KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 UNIFORME LJUBLJANSKIH MEŠČANSKIH KORPUSOV V 18. IN 19. STOLETJU ^ SERGEJ VRISER j K pisanju pričujoče razprave me je pobu- dila v prvi vrsti oljna slika Andreja Herr- leina iz leta 1811, ki kaže člane uniformirane- ga meščanskega lovskega korpusa v Ljubljani. Slika je skupinski portret slikar j evih prija- teljev, očitno pa je hotel Herrlein kar se da natančno ovekovečiti tudi nošo tega korpusa. Iskanje sledov za to nošo me je vodilo k pre- učevanju ljubljanskih mestnih arhivalij, s tem pa sem se srečal s kar zajetnim gradi- vom o vseth ljubljanskih meščanskih korpu- sih v 18. in 19. stoletju. V tem gradivu so na nekaj mestih omenjene uniforme korpu- sov. Ponekod so to opisi oblačil, deloma pa je sestav uniform razbrati iz omemb v sejnih zapisnikih, dekretih političnih oblasti, raču- nih itd. Arhivska podoba o oblačilnem raz- voju teh enot seveda ni sklenjena, skupaj z nekaterimi likovnimi dokumenti pa nam arhivsko gradivo vendarle omogoča dovolj plastičen kostumološki in kulturnozgodovin- ski prikaz iz preteklosti meščanske Ljubljane. I. SPLOŠNO O KORPUSIH Zgodovina ljubljanskih meščanskih korpu- sov je na splošno precej šibko osvetljena, razmeroma malo vemo o korpusih v drugih krajih Slovenije. Pri poimenovanju teh kor- poracij se je v starejših omembah pogosto pojavljal pavšalni naziv »meščanska straža« ali »meščanska garda« (Bürgerwehr, Bürger- garde), pri čemer so imeli v mislih tako for- macije pred letom 1848 kakor tudi tiste, ki so bile ustanovljene ob marčni revoluciji, torej narodno gardo. Res je, da so narodne garde v nekaterih krajih dejansko izšle iz predmarčnih meščanskih formacij, s tem da so slednje samo preimenovali in reorganizi- rali po enotnih določilih, veljavnih za vse avstrijske dežele. Za oborožene meščanske enote pred letom 1848 zasledimo različne nazive. Najpogosteje se imenujejo »meščanski korpus« (Bürger- korps, Bürgerliches Korps), včasih tudi »met- ščanska divizija« (Bürgerdivision), pri čemer pa seveda ne smemo enačiti teh enot po ob- segu z današnjimi vojaškimi divizijami. Po- gosto naletimo pri manjših enotah tudi na izraz »strelska kompanija« (Schützenkom- pagnie). Kakor so bile te enote različne po izvoru, času nastanka in obsegu, tako so bili različni tudi njihovi nazivi in notranja grupacija. Naj- pogosteje je bilo kot korpus razumeti večjo formacijo, nekak bataljon, ki je bil razdeljen na kompanije. Nazivu »korpus« so ponekod dodajali še ustrezno specialnost npr. grena- dirski, ostrostrelski, topniški, konjeniški itd. Od običajnih korporacij so se razlikovale tiste, ki so smele nositi v naslovu pridevek »privilegirani« korpus ali »privilegirana« kompanija. To ao bile enote, katerih usta- novitev je bila dovoljena z najvišjega mesta, oziroma so bile celo formirane na cesarski ukaz. Zgodovina meščanskih korpusov v Avstriji je obsežna, saj so nastali nekateri izmed njih že v 12. in 13. stoletju. Ze takrat so bile to združbe meščanov, ki so se urili z orožjem. Ta spretnost jim je bila potrebna za obrambo mest; posebej je prišla meščanska bramba v poštev v času turških napadov na mesta. Poleg obrambnih namenov pa je rabila strel- ska sposobnost tudi za zabavo, lov in tekmo- vanja. V mnogih mestih so nastajala strelska združenja in društva (Schützengesellschaft, Sdhützenverein), ki so gojila streljanje samo kot šport in razvedrilo. Razume se, da so le- ta tesno sodelovala s strelskimi kompanijami in korpusi in da so bili mnogi člani strelskih združenj hkrati člani oboroženih mestnih for- macij . Iz podatkov o korpusih, objavljenih leta 1845, razberemo, da je bil najštevilnejši me- ščanski korpus na Dunaju. V tem času je štel kar dva polka pehote, konjeniško divizijo, ba- taljon grenadirjev, enoto ostrostrelcev, enoto topničarjev in kot posebnost še bataljon, v katerem so bili združeni dunajski likovni umetniki. Podobno kakor dunajski se je po- našal s tradicijo in razvejano organizacijo tudi korpus v Pragi. Meščanska bramba je bila ustanovljena že za Karla IV., v času šved- skega obleganja Prage leta 1649 je štela 12 meščanskih kompanij, v prvi polovici 19. sto- letja pa navajajo 3 korpuse, ostrostrelce, ki so bili združeni v pehoti in konjenici, grena- dirje in privilegirani pehotni korpus. Zani- mati nas utegneta korpusa v Gradcu in Ce- lovcu. Graški se je razvil iz brambovskih formacij, ki jih omenjajo že v 13. stoletju, za Marije Terezije je imel Gradec grenadir- sko in strelsko (fizilirsko) kompanijo. Temu korpusu sta se pridružila še lovski korpus v času Leopolda II. in konjeniški korpus. Ob obisku cesarice leta 1765 so formirali meščan- ski korpus tudi v Celovcu. Tudi meščanske enote v nekaterih sloven- skih krajih so slonele na tradiciji, tako npr. 18 Uniforme meščanskih korpusov. Zgoraj: najpogosteja kroj uniform korpusov v 1. pol. 18. stoletja. Spodaj: ljubljanski grenadirski korpus leta 1793 (skica po opisu). Sredina: ljubljanski lovski korpus pred letom 1809 (skica po sliki Iz leta 1811) — S. Vilser 19 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 strelski korpus v Mariboru, za katerega ome- nja G. R. Puff, da so ga razpustili konec 18. stoletja, nadalje konjeniški korpus v Ptuju s kontinuiteto od 17. stoletja do leta 1837 in ljubljanski meščanski korpusi, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Enotnejša od izvora in sestava korpusov so bila osnovna določila o namenu in nalogah ter z njimi povezana službena pravila me- ščanskih formacij. V splošnem so te formacije prvotno rabile za spremstvo zemljiških go- spodov in deželnih knezov, sčasoma pa se je njih funkcija preusmerila predvsem v varo- vanje mestnih interesov. Organizacija meščanskih formacij se je opirala na splošno dolžnost mestnih prebi- valcev, da branijo svoje mesto pred sovraž- nimi napadi, da vzdržujejo v mestu mir, red in varnost in da sodelujejo v paradi pri raz- ličnih slovesnostih, sprejemih, sprevodih, ob državnih in cerkvenih praznikih itd. Po po- trebi naj bi meščani skrbeli za stražo po- membnih objektov, posebej v primerih, kjer te službe ne bi moglo opravljati vojaštvo. Čeravno so pravila korpusa obvezovala samo inkorporirane člane, je bilo na cesarjevo po- velje ob splošni nevarnosti moč poklicati k službi v korpus slehernega meščana, ki je bil sposoben, da opravlja to službo. Pravico do vstopa v korpus so imeli sicer možje, ki so izpolnjevali vse moralne in materialne obveznosti zapriseženega meščana. K obvez- nostim je sodila poleg naštetih še medsebojna socialna pomoč, skrb za obubožane in bolne člane ter njihove svojce kakor tudi splošen humani odnos do someščanov, širjenje ple- menitosti itd. Korpusi so bili podrejeni magistratom. Slednji so usmerjali njihovo delo samostojno ali pa so prenašali nanje direktive višjih po- litičnih instanc in vojaških generalnih in krajevnih komand. Korpusi so se vzdrževali iz lastnih blagajn, v katere so bili dolžni prispevati vsi člani teh formacij. Uniforme in opremo so si po večini morali nabavljati člani sami, ponekod so jo prejemali v uporabo iz skupnih skladišč za plačilo odškodnine. Tudi orožje so hranili običajno v skupni orožarni. Predpisi korpusov so določali, ob kakšnih priložnostih je do- pustno nositi imiforme in orožje. Kadar so nosili uniformo, so bili oficirji korpusov ize- načeni z oficirji armade in so jih morali vo- jaki pozdravljati. Prav tako so monali izka- zovati vojaški pozdrav zastavam uniformira- nih meščanskih korpusov posamezniki in korakajoče vojaške enote. Uniformiranje korpusov je potekalo vzpo- redno z razvojem enotnega oblačenja pri vo- jaštvu. V 18. in 19. stoletju so bile te korpo- racije vsekakor oblečene po vojaški modi s tem, da so posnemale predvsem kroj vojaških oblačil. V izbiri barv so se ponekod dosledno držali vzorov pri ustreznih rodovih vojske. Tako je bil npr. ptujski konjeniški korpus adjustiran kot avstrijski chevaulegerji, gre- nadirske meščanske enote so po večini nosile medvedje kučme po vzoru avstrijske pehote in podobno. Sicer pa so bile barve oblačil svobodno odbrane; o tem so odločale mestne uprave same, upoštevajoč oblačilno tradicijo v posameznih krajih. Meščanski korpusi so odigrali pomembno vlogo v času vojn v 18. in 19. stoletju. Posebej za napoleonskih pohodov so zaradi pomanj- kanja vojaštva, ki so ga vezale franooiske armade, v mnogih mestih opravljale gami- zijsko in stražno službo izključno te forma- cije. Po prenehanju sovražnosti je vrsta kor- pusov pričela izgubljati svoj pomen. Neka- teri od njih so dočakali revolucionarno leto 1848, ko so se preformirali v narodno gardo, pomemibnejši od njih pa so delovali celo do 20. stoletja. Tako npr. graški korpus, ki je leta 1914 odšel kot posebna marškompa- nija na rusko fronto. Zgodovina meščanskih korpusov nam odpi- ra tudi v slovenskih krajih in posebej v Ljub- ljani zanimiv, čeprav ozko specifičen vpogled v politično in kulturno življenje v minulih dveh stoletjih. Če se omejimo samo na njihov zunanji videz, na adjustiranje, saj je sodilo reprezentativno nastopanje v uniformah k poglavitnim dolžnostim teh enot, ugotovimo, da so pomenili korpusi tudi izredno slikovit element, brez katerega si ob svojem času ni bilo moč misliti pomembnejšega družabnega dogodka. V naslednjem želim podati razvoj adjusti- ranja ljubljanskih meščanskiih korpusov, ka- kor se nam zrcali iz pisanih virov in slikov- nega gradiva, ki se nam je ohranilo iz 18. in 19. stoletja, za uvod pa bi navedel še nekaj starejših podatkov. II. OBDOBJE PRED LETOM 1790 Podoba je, da smemo tudi v Ljubljani iskati zarodke poznejših korpusov v strelski družbi. P. Radics meni, da bi utegnili imeti v Ljub- ljani strelske oddelke in kompanije že v 15. stoletju. Vsekakor so že leta 1565 ljubljanski strelci naslovili na nadvojvodo Karla vlogo za ustanovitev strelskega društva. Tudi v po- znejših letih pripovedujejo viri o dejavnosti strelcev. Tako je bilo v navadi, da so kot nagrado za streljanje prejemali od mestnega sveta sukno za hlače. Podatek iz leta 1569 20 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 govori o suknu za 12 parov hlač, za katerega naj tekmujejo po pisanem strelskem redu. Čeravno ta čas še ni poznal uniformiranja v poznejšem pomenu, bi bilo moč sklepati, da je šlo za enotno blago, ki naj bi ga uporabili pač za izdelavo svojih oblek. Iz tega bi sle- dilo, da so imeli strelci tedaj tudi že bolj ali manj enoten videz v oblačenju. Ze leta 1540 omenjajo viri mestne muzikante, tako imeno- vane »stadtthumerje«, ki so trobili in piskali z mestnega stolpa, pozneje pa so korakali tudi pred meščansko kompanijo. Valvasor omenja, da so bila v Ljubljani tri strelišča — plemiško, deželnostanovsko in meščansko. Kdor je bil sprejet v meščanski stan, se je moral polni dve leti vsako nedeljo vaditi v streljanju. V ta namen so plačevali posebnega učitelja poročnika. Plačo je pre- jemal tudi stotnik, za katerega so izvolili po- navadi zaslužnega upokojenega župana. Stot- niku so stali ob strani 2 poročnika in 3 zastav- niki, ki so načelovali 3 oddelkom meščanov (Burgerhauffen), opremljenih s puškami. Iz Valvasorjeve kronike pomembnejših ljub- ljanskih dogodkov razberemo, da so meščani (Bürgerschaft) nastopili kot oborožena for- macija ob različnih slovesnostih npr. v letih 1653, 1658, 1660 kar s 600 možmi in 2 zasta- vama in 1682. Podatkov o oblačilih te straže ni. Bržkone pa se ne bi mnogo zmotili, če domnevamo, da je bila vsaj deloma uniformirana. Podob- no kot v drugih krajih so utegnili biti enotno oblečeni oficirji, medtem ko so strelci nosili samo enake perjanice na klobukih. Ljubljanski meščani so morali obvezno opravljati vsakoletni strelski »exercitium«. Razmere v zvezi s tem streljanjem pa v za- četku 18. stoletja niso bile urejene, zato so se ljubitelji streljanja (»continuirende Lieb- haber bürgerlidher Schützen«) obrnili na de- želnega vicedoma s prošnjo, da bi delovanje strelcev in same strelske vaje (»Musqueton- und Flintenexercitio«) uredil s posebnim pravili. Z letom 1711 so stekle zadeve po novi poti. Strelci so bili odslej trdneje organizira- ni, imeli so svoj strelski red, ki je urejal obvezno streljanje za meščane, v strelski družbi pa so bili tudi številni ljubitelji stre- ljanja, po večini plemiči in ugledni meščani (»Adelich und Civilkompagnie«), skupaj kar »25 dam in 71 kavalirjev«. Z ustanovitvijo tega združenja se začenja v Ljubljani razvoj organiziranega strelskega življenja, ki se je odvijalo sicer v tesnem sodelovanju z me- ščanskimi korpusi, vendar v bistvu ločeno od njihovega razvoja. Radics omenja za čas med 1719-90 meščan- sko kompanijo (Bürgerkompagnie), ki se je posebej uveljavila v času šlezijskih vojn. Ofi- cirji te kompanije so smeli nositi s cesarskim privoljenjem črno žolte portepeje. Leta 1790 je kresi j a kompanij i prepovedala javno na- stopanje, vendar pa življenje te formacije ni zamrlo. Člani strelskega združenja bržkone niso nosili uniform, po vsej verjetnosti so bila v rabi civilna oblačila lovskega kroja, kot jih zasledimo na nekaterih portretih tega časa. Morda pa smemo za omenjeno obdobje do 1790 že govoriti o enotnem oblačenju me- ščanske kompanije. Ce se ozremo na unifor- me sorodnih korporacij v drugih deželnih mestih, kakor nam jih kažejo upodobitve iz tega časa, si ni težko zamisliti, kakšne kroje so nosili v Ljubljani. Bil je to nedvomno' vo- jaški kroj 18. stoletja, katerega sestavni deli so bili do kolenski suknjič (justaucorps) z gumbi, barvnimi obšivki in enakimi zavihki na rokavih, krajši telovnik, hlaiče dokolenke, nogavice in nizki čevlji. K temu kroju je sodil trirogeljni klobuk s primerno oznako. Vojaki so imeli puške in bajonete, oficirji so bili opremljeni z meči in bržkone tudi s spontonom, kot je to bilo v navadi pri vojski. Prav taka se nam predstavlja meščanska kompanija na grafikah, ki prikazujejo spre- vod cesarja Karla VI. ob njegovem obisku v Gradcu. Ne bi se spuščali v ugibanje o bar- vah ljubljanskih oblačil, v splošnem pa so po vojaškem vzorcu tudi meščanske enote nosile mnogo oblačilnih kosov v beli barvi. III. OBDOBJE MED LETOMA 1790 IN 1809 Z devetdesetimi leti 18. stoletja nastopa v razvoju oboroženih meščanskih korpusov ži- vahnejše obdobje. Leta 1792 je v dopisu, ki ga pošilja kresija magistratu, govor o »tukaj- šnji lovski kompanij i«, katere meščanski ofi- cirji smejo nositi vojaške oficirske znake samo ob nastopu kompanije pred deželnimi predstavniki. V nadaljevanju se srečujemo v Ljubljani z dvema korpusoma, s pehotnim in lovskim. Z dekretom dvome pisarne z dne 27. julija 1793 so dovolili v Ljubljani formiranje me- ščanskega pehotnega korpusa (Bürgerliches Infanterie Corps). Statut korpusa govori naj- prej o splošnih nalogah in dolžnostih njego- vih članov, omenja subordinacijo, bogaboječ- nost, marljivost itd. V korpus morejo vsto- piti samo »pravi« meščani ali meščanski si- novi. Pravila omenjajo »častivredno oblačilo bojevnika«, ki ga smejo nositi samo člani korpusa, zato naj bodo te časti vredni z izpol- njevanjem vseh dolžnosti. Uniformo je mo- goče nositi samo na poziv komandanta za 21 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO .'ZGODOVINO XXII 1974 vaje in parado, zlorabo nošenja pa je treba kaznovati. Korpus naj ima svoj prapor, ki ga hranijo na magistratu. Tudi orožje in usnjeno opremo varujejo v skupni komori, razen tiste, ki je v rokah članstva. Vselej je treba skrbeti, da bosta obleka in orožje čista. Sledi izčrpen opis adjustiranja. Opremo prostaka je sestavljala modra suknena uni- forma, suknjič z rdečimi našitki in podstavo, gladkimi rumenimi gumbi, nadalje rdeč, ne- obrobljen telovnik s prav tako gladkimi, ven- dar manjšimi gumbi, hlače, črne suknene ga- maše in beli platneni škorenjski vložki (Stie- felmanschetten). Vojaki so nosili črne žimnate ovratnice z belim robom, trirogeljni klobuk s črno žolto pentljo, bel čop, pritrjen z gumbom in zanko. Lase so si spenjali v šop, povezan s črno svilo, kodrov niso smeli imeti. Uniforma pod oficirjev je bila enaka kot pri prostakih. Razlika je bila samo v tem, da so nosili prvi zlato obrobljene telovnike, k črno žoltim pentljam na klobukih pa črne čope. Tudi uniforma oficirjev je bila iz modrega sukna z rdečimi našitki in vojaškimi oficir- skimi gumbi. Suknjič je imel nizek, stoječ ovratnik z dvema zlatima zankama in z zlato sponko »dragonarjem« na levi rami. Rdeči telovniki so bili obrobljeni z zlatom in pošiti z gumbi. Oficirji so nosili trde vojaške škor- nje, v njih bele vložke, ki so segali prek ko- len, na črnih klobukih črno žolte svilene pent- lje in črne čope, imeli so' meče, pritrjene na bele pasove, na mečih svilene portepeje v zlati in modri barvi, po vojaški oficirski na- vadi pa so nosili še palico. Člani korpusa prostaki so bili oboroženi s puškami in bajoneti; naboje so hranili v usnjeni beli kartuši, v katero je bil vtisnjen mestni grb. Poleg tega so imeli še sablje brez ročajev in portepejev, prepasani so bili z be- lim pasom z rumeno sponko. Tudi vsa druga usnjena oprema je bila bela. Enako kakor prostaki so bili oboroženi podoficirji, le da so imele njihove sablje greben in modro ru- men svilen portepe. Takšna je bilo torej uniforma pehotnega korpusa leta 1793. Korpus, imenujejo ga so- časno tudi >^meščanska divizija« (Bürger Di- vision), je štel ob tem času 148 mož, ki so bili razdeljeni v štab in 2 kompaniji. Na čelu kor- pusa je bil major, njemu ob strani pa so stali nadporočnik, ki je bil obenem avditor, kor- pusni pater, poročnik, obenem računovodja, nadalje adjutant in zdravnik korpusa. V kom- panijah najdemo 2 stotnika, 2 nadporočnika, 2 poročnika, 1 zastavnika, 2 narednika, 2 če- tovodja, 19 korporalov, drugo so bili prostaki. Komandant korpusa in major je bil Janez Baptist Jager, po poklicu trgovec, nadporoč- nik-avditor je bil doktor prava, poročnik- računovodja knjigarnar, adjutant gostilničar itd. Višje čine so zavzemali premožnejši me- ščani, prostaki so bili razni obrtniki in mali trgovci. Med člani korpusa najdemo imena številnih znanih Ljubljančanov; ni nezanimi- vo, da je bil leta 1800 med oficirji korpusa kot stotnik trgovec Anton Primic, oče Pre- šernove oboževanke Julije, leta 1807 pa je bil korpusni pater Valentin Vodnik. Iz arfhivskega gradiva je razvidno, da se je tudi pehotni korpus potegoval za pravico do nošenja oficirskih častnih znakov — črno žoltih pentelj v klobukih in enakih portepe- jev. Te barve so bile privilegij vojaštva, v meščanskih enotah pa so jih smeli nositi samo z dovoljenjem dvome pisarne. Kot kaže, so si ta privilegij v lovskem korpusu deloma celo pridobili. Prišlo je do daljšega spora, ki se je končal s kresijskim dekretom 23. janu- arja 1795, ki pravi, da naj magistrat sporoči pehotnemu in lovskemu korpusu: njihovi člani ne smejo nositi cesarski/h barv, dopust- ni so sicer znaki v zlatu, vendar morajo biti pomešani še z drugo barvo. Manj vemo v tem času o adjustiran ju in sestavu lovskega korpusa. Oprijemljivejši po- datek je šele iz leta 1795, ko so natisnili pra- vila »-na novo postavljenega meščanskega lov- skega korpusa«. Verjetno je bil ta korpus naslednik že leta 1792 omenjene lovske kom- panije, ki so jo reorganizirali in spopokiili »po odločitvi vrste meščanov in z najvišjim dovoljenjem«. Reglement lovskega korpusa je po vsebini podoben statutu pehotnega kor- pusa. Člani naj se izkazujejo z dobrimi deli, plemenitostjo, spoštljivim odnosom do obla- sti, skrbijo za sočlane itd. Nezaželeni so tisti, ki bi kazili enoto s slabim obnašanjem. Pra- vila govorijo o paradah ob dovoljenih dnevih, obvezno morajo člani korpusa nastopiti za Rešnje telo, za te namene pa je treba skrbeti tudi za primerno sestavljeno godbo. Mesitu da je taka godba potrebna, zato naj člani po- skrbijo za glasbeno šolanje svojih sinov. Pravila navajajo, da sme korpus z »naj- višjim dovoljenjem« nastopati na dan parade s častnimi znaki v zlati in zeleni barvi. Uni- forma naj bo vselej čista in popolna, nositi jo smejo samo ob paradah, zato naj ne pride nikomur na misel, da bi jo nosil ob drugih priložnostih. KartuJe, pentlje in čope spre- jemajo člani od korpusa in morajo vse to, če bi izstopili, korpusu tudi vrniti. Lovski korpus je vodil poseben odbor, v katerem so bili oficirji, nadlovci, 2 podlovca in 4 prostaki. Stab je bil sestavljen podobno kot pri pehotnem korpusu, v njem so bili poleg komandanta korpusni pater, zdravnik 22 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 in računovodja. Cini so bili naslednji: stotnik, nadporočnik, poročnik, zastavnik (Fähnrich), kadet (Falhnenkadet), nadlovec, vodnik (Füh- rer), podlovec in prostak. Lovski korpus je vrsto let vodil kot komandant in major (po starem poimenovanju so majorju rekli tudi »obristvahtmajster«) trgovec Valentin Dreo (Dreu), sestav korpusa pa je bil po poklicih članov podoben kot pri pehotni enoti. Zal manjka v pravilih opis uniformiranja lovskega korpusa. Po skopih navedbah čast- nih znakov v zlati in zeleni barvi, nadalje po navedbi pentelj, čopov in kartuš bi mogli sklepati na določeno sorodnost z uniformami pehotnega korpusa. Obema formacijama je nedvomno rabila za zgled vojaška noša tt. dobe tj. devetdesetih let 18. stoletja: visoki, že v dvorogeljnik prehajajoči trirogeljnik z ustrezno dekoracijo, pentljami, sponkami in čopi, daljši suknjič, ki je bil spredaj precej razpet, v bistvu že model zgodnjega fraka z ozkimi rokavi, krajši telovnik, ozke dokolen- ske hlače itd. Bržkone je bila barva lovskih suknjičev zelena. Tako so se nosile vojaške lovske enote, a tudi večina meščanskih strel- skih oziroma lovskih korporacij. V zelenih uniformah bomo srečali ljubljanske lovce tudi v začetku 19. stoletja. Uniforme ljubljanskega lovskega korpusa pred letom 1809 (slika A. Herrleina iz leta 18H) v Mestnemu muzeju v Ljubljani Sematizem iz leta 1799 navaja, da je imel lovski korpus 2 kompaniji in 160 mož, pe- hotni korpus pa 2 kompaniji in 154 mož. Leta 1807 lahko naštejemo 144 lovcev in 137 peš- cev, oba korpusa pa imata v tem času tudi vsak svojo godbo. Lovsko kapelo je sestav- ljalo 6 klarinetistov, 2 pihalca na rog, 2 fa- gotista, 1 pozavnist, 1 serpentist in 5 troben- tačev, grenadirska godba je štela 10 oboistov, imeli pa so še 4 četne bobnarje. Tudi po nalogah in pravicah sta se zdeli obe formaciji v tem času precej izravnani. V obdobju do francoske zasedbe leta 1809 sta opravljali vrsto pomembnih nalog. Predvsem sta korpusa v odsotnosti vojaštva izmenično opravljala v mestu stražarsko službo. Pri tem je seveda prihajalo tudi do sporov glede pristojnosti obeh enot in do vprašanja, kdo naj bo mestni komandant. Leta 1805 so mo- rali npr. odrediti vrstni red korpusov pri procesijah. Sklenjeno je bilo, da koraka lov- ski korpus v sprevodu pred najsvetejšim, pe- hotni naj ga spremlja ob strani. V arhivu najdemo podatke o udeležbi korpusov pri raz- ličnih prireditvah in slovesniostih. Leta 1807 je pozval Andrej Herrlein, slikar in predstoj- nik strelske družbe, oba korpusa, da bi so- delovala pri slovesnosti na strelišču ob od- kritju slike nadvojvode Janeza. Meščanski formaciji sta istega leta nastopili tudi pri ustoličenju novega ljubljanskega škofa in pri drugih družabnih dogodkih. Leta 1808 bere- mo, da naj se vsi oficirji pehotnega korpusa v uniformah udeležijo plesa v redutni dvo- rani. Leta 1806, po drugem odhodu Franco- zov, je župan izrekel zahvalo obema enotama za vestno opravljanje službe v času, ko je bilo odsotno vojaštvo. Posebna zahvala je ve- ljala Janezu Baptistu Jagru, komandantu grenadirskega korpusa, ki je opravljal tudi službo mestnega komandanta in s tem po- veljnika vse meščanske milice. Leta 1808, ko je Jager prejel cesarsko odlikovanje, sta se oba korpusa odločila,, da poverita Jagru še nadalje skupno poveljstvo, s tem da ohra- nita vsak svojo interno službo. Z vidika ad- justiranja je nedvomno zanimivo, da je smel komandant obeh enot nastopati pri skupnih paradah bodisi v grenadirski bodisi v lovski uniformi. Za razvoj uniformiranja korpusov v obdob- ju do leta 1809 si moremo pomagati deloma z dokumenti, deloma s slikovnim gradivom. Leta 1808 omenjajo akti novo uniformiranje pehotnega korpusa, ki ga sedaj vse pogosteje imenujejo »grenadirski korpus«, oziroma »grenadirska divizija«. Sestavni del nove grenadirske uniforme so bile bele hlače in beli telovniki, tudi škomji. Z okrožnico je 23 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Oficir ljubljanskega meščanskega korpusa po letu 181S (v Mestnem muzeju v Ljubljani) vodstvo te enote želelo zvedeti, ali si bodo člani nabavili te oblačilne kose pri diviziji. Nadalje je iz ohranjenih spisov razvidno, da si je korpus omislil nove grenadirske kape oziroma kučme po vzorcu graškega korpusa. Leta 1800 so se v tej zadevi obrnili na pehot- no generalno poveljstvo s prošnjo, da bi smeli s temi kapami nastopiti na Rešnje telo. Nekaj teh pokrival je izdelal ljubljanski krznar Gregor Župane. Očitno pa novih uni- form ni bilo moč nabaviti naenkrat, saj za- sledimo račune za grenadirska pokrivala vse do leta 1808. Nadalje je bilo treba nabaviti za ta pokrivala medeninaste emibleme, gre- nadirske znake v obliki granate za nabojnja- če, kokarde, rozete, epolete, pasove s spon- kami, portepeje, perjanice itd. Za grenadirska pokrivala se je korpus leta 1808 obrnil po- novno na vojaško oblast. Iz vojaškega po- veljstva za Kranjsko in Furlanijo pa so pre- jeli odgovor, da jim zaprošenih 12 grenadir- skih kap, ki naj bi jilh dobili pri mariborski monturni komisiji, ne morejo preskrbeti, ker je zaloga tako pičla in nimajo dovolj kap niti za potrebe linijskih čet. Grenadirski korpus je nastopal daljši čas v klobukih in kučmah. Po sklepu seje leta 1801 naj bi moštvo nosilo pri pogrebih čla- nov z nižjimi čini, tj. od narednika navzdol, še trirogeljnike s pentljami, rumenimi gumbi in sponkami. Na isti seji pa so govorili tudi o grenadirskih kapah, ki jih je treba po upo- rabi oddajati v korpusno orožarno. Trirogelj- niki so bili torej še relikt stare opreme, ki so jo nosili za manj pomembne priložnosti, novo opremo pa so si nabavljali le postopo- ma. Tudi k novim uniformam so nosili klo- buke, a bržkone samo oficirji. Leta 1808 je pozval komandant korpusa k sebi vse oficirje zaradi obiska komandirajočega generala. Za zbor so morali nastopiti v uniformah s klo- buki. Gotovo so bili to že dvorogeljniki, kot j in sočasno srečujemo v armadi in tudi pri ljubljanskem lovskemu korpusu. O nadrob- nostih grenadirske uniforme nas poučuje še neki dopis iz leta 1808, in sicer poročilo o konfliktu med poveljnikom korpusa stotni- kom Alborghettijem in zastavnikom Michlom. Tam je omenjeno, da je poveljnik strgal za- stavniku z ramen epolete in da je slednji nosil klobuk, sabljo in palico. Ce sklenemo, lahko ugotovimo, da je bil sestavni del nove grenadirske uniforme ne- dvomno frak temnejše, morda še vedno mo- dre barve, kot so jo nosili ljubljanski grena- dirji dotlej. O temnejši barvi je moč sklepati po že omenjenem dopisu, ki govori o novih, belih hlačah in telovnikih. Pokrivala grena- dirjev so bile kučme in dvorogeljniki, distink- cije so nosili na ramenin. V rabi so bili škomji, za moštvo morda še gamaše. Oboro- žitev je bila bržkone še ista kot ob formira- nju korpusa leta 1793. O uniformah ljubljanskega lovskega kor- pusa v času pred 1809 nimamo arhivskih po- datkov. Na pomoč pa nam priskočita dve po- dobi, ki ju je naslikal Andrej Herrlein leta 1811. Prva podoba nam kaže 4 člane korpusa in je danes v posesti Mestnega muzeja v Ljubljani, druga je portret poveljnika kor- pusa in obristvahtmajstra Valentina Drea. To podobo poznamo samo po slabo ohranjeni fo- tografiji in nam ni znano, kje se danes hrani. Kakor • je slikar zapisal na hrbtni strani prve podobe, je le-ta spomin na njegove pri- jatelje (Herrlein je bil sam član lovskega korpusa), hkrati pa tudi spomin na ta korpus, »ki so ga 24 let družile vezi prijateljstva«. Slika je nastala v času francoske zasedbe in je bila torej v resnici le še spomin na nekda- nji lovski korpus. Kot sem že omenil, je Herr- lein ovekovečil uniforme korpusa kar se da natančno, zato jih lahko po slikah tudi opi- šemo do nadrobnosti. Trije upodobljena so v uniformi oficirjev, četrti je podoficir ali podlovec. Sestavni del 24 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 oficirske uniforme so bili temno zeleni fraki s škrici do kolen in z zlatimi gumbi, nadalje ozke bele hlače in nizki črni škomji. Koman- dant korpusa je imel z zlato vezenino okrašen ovratnik, izvezeni so bili tudi robovi fraka in zavihki na rokavih. Oficirji so nosili zlate epolete, na levi rami pletenico z nanamnimi vrvicami (Axelbänder, Fangschnüren), vise- čimi do bokov, na desni rami prav tako ve- zene epolete z resami ali brez njih. Značilni so bili široki čmo žolti pasovi s kovinsko sponko, okrašeno z dvoglavim avstrijskim orlom. Pokrivala oficirjev so bUi črni dvoro- geljniki, obšiti s svilenim trakom in z zlatimi čopki na prelomu krajcev. Na levi strani klobuka je bila pritrjena čma pentlja z zlato sponko, za katero je bil zataknjen bel žimnat čop. Kapelnik je nosil klobuk z zlato obrobo. Oficirji so imeli sablje z zlatimi portepeji. Kakor lahko sklepamo po sliki, so bili suk- njiči podbficirjev in bržkone tudi moštva fraki s kratkimi škrici in srebrnimi gumbi. K tem so nosili bele hlače in škomje. Tudi našitki so bili srebmi oziroma beli, enako naramne vrvice. Podlovec na naši sUki je prepasan z belo zelenim pasom, ki ima spon- ko z lovskim rogom. Po pasu, ki ga nosi prek ramen, bi mogli sklepati na bandelier s kar- tušo. Pokrivalo podoficirjev in prostakov je bil klobuk z zavihanimi krajci. Zavihek na levi strani je bil višji, na njem pa je bil pritrjen bel žimnt čop. Podoficir na sliki je oborožen z lovskim nožem, moštvo je k puškam ver- jetno nosilo bajonete. Omeniti velja še hra- stovo listje, ki ga imajo upodobljenci zatak- njenega za klobuki, kakor je to nosilo voja- štvo ob slovesnih priložnostih. Po Herrleinovi podobi bi mogU soditi, da so bile uniforme lovskega korpusa deloma podobne vojaškim, tako npr. klobuki z zavi- hanimi krajci, ki so jih v tem času nosili v različnih rodovih avstrijske vojske. Vrsta na- drobnosti, kot so epolete z naramnimi vrvi- cami, z zlatom obšiti fraki, široke ešarpe s sponko, pa niso bile v rabi v avstrijski vojski in so jih Ljubljančani posneli po drugih vzo- rih. Izvezene suknje vsekakor najmočneje spominjajo na francoske uniforme, medtem ko so nosili spletene epolete z vrvicami v pruski armadi. Ko so leta 1808 zaradi obrambnih potreb pričeli formirati po avstrijskih deželalh dežel- no brambo, naletimo tudi v arhivu ljubljan- skih meščanskih korpusov na sklep, naj bi se na naših tleh formirali lovski brambovski bataljoni in rezervne divizije. Kakor znano, je moralo vsako okrožje poskrbeti za določeno število teh bataljonov. Korpusa sta tedaj z okrožnico pozvala svoje člane, naj se izrečejo, če bi bili voljni služiti v teh enotah ali pa bi to akcijo raje podprli samo z denarjem. Ce- sarski patent o deželni brambi je sicer zaje- mal za to službo vse sposobne moške od 18. do 45. leta starosti, ki niso služili v armadi, in tudi tiste od 45. do 60. leta, ki naj bi oprav- ljali stražarsko in vozarsko službo, ta obvez- nost pa poleg nekaterih drugih stanov ni za- jela meščanov, obrtnikov in trgovcev. Člani korpusov, izključno meščani in ljudje iz ome- njenih poklicev, so se torej mogli svobodno izrekati za brambovsko službo ali proti njej. Pač pa so morali vstopati v brambovske enote nemeščani, rokodelci in trgovski po- močniki, tudi dijaki, dninarji in siromašnejši kmetje. J. Mal omenja v Zgodovini slovenskega na- roda uniforme teh enot v naših krajih. Bram- bo vci so nosili temno zelene suknjiče in siv- kaste hlače. Po deželah so se razlikovali v barvi ovratnikov in obšivkov: barva Kranj- cev je bila za oficirje svetlo višnjeva, za moštvo modra, za Štajerce bela, za Korošce in Tržačane rdeča. Brambovci so imeli klobuke z visoko zavihanimi krajci po vzorcu vojske, na njih medeninaste ščitke, kokarde, ponekod tudi perjanice ali čope. Po ohranjeni grafiki, ki nam kaže kranjske in goriške brambovce, lahko presodimo, da so oficirji nosili tudi dvorogeljnike. Seveda pa uniformiranja brambovcev niso mogli izpeljati tako dosled- no kot v armadi in je večina pripadnikov teh enot nosila kot skupni znak samo bram- bovski klobuk z volneno kokardo in razipo- znavno barvo na ovratniku. Člani korpusov, ki so vstopili med bram- bovce, so torej zamenjali korpusne uniforme za brambovske. Sklepati smemo, da je bilo moč suknjiče lovskega korpusa, ki so bili temno zeleni, zlahka predelati po določilih za nove enote. Poleg brambovstva pa sta vse- kakor delovala do ponovnega prihoda Fran- cozov tudi še oba ljubljanska meščanska kor- pusa. Leto 1809 pomeni konec obeh meščanskih korporacij, razpustili so ju 22. maja tega leta. Iz ohranjenega potrdila, ki so ga izstavili 20. julija 1809 Francozi, vidimo, da so le-ti razo- rožili ostanek obeh korpusov ali kot je zapi- sano »le corps de Bourgeois de la viUe« in mu odvzeli oborožitev — 132 pušk in večje število bajonetov. S tem dejanjem so za vrsto let izginile v javnosti tudi meščanske unifor- me, ki se jih je Andrej Herrlein leta 1811 otožno spomnil s sliko in besedo. 25 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 IV. OBDOBJE PO LETU 1813 Nova pobuda za organiziranje korpusov vznikne šele po francoski zasedbi. V decem- bru leta 1813 zasledimo v arhivu nekdanjih korpusov poziv intendanture za Kranjsko, ki nalaga županu (imenuje ga še »Herr Maire«), naj ponovno organizira meščanske straže, ka- kršne so že drugod po Avstriji. Potreba po njih da je velika, ker je vojaštvo odšlo na bojišča. Župan se je v isti zadevi obrnil na komandante nekdanjih korpusov, le-ti pa so pozvali k formiranju nove straže (Bürger- wache) svoje nekdanje oficirje. Zdi se, da te naloge ni bilo moč povsem gladko izpeljati. Bržkone so se v Ljubljani zgledovali po dru- gih avstrijskih mestih. To bi sodili tudi po okrožnici notranjeavstrijskega gubemija od januarja 1814, ki našteva dolžnosti v zvezi z organiziranjem civilne stražne službe (Civil- wachdienstleistung) v pomirju mesta Gradca. Tamkajšnji meščani so bili dolžni vpeljati tako službo, kakor že poprej pa so bili od nje oproščeni duhovniki, plemiči, vojaške osebe, stanovski in magistratni uradniki, advokati, zdravniki, padarji, učno osebje, umetniki, apotekarji, dimnikarji, stanovski topničar- ji(!), možje nad 60 let in mladoletniki. Tudi spomladi leta 1815 vprašanje civilne stražne službe v Ljubljani še vedno ni bilo rešeno. Predvsem ni bilo na voljo orožja, ki so ga leta 1809 meščanom odvzeli Francozi (spisi omenjajo 150 lahkih mušket in prav to- liko sabelj) in je bilo v tem času shranjeno v arzenalu v Trstu. Vendar so se v aprilu le pokazali obrisi novega korpusa. Nekdanjemu adjutantu grenadirskega korpusa Francu Por- ti ju se je posrečilo zbrati 30 uniformiranih m_eščanov in 4 meščanske oficirje, ki so pri- čeli opravljati stražno službo. Komando nad njimi je prevzel bivši nadporočnik grenadir- skega korpusa trgovec Simon Pesjak. Skle- nili so, da naj bi v bodoče imeli v Ljubljani samo en meščanski korpus z vsaj 120 možmi in ustreznim starešinskim kadrom. Stroške za uniformiranje naj bi nosili deloma člani sami, manj premožnim pa bi pomagala ob- čina. Okrožni urad je pozdravil pobudo mesta, odklonil pa je denarno pomoč pri oblačenju nove formacije. Opozoril je občino, da mora vložiti formalno prošnjo za ustanovitev kor- pusa, prošnji naj priloži seznam oseb in tudi natančen opis uniforme s skico uniformira- nega moža. Dokumentacija o delovanju meščanske for- macije po letu 1813 je precej skromnejša od prejšnje. Iz aktov je razbrati, da se je po eni strani vsekakor kazala potreba po ponovni ustanovitvi take formacije in da so jo pripo- ročali celo z višjih forumov. Po drugi strani pa zanjo le ni bUo tolikšnega zanimanja kot pred letom 1809. Sama oblast je formiranje zavirala še s pomisleki o vrnitvi orožja in z administrativnimi pogoji okoli ustanovitve itd. V aprilu 1816 so za stotnika novega meščan- skega korpusa predlagali Antona Cernjaka, obenem so spročili tudi, kakšen naj bi bü se- stav korpusnega štaba. Na prvem mestu omenjajo stotnika avditorja, potem kapitana (Capitain), nadporočnika, blagajnika, inšpek- torja ekonomije, poročnika in zastavnika. Ze nekaj mesecev pozneje, v avgustu istega leta pa beremo sporočilo kresije občini, da naj z organiziranjem korpusa še počakajo, dokler ne bodo izdelana temeljna pravila za korpu- se po vsej monarhiji. Nekaj let se je tudi vlekla pravda okoli zaprošenih pušk, korpus jih je dobil šele v marcu 1817. Prav te puške, šlo je za 200 komadov, ki so jih po cesarskem odloku dobili v dar, pa so že dve leti pozneje pričeli oddajati na prošnjo policijske direk- cije novemu policijskemu moštvu, ki je od- slej opravljalo v mestu stražno službo. Videti je, da se v tem času niso skrčile samo kompetence korpusa, ampak, da je pričela popuščati tudi disciplina članov. To se je na- zorno pokazalo ob prihodu ruskega velikega kneza Mihaela v maju 1819, ko se od 96 registriranih članov korpusa ksir 51 ni udele- žilo parade, prirejene v knezovo čast. V po- ročilu magistratu ugotavlja vodstvo korpusa, da je krivda za tak odnos v pomanjkljivosti pravil in same organizacije, zato naj bi do sestave novih pravil opustili vse parade. V naslednjih letih nam arhivski viri vse manj poročajo o ljubljanskem korpusu. V osnutku za novi korpus v letu 1833 je omenjeno, da se »v letu 1816 ustanovljeni meščanski kor- pus ni dolgo ohranil«. Po Radicsu so korpus razpustili leta 1820. Neki akt iz leta 1823, eden zadnjih iz arhiva korpusa, omenja H. J. Hoj- nika kot predstojnika nekdanjega meščanske- ga korpusa (»als Vorsteher des ehem. Bürger Corps«). O adjustiranju korpusa med leti 1813—33 vemo bore malo. Uniformiranci, ki jih je leta 1815 zbral za stražarsko službo Franc Porti, so bržkone uporabili še stare uniforme iz do- be pred francosko zasedbo. Vsekakor pa so korpus kmalu zatem na novo oblekli. Leta 1833 omenjajo, da je bila enota leta 1816 pri- memo adjustirana (»das trefflich adjustierte neue Bürger Corps«), skice teh uniform žal ni. Vendar se mi zdi, da bi se dala ta vrzel zapolniti z oljnato sliko, ki predstavlja ne- znanega oficirja, danes v Mestnem muzeju v Ljubljani. Slika je doprsni portret moža sred- 26 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 Osnutek za uniforme ljubljanskega meščanskega korpusa leta 1833 (po sočasni barvni skici v Mestnem arhivu Ljubljana) njih let v temno zelenem fraku z rdečim ovratnikom in zlatimi gumbi. Mož je prepa- san s črno žolto oficirsko ešarpo. Da ne gre za oficirja avstrijske vojske, se prepričamo po tem, ker nosi epolete, na desni strani epo- lete z resami, na levi pletenico z naramnimi vrvicami, ki mu visijo ob levi roki in so pri- trjene na gumb suknjiča. Avstrijska vojska — 7. izjemo ulancev — v tem obdobju in tudi pozneje ni nosila epolet. Glede na barvo suk- njiča in tudi na tip naramnih vrvic po pru- skem vzorcu, ki smo jih že spoznali na Herr- leinovi podobi, bi se nam zdelo verjetno, da predstavlja slika oficirja meščanskega korpu- sa iz omenjenega obdobja. Vse do leta 1833 v ar^hivski zapuščini ni sledov o dejavnosti korpusov. Sele tega leta v oktobru so se v Ljubljani ponovno lotili nji- hovega oživljanja. O tem nas poučuje načrt (Plan zur Errichtung eines uniformierten Bürger Corps in Laibach 1833), ki pravi, da imajo po vseh deželnih mestih monarhije in celo v večini manjših mest v Avstriji, na Češkem in drugod uniformirane meščanske garde. Le-te da nastopajo ob potovanjih ce- sarja, v Pragi so nastopili celo različni rodovi teh gard. Nadalje je rečeno v osnutku, da je Ljubljana pred leti že imela dva korpusa, ki sta bila mestu v okras, njuno delovanje pa je pretrgala sovražna invazija. Tudi leta 1816 ustanovljeni korpus se ni obnesel. Po letu 1816 je število prebivalstva in mladih, za voj- sko sposobnih ljudi v Ljubljani precej nara- slo. Mnogi od teh bi radi služili v korpusu, vendar nimajo denarja za imatrikulacijo. Za- to naj bi se s predlogom za ustanovitev kor- pusa počakalo, dokler bi si zadostno število meščanov moglo kupiti meščansko pravico. Šele potem bi bilo namreč smiselno unifor- miranje takega korpusa. V nadaljevanju omenja osnutek pogoje, pod katerimi naj bi sprejemali člane v korpus (plačevanje imatrikulacije in meščanskih taks, meščanska diploma). Za začetek naj bi podpirali uniformiranje tistih članov, ki ni- majo denarja za nabavo oblačil. Za korpus je treba izbrati ustrezno novo ime. Enota naj bi imela v prvem pozivu 60 mož brez činov. Pri formiranju kompanij pa bi bilo v vsaki od njiju po 13 starešin in to 1 stotnik kot komandant, 1 kapitan, 1 nadporočnik, poroč- nik, 1 zastavnik, 2 narednika ali stražmojstra in o podoficirjev. Pri vsaki kompaniji naj bi bUa tudi po dva tamburja, pri drugi kompa- niji še 6 do 8 godbenikov. Kolikor bi se šte- vilo korpusa povečalo na 4 kompanije, bi enota potrebovala za poveljnika 1 štabnega oficirja-majorja in 1 adjutanta. Za starešine naj bi izbrali šolane in častivredne meščane, ki bi jih predlagal magistrat, njihovo izvoli- tev pa naj bi opravili pred vsem korpusom z večino glasov. Osnutek še dodaja, da naj kor- pus, dokler ni njegov sestav kompleten, na- stopa le v špalirju pri procesijah ob veliko- 27 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 nočnem vstajenju in za Rešnje telo, nadalje pri slovesnostih za cesarjev rojstni dan in kot častna straža pri potovanju članov cesar- ske hiše skozi Ljubljano, vendar naj to funk- cijo opravlja samo v soglasju z vojaškimi ob- lastmi. Sledi nadroben opis uniforme novega kor- pusa, ki ga dopolnjuje še barvna skica s štiri- mi inačicami teh oblačil. Uniformo naj bi se- stavljala temno zelen frak s škrici do kolen in dolge hlače, sreibmo sive barve. Prsni del suknjiča naj bi bil rdeč in pošit z dvema vrsta- ma rumenih gumbov s četno številko. Osnu- tek omenja rdeče našitke na rokavih in obšiv- ke, po skici je enake barve tudi ovratnik, prav tako ozek lampas na hlačah. Poleti naj bi prostaki zamenjali suknene hlače za platne- ne. Vsi člani korpusa naj bi nosili na rokav- nih zavihkih ozko zlato obrobo, podoficir j i in oficirji pa tudi zlate pasice na ovratnikih. Be- sedilo in skica osnutka sta si nekoliko V na- sprotju: v tekstu je omenjeno, da nosi moštvo medeninaste luskinaste epolete z mestnim grbom, po skici naj bi bili to samo rdeči na- šitki s svitki na rokavih. Pač pa je videti, da da naj bi bile omenjene oblike oficirske epo- lete. Prostaki bi bili opremljeni s puškami, bajoneti in kratkimi ukrivljenimi sabljami, nadalje z nabojnjačo in lahkim telečnjakom. Vse to bi nosili na belem usnjenem jermenu, na sablji tudi rumen portepe. Oficirske uniforme naj bi bile iz boljšega sukna, našitki na ovratnikih iz »pravega« zlata, zlata, pomešana s čmo barvo, naj bi bila tudi ešarpa po vojaškem vzorcu. Ukriv- ljene sablje v svetlih nožnicah bi bile okra- šene z zlatimi, prav tako vojaškimi portepeji. Pokrivala za prostake in podoficirje naj bi bile čake iz pološčenega usnja, na njih pa bi bil medeninast mestni grb v lovorovem ven- cu, čmo žolta kokarda, belo zelen volnen čop in enake ali povsem zelene vrvice s spletenim obeskom. Pokrivalo oficirjev naj bi bil dvo- rogeljnik, ki bi ga krasila bela in zelena vi- seča perjanica. Ob koncu poglavja o uniformiranju pripo- minja pisec osnutka, da bi bila za hlače pri- kladnejša sleherna druga barva samo ne bela, prav tako se tudi ne bi odločili za visoke škornje, ki so bil dragi in so se jim ljudje po- smehovali. Tudi čake da so cenejše in lažje od nekdanjih šlemov, v mislih imajo verjetno sleme, kakršne so nosili v začetku stoletja v avstrijski vojski. Novi strelski oziroma lovski korpus naj bi spominjal na nekdanjo slavno enoto v Ljubljani. Vsekakor bi bilo primemo sestaviti posebno komisijo strokovnjakov za uniforme, v kateri bi bili upokojeni oficirji, vojaški krojači, pa tudi meščani, ki bi poka- zali okus in smisel za tako nalogo. Osnutek naj bi nato predložili deželnemu gubemiju. Barvna skica iz leta 1833 nam pokaže, da so pri novih uniformah nameravali vpeljati ne- katere novosti, ki so bile v skladu z modnim okusom dobe, deloma je šlo za posnetke po sočasnih uniformah v armadi, deloma za vpli- ve od drugod. Tako je cilindrično, proti vrhu razširjajoče se pokrivalo ustrezalo obliki armadne pehotne čake. Vojaški je bil slej ko prej kroj fraka, vendar v vojski niso nosili barvitih prsnih delov, luskinastih epolet itd. Podobne posebnosti najdemo tudi pri drugih meščanskih korpusih v monarhiji, skupni pa so jim bili oficirski častni znaki, kokarde, ešarpe in emblemi, ki so bili povzeti po voj- ski, kolikor je šlo za enote, ki so imele pra- vico do teh znakov. V sklepnem poglavju osnutka je omenjeno vojaško urjenje članov korpusa. Le-ti naj vadijo sprva v skupinah po 10 mož na stre- lišču ali v redutni dvorani, pozneje pa že v sestavu kompanij oziroma divizije. Vaje naj ponavljajo nekajkrat v letu razen pozimi in to pod vodstvom bivših oficirjev domačega polka. Tako bi korpus dosegel vojaški videz in tudi okretnost. Kakor nekoč lovski korpus naj tudi nova korporacij a deluje v dobro so- meščanov in naj se ne razide po naključju. Kolikor pa sploh ne bi prišlo do predložitve tega osnutka, ga je treba razveljaviti in uni- čiti. Osnutek iz leta 1833 je zadnji dokument, ki nam pripoveduje o aidjustiranju ljubljan- skih meščanskih enot, hkrati je tudi po datu- mu zadnji v fasciklu o zgodovini korpusov. Iz tega gradiva tudi ne izvemo, aH so korpus tedaj obnovili ali je ostalo samo pri osnutku. V šematizmih ljubljanskega gubernija v ob- dobju med dvajsetimi in štiridesetimi leti vse- kakor ni omenjen kak nov korpus, medtem ko šematizmi pred letom 1809 poimenično na- vajajo moštvi obeh ljubljanskih enot, lovske in grenadirske. V doslej pregledani dokumen- taciji ugotovimo po letu 1833 torej vrzel, ki se končuje šele s formiranjem narodne garde, za katero so bila glede uniformiranja enotna pravila, veljavna za vso Avstrijo. Te unifor- me in njene različice na Slovenskem sem ob- delal v posebni razpravi in jih zato na tem mestu ne bom opisoval. Vsekakor so oblek] i narodne gardiste v Ljubljani v uniforme, ukrojene po enotnih predpisih, in niso nosili morebitnih uniform nekdanjih meščanskih korpusov, kot se je to zgodilo v mnogih kra- jih ob začetku revolucionarnega obdobja 1848/49. Cas po ukinitvi narodne garde nam ne spre- govori več o meščanskih uniformah. S cesar- 28 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 jevim patentom leta 1851 so narodno gardo razpustili, za meščanske in strelske korpuse ali, kot je zapisano v slovenskem prevodu pa- tenta, »mestnjanska in strelska kairdela« pa so določili strožje pogoje. Se naprej so smele delovati tiste enote, ki so imele za to posebno privoljenje, še te pa so morale predložiti svoje statute v revizijo. Cesar si je nadalje pridržal pravico presoditi, katere od začasno ukinje- nih korpusov kaže obnoviti in v katerih kra- jih korpuse na novo ustanavljati. Leta 1851 se je za preostale uniforme narodne garde potegovalo strelsko društvo v Ljubljani, ki je želelo s temi uniformami opremiti društve- no godbo. Z nekaterimi omejitvami glede vi- deza teh uniform je društvo privoljenje za uniformiranje godbe dobilo, že leta 1853 pa so godbo razpustili. Leto 1851 pomeni v razvoju avstrijskih uni- formiranilh meščanskih formcij vsekakor od- ločilno prelomnico, po kateri v Ljubljani gle- de adjustiranja v dotedanjem pomenu ni omembe vrednih sledov. Za konec še nekaj podatkov, ki osvetljuje- jo pomen uniforme v meščanskih korpusih. Ze iz korpusnih pravil je razbrati, kolikšno vlogo so pripisovali dostojnemu videzu obla- čila. Večkrat poudarjajo, da je treba skrbeti za urejeno, vojaško nastopanje na paradah, v sprevodih in ob drugih slovesnostih. Vo- jaški pomp, v katerem je poglavitno slikovito oblačilo, je sodil k osnovnim dejavnostim teh korpusov. Z nošenjem uniforme in orožja so člani korpusov prevzemali tudi navade in olb- našanje, ki je bilo sicer udomačeno v armadi. Posebej z znaki oficirske časti, kot so biLi v rabi v armadi, so se gardisti, ki so bili v za- sebnem življenju trgovci in obrtniki, radi po- stavljali pred someščani. To prizadevanje za vojaškim videzom je pogosto zbujalo zavist in tudi posmeh. P. Radics omenja, da tak po- smeih ni bil na mestu in gardistom ne bi sme- li zameriti veselja do uniforme in orožja, nji- hove naloge da so bile odgovorne, saj so mo- rali, če je bilo tröba«, za someščane žrtvovati tudi svoje življenje. Na uniforme in starešinsko vojaško čast se nanaša nekaj aktov v arhivu korpusa. Zna- čilna je pritožba Ignaca Muleja, po poklicu krojaškega mojstra v Ljubljani, ki jo je leta 1795 naslovil na komandanta grenadirskega korpusa. Mulej navaja, da je bil povišan v zastavnika in da se je zato pojavil na paradi z znaki novega čina. Tam pa so mu pojasnui, da mu ta čin še ne pripada. Poslušno se je torej preoblekel in opravil službo brez zna- kov kadeta. Vendar meni, da se mu je zgodila krivica in da so ga razžalili, kar je moč po- ravnati samo s teim, da mu povrnejo stroške, ki jih je imel z nabavo paradnih škornjev, oficirskega portepe j a, sablje in perjanice. Podobno govori o pojmovanju časti in raz- žalitve že omenjeni incident med stotnikom grenadirjev, sicer trgovcem Alborghettijem in korpusnim kadetom Michlom. Spor povsem spominja na obračune, kakršni so bili v na- vadi med oficirji. Nastal je zato, ker kadet v neki družbi ni hotel sneti klobuka. Stotnik je Michla pozval, naj se odkrije, kadet pa se mu je uprl in je potegnU sabljo. Alborghetti mu je zbil orožje iz rok in mu nato še potrgal epoleti. Izgovarjal se je, da je ravnal tako, ker mu je kadet odrekel pokorščino, kadet pa je dejanje razglašal za žalitev in je zahteval javno opravičilo. Podoba je, da so se člani korpusov nosili precej samozavestno, v takih držah, ki jim jo je narekovala predvsem uniforma, pa jih za- sledimo na portretih. Iz številnih uradnih spisov razberemo, da je mnogo vprašanj pov- zročalo oblačenje moštev, torej nabava uni- form. Obleke so bile drage in kdor se je hotel postaviti s posebej ukrojeno uniformo, je mo- ral globoko seči v žep. K uniformi so sodili še številni dodatki: pasovi, čopi, ešarpe, por- tepeji in podobno, kar vse je bilo treba na- baviti za svoj denar. Mnogi člani so bili zato« proti pogostim novotarijam, ki jih je prina- šala moda in z njo predpisi. Tako se je npr. meščan Nikolaj Khörrer leta 1801 pismeno izrekel proti novi monduri, češ da zaradi po- manjkanja denarja časi za take spremembe pač niso primerni in da je sam celo priprav- ljen prodati svojo »-armaturo« za ugodno ce- no. Podobno je leta 1803 Leonhard Vogau sporočil vodstvu grenadirskega korpusa svoje gledišče: odklonil je nadaljno službo v korpu- su, ker bi si moral omisliti novo uniformo. Ze pred časom da si je dal izdelati lastno uniformo, vse to pa je drago in nove obleke ne bi zmogel. Značilen je bil odnos vojaštva do korpusov. S temi korporacijami je sicer sodelovalo in je bilo na njihovo pomoč močno navezano v času vojn, ko so mestne straže opravljale stražarsko službo pri pomembnih mestnih ob- jektih. Vendar je bilo jasno čutiti tudi bo- jazen, da bi se korpusi preveč razrasli in da bi se njihovi člani v uniformah merili z red- no vojsko. Z vojaške strani so zato prihajale številne intervencije v zvezi s pravicami no- šenja oficirskih znakov, s podeljevanjem teh privilegijev, njihovim zopetnim ukinjanjem itd. Pri vsem tem so bili meščanski korpusi v bistvu vendarle samo polvojaške organizacije ljudi, ki kljub pisanim suknjam in žvenketu vojaškega orožja niso pozabljali na svoje trgo- i 29 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXII 1974 vine in delavnice. Skrb za osnovni poklic se zrcali tudi v korpusnih statutih. V reglementu lovskega korpusa iz leta 1795 beremo, da je en dan pred parado treba eksercirati, vendar naj vaje ne trajajo več kot po kako uro, ker bi člani korpusa sicer izgubljali preveč časa v svojem poklicu. Osnovno vodilo za obstoj meščanskih kor- pusov je bila skrb za blaginjo lastnega mesta. Skozi stoletja so imele te organizacije ned- vomen obrambni pomen in tudi v vojnih raz- merah v 18. in 19. stoletju so še slonele od- govorne naloge na njihovih ramenih. Ustrez- no razmeram je bila za korpuse značilna tudi njihova vojaška sposobnost. S konsolidacijo političnih razmer, s spopokijevanjem kompe- tenc političnih in občinskih oblasti, z uredit- vijo vojaške gamizijske službe in uvedbo m.estnih policijskih organov je pričela potre- ba po korpusih občutno pojemati. Z njo pa sta plahnela njihov vojaški značaj in strum- nost in so se te formacije vse bolj spreminjale v uniformirane združbe, ki so bile sicer oven- čane s tradicijo in privilegiji, vendar brez prave življenske potrebe. Ce ob koncu še enkrat poudarimo, da smo poskušali osvetliti zgodovino ljubljanskih meščanskih korpusov s kostumološkega zor- nega kota, lahko ugotovimo, da se je unifor- miranje teh korporacij v Ljubljani odvijalo v sorodnih pogojih kakor v drugih deželnih mestih monarhije, da je sledilo oblačilnim menjavam na področju uniform sorazmerno v korak z njihovim pojavljanjem in da je značilno popestrilo podobo o oblačenju naše družbe v 18. in 19. stoletju. VIRI IN LITERATURA Mestni arhiv Ljubljane: Arhivalije o meščanski straži 1792—1809 (Reg. I., fasc. 148) in o meščan- skem korpusu, lovskem korpusu in meščanski grenadirski kompaniji [Varia Mag. I (magistra- tica acta) fasc. 3]. Na to gradivo me je opozoril v. arhivski svetovalec dr. Vlado Valenčič, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za vso pomoč. — Šematizmi ljubljanskega gubernija 1807—1843. Občni deržavni zakonik in vladni list za avstrij- sko cesarstvo, Dunaj 1851. — J. W. Valvasor, Die Ehrees des Herzogthums Krain, III, 1689. — F. Müller, Die kaiserl. königl. österreichische Armee seit der Errichtung der stehenden Kriegsheere bis auf die neueste Zeit. Nebst einer Beigabe: No- tizen über die bewaffneten Bürger-Corps der grösseren Städte der Monarchie, Prag 1845. — A. Dimitz, Urkundliches zur Geschichte des Schüt- zenwesens in Krain, MHK, XVIII, 1863. — P. v. Radics, Geschichte der Rohrschützengesellschaft des k.k. priv. Landes-Hauptschiessstandes Lai- bach (Festschrift), Laibach 1885. — R. Ottenfeld- O. Teuber, Die österreichische Armee 1700-1867, Wien 1895. — J. Mal, Zgodovina slovenskega na- roda (najnovejša doba), Celje 1928. — J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Ljubljana 1957. — W. Transfeld-K. H. Brand, Worth und Brauch im deutschen Heer, Hamburg 1967. — S. Vrišer, Uniforme meščanskega konjeniškega korpusa v Ptuju, Ptujski zbornik 1969. — S. Vrišer, Uni- forme narodne garde na Slovenskem v letih 1848/49, CZN, n. v. 5 (XL), letnik 1969. 30