Revus Journal for Constitutional Theory and Philosophy of Law / Revija za ustavno teorijo in filozofijo prava  16 | 2011 Pravo, morala in vladavina zakona Vladavina zakona: genovski dialog Odgovor Kristanu Rule of Law: a Dialogue in Genoa. Reply to Kristan Francisco J. Laporta Translator: Andrej Kristan Electronic version URL: http://journals.openedition.org/revus/2157 DOI: 10.4000/revus.2157 ISSN: 1855-7112 Publisher Klub Revus Printed version Date of publication: 10 décembre 2011 Number of pages: 105-108 ISSN: 1581-7652 Electronic reference Francisco J. Laporta, « Vladavina zakona: genovski dialog », Revus [Spletna izdaja], 16 | 2011, Datum spletne objave: 10 décembre 2013, ogled: 22 septembre 2020. URL : http://journals.openedition.org/ revus/2157 ; DOI : https://doi.org/10.4000/revus.2157 All rights reserved 105 revija za evropsko ustavnost (2011) 16 www.revus.eu revus (2011) 16, 105–107 Mojo knjigo Vladavina zakona1 je z občudo- vano kritično pozornostjo in poznavanjem, ki ga premorejo mladi raziskovalci z Oddelka za prav- no kulturo Giovanni Tarello Univerze v Genovi, v precep vzel tudi Andrej Kristan.2 V svoji oceni Andrej odpre dva resna problema z vprašanjem, ki ga v prvi vrsti zastavlja sebi – ob tem pa tudi meni. Sprašuje se, ali gre v mojem delu za iz- ključno opisno rekonstrukcijo pojma tega, kar danes imenujemo z „vladavino zakona“, ali pa gre, nasprotno, za normativni narek načel, ki jih – izhajajoč iz nekaj moralnih postavk – moramo izpolnjevati. Da bi odgovoril na to vprašanje, ki si ga jaz v knjigi eksplicitno ne zastavljam, lahko najprej spomnim (to stori tudi on), da – s tem ko v eni od opomb v knjigi izrecno navedem slavno teorijo Gallie-ja o v svojem bistvu spornih poj- mih – sprejemam pogled, po katerem je zaradi narave nekaterih praktičnih pojmov (takšni so avtoriteta, demokracija, svoboda, človekove pravice, vladavina zakona itn.) nemogoče jasno razločiti zgolj pojmovno analizo od utemeljujo- čega razlogovanja. To je zato, ker vsaka pojmov- na analiza že predpostavlja določeno implicitno utemeljitev in vsaka utemeljitev sprejema za- 1 Francisco J. Laporta, El imperio de la ley, Madrid, Trotta, 2007. 2 Andrej Kristan, Vladavina zakona po Franciscu Laporti. Mestoma prelahko dosegljivi, in vednar neuresničljivi vzor?, Revus – Revija za evropsko ustavnost (2011) 16, 95–100; ali Andrej Kristan, El laportiano imperio de la ley. Un ideal... ¿asequible y sin embargo irrealizable?, Analisi e diritto 2011, 189–197. Francisco J. Laporta Vladavina zakona: genovski dialog Odgovor Kristanu vestno ali nezavedno neko pojmovno konfigu- racijo tistega, kar se utemeljuje. To pomeni, da utemeljitev v naprej začrta (referenčno) polje nanašanja samega pojma, njegovo področje uporabe pa je zato določeno s tem, kar utemelji- tev dopušča. Povedano je res nekoliko abstrak- tno, a se zanašam na to, da je razumljivo. In zdi se mi, da to razloži, zakaj se knjigo lahko bere na oba načina: zgolj kot formulacijo nasledkov, ki objektivno (gledano od zunaj) izhajajo iz neke vrednostne sodbe, ali pa kot normativni predlog, ki je tistim nasledkom v prid, izhaja pa iz subjektivno sprejete vrednostne sodbe (gle- dano od znotraj). Ne vem, v katero od teh dveh perspektiv se knjiga vpisuje, mislim pa, gre bolj za opisno rekonstrukcijo vsega tistega, kar je na impliciten način prisotno v javnih institucijah in pri njihovem delovanju, utemeljenem na osebni avtonomiji in, bolj splošno, na idealu vladavine zakona. Seveda se sam prištevam k podporni- kom tega etičnega in političnega načela, posle- dično pa tudi k zagovornikom iz njega izhaja- jočih nasledkov; vendar mora biti moja osebna drža v tem pogledu nepomembna. Zdi se mi, da bi se skelet knjige lahko bral kot argument z obliko „če..., potem...“. Takole zapišem v uvodu: „Če sprejmemo to idejo [to regulativno idejo vladavine zakona], potem je na nekatera vpraša- nja treba odgovoriti na določen način.“ Ne vem, ali me to postavlja na stran golega opisovanja ali normativnega narekovanja, a mislim, da to niti ni tako pomembno – ne za Andrejeve ugovore ne za njihovo diskusijo. 106 revija za evropsko ustavnost REVUSOV FORUM (2011) 16 www.revus.eu Prvi od teh ugovorov temelji na eni od mo- jih trditev: vladavina zakona je moralna ideja, sestavljena iz določene množice zahtev, ki „mo- rajo biti izpolnjene v največji možni meri“. Na tej osnovi Andrej artikulira kritiko, ki lahko vodi celo do tega, da ideal izgubi ves svoj pomen. To, na- mreč, da je standard vladavine zakona „odvisen od pogojev možnega“, pravi, tega spreminja v zelo ohlapen ideal, kar pa ima nekaj neprijetnih posledic: ob pregledu kritičnih ocen, ki letijo na dejanske situacije, se včasih na primer soočimo z večjo prizanesljivostjo do nekaterih režimov ali institucij določenih držav in manjšo prizanesljivo- stjo do drugih. Še več: da je zahtevam vladavine zakona zadoščeno, bi se lahko zatrjevalo v neki situaciji, kjer je tisto, kar je „mogoče“ storiti, zelo malo ali praktično nič. Na to lahko gledamo kot na neko perverzno obliko vprašanja: Koliko zrn je kup peska? Če bomo sestavine in zahteve vlada- vine zakona odpravljali zrno za zrnom, enega za drugim, bomo prisiljeni skleniti, da je vladavina zakona prisotna, že če je katera koli zahteva tega ideala minimalno izpolnjena. Mogoče je, da se temu argumentu absurda ne da izogniti. Ko trdim, da je množico norma- tivnih in institucionalnih zahtev treba izpolniti v največji možni meri, se navezujem na dejanskost, ki se ji je težko izogniti. Vladavino zakona kot etično-politično-pravni ideal tvori več sestavnih členov in veliko od teh je taknših, da se jih ne da natančno določiti. Vzemimo en primer: sodniško neodvisnost. Zelo težko, če ne sploh nemogoče, bi bilo opredeliti neko merilo, na čigar podlagi bi se lahko reklo, da je nek sodnik neodvisen, ali pa da to ni. Ta merljivost situacij, na katere se po- jem nanaša, se mi zdi iluzorna. In isto velja tudi za načela, kakršno je delitev oblasti, ali za zahte- ve, kakršna je razumljivost pravnih norm, ali za obveznost, da so sodne odločitve obrazložene... Nekateri politologi pri poskusu merjenja takšnih stvari uporabljajo množice spremenljivk, ki jim dejansko pripisujejo številčne vrednosti, vendar sam nisem mnenja, da je tovrstno postopanje docela prepričljivo, saj pripisovanje takšnih vre- dnosti samo ni nič manj intuitivno in bolj točno. Največ, kar lahko storimo, je po mojem mnenju to, da izberemo neko deželo kot model (npr. Nemčijo) in druge dežele primerjamo z njo, da bi nato prišli do zaključka, ali so pri udejanjanju vladavine zakona bolj uspešne od prve ali manj. Kljub vsemu, to gotovo ni tisto, k čemur me na- govarja Andrej Kristan: naj opredelim „minimalni standard zadostitve, pod katerim ne bi mogli go- voriti o vladavini zakona“ (str. 191). Ne vem, kako bi se kaj takega dalo narediti. To pa ne pomeni, da sprejmem nasledke, ki jih on iz tega izpeljuje: da v tem slučaju „ne bi bilo nobenega primera, ki bi ne zapadel pod zahteve vladavine zakona“. Tega sklepa ne delim. Kar se tiče večje ali manjše pri- zanesljivosti, ki jo izkazujemo napram nekaterim državam in življenjskim situacijam, pa menim, da bi ta lahko izhajala ne iz posebne elastičnosti na- šega ideala, ampak iz neke kritične, posibilistične drže, ki nekaj prostora poskuša pustiti za upanje v situacijah, kjer bi strožje zavzemanje za zahteve vseh sestavnih členov vladavine zakona gotovo zavrlo zgodovinski proces, ki je v teku. Takšnih primerov ne podcenjujem, razumem pa, da se neke vrste kreditna linija odpira za situacije, ki – tako kot v zadnjih mesecih v arabskih deželah – lahko privedejo do bistvenih izboljšanj. Vendar to ni nekaj, kar bi relativiziralo naš pojem, ampak je prej nekaj, kar v politični družbi spada k nalogam in pogojem kritičnosti. Andrej Kristan me v nadaljevanju kritizira ravno zaradi nasprotnega. Ne le, da je iz vidika določenih situacij moj ideal vladavine zakona po- stavljen prenizko, ampak je obenem „nepotrebno utopičen“ iz vidika drugih. Na tem polu svoje kritike se naslanja na mojo trditev, da vladavina zakona vzpostavlja zahtevo, po kateri „mora biti vsaka oblast predvidena in izvrševana v skladu z neko množico prej vzpostavljenih pooblasti- tvenih pravnih norm“. Ni mi treba poudarjati, da sem se navezoval na tisto staro težnjo po „vlada- vini zakonov in ne ljudi“, ki gnezdi v samem jedru ideala vladavine zakona in vseh sorodnih idealov (pravne države, načela zakonitosti itd.). V sozvo- čju s tem trdim, da mora biti v neki ureditvi pod vladavino zakona vsaka politična in pravna oblast predvidena in prepoznavna s prej vzpostavljeni- mi pravnimi normami. Ne strinjam se, da ta zahteva krši maksimo „obveznost predpostavlja možnost“, kot meni Kristan. On ugovarja, da zahteve ni mogoče iz- polniti, rekoč da naj pomislimo „na izvor oblasti in prava oz. na trenutek, ko se prvič porodita“ (str. 195). Mislim, da se je tu morda prepustil zelo raz- širjenemu predsodku: tistemu, ki pravo in oblast povezuje na tako rekoč „genetični“ način, tj. po- 107 revija za evropsko ustavnost Vladavina zakona: genovski dialog (2011) 16 www.revus.eu gledu, v katerem je pravo nujno proizvod oblasti; pogledu, v katerem pred pravom vedno obstaja neka oblast. Na podlagi tega predsodka se, na primer, ves čas govori o obstoju neke fantazma- gorične „izvirne ustavodajne oblasti“ in stvareh podobnega značaja. In ker je seveda logično, da ne more biti nobene „pravne“ oblasti, če pred tem pravo ne obstaja, potem mora biti ta oblast nujno „faktična“ – s čimer se izjalovi trditev, da morajo norme obstajati, preden se vzpostavi oblast. A povedano kljub vsemu drži le pod po- gojem, da drži predpostavka. Jaz pa se vprašam, kako se je do nje prišlo. Prav gotovo ne po poti zgodovinskih raziskav, ki bi pokazale, da je kdaj dejansko obstajala neka faktična oblast, iz kate- re izhaja pravna oblast. Tega danes ne vemo. Do predpostavke je torej lahko pripeljala le neka poj- movna domneva – v svetu domnev pa je dopu- stna tako misel, da oblast predhaja pravo, kakor nasprotna misel, da pravo predhaja oblast. Ena pripomba, ki se mi vseeno zdi pravilna, je tista v zvezi z državnimi udari. Moram priznati, da sem se z mojo argumentacijo posebej postavljal proti konservativnim udarom. Vsa moja politična socializacija se je odvijala v krogu diktatorskih sis- temov, ki so bili vzpostavljeni z državnimi udari. In z idejo vladavine zakona radikalno izključujem legitimnost podobnih političnih avantur. Hitler, Mussolini, Franco, Pinochet ipn. so po njej mo- ralno nespodobne osebe. Res pa bi, očitno, ista argumentacija lahko služila tudi za izključitev spontanih revolucij (če te obstajajo), ki poskušajo izpreči kak nelegitimen politični sistem. Zdi se mi, da je to opozorilo potrebno, nanj pa lahko odgo- vorim le na dva načina. Prvič, da prav tako nisem pristaš nasilnih revolucij; da se mi zdi težko spre- jeti razlago, po kateri njihovi končni cilji upravi- čujejo škodo, ki jo neizbežno povzročijo; da na splošno mislim, da imajo malo uspeha z dosego svojih ciljev in da povzročijo veliko škode, četu- di ne namenoma; in podobno naprej. Moj drugi odgovor pa bi bil, da ima ideal vladavine zakona tudi nekaj mej in da ni nemogoče, da bi menili, da se ga lahko ignorira – kadar je od tega odvisna izpolnitev nekaterih ciljev pravičnosti. Iz španskega izvirnika prevedel Andrej Kristan. Predstavitev avtorja Francisco J. Laporta San Miguel je profesor filo- zofije prava na pravni fakulteti Univerze Autonoma v Madridu. Nekdanji direktor raziskovalnega sredi- šča Centro de estudios políticos y constituciona- les in nekdanji član „beneške“ Komisije za demo- kracijo skozi pravo pri Svetu Evrope je med drugim v izvršilnem odboru Mednarodnega združenja za filozofijo prava in politično filozofijo (IVR), član pre- stižnega Tampere kluba, del pomembne medna- rodne skupine za primerjalnopravne raziskave Bi- elefelder Kreis in sourednik knjižne zbirke Law and Philosophy Library pri znanstveni založbi Springer (prej Kluwer). Napisal je na desetine pravoslovnih razprav in nekaj knjig. Zadnja v vrsti – El imperio de la ley. Una visión actual (Madrid, Trotta 2007) – je predmet tukajšnje razprave.