GLAS
SLOVENSKE
KULTURNE
A K ctu e
Leto IV - 16 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 31. 8. 1968
VREDNOST IZKUŠENJ
Mnogo smo že brali o tem, kolik je pomen naSega zamejskega tiska. Med evropskimi emigracijami smo med najbolj delovnimi in plodovitimi. Teh priznanj nismo iskali in se nanje ne mislimo naslanjati. Že pogled okoli nas nam pove, da je najbrž res tako. Mimo našega delovanja ne morejo oni v domovini, dasi so nas dolgo 'zamolčevali. Če je v tisku doma kje 'kaj več svobode ali upoštevanja za drznejšo misel, potem je v tem tudi delež prisotnosti slovenske knjige, revije in časopisa v zamejstvu.
Pred nekaj tedni smo sprožili akcijo za zvišanje števila naročnikov. Učinkov teh naporov v celoti še ne poznamo, vendar moremo nanizati nekaj ugotovitev.
Dejstvo je, da bi se položaj naše ustanove in založbe v veliki meri utrdil, ako tbi mogli zvišati število naročnikov vsaj za nekaj desetin (isto velja najbrž, tudi pri drugih založbah). Res je: nas se drži oznaka, da smo “segli” previsoko in da bi nam bilo mnogo laže, ako bi o-stali “ljudska založba”! “Izdajajte knjige, ki bodo reševale založbo — to bodi vaša naloga!” nam je pisal prijatelj. Ne vemo, kaj je s tem pravzaprav mislil. Imamo več založb, hvala Bogu, z različnimi programi. Kaj bo tedaj, ako se vse založbe “ponižajo” in skrbe samo za tiske, ki morejo zajeti maso, široki krog bralcev, češ da živi tiskana beseda samo od “množice”. Verjetno bi se razvila, če se to zgodi, tekma med založbami v smeri iskanja trga; tig bi lezel nižje in nižje, na pravo stopnjo “ponižanja”. Založbe bi najbrž nekaj časa dobro uspevale, nazadnje pa bi storile žalosten konec, ker bi trga v njegovi ‘ponižnosti” nazadnje sploh več ne bilo. In ali s takim naziranjem ne ponižujemo samo založb, ampak tudi tiste, ki od založb res nekaj pričakujejo? In kje je meja med “ljudsko” in ono “drugo” literaturo? Ali ne more biti ljudska knjiga tudi kvalitetna ? Ali se ne motijo tisti, ki mislijo, da “moderno” pisane knjige naši ljudje ne morejo razumeti? Prav v zadnjem času se je pokazalo, da to ne drži.
Podati se na pot, ki vodi navzdol? To bi bil začetek velikega gorja ne samo za usodo našega tiska, ampak za ves naš obstoj. In pot navzdol se začne, kadar zavestno storimo korak, ki je prvi! Plaz se je sprožil! Za tem sledi drvenje v prepad in vsa naša hoja bo potem samo še stopicanje.
Dasi črnogledost ni zdravilo, se vendar moramo strezniti in zgroziti ob misli, da je med našo emigracijo izredno veliko intelektualcev — duhovnih in laičnih. Saj smo idejna emigracija. V vrste starejših se že vključujejo mlajši, ki končujejo študije na raznih univerzah po svetu. Pregledali smo bežno njih vrste in število in nas je ugotovitev osupnila: ako bi bil vsaj določen del te inteligence trdno navezan in naročen na naše knjige, znanstvene publikacije ali časopise, bi že mogli reči, da smo na trdnih tleh. Res je: intelektualci so materialno najbolj prizadeti. Toda če gosipodarsko šibke odštejemo, (dasi ti pogosto največ delajo in žrtvujejo,) še vedno najdemo zadostno število takih,
(Nadaljevanje na drugi strani)
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Deseti kulturni večer Prireditev filozofskega odseka V soboto dne 6. septembra ob 19 uri v dvorani Bullrich, Sarancji 41, Capital Predava dr. Pavle Krajnik
SVOBODA V KOMUNIZMU Posebnih vabil ni.
“Nekateri mislijo samo na bodočnost, čez toliko in toliko let bo naša slovenska skupnost gotovo izumrla. Čemu ji podaljšati življenje? Ali ni bolje, da se čimprej utopi v tujem morju? Ta ugovor proti delu za našo družbo je zelo napačen. Pri duhovnem življenju gre v prvi vrsti za sedanjost. Ta je naša. Preteklost je minila. Pustila nam je dobre in slabe strani. Iz njih se moramo učiti, kaj naj storimo in česa ne. Bodočnost ni odvisna samo od nas. Na njo skušamo pač vplivati, toda poleg nas so še mnogi drugi činitelji, nekateri so znani, drugi ne. Vsi bodo krojili našo bodočnost. Res, naša je samo sedanjost. To oblikujemo v danih razmerah mi sami. Ne čakajmo s prekrižanimi rokami, kaj bo. Delajmo. Pa bo prišel konec? Ali tisti, ki gre zjutraj na delo, ne ve, da bo nekoč umrl, morda še danes? Ah bo zato delo opustil? Kdor gre onoldne jest. ve, da bo zvečer zooet lačen. Ali bo zato govoril, saj se ne solača jesti, zaleže le za par ur?
Gre za to. kako živimo to uro, danes, to leto. Reševati moramo sebe in svoie ljudi sedaj, v teh razmerah, v katerih smo...
Sicer pa, kdo pravi, da naša družba mora propasti v desetih letih ?... ”
Dr. Alojzij Odar: 'VEČNOST IN ČAS”
Deseti kulturni večer Sobota 6. septembra ob 19 uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Cap. Predava dr. Pavle Krajnik SVOBODA V KOMUNIZMU
Sobota 27. septembra 1968 točno ob 18. uri v dvorani na Charcas 1160, Capital
KONCERT FRANCE GOLOB
V TISKU:
ZGODOVINSKI ZBORNIK Urejuje
Marijan Marolt
Napovedujemo izredno izdanje
SV. AVGUŠTIN: ENCHIRIDION Prevedel
Fran Ksaver Lukman
ki gospodarskih razmer ne bi mogli navajati kot o-pravičilo. Ko smo začenjali z akcijo za nabiranje povih naročnikov, smo upali, da jih bomo zdramili, pritegnili, rfesili...
.Rešili? Da —
Dokler imamo zavest, da smo na pravi poti in da je možna pot navzgor in naprej in da so mnogi, ki se zavedajo važnosti te poti, je še možna rešitev. Za vse! Tudi za tiste, ki jih mogoče naši pozivi ne dosežejo in ne ganejo. Ali se varamo? Klic vesti bo-*lo zatajili — na žalost je to možno. Ali pa bodo mogli prezreti znamenja časa?
naši večeri
JUDOVSKA DRŽAVA — PREROKOVANA?
Deveti kulturni večer je bil 16. avgusta. Predaval je dr. Branko Rozman o temi: Judovska država - prerokovana ? Točno pred desetimi leti je bila v Palestini obnovljena judovska država in predavatelj je iz razlag sv. pisma in drugih virov orisal obseg vprašanja, kakor si ga moremo zastavljati ravno zaradi besed Kristusa samega in napovedi iz sv. pisma Stare in Nove zaveze.
Svoje misli je predavatelj prenesel na višjo o-snovo, za katero prav razlaga sv. pisma nudi pravo razumevanje. Stvarna uresničitev napovedi ni nujno v zvezi s tem, kar se pod obnovitvijo judovske domovine more pričakovati. V okviru Cerkve se uresničuje prav tisto, kar je bilo v napovedih obseženo.
Po predavanju je bila obsežna debata. Sodobni položaj judovstva je bil osvetljen z raznih vidikov. Za lepo podano snov so se navzoči predavatelju oddolžili z Obilnim aplavzom.
odmevi
“Katoliški g 1 a s ”, goriški tednik, objavlja dne 26. junija kritično poročilo o knjigi Stanka Kocipra “Na božji dlani”. Napisala ga je Zora Piščanec. Med drugim pravi:
“...V usodi prleških ljudi skuša pisatelj prikazati žalostno usodo slovenskega naroda v teh najstrašnejših dneh.. . Kociprov slog je bogat, prekipevajoč čustvenih razpoloženj; slikovit v opisovanju poezije Slovenskih goric, kakor jih gleda umirajoči Tuškov Jožek - ponesrečenec v buchenwalxkem kamnolomu, kakor jih pričara pred umirajoče Mimikine oči njen mož Peter, ko ji pripoveduje pravljice o vrnitvi. Kociprova ljubezen in navezanost do rodne zemlje je edinstvena, kakršno težko najdemo pri drugih pisateljih. Kociper je izrazito katoliški pisatelj. V poplavi brezbožnih knjig in romanov se njegova dela odlikujejo po pravičnem krščanskem pojmovanju in gledanju na svet in na ljudi...”
“Slovenska država” objavlja v številki IX - 5 poročilo o skupščini Slovenske kulturne akcije, ki ga je napisal P. V. Ob zaključku pravi:
"Slovenski kulturni akciji se stavljajo pri njenem delu mnoge ovire. Premaguje jih s pogumnim idealizmom. Postala je najpomembnejša slovenska kulturna ustanova v zamejstvu, ki skuša družiti vse izobražence v delovno skupnost. Do vseh, pa naj žive še tako oddaljeni in osamljeni, skuša priti s svojim Glasom, jih informirati o kulturnih dogodkih in spodbujati k samostojnemu ustvarjanju. Vse delo o-pravlja z mnogimi žrtvami.. Najmanjša, res malenkostna postavka med izdatki, so plačani honorarji. Obe uradniški moči opravljata vse nadure brez nagrade, skrbno pripravljena predavanja in razprave, ustvarjene umetnine, uredniško-tehnično delo, vse to je sad žrtev, opravljeno v urah, ki bi morale služiti oddihu in prepotrebnemu počitku. To so pač zado-
obrazi in obzorja
PRELAT F. KS. LUKMAN
Po smrti prelata Aleša Ušeničnika, priznanega filozofa, člana Rimske akademije Sv. Tomaža, ki je umrl 1. 1952., je najhujši udarec za teološko vedo in katoliško življenje v Sloveniji smrt prelata Frana Ksaverja LUKMANA. Do zadnjega delaven je umrl letos 12. junija. Še 30. maja je dokončno pregledal prevod treh Avguštinovih pisem v slovenščino.
Rojen 24. novembra 1880 v Lokah (v okolici Celja) v lavantinski škofoji, je po končani gimnaziji v Mariboru študiral v Rimu kot gojenec Germanika na papeški univerzi Gregoriani. Spomini na rimsko 'bivanje so mu bili med najljubšimi. Po nekaj letih dela v dušnem pastirstvu je mladi doktor postal profesor moralnega bogoslovja v mariborskem semenišču, kjer je ostal od leta 1908 do 1919. V januarju 1919. ga je poverjenik narodne vlade v Ljubljani, dr. Karel Verstovšek poklical za referenta v verskih zadevah. Leta 1920 je bil imenovan za izrednega, 1921. pa za rednega profesorja historične dogmatike na univerzi v Ljubljani, ki ji je bil rektor 1926/27. Od 1938. je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od 1. januarja 1925 je pripadal kot častni kanonik lavantinskemu kapitlju. Sveti oče Pij XII. ga je 1939. imenoval za svojega hišnega prelata.
Že kot profesor v Mariboru je urejeval od 1909 do 1916 znanstveno revijo Voditelj v bogoslovnih vedah. Skupaj z drugimi profesorji teološke fakultete je v Ljubljani ustanovil novo teološko revijo Bogoslovni vestnik, ki je pod njegovim uredništvom (1921-1944) tudi v zamejstvu pridobila ugled resne in prizadevne teološke revije. Kot u-rednik je bil pravi učitelj mlajšega teološkega rodu in središče teološkega delovanja v Sloveniji. Vedno je bil ljubeznivo na uslugo svojim profesorskim tovarišem, ki so se radi obračali na njegovo obširno erudicijo in vedro teološko sodbo. Tako je sodeloval pri Uvodu v Novi zakon prof. Snoja in pri Asce-tiki dr. Potočnika. S svojimi nasveti je prispeval tudi k prevodu Rimskega mi-sala (1944) in Zakonika cerkvenega prava (1944).
Dejavno se je tudi prizadeval za organizacijo znanstvenega dela med slovenskimi katoličani. Na velikih Katoliških shodih 1913 in 1923 je poročal o položaju znanosti in ugotavljal zadevne naloge katoličanov. Od 1923 je predsedoval Leonovi družbi, osrednji katoliški znanstveni ustanovi, ki ji je od 1. 1923 do 1931 urejeval tudi njeno znanstveno revijo Čas.
Kot najbolj pristojni poznavalec znanstvenih dejavnosti v svoji domovini je
prispeval kritične^Slede slovenske znanosti v zborni^ovenci v desetletju 1918 - 1928”, I* bil izdan ob desetletnici osvobodi in tudi v 1. 1938 v publikacijo “SP^ki Zbornik Slovenije”, ki je izše1 dvajsetletnici narodne jugoslovanska ve.
Najpomembnejš^Sovo delo v narodnem merilu je planje monumentalnega Slovenske biografskega sikona, pri kateri- sprva sodeloval kot urednik za t^e in nabožne pisatelje, o Veliki 1 1931 pa prevzel glavno uredništvo« dl študiju cerkvene zgodovine Sldcev so koristile njegove razprave j6! stroki.
Po osebnem zi>”enem zanimanju je bil patrolog. Že.'niu sta ga za pa-tristiko pridobila lr*zenz Sdnveitzer in Theodor Sebe1*111- Za nostrifikacijo teološkega d^nta v Avstriji na graški univerzi j^dložil tezo: Die Heilsbedeutung C ' nach den grie-chischen Apolog^ ^a bi še bolj u-sposobil sam sebft staro krščansko literarno zgodovi1*!6 študiral klasično filologijo v G^- Pred prvo svetovno vojsko je f ,v Biblische Zeit-schrift in v Tbe^ls.ch - praktische Quartalschrift. M1 Vegovimi poznejšimi razpravami mnogo pažnje vzbudili obravnaV v- Irenej o Marijinem devištvu” (i, 930), k; j0 je na_ pisal v času P0'ef „s Hugom Koch-hom, in “Doslej mZen spomin krstnega obreda pri 'vu*ijanu”(B. Vestnik 1934), ki jo pfa kdi Festschrift fiir R. Egger (Ff' Njegova zadnja razprava, ki jo jc^ v Razpravah SAZU 1956, obra'a Problem: “Kdaj je Avguštin napivaj Enohiridion ?” in s tehtnimi arg1* 1 se odloči za konec leta 424.
Njegovo liter4 Najpomembnejše delo pa je zbirki erkvenih očetov izbrana dela”, ki u. ^mislil in urejeval. Do 1944. j1« 0 osem zvezkov, ki jih je vse saP1,^ ®del z izjemo A-postolskih očetov 1 lz°stomovega De Sacerdotio; toda	pa je na-
pisal uvode in olL Eiprijanova pisma (138, 2. izd 1Lin Traktati (leta 1943), Apostolski jJe (1939), Hiero-nimova izbrana P1’^ ”'‘9> 1941), Avguštinovi govori 'Jj Zovem evangeliju (143), prvi zVjg aneza Krizosto-ma (1942). Leta * *e je v tiskarni nahajal izbor ] °vih homilij k Mateju, ki pa je ^ V Papirnem mlinu. Vendar je v L azmerah prelat Lukman nadalje';gv eloni. Prevedel je še obe apolo#1'*^ ustina, pisma Diogenetu, Tertllj » Apologeticum De Praescriptioi1'^ Nekaj drobnih spisov istega pisCW0!fZTrav sv. Avguština o milosP’6 Q a izbrana pisma, govore in L1', r°jici, Gregorija Velikega PisllezaPtStoraln° Pravilo, homilije sv- *rizostoma in
izbrane spise sv. Gregorija iz Nisse. Pred smrtjo mu je bilo v veliko veselje, ko je izvedel, da bo letos jeseni izšel v tisku njegov prevod Avguštinovega Enchiridiona in poslovenjenje cerkvenih himen. Neposredni predhodnik teh (patrističnih prevodov je vzorno prirejena zbirka 30 avtentičnih tekstov o martirijih “Martyres Christi” (Celje 1934), ki ji je napisal zgodovinski o-kvir in komentar.
V skrbi za klasično duhovno branje je še preje poslovenil Tomaža Kempča-na spise izven Imitacije pod naslovom “Iz duhovne zakladnice Tomaža Kemp-čana” (Prevalje 1920).
Že na gimnaziji je obiskoval pouk iz harmonije in kontrapukta na glasbeni šoli mariborske Filharmonije. V Ger-maniku je skrbel za koralno petje. Njegove skladbe razodevajo solidno zgradbo, liturgičnega duha in toplo čustvo. Zlasti po drugi svetovni vojni je s posebnim ognjem skladal. Svojo ljubezen do Evharističnega Kristusa in otroško pobožnost do Marije je izražal v obhajilnih spevih za mešani zbor z orglami (zbirke “O sveta večerja”, “Tri evharistične”) in v marijanskih kpralnih napevih. Zadnji njegovi tiskani skladbi sta: ‘Spmnni se, Deviška Mati” in pa “Premila Mati Zveličarjeva”. Najbolj se je približal pobožnosti svojega naroda z zbirko “Majnik poje”.
Če ne bi bila ta beseda tako izpostavljena krivemu umevku, bi dejali, da je rajni prelat Lukman predstavljal dovršen lik krščanskega humanista. Bolj e-noumno povemo, de je iz njegove plemenite in modre osebnosti izžarevala tista humanista Christiana, ki jo na svetniški način utelešujeta njemu najljubša očeta: sv. Ciprijan in sv. Avguštin. Oba sta bila tudi izrazita dušna pastirja. Nepozabne so ure, ko je iz njegovih predavanj o teh dveh velikanih stare Cerkve vkljub vsej nevsiljivi umerjenosti in neretoričnosti njegovega podajanja vsakdo moral čutiti, kako sta mu ta svetnika blizu.
Kot onadva je gojil resničnega bratovskega duha do tovarišev v duhovstvu. Znano je, da je večji del honorarjev za patristične prevode v času druge svetovne vojske porabil v pomoč sobratom, ki so jih iz njegove škofije pregnali nacisti. Pravo starokrščansko srčnost je kazal v tegobah, ki mu jih je prizadevala iniuria temporum. Moral je med drugim doživeti ponižanje, da mu sektar-ski birikratizem ni priznal pokojnine javnega rednega univerzitetnega profesorja in ga hkrati s tovariši teološkimi profesorji izenačil s poučevale! na nižjih razredih srednjih šol.
Ni čudno, da je tudi med agnostičnimi tovariši v profesorskem zboru ljubljanske univerze užival globoko osebno in znanstveno spoštovanje. Fr. Dolinar
sti tehtni razlogi, da vsi Slovenci, ki jim je ljubezen do naroda kaj več kot prazna beseda, moralno in materialno podpro delo S.K.A., da ji ne bo treba s strahom gledati v bodočnost, ampak bo v miru nadaljevala za narod tako pomembno delo.”
“Svobodna Slovenija” (štv. 33, 14. 8. 1958) objavlja kritično poročilo o knjigi Karla M a u s e r -j a “Jerčevi galjoti”, izpod peresa —jkc. Med drugim pravi:
“...Mauser je pisatelj Gorenjske in Koroške. V vseh njegovih delih se ti dve pokrajini razprostre-ta pred nami in pokažeta človeku tiste žemlje z vsemi svojskostmi in slikovitimi značilnostmi. Pri vsej pa je slikar našega predvojnega mirnega življenja na vasi, katerega sliko smo v sebi prinesli preko /meje. V podajanju koščka (naše domače; zemlje je glavni smisel Mauserjevih knjig: oživeti in priklicati vedno znova pred nas lepo podobo naše vasi in njenih ljudi, iz katerih smo zrasli tudi mi in nam ob tem ohraniti zdravo zavest ponosa do vsega, kar ije naše in kar je za zdaj ostalo daleč onstran oceanov... Galjoti so gorenjska povest: v nji je zajel kmečko okolje in ga prikazuje realistično. Njegovo pripovedovanje teče gladko, preprosto, brez spuščanj v globlje duševne konflikte ali razpravljanja o silah, ki v vsakdanjem življenju nujno valovijo druga proti drugi.. . Povest je napeto pisana in se ponekod razvije v privlačno dramatičnost. Značaji so jasno slikani, Mauserjev jezik je klen in domač.. . Ta Mauserjeva knjiga se bo vredno pridružila svojim sestram na knjižni polici in bo v prijetno čtivo bralcem, ki ljubijo droben biserček z domačih tal.. .”
“Duhovno življenje” (september 1958) objavlja kritiko knjige Karla Mauser ja “Jerčevi galjoti”. Napisal jo je Slavko Srebrnič.. Med drugim tudi pravi:
“Kar nam pisatelj pripoveduje, je pisano v krepkem, izrazitem in bogatem jeziku — kakor so krepke in značilne tudi osebe, ki jih srečujemo tudi v povesti... Povest beremo kot nekako zgodovino sveta in ljudi, ki jih ni več — a so predstavljeni tako izrazito, da ne dvomimo, da so res živeli. Knjiga bo našla svoj krog bralcev, ker je pisana sočno, dramatično in privlačno, čeprav ostane le v okvira ljudske povesti in jo temnijo mračne postave Jerča, Se-benaka in Aleša, ob katerih trpe tri žene mučenice, ki kot svete sužnje poginjajo ob trmi in strasti krutih mož... Precej luči je pisatelj razlil čez mladi rod —- vendar je knjiga dokaj črna in je njena največja cena pisateljeva tehnika in jezik. Metka Žirov-nikova nam z malo črtami na platnicah izrazito prikaže Jerčev mlin, ob katerem dejanje vstane in u-sahne.”
“Duhovno življenje” (september 1958) prinaša kritiko knjige Rude J u r č e c a ‘Ljubljanski triptih”. Napisal jo je Slavko Srebrnič. Iz nje posnemamo:
“...V opremi Milana Volovska, ki nam s svojo belo sivo črno risbo prikaže spomin Ljubljane, je pri Slovenski kultura! akciji izšla psihološka povest v treh delih — bolje bi bilo reči: trodelna zgodba ker se življenje treh oseb v tej knjigi tako prepleta, da je delitev v tri upravičena le toliko, da ima vsaka oseba svojo usodo, ki pa je neločljivo povezana z drugo in tretjo... Daši nam pisatelj pripoveduje zgodbo ene duše za drugo, se razvozlja ves zaplet šele z zadnjo stranjo.
V sodobni literaturi je zelo priljubljena psihološka novela — čim globlja je, tem bolj vleče. Same zunanje zgodbe nas ne zanimajo, človek je radoveden za globinami in zadnjimi nagibi zunanjih dejanj... Vsemu skuša ustreči Jurčec v svoji knjigi, kjer nam pripoveduje najprej zgodbo življenja Simone Pavlinove... v drugem delu beremo zgodbo komunistične aktivistke, ki je bolj odločna v svojih osebnih zadevah kot v nalogah partije. Zato pa pade
kot žrtev partije — a reiši svojo osebnost in svojo dušo. Ne ujpa si streljati na škofa — zastrupi pa Simono, — v nemškem taborišču ne uniči od partijske linije oddaljujočega se duhovnika — gre pa v partijsko ječo. Janez Pavlin dela na zunaj vtis sredinca, pa iz globin njegove mladostne katoliške vzgoje po življenjski izkušnji, prevari in tragediji zmagujejo klice dohrego in dozori v jasnega moža.
Zabrisani robovi pisateljevega pripovedovanja napravljajo vtis impresionistične slike, seveda le v slogu in tehniki, dočim je ideja jasna, katoliška in postavi tako pisatelj, ki je pognal iz marijaniškega “Plamena” (kot Savinšek, Magajna, Pogačnik in deloma Javornik) katoliško delo nasproti skladovni-
ci marksističnih romanov Miška Kranjca, ki je v letu 1925/26 polnil strani “Plamena”.
Včasih smo brali v knjigah Alje Rahmanove, kako partija v svoji tovarni kuje nove ljudi — zdaj se nam je ta tovarna približala in v Jurčecevi povesti lahko premišljujemo zgodbo duš, ki so ujete v partijske retorte, kjer trepetajo med Bogom in hudičem. Daši riše knjiga temo okolja in zablode duš, prisve-ti vendar preko vseh senc rešilna luč milosti kot svetli stolpi na Volovškovi sliki. — Lahko rečemo, da so pri tej knjigi v lepem ravnovesju njena oprema, slog, vsebina in zato se more brez oklevanja zapisati, da je knjiga dobra.”
Naklada knjige LJUBLJANSKI TRIPTIH se manjša in bodo zlasti vezani izvodi kmalu razprodani. Kdor si še želi omisliti vezani izvod knjige, naj brž pohiti!
KONCERT FRANCE GOLOB
Koncert France Golob bo v soboto, dne 27. septembra v dvorani na Charcas 1150, Capital, točno ob 18 uri. Vstopnice so na razpolago na Alva-rado 350 (Ramos Mejia), v Slovenski hiši, Ramon Falcon (Capital), lahko pa jih naročite tudi na tel. št. 76-9160 in pri Tabor, tel. št. 31-4462.
Cene : loža v parterju ( šest sedežev) 200.- pesov; parter (prve štiri vrste) 30.-pesov; parter (ostale vrste) 25.- pesov; balkonske lože (štirje sedeži) 100.- pesov; balkonski sedeži po 20.- in 15.-pesov.
kronika
— Slovenska kulturna akcija si šteje v čast, da more s podporo plemenitega mecena izdati kot izredno izdanje Avguštinov Enchi-ridion v slovenščini. Prevod je o-skrbel pokojni prelat dr. Fr. ksa-ver Lukman . Rokopis je že v naših rokah in je pripravljen za tisk. “Glas” bo v prihodnji številki prinesel nekaj misli o pomenu prevoda in sicer izpod peresa g. Franceta Dolinarja.
— Slovenska Katoliška Akcija je založila knjigo: Dr. Alojzij O-dar VEČNOST in ČAS. ki je izšla v njeni zbirki VZORI kot druga knjiga. Spise pokojnega prelata je iz revij zbral in uredil ter knjigi uvod napisal prof. dr. Ignacij Lenček . Spisi so razdeljeni v poglavja: Bog, Cerkev, Krščansko življenje, Dom in domovina. Baraga. Ob koncu je dodan pregled del dr. Odarja. - Knjigo lahko naročite pri založnici ali kupite v Dušnopastirski pisarni, Ramon Falcon 4158.
— Na rednem letnem zasedanju Mednarodne begunske akademije v Parizu je bil za blagajnika izvoljen France Erjavec.
— Franca Golob , operna in koncertna pevka, je v soboto 23. avgusta priredila koncert v La Plata. Prireditev je bila v okviru Biblioteca Musical Verdi, ki je izvedla ciklus: Zgodovina muzike. Njen večer je bil tretji tega cikla in je obsegal romantično glasbo. Spored je obsegal skladbe Be-ethovena, Liszta, Schuberta (Der Doptpelganger), Brahmsa (Auf dem Kirchhofe) in Schumanna (Liederkreis, op. 39).
(Članek g Fr. Dolinarja o prelatu Lukmanu je priobčil “L’Osser-vatore Romano” - 31 Luglio 1958 - No. 176 - 29.841 - pag. 3, pod naslovom “Mons. Fran Ksaver Lukman”.)
doma in po svetu
• Razstava slovenske gotike je bila v juliju v Celovcu na Koroškem. Dela so zajemala slovenske freske od 14. do 16. stoletja. Vsega je bilo v glavni dvorani in v stranskih sobanah 42 strokovnjaško izdelanih kopij fresk iz različnih cerkva na Slovenskem. Vodil in pripravil je razstavo direktor Narodne galerije v Ljubljani, dr. Karel Dobida.
• Mednarodni filmski festival je bil v Karlovih Varyh na Češkem, od 12. do 27. julija. Udeleči-lo se ga je 42 držav. Italija je pokazala film “Dolga sinja cesta”, ki je italijansko slovenska sopro-dukcija.
• Mednarodni esperantski kongres je bil v Palermu v dneh od 23. do 27. avgusta.. Udelečili so se ga tudi zastopniki iz Jugoslavije.
• Nova slovenska drama je bila uprizorjena na prosvetnem taboru v Opčinah pri Trstu. Delo je “Jugunda - bela gospa devinska” in ga je napisal Slavko Rebec, na oder postavil in režiral pa ga je prof. Jože Peterlin. Avtor je v delu tudi sam nastopil.
• Vsem slovenskim zamejskim akademikom je objavila vabilo 24. julija Ameriška domovina, za sodelovanje pri Slovenskem visokošolskem zborniku, ki bo izšel letos v jeseni in ga urejujeta Edi Gobec in Branko Pistivšek. Naslov za prijavo: Edi Gobec, 86 E. 11 Avenue, Columbia, Ohio - USA.
Novi zvezek revije MEDDOBJE
je izredno pester in vzbuja veliko zanimanje
Sodelujejo: pesniki: Truhlar, Kos, Papež; pisatelji: Rudolfova, Jeras; esejisti: Lenček, Kraljeva, Jurčec, Simčič, Jevnikar, Vodeb; kritiki: Marolt, Dolinar, Rakovec, Komar.
Revijo izdaja Slovenska kulturna akcija in urejujeta Zorko Simčič in Ruda Jurčec.
Cena zvezku 40.— pesov.
_______________________________________________l
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Buenos Aires. Argentina. Ureja uredniški zbor. Tiska tiskarna “Federico Grote”. (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320 Buenos Aires«