—b—:   Ob vodi.
307
Prihodnje dneve smo porabili z izleti po bližnjih klasičnih krajih. Blizu vhoda v Pirejsko luko so nam kazali skalo, na koji je sedel perzijanski kralj Kserks, opazuje in vladuje svoje ladje med znamenito bitko pri otoku Salamini. Razume se samo po sebi, da Aten med tem časom nismo zanemarjali; kajti nikdo si ni bil v svesti, da bi mu bila še kdaj prilika, obiskati te znamenite in slavne kraje.
«*L?
Ob vodi,
1.
>tal ob vodi sem zeleni. *In vršenje cul valov, Iz vršenja pa odmeval Vrišč povodnih je duhov.
Spodaj v jezera globini Vzburjeno plesali so, Spodaj časih iz valovja Glasno zavriskali so
In pokojno mesec z neba Med oblaki je sijal,
V  vodi pa to gosto tretje Veter je lehno majal.
In ob vodi stal sem zopet In poslušal šum valov, Pa iž njih ni več odmeval Jok in vrišč in ples duhov.
V  temni vodi zvezde z neba Gledale so se svetlo, Gledalo se v njej je celo Večno, blaženo nebo.
Jaz pa stal sem tih na bregu Zlate sanje sanjajoč — Oj, kako iz duše moje Plavala je temna noč!
II.
In grmovje poleg vode
V  sapicah šumelo je, Jezero pa sredi noči Skrivnostno vršelo je. . . .
Bog varuj te, srce borno, Saj to ni bil šum valov In na dnu zelene vode Tudi ni bilo duhov! . . .
V  tebi, v tebi le donelo Kakor jok je, glasen jok,
V  tebi le bolestne misli Sklepale so mračen krog! . .
In pred jasnim mojim vidom Vstajala podoba je In v srce mi prisijala Krasna nje svetloba je !
Gledal sem mladenko zorno, Kakor solnčece čisto, Gledal v duhu njen obrazec, Gledal v jasno nje oko.
In kot v vodi zvezde z neba
V  njem ljub a v blestela je, In kot v vodi zvezde z neba Duša v njem žarela je! . . .
Bog te varuj, moj zaklad ti. Srce moje, čuj te Bog! V sreči lepi, v zlatih sanjah, Vtihnil tvoj je glasni jok!
—b—
ž i-2/&v-*-»