f Ivan Kocmut. Hladen jesenski dan je objel umirajočo naravo. Nebo je razgrnilo sive oblake, iz njih je padala rahla, drobna prhalica m človek je imel občutek, da nebo žaluje. Tam na prijaznem Ostrovcu pri Sv. Urbanu, odkoder Ti zazre oko vso lepoto čarobnih slovenjegoriških hribov, se zbirajo ob lični hišici ljudje. Domačini so, še več pa tujcev. Prihajajo prijatelji, znanci m tovariši, da spremijo na zadnji poti svojega tovariša, veterana. Pevci zapojo, Sokolska godba udari otožne akorde koračnice - žalostinke. Sprevod se pomika proti cerkvi, nato zopet na pokopališče. Krsto položijo v grob, otroci, sorodniki, ljudstvo in tovariši zaplakajo, solze jim zalijejo oči. Tovariš se poslavlja. Zadnji Zdravo! Na svidenje, dragi Ivan. Rodil se je Ivan Kocmut 6. junija 1848. 1. pri Sv. Urbanu. V Mariboru je posečal realko, nato preparandijo, ki je imela takrat dva letnika. Ker je bil po dovršenih študijah še premlad, ni dobil službe. Zato je prevzel pri nekem grofu na Madžarskem mesto vzgojitelja. Dne 1. nov. 1867. 1. pa so ga namestili prvič pri Sv. Trojici v Slov. goricah, — toda jbrez plače. Opravljati je moral službo organista in njegov edini dohodek je bila »zbirca« od hiše do hiše. L. 1868. je dobil učiteljsko službo v Hočah, po dvch letih pa v svojem rojstnem kraju. Odtod so ga premestili v Ribnico na Pohorju, kjer je našel blago družico, ki že dolgo let počiva. Čez 2 leti je nastopil mesto pri Sv. Martinu ob Paki, odkoder se je vrnil 1. 1879. zopet v svoj rojstni kraj kot učitelj, katero službo je opravljal 33 let. Skupno je služboval 45 let. Z Ivanom Kocmutom lega v grob učitelj, ki je bil osebno priča križevemu potu, ki ga je moral prehoditi naš stan, dokler ni dosegel napredka, ugleda in svobode, ki mu gre.' Sam je nosil in delil s tovariši trpljenje, ki so ga učitelju nalagali takratni časi. In če pomislimo, da mu je žena podarila 13 otrok, od katerih sta 2 padla v svetovni vojni, moramo občudovati žilavost, s katero je znal pokojnik kljubovati in prenašati pezo življenja. Vkljub vsemu je ostal vedno dobrodušen in ni kazal nikoli nevolje. Kot šolski upravitelj je bil plemenit in iskren tovariš svojemu učiteljstvu, poudarjajoč vedno važnost stanovske zavesti in organizacije učiteljskega stanu. V prostem času se je izživel v glasbi, kajti ves čas je bil pevovodja in organist. Marsikatera cerkvena pesem je bila njegova, ki je ugajala vsled narodnih motivov. Za vesele urice pa je uglasbil svojim vrlim pevcem tudi kako veselo in zbadljivo. Škoda le, da se je večina teh del izgubila. Zadnja leta je preživel pokojnik na Ostrovcu v svoji prijazni hišici, kjer je 22. oktobra v 85. letu starosti zaspal za vedno. Dragi tovariš! Jesensko cvetje Ti krije gomilo. V domači zemlji, ki si jo ljubil s to- Iikim zanosom, počivaj mirno ter se odpočij in oddahni. kajti življenje Ti je nudilo kupo mučenštva, ki si jo moral izpiti do dna pri izvrševanju svojega vzvišenega poklica.