Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 8. fdejala te splošne vzgoje še nismo docakali, in ga tudi ne boderao. Vsak človek ima svoja posebna svojstva, in dva otroka, dostikrat celo dva brata ne dasta se vzgajati po jednem in istem načelu. Kar velja o posamičnikih, to velja tem bolj o raznih narodih. Ti razlikujejo se raed seboj žepojeziku, po šegah in navadah, po svojem duše vnem življenj i in po načinu, kako izražajo svoje misli. To se iraenuje fizijognomija naroda, in nje odsev ima se zopet najti v njega vzgoji, ali kratko in malo: mladi Slovenec se nima vzgajati tako, kakor mladi Prancoz, Italijan ali Nemec t. j. nje nalog bodi, pritisniti mu pečat fizijognomije njegovega naroda, — naroda slovenskega. V dejstvi pokazale so se pa tudi premnogokrat ovire in težave pri tako zvani že zgoraj omenjeni splošni vzgoji. A ker se je navzlic temu postopalo trdovratno po njenih načelih, skazilo se je navadno vse. Vendar, da se je zaprečila ta skaza vsaj nekoliko, prirejevala in prikrojevala se je vzgoja že od nekoč bolj ali manj vspešno za ta ali oni narod. Toda ti poskusi obrodili niso nikjer dobrega sadii; bili so namreč vedno nepopolni. Kajti vrv narodne vzgoje nategnila se je vselej še le takrat, ko so jele popuščati ali se trgati vse druge vrvi, na kojih je visela splošna vzgoja. 9. Kaj bodi tedaj nalog narodni vzgoji? Pred vsem iraa ona krasno zadaco razvijati in vtrjevati v mladem človeku ljubezen do domovine, do svojega naroda in do materinega jezika. — ,,Ceznatorna ljubezen do cerkve" — piše papež Lev XIII. — ,,in natorna ljubezen do domovine, sta obe iz jednega in istega veonega vira; dvojčiči sta, in Bog je obeh začetnik in vzrok". — Ljubiti domovino je zakon božji, in od tega cuvstva ne more oprostiti človeka nic. Bodi domovina človeka slavna, ali bodi zaničevana in zatirana, naj čakajo človeka odlikovanja in časti, ali naj mu pretf pogin za to; — on dolžan je ljubiti domovino, delovati za nje prospeh z vsemi svojimi silami do zadnjega izdihljeja. A še drugi nalog ima narodna vzgoja. Vsak človek in vsak narod iraa svoja svojstva: dobra in slaba. Oboja dado se razviti in vtrditi, ali tudi iztrebiti in uničiti. In ravno narodna vzgoja ima delovati na to, da se slaba narodova svojstva iztrebljajo in izgubljajo, in da se dobra razvijajo in vtrjujejo. Drobro vzgojen Slovenec ima kazati svetu vse, kar diči in krasi narod, iz kojega izhaja, — narod slovenski. 10. Pač tudi to imela bi učiniti ona tako zvana in toliko slavljena splošna vzgoja. Toda to bila je za-njo vedno le postranska stvar. Domoljubje, rnisli se, je tako samo po sebi umevno; čemu se tedaj ukvarjati ž njim na dolgo in široko. Posledica temu je pa bilo odpadništvo zdaj tega, zdaj onega človeka od svojega naroda. Zalibog, da je odpadništvo posebno pri nas Slovencih še vedno na dnevnem redu. Koliko jih je odpadlo v prejšnjih letih od svojega naroda, in koliko odpade jih še dan za dnevom. In vendar je nara prav škoda za vsako narodno silo, ki prestopi v tuji tabor, ali ki se sploh ne pojavlja v korist svojemu narodu in svoji domovini. Mi Slovenci smo pa tudi jako čudni ljudje. Kar bojimo se strogo naglašati svoj slovenski značaj iz strahu, da bi ne žalili kakega tujca, ali pa, da bi ne rekel kdo, da smo panslavisti. Grozna beseda to: panslavist. Kar pretrese nas od nog do glave, kedar nas kdo nazivlje tako. S tem priimkora čutimo se kar zadavljene ali vsaj osramočene pred celim svetom; kar cela tolpa biričev in vragov prikaže se nam pri tem imenu. Naši nasprotniki pa tudi dobro vedo, kaki strahopezljivci smo, kako nas pretrese vselej ta priiraek, in zato ga tudi prav pridno rabijo proti nam. A nam zmanjka navadno besedi, da bi jih zavrnili vselej, kakor zaslužijo. Ne bodimo vendar tako preprosti. Besede panslavist nisrao skovali mi, in nikdar se nismo imenovali panslaviste. Beseda ta je tako malo slovenska ali slovanska: kakor besedi: »pantheon in pantheist". Ta priimek rabili so najprvo Madjari Slovakom nasproti, ko so ti jeli gojiti svojo literaturo in likati svoj jezik. Ta beseda bila je tam nekaka denuncijacija Slovakov, da oni bajfe preže čez meje avstrijskoogrske države. Isto to skuša se izraziti s to besedo tudi o druzih slovanskih narodih. Ali naj se nam dokaže, da prežimo čez meje avstrijske, naj se nam dokaže, da nismo ravno tako dobri avstrijski državljani, še mnogo boljši smo, nego drugi v Avstriji živeči narodje. To smo kazali vedno v dejanji, kedar je bilo treba braniti Avstrijo proti vnanjim sovražnikom. To srao kazali stoletja, ko smo skoro sarni bili ona mogočna stena, ob kojo se je zaletaval kruti Turčin hoteč poruŠiti Avstrijo. To kazali smo ludi pozneje do današnjega dne. Med tem, ko smo mi stoletja in stoletja stali na straži, živeli so drugi evropejski narodi v miru, gojili svoje jezike in literature, ter postali raogočni. V zahvalo za to pitajo nas sedaj z izdajicami in neolikanci. Dostikrat bilo bi pametneje, ako bi ti ljudje vprašali sami sebe: »Kaj smo pa vendar mi storili prav za prav v slavo Avstrije, mi, ki smo patent vzeli za to, da smo Avstrijci?" — Bog zna, kakov bil bi odgovor na to vprašanje. Pomnite: Slovenca in Slovana sploh dičila je vedno ljubezen do svojega vladarja, in zoper to ljubezen ni grešil on nikdar. Pač grešili so zoper njo dostikrat ravno oni, ki ga blatijo z besedo izdajica. 11. A kaj se ne imemije vse dan danes panslavizem ? — Vsako slovensko literaturno delovanje, vsaka simpatija do druzega slovanskega naroda, že vstanovljenje slovenskih čitalnic in posojilnic, deklamovanje slovenskih pesmi, vse, vse, kjer in koder se gane Slovenec, vse je panslavistiško delovanje. Smejal bi se človek takim budalostim naših nasprotnikov, ako bi ne imelo cestokrat neugodnih posledic. A to hočejo namrec ravno naši nasprotniki. Vendar bi ne imeli ti toliko vspeha, ako bi jih ne podpirali naši odpadniki. Ti so še nevarnejši, posebno Če govoričijo: ,,Saj smo tudi mi rojeni Slovenci, tudi mi vemo, kaj je narodu v prid". Naši rojeni nasprotniki pa, ki sicer kruto obsojajo vsacega svojega odpadnika, sklicujejo se potem na naše odpadnike rekoč: »Glejte, saj je tudi ta rojen Slovenec, in vendar ne odobrava vašega delovanja. Kaj hočete tedaj?" Na glas izjaviti se mora vendar enkrat in strogo naglasiti, da oni, ki se pajdaši z našimi nasprotniki, nima pravice sovetovati nam in uciti nas, kaj je pravo in kaj ni. Kaj je narodu našemu v korist in kaj mu ni, o tem govoriti prisojamo pravico le sebi, ki se družimo z narodom, ki ga ljubimo in spoštujemo, in ki čutimo ž njim njega gorje in radost. Vsi tako zvani dobri soveti naših odpadnikov so pravi pravcati Judeževi poljubi in druzega nič. (Dalje prih.)