FR. ŠKULJ: Šolske stavbe v Sloveniji. Potujoč po Sloveniji sem z velikim zanimanjem opazoval javne stavbe. Karakterističen in za opazovalčevo oko zelo ugoden vtis napravljajo cerkvice po naših gorah in brdih. Človeku se nehote vsiljuje misel, da bi izgubili posamezni kraji in cele pokrajine na svoji romantiki in lepoti, če bi odstranili te stavbe, Naši pradedje so imeli naraven okus pri izbiri stavbišč in čut za lepoto stavb. Čisto drugačen je vtis okolice ter so -v očividnem nasprotju z značajem pokrajine. Zde se mi kakor nož zaboden v živo telo — stalna bolečina za oko, ki zna ceniti harmonijo stavbe z okolico. Najvcčje potnanjkljivosti nam kažejo šolske stavbe po deželi. Tu ne govorim o starih stavbah. ki so bile večinoma prirejene za šole iz privatnih hiš, temveč o šolskih poslopjih novejše dobe, ki so bila le v ta namen zgrajena. Omenjene stavbe nam služijo^mnogokrat kot opomin, da ni jn ne sme biti vsaka stavba dobra za šolo. Temu se spričo razmer v polpreteklem času ne smemo čuditi. Bile so započete v nejevolji, mržnji. hujskanju in celo po dolgoletnih pravdah. O stavbah Podatki so vzeti iz »Jugoslovanske NJive«. so odločevali često ljudje brez volje, brez prakse in brez estetičnega čuta. Zgradba stavbe jim je bila breme, ki so se ga skušali čim prej otresti. Zidali so tja v en dan, samo da so zidali in zadostili nujni zahtevi, kako, ni vprašal nihče. niti se za to brigal. V tem oziru so mnogo zakrivili bivši avstrijski okrajni glavarji in njim prideljeni, večinoma tuji inženirji. Vzorci načrtov za eno-, dvo- in večrazrednice so ležali zaprašeni v predalih, in menda je bila že težava in nadloga, vzeti jih v roke. kaj šele, da bi se kdo vanje duševno poglobil, saj je za šole vse dobro. Nihče od merodajnih gospodov ni poučil Jjudstva, nadzornikova beseda je bila bob ob steno. učitelj skoro ni smel govoriti. ker je bil seveda on kriv stroskov nove šole. Glavna briga jim je bila, da se tega posla čim preje iznebe. V takem razpoloženju so zidali lepo število stavb, ki ne odgovarjajo ne praktični potrebi, ne higijeni, še manj pa estetskemu čutu. Novejše šolske stavbe po vaseh in trgih so največkrat nestvori, podobni ogromnim zidanim zabojem, ki s strmečimi očmi vprašujejo, kako so semkaj zašli. Tak zaboj strmi tja v vaške hiše kakor neokreten slon. Če stopiš v tako stavbo, opaziš takoj, da je šablonsko delo. Vse je nepraktično, neekonomsko, težko in pusto. Po večini so si podobne vse šolske stavbe in vendar je v teh poslopjih toliko narodnega premoženja. na katerega pa narod ni in ne more biti ponosen. Pri takih stavbah naletiš na stvari. da se. čeprav lajik. primeš za glavo. O površnosti vpije vsak prostor, vsak zid. V največjih slučajih sploh niso mislili na razširjenje šole. Kako je hudo občanom. če so prisiljeni par let potem, ko je bila nova šola sezidana, zgraditi še eno novo, ker je ravnokar zgrajena postala v par letih pretesna. Ni čudo. če ljudstvo mnogokrat godrnja! Žal, da pada ta njegova ieza navadno na učiteljstvo. ne pa na prave grešnike. In kaj naj porečem o izbiri stavbišča? Včasih ponudi kdo kako parcelo brezplačno — že ve zakaj — in dobra je, pa naj bo prostor še tako neprikladen za šolo. Darovalec je dobrotnik in javna zahvala mu je zajamčena. Če ni brezplačnega prostora na razpolago, se po dolgem prerekanju določi parcela, na kateri se ne da dobro postaviti niti šolsko postopje, na prepotrebni šolski vrt ni mislil nihče. Mnogokrat se stara šola dozidava, prezidava in dviga brez okusa, ter postane še večji monstnim in potvora, kakor je bila prej. Na učiteljstvo se le redkokedaj misli. Nadučitelju sicer odmerijo prostore. ki mu gredo po zakonu, toda prostore. ki mu ne nudijo udobnosti, ki bi se dale z malenkostnimi stroški udejstviti. Da ne mislijo na večrazrednicah na ostalo učiteljstvo. je umevno. Kdo bi si s takimi rečmi belil glavo! In vendar bi bilo mogoče brez pretiranih izdatkov pripraviti vsaj za učitelje-samce stanovanja. Ker v mnogih slučajih ne dobi učiteljstvo na vasi primernega stanovanja. je primorano jskati si službo drugod. Zakaj to pišem? Vsak narod se ponaša s tem. kar si je sam ustvaril. Tudi naš narod ni zaostal za drugimi, večjimi na kulturnem polju ter si je ustvaril tudi svojo lastno narodno umetnost in značilne stavbne tipe. Ne smemo dalje trpeti, da se zabija narodno premoženje v nestvore. Naši stavbeniki bi se morali zanimati za naše domače izrazite stavbe po deželi in za našo Ijudsko ornamentiko in to upoštevati z ozirom na s k u p n i p o k r a j i n s k i m i l j e tudi pri šolskih stavbah. V tem oziru vrši »Probuda« kot dosedaj e d i n o merodajno društvo važno kulturno in nacijonalno misijo. Ona razpolaga s strokovnjaki za vse panoge stavbarstva in ima razentega na razpolago ogromno folkloristiško zbirko. V Sloveniji imamo glede šolskih stavb več zakonov in ministerialnih odredb. Posebno važni so: za nekdanje Kranjsko ministerialni ukaz z dne 9. julija 1875. štev. 2868 d. z. št. 22 in min. ukaz za nekdanje Štajersko: ukaz z dne 4. februarja 1870, štev. 15 d. /.. min. odredbe z dne 16. maja 1883, štev. 1054 ex 1882, štev. 10 d. z. ter z dAe 20. novembra 1888, štev. 54 d. z. Vse te zakone bi biio treba revidirati ter prilagoditi današnjim razmeram in potrebam. Vsekakor pa je v tej zadevi potrebna enotnost zakona. Navedenini nasvetom pri današnjih razmerah kaj lahko ugodimo. Imaino dokaj domačih arhitektov, uinetnikov in znanstvenikov. Opozarjam tu vnovič tia »Probudo«. Iniarn ž njo stike in povdarjati moram, da me je dovedlo do tega članka razmišljanje o ciljih »Probude«. Dobil sem vpogled v njena stremljenja tn njene smotre. Imel sem priliko pregledati lepo število raznih načrtov za šolske in druge stavbe, ki bodo izvršene, ponos Slovenije. Čul sem. da so se že nekateri krajni šolski sveti in razentega kot prvi na čelu napredka. nadzorniki za Ljubljansko okolico in Črnomeljski okraj. obrnili v tej zadevi na gradbeni odsek »Probude«. Če bodo oblasti uvaževale moje skromne misli in nasvete, sem uverjen, da dobi Slovenija nove šolske stavbe. ki bodo imele vse vrline. ki jih mora imeti taka stavba. In ljudstvo ne bo reklo več: To je šola!": temveč: »To je naša šola!«