«ANGELČEK
•-(Priloga Vrtcu.) —-
Št. 4. Ljubljana, dné 1. aprila 1907. XV. tečaj.
Sijaj, sijaj, zlato solnce .
Sijaj, sijaj, zlato solnce, cvetke vabi nam na dan, da bo v pomladanskem cvetju širna spet vzcvetela plan.
Sijaj, sijaj, zlato solnce, da bo gozd ozelenel; v njih vesele svoje pesni ptičev zbor nam spet zapel.
Sijaj, sijaj, zlato solnce, in razjasni nam obraz, da veselo bomo peli, pozabili zimski mraz.
Raj ko Rojev.
Pomlad se vrača.
Juhéj, zdaj zmagana beži čez gore starka zima; razdrobljen ščit in zlomljen meč, plašč ves raztrgan ima.
Solze ostavlja za seboj kot biserne kristale: potoček v strugi zbira jih, potaplja v šumne vale.
Že privabilo solnčece je zvončkov nam iz zemlje, po sójnih bregih kak žefran že tudi v listju dremlje.
Po vejah glasnih pevcev zbor skakljä, veselo poje, si ročno dela gnezdeča za drobne mlade svoje.
Mokriški.
Kakšne otroke ima rada Marija.
IV. Vsaka dobra mati želi, da jo otroci ljubijo. Ker jih ona sama tako zelo ljubi, bi pač tudi nobene druge reči tako težko ne pogrešala kakor njihove ljubezni. Naj bi bili otroci v drugih rečeh še tako izvrstni, vendar bi jih mati ne mogla biti vesela, ko bi ji ne kazali nikakršne vdanosti, ko bi ji ne povra-čevali ljubezni za ljubezen ! Milo bi se morala pritoževati ljubeča mati: „Oh, koliko sem storila za svoje otroke; koliko noči sem prebedela zarad njih; koliko težkih stopinj storila zanje. Kolikokrat sem si sama pritrgavala, da je bilo le otročičem ustreženo . . . nà, zdaj me pa nehvaležno pozabijo in se niti ne zmenijo zamel"
Obratno pa, kako je srčno vesela skrbna mati, ako vidi, kako se trudijo njeni dobri otročiči, da bi ji materinsko ljubezen povračevali s svojo otroško ljubeznijo, kolikor in kjer le morejo!
Velika je materina ljubezen do otrok; večje in plemenitejše si ne moremo misliti. Vendar pa smemo trditi, da precej za materinsko ljubeznijo pa pride otroška ljubezen, ako se žarno zaneti v dobrem de-tinskem srcu. Rad bi vam natančneje opisal tako de-tinsko« ljubezen, ki jo ima dober otrok do svoje ljubljene matere; pa je ne morem popolnoma. Kakor je nepopisna materinska ljubezen, enako otroška. Vse, kar vam morem zapisati o njej, je le nepopolna slika.
Dober otrok, ki ljubi svojo mater, ne pozna na svetu nobenega človeka, ki bi ga mogel tako čislati in ljubiti : mati mu je nad vse ! Najljubši kraj mu je — blizo matere I Najljubša druščina — pri materi I Najprijetnejši pogovori — z materjo! Njegove misli so največkrat pri materi. Če je na tujem, se suče njegovo trpko domožalje največ okrog ljube matere; najbolj si želi zato domov, da bi zopet zrl miljeno obličje drage mame svoje. Če je doma, se mu zdi dolgočasno, ako gre le za nekaj dni mati od doma ; in kako se vzradosti, ko se zopet povrne ! Će je tak otrok vesel, najprej teče materi naznanjat, kaj ga je
razveselilo ; če je pa žalosten, zopet hiti materi opisovat svoje nezgode. Če je v stiski in potreben pomoči, najprej in najbolj zaupno pribeži k materi. Z nikomer ni tako sočuten kot z materjo: z njo se veseli, z njo žaluje. Če se mati joka, joka se tudi on, dasi ne ve, zakaj.
Ker tako zelo ljubi svojo mater, se pa tudi ničesar bolj ne boji kakor tega, da bi kaj ne razžalil svoje dobre matere. Vendar stem še ni zadovoljen, da je nikdar ne žali ; marveč si na vso moč prizadeva tudi za to, da bi ji napravljal veselje. Oj, otroška ljubezen je iznajdljiva : hitro spazi, kaj je materi posebno všeč ; že na očeh ji bere, kaj bi rada. Prisrčno-hva-ležno ji častita ob godovih ; veselo se poslužuje vsake prilike, kje in kako bi mogel kaj bolj poslreči svoji materi ; natančno izvršuje njene ukaze in svete, celò njene želje itd. Pripravljen je celo stradati in trpeti slehrne muke, da je le ustreženo — ljubljeni materi!
Pa zdi se mi, da sem že predaleč zašel. Naloga mi je, le opisovati otroke, ki jih ima Marija rada Toda stem, da sem opisal, kako ljubi dober otrok svojo zemeljsko mater, sem tudi že povedal, kako naj tudi vsak Marijin otrok ljubi svojo nebeško Mater, da ga bo mogla rada imeti. Rad mora biti v bližini svoje rajske Matere Marije : v Marijinem svetišču, v Marijinih kapelicah, pred Marijinimi kipi in slikami. Rad se mora pogovarjati s svojo prevzvišeno Materjo: mnogokrat hrepeneče misliti nanjo, njej priporočevati in izročevati vsa dela in opravila, veselje in žalost ; pogosto in goreče se ž njo pogovarjati v svetih vzdihljajih, v molitvah in pesmih. S posebnim navdušenjem naj praznuje Marijine praznike . . . Zaupno naj jo kliče na pomoč v trpljenju in stiskah, zlasti v izkušnjavah in dušnih nevarnostih. Predvsem pa naj se trudi, da bi se ji prikupil z lepim in nesvarljivim vedenjem.
Za vzornika otroške ljubezni do Marije vam posebej priporočam v posnemo sv. Stanislava. Kako prisrčno je ljubil ta angelsko nedolžni svetnik Mater božjo, nam v popisu njegovega življenja kaže zlasti
tole: „Kar ga je spominjalo na Marijo, mu je bilo najljubše; kdor mu je govoril o Marijini slavi, tega je najraje poslušal ; o Mariji govorili, Marijine knjige brati in Marijine molitve moliti — to mu je bila nebeška radost. Če so imeli v šoli takozvane „proste" naloge, da si je sam lahko izbral reč, o kateri je hotel pisati, si je izbral in pisal najraje kaj v čast in slavo svoji nebeški Kraljici. Če je kje zagledal ime Marijino, ga je poljubil, ozrl se proti nebu in spoštljivo pozdravil svojo preljubo Mater. Ob strani v bukvah je večkrat zapisal ime Marijino ali pa prošnjo: „Marija, bodi mi milostljiva!" Kadar je slišal pri jezuitih popoldne peti „Salve regina!" mu je angelsko obličje žarelo veselja in češčenja. Na Dunaju so imeli takrat plemeniti mladeniči med seboj posebno družbo za počeščevanje Matere božje. Stanislav je bil te družbe najgorečnejši ud.
Tako je že v prvi mladosti sveti mladeniček častil in ljubil Marijo. Ta detinska ljubezen se je pa z leti še čimdalje bolj izpopolnjevala. Ko je v Rimu sprejel redovniško obleko, se mu je zdelo, da jo sprejme iz roke svoje Gospe in Matere Marije. V samostanu je s svojimi tovariši velikokrat in rad govoril o Materi božji. Hvalil je njeno čast in povzdigoval njene brezštevilne prednosti ; poveličeval je njene čednosti in popolnosti ; čudil se je njeni neizmerni slavi in sreči, ki jo vživa v nebesih. In da bi po vrednosti oznanjal slavo Marijino, se je posluževal tako krepkih in vzvišenih izrazov, da je bilo lahko spoznati, da so mu odzgoraj navdihnjeni. Iznašel je nove hvalnice, nove naslove, s katerimi je častil Marijo ; rabil je nove prilike in podobe, da bi bolj povikševal njene zasluge. Popisoval je prikazovanja presv. Device, našteval njene milosti in pripovedoval čudovite zglede njenega varstva. In vsa ta zgovornost mu je izvirala iz čistega studenca goreče detinske ljubezni. Pred delom se je navadno obrnil do ene ali druge izmed mnogih cerkev, ki so v Rimu posvečene presveti Devici, ter prosil njenega blagoslova. Pri molitvi se mu je že z neko gotovostjo poznalo na obrazu, ali moli Marijine molitve, zakaj zapazili so, da takrat, ko je molil rožni
venec ali Marijine dnevnice, je sijalo njegovo čelo tako pobožno in tako ljubeznivo, kakor bi se mu bila Marija vidno prikazala in bi se ž njo v pričo pogovarjal.
V praznik Marije Snežnice je nekikrat spremljal patra Emanuela v neko Marijino cerkev. Med drugim pogovorom vpraša pater mladega novinca, kako zelo ljubi Mater božjo. Stanislav ne ve drugega odgovoriti kot prelepe besede: „Kaj vam hočem reči, saj je moja Mat i !"
Tako izredno ljubezen je ludi Marija povračevala z izredno ljubeznijo. Kar jo je prosil, mu je izpolnila. Njegovi vrstniki so imeli navado reči : Kdor hoče od nebeške Kraljice prejeti kako milost, naj se obrne do Stanislava in njegovim rokam naj izroči svojo prošnjo, — „svojemu Benjaminu ne bo odrekla ničesar." Posebno pa mu je izprosila največjo milost — srečno smrt, in sicer isti dan, ko si je sam želel — na praznik njenega vnebvzetja. Nebeška Kraljica se mu je vidno prikazala ter mu lajšala In slajšala zadnje trenutke na zemlji. Kako obilno mu pa šele zdaj v nebesih povračuje njegovo ljubezen!
Pomladni sneg.
Aj, ti snefec nagajivi,	Žametastokrife pómiad
kaj si se spozabil,	nam metulje stvari;
da še zdaj nas nadleguješ?	kaj nam tvojih je metuljev,
Kdo te je pa vabil?	tvojih belih mari?
Aj, le čakaj 1 Solnce pošlje novih zlatih žarkov to potil, topil se bodeš v brozgi blatnih jarkov!
Soràn.

Pri zajčkih.
frijetno je pa na kmetih le najbolj — naj reče kdo, kar hoče. Tu je živa zabava, živo veselje I
Res, lepe so gosposke, mestne sobane; toda notri vlačijo gosposki otroci lesene konjičke, lesene kravice, lesene osličke in teličke. Pestujejo lesene ovčice in mačice, ki jih je treba šele navili, da tečejo; pritisniti, da mekečejo in mijavkajo. Ali je to kaj? — Na kmetih imamo pa to vse res živo. Vse skače samoodsebe, rezgeče, muka, laja, bekeče in mijavka. To je življenje, to je veselje, živa igračal
Pri nas na kmetih imajo nareiene igrače veljavo le pri dve- triletnih samosrajčnikih. In še pri teh samo pozimi; poleti pa leže leseni konjci in debelooke punice iz žaganja pod streho in samevajo med nepotrebno šaro in ropotijo.
Glejte jih : Kodranova dva, Jančeta in Manico, koliko zabave in kratkoča^ja imata pri svojih zajcih I Da, materi se zdi. da še malo preveč. Pa vendar potrpe ž njima, češ boljše je, da sta pri nedolžnih zajoh kot pri malopridni tovanšiji. In prav imajo Kodranova mati.
Sicer tudi Kodranovemu očetu niso zajci popolnoma po volji. Vse je v luknjah v hlevu in v ovčjaku. Pa kaj se hoče: boljše nekaj škode v živinski staji kot pa morda mnogo v nedolžnih otroških srcih.
Pa pustila otrokoma veliko veselje in zajcem prijetno življenje. Imajo pa res Kodranovi zajci uprav gosposko življenje. Zelenjava je njih jed poleti in pozimi. Že jeseni preskrbita Janček in Manica za zimo. Vsakovrstnih zeli spravita v gorko klet. No, pa saj tudi repa in korenje sproli odganjata odrastke, nežno jed za zajčje smrčke.
Jančku in Anici je pa tudi zajčje življenje vedno na skrbi.
Skubinov muc-mišjak ni bil nič kaj zanesljiv sosed Kodranovih zajcev. Odkar ga je Janček zalezel. ko je ravno tresel malega rjavčka za vrat, ga ni pozdravil drugače kot s polenom, ako je naletel nanj. Tudi Lešnikarjev čuvaj Dagon ni samo dobrega nosa, ampak
(udi požrešnega gobca, da mu ga ni para v celi vasi. Edina (olažba za Jančeta je, da je kosmatin navadno priklenjen.
No, zajčki pa tudi poznajo skrbnost in dobrot-Ijivost svojih gospodarjev. Brez strahu se jima bližajo, sicer boječe, strahopeto; jemljejo jima pa le iz rok zelenjavo, kruh in drugo hrano. Obiezejo in obvohajo vse na njiju od nog do glave. Pri Jančetu poiščejo še kruh, naj ga ima že v najbolj skriti malhi, ali pa celo za srajco. Da pa tudi Janček in Manica počneta z njimi, kar hočeta, to se ve samoobsebi. No, mučita jih ne. To bi bilo greh.
Onile dan je prišla pa tudi nad Jančka, Manico ni njune zajčke huda poizkušnja. Tako le je bilo:
Kodranovi so imeli sicer čedno posestvo Vendar se težko dobi denar na posestvu. Za življenje se že pridela: toda čevlji se ne obirajo s konopelj, in hlačke in suknjice in krilca ne visijo po orehih in leščevju : tudi klobukov in klobučkov ne rodi druga rastlina, kot „jurčki" in druge gobe, pa so še tisti premajhni za Kodranovega Jančeta. Zato so pa stopili Kodranov oče vsako jesen dol v Slavonijo, da so zaslužili v hrastovih gozdih s sekiro in žago, kar je bilo treba doma za davke in opravo.
Tudi to jesen so se napotili tja dol. Toda letos jim ni poteklo po sreči. Južno vreme je dalo mnogo vode. Sava je udarila čez bregove in se razlila po hrastju Tudi, ko je odtekla, je bilo še silno močvirno po zemlji. Na takih tleh stati danzadnem — ni dobro niti zdravo. Zazeblo je Kodranovega očeta v noge. Mraz je šel po nogah, in potegnilo jim je na pljuča. Vleči so se morali in niso mogli več na delo. Pljučnica se jih je lotila.
„Kar domov pojdem." so dejali tovarišu, „dokler se morem še vsaj vleči. Ne bi rad umrl in počival tukaj Že rajši doma, če je tako božj» volja."
Težko, težko so se privlekli domov. Seveda se je vse prestrašilo. Prišli so nenadoma. Niso hoteli strašiti s pismom ljubih svojih domačih
„Da si le še živ!" so zaklicali mati. „Po zdravnika grem: bo že Bog dal, da ti odleže."
»Prav, prav, da ste takoj prišli pome," jih je potolažil prijazni zdravnik ob bolnikovi postelji. „Vse se bo naredilo."
„Lepo jih imejte na gorkem ! Bogobvaruj pre-hlajenja : in kaj boljšega, tečnejšega jim pripravite I „Tako-le piščanci bi bili prav priležni ; pa kje jih zdaj dobiti?"
„Zajce, domače zajce, pa imamo, če bi bili tudi dobri," zinejo mati. Toda prestrašijo se skoraj, ko zazró za seboj jančeta in Manico, ki boječe pričakujeta zdravnikovega odgovora.
„Kunce imate! Dobro, dobro! Le skrbno jih pripravite! Še ločiti jih ni od piščancev, če so dobro pripravljeni. Toda le po malem naj jih uživa bolnik!"
„No, Janček, ali jih boš dal?" vprašajo mati, ko odide zdravnik.
Nič ne odgovori Janček. Ne more. Nekaj mu je zaprlo sapo. Zajokal bi bil najrajše, pa ga je nekaj stisnilo za vrat. Ni mogel — samö debele solze so se mu ulile po licu.
Bil se je boj v njegovem srcu.
Saj bi rad dal zajčka, vse bi dal, toda v smrt! To je bilo prehudo. Seveda je prodal že katerega sosedovemu pastirju ali komu drugemu, toda ne, da bi ga bil zaklal. Zdaj pa naj ga da v smrt!
Hudo je bilo Jančku pri srcu, toda oče so le oče. Premaga se. Nič ne izpregovori; kar skoči iz hiše in je v trenutku nazaj z rjavčkom v naročju . . .
„ N a-te ga!" — Pomoli zajca materi, držeč ga za dolgi uhlji.
„Si že priden," pogladijo mati sinčka rahlo po kodrcih, in oče ga hvaležno pogledajo iz postelje ...
Še drugega zajca je bilo treba, preden so oče toliko okrevali, da jim je šla druga jed. A tega je Janče že sam ponudil, pa saj mu bo bela zajka pripeljala iz luknje novo zajčjo družino, ko bo jela spomladi poganjati deteljica na njivi.
Ferdinand Gregorec.

Slaba tovarišija.
3p|-epega dne smo sedeli z babico pred domačo hišo.
Kar pride po poli, ki je držala mimo hiše,
star berač z leseno nogo. Stopil je k nam in poprosil kruha.
Z babico sta se poznala in sta nekaj časa govorila. Ko je odšel, nam je pripovedovala babica o njegovem življenju.
Rojen je bil v naši vasi, poleg cerkve v koči, ki je sedaj že razpala. Njegov oče je bil cerkovnik.
Peter je bil njegov edini otrok. Zato ga je oče zelo ljubil. Kar si je fantič poželei, je dobil, dasiravno je oče težko služil denar.
Ko je Peterček malo odrastel, je stregel pri sveti maši. Oče je zelo želel, da bi bil kdaj tudi njegov Peterček duhovnik.
Ko je fantič dovršil domačo šolo, je stopil njegov oče neke nedelje popoldne v župnišče ter po mnogih ovinkih prav nazadnje omenil tudi o Peterčku in o šolanju.
Oospod župnik niso ugovarjali; obljubili so mu še pomoč.
Odtedaj je oče še bolj skrbel za Peterčka.
Delal je neprestano in skrbno shranil vsak denar, da bi mogel sina šolali.
Ko je nastopila jesen, ga je peljal v mesto. Stanovanje je dobil pri stari ženici, kjer so stanovali nekdaj tudi gospod župnik.
Hrano sta dobila, na prošnjo župnikovo, pri dobrih ljudeh.
Ko sta vse opravila, je oče Peterčka še enkrat pokrižal in je odšel domov.
Večkrat ga je polem obiskal. Tudi gospod župnik so bili pogosto pri njem.
Pridno se je učil mali Peterček, da je bil vedno prvi v šoli.
Kako je bil oče vesel, ko je prišel o velikih počitnicah z dobrim izpričevalom domov! Oospod župnik so dijačka podpirali in skrbeli zanj kot lastni oče.
V hudi zimi pa so zboleli župnik in umrli. Z dobrim gospodom je izgubil Peterček velikega dobrotnika.
To je tudi takoj občutil. Oče niso zmogli vsega, ko so komaj sami sebe živili s pičlim zaslužkom.
Vendar so mu še pošiljali toliko, daje lahko živel.
Čez nekaj let, ko ie bil Peterček že gimnazijec in si je lahko že sam kaj prislužil, so mu zboleli oče.
Bili so že precej v letih in moči so jim vedno bolj pešale. Vendar umrli niso. Ko je prišel Peterček na velike počitnice domov, so oče še vedno ležali.
Soseda je hodila kuhat in opravljat, kar je bilo treba. Peterčku je bilo zelo dolgočasno doma, ker so bili oče bolni. Zdelo se mu je. da ni vse tako. kakor je bilo nekdaj, ko so bili oče še zdravi. Takrat je bilo vse bolj veselo in domače.
Najraje je Peter zahajal h krojaču v sosednjo vas. Ko mu je nekoč soseda rekla, da tam ni zanj druščina, se je Peter res nekaj dni zdržal, da ni šel, — a kmalu se ga je spet polastila želja, pa se je zmuznil na skrivnem
Krojač Vencel se je preselil pred nekaj meseci v sosednjo vas. Bil je srednje starosti in šepav. Ljudje so pravili, da ni kaj prida. Klatil se je, kakor je sam pripovedoval - deset let po svetu
Petru je v začetku jako ugajal. Govoril je tako pametno, da bi ga bil človek vedno poslušal.
A kmalu je postal drugačen. Jel mu je praviti o tem in onem, kar še ni nikdar slišal. Njemu se je zdelo grdo, a krojač se je smejal, da je bilo Petra sram. Potem Petra nekaj časa ni bilo k njemu. A kmalu mu je postalo dolgčas, izkušnjava je zmagala in šel je spet k njemu.
Oče in soseda sta fanta skupno opominjala, naj ne hodi h krojaču. Nekaj časa se je potem res ogibal, 3 kmalu je bil stari.
Približal se je konec počitnic. Peter je sam čutil, da se je v teh počitnicah precej izpremenil. Nič ni bil več tako vesel kot nekdaj.
Odšel je nazaj v mesto. Tudi tu je občutil iz-premembo. Povrh še nesreča, da je prišel v mestu
— filmed tovariše, ki niso bili na dobrem glasu. Tu se je popolnoma izpridil.
Sedaj ni bil več pridni Peterček veselje očetovo in radost učiteljev — ampak bil je leni, zanemarjeni Peter. Kolikokrat so mu oče pisali, naj se pridno uči in pusti slabe tovariše, a nič ni pomagalo.
Oče so umrli, sin pa je postal od tedaj še slabši. O počitnicah je prišel včasih k stricu v vas, a vsi ljudje so opazili, da je dečko hudoben.
Ko je bil že na višji gimnaziji, se je moral pre-živiti s poučevanjem. Dokler je bil priden, si je precej prislužil. Ko je pa začel sam pešati, ga ni nihče več hotel za inštruktorja.
Tako je ostal Peter sam na svetu, zapuščen, a po svoji krivdi.
Pa tudi zdaj bi si bil še lahko pomagal, če bi bil hotel. Ker o zraku in o vodi ni mogel živeti, je dobil v mestu službo v neki prodajalni. Pisal je v pisarni. Pa tudi tam ga nI trpelo.
Ko so zaslutili, da pisar izmika, sicer polagoma in malo, so ga odslovili.
Nepošten človek nima nikjer več veljave. To je čutil tudi Peter. Kjer je iskal službe, povsod so ga povpraševali po izpričevalih. A ta mu niso bila v priporočilo.
Šel je po svetu. Dolgo časa se je klatil od sela do sela. Ce je dobil že delo, naj je bilo kakršnokoli, je že še živel ; a največkrat je moral stradati in prositi.
Kratek čas je bil na Ogrskem paznik v graščinskih gozdih. Toda sedel je rajši v gostilni, kot hodil po gozdih. V gostilni je izgubil tudi nogo.
Začel je nekoč prepir z mladeniči iz tistih vasi. Ker so bili že vsi vinjeni, so se začeli biti s pestmi, a nazadnje z vsem, kar je komu prišlo v roko. Nekdo je pograbil Petrovo puško, da streli v tla in stem druge prestraši. A po nesreči je privzdignil orožje previsoko, sprožilo se je in krogla je šla Petru v koleno.
Odnesli so ga v grad in poklicali zdravnika, ki mu je obvezal rano. Drugi dan so ga odpeljali v bolnišnico, kjer so mu odrezali nogo.
No, potem je začel kar nacelem prosjačiti. Delal je res težko, a Šlo bi bilo že, ako bi bil hotel. Ko se je postaral, je prihajal večkrat tudi v domačo vas, ker je mislil, da se g a ljudje ne spominjajo več. A semtertja je živel še kdo, ki je vedel, kdo je bil Peter in kako jo je zavozil.
Starši so otrokom kazali nanj in deco opominjali, na/ se izogiba slabe druščine. Berač Peter je bil živ zgled izgubljenega Človeka.	V. Žirov.
Zvonček.
Gorek vetrec je potegnil tam od juga čez ravan, snežec beli je pobegnil, prosto zopet diha plan.
Gorko solnce obudilo v zemlji je premnogo kal, a najbolj se je mudilo zvončku iz premrlih tal.
Glej ga! V bregu že pozvanja, kliče v dol: „Pomlad je tu! druga rast šele poganja, jaz pa že cvetim, juhu!'
Zvonček beli, rad utrgal tvojo glavico bi jaz, za spomin bi jo obdržal, mlade vigredi dokaz.
A ni treba se me bati, le pozvanjaj še glasnó, da Čim preje se po trati cvetke druge razcvetó.
K. Javoršek.
Ko bliža se maj. ..
Suho zlàto trosi solnček	Da bo cvetje bolj žareče,
majhni zemlji v naročij ...	da bo polje kakor raj,
suho zlàto: da krasneje	da bo rosa bolj blestela,
bo blestel veseli maj.	bolj Šumel veseli gaj:
Zdaj ko bliža se na krilih zlatih večnolepi maj, ko veseli solnček trosi zemlji zlàto v naročaj...
Zvonimir.
Pomlad v srcu.
Bliža pomlad se cvetoča	Deca proslavljala s petjem
s cvetjem in nadami:	krasni življenja bo maj,
plavala sreča pomladna	ki tako hitro odide
fbo nad livadami.	in se ne vrne nazaj.
Oj, le veseli se vesne, zorni otroški cvet — enkrat pomlad ti sije — solzna dolina je svet.
Taras Vaziticv.
Kukavica.
Sfoderato assai.	P. Aogelllc Urlbar.
1.	Ku-kaj, ku-kaj, ku - ka - vi- ca V mladem bukov
2.	To pa ni prav : dru-gi pti-či Onez-da zna-Ša 3 V gnezdo vr-ne se ve - se - Io Pe - ni-ca, a 4. Ti si ven-dar pre-go - spo-ska, Ku-ka-vi-ca
ft I "j. f ci		rf. 1 /j
		
ju, ku-ku ! . - - _ __________—,
jo pov-sod;	Pot-lej trud in skrb z mla-di-či !
kaj je to ?	Jaj-ce v njem le-ži de - be-lo,
le - na ti :	Ne slo-van-ska, bolj fran-co-ska
-h_k_-A—
: : ! / J^T-jg
ü ö	" 7	C rr	;
Vse - lej	tvo - je	- ga già -	sü.
Ti pa	ku - kaš	svo - jo	pot.
Mi - sii :	to bo	pa le -	pó.
Ta - ka	še - ga	se mi	zdi.

Jož. Stritar.
Nesrečni pirhi.
Ej, naš Tonček, mali Tonček, s pirhi je trkljal; drugi so dobili mnogo, on pa zaigral.
Zdaj se pa takó čemerno in grdó drži,
kakor da je drugih krivda, ker več pirhov ni.
Rajši bi bil Tonček pirhe rdeče sam imel, sam trkljal bi in igral^bi in jih sam pojel.	|
Boljše tisto je, kar v lastni roki že imaš, kakor tisto, kar le upaš, da si priigraš.
Mokriški.
Naloga.
(Priobčil Internus) Kako se dà iz jezika napraviti jesih ?
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Odgonetka zastavice v št. 3.:
Človek, ki se češe z glavnikom.
Prav so uganili: llešič Ljudmila, Sever Ana, Šteinpihar Ivana, Trdina Mara, Novak Mici, Josin -Marica, učenke III. razr. na c. kr. vadnici v Ljubljani: Ditrich Milena, učenka 111. razr. v Postojni; Mramor Viktor, Oswald Rud., Sušnik Alojz, Kozoglav Fr., Tanko Ign., Oblak Rai., Prah J- ž , Zore Frid., lare Bogomir, učenci IV. razr ; Podbevšek Ant.. Smrko Al.. Knšak Avg., Avsec Fr., Kastelic Fr. in Stanko. Sili Andrej. Turk Jos , Marjetič los., Smolik Fr.. Kondrič Fr., Pureber Al., Vidic Ant., Milač Kup., Fabjančič Milan, Brnard Ivan, Radovan Leop., Mušic Jurij, Ropaš Milan. Schnajder Viktor, Medic Fr., Oblak Vine , Stopar Alojz, učenci 111. razr.; Kastelic Al., Rohrman Stanko,Jarc Alojz, Rotb Valter, Kastelic Robert, učenci II. razr.. v Novem mestu; Poiane Fr., učenec IV. razr.. v l.iubliaui ; Javšovec Franc in Marica, učenca pri Sv. lur(u ob Sčavnici; Oebauer Viljem, učenec IV. razr. v Smihelu pri Rudolfovern ; Fon Emilija in Ivo, učenca v Celju ; Podreberik Stanko, Jirkič Ign., Bahovec Ivan, učenci v Ljubljani : Cižmek Aleks., Agnitscli Alojzij, Kuntarič Jožef, učenci v Novem mestu ; učenke VI. razr. II. odd. pri čč. šolskih sestrah v Celju : Anka Jezovšekova, učenka V. razr. na Vranskem ; Pire Ivan, Koželj Jos., Beč Fr., Vidic F., Žagar Al., Okoren Andrej, učenci III. r., Gregore Karl. Kosak Pavel, učenci II. razr v Kamniku ; Cuk Hrabroslav, prvošolec, Rantaša Vekosl., drugo-šolec, Kramar Venčeslav, Orešic Ignac, Beve Fr . učenci V. razr. v Celju ; Ki-movec Angela, učenka V razr. uréul. vnanje šole v Ljubljani; Kolarič Fr.. učenec V. razr. pri Sv. Križu pri Ljutomeru; Stupan T., Petek Ad., Plemenitaš K.. Su-panec M . Schauperl M.. Macuh M.. Klampiez M., Kavčič A.. Menhart B. (ti A.. Mlakar M., Bezič C.. Gažperič M.. Bitenc Pr., Rošker M., Plevčak M., Cvaigcr M., učenke pri čč. šolskih sestrah v Mariboru: Jelovšek A., Jankovič I., Demšar J., Bahovec P., Ravnik A.. Vrančlč M., Pučnik M . Kalinger O.. Koman C., Pire A., Potočnik M., učenke uršul. notranje šole v Skofji Loki.
Odgovorni urednik Anton Kržlč. Tiska Katol. Tiskarna v Ljubljani.