Cvetina klekne jokaje pred grozovitega plemiča. Lepo ga prosi,
naj se usmili njenega očeta. Surovež jo sune od sebe, ter ošabno odide.’

Založil Anton Turk, knjigar v Ljubljani.






Cvetina Borograjska

Povest.

Po Krištof Šmidu poslovenil
I I. Majar.

-*99B©ee-

III. natis. — Ihistrovana izdaja.

V Ljubljani, 1918.

Založil in prodaja ANTON TURK, knjigar.

Povest  »Cvetina Bor ograj ska“ je po osnovi
daleč in dobro znanega Kr. Šmida. Njegove povesti so
podučljive in zabavne. S pridom jih morejo brati mladi
in odrasli. Po hvaljeni vsebini se knjižica sama pripo¬
roča onim, ki so pravega mišljenja. Vsak umeva, da je
trebalo snovi dati razen domače oprave tudi primerno
prizorišče.

Ta povest se sme prištevati na j lepši  m,
kar  jih  je.

(»Koledar kat. tisk. društva" 1889, str. 89.)

Natisnil A. Siatnar v Kamniku.

jpy[ a Dolenjskem se dvigajo med Ljubljano in
Novim mestom vrh strmega skalovja raz¬
valine nekdanjega mogočnega in bogatega
gradu, katerega so po obilnem borovju, ki je rastlo
okoli, imenovali Borovec. Grad je bil svoje dni
silno utrjen in za takratne razmere nepristopen.
Od vse njegove stare slave in moči stoji dandanes
le še štirivoglati stolp, dva dolga, široka in visoka
zida in še nekaj ostankov. Ime Borovec je bilo
znano !e med ljudstvom, gospoda sama pa je sebi
in gradu pridejala nemškokopitno ime. Na vzhodni
strani gradu se je razprostiral krasen vrt, po ka¬
terem se je kaj rada izprehajala domača gospoda,
o katerem pa ne najdeš nobenega sledu več. Od
12. do 16. stoletja so bili tukaj gospodarji raz¬
lični grofi, vitezi in plemenitaši. Med njimi so se
tuintam našli tudi možje, ki se niso sramovali
svoje slovenske krvi.

1. Cvetino vzgaja dobra mati.

Nekoč je na Borovcu živela plemenita rodo¬
vina, ki ni zatajala svoje slovenske krvi. Vitez
Delibor in njegova soproga Dragomila sta živela

1 *

4

v preblagi slogi. On je bil v boju hraber, med
domačini pa blagodušen človek. Nihče bi ne bil
mislil, da mu bije tako blago srce pod železnim
oklepom. Bil je pravi Slovenec, pravi slovenski
vitez: sovražnikom strah, svojim podložnikom pa
oče. Kranjski vojvoda je bil Deliboru velik pri¬
jatelj; a tudi cesar sam ga je zelo čislal. Njegova
soproga Dragomila pa je bila razumna, dobrotljiva
in bogoljubna žena, pravi biser med ženami daleč
na okrog.

Delibor je bil redko doma; večinoma je bil
na vojski. Takrat niso roparski in krvoželjni Turki
celo nič mirovali in so hoteli zatreti vse kristjane,
katere so sploh le imenovali neverne pse. Turške
nadloge in grozovitosti so zapisane iz teh krajev
med 1528. in 1579. 1. Po slovenskih deželah je
tekla neprenehoma krščanska, pa tudi neprene¬
homa turška kri. V največjih in najhujših borbah
je bil vitez Delibor vedno med prvimi in njegova
železna pest je bila tako silna, da ni samo enkrat
z mečem preklal ljutega Turčina na dva dela.

Kadar je bil vitez v boju, je bila Dragomila
sama doma. Ali ji je bil čas dolg? Ne toliko,
ker je imela hčerko Cvetino. Ta je bila na daleč
okoli najlepši otrok, tako lep otrok, kakor bi ga
bili angeljci prinesli iz nebes. Pa ne samo lepa
je bila Cvetina, ampak tudi dobra. Da je bilo
dekletce tako dobro, se je imelo zahvaliti svoji
materi. Otrok gleda vsikdar največ na mater in
jo posnema. To je Dragomila vedela prav dobro
in zato je bila svoji hčerki sama lep in živ vzgled.
Pri vsaki priložnosti je razkazovala Cvetini stvari
božje. Pripovedovala ji je naprimer, kako velik
dobrotnik je solnce, brez katerega bi zemlja ne
rodila in bi nihče ne mogel živeti. Kadar se je

5

deklica na izprehodu utrudila in postala žejna,
dokazala ji je mati pri studencu, da je voda sicer
nekaj vsakdanjega, da je pa brezogibno potrebna
in velik dar božji. Na vrtu so rastle lepe cvetlice.
Tu so cvetele lepo temnorudeče georgine, tam se
v vrtu zibale bele lilije.

„Glej, Cvetina," dejala je mati, „te cvetlice
so rudeče in te zopet so bele, čeprav rastejo v
isti zemlji in jih kropi isti dež. Odkod dobivajo
različno barvo? V zemlji ni ne rudeče in ne bele
barve, pa tudi v zraku je ni. Bog je dal cvetlicam
razno barvo. Ko je ustvaril svet, je rekel; ti ge-
orgina cveti rdeče in ti lilija belo. Zato cvete
lilija belo tudi takrat, ako jo vsadiš v najbolj
črno prst. Kaj takšnega more storiti samo Bog,
ker je vsemogočen. On je ustvaril vse, kar vidiš
okoli sebe in sicer je ustvaril vse to za nas ljudi,
ker nas silno ljubi. Tudi tebe ima prav rad in
posebno takrat, kadar si pridna, lepo moliš in me
lepo ubogaš. Bog je tvoj nebeški Oče, tvoj pre¬
dobri Oče. Zato moraš njega rada imeti, poslu¬
šati njegove besede in na njega misliti vselej."

Taki nauki so kaj lepo vzgajali Cvetinino
srčece. Pogosto je dejala: „0 ljubi Bogek, kako si
lep in kako si dober, ker si vse tako lepo naredil!"

Nekoč je molila Cvetina svojo večerno mo¬
litvico. Mišina pride in dobri Cvetini malo nagaja.
Cvetina pa reče: »Ljubi Bog, ne zameri, da sem
zdaj malo razmišljena; počakaj malo, da hišino
poženem, ki me moti." Tako je bila Cvetina bo-
goljubno priprosta in navajena biti zbrana.

Dragomila je dobro vedela zgodbe svetega
pisma. Ko je vezla ali predla, je pripovedovala
Cvetini po cele ure tako priprosto, kakor zna le
bogoljubna mati. Cvetini je pa bilo, kakor bi bila

6

sama v raju, kakor bi videla očake, kakor bi
hodila z Izraelci po puščavi in kakor bi šla ž njimi
v deželo mleka in medu. Izpoznavala je Cvetina,
da je Bog svet, da ljubi le dobro, da so mu pri¬
jetni le dobri otroci in dobri ljudje; na hudobnih
ljudeh je pa razumevala, zakaj jih je kaznoval
Bog. Najbolj je bila Cvetina vesela, ko je slišala,
kako se je Kristus rodil, kako so mu angelji peli,
kako ga pastirci molili, kako so prišli modri iz
najdaljnih dežel gledaje na zvezdo počastit novega
kralja. V duhu je gledala Cvetina otroka Jezusa,
kako je stregel svoji materi Mariji, kako je slušal
Jožefa in kako je bil otrok Jezus dober, tako dober,
da so ga radi imeli vsi ljudje in pa Bog. Cvetina je
želela, da bi bila tudi ona tako bogoljubna, tako
dobrotna in tako usmiljena, kakor je bil Jezus, ki
je delal samo dobro in ki je otroke blagoslavljal.
Ko je pa Cvetina slišala, kaj je storil Izveličar zanjo
in za vse ljudi, takrat je tudi njeno mlado srce ža¬
lovalo in trpelo z žalujočim in trpečim Gospodom,
in bridke solzice so ji hitele po ličecih.

Tako je učila Dragomila svojo Cvetino izpo-
znavati Boga in ga ljubiti, a ljubiti tudi ljudi,
dobro storiti bližnjemu, posebno pa spoštovati
stariše. Na očeh je brala materi Cvetina, kaj
želi. Oče so imeli radi kaj sadja na mizi. Cvetina
je šla in dobila najlepših jabolk in breskev, s
čimur je očeta ne malo razveselila. Plemenita
gospa Dragomila ni puščala siromaka praznega
od hiše; podelila mu je, kakor je sodila, da je
potreben, ali kruha ali kaj toplega ali obleke ali
denarja. Vse to je šlo po hčerinih rokah, naj se
tudi Cvetina seznanja, kako bridko je uboštvo,
zlasti nezadolženo. Nekoč dobi Cvetina cekin od
očeta. Ves dan je mislila, da si bo kupila kaj

7

pisanega. Rada bi bila imela to pa to in pa še
to, toda vsega se tudi za cekin ne dobi. V tem
prijoka udova, imajoča kopo otročičev, ki je iz¬
gubila edino kravico po kugi. Dragomila pravi:
„To je res velika nesreča za vas. Žival morate
imeti, da bodete mogli živeti. Toliko imam, pa
ne bo dosti, treba je še enega cekina, da si ku¬
pite kravo." Cvetina skoči po svoj cekin. —
„Nate, mama, zdaj bo dosti. Jaz ne potrebujem
več obleke." Vsa hvaležna odide žena. Dragomila
pa reče Cvetini: „Prav lepo je, kar si storila; to
delo je več vredno ko 10.000 cekinov."

Cvetina^je rasla. V glavici so se ji vzbujale
svoje misli. Ce pa otrok dela, kakor sain hoče,
a ne po volji starišev, to je nepokorščina, ki za¬
lega veliko hudega otrokom in starišem. Cvetina
tudi ni bila brez svoje glavice. Mater je prosila
Cvetina, da bi jo puščala igrati. Lepo je prosila.
Cvetina in jokala je. Dragomila je rada gledala,
če se otrok zabava, to se ve, brez škode za telo
in dušo; a kadar je umna mati pripoznala, to ni
za otroka, tedaj je izrekla ne, in pri tem je gospa
Dragomila ostala, in naj je gospodičica Cvetina
ihtela tako grenko, kakor bi obžalovala 7 pogla¬
vitnih grehov. Gospe sami je bilo tudi hudo,
kadar je morala otroku odločno kaj odbiti. Gospa
je bila pametna žena, ter je mislila tako: Cesar

se Cvetina mlada navadi, dno bo delala, kadar
odraste. Jaz več vem od otroka, otrok mora toraj
mene slušati. Ce ji zdaj puščam in popuščam, ko
odraste, takrat se Cvetina zame še zmenila ne bo
in starišev ne bo spoštovala, ne bo ljubila, in če
naju dveh ne bo marala, bo pozabila tudi na
Boga. Potem mi bode v nevoljo, jezo in žalost
— prava šiba, ki sem si jo pripravila sama. —

8

Od začetka je bilo Cvetini res težko; a ko je Cve¬
tina videla, da vse solze ne omehče materine za¬
povedi, udala se je, kakor se uda trta, kadar jo
vezač priveže na kolec. — Kadar je rekla gospa
mati: Cvetina, stori to in tako in takoj, storila
je Cvetina tako, kakor je bilo velevano in brez
odlaganja. — Dragomiia pa tudi ni zapovedovala
brez konca in kraja. Otrokom je treba le malo
zapovedij, ali te se morajo dati natanko. Vedno
zapovedovanje in prepovedovanje otroke le draži
in kvari. — Darila in kazni pri otrocih veliko
premorejo, saj še pri odraslih in učenih niso brez
prida. Ce je Cvetina storila kaj napačnega, ni
smela z materjo na vrt. To je bilo dosti. Drugič
napake ni storila, in pri drugi priložnosti je po¬
magalo že materino resno lice.

Dragomiia ni bila nikoli brez dela, pa je tudi
pazila zmeraj, da tudi Cvetina ni bila nikoli brez
opravka. Otrok res ne more dosti narediti, pa
delo koristi otroku. Delo ga varuje pohajkovanja
in dolgega časa, in nazadnje otrok rad dela in
brez dela nikoder ne postopa. — Cvetina je znala
lepo plesti in vezti in presti. Iz domačega blaga,
vsega doma pridelanega, napravila si je bila Cve¬
tina sama vso obleko, in te se je bolj veselila,
kakor če bi jo bila drago kupila v mestu.

Dragomiia tudi kuhinje ni puščala zgolj po¬
slom,-Tu je bilo vse čedno in snažno, čisto in
svetlo. Kadar je imela gospa opraviti v kuhinji,
tedaj je imela opraviti i Cvetina, če ne drugega,
je pa izpihavala grah ali izbirala fižol. — Največ
je bila gospa na grajskem vrtu; tu je kopala in
presajala in zalivala. Tako gibanje je silno koristno
telesnemu zdravju. Cvetina je imela svoje orodje
in svoje gredice, tam je sadila cvetlice in gospo-

9

darske rastline. Če je posejala salato, vzrasla pa
je repa in namesto peteržilje korenje, to jo je
izmodrilo, da je bolje pazila na semenje. Vsako
jutro si jo videl, kako je plela, rahljala in preve¬
zovala. Nekoč je bila skuhala graha, ki ga je bila
sama pridelala na svoji njivici. Nobena jed ji še
ni bila šla tako v slast!

Gospa pa ni skrbela samo, da je imela Cve¬
tina zmeraj kaj opraviti in sicer vselej kaj dru¬
gega, ampak gospa je tudi skrbela, da je imela
hči tudi potrebnega razvedrila. Dvakrat ali trikrat
na teden so smeli priti k Cvetini deklice iz oko¬
lice. Ta dekletca so bila iste starosti. Cvetina jih
je pogostila s sadjem, na to so delale in potem
so šle igrat. Gospa jih tudi igrajočih ni puščala
izpred oči. Slišala je, kaj se otroci pogovarjajo in
videla je, kaj otroci delajo; mati sama jim je
razkazovala, kako naj se zabavajo. Cvetina je bila
tako ovarovana tujih pregreškov in zato je_bila
najrajše pri materi.

Cvetina je bila že precej odrasla. V tej dobi
se loti dekleta najrajše gizdavost, nečimernost in
dopadeželjnost, kar mlademu srcu silno škodi. Ne¬
kega dne pride na grad Borovec deželni glavar s
svojo družino in drugo gospodo obiskat prijatelja
Delibora. Cvetina se je morala obleči stanu pri¬
merno. Vsak jo je hvalil, da je dika gospodičen
in gospodična Cvetina je rada slišala take po’ , ale.
Ko so gospoda odšli, je dejala mati Cvetini: »Ve¬
sela si bila, ko so te s hvalo obsipali in pa laskali
se ti, a jaz nisem bila prav nič vesela. Občudovali
so tvojo obleko, tvojo zlatino, tvoje bisere, po takem
so priznavali šiviljo, zlatarja, bisernika in pa tvojo
vzraslost, za katero ti nič ne moreš. Veš, Cvetina,
ko bi ne imela ti nič drugega na sebi dobrega

10

in hvale vrednega, bila bi jaz prav žalostna, bila
bi nesrečna mati. Blago srce, to je prava krasota,
ki ima vrednost vselej in zmeraj.“

Cvetinina mati je bila hčeri sama lep uzor,
krasen obrazec. Dragomila je bila krotka, tihotna,
prijazna, dobrotna. Bila je plemenita, visoka in
bogata gospa, ali tega ni dala drugim čutiti. O
drugih ni slabo govorila, nikogar ni grajala. Cve¬
tino je seboj jemala v grajsko kapelo, v kateri je
bila slika svetega viteza Jurija. Tu sta molili za
očeta, za uboge trpine slovenske, za umirajoče, za
duše v vicah ter vse priporočali božjemu varstvu.
Noben učitelj bi ne bil mogel Cvetine lepše na¬
vajati k bogoljubnemu življenju.

Dragomila pa ni samo lepo in bogoljubno
govorila in učila, tudi v dejanju je kazala, kar je
v besedah povedala. Dejanska njena gostoljubnost
se je videla, ko je skrbela za bolnike, za trpeče,
za sirote in zapuščene otroke. Nekoč je zbolela
doli v vasi dobra grajska delavka, mlinarjeva žena,
ki je imela sedmero otročičev. Tedaj je bil ta mlin
edini v vasi; imajo ga zapisanega že od leta 1507.
Plemenita gospa se' je sama napotila iz gradu,
stopila v borno kočo, tolažila bolnico in ji dajala
zdravila. To pot je storila vsaki dan, toda ne sama;
seboj je jemala Cvetino. Zakaj pa? Naj se Cve¬
tina uči, da so na svetu še drugi ljudje, ne samo
grajski, ki delajo trdo, zaslužijo malo, toliko ali
pa še ne, da izhajajo sproti. Takim revežem so
bogati dolžni pomagati, ker Bog jim ni dal imetja,
da bi stregli svojim strastem in svojim slastem,
ampak da ga dobro obračajo, svojemu trpečemu
bližnjemu na korist. To je Dragomila dobro znala,
zato je tudi svojo hčer učila tako misliti in delati.
Po skrbeh Dragomilinih je bila uboga delavka iz

11

nevarnosti. Ko Dragomila obljubi pošteni družini,
da bo še dalje zanjo kaj storila, jame vsa družina
jokati, mati in oče z otroci vred in na kolenih se

zahvaljujejo toliki dobrotnici. Cvetino je to silno
genilo, zakaj videla je, da imajo njeno mater radi
še drugi tuji ljudje, ne le ona sama in zato je v
solzah hvalila Boga, da ji je dal tako dobro mater.

12

Res, Dragomila je bila izvrstna mati, zato je imela
pa tudi izvrstno hčer. Po vsej deželi je slula Cve¬
tina po svoji priprostosti, po svoji lepoti, po svoji
dobrotljivosti.

2. Cvetina izgubi mater.

Na veliko žalost cele okolice je plemenita
gospa Dragomila nevarno zbolela. Čutila je kmalu,
da se ji bliža konec življenja. Nevarnosti te ni
prikrivala hčerki. Rekla ji je:

„Ljuba moja Cvetina! Meni ni celo nič dobro.
Ker bi rada videla očeta, a ga ni doma, pošlji
jezdeca tja doli na mejo in naj ga pokliče domu.
Oče naj se požuri. Ob enem pošlji tudi po du¬
hovnega očeta. Naš duhovni oče me je krstil in
mi bil ves čas duševni kažipot; naj me tudi on
povede pred Stvarnika."

Dragomila je bila celo pripravljena za zadnjo
pot v večno življenje, ker se je vse svoje življenje
pripravljala in vedela, čemu je na svetu.

Duhovni oče pride. Bil je prileten mož, pri¬
jazen starček, kateremu je bilo trudapolno in na¬
porno življenje osivelo glavo. Z njegovo pomočjo
je Dragomila opravila svojo zadnjo pobožnost.

Med boleznijo materino ni Cvetina stopila od
materine postelje; bilo ji je tako hudo, da bi bila
najrajši umrla s svojo ljubo materjo.

Tretjega dne o mraku je prišel vitez Delibor
domu. V hudih skrbeh, bode li našel svojo drago
ženo še pri življenju, hitel je bil domu. Žalosten
je stopil v sobano, kjer je ležala bolnica in ko je
videl njeno obledelo lice, razjokal se je na glas.
Dragomila mu poda roko in reče s tihim glasom:

13

„Ljubi moj mož in ti, Cvetina — nikar se
ne jokajta! To pot, katero bodem kmalu nasto¬
pila, mora iti vsakdo. Grem tja, kjer je vse bolje
in lepše. Tam se bodemo vsi trije videli . . . Da¬
libor, zapuščam ti svojo hčerko Cvetino. Naj ti
bode živ spomenik na mene. Zdaj, ko ti izročam,
je še dobra. Glej torej, da bode tudi taka ostala...
In ti, Cvetina, vedno si mi bila pokorna. Bodi
tudi očetu tako pokorna, poslušaj ga, spominjaj
se vedno tudi Boga in ne delaj hudega. Ker je
tvoj oče vedno v hudih nevarnostih, moli zanj*
kakor sem storila to tudi jaz. Ce ga prineso ra¬
njenega domu, strezi mu, kakor bi mu stregla
jaz. Blagoslovila te bodem, Cvetina! Poklekni!
Bog bodi s teboj!“

Dragomila upre oči v razpelo. Cez nekaj tre*
nutkov reče:

„V tvoje roke oddajam svojo dušo!"

Pot jo oblije, nato vzdihne globoko in umre.
Preminila je preblaga Dragomila.

Kakšno bolest sta čutila Delibor in Cvetina*
ne moremo popisati, ker se ne da povedati, kako
se je njima v žalosti krčilo plemenito srce. Dra¬
gomila je bila ne le mati Cvetini, ampak bila je
v nekem oziru tudi mati svojim podložnikom. Tudi
ti so žalovali, kakor bi bila v njihove družine po¬
segla kruta smrt z ledeno roko. Niti najstarejši
ljudje se niso spominjali, da bi se bilo kdaj toliko
solzilo v gradu in okoli njega; niti v stiskah in
borbah s Turki ni bilo takega tugovanja. Častit¬
ljivi oče je pokopal dragega mrliča. Na koncu ža¬
lostnega opravka izpregovoril je par besedij. Po¬
grebci so udarili v jok, v tako silno ihtenje, da du¬
hovnika ni bilo umevati, ne slišati. Resnično, kjer
vseh srce tako govori, tam ni treba hvale z besedo.

14

3. Cvetina oskrbuje očeta.

Turki so slutili na slovenskih mejah, da ni
med cesarskimi levosrčnega Delibora. Pograbili so
se s cesarskimi krvavo. Delibor je hitel na svoj
domobranski opravek. Dosegel je toliko, da je so¬
vražnika zapodil daleč od meje. V tem boju ga
je Turek usekal v desnico. Z veliko rano se je
vrnil na Borovec. Legel je vitez Delibor in bal se
je prisada. Cvetina mu je stregla in rano obve¬
zala, Roka se je boljšala, toda le počasi. Nevoljen
je sedeval Delibor pri peči, ker ni mogel sukati
orožja v bran domovine, v strah janičarjem. Cve¬
tina pa je znala očetu preganjati čmerne oblake.
Preslico je vzela v roke, izpraševala ga je, kako
se živi v taboru in kaj hočejo Turki, da silijo
vedno v naše dežele. Vitez je kaj rad pripovedoval
o takih rečeh. Nato mu je prinesla srebrno čašo,
cesarjev dar, obsežne vsebine, polno zlatega vina
in s tem je viteza pripravila k dobri volji, da je
začel veseli pogovor. Pozimi so dnevi dolgi, če
ni primernega vedrila in če je vreme megleno;
Deliboru pa so minevali dnevi kakor ure. "

Vojni zapovednik je pogrešal junaške desnice
Deliborove. Cesar pošlje poročilo vitezu Deliboru,
naj odrine s svojimi ljudmi na vojsko. Na veliko
svojo žalost Delibor tega ni mogel storiti, ker
roka se mu ni bila še okrepila, da bi mogel su¬
kati meč in kopje, pač pa skliče Delibor svoje
vojake v orožje ter jim postavi vrlega načelnika.
Tretji dan je bil odločen za odhod. Nagovori jih:
»Pošiljam vas v boj, v boj za naš slovenski dom.
Sovražnika poznate; tisti je, ki smrtno črti vse
krščene. Ne bojte se ga, junakom Bog pomaga!
Grabite ga, gonite ga, bite ga ko levi. Držite se

15

reda in red bo vzdržaval vas. Kmetom prizanašajte,
saj so daii, kar so mogli. Bog vas bo poplačal,
ker se borite za bogoljubni slovenski narod, ki je
Bogu posebno pri srcu.“ — „Zivio!“ zagrmi ko¬
renjakov voj.

Delibor se hitro obrne, stopa urno v grad,
ker bridki spomini so mu stopili pred dušo. Ti
ognjeviti mladeniči, ti čvrsti možje, sami izbrani
korenjaki, koliko jih je, ki zapuščajo svoj dom za
vselej, ker bodo dali življenje! Solznih oči je gledal
vitez za veselo četo, dokler mu je ni gozdovje zakrilo.

Ta dan se je zdel Deliboru jeden izmed naj-
otožnejših. Grajski zidovi so kakor zanemeli, utihnil
je navadni vrišč, bojni tovariši so odšli, domači
kodrež pa nima koga, na katerega bi lajal. Večer
je mrzel. Vitez sede k ognju. Na okna bijejo kaplje.
Bliska se grozno in treska, da je strah. Veter se
zaganja v vrata, da klopočejo v stežajih in vihar
tuli po zraku, kakor bi se preganjali hudobni du¬
hovi. Ubogi ljudje, ki se nimate umekniti kam v
zatišje! Delibor in Cvetina prosita v ponižni mo¬
litvi vsemogočnega Gospoda, naj bode usmiljen
ubogim stvarem, ki jih je ustvaril iz usmiljenja.
Zabliska se, trešči: trije staromogočni dobi padejo
razklani od vrha do tal, preklani kakor šibice.

Cvetina se ni bala groma in treska in viharja,
ker jo je bila mati učila, da se to godi po božji
modrosti. Popravljala je ogenj, prinesla je mogočno
kupo, podala jo očetu, rekoč: „Nate, pijte, a potlej
povejte, kako je s tistim ogljarjem. Danes vas je
obiskal. Z njegovo hčerko Nežiko sva si bili dobri;
igrali sva se skupaj".

„Ti meniš Davorina? Davorin je vrl človek.
Obiskal me je, ker ve, kako ljubo je nesrečnemu,
če ima prijatelja, ki ga potolaži s prijazno besedo.

16

Tudi on je bil že v velikih stiskah. Da nima to¬
liko srca, davno bi bil že pod zemljo. Rad sem
ga imel, prav rad. Na pomoč mi je prišel v mnogih
podjetjih. Tudi v vojski je bil mož in dokaj srčno
se je nosil.

Davorin je ogljaril in mlinaril. Več mu je
neslo oglarenje, ker takrat so ljudje še žrmljali,
mleli doma z ročnim mlinom, ki so ga imenovali
žrmlje. Oglje je lahko prodajal v Višnjo goro,
ker tam je bila rokodelska zadruga kovačev, ki
so izdelovali in popravljali bojno orožje in gospo¬
darsko orodje. Kovači so imeli dela, da ga niso
mogli dogotoviti.

Davorina si videla; viteza samega, Krutigora
s Smrekovca pa še nisi videla. Ta grad je pol
ure od todi. Cepi pod visokim hribom, a vas
Dobrava je na gori. Ta me je silno sovražil. So¬
vraštvo se mu je zanetilo še kot mlademu plemiču.
Bila sva kot dečka na cesarjevem dvoru. Kruti-
gor ni bil priljubljen. Trmast je bil, nagajiv, go¬
stobeseden in debelobeseden, pa zelo se je bahal.
Jaz se pa nisem nikjer naprej porival; zato so
me iskali in radi videli. To je bilo netivo; to je
bilo, zakaj mi nikoli ni privoščil lepega pogleda.
Ko sva bila mladeniča v prvi dobi, stopila sva v
vojno službo in nekoč smo imeli pokazati pred
cesarjem, kako znamo držati meč in kopje. Jaz
sem dobil lep meč z zlatim ročem kot prvo da¬
rilo, Krutigor pa si je zaslužil samo srebrne ostroge
kot zadnjo nagrado. S tem je bilo sovraštvo za¬
pečateno. A do vrha mu je vskipela hudoželjnost,
ko mi je cesar pripel svetinjo, njega pa pokaral ;
to je'bilo po tisti hudi bitki pri Bihaču v Bosni,
ko smo krvavo zmago skoraj izgubili — po nje¬
govi neprevidnosti.

17

Davorin je bil moj podložnik. Imel je svojo
hišico in nekaj sveta tam na kraju mojega zem¬
ljišča, tako da je JDavorin mejašil s Krutogorovim
gozdom. Krutigor, 'hudovoljni vitez in moj nepri-
jatelj je bil tudi slab sosed mojemu kmetu Da¬
vorinu. V svojih hostah je gojil Krutigor mnogo
divjačine. Divjad pa ne ve, kaj je mojega, kaj
njegovega. Jeleni ser hodili iz Krutigorovih šum
na Davorinove njive ter mu vse popasli, in mrjasci
so letali na njegove travnike, razrili so mu jih,
da je bila škoda na travi. Davorinu sem toraj
naročil, naj postrelja vso divjačino, ki pride na
moj svet ter meni prinese, ker je moja, ako je
ustreljena na mojem. Nekega večera je bilo, ko
jašem z lova domov. Solnce je bilo na zatonu in
z zadnjimi svojimi žarki se je poigravalo po vrhovih.
Zdajci priteče žena Davorinova, pade na kolena
in me s povzdignjenimi rokami prosi pomoči.
Nežika je klečala poleg matere in tudi ona je
ihteča sklepala ročice.

. To me je zelo presunilo. Stopim s konja ter
velevam ženi, naj pove, kaj se je dogodilo. Stvar
je bila ta. Davorinova družina je bila večerjala
pod drevesom pred vratmi, mirno in po domače,
kakor navadno. Kar naenkrat se prikaže Krutigor
s svojimi hlapci, ukaže prijeti Davorina, zvezati
mu roke, naložiti ga na voz in odpeljati. To je
naredil Krutigor zato, ker je bil Davorin neko¬
liko prej jelena podrl na meji, pa še na našem
ter ga poslal semkaj na Borovec. Krutigor se je
zagrozil, da mora hudobni tat Davorin poginiti v
najhujši ječi. Obljubil sem ženi, da ji osvobodim
Davorina, in ko bi imel razdejati vso Krutogor-
ščino. Brez odloga jo krenemo v stran. Hotel
sem Krutogoru rop prestreči, še preden bi prispel
Cvetina. 2

18

v grad. Nekaj hlapcev pošljem na konjih na ogled.
Naznanim jim, kje se bomo sešli, a jaz vspod-
bodem konja proti sovražnemu gradu. Dolgo ne
preteče, ko se vrnejo hlapci z novico, da Krutigor
počiva pri mlinu v Jelševiu, ker je tam dobiti
dobro pijačo in dobro jed, in da stoji pred hišo
voz z vlovljenim Davorinom. Krutigorove smo
došli in prehiteli. V bližnji šumi se porazmestimo
in skrijemo ter čakamo, kedaj se bodo vračali
grabežniki. — Res se vračajo in ničesar ne slu¬
tijo; pevaje in kriče pomičejo se na grad. —
Gosti mrak je legel na zemljo. Ta hip se pokaže
mesec izza oblaka. In ta hip blisnemo nanje iz
zased. Postavijo se v bran. Začenjali so krepko;
ali brezskrbni in nepripravljeni in vinski, kakor
so bili, morali so bežati, pa hitro. Lahko bi bili
viteza ujeli, pa smo mu puščali, da jo je odnesel.
Po tleh je ležalo polno orožja, smrtno zadetega
pa nikogar ni bilo. Davorina razvežemo, na voz
pa denemo orožje. Rešenca posadimo na konja,
ki je bil v praski odvrgel gospodarja in jezdimo
nazaj. Davorinova žena in hči, o kako sta bili
veseli, ko ugledata očeta! Pa kaj? Davorinovih
nisem mogel puščati na tem kraju, ker sem se
bal, in to po pravici, da se bode Krutigorec
maščeval. Vzel sem Davorinove semkaj na grad
ter jim dal streho. Davorin je hodil na vojsko z
menoj; odkar je bil ranjen, je ostajal doma. Da
bi ne bil za nobeno delo, to ne; brez dela ga ni
bilo videti. Ker je pa hotel svoj kruh zaslužiti,
poiskal si je v hosti drago. To dolinico je po¬
čistil in se želel v nji naseliti prav v trstičevju.
Dovolil sem mu. Postavil sem mu čedno hišico.
Ledino je preoral, njivice mu dajo kruha, ostabr
draga pa je masten pašnik za par kravic; povrhu

19

še tudi ogljari. Kraj je na samem, ljudij skoraj
ni blizu. Saje in ogljevje sta ga počrnila, pa
Davorin hodi rad črn, da ostaja prikrit Kruti-
goru, ki ga res ne išče.“

Pri takem pripovedovanju je ogenj ugašal in
stemnilo se je. Hipoma nastane po gradu strašen
ropot. Po hodnikih udarjajo trdi koraki,^ odmeva
žvenket orožja, razlega se oglušni krič. Čvrsti sto-
paji se bližajo sobani, v kateri sta bila vitez Delibor
in Cvetina. Delibor skoči, sega po orožju, a Cvetina
zapahuje vrata. Pa kaj hoče ta zapah Cvetini? Kaj
hoče orožje v bolni roki Deliborovi? Hud sunek
odtrga vrata in noter stopi srditi vitez Krutigor,
v družbi svojih oboroženih hlapcev. Bliskajočih očij,
z grmečim glasom preti prehudi vitez Krutigor:

„Prišla je ura, Delibor, da ti poplačam, kakor
sem dolžan in kakor zaslužiš, in da boš vedel,
kolikrat si mi nasprotoval, kolikrat si me razžalil.
Uklenite ga in stražite ga do odhoda! Najhujša
ječa na Smrekovcu ti bo še predobro prebivališče.
Tvoj grad je zdaj moj. Poberem ti vse orožje,
vso dragoceno opravo, vso zlatnino. Vi drugi po¬
berite ostalino, izčistite grad do zadnjega žeblja
in vse naložite na vozove in živali. Sukajte se
urno, ker odrinemo v treh urah.“

Tako je veleval Deliborju kruti vitez in stari
neprijatelj. Zadovoljen, da je iztresel dolgoletno
svojo jezo na Delibora, odkoraka potem v pivnico.

Cvetina se vrže nasilnemu vitezu jokaje pred
noge. Prosi ga, naj se usmili njenega očeta. Gro-
zovitnež pa jo pahne od sebe ter ne zmeneč se
zanjo, odide. Delibora so dejali v okove in straža
je $tala pred vratmi.

Dolgo je bil kuhal Krutigor svojo jezo proti
Deliboru, a čakal je ugodnega trenotka. Cas, ko

2 *

20

se je celila Deliborova rana na desnici, ta čas si
je izbral vitez Krutigor, da odduši svojo mašče-
vitost, da ohladi svojo kipečo srditost. In čakal
je še Krutigor, da se odpotijo vojaki Deliborovi.
Kar je bilo ostalo hlapcev, hočem reči, poslov v
gradu, ti so bili priletni in za samo potrebo pri
grajskem gospodarstvu; zatorej se je nadejal, da
bo s takimi branitelji hitro gotov, kakor je tudi
res bil.

4. Cvetino ločijo od očeta.

V sponah, v svojem gradu ujet, je sedel
Delibor pri ognjišču. Cvetina je zraven zdaj stala,
zdaj sedela in zopet klečala, jokala in tugovala in
prosila in molila, obupno je sklepala in povzdigala
roke. Bila je kakor omočena od hudega udarca.
Solznih očij je gledala očeta. V svetlobi rudeče
žerjavice ji je bilo, kakor da sanja- Po gradu se
je glasil divji vrišč Krutogorovih oborožencev,
grabečih, prepirajočih se, pojočih in pijočih. Zu¬
naj razsajajoče veselje surovih Krutogorcev, znotraj
v sobi tihota, temota in nema žalost, kakor v
grobnici. Zdaj pa zdaj je globoko vzdihnila Cve¬
tina, bolestno zaječala, potem pa je pritajeno ali
bridko jokala.

Delibor, naveličan otožnega molka, izprego-
vori hčeri: „Ljubi otrok, ohrabri se! Pusti solze!
To nič ne pomaga. Misli kaj drugega. Kar trpiva,
poslal je Bog. Poljubljajva roko, ki naju pokori.
V božjih rokah sva, brez volje njegove se to ni
zgodilo, obrnil bo vse na dobro. Kdo nama po¬
more? Cesarjeva milost? Ta in drugi imajo sami
dosti opraviti. Doslej sem se preveč zanašal na
močne zidove, na trdo železo, na svojo roko, od-

21

slej pa bodi Bog moja moč in bramba . . . Ljuba
hči! Ločiti se nama bode, Vem, da bi šla raje
z menoj, ali tega ne bodo dopuščali. Tolažbe te
mi ne bodo privoščili. Poslušaj, kaj ti porečem.
Glej, da prideš vun, vun iz gradu, če ne, imeli
te bodo kot najslabšo deklo. Mojih služabnikov
kdo ti bode pomagal, da pobegneš. Krutigor se
je vse prisvojil. Iz plemenite grajske gospodične
si postala ubogo vaško dekle, ubožnejša in po¬
milovanja vrednejša od dekline kteregakoli mojih
podložnih kmetov. Nimaš nič in seboj ne poneseš
nič, pa tega si ne jemlji k srcu. So še drugi
zakladi, ki jih nihče ne vzame, tudi smrt ne.
Bodi, kakor tvoja mati, in delaj, kakor te je na¬
vajala . . . Ko prideš iz gradu, poišči ogljarja
Davorina. Ta pošteni mož in njegova poštena žena
bodeta skrbela za te. Bržčas bode Davorin gledal,
da te spravi h kateremu izmed mojih prijateljev.
Čeprav se mu pa to ne posreči, vendar vedi, da
živiš lahko todi pod borno streho zadovoljno,
mogoče še bolj zadovoljno, ko v gradu . . .
Dela se ne smeš sramovati. Zuljave roke so vredne
spoštovanja, nežne in z zlatom objete pa premno-
gokrat zaničevanja ... Pa ne pozabi tudi na
Boga, ali živiš v teh ali onih razmerah . . . Ker
te ne morem osebno čuvati, ostanem ti vendar
skrben oče in zato ti pravim: Ogiblji se slabih
ljudi in beži pred njimi, ki govore slabo in
grdo . . . Zame si ne bodi v skrbeh; bode že
Bog skrbel zame. Ako je njegova volja, otel me
bode in naj me zaklepajo še tako močna železna
vrata. Ako mi je pa odločeno, da moram skle¬
niti svoje življenje v ječi, tedaj se bodem pa
vsaj lahko tolažil, da zapuščam dobro in pošteno
hčer ... V spomin vzemi to zlato verižico s

22

kolajno, katero so mi pustili, ker je niso videli.
Iz roke cesarjeve je. Prej sem nosil zlato verižico,
vidiš, zdaj nosim železne verige. Takšna je sreča.
Hrani pa dobro ta moj spominek. Morda ti pride
še kdaj prav, da lahko z njim dokažeš, da si ple-
menitnica, hči viteza z Borovca."

„Oh, ljubi oče, ne govorite tako! Kako bi
vas mogla pustiti ? Z vami pojdem! Prosila bodem
prav lepo, da me bodo pustili pri vas!"

„Naj bode, kakor sem rekel. Poklekni, otrok!
Vsemogočni Bog naj te blagoslovi in milost na¬
šega Gospoda naj bode vedno s teboj!"

„Vse bodem storila," govori Cvetina s solz¬
nimi očmi, „kar ste mi rekli, le enega ne: pu¬
stiti vas nočem in ne morem."

V gradu se ponovi hrup in polom kruto-
gorjevih tovarišev. Pripravljali so se k odhodu.
Ze pridrve v Deliborovo sobano. Cvetina se oklene
očeta na vso moč. Oboroženec jo s silo odtrga
od očeta in tira vklenjenega viteza doli na dvo¬
rišče, ki je razsvetljeno z gorečimi bakljami.
Grajska vrata so odprta na široko. Navzoči so
Krutigor in vsi njegovi ljudje. Pred vozove, ki
so napolnjeni z Deliborovim imetjem, vpregajo
konje, katere so vzeli iz Deliborovih hlevov. Tudi
goveda morajo kot plen z roparskim vitezom.
Vsi sovražniki so na konjih, le blagi in slavni
vitez Delibor sedi na revnem vozičku, ker mu
še ni popolnoma zacelila rana, je še slab in trese
se dežja in mraza. Vklenjenega viteza vzamejo
v sredo in ukaje se pomikajo proti Smrekovcu.

Po hribu doli se pomikajo počasi. Cvetina jih
doteče. Poleg njenega očeta je jezdil Krutigor.
Glasno jokaje poklekne Cvetina pred roparja,
vzdigne in sklene roki ter prosi, ali bi smela

23

sesti zraven očeta. Trdosrčni vitez pa se dela,
kakor bi ne videl in ne slišal. Z levico v pasu,
v desnici z mečem gleda malomarno okoli. Do
vznožja prišedši reče samo:

»Naprej!“

Jezdeci vzbodejo konje z ostrogami, vozniki
udarijo po živini, ki je vlekla in četa se je naglo
pomikala naprej. V dežju in mrazu je hitela Cvetina
za njimi, dokler ji ne izginejo v gozdu.

5. Cvetina hodi k ogljarju.

Cvetina je bila redko zunaj gradu in še
takrat nikoli sama. Hodila je bila z materjo naj¬
več in najrajše tja v Dednidol, v cerkvico*) Ma¬
tere božje, kamor je vodila nekdaj sloveča »božja
pot“, ali pa v ono drugo kapelo, zdaj sv. Duha,**)
ki je iz Turškega prišla; v spomin tega vise veje
navzdol proti cerkvi in bodičevje okolu je postala
mična trava, od tedaj »Marijini lasci“ imenovana.

*) Ta ima zdaj precej prostorno ravnostropno ladjo,
pred ladjo lopo na stebrih. Začetek ima v 15. stoletju in
zidava ji je bila gotska, kar se še dobro pozna sosebno
na oknih.

**) Ta kapela je 200 korakov severno od prve. Ostal
je od nje samo prezbiterij. Na evangelijski strani mu je
»božji grob", 14. postaja zidanega križnega pota med to
cerkvico in ono, skoro tak, kakor je oni v Stepanji vasi
pod Ljubljano: četvero voglato predvežje s poluokrožno dol-
bino, sredi kamen, ozka stanica, znotraj čveterooglata, od
zunaj mnogokota. Stoji v ozki dolinici, po kteri teče mali
studenec. Zidava je bila poznogotska, šilasta okna so za¬
zidana. Ne mašuje se, dasi je altar nov, ker je neposvečen.
Ladja je bila pred slavolokom. Pred 15. leti si videl še
stolpič nad slavolokom, in pred 10. leti krasne slike na
presno po stenah in po svodu. Danes pripovedujejo, da so
veje uklonjene od vetra.

24

Zdaj je ostala na samem sredi polja, v temni noči,
pod milim nebom, brez nikogar. Kam bi stopila,
ni znala. Dolgo je iskala suhega prostorčka, da
bi sedla in počakala svita, ali ni ga našla. Na¬
posled zadene na goščavje, malo bolje ko nič.
Strah je ni bilo tukaj nočiti, ker je bila prestala
nocoj dosti groze in strahu. Vse misli so ji bile
pri očetu, za kterim je togovala prebridko.

Naposled se zasvita. Cvetina se izmota iz
goščave. Iz daljave zagleda domači stolp boro-
grajski, osvetljen z jutranjo zarjo. Ta pogled ji
izsili novih solz, ker dom, v kterem je preživela
najlepše dni, ji je bil zaprt. Očetov dom zaprt za
zmeraj!

Cvetina je hotela k ogljarju Davorinu. Ali
kam naj gre ? Kje dobi tega moža ? Zanj je ve¬
dela samo toliko, kolikor je bila slišala iz očetovih
ust. Samo nekaj meglenega se ji je vlačilo po
pameti. Ko bi bila znala, da ga bo kdaj potre¬
bovala, o, kako bi bila poslušala očeta natanko in
ga izpraševala o Davorinu 1 Pa kaj hoče ?“ Človek
ne ve, kedaj ga išče sreča in kje ga čaka ne¬
sreča. Dandanes se todi ni moči izgubiti, ker
ima vsako drevo svojega gospodarja in vsako go¬
spodarstvo svoje davkarstvo. Tedaj pa ni bilo še
takih cest in takih potov in takih steza. Koder
so zdaj selišča, ondi je stala neprodirna šuma, in
divje živali so domovale po gostih skrivališčih.
Tu zadene Cvetina na močvirje, tam na izvirek,
in čim dalje sili in rije, tem manj ve, kje je.
Nekaj stopinj od nje jame šumeti nekaj in po¬
kati, kakor bi lomil suhe veje. Velik jelen se
prikaže. Gleda jo s svojimi črnimi očmi, kakor
bi se čudil, kaj ima ona hoditi po njegovih potih.
Pomiga ji z uhlji, pa se obrne ter krene dalje

25

skozi goščavje. Zdaj sliši Cvetina kruliti. Kaj bo
to? Ozre se, pa vidi mrjasca. Neokretna in čo¬
kata žival se je bila kopala v močvirju ter je
srdito gledala Cvetino z očesci, žugajoča ji in
kažoča ji, da jo ta hip raztrga z zobmi čakani,
ker jo moti pri njenem delu. Cvetina beži od
nevarne zveri, beži, kar more in zopet pribeži pod
gosto vejevje, ki ji brani naprej. Cvetina posluša,
če bo kaj šuma in prasketa, če ji sledi žival; ni
je bilo, žival jo je pustila. Utrujena sede Cvetina
pod drevo; še posluša in posluša, a vse je tiho,
vse mirno. Zave se, da je popolno zašla in se
izgubila. Nikjer pota, zgolj drevje in med drevjem
nekoliko neba, tu ali tam šop žarkov, nikjer no¬
benega izgleda in solnce se je že nagibalo. Cve¬
tina je v čim dalje večji stiski in brez požirka
ter v hudi lakoti! Ali ji bo spet prenočevati v
gozdu? Sami? Med divjimi živalmi? Vsa one¬
mogla skoči na noge, drži se proti višavi, dospe
na mali grič, s katerega je bilo moči razgledovati.
Črnikasti oblaki so obrobljevali solnce, zahajajočo
luč. Prebridko ihteča pade Cvetina na kolena in
prosi Boga, naj ji pomaga v sili, če ne je bode
konec. Ta hip predre solnce oblake in se še enkrat
posveti. Cvetina se ozre in tam v daljavi zagleda
steber dima, vijočega se kvišku. Gotovo je to
ogljenica Davorinova in on tamkaj, misli si Cvetina.
Zato napne zadnje moči ter hiti proti dimu.

Ni se motila. Bila je res ogljenica Davorinova.
Okoli nje je bila hosta prečiščena. Sedel je na po¬
sekanem hrastu. Na štoru je bila deska, dosti ši¬
roka, da mu je bila miza in na tej mizi mu je
stala večerja: kruh, surovo maslo, vrč vode. V
žrjavici ogljenice je pekel podzemljice. Gledal je
Davorin, kako lepo zahaja solnce in pel si je, da

26

je odjekovalo po gozdu. Cvetina je slišala petje
ter se še bolj podvizala.

Davorin zagleda Cvetino, kako hiti. Čudi se
ne malo, kaj išče po gozdu ta deklina, kaj išče
v takem mraku taka gospodična. A ko jo spozna,
kar ostrmi. Poskoči, pozdravlja jo od daleč ter ji
hiti naproti. Po slovenski navadi si prisrčno sežeta
v roko. Cvetina je prav zadovoljna z njegovo trdo
in črno roko, ker je naletela vsaj na dobrega človeka.

„Bog sveti v nebesih," dene ogljar Davorin,
„kaj ste Vi tu? Kaj vas goni po gozdu in še
tako pozno? Gotovo ste zašli, plemenita gospo¬
dična!" — „Bog bodi zahvaljen, da sem Vas
našla! K Vam sem se bila namenila, Vas sem
iskala celi dan." — „Tako? K meni ste se bili
namenili? Ravno prav. Večerja Vas že čaka. Se¬
dite na hlod, na moj mehki stol," pravi Davorin
šegavo. „Ko se pokrepite, morate takoj nazaj, ker
bi bili Vaš oče v velikih skrbeh. Tu ni izgovora.
Vso noč bi vitez ne zatisnil očesa." — »Oh, moj
oče!" jame Cvetina vsa v joku. »Moj oče so
proč! Kaj ne veste?" — „Hrabri vitez, blagi
Vaš oče, kaj je z njimi? Proč so, pravite?" po¬
vprašuje strmeči Davorin. „0 blagorodna Cvetina,
povejte vendar, kaj se je zgodilo?" — „Deiibora
so. sinoči napadli, ujeli, v železje ukovali in od¬
peljali tja na Smrekovec." — „Napadli . . . uko¬
vali . . . odpeljali . . .“ ponavlja Davorin. „Kdo pa
so tisti?" — „Nahrupi! je Krutigor s ^svojimi
oboroženci na naš grad." — „Krutigor? Ce je v
tega grozoviteža oblasti, ne bo dobro. To je silovit
človek. Ta nosi pravico v pesti. Za resnico ne
vpraša. Kar on hoče, tisto je prav in res. Kako
se je to prigodilo? Včeraj sem bil pri Vas. Vse
je bilo v redu. Kako je mogel priti v grad?"

27

Cvetina sede k ogljarju na hrastovo deblo,
pa mu pripoveduje vse po vrsti. Davorin hitro
opazi, da je Cvetina oslabljena od žeje in gladu.
Ponudi ji, kar je imel. Vse ji je bilo slastno,
kakor poprej še nobena jed. Nasmehnivši se, dene
ogljar: „Lakota dela vse okusno in dobro užitno.
Bogati si ne morejo dati slasti in dobrega teka,
mi siromaki imamo pa oboje zastonj." — Ko se
je bila Cvetina okrepčala, pripoveduje še bolj na¬
tanko. Ogljar je poslušal z odprtimi ustmi, majal
z glavo, pa si obrisal debelo solzo, ker mu je
segalo v srce, da je pal dobri gospod v toliko
nesrečo in sramoto. — »No, gospodična," dene
Davorin, »Vaš gospod oče, naš plemeniti vitez,
pali so v veliko jamo, ali ne po svojem zadolženju;
Bog jim pomore iz nje. Za Vas in Vašega očeta
storim vse; grem, kamor je in ko bi bilo tudi v
ogenj. Nocoj bi Vam bilo predaleč do moje hiše,
gospodična. Pri ogljarni tamle imam kočo, dosti
prostorno za enega človeka. Tam morete noč pre¬
biti, saj potrebujete počitka; vidite, tam je pod
onimi tremi bukvami. Koča je skoro sama streha,
pa je dobro pokrita, da ne more vanjo dež. Le¬
žišče je od najlepšega in najbolj suhega mahu.
Preproga je gosta, z mojimi rokami pletena od
rogozja. Bode Vam za odejo in vrata. Kdor ima
dobro vest, spi; spi bolj ugodno, bolje ko lahko-
živci v mehkih blazinah."

Ogljar pelje Cvetino v kočo. Sam obsedi na
štoru blizu ogljenice. Vso noč je premišljeval,
kako se sreča obrača, kako sreča vara najbolj po¬
štenega človeka ter da je nespameten, ki ji zaupa.
Premišljeval je, kako bi bilo pomagati vitezu; ali
kaj bode on proti mogočnjaku na Smrekovcu!

28

6. Cvetina biva v ogljarjevi hiši.

Lepo, zlato jutro je in zemlja kakor z biseri
posejana. Zdaj pride Nežika, ogljarjeva hči. Pri¬
jazno, dobrosrčno dekle je ta Nežika. Prinesla je
očetu zajutrek, kosilo in večerjo, vse troje ob enem.
Videla je, da oče niso nič kaj pri volji in da imajo
zarudele oči. Nežika praša, kaj jim je. Oče ji mignejo,
naj bo tiho ter pokažejo na kočo. Nato ji povedo,
kaj so hudobneži naredili z vitezom Deliborom. Jo¬
kalo je dobro dete, da je solza tekla za solzo.

V tem se je vzbudila Cvetina. Trdno je bila
spala vso noč in speča je pozabila na vse britkosti;
spanec ji je prepodil vse skrbi. Začne se ogledovati.
Vidi, kje je. Iznova ji stopi pred oči vsa slika.
Izide iz koče. Tudi na njenem licu se je leske¬
tala rosa, a ta je bila druga od rose na travi;
ta je prišla iz britkosti v srcu. — „0, ne tako,
preljuba gospodična! Solzni ne pozdravljajte pri¬
jaznega jutra. Vihar, ki se je raznesel nad Vašim
očetom, ta bo ponehal. Saj je Bog v nebesih!"

Cvetina in Nežika se pozdravita kakor dobri
znanki; poznali sta se iz otročjih let. Dolgo se
nista bili videli. Druga se je drugi čudila, koliko
je zrasla. Nežika vlije mleka v skledico, postavi na
mizo masla in kruha ter veleva Cvetini, naj se
pokrepča. Cvetina je rada ubogala. Na to pravi
Davorin: „Zdaj pa, gospodična, pojdite z Nežiko
v hišo. Pri nas ostanite, dokler bo ljubo Bogu.
Sčasoma se bodo stvari že obrnile. Kadar izgo¬
tovim ogljenico, pridem za vama. Pa ne bodite
tako žalostni in pa ne jokajte; žalost in jok nič
ne pomagata. Poglejte živalice, kako skakajo po
drevesih z veje na vejo, ker jih Bog veseli. In
zdaj: z Bogom!"

29

Nežika vodi Cvetino po gozdovju skoro celo
uro. Sama gospodična bi pač ne bila prišla vunkaj
tako lahko, ker ni poznala bližnjih potov. Po
dolgem stopita na kraj gozda, na goljavo. Pred
njima se razvija pridno obdelana draga s travniki
in njivicami. Cvetini se je zdelo, kakor bi bila
prišla iz puščave v obljubljeno deželo. V dolini
je stala hiša ogljarja Davorina. Bila je narejena
vsa iz lesa: take so poletu hladne in pozimi tople.
Streha se je spuščala pred vratmi precej naprej,
da se je lahko postalo ali posedelo pod njo ob
dežju ali v vročini. Okolu so stala priletna in
mlada drevesa, ki so ponujala ob svojem času
jabolk, hrušek, sliv, breskev in orehov; tudi trte
nisi pogrešal. Ne daleč je žebral potoček, metajoč
svojo srebrno vodico po belih kamenčkih. Vsa
dolinica je bila pokrita z zeleno odejo, pisano z
vsakovrstnimi cveticami. Hribovje po obeh straneh
je branilo hudim vetrovom in zimskim sapam, da
niso zadrževale spomladi. Tam doli se je niže v
jarku paslo dvoje krav in par koz. Za hišo je bil
z zelenjadjo napolnjen vrt in tudi s koristnimi
rastlinami, kakor solnčnicami, pelinom, arniko,
salvijo, ki se rabijo za domače potrebe v hiši in
kuhinji. Poleg vrta je stal čebelnjak. Po dvorišču
in drugod so brskale kokoši in piščanci in dvoje
poprijatlenih petelinov. Cvetina stopi v hišo in
sede na klop. Vse je bilo snažno, vse pospravljeno,
vsaka reč na svojem mestu. Poznati je bila pridna
roka še bolj pridne gospodinje.

Bilo je opoldne. Davorinka je imela opravka
v kuhinji. Ko sliši Gera, da Nežika govori, pride
v hišo tudi ona. Davorinka preveselo pozdravi
borograjsko gospodično, ker meni, da je prišla
po izprehodu. A ko Davorinka izve, kam so go-

30

spodični odgnali plemenitega očeta, uder.e se ji
potok solz. — »Preljuba gospodična", pravi Da-
vorinka, ko je bila v solzah pokazala svojo srčno
dobroto, „Vi ste pri nas kakor domači, kakor
gospodinja, kakor gospa. Vaš oče so nam postavili
to hišo, kakor se vidi zdaj, prav za Vas. V tej
hiši ste v svojem. Ostanite pri nas, dokler Vam
Bog preloži." Cvetini je dobro delo, da je dobila
tako sočutno dušo.

Ogljarici se prikaže druga skrb. Kaj bo dala,
gospodični, ko nima jestvin na izbero, in nima
nič pripravljenega? — »Borograjsko gospodično
imam pod streho, pa nimam kaj pred-njo posta¬
viti", tarnala je Davorinka v zadregi. »Zeljnato
kašo imamo, ali ta je trda in gosposki otrok ni
vajen kaj takega uživati. In poldne je že. Nežika,
ti bodi z gospodično, jaz grem, morda se bo dalo
kaj pripraviti." — Cvetina prigovarja dobrodušni
ženi, naj si ne dela nepotrebnega truda, ali go¬
spodinja hiti v kuhinjo in v kratkem napravi
prav dobro cvrtje. Ko ga prinese v hišo, izgovarja
se zopet: »Vina ali piva nimamo; oh, nimam
Vam s čim postreči. Danes čutim prvikrat, da
smo res siromaki". — , „0 moja ljuba Gera", od¬
vrača Cvetina, „ne veste, kako ste bogati v svojem
uboštvu. Pri Vaših jedeh ste vsi zdravi, sveži in
čvrsti, in pri vsem tem živite zadovoljni in mirni.
O, kako dobro mi deje ta tihota! Kako šumno in
ropotno pa je bilo priznaš na gradu! Oče so se
ukvarjali z vsakovrstnimi opravki. Pogosto so bili
osleparjeni. In tiste hoje na vojsko! Vedne skrbi in
malo veselja. Zdaj ta, zdaj oni napad, zdaj ta pregon,
zdaj ona sramota! Ne slišite trobent bučati in konjev
rezgetati, pa Vam tičice pojo tako lepo, in še hraniti
Vam jih ni treba. O, bodite zadovoljni!"

31

7. Cvetina Stot ogljarjevo dekle.

Nežika prinese očetu k ogijenici jesti. Da¬
vorin ji reče: „Odslej mi več ne nosi, ker pojdem
po opravkih ter v kratkem pridem sam domov."
Doma so bili že v skrbeh za Davorina. Nekega
večera pa stopi Davorin nepričakovano v hišo.
Na tla vrže lok in srno. Veselo pozdravi gospo¬
dično borograjsko ter ji prisrčno poda roko,

»Davorin", vpraša Gera, „ali si dobro prodal
oglje?" — „E, kaj oglje", odvrača Davorin.
„Imel sem še druga pota. Hojeval sem okoli go¬
spode, grajščinske in viteške, kateri je kaj po-
magal gospodičin oče." — »Kaj si opravil?" —
»Nič, prazni izgovori: da je Krutigor premočan,
da ga ni lahko ukrotiti, da bi mnogi pustil glavo,
da je počakati še drugih prijateljev Deliborovih
in tako dalje. Nihče se ni maral postaviti za na¬
šega plemenitega viteza Delibora in pokazati svoje
hvaležnosti. Kaj sem hotel povedati, gospodična,
da ste pri nas? Se omenil Vas ni nobeden! Pa
naj sem prosil, da bi Vas vzprejeli v grajščino?
Da bi bili pri takih ljudeh? Bodite raje pri nas.
Ce se Vam pa ne vidi, poizkusite sami." —

»Ostajam stokrat raje pri Vas, nego pri takih

gospodih; če me le hočete ..."  — »Menite, go¬
spodična, da smo pozabili, kako so me Vaš oče

rešili iz pesti Krutogorovih ? Kako so nas ljudo-
ljubno vsprejeli v grad? Kako so nam dali hišo
in zemljišča? Kako so nas osrečili? Bili bi grozno
nehvaležni, ko bi pozabili takega dobrotnika! Ne,
nehvaležni pa mi nismo. Ostanite pri nas! Na
rokah Vas bomo nosili. Vse bomo storili, da Vam
bo prijetno tukaj stanovati. Prav veselilo nas bo,
če Vam bomo služili." — Davorin dvigne srno,

in zadevši jo na ramo, pravi: „Naše jedi so nekam
bolj postne, četudi obilne. Gera, za večerjo na¬
praviš pražena jetra." To rekši odide.

Drugega jutra jel je Davorin po hiši pri¬
pravljati. Zgoraj pod streho je pripravil Cvetini
sobo, prav prijazno sobo. Vodil jo je po dolini,
razkazoval ji holme in strmine, svoje travnike in

33

njive. — „V gozdu je polno divjadi", je govoril
Davorin. »Dobilo se bo srn, zajcev, polhov, ve¬
veric, gosij, kljunačev, jelenov in če še hočete
mrjascev." — Neprenehoma ji je hvalil Davorin
očeta, kako blagodušen vitez mu je bil. Od ogljarne
se ni vračal, da bi ji ne bil prinesel, kar gozd
* pridela ali potok redi: jagod, gob, ribic, rakov.
Ujel ji je dvoje grlic, katerima je sam napravil
kletko. Nekoč pripelje Davorin mlado, krotko in
domačo srnico, ki je tekala za njim kakor ščene.
Kadar je bil Davorin doma, je znal pripovedovati
iz vojska veliko mičnih prigodb. — Gera si je
tudi prizadevala, da bi gospodični kar najbolje
postregla. Ker Cvetina ni imela perila, preskrblje-
vala ga je Davorinovka, le obžalovala je, da je
platno tako robato in raskavo. — Nežika pa je
bila Cvetini ljuba družica. Skupaj sta delali, skupaj
se zabavali. Cvetina jo je učila šivati in vezti.
Belili sta platno na travniku; na vrtu sta. pleli in
zalivali, in pohotno je uspevala zelenjad: salata,
zelje, čebula, redkev, grah, bob ....  Cvetina je
dobila še nekaj cvetličnega semenja. Hodili sta
ob bistrem potoku, zahajali v hladen gozd, poslu¬
šali sta ptice, brali sta jagode in zelišča. — Pri
vseh teh veselih opravkih pa Cvetina nikoli ni
bila od srca vesela. Očetova usoda ji je bila zmeraj
pred očmi. Gostokrat niso vedeli, kje da je, in če
so jo iskali, našli so jo v gozdu pri skali, kjer je
točila solze in molila za očeta. Razvedrovala se
ie samo takrat, ko so se pogovarjali, kako bi bilo
moči rešiti očeta.

Nedelja je bila. Vsi štirje so sedeli pri mizi
v pogovoru, kako bi se dala pomoč nakloniti
ujetemu vitezu. Odvečerjali so brž. Ostala je še
skledica z gobami. Nabral jih je Davorin, ki jih
Cvetina. 3

34

je dobro pozna!, vsakovrstnih: smrčkov, griv, jurjev,
lisičic, kukmakov, sirovk, ker je gobe Cvetina
zelo ljubila. — »Jejte no, Cvetina, ki imate radi
tako jed; mi pa ne dajemo dosti za tako glivino.
Imenitni ljudje zelo cenijo glive. Prej sem jih tudi
jaz nosil v grad na Borovec, posebno kukmakov
in sirovk, ki so najslastnejše glive ter se rade
nahajajo kraj gozdov in v okolici ogljarnic. Drugi
ogljar, tam s Polic, je po otrocih pošiljal glive v
grad Smrekovec. Njegovo dekle je šlo celo služit
v grad, v službo k grajskemu vratarju. Vratarica
pa je nekoliko vihrasta žena. Pred nekaj dnevi je
zapodila dekle. Od tedaj tudi moj tovariš ogljar
ne mara gob pošiljati v grad in če bi tudi iz
gradu prišli sami prosit zanje.“

Cvetina je zamišljena poslušala. Naenkrat se
ji razjasni obraz in prav vesela vsklikne:

„Imam jo! . . . Preoblečem se v ogljarjevo
dekle, ponesem gob v grad, poiščem vratarico in
gledam, da se ji prikupim. Morda me vzame v
službo, kjer se lahko sčasoma udomačim. Na ta
način mi bode mogoče očetu pomagati in morebiti
jih še lahko rešim. Hvala Bogu! Sam Bog mi je
dal to pametno misel."

Davorin je odkimaval z glavo. Vedel ji je
mnogočesa ovreči. Cvetina pa ni pritrdila nobe¬
nemu njegovih ugovorov. Brž se poda ven in
kmalu se vrne kot prava ogljarica. Svojo dolgo
modro obleko je bila zamenjala z Nežikino. Tudi
slamnik se ji je dobro podajal. Kako je Nežika
ploskala, ko je videla borograjsko gospodično tako
izpremenjeno in celo sebi podobno. Ogljarjeva
žena pa je menila:

„Obleka se Vam dobro prilega. Toda vaš
obraz in vaše roke so tako bele in nežne, da se

35

nikakor ne ujemajo s priprosto nošo. Po obrazu
in po rokah bodo prav kmalu spoznali, da niste
iz ogijarjeve družine."

„Obrazu in rokam se da pomagati," pripomni
Davorin. „Treba je oboje le nekoliko potemniti.
Jaz vem za sredstvo, ki je za take namene prav
primerno in se da pozneje tudi umiti, ako se hoče."

Brž ji preskrbi temno barvo in Cvetina se
res z njo namaže.

„No — zdaj vas živa duša ne more spo¬
znati," pravi Gera. „Zdaj vam bržčas ne bode iz-
podletelo."

Cvetina je hotela takoj poizkusiti srečo. Bala
se je, da bi je ne izpodrinilo katero drugo^dekle,
ki bi se bilo znalo priti ponujat v službo. Se tisti
večer je šel Davorin v gozd in je nabral najlepših
in najokusnejših gob.

„Nežika naj gre z vami," meni ogljar, ko
se je vrnil z nabranimi gobami. „Naj vam po¬
kaže pot in kadar se bodete vračali, naj vas po¬
čaka pri križu. Tako vam bode bolj varno iti
skozi gozd. Sami bi še znali zaiti, a Nežika ima
čas in vam itak prav rada stori to uslugo."

Ni še bil prav dan, ko je bila Cvetina že
pripravljena za pot in nestrpno čakala, kaj bode
dosegla. Na roki je imela košarico. Tudi Nežika
je imela košarico, v kateri pa je nosila živeža.
Solzna sta gledala Davorin in njegova žena za od¬
hajajočo Cvetino in oba sta ji voščila: „Srečen pot!"

„Ubogi otrok", pripomnil je še ogljar svoji
ženi, „kako ima dobro srce in kako ljubi svojega
nesrečnega očeta. Bode jo li Bog uslišal in pri¬
volil, da ji bode mogoče rešiti bednega jetnika?
Mislim, da se ji bode posrečilo; saj obljubuje
Bog takim otrokom srečo v četrti božji zapovedi."

| 3 *

36

8. Cvetina išče v gradu službe.

Cvetina in Nežika odideta brzih korakov. Po
bližnjih, ogljarjevi hčerki dobro znanih potih pri¬
deta kmalu iz gozda. Cvetino je zabolelo srce, ko
je zagledala mogočen grad z visokim in trdnim
stolpom prežnikom. Raz take stolpe so prežali
vratarji (stražniki) na prihajajoče, a obenem so
služili ti stolpi za ječe.

„Oh, moj Bog, morda so prav v teh zidovih
oče! Ali so zdravi? Ali jih ni oslabila slaba
hrana in zaduhlost ječe? . . .“

Cvetina se prišedši iz gozda poslovi od tova¬
rišice Nežike. Sama se poda proti gradu, kjer
najde vrata široko na stežaj odprta. Na dvorišču
zapazi viteza Krutigora na konju. Na sebi je
imel zeleno, dragoceno, vso z zlatom obrobljeno
opravo, na glavi pa svitlo čelado, vrh katere se
je vilo nojevo perje. Kakor vitez, je imel tudi
njegov konj lepo in dragoceno opravo, ki se je
svetila v jutranjem svitu. Okoli viteza se premi¬
kajo hlapci in lovci, vsi na konjih, vsi na lov
pripravljeni. Ko je videla Krutigora, sovražnika,
ko je pomislila, da ta grozni človek ji mori očeta,
šibila se je v kolenih in skoro bi jo bilo podrlo,
da ni sedla na bližnjo klop pri vratih. Rogovi se
oglasijo, četa se pomika s hrupom ven. Cvetina
vstane in se prikloni v spoštovanje vitezu Kruti-
goru. A visoki vitez jo le ošine s pogledom ter
odjezdi s svojimi ljudmi.

Cvetina je zopet sedla. Bilo ji je čudno pri
srcu. Hotela je raje počakati, da jo kdo ogovori.
Cez nekaj časa prideta otroka, obstojita od daleč,
pa jo gledata. Cvetina jima prijazno namigne ter
ju vpraša, kako je njima ime. Brž odgovorita.

37

Bila sta precej zaupljiva. Mator, deček, je odprl
košarico, pa pogledal, kaj je notri. Bredica je
segala po modricah, čepečih na Cvetininem slam¬
niku. Bredici da Cvetina modrice, obema pa hrušek
in zdaj so bili vsi trije najboljši prijatelji. Otroka
sta bila grajskega vratarja. Ta je skrivaj gledal
skozi lino. Ginjen je bil, da se tuje dekle tako
prijazno pogovarja z njegovimi otroci. Čudil se je,
da govori tako čisto, ne po kmečki, da ima tako
prijeten glas, da se tako plemenito vede in da je
napravljena tako čedno. — „Tako vzgojene dekline
še nisem videl," dejal je grajski čuvaj sam sebi.

Vratar stopi vun in pokliče deklico. — „Kaj
pa prodajaš?" Cvetina odpre košarico in pokaže
gobe. — „Kaj hočeš zanje?" — „Kar mi daste,"
odvrne Cvetina. „Menim, da ubornega dekleta ne
bodete prikrajševali." — „Dobro pogajaš," odvrne
vratar. „Počakaj tu, sam ponesem gobe v grajsko
kuhinjo. Dolgo jih že niso videli. Ne dobodeš
premalo." Vratar vzame košaro in gre.

Nato pride v sobo vratarjeva žena; prinesla
je bila juho. — „Kaj pa ti tukaj delaš, ti lenoba?
Kdo si? Kaj hočeš? Kako stopaš v hišo, ti tujka,
in nikomur ne poveš? Spravi se mi! Ce ne ti s
ključi butico namlatim ali pa sultana nate naščujem."

Otroka prosita za Cvetino. Kazala sta materi
cvetje in sadje, katero sta od deklice dobila. Zdaj
pride vratar s prazno košarico in z denarjem. —
„Pa že spet ti vreš. Dekle je pošteno. Mislil sem
že, če ne bi služila pri nas. Posla potrebujemo
tako ali tako. Pa če precej tako kokljariš, kdo
bo pri tebi? Dekleta sem sam pripeljal v sobo."
— „Ta je druga," odgovarja vratarica: „pa naj
ostane . . . Ti, dekle, ne smeš mi zameriti, če sem
se razburila. Veš, to mora biti. Zato imamo kruh,

38

da pazimo na tuje ljudi in da je v gradu vse prav
in dobro, kakor vitez zapoveduje."

„Prav govorite," reče Cvetina. „Saj niste
vedeli, da sem bila poklicana. Napačno je bilo od
mene, da sem ostajala sama v tuji sobi. Glede
tega hvalim Vašo gorečnost ter prosim, odpustite
mi prestopek." — Da je vratarica kaj takega sli¬
šala, to ji je bilo prijetno. Ta ženska je bila take
nravi, da je bila koj zadovoljna, če si ji potrdil.
— »Ker si porazdala sadje otrokoma, tu sedi, pa
zajemi z nami." — Cvetina je jedla z drugimi.
Otroka sta ji dajala pa veliko opraviti. Vsako
žlico si je morala priboriti. Vendar je govorila
Cvetina z otrokoma tako priljudno, odgovarjala
jima tako potrpežljivo, bila jima v vsem tako po-
strežna, da se je mati le čudila.

Ze vzame Cvetina košarico ter se napravlja,
da bi odšla. Otroka pa kričita: „Ne, ne! Tukaj
ostani!" — Na to dene vratarica: „Ljubo bi mi
bilo, ko bi ostala pri nas. Kaj praviš? Ali ne bi
hotela služiti pri nas?" — »O, prav rada. Služila
bi zvesto in pošteno." — »Pa dobro," potrjuje
vratarica,,, „pa pojdi domov ter govori s svojimi
ljudmi. Ce bodo zadovoljni tudi ti, pridi v soboto.
Službo moreš precej nastopiti." — Vratarica ji pove,
koliko mezde ali plače ji bo dajala. V košarico ji
dene belega kruha in prekajenega mesa, rekoč:
„To ponesi pa tvojim in hodi srečno domov."

Za dar se Cvetina lepo zahvali. Vesela hiti
proti gozdu. Nežika je sedela pod ieskovjem pri
križu in vezala nogavice. Ko zagleda Cvetino, hitro
skoči na noge ter ji hiti naproti. „Hvala Bogu, da
ste tu. Gotovo ste utrujeni in gladni. Pojdite, sedite
pod leskovje, kar na travo. Tam je moj košek, v njem
je kruh in surovo maslo. Povejte, kako je bilo?"

39

„0, dobra ti Nežika! Čakala si z jedjo? Ni¬
česar se nisi dotaknila, dokler nisem nazaj prišla!
Pa zdaj jej 1 Jaz sem že jedla. Posedela bom pri
tebi. Potlej bova hiteli. Ne smeva čakati mraku;
ponoči je nevarno. Grede ti lahko vse povem, pa
tudi kaj prigriznem." — „To morem pa tudi jaz
gredoč: poslušati in jesti," priteguje Nežika. Obe
dve stopita na pot.

Na sredini gozda, ko se je solnce že skrilo,
prideta jima naproti ogljar Davorin in njegova žena,
obadva v skrbeh za gospodično in hčer. Veselila
sta se Davorin in Davorinka, da se je vse tako
lepo izteklo; le to jima ni bilo všeč, da bota iz¬
gubila predobro gospodično. V domačih pogovorih
se vračajo vsi domu. Prišedšim v Drago svetil je
mesec od vzhoda z rdečorumeno svetlobo. Cvetina
se poda počivat, utrujena sicer, ali vsa zadovoljna.
Boga je hvalila na kolenih, da je blagoslavljal
njeno podjetje ter ga je prosila, naj ji pomaga
še naprej.

9. Cvetina v službi.

Sobota, ko je imela Cvetina odpotovati, je
bila vsem zelo žalosten dan. Cvetini je bilo težko
zapuščati tako dobrosrčne ljudi, ločiti se od pri¬
jazne dolinice, pa iti tja v sovražnikov grad. Ve¬
dela je dobro, da gre v službo, kjer jo čakajo
mnoge in velike težave. V zaupanju na Boga, v
ljubezni do očeta pa je nastopila to trdo pot . . .
Davorina sta jo spremljevala na kraj gozda, kjer
sta se prisrčno poslovila. Nežika pa je šla s Cve¬
tino v grad.

Vratarica je prijazno vzprejela obedve. „Lepo
je, da ostajaš pri besedi," dejala je Cvetini. „Se-

40

dita, obema postrežem . . .“ Cvetina odpre ko¬
šaro, pa izvleče kos lepega platna v prijazni po¬
zdrav od svojih. Vratarica je vidno postajala pri¬
jaznejša. — „Ti in tvoji ljudje umevate, kako je
živeti. Dobro pojde, kakor se kaže.“ Otrokoma
je prinesla Cvetina hrušek, sliv, orehov, lešnikov,
da sta veselja skakala. Vsi so bili zelo zado¬
voljni ... Po jedi se Nežika poslavlja od Cvetine,
da je vsa v bridkih solzah. — „No, no," vzpod¬
buja vratarica, „morda pa ne bo tako hudo. Saj
jo moreš obiskati in večkrat k nji priti. In če
vsakrat prineseš gob sirovk, vsakrat mi bodeš ljuba
in še denarja dobiš povrh." — Nežika obljubi, da
bo pogosto hodila ter ihte odide. Cvetini je bilo
pa tudi tesno v srcu. Tukaj v gradu krutega vi¬
teza, brez prijateljev in sama v teh črnih zidovih,
to je vzbujalo bridke misli tudi nji.

Ko je bila Nežika iz gradu, primakne vra¬
tarica veliki stol pri peči, da svojemu obrazu
praznični izgled ter jame slovesno, s prstom ka-
zaje na tla, rekoč: „Ti, Cvetina, poslušaj, kaj ti
pravim. Par besedic imam s teboj izpregovoriti.
Pa dobro pazi...  Dobro vem, kaj pravijo o
meni, da z mano ni izhajati, da sem vihrava,
jezljiva, sitna žena, da sem sladka in zlobna hi¬
navka, ki govori, kar ni in vidi, kar ni, in da
sem imela v 5. letih 20 dekel. Tako se govori
povsodi. O tem pa nič ne povedo, kakošne
ženske so bile te dekle."

Jela je zdaj vratarica opisavati dekle.

„Prva  je bila . . . Brigita, pa ne bom nobene
imenovala, da ji ne škodim na dobrem imenu; po¬
vedala bom same napake . . . Prva, Brigita, največ
sem se nanjo jezila, ta je bila silno napuhnjena.
Vse je hotela bolje znati od mene in nikdar ni

41

hotela kriva biti. Enkrat mi je gos tako spekla,
da je bila vsa sežgana; menila je gotovo, da je
pri ogljarju, da mu oglje žge, a ne meni gosko
peče. In vrhu tega je bila še tako drzovita, da
je trdila, v obraz mi zatrjevala: da je gos neiz¬
rečeno lepo pečena in da je celo za cesarsko
mizo. Rekla je, da nihče na svetu ne more gosi
bolje izpražiti. Tako nesramna je bila ta tiča. Pri
takem nagnusnem bahanju mi je vzkipelo, pa sem
ji pokazala vrata."

Druga  dekla je bila grozno nezadovoljna,
sitna in jezljiva. Hrane ni imela nikdar dovolj.
Povrh pa je imela jezik, da se Bog usmili. Kakor
se mi zdi, ni mogla sploh ne prijazno pogledati.
Pa ne le da ni imela nikdar dovolj hrane, ampak
tudi izbirljiva je bila. Rada mi je oponašala, da
ima veliko preveč dela, a veliko premalo plače.
Nekaj časa sem jo poslušala, naposled sem ji pa
rekla: Veš kaj, Urša — išči si drugo službo; poišči
-si tako, da boš lahko igrala milostljivo gospo.

Tretja  — ta je bila prava lenoba. Celi dan
je začenjala, šele na večer je začela. Delala je
počasne korake: danes enega, jutri drugega. In
pa kako nespretno in telebasto je- hodila! Zdelo
se mi je, kakor bi hodil povodnji konj kar s celo
nogo: lop, lop. Preden je lonec umila, zrastel bi
bil lahko že mah na njem in sicer najmanj deset¬
krat. Celo truplo je imela kakor leseno; skloniti
se sploh ni mogla, kakor bi bila požrla kol. Kadar
je šla pometat, pozabila je metlo pred durmi jn
potem jo je iskala po vsej hiši celi dve uri. Ce
ji je po dovršenem pometanju padla metla iz rok,
misliš, da jo je pobrala? Kaj še! Cel dan je rajši
hodila, po nji ali stopala čez njo, nego bi se bila
sklonila in jo pobrala? Saj veš, kaj je bilo potem

42

meni storiti. Pobrala sem metlo sama in jo postavila
v kot. Zjutraj ni nikdar vedela, kdaj ji je vstati.
Ležala bi bila bogsigavedi kako dolgo. Vsikdar
sem jo morala vzbuditi. To je bilo delo! Stokrat
sem morala zakričati nad njo: kaj ne bodeš vstala,
ti lenoba čez vse lenobe? Se pri molitvi je bila
lena: trikrat je usta odprla, predno je eno zinila.
Kaj sem hotela ž njo? Rekla sem ji, naj si po¬
veže cape in naj se izgubi, kamor hoče.

Četrta  je bila sladkosnedna. Smetana in
surovo maslo, meso, slanina in klobase — to je
bilo tako varno pred njo, kakor pred mačko.
Hotela je imeti vseh jedil vedno več, kot katera
druga, da si je najlepše koščke dajala na stran
in si jih privoščila pozneje. Kadar sem jo morala
poslati v klet, vsikdar si je vzela tudi zase vina.
Neko nedeljo popoldne grem možu naproti. Na
polju se obrnem. Pa kaj vidim? Dim se vali iz
dimnika. Brž hitim domu in ko stopim v kuhinjo,
najdem deklo, kako si je kuhala lonec vina. Ha,
kako me je segrelo! Kar hitro se je morala po¬
brati iz hiše.

Peta  je bila neznosno nesnažna pri obleki
in povsod. Ha, ob nedeljah in praznikih se je
znala nališpati! Ob delavnikih pa je vse viselo
od nje, da je bila videti, kakor bi bila iz samih
cunj. Ako bi jo bil kdo postavil za strašilo v
proso, bi se je ne bili bali samo vrabci in enaki
ptički, ampak še celo divji mrjasci bi bili bežali
pred njo. Svojih cunj ni nikdar oprala, ker je
bilo videti, da se je bala vode. To dekle mi je
nagnal vitez sam, ker se je tudi njemu zdela
preveč nemarna.

Šesta  je bila grozno pozabljiva in nepaz¬
ljiva ter me ni znala škode varovati. Potrla mi je

43

skled in loncev več kakor je v letu dni. Kar nič
ni mislila, kar nič se ni zapametila, če tudi je
nosila debelo bučo. Vsaki dan sem ji morala po¬
vedati, kaj ima delati vsako uro. Cinaste žlice je
metala s pomijami. Enkrat sem našla žlico v koritu
in svinja jo je bila že vso ogrizla. Brž na to ubije
čašo. Slišala sem padati čepinje. Hitim v kuhinjo.
Kosce je skrivala in čeprav sem jo videla, vendar
je tajila. A jaz se nisem dala ukaniti. Dolgo sem
iskala. Naposled najdem ubito čašo v pomijah. V
naglici sem se bila urezala še v prst zavoljo tega
spaka grdega. To me je še bolj podkurilo. Tako!
pravim, čepinje in pomije, da jih svinja požre!
Namestu, da svinjo izgubim, pojdi raje ti. Alo!

Sedma  je bila sama čenča in brbljava kakor
sraka. Poslušala je pri vratih. Kar je slišala in
kar se je zgodilo v hiši, to je hitro pobrala in
toplo vun nesla ter razpliskala na vse strani. Tako
je napravljala prepir. Ce si hotela, da bi se bilo
kaj hitro izvedelo, povedala si nji in prihranila si
denar za prebobnanje. Strašna klepetulja je bila.
Iz komarja je kar hitro napravila^dva slona z mla¬
dimi. Nikoli ni mogla nehati . . . Cuješ? Pozvonilo
je meni. Zal mi je, ker imam še mnogo na srcu
in na jeziku. Se to sem omenila vse mimogrede.
Po tri ure bi ti mogla pripovedovati o vsaki teh
dekel. Kar je še, to bova jutri. Jutri je nedelja
in v nedeljo imamo lep čas. Zapomni si te na¬
pake in varuj s v e jih; pa tudi onih, ki ti jih bom
še povedala. Ce boš brez napake, potlej bova
dobro izhajali."

Cvetina je pač dobro videla, da je vratarica
sama polna nerodnosti in mnogojezičnosti, in da
nima drugim kaj očitati. Cvetina je tudi mislila,
in sicer po pravici, da je treba i dekle preslušati,

•44

preden se v  reče: Taka je! Cvetina je pa dejala
samo: „Ce je imela dekla le desetino tega na
sebi, kar ste povedali, zaslužila je karana biti.
Gospodinja, ki gleda, da je posel priden, snažen
in reden, ne more trpeti takih napačnih poslov.
Jaz pa si bom prizadevala, da se ognem vseh
teh pregreškov."

Pa res je bila Cvetina pravi vzgled dobrega
posla. Služila ni zavoljo očij, da bi izhajala pri
ljudeh; služila je iz poštenega srca, iz strahu
božjega. Karkoli je delala, z veseljem je delala,
kakor bi delala za Boga in ne za ljudi. Pridna
je bila neprenehoma. Mično je bilo gledati, kako
okretno in umno je prijemala za delo, kako hitro
in dobro je izvrševala vsak opravek. Dvakrat ve¬
levati ji ni bilo treba. Vsakdanje opravke je iz¬
vrševala o pravem času ter ni čakala, da bi jo
opominjal. Sama je uvidevala, kaj je začeti, in
začeto je bilo opravljeno, še preden je vratarica
storiti velevala. Na pravi kraj je postavljala do¬
mače orodje, kadar se ni rabilo. Po hiši je bilo
vse počiščeno. V kuhinji se je posoda svetila, da
si je bil le vesel. Gledala je na drugih reči bolj
ko na svoje. Z lončino je delala kakor z naj¬
dražjim porcelanom. Igle ni puščala na tleh; po¬
brala jo je in zabodla v gospodinjino blazinico.
Da bi bila skrivaje žvečila, to se ji je zdelo grdo;
niti košček sukanca bi se ne upala prisvojiti.
Zelo je bila molčeča. Kar se je govorilo ali sto¬
rilo v hiši, ni izvedel nihče od nje. Vselej je
bila z malim zadovoljna; zato je bila zmeraj ve¬
drega čela. Vsa je bila krotka in pohlevna. Ce
je bila Cvetina kaj izpregledala ali pregrešila,
izpoznala je napačico in prosila je oproščenja.
Kadar je bila karana, pa ni kare zaslužila, umela

45

je o pravem času molčati, in njen nedolžni obraz
je razjadeno gospodinjo bolj krotil, kakor bi jo bilo
moglo vse opravičenje. Vratarica je postajala sča¬
soma sama krotkejša, in mož se je čudil, da včasih
celi dan ni Žale besede iz vrataričnih ust.

Pri vsem tem je bila služba Cvetinina težka.
Cvetina je bila izurjena v tankih ročnih delih. Teh
trdih del pa ni bila vajena. Vsak dan je imela
vstajati pred dnevom, nositi vodo in drva, netiti
ogenj v kuhinji, pomivati posodo, pometati sobo
in kuhinjo. Mnogo teh del je opravljala šele prvi¬
krat v življenju in ni jih mogla precej vse prav
dokončati. Gospodinja jo je zmerjala zato bedasto
in štorkljasto. Hrana je bila sploh dobra; ali nekaj
jedij je bilo takih, da so se upirale njenemu okusu.
Postelj je imela prav snažno, toda bila je pretrda.
Ko je bila Cvetina trdo delala od jutra do večera
ter bila še ošteta in je žalostno posedevala v svoji
sobici, tožila je Bogu svoje trpljenje. Večkrat je
odprla okno in solzno gledala gori v zvezdnato
nebo . . . Takrat je dejala: „0 moj Bog, vse to
rada prenašam, če bom le mogla pomagati očetu."

10. Cvetina prihaja k očetu.

Dokaj dni je prebila Cvetina v trdi službi
in ni še imela priložnosti, da bi bila prišla v
ječo k očetu. Bolelo jo je, da je tako blizu, da
pa do njih ne more. Svitalo se ji je v glavi.
Opazila je bila namreč, da je vratar obenem ječar,
ki jetnikom nosi hrano. Včasih ga je kaj povpra¬
šala po jetnikih. Iz tega je izvedela, da ji oče še
žive. Prosila je vratarja, naj ji enkrat pokaže jetnike.
Ta pa je vselej odločno odmajal, češ, da človek

46

ne sme biti preradoveden. Ko je videla borno
skledico juhe, kos črnega kruha in vrč vode, hudo
se ji je storilo pri srcu, ko je pomislila, da to
nosi vratar njenemu očetu.

Nekoč stoji juha za jetnike pripravljena na
znani deski. Vratar jo pokliče. — „Cvetina! Jutri
poidem po opravkih z vitezom. Jutri jim poneseš
ti hrano, veš, jetnikom. Nocoj ti pokažem ječe.
Moja žena ne utegne, pa tudi ne mara" ... V
levico vzame vratar desko, v desno zvoj ključev,
pa stopa s Cvetino po dolgem, temnem hodniku.

Cvetina ni bila pripravljena, da bi se zdaj
sešla z očetom. Daši tudi je bila silno vesela,
prestrašena pa ni bila manj. Vsa je bila pretre¬
sena. Hudo bijočega srca je šla za vratarjem.
Gredoča sklepa, da se očetu ne bo dala spoznati.
Umovala je tako: če se odkrije, da sem njegova
hči, mi gotovo ne bodo zaupali ključev.

Vratar obstane pri majhni odprtini, narejeni
v debelem zidovju in zaklenjeni z železno klju¬
čavnico ter odpre. V strahu pogleda Cvetina
noter. Notri vidi moža razkodranih las, razkuštrane
brade, groznega pogleda. — „Ta je bil hraber
vojak. Pa nesrečna igra in tisto brezkončno pi¬
jančevanje ga je gnalo na cesto za razbojnika.
Plače, ki ga čaka, ne bi se rad udeležil ..."  S
tem mu porine juho, in zapre votlino.

Zdaj odpre vratar drugo okence. Notri je
smrtnobleda ženska postava v verigah, razpuščenih
las, udrtih lic, neizrečeno obupnih očij. — „Ta
je bila," pravi vratar, postavljajoč juho v lino,
„svoje dni lepa kakor angel, a ne takoisto ne¬
dolžna. V slabe druščine je zahajala. Obdolžena
je, da je življenje umorila. Ako je taka, glava ji
odleti pod mečem. Včasih je vsa obupana, da kar

47

blazni in divja. Bog ne zadeni, da bi odpirala ta
vrata. Pograbila bi te in ušla bi ti.

Le k temu-le smerno noter hoditi," tolmači
vratar, odpiraje železna vrata. „Ta je dober mož,
krotak, potrpežljiv, bogoljuben. Borograjski vitez
je. Delibor . . Cvetina pa bi ga skoro ne bila
prepoznala, tako je bil suh in bled in sivobrad
njen oče. Obleka mu je bila, ponošena, raztrgana
in neznatna. Sedel je na dolgem kamenitem stolu,
za katerim je bil priklenjen z dolgo verigo, tako
da je mogel hoditi po ječi. Miza poleg je bila
iz celega kamena. Na nji je stal prsteni vrč in
zraven kos trdega kruha. Vitez je bil z levo na¬
slonjen na mizo in je podpiral glavo. Desnico je
podal ječarju. Pri mizi je tičala prestara črviva
postelja, v kateri je bilo nekaj slame in robate
volnine za pokritje. Vsa ječa je bila prav stra¬
hotna pogledati. Ker je bila odločena ujetim vi¬
tezom, zato je bila prostorna, postavljena iz re¬
zanega kamenja in visoko obokana. Zidovi in
obok so bili vsled starosti počrneli. V debelem
zidovju je tičalo samo eno dobro zamreženo okno.
Nekaj okna je bilo zasutega z rušino, nekaj pre-
rašenega s koprivami, nekaj zapreženega s paječino.
Le nekaj zelenkaste svetlobe je prisililo v to grob¬
nico, da je bila še bolj grozotna.

Vratar izpregovori: „ Vitez, jutri Vam pri¬
nese hrano moja dekla; jaz grem na pot . .
Vitez pogleda dekleta in koj se spomni svoje
hčere. — »Moj Bog,“ pravi Delibor, solzeč se,
„taka bi mogla biti moja Cvetina. Ali mi o nji
ne morete nič povedati, ljubi ječar? Niste nič
povpraševali, kako ji gre? Prosil sem Vas že
tolikrat. — Bog v nebesih vedi, kje živi? Od
ljudij je ne more nihče izslediti. — Potemtakem

48

se je ni usmilil nobeden onih vitezov, ki so mi
bili taki prijatelji in ki so mi hvalo dolžni. Po
takem je ni vzprejel nihče v svoj grad.“

Delibor je pomislil zdaj na svojega zvestega
Davorina. Nadejal se je, da bo Cvetina najbrž pri
njem. Glasno pa tega ni govoril, ker je vedel,
da ga vitez Krutigor še hudo črti ter bi inu

49

mogel veliko škodovati. Zato je dejal samo : „Upam,
da bo pri dobrih ljudeh. Rad bi jo še videl, predeti
zatisnem oči . . . Ne verjamete, ljubi ječar, kako
dober je ta otrok, kako me ljubi in kako mi je
stregla. Delala mi je samo veselje . . . Tudi ti,
dragi otrok," pravi Delibor, obrnjen k Cvetini,
„bodi svojim starišem pokorna, pa ti bo dobro."

Doslej je bila Cvetina v strahu, zdaj pa jame
ihteti. Srce ji je pokalo. Skoraj bi bila objela
očeta, le težavno se je vzdržavala. Delibor se je
čudil, ~da je deklina tako hitro ginjena. Vpraša
jo : „Kaj so ti nedavno umrli oče ali mati, da
jokaš tako bridko? ..."  Z veliko silo je pove¬
dala Cvetina, da so ji mati umrli pred nedavnim
časom in da gre očetu prav trdo. — 1  „Bog se
ga bode usmilil," tolaži jo Delibor. „Prav mehko
srce imaš, ljubi otrok." — „Res je premehka,"
pripomni vratar. „Ne toči takih solz, sicer ti ne
smem prepuščati svojega težavnega opravka."
Nato se obrne k vitezu: „Sicer je pa prav dobra,
voljna in pridna, morebiti najpridnejša izmed vseh
deklet. Moja otroka ima silno rada in jima stori
vse. faz in moja žena je ne moreva dovolj pre¬
hvaliti."

Delibor prijazno pogleda dekle. Reče ji:
„Bog te blagoslovi, ljubo dete 1 Bodi vedno dobra
in pridna. Bog bode pomagal tvojemu očetu in
oba še bodeta vesela."

„Daj Bog!" želi Cvetina zamolklo in poljubi
jetniku roko, na katero padajo vroče solze. Dobro
je bilo, da je ječar odhajal in vzel njo seboj.
Cvetina bi se ne bila mogla dalje vzdržati. Kako
je hodila iz ječe, ni vedela. Tresočih nog je ta¬
vala po hodniku in večkrat se je oprla ob zid.

Cvetina.

4

50

1. Cvetina se razodene očetu.

Ves večer je Cvetina prebdela. Oče so ji bili
vedno pred očmi; vedno jih je videla, kako so
uklenjeni, zaprti in otožni. S solznimi očmi je prosila
Boga, naj ji pomaga. Do polnoči ni mogla zaspati.

Ob eni jo pokliče vratarica, ker je moral
vratar oditi ob dveh. Cvetina mu mora skuhati
juhe. Takoj zakuri in napravi jed. Vratar hvali
juho. Cvetini obljubi, da ji hoče prinesti kak dar,
ako bo zvesto opravljala njegovo službo. Potem
zasede in vzpodbode konja, a za njim se zapro
grajska vrata.

Vratarica je bila zopet šla spat in Cvetina je
bila sama v sobi. Dobro si je bila zapomnila, ka¬
teri ključ je od očetove ječe. Tiho ga sname od
ostalih ključev. Iz omare vzame vratarjevo svetilko,
prižge luč, sezuje se in skrije luč varno pod pred¬
pasnik. Nato se poda tiho, po prstih stopaje, k
ječi ter odpre duri kolikor mogoče brez šuma.

Delibor je sedel „ s prekrižanima rokama na
kamenu poleg mize. Čudil se je, ko je zagledal
pred seboj vratarjevo deklo.

„Ti si tukaj ? Pa tako pozno! Ni še dolgo,
kar je čuvaj klical dve." — „Ne zamerite, da vas
motim. Saj itak niste spali. Rada bi sama govorila
z vami in sem v ta namen volila ta čas." — „Oh,
moj dobri otrok, to je nevarno. Vrla in poštena
dekla ne stopa ponoči čez prag, ampak zaklepa
duri prav dobro." — „Bodite brez skrbi. V gradu
spi vse trdno. Brez pomisleka ne prihajam. Ali bi
ne slišali radi o Cvetini?" — „0 moji Cvetini?
Oh, dobri otrok, bodi pozdravljen kakor angel
nebeški, ako mi prinašaš novice o moji hčerki.
Govori, ali si jo videla? Je li zdrava, kako ji je?

51

Povej!" — „Ali poznate to-le svetinjo, Delibor?"
— „Moj Bog - ! Njo sem da! z verižico vred Cve¬
tini v spomin, preden so naju ločili! Ti si njena
dobra znanka, ker ti je to zaupala. Zaupala ti je,
da bi ti raje verjel. Verjamem, da živi. Živi in skrbi
zame. Skrbi, da bi me rešila." — „Tako je! Skrbi,
da bi Vas rešila, in spomina še nikomur ni dala
iz rok. Jaz sem Cvetina, jaz sem Vaša hči." —
„Ti?“ strmi Delibor. „Ti bi bila? O ne varaj
me! Moja hči, kakor ime pravi, moja hči je lepa
kakor cvetica! Ti, ti pa . .

Cvetina vzame iz vrča vode, pa umije z
obličja prsteno mažo. Zdaj je bila prijetnega lica,
kakor je mislil oče, da mora biti njegova Cvetina.
Solze so se lesketale Cvetini v očesih, akoravno
se je smejala angelski.

,,0, Cvetina, ti si tu? Stopi sem, da te ob¬
jamem. O, zdaj rad umrjem, koj, in naj se vse
zidovje name podre." — „Ljubi oče!" dejala ie
Cvetina; samo to je dejala, ker več ni mogla; le
objemala je očeta. — „Pa, ljubi moj otrok, povej
mi zdaj, kako prihajaš semkaj ? Kako da si naj¬
nižja dekla najnižjega služabnika?"

Cvetina pripoveduje očetu, kako jo je vzprejel
ogljar Davorin, kako je zmeraj za očeta skrbela,
kako ji je služba prišla na misel in kako težko
je čakala trenotka, ko ga bode videla. — »Bog
je uslišal mojo molitev. Zdaj pridem večkrat k
Vam. Nosila bom boljšo hrano. Zdaj sem naj¬
srečnejša hči."

Solzen pogleda oče kvišku. — »Ne, nisi naj¬
srečnejša hči, pač pa najboljša. Jaz sem najsreč¬
nejši oče. Ko mi je bil podaril cesar to verižico,
domišljal sem si, da sem najsrečnejši človek na
svetu. Zdaj v teh železnih verigah sem srečnejši

4 *

52

ko tedaj. Ne čutim jih več. Tega trenotka, pre¬
ljuba moja Cvetina, ne dal bi za vse zaklade sveta.
Ta vitez je hotel naju onesrečiti, pa nama je še
pomagal do tega veselja. Naj se le raduje gori
pri plesu in vinu, pri zlatu in srebru, pri vseh
obilnostih in dragocenostih, jaz ne menjam z njim.
Ni še tiste verige kovane, s katero bi uklepali
duha . . . Dobro je zate, Cvetina, da zgodaj iz¬
kušaš, kaj je trpljenje, da se varuješ razkošja in
razuzdanosti, ki ugonobi najbogatejšega človeka
na duši in telesu.“

Čuvajev rog je trobil jutro. Cvetina ugasne
luč ter odhiti v sobo.

12. Cvetina p olajšuj e očetovo revo.

Cvetina je bila spet pomazana s prsteno
mažo, bila je navadno ogljarjevo dekle. Za mizo
so sedeli in zajutrkovali vratarica in otroka s
Cvetino. Zdajci se odpro vrata. Krutigor plane v
sobo. Cvetina se hudo prestraši. Morda je izdana?
Krutigor pravi: „Odslej se ne brigajte za grajska
vrata. Stražili jih bodo štirje možje. Vi se spra¬
vite takoj v kuhinjo in tam pomagajte. Danes in
jutri pridejo gosti." — Cvetini se je odvalil kamen
od srca. Krutigor je opazil, da se je bila Cvetina
prestrašila; obračal pa je ta strah tako, da pri¬
haja iz velikega spoštovanja do njega. Zadovoljno
se osmehne Krutigor ter jo pogleda prvikrat v gradu,
sicer ne preveč neprijazno, ker rad je videl, če so
se ga ljudje prav bali in se tresli pred njim.

Cvetina pa vratarica gresta na delo. Proti
poldnu prijezdi sosedni vitez Svitorog s svojimi
ljudmi in drugi dan' prijaše z obilnim moštvom

53

vitez Gorosvit, obadva junaka in dušna prijatelja
Krutigoru. Vsaka ura je prinesla tolpo oborožencev,
in sicer jahajočih in pešcev. Ves grad je bil na¬
tlačen z vojaki, vsa grajska poslopja so bila polna
vojaštva, bilo ga je vse živo okoli in okoli. Na
dvorišču so kurili, kuhali, jedli, pekli in pili, peli
in rajali, vriščali in spali.

Vratarica pridrvi v sobo vsa prestrašena ter
pravi: „0, otroka, molita! Vojska je, vse mora na
vojsko. Tudi naš oče pojdejo. Jutri že odhajajo!"

Ko se je zaznaval dan, oglasijo se trobente,
kličoče na odhod. Vratar je bil izmed boljših vi¬
tezovih vojakov; ta je stal že ves v orožju in že-
lezju. V železnem oklepu, železni čeladi, na strani
mogočni meč, v roki sulico; tako se je poslavljal
od žene in otrok in od Cvetine. Tudi od Cvetine.
Od te še posebno, ker se ji je priporočil v mo¬
litev . . . Vitezi in oprode na konjih, držeči gole
meče v rokah, drugi vojaki peš, z dolgimi suli¬
cami ob straneh, šli so urejeni iz gradu. Težka
oprava je zvenela pri vsakem koraku in vsled
trde hoje se je potresala zemlja. Zadnji je jezdil
ponosni Krutigor. Ključe grajskih vrat je bil iz¬
ročil odsluženemu vojaku, naročivši mu, naj ni¬
kogar ne pušča ne vun ne noter. Izpodbode konja
ter odleti po bobnečem mostu.

Vratarica in Cvetina sta imeli ves dan opra¬
viti v grajski kuhinji s pomivanjem posode. Na
večer pa reče vratarica Cvetini: „Cvetina! Jutri
pojdem z otrokoma k stari materi tja doli na
Hudo. Od vojaškega hruma me glava boli, pa
tudi hudo mi je pri srcu; kaj, ko bi ga ne bilo
nazaj. Stari polhar Pomežikovar, pravijo, da je
zadel na nekaj rimskega. V teh krajih je dosti
rimskega. Cesta^ na Pristavo je rimska, na Za-

54

vrtačo tudi, v Starem trgu sta dva zlata stebra,
v Spodnjem Brezovem so njive „na cesti," na
Hudem hranijo dragoceni kamen, rimski miijnik.
Moj stric, Pomežikovar, je pa izkopal poln lonec
srebrnega in zlatega denarja. Nekaj posebnega
mora biti, ker že dolgo ni prinesel gob. Obleko
ima tudi novo in govori se, da se odkupuje.
Najboljše bo, če sama vidim, koliko je verjeti.
Pred mrakom me ne čakaj domov; otrokoma se
bo vlekla pot. Ti pa jutri tudi miruj; kajti grajska
vrata ti niso več na skrbi. Jetnikov ne žabi na¬
hraniti. Skrbi pa tudi, da dobimo večerje, ko se
vrnemo, pa dobre . . .“

Ko solnce vzide, napoti se vratarica z otro¬
koma v vas.

Cvetina je bila sama. Kolika sreča! Da bi
počivala? Kaj še! Poprej je bilo toliko dela, da
je mogla biti z očetom le nekoliko trenctkov;
danes mu je mogla, in tega se ni nadejala nikoli,
ves dan privoščiti; postreči mu je mogla in ho¬
tela kakor je želela, in te želje bila je že poprej
premišljevala, kako bi jih uresničila. Iz mehkega
platna je bila napravila očetu dvoje srajc, ki ju
je sešila ponoči, ko so drugi sladko spali. Tako-
isto je nastalo par nogavic. To nese v ječo in
pa vedno mlačne vode, obrisalo in milo, s klju¬
čem pa odpre verige. Delibor vajen snage in čede
bil je kakor ves prenovljen. -— „Zdaj pojdite pa
še na vrt,“ meni Cvetina . . . Jutro je bilo neizre¬
čeno lepo, lepo kakor angelsko oko. Solnce je
pošiljalo zemlji najprijetnejše žarke. Zrak je bil
legoten, z jutranjim hladom usvežen in močno bla¬
godejen. Dobremu vitezu Deliboru, stopivšemu iz
temnice na rahlo zemljo, gledajočemu božjo sve¬
tlobo, dihajočemu mili vzduh, je bilo, kakor bi bil

55

stopil pred nebeška vrata, in vzkliknil je veselja
prevzet: „Ko bi mi bilo po smrti tako lahko in
dobro, umrem koj.“

Na vrtu pod orehom je stala miza in poleg
klop. Semkaj prinese Cvetina tečne juhe. Vsedla
se je očetu nasproti. Vsa vesela je gledala vese¬
lega očeta; in listje si je šepetalo: ta človeka sta
srečna, in stari oreh je razprostiral svoje lesene
roke ter ju blagoslavljal. — „Rada bi ostala pri
Vas,“ reče Cvetina, „pa je še toliko opraviti,
pridem pa večkrat pogledat . . .“ Cvetina izgine
z vrta. Delibor ostane, veseli se veličastnega jutra
in čuti prav, kako uživa dobrote božje v naravi,
kterih zatepeni vsakdanjiki ne čislajo. Hvalil je
Boga s solzami v očeh in povzdignjenih rok:
„Hvalim te za toliko ljubezen, ki mi jo izkazuješ
in za ljubezen moje hčere, s katero me osrečuješ.“

Cvetina je napravila očetu tudi slastno kosilo.
Prišla je večkrat pogledat, a le za malo časa. Na
večer gre vitez zopet v ječo, pa ta je bila vsa
prelikana. Stene poprej temnorujave in razkave,
so bile zdaj pobeljene in svetle; tlak pometen in
opran; koprive in rušine pri oknu odstranjene;
modro nebo je gledalo prijazno skozi; čista slama
je v postelji, beli so prtovi, blazina prevlečena,
pisana volnena preproga je topla odeja. Miza je
pregrnjena, na nji posodica z dišečimi cvetlicami,
— „0, kako si dobra, Cvetina; temnico mi pre-
stvarjaš v raj! Sama pa tega nisi napravila . . .“
Cvetina odgovarja: „Tukaj v gradu je star vojak;
mlad je zidani. Prešli teden je bolehal. Prosila
sem vratarico, naj mu da kaj boljšega. Dobival
je. Včasih mi je pravil svoje doživljaje. Bil je v
tisti vojski, v kateri je Krutigor bitev izgubil, Vi
pa naposled zmago dobili. O Vas govori zmeraj

56

spoštljivo. Obležal bi bil na bojišču in pomanj¬
kanja poginil, pravi, ko bi ga Vi ne bili vzpre-
jeli. Včeraj sem ga prosila, naj mi pomore. Menila
sem, da poreče: ne utegnem, pa je obljubil."

Nato prinese Cvetina večerjo. Jedi so bile,
kakor jih je oče rad imel: ječmenova juha z grahom
in s kosci svinjine pridejana, dvoje pečenih jerebic
z endivjo, krožnik kuhanih rakov, potresenih s
perjem zelene, goveji jezik s hrenom, steklenica
dobrega vina in hleb okusnega kruha. — „AIi,
Cvetina moja, preljuba, kje pa vse to jemlješ?"

— „Dobivala sem tako-le: Ogljarica mi je po¬
da rila platno, Nežika mi je prinesla jerebice in
rake, drugo sem kupila s prislužkom." — „Svoje
dni sem bil na mnogih pojedinah, pri vojvodskih,
pri cesarskih, ali tako imenitne še nisem doživel.
Tako sem pokrepčan in zadovoljen, ko . . . bolj
ko cesar. Ni ga na svetu, da bi z njim menjal.
Cvetina, tvoje srce odtehta vse zlato cesarjevo. '
Bog te bode blagoslovil, Cvetina."

Cvetina je bila„silno srečna. Tako blagovoljna
še ni bila nikoli. Čutila je, kako res je, kar se
pravi: „Dajati je blažnejše, ko jemati." Resnično,
koliko blaženstva bi imeli bogati in imoviti, ko
bi „dajali! . . Cvetina vošči lahko noč, pa hiti
po opravkih, poskrbet za vratarico in njunina
otroka. Dolgo ni mogel zaspati Delibor, premi¬
šljujoč, kako zlato dušo ima njegov otrok . . .
Cvetina je delala očetu vsak dan drugo veselje.
Zdaj jim je prinesla mleka po molžnji, zdaj mehko
kuhanih jajec, zdaj masla na trtnem peresu, pa
tudi svoje prikuhe in juhe, kadar je mogla in naj
je bilo, tudi pečenke ali potice ali sladkega sadja.

Cez nekaj tednov se vrne ječar na grad za
par dni. V tem pogleda po ječah. Ko odpre vrata

57

k Deliboru, se ves začudi in glava se mu giblje
od leve na desno in spet nazaj, s tem kazoč, da
ne odobruje predrugačbe v ječi. — „Ko bi videl
kaj takega vitez Krutigor, tisti hip bi mi odkazal
sobico za omrežjem. Lopata vapna in pridna roka
veliko storita," govori si ječar . . . Na hodniku pa
narekuje Cvetini prav resno: »Cvetina! predaleč
segaš. Ne grajam, da si vitezu dobra, ali tvoja
dobrota more biti moja nesreča. Glej, dekle, glej,
da mu ne pomagaš uhajati! Ti me spraviš od službe
in kruha, ti me pahneš v revščino, mene in ženo
in otroka. Razjarjeni vitez bi me mogel kar pre¬
bosti, zakaj jamčim mu s svojo glavo, da so jetniki
dobro zaprti. Zatorej, ti dekle, ne delaj me ne¬
srečnega in ne jemlji mi življenja! . . Cvetina
mu je morala slovesno obljubiti, da po nobeni
ceni ne bode odpirala nikoli nikomur.

13. Cvetina dela po očetovih opominih.

Samopašnemu vitezu Krutigoru so se zače¬
njali črni dnevi. Oblastno je napovedal sosed¬
nemu vitezu boj, ki se je Krutigoru končaval
neugodno in sklenil sramotno. Zavezniki so ga
zapustili. Vitez sam je bil ranjen. Pobrali so mu
vso vojno potrebščino. Vzprejel ga je sorodnik
vitez, pri njem je boleval, samoval in sirotaril.
Pošiljal je na svoj grad, ko je bil še zdrav in
čvrst in srečen, polne vozove nagrabljenega blaga
in denarja, ali zdaj je potreboval od doma obojega.
Soproga mu je pošiljala denarja in blaga. Ni ga
mogla obiskati, ker ni bilo oboroženih hlapcev,
ki bi jo čuvali na potovanju. Se izmed zidov si
ni upala, ker je dobro znala, da so kmetje Kruti-

58

goru podložni le iz strahu. Ustajali so vitezovi
sovražniki, ki so grabili po njegovih vaseh. Kar
so vozili zvesti kmetje v grad, to so Krutogorovi
neprijatelji potegnili pod svojo streho. V gradu
je pomanjkovalo življenja. Vitezovi otroci so bolni
ležali v osepnicah. Dan na dan je gospa živela v
velikih skrbeh, noči je prebdevala in nazadnje se
je tudi njeno zdravje potrlo.

Vse to je Cvetina izvedela po besedljivi vra¬
tarski govorici. Po gorenjih sobanah, kjer so pre¬
bivali vitezovi, tja gori ni zahajala Cvetina. Sla
je le, kadar ji je bilo zaukazano in kadar ukaza
ni mogla preslišati, a še tedaj je šla nerada. S
težavo je hodila po stopnicah gori, z veseljem pa
doli. Kakor bi jo bilo kaj pičilo, tako ji je bilo,
ko je srečala viteza, človeka, ki je. storil toliko
hudega njenemu očetu in mu neprenehoma delal
krivico. Umikala se .je tudi njegovi gospe in nje¬
nim otrokom.

Nekoč pripoveduje Cvetina očetu, kako se
godi Krutigorovim. Neka zadovoljnost ji je po¬
krivala obraz, ko je pravila, kako zapuščeni so
vitezovi. Naposled je celo rekla: „Naj le poizku¬
šajo, kaj je siromaštvo. Napihujejo naj se zdaj.
Gospa, vedno lišpavo napravljena in obiskovana
od prijateljic, ta milostljiva zdaj samuje, vzdihuje
in joka. Krutodušni vitez je storil drugim toliko
hudega, zdaj pa sam trpi hudo."

Plemeniti vitez Delibor pa na take besede
reče: „Tako ne govori, blaga Cvetina. Veseliš se
tuje nesreče? Ne tako, ljubi otrok. Take misli
kristjanu ne pristojajo. Krutigor mi je naredil res
veliko žalega in me sovražil brez vzroka. Ne veš,
kako je delal Izveličar naš? Ali jim bomo hudo
povračali s hudim? Kar nam je storil hudega

59

Krutigor, to voščiš njegovi gospej ? Gospa sama
veliko trpi zavoljo njega in gotovo ne opravičuje
njegovega počenjanja. In še otrokom nisi bila
dobra? Otroci so vendar nedolžni. Cvetina, čeprav
me imaš rada, vendar ne izpodrivaj radi mene
naših neprijateljev iz svojega srca. Jaz ne črtim
viteza Krutigora. Ko bi ga v vojski naprimer videl
v nevarnosti, priskočil bi mu takoj na pomoč. Ko
bi bila ti gospa in bi prišla tujka z otročiči prosit
na tvoje duri miloščine, ali bodeš proč podila
ubogo mater in sirote otročiče? Naj zapuščeni
vzamejo konec ?“

„Oh, tega pa ne, ljubi oče!“ odvrne Cvetina*
„Iz srca rada bi jim pomagala."

„Ne vem, če bi jim. Ce jim ne privoščiš ne
prijaznega pogleda, ne prijazne besede, kar je
vendar nekaj prav malega, kako jim bodeš izka¬
zovala potem kaj večjega? Ogiblješ se jih, da jih
ne vidiš, pa jih boš iskala, da jim dobro storiš? .. .
Tega ti ne svetujem, da bi jim srce omečila, da
bi omehčani naj izpoznali krivico in jo popravili.
Taka prijaznost nima cene in bi bilo grdo hinav¬
stvo. Prava prijaznost je nebeška cvetlica in ne
poganja iz grde korenine samopridnosti; čista
prijaznost kipi iz dobrega srca. Pristna priljudnost
je odsvit božje ljubezni, ki prebiva v človeškem
srcu . . . Bog sam je ljubezen. On izkazuje lju¬
bezen vsem ljudem, tudi hudobnim. Bog želi, da
bi se poboljšali tudi napačni ljudje. Bog pravi in
zapoveduje, da moramo ljubiti vsakega. Kdor goji
sovraštvo v srcu, tisti ni sposoben za delo. Srce
je vstvarjeno, da ljubi, in ne, da sovraži. Neka¬
tero srce ljubi malovredne reči, kakor čast, imetje,
osebe . . . kar ljubezen božjo zaduši. Da se lju¬
bezen božja ne izrine iz srca, zato odstranjuje

so

Bog malovredne reči. Bog je vzel meni in tebi
svitlobo visokega stanu z najboljšim namenom;
poslal trpljenje z najboljšim namenom; božje na¬
mene pa uničujemo in zaničujemo, če gojimo v
srcu sovraštvo do bližnjega."

Cvetina je verno poslušala očeta. Zelo je
čutila, da ni delala in govorila prav. S solznimi
očmi je rekla: „Oh, še veliko pogreškov lahko
se najde na meni! Poboljšala se bodem. Najprej
moram ljubiti Boga, potem ljudi in med njimi tudi
viteza Krutigora in njegovo ženo in otroke."

Cvetina se je držala svoje obljube. Vitezovi
otroci so okrevali in ko so se igrali spodaj na
dvorišču pri vodnjaku, ni se jih Cvetina izogibala,
ampak prijazno se z njima pogovarjala. Naročila
je Nežiki, naj pripelje srno in prinese grlice. Srno
je potem podarila dečku, grlice pa deklicama. Kmalu
se je prepričala, da so otroci prav ljubeznjivi.

„Sama sem si zapravljala veliko veselja," to¬
žila se je Cvetina samo sebi. „To je bilo napačno
in napaka mi je za kazen. Boljše je ljubiti, nego
sovražiti."

4. Junaška Cvetina.

Precej časa je minilo; po deževju nastopi lep
jesenski dan. Solnce je sijalo toplo; prijazno je
gledalo med grajske zidove. Grajci so bili odšli
na polje, pospravljat pridelke. Pestunja je šla z
otroci na dvorišče . . . Dvorišče je bilo obširno.
Na sredi je stal vodnjak, zidan iz rezanega ka¬
mena, prav mična stavba. Vodnjak je bil silno
globok. Cele četrt ure si trebal, da si dobii iz

61

njega vedro vodo. Vsak tujec je občudoval to
napravo za vodo. Da bi se prepričali, kako je
globok, metali so vanj kamenčke in poslušali, kdaj
bo priletel v vodo. Dolgo je trpelo, predno se je
slišal padec. Včasih so deli svečo v vedro, pa jo
izpuščali v globočino. Neznansko lepo je bilo vi¬
deti, kako je lesketalo mokro kamenje, kakor bi
bilo potrošeno s samimi zvezdicami, in doli se je
luč kazala kakor rudečkasta zvezda v temni noči.
V rezanih kamenih so bile udelane kljuke. Lestve
so pritrjevali na kljuke, kadar so zidarji hodili v
vodnjak, da ga očistijo ali popravijo. Preden vod¬
njak ni bil prestrešen, pravili so starci, da si iz
njega videl zvezde podnevu. Vodnjak je opasovala
lepa tratica, obrobljena z jerebikami.

Dekletca sta trgali rudeče jagode z jerebik,
nabirali jih na nit in devali okolu vratu. Mojmir
je pobiral kamene, metal v vodo, poslušal, in
ko je slišal padec, ploskal je z rokami in skakal
z nogami. Naveličal se je bil že te zabave. Zdaj
prileti tičica senica, sede na vedro, sede v na dno,
da bi si s kapljico ugasila žejico. — „Cakajte,“
pravi Mojmir sestricama, „to tičico bom pa jaz
ujel."

Hitro pripleza na vodnjakov okvir in iz¬
tegne roko po vedru. Vedra ne doseže njegova
ročica, zatoraj se čimdalje bolj nagiblje čez, dokler
ne omahne in — — Mojmir pade s silnim kri¬
kom v grozno globočino. Dekletci sta jeli upiti na
vso moč in klicati pestunjo. Pestunja pa se je
smodila po kuhinji in stikala po loncih. Ko sliši
kričanje, prileti prestrašena na dvorišče. Kje je
Mojmir? Sliši ga klicati, pa kje? Iz vodnjaka.
To varučko še bolj prestraši. V smrtnem strahu
pogleda v vodnjak. Vidi, da je obvisel deček za

62

obleko na kljuki in da more ta hip pasti in utoniti.
Moj Bog, kaj storiti? Stoji kakor okamenela. Ne
ve, kako pomagati. Gospa je bolna v postelji;
ne more iz hiše. Drugi ljudje so na polju. Na
upitje priteče Cvetina; pogleda in vidi nevarnost.
Cvetina ne pomišlja. —• „Hitro, hitro!" sili Cve¬
tina. »Pomagaj mi v vedro. Ko porečem: Stoj!
ne puščaj vedra niže. Ko porečem: Kvišku! vleci
vedro gori. Natanko poslušaj, kadar pokličem. Ne
'boj se! Z božjo pomočjo rešiva dečka". Cvetina
pogleda v nebo. Zdaj stopi v vedro. Pestunja jo
izpušča nižje in nižje. Strah izpreletava Cvetino,
ko gleda v strašno globočino, ko jo oveva mokri
in hladni zrak, ko ji solnce ugasuje, ko prihaja
v vedno gostejšo temo. Zdaj pride do jokajočega
Mojmira. Cvetina zavpije kvišku iz debele teme:
Stoj! in vedro obstoji. Cvetina izkuša dečka pri¬
jeti in s kljuke sneti. To je težavno in nevarno.
Z eno roko se mora držati Cvetina verige, in
samo druga je prešibka. Ne gre, pa ne gre. Cve¬
tino obide neizmerna bridkost; mrzli pot ji teče
po čelu. Iz temne in strašne globočine vzdihuje
k Bogu. Zagiblje vedro k Mojmiru. Cvetina prime
Mojmira z vsemi močmi telesa in duše, a Mojmir
se je krepko oklene okolu vratu; drži jo krčevito,
ker se še boji, da bi padel. Cvetina zakriči: Vleci!
Varučka navija vedro . . . Bolna mati Mojmirova
je tudi slišala kričanje na dvorišču. Vstane in stopi
k oknu. Otroka ji povesta, da je pal Mojmir v
vodnjak. Strela iz jasnega bi je ne bila mogla
hujše zadeti. Prebledi in zopet prebledi še hujše.
Kolena se ji šibijo, roke se ji tresejo, ne more z
mesta in je kakor prikovana, srce ji hoče počiti.
Pestunja pravi, da se je Mojmir nateknil in da
je šla Cvetina ponj. V materinih prsih zažari

63

upanje. Gospa moli, moli iz dna svojega materi¬
nega srca, moli za svojega edinega sina. Nepre¬
mično zre mati na vodnjak . . . Zdaj se prikaže
Cvetina z otrokom na roki, držeča se z drugo za
verigo. Vedro je privito nad okrajec vodnjakov;
Cvetina in Mojmir se zibljeta nad prepadom. Kaj,
ko bi se odtrgala škrtajoča stara veriga! ? Pestunja
drži vedro k sebi, z drugo pa sega po otroku.
Deklina je preslaba, da bi mogla z eno roko pri¬
jeti in držati otroka. Kakor si prizadeva, ne gre.
Uboga mati, ki gleda ta gozni opravek! Zdelo
se ji je, zdaj, zdaj mora v globočino strmoglaviti
vse troje.

Cvetina vidi, da tako ne pojde. Pestunja se
je iztegala z obema rokama, a vselej toliko, da ni
dosegla. Pa ko bi tudi, saj bi se z otrokom pre-
vrgla. Ta načjn je še nevarnejši. Gospa ne more
več gledati. Črno se ji dela pred očmi. Obupno
zakliče: „Ne tako, ne tako! . . .“ Cvetina reče va-
ručki: „Vedro potisni s krivko, da se bo gibalo".
Deklina stori, pa ne ve, čemu to. Cvetina pravi
zdaj: „Kadar se vedro k tebi prigiblje, takrat pa
hitro in čvrsto primi okroka z obema rokama. Pa
počakaj, da ti porečem. Vidiš, zdaj — zdaj".
Zdaj je varučka zlahkoma prijela otroka in ga
postavila na tla. Dekla ponudi roko Cvetini, da
bi ji vun pomagala. Cvetina pa reče: „Suni raji
vedro tako, da se nagne k temu stebru." Dekla
sune, in ko se vedro priziblje k stebru, zagrabi
Cvetina steber, stopi na okrajnik vodnjakov ter
skoči na zemljo ... O kako vesela je bila, ko je čutila
božjo in sveto zemljo pod nogami, ko je pogledala
v rumeno solnce in v modro nebo! Vsa hvaležna
poklekne Cvetina in hvali Boga, da je rešil njo in
otroka.

64

Cvetina teče k očetu, pa mu pove, kaj se je
prigodilo in kaj je storila. Oče jo objame in na

Cvetino padajo očetove solze, solze presladkega
veselja, kakršne še niso prišle iz očetovih očij.
— „Cvetina, ti si zmagala; premagala si sebe,

65

ko si dobro storila našemu neprijafcelju. Tvoja
zmaga je večja, kakor če bi najhrabrejši vitez
premagal najmočnejšega sovražnika. Rešila si na
vitežki način življenje viteziču. Zato pa ne bodi
ponosna. Le Bogu daj čast, ker te je on pod-
piral“.

15. Cvetina ravna plemenito.

Pestunja prinese Mojmira materi. Ta hip
gospa ni čutila več bolezni. Strastno skoči k Moj-
miru, objame ga, moči ga z veselimi solzami in
vpraša ga, če ga kje kaj boli. Nič ni bilo Moj-
miru; le bled je bil še od prestanega strahu . . .
Gospa sede na postelj. V naročaj vzame otroka,
pa mu govori: „0 ti poredni in neporedni Moj-
mir, ti moj Nemir, ti Strašimir, koliko strahu si
mi napravil! Kolikrat sem ti rekla, ne hodi k
vodnjaku, ne plezaj na drevesa! Malo da nisi
umrl. Bog sam te mi je zopet dal. Po angelju te
je rešil. Kje pa je Cvetina, ta dobri otrok ? . . .“
Dekla teče po njo. Cvetina je bila pri vratarici.
— „Pojdi, Cvetina, milostljiva gospa te kliče.
Veseli se, darilo dobiš," pravi pestunja. Te besede
niso ugajale Cvetini. Ni bila vesela, ko je morala
li gospej, ker ni marala plače. Premisli si pa, češ
ko bi ne šla, ne bilo bi lepo in zamerila bi se.
Cvetina gre z deklo.

Zarudelih lic stopi Cvetina v sobano. Mojmir
je bil zaspal. Odprtih rok hiti blagorodna gospa
h Cvetini. Ne misli na svoje vitežtvo, ampak pri¬
srčno objame ubogo ogljarjevo dekle. — „0 ljuba
hči,“ tako je dejala gospa Cvetini, „kako hva¬
ležna sem ti! Kaj si storila! Koliko grozne žalosti
Cvetina. 5

66

si odvrnila od mene! Otrok moj, preljubljeni
Mojmir, bi bil zdaj mrtev v vodi. Smrti si ga
otela in meni si ga darovala. Odslej bodeš kakor
moj otrok, Cvetina, in jaz tebi mati. Ostani pri
meni, Cvetina, za zmeraj! . . .“ — „Ali tebe, ki
si v službi pestunja in varuČka, ki ne delaš kakor
si dolžna, tebe ne morem obdržati v službi. Otrok
nisi imela puščati izpred očij; to ni težavno, to
je najlažji opravek, vsaki pestunji sveti opravek,
toda ti tega nisi storila. — Skoraj si postala
morivka. Se danes te izplačam in jutri pojdi iz
gradu."

Dekla je jokala. Prosila je odpuščanja in mi¬
losti. Pokleknila je. Dejala je, da je sirota, da se
ne ve kam obrniti, da se bo gotovo poboljšala in
da bo izmed vseh najboljša. Gospa ji odgovarja:
„To si mi že dostikrat obetala, a nikoli nisi ostala
pri besedi. Nate se ne morem več zanesti. Težko mi je
službo odpovedati, ali svojih otrok vendar ne morem
puščati v vedni smrtni nevarnosti. Pojdi; v drugi
službi pa se obnašaj pametnejše. Stara si dosti."

Na to pa govori Cvetina: »Milostljiva gospa!
Dovolite mi, da izpregovorim besedo za deklo, a
ne zamerite mi. — Kar pravite, je res; pestunja
se je zelo pregrešila. Lahkomišljena je bila prav
zelo. S tem je Vas hudo užalila in prizadela vam
je silni strah, ker bi bii Vaš sin skoraj pone¬
srečil. Poprej pestunja ni mislila na kaj takega
strašnega, ali ta doživljaj jo bode svaril, da vse
žive dni ne bode tako lahkomišljena . . . Res se
je hudo pregrešila, a samo  pregrešila? Ali si ni
tudi resno prizadevala, napako in nesrečo popra¬
viti ? Ali ni pomagala, ali ni življenje postavljala,
da bi Vam rešila otroka? Njeno verno pomoč je
tudi vpoštevati! Pokazala je, da je dobra dušica.

67

Ali jo bodete podili brezobzirno, brez usmiljenja,
njo, siroto, ki joka, ki se kesa, ki ne ve kam?...
Vidite, milostljiva gospa, prav zdaj je uslišal Bog
Vašo molitev, pa ne zavračajte isti hip iskrenih
prošenj ponesrečene dekle! Bog Vam je pokazal,
kako je usmiljen, pokažite tudi Vi, da ste milost¬
ljivi. Bog Vam je iz vodnjaka potegnil otroka,
tudi Vi se tej ubogi in zapuščeni siroti ne odte¬
gujte kot mati. Bog jim odpušča, ki se kesajo, ki
se popravljajo, odpustite tudi Vi tej nesrečnici.
Bog Vam daje lepo priložnost, da mu takoj po¬
kažete svojo hvaležnost, da takoj odpustite žalostni
dekli ... O kako sva se veselili, dekla pa jaz, ko
sva rešili Mojmira, in Vi ste tudi jokali veselja.
Vi ste danes najsrečnejši, ali hočete biti danes
tudi najtrdosrčnejši ? Hočete li sirotno deklo storiti
nesrečnico? Solze na Vašem obličju še niso useh-
nile in Vi ste pripravljeni, dekli pripraviti bridko
bolečino? O, tega ne bodete storili, plemenita
gospa, milostljiva vitezica . . . Službe, akotudi
ugodne in častne, ki mi jo ponujate, kar mene
zadevlje, ne vsprejmem. Bojim se, da bi grešila,
ako bi ubogo deklino izrinila iz službe in ko bi
hotela srečna biti na drugih nesreči."

Grajska gospa je začudena gledala oglarje¬
vega dekleta; takih mislij, takih besedij, takega
ravnanja bi ne bila pričakovala od Cvetine. Zato
reče gospa: „Ne vem, nad čim bi več strmela:
ali nad tvojim junaškim srcem, ali nad tvojo
plemenito dušo. Kdo bi se ustavljal takim pro¬
šnjam in priprošnjam ? Dekla ne izgubi službe, a
ti ostani pri meni, ti moraš ostati pri meni, ti
prečudna Cvetina, ti dragocena deklica. Zdaj ne
vzmorem, da bi te s plačilom vredno nagradila,
ker soprog je daleč in sama sem kakor zaprta v

5 *

68

tem gradu. Nadejam pa se, da pride skoraj dan,
ko se povrne soprog z bojišča, ko te bodem mogla
prekrasno poplačati. Odreci pri vratarici, pa bodi
meni hči in družica in prijateljica. Takoj te oble¬
čem na novo; za kaj boljšega si ustvarjena, ne
za službo ia. deklo."

Da je bila gospa tako prijazna in ljubeznjiva,
da je dekli tako blagosrčno odpustila, to je celo
ganilo Cvetino. Gospa je rasla Cvetini v čislih.
Rada bi, bila Cvetina ostala pri gospej. Ako ostane
pri nji, ne bo mogla obiskavati očeta, vsaj ne
tako lahko, in očetu bi stregle tuje roke. Da bi
se Cvetina odkrila gospej, da je plemenita vite-
zica borograjska, to ni kazalo. Posvetovati se je
hotela z očetom. Cvetina odgovori torej: »Opro¬
stite, milostljiva, te ponudbe tudi ne morem vspre-
jeti. Izpoznavam, da ste dobri, in zahvaljujem se
Vam za dobroto. Po eni strani je dobro, da ne
jemljemo hvale za to, kar smo storili z božjo po¬
močjo; po drugi strani sem pa s svojo službo
tako zadovoljna, da ne želim ne druge, ne boljše.
Stan ne plemi in ne blaži človeka, plemi ga le
to, kako  izpolnjuje naloge svojega stanu in kako
prenaša njega težave, ječarjeva dekla imam pri¬
ložnost, da se jetnikom dobrotnica storim. Srečna
sem. Ne delajte me nesrečno s svojo dobroto."

„Ti čudoviti otrok," kliče gospa iznenadena,
„ne umevam te. Kar praviš, da si srečna v temni
sobi vratarjevi, da bi bila nesrečna tu gori pri
meni v krasnih sobanah, to je kaj izrednega, ne¬
navadnega. Ali ti ne morem res storiti ničesar?
Zahtevaj od mene, kar hočeš, obljubim ti pri
svoji časti in vitežki besedi, da dobodeš, če je
sploh mogoče." „Pa bodi tako," potrdi Cvetina,
»držim se Vaše besede. Dajte mi, da premislim,

69

česa Vas poprosim. Pride trenotje, ko mi bodete
mogli nakloniti veliko srečo. V tem pa me blagovo¬
lite puščati v neznatni vratarni. Oprostite me, zdaj
grem. Vrataričin otrok je bolehav, moram mu stati
na strani, ker mene zahteva." Cvetina se globoko
prikloni in prijazno pogleda gospo, pa odide.

16. Razve se, da je Cvetina plemiča.

Krutigorova soproga, plemenita gospa Jaro-
mila, je bila blagega srca in jasnega razuma.
Zatoraj je vedela ceniti, kaj je storila Cvetina.
Jaromila je bila Cvetini vsa naklonjena; želela ji
je vse dobro, voščila ji je, da bi bila prav srečna.
Cvetinino ravnanje se je zdelo gospej vendar ne¬
kako čudno, nekako skrivnostno. Premišljevala je
tako: Cvetina je ubogo dekle, ogljarjeva hči; ali
kako je to, da misli tako blago in plemenito, da
govori tako izbrano, tako omikano? Kje se je
učila takega obnašanja? Z mano govoriti, to je
ni motilo prav nič; vsaka druga bi bila v ne mali
zadregi. Izgovorila je misli, kakor bi bila meni
enaka, kakor bi bila plemkinja, kakor bi bila
plemorodno vzgojena . . . Kaj jo neki zadržuje,
da noče biti pri meni; saj bi se ji godilo veliko
bolje. Tu mora biti kaj posebnega. Pa ne, da bi'
imela svoja pota! Da bi se jih imela sramovati!?
Ne verjamem. Opazovala jo bodem.

Jaromila naroči staremu čuvaju, naj gleda
na Cvetino, kaj dela in kodi pohaja. Stari jo za¬
sleduje z jastrebovim očesom, a najde le, kar je
hvale vrednega. Nekega jutra prinese pokorni
čuvaj gospej Jaromili še prav gorko novico, da

70

obiskuje Cvetina borograjskega viteza Delibora in
da ostaja pri njem cele ure po noči. — »Zdi se
mi," nadaljuje stari čuvaj, „ta stvar je vredna,
da se resno premisli. Ogijarica bi nas mogla
spraviti v veliko nesrečo, ko bi pomagala vitezu
pobegniti. Srčnosti ji ne manjka. Sicer pa še ne
vem, kakšni so naklepi, ki jih delata. Napenjal
sem ušesa, kar sem mogel, a ujeti sem mogel le
nekatere malo pomembne besede". Da čuvaj ni
umeval, kaj sta se pogovarjala Cvetina pa Deli-
bor, ni bilo krivo, kakor bi bila govorila pritajeno
in tolikanj tiho, kriv je bil čuvaj sam, ker je bil
starec hudo naglušen.

Plemenita gospa vitezica Jaromila se ni čudila
malo. Cernu zahaja Cvetina k Deliboru? Delibor
je naš najhujši sovražnik, tako mi je zatrjeval
soprog, kadar sem ga prosila, naj lepo ravna z
vitezom. Krutigor mi je povedal o tem človeku
toliko hudega, da nisem dvomila, da nam je vitez
Delibor najhujši sovražnik. Da se torej tuje dekle
toliko druži z našim najhujšim sovražnikom, mi
ni všeč. Moram se sama prepričati, kakšna je
ta zadeva.

Jaromila brž zapove čuvaju, naj ji takoj na¬
znani, kadar bode Cvetino zalotil v pogovoru z
vitezom, a komu drugemu naj ničesar ne pri¬
poveduje.

Gospa sama se je obnašala proti Cvetini
ljubeznjivo, kakor doslej, ker ni hotela v nji vzbu¬
diti sumnje, da jo opazuje in ji ne zaupa . . .

Nekaj dni pozneje gre smrekovska gospa
s svojimi otroci na grajski vrt. Tudi Cvetino po¬
vabi, naj se ji pridruži. Gospa Jaromila je bila
zelo prijazna s Cvetino in ji je podarila še celo
nekaj breskev.

71

Ko se je bilo solnce že skrilo v zatonu,
prihiti nakrat stari čuvaj ves zasopljen h gospej.

„Prav zdaj, milostljiva gospa, bivata skupaj
ujeti vitez in ogijarjevo dekle. Zdaj lahko sami
slišite na svoja ušesa, kaj spletkarita proti vam
in vašemu gospodu."

Jaromila ogrne črn plašč, da bi je ne bilo
lahko spoznati in hiti k ječinim durim. Sicer si
je očitala, da je kaj nizkotno, ako hodi na vrata
nastavljat radovedno uho. Opravičevala pa se je,
da ne namerava nič hudega, da želi dekletu le
dobro in da mora skrbeti za blagor in srečo
svojih domačinov.

Ko pride do vrat, najde jih priprta. Na tak
način je lahko razumela vsako besedo, ki sta jo
govorila Delibor in Cvetina. V ječi je gorela
samo sveča.

»Breskve so izvrstne", hvali vitez Delibor.
„Prav take so kakor naše, ki so zorele pri zidu
blizu stolpa. Bile so mi najljubša jed. Lepo jih
je pogledati, ker so tako lepo rudečkaste, povrh
pa imajo tako prijeten duh in so jako okusne in
sočnate." — „Moj Bog!" vzdihne Cvetina, „kako
težko mi je pri srcu, kadar pogledam breskve.
Kako rada in z veseljem sem Vam jih nosila v
košarici iz našega vrta. Vsikdar sem jih tako lepo
obložila. Zdaj se je vse izpremenilo. Vse je dru¬
gače in te breskve niso naše."

»Hvali Boga, ljuba hči", bil je odgovor, „da
moreš dati vsaj takih. Rekla si, da jih je drevo
obrodilo samo deset, ker je še mlado, in da ti
jih je dala gospa štiri. To mora biti dobra gospa
in plemenita gospa."

72

„Zato pa tudi vedno mislim, da bi ji pove¬
dala, od kod sem in kdo sem. Gotovo bode znala
molčati. Nihče ne bode pri vitezu Krutigoru ložje
in z boljšim vspehom govoril za vaše osvobodenje
kakor ona."

„Ne verjamem", odmaje Delibor z glavo.
»Ti ne veš, kako smrtno me Krutigor črti. Gospa
je gotovo dobra, mila in nežna, kakor je to bre-
skvino meso, ampak on je trpak in trd, kakor
je ta breskvina koščica."

„Jaz pa mislim", odgovori Cvetina, „ako
izve vitez Krutigor, da sem s smrtno nevarnostjo
rešila njegovega sina, da vas oprosti."

„Ne upaj, hčerka! Zahvalil se ti bode go¬
tovo in morda te bode še nagradil za to, kar si
mu storila, mene izpustiti pa se ne bode odločil.
Njegovo sovraštvo je ukoreninjeno. Poprej izdereš
hrast nego njegov črt." — „Pa, ljubi oče", mo¬
druje Cvetina, „ko bi ga preverili, da ga vendar
ljubite, četudi vam je vse pobral, da ste mene
učili njega in vse njegove ljubiti in jim dobro
izkazovati, da bi jaz brez Vaših opominov ne bila
takoj prihitela in mu sina rešila, da gre Vam
pri tem največ zasluženja — ali se mu ne bode
otajalo srce, akoravno je trdo? Ali bi ne bilo
mogoče potolažiti ga?" — „Mogoče bi bilo",
odgovarja Delibor zategnjeno, „pa je zelo never¬
jetno. Pa zdaj ni nič. Dokler ne pride, biti mi je v
ječi. Ko bi me gospa tudi izpuščala, njenega do¬
voljenja bi se ne poslužil. Zato bi se utegnila
hudo pokoriti. Celo, ko bi mi dovoljevala slo-
bodnemu pohajati po gradu, hudosumni soprog
bi si umišljeval sto in sto slabih rečij. Zatoraj,
ljuba moja Cvetina, nič ne govori tej dobri
gospej, da si mi hči. Raje še potrpim, kakor bi

73

težave napravljal blagi vitezinji. Bog ima vse v
roki.“

Jaromila je slišala dovolj. Hitela je nazaj v
sobo. Vso noč ni mogla spati. Zdaj se je čudila,
zdaj solzila: srce jo je bolelo. — „Na jo! Vidiš,
ta Cvetina, ki sem mislila, da je ogljarskega siro¬
maka otrok, ti je plemenita, blagorodna vitezičinja!
Napravila se je uborno, stopila je V trdo službo,
da bi bila blizu očeta. Kar sem ji dala sadja,
kar sem ji podarila v jedilih, to je utrgala sebi
in prinašala očetu. Ker ima očeta tako rada, ni
marala složnosti in ugodnosti, ni vzela, kar sem
ji ponujala in rajše ostaja v siromaščini. Ta otrok,
to dekle, kako ima blago srce! Kako srečna bi
bila mati, ko bi ji še živela! In to dekle ima
očeta, ki ga zapiramo in taremo, in njegova hči
je rešila življenje Mojmiru! Ta oče jo je učil tako
lepo ravnati. Tudi on mora imeti blago srce . . .
O ne,“ pravi dalje Jaromila jokaje, „tega dobrega
in plemenitega moža moram osvoboditi. Nazaj
naj dobi svoj grad, svoje imetje in vse svoje.
Dobri oče in dobra hči naj bodeta tako srečna,
kakor zaslužita. Ko bi mogla, takoj bi mu odpela
verige in vse bi mu dala nazaj. Se nocoj bi šel,
šel bi iz ječe in jutri slovesno prihajal na svoj
grad Borovec. Pa to je nemogoče. Gluhi in stari
čuvaj tukaj-le zmeraj trdi, da ženske nimajo go¬
voriti v državnih in vojnih stvareh; ta bi se
branil izvajati moje zapovedi, ta bi bil gluh in
slep; ta bi Delibora ne puščal iz zaprtja in ne iz
temnice, kaj še le iz gradu. Naš upravnik na Bo¬
rovcu bi delal takisto: Deliboru bi ne odprl vrat,
še prav skrbno bi grad zaklenil pred njim. Moj
soprog bi mi pa tudi nikoli ne odpustil, ko bi
izvedel, da sem Borovec povrnila pravemu go-

74

spodarju. Pa kjer ženske ne morejo zapovedovati
ali same pomagati, tam zaležejo njih besede in
prošnje. Ko se mi povrne soprog, prosila ga bom,
jokala bom, dokler ne dosežem . . . Kako mi je rav¬
nati z gospodično Cvetino ? Ali ji porečem, da jo
poznam? Razpor, ki se redi med mojim soprogom
in njenim očetom in kateri razdor njo nič ne
zadeva, ali naj ravnam z njo po stanu, ali jo
oblačim po plemstvu, ali ji odkažem sobano v
gradu, ali jo jemljem k svoji mizi? To bi bilo
pogledovanja in radovednosti po vsem gradu. Stari
in trdoglavi čuvaj ne bi dopuščal nikakor, da bi
Cvetina govorila z očetom in drugi bi ga še iz-
podbadali. Nasprotno bi čuvaj viteza stražil še
huje, nikar da bi mu kaj polajšal. Na ta način
ne storim nič dobrega ne Cvetini, ne očetu. Za¬
torej ne sme izvedeti živa duša v gradu, da je
Cvetina hči Deliborova. Nji še ne povem, da jo
poznam. To ne bi koristilo nikomur. V kolike
zadrge bi se zadrgnila! Najbolje bo, če storim
gospodični in njenemu očetu toliko dobrega, ko¬
likor le morem, vse drugo pa odložim na ugod-
nešji čas.“

17. Cvetina prosi, da bi ji očeta
izpustili.

Drugi dan pokliče gospa Cvetino. Jaromila
je bila Cvetini še bolj milostljiva. Reče ji: „Vem,
da se ti smili dobri vitez, ki je pri nas zaprt in
da mu izkazuješ mnogo dobrega. To mi je zelo
prijetno, zato te hvalim. Ali, ljuba duša, sama
imaš premalo; ničesar nimaš. Podpirala bom za-

75

naprej tvojo dobroto iz svoje kuhinje in svoje
kleti. Odslej bodeš jemala jesti in piti vitezu
pri meni.“

Vsak dan je dobivala Cvetina najokusnejše
jedi in pijače za viteza pri gospej Jaromili. Cme-
rikavi čuvaj ni izvedel o tem ničesar. Cvetino je
imel sicer nekoliko na sumu, ali ta sum je gospa
čuvaju prepodila s tem, da je hodila k vratarici
češ, da obiskuje Cvetino, ki ji je toliko dobrega
storila. S tem obiskovanjem Jaromilinim je dobi¬
vala Cvetina pa tudi na čislih pri vratarici. Vra¬
tarica je ni več silila na težko delo. Kadar nr
bilo kaj silnega storiti, je morala Cvetina gori v
Jaromiline sobane, pa tudi vrataričina otroka je
smela privesti seboj, kar se vratarici ni malehno
zdelo. Vratarica je bila ponosna, da ima deklo,
ki zna napraviti pot v gospejno srce.

Jaromila je čakala, da se vrne soprog vitez
Krutigor, vsak dan bolj nepotrpežljivo. Soprog ji
je sporočil, da je okreval in da se v kratkem po¬
vrne. Da tega ni storil, bi se bila sama napravila
na pot. Naposled pride vitez Krutigor z vitezi in
z vojaki, ki so bili šli ž njim na vojsko. Vitezi
in oboroženci so se nakitili z zelenjem. V bučanju
trobent in rogov prihajajo skozi grajska vrata na
Smrekovec. Krutigor razjezdi, pozdravi gospo in
otroke, ki so mu naproti prihiteli na dvorišče in
se poda s svojimi najodličnejšimi v dvorano. V
dvorani nastane burno pozdravljanje in hrupna
veselje. Krutigor se ne more nagledati svojega
sina, ki se je bil v njegovi odsotnosti tako lepa
vzrasel. Jaromila začne možu pripovedovati, da je
bil njegov ljubljeni sin padel v vodnjak in da ga
je rešila Cvetina s svojo izvanredno neustraše-
nostjo. Gospa je pripovedovala prav živo. Kruti-

76

gora dogodek silno pretrese in zdi se mu, kakor
bi ga po vsem životu preletavale mravlje.

„Ti moj dečko, skoraj bi bil utonil? Kolika
žalost bi bila trla očeta in mater! Zdi se mi, da
mi zastaja kri v žilah, ko pomislim, kakšno strašno
smrt bi bil skoraj storil. Odslej bodi vendar pre¬
vidnejši." -

Mati prinese še obleko, katero je bil deček
nosil pri takratni svoji nezgodi. Jaromila pokaže
osupnjenemu soprogu, kje se je bila obleka pre¬
trgala in kje je bil deček obvisel na kljuki. Kru-
tigor si vse ogleda.

„Res je, da je bil zadnji čas rešitve. Se nekaj
šivov bi naj bilo popustilo in sin moj bi bil str¬
moglavil v globočino. Dekle še ne ve, kakšno
dobroto nama je izkazalo. Lepo je od nje, vrlo
lepo. Pokazala se je hrabro in junaško. Kdo bi si
bil mislil, da je zmožno dekle k tako pogumnemu
koraku! Ali si jo že poplačala?"

„Ne, ker prepuščam to tebi. Kaj ji naj dam?
Svoje življenje je ostavila za rešitev najinega sina
in kar sem ji hotela dati, vse se mi je zdelo
preveč malenkostno. Jaz sama sem takoj omedlela,
ko sem jo videla viseti v vedru nad breznom. Ali
naj poplačam tako pogumno početje z nekaterimi
zlatniki? Obljubila pa sem ji, da jo bodeš po¬
plačal ti in upam, da me ne bodeš osramotil."

Krutigor, katerega je poznalo vse kot brez-
merno trdosrčnega viteza, bil je ginjen, kakor še
nikdar v svojem življenju. Burno je zahteval, naj
takoj privedejo pogumnega dekleta _pred njega.
Takoj pokličejo Cvetino. Skromno stopi v dvorano
in se ponižno in spodobno prikloni. Vitez jo vesel
pozdravi, poda ji roko in reče prav glasno:

77

„Dobro, dobro, mlada junakinja! Ti si reši¬
teljica mojega sina! Zdi se mi, da sem te že nekje
videl. Kaj ne, ali te nisem videl tamkaj na klopi

pri durih? Ali imam prav? Niti sanjal bi ne bil,
da prebiva v tebi toliko junaštva. Dolžan sem ti,
veliko sem ti dolžan. Brez tebe bi bil jaz nesrečni
oče. Današnji veseli dan bi bil meni prežalostni

78

dan. Zahtevaj, kar hočeš, dobila bodeš." Samo-
svestno in oblastno reče Krutigor: „Prisegam ti
pri moji časti: dam ti, če hočeš, eno svojih graj-
ščin, Borovec ali Višnjo ali Smrekovec."

Cvetina odgovori na to mirno in pohlevno:
„Izrekii ste veliko besedo, gospod vitez. Ta dva
viteza sta jo slišala. Prosila bi Vas milosti in Vi
bi je ne smeli odreči. Ne zahtevam pa milosti,
pravice Vas prosim. Dajte mi očeta, in kar ste
nam vzeli."

„Kaj? Kako?" povprašuje Krutigor strmeč.
„jaz sem vas ograbil? Kdo si ti? Kdo je tvoj
oče?" — „Jaz sem Cvetina borograjska. Delibor
mi je oče. Izpustite mi ga iz ječe in dajte nam,
kar je bilo nekdaj naše."

Viteza, odličnjaki, oboroženci in kar jih je
bilo v dvorani, vsi ostrine. Krutigor stopi nazaj
in stoji kakor steber. Globoko ga je genilo ple¬
menito dejanje Cvetinino, a še globočje se je po¬
kazalo sovraštvo do njenega očeta Deiibora. Kru¬
tigor je obledeval kakor stena, bliskal ie z očmi,
in govoril je s seboj: „Grad bi ji dal, ko bi biia
druga, a ne hči tega človeka . . Vsi v dvo¬
rani se prestrašijo, ko opazijo, da se je vitez tako
hitro izpremenil, in molče so se pogledovali, kaj
bode iz teh črnih oblakov.

Krutigorova soproga pa reče mehko: „Nekaj
dnij je še le, kar vem, da je Cvetina, to ubogo
dekletce, Deliborova hči. Iz detečje ljubezni do
očeta, da bi očeta obiskovala v ječi, da bi ga to¬
lažila, da bi mu postregla, da bi mu kaj boljega
prinesla — zato se je oblekla po siromaški, zato
je prišla v naš grad, zato je opravljala težko službo,
kakršna je celo dekletom iz kmetov pretrda. Vse

79

je prenašala potrpežljivo. Srce mi je trgalo, ko
sem jo gledala z okna, kako nosi težke škafe vode
in kako pometa dvorišče. Nisem ji razodela, kako
vem, da je plemenita gospodična in da je hči
plemenitaševa. Brez tvojega znanja si nisem upala
kaj stalnega ukreniti. V bridkosti sem čakala, da
se povrneš. Predragi moj soprog, prosim te, po¬
kaži, da imaš tudi ti plemenito srce. Ko bi ne
bila drugega storila Cvetina, kakor pokazala, kaj
premore blago otrokovo srce za očeta, ko bi nama
tudi sina ne bila rešila, že to je vredno, da se
spraviš z očetom tako plemenite hčere."

„Pri mojem meču“, pravi sosedni vitez Svi-
torog, kateremu pritrjuje tovariš Gorosvit, „kar je
storila gospodična očetu, to je neizmerno več,
kakor je storila za sina. Ko je reševala sina, bili
so hipi junaštva, ki ga zmorejo tudi manj pleme¬
nita srca v takih okolščinah. Dolgo in težko trp¬
ljenje pa, ktero je gospodična stanovitno nosila,
to priča veliko dušo. Takega otročjega srca, polnega
ljubezni, ne prekupiš z nobenim biserom. Kruti¬
gor, na tvojem mestu bi jaz mahoma vedel, kaj
mi je storiti."

„Veš kaj, Krutigor", pristavlja Gorosvit, „kb
bi Delibor gojil zoper tebe sovražne misli, davno
in lahko bi ti bil že mnogo škodil, da je le hotel.
Vidiš: ti si bil na bojišču in daleč od doma;
tvoj sovražnik, kakor misliš, pa ti je bil v gradu,
prav v gradu, in njegova hči je imela ključe in
ona mu je odpirala vrata. Izmed desetih bi jih
bilo devet ušlo in morda še grad zažgalo. Kruti¬
gor, ti pač nimaš uzroka, čemu bi jezo trosil na
Delibora."

Krutigor je stal kakor bi bil nem. Težko je
dihal in mel si je čelo, kjer mu je prihajalo vroče

80

Zdelo se je, kakor bi si iz glave izbijal, kar je
bil slišal od vitezov in soproge. Vsi so ga gledali,
kaj bode rekel. In nič ni rekel vitez Krutigor.
Neprijetna tihota je vladala po dvorani.

Nazadnje stopi h Krutigoru gospa in globoko
vzdihnivši, mu reče ljubeznivo: „Poslušaj, ljub¬
ljeni moj Krutigor! Ti meniš, da ti je Delibor
najhujši sovražnik. V tem se grozno motiš. Ko
bi bil res tak, kakor ga ti sodiš, kako bi mogla
zanj prositi jaz, tvoja verna soproga? Celo sveto¬
vala bi ti, da ga skrbno straži. Pa on ni, kakor
ga ti misliš . . . Sama sem se prepričala o tem.
Nihče ni vedel, da je Cvetina hči Deliborpva.
Tvoji ljudje, kterim si grad izročil, so tako malo
vedeli, kakor ti. Brez mene bi nihče ne znal, tudi
ne tvoj stari čuvaj, da je Cvetina hodila ponoči
k ujetemu vitezu. Hotela sem doznati, kaj pomeni
ta hoja. Ponižala sem se — to moram očitno
izpoznati — da sem šla na vrata poslušat, kaj se
menita. Grajavo je tako počenjanje, a lotila sem
se ga, ker sem bolj skrbela zate in za grad, nego
sama zase. S svojimi ušesmi sem hotela slišati,
kteri naklepi se kujejo zoper tebe. Ne oče ne hči
nista slutila, da ju kdo prisluškuje. Pa, kaj sem
slišala? O kako sem bila osramočena! Kako dobra
sta človeka! Delibor ne čuti in ne ve nič sovraž¬
nega zoper tebe. Hčer je opominjal, naj nas ljubi
in naj nam dobro dela. Brez takih opominov, ne
vem, če bi bila hotela hči rešiti tvojega sina. De-
liboru se imaš zahvaljevati, da imaš sina rešenega.
Kako bi te on mogel sovražiti! Oh, ljubi moj
Krutigor, kako moreš biti tako trdosrčen! Kaj
moreš Cvetino, to junaško vitezinjo, puščati, da
ne bi je uslišal? Kaj bi mogel biti toliko ne¬
hvaležen ?“

81

Krutigor reče pretegnjeno in zamolklo: »Cve¬
tina naj si vzame svoj Borovec in kar pripada
k njemu. Nič nimam zoper to. Delibor pa ostane,
kjer je . . .“ Vitez to reče in gospe niti ne
pogleda.

Gospa Jaromila pokliče sina in pravi mu
objokana: »Ljubi moj otrok, prosi tudi ti očeta!
Prosi jih, naj uslišijo Cvetino. Cvetina te je rešila:
smrti. Poklekni, Mojmir, pa vzdigni roke. Tudi
jaz bom klečala s teboj, tudi jaz bom prosila s
teboj. Kakor bom jaz govorila, tako pa ti govori
za menoj:

(poklekneta)

»Ljubi oče! Ne bodite trdi! Ne premišljujte
tako dolgo! Izpustite očeta Cvetini! Cvetina je
postavila zame svoje življenje. Cvetina je dobra.
Ona me je rešila iz vodnjaka. Tudi Vi ji rešite
očeta iz ječe. Otela me je grozne smrti v vodi.
Ne puščajte, da bi njen oče umiral v ječi. Vam
me je ohranila. Tudi Vi nji povrnite očeta. Ne
glejte v stran, preljubi oče! Poglejte me, svojega
sina! Poslušajte me, svojega otroka! Ko bi ne
bilo Cvetine, bi ne bilo tudi mene in bi me ne
videli več živega. Vzdigam roke in prosim Vas,
usmilite se Cvetine!"

»Nehaj, dete!" reče vitez Krutigor. Držal se
je Krutigor trdo, da bi ga ne posilile solze, ki se
ne spodobijo vitezu, kakor je menil. Cvetini pa
reče: »Vaš oče je sloboden. Vračam Vam grad
in vso okolico. Storil sem mu bil krivico. Mož,
ki vzgoji tako hčer, ne more biti hudoben."

»Hvala bodi večnemu Bogu!" vzklikne gospa
Jaromila v solzah ter objame soproga. Cvetina je

Cvetina. 6

82

bila kakor v nebesih. Pričujoča viteza nista mogla
skrivati solz.

„Vi ste plemenit človek," izpregovori vitez
Svitorog. „Od te ure Vas cenim še bolj."

»Napravili ste," pristavlja vitez Gorosvit,
»kakor se spodobi vrlemu vitezu. Pravičnemu biti
je več ko hrabremu."

Oboroženo spremstvo Krutigorovo je bilo vse
zadovoljno z njegovim odlokom. Veselili so se re¬
čene besede in nekateri so ga na glas hvalili. „To
je lepo." „To je vrlo." „To je plemenito." „To
je vitežki." „To je prav in pravo je i Bogu
drago." Tako se je glasilo po vrsti.

Naposled zakličejo vsi: „Bog živi Krutigora
z Jaromilo in sinom; Bog poživi Cvetino in De¬
li bora!"

19. Cvetina naznani očetu, da je prost.

V Krutigoru so premagala in vladala blažja
čuvstva. Postal je drug človek. Da je zatrl strast
sovraštva, da je poslušal glas pameti, to ga je
navdajalo z veselo zadovoljnostjo. Mir se mu je
naselil v prša, ki so poprej bila še tako zaprta.
Obličje se mu je razvedrilo in oči so se mu sve¬
tile veselja.

Celo mali rešenec Mojmir je opazil dobro¬
dejno to izpremembo. Rekel je očetu: »Dragi moj
oče, zdaj pa izgledate tako prijazni, kakor mati
in gospodična Cvetina. Kako vas zdaj rad vidim
in rad imam."

Cvetina pristopi k vitezu in se mu zahvali,
ker je nji in očetu izkazal tako veliko dobroto.

83

»Cenjena gospodična," izgovarja se vitez, „ne
pretirajte cele stvari. Ne sodi mi hvala. Kakšen
okrutnež bi bil, ako ne bi ravnal tako, kakor
moram. Je že dobro. Pojdite z menoj, Cvetina, in
pojdiva v ječo k očetu. Krivično bi bilo, ako bi
ga le še za hip zadrževal v temnici. Vam pa se
ima zahvaliti, ako doseže svobodo. To pa mu re¬
cite vi sami in izpregovorite še zame dobro be¬
sedo, da pozabi krivico, katero je moral zaradi
mene prestati."

Jaromila namigne soprogu, naj pristopi k nji
k oknu in tamkaj mu začne nekaj prav tiho pri¬
povedovati. Krutigor posluša in parkrat prav po-
voljno prikima.

Nato reče gospa deklici:

»Stopite nekoliko z menoj, blagorodna gospo¬
dična . .

Cvetina stopi z gospo v sobo, ki je bila
kaj lepo opravljena. V sobi je bila dragocena
obleka in drago srebrno in zlato okrasje. Gospa
je bila vse to pripravila za tisti trenutek, ko bode
vitez Delibor izpuščen iz ječe. Cvetina si umije
in obriše rujavo lice, Jaromila pa ji nakiti lase
in preplete s svilenimi trakovi.

Ko jo še obleče, v dragoceno obleko, bila
je Cvetina res zala. Jaromila se ji zadovoljna sme¬
hlja, a ne reče nič, ker je vedela, da se mladi
ljudje ne smejo hvaliti radi telesne lepote; sicer
bi lahko postali napuhnjeni. Ako nima človek raz-
ven telesne lepote nobene lepše duševne lastnosti,
je še vedno pravi nesrečnež.

Jaromila spremlja Cvetino do ječinih vrat.
Cvetina jih odpre in ko vstopi, pravi:

6 *

84

„HvaIa Bogu, ljubi moj oče, vi ste svo¬
bodni !“

Pa kako se tudi Cvetina začudi! Toda komu?
Očetu se začudi. In zakaj ? Oče so opravljeni
kakor za kakšno slovesnost. Opravljeni so vitežki
in z zlato verižico okoli vratu, a ob straneh jim
stojita oba viteza, Krutigorova prijatelja.

Gospa Jaromila je bila Krutigoru tiho. rekla,
naj da Delibora obleči, kakor se spodobi njego¬
vemu stanu, a ona bode istotako Cvetino. Pri
Deliboru naj ostaneta viteza, a povedati mu ne
smeta, na kakšen način je prišla ura njegovega
osvobodenja.

Delibor prisrčno objame svojo hčer.

„Ljuba moja Cvetina! Vse si premagala!
Kar bi ne bilo premagalo nobeno orožje, to si
dosegla ti, ker si omehčala Krutigorovo srce. Ti
si mojega najhujšega sovražnika izpremenila v pri¬
jatelja. Hvala Bogu, da je prišel konec mojega
trpljenja!"

Cvetina pove očetu, da želi Krutigor, naj mu
odpusti. „Saj veš, ljubi otrok, da mu odpuščam
in da sem mu odpustil že davno!" Ta hip pri¬
stopijo Krutigor s sinom in Jaromilo. Delibor mu
poda roko, jiakar se prijateljski objameta. Ves črt
je izginil. Čutila sta blagodejnost sprave; in v
takem čustvovanju si obljubita večno prijateljstvo.

Dan je pohajal v pripravah za velike gosti.
Dvorana je vsa razsvetljena. Na prvih mestih se¬
dita Delibor in Cvetina, a poleg Krutigor in Ja¬
romila. Vse je bilo drage volje.

Krutigor že dolgo ni bil tako vesel. Sam je
dejal: „Take volje kakor sem danes, nisem še bil

85

kar živim. Bedasto sovraštvo zoper tebe, cenjeni
moj Delibor, grenilo mi je vsako radost. O, kako
blaženo je bivati, kjer domuje edinost, mir in
sloga. Zdaj čutim: sovraštvo prihaja iz pekla, pri¬
jateljstvo iz nebes."

Krutigor da prinesti srebrne kupe, znotraj
pozlačene ter jih veli natočiti z najboljšim vinom.
Krutigor vzdigne kupo ter jo izprazni na zdravje
in srečo Deliborovo in Cvetinino. Isto storita vi¬
teza. Vsaki je moral izreči zdravico, preden je
pil iz kupe.

Največ oploskane so bile te zdravice:

Delibor je rekel: „Vsi slovenski možje naj
žive v miru in edinosti, zavoljo malenkosti naj se
ne prepirajo, zavoljo osebnosti naj ne netijo smrt¬
nega sovraštva."

Svitogor je nazdravil: „Vse slovenske žene
bodo naj podobne gospej Jaromili, in vsa slo¬
venska dekleta naj se vzgledujejo na Cvetini —-
potem Slovencem ne bo manjkalo hrabrih in zna¬
čajnih mož."

Gorosvit je voščil: „Vsi slovenski stariši naj
vzgajajo svoje otroke, kakor Delibor in Dragomiia
svojo hčer Cvetino, in vsi slovenski otroci naj
spoštujejo svoje roditelje kakor Cvetina svojega
očeta, in ves slovenski narod bo kakor ena velika
in srečna družina."

Krutigor je dejal: „In vsaki stariši naj do-
žive na svojih otrocih toliko veselja in sreče in
časti, kakor jo zdaj uživa velevrli vitez Delibor
zastran svoje ljubodušne hčere Cvetine."

86

19. Cvetina in oče dobita nazaj
premoženje.

Drugo jutro na vse zgodaj pride Krutigor v
sobo k Deliboru in kliče mu naproti: „Delibor!
Prebudil sem vse ljudi. Hotel sem jezditi na Bo¬
rovec. Predati sem ti hotel grad in Borovščino in
kar je še tvojega. Pa žena je prišla in je dejala, da
v Borovščini ne bode vse v redu, ker hlapci, ki
niso bili vedno pod nadzorstvom, niso najbolje
gospodarili. Toraj bo treba marsikterih popravkov.
To sem ji potrdil. Meni bi ne bilo prišlo na misel.
Ostani zatoraj s Cvetino še nekaj časa pri meni,
dragi Delibor. V teh zidovih si prebil dokaj otož¬
nih dnij, pa dodajva še nekaj veselih."

Delibor je bil zadovoljen s to ponudbo. Oba
gresta v dvorano zajutrovat. Tu sta bila že viteza
in drugi odličnjaki. Sedejo za mizo. Po končanem
kosilu vstanejo oboroženci. Viteza se poslovita.
Oboroženci se zbirajo na dvorišču. Trobec zatrobi
v rog in vse krdelo se pomika iz gradu.

Ko vsi odidejo, pravi Krutigor svojemu vi-
težkemu prijatelju Deliboru: „Zdaj si moraš pa
ogledati še moj grad. Po kosilu pojezdiva na lov.
Zdaj si oglej slike mojih prednikov, in potlej ti
pokažem dragocene starine in druge zanimive
stvari."

Delibor si je ogledoval stare viteze, vse v
oklepih, in njih soproge v starinski noši. Pri
vsakem je Krutigor postal; o vsakem je vedel
kaj povedati. Nato razkazuje Krutigor svojo oro¬
žarno, kjer je bilo nagrmadenega orožja, svetlega,
bridkega, krutega, oklepi za viteze in celo za

87

konje. Po hodnikih je kazal jelenove glave z
mnogovejnimi rogovi. V konjarnah si videl iskre,
snažne, rejene konje. Klet je obokana, v nji leže
mogočni sodovi z dobrim in močnim vinom.

Naposled ogledata tudi vodnjak na dvorišču.
S strahom gledata v grozno globočino. Delibor
se je veselil svoje vrle hčere, Krutigor pa svojega
otetega sina. Oba očeta se objameta.

Jaromila pa je Cvetini razkazovala pohišje
in domače blago: omare lepo belega platna,

umetne veznine, shrambice dragocenih posod, ve¬
liko kuhinjo, ki je bila čista, da se je kar leske¬
tala. Nato ji je pokazala vse one reči, ki so bile
prinesene z Borovca.

„To bote vse nazaj dobili do zadnjega," pri¬
stavila je gospa Jaromila.

Cvetina je hotela obiskati še vratarja. Jaro-
mila gre z njo. Na dvorišču se jima pridružita
še Delibor in Krutigor.

Vratar je sedel v naslonjaču; s pota je bil
prišel in počival. Ko sliši Krutigora, dvigne se,
in odpre vrata. Cvetina stoji pred njim.

»Cvetina, o gospodična Cvetina! Kaj sem
doživel! Kdo bi bi! mislil, da je moja dekla bo-
rograjska gospodična! To je nezaslišano. Davi
so se pogovarjali oboroženci, kako je s to rečjo,
in potlej šele se mi ie zdanilo v glavi, čemu ste
bili toli prijazni z vitezom. No, Bog in pa moj
gospod Vas bo nagradil za toliko dobroto. —-
Pa da ste videli, kako je moja žena odpirala oči,
obračala jih na vse strani, kako je strmela in
čudila se in roke lomila, in za glavo se prije¬
mala. Prejkone se je spominjala surovih besedij,

88

s katerimi Vas je pitala. Naj Vas le odpuščanja
prosi zdaj."

Vratarjeva otroka sta stala v kotu. Cvetina
stopi k njima, pa ju ljubko nagovori. Otroka se
osokolita.

Bredica reče: „Zdaj si pa napravljena prav
lepo. Na tebi je vse lepo in novo. Se tvoj obraz
je lepši . . .“

Deček pravi; „0, naj bo le tako napravljena,
če le ostane dekla pri nas. Tako dobre ne do¬
bimo več . . .“

Krutigor in drugi so se smejali. Cvetina
vpraša otroka: „Kje so pa vajina mati? . . .“

Mala Breda odgovarja: „Prav zdaj so re¬
zali kruh v juho. Ko so slišali, da prihajajo grajski,
bežali so vun pri vratih . . .“

Cvetina gre v sobo, pa pripelje vratarico.
Bilo jo je sram, ko je stala pred lepo naprav¬
ljenim Deliborom in prekrasno Cvetino, pred
strogim vitezom Krutigorom in plemenito gospd
Jaromilo. Zdaj je rudeia, zdaj je bledela. Nazadnje
pravi vratarica:

„Ne vem, kam bi se skrila, raje, kakor da
stojim tu pred gospodo. Vsi bodo vedeli, kako
sem gospodično oštevala, in kako lepe priimke
sem ji dajala. Ko bi bila vedela, odkod je moja
Cvetina, in da bode še tako povišana, bila bi se
drugače obnašala."

Jaromila je dejala: „Dobra moja vratarica!
Najmanjši človek je božjega rodu. Ubožtvo je naj¬
večja plemenščina; z njo se ne more primerjati
nobena druga čast. Prosjak, tudi najubožnejši, če
je sicer dober človek, a največji siromak, more

39

dobiti neizmerno slavo, proti kteri je vsa lepota
sveta kakor nič. Po takem je dolžnost, da tudi z
najmanjšim človekom lepo ravnamo. Kesate se in
sramujete se, da ste bili surovi do poprejšne
dekle, ki stoji pred vami zdaj kot plemenita bla¬
gorodna Borograjka. Se več se bomo kesali, še
več se bomo sramovali, ko bomo videli tamkaj v
božjem veličanstvu ubožce, ki smo jih tukaj pre¬
zirali . . .“

Vratarica je vse potrjevala. S solzami je
prosila Cvetino odpuščanja.

Cvetina pravi dalje vratarici: „Ljuba moja!
Rada bi Vam bila včasih kaj rekla. Pa ni bilo
umestno. Čakala sem ugodnejšega trenotka. Tu
je zdaj; zdaj izgovorim besedico. Najprej moram
tu pred gospodo izpričati, da imate na sebi mnogo
dobrega. Pridna ste in v gospodarstvu je vse v
redu. Varčujete brez skoposti, miloščino delite
brez zapravljivosti. Dobra ste, postrežna ste, pri¬
jazna ste, ljubezniva ste, pa samo — dokler se
ne ujezite. Takrat je „grdo pri hiši". Takrat od¬
ložite vse dobro s sebe. Takrat govorite in de¬
late, kar ni vse skupaj nič. Vaša jeza greni živ¬
ljenje Vam in drugim, da slovite kot hudobna
ženska. Govori se tudi, kar pa ni res, da imate
premalo pameti, ker ne delate s pametjo, ampak
z jezo. Ravnajte s pametjo! Pustite jezo; jeza je
kos neumnosti in blaznosti. Potrpežljivost in krot-
kost ste Kristijanu dve dolžnosti. Poboljšajte se v
tem in Boga prosite pomoči zjutraj in zvečer. Ce
takoj ne pojde, ne utrudite se, pojde počasi.
Drevo ne pade na prvi mah. Od dekle pa, ki
ima dobro voljo, ne zahtevajte, da bi prvi hip
storila tako spretno, kar vi delate že veliko let.
Pokažite ji večkrat, pa z lepo, ne s kregom. Od-

90

vadila se bo napak, Vas bo pa rada imela. Kadar
se iznebite velike te svoje napake, tedaj bodete
prav vrla žena. Ko bi vas ne čislala, še pol bi
Vam tega ne bila povedala. Delajte kakor sem
rekla, pa bode lepo pri hiši."

„To so razumne in odkritosrčne besede,"
potrjuje vitez Krutigor. „Vi ste pametna in po¬
dučena, prav izvrstna gospodična, Cvetina. Ta¬
kisto so dejali že moj oče: Uma, uma, ne šuma,
hruma 1“

Cez nekaj dni vidimo majhen sprevod praz¬
nično oblečenih ljudij. Vozijo se in jašejo na Bo¬
rovec. V družbi smrekovskih oborožencev opaziš
viteza Delibora s Cvetino in viteza Krutigora s
soprogo Jaromilo.

Hitro se je bilo razneslo po vsi okolici, da
sta se viteza poravnala in da je spravo naravnala
Cvetina. Iz vseh vasi in sel so grnili skupaj ljudje
veselih obrazov in radovednih očij, da bi videli
Cvetino, rešiteljico iz vodnjaka in ječe.

Na Deliborovem zemljišču ni bilo toliko ljudi.
Ko se odpro grajska vrata, evo, tu so ti zbrani
vsi odlični vaščani. Na eni strani stoje dečki,
mladeniči, možje, na drugi se tišče deklice, de¬
kleta in žene. — Besednik je moškim ogljar in
mlinar Davorin, a ženskam načelnica pa njegova
žena Gera.

Davorin je bil poštena duša s krepko pestjo,
ali besedij postavljati, Jn še pred tolikimi ljudmi,
tega vendar ni znal. Sel je bil k staremu graj¬
skemu čuvaju, ker več glav več ve, da bi se po¬
menil, kako bi najlepše pozdravil gospoda viteza
Borograjca. — „Le ne predolgo," opozarjal je
Davorin čuvaja, „ker za menoj bo govorila moja

91

Gera in tej se znajo besede razpletati same." To
je vedel, da rok se ne sme držati ne spredi ne
zadi ter da je nasloviti: visokoblagorodni gospod
vitez Delibor . . .

Zdaj stoji Davorin pred vitezom, pa jame:

„Cudoviti potje božji, po katerih . . Tu
presahne našemu Davorinu vir besedij. In vendar
je imel Davorin v glavi vse polno lepih misli, vse
živo krepkih stavkov, kratkih, jedrovitih, važnih,
glavnih in postranskih in vse polno najtoplejših
in najprisrčnejših voščil! A brž se osrči, strese
z glavo in reče: »Odpustite, gospod vitez! Vesel
sem, da Vas vidim. Od veselja sem pozabil, kar
sem bil mislil govoriti. Zdaj nič več ne vem.
Želim Vam pa vse dobro prav res . . .“ Davorin
je menil: „No, bo pa moja žena bolje govorila."

Da! Gera je še hitrejše pozabila naučene
besede. Zamaknjena je bila v Cvetino, ki se ji je
zdela kraljična. Ko neha Davorin in ima ona go¬
voriti pozdrav v imenu žensk, seže brzo po pred¬
pasniku ter se zjoka tako milo, da jo hitro po¬
snamejo vse ženske in še moški, otroci, mladi in
stari, in ta ploha solz se ustavi v  še le pri mo¬
žakih, ki zakličejo mogočni: »Živio!“ v kteri

udari tudi ženski zbor, akoravno solznih očij. Na
ogijarjevem in njegove žene poštenem licu pa si
bral veselje, očividno žareče, solnčno veselje, ki¬
peče iz dobrega srca, v kterem je prebivala naj¬
boljša volja zraven nedovoljnih močij. Saj sta bila
vendar dobro opravila.

Delibor in Cvetina sta bila močno ginjena,
ko sta šla med vrstama osrečenih ljudij. V gradu
v vitežki dvorani, na vzvišenem prostoru so stali
vitezi, plemenite gospe s sinovi in hčerami, sredi

92

med njimi pa Nežika, ona dobra ogljarjeva de¬
klica, držeča na baršunasti blazini grajske ključe.

Nežika reče Cvetini: „Plemenita gospodična!
Očeta svojega niste samo rešili iz temnice, Vaša
ljubezen mu je odprla tudi vrata borograjska.
Vzemite ključe, podajte jih očetu."

Cvetina prime blazino, pomoli jo očetu, oče
pa vzame ključe ter hvaležno pogleda v nebo.
Spomnil se je one grozne viharne in deževne noči,
ko so ga tukaj vezali, zvezanega na kola posadili,
posajenega na tuji grad peljali in pripeljanega v
ječo porinili; Cvetina pa je za njim jokala. Tako
lep vzprejem mu je omislila Jaromila, soproga
Krutigorova, kar ga je tim več veselilo.

»Preden se naselim v tem gradu", govori
vitez Delibor, »pojdimo v grajsko kapelo. Zvalilo
se je name veliko hudega, ali Bog je obrnil vse
na dobro. Zahvalimo se mu." Vsi odobravajo te
besede ter stopijo v kapelo.

V krasni dvorani je pripravljen velikanski
obed; ljudstvo se je gostilo na dvorišču. Delibor
je okrajšal goščenje v dvorani, ker ga je vleklo
na dvorišče k njegovim dobrim ljudem. Sredi
svojih podložnih se je čutil kakor očeta med svo¬
jimi otroci.

Najprej poišče ogljarja in njegovo ženo, pa
mu reče: »Davorine, moj stari in vrli služabnik,
ti in tvoja soproga sta vzprejela mojo hčer, ko
je bila sirota in lepo sta za njo skrbela. Odslej
ne pojdeš iz gradu. Pri meni ostaneš. Konjušar
boš moj. Ta služba ti bo prijala, ker si vajen
jahati od mladih nog. Gera tvoja mi je pošiljala
perila; zato bo v gradu ključarica. Nežika bodi
Cvetini drugarica, kakor ji je bila v nesreči ljuba

93

prijateljica. Zvestejše tovarišice Cvetina ne more
dobiti.

Delibor je šel okoli vseh gostov. Z vsakim
se je pomenkoval, povprašajoč ga, kako mu je,
kako je doma. Pa tukaj niso bili vsi borograjski
podložni. Jaromila ni mogla vseh povabiti, pokli¬
cala je bila le najstarejše gospodarje z otroki in
vnuki. Drugim je obljubila, da jih bo povabil
drugi pot Delibor.

Med temi povabljenci na dvorišču jih je
bilo mnogo, ki so bili miloščino ali pokojnino do¬
bivali od gospoda borograjskega. Kar je bil pa
grad prešel v druge roke, prenehali so jim ti
dohodki. Delibor je zdaj vsakemu zagotovil, da
bode dobival vse to, kar je bil dobival prej.
Veselje je bilo zaradi te novice splošno. Vse je
zatrjevalo, da je zvesto udano svojemu dobremu
in skrbnemu gospodu.

Tudi Krutigor pride čez nekaj časa doli na
dvorišče. Ko vidi toliko zadovoljnost in veselje
med Deliborovimi podložniki, reče: „Resnica je,
da je dobrota boljša od sile in da se z dobroto
doseže več, nego s silo. Boljše je, da te ljubijo,
kakor da se te boje."

Delibor mu odgovori: „Tak gospod, kate¬
rega se boje hudobneži in katerega dobri ljubijo,
mislim, je najboljši."

20. Kako se je še dalje godilo Cvetini.

Viteza Delibor in Krutigor sta se mnogokrat
obiskala, kakor tudi Jaromila in Cvetina. Krutigor
je premnogokrat vprašal svojega prijatelja za svet

94

bodisi v gospodarskih zadevah, bodisi v zadevah
svojih podložnih ljudii.

Cvetina pa je čislala Jaromilo kakor svojo
drugo mater in se je rada učila marsičesa od nje,
Tako je nastalo prisrčno prijateljstvo, ki je vsem
•olepševalo življenje.

Nekaj časa sem pa Kiutigor ni več zahajal
na Borovec in čeprav je bil večkrat povabljen,
vendar je povabilo vsikdar odklonil in sicer včasih
s prav malenkostnimi izgovori.

Nekega dne pa prihaja Krutigor na Borovec
celo nepričakovan. Delibora in Cvetino povabi,
naj gresta takoj z njim. Videlo se mu je, da na¬
merava nekaj posebnega. Vendar ni hotel pove¬
dati, kaj namerava. Borograjca sta kmalu priprav¬
ljena in gresta s Krutigorom na Smrekovec.

Ko pridejo na grad, pelje jih domačin po
ozkih in mračnih hodnikih, ki so bili Deliboru in
Cvetini dobro znani. Cvetina se začudi:

„Kaj hočemo tukaj ? Mrazi me vsled groze,
če pomislim na te zidove in na temnico."

Krutigor molči in odpre ječo. Vsi vstopijo,
pa kako se Delibor in njegova hči začudita, ko
o ječi ne najdeta niti najmanjšega sledu. Na nje¬
nem mestu je lepa, krasna in mila kapelica. Okna
so visoka in imajo barvana stekla, skozi katera
prihajajo solnčni žarki s čarobnim svitom. Obok
je moder kakor jasno nebo in posut z zlatimi
zvezdicami. Altar se ves leskeče v zlatu. Tlak je
umeten in pisan.

Delibor in Cvetina ne moreta prehvaliti okitja
in, umetnih oprav.

„Vedel sem," meni Krutigor, „da vama bode
po volji, ko vidita to izpremembo. Ker sem vaju

95

hotel presenetiti, zato vaju nisem hotel obiskovati.
Kaj ne, kapelica je lepa. Toda ona je delo moje
soproge Jaromile. Njej gre čast. Kako je začela ?
Prav razumljivo. Ko smo vaju prvič spremljali
na Borovec in se zopet vrnili nazaj na Smrekovec,
prosila me je žena, naj greva pogledat ječo. Nisem
maral iti v temnico, ki je vzbujala v meni tako
temne spomine. Ker je še prosila, stopim z njo
v ječo. Notri pravi: „„Vidiš, mračno in puščobno
ječo je premenila otroška ljubezen v prijazno sta-
nova!išče.““ — Resnično je, potrjujem ji jaz,
poprej ie bilo tu grozno, a zdaj je ljubko kakor
v kapeli. — Jaromila odvrne: „„To je krasna

misel, Krutigor. Tako sem tudi jaz že mislila na-
tihoma. Jela sem tako misliti, ko sem videla in
, ogledovala kapelo borograjsko. Ta prostor se da
prav lahko prestvariti v kapelo. Nekaj bode pač
storiti, da pokaževa, kako sva hvaležna, da se
nama je bil rešil Mojinir. Kapela, da, ta bi bila
najboljši spomenik. In prav kapele nimamo še,
čeprav je sicer naš grad dobro preskrbljen z vsemi
poslopji. Doslej smo zmeraj hodili v Zatičino ali
pa doli v trg, kar je bilo zelo težavno in dosti¬
krat celo nemogoče. Svoja grajska kapela je spo¬
menik, ki bode še potomcem najinim prinašal
blagoslova.““ — Tako je umovala moja Jaromila.
Rečem ji: »Razumno govoriš. Tu nima ječati nihče
več. Tu bomo hvalili Boga, da nama je po Cve¬
tini rešil Mojmira, da je Cvetina naredila spravo
med Deliborom in med menoj in da mi je vrnila
srečni pokoj . . . Tako je nastala ta kapela."

Jaromila pristavi: „In jutri jo posveti naš
prijatelj opat oče Nabor. Vse je dogovorjeno. Na
slovesnost prispeta viteza Svitogor in Gorosvit in
še nekateri drugi plemenitaši z otroci in sopro-

96

gami. Najljubša in najdražja gosta pa sta nama.
vidva: Vi, blagi Delibor in pa Vi, preblaga Cve¬
tina. Upamo, da se boste radi udeleževali sveča¬
nosti, kteri ste dali Vi povoda."

Posvečevanje kapele v hišo božjo je bilo
silno praznično. Povabljeni vitezi so bili vsi točno
dospeli. Vitezi, po tedanji navadi opravljeni v
svetlo železje, porazstopili so se po obeh straneh.
Njihove soproge, oblečene v črno in temno z.
obilnim zlatim in srebrnim okrasjem, porazmestijo
se po sredini.

To družbo, prešinjeno spoštovanja do sve¬
tega opravila, spodobnega in resnega vedenja, to
bogoljubno slovensko gospodo pogledaTi in spredaj
videti klečečega rešenca Mojmira med sestricama,
kako moli sklenjenih rok, to je bilo divno in
silno lepo.

Pred altar stopi častivredni oče Nabor z
nekaterimi duhovniki, ki so bili vsi v prekrasnih
cerkvenih opravah ter govori tako:

„Preljubljeni v Gospodu! Dobri stariši so
ljubili svojega sina, ki je bil rešen iz velike ne¬
varnosti; dobra hči je ljubila svojega očeta, kte-
remu je tukaj veliko dobrega storila — obojna
ta ljubezen je ta kraj groze izpremenila v kraj
češčenja božjega. O tem bi mi bilo danes govo¬
riti ... Pa dogodba vam je vsem znana, za-
toraj samo nekaj starišem in otrokom.  —
Otroci so na svetu ljubeznjive stvari, ob enem pa
tudi sirotice. Poginili bi, ko bi zanje ne skrbeli
stariši. Stariši pa skrbe, ker imajo ljubezen, a ta
ljubezen pa je od Boga. Ce goje stariši to božjo
ljubezen do otrok, ne bodo ljubili otrok samo-
pridno in napačno in ne bodo svojih otrok kva-

97

rili in pogubljevali. Taki stariši so dobri, in dobre
stariše imeti, to je velika sreča otrokom. Otroci!
Odkod dobivate vse? Od starišev dobivate jesti
in piti, obleko in hrano, poduk in svarilo. Stariši
bude nad vami, kadar ste zdravi, ne puščajo vas,
kadar ste bolni. Oni mislijo namesto vas, delajo
namesto vas, trpe namesto vas. Tako je Bog na¬
redil; ta božja naredba je modra. Če hočete, da
vas bo ljubi Bog rad imel, poslušajte stariše, ki
več vedo, ki bolje vedo in ki vam le dobro ho¬
čejo. Hvaležni jim bodite za vse. Ljubite jih,
kakor so oni vas ljubili, ko ste bili mali. Tako
Bog zapoveduje. Taka ljubezen do otrok in do
bližnjega je znamenje, da smo vsi otroci božji.
Otroci, ki se ne prepirajo, ki radi ubogajo, take
otroke imajo vsi radi. Stariše pa, ki delajo, kakor
Bog ukazuje, nje ima Bog rad in vsi angelji v
nebesih. Četudi se temu ali onemu včasih slabo
godi, naj ne obupa in naj misli: Bog me izkuša,
Bog mi je Oče, on mi hudega delati ne more,
ker je sama ljubezen. — Oče nebeški! dodeli,
da se bomo ljubili ko .dobri otroci, vsi skupaj
pa tebe čez vse, da bomo pomagali zapuščenim
in ubogim sirotam, ker to je prava služba božja;
potlej bo tudi služba božja v tej kapeli tebi pri¬
jetna. Amen.“

Po cerkvenem opravilu gredo vsi v dvorano.
Toliko, da dobro posedejo, oglasijo se trobente
na dvorišču. Krutigor posluša trobenje, ugibajoč,
kaj bi pomenilo. Drugi vitezi skočijo k oknom.

Na dvorišču vidijo četo vojakov, podobnih
onim, ki nosijo imenitno povelje. Služabniki pri¬
tečejo notri in šepnejo: „DežeIni poglavar!"

Vitezi mu hite naproti, a deželni poglavar
s svojim spremstvom je že pred vratmi. Poglavar
Cvetina. 7

98

stopi v dvorano. Bil je visok mož vznesene po¬
stave, plemenite zunanjosti.

Poglavar stopi k Deliboru, poda mu roko
prav prijateljski ter mu reče:

»Ljubi moj vitez Delibor! Sam prinašam no¬
vico, da smo sklenili slavni mir. Privel sem vam
tudi ljudi, ki ste nam jih poslali; izkazovali so
se junake. Cesar se Vam zahvaljuje lepo za po¬
moč. Bi! sem na Borovcu, a tam so mi dejali,
da ste na Smrekovcu. Napotil sem se semkaj ter
sem prepričan, da moremo tudi Krutigora po¬
zdravljati prisrčnega prijatelja. Jelite, Krutigor, da
je tako? Niste se nadejali, da Vas obiščem! Za¬
gotavljam Vas, da je cesar prav zadovoljen, ker
ste se poravnali z Deliborom. Veselim se, da
vidim vrla viteza, kako prijateljski občujeta."

Krutigor je bil tudi vesel in poln zadovolj¬
nosti, ko je slišal, da je v milosti pri cesarju.

Poglavar opazi tudi očeta Nabora, pa mu
reče: »Veseli me, da Vas tukaj vidim med nami
posvetnimi, ki nam dajete poredkoma srečno pri¬
ložnost imeti Vas v svoji sredi. Greste le, kadar
Vas kliče dolžnost, sicer se zadovoljujete med
svojimi zidinami. Dobivate nas mrtve in teh*) nas
je lepo število . . ."

»Res je, svetli gospod," odgovarja oče Nabor,
»mrtvih sicer, ali preslavnih mož. Ni še dolgo, kar
smo ugrobili Zeleno.

Poglavar se obrne k soprogi Krutigorovi ter
reče: »Zanašam se na Vašo plemenitost, gospa

*) Viridis, f 1414. Milanska vojvodiea, vdova po
Leopoldu III. Avstrijskem, p:’.leni pri Sempahu, velika
dobrotnica samostanu, počiva na evangeljski str'ani ve¬
likega žrtvenika.

99

Jaromiia, ter se sam povabljam sem na obed, in
Vas pozdravljam kot pogostiteljico v svojem in
drugih imenu. — Vi, gospodična Cvetina, za Vas
imam posebna naročila, ki jih izveste pozneje. —
Ostale gospode nočem več zadrževati. Dajoč lepi
vzgled, sedem k mizi. Dolga ježa pravi mi, da
sem potreben zaloge. Bodemo obedovali prija¬
teljski, brez tankih ozirov. Jaromiio in Cvetino
prosim na mojo stran. Visokočastni opat bode sedel
meni nasproti med vitezoma sprave. Spravo de¬
lati, to Vam je bil od nekdaj najprijetnejši opra¬
vek in po takem dobite pravi sedež. Tako smo
skupaj, katere nas dogodba tiče. Drugi gospodje
naj izvolijo posesti po svojih mestih."

Deželni poglavar sede na prvo mesto. Pri-
neso mu dragoceno pogrnilo in zlato kupo. Po
prvih nazdravih reče deželni poglavar: „V taboru
smo izvedeli razdor med vitezoma Deliborom in
Krutigorom, in tudi to, kaj sta storili Jaromiia
in Cvetina. Dogodek pa je toliko važen, da bi ga
rad vedel še natančneje."

Poglavar je izpraševal zdaj po tej, zdaj po
oni okolnosti. Jaromiia in Cvetina sta mu pojasnje¬
vali, kar je želel. Poglavar je večkrat omiloval
Delibora, čudil se Cvetini in hvalil jo. Pohvalno
je omenjal tudi Jaromile ter se radoval, da je
Krutigor popravil svoje ravnanje.

Delibor in Cvetina sta hotela marsikaj za¬
molčati, oziraje se na viteza Krutigora. Toda vitez
Krutigor ni trpel preskakovanja ter je sam od¬
kritosrčno povedal, kako je bilo in naposled je
dejal: „Pregrešil sem se, to vem. Grešno je, zelo
grešno, a kaj bi napako skrival ali prikrival, ki
ostaja storjena. Bolj je častito, če pregrešek pri-
poznaš, pa ga popraviš, če moreš. Tako sem to

7 *

100

storil, in tako naj stori vsak. Samo po tem potu
prihaja v srce mir in veselje."

Poglavar pogleduje zadovoljno po osebah.
Kazaje na Cvetino pravi: „Velevredni gospodični
tu se imamo zahvaljevati, da smo lepo prijateljski
okolu mize. Brez njenega posredovanja bi se zdaj
borili v krvavem boju. Umeva se, da bi Delibora
ne bili zapuščali. V cesarskem taboru smo bili
sklenili, da premagavši sovražnika, udarimo na
Smrekovec z vso močjo. Krutigor bi nam bil
zadajal krvavega in krutega bitja in veliko bi jih
bilo obležalo, preden bi bil grad pridobljen. Ta
gospodična pa je odvrnila toliko hudega."

Cvetina je zarudela. Rudečice žareča je de¬
jala: „Milostljivi gospod! Toliko časti naklanjate
meni, obsipate me s toliko hvalo. Bog je stvar
tako vodil in izvel. Siničica, ki je priletela na
vedro, ima toliko deleža pri spravi med mojim
očetom in vitezom Krutigorom, kakor jaz."

Oče Nabor pripomni: „Kar je zdaj rekla pre-
blaga gospodična Cvetina, to je bila zlata beseda.
Veliko je reči v našem življenju, zelo majhnih,
ki imajo pa za druge velike in važne nasledke.
Kdo misli na to, kaj je važnega na tem, če dežuje
ali če solnce sije. Ko bi bilo takrat deževalo,
Mojmira bi ne bilo na blatno dvorišče, ne bil bi
pal, Cvetina bi ne bila pokazala svojega vrlo ple¬
menitega srca, ne bila bi omečila Krutigora in
vojska bi se bila začela; veliko mož bi bilo palo
in mnogo udov in sirot bi jokalo po očetih. Gobe
so tako neznatna jed, Cvetino pa so vodile v grad,
dobile so ji službo in dajale priložnost rešiti očeta.
Glasbenik ima tisočero glasov, blagoglasnih in ne¬
skladnih, in vendar jih porazredi tako, da dajo milo-
dejno celoto. Takisto dela vsemogočni in modri

101

Bog 1 , ki prijetne in neljube doživljaje stika v dobri
in srečni sklad. Ko bi dogodke^svojega življenja
vestneje preudarjali, kolikrat bi našli, da jih je
snovala očetovska roka božja!"

Vsi pritrdijo Naborovim besedam. Deželni
poglavar vzdigne zlato čašo ter reče slovesno:
„Na zdravje cesarjevo!“ Spoštljivo se vzdignejo
s sedežev vsi: opat in vitezi, plemiči, gospe in
gospodične, in zakličejo soglasno: „Na zdravje!"

Vsi pijejo na cesarjevo zdravje. Poglavar po¬
stavi kupo na mizo, obrne se k Cvetini, in go¬
vori tako:

„V tem svečanem trenotku iznebivam se na¬
ročila cesarjevega na Vas, Cvetina. Z velikim za¬
dovoljstvom je cesar slišal in poslušal o Vas in o
Vašem očetu, kar je zabranilo krvavi domači boj.
Sklenil je v svoji modrosti, kar takoj izveste."

Poglavar migne vitezu. Vitez prinese veliko
pismo, ozaljšano, pisano na kožo, prepleteno s ko-
nopci, na katerih je visel mogočni cesarski pečat
v zaponki od slonovine. Pismo da poglavar Cve¬
tini z besedami:

»Velecenjena moja gospodična! Ker oče Vaš
nima sinu, pripal bi Borovec cesarju in državi.
Ker ste pa Vi cesarju in državi več storili, kakor
bi moglo deset sinov, zatorej Vam cesar pode¬
ljuje to imetje, kakor stoji v pismu. Izmed vitezov
slovenskih si ga izvolite po svojem srcu. Tisti
nima druge dolžnosti, kakor da se piše Borovski.
To ime naj se ohrani v poznih rodovih."

Delibor je bil globoko ginjen te izredne
cesarske milosti. Cvetina pa ni vzmogla besedij,
da bi se bila dostojno zahvalila.

102

Veliko vitezov je želelo Cvetinino roko. Iz¬
brala si je najboljšega, sinu poglavarjevega, s ka¬
terim je živela v najlepši edinosti. Pa to se je
zgodilo še le čez nekaj let.

Po dokončanem obedu izrazi poglavar željo,
da bi rad pogledal vodnjak in kapelo. Jaromila
naredi, da postavijo sveče po robu vedra, ki naj
svetijo v globočino.

Poglavar in vsa družba se napoti k vodnjaku.
Ko gledajo, kako se ponižuje svetli venec in gubi
v globočini, pravi poglavar:

„Zares, velevredna gospodična, čudim se,
kje ste vzeli toliko junaštva, da ste si upali v
grozno temo. Dokler bo stal Borovec, govorilo
se bode o Vašem junaškem dejanju. Ta vodnjak
Vam je tak spomenik, kakor ga nimajo naši naj¬
večji junaki."

„Ne tako, previsokorodni poglavar", izpre-
govori Cvetina, „vodnjak je spomenik vsemogoč¬
nosti božje. Ko gledam tja doli, še le vidim, da
tega junaštva ni bilo v meni. Bog mi ga je vdihnil
in on je rešil dečka. Njemu se zahvaljujmo."

Poglavar stopi nato v kapelo. V nji stopi
pred oltar in nekoliko pomoli.

Naposled reče: „Ker je Cvetinina ljubezen
rešila očeta, ugajal bi zgoraj nadpis: V spomin
otročje ljubezni."

Cvetina odgovori skromno: „0 ne, presvetli
poglavar! Toliko časti bi* bilo preveč za človeka.
Kaj takega se spodobi le Najvišjemu."

Opat pohvali Cvetinino skromnost. Med
drugim reče:

103

„Ker gospodična ne želi napisa, naj se na¬
pravi sledeči napis: Spoštuj očeta in mater, da
boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji 1“

In tako se je tudi zgodilo. Te božje besede
so se na Cvetini uresničevale v največji meri.
Bila je siromakom velika dobrotnica in večja od
matere.

V njeno obrambo in pomoč je ljudstvo pri-
begalo od vseh krajev. Njena zlata in milodarna
roka je dolga leta celila rane bede in uboštva.

Kazalo

Stran

1. Cvetino vzgaja dobra mati. 3

2. Cvetina izgubi mater. 12

3. Cvetina oskrbuje očeta. 14

4. Cvetino ločijo od očeta.20

5. Cvetina hodi k ogljarju.23

6. Cvetina biva v ogljarjevi hiši .......  28

7. Cvetina ogljarjevo dekle.31

8. Cvetina išče v gradu službe. 36

9. Cvetina v službi.39

10. Cvetina prihaja k očetu.' . . . . 45

11. Cvetina se razodene očetu.50

12. Cvetina polajšuje očetovo revo.52

13. Cvetina dela po očetovih opominih

14. Junaška Cvetina.

15. Cvetina ravna plemenito . . .

16. Razve se, da je Cvetina plemiča.69

17. Cvetina prosi, da bi ji očeta izpustili ....  74

18. Cvetina naznani očetu, da je prost.82

19. Cvetina in oče dobita nazaj premoženje ... 86

20. Kako se je še dalje godilo Cvetini.93




[Univerzitetna knjižnica Maribor

096002022

COBISS •