Vojeslav Mole: Ela.                                          597
Ko je glasneje zaihtela stena,
zagrnila jo je obleka njena
in vse očem zvedavim je zakrila.
Še roke skrižane je položila
na beli grudi vidni, čeprav zakriti ! . .
In stala nepremična je, opojna,
obdajala jo mavrica prosojna. A jaz takrat začel sem k njej moliti: Ave Marija!
Kot bela roža, kadar se razvija, rdečico kaže z grudi razodete, rdečica vstala je na licu svete; zamišljeno je glavo odvrnila, prst na kristalno steno položila kot ta, ki riše si ime ljubeče, kot ta, ki misli misli vse blesteče; in k meni se je obrnila, rekla: Morda za to Ijubav bom kdaj v dnu pekla, morda bom obsojena med prepade, vsajena med pekla ledene hlade kot ta posoda z mavrice in zraka . . . A res je: če se muči jasnost taka splojena z zlatim solnčnatim sijajem,
ki led mrazi jo v sebi in zabija: osvobodi ledu se mi z vzdihljajem . . .
Ave Marija!
(Konec prihodnjič.) ---------------------¦» •-«—---------------
Ela.
Jaz sem te čakal s plamenečimi očmi,
kot čaka dan objemov zvezdnate noči,
da v njenih mre poljubih in se z njo spoji.
A prišla si kot strun srebrnih divni zvok, ki s čudesnim odmevom plove pod obok, kot morje tajnostno globok, kot raj visok.
A prišla si kot zvezda tihe polnoči
in si vzblestela v mraku mojih temnih dni,
da hrepenenju moje duše konca ni.
Vojeslav Mole.