Delo namesto rož
Ducat upognjenih postav se sklanja nad nizkimi ropotajbčimi stroji in kraj miz se kopičijo gomile živobarvnih pletenih izdelkov. Vešče roke prevza-mejo vse to naprej pa polepšavajo, ltkajo, pregle-dujejo, sploh dajejo mičnim izdelkom dokončno podobo. Ves mali kolektiv se zdi kot ubran orke-ster, ki vse partiture zna na pamet in katerega skladbe zato odzvanjajo v kar najbolj brezhibnem sozvočju. Vendar pa - kot toliko drugim - tudi delavkam Rašice Horjul njihovi stroji niso edina skrb. Razumljivo, niso le delavke, so tudi matere, gospodinje in kmstice in ko bodo po »šihtu« zapustile malo poslopje, ki jim reže kruh, jih bo doma čakalo že drugo delo, ki se mu bodo posve-tile s prav toliko volje in skrbnosti. Tak je njihov vsakdan in tako bo - kdove kolikerič - tudi ob njihovem dnevu - 8.marcu. In tedaj bo lepo darilo že lepa prijazna beseda, skromen šopek rož pa bo kot največji praznik.
O tem smo na predvečer 8. marca pokramljali z delavkami Rašice Horjul samitni:
Vida Bogataj:
»Tako kot večina sodelavk, za zdaj mislim le na delo. O našem dnevu zaenkrat še ne razmišljam. A kaj tudi bi, ko pa bo ta dan tako a!i tako prav tak kot vsi drugi. Cvetja ali kakih daril si ne nadejam preveč. Kaže da ta praznik že precej šepa, saj ga je, kot toliko drugega, pošteno zazna-movala - stabilizacija. Že vrsto let, tudi že prej, ko sem delala še v Alpini in Žireh, se mi zdi, da komajda še obstaja. No, pa bi kljub temu rada letos ob tej priliki šla v šolo, kjer bodo imeli otroci ni program. To bo morda še največja radost
Marija Štrus:
»Sama delam v Rašici že od prvega dne. Lahko rečem, da sem v tem času marsikaj dala skozi, vrh tega pa sem vseskozi delala tudi doma. Pridelamo namreč nekaj glavnih poljskih pridelkov, tako da ni treba prav vsega kupiti. In kaj ob tem pričaku-jem od letošnjega Dneva žena? Ne kdove kako veliko. Treba bo delati kot vsak dan, edino veselje bo netnara cvetje, ki mi ga bo prinesel sin tn verjetno še nekateri drugi sorodniki.
O, včasih pa smo praznovale tudi v kolektivu. Še najlepše je bilo tedaj, ko smo šle ta dan v Portorož«.
Vera Buh:
»Kako bo za 8. marec? Treba bo pač delati. Vseeno pa bom nadvse vesela, če se me bodo tega dne spomnili sosedovi otroci s kako cvetico iz narave. Sem namreč sama. Toda še več kot prak-tična darila, bodo lepe besede, prijaznost. Ne bo prav, če bodo spet moški »praznovali« namesto nas, kot se rado dogaja. Še posebno ne, če bodo izkoristili to za čezmerno nacejanje. To ne bo pošteno. Sicer pa me najlepši spomini na ta dan vežejo na hribe - na Krvavec. Tu se človek resnič-no odlično počuti«.
BRANKO VRHOVEC