ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V MARIBORU


Car ta tesar

ali

Saardamska ladjedelnica.

Zgodovinska pripovedka.

Poslovenil

I I.

duhovitih

Ljubljana.

Založil in prodaja J. GIONTINI v Ljubljani.

1905.

Tiskala Zadružna tiskarna v Ljubljani.

Prvo poglavje.

Bilo je lepega jesenskega dne leta 1697.
Po velem jesenskem listju starih topolov, ki
so bili zasajeni okolu pristanišča, pihljal je
gorak južen veter, in nad rudečimi strehami
Holandskega mesta Saardam letele so ptice
selivke v dolgih vrstah v svoja južna do-
movja. — V ladjedelnicah, po katerih je to
sicer jako neznatno mesto vže od nekedaj
slovelo, so ta dan nekoliko preje končali
delo, in maloštevilne ladije, ki so bile v pri¬
stanišči zasidrane, nakitene so bile z razno-
bojnimi narodnimi zastavami, kar se je, kakor
znano, le v posebno svečanostnih slučajih
zgodilo.

Vsak pa, ki je bil v mestu znan, vedel
je, čemu se vse to pripravlja. Jeden naj¬
bogatejših ladjedelskih mojstrov je obhajal
poroko svoje najmlajše hčere. Po očetovej
želji naj bi se vršila tako sijajno, kakor za¬
htevajo to stari Holandski običaji. Skoro po¬
lovica vseh meščanov je bila povabljenih na
svatbo in med njimi tudi oče župan. —

i*

4

Mojster Brovn, tako je bilo ime ladjedelskemu
mojstru, je prisegel, da hoče svojej hčerki
Beti napraviti svatbo, katere naj bi se spo¬
minjali ljudje še čez 50 let. In v resnici je
to storil! Vže na vse zgodaj se je začelo
radovanje in nekaj let vže meščanje Saar-
damski niso videli take svatbe, kakor je
bila ravno ta, neveste Beti Brovnove. Po¬
vabljeni so bili pa tudi vsi pomagači boga¬
tega mojstra. Brovn prišteval jih je ravno
tako k družini, kakor lastne svoje sinove,
in veliko mu je bilo na tem, da jim ni
ničesa manjkalo. — Visoko vežo, ki je po
starem Holandskem običaji obsegala vse pri¬
tlične hišne prostore, so izpremenili v ple¬
sišče, a na stopnicah v prvo nadstropje so
priredili prostor za godce. Za dvojno plačilo
in polne vrče dobrega vina so igrali brez
prenehljeja okrogle poskočnice. Stene in strop
pa so okrasili z zelenimi venci in krasnimi
zastavami. Vrata, skozi katera se je prišlo
na vrt, so sneli, zato, da so oni na plesišči
z onimi na vrtu sedečimi lehko prosto ob¬
čevali. Postrežkinje so letale s pekarijami in
pijačami sem in tja in presrečni nevestin
oče je bil kmalu tu, kmalu tam ter dajal
slugam potrebne ukaze. V senčnatej lipovej
lopi pa so sedeli imenitnejši meščanje. Med
njimi je bil tudi mestni župan, mož tolstega

5

života, čegar obličje je bilo skoro bolj rudeče,
kakor temnorudeče Bordovino, katero je oče
Brovn danes svatom piti dal. Pri pojedini
je imel le on prvo besedo, vsi drugi pa so
ga tako pazljivo in potrpežljivo poslušali,
kakor bi bil mož nezmotljiv v svojej modrosti.
Razgovarjali so se tudi, kakor je pri takih
priložnostih običajno, o stvareh, ki se do¬
gajajo po svetu- sploh. Zelo pazni pa so po¬
stali meščanje Saardamski, ki si na svetu
niso mogli misliti večje države od svoje Ho¬
landije, ko je poprijel besedo nek mladenič,
ki je do sedaj molčeč sedel za mizo. Rekel
je, da si ne more misliti stalnega miru,
kakor bas zatrjuje gospod župan, temveč
misli on, da bode v kratkem nastal bojni
klic, ki bode od vshoda Evrope ves svet
pretresel. Debeli župan je poslušal, smijaje
se, to drzno prorokovanje. Ko si obriše z
debelo svojo roko široki ustni, reče: „Mladi
moj prijatelj govori o tem, kakor slepec o
barvah. Od kod se nam je nadejati vojske?
To bi morali mi, ki smo od vlade, pač bolje
vedeti. “

Mladenič, podstavljena in širokoplečata
oseba, kateremu je praznično oblačilo kaj
dobro pristajalo, je bil tujec, vsaj poznalo
se mu je to na prvi pogled. Odložil je pri
teh besedah počasi svojo lončeno pipo in

6

odgovoril županu z inozemskim naglasom:
„Vsaj ne stoji nikjer pisano, da bi morala
biti vojna ravno z Holandijo! Vsaj živi na
svetu še veliko narodov, ki se lahko bojujejo
in veliko je še držav poleg Holandske, ki si
utegnejo vojsko napovedati. 44

„Res je tako 44 , reče župan, kateremu so
te besede jako srce olajšale, „on ima prav!
Toda malo nas briga, če si vročekrvneži
tam zadej v Rusiji, ali sploh tu okoli glave
razbijajo. — Hahaha! Mi bomo pa prej ko
slej pili v miru svoj čaj, kadili v miru iz
svojih pip in tesali svoje ladije! 44

Zupanov sosed pa je prijel za čašo ter
napil: „Bog blagoslovi Holandijo! 44

„In ženina in nevesto 44 , pristavijo drugi.

Cisto in veselo so zazveneli kozarci in
oče Brovn si je mel veselja roke, misleč,
da bo ostalo vse tako dobre volje, kakor je
bilo. Proti županu obrnivši se pa je rekel:
„Kaj čuden dečko ta Peter Mihajlov. Dasi-
ravno ga imam rad, me je vender kar groza
blizu njega, in če me včasih s svojimi veli¬
kimi, temnimi očmi ostro pogleda, zdi se mi,
kakor bi bil on, a ne jaz gospodar v ladje¬
delnici. 44

„Gotovo je rodom Rus, kaj ne?“ vpraša
nekdo iz družbe.

7

Mojster Brovn prikima. „Sedaj je vže
štiri mesece pri meni na stavišči. Pri delu
je kaj priden, to je res; stori pa tudi lahko
za tri druge, kajti močan je kot medved.
Poleg tega je pa dečko tudi prekanjen in
ostroumen, kakor ne kmalu kdo. Pred krat¬
kim je napravil na nekej novej ladiji krmilo
svoje iznajdbe, in to ne da bi bil koga vprašal
za svčt. Delce to pa je prav izvrstno in
dobro služi. Toda, Bog ga vedi, kaj je še
vse v njem! Meni se dozdeva, da ga tare
kaka reva, ali kak spomin v preteklost ali
kaj tacega. On se ogiblje drugih ljudij in
občuje v mojej ladjedelnici le z nekim mla¬
dim tesačem po imenu Peter Ivanov, ki je
njegov rojak. Tega-le menim v višnjevem
jopiču s srebrnimi gumbi. 11

„Ta je pa vender prav po holandski
opravljen, kakor nas jeden. Le pogledite nje¬
gove višnjeve nogovice z rožami, mahedra-
vaste hlače in ta klobuk sč širokimi kraji
in z zeleno prevozo! Ali ni to lepa staro-
holandska noša, ne pozabivši opasnika, ki
mu drži s čipkami ošito srajco? 11

„Da, da, na videz je vse to res 11 , pri¬
trdi Brovn, „a Holandec vender nij.“

„Jaz sem si pa Rusa vse drugače pred¬
stavljal 11 , opomni nek trgovec s cimetom,
ki je bil iz sorodstva ženinovega. „Meni so

8

pravili, da imajo Rusi dolge, čez kolena
segajoče suknje, fino perilo, dolge brade,
visoke škornje iz najboljšega usnja in bele
opasnike. 11

„Res je tako 11 , pritrdi župan, „taka je
njihova narodna noša. Tako opravljene sem
jih videl v Amsterdamu, ko je cesarica Zofija
odposlala ono veliko poslanstvo na franco¬
skega cesarja. 11

Ko so se odličneji meščanje za mizo v
tem smislu dalje pogovarjali, povzročil je na
plesišči prihod nekega moža več govorjenja,
kakor da bi bilo iz jasnega treščilo med
zbrane svate. Ples je zastal in godci so jen-
jali gosti. Sluge pa so vidno v zadregi gle¬
dali, kaj to pomeni. Nekateri mladeniči so
vže pestili roke. K sreči je ravno ta čas
prišel oče starešine.

„Oj, mojster Brovn, to nas je lepo iz-
nenadilo, takih gostov se nismo nadejali 11 ,
posmehoval se mu je jeden plesalcev.

,,Kaj tacega se v Saardamu še ni pri¬
petilo 11 , zavpije drugi, čegar čelo je bilo od
jeze po polnem zarudelo. „Kako se sme pri¬
kazati „rumeno pero 11  na pošteni meščanski
svatbi ?“

Tudi mojster Brovn je opazoval zelo opla-
šen osebo, ki je povzročila toliko nevolje, in
videti mu je bilo, da je tudi on nevoljen.

9

Ko je tuji mož zapazil, da se mu približuje
hišni gospodar, je snel spoštljivo svoj klobuk,
na katerem je imel dolgo rumeno pero, z
glave in rekel skoro s tresočim glasom:
„Oprostite, spoštovani mojster, da vas motim,
toda jako nujno opravilo me je pripeljalo do
gospoda župana. 44

Zdaj še le so se razburjeni svatje po¬
mirili. Jako životni župan je kmalu na to
prišel in poklical redarja — to je bil po
svojem poklicu — na stran.

„To je kaj druzega 44 , reko na to mla¬
deniči, „mislili smo, da je prišlo to rumeno
pero na svatovščino!“ (Taka peresa je imelo
takrat Holandsko redarstvo, ki je pa stalo
na jako slabem glasu, na klobukih).

„Torej kaj imate Jan? 44  vpraša župan
mladeniča visoke rasti v rudečej suknji, „za-
kaj me motite na svatovščini ? Povejte hitro!“

„Grospod župan, dovolite 44 , jeclja redar
z okornim jezikom. ,,Stvar je zelo važna.
Ravnokar je bil pri vas nek Anglež, ki se
je imenoval poslanika Britanske kraljice in
je vprašal po vas. Odgovoril sem mu, da je
gospod župan na svatbi .... ,,To me ne
moti 44 , reče Anglež, „grem tedaj tudi jaz na
svatbo. 44  . . . Jaz sem mu hotel odsvetovati,
toda gospod mylord je ostal svojih misli in
trdil, da ga to ne moti. 44

10

„To je čuden mož“, mrmral je župan.
„Kaj neki hoče?“

Redar je zmajal z ramami.

„Kako bi ga li spoznal ?“ vpraša na¬
dalje župan.

„Brez truda, ker je vže tukaj“, odgovori
redar.

„Ta-le? Hahaha! To je kak nadmornar
ali kaj tacega!“

„Ne, gospod župan, to je mylord, ki se
je 'pa nalašč lahko preoblekel, da je lažje
sem prišel in da bo lažje z vami govoril.“

„Tako torej! Zdaj še le umejem! Ta
gospod je gotovo zelo prekanjen in njegovo
opravilo mora gotovo zelo kočljivo biti. Prav,
da je prišla stvar do mene, kajti za tako
važne reči sem ravno jaz pravi mož.“

Redar je na to odšel.

Nadmornar, o katerem je župan slišal,
da je preoblečen lord, to je bogat in ime¬
niten anglešk državljan, stopi zdaj bliže. Po¬
zdravil je hladno in namignil uljudno z roko,
na kateri je imel lep prstan z briljanti.

„Par besedi bi rad tajno z vami go¬
voril,“ zašepeta županu in gre mimo njega,
kakor mimo kakega tujca.

„To mora biti jako važna državna za¬
deva, ker se tako skrivnostno obravnava 11 ,
mrmral je župan sam se saboj.

11

Ne da bi kdo opazil, stopi za nadmor-
narjem, kateri je zavil v neko z jazminom
zaraščeno sprehajališče. Od daleč so se
čule tu še vesele poskočnice, znamenje da
so ondu na plesišču vsi nemoteni in dobre
volje. Ko se je tujcu zdelo, da ga nihče ne
opazuje, se je vstavil, prekrižal roki na hrbtu
in pričakoval župana, ki je tudi kmalu za
njim prišel.

,,Kaj velevate gospod mylord?“ Vpraša
župan priklonivši se, kolikor mu je to do¬
puščal precej debeli trebuh.

Lord je položil prst na ustni. Zupan mu
prikima v znamenje, da obljubi molčati.

„Zelo važna državna skrivnost/ 4  zaše¬
peta lord debelemu županu na uho. „Vaša
sreča je v vaših rokah; tisoč cekinov dobite,
ako mi pomagate iskati neko osebo, katero
moj vladar posebno spoštuje. 44

„In katera oseba naj bi bila to? 44

,,Ona ruskega carja Petra. 44

„Kaj mi poveste! 44

„Naša vlada je gotovo pozvedela, daje
ta visoki gospod sedaj tu v Saardamu. 44

„Tu v našem ljubem Saardamu? 44

„Oj kolika čast za nas!“

„Da in sicer preoblečen. 44

„Stvar postaja vedno bolj kočljiva! 44

12

„Res, in zato se zanašam na vašo bi¬
stroumnost. Car je še mlad mož, jedva nekaj
čez dvajset let star, ima dolge temne lase,
visoko čelo, temne, ognjevite oči in je krepke
postave. Tako vsaj so mi popisali njegovo
osebo. Poleg tega ima naša vlada tudi tajno
sporočilo, da živi car skrivno v Holandiji z
namenom, izučiti se kot priprost delavec la-
djedelske umetnosti in da je torej Njegovo
Veličanstvo brž ko ne tukaj kot priprost de¬
lavec v službi. “

„Kot priprost delavec — ruski car —
tega ne morem umeti!“

„Verujem, toda meni je glavni nalog,
da dobim tega moža in zato se zanašam
na vas.“

„Našli ste pa v mojej osebi tudi pravega
moža zato, gospod poslanik,“ odgovori župan.

Ko sta se poslanik in župan o tem raz-
govarjajoč sem in tja izprehajala, vsedla se
je v plesnej dvorani vesela družba okolu
mize, kjer jo je čakala izvrstna večerja. Ribe,
pečenka in izvrstne pekarije v lepih porce¬
lanastih posodah so pokrivale mizo, ki je
bila pogrnjena z lepim snežnobelim platne¬
nim prtom. Kameniti vrč, napolnjen z an¬
gleškim pivom pa so si podajali gosti ne¬
prenehoma iz rok v roke. Po stari Holand¬
ski navadi so se delale napitnice in prepe-

13

vale skupno vesele pesmi. Le dva mladeniča
se nista veselila z veselimi svati; bila sta
to Peter Mihajlov in Peter Ivanov. Slednji
je sedel na koncu mize, in zrl na svoj
okrožnik, kakor bi gledal v kako temno
jamo. In kadar je prišla vrsta nanj, da bi
pil, odmajal je z glavo in veleval strežniku
dalje iti. Neka mlada brhka deklica, ki je
sedela ne daleč od neveste in je bila nje
družica, pogledala ga je včasih s prijaznim
nasmehom. Znano je bilo, da je Peter lepo
Marico prav rad imel, in da si le vsled svoje
revščine do sedaj ni upal pred nje varuhom
snubiti za njo. Nje varuh pa je bil oče župan,
kateremu njega visoko mnenje o samem sebi
in njegova vzvišenost nad navadnimi ljudmi
nikakor niste dopuščali svoje varovanke ubo¬
gemu tesarskemu pomočniku v zakon dati.
Marica je bila tistega dne še veliko lepša,
kakor navadno, in vsak drug mladenič bi bil
ponosen na tako lepo nevesto. Toda Ivanov
je takrat niti opazil ni; tudi ni stopil ves
večer na plesišče.

Mej tem ko se je zunaj počasi zmračilo,
rasvetlili so urni strežaji z duhtečim zelenjem
preprežene hodnike s pisanimi svetilnicami,
katere so bile narejene iz papirja z oljem
napojenim. Te svetilnice je prinesel nek ka¬
pitan svojemu prijatelju, nevestinemu očetu

14

iz Kitajskega. Vsa družba je bila jako ve¬
sela te nepričakovane razsvitljave; posebno
pa so se veselili tega mlajši, ker jim je bila
na ta način zabava podaljšana za nekaj ur.

Ker je bilo še precej toplo, sklenili so
gosti igrati na prostem družbine igre. Tudi
Marica je hotela igrati. Ko so svatje vstali
od mize, pogledovala je za Ivanovom, ki bi
moral po dolžnosti in pravici peljati lepo žu¬
panovo sestričino na prosto. Naposled zagle¬
dala ga je, slonečega na podboji. Hitro stopi
k njemu in mu reče nevoljna: „To vender ni
prav; kako se danes obnašaš Ivanov? Daj mi
roko, da ne postanem huda! Idiva igrat!“

Ivanov je globoko vzdihnil.

„Kaj ti je, da si tako čuden ?“ vpraša
ga ona. Obrnil se je k njej in jej zašepetal
na uho: „Vsaj vender poznaš moje trpljenje.
Misli si, moj polkovnik iz Rusije, kateri me
zasleduje, ker sem pobegnil, je bil danes v
ladjedelnici. Videla boš, da sem izdan in da
bom moral z njim!“

„Ne bodi vender tako boječ“, zavrne ga
Marica. „Tako visok gospod ne bo dosti po
tebi opraševal. Lahko si misliš, da bi ne
premišljeval dolgo, ko bi hotel tebe imeti.“

„Misliš?“

„G-otovo da! Bodi torej brez skrbi in
pojdi igrat!“

15

Bil je pa uže skrajni čas, da sta šla
kajti igra se je bila uže pričela in je vzbu¬
jala med svati dokaj veselja. Posebno lepo
je bilo pri teh igrah videti pisana krila za¬
lih holandskih deklet, katera so se po svoji
mični narodni noši uže takrat odlikovala od
vsih Evropskih narodov. Svetlobarvno krilo,
ki je segalo skoro do gležnjev, tako da je
bilo videti le zale črevlje z zaponami, pre-
pasano je bilo nad kolki z bogato ozaljšanim
pasom, ki je bil čestokrat po več sto goldi¬
narjev vreden. Jopič je bil navadno temne
barve in pri bogatih narejen iz baržuna. Ro¬
kavci so bili do komolcev tesni; izpod ko¬
molcev pa se je videla lepa bela srajca, ka¬
tere rokavci so bili lepo nazaj zavihani.

Moderce so si na prsih okinčale sč sre¬
brnimi prevozami, čestokrat tudi se zlatimi
denarji, ki so imeli utisnjene podobe svet¬
nikov.

Na glavo so si devale poseben lišp.
Lase na zatilniku je pokrivala fina, pajčo¬
lanu podobna ruta, ki je segala daleč čez
vrat in spredaj globoko na čelo, tako da se
je videlo le nekaj las nad senci. Nad čelom
so si krasile glavo se šapeljem iz zlate ple-
hovine, ki je segal do ušes v podobi lepih
rožic. Nevesta in družica ste imeli nad ša-
pljem še lepo mirto in mesto baržunastega

16

moderca belosvilen jopič se širokimi rokavci,
ki so bili podvlečeni se takim blagom iz ka-
keršnega je bilo krilo narejeno.

Marica je bila torej opravičeno ponosna
na-sč v tej obleki in ni jej bilo zameriti, da
se je hudovala nad Ivanovom, ki tega lišpa
ni hotel opaziti, temveč je tudi sedaj stal
popolnoma razmišljen in je vselej preslišal
svoje ime, ako ga je vodja igre poklical. Bil
mu je še vedno ruski polkovnik v mislih in
za to mu njegova slaba vest ni dala miru.

Da bi ga Marica izdala, tega se ni bilo
bati, in razven nje ni nihče vedel o tej
skrivnosti. Nihče? Da, da, nekdo je še vedel
o tem, tega se je spomnil ubogi begunj, ko
se je odpravljal proti domu. Veselilo ga je
torej, da se mu je -pridružil ravno ta človek,
ko se je od Marice poslovil. Bil je pa to
njegov delavski tovariš in rojak Peter Mi-
hajlov, katerega je iskreno ljubil, za katerega
bi bil vse storil, ako bi bilo treba.

Komaj je prijatelja zagledal, potegnil ga
je hitro na stran in krenil z njim v neko
temno stransko ulico. Tu mu je razodel vzrok
svoje bolesti in ga ponižno prosil njega sveta
in pomoči.

„Brez dvojbe me zasledujejo kot beguna“,
reče mu Ivanov; ,,če tudi Marica tega ver¬
jeti neče. Toda ti sam veš, kako strog je

17

laš car z onimi vojaki, ki svojih dolžnosti
zpolnjevati nečejo in zato pobegnejo. Zasle-
iujejo jih na vse strani do skrajnega morja
in če jih dobodo, pošljejo jih v Sibirijo, ako
jih smrtno ne bičajo. 14

„Jaz sem ti uže preje povedal, da si kri¬
vično ravnal, ker si pobegnil. Gotovo je, da
moraš biti zaradi tega kaznjevan 14 , odgovori
mu Mihajlov resno. „Po mojem menenju ni
nobeno dejanje bolj kaznjivo, kakor to, svo¬
jemu carju uteči. 44

„Ti lahko govoriš 44 , reče Ivanov potrt,
„ti nisi še nikdar nosil puške na rami. 44

„Kdo ti je to pravil ?“ seže mu Mihajlov
v besedo. Oko se mu je pri tem zasvetilo
in videti je bilo, kakor bi njegova orjaška
postava vedno večja postajala.

Ivanov je stopil začuden korak nazaj.

„Ne bodi vender precej tako hud 44 , to¬
lažil je svojega rojaka. „Zaradi mene si
lahko nosil deset let vojaško suknjo; jaz te
zato gotovo ne zavidam. Jaz pa nečem ni-
Česa slišati o smodniku in o svinčenkah in
se zahvaljujem za vse vojne lavorike. Mar
mi je le, da sem pošten tesar, in zato hočem
pridno delati, da si zaslužim svoj vsakdanji
kruh in da dobim Marico za ženo. Gotovo
je, da si ti ves drugačen od mene. Jaz me¬
nim, in čestokrat se me polaste te misli, da

Podkrajšek, Car in tesar. 2

18

si pri nas v ladjedelnici le za kratek čas,
a ne zato, da bi si kaj prislužil. — Povej
mi Mihajlov, kaj ne, da imaš tudi ti nekaj
skrivnega v srci, kar te vedno skrbi? Meni
smeš zaupati! Govori!“

Smijoč se, je Mihajlov zmajal z ramami.

„Neko skrivnost imam pač“, reče mu
čudni ta mož, „toda ne skrbi me prav nič,
in predno odidem, ti jo hočem razodeti. 44

,,Kaj ti nas hočeš zapustiti ?“

„Kmalu!“

„Morda se hočeš vrniti na svoj dom?

Gotovo te doma težko pričakujejo? 44

„Ne vsi, 44  odvrne Mihajlov dvoumno. „0
tvoji zadevi in pa o zadevi ruskega posla¬
nika, katerega se bojiš, ker te zasleduje,
hočem jaz posredovati. Zanesi se na mč in
ne boj se ničesa! 44

„Kaj praviš? 44  vsklikne Ivanov jako za¬
čuden. „Ti torej poznaš natančnega gospoda
polkovnika in pri njem tudi nekaj veljaš? 44

Mihajlov zmaje z ramami in seže tova¬
rišu v roko, ne da bi mu kaj odgovoril.

„Tebe ne more nihče spoznati 44 , zago¬
drnja Ivanov, seže mu v roko in želi lahko
noč. Potem pa krene po stranski ulici proti
domu počivat.

Tudi Mihajlov je storil tako, a pot njegov
je bil navidezno veliko daljši. Na pol glasno

19

sam se saboj govoreč korakal je v mesečni
svetlobi in pri tem tako močno z rokama
mahal, da bi bil slehern lahko mislil, mož
je preveč pil.

Tako hodečemu pa je sledil nek človek
visoke postave in skrival se mu je za drevesi,
da ga Mihajlov zapazil ni. Zavit je bil v
dolg vojaški plašč. Kadarkoli ga je veter za¬
sukal, zablistela je izpod njega lepa z zlatom
bogato prepletena vojaška suknja.

Ko je Mihajlov dospel do svojega doma,
potrkal je trikrat na nizka vrata kolibe, v
kateri je stanoval, odkar je prišel v Saar-
dam. Potrkati pa je moral močno, da ga  je
slišala stara, na pol gluha gospodinja, ki je
potem kašljajoč in godrnjajoč prišla odpirat.
Navadno mu je tudi očitala, da prepozno do¬
mov prihaja. Toda Peter Mihajlov ji na to
ni odgovarjal. Prepevaje kako rusko bojno
pesem, vzel ji je luč iz rok ter odšel v svojo
pritlično sobico. Tu je imel na mizi poleg
okna polno papirjev, knjig in zemljevidov.
Tja je postavil svetilnico, sedel potem za
mizo ter se s podprto glavo tako zamislil
v knjige in druge risarije, da ni ničesa dru-
zega videl niti slišal.

Kar potrka nekdo močno na vnanje okno
njegove sobice. Mihajlov predrami se iz svo¬
jega premišljevanja, skoči kvišku, potegne

2*

20

si lase raz čelo in posluša. Trkanje se je
ponavljalo. Mihajlov stopi bliže k oknu.

„On je“, zašepeče pred se.

Potem mu s par besedami pove nekaj
v ruščini, vzame svetilnico in gre odpirat.
„Torej ste res vi?“ Vzklikne Mihajlov vidno
iznenaden ter odpira vrata, kolikor se da
tiho.“ v

„Sele danes opoludne sem dobil vaše
pismo.“

„Pohvaliti moram vašo pridnost, pri¬
jatelj Lefort.“

Tujec se prikloni, in ko ga Mihajlov
povabi vstopiti v njegovo sobo, šel je za njim.

Drugo poglavje.

Župan Saardamski je tisto noč po ženi-
tovanji prav slabo spal. Njegova mlada unu-
kinja je pač slutila, da je strijček malo preveč
pil, kar se je pa, se vč da, večkrat zgodilo.
Tudi stara hišinja, gospa Jera je temu pri¬
trdila, a župan zapodi ju zmerjaje iz svoje
sobe ter si ukaže v drugič prinesti čašo čaja.

Zelo razjarjen natlačil si je uže v tretje
svojo lončeno pipo, dasiravno se je po sobi

21

uže tako kadilo, da ni bilo moč pred se vi¬
deti. Smijoč se je letela Marica od svojega
strijca ter mu obljubila skuhati juho, ka-
keršno kuhamo bolnikom. ,,Kaj, jaz bolan ?“
zavpije starec za njo. ,,Jaz nisem bolan, toda
jeza, skrb in delo mi škodujejo. 11

Vsedel se je na svoj veliki z usnjem
prevlečeni naslanjač, molel nogi od sebe ter
sklenil roke pred saboj. Pipa mu je molela
čez ramo nizdolu in tanki dim, katerega je
spuščal iz pipe je kazal, da je mož pozabil
celo na svojo najljubšo zabavo in to le vsled •
tega, ker mu je šlo vse narobe. Zastonj je
pregledal vse izpiske domačega prebivalstva,
da bi našel kako sredstvo, cesarja lažje za¬
sledovati. — Delavci iz ladjedelnice, katere
je uže na vse zgodaj k sebi poklical, da bi
jih izprašal, odpovedali so mu po svojem
mojstru priti, ker morajo delati in ne sme
nihče brez dovoljenja iz ladjedelnice. — Slutil
je namreč med njimi carja, ker mu je to
pravil Anglež.

V vseh teh zadregah pa ga je potrla
najbolj novica, da je prišel nek rusk častnik
v Saardam. Nastanil se je v gostilnici „pri
rumenem levu“ in ljudje so ga uže zjutraj
videli izprehajati se na morskem pristanišči.

Celo županu se je zdelo, da so temu
možu vse te skrivnosti znane; toda kako bi

22

jih zvedel po častniku? Zastonj se je napotil
v tej zadevi osebno v gostilno „k rumenemu
levu“, kajti povedali so mu le-tam, da gospod
polkovnik ne vsprejema nikakeršnih obiskov.
Močno razjarjen, da se njegova uradna ve¬
ljava tako prezira, tekel je domov ter spustil
ondi svojo jezo nad družino. Toda tudi tu
se mu ni kaj poneslo. Vesela unukinja se
ni hotela dolgo z njim razgovarjati in Jera
je imela dokaj posla v kuhinji. Samo stari
sodnijski sluga, ki ni mogel uteči, poslušal
je z občudovanja vredno hladnokrvnostjo
razsrdenega gospoda, ne da bi se bil zmenil
za to godrnjanje. Molčeč je prinesel drugo
pipo, kadar je bila prva prazna, ali pa če
se je razpršila na tisoč koscev na kamenitih
tleh uradne pisarne. Gospod župan je imel
navado, da je v svoji jezi večkrat vrgel
pipo ob tla.

Ravnokar je treščil uže tretjo od sebe.

Ne da bi zinil besedo, prinese Naes
četrto pipo. Vže je prižgal žveplenico in boječ
približal se razkačenemu gospodu županu, ki
je od same jeze kar pihal.

„Proč s tem“, završi starec in izbije
z nogo slugi pipo iz rok. „Vrti se mi uže
itak po glavi! Ne bom več kadil 1“

Kmalu na to prinese nek sel pismo An¬
gleškega poslanika, v katerem piše županu,

23

da mu zviša nagrado na dva tisoč cekinov,
ako poizve do večera druzega dne, kje je
ruski car. Poslanik se je bil med tem s po¬
sebno pošto odpeljal v glavno mesto ter ob¬
ljubil vrniti se do druzega dne.

,,Kuga naj pride čez vse mesto, ako mi
odide to darilo“, vsklikne debeli oče župan,
prebravši to pismo. „Sluga, prinesite mi suk¬
njo !“ Stari Naes urno zleti in prinese kmalu
rudečo sč zlatom obšito pliševo suknjo. Žu¬
pan, ki je mej tem golorok po sobi korakal,
se obleče. Tako urno sluga svojemu gospodu
uže dolgo ni stregel, ko ravno takrat. Cez
nekaj minut stopal je uže čestitljivo mož s
trsteno svojo palico v rokah po ulicah. Ba-
roko, ki je segala daleč čez vrat in deloma
zakrivala debeli obraz, si je bil pač malo
po strani na glavo položil; tudi klobuk
okrašen se zlatimi trakovi držal se je malo
po strani. Toda kaj naj bi odločevalo vse
to pri tako važnih opravilih, katere dobro
razrešiti je bil le on poklican!

Na ladjedelnicah je bilo vse živo, po¬
sebno pa na stavisčih mojstra Brovna, kjer
sta delala tudi Mihajlov in Ivanov. Izdelali
so bili ondi ravnokar ladijo po najnovejših
konstrukcijah. Ker so jo nameravali uže
drugi dan spustiti, treba je bilo ta dan še
pridno delati. Delovodja, ki je na mesto

24

mojstra nadzoroval delo, bil je jako nevoljen,
ko je zvedel željo čestitega župana. Le-ta
je namreč hotel, da se pokličejo vsi mlade¬
niči od dela, ker je slutil med njimi posebno
nevarno osebo in jo je hotel na vsak način
dobiti. Tako govoriti se mu je »zdelo posebno
primerno, da izpelje vso stvar kolikor se dd,
tajno, kajti le tajno ravnati priporočal mu
je angleški poslanik prav živo. Toda pri po¬
štenem delovodji se je upekel,

,,Kaj, nevarno osebo!“ zavpije pošteni
mož.

,,Take osebe domnevate si med mojimi
delavci, gospod župan? To je razžaljivo za
pridne mladeniče. Hoj, Ivan, pozvoni z ve¬
likim zvonom (tako je ukazal nekemu de¬
lavcu, ki je stal ravno poleg njega) in za¬
ukaži vsem, da se vstopijo v vrsto. Potem
bodi vam, gospod župan, dovoljeno izpraše¬
vati. Toda, če ne najdete hudobneža, morate
nam očitno povedati, da smo pošteni!“

Ubogi župan se je tresel od strahu, toda
ugovarjati si ni upal.

Delavci so se med tem zbrali in župan
jih je začel izpraševati. Pri tem pa je opa¬
zoval njihove obraze z ono natančnostjo, ka- ,
kor kak sodnik, kadar ogleduje hudodelnike.
Največ mladeničev je bilo domačinov, katere
je uže od mladih nog poznal; tujca sta bila

25

le Mihajlov in Ivanov, ki sta slučajno bila
oba onega imena kakor ruski car Peter. Zu¬
pan prosi delovodjo, da odide z vsemi delavci;
le oba Petra si pridrži. Ubogi Ivanov je bil
med preiskavo kmalu rudeč, kmalu zopet
bled, kajti bal se je, da je to preiskavo
vpeljal ruski polkovnik, ki je slutil, da je
Ivanov vojaški begun. V preveliki svoji bo¬
jazljivosti stopi z županom na stran, in ga
ponižno prosi: ,,Ljubeznjivi in čestiti gospod,
ne izdajte me! Vem, da ste dobili povelje
za menoj poizvedovati, toda rotim vas, ne
izdajte me temu polkovniku.“

,,Torej je ta Anglež polkovnik 41 , mislil
si je neumni župan. Po svoji kratki pameti
je takoj sodil, da je Ivanov oni, katerega
je imel iskati in se je dozdevnemu carju
globoko priklonil.

,,Bodite brez skrbi, presvetli gospod;
skrbeti hočem, da vas nihče ne spozna 44 , reče
mu jako spoštljivo.

Ivanovu se je dozdevalo, da ni prav umel.

„Kako me imenujete? 44  Vpraša ga za¬
čuden. „No, Anglež je pač želel, da ne smem
nikomur povedati, kdo ste vi, — toda med
nama. 44

Mlademu pomočniku se je vsa ta stvar
pač zelo čudna zdela in treba bi mu bilo
izpregovoriti le jedno besedo, in vsa ta pomota

26

bi bila razjasnjena. Toda tega si ni upal,
temveč pritrdil je raje vsemu iz zgolj strahu
pred polkovnikom, kateremu je župan po nje¬
govem mnenju pomagal.

Zupan pa je bil sam pri sebi tudi jako
vesel, da se mu je posrečilo carja tako lahko
dobiti. Obsipal ga je z vso ljubeznivostjo,
prosil ga, da ga obišče in mu celo svojo hčer
Marico v zakon obljubil.

„Cesarja za zeta dobiti,“ govoril je sam
sč sabo na potu proti domu, ,,kaj tacega
se še ni nobenemu županu v Saardamu pri¬
petilo. “

Brhka Marica se je jako začudila, ko
jej strijc pove, da ga bo Ivanov obiskal.

Starec pa se je smijal prav zvito pred
sč, ko jej je to novico povedal ter še do¬
stavil, da se bo kmalu še bolj čudita.

Marica ni vedela, kaj vse to pomeni in
prosi strica, da jej to stvar razjasni. Iz po-
četka ni hotel ničesa povedati, a ker mu le
ne da miru, prelomi naposled dano besedo,
da hoče molčati, in jej pove, da je tesar Peter
Ivanov pravi car ruski Peter prvi.

,,Kaj ?“ Vzklikne deklica smijoč se,
,,Peter Ivanov je car? Ne bodite smešni,
stric! Če je Ivanov ruski car, no, potem sem
jaz hči Tuniškega bega ali pa Kitajskega
cesarja!“

27

„Neumna stvar si,“ zaropoče župan, „ki
ne umeje ničesa o visoki politiki, o državnih
tajnostih in o diplomaciji. Toda gledi, da ne
pozabiš, kako se imaš od v  sih dob obnašati
proti Ivanovu! Razumeš ? Ce tudi želi Njega
Veličanstvo nepoznano ostati, moramo je
vender častiti, kakor zahtevajo to dvorske
šege. In, da mi držiš jezik za zobmi, kle¬
petulja ti; kajti živa duša ne sme zvedeti,
kako visok gost živi v ladjedelnicah Saar-
damskih 1 Angleški poslanik mi je to posebno
toplo priporočal, in tudi gospod Ivanov želi,
da ostane stvar med nami!“

„Tako je želel Peter sam? Hahaha!
Rada mu verujem, kajti bati se mu je . . .“

Pri teh besedah je umolknila, ker ravno
o pravem času se je še spomnila, da bi svo¬
jemu prijatelju zelo škodovala, ko bi pove¬
dala stricu, kako je pobegnil od vojakov.

In ko je to premišljevala, spomnila se
je tudi, zakaj je Ivanov stričevi pomoti tako
rad pritrdil in zakaj ga je tudi pustil v tej
pomoti, da je on (Ivanov) ruski car. Pred
vsem se je moral mladenič pač bati, da se
zvč, kdo je on sploh. Ce bi se pokazalo,
da on ni car, bil bi gotovo kaznjevan; če
bi se pa zvedelo, da je vojaški begun, bi
kazni gotovo tudi ne utekel. Ubodi mladenič
v tem sitnem položaju torej nič boljšega

28

storiti ni mogel, kakor da je prevzel ulogo
ruskega carja, katera mu je bila tako rekoč
posiljena in da jo je izvrševal, kolikor jo
je pač mogel. Seveda pred zbeganim žu¬
panom to ni bilo nikakor težko, kajti bil
je to mož one vrste ljudi, o katerih pra¬
vimo, da zbog prevelike množice dreves
gozda ne vidijo. Zato je bilo pa tudi skoro
gotovo, da je veroval na čara Ivanova le
zato, ker si je bil to misel v glavo utepel.
Angležkega poslanika pa, ki se je imel dru¬
gega dne z potovanja vrniti, Ivanov ni prav
brez strahu pričakoval.

Toda sedaj se je bivšemu tesarju prav
dobro godilo. Župan ga ni pustil več od sebe,
temveč povabil ga je na kosilo ter mu od¬
stopil svojo najboljšo sobo za stanovanje.
Peter se je vsemu temu udal; vsaj je bil
po tej čudni spremembi svojega stanu veliko
bliže svoji ljubi Marici. Jezilo ga je le, da
se je tudi ta njemu nasproti popolnoma iz-
premenila, ogovarjaje ga, kakor stric le z
,,presvetli gospod 14  in da se mu je pri vsaki
besedi globoko priklanjala.

Oče župan je bil čez vse mere vesel.
Po njegovem mnenju mu obljubljenih tisoč
cekinov nihče več vzeti ne more; težko je
torej pričakoval vračajočega se poslanca,
da bi ga postavil pred carja vseh Rusov,

29

katerega je tako hitro našel. — Brez vsa-
kojih nadaljnih sitnosti bi se bilo to lehko
zgodilo, ko bi ne bila, žal, unukinja župa¬
nova izblebetala te državne skrivnosti stari
Jeri. Ta je povedala čudno to dogodbico
brez odloka svoji botri, stari branjevki. Iz
tržišča za sadje raznesla se je ta govorica
po vseh cestah in ulicah, tako da je v teku
24. ur vse mesto vedelo o tej novici. Umevno
je tudi, da je povzročilo veliko hrupa po¬
sebno še to, da obče znani poprejšnji tesar
Ivanov ni nihče drugi kakor car mogočne
ruske države. Znano je, da gredo take no¬
vosti daleč po deželi, ako so enkrat med
ljudstvom, in ni se torej čuditi, da so v
prav kratkem času celo v sosedni Franciji
slišali o čudni tej pravljici. Ker je bilo pa
francoskemu kralju na prijateljstvu z Rusi
ravno toliko, kakor angleškemu, pošlje tudi
prvi svojega poslanika v Saardam. Sklenil
bi bil rad z Rusi odbojno in udarno zvezo.
Ker se je torej stvar nenadoma tako zasu¬
kala, zdelo se je angleškemu poslaniku pri¬
merneje, da ostane nepoznan. Ko se je vrnil
v Saardam, bil je tedaj zopet kot nadmornar
tako oblečen, kakor na ženitovanji in se je
nastanil v neki priprosti gostilni poleg pri¬
stanišča. Ker so vsako leto ob tistem času
obhajali v Saardamu veliko ljudsko veselico,

30

imel je lepo priliko, da bo takrat popol¬
noma nemoten prišel v dotiko z dozdevnim
carjem.

Ker francoski poslanik ni bil nič manj
prekanjen kakor angleški, pričakoval je tudi
on te priložnosti. Po brodarsko oblečen je
hodil po vseh javnih pivnicah in gostilnah
v ladjedelnicah in povpraševal po onem te¬
sarskem pomočniku, o katerem ljudje pra¬
vijo, da je ruski car. Ko mu pa povedo, da
naj gre k županu, ker je sedaj tam dozdevni
car, napoti se res tja. Toda župan ga  od¬
slovi prav na kratko, kajti čuval je Ivanova,
kakor bunčico svojega očesa in ni ga pustil
v nobeno družbo.

Nevoljen se je moral poslanik vrniti.
Med tem se je zmračilo in po cerkvah je
zvonilo „Angeljsko češčenje“. Tesarski po¬
močniki so odstavili delo ter se vračali, ve¬
sele pesmi prepevajoč, proti domu. Tudi na
svojega tovariša Ivanova so uže skovali
neko pesmico, in francoski poslanik jih je
čul, ko so se mimo njega idoč razgovarjali,
da mu jo hočejo zapeti ob priliki velike
ljudske veselice. Mestno starešinstvo je nam¬
reč hotelo visokega gosta slovesno na to ve¬
selico povabiti.

Med tem zapazi francoski poslanik dva
moža, ki sta se, ločena od drugih delavcev,

31

prav živahno razgovarjala. Eden od nju je
bil ogrnjen z dolgim jezdeškim plaščem. Nosil
je visoke rumene škornje od poluvstrojenega
usnja. Na glavi pa je imel klobuk od sive
klobučevine z lepim zelenim peresom. Po
njegovi zunanjosti in hoji soditi, je bil čast¬
nik. Oba se podasta potem v neko pivnico
ob morskem obrežji in se vsedeta pred vrati
v lipovo lopo. Kakor je bilo videti, zamislila
sta se tam v nek prav važen in skrivnosten
razgovor. Francoski poslanik pa,_ ki ju je
z glavo majaje, od daleč opazoval, ni se
mogel od nju ločiti. Kolikor je on ljudi po¬
znal, slutil je takoj da to nista navadna te-
sača iz ladjedelnice, ali sploh holandska ro¬
kodelca, in zato se je mudil tako dolgo;
počakati je hotel priložnosti, da bi se smel
tema možema pridružiti.

Čez četrt ure sta se moža zopet vzdig¬
nila. Po obnašanji tujega častnika do svojega
spremljevalca je bilo lahko spoznati, da je
ta višji od njega, če tudi je jako priprosto
oblečen. Prekanjenega francoskega poslanika
se polasti neka čudna slutnja, ki mu veleva,
da bode pravega carja veliko prej našel,
kakor domišljavi, neumni župan.

Ko prideta tujca mimo njega, odkrije
se jima prav uljudno in reče: „Oprostita
gospoda, jaz sem tujec tu in sem na svojem

32

večernem sprehodu zašel, če gresta tudi vi¬
dva v mesto, prosim, vzemita me sabo.“

Ker mu tujca nista oporekala, šli so
vsi trije skupaj proti mestu, ki je ležalo v
večerni megli pred njimi.

Francoz je kmalu napeljal pogovor na
znano mestno govorico. Častnika je to na¬
videzno neprijetno dirnulo, a njegov sprem¬
ljevalec je zmajal z ramo in rekel: „Jaz ne
verujem, da bi bil car tu.“

„Jaz tudi ne 11 , odgovori Francoz, „in
zato imam jako važne razloge.' 1

Tujca sta pri teh besedah osupnila.

„Razloge imate ?“ vpraša zategnjeno
častnik. „In kake, dragi mi gospod, če
smem vprašati? 11

„Vsaj so vam znani notranji razpori,
ki razjedajo silno rusko državo, odkar je
umrl Aleksej 11 , reče mu francoski poslanik.
„Otroci njegovi vojskujejo se zaradi vladar-
stva vedno med sabo. 11

„Ti prepiri so uže končani 11 , seže mu
tuji častnik v besedo, „odkar je car Peter
svojo vladeželjno sestro Zofijo po polnem
izključil od vladarstva. Da je car Peter po¬
stavni prestolonaslednik, o tem pač ni dvojbe.
Ker mu je bogato in veliko sorodstvo nje¬
gove soproge Evdoksije veliko pomagalo,
vprl se je car javno krivičnemu ravnanju

33

svoje sestre in premagal nje zaveznike, ce¬
sarsko telesno stražo, zvano „Strelici“. Ves
svet ve, da živi sedaj kraljičinja Zofija v
nekem samostanu v pregnanstvu in da vlada
car sedaj le sam, če tudi je bil njegov brat
Ivan do lanskega leta, ko je umrl, po imenu
njegov sovladar.“

„Zgodovino Rusije poznate tako natanko,
kakor bi bili tam doma“, reče sedaj poslanec.
„0 carji pa ne morem misliti, da je tako
lahkomišljen, ali pa tako slabo poučen, da
bi ne vedel, da je kraljičinja Zofija zopet
provzročila vstajo „Strelicev“, z namenom,
vladarstvo svojega brata na-se spraviti.“

„Ti nesramneži! Uničiti jih hočem ?“
vsklikne vidno razjarjen mladi častnikov
spremljevalec. „Lefort še danes se vrneva
domov.“

Poslanik je dosegel s tem strašnim sporo¬
čilom svoj namen. Odkril se je na to, globoko
priklonil in rekel: ,,Izdali ste se, presvetli
gospod, vi, in nihče drugi, ste ruski car!“

Tretje poglavje.

Petru Ivanovu se je kar po glavi sukalo,
odkar je bil prisiljen igrati vlogo mogočnega
vladarja. Maričina premetena, a le navidezna

Podkrajšek, Car in tesar.

3

34

vljudnost in pa starega župana zmedeno
govorjenje so ubogega mladeniča popolnoma
zbegale. Da pa je vsa stvar postala prav
smešna, prišel je še angleški poslanik, ki
je sč svojim dvoumnim govorjenjem novo¬
pečenega kralja spravil v največjo zadrego.
Razjasnjevati bi moral reči, o katerih se
ubogemu tesarskemu pomočniku nikdar niti
sanjalo ni. Izraziti bi bil moral svoje misli
o politiki in kar je še takih rečij več. Pri
tem pa ga je poslanik pogledoval tako resno,
a župan zopet se je držal tako imenitno,
da je Ivanovu kar vroče prihajalo. Vender
si ni upal ugovarjati, in to le iz bojazni,
da bi ga ne spoznali. Ko pa je poslanik
privlekel iz žepa velik pergament z velikim
rudečim pečatom, ki je bil shranjen v voš¬
čeni kapici, in ga silil, naj ga podpiše, pošla
mu je potrpežljivost. Listina, ki je bila pi¬
sana v angleškem jeziku, katerega Ivanov
prav nič razumel ni, obsegala je po izpo¬
vedbi poslanikovi, novo trgovinsko pogodbo
med Anglijo in Rusijo. Ivanov je dobro vedel,
da bi igral ulogo goljufa v veliki meri, ko
bi to pogodbo podpisal. To storiti mu je
branil njegov pravni čut. Prestrašen skoči
kviško in vrže pero, katero mu je župan
za podpis ponudil, na tla, in reče: „Gro-
spoda moja, pustimo to, vsaj jaz nisem car!“

35

Gospoda pa sta se zasmijala in župan reče
poslaniku: „Jako premetena glava je to;
kako diplomatično se zna izgovarjati; dajmo
Veličanstvu čas za premislek! Tri dni imate
časa, presvetli gospod!“ — Toda Ivanov
mu prestriže besedo, rekoč: „Najboljše do
sodnega dne!“ in jima uide.

Domov dospevši je bil sam sč sabo jako
nezadovoljen. Zal mu je bilo, da ni takoj
iz početka povedal, da ni cesar, temveč le
vojaški begun. — Gotovo je, da bi bila z
to izpovedbo izginila njegova sreča na večne
čase. Slovo bi moral dati svoji Marici za
vselej, kajti po odgonu bi ga tirali v mrzlo
Sibirijo. V tej bojazni se je odločil poiskati
Mihajlova. K sreči ga je našel doma. Ko
mu govori o svoji nesreči, reče mu oni:
„Poslušaj me Ivanov, jaz ti dam dober svet.'
Ako me ubogaš, ne bo ti škodovalo. Da ti
nisi car — to vem jaz najbolje, toda obnašaj
se še tri dni kot car.“

„Še tri dni, torej do dne ljudske vese¬
lice! Zakaj pa?“

„Ne vprašaj me, temveč ubogaj brez
ugovora! Dam ti svojo častno besedo, da
dobiš tudi za to plačilo, in da se ti ne bo
nič žalega zgodilo!“

„Ti mi daš svojo častno besedo? Hm,
to je pač prav lepo in od tebe tudi jako

3*

36

ljubeznivo — toda bojim se, da vse to ne
bo dosti pomagalo!“

„Ubogaj!“ veli Mihajlov s krepkim
glasom. Pri tem pa je ubozega Ivanova sč
svojimi žarečimi očmi tako srpo pogledal, da
je le-ta ves osupnjen pobesil oči k tlem.

Vrnil se je domov tako potrt, kakor je
prišel, a vender je sklenil, ravnati po na¬
svetu svojega tovariša. Se ve-da so bili ti
trije dnevi zanj jako neprijetni. Pri vsakem
koraku, katerega je storil, gnjetla se je okolu
njega množica ljudij, ki so se mu spoštljivo
odkrivali in vpili: „Bog vas sprejmi, Veli¬
čanstvo ! Ta je želel od njega to, drugi zopet
kaj druzega, tako, da si ubogi Ivanov sled¬
njič ni več upal na cesto. Počasi so mu mi¬
nevale ure v njegovi sobici. Kar pride župan
in ga povabi v imenu mestnega starešinstva
in vsega meščanstva slovesno na ljudsko
veselico. Zvito ga je pri tem pogledoval se
svojimi drobnimi, svitlo-modrimi očmi, in
ker je svojo zlato tobačnico tako pomenljivo
med prsti sukal, slutil je Ivanov takoj, da
je s tem povabilom še nekaj posebnega v
zvezi. In res ni dolgo trajalo, kar pride
starec z barvo na dan. Ko je po raznih go¬
voricah pripravil Ivanova, dal mu je razumeti,
da mu svojo unukinjo Marico rad za ženo dd,
Ivanov bi bil vsled te ponudbe župana od

37

samega veselja objel. Toda ker je bil sploh
jako nesrečen človek, stavile so se mu tudi
tu velike zapreke. Zupan je namreč zahteval,
naj podpiše kupčijsko pogodbo angleškega
poslanika, in to je bilo gotovo veliko za¬
htevanje.

„Pomislite, presvetli gospod," reče žu¬
pan, ,,da bo sklenjena ta pogodba v korist
angleške in ruske države. Ruski narod vam
bode vedno hvaležen za napredek, katerega
bode vaša velika država po tej pogodbi v
kupčiji in obrtu deležna. Nikakor pa si ne
drznem vaši modrosti staviti kakih pogojev,
temveč se najponižneje za danes poslavljam.
Jutri, na dan slavnostne veselice, bode mi
čast, da popeljem Vaše Veličanstvo s častnim
spremstvom na travnik, kjer se bo streljalo,
in tam bom prosil, da mi objavite svoje ce¬
sarsko mnenje."

Slavnostni dan je napočil. Topovi so
grmeli in veseli glasovi godbe so se razle¬
gali. Celo mesto Saardam je bilo slavnostno
okinčano iz raz hišne strehe so vele mnogo-
brojne narodne holandske zastave. Mestno
starešinstvo z županom na čelu se je podalo
okolu poludne k carju, da ga popelje na
strelišče. — Prostor na strelišči poleg pri¬
stanišča je bil z različnimi šotori in pivni¬
cami za to veselico kaj okusno prirejen.

38

Mestni očetje so visokemu gostu na čast
oblekli svoja praznična oblačila, in reči se
mora, da so v svojih dolgih črnobaržunastih
suknjah, v belosvilenih brezrokavnikih, se
zlatimi verižicami okolu vratu in v črevljih
sč zapenkljami obračali vso pozornost na sč.
Ivanov je bil prav dobre volje in je po¬
zdravljal gospode mestne očete tako, kakor
bi bil res car.

Oče župan smijal se je na tihem obna¬
šanji Ivanovemu, kajti mislil si je, da bi
Ivanov nikakor ne bil tako vesel, ko bi mu
on ne bil obljubil Marice zato, da bo pod¬
pisal kupčijsko pogodbo. Ko so ga pa sprem-
Ijevali na strelišče, obnašal se je kot pravi
car ruski, ne pa, kakor da je primoran
igrati vlogo carja. Vzrok vsemu temu ob¬
našanji Ivanovemu pa je bil Mihajlov sam,
ker mu je v jutro rečenega dne po nekem
mladem ribiču poslal pisemce, v katerem ga
zagotavlja, da bode vsa stvar do večera raz¬
jasnjena. Tudi angleški poslanik gojil je, ko
se je približal vzvišenemu gostu, po njegovi
veselosti sodeč, najboljše nade, da se mu
posreči izvršiti načrte njegove vlade. Le
Marica ni bila se svojim ženinom nič kaj
zadovoljna, marveč jezilo jo je, da si upa
danes tudi nji nasproti kazati se imenitnega
gospoda.

39

„ Čakaj, to ti bo še presedalo!“ zašepne
mu na uho, ko ga je prvič pozdravila in
ji je milostno ponudil roko, da mu jo po¬
ljubi.

Ivanov se je pri teh besedah komaj še
smeha zdrževal.

Med tem so se pričele ljudske igre, pri¬
rejene na čast Veličanstvu, ruskemu carju.
Vrsto teh iger je otvorilo tekanje za stavo,
katerega se je udeležilo lepo število krepkih
tesarskih učencev v svojih prazničnih obla¬
čilih. Obkoljeni prostor, katerega je moral
zmagovalec v petih minutah trikrat preteči,
obstopilo je od vseh strani veliko radoved¬
nega občinstva. Zupan je dal sč svojo palico
znamenje, da se tekanje prične. Bliskoma
se zaženo dečki v tek, tako da so jim pi¬
sani trakovi na klobukih po zraku odleta-
vali. Med tekanjem pa je igrala godba po¬
skočnice, in županova unukinja je držala v
rokah lepo vezan opasnik, da ga dA zma¬
govalcu v dar.

„Kako je to dopadlo Vašemu Veličan¬
stvu ?“ vpraša potem jezična Marica Ivanova,
ki je sedel na visokem naslanjaču, okrašenem
z vsakojakim zelenjem.

„Še precej,“ reče jej prijazno Ivanov,
„toda jaz mislim, da bi bil jaz to bolje na¬
redil. “

40

„Kaj, cesar bo za stavo letal ?“ smeje
se Marica, „kaj tacega bi se vendar ne spo-
dobilo.“

Več ljubkih ribičaric stopi na to pred
prestol dozdevnega carja, in jedna izmed
njih prosi dovoljenja, da bi smele nekaj na¬
rodnih plesov predstaviti. Lepe in krepke
postave teh holandskih primork dičila je še
posebno priprosta, a jako originalna njihova
narodna noša. Na glavi je imela namreč
vsaka veliko in jako visoko avbo in vrh
nje še šopek cvetlic, ali pa velik kop. Izpod
avbe so se jim vsipali čez ramena gosti
kodravi lasje. Lepo nagubančena srajca je
bila za vratom prav visoka, a nje rokavci
so segali prav do zapestja. Orno krilo, ki
je segalo do čez kolen, je bilo se svetlo-
barvnimi cvetlicami, ki so bile v suknjo
vtkane, tako rekoč posejano. Prav dobro
so pristojale temu oblačilu tudi svetlomodre
nogovice s črnimi rožami in črevlji z za-
penkljami.

Pri plesu zamotali so se posamezni pari
na jako čuden in umeten način v lepo vrsto,
katera navidezno ni imela nikjer konca. Na¬
enkrat pa se je vrsta na vse strani odprla,
in plesalke so posamezno iz nje priskakljale.
Ko so se pa vse plesalke za levo roko pri¬
jele, tresle so v svojih desnicah majhnim

41

bobnom podobna godbena orodja, ki so bila
olepšana se svilenimi trakovi in majhnimi,
glasno donečimi zvončki.

Po končanem plesu podali so se vsi
odlični prebivalci mesta se svojim častnim
gostom, dozdevnim carjem, v velik v šotor,
kjer je bila pripravljena velika gostija. Zupan
je sedel se svojo unukinjo ravno nasproti
gospodu Ivanovu, ki se je vedno prav Iju-
beznjivo smehjal. Iz žepa županove suknje
pa se je svetil oni pergament, kateri je Iva¬
novu toliko skrbi provzročil, a mu sedaj go¬
tovo niti na umu ni bil več.

Ravno so pojedli kisle ribe in popili
kapsko vino, kar je po stari holandski
navadi pri vsaki pojedini prišlo prvo na
mizo, ko je iz daljave po mirnem ozračji
zadonel zvon iz stolpa mestne hiše, ozna¬
njajoč, da je četrta ura popoldne minula.
Zupan si obriše potno čelo in se odkašlja,
da bi izpregovoril običajno napitnico, ki mu
je sedaj še tako srce težila. Toda težavnega
tega posla oprostil ga je precej močen topov
strel, ki je pretresel zrak nad slavnostnim
prostorom.

„Vender enkrat“, vzdihne Ivanov na
tihem. „To je ono znamenje, o katerem mi
je Mihajlov davi pisal; radoveden sem, kako
se bo vsa ta stvar sedaj razrešila. “

42

Gostje so strmeč poslušali, kaj to po¬
meni, in veliko jih je bilo med njimi, ki so
mislili, da je to bobnenje bližajoče se ne¬
vihte. Kar vstreli v drugič, in to pot veliko
močneje ko v prvič. Zupanu, ki je ravno
poprijel kozarec, da bi napil odlični družbi,
pade od samega strahu baroka z glave,
Marica se prime vsa preplašena za glavo
in gospodje mestni svetovalci so postali bledi
ko zid.

V tem prijezdi nek polkovnik v ruski
vojni opravi naravnost pred šotor, v katerem
se je gostila sedaj tako preplašena gospoda.
Zupan, videč pri odprtih vratih stopiti jez¬
deca raz konja, imel je še toliko zavednosti,
da je šel k vojaku in ga vprašal, česa želi.

„Jaz sem polkovnik Lefort“, reče tuji
častnik, „in sem prišel, da sporočim županu
in vsem meščanom Saardamskim mojega go¬
spoda in carja prijazni pozdrav. 41

,,Vsaj je Nj. Veličanstvo med nami 14 , od¬
govori župan.

„Ne tako 41 , nadaljuje, smijoč se, ruski
polkovnik. „Oni mladi mož ni car, temveč
malovreden vojaški begun, kar mu je pa
milostljivi car uže odpustil. Tu imam pismo
z lastnoročnim podpisom carjevim na tesar¬
skega mojstra Petra Ivanova. Car nakazal
mu je toliko denarja, da si bo kupil za sč

43

lastno ladjedelnico, a s pogojem, da bo iz¬
deloval ladije le za Rusijo.“

Ivanov vzame veselim srcem pismo svo¬
jega cesarskega prijatelja in ga da Marici,
rekoč: ,,Kaj ne, Marica, da je bolje tako?
Prepričan sem, da se ne boš hudovala, ker
nisem car 1“

Marica se je glasno zasmejala, in tudi
polkovnik se je moral smejati.

„Kdo pa je torej pravi car!“ vpraša
župan in vsi okolu stoječi pritrdijo temu
vprašanju.

„Nj. Veličanstvo, car ruski,“ odgovori
polkovnik Lefort, ,,to je Peter Mihajlov, ka¬
terega vsi dobro poznate. Ravno sedaj je
na brodišči Saardamskem in se v kratkem
odpelje na svoji vojni ladiji od tod.“

Oče župan, kakor tudi angleški poslanik
pri teh besedah gotovo nista bila nič kaj
vesela.

Slednji pa reče: ,,Prevarali ste me, in
tega vam ne bom nikdar pozabil“, ter odide
jako razburjen iz šotora.

„Tisoč cekinov mi je ušlo z njim“,
mislil si je župan ter vil roke, kakor bi mu
šlo na življenje in smrt. Med tem pa se je
ozrl na Ivanova, ki je ves srečen, uže Bog
zna kolikrat, se svojo Marico prebral carjevo
lastnoročno pismo.

44

„0n je vsega tega kriv“, vzklikne starec.

Polkovnik pa izvleče med tem iz žepa
listnico z denarji ter jo di županu v roko,
rekoč: ,,Prevzvišeni moj gospod pošilja vam
to malo odškodnino za ves trud, ki ste ga
imeli te dni zaradi njega. Car bi se vam
dal uže preje spoznati, toda koristi njegove
države, po katerih je bil prisiljen zvezo s
Francijo podpisati, so ga silile, da se je držal
do danes nepoznanim; bilo mu je na tem,
da ga ne izdate angleškemu poslaniku.

Zupan je jecljal v znamenje zahvale
nekaj pred sč, kar ga pa nihče razumel ni.
Previdel je slednjič vender-le, da se je dobro
ukloniti in da ne kaže takim gospodom po
robu stavljati se. Dasiravno njegov zet ni
bil car, zadovolil se je s tem, da je bil ce¬
sarski ladjestavec.

Vest, da je Peter Mihajlov pravi ruski
car, razširila se je bliskoma med ljudstvom
na slavnostnem prostoru in vse je hitelo
na pristanišče. Po ozkih ulicah se je gnetla
velika množica ljudi proti morji, da vidi še
enkrat pravega carja, katerega prej nihče
pogledal ni. Tudi Inanov je hitel se svojo
nevesto tja in ravno je prišel še v onem
trenutku, ko je imela admiralska ladij a,
nakitena z narodnimi ruskimi zastavami,
odpluti.

45

Peter Mihajlov je stal na krovu blizu
glavnega jambora. Oblečen je bil v uniformo
ruskega polka in na prsih so se mu svetili
briljanti ruskih redov.

Car je prijazno odzdravljal ljudstvu, ki
je stalo na pristanišči; na krovu pa je igrala
vojaška godba rusko narodno pesem. Me¬
ščani Saardamski so visokega kneza nepre¬
stano pozdravljali in mu mahali z rutami
in kapami dok, da jim je ladija izginila
izpred oči.

V spomin na bivanje ruskega carja v
mestu Saardamu je mestno starešinstvo pu¬
stilo malo sobo, v kateri je bival car kot
priprost tesarski pomočnik, popolnoma ne-
izpremenjeno, in v teku časa si jo je ogle¬
dalo veliko tujcev, ki so se lehko prepričali,
da je to, kar ste zdaj tu brali, gola resnica.
Še danes hrani mestno starešinstvo Saar-
damsko neko mizo, na kateri je risal car
Peter načrte k ladijam. Nek majhen obrazec
ladije, katerega je sam izrezljal, pa je še
dandanes razpostavljen v veži one hiše, v
kateri je nekdaj stanoval.

46

Četrto poglavje.

,,Pač čuden mož je moral biti ta car
Petermislil si je gotovo marsikdo mojih
čitateljev, prebravši knjigo do tega poglavja.
In to je tudi res! Toda pri vsem svojem
čudnem obnašanji bil je vender silen vladar
in duhovit človek. Gotovo torej ne bo odveč,
ako še par besedi o njem izpregovorimo.

Ko se je car Peter I. — tako ga hočemo
odslej imenovati — vrnil v svoje cesarstvo,
bila je vstaja Strelicev po njegovem prijatelju
Gordonu, ki je bil po rodu Skotec, uže udu-
šena. Francoski poslanik je bil gotovo dobro
poučen, da je dolžil carjevo sestro Zofijo
sokrivde na tej zaroti. Peter I. je bil jako
razjarjen vsled nezvestobe lastnega svojega
sorodstva, to pa še tembolj, ker se je Zofija
uže dvakrat vzdignila zoper njega in vselej
premagana mogla se mu podvreči.

„Menil sem, da bomo praznjevali svi-
danje pri čaši leporudečega Burgundca, a
treba bo druge pijače.“ Tako je govoril car
in zarotniki so se tresli od strahu, kajti ve¬
deli so dobro, kaj jih čaka.

Pred samostanom, v katerem je živela
Zofija, postavili so čez noč 28 vislic. Ko se
je zdanilo, vzdramilo je silno ropotanje bobnov
pobožne nune iz spanja. Iz gozda sta planila

47

nenadoma dva polka vojakov. Pripeljali so
njete kolovodje zarote. Ko je čuvaj na zvo¬
niku zapazil bližajoče se vojake, začel je
vpiti, da gori. Nune, vse preplašene, popa¬
dale so na kolena, proseč nebeške duhove
pomoči. Toda zaman je bilo to. Krvava ža-
loigra se je začela. 28 najplemenitejših Bo-
jarov je bilo obešenih. (Bojari se zovejo stari
plemenitaši ruske države.) Nad vislicami so
bila zapisana imena obešenih na tablicah.
Vsako jutro se je ponavljalo to grozno de¬
janje, tako da so se slednjič vešala krivila
pod težo mrtvih trupelj.

Ko so glavni uporniki pomrli te sramotne
smrti, ukazal je car nanesti suhega vejevja,
katero se je potem zažgalo, da so vešala z
mrtvimi uporniki vred zgorela. Nune, videč
plamen švigati nad svojimi okni, mislile so,
da jim hote njihov samostan zažgati. Zgo¬
dilo se jim pa takrat ni nič žalega. Prince-
zinja Zofija, ki je bila vsega tega kriva,
preseliti se je morala v drug samostan. Nje
glavni zaveznik, razuzdana četa Strelicev,
se je razpustila in je morala vse svoje orožje
pred cesarsko orožnico v Moskvi oddati.
Njihova vojna znamenja pa so častniki dru¬
gih polkov na javnem prostoru pokončali.
Tako kruto in odločno je kaznjeval Peter I.
izdajstvo in nezvestobo. Bilo je pa tudi treba

48

takih kaznij, kajti Rusi so bili pred 200 leti
še jako svojeglavni, ukrotila jih je le vojna
in sila. — Vsa dežela je bila takrat jed-
naka velikemu žitnemu polji. V mestih je
bilo le malo olikanih Ijudij. Cest, vodovodov,
šol in tiskarn je bilo jako malo; rekel bi,
da v neizmernem ruskem cesarstvu komaj
toliko, kakor v malem holandskem kraljestvu,
katerega Peter I. ni brez koristi za svojo
državo obiskal. Vse, za blagor in izobraže¬
vanje ljudstva potrebno, se je vpeljalo, in
kjer se to ni moglo zgoditi mirnim potom,
pomagali ste sila in moč. Stari Rusi morali

50 celo svojo staro nošo, kaftan, odložiti in

51 porezati dolge brade, kar jih je tako raz¬
burilo, da so se celo zakleli, carja umoriti.
Uže davno poprej so najimenitnejši izmed
teh starih Rusov zaprisegli, da raje umrjejo
na razbeljenem razni, kakor da bi odložili
kaftan in si porezali brade. Ker jim pa ta
njihova prisega ni kaj dosti koristila, kajti
Peter je bil še veliko svojeglavneji kakor vsi
Rusi, in ni maral prenašati nikakršne ne¬
pokorščine, skušali so Bojari carja kot pro-
vzročitelja tega jim jako neljubega ukaza,
iz sveta spraviti. Ker pa takrat v Moskvi
še niso imeli nikake skrivne policije, dolgo ni
nihče vedel o tej nevarni zaroti in niti car,
niti njegovi prijatelji niso slutili, v kaki

49

nevarnosti je njihovo življenje; vsak čas bi
se bilo lahko pripetilo, da bi se bila njihova
palača v zraku razpršila.

Nekega dne pa je izdal nek ud te skriv¬
ne zarote sam vso to stvar. Zgodilo se je pa
to tako-le: Nekov Galicyn, ki je bil brat
bivšega ljubljenca princezinje Zofije, je bil
jeden glavnih vodij te zarote. V neki seji je
predlagal, da se izžreba oni, ki naj umori
nepriljubljenega carja. Ker pa je nekaj udov
manjkalo, odložilo se je izžrebanje do dru-
zega dne. Razšli so se na to z navadnim
geslom: Živela brada in kaftan; smrt carju!
Druzega dne je bil izžreban Galicyn.

Ko je rečeni z večimi prijatelji zapustil
hišo, v kateri je zborovala ta skrivna zarota,
zapazi, da se je pri vodovodu zbirala velika
množica ljudij.

„Kaj pa je?“ vpraša Galicyn jednega
izmed gledalcev.

„Nek otrok je padel v vodo“, odgovori
mu le-ta.

„Nič druzega ?“ vpraša nadalje.

„Bojarja Galicyna otrok je“, reče nekdo
drugi, ki je stal v prvih vrstah ter vse bolje
pregledal.

Galicyn postal je bled ko zid.

Njegovi prijatelji so hoteli priskočiti na
pomoč, toda gledalci okolo vodovoda jim

Podkrajšek, Car in tesar. 4

50

niso naredili prostora. Nikakor ni bilo mogoče
prodreti skozi množico.

Obupno kriči Galicyn: „Moj otrok je!
pustite me tja!“ Toda zaman! Surova mno¬
žica se ne gane. — Naenkrat pa se začuje
vesel glas iz vodovoda. Oni, ki so stali tik
brega, pripovedovali so, da je zakričala pe¬
stunja, ki je bila tako malomarna, da je
pustila malega otroka samega igrati se po
pesku ob vodi, a sama se je pogovarjala z
drugimi posli.

Omedlela je, ko je prišla k vodi in je
videla le še kos oblačila otrokovega iz vode.
Sedaj pa, ko se je zopet zavedla, zagledala
je plavača, ki je, držeč pred sabo rešeno
dete, plaval s krepko roko proti bregu.

To je šlo od ust do ust, in tudi Galicyn
je zvedel to, ne da bi videl, kaj se godi v
vodovodu. Slišal je, da je njegov 'otrok rešen.

„Bodi si kdor koli hoče, poplačati mu
hočem to dobro delo, kakor bi bil car ruski“,
govori Bojar na tihem sam sč sabo.

In ko je to govoril, zakriči gledajoča
množica: ,, Veliki naš carje rešitelj!“

„Živi naj Peter, naš veliki car!“ po¬
zdravljalo je ljudstvo vrlega plavača od vseh
strani.

Galicvn pa ni mogel izpregovoriti besede
od prevelikega začudenja. Ko se je množica

51

razhajala, šel je k rešitelju svojega edinega
otroka, ki mu je bil pa naj večji sovražnik,
ter se mu zahvali. Peljal se je potem domov.
Tri dni in tri noči je sedel brez jedi in pi¬
jače, nem in ves zamišljen v svoji sobi. Na¬
posled vstane, obleče se pražnje, z rosnimi
očmi poljubi ženo in otroka ter se poslovi
od nju.

Kam da gre in kaj namerava, ni mogel
nihče zvedeti.

Sel je v carjevo palačo ter ondi prosil,
da bi smel s carjem govoriti.

Peter I. dobro vedoč, da so vsi možje
iz rodbine Gralicynove njegovi sovražniki,
dovoli, da stopi predenj.

„Presvetli gospod! 11  reče Bojar, ko je
vstopil, „pred tremi dnevi ste oteli mojemu
edinemu otroku življenje. Prišel sem, da se
Vam zahvalim za to.“

„Vže dobro, Feodor Gralicyn,“ odvrne
prijazno car. „Ne razglašaj te stvari; kopelj
se mi je prav dobro prilegla! 11

„Predno pa sem vedel, da je Vaše Ve¬
ličanstvo rešilo mojemu otroku življenje, ob¬
ljubil sem na tihem, rešitelja tako poplačati,
kakor bi bil jaz car ruski/ 1

„Hm“, reče car, „to je bila čudna ob¬
ljuba. Jako dvomim, da bi se ti to posrečilo. 11

4*

52

„Največ, kar more vsak cesar storiti,
je to, da pomilosti onega, ki si je smrt za¬
služil. Evo, car Peter, jaz ti darujem živ¬
ljenje!“

„Feodor Galicyn, ti si aboten!“

„Ne tako Veličanstvo. Poslušajte me!“

Sedaj pove carju vse o onih skrivnih
zarotah. Pove mu, da je izžreban on, umo¬
riti carja, in da je obljubil ta grozni čin
jutri na nameravanem lovu izvršiti.

„Da bi bil Vaše Veličanstvo pri tej pri¬
ložnosti v resnici lehko umoril 11 , dostavi na¬
posled svojemu poročilu, „ni mi treba še
posebej zatrjevati, kajti navadno zasledujete
sami divjega prešiča in niti strelci, niti gon¬
jači Vas ne smejo spremljevati. 11

Car pogleda moža osupnjen.

„Ti si v resnici hudoben, Feodor Ga-
licyn“, reče naposled, „in škoda je le, da si
moj sovražnik. 11

„Tu je moja glava, Veličanstvo, in po
tej moji izjavi naj več ne živim! Gotovo pa
je, da sem dopolnil svojo obljubo! 11

,,Kaj naj počnem s tvojo glavo? 11  vpraša
car prijazno smejoč se. ,,Vzemi jo saboj do¬
mov in ohrani jo za ženo in otroke. Ako
mi pa hočeš storiti kako uslugo, podari mi
svoji močni roki, s katerima si se tolikrat
zoper mene bojeval. 11

53

Tako je silni ta mož pač malokedaj v
svojem življenju govoril. Galicyn pade na
kolena in prime svojega vladarja za roke.
Ves ponižan reče: ,,Presvetli gospod, da bi
Vas vsi Rusi tako poznali, kakor Vas jaz
od sih dob poznam, gotovo bi čez leto in
dan ne bilo več najti nezadovoljneža v tem
cesarstvu, če tudi sta prepovedana brada in
kaftan!“

„In ravno to vas peče“, odvrne car z
nasmehom. ,,To je za vas gospode prehud
ukaz, da morate dolge jopiče, ki so pač le
za otroke, sleči! Za boga, ali ni mogoče
brez kaftana in dolge brade biti pošten Rus!
Ali sem jaz kaj druzega?“

S tem pogovorom je bil konec te zarote.
Zarotniki niso hoteli, da bi s.e jim moral
car naposled velikodušnim skazovati, kajti
po Galicynovi izjavi so vedeli, da je njihovo
življenje v njegovih rokah. Toda pri vsem
tem notranji mir vender ni bil nikoli dolgo¬
trajen. Deloma je bil kriv tega car sam, ki
po svoji strastni navadi ni trpel nikakršnega
ugovora. Gorje onemu, ki bi se bil protivil
njegovim novotarijam! Vselej je morala ob¬
veljati njegova in da bi se pri tem tisoče
ljudi pomoriti moralo.

Dve reči ste še bili, ki ste nevoljo
med plemstvom in duhovščino jako pomno-

54

ževali. Prvič to, da se je posluževal car za
izvršitev svojih mnogostranskih in jako srečo-
nosnih deželnih prenaredh najraje inozemcev,
kateri so bili vsled tega staremu deželnemu
plemstvu trn v peti. Brodovje in vojno ar¬
mado so preustrojili inozemski častniki, ka¬
tere so domačini vsled velikih vspehov vedno
bolj nevoljno in zaničljivo pogledovali. Trije
največji ljubljenci carjevi, katere je poklical
iz tujine, da so pomagali izvrševati veli¬
kanska dela ter so uvrstili Rusijo med oli¬
kane evropske države, so bili Fran Zimmer¬
mann, topničarski častnik iz Brodnice, torej
rodom Nemec, Fran Lefort, porojen v Gentu
od stare francoske rodovine, in pa Škot Gor-
don. Ce tudi so si stari Bojari in vladeželjna
duhovščina prizadevali izpodkopati vpliv lju¬
bimcev carjevih, se jim to vender ni posre¬
čilo, kajti ostal jim je do smrti milostljiv in
hvaležen gospod. — Drugič je bilo pa tudi
to, da po smrti patrijarha Adrijana ni volil
nobenega naslednika, temveč je združil v
svoji osebi najvišjo deželsko in duhovsko
gosposko. To je stare Ruse jako razjezilo;
a za trden in trajni obstanek ruske cesarske
hiše je bilo to postopanje najboljša podlaga.

Da bi povzdignil trgovino in promet,
moral si je Peter I. pridobiti ozemlja na
morji. Pridobiti ga je bilo mogoče -v severo-

55 '

zahodu proti Liflandiji, ki je bila takrat
švedska posest, ali pa proti jugu na črnem
morji, katero je bilo takrat v posesti mo¬
gočnih^ in bojaželjnih Turkov. — Proti temi
se je Škot Grordon v neki vojni jako vspešno
boril. Ko je vzel trdnjavo Azov, je bila ruski
trgovini odprta pot po črnem morji. Da bi
si pridobil dežele na vzhodnem morji, je bilo
treba napovedati vojno švedski državi. To
pa ni bilo kaj posebno lehko, kajti v tistem
času je vladal ondi čudni, a bojaželjni kralj
Karol XII. Peter I. je uže dalj časa za¬
vidal zmagujočega kralja in težko je čakal
prilike, da se poskusi „z dolgoraščenim
možem v višnjevi suknji“, kakor so takrat
kralja Karola XII. zaničljivo nazivali. A  pri
Karolu ni bilo treba dolgo čakati te prilike,
ker je bil on sam vedno pripravljen vojsko¬
vati se, ako je le slutil, da želč njegovi so¬
sedni knezi vojne.

V kratkem času so si stali Rusi in
Švedi sovražno nasproti, in švedska armada
se je naglo pomikala proti Rusiji. Bilo je
to v jesenskem času in zato ruski vojaki še
niso bili za boj tako pripravljeni, kakor je
car želel. Pri Narvi pograbile so se v prvič ,
sovražne čete, katerim sta zapovedovala kralj
Karol na jedni, a car Peter na drugi strani.
Prvič je stal takrat Peter v bitvi sovražniku

56

nasproti. Dasiravno je se svojim konjištvom,
kateremu je sam zapovedoval, sovražnika
jako spretno napadal, moral se je slednjič
vender umakniti, in „dolgoraščeni gospod v
višnjevi suknji“ je bil zmagovalec. Karol je
zmagal, ker je bila njegova pehota in nje¬
govo topničarstvo močneje od carjevih. Peter
je bil to uže med bitvo opazil in ko je zve¬
čer sč svojimi poveljniki sedel v prenočišči,
govoril je z njimi o tej zadevi tako mirno
in hladnokrvno, kakor da bi se menil o ma¬
nevrih, a ne o izgubljeni bitvi. Ko se. tako
pogovarjajo — mogoče celo brez kake pi¬
jače, kajti takrat ni bilo železnic, ki bi v
kratkem času privažale živeža za vojsko, in
zato tudi car za svojo osebo ni hotel nobe¬
nega posebnega kuharja sabo, — zaslišijo
iz daljave močno pokanje topov.

„Svedi so tu!“ zavpije stražnik, ki je
stal na dvorišči.

„Da bi se v Ornem morji utopil!“
vsklikne car. „Ali naj zapustimo prenočišče ?
Dobro! Osedlajmo konje in idimo, gospoda!“

Hitro so odjahali v temni noči sovraž¬
niku nasproti. Hudega se ni nič zgodilo,
kajti Švedi so provzročili ta ponočni hrup le
zaradi tega, da bi dobili carja v svoje roke.
Vjeli so pač veliko ruskih generalov, a carja

57

niso dobili, ker so ga iskali le tam, kjer ga
ni bilo.

Švedski vojaki so vjete Ruse še tisto
noč peljali pred kralja Karola, ki je pisal
na priprosti leseni mizi, in le-ta vpraša
jednega izmed njih, kako se je carju ta dan
godilo.

Nek star polkovnik stopi predenj, ga
pozdravi po vojaško in reče: „Našemu pre¬
svetlemu carju se je godilo kakor vojsko¬
vodji, ki je sovražnika premagal, a ne kot
vojskovodji, ki je bil premagan. 11

„Kaj pravite ?“ reče kralj nevoljno in
si grize spodnje ustne. „To je pač čuden
odgovor. Po mojem menenji ne more nihče
dvomiti, kdo ima pravico danes vesel biti!“

,,Gotovo ne!“ odgovori ujeti ruski pol¬
kovnik, „toda naš car je rekel: „Ravno ta
poraz bo za mč sredstvo, da se učim zma¬
govati/ 1 *)

Karol XII. nasmehnil se je zaničljivo
tem besedam, kajti domišljeval si je, da je
dokaj boljši vojskovodja od okornega sever¬
nega medveda. Toda tudi vojna sreča je opo-
točna, kakor vsaka sreča sploh. Poleg tega
je pa Peter I. tudi resnico govoril, ko je
rekel, da se hoče zmagovati učiti. Se vč-da
je  preteklo dolgih deset let, predno se je

’) Te besede je govoril car Peter sam.

58 /

tega naučil. V slavni bitki pri Pultavi (1709)
odškodoval se je za izgubljeno bitvo pri
Narvi in pokončal švedsko moč v severu za
večne čase. To vam je bilo klanje, kakor-
šnega se zgodovina v teku več stoletij spo¬
minjati ne vč. Mož se je bojeval proti možu,
in da-si se je uže večkrat primerilo, da so
se bojevale mnogoštevilneje armade, vender
ni bilo število mrtvih s številom bojevnikov
nikdar v takem razmerji. Trikrat so Rusi
uže mislili, da so izgubljeni, a vselej jih je
zopet ohrabril carjev klic. Slednjič odločil je
strahovit naskok*, ruske konjiče pod vodstvom
Menšikoffa usodo dneva za carja.

Karol XII. je imel dosti posla, da je
utekel silnemu sovražniku. Od tistega časa
pa se ni hotel več bojevati z mogočnim
Petrom. Poskušal je pač od strani zmago¬
vitemu sovražniku škodovati, kjer koli je
mogel, in zato je ščuval vsakovrstne sovraž¬
nike nanj. Posebno posrečilo se mu je to pri
Turkih, kateri so carju napovedali vojsko.
Le težko je rešil Peter I, v tem boju svoje
življenje in svoj prestol.

V teh stiskah pa mu niste toliko po¬
magali njegova hrabrost in hladnokrvnost,
kakor baš zvestoba in previdnost njegove
poznejše soproge Katarine.

59

Ko je vojna sreča jela Petra I. zapu¬
ščati, posrečilo se jej je, velikega vezirja
podkupiti. To je bil pač hud udarec za po¬
nosnega carja, toda ponižati se je moral pred
hudim tem sovražnikom. Trdnjava Azov je
bila izgubljena in car je moral biti zado¬
voljen, da je po sklenjenem miru (1711) od¬
nesel golo življenje in da so smeli njegovi
premagani polki z vojaško častjo domov.
Turki so zmagali in so ostali zmagovalci.

Ko se je Peter vrnil v Petrograd, kjer
je najraje bival, bilo je ondotno prebivalstvo
jako žalostno. Niti zastav, niti slavolokov ni
bilo videti, a tudi veselega glasu ne slišati.
Brez petja in zvonenja so šli vojaki v mesto
in zmagovalec pri Pultavi je sedel na svojem
konji tako potrt, kakor bi ne mogel več
kvišku pogledati. K sreči se je leta 1713 z
osvojitvijo Finlandije po polnem odškodoval
za to, kar je na jugu zgubil. Tudi je rešil
s tem ime dobrega vojskovodje.

Po vsem tem vojnem trpljenji in po
vseh teh nadlogah Peter I. niti za časa miru
ni živel tako, kakor mu je velevalo njegovo
slabotno zdravje. Namesto da bi se v krogu
svojih varoval in pazil na ljubo zdravje,
hodeval je s svojimi ljubljenci v mrzlih zim¬
skih nočeh na medvedov lov, ali pa se je
za jako smešne in neznatne stave čez vse

60

mere napenjal, da je stavo dobil ter tako
pokazal svojo čeznatorno moč.

Tako je jezdil enkrat od okrajne se¬
verne do skrajne južne meje svojega cesar¬
stva, ne da bi se bil preoblekel, ali pa tudi
le z nogo se dotaknil zemlje. Presedel se je
z jednega konja na druzega ter med potjo
užival to, kar je imel v svoji malhi. Stavo
le-to je pa tudi dobil, kajti celo dva dni
poprej je prejezdil to velikansko pot, kakor
je stavil njegov nasprotnik Mensikoff. Za
stavo je dobil košaro polno steklenic sibir¬
skega vina.

Brez dvombe je bilo težko dolgo vztra¬
jati poleg tako silne natore, kakor je bila
ravno carjeva. Veliko njegovih ljubljencev
je zapadlo nenadoma njegovi nemilosti; za¬
pustiti so morali dvor in deželo in nihče jih
ni več videl. Od svoje druge soproge Ev-
doksije se je dal ločiti, ker je bila na strani
Bojarjev, ter jo je zaprl pozneje v samostan.

Tretja njegova žena je bila uže prej
omenjena Katarina, ki je marsikaj čudnega
doživela. Bila je 12 let stareja od Petra in
gotovo se jej ni v nje mladosti niti sanjalo
o veliki sreči, ki jo je pozneje doletela.
Nje oče je bil ubog kmet po imenu Samuel
Skovronski. Živel je v Litaviji ter obdeloval
ondi sč svojo družino polje, ne da bi si bil

61

pri tem pridelal potrebnega živeža. Izseliti
se je moral zaradi tega. Kmalu mu umrje
žena in ostal mu je le še edini bolehavi
otrok. Nesreča, revščina in žalost poiskale
so ga torej tudi na novem domovji. Ko je
tudi njega smrt pobrala, usmili se malega
tujega otroka nek Cerkvenik ter ga vzame
k sebi. Malo deklico, ki je uže takrat za¬
radi svoje posebne lepote splošno pozornost
vzbujala, je vse poznalo in ljubilo. Stari in
mladi so jo imenovali „lepo Marto 41 . Ker
je bil pa Cerkvenik ubog, ni se jej pri njem
posebno dobro godilo. Posebna sreča je bila
za ubogo rejenko, da je pri neki šolski
skušnji prav dobro odgovarjala ter sč svojim
prijetnim obnašanjem prikupila se natan¬
čnemu gospodu nadzorniku, ki je bil visok
duhovnik iz marienburške okolice. Prošt
Gliick skrbel je za ubogo siroto prav po
očetovsko in prav čudno je bilo to, da se
lepa in previdna Marta, ki je pod njegovo
oskrbjo vzrastla v zalo devico, ni boljše
omožila. Nje mož je bil namreč priprost vo¬
jak v švedski armadi, dragonec Karola XII.
Ko sta si Peter in Karol vojsko napovedala,
morali so vsi švedski možje pod orožje.
Dragonci so odjezdili in ž njimi tudi Martin
mož. Gotovo se mu ni zdelo, da svoje žene
ne bo več videl. Rusi so napadli malo mestece,

62

ki je bilo brez vse obrambe in vsi prebi¬
valci so se morali udati na milost in ne¬
milost. Marto je ugledal nek višji ruski
častnik, stoječo na oknu, ko so Rusi v mes¬
tece marširali. Po grdi navadi onih divjih
časov, vzel je ta častnik — bil je general
Seremljev — brdko žensko kot služkinjo k
sebi, a potem se sabo.

Od tega je prišla k generalu Bauerju
in od tega k knezu Menšikoffu, ki je zanjo
prav pošteno skrbel. Ko je car Peter na
večer nekega dne kneza Menšikoffa nena¬
doma obiskal, videla je v prvič carja. Peter I.
je kneza s svojim obiskom večkrat tako iz-
nenadil, pesebno kadar ni imel doma opra¬
viti, da so potem vso noč pili in igrali.
Menšikoffa pa ravno ni bilo doma, ko je
car prišel. Ko stopi Peter v veliko dvorano,
zapazi na mostovži lepo Marto.

„Kdo si?“ ogovorijo in postoji na pragu
dvorane.

Marta mu mirno odgovori in to je carju
jako dopadlo. Gledala ga je med tem sč
svojimi velikimi očmi tako mirno v obraz,
da je car nehotoma moral misliti, da takih
očij še na vsem svetu nij videl.

,,Toraj nisi sužnja ?“ vpraša dalje.

„Ne, presvetli gospod, prosta sem’“ reče
ponosno.

63

,,0d kod me poznaš 11 , vpraša začuden
„da me imenuješ presvetlega gospoda, vsaj
me še nisi nikoli videla ?“

„Videla sem vas, presvetli vladar!“

„In kje pa?“

,,Tam, kjer ni mogoče na vas pozabiti:
v vojni, sedečega na konji, na čelu Vaše
armade,“

„Cudno je to, lepo dekle; ti znaš go¬
voriti kakor kaka dvorska gospa. Kje si se
tega učila? 11

„Ne umejem Vas, Vaše Veličanstvo 11 ,
odgovori mu. Rudečica jo je oblila in prvič
je pobesila oči ter se igrala sč svojo srebrno
prsno verižico v tej zadregi.

Prišedši domov je moral knez Menšikoff
povedati, kje je dobil to lepo ženo. Ker se
je po njegovem govorjenji prepričal, da je
Marta golo resnico povedala, veselilo ga je
to tem bolj, ker poleg boječnosti ni nobene
pregrehe bolj sovražil kakor laž. Menšikoff,
jako nadarjen diplomat, je takoj zapazil, da
je dekle carju jako dopadlo. Odredil ji je
torej službo varuhinje srebrnine v carskem
dvoru. Lepa Marta se je kmalu privadila
temu svojemu poslu ter je dobro gospodi¬
njila. — Oar je ni pustil iz očij, in ko je
prestopila k grški pravoslavni veri, vzel
jo je za ženo. Nikdar mu ni bilo žal, da

64

je to storil. Gospa Marta, udova ubogega
švedskega dragonca, je postala carjega so¬
proga. V glavnem mestu je bila svečano
kronana. Bog jima je dal osem otrok, deklic,
izmed katerih je tretja, Elizabeta po imenu,
postala pozneje cesarica. Velikokrat je bil
car žalosten, ker ni imel nobenega sina,
a cesarica, ki je bila uže od mladih nog
nekoliko praznoverna, mislila je, da je to
božja kazen, ker je prestopila k drugej veri.
Ko je šla namreč v cerkev, da bi pred du¬
hovnikom prestopila k pravoslavni cerkvi,
približala se ji je stara litavska žena ter
jej je prerokovala to nesrečo. Dasiravno je
ukazal car ženo zasledovati, je vender nihče
ni mogel dobiti. Tudi on je še tistega dne
slišal o tem čudnem prerokovanji, in da-si
je obljubil precejšnje darilo onemu, ki jo
dobi, ni se to nikomur posrečilo. Niti petro-
gradsko vojaštvo, niti mestno redarstvo jej
ni prišlo na sled. Ko se je car sč svojo
nevesto Katarino od poroke vračal, morala
sta to čudno prorokovanje tudi na cesti sli¬
šati. Nek slaboumen berač je stopil pred
konje svatovskega voza in jima to povedal,
kar je slišala Katarina uže v cerkvi! Precej
natcTje revež umrl.

Peter je v svoji nagli jezi in nezaup-
nosti — to so bile pač senčne strani njegovega

65

lepega in možatega značaja — večkrat za¬
povedal kaj tacega, kar bi bilo za vsacega
cesarja nečastno.

Znano ‘je, da je lastnoročno podpisal
smrtno obsodbo svojemu edinemu sinu Ale¬
kseju, katerega je imel od prve žene. Vsled
velike ljubosumnosti ukazal je jednemu svo¬
jih najzvestejih dvornih uradnikov, ključarju
Moensu, glavo odsekati in tudi cesarica je
bila v tistem trenutku v naj večji nevarnosti,
da izgubi z ljubeznijo svojega soproga tudi
krono in prostost. K sreči je Peter še pred
svojo smrtjo na vse to pozabil. V svoji
oporoki je pokazal svojo veliko ljubezen do
Katarine s tem, da jo je postavil svojim
naslednikom. Kako je ona izvrševala velika
započeta dela svojega moža, tega tukaj po¬
pisovali ne bomo.

Peter je telesno veliko prej oslabel,
kakor je to pri nas ljudeh navadno. Ker je
bil orjaške natore, grešil je mnogokrat na ta
rovaš, in zato se je moral v poznejih letih
zelo pokoriti. — Dostikrat je s svojimi voj¬
nimi tovariši popival jeseni pozno v noč in
nič čudnega ni bilo to, ako je potem jezdil
proti reki Nevi, razbijal ondu led ter se
kopal v nje valovih pod milim nebom. Na
konji se je vsak prej utrudil nego on.

Podkrajšek, Car in tesar.’

5

66

Ljudstvo, katero ga je bolj ljubilo nego
plemstvo, pripoveduje še dandanes marsikaj
o njem, kar dobro opisuje značaj tega čud¬
nega moža.

Med drugim pripoveduje se, da je nekoč
na lovu zašel. Zastonj si je prizadeval se
svojim lovskim rogom lovce k sebi priklicati.
Edino le jek mu je iz gozda odgovarjal.
Uže je mislil, da bode moral pod milim
nebom prenočiti, kaj zelo temačno je postalo
in vsled gostega drevja in grmovja ni mogel
niti dalje. Kar zagleda v daljavi luč, ki je
brlela v koči nekega oglarja. Brez daljšega
premišljevanja gre proti koči in prosi ondu
prenočišča.

Starikav mož jako odurne vnanjosti
mu odpre.

,,Prenočišča bi radi, kaj ne?“ vpraša
carja, katerega brez dvombe ni poznal.
„Težko bo kaj, kajti primanjkuje nam pro¬
stora !“

„Zadostuje mi kaka klop, kak koteč,
kak star stol“, reče car.

Starec je premišljeval, kam bi ga djal.

Car pa ni hotel povedati, kdo da je,
kajti posebno rad je v takih slučajih svoje
ljudstvo nepoznan opazoval. Ogljar je torej
mislil, da je mož kak lovec, in sicer prav
priprost lovec, ki se je v gozdu zgubil. Car

67

Peter I. je imel navado, da je bil, izvzemši
prav velike svečanosti, bolj priprosto oblečen,
kot vsak njegovih uradnikov.

Da bi trmastega starca nekoliko omečil,
vzame car svojo trebušnjato čutarico iz žepa.

,,Polovico tega ti dam, ako me pre-
nočiš“, reče mu. Oči se zasvetijo starcu pri
teh besedah. Kakor znano, je pri pravem
Rusu za žgano pijačo vse dobiti, in gotovo
bi car boljšega sredstva ne mogel najti, ko
ravno tega, da si je izprosil prenočišče.

Pri vsem tem se je starec še vedno
prav neodločen praskal za ušesi.

,,Imam le dve čumnati 14 , reče mu na to.
„Jedno rabim za sč, za svojo ženo in za
svoje tri sinove. V drugi pa — hehe, ne
vem, vam bo-li družbe . . .“

„Kaj to, ljubi očka, vsaj nisem boječ!
In da bi bil sam Ivan Vaziljevič, moj pra¬
ded, ki bi moral od mrtvih vstati, ne bojim
se ga!“

„Bode naj toraj v božjem imenu! 44

Nato sta spraznila steklenico in car ga
prosi, naj mu pokaže stanico, v kateri ga
čaka ona strašna družba.

Starec odpre neke s težkim zapahom
zaprte duri.

„Miklavž je notri 44 , reče mu, „mislim,
da vas ne bo motil. Vlezite se tja na desno.

68

Zadovoljiti se morate pa brez luči, ker je
veliko stelje ondu.“

Car se vleže na steljo in zaspi prav
sladko, ne da bi ga bil njegov tovariš v
spanji kaj motil. Ko ga zjutraj ogljar po¬
kliče, vpraša Peter, kdo je bil oni, ki je
ležal poleg njega, pokrit s črnim prtom.

,,Car Miklavž je, odgovori mu mirno
ogljar, ,,ki je včeraj na kugi umrl. Ne iz¬
prašujte me dalje o tem! Bog vas obvari
gospod lovec!“

Car mu na to ničesa ne odgovori. Slu¬
čaj je nanesel, da je lovsko spremstvo v
tistem trenutku prišlo po gozdu ravno pred
oglarjevo kočo ter izgubljenega gospoda z
glasnim trobentanjem pozdravilo.

Ko je ogljar zvedel, koga je prenočeval,
padel je na kolena ter prosil milosti.

„Prihodnjo noč boš pa ti mesto mene
spal pri Miklavžu 44 , odgovori mu car; „to
naj bo tvoja kazen. 44

Smejoč se je odjezdil.

Nekoč drugod je srečal v Petrogradu
pozno v noč na ulici mlado dekle, ki ga je
prosilo milostinje.

„Ali ne moreš delati, krepko, mlado
dekle 44 , reče nevoljno car, „in ne veš-li, da
je prepovedano prosjačiti? 44

69

„Znam, da je tako, toda kaj mi je sto¬
riti ?“ odvrne mu neustrašeno deklica. ,,Moja
roka je hroma; delati torej ne morem, in
moja mati so uže tri tedne na smrtni postelji.
Imejte usmiljenje, dobri gospod!“

„Ali se ne lažeš?“ vpraša car beračico.

„Ne gospod“, odgovori mu krepko, „pre-
pričate se lehko o tem.“ Na to ga je  sč
svojima velikima modrima očema tako milo
pogledala, da je car nehotoma menil, da so
zveste modre oči njegove Katarine.

„Dobro tedaj reče on, „prepričati se
hočem. Pelji me k materi!“

Šla sta torej, cesar in beračica, po te¬
mačnih ulicah iz mesta daleč tja, kjer so
stale uže zadnje hiše. Tam potrka dekle na
okno. Nekdo zakašlja znotraj. A kmalu se
odpro vrata od znotraj. Kakor je bilo čutiti,
pritisnil je velik pes znotraj na kljuko; se¬
daj pa je skakal dobrikaje se okolu dekleta.

Strašanska revščina je bila v hiši.

Na pol pregniti slami je ležala žena
tresoč se od mraza. Suha je bila do kosti
in bleda ko smrt. Vsa izba je bila prazna
pohištva in po spokah v zidu je žvižgal je-
jesenski veter, da je bilo groza poslušati.

„Kje je vaš mož?“ vpraša gospod. „Ali
je mrtev in s čem se je pečal ?“

70

„V cesarskih ladjedelnicah je delal dolgih
dvanajst let.“

„Kot tesar ?“ vpraša car nadalje, ki je
uže od nekdaj ta stan posebno ljubil.

Bolnica prikima.

„Zakaj niste prosili letne podpore, ki
se takim udovam navadno daje?“

,,Moj Bog, kaj pomaga to“, vzdihne žena,
,,ta je po postavi pač vsakemu zagotovljena,
toda uradniki vtaknejo denar sami v žep,
in veseli moramo biti, da dobimo vsaj pe¬
tino tega.“

„Vrag naj bi uzel tacega uradnika!
Toda dobro, da vem! In če je tak nesramnež,
obrnite se do carja. On je pristopen vsakemu
in vsako soboto sme priti vsak, komur drago;
carjev dvor je vsakemu odprt'“

„Res je tako“, reče vdova, „tudi dobro
je, a ne pomaga dosti. Nebesa so velika in
car je velik — toda k njemu priti ni mo¬
goče, ako ni mogoče strežajem rubljev v roke
stiskati! . . .“

Druzega dne je car vse dvorske služab¬
nike od ključarja do zadnjega kuhinjskega
strežaja iz službe odpustil. Onega uradnika
pa, ki je kratil vdovam pokojnine, obesili
so na javni ulici na vrata njegovega stano-
vališča. Žena njegova pa je morala vso ded-
ščino deliti s to vdovo.

71

Takih pripovedk pripoveduje se o ve¬
likem carju Petru prav mnogo. Ako je spo¬
znal, da se dogajajo take pregrehe, bil je
neizprosljiv in je kaznjeval neusmiljeno. Težko
je minul v Petrogradu dan, da bi ne bil kdo
k smrti obsojen. Dostikrat pa se je pripetilo,
da so pometali celo tolpo hudodelcev v kotel
z kuhanim oljem. Kakor se pripoveduje, rekel
je Peter nekoč sam: ,,Da bi hotel vse ne¬
zveste uradnike moje države po zasluženji
kaznjevati, dobil bi težko v vsi Rusiji toliko
lesa, da bi postavil za vsacega posebej vislice. 14
Predno sklenemo to knjigo, povedati
hočemo še nekaj malega iz družinskega živ¬
ljenja Petrovega. Med mnogimi redkimi rečmi,
katerih si je car v življenji mnogo nabral,
imel je tudi dragoceno kupico od kamene
strele. Ker je bila sama na sebi jako dra¬
gocena, bila je carju še zato tem ljubša, ker
' ga je spominjala jednega najlepših zmago¬
valnih dnij iz njegovega vojaškega življenja.
Pridobil si je to posodo lastnoročno v šotoru
nekega turškega poveljnika, ko so vojaki
pod njegovim vodstvom šotorišče napadli.
Rusi zmagali so onega dne brez dvombe —
kakor pozneje dostikrat — le vsled carjeve
osebne hrabrosti in njegove brezmejne srč¬
nosti. Ker je bil to prvi dan, da je zmagal
sam sovražnika, ljubil je posebno ta kozarec.

72

Ko so nekega dne mladoletne velike kne¬
ginje praznovale rojstni dan svoje najstareje
sestre Katarine, igrale so se tudi v zasebni
sobi očetovi. Prigodilo se je, da je mali deset¬
letni kneginji Ani po nesreči ta dragoceni
kozarec na tla pal. Otroci so glasno zavpili,
ko se je prekrasni kozarec na trdih hrastovih
tleh razsul na tisoč koscev. Cesarica, ki je
na ta krik priletela, je obledela, ko je slišala,
kaj se je zgodilo. Poznala je predobro vroče¬
krvni značaj svojega soproga.

Glavno vprašanje je bilo sedaj le to,
kdo naj carju pove o tej nesreči. Mala Ana
je ležala od samega strahu uže na pol bolna
v postelji in od vseh drugih si ni upal nihče
povedati. Naposled se odloči cesarica sama
in pove carju, ko je prišel na večer uže
precej pozno in jako razdražen domov, o
nesreči. Peter s hripavim glasom zavpije,
si poravna lase raz čelo, zmaje z glavo in
prime ljubeznjivo soprogo za roko rekoč:
„Pač se je moralo ubogo otroče jako pre¬
strašiti/ 1

Da bi si svoje telesno trpljenje olajšal,
hodeval je jedva petdeset let stari a uže po¬
polnoma osiveli car v toplice na Nemško.
Največkrat je bil v Karlovih Varih. Mogoče
da bi bil še živel deset ali dvajset let, da bi
ne bil, po svoji strastni krvi zapeljan, često-

73

krat grešil na škodo svojemu slabotnemu
zdravji. Smrtni kal pa se ga je prijel, ko je
pomagal rešiti potapljajočo se ladijo. Nekega
dne je pregledoval obrežje. Uže je bil v po¬
stelji, ko začuje iz pristanišča topov strel,
kot znamenje nevarnosti in nesreče. Peter
’ hitro vstane in ukaže slugi pozvedeti, kaj da
je. Kmalu naznani, da je trideset ljudi v
smrtni nevarnosti in da vodniki ladij nečejo
na morje, ker je jako valovito. Ne da bi se
dolgo premišljeval, hiti na pristanišče, skoči
ondi v najbližjo ladijo in zavpije: „Pojdite
sem, plahi maiovredneži, Vaš car vam bode
pokazal, kaj morate storiti!“ To je pomagalo.
Vsi popotniki so bili rešeni, a car je bil od
tistega dne dalje smrtno bolan in je čez nekaj
mesecev umrl. (1725 1.)

Ce tudi ni bil brez napake ta čuden a
slavni mož, vender je pa bil brez dvombe
izvrsten vladar in ustanovitelj ruske moči in
velikosti.

Podkrajšek, Car in tesar.

6

Pri Jan. Giontiniju v Ljubljani

se tudi dobivajo: Kron

Aladin s čarobno svetilnico (s podobami).—-20

Alešovec Jak: Jama nad Dobrušo. Pravljica iz staro¬
davnih časov.—-40

— Kustoca in Vis, popis vojske na Laškem leta 1866 —40

— Vojska na Turškem od leta 1875 do konca leta 1878.

II natis ..—‘72

tra vezane 92 vin.

— Vrtomirov prstan ali zmaj v Bistriški dolini. Ljud¬
ska pravljica. —-40

Amicis-Miklavčič: Srce, 4 zvezki a.—40

vsi 4 zvezki skupaj vezani v lepih platnenih plat¬
nicah 2 40 kron

Andersenove pravljice za mladino. Izbral in poslovenil
Fran Nedeljko S podobami trdo vezane ....!•—

Angleščina brez učitelja v slovenskem jeziku. Pomočna
knjiga za potovalce v Ameriko. 1-—

Berthet-Sušnik: Sita, mala Hindostanka. —-'48

— Izanami, mala Japonka.. —48

Bojtek, v drevo vpreženi vitez. Pravljica.—46

Borislav: Spominski listki iz avstrijske zgodovine . —48

trdo vezani 68 vin.

Brezovnik Anton: Zakaj ! — Zato! Zbirka pravljic, pri¬
povedk in legend za šolo in dom. Trdo vezane . —-60

Cerkvica na Skali. Pravljica. —-24

Cimperman Jos.: Pesmi. 1888 ... . 1-80

v platno z zlato obrezo 3 40 kron.

Cooper I. F.: Natanael Bumpo. Povesti, predelane za
mladino I del »Strelec".—-48

II. del »Poslednji Mohikanec" . —‘48

III. del »Stezosledec". —-48

IV. del »Naseljenci".—-48

V. del »Na preriji".—'48

Costa dr.: Postojnska jama. —-40

Črni bratje. Povest.. —-40

Doma in na tujem. Povest 1889 . — 40

Dominikus-Nedeljko: Narodne pripovedke za mladino

I. zvezek . . ,. —'48

— Narodne pripovedke za mladino. II. zvezek . . —40

— S prestola na morišče. Zgodovinska povest . . —40