Carl May: Zaklad v Srebrnem jezeru.  (Dalje.) Ves čas mcd pogovorom je cornel molčal, ko pa ~e videl, da gre xa res, je kriknil: »Kaj vam na misel hodi, ljudj« —i Ali jc krščaniko, kar počenfate z menoj—•? Kaj sem vam storil, la me riislitc mačiti?« »K&j si storil, o tem bomo govorfli pozneje!« je jovedal Blcntcr ledeno mrzlo. »In kaj imamo mi tcbi očitati, ti bomo kar sedajle .©kazalil« je pridjal Old Firehand. »In v ta namen ibomo najprvo izpraznili žepel« Mignil je Drollu, preiskal ga je in našel med drujimi rečmi tudi njegovo listnico in v njej devet tisoč dolarjev. »Glej glej —!« se je smejal Old Firchand. »Inženjerjcvi dolarji —! Nisi še delil s sodrugi —. Videti ic, da ti menda bolj zaupajo ko na primer mi —. Tat si in najbrž še marsikaj druga tudil In zato 6i ne zaslužiš usmiljenja!« Obrnil se je k Velikemu medvedu. »Stori z njim, kar hočeš!« Cornel je kriknil, Indijanec pa se ni zmenil za njegovo kričanje, hladno je opravnil in vrgel uhlje v reko. »Tako —!« je dejal in vstal. »Tonkawa se je maščeval in pojde svojo pot.« »Nocoj še —?« se je čudil Old Firehand. >V taki lemi —? Zakaj pa ne ostaneš pri nas?« »Tonkawa vidi tudi ponoči in njegov čas je kratko odmerjen, Mnogo dni sva izgubila z zasledovaajem, dan in noč bova jczdila, da prideva čimprej domov.« Podal je Old Firehandu roko. »Veliki medved je prijatelj belih Ijudi! Naj jim da Veliki duh dovolj smodnika in mnogo mesa, ker so bili prijazni z njim! Howgh!« Obesil si je puško na ramo in odšel, sin pa za BJim. Izginila sta v temnem gozdu. »Peš gresta?« se je čudil Droll. »Gotovo imata kje konje.« »Da, pri naši koči,« je dejal Blenter. »Le ali jo bodeta našla v taki temi —?« »Ne bojte se! Saj sta že bila pri njej. In dobro vesta, da leži ob reki. Kaj pa bomo počeli z našimi ujetniki? In z mrtvimi?« »Mrtve pomečemo enostavno v reko,« je svetoval drvar. »Ujetnike pa bomo sodili po postavi prerije. Prej pa se moramo zavarovati, da nam pobegli trampi ne pridejo kje preblizu!« »O, premalo jih je, ni se nam jih treba bati! Bežali so, kar so jih nogc nesle! Sicer pa lahko postavimo straže.« Cornel je ležal med ujetniki in cvilil od bolečin, zaenkrat se nihče ni zmenil za njega. Old Firehand je razpostavil straže ob robu jase proti gozdu, ker od rečne strani ni bilo pričakovati napada, poslal po 'konje in sklical jury — prerijsko sodišče. — Države onstran Mississippija so redko naseljene in roka pravice ne sega v divjine zapada, je tam tudi brez moči. Zato si oškodovani sami poišče pravico. Če zalotijo zločinca, sestavijo ]'ury, nekako poTotno sodišče, kar na licu mesta. Taka jury ima predsednika, prisednika, tožitelj mora nastopiti osebno. Tudi obsodba se mora izvršiti kar na licu mesta. Ta nepisana pravica naglega soda, kakor bi tako jury lahko imenovali, je dostikrat edina obramba farmerijev, lovcev, potnikov in delavcev na divjem zapadu. •Zločinci se je zelo bojijo, ker je stroga, pravična, neizprosna in nagla. Najprvo so sodili cornelove tovariše. Ujetim trampom niso mogli dokazati, da bi bil kateri komu izmed navzočih storil kaj hudega, za to, kar so nameravali, so jim zaračunali rane pa izgubo konj in orožja ter odločili, da jih bodo za tisto noč strogo zastražili, drugo jutro pa izpustili. Rane so si smeli samo obvezatL Nato so sodili cornela. Položili so ga k ognju. In ko mu je ogenj posvetil v obraz, je žinil pokonci mladi Fred, planil k njemu, ga gledal, kot da ga misli prebosti z očmi, in poklical Drolla, »On je —1« je kazal. »On, morilec —4 Spoznal se_n ga —I Končno ga imava —I« Droll je prihitel. »Se ne raotiš? Saj ne more Hti —! Nil« »On jel Prav gotovo jelc je trdil Frcd. »Tudi sam naju pozna —. Le poglej, s kako smrtno grozo naju gleda! Strah ga je —! Dobro ve, v čigavih rokah je in da je izgubljen!« »Da je on, bi ga bil že na ladji spoznsdl« »Na ladji ga nisem videl, vsaj dobro nc« »Hm —I« je gledal Droll. »Popisal si mi morilca —. Črnolas da je, si pravil —. In kodrast človek —. Tale pa je.rdeč in ima kratke, toge lase —! Ne bo on!« Fred ni odgovoril. Majal je z glavo, se prijemal za čelo, stopal okoli in dejal z negotovim glasom: »Tisto je seveda res —. Obraz, tisti je njegov —I Lasje pa niso —!« »Zmotil si se, Fred! Ljudje so si podobni, črni lasje pa nikdar ne pordečijo.« Tudi drugi so stopili bliže. Stari Blenter je tehtno pridjal: »Lasje sami sicer ne pordečijo, lahko pa si kdo lase gladko ostriže in si nadenc lasuljo!« »Hm —!« je dejal Droll. »Ali je morebiti —.« »Seveda! Mene njegovi rdeči lasje niso premotili! Morilec moje ženc in mojih sinov je bil črnolas in kodrast, tale človek ima sicer rdeče lase, spoznal pa sem ga po obrazu. On je tisti, ki je do smrti pretepel moje ljudi —! In da bi ga ne spoznal, si je nadel lasuljo, rdečo lasuljo!« Droll je odkimaval. »Ni mogoče! Ali niste videli, da ga je prejle Indijanec vlekel za lase, ko mu je odrezal uhlje —? Da ima lasuljo, bi mu bila obvisela v rokah!« »Pshaw —! Lasulja je dobro narejena in dobro pritrjena! Koj vam dokažem, da jc res tako!« Cornel je bil ves krvav po obrazu in rane so ga gotovo skelele, pa ni se več zmenil za nje. Prej je stokal in cvilil in kremžil obraz, med pogovorom pa je utihnil, bolestni izraz se je umaknil porogljivosti in samozavesti. Blenter je pristopil, ga zravnal in zgrabil za lase, da bi mu strgal lasuljo, kakor jc mislil. Pa ni se dala strgati, lasje so se trdno držali lobanje. Ves zavzet in osupel ga je gledal drvar. »Hm —I Lopov ima res lase na glavi —!« Vsi bi sc mu bili najrajši smejali, da ni bil položaj resen. Cornel pa se je prezirljivo režal. »No, kje je lasulja —? Dolžite me najrazličnejših zločinov, ker sem slučajno podoben nekomu drugemu —. Dokazov pa nimate!« Blenter ]e gledal cornela pa spet Old Firehanda in dejal: »Povejtc, sir, kako sodite o zadevi? Tisti, ki ga iščem, je bil res črnolas in kodrast, tale pa ima toge, rdeče lase —. In vkljub temu bi tisočkrat prisegel, da je on! Njegov obraz je! Oči me ne varajo! Predobro sem si zapomnil obraz človeka, ki mi je prctepel ženo in sinova!« »Mogoče pa je, da se le motite!« jc kimal Old Firehand. »Corne! bo samo podoben tistemu —.« Blenter jc dvomljivo pogledoval po njem. »Hm —! Mogoče —! Ampak, da bi me varale moje stare oči —?!« »Odifri jih bolj na široko!« se je rogal cornel, ki mu jc zrastel pogum. »Vrag me naj vzame, čc vem kaj o ženski in dveh fantih, ki bi ju bil umoril, aK kakor praviš, do smrti pretepcU« (Dalie sledi.)