Učitelj in demokracija »Učitelj je bil in bo hlapec političnih strankarskih spletk in to je njegova žalostna usoda, ki bo ugasnila šele takrat, ko bo konec političnih strank.« (»Zbor«, 8. apr. 1937.) Z drugimi besedami: samo fašizem bo osvobodil učiteljstvo hlapčevanja političnim stramkam. Tako trdi Ljotičev »Zbor«, najvidnejši in najdoslednejši borec za fašistično državno ureditev v Jugoslaviji. Vemo sicer, da je zavestno fašistično usmerjenih učiteljev v Sloveniji tako malo, da sploh ne prihajajo v poštev, zdi se nam pa, da bi se za zgornjo trditev iz »Zbora« dobilo med slovenskim ueiteljstvom neverjetno mnogo podpisov. Strankarske razmere pri nas so res tako obupne, da zapadajo Ijudje, ki so se sicer do sedaj vzdržali v pravilnem ravnovesju, v psihozo nekake politične avtokastracije ter bi bili v tem razpoloženju vsak čas pripravIjeni, izliti iz kopeli z vodo vred tudi otroka. Gotovo se ne motimo, če sodimo, da je gornji izvleček prišel v zadnjo številko našega lista prav kot sad slienega razpoloženja. Ne bo tedaj odveč, če v tej gigantski borbi, ki jo bijejo demokracije vsega sveta proti psihozi totalitarno usmerjenih stremIjenj domačih in tujih fašistov, pribijemo nekaj ugotovitev, ki so za pravilno opredelitev učiteljstva odločilne važnosti. Dcmokracija ima mnogo večji interes na vzgoji in izobrazbi ljudstva kot vse druge vladavine. Ona odklanja načelo heteronomne avtoritete, izsiljene z zunanjimi vplivi ter niora skušaji nadomestiti jo s prostovoljno podrejenostjo, ki izvira iz spoznanja lastnih, dobro razumevajočih interesov. Demokracija pa ni samo oblika vladavinc, marveč v prvi vrsti oblika sožitja. Uravnavanje odnosov do svojih sodržavljanov v demokratsko vladanih državah je najboljša in najkonkretnejša življenska samovzgoja. Številnejša dotikališča pomenjajo tudi številnejšo raznovrstnost dražljajev, na katere mora posameznik reagirati. Ta bogatejša raznovrstnost dražljajev in odnosov ustvarja tudi holjše in vrednejše življenje. Demokracija razširja te notranje medsebojne odnosc svojega naroda tudi na druge narode in države ter omo-goča na ta način vetlno obširnejša poprišča človeške dejavnosti in kulture. Družba, ki se je organizirala na taki duhovni osnovi, stremi za tem, da sodeluje kot mednarodna zajednica pri splošnem kulturnem tekmovanju v korist vesoljnega človeštva, ker se zaveda dejstva, da bolna celota ne dopušča zdravih delov. Svojo tekmovalno sposobnost in svoje kulturno poslanstvo, brez katerega tudi življenje celih narodov ni živIjenja vredno, more doseči pa le s pravično notranjo socialno ureditvijo in z neprestanim izpopolnjevanjem svoje vzgojne in izobrazbenc organizacije proti najvišjim socialnim ciljem, ki morajo ležati izven okvira po>_meznih narodov. V tako organizirani družbi je učitelj njen prepotreben in zato visoko cenjen činitelj in fo brez ozira na višjo ali nižjo stopnjo njene razčlenjenosti, ker teže vsi razredi in stanovi _a tem, da zmagovito vzdrže boj za uveljavIjenje in enakopravnost. Tako je v ideji demokracije vzgoja nujno vsebovana. Ta vzgoja se vrši pa prav tako po strankah in po vseh avtonornnih korporacijah kakor po posebnih vzgojnih ust&novah. Nasproti temu pomenja fašizem najskrajnejši centralizem. Ni naš namen, da bi se spuščali na tem mestu v usodne posledice takega centralističnega ekstrema na vsa področja kulturnega življenja današnje družbe. Dotakniti se hočemo le vzgojne strani, pri kateri smo učitelji neposredno prizadeti. Prava vzgoja obstaja v tem, da se nudi človeku toliko svobode, da se more razvijati sam s pomočjo svoje volje. Resnična vzgoja je le samovzgoja. Pravi vzgojitelimoraustvarjati pogoje, v katerih je možna samovzgoja. Čim manj osebne in upravne avtonomije, tem manj osebne proste volje in toliko manj samovzgoje. Fašizmu pomenja vzgoja strumno šolanje in dresiranje, ne pa osebni razmah vseh duševnih sil. Fašizem je nujno napadalen in to v vseh pogledih. V to svrho mora voditi svojevrstno populacijsko in vzgojno politiko s posebnim ozirom na državno politiko in brez ozira na potrebe posameznika in njegovega okolja. Njegov vzgojni sistem ne stremi po tem, da bi iz človeka napravil človeka, marveč brezdušno kolesce v državni mašineriji. Vzgoja mora biti brezpogojno individualna, inspirirana pa po plemenitem socialnem idealu v najširjem pomenu besede. Evropa trpi že več desetletij na tem, da je socialen cilj svoje vzgoje zožila na nacionalen cilj ter je s tem njegov pomen zatemnila. Fašizem pomenja pa krono tega zoženja in izkvarjenja pravega vzgojnega duha. S pomenom prave vzgoje so izpodnesena tla pa tudi pravemu vzgojitelju in dostojanstvu učiteljskega poklica. Ko bo konec političnih strank, bo koncc tudi dostojanstva človeške pameti, bo konec vsake avtonomnosti na vzgojnem področju. Učitelj res ne bo hlapčeval več političnim strankam, hlapčeval pa bo brezdušni državni mašineriji, ki je neprimerno brezobzirnejši »kralj na Betajnovi« kot vse stranke skupaj. V strankah je mogoč in nujen osebni odnos, fašistična državna tvorba takega odnosa ne pozna.