,Judicium rescindens, judicium res- cissorium/' Spisal H. Sturm, c. kr. deželnosodni svžtnik. IV-.i) V obče je postopati o obnovni in ničnostni tožbi, kakor je predpisano za navadno tožbo (§ 533 c. pr. r). Potemtakem ne bi bilo nobenega zadržka, da se ne bi mogle določbe o umiku tožbe (§§-a 237 in 238) neomejeno uporabiti v postopanju o omenjenih tožbah, zlasti ker za te tožbe ni v zakonu določena izjema. Stvar pa ni tako jednostavna. Gotovo je dopusten umik ničnostne in obnovne tožbe,, ako se tožba umakne do pričetka prvega naroka, določenega za ustno razpravo v zmislu §-a 538 c. pr. r., ali tudi še pri tem naroku, ako ni prišel toženec. Sploh veljajo predpisi §-a 237 C. pr. r., kolikor je umik tožbe dopusten brez toženčeve pritrditve, za ti tožbi prav tako, kakor za navadno tožbo. Vprašanje, če je tu možno vnovič podati umakneno tožbo, je zavisno od konkretnega slučaja. V podkrepi j en je tega nazora navedem le primer, da je tožnik nepravega toženca imenoval v tožbi, kar se vsekakor lahko pripeti. Ako tožnik vsled takega in enakega vzroka umakne ničnostno, oziroma obnovno tožbo, tedaj ni ovire, da ne bi mogel vnovič podati tožbe. Drugo vprašanje je, če se je vnovič podana tožba vložila v zasilnem roku §-a 534 c. pr. r. Pri umiku tožbe s privolitvijo toženčevo tekom nadaljnjega postopanja o ničnostni in obnosni tožbi je razločevati uvodno postopanje od postopanja v glavni stvari. V prvoomenjenem stadiju je umik tožbe dopusten brez omejitve, dokler se ne izda »judicium rescindens«. Ako tožnik v tem stadiju, odrekši se tožbenemu zahtevku, umakne tožbo, ima to za posledico, da ') Gl, zadnjo številko pre"jŠhjega letnika. 2a obnovo i biblioteke »Judicium rescindens, judicium rescissorium." ostane vse pri starem in se obnovna, oziroma ničnostna tožba ne more več vložiti iz uveljavljenega razloga. Drugače je, ako se izda »judicium rescindens« in začne postopanje v glavni stvari. Že glede navadne tožbe se je izrekla praksa in teorija za to, da ni možno umakniti tožbe po razglasitvi razsodbe (Neu-mann str. 899). Ta nazor ima svojo oporo sosebno v §-u 416, odst. 2 C. pr. r., po katerem je sodišče vezano na svojo odločbo precej, ko jo razglasi ali ko jo v primeru §-a 415 izroči v pismenem odpravku. Ker ni nikake izjeme, velja to tudi za postopanje o ničnostni in obnovni tožbi, torej tudi za »judicium rescindens«. Vendar ne glede na pravkar omenjeno načelo so važni pomisleki, ki se podajo iz pravne narave obnovne tožbe in govore proti umiku te tožbe po razglašenem »judicium rescindens«. Ničnostna tožba pride tu le toliko v poštev, kolikor dopušča postopanje v glavni stvari po razveljavljenju izpodbijane razsodbe. O tem, da je umik obnovne tožbe sam ob sebi, seveda s pritrditvijo toženčevo, izključen v postopanju v g'avni stvari, se najbolje prepričamo, ako razmotrujemo slučaj, da bi se smatral umik tožbe dopustnim. Kakšne posledice bi mogel imeti tak umik? Izpodbijano razsodbo je sodišče bilo razveljavilo, recimo, v celem obsegu. Po §-u 416 odst. 2 je sodišče vezano na »judicium rescindens«. Torej ni dotična pravdna stvar razsojena, ampak visi, dejali bi, v zraku. Umik tožbe naj bi pa imel učinek, da se ne bi moglo več nadaljevati obnovno postopanje. Ako n. pr. tožnik, ki je v prejšnjem postopanju dosegel ugodno razsodbo, sedaj izpodbijano z obnovno tožbo, privoli v umik obnovne tožbe šele potem, ko je izšel »judicium rescindens«, tedaj naj bi bilo v tem trenotku končano obnovno postopanje. Ker se pa le-to ne more več nadaljevati, morala bi biti odprta kaka druga pot, da tožnik najde pra^vno zaščito, ki je potrebna za uveljavljenje njegove zasebne pravice nasproti tožencu Recimo, da tožnik vloži popolnoma novo tožbo. Napram tej tožbi bi bila povsem upravičena »exceptio litis pendentis«, kajti s tem, da se je izpodbijana razsodba razveljavila, ni pravdna reč še rešena, ampak teče tako dolgo, dokler ne izide nova razsodba ali se sklene poravnava, ki stopi na mesto izpodbijane razsodbe. Na- „Judicium rescindens, judicium rescissorium." stala bi torej kolizija med pravdnimi posledicami tekoče pravde in med pravnim učinkom umika tožbe. To kolizijo bi bilo moči le tedaj rešiti v prilog umika tožbe, ako se bi tolmačilo in smatralo, da se je tožnik, privolivši v umik obnovne tožbe, hkratu odrekel svoji pravdni pravici, t. j. pravici, da sme iskati pravno zaščito svoje zasebne pravice v obliki, ki jo določa civilnopravdni red. Kaj takega je pa nemožno. Nikdo se namreč ne more odreči samo pravdni pravici, ker ta je javnopravnega značaja in dopušča razpolago le v tesni zvezi z zasebnopra vni m zahtevkom. Umik obnovne tožbe sam na sebi nima torej v postopanju v glavni stvari istega pravnega pomena in učinka, kakor je sicer združen z umikom tožbe. Ako navzlic temu umakne tožnik obnovno tožbo s pritrditvijo toženčevo, nima to druge posledice, kakor da počiva postopanje. More se pa postopanje v glavni stvari povzeti po preteku rokii §-a 168 c. pr. r. Tu je nekaj sličnega, kar izreka justično ministrstvo v odgovorih k §-u 139 c. pr. r.: ako nobena stranka ne pride k naroku, odrejenemu na predlog za postavitev v prejšnji stan za ustno razpravo, tedaj nastopi počivanje postopanja (§ 170 c. pr. r.). Oni pomisleki, ki jih navaja Grabscheid v svojem članku »Gibt es ein Ruhen des Restitutionsverfahrens ?« v »Ge-richtszeitung« št. 36 iz leta 1901, niso tu umestni. Imenovani -pisatelj je namreč mnenja, da je navedeni pravni nazor justičnega ministrstva napačen ter da je stvarni položaj v slučaju, ki ga imajo v mislih »odgovori«, tako tolmačiti, kakor da se ne bi bil nikdar vložil predlog za postavitev v prejšnji stan. V našem slučaju je pač treba upoštevati to, da je izšel »judicium rescindens«, ki se ne da več odstraniti in vsled tega tudi ne dopušča mnenja, češ, da se ni bila nikoli vložila obnovna tožba. Vendar je možen slučaj, da se umakne obnovna tožba v postopanju v glavni stvari pravnoveljavno ter z učinkom, da je tako končano prejšnje postopanje in ono, ki se je uvedlo vsled obnovne tožbe. Ta slučaj je, ako se ne umakne samo obnovna tožba,ampak hkratu tudi tožba v prejšnjem postopanju, ki je bila podlaga izpodbijani ter razveljavljeni razsodbi. Da je ta nazor pravi, se poda iz uva-ževanja, da morejo stranke razpolagati s svojimi zasebnimi za- 1* „Judiciuni rescindens, judicium rescissorium." htevki, akoravno radi le-teh teče pravda. Te prostosti strank ne omeji okojščina, da je izšel »judicium rescindens«. Saj s tem izrekom ni rešena pravda in, dokler ni končana, morejo stranke poljubno razpolagati s svojimi pravicami, se jim odreči ali kakorkoli se glede njih poravnati. Izključeno je v postopanju v glavni stvari jedino le, da bi se mogla umakniti samo obnovna tožba, ne pa, ako umik zadeva tudi tožbo iz prejšnjega postopanja. V. Ni naloga te razprave, ki smo si jo začrtali v zaglavju, da bi pretresali in preiskovali vsa možna vprašanja, ki se pokažejo na zanimivem polju obnovnega postopanja. Glavni vprašanji, ki smo si ju stavili, sta rešeni. Vendar bi tudi ta rešitev ostala nepopolna, ako se ne bi dotaknili vprašanja, ki ni za praktičnega pravnika prav nič manj važno, namreč vprašanja, kakšno formalno obliko mora po zakonitih predpisih imeti petit obnovne tožbe ter enunciat razsodbe, bodisi pri »judicium rescindens« ali pri »judicium rescissorium«. Za tožbeni zahtevek pri obnovni tožbi je merodavna določba §-a 536 št. 5 C. pr. r., ki pravi, da se mora tožnik izjaviti, koliko predlaga, da se naj razveljavi izpodbijana razsodba in katera druga razsodba se predlaga v glavni stvari. O tem, da bi se moral tožbeni zahtevek glasiti tudi za dovolitev obnove, ne omenja zakon ničesar. Tožnik mora le v tožbi označiti zakoniti izpodbijalni razlog, na katerega opira tožbo (§ 536 št. 2). Iz tega je izvajati, da spada označba obnovnega razloga med to, kar se zahteva za utemeljitev tožbe, torej med dejanske navedbe, na katere se opira tožbeni petit. Kakor mora imeti navadna tožba določen tožbeni vzrok (§§ 226 in 235 c. pr. r.) ter mora biti na pr. pri tožbi, s katero se uveljavlja obligatorna terjatev, razvidno iz tožbenih navedeb, iz kakega pravnega naslova je nastala terjatev, ali vsled storjene škode ali vsled posojilne ali darilne pogodbe itd., tako je izpodbijalni razlog tožbeni vzrok pri obnovni tožbi. Z drugimi besedami: izpodbijalni razlog je le bistvena premisa, iz katere se poda C o n C1 u s u m, da se razveljavi izpodbijana razsodba in izda druga. „Judicium rescindens, judicium rescissorium." Po našem mnenju bi bilo v obnovni tožbi, ako vzamemo za podlago naš tipični slučaj, najprej predlagati, da se razsodi »v obnovnem postopanju«, potem pa strogo držeč se zakona zahtevati : 1.) »V pravdni stvari A-ja je proti B-ju radi priznanja ne- obstoja služnosti izšla razsodba sodišča X. z dne.....št. ... se razveljavi« — po vnovič v glavni stvari se izvršivši razpravi pa razsodi: 2.) »Toženec B. je dolžan priznati, da mu ne pristoja služnost, da bi smel skladati drva, deske in druge reči na tožnikovem prostoru Z; dolžan je vbodoče se zdržati izvrševanja take pravice in povrniti tožniku pravdne stroške, vse v 14 dneh proti izvršbi.« Samo iz teh dveh delov obstoja tožbeni zahtevek pri obnovni tožbi. Ako se bi zahtevalo, da se izpodbijana razsodba razveljavi samo deloma, moral se bi dotični skrčitvi primerno postaviti tudi tožbeni zahtevek. Ni pa potrebno po zakonu, da bi se zahtevalo, naj se »dovoli obnova«. Saj tudi v navadni tožbi ne predlagamo, da se razsodi: »tožbi se ugodi itd.« Sicer se v praksi večkrat pripeti, da se zahteva v obnovni tožbi celo »premenitev« izpodbijane razsodbe, a to je povsem napačno. Od nas formulirani tožbeni zahtevek se strinja z zakonom, vzlasti s predpisom §-a 536 c. pr. r., iz katerega je natanko posneti, da spada označba izpodbijalnega razloga med tožbene navedbe, ne pa v tožbeni zahtevek. To se sklada tudi s pravno naravo naše obnovne tožbe, ki ni nikakšna restitucija. V zmislu §-a 404 c. pr. r. mora razsodba rešiti tožbeni zahtevek t. j. predloge, ki so v njem obseženi. Če torej tožba ne vsebuje po zakonu predloga, da se dovoli obnova, ga tudi izrek razsodbe ne more obsegati, ker je zanj vedno potreben predlog. Čestokrat se zgodi, da sodišče, ako se mu pokažejo pomisleki, pusti v pravdi, ne da bi se stavil predlog, uradoma razpravljati o nepristojnosti, ki se ne da odstraniti po sporazumljenju strank. Ako se potem tekom razprave pokaže, da so ti pomisleki neutemeljeni, ne bode sodišče zato, ker se je pečalo z vprašanjem nepristojnosti, storilo in objavilo nobenega sklepa o tem, da se smatra pristojnim, kajti, to se ni bilo predlagalo. „Judicium rescindens, judicium rescissorium." To načelo velja splošno. Proti zakonu bi bilo torej, ako se bi v razsodbi o obnovni tožbi (»judicium rescindens«) izreklo, da se dovoli obnova, ker tega predloga ne obsega tožba. Stvar je pač ta. Kakor mora sodnik po načelu našega ci-vilnopravdnega reda razmotravati in rešiti vprašanje glede tožbenega vzroka, ki se nanj opira navadna tožba, v razlogih razsodbe, tako se mora sodnik, izdajajoč razsodbo o obnovni tožbi, s katero se razveljavi izpodbijana razsodba, pečati z vprašanjem, če je uveljavljeni izpodbijalni razlog dopusten ali ne, edino le v razlogih razsodbe, ne pa v izreku njenem. V razlogih razsodbe se je sodniku tudi o tem izreči, kateri izmed več uveljavljenih izpodbijalnih razlogov je utemeljen in kateri ne; tam mora označiti izpodbijalni razlog, vsled katerega se je izdal »judicium rescindens«, tam navesti vse one izpodbijalne razloge, katere je smatral za nedopustne, ter tam začrtati meje, v katerih je opraviti razpravo o glavni stvari (»judicium rescindens«). Ako se »judicium rescindens« ne izda pred razsodbo v glavni stvari (§ 542 c. pr. r.), je želeti, da se v zapisniku povodom razglasitve omenjene razsodbe kratko zabeleži njena utemeljitev t. j. katerega izmed izpodbijalnih razlogov (nanovo najdeno okolščino ali novo pričo) se je smatralo dopustnim in katerega ne. To ni neobhodno potrebno, vendar pa umestno, da se tako spozna tok in obseg razprave, ki se nadaljuje o glavni stvari. Seveda ne tvori nikake ničnosti, ako se v besedilu razsodbe (»judicium rescindens«) izreče n. pr.: »dopusti se obnova v svrho provedbe dokaza po priči C o nanovo najdeni okolščini X,« in ako za tem pride izrek o razveljavljenju izpodbijane razsodbe-Le ugovarja se lahko proti takemu izreku razsodbe, da se ne drži mej, ki jih mu veleva zakon. Formalno obliko, ki ustreza zakonu, si mislimo skratka tako, da obsegaj izrek razsodbe in sicer pri »judicium rescindens« samo to, da se razveljavi izpodbijana razsodba, pri »judicium rescissorium« pa, kako se v glavni stvari vnovič razsodi. Tako kaže tudi zunanja oblika razsodbe obnovnotožbo za institucijo v modernem duhu, ki ni enaka restituciji občnega sodnega reda. „Judicium rescindens, judicium rescissorium." VI. Pretresali smo slučaj, da je sodnik v našem primeru pravilno postopal o obnovni tožbi. Mislimo si pa, da tega ni storil ter da je pri prvem naroku, h kateremu se ni zglasil priča C, razpravljal o dopustnosti obnovne tožbe, ne da bi bil razpravljal zgol to točko v zmislu §-a 189 c. pr. r.; da je potem z ozirom na že v tožbi po priči izkazano verojetnost izrekel razsodbo, da se dopusti obnova, ter objavil sklep v zmislu §-a 542 c. pr. r., da je pred izdajo te razsodbe razpravljati v glavni stvari, in da je razpravo preložil v svrho sprejema dopuščenega dokaza po priči C. Na prihodnjem naroku zaslišana priča je negativno izpovedala o nanovo najdeni okolščini. Radi tega je sodnik s sklepom zavrnil obnovno tožbo. Na podlagi načel, ki smo jih bili prej obrazložili, ni težavno rešiti vprašanja, koliko je postopanje sodnikovo v tem slučaju pravilno in koliko ne Kakor kaže vzgled, je sodnik razpravljal dejansko najprej o dopustnosti obnove. Formalen nedostatek je, da ni storil in objavil sklepa, da bi se razpravljalo zgol o tej točki (§ 189), kajti očividno je bilo njegovo postopanje prikrojeno za tri stadije, kakršne pozna literatura za nemški civilnopravdni red. Drugo formalno napako je zakrivil sodnik, ko je objavil razsodbo in ž njo izrekel, da se dopusti obnova. Tega izreka ne bi smel stor ti, ker § 189 dopušča le ločitev razprave o sa-mostalnem napadnem ali zagovornem pomočku, ne pa tudi posebne odločbe o njem. Smatrajoč, da je obnova dopustna, moral bi bil sodnik, ne da bi smel izreči o tem odločbo, razpravljati še o vzroku obnove in v to svrho preložiti razpravo. Razpravo je zares preložil, vendar se mu je vrinila tretja formalna napaka, ko je storil sklep v zmislu §-a 542 c. pr. r. da se razpravlja o glavni stvari. Po dejanskem položaju ni ta sklep, ker se je na novi razpravi razpravljalo samo o vzroku obnove. Sicer pa sodnik ni še izrekel svojega »judicium rescindens« in tako dolgo ni mogel razpravljati o glavni stvari. Povsem pravilno je, da je sodnik s sklepom zavrnil obnovno tožbo. Reč niti ni bila dospela izven uvodnega postopanja, 8 „Judicium rescindens, judicium rescissorium." niti se ni razveljavila izpodbijana razsodba, in zato je šlo le za vprašanje, ali je zahtevku, da se razveljavi izpodbijana razsodba in potem vnovič razsodi v glavni stvari, ugoditi ali ne Kakor hitro je sodnik zanikal to vprašanje, moral je obnovno tožbo zavrniti; iz navedenih razlogov ne pride tu v poštev, da je sodnik prej že z razsodbo bil dopustil obnovo ter objavil sklep zastran razpravljanja v glavni stvari, ker so to formalne napake, ki se tičejo le vodstva pravde (§ 522 c. pr. r.). Edino prava oblika odločbe, s katero se je zavrnila obnova, je pa le v tem slučaju sklep. Po predpisu §-a 543 c. pr. r. je zavrniti tožbo s sklepom, ako se pokaže šele ob ustni razpravi, da se opira obnovna tožba na zakonito nedopusten izpodbijalni razlog ali da se je podala prekasno. Zakoniti vzrok tej določbi je iskati v tem, da po načelih, izraženih v civilnopravdnem redu, sme sodnik odločbe, s katerimi se ne reši tožba meritorno, vobče izdati le v obliki sklepa. Iz omenjene določbe je pa sklepati, da je zavrriti obnovno tožbo z razsodbo tedaj, kadar se je tožba sicer pravočasno vložila in je izpodbijalni razlog po zakonu dopusten, vendar pa je ustna razprava podala, da ni izpodbijalni razlog utemeljen, ker na pr. stranka ni uporabila dotične nanovo najdene okolščine pred sklepom ustne razprave le vsled svoje nemarnosti. Tega nazora je tudi odločba najvišjega sodišča z dne 25. julija 1900 štev. 10.600 u. zb. 280 ter Neumann str. 1368. Vprašanje, ali je obnovno tožbo na ustni razpravi zavrniti s sklepom ali z razsodbo, je torej »quaestio facti«. V našem slučaju je priča C izpovedal, da se je dotični dogodek, ki tvori nanovo najdeno okolščino v zmislu §-a 530 št. 7 C. pr. r., vršil pred 32 leti. Ako bi bil tožnik to navedel že v tožbi, je nedvojbeno, da bi se bila tožba zavrnila »a limine« po predpisu §-a 538 c. pr. r., kajti ta okolščina ne bi bila taka, da bi tožnik mogel z njeno navedbo in rabo doseči v prejšnjem postopanju sebi ugodnejšo razsodbo glavne stvari. Ta okolščina je torej po zakonu nedopusten izpodbijalni razlog, in ker se je to izkazalo šele na ustni razpravi, je pravilno, da je sodnik zavrnil tožbo s sklepom. „Judicium rescindens, judicium rescissorium." VII. Zanimanje vzbuja tudi vprašanje, kako se naj glasi izrek razsodbe, s katero se zavrne obnovna tožba. To vprašanje je v ozkem stiku s predmetom naše razprave in zato Izpregovorimo nekoliko o njem. Skoraj samoobsebi bi bilo umevno, kaj naj bi obsegal izrek razsodbe, ako se zavrne obnova, vendar povzroča stvar težkoče v praksi. To dokazuje nastopni slučaj, ki ga je objavil »Slovenski Pravnik« iz leta 1900 na str. 271 in naslad. C. kr. okrajno sodišče v Celju je z razsodbo z dne 21. junija 1899 opr. št. CIl 112/99-4 razsodilo, da morata toženca B in C plačati tožnici od terjatve iz dolžnega pisma z dne 21. marca 1895 v znesku 250 gld. skrčeni znesek 17 gld. s pr. Tožnica je. trdeča, da ima terjati razen zneska 17 gld. še nadaljnji znesek 50 gld., vložila obnovno tožbo, sklicuj^ se na izpodbijalni razlog, ki ne pride tu v poštev. Prvo sodišče je ugodilo obnovni tožbi in prisodilo tožnici še naknadno zahtevani znesek 50 gld. C. kr. okrožno prizivno sodišče v Celju je vsled priziva razsodilo: »Prizivu tožencev se ugodi, razsodba prve instance spremeni in spozna, da se zavrne zahtevek za obnovo proti razsodbi c. kr. okrajnega sodišča v Celju od dne 21. junija 1899 op. št. Cll 112/99 in daljnji zahtevek, da se razveljavi ta razsodba, in da toženca razdelno plačata tožnici razen onega že z razsodbo od 21. junija 1899 prisojenega zneska 17 gld. še tudi znesek 50 gld. s pr.« C. kr. najvišje sodišče je revizijo zavrnilo, kolikor se je z razsodbo prizivnega sodišča odklonila zahteva za obnovo postopanja, sklenjenega z razsodbo c. kr. okrajnega sodišča od 21. junija 1899, oziroma zahteva, da se razveljavi ta razsodba; razveljavilo pa je razsodbo prizivnega sodišča, kolikor se je ž njo odklonila zahteva, naj se toženca nerazdelno obsodita, da morata plačati znesek 50 gld. c. s. c. Glede izreka prizivnega sodišča, ki sodišča, ki se je predru-gačil, kolikor se je zavrnila zahteva, da se obsodita toženca v plačilo zneska 50 gld., je dodalo vrhovno sodišče svoji odločbi nastopne razloge: 10 „Judicium rescindens, judicium rescissorium." »Prva instanca je ta znesek priznala, ker je ugodila obnovni tožbi; prizivna instanca pa ni mogla in ni smela glede te zahteve soditi, ker je odklonila obnovo in je že po obnovni tožbi ta zahteva bila le nasledek zahteve, da se obnovi prejšnje postopanje. Le pod pogojem, da se obnova dovoli, je tožnica zahtevala nadaljnji izrek, da se naj obsodita teženca v plačilo zneska 50 gld« Ta odločba najvišjega sodišča je pravnopo-motna, pravilna pa je razsodba prizivnega sodišča toliko, kolikor se je zavrnil zahtevek, da se razveljavi izpodbijana razsodba, ter nadaljnji zahtevek, da se toženca obsodita v plačilo zneska 50 gld. Predvsem je napačno naziranje vrhovnega sodišča, češ, ker je dovolitev obnove premisa nadaljnjemu zahtevku, da se prizna vprašljivi znesek, in je le-ta zahtevek smatrati le za »nasledek« prvega zahtevka, ne bi smelo prizivno sodišče zavrniti zahtevka glede zneska 50 gld., ampak moralo se bi zadovoljiti samo z zavrnitvijo obnove. Nepravilnost tega nazora se takoj uvidi, ako uvažujemo, kako je izreči razsodbo v slučaju navadne tožbe, s katero se ne zahteva samo ugotovitev pravnega razmerja, ampak tudi dajatev. Da so take tožbe številne, kaže vsakdanja praksa. Recimo, da je zavarovalna družba A sklenila zavarovalno pogodbo s tožencem B, vsled katere se je zavarovalo toženčevo poslopje proti ognju za dobo 10 let in se je toženec zavezal plačevati letne premije. Toženec si je pa stvar premislil ter noče iz kateregakoli razloga niti plačati premije, niti priznati obstoja pogodbe. Tožnik je prisiljen tožiti in zahteva: I. ugotovi se, da obstoja zavarovalna pogodba sklenjena med A \n B \. t. d.; II. toženec je dolžan plačati premijo. Brez dvojbe je prvi zahtevek premisa ali pogoj drugega. Ako pa sodnik smatra prvi zahtevek neutemeljenim, se ne zadovolji s tem, da zavrne v izreku razsodbe samo prvi del tožbenega zahtevka, češ, drugi del je le posledica prvega zahtevka, ampak bo izrecno odklonil v razsodbenem enunciatu tudi drugi del zahtevka. Če ne bi tako postopal, grešil bi zoper predpis §-a 404 c. pr. r., ki pravi, da mora razsodba rešiti vse, glavne stvari se tičoče predloge. Tak predlog je pa tožbeni za- „Judicium rescindens, judicium rescissorium." 11 htevei<, i