------    167    ------
Ogled po svetu.
Kako pride cesar Napoleon III. po krono fran-
cozko v Pariz.
Bilo je mesca septembra leta 1848, ko je neka kočija pred kerčmo z imenom: ,5Hotel du Rhin" , na tergu ven-domskem v Parizu obstala. Iz nje stopi mož bledega obličja, okoli 40 let star; pripeljal se je od kolodvora ?5Havre". Njegova obleka, sicer čedna, vendar ni kazala kake visoke osebe. Kar je seboj pripeljal, bilo je v dveh culicah zvezano. V kerčmo pridši prosi strežaja za e n o sobico. Strežaj, rojen Nemec po imenu Juri, odkaže gostu stanovališče visoko gori v petem nadstropji, menda zato, ker so bile sobe
v spodnjih nadstropjih že vse oddane, ali pa ker si je mislil, da bo stanovalisče ptujcu v petem nadstropji najbolj dopadlo. In res je bil s sobo v petem nadstropji jako za-dovoljin,  kajti bila je temotna in brez vse lepotije.
V tistem času, kakor je znano, so imeli Francozi Ijudo-vlado ali republiko. Nihče ni vprašal ptujca za kako potno pravico (pos) in tudi kerčmar ni tirjal, da bi mu pismeno spričal to.
Da bi ptujec pisma, ako bi ktere na-nj prišle, gotovo v roke dobil, reče strežaju, da je ime njegovo Jak s on. Al gospod Jakson ni od uikodar pisma dobil, tudi je zmiraj v sobi čepel, ni se ganil nikamor. Strežaj sam je bil njegova družba; ž njim se je pogovarjal in si čas kratil. Radoveden pa ga je vsaki dan popraševal po noricah vsaki-danjih. Ko po govorici spozna, da je strežaj Nemec, se pogovarja ž njim le nemško. Povedal mu je, da več časa je bil na Nemškem. Cas si je kratil z branjem in pisanjem ; prav pridno je smodke puhal; tudi si je dal naročiti mnoga političnih časnikov. Jedil si ni celo nič zbiral; bil je z vsako jedjo zadovoljen; vina si je ukazal najboljšega bor-doškega mnogokrat prinesti brez ozira na veliko plačo. Večkrat je najdel Juri ptujca na oknu sloneti in zlo zamišljenega. Posebno rad je gledal spominek cesarja Napoleona L, kteri je ravno nasproti njegovemu oknu stal. „Ta človek se spomina Napoleonovega ne more nikoli dosti na-gledati" — je rekel Juri sam sebi — »res, da je lep spomin; al da bi ga mogel uro za uro, dan za dnevom gledati, bi me mogli plačati".
„Kaj je danes novega?** — vpraša ptujec nekega jutra strežaja, ko mu je ravno zajterk prinesel. „Nič kaj posebnega — mu odgovori; — ^pravijo, da je unuk cesarja Napoleona v Parizu in da so ga zaperli." — „Tako?" — odgovori gosp. Jakson, ko je slišal to novico. In ko strežaj iz sobe gre, zapazi, da se gost njegov tej novici posmehuje; al vedil ni, kaj to pomeni.
Komaj preteče 14 dni, kar je ptujec tukaj, že zapazijo hišniki, da ne živi tako samotno kakor mislijo. Vsaki dan ga obiščejo možje sivih las, mnogi izmed njih z redi in svetinjami ovenčani. Strežaju, kteremu vstop v sobo je bil vselej dopuščen, pa ni odšlo, kako visoko da ti ovenčani možje Jaksona spoštujejo.
„Povabil sem danes nekoliko znancov h kosilu" — pravi nekega jutra gosp. Jakson strežaju; bodite tako dobri in pripravite nam obed v veliki dvorani spodnjega nadstropja, da bom mogel goste dobro sprejeti; posebno se vam pa priporočam za dobro vino".
Juri je poskerbel vse prav dobro.
O napovedani uri se snide deset starih imenitnih gospodov v dvorani, kjer je bila miza že pogeinjena. Kmali potem pride gosp. Jakson; vsi ga sprejmejo z veliko častjo. Pri obedu niso bili zidane volje; govorili so le bolj tiho; tukaj se je ta, tam uni k svojemu tovaršu nagnil in mu kaj posebnega v uho zašepetal; gospod Jakson pa je pil z nekim starim in z redom ovenčanim možem bratovščino.
Ko so se gosti poslovili od gosp. Jaksona, pravi on strežaju: „Oskerbite mi več sob za moje služabnike, ki jutri pridejo in mnogo oblačil, pisem in bukev seboj prinesejo. Tudi, če bi kdo po cesarjeviču Ludeviku Napoleonu vprašal, recite mu, da sem jez."
Strežaj zaslišavši besede te pade skoraj v omedlevico, in ne ve kaj bi začel; ptujec pa se mu nasmeja.
Gosp. Jakson veli dalje strežaju: ?5Idite in oskerbite mi v spodnjem nadstropji lepšo in bolj prostorno sobo od te!" Juri hiti berž h gospodarju in mu pove novico, da gosp. Jakson je cesarjevič Ludevik Napoleon. Kerčmar tega ne more verjeti, ampak hiti berž sam v sobo Jaksonovo, da bi se sam o resnici Jurjevih besed prepričal. Stopivši v sobo ptujca naravnost vpraša: je li res, kar sem ravno slišal? Gospod Jakson ponavljaje besede, ktere je strežaju rekel? dostavi zdaj še  to,  da je prišel po cesarsko krono*
Od zdaj je bilo vse živo okoli cesarjeviča, kteri je že vtretje na Francozko prišel, da bi si prilastil cesarsko krono. Stari služabniki, vojvodi in častivci ??velikega roparja", ki je na otoku Št. Helenske/n končal, se gnečijo v kerčino, pokloniti se unuku „velikega roparja". Posebno med njimi so bili Vieilard, Persignv, Vaudrey, zadnji naj-modrejši in gorečnejši brambovec njegov. Pršli so se tudi poklonit politikarji in drugi, kteri so ljudstvo podkupili, da eo po mestu kričali: „živio Napoleon III.!" Mnogi, kterim je ljudovlada bila tern v peti, in so se za svoje debele mošnjicc bali, hitijo v kerčmo k Napoleonu, da bi on bil rešitelj njih. Pridejo še drugi imenitni možje, kakor Thiers, Proadhon in Emil Girardin, ki jih je cesarjevič k sebi povabil, da bi, tudi njih na svojo stran dobil.
V kerčmi, kjer je Ludevik Napoleon stanoval, je bilo zdaj vse živo, noč in dan so pisarili, poslance na vse strani pošiljali in tako zidali most, po kterem je prišel Napoleon na prestol cesarski.
Ko je Napoleon kmali potem kot predstojnik francozke ljudovlade kerčmo zapustil , je ponudil zvestemu strežaju Jurju službo na svojem dvoru. Juri pa, menda še premajhnega   zaupanja   do   njega,   ni   hotel k njemu v službo.
Napoleon je zdaj skor da zapovednik celi Evropi; nas Juri pa posestnik revne kerčme v Parizu in se menda noč in dan za ušesmi praska, da ni hotel ponujene službe na dvoru Napoleonovem nastopiti.                      Mart. Zamik.
-----   168   -----