:"...............""".....................................":
Vrlemumožu v spomin, j
TeJka človeku ni zemlje odeja,
vzemejo vsebe ganjene moči.
Dr. Prešeren.
Težko je pisati nekrolog v spomin možu, kremenitemu značaju, kakor je bil predkrat-kim umrli šolski ravnatelj pri Mali Nedelji, gotpod Simon Cvahte. Nemški pesnik Schiller pravi, da ima čudnost svoje junake kakor slava in sreča. Ta g. Simon Cvahte je bil junat čudnosti in kreposti v pravem pomenu te besede, čeravno se ni dosti čitalo o njem in o njegovem tihem delovanju po časopisih in se ga ni slavilo po shodih in zborovanjih.
Ko sva pred več kakor 50 leti posečala gimnazijske klopi v mariborski gimnaziji, kamor naju je usoda zanesla in želja ukagolj-ilva kača, kakor poje n«*š dečni pevec prvak : sva se seznanila in osebno sprijateljila. To prijateljstvo je trajalo do njegove smrti, če tudi so se razmere tako predrugačile, da sva se jako redko krat osebno videla.
On gimnazije sicer ni dovršil, ker ga je vojaška služba prisilila pretrgati svoje študije. Po končani triletni vojaški službi posvetil se učiteljstvu, in prav je storil. Učitelj je v takratnih časih lahko veliko več koristil svojemu narodu, kakor drugi intelegent z višjo izobrazbo, če je le bil tako kremenitega in poštenega značaja, kakor je bil ravno umrli g. Simon Cvahte. Pri Mali Nedelji služboval je nad 35 let in vzgojil toraj več kakor eno generacijo v narodnem duhu.
Drugi njegovi tovariši si izbirajo kakor hitro postanejo definitivni zdajto, zdajano mesto, ter si mislijo s tem samo udobnost svojega zasebnega življenja povečati. — Gr. Simon   Cvahte   v   svoji   skromnosti   ni hotel
kompetirati na drugo udobnejšo mesto, čeravno je tudi imel se ozirati na vzgojo svojih otrok, ktere nikakor ni zanemarjal. To mu jaz štejem v ne malo zaslugo. Pri Mali Nedelji si je z svojo prijaznostjo in postrež ljivostjo pridobil zaupanje in spoštovanje vseh poštenjakov. Lahko se reče, da ni imel osebnega neprijatelja, če tudi je bil vselej in povsod pristaš napredne stranke.
Druga ne manj važna zazluga umrlega pokojnika je ta, da je vzpodbujal talentirane mladeniče k obisku srednjih šol, ter s tem pripomogel širiti kroge naše intelegena. Take talentirane mladeniče je privatno podučeval v nemščini, ker je bilo to potrebno za vzpre-jemni izpit v srednješole po takratnih šolskih postavah, a računil ni ničesar za to, dobro vedoč, da bi to znabiti oplačilo roditelje do-tičnih učencev, ki so itak imeli potem večje stroške, ko so dali fanta v srednje šole.
Živimo v dobi strastnih razrednih borb, v dobi krutih strankarskih nasprotstev in ljute socijalne bojevitosti in upornosti, ki se objestno ob prsi tolče in venomer kriči, češ vse kolesa obstoje, če se tvoja moč upre. Žalibog, da se pri tem porabijo oziri na skupnost in celoto. Umrli g. nadučitelj ni silil nikdar v ospredje ter se je zadovoljil z vlogo, militeš gregani. Prizadeval pa si je kot tak storiti zmiraj svojo dolžnost ter je v prvi vrsti uvaževal celoto, potem še le posamezne dele. S tem je narodu in ugledu svojega stanu več koristil, kakor marsikateri radikalec in vročokrvnež.
Lahka mu bodi žemljica !
Ohranimo mu blag, časten in trajen spomin !                                           Dr. B—n.