Leopold Košmelj — načelnik GD od 1922 do 1945 Soglašam s podatkom C. Zupanca (str. 218 in si.), da je igre v Prosvetnem domu. prirejene v korist GD, skoraj gotovo re- žiral Niko Zumer. Ni pa seveda verjeti navedbi, da bi N. Zumer v Sokolskem domu režiral Cankarjeve »Hlapce« (16. in Dne 4. marca 1977 zvečer sem sredi Aten, pred številnim grškim kulturnim občinstvom, predaval v dvorani za lite rarne nastope in umetniške razstave Nea Skepsi (Nova misel) o našem poljanskem slikarju Juriju Subicu. Naslov predava nja, ki je bilo seveda v grščini, je bil: Slovenski slikar 19. stoletja v Atenah. Sicer sem se v glavnem omejil na leto 1880 slikarjevega kratkega, a tako plod nega življenja, ko je bil povabljen v Ate ne in naslikal (razen nekaj lepih portre tov) stenske umetnine v novi palači sa- morastniškega »očeta arheologije«, geni alnega Heinricha Schliemanna, ki je od kril človeštvu neprecenljive zaklade sta re Troje in Miken. (Za nas Slovence je 17. maja 1931), kajti to dramo je v ko rist GD spravil na oder Ciril Oblak iz Zabnice, brat nekdanje učiteljice Obla kove, ki je bila tedaj tudi tajnica tu kajšnjega Sokolskega društva. Prav take ni točna navedba, da je domačin in uči telj Janko Benedičič-Strajnarjev v So kolskem domu (23. 1. 1938) zrežiral igro »Rodoljub iz Amerike«; pod vodstvom takratnega šolskega upravitelja Edvina elemente j a in na željo Poldeta Košmelja smo komedijo odigrali združeni igralci Prosvetnega in Bralnega društva. Zmotna je tudi trditev, da bi v Gorenjem koncu vse do leta 1925 obstajala gostilna »pri Pečndkovem Mihu«. Res pa je, da je bil lastnik omenjene Pečnikove hiše pokojni Gabrijel Thaler, a so jo njegovi nasled niki pred leti prodali Renovi družini. V zvezi z Zupančevim spoznanjem in ugotovitvijo, da je bila po letu 1945 dru žabna in kulturna dejavnost gasilnega društva znatno manjša kot v letih pred vojno, pa je treba povedati, da Polde Košmelj (živel je od leta 1898 do leta 1962) ni bil le samo dober organizator družabnih dejavnosti, ampak s svojim 23-letnim načelništvom (1922—1945) tudi najbolj cenjen član Gasilnega društva Železniki. Enakega spoštovanja je bil ne koč deležen tudi njegov oče kot ustano vitelj in prvi načelnik društva. Ob pro slavi 80-letnice gasilstva v Železnikih so ju le bežno omenili, namesto da bi ju do stojno počastili, kar sta vsekakor zaslu žila. Drago Dolenc vsekakor pomembno omeniti malce ne znano okolnost, da je ta mož med 19 je ziki, ki jih je menda obvladal, znal do volj dobro tudi slovenščino!) Snov za predavanje, ki sem ga dolgo pripravljal že doma, sem v splošnem čr pal iz starejše razprave Franceta Mese- snela Jurij Subic v Atenah; uporabil pa sem zanj tudi nekaj malega pomembnih podatkov, ki mi jih je dal v Atenah na voljo univerzitetni profesor za arheolo gijo Georgios Kores; le-ta se je prav te daj intenzivno ukvarjal z delom in oseb nostjo H. Schliemanna in z njegovo pa lačo »To Iliu Melathron« (Trojanska pa lača, po drugi besedi za Trojo: Ilios). Med podatki je bilo tudi pohvalno pismo PREDAVANJE O JURIJU ŠUBICU V ATENAH 322 Jurijevega arhitekta o le-tega pridnosti pri delu. —• Seveda sem si poprej veli častno, enonadstropno stavbo na Univer zitetni cesti sredi Aten, kjer začasno de luje (precej neprimerno!) najvišje grško sodišče Areos Pagos, kolikor se je kaj pada dalo, ogledal tudi od znotraj. Fre ske v njej so nedavno restavrirali in so zadosti dobro ohranjene. Dvorana, v kateri je bilo zanimivo predavanje, saj je bila snov tudi tam so- V Loških razgledih, letnik 23/1976, je na strani 373 zapisala Dora Plestenjak med spomini iz mladih let tudi o stricu Urbanu. Ta zapis mi že vsa ta leta blodi po glavi, zato naj nekaj več napišem o stricu Urbanu. Bil je Gorjancev Urban iz Dorfarjev. Rojen je bil 25. maja 1855 očetu Blažu Hafnerju in materi Mici Ločniškar. Oče Blaž Hafner, rojen leta 1812 pri Lukucu v Dorfarjih št. 14, na kmetiji, se je pri ženil na kajžo v Dorfarjih št. 21; tu se je prvotno reklo pri Košenku. To kajžo je kupil Flori j an Ločniškar, doma ver jetno iz loških hribov, ker se je potem reklo po domače pri Gorjancu. Blaž se je oženil z Mico Ločniškar, rojeno 1825, hčerjo Florijana in Mine, rojene Leben. Poročila sta se leta 1847. Imela sta pet otrok. Dva sta umrla v detinstvu, trije pa so odrasli — med njimi Urban. Oče mu je umrl leta 1878, mati pa leta 1896. Urban je ostal sam na kajži; takrat je bil star 41 let. Njegov razum ni bil spo soben za normalen potek življenja, zato je ostal posebnež. Imel je kajžo in toliko zemlje, da bi lahko redil troje govedi. Ko pa mu je umrla mati, je živino prodal in zemljo dal v najem, ker ni hotel kmetovati. Hodil je »v taberh« — na dnino, veliko krat k Balantu v Loko; jeseni in pozimi je bil »golcer«, drvaril je po gozdovih. Tako je imel denarja za sproti, od tedna do tedna; toda ves denar je znosil v lo terijo. Zato je moral živeti silno skromno. Do prve svetovne vojne je bil vedno oblečen v narodno nošo — zdi se mi, da prav ves čas, dokler teh oblačil ni po polnoma ponosil. Po postavi je bil pravi hrust, vendar zelo okreten. Škoda, da ni dobil žene, ki bi ga bila vodila — bil je dober človek, samo živeti ni znal. Vedno je delal pri drugih ljudeh, doma pa ni razmerno skorajda neznana, ki so ga na javili trije največji atenski popoldnev- niki, je bila nabito polna. Moj nastop je odprl predsednik Združenja grških knji ževnikov, v katerega organizaciji je pre davanje bilo, pesnik Ilias Simopulos, ki je v obširni predstavitvi poročal o mo jem dolgoletnem, vztrajnem postavljanju kulturnih stikov med nami in sodobno grško književnostjo. Marijan. Tavčar opravil niti najmanjšega popravila. Po leg velike njive, travnika in vrta okrog kajže je imel tudi gozd. Na vse to imet je je gledal, kot da ni njegovo. Ko je prišla zima, ni imel s čim kuriti, da bi se grel na peči; zato je začel najprej po dirati skedenj in šupo zraven njega — to je zadoščalo za nekajletno kurjavo, saj ga pozimi velikokrat ni bilo doma. Ko je zmanjkalo poda, je pričel podirati severni del hiše — polovico je obsegal hlev, drugo polovico pa klet. Po materi ni smrti tudi strehe ni popravljal; bila je slamnata in začela je kazati luknje. Nad sobo in kamro je imel lesen strop; v sobi je bila krušna peč. Urban je strop podprl z najmanj 40 oporniki. Ležal je za pečjo, ob dežju pa je moral razpeti dežnik, tako je zamakalo skozi strop. Ko je pokuril zgornji del hiše, je začel nad kamro pobirati špirovce. Neke zime se je vse podrlo — toda še ni hotel odje- njati in oditi k sorodnikom v vas. Zbil je dve deska in ju potisnil v peč; ulegel se je nanju tako, da je imel glavo na ognjišču. Kuril je dopoldne, da je bila peč ponoči topla. — Ko se je strop nad ognjiščem podrl, je 75-letni starec moral od j en jati in se preseliti k sosedu Doli- narju v Dorfarje; temu je tudi odprodal vso zemljo, ki jo je bil podedoval po starših. Ob njegovem odhodu ni ostalo od hiše nič drugega kot kup kamenja. Pri Dolinarju je živel še pet let, in leta 1935 je umrl kot 80-letni revež. Seveda pa je bil Urban v mladih letih fant od fare. O njem je več anekdot, zato naj eno zapišem. Urbanovo govorjenje je bilo zelo za bavno. Črke »r« ni mogel izgovoriti, pred besede pa je postavljal črko »a«. Gostje v gostilni so ga radi vpraševali: »Urban, povej no, kako je bilo takrat, ko sta s prjateljem pri Sv. Duhu prašiče ,moštra- POSEBNEŽ URBAN ft« 323