Adam Puslojič (1934):
1.
Spremenil sem se v vesolje!
Je bilo to mogoče danes, sem bil to mogoče jaz?
Senca v višavah, vesolje, moja senca v višavah: niti podobna, niti podobna! Ni zgolj sijaj. Ni zgolj tema.
Ni — sijaj in tema.
Samo na najbližji veji ima ona še in še zvezd, da obsije samo sebe v meni. Vso!
Povesi uročeni pogled!
Umiri obžarjenost! Vse zvezde, ki jih vidiš kakor jaz, so samo majhna  kletka.
A vesolje z zvezdami in zvezdami in zvezdami ni tu in niti ene njegove zvezde nisva videla, niti ti niti jaz.
Preostane, da raztreščiva te pozlačene palice! Da najdeva pa čeprav tudi najmanjšo luknjo.
Toda tega ne moreva s pogledom ki z njim brskaš po zlatem prahu svoje kletke, govoreč: »Glej, zasledujem neskončnost!«
Ta tvoja neskončnost ima toliko koncev.
Pesmi so prevedli: Ciril Zlobec (Vaško Popa, Miodrag Pavlovič), Kajetan Kovic (Stevan Raičkovič), Veno Taufer (Ivan V. Lalič, Jovan Hristič, Branko Miljkovič, Vuk Krnjevič, Ljubomir Simovič, Borislav Radovič, Branislav Petrovič, Dragan Kolundzija, Adam Puslojič), Ivan Minatti (Hu-lein Tahmiščič, Božidar Timotijevič). Spremno besedo je prevedel Braco Rotar.
VESOLJA