408
Dopisi.
Iz Trsta. UU[. — Kar se tiče volitve mestnega odbora, nimamo za zdaj nič druzega naznaniti, kakor da se po tihem nže na vso moč dela. Tržaško mesto voli 48 odbornikov, tržaško obližje pa le 6. Mislimo , da vsaj ta šesterica bi morala biti sestavljena iz naših ljudi — at prav zdaj se nek gospod pri sv. Jerneji silno poteguje pri-dobiti mnogo glasov nekemu ptujcu, ki bi bil uže davno rad sedel v mestnem odbora, da bi ga za Rojanskega, Gretskega i sv. Jrnejskega svetovavca izvolili. Mi tistemu gospodu pri sv. Jerneja za zdaj druzega ne rečemo, kakor to, da naj opusti vsako — tudi skrivno agitacijo; sicer njegovo ime javno razglasimo, da svet vidi, kdo je naš, kdo ni. Naj ne misli tako grdo, kakor mnogo druzih misli, da naši mandrijeri bodo sebe in svoje otroke prodali za bokal vina, ali pa za 1 gold. nov. dn. Naj ve, da naši mandrijeri bodo volili domače poštenjake, ki se bodo pote-zali za duševno in telesno korist slovenskega naroda, ne pa ljudi, ki so le zdaj polni sladkih besed, samo da bi se vrinili, Bog ve zakaj, v mestni odbor.
Iz Celovca 30. listop. — Dne 24. listopada je bila volitev dveh poslancev v deželni zbor za velkovški, pli-brški, doberloveški in kapeljski okraj v Velikovcu. Bitva je bila huda; marsikdo se je prišel ponujat in kandidata Slo-veneov izpodrivat; slava slovenskim volivcom, zmagali so: izvoljen je naš visokospoštovani branitelj in zagovarjavec g. Andrej Einšpieler z 51 glasovi izmed 85. — Za drugega poslanca je bil izvoljen dvorni svetovavec gosp. J. 8wab, rojen Nemec, ki mu je pa slovenski jezik popolnoma znan. Upamo, da Slovencom tudi on ne bo krivice prizadeval. Slava in čast omenjenim volivcom; skoraj ves Celovec, vsi Slovenci in svobodomiselni Nemci se vesele te volitve.
Iz Celovca. Slavno vredništvo vsem Slovencom priljubljenih „S ti mm en aus Innerosterreich" daje veselo novico na znanje, da bo ta časnik, ki v nemškem jeziku se tako krepko poganja za pravice Slovencov, našo sveto vero  in   močno,   vsem  narodom   svojim  pravično Avstrijo,
409
bode ob novem leta izhajalo trikrat vsaki teden. ,,Dobro     ta zadnja nas je zopet popolnoma  potolažila in v nas željo
došel!k4 — mu kličemo radostnega srca vsi.
Iz Celja. / — 23. listopada t. 1. je tudi pri nas se rbesedau prav dobro obnesla. Mnogoterega sem slišal reči: Razun prve besede še nobena ni bila toliko zauimiva, toliko vesela kot le-ta zadnja. Akoravno je zavolj vednega deževanja blato tako rekoč po cestah in ulicah teklo, se je vendar zbralo okoli 130 oseb, tudi precej gospa in gospodični , in vsaki je zadovoljnega iu veselega srca pozno v noč, nekteri še le po polnoči, navdušen od milih popevk in utruden od veselega plesa zapustil lepo slovensko veselico. — Poleg že občno znanih pesem „Naprej44 in ,,Da-voria44 je peval se ,,Slavjanski duh44, čveterospev Tribnikov, Fleišrnauov „Planšar" in izvrstna G. Ipavicova ,,Zvezde"; potem nektere češke, in med njimi dr. Lad. Riegerjeva ,,Kovaška44, pevane od nekterih vrlih Cehov. Jako dopadle bo tudi ,,Premembe o neki ruski narodni pesmi44 na glaso-viru in pa Ch. Czeruitov ^Koncert na glasoviru in goslih"
od   G.   Tribnika   in   Kari J......,   izvrstnega   mojstra   na
goslih.    Tudi znana kmeta  A. Bizjak   in   A. Grabič sta se dala sopet  slišati;   sosebno  je   naš   pevec   mlinar   s svojo pesmico *)   ,,Kratek prepir  in   hitra sprava44   v celi   veseli družbi  hrumeč   iu   brezkončen   smeh  obudil. — Kar pa je besedo našo toliko zanimivo storilo in smem reči, posvetilo, bil   je   govor   preč.   gosp.   špirituala   Fr. Kosarja   „o slovstvenem delovanji rajnkega našega kuezoškofa Antona Martina Slomšekau, kterega je ravnatelj čitavnice naše,   gosp. dr. Kočevar tako ginjeuega srca čital,   da je marsikteremu poslušatelju solzica,   darovana v preblagi spomin rajnkemu nepozabljivemu  knezoškofu  A. M.   Slomšek-u  v   očeh   zaigrala.    Poprej pa je še te-le besede,   ne  le kot Slovenec in predstojnik  čitavnice  naše,   ampak   še   bolj   kot osebni prijatel in iskreni   častitelj   rajncega  knezoškofa s trepetajočim glasom  govoril:  „Slavni društveniki  naše čitavnice! Pri zadnji   besedi   31. julija t. 1.  sem čital   zahvalne   liste naših častnih društvenikov za diplome,   ktere  sem njim po skrepu odbora poslal.   Med temi listi bil je tudi list preča-stitljivega gospoda knezovladika, Slovencom nepozabljivega Slomšek-a.    Na našo veliko čast je k celjski čitavnici pristopil in   v dotičnem  listu   nam   lepe   nauke   dal,   kterega pota bi se morali držati, da naše slovstvo pospešimo.    Veseli smo bili, vediti, da je on, naša slava, v kolu našega društva bil.    Ali naše veselje ni  dolgo trpelo.    Božja previdnost ga je v boljši svet poklicala. Glas od njegove smrti je kot  strela   celo   Slovenijo   preletel   in   srca  domorodcov presunil. — Velika nesreča je nas zadela; vrlega Slovenca, našega dobrotnika   nam   zemlja   pokriva.    Stalnega značaja bil je veren  svojemu  prepričanju,   najnravniji ali moralniji mož v svoji vladikii,   česar   mu celo nasprotniki odreči ne morejo.    Brez vsake sebičnosti ni skrbel  za   sebe,   ampak za svojega bližnjega in za svoje njemu poverene duše.  To je kristjanska čednost, to je človečja dovršenost! Tako blagi duši ni mogla manjkati žlahna čut narodnosti,   ktera ga je osrčila za   razvitek slovenščine delati brez  vsega  ozira na sumnje ljudi.   Kaj in koliko je za naše slovstvo storil, vam je znano   in  bote danes slišali.    Njegove knjige bodo Slovencom   na  veke važne.    Kakošno   žalost je njegova smrt meni vzročila, vam ne morem dopovedati. Meni ni bil samo dober in dobrovoljen gospod, ampak tudi prijatelj.   Jaz sem njega kot vladika častil, ter zavoljo njegovih nravnih lastnosti kot prvega Slovenca spoštoval.   Da, on ostane pošto-vanja vreden!    On si je našo zahvalnost zaslužil in dolžni smo, da njemu, kot Slovencu in udu naše čitavnice v današnji besedi spominek postavimo ,   in da dogodbe čednega življenja   rajnega   Vladika  v   spomin vzamemo.    Poslušajte tedaj  te  dogodbe,   ktere je   gospod  špiritual  Košar z izvrstnim peresom popisal". — Res da dolgo že nismo   ,,besede44 imeli, in skoraj smo že nejevoljno pričakovali je; pa
c) Zavoljo pomanjkanja prostora v prihodnjem listu.
Vr.
obudila, skoraj spet k drugej povabljenim biti , akoravno imamo tudi vsaki torek zvečer še posebej malo vese-ličico v čitavnici naši. V tej se popeva, igra, pogovarja in drugače kratkočasi, da je veselje. In res, kje bi sedaj o dolgih zimskih večerih Slovenec boljšega pa tudi koristne-jega veselja si iskal, če ne v naših preljubih čitavnicah. Raztrese se ondi od težkega in mučnega posla podnevi utrudeni duh, človek se pošteno razveseljuje in dobiva tako v svojo omiko blagevduševne hrane.
Iz Haloz na Stajarskem 26. nov. — Nam belskim Haložanom ste najbližnje pošti zavrčka, Mizo dve, in ptujska tri ure hoda deleč;   pisma   navadoma dobivamo in pošiljamo po dobrih ljudeh.   Donese li se kak list ali zavitek na Zavrč s slovenskim napisom, uradnik se nikoli ne upira pisma sprejeti,   ničesar ne  prigovarja   ter   ne gleda nabu-Ijeno;   pošlje   Ii   se tako   pismo na ptujsko pošto,  prinesec vselej skoro   dobi   ušesa   naklepane,   kadarkoli   se  s   tako neprijetno nalogo   prikaže;   ljudje  se   že  skoro   branijo  to prijaznost človeku učiniti rekši, bom pa moral čuti od.... Navadno   se oponaša:   Ste  vi  Slovenci  tudi začeli s tako narodno prenapetnostjo  kakor...;   pokaj   vam je to,   vsaj veste,   da je na pošti vse nemško;   nam je ljubše,   da se listni naslovi   po   nemškem pišejo;   pa tisti,   od   kogar  je pismo, ne ve nemški?   in več takih neslanih besed.    Take oponašanja moramo poslušati v bregušarskem Ptuju od po-štarstva na sredini svoje slovenske domovine! — Nekokrat ste bile   dve   pismi   poslane   na   pošto   s češkim   napisom, mesto,   kamor je list bil namenjen,  je tudi bilo po nemškem začrknjeno; čeravno je bila silna reč, nam je vendar domu poslal listova rekši, da na Ptuji češko ne vedo, kar je posel za teden dni zakasnilo. Ne zinil ne bi o tem, ako se ne bi pisma z laškim, madjarskim itd. naslovom sprejemale in odpošiljale.    Jaz sem že   obilokrati  dobival listove in novine iz Krakove, Beligrada, Prage, Beča, Pešta itd. s slovenskim napisom,   tudi   pošiljal s Slovenskega  pisma in naročnino   v te   mesta   z naslovi  njih jezikov,   pa ni   bilo ovire,   samo   tu   sme  tolika   svojovoljnost vladati?    Resno opominjam   g. poslanca   za ptujsko in   rogačko   okolico, naj se oglasi za nas kor svoje volivce, in naj se ta nepri-lika dotičnemu ministerstvu naznani, da vidi, koliko ravno-pravnosti mi doma vživamo;   mar se ravnopravnost nanaša samo na dačevanje in novinčenje, kadar bi vsi narodi enake pravice imeli?    Taki uradniki,   bodo si poštni,  upravni ali sodniški bi nas ,   kakor zgodbe pričajo ,   najrajši z nemče-vanjem   poplavljene  imeli.    Predobro   vemo,   da  vselej   po enakem kopitu šivati je jako prilično; al žalibog vsak čevelj se ne prileze vsaki nogi,   tudi   v orgijah   same   enake piščalke ne veljajo.    Mi terjamo, da nam se na Slovenskem na vsaki   pošti  sprejme  vsako pismo s slovenskim napisom brez pikanja in zabavljanja, ako pa bi se kdo predrznil kaj takega storiti, naj se drugam v službo prestavi, kakor tudi, da so prijemnice   za naše kraje  slovenske   in nemške,   ne pa samo nemške,  vsej gotovo ravno tako plačujemo kakor Nemci. —
30. vinščaka smo v Halozah imeli učiteljski shod, ki se prav dobro vodi, ter ima dobro osnovane sostavke pokazati; na priliko: lani od vzglednega učnika V. spisan sostavek o nazornem poduku je najjakši med vsemi cele vladikovine spoznan; tudi letos so se prebirali sostavki hvale vredni, p. o namenu narodnih učilnic, izvrsten, samo nekoliko previsoko zaškrnjen sostavek o cerkveni godbi in petji; najimenitnejše pa je, da je utemeljena učiteljska knjižnica v zavrčki dekanovini, za ktero se je pri ti priči podarilo 55 gold. kakor utemeljitev. Vse to je lepo čuti, pa kaj nam vse to pomaga , vsej se vse skoz domači grod v tuji žrnov siplje, iz domačega povesma tuje brde tkejo; po-zabivši preljube matere smo tujo dojko preveč priljubili. Kako pa ne bi? Vsej je prav nanjč ne poznamo, čeravno je vselej okoli nas.   Dokler so učiteljski shodovi v to mrežo
410
zaviti, ne misliti, da bi odoudot za nas in za naš narod koristni nesledki mogli izvirati. Ravno zato terjamo j naj se taki pogovori prikrojijo v lepi sloveuščini; še le te se smejo shodi narodnih učnikov zvati.
Narodne učilnice imajo toisto lice, kakor so je imele v absolutični nemčevavui dobi; učne knjige, ktere otroci v rokah imajo, so, razun katekizma srednje spisanega, vse dvojezične: abecednik („Namenb. deutsch und slov. ausser Krain"); je li nismo vredni onega, ki ga naši sosedje Kraujci imajo? malo berilo, veliko berilo, slovensko nemška slovnica; o nekem velikem slovenskem berilu sem včasih slišal, pa pri nas o njem ni duha ne sluha, menda zato, ker je samo slovensko? Akoravno so učiteljski zvedeuci jasno dokazali , „dass das gleichzeitige Bestreben einer zvveiten Sprache ein padagogisches Absurdum sei, so sehr auch Gebildete und Ungebildete fiir eine Doppelrichtung ofters schvvarmen", vendar ta sostava neomajljiva pri nas stoji, kakor petstoletni hrast kljubu vsem svetovanjem. Dokler še slovenski prvenci v pisanji morajo začinati: i, n, U, m, e, r itd., dokler so vsi zapisniki in šolarski imeniki, celo zlate bukvice nemške, vse imena po nemškem napisane, dokler še učniki nanjč slovenskih samostavnikov sklanjati ne znajo, pojdite vse take nenarodne učilnice rakom žvižgat, ni tenje o blagosti, ki bi naj iz učilnic prihajala; ne vem , zakaj se naše narodne učilnice ne bi po svojem pravem in resničnem imenu imenovale: „n emče v a vn i ce p o izbor", kar tudi so v najlepši obliki. V tem grmu pa tudi zajec leži, to je krivo, da tako neizmerno v omiki zaostajamo, da naše navadno ljudstvo ničesar ne ve kakor svoje ime s tujimi rogljači bomo začrgotati, da ga vsak zvitnik lahko ukanjuje, kar tudi ljudje sami priznajo. Zaostala po takem omika je najbolj kriva, da premoženje in bolje posestva in zemljišča v tuje roke prehajajo , iz našincov pa berači, hlapci, dekle in k večemu viničarji postajajo in postajati morajo. Vidimo, pa ne moremo si pomoči; vse je bob v steno, dokler nam narodne vseučilišča pod pazduho ne segnejo. Naročito tedaj terjamo v imeni blagosti našega naroda, da nam ustavna vlada dovoli kakor drugim državnim narodom slovenske narodne učilnice; to smemo, to imamo pravico terjati pred živim Bogom in našim svetlim cesarjem Francom Jožefom L, pa ne samo terjati, to hočemo in moramo imeti.
Haložan. Iz Loke 28. nov. v^ — V nedeljo 23. t. m. se je čitavnica loška slovesno odprla. Kakor so „Novice" že na-znanile, se je slovesnost z Božjo službo v farni cerkvi Št. Jakobški začela. Domači in unanji udje in veliko drugih povabljenih gospodov, gospa in gospodičin se je združilo prvo čast tistemu skazati, ki vlada nad nami. Cetverospev ljubljanskih pevcov je pri sv. maši tako milo pel, da so pesme njegove vsem nazočim globoko segle v srca. Pokazali so se gospodje pravi mojstri v petji cerkvenem. Po sv. maši je bil ,,pri kroni1* obed; vsi pričujoči so bili kakor ena družina — enega srca. Popoldne so dohajali gosti od vseh strani, iz Ljubljane, Kranja, Tržiča itd. Ob 6. uri zvečer se je, kakor je bilo napovedano, čitavnica odprla. Pri vhodu je pozdravljal transparent z „Dobro došli"! svoje goste. Dvorana je bila krasno ozaljšana in poleg ovenčane podobe presvitlega cesarja z osvečanim napisom: ,,vse za vero, vladarja in domovino" z avstrijansko in narodno zastavo okinčana. Došlo je domorodcov in domorodkinj blizo 150, tako, da je bila dvorana vsa polna.
Iskreni domorodec, posestnik Ajmonovega grada, častiti gospod Oton Detela, predsednik čitavnice , stopi prvi na oder ter pozdravi pričujoče tako-le:
„Pozdravljam Vas, zedinjen z odborom čitavnice, predragi naši gosti, ki ste prišli slovesnost našo povikšat, in Vas domoljubne družbenike naše mlade čitavnice, ktero ste z združenimi močmi ustanovili. Vem, da vsaki med nami zapopade visoko in veselo pomembo današnje svečanosti, in
da občuti še posebno radostno srečo, viditi v našem zboru tudi gospoda dr. Jan. BIeiweis-a, pravega očeta domovine naše, in gosp. Miroslava Vilharja, našega izvrstnega domačega pesnika. Danes odpremo čitavnico, v kteri se bo na podlagi narodnih pravic namerovalo delati za omiko domačega jezika, napredovanje narodne zavednosti in za društveno razveseljevanje. — Društvo naše je rastlina iz zemlje domače , ktero je milo solnce narodne enakopravnosti na svitli dan poklicalo. Dolgo nam je bilo nebo temno oblačno , in dolgo je ležala zemlja domača žalostna in nerodovitna. Al hvala Bogu, potegnila je sapa mogočna, premagala vetrove nasprotne, in zjasnila nam nebo. Bila je sapa mogočna, beseda našega svetlega Cesarja, kteremu so srca svojega slovenskega naroda v ljubezni in hvaležnosti udane, od bregov Save, kjer zvesti Graničar že stoletja stražo stoji za Avstrijo, do Moldave, kjer se je češki oro-slan zedinil z orlom avstrijanskim od morja jadranskega do Visle. Toraj hvaležnega srca zakličem: ,,Slava našemu svetlemu, vsem narodom pravičnemu cesarju! (Pri teh besedah zadonijo slava-klici, da se dvorana trese}. Ker je temelj narodne čitavnice pošten in pravičen temu, kar terja sedanji čas in državna ustava, so se pridružili naši čitav-nici gospodje vseh stanov. Mi štejemo za svoje družbenike častite gospode duhovnike, kteri so tudi pri nas, kakor pa celi zemlji slovenski, krepka podpora pravične narodne reči,
—   gospode uradnike, učitelje, mestjane in posestnike, za naše družbenike. — Da bomo čitavnico stanovitno obdržali, ktero smo z veseljem ustanovili, in jo zdaj z radostjo slovesno odpremo , temu nam je porok ljubezen do naroda iu domovine, ktera v naših srcih prebiva. Kakor iz ljubezni do hiše očetove izraste ljubezen do domovine in iz te ljubezen do cele države, tako izvira iz lepe kristjanske ljubezni do svojega bližnjega, ljubezen do svojega naroda in do celega človeštva. Ljubezen do naroda in domovine je korenina pravega djanskega patriotizma, česar nas zgodovina vseh narodov za gotovo uči. Kakor ste tukaj združene cesarska in narodna zastava, so tudi v srcih slovenskih zedinjene ljubezni do vladarja in do naroda. In mi Slovenci smemo kakor dobri Avstrijanci tudi ljubiti svojo narodno zastavo , ktera je očitno znamnje slavjanske edinosti, in ktera nas zmirom opominja s svojo barvo rudečo: ljubite iskreno svoj narod in z živim veseljem vse moči, zedinite v blagor domovine. Iu ker ljubezen ne ugasne kakor plamen, kteri se iz slame vzdigne, če se veže ž njo stanovitnost, kliče nam barva modra naše zastave: Stanovitni ostanite! In barva bela opominja nas: Slovenci ohranite si čisto svojo staro poštenost in nedolžnost svojega načela in osramotite svoje lažnjive uasprotnike, kteri vas obrekujejo! — Glede na našo čitavnico še živo priporočam vsem družbenikom: Naj zedinijo z ljubeznijo do naroda, s stanovitnostjo in z nedolžnostjo svojega načela, še složnost med seboj. Složni bodimo! in obstala in napredovala bo neštevilne leta naša narodna čitavnica v čast družbenikom in domovini in visoko bo vihralo nje geslo: „Vse za vero, vladarja in domovino!"
Gosp. dr. Jan. BIeiweis odzdravlja prijazni ta pozdrav z ravno tako prijazno besedo in med drugim pravi, da so še zmiraj nekteri ljudje, ki se čudijo, da se napravljajo čitavnice, ker imamo vendar kazine po mestih in trgih!    Al to pač ni nobeno čudo — razlaga gosp. doktor
—   da se na domači zemlji napravljajo domače hiše, in to so čitavnice, marveč se je čuditi le temu, kako da je mogoče bilo, da so se namesti domačih čitavnic nekdaj na-pravljale ptuje kazine. Kaj ni bil to narobe svet? In čitavnice imajo zdaj lepo nalogo predelati narobe svet v pravi svet. Ce pa se ustanovljajo čitavnice — nadaljuje gosp. govornik — se ž njimi kazinam nikakor ne nasprotuje. Komur je drago, v kazinah biti, naj bo tam v imenu božjem; al le to terjamo nasproti, naj tudi nas nikdo ne moti,  ako  so nam čitavnice  pri srcu.    „Vsak po svoje —
brez sovraštva", to je geslo poštenega Slovenca, ki je od-nekdaj bil mirna duša. — Tehtni govor gosp. doktorja, ki je bil ^beseda ob pravem času" in ,,na pravem mestu" je bil z živo radostjo sprejet.
Potem pozdravijo loški pevci častite goste z nalašč za to slovesnost zložeuo pesmico, kteri je gosp. učitelj Sadar prelep napev zložil.
Prešlo je poletje,                             Ste vduhali. mili
Minula pomlad,                                 Prijatli, jo koj.
Zamoril je cvetje                              Ter jo počastili
Jesenski že hlad.                              S prihodom nocoj.
Pa v Loki vesela                             Clo bela Ljubljana
Se vigred rodi,                                 Nas dans počasti,
Ki nam oživela                                 Zatoraj naj zbrana
Je rožco te dni.                                Ji slava doni!
Cvetlica je znana,                            Da! 'z duše ognjene
Pri nas je doma.                             Naj vzdigne se grom:
Ne mraz je, ne slana,                      Bog živi Slovence,
Vihar ne konča.                                Bog živi naš dom!
Vodja glavne šole loške , gosp. Ignaci Eržen , kakor predsednika namestnik čitavnice, bere pozdrava čitavnic mariborske in celjske, ki sta bila z veselimi slava-klici sprejeta. Za tem je sledilo navdušeno in sladko petje ljubljanskega kora, ki bi ga človek vso noč poslušal. Le resnico povemo, ako rečemo, da so gospodje, ki so peli, vse nase srca pridobili. V zboru Lkoru) se je pelo troje lepih pesem, namreč „Zastaveničko" J. Skraupa, „Ne udajmo se" Miroslava Vilharja, in „VTenec slovanskih pesem" Nedvedov. Pa tudi loški pevci so izvrstno peli, da so si s svojimi krasnimi glasi živo hvalo vseh nazočih pridobili, namreč: čveterospev ,,Pod oknom" , kor „Rojakom" in združeni z ljubljanskim korom Jenkotov „Naprej". — Ko je petje prenehalo, je gospod učitelj, Lavoslav Cvek prav ganljivo govoril Cegnarjevega ,,Graničarja". Pa kaj je bilo še? Nenadoma stopi v dvorano iz Hrvaškega nalašč pridši gospod Valentin Zarnik, slavnoznani humorist, pa nam prinese pozdrav bratiuski od tamošnjih Slovencov. Veseli živio-klici ga pozdravljajo od vseh strani. Ko stopi na oder in začne šaljiv govor ,,o 7 razpolih Krajnca", ni bilo smeha ne konca ne kraja. Lepo prosimo gosp. Zamika, naj bi nam v „No-vicah" priobčiti hotel celi ta govor, ker je vse zastonj, da bi kdo drugi le senco od tega popisati ali povedati znal, kakor le on sam. — Za njim je mlad , ves nadušen govornik v krasnem resnobnem govoru razložil barve domače naše zastave. — Tudi naš gosp. učitelj Sadar je dodal veselici današnji lepo cvetlico; igral je na glasoviru mično ,,fantazijo".
Naposled je našo slovesnost še druga svečanost posebno povzdignila. ^)
Po dokončani besedi je mladi svet enmalo poplesal, drugi pa so se k večerji vsedli. Kakor pri vsaki taki veselici so tu tudi zdravice svojo veljavo dobite in med mič-nimi pesmicami je sledila zdravica za zdravico Njih Veličanstvu najpred in potem vsem možem, kterih se narod slovenski presrčni rad spominja. — In tako je minul večer, ki bo vsem pričujočim v veselem spominu ostal.
Iz Ljubljane. Visokospoštovani gospodje poslanci hrvaško-slavonskega gospodarskega družtva , ki so bili pri velikem zboru našega gospodarskega zbora 19. novembra v Ljubljani, so povrativši se domu poslali sledeče prepri-jazno pismo gosp. predsedniku Terpinc-u, gosp. odborniku županu Ambrožu in tajniku dr. Bleivveis-u: „Srdačno Vam zahvaljujemo na Vašoj cienjenoj ljubavi, na Vašoj uslugi i pripravnosti, s kojom nam otvoriste hramove Vašega du-ševnoga i materialnoga svetilišta, — raztumačeči nam Vase i naroda Vašega odavle proiztičuče dobro i napredak, — učeči nas tim ujedno   i naše  nedostatke  upoznati,   te ove,
*) Ne zamerite nam ,   častiti gospod  dopisnik ,   da v svojem listu ne damo natisniti, kar bomo v vedno srčnem spominu ohranili.
Vred.
ako tole moguče, kod nas izpravljati, pa s Vašim napredkom naš u mnozih osnovati, — u gdjekojih razvijati, u cielom pako sdružiti. — Nezaboravivi su nam dani oni, koje nam, izvineci se Vašim ostalim poslom, pokloniste. — Ne-zaboraviva nam je razborito i umno unapriedujnia skupština Vaša, — ukusno i lastno, pa opet hasnovito i plodonosno uredjeno imanje g. predsjednika družtvenoga, — požrtvo-vanjem uzdignuta i uzgojavana gospodarska učiona Vaša, na slavu roda i napredak duševni mu radeča čitaonica Vaša s Vašim pjevačkim kolom, — sve trudovi i žrtva uzvišena Vas triuh slavna Gospodo! Mi čemo se ugodno sietjati iz svega , i čestom uspomenom ovlažiti u srcah naših danom tim pojavivšu se sklicu, iz koje če nam proniči naša med-jusobna ljubav i pripomoč do sladkoga ploda sviuh naših obzirah duševnoga i materialnoga razvitka. — Došav kuči izničili smo našim sunaroduikom Vaš mili bratinski pozdrav, opisali njim veselje i gostoljubivost, s kojim nas primiste. — Izrazili smo njim zelju Vašu, da na svaku skupštinu Vašu dodju i naši zastupnici. Sve ovo bi radostno slušano i primljeno od naših sugradjanah, te bratja Slovenci pozdravljeni radostnim „Ziveli!" — Primite našu bratinsku zahvalnost, naš srdačni pozdrav, naše počitanje, te ga po-razdjelite dragovoljno medju sobom, medju Vašom milom i cienjenom obiteljom i medju domorodci. — Slava Vama, koji najslavnije radite na slavu Vaše domovine!
u ime poslanstva Franje Žužela, župnika križevačke Rieke, Antuna Zuričiča, odvjetnika u Zagrebu, Vatroslav Vrnak, župnik Visočki. Visoko dne 23. Studna 1862. — (Poberki iz raznih časnikov.) V „Laib." je gosp. Weiglein v sila dolgem  razjasnila odgovoril  na dopis F v 44. listu „Novic".    Ker sam gosp. poštni  oskrbnik  zagovarja svoje  g.  uradnike,  gre  tudi vredništvu „Novic" povedati svoje.   Kar gosp. oskrbnik v hvalo ravnopravnega ravnanja naše c. kr. pošte pripoveduje,   ni bilo treba nam dopovedovati,   ker to  že dalje časa vemo kakor on ,   in je tudi dopisnik naš  omenil  spomnivši   se   naprav nekdanjega c. kr. poštnega vodja  Hoffmann-a.    Cmu tedaj   braniti kaj, kar  nihče   ni   napadel?    Cmu   narodoljubje   večine   naših gosp. poštnih uradnikov zagovarjati,   ki nam je tako dobro znano,   da   nobenega  zagovora   ne   potrebuje  in   ki je še veče  kakor  je   morebiti  gosp. zagovorniku ljubo?    Al kar od velike večine velja, ne velja od vseh, in v dokaz tega ima  vredništvo   „Recepisse"   v  roci,   ki  je   bil  djanski vzrok, da je prišla ona pritožba v „Novicah" na dan.    Ce naš list kaj   očitno   graja,   se  graja   vselej   opira  na  d o-godbe, ktere more dokazati.   Zato naj slavno oskrbništvo tudi tistemu gospodu, ki ga po  imenu ne moremo brati na recepisu  iu   ki  menda  ne  spada  v  vrsto  prvih  deseterih, resno zapove,   da tudi pri  slovenskih pisemskih napisih zvesto posnema tiste ,,kosmopolitične"   vodila,   ki  si jih je si. oskrbništvo tako glasovito na svojo zastavo zapisalo.
Iz Ljubljane. Pretečeno nedeljo zvečer je bila v naši čitavnici druga beseda — prav kratkočasila večernica. Naši vrli pevci so nas zopet razveselili z nadušenimi in milimi pesmicami. Peli so: ,,Davoria", kor hrvaški, — „Domovini", čveterospev dr. B. Ipavic-ov, — „Zvezda", čveterospev dr. G. Ipavic-ov, — „Noč", kor Beethoven-ov in kor češki. Tudi kratkočasno berilo: „Ples na Nemškem" je bilo prav mično in je čast. poslušavkam in poslušavcom zelo dopadlo.
— Presvitli cesar so 20. nov. t. 1. gosp. dr. Henrika Mitteis-a za vodja ljubljanske gimnazije potrdili.
411