5
Slovstvene stvari.
Posluh!
Spisal P. Ladislav.
Človeška slabost je že taka, da ložeje prenaša, ako razodene, kar ga teži ter si srce malo ohladi. Dopustite tudi meni, da brž ob novem letu povem par besedic, ki jih težko prikrivam.
L
Da bi nam „Cvetje" poparila slana nemarnosti, to mora v srce zbosti vsakega rodoljubnega Slovenca. — Neutrudeni gospod Janežic v Celovcu je osnoval napravo, da bi se izdavale klasične dela drugih narodov v naši besedi. Namen tej zbirki je ta, da bi prenašali umotvore starodavnih Grkov in Rimljanov, in pa naših bratov Slovanov na slovensko polje; da bi hodili mi tisto pot izobraževanja, po kteri so šli vsi evropejski narodi; da bi dobili tudi mi nekaj tistih, ktere na priliko Cehi že zdavnej imajo; da bi se množila slovenska literatura ter bogatil jezik; da bi delali učeni možje vsaj pismeno za dom, dasilih jih je osoda razkropila po vseh deželah, le doma jih je pustila malo; da ne bi nam sovražniki vedno trobili, da nimamo nič, kajti taki človek te bo precej prašal: „ali imate Homera, ali imate Horaca v slovenskem jeziku?" češ, da slovenski jezik ni sposoben za take reči. — Namen je tedaj dober, in opravičiti ga mora vsak pošten človek. Pa tudi korist ni mala. Tu naj omenim le Sophoklejevega Ajanta v Valjavcevi prestavi, ki ga je oddelek priobčil „ Glasnik" pred par leti. Vzemi v roke original in primeri, vidil boš krasoto in gibčnost slovenskega jezika; skor vsaka grška malenkost se   da  po slovenski  izraziti   in zaviti,
6
rekel bi, da je Sophoklei po slovenski tako lep, kakor po grški. Beri pa nemške prestave, naj si bo ena izmed najboljših , postavimo , Donnerjevo , ako jih bereš brez teksta, komaj boš poznal Sophokleja, njegovih misli pa gotovo ne boš dovzel. — Mi moramo prestavljati klasikarje za nas po naše, kakor Nemci za Nemce; nemške prestave za Slovence rabiti je ravno tako, kakor nositi dvakrat obrnjeno suknjo, zakaj original zgubi po vsaki prestavi nekaj.
Pa kaj bi dokazoval važnost te reči? saj jo vidi vsaki razumen človek. Tehtniše vprašanje je to : kdo bo pomagal? Nakladati orjaško delo le enemu, bilo bi krivično; pustiti, da onemaga, ne bilo bi domoljubno. Naš pridni Janežič dela na vse plati, da mu žile pokajo v glavi; da bi pa delal zastonj in vrh vsega še plačevati moral, tega zahtevati ne moremo in pustiti ne smemo — ljubav bližnjega ne sega tako deleč. Toraj kdo bo podpiral? Kmet ipso facto ne; taki ljudje, ki gledajo povsod le na to, da jim kaj „noter nese", ne bodo; tisti po koži olikani nemškutarčki menda javalne. Dolžnost podpore ostane pravim in izobraženim domoljubom, ki se zavejo narodnosti ter vejo, zakaj gre; ki ljubijo slovenščino samo na sebi in mislijo malo naprej. Semkaj spada pa še posebno slovenska mladež na uči-liščih, ker njena naloga je ta, da se najbolj peča s takimi rečmi, in ta zavod bi moral biti prav za prav last mladine. Mislim, ako bi se udeleževali učenci vseh slovenskih gimnazij tako , da bi prišlo na 100 učencov vsaj 25 naročnikov, izhajali bi s stroški. Koliko je bilo lanskega leta naročnikov po druzih gimnazijah, ne vem, na novomeški bilo jih je 65. Z ozirom na število učencov (246), in pa če vzamemo to, da je dolenska stran sploh bolj borna, mislim, da je za nas dosti. V Ljubljani pa, kakor slišim, bilo jih je samo kakih 15. Glede na število cele gimnazije (658) in glede na večo premožnost Gorencov je to pač malo; moralo bi jih biti okoli 150. Mladina je dobra in ubogljiva, da se ji le koristna reč prav razloži, in pove, da gre za njeni prid in blagor naroda, da ji je v hvalo, ako podpira reči, ki stalno veljavo imajo, da je bolje kak krajcar dati za miloŠnjo domovini, kakor pa, da se toliko papirnatih desetič posmodi na tistih prismojenih pluČa osmodečih smodkah. Se ve, da siliti nobenega ni. K temu je pa tudi treba kaj druzega, kakor da se pičle ure odločene slovenščini rabijo v šoli zato , da se slovenščina zasmehuje in da se uganjajo burke, na primer, daje eno, ako pišeš: „Novak" ali „Novag", ali „Novagg", ali „Novaggg", ali „Novakk"!! i. dr. — Se se bo plakala mati Slovenja, utinam falsus vates sim!
Kar se tiče tvarine in obsežka, bilo bi po mojih mislih jemati v „Cvetje" a) izvirne dela (to se samo po sebi razume), b) prevode grške in latinske, c) klasične dela slovanskih narodov. Nemške reči pa bi jez za sedaj odložil, ker so znane in je lahko priti do njih. Tedaj najpred take reči, kterih je najbolj treba, in ako se oglasi dovelj naročnikov, ne bo treba prodajati po bukvarnicah in tudi zanašati se ni, da bi segali po tacih rečeh drugi ljudje, ki gledajo samo na praktično rabo. Tam ne bo toliko koristi, kakor tu škode.