551
Telesna metamorfoza narodov na našem jugu.
Spisal dr. Ni ko Zupanič.
l^^Sl^en g'avmn momentov za restavracijske /B3% P0izkuse prošlega življenja, ki ga historiki JPIjIlIlJ ne uvažujejo, je antropološki; njegovo po-% ^=*C> manjkanje občutimo ne le v politično-zgodovrnski in etnološki, ampak tudi v leposlovni književnosti, v kateri je prava psihična potreba.
V tem oziru so omenjene znanstvene panoge deloma opravičene, ker jim antropologija ni mogla nuditi dovoljnih rezultatov. Pojavila se je namreč nazadnje, in ni še mogla rešiti svoje naloge vsestransko ter popolnoma. Zato bi nas gotovo zanimala in nam dobro došla slika fizio-antropološkega razvoja Ilirov v zvezi z njihovimi sosedi, Grki in Srbi, če in v koliko so se krvno mešali ter v telesnem razvoju vplivali drug na drugega.
Ne da bi pretresali celotno antropološko literaturo Balkanskega polotoka, bodi samo omenjeno, da zavzema v nji Avguštin Weisbach najvažnejše mesto s svojo zgledno antropometriško metodo. Za znanstveno napredovanje so sicer mere in statistični podatki kompleksije neobhodno potrebni kot podlaga, vendar pa se ne bi smela etnološka morfologija pri tem ustaviti; kajti kolikor pridobi z nakopičenjem gradiva obširnost, toliko trpi vertikalna smer — prodiranje v naravine tajnosti, če se snov ne prebavlja. Čas bi že bil, da se jo sintetično prouči in da začnemo fizio-antropološke izpremembe in razlike narodov tolmačiti s pomočjo anatomskih, fizioloških, prehistorično arheoloških in svetovno-zgodovinskih rezultatov.
Čuvar deželnega muzeja v Sarajevu Fr. Fiala je odkril leta 1892. in 1894. v nekropolah na Gla-sincu v jugovzhodni Bosni človeške lobanje, ki so po merjenju A. Weisbacha večinoma podolgovate oblike: 29 o/0 dolihokefalnih, 37 0/0 mezokefalnih, 34% brahikefalnih S pomočjo priloženih mrtvaških darov moremo večini teh telesnih ostankov prisoditi sredino epohe ranega železa na truplu Balkanskega polotoka, katero računa Sophus Miiller od VIII. do V. in Fr. Fiala od VIII. do II. stoletja pr. Kr. r., tako da so bili oni ljudje zakopani nekako sto let pred 500 pr. Kr. in sto let kasneje.
Glasinske lobanje in tamošnja kultura so pripadale Ilirom, in sicer desijatskemu plemenu (De-sijati ali Desitijati) v gornjem Podrinju.
H. Kiepert, W. Tomaschek, A. Dimitz, M. Hoer-nes pripisujejo ilirskemu narodu temno kompleksijo
in kratko, okroglasto obliko glave (R. Virchow), s čimer pa se ne skladajo mere na glasinskih lobanjah in poročila antične literature (Cl. Galenus). Stari Iliri so bili severnega pokoljenja in ksanto-dolihokefalni.
Ne da bi se spuščali v podroben opis fizičnega habita Arbanasov po raznih predelih njihove domovine, primerimo samo Ilire iz VI.—V. stoletja pred Kristusom z današnjimi njihovimi potomci med rekami Škumbijo in Mat-i ter v severni Albaniji (Pulati), kjer so etnično najčistejši. Jezikovno-etnološka homo-genuost se tukaj krije s telesno, kajti Arbanasi v omenjenih krajih so popolnoma brahikefalni ali kratkoglavi (100%), temnolasi in temnooki, torej izražen kontrast svojih davnih pradedov iz hallstatt-ske dobe.
Pri krvnih mešavinah narodov je pokazal brahikefalni element probojno moč nasproti drugim, posebno pa nasproti ksanto-dolihokefaliji.
Krivi in nevzdržljivi so nazori, češ, da bi bili šele Slovani zanesli na Balkanski polotok (in tudi v srednjo Evropo) kratke in okroglaste oblike možganske čepinje in temno kompleksijo ter vzeli Ilirom in Grkom njihov prvotni fizični tip. Jugoslovane (od PsevdoCezarija 1.525. po Kristusu 2%Xauiqvo{ cuoBfaie imenovane) si moramo misliti ob njihovem prihodu v Norik, Panonijo in Ilirik kot del silne „Venetarum natio", visokorasle, močne, dolihoidne (59% dolgo-glavcev) s svetlo kompleksijo ; kožno bojo je odlikoval močnejši roza-inkarnat in lase rdečkasti sijaj. Ta naš opis temelji na poročilih arabskih pisateljev VII.—XII. stoletja, posebno pa na bizantinskem hi-storijografu Prokopiju (f I. 562. po Kristusu) „De bello Gothico" III. cap. 14.:
^EoptTf/.ett; tč y^P *°& aAxtfxot šiacpspovtoc stalv feavre*; T« oš atiojj.aTa %ol Ta; %6\>,aq cu-ce Xs6x6t eq cb(<n ^ cjav&oi statv gu-s 70] ic -co piXav <xbx6iq tcocvtsao)? ts-upaTcrnt, aXV utcs-pu#poi elcrtv aicavces."
Opirajoči se na omenjene pisane izvore in na lobanje, najdene v zakarpatskih deželah ter v češkem kraljestvu iz dobe od VIII.—XII. stoletja po Kristusu, si moremo o Bošnjakih in Hercegovcih iz časa njihovega prihoda na jug ustvariti fizio-antropološko sliko, ki se glede kompleksije in kefalnega indeksa nič ali le malo razločuje od one današnjih Dancev in Švedov. Treba pa je pripomniti, da ni moglo občevanje Jugoslovanov s Huni in Obri, kakor ga
71
562
popisuje kronist Fredegar (okolu 660 po Kristusu) ostati za nje brez socialnih, še manj brez zorna-tičnih posledic, ki pa so šele pozneje izbile na dan. Dolihokefalija gine v Bosni in Hercegovini po aritmetični   progresiji z   diferenco vrste   za (1)  leto
cDs = -jqqqq-, ki se ne razločuje od one na Češkem (Dč) in na južnem Bavarskem (Db). Diferenca rastoče ali padajoče vrste naj se imenuje „clavis morphologica", ker je možno s takim morfološkim ključem spreminjati oblikoslovne vrednosti števil v kronološke in obratno. Če pomeni A začetni —, T končni člen, N število členov (let), D diferenco
>
PORTRET
A. REP1Č
in 5  sumatorični  člen v   progresiji   par difference,
potem je enako:
S=A + (A -D)-{-(A    2D) + (A-3D}-\-...[A-(N-l)D]
A + D - T
N =
D =
D
A- T
N- 1 T = A -(N - 1)D
En primer. V letu 1895. je našel A. Weisbach pri antropometričnem popisu Bošnjakov in Herce-govcev še 1*44% dolihokefalcev. Če so bili ti Srbi ob času svojega prihoda na ilirski polotok izza vlade cesarjev Foke (602 — 610) in Heraklija (610-642) kraniološko res taki, kakor Rusi okolu leta 950. ali Švedi prehistorične dobe ali Čehi okoli 1.600. po Kristusu,   namreč   5925o/0   dolikokefalni
(= Ač = As) in Če izgublja Bosna s Hercegovino na dolihokefaliji percentuvalno ~jqqqq = Dč= Ds = Db, potem morajo za porabo As — Ts potrebna leta = (A/s) odšteta od 1895, dati približni čas prihoda (x) Srbov v Ilirik vsaj za eno ali dve stoletji natančno. Ač = 5985 Ts =    144
4-26
De =--------
10000
x =  1895-Ns
Ns
Ač + Dč- Ts
59-25 +
426 10000
_ 2-44
Dč
= 1354
426 _ 10000 x = 1895— 1354 = 541 p. Kr. r.
Tako smo dobili iz morfoloških številnih vrednosti čas srbskega naseljenja po Bosni in Hercegovini za desetletja natančno, kajti letnica (541) pade v dobo, ko so bivali Jugoslovani na dolnjem Du-navu, odkoder so hodili četovat v Ilirik in služit kot najemniki bizantinske vojske Torej potrjuje ta natančnost in eksaktnost pravilnost mišljenja o kranio-loški kakovosti Srbov v VI. in začetku Vil. stoletja.
Taka določevanja se imajo borititi z raznimi tež-kočami in zaprekami, posebno ker motijo ljudska prodiranja in socialni prevrati pravilnost plemenskih metamorfoz. Niti antropologi sami niso pripravljali in urejevali materiala za računske operacije; ker se jih ni dosedaj še nihče posluževal, niso posebno pazili na kronološki moment. Za prehistorično arheologijo in paleo-etnologijo, kjer smo za več stoletij pogosto i za tisočletja na nejasnem, pa je lahko „clavis morphologica" velikega pomena.
Preidimo h Grkom. O njih trdi William Riplev, da jih je treba v najstarejši dobi, posebno še v klasični epohi prištevati sredozemskemu plemenu, in da so se le malo razločevali od Feničanov in Ibercev. Do te krive trditve je prišel ameriški antropolog, ker ni uporabil vseh virov in ker ni tolmačil „Uijade" tudi psihološko, ampak preveč dobesedno. Heleni so bili osobito prve čase ksanto-dolihokefalci par excellence, četudi je bila v njih melano-dolihoKefalija in melano-brahikefalija zastopana.
Dorsko preseljevanje (1104 pr. Kr.) je pojačalo in posvežilo severni plemenski element Ahajcev.
Vsi arijski narodi: Tračani, Helenci, Iliri, Kelti, Sloveni so bili ob času svojega prihoda na jugovzhodni evropski polotok, fizioantropološko enaki: veliki, belokožni (colorito roseo), modrooki, rdečkasto -plavolasi (™pp°0> dolihoidni; sčasoma (približno v 2000 letih) so izgubili svojo ksanto-doliho-kefalijo na jugu gorskega pasa, ki ga tvorijo Alpe in Balkan. Zapustili pa so v zunajnosti podjarmljenih narodov neizbrisne spomine, ki so bolj subtilne, nevidne narave. I o njih bi morala antropologija pretresati.
563
Balkanski narodi po kefalnem indeksu in po kompleksiji v raznih dobah.
Narodovo ime in doba	Ultradol:ho-kefalci %	H<perd"liho-kefalci %	Doliho-kefalci °/o	Mezo-kefalci °/o	Brahi-kefalci %	Hiperbrahi-kefalci %	Ultrabrahi-kefalci %	Kompleksija: lip		
								svetla        temna       mešana		
Iliri 1. 500. pred Kr. r.   .	5-26	5-26	18-42	36'84	26-33	2-63	5-26	svetla		
Iliri 1.1907. po Kr. r..    .	-	-	—	—	1333	4666	4001	temna		
Grki starega veka    .   .	31			59	10			svetla		
Grkii) 1.1880.....	15			31	54			6660/0	76-5 o/o	16-84 o/J
Srbi2) 1. 600. po Kr. r.   .	55 97 [59 25]			44-03				svetla		
				[3076]	[9 9^]					
Srbi 1.1895. po Kr r.    .			1-44	14-56	49-64         29-9		6-46	7 36 <V03) 42-93o/0		49-69o/o
x) Morfološki poda 2)   Tu ne bazirajo 3)   Tipi kompleksijt posameznih tonov boje 1	tki po Cl. Stephanos-števila na konkretnem : pri Grkih niso  pop« as kakor Weisbach.		u, za kompleksijo po dr. Ornsteinu. materijalu, ampak na teoretičnih zaključkih in računih. )Inoma  ekvivalentni z onimi pri Srbih,  ker  ni Ornstein  natanko  razločeval							
Srbi se imajo za svoj današnji fizični tip zahvaliti največ Ilirom, in sicer Ilirom po letu 600. po Kr., ko so bili fizioantropološko nekako slični današnjim Srbom. Zgodila se je medsebojna krvna, plemenska zamena, samo z razliko, da ona melano-brahikefalija, katero so Iliro-Romani in Iliri predali Srbom po krvnem mešanju, vedno bolj probija na dan in zmago-nosno izpodriva ksanto-dolihokefalijo, dokler ne bodo Srbi nazadnje postali približno ono, kar so danes pravi Arbanasi. Nekako v XXVIII. stoletju po Kr. izginejo namreč v Bosni in Hercegovini svetle boje
l&s (rdeča, bela, žolta, svetlorjava) in očesne iride (modra, modrosiva, siva, zelena), seveda v sarajevskem okrožju pozneje, v bihačkem preje nego povprečno v omenjenih dveh deželah. In če bi v onem daljno prihodnjem času osoda zopet privedla plavo-lase, severne ljudi v dežele dinarskega gorskega zistema, imeli bi ti dovolj vzroka imenovati avtohtone „Črni Srbi", kakor so tudi plavolasi Srbi VII. stoletja po Kr. nazivali najdene Iliro- in Trako-Romane za razliko od sebe „Črne Vlahe" (= Mauro-Vlah, Morlak, Nigri Latini, Karavlah).
23=
53
Književnost.
Anton Medved: Za pravdo in srce. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana 1907. Založila »Katoliška Bukvama" v Ljubljani. Naš pesnik g-. Anton Medved je to svojo v „Dom in Svetu" že objavljeno tragedijo predelal in zdaj izdal v posebni knjigi. Ta krasna igra iz domače zgodovine, ki nam predstavlja dobo kmečkih uporov, se je z lepim uspehom igrala letos v deželnem gledišču. Medved nam predstavlja v dobro pogojenih značajih razne socialne sile, ki so bruhnile na dan v hudih borbah, a njegovi značaji niso le formalni, ampak so človeško umljivi in psihološko fino izpeljani Medved se je tudi v tem delu pokazal umetnika klasičnega sloga.
Zgodbe sv. pisma. Slovencem pričel razlagati dr. Frančišek Lampe. 14. snopič. Spisal dr. Janez Ev. Krek.   Stran 513 — 640. Razlaga evangelijev je s
tem snopičem končana. Razlagavec obdeluje dogodke od ustanovitve sv. Rešnjega Telesa. Kakor v prejšnjih snopičih, tako sloveni tudi letos prelagavec grški pripovedni aorist s sedanjikom. Seveda se besedilo tu-patam precej razlikuje od Wolfove prestave. Prelagatelj rabi grški tekst; tudi to povzročuje zopet razlike od besedila, ki je v Wolfovi izdaji, a nič ne de: jasnost evangeljskega sporočila nam stopa tem krepkejše pred oči. Kritična je prestava in razlaga. Vse, kar nudijo dela velikih eksegetov, je tu ako le služi dobro namenu, sveto besedilo pojasniti — spretno vporab-ljeno. Ponosni smo lahko na to razlago, ki se lahko meri z najbolj kritičnimi drugih narodnosti. Že v prejšnih zvezkih smo opazili, da rabi dr. Krek pri dokazovanjih kakor tudi pri besedilu prestave vedno besede onega evangelista, ki popisuje dotični dogodek najznačilneje.
71*