Prohletsfvo. Angleška kraljica Elizabeta (1558 do 1603) se je naveličala svojega ljubimca, grofa Roberta Eseškega. Da bi se ga znebila, ga je poslala kot namestnika kraljice iz protestantovske Anglije v katoliško Irsko. Grof je dobro znal, za kaj da gre pri tem imenovanju in se je počutil v dostojanstvu kraljičinega namestnika na Irskem skrajno nesrečnega. Irci niso bili tedaj klečeplazneži, 8 katerimi bi se bil namestnik lahko poigračkal. Stoletna stiskanja «d strani Anglije so jih napravila neizprosne. Ko so Irci uvicleli, da jim grof ne more usiliti svoje volje in da bi so rad preselil nazaj v London, so se hoteli otreati neznosnega anglcškega jarma. Prišlo je do irskcga upora. Istočasno so izbruhnile v namestnikovi armadi kužne bolezni. Grof Eseški jc moral ostati s četami v prostolici Irske, v Dublinu. Njega je bolj brigala zapravljena naklonjenost kraljice nego vojna. Njegovo hrepenonje je bil London. »Pokliči me nazaj v London!« je odmeval klic iz njegovih pisem na kraljico Elizabeto. »Žatvi vstajo mcd Irci«, se jc glasil odgovor. Namestnik se je lotil vojne z mešanimi •občutki. Njegova armada je bila oslabljena vsled kužnih bolezni, njegova volja do zmage pocl -—ničlo! Manj ši boji z vstaškimi Irci so samo zdesetkovali Čete in so mu vvgliic par ujetnikov. i Mod ujetimi Irci je bil tudi mlad ko lovodja vstašev, ki se jo imenoval Kishoque. Navdušen za svojo domovino sc je podal na boj za svobodo. Pripravljen je bil: dati za osvoboditev Irske svoje življenje. Mislil je pač na smrt v bitki in ne na konoc, kakoršnega mu je pripravil g. namestnik. Srdit radi neuspehov nad puntarskimi Irci je obsodil odličnega ujetnika na smrt na vešalib. Obsojeni je proklel grofa, ko je zvedel za obsodbo. Vrv, kazcn za morilce, tatove ter goljufe, zanj, ki se je vendar boril za svobodo domovine! Ves Dublin je bil skrajno razburjen radi zločiijsko nečastne obsodbe. Angleži bi bili vendar lahko obsodili navdušenega mladca na častno smrt! Uporniki so poslali k namestniku posredovalcc, iki so pro~ sili za življenje ujetnika. Grof jo bii nedostopen vsaki prošnji. Konečno so pcljali Angleži obsojenca proti vislicam, ki so bilc postavljene precej daleč zunaj mesta. Solnce je prj> pekalo, ko so gnali vojaki na konjederskem vozu obsojenca na morišče. Krčmarici, kojc hiša je stala ob cesti, se je smilil obsojeni mladenič. Pri pogledu na mimo idoče krvnike je zaklicala: »Stojte!« Voz z na smrt obso-i jeno žrtvijo je obstal. Čez par trenuN kov jc pristopila gostilničarka 'k obso- jencu z vrčem vina in ga je pozvala: »Pij!« Mladi Irec je •edkimal z glavo in odgovoril: »Ne, ne, glejte, da bo z menoj naglo pri ikraju. Mar se li naj poživim s pijačo, da mi bo slovo od živ~ Ijenja še težavnejše? Naprej, le naprej!« — Vsa žalostna je povesila fcrčmarica glavo, ikonjederski voz je odropotal dalje po cesti. Krvnik je opravil svoj posel z vso naglico. Preteklo je komaj par minut jn mladi borec je bil — mrtev. Pozneje je obžaloval rabelj svojo prenaglenost. Proti morišču je prijezdil v galopu jezdec z belim listom v roki in vpil: »Odrežite ga! Tako je povelje namestnika!« Krvnik je izvlekel bodalo in prerezal yrv. Obešenec je padel namestnikovemu odposlancu v naročjc. Pomilostitev mu ni več koristila, bil je že mrtev! Zakaj neki je odklonil zadnje požirke ¦vina, s ikaterimi bi si bil otel mlado življenje? Kmalu za tem je zvedel namestnik, da je padel pri kraljici v še večjo nemilost. Hotel je skleniti z Irci premirje, a ti so zahtevali kot glavni pogoj ujetnikovo prostost, a je bil še obešen. Prokletsvo obešenega je spremljalo namestnika na Angleško. Dve leti za tem je padla tudi njegova glava pod rabljevim mečem. »Kishoquejevo prokletstvo te bo zadelo!« še ikličejo danes Irci vsakemu, iki odkloni povabilo na pijačo.