Za poduk iu kratek oas. Krivoprisežnik. Votlo je ropotal voz po slabi cesti. Na vozu spredaj je sedel hlapec, zadi pa dve priletni ženski, ki sta se prav živo med seboj razgovarjali. Peljali so se iz mesta, kjer je bil sejem vsako soboto. Ena izmed žensk, posestnica voza, je bila udova Klimovca, druga pa gostača Pitova. Cesta je bila slaba, polno kamenja je ležalo na cesti, zato sta se tudi ženski na vozu majali, in ena je drugo večkrat trčila; to vse pa vendar jima nič ni dejalo in ji nič ni v pogovoru motilo. Voz se je že približal vasi, kjer so bili naši popotniki doma. Vas ni velika; in izmed malih hišic so bili videti trije lepi hrami, posestva najbogatejših kraetov. Eno posestvo je bilo naše znane udove Klimovce, drugi dve posestvi pa sta stali eno poleg druzega. V prvem je stanoval stari Šibal z edinim svojim sinom Janezom, v drugem pa posestnik Kodela s svojo ženo in šesterimi otroki. Kodele so vsi ljudje iz vasi ljubili, ker so bili pošteni in pobožni; pa tudi Bog jih je za to blagoslovil s časnimi dobrotami v obilni meri. To vse pa je težko videl stari nevošljivi bibal. Kjer je le mogel, jim je škodoval. Veljal je sploh kot lakomnik in v vasi ni bil priljubljen. Njegov petindvajsetletni sin Janez pa je bil čisto drugačen; ta, kjei^ je le mogel, je poravnal škodo, od očeta storjeno. Ljudje so o njera pravili: »Ta je ravnotak, kakor njegova ranjka mati, ki je od same žalosti umrla«. Naši trije znanci so se pripeljali v vas, in voz je obstal pred hišo udove Klimovce. Iz hiše sta prišla 181etna hči in 201etni sin. »Dobro, da ste že prišli, mati!« rekel je sin »bili so tu stari Šibal, da naj jim plačate 100 gld., katere ste jim dolžni, in če ne boste jutri plačali, da vas bodo tožili.« Te besede so udovo prestrašile in nekaj tudi razdražile, ker je že prej bila ves dolg Šibalu plačala. Gez nekaj trenotkov gre Klimovca k škrinjici, da v njej nekaj poišče. Med tem pa se }e sama s seboj menila, rekoč: »Ne bi rada tega nesrečnega človeka uničila, ako ravno tudi še mene hoče za 100 gld. goljufati, že zavoljo njegove rajne žene in sina Janeza ne. Ta dva sta boljšega očeta zaslužila. Uboga Katrica! Ta je gotovo že tukaj na zemlji vice pretrpela. Žalostno je, ako mora žena proti svojemu možu pričati, in vendar je morala ona tako storiti še pred smrtjo, da reši svojo dušo. Meni je izročila pismo, v katerem je zapisana hudobija njenega moža, in me prosila, naj to pismo porabim, ako bo treba. Mogoče, tako mi je umirajoča rekla, mogoče, da bo sam spoznal svojo hudobijo in popravil vse, potem pa ni treba s tem pismom ga spominjati; če pa ne bi hotel vsega popraviti, potem, draga TVezika, preberi mu mojo poslednjo voljo, od prič podpisano; ako pa še potem nič ne pomaga, zanesi pismo sodniku! — Umrla je potem sprevidena s svetimi zakramenfi za umirajoče.« »Zdaj pa mislim, da je ravno ugoden čas ga opomniti, reče na tihem udova, ker hoče še mene za 100 gld. goljufati«. Vzela je neko pismo, dobro _ga je k sebi skrila, oblekla se je, da gre k staremu Šibalu. »Kam bočete iti mati ?« vprašal je sin mater. »Namenjena sem k sosedu, pa veruj rai, ne grem rada, pa moram, moram. Z Bogom! Bog vas varuj! — »Bog vas spremljaj, Ijuba mati, in daj, da vse dobro opravite!« rekel je sin. (Dalje prih.) Smešnica, »Draga žena! reče zdravnik, vaša bolezen ni nevarna. Le največjega rniru in pokoja potrebujete.« — »Toda, predobri gospod doktor, poglejte vendar tudi moj jezik!« — »Res, ravno ta potrebuje najvočjega miru in pokoja.«