 1 o i n obvestilo M. Grošelj: Etyma slavica II. 423 Sporočilo uredništva. 424 / ARTICLES DE FOND Bajec Anton: Notes sur l'adverbe ........................... 195 Bezlaj Francè: Synonymes pour la notion du »locus fluminis profund ior« ............................................ 125 Cronia Arturo: »Glagolitica vuticana« dans les »Considerationi su l'identita della lingua littérale slava« de Kamillan de l'année 1753 .........•................................... 99 Čop Bojan: Etyma balto-slaviea 1 ........................... 227 Debeljak Anton: Les préfixes vélaircs morts ................. 169 Grošelj Milan: Etyma slavica ............................... 121 Jesenooec Francè: Sur l'usage syntaxique et stylistique du pronom possessif réfléchi »svoj« ........................... 265 Logar Tine: Etudes dialectologiques ......................... 144 Nahtigal Rajko: Le Professeur Ramovš sur sa vie depuis le doctorat jusuqu'au début de son professsorat à l'Université de Graz ............................................ 9 Nahtigal Rajko: Théories erronées sur les anciennes lettres russes .................................................. 86 Partridge Monica: Aleksander Hcrcen et sa I.ihre presse russe 246 RamoDŠ Fran: Sur les phénomènes généraux slovènes clans lu prothèse et l'hiatus ..................................... 3 Rupel Mirko: Contributions à l'époque de la contre-réforme .. 178 Rupel Mirko: L'impression des livres slovènes dans lu correspondance Vergerius — Bullinger ........................ 238 Skok Petar: Grk ............................................ 76 Slodnjak Anton: In memorium (Discours prononcé devant le cercueil de Fran Ramovš au cimetière de Ljubljana, le 18 septembre 1952) ...................................... 1 Slodnjak Anton: Matija Murko ............................. 41 Slodnjak Anton: Vues nouvelles sur la naissance de la littérature protestante slovène et croate au 16° siècle ......... 109 NOTES ET DOCUMENTS Bezlaj Francè: Le Professeur Jnkob Kedemina (lors de son soixante-dixième anniversaire) ....................................................275 Corgnali G. В.: Rectifications au Pominarnik de B. de Cour- tenay ......................................................................................................353 Deanooič Mirko: Jean Dayre .......................................336 Ellis J.: Russian words in contemporary czech ..............................350 Gerlanc Bogomil: La décoration du livre slovène à l'époque de l'école littéraire moderne ............................ 338 Gspan Alfonz: Contribution à lu généalogie et à la biographie de Anton Tomaž Linhart ............................... 289 Koblar France: Josip Klemenčič ............................ 281 Koblar France: Rectification et complément (1. Jurčič n'est pas l'auteur de Razprtija in trma. 2. Sur la pièce de Jurčič Omikani nemškutar) ................................ 355 Nalitigal Rajko: Une traduction de l'étude de Miklošič sur l'épopée nationale slave, inconnue en Slovénie, et quelques remarques sur cette traduction .................... 279 Nalitigal Rajko: Rectifications à la publication »Sturoruski ep Slovo o polku Igorevëc, SAZU, Ljubljana 1954 ........... 356 Paternu Boris: Annales de la Société de Slavistique .......... 357 Pribié Nikola: Cyprien Robert et Nikola Tommaseo ......... 297 Rupel Mirko: Une autre dédicace de Prešeren ............... 302 Rupel Mirko: Quand Trubar séjourna-t-il à Lauffen? ........ 303 Stabéj Jože: Enu Mala Besedishe 1789 ....................... 304 Zigon Joka: Quand le premier livre slovène parut-il? ........ 331 CHRONIQUES ET CRITIQUES Badjura Rudolf: Ljudska geografija (France Bezlaj) ........ 374 Carinthia I, 1950 (France Bezlaj) ............................ 392 Celakovského Lad. Františka dilo (France Bernik) ........... 402 Deanovic Mirko: Anciens contacts entre la France et Raguse (R. Maixner) ........................................... 368 Entwisile W. J. & Mori son W. A.: Russian & The Slavonic languages (J.Ellis) ........................................ 370 Glauert Gunter: Deutsche und slovenische 11 of- und Geländenamen im Bereich der Wasserscheide zwischen Drau, Sann und Save (Fr. Bezlaj) ............................. 398 Murko Matija: Tragom srpsko-hrvatske narodne epike (Francè Bezlaj) .......i......................................... 365 Prijatelj Ivan: Izbrani eseji in razprave (Anton Ocoirk) ..... 359 NOTES contribuées par Francè Bezlaj Bech Gunnar: Zur Syntax des tschechischen Konjunktivs mit einen Anhang über den russischen Konjunktiv. 422. — Belic A.: Oko našeg knjiž. jezika. 420. — Buck C. D.: A dictionary of selected synonyms in the principal european languages. 408. — Davidsson C.: Der alt-tschechische Wittenberger Psalter und sein Verhältnis zu den mittelalterlichen deutschen Psalterübcrsetztingen. 421. — Drugi Trubarjev zbornik. 420. — Ekbloin R.: Die Namen der siebenten Dneprstromschnelle. 416. — Ekblom R.: Der Inselname Fehmarn. 416. — Filipovski Ilija: Negotinskiot govor. 421. — Fischer Rudolf: Probleme der Namenforschung an Orts- und Flurnamen in westlichen Böhmen und seiner Nachbarschaft. 412. — Hubsclimid J.: Praeroniunica. 409. — Hubschmid J.: Sardische Studien. 410,— Jezik, Časopis za kulturu hrvatskoga knjiž. jezika 1. 419. — Južnoslovenski filolog, knj. XIX. 419. — Krähe Huns: Sprachverwandtschaft im alten Europa. 407. — Kranzmayer Eberhard: Die steilische Reiin-kronik Ottokars und ihre-Sprache. 412. — Lingua posnaniensis III. 1951. 418. — Lunt Horace G.: Grammar of the macédonien literary language. 420. — Nieminen Eino: Beiträge zur altpolnischen Syntax. 421. — Norsk Tidsskrift for Sprogvidenskap XVI. 1952. 417. — Orbis, Bulletin international de documentation linguistique I, Nr. 1, 1952. 411. — Rad J ugosl. Akademije, knjiga 293, 1953. 419. — Radovi Staroshivenskog Instituta. Knjiga i, 1952. 420. — Revue des études slaves XXVIII, 1951. 417. — Ricerehe slavistiche I, 1952. 418. — Sadnik Linda: Siidoeteuropäische Rätselstudien. 422. — Schupp isser W.: Die Benennungen der Seide im Slavisehen. 421. — Schwarz E.: Deutsche Namenforschung. 1. Ruf- und Familiennamen, 11. Ortsund Flurnamen. 411. — Skok Petar: Toponomastički problemi. 415. — Skok P.: Toponomastika Vojvodine. 416. — Skok P.: Iz dubro-vačke pomorske terminologije. 416. — Slawski Franciszek: Slownik etymologiczny jçzyka polskiego. 414. —■ Slovo, Časopis Starosla-venskog Instituta I, Zagreb 1952. 420. — Slownik Staropolski I. 414. — Studien zur indogermanischen Grundsprache. 409. — Supetarski Kartular Ivra Sancti Petri di Gomai. 416. — Serech Jury: Probleme der Bildung des Zahlwortes als Redeteil in den slavisehen Sprachen. 422. — Serech J.: Participinm universale im Slawischen. 422. — Taszycki W.: Patronimiczne nazwy miejscowe na Mazowszu. 416. — Trubetzkoy N. S.: Altkirchenslavisehe Grammatik, Schrift-, Laut-und Formensystem. 413. — Wiener slavistisches Jahrbuch IL 1952. 417. — Zbornik Radova I. 418. C o m p I é m e il t et notice M. Grošelj: Etyma slavica IL 423 Notice de la rédaction. 424 Anton SI o d ti j а к I N M E M O R 1 A M Govor ob krsti Frana Ramooša na ljubljanskih Žalah dne 18. septembra 1952 V tem bridkem trenutku, ko smo se poslednjič zgrnili okrog Tebe, naš učitelj, prijatelj in tovariš, veliki človek in veliki znanstvenik, vstaja pred našimi duhovnimi očmi Tvoja prava, čista in jasna podoba. Zdaj se je razkadilo vse, kar nam je doslej zastiralo Tvoje bistvo, in v tej minuti spoznavajo Tvoji nekdanji in sedanji učenci toplo in svetlo ljubezen pravega akademskega učitelja, ki je razodeval v svojih predavanjih zadnja in najgloblja znanstvena spoznanja z nesebično radostjo, da more dajati največ, kar more učitelj dali učencu, najgloblje, zadnje izsledke svojega neutrudno iščočega in snujočega genija.Tvoja, do zadnjih kadenc v govoru premišljena, virtuozno na pamet govorjena predavanja, «o budila v najbolj nefilološke zadeve zasanjanemu slušatelju dojeni, da igra nekdo s čudovito roko in s še bolj čudovitim posluhom na velikanskem instrumentu, ki mu je ime slovenski jezik. Y tej melodiji so spoznavali ne le jezikovne zakone, ki si jim dajal Ti, nenadoma in mnogo prezgodaj iz telesnega življenja v životvorno, večno-kulturno eksistenco se prešel ivši učitelj, prijatelj in tovariš, oprt na izsledke svojih velikih prednikov Kopitarja, Miklošiča, Oblaka in drugih, skupno s slavisli svoje dobe in generacije jasno formulacijo in vsakomur razumljivo razlago; ta melodija jim je klicala v zavest zgodovino našega naroda, v njej so začutili tvorno moč slovenske besede, ki je rodila naš narod, ona jim je pela o južnoslovanski jezikovni in rodovni skupnosti, o tem, kar vključuje naš jezik v slovansko in indoevropsko sorodnost in v občestvo kulturnega človeštva. In za vse io bogastvo, ki si ga čaral pred svoje slušatelje do zadnjih utripov svojih telesnih sil, saj si popravljal učbenik, namenjen slušateljem, ki jim poslednje čase nisi mogel več predavati, do poslednjega izbruha svoje strašne bolezni; za vse to si zahteval samo ljubezen do predmeta in slutnjo tistega globokega in točnega poznavanja tega, kar se je v vsej neizčrpni bujnosti razodevalo samo Tebi. Ob zadnjem slovesu pa sijejo v posebni luči zlasti Tvojim starejšim učencem, članom Slavističnega društva kakor Tvojim tovarišem na filo- 1 Sluv. revija 1 zofski fakulteti, tudi Tvoje osebne, človeške lastnosti in kvalitete, nepozabni pokojnik, in se spajajo z odlikami Tvojega akademskega učenja v lik čiste akademske humanitete najžlabtnejše vrste. Zastopnik Akademije znanosti in umetnosti in rektor univerze sta že označila Tvoje akademsko organizatorno delovanje, ki je bilo tako veliko in uspešno, da bi te lahko imenovali — gibalna moč — slovenske univerze, vsaj ob njenem začetku, in duša Slovenske akademije do Tvoje prezgodnje smrti... Toda poleg tega je treba povedati, da si bil tudi svojim tovarišem in učencem vedno najboljši svetovalec in nesebični pomočnik v osebnih zadevali, da si čustvoval z vsakomer v trpljenju in v veselju. Zdi se celo, da Ti jc bil tisti, ki je bolj trpel, bolj pri srcu. Y tem trenutku, ko odpadajo od Tebe zadnji ostanki velikih znanstvenih in državljanskih časti, ki si si jih pridobil edinole z močjo svojega genija in neutrudnostjo in uspešnostjo svojega dela, ko Te pričakuje samo še grob, spoznavamo jasneje kot kdajkoli prej, da je bila ljubezen do človeka, naroda in človeštva poglavitna moč Tvojega bistva, da se jc iz nje krepila Tvoja velika znanstvena delavnost, s katero si začrtal in izdelal zgodovino našega jezika v svoji historični slovnici, opisal in razložil pisano množico naših narečij, dajal smernice našemu pravopisu in knjižnemu jeziku in zasnoval velika leksikografska dela, ki jih morajo dovršiti Tvoji učenci, da bo znanstveno dojelo in fiksirano največje bogastvo našega naroda, njegov čudoviti jezik, umetniški instrument naših poetov in najvažnejše sredstvo duhovnega in materialnega, v resnici vseljudskega uspeha. Iz iste ljubezni se je branilo vse Tvoje drugo delovanje, zlasti pa odnosi do učencev in akademskih ter strokovnih tovarišev, članov Slavističnega društva, in do vsakterega človeka, ki si ga srečal na življenjski poti. To nalaga posebno Tvojim slavističnim tovarišem in učencem, da se Ti ob poslednjem slovesu zahvaljujemo za vse, kar smo v obilni meri prejeli od Tebe, da obljubljamo ob neizbrisnem spominu nate gojiti z isto ljubeznijo našo slavistično vedo, vzgajati nova slavistična pokojen ja in skrbeti, da se Tvoje temeljno delo razrašča v nove mladike in vrhove. Toda bridko se zavedamo, da bomo vedno pogrešali Tebe, da si bil Ti sekularen duh v plejadi naših slavistov in da bodo minila desetletja, preden se oglasi vreden naslednik in nadaljevalec Tvojega dela. S tem iskrenim priznanjem se poslavljamo od Tebe in z njim se odkupujemo za nerazumevanje, s katerim smo Te morebiti kdaj žalili v življenju. Počivaj mirno, veliki učitelj, predragi prijatelj in zvesti tovariš! Fran Ramovš O SPLOŠNIH SLOVENSKIH POJAVIH PRI PROTEZI IN III AT U Protezo imenujemo pojav, da dobi začetni vokal pred seboj ali so-nornik ali pa šumevec. Protetični konzonanti so nastopili iz različnih razlogov. V stavčni zvezi je v pslov. začetni vokal sledil končnemu vokalu predhodne besede (v pslov. so bili namreč vsi zlogi odprti) in je tako nastal biat, ki je bil porušen na isti način kot hiat v besedi sami; hiatični konzonanti so mogli postati del naslednje besede, kakor je nédro del besede *D7,n-êdro, njega ima n- po V7,n-jemb in s%n-jimb. Loči pa se proteza od hiata po tem, da sta bila pri hiatu prvi in drugi vokal konstantna, medtem ko je pri protezi konstanten samo drugi, t. j. začetni vokal besede. Prvotno stanje se je deloma moglo ohraniti; tako ima stcsl. vedno le аšte »če«, vendar beremo v Mar. Supr. da jašte, jeni jašie in bi za kvaliteto protetičnega konzonanta i, н bil odločilne važnosti tucli vokal na koncu besede prod začetnim vokalom sledeče besede, t. j. pravi hiat; moremo torej reči, da je na primer п[е v stavčni zvezi dalo: 1. aie v absolutnem začetku stavka; 2. Une, če se je predhodna beseda končevala lla i, in 3. tudi nine, če se je predhodna beseda končevala na u. Vse te tri oblike so namreč izkazane v slovanščini: stcsl. ajbce, slo v. jajce, shrv. ]<>]e in češ. vejce, stč. vajce, adj. oajecny. Vendar moramo reči, da je soodločevala tudi kvaliteta začetnega vokala, t. j. pred о, о, и se je naj-raJe razvil n, pred i, e, q, ê pa i, kakor je že v pslov. nastopil n pred У> 7>> pred ь pa i. . Proteza pa ni samo pojav sandhija, ker bi nam na ta način postal Umljiv samo pojav n in i, ne pa še druge variante, kot h-, y-, g-. Reči moramo zato, da je protetični konzonant nastal tudi tedaj, če je beseda ' začetnim vokalom, rabljena v absolutnem začetku stavka, bila izgovoroma na tak način, da je zračni tok že uhajal, preden so artikulatorični ^'Raiii dosegli točno lego v ustih, potrebno za proizvedbo začetnega vo-a a" kakšen način se je pojavil h-, y-, g-, je bilo že omenjeno pri besedah jilo < gilo in pri besedi zgün < zoôn, glej F.Ramovš, HG II, 160 in 168. Vprav zaradi prezgodnjega uhajanja zračnega toka in pretirane artikulacije se pojavlja y-, g- le pred velarnimi, Ii- in j- pa pred velarnimi in sprednjimi vokali. Glede proteze je k posameznim začetnim vokalom za slovenščino pripomniti še sledeče: Že v splošni slovenščini se rabi kot proteza j pred začetnim a-; pri tem pa je treba upoštevati še razpravo Sobolevskega, Jag.-Zbor. 204, da ima stcsl. ia- poleg a-, če je a iz pslov. jä, ä; vedno pa ima samo ju, če je iz pslov. dial, ê, jê. Slovenščina, književna, ima vedno ja-: jablan, jabolko, jtignje, jâgnjecl, jagoda, jâjce, jarem, jasen poleg jesen »ime drevesa« (k lat. ornus, lit. (Isis, stprus. ivoasis), jastreb, jaščerica, jaoiti, jâono, jâoor, jaz. Za starejšo dobo in razne dialekte pa primeri še: lagneta, Art. 7b; Jarem, Art. % a (2X), ieice T82 : 282; iaiza K, : 46; laftreb, Dahn. Bibl. I, 278as; jafirob, Več. prat. 73; jaftrop, JSK SP III, 63 (2X). — V Prekmurju imamo dtiblan, dàbor in tudi àgnec, па Koroškem âupko, âistrof, a [ce, ahne, ûlxnad; v sosednji Reziji p а je začetni i- pozneje onemel: abuko, uhudica, idea, uma. Poleg apno, k'Apnu, Dahn. Bibl. I, 13 a, Apnenizo Pg. 57: ce 4 b, К II, 52, Apnu, Boh. 61, dial, aplénca (Rož, Borovnica) imamo še ju pno (gor. Kras) in pri Trub. Pg. 57, i 4 b: Iapnenici, pri Alasiju da Somma ripa iapno 32b ter dial. vSpno (Središče) in Meg. Diet. s. v. Kaleh navaja apnu, Cr. oapno, Illyr. yapno; besedo je treba vezati z oap, stprus. moapis, kar pomeni sprva »barvo«, prim. nem. tünchen iz ital. intona-care. Nem. Gargesack jc dalo v slov. garžet (prim, yûr/.at Slov. Plajberk, yârzet gor. Kras) in o ur/, et — ârzet v Borovnici. Beseda je preko kor,-slov. *haržet — * ar žet prešla kot beseda z začetnim a-jem v druga slov. narečja, kjer je dobila protetični y- in то-. Pred с in q je v slov. splošno protetični konzonant i v rabi: jéla, jélen, jemati, jesên, joli, -te, jež, jelša poleg olha, ki datira iz pslov. dublete i-albcha in je znano v Zilji kot ivoijša, okoli Škofje Loke moša; jezero, ječati, jecljati, ječmen, jéza, jétra, jézik, jedro, jetrna. Proti temu pa imamo échu in jedin, tako pri Trub. Jediniga T82: 361, 370, iedine Krelj-Jurišič III, 9 b. Dalje prim. stvn. çssïh v jesih, prekm. däsi, s prehodom d > g' : gétra, gaclro, gàzik. Stvn. ecchil > bav. dial, eckel < lat. aculeus »Stachel« > slov. *eklo, aklo in končno jeklo: rož. aquô, aqlén, s protetičnim h- beremo haklena, Duh. br. 64; tudi pri Krelj-Jurišiču beremo Aklo lil, 30, Akla 111, 54b. Oblike énj&ti, Trub. ejnjati, jiénat (Kras), enjati (Slov. Plajberk), prim, še Mol. Bukv. henjajo 116 izvirajo vse iz svil. hengen »lassen hangen bes. dem Rosse den Zügel; freien Lauf geben; zugeben, geschehen lassen, gestatten«, kjer je začetni nezveneči h-od padel. Isto se je izvršilo pri svn. heize > élce: jelze Meg. Diet. G 1 b; jelce Daim. Bibl. I, 134b; Heize Boh. 61 ter pri Herberge slov. érparge, Erperg Pg. 57, ie nas perieftniuu erpergoval T67 : 429, dalje jérparge (Gorenjsko) poleg jêrph g. pl. (Raščica) in rož. hérprje. Svn. erbe je prešlo v her p (Središče), mïérp (gor. Kras), virbe (Raščica), Dirbat (Borovnica), etar. erbizhi Bas. 509, poerba 509, erbishzhina Bas. 510, kjer se je hiat v obliki poerba zamašil z tv in se nato začel prenašati tudi drugam: Verbič priimek. Prekmurska oblika ešče se je obrusila v Reziji v šcce, drugod pa je nastalo še poleg belokranjskega ishe EDP 83, 154, 193, ifhe Krelj 60 a, 62 b, 69 b, ki izvira najbrž iz i+šče. Pred začetnim ê je v slov. običajen ja, na prim, jadro, jSd, jasli, jasen, jâzba, jazbec poleg jêd, jesti, jéja, ješča, jerêb, jêz, jesiéja. Pred naglašenim i knjižna slovenščina ne pozna proteze, kakor je tudi star. pisci ne uporabljajo: illoue K50 : As b, T00: 15 b; iloue TS1 : 33; yllaoih Dahn. Bibl. I, 267 b, yll K 11: 115; Il Daim. Moz. 98 a; dial, im < imam, Hue а, Ispa (Črni vrh), îzba, Ima, boon ca (Tacen). Protetični j- pa beremo pri Znojilšku j it i 114, pojifkati 16, objif kavam 63, Hrenu: jij-fzliite 89 а, j i me j 102 а, Pohlinu Opr. j il a 10, refjide 45, Basarju: jifhefh 99, jitè 102, kar pa smemo identificirati s Trubarjevimi primeri iemel Tn7, iegle T57 : 57, iegraio RB8 : T IV a, Iegrazho CO : 86 b, Iegerci Pav. 14 a, kar se je razvilo- iz -i iiskàt > jaskàt itd. Dialektično poznamo jîrne, jispa, jlskat, jlga iz Guštajna, dalje še jijhla, jispa, jime (Rezija), kakor tudi na Zilji: jaspa, jate, jagua, proti borovniškemu na jazba, kjer gre vseskozi za kratki začetni i- > it-. Tako je tudi etimološko upravičeni Sift < svn. Gift »strup« v rožanščini prešel v j, kar je bilo smatrano za protetično varianto, Duh. br. hi ft 177, ift 54 poleg jeft 50. Zelo pogosten je pristop protetičnega h pred i, na prim. Podjuna: hizeru ali tudi hiša > riža; ožina v razi glasilki je nastopila zaradi poudarjenega i-, na kar se je razširila ter je s tem zapustila rahel dih s komaj slišnim šumom: ciža; ta šum se je polagoma opustil in nastopila je oblika: iša in na novo nastalo jiša (Rezija). Proteze na splošno ne pozna začetni o-; pslov. pozna le vona < ona (prim. got. us-anan; grš. äve/iog, lat. animus); da pa je tudi v psi. eksisti-гц1а stavčnofonetična varianta *ona : u-ona, vidimo iz primera, da je k Uosa nastopilo osa. Tudi v knjižni slovenščini o- nima protetičnega v: "ko, olje, ostar, vendar pri naglašenem o- že dovolj pogosto beremo tudi obliko Ц0-: Suolem CO:87b; voliem Tr>7 : 185; Stapleton: Oila 39 poleg vola 43, 58 (2Х), Volei 58, vohun 70; Skalar piše hozh 252 a, 274 h poleg uo/.he 270 b, 364 a in uoshte 426 b; Kreljevo ôzh 2 b, 15 a, 83 a; ôzho 11 b, 12 b, 29 a, 118 b, ôzhe 4b, ôzhmo 3 b je treba najbrž brati kot uôzli glede na današnje vipavsko u6č. V poznejših dobah nastopa o- zelo pogosto, v čemer je že videti proces dialektizacije: Pohl. MK vofr 111, nagibati 9, 15, naoogibnu 17, 89; S1G: vogna 8, voistro 11. voistrost 12, oossla 24, vosslu 25, vozhefs 79; HGP: oiftre 71 poleg noiftra 110, voiftri 111; Japelj, Prid. II. vol (< oi) = Don Več. Prat. Tako imamo tudi dialektični pas z v-in brez v-: 1. brez v-: Prekmurje, Zilja, Postojna, Črni vrh, Poljane, Sušje, Bela krajina; 2. z no-: goriški Kras, Postojna v primerih tipa màtrçk; Horjulj, Borovnica, Menišija, Gorenjsko. Drugi protetični konzouanti pred o- so še v yombrïéla (Kras), yôsa (Črni vrh) in iz njega nastali h v holtâr, hôràeh, hurîsac, ho pen (Rezija). Pri začetnem slov. o je splošno slovensko znano, da je do- zelo pogosten. Tako beremo že pri Daim. Vogléni kamen Bibl. III. 105, Schönleben 280; na Vogleh Bibl. 111. 5 b, na uogleeih JSK SP II. 195, Voglih K J И. 136b in enako beremo nogel »Kohle« Boh. 53, 54, in nogelje, voglar Meg. II 4 a, dalje še vohati, nôtek, vôza, vozâl. Za огъкъ beremo v vseh knjigah oozak, s čimer se skladajo tudi vsi dialekti, tako da smemo za slov. izhajati od oblike *погъкъ, ki ji ne ustreza samo ziljsko' qzek, dska. V dveh primerili pa je и sigurno sekundaren; to jc pri nož in pri vosênica poleg gosenica, Nahtigal, Slov. jez.2, 174—6. V pslov. je bil začetni u- brez protetičnega glasu; da pa so bile variante s protezo, razvidimo iz tega, da je etim. j pred u-jem izginil: ju(že), ki spada k lil. јап, got. ju, stvn. iu. Isto razmerje kažejo oblike rus. uchà : slov. jucha, stcsl. utro : slov. jutro ter slov.fim, učiti, Ctra, uho, ujac itd. Na menjavo med и : ju kažejo zutraj proti jutro, lutarnizah Art. 62 a, iuirouiga Tr,7 : 340, iutrishni T57 : 340, sjutra Tulš. 16 b, 43 b, kakor tudi južina : ùiina v dobrepoljskem užna, važana < ùiina (Rož); prekm. jiiiro, utro, niltro, do iitra, po titri. Jako pogosto imajo slov. narečja pred u- protetični u-: Trub. Dura K50 : 33, vufdi 240, oufhefa 86, nuzhite A IV a : пик СО 2 a, b; 3 a, b; nud 3 a, nuft 14 b; vti ifti miri poleg vti ifti vri Trub. T82 38, 65, 72, 119 in str. 74; dalje Znoj. nucle 86, Dahn. Mos. is Vft 88 b : is vuft 88 b; Bibl. ufiam I, 268 a; II, 56 a; ufheffam I, 275 b; II, 141a, üffenat III, 4a poleg Vuyz II, 112b. Dialekti so s svojimi formami pritiskali na knjižno pisavo in si jo po svoje priredili, tako imamo na eni strani: nuja, ппјес, nužge (Prekmurje); nùsta, vùra, vûho (Središče); vüs, oisif, nuha, vuk (Slov. gorice); mijho, mysïie, mijste, royzda (Kras); v usl a, v uho, vüra (Bela krajina); na drugi strani pa uzda (Gu- stanj), ûlio, užina (Rezija), nista (Raščica) in podobno. Kot proteza pred začetnim u- nastopa tudi še g-, gani Stapleton 4, Skalar 191 a, guna 219 a, sgunim, na gunim suetu SIG. ; guenam DB 98 in guni Bas. 3 ter splošno gorenjski gûn, -a, -o. Nenaglašeni začetni u- je prešel v u; če pa je pred moderno vokalno redukcijo imel protetični », tedaj je rou- > юз- ali то-: юэЩ, TVdlnîk, mahu (Borovnica), toačt, mahu, maši < vučlt, vuhû, vusî, gl. vushy Psalt. 191 b, ali pa pri Stapletonu vozil 'učil', Vuozil, Rogeriju: oojfdô < *u-uizdo, refvojfdanim 127. Tako vidimo, da je bil vokalični začetek besede zvečine splošno odpravljen in so nastopili najrazličnejši protetični konzonanti; prvotno stanje je v današnjih dialektih vseskozi odstranjeno in kot proteza nastopajo n-, i-, h-, y-, g-. Slovenščina je obdržala stari hiat v kompozicijski fugi, kjer je šlo za smiselno ločitev obeh delov, na primer po-ostriti, ne-izmeren, nauk, goloiili, krivousten itd.; ustvarila pa je tudi nove liiate in jih odstranjevala na različne načine: 1. Eden vokalov v hiatu jo prešel v konzonant: na-ido > na-jbdo > > najdem, döjdem, zajdem, prijdern; nâjmem, préjmem, poiskat polog poiskat; uidq>uidem, Dalm. vijde Mos. 88 b, 98 b; vijdem K„5 : 290; vuydem Ps. 31 bs, vuydesh CO: 144 b; vuyde CO :146 a; vuydo CO: 157; vydemo T81 : 269 in končno imamo še и vide jo K05 : 199, neuvidemo К9б : 439. Kako je pravzaprav brati: nidem, w.dem ali nvidem, je težko reči. 2. Da sta se obadva vokala v hiatu skrčila: *gospod'a > *gospojà > > gospoà > gospâ; instr. sing, ženojo > ženo; dobrojè > Dobré (polje), dlgoje > Dovje, Velésovo, prim. dial. Ibpe, tônste, žive pri Guštanju; tö stare Uta, tö shape vaqû (Rož); vhjevoda, voevoda > vyuda pri Trubarju; moj ego > mêga EDP 174; v sestavljeni dekli iiaciji dobraja > dobra, do-brêga, dobrem, dobrim: bojati, stojali > bâti, stati; pojas >pas; pri prez. glagolov na -ajo: delam, delaš; pri prez. glagolov na -éii: umem, smem, yivern. Nadaljnji primeri so še: jo(h)annes > janež, kasneje po lat. cerkveni izgovarjavi premenjeno: janež (Šentjanž); *ioan > *jonân, Jooan, JiiDan(c); jâvor < *avon, (adj. je *a vorovb Supr.), a or s preko aorti < stvn. 'diom; Mihèï, Mihéla < michaél > postojnsko Mahu. V klévem 'kolnem', kléti v ne zapira hiata, marveč je vsa oblika analogična. I spremenjen i glasosloviii zakoni so v mlajši dobi večkrat rodili hiat ali Pa ga tudi odpravili. Zaradi onemitve iutervokaličnega i preide v Prekmur.ščnii mehér > meér; gnohiti prehaja v gnoiji, rokao'ica > rokàica a 1 rokaica. V ziljskem dialektu je nastal hiat zaradi onemitve glasu j med vokali e : a, o; a : e, e in о : e ter o : e in onemitve o in / > то med vokali e : o, a; a : a, o in o : a, o. Hiat je do danes še ohranjen med vokaloma a—a (krâoa > krâa), drugod se odpravi, po i, če je prvi vokal e, in po u, če je prvi vokal a, o: dažjia, meja, čei.o proti smoiia, môua, noue < noge. Intervokalični h se v Stolbici (Rezija) izgublja: boat, kuat, oon, kar prehaja v današnje bât, präja < prihaja. V selih Učja in Osojane v Reziji izgine intervokalični j: noedoea, бое, рбё < poeôe 'pelje', bô < bolje. Résumé L'auteur de l'étude »Sur les phénomènes généraux de la prothèse et de l'hiatus en slovène« est arrivé aux conclusions suivantes: 1. Les. consonnes prothétiques sont la conséquence soit du sandhi (i-, и-), soit d'un échappement du courant d'air avant que les organes d'articulation aient atteint la position exacte requise pour l'articulation de la voyelle initiale (h-, g-, spirante vélaire). 2. Devant a, e, une nasale palatale ou le yat, le slovène littéraire a développé d'habitude un i, tandis que dans les dialectes et surtout dans les mots empruntés, on rencontre aussi d'autres consonnes prothétiques. 3. Devant i. о, и initiales, le slovène littéraire ne connaît en général pas de prothèse, on peut le lire cependant en des textes plus anciens et l'entendre souvent dans les dialectes (i, u, g, h). 4. L'o nasal initial a développé très souvent la consonne prothétique u. 5. Le slovène littéraire ne connaît l'hiatus que dans les mots composés, lorsqu'il s'agit d'une séparation judicieuse des deux parties; dans tous les autres cas, l'hiatus est éliminé, soit par la transformation d'une voyelle en consonne (na-i-dç > najdem), soit par la contraction des deux voyelles en une seule (bo-jati se — boati — bad se, ženojg > ïenoç > ženo). 6. Les dialectes slovènes (Prekmurje, Zilja, Rezija) connaissent des hiatus nouveaux, formés par l'amuissement de l'j intervocalique ou de h < g. R a j к о N ah ti gal PROF. RAMOVŠ O SEBI OD DOKTORATA DO DOCENTUREV GRADCU UVODNE BESEDE S prof. Ramovšem sem se seznanil spomladi leta 1913, ko je bil dijak v V. semestru, jaz pa sem se prišel z Dunaja v Gradec predstavit zaradi svojega imenovanja za izrednega profesorja za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in književnost, a prof. Murku sem obenem prinesel rokopis svoje knjige o ruskem naglasu za njegovo zbirko »Slavica«. Prof. Murko, ki sem ga obiskal dopoldne v slavističnem seminarju, me je takoj odpeljal v indogermanski inštitut prof. R. Meringcrja, ki je bil odločilen v moji zadevi in s katerim sem bil že znan z Dunaja od leta 1895. Meringerja ni bilo v inštitutu, pa sva se napotila ga iskat. Pred univerzo je nama prišel nasproti mlad, ličen dijak, ki je naju Pozdravil in ki ga je Murko predstavil kot svojega in Meringerjevega slušatelja Franca Ramovša. Na vprašanje, kje bi mogel biti prof. Merin-ger, je bil natančen odgovor, da je bil tedaj v restavraciji »Zum Prinzen Kolmrg«, ki je bila nekakšna univerzitetna restavracija v bližnji Zinzen-dorfgasse. To je bilo moje prvo srečanje z Ramovšem, ki mi je ostalo živo v spominu. Ko sem jeseni leta 1913 prišel kot izredni profesor v Gradec, se je bil Ramovš vrnil s študijskega potovanja po Nemčiji in Danskem. V letu 1913/14 je bil v zadnjih dveh, VII. in Vili. semestru in se je pripravljal predvsem za doktorat, ki ga je opravil z odliko konec VIII. semestra z disertacijo »Die gemeinslavischen reduzierten Vocale •m Slovenischen« in z izpitom pri glavnem rigorozu »in philologia slavica uc comparativa indogermanica«. Promoviran je bil 11. julija 1914. Tu se spominjam na prijeten njegov doktorski »potus«. Po njegovem odhodu domov sem kmalu prejel od njega prvo pisemce z dne 4. avgusta 1914, nakar se je pozneje razvilo med nama živahno in zanimivo dopisovanje, vredno, kakor se bo videlo, objave predvsem za pravo predstavo že tedaj izrednega znanstvenega in človeškega lika prof. Ramovša. Drugo od njega prejeto pismo z dne 17. junija 1915 javlja njegov nenadni odhod. Sledil je vstop v vojaško službo, ki je trajala od 21. junija 1915 do 11. septembra 1918 in ki je bila za njegovo življenje naravnost nevarna, kakor lo sam plastično opisuje v opisu vsega vojaškega službovanja (objavljen je spodaj). Napisal ga je zaradi svoje habilitacije in mi ga poslal v pismu z dne 10. novembra 1917. V tej njegovi dolgi odsotnosti iz Gradca je v pogostni korespondenci stalo v ospredju vprašanje ravno omenjene habilitacije. Obširno habilitacijsko delo mu je bilo tako rekoč nadaljevanje doktorske disertacije. Medtem ko razpravlja v tej o obeh praslovanskih, torej starih redukcijskih vokalili v slovenščini, obravnava v habilitacijskem spisu slovensko moderno redukcijo kot I. poglavje dela »Slovenische Studien«. Natisnjeno je bilo v okviru Jagicevega »Archiva« za slovansko filologijo in je tam izšlo šele leta 1920 v XXXVII. zvezku, str. 123—174 in 289—330, in sicer sledi po daljšem uvodu, str. 123—132, na str. 132 pa do konca »I. Die moderne Vokalreduktion«. Ramovš pa je že tudi v prejšnjih dveh zvezkih »Archiva«, XXXV. (leta 1914) in XXXVI. (leta 1916) objavil razpravi »Zur slovenischen Dialektforschung« in »Sprachliche Miszellen aus dem Slo-venisehen«. To so začetki njegove velike zasnove in v precejšnjem obsegu izvršenega dela »Historične gramatike slovenskega jezika«. Ker je Murko spomladi leta 1917 odšel v Lipsko, sem posle izvajanja Ramovševe habilitacije, ker je šlo za slovansko filologijo, moral voditi jaz, ki sem 8. oktobra 1917 postal tudi Murkov naslednik. Habilitacija je bila izvršena 8. januarja 1918 s kolokvijem in poskusnim predavanjem (v glavnem razlago slovenskih oblik imen Beneške Slovenije). V ta namen je Ramovš moral seveda priti v Gradec. Dekret za docenta je bil od ministrstva datiran z 21. marcem 1918. Jeseni II. septembra 1918 je nastopil docenturo, toda konec vojne je to prekinil. Ramovš je postal tajnik vseučiliške komisije pri pokrajinski vladi v Ljubljani. Dopisovanje z njim pa se je še vedno enako pogosto (okrog 25 dopisov) nadaljevalo do mojega prihoda spomladi 1919 v Ljubljano in se tikalo z eno strani Ramovševih osebnih zadev, oprostitve od vojaščine, njegove do-centure (prvotno je hotel predavati o praslovanski gramatiki, pozneje pa je izpremenil to v »Uvod v zgodovino slovenskega jezika«), morebitne profesure v Gradcu ali drugje, z druge strani pa splošnih zadev, kakor od mene in prof. Kaspreta ustanovljenega »Časopisa za slovenski jezik, književnost in zgodovino«, poslovanja gori omenjene vseučiliške komi- slJe, ustanovitve in organizacije ljubljanske univerze i. dr. Toda to ne spada več v mejo, postavljeno v naslovu, upam pa, da se bo tudi za ta drugi del korespondence našlo mesto v Slavistični reviji, ker se navedene zadeve obravnavajo obširno in zelo zanimivo ter dopisi tako nudijo važno gradivo za presojo slovenskih kulturnih prizadevanj one razburkane Prelomne dobe, da ne govorim o precejšnjih prispevkih k življenjepisu Prof. Ramovša. V Ljubljani, 8. oktobra 1952. PISMA DR. FRANCA RAMOVŠA PO DOKTORATU DO HABILITACIJE V GRADCU* 1 Velespoštovani gospod profesor! Naznanjam Vam svojo vrnitev v Gradec. Čez dan bom vedno delal, kakor tudi zvečer. Kadar boste pa imeli čas in greste kam ven na razvedrilo ali tudi zvečer, bi mi bilo v čast in kratkočasje, ako bi smel z Vami. Blagovolite mi to naznaniti na naslov »Leecligasse 6. part.«. Vdano Vas pozdravlja in se Vam priporoča Vaš zvesti učenec Dr. pliil. Franz Ramovš Gradec 4/VIII/14 (Na vizitki) 2 Dr. Ramovš Franz, Ljubljana Villa Velkaverh Komenskeca 7 17. VI. 1915 Velecenjeni g. profesor! Je že nanesla usoda tako, da se nisem mogel osebno posloviti. Zadnje dni še v kavarni nisem bil, ker sem skrajni čas porabil, da sem dovršil Pregledovanje in korigiranje rokopisa. Žal mi je, da nismo mogli za slovo ^аке ziniti. Zdaj sem zaprl filologijo v kovčeg, pripasal bom bajonet l)(> ljubljanski: puganêt), pa puškico na ramo in gremo na jago teh Požrešnih Italjanov. Vse bo dobro, najbolje pa seveda to, če bo usoda a p . ° tem natisu oddana v arhiv Slovenske akademije znanosti in umetnosti. s tako mehkim svinčnikom pisala, da bom mogel tudi povedati, kako je bilo. Draginja je velika, tudi sladkorja je malo, in ker nočem biti ponižen možic, odklanjam še tisti mali »dulce«, ki govori, da je dulce est pro patr. m. Bog nas obvaruj, da bi ravno mi morali biti objekt takim starim latinskim rekom. Pozdrave g. prof. Murko. Kaj več poročam iz kasarne. Do sobote sem pa še svoboden in to je šele pravi »dulce«. Z odličnim spoštovanjem in z lepimi pozdravi Vaš vdani Ramovš (Dopisnica) 3 Einj. freiw. Gefr. Dr. Ramovš Franz Brig. San. Anstalt Nu 15 Alpiner Rettungskurs Feldpost 306 5. XII. 1915 Velespoštovani gosp. prof.! Večkrat sem Vam že nameraval pisati, pa človek tako redko pride do tega. Zadnjič mi je prof. Murko sporočil, da je že drugi članek Vaših zanimivih freisingensij gotov. Ker bom zdaj imel več časa (prišel sem k rdečemu križu in rekel adijo granatam, ki so bile včasih kar preveč prijazne, da so eksplodirale tik mene), se Vam toplo priporočam, da mi dopošljete separatnik, ki ga bom z veseljem študiral. — Kako Vam sicer gre g. prof.? Kako je »bilo« z Vašo vojaščino? Najbrže ste bili oproščeni, ne? V čem tiči zdaj Vaše znanstveno delo? Kako je v seminarju? Kaj donašajo časopisi? Lepo Vas pozdravlja in se Vam toplo priporoča Vaš vdani Dr. Ramovš F. (Felclpostkorresponclenzkarte) 4 Einj. freiw, Gefr. Dr. Ramovš Franz Kindt, der alpinen Rettungsstation N" 1 Feldpostamt № 306 28. XII. 1915 (1. 1916 na žigu) Velespoštovani gosp. prof.! Danes sem z velikim veseljem dobil Vašo karto. Obenem z njo sem dobil tudi sicer veliko pošte in več božičnih daril, med katerimi so bile tudi Feldpostkarte, ki so mi baš včeraj pošle. Bili smo 2 dni čisto od sveta odrezani radi hudega snežnega viharja in tako se je nagromadilu Pošta. Vse, kar mi pišete, me je razveselilo. O rezultatu Hroznovega dela sem danes dobil kar dve priči: Vašo in obenem kratko notico v Slov. Nar. <>d 22. t. m., ki ga redno dobivam. Vendar se ne krijeti. Konec v Slov. Nar. je sploh precej eksotičen, in mu že radi tega ni verjeti. Ako je hetitščina res indogermanski jezik, bo to zanimiv študij — počasi se bo že še našla Pot dialektov do znanih azijskih narečij. Predvsem bo tu zanimivo študirati vplive na trakijski jezik in nehote človeku pridejo na misel zopet m zopet zagonetni Etrurci. Pa bomo več videli pozneje enkrat — če nam bo dano. — Jaz sem zdrav in zadovoljen. Res, da življenje samo že v sferah dvatisočih metrov daje po zimi že celo mnogo štrapac, a, kakor se spoznam, sem pa le še fajn kerlc. Edina neugodnost so uši, ta vrag! Kadar bom dobil freis. II., bom poskočil do stropa — pardon, saj sem v Podzemeljski koči. Prav veselo novo leto, ki naj Vam da sreče obilno. Lepe pozdrave in priporočila od Vašega vdanega ■/•* (Feldpostkorrespoiidenzkarte) 5 Dr. Ramovš Franz Rek. Abt. Lir. 27 Bad Aussee Obersteier В. А. 25. Vil. 1916 Velespoštovani gospod profesor! Prav zelo me je razveselilo, da ste se me spomnili z od tiskom freis. If. Ni še zamorena nekdanja moja ljubezen do filologije, dasi je mnogo, do obupnosti mnogo popustila, kot sploh vse. V prvem prostem času sem pričel brati — in tako že prečital nosnik ç. q — ki je kompliciran — si Prihranim za večer in pozneje. Kar sem prebral, je vse jako dobro in me kar veseli, da se tudi briž. spomeniki, po katerih je že toliko rok in glav mešalo, pod Vašim peresom tako lepo in gladko luščijo in jasne. Bog daj veliko sreče vsem Vašim lepim načrtom. Več še, ko vse preberem. Prav lepa hvala in moje vdane pozdrave in priporočila! Vaš hvaležni in vdani Dr. Ramovš (Feldpostkorrespondenzkarte) Ime ni izpisano, ker ni bilo več prostora. 6 Dr. Ramovš Franz Rek. Abt. Lir. 27 Bad Aussee Obersteiermark Bad Aussee 1. VIII. 1916 Velespoštovani gospod profesor! Danes sein dokončal s čtivom freising. II. Dovolite mi, da Vam smem k razpravi kar najprisrčneje čestitati. Jako lepo je uspela! — Zelo me veseli, da ste glede rezijanščine in njenega stališča v vrsti slov. dial, istega mnenja kot jaz. Glede različnih fonetičnih prikazni, skupnih v kor. — rez. — gor. okolišu sem že pred dvema letoma našel še mnogo novih sledi. Tako tudi glede naglasa. Marsikaka teh drobtin je že obdelana1 v moderni redukciji (kar veste, da lepo počiva pri Winterju v Heidelb.), ki tudi sicer pojasnjuje in dokazuje Vašo izpeljavo. O marsičem bi se dalo še govorili, sklepati in vsaj določiti stopnjo verjetnosti (zlasti o izjemah pravila u/o ùhô, ùh, üb, die Geschichte der längeren und kürzeren Infinitivform. In dieser Art arbeitend hat er die bisher rätselhafte Endung des dat. sg. der o-St. auf -o erklärt und eine Menge strittiger Fragen gelöst. Als Entdeckung muß hervorgehoben werden die präcise Berücksichtigung der Vokalqualitäten, die man bisher nur sehr wenig oder gar nicht berücksichtigte. Mit Hilfe der gegenwärtigen dialektischen Form, der verbuchten Form des XVI. Jh., des Akzentes und der lautphysio-logischen Umstände hat der Verfasser sogar die Vokalqualitäten der vorliterarischen Sprache festgesetzt und so z. B. das Auftauchen der offenen ç- und Q-Vokale unter dem sekundären Akzente erklärlich gemacht. In der »Zusammenfassung« wird uns der ganze Werdegang der Vokalreduktion dargestellt und laut physiologisch erklärt. Die vorliegende Abhandlung ist auf dem Gebiete der Geschichte der slov. Sprache eine Abband lung der das Gute fördernden und zum Guten treibenden Revolution. Keine Lauterscheinung der slov. Sprache ist bisher in einer so detaillierenden, das ganze Material heranziehenden und alle in Betracht kommenden Erscheinungen umfassenden Art dargelegt worden bei vollständiger Kenntnis der Geschichte der Sprache Und Würdigung des Entwicklungsvorsprunges der Dialekte und geleitet von den modernsten linguistischen Anschauungen. Mislim, da je potrebno in najbolje tu dodati še moj ohranjeni kon-cept predloga dr. F. Ramovša za docenta. Koncept predloga je pregledal Prof. Meringer, pa je nekaj malega stilistično izpremenil, predvsem pa mesta o Ramovševi vojaščini, ki sem jih po njegovem poročilu obširneje P°dal, skrajšal in po svoje povedal. V strokovno stvarnem oziru je dodal 'e zanimivo svojo pripombo o Ramovšu kot zelo spretnem in učenem etimologiku, za kar je bil posebno kompetenten. Vse Meringerjeve iz-Premembe Z omenjenim dodatkom so tiskane kurzivno. Izpuščeni so v Ponatisu tu nepotrebni podrobni bibliografski podatki raznih Ramovševih dotedanjih objav. R a j k о N ah t ig al Koncept predloga dr. F. Ramooša za docenta filozofski fakulteti d Gradcu An das Professorenkollegium der philosophischen Fakultät der к. k. Universität „ C>raz. Die in Angelegenheit des Habilitationsansuchens des H. Dr. phil. Franz Ramovš um Erteilung des venia legendi für slavische Philologie gewählte Kommission legt dem Professorenkollegium folgenden Bericht und Antrag vor. Dr. phil. Fi •anz Ramovš ist als Sohn eines Südbahnlokomotivführers 1890 in Laibach geboren; dort besuchte er auch das Gymnasium und bestand daselbst die Matura mit Auszeichnung. 1910 inskribierte er sich an der Universität in Wien, то er durch zwei Semester Vorlesungen über slavische und germanische Philologie hörte. Hierauf bezog er die Universität in Graz, wo er sein wissenschaftliches Interesse auf vergleichende Sprachwissenschaft und klassische Philologie ausdehnte; außerdem betrieb er Privatstudien auf dem Gebiete der litauischen Sprache, Archäologie und Ethnographie. Im Sommer 1913 unternahm er mit Unterstützung des к. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht eine Studienreise ins Ausland, auf welcher er in den Bibliotheken in Dresden, Berlin, Kopenhagen, Göttingen und Tübingen die slovenischen Unica der protestantischen Literatur des XVI. Jahrh. studierte und in grammatikalischer Hinsicht exzerpierte. Das so gesammelte neue Material benützte er für seine Dissertation, namentlich aber für die Habilitationsschrift. Im Sommersemester 1914 erwarb er nach Ablegung der Rigorosa (aus slavischer Philologie und vergleichender Sprachwissenschaft mit Auszeichnung) den Doktorgrad, verblieb aber in Graz, wo er unter Förderung des H. Prof. Dr. R. Meringer in dessen Indogermanischem Institute arbeitete und dort auch mehrere Vorträge über aktuelle Probleme der vergleichenden Sprachwissenschaft (wie z. B. über die Wurzeldetermination) hielt. Als der Krieg ausbrach, trat er, um im Dienste des Vaterlandes tätig zu sein, freiwillig in die vom H. Prof. Dr. W. Praussnitz im hygienischen Institute der Universität gebildete S. H. H. ein und kam dort seinen oft schweren Aufgaben opferfreudig nach. Im Winter 1914 wurde er zum Landsturmdienste geeignet befunden, rückte ein. wurde jedoch nach 6 Wochen im Superarbitrierungswege entlassen. Er kehrte in das Indogermanische Institut zurück und arbeitete hier weiter. Als er im Juni 1915 abermals als zum Militärdienste geeignet befunden wurde, ließ er sich bei dem к. k. Landwehrergänzungsbezirkskommando in Laibach als К riegsfreiwillig-Einj.-Freiw. auf die Kriegsdauer assentieren, besuchte durch 3 Monate die Einj.-Freiw.-Schule und kam am 27. Oktober 1915 an die italienische Front und zwar zum к. k. Gebirgsschützenregiment N" 2, welches damals die Stellungen am Krn besetzt hielt. Er verblieb hier jedoch nur 11 Tage, worauf er dem an unsern linken Flügel stehenden Bäone des к. u. k. Inf. Rgt. № 34 zugeteilt wurde, wo er Kommandant der alpinen Rettungsstation N" 1 auf Ф 2183 war. liier und dann im Schützengraben der 5. Feldkompagnie leistete er schweren Dienst, bis er am 21. 1. 1916 abends ohnmächtig zusammenbrach und erst am Baoii-hilfsplatze erwachte. Nun folgten böse Krankheitstage in Spitälern u. Sanatorien. Sein Körpergewicht war in der Leidenszeit von 63 auf 47 kg gesunken. Am 15.1.1917 wurde er wegen Neuritis, eines durch Gelenksrheumatismus hervorgerufenen Herzfehlers, wegen bilateralen Lungenspitzenkatarrhs und allgemeiner Körperschwäche superarbitriert. Da diese Gebrechen durch die Dienstleistung im Felde hervorgerufen worden Waren, wurde er als »invalid, zum Waffendienste nicht geeignet, jedoch zum Landsturmdienste ohne Waffe geeignet« erklärt, somit auch aus der к. k. Landwehr entlassen und in den Landsturm (к. k. Ldst.-Bzk.-Kmdo N° 27 in Laibach) übersetzt. Gegenwärtig steht er als Kommandierter bei der к* k. Bezirkshauptmannschaft in Stein in Krain in Verwendung. Die eingereichte Habilitationsschrift »Die moderne Vokalreduktion« (im Slovenischen) ist im 37. Bde. des Archiv für slavische Philologie von v. v. Jagic (S. 123—174, 289—330, ca. 6 Druckbogen stark) erschienen. Die Schrift ist als das 1. Heft von weiteren »Beiträgen zur Geschichte der slovenischen Sprache« gedacht und soll als eine Vorarbeit für eine künftige historische Grammatik der slovenischen Sprache, deren Ausarbeitung sich der Verfasser vorgenommen hat (s. Einl. S. 125), aufgefaßt Werden. Ein zweites Heft dieser »Slovenischen Studien«, betreffend die Entwicklungsgeschichte der alten Reduktionsvokale im Slovenischen ist auch 6 Druckbogen stark bereits für den Druck rein geschrieben worden. Das veröffentlichte Heft ist eine hervorragende, mustergiltige wissenschaftliche Lei stung zu nennen. Es behandelt ein bisher unbearbeitetes Jbema und zugleich eine der schwierigsten Partien der Lautlehre, die Vokal reduktion, eine Lauterscheinung, welche mehr als alle anderen den ganzen Lautcharakter, ja, selbst den Bau der slovenischen Sprache durch-wühlt und umgeändert und dadurch eine große Kluft zwischen den Dialekten einerseits und der Schriftsprache anderseits geschaffen hat. Die Abhandlung zeichnet sich nicht nur durch eine Menge von neuem Forschungsmaterial aus alten Drucken, zumeist den im Ausland zerstreuten Unica, und den heutigen Dialekten sowie die Darlegung dieses Materials auf Grund der modernsten linguistischen Erkenntnisse aus, sondern auch durch großen Scharfsinn und eine Reihe wichtiger und interessanter Ergebnisse, die Aufstellung neuer, bisher ganz unbekannter Vokalwandels- und Akzentgesetze. Die Darstellung zeigt feste lautphysiologische Schulung. Auch einzelne Fragen der Formenlehre erhalten eine neue Beleuchtung, ganz besonders gewinnt aber die Chronologie der verschiedensten lautlichen Erscheinungen zahlreiche und sehr fruchtbare und belehrende Aufschlüsse. Wir sehen daraus auch klar, wie sich in den alten protestantischen Drucken, die man bisher zu einheitlich unter-krainisch hielt, auch schon andere Dialekte wiederspiegeln, So werden die Inkonsequenzen in ihrer Sprache begreiflich und erklärbar. Im allgemeinen kann man sagen, daß keine Lauterscheinung der slovenischen Sprache bisher in einer so detaillierenden, das ganze dazugehörige Material heranziehenden und alle in Betracht kommenden Erscheinungen umfassenden Art bei möglichster Kenntnis der Geschichte der Sprache und Würdigung des Entwicklungsprozesses der Dialekte im Lichte der modernsten linguistischen Forschung dargelegt worden ist. Vom Standpunkte der slav. Philologie, speziell der vergl. slav. Gramm., zeigt sie volle Vertrautheit auch mit den übrigen slav. Sprachen und ihrem mit dem Thema zusammenhängenden Erscheinungsmaterial. Außer der Habilitationsschrift hat Dr. Fr. Ramovš auch schon eine Reihe anderer kleinerer Studien und Anzeigen veröffentlicht, die sich entweder ebenfalls auf die Sprache der alten Drucke, die slovenische Dialektologie und mit dem Vorausgegangenen im Zusammenhang stehende Fragen der slovenischen Orthoepie beziehen, oder aber behandeln sie slavische Etymologien. Auch diese erwähnten, außer der Habilitationsschrift erschienenen Studien und Anzeigen des Dr. Fr. R. erweisen, wie seine Habil.-schr. einen vielversprechenden neuen Forscher nicht nur auf dem Gebiete der slavischen Philologie, sondern auch der vergl. Sprachwissenschaft überhaupt. Da ist es bes. die Etymologie, welche ihn als einen sehr gewandten und gelehrten Etymologiker zeigt. Persöhnlich ist der Kandidat ein integer Charakter, weitab von aller politischen Tageshetze (ist politisch überhaupt nie hervorgetreten) und lebt nur den Interessen der Wissenschaft sowie denen des Vaterlandes, wie sein freiw. Eintritt in die S. H. II. und später in die к. k. Landwehr, was ihn zur Front brachte, dessen böse und schwere Folgen er wohl lange mit sich tragen wird, zur genüge beweisen. Die Kommission beantragt daher mit Rücksicht auf die bedeutende Wissensch. Begabung und hohe moral. Qualität des Kandid. ihn zu den weiteren Stadien der Habilit. zuzulassen. 21 Dr. Ramovš Fr., Kamnik (Stein in Kr.) kk. Bezirkshauptmannschaft K. 22. XI. 1917 Velespoštovani gospod profesor! Prav prisrčna hvala za poslano brošuro.* Izpeljava in vsebina je zelo nazorna, principi popolnoma pravilni. Boste pač dovolili, velespoštovani gospod profesor, da nameravam spregovoriti o tej brošuri besedo v »Ljubij. zvonu«, da tudi širše občinstvo zve za svojega veleučenega rojaka kaj več. Sicer tu nič novega. Z menoj po navadi. Upam, da v kratkem prejmem kako poročilo od Vašega preblagorodja. Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili in globoko zahvalo Vaš vdani učenec Ramovš (Dopisnica) 22 Kamnik 29. XI. 1917 Velespoštovani gospod profesor! Naznanila mi je danes neka ekscclenca z Dunaja, da je prošnja, ki jo je tukajšnji urad zame poslal na ministrstvo, da bi še nadalje tukaj ostal, odbita. Zdaj torej le še čakam dneva, ko me odpokličejo — s tem se neha življenje in prične zopet trpljenje. Kakor hitro bom menjal mesto, bom Vašemu preblagorodju to takoj javil. Da sem danes, prvi dan, močno deprimiran, Vam bo umevno. Čudno, da sem v teh dveh letih in pol, kar me meče brutalna usoda semtertja, ostal še trezen in misleč človek. Morda pa si je usoda vendarle zdaj izmislila, da ine uniči; potem bi bilo pač najbolje, da bi ji že sam pred leti prostovoljno preprečil to nakano. Cas je trd, človek ničla — in tako bom zopet strmoglavil v temno bodočnost; naj bo, kar hoče; več se ne more zgoditi, kot da me pokopljejo. Da bo bodočnost polna muk, to vem, le tega pa ne, aH jih bom fizično in psihično mogel prenesti. Treba se bo zopet odreči naslovu »človek« in postati številka. Kdaj odrinem, še ne vem; morda Jutri, morda čez teden, lahko tudi šele čez mesec dni. Želel bi pa, da bi Jni Vaše preblagorodje — v kolikor je to po Vaši sodbi mogoče — spo- * O rezultatih študijskega potovanja v Albaniji. ročili, kako jc pravzaprav z mojo tamošnjo zadevo, oziroma, da se bolje izrazim: kako jc Vaše mnenje o njej: ali bodo gospodje postopali objektivno? To je glavno vprašanje. G. prof. Mer. mi je te dni pisal: »Ich glaube, daß Ilire Sacbe im guten Gange ist; mehr kann man vorläufig nicht sagen.« Kaj misli s tem reči? Zdi se mi, da se je on napram meni nekoliko izpremenil — vzrok je mogoče dvojen: ali dejstvo, da sem svojo razpravo odtegnil zbirki g. prof. Murka ali pa splošno politično mnenje? Kako Vaše preblagorodje misli o tem? V slučaju, da me zavrnejo, bom rekuriral na naučilo ministrstvo, ker vem da je znanstveno moja zadeva utemeljena in zahteva oziroma prošnja upravičena — in drugi oziri nimajo govoriti vmes. Upam tudi, da bo Vaše preblagorodje v kratkem moglo komisiji referirati z znanstvenega stališča in da bo s tem šla stvar za korak naprej k pojasnitvi. Prosim torej lepo Vaše preblagorodje, da mi o vsem, kar mi leži pri srcu, к га i ko poročate čimprej — saj veste, da mi bo to. posebno še zdaj, v tolažbo. Za enkrat ostane moj naslov isti. Z odličnim spoštovanjem, lepimi pozdravi in prav toplimi priporočili Vaš vdani, hvaležni, zvesti učenec Ramovš (Pismo) 23 Dr. Ramovš Fr.. Stein in Kr., kk. Bezirkshauptmannschaft 10. XII. 1917 Velespoštovani gosp. profesor! Kak zanimiv slučaj! Včeraj sem bil v Ljubljani pri ženi in bila je prišla na obisk gdč. dr. Havliček iz Zagreba. Ko je govor nanesel na razne nekdanje družbe na Dunaju, ste bili omenjeni tudi Vi. Po odhodu dr. Havličkove sem rekel ženi: »nič ne vem, kdaj bo izšel Doberdob« — vrnivši so danes semkaj, najdem na mizi veliko kuverto, odprem in »Doberdob« me pozdravi. Kako sem ga bil vesel. V prostem času opoldne in zvečer sem ga bral in zdajle, ob deseti večerni uri sem gotov ž njim. Prav iskreno čestitam. Izborilo izpeljano. Tudi za nestrokovnjaka kolikor pač mogoče uniljivo, zato seveda malo bolj obširno. A kamen na kamen tako lepo postavljen, da je stavba občudovanja vredna. Škoda le, da so podatki o refleksih g in б v tem delu le indirektni, kar je ravno bilo prvič težko in drugič je razpravo za lajika storilo malo težjo. Na vsak način pa strokovnjaka veseli precizno ločenje tudi prav malih geogra-fičnih distanc pri uporabi dialekt, podatkov — res globoko znanstveno izločevanje in uporabljanje. Gotovo se bo po vojni dalo stvar še bolje podkrepiti z direktnimi fonetičnimi podatki. Jasno pa je že zdaj — da je Doberdo in Doberdob pravilno razložen. Zraven še seveda Opača sela, Hudi log, Celovec in še marsikaj. Prav prisrčno sem torej Doberdoba vesel in še enkrat moje iskrene čestitke! — Obenem sem prejel Vašo cenjeno karto. Za obe pošiljatvi moja najsrčnejša hvala. Za poročilo po seji se Vain toplo priporočam. Sicer nič novega. Z lepimi pozdravi, priporočili in toplimi čestitkami Vaš vdani, zvesti in hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 24 Dr. Ramovš Fr., Kamnik c. kr. okr. glav. (XII. 1917)* Velespoštovani gospod profesor! Prejel z veseljem Vašo razglednico; najtoplejša zahvala. Kadar mi boste blagovolili sporočiti o kolokviju, bi Vas prosil, da bi mi hoteli kratko omeniti, o čem bo v splošnem govor — saj veste in lahko umete, da jaz ne pridem na kolokvij iz svoje študijske sobe, marveč od vojaške službe. Predavanja (3) bom zato tudi priredil bolj kratka, in jim vzel tvarino iz še ne natiskanih rokopisov. Tako si moram pač pomagati. Upam tudi, da bodo gospodje pri kolokviju vpoštevali dejstvo, da sem vojak in da bo Vaše preblagorodje in g. prof. Meringer tudi nato vplivala. Še enkrat lepa hvala za sporočilo. Obenem se Vam prav iskreno zahvalim za Vašo dobroto, da ste tako> hitro izvršili referat in bom vedno hvaležno obdržal v spominu Vašo naklonjenost. Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili Vaš zvesti in zelo hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 25 Dr. Ramovš Fr., Kamnik c. kr. okr. glav. 17. XII. 1917 Velespoštovani gospod profesor! Vaše cenjeno pismo in poročilo g. dekana hvaležno prejel. Z vsem -eni zadovoljen in g. dekanu jutri javim, da definitivno lahko določi za kolokvij in predavanje dneve 3. 4. in 5. januarja. Jaz pa pridem v * Datum ni napisan, na žigu nejasen. - Slav. revija 33 Gradec že zjutraj dne 2. januarja, da se morem še z Vašim preblago-rodjem in g. prof. Meringcrjem kaj pomeniti. Za predavanje podam sledeča temata: 1.) Bemerkungen zur Geschichte einiger Ortsnamen im besetzten Friaul (to kot prvo glede na Vaš cenjeni današnji dopis in Vas prosim, da tako ukrenete, da bom to predaval); 2. in 3. (le formalno) pa: 2.) Die Lautgruppe v + Ь oder ъ im Slovenischen in 3.) Die Gesch. des auslautenden 1 im nom. sg. masc. des ï-part. im Slavisehen. Za vse usluge sem Vam prav iz srca hvaležen. Včeraj je bil g. Župančič pri meni radi ocene Vašega spisa o albanščini in me prosil, da ga tako preuredim, da izpustim vse, kar sem pisal tam o izvajanjih čisto linguistične vsebine, ker pravi, da bi mu ljudje (slavno občinstvo) očitali, da to ne spada v Zvon. Naše razmere! Zato sem stvar reduciral prikladno in bo najbrže izšla v prili. štev. ali pa prili. mesec. Se enkrat prav topla zahvala za ves Vaš trud! Na svidenje se že prav veselim. Z lepimi pozdravi in priporočili Vaš hvaležni in zvesti učenec Ramovš (Dopisnica) 26 Ljubljana 25. L 1918 Velespoštovani gospod profesor! Danes Vam moram naznaniti novico, kakršne še sam nisem pričakoval; sem v Ljubljani, in sicer na poti iz Kamnika, ki sem ga zapustil, zopet v mrzli Admont k Ersatzkadru nazaj. Kaj bodo tamkaj z menoj ukrenili, mi je še povsem neznano. Le toliko že iz lastne izkušnje vem, da dobrega ne bo nič in da je aurea aetas, ki mi je sijala v Kamniku, enkrat za vselej proč. Treba mi bo postati zopet pravi vojak, navaditi se na vse »ne«dobrote etc. etc. Perspektiva torej taka, kakršne ne privoščim nikomur. Za nekaj časa je moj naslov torej nestalen. Ako bi mi želeli ta čas kaj sporočiti, Vas prosim, da pošljete vsako stvar na naslov mojih staršev, kjer se mudi zdaj tudi na dopustu moja žena, in je to: Borovnica na Notranjskem. Po tej poti bom še najhitreje sprejel. Kakor hitro pa bom dobil za del j časa stalen naslov, bom to Vašemu preblagorodju takoj sporočil. Prosim pa Vas, velespoštovani gospod profesor, da kjer in kolikor moči, pospešujete in delate za idejo moje oprostitve. Seveda, dokler ni še dekreta, v tej stvari ni mogoče storiti nobenega koraka, to je umevno. Vendar upam, da do tega časa vendar ni tako daleč. Mislim, da je akt že odšel na Dunaj; že to bi me mnogo pomirilo. Upam, da bo Vaše pri- bodii j o, poročilo to vest že prineslo. Da se akt ne bi predolgo vlačil po ministrstvu, za to boste gotovo, velespoštovani gospod profesor, pripravljeni posredovati, kakor ste mi že v Gradcu pravili. In ko je enkrat dekret tu, potem se bo vendar le znabiti dalo kaj doseči. O tem se bom pismeno obrnil še na prof. Meringerja, kako da on sodi. Ker če pomislim, da zna vojna trajati še mesece in celo leto ali še več — me je kar strah. Kam bi me mogla usoda v tem času še vse zanesti! Dobro bi tudi bilo, da bi mogli z Dunaja dobiti kake informacije o tem. In slednjič če fakulteta dovoli, da se vloži prošnja za oprostitev in da to podkrepi, tudi ministrstvo proti temu ne more ničesar. In tudi položaj, tla recimo pričnem jeseni s predavanji, zahteva pred tem. prosti čas, ker vendar ne gre, da bi za vsako uro sproti koval predavanje. To se lahko naredi na srednjih šolah, tu pa je to važen moment, ki ga je treba vpoštevati. Upam, želim in Vas prosim, velespoštovani gospod profesor, da boste ladevolje se poglobili v moj sedanji, nezavidljivi položaj, ga prav ume-vali in razumeli moje želje in prošnje. Na vsak način smemo poskusiti vse, kar bi se moglo doseči. Pri vsem tem imam za sedaj vsaj to uteho, da sem habilitacijo izvršil. Odkod se Vašemu preblagorodju prihodnjič oglasim, še sam ne vem. Vendar prejmete obvestilo, kakor hitro bom kje bolj na stalnem. Ako pa je akt že odšel, Vas prosim, da pošljete urgenco za njim preko Zolg. Obenem se Vam priporočim za čimprejšnji odgovor o> vseh teh točkah. Z lepimi pozdravi, globokim spoštovanjem in toplimi priporočili Vaš vdani, hvaležni učenec Ramovš (Pismo) 27 Dr. Ramovš Franz, Laibach sv. Petra cesta 26/1. Lj. 28. I. 1918 Velespoštovani gospod profesor! V naglici Vain javim, da se je moja zadeva v toliko obrnila na bolje, da mi ni treba iti v Admont, marveč ostanem v Ljubljani in sicer sem zdaj v pisarni pri Landwehrcrgänzungsbezirkskomandi. Kaj več v kratkem! Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 28 Ljubi j. 8. II. 1918 Velespoštovani gospod profesor! Danes sem prejel preko Borovnice Vašo karto z dne 30.1, in se Vam prav toplo zahvaljujem zanjo. Vendar vidim, da se nismo čisto dobro razumeli; mogoče, da sem jaz v razburjenju, v katerem sem pisal pismo, se tako nejasno izrazil, tako da je krivda na moji strani. Jaz nisem mislil, da bi se za oprostitev prej vložilo in mislim še danes da je najbolje, da šele po dekretu. Ako ste, velespoštovani gospod profesor, že ta čas kaj ukrenili, potem naj seveda gre svojp pot dalje; a nimam prav nobenega upanja, da bi ine oprostili kot pomožno moč, če pa, bi bilo to le za 2—3 mesece — od tega seveda nimam nikakršnega dobička. Ako pa še niste storili omenjene vloge, bi mislil, da je najbolje, da je ne napravite, marveč da počakamo dekreta. Potem je stvar sigurnejša in se jo da tudi mnogo bolj tehtno podkrepiti. Suj vendar, mislim, ne bo bogve kako dolgo stvar ležala nerešena na ministrstvu. »Personalstandestabelle« sem tudi prejel in jih predvčerajšnjim odposlal. Dobro bi bilo, da bi vedel, kdaj bo akt odšel, da bi to takoj naznanil Jagicu, ki bo gotovo rad storil, kar mu bo moči, da bo čimpreje stvar potrjena. Potem pa, ko je enkrat dekret tu, sem mislil, da bi fakulteta storila potrebno vlogo, ki bi jo tudi lahko preko Jagiča urgirali. Ta pot mi je tem ljubši zdaj, ko vem, da sem zopet na kolikor toliko varnem mestu. Kot sem Vam že sporočil, sem pri LdwErgBzkKdo. Seveda so me čez teden brzojavno klicali v Admont in če ne bi šla cela stvar pod roko, bi bil že zdavnaj tam. K sreči pa manjka dveh moči tu in sein za enkrat naravnost unentbehrlich, kar je zame vsekakor dobro. Dela seveda mnogo, tako, da ne morem priti do prav nobenega študija. Mogoče bo kaj pojenjalo polagoma. Vendar je človek vesel, da mu ne visi prav tik nad glavo Damoklejev meč. Novega sicer nič. Še enkrat se Vam prav toplo zahvalim za Vašo skrb in pripravljenost, za kar se Vam bom vedno izkazal hvaležnega. Upam, da ste zdravi! Z odličnim spoštovanjem, lepimi pozdravi in toplimi priporočili Vaš vdani, zvesti in hvaležni učenec Ramovš (Pismo) 29 Dr. Ramovš Franz, Laibach sv. Petra cesta 26/1. Ljublj. 27. II. 1918 Velespoštovani gospod profesor! Kar sem v Ljubljani, ne pridem,do nobenega lastnega dela. Dočim sem v Kamniku lahko popoldne v pisarni delal zase, je tukaj vedno toliko opravka, da moram celo hiteti, da vse dovršim. Radi tega sem tudi na večer zmučen in se mi ne ljubi kaj pričeti. V tem ozira sem torej močno na slabšem — vendar moram biti hvaležen, da je vsaj tako, da sem na gorkem in imam glavo na varnem. Novega ni tu prav nič. Zadnjič me je Tominec iskal, a se nisva našla. Radoveden sem, ali je v Gradcu ali ne. Vam je li kaj znano, če je že šel akt na Dunaj? Kako se Vam godi, velespoštovani g. prof.? Z lepilni pozdravi in toplimi priporočili Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 30 Dr. Ramovš Franz, Laibach sv. Petra cesta 26/1. Lj. 9. 111. 1918 Velespoštovani gospod profesor! Vaše cenjeno pismo z imenikom prejel in sem že na delu. Prosim Vas pa, da mi prav v kratkem pošljete par »Vabil«;* kolikor ravno morete. Imam mnogo upanja! Z lepimi pozdravi in odličnim spoštovanjem Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 31 Dr. Ramovš Franz, Laibach sv. Petra cesta 26/1. 14. III. 1918 Velespoštovani gospod profesor! Vaši dve pošiljatvi hvaležno prejel. Danes hočem pisati še Jagiču. Prosim Vas pa za svèt: ali naj vpišem v naznanilo za predavanja res naslov predavanj ali naj kar vpišem »Eingerückt, wird allenfalls später * Tikalo se je Časopisa za slov. jezik, knjiž. in zgod. ankündigen«. Po mojem bi bilo drugo bolje, ker kdo ve, bom li mogel jeseni predavati ali ne. Vendar Vas prosim, velespoštovani gosp. prof., da mi takoj sporočite, kaj Vi mislite o tem. Upam, da do dekreta ne more biti več daleč. Glede Bamberga bom šel li Kobalu; obenem bom pa še sam stopil tja, ker moram itak ž njim govoriti radi črk v svoji razpravi in sem že dolgo namenjfrn. Res čudno in naravnost sitno, že z ozironi na oni popravek v Slov. Narodu. Sicer nič novega. Meni gre dobro, le dela (pisarniškega) imam več kot v Kamniku, tako da do kakega študija le redkokdaj in za malo časa pridem. Tominec je bil zadnjič tu. Kako rad Vam verjamem, da ste vznevoljeni radi med-počitniškega predavanja za Urlauberje: rezultat pa ne bo sijajen, ker kaj more človek storiti v 3 mesecih? Upam in želim, da se zdravstveno na spomlad okrepite. Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš (Dopisnica) 32 Ljubljana 25. III. 1918 Velespoštovani gospod profesor! S hvaležnostjo sem prejel Vašo cenjeno karto in zato prilagam do-tični formular pismu s prošnjo, da ga o priliki oddaste na dekanatu. Od Jagica doslej še nisem dobil odgovora, a vem, da bo gotovo šel na ministrstvo in upajmo, da bo tudi kaj opravil. Sicer pa, ako se računa, da vsak akt navadno rabi v državnih pisarnah po 2—3 mesece, prodno ga rešijo, že potem ni do rešitve daleč. Kaj in kako boste potem ukrenili, torej s početkoni letnega tečaja, o tem mi boste že še blagovolili kaj več sporočiti. S Kobalom sem pred kratkim govoril znova. O praznikih, ko bom malo več prost, bom tudi še sam stopil k Bani bergli. Glede časopisa je bilo po mojem mnenju vse premalo reklame. Zdaj, ko sem v Ljubljani, mi je marsikaj olajšano in upam, da bom storil marsikaj v korist. Zato Vas prosim, da mi pošljete imena vseh ustanov-nikov in naročnikov, da sem malo orijentiran. Upam si spraviti kakih 30 novih naročnikov na dan. Hočem se poprijeti z vso agilnostjo tega agitatoričnega posla. Dalje imam načrt — če bo šlo gladko, kdo ve, ali ne spravimo kakih 10.000 vkup. Na to delo pa bom lahko šel šele, ko bo prvi snopič tiskan, da človek nekaj pokaže. Tudi glede metode ofenzive Vam bom še sporočil kaj več; treba bo najprvo oficijelnega povabila in tu doli osebne intervencije; to drugo bom po posredovalnih osebah radevolje opravil jaz. Cilj te ofenzive pa so možje: Pollak, Jakil, Der-ganc, Zorman. Ti štirje se bodo gotovo odzvali in ne z majhnimi vsotami. Prosim Vas torej, da mi takoj pošljete že prej omenjeni imenik. Imam tudi par pomagačev, ki bodo 31 i z navdušenjem v ogenj, tako da sigurno računam z dobrim uspehom. Bila je sprožena še neka druga ideja, ki Vam jo hočem dati v pretres. Kakor veste, ima Slov. Matica svoj filološki odsek s Šlebingerjem na čelu. Možno bi bilo, da bi naš časopis dobival od Malice letno podporo kakih 1000 Kron, dasi ne bi bil v nobenem oziru vezan na Matico, ampak popolnoma avtonomen. Sčasoma bi — če ne bi šlo drugače — lahko prešel v Matico, t. s. pravi, da bi ga Matica vzdrževala, da bi bil nekak organ filološkega odseka; seveda je s tem združeno, da dosedanji odsek odstopi in tvori novi odsek dosedanje uredništvo časopisa, kar ni nikakršna težavnost izpeljati. Prosim Vas, da mi v kratkem o vsem tem poveste svoje misli, da mi pa predvsem pošljete imenik. Sicer nič novega. Jaz le redko pridem do študija, in še to je vse raztrgano. Sicer se počutim zdravega, dasi mi vsi pravijo, da sem še mnogo bolj suh kot sicer. K velikonočnim praznikom sprejmite od mene in moje žene naj-iskrenejše čestitke kot tudi Vaša cenjena družina. Z lepimi pozdravi in toplimi priporočili Vaš vdani in hvaležni učenec Ramovš Pozdrave g. prof. Kaspretu in graškim slovenskim starejšinam. (Pismo) 33 Dr. Ramovš Franz, Laibach sv. Petra cesta 26/1. Lj. 18. IV. 1918 Velespoštovani gosp. profesor! Prejel sem »Vabila«, dan nato dekret in včeraj Vaše čestitke. Prav toplo se Vam zanje zahvalim in obenem ponovim svojo hvaležnost na celem Vašem trudu, ki mi je prišel v dobro ter se Vam priporočam tudi za naprej. Včeraj sem bil pri Bambergu; I. snopič izide prihodnji teden. Glede moje razprave o Dalm. bibliji sem črke tako priredil, da jo bo zdaj tiskarna lehko tiskala in da lehko izide v II. snopiču. Vabila sem vsa izdal in upam, da se kmalu oglasijo novi naročniki. Rabil bi jih pa še kakih deset in če jih imate še na razpolago, bi prosil zanje. Ko bo prvi snopič na svetlem, bo takoj treba ubrati pot do Pollaka in Zormana. Uredništvo naj sestavi tozadeven oklic, oziroma pismo in priloži prvi snopič, ter pošlje vse na adresata: Kari Pollak, Ljubljana, Dunajska cesta in Ivan Zorman, vele trgovec [tu je v pismu prazen prostor]. V pismu omenite, da jili v kratkem poeetim jaz, ki jim bom ustmeno temeljiteje razložil celo zadevo. Potem meni takoj sporočite, da bom vedel, kdaj so že prejeli pisma. To pot imam za dobro; event, ukrepe in navodila mi blagovolite še sporočiti. Še enkrat najlepša zahvala in najtoplejša priporočila. Z lepimi pozdravi in globokim spoštovanjem Vaš hvaležni učenec Ramovš F. (Dopisnica) Anton Slodnjak MATIJA MURKO 1861—1952 Osebnost in delo Matija Murka najlaže razumemo in ocenimo na ozadju znanstvenega pozitivizma in političnega realizma, ki sta nekako od 1890 do 1914 vodila najbistrejše glave slovanskih narodov. Tedaj je umiral romantični panslavizem in njega izrastki v znanosti in politiki. Vsi slovanski narodi, razen makedonskega, so se v glavnem že uveljavili kot samostojne nacionalne individualnosti, četudi so- jim nazadnjaške politične in socialne sile onemogočale politični in državni razvoj. Vidno je, da Slovani hočejo sodelovati v človeški omiki in civilizaciji kot samostojne večje ali manjše narodne individualnosti, a se pri tem medsebojno kulturno in tudi politično podpirati. Na obzorju se kažejo obrisi velike renesanse slovanstva, kar vznemirja branilce in zagovornike starih političnih in gospodarskih sistemov. Nemško-avstrijsko-italijanska trozveza meri kljub notranjim protislovjem, ki razjedajo zaveznike, na to, da onemogoči ali vsaj zavira preporod pruskih in avstrijskih ter balkanskih Slovanov. V nasprotnem evropskem taboru pa drži ruski carizein poleg velikoruskega državnega naroda v železnih policijskih pesteh Poljake, Ukrajince in Beloruse ter njim sorodne in nesorodne baltske narode. Razvojna moč slovanskih narodov in zaviralne sile imperialističnih državnih in gospodarskih sistemov se bojujejo med seboj. Trdovratna gospodovalnost poslednjih pripravlja prvo svetovno vojno. Matija Murko je izšel II. februarja 1861, t. j. v začetku avstrijske ustavne dobe, iz vinogradniškega želarskega rodu na Drstelji pri Svetem Urbanu blizu Ptuja. V njegovih otroških in dijaških letih se je slovenska Panonija med Dravo in Muro krepko navezala na slovensko jedro, čeprav je ohranila še iz ilirske dobe intimnejše poglede na ju ž nosJovan ski svet kakor Kranjska in druge slovenske dežele. Tu, na stikališču slovenskega, hrvaškega, nemškega in madžarskega živi ja, je plamtel v podeželski duhovščini, vzgojeni v graškem bogoslovju v trdi tekmi z nemškimi kolegi, kljubovalen ponos, ki je prehajal od nje tudi na podeželsko ljudstvo. Večj a liberalnost univerzitetnega okolja ji je dajala večjo svobodnost mišljenja, kakor so jo imeli gojenci pokrajinskih teologij v Ljubljani in Celovcu, kjer je živelo mnogo povampirjenega in v ultra-montanstvo prehajajočega janzenizma. Češki in zlasti hrvaški kulturni vplivi so delovali nanjo bolj neposredno kakor na osrednjo slovensko duhovščino. Zato so v njenih vrstah mogle vzrasti tako značilne osebnosti liberalnih katolikov, kakor sta bila Davorin Trstenjak (1817—1893) in Božidar Ra.ič (1827—1886). Ob zgledih in mecenatstvu teh markantnih predstavnikov vzhodno-štajerskega političnega realizm a in branilcev slovenske avtohtonosti ter glasnikov slovanske narodne in politične solidarnosti je rastel Murko kot učenec ptujske nižje realne gimnazije (1872—1876) in mariborske klasične gimnazije (1876—1880). Bil je odličen dijak, vedno drugi ali tretji v razredu, izvrstno je odgovarjal zlasti pri slovenskem jeziku. Tako ga je ocenil 11. pr. profesor Janez Majciger v 7. in 8. razredu ter pri maturi z najboljšim (7.) takratnim redom: odlično (ausgezeichnet). Y gimnaziji je predaval o Valentinu Vodniku, o Vuku S. Karadžicu, o srbsko-hrvaški narodni pesmi in o Kollârjevi »vzajemnosti«. V počitnicah med 7. in 8. šolo je napisal kot odgovor 11a anketo profesorja Pleteršnika (Vprašanja zastran slovenskih narečij) Opazke o slovenskem narečju, kakor se govori pri Sv. Urbanu zunaj Ptuja na Štajerskem. Spis kaže filološko nadarjenost in znanje ter etnografsko zanimanje, vendar ga Murko »ni dovršil in odposlal, ker ni imel časa«.1 Poleti 1880 je bil Murko kot abi-turient z dvema sošolcema pri odkritju spominske plošče na Kopitarjevi rojstni hiši v Repnjah. Tako je pokazal že do konca svojih gimnazijskih študij zanimanje za marsikateri problem poznejšega slavističnega delovanja. Lahko bi rekli, da je do tedaj bil njegov delovni program že zasnovan, zlasti ker je dobil v gimnaziji tudi močne pobude za germanistični študij, kateremu se je po maturi poleg slavističnega hotel posvetiti.2 Vpisal se je v zimskem semestru 1880/81 na dunajsko filozofsko fakulteto in je poslušal germanista Heinzla in E. Schmidta, klasične filologe Gomperza, 1 Ohranjen v Murkovi zapuščini v NUK. Odslej citiram kot MZ. Podroben oris Markovih gimnazijskih let v Spominih 17—37. Naš spis omenja v glavnem samo to, kar je splošno zanimivo in česar Murko v Spominih ni omenil. 2 Prim. Spomini, Ljubljana 1951, 29—30. Gittlbauerja, Hartla in Schcnkla, filozofa Masaryka, Brentana in Zimmerman na..3 Najmočneje sta ga pritegnila Hein zel in Schmidt. Pri obeh se je uspešno uveljavljal in sklenil je napraviti doktorat iz germanistike. Miklošič je ostal na strogo filološkem stališču, gojil je znanost zaradi znanosti in je bil v primeri z le-onima nekam zastarel. Toda zaradi svojega velikega znanja, največje znanstvene avtoritativnosti in kot rojak je deloval na Murka močneje, kot se je ta sprva sam zavedal, misleč morebiti na kariero predavatelja germanistike na kakšni južnoslovanski univerzi. Y germanističnein seminarju je imel precej nadarjenih nemških kolegov,4 s katerimi je uspešno tekmoval.5 Tako je izdelal disertacijo o »alemanski redakciji« nekega starovisokonemškega glosarja, ki ga je našel v Pragi in nazval Das Adam Glossar. Heinzcl in Schmidt sta ocenila njegovo delo, da »odlično ustreza zakonskim zahtevam glede na disertacije«.0 Omenila sta pa nekatere stilistične pomanjkljivosti, ki da so posledica avtorjevega slovenskega pokolenja. S tem sta pravzaprav namignila, naj Murko ne misli, da se bo mogel uveljaviti kot visokošolski profesor v tako izraziti nemški domeni, kakor je bila v tedanji Avstriji germanistika. Oba rigoroza, glavnega (iz germanistike) in drugega (iz slavistike), je Murko opravil 10. avgusta in 19. oktobra 1885 z oceno »per vota una-nimia cum applausu«. Zato je bil tudi glede na odlične gimnazijske uspehe počaščen kot drugi absolvent dunajske filozofske fakultete dne 8. februarja 1886 s promocijo sub auspiciis imperatoris. Ob tej priliki je predaval o pomenu tujk za študij kulturne zgodovine človeštva (Die Bedeutung der Fremdwörter), s čimer se je predstavil javnosti kot Miklošičev učenec. Njegov znanstveni uspeh je veljal pri tedanjih skromnih in idiličnih slovenskih razmerah kot pravi občenarodni uspeh. O tem pričajo številne 3 V Spominih (46) omenja »prosta in lepa« predavanja tega herbartijanca, toda njegovih predavanj ni vpisal v indeks, kakor tudi ne etnologa Fr. Miil-lerja, indologa Biihlerja in indogermanista Meringerja (glej I.e. 38—39). Vpisal je pa Masarykovo predavanje »Fortschritt, Entwicklung und Civilisation, eine Einleitung in die Philosophie der Geschichte« in njegovo poznejše delo kaže, da jo morebiti več pridobil od češkega filozofa, kakor je sodil v Spominih (46). 4 Glej Spomini 44. 6 To dokazujejo v zapuščini ohranjena kolokvijska spričevala. Z dunajskimi germanističnimi kolegi je ohranil prijateljske zveze tudi kasneje. 0 Citat je iz njunega poročila o disertaciji: »Die Abhandlung genügt den Anforderungen, welche das Gesetz an leine Dissertation stellt, in hervorragender Weise.« Prim, tudi Spomini 49. čestitke slovenskih pisateljev, politikov kakor tudi drugih ljudi raznih dob in poklicev: od Janka Kersnika, Frana Levca, Josipa Vošnjaka, Ivana Nabergoja do Davorina Trstenjaka in Janeza Majcigerja, nekdanjega Murkovega profesorja slovenščine. O tem govore obširni opisi promocijske svečanosti in prevodi oziroma ponatisi Markovega promocijskega predavanja. V svojih študentskih letih Murko namreč ni bil samo vesten germanist in slavist, temveč tudi vodilni in najbolj delavni član akademskega društva Slovenija, kateremu je dajal z organizacijskimi preosnovami (ustanovitev posebnega »knjižnega odseka« 1885), s predavanji in s poglabljanjem zvez z drugimi slovanskimi akademskimi društvi tehtnejšo vsebino in večji delokrog. Predaval je v društvu o južnoslovanskih pesnikih in kulturnih delavcih in je govoril z isto ljubeznijo o Vuku kakor o Prešernu, o Branku Radičeviču kakor o Jurčiču, o Dositeju Obradoviču in drugih. Organiziral je s slovanskimi akademskimi društvi (1883) proslavo Miklošičeve sedemdesetletnice in je s posebno poslanico »Miklošič in Hrvati« skušal pripomoči k pravilneje emu razumevanju velikanskega slavljenčevega dela spričo protesta hrvaške akademske mladine zoper nekatere Miklošičeve zastarele in neobjektivne poglede na hrvaški in srbski jezik. Ker je Murko že takrat realno presojal slovanski in germanski svet, je sklenil nesebično, a stvarno delovati za. zbližanje slovanskih, zlasti južnoslovanskih narodov. Temu sklepu je ostal praktično zvest vse življenje.7 Med Markovimi predavanji v Sloveniji sta najtehtnejši: govor na Prešernovi slavnosti 10. decembra 1885 in govor o Jurčiču, ki ga je govoril (1887) »po sedemletnem članstvu zadnjikrat svojim kolegom«. V govoru o Prešernu je prikazal še danes veljavno, trezno in globoko, kaj druži in kaj loči Prešernovo pesem in nemško ter svetovno romantično poezijo ter je krepko poudaril samoraslost in časovno ter kulturno odvisnost prve.8 V predavanju o Jurčiču je pa odločno obsodil takratno akademsko omladino, kažoč na Jurčičevo osebno politično in časnikarsko žrtev, ki je rojenemu pripovedniku onemogočila umetniško dozoritev, 7 Tako si je za njegovega predsednikovanja Slovenija uredila s hrvaškim akadèmskim društvom Zvonimir skupno knjižnico in čitalnico. Bil je pa Murko tudi delaven član češkega akademskega društva Akademicky ctenârsky spolek in z Ukrajincem Stepanom Smal-Stoékym osnovatelj društva slavistov na dunajski univerzi (Verein der Slavisten an der Wiener Universität). 8 V dunajskih docentskih predavanjih je Marko ta spoznavanja poglobil, deloma pa jih je priobčil v eseju Misli k Prešernovemu življenjepisu. Oboje kakor tudi njegova profesorska predavanja v Gradcu je pozitivno delovalo na razvoj našega prešernoslovja. medtem ko se mnog iz sodobne mladine pogublja z ničevim politikant-stvom in breznačelno žurnalistiko.0 Po doktoratu je ostal Murko še leto dni kot izredni slušatelj na dunajski univerzi, da bi poslušal Miklošičevega naslednika V. Jagiča, ki ga je tako znanstveno mikal, da bi »sicer potoval k njemu v Petrograd« (kjer je bil Jagič šest let profesor), »ako ne bi bilo njega na Dunaj«. Jagič mu je razširil slavistično obzorje na mnoge nove probleme slavist ike, sicer pa je bil Murko> ponosen na to, da je imel »slavistično podlago naravnost od Miklošiča«. Y tej clobi se je končno odločil glede na znanstvene uspehe in nasvete prijateljev in znancev, da ne gre v srednjo šolo, temveč da si hoče priboriti univerzitetno profesuro. Zato ni opravil ustnih izpitov iz nemščine in slovenščine, čeprav je izročil domače naloge. Za prvi predmet so mu sprejeli kot nalogo disertacijo, za drugi pa je obdelal morfološko in sintetično Enklitike v slovenščini.10 Konec 1886 je skušal z laskavim priporočilom profesorja lleinzla dobiti zagrebško germanistično stolico, toda ker je spoznal, da hoče madžaronski ban Khuen-Hédervâry rešiti to vprašanje kot politično in nepotistično zadevo, je opustil poslednjo misel, da bi se kdaj habilitiral kot germanist. Po srcu, političnem prepričanju in življenjskem spoznanju je bil tako> vedno slavist v najširšem pomenu besede. Odslej se je pripravljal za predavatelja slovanskih jezikov in literatur na dunajski ali kateri drugi avstrijski univerzi.11 V ta namen je zaprosil za univerzitetno potovalno štipendijo in odšel z njeno pomočjo 9 »Pri Jurčiču je bila nemila usoda kriva, da se ni mogel z vsemi močmi posvetiti svojemu pravemu poklicu. Koliko Slovencev pa po nepotrebnem noče spoznati svoje prave naloge! Dolgo časa smo bili in smo še tudi danes vsi filologi, posebno pa veliki politikarji od prvega do zadnjega. Koliko se pri tem prazne slame mlati, koliko strasti vzbuja in goji, ki večkrat zamorijo celo vso plemenite čute, kako malo se pa stori — posebno stalnega! Večkrat se v trenutku rodi misel na kako podjetje, vse za njo vzplameni, kako hitro pa zopet ves ogenj ugasne! Kakor drugod se tudi pri nas premalo premišljuje, od koliko zgodovinskih in drugih faktorjev je odvisna obramba naše narodnosti, blagostanje naše domovine in koliko je treba znati onim, ki hočejo zanjo res uspešno delovati.« (Iz rokopisa Murkovega predavanja v MZ.) 10 Delo je priobčil v LMS 1891, 1—65, in 1892, 51—86. 11 Tako je zapisal v svojem Dnevniku na Ruskem, ki ga je začel v Petro-gradu 19. avgusta (t. j. t. septembra) 1887, tole izpoved: »Jaz sem z dušo in telesom vdan znanosti vobče in .slavistiki posebno, ker k njej me srce mika. Dozdaj sem bil bolj lingvist ali slovansko lit. zg. moram tudi pestovati; Jagič celo hoče, da si posebno to stroko izberem; jaz imam sicer dobro šolo od germanistov, ali vendar ne vem, bom li popolnoma Sposoben.« MZ. »sredi septembra 1887«12 s profesorjem Jagičem in dunajskim docentom Františkom Pastrnkom na Rusko. Murko se je vpisal v jesenskem semestru 1887/88 kot izredni slušatelj v 4. letnik petrograjske zgodovinsko-filološke fakultete, da bi študiral ruski jezik in rusko književnost. Toda zaradi neurejenih razmer na takratnih ruskih univerzah, kjer je divjal boj med naprednimi profesorji in študenti na eni strani in med caristično-policijskim režimom na drugi strani, ni imel kdo ve kaj od predavanj. Zanimala ga je romantično - socialna razlaga ruske literature slavjanofila Oresta Fedoroviča Millerja (1833—1889), v katerem je takoj spoznal »blago dušo, človekoljubnega, iskrenega prijatelja mladine in gotovo jako pametnega človeka in enega glavnih borilcev za svobodo in človeško ravnanje na vseučilišču«. Toda Miller je moral prav v začetku Murkovega ruskega študija zapustiti svojo stolico zaradi sporov z oficialnimi slavjanofili in režimom. Ostala predavatelja ruske književnosti: profesor Nezelenov in docent Morozov nista mogla Murku kaj posebnega nuditi, prvi, ker je samo »pošteno razlagal, kar so napisali posamezni kritiki ruskih pisateljev«, drugi, ker je moral kmalu prenehati s predavanji zaradi obdolžitve znanstvenega plagiata.13 Veliki pozitivistični literarni zgodovinar Aleksander Nikola-jevič Рур in (1833—1904) tudi davno ni več predaval; odpuščen že 1861. I. zaradi študentskih nemirov, je deloval na javnost samo s svojim obsežnim znanstvenim in kritičnim publicističnim delom. Večja spoznanja bi Murku mogel odpirati profesor »slavjanskih narečij« Lamanski, ako ga ne bi bil odbijal s plitvimi anekdotami o raznih slovanskih narodih in jezikih. Zato pa ga je pritegnil z vso močjo svoje velike kulturnosti in čudovite razgledanosti po evropskih in ruskih literarnih problemih v najvišjem pomenu besede, »velikan učenosti«, kakor ga Murko imenuje v razpravi V provinciji na Ruskem in v Spominih, profesor splošne, danes bi rekli primerjalne literarne zgodovine Aleksander Nikolajevič Veselovski (1838—1906). Ta prodorni in uspešni raziskovalec epskih snovi in form v umetnih in narodnih literaturah ga je navdušil, da obdela usodo »Povesti o sedmih modrijanih« (Historia Septem sapicntium) v starejši ruski rokopisni književnosti. Murko je sklenil, da preišče njeno zgodovino v vseli slovanskih slovstvih. Svoje delo je naslonil na Pypinova raziskovanja starih ruskih povesti in pravljic. Nato je ugotovil 37 ruskih 12 Tako je označil čas svojega odhoda Murko sam v Spominih, 64, toda iz njegovega dnevnika je razvidno, da je to moralo biti že proti koncu avgusta, saj je našega 1. septembra, ruskega 19. avgusta, bil že v Petrogradu. 13 Spomini, 67. rokopisov te povesti in jih je začel prepisovati ter primerjati med seboj. Spoznaval je tudi rusko kulturno in družbeno življenje, zahajal v gledališča in k družinskim večernim zabavam univerzitetnih profesorjev, akademikov ter v Slovansko dobrodelno društvo^ (Slavjanskoje blago-tvoriteljnoje obščestvo). Po končanem prvem študijskem letu je obiskal profesorja A. N. Ve-selovskega na počitnicah v Borovičih, nato potoval skozi Moskvo h grofici vdovi Uvarovi, predsednici Moskovskega arheološkega društva (Moskovskoje arheologičeskoje obščestvo), v Porečja v smolenski guber-niji, da bi pregledal rokopise Povesti o sedmih modrijanih, ki jih je hranila Uvarova v bogati graščinski knjižnici. Od tam je krenil spet v Moskvo in v Nižnij Novgorod, danes Gorkij, od tod po Volgi do Kazanje, kjer je preštudiral še en rokopis svoje povesti, in do Saratova, od koder se je vrnil po isti poti v Moskvo. Tam je novembra 1888 začel urejati »potne spomine in vtiske« na temelju natančnega dnevnika, ki ga je pisal ves čas bivanja na Ruskem, v obširni potopisni esej »V provinci ji na Ruskem«.14 S tem je hotel pregledati bogastvo srečanj, doživetij in razmišljanj na potovanju iz Moskve v Nižnij Novgorod in po Volgi do Sundyrja in nazaj. Hotel jo priti do objektivnih zaključkov o ruski družbi in državi. Kot slovanskega realista srednjeevropskega kova ga je najbolj zanimal ruski človek, dasi je z bistrim očesom opazoval tudi zemljo in njene naravne in civilizacijske značilnosti. Narisal je z ostro karakterizacijo galerijo živih podob predstavnikov ruske družbe, kakor jih je srečaval ali videl na popotovanju: izobražence, uradnike, trgovce in njihove žene, delavce, natakarje, izvoSčke, mornarje in kmete. Poleg Rusov je spoznaval na Povolžju Tatare, Čeremise, Čuvaše, Nemce, Kalmike in posamezne predstavnike kavkaških narodov. Spomin na razgovore z njimi ga je navajal, da je opisoval gospodarsko delavnost, slikal mesta in vasi, obujal zgodovinske dogodke, da bi razumel mišljenje, način dela in življenja, stopnjo omike, verstvo, običaje, zabave in nadaljnji razvoj ruskega človeka. Na vse to je gledal z očmi liberalnega, realističnega Slovana, ki ostro kritizira obnavljanje in košatenje policijskega režima na vseli področjih kulturnega življenja, obsoja formalizem urad- 14 LZ 1889, 278—284, 337—344, 419—428, 457—465, 529—542, 583—593, 660—679, 709—723. Tudi v zasebnem ponatisu v posebni knjigi z dodano »sklepno besedo«, s katero jo pojasnil svoj odpor zoper romantično rusofilstvo, ki se mu je zdelo škodljivo. Murko je delo ponudil v ponatis Slovenski Matici, ki ga ni sprejela. V Spominih ga je v poglavjih Na ruskem podeželju (78—82) in Na Volgi (82—97) izdatno uporabil. nega pravoslavja, toži nad duševno zaspanostjo uredništva in trgovstva, ki pa se zaveda in veseli prihodnosti ruske zemlje in njenega človeka, češ »sčasoma vse pride tudi na Ruskem«. Posebno ugodno sodi o ruski inteligentni ženski, ko pravi, da »imajo vse ruske ženske primerno več značaja (karakterja) nego moški, več srčnosti in svobodnega obračanja, nego smo jim mi vajeni, in se odlikujejo z zanimanjem za razna vprašanja«.15 Esej sam je bil slovenskim rusofilom, služečim kot srednješolski profesorji na Ruskem in zbirajočim se okrog Podgornikovega Slovanskega sveta, neprijeten, kakor priča odlomek iz pisma Zvonovega urednika Frana Levca pisatelju z dne 16. decembra 1889: »Gospod Ilostnik — .Krutorogov' — saj ga poznate! — pisal je v Ljubljano, da sem jaz vladna kreatura, Vi pa Kalnokyjev prelagata j ;10 da Vas je naša vlada poslala v Rusijo samo — vohat itd. Preverjen sein, da naju Ilostnik opiše v Peterburskih ,Izvestjih' po svojem receptu in da tudi Slovanski svet ob svojem času katero blekne. Meni se že hlače tresejo in Vam najbrž tudi.«17 Po vrnitvi s popotovanja je Murko ostal šest mesecev v Moskvi, kjer je študiral tamkajšnje rokopise Povesti o sedmih modrijanih. Poleg tega je spoznaval moskovski slavistični svet: profesorja F. Brandta, Levstikovega znanca, in Aleksandra A. Šahmatova, Prešernovega prevajalca Fe-dorja Jevgenijeviča Korša ter mlada slavista Vjačeslava Sčepkina in Borisa M. Ljapunova, ki ju je poučeval v našem jeziku.18 Vživljal se je tudi v sodobno življenje Moskve in v zgodovinske ter kulturne spomenike velikoruskega naroda. Kakor v Petrograd u ga je tudi tu posebno mikalo rusko gledališče. Ko je preštudiral 37 ruskih zapisov omenjene povesti in se je čutil trdnega v jeziku in starejši literaturi — v novejšo, kakor se zdi, se ni posebno poglabljal — se je februarja 1889 vrnil preko Kijeva, Lvova in Krekova na Dunaj. Študij na Ruskem ni spremenil njegovih načelnih * 15 Njegova sodba soglaša z opazovanjem nekega drugega slovenskega slavista — Franceta Kidriča, ki je o tem pisal Ivanu Prijatelju dne 3. (16.) junija 1914 tole: »Revolucija je vplivala na oba spola čisto različno: ruski študent je danes top, brezidejen, ..., kursistka idejalna, živa, se za vse zanima. Med ,speci jal istkam i po русской литературы' sem jih našel celo vrsto, ki so citirale Prešerna v originalu! Vpliv Sčepkina (Murkovega nekdanjega učenca in prijatelja), ki je imel letos kurz o Prešernu!« Prijateljeva zapuščina v NUK. 1(1 Vohun takratnega avstrijskega zunanjega ministra. 17 MZ. 18 Oba sta mu še dolgo dopisovala, Ljapunov posebno prijateljsko in odkritosrčno in, če je le utegnil — slovensko. M a t i j a M и r к о pogledov na razmerje malih slovanskih narodov do največjega slovanskega brata, saj jo spoznal, da tudi najbolj napredni ruski učenjaki (Veselovski, Pypin i. dr.) mislijo, da je notranji in zunanji razvoj ruskega kakor tudi vsakega drugega slovanskega naroda — zadeva vsake posamezne narodne individualnosti, а tudi sainokritičnosti.10 Pač pa se je Murko na Ruskem znanstveno in strokovno razvil ter obogatil: šele v šoli Veselovskega in Pypina je dobil pod mračnim obzorjem takratnega ruskega družbenega in kulturnega življenja pogoje za to, da je postajal iz ozkega slovanskega in germanskega filologa dunajske šole slovanski primerjalni literarni zgodovinar, etnograf in publicist širokih razgledov. Glede na politično prepričanje pa se je vrnil v Avstrijo tak paluckijanec, kakor jo je zapustil, še vedno verujoč, da je avstrijski državni okvir najzanesljivejši garant bodočnosti avstrijskih Slovanov. V tem ga je potrjevul tudi že desetletni obstoj Taaffejevega ministrstva,40 ki je še vedno obljubljalo, oprto v dunajskem parlamentu na Poljake, Čehe in Ilohenwartov železni obroč desnice, v katerem so bili tudi Slovenci, da bo spravilo avstrijske narode pod streho bolj ali manj federalistične ustave. Zato je sprejel 1. julija 1889 brez vsakršnih očitkov nacionalne vesti službo v »Literarnem biroju« zunanjega ministrstva z nalogo, da prireja izvlečke iz poljskih, pozneje (1896) tudi iz bolgarskih in večkrat celo iz čeških ter ruskih časnikov za potrebe tega ministrstva. Seveda je imel to službo, ki mu jo je priskrbel naučili minister Paul v. Gautscli21 samo kot začasno, dokler bi se pač ne habilitiral. Od 1891 do 1899 je tudi poučeval ruščino na Javnem učilišču za orientalske jezike (öffentliche Lehranstalt für orientalische Sprachen), od 1892 do 1896 slovenščino na terezijunski gimnaziji. Isto leto (1896)1'2 so ga imenovali za profesorja ruskega jezika na konzularni akademiji. Kljub tej zaposlenosti je krepko delal in se znanstveno izpopolnjeval. Trudil se je, tla bi čimprej dovršil razpravo o rokopisih Povesti 19 Glede na to je pomemben njegov izrek v predavanju, ki ga je imel po vrnitvi v dunajski Sloveniji: »Ne, gospoda moja, ruski narod je v resnici velik narod, ker ima veleume, ki ga učijo spoznavati samega sebe, ki mu ne zakrivajo resnice, ki se borijo s tem za velike ideje vsega človeštva.« MZ. Hans Pirehegger ga označuje v knjigi Geschichte und Kulturleben Deutschösterreichs (3. del), 1937, 213, nekoliko preostro kot: »vlado zoper Nemce« (Die Regierung gegen die Deutschen). st 'Га je bil poseben zaupnik Franca Jožefa in pozneje še večkrat minister ter celo ministrski predsednik. Murka je cenil zaradi njegovih odličnih študij in mu je obljubil ob promociji »sub auspiciis imperatoris«, »da ga bo vsekdar veselilo, če bo mogel kaj storiti zanj« (Spomini, 106). 55 Popravi tiskovno napako v Spominih, 108, 24. vrsta: 1890 v 1896. 4 Slav. revija 49 o sedmih modrijanih, ki jo je hotel uporabiti kot habilitacijsko delo za dunajsko docenturo »slovanske filologijo s posebnim pogledom na zgodovino slovanskih literatur«. Jagič pa s tem ni soglašal, temveč je želel, da Murko izdela habilitacijsko delo iz zgodovine novejših slovanskih slovstev. Zato je ta 1891 začel zbirati gradivo za študijo o nemških literarnih vplivih na literarno delo Stanka Vraza, razpravo o omenjeni staroruski povesti je pa priobčil v publikacijah Dunajske akademije znanosti pod naslovom Geschichte von den Sieben Weisen bei den Slaven (1892). V tem filološko-zgodovinskem delu je dokazoval, da so evropske pripovedne snovi pronicale na Rusko iz Češke preko Poljske, ki je do konca 18. stoletja gospodarila nad Belorusi in Ukrajinci. Rusi so poljske, beloruske in ukrajinske prevode prepisovali in prilikovali svojemu govoru, ne da bi jih bili dobesedno prevajali, kar je povzročalo čudne pomote in nesmisli. Iz Spominov (110) je vidno, da Murkova razprava, kateri bi naj sledila po želji Veselovskega še kritična izdaja Povesti o sedmih modrijanih v Ruski akademiji, ni vzbudila posebne pozornosti v ruski znanosti, medtem ko jo je zahodnoevropska kritika hvalila. Leta 1896 je Murko strnil izsledke teh in nadaljnjih študij o začetkih ruskega umetnega pripovedništva v habilitacijsko predavanje: Die ersten Schritte des russischen Romanes.23 V iskanju nove teme za habilitacijo pa se je obrnil k novejšim in najnovejšim literaturam slovanskih narodov, ker so ga zanimale, kakor je zapisal v konceptu za svoj »curriculum vitae«,2'1 in ker je spoznal, da je potrebno, da se dunajska slovanska filologija organsko razvija tudi na to področje, kar so mu potrdili tudi kompe-tentni ljudje.25 Najprej je hotel napisati, izhajajoč iz predavanj E. Schmidta, razpravo o vplivu nemške literature na delo Stanka Vraza. Obenem je želel 23 Prim. Wiener Zeitung 1897, št. 6 in 7 (9. in 10. januarja), in v ponatisu. Prevoda: Prvi početki ruskega romana, LZ 1897, 151—155, 207—212; Poeâtky ruskelio romanu, Rozpravy z oboru slovanske filologie 1937, 503—513. 21 Najbrž za vlogo zaradi habilitacije. Danes v MZ. 25 Murko je' mislil gotovo na Jagiča, mogoče tudi na ministra Gautsclia. Delovale so pa na Murkovo »preorientacijo« tudi osebne disonance med njim in Jagičem, ki so povzročale, da je Jagič hotel Murka preusmeriti sploh na drugo poklicno pot, svetujoč mu, naj išče stalne zaposlitve v zunanjem ministrstvu ali celo v politiki. Nekaj časa mu je govoril o tem, da bo moral po smrti hudo bolnega Vatroslava Oblaka v Gradec, ko je pa Oblak (1896) umrl, je Jagič spet spremenil svojo personalno politiko, največ iz ozirov na svojega zeta Milana Rešetarja. Vsaj tako je mislil Murko. Prim, njegovo neodposlano pismo graškemu profesorju Kirstenu z dne 19. maja (1896 ?) v MZ. razkriti tudi romantične korenine Miklošičeve osebnosti in znanosti. Pri tem pa je zadel na mogočne posredovalne vplive »severnoslovanske romantike«, zlasti češke. Hotel jili je prikazati v uvodnem poglavju, toda ko jih je začel študirati, je spoznal, da zahteva samo češka romantika, kakor je začel označevati bujno rast češkega nacionalnega čustva v literaturi in kulturnem ter javnem življenju od 1820 do 1848, posebno pozornost in posebno knjigo. Poleg tega je napisal v teh letih kljub veliki pedagoški zaposlenosti in društveni delavnosti20 več obsežnih in temeljitih recenzij slavističnih filoloških in literarnozgodovinskih del za Jagičev Archiv in več člankov in razprav, ki so bile predštudije za rešitev njegove takratne poglavitne znanstvene teme, ali pa so se že dotikale novih znanstvenih območij, ki so postala šele pozneje dominantna v njegovem raziskovanju. Iz priprav za habilitacijsko delo je spisal razpravo o Kollarjevi zamisli slovanske vzajemnosti za dunajski češki zbornik ob Kollarjevi stoletnici (1893),27 Slovencem je pa prikazal življenje in delo zaslužnega preporoditelja v temeljiti monografiji,28 ker je bil prepričan, kakor je poudaril v uvodu, da je »Kollar tudi naš« in da je imel »na ves naš razvitek od tridesetih let ogromen vpliv«. Te študije so izredno zanimale tudi češko znanstveno javnost, zlasti ker je Murko opozarjal Slovence z referati in članki tudi na pojave sodobnega češkega narodnega življenja. Deželna razstava v Pragi (1891) ga je prepričala, da Čehi prednjačijo v kulturi vsem drugim Slovanom in da bi zlasti Slovencem lahko bili najboljši učitelji v omiki in gospodarstvu. To spoznanje je Murko strnil v zanimiv članek Misli s češke razstave;20 praška narodopisna razstava je pa okrepila njegovo davno zanimanje za etnografska vprašanja in mu narekovala še danes veljavne etnografske »nauke za Slovence«.30 Za Brockhausov Konversationslexikon je sestavil 1895 kritično strnjen članek o Slovencih, obširneje je pa uporabil nabrano gradivo v anonim- 20 Bil je član dunajske Slovanske besede, v kateri je kasneje (1898) ustanovil posebni Jugoslovanski klub, odbornik in dve leti tudi predsednik Slovanskega pevskega društva (Zpevacky spolek slovänsky) in član raznih dunajskih slovanskih in nemških znanstvenih in zabavnih društev in krožkov. 27 Jan Kollar, Sbornik stati... rcdakci Františka Pastmka ve Vidni 1895, 201—232, ponatis: Rozpravy 43—84. 28 LMS 1894, 1897; 62—157, 162—224. Oboje tudi v ponatisu. 20 LZ 1892, 12—19, 75—84. 30 LMS 1896, 75—137. 4* 51 Anion S I o d n j а к nem članku Die Slovencu v dunajski napredni reviji Die Zeit31 in v Ottovem slovmku uaučnem (1898), kjer je orisal pod geslom Jiho-slovane poleg Pastrnkovih prikazov drugih južnoslovanskih narodov Slovence v etnografskem, jezikovnem in literarnozgodovinskem pogledu. Osnova vsega tega Murkovega znanstvenega in publicističnega dela je nekak modernizirani avstroslavistični realizem, ki se napaja iz tradicionalnega našega a v.s t r os 1 a v i z m a in iz Masarykovega političnega realizma. Tako so omenjena Murkova dela močneje odmevala pri Cehih kakor pri Slovencih in io ne samo zaradi češke tematike in avtorjevih prijateljskih zvez s češkim znanstvenim in političnim svetom, temveč tudi zaradi svoje miselnosti.32 S tem je zapravil Murko še tisto trohico dobrega imena, ki si ga je ohranil pri ruskih slavjanofilih slovenskega pokolenja, zbranih okrog Podgornikovega Slovanskega sveta, kjer ga je že 1895 nekdanji mladoslovenski časnikar in tedanji upokojeni odeški gimnazijski ravnatelj Lovro Leskovec krivično in žaljivo pestil zaradi spisa Y provinciji na Ruskem. Leta 1897 je Leskovec svoje napade še poostril. Murko ga je obakrat odločno in dostojno zavrnil.'13 Medtem pa mu je dozorelo 1896 habilitacijsko delo pod naslovom Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik kot prvi del široko zasnovane serije o istem problemu v drugih slovanskih literaturah. Y končni izdelavi se je pa Murku nekoliko premaknil vodilni aspekt na osrednji problem teme. Izhodiščna teza, da sta nemška romantika in njen predhodnik Herder oplodila začetke romantike pri Slovanih, 31 L. е. II (1895), št. 21 in 22; 113—116, 129—132. 32 Tako mu je pisal J. Jakubec dne 21. aprila 1895, da je referiral o prvem delu monografije o Kollârju v Časopisu Češkega muzeja in v praški Politiki ter je pristavil: Vaš spis je prvni kniha, kterou jsem na slovinštine četi.« MZ. 33 Njegov drugi odločni odgovor je zadovoljil tudi napredne Ruse, kakor dokazuje izjava Ljapunova v pismu z dne 2. (14.) februarja 1898: »Съ раздра-жениемъ и досадой чнталъ я шовинистичною стать ,Slov. sveta' и съ удоволь-стшемъ Вашъ прекрасный ответь въ той же газет'Ь.« MZ. Ljapunovu je Murko tisto leto na njegovo željo poslal ponatis potopisa V provinciji na Ruskem. Rus ga je ocenil v pismu z dne 12. (24.) decembra 1897: »Въ общемъ Вы в'Ьрно представили слабы rt стороны русской жизни, хотя некоторый частности могли быть для Васъ неясны. В'Ьрно отмечено у Васъ безпорядочность, произволь, невежество, наружная побожность или матерјалиое понимание религш и проч. Въ особенности хороши заметки о бедности и некултурности крестьянъ, о пе-достаткахъ министерства нар. npocBtat., объ уннверс. устав^ 1884 г., о приниженности духовенства (объ этомъ писалъ еще Белинский, противополагая наше духовенство западному) передъ светской властЬ, о раскол-Ь и др. MZ. Tudi filo-log M. N. Speranski je obsojal Leskovčeve napade. se mu je prebujno raz ras tla in mu pogosto zastrla pogled na to, kar je v češki literaturi od 1820 do 1848 vzklilo iz lastnih sil in kar je vzklilo iz delovanja češke literarne tradicije ter drugih, zlasti slovanskih literatur.34 Na temelju te knjige se je Murko babilitiral novembra 1896 na dunajski filozofski fakulteti za privatnega docenta slovanske filologijo s posebnim ozirom na literarno zgodovino. Potrjen je bil 8. februarja 1897 in v poletnem semestru je začel predavati. Mnogo truda mu je prizadelo iskanje založnika za habilitacijsko delo in šele po daljšem povpraševanju ga je dobil s pomočjo državnozborskega poslanca Karola Kluna v gra-škem katoliškem založništvu Styria, ki mu je delo konec 1896 brezplačno natisnilo. Knjiga je vzbudila veliko zanimanje in je bila v dveh letih razprodana. Zlasti češki znanstveniki so takoj spoznali njeno aktualno-politično in strokovno vrednost in so jo v več temeljitih kritikah pretresli do dna. Njim so sledili drugi kritiki: slavisti, germanisti in celo romanisti, tako da je Murko lahko zbral 47 recenzij svojega dela30 — in vse, z dvema, tremi izjemami, so bile objektivne, četudi nekatere — zlasti češke — glede na avtorjevo poglavitno tezo odklonilne ali jo občutno omejujoče in spreminjajoče.30 Prvi je spregovoril o knjigi T. G. Masaryk v dunajski reviji Die Zeit s programatičnim člankom Deutsche Einflüsse und die Wiedergeburt des böhmischen Volkes.37 To je storil kot ideolog češkega kulturno-političnega realizma in kot Murkov učitelj, pobu jen k temu nekako tudi od avtorja samega. Ta je namreč zapisal v uvodu 34 V Spominih (111) je Murko pošteno pojasnil zasnovo svojega dela in je odgovoril tudi na kritike. Tam je zapisal: »Glavne misli sem povzel iz predavanj E. Schmidta, iz knjige R. Hayma o Herderju in nemški romantiki in iz nadaljnjega bogatega slovstva o nemški romantiki, zlasti mlajši. Ni mi šlo le za iskan je soglasnih mest pri čeških pisateljih, t. j. ne toliko za tako imenovano .literarische Polizei', marveč za celotno ozračje, v katerem so živeli avstrijski Slovani, ker je imela za napoleonovskih vojn romantika glavno in važno središče na Dunaju in je njeno tamkajšnje delovanje zapustilo globlje posledice za daljšo dobo. Glavni poudarek sem v svoji knjigi polagal na Jana Kollarja in P. J. Šafanka zaradi njunega vseslovenskega delovanja in sem dokazal njuno odvisnost od Herderja in nemške romantike. Seveda sem sc dobro zavedal tega, da nemški vplivi niso bili izključni, toda moja razprava je bila posvečena le njim.« (Zadnji stavek je podčrtal biograf.) 36 Danes v MZ. 30 Razumljivo je, da so tudi v podrobnostih češki literarni zgodovinarji (Machal, Vlček, Jakubec. Bily, Kraus, Krejči) korigirali marsikatero Murkovo trditev, vsi pa so poudarjali važnost njegove znanstvene iniciativnosti, ljubezen do predmeta in poštenost n jegovih znanstvenih nagibov in metode. 37 L. с. XI, 189?, št. 137—139, 103—105, 117—119, 133—135. svoje knjige, da je dobil marsikatero pobudo zanjo iz »historično-filozofskih spisov in predavanj profesorja Masaryka«, ki je kritično pretresel načela, na katerih je zgrajeno češko narodno življenje, da se pa vendarle ne strinja popolnoma z Masarykovo zgodovino razvoja češke narodne zavesti.88 Masaryk je priznal, da je Murko njegov učenec in sobojevnik, kolikor izhaja v svoji knjigi iz češke »literarne revolucije«, kakor označuje Masaryk svoj in svojih sodelavcev boj zoper vero v pristnost Kraljedvorskega in Zelenogorskega rokopisa. Soglašal je tudi z marsikatero Murkovo trditvijo, odločno pa se je postavil po robu avtorjevi tezi, da je romantični duh (der romantische Geist) vzniknil pri Nemcih in da je slovanska, zlasti češka romantika nemškega porekla. — Romantična duhovna in čustvena usmerjenost je po njegovem obče-evropska, posamezne romantike so se sicer medsebojno oplajale, toda kljub temu je vsaka zase izvirna. To dokazuje za češko romantiko, ki da je svojevrstno spojena s klasiko in racionalizmom, česar n. pr. pri nemški ni. Zato je prepričan, da so nemški vplivi nanjo mnogo slabši, kakor misli Murko. Posebno se mu čudi, da tako redko omenja poljske, ruske in južnoslovanske pobude, ki se zde Masaryku »v gotovem pogledu« močnejše kakor nemške. Nato pa razvije svoje kulturno-politično prepričanje, češ da preporoda nekega ljudstva ni mogoče pojasniti z literarnimi vplivi, kajti literatura je samo »eksponent, simptom socialnega življenja, ni pa ustvarjajoča in goneča življenjska moč«. Narodni preporod je v začetkih politično in socialno dogajanje. Češki preporod se je začel z reformacijo, ki jo je sprožil socialni položaj češkega kmeta. V prvih desetletjih 19. stoletja ga je začel usmerjati in pospeševati še socialni položaj češkega delavca. Zato je narodna renesansa češkega ljudstva del velikega svetovnozgodovinskega gibanja. To so doumeli češki preporodi-telji, ker so socialno-religiozno pojmovali češki narodnostni ideal kot ideal humanitete, t. j. človeštva kot družine svobodnih, enakopravnih bratskih ljudstev in enakih poedincev.39 Od čeških strokovnih kritik je najgloblja Jakubčeva.40 Recenzent, Murkov osebni prijatelj, je podal najprej »poglavitne misli in tendence« v knjigi,41 nato je označil njene poglavitne vrednote (znanstveno solid- 38 L. с. IX. 30 Prim. Prešernovo Zdravljiço. 40 Listy filologieké 1897. 41 To mu je obljubil v pismu z dne 21. februarja 1897 z besedami: »Ja podâm do .Filologickih Listu' hlavno obširnejši referat o Vaši knize; hledâl jsem tam vystopovat, со bylo tendenca Vašeho spisu.« nost, svobodoumno nepristranost in novost v pojmovanju češkega lite-rarnozgodovinskega razvoja) in jo prištel med štiri ali pet najboljših knjig o tem predmetu. Pri tem pa ni zamolčal svojih pomislekov in poudaril zlasti Murkovo metodično zaostalost, češ da je njegova filo-loška metoda zastarela in pomanjkljiva, zlasti ker popolnoma zanemarja estetsko analizo literarnih del. Opozoril je avtorja na Taina in »moderno francosko kritiko«, nato pa izčrpno, a obzirno prikazal stvarne napake. Na koncu je naglasi! spodbujevalno vrednost Murkovega dela in zaželel avtorju k obljubljenim nadaljnjim raziskavanjem v tej smeri obilo sreče. Tudi druge češke kritike soglašajo bolj ali manj z Jakubčevo. Najbolj pohvalna je Vlčkova v Jagičevem Archivu,42 najostrejša Bilega,43 ki kaže tu in tam znake osebne prizadetosti. Med slovanskimi kritikami je omembe vredna ugodna ocena poljskega literarnega zgodovinarja M. Zdziechowskega,44 ki pa (udi očita Murku, da je ostal »na površini svojega predmeta« in se ni poglobil v artistične in psihološke globine umetniške tvornosti. У skupnem pregledu vsaj poglavitnih recenzij je prav značilno, da so bili nemški kritiki mnogo bolj zadovoljni z Murkovo idejo in njegovim podajanjem kakor pa češki in slovanski sploh. Tako je odkrilo prvo veliko Murkovo literarnozgodovinsko delo in njegove kritike pozitivne in negativne strani Murkovega literarnozgodo-vinskega pogleda, daru in temperamenta ter je razodelo tudi ugodne in neugodne vplive Markovih literarnozgodovinskih šol in vzornikov. Knjiga je podajala tako preprosto in jasno rešitev zapletenega problema, da je prepričala vsakogar, kdor se ni zavedal, da so tuji literarni zgledi važen, toda ne odločujoč faktor razcveta neke okrnele ali nerazvite narodne literature. Zdi se, da je Murko to zaslutil. Zato mu široko zasnovano nadaljnje delo ni hotelo dozoreti, čeprav se je gnal z vso močjo vsaj do 1900, da bi napisal analogno delo o delovanju nemške literature na začetke romantike pri Južnih Slovanih. Tako je pač zmogel posamezne razprave o nekaterih južnoslovanskih literarnih problemih, kjer je bilo posebno vidno nemško oplajanje literarnih osebnosti in del, takšnega 42 L. е. XX (1897), 417—427. Zanimiv je »pripis uredništva«, v katerem Jagič hvali Vlčkovo kritiko in opozarja nanjo ruskega kritika Grunskega, ki jo Murkovo delo obsodil (Izvesti ja II, 1108—1137). Obenem kliče po prevajalcih Murkove knjige (v češčino in ruščino) in toži nad zaostalostjo slovanske literarne zgodovine, ki je pri Rusih zapuščena tudi zato, ker je časopisje popolnoma nebrižno do slavistike. 43 Časopis Musea Kralovstvi Českeho LXXI (1897), 171—188. 44 Przeglqd Polski XXXII (1897), 329—337. sintetičnega pogleda, kakor ga je pokazal v knjigi o češki romantiki, pa Murko ni več tvegal. Vendar bi bilo krivo misliti, da se je odpovedal prejšnjim literarno-zgodovinskim nazorom in metodam. V glavnem jim je ostal zvest vse življenje, saj jih ni neaktivno sprejel od tega ali onega akademskega učitelja, temveč si jib je sam tvoril na temelju obširnega in raznorodnega študija in lastnega, po velikih in jasnih razgledih stremečega znanstvenega temperamenta. V marsičem pa so ustrezali tudi tedanji nerazvitosti južnoslovanskih literarnih zgodovin, ko še ni bilo ne kritičnih izdaj literarnih del ne monografij o poedinih osebnostih in dobah. Tako je moral Murko sam kopati v globino, kakor dokazujejo razprave: Miklo-sichs Jugend- und Lehrjahre (1898), Goethe und serbische Volkspoesie (1899), Počctek Gajevih »Novin« in »Danice« (1900), Misli k Prešernovemu življenjepisu (1901), Eine Jacob Grimm fälschlich zugeschriebene Rezension serbischer Volkslieder (1904). To so v glavnem sadovi Murko-vega velikega, a izjalovljenega znanstvenega prizadevanja, napisati analogno delo o južnoslovanskih literaturah v prvi polovici 19. stoletja, kakor ga je napisal o češki. Prvi razpravi, ki jo je priobčil na povabilo germanistov Walzla, Minorja in v. Wcilena v zborniku v čast svojega učitelja Richarda Heinzla,40 je orisal narodnostno in socialno okolje in duhovno vzdušje, v katerem je rastel in se razvijal Miklošič do dunajske profesure (1849). Razprava razodeva, da je Murko v glavnem obranil prejšnjo metodo in prejšnje poglede, da pa kritika njegove prve knjige ni šla brez sledov mimo njega. Delovanje nemške romantike se mu ne zdi več tako vsemogočno kakor prej. medsebojnim slovanskim vplivom in organskemu vznikanju iz narodnih osnov je zdaj mnogo bolj prijazen in pravičen. To kažejo posebno njegove Misli k Prešernovemu življenjepisu.46 Z njimi je Murko začel po Levstiku, Stritarju in Levcu novo poglavje v proučevanju našega narodnega genija: pomeril je njegova dela z deli svetovne, zlasti nemške poezije, poudaril tvorne zveze s slovanskimi slovstvi, pribil pa tudi njegov samonikli slovanski realizem. Že 1890 je ugotovil v dunajskem »slavnostnem govoru« ob Prešernovi devetdesetletnici, da se je Prešeren »mnogo učil od klasikov rimskih in grških, od 45 Forschungen zur neueren Literaturgeschichte, Weimar 1898, 493—367, v ponatisu in v češkem prevodu Rozpravy I, 99—154. 40 LZ 1901, 122—137, prevod Rozpravy 562—577. Prim, članek v LZ 1891. sredovečnih in modernih«, ali da ga ni mogoče uvrstiti v nobeno pesniško šolo, ker je v svoji tvornosti »samostalen in izviren«.47 Y Mislih je sicer podrobneje izdelal ali vsaj nakazal posamezne paralele med Prešernovimi in tujimi, zlasti nemškimi pesnitvami, toda spet je odločno poudaril, da je Prešeren »vzrastel popolnoma na domačih tleh«, da »tiči ves v svojem narodu tako močno, da ga vsa nemška idealistična filozofija, vsa njena fantastična nova in sredovečna romantika niso mogle prestvoriti«. Ob Murkovih Mislih in ob njegovih dunajskih docentskih in graških profesorskih prešernoslovskih predavanjih so zrastli novi proučevalci Prešernove umetnosti: Prijatelj, Zigon in Kidrič, in reči je treba, da se je vsak izmed njih toliko bolj približal umetniški in znanstveni resnici, kolikor bolj je hodil za citiranimi Murkovimi mislimi. Po Murkovi habilitaciji pa se ni sodelovanje med Jagičem in novim docentom krepilo, kakor bi bilo pričakovati. Človeške zadeve in zadevice so se motale vmes, pridružila so se jim različna politična ali vsaj nacionalna gledanja na naloge dunajske slavistike,48 podoba je, da Jagiču tudi ni vedno ugajal Murkov izraziti družbeni in društveni temperament.49 Skratka, Murko je kmalu spoznal, da se nima nadejati kdo ve kake akademske bodočnosti na Dunaju, posebno ko mu je Jagič začel svetovati, naj se poteguje za stalno službo v zunanjem ministrstvu. Po smrti mladega graškega slavista Vatroslava Oblaka (15. aprila 1896) je Murko začel misliti na njegovo nasledstvo, toda tudi za to mesto ni dobil do-voljne podpore ne od Jagica ne od Kreka, ki ga je predlagal šele na drugem mestu za Karlom Strekljem in pred Jakobom Sketom. Murko je pripoznal temeljitemu etimologu in izrazitemu slovenisiu Štreklju, da je primernejši za Oblakovega naslednika, četudi daje slutiti njegova pie-tetno topla monografija o Oblaku,50 da je resno mislil na njegovo graško akademsko nasledstvo. Ob prijateljsko intimnem, četudi realistično izvršenem človeškem in znanstvenem portretu z nevsakdanjo jezikoslovno 47 Matija Valjavec mu je pisal dne 10. februarja 1891 spričo tega govora, objavljenega v LZ 1891, 81—87, med drugim: »O Prešernu ste mi iz duše govorili.« MZ. 48 Glej Spomini, 116, 2. odstavek. 40 Leveč je pisal o tem Murku dne 13. novembra 1899 med drugim: »Jagič je zadnje poletje tožil v Ljubljani, da je velika škoda, da potrosite toliko časa za društvene posle.« MZ. 50 Knezova knjižnica MS, VI, 1899, str. 142—313. Tudi v ponatisu. Prevod: Rozpravy L 262—402. Posnetek v nemščini: Vatroslav Oblak, Ein Beitrag zur Geschichte der neueren Slavistik. Wien 1902. domiselnostjo in delavnostjo obdarjenega Oblaka je razgrnil namreč mnoga vprašanja slavistike, tako da njegova knjiga še danes zasluži častno oznako profesorja Nahtigala.51 Leta 1899 bi bil Murko skoraj pri zaželenem življenjskem cilju. Jagic se je odločil za novo, literarnozgodovinsko stolico. Toda z novimi načrti, po katerih bi bil Murko še ostal začasno v zunanjepolitični službi, se je razblinila tudi ta obljuba.52 Murku je bilo prav hudo, kakor razodevajo razna prijateljska tolažilna pisma v njegovi zapuščini.53 Konec 1900 so se 11111 spet odpirale nove možnosti. Nekaj časa se je zanašal na stolico v Miinchenu, dokler mu ni profesor Krummbacher razbil tega upanja. Resneje se je zadeva oblikovala v švicarskem Freiburgu, kjer je bil Murko v začetku 1901 izvoljen s prijateljskim posredovanjem germanista Konrada Zwicrzine, nekdanjega sošolca, na prvem mestu za naslednika Jožefa Kallenbacha, odhajajočega v Krakov. Toda njegovo imenovanje jo preprečil neki Python,54 najbrž zaupnik kneza Czartoryjskega, odločilnega kolektorja univerze. Python je zavrnil Murka, češ da je pisal »v knjigi o romantiki, da so bili jezuitje poguba Poljske«. Toda to je bila samo pretveza, kajti Murkovo sklicevanje na avtentični tekst knjige Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik je bilo brezuspešno, Python je ostal pri svojem.55 Tudi ponovno dunajsko upanje je bilo prazno in šele odhod graškega ordinarija slovanske filologije Gregorja Kreka v pokoj je Murku omogočil. da se je potegoval za njegovo stolico. To pa ni bilo po volji Kreku, ki je hotel Rešetarja za naslednika. Jagič pa se zdaj menda ni maral boriti za svojega zeta.50 Za Murka se je požrtvovalno zavzel Rudolf Meringer, graški profesor indoevropskega jezikoslovja in Murkov prijatelj iz dunajskih let. Zoper njegovo energično zavzemanje Krek ni 61 LZ 1921, 477. »Tako je napravil iz Oblakovega življenjepisa miniaturno slavistično enciklopedijo, ki jo je kot vademecum priporočati vsakemu slovenskemu slavistu.« 52 Prim. Spomine, 117—118. 53 Tako mu je pisal Oskar Walzel dne 8. oktobra 1899: »Ich bedauere herzlichst, daß du dich so gedrückt fühlst. Es ist aber ein Jammer in unserem lieben Vaterlande. Die Talente sind da, aber man weiß nichts mit ihnen anzufangen.« MZ. 114 Ali je bil ta identičen z nekim Decurtiusom, o katerem je pisal Zwier-zina Murku dne 30. marca 1901, da je prcvrgcl soglasno mnenje fakultete, se ni dalo ugotoviti. Zwierzina ga imenuje »ein unverantwortlicher Privatmann und wissenschaftlicher Diletant«. 55 Prim. Zwierzinovo pismo Murku z dne 18. junija 1901. MZ. 50 В. Јагић, Спомени мојега живота. Beograd 1934, 154—155. uspel. Graški fakultetni svet je predložil Murka na prvem mestu, Ericha Bernekerja na drugem in Milana Rešetarja na tretjem.57 Ta Meringerjeva kolegialna skrb za Murka je toliko lepša in plemenitejša, ker se za njo ni skrivalo nič drugega kakor prepričanje, da Murko zasluži univerzitetno stolico, kajti v podčrtno citiranem pismu se Meringer zavzema tudi za Yon d raka in Rešetarja. In ko je zvedel, da je Jagič uspel s predlogom, da se imenujeta ta dva za dunajska izredna profesorja, je bil vesel, češ oba sta si to pošteno zaslužila in »Jagiču naj se samo tam zgodi krivica, kjer jo sam dela«.58 Še pred graškim imenovanjem, že dne 7. aprila 1900, se je Murko pogodil z založbo C. F. Amelang v Lipskem, da ji napiše za zbirko Die Literaturen des Ostens in Einzeldarstellungen zgodovino jugoslovanske literature (Geschichte der südslavischen Literatur). Rokopis za knjigo 18—20 pol bi naj pripravil do 1. januarja 1903. Pogodba bi bila mogla presenetiti vsakogar, kdor je poznal takratno znanstveno neobdelanost in nerazvitost posameznih literarnih zgodovin južnoslovanskih narodov in nesočasnoet ter nehomogenost njihovega literarnega življenja. Presenetljiva je bila ta pogodba tudi zato, ker je dokazovala, da je Murko zdvomil nad svojo prejšnjo veliko literarnozgodovinsko zamislijo: obdelati delovanje nemške romantike na posamezna slovanska slovstva. Še teže bi bilo najti odgovor na vprašanje, kako bi bilo mogoče obdelati vse južnoslovanske literature kot celoto, kakor je obljubljal prvotno naslov dela. Te in druge težave, ki so se pokazale Murku z delom samim in z graškim imenovanjem, so povzročale, da je bodoča knjiga počasi in mukoma dobivala svojo vsebino. Da je Murko naporno delal na njej, bi pričalo morebiti to, da je med 1900—1908 priobčeval skoraj le recenzije in krajše publicistične članke. Med delom se mu je pa premaknil prvotni, duhu in obliki drugih literarnozgodovinskih del Amelangove založbe prilagojeni načrt, prikazati predvsem novo in najnovejše razdobje južno- 57 Meringer si je za to prav posebno prizadeval, kakor pričajo njegova pisma iz te dobo v MZ. Iz njih spoznamo, da se je zares pošteno trudil za ta uspeh ne glede na skoraj sočasno Murkovo neugodno oceno svoje razprave o bosen-ski hiši. Tako je pisal med drugim 14. maja 1902 Murku: »v. Härtel (tedanji avstrijski minister za uk in bogočastje) hat allen Grund zufrieden zu sein. Wir haben ihm ein Votum hingelegt, womit jeder Deutsche und jeder Slovene, welcher Couleur immer — zufrieden sein kann. Ich bitte Dich, unser Antrag ist in der Fakultät nicht nur einstimmig angenommen, sondern sogar gelobt worden — in Graz! — bei einem Slavisten! — u. hinterdrein sagte mir noch ein College, unser Vorschlag ist seit Jahren der beste gewesen! Das kannst Du ruhig weiter erzählen.« MZ. 58 Pismo Murku z dne 14. marca 1902. MZ. slovanskih literatur. Ob teh razdobjih se kar ni mogel znanstveno ogreti, bodisi da ju je premalo poznal, bodisi da ju ni mogel spravili v ideološki in zgodovinski okvir. Zdelo se mu je, da še ne bi mogli zamikati niti širših vrst bralcev. Starejši literaturi je pa pripisoval svetovnozgodovin-ski pomen in sklenil je napisati »vodič do razumevanja starejšega južno-slovanskega kulturnega življenja, ki bi naj tudi pojasnjeval začetke ruske in romunske književnosti in bi pomagal bizantinistom in vsem drugim kulturnim zgodovinarjem«.68 S tem spremenjenim načrtom pa je zadel na poglavitno preiskovalno področje Jagičevo, kar je povzročilo nove težave in našlo svoj odmev celo v javni polemiki. Kljub temu zoženemu konceptu je delo počasi napredovalo. Murka so pričakovale v Gradcu nove naloge in težave. Prva skrb mu je bila, da je organiziral slovanski seminar v znanstveno in pedagoško delavnico, kar mu je ob konciliantnem in resnem Streklju lepo uspevalo. Zbiral je znanstvene knjige po akademijah in drugih znanstvenih središčih. V predavanjih ni bil toliko glasnik lastnih kategoričnih dognanj, kolikor spodbujevalec študentskega lastnega študija, kažipot k višjim znanstvenim vidikom, po katerih so nadarjenejši in prizadevnejši slušatelji sami odkrivali probleme in rešitve. Kot človek silnega družinskega čuta, ki je nesebično podpiral mater, brata in sestri, je čutil do slušateljev ne le strokovno, temveč prav socialno in nacionalno odgovornost, ki je dobivala v nekaterih primerih očetovske poteze. Zato je skrbel za gmotno in zdravstveno blaginjo slušatcljstva ter je tako pritegnil skoraj vse jnžnoslovanske slaviste z avstro-ogrskega področja v Gradec in precejšen odstotek iz drugih slovanskih dežel.60 Od leta 1902 do 1917 je bilo v njegovem seminarju okrog 280 slušateljev. Mnogo od njih se je odlikovalo v poznejšem delovanju bodisi v slavistiki, bodisi v sorodnih vedah.61 Tako se je boljšalo od leta do leta znanje absolventov in profesorskih kandidatov.02 50 Prim. Geschichte der älteren südslavischen Litteraturen. Leipzig 1908, V—VI (Vorwort). Isto tudi v polemiki Zur Kritik der Geschichte d. ä. s. L. Ljubljana 1911, 8. Ta uspeh mu je priznal tudi Jagič, ki mu je pisal dne 16. junija 1907: »Sad kod nas gotovo i nema više Slovenaca u seminaru, a i Hrvata vrlo malo; naš je seminar dobio drug karakter: njenmčko-češki-maloruski!« MZ. 01 Naj navedemo samo nekaj imen: A. Breznik. R. Bujas, A. Cronia, G. Čremošnik, J. Glonar, F. Kotnik, K. Oštir, J.Puntar, N. Radojčic, F.Ramovš, A. So vrč, A. Žigon i. dr. Dne 25. maja 1902 je tožil Leveč Murku v pismu: »Naša akademična mladina pa ni vredna piškavega oreha! Z malimi izjemami nam pošiljate v provincijo samo domišljače, puhle, blazirane ljudi, ljudi brez vse socialne Murko je prepustil predavanja o starocerkvenoslovanski in srbsko-hrvatski historični slovnici Štreklju, prevzel pa je predavanja o slovenski literarni zgodovini, ki so bila del Štrekljevega predavateljskega področja. Tako se je osredotočil na predavanja o južnoslovanskih književnostih. Razen tega je razlagal slovnico ruskega, češkega in poljskega jezika, v seminarju pa je komentiral s slušatelji Kollarjevo poemo Slavy Dcera, Mickiewiczevega Pana Tadeusza, Gogoljevega Revizorja, Mažu-raničev spev Smrt Smail age Cengijiča, Njegošev Gorski vijenac, dn-brovniške dramatike, srbsko-hrvatsko narodno pesništvo in seveda tudi Prešerna. Skrbel je za harmonično sodelovanje z dve leti starejšim Štrekljem, ki ga nemško-nacionalistična večina na fakulteti ni hotela predložiti za rednega profesorja. Meringer se je trudil že 1902, da bi pomagal tudi njemu, kar pa sta menda izpodbila Gregor Krek in klasični filolog Alois Goldbacher. Leta 1903 se je Murko zavzemal v fakultetnem svetu za strokovnega kolega, a brez uspeha. Šele 1907 se mu je posrečilo izkoristiti vseučiliški škandal v Sofiji. Tedaj se je uprla celotna univerza (profesorji in študenti) nazadnjaškemu prosvetnemu ministru Apostolovemu oziroma njegovemu univerzitetnemu zakonu. Apostolov je razkadil profesorje in začel po Evropi nabirati nove predavatelje. Snubil je tudi Štreklja, Nahtigala in Prijatelja. Štrekelj se je priglasil iz protesta zoper svoje zapostavljanje. To sta sofijska slavista Miletič in šišmanov hudo zamerila njemu in Murku. Ta pa je z grožnjo Štrekljeve preselitve v Sofijo dosegel pri naučnem ministru Marchetu, da so slednjič Štreklja vendarle izvolili za rednega profesorja. Murko je branil pred reakcionarno večino odbora Slovenske Matice tudi Štrekljevo življenjsko delo, njegove Slovenske narodne pesmi, nad omike, ki po krčmah in volkostečinah iščejo svojo zabavo, ljudi brez vseh idealov in brez vsega znanja, slaviste, ki v šoli ne vedo, kdaj se pri part, ре if. pass, piše lj ali nj, ljudi, ki n бе po višjih razredih, da se je Črtomir zaljubil v Bogomilo po bitvi pri Ajdovskem gradcu, da je .bližnji sosed, sveti Marka' — v Benetkah; da Prešeren z verzom: ,Bi mirno plavala mi moja barka' misli na Jadransko morje; da je ,na delopust do sodnjega jaz dneva slovim' — na sodnji dan popoldne!!!! Fiat reformatio! Da se je z Murkovim prihodom v Gradec vsaj tam marsikaj spremenilo, priča pismo Josipa Tominška Murku z dne U. julija 1903; »Pred kratkim sem bil na tem, da bi se Vam osebno poklonil v Gradcu, prisojajoč si nekako ulogo glasnika mladega naraščaja slovenistov. Znano mi je namreč, ker sem v precej živi dotiki z dijaštvom, kako se je zdaj vse predrugačilo pri slovenski stolici v Gradcu; saj je veselje poslušati mladeniča, iz kojega besed odseva obzorje, ki smo imeli mi nekdaj o njem le slutnje. In jasno je, kdo tako povzdiga mladi naraščaj.« Oboje v MZ. katerimi so se pohujševali klerikalci in nekateri liberalni »mladi profesorji«, kakor jih označuje Leveč v pismu Murku,63 ki so bili »iz osebnega nasprotstva ali iz osebnih razlogov hujši in bolj agresivni nego prvi«. Z nasveti iu priporočili je Murko pomagal tudi drugim mlajšim slavistom, tako Nahtigalu, Prijatelju in Kidriču, ki so se z zaupanjem obračali nanj. Z akademskim in društvenim delom ter zglednim družinskim življenjem, ki ga je živel od 28. septembra 1903 z ženo Jelo, rojeno Sernčevo, je bil Murko močna opora graškim in spodnještajerskim Slovencem in priznana znanstvena avtoriteta v vsem narodu. Kakor kaže seznani njegovih predavanj in kakor je tudi zahtevala pogodba z Amelangovo založbo, je Murko v prvih graških letih najbolj sistematično raziskoval zgodovino južnoslovanskih literatur. Prav podrobni študij te velike in takrat še slabo raziskane snovi ga je najbrž prisilil, da je skrčil prvotno zasnovo svoje knjige in premaknil njeno težišče v začetna in starejša obdobja južnoslovanskih književnosti. V območju filoloških in historičnih problemov se je čutil najbolj domačega kot Miklošičev in Jagičev učenec, ki je sicer prekašal oba svoja vzornika po široki primerjalno-literarnozgodovinski izobrazbi in po znanstvenem in državljanskem zanimanju za idejna in zlasti nacionalna vprašanja kulturnega in literarnega življenja, а se je umetniškega jedra literarnih del le redko dotikal. Poleg tega je plalo v njem posebno živahno mišljenje, ki ga je navduševalo za sočasno razmišljanje o več problemih in mu je omogočalo naglo razumevanje tujih znanstvenih zasnov ter delalo iz njega prijetnega in duhovitega sobesednika in spretnega organizatorja. Zaio se tudi v teh letih nikakor ni omejil samo na pisanje knjige za Amelanga. Prejšnje bolj literarnozgodovinsko zanimanje za usodo srbsko-hrvatske narodne poezije v nemškem slovstvu mu v sodelovanju z Mcrin-gerjem polagoma raste preko etnografskih študij o materialni kulturi Južnih Slovanov v kasneje dozoreli cilj: spoznati in določiti današnje življenje srbsko-hrvatske narodne epike in iz tega sklepati o njenem nastajanju, razvijanju in zamiranju. Toda prej je moral napisati knjigo za Amelanga. To težko nalogo si je Murko otežil še s tem, da je obljubil napisati za veliko nemško zborno delo Die Kultur der Gegenwart, ki bi naj prikazala sodobno kulturo z vidika wilhelmisticne Nemčije, prikaz južnoslovanskih literatur. 63 Z dne 28. marca 1903. MZ. Leveč imenoma našteva: Peruška, Ilešiča in Požarja. S to obljubo, ki je bila nekam nelogična, ko se je bil odločil, da bo pisal za Amelanga samo o starejši literaturi, se je zameril založniku, ogoljufal pa je tudi samega sebe, kajti knjiga za Amelanga je ostala »res le uvod, dasi orjaški«, kakor je pravilno ugotovil Tominšek,6'1 oris v zbirki Die Kultur der Gegenwart65 pa nepopoln koncept, ki ni zadovoljil nikogar. Knjiga Geschichte der älteren s üdsl avischen Literaturen66 pa je bila kljub temu, da je v nekem pogledu samo uvod v narodne literature Južnih Slovanov, veliko in zaslužno delo, ki nedvomno začenja novo dobo v južnoslovanskem literarnem zgodovinopisju. Murko je prikazal starejšo literaturo Južnih Slovanov kot enoto, napisano v istem jeziku in izraža-jočo enako ali vsaj zelo slično kulturno in socialno življenje teh narodov do turškega gospostva. S tem je res nekoliko poenostavil problematiko poedinih literatur, poudaril pa jih je kot izraz nekega celotnega dogajanja in je pravilno narisal osnovne črte njihovega skupnega razvoja, ki je stvoril iz južnoslovanske rodovne elite, rastoče iz svojevrstne aplikacije bizantinske kulture in civilizacije ter iz protitokov zahodnoevropskega življenja, nosilce srednjeveške balkanske družbe in posameznih južnoslovanskih držav. Zavestno je pretrgal s starejšo, zgolj filološko interpretacijo starocerkvenoslovanskih spomenikov različnih redakcij in se je potrudil, da bi namesto črke dojel duha, t. j. vzroke in gibala literarnega prizadevanja. Pazno je iskal v teh, v glavnem cerkvenih in zato malo izvirnih tekstih znake ne le jezikovne, temveč tudi fantazijske tvornosti in skušal odkriti socialne in politične vzroke za rast in upad literarne produkcije.67 Knjiga pa ni doživela od najbolj poklicane in avtoritativne strani zaslužene kritike. Jagič se je prav ob njenem izidu (15. oktobra 1908) nevoljen odpravljal ob svoji sedemdesetletnici v pokoj. Svet dunajske filozofske fakultete mu ni hotel »iz nacionalne ncobjektivnosti« (tako je bil Jagič prepričan) izvoliti za naslednika dosedanja profesorja Von-4 draka in Rešetarja. Ker se je pa del fakultete ogreval nekaj časa za Murka69 in bi bil tudi ta rad zamenjal graško stolico z dunajsko, je Jagič 04 LZ 1909, 186—187. 65 L. e. I. 9. 194—245. 1908. Tudi ponatis in ruski prevod. 66 Leipzig 1908. 117 Delo še do danes ni izgubilo ne svoje svežine ne vrednosti in se zdi, da bi ga bilo treba s primernimi popravki in dostavki brž ko mogoče prevesti v katerikoli južnoslovanski jezik. Leta 1912 ga je Francev nameraval prevesti v ruski jezik, kar se pa ni zgodilo. 08 Prim. В. Јагић, 1. с. 289. omogočil v svoji nevolji nanj Vladimiru Čorovicu, najmlajšemu dunajskemu slavističnemu doktorju, negativno kritiko Murkove knjige najprej v Srpskem književnem Glasniku,00 nato pa še v svojem Archivu.70 Murka je bolela krivična ocena, za katero je Čorovic uporabil Jagi-ceve pripombe h korekturnim polam njegove knjige,71 ki jih je Murko pošiljal na Dunaj Jirečku, zvestemu svetovalcu in pomočniku, in menda tudi Jagicu. Pamflet v Srpskem književnem Glasniku, ki je označeval njegovo knjigo kol delo, ki ni pomembno za znanost in ki bi bilo tudi širokemu občinstvu težko v pravo korist, je še nekako prebolel, dasi je že tu zaslutil, da stoji za tem žaljivim pisanjem nekdo drug. To so mu potrdili tudi prijatelji, n. pr. Jireček, ki mu je dne 23. maja 1909 pisal: »Čorovic nije sve te stvari vadio iz svoje glave, tu če biti kakvi .Hintermänner'.«7- Kdo je bil za njim, je Čorovic pokazal s ponovno, mestoma še bolj žaljivo kritiko v — Jagicevem Archivu. Murko je bil hudo prizadet, Čorovicevo pisanje v Archivu mu je bilo v vsestransko napoto in celo v škodo. Zato se je temperamentno, a dostojno branil v posebni brošuri in v dveh dodatkih k njej.73 Takšne nepravične kritike in iz njih izvirajoče polemike in replike pa neutrudnemu Murku niso vzele veselja do literarnozgodovinskega dela, pač pa so ga vsaj začasno preusmerjale na druga področja njegovega znanstvenega zanimanja: v študij južnoslovanske narodne poezije in narodopisja.74 Iz načelnih pogledov na srbsko-hrvatsko narodno epiko, ki jih je podal v Jagicevem Archivu že 1906,75 je polagoma prehajal k študiju narodnih pesmi bosenskih muslimanov. Sprva je uporabljal v glavnem izsledke Luka Marjanoviča.70 O njih je celo predaval v Berlinu 1908. Prihodnje leto (1909) pa je prvič slišal v Bosni, kjer je nabiral 69 L. c. 1909, 50—57. 70 L. c. 1910, 275—281. 71 Spomini, 140. 72 MZ. 7:1 Zur Kritik der Geschichte der älteren südslavisehcn Literaturen. Ljubljana 1911, 1—36. in Nachtrag zur Broschüre: Zur Kritik der Geschichte der älteren südslavischen Literaturen. Allgemeines Literaturblatt, Dunaj 1911. št. 13 in 15. Tudi v ponatisu. 74 S tega področja je izdal že 1906 temeljito razpravo o zgodovini jugoslovanske ljudske hiše. Prim. Mitteilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien. Bd. XXXV in XXXVI, 308—330; 12—40, 92—130. Tudi v ponatisu. 75 Die serbokroatische Volkspoesie in der deutschen Literatur. AslPh XXVIII, 351—385. Prevod: Rozpravy II, 66—105. 70 V uvodu к III. in IV. zvezku zbirke Hrvatske narodne pjesme (Junačke pjesme muhamedovske), Zagreb 1898 in 1899. VII—LV1 in VII—VIII. gradivo za veliko jezikovno-narodopisno razpravo Das Grab als Tisch,77 živo muslimansko narodno pesem. Sprva pa se je vendarle bolj zanimal za etimološko-etnografska raziskovanja v duhu Mcringerjeve zamisli, da je treba poznati stvar v njenem historičnem razvoju, ako hočemo razložiti njeno poimenovanje. — Še vedno pa je Murka mikal tudi prvi mladostni znanstveni problem: dopolnitev študije, posvečene Povesti o sedmih modrijanih, in kritična izdaja njenih rokopisov pri Ruski akademiji. Ko pa po dvoletnem trudu nikakor ni uspel, da bi dobil štipendijo za potovanje na Rusko, je zaprosil Dunajsko akademijo za popotno podporo, da bi mogel študirati srbohrvaško epiko v njeni domovini. Na Jagičevo priporočilo je zdaj podporo dobil in poleti 1912 je prvič potoval v Liko, scvernozahodno in srednjo Bosno ter v nekatere kraje severne Dalmacije, da bi ugotovil z zapiski, fonografiranjem in fotografiranjem resnično življenje tamkajšnje ljudske pripovedne pesmi. Leta 1913 je prepotoval Hercegovino in del Bosne. Marjanovičeva opažanja so bila v glavnem točna in njegovi zaključki pravilni, Murko je z začudenjem spoznal, »da so vsi pravi pevci do neke mere improvizatorji in znajo pesem izboljšati ali poslabšati«.78 Svoje izsledke in fonografske posnetke iz obeh potovanj je obdelal v publikacijah Dunajske akademije.79 Poleg znanstveno raziskovalnih del je pisal v tej dobi razumne in poštene slavistične recenzije,80 literarnozgodovinske in politične članke. Y domačem slovstvu ni mnogo deloval. Knjiga o Rusiji za Mohorjevo 77 Wörter und Sachen II (1910), 79—160. Češki prevod v Razpravah II, 215—528. 78 Spomini, 145. 70 Sitzungsberichte der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften in Wien. Philosophisch-historische Klasse. 173. Bd. 3. Abhandlung 1—52. — Bericht über phonographische Aufnahmen epischer, meist mohammedanischer Volkslieder im nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912. Nr. 30 der Mitteilungen der Pho-nogrammarchiv-Kommission der Kaiserlichen Akademie der Wissenschaften. 1913 (za leto 1912). In v analognih akademijskih publikacijah 1915 (za leto 1913). 80 Ol) kritiki Bernekerjevega etimološkega slovarja (Ein neues etymologisches Wörterbuch der slavisehen Sprachen, Deutsche Literaturzeitung XXXV, št. 26, 1605—1620) mu je avtor dne 1. julija 1914 pisal: »Der gestrige Tag war ein Festtag für mich, als ich Ihre Recension Wort für Wort und immer wieder las. Ich weiß gar nicht, wie ich Ihnen danken soll. Was ich erreicht und was ich nicht erreicht habe, noch niemand hat es so fein, so geistvoll, so psychologisch vertieft, so zart dargelegt. Ich war ganz gerührt. Was Ihr Urteil für mich bedeutet, das wissen Sie. Nun können Sie sich meine Freude vorstellen, als ich las, wie günstig es ausgefallen ist. Sie haben mir Lust und Freude gegeben am Werk selbst, die — ich gesteh es — gerade in den letzten Monaten infolge von Depressionen allerlei Art stark gesunken war.« MZ. 5 Slav. revija 65 ? družbo mu ni dozorela, prav tako ni napisal za Matični Trubarjev zbornik obljubljenega »literarnega in kulturnega pregleda«. Le v Vrazovi številki Časopisa za zgodovino in narodopisje81 se je oglasil s člankom o »Vrazovih za tisk pripravljenih slovenskih pesmih« in še z enim drobnim prispevkom. Sploh je bil založniku mariborskega Časopisa, Zgodovinskemu društvu v Mariboru, zvest podpornik, saj je bil med njegovimi ustanovitelji, njegovim odbornikom Kovačiču, Turnerju in drugim pa dober prijatelj. V Slovenski Matici je do prerane Štrekljeve smrti (1912) branil njegove Narodne pesmi, priporočal izdajo Škrabčevih jezikoslovnih spisov in dajal razne druge literarne nasvete. Sodeloval je tudi pri goriški Vodi, kjer je med drugim priobčil prelep nekrolog pokojnemu Štreklju.8- Za Štrekljevega naslednika je predložil od treh najpomembnejših kandidatov: Nahtigala, Prijatelja in Kidriča — končno prvega, ker sta tako želela tudi ostala dva in vsi drugi, ki so poznali Nahtigalovo izrazito znanstveno naturo in njegov takratni težki gmotni položaj.83 Da bi mladim slavistom omogočil izdajo habilitacijskih del, je Murko že pred Štrekljevo smrtjo ustanovil pri založniku Carbi Winterju v lleidelbergu zbirko Slavica. Tu sta razen drugih izšli Nahtigalova razprava o premikanju ruskega akcenta in Kidričeva o Trubarjevi Cerkovni ordningi, ki sta bili v glavnem dotiskani že pred vojno, izdani pa šele po njej. Murko se je 1912 pogajal z Wintrom za knjigo o slovanskem narodopisu (Die slavische Volkskunde). Niederle mu je svetoval, naj napiše knjigo, ki je bila določena na 24 pol. Kakor toliko drugega je tudi ta načrt zavrla vojna, pokopale pa so ga njene posledice. Tudi tretje potovanje v domovino srbsko-hrvatske epike je Murku onemogočila prva svetovna vojna. Ta svetovna katastrofa, ki je bila logičen, dasi tragičen zaključek miselnega in gospodarskega liberalizma, ga je surovo vzbudila iz avstroslavističnih sanj. Koliko je bil v svoji graški dobi zaostal za svojim nekdanjim učiteljem Masarykom, priča to, da je prav do izbruha vojne »kot Slovenec in Jugoslovan računal z močno 81 L. c. 1910, 271—286 in 318—320. 82 L. е. II (1912), 529—542. Tudi v ponatisu in v češkem prevodu. Roz-pravy T, 425—438. 83 V pismu z dne 21. septembra 1912 mu je Nahtigala prav energično priporočil Dragan Šanda. Dne 9. oktobra t. 1. mu je pa Prijatelj pisal takole: »Kar mi poročate o event. Štirekljevem nasledniku, mi je vzeto iz srea. Želim Vam, da bi mogli dobiti v Gradec za svojega pomočnika tako izborno lingvistično moč, kakor je moj prijatelj Rajko. On sedaj dela e .stenografično' hitrostjo.« Oboje v MZ. jugoslovansko skupino v okviru monarhije in z dobrim razmerjem do Srbije, celo z možnostjo, da bi se Srbija združila z jugoslovanskimi deželami Avstro-Ogrske«.84 Namesto uresničenja teh minimalnih in maksimalnih trialističnih prividov pa je nenadoma doživel krvavi bratomorni boj južnoslovanskih narodov, razdeljenih z nesmiselnimi in krivičnimi državnimi mejami, in — strogo policijsko nadzorstvo. Skušal jc z razlogi zdrave pameti in zgodovinske resnice odpravljati najbolj kričeče primere razbesnelega vojnega furorja v kulturnem življenju. S posebno vlogo je dokazoval 1916 naučnemu ministru ITussareku, ki se je razjezil nad sklepom katoliške Leonove družbe, izdati Nahtigalov Uvod v študij ruščine, da je nesmiseln boj zoper ruski jezik in rusko literaturo, ki bosta preživela vse minljive politične dogodke. Za visokega ministrskega uradnika Ivana Žolgerja, poznejšega ministra v eni poslednjih avstrijskih vlad, je napisal 1915 obširno spomenico o jugoslovanskem vprašanju, prikazujoč, kako se je zasnovala in krepila misel na zedinjenje Južnih Slovanov. Münchenski reviji Süddeutsche Monatshefte jc pa na prošnjo njenega uredništva poslal jeseni 1915 informativno študijo o srbski literaturi. Uredništvo jo> je izdalo v posebni brošuri pod naslovom Das serbische Geistesleben. Murko je orisal objektivno in zanimivo srbski duhovni razvoj, kakor ga je izražala in odražala srbska literatura od srednjeveških začetkov do predvojnega razcveta. Delo je opravil v zavesti, »da je njegova dolžnost — delovati kot strokovnjak prosvetljevalno (aufklärend) tudi v takšnih časih«. Oprl seje na dela najbolj naprednega srbskega literarnega zgodovinarja Jovana Skerliča in je označil v posrečeni zvezi njegovih in svojih pogledov srbsko književnost tako, da bi mogla vzbuditi zanimanje in spoštovanje tudi pri najhujšem političnem nasprotniku. Pomembno se mi zdi tudi, da je bil med vojno član avstrijske pacifistične zveze Para pacem. Konec 1916 je Murka obvestil Karl Brugmann, da ga je filozofska fakulteta v Lipskem predložila z Bernekerjem unico loco za naslednika Augusta Leskiena. Berneker je hotel ostati v Miinchenu, Murko pa se je v začetku 1917 odločil, da pojde v Lipsko. Morebiii sta mu izjalovljeno upanje na dunajsko stolico in razočaranje nad brezumno avstrijsko politiko do Slovanov olajšali odločitev; morebiti jc mislil, da bo v Nemčiji po vojni vzrastel pomen slavističnih študij, pa bodisi da Nemčija zmaga ali ne. Toda v poslednjih vojnih letih pač ni mogel upati nikjer na posebne znanstvene uspehe. V Lipskem ni bilo ne slušateljev ne slavi- 84 Spomini, 144. 5» 67 stičnega ozračja, ki ga je bilo celo v nacionalističnem Gradcu več, če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi bližine slovenske domovine. Murko je v Lipskem predaval o srbsko-hrvatski narodni epiki, o delovanju reformacije na slovanske literature i. dr. Leta 1918 je potoval po Lužici, leta 1919 pa po Bavarskem in Wurtemberškem, kjer si je oglodal vse kraje, »v katerih so delovali jugoslovanski protestanti«. Na tej poti je dobil marsikatero pobudo in spoznanje za poznejše veliko delo: Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven.86 Murko v Lipskem ni mnogo pisal. Objavil je le izčrpni življenjepis Konstantina Jirečka (1854—1918),80 študijo o novih pogledih na južno-slovansko narodno epiko87 in lipsko nastopno predavanje o slovanski filologiji v Nemčiji.88 Po končani vojni si je Murko zaželel v Jugoslavijo, saj jo je res »pripravljal s svojim celotnim znanstvenim delom«.80 Četudi si je združitev naših narodov včasih morebiti drugače predstavljal, bolj v smislu razširjenega in moderniziranega avstroslavizma, je vedno veroval, dokazoval in učil, da so ti narodi razkosana — enota, ki bo zaživela nekoč v nerazdružljivi politični celoti. Toda njegova izvolitev za profesorja slovanske filologije na zagrebškem vseučilišču se je razbila na nesporazuma med njim in beograjskim prosvetnim ministrom. Tedaj ga je poklicala praška češka univerza in zdi se, da so v Murku zmagali bolj kakor gmotna ugibanja spomini na mladostno sodelovanje z dunajskimi Čehi, na mladostni študij češke literature in na mentorske ter prijateljske vezi, ki so ga od nekdaj vezale na Masaryka, Pastrnka, Jakubca, Vlčka, Polivko i. dr. Odločil se je, da sprejme novo praško profesuro jugoslovanskih jezikov in literatur. In dobro se je odločil, čeprav je v slavistični hierarhiji »zdrknil s konja na magarca« ( Jagič), ker je prevzel predavanja iz nekega specialnega dela slavistike, medtem ko bi bil kot profesor slovanske filologije gospodar vseobsežnega slavističnega področja. S to odločitvijo jc namreč njegova protejska natura zaživela v 80 Slavia IV, 1925/26; V, 1926/27. Ponatis: Praga-Heidelberg 1927. 80 Österreich, Zeitschrift für Geschichte, Dunaj 1918, 537—597. Tudi ponatis in češki prevod v llozpravah I, 197—256. 87 Neues Uber die südslavisehe Volksepik. Neue Jahrbücher für das klassische Altertum ... XXI. Jg., Bd. XLIII in XLIV, 6. Heft, 273-296. Češki prevod v llozpravah II, 106—134 88 Internationale Monatsschrift für Wissenschaft, Kunst und Technik XII, 225—252, 295—320. Ponatis. Češki prevod v Rozpravah I, 463—495. 89 Spomini, 172. novi mladosti, kajti lotil se je z novim, prav mladostnim članom novih nalog. Y šestdesetih letih življenja je začel pripravljati in izdelovati nova predavanja o južnoslovanskih jezikovnih in literarnih problemih. Organiziral je nov osrednji slavistični seminar, razdeljen na 9 oddelkov, in ga je tudi vodil od 1924 do upokojitve 1931.00 Iskal je sodelavcev in je dosegel s pomočjo prosvetnih oblasti in svojih kolegov, da je kmalu po preobratu imela fakulteta akademske predavatelje za vse slovanske jezike in literature. Čeprav sam ni imel zaradi malenkostnih službenih možnosti absolventov svoje stroke kdo ve kaj slušateljev, so ga vendar spoštovali zaradi znanstvenega slovesa in dela, zaradi organizatornih sposobnosti in ljudomilega, spravljivega značaja ne le kolegi, temveč tudi študentje. Zato so ga kolegi volili v vodstvo raznih znanstvenih kongresov, pošiljali ga z domačimi delegacijami na tujezemske kongrese, zaupali mu souredništvo osrednjega slavističnega časopisa Slavia (1921) in sodelovanje pri pripravah za žal neuresničeno Rukovëf slovanske filo-logic (Priročnik slovanske filologijo). Posebno so ga počastili s predsedstvom I. kongresa slovanskih filologov v Pragi (1929). Tako je umljivo, da je Murko sodeloval pri pripravah za ustanovitev osrednjega inštituta »za znanstveno proučevanje slovanskega sveta in za gojitev stikov z njim«, ki je bil ustanovljen v Pragi 16. maja 1928 pod imenom Slovansky ustav. Čeprav se Murko ni udeležil ustanovnega občnega zbora (zaradi trenutnih težav s češko-slovaškim državljanstvom in zaradi neke neprimerne časniške izjave01), so ga izvolili že na tem zboru za rednega člana. In od 31. maja 1932 pa do 11. oktobra 1941 je bil predsednik Inštituta. Tedaj so ga Nemci izrinili s tega častnega mesta, kamor ga je zoper njegovo voljo postavilo zaupanje celotne češke slavistike in kulturne javnosti.02 Murko pa na Češkem ni deloval samo kot akademski predavatelj in znanstveni organizator. Leta 1924 je po enajstih letih ponovil znanstveno potovanje v domovino jugoslovanske narodne epike, da bi končal delo, ki ga je imel še nekako na dolgu pri Dunajski akademiji. Toda zdaj je krenil dalje na jug kakor 1913, potoval je v nekdanji Novopazarski Sandžak, ker je mislil, da je tam civilizacija manj okrnila narodno pesem kakor v Bosni. In res je našel v tistih krajih resnično epsko področje, saj je tedaj div- 00 Podrobneje v Spominih, 177—181. 01 Spomini, 213—214.. 02 V Spominih, 241, Murko poudarja osebno zadovoljstvo, ki ga je doživel 1945 ob obnovitvi Inštituta. jala tam pravcata gverila med jugoslovanskimi orožniki in črnogorskimi »odmetniki«. V takem ozračju pa le ni mogel delati in iz zahodnega Sandžaka se je kmalu vrnil domov.03 Pač pa je nekako v tem času strnil dotedanja svoja spoznanja o občejugoslovanskem pomenu reformacije in protireformacije v delo: Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven.04 Spis je po snovi nadaljevanje Zgodovine starejših južnoslovanskih literatur, po obdelavi in ideji pa vrsta dokazov, da je živela zavest južnoslovanske etnične, med Hrvati in Srbi tudi jezikovne enotnosti že v 16. in 17. stoletju in da jo je izražalo tako reformacijsko kakor protireformacijsko pismenstvo ter jo v vseslovenski obliki zanašalo tudi k drugim Slovanom. Leta 1927 je Murko priobčil razen drugega temeljito, z razumevanjem in spoštovanjem zasnovano biografijo Vatroslava Jagica.05 Murku so zbledele vse nekdanje človeške zadevice, ki jih je doživljal v srečanjih z Jagicem, v trenutku, ko je hotel predočiti sebi in drugim objektivno in kritično podobo tega izrednega moža. V tem trenutku je spoznal, da Jagič tvori »s Kopitarjem in Miklošičem veliko frozvezdje .dunajske' ali ,avstrijske' slavistične šole, ki je tri generacije mogočno delovala na slovansko filologijo, krepko pospeševala jezikoslovje in kulturno vedo sploh ter je svojo nalogo odlično opravila«. Tisto leto je Murko spet nekako mimogrede študiral »epske razmere« v Makarskem primorju, v domačem kraju Andrije Kačiča Miošica, in potoval tudi do Ljubuškega in Iniotskega, v domovino slovite balade o Hasanaginici. Prihodnje leto pa je predaval na Sorbonni o srbsko-hrvatski narodni epiki, prikazujbč njeno podobo in vlogo v sodobnem narodnem življenju. Predavanja je priobčil v češkem izvirniku in francoskem prevodu.00 Šele 1930 pa je mogel Murko skoraj v svojem 70. letu s podporo praškega Slovanskega inštituta spet na jug, da sistematično nadaljuje proučevanje narodne epike. To leto je prepotoval v treh in pol mesecih del severozahodne Srbije, vzhodno Bosno, Črno goro, Meiohijo, Staro 03 Prim. Spomini, 198—205. In Tragom srbsko-hrvatske narodne epike I. knjiga, Zagreb 1951, 15—15. "4 Glej opombo 85. 05 Neue österreichische Biographie, Band IV, Dunaj 1927, 141—155. Češki prevod v Rozpravah I, 173—190. 1,0 a) Nârodopisny vëstni'k ëeskoslovensky XXII, 1—19; b) Le Monde Slave V'ibio année, 1928, 321—351; с) La ixiésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle. Travaux publiés par l'Institut d'ctildcs slaves X. Paris 1929. Srbijo in vzhodni del Novopazarskega Sandžaka. Prihodnje leto je pregledal skoraj vso ostalo Srbijo in del jugovzhodne Bosne ter je pohitel celo do Metkoviča in okolice. In leta 1932 je preštudiral še preostalo Dalmacijo in črnogorsko primorje ter dalmatinske otoke. Prebil je na teh zadnjih popotovanjih osem mesecev 1er je zbral velikansko gradivo s pomočjo svojih sinov (1930 ga je spremljal dr. Vladimir, 1931 in 1932 pa Stanko Murko07), ki sta mu pomagala pri fono- in fotografiranju. Poročal je o svojih izsledkih sproti v začasnih poročilih08 in v prigodnih informativnih člankih. Toda poglavitna skrb mu je poslej bila, da sistematično opiše živo srbsko-hrvatsko narodno pesem, t. j. da uredi vse, kar je ugotovil o njej na svojih potovanjih širom po hrvatski in srbski zemlji, v poglavja o njenih zemljepisnih področjih, socialno-einičnih pogojih, pevcih in pevkah, petju in inštrumentih, vsebini, obliki, jeziku in socialni funkciji, o nastajanju in zamiranju itd. Dosledno je pobijal zadnje sledove romantičnega mišljenja in učenja o »narodu-pevcu«, pri čemer pa je morebiti premalo pokazal na to, da imata srbski kakor hrvatski narod v svojem jeziku premnoge elemente, ki povzročajo, da se taka jezika tako rekoč kar sama spletata v deseterce, tako da bi glede na to še vedno smeli govoriti, če ne o »narodu-pevcu«00 pa o »narodnem jeziku-pevcu«. To je najbrž vzrok, da ta narodna poezija ne umira tako naglo, kakor se razvija nov način življenja, oziroma da jo goje in poslušajo vsaj po nekaterih krajih ljudje, ki žive že čisto neepsko malomeščansko življenje. Zgodovinska, morebiti prav največja zasluga Murka je, da je zbral v knjigi Tragom srpsko-hrvatske narodne epike100 premnogo avtentičnih, osebno doživetih podatkov o tem svojevrstnem in zdaj v Evropi edinstvenem kulturnem izživljanju razmeroma velikih skupin hrvatskega in srbskega ljudstva in da je te podatke filološko in sociološko ocenil v pozitivističnem duhu. Tako je ustvaril nujne in trdne temelje za nadaljnje proučevanje srbsko-hrvatske in vsake druge narodne epike. Kot Slovenec je storil s tem iz čiste bratske ljubezni najlepšo uslugo srbskemu 07 Tedaj študent, kasneje inž. arhitekture, padel 1943 kot partizan. ,)N Revue des Études slaves XIII, 16—50; Ročenka Slovanského îistavu V—VII, 148. Natančnejše bibliografske podatke glej v Spominih in v knjigi Tragom srpsko-hrvatske epike. 99 Ta pripomba se seveda ne dotika bistva Murkovega pravilnega nazora, hotela bi samo pokazati na ta nujni pogoj nastanka srbsko-hrvatske narodne poezije, ki ga pa tudi Murko upošteva, četudi morebiti ne dovolj jasno. ню y DjeJih Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, knjiga 41 in 42. Zagreb 1951. in hrvatskemu narodu, saj se je morebiti najbolj veselil tega, da je s tem svojim delom dokazal, da je srbsko in hrvatsko jezikovno območje v resnici iudi enotno kulturno in socialno območje, češ da to dokazuje enotna srbsko-hrvatska narodna epika. Zato je bilo zanj najlepše plačilo, da mu je to delo založila Jugoslavenska akademija v Zagrebu, potem ko je prišlo v krizo zaradi spremenjenih političnih razmer vprašanje založništva pri praškem Slovanskem inštitutu, za katerega jc delo napisal. Tako bo moglo še neposredneje in plodneje delovati na tiste, katerim je bilo s posebnimi avtorjevimi željami namenjeno. Dosleden svoji vedri, optimistični naturi je opravljal Murko tudi v Pragi kakor v vseh drugih življenjskih postojankah, a tu še s prav posebnim veseljem, naloge slovenskega in jugoslovanskega kulturnega konzula kot akademski predavatelj, kot zasebnik in kot član Jugoslovanskega kola praške Mčšfanske besede in Ceskoslovensko-jugoslovanske lige. Staro domovino, ki ji je ostal vedno srčno vdan, pa je informiral, dokler je mogel, publicistično in osebno o velikih čeških kulturnih dogodkih in osebnostih, vse v duhu in praksi prave vzajemnosti. V svojem bogatem in uspešnem življenju je Matija Murko doživel, kakor je priznal na koncu Spominov,101 »izpolnitev svojih življenjskih idealov v večji meri, kakor ... (je) sam pričakoval«. In četudi so mu najnovejši politični dogodki mračili to veselje, vere v etnično in jezikovno sorodnost slovanskih rodov mu niso mogli vzeti, ker se je zavedal, da sta jezik in literatura relativno večna pojava, zlasti pa če ju primerjamo z raznimi političnimi pojavi. Ves slavistični svet in vsi, ki so Murka osebno poznali, so občutili ob njegovi smrti dne 11. februarja 1952, da se je v zavesti vsakega objektivnega presojevalca človeških dejanj pridružila sijajnemu slavističnemu trozvezdju Kopitar-Miklošič-Jagič še četrta zvezda: Matija Murko. In vse štiri so se dvignile s karantansko-panonskega pomola južnoslovan-skega sveta v madžarski, nemški in italijanski živelj. Murko je ostalim trem velikim slavistom soroden po bistrini filološko-kritičnega genija, po neutrudni delavnosti in goreči ljubezni do slovanstva. V svojih delih se je pogumno in uspešno loteval mnogih temeljnih vprašanj slovanske literarne in kulturne zgodovine. Pri tem so ga vodili filološko-pozitivistični kriteriji, ki jih je sprejemal od omenjene trojice kakor tudi ocl ruske komparativne in avstrijske germanistične literarne zgodovine, da ja j об svojim spisom pečat realistične, a harmonične lastne osebnosti. 101 Spomini, 258. Résumé Matija Murko (1861—1952) fut, par ses tendances intellectuelles et par son travail scientifique, un des représentants les plus caractéristiques de cette génération slave progressiste de l'ancienne Autriche qui, dans les dernières dizaines d'années précédant la première guerre mondiale, se montrait positiviste dans le domaine scientifique, et réaliste dans celui politique. Fils d'un petit viticulteur du village de Drstelja dans les Slovenske gorice (en ce temps Styrie méridionale, aujourd'hui Slovénie), Murko conserva dans les lycées de Ptuj et de Maribor, à l'époque allemande, son ardente conscience nationale teintée légèrement de tendances illyriennes resp. yougoslaves. A l'Université de Vienne (1880—1885) où il fut élève de R. Heinzel et de E. Schmid il apprit à aimer la méthode positiviste de l'histoire littéraire, et il acquit une connaissance solide des faits de l'histoire de littérature allemande, tandis que son autre maître Miklošič lui enseigna la méthode de la philologie slave contemporaine et lui fil comprendre les influences réciproques internationales dans le domaine de la langue et de lu culture. En opérant la synthèse de tous ces enseignements, Murko développa un sens très fin pour la compréhension des courants littéraires et des fécondations mutuelles. Los problèmes purement esthétiques concernant le fond et la forme des œuvres littéraires ne l'intéressent pas, ni en ce temps-là, ni plus tard. La thèse »Das Adam Glossar« et la conférence »Die Bedeutung der Fremdwörter« qu'il fit lors de sa promotion, ainsi que de nombreuses études et livres d'histoire littéraire indiquent les points principaux de ses intérêts scientifiques mentionnés plus haut. Du point de vue idéologique, Murko était depuis ses années universitaires sous l'influence du réalisme social de Masaryk. Quand il eat échoué de se faire agréger par l'Université de Zagreb, il se détourna de la langue et littérature allemande pour se consacrer entièrement aux études slaves. En cela, il obéissait aussi aux conseils do V. Jagié qui lui fit entreprendre en 1887 un voyage en Russie pour faire plus ample connaissance avec sa littérature et ses courants scientifiques. En Russie, il s'attacha surtout à Aleksander Nikolajevič Veselovski qui lui suggéra d'analyser l'évolution historique et linguistique de l'«Historia Septem sapientium» dans la littérature russe manuscrite. Murko observait la situation sociale et politique de lu Russie de ce temps-là avec l'esprit d'un intellectuel slave d'Europe centrale et décrivit ses expériences dans une série d'articles (Dans la province russe, 1889). Stimulé par les travaux et les exemples de Veselovski, de Pupin et d'autres savants, il subit une évolution profonde qui le fit devenir du philologue germanisant et slavisant de l'école viennoise un comparativisle, ethnographe et publiciste aux larges vues internationales, attaché au concept austro-slave de Palacky modifié par le point de vue sociologique de Masaryk. De 1891 à 1899, Murko professait le russe à l'Institut des langues orientales et à l'Académie consulaire de Vienne. En ce temps, il préparait sa thèse d'agrégation qui devait porter sur l'histoire des sept sages russes. Jagié cependant désirait qu'il choisit un thème concernant l'histoire des littératures slaves modernes. Après quelques recherches et travaux préparatoires, Murko se décida pour le romantisme tchèque. 11 publia son étude sur le destin de l'Historia Septem sapientium dans la collection de l'Académie des sciences viennoise. 11 utilisa ses autres travaux sur les débuts do la prose narrative russe pour sa leçon inaugurale «Die ersten Schritte des rassischen Romans». Sa thèse d'agrégation définitive fut le livre «Deutsche Einflüsse auf die Anfänge der böhmischen Romantik» (1896) qui devait être le premier tome d'une série d'ouvrages traitant ce même problème dans les autres littératures slaves. Sa thèse acceptée, Murko fut nommé en 1896 en qualité de professeur agrégé à l'Université de Vienne où il enseigna la philologie et l'histoire littéraire slaves. Le livre suscita beaucoup d'attention dans les milieux savants tchèques qui étaient presque unanimes à vanter sa valeur scientifique et son intérêt d'actualité politique. On formula cependant aussi quelques restrictions critiques, ainsi Masaryk qui reprochait à l'auteur d'avoir négligé les fondements sociaux de l'évolution nationale et littéraire du peuple tchèque, et de n'avoir pas mis assez en relief -ses forces dynamiques originales ainsi que les influences exercées par les littératures autre que celle allemande. Vlček, Jakubec et quelques autres furent, sur lés points principaux, de même avis. Les critiques allemands acceptèrent l'ouvrage avec des éloges, contents du fait que Murko avait attribué au romantisme allemand une influence décisive sur celui tchèque. La valeur de ce livre réside surtout dans l'application courageuse de la méthode comparative, presque inconnue jusqu'à ce temps-là dans les histoires littéraires slaves, son défaut principal cependant fut l'accent exagéré ou, tout de moins, non assez fondé et analysé qui était mis sur le rôle joué par le romantisme allemand. 11 faut cependant reconnaître que l'auteur n'a traité dans son livre que le sujet promis par le titre. Murko lui-même se rendait probablement compte du côté problématique d'une telle conception pour la série projetée, puisqu'il essayait jusqu'à 1900 <-n vain de composer un ouvrage analogue sur le romantisme chez les Slaves du Sud. Les études de détail entrant dans le cadre du plan général qu'il publiait dans ces années (Miklosichs Jugend- und Lehrjahre, 1898, Goethe und serbische Volkspoesie, 1899, Le début de «Novine» de Gaj et de «Danica», 1900, Remarques sur la biographie de Prešeren, 1901) prouvent qu'il a modifié quelque peu son point de vue et qu'il prenait en considération aussi l'évolution organique des littératures slaves du Sud ainsi que les influences non-allemandes. Déjà avant sa nomination à la chaire de philologie slave à 1 Université de Graz (1902), Murko forma le projet d'écrire pour la collection Die Literaturen des Ostens de l'éditeur Ainelang une histoire des littératures des Slaves du Sud. Selon le plan original de l'éditeur, et probablement aussi de l'auteur, со livre aurait dû traiter surtout la phase moderne et contemporaine de ces littératures, Murko cependant commença par traiter son sujet tellement à fond que le livre, préparé durant des années, ne présentait que l'époque la plus ancienne vieux-slave. Л la place du livre promis par l'éditeur et attendu par le public, Murko ne donna qu'un «guide pour la compréhension de la vie culturelle ancienne des Slaves du Sud qui voudrait jeter aussi quelque lumière sur les débuts de la littérature russe et roumaine, et qui pourrait aider les byzantinistes ainsi que d'autres historiens culturels». Cet ouvrage parut sous le titre «Geschichte der älteren süclslavischen Literaturen» (1908). Presque simultanément, Murko publia dans la collection Die Kultur der Gegenwart une brève histoire des littératures des Slaves du Sud des origines jusqu'à l'époque contemporaine. Les raisons qui ont arrêté son travail à mi-chemin ne sont pas encore éclaircies; le livre publié par Amelang est en effet seulement une introduction monumentale, tandis que l'étude écrite pour l'encyclopédie Die Kultur der Gegenwart n'est qu'une esquisse trop modeste. Avec son livre sur les anciennes littératures des Slaves du Sud, Murko toucha à une matière qui avait été l'objet principal des recherches de V. Jagič, et s'attira la critique partiale d'un élève de celui-ci. La conséquence en furent des polémiques violentes et des personnalités qui le dégoûtèrent du travail dans le domaine de l'histoire littéraire. C'est pourquoi les travaux de Murko se concentraient de plus en plus sur l'étude du folklore, et surtout de la poésie populaire des Slaves du Sud, champ de travail vers lequel l'avaient poussé déjà son maître Miklosich et, plus récemment, R. Meringer. Une bourse de l'Académie des sciences viennoise lui permit de faire en 1912 un voyage en Croatie et en Serbie pour y étudier la poésie populaire. Il continua ce travail dans les années 1915, 1924, 1927, 1930—32, explorant les régions de langue croate et serbe qui lui semblaient promettre une réponse quelconque au problème do l'origine, de l'évolution et de la vie de la poésie populaire épique. Il publiait les résultats de ses recherches dans les Comptes rendus de l'Académie viennoise, dans quelques publications tchèques et françaises, pour les rassembler finalement dans le livre «Tragom srpsko-hrvatske epike» (1951 — Sur les traces de la poésie épique serbo-croate), en les accompagnant de ses commentaires linguistiques et sociologiques. Avec cet ouvrage, Murko a créé une base solide pour la critique esthétique de la poésie populaire épique en général, et de celle serbo-croate en particulier. En 1917, Murko fut appelé à l'Université de Leipzig pour y succéder à August Leskin. Il traita dans ses cours surtout la poésie populaire épique des Slaves du Sud, ainsi que les influences de la Réforme sur les littératures slaves. La matière de ce dernier cours «e cristallisa plus tard dans son grand ouvrage «Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven» (1925—1926). Avec ce livre, il revint à l'histoire littéraire et à méthode comparative. Au cours de la première guerre mondiale, son activité de publiciste se bornait à des articles dans la presse périodique où il attirait l'attention des autorités et des lecteurs allemands sur les valeurs culturelles des peuples serbe et russe que, selon sa conviction de savant éclairé, aucune haine politique ne devait faire oublier. Après la guerre, il désirait obtenir la chaire de philologie slave à l'Université de Zagreb, mais un malentendu avec le ministre d'éducation nationale de Belgrade fit échouer ce projet. Il accepta donc la chaire de langues cl littératures slaves du Sud à l'Université de Prague où il organisa un séminaire d'études slaves modèle qu'il dirigeait de 1924 à 1931. Il fut membre de l'Institut slave et, de 1932 à 1941, aussi son président. 11 fut parmi les fondateurs et les rédacteurs de la revue Slavia (1921), et collaborait activement à d'autres plans de publications ainsi qu'à de nombreux congrès. Au centre de ses intérêts était toujours la poésie serbe et croate, mais il trouvait le temps pour sa collaboration à do nombreux journaux et revues tant tchèques que yougoslaves. Jusqu'à l'occupation de la Tchécoslovaquie (1938), il était un des représentants les plus éminents et les plus actifs des slavisants, non seulement tchèques, mais aussi yougoslaves et ceux de l'Europe centrale en général. Il entretenait aussi des relations avec ses confrères en Russie et en Europe occidentale. Ni sa grave maladie, ni son âge avancé ne purent faire tarir son intérêt pour tous les problèmes des études slaves. La mort seule eut le pouvoir de mettre fin aux activités étendues de ce savant dans le domaine de la philologie, de l'histoire littéraire comparée, de l'ethnographie basée sur des données sociologiques. Nous avons perdu en Murko le dernier slavisant de grande envergure, dont l'esprit embrassait, sinon tout le monde slave, du moins sa plus grande partie. P ei ar Skok GR К I Amico M. Budimir de rebus bal-kanicis antiquis optume. merilo anno vicensumo a balkariologii} communi opere et studio constituta salutem. Problem naziva Helena = Jelina u slavenskim jezicima ne može se smatrati riješenim.1 Dosada je utvrdeno samo to, da je opča slavenska posudenica, koju predstavlja st.-cr.-slav. grbk'L, potekla od lat. graecus, a ne od grčkoga "EAÀrjv. Nije riješeno pitanje, da li je to praslavenska posudenica iz vremena p rije 5. vijeka. Ne samo da nije riješeno pitanje vremena, kada je posudenica nastala, nego nije riješeno ni pitanje mjesta ili teritorije, gdje je mogao latinski naziv uči u slavine.2 Osim toga, nije riješeno ni pitanje, da li je posudenica nastala direktnim kontaktom ili posredovanjem i ko je bio posrednik, balkanski Latini ili balkanski Grči3 ili balkanski starinci, od kojih su Bessi još 1 Potvrde za Jeliirb i jelinbskb od "EXXijv ne nalaze se u Akademijskom rječniku (kratica ARj), nego kod Miklošiča Lexicon palaeosl. etc., 1156. Zadnji, koji piše o podrijetlu naziva Grk, je Vasmer Russisches etym. Wörterbuch, 1951, p. 306. Upor. i njegove Die griechischen Lehnwörter im Skr., Berlin, 1944, p. 62. To je literatura poslije Bernekera EW. 2 Služim se tim nazivom za pojedine slavonske jezike. Upotrebljava ga njemačka slavistika. Zbog kračine zgodan je. 3 Tiktin: Rum.-deutsches Wörterbuch 698 kod tumačenja rum. grec upiičuje i na naziv Грсихб;, koji u Južnoj Italiji glasi griko sa akcentom prema graecus. Upor. Rohlfs Etym. Wörterbuch der unterital. Griizitiit, p. 54, br. 465. Ovom prilikom upučujem i na rpty.ovç na protobugarskom natpisu iz Šumena, ali taj se i>o mojem mišljenju osniva na bizantinskom izgovoru nenaglašenog rj = è. upor. TgijK&v u rukopisima Teofana. Upor. V. Bešcvliev Päroobälgarski nadpisi (Sofija 1954), 92 br. 10. u 6. stolječu govorili svojim jezikom, ili Germani, jer su Goti posudili iz lat. još u 3. vijoku na Balkanu (Ulfila) svoj plural Krêkôs < Graeci. Ako su Goti bili posrednici, piia se, gdje se to posredništvo očitovalo, da Ii na Dnjepru (prvi kontakt Gota i Slavena) ili na Balkanu na Du-navu, jer se u Konstanci još u 9. vijeku propovijedalo gotski. Osim toga, lat. pl. Graeci ušao je i u starovis.-njem. Chriabhi, st.-engl. Crécas. Moglo bi se postaviti pitanje, nije li i tim germanskim putem Grk, st.-srp. Grbčinb, ušlo u sve slavenske jezike. Ni samo fonetsko pitanje sveslavenskog naziva nije riješeno. Lat. diftong ae izgovarao se u vulgarnom latinitetu sviju provinci ja kao otvo-reni monoftong Pita se, zbog kojeg je razloga taj monoftong prešao u slavenskom izgovoru u palatal ni poluvokal ь. To ne može biti ista pojava kao vbčera od večer. U drugim starim posudenicama iz balkanskog lati-niteta otvoreni monoftong ç, kada je naglašen, a nalazio sc po pravilu, koje je važilo za vulgarni latinitet, samo u naglašenom slogu, reflektira se kao jat (b). Primjeri: sufiks -cllus, na pr. offella, dem. od offa, u Dubrovniku fjelica, mrkvjela, Bokelj ili Bokijelj od lat. bucca > Boka prema Bokëz od tal. Bocchese, persica > breskva, ikavski briška —pra-skva i t. d. Od svega toga nema ništa u st.-cr.-sl. grbLb, grbčinb. Nadalje, izmedu refleksa za taj naziv u sjevernim i južnim slavina-nia postoji prava provalija. U slovcnačkom i srpskohrvatskom imamo za slog -гь- pred suglasnikom sonantno r: slov. Grk, Grčija,4 srp.-brv. Grk 1° Grk po narodnosti, 2° trgovac,6 3° lirkač, izvedenica od Grk pomoču sufiksa grčkoga podrijetla -ač od grč. -сЫад deminutivnog značenja,6 pridjevi grčkl, ime zemlje Grčka. U bugarskom nalazimo isto tako za-mjenu -är- za naše sonatno r: grak, sa članom gärkät, pl. gärcite. I madarsko görög7 oeniva se na istom izgovoru kao bugarski gräk.8 Prema 1 Upor. za slovenački grški starije potvrde kod Ramovša Historična gramatika slov. jez. 297, 298, 301. 5 AR j, III, 441. 0 Naziv pejorativne intonacije lirkač potvrden je u 18. v., cf. AR j, III, 699. Tako nazivaju katolici u sjevernoj Dalmaciji i Bosni pravoslavce. Budrnan se protivi izvodenju od grk i postavlja nijesto toga izvodenje od glagola lirkati, t. j. pjevati kroz nos, ali glagol lirkati u lom značenju nije potvrden. Pavlinovič piše grkač. Ne zna se, je li on tako čuo u naroda. Mažuranič Prinosi 403 pristaje uz Budmana. Po mojem mišljenju najvjerojatnije je izvodenje od grk. Promjena konsonantske grupe gr- > lir- može se pripisati pejorativnoj intonaciji. 7 Sa zamjenom sonantnoga r u madarskom görög upor. eselert, csütiirt, csötört za četvrt. 8 Upor. Mladenov Etimologičeski i pravopisen rečnik na bälgarski knižoven ezik, str. 112, i Stojan Romansky Lat. Lehnwörter, im Bulg. u Weigandovu Jahres- tome valja zaključiti, da je u 9. vijeku i u Panonsko j nižini vladao isti izgovor kod Slavena kao i na Balkanu. Naprotiv, u sjevernim slavinama nalazimo posvuda vokalsku za-rnjenu с za meki poluglas: ms. grek gen. grèka, pridjev gréckyj pored gréceskyj,0 polj. grek,10 pridjev grecki, češ. danas rek, pridjev reeky, st.-češ. hrek, pridjev hfecsky,11 Na prvi pogled izgledalo bi. kao du je vokal e u sjevernim slav. jezi-cima pravilna zamjena za palatalni poluglas (u starocrkvenoslovenskoin Grbkb, pridjev grbcbsk'b),12 kad ne bi postojao rum. grec fem. greaeä, imenica i pridjev u isto doba. Opčeniio se uzima, da rum. grec nije posudenica iz starocr.-sl. grbkb,13 prenula se taj meki poluglas u rum. za-mjenjuje sa e: primjeri: rum. dragoste za dragostb, rum.Zesne od Ibstbivb, i t. <1., nego da je rum. grec direktan nastavak od graecus iz balkanskog latiniteta. Samo za arbanski naziv Grka gërk14 može se kazati, da je posudenica iz srp.-brv. grk. Ako se uzme, da je rumunjsko postanjc po zakonu toga jezika, onda i e u sjevernoslavenskim jezicima ne treba da bude refleks palatalnog poluvokala, nego je i tuj e pravilan refleks vulgarnolatinskog otvorenog e, jer se ne može postaviti kao apsolutno pravilo, da ga reflektira samo jat ß). Kod rumunjskog pridjeva grecesc fem. greceascä postavlja se opet pitanje, da li je to posudenica od st.-cr.-sl. pridjeva grbčbskl>, ili je sufiks -esc istog porijekla kao i u bezbrojnim rumunjskim ličnim imenima mjesta, prezimenima i pridjevima, kao što su Bärbulescu, Popescu, Flo-rescu, Bucuresti, Ъ air unese i t. d., u kojima se unakrsiio pridjevski sufiks tračkoga (?) porijekla -iscus15 — grčko -/Vkoj sa slavenskim -bsk. U za- bericht сles rumänischen Instituts zu Leipzig, 15, 105—106. Romansky upucuje glede ь < ae na ocbtb < acêtum. Tu je zatvoreno vlat. e. 0 Prema Vasmeru o. e. 306 gréceskyj je učen pridjev, a gréckyj narodski. 10 Brückner Slojvnik jqz. polskiego 156. 11 V. potvrde kod Bernekera i Vasmera. 12 Miklošič Lex. palaeosl. etc. 146, 147, ima samo grbk'L, isto tako grbčbski,. Vjerojatno je debeli poluglas nastao prema dočetku (metafonija). 13 V. Puscariu Etym. Wörterbuch d. rum.Spr. 63, br. 733, REW3, 3832. Tiktin 698 kaže »mittelbar« aus gr. Гдашбд. To znači, da jc i on za graecus, samo se oprezno izražava, i t. d. 14 G.Meyer Etym. Wörterbuch d. albanesischen Spr. 124. Barič Rečnik 222. lr> Pascu Sufixele rumânesti p. 65 identificira rum. sufiks -escu sa tali- janskim. španjolskiin -eseo, provansalskim -esc od -ïseus, ali taj je germanskog podrijetla, a takovih germanizama nema u rumunjskom. Grčki -iskos ima de-minutivno značenje. koje dobro objašnjava rumunjsko -escu u ličnim imenima. Za tračko podrijetlo još treba tražiti vrela. padnoj Romani j i taj isti sufiks došao je i putem germanskih posude-nica.10 Zbog toga imamo čuduovatu paralel u. Rumunjsko grecesc odgovara posvema provansalskom grezesc fem. grezesca, st.-franc. griois pored grieu < graecus fem. griesche pored grive.17 Ima li tu kakve veze zajcd-ničkog porijekla izniedu istočne i zapadne Romanije? I taj problem ima se riješiti ovom prilikom. Osim tih problema ispitivanje naziva Grk imperativno zahtijeva rješenje još i ovili zagonetaka. Ako je bilo kontakta izmedu Grka i Slavena na Balkanu, a tih je zaista bilo, zašto nije posuden grčki stari naziv Helen ("EUr,v) ? Ako je taj kontakt bio u doba Bizantinaca, a taj je. i opet bio, zašto nije preuzet kao op ci slavenski naziv bizantinski 'РараЫ (izgovori roméi), kad su i sami Grči preuzeli od Latina taj naziv, kako se vidi iz narodskog grčkoga о1'Рш/лю1, га (шџаСШ »le grec usuel«.18 Taj je naziv bio posuden u st.-cr.-sl. Rumins i u pridjevu rumbsku18 Posudili su ga i Arapi Rum. Odatie tur. Urum sa dodatkom vokala и pred r, kako и turskom obično biva. Mcdutim и slavenskim jezicima ta stara posu-denica nije nigdje ušla и narodni govor. Ostala je ograničena na učene krugove. Upor. arb. rumçe »grčki jezik« (Godin). II Kod proučavanja posudenice vi.-lat. grQcus st.-cr.-sl. grbkb opaža se kao opčenita pojava, da narod ne posueluje pravi naziv "ЕЯЦг, nego latinski. Jeliirb, jelinbskb pripada učenim (kaluderskim) krugovima. To je jedna stara pojava, koja zaseže и antiku. Klas.-lat. graecus odgovara točno grčkome Геоик6$. Nije stalno utvreteno, ali je vrlo vjero-jatno, da je to pridjev od imena epirotskog plemena Gr aH.2" To pleme 10 Upor. и Dalmaciji tudešak iz sjevernotalijanskog todesco, toskunski tedesco od germanskoga thiudisks REW3 8708 a. 17 REW3 3832. 18 Pernot Grammaire grecque modeme p. YIII. 18 Miklošič Lexicon palaeosl. 805. " Pauly-Wissowa RE YII, 1693—1696. Prokop De aedif. 285/2 piše ime gornjomezijskog kastela Гџшу.од sa istim akcentom kao и Južnoj Italiji griko, t. j. prema latinskoj akcentuaciji. Literaturi o izvodenju ГџашЛд «d illyro-epirotskog plemena Fçaloi J\,all'oi dodaj još Ribezzo Italia e Croatia 74. To ime dolazi i na mesapijskim natpisima. Prema Ernout-Meillet Diet. ethnolo- gique lat. 412 pored narodskog oblika graeci pjesnički je bio Gräi ili Graii. Ti autori ističu kao »remarquable« činjenicu što Latini nisu posudili "ЕЯЦг ёЛЛцрнсбд.То se tumači po mojem mišljenju najlakšc ilirskim posredovanjem. Messapii i Japyges bili su Iliri, ko ji su došli sa Balkana и Južnu Italiju oko g. 1000 prije naše ere. Oni su donijeli sa sobom naziv epirotsko-ilirskog plemena, bilo je preseljeno iz Epiru u Beotiju. Vjerovatno je, da su taj pridjev stvorili Messapii i da su ga prenijeli u Južnu Italiju. Sufiks -со je vrlo običan u etnicima od toponima baš u Južnoj Italiji. Upor. Marruvium odatle etnikum *Marroucos, očuvan u latinskoj izvetlenici na -inus Mur-rucinus.21 U 15. stoljccu i ranije dolaze Turei, nomadsko pleme pod vodstvom Osmanovim, odatle Osmanlije, u Auadol i na Balkan. Oni za Grke uziml ju persijski plural na -an Yunan od Ionia, odatle turško ime Grčke Yunanistan. Ni oni ne znaju za antički grčki naziv. Znači, da se u to vrijeme, i još daleko ranijo, nije govorio, jer i Arapi ga ne poznaju, nego Ur-Rum, od bizantijskog naziva, koji je postao i novogrčki pučki. Istom moderni novogrčki nacionalizam doveo je u opču upotrebu "ЕЛЛ^г, 'ЕЛЛад, {ЛЛетн6$, odakle francuski hellénique i naši jelinski, novojelinski i tako dalje. Starogrčki naziv "ЕЛЛтјр ušao je u grčki i balkanski folklor. Krščanstvo mu je dalo značenje »poganin«.22 Odatle arb. elin Götzendiener, Heide23 i u Makedoniji Elimite, elimska grobišta. Makedoncima su Elimi prema pričanju oko Skočivira stari divovi.24 To sve znači, da su Bizant kao krščanska država par excellence, krščanski Rojneji 'Рш/гаТы, potisli starogrčki naziv u pučko (narodsko, folklorno) vjerovanje, i da su u tom pravcu toliko uspjeli, te su i sami Novogrci zaboravili svoj antički naziv. Dogodilo se isto što i u Siriji kod sirskih Semita, koji su poti uplivom krščanstva napustili svoj stari naziv, što ga Rimljani pišu ki.-lat. Syrus = vulg.-lat. Surus nebrojeno puta na natpisima.26 koje je bilo preseljeno u Grčku. Sa sufiksoin -ko, koji je vjerojatno bio i ilirski, Latini su lako posudili graecus. Trema tome to je isti slučaj etničke onomasio-logije kao kod Francuza Allemand za Nijemac. Francuzi su nazvali Nijemce po njima najbližem germanskom plemenu Alemanni. lliro-epirotsko pleme bilo je oko g. 1000 prije naše ere najbliže Rimljanima. Graioi stanuju u Dodoni i Tes-protiji, u zemljama koje Ilijada zove dçyaia 'ЕЛЛад. Vidi o svemu tome Ribezzov pomenuti članak. 21 V. Glasnik bos. here, muzeja 29, 145. " Vidi P. Schmidt Volksleben der Neugriechen I, 203 i sl. Miklošič Lexicon 115—6 donosi potvrde za Jelinb u staroslavenskim crkvenim tekstovima u zna-čenju »pagamus«. U|>or. i Gammillscheg Sprachgeographie 47. 23 G. Meyer o. e. 94. 24 Skok Glasnik skopskog naučnog društva, knj.II, sv. 1—2, str. 283. Perikle Papahagi Numiri elnice la Aromâni 153 donosi potvrde za elin kod Grka i Aro-muna u Epiru i Tesaliji u značenju onoga, što sjeverni Dakorumuni zovu »Jidovi < židovi«, »uriasi, pagani, divovi, pogani«. 25 Skok Pojave 34. Brockelmann Semitische Sprachwissenschaft 37. III Od svili tili postavljenih pitanja najlakše se mogu riješiti ona, koja se tiču kronologije i aree. Nema nikakvih dokaza za tvrdnju, da su Slnveni posudili od Germana Grk < Grbkb onako, kao što su posudili *Volchb od Volcae > st.-cr.-sl. vlaclib, gdje suglasnik -ch- mjesto lat. -c- govori u prilog german-skog posredovanja. Grbk'i, ne može se prema tome osnivati ni na gotskom krêkôs ni na st.-vis.-njem. Chriahhi, nego na vulg.-lat. grçeus. Uziinlje se opčenito, da su se Slaveni pojavili na donjem dunavskom rimskom limesu oko 5. vijeka 11. e. Prokopije je zabilježio ime kastela rpatxoç u Remesiani.20 To znači, da je grçcus bio naziv Grka na latin-skom dijelu Balkana. Taj kastei je vjerojatno imao grčki garnizon i zbog toga je nazvan ГраЫод. Zahvaljujuci Jirečeku, mi smo danas u stanju da za 6. vijek odredimo graničnu liniju izmedu latinskog i grčkog Balkana.27 Ja se sa Jirečekom ne slažem jedino u odredivanju zapadnobalkanskog poteza te linije. Po mom mišljenju zapadnobalkanska linija izmedu latinskog i grčkog Balkana išla je pravcem od via Egnatia, koja je spajala Rim sa Solunom, dalje sa Carigradom i dalje sa Malom Azijoin. Svakako Pro-kopijev toponim Tpatxos je važan i za pitanje podrijetla sveslavenskog naziva Сгькъ. Mora se dakle uzeti, da su donjodunavski Slaveni 5. vijeka saznali za ime Grka u latinskom dijelu Balkana. Prema tome nisu posudili ni bizantinski naziv 'Pw/iaToi, osim u vrlo rijetkim slučajevima, valjda u učenim krugovima. Zbog toga zemlja Rumska nije ušla u narodni govor balkanskih Slav ena. Time se rješava i pitanje posrednika i pitanje kontakta. Ti Slaveni nisu trebali ni germanskog posredništva ni kontakta sa Greima, da bi od njih posudili njihov narodni naziv u bizantinskom vidu ili u učenom vidu za "EAZrjv. Teže je riješiti fonetsko pitanje, zašto južne slavine imaju naglašeni slog od vi.-lat. grçeus u vidu sonantnog r, a sjeverne slavine u vidu -re-, a ne prema, recimo, rus. zernô. Po mojem mišljenju ovaj se problem rješava uporedenjem sa ru-munjskim nazivom grec i pridjevom grecesc, u kojem vidimo refleks -e- 20 Remesiana je u gornjoj Meziji. Prokop De aedif. 285, 2. Philippide Origi-nea Românilor I, 70. Tomascliek Die alten Thraker II, 2, 89. 57 Jireeek Romanen I, 13. Skok ZRP 54, 175 i si. 6 Slav, revija 81 za vi.-lat. otvoreno e, ne doduše u obliku diftonga kao u drugim riječima miere < lat. mel »med«, piersicu »brcskva« i t. d. To je nastalo zbog toga što je postojao uz grec i pridjev grecesc, u kojem je slog -re- iz nenagla-šenog položaja, gdje je prema fonetskom zakonu, prenijet u naglašeni. To se cesto dogada u romanskim jezicima. Postoji pitanje samo, da li je grecesc stari pridjev ili je nastao prema st.-cr.-sl. grbcbskîi. U zapadnoj Romani ji je grccescus potvrden u srcdnje-vjekovnom latinitetu od početka 11. vijeka.28 Koliko seže u vulgarni lati-nitet, nišam mogao dosada utvrditi. Sva je prilika, koliko se može suditi prema provansalskom grezesc, da je postojao več u vulgarnoni latinitetu,29 kad je trebalo razlikovati grçcus po narodnosti i grecïscus u nazivima za odjecu i za štofove. Francuski grègues označuje pantale, odatle kod Slovenaca i kajkavskih Hrvata gege. Du Gange je zabilježio grecescus uz tkanine. Kao u rumunjskom tako i u slavinama imamo da razlikujemo dva refleksa za vul.-lat. otvoreno q. U naglašenom položaju ta j vokal može da ostane, a može da bude zamijenjcn jatom, ikavski -i-, jckavski -je-, -ije- ili -e- poslije r ili čak sa -a- kao u praskva pored breskva za lat. persica »persijsko voce«.20 Da lat. e, koje je u nenaglašenom položaju glasilo u vulgarnoni latinitetu zatvoreno e, postaje doisia meki poluglas, koji može ispasti ili se zamijeniti glasom -a-, za to ima primjera: toponim Naedinum > Nadin (Dalmacija),31 frixoria REW3 3524 > prsura »tava« (ARj XII, 507), dnhr (Dubrovnik) m. pored dnära f. (16. v.) (ARj II, 473), guar pored dnur (Ramovš, Hist. gram. 11, 209, § 116, Pletcršnik, I, 141), genista (REW3 3733) > banistra (ARj I, 170). Ako je tako, onda je sasvini prirodno', što je vi.-lat. grçcus dao u slavinama grekb, a greclscus grbčbskb. Od posljednjeg oblika stvoren je u južnim slavinama grk, a u sjevernim od grek pridjev gréckyj u ruskom, 58 Du Cange IV, 93, graeciscus pro graecus, ex Graecia, opus graeciscum. Najstarija je potvrda iz g. 1010 u španjolskim dokumentima, najčešče u vezi sa tkaninama, odatle francuski naziv grègues »pantale«, a odatle рак kajkavsko-hrvatske i slovenačke gïge, upravo »grčke hlače«. Gege se govori u Zuinberku, Krašiču i t. d.; vidi ARj III, 127. so 3332. 30 RKW3 6427 persica (nux). Skok JF 12, 97, za srp.-hrv. reflekse. 31 Etnikum je odatle Naeditae, od kojega se nije očuvao hrvatski refleks. Prema tome u Naedinum i Naeditae mogao se tačno razlikovati naglašeni slog od nenaglašenog, a to je od osnovne važnosti u vulgarnoni latinitetu i u romanskim jezicima. poljskom i češkom. Nevolja je jedino u tome, šlo nam stari crkveni slovenski jezik nije ostavio nikakva traga za naglašeni oblik *grekT>. U naših starih pisaca ima doduše potvrda za grek u 16. vijeku, tako kod Budinica više puta, zatim u Dubrovniku u 16. i 17. vijeku Grecija;32 ali to su očito nenarodski oblici. Kod Budinica grek je rusizam, a Grecija je prema mletačko-talijanskom. Što se tiče njemačkog posredovanja u ovoin imenu, to može biti govora samo kod imena biljke novovis.-njein. Krieche > u Istri kreka (Nemanič) »trnošljiva, drvo i plod, prunus graeca«,33 upor. i francusku posudenicu iz istoga vrela crèquc, zatim u slovenačkom kréha f.34 (Dolenjsko) — kréhelj g.-hlja »prunus insititia« (Kras), njem. Kriechpflaume. Inače Slovenci imaju samo grk i pridjev grški kao i oslali Hrvati i Srbi. Ime zemlje tvori se sa suf. za kolektiva -ija Grčija85 (potvrdeno kod Hrvata 15 puta, danas u Slavoniji obično). U Sloveniji takoder obično Grčija kao Nemčija i t. d. sa pejorativnom natruhom. Ime zemlje potvrdeno jedan put sa -с- mjesto -č- valjda prema mlctačko-tal. Grčija.30 Inače je pridjev poimeničen u ženskome rodu Grčka takoder u značenju »dinja, lubenica«,37 kao i toponim. Grčin, kolektiv Grčad (Vuk), dem. Grče, g. -eia (Vuk), prezime Grčič Manojlo poznat iz narodnih pjesama zacijelo su stari oblici, kojili osnovu stavlja Budman več u praslavensko doba, što može biti, ako se uzme, da je praslavensko doba trajalo kod Slavena do 6. vijeka uključno, t. j. da su Slaveni došli na Balkan u nesegmentiranom jezičnom vidu. Fostoje od te osnove jošte augmcntativ Grčina i faktitiv ili kauzativ grčiti (Vuk). Što se tiče feminina, potvrden je jednom Grka, ali je običniji Vukov femininum Grkinja obrazovan pomoču starog sufiksa -yni, odatle dem. Grkinjica. Vetranič u 16. vijeku upotrebljava jednom Grg gen. Grga,38 u kojem jo dočetno -k zamijenjeno sa -g prema mletačkom grego. 32 AR j III, 410, 414. 33 AR j V, 501 34 Pleteršnik I, 461, 462. 35 AR j III, 395. 3(1 Ibidem. 37 Ibidem. 38 ARj III, 423. Upor. Miklošič Lexicon palueosl. 146 grbgb u Krmčaji 16. v. IV Potrebno je ovom prilikom zabilježiti još neke semantičke varijacije, što ili p niža Grk. Kao gore li krcka i kreha, ima još jed na potvrda za Grk u bota-ničkoj terminologiji. To je složeniea grkocvijet »hyacintlius orientalis, sinonim carevič, zumbul«89 i izvedenica grkanac (18. vijek, Kneževac, Srbija) »vrsta vinove lože«.40 Ovaino treba staviti i glangolič41 m. (Bakar) »naziv stalila celtis australis, sinonim kostjela, koprivic«. Taj naziv naliči na one, što ili pominje Schuchardt42 glag, glagovec, glagovna »Manlbeer (iz Šuleka)«. Ovih posljednjili riječi ne nalazimo u Akademijskom rječniku, koji inače donosi Sulekovu botaničku terminologiju u cijelosti. Izgleda mi, da glangolič stoji mjesto *grangolič sa sufiksom -ič prema koprivic, kako se kostjela zove. To isto s^ablo zove se u Dalmaciji i sa latinskom sufiksom fa(n)farikula." Prema tome je očito, da je glangolič iznakažena riječ. Kako fanfarikula predstavlja lat. faba gracca, nema druge nego predpostaviti u glangolič latinski deminutivni pridjev graeculus. Istači još treba, da je grk ušao i u naš folklor, i to na jednoj tački, gdje to ne bismo očekivali. N. Zupanič44 je zabilježio u Beloj krajini (NR Slovenija) grk u značenju »div, Riese«. Interesantno je, da se to značenje poklapa sa značenjem, što ga je dobio antički "ЕЛЛј/v. Još treba spomenuti, da je grk postao i apelativ za trgovca. Mislim da su to značenje dali trgovci grkomani cincarskog podrijetla, kako ih prikazuje Jovan Sterija Popovi с u Kir-Janji, gdje se glavno lice naro- čito ističe oduševljenjem za sve, što je grčko. * Pridjev st.-cr.-sl. grbčbskb > grčki razvio se pravilno. Taj pridjev dolazi često u torn obliku u dalmatinskim ostrvskim toponiinima.45 Jednom samo čitamo u Pjevaniji Crnogorskoj oblik grčaski u desetercu: od sitnoga roda grčaskoga. Očito je, da taj oblik nije narodski. Pjevač ga je načinio prema crkvenom, da bi mu pristao u deseterac. ae ARj III, 443. 40 ARj Ш. 41 ARj III, 149. 42 ZRP 55, 590. 43 Skok Slavenstoo i romanstvo 117, 125. 44 Etnolog VII, 166-182 (cf. Simonič, JIČ II, 264-266). Jutro 17, br. 102, 16 (cf. JE 16, 278). 45 Skok Slaoenstoo i romanstoo 178, 182. Résumé Au premier chapitre l'auteur étudie les difficultés que présente l'origine de vieux-slave écclésiastique ёгъкъ grhčiivh au lieu de "EÀÀrjv. L'époque et le lieu de cet ancien emprunt étant inconnus, on ne peut pas du tout préciser les intermédiaires qui ont fait entrer lat.-vulg. grqcus (écrit graecus) duns les langues slaves et on ne sait pas au juste le rapport qui existe entre les formes des langues slaves balkaniques renfermant le phonème r au lieu de grb- > gri>-et celles des langues slaves septentrionales qui, à leur tour, ont toutes gre- pour gib-, hongrois görög se rangeant du côté slave méridional. Roum. grec f. greacä, grecesc f. greceascä permettant l'explication par le latin graecus, respectivement graeciscus (cf. a. fr. griois f. griesche = prov. grezesc, grezesca), on ne peut pas prétendre que l'initiale roumaine gre- remonte au slave grh-, Ces problèmes se compliquent par le fait que la forme byzantine du nom national grec'Poifiaiot n'a pas été empruntée par les peuples limitrophes, y compris le slave. Ce ne sont que les milieux savants des moines slaves orthodoxes qui connaissent гитыкъ. Le second et le troisième chapitres apportent la solution proposée pour les problèmes indiqués. Le nom ancien "EXXrjv ayant été relégué par le christianisme au paganisme, de même que Surus, il a reçu le sens de «géant, payen». Ni les Germains ni les Slaves ni les Arabes ne l'ont emprunté. Les deux premiers donnent la préférence à graecus qui tire son origine de l'adjectif yçaixôç, du nom de la peuplade épirote Grâi, transmis aux Latins par les Messapii, peuple d'origine illyrique. Le nom d'un château érigé par Justinien contre les invasions des Barbares Fçaixos dans lu province de Remesiana, au beau milieu des Balkans, dit que graecus a été le nom des Grecs dans la partie latine des Balkans, fait qui est d'ailleurs corroboré par roum. grec, greacä et par les langues romanes en général. La divergence entre les formes slaves méridionales Grk, Grkinja, grčki etc. en regard de Grek etc. des langues slaves septentrionales est à rapprocher des divergences que présente lat. ç ouvert dans la position tonique en regard de e fermé dans la position antétonique, à savoir de lat.-vulg. grqcus en regard de lat.-vulg. grecescus > roum. grecesc, f. greceascä. Quant au traitement de lat.-vulg. ç fermé inaccentué > scr. ь > a ou disparition, cf. Naedi-nurn > Nadia (toponyme, Dalmatie), frixoria > prsura, denarius > d nar, genista > banistra etc. Quant à l'intermédiaire allemand, il peut être constaté seulement dans le nom de prune kreka (Istrie) = slov. kreha. Dans le quatrième chapitre sont signalées quelques survivances de Grk clans les dénominations botaniques, duns le folklore et dans la toponymie. 11 est à relever notamment le fait que grk au sens de «géant» s'est conservé dans la contrée slovène appelée Bela Krajina. BLODNJE OSTARORUSKEM PISMENSTVC У časopisu Русский язык в школе, službenem organu ministrstva prosvete RSFSR, v katerega uredniškem kolegiju se navajajo znana imena sedanje rusistike, kakor n. pr. akademika V. V. Vinograd ova, prof. R. I. Avanesova i. dr., je izšel v XII. letniku leta 1951, št. 6, za novembcr-december, str. 17—23, članek A. S. Ljvova К вопросу о происхождении русской нисменности, ki razpravlja, o brošuri prof. P. I. Cer-nyha Происхождение русского литературного языка и письма iz leta 1950 in ga skuša še dopolniti. Cernyli odločno odklanja udomačeno mnenje, da je starorusko pismenstvo v zvezi s starocerkvenoslovanskim. Začetek staroruskega veže s poročilom Zitija Konstantina-Cirila pogl. VIII., da je ta okoli leta 860 v Hersonu (v Žitju Korsunj) na Krimu našel evangelij in psalter, napisana z ruskimi črkami. Jezik teh cerkvenih knjig naj bi bil ruski, a pismo glagolica, ki naj bi bila ruskega porekla in v genetični zvezi s številnimi znaki na različnih arheoloških najdbah iz prvih stoletij naše dobe in prej. Tako sklepa Cernyli, da so vzhodni Slovani od najstarejših časov znali pisati. Tudi po mnenju akademika S. P. Obuorskega ne bi bilo drzno predpostavljati nekakšne oblike pismenstva že pri Rusih antske dobe, to je VI.—VII. stoletja. Za popolnejšo osvetlitev od Cernyha sproženega problema pa jo treba po mislih A. S. Ljvova Ccriiyhovo brošuro dopolniti z nekaterimi dejstvi. Na prvem mestu navaja, da so pri odkopavali ju gnezdovskih mogil blizu Smol с n ska odkrili lonec z napisom „гороу\*ш,а", hi ga pripisujejo začetku X. stoletja. V tem času je že bilo v Bolgariji v rabi tako imenovano cirilsko pismo in ne prinaša ta napis ničesar odločilnega v obravnavanem vprašanju; poleg tega pa je pojasnitev in celo branje napisa združeno s celo vrsto raznih težav, ki jih je šc več, kot jc raz-videti iz literature o tem, in s katerimi se mi ni treba tu dalje pečati. Opozarjam na spis P. V. Mareša v Slavia XX, 497—514, in navedbo literature, ib. str. 576, s spisom tudi P. I. Cernyha. Važnejše pa je opo- Blodnje o s t a r o r и s k e m p is m e n s t ou zorilo Lj vova na dogovore (pogodbe) Rusov z Bizancein iz leta 911 in 944, ki so se ohranili v staroruskem letopisu. Y prvem dogovora stoji v tekstu, ki so ga Rusi predali Grkom, enako v najstarejših dveh rokopisih, v ipatjevskem (po izdaji arheografske komisije leta 1871, str. 22) in Lavrentjevskem (po izdaji iste komisije leta 1872, str. 36), v pisavi po ipatjevskem: »Ha утвержение же и неподвижение быти межи вами Христь-яны и Русыо, бывший миръ сътворихомъ Ивановомъ написапиемъ на двою харотыо (t. j. s cinobrovo pisavo v dveh izvodih na pergament), царя вашего и своею рукою...« Dogovor je bil napisan v dveh jezikih, grškem in, kakor misli Ljvov, ruskoslovanskem, a to bi bil že neovrgljiv dokaz za tedanje rusko pismenstvo. Zadeva pa nikakor ni tako enostavna. Ljvov sam navaja dognanje akademika S. P. Obnorskega, znanega raziskovalca tudi na področju zgodovine ruskega jezika (prim, njegovo delo »Очерки по истории русского литературного языка старшего периода« v izdaji akademije znanosti leta 1946), da je dogovor iz leta 911 iz grškega na ruski jezik prevedel Bolgar, ta prevod pa prercdigiral Rus. Bolgur je bil slab prevajalec. Tako mu je način izražanja glede na besedni red dobesedno po grškem brez upoštevanja zakonov slovanskega jezika. Umevno je tudi, da se je vtisnil v njegov prevod (to pač v staro-cerkvenoslovanskem jeziku) rodni mu vzhodnobolgarski jezik. Ni pa s tem že vse vprašanje dokončno pojasnjeno. Letopisec poroča, da je Oleg, sorodnik prvega varjaškega (skandinavsko-švedskega) kneza v Rusiji 11 j urika (862—879), namestnik mladoletnega Rjurikovega sina Igorja (ta je bil potem knez, ali'bol je veliki knez leta 912—945, torej Oleg leta 879—912), poslal svoje velmože h Grkom zaradi sklenitve miru. I i poslanci se v začetku gori omenjenega, napisanega dogovora imenoma navajajo: »Мы отъ рода Рускаго«, za čimer slede imena. Prepisovalcem letopisa so bila ta imena že tuja in zato ne vseskozi enako podana v rokopisih, n. pr. Ipat. Лидульфостъ, Lavr. Лидулъ, Фостъ i. dr. Ker mi novejše izdaje rokopisov niso na razpolago, n. pr. A. A. Šali-matova Ipatjevskega rokopisa leta 1908, E. F. Karskega Lavrentjev-skega rokopisa leta 1926—1928 i. dr., navajam imena po nemški izdaji R. Trautmanna iz leta 1931, ki je za kritično navedbo imen mogel uporabiti novejše vire. Ta imena Olegovih poslancev so: »Mi od naroda ruskega: Karly, Inegeld, Farlof, Vercmud, Rulav, Gudy, Ruald, Karn, Frelav, Rual, Aktcvu, Truan, Lidulj, Fost, Stemid, poslani od Olega, velikega kneza ruskega...« Med imeni ni ne enega slovanskega, vsa so varjaška. Ta in druga »nomina propria scandicae originis« je iz letopisa zbral že tudi Miklošič v svoji izdaji »Chronica Nestoris« (Vindo- bona 1860, str. 188—198). Kako je varjaški element poleg slovanskega zavladal, se vidi n. pr. iz dvojnega poimenovanja dneprskili slapov (pragov), ki ga podaja Konstantin Porphyrogennetos, bizantinski cesar (912—959), v sinu namenjenem spisu o upravi države, ki se po navadi navaja z latinskim naslovom »De administrando imperio«. Y devetem poglavju, naslovljenem „Ileçl iüv ànb lijç 'Puio/ag içxopéviov 'Pùç...", pomeni 'Piuot'a državo Rusov (zato se tudi še dandanes Rus-SIovan imenuje s pridevnikom Русский — Ruski), 'Рй;, v letopisu Русь, pa narod — neslovanski Rusi. Prim, v letopisu: »отъ Варягъ прозвашася Русыо, а первое б-Ьша Слов-Ьне (Ipat. str. 16, Lavr. str. 28). To sledi tudi iz imen za sedem dneprskili pragov, ki so podana zvečine dvojezično z grško pojasnitvijo pomena in poimenovanjem obeh jezikov „mXaßivioTl v.al (Su>oioil" — slovanski in ruski, to je neslovansko nordijsko. Za primer naj navedem imeni za drugi in šesti prag. Ime drugega praga je »ruski« Ov&ßoQOi, »slovanski« 'OozQoßovvi nçax, „öjicq Içfisvévetai тй vrjoiov Tov q>(>a-/fiov" (»kar pomeni otok — sed. rus. остров — praga«). Slovansko ime je brati Островьныи прагь. Oblika лџах (vzhodnoslovansko bi bilo порогъ) kaže, da je Konstantinu sporočil to Južni Slovan ali pa Rus pod vplivom literarne stare cerkvenoslovanščine. Ime šestega praga se je imenovalo »ruski« Aeavu, »slovanski« Beqovt&i, „S fazi ßQäafta vcqov" (»kar je kipenje, vretje vode«). Slovansko ime je vzhodnoslovansko Вьроучии, kar ustreza slovenskemu »vroči«. Kar se tiče velikih knezov, ima slovansko ime že Igorjev sin Svjatoslav (957—972), ki pa po opisu letopisa kaže še precej varjaško vzgojo. Ako so torej Olegovi poslanci, vseskozi nordijski »Rusi«, Neslo-vani, Grkom predali »s svojo roko napisan« dogovor, je moralo to biti, ako ne grški, z runami napisano nordijski, nikakor pa ne staroruski v današnjem pomenu besede. Saj je ohranjeni tekst po dognanju Ob-norskega, kakor je bilo gori omenjeno, prevod iz grškega na tedanji južnoslovanski pismeni jezik. Prevod iz grškega, toda po Obnorskeni izgotovljen že ocl vzhodnega Slovana, je tudi dogovor iz leta 944. Ta dogovor je bil po letopisu napisan na dveh pergamentih (на двою харатью. Ipat. str. 32, Lavr. str. 51). »En pergament je pri našem cesarstvu, na katerem je križ in so napisana naša imena, na drugem pa vaši poslanci in vaši trgovci.« V tem dogovoru se omenjajo že tudi ruski kristjani, medtem ko se v prvem razlikuje le med »Rusi« in Grki — kristjani. Med številnimi imeni poslancev in trgovcev v ruskem dokumentu (o dveh popačenih imenih prim, na koncu) zopet ni niti enega slovanskega; vsa so le nordijska (Ipat. str. 29, Lavr. str. 45—46): »Mi od na- Blodnje o staroruskem pismen st ou roda ruskega poslanci in trgovci, Ivor, Vujefast, Iskusev (z navidezno slovansko tvorbo), Sludy, Ulčb, Kanicar, Šihbern, Prastčn, Libiar, Grim, Prastën, Kary, Karšcv, Egri, Voist, Istr, Prastën, ( Jatvjag gl. doli), Šibrid, Kol, Stengi, Sfirka, Alvad, Frudi, Mutur. Trgovci: Adunb, Adulb, In-givlad, Ulëb, Frutan, Gomol, Kuci, Einig, Turbrid, Furstën, Bruny, Roald, Gunastr, Frastën, Ingeld, Turbern, Mony, Ruald, Svënb, Stir, Aldan, Tilij, Apubkar, Svënb, Yuzlev in Sinko Borič (o njem gl. dalje).« Ime Ipat. Jatbvjag'b, Lavr. Javtjagb, v drugih rokopisih jatvjagb stoji po Mikošiču (o. c. str. 198) za Jastjagb in je pomešano z imenom naroda Jatvingov, v letopisu Jatvjagi. Zadnje, navidezno slovansko ime je pisano Ipat. »Isinbko, Birič«, Lavr. »Sinko Borič«, kot dvojno ime, v drugih rokopisih nejasno »Isino Kobirič«. Miklošič je tiskal »Sinb Korobičb«, v komentarju zadaj pa pravi, da bi branje »Sinko« bilo nordijsko. Ali se naj krije pod zadnjim ruski prevajalec? Vsekakor ni s tem imenom nič početi in podpreti. Na splošno se more reči, da teksta obeli dogovorov pričata, da so krožili v tedanji dobi v odnosu ruske države do bizantinske razni zapisi na grškem in južiioslovan-skem pismenem jeziku, obenem z ruskoslovanskimi vplivi, gotovo tudi nordijski, o čemer bo še govor, o kakem posebnem ruskoslovanskem pismenstvu pa za tedanjo dobo še ne more biti govora. Isto velja za poročila arabskih pisateljev v prvi polovici X. stoletja, h katerim Ljvov nato prehaja. Popis pogreba »ruskega« trgovca na ozemlju povolške Bolgarije od Ibn-Fadlana z zapisom imena umrlega in imenom »ruskega carja« nikakor ne priča za trgovčevo slovanskost. V opisu svetišča od Al-Masudija je govor le o nekih preroških, vedeževalskih, magičnih znakih. Kar navaja Ljvov še po Ilm-Hordadbegu iz štiridesetili let IX. stoletja, da so prihajali baje ruski kristjanski trgovci na velblodih v Bagdad, je tu brez pomena in ni vredno o tem dalje podrobneje razpravljati. Glavni dokaz za starorusko pismenstvo v sedanjem pomenu besede že za IX. stoletje pa črpa Ljvov iz osmega poglavja Zitja Konstantina-Cirila, na kar se, kakor je bilo uvodoma omenjeno, sklicuje že Cernyli, a Ljvov podrobneje izvaja. Mesto v Zitju se glasi (po Miklošičevi izdaji leta 1870 prvotno bolgarskega teksta XV. stoletja iz Lvova in z variantami po izdaji P. A. Lavrova Материалы, leta 1930): „Окр-ктк же тоу кгаггелик n ^алтырк рескекы пнемеим (v južnoslovanskem rokopisu iz leta 1469 роушкым пиемпим, v rokopisu bivše moskovske Duhovne akademije iz XV. stoletja роусксккши писл\енк1) писано н члок'кка сврктк гдаголюща тек» веекдою и веекдекакч ск ннмк и сплоу ркчи мрнкмк, скоки Ktc-кд-к прикллдак, разлоучи пиемии, гласкнага и скгласкнаи, и... кк скор-fc наЧЕТк чисти и екказати". Naziv črk je morfološko in fonetično najbolj arhaično ohranjen v lvovskem rokopisu za prvotno pocKCKiki писмыгы, kjer ime sloni na grškem poimenovanju 'l'ûç, ki je bilo že gori omenjeno. Ne trdim pa še (o tem dalje doli), da je ime vneseno od avtorjev Zitja Konstantina-Cirila, sodelavcev njegovega brata Metoda, ki je bil pri koncepciji Žitja nedvomno udeležen. Ti avtorji bi bili seveda morali predvsem grško obliko imena dobro poznati. Saj vemo, da jo je rabil patriarh Fotij, učitelj in prijatelj Konstantinov. Fonetična oblika s -šk- je, kakor je pokazal Lavrov v ukrajinsko napisanem delu »Кирило та Метода"!« (Kijev 1928, str. 18si.), poznejša južnoslovanska. Jasno je, da okoli leta 860 Konstantinove misije h Kozarom (Hazarom) ni bilo in tudi ni moglo biti nikakršnega prevoda evangelija in psalterja na varjaškoruskem ali vzhodnoslovan-skem jeziku. Zato tudi ni niti najmanjšega sledu o tem. Po letopisu (Ipat. str. 11, Lavr. str. 18) so bila tedaj vzhod nosi ovanska plemena, in sicer kijevski Poljani in poleg njih še Severjani ob Desni, pritoku Dnepra, in Yjatiôi ob Oki, pritoku Volge, podložna Kozarom, katerim so plačevala davek »uo б'Ьл'Ьй в'Ьвериц'Ь отъ дьша«. Kavkaški narod Ko-zarov je zlasti v VIII. in IX. stoletju razvil močno državo od polotoka Krima do Urala in Kaspijskega morja in vladal nad raznimi plemeni. Šele za leto 862 se pripoveduje (Ipat. str. 11 si., Lavr. sir. 19 si.), da sta si dva Rjurikova bojara, Askold in Dir, izprosila pohod na Carigrad, pri tem pa ob plovbi po Dnepru zavzela Kijev, a Carigrad napadla leta 865, kar je dalo tudi povod Fotij u, da je govoril o tem (prim. I • I- Uspenskij v Izvestjih peterburškega slovanskega dobrodelnega društva 1885, II, 233). Letopis pravi, sklicevaje se tudi na grško »lčtopisanije« (Ipat. str. 10, Lavr. str. 17), da se je tedaj za cesarja Mihaela (to je Mihaela 111., 842—867) začela imenovati »Ruska zemlja«. Iz vsega tega pa sledi, da pod »ruskimi črkami« Konstantinovega Zitja, s katerimi bi se bil pojavil v Ilersonu prevod evangelija in psalterja, ne moremo umeti niti run, prav tako pa tudi ne kakega slovanskega pisma. Od raznih razlag — o nekaterih starejših razpravlja Lavrov v svojem ukrajinskem delu str. 17—25 (prim, tudi Fontes rerum bohemicarum I, 12, prip. 1; Fr. Dvornik, Les légendes de Constantin et de Méthode, Prague 1933, str. 185 si.; Fr. Grivec, Žitja Konstantina in Metodija, v Ljubljani 1951, str. 72, prip. 5 i. dr.) — je treba omeniti dve. Najbolj razširjeno mnenje je, da je pod »ruskimi« črkami razumeti Vulfilove gotske, v katerih je tudi rimski element, kajti Goti so se dolgo obdržali na Krimu. Da ne Blodnje o st ar о т и sk em p i s m en s t о и govorim o Busbecqovili zapisih gotskega jezika na Krimu v XVI. stoletju ali o poimenovanju Gotia južnega brega Krima od Sudaka ali Suroža do Balaklave blizu starega Her son a po virih XIV. stoletja, naj omenim le, da se je dveh cerkvenih zborov leta 1066 in 1067 udeležil tudi gotski nadškof s Krima f*al 6 Год-iasJ, a gotske škofije na Krimu so bile že davno od prej (prim. P. Keppen, 0 дрсвностяхъ южнаго берега Крыма, Санктпетербургъ 1857, str. 67 si., 84 si. i. dr. glej po »Ukazatelju«). Po sorodnosti narodov Gotov in Varjagorusov bi se bilo pomešalo ime za pisavo, in sicer po lvovskem rokopisu po vplivu grškega imena za Ruse. Je pa še druga, zelo upoštevanja vredna razlaga, ki jo je započel A. Vaillant (Revue des études slaves 1935, XV, 75—77), a dalje razvil in podprl R. Jakobson, St. Constantin et la langue syriaque (Annuaire de l'Institut de Philologie et d'Histoire Orientales et Slaves, New York 1939—44, VII, 181—186), in jo poznam iz poročila v Acta Acadeiniae Velehradensis (Olomucii 1948, XIX, 120). Jakobson jc opozoril, da se v Cirilovem Zitju v Prologu trdi, da se je Ciril naučil štirih jezikov in med njimi sirščine: „чггмрми газмки плоучнксА : и клинкскы и рил\к-екм, суркскы, ЖИД0ККСКК1" (Lavrov, Материалы stran 101). Tudi menih Hraber govori o štirih jezikih, židovskem, rimskem, helenskem in najstarejšem sirskem. V obširnem Žit j u, pogl. XVI, pa se med narodi, ki imajo svoje pismenstvo in bogoslužje poleg Golov, imenujejo od Konstantina samega tudi Sirci (Govpn z navadnim u za gr. n). Po Žit j u, pogl. VIII, se je Konstantin v Ilersonu naučil hebrejščine in pre vel osem delov gramatike, neki Samaritan mu je prinesel samaritanske knjige, a nato je govor o evangeliju in psalterju, pisanih z »ruskimi« črkami. Priznati je, da bi bilo v lepem skladu s kontekstom, ako bi imelo stati „coypwcK'ki пиеллыгы" namesto „роускск-ы". Res sc v nekih rokopisih v XVI. poglavju »Suri« zamenjuje z »Rusi« s prestavljanjem glasov r—s, kar je že svoj čas omenil A. Sobolevskij (Kijevska univerzitetna izvestja 1885, št. 9, str. 301). Prof. Grivec 1. c. meni, da ni verjetno, da bi Konstantin našel sirske knjige šele v Ilersonu, ker je bila za to ugodnejša prilika v Carigradu in v samostanu na Olimpu. Toda to isto bi se moglo deloma reči tudi glede drugih dveh semitskih jezikov, s katerima se je Konstantin bavil v Ilersonu. Za Gote Grivcu govori tudi to, da so v XVI. poglavju Got i imenovani med narodi, ki imajo na svojem jeziku bogoslužje. Toda zakaj bi se potem na drugem mestu zanje rabil drug izraz? K tem razpravljanjem bi dodal še sledeče. Zanimivo je, da sta se okoli leta 700 in dalje v sirskem pismu razvila dva sistema za označbo vokalov. Zahodni ali jakobitski sistem uporablja za to miniaturne znake grških vokalov. Za starejši dolgi a na vzhodu je na zahodu o. Govorilo bi se lahko še o kvantiteti vokalov in o akcentu v izgovoru in pisavi. (Prim. Syrsky jazyk v češkem enciklopedičnem slovarju Ottuv slovnik naucny 1906, XXIV, 508—509). Pripominjam, da se v Zitju pripoveduje, da je Konstantin, primerjajoč oni jezik s svojim, razločil vokale in konzonante, kjer je prvi primer uporabe slovanske gramatične terminologije (»razluči pismena, glasbnaja i sbglasbnaja«). Vprašanje pa je, kako spraviti v sklad dejstvo, da je v vseh rokopisih Zitja »z ruskimi črkami« in je torej moralo tako stati tudi v cirilskcm prototipu: роускск-ы ali роскск-ы пиелми-ы. Original Zitja je bil, kakor je samo po sebi umevno, napisan v glagol ici, in to kmalu po smrti Konstantina-Cirila. V Zitju Metodovem je celo še njen sled (glej doli). Transkripcija Žitja iz glagolice v cirilico se je morala izvršiti na vzhodnem Bolgarskem po vzniku cirilice za carja Simeona (893—927) in tedaj je mogla nastati zamenjava »surbsky« v »rusbsky«, s popravo morda »rosbsky«. V prepisih se je izraz dialektično dalje izpreminjal. Za zamenjavo sur- z rus- pa je poleg že omenjenega še več primerov, na katere opozarja Jakobson. Pa naj je to tako ali drugače, eno je jasno in nedvomno, da pod ruskimi črkami in prevodom evangelija in psalterja ni razumeti ničesar ruskoslovanskega, kakor se trudi dokazati Ljvov in so že tudi drugi prej tako mislili. Ljvov pa gre še mnogo dalje, do neumevnosti. Kozarski vojvoda, ki je napadel Herson, o čemer pripoveduje Zilje, in katerega je pomiril Konstantin, pa tudi kozarski kan (kagan), h kateremu je namenjena Konstantinova misija, sta mu Slovano-Rusa; dà, celo pismo, ki ga je kan po Konstantinu poslal bizantinskemu cesarju, po Ljvovu (str. 21) »daje po vsem polno pravico prišteti ga k številu faktov, do-dazujočih, da je bilo v Rusiji sredi IX. stoletja pismenstvo«. Konstan-tinovo Zilje, pogl. X, pa ve povedati, da je Metod Konstantinov© dispute na Kozarskem dvoru prevel, razdelivši jih na osem, seveda iz grščine. V dogovoru iz leta 944 (Ipat. str. 31 si., Lavr. str.49 si.) se o hersonski zemlji pravi: »Kolikor je mest v tej deželi, nimajo ruski knezi oblasti v teh ozemljih vojevati in ta zemlja ni vam podložna... Ako nalete Rusi v Dneprskem ustju Hersonce, loveče ribe, da jim ne store ničesar zlega.« Ti vstavki v dogovoru jasno pričajo, da hersonska zemlja ni bila tedaj in še manj sredi IX. stoletja v oblasti varjaških Rusov ali Blodnje o si и roruskem p i sme n s t du celo Slovanov. Ko Ljvov z ene strani navedene podatke letopisa prezre, z druge mnogobesedno poudarja njegovo natančnost in zapiske po letih (ko se za pohod »Rusov"« na Carigrad letopisec sam sklicuje na grški vir). Tako mu ni začetek sestavljanja letopisa v prvi polovici ali sredi XI. stoletja, kakor se navadno misli (prim. N. Durnovo, Введение в историю русского языка, Ч. I. Источники, Brno 1927, str. 84), temveč sredi IX. stoletja, vsekakor ne pozneje od začetka šestdesetih let! Tako je po njem starorusko slovansko pismenstvo imelo tedaj ne le cerkveno knjige, o katerih je bilo gori govora, ampak tudi posvetno pismenstvo, ki je bilo, še preden je Konstantin »iznašel« (narekovaja sta po Ljvovu) azbuko, že davno prej. Na to prehaja Ljvov k vprašanju o azbuki. Obžaluje, da Cernyh zmotno dopušča vpliv grškega alfabeta na glagolico' in jo smatra za sredstvo tajne pisave v Rusiji v historični dobi. Cernyh namreč misli, da se glagolska črka za и označuje z dvema črkama pod vplivom cirilice. Ljvov to odklanja in meni, da se označuje z dvema o, pri čemer ima drugi o pogosto značek z desne strani. Črka po njegovem menda kaže na diftongični izgovor vokala u. Vidi se, da Ljvov ne pozna najstarejšega tipa označbe za glagolski u, ki sestoji iz znakov za o in ypsilon, kakor se je n. pr. mogoče prepričati iz faksimila Kijevskih listov v Jagičevi izdaji, kjer se na nekih bolj pazljivo napisanih mestih to še jasno vidi (prim. tab. IV a, vrsta 4 od spodaj v besedi »uptvanie«). Označba je tedaj prav taka kakor v grščini. Cernyh je smatral za podlago glagolice »črte in reze«, o katerih govori menih Hraber, da namreč Slovani-pogani niso imeli pisma, temveč so' s črtami in režami šteli in vedeževali — чкткул и гатллул. Ljvov si pa domišlja, da so najstarejše glagolske črke sestajale iz ravnih črt in trikotnikov razne velikosti in oblike, pri čemer so prve druge vezale, in da ima tako glagolica neposreden stik z babilonsko-asirskim klinopisom, a pisala bi se bila sprva z desne na levo. Ce so neke črke obrnjene na levo, je to vpliv semitskega pisma; saj je n. pr. znak za e natančno samaritanski, od koder je tudi popolnoma enak znak za š. Pa še neko zvezo vidi Ljvov v soglasju s Cernyhom in 1.1. Meščaninovom, enim izmed glavnih učencev in propagatorjev »novega nauka o jeziku« N. I. Marra (prim. Slavistična revija IV, 254 si.). Meščaninov, Загадочные знаки Причерноморья (Ленинград 1933, str. 66), je predpostavljal, da je glagolica mogla nastati po transformaciji iz znakov, ki so jih arheologi v obilici odkrili na predmetih dobe I.-—VII. stoletja na ozemlju severnega obrežja Črnega morja. Ljvov nahaja »paralele k absolutni večini glagolskih črk zlasti na predmetih VI.—VII. stoletja«. Predpostavka Meščaninova ima po njegovem mnenju popolnoma realno podlago. Skupaj s tem, misli, je podan tudi razlog, smatrati glagolico za prvo in najstarejšo rusko azbuko. Kot dodaten argument navaja znani fakt, da se v staro-ruskih spomenikih v cirilskem tekstu najdejo glagolske črke, ker so bili prepisani iz glagolskih originalov. Pri tem ga nič ne moti, da so naštevani spomeniki cerkvene vsebine in da prepisovalec knjige malih prerokov pop Upyr' Lihyj celo pravi, da je prepisana „ис курилекиц-к", to je iz cirilice, pisma Konstantina-Cirila, o čemer še doli. Tudi Žitji sta bili napisani z glagolico, kakor kaže Metodovo pogl. XV., kjer je število »šest« zaradi napačnega branja glagolskega znaka za »osem«. Je pa to tudi iz drugih razlogov jasno. Ne moti Ljvova tudi ime gla-golica poznega južnoslovanskega postanka in da so omenjeni ruski spomeniki prepisani iz južnoslovanskih originalov. Nekaj besed pa je treba še reči o znakih na predmetih severno od Črnega morja. Meščaninovu in Ljvovu niso, kakor je videti, znana dognanja kritičnega znanstva o germanskih runah. Govorim o tem na podlagi J. Hoop sa, Reallcxikon der germanischen Altertumskunde (Strassburg 1918—19, IV, 5—51: Runenschrift) in O. Schraderja, v drugi izdaji A.Nehringa Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde (Berlin und Leipzig 1929, II, 349—351 pod geslom: Schreiben und Lesen). Najprej se najdejo rune že od III. stoletja dalje na predmetih v kratkih napisih z eno ali nekaj besedami, raztresenih na ozemlju od Črnega morja do Baltika. Posebno se med drugim omenja kopje iz Kovela v Voliniji na razvodju med Dneprom in Visio, torej na starem slovanskem ozemlju. Na severnem in severnozaliodnem obrežju Črnega morja se je v teku drugega stoletja razvila svojevrstna cvetoča kultura, iz katere so Goti ustvarili svojo novo posebno kulturo. Na tem kulturnem ozemlju je iskati tudi nastanek run na podlagi predvsem grške kurzive v napisih. Sledov slovanskih run, ki bi bile pristne, pa ni. kakor je pokazal V. Jagié, Вопроеъ о рунахъ у Славяиъ (Зндиклопедјл славянской филологш 1911. выл. 3, str. I—36). О slovanskem pismu glej tudi I,. Niederle, Slovanske starožitnosti, Život staryeh Slovanu (dil 111, sv. 2, str. 734—741). Od Germanov, Gotov so Slovani prevzeli, kakor znano, izraz buky za črko; prim, tudi pri Hrabru prvotno bukarb »gramma-ticus« iz got. bökareis »piscc, pismouk«. Izraz kbniga, plur. kbnigy, takisto v pomenu »črke« je tudi tuj, pa je čudno, da ga ni pograbil Ljvov, ker je po najverjetnejši etimologiji (glej E. Berneker v slovanskem etimološkem slovarju 1, 664) prvotni Blodnje o staroruskem pismensivu vir asirščina. Od tam se je beseda razširila, prešla k Armencem, a Slovani so jo sprejeli po posredstvu nekega turškega plemena. Z izrazom buky je poimenovana tudi druga črka b v slovanski azbuki, h kateri se mi je še vrniti glede na še neke trditve Ljvova o poročilu Žitja Konstantina-Cirila o pripravah za moravsko misijo, do katere je baje prišlo, ker jc Rastislav zvedel za misijo h Kozarom in da imajo Rusi, to je vzhodni Slovani, cerkvene knjige, pa je hotel to tudi pri sebi vpeljati. Kakor znano, pripoveduje Žit je v pogl. XIV., da je bil Konstantin pripravljen iti na Moravsko, „лц( имаютк воуккки кк мзыкк свои". Ко je prejel odgovor, da tega ni, „ск нмкл\и посп-кшкникк! . . . скложи пислина, и мачетк кескдоу писати ккаггелкскоу: некоим i;k слово..." (to je ev angeli star). Stvarno enako govori o tem Metodovo Zitje, da „тоу ики поен философоу (to je Konstantinu) слогкнкскы книгы • и авик оустронв-к пнслина и вескдоу скстаклк, ноугн сл гат-к л\оракк-скааго". К temu pravi Ljvov, da pušča na strani, kaj jc treba razumeti pod besedami »zložiti« ali »ustrojiti pismena« in nato »začeti pisati« in pripominja, da je pojav cerkvenih knjig pri Konstantinu pred njegovim »izumom« črk (pri Ljvovu v narekovajih »изобретением«) in od potovanjem na Moravsko umeven le ob obstoju ruskih cerkvenih knjig, ki jih Žitjo omenja (o priliki bivanja v Ilersonu). Da se tu trditev podpira z argumentom, ki ga je šele dokazati, ni potrebno posebej poudarjati. Da so staroruske cerkvene knjige, evangelij, psalter in druge biblijske knjige preipisi južnih starocerkvenbslovanskih prevodov in je mogoče govoriti le o ruski cerkvenoslovanski redakciji, a da o prvotno ruskih prevodih ni niti najmanjšega sledu, ko vendar Ljvov trdi, da je starorusko pismenstvo nepretrgoma obstajalo od pradavnih dni, se Ljvov ne vpraša in ga ne moti. Ne moti ga pri vsem tudi jasno in določno pripovedovanje meniha Hrabra, učenca učencev obeh apostolov, ko pravi, da so še živi, ki so ju videli. Zanj ne velja, da se Hrabrova izvajanja v vsakem pogledu potrjujejo po dolgoletnih dognanjih slovanskofilološkega kritičnega znan-stva; dela o glagolski paleografiji ignorira. Kako razumno priča Hraber o postanku slovanske azbuke (prim. V. Jagič, Разсуждешя южнославянской и русской старины: о церковнославянскомъ язык-Ь, v zborniku Изсл-Ьдовашя о русском-l, язъск'Ъ 1885—1895, I, 297si.): »Prej Slovani (слок-kiif) niso imeli črk, ampak so kot pogani s črtami in režami šteli (prim, še do novejših časov podobno uporabo rovašev, rabošev, o čemer prim, pri Jagiču v spisu o runah pri Slovanih) in vedeževali (vraževali, čarali, bajali: гатааул in гадааул v rokopisih). Ko so se pa pokristjanili, so se tru- dili pisati slovanski jezik (слоккнкскоу ркчк) z rimskimi in grškimi črkami brez ureditve (kč.4-k «устрой (prim, оустроик'к пиемии v Zitju Metodovem). Toda kako se more dobro pisati z grškimi črkami boglj ali životb... Pa jim je po mnogih letih Konstantin filozof, imenovan Kyril (Ciril), ustvaril osemintrideset črk, ene po veljavi grških črk, druge po slovanskem jeziku, začenši po grškem: oni namreč alfa, a ta агъ.« Tiče se pa to glagolice, kakor je razvidno že iz tega, da je Hraber napisal svoj traktat z glagolico, kar dokazujejo sledovi te pisave v rokopisu bivše moskovske Duhovne akademije (prim, tekst pri Jagiču o. c. in moji razpravi »Doneski o vprašanju postanka glagolice« v Razpravah Znanstvenega društva 1923, I, 135—178 in »Nekaj pripomb k pretresu Hrabrovega spisa o azbuki Konstantina-Cirila«, Slavistična revija 1948, I, 5—18). Tudi Zitja so bila, kakor je bilo že omenjeno, napisana z glagolico, kar kaže še njen sled v Metodovem Zitju. Naj povem še nekaj besed k razlagi o »črtali in režah« pri Ilrabru. Kakor pri Slovanih — po njegovem pripovedovanju — so bila slična prerokovanja ali vedeževanja tudi pri drugih Indoevropejcih (prim. Schraderja-Nehringa Reallexikon II, 15—17 pod geslom »Los« — žreb), tako pri Germanih, kakor nazorno opisuje Tacit. Pri tem je reči, da to ni bilo v zvezi s pismom run. Tacit pravi v X. poglavju spisa »De origine, situ, moribus ac populiš Germanorum«: »Auspicia sortesque ut qui maxime observant: sortium consuetudo simplex, virgam frugiferae arbori decisam in surculos amputant cosque notis quibusdam discretos super candidain vestem teinere ас fortuito spargunt. inox, si publice consultetur, sacerdos civitatis, sin privatim, ipse pater familiae, pre-catus deos caelumque suspiciens ter singulos tollit, sublatos secundum impressam ante notam interpretatur. si prohibuerunt, nulla de eadem re in eundem diem consultatio; sin permissum, auspiciorum adhue fides exigitur.« (»Na znamenja in metanje žrebov [žrebnih paličic] polagajo, kakor le kdo, veliko važnost: običaj metanja žrebov je enostaven. Vejo, odsekano od plodonosnega drevesa [pristavljam, ker prinaša srečo, poleg sadnega drevja tudi hrast in bukev] razsekajo na paličice in jih z nekimi znaki zaznamovane na slepo in slučajno stresejo na belo platno. Nato vzdigne, ako se javno vedežuje, svečenik občine, ako zasebno [doma], družinski poglavar, moleč bogove in zroč k nebu, trikrat po eno paličico in dvignjene po prej zarisanem znaku [bile so tudi sličice] tolmači. Ako so zabranile, ni bilo o isti stvari na isti dan nobenega posvetovanja; ako je bilo dopuščeno, se zanesljivost znamenj še dalje preizkusi.«) Blodnje o s t а г o r и s к e m p is m en st du Slovane omenja Tacit v XLYI. poglavju pod imenom Yenedi. Stav-lja jih med Peukine (germanske Bastarne) in Fince. Čeprav pa so, pravi, marsikaj v svojih nravih prevzeli od Sarmatov, jih je vendar bolje slaviti h Germanom, ker hiše gradijo, ščite nosijo in so dobri in urni pešci, kar je vse različno od Sarmatov, živečih na vozu in konju. Na koncu Ljvov ponovi »dognanja«, za katera baje vsa od njega navedena dejstva pričajo. Glagolica je bila prva ruska azbuka, pa se je v začetku X. stoletja zamenjala s cirilico. Imela je neposreden slik s klinopisom, a nahajala se je tudi v genetični zvezi z nedešifriranimi pismenimi znaki severnega Pričrnomorja I.—VII. stoletja. To so Ljvovu nesporna dejstva iz zgodovine staroruskega pismenstva, ki »zbujajo čustvo ponosa na prednike«. Kakor je to sicer lepa, značaj na črta, se mora le reči, da znanstveno nekritične, tudi na neznanju temelječe ali popolnoma v zraku viseče izmišljotine po reku »Sic volo, sic iubeo; sit pro ratione voluntas« v oficialnem prosvetnem organu ne služijo v čast starejši, znanstveno visokokvalitetni zgodovini staroruskega pismenstva, ki s svojimi dognanji ne more v ničemer zmanjševati ponosa na prednike. Poleg potrebne strokovne kritike, katere dolžnost je zavrniti take pojave, da ne narede morda škode v nepoučenih možganih, bi mogel biti opisani pojav tudi predmet psihopatologije, ki ji je, žal, v Rusiji dandanes še v mnogem drugem mesta. Da je zmedeno pisanje o začetkih ruske prosvete našlo pot tudi med Slovence, kaže n. pr. prevod dela M. lljina in E. Segala »Kako je človek postal velikan« (Ljubljana 1452, III, 35 si.), ki je izšel v Prešernovi knjižnici (ureja Fr. Bevk). Odveč bi bilo spuščati ее v vse podrobnosti in popravljati napake. Delo naj služi prosveti, toda kako, ako uči neresnične, z znanstvom v opreki se nahajajoče stvari. Za ilustracijo nuj navedem le to, da se v knjigi trdi, da so v davnih časih Slovani pisali s »črtami in zarezami«, to je vrezovali nekakšne pismenke na tablicah, kamnitnih ploščicah, da je v Solunu v IX. stoletju živel menih Ciril, ki je poznal ruski jezik, da se je po nekem naključju nekoč mudil v Korsunju, tam videl pri nekem Rusu evangelij in psalter, ki sta bila napisana z ruskimi pismenkami, da pa je Ciril ustvaril cirilico, iz katere je potekla ruska abeceda, in da je za to cirilico vzel В (R), odbil zgornjo črtico ter dobil mehki polglasnik ь, da je pod znakom za S pripisal T in dobil tako SČ (Щ) i. dr., kar vse ni tako res (znaka Щ ni bilo v prvotni gla-golski azbuki in tudi ni bil šč) ali pa je naravnost bedarija. Ljubljana, v začetku avgusta 1952. Résumé Im Journal Русский язык в школе, dem offiziellen Organ des russischen Unterrichtsministerium, erschien im XII. Jahrgang 1951, № 6, S. 17—23, ein Artikel von A. S. Ljvov »Zur Fruge der Entstehung des altrussischen Schrifttums«, welcher über die Broschüre von P. I. Cernych »Die Entstehung der russischen 7 Sluv. revija 97 Literatursprache und Schrift« (1950) handelt und ihn zu vervollständigen sucht, Cernych verwirft die Anschauung, dass das allrussische Schrifttum mit dem altkirclienslavischen in Verbindung steht. Den Anfang des altrussischen verknüpft er mit der Angabe der Legende von Konstantin-Kyrill cap. VI II, dass er um das J. 860 in Herson auf der Krim ein Evangelium und einen Psalter vorfand, welche mit russischen Buchstaben geschrieben waren. Die Sprache wäre russisch, die Schrift glagolitisch gewesen, welche russischen Ursprungs wäre und genetisch mit den Zeichen auf archäologischen Funden in Verbindung stünde. Diese Behauptungen versucht Ljvov weiter auszuführen. Zunächst spricht er von der Inschrift repoyjiiu aus dem Anfang des X. Jahrh., woraus nichts zu schliessen ist. Sodann handelt er von Verträgen der Russen (aber Nichtslaven, wie aus den altrussischen Chroniken hervorgeht) mit den Byzantinern vom J. 911 und 944. Doch schon S. P. Obnorskij stellte fest, dass den Vertrag vom J.911 ein slavischer Bulgare aus dem Griechischen übersetzt hat, ein Russe aber durch red i gierte. Der Vertrag vom J.944 ist ebenfalls eine Übersetzung aus dem Griechischen, aber bereits von einem Russen. Hierbei werden auch schon »russische« Christen erwähnt. Unter den Namen der Abgesandten befindet sich aber in beiden Verträgen kein slavischer. Aus den Angaben arabischer Schriftsteller ist nichts zu ersehen. Das Hauptargument für das Bestehen des altrussischen Schrifttums schon für das IX. jahrh. ist aber auch für Ljvov die oben erwähnte Notiz in der Legende von Konstantin-Kyrill. Um das J. 860 gab es weder ein nordisches noch ein ostslavisehes Evangelium oder Psalter. Es fragt sich, wie der Ausdruck роскоши iiiicMiHKi zu erklären ist. Die ältere Erklärung sucht unter pockckki als germanisch nordisch »gotisch« zu verstehen. Goten gab es auf der Krim noch bis in die Neuzeit. Doch diese Annahme ist nicht besonders annehmbar. Ljvov versteht natürlich unter росьскы: russisch-slavisch und die Schrift als glagolitisch, welche in unmittelbarer Verbindung mit der babilonisch-assyrischen Keilschrift und den Zeichen auf den archäologischen Funden stünde. Unter росьскы oder роусьскы ist соурьскы zu verstehen. In der Prologlegende des Kyrill steht, worauf R. Jakobson aufmerksam gemacht hat, dass Kyrill vier Sprachen erlernt hat: griechisch, römisch, syrisch und hebräisch. Auch der Mönch Chrabr spricht von vier Sprachen: der hebräischen, römischen, griechischen und der ältesten syrischen. Im cap. XVI der ausführlichen Legende des Kyrill werden unter den Völkern, die ihr Schrifttum und Liturgie besitzen, von Kyrill selbst auch Соурн genannt mit oy für griech. y. Im cap. VIII wird erzählt, dass sich Kyrill in Cherson mit Hebräisch und Samaritanisch befasst hatte, worauf vom Evangelium und Psalter росьскы писмены die Rede ist. In einigen Handschriften der Legende werden im XVI. cap. in der Tat Соурн mit Poycn verwechselt. Die Verwechslung muss bei der Umschrift aus der glagolitischen Schrift in die cyrillische stattgefunden haben, wobei росьскы vom griech. 'Pûç beeinflusst worden sein muss. Ljvov geht aber so weit, dass ihm selbst der chasarische Kagan ein Slavorusse gewesen sei und der Brief, den dieser mit Konstantin-Kyrill an den byzantinischen Kaiser geschickt hatte, ein Beweis für das Bestehen eines Schrifttums in Russland um die Mitte des IX. Jahrh. wäre. In der obigen Abhandlung werden diese und noch manche andere, vielfach schon ans Psychopathologische grenzende und auch von mannigfacher Ignoranz zeugende Behauptungen des nähern mit erhaltenen historischen Tatsachen und unwiderlegbaren Resultaten kritischer Wissenschaft widerlegt, umsomehr nachdem solcher Unsinn selbst in ein aus dem Russischen ins Slovcnisclie übersetztes Buch Eingang gefunden hat. Ari ur o C r oni а »G L AGO LITIC A YATIC A N A« V K AR AM ANO VIH »CONSIDER A ZIO NI SU L'ID EN TITA D ELL A LINGUA LITTERALE SLAVA« IZ LETA 1753 Kakor je dobro znano,1 je zadrski nadškof Matija Karaman nli, kakor se je sam v italijanščini imenoval, Matteo Caraman, poostril s svojim rimskim Misalom — Missale Romanum Slavonico idiomate — iz leta 1741, že bolj staroruskim ko staroslovanskim, zmedo o pojmu in vlogi srbohrvaškega »liturgičnega jezika« in »književnega jezika«, ki se je pojavljala že za časa protireformacije.2 Med drugim3 je sprožila ugovor dubrovniškega duhovnika Štefana Rose ali Rusiča,4 ki je predlagal, naj bi se sprejel »narodni« ali »splošni« hrvaški jezik tudi v cerkvene knjige. * 1 Glej o tem razne zgodovine srbo-lirvaške literature, n. pr.: Dj. Šurmin, Povjest književnosti hrvatske i srpske, Zagreb 1898, str. 61; V. Jagie, Hrvatska glu gol ska književnost v Vodnikovi Povijesti hrvatske književnosti, Zagreb 1913, str. 51; D. Prohaska, Pregled hrvatske i srpske književnosti. I. (Do realizma 1880), Zagreb 1919, str. 7; D. Bogdanovič, Pregled književnosti hrvatske i srpske, trcče izdanje, Zagreb 1932, I, 107; S. Ježič, Hrvatska književnost od početka do danas, Zagreb 1944, str. 31. 2 Poglavitno bibliografijo o tej snovi prinaša M. Kombol, Poviest hrvatske književnosti do narodnog preporoda, Zagreb 1945, str. 415—416. Glej tudi dragoceno gradivo, ki ga je zbral E. Fermendžim, Listovi o izdanju glagolskih crkvenih knjiga i o drugih književnih poslovili и Ilrvatskoj od god. 1620—1648 v »Starine«, XXIV (1891), 1—41. 3 V ta namen je dobro upoštevati nekatere Spomine (Memorie) iste dobe, ki so pa žal ostali neizdani in ki sem jili že omenil v svoji knjigi L'enigma del glagolismo in Dalmazia, dalle origin i aU'epoca présente, Zader 1922—1925, na strani 108, in sicer: Lettera di Gian Domenico Stratico vescovo (li Le sina al nobil sig. conte Bados Micheli Vitturi nulla vera lingua illirica e necessità di studiarla con metodo, rokopis bivše »Biblioteca Comunale Paravia«, zdaj »Naučne Biblioteke>« v Zadru, sign. 21.000, LXXVIII, I; Del clero illirico, ibidem, sign. 21.009, LXXVIII, I; Pertrattazione critica sul dialetto slavo da scegliersi nel servizio ecclesiastico, ibidem. 4 O rabi teh dvojnih dalmatinskih imenskih oblik glej A. Cronia, Di alcune dittologie nelionomastica dalmata v »Atti e Memorie délia Soeietà dalmata di storia patria«, 11 (1927) in v »Rivista di letterature slave«, V (1930), II. 7* 99 V ta namen je prevedel Novi Testament ter poslal leta 1750 prefektu Propagande dolgo spomenico, in sicer Annotazioni in ordine alla versione slava del Messale Romano (Beležke v zvezi s slovanskim prevodom Rimskega Misala), ki pa je ostala neizdana in brez učinka.5 Toda papež Benedikt XIV. jo odobril Karamanovo delo z bulo ali »Constitution: iz leta 1754,® s čimer je istočasno samo po sebi razumljivo priznal »glagoliško-rimsko liturgijo« (liturgia glagolilica romana), češ »oolumus« da »in Sacris peragendis, suos unaquaeque Naiio legitime in-vectos Ritus religiose custodial, ejusque idiomatis uniformitatem retineal«-Medtem ko jo bil Karaman v Benetkah »in graoissimi affari« (zaradi zelo važnih poslov) svoje zadrske škofije — kot omenja pozneje v Predgovoru k svojim »Considerazioni« — ga je Kongregacija de Propaganda Fide naprosila, naj pripravi »opportune risposte e considerazioni« (primerne odgovore in preudarjanja) na »varie annotazioni faite sopra il Messale illirico dato alla luce neü'anno 1741« (razne opombe glede ilirskega Misala, ki je bil izdan leta 1741), naj torej odgovori na Rusičevo spomenico. To je Karaman tudi storil, a ne pravočasno. Od tod njegov obširen, dobro podprt in hudomušen odgovor ali ugovor z dne 10. oktobra 1753: , ldentitk della lingua litterale Slava, e Necessith di conservarla ne' Libri saeri. Considerazioni che si urniliano alla Santità di N. S. Рара Benedetto XIV da Mutteo Caraman Arcioescovo di Zara sopra l'Anno-tazione del Sacerdote Stefano Rosa in ordine alla Versione Slava del Messale Romano stampato in Roma l'anno 1741. Tucli te »Considerazioni« ali »presojanja« niso bila izdana, vendar so jih spričo avtorjeve osebnosti — bil je apostolski misijonar v Rusiji,7 reformator glagolskih knjig, izdajatelj Rimskega Misala in nekega prejš- 5 Rokopis hranijo v Archioium S. Congregationis Propagandae Fidei, prepis pa v Frančiškanski knjižnici v Dubrovniku, glej Biblioteca di Fra Innucenzo Ciulich nella Libreria de' RR. PP. Francescani di Ragusa, Zader 1860, str. 196. En izvod je bil tudi v privatni knjižnici prof. Vitaliana Brunellija v Zadru 1921. leta, in tega, mislim, je pozneje odstopil bivši zadrski knjižnici Biblioteca Comunale Paravia, sedaj Naučna Biblioteka. 0 Benedicti P. XIV Bullarium, torn. IV, Romae 1757, str. 223, ki sta jo ponatisnila I. Prodan, Uspomene. X. Borba za glagolicu, Zader 1900, prilog B, str. 127, in L. Jelič, Fontes historici liturgiae glagolito-romanae a XIII ad XIX sae-culum, Krk 1906, saec. XVIII, n. 80. 7 Od tod Izvještaji Splječanina Mate Karamana o Rusiji, objavil O.Pierling v »Starine« XV (1883), stran 95. »G l a g o l i t i с a d a t i с а n a« njega iz leta 1739 (-»Bukvar slaoenski«8j, zadrski nadškof, ustanovitelj semenišča za glagoljaše »Seminarium Zmajoillyricum« itd.0 — in zaradi važnosti snovi doslej že večkrat proučili in navedli razni učenjaki: tako leta 1755 Assemani v Kaiendaria Ecclesiae Universae, Dobrovsky v Insti-tutiones linguae slavicae dialecti veteris leta 1822, leta 1856 Kopitar v Glagolita Clozianus, leta 1853 Safarik v Pamdtky hlaholského pisem-nicivi, Rački leta 1865 v Asemanoo ili Vatikanski Evangelistar, Jagic leta 190^ v Annalecta romana (»Archiv für slavische Philologie«), Von-drâk leta 1912 v Altkirchenslavisclie Grammatik itd. Jagic sam ni miroval, čeprav je zaman iskal prepis knjige v Dunajski »Hofbibliothek«, dokler ni Šmurlo izsledil originala v rimski »Propaganda Fide«10 in napisal Bibliographische Mitteilung za njegov »Archiv«.11 Po zaslugi' Šmurlove »Mitteilung« si lahko ustvarimo sliko o Kara-manovih »Considerazioni«, ki nam jih ruski zgodovinar kar preprosto podaja v izvlečku ali kazalu. Ker pa je to mogočen kodeks, ki obsega skoraj 600 strani »in folio« in obširno proučuje glagolsko vprašanje (o katerem napravi zagovor odnosno apologijo, ki prehaja v oboževanje, pravzaprav apoteozo), utegne njegova raznovrstna snov še vedno zanimati posamezne učenjake ne glede na razne netočnosti in preproščine, ki so v njem in ki so bolj odraz časa kakor pa pisca. Tako na primer izročilo, da je sv. Hieronim iznajditelj slovanske abecede, delo, ki ga je opravil Levakovič za prvo rusificiranje glagoljaških cerkvenih knjig, ozadje, ki dovede do izdaje Pastričevega »Brevirja« leta 1688 in njegove spomenice De Missalis et Breviarii Illijrici Romani et similium divinorum officiorum origine itd.,12 trud, ki ga je opravil Benedikt XIV. za ustanovitev stolice za staroslovanski jezik v rimskem mestnem zavodu (Collegio Urbano), položaj glagol jaške duhovščine v Dalmaciji v njegovem času itd. S toliko strani lahko gledamo na ta kodeks! 8 Ponovno objavljen leta 1753; glej I. Berčič, Chrestomathia linguae vetero-slovenicae charactere glagolitico, Pragae 1859, str. XXIV in 145, in Čitanka staro-slovenskoga jezika. Praga 1864, str. XVII in 91. 0 Njegov življenjepis in bibliografija se vedno vezeta na delo S. Gliubicha (Ljubič) Dizionario biografico degli uomini illustri della Dalmazia, Dunaj 1856. 10 Točno: Bosnia, Bulgaria, Dalmazia, Vallacchia, Miscellanea, toni. VIT. 31 Über Caramans 1 dent it a oder Considerazioni von E. Schmurlo, eingeleitet von V. Jagic v Archiv für slavische Philologie XXX11I (1912), str. 99. Glej tudi F.K.Alter, Beitrag zur praktischen Diplonuitik für Slaven, Dunaj 1801, str. VI do XXIV, in »Starine* XXXV. str. 405. 12 Rokopis v Propagandi Fide, vol. CXVI. Videl sem en izvod 1921. leta v bivši Biblioteca Comunale Paravia, zdaj Naučiti Biblioteki v Zadru, sign. ms. n. 21.009/g, LXXVIII—I. Ker sem imel srečo — po prijaznosti direktorja dr. Magagnata, ki se mu. tu ponovno zahvaljujem —da sem lahko pregledal v mestni knjižnici (Biblioteca civica) v Bassanu odličen prepis navedenega dela iz 17. slo-letja, istodoben gori navedenim »Presojanjem«,13 sem ga hotel pretehtati kot knjigoljub ali filolog ter sem obrnil svojo pozornost na mesto, ki se tiče tedanjo vatikanske glagolice (glagolitica vaticana, t j. rokopisi, ki so v Vatikanski knjižnici) in ki ga tu navajam v celoti, da preidem k njegovi razlagi s p roti ali pozneje: # Stran 105. Cap. XXXV Antichi MM SS. Messali e Breviarj del Coli.0 Urb o de Propag. Fide. La biblioteca del Collegio Urbano de Propaganda Fide di Roma ha cinque Codici di caratteri Gerolimiani1 due Breviarj, e tre Mes- Stran 106. sali. Nel fine del primo v'è di carattere simile al Codice l'annotazione, che tradotta2 suona: »Anno Dni 1387. Fabianus, cui mater terra, peccata divitiae, et sepulchrum patria, ecripsi liane rubricam, non autem hune librum. Nel Calendario sotto li 2. luglio sono notati H SS. Processo e Marziano dall'istessa mano, che scrise il Breviario: La Visitazione vedesi aggiunta da mano posteriore, e meno accurata. L'Offizio délia Visitazione in quadernetto di cinque minori fogli aggiunti non ha né ottava, né proprj Inni. Le tavole del Breviario sono coperte di dentro con fogli di pergaruena d'un altro breviario, li di cui caratteri indicano maggior antichità. La rubrica stessa accenna essore stato ecritto per la Gliiesa di S. Gio: di Tribihovichi, e di Krughla3 sotto Gio: Pren-cipe di Veglia, Gazka,4 e Segna: essendo Procurator di Krughla Gio: Batrich, e di Tribihovichi Vlkan Ratcich. Fa menzione délia morte di Carlo III. ucciso dagli Ungheri, e rammemora la pietà degli Krughliani, e Tribihovichiani nel provvedere la Chiesa di Calici, 13 To je rokopis št. 21, ki ga jc daroval Vanzo Mereante leta 1850 in ga omenja A. Sorbelli v dragocenih Gli inoentari dei manoscritti delle Biblioieche d'ltalia. Opera fondala da Mazzaiinti e continuata da A. Sorbelli, vol. L, str. 11. Rokopis obsega 562 strani, a je nepopoln samo v Uvodu ali Posvetilu; pisale so ga očitno mnoge roke, in to pisarji, ki so poznali cirilico in glagolico, v kateri je mnogo opazk v tekstu in ob koncu strani. 1 Tedaj so tako imenovali glagolico, ki so jo smatrali za iznajdbo sv. Hiero-nima. Glej C. Grubissich, In memoriam alphabeti slavonici glagolitici disquisitio, Venet i is 1766. 2 Navadno prevaja Karaman iz staroslovanščine v latinščino in ne v italijanščino. 3 Slabo čitano za Okrugle, ki skupno s Tribihoviči niso morali biti oddaljeni od Gvozda in Vrhovin ob vznožju Male Kapele; glej Starine XXXIII, 516. 4 Torej Gacka pokrajina pri istoimenski reki s središčem Otočac, ki je pripadal v srednjem veku Framkopanom. »G I a g о I i t i с a v a t i с a n a« Stran 107. apparati e libri. Dall'annotazione sull'ultimo foglio del Calendario scritta nell'anno 1487 raccogliesi, che il Breviario stesso era caduto nelle mani de Turchi, e per ricomprarlo sia concorsa oltre la generosità delli Krughliani, e Tribihovichiani, la pietà delle loro femine, offrendo haec obuluin, ilia argenteum! XXXVI. Breviario MS. poco posteriore aU'anno 1389. Il seconde Codico fra la prima e la seconda parte post Kalendarium lia l'offizio della Visitazione coll'Ottava ed Inni proiprij. La prima Lezione del-l'Ottava comincia: Bonifacius Episcopus Serous Servorum Dei. Sulla stessa pagina leggesi la seguente annotazione di pugno del mentovato Levacovich5 Arcivescovo d'Acrida: »Ex hac Epistola Bonifacij Papae IX, qui Urbano YI. successit, colligitur Breviarium hoc scriptum fuisse post annum Domini 1389. quo eadem data est: Ex ejusdem quoque translatione apparct in Dalmatia Regis vocabulum tum per Czar, tum per Krai' interpretatum. Tempore quo translatio haec facta est, atq: ita saltern pars haec scripta fuit non ante 253 annus quo tempore jam linguae Slavonicae puritas corrumpi, depravariq: coeperat.i. Li 253 anni aggiunti alii 1389. indicano, che l'annotazione stessa fu scrit- Stran 108. ta dal sud0 Levacovich ncU'anno 1642. undeci anni dopo l'edizione del suo Messale, e sei anni iprima di quella del suo Breviario. Sotto li 14. Feb.0 sono uniti li tre Santi Cirillo, Metodio, e Valentino. Gli Inni, e le sei Lezioni va-riano in qualche termine dagl'Inni del Breviario di Sale, e dalle Lezioni di quello di Zaglava. Dalle note apposte dopo l'ottava" della Visitazione, e nel Calendario7 sotto li 7. Genn.0 raccogliesi, che tale Breviario era della Chiesa di Verbenico piccolo ma popolato Castello sull'Isola di Yeglia. XXXVII. Messale MS. anteriore all'anno 1387. Il Primo Messale è anteriore all'anno 1387. in cui sul foglio, che precede il Commune degli Apostoli furono scritti con carattcre meno aecurato li De-creti del Vescovo Giovanni, dal vieario F. Matteo. Nel Calendario non v'è la festa della Visitazione. L'interna coperta della prima tavola contiene le Ora-zioni de SS. Valentino, Cirillo, e Metodio, e quella della seconda ha una antica Leggenda. 0 Je to Rafael Levakovič, izdajatelj Rimskega Misala (Misai Rimski) 1. 1631, Karamanov predhodnik v rusifikaeiji glagolitskih cerkvenih knjig, omenjen večkrat v njegovih »Considerazioni« ali »Presojanjih«. 0 Izvirna beležka pravi: 1481. Men. Febr. die 15. Quando venit Verbenicum Dominus Ludovicus Rhodo, cum tribus militibus. 7 Izvirna beležka pravi: 1553. Quando coepit aedificari Turris Campanaria in Verbenico. Siran 109. I caratteri si dell'una, che dell'altra sono più antichi del Messale stesso. Dal Decreto del Prencipe Gio: Frangipani8 ivi risulta, che il Codice appartenesse alla Cliiesa di Castel Muschio nell'Isola di Veglia detto in lingua Illirica0 Omiscjal; e dall'Inventario Stran 110. de mobili sacri registrato sull'ultimo foglio mandati a Veglia nell'anno 1475. per comando del suddetto Prencipe Frangipani raccogliesi che fra li Messali lllirici v'era anco la Bibbia. XXXVIII. Messale MS. cominciato nell'anno 1455, e terminate nel 1441. Il seconde Messale comincia: »In nomine Jesu Amen. Anno Dni 1455. Principium Missalis secundum legem Romanae Curiae.« Nel foglio che precede al Canone v'è l'annotazione qual tradotta suona: »Hoc scripsit Presbyter Marcus Prosbytero Blasio in Obrooo Capellano Sancti Georgij itidem in Obrovo viro probro, et visitatori Dni Episcopi Dni Natalis. Tunc autem dominus Natalis subjecerat totam decimam Licanam Sancto Amselmo per saecula saeculoruin. Tali quoque tempore Domini Mogorovichi dederunt Zupaniam Sancto Joanni super monte omnes simul pro suis peccatis, et pro suorum mortuorum ani-mabus. Scripsi autem hoc quaternum Sanctum in Luca (valle) apud Sanctum Lucam Anno 1441. Stran 111. S. Anselmo è titolare della Cattedrale di Nona, della cui Diocesi è la for-tezza oggidi detta Obrovazzo; nelle vicinanze di questa fra Novegradi, e Nona v'è il distretlo, che chiamasi Luka, ove Maria Regina d'Ungheria l'istesso giorno che usci dalla prigionia10 di Novegradi consegnô a Tommaso Sovich suo Legato la lettera dal medesimo luogo11 datata. Stran 112. Alla Diocesi pure di Nona appartenevn la Provincia di Lika1® come raccogliesi dagli riferiti MM. SS. dell'Abb0 Pastriziç.13 8 Karaman prinaša v glagoljaškem izvirniku in v italijanskem prevodu cdlok: Mi knez loan Frankapan krčki modruški i pročae ..., katerega je že objavil Horvat v >Starine* XXXIII (1911), 509. " yllliricot pomeni »hrvaški« ali »slovanski«, ker so takrat še smatrali Iliree za pradede Slovanov: to je bil ostanek stare Ncstorjeve kronike ali zmeda humanističnega izvora. 10 Izvirna beležka prinaša odlok G. Luciusa, De Regno Dalmatiae et Croa-tiae libri sex, Amsterdam 1666, str. 424. 11 Ponovno je citiran Lucius na strani 254. 12 Izvirna beležka pravi: Habet praeterea Très Provincias Diocesis Nonen. Sed episeopus non habet curam, cum in Ditione Turcarum sint, cum ea Missio-nario demandata a Sacra Congregatione de Propaganda Fide: eae vero sunt 1. Lica Provincia. 2. Banatus (Banato Provincia). 3. Carbavia Provincia. 13 Karaman se sklicuje na Pastričev rokopis De Missalis et Breviarij itd., ki smo ga že omenili in ki ga je on večkrat uporabil. »Glagolitica Vatican a< Il Terzo Messale fu scritto nell'anno 1402. per commissione del Sacerdote Lupo nepote dell'Abbate di Koprive. Nell'anno 1440. divenne di F. Pietro del Terzo Ordine di S. Francesco, il quale stava a S. Croce e nel 1627. apparteneva alia Chiesa di S. Gio: di Zara del medesimo Terzo Ordine, come raccogliesi dalle due iscrizioni apposte sulla prima14 e seconda15 tavola del Messale stesso. Ta pregled, »vatikanskih glagolitik« glagoljaša in nadškofa Kara-mana je važen, ker je prvi te vrste in je mnogo bolj izčrpen od novic, ki nam jih daje Assemani leta 1755 v IV. knjigi »Koledarjev svetovne cerkve« (Kalendaria Ecclesiae Unioersae); tako ima skoro za stoletje prednost pred Codices slaoici Bibliothecae Vaticanae, ki jih je Dobrov-sky v odlomkih in na nepopoln način — posebno kar se tiče Misalov in glagoliških Brevirjev (od katerih imenuje samo enega) — zaznamoval v V. knjigi Scriptorum oeterum пои и collectio e Valicanis codicibus édita Angela Maja leta 1831. Ta pregled nam pove mnogo zanimivega. Predvsem prihajata na dan dva kodeksa, ki ju danes več ne poznamo in ki sta izginila neznano kam. Prvi je »drugi kodeks« ali Brevir, napisan po letu 1398, ki ga je Levakovič razlagal z opazkami in ki ga omenja Karaman na straneh 107—108 v svojih »Presojanjih«. Nas zanima zato, ker je vseboval poleg lastnih himen (Inni propri) tudi posebno molitev (Ufficio) Sv. Cirila in Metoda, ki se je razlikovala od drugih molitev in ki se je vsaj »v kakem izrazu« (in qualche termine) razlikovala od himen (Inni) Solinskega (Sale) Brevirja in od »branj« (Lezioni) ali redakcij Zaglavškega (Zaglava) Brevirja.1 Drugi je Misai iz leta 1402; tega omenja Karaman na strani 112 svojih »Presojanj«. Misai je zadrskega izvora in ni važen toliko zaradi leta, 14 Izvirna beležka pravi: IIoc Missale est S. Joannis de Jadra scriptum eleganter et bene. 15 Izvirna beležka pravi: IIoc seripsit Pater Lucas Mikulicli Jadrae apud Sanctum Joannem Meuse Julio die 4. 1627. Tunc pugnabant exercitus: noster, et Turcarum; et nostri sint benedicti: dabant eis super cucurbitam, tamquam pore is. 1 Te molitve niso poznali ne M. Mesič v svoji »Tisučnicat iz leta 1863, ne I. Berčič, Doie službe rimskoga obreda za svetkovinu svetih Cirila i Metuda, Zagreb 1870, ne I. Omčic, Rimsko-slovinska služba sv. Kurilu i Metodu v »,S7a-rme« XIY (1882), ne M. Kovic, Treča i najstarija služba sv. Cirila i Melodija v Program c. k. velike gimnazije и Spljetu, XL (1905) in ne drugi. Berčič je omenil samo to, kar piše Karaman na strani 93 o Antichi MM. SS. Messali e Breviarj di carattere Gerolirniano delle Chiese della Diocesi di Zara, bolj točno Solinskega in Zaglavškega Brevirjev — prav tako izgubljeni — in od njega je prevzel latinski prevod izvirnih molitev Cirila in Metoda, ki je v beležkah Karamanovih »Presojanj«. Dragocen je torej Karaman tudi v tem! v katerem je bil napisan, kolikor spričo nekih beležk in opazk zgodovinskega ali let opisnega značaja, kakor je n. pr. lista, ki govori o spopadu s Turki leta 1629, ko so Kristjani »dabant eis (Turčinom) super cucur-bitam, tamquam porcis ...« Ostali kodeksi,2 ki jih omenja Karaman, so vsi znani in so jih navedli in delno tudi obrazložili Milčetič,3 Horvat4 in drugi.5 Ker pa gleda vsak med njimi na predmet skozi prizmo svoje osebnosti (in to nam daje oni idealistični realizem, katerega pristaš sem) in tudi pred starim kodeksom nekdo opazi eno plat, drugi drugo, in vrhu tega so stari kodeksi podvrženi okvaram po krivdi časa, ljudi ali drugih kvarnih elementov, tako se dogaja, da v opisu, ki ga daje Karaman, prihajajo na svetlo podatki in poročila, ki jih drugi niso opazili in ki so vsekakor važni za našo snov. Tako Brevir iz lota 1387 (dejansko iz leta 1379), ki ga omenja Karaman na straneh 106—107 svojih »Presojanj«. Tega so poznali in omenili razni slovanski učenjaki in vendar prihajajo v Karamanovem opisu na dan stvari, ki jih še nihče ni opazil. Najvažnejša je naslednja: »Le tavole del Breviario sono coperte di dentro con fogli di pergamena d'un allro breviario, li di cui caralleri indicano maggior anticliità•« (Platnice Bre-virja so znotraj pokrite s pergamentom drugega Brevirja, katerega črke so dokaj starejše.) Torej so izginili tisti pergamentni drobci? Verjetno je bil kodeks pozneje vezan in v novi vezavi so usodno izginile platnice z omenjenimi drobci." Nadalje govori Karaman o yOffizio della Visitazione in quadernelto di cinque minori fogli aggiunti (molitvi »Oznanjen ja« v zvezčiču iz petih pridanih manjših listov), česar nihče ni omenil. Ali je izgubljeno tudi to? Najbrž! Končno izjavlja Karaman »Visitazione aggiunta da mano posteriore e meno accurata« (eno »Oznanjenje« pridano s poznejšo in manj skrbno roko). Ali ima torej prav Tak je na primer Jagič v že omenjenih Analecta romana in Jelič v tudi že omenjenih Fontes hisiorici..., ki posnemajo Karamana. 3 I. Milčetič, Hrvatska glagolska bibliografija v »Starine« XXXIII (1911). 4 K. Horvat, Glagolitica Vaticana v >Starine« XXXIII (1911), 506—536. 5 I. Kukuljevič v svojem Arkiv za povjestnicu jugoslavjansku, IV, 370; I. Berčič, Doie službe itd., op. cit. 15; I. Crnčič, op. cit. »Starine« XIV, 210; V. Jagič, op. cit. Archiv für sluvische Philologie, XXV, 7; I. Milčetič, op. cit. »S/arme« XXX11I, 76; K.Horvat, op. cit., ibid. 511. u Berčič omenja namreč, op. cil. 26, ko govori o Miealu iz leta 1387, na str. 26: koncem prošloga ili početkom tekučega vieka taj misai z ostalimi glagolskimi knjigami propagandine knjižnice bi opet svezan, te otrgnute i propale obje daščice. »Glagolitica o a t i сапа«. Horvat, ko trdi, da »oba ova djela glagolskoga toga brevijara pisana su jednom rukom«?7 Tudi tako imenovani stari Omišaljski misai, napisan pred leiom 1387 in ki ga omenja Karaman na straneh 108—109, so pregledali razni slovanski učenjaki,8 toda samo Berčič0 je opazil, da manjka — kakor trdi Karaman — »Vini en la coperta della prima iaoolar (notranja stran prve platnice), ki vsebuje »orazioni di S. Cirillo e Metodio« (molitve sv. Cirila in Metoda), in stran druge platnice, vsebujoča »una antic а Leggenda« (neko staro legendo), napisano »in caratteri piii antichi del M essaie stesso« (v starejšem črkopisu kakor Misai sam): žrtev iste nove vezave. Nihče pa ni opazil, da v »Calendario non n'è la [esta della Visitazione« (v koledarju ni praznika Oznanjenja) in da »sul foglio, che precede il Commune degli Apostoli furono scritti con carattere meno accurato li Decreti del Vescovo Giovanni, dal vicario F. Matteo (da so bile napisane na listu pred apostolsko molitvijo od vikarja Mateja v manj skrbnem črkopisu odredbe škofa Ivana). Končno tudi »drugi Misai« (il secondo Messale) iz leta 1435, ki ga Karaman omenja na straneh 110—111, v svoji kratki razlagi pomaga pri razjasnitvi nekaterih glos, ki ga nam, ne vedno točno, prikazuje Horvat.10 Zato je iz latinskega prevoda, katerega daje Karaman: »To pisa pop Marko popu Blažu o Obrovi« itd. jasno, da obhodnik ustreza vizitatorju (To kar je pravilno za popa Blaža... vizitatorja škofa) in da stoič na Lice и svetago Luke treba razumeti kot in Luca (valle) apucl Sanctum Lucam, torej ne v Liki, ampak v okraju Luka, ki je bil med Novim gradom in Ninoni. Navsezadnje niso pripadale Ninski škofiji — po Kara-manovem izročilu — ne samo Lika Provincia, ampak Banatus Provincia in Carbavia provincia, le da jih škof ni opravljal cum in Ditione Tur-carum sint. Tako nam, dasiravno bežen povratek k starim, vendar sodobnim »Considerazioni« nadškofa Karamana, prinaša na dan in nam odkriva druga »disiecta membra« velike in še ne dobro pregledane in inventari-zirane glagolitske zapuščine. In kakor nas spominja na dragocene izgub- 7 K. Horvat, op. cit. 512. 8 Kukuljevič, op. cit. IV, 370; I. črnčič, op. cit. 216, glej tudi Najstarija poviest Krčkoj, Osorskoj, Rabskoj, Senjskoj biskupiji, Rim 1867, str. 123, in Doie razprave, Trst 1868, str. 16; V. Jagic, op. cit. 5; I. Milčetič, op. cit. 31; K.Horvat, op. cit., str. 507 in 522. 0 I. Berčič, Doie službe, 26. 10 K. Horvat, op. cit. 517. ljene kodekse in drugo ter na različna »Offizia« Cirila in Metoda, ki bi jih potrebovali za opredelitev njihove dokončne tematike ali literature, tako nas spodbuja k temu, da gledamo z drugačnimi očmi na tako zapuščino, na izpopolnitev naših vtisov, na iskanje novih nepričakovanih žetev- Ravnajoč se po tej misli, sem vodil odličnega učenca padovanske univerze, prof. Luigi Cinija, lektorja poljščine na isti univerzi, da je odkril glagoliške izdaje prvega brevirja, ki ga je bežno vpredvideval Parčič leta 1876," a ki je bil do sedaj neznan in o katerem ho prof. Cini povedal dokončno besedo na drugem mestu v bližnji prihodnosti. 11 Glej Vijenac, 1876, K. Horvat", op. cit. 529. Glej še razpravo iz zadnjega časa, ki jo je napisal V. Stefanie, Jedna hrvatska glagoljska inkunabula iz god. 1491, »Rad« 285 (1951). Avtor ni vedel, da gre za brevir. Résumé L'auteur, ayant eu la chance de trouver dans la Biblioteca Cioica de Bas-sano un bel exemplaire des fameuses Considerazioni de Matteo Carainan, du 1753, sur L'identita della lingua litterale slaoa, en examine la partie dédiée aux glagolitica vaticana et en tire de nouvelles données pour la bibliographie et pour la littérature glagolitique. Viennent ainsi au jour des manuscrits qui malheureusement aujourd'hui ne sont plus connus: il s agit d'un bréviaire écrit après le 1389, qui contient, entre autre, un Office des saints Cyrille et Méthode, et d'un Missel du 1402, apostille par d'intéressantes notices historiques. Les autres manuscrits, signalés par Caraman, sont connus aujourd'hui dans la bibliographie glagolitique, mais de la description que Caraman nous donne viennent au jour des annotations et des arguments qui sont échappés aux spécialistes de 1a matière. Ainsi, par exemple, on apprend qu'un Bréviaire, écrit en 1387, qui est pourtant du 1379, gardait dans ces tables des fragments antérieurs d'un autre Bréviaire et qu'il contenait aussi un Office de la Visitation dans un petit cahier de 5 feuilles de moindre format, qu'on y a ajoutées et qui n'existent plus aujourd'hui. On a ainsi prouvé que l'ancien et intéressant Missel, intitulé Missel d'Omišalj, écrit avant 1387, contenait dans ses tables les oraisons des saints Cyrille et Méthode et une «ancienne légende» que Mr. Berčič avait recherchée en vain. Enfin, les quelques annotations ajoutées au Missel du 1453 peuvent mieux nous expliquer quelques citations de caractère topographique et toponomastique, plus précisément sur Luca qui n'est pas Lika, mais un département qui se trouvait entre Novigradi et Nin. L'auteur annonce, enfin, qu'un de ses élèves, le prof. Luigi Cini, lecteur de polonais à l'Université de Padoue, a découvert un incunable glagolitique d'un des premiers Bréviaires, dont on connaissait seulement quelques pages sans savoir de quoi il s'agissait. Sur les feuilles de Bréviaire le prof. Stefanie a recemment fait une étude dans le Rad (285) de l'Académie Jugoslave de Zagreb, sans s'apercevoir qu'il s'agit d'un Bréviaire. Anton Slodnjak NOV POGLED NA VZNIK SLOVENSKE IN HRVAŠKE REFORMACIJSKE KNJIŽEVNOSTI 16. STOLETJA Razmeroma bogato in svojevrstno reformacijsko religiozno-politično književnost v slovenskem in hrvaškem jeziku v drugi polovici 16. stoletja je mogoče uspešno proučevati z dveh vidikov, ki jih mora literarni ali kulturni zgodovinar smiselno upoštevati in organsko uvrstiti v svojem delu. Prvi vidik je zunanji, lahko mu rečemo tudi evropski, drugi notranji, t. j. slovensko-hrvaški ali, kakor bomo videli, v svojih prespekti-vah — občejužnoslovanski. Kaj je hotelo doseči evropsko človeštvo kot celota, ujeto v reformacijsko gibanje 16. stoletja, je obče znano: v religioznem izživljanju neposrednejši in zato čistejši stik z bogom, kakor mu ga je po mnenju reformatorjev mogla dajati pokvarjena cerkev, v socialnopolitičnem življenju pa pravico do avtonomnega gospodarskega, kulturnega in državnega udejstvovanja, ki ga je vsak stan razpadajoče srednjeveške družbe videl v zavarovanju in širjenju svojih gospodarskopolitičnih interesov. Glede na to so se morale pokazati v širokem evropskem reformacijskem gibanju, ki je zajelo večino evropskih narodov, dotaknilo pa se je bolj ali manj vseh, velike notranje razlike, ki ne ločijo samo poglavitnih reformacijskih tokov: luteranstva, kalvinstva, zwinglijanstva itd., temveč ustvarjajo v njih samih na križiščih in vozliščih posameznih razrednih interesov burne vrtince in cepitve v samostojne struje in strujice ter povzročajo tudi mogočni podtalni tok ljudske kmečke in obrtniške reformacije, ki se kaže ideološko v naših krajih v obliki anabaptizma in štiftarstva, politično pa v krvavi verigi kmečkih uporov in vstaj, ki se užigajo na slovensko-hrvaškem ozemlju skozi vse 16. stoletje od 1515 dalje. Toda reformacijsko gibanje je kazalo glede na tla, koder je vznikalo, poleg teh splošno znanih oblik in značilnosti še neke posebnosti, ki more- biti niso bile doslej še dovolj opažene in ocenjene. V zvezi s tem bi rad opozoril na neko posebnost, ki jo razodeva reformacija v Noiranji Avsiriji, t. j. v nekdanji Štajerski, Kranjski in Koroški, kjer je živela v 16. stoletju večina slovenskega ljudstva, meječega neposredno na hrvaško ljudstvo, stisnjeno v hudo skrčene meje svoje domovine, saj je turška vojska stala takrat pri Senju, Bihaču, na Uni in Dravi, od koder je nenehoma vpadala v preostalo Hrvaško in Not ranjo Avstrijo. Onstran Drave pu je po Panonski nižini od bitke pri Mohaču 1526 prodiral sultan Soliman Veličastni globlje in globlje v Ogrsko in v osrčje Srednje Evrope, do koder je prodrl že 1529, ko bi se bil skoraj polastil poleg Budimpešte tudi Dunaja. Na mejne pokrajine Notranje Avstrije se niso usipavale samo leto za letom regularne in iregularne turške vojske, ki so plenile blago in zlasti ljudi (mladino obeh spolov), temveč tudi reke srbskih in hrvaških beguncev. Med slovenskim ljudstvom pa tudi med nemškim meščanstvom in fevdalstvom teh krajev je turška sila dobivala podobo apokaliptične katastrofe. In v ljudeh se je budila strahotna zavest, da je zaradi njenega metafizičnega izvora ni mogoče odvrniti z orožjem, ker je pač šiba božja, kakor kuga, potres ali povoden j. Samo popolni moralni preporod lahko omili in potolaži božjo jezo, ki se je razvihrala nad grešnim človeštvom. In kmet, meščan in fevdalec so začeli vsak po svojem spoznavanju kazali na razdejanje in gnusobo na božjem mestu, na moralno pokvarjenost in družbeno prepotentnost duhovščine in so sklepali, da jc ona krivec strahotne duševne in telesne stiske. Zato so bili od dne do dne bolj prepričani, da je edina rešitev v tem, da se spremeni versko življenje do dna, da najde človek sam mimo pokvarjene duhovščine pot do boga in si izprosi njegovo usmiljenje z drugačnimi sredstvi kakor z dragimi in bogu zoprnimi obredi rimske cerkve. Ljudstvo sprejema »zadužbinsko« versko politiko fcvdalstva in zida cerkve in cerkvice po brdih, jim daruje, kar še premore. Toda s tem sc spet okorišča duhovščina. Zato stremi po laični cerkvi ter se oklepa anabaptizma, v katerem vidi univerzalno-laično cerkvenopolitično zagotovilo metafizično resnice in socialne pravičnosti. Redki izobraženci kmečkega in meščanskega izvora študirajo Erazma Rotterdamskega, Zwinglijeve, Calvinove in Luthrove knjige ter se navdušujejo za očiščeno, staro evangeljsko cerkev, ki ne bi imela napak in pregreh sodobne rimske cerkve in po kateri bi bilo mogoče izprositi od boga od vrnitev turške nevarnosti in vseh drugih stisk. Pogled na h r о a š k o in slovensko reformacijsko književnost Fevdalstvo v slovenskih deželah je bilo sprva neodločeno, spomin na veliki kmečki upor iz 1515, v katerem so se med socialnimi nagibi kazali tudi verski v smislu želje po upostavitvi nekakšne hiliastično-komunistične demokracije, mu je bil v kosteh, četudi so posamezni plemiči že zgodaj podpirali glasnike reformacije in čilali ter širili knjige nemških reformatorjev. Toda bolj ko je napredovala turška ofenziva in bolj ko so posamezni plemiški vojaški voditelji obupavali nad tem, da bi mogli z maloštevilnimi plemiškimi in najemniškimi vojskami zavarovati tudi skrčene državne meje pred povodnijo turških vojska, bolj je rastla tudi v plemstvu, razen drugih politično-socialnih nagibov za versko reformacijo, zavest, da je mogoče metafizično zlo, ki so ga videli v Turkih, ozdraviti samo z metafizičnimi sredstvi. To zavest nam najbolj živo ilustrira sklep štajerskega fevdalca Hansa Ungnada, ki se je 37 let bojeval na slovensko-hrvaški meji in na Ogrskem s Turki, da se izseli na Wiir-temberško ter organizira v Urachu na pobudo Primoža Trubarja z velikimi osebnimi in gmotnimi žrtvami in s pomočjo kralja Maksimilijana ter mnogih nemških vojvodov in knezov pravi pravcati južnoslovanski biblijski zavod, kjer bi se naj pisale in tiskale protestantske knjige za vse južnoslovanske narode od Slovencev do Bolgarov. Toda poglavitni namen Ungnadnega podjetja je bil, z reformiranim krščanskim naukom pridobiti za krščanstvo ne le te narode, temveč tudi — Turke. Y metafizičnem pogledu bi naj splošna vrnitev k čistemu evangeljskemu nauku pomirila božjo jezo in odvrnila od Srednje Evrope turško šibo, obenem bi naj vplivala na Turke, ki so bili po splošnem verovanju samo orodje božjega srda, tako privlačno, da bi tudi njih potegnila v svoje območje. To nikakor ni bilo samo Trubarjevo in Ungnadovo osebno prepričanje, temveč tako so mislili kralj Maksimilijan II., notranjeavstrijski deželni stanovi, mnogi vplivni fevdalci ter meščani in izobraženci v Notranji Avstriji. Na Ungnada je gotovo deloval bridek spomin na katastrofo avstrijske armade pri Oscku 1537, ki ga je menda zakrivil s poveljnikom Kacianarjem v paničnem strahu prod turško premočjo tudi on. Pri tem načrtu se je pa oziral Ungnad kakor tudi njegovi sodelavci in podporniki v biblijskem zavodu v Urachu na dejstvo, da je bil na turškem dvoru diplomatski jezik v občevanju z avstrijskimi diplomati srbo-hrvaščina, kar je razumljivo glede na to, da je bilo okrog sultana mnogo vplivnih ljudi bolgarskega, srbskega in hrvaškega rodu in da so tudi avstrijski vladarji v diplomatskih pogajanjih z vzhodom najrajši uporabljali ljudi, ki so znali vsaj slovenski jezik. Y tem pogledu je znano delovanje Sigis- munda Herbersteina, ki je opravljal mnoge diplomatske misije na Poljskem, Ruskem in Ogrskem s pomočjo slovenščine.1 Potemtakem tudi ne bi mogla biti popolnoma brezuspešna reformacijska književnost v slovenskem in zlasti srbskohrvatskem jeziku, ki bi hotela turški svet seznaniti z idejo očiščenega evangelija in z reformacijo srednjeveške univerzalne cerkve v vrsto nacionalnih cerkvenih organizacij. O Primožu Trubarju vemo, da je o tem večkrat pisal, da je v svojih knjigah navajal primere turškega poštenja in človekoljubja in da je 1567 potoval iz Würtemberske v Ljubljano v glavnem zato, da razpravlja z nekim ujetim turškim dostojanstvenikom o verskih vprašanjih. Tako so si prav slovenski in hrvaški reformatorji začeli prizadevati, da s pomočjo notranjeavstrijskega plemstva in meščanstva uresničijo želje Erazma Rotterdamskega, dati biblijo v roke tudi Turkom in Saracenom. S tem bi se izvršila velika obojestranska moralnopolitična asanacija v južnovzliodnem delu Evrope. Krščanski del bi se versko in etično pre-porodil, odsunil bi iz sebe vse izrastke in izrodke rimske cerkve in njenih služabnikov, socialno bi uredil razmerje in pomiril spore med stanovi na biblijsko patriarhalnih načelih, nacionalno bi ustanovil poedine bratske avtonomne protestantske cerkve, poleg slovenske nemško, hrvaško itd. Tako bi prenehala tudi božja jeza in turška država, bič grške Evrope, bi se pretvorila prav tako v življenjsko torišče čistega evangelija. Ta ideja je živela v Ungnadovem biblijskem zavodu, zaznati jo pa moramo tudi v mnogih oficialnih izjavah, pismih in knjigah slovenskih in hrvaških reformatorjev, kakor tudi njihovih nemških fevdalnih in meščanskih podpornikov. Ker je merila v glavnem na zavarovanje slovenskega in hrvaškega ozemlja, se je morala nujno zbližati in zliti s kulturnim prizadevanjem, ki je izžarevalo iz slovenskega in hrvaškega ljudstva v tej dobi. Tako se je na našem ozemlju evropski reformacijski 1 Plim. njegove znamenite Rerum Moscoviticarum commentarii (1549). Zanimiv jo tudi podatek, ki ga najdemo v Hammerjevi knjigi: Geschichte des osmanisehen Reiches III, 237—238, Pest 1828. Leta 1541 je lierberstem ponujal v imenu cesarja Ferdinanda sultanu Solimanu 100.000 gld. letnega tributa, če mu prepusti Ogrsko. Sultan ni hotel o tem nič slišati in prišlo je do poslovilne avdience. Herberstein je ob slovesu hotel po dvorskem običaju poljubiti Soli-manovo roko, počivajočo na sultanovem kolenu. Ko pa se je sklonil, je nenadoma začutil silne bolečine v križu, da je glasno vzkliknil v slovenskem jeziku: »Bog mi pomagaj!« Razumel ga je Rustem paša, ki je bil navzoč, a ni pomagal Ilerbersteinu, razumel ga je tudi Soliman, ki je dvignil roko za ped od kolena, da bi poslaniku olajšal poljub. — Po avdienci sta se Rustem paša in Herberstein še dalje razgovarjala v slovenščini. — Podatek je ponatisnil Dimitz v knjigi: Geschichte Krains II, 174, Ljubljana 1875. Pogled na hrvaško i n si o o e n я k o r e f or m а с i j як o književnost krog nujno polnil s slovensko in hrvaško duhovno ter socialno problematiko, le-ti pa sta spet delovali na širino in svojevrstno usmerjenost evropskih reformacijskih pogledov v tem delu Evrope. Tako dobivajo uspehi in neuspehi reformacijske književnosti pri južnih Slovanih novo osvetlitev in s tem morebiti novo ocenitev, ki jo dviga nad ozko pokrajinsko obzorje. Naša reformacija napreduje., in si pridobiva evropsko veljavo in pomoč, dokler hodi za tem velikim ciljem, začne pa usihati tudi v svoji narodni aktivnosti in pomembnosti, ko izgube njeni podporniki in glasniki ta veliki cilj izpred oči. Južnoslovanska reformacijska književnost se začne pri Slovencih. Na to je gotovo najmočneje delovalo to, da so bili Slovenci od pokrist-janjenja v 8. in 9. stoletju najtesneje povezani s kulturno in politično-socialnim dogajanjem na ozemlju Vzhodnih ЛI p, zgornjega Krasa in Tržaškega zaliva. Tu so že v 8. stoletju prešli v bavarsko, nato frankov-sko politično območje, tako da so bili ob zori reformacije v glavnem kmečko-tlačanska gmota, ki je sicer zlasti za Friderika 111. in Maksimilijana 1. dala dvoru marsikatero učeno glavo, v splošnem pa je duhovno živela od svoje narodne, že močno okrnjene kulture, ki jo kaže razmeroma bogata, a srednjeevropsko usmerjena ljudska pripovedna pesem. Kakor je protestantizem v svojem teološkem jedru religiozna zadeva, za Luthra in njegove sodelavce in učence največje intenzivnosti in važnosti, tako je v svojem prizadevanju, omogočiti vsakemu verniku z biblijo najbližji in najintimnejši stik z bogom, vendarle zelo posvetna zadeva, ki bi v zadnjih konsekvencah morala nehati v skrajnem individualizmu, da, anarhizmu. Po tej strani je racionalistični humanizem predhodnik reformacije. In kakor drugod v Evropi tako je tudi v slovenskih deželah pripravljal duhove, da so postali sprejemljivi za reformacijske misli. Na dunajskem vseučilišču in dvoru so na prelomu 15. in 16. stoletja delovali tudi možje slovenskega porekla, ki so bili v besedi ali dejanjih glasniki novega znanstvenega in življenjskega nazora. Poleg škofa in glasbenika Jurija Sladkonja delujeta tam Pavel iz Kamnika (kancler vseučilišča in Maksimilijanov diplomat) in njegov varovanec Matija Ilvalè, dekan artistične fakultete in pisec v nominalistično-humanističnem duhu sestavljenega učbenika naravne filozofije. Hvaletov učenec je Švicar Joahim Vadianus iz St. Gallena, humanist in poznejši zwinglijanec. In v tem Hvaletovem krogu je lahko našel mladi Primož Trubar zvezo s švicarskimi reformacijskimi pisatelji: Zwinglijem in zlasti z njegovim naslednikom Bullingerjem. In če se ne bi dala ta zveza, za katero pa govori mnogo indicij, dokazati, je druga pot, ki je vodila Trubarja preko huma- 8 Slav. revija 113 nizma v protestantizem, jasno pred nami, saj jo je Trubar v predgovoru k slovenskemu prevodu novega testamenta točno opisal. Kot potujoči študent in pevec je prišel sin tesarja iz vasi Raščice na Dolenjskem, potem ko je študiral eno leto na hrvaški glagoljaški šoli in doživel v Salzburgu izbruh anabaptistične versko-socialne epidemije, v Trst na dvor humanista in habsburškega diplomata 1 etra Bonoma, ki mu je poleg antične literature razlagal tudi dela Erazma Rotterdamskega in Calvinove Institutiones religionis christianae. Življenjske izkušnje, posebno ljubezen do domačega ljudstva in jezika ter mrzlično prebiranje sodobnih humanističnih in reformacijskih pisateljev so budili v mladem Trubarju reformatorska nagnjenja in želje po nekakšni sintezi tega, kar je čital in kar se je dogajalo drugod, s terii, kar se mu je zdelo potrebno in prikladno za njegovo slovensko ljudstvo. Razumljivo je, da je z bolečo dušo doživljal njegovo trpljenje, ki so mu ga prizadevali turški napadi in mu ga nakladala krivična gosposka. (Že v prvi knjigi iz 1550 našteva niecl božjimi kaznimi, ki tarejo njegovo ubogo, grešno ljudstvo, Turke, draginjo, kužne bolezni in hudo, t. j. krivično gospoščino.) Četudi se je pozneje moral ukloniti oficialnemu lutrovskemu gledanju na socialne, zlasti tlačanske probleme, je vendar čutiti v njegovih spisih vročo željo, da bi se trdi socialni odnosi omilili. Zdi se, da je sanjal o tem, da bi čisti evangelij zbližal končno fevdalca in tlačana v krščanski ljubezni. Tako posveča 1567 neko svojo knjigo protestantskim grajskim ženam, ki so se, čeprav Nemke po rodu, naučile slovenskega branja in prebirale slovenske protestantske knjige ne le svojim olrokom in grajski družini, temveč tudi podložiiikom. Iz tega mesta spoznamo tudi, kakšno zanimivo asimilacijsko moč je imela slovenska protestantska knjiga na tujerodne protestante, bivajoče v deželi. In zato ne bi bilo nikakor pretirano pričakovati, da bi slovenska protestantska cerkev in književnost budili narodno zavest ne le v slovenskem ljudstvu, temveč bi s tem ljudstvom nacionalno in socialno zbliževali tudi tuje fevdalstvo. Kot humanistični racionalistični duhovnik je deloval Trubar od 1527 ali 1550 v raznih krajih Slovenije od Celja do Trsta, kjer je vnovič bival, izgnan iz domovine, na Bonomovem dvoru, poglabljajoč se zdaj pod vodstvom svojega mentorja in mecena zlasti v Calvinove Institutiones religionis Christianae. —1 Kot ljubljanski kanonik je od 1542 sodeloval s protestantskim krožkom, ki se je zbirni okrog gorečega luteranca Matevža Klombnerja, pisarja kranjskih deželnih stanov. Tu se je tudi sam vse bolj bližal luteranstvu, vendar se nikakor ni spojil z njim, ker je vedno mislil na cerkveno organizacijo in doktrino, ki bi ustrezali slo- Pogled na hrvaško in slovensko reformacijsko književnost venskemu značaju in življenju. — Leta 1547 je moral v tujino, v svoj Nikdirdoni ali Patmos, kakor je imenoval pozneje WiirtemberSko. In tu se je v pogumni о<1 ločitvi lotil na videz nemogoče stvari. Z najmodernejšim propagandnim sredstvom tiste dobe — s tiskom — je sklenil v nekultiviranem materinskem jeziku širiti svoje verske nazore med rojaki, Slovenci, mislil pa je že v začetku, prav zaradi spredaj orisane turške nevarnosti, ki je sirla že dve tretjini balkanskega Slovanstva in je grozila uničiti še preostalo tretjino, tudi na Hrvate, Srbe in Bolgare. O tem priča psevdonim, s katerim je podpisal svojo prvo knjigo (Pliilo-putridus Illyricus — Prijatelj vseli Slovencev), kakor.tudi njegovo skorajšnje sodelovanje s Petrom Pavlom Vergerijem, bivšim koprskim škofom in važnim ideologom in agitatorjem za reformacijske ideje v Južnovzhodni in Vzhodni Evropi. Vendar je Trubar kot racionalist in realist zavrnil fantastične Vergerijeve načrte, da bi pisal protestantske knjige v hrvaškem jeziku ali pa celo v nekem umetnem slovanskem idiomu, ki bi ga razumeli vsi Slovani. Bil je tudi preveč spojen s slovenskim ljudstvom in njegovim jezikom, da bi se bil mogel zu kaj takega navduševati. Slovenska protestantska književnost bi naj rasla organsko. Preko slovenske, ki bi jo tvoril on s svojimi morebitnimi slovenskimi literarnimi pomočniki, se naj razvijata hrvaška v glagolski pisavi in srbska v cirilski, obe po možnosti v živi govorici, ne oziraje se na srbohrvaške redakcije starocerkvenoslovenskega pismenstva. S temi mislimi je tudi začel Trubar po razmeroma uspešnem slovenskem literarnem delu okrog 1557 zbirati sodelavce in podpornike za ta načrt, ki se je izkristaliziral okrog 1560 z Ungnadovo in kraljevo pomočjo v južnoslovanski biblijski zavod v Urachu na Wiirtemberskem, v katerem se je natisnilo od 1560 do-1564 25 različnih knjig v glagolici, cirilici in latinici v srbohrvaškem jeziku, nekaj tudi v italijanskem jeziku, skupno okrog 25.000 izvodov. Večina teli knjig je nastala na temelju Trubarjevih slovenskih knjig, ki sta jih Trubarjeva poglavitna sodelavca Stjepan Konzul in Antun Aleiksandrovic s priimkom Dalmata prevajala in prirejala. Trubar je tudi pisal tem knjigam predgovore in posvetila, v katerih je razodeval poglavitni namen tega podjetja. Poleg tega je pisal že 15. julija 1560 kralju Maksimilijanu z drastičnimi besedami, zakaj morajo njegovo delo in Ungnadovo biblijsko tiskarno podpirati zlasti avstrijski stanovi in hrvaški ter ogrski plemiči, češ da so to »dolžni storiti pred vsemi drugimi narodi zato, ker govore slovensko in hrvaško njihovi podložniki in celo Turki (t. j. slovanski odpadniki v turški državi), in ker bodo s tiskanjem biblije prej dosegli mir s Turki kakor s svojimi suli- cami in puškami«. Iste misli je ponovil tudi v posvetilu glagolskega Novega testamenta 1562 istemu vladarju. Tu je zelo obširno govoril o vsem, kar je vedel o verskem in socialnem življenju Slovanov v turški državi, o krutem pritisku vladajočega naroda nanje, pa tudi o momentih, ki so kazali na to, da bi bil vsaj boljši del I urkov sposoben sprejeti evangeljsko resnico. Zato je bil prepričan, da bo njegovo in njegovih sodelavcev delo v Ungnadovem biblijskem zavodu »z božjo milostjo« pripomoglo, »da se vzpostavi, obnovi in razširi pri vzhodnih narodih in Turkih prava, stara krščanska in zveličavna vera«. Z istim prepričanjem jo Trubar napolnil tudi Ungnada, ki se je ves razvnel za misel, »premagati Turka — z božjim mečem, to je z močjo božjega evangelija«. Čeprav je Trubar v začetku šestdesetih let posvečal poglavitno skrb delu v Ungnadovem biblijskem zavodu, kar mu je prinašalo poleg zadoščenja mnogo bridkosti, je vendar tudi del oval s posebno ljubeznijo in požrtvovalnostjo pri organizaciji slovenske protestantske cerkve in šole. Zaradi samostojnega mišljenja in svojevrstnega, dokaj izvirnega sloga se je moral otepati z raznimi nasprotniki in tožniki, ki so mu očitali, da ni pravoveren luteranec, temveč je okužen z znatnimi cvinglijan-skimi, švenkenfeldijanskimi in drugimi neluteranskimi nauki. Pa tudi v Uiignadovem zavodu ni bilo prave edinosti med njim in Ungnadom in hrvaškima sodelavcema Stjepanom Konzulom in Antonom Aleksandro-vičem Dalmato. Trubar je hotel dati vsemu podjetju široko, v resnici osrednje srbohrvaško jezikovno podlago. Zato ni bil zadovoljen s Konzulovim in Dalmatovim jezikom, ki je kazal znake perifernih istrskih hrvaških govorov. Mrzlično je iskal sodelavcev iz osrednjih štokavskih krajev, zavedajoč se vrednosti, ki bi jo imel osrednji srbohrvaški književni jezik za protestantsko gibanje in za kultiviranje celotnega hrvaškega in srbskega etničnega ozemlja. V tem naporu je Trubar, ki je po srečnem naključju bil rojen v kraju, kjer se je ohranil najznačilnejši in najra?umljivejši slovenski dialekt, nekak prednik Vuka Karadžiča, tvorca sodobnega hrvaškega in srbskega književnega jezika. Z Ungnadovo smrtjo (1564) je zamrlo delo v njegovem biblijskem zavodu. Nemški protestantizem je namreč medtem izgubil svoj svetovni reformatorski polet. Zdaj je v glavnem branil samo še svoje postojanke. Zato mu ni bilo več mar načrta o prodiranju na krščanski in mohamedanski Balkan. Tudi so 11111 jemale ozke dinastične skrbi in spletke protestantskih knezov in ne-popustljivost protestantskega fevdalstva v tlačanskih vprašanjih široko privlačnost in udarnost. To se je pokazalo posebno živo tudi v naših deželah, kjer bi morala imeti ideja o pridobitvi Balkana za protestan- Pogled na lir o aš k o in slovensko reformacijsko kn j i ž e ono s t tizem najbolj žive zagovornike in najbolj darežljive podpornike. Tu je takrat zavladal goreči katolik nadvojvoda Karol. Tudi naš protestantizem je bil potisnjen iz ofenzive v defenzivo. Zato je naglo opustil svoj maksimalni program: prekvasitev Balkana s protestantskimi idejami, in se je omejil na obrambo domače nemške in slovenske protestantske cerkve in šole. Kljub temu je pa prav turška nevarnost silila tudi še vedno Karola b kompromisom. Čeprav je preganjal predikante in učitelje na podeželju, je moral dovoljevati deželnim stanovom versko avtonomijo, ki so jo ti uporabljali za organizacijsko in literarno utrjevanje slovenske protestantske cerkve. V tem jih je podpirala neutrudljiva delavnost Trubarja in njegovih sodelavcev: Sebastijana Krelja, učenca nepopustljivega in doslednega Matije Vlaciča (Flacciusa — Illyrika), istrskega Hrvata, po rodu najodličnejšega bojevnika v dobi interima za radikalni, borbeni lutera-nizem, dalje Jurija Dalmatina, talentiranega prevajalca celotne biblije v slovenščino, in Adama Bohoriča, pisca prve gramatike slovenskega jezika, poleg vrste bolj ali manj uporabnih prevajalcev in kompilatorjev. Trubar je tudi v tej dobi izdajal na Wiirtemberškem knjigo za knjigo. Poleg biblijskih tekstov je skrbel zlasti za protestantsko pesem in polemiko. V obeh panogah se je pokazal ne le odločnega in prepričanega protestanta, temveč tudi talentiranega, spretnega pesmotvorca in pisatelja, v nekaterih delih in odstavkih prav izvirnega kova, n. pr. v Katekizmu z dvejma izlagama (1575) in v knjigi: Ta prvi psalm ž njega trijemi izlagami (1575). Njegov slog je od leta do leta bolj oseben, topel, bojevit, vsebina pa vse bolj doživeta in domača. Od 1567 ni videl več domovine in domotožje daje njegovemu pisanju čar srčne prizadetosti. Sebastijan Krelj, Vlacičev učenec, je reformiral Trubarjevo^ Orto-grafijo in trebil iz književnega jezika germanizme, bližajoč slovensko književno besedo hrvaški in srbski. Ako ne bi bil mlad umrl (1567), bi bil Krelj morebiti pridružil slovenskim reformatorjem Vlacičevo veliko energijo, ki se je izčrpavala v brezuspešnih polemikah s premočnimi in nepopustljivimi nasprotniki. Vlacič je tudi sam iskal stikov s slovensko in hrvaško reformacijo, toda najbrž iz osebnih, morebiti tudi iz načelnih vzrokov je ostal osamljen in nepriznan kot. trd, neprilagodljiv karakter na j doslednejšega protestanta, kar jih je rodila nemška reformacija.2 Adam Bohorič, ravnatelj ljubljanske latinske šole, je spoznal vrednost Kreljevih pravopisnih in slovniških reform ter je poskrbel, da jih je upošteval Jurij Dalmatin v prevodu celotne biblije (1584). Ker je bila 2 Prim, knjigo Mije Markoviča, Flaccius, Zagreb 1938. ta osrednje literarno delo slovenskega protestantizma in ji je prizanašala tudi katoliška protireformacija, dopuščajoč njeno uporabo pod gotovimi pogoji tudi katoliškim duhovnikom, je iz nje živela slovenska literarna tradicija vse do konca 18. stoletja, ko se je začela buditi slovenska posvetna literatura. Pa tudi v tem trenutku so se naši vodilni pisatelji vzo-rovali po njenem jeziku in so se zavestno vračali k njemu ter so tako zagotovili historično etimološko osnovo tudi sodobnemu knjižnemu jeziku. K temu je nekoliko pripomogla tudi Bohoričeva slovnica: Arcticae horulae (1584). Y nji je pisec ob jezikovni reviziji Dalmatinovega prevoda biblije in ob Melanchtonovi latinski gramatiki dokazoval, da se dado latinski teksti ločno in lepo prevajali na slovenski jezik. Obenem je razpravljal o pravopisnih in slovniških zakonih in pravilih slovenskega pisanja, v predgovoru je pa podal gorečo apologijo slovenske književnosti in jo je naslovil sinovom fevdalcev na Slovenskem, učencem stanovske latinske šole. Tu jih roti, opominjajoč jih zgledov iz njihovega stanu, zlasti že omenjenega Sigisinunda Ilerbersteina, naj se uče slovenskega jezika, ki jim ga prikazuje v domoljubnem zanosu kot del slovanščine, i. j. del najbolj razprostranjenega svetovnega jezika. Naroča jim, naj skrbe, da bodo tudi njihovi podložniki svoj jezik »kar moči omikano in pravilno pisali« in radi ter razumno prebirali biblijo in druge knjige. Iz teh in drugih Bohoričevih misli spoznamo, da se je prvi slovenski gramatik zavedal važnosti trenutka, v katerem so slovenski reformatorji s prevodom celotne biblije, s kopico cerkvenih pesmaric, molitvenikov, teoloških spisov in polemik z nasprotniki v glavnem zadostili potrebam protestantske cerkve in šole, v nekaterih panogah pa storili celo več. Pomenljivo se mi zdi, da se svetlika nekdanja ideja tudi iz tell del našega protestantizma. Javlja se pri I rubarju, v Dalmatinovem predgovoru in »Registru« k Bibliji ter v Bohoričevi slovnici. Ob njej bi bilo potrebno, da s podporo mladih protestantskih fevdalcev začne misliti na slovensko posvetno književnost. In gotovo bi bilo do tega vsaj v skromnem obsegu prišlo, ako bi se našel poleg Bohoriča v deželi še kdo, ki bi imel Trubarjevo ljubezen do ljudstva, samostojnost njegovega mišljenja in njegovo avtoritativnost. Tako je pa slovenska protestantska cerkev in njena književnost v zadnjih desetletjih svojega kratkega življenja postajala od dne do dne bolj zadeva posameznih pisateljev in nemških deželnih stanov kakor pa slovenskega ljudstva, ki je, razočarano nad krutostjo deželnih stanov pri zatoni velikega slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573, iskalo tolažbe v štiftarski sekti in slednjič v — katolicizmu. Zato jc katoliška reakcija razmeroma hitro napredovala. Pogled na hrvaško in slovensko reformacij s k o književnost Proti koncu stoletja je bil protestantizem na Slovenskem v glavnem samo še religija fevdalcev in njihovih služabnikov ter ljubljanskih meščanov. Ker ga njegovi zaščitniki niso mogli zaradi svojih stanovskih interesov zasaditi v zavest svojih kmetov, je počasi hiral kakor rastlina v peščenih, suhih tleh. Asimilacijska moč slovenske protestantske književnosti je bila preslabotna, da bi mogla v nekaj desetletjih pritegniti v slovensko jezikovno sfero tuje plemstvo. Tudi je bilo to plemstvo kljub zunanji religiozni zvestobi in požrtvovalnosti premalo prevzeto od bistva evangeljskega nauka ljubezni do bližnjega, da bi razen v redkih izjemah videlo v slovenskem protestantu ali katoliškem podložniku »brata v Kristusu«. Tudi zanj je bil še vedno samo »živi inventar« za opravljanje tlake in dajalec desetine ter plačnik raznih davkov in dač. V zunanjih organizacijskih in književnih uspehih so pozabili predikantje in njihovi podporniki na veliko idejo: kultiviranja slovenskega kmeta v njegovem materinem jeziku in na idejo pridobivanja hrvaškega in srbskega ljudstva ter celo delov turškega prebivalstva za zahodno omiko s pomočjo reformacijskih načel, skratka na tisto, kar je navdajalo Trubarja in njegove sodelavce v prvi dobi reformacije na Slovenskem, ki je kazalo, dabo to gibanje povzročilo socialni, politični in kulturni prerod južnega slovanstva. Te notranje socialne in nacionalne slabosti protestantizma na Slovenskem so v zvezi z gospodarsko zaostalostjo omogočile Habsburžanom, da so konec 16. stoletja razmeroma lahko prisilili prebivalstvo Notranje Avstrije k vrnitvi v katolicizem. Deželni stanovi so zoper trde odloke Ferdinanda II. in zoper njegove verske komisarje, katere je vodila odločna jezuitska roka, samo protestirali, tožili in prosili. Nekaj časa so še skrivali pregnane prodikante in učitelje na svojih gradovih, nato so jih pa obdarovali in odslovili, med njimi poslednjega superintendenta slovenske protestantske cerkve Felicijana Trubarja, ki je približno po 60 letih pokopal to, kar je njegov oče Primož s toliko ljubeznijo poklical v življenje. Tudi stari Bohorič je moral tedaj v tujino in nad slovensko zemljo so se zgrnili spet valovi »nesrečne kulturne zaostalosti in zaničevanje do lepili umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe«, ki so jih hoteli naši protestanti z literarnim delom odvrniti, kakor priča gornji citat iz Trubarjevega pisma z dne 1. avgusta 1565 — Bohoriču. Svojega velikega cilja slovenska in hrvaška reformacija ni dosegla. Tega ji niso dovolile njene notranje slabosti in zunanje politične 1er socialne ovire kakor tudi njena prekratka doba. Hrvaško kulturno življenje ni prejelo od nje posebnih spodbud, črpalo je iz dubrovniško-dalniatinske renesančne in baročne poezije, iz protireformacijskih po- krajinskih književnosti in iz prebogate narodne poezije in tradicije. — Slovencem pa je dala ob dvanajsti uri njihovega zamirajočega življenja književni jezik, bogato cerkveno-polemično književnost, ki je bila mogočna spodbuda in zvesta svetovalka v jezikovnih vprašanjih tudi katoliškim pisateljem. Težko je pa pomisliti na to, kaj bi pomenila za naše in sploh jugoslovansko kulturno življenje, ako bi se bila mogla razvijati v smeri, ki se ji je nakazovala v Trubarjevi zamisli in Ungnadovem biblijskem zavodu. Résumé L'éclosion d'une littérature protestante religieuse et polémique en langue slovène et croate au 16° siècle ne peut pas être attribuée aux seuls faits connus jusqu'à présent, mais aussi à la situation politique et sociale des provinces limitrophes autrichiennes dans la première moitié de ce siècle. C'étaient des régions exposées à la pression constante des Turcs qui ne cessaient d'attaquer ces provinces envahies aussi par des fugitifs croates et serbes. On trouve dans les écrits des protestants slovènes maint témoignage direct sur ces événements. Ces écrits nous prouvent aussi que Primož Trubar, premier écrivain protestant slovène, et Hans Ungnad, gouverneur de Styrie, étaient arrivés à la conviction que les Turcs ne pouvaient pas être vaincus par les armes, mais seulement par »l'esprit et la parole de Dieu«. 11 fallait donc traduire la bible et d'autres ouvrages protestants dans une langue que les Turcs pouvaient comprendre. On se promettait de cette entreprise un assainissement religieux et moral des mahométans. Ainsi le péril turc cesserait de menacer les pays voisins, ou, comme Trubar s'exprime, »le Seigneur étendrait et raffermirait son royaume vers l'Est, et affaiblirait et amoindrirait l'empire de Mahomet et d'Antichrist«. C'est que le peuple, les théologiens et les seigneurs féodaux comprenaient ce péril dans le sens métaphysique. On savait que le serbe, resp. le croate, était la langue maternelle de nombreux dignitaires de Soliman, ainsi que d'une grande partie de ses sujets en Europe, et on espérait de réussir la renaissance spirituelle des mahométans par des ouvrages bibliques serbes resp. croates. A cette fin, Ungnad fonda en 1560 à Urach une imprimerie biblique. De 1560 à 1564, on y imprima 25 livres en caractères glagolitiques, cyrilliques et latins, au total 25000 exemplaires. Lorsque dans la seconde moitié du 16e siècle la défense contre les Turcs fut consolidée, et que le protestantisme allemand fut affermi dans le domaine politique, bien qu'il eût perdu du même coup son élan révolutionnaire, ayant déçu le peuple qui en avait attendu l'allégement des fardeaux féodaux, ces vastes projets périclitaient. La mort de Ungnad mit fin à l'activité de l'institut biblique d'Urach, et les écrivains slovènes se limitèrent à organiser l'école et l'église réformée slovènes, bien que quelques-uns ne perdaient pas de vue les aspects balcaniques et slaves du problème. Dans les provinces slovènes cependant la contre-réforme catholique gagnait du terrain, puisque l'église réformée slovène elle aussi avait abandonné ies revendications sociales du peuple. Le peuple, bien qu'heureux d'avoir des livres spirituels dans sa langue, ne manifestait aucunement l'intention de défendre le protestantisme dont les apôtres n'avaient pas réussi à soulager ses peines. Le mouvement qui aurait pu exercer une influence tellement favorable sur la culture et la civilisation des pays slaves du sud, n'aboutit pas par la faute des seigneurs protestante autrichiens. Milan Grošelj ETYMA SLAVICA 1. Slov. prazen Slov. prazen, stcsl. prazdbnb, češ. prâzdny, polj. prožnij itd. izhajajo iz slav. *porzclb (Miklošič, Et. Wb. s. v.), katerega izvor pa ni znan, glej Buck, Dictionary of selected synonyms in the principal i.-e. languages (Chicago 1949), str. 933. Glasovna skupina -zd- v idevr. jezikih ni prvotna. Nastala je v sestavljenkah, n. pr. slov. brezdno, hipostazirano iz zveze brez dna. V besedi prazen take zveze ne najdem, -zd- je nadalje nastal iz ničte stopnje korena *sed- »sesti«, n. pr. idevr. *ni-zd-o-s > lat. nidus »gnezdo«, nem. Nest, prvotno »kraj, kamor ptica seda«. Tudi te možnosti pri adj. prazen ne vidim. Tretjič nastane -zd- tako, da k idevr. -s- pristopi formant -3-ali -dh-: tako poleg slav. *Ьъггъ »brz« < *bhr-s-o-s (iz baze *bheres-, Pokorny, Idg. etym. Wb. 143) stoje besede, razširjene s formanti -ti-(n. pr. lat. fe(r)stïnô »hitim«), -g- (lit. bruz-g-iis »hiter«) ali -d-, in to v lit. bruz-d-ùs »premičen«, burz-d-ùlis »id.«, burz-d-'éti »tekati sem ter tja«, belorus. bnrzdo adv. »hitro« in shrv. brz-d-ica »brzica«. Če tako analiziramo *porzdz, pridemo do elementa *pors-, ki ga vezem s bet. parš- »bežati« (Friedrich, Heth. Wb. 163) in germ. *ferzjan »oddaljiti« (Eick lil4, 231), ohranjenem v stnord. firra »id.«, stsašk. fer-rian itd. Tudi to deblo *por-s- je razširjeno (kakor *bher-s-): osnova mu je kor. * per-/* por- »spraviti čez, onstran = proč«, prim. lat. per »skozi« ali gr. néç-vrjfii »prodam«. Pri het. parš- (in germ. *ferzjan) ima -s- želelni pomen: »bežati (oddaljiti)« — »skušati priti (spraviti) onstran«. Kdor zbeži, se oddalji, je prost, n. pr. suženj ali žival. Če pa rabimo besedo prost za prostor, pridemo do pomena prazen. Tako pravi Buck, oni. m.: »Several of the words for 'empty' are cognate with words for 'loose, free'« in navaja za zgled got. laus »prost, prazen« in slav. pust »prazen« poleg glagola pustiti »izpustiti«. Tako razlagani tudi lat. inanis »prazen« iz in- »ne« in anus, üs v pomenu »spona« (Plaut. Menaechmi 85); glede debla na -i- prim, arma, drum »orožje« — in-erm-i-s »neoborožen«, barba, ae »brada« — im-berb-i-s »golobrad«. Plavi na oni. m. govori o sužnju, ki si prepili okove na nogah in zbeži; iak je potem "in-uni s »*brez okovov = * p ros t«. Preneseno na prostor, je inänis »prazen«; nezaseden, prost oddelek v železniškem vozu je prazen. 2. Slov. trebuh Slov. trebuh, slirv. trbuh, rus. trebuhu »drobovje« itd. ni razložen (Buck, от. delo 254). -uh je sufiks (Bajec, Besedotvorje I, § 175), prim, slirv. irb-onja »Dickbauch« (Vuk). Verjetno je, da spadata sem še slirv. besedi trb-ulja, irb-ùljika »trobelika« in trb-uk ali trb-ok »predja na drvetu (za hvatanje riba)« (Vuk). V tem primeru ima v shrv. trobelika svoje ime po kobulastem cvetu (spada med umbelliferae »mit . . .„viel-strahligen Dolden« po Meyers Konversationslex.0 4, 257 s. v. Conium), prim. nem. gemeiner Schneeball (Viburnum opulus), ki se tudi imenuje po kepastem cvetu, kobuli. In mogoče je, da se tudi shrv. trbuk, -ok imenuje po kepi prediva. Trebuh se često imenuje po tem, da je nabrekel, kepast, prim. lit. bambalas »Dickbauch« z let. bamba »Kugel, Ball«; lit. pamplys »Dickbauch« z let. pàmpt »schwellen«, pumpe »Buckel, Beule« (o vsem glej Рокоту, I d g. etym. Wb. 94). Trebuh je potemtakem kepa in najbližja beseda je lat. streb-ula, örum (vokal -e- je pri Waide-Hof mann LEW3 11, 601, označen kot kratek, pri Hofmann, Etym. Wb. des Griech. 340 s. v. oTQeßMs pa kot dolg); beseda pomeni »das Fleisch an den Hüften der Opfertiere« (Hofmann от. delo) po Festu; »Strebula Umbrico nomine Plautus appellat coxendices hostiarum« (p. 410 Lindsay). Tudi meso na bokih je kepasto. Walde-IIofmann in Hofmann na oni. mestih vežeta to lat. besedo z gr. aipeß-Лбд »zvit« (v prv. pomenu), orpöß-og »vrtinec« iz kor. "'streb-. Slav. besede nimajo začetnega s- (s- mobile, prim. slov. skorja s shrv. kor а). Slov. beseda trobelika je izvedena iz subst. trobel, ker se iz votlega stebla da napraviti trobel, piščal: lat. cicüta je »trobelika« in »piščal«. 3. Slov. velik Etimološki slovarji izvajajo slov. velik iz *uel- »stiskati«, prim. bom. еШы »id.« < * ï'eA-vetù, nimajo pa Ilesihijeve glose iAixüv' ân&ôv, nai ftiÀav, neQKfeçés (»pokončno, črno, okroglo«), ki je tudi za grščino neizkoriščena. Oblika in prvi pomen sta skoraj identična s slo v. oelik, le da je v grščini -i- kratek (kakor v stcsl. oelb-mi »zelo« in kakor ga je treba domnevati za c.velky). Z adj. iAixôv v pomenu »pokončen« je pa v zvezi nadaljnja glosa tAixoi ol àocpoSeÀot lies.: eno od imen za asfodel (asfodil) bi torej pomenilo »pokončno« rastlino. S stvarne strani je mogoče takšno razlago podpreti z dejstvom, da ima asfodel steblo brez listov (spada med lilije): takšno steblo se zdi veliko. Z jezikoslovne strani je pa mogoče podpreti to razlago z naslednjo paralelo. Hes. ima še neopaženo gloso fioAôOovçoç' âorpôôcÀoç (sic!). Beseda je sestavljena: drugi dél je isti kakor oiçâ »rep«, pri rastlini bo to verjetno »konec, steblo«; /10Л0&- je pa dvojna redukcijska stopnja k fiÀoid-çôç »visoko poganjajoč« (primerjaj Bailly-Séchan-Chantraine, Diet. grec-français, 1950, s. v.: »qui pousse haut...« — Liddell-Scott0, 1940, ponatis iz 1951, prevaja s »talk). Hofmann, Etym. Wb. des Gricch. (1950), s. v. izvaja besedo iz *mlödli-ros in jo primerja z ßlaaidvu) »poganjati« (o rastlini), ßAamög »poganjek«, 'morda' iz *mladh-iös. Gornja glosa hoAô&-(ovqoçJ odstrani dvom o tem, da ßAwä- ne bi bil nastal iz *mlödh-, Glasoslovno je ßAw&- asfodeli« in — izraz asfodel sam, gr. docpoteAôç : ker razlaga tega imena izide v kratkem v »Živi antiki«, tu nanjo samo opozorim. иоЛо-ö- je soroden z "pôAoç »poganjek«, ki je skrit v џоЛеиш' /wAoîxa, џа>Аиш »rezati in presajevati poganjke«. Slov. velik ima torej najbližjega sorodnika v éAixiv, oba sta iz *uel-»stiskati«; znani lit. su-valyti »žito pospravljati« pove, kako je prišlo do pomena »velik«, pa tudi razloži éAiy.ôv' ... яеркредёд »okroglo« : prav tako je iz *gel- »ballen, zusammendrücken, -pressen« (Hofmann, LEW3, s. v. glomus) nastala ta beseda »cmok, klobčič« (iz *gle-m~) in globus »krogla, kepa; kup, krdelo« (iz *glo-b[li]-). Da se krogla pritisku najbolje upira, da zaradi njega nastane, vidimo na jajcu, kjer pa pritisk ni vsestranski; rimska vojska v skrajni stiski ni napravila carré, ampak globus. Pomen iAixôv ... fiéÀav... je edini, ki o njem govori M. Leumann, Homerische Wörter (Basel 1950), 152, op. 126. Pravi, da je temen. Verjetno je, kakor pokaže Leumann na drugih vzgledih, da so Grki v bom. epitheton ёАикЬтЛа xoiçrjv i. p. le vnesli pomen »črnook«; moderni prevajajo »with rolling eyes« (tklaaio »vijem«!). Ni izključeno, da je v njem iA.ix6v ôq&ôv..., torej »z velikimi očmi«. 4. Slov. voiel Slov. voiel, lirv. utal, rus. ûtlijj »stur, slab«, češ. iitlij »nežen, rahel, mehek« itd. navaja Miklošič pod slav. *оп11ъ. Holub, Slovn. etym. j. čsl. 319, izvaja besedo iz slav. in primerja Iii. dîl-li »odgrniti se, iz- ginjati«, toda nemogoč je prehod d > t. Brückner, SI. etym. j. polsk. 605, vidi v polj. ivi\lhj prefiks юц (= polj. га, гае) in glagol Пес (=slov. tleli), kar je pomensko nezadovoljivo. Najbližja beseda je het. hant-esšar »luknja, jama, votlina« (Friedrich, Hetli. Wb. 53); izpričana je tudi oblika hatt-eššar: -n- često niso pisali, ker se je pred homorganimi konzonanti očitno slabo izgovarjal (Friedrich, Heth. Elementarb. 1, § 32). Ker je -eššar znan sufiks (ibid. § 49, с), ostane za deblo haut-. Het. h v evropskih jezikih ne ustreza noben glas, tako da je koren *ant- ali *ont-; oboje da slav. *qt-. -ь1ъ ali -ъ1ъ > slov. -e/ je sufiks (Bajec, Besedotvorje 11, § 76). Résumé Slav. comm. *porzdi, »vide« repose sur i.-e. *pors- élargi par -d(h)-. *pors-se retrouve en hitt. parš- »fuir« et genu. comm. *ferzjan »éloigner«. Celui qui s'est enfui, éloigné, est libre; une place libre est vide (cf. Buck, Synonyms 933). Lat. in-čn-i-s »vide« est proprement »*sans entrave« (cf. anus Pit. Men. 85), d'où *libre > vide. Slov. trebuh, serbocr. trbuh, etc. »ventre« s'apparente, en tant que boule de chair, à lat. strebula, örum »coxendiees hostiarum« et gr. oiQeß-X6g »tordu«. R. *streb- sans s- mobile. Slov. velik s'apparente à êAixôv' ôq&ôv. xai /<éAav. ледмрерс'д liés. Il se peut que le lemme soit contenu en liom. iAixoineç 'Ayaiol, où-t- est bref, cf. v.-si. velb-mi, tchèque velky. Le lemme est identique à èXixoi' ol àacpoôeXoi liés. L'asphodèle est une liliacée, elle doit son nom à sa haute tige, ce qui est confirmé par j.iob'i\>-ovQog' doipôôeÀoç CU Hés.: /10Л0&- : fiAcoû-QÔç »qui pousse haut« = Svo-џа : lat. nö-men. Pour /eçi's est fourni par *uel- »presser« comme globus, glomus, par *gel- »id.«. Slov. votel »creux«, etc. renferme la même R. *ant- ou *ont- que hitt. hant-eššar »Loch, Grube, Höhle« (Friedrich, Heth. W1). 53). France Вez I a j SINONIMA ZA POJEM »LOCUS F L U M 1 NIS PRO FUND I OR« Pri študiju slovenskega besednega zaklada me je presenetila izredna množina sinonimov za označevanje globljih mest v vodi. V knjižnem jeziku se je najbolj uveljavil apelativ tolmun, čeprav so nekateri avtorji uvajali tudi druge besede; tako je Mencinger dosledno pisal ir. V Ple-teršnikovem slovar j и in v različnem dialektičnem gradivu pa sem doslej nabral še tomün, komun, cemûn krnica, ir, -a (mask.), ir, -l (fem.), in, jarin, jerln, irln, irgelc (ob Krki), jeri (Ziri), verjè (Borovnica) lava (Savinjska dolina), turjka (Bizeljisko), pač (Kubed), odri (Poljane, Polhov gradeč), berlj (Vršno, Breginj), brej (Brda), vrl j (Brda), Deren (Vipava), izber (Borjana), vir, viar (Robedišča), betač (Istra), tdnja, tönjka, oton (Kobarid), rvôtbn (Robič), yaiuôn (Kanal), klauzna (Nemški Rut), okno (ljubljansko barje), kôtla (Ljubljana, Dobrova), globôdnica, globûnjek (Kostanjevica), širm (Petrovče), tômf, tbmf, tûmf (Štajersko), žoumf (Idrija), žldunf (Cerkno). Samo iz Bolj unča pri Trstu je poznala domačinka M. Batič štiri sinonima lodrica, buč, čeber, bédènj. Ni pa povsod ostre meje med pojmoma »locus fluminis profundior« in »vertex«. Nekatere izmed naštetih besedi se rabijo lokalno tudi v pomenu »vertex«. V mnogih dialektih pa oba pojma nista diferencirana. Tako pravijo na Štajerskem ob Dravi vrtinec, v Žičah vertônka, v Dramljah vertanka, ob Zilji na Koroškem vreuc, v Št. Petru pod Sv. gorami vartfllka. Zdi se pa, da število sinonimov z naštetimi primeri še ne bo izčrpano. Za druge slovanske jezike mi ni na razpolago podrobnejše gradivo. Knjižno srbohrvaško je vir, gen. vira, plur. vlrovi za oba pomena »vertex« in »locus II. profundior« (Ivekovič-Broz II, 720). Akademski Rječnik omenja še lokalno rabljene izraze liman, ilimân, filiman, in vilimän, daljo nâklja in t)ko. Za poljščino sem našel ton, tonia, rvyrek, zgon, odmqt, belk, belch, mirt, kolbiel, kolban, ploso, bonior, banior, baniory (Slawski, SEJP 1953) < bana, ukrajinsko plioso. Knjižno rusko je 6mut »tiefe Stelle im ruhigen Wasser«, dalje šalman »tiefe Stelle im Flusse«; iz Vasmerjevega etimološkega slovarja poznam še izraze bôgot, vir, virb, vyr, vyrb iu hyrb. Poleg knjižno češkega tüne navajajo še lokalno plešo, slovaško je ion in tien (Stanislav, SI. Juh II, 525). Da pa število sinonimov v slovanskih jezikih s tem še niti približno ni izčrpano, priča na primer gradivo pri Hrabcu, Nazwy Huculszczyzny 1950, kjer jih za sorazmerno majhno ozemlje v Karpatih navaja celo vrsto, tako bone, boT-bdna (proti bulbon »vertex«), kôubyr, kûrbalo, pléso in vyknô. Čeprav zbirka ni popolna, jc vendarle ta skupina sinonimov zelo zanimiva. Za nekatera izmed naštetih apelativov bi se na prvi pogled zdelo, da morajo biti skupnega izvora kljub različnim glasoslovnim iregular-11 ost im, katere srečamo malodane povsod. Tako> je na. primer pri lokalnih poimenovanjih iôumf in žlbunf na prvi pogled jasno, da moreta biti samo produkt besednega križanja med nemškimi izposojenkami tomf, tiimf itd. (< Tümpel, Tümpfel) in med domačimi ekspresivnimi tvorbami žlopofati, žloptati, žlompotati, žlampotati »pletschern, im Kot watend und spritzend gehen« (Pleteršnik).1 Vendar se mi zdi, da ni mogoče vse te pestre mešanice sinonimov razložiti samo z ekspresivnostjo. Apelativ tomf je danes geografsko najbolj razširjen, poznajo ga v širokem pasu od Soče preko Gorenjske in spodnje Štajerske do Solle. Znano je tudi, da se izolirane izposojenke v jeziku pogosto po svoji zvočni podobi prilagode tej ali drugi domači osnovi, s katero imajo slučajno nekaj skupnega. Tudi je tomf kljub svoji današnji razširjenosti sorazmerno mlada izposojenka, ker je ne najdemo v toponomastiki. Poleg različnih izposojenk in domačih tvorb, ki tudi kažejo vsakovrstne iregularnosti, pa najdemo med temi sinonimi tudi verjetno p red slovanske relikte tipa plešo. Nič manj zanimive pa niso pri teh sinonimih tudi njihove semantične zveze. Po eni strani je vrsta teh sinonimov ozko povezana s pojmom »vertex«, po drugi strani pa se pri vrsti izrazov javlja zveza s pojmom »fons«, kar mora biti relikt primitivne slovanske predstave o porajanju vode. Poleg splošno slovanskega vir, katerega najdemo v 1 Eks p resi v il i h tvorb je med temi sinonimi več. na primer poljsko belk, belch : verbum belkotač, etimologijo glej Brückner, SEJP 20, ali huculsko bulbon. ЬоГЬбпа, kar more biti samo neka -/- podaljšava k ekspresivni osnovi *bu-»aufblasen«, glej Walde. LEW3, 122, pod bulbus; primerjati jc mogoče lit. bum-bulas, burbulas. let. burbulis »Wasserblase« < *bamb-, *bumb- (Walde-Pokorny II, 108). V isto skupino spadajo tudi slovenske besede bobljati, brbotati »brodeln«, brbol, brbunek »die aufsteigende Wasserblase« (Pleteršnik). Sinonima za pojem »ž о с и s f lu mi ni s profundior« vseh treh pomenih, naj samo iz slovenskega gradiva navedem paralelo jerlnček »studenec« proti jerln ali betic »studenec« proti betač. Še več takšnih paralel je mogoče odkriti v onomastiki, kjer srečamo večkrat ta apelativa v imenih posameznih studencev. Onomastično gradivo nam omogoči tudi vsaj deloma opredeliti relativno starost posameznih apelativov, včasih tudi njihovo nekdanjo razširjenost. Zelo stara in pri vseli Slovanih znana beseda te skupine je vir (etimologija Trautmann, BSWb 361), lit.vyrius, let. virags »vertex«, baltsko ročno ime Virilit a (Krahe, BzN 111, 14), osi. d ira »Wasserwirbel, Strudel, tiefe Stelle in einem See, Fluß, Sumpf«, poljsko mir namesto pričakovanega roier (Brückner, SEJP 623), v XVI. stoletju mier »Wasserwirbel« in rvyrek »Tümpel«. Silno pogostna so iz te Osnove severnoslovanska rečna imena, n. pr. poljsko Wir, Wiry, Wyry, Wiory, Wirek, Wiorek, Wirka, Wyrza, Przyroyrza, Wyrzycz, Wyroroa, Wiroma, Wyrzarvska, Wirynka, Wiremka (Koziorowski, Badania 1, 370; III, 394; V, 508; VII, 224), rusko Vir, Virek, Virišče, Virka, Viry, Virčak in Virb (Maštakov, Dnjepr 240), češko Vir, Černvir, Černovir, Velkij Vir (Corny-Vaša 264) in druga. Pomen »fons« je pri tej osnovi izpričan samo za južne Slovane. Le poljščina pozna apelativ pomirze »Quellenland« in hidronima Porvirek, Porvierz (Kozierowski, Badania III, 73). V slovenščini jo še danes živo vir »fons« v Savinjski dolini poleg knjižnega izvir. Za srbohrvaščino navaja pomen »fons« Ivekovič-Broz H, 720; sicer je danes knjižno srbohrvaško izvor, bolgarsko izvor, romunsko izvor, novogrško krajevno ime ''loßoQos (Vasmer, Slav. in Griechenl. 344). Za starost toga apelativa govori novogrško ßiQt' »kleine Pfütze« na Peloponezu in epirotsko ßioo „oinmtuov Обор" (Vasmer, Slav. in Griechenl. 16), grško-albansko virôi, virna »Quelle« (idem. 121) polog grških vodnih in krajevnih imen Biqoï, Bi(/6çm Biqôv, В1џа. Vir v pomenu »vertex, locus fl. prof.« je v slovenščini ohranjen samo na skrajnem jugovzhodu v Beli krajini ter na skrajnem jugozahodu v slovenskem delu Istre. Tudi vodna imena iz te osnove so sorazmerno redka,' n. pr. potok Vir (Stična), Na Virju (izvir Krokarice, KLDB 360), slap Zeleni vir (Fara), potok Viršnica (Grosuplje), Na Viru (tolmun na Kolpi, Podzemelj), Slovene Vir (tolmun na Rižani) ter poleg tega še topo-nima Vir (trikrat), Virje, na Furlanskem Vire, it al. Virco (Oko Trsta 185). V srbohrvaščini so toponima Vir, Virak, Virki, Virine (Im.-Reg. I, 164) poleg Izvor, Izvori, Izvorica (idem. 453). Iz osnovo izvir jo na slovenskem ozemlju več imen, tako potok Izvir (Krško), Izvirk (Stična), Izvirk (Videm), Zvirka (Rateče), Zvirek (porečje Mirne), Zvirenčina (Drava, Ptuj) ter krajevno ime Izvir (1499 Yswir).2 Imenu Zveronska voda uli Zvirče pri Celovcu (v XII. stoletju Wirschaîtz, Zwielisicli) bodo verjetneje iz antroponima Zverb (Kos, Gradivo IV, indeks navaja za XII. stoletje antroponima Zrverse, Zrveriz, Zioerz, za XI11. stoletje Zroergoy, Ziverizza, Ziverinega, Ziveringe, Zoirza, na Štajerskem je še danes živ patronimik Zver). Poleg izvir rabijo v Prlekiji apelativa zvirôfka, zvlrščina, zvirSka. Razen poljskega apelativa ivyroierzysko »miejsce skqd žrodlo wy-tryska« (Kozierowski I, 370) ne najdemo v sevcrnoslovanskih jezikih direktnih izvedenk iz osnove vir v pomenu »fons«, čeprav je poleg novejših južnoslovanskih apelativov, kakor n. pr. slovensko vrelec, srbohrvaško vrelo, izvor, izveden iz glagola virêii, najstarejši slovanski izpričani izraz za »fons«, namreč Vbrotvkъ, staro rusko v(b)ruibCb (Srez-nevski 1, 316), novo rusko vrûtec, pri Konstantinu Porfirogenetu Beçoût^, srbohrvaško vrdiak. Po Vasmerju, REW 235, je osnova Vbroi- stari, pra-slovanski p a rtič i p pres. h glagolu Vbrêti.3 V slovenščini apelativ ni ohranjen, imamo pa v Istri dvoje imen studencev Vročak (Koštabona) in Zroček (Dekani).4 Mitterrutzner, Programm Gymn. Brixen, 1879, 17, izvaja iz te osnove tudi ime Frutschenthal pri Windisch-Matrei. V topo-nomastiki je ime izpričano pri vseh Slovanih (Miklošič, appel I. Il, 745), slovaško Vrutki (Šmilauer, Vodopis 474), grško reka Vrondas (Vasmer, Slav. in Griechenl. 87), poljsko JVrzqca (Kozierowski VII, 251). Poleg apelativa vrutak pozna srbohrvaščina tudi vrucak (Mažuranič, Priloži, 1612) in številna toponima, kakor Vrulok, Vrutci, Vruc-ac, Vručci itd. (Im.-Reg. I, 196). Izvedenke iz osnove vbrêii so splošno slovanske in brez dvoma zelo stare. Težko pa je opredeliti vrsto slovenskih sinonimov za pojem »locus fluminis profundior«, ki kljub glasoslovnim različnostim vendarle kažejo na neko skupno izhodišče, tako veri (Poljane), veren (Vipava), vrlj in brej (Brda), beri j (Vršno, Breginj) in izbor (Borjana). Pleteršnik, I, 20, spravlja apelativ berlj »velika luža, der Tümpel« enako kakor beri g 2 Meja med izvir in izvor se še danes ne krije popolnoma s slovensko in srbohrvaško jezikovno mejo. Izvir Rječine pri Reki se imenuje Zv)r (Skok, Isto-riski Časopis III, 1952, 9), v Boljuncu pri Trstu pa imenujejo studenček, ki izvira sredi Glinščice', mlajši ljudje Zvlrk, starejši pa Zvork (podatki B. Voduška). 3 Enake tvorbe so tudi ruska hidronima Reuth, Vasmer, Ann. Aead. Scient. Fennicae, Ser. B, zv. 27, 1932. 340, in Reuticlia, Reutinka, Vasmer, Mél. Pedersen, str. 393; poleg imen z novo obliko participa, n. pr. Revuča, Reoučij, Revuca. 4 Iz *iz-vhrgčhk'U, naslonjeno na izvir, izvor. S i n o n im a za pojem il о с и s f I и m i ni s p r o f и n d i o rt »der Abgrund« v zvezo s panonskoslovenskimi apelativi béreg, bérek »Pfütze, Morast«, sbli. bèreg, bèrek »lacus, palus« (ARj I, 235); to zadnje so po navadi izvajali iz madžarskega, samo v toponimih izpričanega berek, kar je prevzeto iz starejšega slovanskega brêgb »Ufer, Hügel« (Miklošič, Ursprung v. d. Form Irêt, 7). Vendar je za berîj to težko verjetno. V krajih, kjer je ta beseda izpričana, je -b- regularni refleks za -v-. Erjavec, LMS 1882—1883, 264, jo mislil, da so vsa ta apelativa berîj, vrl j, brej in tudi berîg iz osnove vir. Ramovš, CJKZ III, 1921, 58, pa je pri obravnavanju slovenskih izposojenk iz stvnem. rvî(ro)âri »Weiher« sklepal, da so si Slovenci to nemško besedo trikrat izposodili v različnih dobah. Stvn. rvî(m)aeria (po preglasu) naj bi dalo najprej slovensko *vieri-j, kar je po Ramovšu ohranjeno v apelativih vlrij, veri j »piscina«; po nemški diftongizaciji -i- > -ei- v začetku ХШ. stoletja je srvii. roeiher dalo slovensko vejer in tretjič imamo po bavarskem prehodu -ei- > -ai- slovensko bäjer. Pri protestantskih piscih in deloma še kasneje rabljeni apelativ biert (Dalmatin), vjert (Megiser) in virt (Pratika 1778), vse v pomenu »piscina«, se mu zdi po vsej verjetnosti izposojen iz suponiranega nemškega dialektičnega *rvier-t.° Iz iste osnove izvaja Ramovš tudi rezijansko vir »večji studenec«'1 in idrijsko viïri (gen. viïrije), vbričk in z manjšo verjetnostjo se mu zdi, da bi moglo spadati sem tudi veren (gen. verna), ker si ne zna razložiti končnega -n-, dvomljivi pa mu ostanejo izrazi beri j, vrlj, brej in beri g. Proti temu Ramovševemu mnenju bi govorila romanska dial, apelativa v Karniji piria in berilo »locus fluminis profundior«, ki jili po meni nedostopnem delu Lorenzoni Carnia navaja H. Turna, Geografski Vest-nik I, 89. To no morejo biti izposojenke iz slovenščine, kakor je mislil Turna, gotovo pa je, da jih ni mogoče ločiti od slovenskih berlj, brej, veren, ki so živi samo v zahodnih dialektih. V dostopni romanistični literaturi teh apelativov doslej še nisem našel in brez predhodne ronia-nistično obdelave si ne upam ničesar trditi o njihovem izvoru. Po vsej verjetnosti bodo tudi vlrij in vêrij spadali v isto skupino. s Stvn. mî(m)âri »Weilier« je izposojeno iz latinskega vioârium, glej Kluge, EW, 680. " Večkrat tudi v vodnih imenih, tako Virt, vodna grapa pri Gorjanah; Virt pri Drenovem Rebru; Bežigrajski Virti in Virte pri Teharjih; Virt v Podsredi in Virtič, močvirje pri Sladki gori. 7 Lok. sg. и voêru; ak. plur. Dere, B. de Courtenay, Opyt, § 134, 254. 9 Slav. revija 129 V imenih nikjer ne srečamo te prve, po Ramovšu najstarejše nemške izposojenke viri j, veri j, ampak samo drugo vejer in tretjo bajer. Na Dolenjskem imamo potok Vaj er, pritok Radulje, dalje Vajeršca, pritok Mirne, ter ponikalnico Vejerček (tudi Tršljivec) v Leskovcu pri Laškem. V Potokih v Beli krajini je potok Bajer, v Starem Trgu Bajerski potok, ponor Bajerji v Karteljevem pri Mirni peči, poleg tega pa številni ribniki in ledinska imena Bajer, n. pr. Veliki, Mali Bajer (Zelimlje), Suhi Bajer (Ljubljana). Apelativa vlrij, vêrij (pri Trubarju v pomenu »piscina«) so prav tako lokalni kakor berlj in drugi v pomenu »locus flumi-11 is profundior«. Tudi apelativ klâuzna (Nemški Rut) ima oba pomena »Weiher« in »Tümpel«. Za pojem »Weiher« se rabi v Cerknem beseda jeri, kar pomeni v Zireli »Tümpel«. Pri vseh teli besedah moramo upoštevati ne sanio semantične prehode, ampak tudi različna besedna križanja. Pozornost zasluži predvsem apelativ izber, ki se danes rabi samo lokalno, toda kot ime ga najdemo na dokaj širokem teritoriju. Y Sodražici je studenec Izber, dalje Izber na Yisokem pri Zelimljah in Izber v Zabočevem pri Borovnici. Pri Mostu na Soči je potok Zbèri in Dickenmann omenja potok Izber južno od Jabla-novca na Hrvaškem.8 Misliti na substrat iz ide. ali po mnenju nekaterih celo predide. korena *bher- »aufwallen, gären«, iz česar po navadi izvajajo antični liidronim Formio v Istri,9 in ki je z različnimi prcfiksi tako bogato zastopan v kclščini,10 je zaradi izrazito slovanskega prefiksa iz-popolnoma nemogoče. Nc poznam nobene substratne besede, ki bi se rabila Samo z domačim prefiksom. Apelativ izber se mi zdi razložljiv le kot sporadična oblika k izvir. Vasmer, REW I, 241, navaja ruske besede vijrь in Ьугь, pomensko enake kakor vir (tudi vin), ter pravi pri njih: »Unklar. Lautlich nicht mit vir zu vereinigen.« Tudi te ruske besede je mogoče razlagati samo kot sporadične forme k vir. Za slovenščino bi lahko suponirali poleg *ber tudi iregularno obliko *ver in iz teh dveh izhodišč so izvedeni apelativi, ki se deloma križajo po eni strani s kategorijo berlj, po drugi strani pa s pomensko enakim jarln. Nejasen 8 Dickenmann, AECO VI. 1940, 148, razlaga to ime z rezervo iz antroponima Izboru (Miklošič, PN, 149), iz katerega jc izveden toponim Izberooiči v Dalmaciji. Toda liidronim ali toponim iz antroponima brez sufiksalne izvedbe je pri Slovanih nemogoč. Primeri kakor Mangart < Mainhart so prevzeti iz nemščine, in še tam imajo verjetno demonološko ozadje, o tem razpravlja Steinhäuser, Gen. ON, 130. » A. Karg, WuS XXI I, 1941-2, 184. 10 Staro irsko tobar, inber, ambur, commor, Förster, Themse, 187. S in o n i m a za pojem »locus flu m i n i s p r o f и n d i o r« pa ostane -g- v besedi bevlg »Abgrund«, ki pa je tudi morda produkt kakšnega besednega križanja z neznanim izhodiščem. Ruske in slovenske glasoslovne iregularnosti pri sporadičnih oblikah poleg vir so dokaj verjetno stara dediščina. Morda se bo dalo kaj podobnega odkriti tudi pri besednem ali imenskem gradivu drugih slovanskih jezikov'. Težko je reči, ali so se porodile iz besednih križanj ali so ekspre-siVnega značaja. Dalo bi se misliti tudi na jezikovni tabu. Hoffmann-Krayer, Handwörterbuch des deutschen Aberglaubens IX, 199, pravi : »Wassermirbel werden durch Dämonen erregt und bilden ihren Aufenthalt.« Na drugem mestu, pod geslom Wassergeister (str. 187) pa pristavlja: »Die lebendigste und reichste Überlieferung (in Deutschland) zeigt sich an der östlichen Slavengrenze.«. Kar velja za vrtince, velja vsaj v slovenskem narodnem izročilu tudi za globoka, mirna mesta v vodi, kjer naj bi bilo bivališče povodnega moža. Za neke stare demonološke predstave bi govorila tudi druga skupina slovenskih sinonimov za pojem »locus fluminis profundior«, tako jarln, jerln, irln, Ir, in, kar je vse izvedeno iz glagola jariti (etimologija Ber-neker I, 448). Pleteršnik navaja pod jariti pomene »vocla se jari, jeri, iri, kjer čez kamen teče, kjer se š silo kam zaganja«; navaja tudi apelativa jar, jarina »die Stelle, wo das Wasser schäumt«. Y srbohrvaščini ta apela-tiva niso znana, čeprav ima ARj IV, 471, med drugimi zabeležen tudi pomen »voda jari, juri«. Ključ do slovenskega pomena pa je v sbh. narodni uganki »Nasred polja lončic vari, nit' mu ko jari ni podjaruje« (vrelo). Na Gorenjskem je znan apel. jerinček »fons«; v toponomastiki potok Jerina (Barje) in zaselek Irje pri Rogaški Slatini. Težko pa je presoditi, ali spada v isto skupino apelativ tudi irgelc, ki se rabi v pomenu »tolmun« na Dolenjskem ob Krki. V Beli krajini je tudi zaselek Jergli (pri Jelševniku); vendar je zveza z irgelc negotova. Vrsto glasoslovnih iregularnosti srečamo tudi v skupini apelativov tolmun, tomün, komun, cemün »locus fluminis profundior« poleg tolmina, tomina »der Wasserschlund«. Te besede bi bilo težko razložiti, ako ne bi upoštevali skušenj pri drugih sinonimih te vrste. V Slovenskem Etno-grafu III, 1950, 465, sem mimogrede in ne popolnoma prepričan omenil, da se mi zdi verjetna etimološka zveza z romanskim *türbinio »Wirbelwind« (Mayer-Lübke, REW, 8995). Meni dostopni novejši romanski etimološki slovarji še ne upoštevajo pri tej skupini besedi furlanskih oblik tulmigndn in tulignon »turbine di venti« in k temu verbum tulminâ »sgo-mentare« (II nuovo Pirona, 1125), prav tako pa tudi ne romunskega, samo v Banatu rabljenega apelativa tulbina »Wirbel im Wasser«. Tiktin razlaga to iz slovanskega luh,, kar ni verjetno, Skok (ustno) pa misli na dlbina. Vendar se mi zdi dovolj prepričljivo, kar je o tej romanski skupini besedi napisal R. Loewe (KZ XXXIX, 292), ki z obširnim primerjalnim gradivom pojasni evfemistični značaj teli glasoslovnih iregulamosti.11 Pomenski prehod »Wirbelwind« ~ »Wasserwirbel« je semantično razumljiv, najdemo ga tudi drugod, n. pr. let. vërputa »Wasserwirbel, Windwirbel«; ital. groppo di vento in dial, gar от polu »Wirbel im Flußwasser« (Hubschmid, Sard. Stud. 1953, 58). Slovenskemu tolmun je glasoslovno najbližje furlansko tulmignàn, semantično pa romunsko tulbina. Ali se je semantični prehod izvršil že v romanščini ali šele kasneje na slovenskih tleh, je težko reči. V imenih najdemo ta apelativ samo dvakrat, in sicer izvir Cemun pri Starem trgu ter brulialnik Cemun južno od Gorenjega jezera pri Cerknici. Slovenske glasoslovne spremembe bodo verjetno posledica različnih besednih križanj, dokaj običajnih v tej skupini sinonimov. Eno izmed takšnih izhodišč bi bil lahko domač izraz crnrk »vrtinec« in verbum cmrkati. Takšna besedna križanja tudi drugod niso redka. Holthausen, PBB XL1V, 474, omenja n. pr. vestf. Kiimpel proti nem. Tümpel, angl. dimple. Mogoče je pa tudi drugačno sklepanje. Kelemina, SR IV, 1951, 180, misli, da je neka zveza med apelativi tolmun, lolndna in toponimom Tolmin. Obojo se mu dozdeva predslovanski substrat. Za toponim je to nedvomno, čeprav dopušča slovenska oblika imena več možnih izhodišč. Historični zapisi so sorazmerno pozni, 1063—68 in Tuimine; po 1086 super Tulminum ; 1159 a pud Tulmin; 1244 Tulmein; 1410 Delmin (M. Kos, STL), danes dial. Tmin; k temu še reka Tolminka, 1337 Tulmina (Joppi, Arch. Triest. XV, 1880, 66, 69); Kelemina (SR, idem.) pa uvršča sem tudi top. Temline, 1377 Telmine, nem. v XVI. stoletju Tämlin. Ime jo poskusil razložiti Ramovš; v CJKZ VI, 1927, 25, je mislil na predide. osnovo *Tel- (Oštir, Razprave ZDHV I, 1923, 300) ter je za izhodišče slovenskega imena postavil osnovo * ti/elm-, kar naj bi dalo slovensko *tohnym; v Kratki zgodovini, 26, pa inisli Ramovš na suponirano keltsko *tilmon- > slov. *Ытупъ, thnyn. Marchetti, Ce fastu X, 206, pa 11 Glej tudi R. Txiewe, Namen des Wirbelwindes im Deutschen und im Neugriechischen, IF XLVII, 1929, 272—288; M. L. Vagner, Romanische und baskische Benennungen des Wirbelwindes und der Windhose nach GeisternAro XVII, 1933, 353—360 in XVIII, 611 d.; etnografske podatke Hoffmann-Krayer, Handwörterbuch d.d. Aberglaubens IX, 629—656; slovensko etnografsko gradivo Kelemina, Bajke št. 183—185 in Sašelj-Ramovš, Narodno blago iz Roža, 83. Sinonima za pojem il о с и s fluminis profundior« sklepa za številna imena od Tagliamento do Tulmino na substratno osnovo *Tul-.12 Imena z osnovo T»/- v romanskih gorskih imenih obširno in izčrpno obravnava J. Hubschmid v RIO Y, 1953, 95—98. Za slovensko Tolmin bi ta osnova, ki ni enotna po izvoru, konmj mogla priti v poštev. Slov. in sbh. -упъ je v substratnih imenih regularen refleks za predslovansko (iliro-vcnetsko) -öna (Glemöna > Humin, Alböna> Labin itd.); za današnje -ol- pa je izhodišče lahko zelo različno, nastalo je to lahko iz ~ъ1~, -ъ1-, -h-, -h-, -blb-, -ъ1ъ-, kar so lahko refleksi za kateri koli kratki ne-naglašeni predslovanski vokal, tudi -ol- ali -al-. Brez posebnih glasoslovnih težav bi ime Tolmin lahko izvajali iz zelo razširjene alpske toponimične baze *talamon, kakor so n. pr. furl. Talin, ligursko Talamon, gorsko ime Talamon (Valsesia), italij. Talamona, Talamon, Talamone, špan. Talamon, franc .Talamon, Talmoni, Talmoniier itd.18 *Talamon- bi v slovenščini dalo *Тг1ътупъ ali *То1ътупъ, kar bi se moglo dalje razvijati enako kakor po Ramovšu suponirana baza. Hidronim Tolminka je, sodeč po sufiksih, izvedenka iz loponima; hist, zapis Tulmina bi kazal na *Тъ1ътупьпа ali *То1ътупыгa. Razmerje sufiksov v apel. tolmun, tolmina proti Tolmin bi bilo z doslej znanimi sredstvi nemogoče razložiti. Podobne glasoslovne iregularnosti kakor v tolmün, tomun, komun, cemûn najdemo tudi v drugih slovanskih jezikih pri izposojenih apela-tivih s podobnim pomenom. Tako kroži po sbli. slovarjih že od Yuka dalje skupina vilimun, filimän, ilimän in limän; zadnje pomeni v Posa-vini »mjesto, gdje je duboka voda sa vrtlozi«; oiliman = »veliki vir«. To osnovo najdemo tudi v onomastiki, tako je Liman močvirje pri Novem Sadu, Liman studenec v Zebiču, Iliman v Slavoniji in patronimik Fili-manovic. Izhodišče teh apel. in imen je grš. AiuTjv »portus« (etim. Berne-ker, SEW I, 721), prehod od primarnega pomena k srbohrvaškemu kaže romun. liman »See, Teich«. 12 Un radice comune Tul, che parrobbe riferirsi a corsi d'aqua, si puo ri-stontrare in Tulecynus rious (1084), e Tulez (1289), in Tulmin (dal 1000 e poi) in Tulmecium (1100) e Tulmentum (Tagliamento). 13 Literatura: Jud, Rom. XLVII, 88; Bertoldi, ZfrPh LVIT, 145, in Festschrift Jud, 232; oba avtorja mislita na predide. poreklo. Grübler I, 137, in Dottin, La langue gauloise, 290, sklepata na keltščino, ir.talam »Erde« (to vežejo s slov. tblo, etim. Lewy, PB В XXXII. 139); J. Hubschmid, Praeromanica 1949, 88, se odloči za keltsko osnovo *talu- »das Flache«, razširjeno s predide. sufiksi v *talamon, *talaoo, *talavena »Erde«. V toponomastiki je zastopan samo tip *talamon-. O siarosti naslednjih izposojenk je težko reči kakršno koli osnovano mnenje. Sodeč po razmerju -b-:-p-, pa mora biti zelo staro, sprejeto morda še s posredovanjem prcdlatinske (ilirske) fonetike (kakor persica > breskev) slov. Ы'с »vodnjak, v katerem voda sama izvira iz tal« poleg bl)č, buč »ein mit einem hölzernen Kasten umzimmerter Feldbrun-nen« < lat. puteus. Štrekelj, LMS 1892, 7, je izvajal bbč »sodček« iz srgrš. ßovroov ter jc menil, da je ЬЪс »vodnjak, majhna lokva« samo stranski pomen tega apelativa. Miklošič, EW, 267 in 268 (gesla ръсь in рисъ), je sbh. apel. puč, počno (gen. počni a) spravljal v zvezo z i talij, poz/o, lat. puteus,™ enako tudi slov. рЫ »Zisterne«, medtem ko se mu je zdelo, da slov. Vbč, bač »Brunnen« spada к Ьъсьоa. Apelativ peč »tolmun« (Kubed) je po eni strani mlajša izposojenka iz italij. pozzo »vodnjak in pozza »kaluža«, medtem ko je šiaj. poč iz nem. Pfütze. Toda v Boljuncu pri Trstu je b'čč tudi »tolmun«, in drugi lokalni pomeni se lopo ujemajo po semantični plati, n. pr. z ags. pytt »vodnjak, izkopana jama«, in kljub vsej potrebni opreznosti bi bilo težko najti primernejšo etimologijo za to skupino slov. apelativov, ki so se semantično lepo prilagodili pomenskemu prehodu »fons« ~ »locus fluminis profundior« v številnih domačih apelativih. Medtem ko je beč »sodček« rabljen samo lokalno, je beč »fons« silno razširjen v ononiastiki. Studencev z imenom Beč, Bič, Buč, Buček, Bu-čeoka, Bečki, Beček itd. imamo na slovenskem ozemlju najmanj štirinajst, poleg tega pa tudi toponima Bič pri Stični, 1250 Physchs, 1251 Vutsch, 1224 Fut se, 1460 Futsch (M. Kos, STL); Buč v Tuhinjski dolini, ca. 1400 Fütsch, 1459 Fütsch, 1477 Zhetsch (M. Kos, idem.); Beč pri Kamniku, nem. Butsch; Bič pri Šmartnem in pri Vel. Gabru; Beč pri Logatcu; Beček pri Blanci. Številna so tudi ledinska imena Bač, Beč, Bič, Buč, Pod Beč um, Pri Biči, Biči, Pri Baču, Bčic, Bčovka itd. (zbirka Matice Slovenske, rkp.). V isto skupino imen prišteva Kelemina, SR IV, 1951, 184, tudi top. Poče (nem. Potz, furl. Poz z) na Primorskem, 1577 Poç. Prim. furl. Poço (Marchetti, Ce fastu IX, 16). O razširjenosti osnove *puteu in *puteolu (italij. Pozzuoli) v romanski in alpski toponomastiki glej Gröhler 11, 235; Skok. ZfrPh XXXIV, 94; Battisti, DTA I, 1, 141; Kübleir, 1296; Schneller, TN, 129, in II, 52; Olivieri, TV, 340, itd. Zanimivo je, da je v bogati slovanski vodni terminologiji vendar toliko tujih elementov. Zaradi antičnega lacus Pelsonis (Blatno jezero) se 11 Lat.puteus (etim. Mayer-Lübke, REW% 6877); stvn. puzza, pfuzzi; rum. рис; all), pus, angl. peite »jama«. Sinonima z a p o j e m il о с и s [l и m i n i s p r o [ un d i o r« je zdelo, da je apel. plešo predslovanski substrat.15 V pomenu »locus fluminis profundior« srečamo plešo sicer samo sporadično, vendar na široko razprostranjenem ozemlju, na Češkem, na Poljskem, v Rusiji in v Ukrajini,10 poleg pomenov »stagnum, vortex, vorago« itd. (Miklošič, ON appell. 445; EW 294 in Brückner, SE J P 421.) Y slovenščini je ohranjeno samo v toponimih, tako Plešo, nem. Teuchen na Koroškem in po vsej verjetnosti tudi Ples ali Plese, nem. Plessdorf, dalje Ples pri Moravčah in Ples ob Sotli (Miklošič, idem. 446); prav tako pa tudi Plesišče, nem. Plasischg ob Plesiškem jezeru in Plesišče ob Zilji, nem. Traten (Lessiak, Carinihia 1922, 10, razlaga ta imena zaradi napačne slov. uradne pisave iz plaz). Rokopisna zbirka MSI pozna tudi Na Plêsi, ime vode pri Tomišlju. Na Belem Ples, jama pri Ljubušnjah, in ledinska imena Plês, Mali Ples, Plese, Pliese, V Pliesih, V Plesih, Plesi itd. Yendar je treba upoštevati pri teh imenih tudi možnost mešanja različnih osnov ter bo pri njih potrebna še natančnejša analiza. V večini primerov pa so ti lako imenovani kraji ob vodi in je tudi za, slovenščino mogoče suponirati nekdanji širši pomen tega pozabljenega apelativa. Pomensko se z obsegom apel. plešo deloma krijejo, tudi poljski izrazi kolbiel, kolban (Karlowicz, SI. 1, 404), hucul. koubijr, -ora, koubuf, -ure, kombijr, kürbalo »locus fluminis profundior« poleg kômbir, -ora »zaro-sniçte bagno« in kurbalo »fons« (Hrabec, Nazivij llucul. 41). Te besede še niso upoštevane v dosedanjih etimoloških slovarjih, zdi se pa na prvi pogled, da jih kljub nekaterim glasoslovnim iregularnostim lahko izvajamo iz skupne osnove. Frapantne paralele najdemo v romanskih jezikih, furl, sgoif, sgoip, fass. golbia »locus fluminis profundior«.17 15 V antiki Peiso lacus, Pelso(dis); 796 Pelissa, 864 Pilozuue, 880 Bilisaseo (literatura: Il.Krahe, Geogr. Namen, Nr. 95, 111; Pirchegger, ON im ]\l iirzgebiet 110); zaradi ras. plëfio slovansko plešo ne more biti iz *pels-, ampak je treba suponirati *ple.s- (< *plek-so ?). Zato je primerjava z lit. pelkë »močvirje« (Ho-lub-Kopečny, ESJČ 278) < ide. *peläq- neverjetna. Loewenthal, JA XXXVIII, 383, misli na *p[sôs, lat. pullus. Schwarz, MIOG XLI1I, 1929, predlaga osnovo *pela-, lat. planus, zavrača pa vabljivo primerjavo z alb. pel k. pčlgu »Moor-grund, Tümpel«, ki zaradi -g- ne more biti iz ide. *peläq- (Walde-Pokorny II, 66). Oštir, Vogelnamen 6, pa sodi, da je navidezna ali prava metateza v razmerju Pelso : plešo lahko pred slovanska. — Ime Teuchen, Teichen na Koroškem, ki se je zdelo Miklošiču tako pomembno poleg sloven. Plešo, razlaga Lessiak, Ca-rinthia 1922, 4, iz *tiha. 10 Slqski, SO IX, 1930, 206. 17 J. Hubschmid, ZfrPh LXVI, 52, suponira za ta romanska apelativa skupno izhodišče *gulmjo-, *gulmja-, ■ kar naj bi bilo s pred romanskim, v mesapščini izpričanim sufiksom -iva izvedeno iz ide. korena * gel-/* guel- (Walde-Pokorny I, str. 621). Ako pustimo ob strani različne sufikse, laliko suponiramo za ta apelativa najverjetnejšo osnovo *къ1Ь-, kar bi glasoslovno komaj spravili v sklad s številno ekspresivno družino iz mešanice korenov *gel- in *gnel-» verschlingen«,18 čeprav imamo v slovanskih jezikih poleg ghtati tudi polj. kltač in rus. dial. koltâtb »schlucken«. Ni pa mogoče že a priori odkloniti možnosti sorodstva te osnove s slovanskim къ1Ьъ »prinus gobio«. Piškur je riba, ki živi najrajši na rečnem dnu, zarita v blato, značilno jc zanj nemško ime Gründling. Miklošič, EW 154, in za njim tudi G. Maver, AEW 212, in Berncker, SEW I, 659, vežejo къ1Ьь, rus. kolbâ, ukr. koubel, k oubli/k, polj. kielb z alb. kulp-bi »Art Süsswasserfisch«; a to je po Vas-nierju, REW I, 596, lahko slovanska izposojenka. Oštir, Arhiv za arb. star. I, 92, opozarja na grš. у.ы.пбд »prinus gobio«, kar je po Boisacqu, GEW 542, predgrški relikt. Romansko gobio, gobius (Meyer-Lübke, REW 3610 in 3816) razlagajo običajno kot grško izposojenko, pri tem pa ostane nepojasnjenih nekaj romanskih oblik.10 Problematika vseh teh apelativov je preveč obsežna in zapletena, da bi jo bilo mogoče že sedaj rešiti. Vendar pa doslej neopaženo sorodstvo alpskih romanskih in karpatskih slovanskih izrazov za pojem »locus flu-minis profundior« ne more biti slučajna podobnost mlajših ekspresivnih tvorb. Alternacija -k- : -g- in, ako je Hubschmidova rekonstrukcija romanskih besed pravilna, tudi -m- : -b- pa ni razloži j iva z ide. fonetiko. Nekatero stare posebnosti v vokalizmu kaže tudi zahodnoslovanski in slovenski dial. apel. *toni,a »locus fluminis profundior« (etim. Brückner, SEJP 573 < *top-nia). Poleg lokalno rabljenih izrazov t on j a, tonjka in tünjka je. v slov. tudi nekaj imen iz te osnove. Tako je pri Vrhniki potok Tonjce, 1496 in der Teinitz, ob der Prugkhen bey der Teynitz; v najbližji c okolici pa tudi potok in nekoč vas Tunjce, 1265 aqua que vulgo Tvenz oocatur; villa que diciiur Tuniza. Pri Kamniku je kraj Tunjice, 1306 bey der Tewnicz itd. Sbh. poleg top. Zatonje (Miklošič, ON appel. 683) tudi Tunjica v Bosni (Im.-Reg. 11, 1042); apelativ v sbh. ni ohranjen. V polj. poleg imen Tonie, Toniu tudi T uni и (Kozierowski III, 322), o pomenu apel. ton in tonia glej Slqski, SO IX, 258. Slovaško pa je poleg tonia v istem pomenu tudi tien in k tej osnovi spadajo verjetno češka top. Тёпу, Tenovice, Tënëvice (Ortli-Sladek 825), polj. hodron. Cienia, Cienaroa 18 Рокоту v svojem novem IEW teli korenov več ne obravnava. Tudi srvn. kolk, kulk »Strudel, Abgrund, Wasserloch« so po vsej verjetnosti ekspresivne tvorbe, Kluge, DEW, 253, jih primerja s sti. gargara, lat. glirges »Strudel«. 19 Tako severno italij. ghiozzo, bologn. gofo, provans, gofi, lion, goifo. Sinonima za pojem *lo с и s fluminis profundior« (Kozierowski I, 122) in madï.Tény (Stanislav, SIJ II, 525). O številnih drugih madž. imenih iz slovanske osnove tonia poroča Melich, MNy XXII, 111, in Mikos, MNy XXXI, 295. Lokalno slovenska apel. oton, yautôn, moten v obsoških govorih iz о-1опъ kakor opolje, obrez itd. so verjetno mnogo mlajše in niso zastopane v onoinastiki. Še vedno ni do kraja pojasnjeno, v kakšnem medsebojnem razmerju so severnoslovan. apel. polj. odmqt, rus. omut (< ':'о1(ъ)-то1ъ, etim. Brück-ner, SEJP 528, pod geslom mot-) »Wasserwirbel, tiefe Stelle im Wasser« in slov. imena Udmat, Vudmat. Okoli tega problema se je razrasla že obširna literatura, vendar se mi zdi potrebno, da se tega problema še enkrat dotaknem. To ime se večkrat pojavlja na slov. ozemlju. Tako Udmat (ali Vod-mat, nem. Vurmat), levi pritok Drave pri Mariboru, tudi kraj in gora istega imena, 1093 a torrentc Vodmunt dieto usque ad torreniem Gemnitz pasçendo...; 1201 usque ad alium fluuium Wvodemunde; kraj: ca. 1145 Würben; ca. 1200 Würben; 1265 Wndemüt; 1289 mons Wudmund; ca. 1300 Smndmüt; 1314 Wudmund; 1372 Wüdmüt, Wodmüt; 1480 Wudmund; 1490 Wurdman (Zahn, ON В 512). Y Ljubljani je predmestje Udmat, 1405 Wudmuet; 1490 Vdmot (M. Kos, STL), dalje kraj Udmat pri Laškem, 1265 Odernvt ; 1482 Vdinunt (Zahn, idem. 475). Na Koroškem je vas Vlmai ali Ulmat pri Tinjah (etn. Ulmačani), nem. Admond in vas Vudmat pri Podravljah. Kljub nekaterim drugačnim poskusom razlage prišteva večina avtorjev v to skupino imen tudi zgornještajerski Admont, 1005 Adamunta; v XI. stoletju Admunt; ca. 1125 Admunde; ca. 1130 Adrnunti; ca. 1140 Ademunt itd. (Zahn, ONB 2) 1er staro ime za potok Lichtmess-bacli pri Admontu, 1184 alveus Admund (Zahn, idem.). Ime Admont je prvi Fran Levstik, Ljub. Zd on 1881, 776, razlagal iz *Dodomot7,. Na to Levstikovo domislico je navezal svojo obširno razlago Štrekelj, ČZN I, 71—79. Ta etimologija je bila splošno sprejeta ter je izrinila iz literature nekatere starejše germanistične razlage imena (tako je n. pr. R. Müller, Bit. f. Lkde. v. Niederösterr. 1888, 285, ime Admond izvajal iz antroponima; W. Brandenstein, Bit. f. Ueimatkde. XX, 1946,12, ga je skušal razložiti ilirsko iz *Ad-am-unlos). S Štrekljevim mnenjem se je strinjal Lessiak, Stationsnamen 48, ki je v to skupino imen pritegnil tudi koroški Admond, kar je Unterforchcr, Jahresber. Gymn. in Eger 1892, 60, tolmačil iz rom. *montaneus. Podobno stališče je zavzel' tudi Stur, Sitz. Ber. Wien. Akad. 176, VI, 79. Vasmer je v ЈЛ XXXV11I, 1923, 89, prvič izrekel domnevo, da je ime Admont iz slovan. "otzmoto in ne iz v toponomastiki skoraj nepoznane osnovo '"Dodomoto. To svojo trditev je Vasmer na kratko ponovil v ZfslPh II, 1925, 528. V obrambo Štrekljcve etimologije pa sta nastopila Ramovš, Slavia VI, 1928, in Schwarz, ZONF IV, 1928, 46. Vasmer je v odgovoru v ZfslPh VII, 1950, 425, zavrnil samo Ramovševo trditev, da bi začetni -v- v Adamunta lahko odpadel zaradi napačne dekompozicije, ter je izjavil, da vztraja pri svojem prejšnjem mnenju, katerega je povzel tudi Pirchegger, ON im Miirzgebiet 198 in 204. Ramovš pa se je v SR III, 1950, 157, še enkrat vrnil k temu vprašanju in ponovno skušal dokazati, da je treba izhajati iz osnove *vodomqtb. Sprejemljivejša se mi zdi Vasinerjeva etimologija. Čeprav trdi Ramovš na koncu svojega zadnjega članka: »Štrekljeva razlaga imena Admont je trdna, nepremakljiva, vsak pomislek proti njej je neumesten in ne vzdrži kritike«, vendar nobeden od njegovih jezikovnih argumentov ni nedvomen. V jedru se Ramovš v svojem zadnjem članku opira poleg svojih prejšnjih trditev še na Schwarzova izvajanja, čeprav Schwarza nikjer ne citira. Po mojem mnenju je tedaj že težko bolni Ramovš našel med svojimi starimi zapiski o tem imenu še nekaj pripisov, na katerih provenienco se ni več mogel spomniti ter jih je v času, ko je bilo njegovo zdravje žo resno prizadeto, uporabil za priložnostni članek. Sicer bi od slavista Ramovševega formata nikoli ne mogli pričakovati, da bo polagal takšno važnost na Schvvarzovo trditev, da je stara bavarščina strogo ločila -t- in -d- in je zato nemogoče, da bi slovansko *о1ъто1ъ dalo "Adamunta, ampak bi bilo mogoče samo Atumunt, kakor trdi Schwarz na drugem mestu (JA XLT, 1927, 132) ali po Ramovšu *Atamunta. Slovansko *otomot~o jo vendar zloženka s prepozicijo о1(ъ)- in v slavistiki je že staro ter večkrat obravnavano vprašanje o stari panonskoslovanski dialektični potezi od('b)- : оЦъ)-.20 V Brižinskih spomenikih je trikrat pisano ot in petkrat od ter poleg otpuztic tudi odpmztic. Razen že mnogokrat navajanega csl. odrdekr, prinaša van Wijk še manj gotov primer odzmčti, slov. odmevati, za kar predlaga novo etimologijo. Za vsa našteta imena ni nemogoča izhodna oblika *od(ъ)то(ъ in no preseneča že v času okoli leta 1000, čeprav je n. pr. v češčini od < ot izpričano šele od konca XIII. stol. dalje (Gebauer I, 326). Začetni -v-, ki se javlja že zelo zgodaj, je najverjetneje protetičen; problem je samo nena-glašeni -a- v prvem zapisu Adamunta, za katerega pa je težko reči, kateri glas naj bi substituiral. 20 Glej na zadnje van Wijk, Zwei Panonismen mit od('h)- für ol(ъ) v ZfslPh XLII, 1936, 83—88, z literaturo problema. S i n o n im a za poje m »i о с и s f I и m i n is prof и n il i o r« V onomastiki je osnova *oU,mqtb večkrat izpričana ter je mnogo bliže kakor enkraini ruski primer vodomutnyj potokr,, s katerim je operiral Štrekelj. V polj. najdemo hidronima Odmqt, Odmqcice, jezero Odmqt, tolmun Odmqt (Kozierowski II, 534). Trautmann, Elb. II, 16, navaja nem. Gotmundsee in Gothman iz pomorjanske osnovo '"Votmot. Neopažen pa je ostal prejšnjim raziskovalcem zaselek Odinut v Bosni pri Travniku (ARj VIII, 625), na katerega je prvi opozoril Trautmann in jo, mislim, nedvomen dokaz za eksistenco te osnove pri južnih Slovanih. Pri osnovi *mot-, ki je pogostna v slovenski i op onomastiki in hidro-nimiji, pa ne najdemo nobenih posebnih glasoslovnih iregularnosti. Slov. top. Motnih (Miklošič, ON up peli. 338), na Koroškem Motnica, nom. Metnitz in Mettnich (Lessiak, Staiionsnamen 85), sbh. Mutnica, ngr. Movvti-vhöa (Vasmer, Slav. in Griechenl. 106), češ. Moutnice, Mutna (Cerny-Vaša 220), slovaš. Mutnik, Mûtnik (Stanislav, SIJ II, 341), polj. Miqta, Miqtowka, Motemna, jezera Motroin, Miqtne (Kozierowski, SO IX, 40), rus. Mutnica, Mutovica, Mu-lec, Mutenka, Mutoica (Maštakov, Dnjepr 264) itd. Zato je zelo težko opredelili ime močvirja na Ptujskem polju Metaoa, pri tem imenu se mi zdi osnova mot- komaj verjetna.81 Etimološko temno in tudi semantično nepojasnjeno je ime Naklo. ARj VII, 392, navaja lokalno rabljen apel. luikla »locus fluminis profundior« s kajkavskega ozemlja. Pri Sarajevu je tudi hrib in izvir Naklo, poleg tega še top. Naklo, Nakal, Naklica, Nakla (prvič je ime zapisano 1088 Nacle v Dalmaciji, Rački, Doc. 522). Vuk pozna tudi apel. naklja »ambages fluminis«. Stč. naklo, ntikel »Schifflande«, nâkel »feuchter Ort, Insel« itd. (obširno literaturo glej Černv-Vaša 222). Toda v polj. je izpričan tudi antroponim Nakiel (Kozierowski, SO Vili, 351). Na slovenskem ozemlju se ime Naklo pojavlja večkrat. V zvezi z vodo bi utegnilo biti Naggl na Koroškem pri Belem jezeru, 1267—68 in der Nakel (Jakscli, MDC 2919/15). Tudi Naklo pri Kranju, 1241 in villa Nachel, 1214—20 Nekel (?), leži tik nad že nekaj stoletij opuščeno strugo Tržiške Bistrice. Vendar bi gen. Naklega pričal prej za izvedenko iz antroponima. K temu še Naklo pri Krškem, 1145 Nakla, 1214 20 Nekel (?) in Naklo pri 21 Morda je pri tem imenu zveza z Mitalo, imenom bajeslovnega bitja, ki v pasji podobi povzroča viharje na vodi. Etnografska literatura: Valvasor, Eine II, 195 in 207; Trstenjak, Slov. Glasnik 1859, 98; Kraus, Zeitschr. f. österr. Volkskunde II, 146; Kelemina, Bajke, 71 in 380. Ime je etim. v zvezi s csl. mité (etim. Berneker, SEW II, 62, in Vusiner, REW II, 139). Ime se večkrat pojavlja v slov. hidronomiji, tako Mitalo, jezerce pri Radečah; V Mitalu, slap na potoku pod Kumom; Mitalo, močvirje na Ptujskem polju. Črnomlju, ki leži v bregu ter se ne more nanašati na voclo. Pri Tolminskem Logu je tudi potok Znakla (iz Nakla?), pri Bovcu grapa Naklo, poleg ledinskih imen Naklo pri Črnomlju, V Naklu pod Mangartom (Timm, Plan. Vesinik XIX, 96), Za N tik l i pri Bovcu (zbirka MSI., rkp.). Danes je nemogoče ugotoviti, ali so ta imena vsa iz skupne osnove. Izključno samo slovenski izraz je obrli (< *оЬъ-огъсЬъ). Apelativ je danes terminus technicus za iipične kraške izvire v obliki kotanjastih tolmunov. V onomastiki je pri nas izpričan najmanj dvajsetkrat, včasih tudi kot ime potoka, tako Obrh v Beli krajini, Veliki Obrh, Otoški Obrh (Cerkniško jezero), Obrške vode (Dragatuš) itd. Najdemo ga tudi v top. Obrh (trikrat), Ambril (Ramovš, IIGr II, 10). Ime je prvič zapisano 1425 Oburcli, Oburich (za Obrh pri Št. Petru ali pri Toplicah), za Obrh pri Črnomlju beremo še 1427 bey dem Ursprung (M. Kos, STL). Kraji Obrše, Obršnica, 1359 Oberschach, 1439 Oberschitz verjetno ne spadajo v isto kategorijo (obršca glej Štrekelj, Ljub. Zvon 1889, 165). Sbh. Obršje je po tvorbi enako, pomeni pa »okraj vinograda« (ARj VIII, 470) v Dalmaciji in na otokih tudi top. Obršje ( Jutronič, Naselja 7). Slov. betač »locus fluminis profundior« in betic »fons« jc verjetno romanska izposojenka, prim, italij. bottaccio »bacino d'aqua per mandar mulini o altri opifici« (Petrocchi T, 268). Toponim Bolač (dial, batač) najdemo samo enkrat blizu Trsta tik nad izvirom Glinščice. Lokalno srečamo v pomenu »locus fluminis profundior« tudi apel. lava, z običajnim pomenom »tiefe, sumpfige Stelle neben einem Flusse« < nem. dial. die Laue, tudi Laaue »kleine Lache« < germ. *lammjon (etim. W. Brandenstein, IF LX, 1950, 21—28). To osnovo najdemo tudi v imenih, tako Lava, levi pritok Savinje nad Celjem, in top. Lava idem.; verjetno spada v isto skupino imen tudi brv. top. Lap a pri Ilumu. Krnica pa pomeni v toponomastiki po navadi »z gorami zaprt gornji del doline« (Badjura, Ljud. geogr. 195), vendar je poleg sloven, krnica »der Tümpel, Wasserwirbel« še rus. krinica »Quelle, Wassergrube, Brunnen« (etim. Vasmer, RFW I, 664). Druge besede s tem pomenom pa so povečini metafore. Zelo stari morajo biti izrazi okno in oko v pomenu »locus fluminis profundior«. Apel. okno je pri nas živ na Ljubljanskem barju, v imenih pa ga srečamo .sirom po Sloveniji, tako Okna na Ljub. barju, Malo in Veliko Okno, izviri Ljubljanice; Okno, izvir Nerajčice, stud. Okno v Boldražu, Okno v Zalovčah in Okence, ponor v Cerkniškem jezeru. Staropolj. okno pomeni »Quelle«, na Poljskem je reka Okonnica ali Oknica, jezero Okno (Kozierowski, SO IX, 47), ukr. hidron. Oknуса, Okna (Maštakov, Dnjepr Sinonima za pojem il о с и s fluminis p r o f и n il i o r« 267) našteva reke Okna, Oknja, Okonka, v Rusiji je jezero Oknišči pri Pskovu, polab. reka Wakenitz (Vasmer, ZfslPh X, 1933, 401). Sbh. pomeni okno »kraj na močvirju, kjer ne raste trsje ali voda ne zmrzne, znana so tudi imena Okna v močvirjih (ARj VIII, 821). Manj je v toponoma-stiki zastopana osnova oko. Slov. aped, ok б »okroglast zaton z enim ali več izviri na dnu ali ob straneh« (Lokar, Lovsko-ribiški slovar), sbh.бко »fons« najdemo večkrat v imenih studencev, v Skadrskem jezeru in v pritokih je бко »globlje mesto v vodi, kjer na dnu izvira voda« (ARj VIII, 825). Prim, lotiš, aka »gegrabener Brunnen«, akate »mit Wasser gefüllte Grube im Morast«, lit. âkas »Wuhne, Loch im Eise« (Walde-Pokorny I, 172). V imenih rus. Okà, slovaš. Oka, jezera v Tatrah, madž. Aka < Oko (Stanislav, SIJ H, 9), slov. morda Očik, potoček pri Crngrobu. Zdi se, da mora biti to zelo stara metafora, čeprav Liewehr, BzN IT, 185, dvomi v to zvezo. Metafora je tudi kotla (Dobrova pri Ljubljani in Ljubljana): poleg »locus fluminis profundior« služi tudi za označevanje terenskih kotlin. »Kesselgrube« (< kot?,h, etim. Walde-Pokorny I, 583); razširjeno je tudi v vodnih imenih, n. pr. potok Kotla, pritok Kneže, ponor Kotel na Cerkniškem jezeru; enako, tudi pri drugih Slovanih, tako rus. Koteljevka, Koteljanka, Kotljevka (Maštakov, Dnjepr 256), polj. Koti ust ruga, Kocie-lina, jezera Kotlek, Kotleroo (Kozierowski II, 311 in 169). Tudi bedenj (< ЬтАгпь, etim. Berneker, SEW I, 106) »kad, panj, vodno korito« jc v pomenu »tolmun« rabljeno samo lokalno. V lvidro-nimih pa večkrat srečamo to osnovo, tako Bedenj, globok tolmun v Iški, Bedenj, stud. v Lomu nad Kanalom, V Bednju, levi pritok Soče pri Mostu na Soči; Bednji ponori Unice. Niso pa redka tudi ledinska imena Bedenj, Badenj, Za Bednjem, V Bedni in tudi toponima Bedenj, Beden, Na Bednju. Sbh. Badanj, Badanja (Skok, Rad 224, 103, in Slav. i Rom. I, 63 in 264). Polj. hidron. Bednica (Kozierowski, SO IX, 2); Maretic, Nast.Vjesnik I, 1893, je tudi ime dravskega pritoka pri Varaždinu Bednja izvajal iz te osnove, Kranzniayer, ZONE XV, 205, pa misli na lat. Butina, kar je komaj verjetno. Metafore enakega tipa so tudi lokalna apel. čeber ali lodrica (< srlat. Inter, etim. pri Pleteršniku). V imenih jih najdemo redko, tako n. pr. tolmun Lodrica na Glinščici pri Boljuncu in ledinsko ime L,odrica pri Trojanah. To je seveda samo majhen del bogate slovanske vodne terminologije, ki bi bila vredna podrobnejše obdelave. Pri tako velikem številu sinonimov, kakor jih imamo v slovenščini za pojem »locus fluminis profundior«, pa. je vredno pritegniti tudi njihovo zastopstvo v onomastiki, ki nam pomaga historično osvetliti rabo in razširjenost obravnavanih terminov. Kljub številnim ekspresivnim tvorbam, besednim križanjem in tujim izposojenkam med temi sinonimi kažejo nekatere glasoslovne iregularnosti pri podedovanih osnovah tipa Dir, izber itd. ter nekatera nova apelativa tipa jarin, jerin, da tudi dčmonološke predstave niso osiale brez vpliva na besedni razvoj. Zusammenfassung Fiir den Begriff »locus fluminis profundior« gibt es im Slowenischen ungefähr 40 bekannte synonime Bezeichnungen. Der Verfasser nimmt auch das zugehörige onomastische Material in Betracht, um das Alter und die Verbreitung,der einzelnen Wortformen näher zu bestimmen. Die nördliche, an der Drau gelegene Gruppe slowenischer Dialekte unterscheidet im allgemeinen nicht zwischen den Begriffen »locus fluminis profundior« und »vertex«. Dort aber, wo diese Unterscheidung bestellt, finden wir interessante semantische Parallelen zwischen den Begriffen »locus fluminis profundior« und »fons« einerseits und den Begriffen »locus fluminis profundior« und »piscina« andrerseits. Auch dort, wo die betreffenden Wörter als Appellativa nicht auftreten, existieren die genannten Bedeutungsübertragungen in Wassernamen. Phonetische Abweichungen, die bei gewissen Wortformen auftreten, sind teils expressiver Natur, teils Wortkreuzungen, andrerseits sieht es aus, als ob wir mit altem Erbgut rechnen müssen. So sind die Lokal formen vêrij, berîj, brêj, vrl j, izber wahrscheinlich sporadische Varianten zu vir, ähnlich wie im Russischen vin,, vyr, vyri, und bijri, neben dem gleichlautenden vir (Vasmer, REW I, 241). Diese Erklärung scheint wahrscheinlicher zu sein als die von Ramovš (ČJKZ III. 1421. 58) gegebene, der die genannten Wortformen als älteste Entlehnung aus ahd.mî(m)âri auffasst, was weiter slow.vêjer und bajer ergeben soll. Unerklärt bleibt friaul. berno, welches in derselben Bedeutung neben piria (Mayer-Lübke, REW 6597) Lorenzoni Carnia anführt. Dieses Wort kann kaum aus dem slow, vêren entlehnt sein; in dieser W'ortgruppe ist vielmehr ein noch unbekannter Ausgangspunkt zu suchen. Ähnlich ist die Lage auch bei der Synonimengruppe tolmun, tomun, komun, cemün, tolmina, die nach der Ansicht des Verfassers aus furl, tulmignàn, tulignàn, »turbina di venti« (vgl. rumän. tulminä »Wasserwirbel«) entlehnt sind. Diese Appellativa stehen in keiner Beziehung zum Ortsnamen Tolmin, der ohne grössere phonetische Schwierigkeiten aus der alpenländischen toponymischen Basis *talamon abzuleiten ist. Die Wort- und Namengruppe ЬЪс (bič, buč, boč, buč), рЪс »fons« und teilweise auch »locus fluminis profundior« gründen sich nach der Ansicht des Verfassers auf lat. pu t eus. Auch betič »fons« und betač »locus fluminis profundior« stammen aus ital. botlaccio »baeino d'aequa«. Ähnlich wie »plešo«, das im Slowenischen nur in Ortsnamen erhalten ist, ist altes slawisches Erbgut auch poln. koibiel, kolbaii »locus fluminis profundior«, was der Verfasser mit furl, s golf, sgoïp, lass. gölbia »locus fluminis profundior« vergleicht (S. J. Hubschmid, ZfrPh LXVI, 52). Sinonima za pojem »locus fluminis profundior« Zusammen mit den Appellativnamen poln. odmqt, russ. ömut »locus fluminis profundior« erörtert der Verfasser noch einmal die slowenischen Ortsnamen Udmat, Vodmat, sbkr. Odmut (Bosnien) und deutsch-steirisch Admont, wobei er sich zur Vasmerschen Etymologie (JA, 38, 1923, 89, und ZfslPh II, 1925, 528) bekennt, gegen Schwarz (ZDNF IV, 1928, 46) und Ramovš (Slavia VI, 1928, 782 und Sill III, 1950, 137), die sich an die ältere Etymologie von Strekelj aus *vodo-mp/ъ anschliessen. Metaphorische Bezeichnungen, mehr oder weniger gemeinslawisch, sind: okno, oko, beden, kotla, nur slowenisch jedoch obrh (< оЬъ — vri.chъ) und jarln, jerîn, irîn, ir, irgelc aus jariti (Bernoker, SEW I, 448). Neben den phonetischen Abweichungen wiirde besonders diese letzte Wortgruppe mit ihrem speziellen Bedeutungsübergang die These stützen, dass dabei auch dämonologische Vorstellungen und Rücksicht auf das Worttabu im Spiele waren. Tine Logar D I A L E К 'Г O L O Š K E ŠTUDIJE Podrobno delo za Lingvistični atlas Slovenije, ki ga je zasnoval, mu napravil načrt in ga v Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU vse do smrti vodil prof. Ramovš, odkriva na vsak korak nova lingvistična dejstva, ki jih doslej slovenska dialektologija ali sploh ni poznala ali pa so ji bila poznana samo delno in nepopolno. Zgrešeno bi bilo mislili, da je dialckto-loško delo, preučevanje slovenskih narečij lingvistični larpurlarlizem, namenjen ozkemu krogu za razvoj slovenskega jezika zanimajočih se slavistov in jezikoslovcev, kakor morda misli marsikdo, ki nima vpogleda v to delo. Naloge vsake dialektologije, in seveda tudi slovenske, so širše in pomembnejše. To izhaja že iz dejstva, da so slovenska narečja zgodovinski pojav, ki ga nekoč ni bilo, ki je nato iz določenih razlogov geo-grafsko-klimatske, ekonomske, zgodovinske, socialne, kulturne in politične narave itd. nastal in ki danes iz prav tako določenih razlogov izginja. Ugotovitev teh vzrokov je za dialektologa mnogo važnejša kot ugotavljanje dejanskega dialektičnega stanja samega, čeprav prvo brez drugega ni mogoče, oziroma je drugo prvemu neogibno izhodišče. Tako pojmovana dialektologija lahko postane nepogrešljiv in eksakten pomočnik kolonizacijskemu, socialnemu, političnemu in kulturnemu zgodovinarju, etnografu, umetnostnemu zgodovinarju itd. Ni najvažnejša ugotovitev, da govore tu tako, tam pa drugače, da je tu 11. pr. za pra-slovanski ê tak in tak refleks, v onem kraju pa drugačen, četudi je za jezikoslovca že to zanimivo; za dialektologa mnogo važnejša je ugotovitev, zakaj je dejansko dialektično stanje tako, kakor ga je ugotovil, zakaj govore tu še tako kot 11. pr. na Gorenjskem, tam pa že tako kot 11a Koroškem, zakaj 11. pr. sredi gorenjščine nenadoma naletiš na neki štajerski ali dolenjski jezikovni pojav, zakaj sega beneščina n. pr. prav do Borjane, čeprav je ta danes vezana popolnoma 11a obsoški predel, zakaj se gorenjščina ni razširila preko Črnilca, medtem ko je v Tuhinjski dolini ali v Črnem grabnu segla do Motnika oziroma do Trojan, zakaj se savinjščina pri Mozirju nenadoma prelomi v zgornjesavinjski dialekt, zakaj tolminščina na jugu ni segla preko Doblarja, zakaj so po vsej srednji soški dolini ohranjeni izredno stari razvojni stadiji nekaterih glasov, stadiji, ki se tako onstran Doblarja v smeri proti Mostu na Soči kakor tudi v okolici Solkana nenadoma izgube in jih nadomeste razvojno mnogo mlajši glasovi itd., itd. Taka in podobna so vprašanja, ki jim mora dialektolog posvečati prvenstveno pozornost, ki pa jih lahko zanesljivo reši samo s pomočjo zgodovine in drugih sorodnih znanstvenih panog. I DIALEKTIČNA PODOBA ZGORNJE SAVSKE DOLINE V jezikovnem pogledu nenavadno zanimiva je zgornja savska dolina od Jesenic do Rateč. Znano je, da je bil ta predel slovenske zemlje naseljen kasneje kot Gorenjska do Jesenic. »Od tu navzgor pokrivajo dolino še veliki gozdovi. V doline Karavank prvi Slovenci še ne prodirajo. Preko njih ne segajo v prvih stoletjih zveze s Slovenci na Koroškem, tako da pota preko Podkorena in Ljubelja nimajo v zgodovini slovenskega naseljevanja v prvem razdobju znatnejšega pomena« (dr. M. Kos, Zgod. Slov., str. 41). Danes pa imamo tu močna naseljena središča v Ilrušici, na Dovjem in v Mojstrani, v Rutah, Kranjski gori, Podkorenu in Ratečah. Vse te vasi so področje mlajše kolonizacije, 11 od vom 11 o pa jc starost njihovega nastanka dokaj različna. Že zato je zanimivo pogledati, kakšna je danes dialektična podoba tega predela. Začnimo pri Ratečab. Rateče so bile nedvomno naseljene s Koroškega podobno kot Kanalska dolina, kajti rateški govor je še danes tipičen koroškoziljski govor, ki ga cela vrsta pojavov veže na to dialektično bazo in hkrati loči od gorenjskega dialektičnega območja. Tu predvsem še vedno slišimo značilno ziljsko naglaševanje akutiranih dvo-zložnih in večzložnih besed s toničnim viškom in stranskim poudarkom na zadnjem zlogu: zbiazdä, gni"zdà, МНЪ, dé na ta, и kotla itd. Tu imamo še vedno opraviti z značilno, zlasti ziljščini lastno intenzivno labialno artikulacijo, zaradi katere prehaja psi. и pred palatali v b: enabékâ, sm bidil, drî'be, Ы°тп, hi'tar, nebésta itd. Zlasti pa moram poudariti, da psi. ê tu reflektira bodisi kot ï* bodisi kot ç, odvisno od tega, ali je bil stalno dolg aH pa akutiran. To pa je ravno posebnost slovenskih obrobnih govorov in seveda tudi ziljščine, medtem ko je gorenjščini popolnoma 1 neznana: mlî°kà, sriï"x, sti°nû, stri°x&, zbv'zda, gnî9zdà — léta, déu'à, sème, repu, tnléta, dé и ata, tar péta itd. Tudi psi. i) in o reflektirata v Ratečah tako kot na zahodnem Koroškem oziroma na Zilji, namreč kot ï°, п° (-û): pl°č, sî°st, к all" sa, jezr'sa, uaciasa, drebîasa, jesîen; nû°s, гпа%, mü"st, nü"c, stua%, zgû*n, кап, masû, uakû, и%п, jegû itd. Refleksi za psi. nosnike ter za psi. pol glasnika v dolgih zlogih prav tako vežejo rateški govor na koroško ziljščino. Tako kot tam slišimo tudi tu še danes široke zastopnike za psi. q in Ђ, za psi. polglasnik v dolgih zlogih pa proti gorenjskemu ä rateško-koroški ë: gledan, pesi, rep, zec, presta, žebetac, teletac; zof, nuls, goba, mâkà, z mano, s /bo; den, me%, ues, mesti, ženam, ter am itd. Celo štetje z -red namesto gorenjskega -deset, ki je za zahodno koroščino in tudi rez ij an š čin o tako značilno, poznajo v Ratečah najstarejši ljudje, kajti nekdaj je bilo tu povsem navadno. To so samo nekatere najvažnejše jezikovne značilnosti rateškega govora, da oblikovnih, leksikalnih in drugih posebnosti niti ne omenjam. Toda že te zgovorno pričajo, da je rateščina koroški govor, da so bile Rateče naseljene s Koroškega in da so bile v preteklih stoletjih prometno in kulturno usmerjene predvsem na Ziljo in Koroško sploh, kajti starejše gorenjske inovacije Rateč ne dosegajo. Posebej hočem poudariti samo še dva pojava, ki sta za rateški govor zelo značilna: popolno akanje in rateški zastopniki psi. velarov pred pa-latalnimi vokali (sek. palat. velarov!). Prvi pojav, namreč akanje, je, tako se mi vsaj zdi, samonikel, lokalen in mlad zahod nogorenjski pojav, ki je prav v Ratečah dosegel najširši razvoj in verjetno ni vezan na koroško izoglosno središče: pat strlaya, kanih, kapità, paient), тНвка, sina; baruäk, basok, kân, strâp, gam na, škaf itd. To velja verjetno tudi za rateški pojav: ou, ol, 1 > o: poštar, damo, pone, zapone, pox, môzam, most, ток itd. Sek. palatalizacija psi. velarov, ki je skupna koroščini in gorenjščini (povezujem jo s splošno palatalno usmerjenostjo teh dveh dialektičnih baz in z njo zvezanim premikom artikulacije glasov naprej, prim, še -d > -d itd.), je v rateščini ostala na pol poti. Tu imamo namreč še danes za k pred palatali t ali t* namesto koroško-gorenjskega c, medtem ko je g > j kot v koroščini ali gorenjščini. Če upoštevamo, da sta tudi T in n še ohranjena, lahko trdimo, da je rateški govor na razvojno starejši stopnji kot ziljščina ali gorenjščina. To si razlagam s tem,'da so bile Rateče, čeprav povezane s Koroško, vendarle do neke mere izolirane, saj leže tostran Karavank, Kanalska dolina pa zaradi maloštevilnosti ta- niošnjih Slovencev tudi ni mogla biti iniciator bogvekako močnih novih razvojnih impulzov. Zato je razumljivo, da se v rateški govorici danes odražajo predvsem podedovane koroške razvojne tendence, med tem ko so se mlajši pojavi s Koroškega v Rateče le polagoma in počasneje širili. Gorenjske inovacije pa v starejšem času Rateč niso dosegale zato, ker je med Gorenjsko in Ratečami bil širok in slabo poseljen gozdnat teren. Posamezni koroški pojavi se širijo v savski dolini še preko Rateč na Podkoren, Kranjsko goro, Srednji vrh, Rute (Gozd-Martuljek) vse do Belice. To področje ima sploh enako govorico. Značilno zanjo jc to, da se poleg še koroških dialektičnih potez že uveljavljajo tudi druge, ki so gorenjske. Zastopniki psi. nosnikov so n. pr. še na vsem tem področju široki vokali e in o, ki se jasno ločijo od refleksov ostalih e-jevskih in o-jevskih vokalov, medtem ko prava gorenjščina te razlike ne pozna. V ilustracijo navajam samo po nekaj primerov: gledam, gledan, pent, ime; moki), na mote, и koto, moš, zof, garni)p (Podkoren); trésbm, uéz.'fon, um gledana, zof, goba (Kranjska gora). Tudi zastopnik za psi. polglas-nika v dolgih zlogih je tu še vedno ç proti gorenjskemu a: dên, nés, па nés'è, mê%, meša, zénan, téram (Podkoren — Kranjska gora — Rute). Pač pa tu ni več sledu o dvojnih refleksih za psi. ê niti ne o koroško-rateških refleksih za $ in ö. Namesto njih imamo v vseh treh primerih gorenjske ё in Б. Samo podkorenski -п < -o kaže še vedno na koroško zastopstvo. Nekaj primerov naj to stanje ponazori: mleko, mlék, sney_, sveča, na sveče, slréxa, na stréy$, léti), drûx leti), den, brezi), na bréze; nos, vox, noč, bos, peč, šest, senu, su y senü (Podkoren — Kranjska gora — Rute). Preko vsega tega terena so se raztegnili še nekateri drugi rateško» koroški pojavi: akanje v kratko akcentuiranih, predtoničnih in deloma tudi posttoničnih odprtih zlogih; l > o, {, % < k in %; T, n; značilna koroška akcentuacija itd. Rateško-koroški b -b- (-p-) podkorensko-kranjskogorski in dovški -vi- > -i- (prâbù, prâbVà; praiü, naprûilà itd.). Težko je iz dialektičnega stanja, o kakršnem sem tu govoril, nedvomno in zanesljivo sklepati na smer oziroma izvor naselitve področja med Podkorenom in Kranjsko goro, da o Rutah, ki so kolonizacijsko mlajše, sploh ne govorim. Toda že položaj teh krajev kakor tudi bližina večjih središč (kulturnih in gospodarskih) onstran Karavank govörita za to, da so ne glede na to, od kod so prvotni prebivalci teh krajev prišli, 1 vsekakor gravitirali na sever in ne na jug. Tu jim je bilo vse bliže in vse laže ter hitreje dostopno, čeprav so bile vmes Karavanke. Mislim pa, da si je težko razložiti zlasti podkorensko-kranjskogorski e < 3, b, ne da bi računali z naselitvijo teh krajev s koroške strani. Če slišimo danes kljub temu na tem področju nekatere bistvene gorenjske reflekse, si jih razlagam z močnim kasnejšim gorenjskim prilivom prebivalstva, ki se je pomešalo s prvotnimi koroškimi prebivalci in ustvarilo nekak jezikoven dialektični kompromis med gorenjščino in kor^ščino, v katerem so se obdržale samo najbolj izrazite že izobražene koroške dialektične poteze (э > ë, akcentuacija, zastopstvo psi. nosnikov itd.), medtem ko so se ostale izgubile v poplavi gorenjskih dialektičnih inovacij, kolikor so bile že izobražene (ê > ë/ïa; ö > п", Ъ > ï" itd.). Če potujemo iz Kranjske gore preko Rut po savski dolini navzdol, opazimo, da tipični koroški dialektični pojavi, to je taki, ki niso skupni koroščini in gorenjščini, vse bolj pojemajo, dokler nekako v Belici ne zamro. Dovje in Mojstrana govorita že gorenjščino, vendar pa se v dveh izredno značilnih pojavih ločita tako od gorenjščine kakor tudi od sosednjih zahodnogorenjsko-koroških govorov. Ta dva pojava sta dovško-mojstranska refleksa za psi. ê in b, namreč -f, tk > %k, la > ma) itd. Y dolini Radomlje sega ta gorenjski dialekt nekako do Prevoj. Črta Prevoje v dolini Radomlje—Potok v Tuhinjski dolini je torej vzhodna meja tipičnega gorenjsko-kamniškega govora. Vzhodno od te črte pa naletimo že na nove dialektične pojave, ki to področje oddaljujejo od gorenjščine: razlikovanje med rastočimi in padajočimi intonacijami so zgubi; namesto obeli gorenjskih intonacij slišimo tu eno samo: v Črnem grabnu ravno oziroma rahlo padajočo, v Tuhinjski dolini pa padajočo. Povsod ugotovimo tudi akcentski premik maglà > magla, siabbr > stabar. Gorenjski monoftongični vokalni sistem se razbije, poleg monoftongov v prvot no ali zgodaj poudarjenih zlogih se v sekundarno poudarjenih zlogih pojavijo tudi diftongi, ki se gibljejo na črti (i), ie, uu uS uä (ruaka, nutr/u, kuaza, y»ara, dual, punuâc, duast, рикиапс, kuästan, па nuùs; stiegn. tude, pitiêln, čieu, tieta, čiesan, diçbu — Smartin, Steblevk, Tuhinj, Češnjice, Cirkuse, Liplje itd.). Najznačilnejše in najpresenetljivejše pa je to, da se na celotnem področju vzhodno od prej omenjene črte pojavijo tudi centralnoštajerski refleksi za dolgi ê in ô, namreč 6/ in on: k idem, zoeizda, mleik, reis, sveiča, stêijia, cêiyu, treibax, smrdeit, streiya, zapreij, umreit, leišank, smareikn, me[sc, teidan, srêida, oeijar, snêi%; nous, nibou, kôust, bous, snßu, Ipou, mônst — Šmartin, Steblevk; učeiji, zubejx, treipx, kulêin, mleit, uhöu, ukôn, koust, nouč, snonč — Češnjice; zoeizda, pels, sneix, ribron itd. — Liplje; smareika, breiza, brei%, ureix; nibou, mous, kulou — Cirkuše; leija, susêida, sneidan, puveidu, čuoeika, jeidu, vêim, deimu, none, drayBn, misou, moust — Tuhinj; zoeizda, snêix itd. — Hruševka itd. Ti so v dolinskih in hribovskih vaseh centralne Tuhinjske doline edini zastopniki praslovanskega ê in ö, v Črnem grabnu in po vaseh severno od tod (Obrše, Zlato polje, Češnjice, Poljane in drugod) pa se pojavljajo kot sporadična varianta poleg sicer regularnega e in o. Ko sem ob zapisovanju dialektičnega gradiva, za Lingvistični atlas Slovenije po Črnem grabnu naletel na sporadične reflekse e/, ou < ê, й, sem seveda ta dva pojava takoj povezal v enoten razvojni proces, kot ga imamo v štajerščini, in mislil, da gre za populacijsko premešan teritorij s kasnejšimi selitvami iz centralne Štajerske, kajti na Trojanah in v Št. Gotardu kakor tudi v savinjščini sploh tega pojava ni, kakor je ugotovil že Ramovš. Spričo tega dejstva se mi je zdela ta razlaga edino mogoča. Ko pa sem nato prišel v Tuhinjsko dolino in ugotovil, da na celotnem področju od Buča na zahodu do Jastrobelj onstran Kozjaka na vzhodu pojav é > e/, й > ou ni več samo sporadičen, ampak regularen, brez kakršne koli izjeme, sem spoznal, da je gornja razlaga nemogoča, kajti celotno to področje ni moglo hiti kasneje preseljeno iz centralne Štajerske. Porodila se mi je misel, da gre tu za dialektično sled, ki je lingvistično potrdilo, da sta bila Tuhinjska dolina in tudi Črni graben naseljena s štajerske strani, da so tod nekdaj res živeli ljudje, ki so bili v najožjem sorodstvu s predniki sedanjih centralnih Štajercev, kajti ta tuhinjski pojav veže to področje s centralnoštajerskim ei < ê, ou < й. Ostali mlajši dialektični pojavi, kot so razvoj kratkih vokalov, la>wa, -b > -f, tk > yk, g > y, maskulinizacija nevter itd., pa družijo tudi ta osrednji dol Tuhinjske doline in Črnega grabna z gorenjščino, pri čemer je -b > -f zlasti pri mlajših ljudeh vedno redkejši, čeprav ga še lahko slišimo vse do Špitaliča in Št. Ožbalda podobno kot х^ < tk ali y < g. Vzhodna meja švapanja poteka nekako po črti Slopnik—Belica—Nova reber—Glisnik—Bela—Mala raven—Št. Ožbald, vendar v dolini tudi ta pojav počasi že izpodriva la. V Trojanah in Motniku oziroma Špitaliču vsi tipični gorenjski pojavi s štajerskim êi. < ê, ou < й vred izginejo in jih v smeri proti Vranskemu ne slišimo nikjer več. Na črti Špitalič—Šent Ožbald gre torej za izrazito dialektično mejo, kjer se poleg omenjenih zgosti še cela vrsta drugih izoglos fonetičnega, morfološkega pa tudi leksikalnega značaja. Na tej črti se skratka začenja teritorij savinjskega dialekta. Vendarle je nekaj pojavov, ki so bodisi iz gorenjščino, bodisi iz šta-jerščinc segli preko te črte. Tu naj omenim zlasti razvoj kratkega voka-lizma. Pojav o- > o-/u-, e- > e-fi- sega n. pr. iz gorenjščine preko Tuhinjske doline in Črnega grabna v Motnik in na Trojane ter od tod dalje tudi v savinjski dialekt. Še širši radij imata diftongična refleksa za sek. pond, e in o, ki sta lastna tudi centralni štajerščini in sta se po mojem od tam sploh razširila preko savinjskega dialekta na Črni graben in v Tuhinjsko dolino do Prevoj in Lok. Toda povrnimo se sedaj k refleksoma ei, ou! Rekli smo, da sla v centralnem delu Tuhinjske doline regularna, v dolini Radomlje pa spo-radična. Na vzhodu se izgubita nekako na črti Strmec—Jastroblje—Sent Ožbald in popuščata s hribov proti dolini. Na Trojanah, v Špitaliču in Motniku jih ne slišimo več, prav tako ne v ostalih savinjskih govorih, pač pa so regularni zastopniki v centralni štajerščini. Geografska razvrstitev teh refleksov je torej izredno zanimiva. Tu se bom omejil samo na prikaz Tuhinjske doline, kjer so ti zastopniki regularni: Kamnik—Loke Buč—Jastroblje Špitalič—Vransko Centralna Štajerska ë ei e/e ei б ou о/б би О čem nam ti refleksi, razvrščeni kakor so, govore? Pričajo nam: L Da bi bil člen ei, on v osrednjem delu Tuhinjske doline v naravnem, neoviranem razvoju govorov nemogoč, da je tam, kjer je, z današnjega stališča tujek, kajti med gorenjskim ter molniško-savinjskim f/e, б/б ter tuhinjskim êi, du ni genetične zveze. 2. Da je motniško-trojansko-savinjski e/e, o/o novost, ki se je kasneje vrinila med tuhinjski in centralnoštajerski êi., ou. 3. Da tuhinjska in ccntralnoštajerska ei, би izhajata iz iste govorne osnove, oziroma da sta tuhinjska êi., ou izoliran ostanek štajerskih ei, ou, ki sta bila nekdaj razširjena po celotnem teritoriju od centralne štajer-ščine preko savinjščine do Lok v Tuhinjski dolini in do Prcvoj v dolini Radomlje, če ne še naprej proti zahodu. 4. Da je moral biti centralni del Tuhinjske doline dolga stoletja (do 13./14. stoletja) tako rekoč zaprt za promet tako s štajerske kot tudi z gorenjske strani. Promet je na zahodu segel samo do Lok, kajti do tod imamo opravka z gorenjskim dialektom, ki je morebiti prekril prvotno štajersko osnovo, na vzhodu pa od Vranskega do Špitaliča oziroma do kozjaškega klanca, kajti do sem se je razširil savinjski dialekt in prav tako prekril prvotno centralnoštajersko osnovo. Osrednjega dela Tuhinjske doline pa se v teh zgodnjih časih promet ni dotaknil in zato so se tu ohranili najstarejši dialektični vokalni refleksi kot zanimiva okame-nina, ki priča o prvotnem značaju tega govora, o ljudeh, ki so ga govorili, o dolgi zgodovinski dobi, ko je to ljudstvo živelo zase in bilo zato izolirano tako z zahoda kot tudi z vzhoda. Zato torej se je tod ohranil štajerski jezikovni snbsirat in ni bil prekrit uli izpodrinjen niti po gorenjščini niti po savinjščini. 5. Da se je promet med današnjo Gorenjsko in Štajersko nekako do 13./14. stoletja vršil preko Črnega grabna in da se je na tem področju samo po tej poti v zgodnji dobi formiral savinjski dialekt. Prav zaradi tega živahnega prometa je bila prvotna štajerska govorna osnova po vaseh Črnega grabna prekrita ali skoraj docela izpodrinjena po gorenjski. Mod gorenjskim ё/б ter savinjskim ê/ë, o/S je torej genetična zveza, ki drži preko ё/б v dolini Radomlje. Motniško-špitališki ê, 8 sta prodrla sem preko Črnega grabna in Trojan, no pa po direktni poti Kamnik—Molnik. O vsem tem nam govorita centralna tuhinjska ei in on. Ko pa so se v kasnejšem času (13.—14. stoletje) tudi preko centralne Tuhinjske doline odprlo komunikacije, je tudi to ljudstvo zaživelo živahno življenje skupaj z Gorenjci, se usmerilo predvsem v to smer in sprejelo številne dialektične inovacije od njih. ki so ta prvotno štajerski govor naravnost prekrile in spremenile njegovo prvotno podobo. O vsem tem nam govore vsi mlajši dialektični pojavi v tuhinjskih govorih, ki niso več samo centralnotuhinjski, temveč so lastni vsem govorom tuhinjske doline, deloma pa so segli še naprej v savinjski dialekt. Preden končam, naj omenim še to, da je tudi izguba oksitoneze (ženii, maglà) ter razlikovanja med intonacijami po celotnem obravnavanem dialektičnem področju verjetno v zvezi s prvotnim štajerskim substratom teh govorov. Tako je nastala današnja tuhinjščina. Tako si po mojem mnenju lahko razložimo njeno današnjo dialektično podobo. 111 KARAKTERISTIKA IN KLASIFIKACIJA GORN JES AVIN JSKIII GOVOROV Iz Ramovševih dialektoloških del je znano, da je vzhodni sosed gorenjščine štajerski savinjski dialekt. Vzhodna meja gorenjščine, ki poteka po bivši kranjsko-štajerski deželni meji od Okrešlja preko Ojstrice na Črnilcc, Menino planino in Čemšeniško planino, je hkrati zahodna oziroma jugozahodna meja savinjskega dialekta. Na severu segajo savinjski govori do bivše koroško-štajerske deželne meje, potekajoče po vrhovih Savinjskih Alp od Okrešlja na Olševo in Raduho, od tod pa preko Travnika na Št. Vid in Uršljo goro. Severovzhodna oziroma ! vzhodna meja savinjskih govorov teče nekako od Urške na Velunjo, Pesje, vzhodno od Šoštanja, na goro Oljko, Št. Andraž in Ložnico. Južna meja pa gre od Ložnice na Ponikve, Griže in od tod na Mrzlico nad Trbovljami. Savinjski dialekt se torej govori ob zgornji in srednji Savinji, ob Dreti, spodnji Paki in Bolski. Na zahodu meji na gorenjščino, na severu na vzhodne koroške govore, na severovzhodu na pohorščino, na vzhodu in jugovzhodu pa na osrednjo štajerščino. Znano je, da je bila Savinjska dolina poseljena iz celjske kotline. Naselili so jo torej pripadniki tistih slovenskih plemen, ki so naselila tudi celotno področje današnjega osrednjega štajerskega narečja. Vemo celo, da sta bila iz isle smeri poseljena tudi Črni graben in Tuhinjska dolina, lo je področje med Menino planino na severu in moravškimi hribi na jugu. O tem nas ne prepričujejo samo geografski razlogi, naravne in umetne komunikacije, dalje smer slovenskega naseljevanja sploh, temveč tudi lingvistični dokazi s področja govorov Tuhinjske doline in Črnega grabna. Iz jezikovnih razmer na ozemlju današnje vzhodne gorenjščine lahko celo s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da sta gorenjski in štajerski naselitveni tok trčila drug na drugega nekako na črti, kjer gorenjska ravnina prehaja v tuhinjsko in zasavsko hribovje. Če imamo danes povsod tod vse do bivše kranjsko-štajerske deželne meje namesto s štajerščino opraviti z gorenjščino, je to seveda plod kasnejšega razvoja, komunikacij, političnoupravnih razmer itd. Nepobitno dejstvo je, da se jo teritorij prvotno štajerskih govorov na zahodu skrčil na račun gorenjske jezikovne ekspanzije, ki se je ustavila šele na naravni in hkrati politično-upravni meji med Štajersko in Kranjsko oziroma še bolje, do tod je gorenjščina prvotno štajerščino tako prekvasila in prekrila, da jo danes namesto štajerščine imenujemo vzhodno gorenjščino, od tod dalje proti vzhodu pa se jc gorenjski vpliv ublažil, kljub temu pa je prvotno štajersko govorno osnovo bistveno preusmeril in ustvaril današnji savinjski dialekt kot prehodni člen med gorenjščino in osrednjo štajerščino. Toda medtem ko se je doslej običajno mislilo, da so govori vse Savinjske doline nekako od Griž navzgor doživeli ta »gorenjski krst«, sem pri zadnjem zapisovanju dialektičnega gradiva za LAS po Savinjski dolini, ob Dreti, Bolski in Paki prišel do deloma drugačnega zaključka. Gorenjsko in Štajersko vežejo trije naravni in danes tudi umetni prehodi: iz Domžal preko Črnega grabna na Trojane in Vransko, iz Kamnika pi-eko Tuhinjske doline v Motnik, Ločico in na Vransko in slednjič iz Kamnika preko Črnilca v dolino Drete oziroma v zgornjo Savinjsko dolino pri Radmirju in Ljubnem. Vpliv gorenjščino na štajerščino in obratno se je v prva dobi širil samo preko Črnega grabna na Vransko in v srednji del Savinjske doline. Ta zveza med Kranjsko in Štajersko je morala biti živa in stalna vse od naselitve in skozi ves srednji vek. Le tako si namreč lahko na eni strani razložimo propad prvotne šiajerščine ter prodor gorenjščine na ozemlje Črnega grabna, na drugi strani pa nastanek posebnih savinjskih štajerskih govorov na osnovi prvotne šiajerščine v dolini Bolske in srednje Savinje. Šele v 13.—14. stoletju se je tej komunikaciji pridružila zveza preko Tuhinjske doline. Zato imamo v osrednji Tuhinjski dolini še danes prvotne najstarejše centralnoštajerske reflekse za с in й, namreč ei in on, ki so se tod medtem razvili in se ohranili, ker dolga stoletja po naselitvi po tej dolini ni bilo zveze med gorenjščino in štajerščino. Ce imamo danes v Motniku podoben savinjski govor kakor na Vranskem, ta savinjski govor ni nastal po direktnem stiku med prvotno tuhinjsko štajerščino in od zahoda prodirajočo gorenjščino, temveč je tja prodrl preko Črnega grabna, Trojan in Vranskega že formirani savinjski govor. Tretje zveze med Štajersko in Kranjsko, namreč iz Kamnika preko Crnilca v dolino Drete in zgornje Savinje, pa vse do novejše dobe sploh ni bilo, če pa je.bila, je bila tako rahla, da prvotne jezikovne podobe omenjenega področja ni prav nič spremenila. Zato jc Crnilec še danes oster, izredno izrazit mejnik med gorenjščino in govori ob Dreti ter zgornji Savinji. Zato se tostran govori izrazit gorenjski kamniški dialekt z gorenjskimi intonacijami, z gorenjskim vokalnim in konzonantnim sistemom itd., onstran Crnilca pa docela drugačni savinjski govori, o katerih bom govoril kasneje. Doslej se je navadno mislilo, da se po Savinjski dolini od Criž navzgor, ob Bolski, spodnji Paki in v dolini Drete govori primeroma enoten dialekt, ki je nastal zaradi živahnih stikov med prvotno gorenjščino in prvotno štajerščino. Poudarjeni so bili le krajevno malo različni refleksi posameznih glasov, n. pr. e, le, la za с itd., ki pa so vendarle rezultat vsepovsod enako usmerjenega razvoja, poudarjeno je bilo dalje približevanje savinjskih govorov h koroščini v zgornji Savinjski dolini ter k centralni štajerščini ob vzhodni meji savinjskega dialekta. (Clej Ramovš, Ilist. gramatika VIT, str. 156—159.) i Pri zapisovanju dialektičnega gradiva za LAS po zgoraj omenjenem 'dialektičnem področju sem prišel do prepričanja, da lahko na tem ozemlju govorimo o treh dialektičnih in razvojnih enotah. Prvo tvorijo govori, ki se govore od Motnika dalje po dolini Bolske, srednje Savinje do Griž in Lož nice ter po dolini spodnje Pake do Ve-Innje. Ob Bolski segajo li govori nekako do razvodnice med Dreto in Bolsko, v šoštanjski okolici pa do razvodnice med Savinjo in Pako. Y smeri od Šoštanja proti Velenju se že čuti prodiranje pohorskega voka-lizma in tonike (intenzivnost, nazalizacija zlogov, pohorski vokalni refleksi itd.). To je teritorij savinjskih govorov, kakršni so nam znani iz dosedanje literature kot savinjski dialekt. Samo ti govori so razvojno rezultat stikov med prvotno gorenjščino in osrednjo štajerščino, ki so se vršili preko Črnega grabna. Zanje je zlasti značilen vokalizem, ki je gorenjsko usmerjen, saj imajo podobno kot gorenjščina za vse praslo-vanske vokale (ê, Ъ, è, ç; б, o, Ђ) iste ozke reflekse (ё/е), (б/б), ki event, prehajajo v ustrezajoče diftonge, zanje je dalje značilna gorenjsko usmerjena redukcija predtoničnih vokalov (o>o/u, e>eli), maskulinizacija nevtcr itd. Samo severni del teh govorov ob Paki in okoli Letuša — za natančno mejo še ne vem — pozna tudi koroško-savinjski akcenlski premik uho > uho, medtem ko je ob Bolski (Vransko—Gomilsko— Sent Pavel) ta pojav popolnoma neznan. Pač pa je tu znan tudi refleks ё/п < ъ, l, ki povezuje vse savinjske govore v širšo enoto štajerskih in koroških govorov. Pričujoča razpredelnica prikazuje glavne vokalične reflekse te dialektične enote: Psi. St. Gotard Itotnik Vransko Letuš Šmartno ob Paki Soštu nj Zavodnje Bele vode ê e ê ê/ë elle e e ê e ë e ê êlë r- l-t ehe e e ê ele è ë ê ê/ë elle e ê e ê Ç ê/ë ê ê/ë elle e e ê ê о в/о 6 В/о В В В В о ö ô ô В/о В В B В But о (i/o б В/о В В S В В Drugo (lia lektično enoto tvorijo govori, ki se govore ob Dreti in zgornji Savinji. Njihov geografski obseg je nekako tale: Luče—dolina Lučnice—Podvolovljek —Volovljek—Črnilec—Menina planina — razvodnica med Dreto in Bolsko—Prihova—Boskovec-—Raduha—Luče. V primeri s prejšnjo dialektično enoto izkazuje zgoraj očrtani teritorij razvojno drugačno in arhaičnejše dialektično stanje, čeprav ga več zlasti mlajših pojavov druži z njo. Še prav posebno pomembno je dejstvo, da ima to dialektično ozemlje dvojne reflekse za psi. ê, podobno kot rezi- janski, koroški in obrobni štajersko-p rek murski govori. Medtem ko ima prva enota za vse psi. vokale ozke reflekse, pa dobimo tu naslednjo sliko: Psi. Согп/' Ra i)ho je povsod poznan. У tem se izražajo, vsaj v novejšem času, močni stiki teh govorov s koroščino. Povsod se govore še T, n ter izredno velarni t. Dolgi l in l reflektirata tu kol d/g, medtem ko se ob srednji Savinji govori би. Izredno značilna je nadalje palatalizacija kon-zonantov (razen č, š, ž in r) pred sprednjimi vokali v posttoničnih zlogih in istočasni razvoj e > h. Ta pojav, ki ga bom kasneje pri navajanju gradiva ilustriral z nekaj primeri, je moral biti nekdaj razširjen tudi po sosednji paški dolini in hribih. V Šoštanju in okolici slišimo namreč še danes oblike, kot so: goinim, yoidim, yjudla, noisim, nôjsla itd.; pruim < < pravim, sm präila, postai < postavi, post ai te itd. Te oblike so vsekakor nadaljnja razvojna stopnja zgornjesavinjskih gonim, %od'im, nos'im, prS-v'im, postûv'im itd. V obeh primerih gre za olajšanje težkega izgovora palatalnih konzonantov: v prvem z anticipacijo palatalnega elementa, v drugem pa z opustitvijo labiodentalne pripore. Med posebnosti goril jesavinjskih govorov moramo prištevati še pojava: o > э v predtoničnih zlogih ter -o > -э, ki povezujeta te govore s sosednjimi koroškimi govori, dalje izgubo instrumentala v singuiaru in deloma tudi v pluralu ter njegovo nadomestitev z lokalom, številne besedno arhaizme itd. Preden preidem k razlagi te variante savinjskega dialekta, hočem navesti nekaj gradiva s področja Gornji grad—Radmirje—Ljubno—Luče, ki pa v bistvu velja tudi za ostali teritorij gornjesavinjskih govorov: ê > ê: cvet, smey, lep, vêm, jem, mesije, grey, тех, slep, sreda, mleka, rês, trPbay, brêk, snek, gnezda, zvezda itd. ê > e/ie: miesta, kaliena, dela, breza, smreka, sieme, cesta, urëya, delat itd. Ђ > o: zop, goba, pot, moš, galop, moka, gos, kot, ubroč ild. ë > e/ie: pest, gledat, klečat, sreča, trës'à (3. sg.) itd. () > e: peč, ušesa, pleveu, pepetj, šest, č abet a, nauyjebar itd. о > б: nos, kôst, most, plot, rok, moč, noč, bôs, slo, bok, so < sol itd. è > ë/ie: siedem, niês'u, piêku, saršena, jeliena, uramëna, češam, mëlkm, klëpïàm, iešam itd. о > o: gonam, у od'am, luoniam, modTarn, moč am, koïàm, zluômThn, syoi.an itd. Za primer zgornjesavinjske palatalizacije navajam nekaj značilnih primerov: češam, mëliim, klêpTam, iešam, nasmë/u < nasmetil, gonam, y od am, lom'am, rapočam, rapočatu (2. pl.) : rapočata (2. dual.); uačta : пЪс(а (2. pl.); grëta : grëfa (2. pl.); veta : veta (2. pl.); Vitt a : Vitt a; t ar pit a : t ar pit a; tiëta, gen. tieC'a, dar. Hefa, s tiêfa : siêstra, -a; japka : japk'h; Išam, -aš, -a, -ama, -aia, -am», -ata, -aia; viJç < vidêl; vëcTç < vêdêl; tlïrp'ç < trpel itd. Kako je prišlo do te variante savinjskega dialekta? To temo nam razjasni primerjava naslednjih zgornjesavinjskih vokalov z ustrezajo-čimi zastopniki v osrednji štajerščini. Psi. Gornjesav. Osr. štaj. ê ë êi e ë ei б o çu обо Znano je, ëi), čeprav ni imel nobene opore v njemu znanem dialektičnem gradivu. Da gre tu res za arhaično stopnjo v razvoju štajerščine, nas prepričujejo tudi ostali arha-izmi v zgornji savinjščini, namreč n, l', l in leksikalne starine, ki jih v ostalih osrednjih štajerskih govorih ne nahajamo več. Razlaga gornjesavinjskih govorov je sedaj jasna in tudi geografsko ter zgodovinsko utemeljena. Podobno kot srednjo Savinjsko dolino so tudi področje zgornje Savinje in Drete naselili Slovenci iz Celjske kotline, torej tisti ljudje, ki so naselili tudi teritorij današnjega osrednjega štajerskega dialekta. Toda medtem ko je ob Bolski, srednji Savinji in od tod dalje tudi ob Paki prišlo do stika med gorenjščino in prvotno štajerščino preko Črnega grabna, je ta razvojni čini tel j v zgornji Savinjski dolini in ob Dreti manjkal. Današnje jezikovno stanje tostran in onstran Crnilca nam priča, da v tej smeri povezave med Gorenjsko in Štajersko ni bilo, torej tudi ne vpliva gorenjščine na govore ob zgornji Savinji. Na drugi strani pa je bila zgornja Savinjska dolina ločena tudi od srednje in spodnje, in sicer tako geografsko kakor tudi upravno-poliiično. Važnejša kot geografija je bila tu upravno-politična pripadnost zgornje Savinjske doline, ki se je na geografijo samo oprla. Iz zgodovine namreč vemo, da je bil teritorij zgornje Savinjske doline nekako od srede 12. stoletja dalje last benediktinskega samostana v Gornjem gradu in to ostal še dolga stoletja kasneje. Toda ta upravna enota je nedvomno obstajala že mnogo prej, saj je znano, da so jo benediktinci dobili od oglejskega patriarha, ta pa od nekega Bavarca Chagerja. Če izvzamemo Solčavo, o kateri bom govoril kasneje, se obseg posestev benediktinskega samostana, natančno krije z obsegom gornjesavinjskih 11 Slav. revija govorov (gl. o tem: dr. A. Stegenšek, О najstarejši zgodovini gornjegraj-skega okraja, ČZN VII, 1910. sir. 5—8). Ker je bil ta teritorij samostojna upravna enoia, ločena od srednje in spodnje Savinjske doline, se sem niso mogle širiti inovacije, ki so zajemale ostali del štajerskih savinjskih govorov in so izhajale iz stikov med gorenjščino in štajerščino. To ozemlje se je zato razvijalo ločeno in počasneje, saj je bilo navezano samo nase, šele kasneje je dobilo zveze tudi s Koroško, zveze, ki se odražajo v mlajših jezikovnih pojavih na tem teritoriju. Ker je imelo centralno-štajersko govorno osnovo in ker ni bilo razvojnih pobud niti z Gorenjske niti iz ostale Štajerske, je to osnovo ohranilo in jo zaradi izoliranosti počasneje razvijalo kakor osrednja štajerščina. Od tod razmerje gornjesav. e, g : osr.-štaj. ëi, ön. Preden preidem k tretji enoti, nekaj besed še o mozirekeni govoru (Mozirje—Loke—Ljubija—Soteska—Šmihel itd.). Za ta govor je značilno, da še pozna dvojne reflekse za c, na drugi strani pa ima za ê, ö in g že ozke zastopnike. Ta govor je torej prehodni govor med zgornjo savinjščino ter srednjesavinjskimi govori. Za to govori na eni strani geografska lega, na drugi strani pa, kolikor vem, tudi zgodovinska dejstva opravičujejo tak razvoj. Solčava tvori tretjo enoto savinjskih govorov, kajti te ne moremo uvrstiti v okvir prej obravnavanih govorov. Bila je sicer tudi last benediktinskega samostana v Gornjem gradu, vendar pa izkazuje bistveno drugačen vokalizem. Tu ni sledi niti o dvojnih refleksih za psi. ê niti o širokih zastopnikih za psi. d, g in e niti o gornjesavinjski palatalizaciji konzonantov, čeprav na drugi strani marsikak pojav tudi ta govor druži s sosednjimi koroškimi in savinjskimi govori (akc. premik uliô > ùho, I, razvoj nepoudarjemh vokalov itd.). Solčavski govor pozna gorenjski vokalni sistem (razen refleksa za psi. ъ in ь, ki tu prehaja v e/a) z malo ožjo vokalno kvaliteto e, ki prehaja v ustrezni diftong le. Tudi sekundarno poudarjena e in o reflekti-rata kol v gorenjščini (ê, g). Z gorenjščino ga veže tudi zastopnik za kratki in sekundarno poudarjeni э (pas, nibgln). .Znano je, da jc bila Solčava naseljena primeroma pozno (13.stol.). Če upoštevamo sosednje koroške in savinjske govore, ki so razvojno drugačni, pa se obenem spomnimo potez, ki ta govor družijo z gorenjščino, utegnemo pomisliti na to, da so Solčavo naselili Gorenjci — in tu bi bila razlaga za sicer težko razumljivo sliko zgornje Savinjske doline. Dialektološke študije IV REFLEKSI ZA PRASLOVANSKE NOSNIKE MED SREDNJO SOŠKO IN CEPOVANSKO DOLINO Psi. q 1. Tolminski refleks, namreč zožitev ç < q v ë in diftongizacija v ie z variantami le/ij; sega po Soški dolini navzdol do Doblarja, na jugovzhodu pa do Čepovana in Lokev ("te/ij)). 2. Onstran Doblarja v Ročinju, Avčah, Kanalu, Desk lah, Plavali in Batah na Banjški planoti imamo п < q, torej zastopstvo, ki ga poznamo iz celotnih Goriških Brd. Ta refleks slišimo tudi po hribovskih vaseh onstran razvodja med Idrijo in Sočo (Kambreško, Kostanjevica, Lig), od katerih moramo Kostanjevico in Lig zaradi še ohranjene oksitoneze v tipih /.ena, noga, megla in nekaterih drugih pojavov prištevati k beneško-slovenskim nadiškim vasem. Poleg običajnega refleksa a < q se na vsem tem ozemlju pojavlja sporadično č < q, in to zlasii v števnikih pet, devet, deset, ki jih prof. Ramovš razlaga z analogijo po prvotno oksitoniranih cas. obi. (pqtïx > petiy »-> pet itd.), kar je popolnoma verjetno (gi. Ramovš, Hist. gram. VII, str. 87). Pripomniti pa moram, da je ë za q v tem predelu, kadar koli ^a'slišimo, lahko tudi preprost ljudski substitut za , ti < q, kajti ljudje se zavedajo te tako značilne posebnosti v svoji govo- I rici, se je sramujejo in jo hočejo zabrisati. Posebno če govore s tujcem, je ta njihova težnja takoj očitna. 3. Med srednjo Sočo in Čepovansko dolino, namreč v Levpi, na Kalu in na Banjšicah (Trušnje, Lohka, Krvavec, Mrcinje itd.), slišimo za q ë ali ie, sporadično pa tudi ä. Ta zadnji refleks je v nom.acc.pl. prvotno oksitoniranih ä-osnov običajen in edin (rnkû, nay a; sastrâ, tçià, kçsa, kçzâ, pata itd.). Vseh teh oblik ne moremo imeti za dialektične izposojenke iz sosednjih obsoških govorov, kajti to so besede, ki so v dnevni rabi. Zato mislim, da je tudi na tem področju prvotni refleks bil ä, ki pa ga je nato izpodrinil običajnim slovenskim zastopnikom palatalnega nosnika podobnejši ë. Kolikor vem, je bila Banjška planota naseljena pozno in je svoje prebivalstvo dobila verjetno iz predela srednje Soče (pastirji in drvarji). Ti pa so prinesli s seboj a < q, katerega izolirane ostanke slišimo še danes. 4. Grgarski govor nad Solkanom ima za q danes nekak diftong Tje. Ta glas zastopa tu tudi a < a, pogosto pa tudi etimološki п. Iz tega sklepam, da je bil tudi prvotni grgarski refleks za q п. Ko pa je kasneje prišlo zaradi meni neznanih vzrokov, verjetno pa po analogiji prvotno oksitoiiiranih п-osnov, do pogostnega krajšanja prvotnega ä (n. pr. za Solkan: naša mačka itd.), je temu krajšanju podlegel tudi п iz q. Grgar-ščina je nato ta kratki g zaradi intenzivne artikulacije spet podaljšala in razvila v današnji ye (dyen, туеска, tryesem itd.). Glas ye je posebnost grgarskega govora in ga nisem slišal nikjer drugod v okolici, celo ne v najbližjih vaseh, pa tudi v Solkanu ne. Povsod drugod namreč slišimo namesto njega _ Psi. Ђ Povsem analogen in vzporeden je razvoj prsi. Ђ na tem terenu. Toda medtem ko imamo za psi. q tod danes tri različne reflekse, namreč ie, ë in ä, pa pozna ta predel za psi. ö v bistvu samo dva zastopnika, namreč un z event, variantami û°, û", п" itd., ter o. To jc razumljivo, če pomislimo na to, da je п < q samo mlada nadaljnja razvojna stopnja prvotnega e, ki jo moral biti tu dolgo zelo širok glas. Stanje refleksov za psi. nosnike je torej na tem terenu podobno onemu v podjunskih govorih, ki imajo za q prav tako t\ ali ä, medtem ko refleks za o take razširitve tudi tam ni doživel. Ploskev ß < 7> se na terenu srednje Soče zato krije s ploskvijo, ki jo zavzemata ë < q ter а < q, diftongični refleksi un, и", üa pa se govore tam, kjer se analogni glasovi govore tudi za psi. q. 1. Tolminski uo sega torej na jugu samo do Doblarja, na jugovzhodu pa se je kot па ali fiç> razširil preko Čepovanske doline do Lokev in v Grgarju trčil na podoben refleks по/йв, ki nedvomno predstavlja starejšo razvojno stopnjo današnjega osrednjekraškega п < o. Iz Ramovša (Hist, gram. VII, str. 66) namreč vemo, da se je kraški п < o razvil preko dif-tongov tipa по, ü9 in ne po direktnem zoževanju Ђ > o > б > п. V današnji čepovanščini torej nimamo opravka s kraško, temveč s tolminsko izogloso <} > п°/па, čeprav v bistvu v razvoju ni razlike med njima. 2. V Roeinju in Avčnh južno od Doblarja pa imamo že opravka z arhaičnim refleksom ß < o. Ta refleks se nato vleče po Soški dolini vse do srede poti med Plavami in Solkanom, ko se pojavi solkanski uo. Na zahodu se nadaljuje po hribovskih vaseh med Sočo in Idrijco (Judrijo) ter trči na prve nadiške vasi nad Idrijco in onstran nje. Taka je stvar, če jo gledamo s te strani današnje jugoslovansko-italijanske državne meje. V resnici pa je drugačna. Obsoški in banjški 6 < T> je namreč samo skrajnji vzhodni izrastek obsežne beneškoslovcnske izoglose д > ô podobno kot tudi q > ë/â, ki je segel do Soče in se razširil preko nje še na Banjško planoto, kajti tudi tam ga slišimo povsod (Levpa, Kal, Banj-šice itd.). Seveda to ni edina bcneškoslovenska izoglosa, ki je segla tako daleč na vzhod. Takih je še več, pa o- njih na tem mestu ne bom govoril. Današnji refleksi ë/â < ç 1er g < o po srednji Soški dolini, na ozemlju med Sočo in Idrijco in na Banjški planoti, ki povezujejo te govore z beneškoslovenskimi govori ob Nadiži, ne pričajo za to, da so morali biti ti kraji bogveknko močno povezani z Beneško Slovenijo, da je torej do njih prišlo zaradi živahne socialne povezave Beneške Slovenije s tem obsoškim predelom in z Banjško planoto, temveč pričajo le o tem, da so ti kraji morali biti dalj časa zunaj živahnega jezikovnega dogajanja, da so bili izolirani, odmaknjeni, navezani sami nase in zato razvojno počasnejši. Do podobnih ugotovitev sem prišel tudi ob študiju govorov onstran Kobarida in v breginjskem kotu. Ce pogledamo na zemljevid, nam vse to postane razumljivo. Gre namreč za ozko soško grapo (kanal!) med Sv. Lucijo in Solkanom, ki je bila vse prej kot primerna in vabljiva za živahne komunikacije, gre dalje za oddaljeno in težko dostopno Banj-ško planoto. Pa tudi zgodovinski momenti so nedvomno vplivali na to, da je bil ta predel osamljen in odmaknjen. Tod je namreč stoletja potekala meja med območji dveh fevdalnih posestev v tisti davni preteklost i, ki je bila odločilna ravno za razvoj naših nosnih vokalov, meja mod oglejskimi tolminskimi posestvi in posestvi goriških grofov (glej o tem M. Kos, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 11, 1948, str. 14). Refleksi za q in T> na obravnavanem področju pa nam govore tudi o naseljevanju teli krajev, o prvotnih komunikacijah, o tem, kako daleč je seglo na eni strani tolminsko, na drugi strani pa kraško izoglasno izžarevanje in katerih krajev ni doseglo ne eno ne drugo. Vse to je seveda povezano z življenjem ljudstva po teh krajih v davnih stoletjih. Kasneje pa so se razmere izpremenile, zato se je seveda izpremenil tudi jezikovni razvoj. Ko bom na drugem mestu razpravljal o nekaterih drugih pojavih v teh govorih, pojavih, ki so mlajšega datuma, bomo videli, kako se obseg nekaterih tolminskih izoglos razširi in kako zavzame tudi predele, ki jih izoglosa Ъ > no ali q > ie še ni mogla zajeti. Vse to je v zvezi s spremenjenim socialnim in političnim položajem ljudstva po teh krajih, kajli jezik je zrcalo, je zgovorna priča narodove zgodovine. Résumé L'auteur de l'article »Les dialectes de la vallée de la Save supérieure« est arrivé aux conclusions suivantes: 1. Le purler du village Rateče appartient à la série des parlers carintliiens, tels qu'ils sont en usage dans la vallée du Kanal et dans la Ziilja. 2. Le trait caractéristique du parler de Podkoren, Kranjska gora et Rute est l'enlacement des phénomènes dialectiques plus anciens de Carinthie et de ceux plus récents de Ilaute-Càrniole. 3. Il est probable que la région entre Rateče et Kranjska gora fut colonisée par des gens venant de Carinthie. 4. Le parler de Dovje et de Mojstrana est le dialecte haut-carniolais tel qu'on le parle aux environs de Jesenice, exception faite pour deux phénomènes extrêmement significatifs, à savoir les réflexes ei, ou de с et o. 5. L'existence des réflexes ei < e et oit < о dans le parler de Dovje et de Mojstrana ne trouve pas sa justification dans l'évolution organique de cette région, puisque ces réflexes ne sont possibles qu'en Styrie ou dans la partie ЩК ' orientale de la Basse-Carniole. Des raisons historiques nous font supposer que ei et ou à Dovje et Mojstrana soient des réflexes dialectiques de e et о qui ne proviennent cependant pas de la Styrie, mais bien de la Basse-Carniole orientale d'où ils furent importés par des colonistes venant des domaines que l'évêché de Freising possédait là-bas, entre la Mirna inférieure et la Krka. ft Dans son étude »Sur le substrat styrien des parlers de la vallée de Tuhinj et du Črni graben«, l'auteur qui, eu qualité d'explorateur pour l'Atlas linguistique de la Slovénie, a étudié ces parlers en détail, cherche à élucider le problème de leur origine. Il arrive aux conclusions suivantes: t. A l'Est de la ligne qui va de Prevoje dans la vallée de la Radomlja à Potok dans la vallée de Tuhinj, on parle la variante orientale du dialecte de Haute-Carniole. Cette variante est caractérisée par les phénomènes suivants: une seule intonation, égale ou descendante; l'accent change de place: maglà > тЪ-Ла, stab'àr > stbbar; diphtongues dans les syllabes à accent secondaire (ruaka, kuasa, tiêle, ciêu etc.). 2. Dans la partie centrale de la vallée de Tuhinj (Buč—Jastroblje) les réflexes liaut-carniolais pour с et i) disparaissent faisant place à ëi et ou. Dans la vallée de la Radomlja et dans les villages montagnards voisins, ëi et du ne sont plus que sporadiques à côté des usuels e et ô liaut-carniolais. 3. ëi et ou dans la vallée de Tuhinj et dans le Črni graben représentent, selon l'opinion de l'auteur, les réflexes du dialecte de la Styrie centrale pour ê et û. 4. Tous les phénomènes linguistiques récents dans la vallée de Tuhinj et dans le Črni graben proviennent du dialecte de Haute-Carniole (»švapanje«.; -b > -f; dk, ik > yk etc.). 5. Les Slovènes habitant la vallée de Tuhinj et de Črni graben ont immigré du bassin de Celje, preuve le phénomène cité sous 2. 6. La circulation animée entre la Haute-Carniole et la Styrie a recouvert le caractère primitivement styrien du parler de Črni graben avec des innovations dialectiques haut-carniolaises. 7. Jusqu'au 13° ou 14» siècle, la partie centrale de la vallée de Tuhinj devait être isolée, sans chemins de communication avec les régions environnantes. C'es't pourquoi les plus anciens réflexes du dialecte styrien pour ê et ô, c'est-à-dire ëi et du s'y sont conservés, témoignant ainsi du substrat styrien des parlers de la vallée de Tuliinj. 8. Dans une époque ultérieure, les chemins de communication entre la Haute-Carniole et la Styrie passèrent aussi par la vallée de Tuliinj. De cette époque datent les phénomènes linguistiques plus récents de Tuliinj qui sont d'origine liaut-carniolaise. 9. D'après l'auteur, aussi les phénomènes sous 1. sont en rapport avec le substrat dialectique styrien des parlers de la vallée de Tuhinj et du Črni graben. ft Dans son étude »Caractéristique et classification des parlers de la Haute Savinja« l'auteur traite le problème du dialecte qu'on parle aujourd'hui dans cette région. L'analyse détaillée de tous les traits caractéristiques des parlers de Savinja l'a amené aux conclusions suivantes: 1. Contrairement à des faits connus jusqu'à présent, il nous faut, sur le territoire du dialecte de Savinja, tenir compte de trois parlers distincts, c'est-à-dire du parler de Savinja étudié dans les »Dialectes« de Ramovš (Hist, gram. VII, str. 156—159) et qu'on parle dans la vallée de la Bolska, le long du cours moyen de la Savinja et de la Рака inférieure; ensuite du parler de la Savinja supérieure qu'on parle dans la vallée de la Dreta et de la Savinja supérieure de Mozirje à Luče, et enfin, du parler de Solčava. 2. Le parler de la région du cours moyen de la Savinja seul provient du substrat du dialecte styrien central influencé par le dialecte de la Haute Car-nioJe. 3. Le parler de la Savinja supérieure jusqu'à Luče représente le stade archaïque du dialecte primitif styrien central recouvert par de nombreuses innovations cariuthiennes. 11 a évolué sur les territoires des propriétés du couvent médiéval des Bénédictins à Gornji grad. 4. Le parler de Solčava diffère en maints points de celui de la Savinja supérieure. 11 est bien possible qu'il se soit développé par suite d'une colonisation liaut-carniolaise de la région de Solčava. * L'auteur de l'article »Les réflexes pour les nasales du slave primitif dans la région entre la vallée moyenne de la Soča et la vallée de Čepovan« est arrivé aux conclusions suivantes: 1. Les réflexes dialectiques de la région de Tolmin pour les nasales du slave primitif, à savoir ie, uo, ne dépassent pas dans la vallée de la Soča, le village de Dobia r, ils se sont cependant répandus dans toute la vallée de Čepovan et à Lokve pour rejoindre à Grgar des réflexes semblables appartenant au Karst occidental. 2. Les réflexes archaïques pour les nasales du slave primitif, à savoir e/a et o, sont caractéristiques pour toute la région de la Soča moyenne de Doblar à Solkan, pour le plateau de Banj et pour la région entre la Idrijca (Judrija) et le cours moyen de la Soča. Un état sembable est caractéristique aussi pour les parlers de la Vénétie Julienne et pour la région aux bords de la Nadiža. 3. De 1' avis de l'auteur les réflexes archaïques pour les nasales du slave primitif ne signifient pas que la région aux bords de la Soča serait en relations étroites avec la Slovénie Vénitienne; ce phénomène est plutôt le résultat de l'isolation géographique et, partant, sociale de la région en question, ainsi que lu conséquence de certains faits historiques. 4. La frontière dialectique entre les parlers de la Vénétie Julienne et de la Nudiža, et entre ceux de partage des eaux entre le cours moyen de la Soča et la Idrijca (Judrija). Anton Debelj a к O MRTVIH VELAR NI II PREDPONAH V Miklošičevem EW najdeš pod geslom vprašalnega, kasneje oziral-nega zaimka ku na strani 152 pod točko 21 pripombo, da nekateri jezikoslovci s tem ku vežejo predpono, vsebujočo osuplo vprašanje kot izraz začudenja — bodisi na dobro plat kot hvalo, bodisi na slabo plat, da se kaka stvar prikaže kot malovredna ali celo zaničljiva. Zgledi: csl. ка-grdičišt poleg gnličisf »grlec, grlič«, ukr. kavoron »poljska vrana«, si. kavran, gavvan, kovran, s. gavran, č. Imuran, p. garoron, gs. havron, ds. karvona, karona, ukr. liajvoron poleg vran. Semkaj jemljejo tudi s. kuveo »prezrel«, pri čemer mislijo na veo, csl. vqlz, s. naknada, na-(do)knaditi, s. kovrčica »koder, kodre, kodrček«, ki se da primerjati s p. markocz, s. kovrtanj »zavoj, vijak«, kovrtač »kolasce za rezanje testa«, ukr. kovertaty, kovernuty »obračati, obrniti«, (s)kovorot »voditev, napeljevanje«, kovorotnyj, kovorotlyvyj »okretljiv«, s. kovrean »zvit, zmotan«: vreati iz vrt-, kakor bocati iz bod-, ukr. kovorot »lesa, pritaka«, r. kovorot, kov rôt у iz koooroly = vorota, r. koleducha »cinjavica, golo-ledica, poledica, izpodletica, žled, požledica«, p. kabh\k, ukr. kabluk »krivina, ovinek, okljuk«: оЬ-1цк, r. kanura »jama«, sobac'ja kanura »pasjica« poleg norâ, p. nora, nura, gs. kofeblo »močno rebro«, ds. ko-rabja »rebro«, r. kaulok, zakaulok, zakoulok, zakovulok »zagata, uličica«, r. zaulok. V nekaterih glagolih nastopa ku kot predpona: č. nakomitati se »priti na met, nameriti se, naleteti«, tudi nahomîtati se, nachormtati se, k mi t at i se, hmitati se »migljati, migetati, megetati«, ukr. komét »strmoglavo, na vrat na nos, giavički«, č. skodlučiti, vykodhiciti in rozloučiti, gs. zakomdžic; zakomda »zamuda, zakasnitev«, votkomdž.ic; ukr. pokmi-iyty, prykmityty poleg zamityty, prykmiinyj poleg zamitnyj, krnit brat y »zaznati«, kmituvaty; prykmeta »(pri)znak«, r. zakumžit = zaoblačifsja : mig. Prim, nakumeki =s dogadki : ukr. kaverzy »spletke« lahko navežemo na *verzti (plesti lapii); enako kovyrzit; vendar kaverzy vežejo nekateri na srn. kamerzïn »trgovec«, srl. cavercinus, ukr. skoviryty ša »vežiti se, bočiti se, zvijati se« : zviryly ša, ukr. kovjaznuly »krepeneti dreveneti, otrpevati«, koojaza »zmrzljivec«, si. kostruži »debeli otrobi«. Ti primeri iz Miklošiča se dajo pomnožiti: s. kovrča »zavitimi, kodrasti las«, kovrčast = koordžast = kovrdžav, koorčati = kovrčiti, ko-vrdžak = koDrdžik »moška čepica«, r. kabluk »peta, opetnica pri obutvi«, gs. komuda — skomuda »zamuda, pomuda, zamudek«, s. korubati »koruzo ružiti« : rubUi »robiti, sekati«, r. kuvyrkaf, kuvyrknut, kuvyrk »prekuc« : vyr in vyrek »zasuk, vrtinec«, koverkat »zvijati« itd. V Bernekerjevem EW ima predpona ko- svoj odstavek. Miklošičevi zgledi so pomnoženi, 11. pr.: č. narečno komirati »umirati«, kodrcati se »tresti se«, p. komudny »počasen«, kojarzyc »spajati« od jarzmo »jarem«; kocierpka »čremsa, čemž; rdeče grozdjiče, ribez«, od cierpki »trpek« itd. Predpona je po Bernekerju sorodna s predlogom къ. A Skok ]iravi: ko- je bez sumnje prefiks nepoznatog podrijetla (SR 1950, 352). Nekateri Miklošičevi zgledi pa so tu kakor v Waldc-Pokornem ovrženi, 11. pr. s. kostr(ij)ešili se izvaja iz samostalnika kosir-, narejenega iz kosfo »ribja kost«, tudi ka-luža se tolmači kot kal-uža »kal, blato«, a Petersson vidi tu liaplologijo nam. kalo-luga, kalo-luža. Slično mislijo nekateri pri ga-vranu 11a izpust zloga ali liaplologijo: gavo-vorm (gava — vrana) rajši kakor na podobnost s staroindijsko predpono k a-, n. pr. ka-puoa »zelo smrdljiv«, ka-madhura »osladen«. Koryto se več ne veže z glagolom ryü »dolbsti«, ampak z izrazom korec. V Klugejevem etimološkem slovarju najdeš nem. izraz Kux, posnet po češkem kukus (kûs »del, delež, kos«). Lat. beseda rana, ranucuJa je na franc, tleh dobila velarno predpono: grenouille. M. Lübke, EWK 1955, nudi pod 1098 geslo bihurdan »einzäunen«, ki je dalo biindn. bagorda »škomrda, navža, slabo oblečena žena, ki otroke straši«, v Misoxu (Graubünden) pa ka-gorda »strašilo«. Starost velarne predpone je nedvomna, prof. Oštir jo domneva že v alarodščini, v predi ndoevropskih govorih, lik. k-, pred t rak. ka-, 11. pr. ka-mùles »prav prijazen«, predalbansko ko-, ka-, ke- (Beiträge z. al. Spr. 1921, zlasti str. 94). Vendar albansko ko- smatrajo posamezniki za izposojeno lat. co(m)-, n. pr. lat. curia, iz co-uiria »zbor možakov«. Pomensko, ne glasovno, je s tem со- sorodno gol. ga-, n. pr. gahlaiba, hit. companio, stvn. ka-, ki-, ga-, gi-, nvn. ge-, g- (glas с se zgublja že jako zgodaj pred vokali kakor pred konzonanti): genug, angleško brez predpone: enough; Glaube, angl. s predpono be-: believe; Gnade itd. Celo pred trdo konzonantno skupino gine, prim, naš priimek Gspan (1. so-dojcnec, 2. sovoznik). яр? О mrtvih v e I a r n i h p r e d p o 11 a h Čisto mehanski, brezpomenski prednastavek g- obravnava L. Pintar v razpravi o krajevnih imenih, L/, 1913, 371, navajajoč primere: Godovič, Gudliče za csl. odolïcï, dalje g- kot nadomestek za vzglasni v-: gosenica za osenica; narečno guni za uni, oni; gov. — vož. Sem spada pač še čakav. guzda »uzda«, ki ga navaja Valj avec, Rad CXXXII, 183. Pri Nemcih so taki zgledi s h: (H)eideclise, (H)elfenbein. Tako so Rusi najbrž slišali Herbe nam. Erbe, da so dobili gerb in mi od njih grb. Nasproten pojav, da se presliši rahli vzglas h-, kaže si. vb а iz nem. llerbe »oblakovina, zelena lupina pri orehu«. Ne mehanično, marveč pravo mrtvo predpono pa kaže srb. (k)omorika. Doslej smo med velarnimi predponami najmanjkrat srečali glas h-. Prvi je take zglede dognal Sobolevskij za rečna imena Cho-rol, Cho-mor, Cho-ръг v AslPh XXVII, 244. Tak prefiks je profesor Oštir zaslutil v etruskolat. hi-strio, pozneje pa je ustno ta zgled zavrgel, češ da gre lahko za mehansko aspiraeijo. Trdnejši pa so 11111 primeri hren, hmelj, сЬъ-Ьъгъ »bezeg« (Termilai — die Wölfischen, Razprave V—VI, 1930, 248). V slovenščini pa imamo večkrat predpono lia-. Vzorci iz Pleteršnika: 11a Murskem polju se veliki sobi pravi hajzba (ha + izba), haj/.er »žep, aržet, majžar« iz: ha-\-Aser (glas j je takega porekla kot v ribniškem bajsu, basu), harupa »grda rupa, jama«, Ii ah r, z а »habat«. Poleg rupa je znana povečana oblika г и paca, med Krimom in Straho-merom se sliši: ru paca, to pa v dveh pomenih: 1. globel, 2. skala. Ob drugem pomenu opozarja Miklošič na lat. rupes »skala«. Taka izposojenka ni dosti verjetna, oba pomena potekata lahko iz domačega korena, saj tudi izraz pečina predočuje dva pojma: 1. skala, 2. votlina. V gorskem svetu so podobni pojavi drug poleg drugega. Avgmentirana oblika je utegnila dobiti še predpono ha-. Harupače doslej še nisem srečal, pač pa obrušeno: »Iz dolin in prepadov in hrupač so se kuhale belkaste megle« (Meško, Slike II, 82). Pisatelj mi sporoča, da je besedo prestregel 11a Koroškem. — Trg Središče ima strmo ulico z imenom Hrupač a. Glede poudarka navajam iz Krajevnega leksikona Dravske banovine 1937: »V narečju se kaže močno vpliv sosednje hrvaščine v naglaševanju.« Da bi koroška in štajerska hrupač a potekala iz »hrup«, je manj verjetno. Domačin iz Središča, prof. Vcselko, mi pravi, da izraz hrup tam ni znan, govori se hram. Izpad vokala smo videli pri nekih Miklošičevih navedkih, tako č. kmitati (hmitali) se. V Pleteršniku najdeš (h)rabud, rabuka, hrabuka poleg harabuka, za si. koromač ali (ko)morač stoji čakavsko kromač. Brez vokala je prekmursko: gnor. V Radencih so se 1951 vpričo mene otroci norčevali iz Prekmurcev, češ da govore takole: »Vo pa za to nika neje, če smo malo gnori« (saj pa za to nič ni, če smo mulo nori). Akademski Rječnik podaja pod značko gaoran Doničicevo mnenje, da je zadevna predpona posneta po glagolu gakati »krokati, gagati« ali po gatati »vedeževati«. Več verjetnosti ima Geitlei-jeva misel, da je predpona sorodna z go v golem »velik« ali č. lio-nositi se »ponašati se, pre-vzetovati«, vsaj pomensko. Tako tudi tolmači besedo gaoran kot: ga »velik« + vran M. Markič v Etnologu 1937, 51, ko pretresa izvor imena Vransko. Tu bi lahko še dodal krajevna imena kot Kiioran za klanec in zaselek v Tuhinjski dolini pri Kamniku, Kâvranca, hrib med. Kostelom in Bilpo, kjer gnezdi mnogo kavk in vran. Nadaljnji zgledi za emocionalne predpone, nabrani večinoma po Pleteršniku: k aber, kabr( o)nek — ah га nek, kabrn(-ast, -al), kabma — ka-orna, kavrnat, kabrnčen = kaornčen, kaornica, kaornje, kaornka, vse pač iz: ka-i-ülna (Glonar, Poučni slovar), kaortina, kakukaoica »kukavec, dišeča mošnjica, džundžek«, pomeni pa tudi znano ptico (Kopriva na Krasu, v Plet. tega pomena še ni), kored in koreden »vrsian, enakoroden«, korednost; (s)koredica »skošek, red, redica, redovnica, redovec, redovje, plast, rez«; košuta, prim. sh. mašufa (5—6-letna deklica, prvotno junica, srnica, ovčica brez rogov) in šutast »norčav«, šutec »nespametnik«. Košuta je no samo jelenica, marveč tudi »pustno strašilo, brna, rusa, ško-mrda« in ima poleg sebe nemara še moško obliko v rezijanščini košet »kozel« iz košut? Koren nastopa tudi v ruščini: šut je potemtakem »komol, brez rogov, mlad, neizkušen«; Oštir ga veže s franc, sot »neumen«. Pridevnik komol »brezrog, mulast, mujast, komolast« ima v Pleteršniku soznačnico mul (j), prid. in samost. »vol z odbitimi rogovi«.1 (Ko)robida je zabeleženo v Kranjski gori. Koruze »molovreden konj, kljuse« se zdi sestavljeno iz naše predpone in nem. Roß, ki je s slabim pomenom prešlo v franc, rosse »mrha« in štaj. rusa »brna, strašilo«, če ni nastalo po koruzni hrani. Izraz muza »slab klobuk, kuščak, klobuta, klofeta, kravjak, geba, šklafrnica, šota, veh(ur)a« ima poleg sebe soznačnico: komuza. Druga muza in muzka »bilja, krava z nazaj upognjenimi rogmi«, muzelj 1 Tudi priimek Hudimul gre po Koštmlu sem: hudi vol. Ker pa imamo poleg tega še priimke: Hudimal, Iludomal(j), lludomelj, Iludomolj, vidim v vseh teh oblikah pridevnik z obrazilom -j kot Slovenj; pritaknjeno je okrnjenemu osebnemu imenu lIudom(ar, er) kakor Črnomelj iz Črnom(er) ali zagrebški priimek Budimlič iz Budim(ir). Krajevni leksikon Drav. ban. omenja na Štajerskem zaselek Hudimarje. To je enako tvorjen pridevnik iz neokrnjene podstave. O m r t n ili d el ar nih predponah »liiljec«, muzasta krava, muzast vol kakor muzec »zajec z nazaj potisnjenimi uhlji« so očitno v zvezi z glagolom muzati ali muziti »smukati, drgniti, muliti«, kakor da jim je glava poglajena, brez ostrih štrlin, a s tem je nemara po tvorbi lobanje v jezikovnem sorodstvu komus »sam(o)sov, bikar, buldog«. Črna ženska žival, zlasti kobila, se imenuje mura, kajkavci pa pravijo črni kravi kamara, toda kamdra je ponekod viioroga, drugod komolasta krava. Pri geslu hloža »dračje, hrasta, brst, haloga, slačje« stoji v Plet.: prim, haloza (?). Če je sorodnost tu, kaže, da se glas a v šibki poziciji lahko povsem izgubi. Da bi pa »haloza« izvajal iz »loža«, mi branijo besede: haloga, haluga, falöga. Prim, naziv pokrajine Haloze. Rastlina gabez ali gavez je po nekaterih poimenovana: ga + oez (vezati). Vendar danes prevladuje mnenje, da tiči v njej pojem: goveji jezik. Glož (m)=vož, ož »belouška« in gloža = goža »jermen, osrednja« imata očitno že omenjeni fiziološki prednastavek brez pomenske primesi. Zanimive enačbe iz Pleteršnika: gnaditi = naditi; gnado = nado »jeklo«, nad (ž) »kar se k železu privari«; nadež »žebljarska babica, žebljarsko nak(a)lo, nakovalo«. To so zloženke s korenom dhe (de-ti, de-jati): od(ic)a »trnek«; prid; sod »posoda, sodba, par«; mrtud (po ljudski razlagi: mrtvo-ud); soilod; zdelo »platek, šater«; ud (sh udo); uzda »brzda«; beda (biti), bedak »udarjenec« in pod. Na predlog na pride ta pripona po i-jevski ali a-jevski sklanji: nad, nad а (jekleni nastavek na raznem orodju, s katerim se močno tolče, na motiki, sekiri, cepinu; pri obutvi kos novega podplata, ki se dene na starega; pri motvozu debelejši del; pri pogledu v bodočnost pa naši naloženi upi ali nadeje. Tudi v srednjem spolu: na balti mora biti nado, da dobro seka. Ker je tak nastavek kovinski, se jc iz tega razvil pojem »jeklo«. Nadka je nastavek na ulju, panju. Glagol nâdili se tolmači: 1. drugo na drugo devati, vrstiti, naspi devati, plastiti; 2. jekliti. Soznačnica gnu-diti morda nima naše mrtve predpone, pač pa predlog k- v omehčani izreki, prim. sh. knadiii, ki 11111 Akad. Rječnik ne ve izvora. Če se rabi sestavljenka prinadoknaditi ali ponadoknaditi, ima ta glagol nekak rekord: 5 predlogov je v njem. Poleg vrabec se govori tudi grabeč (Gor., Goriško v Medani, Istra, Vas in F ara 11a Koč., ukraj. gorobec). V Breznikovi Slovnici IV, 55, je nastavljena prvotna oblika gvrabec, iz katere se je obrusil bodisi g, bodisi v. Izposojenka (g)ratati ima svoj g- iz nem. geraten, enako gverali in gmerati. Vsi etimologi se strinjajo v trditvi, da spada slovan. gnezdo v indoevr. tvorbo ni-sdos (ni »nizko«, sed »sesti«), ali od kod vzglasni g-? Nemško Genixt »mrve, smeti od slame« je premlada izvedenka, da bi bila mogla vplivati s svojim g. Je li ia g posnet po kaki domači besedi, n. pr. gnesti ali gnoj? Pri smrdokavri bi zadnje že šlo. Nemara gre za našo mrtvo predpono. V Slovenskih Goricah (Pretrž) pravijo žabi urhu kuruc in kukuruc. Če v 2. primeru ku- ni mrtva predpona, je pa v prislovu ko-davno »davno«. V istem kraju se govori: nagiaboriti »kaj bolj gostega natočiti, močno kam militi«, naglaborila mu je vina v piskrček. Morda tiči v glagolu labor(a) »Gerolle, Konglomerat« ali še rajši: tabora »latvica, skleda« z mrtvo predpono. Isto predpono ima verjetno glagol komoliti »pomoliti, pomaljati« v Akad. Rječniku od nekega pisca v Zadru iz 17. stol.: spuž komoli roge na dvor »polž moli roge ven«. Istega porekla je bržčas ko-, ki se pritika besedam v č. tajni govorici, n. pr. ko-umat »wissen, verstehen«, Treimer, Das tschechische Rotwelsch, Heidelberg 1937, na str. 50. Goltniki se radi med seboj izpodrivajo: gôvsniti — kovsniti, gomi-lice — kamilice, grépati — lire pati, grokati — krokati, grohot — krohot, goliba —koliba, kruška== gruška —hruška, kamela = gomela, gukati == hukati, gomarati — komarati itd. Tako bi kdo pri g omot ali == homoiaii mislil na mrtvo predpono in motati. Toda Walde-Pokorny izvaja ta glagola od gomôt." Sekundaren je vzgias v narečno si. kolopèc ali koropèc, po ital. parapet t o. Nasprotno pa je vzglasni t- nam. k- po asimilaciji v srb. iotrkati »trkati kakor žolna«, če ni to v celoti zvokosličnica. Čustveno predpono ko- vidi Machek v moravskem kotrla in slovaškem kotorla, potomcih stare onomatopeje dr lice »škrjanec« (ZfslPh XX, 1948, 29 nsl.). Ptica: čajka, grahlja, tonovščica se imenuje po naših otokih kaleb, od onod tudi priimek Kaleb, spominjajoč na Godwinov roman Caleb Williams. Akad. Rječnik pristavlja pri tej znački: postanje tamno — kakor pri mnogih drugih, n. pr. ofajati (iz: obhajati), olka na livarn (iz: tkalka). Leta 1938 sem videl v Ixiparskem zalivu na Rabu do 60 teh ptic, ki so se, krožeč ob ministrovi ladji, razločno predstavljale: »Kfileb, - Koren gem »oberoč« grš. yipm »poln biti«, sorodno s slov. gomota, gmota, r. kom »kepa«, sli. koma с »strmen«. koma »obilat zalogaj slanine ili krta mera«, kom jo naziv za razne kraje, zlasti liribe, s. Komovi, Komača v Krbavi, nemara istovetno z bohinjsko Komarčo (glas r je morda kasnejši vrivek po besedi komar), Kom(ica), Komna, Кит. O mrtvili vel ar n ih predponah kûleb«. Na celini njih klic ni toliko znan, zato se je ime naslonilo na: golob, torej giileb. Slovenci smo tudi oksitonezo povzeli po golobu: galéb. Kdor najde v Pleterš. enačbe: čmrlj = čmerelj = čmelj, šmelj (tudi ras. šmelj, priimek Smelëv), se bo vprašal, ali niso priimki Košme(r)lj, Košm(e)rl istovetni s patronimikom Č(e)rmelj, ki je morda razširjen z mrtvim prefonnantom. Ne. Priimke je načelno razlagati najprej iz krstnih imen. Y našem primeru imamo na voljo osebno ime Cosmas, Kozina, ki je enkrat dobilo obrazilo -elj, drugič pa južnonemško manjšalko -erl. Po Hrvaškem in Ogrskem je precej krajev z imenom Kaniža. Slovenija premore eno tako vasico, dva zaselka in predmestje Ptuja, poleg Kanižarice, krščene po P. Kanižarju. Razlaga po zastarelem korenu kenez, kanez, t. j. knez (Mažuranič, Prinosi) se mi ne zdi prepričljiva, vsaj Kaniža pri Jarenini se bolje prilega razlagi: ka + niz + ja. Med Ljubljano in Ribnico je nekje zasidran glagol kanižiti, ki pač ni izveden iz kan-iii, temveč iz ka-}-nižji »poniževati koga, natolcevati, grajati«. Kmet hruli znanca vpričo njegove žene: »Te sramote ti ne odpustim! Ti si mi tega človeka v hišo vrgel! Ti si me dal ljudem v zobe.« — »Kaj pa kanižiš? Kaj ti je naš naredil?« Fr. Jaklič, Ljudske povesti, 1919. na str. 47. V razpravi o naglasu v književni slovenščini je na str. 200, 201, 206 Valjavec pojasnil neke poudarke kot posledico napačnega umevanja prvih zlogov, tako govor, pustil. »Narod je prvi slog ,go uzco za priedlog, pa je zato naglas potegnilo na prvi slog.« Namesto predlog bi mi rekli preformant. Kakor imamo od ,dreti' drajsati, od ,drgniti' drgajsati, tako dâ ,lomiti' lomajsati. Od tod ojnčeno ko-lomajsati se »ajs(n)ati se, gajs(n)ati se, kolobi(n)tati se, kolobotati se, kolobantati« in skrčeno: komajsati se. Zlogotvorni r kaj lahko prevzame mesto kakega samoglasnika, n. pr. brtoglavec butoglavec«, štrpicati »stopicati« (oboje v Loškem potoku), čmrlj nam. čmelj, stržaj nam. stežaj, krtiš za nindj. koles, krletka iz mudj. kalitka. Enako v Sumadiji zakrlepiti se »zalepili se, zakačiti se« (Ran-kovič, Gorski car, roman, slovarček izdaje 1948). Redko se primeri, da emocionalno predpono srečamo v reducirani obliki *ke-, ki postane če-. Šahmalov navaja dva starorus. zgleda: čekri-žiti in os. ime Čekrigin. V sloven, utegne biti iz predpone lia-, *he- pala-tiziran zlog še- v glagolih šemigati, šepesniti »opesniti, spesniti, zdrčati«. Prim. Stekanje v koroškem narečju SR 1950 (Kotnik), str. 466. Y Trypuckovem sestavku o afektivnih predponah pri glagolu in samostalniku v ruščini (SR 1951) najdete tudi predpono s-: 1ad = slad. Tako se človek lahko vpraša, ali je naslednja predpona š- nastala iz pravkar omenjene še- ali pa kot pojav, ki mu Italijan pravi: esse impura, nečisti s. Zgledi: (š)klafeta, (š)klafrnica, škrljak poleg kriljak, škriljanek, (š)krampelj »krempelj«; kanja — srb. škanjac, csl. krabija ali krabica — si. škrablja poleg krabulja, csl. korku — krak, s. škrok »korak«, sh. krletka in škrljetka, v Žumberku škornjača »krastača« nam. kornjača (povedal mi je domačin Bulic 1951), prvotno cïmelï, si. čmelj, šrnelj, čmrlj je r. ščemelj, tur. čorba je r. ščerba; v Trogiru se netopir imenuje pomišn-poškrpeja (-skrpeja), skrpej ali škrpej je isto ko si. krpelj »kripavec, leščec, laščec, loščec, ovčja uš«. Opomniti je, da mehčani lj v romanskih jezikih in pri njih sosedih, zahodnih Slovencih ali Hrvatih, postaja -j: »Nočemo kraja, hočemo Tita« si 1945 bral po zidovih v Medani, rojstni vasi Alojza Gradnika. Miklošič navaja koren skri-: skridlo= krilo, češ. skremen — kremen; na jgsl. tleh živi kora poleg skora, si. pokoj — sh. spokoj, si. (s)prelep, (s)prelepoia, (s)prejoh, (s)prejoj, skoröcelj (Achillea millefolium, ime-novau po tem, ker hitro ali skoro celi rane) nastopa tudi brez etimološkega s: koro(n)celj, korôcvet. Kajkavsko (s)kunkač je neka žaba. V slov. slovarjih najdeš dvojnice: (š)klepetati, (š)klefetati, (š)klopo-tati, (š)klafeta, (s)kložnja, skoliber = goliber ali golibar. Morda sodijo sem zgledi kot žlatnbora »luknja v drevesu« in labora »ptičja past«. Že v začetku razprave smo trčili na primere, ki nudijo vzglasje ko-in. sko-: ukr. (s)kovorot in skoviryly ša, č. skodlučiti, gs. (s)komuda. Dalje si. vir (č. vyr, Strix bubo) — skovir, skomizg(ati), (sko)migniti, (sko)mi-gali, (sko)redica (glej spredaj str. 172); v Horjulu skurh — urh (žaba); (ško)mrda (J. Pajk, Črtice; tudi sam sem to slišal v Radencih 1951 od Prlečke za slabo oblečeno žensko), ščeženska »čarovnica, klekarica, co-prnica« (tednik Dolenjec, Novo mesto, 10. II. 1906, v članku Belokrajina). Netopir se ponekod na našem vzhodu imenuje skržabec, škržabec. Pomislil sem na izvor: skrž(o)-žabec kot brg(o)lez, pri čemer prvi zlog izraža šum kakor pri škržatu. Ker pa mračnik tiho, neslišno leta, se zdi verjetnejša razlaga: s-ko-žabec. O glasu r nam. o gl. više str. 175. Dubrov-čanu Stulicu očita Budmani, da se je v svojem besednjaku zmotil, prevajajoč lat. vespertilio z: žaba. Tudi na Štajerskem je znan ta pomen. Tako smo nanizali precej slovenskih in nekaj neslovenskih primerov za velarno čustveno predpono. Predmet seveda še dolgo ni izčrpan. Kdor bo zglede izpopolnil, bo hkrati prispeval k poglobljenemu spoznavanju svoje materinščine. O mrtvih v e I а г п ill predponah R é s u m é L'uutcnr étudie les mots à suffixes vélaires ka-, ga-, ko-, go- en slovène et dans les autres langues slaves. Il cite les matériaux de Miklošič et de Berneker en y apportant quelques corrections et proposant dans certains cas d'autres interprétations. Il complète ces matériaux par des mots rassemblés par lui-même, p. ex.: s. koorča, koorčast, kovrdžast, т.коЫик, s. korubati, r.kuoyrkat, kuvyrk, koverkat etc. Il cite ensuite des exemples des mots avec ces suffixes dans les langues germaniques et romanes. Dans les langues slaves, les plus rares sont les mots à préfixe li-; le slovène cependant connaît aussi le préfixe lia-, ainsi p. ex.: liajzba, liajžer < ha -[■ Л ser, harûpa, haln.za, hrûpaèa, harabuka. On trouve le préfixe vélaire, selon l'auteur, dans les mots slovènes kaber, kabronek, kabrn, kabrnčen, kaornica, kaornje, kavraka, kaorâna, kakukavica, kored(en), skoredica, košuta, košet, korobida, komuza, kajk. kamara, komura; avec l'élément g-: gnâditi, gnado, grjabec etc. 11 explique le patronyme košmerlj < Cosmas et le toponyme kaniža < *ka-niz-ja. Par analogie avec *ke- > *če- dans les mots russes čekrižiti et Cekrigin, l'auteur suppose *lie- > *še- dans šemigati, šepesniti. Il doute cependant d'une origine analogue pour le préfixe S- dans le type (š)klafeta, (š)klafrnica, (š)kram-pelj etc. Le préfixe ko- est concurrencé aussi par le préfixe sko- dans le type skovir, skržabec. L'auteur cite un grand nombre d'autres exemples de création expressive dans le domaine du vocabulaire. Mirko Ru p el PRISPEVKI K P ROTI RE FOR M Л CI j SKI DOBI 3. PRAVILA BRATOVŠČINE SV. REŠNJEGA TELESA V DOLINI 1633* Protireformacijska doba, zlasti v 17. stoletju, je tako revna s slovenskimi tiski, da mora literarni zgodovinar upoštevati tudi rokopise iz tiste dobe, pa najsi bodo še tako skromni in neznatni. Zato jih je po pravici sprejela Kidričeva bibliografija v »Opombah k protiref. (katol.) dobi v zgodovini slovenskega pismcnstva« (CJKZ 111, 73). Tam navedena serija pa ni popolna, največ zato, ker je od njene objave 1922. leta do danes prišlo v razvid precej novega rokopisnega drobiža. Vsekakor bo potrebno izdati izpopolnjeno bibliografijo, še poprej pa ne bo odveč, objaviti važnejše rokopise ali vsaj opozoriti nanje in na njih hranilišče. Kdo namreč ve, ali ne bodo spet šli v pozabo ali celo v zgubo, kakor n. pr. prisege kranjskega mesta, tako pomemben kulturnozgodovinski in jezikovni spomenik. ki ga poznamo danes samo po Pajkovi objavi v programu mariborske gimnazije 1870. Na pomlad 1951 so v Okrajnem sodnijskem arhivu v Kopru našli rokopisna pravila Bratovščine sv. rešnjega telesa iz leta 1635 (gl. katalog zgodovinske razstave »Slovenci ob Jadranu«, Koper 29. X.—29. XI. 1952, str. 7, 12, 30, in Primorski dnevnik 9. XI. 1952). Rokopis je spravljen v knjižnici Zveze slovenskih prosvetnih društev v Kopru, a fotografija je na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (Ms 1015). Pravila so bila zapisana ob ustanovitvi omenjene bratovščine v Dolini, v vasi jugovzhodno od Trsta, med Sacerbom in Boljuncem. Dolina ima staro župnijo, imenovano n. pr. 1418 »S. Voldaricus vallis Mohoy« (S. Rutar, Samosvoje mesto Trst..., Ljubljana 1896, 255). * Članek je bil napisan leta 1952 za SR. Leta 1953 so bila Pravila objavljena v Istrskem zgodovinskem zborniku I, a ne docela zanesljivo in brez komentarja; zato objava v SR ni odveč. — Prvi del »Prispevkov k protireforma-eijski dobi« glej SR 1951 (IV), 238-243. Po Josipu Grudnu sega nastanek Bratovščine sv. rešnjega telesa v začetek 15. stoletja; tedaj jo v naših krajih bila že lepa vrsta takih bratovščin (Gruden J.. Cerkvene razmere mod Slovenci v XV. stoletju ..., Ljubljana 1908, 101). V Kranju n. pr. jo bila ustanovljena »v prastarih časih« in je 1445 dobila posebno kaplanijo, 1499 pa nova pravila, ki so se ohranila (Koblar Л., Vzajemnost 1925, 9). Zato je težko reči, zakaj je po drugih virih čas ustanovitve te bratovščino pomaknjen v 16. stoletje in papeževa potrditev datirana z lotom 1559 (Wetzer-Welte, Kirchenlexikon II, 1325). Naš rokopis obsega 4 strani (preganjeno polo papirja). Slovensko besedilo je na prvih treh straneh, na četrti je v italijanščini označena vselnna: »Regula della Confraternità dell' Santifsimo Corpo di Christo in Dolina«. Ker je v rokopisu marsikaj prečrtano, in to skoraj do nečitljivosti (v objavi tu spodaj so taka mesta v okroglem oklepaju), dela vos tekst vtis koncepta. Zlasti na koncu prečrtana določila o dajanju računa in starešinah, ki potoni niso na novo formulirana, bi kazala, da besedilo ni dokončano. Vendar bi si težko razložili, kako je zašel v arhiv koncept in ne dokončni čistopis, saj so se pravila pač zato ohranila v arhivu, ker so bila poslana pristojni oblasti v.potrditev. Pisava in jezik kažeta, da je pisec vsaj nekoliko poznal knjižno slovenščino (h'temu, h'pomuzhi), vidni pa so tudi lokalni in narečni vplivi v pravopisu in besedah (odreshegne, denasgni, Opassilu, eni rado). Podobna pravila v slovenščini so ohranjena za Bratovščino sv. rešnjega telesa na Homcu, toda v mnogo kasnejšem prepisu — iz leta 1777 (Carniola V, 96). Pomen dolinskih pravil ni samo v njih starosti, temveč tudi v tem, da gre za slovenski rokopis z našega obmejnega ozemlja. Besedilo se glasi: Regola' Bratouske Stiga Resniga Thelesha Y Zirkuui Stiga Vrilm Škofa, inu Spouednika V Dolini Gore posta u lene. Kar ie рак ta Sta Bratouska Sazetta inu sadoblena. 1635 na 9 dan lu nia Mesza. Leta St!l Bratouska h'temu konzu ie gore postaulena sa pouishat Zliast Bosio sVelizagnu suih Vernih dus inu mertuim dusizam V Vizah pomuzi. 2. Vsakiteri Brat, inu sestra kadarkuli sastoppi de S: R: Tellu se ima unkai nesti, ie doshan toisto spremit kadar veli k u oprauilu glia ne sadershi kadar рак bi no mogu perstopit, ima 5 ozhanasou inu 5 sdrauih Marij smolit, alli sai en Ozhanas, inu eno sdrauo Mario bode smoliu 60 dni odpustka sadobbi. — 3io. Vsakiteri Brat inu Sestra Sa Bounc alli V: Iiezah sadershane Brate, inu Sestre ie dosan 3 Ozhanashe inu 3 Aue Marie Smolit sa nih odreshegne 60 dni odpustkou sadobe. — Qto. Kadarkuli u'merie, en Brat, alli Sestra Bratie, inu Sestre so dousni nih Bratzha suezhaini do groba spremit, ta рак kateri smunka ima 5 Ozba-nashou inu 5 Sdrauih Marij sha toisto dusho smolit, inu bo (sadobiu) 60 dni odpustka sadobiu. Qinto. Vsakiteri Zetertek de li ie mogoze ena Sta Maslia se ima brat na Altarij S: Telia Sa Siuue, inu Mertue Brate, inu Sestre! Bratie рак kateri to Sto Masbo poslvsaio 60 dni odpuska sadobe. Glilii uishi ti kateri h'ti Sti Maslu perstoppit nemoreo de li 5 Ozhanasliou, inu 5 Auemarie sa siue, inu mertuue Brate smolio tudi 60 dni odpustka sadobbe. — (Bratie inu Sestre kadar bodo Na Veliki Zetertek, Alli na Sliga Thellesha dan alli рак donasgni dan se spoucdali Stv Resnv Tellu preieli popunima odpustik bodo sadobili.) Ti kateri denasgni dan u'to Sto Bratousko se perpiseo se spouedö inu inu /!/ S: R: Tellu preimeo popunima usih soih grehou odpustik sadobbe. Glilii uishi ti kateri so se sopishani /.lie na denasgni dan, Na Nouiga letta dan, Na Stiga Simona (Na Opassilu... Vriha) se spouedo, inu obhaiaio popunima odpustik sadobbe. — Ta Brat alli sestra kadar mei duema bi mer storila Alli eniga preprostiga potuzila debbi se snou prekrishat, alli Molit, alli eniga popotnika Zhes nuz u'hisho useu 60 dni odpustka sadobi. — Starishini imaio merkat na entrado inu prehodiszlie lette Ste Bratouske, inu usiga tega kar potrebuie Ta Sta Kopella preuidet. Sakristan рак Altar inu Copelo cisto ima dershati Starisinam h'pomuzhi priti. Na Stiga Rhesniga Thellesha dan leppu neredi! Altar, Na Veliki Zetertek Bossij Grop gore postauit Bratam inu Sestram svezhe priprauit, teiste spet preiemat. — (Ratinga lette Ste Bratouske bo kokar dons, Vaško Letto druge Starishine postauit inu u'ta svet nimaio uez kokar 13 perstopit.) 4. VOLITEV OPATICE IN NJE INVESTITURA 1663 V ljubljanskem kapiteljskem arhivu, fasc. 29, se je ohranil daljši rokopis, ki se tiče volitve druge opatice pri ljubljanskih klarisah, in krajši z investituro te opatice. Na oba rokopisa kakor tudi na razglas o poteku opatičine službe 1666 in na obrazce ekskomunikacije 1660—1666 (glej niže), ki so vsi v zvezi z ljubljanskimi klarisami, me je opozoril tovariš arhivar B. Otorepec, za kar mu bodi iskrena hvala. Fotografski posnetek je na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici (Ms. inv. št. 73/54 in 74/54). Prvi rokopis obsega 2 poli (=4 liste) pisarniškega formata, a po-' pisani so samo trije listi (la—3b), zadnji (4a—4b) je prazen. Besedilo, ki ga je za volitev 15. aprila 1665 spisal in tedaj tudi govoril generalni vikar Ferri, je slovensko, le v začetku in v sredi je nekaj režijskih opomb v latinščini. Rokopis se v celoti glasi takole: Electio Abbatissa' 2du' Monasterij Labacensis Monialium S. Clarae, celebruta die 15 Aprilis 1663. Ponetur in Sacristia ad cancellos: qui sunt uersus interiorem capcllam Monasterij (pro hoc aetu operiendi) mensula cum Crucifixo, attramentario, calumis, et charta, candellis intcrius in Alturi capella' ardentibus, et sororibus professis ad electioncm ibidem conuocatis orde debito uti soient in capitulo considentibus, ad quas liuius Scrutinij Pruescs To. Mich. Ferri Vic. Gen.1'« cum duobus assesso-ribus breuiter praefatus dixit. Dokler gnich firstaua gnada Otto Fridcricus lublanski, inu letega uassega Clostra Scoff, inu dughunc uiksi pastir, uksuoim peruem tega Clostra uisitiragne alli dogounem obischaigne, na prosgnie Sester letega Clostra, uass ussech chatere stc tukai prizlio, so gore uselli Guno, Gregoriussa tega imena trinastiga, Cliri-stusouega na Semble namestniga |nad g stoji к], postauo, chatera se sazne, exposcit debitum Pastoralis offieij. Inù sô toisto, tudi litem lublanschem Klostre dersati sapouedale, da nikarle obuisiteragnc, ampak tudi ussako tritie leto, ima oblast ene slecherne Àbtissize miniti, inu gnie slusbà ima prenessena biti na to starissi Sestro, zha ie chtemo preprauna, alli eno drugo, chatera suoim profes-sonam, ie te starissi blishna. Satô te sdagne Gospe Àbtisize Marie Lukanzizche, chatera ie ta pednasti dan tega sadai techoziga mesza pred tremi leti, gore usetta slusbà, le ta dan inù huro, tudi cheni Àbtisizi poteriena: sposnamo, inù osnanimo da ie stemi tremi leti minilla; inù od tot, da ima pezatnich, inu Cluzhe tega Clostra unasse rochè nam pouerniti, is skoffie slusbè gnie nalosimô, inu io sauesemo, da poletèm sdainiem oprauille ima inucntar tega Clostra, pisma, de-naric, inu usse drugho popissati, inu zlies dati te sestri, chatero bodeino mi choker eno Vicario sa ta zlias postàuili, inu oblast tega Clostra zhes dalli, taku dugo, da ta noua Àbtisiza bode suoi confirmation, alli poteriegnè dobillu. Sedai рак damo oblast tega conuenta professiona sestram, chatere okulli tri leta, litem Clostri so siuelle, oblast eno drugo Àbtisizo isuoliti po uassi reguli, inu doehounich postauak, alle suassiga conuenta, alli saniga drusiga Clostra, choker uam sfeti Concilium dopusti. Imate pnk snati da po uassi reguli na dua inu duaissetein capituli, Àbtisiza, ima taka biti, taku stugente, inù dobrimi delli obdana, da uezli sdobroto, coker suoio slusbô, bode uam naprei stalla. Da comunitet ussech rezèch bode dersalla; da sestre tega Clostra egnie dobrem exemplam obudène, islubesne io bodo bôgale, uezli coker istrachouagna. Àbtisiza nima obenich possebnich |nad ss stoji h] lubesiie imeti. Da chir bi eno uezli lubilla, per tek drusieh useck [nad s stoji h] bi poehuisehegna ne storilla. Ima tudi dochounich trostou obilno imeti, schaterimi te salostne bô mogla potàsiti, da che ena slàba Sestra ne zaga. Sfeti Concilium sapouè da slekerna Àbtisiza ima suoie starosti štiri desseti let, alli ussài tri desseti dopulnienich bneti, inù sa professionam suoim [nad uo stoji u] ossuni lett, alli ussai pet, ehualauredno siuètti. Ima gnie profession ozhitno storièn biti, nikarle na tikim sa tachiga dersàn. Nima biti udukouni panni, nikar prepouedana ussoich dochimich oppra-uillach, nikar scluisi mite, alli dari, te slusbe ischàti. Ima sachônsclio roiena biti, nikar vdôua, ampak diuiza, da bode tudi kdiuistuo mogla sfet daiati. Те рак chatere ozheio chisuolegno te Àbtisize suoio stimo imète, moreo ulètum Clostro okulli tri leta suoie prebiuàgne imète. moreo tega ordna inù elostra profess sestre biti, nimaio biti vdokuni panni. nimaio biti prepouedune usuoim dokounim opprauilli, niinaio scluisi mite, alli dari, suoie stime daiati, zlia рак eno neuredno sestro tek slusbi [najbrž je pjsee hotel napisati kte slunbi\ isuolio, sa ta Zas nimaio oblasti suoio stimo dati, Isuolegne ene Abtisize samù na sebe ne ualia nister, ehedar se sgodi sehusi strak, alle pertmzagne, scluisi mite, alli dari, skusi deselscho oblast, cliadar ic stim premàllo da icli ni uez choker polouiza sester, tudi ne ualia niz, cliadar se te dane stime sa dersio da se ne osnanio, tudi ne uallia niz, cliadar so preposno dane, sakai en conuent nima uezh coker tri mesze oblast suoio stimo date; cliadar рак isbrana Àbtisiza pusti tridesseti dni prétèzi, da tem gnie danim stimam ne peruolle. Alli de tri mesze oonfirmationa, alli potcriègna ne prossi, tudi suoio oblast tiga isuoliegna sapàde, inù sgubi. Sfeti Concilium tudi Sapouè, de talcu isuolegne, alli isbiragne, ima taka schrounu biti, da imena tek, chatere stime daio, se nimaio isuedeti. Satù usemitte lc te cedilze, na cliaterich stoiè sapissana imena tek sester, chatere sauolo suoie starosti se moreo kslusbe ene Abtisize isuoliti. Sfeti concilium ozhe da bi Àbtisiza stiridesseti let stara billa: uender enemo scoffo dopusti da more gore usetti sestre, chatere so tridessetu lettu dopulnille sato gniek fir-staua Gnada Otto Fridericus coker en dokouni ozlia ksuoio dobroto proti temo Clostro nagnene [nad g stoji k}, uam oblast daio da morete eno is sester isbrate, chatera ic tridesseti lett dopulnilla. Vas tudi oppomina da imate uediti dokler uuass nij duanaist sester, da se prauiga conuenta nimate, satu bi tudi ne imelle oblasti Abtisizo isbirati: da bi рак bollie per mirù mogle uClostri siucti, inù raisse bogate,. inu choker ano mater 1 ubiti, chatero bodete same isuollille, uam gnik firstaua gnada choker isene [nad i stoji /1] gnade dopustio stime, inù isbiragne ene Abtisize naprej usetti. Slekerne uksuoim cedilze, preberite sapissane imena, inu ehatèri ozhete uasso Stimo dati, sanim chrisizam sasnaminuite choker uidite utoni perucm nasse Abtisize sbiragno samerkano. Die 15 Aprilis 1663, pro elect.0 Abbatissae huius labacensis monasterij et ord.is s. Ciarae, conuentu de more in dieto, audita priùs missâ, ad quam sorores omnes comunicarunt, et ad capellam interiorem monasterij conuocatae electioni praesidente N. N. collégial i ter notantes adfuerunt, N. N. N. N. N. N. N. N. N. N. N. N., notentur absentes. Collectis uotis atque in scriptis seribet, et leget, N. В. in uotatione libera, et sécréta, pro electione Abbatissae huius monasterij Soror N. habet nota .000., Soror N. habet uota .000. etc. Sunt tum haec ipsa uota ad inilicem cou ferenda, et ad regulam sacrorum canonuin examinanda. ideo habere uelint aliquantisper pacientiam, ut collatione uotorum facta electio publicetur. Stime chisbiragno le te Abtisize, choker so dane smo preièlli, tiste popissali, inu prešteli i. Sestra N. ima stimo .000. eno, Sestra N. ima stime duue etc. Sedai bodete eno maičheno poterplegne imelle, da usse le te stime se nezli preuidio, alli po uassik regulak inù doehounieh postauak chisuolcgno ane Abtisize bodeo sadoste. Te dane stilne semo preuideli, inu po doehounik |>ostauak sem o snesli da ich ie sa dosti, inu uezli coker polouiza sester tega conuenta so kisuolegno sestre N. N. [nad tem stoji: Teresie] peruolille, satu tudi Mi Io. Mich. etc. klete Àbtisize isbiragno Ischoffie slusbè oprauilla naprei postaulien, gospo Sestro Teresio cheiii sfete Clare lublanschiga Clostra inu ordna Abtisizi isberemo, inu isbràno osna-nirno utem imeni boga ozheta + inu Sina -f inu sfetega + duga Amen. Postauimo tudi dessèt dni chenimo poslednimu terminù ussèm tem, chatèri imaio gouoriti super le to isbiragne alli isbrano gospo Àbtisizo, alli drughe sestre chatere sô ie Stiino Dalli, uuonder ussè oppominamo da spumnio dobro, za gnech supernost ne bode douisana, da bodo dochounim straffingam poduer-sane suoio supernost platille. Tudi gospè sedai isbrani inu osnanieni Abtisizi, iscoffie oblasti se nalossi, da ima zha nikar poprei, sai utrik des se t ich dnicli letemo chsuoiomo isuolegno peruolliti, sizher, zlia tega ne stori, ussô oblast chatero schusi danasnie isuolegne ie dobiJIa. bode schusi taku samuzagne sapadla. Ta zlmss рак da le ta chabtisizi isuoliena gospa Teresia suoi od gnik fir-staue gnade confirmation dobi, iscoffaue oblasti, nalosimo, inu sapouèmo, da sestra Joanna sponuizzio Sestre Clare slusbô ene Vicariae na se iisàme, inu usse slusbè, chatere se ane àbtisize spodobio, po reguli, inu tega Clostra potrebi, suestù obslusi, chateri tudi de ta zlias, usse drughe sestre poehorne bodo iscoffie slusbè sapouèmo, inù ksnamegno tega i damo suasse roche cluze, inu pezatnich tega clostra. Bog tega miru, inu lubesni bode suami da po uassi reguli bodete mogli siueti, boga, inu uassega shenena christusa, inu uas me sabo umiru, inu ubosim strachu 1 ubiti. Drugi rokopis je na enem samem listu: na prvi strani je slovensko besedilo, ki ga je spisal in govoril generalni vikar Ferri ob investit uri opatice 8. maja 1663, na drugi se bere: Inueftitura 2Ja' Abbatifsa' Monia-lium Labacenfium S: Clara', qua' fuit soror Maria Theresia Stichin, facta per Rdniüm D: Jo: Michalcm Ferri Vicarium Clèm 8 Maij 1663. Besedilo, ki pa očitno ni ohraujeno v celoti, se glasi: Sa tega uola mi Io. Mich. Ferri etc. te sfete Clare inu lublanschiga conuenta, lublanschimo scofo inu nam Namestnicho dopulnama poduerseniga te zastliuo inu dochouno, isuoleno Theresia Stichin prednami iwkleuno elezeozo, tiga Clostra inu conuenta tega ordena Sfete Clare professa sa dochouno mater alle Abtisiza iscoffio oblast nam sa sdei zlies dano, gore usamema inu poterdema, uimene boga ozheta, inù sinu, inù sfetega duclia Amen. Abtisiza more smisleite kai sa ena schirb na se usame, inu od kardela sebe zhes daniga chomo bode raitenga dala. Abtisiza more obdana biti stugentmi, inu uezli isfuetimi Dershaignicm, koker sslusbô naprei state. Abtisiza more enačba biti ussecb rezeeb, inu isfetimi Dersagniem, utake uise naprei sfeiile, da poklizane sestrè uezbe deù islubesgnio clioker istrakom io bugaio. Abtisiza more potrostate te reune, inu gnim perstopiti: da ugnieh nad-lugbicli, napotrostane ne ostaneo. Abtisiza more pokleuno, inu lubesniuo suoie sestrè poduziti, inui uaruadse, da se ne bode prekitela usapouedich, da scliiternosti ti [tili] sapuuidi, ne postaue te dusse u grech. Abtisiza niore tudi siulegnam. inu dersagniem, sbessedo, inu exemplam utte(m) inu udrughkn (sefl)issat inu sreze [izreči?] to postauo tek regul tiga professa,... Samostan klarisinj v Ljubljani je ustanovil dr. Mihael Friderik Hiller, sin ljubljanskega knjigoveza, ko je 1632 zapustil magistratu 60.000 goldinarjev za zgradbo tega samostana. Toda šele 1656 so klošter sezidali in poklicali prve redovnice iz Škofje Loke. O tem poroča Valvasor takole: »Zu diesem Kloster ist An. 1648 der Grundstein gelegt: und hat mans im Jahr 1656 geweihet, nachdem vorher, im 1657. Jahr, den 23. Decembr. vier Kloster-Frauen von Biscliofflack, als Frau Maria Lukahantschitschin Aebtissin, mit ihren Convent-Sehwestern, als Frauen Ursula Ilertzogin, Frauen Theresia Stichin, und Frauen Johanna Raumschisslin, das neuerbaute Kloster bezogen, und vom Franciscaner-Provincial begleitet worden. — Dessen ungeachtet hat, im Jahr 1689 [očitna napaka namesto 1659], an S. Coecilia Tage, der Bischoff zu Laybach diese, schon vor zwey Jahren angekommene Kloster-Frauen nochmals öffentlich introducirt; weil die erste, durch den Franciscaner-Provincial geschehene, Einführung für ungültig erachtet war, und hielt der Bischoff selbst eine schöne Anrede: worauf dasTeDeum laudamus angestimmt worden« (Valvasor, Elire XI, 696; prim, tudi MHVK I860, 60). Valvasor ne pove, zakaj so- tiste štiri klarise morale čakati dve leti, da jih je ljubljanski škof priznal. S tem, da so zapustile loški samostan in prišle v Ljubljano, so se pregrešile zoper svoja pravila in bile kaznovane, pa so šele z dekretom iz Rima z dne 29. januarja 1659 bile pomilo-ščene (Kapiteljski arhiv lj., fasc. 29). Tako so šele 15. aprila 1660 smele izvoliti prvo opatico, Marijo Lukančičko, ki ji je potekla služba dne 15. aprila 1663. Pisec obeh tekstov je Mihael Ferri (1625—1689); doma je bil iz Gorice, študiral je v Gradcu, bil 1659—62 župnik v Laškem, nato vikar v Kranju in od 1675 župnik v Kamniku in arhidiakon gorenjski. Nekaj časa je bil tudi generalni vikar ljubljanskega škofa in si je 1675 prizadeval dobiti škofovski naslov; zanimivo je, da je v dopisu na rimsko Kongregacijo (de propaganda fide) utemeljeval svojo prošnjo z velikim številom heretikov (gl. Premrou, GMDS VII—VIII, 49—51, in tam navedeno literaturo). Ferrijev slovenski tekst kaže, da ga je pisal Italijan, ki se je priučil slovenščine, najbrž že v mladosti, ki pa se s slovenskim pisanjem ni posebej ukvarjal. Ko je pisal zgornja razglasa, je minilo 50 let, odkar je izšla zadnja slovenska knjiga; zato ni čudno, če je po svoje pačil tako pisavo kakor jezik. Le malo je spominov na tradicionalni pravopis, n. pr. prizho, zhes, uezlt, drugače pisec ne zna ločiti с od č, s od z, s od š itd. Naslonil se je kar na italijansko pisavo: gnicli (njih), poterplegne, Scoff, coker itd. Težave, ki mu jih je delal izgovor glasu h, so vidne v pisavi sirak (strah), na tikirn (na tihem), slekerne (sleherne), I turo (uro) itd. Jezikovno kaže tekst na centralna narečja, zlasti na gorenjsko, prim, kdiuistuo (k di-vištvu), enerno scoffo (enemu škofu), kmamegno (k znamenju), Guno (ono), dasi se najdejo tudi zahodne posebnosti; n. pr. dugo (dolgo), tridesseti. Zanimivi so akcenti, ki si jih je Ferri pisal, da bi prav izgovarjal: roche, slusbà, dari, storièn, potàsiti itd. 5. RAZGLAS O POTEKU OPATICINE SLUŽBE 1666 V ljubljanskem kapiteljskem arhivu, fasc. 21, se je ohranil doslej še neobjavljen slovenski razglas, ki se tiče prenehanja opatičine službene dobe pri ljubljanskih klarisinjah. Fotografski posnetek je v Narodni in univerzitetni knjižnici (rokop. odd., inv. št. 15/54). Slovenski tekst se bere na prvi strani pole v pisarniškem formatu; druga stran vsebuje latinske beležke, tretja je prazna, na četjti je v latinščini zapisana vsebina: »Publica!io expirati Abbatifsatus Triennalis Dna' Therefia' Stichin se-cunda' Abbatifa' Labaci. Facta 8 Maij 1666 et conftitutio Vicaria'.« Slovenski tekst se glasi: Joseph od boshje inu Apottôliîkiga îtolla miloîti Firîht inu Schkoff I.ublanîki etc: Titul. îpozna, da védit inu osnûni, da po naïhiga îvéttiga Ozhétta Gregoriuîsa tega trinaiîtiga poîtaui, Ordnu îvete Clare po Laîhkih dashellah dani, inu v'tem peruim Visitationu letega Lublanîkiga Cloîhtra, od Goîspé tedaj Abtishiza' Maria' Lukanzhiîhke, inu nje Seîter Goîspe Vrîhule Herzogin, Theresia' Stihin, Joanna' Rambîchiîslin, inu drugih prôîheni, tudi od njh Firîhtoue gnade Otto Fridricha Lublanîkiga tedaj îhkofl'a, gori vseti, inu kdrugiin tega Cloîhtra Regulam perïtduljeni sapouedi, îléhàrna tega Cloîhtra suete Clare Aptishiza nema do smerti biti, ampak ïame tri Létta nje oblaît inu Regirauje tèrpéti. Sato kokr to pèrua' Goîspa' Abtishiza', Maria' Lukanzhizhka' Regiranje je minulu, imi Ta poîslednj dan îvojga Tretijga léta je ona îvojo oblâît inu kljuzlie îvoje ïlushbé gori dala, inu Ta îtariîhi sa njo seîtra Goîspa Theresia, kokr Abtishiîke ïlushbé Viearia, je toiîto oblaît inu kljuzlie k'iebi vsela, po Ördnungi inu tega Cloîhtra poîtauah. Tako tudi donaîs, ta ôïsmi dan tega Méîza Maja, Goîspa Theresia k'eni Abtishizi, inu duhouni tega Cloîhtra Materi isbrana, inu îhkoffio oblaîtjo poterjena, kokar tukaj njé rânzimu Shkoffu Otto Fridrichu inu vîcm njega Sueeesoriam îvetôîti podlôshnoîti, pokorîhine inu zhaîtliuoîti îturjena pèrîega gouori dokler nje Tri létta îo she pretekle je dovshnû od Abtishiîke slushbé inu Regîranja tega Cloîhtra odîtopiti pèr léti perîésheni pokérîhini îuoio oblaît inu kljuzlie ti îtâriîhi Seltri zhés dati. Katera kokr Viearia tega Cloîhtra, nikar Abtishiza, ampak kökr Abtishiza, ima v i о oblâît, inu tudi od îeîtèr inu vfe Cloîhtrîke drushine pokorfhino imeti, katera je k'Regi'ranju tega Cloîhtra potrebna: inu tô tako dôvgu, dokler nebô ena druga do tega diuizhniga Conuenta, k'eni duhouni Materi inu Abtishizi tega Cloîhtra, po redu inu poîtâvach duhounih isvoljena inu confirmirana od Oblâ îti Ljublanîkiga shköffa. Po pisavi sodeč (gl. niže), je napisal zgornji razglas Filip Trpin, od 1655 ali 1656 do 1676 generalni vikar ljubljanskega škofa. Trpin je bil doma i/. Selc nad Škofjo I.oko, r. 1605 ali 1604; služil je kot kaplan oziroma župnik v Ptuju. Gornjem gradu (do 1638), v Kranju (do 1645), v Braslovčah (do 1654) in v Šmartinu pri Kranju do smrti 1685. Kot generalni vikar je večinoma bival v Ljubljani. (Simončič Pavel: Filip Terpin, generalni vikar ljubljanski, disertacija teol. fak. 1927.) Zanimivo je, da je ohranjenih več rokopisnih slovenskih stvari izpod Trpinovega peresa. Predvsem je znana njegova poslanica faranom v Mošnjah iz 1670 v zvezi s procesom zoper tamkajšnjega župnika Andreja Novaka, obdolženega čarovništva (Slovencev koledar 1944, 55 si.); pisava te poslanice docela soglaša s pisavo našega razglasa. Potem sta njegova tudi dva slovenska teksla z obrazcem ekskoniunikacije (gl. niže str. 187). Verjetno se bo še kaj podobnega našlo. Trpin, ki je zlasti pod Buchhe.imom vodil skoraj vse škofovske posle, je rabil slovenščino tudi v primerih, kjer bi bil utegnil, sodeč po takratni praksi, seči po nemščini. Tak primer je prav gotovo naš razglas, saj bi bile imenovane redovnice, ki so bile menda meščanke, razumele tudi nemščino. Jezik kaže, da zgornji razglas ni bil prvi Trpinov koncept, ki ga je napisal v materinščini. To je pravi knjižni jezik tistega časa. Kar se tiče grafike, naj opozorim na znamenja za sičnike in šumevce, ki so v glavnem pravilno rabljena: fposna, pröfheni, bosh je, rânzimu, kljuzlie. Prav tako so značilna naglasna znamenja: oédit, léta, tèrpéti, fléhàrna; celo več jih je, kakor smo jih vajeni pri protestantskih piscih. Predlog deli z apostrofom od besede: o 'tem, k'eni, k'febi. Kot Gorenjec pa odstopa od dotlej veljavne dolenjske osnove knjižnega jezika. Talko nikoli nima ej za ê, marveč zmerom с ali e (léta, ièrpéti, potrebna); potem ima Sato, Tako, to, vendar po tradiciji inu, dovgu, minuln; tudi nema (gorenjsko je nima) kaže na tradicijo. Izrazila gorenjska posebnost je pokorfliino, ljubljanska značilnost pa donafs. Pisec se izraža gladko in jasno, dasi je čutiti v njegovih stavkih latinsko konstrukcijo. Minilo je že 50 let, odkar je izšla zadnja slovenska knjiga, ko- je Trpin napisal gornji razglas. Ta nam kaže, da tradicija slovenskega pisanja in knjižnega jezika ni bila še zamrla. Filip Trpin je doraščal in študiral v dobi, ko je protestantska literarna tradicija bila še živa in ko je Hren pripravljal in izdajal slovenske knjige. Od tod pač njegovo- znanje in njegov odnos do slovenščine. Neliterarnost slovenščine, ki je pred Trubarjem bila poglavitna ovira za tisk slovenskih knjig, sredi 17. stoletja torej gotovo ni onemogočala izdajanja del v domačem jeziku. Ovire so bile, kakor je znano, drugje. 6. DVA OBRAZCA EKSKOMUNIKACIJE OKOLI 1660-1666 Izpod peresa generalnega vikarja Filipa Trpina sta se ohranila v ljubljanskem kapiteljskem arhivu, v fasciklu 21, torej tam, od koder je tudi razglas o poteku opatičine službe 1666, dva obrazca ekskomunikacije ob zaobljubi redovnic. Za datiranje ni druge opore kakor dejstvo, da ju je, kakor sklepamo po pisavi, pisal Trpin in da je eden izmed obrazcev bil namenjen rabi pri ljubljanskih klarisinjah; te so v Ljubljani delovale od leta 1659 in z njimi je imel Trpin opravka leta 1666, kakor kaže razglas o poteku opatičine službe. Kvečjemu bi kot terminus ante quem posiavili leto 1660. Obrazca sta napisana vsak na enem listu pisarniške oblike in se razločujeta po naslovu, zabeleženem v latinščini na hrbtni strani lista, in po jezikovnih in stilističnih podrobnostih. Po popravkih in črtanju (kar je prečrtano, je v objavi tu niže v okroglih oklepajih) sodim, da je prvotnejši tisti obrazec, ki nosi naslov »Excomunicaiionis ...«. Prav zaradi grafičnih in jezikovnih razločkov naj objavim oba: Excomunicaiionis in Monialium profeîsiome fuhninari îolitae in îlauo-nicum îermonem conuerîio. S' oblaîtjo, inu v'Jmeni vîsegamogozhiga Boga, inu ïuetih Apoïtolou Petra nu Paula, terdô inu per veliki pani prepouemo, de obedan leté pod Banderam te zlùîtoîsti podpiîsano Diuizo, inu Duhovno Criîtuîhouo, nema odpeljati, obedan tudi (njm) nie, téga kar je (njh) nie tudi zhaîsniga odvseti, Kir Рак îe bode tega preuîetnu podîtopil, preklet bodi v Hiîhi inu sunaj Hiîhe, preklet v'Meîti inu na pulj, preklet zlnijezh inu ïpezh, preklet jedozh inu piozh, preklet hodiozh inu îtojozh, prekletu bodi njega Meîso inu koîti. Od podplatov njegovicli nog, do vercha njega glâve nema imeti sdrauja. Pridi zlies njega To prekletje tega zhloueka kateru îkusi Mojïeisa, ie Goîspod Bog otrokam Te kriuize sapuïtil, sbriihi le njega ime is Bukuu tih shiuezhicli, inu s'témi Prauizhnimi se nepilaj. Njega deu inu Verbiihina, bodi s Kajnam îovragam îuojga Brata, inu s'Datanam inu sAbiram, sAnaniam inu sAphfiro, s'Simonam zopernikam inu s Judesham sdajauzam Chriftuïhouim, inu îtemi kateri so k Bogu rekli, pojdi prozh od Naîs, stese Tuojh potou mi nesnamo: bodi pogubljen na îsodnj dan, poshriga vezhni oganj s hudizlii red, inu njegouimi Angelzhi, zha ne poverne To odvletu inu hpokuri ne pride. Amen. Ritus Inueîtiendi Nouitias et profeîsas sr Clarae Monaîterij Labacenîis. S' oblâîtjo, inu v'iméni vîegamôgozhiga Bogâ, inu îvetih Apoïtolov Petra inu Pavla, (terdu) îtanouitu inu pèr veliki Pâni prepovémo, de obedan lete vprizhne Divize inu Duhovne Neveîte Chriîtuîhove (neodpeljaj) katere îo mu pod banderam te zhiîtoïti podvershene neodpeljaj: Obeden to njh neodvsémi ampak s'Miram naj poîsedejo to îvoje. Kir рак îe bode téga preusetnu podîtopil, preklet bédi v'IIiîhi inu sunaj Hiîhe, preklet v'Meiîti inu lia pulj, preklet budezi inu îpezlii, preklet jedozhi inu piozhi, preklet hodezhi inu îedézhi, prekletu bodi njega Meîsii inu koîti: od podplatov njéga nog do verha njega glave nebodi v'njemu sdrauja. Pridi zhes njega prekletje tega zhloveka, katéru je (od) îkusi Mojseîsa v' poîtavi Otrokam te krivize Goîpiul sapuïtil: s'briîhi îo is Bukve teh shivézhih, inu (îtémi) î'pravizhnimi îe ne piîaj. Njegov del inu vérbiîhina bodi î'Cajnam sovragam îvojga Brâta, inu s'Datanam inu Abironam, s'Ananiam inu Sâphiro, s'Judesham Jsdaiavzam, inu ï'tenïi kateri îo k'Bugu rekli (rekli) ïtéso tvoijli potov nozhemo. bodi pogubljen na îodnj dan, poshriga vezhni oganj (î'temi) î'Hudizhi red inu njegovimi Angeli, zha to vsétu nepovèrne, inu h'poküri neprîde. Bodi, bodi, Amen. Oba obrazca sta prevocl iz latinščine- Zaradi primerjave naj navedem tu še latinsko besedilo iz škofovske obredne knjige po izdaji Pontificale Romanian, Venetiis 1632, fol. 81: Auctoritate omnipotentis Dei, & beatorum Petri & Pauli apostolorum eius: firmiter & sub interminatione anathematis, inhibemus: ne quis présentes vir-gines, sen sanetimoniales: a diuino seruitio, cui sub vexillo castitatis subiectç sunt, abducat: nullus earum bona surripiat: sed ea cum quiete possideant. Si quis autem hoc attentare prçsumpserit. Maledictus sit in domo: & extra domum. Maledictus in ciuitate & in agro. Maledictus vigilando & dormiendo. Maledictus manducando & bibendo. Maledictus ambulando & sedendo. Maledicta sint caro eius & ossa: &-a planta pedis vsq; ad verticem: non habeat sanitatem. Veniat super ilium maledictio hominis: quam per Moysen: in lege filijs iniquitatis: dominus permisit. Deleatur nomen eius de libro viuentium: & cum iustis 11011 scribatur. Fiat pars & hçreditas eius: cum Caim fratricida: cum Dathan & Abirom: cum Anania & Saphira: cum Simone mago & Iuda proditore: & cum eis, qui dixerunt Deo, Recede a nobis: semitam viarum tuarum nolumus. Pereat in die iudicij: deuoret eum ignis perpetuus: cum diabolo & angelis eius: nisi restituerit: & ad emendationem venerit. Fiat fiat. O jeziku obeli slovenskih obrazcev velja na splošno, kar je že bilo povedano zgoraj pri Razglasu o poteku opatičine službe. Primerjava obeh redakcij kaže, da je druga natančnejši prevod in bolj v skladu z latinskim izvirnikom (dasi je v njej izpuščen »coprnik Simon«), predvsem pa, da je jezikovno skrbnejša: ima več akcentov, pravilnejšo rabo sičnikov (ofsegamogozhiga — vfegamogozliiga, preufetnu — preuseinu, f sodu j — fodnj), uporablja v namesto u (fuelili Apoftolou — /oetili Apoftolou, zhloueka — zid опека, fuojga — foojga), h namesto ch (do vercJia — do oerha, shiuezliich — shioezhili), dosledno piše predloge z apostrofom (k Bogu — k'Bugu itd.). Najbolj zanimivo je, da ima prva redakcija gorenjske oblike: terdô, u'Mefli, Mefsô, G of s pod, k Bogu, v drugem zapisu pa so spremenjene v: terdu, o'Me if ti, Mefsû, Gofpud, k'Bugu. Če pomislimo, da so v začetku 17. stoletja veljale dolenjske oblike za knjižne, gorenjske pa za narečne, potem se tudi v tem kaže piščevo prizadevanje za boljši knjižni jezik. O takem prizadevanju govori tudi sprememba deu — del, s'témi Prauizlmimi — fpravizhnimi, To ]>rekletje — preklet je, hodiozh — hodezhi. Tudi s tema obrazcema je potemtakem pokazal Trpin svoj pravilni odnos do knjižne slovenščine. 7. PRVO SLOVENSKO PISMO 1688 Med starejšimi rokopisi gre posebna pažnja pismom, saj pisanje slovenskih pisem dolgo dolgo ni prišlo v navado. Katero je prvo ohranjeno slovensko pismo? Po Kidričevi zgoraj citirani bibbografiji bi to bilo pismo ormoškega graščaka iz 1658. Vendar je tu treba popraviti dvoje: pismo ni iz 1658., temveč iz 1643. leta (gl. Kovačič Fr., Trg Središče, Maribor 1910, 308 in 585); potem pa je v njem toliko kajkavščine, da ga ne morem imeti za slovensko (prav tam 308). Zato je najstarejše doslej znano slovensko pismo tu niže objavljeno Cervičevo iz 1688. Spravljeno je v Mestnem arhivu ljubljanskem, fasc. pisma, št. 6, in se glasi: Le tlio pismize dat se Ima Postenemu Moshu inu Imenitnemu tu ic Lenartu Iasbizu stoyezemu Dobraui Imenitnei Fari Polariskei niegouim rokam inu usei lubei mnosizi Polianah. Iesus Maria bodi par mene, inu par nas. Poštena Luba Imenitna inu skuse Iesusa Christusa Segnana Fara Polan-ska, i n u use ulesusu Christusu pod isto Poduarsene Ouzize inu Sinoue. Mir Iesusa Christusa moi nami. Vasse lubesniuo pismize sam preieu skuse katero saslisat sam mogu uaso shelio da hi iest ueno tasno imenitno Faro parsu sprauiga sarza iest paruolim sa samo le to de bi iest mogu se nikatero dusliizo isuelizat inu na prauo pot parpelat okli saguisan skuse pošteno inu meni lubo mnosizo bodem inu slasti skuse Gnadliuega inu moiega Zastitliuega Patrona Gospod Autinana ozem sam po pismo priti inu moio dosnost doli polosit Zakam skuse moiega Zloueka na ulas poslaniga en Zestiti antuort inu pohleuno se iest usei Zestitei mnosizi parporozim inu Sueti Shegan lube Suete Troyze usein uoszhim inu obstanem mailiinega inu uelizega Bosigha inu Bogatega kokar sdolai podpisan Cirknizi na 26. Iunia 1688. , P°k°rni Slusabnik Pra'lat Gregor Ceruizh mpa Na drugi strani je nemški prevod, ki so ga dali napraviti menda v Škof j i Loki. Začetek se glasi: »Diße Jen seits wiindische schrifft hie herauf Toiz verdolmetsehert von wordt zu wordt gesezt manigliehen zur nachricht alß wie zu sechen ist ...« O Cervieu imamo le skope podatke. Prvič se pojavi v krstni knjigi cerkniške fare 23. avgusta 1683 kot plebanus loci (»... baptizata est à me Gregorio Ceruizh Prot, et Miff0 Aplico et loci Plebano«). Pred božičem 1685 je dobil proštijo kološko (Collocensem) z infulo, a ostal še župnik v Cerknici (IMK II. 40). V začetku 1686. leta ga je poklical ribniški naddiakon Renner na odgovor, a Cervič se je upiral: šlo je pač za priznanje jurisdikcije nad cerkniško faro (IMK 11, 90). Pa tudi gorenjskemu naddiakonu Juriju Andreju Gallenfelsu. ki se je pravdal z ribniškim naddiakonom zaradi jurisdikcije nad cerkniško faro, se je ustavljal, zakaj Gallenfels poroča 1693 v Videm: »Opat p.Gregor Crvič (Zeruicli) in prior p. Hugo iz Bistre sta se pritožila do nadvojvode v Gradec, češ da Cerknica ne spada pod naddiakona, ker je vtelešena samostanu bistrsketnu: je vtelešena, a ne ,pleno jure'. Da bi opat stvar bolj pomešal, je hotel spraviti Cerknico pod ribniški naddiakonat« (IMK 1, 5). Valvasor takole poroča: »Der heutige Pfarrer ist Herr Gre-gorius Ceruizh. deß heiligen Apostolischen Stuls Notarius und auch Missionarius. Dieser soll auch, wie man sagt, ein Bisthum erlangt haben in Partibus Infidelium (in der Tiirckey)« (Elire VIII, 732). Gregor Dol-liičar trdi v svojih rokopisnih Annales urbis Labacensis, da je bil »opat ,in Budua ad mare' in župnik, splošno imenovan cerkniški škof« (IMK XI, 80). Podobno govori o njem v rokopisnem delcu Marianale Carnioliae (IMK IX, 122). Ker mu Gallenfels pravi »opat pater Gregor Ccrvič« in podobno Dolničar, bi utegnili sklepati, da je bil redovnik. Vendar ga ni najti med bistriškimi kartuzijauci (prim. Milkowicz, Die Klöster in Krain, Wien 1889, 136 sl., in MHVK 1863, 27). Zadnjikrat ga najdemo v cerkniški krstni knjigi 3. marca 1694 (»... baptizata est à me Praelaio Gregorio Ceruizh ibidem Pa roch o...«), a mesec kasneje, 3. aprila istega leta, jo umrl za vročinsko boleznijo, kakor je zapisal Dolničar v svojih Annales urbis Labacensis (IMK XI, 80) in kakor stoji tudi v domači kroniki Dolničarjeve družine (MMK. XVII, 10). Pokopan je v cerkniški cerkvi (Novice 1863, 148). Cervič je moral biti svoje dni precej na glasu, če je njegovo ime sprejela ne le javnosti namenjena Valvasorjeva in Delničarjeva, temveč celo privatna družinska kronika. Res srečamo že v sodobnih beležkah, da je na novo sezidal in blagoslovil cerkev sv.Volbenka in da so v Cerknico vreli iz vseh krajev, ker je na čudne načine zdravil ljudi in živino (IMK II, 40). Dolničar pravi v omenjenih Annales: »Bil je daleč naokrog slavno znan, pa so prihajali zlasti s Koroškega mnogi božjepotniki. Pomagal je mnogim bolnikom; povzdignil je ondi pobožnosti, se bičal ob postnih pridigah do krvi na prižnici in več takega storil (IMK XI, 80). V Marianale Carnioliae dodaja, da »preiskava ni dognala nič hudega proti njemu« (IMK IX, 122). Družinska kronika Dolničarjev ga imenuje -der beriembt Man..., der viihl Wunder gemacht« (MMK XVII, 10). Valvasor, ki ga je menda osebno poznal, pa takole pripoveduje: »Cerkvi sv. Volbenka v Zelšah, ki so jo šole pred kakimi devetimi leti sezidali, pripisujejo razne čudeže, da v njej slepci spregledujejo, hromi ozdrav-Ijajo itd. O tej cerkvi bi se dalo veliko napisati, zakaj odkar jo je dal sezidati sedanji župnik, se tam baje veliko čudežev dogaja. Cerkniški župnik, gospod Gregorij Cervič, je često pomagal ljudem v najrazličnejših boleznih in težavah ter jih ozdravil. Zato prihaja semkaj neverjetno veliko preprostih ljudi ne le iz Kranjsko, temveč tudi iz sosednjih dežel, iz Furlanije, Koroške, Štajerske, Hrvaške in od drugod. Pripovedujejo toliko čudežnih reči in v toliko- različnih inačicah, da človek ne ve, kaj naj verjame in česa ne. Ta govori tako, drugi drugače (pro & contra), pa so zategadelj že poslali semkaj neke komisarje in spravili stvar že večkrat do samega papeža v Ilim in do apostolskega nuncija, vendar doslej še niso nič določenega sklenili. Medtem pa kar naprej prihajajo vsak dan nadvse številne množice tujega ljudstva; to sem sam večkrat z začudenjem videl« (Valvasorjevo berilo, Ljubljana 1951, 194). O Cervičevem zanimanju za zdravilstvo govori tudi njegov zapuščinski akt (ODAS, fasc. Lil, No. 1—64, Lit. T—Z, št. 15), kjer so naštete njegove knjige, vsega 94 del. Poleg teoloških so namreč tudi naslednje medicinske, takole zapisane: »Palia Roty Gaspari Chirurgin. — Anonimi De Rebus medicis. — Minodaô Medicarum Disput. — Vidi Vidi De febribus. — Senerti institutiones med. — Isagoge Phisica medica. — Fabricij Hildani Chirurgia. — Fiorauanti Discorsi Medicinah. — Alesio Piemontese secreta. — Lachynica Caricaieualle. — Ricetario di Galleno. — Weheri practica Generalis med.« Vsekakor gre za nadpovprečnega moža, čigar slava se je še 1865 »razširjala od ust do ust« (Novice 1863, 148). Pismo je naslovljeno »vsej lubej množici [v] Poljanah« v roke Lenarta Jazbeca v Dobravi. Res so Jazbeci izpričani že stoletje prej (1560) v Gorenji Dobravi (Kos Fr., Doneski k zgodovini Škofje Loke, Ljubljana 1894, 19). Na povabilo poljanskih faranov, da bi prišel k njim za župnika, odgovarja Cervič, da je pripravljen priti, če dobi zagotovilo, da soglaša loški glavar (kot namestnik brižinskega škofa, ki mu je pri-tikala prezentacija poljanske župnije)-. Župnik v Poljanah je bil leta 1677 Karel Ignac Codeiii (Kos Fr., n. m. 268). Verjetno je 1688 Codelli umrl, dasi ga Valvasor (Ehre VIII, 791) še omenja kot »sedanjega župnika«. Zakaj je bil Cervič takoj pripravljen menjati furo, se da le ugibati: morda je bil vzrok spor z naddiakonom (gl. zg.). Tudi nič ne vemo, zakaj ni poljanske fare dobil. Dobil jo je Matija Falenič, izpričan 1692 kot poljanski župnik (Kos Fr., n. m. 275). Cervič je le slabo poznal literarno pisavo, saj je raslel v dobi, ko ni bilo veliko slovenskih knjig.- To se vidi zlasti iz pisave šumevcev in predlogov. Vpliv pisane tradicije pa se ne dâ zanikati. Vendar ni zapisana v že omenjenem zapuščinskem aktu nobena slovenska knjiga; zastopan je hrvatski Glavinič, toda z italijansko publikacijo iz 1642 (»Gla-uinik Confessario Catholico«) in neki »Quralitsh« brez navedbe dela. Jezik ne kaže izrazitih dialektičnih potez, marveč je nekak odsev takrat rabljenega knjižnega jezika, ki so vanj že prodrle predvsem gorenjske dialektične novosti. Dasi je tekst zelo kratek in ne vsebuje posebnih izrazitosti, bi sodil, da je avtor prej iz severnega ali zahodnega slovenskega jezikovnega območja kakor iz jugovzhodnega. Njegov priimek pišem Cervič, naslanjajoč se na njegov podpis (Ceruizh) in na pisavo sodobnikov (Ceruizh, Zeruich, Zeruitsch). V Novicah (N 1863, 148) in pri A. Koblarju (IMK 1, 5; II, 39—40, 90) stoji oblika Crvič; ni pa izključeno, da je bil Crvič. 8. CERVICEVA OPOROKA 1685 Da Gregor Cervič ni le slučajno rabil slovenščine v tu zgoraj objavljenem pismu, marveč da je slovenski pisal tudi ob drugih prilikah, kaže njegova oporoka. Našel jo je in me nanjo opozoril tovariš arhivar Som, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Oporoka je spravljena v ODAS (Testamenti I, Lit. Z, 1647—1897, št. 9) in se glasi: Jest tukai doli Podpissan, Vem inu sposnam da sam iest Veliko Dobrote preieu od Moie Gnadliue Gospe Matere Ester Maximilliane Fraierze Coradezin \doue inu skuse to se naidem nim veliko dushan, skuse katere alli sprizu katere dobrote iest se obligera m sletim moim pismizam kokar da bi bilo na moio Sadgno vro stoireno, da talkoi oni, kokar sa gnimi alli po nigh smarti, nigh Gnadliua Gospa hzi imaio po moiey Smarti use Zisto kar kuli se bode Moiega Blaga neislo talkoi Grunteg kokar drusino use Zisto bres obene praude pouerbat In quorum fidem etc. Cirknizi na 26. Decembra 1685. T, . , „ _ rreiat Gregor Ceruizh mpa (Pečat) Pečat je dokaj lepo ohranjen: zgoraj nad grbom je mitra in levo od nje črke G. C. P. A. M. A. (Gregor Ceruizh Praelatus ...). Na hrbtni strani se bere z drugo roko napisano: »Disposition H. Gregom Zeruitsch see. Pfarrern ddo 26: Xbris 1685.« Za dedinjo je določil Cervič Ester Maksimilijan© Coraduzi oziroma njeno hčer. Ester Maksimilijana je bila rojena Priickenthal in poročena z baronom Francom Coraduzijem, lastnikom gradu Koča vas (Hallerstein); ovdovela je 1667 (Valvasor, Ehre XI, 273). Coraduziji so imeli nekaj časa tudi grad Lož (Valvasor, Elire XI, 327). Tako si lahko razlagamo Cervičevo znanje z bližnjo baromsko družino in pomoč, ki jo je užil od Ester Maksimilijane. Da Cervič ni bil brez premoženja, kaže zgoraj citirani zapuščinski akt, kjer so poleg premičnin naštete tudi naslednje njegove nepremičnine: »Die Wurysche l1/? Hueben (ocenjena na 253 fl, 7 kr, 2 pf), Die Verbczische У2 Ilueben (110 fl), Die Germekliische ein Halbe Hueben (84 fl, 22 kr, 2 pf), Die Spehrkhische % Hueben (20 fl), Der Stendtisch zu Nider Dorf gelegene Garten oder V10 Hueben (21 fl, 56 kr, 1 pf).« Poseben pomen oporoke je v tem, da je napisana, čeprav se tiče plemkinje, v slovenskem jeziku. Poleg tega gre za prvo znano slovensko oporoko. Mirko К и p el Résumé Dans los Contributions (v. aussi Slavistična revija IV), nous avons publié des textes slovènes du 17e siècle, donc d'une époque qui est très pauvre en livres slovènes imprimés. Du point de vue historique et linguistique, ces textes sont très intéressants. Sous 3.), nous publions les Statuts de la confrérie du saint sacrement de Dolina, datant de 1635. Ces statuts ne sont pas intéressants seulement pour leur ancienneté, mais aussi du fait qu'ils représentent un manuscrit slovène d'un territoire limitrophe (le village de Dolina se trouve dans les environs de Trieste). Sous 4.) on trouvera deux manuscrits slovènes de 1663, concernant l'élection de l'abbesse des elarisses de Ljubljana, resp. l'investiture de cette abesse. L'auteur en est Mihael Ferri (1625—1684) de Gorica, donc un Italien qui se souciait fort peu de la tradition orthographique slovène. Sous 5.), nous publions une proclamation sur l'écoulement de la période triennule de service de l'abesse (1666); l'auteur en est le vicaire général de Ljubljana Filip Trpin qui s'est efforcé de conserver dans son écrit la tradition littéraire slovène. Sous 6.) on trouvera deux formules d'excommunication en usage lors de la prononciation de voeux des religieuses, dues également à la plume de Filip Trpin. < Sous 7.), nous publions une lettre qui, sous réserve de découvertes futures, doit être considérée comme première lettre en slovène. Son auteur est un prêtre, sans doute eminent, de Cerknica, qui s'adresse aux paroissiens de Poljane en se disant prêt d'y accepter la charge de curé. — Ce même prêtre se servit du slovène aussi dans son testament, bien que celui-ci fût destiné à des personnes de langue allemande (v. publication sous 8.). Anton В и j e с P R I S LOV N I PA В ER KI Členki ali partikule so bili sprva prislovi, nastali iz okamnelih oblik ali iz poudarnili besedic. Nekoč so imeli samostojen pomen, do danes pa se je tem enozložnim obeskom tako obrusil, da v njih vidimo samo še besedice, ki se privezujejo ali navezujejo drugim, večkrat pa tudi med seboj spajajo. Nekdanji pomen se kaže le še v bledem pomenskem odtenku, ki ga dajejo sestavini. Obešajo se zlasti na prislove in zaimke. V predfleksijski dobi ie. prajezika so bili elementi, s katerimi so se že takrat delali prislovi, n. pr. dhe : къ-de, lat. in-de, sti. udha. Ti isti ali sorodni determinativi pa so tudi jeli rabiti za fleksijska obrazila. Zatorej nekateri advcrbi kažejo kazusne oblike, pa vendar niso okamneli skloni, ker so že iz časa, ko sklonov še ni bilo (Hirt, Id g. Gram. III, 295 si.). Toliko naj bo povedano za primere, ko govorimo o kazusnih ali kazusno pobarvanih prislovih, ne da bi se pri vsakem posameznem spuščali v njega nastanek. Seveda se lahko primeri, da je beseda po eni strani še ohranila samostojni pomen, v sesiavi pa ga je kot členek izgubila ali pa se ji je vsaj močno zabrisal. Tako je z nekdanjim prislovom a iz oblativa *öd(t) h ka-zalnemu zaimku *e/o (BEW, 21). Danes je v slovanskih jezikih veznik s pomenom 'toda, ali, in', vendar pa se veliko uporablja tudi v sestavinah. Pleteršnik navaja veznik a v pomenu 'toda* iz belokranjskega, vzhodno-štajerskega in notranjskega govora, v pomenu 'in' iz rezijanščine (tri а tri), sicer mu je novoknjižna beseda za ljudsko pa. Menim, da po krivem vidi v nekaterih primerih medmet, kjer je a veznik. V sestavi morem iz knjižnega jezika navesti samo ali (ako je kljub nekaterim pomislekom laže vezati na jako, prim. BEW, 26), ampak < а-пъ-ракъ in sporadično ant i. Dosti več primerov imamo iz narečij: aboj, aliboj 'ali' < a-li-bo-j (Rezija); ače 'ako' (Caf, kajkavsko); an < а-пъ: s teboj nimam nič opravili, an s tvojim bratom (Janežič); vprašal sem ga, an da mi ni odgovoril (Levstik); vse so mi vzeli, an kolikor imam na sebi (Levstik); anda poleg ada je znan kajkavščini; ančeš poleg antičeš (Lašče, Levstik); a ni 'in ne, niti' (Rezija, Prokmurje); nnikoj 'kakor, nego' < a-ni-ko-j, tudi anokaj ее rabi v Reziji za primernikom; àno 'in' (Goriško, Rezija); ano < a-ono(j) 'pred kratkim' (Slov. gorice); anoboj < a-no-bo-j 'ampak, ali' (Rezija); anti < a-m,-ti 'doch, л\ч>Ы': anii veš, kako se taki stvari streže (Levstik); anti nisi pijan (Svetec); anti (menda, pač) ni strup (notranjsko); antikaj 'marsikaj' (Rož); vzhodnoštajersko onti, ontipa 'vsekakor'. Členek bo (s prevojno stopnjo ba, gl. BEW, 36), zlasti znan v stcsl., nahajamo v rezijanskem oboj, aliboj 'ali' in anoboj 'ampak'; primerjaj s tem poljski alibo, albo. V Briž. sponi. 11 libo bodi dobro libo li si zlo; koroško boli 'ali' bi lahko izvajali tudi iz futura bo -f li. Vprašalno partikulo či (inslr. sg. od čb-to, BEW, 155) rabi rezijan-ščina v pomenu 'ali', vzhodnoštajersko narečje v pomenu 'čc\ Veznik da se je ohranil v samostojni rabi, vendar je v mnogih primerih že sestavni clel brez prvotnega pomena: toda, jeda 'ob' (Caf, Krelj), ada, anda, seveda, menda, kajpada, ne da, tako da, prej da, dasi, daravno, dasiravno, dasiprao, dali (usliši zdihovanje tvoje, dali nevredne stvari, Gulsmann), za to da, kakor da, samo da. Kot pritrdilnico jo je močno izrinil ja. Za obojno га1ю moramo izhajati iz prvotnega prislovnega pomena 'tako', ki ga je lahko razvil demonstrativni koren *dö (prim, iz istega grški (5?;, latinski dö-nec, quan-dö, BEW, 176!). Som sodi rezijanski clardu 'bis zu' < dardo < da-že-do in v II. bri-žinskem spomeniku dožda < do-že-da < dažeda # do (dožda ?ii vsedli v cesarstvo svoje, II, 61). Nikakor ne morem pritegniti Vondrâku, SI. Gr. II, 520, da sodi sem prekmurski dare, ker ga rajši izvajam iz vzporedne oblike gdare < kbdaže (prim, de poleg gdêl). Ali da uvaja vclclni stavek v primerih, kakor so: beži da! (= teci vendar!, vzhodnoštaj.), prekrižaj da mati dete! (Vraz), kakor meni Ber-neker (BEW, 175), ni kar nič gotovo. Staropoljski da baczie! poglejte!' nima postpozicije. Verjetneje gre za okrnjeni imperativ daj!, posebno, ker imamo vzporedno: poglej der! (prekmursko), privzdigni der malo voz (jugovzhodnoštaj.), kjer moramo videti dej-že (MVG II, 797). Podvojeno decler < dejder najdemo v Miklošičevih Pripovedkah. V primerih: Da te, kako si lepa! Da ga napuh! (= kakšen napuh! Ravnikar) vidim eliptične stavke. Iz ie. demonstrativnega korena *e/o sta poleg a odrevenela tudi kazal na členka e-, i- (prim, grški i-Mi, latinski e-quidem, ecce, BEW, 260). Iz knjižnega jezika lahko štejemo sem veznik in, pri starejših pisateljih i-no, koroško noj < i-no-j, v prekmurščini še nerazširjen i. Ysi drugi primeri so narečni, in sicer s področja na skrajnjem vzhodu in zahodu, kjer se je ohranilo največ starine. Y rez ij an š čini: esej 'ta' (zaimek), elak 'tako', ey.de 'tu', Uam, ilu 'ravno tukaj'. Y panonskih narečjih: esi 'sem', exode 'tod', ein, elam 'tam, pred kratkim', etak, ete (zaimek), etec 'tod', elu, eti, eoo, itak, itako. Sem sodi verjetno tudi eče (ecce, eche) v Brižin-skih spomenikih, gl. Vondrâk, SI. Gr. 11, 525, nikakor pa ne še < ešče z vzporednimi oblikami još, jošče, šče, išče (prekmursko) in štje (rezijan-sko), ker je najverjetnejše izvajanje iz *ad-s-q'-le. Seveda pa bi lahko Kreljev iše oekši greh tolmačili kot i -f- še. Li je vprašalna členica (prideš li?), ki se zelo rada veže z drugimi: ali (z osebili alita, idile), ne li, nel it a, nelite, jeli, jelila, jelite, Uboj, aliboj, ka-li, toli, koli (iz zaimenskega debla "ko): koli sem majhen, pa se te vendar ne bojim (Levstik), kolite (izraz začudenja na Tolminskem). Nastopa tudi v prevojni stopnji kolb, kolê, k iznovice), od and od naj bi se bili razširili. Od slovenskih primerov, ki se rabijo izven panonskih narečij, navaja Erjavec (Torba) malce (lahko primerjamo stcsl. velicê), Gutsmann neprestance, v Beli krajini poznajo peš(i)ce (prim, pešico hoclim, Dalmatin); vzhodni lokalizmi so: imenice, izjemce, izmence, iznenadice, iznimce, kljubice, križce 'križem', naglaoce, napet(i)ce 'slučajno' (prim, pri-petiti se), neprenehance, opikce 'navpik' < ital. a picco, osmekce 'streifend' < osmekniti, oščipce, po-strance, premence, pripetce, skrivce, slepce, sprvce (prim, srbo-hrvatsko izprvicel), ukradce 'skrivaj'. Sem štejem tudi prekmursko od tec 'od tod', od iislec in izvajam iz ted-c(i). Za korenski vokalizem prim, prekmursko povsed 'povsod'. Tako še kec 'kod', otec, od kterec 'od kod' (prekm.), od drugec. Dejktična partikula -i poudarja zaimke in adverbe, partikula -d'e se obeša na zaimenske prvine in poudarja identičnost. Ker sta torej pomensko zelo blizu in sta glasovno soupali v -j, bi ju bilo iz današnjega stanja težko spoznati. Prvo imamo v pretežni večini primerov, n. pr. kaj, dokaj, kdaj, doslej, odklej, potlej, tedaj, vselej, zdaj, nocoj, skoraj, zgodaj, zjutraj, včeraj, znotraj, zunaj itd. Sem gre tudi presežniški naj-. Za partikulo -d'e imamo gotove primere iz Briž. II: lazie 31, tigese 41, tage 42, tomuge 60, tamoge 62, ioie 106; nadalje teden < t'i.d'e dbnb (Ramovš, CJKZ III, 56). Ce beremo pri Trubarju tukaje, pri Dalmatinu sedaje, še. ne moremo sklepati na členek, ker morda gre za naliko po komparativnih dubletah prej(e), poslej(e). Pač pa izvajam toje < tod'e, -щ Ant on В a j e с kakor je n. pr. po Gorenjskem: clober gospod, ne dobimo ga več zatoje, in v Idriji: letina je za en toje kakor lani. Vodnik rabi v Babištvu: matere, zatojne (= zmožne) svoje dete dojiti. Drugod je v tem pomenu nastopil členek -že: obtôrej (protest.), otorej (naša pšenica ni otorej kakor vaša), zatorej (tukaj ni zatorej hrasta; Levstik). Seveda je treba obtôrej ločiti od obiorêj < ob tê urê. Med najpogosteje rabljenimi je členek -že, po rotacizmu in odpadu končnega vokala -r: kadar, kakor, kamor, kjer, nikdar itd. Sem spada tudi centralno presežniško obrazilo, nar- < na-že. Med členke bi lahko prišteli tudi sufiks -то (-тъ): karn(o), tam(o), sêm(o). Isto velja za -de: kode, sbde, inode in za kazusno pobarvane dvojnice todê, todu, kôdê, kqdu. * Zaimenski prislovi so iz osnov къ-, tb-, on-, ou-, in-, vbs-, sb-, sic-, drugili ni dosti. Po narečjih najdemo obilico takih prislovov v vseh mogočih različicah. Къ nastopa zlasti v okamnelih sklonih, n. pr. ka (najde škraica, ka je na ponjavi peneze sušil; dam ti to, ka si pomoreš; ka kričiš?; vse na vzhodu kot veznik ali prislov); ka-li, ka-j, kar (kar najbolj; kar pomnim; kar nekaj zašumi; kar v ječo z njim!; kar dotaknil se ga nisem); dokaj, obkaj (Trubar), pokaj, zakaj, dokar 'dokler', nika (Scliiin-leben), nikar (nikar ne hodi!; nikarte mene Turku dati!; nikar meglice na nebu, Ravnikar; še videl ga nisem, nikar z njim govoril; saj se je še 011 zmotil, nikar se ne bi jaz, belokranj.; tako daleč, ako nikar dalje, Trubar); do-ki-č 'dokler' (vzhodnoštaj.), čim (čimbolj); kak(o): kako, kak (vzhod), kakor, nekak, nekako, nikakor, kakovrêd 'ob katerem času' (mariborska okolica), sem najbrž tudi koroški kovrêd 'um welche Zeit' (red = pravi čas); кат(о): kam, ката (prekmur. z analogičnim -a po drugih prislovih), kamor, kamoj 'kam' (Megiser, belokranj.), nekam, nekamo (Caf), nikam, nikamor, bodikam (b. hoditi 'po zloglasnih krajih', vzhodnoštaj.); kbcle: kje, nekje, kjer, nikjer, kde, bodikde, kder (Caf), kdekde 'tu pa tam' (Raič), nikde (Murko), gde (prekmur.), negde (Sčavnica), geto < gcle to (prekmur.), nigde, nigder (protestantje), ničle, nider (na vzhodu); kbda (kodij): kdaj, kda (vzhodnoštajersko), kdar (Miklošič), nek da (Murko), nekdaj, nikdar, kada (Rezija), kadaj (Alasia), gcla, gclare (prekmur.), nigda, nigdar (Kastelec), negdi (vzhodnoštaj.), nigi nigdi (Slov. gorice) < kri,dy; koli, kolê, kblê: koli, nikoli, koliko, nekoliko, nekoličkaj, nekoličko (vzhodnoštaj.), nekolikanj: doklê (Levstik), doklej, dokler, obklê, obklej, odklê (Murko), odklej, odkler, doklam (# kam, prekmur.), dokleč (prekmursko), dokledar (koroško), doklič (Dajnko), odnékle 'nekaj časa sem' (Caf), pokier 'nachdem' (Krelj), pökle 'da, weil' (Caf) = poklem — po-klen (# potem), odpokler 'odkar' (Caf); v nekaterih primerih gre seveda za ki < ti; za Dajnkov dokelič primerjaj kelko, ielko (=}i= jeliko); kodu, kode: kocl, koda (=јф kula, Krelj), koda j (Kastel ее), kodar (Murko), koder, kodi (vzhodnoštaj.), nekod, nlkod (Slov. gorice), nikoder; ked je v centralnih narečjih lahko ké + d (< kbde), na vzhodu pa jc narejen po stari dubleti q/q, prim. češ. oš ud y in všady; kojo- se je po izpadu j kontrahiral in v tej obliki rabi zlasti za povpraševanje po času, po uri; narečno se je prepletel tudi s samostalnikom red v njega časovnem pomenu: obkeorê (Levstik), dokore, dokorej, obkore, obkorej, odkore> odkorej, okore, okorej, okovrê (Jurčič), kovrej (Suha krajina), vkored 'kdaj' (Caf); neki (videl je neki prikazen; kdaj neki pride?) je lahko tudi okamnel sklon zaimka ki,-. Prav tako številni so adverb i iz zaimenske osnove ir,-: ie 'tedaj' (ie pa srečno, vzhodnoštaj.), ieda, tedaj < t'b-da, potada 'potlej' (beneško), t oje < to-d'e, tore, torej (to vino ni torej kakor ono; dolenjsko); ioška 'pravkar' < to-či-ka = točkar (Tolmin); toonoj 'neulich' (Frani), ionôj (Pohlin), lovno (vzhodnoštaj.), tonôka (Zilja); totudi 'maloprej' (notranjsko); nato, oblo, 'zato' (Trubar), tem, zato, potem, zatem, zatorej, zatoje 'von dieser Stärke' (poljansko); poiemtoga — potomtega (Trubar) = po-tomtoga 'potem', predtemtoga 'poprej' (prekmur.); obtôre (Caf) = obtôrej 'zatorej' (protest.); otôrej (dolenjsko); torê 'ob tem času', torêd 'takrat' (Slov. gorice), obtevrê, o le orê (Levstik), olorê, oiovre, oloorej (otovrej bomo tudi mi imeli pšenice, Suha krajina; ni bilo otovre dekleta v fari, Jurčič); tam(o): tam, tamo (Murko), tarndi (Slov. gorice), tamisto (Trubar), tamtod (Caf). tatodi 'ravnokar' (gorenjsko), ta 'tam, tja' (koroško, rezi-jansko, beneško), taj 'tja' (Slomšek), iota < todtam (prekmur.), iotaj (Gutsmann); . title: dotle, dotlej, odtlej, poile, potlej, potier (Trubar), poilam (Miklošič), odpotle, odpotlam 'od tistega časa' (Caf); todu, todê: tod, todaj (Kastclec), todi (Slov. gorice), todkaj, iodtam, s t od, odtod, odtodaj, dotistod, olocli 'pravkar' (Jurčič), otudi 'od tod' (Caf) = otude (belokranj.). — Iz iste osnove 1ъ- potekajo še tolikanj, tu, iule, tudi, tudika (Slov. gorice), tja < *ti-a, tija(m) (prekmur.), dotée < do-ted-ci (prekmur.); tak(o): tako, tak, takisto, takoj, taki 'sofort' (belokr.); sem štejem tudi ko(j) < tako(j): le koj izgini; je pa koj čedna (gorenj.); v pomenu kar' bi lahko pomislili tudi na vplivanje zaimka kijjh, kaj a, koje, kakor ga nahajamo po Štajerskem (ki vrag) in v Istri (v ko sel o prišla, na to kolo prela): ko pojdi! (Pohlin), ko teci! (Rezija), ko ne reci! (Gutsmann); od zaimeuske osnove in-: inače, (i)nači (Murko), komparativ od inako, mam 'drugam' (Murko), Inda 'ob drugem času' (Slov. gorice), inde, indi 'drugje' (Raič), indod (Dajnko); vzhodnoštaj. in prekmur. nindri, nindr, nindrt 'nirgends' ter indri, indre, indr so izposojenke iz nem. inder, indert 'irgendwo' (Ramovš, Konz., 221), vendar pripuščam cepljenje na domačo zaiinensko osnovo in- (prim, indeh < inde-k); od zaimeuske osnove on-: onak, omiko, onakajše (Caf), otida, ondaj, ondali (Miklošič), ondej, ondeh, ondi, ondocl, onod 'tam okoli' (štaj.), ondù, ondukaj (protest.), onod (Dalmatin), onoj 'neulich' (Caf), od-ondod = odoned (prekmur.), oddnod 'od one strani' — odunod (Murko); od zaimeuske osnove o o-: ovam (Fram), ooden — oolen 'tukaj' (prekmursko), ovod 'tod' (Miklošič), ooači = ooače 'brez vzroka' (Slov. gorice) ; od zaimeuske osnove vbs-: osele (Murko), vselej, vseler, oserod, po-oserod 'povsod' (beneško), oslkdar, vslkde, v sik od (štajer.), vsod (Rihem-berk), vezda, vezclaj, vezdar (prekmur.), povse (belokranj.), povsem, po-vsecl (prekmur.) — povsod, odvsod, vsakdaj, vsakod, odvsakoder (Caf); sem je šteli tudi vsaj, ki pomeni starim pisateljem tudi 'vendar', a se je v tem pomenu kot veznik danes obrusil v saj; od zaimeuske osnove drug-: drugod(i), drugje (^ kje), druge, drugej (фј;кеј), drugače, drugači (koroško), drugako (Krelj), vse po vzoru inači, inače, inako; drugam ( kam), drugde (Älasia), drugdej (llipolit), drugdi (protest.), drugec prekmur. ar, knjižno k-er; obnam 'sprva' (Janežič); posebe(j), posebeli (Slov. gorice), posebi (prot.), osebe, osebi (prekmursko) ; pred-jr se > prece, precej, precej, precek (dolenj.), precer (Škrabec); zaistor 'zwar' in zister (koroško) < za-isto-že; sice (Trubar), sicer, secej (prisega iz 17.stol.); samši 'allein' (Vodnik, Ravnikar); obojod "po oboli plateh' (Murko); semuč (nisem moj, semuč tvoj; stara cerkvena pesem) izvaja Miklošič iz sem več. * Kazalni zaimek sb, si, se rabi v Brižinskih spomenikih še prav tako kakor v stcsl. tekstih: na sem svêiê bêvsi 1, 8; imêti mi je život po sem 1, 10; na si svét 1, 12; od sili počtenili grêh 1, 22; na sem svêtê T, 25; i po sem rqdu (Ibzzredu II, 15?); sili mrzkih dêl II, 18; na sem svêtê II, 80; sjo prjo IT, 87; na si svet priti III, 68. Živ je tudi še v Stiškem rokopisu: do se j ga mal 11, po sim životi 56. Od starejših piscev lahko beremo pri Krelju: sega sveta, na sem svetu; pri Skalarju: do sega malu. Do današnjega dne se je ohranil v arhaičnih obrobnih narečjih, n. pr. v prekmurskem do sega dne, v se noči; v rezijanščini sej 'ta'. Sicer so ga narečja izgubila in seveda tudi knjižni jezik, mnogo ostankov pa nahajamo v adverbialnih okamninah, saj je ia pronominalna osnova tudi sicer med adverbi zelo pogostna (sêmo, sbde, sbda, se, sg, otbsqdê, otbsodu, doseli, doselê, seliko, posemb, si rêcb itd.). V slovenskih prislovih nastopa lahko- preponi ran ali postponiran z znanimi oblikovnimi posebnostmi: se > s, soji > siji > si, sb > sij > si, sili > sêh teh, seji > sô, sego > sega raka itd.: dhtibsb je pravilno obravnavan v štajerskem dnês, gnês; osnovni samostalnik se je uveljavil v danas, donas; dansi (Janežič) < dbnbsijb; jutros (belokranj.), jutroska (Caf), iz tega jutrošnji (Murko) < jutrose; letos < lotose, pri Murku letos, ne akanje, marveč nova sestava; lioco (Rož, Rezija), nocoj < *not'-SQ; nicor (Dajnko); sinoči; v nočeš (prekmur.) in jesênes (Caf) je pravilen refleks za polglasnik, a mlada sestava ; doba: dosedobê (Caf), dosihclob, closehdob, odselidob, odsihclob, osê-clobi (belokranj.), osulobi (Caf), posegadob (Caf), poselidob, posilidob, zasédobe 'nekako ob tem času', zâsihdob 'zdaj' (Caf); čas: odsiličas (Caf) s staro obliko množinskega rodilnika; krat: closehkrat, posehkrat, zasihkrat 'zdaj' (Caf); mal: dosegamal < do sego malu, dofeyga mall (Stiški rokopis), do-sihmal, dosehmal, posehmal, posihmal, prim, vzporedno pokehdob 'ker' (prekmur.) in pokehma 1 (Cal) (keh < kojih); ura: o seji urê je dalo (deloma z analogičnim jatom) pravilno osevrê (Erjavec), osevrê j (dolenj.), obsevrê (Levstik); po moderni vokalni reduk- ciji iu asimilaciji osovrê(j), osorêj, obsorê(j), tako še dosore (Murko), dosorej, osêver (Crnice); obsorêd (Cigale) in .soared 'um diese Stunde' (Jarnik) očitno kažeta kontaminacijo z rêd-î; y. a sore j (sin ni zasorej kot oče, Svetec) kaže mešanje s tipom zato-že; sod 'tod' (Trubar), sodi (Krško), dosod (vzhod noštaj.), esode 'tod' (Caf); sèm, semo (Murko), semo tamo (prekmur.); zde 'tu' (Rezija) < sbde, zdikaj 'tukaj' (Trubar) < sbdy # k'bdy; sada (Cirkno), sadaj, sada (Benečija), sadaj (Alasia), zdaj, dozdar (vzhod noš ta j.); sa 'sem', sa in ta, sà-le (Rož, Benečija), najbrž poil vplivom ta, prim, okrepljevanje prislovne zveze (pod nemškim vplivom?) v beneških, rezi-janskih in koroških govorih: ta nôtre, tanter 'tam noter' (Ramovš, Kratka zgodovina, 120, 127), sanier 'sem noter', santrè, santri, sasem, soven 'heraus' < sê-v'bn'b, soonè 'draußen', sadlè 'tu doli'. Prekmurski esi 'sem' navezujem na stcsl. sê. * Vprašanje je, ali smemo sem šteti slej, posle (Navratil), poslej. Gotovo je, da so po analogiji nastale oblike kr>-le, to-lê, sb-lê poleg kolê, tolê, selê, vendar bi za poslej rajši izhajali iz stcsl. komparativa posležde < poslêd + ie, na to najbrž tudi kažejo oblike pošle (Scheinigg), pošled, pošledi (Podkrnc-i). * Izimenski adverbi so odreveneli skloni, najrajši akuzativi vsebine ali mere, dativi smeri ali lokali. Kako prehajajo substantivi v adverbe, nazorno kažeta primera: včeraj je bil mraz, da že zdavnaj ne takega in včeraj je bilo mraz, da že zdavnaj ne tako. Podobno> jc na meji med samostalnikom in prislovom: noč in dan dela. Tako substantivi celo še pred našimi očmi kamne in kot okamnine ohranijo obliko, v kateri so odreveneli, vtem ko se more živi samostalnik po svoje — zlasti po ana-logičnih vplivih — dalje razvijati. Zatorej imamo v adverbih pravo zakladnico starinskih oblik. Iz samostalnikov brez predložne zveze so nastali naslednji prislovi: blazema 'spomladi' (ob Soči) < vy-lazé-ma (Ramovš, Konz., 158); časi (protest.), časih; kakor priča hs. časom, polj. czasem, je samostalnik od reven el v instrumentolu, zatorej moramo slovenske oblike tolmačili kot obrušene iz predložnih zvez včasi, včasih: davi, dave (Alasia), davej (Janežič) je mestnik nekega neohranjenega samostalnika s pomenom 'trajanje', iz njega je tudi pridevnik daven; -delj kot zapostavljen predlog v zategadelj sodi k istemu korenu kakor dêlo in je okamnel sklon samostalnika dêTa 'delovanje'; menim, da je le-ia ohranjen z otrdelim / pri Gutsmannu v izrazih za božje delo 'um Gotteswillen', za naših pregreh delo, za moje delo, seveda z naslonitvijo na dêlo in dêlb (prim, tudi BEW, 195!); stcsl. dêl'bma more biti iz dêl'b; dol iz doh>; današnje ločevanje med dol in doli ni zgodovinsko upravičeno, zakaj pri protestantih beremo za obojni pomen doli (stcsl. dole in dolu); Celovški rokopis ima dolu ijide; po narečjih nahajamo pisano množico različic: dole (Murko), dolali (Caf, po gorah), dolika, dolikaj (Krelj), dolka, dolkaj, dolita, doliiaj (Gutsni.), doli а s kazalnim zaimkom ta v drugem delu; dolj, doljka; posebnost je dolom (dolum, Bohorič) in doloo (Gutsm. po domov); doma je vsekakor častitljiva starina, pa najsi bo iz lokala ali iz genitiva-ablativa, enako domov, domu (lokal), stcsl. domovi (dativ); -god 'koli': kdor god, kamor goder (Caf), če vam je godi 'prav' jc mestnik od godb, prim, stcsl. godé bystb obsêmb slovo io; gori, gor, gore (Murko), goreka (Caf), v Celovškem rokopisu gori îvftaa, gorij yiede, vse iz mestnika, stcsl. gorê; vzhodnoštaj. narečje rabi instrumental gorama, prim, s tem rus. горой; jutri, jutre (Rož), stcsl. (j)utrê; pomen prihodnjega jutra se je raztegnil na prihodnji dan; konec se rabi kot nepravi predlog, v stcsl. adverb копьсь 'endlich'; iz vzhodnih narečij so konce, konci 'vsaj' (naj gre, konči bo mir), koncema, končimar, kotička, končki 'aufrecht', ki jih je'pač treba izvajati iz simpleksa копь ali копь, prim, v Briž. sp. iskoni clokoni; konči more biti iz копь + či, verjetnejšo pa je olajšanje izgovora iz končki; kos v reklu kos biti je po Skoku (Arch., 30) iz kosr> 'Amsel', ki da lahko pomeni tudi premetenca. Okrog Rogatca rabijo ona je kosa, mi smo kosi; to je resda lahko čisto mlada adjektivizacija, lahko pa tudi kaže na pridevnik kosb 'krumm', potemtakem bi bil pomenski razvoj kriv, zvit, bister, zmožen', prim, podobno lokav; križem (roke križem držati, križem gledati), prim, malorus. krijžem, češ. kfižmo, se rabi tudi kot nepravi predlog; zanimiva je atributivna raba: so na križem pot me djali (nar. pes.), križem les, po križem svetu; lani, p rim. Stlat. olli < olnei od zaimka ollus; An t o n В a j e с lagom, laže in 'razen' (belokr. predlog) bi lahko izvajali prvo iz orod-nika samostalnika lag (prim, z-lag-oma), drugo iz pridevniškega kornpa-rativa, vendar je pomenski prehod nejasen; liki je na vzhodu domač veznik s pomenom 'kakor': megla gre okrog liki cmrčni tok (Dajnko), prvi je liki (prekmur.); je menda množinski orodnik od likr>, lahko pa bi v prvem delu videli členek li; ljubi 'prav': če vam je ljubi (Kobarid), ljubmi 'radovoljno' (Caf), nudmi ili ljubmi (Briž. sp.) izvajam iz ljubovi; noter, notri, notrika (Brda), iz tega pridevnik noiresnji (Dalmatin); iz vbn-çtrb (*Qtrb 'notranjščina', prim, voiroba 'Mutterleib' pri Megi-serju) je jezik izluščil vo-nôtrb; znotraj kaže na prehod med o-jevske osnove; niz iz adverba ni 'dol' + zr,; v stcsl. se rabi prislovno odreveneli akuzativ ali dativ: vrbzi sq niz7,; nizu na dvore (Doritsch, 183); pri nas samo v predložni rabi: niz Krn (Podkrnci), niz lice solze toči (Istra); rad, rade (Rezija), zaradi so okamneli skloni samostalnika *radb; nejasen je rezijanski rudi 'zmerom': podobno je z adverbom počit-kano 'so ziemlich viel', ki ga navaja Štrekelj iz Prvačine brez razlage; gotovo gre za koren čit- (čisti, čislo), nejasna pa je pot, po kateri je prišlo do današnjega pridevniškega prislova; plahocler peljati 'tako vlačiti, tla plahodra z vejami' je glagolski samostalnik od plahodrati, plahodriti, primerjaj prav tako na vzhodu plahodrič, plahodroma; pomladi imamo lahko za otrpel lokal kakor jeseni, vendar ni izključeno izvajanje s predlogom kakor poleti, pozimi; sledi 'pozneje', najsledi 'nazadnje' (prekmur.), sledka, sledkar se izvaja iz lokala samostalnika slêdb; spumu 'immer' (Gutsmann), spumi (koroško) je od samostalnika spol v pomenu 'vrsta'; stran, strani < st raub; tik se rabi prislovno in predložno (lik ob meji, tik meje) in je od substantiva tikъ; opažamo mešanje z oslabljeno stopnjo tak : tikma, likoma, iakma, prim, stcsl. tbčbjo, 17>къто, 1ъкьта; treba je lahko brezosebna raba glagola trebati, vendar gre za nepopolni stavek treba je, za to namreč govorita odrevenela trebê in trebi: 110 trebe (Dalmatin, prekmur.), trebi je (Savinjska dol.); stcsl. trêbê navezuje Brückner na lit.iarpti 'dobro se godili in grš. гёдпш 'veselim se'; včera (Murko), včeraj, včerah (vzhodnoštaj.), večerkah (Polilin), stcsl. vbčera ima pomen prenesen od večera na ves prejšnji dan; van, vane (gorenj.), vnè (Metelko), vun, vunê, vûneli (Kras), stcsl. voii7>, vbiiê, v7>nu vzporeja Zubaty v Jagičevem zborniku s stind. vânam, vanë 'v gozdu'; vrhu je lokal u-jevske osnove, prim. lit. oiršiis; v ti obliki rabi kot adverb (razdejal je mesto in je vrhu sol sejal, Dalmatin) in nepravi predlog, vtem ko je vrh samo predlog; zad (v Rožu s pomenom 'nazaj'), z ud i, prim, stcsl. zadrt 'Rückseite'; v predložni zvezi zadaj < z-zada-j; nazaj kaže kakor stcsl. аъ zažda na podaljšanje s formantom -io-: *zadio> zaj, prim, še zaje 'Hintergetreide'; po vzhodnem Štajerskem se sliši torecl 'um diese Zeit herum' in to-vred, pri Jarniku beremo lovreda; vsekakor gre za osnovno obliko io red, v to red, ki se je spremešala s sestavami vrste otevre < o tê urê; dvojinski mestnik *mediu, stcsl. meždu je bil prvo!no prislov, danes je le še predlog v prvotni obliki mej(u) in po analogičnem pritiku -d (po pred, pod, nad) tudi med; iskar, iskre 'knapp': vrata se iskre zapirajo; isker obrezati (Caf); stcsl. iskrb 'nahe' izvaja MEW iz krajb, BEW, 434, pa misli na substantiv *(s)krï-s; celo to ni izključeno, da je odrevenel pridevniški nominativ (iskren je seveda izposojenka iz ruščine); drêvi, drêoe (Jarnik), drive (Rezija) postavljam med samostalniške prislove, čeprav ga splošno izvajajo iz adjektiva drevl'b (stcsl. drevl'e); pri tem mislijo na analogično vplivanje adverba davi, vendar se mi za slovensko obliko zdi prikladnejše izhajati iz stcsl. dvojnice drevbje, že zaradi padajoče inlonacije. Tudi sicer so z besedo težave, ker slovenska oblika kaže na korenski ê (prim, tudi lis. starô-drëoan) in ima pomen prihodnjega večera, vtem ko v vseh drugih slovanskih jezikih kaže na preteklost, n. pr. rus. древний, češ. drive. Zubaty (Sbornik filologicky I) navezuje besedo na sti. dhruoali 'stalen' s pomenskim premikom 'stalnost — trajnost — preteklost'. Ce je beseda res, kakor meni, iz baze "'dhereu-, potem ê v stcsl. drêvTe ni pomota, marveč iz *dheru-, popolnoma v skladu s slovenskim refleksom. Pomenski prehod slovenskega prislova nakazuje Zubaty: 'še danes zvečer, pred jutrišnjim dnem'. * Pleteršnikov slovar navaja kakih tri sto prislovov na -orna, pa to še niso vsi, ker jih je nekaj narejenih šele po letu 1895. Današnji knjižni jezik ima iz ljudske rabe naslednje: begom a (nar. pesem), curkoma, hipoma, hitoma naglo', korakoma, koscema, kradoma, kupoma, nahodoma 'nepričakovano' (Vodnik), namenoma, nemudoma, nenehoma, neodlogoma, nepomudoma, neprenehoma, nepretrgoma, nepreoidoma (smrt hodi ne-previdoma kakor tat; Ravnikar), nepridoma, neutegoma, neoedoma, ne-oidoma, otipoma, ovinkoma, polagoma, ponevedoma, poskakôma, potokoma, potoma, prekoma, premeroma, prenehoma, pretrgoma, previdoma, priskakcjma 'nach Gelegenheit, mit Unterbrechungen' (dol en j., belokranj.), skakôma, skokoma, smehoma 'v šali", spoloma 'nacheinander' (prim, spol 'vrsta', prekmur. in češ. spolu), strahoma (in strahotna na vzhodu), škafoma, šopoma, tropoma, večinoma, vedoma, vekoma (Dalmatin, Kastelec, Japelj), vekomaj, zavedoma. Po teh zgledih so narejeni in sprejeti v besedišče knjižni prislovi bliskoma, bokoma, čudoma, daroma, deloma, hlastoma, hotoma, hrbtoma, izjemoma, iznenadoma, izpiskoma, izrekoma, kosoma, legoma, mestoma, mukoma, načeloma, nasmehoma, nehotoma, nenadoma, nepredvidoma, oblokoma, obrokoma, ogonoma, oziroma, paroma, plamenoma, plastoma, polovinorna, pomotoma, postopoma, povrhoma, primeroma, prostorna, redoma, rojema, skladoma, snopoma, stavkoma, stopnjema, šopkoma, šumoma, trenutkoma, udoma, ukazoma, uradoma, uvodoma, vedroma, vlakoma, všlevoma. Nekaterim izmed njih se na prvi pogled spozna knjižno lice, drugi spet so že tako splošno v rabi, da bi jih skoraj imeli za ljudske. Razumljivo je, da je ta poplava novih, včasih kar samovoljnih tvorb zbudila pomisleke pri nekaterih slovničarjih. Posebno časniki so radi pretiravali in spravili prislove na -orna na slab glas. Vendar bi bilo napačno iz tega sklepati, da so ti prislovi mnogo bolj last knjižnega kakor ljudskega jezika in da narečja kažejo samo redke primere. Nasproino je res, da narečja uporabljajo obilico prislovov na -orna, med njimi dosti takih, ki bi po svoji plastičnosti zaslužili sprejem v knjižni jezik. Tako ima zlasti slovenski vzhod: izpodbadoma 'spornstreichs', kolobaroma, koloma 'okoli", komaroma 'po vseh štirih', lagoma, likoma 'zusammenpassend' (dva panja likoma stakniti), neodlašema, neoviroma, nepremi-koma, nestanoma (prekmur.), neprestanorna (Haloze), netegoma, neutru-doma, nezamudoma, obrisoma (pri votlih merah: obrisoma poln), platoma 'po hribu počez', pritikoma 'natanko' (pritikoma stakniti), spehoma (= spahoma stakniti), srcema rad, stranoma, švigoma, vekivekoma, za-doma (očitoma in zadoma kleti), zaukazoma, zaupoma; pa tudi na zahodu in v centru: licema (žebelj licema zabiti), meroma 'približno' (oboje dolenj.), neopotikoma 'brez spotike' (Ravnikar), ponidoma 'brez potrebe' (denar ponidoma tratiti; Slomšek, poljansko), stanoma 'doma' (kje si stanoma?; Poljane, Črni vrh, Svetec), zmesoma prodati 'im Bausch und Bogen' (Svetec), volkôma 'po volčje' (Levstik). Ni dvoma, da se je vsa ta množica razvila po naliki iz nekega prvotnega vzorca. Vprašanje je, od kod naj izhajamo. Vsekakor bi bila prva misel na dvojinski orodnik o-jevskih osnov. V stcsl. in v drugih slovanskih jezikih nahajamo: csl. bol'bma, bol'bmi 'zelo', boVbšbmi 'bolj', srbo-hrvatsko boljtna; stcsl. dêl'bma 'zaradi', malorus. d'H'mn; stcsl. kol'bmi, kol'bma; stcsl. j el'/,mu, jel'bmi, Ьъскъта, Ьъскьтъ, nqdbma, nudbma, nudbmi's silo.' (nudmi ili lubmi v Briž. sp. HI); mbnbšbmi 'manj'; stcsl. oel'bma, obsbma, tol'bma, tol'bmi, vel'bmi. Ta zunanja skladnost s skloni se je nekaterim lingvistom zdela dovolj prepričevalna, da so prišteli te adverbe med okrepenele dvojinske ali množinske orodnike. Da je v adverbialni rabi okamnel instr. sg., za to imamo dosti gotovih primerov (têmb, bbsbjq, tbčbjo, krogomb, spêchomb). Sem bi lahko prišteli tudi naš (o)okom priti, ker ga najbrž po krivici preganjamo; poleg Cafa in Levstika ga namreč poznajo tudi Tolminci, Vipavci in kraji ob italijanski meji, zatorej ni zgolj kroatizem. Tudi raba okamnelega instr. pl. (paky, mozbsky, grbcbsky) se dâ pomensko razložiti (= grbcbsky slooesy). Teže bi bilo najti vzrok, zakaj naj bi odrevenel ravno dvojinski orodnik, vendar bi primere, kakor so curkoma, korakoma, kupoma, lahko tolmačili: curek za curkom, korak za korakom, kuj) za kupom, kar bi opravičevalo tako dualno kakor pluralno rabo. S semantične plati torej ne bi mogli ovreči teorije o okamnelem dvojinskem instrumentait!. Vendar nas silijo k razmišljanju dvojnice, v katerih ne moremo iskati sklona: poleg Ьъскьть, bbchbma tudi Ъъскъто, poleg tbčbjo tudi t7>k7>mo, pri Megiserju sredino 'mittelmäßig', pri Cafu darmo, za darmo. Ze zaradi tega bi rajši pomislili na adver-bialne sufikse -ma, -mo, -mi, -ть. Nadali e nas preseneča, da nimamo v stcsl. nobenega primera o-jev-skili debel, vtem ko je slovenščina posplošila -orna. Kolikor mi je znano, so izjeme samo tekma 'enako' (tekma sva si, Caf; tekma menjati, Jurčič), tikma (Cigale) in gorama 'gori' poleg gorah na vzhodu. Sicer imamo celo od a-jevskih osnov čredomn 'menjaje se', gomiloma, gredoma, guboma, izmenoma (Škrabec), množinoma (Škrabec), nagodoma (Vodnik) 'slučajno', naoadoma (Raič), t r umoma, orstoma, osotoma, žitoma. Primer jatoma in morda še kateri drug je dvomljiv, ker je nominativ jata ali jato. Kako naj bi bil nastopil in se izključno uveljavil tematski vokal o? Razlaga za to se dâ najti, seveda pa ne izhaja iz dvojinskega, marveč iz edninskega orodnika na -от. Da je končni -a pristopil šele pozneje, nam izpričuje kopica dvojnic: križem — križema. (Gregorčič), mahom (belokranj.) — mahoma, naposkokom — naposkokoma (Slov. gorice), povečem — pooečema (Caf), povsem — povsema (vzhod), sčasom — sčasoma, splazom kupoma' (ribe splazom plavajo) — s plazoma, spolom — spoloma, sirom (belokranj.) — šivoma (Ravnikar), vidom (meni se vidom da = vidim; Dajnko) — vidoma, zaporedom — zaporedoma, za skokom — zaskokoma 'v galopu' (Raič); v nekaterih primerih se dvojnica na -oma sploh še ni razvila: otnekom 'zvrhano' napolniti lonec (vzhod), pospolom 'zaporedoma' (prekmur.), splohom (Caf), vdiljem 'po dolgem', zmerom. Seveda se vprašamo, od kod -a, ki je pristopil k obrazilu -от. Tesnière (Les formes de duel en slovène, §§ 116, 117) navaja Rešetarjevo mnenje, da je to isti sufiks kakor pri zaimeiiskih adverbih na -a, recimo srbo-hrv. i ada, k ada : lad, kad. Vendar se zdi, da ga ne sprejema, ker rajši vidi v stvari zelo stari adverbialni sufiks -ma. Ta domneva bi bila brez dvoma najbliže, ko bi jo potrjevala slovenska starina. Vendar je v le-tej takih oblik zelo malo, saj se je tip razmahnil šele po 16. stoletju. Zatorej je treba misliti na druge vplive. Več vrst slovenskih prislovov se končuje na -a, zlasti zaimenski (tja, nekdaj, nikdar) in sestavljeni s predlogom in samostalniškim rodilnikom (skraja, zgodaj). Zdi se, da so najodločilneje vplivali nominalni pridevniški rodilniki s predlogom (domala, zlepa), ki se prav tako redko razširijo z -r ali z dejktičnim -j (poznam samo zdavnaj, vekomaj in prekm. končimar). Nesporen dokaz, da adverbi na -oma niso okamneli dvojinski orod-niki, je prispeval iz akcentologijc Ramovš (O slovenskem novoakutira-nem o, J F 1923). Pretežna večina primerov ima sicer danes analogični akcent na osnovi, starejše stanje je ohranjeno v strahôma, skakôma, poskakôma. Ti prislovi so akutirani, vtem ko je (lat. instr. du. cirkum-flektiran (sitnima). Metatonija je lahko nastopila v instr. sg. strahom > strahom (prim, čakavsko krovôn, hreslôn), zatorej je dokazano, da je izhodišče treba iskati v edninskem orodniku. Po prehodu strahom > strahotna se je končnica -orna začutila kot izrazito prislovotvorna, zatorej je jezik začel z njo delati vsake vrste prislove lirez gornje podloge, pritikati jo je jel celo že narejenim prislovom, da jim je bolj poudaril prislovni značaj. Razširil je pridevniške prislove: gostoma (prekmur.), kralkotna, lahkotna, lepoma = nalepoma (belokranj.), mnogoterorna (Murko), nagloma, očitoma, okrogloma (Mur.), ploskoma, redkoma, ročnoma (Prešeren), sko- 1' r i s l о и n i p a b е г к i рота, (skopoma živimo, dolenj.), težkoma (Janežič), tilioma, oečema, oelikoma (Caf). Končnica se je pritikala tudi s predlogom ali kako drugače sestavljenim prislovom: denadnoma 'dan na dan' (Caf), izprekoma (poi je izprekoma = ni strma, dolenj.), izoekšema (Caf), koncema, končirna (iz prislova konce, konči), koiškoma, polagoma, mesoma vmes' (Gutsmann), načredoma, nahitoma, nahitroma, nalahkoma gemächlich' (Haloze), na-lahoma 'sachte' (Fram), nanagloma (Erjavec), napolnoma, паронкокота (Slov. gorice), narahloma, naredkoma, naskokoma 'v diru" (prekmursko), naskriooma, natekomn 'naglo' (Caf), nntesnoma, natihoma, natoegoma, naoidoma 'na videz' (Caf), naopikoma, oheročkoma nositi vodo, ono-madne 'onda' (Kästelet-, morda kroatizem), okoloma, opikoma "navpik", plahodroma (< plahoder tako, da plahodra', vzhod), počasorna (Murko). po *mojéga). * Slovanski jeziki delajo iz pridevnikov prislove najčešče tako, da jim pritaknejo obrazilo -o ali -ê (dobro, dobre), lo se pravi, da jim rabi nevtralni akuzativ ali lokal. Toda to ni edini način, zakaj tudi v dragih sklonih lahko pridevnik otrpne. Mod pridevniki in iz njih izvedenimi prislovi je zlasti v predikatni rabi še dosti omahovanja. To izhaja iz dejstva, da se v povodni rabi prideva osebku lastnost samo za dobo glagolskega dejanja (Musič, Rad 250). Še danes je jezični čut dokaj občutljiv za povedno rabo pridevnika ali prislova. Pravimo vračal se je siten, toda vračal se je naglo. Ta dva primera se dasta še dobro ločiti, zakaj v prvem je natančneje označen subjekt, v drugem povedek. Še je za kanec razločka med stavkoma priukal je vesel in priukal je veselo, so pa tudi primeri, ko oboje zveni enako dobro: jezen mu je odgovoril, jezno mu je odgovoril. Slovenski slovničarji dajejo v takih primerih prednost adverbialni rabi, pisatelji (Cankar!) pa dostikrat ne. Res je, da se pridevna raba v vseh indoevropskih jezikih umika prislovni; grš. évavitoç ï^.d-ev, lat. proximus Pompeio sedebam so stara raba (Try-pučko, Mianovvnik w roli przyslôwka \\r slowianskich jçzykacli, 1 Przy-miotniki, Uppsala 1948). Razumljivo jo torej, da je jezik iz starino ohranil nekaj pridevnikov, ki so danes prislovno občuteni. Nekateri so še popolnoma ohranili pridevniško obliko (rada ga vidi; vsa premočena, je bosa : gre bosa). Drugi so odreveneli v obliki nom. sing, m.: peš pojdeva; prav si rekel (prim, v Supr., 112, 8 pravb sodilo jesi). — Y naslednjem hočem obravnavati samo nekatere manj navadno primere prislovov, ki so nastali iz pridevnikov: blagor < blago-že: blagore deliti 'glücklich preisen' (Caf); narečno tudi blazer < blazê-ze, prim, tolminsko brozor in Briž. sp. III, 74, v vsem blazê (Ramovš, Kratka zgodovina, 129); blizb je nominativ pridevnika, odrevenel v takihle primerih: blizb beaše grobo; ko ga je jezik občutil kot adverb, so po naliki drugih pri- slovov jele nastopati kazusne končnice: bliz (Metelko), blez (Idrija), blizi (Janez Svetokr.), blizo (Murko), blizu, blezu (Vodnik), blizak (notranjsko, prim. češ. blizko); bore je iz vokativa bože, torej iz samostalnika, toda zgodaj je prišel pod vpliv pridevnikov u-bog, ne-bog, od tod tudi pisava d bore (Ramovš, Konz., 77); danes se rabi tudi kot nesklonljiv pridevnik: bore mladost; prvotna raba je še na vzhodu bormež 'bogme'; bolje, bolj, bije je komparativ srednjega spola, prim. grš. ftéÀrenoç; brzo je novoknjižni prislov, pač pa pri Murku brzi 'sogleich, bald'; iz primernika brže so oblike brž, bržej (Kastelec), bržčas, bržkone, najbrž, a primerniški pomen se je večidel že izgubil; celo: celo svetlo (= popolnoma, Schönleben); česlo od adj. cçstb 'gost' rabi Stiški rok. czeftu inro gofiu, pa tudi koroško in prekmursko narečje; dobro, zaradi hitrega govora reducirana oblika dor ali dr à rabi po Koroškem za pritrdilnico; daleč(e) je komparativ k dulekb; primerniški in osnovniški pomen ima še v stcsl., pri nas samo drugega; dalje, dal jej (dolenj.) lahko izvajamo iz nerazširjenega dal-екъ, misliti pa moremo tudi na vpliv osnove *dld'-, ki sta iz nje dlje, dljer (Hipolit); lahkaj 'morda' (ali je na poti ali lahkaj spi, Dalmatin), lohkà (gorenjsko); ker na predložno zvezo (zlahka) zaradi akcenta ne moremo misliti, je to pač odreveneli rodilnik in Trubarjev lohki potemtakem nmožinski orodnik (Ramovš, Baudouinov zbornik); Cafov leže j je iz Ibžeje; podobno kakor z lahkaj je s prislovom skoraj iz adj. skorb, morda tudi z maličkaj iz adj. maličak, ki je nanj seveda vplival tip mali-či-kaj; nicb 'promis' je okamneli apozicionalni nominativ, rabi pa se v stcsl. tudi še pridevno: učenici pado niči (Doritsch, 140); slovenščina je menda ohranila le še predložno obliko vnic: vnic vreči (— čez glavo nazaj, Kras), v nie udariti (= z obrnjeno roko) s pomenom 'supinus"; ta pomen je tudi v samostalniku nicina 'osoje', vtem ko je prvotni še v glagolu ničaii 'kauern, hocken' (ženske pri pletvi niči jo, Pohlin); nanikniti se 'sich beugen' (vzhodnoštaj.); pa, рак < pako ali iz orodnika раку; pač je iz primernika pače; peš < pešh je še pri Ravnikarju pridevniško rabljen: peši so za njim tekli, nazoren primer za to, kako so adjektivi v predikatnein nominativu polagoma dreveneli; Caf rabi pešem; pozdi (Rož), pozdej (Murko), prim, stcsl. pozdê iz adj. pozdb < pos-tl'h; sicer razširjen z obrazilom -ЬП7> v pozdbnb > pozen; prav < pravi, je okamnel pridevnik i-jevske osnove, pod Krnom je Erjavec zapisal nesproo; prêmb reete' je redek: ako prem, da bi prem 'obgleich* (Miklošič); pred je bil prvotno adverb (< prê-di>). pozneje predlog; na samosial-niški izvor bi kazale oblike prêdê, predi, slovensko s-preda(j), na pridevniškega pa primernik pré/de, naprežd, slovensko prej(e), naprej; proo 'zuvor' (Bohorič, prekmur.), v primerniku prvlje (ščavniško), pri je (prim, stcsl. prr>voje in prboêje)', proti, današnji predlog, je okamneli pridevnik protiob; rumeno 'močno, zelo' < rumeno: moji grehi so mi rameno zlo žal (Kastelec), ramno (Caf); res < rêsni., po Koroškem še prislov resan (Ramovš, Konz., 52); več, veče (prekmur., goriško) je komparativ, stcsl. vqšte; zelo je iz adj. dzêl7> (lit. gailùs), poleg tega iz Z7>l7> po metatoniji zalo: zalo hud didi (Kastelec); prekmur. zle < z'hlê. * Prislove na -čki spravlja Ramovš (Konz.. § 197) v zvezo s parti-kulo -kij, vendar je verjetno, da gre tudi za vpliv množinskega orodnika pridevnikov na -ski. Ta vrsta udverbov je doma na vzhodu (prekmur., vzhodnoštaj., bclokrauj.), to se pravi tam, kjer se je posplošilo obrazilo -čki < čbski (gl. Ramovš, Konzonantizem, § 191). Resda tudi druga narečja poznajo nekaj takih prislovov: govori nemški, <1 rži se moški, za-denjski (Jarnik), po zadenjski (Kobarid), predenjski (Zilja), ritenski, viški 'pokonci' (Megiser, Alasia), vendar so se na vzhodu naravnost razbohotili, tako da končnica -čki dela prislove iz najrazličnejših osnov: bočki, izbočki 'navihano' gledati (Haloze); glavlčki 'kopfüber', po-glavlčki, naglavički; iz prečki, končki, skončki 'pokonci', križički, nadol-žlčki 'po dolgem', oberočki, opački, pešički, plastnlčki 'po dolgem in širokem', plailčki 'počez po rebri*, ponočki, poprečki, prečki, (po)skalički 'počez', prekopički, priskočki — na priskočkem delati 'priskakoma'; robički 'po robu', slepečki, trebuški. ( v) značk i, zdajčki. Ker je za te adverbe nekako karakterističen glas -c, je razumljivo, da so bili pritegnjeni tudi sedanjiški deležniki na -č, kjer je gotovo členek -ki, ke: bežečki, držečki in na držečkem 'z rokami se držeč', gredočki, па gredočkem, idočki, klečečki, letečki, ležečki, molčečki, 110-sečke, pojdočki, obrnočki 'rücklings', sedečki, skrivečki, spečki (na speč-kem govoriti; belokranj.), stoječki. Pravzaprav prislovi na -bsky niti v stcsl. niso posebno pogostni. Doritsch (Gebrauch der altbulgarischen Adverbia, Leipzig 1910) navaja grbcbsky, laiinbsky, mozbsky, orodbsky, vêtbsky, vladycbsky, zidovbsky. V knjižni slovenščini so adverbi lia -ski dovoljeni: govoriti slovenski, ?iemški, latinski; nositi se dekliški, gosposki, moški, starinski, svetski, vdovski, ženski; živeti beraški, grofovski, kraljevski; vesti se divjaški, gorjanski, očetovski, otroški, prijateljski. Vendar imamo danes ob tem že občutek urhaizma. Celo to je verjetno, da je na knjižno rabo manj vplivala slovenska starina kakor stcsl. vzorec. Pleteršnikov slovar adver-bov na -ski skoraj ne pozna. Resda navaja poleg zgoraj naštetih na -čki tudi nekaj narečnih: prazniški (Zora), peški (prekmur.), vendar rajši seže po predložni rabi: po gorjansko, prijateljsko, gosposko itd. Ta tip s predlogom po, ki pač najbolje izraža način, vzor, posnemanje, so si v samostojnem razvoju ustvarili vsi slovanski jeziki razen stcsl. (prim. J. Trvpučko, Les adverbes en -bsky dans la langue polonaise, Uppsala 1951), vendar so nekateri obdržali rekcijo (polj. po chlopsku), drugi prislovno obliko (rus. по детски, slov. po očetovsko). * Množica prislovov je odrevenela v predložnih sklonili in vsak čas nastajajo še novi. Nekateri so že popolne okamnine, drugi so otrpnili samo v določeni rabi, sicer pa so jim posamezne sestavine še žive. V njih nahajamo kazusne končnice, ki jili jezik v živi rabi ne dopušča več (hkrati). Končni samoglasnik rad odpade, predponi iz-, vz- se olajšata v z-. Značilno za take adverbe je kopičenje predlogov, razložiti si ga moremo samo iz popolne okamnelosti predložnega sklona (navkreber, navzkriž), zatorej se predlog včasi veže celo z napačnim sklonom (nain ir от # zmir от). Menim, da je najprikladnejše obravnavati take prislove po predlogih, čeprav s tem včasih ločimo nominalne oblike, ki sodijo skupaj: do: dopoldne (in po tem dopoldan); dosti < do-sbti z zanimivo pridevniško rabo pri starejših pisateljih: z dostimi besedami (Trubar); dovolj in dovolje (Raič); iz: zlasti, izlasti, izvlasti 'nämlich' (Dalmatin); iznenada, iznenade (Murko), iznenadi (Janežič) kaže na različne osnove; iznevesti 'nepričakovano' (Murko) < *ne-vêd-tis; iznotra (Trubar), iznotraj, znotraj, prim, noter < vb-n-qùb; izvečine; izvuna (Trubar), izuna (Caf), z una (beneško), zunaj, zuni (Murko) < iz-vbna; k (h): ličasi 'sogleich' (Janežič); hkrati, hkratu; kmestu 'takoj (prekmur.); krebri (Levstik); kredi, kredu 'bereit, vorhanden' (vzhod); koisku; knadi 'zu gleicher Zeit' (Soška dolina), Miklošič navaja z zahoda hnado in ga veže s češ. ilined, vendar po krivem, kakor kaže stčeš. inhed < П1Ъ diodi»; na: nâdol (Slov. gor.), nazdol, navzdol; najme, najmer (prekmur.) 'namreč' < na ime; nàkol 'v smeri, kakor se lès kolje' (Vodnik); nakrat, naenkrat; nokriž, nakrižem, navzkriž, navkriž, na.skriž, naskrižem; na-kvišku; nalah 'saçhte' (Frain); nalašč, navlašč, navlašč (Jurčič); nalič 'nalašč' (dolenj.) k samostalniku lice, prim, oblič poleg obličje; nalik je izposojeno iz hs; nahriber 'bergauf' (Caf); namesto, namesti, namestu; namah; namirom 'immer' (Caf), namiru, namiri sogleich" najbrž izkazuje nekaj medsebojnega vplivanja samostalnikov mirb in тёгь; naokoli; napoti; naposodo; napošev, našev, navšev (Vodnik), poševi (jugovzhodno-štajersko), po ševem (Caf) < ševa 'Schräge'; naprodaj; napričo, vpričo, spričo; napoti; naspi devati (Vršno) 'aufschichten' je od samostalnika sap (suti, spem); naravnost, naravnôc; nârecl; narobe; narok 'zur Hand' (Vipava), odnarok biti (Poljane); naspoli (belokranj.), naspolu (Caf), naozpol, naspol; naiirok tüchtig': na urok dež gre (Miklošič); nûstor komu 'kljub' (belokranj.), prim, iz sovraštva in nastora (Pohlin), nâstoren (dolenj.) = nastorljiv 'trotzig' (belokranj.); navdan, tjavdan; navdilj, nadilj, vdilj < dilja; naodol, navzdol; navzgor; navzclolž; navek 'zmerom'; névis 'kvišku' (Caf); navkreber, navreber (Kras); navkupe (prekmursko); navmes (Navratil); navrh; navznoter, navnoter; navzdrs 'bergab' (Krn); navzpet gl. spet; nâvzrit (Volkmer), nazrit, ndzrt 'rücklings' (Murko); navzven; navzlic, nazlic (Jurčič); navzvest dati 'bekannt geben' (prekmur.); nazaj (prim, stcsl. zaždb); nasred (predlog); navpik, naopič si biti 'nasproten' (Svetec); navzhrbet 'rücklings' (prekmur.); navzoč, navzoči (vse navzoči pride, Caf); navzviš 'kvišku' (Caf); naznak gl. znak; nastrêt 'vis à vis' (Fram) < rêt-/rqt-, prim, sreča < si-rçt-ia; narazen bi smeli navezati na gorenjski raz an -zna 'Spalte', toda dolenj. narazno kaže pridevnik; naposled, posled (Krelj), posledi (Murko) je izvajati iz sledh kakor stcsl. posledi,, poslêdi (Mar.); v Briž. sp. II, 92, beremo bozzledine balouoanige pozledge poz/lavo, kar je Ramovš bistro izluščil kot po-slêd(a)iîe balovane poslêd je postav(il) in se s tem izognil grafičnim težavam; niz: nizdol, nizdolu (Levstik); o, ob: obenem; obkraii 'takoj' (Caf); obrh (predlog: obrh tega, vzhodnoštaj.); obstran (predlog: obstran njih dobrih del, Krelj); obzaj 'nazaj' (Kobarid); okoli, okolo; okrog; olik 'na kljub' (Dalmatin) < lik 'obraz'; opoldne, opoludne; opolnoči; osebe 'posebej' (prekmur.), osebi (Caf); oposred (prekmur. predlog);, opošev (Caf); od: od rok, odnarok (Poljane); odsamsebe (Caf); odspoda(j); odvečera 'popoldne' (Murko); odtistihmal; odzdolaj, ozdolaj (Trubar, prekmur.); odzgor, odzgora(j), ozgoraj (Trubar); odznotraj ; odzunaj, odzuna, od/o linah (Miklošič); odzaja, odzajah, odzaji (prim, stcsl. sb za/da); po: poceni; počasi; podolž; povdolž (Caf); pogodu; pojutri (Vodnik); pokonci; pokra j (predlog); pokriž vezati (Škrabec); poleti; ponoči; po-samez, posamesi (Janežič); poslej < posledic, stcsl. posležde, vendar smemo misliti tudi na posblê; pošev, pošeoi; povrh, povrhu; poiehmal; pozimi; — polag, polgi (Bohorič); polêgi (jugovzhod noštaj.), pôle (Istra), poli (prekmur.) izvaja Miklošič iz podlbgb, toda zaradi polglasnika Ramovš (Konz., 201) po Beliču upravičeno navezuje na *lbga iz oslabljenega korena *leg- in isto bi veljalo za predlog ocllag 'außer' (Caf), odlog (Cigale); pod: podolaj 'skrivaj' (Caf); pred: pred poldne, predpohlnem (Murko); predočera(j); preko: prekokletu (belokranj.); pre-: prevdobi 'prezgodaj' (belokranj.) = prevrecl (Ravnikar) — pre-začasa (Caf); pri: prigodi 'früh' (Rož); priredu, priredi beizeiten' (Caf); s (z): skonca 'endlich' (kot predlog: skonec njive, Murko; < v7>z-); skraja; skup, skupa(j); splaz 'insgesamt', splazi (ob zgornji Soči), splazom 'kupoma' (Hipolit); spodi (Murko), spodaj, spoder (Vraz), spodreh (s členkom -k, Caf); spoli, naspoli imeti, spolu; spored 'gegenüber', vzporecl, sporedaj zaporedoma' (Janez Svetokr.); spričo; spet < vbzpçtb in opet (belokranj.) < opqtb (oboje je navezati na pqta) sta po križanju rodila vbzopqtb > uzopet, zopet (Ramovš, Konz., 310), pristavljam še vzpet (Caf), vznapet (vzhodnoštaj.), zavzpei (prekmur.); z boga (Istra), zbog (predlog); zdoma; zdolaj, zdolah (Murko); zgocla (Dalmatin), zgodaj; zgora (prekmur.), zgor, zgoraj, zgorah (Dajnko); zjutra(j); zlasti < iz vlasti: žlic 'zu Fleiß' < vzlic; zmladleta 'spomladi', zmarleta (po Štajerskem); znerok od rok' (Vršno); znotra (beneš.), zno- traj, znotri, znotrah (Murko); zoberoč (Dajnko); zvečera (Rezija), zvečer; zviška, zviša (beneš.); zvrhu; zraven; —• zmer, zmerom, zmeraj, spre-mirom (Vraz) = nemirom (Caf) = zmirom 'immer' kaže, zlasti zaradi oženja er > ir, mešanje samostalnikov тёгь in min>; ta zadnji je gotovo v zmirom 'ruhig' (Miklošič: bodi zmirom!); v, vz-: vavek 'zmerom' (belokr.); vbogajme, v Beneškem rokopisu fa boga gime; včasi(h), časi(h); vditje, vdilj, vdiljem (Caf), vdiljek 'po dolgem' (prekmur.); venomer; vkraj; vkreber, vzreber, vreber; vkriž, vzkriž; vkupe (prot.), vkup, vkupej, vkuper (prekmur.);' vlag 'počasi'; vmer 'vedno' (Volkmer); vmes, vzmes, zmes (Caf); vmej; vnadol (vzhodnoštajersko); vnemar, vznemar, znemar, znimar; vnoter, vnotri (Krelj); vpričo; všev (Poljane); viovariš pasti živino (Caf); vz dol; vzdolž; vgodo 'rano' (Trubar); vz jutro (Caf); vzkonec 'pokonci' (Caf); vznak iz *пакъ 'hrbet ; vznasad, znasad 'übereinander' (gorenj.); vzoči, navzoči, nazoči, zoči (padati zoči, prekmur.) primerja Štrekelj s stvnem. andouge (Lehnwörterkunde, 41); vzonkraj, zonkraj (jugovzhodnoštaj.) ; vzraven, zraven; — red < rqdb in rqdb se rad spaja v prislove: vred, za red 'zgodaj', zavedi (Kras), vzred (Caf), za vred (prekmur.), zavredi 'hitro* (notranj.); tako so bolj ali manj okamnine, čeprav pisava še omahuje: po redu, k redu, k redi 'bereit), z redom 'po vrsti", zred (dete zred Marijo, Trubar; meso s kožo red, Krelj). V pomenu 'čas' (vaš red je tukaj, Dalmatin; kadar je bilo red, Trubar), kakor je, recimo, v prislovu vtored 'um diese Zeit' (Caf), je adverb prišel v dotiko s tipom o tê urê, od tod menjavanje refleksov za ê in q; da je pri tem boiroval tudi časovni prislov prêdb, kakor meni Ramovš (Konz., 145), je močno verjetno. Na istem mestu je tudi ločil od samostalnika red prislovni izraz venovrej 'immerfort' (venu vrei, Dalmatin; venvrej, Suha krajina) in ga izvaja iz vb-edbno-uže; za: začasa; zadobe 'zeitlich' (Bile); zadosti (stcsl. do syti); zagoda 'früh' (prekmur.; primernik je za godeče!)-, zaisiino (zaisno, Murko); zajtra (belokr.), zajire (Rož), zajtro (Trubar), zaulra (Caf), zajutra (Ka-stelec); zalašč; zamah "takoj" (prekmur.); zamož iti (Jurčič); zapik (pri igri); zapovrstjo; zapored; zarad(i); zavoljo, zavolj (predlog); nejasen je po izvoru prislov zagomec biti kos biti', ki se sliši po Kranjskem; morda je iz stvnem. gomo kakor po-gum. * Mnogo prislovov izhaja iz sintaktične zveze predloga in pridevnika. Ta zveza je lahko še zelo rahla, jezikovni čut se še zaveda sestavin in tudi kakega posebnega pomenskega premika ni opaziti. Drugod pa je zlitje tako napredovalo, da so sestavine zaznavne samo za strokovnjaka in tudi pomen se je ustalil na neki določeni točki. Tako imamo poleg do dobrega zlito obliko dodobra, kjer je ohranjen nominalni pridevniški rodilnik, ki ga danes sicer jezik ne uporablja več. Temu stanju se skuša prilagoditi Slovenski pravopis tako, da piše okanmele prislove skupaj, narazen pa tiste, ki so njih sestavine za jezični čut še razločljive. Seveda jo cela vrsta prislovnih določil, ki so na sredi pota do od reven en ja, od tod tudi večkrat omahovanje v pisavi. — Iz nominalnega rodilnika so še: dodobra, izdohra : do dobrega; docela, scela : na celem; iz celega, do celega; dočista, sčista : do čistega; domala (ben.), pomalu (Miklošič) : do malega, za malo se mi zdi, na malem piti, po malem, po malo; dosiia, dosta, zadosta (Murko) : do sitega; izdaleka (prekmur.), zdaleka (Caf), izdaleča (Murko) : iz dal cga (Pohlin); izhuda, shuda : s hudo, do hudega bolan (Ravnikar); izgola, zgola, zgolj < iz goli; izdaonaj, zdavno (ben.), izdavna (Trubar), oddavnaj, odzdavna (jugovzhodnoštajersko), oddavnja (prekmur.), odzdavnja (Caf): iz davnega (Haloze); izlepa, zlepa : z lepim, na lepem, za lepo vzeti; izmala, zmala : iz malega, od malega (belokr.); izmlada, zmlada : iz mladega; iznoo (Trubar), iznova, znova, znave, znaver (Slov. gor.) : iz novega, v novo, na novo; izlahka, zlahka : nalahko, polahko; izgrda, zgrda; skratka (novoknjiž.); izprva, sprva, sprvenja (Zilja), zaprva (Raič) : iz prvega, za prvega (Jurčič); izrana, zrana, za-rana, zaran (vzhodnoštaj.) : za ranega jutra; iztežka, stežka (stežka ga stane, Dalmatin); iztiha, stiha : s tihega (belokranj.). V drugih sklonih pridevniške nominalne sklanjatve je le redko prišlo do okamnitve: kljub, kljubu (njim kljubu, Krelj; njemu na kljubu, Japelj), vkljub, navkljub : za ljubo imeti (Trubar), na ljubo, k ljubemu (Frani); Levstik misli na vpliv nem. zu Liebe; prislove poljubi, kljubi, izljubi (Poljane) lahko izvajamo iz samostalnika *Tuby preko Tubovi; kmali, kmalu 'bald' je daliv od mal(i), kmalu 'zugleich' pa je pač po stvnem. ze einemo mâle; lokali so narahi (prim, rah kruh), poredci, pomale (vse na vzhodu), po-maleh je iz pomule-k. Bolj ali manj je okamnel pridevnik tudi v naslednjih prislovnih izrazih: kvečjemu, po večjem, iz večjega; nadalje, nadlje (Krelj); nadrobno; nalahko, nalahno, nalahavo (Caf); napast vrtati == nap ust = na pusto 'senkrecht auf die Richtung, in welcher das Holz spaltet', nasprotno od nakol; naproti, nasproti, sproti od pridevnika protiob, vendar kažeta izraza naprotje ili, sprotje razpečavati (štaj.) na samostalnik protbje; nârazno (Slov. gor.) ; naskorem (Miklošič), naskoro (prekmur. na skori); naopak (Megiser) > napak (Bruginann, Grdr.2 IT, 2, 742, izvaja opak iz apo-oko weg Auge'); naslednje 'zuletzt' (Caf); naoekše 'večinoma' (Slov. gor.); (naj)naprvo; (naj)nazadnje; natanko; naoprek, nasprek, poprek, pooprek (prim, preko pogledati, Cal); obenem; odoiš (belokr.), odoiše (Murko); pogosto, na gostem; po bliskooo; pojutrišnjem; poprav 'eigentlich' (prekmur.), po pravem, po pravi (Caf); poprečkem (Slov. gor.); poraznem 'narazen", porazno (Caf); poredko, poredkem (Murko), po-reydkym (Stiški rokop.); postani in postariš 'staromodno' (postariš se nositi, gorenj.) iz primernika po stariše, predpostariš 'von Alters her' (Vodnik); predlanjskim, predsinočnjim, predsnočišnjim, predvčerajšnjim, prekovčeranjim (belokr.); razdooje iti (dolenj.); oeden (Trubar), vedno (Kastelec), veno (vzhod noštaj.); d godno 'früh' (prekmur.); vilic, oznic, znic 'čez glavo nazaj'; opak 'neugodno' (Čemšenik); vprao; v prek; vman (Kastelec) < omanje, zaoman (prot., koroško), zaliman (prekmur.; prim. Ramovš, Konz., 152!), zaman, najbrž sein tudi kraški šman 'morda'; • vadlje 'vštric' (Caf), 'takoj' (Kras, Istra), vadljer (Miklošič) z vzpored- nimi, bolj ali manj obrušenimi oblikami valj-ce (Istra), valje (Kras), vedle (Miklošič), velje (belokr.), velje-k (Miklošič), veljen (Caf) bo pač kljub nekaterim težavam treba izvajati iz vr, dble; vobče; vzravno 'naravnost' (prekmur.); zaludo (Kastelec, kroatizem?); za mrtev 'scheintot' (Caf), zamrtoo obležati (Lašče); zaprao; zares; zravno 'zraven' (Metelko); z razen (prekmur.); zres 'ernstlich' (Caf). Ob stcsl. tune iz adj. tunb imamo v slovenščini oblike, ki kažejo na *ob-s-tone (Ramovš, Konz., 103, 183): obstonj, za obstonj (Megiser), zab-stonj (Janez Svetokr.), zapstonj (Murko), zaostonj (Caf), zastonj, zobstom in zobstonj (prekmur.). Križanje z *zatod'e imamo v vzhodnoštaj. zatonje: pšenica moja je zatonje kakor tvoja (Caf). * Med izglagolskimi prislovi so najpomembnejši deležniški. Participi na -e se rabijo samo prislovno (molče, gredé, hote, vede, igraje), deležniki na -c so pridevniki ali prislovi. Kadar je particip že docela pridevno občuten, dela prislov kakor adjektiv: vroče, rdeče, goreče — prihuljeno, zavzeto, vneto — zmrzlo, otrplo. K adverbom iz sedanj iškega tvornega deležnika je le malo pripomniti: skrivaj, pri Dalmatinu še skrivaje (oni so skrivaje mrežo postavili); priskakuj ali priskakaje delati 'gelegentlich, nebenher' iz ponavljalnega glagola priskäkati (Lašče), prim, podobno delali priskočki, po priskakcih (belokranj.), priskakôma (dolenjsko); pohité 'naglo' in poliitoč (breme nese pobi toč, Dajnko) sta iz dovršnika; morda sta pod vplivom nedovrš-nika hitati, lahko pa pomislimo tudi na vzporedno obliko na poliitoč, ki bi jo mogli izvajati iz na poliitočo (prim, pri Cafu na krkoč nesli 'huckepack tragen' s hrvatskim na krkače nositi); podobno je s prekmurskim prislovom naklekoč 'mit gebeugten Knien', prim, ravno tam naklekati koleno, in pojdoč jesti; pogrede (Caf). Za pomenski premik je značilna dvojnica mimo grede : mimogrede (mimo grede me je pozdravil : mimogrede napišem to). Sem je treba šteti tudi slovenjegoriško členico -hle koli': kdohie, kamhte, v prekmurščini kakšte(č) < h(o)te(č). Erjavec navaja v Torbi deležnik vedé v pomenu ,seveda ; všeč < voščeč. Kolikor je deležnik na -v, -fvjši slovenskim narečjem še domač, je zmerom prislovno rabljen: nenadejavši (nenadejavši naglo umreti, Dalmatin), pozabeljši (dolenj.), pozabivši, (o)primši hoditi (tako, da se oprijemaš), skrivši, skrovši (Bole); oprtav (na opriav) nesli, oprtiv (Jurčič), okolišiv pripovedovati (Lašče), prihûliv sedeti (Lašče), pripogniv hoditi (Lašče), pustiv (zapustiv) iti 'po svetu' (dolenjsko), skloniv se držati (< vbzbklonivb 'pokonci', Vodnik), skriv skrivaj' (Svetec), skrivav 'skrivaj' (Kastelec). Sicer so te vrste adverbi stavčni: bajè (< bajijo), bajda (Tolmin), boj (Caf), bojda (Pohlin), bojè (Jurčič), bojö da ne 'verjetno ne' (ben.); češ < h(o)češ, ančeš < anti češ (Levstik); menda < menim da; morda < more da; morti (Volkmer), morebiti; prè, prejo < pravi, pravijo (dosti jih je, prejo, poginilo; Haloze); seve, seveda; veli 'pravijo' (vzhodnoštaj.); znabiii (Prešeren), znamda 'zares' (Caf). Zamotano je vprašanje, od kod vandàr, vandar, pri protestantskih pisateljih vinir, vinèr, vinar. Miklošič ga izvaja iz vêmb da že, drugi iz (v)en-že. To drugo se zaradi polglasnika in zaradi protetičnega v ne da vzdržati. Zatorej se je Škrabec (Cv. I, 6) vrnil k Miklošičevi razlagi ter jo izpopolnil. Po njem je šel razvoj nekako takole: vemdaže > vemdže (kakor nihče iz nikbtože) > vênrè; iz tega na eno stran vênàr > vinar, na drugo stran vendre > vandar. Glasoslovno tej razlagi ni oporekati, so pa druge težave. Na eni strani je sicer obstoj nekdanjega vemdaže zadostno izpričan s kajkavskim vendar in starim hrvatskim vimdar, ki zanj jasno govori tudi slovenska vzporednica vešda in v narečjih vem 'saj": vem razumete (Caf), vem nisi neumen (dolenjsko), ven pridem (Vraz), venda 'verjetno' (Škrabec), na zahodu bende. Na drugi strani imamo oblike, ki se upirajo temu izvajanju. Pri Trubarju beremo: ali ti si vini moj glas uslišal. Tz Zilje navaja Jarnik: ali ste bini prišli. Levstik iz dolenjščine: to pa vin ne bo res. Kakor ima vendar po Pleteršniku dva različna pomena dennoch' in 'wahrscheinlich', tako moremo tudi iz vsega izluščiti, da sta se spremešala dva prislova, od katerih je bil eden vêmdaze, drugi pa neki vini(r). Od kod ta zadnji? Imam ga za množinski tožilnik vyny < vi, iny, kakor je edninski v у no pogosten v stcsl. spomenikih: azr> že vyno upbvajq na 14 (Psalt. sin. 34, 27). Pomenski razvoj lepo podaja nemška paralela 'in einem fort' -— 'immer' ■— 'immerhin'. Seveda ni izključen nastanek iz stcsl. viny 'torej' (Ramovš, Slavia II, 117). Prislov naj, ki z njim izražamo željo, je obrušen iz velelnika nehaj (podobno v drugih slovanskih jezikih, 11. pr. rue. пусть, пускай). Zatorej tudi še, čeprav redko, z osebili naj ta, najmo, naj te: najte, da izvemo (Jarnik), najte se učimo (Trubar), najmo zvon hladiti (Slomšek). Starejše stanje, ko se je glagol še občutil, kažejo primeri: naj me žaliti! (Haloze), najte soditi! "ne sodite!' (Szveti evangeliumi 1694); mimo ima sufiks -mo, pritaknjen na koren, ki je v mi-no-ti; po Štajerskem mimod 41= kod ; prislova sta tudi sestavljenki z imperativom: bodikam hoditi (= v slabo druščino), bodigde (vzhodnoštaj.). * Meja med predlogi, vezniki in prislovi je, kar zadeva njih nastanek, močno zabrisana. Vondrak trdi, da so bile prvotno prepozicije samostojni adverbi (VSG2 II, 2, 298). Pravzaprav je predpona v pregraditi adver-bialno rabljena; to se jasno vidi iz primerov, ko se rabi ločeno od glagola, n. pr. nein, es kommt vor : vorkommen, stcsl. prêdi, lagati, prêdr, stojali, prêdb sêdati (Dor i t. sch, Gebrauch der altbulgarischen Adverbia, 180). Ce pravim jed zaleže, predpona ne menja glagolskega vida, ker je rabljena adverbialno. Gotovo je, da so iz odrevenelih sklonov predlogi čres7> (< *čersi>, prim. grš. (ni-Kdpmos 'poševen', po križanju s kroz narečno tudi krez, n. pr. k rez red v Prekmurju); med < meju, gen.du. od meja; skoz, proti. Na drugi strani pa se tudi pravi predlogi rabijo prislovno, n. pr. prêdb, zadl,, niz7> (vrbzi sç nizï>), razve (ne videaše nikbtože razvê patriarchb jedin'b, Doritsch I.e., 183). Ker naletimo celo na komparative (preide, slov. preje) in na vezavo s predlogi (s?; zada), je razvoj šel verjetno preko adjektivacije ali substantivacije; v tej domnevi nas močno potrjujejo samostalniki podb 'Boden', zadö 'Rücken' in pridevnik razan. Tako najdejo razlago prislovi pred (pred in pred grešiti, Krelj), na-pred, naprid (Stiski rokop.), naprej, navzpred, navzpod, nazad; odpreda (Rez.), odspred, odspreda(j), odzad, odzada(j), odzaji (Dajnko); popred, poprej; spred, Spreda (prot.), spredaj, spredi (Murko); vnapred, vnaprej, vzad, vzadi, vniz; zanaprej. Kako pride poslej v to skupino? V stcsl. imamo poleg poslêdz> tudi komparativ posležde, slov. posled in poslej. Brugmann, Grdr.2 II, 2, 734, je mnenja, da se je po vzoru prêdl) : prê napravil tudi poslêdb : poslê. Vsaj za slovenščino pa mirno lahko postavimo tudi obliko *posblê, kakor sla gotovi "pot'blê in *рокъ1ё. Za primere, kjer je osnovni predlog podaljšan z -db (na : nadï>, po : pod'b, prè : prêd'b, za : zadb), bi lahko rekli, da imamo opraviti s parti-kulo -d7> (kazusno obarvano -dê, -di, -du), ki bi jo- z Miklošičem in Jagi-cem izvajali iz korena *dê, vendar je verjetnejše, da je nastala po naliki (po srêdbnb, pozdbni), slêdbnb). * Prav zaradi svoje odrevenelosti se adverbi radi še nadalje sestavljajo, pomensko ojačujejo in dopolnjujejo: vozniki akopram, akoprem (kajkavsko), akoravno, čeprav, čeprem, čeravno, daravno, dasiravno morebiti kažejo v nastanku nemški vpliv; četudi, čimhrž, čimdalje, čedalje, čimprej, ravnokar; temveč, ternuč; vsekakor, vsekam, vsekamor (Caf), vsekda, vsekclar, vsekde, vsekder (Caf), vsekod (Murko), vseskozi, vsevdilj. Tudi sestava s predlogi in priponami je priljubljena: odveč, odveče (Krelj); predlani, predvčera(j); prekolani, prekosnoči, prekojutri, preko-kletu, presnoči (vse belokr.); preveč, preveno 'in einem fort' (Dajnko) < pre-v-eno; razdaleč (dosti sva si razdaleč, Levstik); razsebe 'narazen' (Jarnik); vuzmer (Miklošič). Nominalne sestave: bržčas, kolikočas, iačas, maločas, velikočas 'oft' (Caf); prvikrat, takrat, onkrai, onokrat, katerikrat, tokrat, tolikokrat ; dandanašnji; obakraj, oberoč; ondan, onstran, onostran, onkraj; tored 'tokrat' (Slov. gor.); večidel; vsakodob, vsakovred "um jede Zeit" (Caf); vsakpot. Spajanje v celoto: čezinčez; najme, najmer < na ime, namre (Miki.), namreč < na ime reči; kajpada, kajpak, kajne; pravzaprav; vsaksebi; zutopn 'seveda' (vzhodnoštaj.). Zlasti v severozahodnih narečjih je priljubljeno okrepljevanjc prislovov s ia, tam, tu, noter: tadol, tadle, tanlre, innier itd. Precej novega gradiva prinaša T. Logar (Obsoško-nadiška dialektična meja, SR IV, 223). Oblika tu kotlu je morda nastala iz tu и kotlu, a verjetneje iz močno reduciranega notri и kotlu. * Še o nekaterih prislovih posebej: bas sodi k skupini ЪъсКъ, Ьъскътъ, Ъъ1ь]о; napačno je mišljenje, da je kroatizem, saj je pri pisateljih in v narečjih dokaj razširjen: zdaj jo sila baš velika (nar. pes.); baš ko bi glave ne imel (Mirna peč). Zaradi sosednjega labiala se glasi tudi boš: boš da bi jim kaj takega na misel prišlo (Ravnikar). Y sestavi s členkoma -ti, -te: bašti bi bilo dobro (Pohlin); bašte med tiste najbolj neumne (Jurčič); bošt je vesel moral biti Abraham (Ravnikar); jedva se rabi v prekmurskem narečju; zanimiva je dubleta z o-jev-skim vokalizmom odoaj (Krelj), odvo (beneško) kakor v ruskih in bolgarskih narečjih; jež 'zu Pferde' od glagola jezditi bi kazal na *jezd-io; ker pa v drugih slovanskih jezikih ne najdemo ustrezne oblike, je gotovo nalika po peš (Ramovš, Konz., 282); nanjč 'nicht einmal' izvaja Miklošič iz na manjič, enako tudi podobne oblike istega pomena na vzhodu namič, namer, namrič; očitno gre za križanje z namreč < na ime reči, vsaj v zadnjem primeru; no je medmet spodbujanja, ki je ponekod dobil osebila: note, govorite (Tolmin); v vzhodnošiaj. narečju noj, nojta, nojte; z drugim vokalom nu, nuta, nute (Murko), nuda 'wohlan' (prekmur.), nuj, nujta, nujte (nujmo, ogrenimo mu to, kar si bo pridobil, Jurčič); podobno nastopajo osebila tudi v dolenjskem bàli, bùlita, bàlite 'pridite' (halite no, oče! Jurčič), menim pa, da jc prvotnejše bale, bale, ki se tudi še sliši; izvor ni jasen; nor 'enkrat' (Rezija) < ednor < jedinQ-že; proč < proče, prim, stcsl. proče 'igitur, pročeje 'übrigens' in prokoje k adjektivu pročbjb, ргокъ < рго-къ; sploh, splohom (Caf) < plochb, prim, stcsl. inoplošb 'continuo'; stopro < isto-pbrvb, stoperu (Ene duhoune peisni), sicer pa z naslonitvijo na prav in prem (pram): stoprao (Dalmatin), stopram (Miklošič, Pripovedke); škalički 'quer, schief, poškalj, poškalički in od tega poškaliti se 'gleiten, rutschen', vse rabljeno v vzhod noš taj. narečju, morda iz po skali (škali); uže se je med vokaloma spremenil v ure, kakor govore po Notranjskem (Alasia piše mire), in nadalje vre (ribniško, belokr.); kjer je и > it, imamo pravilno uže, že (Ramovš, Konz., 145); vè 'tukaj, sedaj : do ve, baš ve (Miklošič, Prip.) je pendant k ie 'tedaj' (ie pa srečno); prvi je iz za imenske osnove *vt>, drugi iz *ib; izglagolski pa je De 'saj': ve je prišel; ve je to le malo, prim. rus. ведь (MVG IV, 80); sopbfb in sqsebb sta po vzorcu dvojnice so pet in zopet in po medsebojnem križanju dala oblike soper (prot., Murko, Kras), zoper (Janez Svetokriški, Kastelec, beneško), soseh (Trubar, belokr.), /.oseb (Dalmatin, Dajnko), prim. Ramovš, Konz., 310, Kratka zgodovina, 178. * Izposojenke so med prislovi razmeroma redke in povečini narečne: bar 'vsaj' (Dajnko) iz osmanskega bari; bailava, zabadava (belokranj.) iz osmanskega bad-i-hava; bot (zdaj sva pa bol) verjetno iz iial. botto 'udarec'; v caker hoditi je prislovni izraz, ki izhaja iz bavarskega zu acker gen: z njim ni dobro v caker hoditi = češnje zobati; prim, tudi: ne znata si v oralu hoditi (Gutsmann); na jagmo 'um die Wette', na jagno 'plötzlich' (Caf), na jagnem (ob Ščavnici) < osmanskega jagma 'Raubzug'; javalne, jalno 'verjetno' (prekmur.) je iz bavar. jamolilnet; kalonci nositi 'štuporamo' (pod Krnom), nositi kalinec kulonec (Bole) iz ital. coccoloni; kobalj, okobal, okobalo je iz ital. а cavallo; komaj izvaja Miklošič iz stvnem. chûmo, vendar je bliže razlaga iz tbkorna-j (Kostial, Jsl. filolog II, 308), čeprav dela težave padajoča in-tonacija. Za drugo govori tudi pomen 'prav', kakor ga najdemo pri Janezu Svetokriškem: komaj ji je, zakaj se ni varovala!; krpac 'zmožen' (tega nisem krpac; na zahodu) < ital. саросе; magari < ital. magari < grš. pay.àçie 'ti srečnež', hs. makar je prevzet direktno; manjko 'vsaj' (Janežič), manjkor (notranj.), manjkaj 'skoraj' (manjkaj je umrl, Poljane), < iial. а/ manco; mar, mari, nemara < stvnem. muri; muhte 'zastonj' (belokranj.) < hs. mukte < turškega mufie; na kant priti je prislovni izraz, vzet iz ital. incanio < latin, in quantum; opik, opikce (Caf), navpik, navpično < iial. a picco; primerjaj še pri Sveten navpič si biti 'Gegner sein'; oplet 'čisto preč' (Vodnik) iz nem. dialektičnega ablecht (?); rat 'dovolj' (beneška meja), rad (Rezija) vsebuje drugi del nemške sestavljenke V or-rat; stelj 'pičle mere' (tri funte stelj, Jane-žič) < ital. sottile; šafti 'komajda' (Savinjska dolina, Cemšenik, Murko) je iz nemškega geschäftig (več gl. Ramovš, Konz., § 136!); (v)štric, (v)štrit izvaja MEW iz korena *rêt/rqt, prim, sreča < sb-ret-ia. Iz tega je zagotovo češki vštric, v starini v-striecu, v-stfieci, ali slovensko obliko je težko razložiti, če ne pripustimo vpliva nekega tujega strït(s), na kar bi kazal tudi pomen gorenjskih glagolov širicati se 'tekmovati', vštricati se 'skušati pri hoji korak držati' (prim. Štrekelj, Zur slavisehen Lehnwörterkunde, str. 63). R é s u m e L'auteur présente la formation des adverbes dans la langue slovène. 11 étudie d'abord les particules, puis les adverbes pronominaux, et accorde une attention particulière à sb pétrifié. En parlant des adverbes dérivés des substantifs et des adjectifs, il s'occupe spécialement des formes en -orna et -hsky. Une grande partie des adverbes sont nés des locutions prépositionnelles. Les adverbes déverbatifs sont dérivés surtout des participes. Des propositions entières ne se pétrifient que rarement. Parfois, les prépositions aussi servent d'adverbes composés, sur quelques particularités de formation, et sur les adverbes empruntés aux langues étrangères. В о j a n Č о p ETYMA В ALTO-SLAVI CA I 24.1 Slov. xajo, xajati Samostojno se glagol dobi v bolg. hajb »skrbeti, brigati se«, običajno zanikano, srb. hajëm, hüjati »skrbeti za«, običajno tudi zanikano, slar. o-liajaii se »pustiti vnemar« in sloven, hdjam (hajem), hujati »brigati se za kaj«, za čim »truditi se«. Običajno pa se glagol veže z nikalnico ne- v sestavljenko пехајо, nexaii »prv. ne brigati se za kaj, t. j. pustiti vnemar, (od)nehati«: malorus. nexâju, nexûtij »vzdržati se česa, opustiti«, bolg. nehajo »ne brigam se, živim brezskrbno«, slov. neham, češ. nechâm »opustim, pustim, dovolim«, polj. niechač »pustiti vnemar«, zg. luž. njechač »ne hoteti« itd. Imperativ se uporablja kot dopustna ali želelna členica, cf. Berneker, Slav.EW I, 382, in Vondräk, Vgl.Sl.Gr.il (2. Aufl.), 445 ss. Do sedaj ni podana nobena povoljna razlaga. Berneker 1. cit. misli na prv. *xajo sq za činu, »giniti za čim« i. pod., tako da bi imeli pred seboj sorodnika sti. kšinati, ksinöti >uničuje«, gr.q>d-iv(o »isto« itd. Razlaga pa no ustreza pomenu, tudi formalna stran (prvotni *qwpöi-) je nezadostno utemeljena, ne glede na to, da je precej verjetno prvotno sti.-gr. koren imel v začetku grupo zvenečih konzonantov (*g"'dli-, cf. nazadnje Leumann, IF 58, 8). Nadaljnje pri Macheku, Studie o tvoreni vyrazu expres. (1930), str. 107—110 (neverjetna razlaga ne-chaii iz ne-chooaii; izhodišče preozko, zlasti glede na jnžnoslovansko jezike). Ker pod nekimi pogoji ievr. *sq- alternira s *qs- in da zadnje v si. jc-(cf. lit. skujà »drevesna igla«: rus. xnojd, Berneker 408; slov. xooati »čuvati, skriti« itd., Berneker 399 sb: ievr. *sqen- »pokriti«; slov. šajati etc. »premikati, premikati se«, Miklošič 336: st. prus. et-ski- »vstati«, stv,-nem. sciaro »hitro«, i. dr.), smemo tudi slov. xajq izvajati iz *qsöi-, vzpor. s *sqöi-. Vokalizem (osnova je prvotno imela -ë-) je razumljiv, če po- 1 Št. 1—23 cf. Živa Antika 1953, 172 ss.; 1934, str. 144 ss. В o j an Čop mislimo,'da se glagol dobi v večini v neločljivi sestavi z ne-, t. j. velja zanj pravilo ievr. prevoja, da beseda, ko postane drugi člen sestave, spremeni e-jevski vokalizem v o-jevskega. Za glagol je najbližji primer lat. nölo iz "ne-nolo z ags. pendu utoni nelle iz *ne-uol-jëm, n. pr. Sommer, Hb. d. lat. LF 535. Praievr. torej *qsëi.ô (oksitono) in --qsöiö. Pod skupno bazo *sq/qsči- »truditi se, biti marljiv« se slov. glagolu pridružujejo: 1. Iran. skupina: a) sakij. kšlna f. »striving, inclination« (Konow), »Teilnahme« (Leumann) in b) osset. (a + b pri Lewyju IF 56, 56) axsûïn, digor. aexsajun »vlečbsja, stremitbsja, hezpokojitbsja; hingezogen werden, streben, sich sehnen, besorgt sein«, âxsain »obezpokojitbsja, somnevatbsja; bezweifeln, besorgt sein« (а + aexsain); osset. oblike kažejo protetični vokal; praarij. je torej *kštii- in kš- je identičen s *qs- — slov. х-; vokalizem je verjetno e-jevski. Nemško sehnen, kar primerja Lewy, KZ 62, 265, spada drugam. 2. Tohar. glagol В skai-,2 A ske- (5. sg. ske-naš, prêt, skäi) »truditi se«. Beseda do sedaj ni razložena, poskus Windekensa v Lex. Etym. s. v. (к ievr.*seg"'h- v sti. saghnöti »zmore«) je premalo prepričljiv. Ker je sk-ostal intakten (pred e bi se moral palatalizirati), gre za reduc. stopnjo, ievr. *sqai-, A ske m. in ntr. »Bemühung« je lahko deverbalno. 5. Pragerm. subst. *skïrô »posel, skrb, izvrševanje dolžnosti« v ags. seli• f. »posel, služba, urad; provinca, okrožje, grofija, župnija«, stvnem. .selrti f. »posel« (cf. scïra haben —lat. procurare), od tod vb. ags. scïraiь »odločiti, določiti, odpraviti« idr. Fick-Falk-Torp, Vgl. Wb. III, 4. Aufl., str. 465, primerjajo lat. cura, kar je morda v bistvu pravilno, cf. t. 6. Isto zvezo domneva Holthausen, IF 14, 342, in v dvomu jo ponavlja Walde-P.I, 455. Vsi ti direktno izvajajo germ. *skïrô iz *skïzô in domnevajo lat.-germ, bazo *(s)kois-, *skïs-. Vendar pa je bolje, da direktno zvezo z lat. ста opustimo in izhajamo od ièvr .*sqï-ro-s »skrben« z abstr. *sqï-râ »skrb, udejstvovanje«. 4. Sem spada nadalje prakelt. *skï-to-s »utrujen« v ir. scith, nkorn. skïth, bret. skuiz (ir. e-scid »neutrudljiv«, kymr. e-sgud »uren, delaven«, bret. e-skuit »okreten« z ievr. *n- »ne«, Pedcrsen, Kelt. Gr. II, 7). Do sedaj brez zadovoljive etimologije: Pedersen, Kelt. Gr. I, 76, primerja gr. АищЦs »nepoškodovan« got. skapjan »škodovati«, kar je pomensko in zlasti for- 2 Oblike gl. pri Krause, Westtoch. Gr. I, 301, za Л Sehulze-Sieg-Siegling, Toch. Gr. 479. malno nezadostno. Strachau, BB 17, 300 s., skuša izvajati skupino iz ievr. *skhï-to- : ievr. *khsi- v sti. ksînâs, kšitas »izčrpan« (ksinöti, gr. . Od najstarejših časov pomeni »obdelovati surov material«, n. pr. bïqm, xéça (lliada); »umetniško oblikovati« xçr/Tf/ça, içfiîva, ynç/,v (vse Homer), ptc. aor. йощоад pridodan glagolu zei§ei, 11.14, 240 (podobno Od. 3, 437. 11.14, 179) poudarja skrbnost in spretnost v opravilu. Pozneje so zabeleženi pomeni: a) »krasiti, lepo-tičiti« (o osebi), »opremiti, oskrbeti« (o poslopju, moštvu); b) pri Pindarju »častiti« božanstvo; c) pozneje prevladuje pomen »učiti (se), vežbati (se)«, najprej o atletih, potem pa tudi o ostalih, abstraktnejših opravilih. Dosedanje razlage očitno ne ustrezajo: Bury, BB 7, 340, razlaga àaxéo) kot *md-sk-: lat. meditov, kar je formalno in pomensko težavno. Baunack, Studien auf dem Gebiete d. Gr. u. ar. Spr. I, 25S s., izhaja od *a[v]-ax6-g »skrben« in primerja âvaxwg »skrbno« in dalje ievr. koren *(s)qeu- »opazovati«; pričakovali pa bi ali *sku.o- ali *skouo~. Pomensko neverjetna je zveza z âaxûg »meh« (Prellwitz, FW, 1. Aufl. 35, 2. Aufl. 57). Isto velja za primerjavo z lat. ascia »sekira« (Meyer, IIb. d. gr. Et. f. 171). Jedro pomena tega glagola je v »skrbnem in marljivem udejstvo-vanju« v kateremkoli poklicu; raba pri Homerju jasno dokazuje, da ne gre za prvoten 1.1, rezbarske obrti (kar bi dovedlo koga do zveze z ievr. *seq- ali *sqëi- »rezati, sekati«). Eventualno primerjanje z gr. ба/баЛод, дсибйЛЛю ne more biti odločilno, ker je pomen pri dmu'to mnogo širši. Pri naši etimologiji sinemo analizirati *d- duševno razburjenje je pogost v vseh jezikih, cf. si. (raz)buriti k rus. burit »metati«, lat. ira k ievr. *eis- »planiti, hiteti« etc. Slovanski začetek ju- s stalnim j- zahteva ievr. dvoglasnik *eu-: torej je baza *eur-. Ker zaradi osamljenosti navidezno primarni nominalni jur(o) (rus.) sine veljati za postverbalno tvorbo, je izhodišče pra-slovanski verbum juriti (delno kavzativ, delno iterativ); e-vokal kot v /.uriti, žuliti. Iz iste baze izvirajo: 1. Gr. aï'Qc »hitro« ill aiQißäxag Tcty_vih)fiuiv (Hes. iz Ajshila, cf. Nauck. Trag. Gr. Frg., p. 89 in 118 s citati). Nekdaj so to besedo razlagali kot sorodnika sti. ûrvan(t), av. auroa-, ags. earu, stnord. orr »hiter«, pri čemer bi gr. -vq- nastalo po metatezi (epentezi) iz -qF-, tako prvi Kuhn, KZ 4, 42s., za njim med drugimi Bugge» KZ 19, 403, Kretschiner KZ 31, 448, in Hirt, Idg. Gr. 1, 311. Ker pa je v arij. in germ, besedah ievr. osnova *er- »premikati se, teči« (Walde-P. I, 136 ss., zl. 141) in ker epenteza te vrste v grščini ni dokazana (Schwyzer, Gr. Gr. 1, 267), je to razlago treba zavreči. Cf. že odklonilno stališče Bezzenbergerja, BB 4, 343, op. 1. Pri naši zvezi imamo opraviti verjetno z nom.-acc. ntr. i-debla, ievr. *eur-i-. Verjetno je soroden tudi gr. glagol in-avplax i r. on, Pedersen, Kelt. Gr. 1, 125). Pru-oblika * рп-го-: lat. püs, gr. nv&w (Stokes, BB 19, 120) pa tudi ne ustreza pomenu. 5. Dvomljiva je sorodnost arm. skupine: a) nprem, aprechuchanem »rešim, osvobodim, prihranim«, a prim »rešim se, ohranim se, ostanem«, aprust »osvoboditev«, v 2. delu sestav -npur »beg, rešitev«; b) z odpadom a- (Pedersen, KZ 59, 457) preanem »osvobodim, rešim«, preanim »rešim se, uidem«, v 2. delu sestav -purc — zg.-apur. K -c- cf. Pedersen KZ 39, 427, s paralel, tvorbami (stel-c-anem »ustvarim«: ievr. *8tel- itd.). Brez dvoma gre za staro sestavo z a p- (Bugge, KZ 32, 62)—gr. &nô etc. K -p- (gre za ievr. *ab[o]) cf. arm. hup »blizu« iz ievr. *ub[o]. Element -ur- more predstavljati arm. sorodnika naše skupine, pomen »teči«, cf. slov. uteči itd. Zveza z lat. aperiö pod prv. pomenom »odpreti« ali pod. (Pedersen, op. cit. 399, po v. Patrubanem) naleti na formalne težave (potreben je prevoj -ur- ali ev. -nor-). 6. Pod osnovo *uer- »teči, hiteti« se združujejo: a) let. veru, veri »teči«; b) lit. varaù, varyli »goniti, zabili (klin)«, kavzat. k zg. (Pederse-nova razlaga v KZ 38, 195, po kateri varaü — sti. värayati »wehrt« itd., je pomensko neverjetna, kljub poskusom pri Walde-P. 1, 281); c) slov. varili, varjati, prO-V. „tp&dpciv, nçocp&dveiv, nçoÀafifidveiv, nçotçé- d) ags. maerlan »iti. mimo iti«. Cf. Fick, BB 2, 203. Trautmann, Bsl. Wb. 353. Holthausen, Aengl. EW 381. Domneva Fraenkla (IF 49, 214), da gredo te besede vse k ievr. *uer-» vrteti, upogibati« (enako Wakle-P. 1, 271), velja le za češ.' vruvorati »gugati se, majati se« in rus. prov6r(a) »okreten človek«, provôrnyj »uren, okreten«, ni pa nujna za zg. omenjene besede, ker pri njih ni sledu o kroženju ali vrtenju. Scsi. ob-rqšiq »najdem«, sb-rqšlq »srečam«, aor. -rëtb, inf. -rësti kažeta na prv. glagol premikanja (cf. si. najti, lat. invenire, occurrere), torej moreta biti sorodna. Imeli bi set-bazo *nrë-i-. Če pa je zato sorodna vsa skupina pri Walde-P. I, 280 (*uer- »zgrabiti, najti« v gr. evQi'oxto, arm. gerem, ir. füar), je težko odločiti. Prevoj *uer- : *eur~, *ur- bi bil popolnoma isti kot pri besedi za »vodo« (Pokorny, Idg. Wb. 80 s.), tako da je sorodnost 6. skupine s prejšnjimi verjetna. Kot prejšnje skupine ima tudi ta oba osnovna pomena: »teči, drveti« in »gomazeti, mrgoleti«. Prvotna oblika baze bi tedaj bila *euer- »drveti« in »gomazeti, vrveti«; v začetku je stal prv. »laringal« (cf. t. 3). 26. Slov. sôm in korenom *me- »drzen biti, besneti itd.«, cf. n. pr. j. Schmidt, KZ 37, 45 (h gr. puivopai, џсп/ласо itd., got. mods »jeza« itd.). Walde-P. II, 239. Meillet, Études sur l'étym.... du v. si. 43 to razlago zavrača, ker je glagol sbmëti imperfektiven in ker bi bil slov. -më- osamljen primer za e-jevsko stopnjo, in domneva, da je sbmëti denominativ od *sbmja »drznost«, in primerja sti. širni- »delavnost« iu celo skupino sti. samoti, šamnlte, gr. y.duvo> itd. Nadaljnje domneve pri Bernekerju, SLEW II, 47. Po mojem mnenju najbolje ustreza naslednja razlaga: Ker sbmejo po vsej verjetnosti spada v glagolno vrsto III 1 (glej Vondrak, Aksl. Gi\ 542 s., 549 s.), mora biti ali denominativen (kar pa visi v zraku, ker ni nominalne osnove) ali pa deverbativen kakor imëjq, imeti, t. j. je izpeljan od set-baze na -č-. Kakor imë-ii izvira od *ern- »zgrabiti« (z redukcijo e-ja), tako *s-„më smemo izvajati preko ievr. *sûrnë- iz baze *suem-. Tedaj lahko primerjamo: 1. lit. sùmdau, sùmdyti »dražiti, ščuvati« (ista redukc. stopnja kot v slov., verjetno tudi od set-baze: ievr,*süma-), -dy- je znan sufiks. 2. keltske besede: a) kynir. chivy[ »gibanje«, chrvyfio »movere« etc., cf. Eick-Stokes, Vgl. Wb. II, 323, z nadaljnjim. Prv. *suem-; b) ir. *sennaim »ženem« (pf. 5. s g. sephuind) in do-sennaim »gonim, lovim«, pf. do-sephain, kelt.*suendö, ievr.*snem-d(h)ö (Fick-Stokes ibd.); c) kymr. chrvefr m. »besnost« iz *suem-ro- (cf. Stokes, BB 25, 59). K *-m-r- cf. Pedersen, Kelt. Gr. I, 167. a) in b) so stalno stavljali k lit. sùmdyti, cf. Fick-Stokes I.e.; Fick (-Falk-Torp) III, 548 s.; Walde-P.LI, 524. Na vseli teh mestih dobimo tudi zvezo kelt. in lit. besed z germ. *sroimrnan »plavati« in "sunchi-»plavanje, morska ožina« (snd. sund ntr. »isto« etc.) iz *sum-to-. Nekatere besede namreč kažejo na to, da je bil prv. pomen v germ, nekoliko splošnejši (n. pr. norv. snarriva »bloditi, klatiti se«, cf. Falk-Torp., Norw.-dän. EW 1224). Germ, skupina pa more brez škode ostati ob strani. 3. S psihičnega področja je kymr. chrvant »želja, poželenje«, bret. c'honnt »isto«, kymr. chivennychu »želeti«. Iz brit. izposojeno je ir. sani (Pedersen, Kelt. Gr. I, 24). Dosedanje razlage: Pedersen, Kelt. Gr. I, 139 s. (kymr. chrvant iz ievr. *sqhn-ti- : *qhnti-, *qhonti- v gr. ydviç »potreba«, arm. xand »želja«, polj. chqc »sla«). Podobno Zupitza, BB 25, 94 (k polj. chqc in si. xoiëti, prv. *ksv-); Strachau, IF 2, 369 (chmant iz *snandat5: csl. pri-soqdati »marcescere, torrefieri«); Fick-Stokes 11, 321 (h gr. àvôdvw, ievr. SHsrrcl-). Brit. oblike zahtevajo prakelt. -nt- ali *-mt- (torej ievr. *snm-ti~). « O ' Ievr. osnova '"snem- je pomenila po vsem tem »gibati se proti, silili kani«, s prenosom na psihično poprišče »želeti doseči« oz. »brezobzirno, energično vztrajati«. Od zadnjega pomena do slovanskega ni daleč. Etyma b a 11 о - s I a o i с а 1 27. Slov. sot it i Češ. sotiti, slovaš.sotif, sâcef »suvati«, mrus. prysotàty sa »pritrditi se na kuj«. Neverjetna analiza pri Peterssonu, Heterokl. 73 (< *sotr, = *k'oktu- : sti. saktiš ,Speer'). Beseda gre k sti. sätayati »odseka, seseka, pobije«, vb. noinen š&tanam, let. situ, sist »tolčem« (-i- iz ievr. reduc. vokala). Nadaljnji možni sorodniki pri Walde-P. I, 339 (sti. sâtru »sovražnik« itd.) oziroma Pokornem, Idg. EW 534. 28. Letonsko oaïrs »več« Kot primer starinskega komparaiiva prinaša Endzelin, BB 27, 515 ss., poleg lab is »bolje« obliko oaïrs »več« in jo izvaja iz *oairis, nje osnova pa bi bil adj. *oair(a)s »velik, mnog«; od tod glagol oairuôt »množiti«. Sledi formalna razlaga; cf. k temu Lett. Gr. 555, op. 1 [sedaj je oaïrs le še členica, adverbialni komparativ je oaïrûk(s)} in v tekstu. Na prvem mestu (str. 515, op. 5) poskuša Endzelin najti zvezo z let. oïrs »mož«. Vendar je direktna primerjava malo vabljiva, dasi jo ponavlja v bolj utemeljeni obliki Miihlenbach-Endzelin IV, 442. Po mojem mnenju je prv. let. adj. *oai-ra- »velik, mnog« formalno in fonetično popolnoma identičen z naslednjo armensko skupino: adj. fier »debel, rejen«, vb. giranam »redim se«, giraparar »debel, rejen, plo-donosen, odvečen« (sestavljen iz gër in parar »tolst«), girutliiun »debelost, tolstost«. Armensko skupino sta Lidén, Annal. Acad. Scient. Fenn. 27: 15, str. 117 ss., in Pisani KZ 68, 165 izvajala iz ievr. *ghoi-ro- in primerjala slov. Urb »krma«, rus. žir »mast« itd., pri čemer odklanjata staro zvezo slovanskega izraza z ievr. *g"'ei~, *gwï- »živeti«. Toda glagol gojiti (Berneker, Slav. EW 1, 519) prikazuje pomene, ki premostijo prepad med pomenoma »živeti« in »rediti se«, cf. srb. gojiti »gojiti, vzgajati, rediti, krmiti« itd. Prav tako zavračajo dvom v zvezo besede žir z živeti besede kot stprus. geytys »kruh«, slov. žito, ir. biathaim »hranim«. Slaba stran njune zveze je tudi v tem, da ustreznega glagol nega debla ni najti v nobenem ievr. jeziku. Ievr. *ghoilos »silen, razbrzdan, vesel« (Pokorny, Idg. EW 452) kaže na drugačen prapomen, in to kljub srvisnem. geile f. »bujnost, rodovitna zemlja« (to je sekundarno, cf. Osthoff, IF 5, 504). Prav tako ne bi pomagalo gr. fU6ç »zelena krma« (gre k arm. sil »bilka, vejica« po Pedersenu, KZ 39, 402?). Lidén spominja na gr. %oîços »oddojek«; toda ta jc fonetično dvoumen. Ako pa zvežemo arm. in let. besede, dobimo ievr. adj. *uoi-ro-s »uspevajoč, rastoč : obilen, debel«. Let. pomen je brez težav izvedljiv iz tega. Arm. g- iz ievr. *u- je znan pojav, cf. Pedersen, KZ 38, 194 se. Vokalizem -o- v adj. s suf. -ro- srečamo tudi sicer, cf. slov. sery> »siv« (*xoi-ro-, cf. Vondrâk, Vgl. SI. Cr. I2, 557 s.), gr. oyoiçôs »silen« itd. Analiza *uoi-ro- nas pripelje do ievr. korena *«ei- »rasti, uspevati«. Nadaljnji sorodniki so: 1. lietit. huitar, gen. huitnas »živalstvo« (pomen je tu abstraktnejši: »živeti«, cf. slov. žival itd.). Beseda je tvorjena s pripono *-tr, gen. -tn-os, cf. lat. i-ier. Koren hetitske besede je (kot v iter) v redukcijski stopnji: ievr. *lluï-. Razlage, ki so jib o tej besedi izrekli hetitologi, niso prepričljive; tudi *g"ï ~ ievr. *g-ei- ,živeti' (Hendriksen, Untersuchungen über die Bed. d. Heth. f. d. Laryugaltheorie 26) moramo zavreči, ker je *g'J- v hetitščini dal km, cf. nekumanza : si. nag; ni verjetno, da bi v začetku imeli drug razvoj. 2. baltoslov.*yoi-A:o- »otrok, mladenič« (n. pr. lit. vaïkas »deček, sin«, pl. vaikaï »otroci«, slov. člo-vek. Cf. Trautmann, Bsl. Wb. 559). 3. Zelo možno je sorodstvo skupine lat. vis »moč« in ievr. *ui-ro-s »mož, junak«. Pomenski razvoj »rasti« > »mlad« : »močan« je jasen. 4. Vsekakor pa je soroden ievr. podaljšek z -s- (torej *ueis~) v skupini Walde-P. I, 242: snd. visir »kal, poganjek«, ags. mise »poganjek, steblo« itd., lit. vaïsius »plod«, vaisinti »roditi«, veisiù veïsti »plodili se«, veislë »pleme« itd.; tem je pridružil Jokl, Ling. kult.-hist. Untersuch. 213 ss., alb. ocš »grozd« (prv. veš ruši = »grozdni sadež«) in višarak »rodoviten, bogat« (o zemlji). K pomenu let. vaïrs cf. zlasli let. vieslies »množiti se« in lit. \visli »pomnožiti se«. 5. Nadaljnji sorodniki so: a) gr. glosa yolvay.es' ßXaoiol (Нее.): ievr. *uoi-no~; y- = F-; b) lat. vireö »zelenim«, od ievr. adjektiva *uï-ro-s »zeleneč = rastoč«; zvezo z*ueis- (t. 4) je domneval že Sommer, Hb. d. lat. L. u. F. (2. Aufl.) 63; ad 5 a po Peterssonu, Heterokl. 176, ki navaja še nekaj drugih besed.' Ievr. baza *IIuei- je imela prv. verbalni pomen »rasti; množiti, večati se« (o rastlinah in živalih). Morebitni ostanek te verbalne rabe v hetitščini bo prišel pozneje v diskusijo. 11 č s u m é 24.1 Le verbe slave xajç »soigner«, onlin. nexajg -je cesse, je ne veux pas« est à rapprocher de: a) tokli. В skai-, A ske- »faire effort« (*sqai-) ; b) ags. scïr f. »emploi, administration, province etc.«, v. h. a. scïra »pro-curatio« (*sqi-ro-s .curans') ; c) irl. etc. scïth »fatigué« (cf. pour le sens allem, mod. müde); d) gr. dcrxtio »façonner, travailler avec art« (a- prothét., *oxéjw = tokh. efcai-; vocalisme de la base réduit); e) peut-être lat. ciira (en tant que*fcôf-sâ, avec perte de s- init. par dissimil.?). Mieux vaut cependant cura : let. cities .streben', d'une base *qëi- indépendante; f) ossète aexsain, aexsajun ,hingezogen werden, streben, sich sehnen, besorgt sein' avec sak. ksïna f. .Teilnahme* (cf. Lcwy, IF. 56, 36). Base i.-eur. *sqei- »faire effort«; vocalisme -о- du verbe slave s'explique dans la composition constante avec ne- (cf. lat. /т/ö, ags. nelle = *né-nol-). x- de *qs-, alternation de *sq-, conservée dans le domaine oriental. 25. Slave juriti »pousser, agiter, exciter — être agité, irrité« est proche de: a) gr. afjçi „rayéws", peut-être aussi de in-avpior.co .j'atteins'; ai- du grec est expressif; ei- conservé dans néfi-evça' bazeça (liés.); b) germ. *ûr(i)a- »excité, farouche« (suisse ûr, ûrig etc.) et norv. yre, aura, eyra »pulluler«; c) liitt. hum- »chasser« (suff. i.-eur. -nS :na-); d) vrais, irl. ûr »mauvais« (sens prim, »irrité«); e) peut-être arm. aprem, preanem »sauver« (denomih. de -apur »fuite«, composé de ap- »de« et *firo- »fuiyant«); f) sous *uer- »courir«, on peut réunir : lett. Deri »courir«, lit. varyli »pousser«, v. el. oariti ,,q>&âveiv" et ags. maerlan »aller, passer«. Base commune serait *euer- (à cause de hitt., *llener-). V. si. ob-rqstç je trouve«, si.-rçstg »je rencontre« peut être purent, base *urë-t-, 26. Slave sbmê-ti »aiidere«, issu d'un i.-eur. *surnê- (cf. pour la formation v. si. iméti). Nous comparons: a) lit. sùm-d-yti »exciter« (i.-eur. *sfima); b) gall, cliroyf »motus« etc. et irl. do-sennaim »je pousse« (*suem-) ; c) gall, chmefr m. »rabies« (i.-eur. *suem-ro-); d) gall, etc.chmant »envie, désir« (i.-cur. *sVLm-ti-). Base i.-eur. *suem- »être agité, s'efforcer vers...«. 27. Slave sot it i »frapper« est à rapprocher de skr. êâtâyati »abattre, hacher«, lett. sist »frapper«. Base comm. *k'at- »frapper, hacher«. 28. lett. Daîrs »plus« est identique à l'arm. gêr »gras«, i.-eur. *uoi-ro- »croissant, s'augmentant«. Base prim. Huei- »croître« se trouve dans: a) hitt. hui-tar »les animaux«. b) vrais, dans le groupe de lat. dï-s »force« et celui de lat. vir »homme« (évolution de sens »croître« : »jeune« : »être dans toute la force juvénile« étant très possible); dans le lit. etc. vaïkas .enfant'; c) une extension par -s- dans v. norr. visir »germe«, lit. vaîsius »fruit«, veislë »race«, alb. veš »grappe de raisin«; d) enfin cf.gr. yoivaxeç' ßkaoiot (liés.), y = F, et lat. vireô. 1 Voir Živa Antika 1953, pp. 172 sqq.; 1954, pp. 144 sqq. M i r k o Rupel TISK SLOVENSKIH KNJIG V VERGER IJ EV I IT PISMIH BULLINGE R J U Kako jo Vergerij gledal na Trubarjevo in svoje delo za slovensko knjigo leta 1555, o tem smo doslej bili poučeni iz Vergerijevih pisem \viirttemberškemu vojvodi Krištofu (Kausler-Schott, Briefwechsel zwischen Christoph von Württemberg und Petrus Paulus Vergerius, Tübingen 1875), nekaj tudi iz njegovih tiskanih publikacij (prim. Elze, Die slov. p rot. Bibelbücher: JGGPÖ XVI, 126). Zgovorni in častihlepni Vergerij pa je o tem poročal tudi švicarskemu reformatorju H. Bullingerju. Med številno in še neizdano Bullingerjevo zapuščino, spravljeno v cu-riškem državnem arhivu, je nekaj Vergerijevih pisem, ki govore o njegovi vnemi za slovensko knjigo. Dne 22. avgusta 1555 je pisal Bullingerju iz Reutlingena (curiški drž. arhiv E II, 356, 665): ... Ex regno Poloniae fere nihil out omnino nihil boni ... De rege Boemiae multo melius speratur; res est certa ilium favere nobis. Dici autem vix potest, quam fcrveant plurime in Carinthia, Stiria. Carniola, dico ex primoribus. Ili sunt, i|iii petunt Novum Testamcntum ad se mitti Sclaviee ae non mediocrem pecuniam pararunt pro sumptu. Illas provintias nunc diligénter colo; illic sum totus, qui mihi videntur vere pii. Sed audi, Bullingere, deus ad me inisit ho-minem ex Dalmatia, qui tota Biblia vertit Scluvice ac propriis illius linguae caracteribus descripsit. Thesaurus est; quare ubi dedero Novum Testamentuin, quod nunc in manibus est, convertam me ad laborem Bibliorum omnium ac spero minime defuturam mihi pecuniam; utor enim deo questore sive thesau-rario; annon divitem habeoP... V prevodu: ...Iz poljskega kraljestva skoraj nič ali prav nič dobrega... O kralju Češke si mnogo več obetajo; gotovo je, da nam je naklonjen. Komaj pa se d a povedati, kako zelo so vneti na Koroškem, Štajerskem in Kran jskem, namreč med odličniki. Ti so, ki prosijo, naj se jim pošlje novi testament v slovenščini, in ki so ne malo denarja pripravili za stroške. Za tiste dežele zdaj pridno skrbim. Njihov sem z dušo in telesom, zakaj zdijo se mi zares pobožni. Pa poslušaj, Bullinger, bog je k meni poslal človeka iz Dalmacije, ki je prevedel celo biblijo v slovanski jezik in jo zapisal s črkami tistega jezika. Zaklad je; zato se bom lotil, brž ko bom izdal novi testament, ki je zdaj v delu, celotne biblije in upam, da mi prav nič ne bo manjkalo denarja; bog mi je namreč blagajnik ali zakladnik; mar nimam bogatega?... Ko je Vergerij to pisal, so v Reutlingenu pridno tiskali Trubarjev Ta evangeli sv. Matevža. Tja je namreč dal Vergerij prenesti del Mor-hartove tiskarne, ker se je bal kuge, ki je razsajala v Tübingenu. Šel je v Reutlingen 8. avgusta in tja poklical tudi Trubarja (Kausler-Schott, Briefwechsel 111). Dne 18. avgusta je bila natisnjena prva pola (prav tam 112), O navdušenju za novo vero na Slovenskem je Vergerij malo poprej, dne 13. julija 1555, poročal tudi vojvodi Krištofu z besedami: »Venit ad me ante quatuor dies nuntius ex Carniolia missus a multis nobilibue, inprimis a d. Joanne Ungnot, barone ас praefecto Styriae, qui in summa agunt magnas gratias Celsitudini Vestrae, quae dignata est collata pe-cunia juvare negotium versionis Slavicae, offeruntque reverenter omnia eorum obsequia, praecipue preces apud coelostem Patrem. Vere mihi videntur ardcre in evangelio, et scribunt ad me, »nines eas provincias esse repletas v i ris piis, qui conslitucrint reformare illas ecclesias, etiam si faoturi sint jacturam omnium facultatum atque simul vitae. Urgent me, ut laborem in vertendo, pollicontur reliquum pecuniae liberaliter...« (prav tain 109—110). O hrvaški bibliji, ki jo je prinesel nekdo iz Dalmacije, smo poučeni tudi iz Trubarjevega posvetila v Prvem dejlu tiga lioviga testamenta 1557. Čeprav sta si Trubar in Vergerij zelo prizadevala, da bi jima Dalmatinec svoj prevod prepustil in čeprav sta mu obetala dosmrtno preskrbo, se mož ni vdal, marveč se je vrnil domov, češ da že vč, kje bo svoje delo dal natisniti. Pozneje, leta 1556, sta poslala posebnega sla v Dalmacijo, a ta ni moža nikjer mogel najti. Trubar je menil, da prevod tistega Dalmatinca ni bil njegovo delo, temveč da se je ponašal z biblijo, ki jo je dal grof Bernardin Frankopan, gospodujoč na Grobniku pri Reki, prevesti ok. 1521 (gl. Rupel, Slov. protestantski pisci 21, 25, 269). Dne 14. septembra 1555 je pisal Vergerij iz Reutlingena švicarskemu reformatorju takole (curiški drž. arhiv E II 356, 554, 669): ... Mitto tibi Mattheum Hebreum (qui Selavice iam loquitur; ecce illud tempus, de quo Christus: »Praedicabitur evaiigelium in universo orbe in testi- monium illis, et tunc veniet consumatio«), Spero me line hyeme ita labora-turum, at novo vere possiin [mittere] ad praelum reliquam partem Novi Testamenti. Nunc niillus alius evangelista versus est adhuc. Quin «pero ctiam Yctus propriis ctiam caracteribus in lucem me emisurum. Vide, quantum audeam exul et pauper. Sed audi, quam magnam iniuriam faciat mihi vester Gasuerus in hoc genere. Nihil habui versum praeter Mattheum ne(jue spero me habiturum usque ad finem hyemis. Quum nuper istic essem, egi cum eo de Mattheo ipso imprimendo, de Mattheo inquam; cur enim de aliis evange-listis agerem? Non sum tam ineptus; sciunt praeterea fratres, qui affuerunt faetam fuisse mentionem tantum de Mattheo. Convenimas de pretio ae de numéro; dixi me estate rediturum, nam quaerendus erat, qui posset eorrigere. Ego enim non tantum profeci in ea lingua, ut possim id pracstare, imo aegre intelligo. Ubi in ducatum redii, misi sump tu X florenorum proprium nuncium mihi datum a pastore Campidonensium, ut ex lllyria usque adduceret ad me hominem, qui ageret correctorem; sed non est inventus ullus. Quispiam, qui speni dederat, diem suum obierat; alius non apparebat. Coepi urgere pastorem ilium Campidonensium, si vellet ipse Tigurum usque mecuin. Non potui im-petrare. Quid igitur facercm? Ad impossibile nemo tenetur. Interea optabam specimen hoc praebere, Mattheum solum dico proferre in lucem. Iussi igitur typographiam Tubingensem transferri hue vasto sumptu, hue evocavi et quidcin magna difficultate pastorem ilium unicum in tota Germania, qui potuisset hoc pracstare, ac tribus quattuorve septinianis absolvimus Mattheum et Catlie-chismum. Sic acta sunt omnia. Si opus fuerit, non deerunt mihi testimonia. Iam, quum mandassent Bort[olomaeo] Verzaseo, ut omnia haec Gasnero, audio ilium coepisse debacchare in me neque audire quidem voluisse. Tantusne vir est? Ita me dignum putat, quem suis conviciis laceret? Certe hoc non didicit a reliquis Tigurinis, qui me magna semper humanitate atque honore ctiam susceperunt. Sed audi reliqua atque obstupesce hominis audatiam. Scribit ad me dictante Sebastiano satis graviter atque ait tandem me promisisse daturum illi liac aestate toium Novum Testamentum excudendum, quare aut veniam atque excudam, se enim esse paratum, aut solvam illi pro ingenti papiro parata magnum. nescio quid. Prob deum atque hominum fidem, talesne viri sunt, ubi XXX annis praedicatum est evangeliuin? Corte in media Babylonia vix sunt tales typographi, imo 11011 puto esse tales. Ad summum petercnt pro paratis duobus ballis; quin si probarem meam diligentiam, qua usus fuissem in per-vestigando correctore, neque id peterent, ut iure non possent. N011 dixi homini :Dimitte reliqua, tali septimana adero«, sed ut iam dixi. Iii summa: nihil posset mihi (si modo id posset; puto non posse) aliud cfficere quam aut darem tan-tundem imprimendum (pro duabus inquam ballis papiri) aut accipere ab eo duas ballas. Utrum velit, si facerem, non esset illi lucrum sex aut octo florenorum, et tarnen ita clamat, ac si ageretur de millibus. Volui tibi rem totain, ut gesta est, narrare. Officium pastoris est tueri liospites ac peregrinos, no iniuste opprimantur, et bonos viros, ne lacerentur. Quare suscipe mourn patro-cinium, quod deserere 11011 potes. Nihil des nostrae amicitiae ac necessitudini, finge to nunquam vidisse Vergerium, tantum pone tibi ante oculos virum antea incognitum et, quia vexatus est a tuis concivibus atque a tuis oribus, protege cum. Aut si velit in iudicio contendere, profecto non recuso; scio bonos viros probaturos esse meam causam. Posthac eerte abstinebo ab homme, abstinebit-que Gribaldus; nam a nobis duobus parum lucri dixerat se sperare; hoe scilicet commodi reportabit sua impotentia. Boni consule, si te nimis diu obtudi, coegit me nécessitas causae... Vergerius Velim ostendas illi bono viro, quam magnus sit liber pro quo tantopere excandescit; potuissem uni... ballum, si voluissem. V prevodu: ...Pošiljam li Matevža Hebrejea (ki že slovenski govori; prišel je čas, o katerem pravi Kristus: »Oznanjeval se bo evangelij po vsem svetu v njih pričevanje in tedaj pride konec«). To zimo bom, upam, tako delal, da bom prihodnjo pomlad lahko poslal v tisk ostali del novega testamenta. Doslej ni še noben drug evangelist preveden. Dà, upam celo, da bom tudi stari zakon z lastnimi črkami dal na svetlo. Glej, koliko si upam begunec in siromak. Toda poslušaj, kolikšno krivico mi dela vaš Gasner v tej stvari. Ničesar nimam prevedenega razen Matevža in niti ne upam, da bom imel do konca zime. Ko sem bil zadnjič tam, sem govoril z njim o tisku Matevža, pravim Matevža; čemu neki bi govoril o drugih evangelistih? Nisem tako aboten; razen tega vedo bratje, ki so bili navzočni, da je bil samo Matevž omenjen. Dogovorila sva se za ceno in število; poleti, sem rekel, se vrnem, ker je bilo treba poiskati nekoga, ki bi mogel korigirati. Sam namreč nisem toliko napredoval v tistem jeziku, da bi mogel to opraviti, temveč ga komaj razumem. Ko sem se vrnil v vojvodino, sem poslal z izdatkom 10 goldinarjev lastnega «la, ki mi ga je dal kemptenski pastor, da bi mi prav iz Ilirije privedel človeka, ki bi bil za korektorja; pa se nihče ni našel. Nekdo, ki je upanje dajal, je umrl, drugi ni prišel. Začel sem siliti tistega kemptenskega pastorja, če bi hotel sam z menoj v Curih. Nisem mogel doseči. Kaj naj bi bil storil? Nihče ni prisiljen storiti, kar je nemogoče. Medtem sem želel narediti ta poskus, namreč dati samo Matevža na svetlo. Dal sem torej prenesti tiibinško tiskarno semkaj ob velikih stroških; semkaj sem, in to z veliko težavo poklical tistega pastorja, edinega v vsej Nemčiji, ki bi to mogel opraviti, pa sva v treh ali štirih tednih končala Matevža in katekizem. Tako se je vse zgodilo. Če bo treba, mi prič ne bo manjkalo. Že ko sein naročil Jerneju Verzascu, naj vse to sporoči Gasnerju, sem izvedel, da je oni začel divjati zoper mene in niti poslušati ni hotel. Mar je tolikšen mož? Me mar ima za takšnega, da me s svojimi psovkami lahko ponižuje? Gotovo se tega ni naučil od ostalih Curišanov, ki so me vselej sprejeli z veliko vljudnostjo in tudi s častjo. Toda poslušaj še drugo in obstrmi ob predrznosti tega človeka. Piše mi po Sebastijanovem nasvetu precèj grobo in pravi naposled, da sem mu obljubil izročiti to poletje v tisk Des novi testament, zato naj ali pridem in natisnem, on da je pripravljen, ali pa naj 11111 plač •am za velikansko pripravljeno množino papirja ne vem kolikšno vsoto. Joj, moj bog in človeška poštenost! Takšni so možje, kjer se že 30 let pridiguje evangelij? Se v Babiloniji komaj da so takšni tiskarji, mislim celo, da niso takšni! Ti bi zahtevali kvečjemu plačilo za pripravljeni dve bali; dà, če bi jim dokazal svoje prizadevanje pri iskanju korektorja, še tega ne bi zahtevali, ker po pravici ne bi mogli. Nisem dejal možu: »Pusti vnemar drugo, ta in ta teden pridem«, temveč tako, kakor sem že povedal, Skratka: nič mi ne more (če sploh more, a menim, da ne more) drugega, ko da dum prav toliko natisniti (za dve bali namreč) ali da od njega sprejmem dve bali. Naj hoče eao ali drugo, ko bi mu jaz ugodil, bi mož ne imel dobička več ko šest ali osem goldinarjev. in vendar tako kriči, ko da bi šlo za tisočake. Ilotel sem ti vso stvar povedati, kakor se je zgodila. Pastorjeva dolžnost je ščititi goste in tujce, da jih ne bi krivično pritiskali, in dobre može, da jih ne bi sramotili. Zato sprejmi mojo obrambo, saj me ne moreš pustiti na cedilu. Nič se ne oziraj na najino prijateljstvo in povezanost; stori, ko da nikoli nisi videl Vergerija, marveč si predoči moža, poprej neznanega, pa ga brani, ker so grdo ravnali z njim tvoji sodržavljani in še vpričo tebe. Če pa bi se hotel pravdati, se resnično ne ustavljam; vem. da bodo dobri ljudje dali meni prav. Poslej se bom gotovo ogibal tega človeka in tudi Gribaldus se ga bo, saj jo tako rekel, da si od naju ne obeta kaj prida dobička; to korist bo imel od svoje zaletelosti. Dobri kçnzul, če sem te predolgo nadlegoval, me je prisilila nujnost zadeve... лт Vergerij Hotel hi, da pokažeš temu dobremu človeku, kolikšna je knjiga, za katero se tako zelo razvnema; dovolj bi mi bila ena bala, ko bi bil hotel. Y Reu 11 ingénu so torej Potiskali Matevža najkasneje do 14. septembra in Vergerij ga je brž poslal Bullingerju. Zanimivo je, da se je ta izvod z lastnoročnim Vergerijevim posvetilom (»H. Bulling. Vergerius d. dedi«) ohranil v curiški Centralni knjižnici (signature: Bibl 252); izvod dunajske Nacionalne biblioteke potemtakem ni več unikat (gi. Rupel, Nove najdbe naših protestantik XVI. stoletja, Ljubljana 1954, 10). Dotiskali so tudi katekizem, t. j. Catechisnms v slovenskem jeziku 1555. Vergerij je. kakor v nekaterih dopisih vojvodi Krištofu skušal prikazati slovenske prevode kot svoje lastno delo (prim. Kausler-Schott, Briefwechsel 85, 88, 106, 112): pozimi, pravi, bo tako pridno delal, da upa na pomlad dati ves novi testament v tisk. Kmalu zatem pa trdi, da ne bi mogel opraviti tiskarskih korektur, ker slovenski komaj razume! Pisano nam potrjuje, kar je pozneje Trubar povedal v posvetilu v Prvem dejlu liga noviga testamenta 1557 o pomočnikih pri prevajanju, ki sta jih z Vergerijem iskala na Slovenskem (Rupel, Slov. protestantski pisci 20—21). Samo enega sta našla, Klementa Malija, pa še ta je umrl. preden je prišel na Nemško. Prav zanimivo pa je, da je Vergerij prvotno hotel tiskati slovenske knjige v Curihu. Tam se je tudi že dogovoril s tiskarjem: le-temu pravi Vergerij Gasmerus, v resnici pa gre za Gessnerja, zakaj tedaj sta v Curihu imela tiskarno brata Andreas in Hans Jakob T i s k slovenskih knjig o Verger i j e d i h p i s m ili Bullingerj и Gossner (prim. Seemann-van Eick P., Die Offizin Gossner zu Zürich im 16. Jahrhundert, Bern 1940). Za nas ni toliko važno, kako se je dogovoril in kdo je imel prav, Vergerij ali tiskar Gessner, važno je, da je tisk v Curihu preprečil Trubar, ker ni hotel v Curih. Zakaj se je Trubar upiral, nam Vergerij ni razodel, a zdi se, da je bila vzrok njegova služba v Kemp tenu, saj so mu kemptenski gospodje še za Reutlingen s težavo dovolili dopust (Elze, T rubers Briefe 21). Pravi povod pismu je Vergerijev spor s curiškim tiskarjem, ker je le-ta terjal, naj Vergerij v smislu dogovora (Vergerij se je dogovoril aprila ali maja 1555, ko je popotoval v Švico, gl. Kausler-Schott, Briefwechsel 24) pride tiskat ali pa naj plača. Vergerij se z vso zgovornostjo trudi dokazati, da je sklepal ustno pogodbo samo za tisk Matevža, t. j. za tisk dveh bal papirja, ne pa za ves novi zakon. Gessner bi bil imel pravico terjati odškodnino samo za te dve bali papirja, ne več, a še od tega bi bil lahko odstopil, ko bi bil upošteval, da Vergerij ni mogel dobiti korektorja za Curih. Prav užaljen je Vergerij. ker se je Gessner usajal, ko mu je Vergerij vse to sporočil po Jerneju Ve r za.se i (ta Verzasca je bil špediter iz Locarna, gl. Cantimori D., Italienische Нас ret iker der Spät-ronaissance, Basel, 1949. 465). Gessner je Vergerija celo s pismom terjal, in to po nasvetu Sebastijanovem, Težko je reči, kdo bi bil ta Sebastijan; morda je bil Sebastijan Castellio (Caslellion), znan francoski humanist, toda ta je tedaj bival v Baslu. Zato naj Bullinger stvar uredi Vergeriju v prid, saj je to naravnost njegova, pastorjeva, dolžnost. Na koncu še dodaja, da lx> škodo imel samo Gessner, ker se ga bosta ogibala on (Vergerij) in njegov prijatelj Matteo Gribaldi, izvrsten italijanski jurist, verski begunec, ki ga je Vergerij maja 1555 pripeljal iz Curiha na WürtteniberSko. Pismo je še posebno važno, ker nam pojasnjuje začetek pismenih stikov med Trubarjem in Bullingerjem. Kakor znano, je Trubar prvič pisal Bullingerju 13. septembra 1555 (Elze, Pr. Trubers Briefe, 19 si.) in s tem začel zanimivo, več let trajajočo korespondenco s švicarskim reformatorjem (gl. SR III. 149). Elze razlaga ta začetek, češ pravi vzrok Trubarjevega pisma Bullingerju je bila prošnja za denarno podporo; ker si Vergerij, ki je pri skupnem delu za slovenske knjige imel skrb za gmotna sredstva, ni upal sam osebno prosili Bullingerja, saj je čutil le-tega pridržanost do sebe, je poslal po kostanj v žerjavico Trubarja '(Elze, Pr. Trubers Briefe 21). Pa to ni tako. Pravi vzrok je spor s tiskarjem Gessncrjem; Trubar je hotel, seveda na Vergerijevo pobudo, s pismom samo potrditi, kar je Vergerij pisal Bullingerju. Obe pismi sta nastali hkrati (Trubarjevo je datirano s 13., Vergerijevo s 14. septembrom). Ko se je Trubar v prvem delu svojega pisma predstavil, pripoveduje zatem o svoji zvezi z Vergerijem in nadaljuje: »Und als ich Matheum allein het vertirt, hat den der h. Vergeriue von stunden wollen drukhen lassen von wegen etlicher Ursachen, und hat mir deshalben geld zugeschigkht, das ich ime einen correctorem het iiberkhumen, aber den-selbigen weder in unserem land noch hierumb miigen bekhumen. Noch-malls haben wir schwerlich meine herren von Kempten erbetten, das sy mir haben erlaubt hie her gen Reuttiingen den Mathelim allein zu-druckhen, welches nun gott lob beschehen mit .2. pallen papir, dann mer zudruckhen und lenger hie zu sein ist mein gelegenheit nicht, mueß wiederumb zu meinem dienst. Und dein ist also und nicht änderst. Es gastet den hrn. Vergerium diser kleiner druckh warlich vill geldts von wegen das er die druckhcrei von Tibingen sterbs halben auff sein aigen khoslen hie er [hieher] gen Reuttling hat fiieren lassen. Cur auteni hcc tue excellentie scribo, causam procul dubio tenet...« Zadnji stavek sploh ne bi bil razumljiv, ko ne bi poznali Vergeri-jevega pisma; pomeni namreč: »Zakaj pa to pišem tvoji vzvišenosti — pravda je brez dvoma njegova.« Trubar hoče povedati, da je vse tako, kakor je Vergerij pisal, da je torej pravica na Vergerijevi in ne na tiskarjevi strani. * Naslednje pismo, ki nas zanima, je bilo napisano v Stutlgartu 8. oktobra 1553 (curiški drž. arhiv E II 356, 671). Iz njega nas zanima samo naslednje: ... Pulehre valeo; absolvi Sclavica. Ad aiilam redii... (Dobro «e počutim; slavica sem končal. Vrnil sem se na dvor.) * Zadnji odlomek, ki nas zanima, je spet napisan v Reutlingenu, kjer se je Vergerij mudil zaradi liska nekega svojega italijanskega prevoda; je iz pisma z dne 51. oktobra 1555 (curiški drž. arhiv E II 338, 1505) in se glasi: Vir clarissime, ago tue pietati magnas gratias, cpiod Gasnerum placaveris; ego certe praeter Mattheum nihil promiseram ... V prevodu: Preslavni mož, tvoji milosti se zelo zahvaljujem, ker si Gas- nerja pomiril; razen Matevža res nisem ničesar obljubil... * Tako je Bullinger v opisanem sporu uspešno posredoval in potolažil tiskarja. Gotovo pa si je mislil svoje, zakaj dobro je poznal brbravega Italijana. Yes nesporazum je pač nastal zaradi bahavega govorjenja Yergerijevega, ki ga je Gessner preresno vzel. Résumé Dans la correspondance encore inédite de Bullinger, conservée aux Archives nationales de Zurich, on trouve quelques données intéressantes sur les efforts de Peter I'uvel Vergerij (Petrus Paulus Vergcrius) pour la publication des livres slovènes en 1555. Ainsi Vergerius mande le 22 août 1555 que les Carinthiens, les Styriens et les Carniolais désirent posséder une traduction slovène du Nouveau Testament, et qu'ils tiennent prête une somme assez importante pour subvenir aux frais; il raconte ensuite que le Nouveau Testament est déjà sur le chantier et qu'il compte se mettre bientôt au travail pour une Bible complète; il mentionne aussi la traduction croate des Ecritures, apportée par un Dalmatien. — Dans sa lettre du 14 sept. 1555, Vergerius annonce que l'Evangile de St. Mathieu traduit par Trubar sort de l'imprimerie, et il prie Bullinger d'arranger le différend qui l'oppose lui Vergerius, à l'imprimeur Gessner de Zürich. Vergerius en effet avait eu d'abord l'intention de faire imprimer l'Evangile de St. Mathieu à Zürich, et il était déjà en pourparlers avec l'imprimeur Gessner. Trubar cependant ne voulut pas aller à Zürich, et l'ouvrage fut imprimé à Tübingen, resp. à Reutlingen. Gessner exigeait donc un dédit, affirmant que Vergerius avait convenu avec lui de l'impression de l'entier Nouveau Testament. Cette lettre est particulièrement importante, puisqu'elle éclaircit le début de la correspondance entre Trubar et Bullinger: la première lettre de Trubar à Bullinger (Elze, P. Tru-bers Briefe 19 p. si.) n'est pas due, ainsi que Elze l'a supposé, à une demande d'argent de la part de Trubar; celui-ci l'a écrite plutôt pour confirmer l'exactitude des renseignements donnés à Bullinger par Vergerius, à savoir que c'était bien Vergerius qui était dans son droit, et non pas l'imprimeur. — On apprend de la lettre du 31 octobre 1555 que Bullinger a réussi à calmer l'imprimeur et à arranger le différend. M o n i с a Partridge ALEKSANDER HER CEN IN NJEGOV SVOBODNI RUSKI TISK Uspeli i, ki jih je dosegel Hercen kol novinar in urednik v petdesetih letih in v začetku šestdesetih let preteklega stoletja, so bili tako bleščeči, da so zasenčili njegovo prejšnje novinarsko delovanje in prizadevanje. Poznati pa moramo tudi začetke, če hočemo videti njegove poznejše londonske uspehe v pravi luči. Kajti to, kar je dosegel v Londonu, ni bilo morda srečna posledica priložnostnega poskusa v novinarstvu, temveč uspeh, ki je poplačal njegova dolgoletna prizadevanja. Hercen je že leta 1833, takoj po diplomskem izpitu na moskovski univerzi, želel izdajati lastno revijo:1 moral pa je v izgnanstvo, še preden so se njegovi upi mogli uresničiti. Ko se je po izgnanstvu vrnil v Moskvo, se je v štiridesetih letih večkrat trudil, da bi postal solastnik časopisa, ki ga je nameraval izdajati skupaj s prijatelji kot uradno glasilo moskovskih »zapadnjakov« in ki naj bi postal tekmec slovanofilskega »Moskvitjanina«. Ko 11111 je oblast, ki mu ni bila naklonjena, preprečila, da bi kupil staro revijo ali ustanovil novo, je Hercen podprl s precejšnjo vsoto Nekrasova iti Panajeva (ki sta 11111 bila tedaj prijatelja), da sta lahko kupila »Sovremennik«.2 Ce bi Hercen ostal v Rusiji, bi vsekakor imel znaten vpliv 11a uredniški program te revije, ker je bil tedaj že 1 A. L Gorcen, Polnoje sobranije sočinenij i pisem v 22 tomah, izd. M. K. Lemke. P., 1919—1925, T, 135—137. 2 Hercen in Granovski sta junija 1844 zaman poskušala, da bi si pridobila Raičevo zamirajoče »Galatejo«. V juliju istega leta tudi nista dobila dovoljenja, da bi izdajala nov časopis >Moškovskoje obozrenije«. Hercen je nato prosil Kra-jevskega. naj bi sprejel moskovske »zapadnjuke« v celoti kot redne sodelavce pri reviji Otečestvennije zapiski« in jim ponudil del časopisa, za katerega naj bi oni prevzeli odgovornost. (Pisma A. I. Gercena k A. A. Krajevskemu, St. Р.. 1893, 44—45). Odgovor je bil odklonilen. Leta 1843 so moskovski »zapadnjaki« zbrali 9500 rubljev, da bi si kupili kak drug časopis, toda za »Biblioteko za čitanje«, ki jo je imel v mislih Hercen (III. 461—462). to ni bilo dovolj. Letu 1846 so si prizadevali, da bi dobili v roke Panajeva »Sovremennik; in to v imenu Panajeva in Nekrasova, ker je llercen mislil, da sta se Pogodin in Se virov prito- znan in uvaževan novinar in pisatelj. Literarni kritik Belinski poroča, da so leta 1847 romani Hercena in Gončarova »zavzemali brez dvoma prvo mesto, če sodimo po njihovem velikanskem uspehu pri bralcih«.8 Drugje je izpričano, da je Belinski takrat cenil llercenovo literarno delo prav tako visoko kot dela Dostojevskega.4 Celo Krajevski, stiskaški urednik »Otečestvenih zapiskov«, je bil pripravljen, da plača Hercenu primerno vsoto za vsak njegov članek.5 V začetku leta 1847 je Hercen odpotoval iz Rusije z namenom, da se. kmalu vrne. Da ostane v tujini, se je odločil šele po daljšem bivanju v Zahodni Evropi in potem, ko mu je car ukazal, naj se vrne. Ko je leta 1848 videl izmaličenje meščanske revolucije, je ugasnila njegova revolucionarna vnema iz mladih let. Prijateljem v Moskvo je pisal, »da preneha politična revolucija in se ustvari nov svetovni nazor — to moramo pridigovati«. Odtlej je osredotočil vse svoje sile, da propagira ta novi svetovni nazor. »Objavljal bom v Londonu in Parizu«, se je zaobljubil v istem pismu iz leta 1849. »...Videli bomo, kaj je močnejše — nasilje ali ideje.«" Nameraval je ustanoviti rusko založbo v Parizu in izdajati za Ruse v ruščini knjige, ki jih je bila ruska cenzura prepovedala. Te zamisli pa ni uresničil. Namesto tega je od leta 1849 do leta 1852 pisal pamflete, v katerih je Zahodno Evropo seznanjal s pravo Rusijo, ki se je skrivala za Nikolajevim »paradnim cars t vom«. Večino jih je objavil v »La Voix du Peuple«, časopisu, ki mu je bil po imenu urednik skupaj s Proudhonom. Dejansko jc Proudhon opravljal vse uredniško delo, Hercen pa je prispeval potrebna denarna sredstva in si je pridržal samo pravico, da objavlja svoje članke po lastni želji,7 ker kot izgnanec ni mogel več sodelovati v Nekrasova »Sovremenniku« ali v »Otečestvenih zapiskih«. Časopis »La Voix du Peuple« je imel velik in takojšen uspeh, kar je bilo pripisati zlasti njegovemu močno satiričnemu in radikalnemu tonu. Zato ne preseneča dejstvo, da so ga francoske oblasii po pičlem letu ustavile. žila pri oblasteh glede njegove žurnalistične dejavnosti. Prva njihova prošnja je bila odbita. Žele ko je privolil Nikitenko, da njega imenujejo kot izdajatelja, so dobili dovoljenje, da ga lahko kupijo. Največjo vsoto je pri subskripciji prispevala Ilercenova žena. (Glej »Ruskaja misl«. 1904, X, 42, in C. Corbet, Nekra-sov: L'homme et le poète, Paris 1948, 124—151). , 3 Vxglad па russkuju literatura 1841 goda. Članek 2. 4 Belinski, Pisma, izd. Ljatski, St. P., 1914, III. 97—99. 5 Pisma k Krajevskemu, p. 66. Belinski poroča, da je lahko Hercen zahteval za tiskano polo 100 srebrnih rabljev, medtem ko jih kdo drugi ni mogel prejeti več kot 25 (Pisma, ITI. 204). » V, 287—290. 7 V, 293—294. Urejanje publikacij Svobodnega ruskega tiska, ki ga je ustanovil v Londonu iri leta po poskusu s Proudhonom, je bilo za Hercena čisto nekaj drugega kot sodelovanje pri »La Voix du Peuple«. Zdaj se je poleg pisanja člankov lotil tudi uredniškega dela. Vsa stvar 11111 je pomenila mnogo več. Leta 1854 je zapisal: »Enkrat za vselej naj pojasnimo, (la nam ruska propaganda 11e pomeni samo muhe, ljubimkanja ali skorje kruha; vse naše življenje je, naša vera, del našega srca, naša služba ruskemu narodu.«8 Ko je Hercen dve leti prej prišel v London, je bil razočaran v svojih duhovnih prizadevanjih in v osebnem življenju. Globoko nesrečen in dvomeč v samega sebe je menil, da mu življenje ne more nuditi ničesar več in da tudi sam nima ničesar več nuditi življenju. Njegov Svobodni ruski tisk mu je s tem, da ga je rešil iz te pobitosti, dal nov raison d'etre; bil je njegov zadnji poskus, da ubeži usodi »lišnjega človeka«. To se mu je skoro posrečilo. Kmalu po svojem prihodu v London je Hercen navezal stike s krogom poljskih beguncev, katerih Osrednji odbor je bil takrat že lastnik cvetočega Svobodnega poljskega tiska. Ko se je odločil, da ustanovi podoben Svobodni ruski tisk, mu je poljski Osrednji odbor ponudil svojo pomoč. Domenili so se, da bo Hercen kril vse stroške za izdajanje, Poljaki pa bodo prevzeli skrb in stroške za širjenje ruskih časopisov in painfletov po istih poteh, po katerih so širili svoje. Svobodni ruski tisk se je februarja leta 1853 nastanil tik ob poljskem v londonskem Regent Squareu. Tehnični upravnik je bil Poljak Cziernecki. Hercen je naznanil ustanovitev svoje založbe z letakom, v katerem je pozval »svoje brate v Rusiji« k sodelovanju. Te »brate« je prosil, naj 11111 pošiljajo v objavo vse, kar je »pisano v duhu svobode«, kajti urednik ima namen, da objavi vse »od znanstvenih spisov, dejstev, statističnih in zgodovinskih razprav do romanov, povesti in pesmi«. Če ne bi imeli izvirnih prispevkov, naj 11111 pošiljajo rokopise cenzuriranih pesmi pesnikov, kakršni so Puškin, Rilejev in Lermontov. Namen Svobodnega ruskega tiska je, da postane »vaše glasilo, vaša svobodna necenzurirana beseda«, kajti »menimo, da je prišel čas, ko je treba tiskati rusko izven Rusije«.9 Bivši prijatelji v Rusiji še zdaleč niso bili tako kot Hercen uverjeni, da jc Čas ugoden za drzen pojav necenzurirane ruske besede, še manj 8 IX, 130. 9 VII, 186—188. pa so si upali pridružiti se takemu podjetju. Tudi ruski begunci v Zahodni Evropi niso pokazali nič navdušenja, ker so se bali, da bi se kompromitirali v očeh vedno čuječega Tretjega oddelka. Od vseh Her-cenovih pariških prijateljev ga je v prvih težkih in obupno samotnih časih spodbujala in mu dejansko pomagala samo Marija Reichel, rojena Marija Kasparovna Ern, ki je zapustila Moskvo leta 1847 v Hercenovi družbi. Zgodovina ji je še vedno dolžna priznanje za vse, kar je storila za Hercena in za prihodnje generacije s tem, da je pripomogla, da je Svobodni ruski tisk uspel. Zbirala je za Hercena gradivo iz Rusije in tudi časopise in knjige, iz katerih je zajemal podatke, ter pošiljala vse to v London v ovitkih in zavojih namišljene trgovske družbe. Strah ruskih beguncev, ki so se takrat ogibali Hercena, ni bil brez podlage. Kakor hitro je ruska vlada dobila poročila o Hercenovem delovanju v Londonu, je poslala tja svoje izzivače in naprosila vse evropske vlade, naj prepovejo uvoz Ilercenovih publikacij. Tretji oddelek je zahteval tudi razpust londonske založbe, česar pa ni dosegel. Poskušal je dobiti seznani vseh oseb, ki so bile s podjetjem v zvezi. Tajnim policijam raznih evropskih držav je poslal nad sedemdeset različnih listin in jih v njih opozarjal na llercenovo delovanje. Hercen je vedel, da se policija zanima zanj; postal je previden, oplašili se pa ni dal. Skoraj cele tri mesece ni bilo nobenega odziva na prvi letak, ki ga je razposlal s tako velikimi upi. Y neskončno dolgih mesecih, ko je čakal nanj, se je čutil popolnoma zapuščenega in neizmerno osamljenega. »Ne morete si predstavljati, v kakšni skrajni in popolni osamljenosti živim«, je pisal Mariji Reichel. »Zdaj imam na stotine znancev, pa ne enega samega bližnjega prijatelja.«1" Ko pa je šlo za usodo založbe, Hercen ni izgubil upanja in ni hotel priznati poloma. »Tiskana beseda bo ostala, in celo če ne storim ničesar drugega več, bodo nekoč cenili to prizadevanje za rusko propagando,« je prerokoval.11 Deset let pozneje je priznal, da se je oklepal svoje vere tudi tedaj, ko se je zdela popolnoma nesmiselna, ker je »čutil, da bi mi ne ostalo sploh nič, če bi dopustil, da se mi založba izmuzne iz rok«.12 Zahodnoevropski napredni časopisi so prvi z navdušenjem pozdravili novi tisk. Hercena je ob tem še bolj bolelo, da se niso odzvali njegovi rojaki, posebno njegovi prijatelji. »Poljski časopisi so začeli poročati o mojem tisku, v katerem vidijo novo zarjo in tako dalje. Sveta nebesa, v glavi se mi vrti, ko vidim taka protislovja med svojimi najbližjimi 10 VII, 246. 11 VII, 207. ,2 XVI, 129. m prijatelji in javnostjo. Zase sem prepričan, da je to najboljše, kar sem kdaj v življenju storil.«13 Konec tretjega meseca se je začelo oglašati nekaj posameznikov iz Rusije in Hercen je zmagoslavno izjavljal: »Tisti, ki bi radi pisali, tudi morejo pisati in nam pošiljati, vidite! . . . Zdaj v Moskvi že vedo za naš tisk.«14 Ker so prispevki dotekali prepočasi, je začel Hercen objavljati svoja lastna dela. Do konca lela 1854 je izdal svoja »Pisma iz Francije in Italije« (zdaj prvič zbrana v eni knjigi, ki so jim bila priključena tudi starejša »Pisma iz Avenue Marigny«), prvi del svojih spominov (pod naslovom »Tjurjma i ssylka«) in tri povesti, »Dolg prežde Vsego«, »Minio-jezdom« in > Povreždonnvj«. Te povesti, ki jih je Hercen napisal že nekaj let prej, ki pa še niso bile objavljene, so izšle zdaj skupaj pod naslovom » Prer van ny e ras« k az y «. Izšli so tudi razni novi pamfleti: »Jurjev denj« in »Kreščenaja sobstvennostj« sta se zavzemala za osvoboditev tlačanov, medtem ko sta »Poljaki proščajut nas« in »Russkoniu Vajinstvu v Poljše« pozivala poljske in ruske socialiste k združitvi proti skupnemu sovražniku, carskemu režimu v Rusiji. V pripravi je bila. tudi prva ruska izdaja dela »S togo berega«. Sazonov, Hercenov sošolec in soizgnanec, je napisal pamflet »Golos s čužbiny« in pesem, ki ju je založba objavila. Dve pismi junaškega upornika Jemeljana Pugačova in članek »Dva videnija sv. Koii-dratija« so dopolnili celotno produkcijo založbe v prvih osemnajstih mesecih. Leto 1855 jc bilo za Hercenovo založbo prav tako pomembno, kot je bilo pomembno za Rusijo. Rusi so bili premagani na Krimu, Nikolaj 1. je umrl, Hercen pa je izdal prvi zvezek svoje revije »Poljarnaja zvezda«. Revija naj bi postala glasnik »mlade Rusije, Rusije bodočnosti in ljudstva«. Izhajala naj bi dvakrat na mesec ter bila posvečena izključno vprašanjem »ruske svobode in širjenju svobodne misli v Rusiji«." To naj bi bil prvi necenzurirani ruski časopis, odkar svet pomni. Veljal naj bi osem šilingov. Vsebina vsakega zvezka pa bi bila sestavljena po načrtu. »Želimo, da naj bi vsak snopič vseboval po en splošen članek (filozofija revolucije, socializem), en zgodovinski ali statistični članek, ki naj obravnava Rusijo ali slovanski svet, izvleček iz kake pomembne publikacije in po en izviren literarni članek. Poleg tega bomo prinašali drobne literarne zapiske, novice itd.«10 V skladu s tem načrtom je prvi zvezek vse- 1:1 VII, 212. 11 VII, 238. 15 VIII, 167. 10 VIII, 171. boval Engelsov članek »Što takoje gos ud ans t vo«, Belinskega polemično »Pismo Gogol ju« s kratkimi Hercenovimi pripombami, Micheletovo »Renaissance« (s Herceuovim uvodom), izbrane odlomke iz Hercenovih spominov in drobiž, ki ga je urednik krstil za »tutti frutti«^ Načrt ie revije je bil zelo podoben tistemu, ki so ga sestavili leta 1835 Hercen, Sazonov in Satin tik pred aretacijo večine članov njihovega krožka. Tudi tokrat so zahodnoevropski revolucionarni demokrati, med njimi Michelet, Proudhon, Victor Hugo in Mazzini, podprli novo Hercenovo revijo, še preden so se oglasili ruski izobraženci. Prva spodbuda iz Rusije jo prišla šele po dolgem, tesnobnem čakanju, ko se je nestrpnemu Hercen u že zdelo, da mu »nihče ne bo pomagal«. Bilo je anonimno pismo, ki je želelo reviji mnogo uspeha in prineslo beguncu priznanje, da si je izbral vlogo, ki priteza nanj poglede vseh mislečih ljudi«.17 Prva tri leta je delala Hercenova založba z izgubo. Tiskali so pam-flete, prodali pa niso niti enega izvoda in celo brezplačno so jih težko razpečavali, posebno v Rusiji. Šest mesecev po ustanovitvi »Poljarne zvezde« pa se jo obzorje zjasnilo. Hercen pripoveduje, da je nekega dne v začetku leta 1856 »poslal knjigarnar iz Berner's Streeta iskat za deset šilingov ,Kreščene sobstvennostj'. Smatral sem to za uspeh, dal fantu šiling napitnine in spravil z nekakšnim buržujskim zadovoljstvom na poseben kraj prvi denar, ki ga je prislužil Svobodni ruski tisk«.18 To je bil začetek stalnega in naglega vzpona prodaje publikacij založbe, ller-cenov optimizem je naraščal, kakor jo napredovala prodaja. Aprila 1856 je pisal igralcu Mihailu Ščepkinu: »Ponavljam bolj odločno kot kdajkoli, da sem prepričan o tem. kako važno je imeti popolnoma svobodno glasilo za rusko misel. Od aprila lanskega leta smo prodali iz Londona že za deset tisoč frankov ruskih knjig.«10 Leto pozneje je pisal Karlu Voglu: »No morete si predstavljati, v kolikšni meri narašča naša propaganda v Londonu. Mojo knjige se imenitno prodajajo in stroški so kriti. Primer: tretji zvezek ,Poljarne zvezdo' bo izšel 15. t. m. Tri sto izvodov je že naročenih in do 1. maja lahko računam na dve sto novih naročil.«20 V tistem mesecu so ljudje pokupili vse izvode, razen toga pa je založba razprodala tudi vso svoje druge publikacije. V začetku leta 1857 jo bilo prodano do zadnjega izvoda vse, kar je izdal Svobodni ruski tisk. Eden Hercenovih londonskih zastopnikov, Trübner & Co., je natisnil na lastne stroške drugo izdajo vseh publikacij založbe. 17 VIII, 291. 18 XVI, 131. 19 VIII, 387. 20 VIII, 420. V tem času je Hercen na pobudo svojega dobrega prijatelja Ogar-jova začel izdajati reden časopis, ki mu je dal ime »Zvon« (Kolokol). Ogarjov, ki je prišel šele pred kratkim iz Rusije, da bi se naselil pri Hercenu v Londonu, je vedel, kako nestrpno pričakujejo rojaki v domovini rednih, necenzuriranih novic. Hereon in Ogarjov sta bila sourednika Zvona, vendar je prvi delal mnogo več in imel tudi mnogo več vpliva na smer lista. Prijatelja sta nameravala ustvariti v Zvonu forum za »izključno ruska vprašanja«; boriti sta se hotela zlasti za to, »da se beseda osvobodi cenzure, da se kmetje osvobode zemljiških posestnikov in da sc davkoplačevalci osvobode telesnih kazni«. Zvon naj sc ukvarja s prav vsemi ruskimi zadevami, tudi z »bedastimi odredbami, z bedastim preganja-njem verskih ločin, ... s krajo visokih uradnikov ... z nevednostjo senata, z vsem, kar je smešnega, in z zločini, z zlonamernostjo in z nepouče-nostjo«.21 Čeprav so bilo gradivu s tem določene ožje meje kot v »Poljarni zvezdi«, je bil krog bralcev, ki jim je bil namenjen Zvon, mnogo širši.22 Zvon naj bi bil cenen časopis, ne draga revija. Razen tega naj bi izhajal dvakrat mesečno, namesto dvakrat na leto. Prva številka je izšla v juliju 1857. Od 1. julija 1857 do 5. februarja 1858 je časopis izhajal samo enkrat na mesec, odtlej pa dvakrat na mesec, kot je bilo predvideno v načrtu. Uspeh je takoj v začetku prekosil vsa pričakovanja. Spočetka so tiskali vsako številko v 2500 izvodih, pozneje pa so morali ponatisniti prvih 29 štev ilk, in še je moral en izvod služiti več bralcem. Hercen je bil res spreten urednik in člankar, a razen tega so na uspeh časopisa vplivali še razni drugi činitelji. Kot smo omenili že prej, je imel Hercen mnogo navdušenih bralcev že pred svojim odhodom iz Rusije. Številni ruski izobraženci so brali njegove prve eseje iz Zahodne Evrope, ki jih je priobčil »Sovremennik«. in so o njih mnogo razpravljali. Ker so že iz »Poljarne zvezde« in drugih publikacij vedeli za Ilercenovo londonsko založbo, so bili zelo radovedni na ta novi necenzurirani časopis. Ker v Rusiji ni bilo nobenega drugega necenzuriranega časopisa, jo bil Zvon zelo zanimiv, posebno še zato, ker je bil uradno seveda prepovedan. Časopis bi imel morda dokaj manj bralcev, če sc ruski uradni krogi zanj sploh ne bi zmenili. 21 VIII, 426. " Nič manj pa niso bile Ilercenove publikacije namenjene tudi ruski izobraženi eliti. Tudi splošno razpoloženje vseh naprednih ruskih izobražencev je pripomoglo k uspehu Zvona. Časopis se jo pojavil v trenutku, ko sta splošni optimizem in občutek svobode, ki sta zavladala neposredno po Nikolajevi smrti, dosegla višek. Celo najbolj oklevajoči naprednjaki so takrat še zagovarjali in celo pričakovali reformo. Uredniška politika Zvona je bila taka, da je v času njegovega največjega uspeha zadovoljila vse vrste naprednjakov. Citat, ki smo ga navedli prej, nam je povedal, kako je Hercen po letu 1849 opustil revolucionarne cilje in se oprijel etičnih ter zahteval samo ustvarjenje novega svetovnega nazora s pomočjo propagande. Njegovi družbeni in politični cilji so bili popolnoma negativni: pridigal je samo uničenje vsega obstoječega zla.2:l Takega programa so se lahko oprijeli naprednjaki vseh odtenkov, ki so si »zlo« lahko razlagali vsak po svojem lastnem okusu. Ker se Hercen sedaj še ni ukvarjal niti s potjo, ki naj pripelje v socialistično Utopijo, niti s končno obliko te utopije, ni mogel priti v nasprotje z nobenim izmed svojih bralcev. Kljub tem činiteljem pa bi manj pomembna osebnost in manj nadarjen urednik in novinar ne mogel doseči z Zvonom tega, kar je dosegel Hercen. Lastnost, ki je bila zanj kot urednika posebno dragocena, je bila njegova ogromna življenjska sila in zmožnost za delo. Razen tega si je pomagal pri težaškem delu s svojim bleščečim kritičnim razumom. Odkar je prišel v Evropo, je videl, kako so se pojavili in prehitro propadli številni emigrantski časopisi. Preden se je sam spravil na delo, je skrbno proučil razloge, ki so zakrivili neuspeh teh publikacij. Prišel je do zaključka, da so časopisi propadli največ zaradi tega, ker uredniki v tujini niso imeli dovolj tesnih stikov z domovino. Hercen je uvidel, da so v izgnanstvu tako uredniki kot sodelavci »veneli in odmirali kot drevesa brez svežega življenjskega soka«. Zato se je že spočetka trudil, da bi navezal tesne in trdne stike z Rusijo. Pisal je starini prijateljem in znancem ter jih prosil za novice in prispevke. Če ni dobil odgovora, jo pisal znova in, če je bilo treba, še tretjič. Večkrat je pisal Mariji Reichel v Pariz ter jo prosil, naj naveže kar se da mnogo stikov z ljudmi v domovini in s popotniki iz Rusije, ki prihajajo v Pariz. Poljskim izgnancem jo dajal na razpolago denarna sredstva, da so v ta namen lahko poslali zastopnike v Rusijo. V svojem prizadevanju, da bi ohranil 23 Temelj njegove nihilistične miselnosti je jasno podan v predgovoru k ruski izdaji njegove knjige S toga berega, Januar, 1855. in okrepil stike z Rusijo, ni nikdar popustil, kajti dela se ni bal; bal se je samo tega, da bi mu ga zmanjkalo. Konec leta 1856 je imela založba že dva zastopnika v Londonu (Trübner in Thimm) in enega (A. Franck) v Parizu. V Londonu so bile publikacije Svobodnega ruskega tiska na prodaj v knjigarni Tchor-zewskega v Sohu. Založba jc imela zdaj svoj sedež v Judd Streetu št. 82, kamor se je preselila, ko je poljska založba zašla v hude denarne težave. Pozneje se je še enkrat preselila na Thornhill Place, Caledonia Road. Leta 1867 je imela založba po zaslugi Hercena in drugih, ki jih je znal pritegniti k delu, že obširno in dobro organizirano omrežje za zbiranje novic in razširjanje publikacij, ki so bile zdaj na prodaj v Londonu, na Dunaju, v Berlinu, v Vratislavi, Poznanju, Leipzigu. Bruslju in Parizu, ponekod tudi pri več knjigarjih v enem mestu. Izven tega omrežja pa so obstajalo tudi direktne zveze z Rusijo. Publikacije so pošiljali čez mejo na različne načine; po navadi so jih prenašali potniki, ki so se včasih posluževali kovčkov z dvojnim dnom. Vsaj enkrat je Hercen predrzno poslal svoje publikacije po uradni pošti in jih naslovil na neki vladni urad. Ob drugi priliki je poslal na ladjo, ki je bila namenjena v Rusijo, kovček na ime namišljenega potnika Thommassiusa. Kovček je ostal na ladji skoraj dva meseca, ne da bi ga prišel kdo iskat. Ko so ga končno odprli, so našli v njem 36 izvodov Zvona, naslovljenih na »Cenzurni odbor«, in vozno karto na ime Tretjega oddelka. Običajno pa publikacij niso uvažali v Rusijo na tako izzivalen način. Giljarov-Platonov je v nekem članku opisal, kako so Hercenove knjige in letaki »prodirali v Rusijo po vseh mogočih poteh, po morju in po suhem, v kovčkih in v škornjili. pod podlogo plaščev, kot ovojni papir v navadnih svežnjih, ki so jih nosili židovski potniki, ali pa, kar je bilo še bolj zanesljivo, visoke osebnosti, ki si jih cariniki niso upali osumiti ali preiskati«.21 Širjenje tiska in zbiranje novic v Rusiji je bilo zvezano s precejšnjimi izdatki. Ce ne bi imel Hercen visokih zasebnih dohodkov, se podjetje ne bi moglo pretolči skozi težke prve čase in ne bi moglo izdajati svojih publikacij tako dolgo z izgubo. Hercen je bil realist in se je zavedal. da bo kot sovražnik reakcije dosegel več s svojim denarjem kot brez njega. Iz tega razloga, pa tudi zaradi svojega osebnega udobja je posvečal precej pozornosti svojim premoženjskim razmeram in naložbam 24 IX, 259. Glej tudi Russkaja misl, 1906, XI, 192, in Voljnoje slovo, 1883, № 58. ier si je celo premeteno zagotovil pomoč bogatega finančnika Jamesa Rothschilda. Očitali so mu, da ni iskren revolucionar, ker je bil »dober trgovec in je znal nepravično pridobljen denar obrniti sebi v prid«.26 Tisti, ki so dvomili v njegovo iskrenost, ga niso razumeli. »Denar je eno od mojih orožij in zato ga ne smem razsipati«, je modro trdil.20 V svojih spominih je pisal, da »bi bilo hinavsko, če bi se delal, kol da zaničujem premoženje. Denar pomeni neodvisnost, moč, orožje, lil v vojnem času nihče ne zavrže orožja... in tako sein smatral za pravično in potrebno, da sem iztrgal vse, kar sem mogel, iz medvedjih krempljev ruske vlade«.27 Ne samo llercenova osebna energija, ampak tudi vsa njegova osebnost je imela važno vlogo pri uspehu Zvona. Hercen je bil bleščeč sogovornik. Naučil sc je biti hoteno »očarljiv«, imel pa je tudi prav (iste osebne lastnosti, ki so mu pridobivale zaupanje in povzročale, da so se ljudje prijetno počutili v njegovi družbi. Tako se mu je z lahkoto posrečilo, da je navezoval nove stike in izvabil obiskovalcem vse novice o Rusiji, ki so jih utegnili vedeti. Njegova osebnost je žarela tudi iz vsega, kar je napisal. Svojim bralcem ni pomenil samo urednika ali imena, temveč živega človeka. Zato so ga ruski bralci, ki so potovali po Evropi, skoraj vedno obiskali v Londonu, kakor bi obiskali prijatelja. Lehnke piše, da je bilo v času največje razširjenosti Zvona za Rusa, ki jo obiskal London, prav tako nezaslišano, da ne bi videl Hercena. kakor za katolika, če bi prišel v Rim, pa ne bi videl papeža. Med Rusi, ki so obiskali Hercena v Londonu, so bili pisatelji, vojaki, duhovniki, revolucionarji, kmetje, državni uradniki, slovanofili, zahodnjaki in celo najbolj reakcionarni konservativci. Med drugimi so ga obiskali Bakunin, Turgenjev, Černiševski, igralec Mihail Ščepkin, Dostojevski, Tolstoj, Aleksander Serno-Solovjovič, Sergej Aksakov, Krajevski, Panajev in Milj likov. Zadnj i, ki je imel zveze s skupino Petraševskega, je obiskal Hercena štirinajstkrai v štirinajstih dneh, ki jih je prebil v Londonu. Zabeležil je o njem: »Čeprav je že prekoračil petinštirideseto leto, je bila njegova visoka, zastavna postava, presenetljivo energična in živahna, in njegova lepa glava z dolgimi, temnimi, nazaj počesanimi lasmi in z razumnimi, izrazitimi očmi je povsod takoj vzbudila pozornost.«28 Hercen je imel rad prijetno družbo, kadar pa je z vso prisrčnostjo sprejemal kakega ruskega popotnika, ki se je oglasil pri njem, ni mislil 25 E. H. Carr, The romantic exiles, L., 1933, str. 44. 20 Vili. 320. 27 Bijloje i Duiny, del V, pogl. 39, str. 1. 28 VIII, 512. •KÜ щ samo na lastni užitek. Njegova londonska gostoljubnost je bila le del gostoljubnosti, s katero je sprejel vsakega dopisnika v stolpce svojega časopisa. Časopis je bil prav tako kot njegov dom forum, kjer jc vsak labko izrazil svoje mnenje necenzurirano, pa naj je bil kakršnih koli nazorov. »Biti glasnik vaše svobodne necenzurirane besede — to je moj cilj«, je zapisal urednik Zvona. »Ne želim vam ponujali svojih lastnih novih reči, temveč izrabiti hočem svoj položaj za lo, da izrazim vaše neizražene misli, vaše zatrte težnje. Te želim posredovati vašim bratom in prijateljem, izgubljenim v ruskih pustinjah, kjer se svobodna beseda ne sme oglasiti.«20 Prizadeval si je, da bi bil njegov časopis zrcalo javnega mnenja, na tihem pa je upal, da bo razpalil v Rusiji duhovno gibanje, ki bo rodilo nov svetovni nazor. Razen polemičnih člankov in člankov, ki so se potegovali za osvobo- • ditev tlačanov, je prinašal Zvon še uvodnike, kratke članke o aktualnih zadevah, knjižne ocene in naznanila, novice o znanih socialistih (n. pr. o Bakuninovem pobegu iz Rusije in izgnanstvu Černiševskega) in poročila o carju in njegovih prisklednikih, zlasti o njihovem nečastnem početju. Ta poročila in novice je po navadi pisal Hercen sam v živahnem, često posmehljivem slogu. Posnemal jih je iz podatkov, ki so mu jih dobavljali njegovi dopisniki. Članki, v katerih je bičal rcakcionarje, so bili pisani v ogorčenem, ironičnem ali satiričnem tonu in so bili vsi branja vredni, dokler se ni Hercen v zadnjih letnikih Zvona omejil skoraj samo na precej dolgočasne napade na Muravjova in Katkova. Septembra 1862 je Hercen začel denarno podpirati »La Cloche«, francosko inačico Zvona. Y njej so izšli številni Hercenovi članki, med njimi njegove znane »Idées sur le développement de l'idée révolutionnaire en Russie«. Y Rusiji je postalo Herccnovo ime prapor, pod katerim so se zbirali vsi napredlijaki; spoštovali pa so ga tudi člani ultra-liberalnih strank. Knez Y. P. Meščerski je v svojih spominih zapisal: »Proti koncu leta 1856... se je začelo popolnoma novo politično življenje... pojavil se je nov strah — strah pred Hercenom. Pojavil se jo nov glas vesti — Hercen; pojavil se je nov idol — Hercen... vse se je sukalo okrog Hercena. Kakor hitro smo študentje prava stopili iz fakultetnega poslopja, smo že zaslišali pogovore o Hercenu; v vojnih akademijah, ki so bile tedaj najpomembnejše, so se Hercenovi pamfleti pojavljali iznenada, kot da bi padali z neba, in vse jih je čitalo. Spominjam se, da sem nekoč s 20 VII, 188. kadetom svojih let razpravljal o tem, da so bili razredi v kadetnici razdeljeni na Ilercenove pristaše in nasprotnike.«30 Dalje pripoveduje, da so Ilercenove publikacije prodrle celo v vladne urade v toliki meri, da se dozdevno ni nihče poskušal ustaviti temu navalu. Slišati je bilo, da jih je prebiral celo car sani. Pogodili, bivši Hercenov slavjanofilski tekmec, je zdaj priznaval, da »Hercenova avtoriteta, podprta z njegovimi talenti, igra veliko vlogo«.31 Černiševski je o razdobju med letom 1858 in 1861 izjavil, daje »Hercenova avtoriteta tedaj vsemogočno vladala nazorom vseh ljudi, ki so se nagibali k liberalizmu«.32 Čeprav je ravno Zvonov uredniški program pripomogel k njegovim začetnim uspehom, je moral prav ta uspeh skoro neizbežno povzročiti njegovo kasnejše propadanje. Kajti s tem, da je Hercen spodbujal svobodno razpravljanje o temeljnih socialnih in političnih vprašanjih, je med Zvonovimi bralci naravnost izzival delitev duhov na ostro si nasprotujoče tabore. Prvi kritik Zvona se je oglasil že leta 1858; bil je čičerin, tipičen zmerni liberalec, ki sta se mu pridružila tudi Hercenova bivša prijatelja Korš in Ketscher. Nazori Zvonovega urednika so jim bili preveč radikalni. Leta 1859 se je oglasil kritik iz vrst Svobodnih Poljakov, ki so jim bili isti nazori spet preveč reakcionarni. Toda najhujši napad na Zvon je prišel od Černiševskega iu Dobroljubova. Njune odnose do Hercena je vredno podrobneje razčleniti, kajti prav onadva sta prevzela po Ilercenu ideološko vodstvo najbolj naprednih ruskih izobražencev. Ko sta bila še študenta, sta oba občudovala Hercena in ga smatrala za svojega duhovnega vodjo. Černiševski je 19. junija 1850 zapisal v svoj dnevnik o Hercenu naslednje: »Spoštujem ga bolj kot katerega koli drugega Rusa in ni stvari, ki bi je ne bil pripravljen storiti zanj.« Kariera Dobroljubova je bila skoraj uničena, ko so pri njem še v štu-denlovskih letih odkrili Hercenove londonske publikacije. Pozneje je opisal, kako se je v januarju 1857 nekoč za ves dan tako zatopil v čitanje »Poljarne zvezde«, da ni niti slišal prijateljev, ki so razpravljali v isti sobi.33 Černiševski je zašel v nasprotje s Hercenoviini nazori že leia 1856, medtem ko je Dobroljul>ov zavil na drugo pot šele leto kasneje. Prepad 30 Moji oospominanija, I, 67. 31 N. P. Barsukov: Ziznj i triidy M. P. Pogodina, St. P., 1888—1910, XVIII, 227. 32 N. G. Černvševski, Izbrannye sočinenija, Moskva—Leningrad, 1950, str. 775. 33 Letopisi žizni i dejaieljnosti Dobroljubova, izd. S. Л. Rejscr, Moskva, 1955, str. 143. med Ilercenom in obema »plebejskima« urednikoma se je začel odpirati leta 1857 kmalu po pristopu Dobrolj ubova k uredniškemu odboru »So-vremen ni ka«. Za primer, da bi bil »Sovremennik« ukinjen, je bilo domenjeno, da bi prevzela izdajanje Hercenova londonska založba. Sredi leta 1858 je Cerniševski na skrivnem obiskal Hercena v Londonu in ga skušal pregovoriti, naj uvede v Zvonu bolj konstruktivno revolucionarno politiko namesto dotedanje negativne politike, ki se je omejevala na obtoževanje ruskih reakcionarjev. Y maju leta 1859 jc Dobroljubov objavil članek »Što takoje Oblomov-ščina?«, v katerem jc ostro kritiziral tiste Ruse, ki »samo govore o ple-menitih prizadevanjih, o zavesti moralne dolžnosti in o splošnih interesih; ...ko bi bilo treba nastopiti, se pa izkaže, da so vse le besede, same besede... prebirajo koristne knjige, da so na tekočem o tem, kaj se po svetu piše; pišejo navdihnjene članke, da občudujejo logično zgradbo svojih lastnih argumentov; govore drzne govore, da poslušajo svoje lastne zveneče fraze... Ko pa gre za nadaljnji korak, za to, kar je smisel vsega tega čitanja, pisanja in govorjenja — ne marajo imeti s stvarjo nobenega opravka«.34 Čeprav članek ni bil naslovljen osebno nanj, je Hercen vendar popolnoma upravičeno čutil, da je napad namenjen tudi njemu. Y Zvonu je objavil v odgovor članek »Yery Dangerous« in v njem poudaril, da mlajša ruska generacija nima pravice smešiti najiskrenejše napore svojih predhodnikov; čeprav so bili njihovi napori morda samo neučinkovite besede, so vsaj prvi poskusili odkrito izraziti napredne misli ljudi, ki jim je oblast neusmiljeno in dosledno mašila usta. Pisal je: »Sami prav dobro vidimo napake in zmote našega pisanja, okornost naših prvih odkritih besed. Toda kaj je presenetljivega na tem, da ljudje, ki so jim policija, sodišča in gubernatorji vse življenje delali krivico, zdaj preveč govore o tem?«85 Naslednje leto (1860) je Zvon prejel v objavo pismo s podpisom »Rus«, v katerem je avtor (verjetno Cerniševski) zahteval, naj urednik sprejme revolucionaren program. Hercenu je sporočal: »Yi ste eden od tistih ljudi, ki iskreno žele blagor ljudstva, pa ne vidijo prepada ob svojih nogah, ker gledajo z zaupanjem v daljavo.« »Izpremenite svoj ton«, je moledoval, »in dajte, da bo Zvon bil plat zvona, ne pa klical ljudi k molitvi.«30 Hercen je zvest svojim uredniškim načelom pismo pri- 34 Sočinenija, izd. Pantelejeva, St. P., 1885, II, 501. 35 X, 12. 30 X, 229. občil, dodal pa mu je svojo pripombo. Y njej je pojasnil, da ne želi začeti polemike s Černiševski m, ki je »prijatelj«, ker bi »državljanska vojna« škodila skupni stvari. Vendar pa je še enkrat izjavil, da odklanja nasilje, »to ultima ratio zatiranih«, dokler »ne 1ю več upanja, da bi se mogli rešiti, ne da bi prijeli za sekiro ...«." Hercen je doživel razočaranje leta 1848; mlajši ruski naprednjaki so bili zdaj razočarani nad llerce-nom. Odslej se je začela mlajša generacija z zaupanjem vase, ki je značilno za mladino, postopoma zanašati bolj sama nase; odvrnila se je od Hercena k Dobroljubovu in Cerniševskemu, od Zvona k Sovremenniku. V marcu leta 1860 je Dobroljubov v svoji oceni romana Turgenjeva »Na predvečer« znova napadel generacijo »odvečnih« mož. Članek je bil priobčen v »Sovremenniku« pod naslovom »Kogda že pridet nastojaščij denj«. V njem je zatrjeval, da »družba ne živi samo v ta namen, da besedici in izmenjava misli ... Razdobju, ko družba neke misli in težnje prizna, mora slediti razdobje., ko je treba te misli in težnje ostvariti; razmišljanju in besedam morajo slediti dejanja«.38 Članek se je končal z vprašanjem, kdaj bo iz nove ruske generacije vstal vodja, ki bo znal z dejanji izpremeniti ideale v stvarnost. Hercena je članek globoko razžalil, najbolj zato, ker je Dobroljubov odkrito povedal, da je treba novih voditeljev. Ogorčen je bil, da je ta mladič tako meni nič tebi nič prešel njega in njegovo generacijo, ne da bi jim priznal vsaj nekoliko zaslug za napredno gibanje, kar bi jim po pravici šlo. Svojemu ogorčenju je dal duška v članku »Lišnie ljudi i želčeviki«, ki je izšel v Zvonu oktobra 1860. Članek je zgovorno branil tako imenovane odvečne može in ostro napadal »zmedene fante s prenapetimi živci, ki... pričakujejo, da bodo brez truda dosegli rešitev iz vseh težav in našli odgovore na vprašanja, ki jih niti niso kdaj jasno opredelili«.30 Tedaj se je zganil spet Černiševski in se lotil llercenovih tako imenovanih »narodniških« idej. V »Sovremenniku« "je priobčil članek »O pri-činah padenija Rima« in napadel v njem ljudi, ki trdijo, da je Zahodna Evropa degenerirana, češ da »zahodnoevropski narodi ne morejo več napredovati« in da »se mora svet prerod iti tako, da bodo ta ljudstva propadla in jih bodo nadomestila nova, sveža plemena«.40 Čeprav ni 37 X, 219. 3S Sočinenija, HI, 259. 39 X, 414—421. ,n N. G. Černvševski, Polnoje sobranije sočinenij, izd. M. N. Černvševskega, 1906; VIII, 157. omenil Hercenovega imena, je ia vendar razumel, da velja napad njemu. Odgovoril je s člankom »Repetitio est matervstudiorum« (15. septembra 1861), v katerem je ponovil razne misli, ki jih je že večkrat prej izrazil v Zvonu (med njimi trditev, da evropska civilizacija umira) in ki so tvorile temelj »narodniške« ideologije. Niii Hercen niti Cerniševski in Dobroljubov niso hoteli izpremeniti svojega stališča in skleniti premirja. Do neizbežnega razkola je prišlo leta 1861 po objavi članka »Repetitio est mater studiorum«. V »Sovre-menniku«, v katerega sta pisala Cerniševski in Dobroljubov, so ruski izobraženci videli odtlej pobornika radikalne, revolucionarne politike, in tako so se radikalnejši izobraženci izneverili Zvonu in prešli v drugi tabor. Podčrtati moramo dejstvo, da je prišlo do definitivne ločitve med Hercenom in mladima radikalnima urednikoma »Sovremennika« že leta 1861. Ta epizoda pomeni nedvomno začetek konca Svobodnega ruskega tiska, ki ga po navadi po krivem pripisujejo stališču, ki ga je zavzel Hercen ob poljski vstaji v letu 1863. Kdor bi zahteval še več dokazov za dejstvo, da je Zvon že pred letom 1865 izgubljal na priljubljenosti, jih lahko najde v pismu, ki ga je Bakunin pisal v decembru 1860 Her-cenu iz Irkutska. Med drugim pravi: »Od povsod prihajajo vesti, da vpliv Zvona v zadnjem času precej pojema. Svoje dopisnike bi morali izbirati zelo previdno... Naložili ste si težko nalogo, nalogo, ki jo jo skoro nemogoče izvršiti — presojati iz Londona ljudi, ki delujejo v Rusiji... Ko so bili vsi ti ljudje še osebe iz Nikolajevih časov, ljudje, ki ste jih sami poznali, je bilo to lahko. Zdaj pa stopajo na plan novi, ki jih poznate le malo ali pa sploh ne.«41 Zdi se torej, da je Hercenovemu časopisu grozila nevarnost, da ohromi ravno zaradi okoliščine, proti kateri se je urednik že od počelka tako odločno boril. Ločitev od Černiševskega in Dobroljubova je imela za posledico, da Hercenov časopis ni mogel več predstavljati foruma, na katerem bi bila zastopana vsa ruska naziranja. Po uveljavljenju Zakona o emancipaciji leta 1861 so se nasprotstva med zastopniki naprednih ruskih smeri še povečala in poglobila. Zdaj je postalo še težje obdržati Zvon na ravnini, kjer bi se stikali vsi odtenki raznih naziranj. Odtenki so postali sčasoma preveč različni. Hercen kot urednik je stal tedaj na razpotju, kjer so se mu ponujale tri smeri. Lahko bi šel dalje po poti, ki jo je bil ubral, ko je obsodil 41 X, 404. revolueijsko nasilje, ter izpremenil svoj Zvon v glasilo politike ustavnih reform; lahko bi revidiral svoje odnose do mlajše generacije, preklical svoje prejšnje izjave in delal skupaj s Černiševskim in Dobroljubovom; lahko bi tudi kljub vsemu vztrajal pri tem, da je njegov časopis forum za »vse, kar je ruskega«, da'je glasilo svobodne ruske besede. Dejansko Ilercen sploh ni priznal, da bi bilo treba uredniški politični program revidirati. Zaverovan je bil v misel, da zastopa njegov časopis še vedno vse odtenke ruskih naziranj, kajti obiski v Hercenovem domu se niso zredčili vse do leta 1862 in Hercen se je še dolge mesece, nič hudega sluteč, sončil v žarkih svojih preteklih uspehov. Ko so leta 1861 v Londonu zvedeli za upor v Varšavi, ki se je končal s tem, da so ruski vojaki streljali na neoborožene Poljake, je bil Hercen kruto razočaran, da je mogla osvoboditev tlačanov imeti take nasledke. Napisal je za Zvon vrsto člankov, v katerih je zgovorno sočustvoval s Poljaki. To je bil spet izraz.njegovega vztrajnega odpora do vseh oblik nasilja, uporabljenega v politične namene. Eno leto pozneje (oktobra 1862) pa je objavil v Zvonu pismo revolucionarnemu Osrednjemu odboru v Varšavi, ki je dajalo javno priznanje ljudem, ki so še nadalje organizirali revolucijo. Zakaj je Hercen storil to? Kaj je povzročilo, da je zdaj zagovarjal revolucijo na Poljskem, ko se je vse od leta 1848 tako vztrajno boril proti takim metodam, ko se je spri z Dobroljubovom in Černiševskim prav zaradi te točke, ko je spet in spet zatrjeval, da je za sodobnega človeka napredek možen samo po poli ustavne reforme? Ali je to pomenilo, da je Hercen resno revidiral svoje razumske zaključke in da se je končno odločil stopiti na stran mlade Rusije, ki je hotela revolucijo? Zvonu v nesrečo, žal, ni bilo tako. Zdi se, da je bil vsemu vzrok Mihail Bakunin, ki je prišel v London nenadoma proti koncu decembra 1861 in je bil takoj sprejet v uredniški odbor Zvona. Bakunin, ki je bil vedno in v vsem revolucionar in anarhist, se je takoj lot i 1 revolucioniranja Zvona. Z njegovim navdušenjem moremo primerjati samo še njegovo naivno neodgovornost, ki je Hercena kmalu zapletla v težave. Mesec dni po Bakuninovem prihodu je Zvon že prinesel v posebni prilogi proglas novega urednika »Mojim ruskim, poljskim in drugim slovanskim prijateljem«, v katerem se je avtor postavil na stran revolucije. Ideje tega manifesta so bile zelo različne od Hercenovih in so zagovarjale to, kar je Hercen še pred nedavnim grajal pri mladih urednikih »Sovremennika«. Hercen je priobčil proglas z zlimi slutnjami in se je končno uprl objavi drugega članka, ker se je zavedal, da bo javnost smatrala Bakuninove nazore za nazore celotnega uredniškega odbora. Bakunin si je našel še drugo področje, da je delovni. Kmalu je stopil v stike z revolucionarnim odborom Poljakov in se domenil z njimi za sodelovanje. Nato je pregovoril Ogarjova in končno še Ilercena, naj dasta Zvon na razpolago za propagando poljske stvari. Neverjetno se zdi, da se je Bakuninu to posrečilo, ko je Hercen vendar tako odločno in javno nasprotoval revoluciji. Hercen jc priznal, da je »storil z odporom, kar nisem želel storiti«, in Bakuninov uspeh pripisujemo lahko samo veliki slabosti Hercenovega značaja — želji, da bi za vsako ceno ugodil svojim prijateljem. Ko se je dal pregovoriti, da proti svojemu prepričanju podpre poljske revolucionarje, jih je poskušal vsaj v zasebnih pogovorih odvrniti od revolucije.42 Y javnosti pa jih je moral še nadalje podpirati. Zato je njegov Zvon objavil več njihovih pozivov in naznanil. Upor, ki je izbruhnil leta 1863, je propadel. Zvon je ob tej priliki izgubil mnogo bralcev. Ko je grozila vstaja, je zajel Rusijo val šovinističnega rodoljubja, Rusi pa na splošno Poljakom že tako niso bili naklonjeni. Razen tega je Hercen zapravil zaupanje mnogih bralcev s tem, da jc izdal svoja lastna načela. Domnevo, da Hercenov Zvon menja svoj politični program, je potrjevala še neka druga okoliščina. Ko se je poljska afera bližala svojemu vrhuncu, ki ga je dosegla v letu 1863, je zapletel Bakunin Ilercena še globlje v revolucionarno dejavnost. Proti koncu leta 1862 se je osnovala v Rusiji tajna zarotniška družba z imenom »Zemlja i volja«. Januarja leta 1863 je Slepcov, eden izmed ustanoviteljev, prišel v London, da bi pridobil družbi Hercenovo pomoč. Hercen tedaj ni bil v Londonu. Ogarjov pa je v njegovi odsotnosti objavil odločni manifest družbe. Hercen, ki zdaj ni imel več prostih rok, se je dal pregovoriti in postal glavni predstavnik družbe v tujini, uredniški odbor Zvona pa njen svèt.43 Družba se je razšla kmalu po koncu leta 1863, živela pa je ravno dovolj dolgo, da je kompromitirala Ilercena. Vsi njegovi bralci razen skrajnih radikalov samih so bili zdaj prepričani, da zastopa časopis revolucionaren in skrajno radikalen politični program ter da je konec njegove nevtralnosti iz časov, ko je bil samo glasnik svobodne, necenzurirane besede. Dve izmed treh poti, ki bi jih bil Hercen lahko ubral po letu 1861, sta mu bili zdaj zaprti. Zdaj ni mogel več trditi, da je njegov časopis 12 X. 532. 43 Glej E. Kuševajn: »K istoriji vzaimnootnošenij A. I. Gerčena i N. P. Ogarjova s zemljoj i volej 1860—64 godov«, Literaturnoje nasledstvo, 41—42, 82—105. nepristranski in da se v njem lahko srečujejo vsa prepričanja. Imel tudi ni več pravice trditi, da je Zvon bojevnik za ustavne reforme. Torej je šel po tretji poli, po poti sodelovanja z najbolj naprednimi radikali? Kljub temu, da je Hercen dozdevno zagovarjal revolucionarno dejavnost, mu skrajni radikali niso zaupali, ker je bil od leta 1848 pa prav do lela 1862 mnenja, da je treba socialne in etične reforme doseči po poti propagande. Razen tega je Bakunin pregovoril Hercena, ki je bil ponosen na nestrankarski značaj Zvona, naj da svoj list na razpolago starovercem za širjenje njihovih nazorov. Dobili so res redno prilogo v Zvonu, ki jo je urejeval Ogarjov. Čeprav ta zveza ni dolgo trajala, je vendar škodila Hercenovemu ugledu pri skrajni levici. Dokončno in nepreklicno pa se ji je zameril zaradi svojega stališča do požigov, ki so izbruhnili v Petro-gradu v maju 1862. Ko so ga reakcionarji v Rusiji čisto po krivem obdolžili, da je bil on tisti, ki je nahujskal požigalce, je v Zvonu javno zavrnil obtožbo z izjavo, da obsoja vse oblike terorizma.44 Nato je še nadalje napadal terorizem, ki je postal politično orožje radikalnih ekstre-mistov, in si je s tem onemogočil vsakršno sodelovanje z njimi. Hercen je omahoval, ko bi sc bil moral jasno odločiti za enega izmed treh uredniških političnih programov, ki so mu bili na izbiro leta 1861. To oklevanje je bilo usodno. V letu 1863 je naklada časopisa padla z dveb aH treh tisočev na približno sto izvodov. Nikitenko je zabeležil, da je od časa poljske vstaje Herceu »padel tako globoko v očeh javnosti, da bi skoraj lahko pozabili, da še živi«.45 Hercen sam je izjavil, da je naklada časopisa po letu 1863 upadala tako hitro, kot je naraščala med letom 1856 in 1862. Zavedel se je svojega brezupnega položaja dosti prepozno. Skušal se je povrniti k svojemu prvotnemu načrtu in napraviti iz svojega časopisa spet zrcalo javnega mnenja, kar mu je prvič tako uspelo. Od začetka leta 1864 dalje je Zvon večkrat naglasil, da podpira vse ideološke odtenke. Toda to je bil klic vpijočega v puščavi, klic, ki je zdaj zvenel votlo. Kljub ponovnemu zatrjevanju urednika, da »nismo krenili z naše splošne smeri«,40 so bili bralci drugega mnenja. V upanju, da si bo popravil položaj, je Hercen v aprilu 1865 po 126. številki Zvona prenesel založbo v Ženevo. Tu pa je bilo še slabše; stiki z Rusijo se niso izboljšali, temveč poslabšali. Ker mu je primanjkovalo dopisnikov in novic, je moral premlevati svoje stare misli. Po- 44 XV, 372. Odnose med Hercenom, Čeryšcvskim in Dobroljubovom je opisala Z. P. Bazileva v Kolokol Gercena, 1912, 1949. 40 Zapiski i dnevnik, St. P., 1905, IT, 158. 40 XVIII, 1, 260; XIX, 278. gretim člankom je manjkalo zagona in navdiha. Urednik pa se je stoično branil zapustiti svoje življenjsko delo in je skušal znova zgraditi nekoč tako mogočni forum svobodne, necenzurirane besede. Zašel je v denarne težave in si ni mogel več privoščiti, da bi v nedogled vzdrževal založbo z izgubo. Časopis je začel izhajati neredno. Vrh vsega je mlajša generacija ruskih beguncev v Ženevi, ki je spoznala, da ji Hercen ne namerava dati založbe brezpogojno v roke, prešla k njegovim sovražnikom in ga je obdolžila reakcionarnosti. Zbrali so toliko denarja, da so objavili painflet, v katerem so ga napadli na najbolj izzivalen in žaljiv način. Ta napad revolucionarni stvari seveda ni ko-ristil, zadal pa je smrtni udarec Hercenovemu ponosnemu, borbenemu, a starajočemu se duhu. Hercen se je boril za socializem po svojih najboljših močeh in sposobnostih, zdaj pa so ga žalili tisti, od katerih je najbolj pričakoval vsaj nekaj spoštovanja.47 Za Zvonovega urednika je spet prišel čas, ko bi se moral jasno odločiti. To pot mu ni šlo za politiko, temveč za življenje in smrt, in to pot je Hercen razumel, za kaj gre. Ali naj nadaljuje s publikacijo, ki je izgubila svoje bralce in je samo šc umetno životarila? Uvidel je, da »gre mlada generacija svojo pot in ne potrebuje več naših besed. Polnoletna je in se tega zaveda«.48 In tako je leta 1869 likvidiral svoj Svobodni ruski tisk. Njegov Zvon je donel, da bi sklical Ruse k odkritemu razgovoru, ker je Hercen veroval, da morejo vstati možje, ki bi znali ustvariti resnično socialističen način življenja, samo tam. kjer je beseda svobodna in necenzurirana. Toda mlajša generacija je poslušala samo glasnejši, bolj vznemirljivi plat zvona, ki je preglasil llercenov milejši zvon. Hercen je umrl v januarju 1870, eno leto po likvidaciji svoje založbe. Zavedal so je, da je pustil čas njega in njegovo življenjsko delo za seboj. Čas še vedno teče in ljudje se še vedno trudijo, da bi ustvarili zlato dobo. Toda potomci ne bodo pozabili Ilercena in njegovega boja za svobodo besede v Rusiji. 47 XVII, 143 in 317, XIX, 294—505. Л. Л. Serno-Solovevič: Naši domašnija dela, Včvej, 1867. 48 XX, 122. France Je s enovec IZ SIN TA K TI č N E IN S TIL ISTI č NE RA В E P О V R AT N O S V O j I L N E G A ZAIMKA SVOJ V glavnem sta že Pleteršnik in po njem Slovenski pravopis iz 1. 1950 zbrala in navedla rabo našega povratnosvojilnega zaimka svoj. Vendarle najdemo v naši ljudski pesmi, v živem ljudskem govoru in tudi v pismenem jeziku še marsikatero sintaktično in stilistično posebnost v rabi omenjenega zaimka, pa smo jo doslej spregledali ali vsaj premalo podčrtali. Zato naj bi tale članek čim izčrpneje pokazal njega znano in spregledano rabo, ki nanjo naletimo v pogovornem jeziku in v piscih. 1. Splošno znana je temeljna raba zaimka svoj, ki ima samo eno obliko ne glede na spol, število in osebo lastnika, ne le v slovenskem, marveč tudi v drugih slovanskih jezikih, da načelno izraža svojino osebka in ga rabimo v tistem stavku, ki se v njem osebek in lastnik popolnoma krijeta. Prim.: lepote svoje sama le ne vidi (Prešeren). — ... izpusti brez oviranja svojo moč in strahoto (Kotnik, Storije 74). — ...stoji naslonjen na svoj meč krvavi (Prešeren). — Mi bomo vsi kovali svoja srca (Zupančič). — Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi (Levstik). — Vsak ima svojo kupico, vsak ima svojo ljubico (SNP I, št. 800). — Jaz izpolnjujem svojo dolžnost, on svojo in še srečala se ne bova (Jurčič). — ... sam glas ti svoj oddam za svojo smrt (Sovrè, KO, verz 607). — ... Milan in Tonček sta sama nadaljevala svoj pohâj (Milčinski). — Potolaži kmalu svojega hlapca Jerneja!... (Cankar). Potemtakem je jasno, da bi bila v katerem koli gornjem primeru raba pravega svojilnega zaimka za tisto osebo povsem nepravilna. Kljub temu jo najdemo v živem govoru in starih pisateljih pod vplivom nemščine in latinščine, kasneje tudi pod vplivom romanskih jezikov. Prim.: Jaz vam dam ključe moje, ključe moje in krono mojo. (SNP I, št. 21.) — Prekovi mojih končku pet in služi loj prelepi Ion! (SNP I, št. 4, dvakrat.) — Če samo o vaši zadevi s to meščanko govorite, vam pritrdim, sicer ne (Jurčič). — ...mojo pokuro nejsem taku čistu dopernescl (Stiski roko- pis). — Natu pošlem mujga vikarja ... (Trubar). — ... ne pošilajte špegat za vašem muzam (Janez Svetokriški). — Vsej bom na moji posteli umeri (isti). — ... skuzi katerega si ti zgubu loja nadolžnost (Romuald). — Jest za mojo hčer dober stojim (Linhart). — Jest bom moje dnarce toku lohlca zapravil (Linhart). — ... rad sini moje tumpasto pero njemu v štero posodil... (Vodnik). Premisleka je vreden tale Cankarjev primer: Mojih štirideset let — kako naj jih spravim, kako uživam na zapečku? (Hlapec Jernej, 12. poglavje.) Na prvi pogled bi vsakdo rekel, da bi bilo treba rabiti svojih namesto mojih let, saj se osebek in lastnik povsem krijeta. Ali Cankar jo namenoma postavil pomišljaj in tako oddaljil mojih od poved kov spraoim in uživam, da je zveza zelo zrahljana. Jasno je torej, da je mojih rabil zavestno, čeprav bi bil z isto pravico rabil tudi svojih. 2. Kakor hitro pa naletimo na primer, da se osebek in lastnik le delno krijeta, potem zaimek svoj ni več povsem uporabljiv, marveč ga moramo navadno nadomestiti s pravim svojilnim zaimkom. Taki primeri nastopajo zlasti v prvi in drugi osebi množine, kadar gre za splošno lastnino, a je osebek istega stavka le del tiste splošnosti. Tedaj namreč samo oblikovno merimo na svojino osebka samega, medtem ko je v resnici lastnik poleg osebka šc mnogo drugih oseb. Prim.: Prišli smo v našo prestolnico... Pojdimo v našo vas... Kakor ino mi odpuščamo našim dolžnikom (Celovški rokopis). — Gotovo ne bomo v našem času trdili (Rupel, SR IV, str. 66). — ...toliko časa bomo po analogiji prenašali tuje razmere na naša tla (SR IV, 67, isti). — ...s tem delom še nismo dobili ruske dia-lektologije v našem smislu besede (Bezlaj, SR IV. 155). — Bomo v našem nadaljnjem proučevanju uporabljali omenjeno dialektično metodo raziskovanja (Politzer, ONF, 77). — Krepiti moramo našo obrambo. Le tako bomo varno izpolnili naše načrte (Ljubl janski dnevnik 24-. nov. 1951). Kar vzorni razloček v rabi svoj ali naš v omenjeni zvezi nam nudita stavka: Branimo svojo svobodo — branimo našo svobodo. V prvem primeru poudarja »svojo«, da branimo le osebno svobodo, v drugem pa »našo ; izpričuje, da branimo splošno svobodo, svobodo nas samih in tudi vseh nam bližnjih, naši narodni ali državni skupnosti pripadajočih. Prim.: Zakaj v svesti si je (župan) moral biti, da mu bode kaka roka, z obupom braneča svojo (t. j. osebno!) prostost, ubila čelo (Jurčič, Domen). Tudi v prvi in drugi osebi dvojine deloma že lahko merimo na splošno posest, tako da zaimka najin in vajin lahko stojita namesto svoj, pa čeprav se nanašata na osebek istega stavka in gre pravzaprav le za lastništvo dveh oseb. Prim.: Le celico naj'no zapriva, prostosti sveta ne želiva! (Prešeren). — Ali sta prodala vajino hišo? (Breznik, SS 1, 101). 3. Podobno rabimo pravi svojilni zaimek namesto povratnega v razvnetju ali emociji. Prim.: Izkoristili bomo vse naše možnosti. Ako bi v tem primeru rekli: izkoristili bomo vse svoje možnosti, kar bi bilo oblikovno sicer popolnoma pravilno, je gotovo, da bi povedali mnogo manj in obenem skromneje, kakor če rečemo »naše možnosti«. To se pravi, da jo v tem primeru stilni efekt mnogo močnejši od samega slovničnega pravila in oblikovne pravilnosti. Iz gornjih primerov vidimo, kako tuji vplivi, a tudi stilni in sintaktični razlogi utesnjujejo rabo povratnega svojilnega zaimka. Prav nasprotno pa prav stilistika in sintaksa to rabo tudi lahko razširjala tako, da je premnogokrat treba pošteno premisliti, preden kak »svoj« črtamo ali popravimo. Tako razširjanje rabe povratnega zaimka svoj nastopi v vseh tistih primerih, kjer svoj neha biti pravi zaimek, pač pa dobi funkcijo pridevnika ali tudi samostalnika. 4. Tak primer širšega pomena zaimka svoj imamo tedaj, kadar svoj dobi funkcijo pridevnika lasten (sein, eigen, sopstven). Tukaj svoj pogosto prisvaja nekaj samo mišljenemu, slovnično in oblikovno neizraže-nemu osebku. Smiselni osebek pa je v takih primerih največkrat v da-jalniku (to je znana sintaktična zveza »katà synesin«). Prim.: Pustite vsakemu svoje! (Pleteršnik). — Tudi meni kaže svoje uradovanje... (Levstik). — Sodba o svojem delu pristoji meni (Levstik). — Roke, ki je svojo mater udarila, črna zemlja ne trpi v sebi (Kotnik, Storije, str. 20). — Zvestoba v svojem stanu je mati časne in večne sreče (Slomšek). — ...nato pride ženitev in svoje gospodarstvo (Kersnik). Da se v teh primerih svoj res nanaša na dajalnik, nam lepo kaže prvi primer: pustite vsakemu svoje. Če ta stavek razvežemo, nam smisel pove, da pustite vsakemu, kar je njegovega, ne pa vašega! Izredno je mikaven tale Finžgarjcv primer: Pri snegu se ustavi dovški lovec, s sokoljimi očmi premeri plaz in sredi njega mu pogled ozre prostrto žrtev svoje mirne roke. Ako bi ia primer samo oblikovno analizirali, bi našli popoln nesmisel, češ da je pogled — slovnični osebek! — ozrl žrtev svoje, t. j. lastne mirne roke. To bi se reklo, da je imel pogled mirno roko! Dajalnik mu pa kaže, da je smiselni osebek divji lovec Ma-tijče — in ta je ozrl prostrto žrtev svoje mirne roke. Tako nastanejo dvoumnosti in razlike med slovničnim in smiselnim osebkom. Zato jo razumljivo, da v novejšem času to rabo zaimka svoj zamenjava pravi svojilni zaimek, da se tako stavek tudi oblikovno spravi v sklad z vc- ljavnimi slovničnimi pravili. Tako bi Finžgaljev stavek zapisali: ...in sredi njega mu pogled ozre prostrto žrtev njegove mirne roke. Prim, še: Nazori primitivnih ljudi o naravi in o njihovem lastnem telesu so bili zelo omejeni zaradi njihove nevednosti (Politzer, ONF, str. 98). Prav mikaven stavek je glede le rabe napisal Levstik in je tudi rabil dajalnik kot smiselni osebek v zvezi s povratnim zaimkom svoj: ...tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do svoje koče in do svoje peči (Martin Krpan). Grafenauer, Perko in tudi Slodnjak v Levstikovem Zbranem delu 1931 in v Cvetju iz domačih in tujih logov, zvezek 2, leta 1934, so to Levstikovo skladnjo pustili, a v II. izdaji Cvetja, leta 1940, je Slodnjak stavek spremenil v oblikovno pravilnega: ...tvoje besede (slovnični osebek!) so mi obudile v srcu živo željo do moje koče in do moje peči. To je nov dokaz, kako v novejšem času sintaksa omejuje rabo povratnosvojilncga zaimka svoj. To potrjuje tudi tale primer, v katerem zaradi oblikovne pravilnosti prevajalka O. G rah or rabi moj in ne svoj, čeprav bi ga utegnila smiselno navezati na dajalnik meni: Meni pa je ob tej kritiki izginil vsak dvom o mojih draniatskih sposobnostih (Klasje št. 27, 1951, str. 107). 5. Da ima v gornjih primerih svoj v resnici pomen pridevnika lasten, nam potrjujejo pisci s tem, da večkrat oba izraza združijo, čeprav zaidejo v stilistično nabreklost, v pravcati pleonazem. Svoj namen, podkrepiti lastnino, pa vendarle dosežejo. Prim.: Kranjci imajo svoj lastni jezik (Vodnik). — ...se oženim pa bom obdeloval zemljo, svojo lastno zemljo, in rodil otroke, svoje lastne otroke (Tavčar). — A Danijel je bil falot, ki je zaslužek najrajši v svojem lastnem grlu nalagal (Tavčar). — ... imajo svoje lastno, od telesa popolnoma neodvisno življenje (Politzer, ONF, 29, 47). — Na koncu koncev imata mir in vojna svojo lastno logiko (Kardelj, Slov. por., 16. novembra 1951). 6. Sorodna funkcija k .st>o; = lasten, samo še ostrejša, je pomen samostojen, irclen, na lastnih nogah, ki sam odloča o osem. Tukaj rabimo ali svoj ali ga pa, kar se zgodi še pogosteje, vežemo z zaimkom sani v sam svoj. samosvoj. Prim.: ...na svoji zemlji svoj gospod (Gregorčič). — ...bi postal na ta način sam svoj gospodar (Seliškar). — Tedaj sta se tukaj poročila... in sta bila svoja (Ljudska, NS 1950, 267). 7. Pridevniškemu pomenu svoj = lasten je blizek pomen roden: svoja mati pomeni rodna mati. Tudi (a dva pomena pisci radi združujejo. Četudi sta oba izraza, hkrati rabljena, odveč, vendar rodnost ali svojino jasneje pôudarita. Sicer bi pa v pogovornem in pismenem jeziku še najrajši oba izraza izpustili, saj je že sani zaimek svoj v tej ali taki zvezi povsem nepotreben, kajti vsem je n. pr. samo ob sebi razumljivo, učiteljskem zboru, a je v trpnem načinu postal osebek, seveda le oblikovno. Razloček med slovničnim in smiselnim osebkom ter rabo svoj v .pasivu nam posebno jasno kaže primer: Naša država je grške otroke vrnila njihovim staršem (akliv); grški otroci so bili vrnjeni svojim staršem (pasiv). .Pri ti pasivni zgradbi z rabo povratnosvojilnega zaimka vežemo svoj s predmetom v dajalniku. Z enako pravico pa tudi tukaj pod vplivom tvornega načina rečemo: grški Otroci so bili vrnjeni njihovim staršem. Tako bi danes, ko se raba svoj utesnjuje, tudi vsak izmed nas zapisal. A zaradi zamegljene zveze med osebkom in predmetom v aktivu oziroma pasivu nas sintaktično smiselna zveza sili k formulaciji: grški otroci so bili vrnjeni svojim staršem, kajti podžiga nas k temu novi aktivni stavek: starši so dobili vrnjene svoje otroke. Prim.: ... v blaginjo svojega in vseli kulturnih narodov zagledana pesem o junaških šolarjih. (SR I V. 36.) 15. Kot posebnost v rabi zaimka svoj je vredno omeniti svoj v zvezi z imenskimi glagolskimi oblikami, zlasti z nedoločnikom, glagolnikom in izglagolskimi samostalniki. Prim.: Sinovo maščevanje nad svojo materjo (Hamlet, Orest, Rošlin in Verjanko!). — Omenjeni stavek je seveda izšel iz tvornega načina: sin se je maščeval nad svojo — rodno materjo, toda v novi obliki ob giagolniku »maščevanje nad svojo materjo« nam zveni popolnoma tuje ali vsaj nenavadno. Kajti maščevanje je sedaj kot oblikovni osebek zasenčilo prejšnji osebek »sin se je maščeval«, saj »nad svojo materjo« stoji ob giagolniku kot prilastek in bi ga skoraj rajši zamenjali s pravim svojilnim zaimkom njegov: sinovo maščevanje nad njegovo materjo. In res, raba niha med svojo in njegovo. Mislim pa, da se bomo v lepem pismenem in govorjenem jeziku otresli prve in druge rabe in izpustili tako svoje kakor tudi njegove matere, ker je prvo in drugo popolnoma odveč in povrh še romanska raba. Kratko bomo torej rekli: sinovo maščevanje nad materjo. Prim, za svoj pri imenskih glagol-skih oblikah: ...možje so se sveto zavezali, svoje stare privilegije proti vsakemu do krvi braniti (Jurčič). Tukaj je svoj tudi oblikovno povsem upravičen, ker je braniti enako »da bodo branili«. Podobno je v primeru: ... svojo roko držeč (— je držala) na ustih, je stekla po cesti-(Kersnik). — ... v svobode sveto pesem dano ni vpletati nam svojih melodij (Zupančič). — Morebiti ga (Prešerna) je zamikalo..., preizkusiti moč materinega jezika ter svoje izrazne sposobnosti (SR IV, 32). — Ali v pozni noči govoriti s svojim dekletom in govorili o ljubezni, to je poezija (Tavčar). — Ne bo brez koristi, če se na to predanost svojim idealom ... spet spomnimo danes, ko... (Politzer, ONF, str. 9). — Tu nahajamo konflikt med Francè Jesenooec nasprotji in preobrazbo stvari v svoje nasprotje (isti, str. 186). —...živeti, delati, nekaj imeti in uživati mir ter zadovoljnost v svoji hišici... se imenuje sreča (Seliškar). 16. Ena izmed treh najvažnejših zahtev stilistike je, da bodi slog jasen — poleg jedrnatosti in naravnosti — io se pravi brez dvoumnosti. Zato se je treba ogibati rabe povratnosvojilnega zaimka v primerih osebnih glagolskih oblik, kakor nam kaže ialc primer: ukazal mi je rezati s svojim nožem. Kdo bi vedel, ali je bil ta nož moj ali njegov, to se pravi tistega, ki mi je ukazal rezati? Stavek bo treba zaradi jasnosti oblikovati tako, da nedoločnik razvežem« v odvisnik: ukazal mi je, naj režem s svojim — ali pa — z njegovim nožem, kakor je pač mislil tisti, ki mi je ukazal rezati. Gornjega primera bi glede na jasnost še prav nič ne zboljšali, ako bi namesto svoj vzeli njegov: ukazal mi je rezati z njegovim nožem, kajti ob nedoločniku (glej zgoraj točko 15!) ostane nejasnost prej ko slej, samo (hi sedaj ne vem, ali je bil nož njegov, to je tistega, ki mi je ukazal rezati, ali pa morda še nekoga tretjega... Tako je oblikovno in smiselno napačen tudi stavek: prosvetni delavci se ne bore dovolj za dvig njihove življenjske ravni — kajti spet ni jasno, za dvig čigave ravni se ne borijo; ali se ne boré za dvig življenjske ravni samih prosvetnih delavcev — v tem primeru bi bilo edino pravilno: svoje življenjske ravni! — ali pa, kar nujno sledi iz gornje formulacije, za dvig ravni nekih tretjih... Nasprotno sta pa jasna tale dva primera: Slovensko ljudstvo je njegovo pesem (namreč pesem ljudskega pesnika, ki je bil o njem prej govor) sprejelo za svojo (SR IV, str. 57). — ...vtaknil je svoje prste v njegova ušesa (Marko VI 11, 33). — ... (Jezus) nato omoči njegove oči s svojo slino (Marko VIII, 23). 17. Pravilno poudarja Slovenski pravopis 1950, da rabimo svoj poleg prave zaimkovne rabe tudi še samostalniško, pridevniško in prislovno, zlasti za prislovno določilo časa in načina. O njegovi pridevniški rabi je bilo govora že zgoraj. Prim, še: po svoji volji ravnati. Tukaj naj podkrepim s primeri še samostalniško in adverbialno rabo. Za samostalniško rabo prim.: na svoje začeti (SP 1950). — iz svojega je dodal (SR IV, str. 55). — koliko je pisec črpal iz svojega (SR IV, str. 68). — ... bo morala doplačati še iz svojega (Milčinski). — Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnik in oče laži (Janez VIII, 44). — Ob svojem živeti (Breznik). Za adverbialno funkcijo načina prim.: po svoje dela (SP 1950). — Ob svojem živi (Pleteršnik). — Prav po svoje boš storil (Jurčič). — Tudi gospodar je bil medtem reč po svoje premislil (Jurčič). — Moje srce vselej posebej ustvari po svoje njen prvotni obraz (Cankar). — Skoraj vsaka kulturna ustanova je na svoj način prispevala k proslavi tega važnega praznika (Prosv. delavec 1. oktobra 1951). — ...po svoje si je risal v srce vse te minule dogodke in obraze (Seliškar). V časovno adoerbialnem pomenu rabimo predvsem rečenice: svoj čas. ob svojem času, v svojem času, svoj živi dan, svoje žive dni, svoje dni itd. Prim.: Poznal sem suknjo svoje dni (Cankar). — Janez in Stefan Subie pa sta legla v zemljo, tiho in ponižno, kakor sla svoj čas živela (Tavčar). — Kako smo si svoj čas med seboj nagajali (Tavčar). — Kako čuden se mu je svoj čas zdel nasvet doktorja Šiplja (Milčinski). — Svoj živi dan (= nikoli!) bi ne bil mogel verjeti, da je mogoče kaj takega doživeti... (Moder, KM D za 1952, str. 86). — Vse svoje žive dni (Pleteršnik). — Ostal pa jc dober, pogumen in dobrega srca vse svoje žive dni... (Milčinski). — Svoje čase je bil Tonač zidar (Seliškar). — Stara metoda raziskovanja in mišljenja... je bila svoj čas zgodovinsko zelo upravičena (Politzer, ONF, str. 157). — ... stara metoda mišljenja je bila kljub vsemu v svojem času brez dvoma nujna (isti, ONF, si r. 176). — ... mladeniči, že od svojih dni poredni in nepoboljšljivi... pomežikovali so dckličem (Jurčič, Domen). 18. Kakor lahko nadomestimo prave svojilne zaimke z rodilnikom ali dajalnikom osebnih zaimkov, n. pr.: njena roka = nje roka, moj stric jo — stric mi je, tako velja zamenjava tudi za povratnosvojilni zaimek, n. pr.: Edini lek ... je ta, da sem poslal v Apolov hram Kreon t a, svaka mi Menojkoviča (— svojega svaka) (Sovrè, prevod Ojdipa, stili 70). 19. Iz Breznika nam je znana Tavčarjeva afektiranost, ki je z njo kršil stilistično pravilo, da bodi slog kar najbolj naraven. Breznik je v članku jezik naših časnikarjev in pripovednikov, Cvetje 19, sir. 171—180, in v Stilistiki v Slovnici IV iz leta 1954 naštel dolgo vrsto takih Tavčarjevih umetničenj in jih grajal, a je še premalo podčrtal prav tisto njegovo razvado, da je v nasprotju z našim preprostim in naravnim besednim redom: svoje črno krilo — rad zamenjaval ta naravni besedni red iu postavljal zaimek svoj med pridevnik in samostalnik: črno svoje krilo. Ta besedni red je bil takrat precej v navadi. Prim.: Temna noč je v črno svoje krilo zavila jesensko pokrajino. — Kos je izdihoval žalostno svojo večerno pesem. — ...z nepopisno svojo milobo. — ... razmršeno svojo glavo. — ...s kozavim svojim licem. (Vse iz Tavčarja, Cvetje v jeseni.) 20. 11 koncu naj omenim le še to, da so vsi slovanski jeziki iz po-vratnosvo j i I nega zaimka svoj napravili mnogo izvedenk in sestavljenk, tako tudi slovenski jezik. Prim.: svojak, svoj ost, svojat (ima dva različna pomena!), svojec, svojeglav, svojeljuben, svojeroč, svojeverec, svojevoljen, svojevrsten, svojina, svojitev, prisvojitev, svojiti, prisvojiti, osvojiti, prisvajati, svojilen, svojščina... Izraze svojstvo, svojstven, svojski pa je iz ruščine vpeljal k nam v svoj slovar Murko 1833, v znanstveni jezik Celestin 1884, v književni jezik pa jih je sprejel Detela 1894, čeprav so popolnoma nepotrebni, ker imamo domače izraze: lastnost, lasten, poseben, samosvoj, posebnost, samosvojost itd. Zato jili je Slovenski pravopis iz leta 1950 po vsi pravici zaznamoval z zvezdico. Z u s a m m e il f a s s u il g Im Slowenischen gebraucht man das reflexive Possessivpronomen svoj, svoja, svojo ohne Bezug aufs Geschlecht, Zahl und Person des Besitzers in jenem Satze, in dem das Subjekt und der Besitzer ganz und gar zusammen fallen, z. B. imam svoj klobuk, imava svoj klobuk, imamo svoj klobuk etc. Sobald aber das nicht der Fall ist, so müssen wir anstatt svoj in der Mehrzahl das gewöhnliche Possessivpronomen naš, vaš setzen, z.B. gremo v našo vas, pojdemo v našo prestolnico etc. Dies geschieht auch, wenn wir aus der Emotion sprechen, z.B. izkoristili bomo vse naše možnosti! In früheren Zeiten, besonders in Volksliedern und bei alten slowenischen Verfassern, gebrauchte man svoj viel mehr als jetzt in der slovenischen Schriftsprache. Heutzutage engen nämlich den Gebrauch des Pronomens svoj besonders die Stilistik und Satzlehre, anderseits aber wird der Gebrauch desselben aus demselben Grunde erweitert. Im letzteren Falle bekommt das Pronomen svoj verschiedene Bedeutungen, z.B.: sein, eigen, selbsteigen, besonders, speziell, gefällig, passend, verwandt, unverheiratet etc. Z.B.: nato pride ženitev in svoje gospodarstvo (Kersnik). — Na svoji zemlji svoj gospod (Gregorčič). — Ob svojem času bom tudi to povedal (SP 1950). — Vsak svojega sta (Škofja Loka). Sehr interessant ist der Gebrauch des Reflexiv-Possessivpronomens svoj bei den Zahlwörtern, wo es den Sinn »um, etwa« erhält, z.B. mladenič svojih 16 let. Vorsichtig muß man bei dem Gebrauch des Pronomens svoj in passiven Konstruktionen und bei unpersönlichen Formen des Verbums sein, wo man gewöhnlich anstatt svoj — njegov, njun, njihov setzen muß. Besonders interessant ist es, daß im Slowenischen das Fürwort svoj nicht nur als Fürwort, sondern auch als Substantiv, Adjektiv, ja sogar als Adverb gebraucht wird, z. В.: po svoje dela, svoj čas sem mislil drugače etc. Wie in anderen slavischen Sprachen, so kann man auch im Slowenischen aus dem Pronomen svoj verschiedene Wortableitungen bilden, z.B.: svojilen, osvojiti, prisvajati etc. ZAPISKI IN GRADIVO OB SEDEMDESETLETNICI PROFESORJA JAKOBA KELEMINE (19. julija 1952) Zurudi težav, ki so v zadnjih letih dušile naš strokovni tisk, se nismo mogli v pravem času spomniti na pomemben življenjski jubilej enega izmed najvidnejših filologov in kulturnih zgodovinarjev na ljubljanski univerzi. Vendar za pravično oceno plodnega življenjskega dela ni nikoli prepozno. Čeprav to lahko storimo le z dveletno zamudo, je vendarle naša prijetna dolžnost, da posebno slavisti v svojem glasilu javno povemo jubilantu, kako cenimo sadove njegovega iskanja, ki so ne samo nam, ampak bodo tudi zanamcem še dolgo pomagali pri razvozlavanju problemov naše duhovne preteklosti. Profesor Kelemina je po poklicu germanist. Šolal se je v Gradcu, kjer je leta 1910 tudi doktoriral pri prof. Schönbachu. Njegova doktorska teza Z ur Quelle von Eilharts Tristan — tekstno kritične in filološke opazke k srednje-visokonemškemu epu Eilharta von Oberge — je bila z naslovom Untersuchungen ■/.ur Tristansage natisnjena v Leipzigu kot XVI. zvezek znane Uhlove zbirke »Teutonia«. V letih pred prvo svetovno vojno in med njo je prof. Kelemina služboval na gimnaziji v Novem mestu ter v Ljubljani. Po dogovoru s profesorjem Uhlom je za »Teutonijo« pripravljal zgodovino povesti o Tristanu v srednjeveških pesnitvah, ki naj bi v posebni knjigi spremljala nameravano izdajo Tristana Gottfrieda von Straßburga. S smrtjo prof. Uhla pa je »Teutonia« prenehala izhajati in Keleminova knjiga Geschichte der Tristansage nach den Dichtungen des Mittelalters je bila natisnjena kasneje (1923) na Dunaju. Medtem pa je bila v Ljubljani ustanovljena slovenska univerza in Kelemina je bil izbran, da zasede katedro germanistike. Ker se je mudilo, je moral začeti s predavanji takoj, še preden je bil zaključen habilitacijski proces v Zagrebu; po izidu knjige pa je bil imenovan za izrednega profesorja. Stolica za germansko filologijo na majhni slovanski univerzi, skoraj na meji germanskega sveta, je kočljiva in nehvaležna naloga. V takšnih okoliščinah se je težko vključiti v rast matične panoge. Delavec na takšnem mestu je največkrat prisiljen, da životari brez tesne povezanosti s stroko ter sanjo priložnostno posreduje kulturne stike med obema narodoma. Kelemina se s takšno vlogo ni mogel spoprijazniti. Solidna in široka geiTnanistična izobrazba, katero je imel za seboj, ga je usposabljala za obsežno delovno področje, toda v Ljubljani ni imel na razpolago niti najpotrebnejših delovnih pripomočkov. Šele polagoma se je v njem izoblikoval določen delovni načrt. V prvih letih njegovega publicističnega uveljavljanja ga je res še zelo privlačevala literatura, posebno še literarna teorija. Iz člankov, ki so izhajali v »Ljubljanskem Zvonuc in v »Domu in svetu«, je kasneje nastala knjiga Literarna veda (1927), še danes uporaben študijski pripomoček za elementarne vidike v literarni teoriji in stilni kritiki, čeprav so kasneje na teli področjih prevladali predvsem estetski vidiki. Vendar ее Kelemina ni nikoli z vsem srcem ptedal literaturi. Lahko hi vse življenje pisaril o Gocthejevih ljubicah ter naši mladi, šele nastajajoči narodni kulturi prodajal utrinke tujega duha, s katerimi bi si lahko pridobil pri nas tako priljubljeno ceneno popularnost. Njegova osebna problematika pa inu je narekovala drugačno, manj hvaležno in še ne utrto pot. Nihče ni pri nas čutil bolje od poklicnega germanista, kako je vse naše kulturno dejanje in nchanje prepojeno z nemškim duhom. Veliko naporov je porabil za to. da bi na ljubljanski germanistiki z anglosaško znanostjo zgradil kolikor mogoče enakovredno protiutež nemški miselnosti. Ta smer je našla svoj odmev tudi v njegovih objavah. Keleminovi uvodi k Zupančičevim prevodom Shakespeara niso še prav nič izgubili na svoji vrednosti ter so še danes zelo zanimivo berilo. Vendar to ni bilo bistveno za njegovo iskanje. Zanimala ga je slovenska narodna samobitnost in kmalu se je popolnoma vključil v slovenske nacionalne vede, ki so zaživele šele z ustanovitvijo ljubljanske univerze. Izjemni položaj Slovencev, majhnega naroda brez domačih zgodovinskih virov, na meji treh območij, slovanskega, germanskega in romanskega, je povzročil, da moramo zbirati drobce za sliko naše duhovne preteklosti od vseli vetrov. Redko je vprašanje, najsi bo že s katerega koli področja, historičnega, kulturnozgodovinskega, jezikoslovnega ali etnografskega, ki se ne bi na tem prastarem geografskem vozlu, kjer so se naselili naši pradedje, razrastlo v širok kompleks, ki daleč presega naše meje ter zahteva od znanstvenika izredno širokega znanja, preden je zadovoljivo rešeno. V iskanju teli drobcev pa je vsa teža in pomembnost Keleminovega dela. Pritegnila so ga Ilauptinannova preiskovanja zgodnje slovenske zgodovine, Kaspretova ter kasneje posebno Dolenčeva prizadevanja za ugotavljanje samoniklosti slovenske pravne preteklosti, uspešna Ramovševa metoda substitucij v jezikoslovju, nič manj pa tudi ne etnografija, ki se prvih petnajst let na ljubljanski univerzi sploh ni gojila. Edino, kar bi mogli očitati Kelemini, bi bilo to, da je bil takšen krog zanimanj preširok za enega samega človeka. Ampak opravičujejo ga težave, o katerih sem že govoril; nihče ne more vedeti, kdaj in kje bo naletel na drobec, ki se bo v celotni sliki izkazal kot dragocen. Kelemina je imel vedno pred očmi velikega vzornika v germanistiki — Jakoba Grimma. Kakor je Grimm pri Nemcih s svojimi Altertümer ustvaril podlago za znanstveno pravno zgodovino, tako je pri nas storil isto Kelemina s svojimi Pravnimi starinami (1933). Prav tuko so pendant h Grimnioviin Deutsche Weistümer Keleminove Staroslovenske pravde (1935). Nesrečno usodo pa je imela njegova knjiga Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1950). Najboljši poznavalec slovanske folklore, Čeli Jiri Polivka, se je v dveh kritikah zaletel obnjo ter jo raztrgal. Seveda je pri nas ime slavne avtoritete zadoščalo, da je prišel Kelemina na slab glas. Še danes se najdejo posamezniki, ki bi to staro zgodbo radi zlorabljali. Vendar je bila Polivkova kritika silno pretirana. Spotaknil se je predvsem ob Keleminov način podajanja pripovedk samih, ki res ni v skladu z zahtevami moderne etnografije, prezrl pa je popolnoma, da so naše pripovedke povečini zapisovali in poustvarjali romantiki in po trezni razsoji to blago res ne zasluži znanstvene izdaje (saj je še danes nimamo, kljub kasnejši skrbi za einografijo). Ponekod Polivka ni imel na razpolago vseh inačic, po katerih je Kelemina rekonstruiral posamezne motive in zato se dajo vsi njegovi očitki reducirati na nekaj nebistvenih napak v stili-zaciji motivov. Samo mimogrede se je Polivka dotaknil tistega dela v Kelemi- novi knjigi, ki je najtehtnejši, njegovega Uvoda, češ da germanskih elementov in vplivov v slovenskem narodnem blagu ni bilo težko najti. Od germanista s tako širokim delovnim področjem, kakor ga je imel Kelemina, res ne bi bilo mogoče pričakovati, da bi najprej s skrbnimi in široko zajetimi analizami vse življenje luščil romantične ponaredbe iz našega narodnega blaga, preden bi se odločil za izdajo. Razvoj je Polivkove očitke povečini postavil na laž in Kele-minova knjiga pomeni za našo etnografijo resnično velik napredek; do danes je ni še nihče prekosil "in njegovi izsledki so se izkazali za pravilne ter so podlaga nadaljnjim študijam. Dejansko stanje virov naše preteklosti je povzročilo, da sloni vsa teža novih najdb in njihova osvetljitev na filologu in jezikoslovcu. Kelemina je tukaj opravil veliko delo. Mnogo pomembnega je razkril pri tisti kulturni zgodovini, ki se skriva v jeziku in njegovih spomenikih. Snov sama si je izsilila njegove delovne metode. Vse, kar jc objavil, jc plod dolgega in napornega zbiranja, tehtanja in dvomov. Morda mu je manjkalo samozavesti, da bi vse, do česar se je samostojno prikopal, tudi primerno »plasiral«. Zato je bil dolgo neopažen in šele pri podrobnem, skrbnem delu se strokovnjak zave, koliko so vredna Keleminova mnenja o posameznih drobnih problemih, raztresena po njegovih študijah in kritikah. Na prvi pogled so to morda drobnarije, postanejo pa silno važne v sklopu celotne problematike. Smelo smemo trditi, da je slovenistiki do sedaj koristil več kakor poleg Ramovša kdor koli drug na ljubljanski univerzi. V tisoče gredo njegovi etimološki prispevki s področja germano-slavike, čeprav se je zdelo, da je prav tukaj po delu Miklošiča, Schuchardta, Streklja, Lessiaka in drugih že skoraj vse opravljeno. Trditi smemo, da so ostali nerešeni samo najtrši orehi poleg vsega onega, kar je bilo še mogoče izluščiti iz gradiva s skrbnejšim r a zborom. Dokaj slabše so obdelani romano-slovanski stiki, ki so šele kasneje vzbudili Keleminovo pozornost. Pod starost ga je najbolj pritegnila toponomastika in tudi pri imenskih raziskavah smo mu dolžni hvalo za vrsto tehtnih in sprejemljivih dognanj. Tudi tam, kjer njegovih mnenj ni mogoče sprejeti kot dokončno veljavnih, so dragocena njegova opozorila in dostavki. Vedno so ga zanimali najtrši problemi, katerih ni nikoli poskušal reševati avtoritativno, ampak se je poglobil vanje z žilavo in pošteno vztrajnostjo. Čeprav ni objavil obsežnih sintetičnih del, vendar ne bo mogel prezreti njegovih življenjskih sadov ne slovenski jezikoslovec ne kulturni zgodovinar in ne etnograf. Pravilno in vsestransko oceniti vsega njegovega dela danes še ni mogoče. Sele kadar bomo zmogli velika sintetična dela iz vseh znanstvenih panog, ki zajemajo našo kulturno zgodovino, bo jasno razvidno, koliko plodnih idej, pobud in opozoril se je rodilo v njegovi delavnici. _ „ , . I'. Bezlaj Bibliografija spisov prof. J. K e 1 e m i n e 1. Akademsko-tehnično društvo Triglav. Njegov razvoj in zgodovina tekom 30 let. Sestavili Jakob Kelemina, Sandor Hrašovec, Srečko Serajnik. Ljubljana 1906, 106 str. 2. Referat: Shakespeare-Zupančič, Beneški trgovec 1905; Dom in svet XIX, 1907,' str. 179—182. 3. Die ältesten Lieder des Steiermärkischen Landesarchivs; Zeitschrift für Bücherfreunde XI. 1907/8, str. 170. 4. Handwerksburschengeographie, ein Niederösterr. Lied des XVIII. Jhs. Zeitschrift d. V. für Volkskunde, Berlin III, 1908, str. 296. 5. Referat: Goethe-Funtek, Faust I, Ljubljana 1908; Nurodni Dnevnik, Celje 1909, št. 137. 6. Untersuchungen zur Tristansage. Teutonia XYI, Leipzig 1910, str. IX+ 82. 7. Referat: A.Kraigher, Školjka. Slovan IX, 1911, str. 219. 8. Fetiši, Odgovor dr. Tumi na napad v Naših Zapiskih 12, str. 115—125. Slovenski Narod 1912, št. 102. 9. Referat: A. Kosi, Šola in narodnost. Slovenski Narod 1912, št. 102. 10. Referat: Gertrude Sckoepperle, Tristan and Isojlt, a study of the Romance. 1915; Anzeiger f. d. Altertum 1918, str. 55. 11. Referat: Pregelj, Plebaniis Joannes. Slov. Narod 1918. 12. Referat: Nietzsche-Jevtič, Sumruk idola. Ljublj. Zvon 1919, str. 569—72. t3. Referat: Shakespeare-Bogdanovič, Otelo, Mletački crnac. Ljubljanski Zvon 1919, str. 761. 14. Referat: Heine-Šantic, Lirski intermeco. Ljubljanski Zvon 1919, str. 447. 15. Referat: Cervantes-Šorli, Tri novele. Ljubljanski Zvon 1920, str. 696. 16. O virih Mencingerjevega Abadona. Ljubljanski Zvon 1920, str. 396—400. 17. Referat: Bežek, Splošno ukoslovje. Ljubljanski Zvon 1920, str. 119. 18. Referat: Ševic, Stara in nova pedagogija. Ljublj. Zvon 1920, str. 698. 19. Uvod in opazke k Župančičevemu prevodu Shakespeara, Sen kresne noči. Ljubljana 1920, str. 15. 20. Referat: Velimirovic, Reči o svečovjeku. Ljubljanski Zvon 1920, str. 695. 21. Slovarski doneski. CJKZ III, 1921, str. 35. 22. Uvod in opazke k Zupančičevemu prevodu Shakespeara, Machbeth. Ljubljana 1921, str. 26. 23. Literarna črtica. Ljubljanski Zvon 1921, str. 562 in 628. 24. Referat: Goethe-Savič, Faust. Ljubljanski Zvon 1921, str. 182. 25. Nekatere slovenske tujke. CZN XVII. 1922, str. 101. 26. Pogledi na sodobno pesništvo. Ljubljanski Zvon 1922, str. 129 in 193. 27. Novi prevodi iz Sliakespearja. Ljubljanski Zvon 1922, str, 119 in 184. 28. Referat: Lubbock-Jankovie, Zadovoljstvo u životu. Ljubljanski Zvon 1922, str. 119. 29. Referat: Trije Labodje, revija. Ljubljanski Zvon 1922. str. 252. 30. Geschichte der Tristansage nach den Dichtungen des Mittelalters. Wien 1923, str. XIII+ 232. 3t. Referat: P. Lessiak, Die Kärntnischen Stationsnamen, Carinthia 1922; CZN XVIII, 1922, str. 107. 32. Pesniška osebnost. Ljubljanski Zvon 1923, str. 329 et pass. 35. Referat: Gjurič, Filozofija panhumanizma. Ljubljanski Zvon 1923, str. 315 in 378. 34. Referat: Ibsen-Mole, Gospa z morja. Ljubljanski Zvon 1923, 248. 35. Umetniški princip poezije. Ljubljanski Zvon 1924. «tr. 385 in 513. 36. Nekaj o Dulebih na Slovenskem. CZN XX, 1925, str. 144. 37. O staroslovenskem nosniku ç. CZN XX, 1925, str. 166. 38. Oblike pesniškega vstvarjanja. Ljublj. Zvon 1925, str. 166, 449 in 577. 39. Nove dulebske študije. CZN XXI. 1926. str. 57. 40. Cilji in metode literarne vode. Dom in svet 1926. 41. Referat: O. Župančič, Veronika Deseniška. Ljublj. Zvon 1926, str. 495. 42. Literarna veda. Pregled njenih ciljev in metod. Ljubljana 1927, str. 170. 43. Slovenska imena iz Spodnjepanonske marke. CJKZ VI, 1927, str. 41. 44. Referat: V.Levstik, Pravica kladiva. Ljubljanski Zvon 1927, str. 123. 45. Slovarsko gradivo. CZN XXIII. 1927, str. 139. 46. Slovenske narodne pripovedke mod Nemci. Etnolog 11. 1928, str. 90. 47. Referat: Lapčevič, Teorija književnosti. Strani Pregled 1929. str. 75. 48. Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. Celje 1930, str. 404. 49. Referat: S. Pirchegger, Die slawischen Ortsnamen im Miirzgebict. CZN XXV. 1930, str. 118. 50. Referat: Matl, Die Entwicklungsbedingungen der epischen Volksdichtung bei den Slaven. CZN XXV, 1930. 51. Germanoslavisches von der oberen Donau. Germanoslavica I, 1931, sir. 32—43. 52. Anketa o postanku anekdota. Zapisi, Cetinje 1931, str. 370. 53. Referat: Steinhäuser, Die genetivischen Ortsnamen. OZN XXVII, 1932, strah 53. 54. Goti na Balkanu. CZN XXVII, 1932, str. 121. 55. Goethejev vpliv na jugosl. literature. Življenje in svet 1932, str. 310—315. 56. Kaj nam pomeni Goethe danes. Dom in svet 1932, str. 99—107. 57. Pravne starine slovenske v filološki luči. GMD XIV, 1933, str. 52—94. 58. Ilajdina. Toponomastični prikaz. CZN XXVIII, 1933, str. 113—118. 59. Staroslovenske pravde. GMD XVI, 1935, str. 34—60. 60. Referat: Schneeweiß, Grundris des Volksglaubens und Volksbrauchs bei den Serbokroaten. GMD XVII, 1926, str. 151—152. 61. Referat: Nahtigal, Starocerkvenoslovanske študije. GMD XVIII, 1936, stran 144. 62. Wizilinesteti. GMD XVIII, 1927, str. 137—139. 63. Trg Kronovo. GMD XVIII, 1937, str. 139. 64. Referat: E.Moor, Westungarn im Mittelalter. Szeged 1936; GMD XXVIII, 1937, str. 156. 65. Slovensko-nemafki kulturni odnosi u srednjem veku. Strani Pregled 1957, str. 30. 66. K terminologiji Gorskega prava. GMD XX, 1939, str. 284—289. 67. Popa Dukljanina Libelhis Gothorum I—VII. Etnolog XII. 1937, str. 15—35. 68. Referat: E. Wallner, Gizzubel und Ramsau. CZN XXXV, 1940, str. 86. 69. Meererin. Südostforschungen, 1940, str. 823—831. 70. Referat: S. Pirchegger, Jungfernsprung. GMD XXII, 1941, str. 150—152. 71. Kožarje in Vižmarje. Zb. ZP 1944, str. 392—393. 72. Referat: Grafenauer, Bog-Daritelj, najvišje praslovansko bitje itd. GMD XXV—XXVI, 1946. sir. 112. 73. Osnove novoangleške slovnice. A Modern English Grammar. Litogra-firana izdaja, Ljubljana 1946, str. 180. 74. Ljubljana. Imenoslovna študija. Razprave SAZU I, 1950, str. 95—108. 75. Kasezi. SIR ITT, 1950, str. 464—465. 76. Langobardski spomini pri Slovencih. SIR IV, 1951. str. 177—196. 77. Referat: Narodopisje Slovencev. Slov. Etnograf VII, 1954, str. 321—330. PRI NAS NEZNAN R U S K T PREVOD MIKLOŠIČEVE RAZPRAVE O SLOVANSKEM NARODNEM EPU TN NEKAJ PRIPOMB O NJEJ Prof. Roman Jakobson navaja v razpravi »The kernel of comparative Slavic literature« (Harvard Slavic studies, vol.1, 1953) v poglavju II, kjer govori o slovanskem narodnem pesništvu, na str. 31 »F. Miklošič, IzobraziteTnye sredstva slav janskogo èposa (Trudy slav. komissii Mosk. Arxeolog. Obščestva I, 202—239, 1895)«. Popolnejši naslov te ruske publikacije je »Древности. Труды славянской коммиссш Императорского Московского Археологического Общества I. Москва 1 М>5«. Та izdaja slovanske filološke sekcije arheološkega društva, katere član sem bil za svojega študijskega bivanja v Moskvi leta 1901—1902. je bila malo razširjena in je ni v Ljubljani in v Zagrebu, pač pa je po prijaznem sporočilu predsednika »Srpske akademije nauka« prof. A. Beliča, za kar se mu najlepše zahvaljujem, v centralni biblioteki akademije. Po sporočenih mi naslovu in seznamu poglavij od prof. Jakobsona navedenega /spisa je povsem jasno, da gre za prevod Miklošičeve razpruve »Die Darstellung im slavisehen Volksepoe« (Denkschriften dunajske akademije znanosti, filozofskohistorični razred, zv. XXXVIII, 1890, str. 1—51). Naslov se glasi: Изобразительный средства славянского эпоса. Перев. съ н'Ьмецкаго А. Е. Грузинскаго (na str. 205—236 kvart-nega formata). Prevajalec G ruzinski j je bil znan raziskovalec folklornega gradiva (prim, omembo o njem pri 1. V. Jagicu, IIcTopia славянской филологш str. 516 ob tretji izdaji A. N. Afanasjeva Русская народный сказки, Москва 1897). Vsebina prevoda je po seznamu poglavij v primeri z originalom sledeča: Введете, характеръ эпоса (205—207) — v originalu je uvod brez posebnega naslova (1—6); 1. Медлительность (207—208) — I. Stetigkeit (6—7); И. Повто-perne: 1. простое повтореше (208), 2. повтореше предлога (208—209), 3. иалилопя (209—211), 4. noBTopenie чрезъ отрицанје противоположности (211), 5. соедннете однородныхъ по значенпо словъ (211—214), 6. соединеше Двухъ однородныхъ вкражешй различныхъ по объему (214), 7. noBTopenio ц'Ьлыхъ м'Ьстъ (214—216), 8. связь этимологически родственныхъ словъ (216—219) — II. Wiederholung: 1. Einfache Wiederholung (8), 2. Wiederholung der Präposition (8—10), 3. Pa-lillogie (10—12), 4. Wiederholung durch Negierung des Gegensatzes (12—13), 5. Paarung sinnverwandter Wörter (13—17), 6. Paarung engerer und weiterer Ausdrücke (18), 7. Wiederholung ganzer Stellen (18—22), 8. Verbindung von etymologisch verwandten Wörtern (22—26); III. Постоянные эпитеты (219—229) — III. Stehende Epitheta (26—40); IV. Сравнеше (229—234) _ IV. Vergleichung (40—49); Источники (232—236) — Litteratur (49—50). V originalu je dodan še list »Verbesserungen. Zusätze«. Čudno je, da Jagic v Zgodovini slovanske filologije, kjer govori o Miklošičevem zanimanju za slovansko narodno pesništvo (str. 707—708), ne omenja razprave iz leta 1890, temveč le iz leta 1865 razpravo »Die serbische Epik« (österreichische Revue 1863. II, str. 1—23), ki jo imenuje »Хорошую статью«, poleg nje pa še iz leta 1870 »Beiträge zur Kenntniss der slavischen Volkspoesie« s podnaslovom I. Die Volksepik der Kroaten«, to je o tako imenovanih »bu-garšticali« (Denkschriften XIX. t—60). Za opustitev omembe razprave iz I. 1890 pri Jagic'u najbrž ni bil vzrok Maretičevemu podobno mnenje: : Moje je u opče milijone o ovoj raspravi, da pripada medu najslabije Miklošičeve radiie, i ja jasno u noj osjecam staračku negovu klonulost« (Život i kniževni rad F. Miklošiča, Rad jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti knj. CXII, razr. filol,-hist. i filos.-jurid. XXXVI. 1892. str. 102). Saj tudi nista bila enakega mnenja o razpravi iz leta 1863, o kateri pravi Maretič (str. 100), da je »sve priopčeno u takoj formi, jer je rasprava očevidno pisana za široku publiku«. Obojni Maretičevi trditvi nista povsem točni. Razpravo iz leta 1863 imenuje Miklošič na koncu (str. 23) »einer umfassenderen Abhandlung entlehnte Bemerkungen«, torej je imel že tedaj napisano obširno razpravo o tem predmetu, morda v zvezi s predavanji, a iz ekscerpta iz nje v letu 1863 se dâ dokazati, da razprava iz leta 1890 sloni na njej in da ji je služila za podlago. V odstavku 16. (str. 15—16) govori o »epische Darstellung«, v 17. (str. 16) o »die stehenden Epitheta« (prim, v razpravi iz leta 1890 pogl. III), v 18. o »Palillogie« (lota 1890 pogl. II, 3), v 19. o »Vergleichungen« (leta 1890 pogl. IV). Pri podrobnejšem primerjanju bi se našli še nadaljnji stiki. Ljubljana, 5. decembra 1953. R. Nalitigal Zusammenfassun g Iis wird dargetan, dass in der eingangs erwähnten Schrift R. Jakobsons zitierte russische Arbeit Miklošič' Изобразительная средства славянскаго эпоса eine Übersetzung von Miklošič' Abhandlung -Die Darstellung im slavischen Volksepos« aus dem Jahre 1890 ist. JOSIP KLEMENČIČ i. Klenič — Klemenčič Pri razbiranju gradiva za pregled starejše slovenske dramatike sem zaman iskal podatkov o Jožetu Kleniču, pisatelju igre »Zeta carja Lazarja ali Bitva na Kosovem polju« (Klasje št. 25, str. 169—170). A. Trstenjak in Frank Wollman navajata ime po rokopisu, ki se je ohranil v arhivu Dramatičnega društva v Ljubljani (danes št. 534).1 Ker je bilo iskanje po šolskih izvestjih in šema-tizmih brez uspeha, je vse kazalo, da se je pisatelj skril pod psevdonim. Po naključju se je ta domneva potrdila in pokazalo se je pravo ime — Josip Klemenčič. Y Jurčičevi zapuščini v NUK so se med pismi naših ruskih štipendistov Frana Celestina in Božidarju Stiftarja ter udomačenega »Rusa« Ivana Kosa ohranila tudi tri Klemenčičeva iz leta 1874 in 1875. Josip Klemenčič, doma iz Kovorja na Gorenjskem,2 je 1868 dovršil ljubljansko gimnazijo in nato odšel na Duna j študirat klasične jezike. Najdemo ga tudi med prvimi člani dunajske »Slovenije«. Z Jurčičem sta se spoznala najbrž leta 1870, ko je Jurčič ponovno prišel na Dunaj. Klemenčič je utegnil oditi na Rusko v jeseni 1872 ali 1873; pred svojim odhodom je obljubil Jurčiču, da mu bo pošiljal prispevke za »Narod«. Bil je predavatel j in nato profesor v Petrogradu in se zdi, da je ostal tam vse življenje. Kot profesorja v Petrogradu ga navaja Vencajzova Spomenica »Slovenije«3 in tudi ustno izročilo v domačem kraju ne ve kaj več. Kdaj je umrl, ni znano. Izmed pisem je najvažnejše prvo, zlasti kolikor se dotika Klemenčičevega literarnega dela in pa življenja njegovega ožjega tovariša Božidarja Stiftarja; nadaljnji dve pismi nam v glavnem odkrivata zanimivo zvezo slovenske in ruske publicistike v sedemdesetih letih. S Klemenčičevo dramo je bilo takole: Ko je Dramatično društvo 13. novembra 1872 ponovno predložilo Kranjskemu deželnemu odboru poročilo o dramskem natečsju iz leta 1870 in na osnovi kritik predlagalo nagrade posameznim pisateljem,1 se je zdelo, da je stvar zopet obtičala. Deželni odbor je predloge rešil šele v jeseni 1874. Tako je Slovenski-Narod 10. oktobra, št. 231, med dnevnimi novicami sporočil o uspehu nagrad; tedaj je Klemenčič med nagrajenci našel tudi svoje ime.0 Ker je bil Jurčič odbornik Dramatičnega 1 Prim. Trstenjak, Slovensko gledališče, str. 66; Wollman, Slovinské drama; str. 39. 2 Rojen 22. marca 1848 kot sin čevljarja in kočarja Jurija Klemenčiča ter matere Jere Hlebčar, hiš. št. 16. Oče je umrl že 17. februarja 1867 za pljučnico, mati šele 6. oktobra 1901, stara 79-let (prim, rojstne in mrliške matice v škofijskem arhivu v Ljubljani). 3 Str. 138. 1 Prim. Trstenjak, str. 65. 5 SN piše: O obdarjenji slovenskih gledaliških iger poroča deželni odbor deželnemu zboru: »Kakor je bilo uže v § 9 računskega poročila od 1. 1872 omenjeno — se je pri deželnem odboru vsled razpisa dveh gledaliških premij, vsaka po 250 gld. ki jih je slavni deželni zbor s sklepom od 22. sept. 1869 dovolil, v vsem skupaj II dram vložilo vzkisti drame: ,Zeta carja Lazarja' ali ,Bitva na Kosovem polji', žaloigra v 5 dejanjih; ,Droh', žaloigra v 5 dejanjih (iz slovenske zgodovine sredi 8. stoletja); .Veronika Deseniška', žaloigra v 5 dejanjih (iz zgodovine grofov celjskih); .Hudi Kljukec', drama v 4 dejanjih društva, a mu Klemenčič še ni spolnil dane besede, da bo kaj pisal iz Rusije, je takoj storil oboje: poprosil je Jurčiča za posredovanje pri izplačilu nagrado in poslal tudi kratek dopis za »Narod«: V Petrogradu 2. Novembra 1874. Dragi prijatelj! Morebiti si že kterikrat mislil, kako slabo izpolnjujem svoje obljube, pa 110 jaz ampak različne okoliščine so krive mojega dosedanjega molčanja. Dru-zega kaj pisati nisem niti vedel niti časa imel, politika pa pri nas zlo spi, in najpotrebniši reči sta Ti priobčila Kos in Štiftar." Bral sem v Narodu med srečnimi (?) poeti tudi svoje ime |Klenič = Kle(me)n(č)ič]. Da me pa ne bodeš preostro sodil ali celo osodil, morem povedati Ti istorijo mojega nesrečnega Lazarja. Nupisal sem ga še kot dijak in nikoli ne nameraval poslati med ljudi. Ali ko je bilo treba iti na Dunaj in ni bilo upati od nobene strani cvenka, me je ta zadrega prisilila, ker so bile zares razpisane darila, premagati svojo vrojeno boječnOst. Zato sem tudi pod psevdonimom poslal svojega otročiča v Ljubljano in sicer tako nanagloina, da še popraviti nisem utegnil pomanjkljivosti, ktere sem že takrat dobro zapazil.7 Pozneje ko so se finance moje zasukale na plus, sem že zdavnaj na vse pozabil in zadnjič kar ostrmil, misleč, da je zdavnaj moje dete kje v kaki peči poginolo. Nisem vedel ali bi vzel solde ali ne. Če jih je mogoče, še dobiti, in če dramatiškemu društvu preti spet deficit,8 bi njemu zapustil boljšo polovico (50 fl), če pa ne, naj pa vse tako ostane, kakor je. Druga polovica naj bi pa (iz narodnega življenja na Kranjskem); .Danila', žaloigra v 3 dejanjih (iz rimskih časov na Notranjskem); in zraven omenjenih še 3 žaloigre in 3 šaloigre. Na podlagi kritike od odbora slovenskega dramatičnega društva izrečeno in po lastni presoji deželni odbor nobene predloženih iger deloma zaradi njihove popolne nesposobnosti za konkurenco, deloma zarad večjih bistvenih pomanjkljivosti nij mogel s premijo obdariti, dovolil je pa v spodbujo k daljni delavnosti Jožetu Kleniču. pisatelju igre ,Zeta carja Lazarja' ali ,Bitva na Kosovem polji' 80gld, Ivanu Veselu, pisatelju igre ,Droh' 60 gld, Tonetu Turkušu, pisatelju igro .Veronika Deseniška' in Mirosl. Vilharju, pisatelju igre .Danila' vsakemu po 30 gold.« e Ivan Kos, rojen i. décembre 1846 v Ljubljani, izredno nadarjen Jurčičev sošolec, je najprej študiral na Dunaju zgodovino, nato prestopil na trgovsko šolo in 1869 odšel na Rusko, kjer se je posvetil trgovini ter si kmalu dobro opomogel. Umrl je 13. novembra 1907 in je pokopan v sedanjem Djetskem (Carskem) selu. Slovenski nagrobni napis mu je zložil A.Aškerc, (šuklje, Iz mojih spominov I, 58, Sodobniki str. 70, 209—213.) Franc Štiftar (Božidar Tvorcov), rojen 14. decembra 1846 v Solčavi, je končal gimnazijo v Celju in 1871—1874 študiral v Gradcu klasično filologijo in slavistiko; 1874 je odšel na Rusko in bil najprej predavatelj, nato profesor v Petrogradu, pozneje v Kalugi. Umrl je tam 10. aprila 1913. Bil je plodovit publicist. Že od 1872 je pisal v Zoro in LMS, nato v SN in SS (prim. L/ 1913, 279—280). 7 Na zadnji strani rokopisa »Zeta carja Lazarja« je pripis »pr. 21. 6.1871, 3288«. Ker je pisava enaka Klemenčičevi, bi to utegnil biti datum prepisa, morda pa datum vloge pri Dramatičnem društvu, za kar bi bolj govorila tudi številka ob datumu. 8 Dramatično društvo je imelo v letu 1872/73 1700 gl primanjkljaja, ki so ga skušali pokriti s posebno zbirko (Trstenjak, str. 69—70). Naslednje leto se je pokazal zaradi slabega obiska predstav nov primanjkljaj — tako da je ostalo nepokritih še okoli 1300 gl. Tudi ta primanjkljaj so skušali znižati s posebnimi darili (prim. SN 1874, 12., 15. in 16, septembra, št. 207, 209, 210). podbujala mojega brata, osmošolca v Ljubljani," ker k nesreči mene ni mogla. Prosil bi Te tedaj, da mi naznaniš, po poti, ki Ti je loži, ali je že zapadlo, ali ne, in kam bi se bilo oberniti, če je še mogoče; dokaze bi še mogel navesti, če sem tudi rokopis na Dunaji »emendaturis ignibus ipse dedi«, kakor tudi še mnogo druzega, ki je bilo bolj i Lazarja, ali pa tudi ne. Ad capiandam benevolentiam priložim kratko in suho korrespondeneo, pa za sedaj ni bilo mogoče skerpati druge, bolj zanimive.10 Jaz imam sedaj svoje stanovanje zastonj od krone in Štiftar stanuje pri meni. Včeraj in danes hodi ves poparjen in v skerbeh okoli, ker je dobil od Slanea pismo, da je Narod »na poti k smerti«. Pravi, da se ves trese in da ves trepeta, kaj bo, jaz ga tolažim, pa vse je bob v steno. Slanec mu je tudi poslal tisto mazilo iz Slovenca, kar ga ni malo razkačilo, posebno ker ga imenuje odpadnika od svoje matere, (jaz pristavljam, cerkve, on pa po svoje).11 Praša Te, ali bi odgovoril, ali ne? — In ali si dobil dva felj-tona iz »Sina otečestva« o Hrvatih, ki jih je poslal? Naj bolje bo, da nama, kadar bo dolgčas in na ulici mraz, napišeš par verstic, bova pa povernila s tem, kar imava, zato bom na drugi strani napisal evoj adres. Včeraj in danes pri nas sneg naletava. Pozdravljen! Tvoj verni , ir, J J J. Klemeneie Nach liujsland, St. Petersburg Благородному I Осипу IOpieun'iy Клсменчичу I преподавателю I въ С.Петербург I по казанской улици въ домъ II. гимназш. 9 Klemenčič Janez, rojen 26 januarja 1854 v Kovorju, je dovršil ljubljansko gimnazijo 1875. To leto ni bil, kakor je mislil brat Jože, v osmi, ampak v sedmi šoli; izdeloval je še za silo, a v vsej višji gimnaziji je imel v vedenju in pridnosti slabe rede. Mature 1875 ni izdelal, pač pa je navedel glede svojega bodočega poklica, da poj de v mornariški komisariat ali da opravi enoletno vojaško prostovoljstvo. Pozneje ga najdemo kot učitelja v raznih krajih na Štajerskem; nazadnje, 1892—1920, je bil nadučitelj v Rečici ob Paki. Mnogo je pisal v Popotnika o vzgojnih in metodičnih šolskih vprašanjih (glej Glaser IV, 524). 10 Klemenčičev dopis Iz St. Peterburga (16. novembra) je objavil SN 1874, 24. novembra, št. 269. Govori o letini v Rusiji, o naraščanju ruske vojske in o procesu moskovske opatice Mitrofanije, ki da je bil zanimiv, vendar si je težko o njem napraviti pravo sliko, še teže je o njem pisati. 11 Slane Karel je bil Štiftarjev sošolec v Celju in je 1871 prišel kot jurist na Dunaj (Vencajz, str. 141). Ta je sporočil Štiftarju odmev na njegov dopis Iz Sankt Peterburga, ki ga je objavil SN v štirih podlistkih od 25. do 29. oktobra, št. 244—247. Na ta podlistek je odgovoril S 1874, 29. oktobra, št. 128: (V »Narodu« nekak škorec), ki je na Rusko pred nekimi mesci sfrčal, v dolgočasni ričetni slovenščini pravi med drugim, da mu po Sloveniji uže nij bilo za vsem varno hoditi, da ga gde ne bi bili zahvatili in ga prav po rimsko na kako grmado vrgli« — naj pove, koliko »liberaluhov« so že katoliški Slovenci na grmado vrgli. Rajši naj ta slovenski »svobodopisoe« skuša priti med tiste katoliške kmete, ki so jih ruski vojaki pred nekaj meseci streljali in jih s puškami silili Ker Klemenčič pravi, da je na Dunaju sežgal prvotni rokopis svoje tragedije in »tudi še mnogo druzega, ki je bilo bolje Lazarja ali pa tudi ne«, kaže, da se je v dijaških letih nekoliko več ukvarjal z literaturo. »Lazar« ima tako uglajen pesniški jezik, da gotovo ni bil prvo njegovo delo. Iskal je nedvomno tudi zvezo s Stritarjem. Ta je kot ocenjevalec iger za Dramatično društvo Klemenčičevo tragedijo najbrž že poznal in jo tudi najbolje ocenil. Na to zvezo nas močno opozarjata tudi dve pesmi: »Topola« in »Vrnitev v domovino« s podpisom j. K-č. (Z 18Г6. 124), Obležali sta najbrž pri Stritarju, ko je 1870 ustavil Zvon in ju je porabil, ko ga je 1876 obnovil. Prva pesem izraža močno večerno občutje v Jenkovem romantično realističnem načinu, s trpkim koncem, druga, »Vrnitev v domovino«, odkriva razdvojenost mladega človeka, ki se vrača iz tujine. Tu čutimo Stritarjev vpliv: Kaj ti veš, kako na svetu Serce hrani se zvesto? Kaj ti znaš za grenke solze, Ki na tujem mi teko? Zelja se ti spolni vsaka, Ki jo ti doma imaš; Svet ne vara te in moti, Dni skerbi ti ne poznaš. Mene pa je up izvodil, Z doma gnal je v tuji svet; Tam me samega je pustil, V urnem teku zgodnjih let. In ko zdaj domov se vračam, S praznim srcem grem nazaj; Vedi bog, če se poverne Ta izguba mi kedaj! Morebiti bi nadaljnje iskanje odkrilo kaj več Klemenčičeve dijaške poezije, ki se ji je na Dunaju dokončno odpovedal.11» Pa že tragedija sama dovolj priča o njegovi slovstveni nadarjenosti. Vse kaže, da ni imel zaupanja vase. 2. Klemenčič »Narodov« dopisnik Drugi dve Klemenčičevi pismi se nanašata na dopisovanje, ki naj bi ga po Jurčičevem prizadevanju oskrbovala petrograjska slovenska družba Kos, Klemenčič in Štiftar. Ko se je jeseni 1873 vrnil iz Rusije Fran Celeetin, ni Slovenski Narod imel pravega ruskega dopisnika, posebno ne takega, ki bi k pravoslavju. Morda sam pride kmalu domov v deželo, ki jo je zapustil zaradi .rimskih grmad', »katere pa gore le v osmojenili možganih kacega malopridnega zaničevalca svoje lastne matere ter izgubljenega sina, ki se še le takrat strežne, kadar začne otrobe žvečiti«. V Slov. Glasniku 1867, stç. 352. beremo urednikov odgovor: J. KI. v T____ Omenjeno povest le pošljite na pregled«; naslednje leto (SG 1868, str. 40): »Satire v tej obliki še ne bodo za natis; o povesti pozneje, ko jo utegnemo prebrati.« F r. Koblar: J o sip Klemenčič 1 >11 mogel, kakor Celestin, s kulturnofilozofsko in socialno izobrazbo presojati razmere na Ruskem. Vendar je bilo Jurčiču mnogo na tem, da si'pri štipendistih pridobi poročevalcev, zlasti ko je v Novice stalno pošiljal dopise Davorin Bolè, znan zaradi napada na Stritarja 1870. Vsi ti dopisniki so bili v pojmovanju svoje naloge mnogo skromnejši; samo Štiftar je svoja poročila zajel obširneje, svojo manjšo izobrazbo pa je hotel nadomestiti s kulturnobojno ostrino, kar Jurčiču ni bilo pogodu.12 Da bomo razumeli ozadje teh pisem, si moramo poklicati v spomin leto 1874, ko se je pod novim deželnim predsednikom Widmannom na Kranjskem začelo odločno ponemčevanje in je bil vladni pritisk povsod izredno hud, po drugi strani je še vedno rasla napetost med mladimi in starimi, kar je pomoglo do novih političnih neuspehov na vsem Slovenskem. V presoji tega položaja so bili petrograjski dopisniki, sicer že sami po sebi odločni mladoslovenci, popolnoma odvisni od poročanja Slovenskega Naroda, na katerega so bili naročeni. Tako je po njihovih informacijah nastal članek v dnevniku »Sin otečestva«, ki ga je napisal L. Berezin, bivši konzul na Reki in svetnik v ruskem zunanjem ministrstvu.13 Berezinov glavni informator jo bil vsekakor Kos.14 Ta članek je Slovenski Narod v uvodniku »Rus o Slovencih« (8. oktobra, št. 229) obširno ekscerpiral. Govori o političnih razmerah med Slovenci po letu 1848, o njihovi usodi v sklopu avstrijske politike, o Zedi-njeni Sloveniji, zlusti pa o razmerju staroslovencev do mladih, ter dolži duhovščino, da jo razbila narodno enotnost, ki bi bila po volilni reformi leta 1873 šo posebej potrebna. Članek je navdihnjen pod poraznim vtisom, ki so ga napravile deželnozborske volitve v Ljubljani 7. septembra 1874, ko je mlado-slovenski kandidat dr. Alf. Mosche dobil 158 glasov, nemški dr. Schrey pa 404; od 1210 upravičencev se volitev ni udeležila niti polovica. Slovenski Narod 8. in 10. septembra, št. 204 in 205, ugotavlja veliko mlačnost in dezorganizacijo ter dolži duhovščino nezvestobe; ker ni prišla na volišče, celo dr. Bleiweis da se je med volitvami sprehajal po mestu.16 Petrograjski mladoslovenci, bolj ali manj pod vplivom sla v janofilske politike, so se trudili, da vzbude pri Rusih zanimanje za Slovence ter vplivajo zlasti na »Slovanski komitet« (Slayjanskij blagotvoriteljnij komi tet), ki je imel namen zbirati informacije in skrbeti za sporazumevanje in zbližanje med Slovani. Skušali so seznanjati Rusijo s svojo domovino in domovino z Rusijo. To nam potrjuje tudi drugo Klemenčičevo pismo: 12 V pismu 20. decembra 1874 piše Štiftar Jurčiču: Da mi ne pustite kar nič zabavljati popom, me jezite in žalite, pa si ne morem pomagati.« Jurčičeva zapuščina v NÜK. 13 SN 1874, 2. oktobra, št. 224, piše: lz Rusije nam dva prijatelja našega lista pošiljata eksemplar velikega ruskega dnevnika ,Sin otečestva", ki izhaja v Peterburgu in prinaša v štev. 207 od 22. septembra dolg članek o nas Slovencih. Kadar nam bode prostor in čas dopuščal, tudi o tem več spregovorimo.« 14 Štiftar piše v že navedenem pismu Jurčiču: Kos z Berezinom mnogo obči i bota nekaj o Slovencih skuhala, pa ne vem kdaj.« 15 »Slovenec«, ki je 5. septembra, št. 105. še priporočal Moscheta, nato 10. septembra, št. 107, v članku Po volitvi ljubljanski ugotavlja, da so volitve vodili »mladi«, da pa Mosche ni mož, ki bi mogel posebno vneti preproste meščane in duhovščino, saj je liberalec in šo nemški liberalec. Pokazalo se je, da so »mladi« brez »klerikalcev« in »starih« toliko ko »lampca brez olja«. Kakršna setev, taka žetev. Dragi prijatelj! V Petrogradu 22/XI 1874. Da bodeš videl, da hočem res userdstvovati, to je pokazati svojo pridnost, pošiljam spet danes par verstic za Narod. Morebiti bo vendarle kterega in-teresoval Slavjanski komitet, morebiti pa tudi kterega razjezil, ker malo po panslavizmu diši, če tudi po malo bolj nedolžnem,»kakor so ga dosedaj malali. Kadar bo zopet kaj novega, ne zamudim priobčiti. Če bi kdo kaj napisal za Slav. komitet, bi mi lahko tukaj prestavili in po Berezinu poslali v redakcijo zbornika. Pristavim naj, da Berezin res gori za »Slavjansko solidarnost« in da nas je nedavno pri Kosu jako navduševal, da bi dopisovali v Narod in skušali tudi iz Slovenskega dobiti kaj zanj (za Berezina). Mi smo mu obljubovali. Pozdravljen rp J tvojim vernim r. лемецчичсмъ Tretje pismo govori v prvi vrsti o slovenskih razmerah. Slovenci so v začetku 1875 doživeli nov poraz: v začetku januarja so propadli pri volitvah v trgovsko in obrtno zbornico v Ljubljani. To je bil zadnji popolni polom, ker so je po smrti dr. Coste (28. januarja 1875) vsaj deloma dvignila môra, ki je ležala nad slovensko politiko; že to leto se začno prve delne zmage Slovencev. Klemenčičevo pismo dokazuje precej smisla za politično vzgojo preprostega človeka in zaupanje v zdrav razum, po drugi strani pa nam potrjuje njegovo nadaljnje sodelovanje pri ruskih listih. Dragi prijatelj! V Petrogradu 24/1 75. Pišem Ti pod novim in »svežim« vtiskom ravno kar prečitanih pervih 12 Numerov »Slov. Naroda«. Zvedel sem že prej iz likajoče Dunajske »Presse«, du ste pali, in vsa naša kolonija je bila silno poparjena. Kos, prebravši tele-gramo v »Presse« še govoriti ili mogel (od jeze se mi zdi). Narod nas je malo potolažil, ker »Lektion« ne bo brez sadu. kakor se kaže. Glasni protest je tudi dobra reč in morebiti ste več dobili kot zgubili, ker kmetiški ljud se je res do sedaj dal zapeljevati vsakemu, kdor ga je hotel. Enkrat se 11111 bodo že oči odperle. Ko še nekaj številk Naroda dobimo in bodemo imeli več taktov, bode eden iz nas sestavil članek za ktero iz tukajšnjih gazet. Ne zameri, da Te bom tuka j 11a malo reč opomnil, ki mi je prišla v glavo, ko sem bral v Narodu dopise. Ali bi ne bilo dobro, če bi kdo sestavil majhino knjižico, čisto in jasno napisano, o volitvah vsakoverstnih. za našega kmeta in mu dal tako rekoč »katehizem« v roko, kaj sme tir jati. kako mora postopati, komu se sme brez boječnosli ustavljati in t. d.?? 2) Ali bi ne bilo dobro, če bi se Narodno društvo bolje organiziralo po vsej deželi, in dobilo agitatorje v vsaki vasi, posebno naj bi se gledalo na naše uboge Gorenjce, ki so tako neznansko zanemarjeni, ki toliko terpe pod razno birokracijo, ki mnogokrat »110 vedo, kaj delajo«. — Premisli, morebiti je kaj jedra v tem. Kar se tiče dopisov, bi Te poprosil, da bi nerazumljive besede izpulil, ker se dostikrat ne moram spomniti ali je beseda slovenska ali ne. Nekteri iz manjših tukajšnjih časnikov imajo z novega leta stalni slovanski oddel v svojih listih, kar je velik napredek, večji so še zmiraj bolj zderžani, menda iz straha, da jih prepovedo. Moj dopis v tukajšnjih listih, kajcor sem slišal, je v nekterih krajih dopadel in prestavljeni članek je iz »Sina otečestva«, ki ga jo pa sam vzel iz druzega in nekoliko še dosti krepkih besed pristavil. Prestavljajo se nektere besede jako težko in postale so bolj blede, kot v originalu. »Novojo vreme« je nov list in precej ojstro piše, merula zato, da bi ga malo štrafali in on dobil več naročnikov, — članek je bil osorno pisan, škoda, da ga nimam pri roki; bil je jako zanimiv, in če bi ga bil prej kedaj pisal tako, bi bil gotovo dobil klofuto. Morebiti se je kaj spremenilo, ne vem, — P? Sledeče, če hočeš, porabi, v korespondenco nisem hotel pristaviti. Prusi se jako hvalijo s svojim novo ustrojenim »landšturmom«, ko bi spravil celo Nemčijo na noge — proti Rusiji — ka-li, ker Francozom je bila prejšnja vojska kos. Tacega »landšturma« bode pri nas čez 10 let po računu »Golosa« zraven 2K milijona regularne armade — 9,000-000. Sposobnost njegova bo v začetku res slabo, pa kar ni, šo lahko bo. Razen tega je treba pri nas v slučaji le enega manifesta, ki spravi na noge cele armade, in Prusom bo njih »šturm« jako malo pomagal. — T . ves tvoj a Клемеи,шчъ Klemenčičevi dopisi v »Narodu« so zaznamovani s črko K; teh je samo sedem: 24. novembra, 29. novembra, 10. decembra, 29. decembra 1874, 21. januarja, 4. marca in 19. oktobra 1875. Nekaj krajših dopisov Iz St. Peterburga je brez podpisa in utegnejo biti tudi njegovi. Zraven gospodarskih in političnih novic, posnetih iz ruskih časopisov, ga jo zanimalo delo Slavjanskega komiteta, zlasti zbornik, ki ga jo izdajal komite (Slavjanskij sbornik posvjaščenni j Slavjanstvu i sostavljennij iz trudov učenih i pisateljej raznih slavjanskih stran). To delo naj bi utrjevalo slovansko slogo ter zatiralo sovražno tekmovanje med posameznimi narodi, zlasti vsako zgodovinsko ali politično ločitev. Izdalo naj bi tudi narodopisni zemljevid Slovanstva. Klemenčič je klical tudi Slovence k sodelovanju pri Zborniku (dopis 29. novembra 1874).10 V dopisih ga posebno zanima razmerje med Nemčijo in Rusijo. To je tudi Slovence najbolj zanimalo. Saj je bilo v času, ko se je po prusko-francoski vojski in ustanovitvi nemškega cesarstva začela evropska politika obračati na bližnji Vzhod, ko se jo močno začutil tudi nemški pohlep po Trstu in je.začelo vreli na Balkanu. Tako piše Klemenčič 10. decembra 1874 o potovanju ruskega kanclerja Gorča-kova v Berlin, 21. januarja 1875 pa o nemški nevarnosti, proti kateri naj bi se združile vse evropske države, na čelo pa naj bi stopili Rusija in Anglija. ™ To opozorilo ni imelo uspeha. Tako je v Jurčičevi zapuščini mod pismi slovenskih »Rusov« tudi koncept lz pisma profesorja Lamahskega prof. Bau-doinu do Courtenay, namenjeno za Slovenski Narod. Pisan je z Jurčičevo roko in datira najbrž iz leta 1876, ko je bil Baudoin de Courtenay že v Kazani: »Ker so peljete v Avstrijo in boste tudi mej Slovenci, ponavljam Vam svojo prošnjo o tem, da bi ste povabili nekterih izmed Slovencev, ki pišejo in študirajo, naj se udeležijo .Slavjanskega zbornika'. Vladimir Lamanski si posebno želi člankov o Istri. Goriški, o škofu Dobrili in narodnem gibanju v teh dveh pokrajinah, pa tudi o Kranjski. Štajerski. Koroški in Ogrskih Slovencih. Obsegati morajo geografijo, statistiko, politično stanje in še druge razmere v teli deželah. Pisani morajo biti slovensko ali nemško, toda objektivno, poslati pa jih je ali Lamanskemu v Petrograd ali Baudoinu de Courtenayu v Kazan.« — Podobno vabilo za sodelovanje pri Slavjanskem zborniku jo SN prinesel že 20. junija 1874. št. 158. ko se je Baudoin de Courtenay mudil v Ljubljani. Tu »Narodov« dopisnik posebej imenuje pisatelje, ki naj bi sodelovali: Erjavca, Levstika. Pajka, Pleteršnika, Raiča in Jurčiča. Vabilo zlasti poudarja, da se morajo pisatelji dotikati predvsem slovenske zgodovine, zemljepisa in splošnega narodnega življenja: izključena pa je vsaka politika, ker je namen Zbornika združevati in ne razdvajati. — Slavjanski zbornik ni imel v vseh treh letnikih od 1875 do 1877 nobenega slovenskega sotrudnika. Dopisi skušajo biti stvarni in umerjeni; vse drugačni kakor Štiftarjeva Pisma iz St. Peterburga, ki so dolgovezna in gostobesedna. Klemenčič je bil premišljen, a za pisanje malo vnet človek. To čutimo tudi iz njegovega slovstvenega. obračuna na Dunaju, ki se je končal s požigom rokopisov. O njegovem odporu do pisanja toži Štiftar 20.decembra 1874 Jurčiču: »G.Klemenčiča jaz žokam in žokam, pa ine malokrat uboga.« Zato je komaj verjetno, da bi bil dopis 13. marca 1875 čisto njegov, ker govori o verski in narodni strpnosti na Ruskem, o uniatili ter ironizira »stare«, Jerana in slovensko duhovščino. Tak je bil Štiftar, ki v svojem V. pismu (SN 1875, 31. januarja, št. 25) graja mlečnost in nebrižnost Slovencev, ker Slavjanski zbornik ne dobi sotrudnikov: najbrž mislijo, da je to - košček mladih spleten j, alias Majarjevih domišl jij. ; nekateri Slovenci hočejo biti samo Kranjci; nekaj takega, pravi, je sam doživel v dunajski »Sloveniji«, ko je odhajal na Rusko.17 Ko Štiftar zaneseno popisuje svoj sprejem pri predsedniku Slavjanskega komiteta« Ivanu Pavlovien Kornilovu, v svojem navdušenju ne zamolči, da ta predsednik celo želi, naj se Slovani, ki pišejo z latinico, oprimejo cirilice, ker se s tem obvarujejo germanizacije. Od marca do oktobra 1875 nastane v Klemenčičevem dopisovanju dolg odmor. Nato ga vzdigne hercegovska vstaja in poroča o odmevih, ki jih ima ta upor v ruskem časopisju in pri ruskem ljudstvu, zlasti govori o velikih zbirkah za Hercegovce. Prvi članek 19.oktobra 1875 je še podpisan z njegovo šifro, naslednja, ki sta nedvomno tudi njegova, «ta brez podpisa: Rusija, vstanek in zveza treh cesarjev (20. oktobra, št. 239); Rusija in vstanek (3. nov., št. 250). V zadnjem članku govori posebej o ljudskem razpoloženju in vladni opreznosti ter sklepa: »V mojih očeh. in jaz mislim, da ne samo v mojih, tak živi in enodušni glas ruskega občestva v tem delu ne more ali vsaj ne smel bi ostati brez sledu v tistih sferah, katere morejo imeti vpliv na srečen izhod strašnega boja za slavjansko zaseden je Turčije. Protest prihaja ne iz diplomatskih pisarn, ampak iz prs ljudstva.« Ti članki so gotovo vzbujali veliko pozornosti na Slo\»enskem, toda po 9. novembru, ko po »Golosu« (št. 255) obširno poroča o ruski politiki na Balkanu. Klemenčič utihne. S poročili nadaljuje Štiftar, a šele od 7. maja 1876. Ne vemo, zakaj je Klemenčičevo dopisovanje prenehalo. Sam je čutil, da ga jezik več ne uboga. Za to Štiftar, ki je bil glede jezika na slabšem, ni imel pomislekov. Pa tudi Slov. Narod je v tem prvem času vseslovenske, zlasti ruske usmerjenosti svoj časnikarski jezik obračal po dopisnikih. Ali se je Klemenčič zagrenil ali je otopel? Iz nekega pisma Goričana Štefana Široka,18 ki je med zadnjimi prišel na Rusko, posnemamo, da so se naši rojaki tu in tam obiskovali, a kake trd- 17 Slovenija je zborovala. Tedanji njen predsednik predlaga ustrojenje jugo-slovanskega društva z žarom svojih prepričanj. Proti njemu govori drug slovensk dijak, govori prelepo slovenski, obnašaje se poleg teatralno — n zmi-sel njegovega govora — — risum teneatis — zakaj bi se neki Slovenci (morebiti je hotel celo reči: »Kranjci«) pajdašili z drugimi Jugo-slovani, mi imamo Preširna etc., katerih ne smemo nikdar odstopili. Da ta odstavek meri na Ivana Tavčar ja, nam pojasnjuje Štiftarjevo pismo Jurčiču 20. decembra 1874: Ekskurza o bečkem Tavčarju — ta je namreč tak klobasal — mi nikar ne izvrzite; mlade kroge take vpletke veselijo.« 18 Širok piše 26. maja 1879 Boletu: »Moji tovariši in Kos,* vsi se Vam klanjajo; o Štiftar ji nijsem nikomur nič povedal, pri Klemenčiču še ni j sem bil, odkar ste Vi Peterburg zapustili.«: (Bleivveisova zapuščina v NUK, ms. 876, HI/2, št. 3.) nejše zveze ni bilo med njimi. Tako je »Peterburžane« 1878 ali 1879 obiskal Davorin Bole, profesor v Kalugi, znan iz nastopa zoper Stritarja in Levstika v Novicah 1870. Bole je ostal stalen dopisnik Novic še dolgo let po svojem prihodu na linsko. Kolikor še najdemo sledov o Klemenčiču, govore o njegovem zanimanju za jezikoslovje. Kot profesor 2. petrograjske gimnazije je 1881 napisal tudi šolsko knjigo Upražnenija v perevodah s ruskago jazyka na latinskij dlja srednih klassov gimnazij i progimnazij.10 Tako z njegovim imenom nismo našli le pesnika slovenske tragedije »Zeta carja Lazarja«, marveč tudi enega izmed tistih ruskih štipendistov, ki so prispevali k tedanji naši politični orientaciji, a sami brez sledu utonili v ruskem morju. PRISPEVEK H G E N E A L O GI J I IN BIOGRAFIJI ANTONA TOMAŽA LINHARTA V življenjepisih Antona Tomaža Linharta srečujemo kdaj pa kdaj nekatere premalo podprte domneve ali napačne trditve. Ker ni pričakovati, da bi v do-gledncm času dozorela monografija o avtorju Županove Micke in Veselega dne, se zdi umestno, objaviti naprej nekaj popravkov k temu, kar smo do danes napačno trdili o njegovem rodu in zgodnji mladosti. Osvetliti njegovo družbeno poreklo je potrebno tembolj, ker je sam v pismu abbčju Martinu Kuraltu z dne 29. novembra 1785 z besedami »aber Bürger und Mensch bin ich...« naglasil svojo družbeno pripadnost in zavest1 1er dal v svojih dramatičnih delih in v Versuch einer Geschichte duška protifevdalni usmerjenosti, ker gre torej za pomembnega slovenskega pisatelja, ki ga štejemo za najdoslednejšcga zastopnika meščanskodemokratične miselnosti med našimi preroditelji. V prikazih Linhartovega porekla in življenja se še vedno ponavljajo n. pr. tele trditve: rodil se je v Radovljici ali 11. decembra 1756 aH — po starejših navedbah — 17. junija 1757 ali 10. junija 1758; njegov oče Vcnceslav je bil Čeh, radovljiški meščan in graščinski oskrbnik pri grofih Tli urnih; njegova mati Terezija je bila Slovenka, RadovJjičanka, ob poroki z Linhartovim očetom je bila vdova po nekem Jožefu Mertlu, njen dekliški priimek pa je bil Homan; Anton Tomaž je bil prvorojenec, imel je dva brata in sestro in dobil po očetovi drugi poroki še dva po pol brata in dve po pol sestri; ker Radovljica v času Linhartove zgodnje mladosti še ni imela šole, je pripravljal Antona za vstop na gimnazijo najbrž kak graščinski vzgojitelj ali kak domač duhovnik. V teh nekaj trditvah je polno napak, ki izvirajo od tod, da Linhart sam ni napisal avtobiografije, kakor n. pr. Vodnik, da v delih in pismih ne govori o svojem poreklu in zgodnji mladosti, da nam noben njegovih znancev ni zapustil nadrobnejših biografskih podatkov o njem ter da njegovi kasnejši biografi niso poznali zanesljivih virov ali pa so jih nekritično uporabljali in delali na njihovi osnovi po raznih kombinacijah napačne zaključke. Odkar so nam lahko dostopne radovljiške najstarejše župnijske matice2 in jih je mogoče sistematično pregledati, ne da bi se morali zanašati le na pomanjkljivi repertorij, odkar je 19 LZ 1881, 524. 1 Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo I, str. 303. 2 Škofi jski arhiv v Ljubljani. Za ljubeznivo ustrežljivost dolgujem iskreno zahvalo njegovemu vodji, univ. prof. dr. Maksu Miklavčiču. v evidenci cerkveni popis prebivalstva iz leta 1 ?543 ter gradivo o torezijanski davčni rcktifikaciji,4 je mogoče zgornje trditve vnovič preveriti, jili po potrebi popraviti in izpopolniti. Pri uporabi matic se je pokazalo za zelo koristno, paziti ne samo na podatke o krščencih, njih starših, o novoporočencih in umrlih, marveč tudi na to, kdo so bili krščencem botri, novoporočencem pa poročne priče. Prav botrinstvo in pričevanje pri porokah namreč dobro odraža sorodstvene in družabne zveze spričo tedanje konservativnosti v odnosih med družinami ter ostre razmejitve med družbenimi plastmi in stanovi. To pa utegne postati edini zanesljivi kriterij za ugotavljanje družbene pripadnosti, kadar ni na razpolago direktnih virov. Ce bi bil P. Radies leta 1862 v celoti objavil Erbergovo biografijo Antona Tomaža Linharta,5 bi postal najbrž kdo pozoren na uvodne besede: »Er war zu Radmansdorf von gemeinen Altern den 17. Juny 1757 geboren...«6 Težko, da bi dobrih 40 let kasneje Makso Pirnat kar meni nič tebi nič zapisal, da je »jako verjetno, da je opravljal Linhartov oče v Radovljici službo graščinskega oskrbnika«.7 Do te domneve, ki se je polagoma izoblikovala kar v apodiktično trditev in jo povsod ponavljajo še danes, je prišel Pirnat po naslednji kombinaciji: Ko so v Radovljici leta 1770 kakor povsod drugod pri nas uvedli iz vojaških in davčnih razlogov hišno numeraeijo, je radovljiški matičar navedel pri vpisu rojstva zadnjih dvoje otrok Venceslava Linharta, da je Marija, rojena 2. jan. 1771, »ex Domo N. 1 Sub D[omi]nio Civitatis« in Viiicecij Fererij, rojen 26. okt. 1772, »sub D[omi]nk> Civitatis Nro. 1« ter podobno pri vpisu smrti triindvajsetletnega sina Janeza dne 20. febr. 1784 (Locus: Rattmansth. urbs, Nrus: 1, Dominium: civitas Rattmanstorfensis). Ker je imela radovljiška graščina v Pirnatovih časih hišno številko L se je spočel preprost sklep, da je moral Linhartov oče. ker da je s svojo družino stanoval v graščini, biti tudi tam v službi. To, da vzdevajo matičarji Venceslavu naslov »dominus«, pa naj bi pričalo, da ni bil le preprost služabnik, hlapec ali kaj podobnega, marveč nekaj boljšega, in to je mogel biti takrat samo graščinski oskrbnik. To sklepanje pa je nepravilno, ker ne upošteva možnosti, da bi bile kdaj radovljiške hiše prenumerirane, kar so v resnici bile in je imela graščina prvotno številko 8, okoli leta 1826 pa številko 10,8 ker ni upoštevana inatičarjeva navedba, da je spadala hiša s številko 1 pod mestni, ne pa pod graščinski dominij, in ker vzdevajo matice naslov dominus ne samo, recimo, graščinskemu in proštijskemu prefektu, marveč sploh vsakemu odraslemu meščanu, torej tudi funkcionarjem mestne samouprave in vsem mogočim rokodelcem, skratka vsakomur, če le ni bil podložnik, kajžar, gostač, služabnik ali kaj podobnega. 3 Kapiteljski arhiv v Ljubljani. 4 Državni arhiv LRS v Ljubljani. 5 Über ein unser Krain betreffendes Manuscript in der Handbibliothek Sr. Majestät des Kaisers. MHK 1862, 37 si. Gre za zbornik portretov s kratkimi biografijami različnih osebnosti, ki ga je sestavil Jožef Kalasanc baron Erberg in ima naslov: Sammlung von größtentheils in Kupfer gestochenen Portraiten gebohrner Krainer und solcher Personen, die in vorzüglichen Verhältnißcn im Lande standen, aus zerstreuten Quellen zusammengetragen, in alphabetische Ordnung gereihet und mit einigen Lebens-Notizen als Beitrag zur Kenntniß der Landesgeschichte beriechert. Rokopis je danes v Nacionalni biblioteki na Dunaju, njegovo fotografsko reprodukcijo pa hrani NUK ms 1044. « Podčrtal AG. 7 Anton Linhart, LZ 1906, 49. 8 Franciscejske katastrske mape s pripadajočimi operati v DAS. Poglejmo, kaj povedo radovljiške župnijske matice o Linhartovem rodu, o njegovih starših, zlasti o očetu, njegovem iwklieu in družbenem poreklu. Venceslav Linhart je vpisan v radovljiških maticah vsega skupaj enain-štiridcsetkrat. Y krstnih knjigah ga najdemo desetkrat kot očeta in dvaindvaj-setkrat kot botra, v poročnih dvakrat kot ženina in trikrat kot poročno pričo, v mrliških pa trikrat kot očeta umrlih otrok in slednjič kot mrliča. Zapis njegovega imena izkazuje 15 inačic: Linhart, Linhardt, Lienhard (4-krat), Lien-hardt (17-krat), Lienhart (3-krat), Lienharth, Lienhorlit, Lenhardt (2-krat), Leonhard (2-krat), Leonhordt (5-krat), Leonhorht, pa celo Wenzcll in Benzll. Medtem ko gre v prvih trinajst primerih samo za različno pisavo precej pogosto rabljenega krstnega imena Lienhard oziroma Leonhard, ki je nekoč postalo rodbinsko ime, sta zadnji dve varianti nepričakovani in presenetljivi. Matičar je zamenjal krstno ime s priimkom. Do te zamenjave je prišlo večkrat. Nekajkrat se je matičar še med pisanjem zavedel napake in jo brž sam popravil, nekajkrat pa ne, in tako beremo tudi pri vpisu Linhartove prve žene kot botre 12. sept. 1765 namesto takrat običajne oblike ženskega priimka z nemško pripono Lienhardin ali podobno kar Theresia Wenzlin, pri vpisu rojstva njenega tretjerojenca 9. jul. 1759 pa Johannes Jacobus Benzll namesto Lienhard ali podobno. Odgovor, kako je prišlo do te zamenjave, je preprost. Gre za slovansko ime Venceslav v polatinjeni oziroma poneničeni in potem hipokoristični obliki Wcnzeslaus > Wenzel, nato pa še za splošen avstrijski dialektični prehod labialnega pripornika v bilabialni zapornik, kar je dalo napisano obliko Benzll. Ime, ki ga je dobil Linhartov oče ob krstu, se je sprva rabilo v družini in med prijatelji, nato je predrlo ožji krog in seglo v širino ter pri nepoučenih vzbudilo občutek, da je običajno ime Leonhard ali Lienhard krstno, pri nas nenavadno Wenzl ali Bcnzl pa priimek. Ta ugotovitev kaže, kako je treba biti pri uporabi starih cerkvenih matic previden in kako je spričo takšnih možnosti uporaba še tako vestno sestavljenih repertorijev kaj problematična. O Venceslavovi življenjski poti nas nekoliko seznani prvi vpis njegovega imena, in sicer v poročnih knjigah.0 Glasi se takole: »Die 27 Jmaii 1751) Co-pulatus est Wenceslaus f il [ ins ] legitimus] D[omini] Ludovici Linhart Civis Eybentschitz[iensis] ex Morauia, qui in Epiîcopali officio de grauitate juramenti et poenis pro juri j pra[e]monitus juramentujm] depoîuit de îtatu îuo libero, Cum Iponsa lua TereTia derelicta vidua def[unc]ti D[ominil Joîephi Mertel per M[ultum] R|everendissimum] D[ominum] Ignatiujm] Glicha de litenlia adîtan-tib[us] testib|us] D [amino] Mathia Straim, D[omino] Joîeplio Kvnîtl, D|omino] Joîepho Loîpcrger.« Co v zvezi s temi podatki upoštevamo še tistega iz mrliške knjige, da je Venceslav umrl 20. oktobra 1792 za izbiranjem, star 72 let, in podatek v De-seriptio animarum, cla je 1754 štel 55 let, potem sledi iz tega, da se je rodil okoli 1719 in to »gospodu Ludoviku« v mestecu Ivančice zahodno od Brna,10 da je prišel s trebuhom za kruhom na Slovensko, se za stalno naselil v Radovljici, si tam izbral ženo, ustanovil družino in slednjič tam umrl ter bil pokopan že na novem, to je zdajšnjem radovljiškem pokopališču. Ker kot ženin ni mogel drugače dokazati, da izpolnjuje pogoje cerkvenih predpisov, je prisegel, opozorjen na posledice krivoprisežništva, da je samski. Poročni obred je s privoljenjem mestnega vikarja Janeza Zirovnika, ki je bil namestnik radovljiškega župnika, vsakokratnega ljubljanskega stolnega prošta, opravil bctie- 0 Z v. 111. list 81. 10 Ze pred leti zaprošenih matičnih podatkov iz Ivančic o Venceslavu Linhartu doslej nisem dobil. ficdat na Blejskem otoku, Radovljičan Ignacij Gliha. Poročne priče so bili trijo radovljiški meščani-obrtniki, in sicer: kirurg in gostilničar Matija Straim, barvar Jožef Kunstl ter mesar in gostilničar Jožef Lasperger. Zo ta prvi vpis v radovljiških maticah kaže, da je imel Venceslav kmalu po naselitvi v Radovljici in ob vstopu v zakon dobre zveze z obrtniškimi krogi. V raznih zvezah je matičar pristavil k njegovemu imenu triintridesetkrat titulaturo dominus, trinajstkrat pa civis oziroma civis Radmannsdorfensis, in čudno je, da ne najdemo niti enkrat tudi pristavka, ki bi označil njegov poklic, medtem ko izvemo iz drugih vpisov, da je bil n. pr. ta in ta affietuarius Tliur-nianus, oni praefectus praepositurae, spet drugi chyrurgus ali tinctor, sartor, sutor, faber, serarius, ludimagister, lapicida, hortulanus, miles, mendicus itd. Četudi iz matic nikakor ni razviden Venceslavov poklic, pa le-te omogočajo vsaj rekonstrukcijo družbe, v kateri se jo največ gibal. Kot boter nastopa z ženo oskrbnika katzensteinske gospoščine Marijo Ano Lukanovo pri krstu hčere trgovca in žganjarja Simona Berausa, dveh hčera ključavničarja Matija Sturma. z ženo proštijskega podložnika Marijo Ano Muhovčevo, z mesarico in gostilničarko Marjeto Laspergerjevo in z »devico« Marijo Berausovo, trgovčevo sestro in najbrž usmiljenko. pri krstu dveh otrok čevljarja Matija Robiča in treh otrok kirurga Janeza Praunerja, ki je bil tudi Moravan in mu je bil Venceslav z mestnim sodnikom in gostilničarjem Jurijem Pezdičem poročna priča; z ženo oskrbnika thurnske graščine Elizabeto Freybergerjevo je kumo-val sedmim otrokom barvflrja Antona Kunstla in trem kirurga Janeza Robiča, s trgovko in gostilničarko Marijo Pczdičevo ličeri barvarja Antona Nieren-bergerja, s Praunerjevo ženo pa hčeri Antona Balanta, podložnika Marijine podružnice v Lescah. Po drugi strani pa so bili botri Venceslavovim otrokom že omenjeni trgovec Beraus (petkrat) in njegova žena, mesar Lasperger in njegova žena (dvakrat), Freybergerica (trikrat) in kirurgova žena Marijana Robička (trikrat), razen teh pa še prefekt blejskega dominija Anton Knie-perger (štirikrat) in nogavičarjeva žena Apolonija Dajlerica. Kot priča se je Venceslav udeležil še poroke Škofjeločana usnjarja Jurija Zlebnika in z bar-varjem Antonom Peharcem poroke usnjarja Jakohn Krivica, ki sta bila oba iz Tržiča. Iz navedenega je razvidno, da je imel Venceslav Linhart nekaj družabnih zvez z graščinskimi ljudmi in podložiliki, toda veliko več z obrtniki, torej z našim malini meščanstvom. Da matice tako vztrajno molče o njegovem poklicu in da ga omenjajo tako pogostoma prav v družbi z obrtniki, ne more biti zgolj naključje, marveč mora imeti utemeljene vzroke. Uganki se nam razmotata z upoštevanjem rektifikacijskih dominikalnih aktov za gorenjsko kresijo." Pod št. 11 se je ohranila pritožba z dne 14. novembra 1755 zoper odmero taks in davkov, ki ji je priložena preglednica12 o dohodkih od hiš, o kontribuciji in obrtnem davku. Ta navaja 73 radovljiških hišnih posestnikov, t. j. za Mesto 48, za Pod mestom pa 25, med njimi grofijo, proštijo, 2 beneficiatski hiši, magistrat,'mestni stolp ter meščanske hiše, katerih lastniki so bili 4 gostilničarji, 5 trgovcev, 7 čevljarjev, 3 mesarji, 4 ključavničarji, 2 zidarja, 4 barvarji, po 2 krojača in tkalca in po en klobučar, kirurg, pozlatar, irhar in mizar, na koncu pa še 3 obrtnike brez lastnih hiš, namreč 2 krojača in pletilca Wenzla Leionhardta. Še določneje je označen Venceslavov poklic v aktu št. 27 iz leta 1761, ki navaja na koncu seznama 11 DAS, fasc. 337. 12 Befunds-Tabella oder Entwurf Respectu des Miietungs-Ziinses oder Abwesender Nutzung der Heuser mit Anectierung der Gewerb-Stüer. hišnih posestnikov spet obdavčene »profesdoniste«13 in med njimi Wenzelina Lenharda kot nogavičarja. Poklic sam se prvič omenja v aktu št. 14 z dne 31. avgusta 1752, namreč v sumaričnem seznamu obrtnikov,14 ki navaja 5 krčma,rjev, 5 mesarjev, 4 barvarje, 5 krojačev, 1 irharja, 7 čevljarjev, neopredeljeno število trgovcev, 4 ključavničarje, 4 tkalce, 2 kovača, 1 klobučarja, 2 slikarja, 2 padarja, 1 nogavičarja, 1 zidarja in 1 mizarja ter višino obrtnega davka, ne pa tudii imen, na katera so bile te stroke porazdeljene. Ker v najstarejšem radovljiškem seznamu hišnih posestnikov z dne 14.septembra 1748,lr' ki našteva imenoma tudi gostače, še ni Linhartovega očeta, smemo z gotovostjo sklepati, da se je nogavičar Venceslav Linhart naselil v Radovljici med 14. septembrom 1748 in 27. majem 1750, to je letom dni pred svojo poroko, ker sta bila po tedanjih predpisih za dosego meščanskih pravic tudi pogoja, da je prosilec samostojen obrtnik, torej izučen mojster, in da je bival v mestu vsaj eno leto, a Venceslav je bil na dan poroke gotovo že meščan. Z ugotovitvijo tega dejstva torej pade trditev ali domneva, da bi bil Venceslav graščinski oskrbnik. Pojasni pa se nam vprašanje, zakaj se je toliko družil z obrtniki, a tudi, zakaj matičar ni nikoli navedel njegovega poklica. Poklic je bil kot samostojna obrtniška panoga takrat vsaj za Radovljico nov in zato matičar ni vedel, kako bi ga izrazil v latinščini, ki je bila do 1784 izključno jezik cerkvene notranje administracije. Enotnega termina za nemške izraze Strumpfstricker, Strumpfweber, Strumpfwirker ali Strumpffabrikant ni bilo, pomagali so si ponekod z opisom tibialium textor acuarius, če je šlo za ročno delo s pletilkami, če pa že za strojno delo, tibialium textor maehinarius. Takšnih latinistov, ki bi se potrudili najti ustrezni izraz za novo panogo te obrtniške dejavnosti, pa med tedanjo radovljiško duhovščino ni bilo. Nesporna ugotovitev poklica, ki ga je imel priseljeni Moravan in natura-lizirani Radovljičan Linhart, do neke mere osvetljuje, kako je njegova družina živela. Svoje obrti se jo Venceslav izučil brez dvoma doma na Moravskem, to je v deželi, ki je bila za Šlezijo v cesarstvu industrijsko najbolj razvita in napredna. Po predpisanih popotovanjih, ki jih je opravil kot rokodelski pomočnik, je postal v rojstnem kraju nogavičarski mojster in si tudi že pridobil meščanstvo, preden se jo naselil v Radovljici, začel tu svojo obrt ia dobil meščanske pravice. Delal je že s plelilnim strojem. To dokazuje, da imenujejo matice njegovega naslednika Antona Dajlcrja no več Strumpfstricker, pač pa že Strumpffabrikant, in je ta bržčas prevzel za Linhartom delavnico z vsemi njenimi napravami. Za svoje izdelke je uporabljal laneno, volneno, bombažno in svileno prejo. Da je moralo biti povpraševanje po nogavicah, narejenih vsekakor na racionalnejši način ko z zamudnim ročnim pletenjem, precejšnje, saj je bila takrat razširjena sodobna francoska moda tudi pri meščanih na Kranjskem, kaže podatek, da so veljali nogavičarski izdelki za najbolj ku-rentno trgovsko blago in so jih, dokler jih niso pri nas še strojno izdelovali, tihotapili na Kranjsko s Koroškega.1" Očitno je mojster ravnal svoj stroj sam — o kakem pomočniku viri ne vedo nič povedati —, pri pripravi preje in 13 Stadt Radmannstorfosches Stift-Register. Nach der Super-Revision de Anno 1761. 14 Consignation derer bey der Landesfiirstliehen Stadt Rattmannstorff befindlichen Profossionisten, nebst ausgesetzter Gcwerbs-Steuer, wie solche mit Zuziehung N.Richter und Rath hiemit eingerathen worden. lr' Dominical-Fassion Lit. A. Bekhanthnuss-Tabell über alle jetzt bemeltor Statt befindlichen Akher und andere Realitöten. 10 Argo 1898, 189; 1899, 7. šivanju pa so mu mogli pomagati tudi družinski člani. Da mu je obrt dobro uspevala in da je bil zaslužek čedalje boljši, kaže vedno višja odmera davkov. Njegove dohodke so cenili više ko n. pr. irharjeve, zidarjeve, tkalčeve, kovačeve, klobučarjeve in ključavničarjeve, pa niže ko kirnrgove, gostilničar j eve, mesarjeve, trgovčeve, barvarjeve, krojačeve, slikarjeve, čevljarjeve in mizarjeve. Pa tudi to bi pričalo o vedno boljšem zaslužku in o gospodarnosti, da si je čez čas kupil hišo, saj ga akti do leta 1761 štejejo še med obrtnike brez lastne hiše, medtem ko ga seznam iz 1775 navaja že med hišnimi posestniki. Hiša, ki jo dobila 1770. leta številko 1 in je Venceslav imel menda od začetka v njej delavnico in stanovanje ter je pozneje prešla v njegovo last, je današnja številka 7 na Linhartovem trgu; to je »Malarjeva« ali Bulovčeva hiša, ki je dobila zdajšnjo slikovito fasado šele po požaru 1835, spominsko ploščo Antonu Tomažu pa 30. oktobra 1049. Toda presenetljivo je, da stari Linhart ni umrl v njej, pač. pa v podložniški hiši pri Katrinku, v Predtrgu št. 35. To se da razložiti tako, da je na starost in ko mu je 1784 umrl triind vajsetletni sin Janez, ki je bil določen, da prevzame za njim obrt, opustil nogavičarstvo, prodal hišo, živel od prihrankov in pričakal smrt kot gostač. Okolnost, da ga tolikokrat srečamo kot botra, bi govorila za to, da je bil priljudne in družabne narave ter da je užival v obrtniških krogih velik ugled. O Venčeslavovi prvi ženi in Antonovi materi Tereziji se je doslej pisalo, da je bila Slovenka, Radovljičanka in da se je kot dekle pisala Homan. Tudi te trditve so sumljive, ker radovljiške matice vse do leta 1788 sploh ne navajajo nobenega Homana, pač pa srečujemo ta priimek velikokrat v Škofji Loki in Železnikih. Vprašanje njenega porekla se razjasni, če iščemo nazaj od njene poroke z Linhartom, kajti to je bil že njen drugi zakon, prvega pa je sklenila z neki »gospodom Jožefom Merilom«. Ali je mogoče ugotoviti, kdo je bil Terezijin prvi mož, kdaj in kje se je prvič poročila? Če iztikamo za nosilci priimka Mertl (Mirti, Merkl), pridemo do spoznanja, da so živeli v bližnji vasi Zgoša kmečki podložniki tega imena, pa niso pognali korenin v Radovljici. Priimek Mertl je pogost v gorenji Savski dolini okrog Kranjske gore, potem na Javorniku in v Kropi. Radovljiški rektifikacij-ski akti iz leta 1748 navajajo med gostači neko Terezijo Mörtlin kot padarico, t. j. babico. Toda za njo izgine vsaka sled; ne omenja je ne Descriptio àni-marum, pa tudi v maticah je ni lie kot matere, neveste, botre in ne kot umrle. Pač pa stoji v poročni knjigi tale vpis: »Non[am] hujus [nov. 1744] per Joannem Augustinum llakovitz vicarium copulatus est D[omi]nus Franeiscus Josephus Mirti viduus et pra[e]fectus in Turnianio Dominio cum Virgine Maria Theresia D[omi]ni Josephi Kvnstl légitima filia ex Ratdmonstorff pra[e]sentibus testibus mvltuin R[everendissi]mo D[omin]o Andrea Kvnstl et D[omin]o Antonio Lvkan Judice Civitatis.«17 Ni dvoma, da ne bi bil ta Frančišek Jožef Mirti, vdovec in radovljiški graščinski oskrbnik, istoveten s tistim »pokojnini gospodom Jožefom Mertlom«, ki ga omenja vpis Venceslavove poroke z dne 27. maja 1751 kot prvega moža Terezije Linhartove. S tem pa je pojasnjeno, da je bil Terezijin dekliški priimek Kunstl in ne Homan. Če si na osnovi matic sestavimo rodovnik Kunst-lovili, spoznamo, da je bila to trdna radovljiška rodovina, ki ji lahko sledimo v direktni črti nazaj do srede 17. stoletja. To je bila rodovina barvarjev, ki se jo v dvajsetih letih naslednjega stoletja razrasla v dve veji. Najstarejši znani prednik Antona Tomaža Linharta po materini strani je njegov prapraded Matija Kunstl (rojen okrog 1630, umrl 29. novembra 1704). Matijev najstarejši 17 Zv. II, list 58. sin barvar Jurij (rojen okrog 1650, umrl 17. oktobra 1736) je ustanovitelj ene, najmlajši sin Marko (rojen 26. marca 1678, umrl 13. aprila 1765) pa druge veje Kunstlovih. Od sedmero Jurijevih otrok je bil Jožef (rojen 5. marca 1691, umrl 8. decembra 1771) peti. To je bil Antona Linharta ded. Tudi on je bil barvar in se je poročil dvakrat: dne 24. novembra 1723 z Marijo Ano Bogatajevo (rojeno 12. aprila 1708, umrlo 23. septembra 1728), hčerjo radovljiškega mestnega sodnika, po smrti le-te pa z Marijo Gašpcrin iz Kamne gorice (rojeno 10. maja 1706. poročeno 16. februarja 1729, umrlo 5. junija 1743). V prvem Jožefovem zakonu se je kot prva rodila Terezija (25. septembra 1725), za njo pa so sledili še en brat in dve sestri. Medtem ko je bil njen stric duhovnik Andrej Kunstl (rojen 17. novembra 1688) z gostilničarjem Antonom Lukanom priča pri njeni poroki z Jožefom Mertlom, je bil Andrejev mlajši brat in Terezijin oče Jožef priča pri njeni poroki z Venceslavom Linhartom. Preden se je Terezija Kunst-lova omožila z Antonovim očetom, je z 21 leti stopila v zakon z graščinskim oskrbnikom Mertlom in mu rodila vsaj eno hčer. Toda kakor njen mož ni umrl v Radovljici, tako se tudi hči Marija Terezija (rojena okrog 1748) ni rodila tamkaj. Terezija se je torej po prvi poroki preselila iz Radovljice neznano kain, ko je pač njen mož spremenil službo; ko pa je vdovela, se je s hčerko vrnila domov in se 28-letna poročila z Linhartovim očetom. Njena prva hči, Venceslavova pastorka, pa je umrla v Radovljici kot 8-letni otrok (16. marca 1756). Y zakonu z Venceslavom je imela še šestero otrok: Avguština Janeza (rojenega 29. avgustu 1754, umrlega 2. novembra 1758), Antona Tomaža (rojenega 11. decembra 1756, umrlega 14. julija 1795),18 Janeza Jakoba (rojenega 9. julija 1759, umrlega 23. februarja 1784), Franca Serafina (rojenega 15. avgustu 1761, umrlega 20. aprila 1763), Ano Marijo (rojeno 17. decembra 1763, umrlo P) in Franca Jožefa (rojenega 24. maja 1765, umrlega P). Kot botra je v krstnih knjigah vpisana le enkrat, in sicer 12. novembra 1765 s proštijskim podložni-kom Matijem Muhovcem pri krstu hčere ključavničarja Matija Šturma. Umrla jo 25. aprila 1766, ko ji je bilo šele 45 let, sinu Antonu pa dobrih devet let. Venceslav se jo potem kot 52-leten vdovec vnovič oženil. Vzel je 8. junija 1767 24-letno Nežo Kapusovo (rojeno 15. januarja 1743) iz Ljubljane. Da bi bila ta morebiti sorodnica Zoisove matere Ivane roj. Kapus pl. Pichelstein, je izključeno, kajti bila je hči malo pred svojo poroko umrlega Janeza Jurija Kapusa, ljubljanskega čevljarja. Pri poroki v Radovljici sta bila priči Ljubljančan Matija Pogačnik, »izvrševalec čevljarske umetnosti«, in radovljiški gostilničar Mihael Krištof Gaab. Torej spet zveza med obrtnikom in dekletom izrazito meščanskega rodu ob pričevanju ljudi enakega stanu! V tem zakonu se jo rodilo še četvero otrok: Frane Ksaver (rojen 3. aprila 1768, umrl P), Marija Regina (rojena 1. avgusta 1769, umrla 21. februarja 1770), Marija (rojena 2. januarja 1771, umrla P) in Vincenc Fererij (rojen 26. oktobra 1772, umrl P). Neža je bila dvakrat botra, in sicer z žo imenovanim Matijem Muhovcem otrokoma ključavničarja Matija Šturma. Kdaj in kje je Antonova mačeha umrla, ni znano. Prav tako ni nobenega sledu o Venceslavovih dveh otrokih iz prvega in treh iz drugega zakona. Morebiti so se trije sinovi razšli po svetu kot obrtniški pomočniki, ali so bili poklicani v vojsko ali so kako drugače neznano kje izginili, hčeri pa sta se mogoče kdo ve kam omožili ali pa našli kako drugo 18 Njegovo rojstvo je v Vili. zv„ list 160, zabeleženo takole: »Die II hujus [dec. 1756] mane Circa 5tia[m] natus et oadem bora 10 Bapt[izatus] e[st] Thomas Antonius fil[ius] legitimus] Wenceslai Leonhorht Civis, et Conjugis ejus Theresia. levantibus eum Simone Werauîs et Maria Laspergerin Civibus per me Casparu[m] Globotschnigg Vic[arium] loci. Ex Civitate.« možnost za obstanek. Trdno je ugotovljeno le dejstvo, da z vpisom Vencesla-vovo smrti 1792. leta izgine priimek Linhart v radovljiških maticah in s tem tudi usahne Linhartov rod v Radovljici. Ostane nam še osvetlitev, kako je Anton preživel svojih prvih 11 let v rodnem kraju, to je čas od rojstva pa do odhoda v ljubljanske latinske šole. Vsekakor drži, da se je od matere, njenega sorodstva in drugih Radovljičanov ter okoliških kmetov naučil slovenščine, se pravi: gorenjskega narečja. Zelo verjetno pa je, da je od očeta slišal več nemščine ko češčine. Doraščanje v obrtniški hiši in dojemanje življenja zunaj nje mu je v tesnili provincialnih razmerah že zgodaj pokazalo razlike med družbenim položajem grofov Tliur-nov, graščinskega zakupnika, mestne duhovščine, oskrbnikov graščinskega in proštijskega dominija in drugih nameščencev, mestnih patricijev in skromnejših meščanov, gostačev, služinčadi in drugega proletariate v mestu, pa tudi razlike med edinim svobodnikom ter številnimi podložniki in bajtarji v Pred-trgu, ki so pripadali lt različnim zemljiškim gospoščinam oziroma cerkvenim ustanovam. Živeč v takšnem okolju in v živem stiku z njim je najbrž že zgodaj dobil osnove za to, da se je kasneje s ponosom štel za meščana, četudi se je veliko družil s plemiči in bil v marsikaterem oziru odvisen od njih. Gotovo tudi drži, da se jo pripravljal za vstop na gimnazijo ne pri kakem graščinskem vzgojitelju ali duhovniku, marveč v redni šoli. Trditev, da Radovljica v času Linhartovo zgodnje mladosti ni imela šole, je namreč brez podlage. Iz matic se da dokazati, da je deloval v mestu že v 17. stolet ju »ludimagister« ali »ludi-reetor«, ki je bil redoma tudi organist. Do okoli 1680. leta srečujemo ime učitelja Andreja Jenka, za njim pa Simona Jermela (umrlega 1727). Da je zavzemal učitelj v radovljiški družbi ugleden položaj, saj je bil celo mestni sodnik ali član mestnega sveta ter je nastopal kot boter v najodličnejših družinah, dokazuje isti vir, drug pa govori, da je bil eden najbolje plačanih učiteljev na Kranjskem.19 V času Linhartove zgodnje mladosti sta živela v Radovljici kar dva učitelja: »pošteni in ugledni« Jernej Skorja, rojen okrog 1690, stanujoč 1754 kot samski gostač pri podobarju Matiju Varlu, umrl po 45 letih učiteljevanja 8. januarja 1766 in bil pokopan kakor kak plemič, duhovnik ali patricij v cerkveni kripti, ter Janez Krstnik Eš (rojen okrog 1739, umrl 5. marca 1815). Ker je Eš vpisan v krstni knjigi kot boter že 27. maja 1765, torej še pred Skorjevo smrtjo, in ko je bil Anton Linhart v 9. letu, je verjetno, da sta ga učila oba: najprej stari Skorja, ko pa je ta onemogel, njegov naslednik. Ali je oče Venceslav sam odkril sinovo izredno nadarjenost ali pa ga je nanjo opozoril kateri od obeh učiteljev, je težko reči. Da Eševe učiteljske sposobnosti sicer niso bile nujboljše, kaže zanimiv dokument, izvirajoč izpod peresa Antona Linharta samega.20 Ta je namreč kot kresijski šolski inšpektor nadzoroval trivijalko, ki jo je bil 20 let poprej sam dovršil, in dal dne 17. junija 1787 Ešu med drugimi pismenimi navodili tudi to, da naj razdeli pouk na dva oddelka in da naj se pride 1. avgusta istega leta učit k učitelju ljubljanske normalke Antonu Muliču, ker mu manjka znanja iz »načina učenja«. Znanje nemščine, potrebo za vstop v latinske šole, je torej dobil Anton vsekakor v radovljiški osnovni šoli. Da se je v detinskih letih razgledoval po okolici rojstnega kraja, dokazuje omemba gradu Kamen v zbirki Blumen aus Krnin.21 Prav tako kaže isto delo, da je zgodaj globoko dojemal vtise, ki jih nudi mogočna in nasprotij polna pokrajina okoli Radovljice, medtem ko go- 10 Gruden. Zgodovina, str. 9S3. 20 Slovenski šolski arhiv v Ljubljani. 21 Anton Tomaž Lmliart, Zbrano delo I, str. 202. vorijo mnoga mesta v 3. poglavju II. dela Poskusa zgodovine Kranjske za to, da je zelo mlad opazil nekatere značilne skupne poteze gorenjskega ljudskega značaja. O vsem drugem pa, zlasti o tem, katere osnove za izoblikovanje kasnejše duševne fiziognoinije je Anton dobil od svojih prednikov, od družbe, vzgoje in sploh od radovljiškega okolja, je mogoče le ugibati, dokler ne pride morebiti na dan še kako gradivo ali pa vsaj, dokler ne bomo imeli monografije 0 Radovljici. Alfonz Ggpan C Y P RIEN ROBERT I NIKOLA TO MM A SE O Prilog uz neobjavljeni! prepisku 0 Cyprien Robertu ее je kod nas relativno malo pisalo.1 Medjutïm, taj zaslužni Franeuz, koji je četrdesetih godina prošlog veka bio, medju Fran-cuzima, jedan od najboljih poznavalaca Slavena upošte, a Južnih Slavena napose, zaslužuje da se njegov rad detaljnije ispita. Kao saradnik poznatog pariskog književnog časopisa »Revue des Deux Mondes«, on je kroz nepuiia dva decenija uvodio u krug interesovanja fran-cuske publike dotada slabo poznat slavonski svet. Robert je iinao prilike da duže vremena provede u našim krajevima.2 Srpskohrvatski jezik je tako dobro savladao da se mogao ne samo da služi našom literaturom, nego je mogao i da pisma piše.3 Došavši još u početku svog publicističkog rada u doticaj sa polj-skom emigracijom u Parizu, a naročito sa njenim vodjom, princom Czarto-ryskim,4 Robert ее je odmah zainteresovao Južnim Slavenima, na či jo j strani su, očigledno, bile njegove simpatije. On objavljuje u »Revue des Deux Mondes« niz informativnih, a docnije i stručnih članaka o Srbiina i Ilrvatima, naročito o njihovoj književnosti, i to u doba kad su Francuzi bili več zagoli-cani lepim prevodom Vukove zbirke narodnih pesama Elize Voïart, kao i misti-fikacijom Mérimee-ove zbirke: La Guzla. Ali Robertova ambicija je prelazila običan publicistički rad. Po prinudnom odstranjenju poljskog pesnika Adama Mickiewicza5 sa katedre »slovenskog 1 Veči prilog je, do sada, dao Rudolf Maixner: »Cyprien Robert i grupa oko ,Slovenskog Juga'«, Gradja za povijest književnosti hrvatske, knj. 19; dok ie Mirko Breyer pisao uzgred o Robertu u »Savremeniku«, 1920, str. 47—48, kao i u svojoj knjiži »Fran Kurelac«. 2 O toni imamo nekoliko svedočanstava: tako na pr. potvrdjuje Dragutin Rakovac da je Robert boravio u Zagrebu pod jesen 1843, v. »Dnevnik Dragu-tina Rakovca«, priopčili E. Laszowski i dr. V. Deželic, »Narodna Starina«, 1922, br. 2, str. 176. — Knez Mihailo Obrenovič je 1844 god. pisao: »lz svega njegova (Robertova) opisanija vidi se da je duže vremena on u našim krajevima bavio 1 dosta su mu sva opstojatelstva dojakošnja naša poznata, a tako isto i običaji i naravi naše brače« ( Vukova prepiska«, knj. VII., str. 622). 3 U Arhivu Sveučilišne knjižnice u Zagrebu čuva se pismo pisano shr. jezikom, od septembra 1843, Ljudevitu Gaju. To pismo sam objavio u Paul Diets »Festschrift«, u članku »Die Kenntnis stidslaviseher Literaturen bei den Franzosen in der ersten Hälfte des 19. Jlis.«. 4 E. Borschak iznosi u svom članku »Slavjanski studii u Francii«, »Ukra-ina«, br. 5, tvrdnju da je Roberta poslao Czartoryski u svoju ckspozituru u Carigradu. Možda je R. na putu za Carigrad, ili vracajuci se iz Carigrada pohod io naše zemlje. 5 V. pobliže o tom moj člaaak »Les Illyriens et la chaire de littérature jezika, i književnosti«6 na Collège de France, osnovane potkraj 1840 god., postao je njegov naslednik Cyprien Robert. On je tu dužnost obnašao od 1844 god. pa «ve do 1856 god. kad mu se gubi svaki trag. U to doba pada i štampanje njegovih vecih dela koja delimično sadrže i članke objavljene u »Revue des Deux Mondes«. To su »Les Slaves de Turquie«, »Les deux pan-slavismes« (1847), »Le monde slave, «on passé, son état présent et son avenir« (1851). Navedena dela bila eu, često i po nekoliko puta, prevodjena na nemački, talijanski i engleski jezik, činjeniea koja sama po sebi govori koliko je Robert bio cenjen i van Francuskc. Revolucionarna godina 1848 zatekla je Roberta kao izdavača demokrat-skog i slavenofilskog prvo mesečnog, a docnije nedelj nog lista »La Pologne« (1848—51). To je vreme kad Robert, uspaljen žarom ubedjenog naprednjaka, propagira svom «nagom medju Slavenima borbu protiv autokratskih režima Austrije, Prusije i carske Rusije. Preko mladog And rije Torkvata Brliča, emisara bana Jelačiča u Parizu, pokušava on da posreduje da dodje do sporazuma Hrvata i Srba sa Madjarima da bi se sprečila borba, borba koja je išla samo u prilog samovladajucim Hubsburgovcima. Ovdc nije mesto da ulazimo u daljnu analizu tog posredništva, ni da pra-timo daljni Robertov rad. Doveli smo čitaoca do godine, kad počinje Robertova prepiska sa Nikolom Tommaseom, koja se ovde prvi put objavljuje. Medjutim pre nego što pustimo da činjenice iz tih pisarna same govore, neka nam je dozvoljeno da se, ukratko, pozabavimo sa drugim licem te pismene veze, sa Nikolom Tommaseom. Več je dovoljno poznato kako je taj naš Sibenčanin — čija se stopedeset-godišnjica rodjenja navršila 27. oktobra 1952. god. — dospeo u Italiju, gde je proveo mladost, studirajuči u Padovi, Milanu i Firenci, baveci se docnije poglavito u Veneciji, gde se je nastanio, književnim radom. Taj književni rad je bio ogroman. Nema skoro ni jedne književne vrste u kojoj Tommaseo nije ogledao svoje pero. Bio je on pesnik, prevodilac, bogoslov, moralista, kritik, skupljač narodnih umotvorina, esteta, a uz to još i political', pravnik i diplomata. U svom radu vodjen je uvek željom da služi istini. Identifiku juči istinu i lepot u on dolazi u sukob sa svim koji ne teže torn cilju. Uvek ponosit, u veren u sebe, dizao je svugde svoj glas u obranu potlačenih, pa čak i onda kad bi to bilo i protiv interesa naroda kome je duhovno pripadao.7 Sto se više borio za golu egzistenciju to je više rastao njegov prezir prema sitnim duhovima koji u literaturi vide zanat, ličnu korist ili sredstvo za lični položaj. Ostavio nam je više od dvesto što večih, što manjih dela. Sva ta dela, osim jednog jedinog izuzetka — »Iskrica« — pisana su talijanskim jezikom. Uprkos toj činjenici, Tommaseo, za čudo, nikad nije zaboravio narod u kom se rodio! Kad se, posle dugog boravka u Italiji, a neposredno iza višegodišnjeg bavlje- slaves au Collège de France« u »Annales de L'Institut français de Zagreb«, 4° Année (1940), Nos. 14—15. 6 Ovaj potpuno u duhu romantike skovani naziv, kada se mislilo da «vi Slaveni govore istim jezikom nije se duigo održao, jer je več u Robertovo vreme katedra dobila naziv »katedra jezika i književnosti slovenskog porekla«, da bi se pod kraj XIX. veka prozvala katedra slovenskih jezika i književnosti« kako se i danas zove. Same рак promene naziva karakteristične su za napredak nauke o Slavenima u Francuskoj. 7 Vidi Niccolo Tommaseo, Diario Intimo«, Einaudi 1946. lija u Francuskoj,8 ponovno vratio u svoj rodni Šibenik, budi se u njemu, svom žestinom, osecaj za maternji jezik, koji je bio več upola zaboravio. Uz pomoč mladog Srbina iz Šibenika Spire Popoviéa, koji če kroz dugi niz godina nastojati da njegovo interesovanje za ilirski jezik i književnost« nikad pot-puno ne ugasne,0 čita on narodne pesme i uživa u milozvučnosti jezika, koga je nekoč prvi put čuo iz ustiju svoje majke — »una delle p i ti dolci e rieche del mondo«. U tom oduševljenju spretna 011 svoje »Iskrice« koje če tek 1844 u Gajevoj štampariji u Zagrebu, zauzimanjem Kukuljeviča, biti štampane. Kada su talasi februarske revftlucije 1848 iz Francuske počeli zapljuski-vati Evropu bio je Tommaseo minister u Veneciji. Cyprien Robert, nasledivši Mickiewicza, držao je več četvrtu godinu predavanja o Slavenima na Collège do Franceu. Medjutim, vremena su bila i suviše burna, da bi se čovek Robertova kova mogao da zadovolji samo profesorskim radom. Kao pristaša naprednih demokratskih ideja prenosi ili 011 medju slavensku emigraciju u Parizu osnivajuči Société slave,10 čiji je bio tajnik. Ujedno pokreče i glasilo »La Pologne«11 s liamerom da, s jedne strane, informira ïrancusku javnost o na-stojanjima pristaša demokratskih ideja medju Slavenima, a s druge, da što više učvrsti nove ideje medju samim Slavenima. U okvir tih nastojanja treba ubrojiti i prepisku C. Robert-N. Tommaseo. Sačuvanih 5 pisarna1'-' rečito govore u kojoj meri su oba autora bili istomišlje-nici. Oslobodjenje Slavena ispod autokratskog jarma tedanjih režima Austrije, Nemačke i carske Rusije cilj je Robertova nastojanja, oslobodjenje Italije uz pomoč austriskili Slavena želja je Tominaseova. Medjutim, dok je Tommaseo bio, u početku ove prepiske sprečen (buduči aktivni ministar), da povede bilo kakvu akcija, dotle vidimo da ga u poslednjem pismu — od decembra iste godine — Robert zove 11a eastanak sa vodjom tadašnje poljske emigracije u Parizu princom Czartoryskim. Može se, dakle, prêt postaviti da je Tomma-seova uloga u tom pariskom pokretu za emancipaciju Južnih Slavena bila veča, nego Ii ovo manje-više pismeno oduševljenje, pa bi trebalo i u tom pravcu tražiti materijal. Ovaj put treba se zadovoljiti objavljivanjem neizdatih pisarna, koja nam, čini se, najavljuju početak jedne jače aktivnosti. 8 Taj svoj boravak zove Tommaseo prvi ekzil«. 9 Vidi J.Dayre, »Notes sur les Iskrice de Tommaseo« u Revue des études slaves, t. 27 (1951). 10 Manifest toga društva je štampan u organu istoga »La Pologne« od 28. 111. 1848 pod naslovom »Déclaration de principes de la Société de l'émancipation des peuples slaves«. 11 Na prigovor A. T. Brliéa koji je 11 decembru 1848 bio u Parizu, zašto je listu dano to ime odgovorio je Robert, da je ono u Francuskoj najbolje poznato i da pod tim imenom treba Slovenstvo uvadjati (up. Maixner, op. cit. str. 149). Pored Brliča bili su i Srbi Hrkalovič i Jovan Marinovic, tada pitomci srpske vlade, članovi Société slave u Parizu. Ta pisma se čuvaju u biblioteci u Firenci (Carteggio Tommaseo 123). Za Robertova pisma (ovde prvo i peto) možemo, s pravom, tvrditi da «11 originali (poslednja redakcija), a Tominaseova su verovatno koncepti (često bez svršetka), koji su mogli poprimiti i malo različitu sadržinu, dok su stigli u ruke naslovnika. — Prepisao ili je bivši direktor Francuskog Instituta u Zagrebu Jean Dayre, i. docnije ih meni ustupio, na čemu mu i ovont prilikom zahvaljujem. 1 23. V. 1948 Monsieur, Un des plus sincères admirateur de votre carrière cosmopolite et vraiment, humanitaire vous écrit ces lignes pour vous intéresser en faveur d'une interprise, à laquelle on espère que vous ne voudrez pas rester étranger. Dans le cours de votre vie si bien remplie, votre zèle ardent pour la cause des peuples et de leur émancipation, vous a fait servir successivement trois patries. L'Italie, la France et la grande Illyrie slave vous réclament à la fois comme concitoyen. Et nous aussi, malgré notre impuissance, nous nous sommes proposé do faire concorde ensemble ces trois éléments, dont l'alliance, se elle se consommait un jour, suffirait à elle seule pour garantir durant des siècles les liber tés eu ropéennes. En vous parlant, Monsieur, au nom de ces Dalmates et de ces lllyriens quo vous aimez tant et dont j'ai conservé moi-même un si cher souvenir, je suis sûr d'avance de trouver auprès de vous un accueil favorable. Vous pourrez apprécier lo but que nous nous proposons en lisant le programme de la Société Slave de Paris que je vous transmets, aussi que le journal que cette Société publie.13 Nous ne doutons pas, Monsieur, d'une réponse encourageante de votre part, supposé que les grands intérêts que vous êtes appelé à diriger, vous le permettent. Un de nos plus cher désirs serrait de voir la république de Venise arborer à la frontière un drapeau fédéral slave, en face des régimes croates et bohèmes, qui l'attaquent. C'est à vous de nous faire savoire jusqu'à quel point ce voeu est raisonnable, jusqu'à quel point on peut en poursuivre, ici en France et là bas chez les Slaves, la réalisation par la propagande et la presse. C'est à vous de nous ouvrir les voies en nous indiquant les hommes qui pourraient de Venise nous faire correspondre avec les patriotes de Dalmatie, do Fiumé (sic) et d'Istrie. Pardonnez, Monsieur, la longueur de cette lettre et veuillez croire à la haute éstime avec laquelle je suis votre tout dévoué Cyprien Robert professeur de littérature slave au Collège de France, secrétaire de la Société Slave de Paris 23 Mai 1848. 7. VI. 48. (Al Sig. Cipryen [sic] Robert Profossoro al Collegio di Franeia) La lettre d'un homme que j'estimais depuis long temps et dont zèle a mérité la reconnaissance de tous les Slaves, m'aurait été chère quand même elle no m'aurait pas apporté des nouvelles si consolantes. Je ne saurais qu'applaudir à la noble Association qui tend à unir en un faisceau les forces d'une race puissante, dont les qualités morales, encore plus que l'influence militaire ou politique, auront un grand poids dans les destins de l'Europe et du monde. Comme ministre, je lie puis dès à present vous donner les renseignements que vous me faites l'honneur, Monsieur, de me demander: mais j'espère regagner sous peu ma solitude chérie: et de là, je me ferai une gloire et une joie de 13 »La Pologne«. (bcz potpisa) Naslov: Al Sig. Cyprien Robert aprile 49 devenir un de vos plus zélés, sinon de vos plus dignes, correspondents. Je vous salue, Monsieur, de tout mon cœur »T ... IN. lommaseo 7 juin 48. Venise ministre Naslov: Au Citoyen Cyprien Robert prof, au Collège de France Paris. 5 Venezia 12 marzo 49. Caro Sig. Cyprien Robert Pare che gli Slavi commincino a intendere il loro vero e utile e onore. Consigli anch'Ella e dica che slavificare l'impero, e lasciarli un capo austriaco è segno di furberia troppo semplice. Datum na poledjini pisma: Monsieur, Permettez-moi, Monsieur, de me rappeler à votre souvenir et de vous remercier au nom des Slaves aussi bien que des Italiens d'un bienfait où vos bons offices, j'aime à le penser, ont eu part. Les conditions que le général Dembinsky a mises à sa coopération dans la guerre de Hongrie, et le nouveau mouvement qui semble se manifester parmi les Croates intelligents me donnent de legitimes espérances sur l'issue de cette lutte malheureuse (sic). Il faut insister là dessus, il faut écrire aux hommes les plus influents du pays, que l'Autriche après s'être servi de leur bras pour écraser les Magyares (sic) se servira des Magyares pour tomber sur les Slaves, qu'elles tâchera de les asservir après quelle les aurait avilie. Il faut engager les Magyares à se décider dès à present sur le pacte nouveau qu'ils sont tenus de faire avec les Slaves dont i)s ne peuvent ni s'emparer ni se séparer. L'autorité ne votre nom, peut être d'une grande aide à nous tous. Mais le temps presse: et nos discordes n'ont donné que trop beau jeu à notre ennemi. Vous pouvez ajouter de ma part que l'Italie regarderait cette conciliation comme un des plus consolants présage de sa délivrance. Les conditions commerciales, politiques et militaires que l'Italie pourrait faire aux Slaves et aux Magyares fraternellement unis seraient sans comparaison plus avantageuses que celles dont prometrait (sic) leur être prodigue un empire décrépit et flétri. 3 Bez datuma Cher Monsieur, J'ai reçu la réponse attardé du prince Czartoryski qui nous a déjà attendu (sic) une fois et qui nous attendra de nouveau tous les deux mardi prochain, 26 déc. de midi à 1 heure. Comme votre chemin est de passer près de ma rue, il serait me semble plus commode que vous me prissiez en passant. Je me tiendrai donc prêt mardi entre onze heures cl midi. Si vous ne pouviez venir со jour là aurez la bonté de m'en faire prévenir le plutôt (sic) possible, Votre dévoué Cyprien Robert 34 rue des Postes. Nikola Pribič SE ENO PREŠERNOVO POSVETILO Pod signature »Slav 9035. 1. 100« hrani Harvard College Library izvod Prešernovega Krsta, ki ima na drugi strani naslovnega lista naslednje pesnikovo lastnoročno posvetilo: Vrednima Go]podu Bernardu Smolnikarju Benediktiner ju in Profefarju v Zelovzi Dr Prefhérin Andrej Smolnikar (1795—1869), doma iz Kamnika, je študiral v Ljubljani ter po ordinaciji (1819) služboval v Stični, Ložu in Škofji Loki. Leta 1825 je zapustil ljubljansko ter odšel v lavantinsko škofijo k benediktincem v Št. Pavlu, kjer je dobil ime Bernard. Dve leti kasneje je postal profesor sv. pisma nove zaveze v Celovcu. Kakor je pozneje trdil, je že v bogoslovju dvomil o papeževi nezmotljivosti. Leta 1832 se je imel za novega protestanta. Da bi mogel neovirano izražati svoje nazore, je z Baragovo pomočjo odšel 1837 v Ameriko. V Bostonu je začel širiti z besedo in pismom svoje nauke o zedinjenju vseh narodov v eno cerkev, izobčil je papeža, avstrijskega cesarja itd. Seveda so ga suspendirali, pa je odtlej križem po Zedinjenih državah oznanjal svoj nauk, dokler ni zapuščen umrl v filadelfijski bolnišnici. (Več o Smolnikarju gl. Pirjevec, Arhiv za zgodovino in narodopisje I, 12; Koblar, Čas 1941, 300; Mal J., Zgodovina slovenskega naroda 519). S Prešernom se je spoznal Smolnikar pač po Čopu, s katerim je bil ne le sošolec, temveč tudi prijatelj. Zhop war der einzige Jüngling, mit dem ich als Student viel Umgang hatte«, poroča sam (AZN I, 12); pozneje sta si dopisovala prav do Čopove smrti (AZN I, 15). Če se s Prešernom nista poznala iz Ljubljane, sta se gotovo bliže seznanila v Celovcu, ker beremo že v prvem Prešernovem celovškem pismu: »Smolnikar hat mich sehr gut aufgenommen, ohne deinen Brief gelesen zu haben.« (Kidrič, Prešeren I, 276.) Tako je Prešeren v Celovcu večkrat srečal Smolnikarja (prim, še tretje Prešernovo pismo iz Celovca, v katerem sporoča Čopu Smolnikarjeve pozdrave; Prešeren I, 281). Da ne gre zgolj za površno znanje, sklepamo.iz Smolnikarjevega naročila Čopu v pismu 11.oktobra 1832: »Auch habe ich Dich bei deiner Abreise von hier ersucht, den Herrn Dr. Preîliern zu erinnern, daß ich das nicht erhalten habe, was Er mir zu schicken versprochen hat. Wenn Du also darauf vergessen hättest, so sage es ihm. wann es Dir gelegen seyn wird« (AZN I, 16). Naposled pa nam o nekem več ko navadnem odnosu do Smolnikarja priča tudi gornje posvetilo. Verjetno je Smolnikar odnesel Prešernov Krst s pesnikovim posvetilom v Ameriko. V omenjeno harvardsko knjižnico pa je prišel 1. julija 1914 kot »Bequest of Georgina Lowell Putnam«, kakor pravi žig na drugi strani naslovnega lista nad Prešernovim posvetilom. Fotografski posnetek posvetila, dar tov. Štefana Tausiga, ki mu bodi na tem mestu izrečena najlepša hvala, je v NUK (Ms inv. 39/53). M. Rupel M.Rupel: Kdaj je bil Trubar v Lauffenu KDAJ JE BIL TRUBAR V LAUFFENU Po odloku nadvojvode Karla z dne 8. maja 1565 je bilo Trubarju dovoljeno ostati v Ljubljani do konca julija tistega leta (Dimitz, Geschichte Krains III, 9—10). Za kak dan je Trubar ta rok prekoračil, zakaj še 1. avgusta je v Ljubljani podpisal s svojim naslednikom Kreljem vabilo Adamu Bohoriču, naj pride v Ljubljano in naj prevzame vodstvo stanovske šole (SR IV, 111). Verjetno jo podpisal to pismo s popotno palico v roki, ko se je poslavljal od domovine. Odšel je z družino v Tübingen, kjer je 4. oktobra 1565 tolažil umirajočega Vergerija (Kausler-Schott, Briefwechsel zwischen Christoph, Herzog von Württemberg, und Petrus Paulus Vergerius, Tübingen 1875, 443). V Tübin-genu ni našel službe, zakaj sam navaja za Ljubljano kot naslednjo dušno-pastirsko postajo Lauffen: »prediger der ersamen landtschafft in Crain vnd in der grauenschafft Gertz zu Rubia, vnd nach der andern veruolgung pfarrher zu Lauffen« (Drugi Trubarjev zbornik, Ljubljana 1952, 83; prim, tudi Valvasor, Ehre VII, 437). Kdaj jo dobil službo v Lauffenu? Kidrič trdi v Ogrodju za biografijo Primoža Trubarja (RDIIV I, 250), da je bil tam »menda od oktobra 1565 do marca 1566«. Tako datiranje me ne zadovoljuje, ker ne navaja Trubar v svojem Psalterju v nasprotju z drugimi knjigami nikakega bivališča. Ta celi psalter Davidov je izšel v začetku 1566. leta, a nemško posvetilo je datirano: ,>Geben auß meinem anderen Patmos im Monat januario Nach Christi Geburt im 1566. Jar« (b III b). na koncu slovenskega predgovora pa pravi Trubar: »Tu vom îdai is muiga Nigdirdoma pifshem« (b VII b). Ko bi bil Trubar tedaj že imel službo v Lauffenu, ne bi bil zapisal »auß meinem anderen Patmos« in »iz muiga Nigdirdoma;, saj je pozneje, ko je župnikoval v Derendingenu, zmeraj navajal ime tega kraja. Z »Nigdirdomom« je hotel torej poudariti, da se še ni nikjer udomil. Čakal je pač vTübingenu primernega službenega mesta. V Lauffenu je nastopil službo leta 1566, kakor izhaja iz Iauffenske krstne knjigo 1558, ki ima na str. 2 vpis: Anno 66 ordinatus in pastoratum Primus Trüber« (za ta kakor za nekatere druge, niže porabljene podatke, se imam zahvaliti župnemu uradu v Lauffenu; prim, tudi Wittmann E., Aus der Evang. Kirchengemeinde Lauffen a. N., Evang. Gemeindeblatt fiir Württemberg, Ortsbeilage März 1952, Mai 1952). Z določitvijo natančnejšega datuma in dobe, ki jo je prebil Trubar kot župnik v Lauffenu, pa so precejšnje težave. Andreae poroča, da je : cerkvi v Lauffenu služil približno pol leta« (Andreae, Christliche Leichpredig..., Tübingen 1586, 54: »Als er nun gehn Tübingen kommen, ist er anfangs gehn Lauffen zu einem Pfarrer auff vnnd angenommen worden. Vnd ob er wol auch ein Beruff gehn Schweinfurt gehabt, als er vngefahrlich ein halb Jar der Kirchen zu Lauffen gedienet, ist er zu Befürderung der getrucktcn Bücher in Windischen Sprach, daß er der Truckerey zu Tübingen täglich beywohnen möchte, hieher gehn Derendingen zu einem Pfarrern verordnet worden.«) Letnice nam potemtakem Andreae ni sporočil. Nadvse vabljivo bi bilo sklepati o Trubarjevem župnikovanju v Lauffenu iz vpisov v krstnô knjigo. Po pisavi, ki sega od 18. septembra 1565 do 16. avgusta 1566 in ki utegne pripadati Filipu Heerbrandu, župniku jočem u tu od 1565 do 1566, se začenja z 20. avgustom 1566 v krstni knjigi pisava, ki sega do 28. septembra 1567. Pisec jo bil župnik, ker s posebno opombo opravičuje vrzel, nastalo v septembru t566, s tem, da je sam bil odsoten, diakon pa da je opustil vpise. Ta pisec pa ni bil Trubar, kajti vzorec pisave iz krstne knjige med 20. avgustom 1566 in 28. septembrom 1567, ki mi ga je poslal lauffenski župni urad, ne kaže na Trubarja. Se bolj pa nasprotuje domnevi, da bi io bil Trubar, dejstvo, da je v začetku 1567 že bil v Derendingenu. To kaže Ta celi kate-hismus, katerega posvetilo je datirano v Derendingenu v januarju 1567 in ki ga je podpisal Trubar kot derendinški župnik; isti datum imajo Svetiga Pavla listu vi pod nemškim posvetilom, medtem ko se pod slovenskim predgovorom bere: »Leta pishem is Derendinge, na tih trieh Kraleu dan, vtim leitu po Criîtuîeuim Royîtuu, 1567«; tudi v drugi izdaji pesmarice stoji pod posvetilom »Geschriben zu Derendingen an S. Georgen tag, im 1567. Jar«. Trubar je torej postal župnik v Lauffenu šele 1566 (in ne 1565). V katerem mesecu jo to službo nastopil in kdaj jo je pustil, pa se bo morda dalo dognati ob pregledu celotne krstne knjige in morebitnih drugih virov v Lauffenu. Vsekakor se mi zdi pomembno, da je bil Trubar od avgusta 1565. do začetka ali pomladi 1566. leta brez službe odnosno brez službenega mesta (»Nigdirdom«), da pa v tem času ni počival, temveč je razvil nadvse živahno literarno delavnost. Leta 1566 je namreč izdal obsežni psalterij (Ta celi psalter Davidov 1566), pomagal pri abecedniku, ki je izšel z imenom sina Felicijana (Abecedarium 1566) ter pripravil rokopise štirih knjig, ki so izšle v 1567. letu (vsaj dve že v januarju): Ta celi katehismus; Svetiga Pavla listuvi; Eni psalmi, ta celi katehismus inu... pejsni; Ena duhovska pejsen zuper Turke. it„nPi E N U MALA BESEDI SHE 1789 V 4. številki Ljubljanskega Zvona 1899. leta, str. 254, je objavil Šmid kratek »Donesek k slovstveni zgodovini 18. stoletja«, kjer je prvi opozoril na knjižico: Ein kleines I Wörterbüchlein I nämlich I rvindijch — und deutfeher I Sprache. | Ena Mala I BESEDISHE I Nemrizh | Slovinskiga, inu Nemshkiga I Jejika. | — Mahrburg, | zu finden beij Jofeph Merzinger, bürgert. Buchbinder I und Buchhändler, 1789., ki jo je našel na galeriji benediktinske samostunske knjižnice v Admontu. Franc Šmid, rojen 18. prosinca 1875 na Gašteju pri Kranju, je služboval kot benediktinec p. Walter v Admontu in v njegovi okolici,1 zato je bil ravno on tisti, ki je — menda pač po naključju — odkril do takrat v slovenski slovstveni zgodovini še neznano štajersko-slovensko Besedishe. Pozneje je našel dr. Karel Štrekelj v Gradcu še dva natisa Besedisha: prvega iz leta 1809 v knjižnici Joanneuma z istim naslovom, a na kraju z drugim pristavkom »_____Marburg gedruckt bey Schütz 1809. | Zu finden bey Joîeph Merzinger, bürgerl. Buch- | binder und Buchhändler.«, drugega iz leta 1818 pa v vseučiliški knjižnici v Gradcu, zopet z istim naslovom razen konca »•.. Grätz, | gedruckt bey Johann Andreas Kienreich, 1818. I Zu finden bey Anton Ferlinz, bürgerl. Buchbinder I und Buchhändler in Marburg.«2 Četrti primerek te knjižice pa je našel dr. Fran Ilešič v arhivu mariborskega stolnega kapitlja (najbrž v času od vinotoka 1904. leta do vinotoka 1905. leta). O tem izvodu ni povedal Ilešič nobenih nadrobnejših podatkov, pač pa je pripomnil, da »manjka mu začetek, in kolikor se spominjam, tudi konec«." 0 Besodishu je pisal obširneje doslej edino Ilešič v obravnavi »O slovenskem Štajerju v jožefinski dobi« pod I. s podnaslovom »Slovenski .Contrat 1 Fran jo Baš, Walter Schmid. Slovenski etnograf l.III.^IV. (1951), str. 386. Dr. Walter Schmid je umrl v Gradcu 24. sušca 1951. 2 CZN 1.1. (1904), str. 28i. 3 CZN 1. II. (1905), str. 83. social' iz 1. 1789.«,4 pri čemer je rabil graško izdajo leta 1818, glede katere je pripomnil: »Svrha in značaj moje razprave dovoljujeta to brez dvojbe, osobito, ker sta drugi in tretji natisek skoro neizpremenjena odtiska prvega. Duh knjižice pa je duh jožefinski« (113). Glavni poudarek llešičeve obravnave ni na kulturnoprosvetni, jezikovni, oblikoslovni in slovstveni plati Besedisha, ampak na krajši splošni oceni in primerjavi z Rousseaujevim delom »Contrat social«, ki je izšlo leta 1763 pod naslovom »Du contrat social, ou principes du droit politique, Par j. J.Rousseau, citoyen de Genève. — Aamsterdam, Chez Marc Michel Rey«. Piščev družboslovni nazor v ßesedishu v poglavjih: Od Drushva, te Goîposke, od Poitav, inu Shivnierjov (73—86), Od Dazije inu Shtibre (86—95) in Pokojnoît tega Kmetniga Stana (95—97) ter piščevo u jemanje ali nesoglasje z Rousseaujevim Contrat social, so osnova Ilešičevih razglabljanj. Celoten povzetek ostalih Ile-šičevih ugotovitev pa je: 1. da je Besedishe »v prvem delu doslej najstarejši poznani slovenski nazorni nauk, je torej učna knjiga, bolje rečeno, knjiga za učenje« (116, podčrtano); 2. »poseben namen te knjige pa je bil gotovo, naučiti nemški« (116, podčrtano) ; 3. da »seveda knjiga pač ni bila namenjena za šolo. ne za deeo, kakor se to razvidi šo posebej iz vsebine nje drugega dela, služila naj bi marveč odraslim, ki bi se hoteli učiti citati in učiti nemški« (117, podčrtano zadnjih 14 besed); 4. da »pisec dvakrat v Mariboru tiskane knjige je mislil na prebivalce južne okolice mariborske« (137) in 5. da »knjiga jc pisana v duhu jožefinske .prosvetljenosti' in skrbi za protnicanje narodnega gospodarstva« (137). Za Šmidom, Štrekljem in Uešičem «ta omenila Besedishe, kolikor je meni znano, še dr. Franc Simonič5 in dr. Fran Kotnik;" v zgodovinah in pregledih slovenskega slovstva pa ga je navedel in vrednotil leta 1931 dr. France Kidrič,7 žal le na podlagi llešičeve obravnave, ker drugače ne bi bil zapisal, da je Besedishe »prva knjiga, ki prinaša prevod Rousseau-jevega Contrat social«. Prvo novo sporočilo o Besedishu nam je dal po tolikih letih molka ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru prof. Bogo Teply v 3. številki Novih obzorij 1952, kjer je navedel na str. 150 nekaj stavkov iz Besedisha, pod črto pa pripomnil: »Knjižica je velika redkost; en izvod hrani mariborska Študijska knjižnica.« Letu 1951 sem iskal mariborsko Besedishe v vseh večjih slovenskih knjižnicah zaradi potrebnih podatkov v svoji obravnavi o slovenskem pratikarstvu in slovenskih imenih mesecev. Ravn. Franjo Baš je prijazno pozvedoval za knjigo tudi v Gradcu, od koder so mu odgovorili, da je Besedishe založeno še nekje v zabojih. Ko sem povpraševal 7. svečana 1951 po knjigi v Študijski knjižnici v Mariboru, tam delo še ni bilo na uporabo. Zvedel pa sem o tej priložnosti od ravnatelja Janka Glazerja, da je izgubljen verjetno tudi izvod, ki je bil v benediktinski knjižnici v Admontu. Ko si je namreč ravnatelj 4 CZN 1.1. (1904), str. 113—137, ponatisk str. 1—25. 5 Slovenska bibliografija I. Ljubljana 1903—1905. Dodatki in popravki, str. 610. 6 SBL L, «fr. 90 in 91. 7 France Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva (ZSS). V Ljubljani 1929 do 1938, str. 256. Glazer leta 1930 ogledal to knjižnico in želel videti tudi tamkajšnji izvod Beee-disha, je ugotovil z velikim presenečenjem skupaj s samostanskim knjižničarjem, da je mesto na knjižnični galeriji, omara 99, št. 103, kjer je bilo Besedishe shranjeno — prazno; prav dobro pa se je videlo, kako je bila izmaknila neznana roka knjižico iz drugače v redu postavljene knjižne vrste. Kam je izginil in kje je edini do zdaj znani popolni izvod 1. natisa Besedisha iz leta 1789? Besedishe, ki ga ima Studijska knjižnica v Mariboru, je odkril ravnatelj Glazer šele pred nedavnim časom pri nadrobnejšem pregledu nepopolnih in odlomkovnih knjig, ki jih je treba šele istiti, kar pa ni bilo mogoče zaradi nepopolnosti Besedisha že pri prvem, zasilnem razvidu vrnjenih knjig v domovino leta 1945. Na novo najdeni izvod Besedisha je namreč nepopoln, brez platnic in naslovnega lista (str. 1 in 2), na kraju pa tudi ni dveh listov, t. j. str. 109—112. Razen zadnjega lista (107 in 108) je knjižica prav dobro ohranjena, je brez večje poškodbe, ker malostne obrobne luknjičaste zgoreline na treh listih (str. 11—14 in 39, 40) in luknjice na str. 55 in 56 skoraj niso vredne, da jih upoštevamo. Od kod je dobila mariborska Študijska knjižnica Enu Mala Besedishe? Je najdba nov, peti izvod, ali pa le eden izmed že znanih prejšnjih štirih izvodov? Za kateri že znani natis, 1789., 1809. ali 1818. leta, gre pri najdenem izvodu? Ali jo Enu Mala Besedishe res kaka izrecna slovenska slovstvena, jezikovna in kulturnoprosvetna samosvojost? Odgovoril bom na prednja in še podobna vprašanja kakor tudi na ugibanje, kdo je najbolj verjeten pisec knjige. Že na podlagi kratkega Ilešičevega zapiska v ČZN leta 1905 bi lahko sklepali za gotovo, da je Enu Mala Besedishe v mariborski Študijski knjižnici tisti četrti izvod, ki ga je bil videl Ilešič v arhivu mariborskega stolnega kapitlja. Imamo pa za to tudi neposredno pričo. Po navedbi ravnatelja Glazerja je bil prinesen izvod v Študijsko knjižnico v malem ali velikem srpanu leta 1938 ekupno z okrog sto drugimi knjigami, ki jih je prepustil takrat mariborski stolni kapitelj po posredovanju prelata dr. F. Kovačiča Zgodovinskemu društvu v Mariboru, to pa izročilo Študijski knjižnici. Razlog za ta prenos so bile knjige, ki jih je hranil stolni kapitelj v poslopju na svojem vrtu nad Dravo v Mariboru in o katerih je dr. Kovačič čul, da jih ogrožajo miši; bile so to večji del nemške knjige. O tej priložnosti je bil prinesen v Študijsko knjižnico tudi izvod — sicer zelo pomanjkljiv — Dalmatinove Biblije in tu obravnavano Besedishe. Nemci so odpeljali leta 1941, kakor ostalo knjižno zalogo Študijske knjižnice, vse te knjige in skoraj vse so se zgubile med zasedbo; ohranila pa se je k sreči — in pač le po srečnem naključju —- prav najred-kejša knjiga med njimi — Enu Mala Besedishe. Po primerjavi in presoji besedila v iznova odkritem primerku z vsem, kar so zapisali o Besedishu Šmid, Štrekelj in Ilešič, sem prepričan, da je najdeni izvod prvi natis leta 1789 in je zato tem pomembnejši, zlasti še sedaj, ko je izgubljen vsaj začasno edini popolnoma ohranjeni izvod I. natisa, ki je bil v Admontu. Res je, da neke primerjave vseh znanih besedil Besedisha ne govore ravno za moje prepričanje, a razčlemba raznih primerov bo potrdila, da druge ali tretje možnosti ni. Pomembna opora za to, da jo najdeni izvod, ki je bil najprvo v arhivu mariborskega stolnega kapitlja, 1. natis iz leta 1789, nam je Ilešičevo dognanje,8 da je bil jožefinski razsvetljenec Andrej Kavčič mariborski župnik in dekan 8 CZN 1. I., str. 130 in 131. Andrej Kavčič je bil rojen 25. listopada 1752 v Rihtarovcih v župniji Kapela pri Radencih. Glej tudi Janko Glazerjev sestavek v SBL L, str. 436. J. S i a b é j : E nu Mala В e se di she prav tedaj, ko je izšel 1. natis Besedisha. Dne 3. vinotoka 1807 pa je bil Kavčič že imenovan in 24. malega travna 1808 umeščen za kanonika sekovske škofije v Gradcu, kjer je tudi umrl 30. rožnika 1826. Po llešičevem mnenju pa je bil ravno Kavčič najverjetneje glavni navdihovalec za vse tri izdaje Besedisha, jezik pa ne kaže na to, da bi bil knjižico tudi sam napisal.8 S tem nam je pokazana precej zanesljiva pot, po kateri je moglo priti Besedishe prav v arhiv mariborskega stolnega kapitlja in da je mogel biti to vsekakor predvsem 1. natis iz leta 1789, ker je bil Kavčič v Mariboru le do lt. vel. travna 1808. Prepričanje pa, da je najdeni izvod 1. natis iz leta 1789, ne pa druga ali tretja izdaja iz leta 1809 ali 1818, je podprto po primerjavi znanih mest besedila v Besedishu vseh treh izvodov, ki so v tujini, z le-tem v Mariboru, prav posebno z naslednjimi soočenji: Znano nam je, da je rabil Šmid za študijske namene 1. izdajo Besedisha iz leta 1789, Ilešič 3. izdajo iz leta 1818, Štrekelj pa vse tri izdaje, ker drugače ne bi bil mogel zapisati: »Ta natiska [1.1809 in 1.1818] sta skoraj nespremenjena, le tu pa tam so popravljene neke tiskarske pomote prvega natiska, zato pa je stavec dodal nekaj novih, kakor bi se bal, da bi jih vtegnilo biti premalo.«® Za primerjavo pa je slabo, da ni napisal Štrekelj besed iz Besedisha v izvirnih črkah, t. j. v bohoričici, marveč jih je prepisal v gajico. Ne glede na to pa nam je potrdil Štrekelj nehote na navedenem mestu, 4. vrsta od zgoraj, da najdeni mariborski izvod Besedisha. ni 2. izdaja iz leta 1809, in sicer s pripombo, da ее glasi na 102. strani Besedisha beseda živat v 2. izdaji život. Ker pa je beseda živat na 102. strani samo enkratna, beremo v našem mariborskem izvodu »... to neb Shivat inu Koîti kasliejo«. Šmid je izpisal iz 1. izdaje Besedisha za LZ 1899 v slovarskem delu 45 besed, iz I. poglavja Dva pogovorna Mosha (39 in 40) pa 1,—8. odstavek. Šmidovi izpiski se ne ujemajo na devetih mestih s posameznimi črkami v našem mariborskem izvodu. Šmid je zapisal Prosdocim, Vodu, Kuîî, Wrast, Sleîî, zhaîî, Dneva, tudi jest, naš izvod pa ima Prosdocimus, Rodu, Kuis, Wraît, Sleîs, zhaîs, Dnera, tude jeït. Ta neskladnost gre po mojem: ali na račun Šmidove nepazljivosti pri prepisovanju ali tiskovnih napak v Ljubljani ali pa Šmidovega hotenja, da popravi sam resnične in dozdevne tiskovne napake, ki je celo opozoril nanje pri besedi Jcsl, kjer pravi v oklepaju, da je 1 »stavčeva napaka mesto t«. Prav isto napako Jesl grem v'Mestu pa beremo na 39. strani našega mariborskega izvoda. Za to. da je naš mariborski izvod Besedisha 1. natis, so pa poleg že obravnavanih razlogov najbolj prepričljivi llešičevi navedki besedila iz 3. izdaje leta 1818, seve s pridržkom, da je vsaj večina njegovih navedenih besed res natančna in pregledana. Vzporeditev nekih mest iz obeh besedil je takale: llesičev navedek is svojm Svetnikami; vaslie îvjne; îo uraki bli (117); ene Bukve k'brajnu; onemo pravemo Arzartarjon (118); to pervu Drushtvo ali Rodovina, nemrizh od Starshöv (122); je veliko Rodovin v'kub Hop]a; nas inu tu nasho; do-îtorit ali van îpelat; Ludvine ali Melt-nine (123). 9 ČZN 1. L, str. 28i in 28. Mariborski izvod is îvojm Svetnikami; vaslie Svjne (42); îo ureki bli (47); ene Bukve kbrajnu (48); cnemo pravemo Arzartarjo (71); to pervu Drushtvo, ali Rodovino, nemrizh od Starshov (76); je veliko Rodovin v'kub îtopilu; nas inu to nasho; doîtorit ali ven îpelat; Ludvine, al j Meîtnine (79). îe pot sgubleinam liga Shivlejna pod-îtopit nima; ali Sodbe te Gosposnine; Riehtarji (124); katieremo îo te ïaveîe dopadle, inu prav bli, inu toiito skos îpiîano ali tudi le beîîedno oblubu je poterdu (125). îe pot sgubleinam tega Shivlejna pod-îtopit nimae (82); ali te Sodbe te Go-îposhine; Rihtarji (83); katieremo îo le te îaveîe dopadle, inu prav bile, inu toiïto skos îpiîano, ali tude le beîîedno Oblubu je poterdu (89). Zadosti obilna bera besedi, čeprav mora bili vmes med Ilešičevbni najbrž tudi nekaj tiskovnega snetja in površnosti. V prvih osemindvajsetih letih prvih prerodnih dob, ki jih je omejil Kidrič10 z letnicama 1750^—1819, niso ostvarili ali zapustili Slovenci v Mariboru in bližnji okolici, razen Dictionariuma in dveh ponatisov molitveniku I litra inu glatka pot pruti nebessam, nobene izrazite in očitne kulturnoprosvetne dediščine. Po rokopisnem Dietionarium Germauico-Slavonicum p. Bernarda Apostla leta 1760 je izpričal Maribor do zdaj dokazno do leta 1789 le borno slovensko slovstveno delo, medtem ko je v Ljubljani, Celju in okolici, na Koroškem, v Slovenskih goricah in celo v Slovenski Krajini plulo močnejše ali slabše slovensko slovstveno ter kulturnoprosvetno delovanje. In prav sredi tega dozdevnega mrtvila vzplameni, moram tako reči, Enu Mala Besedishe, in to ne kake vraževerne bukve, molitvenik ali verska zgodba, ampak knjižica z besedo razsvetljenosti, napredka in pouka, pa naj se zdi delo komu še tako nepomembno, malostno, nezrelo in neznatno. Kolikor se je vzgledoval pisec prejkone nad domačimi in tujimi vzori ter se opiral nanje in zajemal iz njih, je mislil in delal vendarle kljub vsem virom s svojo glavo ter jc napisal delo, ki diši dokaj po domači slovenski zemlji, in sicer prav po tisti, ki je bila tujcu vedno najbolj boleč trn v peti. Vso to pa so pogledi, ki smemo in moremo z njimi šele prav vrednotiti vznik ter pomen mariborskega Besedisha. Enu Mala Besedishe ima dva dela: slovarski (str. 3—38 in 3 besede na str. 39) in poučni (str. 39—112). Na vsaki strani je levo najprej slovensko besedilo v bohoričici, desno pa nemški prevod v gotici. Slovenske in nemške besede v slovarčku so vse zlogovane. Slovenska pisava kajpak ni dosledna, za črki š in ž ima samo en znak sh, da o drugih, posebno še o številnih tiskovnih napakah (že v naslovu?) ne govorimo. Ze Šraid in Ilešič sta omenila, da se je naslanjal pisatelj Besedisha pri pisanju svojega dela najbrž na Pohlinovo Tu malu besedishe treh jeîikov. Primerjava posameznih besed, slovenskih kakor tudi nemških, v obeh slovarjih pa dokaže nesporno, da je imel sestavljalec mariborskega slovarčka, v katerem je skupaj 1013 slovenskih besed." pred seboj tudi Tu malu besedishe, ki ga je napisal in izdal leta 1781 v Ljubljani podloîhne sluîhabnek P. Marka. Od tod ima svoje spočelo tudi slovenski naslov mariborske knjižice in v njej še marsikatera druga slovenska beseda. Veliko in lastno presodno preudarnost pa je pokazal pisec s tem, da ni prepisal vseh Pohlinovih besed kar na slepo, ampak jih jo izoblikoval večidel po svojem in pokrajinskem narečju, obdržal pa jo Pohlinov nesrečni w za b, a tudi tega ne dosledno. Za dokaz, da se ujema veliko besed v Pohlinovem in mariborskem Besedishu, pa naj bodo zadosti ti-lc primeri: 10 ZSS, str. 137. 11 Štete so vso iztočnice, ki so pri nekih besedah tudi po dve, tri. Iztočnica Fant pa je nalvedena triikrat, t. j. na str. 8, 19 in 23, Enak (19, 22), Ertlezh (19, 22), Ilod (7, 24), Vola (6, 33) in Ferbeshen (19, 23) pa dvakrat. ■. ' / 'У!1;!' ' .'I ' ■ ^ ■ * ' . ' . л.!., '»Г1 " f J ! и ^ .'Г J. S t ab é j : E n и Mala Bes e d i s li e Pohlin Enu Mala Besedishe Gnâd, e. Der Kamm, Ham. Griad. der Gaum12, Hamm. (7) Krivovira. Die Ketzerey. Krivovira. die Kezerey (8) Edn, ena, enu. Einer. Edn. Eimer12. (22) Tèmmâ. Die Finsteriiiß. Temina, die Finsteriiiß. (32) Temny se. Es wird finster. Temni ie. Es wird finster. (32) Wejîliim, îhati. Fliehen. Wejshat. Fliehen. (33) Wika. Pinsenkraut. Wika. das Pinsenkraut. (33) Winkushte. Pfingsten. Winkoshte. die Pfingsten. (33) Wôdem, woîti. Stechen. Wolti. Stechen (33) Wogat, a. u. Reich. Wagat. Reich (33) Wogam. Folgen. Wogat. Folgen (33) Woj. Der Kampf, Streit. Woj. der Kampf, Streit (33) Wogâtîtvu. Der Reichthum. Wogaîtvu. der Rcichthum. (33) Wudàlu. Der Pfriemen. Wudalu. der Pfriem. (34) Zagam. Verzweifeln. Zagati. Verzweifeln. (34) Z(;nu. Der Werth, Preis. Zona. der Werth, Preis (34) Zhasi. Zuweilen. Zhaîîi. Zuweilen. (34) Zmâkam. Mit dem Munde schmatzen. Zinakat. Mit dem Munde schmazen (34) Odûshje. Das Gemiith. tega Odushja, des Gemlithes (67) Pravêdnoît. Die Rcchtschaffenheit. tö Pravednoîti, der Rechtsclmffcnheit (96). Da jo vzel pisatelj na str. 3—5 v začetku slovarčka 58 krstnih imen, med katerimi so tudi prav nenavadna, kakor n. pr. Olympius, Prosdocimus, Reginald, Zorobabel, najverjetneje večinoma iz zlogovnic nekih nemških ARC oder Na-menbiichlein ali celo iz kake slovenske Abecedike ali Platoltofa, o tem bom pisal kasneje. Pri 44 besedah (str. 35, 36) za razne dele voza in za nekatero orodje je šel pisec dokaj samostojno mimo Pohlina, kjer je mogel najti za svojo rabo le okrog deset besed, druge pa so piščeva ali iz nam še neznanega vira vzeta lastnina. Podobno samosvojo pot je ubral pisatelj slovarčka na več drugih mestih, prav posebno pa na kraju, kjer je zbral na str. 36—39 kar 70 rastlinskih imen, od katerih jih najdemo pri Pohlinu le okrog 20, čeprav jih ima njegovo Tu malu besedishe okrog 430.1:1 Pohlin je poiskal svoje besede predvsem v do tedaj mu znanih slovenskih tiskanih in rokopisnih slovarjih (Megiserjevem iz leta 1592 in leta 1744, Kaistelčevem krškokapucinskom« in Hipolitovem), v Belostenčevem Gazophylacium Illyrico-Latinum11 itd.; zato ni mogel najti sestavljavec mariborskega slovarčka še več posebnih slovenskih rastlinskih imen, ki bi bila znana tudi v Mariboru in okolici. Imena rastlin pa je izpisal Pohlin zlasti tudi iz Popovičevega slovarskega gradiva.13 Janez Žiga Valentin Popovič je poznal "slovenske narečne besede najbolje le iz bližnje in daljne celjske okolice, kar je bil izpričal že sam v Untersuchungen vom Meere,15 kjer je zapisal med drugim tudi marsikako slovensko rastlinsko in živalsko ime, kakor n. pr. mökowna, srowenka, störowke, schipek (Zwickschwamm), razna imena jabolk na str. 358 in 359, kréiîsnza, poîtowka, mo-koîîewka, wurch itd. Drugih bolj znanih imen rastlin, drevja, žit, poljskih pridelkov itd. pa je pomešanih v mariborskem Besodishu med drugimi besedami na str. 10—21 še več ko 50, tako da je rastlinska pomenska skupina mod najmočnejšimi v slovarčku. 12 Besedi Gaum in Eimer na str. 7 in 22 sta tiskovni napaki za pravilni Pohlinovi Kamm. Einer. 13 Kidrič, ZSS, str. 238 in 292. 11 Anton Breznik, Slovenski slovarji. RDHV III, 1926, str. 143, 145. 15 Untersuchungen vom Meere. Frankfurt und Leipzig 1750. Enu Mala Besedishe ima razmeroma veliko imen in besed, ki jih je poznal sam pisatelj zdoma ali iz mariborske okolice, niso bile pa .še nikjer vknji-žene oziroma, četudi so bile natisnjene ali že zapisane v kakem rokopisu, rokopisnem slovarju itd., pisec ni vedel zanje. Brez posebne izbire sein poiskal za lažjo presojo nekaj takih besed, ki se mi zde, da bi mogle soditi semkaj: Koshke, die Hüfte (6); Kerpiva, die Brennnestel (10), te kerpive, s'kerpi-vami (43); Kolarnza, die Wagenschupfe (9); Oîîepenze, die Blattern (13); Rezhar, der Entrich; Rezhiza, das Entl; Bezhenak, die Bienenhütte (16); Kra-povza, die Krotte (17); Aplen, Kiifflstock der fo[r]dere; Blaîinka, Küfflstock der hintere (35); Krevlizh, das Jäthäundl; Koîovitiza, der Rittersporn; Moshizh, die Hauswurz (36); Samatniza, Turshek, der indianische Nägel; Teriza, das Klebkraut; Striz, die Mariendistel; Weri'lek, die Hollwurz; Divji kurbes, die Stickwurz; Drafna lev, der Aglei; Strashivnik, der wilde Feldsafran; Lapenz, das Roßhüb; Rukelza, das Maßlieben; Wela îonzhenza, die Sensblum (37); Sirzizh, der Major; Leîizhji Repp, der Geißbart; Strupnig, Purpura, die Gichtwurzel; Storzhigloj, der Storchenschnabel; Tsheshelizije, die weisse Gartendistel (38); Vranshitza, der Hannenfuß (39). Ker nimam pri rokah vseh potrebnih virov, ne morem reči, kaj je bilo zapisano prvič v mariborskem Besedishu in kaj je bilo znano ter zapisano že prej v prav isti obliki in istem pomenu. Vendar naša do zdaj najobširnejša, četudi zelo nepopolna in pomanjkljiva zgodovinska slovarja slovenskega jezika, Cigaletov in Pleteršnikov,1" nimata cele vrste besed in rečenic, ki jih ima Besedishe, ali pa jih zaznamujeta šele v poznejši dobi, v drugi obliki, v drugem pomenu ali brez vira. 7.a primere zopet nekaj besed. Ojjepenze. Plet. navaja za vir šele Jan.17 in Cig., ne ve pa za Mur.18 in Gutsm.,1" iz katerega pa ima besedo osepničast. Pred Gutsm. ima besedi oîse-pente, oisepentaît žo Apostel'-'0 na str. 73 pod Blater. Pohl, ima Koîç, kar je ali vedel sam. vzel pa je med drugim lahko tudi iz Belostenca.21 Megiserjcv Theîaurus Polyglottus iz leta 1603 ima na str. II/675 koïize, plehe. Krapovza. Polil, in Gutsm. še nimata, Mur. je zapisal krapaviza, isto imajo od njega Jan., Cig. in Plet. Blajinka. Besedo navaja šele Plet. v 1. pomenu das Jochpolster, kar je našel v Cafovem slovarskem gradivu, iz katerega ima Plet. še več besed, ki jih je Caf izpisal iz Besedisha, n. pr. cvrk, juin-, strašilnik, tušek, žamctnica, žam-plaka itd. Kojovitiza. Od leta 1744 naprej ni beseda v nobenem slovenskem tiskanem slovarju. Gutsm. ima za isto rastlino ime divji komin, Jan. ostroglica, itd. Strupnig, Purpura. Ker je prevedel pisec Besedisha besedo v pomenu die Gichtwurzel, za kar ima Cig. na str. 1/643 pod Gichtwurz: (Dictamnus), jese-nak, mertvica, Plet. pa ni pristavil pod iztočnicami jesenček, jesenec, jesenek 1в Deutsch-slowenisches Wörterbuch. Laibach 1860, I. in II. del. — Sloven-sko-nemški slovar. Uredil M. Pleteršnik. V Ljubljani. L del 1894, II. del 1895. 17 Anton Janežič, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika. U Celovcu. Nčmško-slovčnski dčl 1850. — Slovensko-nčmški del 1851. 18 A. J. Murko, Deutsch-Slowenisches und Slowenisch-Deutsches Handwörterbuch. Grätz — V Grädzi 1833. — I. Deutsch - Slowenischer Theil. IL ?lovénsko-Nèmîhki Dél. 1U Oswald Gutsmann, Deutsch-windisches Wörterbuch. Klagenfurt 1789. 20 Dictionarium Germanico-Slavonicum ... Authore Pre Bernardo Mar-burgensi. 1760. — Msc. Študijska knjižnica v Mariboru. 21 Joannis Bélloszténëcz Gazophylacium Latino - lllyricorum onomatum aerarium. Zagrabiao 1740. I. in II. del, HI. del Gazophylacium Illyrico-Latinum. in jesenjak poleg Diptam, dietamnus še pomena Giehtwurz, je presoja otežena. Ne moremo prav vedeti, če je strupnik tudi tisto čudovito zelišče Dip-tamus, ki je pisal o njem Glonar'-'- in ni poznal besede strupnik za diptamus, ali j)a je Strupnig samo »eine Heilpflanze (gegen Viehblähungen)«, kakor navaja Plot, pri iztočnici strupnik pod 3. s pristavkom, da je beseda znana v Sv. Petru pri Mariboru in da jo je bil našel v Kresu 1881—1886.23 Pohl, ima za Dietamnus Jêsénâk. Hirschkraut, kar je našel najbrž v Belostcnčevem slovarju, str. 111/140, pod Jeïzenyak trava, in str. 1/437 pod Dictamum. Gutsm., Mur., Jan. in Cig. tudi nimajo besede strupnik, Cig. pa je vzel jesenak iz Pohl.; Cig. mertvica, za katero besedo imajo Polil. ,pod t., Mur., Jan. pod 2. in Plet. I>od 2. pomen die Gicht (Pohl, še Paralyiis), Pohl., Jan. in Plet. tudi todte Brennesel, die Taubnessel, pomeni Pohlinu pod 2. še Baldrian, Agrionardum, česar pa Mur., Jan., Cig. in Plot, ne omenjajo. V zvezi z navedeno Glonarjevo obravnavo pripomnim, da ima mariborsko Besedishe na str. 38 tudi besedo Polaj, der Palaj. Vranshitza. Besede ne poznajo Pohl., Gutsm., Mur., Jan. in Cig., Plet. ima vranjica, kar je vzel z opombo vred »Mariborska okolica« Iz potne torbe Frana Erjavca, LMS 1879, str. 129, in vranščica iz Cafovih zapisov. Prednji, čeprav še ne popolnoma dognani primeri nam že povedo, da ima Enu Mala Besedishe polno izvirnih besed in rekel, kar bomo videli še bolj v 2. delu. Drugi poučni in hkrati glavni del Besedisha je dvakrat obsežnejši ko slovarček in ima naslednja poglavja: Dva pogovorna Mosha (39—49, o zdravljenju živinskih bolezni), Od Pshenize (50—51), Od Ershi, ali Shita (52), Od Jezhmena (52—55), Od Ovîa (55—54), Od Ajde (54^-55), Od Proîîa (55—56), Od Konjov (56—59), Od Govedo (59—62), Od Sdravja (62—75), Od Drushva, te Goîposke, od Poîtav, inu Shivnierjov (73—86), Od Dazije inu Shtibrc (86-—95), Pokojnoît tega Kmetniga Stana (95—97), Soîed s' Soîedam (97—108, str. 109—112 pa so odtrgane). Nista pa slovarček in poučni del pravzaprav v nobeni medsebojni zvezi, kakor bi sklepali spočetka. Večina besed v slovarčku je takih, ki jih ni v besedilu poučnega dela, narobe pa ima poučni del mnoštvo besed in rečenic, ki jih ni v sprednjem slovarčku, tako da bi bila napisala dva pisca lahko precej vsak del zase. Da pa ni veliko slovenskih besed in rekel iz drugega dela že v slovarčku, ni motilo no pisca no bralca zato, ker ima le-ta ob strani vzporedno nemški prevod, kar je bralcu tudi bolj priročno, kakor če bi moral iskati vsako neznano besedo spredaj v slovarju. Slovarček torej ni bil namenjen toliko samo bralcu Besedisha kolikor posebno vsem tistim, ki «o hoteli brati slovenska berila in knjige, drugim pa naj bi bil učni pripomoček za učenje slovenščine ali, kakor je mislil Ilešič, nemščine, nasploh za uk in pouk. Nedognano jo llešičevo podčrtano mnenje, da Besedishe »obsega v prvem delu doslej najstarejši poznani slovenski nazorni nauk«,-1 ki ga je ponovil 22 J. A. Glonar, »Monoceros« in »Diptamus«. CZN 1. VII. (1910), str. 34—106. 23 Besedo je našel Plet. v Kresu 1.1. (1881), str. 360, kjer je priobčil Janko Pajk na str. 358—360 zapiske Nekaj domačih besed, glede katerih je pripomnil na str. 358: »Te besede sem okoli 1. 1872 na tanko zabeležil. Podajam jih samo s pomenom, brez vsega razlaganja, čisto tako, kakor sem jih od priprostih, pisanja nezmožnih ljudi j slišal ter v trenotji zapisal. Mariborska okolica hrani jako bogat, star zaklad besedni.« Plet. navedek se glasi v Pajkovein izvirniku: ïStrûpnik m. eine Art Heilpflanze gegen Viehblähungen, sicer parâcija (Št. Pet p. Mar.).« Besede paracija Plet. nima. 24 CZN 1.1., str. 116. samo na osnovi njegovih podatkov tudi Kidrič,26 češ da je »prva knjiga, ki vsebuje tudi nazorni nauk v slovenskem jeziku«. Najstarejši do zdaj poznani obširnejši slovenski nazorni pouk je napisal Matija Kastelec okrog leta 1680 na kraju svojega rokopisnega Dictionarium latino-carniolicum. Za osnovo mu je bil tudi tu J. Frisijev slovar v izdaji iz leta 1672, pomnožil pa je Kastelec gradivo še z nekimi svojimi dodatki. To nam namreč spričuje ohranjeni rokopisni slovar Gregorja Vorenca Novum Dictionarium, îeu Lexicon Vniuersale iz leta 1705—1710, ki je pač prepisan ter tu in tam malce predrugačen Kastelčev slovar.20 Če že vse drugo ne bi bilo nič vredno, moramo imeti za prejšnji primer slovenskega nazornega pouka vsekakor rokopisno Hipolitovo Vâblenje k'vuku. Tu je zbral Hipolit na kraju svojega slovarja27 leta 1711—1712 na 75 straneh v nič manj ko 150 pomenskih skupinah precejšen in še danes upoštevanja vreden slovenski pisan svet, ki ga je prevedel iz Koinenskcga Orbis Senîualium pit-1 us 1686. Popolnoma prezreti no smemo n. pr. niti Zusaze, ki jih je napisal in dodal Apostel20 od str. 481 na koncu Dictionariuma okrog leta 1760, čeravno so siromašni in jih ni mogoče primerjati s Ilipolitovimi. Taki poučni priročniki in posebni pridevki slovarjem, slovnicam ali drugim podobnim delom so bili pred letom 1789 v tujih slovstvih že dolgo prav domači in običajni, če že, postavim, Bohoričev šolski Elementale Labacense cum No-menclatura triuni lingua rum, natisnjen nekje v času leta 1575—1582, ne spada tudi med taka dela. Iz 16. veka navedem za primer le Nomenclator omnium rerum propria nomina, ki ga je napisal nizozemski zdravnik Hadrijan Junius in ki je bil natisnjen prvič leta 1567.28 Pri naših sosedih Hrvatih omenim n. pr. številne nazornopoučne dodatke v Lexicon Latino-lllyricum, ki ga je napisal okrog leta 1708 dober poznavalec Ljubljane in Valvasorjev sodelavec Pavel Ritter Vitezovič.20 Tam najdemo pred naslovom na fol. 1 v obliki zvezde celo Ventoruni nomina, juxta Graecam appellationem Croatis tradita. za končanim slovarjem na kraju od 1056. strani pa so v posameznih pomenskih skupinah Nomenclature Planetarum, Navium, Fungoruni itd. Prav močno poudarjen nazorni nauk je v enciklopedičnem slovarju Dictionarium Latino-lllyricum et Germanicum, ki ga je napisal hrvatski slovarnik Adam Patačič v letih 1772 do 1779. Ves slovar je razdeljen na osnovi in po vzorcu prej navedenega Juni-jevega Nomenclatorja po pomenskih skupinah na 4 velike dele, le-ti na 58 poglavij in poglavja še na odstavke, n. pr. 1/2, 3 De Coelo, ejusque primariis partibus. De Elemontis. 1/7 De Homine, et parlibus Humani corporis internis ас externis. HT/1 Agraria et universim Rustica. III/S De Herbis et Floribus itd.30 Zbral in povedal sem pa prednje zglede zato, ker ni naštel Ilešič v svoji 25 ZSS, str. 256. 20 SR III. 1. (1950), 91—97, in Vorenčev rokopis v knjižnici Nadškofijskega semenišča v Gorici, sign. 9155 IV. a. 27 Dictionarium trilingue ... a ... R. P. Hippolyt). NUK Ljubljana, Mse. 182. 28 Ta znani slovar z večjezičnim nazornim naukom je bil predpisan najbrž v priredbi za šolske potrebe kot učna knjiga za drugi in tret ji razred v tretjem (t. j. Frischlinovem) šolskem redu stanovske šole v Ljubljani, ki je veljal od 15. svečana 1584 do konca šole, to je do 50. vinotoka 1598. Glej: Dr. Vlado Schmidt. Pedagoško delo protestantov na Slovenskem v XVI. stoletju. Ljubljana 1952, str. 85. 102 in 105. ♦ 20 Ест. Pav. Ritter, Lexicon Latino-lllyricum. Sveučilišna knjižnica u Zagrebu. MR 112. 30 Dr. Ljudevit Jonke, iDikcionar« Adama Patačiča. Rad, knjiga 275. JAZTJ, Zagreb 1949, str. 71—175. J. S t a b é j : Enu Mala Besedishe obravnavi za dobo pred letom 1789, t. j. pred Besedishem, niti enega podobnega dela, marveč nekatera šele za čas po letu 1790. Tiskan primer nemško-slovensko-italijanskega nazornega pouka, ki ga je pisatelj Besedisha lahko poznal in se je dokaj verjetno nad njim tudi zgledoval, je pa Voeabularium Oder Woerther-Buch, Worinnen die notwendigsten Teutschen, Windischen, und auch Waellischen Woerther zu ersehen, v nemški priredbi Bohorič-Hipolitove slovnice, ki во jo natisnili leta 1758 v v Celovcu.31 Tam je na 41 in četrt nešteviljenih straneh okrog tisoč slovenskih besed, ki so zvrščene v 53 samostalniških in 12 glagolskih pomenskih skupin. N. pr. (navajam le slovensko besedilo): Od teh nebieîs noj elementou. Od teh rezili, katere îo k'jedi nar potrebneishi. Kar na miîo îhlishi. Kar je k' oblàzilu potreba. Od teh talau ali deilov îhivota. Kar le u' hlievi ali îtalli naide. Kar îe v' gartlne ali lokouîhi naide, te roîse, nu drevesa. Od te laîîezhe îvierine. K'pitji nu jedi. Rozhne devo itd. Za odkritje pisatelja in za pravopis našega Besedisha pa tudi ni čisto brez pomena, da ima pisanih v tej slovnici prav Voeabularium nekaj besed z ü namesto z drugače običajnim e, kakor so: öbahtnik 1= mesec sušeč], fötter, nëîtelni, plözhe [= die Schultern; plezlie, ein Schiincken], prödurje ]= pred-durje, der Hof, il cortile], en Pök, kröza |= Kraïta, Krätzen] in hotter ]= gnui, das Eyter], Več besed s takim ö nam je poznanih tudi iz celovške izdaje Megi-serjevega Dictionarium quatuor linguarum leta 1744, n. pr. öbehtnik, föter ]= Vetter, Uiz], Krözou, dökelza, soie, pôïsa itd., ki ga omenja Grammatica v Vorrede še ровеђеј in ki je bil vsekakor glavni vir za Voeabularium. V mariborskem Besedishu pa so prav tako besede z ö: Pözh (10), kö (= kje; 58, 61, 74 itd.), najbolj pogostna pa je tö (= te, tej, ti; 64, 83, 91 itd.). Oblike starööv [= Starshöv], ki bi morala biti po Ilešičevem navedku (str. 127, 122) na str. 76, pa ni v našem mariborskem izvodu.32 Enu Mala Besedishe je prvi mariborski slovenski poučni in narodnogospodarski spis ter jo hkrati prva slovenska knjiga, ki jo je založil mariborski knjigar Jožef Martin Merzinger.33 Smid in Štrekelj sta pozabila povedati, kje in v kateri tiskarni je bilo natisnjeno Besedishe leta 1789, Ilešič pa'se je trikrat (str. 120, 150 in 137) zmotil, ko je posredno zapisal, da je bila tiskarna v Mariboru žo leta -1788 in 1789 ter da je bilo tiskano Besedishe leta 1789 v Mariboru. Ker se je natisnilo vse v Gradcu, kar se je natisnilo pred letom 1795 s poznamenovanjem Maribor za založnika Merzingerja,34 sklepamo, da je bil tiskan tudi prvi natis Besedisha leta 1789 v Gradcu. Prvo tiskarno v Mariboru pa je ustanovil šolo leta 1795 Franc Anton Schütz, ki je bil tudi ustanovitelj prvo tiskarno v Celju leta 1788 in v Ptuju leta 1792.'" Najbrž prvo slovensko knjigo v Mariboru pa jo izdal leta 1767 in ponatis leta 1770 prvi mariborski puquar Franc Piterich, in sicer molitvenik Hitra inu glatka pot pruti nebossain, 31 Grammatica Oder Windisches Sprach-Buch... Zum Behuff aller der Windischen Sprache zu erlehrnen beginnenden, sowohl studiert- als unstudier-ten Liebhabern. 32 Posamezne oblike z ö in ie, ki jih moremo imeti tukaj za vpliv koroških narečij in piscev, najdemo tudi že v Apostlovcm slovarju. Glej več o tem: Dr. Fr. Ilešič, P. Bernard Mariborčan, slovenski pisatelj 18. stol, CZN 1. XXXIV (1939), str. 39—97. 33 Kidrič, ZSS, str. 256. 34 Kidrič, CZN 1.XIX. (1924), str. 113, 114. ki je izšel prvič leta 1764 v Ljubljani.30 Isti molitvenik je natisnil leta 1793 tudi v Ptuju F. A. Schütz in je do zdaj prvi znani slovenski tisk v Ptuju.30 Preden ugibamo in sklepamo o pisatelju Besedisha, moramo odgovoriti še na glavno vprašanje, namreč: Kateri in kakšni domači ter tuji razlogi in vzorniki so bili odločilni, da je bil napisan in izdan tudi drugi glavni del Besedisha, česar spočetka pisec morda ni niti nameraval, če sodimo po naslovu knjižice. Iz tujine navaja Ilešič po vsi sili Rousseaujev Contrat social, medtem ko omenja med domačini le za vzporedbo Wolstein-Fantonove Bukuvze in Breznikovo Vezhno Pratiko. Segli bi v temo, če bi hoteli stvarno dokazati, da je mogel biti med delavnimi spodbudniki za Besedishe poleg razsvetljenega jožefinca Andreja Kavčiča tudi Linhartov in Vodnikov vrstnik Matija Košir, ki je bil od leta 1786 v Mariboru okrožni šolski komisar, a »se za prcporodni problem menda ni menil«.7 Res da Krajnz, Kraniza — kateri besedi ima tudi Besedishe na 8. str. — s »krajnskim« jezikom vred tedaj v Mariboru in okolici še niso bili v kakih posebnih časteh, vendar med Ljubljano in Mariborom tudi ni bilo nobenih pregraj. Nasprotno, bilo jo več skupnih vezi, ki so jih krepile vedno bolj prebujajoča se kulturnoprosvetna razsvetljenost ter jezikovna in narodna skupnost. Glede na to so poznali in brali pač tudi v Mariboru in njegovem okrožju Blaža Kumerdeja Vodenja sa brati v' uïîe îorte piîîanju sa sholarje tili dushelskih îhol, ki je izšlo leta 1778 v Ljubljani, Antona Makoviza Pra-Ihanja inu odgovori zhes vîhegarîtvu iz leta 1782 ter njegovo Podvuzhenje sa Babize iz leta 1788, Bukuvze od slivinîkih boh;sni sa kmçteske ludy, ki jih je prevedel leta 1784 v Ljubljani ]. Ig. Fanton de Brunn. Morda so imeli v Mariboru v rokah tudi že A. Breznikovo Vezhno Pratiko,37 medtem ko je izšla Pohlinova knjiga Kmetam îa potrebo inu pomozh — ki ima na str. 424 Imprimatur, Viennae 17. julii 1789 — na Dunaju najbrž pozneje ko Besedishe ali nekako sočasno z njim. Razsvetljen, napreden in širše izobražen pisec, ki je dojel duha svoje dobe, je imel torej tudi že doma nekaj predhodnikov, ki so ga mogli močno mikati in vabiti k posnemanju in nadaljevanju njihovega dela ter ga pripraviti do tega, da je prijel za pero. Tako je postal pisatelj mariborskega Besedisha za P. Glavarjem, A. Makovcem, J. Fantonom in A. Breznikom — Kumer-dejeva šolska Vodenja niso všteta — peti, ali če bi bil morda Pohlin pred njim, šesti med Slovenci, prvi med Slovenci severno od Celja, ki je napisal poljudno in poučno knjigo za povzdigo slovenske ljudske izobrazbe in narodnega gospodarstva. Prednjim slovenskim pisateljem se je pridružil šele čez tri leta Janez Goličnik, ki je »na Krayniki Jesik preobernov« in izdal v Celju leta 1792 Antona Janîhaja Zeîsarskiga Zhçbçllarja popolnoma Podvuzhenje sa vise Zhçbçllarje. Kljub vsem tem ugotovitvam pa so bili dejanski in pravi razlogi ter viri za nastanek Besedisha vendarle drugačni. 30 J. Glaser, CZN 1. XXI. (1926), str. 21. 30 J. Glaser, Slovenski tisk. Ljubljana. II. knjiga, št. 2 (1931), str, 18 in 20. 37 Glej Fr. Kidrič, Anton Breznik in njegova »Pratika«. CZN 1. XIX. (1924), sir. 112—116. Čeravno so znane do zdaj prve izdaje Breznikove Vezhne Pratike šele iz leta 1789, Kidrič ће izključuje, da je tudi že »1. 1787 kaka izdaja Brez nikove .Pratike' vendarle izšla«. Fr. Ramovš navaja med viri za Historično gramatiko slovenskega jezika v obeh dosedanjih knjigah Breznikovo Vezhno Pratiko samo z letnico 1787 (TI. Konzonantizem. V Ljubljani 1924, str. VIII; VII. Dialekti. V Ljubljani 1935, str. 148). ЩЩ ' щ ■ J. S t a b é j : Enu Mala Besedi s h e Kolikor vemo do zdaj, je Besedishe najočitnejši slovenskoštajerski slovstveni dokaz razsvetljene samovlade in jožefinizma v 18. stoletju, dobe, ki se je začela v Avstriji kmalu po letu 1740 in se je raztezala še v čas po letu 1790. Polog časih spretno prikritih teženj avstrijske razsvetljenosti, ki je bila vsre-dena v treh glavnih poudarkih: samovlada, združitev vseh državnih poslov pod ono osrednjo oblast in ponemčevanje, pa je krenila prosveta — sove, da bi dosegla želeni uspeh na drug način — po svoji poti. Razsvetljena izobrazba je terjala neprenehoma, da je treba »seznaniti podanike s ,pristnimi* pojmi, da spoznajo dolžnosti svoje proti Bogu in državi, da bodo živeli krepostneje, da bodo marljivejši in imovitejši in — fiskalično to stališče se je posebno često poudarjalo — da bodo lahko zmagovali davščine. Ker pa ,prosvetljeni absolutizem' ni našel takih podložnikov, začel je vzgajati si jih. Prosveta mu je med ostalimi idejami, ki so zavladale v 18. veku v Evropi, vdihnila tudi skrb, katere dotlej vlade nikjer niso poznale, skrb za to, kar imenujemo javno, občo vzgojo narodno«.38 Glede na to si je prizadevala državna uprava prav posebno, da posploši in udomači povsod razsvetljeni pouk in naprednejšo vzgojo z vsemi mogočimi načini ter pripomočki, zlasti pa s šolo, za katero je določila cesarica Marija Terezija 28. kimavca 1770 »die Schule ist und bleibt ein Politicum«. Od leta 1774 do 1805 je bil odločilen za razvoj osnovnega šolstva in ljudske izobrazbe v Avstriji Felbigerjev obči šolski red z dne 6, grudna 1774. Janez Ignac Felbiger (1724—1788) je bil opat v Saganu v Šleziji in priznan strokovnjak za ljudsko šolstvo; njega je poklicala Marija Terezija na Dunaj in mu naročila 1. kimavca 1774, da uvede tudi v Avstriji svojo sagansko »echte Lehrart«. Pomemben Felbigerjev vzornik je bil nemški šolski preosnovatelj Friderik Eberhard Rochow (1734—1805), ki je napisal leta 1772 znamenito šolsko knjigo s posvetno vsebino, »Versuch eines Schulbuchs«, in leta 1776 knjigo »Der Kinderfreund«. Vodilna za ves ljudskošolski pouk in za tiskanje šolskih knjig v Avstriji pa je bila Felbigerjeva knjiga Methodenbuch, ki jo je napisal leta 1775 na osnovi občega šolskega reda; jedro knjige pa je izdal še posebej pod naslovom Kern des Methodenbuches, ki jo je poslovenil in dal natisniti na Dunaju leta 1777 Zoisov nečak Sigismund Kappus pl. Pichelstein po prizadevanju poročevalca šolske komisije v Ljubljani Jan. Nep. Edlinga.™ Na podlagi prednjih zasilno očrtanih postavnih in drugih predpisov o šolstvu je začela kliti polagoma tudi na Slovenskem obča izobrazba ljudstva, se je začelo prvo urejeno šolstvo, za kar je bil predložil Blaž Kumerdej ne-naprošen vladi na Dunaju svoj načrt že leta 1773. Najvidnejši zunanji dokaz vztrajnih brig za slovensko novo razsvetljeno šolstvo — poleg Edlingovih in Kapusovih nemških ter slovenskih tiskov v letih 1775—1778 — pa je bilo prvo tiskano slovensko dvojezično šolsko berilo, t. j. Kumerdejeva Vodenja ea brati, ki je izšlo v' Lublani per Joan. Frideriku Egerju, dushelskimu Stiskavzu 1778.1., 8°, 100 str. Kumerdejeva Krainîehe Uiberîetzung der für die Landfchulen beîtimmten Leîeuebungon ali Leîeuebungen in verîchiedenen Schriftarten, für die Schüler der Landîchulen, kakor sc glasita oba nemška naslova (str. 1 in 2), je nemško besedilo s sporednim slovenskim prevodom iz I. oddelka Felbigerjeve Lesebuch für Schüler der deutschen Schulen in den к. k. Staaten iz leta 1777. Felbigerjev nemški izvirnik pa je vzet skoraj ves iz Rochowih že prej na- 38 Jožef Apih, Ustanovitev narodne šole na Slovenskem. LMS 1894, str. 253 in 254. 30 Jožef Apih, LMS 1894, str. 254—256. — Dr. Fr. Ilešič, O pouku slovenskega jezika. V Ljubljani 1902, str. 26, 27. — Kidrič, ZSS, str. 191. vedenih dveh knjižic, tako da ima Ilešič prav, ko ugotavlja po J. A. Helfertovi »Die österreichische Volksschule« (1860), da je vzeto »moralizujočc slovensko šolsko berivo Felbigerjeve dobe posredno iz Rochowa, torej (jej vse berivo tuje, zgolj prevedeno«.40 Šolsko in kulturnoprosvetne razmere so bile med Slovenci v mariborskem okrožju v letih okrog 1780 še slabše ko na Kranjskem, kar je ugotovil grof Edling sam, ki je bil prišel pogledat v času od 21. vel. srpana 1779 do 11. mal. 40 Kumerdej ni priobčil in poslovenil v Vodenjih v celoti niti prvega poglavja iz Felbigerjevega nemškega berila za šole na kmetih; izpustil je berili Das verschwiegene Kind (Ta samozhni otrok) in Allzuviel ist ungesund (Pre-vezli je nasravu). Oba sestavka je sicer navedel v nemškem in slovenskem kazalu (str. 4 in 5); v Zugabe na str. 90, kjer v 1. izdaji ni Kumerdejevega podpisa, pa je povedal, da je izpustil berili na ljubo priobčenemu latinskemu Modus miniltrandi, »weil das vorletzte Stück ohnehin in dem Nahmenbiichlein stehe«. Zato ne drži Ilešičeva trditev (O pouku slov. jezika, 1902, str. 26 in UO), da prva izdaja je imela tudi povest ,Ta samočni otrok', a v drugi je izpuščena . Ne vem, če je kdo omenil do zdaj, da so imela Vodenja leta 1778 na štirih nešte-viljenih straneh 97—100 v gotici tiskano nemško navodilo An die Trivialschullehrer in Krain, ki pravi v uvodu: Die Absicht der schon gemachten, und noch zu machenden Uibersezungen ist: der krainschen Jugend mittels ihrer Muttersprache nebst den Lehrgegenständen auch die deutsche Sprache beyzubringen: solche ist derselben nicht nur zu ihrem anderweiten Umgange mit der Welt höchst nüzlich, sondern auch zu Erlehrnung der höhern Gegenstünde (als welche nach der Vorschrift nur in der deutschen Sprache gelehret werden,) unumgänglich nothwendig. Die Normalschule ist die Richtschnur, nach welcher sich die übrigen Schulen im Lande richten müssen; ich finde mich also verpflichtet, Ihnen, meine Herren! Nachricht zu geben, wie die veranstalteten Uibersezungen an der hiesigen Normalschule gebraucht werden: Solches besteht in folgenden Absätzen. (Str. 97.) Nato da Kumerdej na str. 98 in 99 skupaj 11 predpisov ali navodil za učenje »izt in deutschen, izt im krainischcn«. Na zadnji (nešteviljeni) strani 100 pa je takle zaključek: Dieses meine Herren! (mögen es nun Leser, oder Kritiker seyn) sind die Anmerkungen, die ich auf Veranlassung der Herrn Normalschulreferenten Grafen und Herrn von Edling bey zu rücken für unentbehrlich fand: und die ich ihrer rastlosen Anwendung mit Zuversicht, und Vergnügen überließ. Leben Sie wohl. — Blasius Kumerdey, Direktor. Prednje Kumcrdejevo nemško navodilo je samo v 1. izdaji Vodenj 1. 1778. NIJK v Ljubljani hrani pod Msc. 529 [Kumerdejev?] rokopis Vadenje sa brati; ima 113 strani, kjer se konča v sredi nedokončanega stavka. Rokopis je najbrž celoten slovenski prevod Felbigerjevega nemškega berila za šole na kmetih. Vsebina na str. 1—34 je natisnjena v slabšem pravopisu in jeziku v Vodenjih str. 7—89, medtem ko je jezik v rokopisu času primerno dober in iz kasnejše dobe ko Vodenja. V rokopisu sta prevedena tudi sestavka Molzhézhi otrok (34) in Prevezh je nesravo (35). Nadaljnja vsebina rokopisa je: II. Od-îtavik. Sholîki sakoni ali pottave Sliolam na kmetih po Zeîarîkih kraljevih îlovenîkih deshelah (35—43). III. Oditavik. Od kmezhkiga îtami îploli, od h' îtanu pokliza, in kako v'njemu biti pravizhnim (43—36). IV. Raîpis. Pravizh-noîti uk v' kmezhkimu îtanu (57—68), kjer obravnava Pervo obglavje: Od koriîtov (pridov) ki jih kmezhki îtan opzhji sdrushbi (sdrushenîtvu) iskaîuje, in kaj îe njemu îpodobi. — Pridi sa opzhje sdrushenîtvo (57). V. Oditavik. Napélovanje saîtavo kmetovanja îposnati (68—ИЗ). Zadnji menda nedokončani sestavek na str. 113. je Perdavznik od koriîtnoît klâdenja v' hlevih |kar je slo-venil Kumerdej 1. 1778 v Vodenjih (37) še: v' stalinapashenje = Stallfütterung]. srpana 1780 po vladnem naročilu šole na Štajerskem. Edling ni našel na Štajerskem v šolah nič slovenskih knjig, zato je pridejal svojemu poročilu svoje šolske knjige, priporočujoč jih za mariborsko in celjsko okrožje, kjer prevladuje slovenski jezik.«11 K temu jo treba še pripomniti, da v Felbigerjevi dobi v Gradcu niso tiskali šolskih knjig, da tam ni bilo šolske založbe in da so dobili zato štajerski Slovenci prvi slovenski abecednik šele leta 1812.4" Iz prednjega zgoščenega okvirnega pregleda o ljudskem šolstvu in izobraževanju v jožefinski dobi lahko sklepamo in tudi ugotovimo posredne razloge ter neposredne vire za nastanek mariborskega Besedisha. Го do zdaj malo poznano delo je torej le več let dozorevajoča poslednica vseh mogočih razmer svojega časa, ne pa kaka samo naključna in osamljena rteživljenjska prikazen. Čeprav Besedishe izrecno ni šolsko berilo, združuje vendar sestavne dele tako kranjske Abecedike ali Plateltofa kakor Kumerdejevih Vodenj, a v popolnejši vsebini in obliki. Besedishe že po svoji zasnovi ni bilo namenjeno izključno šolskim otrokom kakor Felbigerjeva otrokom težko umevna berila, marveč je bilo pisano tako, da se je mogel učiti iz njega vsak preprost slovenski človek, ki je znal brati vsaj za silo. Besede v slovarčku so zlogovane tako kakor v Pohlinovi Abecediki ali Plateltofu, kjer najdemo u. pr. v ljubljanski izdaji iz leta 1789 tudi kar 17 krstnih imen, med katerimi so Barbara, Ferdinand, Francishkus, Gabriel, Walentin in Zaheus ista kakor v Besedisha.43 S tem smo prišli tudi do vira za pomensko skupino več nam docela tujih krstnih imen, ki jih je mogel najti pisec Besedisha obilo v raznih nemških ABC-oder Nahmenbiichlein. Posebnost in samosvojost mariborskega Besedisha pa jo, vsaj za Slovence, da je združil pisatelj zlogovanje besed v obliko malega slovensko-nemškega slovarčka, da je sestavil besede v pomensko skupine po zgledu raznih tujih nazornih naukov ali pa prav po že prej navedenem celovškem Vocabulariumu iz leta 1758. V slovenskih šolskih knjigah najdemo, kolikor mi je do zdaj znano, kratek nazorni naak štirih pomenskih skupin šele leta 1808, in sicer ga ima na str. 55—40 Plateltaf ali Bukve zherk, inu beïedi, ki ga je natisnil in založil J. Rozer v Ljubljani v popravljeni in pomnoženi izdaji J. Debevčevega Plateltafa iz leta 1794, ali morda nekega še poznejšega natisa; najprvo pa ima nazorni nauk M. Kiizmičeva ABC kni'sicza 1790. Za razsvetljeni jožefinski ljudski pouk jo važen in odločilen drugi glavni del Besedisha, ki mu je iskal Ilešič izvir v Rousseaujevem Contrat social, kar pa je bilo povsem nepotrebno in hkrati tudi čisto zgrešeno. Vsebina drugega dola Besedisha namreč ni nič drugega ko povečini dobesednost nemških besedil in le-teh slovenski prevod iz že večkrat omenjenega F elbiger jevega berila za šolo na kmetih: delno pa so v Besedisha krajevnim prilikam prilagojeni sestavki, ki so napisani tudi na osnovi gradiva v Felbigerjevih berilih. Pri pisanju obravnave o Besedishu leta 1904 je moral Ilešič vse to vedeti, in sicer zato, ker je bil opisal dve leti prej v obravnavi O pouku slovenskega jezika30 prav sam Felbigorjeve šolske knjige od abecedik do berila za šole na kmetih in Kumerdejevo Vadenje. Glede na to ne moremo razumeti, zakaj je pozabil Ilešič hote ali nehote leta 1904 vse, kar je vedel in napisal leta 1902 in predstavil Slovencem mariborsko Besedishe z našopirjenim in neresničnim priimkom Slovenski Contrat social. Zmotno Ilešičevo mnenje je sprejel Kidrič v Zgodovino slovenskega slovstva, zato je potrebno, da se sedaj popravi. 41 Jožef Apih; LMS 1895, str. 178. Podčrtal je Apih. 42 Dr. Fr. Ilešič, O pouku slov. jezika. 1902, str. 84. 13 Abecedika ali Plateltof, Sa tiîte, katiri îe otte Krajnsku brati navzhiti. V' Lublani 1789. — Pohlinova! SBL II, 420. V Besedishu so vzeta iz Felbigerjevih šolskih beril naslednja poglavja: Od Sdravja; Od Drush[t]va, te Goïposke, od Poîtav, inu Shivnierjov; Od Dazije inu Shtibre ter Pokojnoît tega Kmetniga Stana. Za ta poglavja sem našel določno vire, medtem ko za ostala poglavja še ne morem navesti del, katerih besedila bi se ujemala z le-temi v Besedishu. Ne glede na to pa je podobnost med upoštevanimi sestavki v Felbigerjevih šolskih knjigah in med temi v Besedishu tolika, da moramo reči, da se je zgledoval pisec Besedisha nad Felbigerjevimi berili, priredil pa je gradivo po svoje in po krajevnih razmerah, kar ravno priča, da je bil pisatelj preudaren in samostojno misleč človek, ne pa samo posnemalec tujega. Poleg raznih samonemških virov so mogla rabiti piscu Besedisha za poglavji Od Sdravja in Od Drushtva predvsem Kumerdejeva Vodenja, kar sklepam zlasti iz nekih mest v obojnem slovenskem besedilu, ki pa se loči drugače precej po pravopisu in narečnih izrazili. Enake pohlinovske oblike, kakor so v Besedishu, je pisal Kumerdej leta 1778 tudi v Vodenjih, n. pr.: uîîe vude per îhivimu telçfïu reswiti (9); otrok od vwogih ïtariîhov (9); tu uwogu dçkelze (13); vwogeime, v' enimu wajerju (17); ena wogata vudova (19); En vwoshez (21); uwoshnoït (37); te mlade vîajene weke (77) itd. Zapisal pa je Kumerdej tudi oblike knödelne, knödelnov (29) in papiera (33). V 2. izdaji Vadenja — kakor so se imenovala sedaj prejšnja Vodenja — leta 1796 je popravil Kumerdej pohlinovski w v b, ne pa drugih napak in številnih nemčizmov, čeprav se je liudoval v 2. delu Dictionarii Carniolici leta 1798 sam verjetno prav nad Po-hlinom, da je Sprachverderber.'14 Kumerdejev zadnji sestavek v Vodenjih Von den Mitteln die Geïundheit zu erhalten (76—88) — Od pomozli, sravje obderîhati (77—89) je, z nekimi nepomembnimi prilagoditvami in krajšavami za rabo izven šole, v Besedishu poglavje Od Sdravja — Von der Geïundheit (62—73). Uešičev glavni dokaz, ki naj bi odločil, da je Besedishe slovenski Contrat social, to je poglavje Od Drushva, te Goïposke, od Poîtav, inu Shivnierjov — Von der Geîellîchaft, Obrigkeit, von Geîezcn, und Soldaten (73—86), je dejanski čisto Kumerdejev sestavek Von der Geîellîchaft, der Obrigkeit, von Geletzen, und Soldaten (42—54) — Od drushbe, oblaîti, od poîtav, inu îhovnirjov (43—53). Pisec Besedisha je izpustil v tem poglavju le prvi odstavek, ki sodi samo v šolo, ter razne ogovore Lubi otroki!; zamenjal ali izpustil je tu pa tam še kako besedo, drugače pa se povsem ujemata obe nemški besedili. Ne bom pa se spuščal v obsežnejšo primerjavo slovenskih prevodov v Vodenjih in Besedishu. ker bi moral navesti preveč raznih primerov. Ker pa je imenoval Ilešič Besedishe prav zaradi poglavja Od Drushtva slovenski Contrat social, navajam vendar za lažjo presojo tega vprašanja, istosti nemških besedil in podobnosti ali enakosti slovenskih prevodov nekaj stavkov iz Vodenj in Besedisha. Vodenja in Besedishe, nemško besedilo: Sehet! das war die erste Gesellschaft oder Familie, nämlich von Aeltern und Kindern. Und da war die erste Herrschaft oder Gewalt, nämlich der Aeltern über die Kinder. Und die erste Untertänigkeit oder Gehorsam, nämlich der Kinder gegen die Aeltern... Als sich nun die Menschen immer mehr ver-mehreten; so gab es auch immer mehr Familien, und diese breiteten sich M NUK Ljubljana, Msc. 549, zv. 32, fol. 2». — J.Logarjeve navedbe v SBL, I, 584. je treba torej dopolniti tako, da je zavrgel Kumerdej v Vodenjih leta 1778 sicer neke Pohlinove pravopisne novosti, obdržal pa je poleg Pohlinovega q še w, zapisal je tudi obliki dellat (.37), ispellati (49) itd. p" endlieh über die Erde aus. So lang Platz da war, gieng das wohl an. Ein Fleck aber war doch besser, wie der andere (46) ... Da traten viele Familien zusammen, und sageten: »Wir wollen uns vereinigen; wir wollen gemeinschaftlich uns und das Unsrige gegen unsere Feinde beschützen, und wollen uns auch sonst gemeinschaftlich in solchen Arbeiten beistehen, die eine Familie nicht allein bestreiten oder ausführen kann.« Da entstanden die grossen Gesellschaften, die man Völker, Nationen oder Staaten nennet (48). Razen prvih besed Sieh! die erste Gesellschaft..., nadalje und sie breiteten sich aus über die Erde . . . ter helfen namesto beistehen, je v Besedishu (76, 77 in 79) prav isto besedilo. Kumerdejev slovenski preood: Vidite! tu je bila ta perva druihba, al rod, goîpodinîtvu, namerzh od îfariîhov, inu otrok. Inu letukej je bila ta perva goipoïhina, al oblaît, namerzh tih itariihov zhcs otroke. Inu ta perva podloshnoit, al pokorihina, namrezh tih otrok proti Itariihain... Kader îo îe tedej ladje sméram vezh resvézhvali, toku jo blu tudi smerani vezh rodov, al goîpodinîtv, inu leti îo îe sadnizh resgernili zlies semlo ven. Dokler je preitora bilu. jo letu lohka îhlu. En blok рак je vender bolihi bil, koker ta drugi (47) ... Tukej îo veliku rodov ukup îtopili, inu îo rekli: mi îe ozhmo îpravit; mi ozhmo eden sa druîiga naîs, inu tu nashe super naîhe îovrashnike braniti, inu îi ozhmo tudi sizer eden sa drugiga v' takih delali na îtrani îtati, katere en rod nemore îani îturiti, al ispeilati.« Tukej îo uîtale te velike drushbe, katere îe kardela, rodovine, al îtanoviue imenujejo (49). Slovenski prevod v Besedishu: Polej! to pervu Drushtvo. ali Rodovino, nemrizh od Starshov inu Otrok. Inu to jo bla ta perva Goiposhina ali Oblaît, nemrizh: teh Starshov zhres te Otroke. Inu to pervo Ponishame, ali Pokorshina, nemrizh teh Otrok proki tim Starisham (76)... Ko îo îe ti Ludi le vezh inu vezh nagmirali, je tude le vezh inu vezh Rodovin îe dalu, inu one îo îe ven resgarnile zhres to Semlo. Koku dovgu je Proîtor tukej biv, je she îashlu. En Blek рак je vender bolshi biv, koker ta drugi (77)... (Zadnji stavek je dobesedno isti kakor v Vodenjih!) Tukej je veliko Rodovin v'kub îtopilu, inu îo rekle: Mi le ozhemu sdrushit, mi ozhemo gmajnnersku nas inu to nasho fuper nashe Sovrashnike branit, inu ozhemu nam tude jizer gmainnersku v' takih Delali pomagati, kaiiere ena Rodo-vina nikar farna dojtorit ali ven Ipelat fna. Tukej îo poîtale tö velike Drushtve, katiorc îe Lud î t va, Ludvine, al j Meîtnine imenujejo (79). V Ljubl jani nisem mogel dobiti izvirnega nemškega Felbigorjevega borila za šole na kmetih (trivialke); zato navajam za dokaz, da sta vzeti v Besedisha poglavji Od Dazije inu Shtibre ter Pokojnoît tega Kmetniga Stana tudi iz Felbigerjevih beril, srbsko - nemško Rukovodstvo къ čestnosti i pravosti... Anleitung zur Rechtschaffenheit oder das für die in den Trivialschulen lernende slavonisch-servische nicht unirte Jugend bestimmte Lesebuch... Wien bey Joseph Edlen von Kurzböck 1777. 8°, 265 str. Razen malostnih nepomembnih izjem je v tej knjigi popolnoma isto besedilo, kakor ga beremo v Besedishu v sestavku Von Abgabe und Steuer (86—95), in sicer v V. oddelku Von dem Bauernstande, und wie Leute dieses Standes sich rechtschaffen verhalten sollen (232—263), v 4. poglavju Woher die. Beschwerden des Bauernstandes gekommen sind (253—261). Nadaljnje besedilo n. n. m. v 5. poglavju Gründe zu Beruhigung des Bauernstandes (261—263) pa se tudi čisto ujema s tistim v Besedishu pod Beruhigung dos Bauernstandes (95—97). Primerjalnih navedkov iz Anleitung in Besedisha ne navajam, ker gre le za enako nemško besedilo, primerjava slovenskega prevoda s srbskim Rukovod- šivom — ki je jezikovno zelo mikavno — pa se nas tukaj ne tiče. Le mimogrede pripomnim, da je prevedel Srb die Gesellschaft = sodružestvo, Kolonisten = naselnikov'b [v Besedishu (87) so Preitavniki], Sittsamkeit = blagonravje, itd. Kumerdeju pašo v Vodenjih (69) Sittenlehren = sadershni vuki, šele v poznejšem rokopisnem Vadenj«*0 (26) so nravlki navuki. Navedeni dokazi in primeri so pač dovoljne priče, da je bil sestavljen drugi del Besedisha na podlagi knjig, ki so bile napisane in izdane skladno z določbami Felbigerjevega občega šolskega reda in ki je ukazoval, da se mora učiti v trivialkali tudi die gehörige Anleitung zur Rechtschaffenheit, und Wirtschaft nach Massgabe der hiezu verfassten Bücher — Ta prava viîha, inu poduzheinie kprauniu leltniniu îaderihainiu, inu (hisnost) (Wirtschaft) ali hiihnu gospodarstvu po nauku teh slurjeneh buquou." Končno ne smemo prezreti še nekih važnih sočasnih dejstev, ki so mogla sila vplivati na nastanek Besedisha. Kmalu potem, ko je bilo odpravljeno leta 178) posebno kranjsko deželno glavarstvo v Ljubljani in je bil ustanovljen v Gradcu skupni gubernij za Štajersko, Kranjsko in Koroško, je prišel iz Ljubljane v Gradec J. N. grof Edling z.a gubernijalnega svetniku in poročevalca za šolstvo. Verjetno je, da je bil imenovan leta 1786 deloma prav po Edlingovem vplivu Matevž Košir za šolskega okrožnega komisarja v Mariboru, Blaž Kumerdej pa v Celju.*0 V Mariboru je bil jožefinski razsvetljenec Andrej Kavčič leta 1789 mestni župnik, dekan in od leta 1786 hkrati tudi ravnatelj mariborske gimnazije. Iz skrajno jožefinsko usmerjenega glavnega bogoslovja v Gradcu pa je prišlo leta 1787 in 1788 na razna dušnopastirska mesta v slovenskem delu mariborskega okrožja nekaj jožefinskih duhovnikov, ki so hoteli ostvariti priučene nazore tako v pismu in branju kakor v službah med ljudstvom. Enu Mala Besedishe je zunanji videz in skupek vseh teh istosmerno delujočih silnic, katerih posamezno uveljavljanje pa do danes še ni dovoljno preiskano in znano. Besedishe je torej prav doma vsajeno in gojeno drevce in nima neposredno nič skupnega z Rousseaujevim delom Du contrat social iz leta 1762, posredno pa morda le toliko, kolikor so bile raztresene neke Rousseaujeve misli tudi po Felbigerjevih šolskih berilih in kolikor je »preporod se Slovenaca u jakoj mjeri razvijao pod utjeeajem franeuske filozofije XVIII. stolječac. (Prelog M.. Slavenska renesansa 1780—1848. Zagreb 1925, 153. — Navaja Fr. Kidrič, RDHV V—VI, 1930. str. 45.) Težko bo dognati popolnoma stvarno še vsa druga pomagala, ki so rabila piscu pri sestavljanju Besedisha. Ker je dal le-ta precej na Pohlina, sklepamo, ciu jo imel tudi njegovo 2. izdajo Kraynske Grammatike iz leta 1785. Pisava oblik Paîtier (8), Zhvetierne ovje (35). shtiernajltim, nikatiere (39), katieri (41 in dosledno, le na str. 48. kateri), od Wiertschafti (46). niemu (47), s'niega (53), nie (54), kier (99) itd., kaže na že prej obravnavani Vocalnilarium leta 1758, kjer so poleg vezher. meilcnz. kateri itd. tudi prav številne oblike z ie, kakor nebieis, inieh, ïviesde, kriefnik, vezhier, mieîsenz, pieîik, îvierine, rieber in druge. Zelo verjetno je, da je poznal in bral pisatelj Besedisha, a ne « posebnim pridom, tudi O. Gutsmannovo Windische Sprachlehre, bodi 1. izdajo iz leta 1777 v Celovcu, bodi 2. izdajo, ki jo je založil J.Jenko leta 1786 v Celju. V Gutsinannovi slovnici (navajam 1. izdajo) je našel pisec prav tako oblike Niet im, Relsvietim, obriekati, v'îtieno, îtrieshaunik, obierva, mieîenz itd.; na str. 147 in 148 pod 4. pa je mogel brati pravilo: Es muß aber nicht für irrig « Sern ali Vonusetek teh Metodneh Buqvi poHebnu sa Dushelske LTzhe-nike u Zéîarskeh Krailevih Duehellah. Dunej 1777, «tr. 8 in 9. ,0 Kidrič, SBL I, 149. oder verderbt angesehen werden, da die Windischen bey manchen Wörtern ein i vor dem e setzen ... Če je bilo potrebno, je mogel najti pisec Besedisha v tej slovnici tudi marsikatero slovensko besedo, predvsem na str. 149—164 v Yerzeichniß einiger windischen Stammwörter ter v Anhang einiger mehr dienlichen Wörter. Da pa bi bil poznal in črpal mariborski besediščnik že Guts-mannov Deutsch-windisches Wörterbuch, ki je izšel v Celovcu tudi leta 1789, o tem ni mogoče govoriti dotlej, ko bomo in če bomo zvedeli za čisto natančen dan izida Besedisha in slovarja. Ima pa Besedishe iste besede, kakor jih ima Gutsmann, n. pr. oîepnize (54, 218), veinik (170), orefhizh (195), jarkiza, jarzhiza (506), od katerih sta mogla vzeti oba samo jarkiza iz Pohlina (ki pa je našel osnovo za svojo Jarzhèza lahko tudi v Belosteneu 111/137). Ker pa je vzel Gutsmann besede v slovensko-ncmškem delu slovarja, ki bi bil piscu Besedisha najbolj priročen, skoro v neizpremenjeni obliki iz Pohlinovega slovarja," bi se bilo moglo okoristiti Besedishe pač najbolj z Gutsmannovim nemško-slovenskim gradivom. Na splošno je ocenil do zdaj mariborsko Besedishe pred petdesetimi leti samo Ilešič. S tem pa ni bila rešena lepa in pomembna naloga že dokončno, a je zelo mikavna za jezikoslovca, družboslovca in za proučevanje našega narodnogospodarskega slovstva. Za tovrstno presojo navajam še iz 2. dela nekaj več primerov raznih besed in rekel. Mnogo le-tega je bilo v letu 1789 bolj ali manj še posebnost in novost Besedisha ali pa, da je bilo zapisano in uporabljeno tudi v njem ter je vredno, da tega ne bo prezrl naš zgodovinski slovar slovenskega jezika. Izbral sem: na odajo imash, zu verkaufen hast; eno grudo Soli, einen Stock Salz (40); dojna krava, Melckkuh; jeît îim vîe ver d ja v,4" Ich habe alles versuchet (41); Ncskerblivoît, Unobachtsamkeit (42); med Pijo -shmeshati, in das Getränk mischen (43); Pomjek, Kaspelbehältniß; slashkim Olejam napovnit, mit Oel anfüllen (44); s' Imojim telam, mit meinem Kalb (46); mejhene Gumpize, kleine Tippel; is Oreshizam naribli, reibe mit Muskatnuß (48); smetlivoît, der Brand; smetliva IPsheniza], brandig; Reîe, Stacheln (51); reîaîte îorte, stach elter Gattung (55); od îpazheniga îemena, vom verdorbenen Saamen (50); Y peina ti semli, in sandiger Erde (55); verlu, vortreflich; teh Urablov Lubez, der Spazen I.iebling (55); Terdnoît, Dauerhaftigkeit (56); na pravo Boku, an die rechte Hand (57); h* vofu opreshen |kojn], an den Wagen gespannet (57); Voli le nimajo... oprezhti, Ochsen sollen nicht eingespannt werden (60); v' Jarm v'pre-shana [vola], in das Joc.li eingespannt (102); Reis [za živino], Scbnitich (61); Goveda [rod. te Govede], Govodu, Govedo [tož.], Rindvieh (14, 59, 61, 62); Parki i îe îmezajo, die Ilüfe werden weich (59); s* Selskam Lepcnjam,48 mit Krautblättern (61); Pud, Schweiß (58); îe putijo inu svrozhijo, schwizen und erhizen (63); îe îvrozhinit. sich erhizen (65); to Putnino skins Putshenezhe Miteine napravit, die Ausdünstung durch Schweißtreibende Mittel befördern (72); tö Putnelukenze, die Schweißlöchlein (64); neîpremishozh, unbesonnen (65); shivlat. genießen (67); to naglu Ohladajne, die gähe Abkühlung (65); Smraîajne, Erkältung; zeglav, zäh (64); teil îobov Teshava40 Zahnschmerzen (65); îi shejo pogaîîi, löschet... den Durst (65); to prevezh Nabaîîajne, die Uiberladung; Preobilnu, In Uibermaß (66); Aînoït. Gcdeien (66); nizh ni aînilu, es gab nichts aus (105); takiga Zhloveka ta Shelodez teshi, einen solchen Menschen der Magen drückt; eno nepokojno Spajne einen unruhigen Schlaf; 47 Anton Breznik, RDHV III, 1926, str. 166. 48 О. Gutsmann, Wind. Sprl. 1777, str. 158: Versuche, îkuîim (vardiem); str. 150: Laub, lepen, liît. 4" O. Gutsmann, D.w.W. 1789, str. 454. ima prvič: Zahnschmerz, sobobol, ni. sobobola. Kumerdej, Vodenja 1778, str. 81, je prevedel z sobjebolçsn. jedezhi Zhlovek, essender Mensch (67); Merîenje, Verdruß; Smotnava, Schwer -muth; Slobnuît, Raserey; Ta prava Spoînoît, Richtige Erkenntniß (68); ta Zhednoît, die Reinlichkeit; ven s' te Nainashnoïti, ans der Unreinlichkeit (69); sdravu inu zherïtvu, gesund und frisch; opranu Perilu, gewaschene Wäsche (70); s' Vodoj zhiîtit, mit Wasser reinigen (71); posebnu v' poldanemu Zhaîîu, besonders um Mittagszeit (71); v' pognemu Zhaîîu, in der Mittagszeit (73); v' Pogni, bis Mittag (99); perredi, vorhanden (73); Previernc [previernihP], ali teil îtarih Shen... Mitelnov îe poîtretzhi, sich Abergläublicher, oder der alten Weiber... Mitteln bedienen (71); kaj on naravna, was er anordnet (71); Ger-doît v' Shelo napaki v Katekizmu, napačno paginiranje Abecedarija preprečil«. To pa se ni zgodilo: torej je bil abecedarij natisnjen pred katekizmom. Res je, da bi bil tiskar, če bi bilo vse tako, napako v abecedariju lahko preprečil, popolnoma gotovo, kakor misli Grafenauer, pa to ni res. Popravljanje inu v abecedariju ni bilo kar nujno, ko ima knjižica samo 26 (pravzaprav 27, ker je en »vakat-: v numeraciji preskočen) paginiranih strani in eno nepaginirano, in potemtakem napaka v prvi poli in v delu druge nikakor ni motila pravilne paginacije kakih naslednjih pol. Toda ali tiskar napake v abecedariju, in to je glavno, zares ni opazil? Nasprotno: opazil jo je, ker jo je moral opaziti. Obravnavana napaka v paginiranju se je pripetila tiskarju pri lomljenju«, kar se pač večkrat zgodi; pri »razporejanju« (nemško »Ausschießen«), to je pri razvrščanju že numeriranih strani v formo za tiskanje, pa je seveda tiskar napako kmalu zagledal (če ni celo že naprej vedel zanjo), najbrž že pri tretji strani, ki je bila napačno zaznamovana s številko 2: strani se morajo namestiti v formo samo v določenem redu (glej shemo forme), sicer bodo v dotiskani in preganjeni poli ter v knjigi tekle narobe, v prvi poli n. pr. namesto v redu od 1 do 16 (ne glede na dano pravilno ali nepravilno pagi-nacijo) v nekem — neredu, ki je odvisen od napake pri razporejanju. Ker pa se v abeceduriju strani prve pole vrste pravilno od 1 do 16 v smislu pravilne paginacije (zaradi nenumerirane prve in preskočene druge strani pa od [1] do 0 in od 2 do 15), strani druge pole pa od 17 do 27 (ozir. od 16 do 26), je jasno, da je tiskar napako v paginaciji opazil, strani pa kljub temu pravilno razvrstil tako v prvi kot v drugi poli. Kar velja v tem pogledu za abecedarij, velja tudi za katekizem, če sta bili v njem prvotni prvi poli, to je zdaj poli Л in В v začetku knjige, sploh kdaj paginirani: enaka napaka torej kvečjemu kaže na isti izvor, na istega stavca, na isti način dela, ne dokazuje pa nikake prioritete v dotiskanju ne za eno ne za drugo knjigo. 2 5 4 3 [3] 16] [5] [4] 15 10 11 12 114] [11] 112] [13] 14 9 8 15 [15] [10] M [161 vakat 6 7 naslovna 12] 17] [8] stran HI Shema »forme« za t. polo (—16 strani): številke v oglatih oklepajih pomenijo strani 1. pole s pravilno paginacijo; številke in besede brez oklepajev pa strani 1. pole v abecedari j u 1350 z dejansko (t. j. napačno) paginacijo. — Seveda je to le ena od možnih shem, toda pri vseh je nujno isto: napako v paginaciji moraš opaziti in jo ali popraviti ali pa strani njej primerno razporediti drugače, kot je normalno Za drugo Grafenauerjevo domnevanje — Trubarjeva izjava iz 1561. leta, da je naš katekizem prva slovenska tiskana knjiga, je le na pol resnična — najprej nikakor ni prav razvidno, zakaj naj bi bilo Trubarju zanjo »dovolj« že to, da je bil katekizem njegova prva /netiskana/ in vsaj delno hkrati z abecedarijem, torej 1550. leta natisnjena knjiga. Ali bi mu potem ne bilo lahko še bolj »dovolj« razglasiti abecedarij za prvo slovensko tiskano knjigo (kakor jo storil Grafenauer), če bi bil v resnici že ves natisnjen 1550. leta in pred katekizmom? Zlasti pa naj bi mu bilo dovolj«, zaključuje Grafenauer, ker je tako mislil »na vse tri katekizme, ki so se doliskali 1550—51, kot na en sani katekizem z različnimi .izlagami'. Najjasneje se to vidi v Pričevanju v pesmarici (Ta celi katehismus,... inu pejsmi) iz leta 1567., ohranjen [!] v pesmarici 1574.....: ,Le-ta prid inu tu neizrečonu večnu blagu nebesku, ki se v tem katehismi najde, je tudi mene pergnalu, da sem ta katehismus s trijemi izlagami pred 20.....lejti pustil drukati, ta prvi v pesnih (drugi del Kate- hisma iz leta 1550—51 — tega dela v Katehismu iz 1. 1555. ni), ta drugi s to P Ljubljana ej kratko d. Breneiovo (Abecedarium iz 1. 1550), ta tretji s to obilno hitersko (prvi del Katehisma iz 1550—51); le-ta sem v ene (!) cilu mahine bukvice prež mujga imena... postavil.' Torej ena sama knjiga.« To mesto iz Pričovanja sta razlagala že Francè Kidrič (Južnoslovenski filolog, 1921; Bibliografski uvod v zgodovino reformacijske književnosti pri južnih Slovanih v XVI. veku, 1927) in Rupel (Protestantski pisci, 1934), kakor je označil Grafenauer v oklepajih, torej kot tri katekizme v dveh knjigah. Grafenauer pa je to prezrl in šel še dalje: nedoločni spolnik je zamenjal s štcvnikom in iz vseh treh katekizmov naredil eno samo knjigo (klicaj v oklepaju za besedo »ene« je njegov). V resnici pa gre v tem »pričevanju« za tri katekizme in iri knjige: »ta prvi« /z izlago] »v pesnih« (tako je treba razumeti) je ves katekizem 1550—51 , ki ga Trubar večkrat oznamenjuje »in Gesangsweiss«, po tem torej, kar ima posebnega v nasprotju z drugima dvema, ne pa samo njega »drugi del«; razlaga za »ta drugi« je pravilna; »ta tretji« pa ni »prvi del Katehisma iz 1550—51« — »prvi del« sploh nima nikake izlage —, marveč »Catechismus v slovenskim jeziku« iz leta 1555: samo ta ima »to obilnu (ne obilno«!) lutersko« izlago — »obilnu« v nasprotju s »to kratko d. Breneiovo« v prvem abecedariju; kazalni zaimek »le-ta« se nanaša samo na »ta tretji« katekizem, ne pa na vse tri; samo za katekizem 1555 velja označba »ene cilu mahine bukvice«, to je knjiga v šestnajstinki, medtem ko sta ostala katekizma (naš prvi katekizem in abecedarij) le »bukvice«, to jc v osminki. Trubar sploh nikoli ni mislil na »tri« katekizme (v Grafenauerjevem smislu), še manj pa na tri pravkar omenjene katekizme kot na enega samega. Nasprotno, prav v Registru 1361 (in enako že prej v pismu kralju Maksimilijanu z dne 2. januarja 1560), v izjavi, ki jo Grafenauer omenja le toliko, kolikor se nanaša na »Catechismus in der windischen Sprach« kot na prvo slovensko tiskano knjigo, jih je natančno in obširno popisal kot nikjer drugje (v rokopisu in tisku na več straneh) in ostro ločil med seboj kot tri samostojne knjige v povedanem smislu. Kaj je potemtakem zares s Trubarjevim pričevanjem iz Novega testamenta 1557 in Registra 1561: 1550. 1551, 1550—51 in 1550 ali kako? Ali drugače: kdaj je torej izšla prva slovenska knjiga in katera je? Trubarjevi pričevanji sta docela in ne le na pol resnični. »Abecedarium und der klein Catechismus« je namreč zares izšel 1550. leta. Tega po Grafenauerjevi metodi sicer ni mogoče dokazati, govori pa o tem (v tej zvezi in zdaj samo to) že štiri sto in eno leto v knjižici sami natisnjena letnica (čeprav smo zmeraj trdili, da je izšla brez nje — Grafenauer še ponovno v tem članku), in sicer na zadnji tiskani, nenumerirani (27 ali prav 28) strani: Končna vrsta tabele, iz katere naj bi se otroci učili rimskih in arabskih številk, se glasi: »M 1000 2000 5000 4000 1550.« »Catechismus in der windischen Sprach« je prva slovenska knjiga (tiskana seveda, saj za to gre, ne pa mogoče za kako »netiskano«), o tem dvomiti ni prav nobenega vzroka. Dotiskan je bil najpozneje hkrati z abece-darijem, torej tudi že 1530. leta. in sicer zelo verjetno še pred 6. novembrom. Več o vsem teni in še o nekaterih Grafenauerjevih domnevah pa hkrati na drugem mestu. W f H »f K ir U *** «O s« f» JI ,4 „ je ,,, Jt »i 4в 41 4» 41 4» 46 47 4« Ü f» 0 1t' ж и ,or „ fot ва> «t «tj «4 iuoo 3000 .io«* in», (F(bwcrt)t yn GrUuburfrit JCÜU4 GfUfY«|Jti» RÉSUMÉ. En répondant à l'article de Ivan Grafenauer «Quand le premier livre slovène fut-il imprimé» (Slavistična revija IV, 100—103) où l'auteur soutient la thèse que le premier livre slovène imprimé fût le «Abecedarium vnd der klein Catechismus in der Windischen Sprach» de Primož Trubar, paru déjà en 1550, et le deuxième le «Catechismus in der Windischen Sprach» du même auteur, paru seulement en 1551, on constate que les raisons citées par Grafenauer sont insuffisantes et les conclusions qu'il en tire erronées. Il est vrai que l'Abécédaire mentionné ait paru déjà en 1550. La preuve la plus sûre en est, entre autre, le chiffre caché «1550» qui se trouve sur la dernière page de ce petit livre et qui est la date de l'impression ; 011 ne l'avait pas remarqué auparavant et il a échappé même à Grafenauer. Cependant, cet Abécédaire n'est que le deuxième livre slovène imprimé, car le Catéchisme cité ci-dessus de Trubar, selon toutes les données connues et les circonstances diverses lors de l'impression, parut également déjà en 1550 (et non pas en 1551, date qu'on considérait valable depuis 1921) et avant l'Abécédaire, comme le premier livre slovène imprimé. Joka ?i«on JEAN DAYRE Nekrolog U Sloveniji je Dayre mo/da malo poznat, ali on ipak zaslužuje da se ovaj ugledni časopis u povodu njegove smrti osvrne na nj. Bio je prijatelj naših naroda i dobar je dio svog života, gotovo tri deccnija, posvetio našoj nauči, kao malo koji Francuz. Za svog dvanaestogodišnjeg boravka u Zagrebu cesto je i rado dolazio u Ljubljanu, gdje je u Francuskom institutu držao mnoga i za-pažena predavanja. Rodio se u Provansi, u Arlcsu 24. juna 1892. Učio je romansku filologiju na universama u Aix-cn-Provence i u Grenoblu i postao je agrégé. Za prvog svjetskog Tata došao je u dodir s ju gosi a venski m vojnicima izbjeglicama u Fran-cuskoj i naučio je naš jezik. Tako nas je zavolio, da se otad pa sve do smrti bavi s uspjehom študijem stare i nove hrvatske književnosti. Od 1929. do 1955. profesor je Francuskog instituta u Firenci, gclje proučava osobito veze izmedju talijanske i naše starije književnosti. Dolazi zatim u Zagreb za direktora Francuskog instituta i ujedno je imenovan najprije za lektora a potom za redovitog profesora franeuske književnosti na Filozofskom fakultetu u Zagrebu. Stoički je podnosio ratne nevolje za okupacije u Zagrebu. Novembra 1947. seli u Palermo da bude i tu direktor Francuskog instituta i profesor na universi. Ipak on ni tada ne napušta slavistički rad, koji mu 21.au-gusta 1952., u šezdesetoj godini života prekida smrt. Resile su ga mnoge vrline i kao čovjeka i kao učenjaka. Veoma talentiran i učen a neobično skronmn. Imao je profinjen ukus i bio je dobar krifičar. Volio je ožetost tako da u svojim radovima iznosi samo ono što je novo. Istra-živač je a ne popularizator te je volio više analizu negoli sintezu. Istraživanja u arhivima i bibliotekama u Italiji i kod nas omogučila su mu da unese novog svijetla u mnoge probleme naše stare književnosti. Na pr. on je u Firenci prvi našao revolucionarna pisma Marina Držiča po kojima sc saznalo za buntovnu gestu velikog komediografn protiv aristokratske vladavine u Dubrovniku (»M. Držič conspirant à Florence«, Renne des Études s/aoes 1930). Dayre je znao kritički oživjeti naše historičke likove tako da neki njegovi portreti dubrovačkih pisaca mogu služiti kao uzor (na pr. »La vie d'un écrivain ragusain: F.Luccari-I.ukarevič«, Slavia IX, 1932). Dragocjene su nam te študije i sloga što su izradjone po zapadno-evropskom visokom mjerilu, po franeuskoj metodi i ukusu te su u opreci s pozitivističkim njemačkim, austrijskim metodama, koje su bile odomačene kod nas. Tako je u našu dotad obično akademsku povijest književnosti Dayre unosio nešto novo, što je tu nauku činilo življom, interesantnijom i što ju je približilo takodjer ncstručnjacima. Toliko su cijenjeni njegovi radovi, da ill Matica hrvatska izdaje sedam u prijevodu pod naslovom Dubrovačke študije (1938). To je dosad, mislim, kod nas jedina knjiga prijevoda slavističkih študija s francuskog jezika. Tu se u programatskoj raspravi »O dubrovačkoj književnosti« Dayre bavi metodom istraživanja i op čim problemom pristupanja študiju naše stare literature, o čemu je govorio na II. medjunarodnom kongresu slavista u Varšavi 1934. U tim kritičkim pogledima o dosadašnjem istraživanju ističe potrebu da se prijedje na kod nas zanemarenu ocjenu pjesničke vrijednosti samih djela i na njiliovu interpretaciju, da treba odvojiti konvencionalno od iskrenog, odrediti »odnose izmedju djela i pisca, knjige i života«, objasniti društvene prilike u kojima su pisci stvarali i si. TJ literarnoj historiji važnija su djela negoli pisci. Njegove su naučne radove objavili časopisi: Revue des Éludes slaves, Slavia, Annales de l'Institut Français de Zagreb, Hrvatsko Kolo, Priloži P. Po-poviča. 1937. g. osniva spomenute Annales i uredjuje ih deset godina u cilju da što bolje osvijetli francusko-jugoslavcnske odnose u prošlosti i sadašnjosti. Oko tog naučnog časopisa znao je okupiti nekoliko suradnika stručnjaka i u deset godišta bbjavio je mnogo vrijednih priloga, svojih i tudjih, u kojima se katkad govori takodjer i o stvarima u vezi sa Slovenijom. Na pr. sam Dayre zalaže se da Francuzi Ljubljanu nazivlju našim, a ne kako neki hoče, njemačkim imenom Laibach; drugi put izvjcščuje o francuskom cercle u Ljubljani za vrijeme Austrije (lil, 1939, str. 119, 245). Tu B. Losky sludiru umjetnine francuskog porijekla u Jugoslaviji, a u Sloveniji ih nalazi u kartuzijanskom samostanu u Pleterju, u crkvi u Radmirju kod Gornjeg Grada i u nekim drugim mjcstima, kao u Ptuju, Novom Celju, Turnišču (IT, 1938, str. 401—08, 416, 418, 421). R. Maixner piše tu o Stendhalu u Trstu (VI—VII, 1942—43, str. 188—95) i ras-pravlja o »L'Illyrie française« (IX, 1945, 228—42) i o Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes (X—XI, 1946—47, str. 232—42). A. Ugrenovič bavi se francuskom šumarskom aktivnošču u Ilirskim pokrajinama (I—II, 1937, str. 99—111). Dayre se zanima i za modemu hrvatsku književnost i prevodi hrvatske pripovjedače. Matica hrvatska izdaje dvaput njegovu Anthologie des conteurs croates, 1880—1930 (1933), gdje u uvodu kritički prikazuje razvoj naše nove književnosti. Osim toga izlaze u posebnoj knjiži njegovi prijevodi deset novela A. G. Matoša, Camao et autres nouvelles (1944). a i u svojim Annales objavljuje svoje prijevode pripovijesti M. Bogoviča, M. Krleže, E. Kumičiča, V. Nazora i J. E. Tomiča. Priredio je za štampu veliko djelo u dvije knjige od generala Neustädtera Le ban Jellačič et les événements en Croatie depuis l'an 184Š (Inst. Franç. de Zagreb 1940), koji su memoari dragoejeni za povijest Hrvatske onoga doba. Da olakoti Francuzima učenje našeg jezika a i obratno Srbima i Hrvatima francuskog, Dayre se s potpisanim prihvatio mukotrpnog posla da izradi Hrvatsko-francuski rječnik, koji smo nastavili i dovršili R. Maixner i ja. Ali rukopis tog rječnika — nažalost — od 1950 g. čeka gotov da bude objavljen. Osim toga Dayre je proučavao veliki lik talijanskog matematičara i filozofa XVI. vijeka Girolama Cardana, čiju je latinsku autobiografiju preveo na franeuski i popratio jc opširnom studijom (Jerome Cardan, Ma Vie, Paris 1935). Bavio se i Nikolom Tommaseom; našao je još njegovih pisarna na našem jeziku i sprem i« ih je za štampu, a u Revue des Études slaves XXVIL 1951. godine izašla je njegova posljednja študija »Notes sur les Iskrice de Tommaseo«. I to nije sav plod Dayrove naučne aktivnosti, jer je ostavio u rokopisu još nekoliko nedovršenih radova u vezi sa starijom hrvatskem književnošču (vidi potpun popis njegovih radova u Annales de l'Institut Français de Zagreb, 2e sérié, No. 2, 1934). ЛИ Dayre nije zaslužan samo kao istraživač, kritičar i prevodilae. On je ne malo pomogao da Francu/i upoznaju našu kulturnu prošlost i sadašnjost u pravom svijetla. Zaslužan je takodjer i stoga što je svojim dugogodišnjim djelo-vanjem u llrvutskoj i u Sloveniji pridonio našem poznavanju franeuskih kulturnih tekovina i tako raširio naše horizonte. Zato je njegov preran gubitak velika šteta za nas. , Mirko Deanovic OPREMA SLOVENSKE KNJIGE OB NASTOPU MODERNE (Dve pismi arli. Ivana Jagra) Slovenska moderna ni prinesla novega duha samo v literaturo, glasbo in slikarstvo, z njo je nastopila tudi slovenska arhitektura, ki začne z imeni Fa-biani, Jager in Plečnik svoje samostojno življenje. Opreme slovenske knjige se je prvi med njimi lotil Ivan Jager, ki živi v Ameriki.1 Z domovino je še vedno povezan in svojo bogato knjižnico je namenil našim ustanovam. Med korespondenco založnika Lavoslava Sehwentnerja sta se ohranili tudi dve njegovi pismi, ki obravnavata opremo Cankarjevih Vinjet. Vprašanje o opremi slovenske knjige do nastopa moderne še ni obdelano. V ocenah so po veliki večini le kratke pripombe splošnega značaja. Ker "bta Jagrovi pismi verjetno prvo razmišljanje o tem vprašanju, bomo najprej podali kratek pregled o razvoju opreme slovenske knjige do konca 19. stoletja. To naj bo prispevek za nadaljnje obravnavanje, kako se je razvijala zunanja podoba slovenske knjige. I Razstava slovenske protestantike ob jubileju slovenske knjige leta 1951 je pokazala, da so posvetili naši reformatorji veliko skrb tudi zunanji podobi svojih tiskov.2 Seveda so to storili pod vplivom in ob sodelovanju nemških tiskarjev. Skoraj vse naše prve tiskane knjige, tako tiste, ki so bile tiskane v Nemčiji, kakor one, ki jih je tiskal Janž Mandelc v Ljubljani, odlikuje odlična grafična oprema. To velja tako za naslovne strani kakor za razporeditev vrst, naslovov, za razmerja med praznim ia tiskanim prostorom na straneh, za izbiro slik in grafičnih okraskov med besedilom odnosno tiskom. Dalje imajo ti naši prvi tiski tudi izbran črkovni material. Med njimi je dosegla Dalmatinova Biblija najvišje mesto." Naslednje dobe niso več posvečale zunanji lepoti knjige tolikšne pozornosti, in tudi tiskarne, ki so začele delovati na slovenskem ozemlju ob koncu 17. stoletja, niso ustvarile do druge polovice 19. stoletja skoraj nič tukega, kar bi mogli uvrstiti med grafično uspele izdaje. Naši tiski iz dobe po reformaciji ne kažejo nobenega znaka umetnostnih vplivov stilnih razdobij 1 Ivan Jager, glej SBL in Arhitekt 1952, št. 5, str. 45—44. V »Tujcih« omenja Cankar arhitekta Tratnika; B. Merhar izraža domnevo, da naj bi bil za model Tratnika arh. Iv. Jager. (Izbrano delo II, str. 479.) 2 Razstava »Delo slovenskih protestantskih piscev« v NUK od 7. septembra do 1. oktobra 1951. 3 Dr. S. Mikuž, »Realizem protestantske grafike«. Ljudska pravica z dne 1. septembra 1951. od 16. do 19. stoletja, kakor so se izražali v knjigi francoskih in nato tudi ostalih evropskih tiskarjev. Posebno poglavje o zgodovini zunanje knjižne opreme je njena vezava. Y začetku je za vezavo skrbel tiskar, a pozneje se je knjigovcštvo osamosvojilo kot samostojna obrt. Med ohranjenimi slovenskimi protcstantovskiini tiski občudujemo tudi izbrane vezave. Baron Žiga Zois, ki ga štejemo med naše prve knjigoljube in zbiralce slovenskih tiskov, je visoko cenil lepo vezano knjigo, kakor nam to pričajo ohranjene knjige iz njegove knjižnice. Po revolucijskem letu 1848 je tudi med slovenskim ljudstvom zrasla potreba po tiskani besedi. Tiskarne v Ljubljani, Celju, Mariboru, Trstu in Celovcu, kjer so se tiskale slovenske knjige, so se oskrbovale s tiskarskim materialom iz nemških tovarn. Z novimi črkami so dobivali tiskarji tudi šablonske vinjete, inicialke in ves drug okrasni grafični material in so ga uporabljali ne glede na vsebinsko plat dela. Tako srečujemo v knjigah v drugi polovici preteklega stoletja skoraj povsod iste okraske, enake vinjete, črte in inicialke. Slovenski knjigi manjka tako v njeni notranji kakor zunanji grafični podobi vsakršen znak individualnosti. Delovni pogoji pri tedanjem delu v tiskarnah so seveda ustvarili veliko takih slovenskih knjig, ki jih tudi danes vzamemo z veseljem v roke. Izbran papir, lep ročni stavek, skladna in po grafičnih predpisih razdeljena tiskovna ploskev, enakomeren in polnobarven tisk, včasih celo dvobarven tisk naslovnih strani itd. so odlike nekaterih izdaj Prešernove dobe in tudi izdaj iz zadnjih let pred nastopom moderne. Od starejših naših knjig iz prve polovice 19. stoletja bi morali v tej zvezi imenovati nekatere Blasnikove tiske (Krajnska Cbelica, Pesme Valentina Vodnika, Pesmi krajnskiga naroda, Krst pri Sa\ici in Poezije Doktorja Franceta Prešerna). Tiskar Blasnik jc natisnil svojemu prijatelju Prešernu tudi odtise Čbelice, Sonetnega venca in Gazel, in to celo na izbranem papirju. Ovitki teh broširanih knjig so navadno šablonski; krasijo jih vinjete in okvirčki. Za opremo je skrbel le tiskar, ki je uporabljal razpoložljivi tiskarski material. Isto velja za vezane izvode, ki so si jih dali vezati posamezniki pri knjigovezih-obrtniki h. Prvi poskus, da bi opremili slovensko knjigo s poudarkom slovenske individualnosti, jc prvi snopič Klasja z domačega polja iz leta 1866. Izdajatelja sta pripravila založnika Otona Wagnerja, da je natisnil ovitek prvega snopiča te zbirke (Pesmi Franceta Preširna, 1866) v večbarvnem tisku. Tisk ovitka je izvršila graška kamnotiskarnica (litografija), čeprav je imel litografijo od 1.oktobra 1847 že tudi tiskar Blasnik v Ljubljani. Značilno za ta ovitek je slovenska trobojnica, ki se vije po ograji, katero je narisal neimenovani slikar kot okvir za besedilo na ovitku. Na trobojnici so imena slovenskih pesnikov, pisateljev in znanstvenikov, katerih dela sta nameravala urednika objaviti v Klasju. Domačo podobo na izdajah naših književnikov v tej zbirki naj bi označevale »kamno-tisne podobe«, kakor je to navedeno na naslovni strani in ovitku vsakega snopiča. Temu snopiču je priložena Prešernova slika.1 Te prve nacionalne manifestacije na slovenski knjigi se je ustrašila celo oblast in je ovitek prepovedala. Zaradi spremenjenega ovitka na platnicah drugega snopiča se je založnik takole opravičil: »Pa sedaj bode imelo .Klasje z domačega polja' take platnice, kakoršne so té, ker prve niso bile vsem očem po godi.« Domnevati moremo, da je dal pobudo za opremo Klasja Stritar, ki je kasneje izražal naklonjenost za pestro slikovno opremo v Zvonu. Pod vplivom 1 Fr. Kidrič, Prešernova podoba in naši umetniki. LZ LV/1935, str. 548 id. ilustriranih listov, ki so prihajali med slovensko meščanstvo z Dunaja in drugod, se je pojavljala želja po slovenskem ilustriranem listu. Zvon, ki je po letu 1876 menjaval zaglavja, je odgovoril na te želje v vabilu na naročnike in патоёЬо za leto 1878: »Govorilo se je in bralo že po časnikih, da bode Zvon prihodnje leto .ilustrovan'. To se lahko govori, malo teže stori. In vendar ni tako silno težko, ako bi hotel delati, kakor se dela navadno. Človek si nakupi nekoliko starih .cliche', prav ceno se dobivajo, tudi vemo, kje in kako, in list je ilustrovan; bralec je vesel, dobivši toliko podob in tako ceno! malo se meni za to, da so bile podobe že pred toliko in toliko časa v tem ali onem listu. Na starinskem trgu se kupujejo prav dobre suknje, kuj to, da so jih že drugi prej nosili! Jaz nisem za tako starinarstvo. Prinašati pa novih izvirnih podob, lepo risanih, lepo razmnoženih podob iz domačega, narodnega življenja, slovanskega značaja: to bi bilo seveda lepo; ali ostalo si vsak lahko sam misli.«6 Za tem napove urednik, da bo list v novem letniku »prinašal t. dan vsakega meseca po eno prilogo«. To so bile slike Jurija in Janeza Šubica, za katere so morali naročniki doplačati 1 goldinar, čeprav je imel izdajatelj z njih razmnoževanjem večje stroške. Prve priloge so bile razmnožene v heliogravuri, zudnje pa so bile že tiskane po klišejih. Naslednji letnik Zvona pa ima slike že med tekstom. To so reprodukcije slik Janeza Šubica, Simona Ogrina in Ludvika Grilca. Razen tega so na prvi strani nekaterih listov (snopičev) portreti slovenskih pisateljev, ki so bili tiskani po klišejih, ki jih je izdelovala klišarna Angerer na Dunaju. O tem, da je imel Zvon v predzadnjem letniku poleg življenjepisov »odličnih pesnikov in pisateljev slovenskih« tudi njih podobe, je napisal Franc Leveč sledeče priznanje: »Srečna je bila zatorej ura, ki je uredniku Zvonovemu rodila misel, da bi v svojem listu prinašal podobe najimenitnejših pesnikov in pisateljev naših. Na njegov poziv prevzel sem rad nalogo spremljati te podobe s potrebnimi životopisi.«' Ta Stritarjeva novost v slovenski knjigi pa ni rodila tistega uspeha, ki si ga je obljubljal. Resignacijo nad tem označujejo nekateri odstavki v XXII. Pogovoru. kjer pravi ob sklepu: »Eno je gotovo: Ako bode Zvon prihodnje leto še izhajal, podob ne bode več prinašal; to je kakor pribito — tudi ne ko bi mu jih ponujal, zastonj ponujal sam Gustav l>orč. S podobami sem jaz imel samo preglavice in Zvonovi naročniki malo veselja.«7 Stritar je tiskal svoj Zvon na Dunaju in je imel zato neprimerno več možnosti, da list sodobno opremi, kakor so jih imeli izdajatelji slovenskih knjig v Ljubljani in drugod. S tem pa, kar je storil, ni dosegel evropske ravni in je tudi v tem pokazal svojo konservativnost." Kar ni izpolnil Stritarjev Zvon, to je, skušal vpeljati Hribar-Tavčarjev Slovan, »prvi ilustrovan List v Slovencih«, ki pa je zaradi velikih stroškov že po štirih letih nehal izhajati (1887). Tudi France Lampe, ki je zučel leta 1888 izdajati Dom in svet, list, ki je bil namenjen »zabavi in pouku«, ni mogel mimo ilustracij; leta 1890 že nosi revija podnaslov »Ilustriran list...«. Večina slikovnega gradiva pri obeh revijah je bila v začetku izposojena in reprodukcije del domačih slikarjev so le polagoma našle v njih mesto. Ker je bila izdelava kli-šejev draga, je to deloma tudi opravičljivo, toda prav prepogosta tuja navlaka 15 Zvon 1877: kazalo kot priloga 24. listu z dne 15. decembra 1877, str. 4. " Zvon 1879, str. 2. 7 Zvon 1879, str. 367—368. s Fr. Mesesnel, Janez in Jurij Šubic, str. 96—98 in 179—186. kvari zunanjo podobo teh listov, ki ne nosijo niti pečata dobe, a še manj znakov naše umetnosti." S takim tujim pa tudi domačim ilustrativnim gradivom (krajine, portreti in podobno) so založbe izpopolnjevale ob koncu stoletja tudi razne koledarje ter nekatere druge izdaje. Za lepo zunanjo podobo knjige je zelo važen črkovni material. O' tem vprašanju beremo v Ljubljanskem Zvon u nekolikokrat pojasnila urednikov. Ko se je leta 1887 zakasnila prva številka lista, se je urednik Leveč opravičeval tako: »ltazven novih črk — in še te so nam takoj s početka naredile obilo sitnosti in preglavic — ostane pri Ljubljanskem Zvonu vse pri starem. Nečemo posnemati tistih listov, ki vsakega pol leta menjavajo svoje programe in glave ter v začetku in konec leta naročnikom svojim obetajo zlate gradove. Mi imamo samo jedno željo, to namreč, da bi bili Slovenci tudi odslej z Ljubljanskim Zvonom zadovoljni tako, kakor so bili doslej. Ne želimo biti niti jedini, niti najlepši list slovenski, pač bi nas veselilo, ko bi mogli Slovenci reči, da je Ljubljanski Zvon v naših malenkostnih in inalostnih razmerah najboljši list slovenski.«10 (Urednik polemizira s Slovanom; podčrtal F. L.) O novih črkah pišejo uredniki LZ tudi kasneje večkrat (1896, 1898) in napovedujejo nove vinjete, inicialke in pročelne okraske (glave ali zaglavja). Videti je, da je bila potreba in želja po lepo opremljeni knjigi vedno bolj živa. Oglejmo si nekoliko še osnovne elemente opreme naših revij, ki so: zaglavja, vinjete in inicialke. Stritarjev in tudi Ljubljanski Zvon nista pokazala v tem kaj takega, kar bi nas še danes razveselilo. Zaglavja so izdelovali nepomembni risarji, vinjete in začetnice, ki so pri revijah zaradi večjega formata važne, so šablonske. Ljubljanski Zvon je zamenjal stare klišeje z novimi šele 1898, ko je za list narisal novo zaglavje, vinjete in inicialke Matija Jama. Bolj napreden je bil Slovan. V drugem letniku (1885) je hotel izdajatelj z zaglavjem poudariti slovansko orientacijo revije, ko je poleg gesla »Naprej zastava Slave« pokazal to združitev tudi v podobi: vzhajajoče sonce obžarja Ljubljano, Prago in Moskvo; toda že v 5. številki (2. številka je bila brez zaglavja!) je Moskvo zamenjalo neko drugo slovansko mesto v okviru stare Avstrije. Uredništvo je k tej spremembi napisalo sledeče pojasnilo: »Spodtikala se je namreč ob njo (sliko zaglavja) visoka c. kr. deželna vlada, zakaj — sodili bodo lahko čitatelji sami, ko dobe v roke tretjo številko.«11 Za letnik 1886 je narisal zaglavje Jurij Šubic, a od napovedanih inicialk so bile izdelane samo tri za prvo številko. Urednika sla novost označila kot zadostitev strogim zahtevam modernega okusa. Ob pregledu zunanjosti naših revij iz te dobe si oglejmo še ovitek. Do začetka novega stoletja so bili ovitki slovenskih revij v soglasju s tedanjim gledanjem na umetnost, kakršno je imelo naše meščanstvo. Šele v zadnjih letih jc narisal Matej Sternen za Dom in svet nov ovitek (leta 1897 in 1898), naslednji dve leti pa ima ta list ovitek po osnutku F.D.12 (Ta slikar je narisal za DiS v secesionističnem slogu tudi inicialke.) Ljubljanski Zvon dobi nov ovitek po osnutku Antona Gvajca tudi šele leta 1897, ko je bil zamenjan ovitek klasicistične nianire; za leto 1900 pa napove uredništvo nov ovitek: »Novo moderno ilustracijo izdela mladi, v Parizu živeči slovenski slikar g. Ivan Vavpotič.« 9 Slovan in Dom in svet v »Vabilih na naročbo«: S 1884, str. 8, in 1886, str. 388; DIS 1890 na platnicah 12. številke. 10 Ljubljanski Zvon VLI/1887, str. 56. 11 Slovan 1885, str. 52. 12 F.D. — Frančišek Dobnikar, glej SBL. V istem času so naši slikarji dobili že tudi prva noročila za ovitke knjig. Sicer je Jurij Subie že 1887 narisal ovitek za Terstenjakovo knjigo Spomenik slovanske uzajemnosti, toda prej in kasneje so imele naše knjige, ki so izhajale povečini broširane, prav vsakdanje ovitke, ki so jih z večjim ali manjšim uspehom opremili tiskarji z razpoložljivim slikovnim gradivom. Nekaj svojih izdaj je Slovenska Matica okrasila z izvirno risbo na ovitku: za Slrekljeve Slovenske narodne pesmi in Glaserjevo Zgodovino slovenskega slovstva je narisal ovitek Matija Jama. Slovenska knjiga z ilustracijami vsebine pa je še vedno prav redka. Mohorjeva družba je izdajala v tem času nekaj svojih knjig z izposojenimi kli-šeji (n. pr. Lampetove Zgodbe sv. pisma i. dr.), nekaj izvirnih slik pa je obsegala knjiga prof. Apiha Naš cesar (1898), kjer je kot ilustrator sodeloval tudi I. Jager. Leta 1896 je izdal Oton Fischer prvo knjigo Pesmi Simona Jenka-z ilustracijami Ivane Kobilce. To je menda napotilo založnika Bamberga, da je naročil povprečnemu nemškemu slikarju Adolfu Karpellusu ilustriranje Prešernovih Poezij, ki jih je izdal kot jubilejno izdajo ob stoletnici pesnikovega rojstva. Kritika je to izdajo, za katero si je založnik omislil се1о> nove črke, odklonila. Nekaj let prej je izdala Slovenska Matica Sienkiewiczev roman Z ognjem in mečem (1893) z izvirnimi slikami češkega slikarja Viktorja Olive po izposojenih klišejih. Želji po ilustrirani knjigi je v tem času redno ustrezala le Mohorjeva družba, kar so ji omogočale visoke naklade. Naše tiskarne tedaj še tudi niso imele klišarne in so klišeje za naše knjige izdelovale dunajske klišarne. Prvo klišarno smo dobili šele leta 1920. Tudi oblika knjige je izraz dobe. V tem oziru smo bili z našimi knjižnimi tiski zaostali. Format slovenske knjige v dobi, o kateri podajamo ta bežen prerez, je stereotipen. Redke priložnostne izdaje so dobile tudi slavnostno obliko. Tako delo je bila knjiga Spomenik o šeststoletnici habsburške vlade na Slovenskem (redna izdaja Matice Slovenske za leto 1882—1883); ta knjiga v kvart-nem formatu, za katero je izdelal ljubljanski mestni inženir in arhitekt Ivan Duffè okvire za strani, iniciale in vinjete v slogu italijanske renesanse, je veljala za »najlepšo knjigo slovensko, kar jih je bilo natisnjenih od leta 1550 do današnjega dne«.12a Založnik M. Fischer je leta 1896 izdal Prešernove Poezije in Jenkove Pesmi I v malem oktav formatu kot »jako elegantni knjigi, tiskani v .elzeviru' in opravljeni po najnovejšem vkusu v Lipskem« (Tiskarna Ramm in Seemann). Ljubljanski Zvon (A.Aškerc?) je izdajo odklonil, ker ni treba, da »bi bilo za Slovence vse dobro, če je v rdeče usnje vezano in po robu pozlačeno«. V spotiko je bil posebno predroben tisk, ko se je Zvon komaj odkrižal teh črk za pesmi. Na to je menda meril Ivan Cankar v kritiki A. Aškerčeve zbirke Lirske in epske poezije (1896), ko je pohvalil vnanjo obliko, ki je »dična in lična, četudi noclzevirske vnanjščine... ker poznamo pesnikov vkus in sodbo o novo-šegnih, gigrlskih izdajah«.12'» V glavnem pa je vse ljubljanske založnike, ki so bili povečini Nemci (v Celju, Mariboru in Trstu je izšlo v tem času kaj malo slovenskih knjig, v Celovcu pa so izhajale le množične izdaje Mohorjeve družbe), vodilo kapitalistično gledanje na knjigo kot objekt trgovine in bolj ali manj uspele naložbe kapitala. Razumljivo je torej, da je oblika prve izdaje Zupan- • la» Ljubl janski Zvon 111/1883, str. 537. , 12b Ljubljanski Zvon XV1/1896. str. 119, 520, 307 in 577. — Louis Khévir je bil ustanovitelj priznane nizozemske tiskarske rodbine iz 16. in 17. stoletja, ki se je odlikovala daleč po svetu po okusnih izdajah, a še posebej po svojih miniaturnih tiskih. čičeve Čaše opojnosti vzbudila pozornost kritika, ki pravi: »Zbirka je v svoji elegantni moderni opremi, s kakršno se ne more ponašati nobena slovenska knjiga, tudi v tem oziru pravi kras naše književnosti.«13 Oprema vezane knjige je bila do konca stoletja prepuščena knjigovezu. Med redke zasnutke vezav po zamisli domačega slikarja spadajo platnice za Ljubljanski Zvon, ki jib je narisal Ivan Franke že 1883 za Bonačevo knjigoveznico. Danes se ob teh vezavah čudimo razsipni uporabi zlata in se pri tem spomnimo Jenkovih verzov: Ko moje pesmi tiskane po svetu bodo šle v rudeče usnje vezane in z zlatom bodo rezane. (Namen mojih pesmi) O zunanji podobi slovenske knjige poročila v revijah in listih kaj malo govorijo. Iz skopih pripomb naj izberemo le nekatere zaradi njih značilnosti. Tako piše ocenjevalec pesniške zbirke Lujize Pesjakove, Vijolice, ki je izšla 1889 pri tiskarju J. R. Milieu v Ljubljani: »Pri nas se hvali vsaka knjiga zaradi svoje zunanje opreme. To ni čudno, ker ima vsaka tiskarna svoj list ali še po več svojih listov, ki so ji na razpolago.«14 V oceni Levstikovih zbranih spisov (I. in II. zvezek) zavzema ocenjevalec Viktor Bežek kaj zanimivo stališče. On piše: »O zunanjem licu Levstikovih zbranih spisov ni da bi govoril; lepo blago se samo hvali. Narobe: z ozirom na to, da jim je krasna njih. oprava primerno podražila cene, vzkliknil bi skoro — iz vestno v zmislu Levstika samega — s primerno varijacijo Lessingovih granesov: Wir wollen weniger aufgeputzt und billiger gelesen sein!«16 Vsa ta hvala velja seveda le papirju, črkam, tisku in okraskom, ki so ša-blonski in ki jih uporabi tiskarna sedaj za to, kasneje za drugo knjigo. In vendar je bilo vse to »lepo in okusno«, ali kakor piše Anton Funtek v oceni Aškerčevih Balad in romanc: »Die äußere Ausstattung des Buches ist glänzend.«10 Ne mogli bi pa trditi, da niso naši pesniki in pisatelji z zanimanjem spremljali tisk svojih del, kakor nam to zgovorno dokazujejo pisma Simona Gregorčiča. Ob tisku prve knjige svojih pesmi piše konec marca 1882 Ign. Gruntarju, svojemu založniku, »knjiga bo tako lepa, da dozdaj ni imela nobena slovenska pesniška zbirka tako lepe zunanje oblike«. (Pismo št. 65.) Ob tisku tretje knjige pesmi pa naroča Ivanu Vrhovniku, ki je opravljal korekturo, da mora tiskarna paziti na »enako višavo okraskov in enako nižino štev. strani, a to skozi vso knjigo« in da bo ustavil lisk, če bi tega ne storili. (Pismo št. 608.)17 13 Ljubljanski Zvon XIX/1899, na platnicah za št. 6 (junij). 14 Ljubljanski Zvon IX/1889, str. 573. 16 Ljubljanski Zvon X1I1/1893, str. 112. 10 Ljubljanski Zvon X/1890, str. 317. 17 Simon Gregorčič, Zbrano delo, knjiga III in IV. II To bi bil kratek pregled razvoja opreme slovenske knjige do nastopa moderne odnosno do začetka novega stoletja. Mladi rod je pod vplivom tega, kar je videl na Dunaju in drugod po svetil, hotel dati svojim knjigam vsebini enakovredno sodobno zunanjo podobo in obliko. Njih težnje je najprej podprl založnik Lavoslav Schwentner, ki se je priselil 1898 iz Brežic v Ljubljano in začel v glavnem izdajati dela mladega pisateljskega rodu. S svojim zgledom je vplival na ostala založniška podjetja, ki so morala spremeniti zastarelo gledanje na opremo slovenske knjige in seči po modernih sredstvih. Tudi tiskarne so morale poskrbeti za ustrezajoč črkovni material, ker so poleg obstoječih tiskarn nastale še nove (11. pr. A. Slatnar v Kamniku in dr.). Že v prvih letih novega stoletja je dobivala slovenska knjiga vodno bolj s vojsko zunanjo podobo, pri kateri so sodelovali domači umetniki. Poleg avtorjev so tudi založniki posvečali zunanji opremi vodno več pozornosti. Vzroki so bili seveda različni. Kako so je to razvijalo in kakšiii uspehi so bili doseženi, sega izven okvira tega pregleda. Vendar pa smo dosegli v pičlih štiridesetih letih pri opremi našili knjig že tako stopnjo, da je veljala oprema naših knjig tudi v svetu za vzorno. Luigi Salvini, ki ga jxiznamo tudi kot prevajalca slovenskih del v italijanščino, je rekel: »Osemnajst knjižnih omar imam v svoji delovni sobi. Vsak, kdor me obišče, se redno pomudi pri omari s slovenskimi knjigami in občuduje njih lepoto.«18 Pogled na knjige naših mladih pisateljev ob koncu in na začetku novega stoletja vzbudi v primerjavi z dotedanjimi slovenskimi knjigami posebno pozornost. Staro obliko in podobo ima od teh knjig samo še Cankarjeva prva izdaja Erotike, ki je izšla 1899 pri Bambergu. Naslednje izdaje mladih pa je oskrbel Schwentner in štiri od teh je opremil arhitekt Ivan Jager, in to: Zupančičevo prvo [K^niško zbirko Čaša opojnosti (1899), Cankarjeve Vinjete (1899), Zupančičeve Pisanice (1900) in Cankarjevo komedijo Za narodov blagor (1902). Poleg tega je Jager opremil še revijo Slavjanski vijek (1900—1904), vseslovanski pol mesečnik za obrambo slovanskih kulturnih interesov in pospeševanje trgovskih svez mej Rusijo, Avstro-Ogersko in Balkanskim polotokom. Revija se je tiskala v vseh slovanskih ter v francoskem in nemškem jeziku. Ob izidu Caše opojnosti je ocenil kritik Miljutin Zamik tudi opremo. »Če slednjič še povem, da je knjiga tiskana na lep papir in da ima stilizirano naslovno risbo žalibog neimenovanega nešifriranega umetnika, ki spominja na dobro izglede: 11a Bernarda Pankocka in na nekatere Angleže — potem sem zadostil hvaležnim čutom, katere imam pri tem velikonočnem darilu.« (SN 1899, št. 80 z dne 8. aprila.) Isti kritik je ocenil Jagrovo udeležbo na Prvi umetniški razstavi v Ljubljani (1900), na kateri je razstavil osnutke za navedene opreme. Opremo Pisanic je odklonil tako: »Ponesrečena je risba za ,Pisanke', ki naj bi bile v nekaki domači ornamentiki, pa je prav grda. Ostale so lepe.« Z opremo komedije Za narodov blagor pa tudi Cankar ni bil zadovoljen. Ivan Jager je bil Cankarjev rojak in verjetno sta se poznala še z Vrhnike, najkasneje pa sta se morala seznaniti 11a realki v Ljubljani. Leta 1888 so ustanovili slovenski realci v Ljubljani društvo »Sloga« kot protiutež nemški študen-tovski organizaciji. Imeli so tudi list Sloga«. Člali »Sloge« je bil tudi Cankar (1893). še prej pa se je družil z realci, ki so pisali od marca 1891 do poletja 1892 18 F. S. Finžgar, Kako nam plcnja slovenska knjiga. (Pet let slovenskega založništva, 1951, str. 13.) »Literarno knjigo«.19 Ugotoviti bi bilo treba, ali je bil tudi Jager član teh dijaških združenj; po njegovem delu na Dunaju bi mogli to trditi. Na Dunaju je Ivan juger občeval s Cankarjem in Zupančičem ter ostalimi iz kroga mlade dunajske literarne slovenske generacije. Podpiral je njih težnje in bil pripravljen sodelovati pri izdajah. Ivan Cankar je pisal 27. decembra 1898 bratu Karlu: »Tukaj se bo ustanovil modern, ilustriran, samo slovensk mesečnik; — Posvečen bo v prvi vrsti literaturi in umetnosti.« (CP I, št. 26.) Iz. korespondence drugih pa zvemo, da je bil arhitekt Ivan Jager celo član konzorcija, ki je ob koncu leta 1898 pripravljal izdajanje take revije. Njegova naloga pri reviji je bila tako določena: »Tehnično stran prevzame Jager (naslovni list, okraske, slike itd.!). — Zunanjost lista bi bila povsem moderna, secesijonistična v slovenskem slogu.« Do realizacije ideje po lastnem neodvisnem glasilu inlade generacije pa ni prišlo.19" Leta 1898 je Jager potoval po Dolenjskem, Krasu in Vipavski dolini, koder je zbiral dekorativno narodno gradivo. Intenzivno se je pečal z narodno ornamentiko. Svoja dognanju je uporabil pri opremi Narodne kavarne v Ljubljani (1898), kjer se je v tistih letih in vse do pred prvo svetovno vojno zbiral literarni svet Ljubljane. V razgovoru, ki ga je imel o tem delu, je Jager tako označil svoje poglede na narodni ornament: »Kakor pri Prešernu, kjer ,iz srca svoje so kali pognale... te rožcc poezije ...', prav tako dela in je delal naš narod za časa Prešerna, pred njim in tudi sedaj. Narodni nazor, da vse lepo priraste iz srca, bodisi v narodni pesmi, bodisi v dekorativni umetnosti, na katero je vplivala prva prav tako imenitno in pri kateri je naš narod (prav tako tudi drugi Slovani) tako poetičen, da i v deko-rativi povsodi rasto rožce estestvene, oblikovne poezije iz srca.«50 Te poglede na narodni ornament je uveljavil tudi pri opremi knjig, kakor nam to dokazujeta obe naslednji pismi, ki sta zanimivi tudi zaradi tega, ker se arh.I. Jager dotika v njih nekaterih slovenskih kulturno-političnih vprašanj. Jugrovi pismi dopolnjujeta v marsičem poglede mladega dunajskega umetniškega sveta na razmere v domovini. III Prvo pismo III/3 Metternichgasse 9 Dunaj 26. VI. 99 Velccenjeni g. Schwentner!21 Prijazno Vaše pismo prejel. Čelno stran »Vinjet«, risano na vegetabiličen pergament Vam pošiljam in ako Vam ugaja, daste jo lahko izdelati... V ta namen priporočil bi Vam mimo zadnje, solidnejšo firmo, ki dela dosti za arhitektonske publikacije in jo ravno po tem poznam.....: Josef Sztranyak, Wien VI1I/2 Tigergasse 13. (Ansialt für 19 Fr. Koblar, Ljubljanska dijaška »Zadruga«, SR H/1949, str. 77. 19a Podatke sem dopolnil z gradivom iz knjige: Josip Murn, Zbrano delo II. Uredil Dušan Pirjevec. Opombe str. 391—394. (D. P. navaja pomoloma Cankarjevo pismo št. 61.) Knjiga je izšla, ko je bil članek pred tiskom. so Mil ju t in Zamik, K emancipaciji Slovencev — Razgovor z arli. Jagrom; SN 1898, št. 184—187. 21 Obe pismi sta se ohranili med korespondenco založnika Lavoslava Schwcntncrja v skupnem ovitku z napisom: G. Lavoslav Schwentner, Ljubljana. Na ovitku ni znamke in ne postnega žiga. ZinkClishes).22 Anger Güschl je predrag in ima toliko dela, da se i/ manjših stvarij lahko kar norčuje, kar se tudi dogojuje. Klišeja bila bi dva; za zeleno, za rudeče. Mera kakor sem pripomnil. V takem formatu mora biti, ker treba za efekt in da ima stvar prav smisel sploh: samo po pol cm belega roba čez rudeče črte. Kaj pomeni! — .Srceta'... stilizirano valov je polje iz jednega v drugega vse jakše in jakše---- čuvstva izlivajoča se iz jednega v drugega... »flujidum« simpatije iu ljubezni itd. itd.... kuj bi kvasil — »Разумяй, кто умёнь«, kdor ne, pa naj pusti. — Naša moderna dekorutiva je to, ali vsaj moja individualna, nikjer kopirana, samorastla. Angleža Pankocka,23 na katerega naj bi se oslanjal — (kot trdi Zarnik v Slov. Narodu!) neznani umetnik, niti ne poznam — mogoče pa, da je to tisti edini, katerega on pozna.24 Naj gobezdači sedejo in sami kaj narede, ]>otem bodemo govorili. Šifro svojega imena И..Я. stavil sem na konec oziroma spodaj, sploh zato, da imam svoj znak in da se ga držim od sedaj nadalje. — Sicer Vas prosim najlepše, ne dajajte me v javnost, ker mi ne gre ne za reklamo, ne za zaslužke, ker nisem ne častihlepen ne ponosen.... in mi je vse jednako sploh.... odkar sem izprevidel. da so za nekaj let zopet pokopali slovensko umetnost v umetniškem društvu. Da nihče ne pozna — vse temelje umetniškega sveta zibajočiJi naukov Walter Crane-jevih. John Puškinovih, Wagnerjevih25 itd. itd. pač žalosten dokaz, da so izvolili tako veliko 0 za predsednika, tako veliko, ki že 12 let daja opija našem umetnem obrtu.. ,28 in vzdržuje vse smeradajne kroge« na umetniškem niveau, kakršnega imam sam, kakoršnega je slovenska družba sedanja v r e d n a. — Kje mogoče sicer, da se bode deželni dvorec za 375.000 fl. gradil po načrtih inženerja 1 Iraškega,-'7 diletanta v arhitekturi, oziroma kasni renesanci, katero je zajemal iz knjig. — Kje mogoče, da dobimo pokveko àla Narodni dom št. II. mesto veličastne sta\be, kjer bi se reprezentovala naša legislativa in naša umetnost. Kake posledice imelo bi to na vso umetnost, ako bi izdelal kaj takega 22 Angerer & Göschl je bila tedaj med vodilnimi klišarnami na Dunaju (K. Faulmann, Illustrierte Geschichte der Buchdruckerkunst, Wien 1882, str. 770); enako tudi Sztranyak in Wottitz. 23 Bernard Pankock (1872—?) ni Anglež, marveč Nemec; arhitekt in slikar, pobornik nove smeri v umetni obrti. 24 M il jut iti Zarnik (1873—1939), kritik SN in LZ. — Jagrova opomba se nanaša na M. Z. poročilo ob izidu Župančičeve Čaše opojnosti v SN 1899, št. 80 z dne 8. aprila. Iv. Jager se je zelo zanimal za ljudsko ornamentiko. Iz korespondence med njim in Župančičem sledi, da je o tem vprašanju prebiral tudi rusko literaturo v izvirniku. Korespondenco sem dobil na vpogled pri g. Ani Zupančičevi, ki se ji na tem mestu zahvaljujem za prijaznost. 25 Walter Crane, angleški slikar, vpliven reformator umetniške knjižne opreme (1845—?); Otto Wagner (1841—1918), začetnik modernega stavbarstva, profesor na Dunaju; njegovi učenci so bili tudi slovenski arhitekti Iv. Jager, M. Fabiani in J. Plečnik. 211 Slovensko umetniško društvo je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1Я99. (LZ X1X/1899, str. 519.) Prvi predsednik društva je bil Ivan Frankè. Glej SBL in A. Podbevšek, Ivan Grohar, str. 71—79.) 27 Vladimir Hrasky (1857—1959). deželni inženir v Ljubljani, pozneje pro- fesor na univerzi v Pragi. Po njegovih načrtih se je zidal Narodni dom v Ljubljani (1896). Narodni dom v Celju in Deželni dvorec (sedanja Univerza) v Ljubljani (1902). n. pr. Fabian i.28 — Pa se boje nove struje, ker se boje revolucije i v umetnem obrtu, zato se gredo za stare »loge, za stare uknjižene mrliče. — Bojé se za gorka gnjezda, o katerih sede, durûki! Hraskemu se je mudilo spraviti vso stvar pod streho dokler je še čas... Predsednik umetniškega društva in dr. za krščansko umetnost (odbornik)!!.. ni niti beosknil o deželnem zboru, ko se je napravil tak atentat po naših du-rakili — atentat na razvoj slov. umetnosti. — Arhitekti smo trije... in člani umetniškega društva so študirali tako malo estetike, da niti ne vedo, kaj je arhitekt v umetnosti narodov... in zato tudi mesta ne vedo. — Človeku se gubi o vseh teli stvareh, dasiravno piše kadar ga obide volja — 10 pol lirulazni imam načečkane pa si mislim: »Kaj se puliš, in vodo v Savo nosiš, ko Ti vsega le ni treba, pamet rabi!« In zalo pamet rabim — in ne zuhtevam prav ničesar od naših sedanjih vlastencev in njihovih glasil. — Arhitekti si že najdemo svoja pota čez meje. — »Davongeeckelt!« — »Finis« bode, upam, prav dober. — Oddam ga danes Wottitzu, da napravi cinkov klišej, katerega dobite koncem tega tedna. Predelal sem ga nekaj drugače. Polovica brade, brk, las, nosa prirezana kakor ob ravnilu, zafrkacija onim, ki bi vse radi videli v priznanih »pravih« mejah. — Y telečjem ušesu pa »murčka«... Prijazno Vas pozdravljam Ivan Jager PS. Mogoče napravim za zadnjo stran ovoja malo vinjeto, ker mora ves list tako ali tako skozi stroj, še dvakrat celo! — Drugo pismo v , . • o , , , Na Dunaji, 7. VII. 99 vCelecenjeni g. Schwentner! J Nekam dolgotrajen je moj molk. Oprostite. Klišeja zu čelno stran »Vinjet« stu gotovu in firma mi jc poslala dva odtiska za poskus. Ker mislim, da jih pošlje tudi Vam in ker bi sicer ne imel ničesar v rokah za določitev papirja itd., sploh nikakega poskusa — zato si jih pridržujem. Če bi jih rabili, pošljem Vam jih lahko. Na njih, osobito na jednem, so tudi prave barve, kakor si jih je želeti. — Kranjskega kritikasterskega Favna za sklep »Vinjet« dal sem narediti pri Wottitzu in žalibože reducirati na premajhno velikost, tako da je neuporaben klišej.... kakor kaže priloženi odtisek. V barvi bi še bil, v bledi — v črnem ne gre. — Mogoče ga porabite kedaj kje drugodi v barvnem tisku.20 — Pošiljam Vam original, katerega nuj firma Jos. Sztranyâk, VIII. Tiger-gassc 15 reducira na 8 cm širjave, (po Levcu poslani premajhni klišej ima sumo 6 cm), kar bode ravno prav. Naredila ga bode bolje ta firma nego Wotlitzova in v par dneh 1ю stvar gotova. Prosim, blagovolite omenili v pošiljat vi, naj pošlje name poskusni odtisek in Vam klišej takoj. — 2K Maks Fabiuni (1865)' živi v Gorici. Glej SBL. 20 Vinjeta zu zadnjo stran, ki jo tu omenja I. J., ni bila uporabljena; skica je ostala med korespondenco T. Schwentner ja. Med to in natisnjeno vinjeto (glej Ivan Cankar, Vinjete, zadnji list) ni nikake bistvene razlike. (Glej Arhitekt 1952, številka 5.) Favn pomeni trdo, bikovo bučo kranjskega peresnega zabavljača. Jeden rog si je odbil — kar pač nič ne de. Duševno obzorje je konec njegovega nosa, kamor se skuša koncentrirati njegov dalekovidni pogled. Ker je človek »reda in lepe gladke linije in sistematike«,* zato ima tako »lepo v liniji« prirezane moštace, lase, brado. Da je »pravi Kranjec«, ne sme mu manjkati ni pristnega »murčka« v govejem ušesu. Cankar ga je zelo vesel in danes mi je rekel, da se tudi sklada z zadnjimi stavki njegove satire. Bauderčkarji in »pangeljčkarji« godrnjali bodo nad čelno stranjo rekši, da je laška ali mužarska, dasiravno so barve v okusu našega ljudstva, kot to vsekdar lahko dokažem. — Nekoliko poskusov treba bode napraviti. Veselilo bi me, če bi mi mogli pur takih odtiskov poslati kadar se bode tiskalo. Ker mora ovoj že tako ali tako skozi stroj, kanil sem narediti za zadnjo stran istega vinjeto »za načela«, ali »za nazore«, tudi v dveh barvah, kakor spredna stran. Poslal sem po Levčevi prijaznosti dvoje surovih skic na ogled, pa ne vem, če se Vam zde sploh umestne ali pripravne. Ce ne izdelamo jih pozneje v trojnem tisku, (črno, rudeče, zeleno) za razglednice. — Kaj mislite! Tista dva kozla, ki imata vendar vsak svoj grm za obirati gresta se vendar za »načela«; in raka, ki imata, kakor pravijo ljudje, oči, da se jih lahko s palico odbije, — (v skici seveda še neizraženo) gresta se za »nazore«. Mislim, da bi to dvoje dovolj karakteriziralo in bi bilo tudi simbolično za večino slovenskih bliščečih glav. — Prosim Vas, nikari toliko ne skrbite, midva se že bodeva »poglihala« brez vsega napora in jada, kadar pridete na Dunaj. Zaradi imena in javnosti naj ostane kot sva se dogovorila, ker mi zares ni nič za kakoršnokoli reklamo. Veste gotovo, da izgleda jako smešno; (vsaj meni se vidi), kakor bi se mislilo, da sam povzročam, da se opazujejo take malenkosti. Tisti, ki se zanimajo za našo moderno v dekorativi. bodo pa vedeli, čegavo je. — Šifre И. Я. držal se bodem sedaj naprej konstantno. — Ker bi nekaterim ljudem rad poslal razglednice Narodne kavarne, ki so se prav dobro posrečile, prosim Vas, če bi jih blagovolili poslati 10 komadov na moj naslov (lahko tudi 12). Na računu imel bodem poleg zadnje ruske knjige (etnologije) 4 fl. tudi ta znesek za razglednice. — Za račun premajhnega Wottitzovcga klišeja (kar sem prav za prav sam zagrešil) ... pa predlagam vendar, da nosiva vsak polovico stroškov à 1 gl. vsaj ob tem ne bodeva obožala. — Račun sem mu plačal in ga prilagam. Toliko o teh stvareh. — Sicer imel bi še kaj povedati v obče, ampak del je obilih, razpoloženje razkosano. Najboljše in največje besede zaslužila bi zadeva natečaja za Preš. spomenik.30 Čudim se, da vsa Ljubljana k temu molči, vsa umetniška Ljubljana mnogoglava in mnogovažnobesedna. — Glavni komisiji povedali bodemo še nekaj resničnih in še marsikaj se bode pojasnili moralo v najbližnjem času v tej zadevi. — Sicer se odobri »Petschirstöckel«, kakor ga figura31 kaže —. * V poeziji »gladke, lepe rime«. (Opomba L J.) 30 Natečaj za Prešernov spomenik v LJubljani je bil objavljen dne 1. julija 1849; predsednik odbora je bil Ivan Hribar. (Glej LZ XIX/1899, platnice 8. zvezka: NZ III/1905, št. 10 in 11 idr.) 31 »Figura«: ob robu pisma je narisal L j. skico običajnega spomenika z nekaj stopnicami in prizmatičnim podstavkom. Tu pa zakurim ogenj, če ga nisem še nikjer in sicer v imenu mnogih. In vse bo reklo, da imamo prav ... kaj sedaj še nihče ne vč — pri kapitanu. Želim Vam vsega dobrega v trgovini, zahvaljujem se Vam za zadnja prijazna poročila ter Vas prijateljski pozdravljam jyan jager PS.: Zjutraj grem k tvrdki Angel, da izberem papir, na katerem blagovolite napraviti poskuse. Raskav bode. — Mogoče tudi barven. Na nekaterih dado zelena in rudeča krasne efekte, lepše kot na beli. "— IV Iz obsežne korespondence Ivana Cankarja z založniki njegovih knjig sledi, da je bila za pisatelja zunanja oprema vsake nove knjige zelo važna. Ob gornjih dveh pismih si oglejmo za zaključek še to, kako je spremljal Cankar tisk svojih prvih knjig. Prva izdaja Erotike jc izšla marca 1899 pri Bambergu. V istem času, ko je Bamberg prevzel rokopis Erotike, je Cankar ponudil L. Schwentner ju Romantične duše, ki jih je tudi odkupil. Ko je bila Erotika v tisku, pa je Cankar želel pri Sehwentnerju izdati svoje novele in črtiec, imenuje jih »vinjete«:. (Pismo 275.3S) O izdaji te knjige sta se z založnikom dogovorila, kajti 2. januarja 1899 mu že sporoča, da je dal »Epilog« Jagru zaradi naslovne strani, ki »bo čisto jednostavna: belo na svetlomodrem«. Tedaj je bil Cankar žc na Dunaju. Ob izidu Erotike je dobil Cankar na Dunaj avtorske izvode in ob tem je napisal o opremi, da mu knjižica ugaja, ali »Caša opojnosti bo mnogo elcgantnejša. Zupančič mi je pokazal korekture«. (Pismo 280.) V pismu 285 v začetku maja pa se spet zanima za opremo Vinjet. Založniku piše: »Zupančičeve pesmi ste krasno opremili, zato upam. da boste izdali tudi to knjigo v., elegantni zunanjosti. V taki f i I istrski obliki pa nikakor ne, kot jo imajo Erotika. — Pisal Vam bom v prihodnjem pismu tudi svoje želje glede zunanje oblike Vinjet; ne bodo posebno velike, zato upam, da jih boste lahko upoštevali.« Skrb za opremo prve knjige njegovih novel pa ga je ves čas spremljala, ker ob koncu meseca načne zopet to vprašanje in pravi: »Glede naslovne strani sem govoril z Iv. Jagrom in mi je trdno obljubil, da napravi brez odloga črke — čisto jednostavne, kvečjemu kak secesijonističen .Schnörkel' zraven.« (Pismo 286.) Prve dni junija je bil osnutek za ovitek že gotov in Cankar je o tem obvestil založnika: »Gosp. Jager mi je sinoči pokazal naslovno stran. Ni risba, temveč poleg črk samo jednostaven ornament. Mislim, da bo ugajalo.« Iz Ja-grovih pisem pa sledi, da je bi-I ta ornament zanj pomembnejši, kakor si ga je tolmačil Cankar. Cankar tudi nikjer ne omenja zaključne vinjete, ki pa je bila Jagru zelo važna, saj je z njo hotel združiti pisateljev odgovor v Epilogu z odgovorom slovenskih dunajskih umetnikov konservativnim veljakom v domovini. Vinjete so izšle poleti 1899. Ko je Cankar dobil avtorske izvode, se je zanje zahvalil s pismom z dne 50. avgusta: Hvala za knjige! Zunanjost mi jako ugaja.« Njegovo sodbo moramo sprejeti; ker je bil Cankar tudi prav dober risar, je njegova sodba o opremi prve knjige njegovih novci in tako tudi prve knjige, ki je izšla v moderni zunanji opremi, zato toliko bolj uvaževanja vredna. Kritika se opreme ni dotaknila. 32 Cankarjeva pisma citiram po izdaji DZS. Kakor га prvo knjigo svojih novel in črtic lako se je Cankar zanimal tudi za opremo ostalih svojih kn jig. Kako je sodil o sodobni opremi naših knjig, nam pojasnjuje pismo založniku Bambergu, ki ga je pisal v zvezi z opremo knjige novci Ob zori. »Kakor vem iz izkušnje, ni tak knjižni okras prav nič drag in ima vsekakor drugačno vrednost nego klišeji, ki jih dobivamo iz inozemstva in ki ne krase dotične knjige — saj nimajo z njo nič skupnega — ampak samo papir. — Dovoljujem si Vas opozoriti tudi na naše domače risarje, ki so že tudi v modernem tisku izvršili pomembne reči. (M. Jama na ovitku mojega dela ,Knjiga za lahkomiselne ljudi'.)« Tako je Cankar pridobil nemškega založnika, da je naročil opremo te zbirke Matiji Jami. Prve izdaje Cankarjevih del so med slovenskimi knjigami pred prvo svetovno vojno po svoji zunanji podobi na prvem mestu. Morda bi kazalo zbrati vse, kar je v zvezi z opremo teh del, kolikor je še ohranjenega. Domnevati moremo, da bi nam to odkrilo lep kos zgodovine o opremi slovenske knjige, a prav gotovo bi bilo v tem gradivu tudi mnogo splošno kulturnih pripomb. Zasluga arh. Ivana Jagra je v tem, da je z opremo prvih Cankarjevih in Zupančičevih knjig postavil temelj za sodobno in svojstveno opremo slovenske knjige s sodelovanjem domačih umetnikov. Bogomil Gerlanc RUSSIAN WORDS IN CONTEMPORARY CZECH (The dates here given with Czech words are those of the earliest examples in the part accessible in 1947 of the Kartoteka of the Üstav pro Juzyk Cesky, Prague. They are therefore at best a terminus ad quem of first use.) Significance of the Question.1 Contrary to what might be expected, Russian influence on the Czech language has never been at all strong. Russian borrowings do not form a whole stratum as they do in Bulgarian, or as German does in Czech. Common material like cirkev, when not due to Common Slavonic heritage,2 goes back to Church Slavonic sources.3 Words actually borrowed from Russian, like those from English and other relatively distant languages, and like Russian words in English, are individual borrowings occasioned by single cultural impacts, though these may be parts of large movements, like Pan-Slavism or the Russian Revolution. Thus each of the fair number of words that may be found and of the few examples that will be mentioned here represents a separate event in the history of Czech relations. The Earlier Period. Modern Czech vocabulary received its stamp in the nineteenth century. In content it was derived from German and other West European languages, in form partly from the classical languages, but mainly from the elements4 of the old Czech language from before the loss of indepen- 1 I should like to express my thanks to Mr M. Sova for directing my attention to the general problem. 2 Entwistle & Morison, Russian and the Slavonic Languages, p. 163: "OB crky... must have been borrowed after the conversion of the Goths, but before the break-up of the Slavonic community"; but, especially considering the meanings in Czech, why should it not be a common loan from OB after the "break-up"? Meillet, SC, 71, "passages du mot d'un parler à l'autre" "formes imprévues" cyry. 3 Iiavrânek, Spisovny Jazyk Cesky, 1936, p. 11. 4 see Unbegaun, Le calcpie dans les langues slaves littéraires, RES 12 (1932), pp. 19—48. dencc in the seventeenth century. Russian played no part in forming the main lexical structure of the language revived to express the needs of modern life. It was in the language of belles lettres that some words were borrowed (as from Czech dialectes or other Slavonic languages, Slovak or Polish), like chrabry (brave), ženština (woman), ozduch (air). Only the lust gained currency as an indispensable common term; and it is to be noted that these Avoids are completely Czechized in form (not *ženščina [cf. izooščik], *vozduch), the Russian being taken as a model for a sort of subtle caique, and not as u distinctive source to be blazoned forth by the form us in some of the more modern cases (cf. below). Things Russian are referred to by barin 1840 (bârin 1845), bàryna 1846, careoice 1872, graždanka 1873 (Russian type), pogrom — generalized and giving in the post-Revolutionary period pogromovyl 1925, pogromisticky 1955. On the other hand, there are two interjections (also found in books about Russia in other languages), charašo — charasô 1881, ničevo — niceoô 1905; and there is the basic word familiar to visitors to Czech or Slovak territory, beside the more literary legitimace, bumâga 1919 (document). The form bu-màzka (used neologistically in the first meaning in Russian) is already found in 1827 in the earlier -estd Russian sense of paper money (»Pri tom geît take obycej, odehazegjeymu dati zapečetenau zâwinku bumažek [papjrowych penez] ...«). An impetus was given to Czecho-Russian relations by the First World War and by the establishment of an independent Czechoslovak Republic, and to spreading of Russian terms by the Russian Revolution. Havrânek (see n. 3) p. 144 says "besides international words, like radio, vitamin, etc., words are borrowed most often from English (especially in sport I've sportu' in the continental wide sense], like tramp, weekend [holiday-hut] etc.) and from Russian (sometimes., from Czechoslovak Legionary milieu, like rota, rotny, roimistr [note Czechized second element], tčpluška etc., diffused either as military terms or from Czechoslovak Legion literature, sometimes to do with new conditions in the Soviet Union, like sopëty, ûdernik, stachariooština etc.)". The latter are also now "international words" though not of the more usual Graeeo-T.atin origin. Further examples are: bronèoik 1920 (armoured car/train), bombomet 1923 (mortar) (cf. kulomet, machine-gun, 1875, in botanical sense »Sphaerobolus, Kugelschneller« 1846), bolševik giving bolševicek 1920, bolšeoicka 1922. bolše-visace 1952. Soodepie 1922, buržuj 1925, črezvpčajka 1925 — but Jakobson in 1920 (VI i v Revoluce na Rusky Jazyk, p. 28, Prague 1921) cites it already as an international word like guillotine before it eser 1925, Čeka (the alternative form of abbreviation to CrezoySajka) 1927 (Tvorba: Ehrenburg »ma v romane Ceku«, thus declined unlike literary Russian), čistka 1955, Spartakiada 1945 — but already in Vâsu-Trûvniêek's Dictionary 1937 — agitka 1945 (agitational poem; Zemëdëlské Noviny: ,Asyl' »je to prvni češka agitka v dobréin smyslti slova«). Partisan, gaining during the Second World War international extension in its Russian sense, in Slovak orthography partyzänhas given a term of eve- 5 Entwistle & Morison p. 70 give "replacement of... s by z when so pronounced" as part of the proposed reform of Slovak spelling, when this point is in fact one that ulreudy mukes "the difference to the eye between Slovak and Czech". ryday currency, for the cheapest type of cigarette, partyzanka (originally in Yugoslav packets with picture of partisan). Other terms could be mentioned coinciding with Russian ones but actually going back to a period in the language before the Revolution, such as kolekti-visovati 1911, kollekiivisace 1899, or brigada going back to Brykada 1782. The name dvouletka for the Two-Year Plan of 1947—48 (though it was already in the Akademicky Slovnik before the War) is obviously influenced by the Russian пятилетка, like pétiletka itself, but in a quite different meaning the formation is found in 1798 (two-year-old) (>... owcy ... gmenugeme dwauletkau ...«). Form and Orthography. The form of the borrowings is often assimilated to lexical units already existing in Czech, e. g. udernik (beside Udarnik) or politbyro. But in the more modern cases the tendency is to reproduce the Russian form as closely as orthography permits. Transliteration of Russian vowels into Czech retains distinction of hard and soft, e. g. desjatina 1852. Russian e, whatever its origin, becomes e or e, e. g. Dnëprostroj 1932, and so usually does ë, though Artymovyö (Fremdwort und Schrift, Charisteria Mathesio... Prague 1932, pp.114 ff.) p. 11T notes beside Semčnov/Seiuenov, once Semjonov. Akanye is retained in cliarašo, tavarys. Russian accentuation may be reflected in Czech quantity. In Russian words the only vowel that is not short (but half-long) is the accented one. If this is pronounced long in Czech it may thereby affect the position of the secondary-stress, as well as approximating to the Russian quantity. Tooarys, bagan 1924, bumiiga, do only the latter. Cliarašo, ničevo above (though losing today the final length in writing, to confrom visually with Czech adverbs) do both. liolševik, bronëvik, do not follow this example, because the suffix is treated as foreign (i. e. like -ik in words like aviatik [1915], from the Greek -«<'>.) and not as identical with the cognate Czech -ik (as other suffies are treated, e. g. bombometčik). It is only in the Nominative Singular that Russian endings may persist, e. g. baryna above (like Slovak borrowings \sedrialsedrie (= secies judicaria)] and gvardyja, keil a [canoe]), names of adjectival form, Karcevskij, but Trocky, Krupskaja. The formal structure of Czech as a whole Russian has not affected at all. Czech has some of the "monorhematic abbreviations" (made from its own elements) which characterize post-revolutionary Russian,0 -e. g. R. Вапп, Внешторг, Cz. Disk, zum in i,7 no doubt encouraged by borrowings like proletkult, but their origin is to be sought elsewhere than in Russian. Their origin in Russian itself is disputed but is partly from trade-names found originally notably in German and now spread as a sporadic procedure among European languages along with the international lexical material referred to above; and their form in Czech is generally of the German open-syllable type, e. g. MoNo (Moclni Noviny), ef. gestapo etc. (favoured in Czech by the fact that the consonantal ending or zero suffix has not the monopoly of productiveness that it has in Russian). g Ellis " cf. Entwistle & Morison p. 280, but they are'far from being the only characteristic (see e. g. N. Dylevsky, Състоянието lia руския език на найново време, Sofia University lecture 16/10/48). 7 A. Baecklund, Die univerbierenden Verkürzungen in der heutigen russischen Sprache, Uppsala 1940, p. 65. POPRAVKI K P O M IN A L' N I K U B. DE C O U R T E N A Y J A Leta 1906 je prof. Jan Baudouin de Courtenay, zaslužni raziskovalec slovenskih dialektov v naši Furlaniji, izdal pri Akademiji znanosti v St. Peterburgu tekst znanega Pominaïnika, to je latinsko-italijansko-slovenske vpisne knjige iz 15. in 16. stoletja, in to v diplomatski, kritični (če se lahko tako izrazimo) in fototipični transkripciji. Tekstu, ki je nastal na ozemlju terskih Slovencev, je B. de Courtenay nameraval dodati obsežen komentar, ki pa ni nikoli izšel,1 kolikor mi je znano. Slovenski del tega dokumenta je že objavil V. Oblak pod naslovom Das älteste datierte slovenische Sprachdenkmal v Archiv für slavische Philologie, vol. XIV (1892), str. 192—235,- Baudouin de Courtenay je popravil netočnosti, ki jih je bil zagrešil Oblak, toda z druge strani se je pokazal kaj malo skrbnega, kar se tiče latinsko-italijanskega dela. Videmski časopis II Citia-dino Italiano, ki ga je urejal vrli ljubitelj slovanskih študij, prof. Giuseppe Loschi, je prinesel o Baudouinovem delu poročilo, a le poljudnega značaja. Ni mi znano, da bi se bil kdo drug pri nas ukvarjal s to publikacijo; in ker gre za dokument velikega pomena, se mi zdi potrebno, da podam seznam glavnih razlik, ki sem jih našel med Baudouinovo verzijo ter originalnim rokopisom. (Na hrbtni strani prve deščice, ki služi za ovitek) Giugno ( 1 r.) unam suam vaidatn ( 1 v.) Johannis, a variis in ecclesia saneti Giervasii (passim) ( 2 r.) celebrari de longetrolla Mauri. de Subyte ( 2 v.) de Cras pro vnima sua ( 3 г.) a Johanne Gun it (?) ( 3 p..) da Jaeomo Bertholo Dara de colao del conte vitibus et arboribus, pastus situs dc Coloroto ( 4 r.) M°. CCCC». LXXXVI" armentorosum Pauli de Migreiis (? Nugreis ? Migneis) Paula pastus situs prav: çugno prav: unam suam vachain prav: Johannis a Variis prav: in ecclesia sancti Hiervasii prav: celebrate prim: de Longeriolla prav: Mauri tie Subytt prav: de Gras (sic) prav: pro anima sua prav: a Johanne Giavit prav: da Jacomo Bertholo d'Ara prav: de Colao del Conte prav: vitibus et arboribus pastanatus, situs prav: de Coloreto prav: M°. CCCC0. LXXXij0 prav: arinentarezam prav: Pauli de Migneis prav: Paseula prav. pastanatus, situs 1 V žalostnem pismu — po nesreči ga ne morem več izslediti —, ki mi ga je Baudouin de Courtenay pisal proti koncu prve svetovne vojne iz Varšave, mi je izjavil, da je zaradi političnih preobratov izgubil vse jezikoslovno gradivo, katerega je bil potrpežljivo nabral v toliko letih razisknvanj. 2 O tem sta pisala Kari štrekelj v T,Z 1892, snopič VI in si. ter Francesco Musoni v časopisu 11 Friuli, 1. julija 1892, št. 136. Pred Oblakom je to obravnaval V. Catualdi (Oscarrc de Hassek) s člankom v La Patria del Friuli, 18. dec. 1891. 4 v.) Toiiinculus (?) prav: og-Jij duo prav. 5 r.) de Mute Aberta prav: li camerarii dovisi prav: supra la casa et (?) sur (?) li campis (?) prav: notatum manu Bartholomei. (? notarii) ( 5 v.) Stephanas Staronicii 11 lena q. eocran ( 6 r.) Stephani Brani Georgias1 ticogna per laninia del ala misura di Udine Marin Yinasa vino eonciam № uno ( 7 r.) pisinalj niesser Simon Sirec monsignor Barbajut di Lunga roi la (10 d.) Justi de Tamoro (12 r.) mensis julii aut (13 r.) Veneria (? Venezia) (14 v.) Zorzo... Squarzan ... Madonna sancta mezzo star dicto Zorzo Jervaso di scr Antonio Jervaso Zill i di Nimis cum qucsto dicto Zorzo (15 r.) di (? del) 1546 die 11 . Giror (16 d.) una missa seoondo affar dicta messa nod aro misser Zan Zampognia alla reverenda in remissione camerario Zuan prav prav prav prav prav prav prav prav prav prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: pran: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: prav: Tonin Cuius (beri Tonin Cuius) ognj ano de Mu(n)te Averta li came[rajri dovesi supra la ehasa de Durli Carus (beri Durli Carùs) manu Bartholomei... notarii Stephan us Stazonich H(e)lena q. cocean Stephani Biani Georgius Ticogna per lanima dal ala misura de Udcnc Marin Vinaza : vino conti. n°. uno pesenalj M° Simon Sirec M° Grivor d(e) Barbajut d(e) Lungarella (sie) Justi de Tamero mensis j u Iii j vel Veneria Çorço ... Squarçan ... Çuan Madona sancta mezo star dicto Çorço Jervaso de quondam Antonio Jervaso Çilli d(e) Nimis cun questo dicto Zorço de 1546 die xi Giror (rede Grior) una misa secondo apar dicta mesa nadaro (sic) M". Zan Zampognia ala reverenda in remission caiiner(a)ro Večinoma nisem posebej podčrtaval p repo žici j e d, ki jo avtor podaja z di, namesto z de (prim. št. 23 na listu 3 t), in št. 31 na listu 5 г.), prav tako tudi ne pogostnih nedoslednosti v sistemu njegove transkripcije. Opozarjam, da je dokument sedaj shranjen v Arheološkem muzeju v Cedadu- G. B. Corgnali Fr. Koblar: Popravek in dopolnilo POPRAVEK IN DOPOLNILO i. RAZPRTIJA IN TRMA NI JURČIČEVA V razpravi »O Jurčičevih dramatskih načrtih« (SR IV, 1951) sem na začetku Jurčičevih študij za slovensko dramatiko postavil kot zgled nedokončano komedijo Razprtija in trma (str. 203—208), Nastanek dela sem zvezal s Celestinovo Kozo«, t. j. s Stritarjevo šolo. Pri tem sta me tuja motivika in klasicistični značaj komedije nekoliko motila, a da bi delo ne bilo izvirno, si nisem mogel misliti, ker Jurčič ni prevajal. Vendar sem pregledal nekaj obrobne nemške dramatike, predvsem Ifflandovo in Kotzebuovo. Izkazalo pa se je, da je Razprtija in trma povsem prevod enodejanke Aleksandra Fredra (1793—1876): Zrzçdnosc i przekora. V NUK v Ljubljani je ohranjen celo izvod, po katerem je Jurčič prevajal: Komedye Alexandra hrabiego Fredra, Tom I. V WicdnicT 1826. V prvem zvezku komedij, ki jih je pisatelj sam izdal (celotna izdaja obsega pet knjig in je izšla 1826—1838), je zadnja Razprtija in trma. V knjigi so sledovi Jurčičeve roke, ko si je na nekaterih mestih zapisal nad posamezne besede slovenski ali nemški izraz. Imena oseb je ohranil ista. le Jana je ponašil v Janeza in v besedilu je pan Smçtosz postal gospod Zalik. Jurčič je delo prevedel nekako do dveh tretjin, potem ga je sredi verza opustil. Novo je to, da prevod kaže precejšnje znanje poljščine — toda kdaj se je Jurčič s tem delom ukvarjal, je težko sklepati. Morda bi ga še najprimerneje postavili v prva leta Dramatičnega društva, na konec šestdesetih let ali v leto 1870. Takrat po 19. decembru 1869 so igrali v Ljubljani tudi Fredrovo enodejanko Gospod Čapek ali Ka j me nihče ne pozna? Prevedel jo je Jos. Stare in je izšla v 6. zvezku Slov. Talije 1869. Verjetno je tudi Jurčič mislil na Dramatično društvo in na Talijo. Ni izključeno, da ga je od nadaljnjega dela odvrnil ostri Stritarjev nastop v Zvonu 1870 zoper prevajanje gledaliških iger take vrste, ki ne kažejo resničnega življenja, čeprav so jih napisali Cehi in Poljaki. Ko bi bile te igre dobre, prav! A žal! da biva pri naših bratih tudi siromaštvo. Cehi in Poljaki posnemajo Angleže, Francoze in Nemce, mi posnemamo pa njih. Ali bi ne bilo bolje iti do prvega vira, kjer je voda vendar čistejša, če tudi ne vselej po polnem čista?« (SZS V, 142.) 2. K JURČIČEVI IGRI OMIKANI NEMŠKUTAR Prav v isti razpravi sem na str. 212 postavil domnevo, kako je prišel rokopis Jurčičeve igre v roke Iv. Cankarja. Ta domneva je bila pravilna. Profesor Alfonz Gepan me je opozoril na pisma Iv. Prijatelja, ki so v Cankarjevi korespondenci v NUK, ms. 819, ovoj 5. Številke 4—6 se nanašajo prav na ta predmet; Prijatelj je tri dopisnice pisal Cankarju na Rožnik, naj mu vrne rokopis. Št. 4: Dragi Cankar! Prosim To prav lepo, povej mi, po kakšni poti bi mogel priti jaz v zopetno posest onega Jurčičevega rokopisa, ki sem ga bil pred leti Tebi posodil. Stvar bi se dala namreč sedaj publieirati v zvezi z drugim Jurčičevim gradivom in zato jo nujno rabim. Povej mi, kako pridem do nje. Pozdravlja Te najsrčnejše Tv°j Prijatelj D. 26/9 11 Št. 5 z dne 6. oktobra 1911 ponavlja skoraj isto prošnjo. Prijatelj je tedaj, ob tridesetletnici Jurčičeve smrti, objavil beležnico, ki jo je našel v zapuščini Janka Kersnika (Veda 1911, 281, 382), zatem je hotel natisniti tudi fragment Jurčičeve igre — kar posredno dokazuje, da je tudi ta rokopis našel v Kersnikovi zapuščini. Tretja dopisnica izpričuje, da je Cankar pozneje, najbrž osebno, povedal, kje je rokopis ostal. Prijatelj ga še ni mogel dobiti. Novi dopis ima datum 14. junija 1917: Dragi Cankar! Pisal sem Tvojemu bratu v Sarajevo po dotični Jurčičev rokopis, pa mi ni odgovoril. Daj, poskrbi Ti, da ga dobim prejkoprej v roke, ker sem zanj odgovoren. Na svidenje v avgustu. Pozdravlja Те lvoJ Prijatelj P.S. Ali napišeš homagij Leven? Tako je končno dokazana pot Jurčičevega rokopisa, ki ga Leveč ni poznal in ki je ostal nedostopen celih sedemdeset let po Jurčičevi smrti. Zadnji dopis nam tudi odkriva, da je Cankar hotel posebej počastiti spomin svojega učitelja Frana Levca, ki je umrl 2. decembra 1916, vendar tega ni storil. Fr. Koblar POPRAVKI K IZDAJI »S T ARORUSKI EP SLOVO O POLKU IGOREVÈt SAZU, Ljubljana 1954 Po izidu knjige sem v tekstu in opombah ugotovil več tiskovnih napak; nekatere od njih so bistvene narave, zato prosim, da bralec »Slova« popravke upošteva. Stoji naj na strani: 17, v. I pri predzadnjem odstavku osebnih 24 v rekonstr. 3e in 4s -ЩЯ- 28 v rekonstr. 8x -ди, 9t -гая- 29 v transkr. 7ia, u odi'n'b 30 v rekonstr. 10a, 12ic соломеньмь 51 v transkr. lOu čbsti', lir, më'stonvb 33 v transkr. 1222 glago--, 13n Ти'гъ. 36 v ed. pr. 18i5 недоста 41 v transkr. 22ю k-, 238 tvščimi 42 v rekonstr. 24u -шя- 47 v transkr. 31« hofa' 48 v rekonstr. 33« сулнц-Ь 49 v transkr. 32i stra'ny 50 v rekonstr. 34i5 -вли 51 v transkr. 35ю Tyjï 52 v rekonstr. 37ю je mogel biti že gen. za acc. 53 v transkr. 36» posë'jani 55 v transkr. 37га dvopičje (:) namesto z 55 v prevodu 59i3 si namesto s 57 v transkr. 40s veli'tb, 41o sokolvmb- 59 v prevodu 42s kot 60 v rekonstr. 46n -яш.г 61 v transkr. 44s na isho'dy 63 pod Зз, v. 5 avtor 64, v. 8 navaja 69 pod 7io-i2 naj se doda: мила брата po ждетъ more biti pravi gen., ne za асе. Gl. primere pri Dalju pod ждать 71 pod 9ib_i7 na koncu predzadnje vrste naj je od 77 pod 18o-8, v. 2 Igor 82 naj so vstavi: 247,» Namesto inf. sta mogla biti po glagolu premikanja su-pina поискать in иепитъ, ker se v listinah še v XIII.—XIV. stoletju nahajajo primeri supinov (gl. N. Durnovo, Очерк истории русского языка, str. 329). 86 pod 32и>-22 predzadnja vrsta je črtati vejico po očeta 89 naj se vstavi 37io: Tu je verjetno bil že gon. za acc. plur. pri izrazu za živa bitja 91 pod 39/1-0 v zadnji vrsti naj je v Kijevu 92 pod 39»/i naj je v rekonstrukciji 95, v. 12 naj je были in v. 5 od spodaj v odstavku pozneje 98 in 99 naj je бълъванъ, 98 pri брат1е : -ue 104 je vstaviti »*доста gl. недоста« 109 pri конець je dodati »: -ьць« 114 pri не je dodati з>18ю (v izdaji недоста)« 119 pri прегородиша je črtati gl. po »:« 122 po *рькоста naj je рькошя 125 je vstaviti »*соломеньмь gl. Шеломяиемъ« 129 naj je Тьмут- 131 pri Шеломяиемъ prim. *соломеньмь ^ LETOPIS SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA od 15. do 17. poslovne dobe (april 1952 do jan. 1955) V petnajsti poslovni dobi (20. aprila 1952 — 10. maja 1953) je slavistično znanost in društvo zadela težka izguba: 16. sept. 1952 je umrl prof. dr. Fran Ramovš. Od pokojnika se je poslovil predsednik dr. Anton Slodnjak. Njegovemu spominu je društvo posvetilo žalno svečanost. Ob svoji 60-letnici je bil za častnega člana imenovan dr. Janko Glazer. — V tem obdobju se je upravni odbor moral spoprijeti z velikimi težavami, ki so začele ovirati reden izid društvenih publikacij, zlasti »Slavistične revije«. Prav tako sta začeli zastajati zbirki Klasje in Slavistična knjižnica. Rokopisi niso šli v tisk zaradi založniških težav. Delo ob literarni zgodovini je napredovalo. — Društvo je v tem letu pričelo s široko zasnovanimi pripravami za ustanovitev Prešernove akademije, toda načrt zaradi zunanjih ovir ni uspel. — Na razpis za nagrade Kidričevega sklada, ki se je preimenoval v Kidrič-Prijateljev sklad, so mladi slavisti predložili nekaj rokopisov, toda nagrade niso bile podeljene. — Društvenih predavanj je bilo 12: v Ljubljani 5, 3 v Tomaju, 2 v Mariboru in 1 na Brdu pri Lukovici. Upravni odbor je oktobra 1952 sklical širši sestanek slavistov v Tomaju. Udeležili so se ga tudi slušatelji slavistike. — Društvo jo odkrilo spominsko ploščo prof. Ivanu Prijatelju na njegovi rojstni hiši v Vincah ter sodelovalo pri odkritju spominske plošče pisatelju Janku Kersniku na Brdu. Ob tej priložnosti je bila tam prirejena Kersnikova razstava. V šestnajsti poslovni dobi (10. inaja 1953 — 11. aprila 1954) se je od akademske stolice poslovil in stopil л- pokoj prof. dr. Rajko Nahtigal. Za njegovo plodno delo se mu je v imenu društva javno zahvalil predsednik prof. Viktor Smolej. V tej poslovni dobi sta umrla zaslužna člana dr. Josip Tominšek in dr. I. C. Oblak. — Upravni odbor je pretežni del svoje prizadevnosti v tem letu posvetil dvem problemom: slavističnemu tisku in skrbi za pomoč srednješolskim predavateljem. Založniške in knjigotrške težave so postale tako mučne, da se je odbor začel ukvarjati z načrti za lastno založbo. Toda sprevidel je, da zamisel ni izvedljiva. Slavistična revija se je še nadalje borila s tiskarskimi zadržki. Tudi Klasje in Slavistična knjižnica nista izhajali, ker je založba odklonila rokopise. V načrtu je bilo slavistično poljudno-znanstveno glasilo, namenjeno srednješolskim predavateljem. Finančne in ostale zunanje ovire pa so pomaknile realizacijo v bodočnost. Odbor je pridobil avtorje Slovenske slovnice iz leta 1947, da so se lotili predelave svojega dela. — Društvo je priredilo 8 predavanj: v Ljubljani 5, 2 v Mariboru in po 1 v Novem mestu, Mariboru in Celju. Y načrtu je bil kongres slovenskih slavistov in sestavil se jc program. — Iz Kidrič-Prija-teljevega sklada so bile mladim slavistom podeljene tri nagrade v skupnem znesku 24.000 din. — Društvo je aktivno sodelovalo pri proslavi 50-letnice rojstva Srečka Kosovela in ob tej priložnosti sežanskemu okraju darovalo 10.000 din za kulturne potrebe. — Društvu je bila v veliko pomoč denarna podpora Sveta za prosveto in kulturo LRS. V sedemnajsti poslovni dobi (od 11. aprila 1954 dalje) je upravni odbor pod predsedstvom dr. Aniona Slodnjaka svojo glavno dejavnost usmeril na dve področji: pomagati slavističnemu tisku iz krize in skrbeti za potrebe naših srednješolskih profesorjev. — Z velikimi napori so bile premagane tiskarske ovire, tako da je Slavistična revija lahko izšla. Rokopis Slovenske slovnice je končan in v tiskarni. Rokopis prvega dela literarne zgodovine bo pripravljen za tisk decembra 1954, drugi del pa v jeseni 1955. Avtorje zadržujejo prevelike delovne obveznosti. Uredniški odbor slavističnega glasila bo pripravil prve številke do jeseni 1955. Do takrat bo zaključen tudi rokopis poetike za srednje šole. V načrtu jc obnovitev Klasja ter Slavistične knjižnice. Nadalje ima društvo namen oskrbeti srednješolske predavatelje še z nekaterimi drugimi priročniki. — Upravni odbor je s pomočjo mariborske podružnice v juniju 1954 priredil enotedensko zborovanje slovenskih slavistov v Mariboru. Zborovanje, kjer je poleg naših najvidnejših znanstvenikov sodelovalo okoli 200 srednješolskih profesorjev in skupina študentov, je uspelo. Glavna oblika dela so bila predavanja in diskusije. Težišče debat in sklepov je bila srednješolska problematika. Mariborsko zborovanje so omogočili z denarno podporo Svet za prosveto in kulturo LRS in okrajni ter mestni ljudski odbori. Društvo skuša zdaj sistematično izvajati sklepe mariborskega tedna, hkrati pa se pripravlja na zborovanje jugoslovanskih slavistov, ki bo maja 1955 v Ohridu. — Obilica dela in problemov je letos zahtevala, da se jc upravni odbor razširil na 12 članov in da so podružnice začele delati samostojneje (n. pr. Maribor). Potrebna so bila nova društvena pravila, ki jih je Drž. sekr. za notr. zadeve LRS že potrdil. — Poleg mariborskih predavanj je odbor priredil še troje diskusijskih večerov v Ljubljani. — Upravni odbor je na pobudo SZDL terena Poljane I. izvedel vse začetne priprave za veliko proslavo 60-letnice slovenske Moderne, ki bo spomladi 1955. Vodil je delo do ustanovitve posebnega Pripravljalnega odbora, kamor je poslal tudi dva svoja člana. — S primernim darilom in s čestitkami smo se oddolžili Ks. Mešku ob njegovi 80-letnici. Zastopniki odbora so se udeležili odkritja Jurčičevega spomeniku v Mariboru. Boris Paternu KNJIŽNA POROČILA IN OCENE loan Prijatelj, IZBRANI ESEJI IN RAZPRAVE. Uredil, uvod in opombe napisal Anton Slodnjak. Izdala Slovenska Matica v Ljubljani; I. knjiga 1932, V—L V, 636; II. knjiga 1933, V—XXV, 476. Profesor Slodnjak je storil slovenski slovstveni vedi in vsej naši javnosti veliko uslugo, da je zbral najznačilnejše Prijateljeve študije, raztresene po raznih revijah in publikacijah, ter jih v dveh obsežnih knjigah smiselno razporedil v ubrano celoto. Njegovo dejanje pa se mi zdi še tem pomembnejše, ker se ga ni lotil lc iz spoštovanja do svojega znamenitega akademskega učitelja, marveč iz prepričanja, da hranijo v sebi tudi mnogi avtorjevi d robne jš i spisi važne, naše znanstveno prizadevanje še vedno oplajajoče vrednote. In to je tudi res, kar priznajmo! Nič presenetljivega ne mislim povedati, če zapišem, da se začenja s Prijateljem v raziskovanju slovenske slovstvene preteklosti novo razdobje. Kdo neki bi tajil, da niso že pred njim mnogi zbirali gradiva, objavljali podatkov, da niso sestavljali življenjepisnih portretov naših odličnejših mož in se ukvarjali z raznimi obdobji slovenske književne dejavnosti. Toda vse to je bilo iz večine le priložnostno početje, bolj plod vnetega ljubiteljstva kot pa zavestne znanstvene misli jn pretehtanega 1 iterarnozgodovinskega načrta. Prijatelj je že kmalu po prihodu na dunajsko slavistiko spoznal, kako nujno je, da se poprime svojega predmeta sistematično, če naj bo njegovo delo res uspešno. To pa je pomenilo, da se mora najprej razgledali po sodobnih raziskovalnih metodah v Evropi in si sploh razjasniti nove smeri in cilje v slovstveni vedi. Kakor je bilo vse, kar ga je v tem pogledu pritegnilo nase, močno spodbudno za njegov razvoj, pa moramo v tej zvezi upoštevati še druge, ne-posrednejše, recimo, učinkovitejše vplive, ki so vsaj spočetka oplajali njegovega duha. Ti pa so vdirali vanj iz takratnega slovstvenega dogajanja, kakor se je razmahnilo proti koncu preteklega stoletja v svetu in pri nas, to je iz simbolistične struje ali, če hočete, novoromantične psihoze, iz katere je zrastla tudi naša moderna in si kasneje utrla svojo pot. Če se je dvignila nova generacija v Franciji in drugod proti naturalizmu v umetnosti, pa se je v literarni zgodovini uprla deskriptivnemu pozitivizmu. Takrat se je rodil klic po sintezi, hkrati pa je vzniknilo spoznanje, da je naloga literarnega znanstvenika, da se vtihotapi v osrčje umetniških manifestacij in prodre v njihovo idejno jedro, ne pa da blodi, otovorjen z gmoto nebistvenih podatkov po periferiji pesniške osebnosti in literarnih del. Prijatelj je dobro čutil, kako so mu nove ideje po duši in kako se skladajo do neke mere tudi s tem, kar izpovedujejo v umetnosti njegovi najbližji s Cankarjem in Zupančičem na čelu. Toda kako naj uresniči, kar ga je tako zelo prevzelo, ko mu pa ne nudi skoraj vse, kar je dotlej prispevala slovenska literarna zgodovina, kaj prida znanstvenih oporišč! Nikjer podrobnih, do kraja izdelanih analiz našega slovstvenega razvoja, ki bi pomagale raziskovalcu do višjega sklepanja, nikjer kritično pretehtanih objav najvažnejših virov in ko-respondenčnih ostalin, nikjer takšnih prerezov skozi dobe, ki bi upoštevali tudi gradivo iz našega političnega in splošno-k uit urnega dogajanja. Če je Prijatelj že zelo zgodaj zavrgel filološko metodo, pa tega ni mogel storiti s pozitivistično prav zaradi občutnih vrzeli v naši dotedanji znanstveni dokumentaciji in spričo pomanjkanja dejstev, ki jih je potreboval pri sintetičnem orisu našega razvoja, saj se je dalo priti do njih pravzaprav edinole po tej poti. Dasi se je zavedal, da se ne more izogniti analitičnim raziskavam, če hoče zajeti obsežnejša obdobja v njihovem polnem življenjskem obsegu in zaplete-tenosti. pa ni mogel po drugi plati zatajiti v sebi nagnjenja do idejnih in estetskih obravnav umetniških pojavov. Tako žive v njem vseskozi od leta 1900 pa nekako tja do monografije o Janku Kersniku raznorodne težnje in se bore med seboj za prvenstvo. Zato ni čudno, da objavlja v tem času poleg razprav, ki osvetljujejo posamezne literarno-historične probleme ali pa obravnavajo zgolj gradivo — teh v naši izdaji ni —, tudi sestavke, v katerih skuša sprostiti svojo znanstveno domišljijo ali, kakor sam pravi nekje, svoj temperament. Y obeh območjih prinaša mnogo novega bodisi v metodi, ki jo uvaja, bodisi v razlagi dejstev in umetniških dejanj, vendar se sprva nikjer ne more razmahniti do kraja. Oba vidika sta pojmovana še hudo ozko in s poudarki, ki včasih presenečajo. To velja zlasti za droben sestavek iz leta 1906 z naslovom Perspektive in podnaslovom »estetski načrt«. Če ni Prijatelj dotlej nikoli popolnoma zapustil realnih tal, ko je govoril o lepoti, dasi je svoja razmišljanja neredko prepletal z idealističnimi primesmi, pa se je sedaj nenadoma znašel na skrajnem robu spiritualistične estetike. Misli, ki jih izraža v tej svoji izpovedi, napisani v nietzschejanskem aforističnem tonu, pripovedujejo o tem, kako mu je postala pozitivistična metoda pretesna in kako se mu je razodelo, da ni mogoče prodreti z njo v bistvo umetniških stvaritev. Lepota mu je sedaj nekaj, česar ne moreš spoznati ne z razumom ne z empirijo, ker je »nadzemeljska resnica ali nad-resnica«, v njej se simbolno razodeva skrivnostno središče vsega, »najvišja točka vesoljstva«, nedoumni Absolut ali Enota, to se pravi Bog. Zalo jo pravzaprav utegneš dojeti samo v posebni čustveni zamaknjenosti. V tej Prijateljevi izjavi se med seboj mešajo teoremi stare nemške romantične filozofije z miselnostjo simbolistične estetike, kakršno je pri Francozih najglasneje oznanjal Charles Morice. Na njegovo knjigo »La littérature de tout à l'heure« je pisca »estetičnega načrta« prvi opozoril Hermann Bahr v svojih »Studien zur Kritik der Moderne« (1894, 20, 25, 26). Y tem delu se je seznanil še z Mauricom Barrèsom, Rcnéjcm Chilom, J. K. Huysmansom in drugimi, kolikor mu Bahrovi eseji, zbrani v tej knjigi, sploh niso razjasnili sodobnih teženj v umetnosti, zlasti v okviru dekadence in simbolizma, kar je kasneje vplivalo poleg drugih pobud na njegov oris evropske moderne v uvodu k študiji o Poeziji »Mlade Poljske« leta 1923 (Splošna oznaka moderne; Eseji II, 285—297). Toda že takrat, ko so nastale Perspektive, se je moral Prijatelj skoraj gotovo vprašati, kakšen pomen naj neki imajo za literarnega zgodovinarja in za slovstveno vedo, kakršna je, takšni estetski vidiki, ki tolmačijo lepoto kot nekaj nadzemskega, mističnega, kar prebiva onkraj otipljive realnosti v metafizičnem svetu »večnega Misterija«. Ali so takšni kriteriji sploh kakorkoli uporabni pri metodi, ki temelji na dejstvih izkustvene narave*, pri nazoru, ki pojmuje umetnost kot logično posledico treh docela stvarnih determinant: dobe, okolja in rodu? Kaj naj pravzaprav počne literarna zgodovina kot veda, ki obravnava razvojne procese v času in prostoru, z nadčasovnimi merili in močno subjektivnimi čustvenimi doživetji lepote? Na vsa ta vprašanja si jc moral Prijatelj odgovoriti, če se je hotel uravnovesiti in si določiti svojo pot. To pa še tembolj, ker izjave v Perspektivah niso bile slučajne. Nanje naletimo tudi v drugih njegovih sestavkih iz tega časa in iz naslednjih let, čeprav so večkrat povedane zastrlo in kakor mimogrede. Nemalo značilno pa je vendarle zanj, da se je še celo leta 1921, to je tedaj, ko je že utrjeval temelje svoji obsežni slovenski kulturni in politični zgodovini, da se je še takrat — v eseju Domovina, glej umetnik!, posvečenem spominu Ivana Cankarja — povrnil na svoj nekdanji »estetski načrt« ter iz njega ponovil trditev, češ da se pričenja kraljestvo lepote in umetnosti tam, »kjer misel odstopa mesto čustvu, tam, kjer na mesto resnice stopa nadresnica« (Eseji in razprave I, 567). To pa je bilo že več let potem, ko je opredelil svoje stališče in si zgradil svoj sistem. Ce poskusimo do kraja pretehtati problem, na katerega smo naleteli in ki se mi zdi važen za naš pogled na obe knjigi Esejev in razprav, potem je kaj jasno, da Prijatelj ni mogel obtičati nekje na sredi med obema skrajnostima, saj mu je bilo kakor na dlani živo pred očmi, da pozitivizem ne more sprejeti idealističnih abstrakcij za vodilna načela v estetiki, kakor se tudi spiritualistično pojmovanje umetnosti ne more okleniti empirične razlage lcjHite. Med obema sistemoma zija prepad dveh bistveno nasprotnih si svetovnih nazorov. In prav to je dokončno vplivalo na njegovo opredelitev slovstvene vede. Literarna zgodovina 11111 je znanost, ki temelji na konkretnih dejstvih in dokazu ter se ukvarja po načelih pozitivistične metode z vzročnimi zvezami med pojavi. V njeno področje pa spada tudi umetnost, čepVav sega kot najvišja manifestacija človeške kreativne volje v svet estetskih vrednot, tja, kjer se uveljavljajo še posebni zakoni, samosvoji in nepreračunljivi. In sicer sodi le-sem po njegovem samo toliko, kolikor se tudi v njej zrcalijo doba, družba in sočasni problemi. To svoje spoznanje je Prijatelj obrazložil leta 1917 v »Ljubljanskem Zvonu« v študiji z naslovom Pesniki in občani. V njej se še do neke mere oklepa svojih nekdanjih teorij, ko govori o umetnosti, še vedno si pomaga z Nietzschejem in s posebnim poudarkom prevzema Dostojevskega misel, češ da je lepota nekaj neopredeljivega, »strašna in grozna stvar«. Vendar je sedaj njegova beseda že močno umirjena in stvarna. Značilno zanj pa je, da skuša natančneje opisati, v čem se razlikuje umetnost, pravzaprav poezija, kakor jo sedaj imenuje, od literature, to je od vseh tistih leposlovnih dejanj, ki niso umetnost, a so kljub temu važen izraz narodovega kulturnega razvoja. Umetnik je po njegovem »suveren, samo svojemu notranjemu demonu poslušen človek, proizvajatelj, glasnik lepote in višje resnice, porojene iz lepote«, obratno pa mu je občan ali, če hočete, literat, človek, ki sicer poje in piše ter tvori kulturno vzdušje, ne ustvarja pa lepote in umetnin (Eseji II, 12). In tako je prišel Prijatelj do svojega zaključnega nazora o nalogah in ciljih literarne zgodovine. »Poezija«, izjavlja v tem svojem članku, »je umetnost in kot taka gre v področje estetike«, literatura kot vsota vsega narodovega duševnega življenja pa sodi v področje »literarne in v velik del področja kulturne zgodovine«. S tem pa seveda še ni rečeno, naj se slovstveni raziskovalec sploh ne loteva umetniških pojavov, važno je le, kako jih obravnava. Njegova naloga je, da jih »shranju v svojo zakladnico«, da jih »nadrejuje in jxidrejuje« po njihovem pomenu ter razlaga zlasti »pogoje, iz katerih vstajajo pisci in nastajajo knjige« (Eseji 11, 19). To se pravi, da naj se predvsem ukvarja »z lastnostmi čusa, naroda in družbe«, z »duševno organizacijo pisateljev«, s strujami in njihovo potjo, skratka, z literarnim dogajanjem, kakor je vzročno zvezano z idej- nimi, političnimi in splošno-kulturnimi težnjami dob in razdobij, v katerih se oblikujejo posamezniki in rastô generacije. Tako se jc Prijatelj spričo močno razvitega smisla, ki ga je imel za realnost, otresel v teoriji mnogih enostranosti, kakor jih je povzel iz spiritualistične estetike. V njem se je sedaj do kraja izkristaliziralo prepričanje — in to je živelo v njem že dotlej — da okrne vsako znanstveno prizadevanje samo v sebi, kakor hitro se izneveri dejstvom in zapusti trdna tla, na katerih mora temeljiti. Ne, tega ni mogoče zanikati, da moremo slovstvena dejanja dojeti v njihovi tipiki in svojevrstnosti šele tedaj, kadar poznamo sile, ki so jih sprožile. Ce naj svojo misel še bolj razpredem, bi rekel, da si jih lahko razjasnimo do kraja le tedaj, kadar smo v podrobnosti pregledali čas, ki jih je rodil, in si razložili človcka-ustvarjalca v njem ne samo kot individualno bitje s svojo potjo in usodo, marveč tudi kot del družbene celote, na vse strani priklenjen na materialne in duhovne pogoje in pobude svojega okolja in razdobja. Vsako znanstveno početje, ki tega ne priznava, je jalovo. Razmišljanje o večnih vrednotah velikih mojstrovin je lahko izpodbudno in plodno, vendar kaj naj nam pove o umotvorih bistvenega, če ni oprto na nič drugega kakor na estetieistično razsojanje? Po tej poti se ne približamo temeljnim problemom ne »Divine Commcdije« ne »Hamleta« ne »Fausta« in o Prešernovi umetnosti slej ko prej ne utegnemo povedati kaj več, kot da je globoka, resnično človeška in dragocena. Prav zato se literarni zgodovinar ne sme in ne more odreči vrednotenju in prav tako tudi ne prodiranju v idejne, doživljajske, estctskostilne predele pesniških organizmov. Vse to moramo pri razvojnem proučevanju besedne umetnosti označiti kot osrednji, najvišji, v nekem pogledu najvažnejši cilj naše znanstvene misli o poeziji. Prijatelj si je bil na jasnem, da ne tiči bistvo njegove stroke samo v ugotavljanju gradiva, v seštevanju dejstev, v nekakšnem mehaničnem spajanju in vezanju podatkov v celoto. Zato se lahko upravičeno čudimo, zakaj je prepustil vrednotenje umotvorov estetu in slovstvenemu kritiku, pa čeprav s pristavkom, da morata oba korakati za pesnikom in ne pred njim (Eseji II, 14, 17). Kakor je neogibno, da razloži raziskovalec zgodovinske procese po njihovi notranji zgrajenosti ter dožene dialektiko, to je zakonitosti literarnega dogajanja, tako jc tudi nujno, da ugotovi vzpone in upade pesniške moči iz dobe v dobo ter navede probleme in estetsko težo posameznih predstavnikov glede na njihovo delo. Kar je Prijatelj povedal v Pesnikih in občanih, ni bila slučajna beseda o zadevah, ki so mu bile tako zelo pri srcu. Študijo bi lahko celo imenovali načelen program, kako obdelati z najširših perspektiv novejšo slovensko književnost. Kali tega programa zasledimo že v polemičnih »pomenkih kulturnega zgodovinarja« iz leta 1915 z naslovom V zatišju. Iz njih je razvidno, kako strašno sta ga boleli »praznota in gluhota vsega tega«, kar je »od svojih .učiteljev in iz naših knjig vedel o naši preteklosti«, in kako »strastno se inu je zahotelo stopiti v intimnejšo zvezo, v podrobnejši, neposrednejši dotik z njimi, ki so snovali tanko nitko slovenskega kulturnega življenja« v zadnjem stoletju (Eseji II, 392). Če pomislimo, da so nastali »polemični pomenki« iz upora do ocen, ki jih je doživela njegova monografija o Janku Kersniku, njega delu in dobi (1910, 1914), potem sega Prijateljeva želja, da bi se lotil naše preteklosti z dokumentom v roki že v zgodnjo dobo njegovega znanstvenega* razvoja, čeprav se je v vsem obsegu mogla izživeti šele ob avtorju Ciklamna. To se pravi, da se njegov lite-rarnozgodovinski nazor ni izoblikoval šele ob monografiji o Kersniku, saj ga lahko razberemo že iz študije o Pypinu iz leta 1906. Važno je le, da se jc postopoma poglabljal in bolj in bolj utrjeval. To dokazujeta še dva njegova teo- retična sestavka iz kasnejšega časa: nastopno predavanje na ljubljanski univerzi iz leta 1919, posvečeno Literarni zgodovini, ter cikel predavanj iz leta 1927 in 1928 z naslovom Uvod o zgodovino kritike. Tu in tam ista miselna osnova, tu in tam isto pojmovanje predmeta, le da je v prvem sestavku podan problem močno zgoščeno, medtem ko je v drugem — zlasti ob Tainu in Hennequinu — orisan temeljiteje in podrobneje. Priznati moram, da se ne bi tako na široko razgovoril o teoretičnih sestavkih v »Esejih in razpravah«, da nam ne bi ravno oni razodeli nemalo važnega o Prijateljevi osebnosti. Y njih živita drug ob drugem in se izpovedujeta obože-valec lepote in ugotavljavec dejstev, človek z inspiracijo in raziskovalec z darom za zgodovinsko sintezo, estet, ki meni, da je mogoče dojeti umetnost zgolj z intuicijo, a ob njem znanstvenik pozitivist, ki zbira dokumente, da more spoznati ustvarjalca v njegovi biološki enkratnosti in sociološki opredeljenosti. Prijatelj ni bil teoretik po naravi, njegovo delo je vseskozi litcrarnozgodo-vinsko. Prav zato nam odkrivajo misli, ki jih je povedal v tem ali onem načelnem članku, kako se je oblikoval njegov znanstveni svet in kako je prišel do svoje historične metode. In v resnici ni mogoče dodobra razumeti njegove poti in ne vsega, kar je napisal, če ne upoštevamo, kako zelo je bil obseden od lepote, a kako plaho se je umaknil iz sfer estetskega razsojanja v območje občanske kulturne dejavnosti, da bi jo prikazal v vsej njeni širini in mnogovrstnosti. In vendar ni bil samo zapisovalec podatkov, njegov pogled je bil globlji, njegov cilj višji. Do literarne zgodovine ni prišel po naključju in ne po milosti in volji profesorja v seminarju, ki si je vtepel v glavo, da ga usposobi za specialista; umetnost inu je pomenila prvi in zadnji smisel njegovega življenja, bila mu je razodetje in strast. In prav to daje njegovemu pisanju tisto ognjevitost, ki te zajame, tisti čar, ki spreminja suhoparne letnice v življenjske resnice, a na videz brezbarvna pesniška dejanja še tako neznatnih sopotnikov velikih mož uvršča v tok kulturnega dogajanja. Pri Prijatelju lahko govorimo o literarnozgodovinskem pripovedništvu«, tako je njegova beseda vroča in neposredna, tako je prepojena z njegovo osebno prizadetostjo, čeprav je vseskozi stvarna in se ne prepušča hipnim domislicam ali kakršni si bodi pristranosti. Te poteze odkrivamo neprestano v vseh člankih in razpravah, zbranih v obeh naših knjigah. Takšni so portreti iz ruske, češke in poljske literature —-Gogolj. Tjutčev, Turgenjeo, Cehov. Jan Kasprorvicz, Eliza Orzeszoma, Boïena Nérncovâ — takšno je razmišljanje o Tolstoju in njegovem romanu Vstajenje. Takšni so tudi drobni obrobni prispevki za dnevno debato (Moderna manira in Zmitkov Рос, Umetniški cilji), da nc omenim vrste slik feljtonistične narave iz Pariza (Sprehodi po Parizu), v katerih se mešajo kaj presplošni pojmi o človeku ob Seini, pobarvani nekoliko z nemško miselnostjo, z močno sugestivnimi doživetji sodobnega impresionističnega slikurstva z zanimivimi oznakami Cézanna, Toulousa-Lautreca in Renoira. Prijatelj je živel s svojim časom, z njim je bil zvezan z dušo in zavestjo kakor malokdo med našimi literarnimi zgodovinarji. Ta priklenjenost na umetnost nove smeri mu je razkrila marsikaj važnega, kar je vplivalo nanj, da ni okamenel in da se je čutil tudi v znanosti revolucionarja med revolucionarji. Res ga je mikala sodobna Evropa in velika škoda je, da ni šel še dalje in ni zajel sveta še z večjim zamahom in zaletom. V osrednji in najvažnejši del naše edicije pa sodijo Prijateljeve razprave iz slovenske književnosti. Tu se je izživela njegova nadarjenost za literarnozgodo-vinsko opisovanje in karakteriziranje oseb in osebnosti do najvišje mere. Ne ob Tolstoju ne ob Gogol ju se ni mogla sprostiti njegova beseda tako suvereno in s tako učinkovitostjo kakor pri možeh, ki so zrastli iz naše zemlje in se s svojim delom včlenili v našo kulturno celoto kot njene temeljne sestavine in vrednote. Nihče pred njim se ni povzpel do tako nazornih in prepričljivih oznak Kopitarja, Linharta, Zoisa, Vodnika, Primica, Čopa, Prešerna in drugih kakor ravno pisec monumentalne študije Duševni profili slovenskih preporoditeljev. Tu in tain se danes morda ustavimo s pomislekom, to in ono nam zazveni tuje, marsikatero trditev so prevrgle nove najdbe, vendar je celota zgrajena trdno in tokovi iz Evrope, kakor so vdirali v naš svet. so prikazani uspešno. Prijatelj je prvi med nami pomislil na to, da bi pregledal idejne osnove naših prosvetljencev, njihovo ideologijo, ter iz nje sklepal na kulturno usmerjenost dobe in njenih predstavnikov. Zato sodijo Duševni profili med naše literarnozgodovinske mojstrovine in pomenijo vzorec, kako naj znanstvenik stopi v čas, ga razčleni in nato iz prvin, ki jih je nabral, ustvari organsko podobo literarnega dogajanja. Kaj takega, kakor je podal Prijatelj v tej študiji, ni kasneje zlepa dosegel, če izvzamem Kulturno in politično zgodovino Slovencev, ki pa je po zamisli neprimerno širša od Duševnih profilov in po izsledkih še bogatejša. V posebno poglavje naše literarnozgodovinske dejavnosti moramo postaviti Prijateljeve portrete naših pesnikov in pisateljev. Tudi v tem področju odkrivamo pomemben korak od tradicije v novo smer. Nič več anekdotizma, na kakršnega naletite še pri Leveu, nič več pretiranega oboževanja junakov, nič več bledega posploševanja, površnih, nekritičnih sodb! In tudi dokumenti ne štrle iz pripovedovanja v vas kot nesmiselno razmetano dokazno gradivo, ki ne pove nič, kvečjemu da obremenjuje biografski oris z drugotnimi, nevažnimi malenkostmi. Prijatelj je uveljavil svoje nove vidike že leta 1903 s svojo prvo študijo te vrste z uvodom v »Pesmi in romance« M urna-Aleksandrova. V nasprotju z mrzlo zgodovinsko opisnostjo je vnesel v pripovedovanje o mladem, prezgodaj umrlem pesniku nov ton, spregovoril je neposredneje, s čustvom in prepričanjem. Takrat so ga še vedno obletavale misli, češ da je lepota nadresnica in nekaj skrivnostnega, a hkrati je čutil, da mora opisati realnost v vsej njeni resničnosti, podati takšno, kakršna je bila, če naj pokaže tragično pot mladega življenja. Zato je močno zanimivo, kako je v študiji spojil tainovsko zasnovani oris ljubljanskega okolja z nekakšno intuitivno diagnozo Murnove duševnosti. To je bilo presenetljivo dejanje, če ga vrednotimo iz tedanjega časa, znamenita novost, vredna pozornosti, in še danes deluje na človeka esej kljub novim osvetljavam Murnove osebnosti kot pretresljiva Zgodba o mladeniču iz Cukrarne. Vsekako moramo spis uvrstiti med naše prve sintetične orise pesniške osebnosti. V njej se učinkovito prepletata piščeva osebna prizadetost, zastrta in nekam pridušeno elegična v tonu pripovedovanja, ki prepaja celoto, z objektivnostjo gradiva in podatkov, nabranih in uporabljenih v smislu pozitivistične literarnozgodovinske tehnike. Toda ne samo Murn, še vrsta drugih mož je oživela pod Prijateljevim peresom. morda na oko manj prodorno kakor prvo njegovo znamenito dejanje, zato pa kljub vsemu sveže in trajno. In če nam danes nič kaj ne more do srca študija o Drami Prešernovega duševnega življenja, ko se zavedamo, kako se je avtorju vseskozi ponesrečil dokaz o zgrešenosti »Krsta pri Savici«, pesnitve, ki ji je zaman očital »neprešernovsko sentimentalnost in mehkobo«, pa moramo priznati, da sta razpravi — o Josipu Stritarju in Antonu Aškercu resnično dognani, temeljito izdelani. In tudi v spominskem eseju o Cankarju »Domovina, glej umetnikU je polno neposrednosti, lepili, melodičnih mest, ki sozvanjajo s prozo in mislijo avtorja »Bele krizanteme« in prinašajo obenem z vrsto osvetljav, podanih kakor v nekakšni tihi, zbrani meditaciji, mnogo važnega iz osebnih spominov 0 Cankarju človeku in ustvarjalcu. Naš pretres »Esejev in razprav« pa bi bil nepopoln, če ne bi na koncu spregovoril še besedo o uredniku, ki je knjigi pripravil. Prof. Slodnjaku gre dvojna pohvala: najprej za spretnost, s katero je izbral iz dolge vrste avtorjevih del najboljše ali vsaj najznačilnejše prispevke, in nato za temeljit in vsestransko pretehtan uvod. Če primerjam to, kar je prispeval leta 1935 na čelo k izdaji Duševnih profilov, s študijo v »Esejih in razpravah«, moram priznati, da je sedaj segel neprimerno globlje v osnove Prijateljeve znanstvene misli in orisal njegovo pot s širših, idejno in biografsko bolj podkrepljenih vidikov. Njegova študija ne razjasnjuje samo ozadij, ki razlagajo Prijateljevo osebnost in njegovo delo, marveč zajema tudi čas. v katerem so spisi nastali, in podaja oznako celotnega avtorjevega razvoja. Slodnjakova beseda je stvarna, živa in polna tiste človeške toplote, ki te zajame in prepriča. An{on 0cDi>fc Matija Murko, TRAGOM SRPSKO-IIRVATSKE NARODNE EPIKE. (Puto-vanja u godinama 1950—1932.) I—II. Djela Jugoslavcnske Akademije Znanosti 1 Umjetnosti, knjiga 41—42. Zagreb 1951. Ze pred več kakor petnajstimi leti je rajnki profesor Murko napovedal to svojo knjigo, ki jo je znanstveni svet upravičeno težko pričakoval. Visoka starost in boleli nost pa mu nista dopustili, da bi svoj tekst pripravil za tisk že pred izbruhom vojne. Dokončal ga je šele v letih okupacije ter ga je po osvoboditvi predložil Slovanskemu Inštitutu v Pragi, ki ga je 1947. leta že naznanil med svojimi nameravanimi publikacijami. Toda notranjepolitični razvoj na Češkem je preprečil izdajo in delo verjetno še dolgo ne bi bilo dostopno javnosti, ako bi rokopis po srečnem naključju ne priromal do zagrebške Akademije, ki se je odločila, da ga. izda v hrvaškem prevodu. Zal, avtor ni več dočakal izida svojega življenjskega dela, ki je kljub izredni zakasnitvi še vedno aktualno in dostojno zaključuje v študiju srbohrvaške narodne epike epoho, katero je začel Murko s svojimi prvimi objavami o njej. Knjiga danes ne more več pomeniti znanstvene senzacije, kar so brez dvoma bila prva Markova opozorila o življenju narodne epike, od katerih nas ločijo že skoro štiri desetletja. Bil je srečen slučaj, da je ta snov pritegnila zanimanje široko razgledanega filologa stare šole, ki je svojo stroko pojmoval v najširšem smislu besede ter ni bil samo dostojen jezikoslovec in literarni ter kulturni zgodovinar, ampak tudi temeljito podkovan etnograf. enako doma v problemih materialne kakor duhovne kulture. Poleg tega pa je ostal do pozne starosti prožen in sprejemljiv za vse pozitivno v razvoju svoje stroke. Takrat ko se je zdelo, da med ljudstvom ni mogoče najti ničesar več bistveno novega o narodni epiki, ko so postajale nove objave epskega gradiva vedno bolj brezpomembne in slučajne ter se je ves študij vedno bolj umikal v kabinetno analizo motivov in medsebojno primerjanje variant, se je podal na teren Murko s skromnim ciljem, da ujame še nekaj epskih ostankov za fonografske arhive, preden ne odmro do kraja. Našel pa je veliko več. Ni iskal novih pesmi kakor večina slučajnih zapisovalcev, ampak se je poglobil v študij pogojev, v katerih narodna epika živi in se razvija, ter v problematiko njenega porajanja, šele Murkove študije so ovrgle zadnje ostanke romantičnega gledanja, ki je bilo že tako globoko zakoreninjeno, da je bila borba proti njemu včasih dokaj težavna. Njegova opozorila so bila bistvene važnosti ne samo za ožje področje študija srbohrvaške narodne epike, koristile so prav tako globljemu razumevanju okolja, iz katerega je zrastel Homer, ali sta nastala srednjeveški romanski in germanski ep. Saj so se samo na dveli krajih v Evropi ohranile do našega stoletja prilike, v katerih je še živela junaška epika, v finsko-ruski Kareliji ter na slovanskem Balkanu, toda tam na severu je ostala na neki način konservirana. brez nove ustvarjalnosti in sveže tematike, v Jugoslaviji pa so še vedno predeli, kjer se sproti opeva vsak nenavaden dogodek in vsako junaštvo. V kratkem dodatku na koncu svoje knjige sodi Murko, da bo tudi osvobodilna borba ustvarila in dala nov impulz ljudski ustvarjalnosti, kar se je tudi res zgodilo. Na svojih številnih potovanjih pred prvo svetovno vojno in po njej Murko ni nabral samo bogatega fonogramskega gradiva, ki jc shranjeno v arhivih dunajske Akademije in praškega Slovanskega Inštituta ter bo koristilo bodočim raziskovalcem, ampak je tudi trezno in zanesljivo do podrobnosti ugotovil meje celotnega ozemlja, na katerem je narodno epiko našel še živo. Poglobil se je v študij socialnega okolja, v katerem se je ohranila. Zanimali sta ga mcntaliteta pevcev in poslušalcev. Za realista njegovega kova so bili enakovredni vsi motivi, da, prezirane in za sodobnega laika manjvredne nove stvaritve nudijo včasih več možnosti za psihološko poglobitev kakor stara, dandanes že klasična izročila, katera je Vuk posredoval kulturnemu svetu. Murko je prvi opazil, da isti pevec nikoli ne zapoje iste pesmi dvakrat enako. Dokazal jc, kako neopravičene so bile običajne delitve na pravoslavno-katoli.ško in mohamedansko epiko. Razbiral je tipične poteze epike v posameznih pokrajinah ter sledil, od kod in do kam so se širili vplivi. Spoznal je. da je tudi narodna epika odvisna od mode, katera se hočeš nočeš mora podrediti tudi vsak pevec, ako hoče živeti. Z vsem tem pa je prišel v času, ko je bil posebno pri Srbih že ustaljen pravi nacionalni mit o junaški epiki, ko so muzeji in privatni zbiralci iskali edino prave goslii ter se je zdelo, da od tistega pravega starega petja nekdanjih slepcev guslarjev samo še ponekod životarijo žalostni ostanki. Čeprav nosi Murkova knjiga skromen podnaslov »Potovanja v letih 1930 do 1932«, vsebuje vendar veliko več, kakor samo izsledke zadnjih poti. Zbral je v njej vse svoje skušnje z narodno epiko — in nihče jih ni imel več kakor on. Ker je potreboval dvajset let, da je prehodil vse epsko ozemlje ter je pri tem opažal, kako naglo se razmere menjavajo, bi bilo nemogoče podati točno in popolno sliko stanja narodne epike v neki zaključeni epohi. Toda to velja samo za določitev meja, podatke o pevcih in o njihovem repertoarju ter za druge takšne sporadične ugotovitve. Večji del Murkovih podatkov in analiz pa sega daleč preko tega okvira. Spominjam se, da nam je v prvih letih po svojem zadnjem ]»otovanjii na svojem gostoljubnem domu v Pragi večkrat pripovedoval o delu, s katerim se je takrat tako intenzivno ukvarjal. V svojih načrtih je skušal zajeti celotno problematiko narodne epike od njene »biologije«, kakor se je rad izražal, do analize motivov. Čeprav je bil takrat že v pokoju, je še vedno snubil posamezne dijake, naj bi se lotili razbora motivov, ki so mu najbolj prirastli k srcu. Zato je odlašal s končno redakcijo ter je bil nazadnje prisiljen, da se je omejil na gradivo in podatke, ki jih je že imel nabrane. Kolikor se jc le dalo, se je hotel izogniti ponavljanju vsega, kar so drugi in on sam že prej povedali. Toda potrebno je bilo razčistiti vrsto osnovnih pojmov, uravnati na pravo mero številna pretiravanja, ki so krožila v literatura, in primerno razporedili nešteta drobna opažanja, ki so se mu nakopičila med delom. To se mu je v polni meri posrečilo in knjiga je lepa zaključena celota dejstev in nazorov, do katerih se je prikopal realist Murko v svojem dolgoletnem iskanju. Knjiga je skupno z uvodom razdeljena na devetnajst poglavij. Najprej Murko kratko referira o svojih odnosih do narodne pesmi in o svojem prejš- njem delu. Nato slede popisi zadnjih popotovanj po Jugoslaviji z vrsto kulturnozgodovinskih in tudi samo memoarsko zanimivih doživetij s poti s priloženim itinerarijem; temu je pridan še izčrpen geografski prikaz stanja narodne epike, kakor jo je srečeval v posameznih pokrajinah. To je do sedaj najpopolnejši popis, kar jih imamo. Murko je bil na teh svojih popotovanjih gost, ki je užival izredno državno podporo. Na razpolago mu je bil ves upravni aparat bivše Jugoslavije, ponekod so ga celo orožniki spremljali na poti, kar njegovim prizadevanjem ni vedno koristilo, poleg tega pa si je razpredel široko mrežo pomočnikov med domačo inteligenco. Y kratkem četrtem poglavju »O pojmu narodne epike« se zadovolji Murko z definicijami posameznih epskih zvrsti od balad in romanc preko verzificiranih novel in pripovedk do bajk, legend, parodij in satiričnih pesnitev, iz katerih sestoji epski repertoar, in poda pregled nazivov, ki so v rabi med ljudstvom. V naslednjih dveh poglavjih razpravlja avtor o pevcih in pevkah, katere je srečal na zadnjih popotovanjih. Pojem ljudskega pevca je zanj zelo širok. Vsakdo, ki aktivno prisluhne duhu narodne poezije, zasluži to ime. Zato se ni pomišljal uvrstiti med ljudske pevce tudi kiparja Mcštroviča. Nič čudnega ni torej, da pevci v sedanjosti pripadajo najrazličnejšim slojem, med njimi so kmetje, obrtniki, nameščenci, dijaki in tudi inteligentje z akademsko izobrazbo. Kačičev primer bi pričal, da tudi v preteklosti ni bilo dosti drugače. Mnogo manjša izbira je bila med pevkami, na katere je poslal Murko pozoren že prej med svojimi popotovanji po jadranskih otokih in je kasneje prav posebno pazil nanje. Murko se ni zadovoljil samo s skopimi biografskimi podatki, vmes je nanizal mnogo zanimivih opazovanj o njihovi men-taliteti in o posebnih značilnostih njihovega petja. Pri nekaterih vidnejših pevcih se je pomudil tudi dlje, vendar pa je ostal povsod hladen in trezen realist, ki se nikoli ne pusti zavesti praznemu hvalisanju in pretiravanju, kakršnega je bilo svoj čas toliko pri opevanju epike. Estetsko presojanje petja je prepustil največkrat poslušajočemu občinstvu, ki je edino moglo imeti dovolj pristen odnos do epskega stila. Posebno poglavje je posvetil Murko problemu slepih pevcev. Njegova trezna in z dokazi podprta izvajanja bi pričala, da so morali biti slepci vedno le bolj sporadičen pojav med pevci, čeprav jih je bilo v Vukovem času več in med njimi nekaj slavnih, saj so bili včasih slepci med ljudstvom neprimerno bolj pogostni, kakor so danes. Kar jih je srečal Murko na svojih popotovanjih, so bili povečini manjvredni, kolikor jih je bilo sploh mogoče prištevati med prave pevce. Vseh ostalih tri sto strani prve knjige pa zavzemajo splošna Murkova opažanja in analize, ki se ne nanašajo več samo na izsledke zadnjih popotovanj. Postopoma razbira epsko pesništvo in načine podajanja, karakterizira kompozicijo in tematiko narodne epike, se na kratko pomudi pri repertoarju posameznih pevcev in oriše najvažnejše oblike petja. Sledijo razbori rokopisnih in tiskanih epskih zbirk z njihovo problematiko. Prav tako zgoščeno poroča o instrumentih, o posameznih tipih gosli in tamburice, o petju brez glasbene spremljave, in povsod so njegova izvajanja polna bolj ali manj bistvenih korektur ustaljenih mnenj. Nikjer pa ni suhoparen opisovalec, ki bi se zadovoljil samo z zunanjimi podatki, ampak poskuša nakazati ves razvoj, kolikor mu ga je mogoče izpričati. V naslednjih poglavjih se Murko vedno bolj poglablja v notranjo analizo epike. To je pravzaprav najzanimivejši del knjige. V zgoščenih barvali nam Murko oriše tisto karakteristično sredino, v kateri živi narodna epika, skrbno pretrese vse prilike, ob katerih si pesem najde izraza. Toda to ni dolgočasno naštevanje ljudskih običajev, kakor smo jih vajeni v starejši literaturi, ampak živahno in sočno slikanje mentalitete, prepleteno z neštetimi drobnimi podatki iz bogate zakladnice avtorjevega znanja. Nič manj ni zanimivo vse, kar pove o izvedbi in formi narodne epike. Vsak pevec ima svoj poseben izraz ali se vsaj hvali, da ga ima. Enoten ni niti verz niti njegovo muzikalno podajanje. Vendar se mi zde opisi petja in takoj nato tudi jezika nekoliko preohlapni in prepovršni za tako temeljito delo. Pri muzikoloških vprašanjih se Murko ni zanesel nase. Opiral se je na izvajanja strokovnjakov, pri problemih pa, ki jih je srečal pri terenskem delu, se je zanesel na sodbe svojega sina Stanka, ki ga je spremljal na zadnjih popotovanjih in čigar spominu je knjiga posvečena. Pri razboru jezika in stila narodnih pesmi pa mu je manjkalo uporabnih predhodnih študij. Zadovoljiti se je moral s tipičnimi primeri mešanja dialektov, z navajanjem • gramatičnih in sintaktičnih nepravilnosti v posameznih tekstih ter z naštevanjem leksikaličnih posebnosti, ki se najdejo samo v epiki. Danes bi se brez dvojna že našle v lingvistiki in v stilistiki boljše in finejše metode za razbor tekstov, s katerimi bi Murko lahko bolje podprl svojo splošno trditev, da knjižna srbohrvaščina še ni dosegla takšne popolnosti v dikciji, kakor jo pozna narodna pesem. Toda to so naloge, katerim Murko sam ne bi bil kos in še čakajo bodočih delavcev. Toliko več novega in važnega pa bo našel bralec v Murkovih zgodovinskih in kulturnozgodovinskih analizah narodne epike in njenih motivov. Tukaj se Murko ni spuščal v vsako podrobnost, zadovoljil se je, da je na vrsti tipičnih primerov realiziral trezno predstavo o tem, kako se narodna preteklost ter starejša in novejša balkanska politika odražajo v ljudskem izročilu. Kratka izvajanja o nastajanju epike in o njenem propadanju zaključujejo knjigo. Drugi del obsega samo priloge: seznam fonogramskih posnetkov in več stotin dokumentarnih fotografij s terena. Dodal pa je Murko na koncu drugega dela še četvero srbskih in tri albanske pesmi in sto let star Schilcherjev portret anonimnega srbskega ljudskega pevca, ki se bistveno razlikuje od slik, ki po navadi predstavljajo slepe pevce. Kljub avtorjevi visoki starosti je knjiga napisana vseskozi sveže in živahno. Prevod v hrvaščino sta oskrbela dr. Ljudevit Jonke in Jelka Arneri, ki sta odlično rešila svojo nalogo ter ohranila vse posebnosti Murkovega stila. V strogo strokovni literaturi je redko tako preprosto, esejistično napisano delo. Murko se je skrbno izogibal vsaki prenatrpanosti in gostobesednemu navajanju gradiva. Vsi citati narodnih pesmi, kar jih navaja, bi skupaj obsegali komaj deset strani. Največja vrednost knjige ni v gradivu samem, ampak v Murkovih treznih in prečiščenih sodbah, zaradi česar bo postala nepogrešljiva za vsakega, ki se ukvarja z ljudskim pesništvom. Vseh problemov sum seveda ni mogel rešili, na zadnjih straneh svoje knjige nakazuje najnujnejši program, ki bi ga še bilo treba izvršiti, preden bo slika popolna. To velja seveda samo za Murkovo smer iskanja, novi časi prinašajo nove poglede in marsikdaj tudi nova vrednotenja. Murkova knjiga pa je dostojen mejnik vsega, kar je bilo do sedaj opravljeno na tem področju. F ßezfaj Mirko Deanooič: ANCIENS CONTACTS ENTRE LA FRANCE ET RA-GUSE. (Bibliothèque de l'Institut Français de Zagreb, i. Ill, 1950.) Dubrovačka republika pruža gotovo nepresušno vrelo za proučavunje medunarodnih odnosa, dodira i strujanja. Iako več preko sto godina učenjaci, naši i strani, prikupljaju gradivo iz arhiva, ipak još ni izdaleka nije izneseno sve što je kadro baciti novo svijetlo na političke, ekonomske i kulturne veze Dubrovnika s ostalim svijetom. Pred takvim mnoštvom gradiva najbolji je put da se dode do novih rezultata, koji če dopustiti stvaranje novih sudova, pristopati poslu putem monografija, obradujuči skup pitanja jedan po jedan, kako je to nedavno učinio sveuč. prof. dr. Mirko Deanovič, objelodanivši svoj pregled dubrovačkib dodira s Francuskom. Na torn je području več mnogo radeno. Osim prikupljanja vrela (P. Mal-kovič, V. Jelavic i drugi), tu su osobito radovi Luje Vojnoviča (n. pr. »La Monarchie française dans l'Adriatique«), T. Matica, J. Tadiéa te od Francu za P. Pisanija i prerano umrlog J. Dayrea, koji su več objasnili mnoga pitanja. No M. Deanovič, osim svojih vlastitih doprinosa, koji su znatni u mnogim pita-njima -— dovoljno je spomenuti njegovo proučavanje odnosa R. Boškoviča s Yoltaireom te prijevoda Molièreovog teatra —, ima zaslugu, da je zahvatio francusko-dubrovačke odnose u njihovoj cjelini, od srednjeg vijeka do 1806, rasporedivši čitavo gradivo metodički. U prvom dijelu svoje knjige govori o ličnim dodirima, podijeljivši ili na preglede franeuskih putnika u Dubrovniku i Dubrovčana 11 Franeuskoj, dok ее u drugom dijelu proučavaju kulturne veze, izravne i neizravne. Objavljena najprije u Annales de l'Institut Français de Zagreb« (1945—1947), prevedena od J. Dayrea ili pod njegovim nadzorom, ta pojedina poglavlja čine organsku cjelinu i iscrpljuju sva područja franeusko-dubrovačkih dodira. Orijentaciju čitaoca još više olakšava indeks imena, koji je dodan knjiži, iza dodatka, u kome su objavljeni tekstovi nekih do sada nepoznatih dokumenata. Medu ličnim izravnim dodirima (Contacts personnels directes) autor se zadržava najprije na Francuzima, koji su posjetili Dubrovnik ili su boravili u njemu te 11a Dubrovnik u očima Francuza. Počamši od križarskih vojna, u kojima je uloga Francuza bila vodeča, Sredozemno more — s varijantom kopnenog puta preko Italije i plovidbom izmedu jadranskih otoka —, predstavljalo je elemenat povezivanja. Kasnije su zapletaji, u čijem je sredjštu bila dinastija Anjou, te još kasnije turški ratovi bili povod, da su mnogi Francuzi doticali Dubrovnik. I normalna diplomatska putovanja 11 Carigrad imala su u svriTn planu dalje ili krače zadržavanje u Dubrovniku. Neki od diplomata ili članova njihove pratnje zabil jezili su svoje utiske i ostavili nam tako dragoejene podatke o Dubrovniku u njihovo doba. Osim tih političkih dodira postojali su i trgovački, koje je uvjetovala važnost dubrovačke luke na putu u Levanat. Ima podataka i o franeuskim trgov-cima, koji su iniali svoja stovarišta u Dubrovniku. Pored franeuskih trgovaca bilo je ta i liječnika, učitelja i drugih profesionalaca, koji su u Dubrovniku našli zaslužbu. Znatnost te trgovinske izmjene tražila je odašiljanje konzularnih predstavnika. Kroz tri stolječa, od 1511. do konca republike, poznata su imena četrnaestorice franeuskih službenih predstavnika u Dubrovniku. Nazoč-nost tih stranaca u maloj dubrovačkoj sredini dovodila je do i z ravnih ličnih dodira, koji nisu mogli ostati bez utjecaja na oblikovanje nazora i običaja, a ponekad su bili i razlogom trvenja, prožetih obostranom pizmom (n. pr. slučaj konzula Le Mairea, koji je bio u Dubrovniku 1758—1764). lzvještaji tih službenih predstavnika pružaju dragocjeno gradivo, iz kojeg se može vidjeti kako su stranci gledali na prilike i na život male republike, u kojoj je vlast bila koncentrirana u rukama nekoliko vlasteoskih poradica. S Francuzima su dolazile u Dubrovnik i franeuske knjige, koje su u 18. st. bile jedan od faktora formiranja slobodoumnih nazora 11 dubrovačkom društvu. Nije stoga čudo, da je Napoleonova osvajačka vojska našla u Dubrovniku i dosta simpatija i veza, o kojima ima tragova u sječanjima mnogih franeuskih vojnika. počamši od maršala Marmonta. Poglavlje Dubrovčani u Franeuskoj još je zanimljivije. Francusku su posječivali mnogi povremeni izaslanci Republike. Več 1360. bio je takav emisar kanonik Ilija Saračevic, u 16. st. Serafin Gučetič (koji je čak vršio za Fran-cusku važne diplomatske poslove u Levantu), u 17. st. osobito Salvator Dur-devič, franjevac Primovic te Stjepan Gradič, čiji su izvještaji značajni ne samo s političkog gledišta, nego i kao ogledalo, kako su ti putnici iz male republike, u kojoj je najviša državna funkcija bila ograničena na trajanje od mjesec dana, gledali na Francusku svemočnog »kralja-sunca«. Najzanimljiviji je medu tim dubrovačkim emisarima svakako slavni Ruder Boškovič, u 18. st. lako je kao i prije njega Gradič definitivno ostavio rodni grad u mladosti, ipak je ostao s njime u osječajnoj vezi i činio mu mnoge i nesebične usluge. No u to su doba redovni odnosi s Francuskom bili tako znatni, da je republika morala imati u Francuskoj svoje stalne predstavnike. Zanimljivo je, da su to obično bili stranci (na pr. Toskanac Favi). Tek kad je Lauriston za-posjeo Dubrovnik izaslan bi u Pariz Antun Sorkočevič da spas i nezavisnost Republike, u okolnostima, koje su dakako bile jače od svake diplomatske vještine. Podaci o Dubrovčanima, koji su u srednjem vijeku dolazili na pariško sveučilište šilom su prilika šturi, ali su ipak dovoljni, da je to školovanje uz potporu dubrovačke vlade bilo ustaljen običaj. U drugom dijelu svoje knjige Deanovič prikazuje izravne i neizravne kulturne odnose izmedu Dubrovnika i Francuske, dajuči naj prije zanimljiv pregled francuskih riječi, koje su se dijelom sve do danas održale u dubro-vačkom dijalektu. Lingvistika tu dakle pruža gradu za ocjenu civilizacionih utjecaja. U dubrovačkoj književnosti na hrvatskom jeziku francuski su tragovi doeta rijetki. Pojedinačni prijevodi religioznih i svjetovnih (na pr. srcdo-vječnih romana) francuskih knjiga vršili su se češče posredstvom talijanskih izdanja. No s jačanjem francuskog kulturnog i jezičnog primata u Evropi 17. i 18. st. dolazi u to doba i u Dubrovniku do prodora »frančezarije«, to jest oponašanja francuskih civilizacionih oblika, knjiga i jezika. U tom sklopu dolazi do jedinstvenog fenomena prisvajanja (dakako, uz lokalizaciju) gotovo cijelog Molièreovog opusa. Ništa manje nego 23 njegove komedije su prevedene, točnije »ponašene« u Dubrovniku početkom 18. st. Ta se pojava naravno donekle tumači stcrilnosču tadašnje originalne dubrovačke književnosti i do nje možda ne bi došlo u toj m jeri, da je Marin Držič živio u 18. st. Posljednja riječ u pro-učavanju teme »Molière u Dubrovniku« nije još dana. M. Deanovič je označio metodu kojom valja poči. da se uzmogne ocijeniti koliko je pojedini prijevod izravnan ili izazvan talijanskom verzijom, a kako on sprema i kritično izdanje svili tili prijevoda, to postoji nada, da če i tu doskora doči do novih rezultata. R. Maixner W. J. Entmistle & W. A. Morison, RUSSIAN & THE SLAVONIC LANGUAGES, London 1949. (Faber Great Languages Series.) Slavonic Studies have never taken a prominent place in the university curriculum in Britain. Until the recent war they were carried on by individual scholars. The short-lived Anglo-Russian relations of the First World War resulted in the foundation of several chairs of Russian, little more. But with the return of large numbers of students to the Arts Faculty after the Second World War, more advantage began to be taken of the undergraduate courses that had existed, largely on paper, for two decades or more. And Russian had during J. Ellis: Entmistle, Russian & the Slavonic languages the War been introduced into some secondary schools as the spare-time work of teachers of other subjects. It was in this context that the post-war Report of the Scarbrough Commission on the teaching of Oriental and Slavonic languages was prepared. (As regards oriental languages, of course, the general position of studies other than those of the outstanding British specialists was and is even less advanced.) This recommended to the Government the encouragement of Slavonic studies, especially Russian, in the universities and to some extent in schools. The whole question of the implementation of the detailed recommendations of the Report, as accepted in principle by the Government, would require separate treatment. For the purposes of this review it is important to note the academic problem posed to British university teachers of Slavonic in this situation. The previous generation of Slavonic scholars, already trained in the classical, Oriental, or West European field or fields, had relied on authorities In German, French, and other languages, apart from those in Slavonic languages themselves. There was not in English (with the exception of minor articles) a single work on Slavonic languages above the standard of the often mediocre, though sometimes very praiseworthy, practical grammars: and few books on Slavonic history or literature. Now. if the vicious circle by which the schools provided no university students and the universities no schoolteachers is to be finally broken, and if the British are to get to know the Slavs without the mediation of other cultures, there is an urgent need for an academic literature in English to be built up rapidly but on a sound foundation. For this Messrs Entwistle and Morison have tried to supply a "central core of doctrine" in their newly-published book. It is significant of the state of learning in the field, and of the band of pioneers who have devoted and are devoting to it time snatched from other occupations, that neither of the scholars asked by Messrs Faber and Faber to contribute the Slavonic member of their series "Great Languages" is a university teacher of the subject. Professor Entwistle, besides being general editor of the series, is primarily a Spanish scholar, and Dr Morison left university work in Slavonic for the British Broadcasting Corporation; and the authors frankly state that many faults in the book are due to the great stress and wartime conditions under which it was written. There is no doubt that the book constitutes a landmark in British Slavonic-studies. Its primary purpose, of laying the foundation for the independent development of Slavonic philology in the English-speaking world, can be said to have been substantially achieved — provided that others will, and otherwise have the means to, follow what has been begun (and the reports of the sales of the book in Britain are encouraging). Anything said in criticism of other aspects should not be taken to detract from this essential merit. But a* a contribution to British linguistics, even to the "Great Languages" series, or as what is claimed for it by the publishers, a first "continuous historical statement" (of Slavonic) in any language, the question is more doubtful. It is not only a matter of minor slips and errors, due to the inaccessibility of authorities, and so on. The whole conception of the book, from a scientific linguistic point of view, or at least certain major features of its plan, are questionable, and certain objectionable details seem to have their origin in this fundamental unclarity rather than in isolated accidents. The plan of the book rests on several assumptions, no doubt largely unquestioned among Englishmen not specialists on the subject-matter of any one of them. The first is that Russian is not only the most important Slavonic language, but has an importance of an order far above virtually all the rest put together. In a sense, it must be admitted that this is true. Russian is a "great language" in a practical sense, one of the topmost few world-languages, while (with negligible exceptions) no other Slavonic language is used outside its native country. But here a question arises about the Faber series as a whole. If it is about "great languages", why devote parts of some of its books to other languages? Having begun with books devoted exclusively to Greek, German and French, it then went over to Spanish "together with Portuguese, Catalan, Basque": and "Sanskrit and the Languages of India", "The Semitic Language (sic)", and "The Celtic Languages", are in preparation. It may be argued for example that the modern languages of the Iberian Peninsula are inseparable from Spanish, their history being dominated by it: be that as it птау, the history of most Slavonic languages, at least until the last century, could no be said (nor of course is it said by the authors) to be chiefly influenced by Russian. And a student of Slavonic may be forgiven for suggesting that in some of the other senses in which greatness is claimed, quite rightly, for Russian, some at least of the other Slavonic languages could stand on their own feet — if practical exigencies did not press them into one volume. (Or we might take the analogy of "The Chinese Language". Here the author is driven by the prevailing ignorance and confusion on the subject to an exposition of the linguistic relationships of Chinese and other East Asiatic languages, before proceeding to a detailed account of the great language itself — but without at all attempting to deal with these languages as such (in the same way as Indo-European relations are treated in the other books]. Now an a count of Russian could have similarly used the evidence of Slavonic as a whole; but on the contrary, West and South Slavonic are placed in Entwistle and Morison's plan after Russian.) A second assumption is that Ukrainian and White Russian, and the minor languages of the other two groups, such as Macedonian, have importance only in relation to the major languages of the groups. This and the first assumption have in common an implication of the inequality of nations (qualitative determined by quantitative), or more specifically a virtual denial of nationhood to peoples long deprived of its outward form. Here one may suspect u vestige of the influence of German imperial thought 011 West European scholarship (also manifested in Meillet's attitude to Ukrainian and White Russian). (As to the assumption that what Meyer culls the "sea" of Slavonic dialects can be separated, on the basis of the literary languages emerging from it, into East, West and South, the fact that it is literary languages with which the book is concerned is sufficient to justify it — but the book is not altogether consistent in this — compare the final "assumption".) Another assumption also connected with modern nationality seems to have been unavoidable in the present state of our knowledge. That is the hypothesis that the Indo-European languages were once one, spoken by what Meillet has called "une nation indoeuropeennc"— at a time of social development to which nations were unknown. It is of course easy to expose contradictions in this view and its linguistic corollaries, les easy to repluce it: und to stick to it, or u modified form of it, as a working hypothesis with which to begin the history of the Slavs, is quite understandable. But this does not excuse the total absence of any kind of reference to Soviet Russian arguments on the subject, and the confusingly vague nature of the consequent picture given (e.g. p. 28 "...the Slavs may have been partly implicated in the movements of other nations ..."). Then there is the assumption that the difference between the latest "Proto-Slavonic" and Old Slavonic can be ignored for some purposes. "Old Bulgarian was not the common parent" but it "is clearly an advantage to quote attested forms rather than ones due only to inference from the sum of the languages today" (p. 50). The result is a chapter "Common Slavonic and Old Bulgarian", containing "OS1. OB" forms. But a further, quite unconscious, assumption that Proto-Slavonic was more like recorded Old Slavonic than "inference from the sum" warrants, appears in the explanation of jb- > j/- in WS1, pp.88—89, 299. Finally there is what can only be called an assumption that the distinction between synchronic and diaehronie linguistics does not matter. The Saus-surian extremists would no doubt reject completely a plan like this book's, which treat both aspects of Russian and the other Slavonic languages, or at least demand that it should have two separate parts. I think this sundering of the two is mistaken; but the relating of them is not going to be helped by the confusion between them exemplified here. Examples of this confusion are: p. 319, the implication that spat is typical of Czech "supines"; similarly with u vire, p. 351 ; "sociative" and "true instrumentais", p. 138 (historically very interesting, but obscuring the descriptive); and kindred confusions, including ignoring of the lag between pronunciation and spelling: "almost indistinguishable" phonemes, p. 184, ad ped., p. 187, YI.; "sort of glottal stop", p. 187, ped.; "hard and soft vowels", passim, especially the confusing'"hardening of e" in Slovak, p. 303: with this, p. 305, 1.12, read "in syntactical union"; p. 363, "stressed a" in Bulgarian (as against p. 366); p. 381, treatment of Bulgarian article (as against p. 390). Other possible corrigenda (apart from obvious misprints) are: p. 17, "upper courses", read "lower"; p. 35, mid., read "Dnieper"; p. 53, 1.8, read "vrkasya"; p. 82, init., and p. 36t, "soft jer did not normally leave behind a softened consonant" in Proto-Czech (the complaint here as elsewhere is over-conciseness); p. 133, top, read -nam G, add -us A; reasoning by "tendency", p. 159, ad ped., i. е. "persistence" of nursery-names not explained; similarly p. 160, ped. "a taboo... dangerous animal"; p. 186, 1.6, "a hard" (as against p. 197); p. 296, "balance in adjectives", over-particular; p. 324, "u-flexiojis..." (corrected on p. 334); p. 343, add M -é; p. 352, "Czech imitates German..."; p. 368, Bulgurian türt ? ; p. 378, Bulgarian does not distinguish sequence of tenses in past and present; Aorist (unmarked)-Imperfect (marked) is not distinguished from Perfective (marked)-Imperfect, and p. 380, it is not stated that the conditional Imperfect given is Perfective; p. 381, read "stomasi". To sum up: the book does provide something hitherto lucking in English (and at least attempts something new in any language), and can provide a sufficient basis for the further development of British scholarship in Slavonic philology, if it is not only resolutely followed up, but thoroughly criticized from all points of view. J. Ellis Rudolf Bad jura, LJUDSKA GEOGRAFIJA. Terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1953; str. 1—357. Pri Državni založbi Slovenije je pred kratkim izšlo zanimivo delo Ljudska geografija (Terensko izrazoslovje), Ljubljana 1953, izpod peresa znanega starega planinskega in športnega publicista Rudolfa Badjure. Ne nameravam se z uničujočo kritiko lotiti napak in pomanjkljivosti, katerih je z jezikoslovnega stališča v knjigi precej, saj avtor ni lingvist. Vendar bi se vsaj najbistvenejših lahko izognil, ako bi se pred tiskom posvetoval z jezikoslovcem. Tudi takšno, kakršno je, je delo še vedno upoštevanja vreden prispevek k naši skromni toponomastični literaturi in bo, kritično uporabljeno, lahko koristilo bodočemu raziskovalcu. DZS je kljub sedanji resni knjižni krizi pokazala veliko razumevanja in oskrbela okusno opremljeno izdajo Badjurovega dela, tako nenavadnega po zasnovi in izvedbi. Avtor jc seveda popoln amater v imenoslovju. Težavnemu in zapletenemu etimološkemu in semantičnemu luščenju imen, ki zahteva obsežnega, podrobnega zgodovinskega in primerjalno jezikoslovnega aparata, ne bi mogel biti kos. Vodili pa sta ga živo zanimanje in ljubezen do stvari. V desetletjih svojega planinskega udejstvovanja, pisanja Vodičev po naših gorah in drugega podobnega dela si je nabral veliko krajepisnega in slovarskega gradiva, ki ga je razumljivo venomer vznemirjalo. Zato se je polagoma izoblikovala v njem ideja, da preišče vsaj to. kar je tako temeljitemu praktičnemu poznavalcu Slovenije mogoče preiskati, namreč imena, ki imajo kakršno koli zvezo z obliko-vitostjo tal. tako imenovana morfonima. To mu je deloma uspelo. Ni izčrpal vseh, pri današnjem stanju raziskovanja ne samo slovenske, ampak celotne južnoslovanske toponomastike niti temeljito pripravljen strokovnjak še ne bi mogel misliti na definitivno obdelavo tega kompleksa imen. Badjura pa je delal osamljen, brez globljega poznavanja strokovne onomastične literature, razen nekaj starejših izjem. Naslanjal se je samo na Iradicijo ljubiteljskega krožka okoli Planinskega vestnika, iz katerega je zrastel tudi rajnki Henrik Tuniu, pred Badjuro najbolj tipični predstavnik naših toponomastičnih amaterjev. Tuiinov vpliv se včasih pozna tudi v Ljudski geografiji, vendar ji je večkrat v škodo kakor v korist. Tuma si je domišljal, da je jezikoslovec. Ustvaril si je svoje lastne, včasih silno fantastične jezikoslovne predstave iz slabo prebavljenega čtiva in te so ga pogostoma zavedle, da je pri zapisovanju imen na terenu slišal tisto, kar je želel slišati. Zato je obsežno gradivo, ki ga je s tolikšno požrtvovalnostjo in naporom nabral na svojih turah, uporabno samo z določenimi pridržki in z veliko previdnostjo. Nočem očitati Badjuri istega greha. Nobenega vzroka nimam in še manj dokaza, da bi dvomil v verodostojnost njegovih zapisov. Toda sledil je Tumi pri etimologiziranju, kur pa se mu je le redko posrečilo. To je najšibkejša stran Badjurove knjige. Kakor pred njim Tuma posega tudi Badjura daleč v Alpe in išče v vrsti podobno zvenečih nemških oronimov in ledinskih imen slovanskih korenov. Ne upam si soditi o njih, to je naloga germanistov, da jih preverijo. Nekatere primerjave se že na prvi pogled zde dokaj neverjetne in, tudi če so včasih slučajno pravilne, so povečini prav gotovo plod jezikovnega diletantizma. O slovanskih topon im ili na avstrijskih tleh imamo že ogromno literaturo, saj se s tem problemom ukvarjajo že skoraj eefo stoletje. Toda varno in zanesljivo so se dala do sedaj izluščiti samo imena, o katerih imamo ohranjene historične zapise, in še med temi je mnogo spornega gradiva. Z ledinskimi imeni v Alpah, za katera seveda manjkajo vsi starejši podatki, se je doslej, kolikor je meni znano, resno ukvarjal samo graški komparativist W. Brandenstein v razpravi Die Berg- und Flurnamen in der Granatspilzgruppe, ZONF IV, 1930, str. 155 d., 1er v knjigi Führer durch die Granatspitzgruppe, Wien, 1928. Toda to so šele prva, silno nezanesljiva tipanja in Brandenstein je, seveda kritično, črpal tudi iz Turne, kar se mu je zdelo porabnega. Nobenega dvoma ni, da so tudi v ledinskih imenih v Alpah sledovi nekdanje slovenske naselitve, vendar bo to mogoče izpričati šele takrat, ko bodo nemška ledinska imena v posameznih pokrajinah podrobno germanistično obdelana in bomo tudi mi o naših slovenskih vedeli nekoliko več, kakor vemo danes. Vse, kar sega preko Visokih Tur naprej v Zillertalske Alpe in više, je skrajno sumljivo in nima po vsej verjetnosti dosti opraviti s Slovenci. Celo nekateri nemški toponomastični delavci, in to miti ne še tako stari, kakor na primer K. Schiffmann, so pripisovali Slovanom prevelik delež pri imenih severnejših avstrijskih pokrajin; toda njihove etimologije niso obveljale niti pri slavistični niti germanistični kritiki. (Splošen pregled in problematiko glej pri M. Vasmer, Alpenslaoisclie Ortsnamen und slavische Lautgesetze, KZ LI, 1925, str. 45 d., in M. Vasmer, Die slavische Ortsnamenforschung in den deutschen Teilen des früheren Osterreich 1914—1927, ZfslPh VII, 1950, 411 d.) Za dokazovanje slovenskega porekla imen v Alpah je premalo, ako se sklicujemo samo na zvočno podobnost. Naj navedem za primer samo znano ime Pustertal na Tirolskem, slovenizirano Pustrica, kar izvaja Badjura (str. 257) iz slovenskega pridevnika pust. To je že stara etimologija, omenja jo že Miklošič (ONappell. 512), vendar sodijo vsi novejši raziskovalci, da je Pustertal (pisano prvič leta 975 Pustrussa) predslovanskcga porekla. Literaturo glej pri Pirch-egger, Slav. ON im Mürzgebiet, 1927, 106; Kretschmer, Glotta XXX, 131; Battisti, Dizionario top. Atesino II. 1938, 66. Dvom v pravilnost te razlage bi opravičila koroška imena Pustrica, nem. Pustritz pri Grebinju, pisano ca. 1172 Posters; 1182—1187 Pusters itd. (F. Kos, Gr. IV, indeks) ter gorsko ime Pustrica, 1167 Pû-stirs, katerih Badjura ne omenja, a bi bilo to nujno potrebno, ako bi hotel braniti staro Miklošičevo etimologijo pred novejšimi avtorji. Mnogo bolje bi bilo, da bi se Badjura vsej tej komplicirani problematiki prehajanja imen iz jezika v jezik raje izognil in se omejil samo na domače ozemlje. Nobenega smisla nima, da bi se bahali z obširnimi pokrajinami, katerih v teku zgodovine nismo izgubili zaradi nasilnega ponemčevanja, ampak, kakor kaže toponomastika, zaradi preredke naselitve, in dajali tujcem pretvezo, da nam očitajo šovinizem in znanstveni diletantizem. Kar je dokazljivega in dokazanega, si samo izsili priznanje. Toda tudi etimologijam domačih imen pri Badjuri bi se dalo marsikaj očitati. Tako razlaga na str. 87 imena Ljubljana, Ljubija, Ljubelj, Ljubno, Ljubnik in Lobnica iz skupne osnove leb, lob »Hirnschalle, Anhöhe, Hügel«. Ta imena so po svojem poreklu dokaj različna, okoli njihove problematike se je razvila že obširna literatura in predstavljajo zaradi slovenskih dialektičnih sprememb (šovpad glasov / in /' ter moderne vokalne redukcije) in drugih težav eno izmed najbolj zapletenih skupin v slovenski toponomastiki. Ze Miklošiču so ta imena povzročala velike težave in ni si bil na jasnem, kako naj jih opredeli. Imena tipa Lobnica lahko takoj izločimo od ostalih. Lobnica je na našem ozemlju pogost hidronim in tudi toponim. Med pritoki Drave sta Lobnica in Lobničicd. (Historične zapise za prvo glej pri Zahn, ONB, 315, za drugo Jaksch, Mon. Cam. IV, Nr. 1834.) Druga Lobnica je pritok Kokre, Lobnik pa pritok Bele pri Železni Kaplji (Potočnik, Voj. Kor., 37). Ni izključeno, da so ta imena samo plod disimilacije -bn- < -mn- in imamo pri njih opraviti z osnovo *Lomhnica. Glasovna skupina -mn- je dala v bavarlčini regularen refleks -hn-, prim, imena Lobning itd., možen pa je enak disimilatorični proces tudi v slovenščini, n, pr. Gubno <. gumno (Ramovš, HGr. II, 95). Y Beli krajini sta dve vodni jami z imenom Lobešnica (KLDB, str. 128 in 141). Poleg tega najdemo v KLDB tudi še imena: Lobček, Lobič in Lobšek. Zdi se, da to ime pri Srbih in Hrvatih ni razširjeno; ARj VI, 132, navaja kraj Lobnica s pripisom »nejasno ime«. Miklošič, ON aus l'N, Nr. 171, omenja pod geslom lob- samo nekaj čeških, poljskih in lužiških imen, kakor Lobava, Lobeč, Lobkooice, Lobaczôiv, Lobeček. Zgoraj naštetim slovenskim imenom se Miklošič izogne. Po tvorbi sodeč, je upravičena njegova domneva, da so ta imena iz antroponima, čeprav je moral pripisati opazko »Personenname fehlt*. ARj (zgoraj cit.) navaja iz narodne pesmi posesiv iz patronimika Lobašeoa. Za antroponim bi govorila tudi češka led. imena Lobatin, Lobec, Lobez, Lobkoo (Sedlaček, Sniiška 256) ali imena ruskih rek Lobačiha, tobčanka, Lobna (Maštakov, Dnjepr 259). Vprašanje je, ali spadajo sem tudi hidronima Lobža, Lobianka, poljsko Lobionka, Lobzitm, Lobžomo (Kozierowski, IV, 424, izvaja ta imena iz poljskega lobož, stč. lobie »ime neke rastline, plevel«). S korenom 1ъЬъ ta imena nimajo nič opraviti, ker ta sploh ni izpričan med slovanskimi toponimi. Tudi glasoslovno ne more biti o < ъ (slovensko lobanja pišemo pod vplivom sbh. lubanja). Za rusko reko Loba (Volokolamsk) sodi M. Vasmer, SB Preuss. Akad. 1932, XXIV, 662, da se ujema, ako je iz *L'i,ba, z baltskim hidronimom lit. Luba, let. Luba muiža (o teh Büga, Tauta ir žodis I, 28), torej bi bila to stara izposojenka iz baltščine. Gorsko ime Lubnik nad Škofjo Loko (pisano leta 975 mons Lubnic, Kos, Gr. II, 444. in leta 1291 in der Lufnik, FRA II, 36, 194) je po vsej verjetnosti iz korena *lub-, slov. lubje, kakor češko Lubnik, Lubnâ, Lubno ali rusko Lubjana, Lubjanka itd. (Miklošič, ON aus appell., Nr. 521). Historični zapisi bi kazali na Lub-, ker se staro Ljub- javlja drugače v nemški grafiki, današnji lokalni izgovor pa bi dopuščal obe izhodišči, ker poznajo švapauje (prehod lu > uu > и) šele više na Gorenjskem. Precej težav pa povzročajo imena in osnove ljub-. Pri vseh slovanskih narodih srečamo izredno število toponimov, izvedenih iz antroponima L'ubi> (gl. Miklošič, ON aus PN, Nr. 118) s številnimi izvedenkami, kakor Ljuba, Lju-ban, Ljuben, Ljuboš, Ljuboli, Ljubša, Ljubor itd., ter sestavljenkami Ljubogosih, Ljubomir, Ljubomysl, Ljuborad in pod. ter iz njih izvedenimi hipokoristiki. Po njihovi razširjenosti upravičeno sklepamo, da so bila osebna imena iz osnove Ljub- poleg osnove Rad- najbolj pogostna pri starih Slovanih. Vendar pa ni-"niamo za vsak toponim izpričanega ustrezajočega antroponima. V KLDB najdemo dolgo vrsto toponimov tega tipa, n. pr. Ljubnica, Ljubečna, Ljubečno, Ljubek, Ljuben, Libna, Libanja, Libanjski orli, Lubas (?), Lubež, Lubično, Ljubečno, Ljubgojna, Ligojna, Ljubstava, Ljubstova, više na Štajerskem Ligist (leta 1173 pisano Lubgast), ali hidronima Ljubenica, Ljubenščica, Ljubešnica, Ljubnica, Libanja in druga. Lju- je deloma prešlo v lji-. To je mlada slovenska dialektična poteza, ki nima nič skupnega s češčino (Liben, Litomčfice), prav tako pa tudi ne s sporadičnim zgodnjim južnoslovanskim prehodom lju- v l j i-, o katerem govori M. Vasmer, Slaven in Griechenland, 276, in ga za bolgarščino omenja Mladenov, Bulg.Spr. 89. Libelj pri Krškem je še leta 1445 .zapisano: Lubel. V vzhodno-štajerskih narečjih se je ta prehod izvršil preko и > ii in dalje v i. tako n. pr. v Libanja, potok pri Ormožu, ali v Libenica, pritok Ledave. V dialektih, ki ne poznajo prehoda и > ii, pa je i asimilacijski produkt zaradi palatalnega Г. Primerov najdemo mnogo po različnih krajih Slovenije, n. pr. Libuče pri Pli-berku (v XII. stoletju se je Plibcrk imenoval Liupicdorf, Lessiak, Carintliia 1922, str. 276) s hribom Libič (nem. LiebUschberg) in potokom Libučka v okolici. Enako potok Litoženca, pritok Drete (v Dnjeprovem bazenu je reku Ljutežec, Maštakov, Dnjepr 261), ali Libija v Savinjski dolini. Drugje spet se jc nenagla-šcni и reduciral v polglasnik ali zaradi soseščine l-a izpadel. Nemci so slovenski и za palatalnim T substituirali s svojim ii, pisano iu, ki se je nato preko eu, äü, pisano eo, razvil v oi in dalje v novejšem času v ai, n. pr. Loiben (860: ad Liu-pinam), Loirven (1260: Leuban), Langenlois (1080: Liubisa), Loibes itd., vse to iz slovanske osnove Ljub- (Steinhäuser, SB Wien. Akad., 206, I, 1927, str. II, 12 in 15). Nemogoče pa je danes že izreči zadnjo besedo o imenu Ljubljana. Starejše razlage, pri katerih niso sodelovali lingvisti, prihajajo komaj v poštev. Prvi, ki je ime poskušal razložiti, je bil humanist in kasnejši papež Aeneas Silvio Pic-eolomini v delu Opera geographica el hisiorica, 260. Ta je ime tolmačil iz latinskega e.v Lugea palude, torej iz antičnega imena Ljubljanskega barja ffZoç Anvytov Strab. Y1I, 314, glej Pichler, Austria romana, 161). Enako razlaga ime tudi humanist Hartmann Schedel, Liber Chronicarum, Nürmberg 1493, 277: ...hoc oppidu jclaui & itali lublana vocat ex lugeo palude ju m pio oocubulo. Valvasor, Die Ehre, str. 665 in 674, prvi navaja slovensko rečno ime Lablaneca, razlaga pa samo nemško Laibach, ki jc po njegovem nastalo iz Lauerbach, pomeni torej »voda, ki nikoli ne zmrzne». Linhart, Versuch, 206—207, je sklepal, da je podlaga slovenskemu imenu oblika Ljubljena, nemškemu pa lok. plu r. (po Linhartu ablutiv) od Ljuba. To razlago je prevzel tudi Vodnik, Lubl. Novice I, 1797, št. 91, in jo skušal dopolniti s pripombo, da v več krajih na Dolenjskem pravijo Lublena. Tudi Metelko, Lehrgebäude 1825, str. 190, razlaga Laibach iz Ljubah, lok. plur. od Ljube, slovensko ime pa je po njegovem razširjeno s sufiksom -jan, Ljubljan, kakor Dobljan od Dob. Pomen bi bil »ljubek, amoenus« (kakor Aemona!). Podobne razlage imata tudi Poženčan in Trstenjak. Iz osnove 1ъЬч. pa je prvi poskušal razlagati iine Ljubljana Jarnik, Versuch eines Etymol. 1832, 81, ki pravi o Ljubljani: tLaibach, in der Front der Citadelle erbaut.t Za njim so to ponavljali tudi drugi, tako dr. Orel v Novicah 1843, str. 36, in dr. Bleiweis v Novicah 1852, 375. Nemško in nemškutarsko usmerjeni avtorji pred Miklošičem pa skušajo dokazati primernost nemškega imena pred slovenskim. To so predvsem Lipich, Topographie 1854, str. 1, Costa, Reiseerinnerungen 1848, str. 8, in v Laibacher Zeitung 1854, str. 46, dalje Klun, Archiv 1852 in Mitteilungen des hist. Vereins für Krain 1852, 83, prav tain tudi Elze. (Vso to starejšo literaturo navajam po zapisih dr. Tineta Logarja.) Prvo jezikoslovno utemeljeno razlago imena Ljubljana je podal Miklošič v zborniku Vodnikov spomenik 1859, str. 182 dalje. Po njegovem je Ljubljana tvorjena iz osnove ljub-, ki pa naj bi bila zgolj onomastikon in nima nič opraviti z ljubiti, ker se sufiks -jan nikoli ne pritika verbalnim korenom s takšnim pomenom. Osnova 1ъЬъ se mu zdi izključena zato, ker krajevna imena iz tega korena niso nikjer izkazana in se iz nje ne bi dalo razložiti nemško ime Laibach. Ime Ljubljana je prvotno pomenilo prebivalce kraja Ljub (sing. L'ub-Таптъ, plur. L'ubTane in iz tega kasneje, ko se je zveza pozabila, novi sing. Ljubljana). Nemško ime Laibach naj bi se preko Laubach razvilo iz lok. plur. TubTah in to iz L'ubTanech'ь. Du v nemškem Laibach ni epent. -/-, pojasnjuje Miklošič, da je -I- za labialom mlajšega datuma ali pa se je izgubil v razvojnem procesu. Miklošiču se ni zdelo verjetno, da bi bila izhodišče oblika Ljube, lok. Ljubah, ker kraj vendar ni imel dveh slovenskih imen. To je bila kar dobra razlaga za tisti čas. Na splošno so jo sprejeli tudi nemški znanstveniki in Egli, Nomina geographica, Leipzig 1895, 521. pravi: »Laibach, Laybach, Ljubljana dürfte trotz des deutschen Klanges und trotz der Annahme, dass sie an Stelle Aniona, Haemona zur Zeit Karl d. Grossen und zmar durch Franken erbaut morden sei, urspriingl. slaoisch sein und mie der Flussname Laibach nur eine der deutschen Zunge mundgerechte Umbildung der Urform sein.«. Na rečno ime Ljubljanica je postal pozoren že Alfonz Müllner, Emona 1879, str. 199 d. Njegova razlaga je z jezikovnega stališča diletantska (ime izvaja iz lub »cortex ali calvus«), zdelo pa se mu je, da je krajevno ime nastalo iz rečnega. (Ze Schöllleben, Aemona »iudicata 69, sodi, da je nemško ime Laupach povzeto po »commune amnis vocubulo«). Jz imen treh izvirov Ljubljanice: Mala, Velika Ljubljanica in Ljubija je sklepal Müllner, da je prvotno ime Ljubija in da je Laibach nastalo iz Ljubjali. Danes smo prepričani, da je bilo Ljubljana tudi starejše ime za reko. Slovenskega imena sicer nimamo izpričanega pred Valvasorjem, sklepamo pa na to lahko iz nemških in latinskih zapisov. Reka se imenuje 1254: iuxta fluvium Leybach, 1260: fluvii Laibaci, 1265: in Leybacum, 1275: ad umnem Labacum, 1514: ze Laybach an dem masser; vischreclit ze Leybach an dem Wazzer (M. Kos, STL, rkp.). Pomnnjšcvalna oblika Ljubljanica je nekoč pomenila Gradaščico, kot pričajo historični zapisi za to reko, 1271: circa decursum minoris fluminis dieti Laibach. 1277: flumen minus dictum Laibach, 1482: klain Laibach, 1496: muli an der Laibach gelegen. Na to ime bi spominjal še danes zaselek Ljubljanica (v dialektu iblânca, 1462: klain Laybach, 1490: klain Laibach, an der Hainen Labach), ki leži zahodno od Horjula, blizu izvirov enega glavnih pritokov Gradaščice pri Sv.Joštu. Da je moralo biti Ljubljana staro rečno ime, bi pričalo tudi nemško poimenovanje Vrhnike, že od nekdaj Oberlaibach (pisano 1308: Oberlaybach, 1525: superior is Laibaci). Nemška oblika imena Ljubljana je že zelo zgodaj zbudila pozornost germanistov. Ime mesta je prvič zapisano 1144: Laibach, 1146: Lumigana, od 1165 dalje večkrat Lelbach, 1167 Laybacum, od 1242 dalje Leibacum, zapisi Laubach se pojavijo šele v 15. stoletju. Leibacum in Laybacum je polatinjeno iz nemškega Laibach, zgodaj izpričana oblika Lumigana v italijanski grafiki bi govorila za starost slovenskega imena. Germanistom je ai v Laibach povzročal velike težave. Važna je obširna in temeljita polemika med J.W. Naglom in O. Brennerjem (W. Nagi, Studien über den Vokalismus der bair.-österr. mundarten v Blätter f. niederösterr. Landeskunde 1890; Brenner je odgovoril v РВИ XIX, 1894, 476; nato spet Nagi v Zeitschrift f. deutsche Mundarten I, 75 d. in Brenner še enkrat I'И К XXI, 1896, 573 d.). Rezultat te polemike bi bil — kratko povedano — da tako zgodaj ne more biti nemški ai iz slovenskega 'u za palatalom. Enakega mnenja je bil tudi P. Lessiak v PBB, XXVIII, 1905, 85, kjer ponovno analizira vse izvore nemškega oi in pri tem dostavlja: »Auffallend ist das п in lämax, Laibach (slon.Ljubljana), die nördl. mundarten, ebenso Zarz haben oa, Gotscliee oi < ei.« E. Kranzmayer v Carinthia 1955, str. 59, trdi celo, da nemško ime Laibach nima kljub podobnosti nič skupnega s slovenskim Ljubljana, in v posmrtni izdaji Lessiakove knjige Die Mundart non Zarz 1944, str. 28 (gl. tudi str. 105—6 in 108), razlaga isti avtor ime Laibach iz stvn. Laibacha »bleibendes, beständiges Flussgewässer«. To je seveda pretirano in nesprejemljivo stališče pri dveh tako podobnih imenih.'W. Nagi je kljub svojemu porazu v polemiki vztrajal pri svoji kasnejši formulaciji. V Geographische Namenkunde 1905, str. 65, pravi: »Die mundartliche Form ist Läbach, vielleicht auch Laba und dieses -а- kann fränkisch auf -ai- mie auf -au- gedeutet werden. Es ist also ganz gleichgültig, dass -au-(Laubach) erst 1436 geschrieben würde, denn -ai- 1140 bedeutet denselben Laut — aber keineswegs das -i- von lipa (Libnitz). Die Beyern haben das frankische -a- fälschlich so aufgefasst, mie es jene älteren Schreibungen mit -ai- taten und sprechen Loabach.t (Glej tudi Nagi, Das hohe -a-, str. 15, in Zeitschrift f.österr. Volkskunde I, 167.) Nov argument, vendar dokaj relativne vrednosti, je k temu germanističnemu sporu prispeval J. Kelemina v razpravi »Ljubljana (Imenoslovna študijaJ«, Razprave SAZU 1, 1950, 65—108, kjer opozarja na kroniko Simona de Keza, Gesta Hung., е. 35. nastalo v letih 1282—85, toda zajeto iz starejših kronik, kjer se pripoveduje, da so Ogri leta 901 napadli Carinthio, in v tem poročilu je verjetno mišljena Ljubljana pod imenom: ultra Castrum Leopach (H. v. Mügeln : enhalp Lemppach, eod. Monac. Le у bach). Oblika Leopuch se zdi Kelemini staro-Irankovska; frankovski -eo- > -io- > -ie- > -Г-, pisano -ie-; bavarska oblika bi bila Liupach. Kelemina meni, da je treba računati z različnimi refleksi v poznejšem nemškem razvoju diftonga -eu-, -iu-, pri tem pa nemški dialekti na Kranjskem niso bili enotnega značaja.* Toda vrnimo se k slovenskemu izhodišču ljub-. Miklošič se je v svojih kasnejših topononiastičnih študijah izogibal Ljubljane. Ne omenja je med izvedenkami iz antroponima ljub- (ON aus PN, Nr. 181), toda tudi v ON aus appell. ne navaja neke posebne, za alpske Slovane karakteristične osnove ljub-, o kateri govori v svoji prvi, zgoraj omenjeni študiji. Drugačno pot pri razlagi imena Ljubljane je ubral L. Pintar, Ljub. Zvon 1908. str. 243—48 in 310—313. Ta postavlja znova za izhodišče osnovo 1ъЬъ, ki je po njegovem mnenju tudi v drugih imenih, n. pr. v L'bija. Prehod končnega -e- > -a- v *l/ubjane razlaga z vokalno harmonijo, kar je seveda nemogoče. Nemško ime Laibach naj bi nastalo iz lok. *I^bjah kakor Sairacli iz. Ihrjah, Laiplach iz Lipljah itd. *Lfhb\, pa veže z grškim Логрод »Nacken, Hügel, Helmbusch«. Pintarjeva izvajanja je skušal popraviti mladi Ramovš v JA XXXVI, 1916, 451; kakor Miklošiču in Pintarju se je tudi njemu zdelo, da imena Ljubljana, Ljubija, Ljubelj in Ljubno nimajo nič skupnega z osnovo ljub- »lieb«, toda iz zapisov imena Ljubljana pri protestantskih avtorjih in iz izgovora v današnjih dialektih pravilno in nedvomno izključuje vsako možnost, da bi bila v teh imenih osnova 1ъЬъ in ne ljub-. Suponiral pa je, da bi utegnilo biti to ljub- iz polne prevojne stopnje *leub(h)- h korenu *lub(h)-, iz česar naj bi bilo verjetno slovansko 1ъЬъ. Škrabec, Zbrani spisi I, 32, je pozdravil to rešitev, namreč Pintarjevo z Ramovševo korekturo kot edino možno, ker prebrede vse težave. Kljub temu Ramovš kasneje ni več vztrajal pri tej svoji mladostni razlagi, nastali pod vplivom Miklošičeve domislice, da imamo opraviti z dvema različnima osnovama ljub-, saj je dokaj šibko podprta. Tudi imena Ljubno in Ljubelj je mogoče razlagati iz slovanskega antroponima. V češčini imamo Libno (Sed- * Profesor Kelemina je bil tako prijazen, da mi je šc enkrat podrobno preciziral svoje stališče: V osnovi nemškega imena je stvn.-eu-, -iu- (ki se je razvil iz slo v. Tub-). Diftong se je razvil ustrezno zakonom frankovskega in bavarskega narečja. 1. Frankovsko -iu- > -eo- > -ie- > -(-; 907 Leopach (ogrski vir); domača zapisa: 1261 Lodoico plebano de Lybaco; 1265 Rodelinus de Leobaco. 2. Bavarsko -iu- > -oi-; 1164 Ulrich von Luibach (nepristna listina); 1257 Laubuch v listini Mainlmrda, Graff ze Gorrze (Meinhardt, Die deutschen гот. Handschriften, 292, rokopis iz Stične 650); 1471 circa Leubacum (GMD XXIV, 1943, 13); diftong -oi- je ohranjen v kočevski obliki. 5. Bavarsko -iu- > -ai- (mestno narečje). Oblika Laibach jc verjetno prišla iz oglejske pisarne. Koroško 1птэ verjetno iz Laibach. (Lessiak, Mundart von Pernegg, 75, 1 Anm.) laček, Srmška 214), med ruskimi rekami je dvakrat Ljubna (Maštakov, Dnjepr 261; iz osnove ljub- je v bazenu Dnjepra 54 hidronimov!), poljsko Lubna, Lubnia, jezero Lubno itd. (Kozierowski VI, 254 d.). Ljubno so spravljali v ožjo zvezo z Ljubljana zaradi historičnih zapisov štajerskega mesta Leoben, v dial. Loiban (pisano 890, 982, 984, 1051, 1057: Liubina, 904 in 925: Liupinatal, 1023: pagus Luipinetal, toda 1020, ca. 1066, ca. 1070: comitatus Liubana). Izhodišče vseh teh imen jc slovanski pridevnik ТиЬьпъ. Razmerja med Liubina : Liubana pa seveda ni mogoče pojasniti s sredstvi, ki jih imamo na uporabo. Tudi za Ljubelj (1259: in montem Leuroel) ni nujno, da bi iskali druge osnove kukor ljub-. Imena tega tipa so pri nas dokaj pogostna, tako hrib Ljubelj nad Šaleško dolino, Libel j pri Krškem, Ljubelj pri Šmihelu, potok Ljubela, pritok Pake, Ljubelica, pritok Kokre, vas Ljubeliče, nem. Leifling v Ziljski dolini (< *Ljubeličane, Lcssiak, Carinthia 1922, str. 101 in 111), Libeliče pri Labodu (v XII. stoletju Liumelich) ali zaselek Laib pri Sv. Ani (istovetno z nemškim imenom za Ljubelj = Loibel). Antroponim Lubel (1551) omenja za poljščino Kozierowski, SO VIII, 351; polj. toponima Lubel, Lubiel, Lubla, Lubleroo, Lublin, Lublinöm, Lublice poleg Lubola (Kozierowski 1, 148 d.); čel. Libel, Liblin, Liblice; slovaš. L'ubloo (Šmilauer, V odo pis 492); polab. Lubele, Lublom, Lüblom (Traut-mann, Elb- I, 134 in 137); sbh. samo en citat pri Smičiklasu, Cod. Ill, 151, iz leta 1217: топя Lubel pri Varaždinu. Osnova teh imen je antroponim *L'ufrhh>, tvorjen s tipičnim hipokoristič-nim formantom -ъ1ь, baltsko -ulis (Trautmann, Elb- I, 133) k antroponiinu L'ub-(napak je ime Ljubelj tolmačil Kranzmayer, Carinthia I, 1933, 41 < *Ljubjh sder Liebliche«), Ostaneta nam samo še Ljubija in Ljubljana. V HGr II, 62, se je Ramovš omejil samo še na ime Ljubljana. Sprejme Miklošičevo razlago, kar se tiče razmerja L'ubl'ane — Laibach, dostavlja pa, da so ime 1'ub- Slovenci prevzeli najbrž od prebivalcev, ki so pred njihovim prihodom v teh krajih stanovali. Odločil se je torej za razlago iz predslovanskega substrata, ne da bi jo podrobneje modificiral. Prvi se je zatekel k tej misli že Nagi v zgoraj cit. Geogr. Namenkunde 63. Sodil je, da je v antičnem imenu Vrhnike = Nauportus -(Strab. IV, 207 in VII, 314, piše IM/tnoQTog, v drugih antičnih virih Narnonroc; ali Nauportus). morda osnova *Lauporlus, kjer bi se skrivalo staro ime J.juhljanice. Ta se v antiki imenuje najbrž pomotoma Кодхбџад pri Strab. VII, 318, pri Pliniju n. h. III, 128, pa enako kukor kraj Nauportus, druga domnevana imena, kakor n. pr. Aquilis, se ne dajo točneje lokalizirati. Saria v Leksikonu Pauly-Wiss. XVI, 2, 2008—2014. pod geslom Nauportus pa opozarja na ime lokalnega rečnega božanstva v Emoni Laburus, ohranjeno na votivnem kamnu, ki so ga našli pri Fužinah (CIL III, 3840). Laburus bi se dalo razložiti iz *Laubor- po ilirskem prehodu au > a. Kelemina, Razprave SAZU I, 98, pa spravlja s tem imenom v zvezo tudi citat anonimnega geografa iz Ravene: Lebra et Elebra, nomen civitatis Carneolae. Po njegovem mnenju naj bi bila to Ljubljana in Vrhnika. Misel na substratno poreklo našega imena je zapeljiva, žal pa jo glaso-slovno kolikor toliko verjetno vsaj za sedaj še ni mogoče izvesti. Podpirajo pa jo imena Ljubija. Teh poznamo več na našem ozemlju. Čeprav direktne zveze med imenom Ljubija in Ljubljana ni mogoče neposredno dokazati, je pa zelo verjetna. V obeh imenih sta sufiksa, ki ju brez nasilnih posegov ni mogoče razložiti zanesljivo iz podedovanih slovanskih osnov. Miklošičeva, še danes ponavljana misel, da bi nastalo Ljubljana iz pluralnega stanovniškega imena *Ljubljune, je'za tako zgodnjo dobo vsaj sumljiva. Kljub Skokovemu opozorilu (Etnolog VIL 52), du se v Sremu "prebivalec vasi Ljuba imenuje Ljùbljanin, ni s tem nič dokazanega. Ime Ljubljana ni osamljeno na en sam primer. Težko bi se ozirali na imena manjših zaselkov, kakor je Ljubljanica pri Čreškovi (Leksikon občin za Štajersko 37) in neka meni neznana Ljubljana na Koroškem, katero omenja Skok idem, iz ustnih virov. Majhni zaselki dobe pogosto posmehljiva imena po večjih mestih. Tako najdemo pri nas različne Dunaje, Majlande, Londone in celo Njujorke, zato tudi Ljubljana med njimi ne bi presenečala. Več pozornosti pa zasluži ledinsko ime L'blanca pri Zalili, ki jo omenja Badjura. Na Hrvaškem je Ljubljanica (ARj VI, 296) in v XIV. stoletju oilla Lwblyana v Zagrebu (Mažuranič, Priloži 606); pri Ninu v Hrvaškem Primorju je rt Ljubljana poleg zaselka istega imena (sporočilo hidrografskega inštituta v Splitu). Poleg tega najdemo v Istri priimek Ljubljana (danes v Novi vasi); Gravisi, Annuario R.Liceo scientific!) »Gian Rinaldo Carli« Pisino, Parenzo 1926, omenja v Kästeln priimek Lubiana. Cadastre national de l'lstrie, 194-6. Index patronymique omenja vrsto priimkov Lubiana, Lubjana. S temi priimki je v zvezi top. Ljubljanija sev. zali. od Buj (dial, lublunijo) in pri Lovrečici so JubjZnci, italij. Djùba. Na karti Capelari 1797: Punta Lubianzi, danes Puntal delle Grause-vole pri Umagu. Težko je reči, ali so ti priimki in iz njih izvedena krajevna imena v kakšni zvezi z imeni Ljubljana; ta predel Istre med Bujami in Umagom je bil kasno koloniziran z naseljenci od vseli strani. Vendar je drugih primerov imena Ljubljana toliko, da nas osupne tretja Ramovševa razlaga imena Ljubljana v Kosovem Zborniku (Zgodovinski časopis VI—VII, 1952—53, 157), kjer se naš vodilni lingvist odloči za kompromis med Kranzmayerjevo etimologijo nemškega imena Laibach iz osnove laibjan »übriglassen, hinterlassen« ter izpopolnjenim Skokovini mnenjem, da je slovensko ime Ljubljana bodisi iz sta-novniškega imena Ljubljane, bodisi iz pokrajinskega imena *Ljubana iz top. Ljuba. To je nemogoča rešitev, ki pri sedanjem stanju preiskovanja ne more nikogar več zadovoljiti. Podobne težave so tudi z imeni Ljubija. Tako se imenuje eden izmed izvirov Ljubljanice, na katerega je opozoril že Müllner v svoji Emoni, dalje kraj in potok Ljubija (ali Libija) pri 'Zovneku, nem. Liffai, pisano 1350 die Lufey; 1424 Lyrvey; 1444 die Luffay; med pritoki te Ljubije omenja nemška hidrografska generalka iz leta 1917 še neki Lebijagraben. Na Primorskem je gorsko ime Lubija, tudi Lupija (1044 metrov), podaljšek Matajurja (Rutar, S1Z I, 1, 19), Luka Pintar pa omenja na Ljubljanskem barju ob Iški med Tomišljem in Vrbami tudi ledinsko ime Labija »kompleks njiv, ki jih voda nikdar ne poplavi«. V Bosni jc tudi rudniško naselje Ljubija pri Bihaču (ARj VI, 287) in hidronim Ljubija, pritok Sane (PVT. str. 46, št. 431). Sufiks -ija ni slovanski (literatura glej Jokl, IF XXXIII, 424; Skok, Etnolog VII, 68; Skok, Glasnik Zern. Muzeja B. i II. XXX, 299; Kelemina, idem, itd.); poznamo zanj več različnih izhodišč in le redko služi za tvorbo domačih besed, n. pr. domačija, baharija. Tudi v toponimih slovanskega porekla je dokaj osamljen, n. pr. Samija, Trebija, Uudija (glej Kelemina, idem.). Silno pogosten jc ta sufiks pri imenih v severozahodni Istri med Bujami in Umagom, kjer je na ta način tvorjenih okoli petdeset krajevnih imen, povečini izvedenih iz antroponimov in priimkov (Borut i ja, Viducija, Franceskija, Murkociju itd.). Vsa ta imena so zelo mlada. Ime Ljubija pa najdemo na geografsko širokem področju ter je že dokaj zgodaj izpričano. Vprašanje pa je, ali ima res takšen orografski pomen, kakor mu ga pripisujeta Pintar in Kelemina, da bi bile Ljubije otočki na Ljubljanskem barju. Vsuk poskus slovanske etimologije bi bil pri tem imenu še bolj prisiljen kakor pri imenu Ljubljana, čeprav a priori ni nemogoč. Ime se pojavlja na približno istem teritoriju kakor Ljubljana, skupaj pa najdemo obe imeni samo enkrat. Medsebojno odvisnost obeh imen bi bilo težko dokazovati. Niti izhodne slovenske fonetike ne moremo dovolj zanesljivo rekonstruirati. Slovenske dialektične oblike jablana, iblâna, iblanca, blâna (Ramovš, HGr II, 78 in 163) bi kazale na *Fub-, enako tudi labija, libija, lubija. Ni pa izključeno; da je to šele sekundarna oblika imena, posledica ljudske etimologije ali prilikovanja vokalov v nenaglašenem zlogu. Morda je nemško -ai- v Laibach samo substitucija za neznani starejši slovenski refleks. Vse to so seveda nedokazana in nedokazljiva ugibanja. Za predslovainsko razlago manjkajo zanesljive naslonitve. Ako jc antično božanstvo Laburus res iz starejšega ilirskega *Lauburus, bi to dalo kasneje verjetno na našem ozemlju -e- (Lebra et Elebra pri Ravenatu kakor Split < Splet < Spalatum ali Nevlje < nava) in direkten prehod *laub- > *l'ub- ne bi bil verjeten. Pri tem pa se je treba zavedati, da so imena Laburus, Lebra samo latinske grafične substitucije za neznani lokalni izgovor. V praslovanščini, s katero pa seveda ne smemo več identificirati zgodnje alpske slovenščine, bi za mehkim -T- ne moglo stati niti -ъ- niti -y- (oboje bi lahko ob koncu XII. stoletja dalo nemško -at'-). Fonetično tega problema vsaj za sedaj še ni mogoče rešiti. Nič manjše pa niso težave, ako poskusimo slediti imenom s podobnim kon-zonantizmom. Tako najdemo imena iz osnove *lupia širom po Evropi. Рокоту, ZfcPh XXI, 97, našteva nemško rečno ime die Lippe <*Lupia; dalje top. Lupiae v Kalabriji. Lupitia in Sublupatia v Apuliji; ilirsko-panonski antroponim Lup-pius in poljsko reko Lupama. Vse to izvaja iz ide. *leup-, *leub(li)-, *lep-, *lup-, za Lupama nastavi celo bazo *loup-. Ne upošteva pa pri tem španskega iber-skega rečnega imena Luppia, prim. Lu pinnae (CIL 6288), ime vodnih nimf pri Tagilde (Pauly-Wiss., RE XXVI I. 1843). Tudi na Beneškem so imena Lupia, Lupi-6la, Lupiâri (Olivieri, Saggio di una illustrazione generale della toponomastica veneta, 1915, 274) poleg beneških dialektičnih apelativov lupia, lubia, libbia, ubia iluoghi sabbionosi ed incolti; campi, dove il fiume si spande«. Olivieri, Nuovo Arclnoio veneto XXXVI izvaja v posebni študiji vse to iz latinskega alluvium, kar bi bilo semantično in navsezadnje tudi fonetično mogoče, pomisleke vzbuja samo, da bi mogle biti učene latinske knjižne besede alluviës, alluoiö, alluvium, ki se niso direktno ohranile v nobenem romanskem jeziku, tako pestro zastopane samo v enem kotu na romanski periferiji, tu pa celo kot toponimična baza. Skok, Slav. i Rom. L 79, izvaja tudi ime dalmatinskega otoka Olib < alluvium ter se pri tem sklicuje na Olivierija. Drugje v romanistiki ta osnova ni znana, ne vem tudi, kakšno stališče so zavzeli drugi avtorji do te Olivierijeve etimologije. Tudi nekatera nemška imena v Alpah kažejo podobno osnovo. Z bavarskim rečnim imenom Loisach si germanisti že dolgo belijo glave kakor slavisti z Ljubljana. Ako pustimo vnemar starejše razlage (n. pr. Schöner, Alpine Namen 25 in Oberbayer. Archiv LXII, 148), je mislil na substratno poreklo Stcmberger, Veröffentlich. Ferdinandeum Innsbruck VIII, 566. in ZONF VIII. 250, ki je suponiral osnovo *Liub-it-asca. Sedaj po vojni je Schnetz v meni nedostopni Hydronymie des Bayrischen Schwabens. 1950, ime Loisach razlagal iz *Liubisa. K temu dostavlja Рокоту, BzN V, 1954. 91. da -isa ni germanski sufiks, toda tudi predlagana *Liubis-aha k antroponimu Liub ne zadovolji popolnoma, čeprav meni Рокоту, da je tudi tako velika reka lahko dobila ime po antroponimu. Takšnih imen s podobno fonetiko in z dvomljivo razlago je v Alpah še več (n. pr. Leutasch). Ako pustimo ob strani problematiko sufiksov in osamljenost teh tvorb, se bo germanist zadovoljil s svojo osnovo liub-, slavist pa z Tub-: romanist bo vztrajal pri alluvium-, indoevropeist bo potegnil s Pokornyjem. S popolno gotovostjo pa nihče ne more dokazati svojega stališča. Pri vsaki razlagi ostane senca ali vsaj senčica dvoma. Prav tako bi se tudi vsa ta imena dala združiti pod vidiki predindoevropske fonetike. Vse to navajam samo za vzgled, v kakšno širino se lahko razraste navidezno ozek toponomastični problem, ako je človek toliko kritičen, da se ne zadovolji s približno rešitvijo ter se ne zanese na nobeno avtoriteto. Zdi se mi, da bi bili imeni Ljubija in Ljubljana vredni takšne monografije, kakor je znana M. För-sterjeva o Themzi, s prav tako široko zasnovano obdelavo vseh težkoč, pri katerih se danes ustavi naše tipanje. Šele potem se bo morda dalo odločiti za najbolj verjetno mnenje. Načelnih pomislekov proti predslovanski razlagi imen Ljubija in Ljubljana slavist danes ne more več imeti. Saj so se na našem ozemlju ohranila tudi ledin-ska imena predslovanskega porekla. Na zahodu Slovenije imamo številna ledinska imena Bared, Baret, Barede, Baredica, Baredine (zbirka MSI rkp.) poleg apelativa barêd »pust, neobdelan svet« v slovenščini ter v istrski romanščini (literatura: Maver, Slaoia 11, 32; Šturm, CJKZ VII, 24; Hubschmid, ZfrPh LXVL 42). Še lepši primer, ki nima neposredne zveze z romanščino, pa so pri nas gotovo avtohtona ledinska imena Krépake, Na Krépakali, ki se uporabljajo v okolici Moravč za puste, nerodovitne parcele. Tudi del vasi Vače se imenuje Krepake. To ime ne more imeti nobene zveze s slovanskim pridevnikom кгёръкъ, ki tudi služi za tvorbo imen, n. pr. slov. top. Kreplje, sbh. Krep'sié, češ. Krepice, Kfeplice, polj. Krzepice, Krzepocin, vse iz antroponima *Кгёръ (Schwarz, ON der Sude-tenl. 486). Naša ledinska imena pa jc treba izvajati iz zelo razširjene predindoevropske ali po mnenju drugih avtorjev venetoilirske baze *kreppa-, *greppa-, »skala« (Mayer-Lübke, RFW 3851/2 in 3863). Iz te osnove je tudi slovenski apelativ hrib (sprejeto najbrž še za Karpati) in krep ter na dalmatinskih otokih ledinska imena Hripa, Fripa (Skok, Slav. i Rom. II, indeks). Pri Krepake moremo suponirati formant -acum (keltsko?) ali takšno tvorbo, kakor je v predroin. graucus »kamenit, nerodoviten« (Meyer-Lübke, 1ŒW 5894). Tudi imeni Ljubija in Ljubljana bi utegnili biti primera te vrste, čeprav iz gradiva, ki ga imamo na razpolago, vsaj sedaj še ne moremo sklepati nič določnega. Še daleč smo od rešitve, ki bi bila za vsakogar sprejemljiva. Prav gotovo pa bi moral vse -te težave upoštevati vsakdo, ki bi hotel danes slovenski javnosti sporočiti kar koli o razlagi imena Ljubljana. Osnova *1ъЬъ- je izključena pri vseh imenih, katere našteva Badjura, prav tako tudi pri silno zanimivem imenu Lib v hrvaškem Priinorju, ker je čakavsko -i- lahko nastalo samo iz -i- ali iz -ë-, nikoli pa ne iz starega polglasnika. Pri Badjuri je še. veliko takšnih in podobnih etimologij. Tako so n. pr. imena, ki jih našteva (str. 268) pod skupnim naslovom Trebi, tudi dokaj različna po izvoru. Trbiž, n. Tarois, it. Taroisio (pisano po 1086 Tarvisia) je antično Tarvisium. Po navadi razlagajo ime iz keltskega tarvos »bik« + -isio (sufiks za tvorbo kolektivov). Literatura: Jokl, Simbolne gramm. Rozroadomski L 235; Kretschmer, Glotta XXX. 118. XXXII. 162; Bertold!, IF Lil, 206; Skok, ZONF VII, 44 in 50; Рокоту, ZfcPh XX, 41; A. Karg, WuS XXII, 200 itd. V zvezi s tem antičnim imenom je tudi ime reke Trebiže, ki teče v bližini. Toda tudi silno pogosta slovanska imena so po svojem poreklu dvojna. Po eni strani so iz glagola trebiti: trebi, »Rodung« omenja že Kümmel, Anfänge, 171. in tudi trëbez'u, po drugi strani pa iz antroponima in njegovih izvedenk. Schwarz, PDSt. 42, 104, navaja za trebež historični zapis iz leta 1115 predium Threbesse, antroponim Trebež uli Trebeš pa 1111; Trebes. Ime Trebegoj imamo že v Čedadskem rokopisu (Kos, G. II, št. 328), iz tega n. pr. Trbégovci na Murskem polju (Skok, CJKZ IV, 45), hipokoristikon od tega imena je Trčbo, demin. ТгёЬъко, od tod Trbovlje (TrčbovTh) in Trebča (Skok, ZONE IV, 221). Tudi imena Trebuša, Trebušnih itd. so iz hipokoristika k antroponimu. Oba tipa imen je treba strogo lotiti. Na strani 163 izvaja Badjura vrsto imen kakor Mirje, Mirišče, Mirca, Mimik, Mirke, Mirnjek ali Mirnjak iz mir »zid«. Tudi pri tej skupini imen bi bila prav gotovo potrebna večja previdnost. Brez dvoma so iz latinskega mürus, slov. in sbh. тугь »zid«, imena ljubljanskega predmestja Mirje in Mirišče pri Rodeku na Koroškem (Nem. Meirist, 1126 Miriš, Lessiak, Staiionsnamen 10, in Ramovš, HGr II, 270); na otoku Krku spada sem tudi Omirje (Skok, Rad 224, § 156, in Etnolog V]], 54). Ne more pa to veljati za vas Mirke pri Vrhniki ali za hudournik Mimik v Bohinju. Mirke je res Miillncr, Emona, spravljal v zvezo z тугъ, toda mnogo bolj verjetna je Ramovševa razlaga (IIGr II, 98) iz *nyrhka »kraj, kjer voda na dan privre, iznira«. Ime je iz iste osnove kakor hidronim Mirna (pisano 1016 in 1018 Nirina, 1150 Niringa, 1252 fluoium Neiringen, v XV, stoletju Nerein, Neyring, Neyerin, novejše nemško ime Neyring), kar jc pravilno raztol-mačil že Pintar, Trubarjev Zbornik 276, glej tudi Ramovš, HGr II, 97. Verjetno je enakega izvora tudi liidronim Mirna (italij. Quieio) na jadranski obali, česar ne moremo izvajati iz antičnega imena Ningum ali Ningone. Primerjaj tudi Mirica, pritok Mure, Mirca, pritok Save Dolinke, ako ni to iz mer-. Imena iz osnove пут- (csl. nyrëti, nyrati, nyrnçti »immergi« пугъ »uri-nator«) so zelo razširjena v slovanski toponomastiki, kot pričajo imena poljskih rek Nyr (Ner), Nyrka, Nyrzec, Nurec. Nur, Nurczyk, ruske reke Nurka, poljska kraj. imena Nyra, Nyrsko, Nyfany (Kozierowski V, 82, in VI, 301). Disimilato-rični prehod začetnega n > m zaradi sledečega sonornika je v slovenščini zelo pogost, n. pr. Miklavž iz Nicolaus itd. (Ramovš, IIGr II, 97), vendar ni splošen. Poleg Nevlje in Nevljice pri Kamniku imamo vzhodno od izvira Nevljice na drugi strani razvodnice tudi potok Meniju, kar je verjetno v zvezi s prvim, siln'o zanimivim, toda še ne razloženim imenom. Poleg tega je treba pri imenih z osnovo mir- upoštevati tudi antoroponima Mir, Mirij v krajevnih imenih tipa Mirijevo (Miklošič, ON aus PN, št. 221), kamor prišteva z neko rezervo Steinhäuser, Gen. ON, 53, tudi kraj Meires v Avstriji. Miklošič, idem., omenja tudi osnovo mer-. Vendar dvomim, ako spadajo v to Miklošičevo kategorijo hidronima Merice, pt. Mure, Mernica, pt. Savinje ali Merinščica, pt. Eolske. Slovanske paralele tega tipa, 11. pr. polj. Mierznica, so dovolj razširjene. Ali poleg teh osnov mir- eksistira še neko mir, ki bi bilo v zvezi z nemško die Mure, Muren, morda s predromanskim alpskim korenom mora, morena za grušč in plazovit svet, bi si za sedaj še ne upal niti potrdi ti niti zanikati brez podrobnejšega študija. Imena Komna, Komen itd. (str. 140) ne morejo imeti nič skupnega z osnovo kamen, ker dial, poudarjeni -a- nikoli ne prehaja v -o- na ozemlju, na katerem se ta imena nahajajo. V teh imenih je nedvomna osnova Komi,, pogostna v naših gorskih imenih (Ramovš, Z god. časopis VI—Vil, 1952—55, 156). Tudi imena čeč, Čece, čečovje ni mogoče izvajati i/, čeča »lutka« (str. 146). čeč in Ček sta bila po vsej verjetnosti dva slovanska antroponima, primerjaj češka toponima čečova, Čečovice, čečkov, poljsko Czeczoivo. Czeczorvice, Czeczoika itd., češki patronimik čeček (Kozierowski 11. Ill, in IV, 140). Ali so ledinska imena čeča. čečica, ki jih navaja Badjura, v kakšni zvezi z antropo-nimoni ali s čeča »lutka«, si ne upam razsoditi. Ledinsko ime Vrtača (str. 180) enako kakor apelativ vrtača, ki je že dolgo ustaljen v naši strokovni geografski literaturi za tipično kraško kotanjo, ni od glagola vrteti, ampak je kakor vrt izvedeno iz latinskega hortus. Enako je Vrtovin (leta 1001 Ortaona) pri Gorici iz romanskega ortone »velik vrt« (Kelemina, SIR IV, 1951, 183). Iz takšnih in enakih primerov je dovolj jasno razvidno, koliko previdnosti je potrebno pri etimologiziranju in nizanju paralelnih imen, ki so si tolikokrat samo navidezno podobna. Pri imenih je važno vse: osnova in sufiksi s svojimi zakonitostmi, geografska razširjenost posameznih tipov, historični zapisi in dialektične glasoslovne spremembe. Tudi zadnje je treba upoštevati. Tako razlaga Badjura (str. 119) ime potoka Pišenca pri Kranjski gori iz Kopišnica*. Po zvezdici sodeč, je to Badjurova etimologija, ne spominjam se, da bi jo že kdaj prej zasledil. Ne poznam nobenega hidronima Kopišnica na slovenskem in slovanskem ozemlju, čeprav Badjura omenja, da se najde sem pa tam kakšna dolina ali potok s tem imenom. Ime Pišenca bi prej lahko izvajal iz romanske osnove piša (REW 6544), alpsko nemško piša (Kluge 347), tirolsko Pische »Wasserfall« (O. Mayr, Veröff. Mus. Ferdinand. VI, 1926). Toda ime se da zadovoljivo razložiti tudi iz slovenščine. V zgornji savski dolini je zgodovinsko in jezikovno ugotovljena starejša koroška kolonizacija, katero je v mlajši dobi deloma že prekrila gorenjščina (glej Tine Logar, SIR V, Dial, študije). Koroški refleks za è je ozek, gorenjski pa širok. Zato je koroško *Piaščenca iz *Pës%chnica dalo na tem ozemlju Pišenca. Ime se da kar dobro izpeljati iz osnove рёяъкъ, čeprav je Badjura drugačnega mnenja. Nasprotno pa pri imenu Pšata (str. 158) ni mogoče niti pomisliti na kakršno koli zvezo s peskom. Ime jc morda iz nekega slovanskega antroponima, primerjaj češki liidronim Psovka (Sedlaček, Snuška 80), ruske reke Pešnja, Pehovka (Maštakov, Dnjepr 269), poljsko Piechomo, Piechoroy, Piechorvice, južnoslovansko Pševo, Pšinje (Frank, Studien 119), ali pa je iz latinskega fossaium. albansko fšut »vas«, romunsko sat, kar bi slovansko dalo pbsat'b (Kelemina, Razprave SAZU 1950. 100). Za ime Pesnica glej polemiko med Ilešičem in Skokom (Ilešič, ČZN XXVII, 153—7, Skok, Arhiv za arb. star. IV, 136 d.). Viševnik (v narečju Uševnk, str. 117) ni od visok, ampak je izveden od olša, jelša. To je bil že Tumov po-grešek. Toda predaleč bi prišel, ako bi hotel podrobneje analizirati vsako napačno zvezo in zgrešeno etimologijo v Badjurovi knjigi. Opozoril bi raje na splošne principe, ki jih Badjura ni upošteval pri svojem delu. Največkrat izhaja samo iz orografskega stališča, ki utegne biti včasih silno varljivo. Imena so zelo različna po svoji provenienci in so enako kakor besedni zaklad po veliki večini starejša dediščina. Kakor za celotno folkloro bi tudi za toponomastiko lahko uporabili staro primero s smetiščem ali z rečnimi naplavinami, kjer je mogoče najti drugo poleg drugega vse mogoče. Silno stari elementi žive v najtesnejšem sosedstvu z mlajšimi nanosi, primarni pomen imen se je pogosto že davno zabrisal, ustaljeno ime pa živi dalje in se z novo kolonizacijo prenaša v nove kraje. Tako so n. pr. nemški kolonisti prinesli s seboj k nam imena, na katera so bili navajeni v svoji prvotni domovini. Tudi kjer danes Nemcev ni več, so se njihova imena ohranila in skrivajo v sebi pogosto zelo zanimive probleme. Za potoček Omperle v Bitnjah se mi zdi le malo verjetno, da bi ga spravljal v zvezo z apel. Sauerampfer »rumex«, ker je deminutiv pri rastlinskem imenu dokaj nenavaden v toponomastiki. Verjetneje se mi zdi ime izvajati iz imena nemških rek Amper, Emmer in Ammer, staro Ambra (< *mbhr-, lat. imber, Рокоту, ZfcPh XXI, 81). Historični zapisi za vse tri reke so v XI.—XII. stoletju še Amber, Amper, kur se lepo sklada z našim imenom. Imena so važen del kulturne zgodovine in nam več povedo o procesih kolonizacije kakor kateri koli drug relikt. Slovenci so ob svojem prihodu v Alpe najprej naselili že kultivirane doline in ravnine, prevzeli vrsto imen od starih, ne povsod popolnoma romaniziranih prebivalcev, drugod pa uporabili svoj s seboj prineseni onomastični zaklad, ki je bil takrat zanje mnogo bolj svež in pomensko jasen kakor kasneje. Mlajša, stoletja trajajoča kolonizacija težjih terenov se je enako posluževala onomastike svojih izhodišč, toda pri mnogih imenih jim prvotni morebitni orografski smisel ni bil več jasen. Tako omenja Dickenmann, Hydronymie des Savesystems, AECO IV, med številnimi Bistricami na Hrvaškem tudi že kalno, močvirno mlako s tem imenom. Kako varljiva utegnejo biti imena, bi najbolje videli na silno razširjenem slovanskem toponimu Lom, ki ga Badjura obdelava v posebnem poglavju »Terenski lomi* (str. 61—62). O pomenu apelativa lom je tako prepričan, da je narisal celo terenske skice (št. 48 in 49), kakšni so ti lomi na pogled. Vendar imajo vse te skice kaj malo opraviti z etimološko in semantično problematiko imena Lom. Nekatera mlajša imena na slovenskem, srbohrvaškem in češkem ozemlju kažejo res, da je stara toponimična osnova Lomu dobila nov pomen z naslonitvijo na običajne (mlajše?) pomene glagola lomiti. Ne zadošča pa ta razlaga za številna hidronima iz te osnove, prav tako ne Miklošičevo tolmačenje lomi> »Rodung« z naslonitvijo na sbh. glagol lomiti »prvi put orati« (ONappel, 11, 56). Maretič, Nastavni Vjesnik I, 1893, 17, je mislil na »vodo, ki si sama lomi pot«; Muka, SO III—IV, 167, in drugi so to razlagali kot »voda iz lomov«-; Pirchegger, ON in Miirzgebiet, št. 206, pojasnjuje kot »reissender Bach, der Steingeröll führt«; Steinhäuser, Gen.ON 45, pa »Bach mit brüchigen Hängen« itd. Vse to so samo zasilne razlage, ki upoštevajo samo običajni, splošni pomen glagola lomiti. Pozornost pa zaslužijo nekatera apelativa, kakor rus. lom »močvirje«, lomi/ »močvirna, poplavna področja«, bol g. lom »vodna jama« poleg lam »Loch, Grube, Graben«. Ze Preobraženski je v svojem Ruskem etim. slovarju ločil osnovo lonru »močvirje« od 1отъ »Bruch«. Berneker, SEW 1, 731 in 688, si ni bil prav na jasnem, kako naj to dvoje združi. V romanistiki in v primerjalnem jezikoslovju že dolgo operirajo s predlatinskim lama »vodnjak, močvirje«, s čimer vsi novejši avtorji primerjajo bolg. lam (Walde-Pokorny I, 653). Osnova lama ima široko razprostranjeno neindoevropsko sorodstvo, zato je preuranjena Pokornyjcva domneva, da gre za iliro-venetski substrat. O osnovi lama v topo-nomastiki glej H.Krahe, ZONF XIX, 1943, 70, in Würzb. Jahrb. L 213; R. Me-néndez-Pidal, ZfrPh L1X, 202; Gamilschegg, RG II, 66; Kiibler 1094; Schindler II, 30; Lorenzi, DTT 335; Prati, AGIL XVII I, 228; Olivieri, TV 271 in DTL 292. Sedaj po vojni je Slawski, RSI XVI, 91, v kritiki Mladenovega slovarja drzno povzel misel Preobražcnskcga, da je 1отъ istovetno z lama. Previdnejši je bil Vasmer, ki je večkrat pisal o tej besedni skupini, tako v ZfslPh II, 1925, 473, in Sitz. Ber. preuss. Akad. 1934, XVIII, 364; nazadnje v REW II, 56, kjer si ne upa tako daleč, ker tudi v nemščini pomeni Bruch »močvirje« v sestavljenkah z -bruchl-broich, n. pr. Herzbroich, Greevenbroich (Solmsen, Idg. Eigennamen, str. 60). Gotovo je treba za slovanska hidronima iz osnove 1отъ suponirati izhodni pomen »močvirna reka, voda« in tudi pri starejših slovenskih toponimih bi lega kazala na to razlago. Imen iz te osnove je pri Slovencih silno veliko. Toponim Lom je na našem ozemlju najmanj sedemkrat, najstarejši zapis je za Lom v Poljanski dolini 1291 in Lomech; poleg Lom tudi kraji Lomno in Lomovje. Pogostna so tudi ledinska imena Lom, Lomi, Lome, Lomar, Lomek, Lomovje, Podlom itd., največ pozornosti pa zaslužijo hidronima, tako Lomanja, Lomnik, Lomi, Lomič, Lomščica, Podlomšica, Vomovšek, Lomarica, v Avstriji Lobming, Laming, Laminggraben (Schnetz, JA XXXIX, 19. in Pirchegger, ON in Miirzgebiet 52). Sbh. Lomnica, Lomski potok, Lomno (Maretič. Nast.Vjest. I, 17, in ARj VI. 147); češ. Lomna, Lomnice, Lomriička (Sedlaček, Snuška 215); slovaš. Lomna, Lomnica, Lomnista (Šmilauer, Vodopis 467); polj. Lomnica, Lomniczka, Lomno, Lomsko (Kozie- F. Bezlaj: Rudolf Badjura, Ljud s k a geograf i j a rowski I, 156 itd.); rus. Lomenka, Lomenjka, Lomna, Lomnja, Lomka, Lomina, Lominka (Maštakov, Dnjepr 260); luž. Lomnica, pomorj. Lomenitz, Lomnitzbach, Lomnitz (Trautmann, Elb- 11, 95). Prav tako je Badjuro zavedla slučajna oblikovitost tal, da je drzno istovetil imena Vrlipolje, Kom pol je in Arpolje. Za Vrlipolje je etimologija jasna. Veliko vprašanje pa je, ali pomeni Kom polje isto. Toponim Kom polje pri Stični, 1280 Gompol; 1444 Gumpell; Kompolje p ri Boštanju, ca. 1400 Giimpol, Gumppel; Kompolje pri Brdu, 1428 Kumpelach, 1436 Gumpol, 1444 Kumpel, 1481 Kumppl; Kompolje pri Laščah, 1436 Gumppel, 1463 Gumpula, 1484 Kumpolle itd., sta Breznik, Razprave SAZU II, 461, in Ramovš, Zgodovinski časopis VI—VI1, 1952—55, 156, razlagala kot sestavljenko s -polje, kar je precej verjetno, vprašanje pa je, ali je prvi del sestavljenke zares kom »hrib«, ali pa imamo opraviti s kakšnim neznanim elementom. Steinhäuser, Gen. ON 148, je mislil na staro-visokonemški hipokoristik Gumpilo ali Gumpilî iz antroponima Gumpo. Лко bi bilo res izhodišče nemški antroponim, bi bilo težko slovenistično razložiti sufiks. Vendar pa je še prezgodaj, da bi izrekli končno sodbo o teh imenih. Poleg Kompolje imamo tadi toponim Irnpolje, kar razlaga Ramovš < oinhno-polje. To se mi zdi prav tako dvomljivo, prim. I no pole na Poljskem (Rudnicki, SO V, 468—9; IX, 698; XVIII, 424). Blaznik, Besuica (rkp.), omenja pri Besniei ledinsko ime Vampole. Pri Kopru se del polja proti Vrgalucu imenuje Kopole. Arpolje, Varpolje pa je razlagal Lessiak, Carinthia 1922, 15. iz nem. antroponima Aripo, Arpeo (nem. Arendorf, 1347 Aerendorf). Mislim, da je treba z razlago teh imen počakati, dokler ne bomo imeli zbranih slovenskih ledinskih imen. Zanimiv je staropoljski apelativ opole »vieinia'. star slovanski pravni termin za zajed-nico-zadrugo, izpričan tudi v toponimih Opole (Kozierowski 1, 202). Vendar jc mogoče, da je slov. top. Vopolje pomensko neodvisen od enake poljske tvorbe. Toda preveč sem že naštel negativnih momentov, saj jc v Badjuri tudi mnogo podatkov, ki utegnejo koristiti vsakemu raziskovalcu slovi nske onoma-stike. Z velikim zanimanjem sem sledil bogatemu izboru neznanih ali vsaj manj znanih dialektičnih izrazov. Škoda samo, da Badjura le včasih pove, kje jih je našel. Mnogo bolj bogati in uporabni bi bili njegovi podatki, ako bi pri vsaki novi besedi, katere ni našel v slovarju, navedel tudi kraje, kjer ti izrazi še žive. Vsako lokalno poimenovanje si seveda ne bo moglo utreti poti v strokovno terminologijo, čeprav se mi zdi, da je bil to glavni Badjurov namen pri zbiranju. Vrsta njegovih predlogov pa je kar uporabnih in posrečenih. Toda ni naloga jezikoslovca, da bi sodil o geografski terminologiji in purističnih stremljenjih pri posameznih avtorjih. Purizem ni formiranju našega knjižnega jezika nič manj škodoval, kakor mu je prinesel dobrega. Jezikoslovca zanimajo povsem druga vprašanja. Izrazi ravnoba, fratnoba, planoba (str. 38) se mi zde sumljivi in prav nič ne ljudski. Ne verjamem, da bi sufiks -ba, ki služi za tvorijo ab-straktov in je malo produktiven, prevzel v živem ljudskem izražanju takšne funkcije. Ne razumem tudi, zakaj je Badjura večkrat označil z zvezdico, ki pomeni pri njem, da beseda še ni bila zabeležena, apelativa ali imena, ki že dolgo krožijo v literaturi. Toda to so samo manjše nedoslednosti. Navaja pa Badjura več apelativov, za katere smo mislili, da niso več živi v jeziku, poznamo pa njih sledove v toponomastiki. Tako bo jezikoslovec hvaležen Badjuri za besede grôhat, grôhot, grof t in grohovtje (str. 154), čeprav samo za zadnji dve navaja, kje ju je našel. Doslej sem poznal samo rohot, kar navaja Bednarik, G. SI., kot izraz »za posebno obliko struge«. Za ledinsko in rečno iine se rabi Grohot po vsej Sloveniji, ii. pr. U yrôhat (Vače), и grhhat (Most na Soči), potok Grohot (Solčava), Grohati potok (Kamniška Bistrica), Grot (Konec pri Šmihelu); v ob-soških dialektih imamo po oslabitvi začetnega -g- pred -r- obliko Rohat (pritok Soče), po vsej verjetnosti spada sem tudi Brehat, ime dveh potokov pri Aočah. Morda imamo isti fonetični pojav -gr- > -r- > -br- v primeru Brojnica, potok pri Nabrežini, tudi Rojnica proti Grojna, pritok Soče pri Solkanu? Apelativ grbliot je znan tudi v srbohrvaščini v pomenu »felsiger Ort«, bolg. grohoti> »Krachen« in celo v novi grščini jc dialektični izraz Kqo%öti »vom Winde geschützte Stelle« (Vasmer, SI. in G riech eni. 28). Ledinsko ime Hrochot je znano tudi na Češkem (Scdlaček, SnUška 166), poljsko Gruchot (Kozierowski IV. 276) ni več gotovo. Grahonica, katero navaja Badjura v tej zvezi, dvomim, da še spada sem. Beseda je brez dvoma onomatopoja. Enako kot Badjura jo je že Skok (Rad 224, 1921, str. 120) spravljal v zvezo z groh, gruli, kar pa se mi zaradi različnega vokalizma zdi vendarle sumljivo. Zanimivi apelativ griža, griže (beseda je dobro znana in ima že bogato literaturo, zato je zvezdica odveč) seveda ne moremo izvajati iz glagola gristi, kot je mislil Tuma in za njim Badjura (str. 160), tudi ni preveč verjetno, da bi bila to izposojenka iz stvn. grioz »Sand, Kies, sandiges Ufer«, kot so jo izvajali Miklošič. Kluge in Gröhler II, 263, ampak je po vsej priliki stara alpska beseda. Semantično jo je težko opredeliti. Ves skalnati rob kraške planote nad Trstom nosi to ime, poznamo ga pa tudi kot liidronim, Griža, pritok Rosandre in pritok Branice. Ime je znano po vsem srbohrvaškem teritoriju in verjetno tudi v poljščini (Kozierowski IV, 277, in VI, 1%). Apelativ beč nima nič skupnega z bečka, kot je mislil Štrekelj (LMS 1892, str. 7), ampak je izposojeno iz latinskega puleus »izkopana vodna jama, vodna luknja v zemlji, vodnjak, cisterna«, enako kot stvn. pfuzzi »vodnjak«, nemško Pfütze, anglosaško pytt, »vodnjak, izkopana jama«, italijansko pozzo »vodnjak«, pozza »kaluža«. Štajersko peč »cisterna, vodnjak« je še enkrat izposojeno iz nemškega Pfütze, naziv peč za tolmune na Rižani (Kubed) pa iz italijanskega pozza. Imena Bečaj, Betešca, Beten itd., s katerim operira Badjura (str. 231) v tej zvezi, so najbrž drugačnega izvora. (Buča iz bučati, Betešca, Beten pa kakor Betanjevo ali Betonovo iz kakega antroponima.) Laoa (str. 252) ni samo pomensko različna, ampak sta to tudi po izvoru najmanj dve različni besedi. Ognjeniška laoa je umetno prenesena beseda iz strokovne literature in nima prav nič skupnega z laoa »mrtev rečni rokav itd.«. To je izposojeno iz koroško-nemškega die Laue, zgornje štajersko Lohe, svn. lô, là, »Lache, Sumpf. Sumpfwiese«, vse to iz germ, lam- (z -j- lammjön), glej Brandenstein, IF LX, 1950, 21—28. Slop, slopi (Badjura, 137) »die Säule, Wassersäule« po Pleteršniku po vsej verjetnosti ne bo spadalo k stolp, ampak je to ista beseda kot češko slopec »Falle«, poljsko slop, slopiec, rusko dial, slopéc in spodiljelužiško slop »Boden, aus dem beim Betreten das Grundwasser hervorquillt oder der zu der Schneeschmelze überschwemmt ist und sich nachher mit einer lehmartiger Schicht überzieht«, itd. Liewehr, ZfslPh. XI, 1934,.372 d., razbira besede iz te osnove in ustrezajoča toponinia in hidronima ter sodi, da je to onomatopoja. K Badju-rovini primerom iz te osnove bi prištel še potok Slopanka, drugo ime stiškega potoku. Pri roja (str. 216) se mi zdi nekoliko prisiljeno tolmačenje »najmanjša to-kava žive ali druge vode«. Badjura navaja nekaj fraz z metatonično rabo te besede, zalo je tako skombiniral ponicn. Roja je »jarek, umetna vodna struga«, izposojeno iz furlanskega roje »jarek«, to pa je iz pred romanskega in verjetno predindoevropskega korena *rugia, *arrugia, za slovensko roja glej literaturo Šturm, ČJKZ VI, 66; Hubšclimid, ZfrPli LXVf, 55; Kelemina, SR IV, 1951, 185). Ključ omenja Badjura (str. 73) le v pomenu »kljukasto ukrivljeni, zapolnjeni hrbti, slemena in brda«. Nekoč je bil to eden izmed številnih slovanskih nazivov za studenec, primerjaj polj. klucz »zdröj«, rečna imena polj.Kluczôroka, rusko Ključ, Kipjačije Ključi, Ključišče, Ključeoka. Na slovenskem ozemlju najdemo tudi še vrsto vodnih imen, n. pr. potok Ključ v Trstu, danes kanali-ziran, pokrit (Sila, Trst 13), izvir s slapom Pod Ključem ob Soči, med Tolminom in Mostom na Soči, Milavčev Ključ, ponor Planina—Rakek (KLDB 403), in Ključevica, levi pritok Sopote-Saoe. Bogato slovansko vodno terminologijo je Badjura vse premalo izčrpal. Pogrešani med imeni studencev številne Gačnike in ledinska imena Gače »svet, kjer pronica voda« in slovanskega gath »studenec« (Gačnik ne more biti iz gatbnikb, ampak je mlajša tvorba preko Gače), jerine in jerinčke, ki so tudi pogosto zastopani v toponomastiki, dalje etimološko temna imena studencev Izber. Z beri, ki ga razen na našem slovenskem ozemlju poznani samo še pri Zagrebu: Izberpotok (Dickenmann, AECO VI, 1940, 148). V Borjani je izber apelativ s pomenom »tolmun . Najdemo tudi toponima in hidronima Izvirk, Zoirek, Zvirka, Zoirenčina, potem reflekse slovanske osnove tn.rpt- »studenec«, sbli. vrutak v imenih studencev Vročak, Zroček itd., slovansko дЫъ »vodnjak« v hidronimu Oblinec, ali imena iz onomatopoje klokoh,, kakor n. pr. Kloko-čevnik, ki niso nič manj pogostna kakor Sopot, Sopota itd. Seveda bi se našlo pri Badjuri še več pomanjkljivosti, ki bi zahtevale korektur. Omejil sem se samo na pomanjkljivosti, ki so v naši toponomastičm literaturi že dovolj obdelane in bi se avtor brez večjih težav lahko seznanil z njimi. Toponomastika ni tako enostavno področje, da bi se lahko zadovoljili samo z zvočno podobnostjo besed in imen. Celo takšna navidezno enostavna patronimika, kakor je n. pr. Detela, dajo nekaj dela, brž ko jih človek začne analizirati. Pri nas so silno redka patronimika iz rastlinskih nazivov brez sufiksov. Najdejo se primeri kakor Gaber, Hrast, ki so verjetno dokaj mlade tvorbe iz hišnih vzdevkov pri Hrastu, pri Gabru, ime Česen je po vsej priliki pejorativno, razen tega apelativ detelja ni imenotvoren v slovanski onomastiki, zato ostane za ime Detela najbolj verjetno izhodišče srednjevisokonemški antro-ponim Dietilo. Dietelo, hipokoristikon k Dietrich (Socin 10 in 137). Takih primerov bi našli veliko. Reka Draganja v porečju Sotie jc gotovo iz slovanskega antroponima Dragan, toda Dragonja pri Kopru jc iz starega antičnega Argao, iz ide. korena *arg'- »bel, svetel« (Krabe, IF LVIII, 1940. 211). Nikdar se ne sme v toponomastiki nobeno vprašanje reševati samo približno. Najprej je potrebno, da je ime točno napisano. Naj navedeni en sam drastičen primer. Vsakdo pri nas pozna Lijak v spodnji Vipavski dolini, kjer smo v povojnih letih izvedli prve obsežnejše meliorizacije. Na prvi pogled je ime slovensko in slovansko. Vendar so imena od glagola liti, Ihjç silno redka in negotova. Morda spada sem ruska reka Lejka v Dnjeprovem bazenu, prav gotovo pa ne mesto Litmo v Bosni ali sedlo Livek (furlansko Luic) na Primorskem. Sele v preVojni stopnji loj- je ta koren imenotvoren. V Hrvatskem Zagorju jc reka Lojnica, Maštakov, Dnjepr, indeks, našteva hidronima Loj, Lojna, Lojnja, Lojnica, na Poljskem so vasi Lojemka in Lojeroo. Ni pa mogoče prišteti k tem imenom brez velike rezerve potok Loj (ali Glijon) v gorenjem toku Soče ali potok Lojušak pod Kobaridom. Šele letos pa je dr. Tine Logar prinesel s terena točen zapis, kako domačini izgovarjajo ime Lijak. Cdasi se liia%. gen. z liiâya, lok. na liiâyi. Tz tega je razvidno, da je zadnji konzonant zveneč. Ime torej zanesljivo ni slovansko. Po vsej verjetnosti je to ime na -acum, prvo doslej ugotovljeno na sedanjem slovenskem državnem ozemlju. Ime se je še udeležilo zgodnje romanske lenizacije, ne kaže pa nobene kasnejše zveze s furlanskim giasoslovnim razvojem. Prav tako je potrebno, da se isto ime napiše ne sam o v vseh različnih oblikah, najvažnejših sklonih, da se upošteva stanovniško ime in različne pridevniške tvorbe, dobro je tudi, da ga poizvcmo na več različnih krajih. Med pritoki Savinje je tudi Dreta, kakor je ime povsod zapisano. Toda na Boču pravijo Dretja in, da je ta forma starejša, kaže tudi ime Zadrečka dolina. Moderni načini zbiranja zahtevajo pri vsakem imenu tudi karakterističen situa-cijski plan, ki dostikrat pomaga razčleniti podobno zveneča imena iz različnih osnov. Ne sme pa biti to edina metoda pri luščenju, kakor kaže prav Badjurov primer, čeprav mu je v mnogih primerih povezava uspela. Danes nihče več ne dvomi, da so imena važen sestavni del jezika. Lingvi-stika jih je res dokaj pozno vključila v svojo interesno sfero — v prvih razvojnih obdobjih so bila še preveč nezanesljivo gradivo — sčasoma pa so se izoblikovale metode, ki so pripomogle, da je onoinastika vedno važnejši vir ne samo jezikovne, ampak tudi kulturne in socialne zgodovine ter predzgodovine. Imen vseh vrst je v vsakem jeziku po navadi več kakor besed. Samo na ozemlju Francije računajo, da je vseh imen od osem do dvanajst milijonov in število zanje uporabljenih osnov gre visoko v stotisoče. So pa imena bolj konservativna in največkrat mnogo ože navezana na določeno ozemlje kakor drug besedni zaklad. Po njihovi geografski razprostranjenosti lahko sklepamo na potek starejših in mlajših kolonizacij, na vtapljanje različnih jezikov in kultur, celo na gostoto naselitve in še na mnogo drugih stvari. Pri nas je bilo v toponomastiki sorazmerno še dokaj malo narejenega. Po Miklošiču se ni nihče več lotil monografične obdelave slovenskih imen. Slavi-stika doslej še ni zmogla niti enega samega strokovnega onomastičnega časopisa, medtem ko jih na zahodu izhaja cela vrsta. Vendar so se doslej vsi naši boljši jezikoslovci stalno ukvarjali tudi s posameznimi toponomastičnimi problemi. Danes je stanje dokaj kritično. Preden se bomo lahko lotili sodobno zamišljenih monografij, bo treba opraviti še ogromno pripravljalnega dela. Ledinska imena pri nas še sploh niso zbrana. Naš delavec ima na uporabo samo nekaj škatel stare zbirke Slovenske Matice poleg amaterskih del, kakor je Tumovo in Ba-djurovo, ter še nekaterih bolj lokalnih in manj pomembnih zbiralcev. Naši zemljevidi so silno nezanesljivi. Stare jugoslovanske specialke, katere je izdelal vojaški geografski zavod, so, kar se tiče imen, še mnogo manj uporabne kakor najbolj površne amaterske zbirke. Pri zagrebški Akademiji deluje že nekaj let Jadranski Institut, ki s štiridesetimi izšolanimi sodelavci na terenu dopolnjuje z imeni kartografsko delo naše mornàrice. Pri nas za vse to ni niti razumevanja niti podpore. Pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU ekscerpirata dva sodelavca slovenske priimke. Zbranih jih je doslej že okoli 50.000. Pri tem pa imamo v Osrednjem državnem arhivu Slovenije ohranjenih okoli 200 fasciklov starega terezijanskega in nekaj ostankov rudolfinskega katastra za Kranjsko. Morda bi se drugje po svetu našli tudi manjkajoči deli za druge slovenske pokrajine. Urbarji in druge listine v arhivih po letu 1500 sploh še niso obdelani. Akademik dr. Milko Kos pripravlja že dalj časa Historični topografski leksikon do 1.1500. Toda silna dialektična razčlenjenost slovenščine in mlajši glasoslovni pojavi, kakor je moderna vokalna redukcija, bi zahtevali pri dolgi vrsti imen tudi upoštevanja kasnejših historičnih virov. Vse to gradivo še čaka delavcev in organiziranega metodičnega zbiranja. Šele potem л>е bodo lahko lotili dela tudi lingvisti in izluščili iz tega gradiva varno in zanesljivo stvari, ki jih dandanes slutimo, a si jih nihče še ne upa trditi in morda še marsikaj iz problemov, o katerih se nam dandanes niti ne sanja. Do takrat pa je še daleč in zato je treba pozdraviti delo privatnih ljubiteljev, kakor je Badjura, čeprav so ga deloma vodili drugačni nagibi in je včasih prišel navzkriž z lingvistiko. RÉSUMÉ. — Dieses Buch bietet trotz zahlreicher Fehler viel Interessantes auch für den Linguisten. Der Verfasser stammt aus dem Liebhaberkreis unserer alpinen Organisationen mit ehrwürdiger Tradition für onomastische Fragen. Er sammelte viele Bergnamen aus der Volkssprache und versuchte sie semusio-logisch zu klassifizieren. Er ließ sich dabei durch die Tendenz führen, daß zahlreiche Fremdwörter, slawische Lehnwörter und künstlich gebildete Wörter, die in unserer geographischen Fachliteratur gebraucht werden, durch entsprechende heimische Ausdrücke ersetzt werden sollten. Manchmal gelang ihm das, in einigen Fällen sind seine Bedeutungsdefinitionen jedoch falsch. Sein größter Fehler ist die Leidenschaft des Etymologisierens, die für alle unsere Amateure in der Onomastik charakteristisch ist. In einer langen Reihe der Oronyma führt er ähnlich lautende alpendeutsche Namen an, von denen nur wenige einer gründlichen germanistischen Kritik standhalten würden. Der Rezensent begrenzt sich dabei nur auf die meist bekannten Beispiele des Typs Pustertal. den Badjura aus dem slowenischen pust ableitet. Mehr Beachtung schenkt der Rezensent vielen fragwürdigen und falschen slawistisehen Etymologien. So führt er die Geschichte der etymologischen Problematik des Namens Ljubljana an, den Badjura aus dem slawischen /ъЬъ ableitet. Nach dçr Meinung des Verfassers sind alle bisherigen Erklärungen dieses Namens unzufriedenstellend; die slawische Etymologie aus ljub- ist zweifelhaft, ebenso wie die germanistische Erklärung des Wassernamens Loisach in Bayern aus der Grundform *Liubi; unannehmbar sind auch Versuche, den deutschen Namen Laibach anders zu erklären als slowenisches Ljubljana, obwohl es noch nicht gelungen ist, für beide Namen eine gemeinsame lautliche Grundform zu finden. Andeutungen auf Substratursprung sind gerechtfertigt, es fehlen jedoch bisher genauere Angaben darüber; der Name einer lokalen antiken Flußgottheit Laburus und eines Ortsnamens Lebra et Elebra beim Anonymus aus Ravenna sind nur Andeutungen, die noch einer genauen linguistischen Bearbeitung bedürfen. Ferner ist in der Rezension die Rede von einer Reihe falscher Anknüpfungen bei Badjura. Der Name Mirke ist nicht identisch mit dem Namen Mirje, sondern mit Mirna aus *Nyrbna. Trbiž ist nicht aus slawischem trëb-, sondern aus antikem Tarvisium; Vrtača stammt nicht von vrteti, sondern aus lat. hortus; Pišencu ist nicht aus Kopišnica, sondern lautlich regelmäßig aus Pčsi,čhnica; Pšata stammt nicht von рёьъкъ, sondern vielleicht aus lat. fossäturn; höchstens könnte man darin slawisches Anthroponym Pech, Peš suchen. Die Urbedeutung der Ortsnamen Lom'ь kann nur »močvirji; — Sumpf, Moorland« sein und hat nichts mit »prelomi — Erdbrüchen« gemein. Die Namen Vrhpolje, Kompolje, Arpolje (dazu noch lmpolje, Vampole) haben ihre eigene, noch ungelöste Problematik, und es ist noch eine Frage, ob sie wirklich aus derselben Grundform abzuleiten sind. Ähnliche Bemerkungen macht der Rezensent noch bei anderen Namengruppen, zum Beispiel bei den Namen Beč, Griža, Grohot, Ključ, Lava, Roje, Slop, Gath usw. Dabei macht er auch auf allgemeine Regeln der Toponomastik aufmerksam. Auf Grund einiger konkreter Beispiele zeigt er, wie sich die sprachliche Problematik eines Namens ändert, sobald uns genaue dialektische Aufzeichnungen desselben vorliegen. So kann Lijak bei Gorica (Görz) nicht vom Zeitworte liti stammen, da der Name im Dialekte lihi/, z liiaya, na liiâyi lautet, wo -y, -y- auf ein ursprüngliches g hinweist; der Flußname Dreta lautet im Dialekte auch Dretja, Zadreška dolina. Bei Namen germanischen Ursprungs des Typs Omperle ließe sich vielleicht darauf schließen, daß nicht nur bayrische, sondern auch andere Kolonisten zu uns kamen. Auch unter den Flurnamen auf slowenischem Sprachgebiet finden sich autochtone Substratelemente, zum Beispiel Krépake für öden, unfruchtbaren Boden. F. Bezlaj CARINTHIA I, 140, 1950: E. Kranzmayer, Der Ortsname »Mailsberg« und seine Verwandten. Namenkundliches um die Kärntner Edling-Frage, str. 283—511; E. Kranzmayer, Namenskundliche Studien um den Magdalensbcrg, str. 595—411; E. Kranzmayer, Sagengebundene Kärntner Bergnamen, str. 581—611; E.Meßner, Zur Kärntner Namenkunde Die Herkunft der Ortsnamen »Trixcn« und »Diex«, str. 611—614. Carinihia I, 140, 1950, prinaša vrsto toponomastičnih prispevkov s Koroškega, ki obravnavajo med drugim tudi slovenska krajevna imena. Dunajski germanist E. Kranzmayer objavlja kar tri študije, katere je treba registrirati tudi za slovensko toponomastiko. O prvi izmed njih »Der Ortsname ,Mailsberg' line! seine Verwandten. Namenkundliches urn die Kärntner Edling-Frage (str. 285 do 311) je priobčil obširnejšo odklonilno kritiko že zgodovinar Bogo Grafenauer v Zgodovinskem časopisu V, 1951, 560—364, in se je tega vprašanja na kratko dotaknil tudi še v svoji knjigi tUstoličenje koroških vojvod in država karan-tanskih Slovencev«, 1952, str. 60. Kranzmayer se v tej svoji študiji ponovno vrača k toponomastični osnovi *maloče"lp-, katero suponira za vrsto krajevnih imen na Koroškem, deloma pa tudi drugo že skrajšano v Malče (-čane?). Tudi slovensko ime Na JJouzah (—Na Guzah) je morda nastalo po ljudski etimologiji iz *Mauguzah k izvedenki *Maloguzi(ci). To so seveda samo ugibanja, vendar je pri pejorativnih vzdevkih zelo mogoče, da so se zamenjavali med seboj. Zavedam se, da s tem poskusom razlage še niso pojasnjene vse težave okoli te skupine imen, vendar je zanje slovanski izvor verjetnejši kakor ilirski, avarski ali germanski. Nikakor pa ni metodično opravičeno postavljati na tako nesigurnih etimologijah cele zgodovinske hipoteze, za katere manjka kakršna koli druga osnova. Dvomim, da bi toponomastika že suma po sebi. razen v nekaterih izredno srečnih, osamljenih primerih, lahko odločala v zapletenih kom- pleksih prazgodovine in naselitvene problematike, prav tako kakor tudi besedna etimologija tega ne zmore. Zato se mi dozdeva mnogo negotovega in spornega tudi v drugi Kranzmayerjevi razpravi v istem letniku Cariniliije »Namenskund-liehe Studien um den Magdalenah er g«, (str. 395—411). V zvezi z arheološkimi izkopavanji analizira Kranzmayer naselitveni proces okoli Štalenske gore, nem. Magdalensberg. Čeprav trdi, da še najbolj gotovo določimo starost imen. ako jih mehanično razporedimo po vrsti, kakor se prvič pojavljajo v historičnih zapisih, se mi zdi za manjše kraje ta metoda vse prej kakor zanesljiva in o njej ne hi bilo treba izgubljati besedi. Prav tako prišteva Kranzmayer svetniška imena, katerih je na tem ozemlju osem ter so v srednjeveški dokumentaciji podana v latinski obliki, brez pridržka k plasti imen brez slovenske udeležbe. Tudi hibridni primeri, kakor Ottmanach (980 Otmanicn), so všteta med imena nemškega porekla in zalo ni prav nič čudnega, da avtor prisodi Slovencem na Koroškem tridesetodstotni delež v toponomastiki (str. 401). To je analiza, kakršno bi pričakoval od zagrizenca Wuttejevega kova, ne pa od solidnega jezikoslovca, ki se je med vojno v uvodu posmrtne izdaje Lessiakove knjige Mundart von Zarz tako bridko pritoževal nad slovenskim šovinizmom. Med predslovanskimi imeni, katera omenja Kranzmayer, bi omenil, da hidronima Glana že davno več ne spravljajo v zvezo s keltskim Glânâ die Klare«, ker se ta imena pojavljajo tudi na ozemlju, kjer nikoli niso mogli živeti Kelti. (Literatura: Рокоту, ZfcPh XXI. 95; H.Krahe. BzN I, 253 itd.) Prav tako se mi ne zdi v redu, da bi koroško Krko ločili od prekmurske, dolenjske in dalmatinske Krke in da bi uvajali zanjo posebno etimologijo iz ide. korena *qrq- »gurgeln«, ko je liidronim Kopxopaç vendar izpričan v antiki na našem ozemlju (Коркпра; in Corcas [karolinška doba], razlagata Much, MAGW XXXVI, 1906, 41 in Рокоту, ZfcPh XX, 7 in 521 iz Képxa§ »Habicht«; drugače Löwenthal, ZONF IV. 63; H.Krahe, Pannonia, 1937, 268, pa izhaja iz *korko-; nadaljnja literatura: isti avtor v Die Sprache I, 1949. 40 in v Festschr. für E. Wahle, 1950, 287 in R. Menendez Pidal, ZfrPh LIX, 200). Tudi primerjava imen Karavanke: Košuta se mi zdi več kakor sporna. Tukaj vendar nimamo enakega primera kakor v slučaju Ocra: ad Pirum : Hrušica. Košuta je priljubljen slovanski loponimični apelativ, poleg tega pa že zdavnaj pozabljeno ptolomejsko Kapo-vâyxaç âçoç, ki je bilo šele v novejšem času Umetno znova uvedeno, ni tako prepričljivo keltsko ime, da bi ga sprejeli brez pridržkov. Za ime Karavanke izhaja iz keltskega *karuos »Hirsch« n. pr. Рокоту, ZfcPh XX, 64, Brandenstein, ZONF IV, 155; iz iliro-venetskega *kurvanl- »felsig, steinig« pa Krähe, Glotta XX, 1952, 196, in Würzburger Jahrbücher I, 1946, 215, ter A. Mayer, Glotta XXIV, 171; upoštevanja vredne pa so tudi španske paralele pri R. Menčndez Pidal, ZfrPh LIX,'199. Koroški raziskovalci se še vedno krčevito opirajo na staro keltomanijo, čeprav so že pred desetletji Schwarz in drugi avtorji opozarjali na izredno skromno keltsko udeležbo v toponomastiki jugovzhodnih Alp. Novejši raziskovalci (Oštir, Alessio, Dauzat in drugi) izvajajo *Karuant- prav tako kakor Carnia, Carantani itd. iz predindoevropske osnove *Kiir(r)a- »kamen«. Tudi pri analizi glasoslovnega datiranja se bralec ne more vedno strinjati s Kranzmayerjevimi izvajanji. Ni tako gotovo, da se je slovanski prehod a> o definitivno dovršil najkasneje v IX.stoletju, kakor so mislili Krelschmer, JA XXVII, 228, Lessiak, GRM II, 286, Schwarz, JA XLI, 124 in Stender-Petersen, 494. Upoštevati bi bilo treba tudi teorijo o kvalitetnih razlikah v substitucijah, kakor so sodili Vasmer, KZ XLI, 157 in SPAW Phil.-lnst. KI. 1955, 582, Trubeckoj, RESI II, 219, in Liewehr, Einfuhr, in die tschech. hist. Gramm., 10. Saj je tuji a substituiran v slovenščini in tudi v drugih slovanskih jezikih z o in obratno še v mnogo mlajšem času. Samo na kratko omenja avtor svoje dognanje, za katero obljublja, da ga bo podrobno obdelal drugje, da je namreč starovisoka nemščina okoli leta 1100 izgubila sposobnost tuja oksitona naglaševati na prvem zlogu. S slavističnega stališča dvomim, da bi bilo mogoče to dokazati, saj se je naglas pri mlajših izposojenkah venomer prilagojeval že obstoječim tipom v jeziku. Vendar je treba pri tem vprašanju počakati Kranzmayerjevega doka-zilnega gradiva, preden bo mogoče o tem podrobneje razpravljati. Molijo me tudi kategorične trditve takšne vrste, kakor n. pr., da bi se ime Gradischnig nujno moralo glasiti Gradeisnig, ako bi obstajalo že pred 12. stoletjem. Današnja forma pomeni samo. da je bilo ime pozno sprejeto v nemščino, je pa popolnoma brezpomembno za ugotavljanje naselitvenega procesa. Zaradi takšnih in podobnih pomanjkljivosti izgubi Krauzmayerjcv sicer silno zanimivi poskus izključno imenoslovne analize naselitvenega procesa veliko na svoji tehtnosti in zaključki so dvomljivi. Tretja Kranzmaverjeva razprava v tem letniku Carinthije >Sagengebun-dene Kärntner Bergnamen« (str. 581—611) se pa deloma že giblje v mejah jezikovne fantastike. Z obširnimi etnografskimi pojasnili postavlja avtor etimologije sedmih gorskih imen na Koroškem, ki so po njegovem mnenju mitološkega izvora. Gora Königsstulil v Ziljskih Alpah naj bi dobila svoje ime po kralju Karolu, ki po lokalni pripovedki s svojo vojsko spi pod to goro. Enako naj bi tudi Stol v Karavankah dobil svoje ime po kralju Matjažu. Gora Starchant istotam, slov. Štarhant, se imenuje po bajeslovnem junaku Walterju Starkhandu. Kepa v Karavankah, dial. Čepa in Jepa, nem. Mittagskogel, izvaja Kranz-mayer iz nemškega antroponima Gëpa in veže to ime s predstavo »schlafende Jungfrau«. Tudi Peca v Karavankah, nem. die Petzen, je po njegovem mnenju iz nemškega antroponima Pëtza, hipokoristične oblike k Përlita. To je seveda jezikoslovno nemogoče. Nemško ime die Petzen v pluralu in slovenski toponimi Pece pri Grosupljem, Male in Velike Pece pri Stični pričajo, da je današnji singular v imenu Peca samo sekundaren. Po vsej verjetnosti moramo tukaj kakor pri imenih tipa Jesenice izhajali iz starega lokala *na Pece iz osnove *pek-. Pri stranskih ekskurzih med mitološkim pripovedovanjem o Peci zasluži pozornost slovenista etimologija apelativa rabelj. rablin »der Henker«, ne morem pa verjeti, da hi bila toponima Rabelj, Rabeljsko jezero, nem. Raibl, v kakršni koli zvezi s tem apelativom, čeprav je, seveda z rezervo, sodil tako Steinhauser, Gen. ON, 135 zu toponim Rabelje, nein. Rabelsdorf. Verjetnejše izhodišče se mi dozdeva slovanski hipokoristik Rabblb iz pogosto izpričanega slovanskega antroponima Rab'u: rusko Rabec, Rabek, Rabka, Ra-buška (Tupikov, 331), poljsko toponim Rabomiec, Rabienec, Rabka, Rabczanka, (Kozierowski, Badania VII, 58), pomor. Röbel, Räbel (Trautmann, Die Elb- und ostseesl. ON II, 105 itd.). Peto gorsko ime je die Jauken med Ziljo in Dravo. Tega izvaja Kranzmayer iz slov. jaoka »die Wehklage« k glagolu javkati. V toponomastiki mi je ta pojem popolnoma neznan. Kranzmayer navezuje pri tem imenu na znano etimologijo C(o)elovec — Klagenfurt, ki je bila od Baudouin de Courtenaya in Lessiaka dalje že tolikokrat obravnavana v strokovni literaturi. Zanimalo bi me, kakšno mnenje so zavzeli germanisti do Ramovševega poskusa razlage slovenskega in nemškega imena iz predslovanske osnove *Aquilava, kar naj bi dalo slovensko * k'и il au- in nato preko *соПооьсь današnje Celovec, nem. dialektično pa preko khlçg- današnje Khlçgnfûrt. (Ramovš, IIGr II, 138). O tej etimologiji ni še nihče izrekel svojega mnenja in zdi se. da so jo popolnoma prezrli, po starem geslu: Slovenica non leguntur. Gorsko ime Dobrač tolmači Kranzmayer iz lokalno rabljenega apelativa dobrač »Berggeist«. To bo komaj verjetno. Lessiak je v Stationsnamen to ime izvajal iz d'bbrb, toda zaradi slov. toponimov tipa Dobračeoo smo upravičeni misliti na antroponim *Dobrak, *Dobrač in gorsko ime Dobrač se da lepo razložiti iz posesivne oblike Dobračbj. Slov. Osoošica, nem. Görlitzen, nad Osojami pa izvaja Kranzmayer iz slov. Gorêlica. Vmes med tekstom pa so nanizane tudi druge etimologije in opozorila, tako je gorsko ime Obir, dial. Ober, gen. Ober ja razloženo iz apel. оЬгъ »Riese«. Direkten prenos apelativa to ne more biti, proti temu govori naglas in gen. obra. Težko je reči, ali in v kakšni zvezi je to ime s top. Voobre, ki je bilo že tolikokrat obravnavano v literaturi. Morda je Obir posesivna izvedenka iz nekega antroponima (Machek, Slaoia XX, 214, misli, da apel. оЬгъ ni iz Avarus). O nekaterih drugih svojih trditvah pa je Kranzmayer pisal že drugje, zato ni iwtrebno, da bi o njih sodil na tem mestu. Kranzmayer je že napovedal svojo obširno monografijo Kärntner Ortsnamenbuch. Vendar bi od avtorja takšnega dela pričakovali, da bo obvladal ne samo slovansko glasoslovje najmanj tako dobro, kukor ga je njegov učitelj Tessiak, ampak bi moral globlje poznati tudi vso slovansko onomastično literaturo, ki je od Miklošiča dalje vendar že znatno napredovala. Pri kompleksu slovanske alpske toponomastike se vedno bolj jasno kaže, da je morala biti produkt dveh naselitvenih tokov, enega južnoslovanskega in drugega severnega. Nu del tega problema, ki do danes še ni prav jasen, je svoj čus opozoril že Jireček, Slooanské prâno, str. 63, in Mažuranic, Ljetopis Akad. 1911. Seveda je marsikaj iz njunega gradiva lahko samo plod kasnejše naselitve v okviru ogrske države. Vendar pa najdemo v slovanski alpski toponomastiki vrsto osnov, ki so bogato zastopane v čeških, slovaških, poljskih in lužiškili imenih, nimamo jih pa nikjer na južnoslovanskem ozemlju vzhodno od Kolpe. Zato bi bilo nujno potrebno, da bi delavec v koroški- toponomastiki ne bil samo odličen germanist, kar Kranzmayer brez dvomu je, ampak bi moral bili prav tako široko razgledan po problematiki slovanskega imenoslovja in ■— kar ni nič manj potrebno za ugotavljanje objektivne resnice — moral bi biti brez slehernih predsodkov do Slovanov. Nesrečna narodnostna prenapetost obmejnega nemštva pogosto moti že pri Lessiuku in še vedno onemogoča resnično plodno reševanje kompleksnih problemov, ki bi nujno zahtevali poglobljenega sodelovanja slavistike in germanistike. •Poleg Kranzmayerja objavlja v istem letniku Carinthije manjši topono-mastični prispevek tudi Erich Meßner, »Zur Kärntner Namenkunde. Die Herkunft der Ortsnamen »Trixen« und »Diex« (str. 611—614). O imenu Trixen, slov. Trušnje je prvi pisal, če se ne motim, Müller v Carinthiji 1891, str. 147; P. Tessiak, GRM, 1910, 285 in Carinthia 1922, 42 je mislil, da je ime predslovanskega porekla. Meßner pa ga slavistično diletantsko izvaja iz trst. Ime jc že zelo zgodaj izpričano, tako leta 882 kot liidronim infra Truhsna et Criuina, 895 pokrajinsko ime Thrusental, kraj pa 1043 Truhsen, Truhsine, 1044 in Truhsi-nensi comitatu, ca. 1041—1045 Truhsen, 1072 Trohsen, 1090—1106 Truximas. Se ene Trušnje imamo tudi na Banjški planoti, dalje tudi Zatrušna grapa pri Moslu na Soči. Ime je po vsej verjetnosti izvedeno iz slovanskega hipokoristika *Truch, *Truš, kakor ga najdemo pogosto v ruskih imenih Truha, Truliač, Trušnik, Truš (Tupikov, 403) ali v hklronimih Truhanonka, Truhinovka (Maštakov, Dnjepr 284). Za ime Diex dvomim, da bi moglo biti iz tih, kakor misli Meßner; prej bi prišel v poštev hipokoristik Têch, Teš, eden izmed najbolj pogostnih slovanskih antroponimov. Gotovo pa to ni. Sicer pa Meßnerjev prispevek ne zasluži večje pozornosti. RÉSUMÉ. — Der Verfasser befalH sieb mit den toponomastiselien Aufsätzen in der Zeitschrift Carinthia I, 140, 1950, insbesondere mit drei Studien von E. Kranzmayer. Die Ortsnamengruppe Mailsberg, Meilsberg, Maltschach, Malischenplocli, Malpitsch, Zapfenclorf und Kleinzapfen, die slow, teilweise als Mdučape, Mal-čapa, Male Cape auftritt, ist von Kranzmayer vor dem Krieg als illyrisches oder gar als awarisehes Substrat angenommen worden (ZONE XII, 1936, 128—136. s. auch ZONE XIV, 1938). Jetzt leitet er diese ganze Gruppe aus ostgerm. *ma(th)-lakimps »Gerichtsstein, Richterstuhl« ab. Doch lassen sich alle diese Namen ohne irgendwelche größere Schwierigkeit von einer slawischen Grundlage aus erklären. Der Eigenname *Cep- (auch *Cqp-, Etymologie: Brückner, SEJP 78) liegt einer langen Reihe slowenischer und anderer slawischen Ortsnamen zu Grunde. Neben *Malogosth, *Malomir, *Malostryj ist sehr wahrscheinlich auch *Maločqp- anzunehmen, möglicherweise mit peiorativem Einschlag. Slow. Malo-čepiči oder deutsch Malischenplocli erklären sich sehr leicht aus *Malocçpitji und *Malocçpljhjane, die andern Formen sind schon das Produkt von Volksetymologie und Wortkreuzungen. Was das friaul. Zampicchia anbetrifft, müßte bei der Erklärung auch die romanistische Wissenschaft ein Wort mitsprechen. Wenn der Ursprung slawisch ist, so ist die Form *MalocQp- anzusetzen. Auch hinsichtlich einiger anderer Behauptungen von Kranzmayer zählt der Verfasser eine Reihe von Einwürfen auf. Sogar bei der statistischen Erörterung des Materials entspricht die Darstellung von Kranzmayer nicht immer dem Tatbestand. Besonders bei Bergnamen in Kärnten hat er sich oft Übertreibungen zuschulde kommen lassen; der Bergname Peca. deutsch die Petzen, ist gewiß keine Personifikation aus einem germ. Eigennamen Pëtzo, sondern ist, wie das zugehörige slowenische onomastische Material zeigt, aus einem Loc. Sg. pecê abzuleiten, was sich zuerst zu einem Nom. Pl. Pece entwickelt hut, woraus sich dann sekundär Nom. Sg. Peca ergab. Ebenso bedeutet auch Dobrač nicht »Berggeist«, sondern ist eine Possessivableitung aus dem Eigennamen *Dobrak, *Do-brač, und auch für Obir ist es unmöglich direkt ober anzunehmen; denkbar ist auch hier nur eine Possessivableitung. Neben Kranzmayer veröffentlicht E. Meßner im gleichen Jahrgang der Carinthia die Deutung von den Ortsnamen Trixen, slow. Trušnje, und Die.x. Sie basieren nicht auf trst, wie Meßner annimmt; zu Grunde liegen kann ihnen nur der Eigenname Truch, Truš und Tech, Tčš. p Rezili Gunter Glauert, DEUTSCHE UND SLOVENISCHE HOF-UND GELÄNDENAMEN IM BEREICH DER WASSERSCHEIDE ZWISCHEN DRAU, SANN UND SAVE. Ein Beitrag zur Siedlungsgeschichte. »Südostforschungen« IX, 1946 do 1952, str. 46—83. Avtor je leta 1935 predložil v Gradcu disertacijo z naslovom Die Entwicklung der Kulturlandschaft in der Steiner Alpen und Ostkarawanken, ki ni izšla v tisku. Ze pred vojno je v zvezi s snovjo te svoje disertacije objavil dve študiji, prvo Zur Besiedlung der Steiner Alpen und Ostkarawanken v »Deutsches Archiv für Landes- und Volksforschung« I, 1937, str. 457—486, drugo z naslovom Landschaftsbild und Siedlungsgang in einem Abschnitt der südöstlichen Kalkalpen (Ostkarawanken und Steiner Alpen) und seinen Rundgebieten v »Südostdeutsche Forschungen« I II, 1938, str. 457—524. Med vojno pa je v istem časopisu »Südost-deutsche Forschungen« VII, 1942, str. 29—37, objavil še tretjo variacijo na to temo Kulturlandschaftliche Veränderungen im Gebirgslande zwischen Drau und Save bis zum Beginn der deutschen Südostsiedlung. Avtor je v prvi vrsti zgodovinar, zanima ga proces nemške kolonizacije v predelih Podjune, vzhodne Gorenjske in zgornje Savinjske doline. Njegove razprave pa je treba vsaj deloma registri- ruti tudi za slovensko toponomastiko, čeprav Glauert ni jezikoslovec in se jc pri razlagali inien opiral na mnenja drugih. (Pred vojno je bil njegov informator S. Pirchegger, po vojni pa E. Kranzmayer.) Priznati mu moramo, da je izredno skrbno zbral za različna ledinska in hišna imena ter patroniinika vso potrebno historično dokumentacijo po različnih, silno raztresenih in deloma tudi še neobjavljenih virih, uporabljal je poleg kasnejših urbarjev celo podatke terczi-janskega, jožefinskega in franciscejskega katastra. Poleg tega pa je podrobno upošteval tudi vso slovensko in nemško alpinistično literaturo. Vendar bi se dalo njegovemu delu tudi marsikaj očitati. Glauert se ni postavil na ozko, z narodnostnim šovinizmom prežeto stališče, ki je bilo tako karakteristično za vrsto koroških nemških delavcev v obdobju med obema vojnama, posebno za tako precenjevanega M. Wutteja, vendar je kljub vsej opreznosti večkrat pretiraval pomen posameznih nemških imen. Ledinska imena iz apelativov, ki so bila v slovenščino sprejeta iz nemščine, tipa Trata, nima prav nobenega smisla navajati v zvezi z nemško kolonizacijo. Ako se Glauert ne bi tako dosledno omejil le na sorazmerno majhno ozemlje, bi moral opaziti, kako so tudi v krajih, kjer nemške kolonizacije nikoli ni bilo, že zelo zgodaj na debelo slovenska imena po smislu prevajali v nemščino. To je bil uzus graščinskih pisarn, ne pa nemška naselitev; in Glauertove statistične tabele nemških imen v primeri s slovenskimi v različnih občinah in v različnih obdobjih bi pokazale prccej drugačno sliko, ako bi se avtor potrudil in ugotovil, da so bila slovenska imena samo takrat napisana v urbarjih, kadar jih graščinska pisarna ni znala prevesti. Kljub vsemu Glauertovemu dokazovanju ni mogoče izpričati za gornje-grajska posestva nemške kolonizacije v večjem obsegu kakor kjer koli drugod na slovenskih tleh, kjer je ostala omejena na fevdalne lastnike in del njihovih uslužbencev. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je v takšnih prilikah tudi marsikateri pripadnik slovenskega rodu dobil nemško ime. Nekoliko večji nemški vpliv se je razumljivo pojavljal v najbližji okolici samostana. Še danes izgovarjajo v Gornjem gradu uvularni r prav tako kukor v Kropi, kjer je bilo staro kovinarsko središče z večjo fluktuacijo prebivalstva. Glauertovi ononiastični dokazi niso prepričljivi. Sumljivo se mi zdi ledinsko ime am Gupf (str. 49—50), kar naj bi bilo karakteristično nemško gorsko ime na meji Kranjske, Koroške in Štajerske, nepoznano drugod. Niti iz Glauertovega niti iz Wuttejevega gradiva (Festschrift R.Sieger. Zur Geographie der deutschen Alpen, Wien 1924, str. 103) ni niti približno razvidno, kateri slovenski oronim naj bi se skladal z njim. Iz gradiva, ki ga je objavil Mišič v članku Ledinska in hišna imena okoli Luč, ČZN 1940, 41, se je današnja kmetija Navršnik v Podvezi v urbarjih imenovala »am guppf«. Več kot dvomljivo je, da bi bil to neki poseben nemški oronim, tipičen samo za to ozemlje, ampak je verjetneje samo svojevoljen prevod za slov. vrh, ki se je obdržal v lokalni graščinski praksi. Imenske etimologije so povečini Kranzmayerjeve, deloma objavljene že drugod. K Menina {= planina) bi pripomnil, da se bo slavist težko strinjal z razlago iz me(j)nina »Berg, über den eine Grenze läuft«, ampak bo to verjetneje izvedenka s posesivnim sufiksom 4пъ iz slovanskega antroponima Mena (primerjaj češki toponim Menili, nem. Mörtitz, glej Černy-Vdša, Moravska jmčna mistni, str. 98, in Schwarz, ON der Sudetenländer 179). Z njim se skladajo poljska imena Mianorvo, Mianomice, Mianocice, Niemianomice iz antroponima Mian (Kozierowski, Badania I 168 in VI 264). Zaradi sufiksa je verjetnejši izvod iz slovanskega antroponima, čeprav pozna tudi nemščina antroponim Meni (Socin 28) in iz tega tvorjena patroniinika Mênin, du Mennina (Socin 152). Pri imenu Kočna trdi Badjura (Ljudska geografija 1953, str. 201), da je prvotno označevalo samo doline in se je ime šele v novejšem času preneslo pomotoma tudi na vrhove. Glauert pa obratno domneva, da je bilo to prvotno skupno ime za vsé Kamniške planine in navaja v dokaz Matkov kot, zapisano leta 1426: Matko vnderrn Kchuoczen, za neki hrib jugozahodno Solčave pa 1421: vnderm Kliuoczen (Zahn, ONB 105), na severni strani pogorja pa leta 1650 vndter der Cuetschen in der Vellach. Kljub različnim poskusom razlage je ime še vedno temno. Poleg gorskih in dolinskih imen, katere navaja Badjura, spada verjetno v to skupino tudi ime dveh potokov Kočenica v porečju Savinje in Bolske. Glauert navaja za ime Kočna Kranzmayerjevo razlago iz kokaoa »Schlucht«, kar je več kot problematično. Imen z osnovo Koč- je na našem ozemlju več in težko bi bilo vse razlagati na enak način. Toponim Kočno pri Krškem (1523 Kotschen, 1445 zum Götschen) jc prav gotovo izveden iz antroponima *Koč, primerjaj češko Kocin, Kočkov (Miklošič, PN 154), slovaško Kočin, Kočonce, Kočkovce (Stanislav, SI. Juh II 273), poljsko Koczemo, Koczöm (Kozierowski, Badania VI 184); rusko Kočeoo, Kočenj (Tupikov 203). Za ime Kočna pa je težko odločiti, ali je treba izhajati iz etimološkega o ali dokler nimamo na razpolago več točno lokaliziranih dialektičnih oblik tega imena. Zapisi z -uo-in -ue- (poleg Cuetschen 1650 v listinah v Kaplji omenja Frischauf, Festschrift, Graz 1895, str. 12, tudi Kueczen pred letom 1421 v gornjegrajskem urbarju), bi na tem ozemlju govorili za etimološki o, seveda ako je nemška grafika v tem primeru substitucija slovenskih dialektičnih refleksov uo, ua < о, kakor jih poznamo danes za Podjuno in Remšnik (Ramovš, HGr VII, str. 18 in 27). Koro-ščina je vsaj že v XI. stoletju poznala prehod o > ue, kakor priča primer Škofljice, nem. Schiefling, nastalo preko schiiefling < *škuefiče (Ramovš, Kratka zgodovina 46). Gornjegrajski zapis je moral nastati pod vplivom koroščine. Glauert sam priznava, da se nemška patronimika, ki jih poznamo na tem ozemlju, že pred tem pojavljajo v Podjuni. Vendar danes v zgornjesavinjskem dialektu ni več sledov koroškega glasoslovnega razvoja. Ako je o v Kočna iz starega 6, bi bilo najverjetnejše izhodišče etimološko temna skupina apelativov slov. koeên, kôcelj itd. (Berneker, EW 556, in Vasmer, REW I 648), pogosto zastopana tudi v slovanski onomastiki, na primer poljska toponima in hidronima Koczna, Kaczna, Kocznia, Koczana, Kaczana itd. (Kozierowski, Badania I 264 in II 313, 1er Vasmer, SI. in Griechenland 183, 218 in 226). Tehtno analizo te besedne skupine, katero slovanski etimološki slovarji še zelo nepopolno obravnavajo, je podal Nalitigal v svojih člankih o imenu kneza Koclja (Slovenski jezik II, 1939, 1—14, in Sili TI, 1949, 303—305). Ni pa izključeno, da je ime Kočna izvedeno iz kçti,, kakor so po vsej priliki imena, ki jih navaja Zahn, 1441: dorf Kotschnagkh južno od Maribora ali 1419: Kotschnigh v Slovenskih goricah. Ta imena so po tvorbi zelo blizu apelativom kočnik, kotnik, kotnjak itd. V obeh primerih pa bi bilo ime Kočna slikovita metafora, primernejša za gorske vrhove kakor za doline, čeprav je apelativ kočna danes že uveden v' naši geografski literaturi za oznako amfiteatralnih gorskih dolin. Na drugem mestu (Deutsches Archiv für Landes- und Volksforschung I, 1937, 483) pravi Glauert o imenu Solčava, da se celo slovenski raziskovalci strinjajo, da je ime nemškega izvora. Res je sodil Ilešič v ČZN XVIII, 1925, str. 7 d., da je prvotno nemško ime Sulzbach, kakor ga najdemo v spomenikih (1268: Sulcpach, 1355: Sulzpacum, 1365: in Sulzpaco, 1424: Sulczpach, Zahn, ONB 471) ter je po njegovem mnenju slovensko ime Solčava in etnikon Sovčani, ki je prvič napisano šele leta 1850 v neki pesmi kaplana Lenarčiča, samo umetna tvorba slovenskih Ilirov. Vendar pa primer ni niti približno tako jasen kakor pri .imenih Maribor ali Ljutomer. Ilešič sam priznava, da je med ljudstvom poleg Zocpah (v XIX. stoletju tudi Zolcpah, Sušpuh, Zolcpaške planine, Šolcbah, Solčpah) živo tudi Solčava. Ta slovenska oblika imenu danes prevladuje, česar ne bi mogli reči niti o imenih Maribor ali Ljutomer, kar se je uveljavilo samo v knjižnem jeziku, medtem ko se narečje krčevito drži starih, podedovanih imen. Ilešiču se je zdela njegova rešitev najbližja, ker za ime Solčava ni našel nobene primerne slovenske razlage in ga Trstenjakove etimologije (Novice 1856, št. 53, in Slovenski Glasnik 1864, 373) seveda niso mogle zadovoljiti. Je pa vendar zelo verjetno, da je slovensko Solčava starejše, ker se umetno stvorjeno ime po vsej priliki ne bi moglo tako naglo udomačiti med ljudstvom. Kakor hitro pa dopustimo to možnost, nastanejo resne etimološke težave. Slovansko ime Solčava ne more biti. Trstenjakova primerjava z ruskim imenom Sučava je seveda pre-naivna, da bi bila vredna upoštevanja. V prvem zlogu se slovensko in nemško ime ujemata, težave so samo s sufiksom. Na Štajerskem najdemo zelo veliko imen z osnovo Sulz. Zulin, ONB 471, našteva Sulz (petkrat), Sulcz (trikrat). Sulzau, Sulzbach (osemkrat), Sulzberg (trikrat), Sulzbergen, Sulzkar, Sulzdorf. Sulzgraben, Sulzhof, Sulczelas. Za nekatera izmed teh imen na slovenskem štajerskem se du ugotoviti, du so prevodi za slovensko Slatina. Prav tuko je v nemški toponomastiki izredno mnogo imen tipa Sulzdorf, Sulztal, Suiza, Siilze, poleg Salza, Salzach, Salzburg itd. (Solmsen, idg. Eigennamen 48 in drugje). Slovensko solč- bi seveda lahko nastalo iz nemškega sulz, toda za Solčava bi mogli suponirati kvečjemu nemško *Sulzaha, ker so nekatera germunsku imena na -alitva dala na slovanskih tleh verjetno -ava, na primer češko Uhlava (< Angulalnoa), Ustava (< Amsulahma), Klabavu (< Kalbahma). Na slovenskem ozemlju nimamo za to nobenega kolikor toliko gotovega primera. Kranzmayer, Carinthia 1942, 6, sicer poskuša razložiti ime Vipava iz longobardskega *Wipaha ali iz poznolongobardskega *Wiffaha k srvn. wife »Grenzzeiehen«, vendar je to izolirano ime prctežavno, da bi se brez rezerve odločili za to ali drugo etimologijo (Liewehr, BzN II, 1950—51, 284, misli celo na slovansko *oyp-, kar naj hi bila podaljšana prevojnu stopnja k vi,p-, rusko Upa, češko Upa, Opava itd.). Vendar bi bilo longobardsko poreklo pri imenu Vipava vsaj načelno mogoče, nemška kolonizacija na gornjegrajskih posestvih pa se je pričela šele, ko imena na -aha v nemščini že nekaj stoletij niso bila več tvorna. Poleg tega pa niti vsa imena Sulz na nemškem ozemlju niso germanskega porekla, n. pr. reka Sulz na Bavarskem, leta 900: Solanza (Sclnvarz, DNF 11 106). Reka Savinja (nem. Sann < Savhna) se je v antiki po vsej verjetnosti imenovala Adsalluta. Rečno ime sicer ni nikjer izpričano, vendar se rečno božanstvo Adsalluta omenja na številnih napisih (CIL 111, št. 5154, 5135, 5136 in 5158). Večina avtorjev istoveti staro Adsalluta s Savinjo (tako Pichlcr, Austria Romana ali Pauly-Wissowa I, 421). Krones je sicer poskušal v tem imenu odkriti Sotlo (Mitteilungen d. hist. Vereins f. Steiermark XXVIII, 1873, str. 19, in Die Deutsche Besiedlung, 1889, str. 35). Vendar II. Pirchegger, Geschichte der Steiermark I, 1920, 70, upravičeno dvomi v to lokalizacijo. Glasoslovno ne bi delalo težav izvajati slovensko ime Solčava, Sovčani iz osnove *soh,t~, ker ime Adsalluta ne more biti latinsko, ampak je po vsej priliki le grafično lokalizirano starejše keltsko (?) Assalluta (primere -ds-, -ss- glej pri Holderju). Kot Atrans >Trojane bi bilo tudi Assalluta > *Sol%t-jane popolnoma mogoče in tudi nemško Sulz-bach iz soh,t- ne bi povzročilo nobenih težav. Sufiksa -ava v Solčava pa seveda ni mogoče tako enostavno pojasniti. Solčava jc najbolj zgornja naselbina ob Savinji. Kraji na robovih obrečne kolonizacije se po navadi imenujejo po reki (Sava, Kokra, Krka, Sora, Bača itd., glej M. Kos, O prevzemu antičnih krajevnih imen na slovenskem ozemlju, Ephe-meridis Instituti Archaeologici bulgarici XVI, 1950, 265). Zelo verjetna je misel, da so se ostanki nekdanjih prebivalcev umikali iz ravnin v teže pristopne gorske doline, kjer so se polagoma slovenizirali. Ob gorenji Savinji je več imen, ki so gotovo predslovanska ali vsaj sumljiva, ker se izmikajo zanesljivi slovanski razlagi. Tako je gorsko in krajevno ime Ter, dalje rečna in krajevna imena Bolska, Libija, Dreta. Zato ni nemogoče, da bi se antično ime Savinje ohranilo v krajevnem imenu Solčava. Toliko k razlagi imen pri Glauertu. Druga njegova geografska in historična izvajanja sodijo v območje zemljepiscev in zgodovinarjev. RÉSUMlî. — Der Verfasser Gunter Glauert hat im Zeitraum von fast zwanzig Jahren schon vier Studien veröffentlicht, in denen er mit allen erdenklichen Methoden eine von ihm supponierte intensive deutsche Kolonisation im Bereich der Sanntaler Alpen zu beweisen sucht. Doch seine Beweisführung ist schlecht begründet und kann kaum überzeugen. Die Praxis der ehemaligen Feudalkanzleien war im ganzen slowenischen Nationalgebiet die gleiche und jeder Ortsname, der übersetzt werden konnte, wurde in deutscher Form aufgeschrieben und aufbewahrt. Nur im Bereich von Gorn ji Grad treffen wir au Г die uvulare Aussprache des -r- (dergleichen wie im Bereich von Kropa), und das dürfte auf deutschen Einfluß zurückzuführen sein. Der Flurname Gupf, welchen Glauert als einen deutschen dialektischen Rest annimmt, ist die Übersetzung von slowenischem vrh; so ist der Name des Bauernhofes Navršnik in Podveza in älteren deutsch geschriebenen Urkunden als »am. guppft bezeichnet (Mišic, Ledinska in hišna imena okoli Luč, CZN 1940, 41). Der Rezensent stellt fest, daß die Deutungen von Orts- und anderen Namen bei Glauert sprachwissenschaftlich nicht immer einwandfrei sind. Menina planina geht nicht auf me(j)nina zurück, sondern auf den Eigennamen Mena. Der Bergname Kočna kann unmöglich aus kokava erklärt werden, sondern beruht auf der gleichen Basis wie die Appellativnamen kocen. kocelj (Berneker, SEW I 556; Vasmer, REW I 648). Was den Ortsnamen Solčava betrifft, ist die Behauptung, daß wir es mit einer jungen slowenischen Übersetzung zu tun haben, sicher falsch; Solčava ist nämlich ein Dialektwort, was z.B. bei Ortsnamen wie Maribor und Ljutomer nicht behauptet werden kann. Wenn wir jedoch die Form Solčava aus ahd. sulza (slov. žolča) ableiten wollen, stoßen wir hinsichtlich des Suffixes auf die gleichen Schwierigkeiten wie bei einer eventuellen Ableitung aus dem vorslawischen Namen des Flusses Savinja (Sann), nämlich: Adsalluta > slov. *Soh,t(jane), wie Atrans > Trojane. Dieser Name kann also in keiner Weise mit solcher Bestimmtheit als deutsch angenommen werden, wie das bei Glauert der Fal1 isi F. Bezlaj D ILO FRANTTSKA LAD. ČELAKOVSKfČHO za vrehni redakee prof. dr. Jana Mukafovského pripravil k tisku Karel Dvorak. Dil prvni Slovanske narodni pisne. Zavčrečnou studii a poznâmky napsal Karel Dvorak. V Praze 1946. Prva knjiga je tretji ponatis slovanskih in litovskih ljudskih (v dobi romantike narodnih) pesmi v češkem prevodu, ki jih je objavil Celakovsky od 1822 do 1827 v zbirki z naslovom Slowanské narodnj pjsnč v treh delih ter v času do leta 1840 v listih in revijah Čechoslav, Češka včela, Krok, Časopis Českčho musea in Poutni'k slovansky. Med njimi je dvajset slovenskih pesmi, prvič priobčenih v Slovanskih narodnih pesmih in v Časopisu Českčho musea 1840. V omenjeni list je prevedel Celakovsky deset pesmi iz Vrazove zbirke, kar je bilo doslej manj znano (Štrekelj prevodov ne omenja), dasi sta v svojem času vedela zanje vsaj Prešeren in Vraz. Celakovsky, znan predvsem po oceni treli zvezkov Kranjske Cbelicc (ČCM 1832), se je seznanil s slovenskim jezikom, kar zadeva branje in razumevanje, v Lincu 1819, ko je ponavljal filozofijo. V naslednjem letu, po odhodu v Prago, je izpričan njegov prvi pismeni slik z nekim Korošcem, sošolcem iz Linea, kasneje, posebno v tridesetih in na začetku štiridesetih let, pa zasledimo med dopisniki Čclukovskega: Prešerna, Vraza, Čopa, Korytka in Kastelica. Slovensko ljudsko pesem je zapisoval od leta 1819 dalje, objavljal v knjigah in reviji do leta 1840, vendar njegovo zanimanje zanjo, kakor moremo razbrati iz korespondence, vsaj še eno leto zatem ni ugasnilo. Takô je Celakovsky s prevodi prerasel pobude, ki sta jih dajala našim zbiralcem Dobrovsky in Šafarik. Slovensko ljudsko pesem je predstavil v slovanskem in evropskem svetu z zavzetostjo, s kakršno je v letu 1832 branil našo umetno poezijo. Nič manj živo ni bilo njegovo zanimanje za srbsko in dalmatinsko ljudsko tvornost. Tudi tukaj ga je, kakor pri Slovencih, zanimala predvsem lirska pesem, čeprav je sklenil, da bo prevedel vse srbske junaške pesmi. Razen v treh knjigah Slovanskih narodnih pesmi je objavil prevode srbskega in dalmatinskega ljudskega izročila še v Časopisu Čeekčho mu sea 1829, 1830, 1832 in v Kroku 1831. Prva knjiga nove izdaje se ravna po prvih natisih z eno izjemo, da so opuščena izvirna besedila, ki jih je Celakovsky v Slovanskih narodnih pesmih dosledno dodajal češkim prevodom. S tem je okrnjen znanstveni značaj izdaje in hkrati oteženo delo zu raziskovalca, ki se bo ukvarjal s tehniko prevajanja. Opustitev izvirnih besedil je morda v zvezi s študijo (str. 538—615), ki sicer posega v tujo, predvsem nemško književnost, a se omeji v glavnem na češko in slovaško ljudsko pesem. Realistična šola čeških literarnih zgodovinarjev se je z ljudsko pesmijo malo ukvarjala. Podpirala je domnevo o popolnem vplivu Herderja in nemške romantike na Čelakovskega in soglašala z mislijo, da' je literarna tradicija v času baroka prenehala. Zoper ustaljenost takšnih sodb je predvsem naperjena študija v prvi knjigi zbranih del. Z njo sega urednik, avtor študije, daleč v domačo preteklost in evropsko sodobnost, ker si prizadeva dognati, koliko je izvirnega v zbiralni dejavnosti Čelakovskega, koliko tujega in prevzetega. S tem v zvezi izhaja iz tovrstnega prizadevanju pri Čehih, se osredotoči ob Čelakovskem in zaključuje s konfrontacijo nazorov o ljudski pesmi v obdobju romantike. Nova razvrstitev in razlaga dejstev narekuje uredniku zaključke, ki so v nasprotju z dosedanjim tolmačenjem. Literurna tradicija v obdobju baroka ni prenehala, dokazuje Dvorak, saj je dala prav ta doba ob svojem zatonu po letu 1756 vrsto zbornikov ljudskih pesmi. Prednost gre Slovaški, kjer je ostala tradicija reformacije močnejša, vendar se je tudi izven nje gojila ljudska posvetna in duhovna pesem. K temu je prispevalo religiozno izživljanje v času baroka, ki je bilo za razliko od prejšnje dobe bolj družbenega, kolektivnega značaja, kar da je odločilne važnosti za tvornost tistega časa. Zanimanje za češko ljudsko pesem se je ohranilo prav pod vplivom Slovaške in podeželja od baroka preko klasicizma do romantike ter izpričuje organsko rast. Tz domače tradicije je zrasel tudi Celakovsky, ki sta mu bila najbližja predhodnika Dobrovsky in Hanka. S prvim ga druži slovanski koncept ljudske pesmi, z drugim nazor o odnosu ljudske pesmi do izvirnega oblikovanja, llerderjev vpliv je mogel biti samo posreden, drugoten tudi zato, ker je bil v času, ko je utegnil zajeti Čelakovskega, že močno neenoten, pomešan z romantičnim, se pravi mitološkim pojmovanjem ljudske tvornosti. In tega zasle- dimo pri Čelakovskem samo v neznatni meri. Kult ljudskega izročila pri njem se tedaj ne da razložiti z vplivi lierderja in nemške romantike, čeprav njenih pobud Dvofak ne odklanja v celoti, marveč s tradicijo zanimanja, ki je domačega izvora in ima svoj začetek v zadnjem obdobju češkega baroka. Od stičnih točk, ki vežejo Čelakovskega z nedomačimi zbiralci in teoretiki ljudske pesmi, omenja študija Ilerderjevo poudarjanje melodije, preprostega naroda kot tvorca izročila, njegov kozmopolitizem ter Goethejevo naziranje, da ustvarja ljudsko pesem ves narod, tudi izobraženec. V praksi je dopolnil Celakovsky nekoliko ozko stališče lierderja tako, da je uvrstil med narodne tudi umetne pesmi v ljudskem duhu. Pri vsem razpravljanju omenjena študija ne [roj as ni odnosa Čelakovskega do ljudske pesmi. Določanje, ali je v izboru zaobsežena pesem ljudska ali ne, še ne more izčrpati vprašanja v celoti. Y enaki meri kakor popravki domačih pesmi, o katerih beremo na strani 604, odražajo miselnost zapisovalca še izrazne in smiselne spremembe v prevedenih pesmih. Ni povsem prav, da je omenil urednik preiskavo o Čelakovskem kot prevajalcu izven celotne problematike, ob bibliografiji ljudskih pesmaric (str. 599). Kajti vprašanje prevodov je povezano s predrugačenjem izvirnikov, v zadnjem zaključku z nazorom o ljudski pesmi. Menim, da bi z marsičem pojasnili nazor Čelakovskega o ljudski pesmi, če bi primerjali njegove prevode nečeških ljudskih pesmi z izvirniki. Prevodi južnoslovanskih pesmi, ki zavzemajo v prvi knjigi zbranega dela več ko tretjino prostora, že sami po sebi opravičujejo recenzenta, da izvaja iz njih neke zaključke. Klasicizmu v izvirnem snovanju je stavil Celakovsky nasproti zanimanje za ljudsko tvornost. Polarnost ustvarjalnih načinov se jo z leti manjšala, vendar se njegova umetna pesem v praksi ni nikoli istovetila z ljudsko poezijo, h kateri jo nenehno težil. Dualizem ustvarjanja je viden celo v ljudski pesmi sami, v načinu, kako jo je zapisal in prevedel, v obliki aktivnega poseganja ali pasivnega vživljanja v tujo snov. Primerjanje prevodov z izvirniki jugoslovanske folklorne tvorbe je odkrilo razločke, ki kažejo določeno, ljudski pesmi tuje estetsko prizadevanje. Sem ne štejem razlik, o katerih ne dvomim, da jih je zahtevala struktura jezika ali oblikovna nujnost, marveč spremembe, ki se dosledno ponavljajo in dobijo značaj pravila. Katere so te in kako se odražajo? Celakovsky je izločil okrasne pridevke, glagole, besedne zveze in cele stavčne konstrukcije, ki ponavljajo ali obnavljajo vsebino pesmi. Okrnil je gostobesedne periode (v srbskih pesmih), posebno če so motile nazornost pripovedovanja. In 'obratno: vstavljal je besede, stihe in stavke, dopolnjeval je eliptične periode, če je z njimi stopnjeval razumljivost izročila. Odpravljal je izrazne in smiselne neverjetnosti, pretiravanja, izrazne gradacije, popravljal skladajo v smislu strogega logicizma. Zamenjal je, postavim, glagola, ki sta pojasnjevala eno podobo, a sta se po funkciji izključevala (Mlin ljubezni, str. 460. stihi 13—16) in predrugačil vrstni red stihov, če je ta dušil smiselno verjetnost periode. Epizod no fabulistiko je spreminjal z veliko discipliniranostjo, pri čemer je le v majhni meri uveljavil svojo ustvarjalno domišljijo. Neznatna so prizadevanja v obratni smeri. Redko je prevedel stavčno ali besedno istorečje in usmeril popravke v abstraktnost ali domišljijsko sproščenost: Mlin ljubezni 460, 1—2: Mladi mož 428, 2; 393—394, 5; 453—454, 11 -14. Redoma pa se je dotaknil oblikovne strukture pesmi, ki jo je svobodno spreminjal. Tudi v prevodih naše ljudske pesmi opazimo, kakor pri čeških in moravskih, strnitev dveh pesmi, kitično in metrično predrugačenje ter novo kitično razdelitev po smiselno zaključenih periodah. Epigramutičnost, klenost izraza, stvarnost podob, razumsko urejanje smisla in stavka je tisto, kar odražajo češki prevodi in česar v nasi ljudski pesmi 111 v tolikšni meri. Popravki v obratni smeri so maloštevilni in opazni prvič v tretji knjigi Slovanskih narodnih pesmi. Značaj prevajanja, ki se razodeva iz slovenskih, srbskih in hrvatskih primerov, postavlja Celakovskega blizu Les-singa in Goetheja, llkrati govori za vidno estetsko poseganje v ljudsko izročilo in ne potrjuje trditve, po kateri so v pesmi »ümysly jiné... prevlûdly tak, že byl jimi zâmer esteticky zatlačen do pozadi a zakryt« (str. 605). Zoper takšno mnenje govorita tudi Josef Kamaryt in Müller, ki sta v dvajsetih letih preteklega stoletja proglasila Celakovskega za pristaša Herder ju, kar je takrat pomenilo zbiralca, ki estetsko preureja folklorno tvorbo. Dvorak s, одЫъ itd. Še več je takšnih pomanjkljivosti pri pojmih iz humane anatomije, obleke in drugod. Buck spada med najboljše ameriške lingviste mladogramatike ter je pred leti večkrat uspešno prispeval tudi k problemom slovanskega glasoslovja. Toda k slavističnemu delu njegovega slovarja bi težko rekli še kaj več, kakor da se je še dokaj spretno izognil nevarnim pomanjkljivostim povečini nedokončanih slovanskih etimoloških slovarjev. Tisk je zelo skrben, tiskovne napake vsaj v slovanskem delu niso prepogostne, pomanjkanje ipodrobnih indeksov pa zelo otežuje iskanje. STUDIEN ZUR INDOGERMANISCHEN GRUNDSPRACHE. Arbeiten aus dem Institut für allgemeine und vergleichende Sprachwissenschaft, Graz. Nr. 4, Wien 1952. Aktivni lingvistični kolektiv nu graški univerzi skoraj vsako leto zmore zbornik razprav. Tudi sedanji je izšel v redakciji W. Brandensteina in je kljub skromnemu obsegu (76 struni) zelo pester in zanimiv. Za slavistiko je treba registrirati Brandensteinov članek Bemerkungen zum Sinnbezirk des Klimas (str. 23—25), kjer navaja nekaj upravičenih pripomb k novejšim Spech-tovim in Haversovim razlagam problema o razmerju jasnega iu oblačnega neba pri Indoevropejcih (korena *diëus in *nebhos v pomenu »nebo«). Avtor novega iranskega etimološkega slovarja M. Mayrhofer veže v članku Das Guttural-problem und das idg. IVort für »//ase«, sti.besede šašati »skoči« in šašah »zajec« s slovanskim skok'b (str. 27—52). Od istega avtorja je tudi obsežnejše poročilo Indogermanische Wortforschung seil Kriegsende, kjer se deloma dotakne tudi nekaterih za slavistiko važnih etimologij. f. HUBSCHMID, Praeromanica. Studien zum vorromanischen Wortschatz der Romania mit besonderer Berücksichtigung der frankoprovenzalischen und prooenzalischen Mundarten der Westalpen. Iiomanica Helvetica, Vol. 30, Bern 1949. V svoji disertaciji mladi švicarski lingvist sicer ne operira neposredno s slovenskim gradivom kakor v svojem habilitacijskem spisu, o katerem je SIR poročala lani, je pa tudi to delo zanimivo za slavista po reminiscencah, ki jih vzbuja med branjem. Avtor si je izbral vrsto težavnih in kočljivih problemov iz al|»ske leksike ter jih temeljito preiskal, vendar predvsem na romanskem ozemlju in v njegovi neposredni soseščini. Sistematične študije o predindo-evropskih leksikalnili elementih, ki so prodrli v ide. besedni zaklad, obljublja avtor kasneje. Ne bom poudarjal odlik švicarske lingvistične šole pred italijansko pri opreznem luščenju prcdindoevropskega substrata in vsega, kar ie mladi Hubschmid prinesel metodično novega. Naravnost nujno pa bi bilo, da bi se takšen način raziskovanja prenesel na mnogo širše ozemlje, vsaj od Pirenejev do Karpatov, ako že ne do Kavkaza. Zanimiva in zelo poučna je problematika osnove *kükso »kalter, eisriger Wind«. Hubschmid (str. 39 d.) obravnava doslej poznano keltsko in romansko sorodstvo ter dopolni podrobno romansko gradivo (irsko cuisne, proven, krni, šviic. gux, kocs, kiiiš, guchs, se v. italij. kuš, čos. čuš itd.). Dozdeva se mu, da bi bila ta osnova lahko keltska proti drugim raziskovalcem (Jud, Vox Rom. II. 242, in VIII, 58; M.Steffen, Die Ausdrücke für Regen und Schnee, 1955, 89 d.), ki so mislili, da je to predindoevropski substrat. Prezrl pa je tako on kakor njegovi predhodniki srbski apelativ kosava »ime mrzlega vetra (severovzhodnika)«, katerega z rezervo spravlja v zvezo s turškim qusluq »jutro« Akademski Rječnik V, 582. Bolg. kosava, košija »NOwind« je po Mladenovu (ERB 254) iz turš. koš, kuš. Na prvi pogled se zdi. da se ia beseda ne samo semantično, ampak tudi glasovno presenetljivo ujema z gornjo skupino izrazov. Vendar pa besede kosava ne bo lahko z balkansko fonetiko približati suponirani keltski praobliki. V Revue International d'Onomastique V. 1955, 224 d. navaja R. Loriot vrsto podobno zvenečih izrazov liz sibirskih jezikov, n. pr. ostjaško kôz, кос »Schneegestöber« itd., ki so verjetno v nekem daljnem sorodstvu z gornjo skupino, niso pa z njo v genetični zvezi, kar je za srbsko kosava zelo verjetno. Tudi Hubsclimidu (str. 104) se dozdeva, da bolg. koriiba »Schale, hohler Baumstamm, Astloch« ni mogoče vezati s predromansko osnovo *karabo-l*ka-ravo-. katero suponira za dolgo vrsto romanskih dial, izrazov (str. 91—104), n. pr. piem. gerb, gherb »Loch«, kors. caravone »Loch in einem Baumstamm« itd. Večje pozornosti bi pri tem zaslužilo sbh. Iireb, hrev, hrek (< hreb-k- ?) »eaulis, caudex, truncus«, coll. hreblje. hrečje »trunci arborum« (ARj III. 691), slovensko pri Pleteršniku samo hrêk »ein abgebrochener Ast. der Stumpf«, vendar v toponomastiki tudi Hreblje, nem. Krähmaid na Koroškem, kar sta Miklošič, ON-appell, 155 in Kelemina, SIR IV, 1951, 185, vezala s hrib, Kranzmayer, Carin- ihia 140, 1950, 402, pa s hrebati »schwer atmen«. Jagič, JA XXJX, 626, omenja še leta 1663 izpričani sbh. apel. hrečinje, glej tudi Pintar, JA XXXII, 507 d. Sodeč po predslovanskih redukcijah vokalov (še ilirskih ali že romanskih?), n. pr. Spalatum > * S plet' b, Kolapis > *Къ1ра, ne bi bilo fonetično nemogoče tudi *clirèblo'h (?) ali *скъгеЬ1оъ < *karabo-!*karavo-\ za -k- : -h- prim, hrib, hrid : *crappa/*creppa ali hlače : calcae itd. Slavistovo pozornost zaslužijo tudi izvajanja o predromanskeoi *lanca »die Ednsenkung, das Tälchen, der Couloir«, kar je že Meyer-Lübke vezal s slovan. Içka, Hubschmid pa podrobno razišče romanske in germanske reflekse v dialektični leksiki in toponomastiki (str. 54—59). Hvaležen pa ie naš bralec avtorju tudi za drobne citate iz literature, ki nam ni dostopna, kakor na primer, da je primorsko jed jota, furl, jota treba izvajati iz galskega ju t ta »brühe« itd. V slavistiki in v balkanistiki na splošno je zbranega še veliko premalo podrobnega leksikaličnega in toponomastičuega gradiva, da bi bile že mogoče takšne delovne metode, kakor so se razvile v romanistiki. Toda iz drobcev, ki jih poznamo, smo upravičeni sklepati, da tudi slovanski del Balkana skriva v svojem besednem in imenskem zakladu še mnogo zanimivih starin, ki bi zaslužile intenzivnejšega študija. J . HUBSCHMID, Sardische Studien. Romanica Helvetica. Vol. XLI, Bern 1953: Tudi ta Hubschinidova monografija zasluži pozornost slovanskega leksiko-grafa. Sicer se avtor samo nekajkrat in le mimogrede dotakne tudi slovanske ali celo slovenske leksike, vendar je tudi v tej knjigi mnogo zanimivih opozoril za slavistiko in balkanologijo. Od etimologij, ki se tičejo slovenskega besednega zaklada, je sprejemljivo in tudi že poznano, čeprav še brez literature, izvajanje kar, ker »Fels« < pred-ide. *karra- (str. 109). Malo verjetna pa se mi dozdeva llubschmidova razlaga rastlinskega imena žepek »Genista tinetoria« iz predromanskega *jippo/*juppo »brinje« (Hubschmid, Sard. Stud. 20 in Alpenroürter 22). Ta pomen slovenskega žepek je samo lokalen, na mnogo širšem ozemlju (v vsej Istri) se rabi žepek ali oiepec v pomenu »Saturea montana«, k temu še ožep »hyssopus« (!) л' soški dolini, nemško tudi milder Ysop »Saturea montana« (Pleteršnik I, 882, po Miklošiču). Slavista bodo zanimali tudi novi doneski k obsežnim besednim družinam gorclvu in pi/ro (str. 114 in 105), katere je Hubschid obravnaval že v svoji habilitaciji. Tudi njegovo stališče do balkanskega *magüla »Hügel« (str. 105), do problematike sorodstva glagola moleti, moliti (str. 32) ter poljskega glaz »Stein, Fels« je vredno upoštevanja. Važnejši kakor posamezne slovanske etimologije pa so tudi za slavista Hubsclimidovi pogledi na današnje stanje v substratni teoriji, ki jih obravnava v drugem delu svoje knjige V orindo germanische Sprach schichten der Romania (str. 89 d.). Z metodo geografske razprostranjenosti besed in s primerjanjem leksi-kalnili paralel v berberščini. sardinskih ter južnoitalijanskill govorih, baščini, alpski romanščini in keltščini poskuša analizirati stratigrafijo substratne leksike. Za zahodno Sredozemlje razlikuje dve plasti, evroafriško in mlajšo hispano-kavkaško, ki sc jc po njegovem mnenju morda dotaknila tudi berberščine. V mnogih potankostih se opira na Menghinove Migrationes mediterraneae, odločno pa oporeka teoriji, katero je v zadnjih letih postavil H.Krahe, da severno od črte Alpe—Donava ne bi bilo predide. substrata. Hubschmid ga ugotavlja tudi za severno Galijo ter otoško keltščino. Razumljivo pa je silno oprezen in rezerviran nasproti proto-indoevropski teoriji, katero je v povojnih letih razvil posebno Georgiev, ker je zanjo na razpolago preinalčf zanesljivega gradiva. V slavistiki je delo pri analizi slovanske leksike v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma zastalo. Niti toliko nismo napredovali, da bi bila mogoča stvarna, netendenčna kritika Oštirjevih etimologij. Več kakor razumljivo je Machkovo stališče, zaradi katerega odlaša z objavo slovanskega etimološkega slovarja, češ da je treba temeljito revidirati vsa mnenja, ki krožijo po dosedanji literaturi. To pa ne bo mogoče brez besedne geografije, brez dialekto- loške leksike, analize lokalizmov ter onomastike. Tukaj pa je dela za nekaj generacij, ne pa za enega človeka za nekaj let. Tudi v bodoče bo morala ostati romanistika velika učiteljica slavistiko, kakor jo bila v njenih najplodnejših obdobjih. Zato tudi slavist ne more iti preko Hubschmidovega dela. ORBIS, Bulletin international de documentation linguistique I, Nr. t. /952. Centre international de dialectologie général v Louvainu je začel pod vodstvom znanega romanista S. Popa izdajati svoje glasilo, posvečeno predvsem vprašanjem dialektologije. Čeprav je v prvi številki še sorazmerno malo slavističnih doneskov — objavljeni so prispevki treh slovanskih avtorjev — je novo glasilo izredno zanimivo tudi za slavista zaradi aktualnosti svoje tematike in bogatega informativnega gradiva. V vsaki številki namerava uredništvo objaviti izsledke posebne dialektološke ankete. Skoraj šest tiskovnih pol prve številke je posvečenih ženskemu govoru. Vrsta romanističnih, germanističnih in drugih tudi vzhodnoazijskih dialektologov poroča o svojih izkušnjah in izsledkih o vlogi in o' posebnostih jezika žensk. Slavistiko zastopa v tej anketi samo Ukrajinec J.Sereh z zanimivimi opazovanji o govoru žensk v jezikovno mešanih ukra-jinsko-ruskHi vaseh. V glavnem se vsi izsledki ujemajo v tem, da je ženski govor bolj konservativen kakor moški, včasih so opazljive tudi nekatere gl a so-slovite posebnosti, značilne pa so za ženske številne leksikalne in frazeološke razlike. V slovenski dialektologiji je doslej prevladovala skoraj izključno historična smer, sociološka lingvistika je pri nas še skoraj neznan pojem. O govoru žensk ne vemo dosti več, kakor da ženske v okolici Bleda govore o sebi v maskulinu, v Kotarju nad Kobaridom pa v nevtru. Leksikalno, frazeološko in sintaktično pa so naši dialekti še zelo slabo preiskani. V rubriki Lingvistični atlas zasluži posebno pozornost krutko poročilo W. Mitzka Deutsche Dialekte graphie (str. 87—88). Ob prvem zvezku Deutsches Wortatlas (Schmitz' Verlag, Giessen) je nastala v germanistiki že vrsta monografij o sinonimih. V Dialektološki kroniki poroča med drugimi obširno olomuški profesor J. Belič o češki in slovaški dialektologiji v novejšem času. Skrbno urejena in koristna je tudi rubrika Portreti. Tako je v drugi številki prvega letnika, ki mi še ni dostopna v celoti, oris dela pomembnega slovenista L. Tesnièra z bibliografijo (str. 555—564). Simpatična posebnost časopisa je tudi kratka biografija vsakega sodelavca, ki je objavil svoj prispevek v številki. Želeti bi bilo, da bi glasilo mednarodnega središča za dialektologijo (jugoslovanska člana sta prof. Belič iz Beograda in prof. Deanovič iz Zagreba) še poglobilo svoje mednarodne stike in da bi se prizadevanja zahodnih delavcev izkazala plodna tudi v slavistiki. E. SCHWARZ, Deutsche Namenforschung. 1. Huf- und Familiennamen, IL Orts- und Flurnamen, Göttingen 1049—1950. Schwarzova nova knjiga je koristen in potreben študijski priročnik onomastike, ki ga bo s pridom uporabil ne samo študent na nemških univerzah, ampak tudi vsak, kogar zanimajo problemi iz imenoslovja. Avtor se ni omejil samo na imena germanskega porekla, ampak je poskusil razčleniti vse naselitvene plasti, ki pridejo v poštev v toponomastiki obširnega bazena današnje Nemčije. Prav zaradi tega je posebno drugi del njegove nove knjige zanimiv tudi za slavista. Schwarz je velik del svojega večdesetletnega ukvarjanja s toponomastiko posvetil obrobnim nomško-slovanskim problemom, ponajveč češkemu, deloma pa tudi avstrijskemu ozemlju v Alpah. Posebno s svojo prvo knjigo Zar Namenforschung und Siedlungsgeschichte in den Sudetenländern. Prager Deutsche Studien XXX, 1923, je vzbudil veliko pozornost, a tudi dokajšen odpor med lingvisti. Naslonil se je na Bretholzovo teorijo, da je bila sedanja Češka pradomovina germanskih Quadov in Markomanov, ter je za celo vrsto posebno ročnih imen na Češkem predlagal germanske etimologije. V svoji kasnejši zelo dobri knjigi ON der Sudetenländer je opustil povečini vse pretirane etimologije, trdovratno pa vztraja še sedaj (DNF II, 44) pri etimologiji rečnega imena Soralka, pritoka Moravč, nemško Kleine Schmarzach, kar naj bi bilo po njegovem iz germanskega (predstaro-visokonemškega) *Smartalwa. Okoli teg'a imena je nastala že obširna literatura. Ze Černy-Vaša, Moravska jména mistni, 1907, 170 in 246, je ime zadovoljivo razložil iz slovanskega *S'bvortuka (č. zvrâtiti »obrniti«). Proti Schwarzovi etimologiji je pisal Svitavsky, ČMF X, 278, ki jc nemško ime Schwarzach spravljal v zvezo s toponimom Svareč v zgornjem toku reke Svralke. V spor je trikrat posegel tudi Vasmer (ZfslPh H, 528; VII, 415 in VIII, 442), kateremu se jc zdela slovanska razlaga edino mogoča in pravilna. Vendar se je Schwarz neprestano vračal k svoji prvotni etimologiji, tako v ZfslPh IV, 364, ZONF II, 185—195, WPZ XIX, 299, ON d. Sudeten!. 35, in morda še kje drugje. Kakor nekatera druga rečna imena na Češkem, katera je Schwarz prvotno razlagal germansko (n. pr. češko Mže, slovensko Meža), najdemo tudi ime Svratka na jugoslov. ozemlju, kjer Quadov in Markonianov nikoli ni bilo. Pritok Mure pri Čakovcu se danes imenuje Sratka < svratka. V bližini je tudi naselje Svratka. To ime najdemo tudi pri drugih Slovanih, neka reka v Dnje-provskcm bazenu se imenuje Suorotovka (Maštakov, Dnjepr 276). Najprimernejša je za to ime še vedno razlaga Černy-Vaše s pomenom, katerega je analiziral Vasmer, »Fluss mit guten Windungen«. Trmasta vztrajnost pri mladostni etimologiji je naravnost presenetljiva pri delavcu, ki je v svojih zrelih letih pokazal veliko objektivnost in znanje. Kljub takšnim drobnim pogreškom bo nova Schwarzova knjiga dober študijski pripomoček tudi slovanskemu začetniku v onomastiki. Škoda samo, da je slavistično gradivo dokaj nepregledno raztreseno po posameznih poglavjih drugega dela in ui obdelano tako enotno kakor druge, starejše predgernmnske naselitvene plasti. Toda skrb, kakršno posvečajo nemške univerze problemom onomastike, bi tudi pri Slovanih zaslužila globljega odziva. EBERHARD KRANZMAYER, Die steirische Reimkronik Ottokars und ihre Sprache, österreichische Akademie der Wissenschaften. Sitzungsberichte 11.226, Nr. 4. Wien 1950. Podrobna lingvistična analiza teksta zgodnjega štajerskega kronista je vsaj deloma važna tudi za slovenista. Kranzmaver podrobno razbira glasoslovno plat avtorjevega dialekta in njegovo leksiko. dotakne pa se ponekod tudi stičnih problemov med slovenščino in nemščino. Historični razvoj alpsko nemških dialektov je v glavnih obrisih že dokaj dobro obdelan, dobrodošel pa je vsak prispevek, ki pomaga osvetliti še temne probleme, posebno v toponomastiki. Posrečeno izvaja Kranzmayer slovenski toponim Ruše, nemško Maria Rast iz starejšega slov. *Roviš(e in izhaja za nem. obliko imena iz stvn. *Rau-mista (str. 49), Mengeš pa rekonstruira Meningôsespurch kot madž. Ménhart < < Meginhartesdorf (str. 85). Sprejemljive so tudi nekatere razlage kočevarskih imen. sprejetih v slovenščino, tako Maver! in Zugarce. Kranzmaverjeve predvojne in medvojne toponomastične študije se vsaj. kar se tiče slovenščine, niso odlikovale po solidnosti. Zdi se, da mu je koristila ostra Pireheggerjeva kritika med vojno (v Kriegsvorträge Univ. Bonn 1943), postal je previdnejši in ne posega več v območja, kjer ni dovolj razgledan. RUDOLF FISCHER, Probleme der Namenforschung an Orts- und Flurnamen in westlichen Böhmen und seiner Nachbarschaft. VFB bibliogr. Institut. Leipzig 1950. Sorazmerno ncobsežna monografija (58 strani) zasluži pozornost germanista in slavista, ki ga zanimajo toponomastični problemi na stičnem slovansko-germanskeni ozemlju. Ze pred vojno jtf avtor objavil več študij o slovanski toponomastiki severozahodnega kota Češke, ozemlja okoli Cheba, v tej novi knjigi pa podaja zrele zaključke vseh vprašanj, na katere lahko odgovori temeljit pretres toponomastičnega gradiva. Nemci so se že zdavnaj o vedel i, kakšne važnosti so toponomastične študije, omejene na sorazmerno majhno ozemlje, kjer je mogoče uporabiti vse dialektične potankosti in podrobno zasledovati proces naselitve. Po Fischerjevih zelo verjetnih izvajanjih so se Slovani na tem ozemlju naselili pred desetim stoletjem. Edino zgodovinsko izpričano pleme, ki pride v poš te v, so Sedlčani. Kmalu pride to ozemlje pod državni vpliv Prage. Pri slovanski naselitvi na bavarski strani gora ni mogoče sklepati na kakršno koli politično organiziranost. Nobeno od teh kasneje ponemčenih imen ne priča glasoslovno za Lužičane, ampak za češke Slovane. Edino zanesljivo predslovansko ime na tem ozemlju je ime reke Ohré, nem. Eger < * Agent ali *Agriia, keltsko »bewegtes Wasser«. Manj zanesljivi so refleksi za ptolemejsko Tt> Miifa'ftoxov (long, čemur naj bi po duhoviti Fischerjevi etimologiji ustrezalo nem. Elbogen, češ. Milbohov in s tem v zvezi tudi gorska imena Melbach in Malchen. Slovani so ta keltska imena sprejeli z germanskim posredovanjem, vendar o germanski kontinuiteti ni sledov, ampak so nova nemška imena znova prevzeta od Slovanov, kar pričajo tudi nekatera druga češka rečna imena, za katera je mogoče nastaviti germanske etimologije. Študija je lep primer znanstvenega dela, na katerega ni niti najmanj vplival nacionalni šovinizem, ter korigira vrsto presplošnih trditev starejših nemških in tudi čeških raziskovalcev. Avtor R.Fischer je sedaj profesor slavistiko na Jenski univerzi ter se s svojimi povojnimi študijami krepko uveljavlja pri raziskovanju toponomastike v Vzhodni Nemčiji. N. S. TRUBETZKOY, Altkirchenslaoische Grammatik. Schrift-, Laut- mul Formensystem. Herausgegeben Don R. Jagoditsch. Österreichische Akademie der Wissenschaften. Phil, histor. Kl. Sitzungsberichte, 228. Band, 4. Abhandlung. Wien 1954. Šestnajst let po smrti znanega dunajskega slavista je dunajska Akademija v priredbi R. Jagoditscha izdala njegovo posmrtno delo, ki je bilo že večkrat napovedano, pred vojno na Dunaju in po vojni v Pragi, toda zaradi različnih ovir ni moglo nikjer iziti. To je zanimiv poizkus obdelati cerkvenoslovanščino z metodami fonologije in strukturalizma tako imenovane praške šole. Vendar pa vrednost knjige ni v metodičnih prijemih, ki so danes dobro znani že od drugod, ampak v dejstvu, da jo jc napisal bogato razgledan lingvist in oster analitik. Trubeekoj je začetnik fonologije in strukturalizma v slavistiki. Danes se je ta smer. ki je v začetku veliko obetala, že na široko razrasla, ne da bi prinesla kaj bistveno novega k prvim začetnim uspehom. Po svetu se oglašajo že močni svarilni glasovi proti takšnemu pojmovanju lingvistike, ki je postalo samo sebi namen, izpodrinilo vsako drugo jezikoslovno udejstvovanje na mnogih evropskih in, mislim, na vseh ameriških univerzah ter se polastilo že nad polovice lingvističnih strokovnih časopisov na svetu. Samo po sebi to še no bi bilo nevarno, vsaka nova smer sc na široko razmahne, dokler ne izčrpa vseh rezultatov, katere je mogoče doseči z novimi prijemi. Toda epigonski fonologi in strukturalisti zanikàvajo vso drugo lingvistiko in se mnogokrat niti več ne potrudijo, da bi se seznanili z njo. Samo zaradi tega je delo Trubeckoja sedaj manj dobrodošlo, kakor bi bilo pred šestnajstimi leti. Za čas, v katerem je knjiga nastajala, ji pa ni mogoče odrekati velikega pomena in novosti. Pozornost zaslužijo avtorjevi v mnogem originalni in bistri pogledi na sistem slovanskih abeced. Tudi glasovni sistem — fonologija v ožjem smislu besede — je odlično obdelan. Zaradi nevajenosti nekoliko moti svojevrstna transkripcija. Tako n. pr. prisoja Trubeekoj enako fonetično vrednost za celotno csl. epoho glasoma -č- in -a- za palatali (oboje transkribira z -a-). Dvomim, da se bodo transkripcije -a-, -o-, -и-. oN-, -eN-, -oN-kdaj splošno uveljavile v slavistiki, mnogo podrobnosti v analizi glasovnega sistema pa zasluži resnega upoštevanja. Manj posrečena se mi zdi morfologija. Za praktičen pouk je snov morda manj jasna in teže razumljiva, kakor pri do sedaj navadnem historično-raz-vojnem podajanju. Škoda pa je, da je zadnje poglavje, besedo!vorje, ostalo samo torzo. Tukaj se Trubeckoju ni posrečilo izčrpati snovi in ustvariti zadovoljivega sistema. Bistvo vseh teh metod je pravzaprav iskanje praktičnih zakonitosti v določeni razvojni fazi jezika brez ozirov na preteklost in bodoči razvoj. Toda sorazmerno malo je med njimi takšnih, ki bi bile splošno sprejemljive pri vsakem načinu podajanja. Y podrobnostih pa prinaša Trubeckoj bogato, originalno zbrano gradivo, ki bo koristilo ne samo učencu, ampak bo tudi strokovnjak našel vmes mnogo uporabnega. FRANCIS'/K K SLAWSKI. Slamnik etymologiczny jqzyka polskiego. Ze-szyt l. (A-Czar). Nakladem Tomarzystma milošnikoro jçzyka polskiego. Krakom 1951. Etimološki slovar Slawskega je zamišljen v mnogo skromnejšem obsegu kakor Vasmerjev ruski, ki je do sedaj napredoval v sedmem zvezku že do sredine črke K. Obsegal bo samo pet snopičev po sedem pol, ki bodo izhajali v polletnih presledkih. Avtor svoje redakcije slovarja še ne proglaša za defi-nitivno. Pomanjkanje podrobnih študijskih pripomočkov je zahtevalo čim hitrejši naftis. Stari Brückner je v slovar je že preveč zastarel in je postal že silno redek. Slawski se omejuje samo na izraze iz knjižnega jezika. Ne ukvarja se podrobneje z razširjenostjo besede po Slovanskem svetu, zadovolji se največkrat s češkimi, ruskimi, srbohrvaškimi in cerkvenoslovanskimi paralelami. Navaja predvsem novejšo strokovno literaturo in zaide v podrobnosti le tam, kjer se njegove razlage razlikujejo od mnenj v starejših etimoloških slovarjih. Vsekakor je po vsebini in po metodi mnogo skromnejši kakor Vasmerjev, vendar se pa po prvem zvezku zdi. da bo mnogo boljši kakor Holubov češki ali bolgarski Mladenova. Danes se na vseh koncih in krajih javljajo prizadevanja, da se čimprej nadoknadi ta najbolj pereča zamuda v slavistiki. Poleg načrtov, o katerih je Sit poročala lani v naznanilu Vasmerjevega slovarja, je treba omeniti, da je Lehr-Splawiiiski že zaključil in pripravil za tisk pomorjanski etimološki slovar, agilna skupina slavističnih delavcev na univerzi v Grazu pa pripravita cerkveno-slovanskega. Cehi so medtem izdali tretjo izdajo Holubovega Češkega etimološkega slovarja, katerega je dopolnil František Kopeèny. V Ameriki pa jc izšel ponatis Preobraženskega Ruskega etimološkega slovarja z dopolnili Obnorskega vred. Zal je vse to pri nas nedostopno. Tako se zdi, da bodo v prihodnjem desetletju vendarle zamašene najhujše praznine v slavistiki, saj je nepreglednost in raztresenost gradiva že malodane do kraja zavrla vsako plodno delo v razbofu slovanske leksike. Vendar bi bilo potrebno, da bi se tudi mlajši delavci na področju slovanske etimologije učili pri romanistiki, kakor se je na njej zgledovala starejša generacija. Wartburgovo gradivo za francoski etimološki slovar in prvi zvezki Alessiovega italijanskega kažejo, da je prikaz kulturne in socialne zgodovine, ki se javlja v jeziku, silno enostranski in nepopoln, ako ne upošteva dialektične leksike, kompletne onomastike, historične dokumentacije glede rabe besed in semantičnih paralelizmov. Vse to pa je v slavistiki še sen bodočnosti, najprej je treba doseči to, kar je bilo drugod v Evropi opravljenega že pred desetletji. SLOWNIK STAROPOLSKT I (A—Ažeč); Polska Akademia Nauk, War-szuma 1953. V redakciji K. Nitscha. Z. Klemensiewicza, S. Urbanczvka in j. Sa-fa row i cz a je končno vendarle začel izhajati staropoljski slovar. Od prvih zamisli do uresničitve tega dela je preteklo nad tri četrt stoletja. Slovar bo izhajal v snopičih po pet pol velikega kvartnega formata; predvideno je. da bo obsegal štiri do pet knjig po petindvajset pol. Posamezni snopiči bodo izhajali v polletnih presledkih. V slovarju bo obdelan poljski besedni zaklad 14. in 15. stoletja. Z vsem srcem je treba pozdraviti v slavistiki dela, ki bi morala biti po evropskih merilih že davno opravljena, toda šele danes dozoreva čas za njihovo uresničitev. Najmanj en rod slavistov bo potreben, da zamaši največje vrzeli v slavistiki — pomanjkanje solidnih leksikalnih del. To je eden izmed najvažnejših vzrokov vedno hujše krize v slavistiki, kjer zaradi nedostopnosti gradiva in nepreglednosti opravljenega dela vsak raziskovalec porabi svoje najboljše moči za zbiranje raztresenih drobcev. Na srečo se danes že povsod zavedajo teh osnovnih pomanjkljivosti in v programih vseh slovanskih znanstvenih ustanov prevladuje težnja, da se čimprej popravijo usodne zamude. Doslej še nimamo niti uporabnega cerkvcnoslovanskega slovarja; iz poročil graških delavcev sc dozdeva, da bo to delo še dolgo trajalo. Sreznjevskega Staroruski slovar je kljub zastarelosti še vedno eden izmed najdragocenejših priročnikov za vsakega slavista. Isto velja tudi za Gebauerjev torzo Staročeškega slovarja. Kakšna škoda je za slavistiko, ker zagrebški Akademski rječnik zaradi preveč univerzalne zamisli tako počasi napreduje ter kaže toliko pomanjkljivosti -že sedaj, ko je delo komaj prekoračilo prvo polovico. Nič boljše ni stanje na drugih področjih slavistike, povsod zijajo široke praznine v temeljih, na katerih bi bilo šele mogoče graditi. V uvodu v prvem snopiču Staropoljskcga slovarja podaja Urbanczyk izčrpno zgodovino zamisli tega velikega dela od prvih začetkov preko vodstva Baudouinà de Courtenay in kasneje Losa do začetka druge svetovne vojne, ko se je delo že bližalo dovršit v i. Urbanczykova Pröba Slamnika Staropolskiego 194-7 je vzbudila za čudo malo odziva v strokovnem tisku in ni prinesla pričakovanih rezultatov. Sedanjo redakcijo čaka še težko in odgovorno delo, da izvrši potrebne kontrole in dopolni gradivo, kjer je to zaradi večkratnega menjavanja osnovne ideje nujno potrebno. O tehnični plati dela je ob prvem zvezku, ki obsega samo črko A, še težko izreči dokončno mnenje. Staropoljska grafika je včasih poenostavljena, vendar ne bistveno; latinski komentarji so se umaknili poljskim ter ostali omejeni le na najpotrebnejša pojasnila za mednarodno rabo. Semantični plati razlage posveča Slownik največjo skrb. Tisk in papir sta primerna za delo takšne vrste. PETAR SKOK, Toponomastički problemi. Iz Istoriskog Časopisa Istoriskog Instituta SAN lil. Beograd 1952, str. 1—39. Skokov prispevek obsega več topo-nomastičnih študij, ki so le slučajno povezane v celoto. V poglavju Decani, kar izvaja iz osnove dedina, analizira funkcije sufiksa -jan-im. iu njegove konglu-tinate. Y drugem poglavju obravnava področje Reke in njene najbližje okolice. Iz razbora imen sklepa, da je Reka stara hrvaška naselbina, ki je bila deloma italijanizrana šele od leta 1868 dalje. Niti enega led. imena romanskega porekla ni mogoče direktno izvajati iz stare balkanske romanščine, ampak kvečjemu iz apelativov, ki so bili izposojeni v lokalne čakavske govore. Skok obljublja v kratkem nadaljevanje te študije s historičnimi dokazili za svojo tezo. V tretjem poglavju skuša pojasniti vrsto krajevnih imen v Istri in na Primorskem. Tako izvaja Pero j < lat. * petrarioli, Savudrija (ital. Salvore) < *sil-oüciila in dalje z zamenjavo z antroponimom Saloatore. Slovensko Iirišče veže z lat. *bruscia, Bovec < furl, plèz. ant. *plettium in Kobarid < vulgarno lat. plur. capor-. Vse razlage, čeprav so zelo originalne, niso enako posrečene. V četrtem poglavju obravnava Skok ime Skedenj in še nekatera druga krajevna imena v tržaški okolici. Za Skedenj pripušča dve možnosti razlage, i/. skedenj ali iz *ščeden zaščitni gozd«, kar je ohranjeno v koroškem poščed ali pri Pleteršniku sedem. Vendar se mi zdi verjetnejša druga razlaga, ker je Skedenj rabljeno samo knjižno. Domačini ga imenujejo Ščcdna in to ime jc v rabi tudi tam, kjer več ne poznajo prehoda sk > šč. Pomensko se to ime sklada z italijanskim Servola < Silvula, kar je kljub starejšim zapisom vendarle samo prevod iz slovenščine. V zvezi s tem imenom pojasnjuje Skok še nekatera druga imena iz tržaške okolice, tako Scorcolu, Barcola, Cadin, Nabrežina, Bazovica, Ricmanje, Prosek, Samoiorca in druga. Študija pomeni šele prva tipanja v topo-nomastiko STO. ki jo Skok šele pripravlja, in zato je Jelinčičeva recenzija v Primorskem dnevniku, 12. septembra 1953, str. 3 in 4, vendarle nekoliko preostra. V petem poglavju pojasnjuje avtor antična imena Siscia in Segestica. Siscia je po Skokovem mnenju iz keltskegu antroponima Siscius, Segestica pa se mu zdi verjetno predindoevropsko. PETAR SKOK, Toponomastika Vojvodine. Zbornik Matice Srpske II, /952, str. 1—11. V kratki študiji polemizira avtor z dr. Jankulovim, ki je v Naučnem Zborniku Matice Srpske 1 vrsto imen л- Vojvodini diletantsko razlagal iz madžarščine. Skoku se .zde madžarskega porekla samo imena Ilok, Erdut, Ber-kasovo, lirdevik, Ritfala, Mandjelos, Maradik in Soiloš. Analiza substitucij pokaže, da so bila ta imena slnvizirana nekaj stoletij prej, kakor misli zgodovinar. Pri drugih imenih so slovanske inačice primarne, hidronima Bosut in Lonja pa se mu zdita po vsej verjetnosti predslovanska. Podobna je slika tudi pri patronimikih, ki so običajni v Vojvodini. PETAR SKOK, /z dubrovačke pomorske terminologije. Dubrovačko Pomorstvo 1952, str. 463—468. Avtor pojasnjuje nekaj starih dubrovniških brodarskih izrazov, tako luntima < itak 1'antenna, medtem ko je otijemna »jambor« in tudi »jadro« (beseda je rabljena samo dvakrat pri Vetraniču) sprejeto direktno od balkanskih Romanov iz predlatinskega aniemnae. Grškega izvora so dubrovniška apelativa ûrgutla »krma« in navô »ladijski tovor«. Za staro romansko legnum »velika ladja« je v Dubrovniku že stoletja v rabi prevod drijevo. To so važni jezikovni dokazi za Skokovo tezo, da se Slovani na Jadranu niso naučili plovbe šele od apeninskih Romanov. SÜPETARSKI KARTULAR Ivra Sancli Petri di Gomai jc letos ponovno izdala zagrebška Akademija v lepi komentirani izdaji z lingvistično analizo izpod peresa P. Skoka (str. 233—294). Delo bo koristilo vsakomur, kdor se ukvarja z južnoslovansko onomastiko. Zgodnji vir za lirv. zgodovino iz 11. stoletja ni važen samo za študij dalmatinske romanščine in romano-slovanske simbioze, ampak je sorazmerno bogat tudi slovanskih imen, posebno antroponimov. Skokov komentar je lepo dopolnilo klasičnemu delu JireČKovemu »Die Romanen in den Städten Dalmatiens« ter ga je treba zabeležiti kot važen prispevek k naši onomastični literaturi. W. TASZYCKI, Patronimiczne nazmy miejscoioe na Mazomszu. Pol. Akad. Um. Prace Onomastyczne Nr. 3, krakom 1951. Nova monografija enega izmed najvidnejših raziskovalcev poljske onomastiko je važen prispevek k vprašanju sulikšalnih tvorb v toponimih in o njihovi geografski razširjenosti. Avtor razbira toponima, tvorjena iz antroponimov s sufiksi -çfa in -ica, ki jih opredeli po tipih in po gostoti ter osvetli njihov razvoj. Poljski jezikoslovci so se že davno ovedeli, kakšne važnosti je v slovanski toponomastiki čimbolj natančna analiza funkcij in historičnega razvoja posameznih sufiksov ter njihovih konglutinatov in kako je mogoče iz izoglos posameznih tipov sklepati na proces naselitve. Pri nas je v tej smeri še zelo malo opravljenega, razen monografije Poljaka Ro-sponda o južnoslovanskih imenih na -ič ni še niti ena sufiksalna tvorba toliko obdelana, da bi dovoljevala kolikor toliko zanesljivo sklepanje. Dobro bi bilo, da bi se tudi pri nas že kdo lotil podobnega dela. R. EKBLOM, Die Namen der siebenten Dneprstromschnelle. (Ur: Sprâk-oetenska pliga Sällskapets i Uppsala Förhandlingar 1949—1951.) Avtor se je ponovno lotil v slavistiki in v germanistiki že tolikokrat obravnavanih imen dnjeprskih pragov iz sporočila Konstantina Porfirogeneta ter poizkuša sedmega, naj koči ji ve j šega med njuni Itqovkow : NanpeÇrj s skrbno in metodično vsestransko analizo posloveniti nekoliko drugače kakor njegovi predhodniki. Soglaša s Falkom, da bi bilo zadnje treba brati Ntatge^v, toda v tem popačenem zapisu vidi slov. lokal na Streži in ne Nastrežuje, kakor je mislil Falk. R.EKBI.OM, Der Inselname Fehmarn. (Ur: Spr&kvetenskaptiga Sällskapets i Uppsala Förhandligar) 1952—1954, sir. 1—12. Vrsta avtorjevih (Ohnesorge, Sacn, Förstemann in Much) jc tolmačila to otočno ime iz slovanskega lokala v morê. Ekblom pa ga spravlja v zvezo s starim saškim etnikom *Himbra (ger- inansko *IIimbraz se sklada z lat. in kelt. etnikom Cimbri). Fehmarn je nastalo < to Vemer(en) < Fernere < Fernere < slov. V Imbrê, in to preko Ilimbra iz pragerm. *Iiimbraz. Duhovita razlaga, katero bo težko ovreči. REVUE DES ÉTUDES SLAVES XXVIII, 1951, prinaša poleg pisane kulturno-historične vsebine tudi mnogo zanimivega za lingvista. A. Vaillant polemizira z Beličem v članku La formation de la langue littéraire serbo-croate. V opazkah pa objavlja isti avtor več etimoloških razglabljanj; za besedo svoboda misli, da je to stara zloženka, ki so jo Slovani prevzeli od Germanov, in zavrača Bon-fanteja, ki je iskal njeno predlogo v Iraškem 2afictÇioç »libère. Podobno «e mu zdi tudi gospodh sestavljenka, prevzeta iz suponiranega gotskega *gast-fadi; slov. goozdh v pomenu »gozd« in »žebelj« nista po njegovem mnenju dve različni besedi, ampak je oboje iz got. gazds po metatezi iz *gozdv-; v slov. çzffb > kot« vidi derivat h korenu дгъкъ (str. 158—145). J. Deny pojasnjuje rusko besedo stakan in njeno orientalsko sorodstvo (str. 45—49). M. Vey piše o razvoju literarne češčine, Grappin obravnava izpodrivanje genetiva po akuzativu v poljščini, E. Decaiix pa poljske enkliktike. Najbolj se revija odlikuje po svoji obsežni kroniki, ki sicer zaradi nesrečne železne zavese med vzhodom in zahodom ni več tako popolna, kakor je bila včasih, vendar prinaša še vedno največ podatkov in bibliografije iz vseh slovanskih pokrajin. NORSK TIDSSKRIET FOR SPROGVIDENSKAP XVI, 1952. V reviji objavlja Chr. S. Stang, avtor znanega dela o baltskem in slov. glagolu, več slavističnih prispevkov. Poleg obširne in izčrpne kritike Vaillantove slovnice (str. 455 do 451) poskuša litavski glagol tapti »werden«, kakor že pred njiin Zubaty, etimološko in semantično spraviti v zvezo s slov. toniti (str. 159—162). V članku Sur l'accentuation des Derbes causatifs et iteration en slave (str. 262—272) analizira stanje v naglaševanju slovanskih deverbativov IV. glag. vrste, ki v večini slov. jezikov ne kažejo tendenc, katere sta jim pripisovala Diels in van Wijk. Tudi tretji njegov prispevek Eine Bemerkung zur slowakischen Präsensfleksion se tiče naglasa pri glagolu. Stang ugotovi, da ima slovaščina pri ejevskih glagolih kračino, kadar je bil prezens korensko poudarjen ali novoakutiran, dolžino pa. kadar je bil končno naglašen. WIENER SLAVISTISCHES JAHRBUCH II, 1952, prinaša poleg literarno-zgodovinskih člankov tudi marsikaj jezikovno zanimivega. A. Cronia opozarja v Revision der slavischen Eigennamen im alten Evangeliar von Civiclale (str. 6 clo 21), da se slovanska imena v čedadskem rokopisu, ki krožijo že dolga desetletja po strokovni literaturi, ne krijejo vedno z zapisi v originalu. Revidiral je samo dva lista 5' in 6' ter pokazal na pomanjkljivosti stare Bethmannove izdaje iz leta 1877, iz katere so črpali doslej vsi, ki so pisali o imenskem gradivu tega, za zgodnjo slovansko zgodovino tako važnega vira. Pozornost zasluži tudi Matlov programatični članek Einige Bemerkungen zur slavischen Sprach- und Literaturwissenschaft, kjer avtor opozarja, kako malo jc bilo doslej v slavistiki uporabljeno jezikoslovje kot vir za kulturno zgodovino. W. Appel analizira eksperimentalno fonetično stavčno melodijo in intenziteto češke fraze otec je doma, izrečene v različnih psihičnih okoliščinah. K. Riisler pa v članku Beobachtungen und Gedanken über das analytische Futurum im Slavischen podrobno raziskuje razvoj futurnih konstrukcij v posameznih slovanskih jezikih. A.Aitzet-miiller (str. 155—156) revidira Bernekerjevo etimologijo slov. kovu, kovarstvo, kar je v etimološkem slovarju spravljal v zvezo s kovati. Po njegovem mnenju bi se dal pojem semantično bolje razložiti iz korena *qeu-, kamor spada slov. čuti, čuhati itd. V gradivu objavlja Mati del Jagiceve korespondence, J. Hamm pa stara polonika iz hrvaških arhivov. Tudi obsežni kritični del kaže, da se novo dunajsko slavistično glasilo bolje razvija, kakor je bilo pričakovati v začetku. R1CERCHE SLAVISTICHE I, 1952. Inštitut za slovansko filologijo na univerzi v Rimu je začel izdajati novo slavistično revijo pod uredništvom Gio-vannija Mavra, kot je bilo pričakovati od usmerjenosti italijanske slavistike, prevladujejo v časopisu literarnozgodovmski prispevki, posvečeni Gogolju, Karlu Čapku, Cernylevskemu, Slavejkovu in Mickiewiczu. Lingvistični del je v prvem letniku zelo skromen. A. Cronia obravnava v članku Contribute alla grammatologia serbo-croata starejše južnoslovanske slovnice, A. Budrovich pa skuša razložiti dalmatinske izraze tahmar, drakmar *il grappino« iz lat. traha, traliea. V obsežni študiji La cultura lusaziana e i Protoslaoi zavrača beneški etnograf Gasparini s številnimi široko zajetimi primerjavami možnost, da bi vsaj kasnejšo epolio lužiške kulture pripisovali Slovanom. B. Meriggi referira v članku II concetto del dio nelle religioni dei slaoi o problematiki staro-slovanske religije, ki je zadnja leta pri italijanskih avtorjih tako priljubljena. Prvo številko revije zaključujejo kratki referati o povojnih italijanskih slavističnih prispevkih od 1945 do 1952, vendar moti tukaj bralca popolnoma nekritičen odnos do vrednotenja posameznih trditev, saj resno referira nekdo celo o takšnih nesmislih, kakor so članki jezuita Sakača, ki v La cioiltà Cattolica na podlagi primerjav rečnega imena Kerkha pri starih Suzah in imena iranske satrapije Haralwati s Krko in Hrvati dokazuje, da so Hrvati po poreklu Iranci. LINGUA POSNANIENSIS III, 1951. Od tc revije nam je dostopna samo V. Mach kova študija Trois noms slaves de couleurs, v kateri poskuša avtor z etimološkimi, semantičnimi in kulturnozgodovinskimi osvetlitvami razložiti nekatere slovanske izraze za barve: vorn% se mu zdi s sti. varna onomatopoetična tvorba, golçbit nuj bi bilo poleg lat. columba in lit. balandis predindoevropski substrat in prav tako naj bi bilo rçbb ]x>leg nem. Rebhuhn iz predindo-evropskega *rebb-. Vsi trije pridevniki so po Maclikovi osvetlitvi brez sufiksov in v vseli treh primerih se je iz primarnih živalskih apelativov razvil pridevnik preko metaforične rabe. Študija prinaša nekaj novih momentov k leto sturejši Maclikovi razpravi v istem časopisu o predindoevropskem substratu v slovenščini in je kakor vse, kar pride izpod njegovega peresu, silno zanimivo, čeprav ne vedno prepričevalno. ZBORNIK RADOVA I, Sveučilište и Zagrebu, Filozofski fakultet, Zagreb 1951. V tem prvem, nad osem sto strani obsežnem Zborniku je častno zastopana tudi lingvistika. Prof. S. Ivšič je objavil študijo Iz naše akcentuacije i dialekatske problematike (str. 359—478). V njej z deloma novim gradivom dopolnjuje svoja starejša opažanja o razmerju med čakavsko akeentuaeijo in stanjem v štokavskih posavskih govorih, kjer se je ohranil novi akut. Mute Hraste razpravlja o štokavskih ostankih na otokih livarn in Braču (str. 379 do 396). Po njegovem mnenju so se morali štokavci priseliti z obale nekje v okolici Metkoviču, kjer se niso ohranili. Štokavski elementi so že v precejšnji meri prekrit i s čakavskim življem. B. Bratanič razbira v razpravi Uz problem doseljenja južnih Slavena (str. 221—250) tipe ralu in terminologijo plužnih delov pri južnih Slovanih ter ugotavlja, da je en tip ralu z enotnim poimenovanjem razširjen na skrajnem vzhodu in na zahodu, osrednji pas pa uporablja drugačen tip s svojstveno terminologijo. Avtor sklepa iz tega na upravičenost starejših, od Jagiča pobijanih teorij o dveh valovih slovanske kolonizacije Balkana. Petar Skok zasleduje v članku Prilog metodu proučavanja romanizrna и lirvatskom ili srpskom jeziku (str. 445—486) na svoj izčrpni in duhoviti način usodo latinskih izposojenk palatium in cellarium v srbohrvaščini. Takšne poglobitve sicer že znanih etimologij so važen prispevek k naši kulturni zgodovini. Tudi članek V. Vin je Calques linguistiques и lirvatskom jeziku Marka Maruliča je zanimiv, saj so tuji vplivi na jezikovno izražanje v slavistiki še zelo slabo obdelani. M. Deanovič objavlja v celoti italijansko-hrvaško-ruski slovar iz leta 1751. Ostali prispevki so z drugih področij. Hvale vredno je, da so pritegnili k sodelovanju tudi dokaj mladih sodelavcev. Obširni in lepo urejeni zbornik je zrastel iz težnje po čim tesnejšem in medsebojno povezanem sodelovanju celotnega fakultetnega kolektiva in zasluži vso pozornost. JUŽNOSLOVENSKI FILOLOG, knj. XIX, 1-4, Beograd 1951-1952. Drugi povojni letnik znanstvenega glasila srbskih slavistov ni po vsebini nič manj mnogoličen in zanimiv kakor prvi. Škoda samo, da izhaja sedaj v dvoletnih presledkih. Iz vsebine bi na prvem mestu omenil Beličevo študijo Iz srpsko-hrvatske akcentologije i dialektologije (str. 117—151). V njej polemizira avtor z Ivšičem o razmerju med čakavsko in štokavsko intonacijo. Zal pa izzvene plastična in silno zanimiva Beličeva izvajanja v skoraj preostro osebno noto. I. Griekat-Virk ponovno razbira tretjo progresivno palatalizacijo (str. 87—110), kjer sicer ne pove nič novega o tem tolikokrat obravnavanem slovanskem glaso-slovnem problemu, vendar pa prikaže celotni kompleks problematike in ga izpopolni z novim gradivom. Etimološki prispevek je članek I. Popoviča O slovenskim korenima bgb- i pçp- i nekim njihovim derivatima (str. 159—171). V njem operira tudi s slovensko leksiko. Marsikaj iz njegove povezave je sprejemljivega, v celoti pa je vendarle krenil predaleč, nekatere podobnosti utegnejo biti samo slučajne. V. Babic in S. Zivkovič razbirata primere historičnega infi-nitiva v srbohrvaščini, M. lvič pa piše o prepoziciji po v srbohrvaščini. Ostali članki so po svoji problematiki manj važni za širši slovanski svet. Izpod Beli-čevega peresa je tudi lep članek spominu rajnkega Matije Murku. V kritičnem delu je precej prostora posvečenega ljubljanskim tiskom (Stojičevič, Mikuž) in Murkovim spominom. Nad 100 strani zavzema obsežna bibliografija slavističnih tiskov za vso državo za leti 1950—51. JEZIK, Časopis za kulturu hrvatskega književnog jezika 1. 1952. Po vzorcu beograjskega poljudno lingvističnega časopisa Naš jezik, sarajevskega Pitanja savremenog književnog jezika in skopljanskega Makedonski jezik jc začelo tudi hrvaško filološko društvo v Zagrebu izdajati svoj dvomesečnik. V prvi številki objavlja Skok začetek svojega eseja O jezičnoj kulturi, S. lvšič priobčuje svoja opažanja o pesniškem jeziku pri hrvaških avtorjih, posebno o nameščanju enklitik. S. Zivkovič obravnava primere sedanje rabe preterita v temporalnih odvisnikih, kjer bi bil bolj na mestu dovršili prezens. M. Hraste analizira jezikovna sredstva za tvorbo stanovniških imen iz krajevnih. L. Jonke piše o pouku hrvaščine v srednjih šolah, J.IIamm pa otvarja rubriko jezikovnih pogovorov. RAD J и gosi. Akademije, knjiga 295, Zagreb 1953, prinaša po daljšem času spet nekaj jezikovnih prispevkov. Obsežna (250 strani) študija Djure Gruborja Aspektna z načenja je izrazito deskriptiven popis stanja aspektnega sistema v srbohrvaščini. Čeprav je razprava zaradi pretirane shematičnosti težko pregledna, vsebuje vendar tudi nekaj zanimivega gradiva o funkcijah preverbov, o vlogi aspekta v posameznih glagolskih oblikah in se dotika deloma tudi nekaterih sintaktičnih posebnosti. Toda vrsta distinkcij in način njihove analize bralca preseneti. Naj v ilustracijo navedem samo kratek odstavek na str. 250, ki obravnava slovenski primer: Človek obrača, bog pa obrne. »Tom su poslo-vicoin Slovenci izrekli liimnu perfeklivnom aspektu: izvršenost syega posla, to je nešto božansko, nešto što samo Bog u momentu postiže, a čovjek mu se može dovinuti samo dugotrajnoin mukom i naporom. Bog samo reče: Neka bade svjetlost! I bi svjetlost. A čovjek gradi i gradi kuču dok je ne sagradi. Imper-fektivnost, t. j. facientivnost je ljudska, a perfektivnost božanska.« Mislim, da takšne »lingvistične« analize ne potrebujejo komentarja. — Študija Blaža Juri-šiča, Staroliroatska imena dna ju naših otoka (str. 255—251) prinaša podrobne historične dokumentacije, da sc je otok Vrgada nekoč imenoval tudi Lapkat. Obe imeni je mogoče izvajati iz lat. Rubricata, pri Konstantinu Porfirogenetu tô aovpßqlvmlov. Otok Murter « italij. mortaio) pa se je v starejših hrvaških virih imenoval Srimac, ime. ki je večkrat izpričano v Dalmaciji, toda etimološko temno. T. Matič pa filološko in leksikalno razbira prvo redakcijo Tanolin-gerjevega slovarja (str. 255—280). RADOVI Staroslaoenskog Instituta. Knjiga I. Zagreb 1952. Odveč je raz-pravljati o nujnosti in potrebi, da se sčasoma izdajo v zadovoljivi obliki tudi manjši in mlajši cerkvenoslovanski teksti, ki so se ohranili na jugoslovanskem ozemlju. Zato je treba samo čestitati Staroslavenskemu Institutu v Zagrebu, da je lahko pričel z uresničitvijo svoje zamisli. Prva knjiga Radova pod uredništvom V. Stefanien vsebuje uvodno študijo J. Hamma Datiranje glagolskih tekstova, kjer obravnava pod enotnimi vidiki paleografske posebnosti glagoliee, ki morejo pričati za njeno starost. V. Stefanie objavlja Glagolski notarski protokol iz Draguča и Istri (1595—1639), ki obsega 105 listin, večinoma oporok, z uvodno študijo ter besednim in imenskim kazalom. V. Moški priobčil je Poljičke konstitucije iz leta 1688. Objave ustrezajo sodobnim zahtevam publiciranja filo-loškili tekstov iu želeti bi bilo. da bi imela ta zbirka več sreče kakor poprejšnji poizkusi, pri katerih je delo po navadi že po nekaj knjigah zastalo. SLOVO, Časopis Staroslaoenskog Instituta 1, Zagreb 1952. Pod uredništvom J. Ilamma je začel v Zagrebu izhajati nov strokovni časopis za cerkvenoslo-vanska filološka vprašanja. Prvi zvezek je vsebinsko še nekoliko skromen. F. Grivec obravnava pomen csl. s%prestolhn'i>, grš. synthronos. J.Hamm komentira Glose v Radonovi Bibliji (tako imenovane Jagičeve Glose), za katere sodi, da so starolirvaške, nastale na kaikavskem teritoriju. F. Bulica Iz zapamčenja je droben memoarski prispevek. Vse, kar je natisnjenega v petit, pa je razen Stefaničeve recenzije Vajsovega Misala, izpod peresa rcdaktorja samega. Nekateri izmed teh prispevkov so neverjetno površni (tako osmrtnica F. Ramovša, str. 45!) ali nepotrebno ostri, (recenzija Gasparinijeve študije o lužiški kulturi v Ricerche Slavisticlie). Vendar so to opravičljive začetne težave. Ako se bo časopis uveljavil in sčasoma razširil svoje področje, bo izredno koristen, saj jc zagrebška slavistika že kar čudno dolgo brez svojega strokovnega glasila. DRUGI TRUBARJEV ZBORNIK (ob štirisMetnici slovenske knjige), Ljubljana 1952. o redakciji M.Rupla, prinaša sorazmerno malo lingvistično zanimivega. Rajnki Fran Ramovš objavlja dve etimologiji iz Trubarjevega leksikona (str. 117—118). Besedo plumbart tolmači iz starejšega nemškega Jubilumfahrt, tivštrija »upor« pa veže z nein .laustem. R. Nahtigal kramlja o azbučni tabeli pri Bohoriču in v kasnejših slovenskih slovnicah (str. 113—116). Drugi članki so zgodovinski ter literarno in kulturnozgodovinski. Boris Zilierl analizira družbenopolitične temelje naše reformacije, M. Rupel objavlja Trubarjevo korespondenco, ki se nanaša na Formulo concordiac, z uvodno razpravo. Л. Gspan razpravlja o Trubarjevih portretih, A.Svetina o protestantizmu v Ljubljani. Poleg teil so tudi Gestrin, Stele in Melik vsak s svojega področja prispevali k poznavanju protestantske dobe. A. BELIČ, Oko našeg književno g jezika. Beograd 1951. Knjiga vsebuje povečini ponatise iz revije Naš jezik, deloma pa tudi drugje objavljenih drobne jših prispevkov, poleg tega pa še nekaj neobjavljenih predavanj. Članki so vsebinsko porazdeljeni na šest skupin: Priroda našeg književnog jeziku, Razvitak književnog jezika, Književni jezik prema pokrajinama našim. Korak unazad, Naši učitelji in Novo doba. Čeprav so vsi članki napisani čim bolj poljudno in namenjeni najširši vrsti bralcev, so vendarle zanimivi tudi za lingvista zaradi avtorjevih pogledov na srbohrvaško jezikovno skupnost in živahne aktualizacije jezikovnih problemov. Posamezni prispevki so iz različnih dob, deloma izpred vojne, deloma po osvoboditvi, tvorijo pa vendar lepo, zaključeno celoto. HORACE G. LUNT, Grammar of the macedonian literary language, Skopje 1952, je po Kepeskega šolski slovnici in očrtu makedonščine v R. de Brayevem Vodiču tretja deskriptivna slovnica najmlajšega slovanskega književnega jezika. Namenjena je v prvi vrsti seveda tujcem, ki se uče makedonščine. Na približno sto straneh je avtor zajel jezikovno ogrodje s primeri sintaktične rabe oblik, večji del knjige pa obsegajo teksti s priloženim slovarjem. Čeprav je avtor dosedanje slovnice prej poenostavil kakor dopolnil, bo knjiga vendarle dobrodošla, pozdraviti je treba tudi drzni poizkus, da je izšla doma. ILIJA FILIPOVSKI, Negotinskiot govor. Filozofski fakultet na univerzi-tetot Skopje, Diplomski radovi, knjiga 4, Skopje 1952. Delo nudi kratek opis fonetike in morfologije makedonskega narečja brez vsake historične in primerjalne poglobitve. Skoraj polovico drobne študije zavzemajo teksti s slovarjem. Želeti bi bilo, du bi mlada, toda agilna makedonska znanost kmalu našla globlje poglede na svoje zanimive in še skoraj nedotaknjene jezikovne probleme. W. SCHUPPISSER, Die Benennungen der Seide im Slavischen (Abhandlung zur Erlangung der Doktorwürde der Philosophischen Fakultät I der Universität Zürich), Zürich 1953. Mladi Dickenmannov učenec si je prvotno zamislil disertacijo o slovanski terminologiji tkanin. Zaradi obsežnosti gradiva pa se je za sedaj omejil na izraze, ki so v posameznih slovanskih jezikih v zvezi s svilo. Največ novega ve povedati o besedi srajca, za katero išče izvor v starem mongolskem izrazu za primitivno vrsto svile *sirgek. Pri drugih besedah te skupine kakor bolg. sbh. čerga, rus. šelk, strus. šida, slov. Žida, češ. Iiedvabi bolg. sbh. ibrišim, strus. pavoloky, juž. slov. svila, csl. koprina ne prinaša bistveno novih doneskov k etimologiji. Skrbno je zbral vsa sinonima, ugotovil njihovo starost in razširjenost, glavni poudarek disertacije pa je na kulturnohistoričnih osvetlitvah, ki daleč presegajo območje slavistiko. Želeti bi bilo, da bi mladi avtor, ki je dovolj razgledan v paleontologiji in tudi v Orientalistik!, svoje delo v tej smeri nadaljeval in sčasoma svojo prvotno zamisel uresničil v celoti. Saj za zgodovino besed niso kulturnohistorična raziskovanja nič manj važna kakor strogo lingvistična. CARIN DAV1DSSON, Der alttschechische Wittenberger Psalter und sein Verhältnis zu den mittelalterlichen deutschen Psalterübersetzungen. Publications de l'Institut slave d'Upsal. Uppsala 1952. Literatura о WittenberSkem psalterju, za katerega so po vojni mislili, da je izgubljen, a so ga lani vendarle nepoškodovanega našli, je narastla za novo monografijo. Švedska avtorica primerja med seboj različne rokopisne redakcije psalterja in išče njihove izgubljene predloge. Po podrobni analizi leksikalnih posebnosti, po katerih se češki prevod oddaljuje od latinskega originala, sklepa, da na skupno neohranjeno predlogo čeških srednjeveških psalterjev niso vplivale cerkvenoslovanske redakcije, ampak po vsej verjetnosti Notkerjev nemški prevod psalmov v enem izmed nemških psalterjev windberško-triersko-dunajskega tipa. Izvajanja Davidsso-nove so zelo oprezna, dokumentirana z obširnim primerjalnim gradivom in zato sprejemljiva, čeprav celotni problem češkega prevoda še ni do kraja pojasnjen. EINO NIEMINEN, Beiträge zur altpolnischen Syntax. II. Annales Acad. Scient. Fennicäe, Ser. В. Nr. 65, 4. Helsinki 1950. Drugi del svojih sintaktičnih študij posveča avtor zanimivemu procesu, ki ga je poleg mnogih indoevropskih jezikov in drugih, predvsem semitskih. doživela tudi finščina. Na staropoljskem gradivu zasleduje prehod interogativnih zaimkov v relativne hipotaktične voznike. Njegovi zaključki se razlikujejo od dosedanjih mnenj. Zveze interogativov s koli se pojavijo v spomenikih prej kot sama interogativa v relativnih funkcijah in vedno bolj izpodrivajo podedovane, primarno demonstraiivno-indefinitne konstrukcije tipa jenže. Nieminen sodi, da je med interogativom in relativom ozka psihološka zveza ter ni potrebno, da bi šel razvoj preko indefinitnih funkcij. No sme se pa podcenjevati tudi vpliv latinščine. Podrobno in z bogatim gradivom dokumentirana izvajanja, ki sledijo razvoju v vsakem tipu relativnega stavka posebej, ter paralelna opazovanja češkega in ruskega razvoja relativov povečujejo vrednost knjige, saj doslej ni bil v slavistiki še noben hipotaktični problem obdelan v monografiji. GUNNAR BECH, Z ur Syntax des tschechischen Konjunktivs mit einen Anhang über den russischen Konjunktiv. Traoeaux du cercle linguistique de Copenhague 1951. Avtor oporeka nekoliko logicistični razlagi modalnega sistema (delitvi na realis in irrealis), ker modi ne izražajo relacij izven teksta, ampak samo v tekstu samem. Na obilnem in skrbno izbranem češkem gradivu nakazuje svoj lastni, deskriptivni sistem slovanskih formacij z bi v smislu struktura-listične šole. Njegove analize so zgrajene na podlagi medsebojnih relacij »modalnih polj«, kakor jih sam imenuje. Kljub dodatku, v katerem avtor nakaže, kako je mogoče njegovo teorijo aplicirati tudi na ruščino, se vendar njegova izvajanja ne zde v vsakem primeru dovolj jasna in dokončno zadovoljiva. Osnove njegovega gledanja na relacije konjunktiva v glavnih in stranskih stavkih ter bogato gradivo pa bodo koristili vsakemu, ki se ukvarja s slovansko sintakso. JURY ŠERECH, Probleme der Bildung des Zahlwortes als Redeteil in den slavisehen Sprachen. Lunds Unioersitets Arsskrift, N. F. Avd. 1, Bd. 48. Nr. 2, Lund 1952. Monografija podrobno in obširno obravnava konkurenco kardinalnih in kolektivno-distributivnih števnikov pri ukrajinskih avtorjih ter pritegne za primerjavo tudi vse podatke, kar jih je pisec mogel zbrati o stanju in o rabi v drugih slovanskih jezikih. Sorazmerno ozki in izolirani problem, zanimiv zaradi svojstvenih pojavov pri rabi števnikov v vzhodnoslovunskih jezikih, bi bil sam po sebi komaj vreden monografske obdelave. Šerechu se je posrečilo, da je z izčrpno nabranim gradivom iz ukrajinskih pisateljev nakazal izhodišča teh mlajših sintaktičnih posebnosti in korigiral presplošne trditve v deskriptivnih slovnicah. Kompletna sintaksa slovanskih števnikov bi zahtevala seveda drugačnih delovnih metod. JURIJ ŠERECH, Participium universale im Slawischen. Libera Academia Scientiarum Ukrainensis, Slavistica. No 16, Winnipeg 195'. Avtor razbira funkcije participialnih tvorb v ukrajinščini ter jih primerja s sorodno rabo v slovanskih jezikih, ki so se šele kasno razvili v knjižne jezike, z beloruščino, slo-vaščino in deloma tudi srbščino. Participium universale pomeni zanj particip, ki opruvlja vse funkcije participa, vendar je istočasno aktiven in pasiven, se-danjiški in pretekli, dovršen in nedovršen. Do neke mere ustrezajo temu ukrajinski participi na -tyj in -nyj intranzitivnili glagolov in tudi particip na -lyj, ki se je v ukrajinščni na novo razvil. Razvoj teh participov si avtor zamišlja v treh etapah. Najprej so izgubili pasivnost in se je pri njih ojačil pomen rezultativnega stanja. Nato je kategorija »pasivnih« participov zajela tudi refleksiva. V tretji etapi pa je ta skupina pritegnila še participe nerefloksivnih intranzitivnili glagolov, študija bo z vrsto opozoril koristila tudi raziskovalcu slovenske sintakse. LINDA SADNIK, Südosteuropäische Rätselstudien. Wiener Slav. Jahrbuch, Ergänzungsband I. Graz-Köln 1953. Monografija graške slavistke Sodnikove bo zanimala predvsem etnografa, vendar prinaša tudi jezikoslovcu vrsto lcksikal-nili in semantičnih opozoril. Avtorica si je izbrala bolgarske, makedonske in deloma tudi srbske kozmološke uganke ter jih je obdelala v treh skupinah (nebo, vremenski pojavi in voda, ogenj, dim in iskre). Študija je važna za spoznavanje predstavnega sveta pri balkanskih Slovanih ter jo po metodi in načinu obdelave lahko uvrstimo med zelo dobre. Solidna jezikovna izolyazba ter trezne sodbe so obvarovale avtorico jezikovnih zaletclosti, ki so pri naših etnografih tako navaden pojav. F. Bezlaj DOPOLNILO IN OBVESTILO ETYMA SLAVICA II Sle. rep, rus. choost Slovenska beseda se dobi tudi v shrv. z istim pomenom, polj. rzqp pomeni »prisekan rep, štrcelj«, češ. rap pa »ročaj pri žlici«. Zveza z drugimi jeziki je neznana. Češ. in rus. choost, polj. chmost (druge oblike in pomene gl. p ri Ber-nekerju s.v.) so poskušali izvajati iz nem. Quaste, tako še llolub, Slovn. etym. jaz. čsl.2 (1937) s.v. Toda Berneker 410 upravičeno to misel zavrača, ker bi bil sla. ch- nerazumljiv; tudi ne verjame, da bi bile sla. besede z nemško po idevr. izvoru sorodne. Slovanski r- je mogel nastati iz *ur-. Beseda rep je torej mogla nastati iz *urepos. Ker besede za rep po Buck, Diet, of selected synonyms (Chicago 1949), 209 morejo nastati med drugim na podlagi predstave, da je rep nekaj, s čimer žival maha, je mogoče sla. besedo zvczati z. gr. Мяш, impf. ëçQwrov »biege mich, neige mich, schlage nach einer Seite aus« (Hofmann, Etym. Wb. des Grieeh.), ki jo vežejo z alb. orap »schneller Gang« in nadalje morda z lat. repêns »nenaden, hiter«. Koren je *uerp-/*urep-. Zlasti je pomembno, da iz tega korena izhaja tudi gr. (tanIg f. »šiba« in Аалi'to> »šibam«. Tako bi bila beseda rep prvotno v zvezi s korenom, ki pomeni mahati. Prim. nein. Schwanz s schwingen in Schweif s schweifen (Buck, 1. е.). Ista pomenska zveza med mahati in rep nam omogoča razložiti tudi rus. itd. choost. Sla. cho- jc nastal iz *su-, ki je varianta začetne konsonantne skupine *ksu-. Persson, Beitrüge zur idg. Wortforschung 382 navaja za ta pojav kot primer a v. xšoiwi- »hiter«, ki je soroden z angl. swift »hiter«. Znano je, da se začetna skupina ks- menja s sk- in da začetni s- kot s mobile more tudi manjkati. Ker je beseda choost mogla nastati iz *snat-to-s, bi prišli do korena *suat- oziroma *(k)suat-; zadnja oblika se pa more izmenjavati s *(s)kuat- in ta je izpričana v lat. quatiö »tresem« (pomen »tresem« je v najožji zvezi z »maham«). Za lat. glagol je znano (gl. Walde-Hofmann II, 400), da je nastal iz *(sjkuat- in da spada n. pr. к lit. kutéti »aufrütteln« in (z začetnim s-) k stvn. scutten »schütteln«. Izpričam sta torej obliki z začetnim s- in brez njega. Oblika *skuat- je torej zelo blizu obliki *(k)suat-, ki iz nje izvajam sla. choost. Slovanska beseda je po svoji tvorbi particip na -to- in identična z lat. quassus. Sle. snaga Po Miklošičevem Lex. palaeoslov. pomeni beseda v stcsl. »profeetus, opus, Studium«; z njo je identična sle. beseda snaga, shrv. snaga v pomenu »moč«, češ. snaha »studium«, polj. snažni) »mundus, čist«. Miklošič veže besedo s skr. sna- »lavari«. Zveza pa ni prepričljiva, ker sta pomena preveč oddaljena. Holub, op. e. in Brückner, Slownik etym. jçz. polsk. s. v. poskušata besedo zvezati s stcsl. adverbom snad'h »superficie tenus, po vrhu« in vidita koren v elementu sna-, v -g- oziroma -d- pa sufiksa. Vendar je tudi pri tej razlagi pomenska zveza nezadovoljiva. Besedo snaga izvajam iz *snög™ä in jo vežem z naslednjimi besedami. Gr. veß(>6$ »jelenče« < *(s)negw-ro-s vežejo (gi. Hofmann, op. c., s. v.) z arm. nerk (gen. nerkoy) »barva«. Najmočnejša barva jc pa rdeča in jelen se tako more imenovati po svoji rjavordeči barvi, prim. sle. jelen iz kor. *el-, o katerem pravi Pokorny, Idg. etym. Wb. 302: »Farbwurzel mit der Bedeutung ,rot, braun' bildet Tier- und Baumnamen«; ibid. 304 navaja tudi sla. besedo. Grška beseda potemtakem pomeni »barvast, rdečkast«; rdeča barva je pa tudi najbolj pisana. Pred začetnim n- v *neg*°- je pa mogel stati s-, tako da pridemo do prvotne oblike *snegw- »rdeč, pisan«. Če je bil v bazi * senega- naglašen prvi zlog, je nastala oblika *seijg^-lseijgw-. To zadnjo obliko vidim v het. šanku-, ki ga Friedrich, Ileth. Wb. s. v. prevaja (sicer z dvema vprašajema) z »bunt«, torej »pisan«. S io het. besedo vežem še nerazloženo lat. besedo sanguis »kri«: v raznih jezikih se namreč kri imenuje pu tem. da je rdeča (Buck, op. c. 206), n. pr. skr. rudliira-. Poleg stopnje *snegu- si moremo zamisliti tudi prevojno stopnjo *snogw- in to vidim v sla. snaga. Prvotni pomen te besede je torej bil »pisane barve, pestrost«. Znano pa je, da je rdeče, pisano« sinonim za »lepo«, prim. rus. krasnyj »rdeč« s krasitь »barvati, krasiti«. Tako je razumljiv pomen »mundities, orna-tus«, ki ga Miklošič navaja za slovenščino po Megiserju. Pomen »lepota« pa prehaja tudi v pomen »snažnost«, kakor ga ima sle. beseda. .Shrv. pomen »moč« je razumljiv iz dejstva, da velja za lepega človeka pogosto močen človek. Z močjo je nadalje v zvezi pomen »prizadevanje«: tega ima beseda v češčini. RÉSUMÉ. — Slov. (etc.) rep »queue« remonte à la racine i.-e. ure p- de laquelle sont sortis gr. (le.iы »pencher«. $ал(д »baguette«, (5ал(£ш »frapper avec une baguette«, alb. Drap »marche rapide, course« et peut-être aussi lat. repen s »soudain«. La notion qui est à la base des mots désignant la queue, est en effet celle de »swinging motion« selon Buck, Diet, of selected synonyms 209. D'une manière analogue, on expliquera russe (etc.) chvost »queue« par *(k)suat-to-s. Puisque ksu- alterne avec shi- (Persson, Beitr. 382), *(k)suat- est identique au thème, du verbe lat. quatiö »secouer« < *(s)kuat- (cf. Walde-llofmann s.v.), et cliDost reproduit exactement le participe lat. quassus. Slov. snaga »propreté« peut être ramené à i.-e. *snogwâ. La »base« *senegw-pouvait aboutir ou à *seijgw-ls-rjg"'- »rouge, bariolé« (à la dernière forme remontent luit, šanku- »bariolé« et lat. sanguis) ou à *snegw- (d'où gr. vefiçôç »faon, jeune biche«, arm. nerk »couleur«) et *snôg'r- (d'où snaga). La notion »couleur rouge, bariolée« passe aux notions »beauté, propreté, force« attestées dans divers mots slaves cités par Miklosich, Lex. palaeoslov. s. v. snaga. M. Grošelj SPOROČILO UREDNIŠTVA Uredništvo SR čuti dolžnost, da obrazloži svojim naročnikom razloge, zakaj je nastala v izhajanju našega časopisa tako občutna vrzel in zakaj so morali kar tri leta čakati na pričujoči zvezek. — Ze pri zadnjem letniku (IV, 1931) se je pokazalo, da tiskarna spričo pomanjkanja črkovnega materiala za jezikoslovne razprave ne bo mogla več ustreči našim željam. Zato je bilo potrebno misliti na nabavo novih tiskovnih znakov. Prizadevanje v tej smeri pa je kljub vsestranskim naporom uspelo šele proti koncu leta 1953. Pri tem je pokazal ravnatelj Triglavske tiskarne Filip Kalan veliko razumevanje za naše potrebe in s prijateljsko naklonjenostjo preskrbel tiskarni, kar snto želeli. Vendar s tem še ni bilo vse opravljeno. Nove matrice je bilo potrebno opremiti s posebnimi lingvističnimi znaki. V tem pogledu je storil reviji s svojo požrtvovalnostjo veliko uslugo Tone Pečan. Letošnji letnik prinaša članke, ki so bili povečini oddani uredništvu že leta 1952. Dobršen del jezikoslovnih razprav je pregledal že prof. Fran Ramovš in nekaj mesecev pred svojo smrtjo tudi prispeval v revijo svoj poslednji spis »O splošnih slovenskih pojavih pri protezi in liiatu«. Njegova nenadna smrt je pomenila za uredništvo globok in boleč udarec. Izguba tako plemenite in za naše znanstveno delo tako vnete osebnosti je hudo prizadela naše načrte. Na srečo je za pokojnikom prevzel urejanje jezikoslovnega oddelka profesor Rajko Nahtigal. .. ...... V prihodnjem letu bo uredništvo obnovilo svoj prejšnji nacm izhajanja revije, in sicer po polletnih snopičih. Časopisu bo priključeno posebno glasilo Lingvističnega krožka na naši filozofski fakulteti z naslovom »Linguistica«; prinašalo bo razprave iz splošnega in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja. Ob koncu se uredništvo kar najtopleje zahvaljuje za izdatno denarno subvencijo za pričujoči letnik Svetu za prosveto in kulturo LRS in Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. V Ljubljani, 16. decembra 1954. Uredništvo Ivan Prijatelj: Izbrani eseji in razprave (Anton Ocoirk) ..................................359 Matija Murko: Tragom srpsko-hrvatske narodne epike (F. Bezlaj) ..................365 Mirko Deanovič: Anciens contacts entre la France et Raguse (R. Maixner) 368 W. J. Entwistle & W. A. Morison: Russian & The Slavonic languages (J.Ellis) ....................................................................................370 Rudolf Badjura: Ljudska geografija (F. Bezlaj) ....................................................374 Carinthia I, 1950 (F. Bezlaj) ..........................................................................................392 Gunter Glauert: Deutsche und slovenische Hof- und Geländenamen in Bereich der Wasserscheide zwischen Drau, Sann und Save (F. Bezlaj)... 398 DJlo Františka Lad. Celakovského (Francè Bernik) ............................................402 * Drobna poročila (Prispeval Francè Bezlaj) ............................................................407 Dopolnilo in obvestilo. M. Grošelj : Etyma slavica II ..........................................423 Sporočilo uredništva ........................................................................................................424 REVUE DE SLAVISTIQUE Publiée par la Société de Slaoistique de Ljubljana l'Institut linguistique de Г Académie slovène l'Institut de littérature de l'Académie slovène Rédacteurs: RAJKO NAHTIGAL, ANTON OCVIRK, JOSIP VIDMAR Prière d'adresser les manuscrits à M.ANTON OCVIRK, Murnikova24, Ljubljana Les abonnements et les réclamations sont reçus par la Državna založba Imprimé par la Triglavska tiskarna, Ljubljana