Leto X.
Številka i.
SLOVENSKI PRAVNIK.
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorna urednika:
Dr. Makso Pire in dr. Viktor Supan.
V LJUBLJANI.
Natisnila .Narodna Tiskarna-. 1894.
VSEH I NA.
—>*<—
1. Dr. B. Bežek: Zadav ali ara.......... 1
2. Pravniška kronika 1893. leta...........       9
3. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo:
«) Revizije v glavni stvari v prvi instanci podlegle in v drugi instanci vspele stranke proti višjesodnemu izreku o troških ni smatrati kot izvanredne, ampak kot
redne   .........   i.......     10
b) Kako je razlagati dogovor, da je posojilo neodpove-dano, ako se plačujejo obresti poluletno naprej ? .    .      12
c) Odstop tirjatve „don;itionis cattsa" zahteva v veljavo obliko notarskega akta..........      17
d) Ce se je volil užitek zemljišča podedovanega po ne-doletnikih z dodatkom:   „ dokler  ti  mladoletniki ne bodo samosvojno gospodariliJ, ' ostane   volilojemniku dotlej, da najmlajši nedoletnik ne doseže polnoletnosti     23 Kazensko pravo:
K §-u 335. k. z..............     25
4. Iz upravne prakse:
K uporabi zakona z dne 18. marcija 1878, št. 31. drž.
zak. in odmeri hišno razrednega davka     ....     26
5. Razne vesti................30
6. Pregled pravosodstva.............31
SLOVENSKI PRAVNIK št. 1.
Zadav ali ara.
Spisal Dr. R. Bežek. Berilo na društvenem večeru dne 9. januvarija 1894. ')
Da je latinska beseda „ arrha" =arra in „arrhabo" (arrabo), kakor tudi grška appot{k*v, vzrasla na semitskih tleh, o tem menda ne dvomi nihče več. 2)
Slovenci dobili pa so besedo aro ali kaparo od Italijanov, v katerih znači ^aparra" in ,capamento" to, kar se da pri pravnem opravilu na roko ali pa v zastavo.
I. Rimljani dajali so zadav ali aro najpogostejše pri kupu, in tu služila jim je skoraj jedino le v znamenje, da se je sklenila pogodba (arrha confirmatoria), ali pa tudi v znamenje, da se je zaključilo pogajanje na sklepanje bodoče pogodbe (arrha contractu imperfecto data).
Ako se ni kaj nasprotnega dogovorilo, smatrala se je ara kot pogodbeno podkrepilo. V tem slučaji vrniti je bilo aro, bodisi da se je izvršila pogodba ali pa razrušila, odnosno če se ni izrecno ali molče kaj druzega pogodilo. Takšnemu nenavadnemu dogovoru (lex commissoria) bila je podstava molčeč pogoj, da sme obdržati prodajalec aro, če se razruši pogodba vsled kupčeve krivde.
') Ko se je ta razprava prečitala na društvenem večeru, unela se je o tem predmetu živahna debata. Deloma se je pritrjevalo tu izraženim nazorom, deloma nasprotovalo. Z ozirom na velezanimivo tvarino sklenilo se je, da se debata o tem predmetu na jednem prihodnjih društvenih večerov nadaljuje (in izrazila se je želja, naj bi se oglasil referent, ki bi predaval. Tudi dotično predavanje ponatisnilo bi se v tem listu. Z veseljem vsprejeli bodemo tudi vsako razpravo o tem predmetu, ki bi se nam blagovolilo vposlati.
Op. uredništva.
8) Friedrich Liibke: Reallexicon des klassischen Altertums, 4. natis, stran 121.
1
2
Zadav ali ara.
Zelo dvomljivo je, so li Rimljani poznali tudi skesnino (arrha poenitentialis), *) kajti v rimskem pravu ima izročitev are le posledico, da se nasprotnik ne more pred sodnikom izgovarjati, češ da se pogodba ni sklenila, da ni obvezljiva. Rimljanom torej izvestno ni bila znana ara spojena s kaznijo „in duplum", še manj pa jim je bilo znano, da nekrivi upravičenec lehko voli mej aro in zahtevkom na izpolnitev pogodbe. 2)
Če se je v Rimljanih v poznejših dobah izročila ara z ozirom na bo dočo pogodbo: arrha contractu imperfecto data — izgubil jo je tisti, kateri se je branil skleniti pogodbo, od-nosno plačati je moral dvojno aro, če jo je prejel. 3) Vender je pa ara le nekaka dogovorjena kazen (poena conventionalis).4)
II. Nemcem služila je ara začetkoma najbrž le kot podkrepilo uže sklenjene pogodbe, kateri so jo na različne načine nazivali, kakor Lidkauf (Leitkautj = litkop, Wein-kauf, Gottspfennig i. t. d.). Od Nemcev zaplddila se je v srednjem veku tudi v Slovenci h, katerim je kaj dobro znan „likofu (nastalo najbrž iz litkop); leta se je moral takoj použiti, bodi si da je bil jed ali pijača; in tako je še dandanes navada. 6)
Od are razlikujejo se vsa takšna pogodbena podkrepila po sledečih znakih:
1.) „likof" in druga pogodbena podkrepila nevračajo se, tudi ne, ko se je izpolnila pogodba, nasprotno se pa vrne ara vedno, ko se je pogodba izpolnila. To načelo velja brezpogojno povsodi tudi pri mezdnih pogodbah: Poselska reda za Kranjsko in Ljubljano št 6. dež. zak. 1. 1858 in št. 21. dež. zak. 1. 1859.8)
2) da se „Iikof" in druga pogodbena podkrepila zahtevajo lehko poleg in navzlic temu, da se je izpolnila pogodba;
') Arndts: Lehrbuch der Pandekten, 14. natis, 1889, § 240. 2) in opomba 3.
2) Krainz: System des osterr. Privatrechtes, III. zv. str. 210., opomba G, in pa str. 211.
a) Arndts, 1. c.
4) Stubenrauch: Commentar, 1888 2. zv., str. 264., opomba 2).
') Siegel: Deutsche Rechtsgeschichte. 2. natis, 1889, str. 393. in Schulte: Lehrbuch der deutschen Reichs- und Rechtsgeschichte, 5. natis, 1881, § 160.
6) Hasenohrl: Das osterr. Obligationsrecht in svstematischer Dar-stellung, 2. natis, 1892, 1. zv., str. 648., opomba 40.
Zadav ali ara.
3
nasprotno pa ob izročitvi are ne gre zahtevati izpolnitev in aro ob jednem. ') —
Da si se je ohranil Jikof" skoraj povsodi v navedenej obliki, vender se je uže zgodaj poleg njega razvila skesnina: mestu likofa namreč, kateri se je ob sklepu pogodbe takoj pojedel in odnosno popil, odločil se je znatnejši znesek v nekako zastavo. Le-ta se je, ko se je pogodba izpolnila, ali vrnil ali pa vračunil, obratno izgubil, če se je pogodba razrušila.
Slednji — skesninski znak se je ohranil trdovratno v Nemcih kakor Slovencih do danes napram rimskemu pravu, katero, kakor se je omenilo, ne pozna skesnine, vsaj ne v kla-sičnej dobi pravne vede.
III Slovenskemu priprostemu ljudstvu ni znana prava ara, v mislih imajo vedno le skesnino: kajti „likof'' nima se smatrati aro v smislu našega obč. drž. zakonika, temveč je le vedno podkrepilo sklenjenej pogodbi, katero se zahteva lehko poleg in navzlic izpolnitve.
Nemška ara, ki se daje v zastavo ali podkrepilo, ukoreni-nila se je v Slovencih v obliki darila, katero nameče kupec prodajalčevej družini.2)
V Notranjcih (Vipavcih) kakor Dolenjcih dajejo vinotržči družini takšne namečke največkrat v novcih; ne glede na dogovore je kupec k temu, rekel bi, moralno obvezan.
Zlasti pri vinskej kupčiji zove se v narodu ta nameček: površnina, katera se pogostoma pravdnim potom iztirjava, in po vsej pravici, kajti, kakor se je omenilo, je površnina nekak likof, ali ara v staronemškem smislu, ne pa ara po občem državljanskem zakoniku.
IV. V avstrijskem pravu služi pogodnikoma ara kot znamenje sklenjene pogodbe; a če se ne izpolni pogodba, pokažejo se takoj njeni skesninski znaki, kajti po §-u 908 odstopi slehern pogodnik ter se umakne izpolnitvi proti temu, da pusti aro, oziroma plača dvojno aro ter povrhu plača odškodnino. Seveda sili lehko nekrivi pogodnik onega, ki se
') Krainz. 1. c. opomba 212.
») Primeri Schulze 1. c. § 162, str. 521.: „Sehwanzgeld, Halftergeld bei Pferden, als Schltisselgeld bei Hausern", itd. Glej tudi Gerber: Svstem des deutschen Prhatrechtes, 15. natis. 1886, str. 306.
1*
4
je skesal, s tožbo na izpolnitev, a skesalec hudomušno prepreči izvršilo sploh, in dobiček je le veča odškodnina od pogojene skesnine, koder se le plača določeni znesek.
Seveda so to le skesninski znaki, kajti ara uže radi tega ni skesnina, ker mora biti poslednja izrecno dogovorjena, kar ni treba pri izročitvi are, kajti kar se pri sklepu pogodbe „naprej da", je uže ara; skesnini treba torej dogovora, ara se uže domneva. (§ 909 obč. drž. zak.)
A skesninski znaki are kažejo se v tem, da izgubi oni, ki se skesa, aro, odnosno plača dvojno aro, kar je po sebi kazen, ker ni izpolnil pogodbe.1)
Sicer pa se razločuje skesnina od are po tem, da se toži lehko arodavca, ako se je skesal navzlic plačanej ari na izpolnitev pogodbe (§ 908. obč. drž zak.), nasprotno pa zapade le gola skesnina — ter ugasne ob jednem pravica do tožbe glede izpolnitve pogodbe (§ 909. obč. drž. zak.)
Ara nahaja se dandanes pri raznovrstnih pogodbah realnih in pismenih; seveda najpogostejše pri kupnih, zakupnih in mezdnih pogodbah2)
Pri javnih dražbah in pri pogodbah z erarjem nahajajoči se vadi j je tudi prav za prav ara.3) —
Pravniški razumniki zahtevajo glede are:
1.) da mora biti ara reč v to sposobna;
2.) da se nahaja poglavitna pogodba, radi katere se daje ara ali zadav;
3.) da se sklene poleg poglavitne tudi posebna postranska pogodba na aro, vsled katere da obvezanec aro.4)
Glede prvega zahtevka služi za aro sleherna reč, da ima le prometno vrednost: novci, žito, vrednostni papirji in tir-jatve. Zakaj bi ne mogla služiti za aro tudi tirjatev proti drugemu pogodniku - se ne da uvideti, vsaj o nasprotnem ne bodo preverili Hasenohrlovi razlogi.6)
') Primeri tudi Hasenohrlovo knjigo 1. zv., str. 552, in opombo 57. -') Hasenohrl 1 c. str. 544, opomba 24.
3) Hasenohrl 1. c.; glej tudi mojo opombo 11. in pa Krainz 1. c. str. 210.
4) Hasenohrl, 1. c. stran 542.
5) Hasenohrl 1. c. str. 542.
Zadav ali ara.
5
Drugi zahtevek je po sebi umeven in jasen; a tretjemu zahtevku pa ni pritrditi, kajti protivi se mu zakonito določilo §-a 908. obč. drž. zak. veleč: „kar se o sklepanji pogodbe naprej da, se ima le za znamenje, da se je pogodba sklenila, ali pa za-zavarvanje, da se bode izpolnila, če se ni kaj posebnega dogovorilo, in se imenuje ara."
Kar se torej pri dogovoru pogodbe da naprej, smatra se po našem zakonu kot aro. Ni treba izrecnega dogovora za izročitev are, dasi morata s meriti in v mislih imeti pogodnika aro. Če se ni kaj druzega dogovorilo, je torej slčherno predplačilo pri sklepu ali po sklepu pogodbe ara; obratno je znesek, ki se je plačal z dogovorom, da se vračuni predplačilo v kupnino, le delni znesek kupnine, a ne ara.
Smeri pogodnikov pa ni dokazovati, kajti „smer na aro" domneva se uže sama ob sebi.1)
Krainz' evemu razmotrivanju pritrditi se mora navzlic Ha-senohrl' evej trditvi, da treba dokaza za dogovor are: naj si bo dogovor izrecen ali molčeč; zakon sam v §u 908. obč. drž. zak veli. da je ara sleherna reč prometne vrednosti, katera se pri sklepu pogodbe da naprej; v teh besedah pa se izraža domneva, vsled česar odpade dokaz.2)
Kedar se je še le pogajalo na sklenitev pogodbe, a vender izročila ara, plača oni, ki se skesa, ako je dobil aro — dvojno aro, a če je aro dal, pa izgubi uže dano aro; o dovršenem pogajanji dana ara je torej nekaka „poena con ventional is." Poslednje določilo rimske „arrhae pacto imperfecto datae" je poveznil nekako naš zakonodavec čez navadno aro: „arrha confirmatoria" 3), kajti rimska ara nima kazenskih določil.
Pogodnik brez krivde sme obdržati aro, odnosno zahtevati plačilo dvojne are, če je namreč on dal aro; s tem pa je sklenjena razrušitev pogodbe. Sicer ima pogodnik brez krivde volilno pravico: ali zahtevati izpolnitev pogodbe in poleg tega odškodnino — ali pa obdržati aro oziroma tožiti na plačilo dvojne are; kedar se je izpolnila pogodba., mora se ara ali vrniti
') Krainz 1. c str. 209., opomba 3.
*) Proti temu razlogu Hasenohrl 1. e. stran 546.
:') Krainz 1. c. stran 211.
6
Zadav ali ara
ali pa vračuniti v pogojeni znesek. Zahtevek dvojne are smatra se uže privolitvijo v raz velj avl j e nje; izpolnitev pogodbe in pa razrušitev se namreč nikoli ne slagata.1)
Napram določilu §-a 919. obč. drž zak. velečemu, da ne gre rušiti j edn o stransko pogodbe tudi takrat ne, če se ne izpolni, ter da je zahtevati le odškodnino — skriva se v §u 908. obč. drž. zak. nekak molčeč dogovor, da sme ne-krivi pogodnik j ednostransko razrušiti pogodbo takrat, kedar se je izročila ara (lex commissoria). Uvažuje te razloge se lehko uvidi, zakaj zapade vadij pri javnih dražbah, če ne izpolni kupec dražbenih pogojev. Isto velja o varščinah (kavcijah) ki se dajo pri sklepu kake pogodbe; kajti tudi takšna varščina je prav za prav — ara.2)
Zakrivil se je pa pogodnik tudi takrat, kedar se zakesni z izpolnitvijo; oprošča ga pa slučajna nezgoda, kar velja tudi o obestranski krivdi. Ob nezgodi ali obestranski krivdi zahteva se torej lehko aro nazaj s poudarkom, da ima aro nasprotnik odslej brez uzroka.3)
Določila, ki se tičejo are, veljajo tudi v trgovskem zakoniku, o čemer se ni smelo dvojiti: kajti le-tu ima ara podkrepilena ne razrušljiv pomen; ara v trgovskem zakoniku ni skesnina, katera se mora dogovoriti ali izrecno ali pa biti v navadi.4) Povrhu je razsodilo pogostoma tudi najvišje sodišče, da se ni razveljavil § 908. obč. drž. zak. po določilih trgovskega zakonika, namreč po členih 285. in 355.s)
') Krainz 1. c. str. 210. in pa Hasenohrl 1. c. str. 551. pa opomba 54. Istotako je razsodilo najvišje sodišče z razsodbo z dne 8. jan. 1891, št. 13621 pri Links: Oberstger. Rechtsprechung, 7. zvezek, štev. 1973, rekoč: „če si je izvolil nekrivi pogodnik dvojno aro, nima zahtevati povrhu še odškodnine."
*) Razsodba najviš. sod. z dne 28. jan. 1891, št. 550. pri Links 1. c. št. 2015. Tu se ara združena z varščino ne potopi v slednjej, da si sta nazivala pogodnika aro kot del varščine. Tako razsodilo je najvišje sodišče z razsodbo z dne 2. dec. 1890, št. 13564, glej Links 1. c. št. 1839.
») Temeljem §-a 1435. obč. drž. zak. Condictio sine cansa.
4) Člen 285. trg. zak.
6) Repertorij izrekov št. 48. in tudi razsodba najv. sod. z dne 31. okt. 1888, št. 12511, Ger. H. št 34. z leta 1889.    -
Zadav ali ara.
7
Pristaviti je še, da velja ara tudi pri fiksnih trgovskih opravilih1), vender o tem še ni razsodilo najvišje sodišče, vsaj kolikor je meni znano. —
Od are razlikuje se skesnina po sledečih znakih:
1.) skesnini treba izrecnega dogovora, ari ne; kajti vsako predplačilo, ki seje dalo molče, smatra se za aro (§-a 908. in 909. obč. drž. zak.)
2.) aro treba v resnici izročiti ali odšteti, pri skesnini zadošča gola obljuba, kajti § 909. obč. drž. zak. veli, da je pri sklepu določen znesek za slučaj sk6sa - plačati tedaj, kedar se kedd skesa. — Ume se ob sebi, da se lehko plača od-nosno založi uže naprej skesnino, ali zakon tega ne zahteva.
Koncem predležeče razpravice opozarjati je še osobito na velevažno določilo §-a 910. obč. drž. zak., po katerem je dovoljeno poleg danej ari skesati se.
Razlika mej to aro in navadno aro izročeno brez dovolitve skesati se izraža se v tem, da je o b v e z a n e c pri ari danej s pridržkom, da se sme skesati — upravičen zahtevati ali izpolnitev pogodbe ali pa razrušiti jo jednostransko proti temu, da pusti aro, mej tem ko more pri navadnej ari, danej brez pridržka, dasesme skesati, upravičenec izbrati si ali razrušitev pogodbe ali pa dvojno aro odnosno obdržati uže izročeno mu aro. —
Skesninska ara najbrž ni bila v navadi pri Rimljanih, poznejši nazivali so jo „arrha poenitentialis".2) —
V. Slovencu zlasti Dolenjcu ne vidi se pogodba popolna niti obvezljiva, da se ni odštela ara, če tudi le v majhnem znesku. Cestokrat se uveri, da se je obvezanec skesal, ako-ravno sta tlesknila pogodnika po trikrat in večkrat z roke v roko. Are ni bilo! V takšnih slučajih, namreč ob sklepih brez are redkokrat toži upravičenec skesalca. Ne smatra skesalca rušiteljem, ker mu ni bil dal are!
V toliko ali le v toliko prizna priprosti naš narod pod-krepilni pomen are, to je kot vidno znamenje sklenjene pogodbe, proti kateremu se ne more izgovarjati, da se ni sklenila pogodba.
«) Člen 353. trg. zak.
*) Krainz 1. c str. 211. in Hasenohrl 1. c. str. 564. itd.
8
Zadav ali ara.
Ali druge zakonite, iz §-a 908. obč. drž. zak. izvirajoče posledice zakonite are pa se niso udomačile v našem pripro-stem narodu: — kajti nikoli ne pride nekrivemu kmetskemu pogodniku na misel, tožiti še poleg are na izpolnitev pogodbe.
Tako služi ara v Slovencih po deželi le kot skesnina v smislu §-a 910. obč. drž. zak.; slehern čuti se upravičenega umakniti se pogodbi in razrušiti jo, da le pusti aro, odnosno da povrne dvojno aro; redko se bo v zlo vzela razrušitev še redkeje, da bi se tožilo na izpolnitev pogodbe. Ara v priprostih Slovencih je torej povsem skesnina: ne podkreplje torej po-godeb, temveč olajšuje razrušitev pogodeb
Z druge strani pa razločuje kaj dobro naš kmet mej zneskom, kateri seje dal „z a aro" in mej onim, kateri seje izročil „na k u p".
Skesal se bo včasih kaj rad, če je dogovor pletel se okoli are; nikoli ne bo storil tega, če se mu je plačal kak znesek „na kup", to je, da se ima predplačilo smatrati delnim zneskom kupnine.
To se pa sicer popolnoma strinja z načeli pravniških razumnikov.1)
Ara se namreč načelno razlikuje od predplačila, ki se je dalo izrecno z besedo „na kup". Kar se namreč da naprej v znamenje sklenjene pogodbe, smatrati je za aro; kar se plača vsled uže vsprejete obveze v njeno izpolnitev, dalo se je „na kup", kaže se plačano kot kupninski delni znesek Aro se lehko da molče; ali predplačilo se bo smatralo, le takrat kot izpolnitev obveze, kot delni znesek obveznega zneska, kedar sta se izrecno rabili besedici „na kup"!
V pravdah zlasti radi rušitve pogodeb sklenjenih radi nakupa ali prodaje ž i vin e, je navedeno razlikovanje prevažnega pomena.
Priprosti Slovenci poznajo torej „likof in ,,aro" kot podkrepila pri pogodbah; a zakonita ara vidi se le pri izpol-nenej pogodbi, torej v mirovnem položaji pogodnikov; v prepiru nastalem radi rušitve pogodbe pa se pokaže takoj naša ara kot prava pravcata — skesnina. —
') V predležečej razpravici posneti so jasni razlogi „Ungerman-ovi (Oesterr. Gerichtszeit, 1860, str. 65 i. t. d.) proti Hasenohrl' evim nazom. 1. c. str. 546. opomba 33.
Pravniška kronika 1893. leta.
9
Pravniška kronika 1893. leta.
Jako skromen je napredek, kateri nam je zabeležiti v mi-nolem letu za naše pravo. Vsebino državljanskega zakonika preteklega leta sestavljajo skoro izključljivo le zakoni in ukazi za najnujnejše potrebe državnega življenja, kakoršni se redno ponavljajo v vsaki državni upravi.
Vender zavzemalo bode minolo leto znamenito mesto v kroniki avstrijskega prava. Kajti lani pričela, oziroma nadaljevala so se pripravljalna dela reforme na vsem polji avstrijskega prava.
Odsek za pretres novega kazenskega zakona končal je svoje delo ter predložil prenarejeni načrt poslanski zbornici. Načrtu pretila je sicer velika nevarnost; bati se je bilo, da bode več let trajajoče delovanje kazenskega odseka ostalo brezuspešno in bode treba končano delo pričeti z nova. kajti skoro bi se bila razpustila poslanska zbornica državnega zbora. Načrt moral bi se v tem slučaji vnovič predložiti državnemu zboru, vnovič od-kazal bi se odseku in najbrž preteklo bi zopet več let, da bi mogel odsek dokončati svoje posvetovanje. Ta nevarnost je za sedaj izginola in nadejati se je, da bode poslanska zbornica v kratkem pričela, posvetovati se v plenumu o novem kazenskem zakonu.
Pričela se je pa v minolem letu pripravljati tudi uže toliko zaželjena reforma civilno pravdnega reda. Bivši pravosodni minister grof Schonborn predložil je namreč v seji dne 20. marcija 1893. 1. načrte zakonov o pristojnosti, o sodnem redu v civilnih pravdah in o izvršitvenem postopanji. Brez dvoma preteklo bode še mnogo časa, da konča pravosodni odsek svoja posvetovanja o teh načrtih dolgo časa, da vzrastijo iz teh načrtov zakoni. Vender storil se je vsaj prvi korak na težavnem potu reforme našega zastarelega pravdnega reda in s tem obudila nada, da dospemo konečno le do zaželenega cilja.
Iz državnega zakonika navedemo naj nekatere važnejše zakone in naredbe na pr.: zakon z dne 20. aprila 1893, št. 68 drž. zak., s katerim so se premenili prepisi o pravo- in državoslovnih študijah in državnih izpitih; zakon z dne 26. aprila 1893, št. 78. drž. zak., s katerim se podaljša rok za javne predstave glasbe-
10
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
nih in dramatičnih umotvorov za dve leti; naredba trgovinskega ministerstva z dne 21. junija 1893, št. 103 drž. zak., da se smejo vrednostni papirji shranjevati tudi pri avstrijsko-ogerski banki; zakon z dne 26. decembra 1893, št. 208. drž. zak., s katerim se podaljšuje zakon z dne 3. marcija 1868, št. 17. drž. zak. o prostosti koleka in pristojbin pri zloževanji zemljišč; zakon z dne 26. decembra 1893, št. 209. drž. zak., s katerim se preminjajo nekateri propisi zakona z dne 9. marcija 1889, št. 30, drž. zak. o pristojbinskih olajšavah pri konverziji dolgov; zakon z dne 26. decembra 1893, št. 210. drž. zak., s katerim se znižujejo kolkovine pri mesec ne presegajočih odpovedbah stanovanj in pri sporih o takik odpovedbah; naredba finančnega ministerstva z dne 4. avgusta 1893, št. 132. drž. zak. o pristojbinah listin, s katerimi se odpusti zastavna pravica na nepri-mičnine, ako tirjatev sama še obstoji; itd. Važna za nas je posebno tudi naredba pravosodnega ministerstva z dne 3. novembra 1893, št. 160. drž. zak., s katero se ustanavlja novo okrajno sodišče v Cirknici in ona finančnega ministerstva z dne 22. decembra 1893, št. 186. drž zak., s katero se je v Cirknici ustanovil davčni in sodni depozitni urad.
Upajmo, da se bode pot, katera se je radi reforme našega prava minolo leto nastopila, letos nadaljevala, tako da bode mogel kronist začetkom prihodnjega leta zabeležiti uže kaj uspeha.
V Ljubljani ob novem letu 1894.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Revizije v glavni stvari v prvi instanci podlegle in v drugi instanci vspele stranke proti višjesodnemu izreku o troških ni smatrati kot izvanredne, ampak kot redne.
Vprašanje, če je revizija stranke, katera je podlegla v prvi instanci, toda vspela v drugi instanci, proti višjesodnemu izreku o troških redna ali izvanredna, razsodilo se je večkrat različno. Vsled tega ukrenilo je najvišje sodišče, da se posvetuje o tem vprašanji
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
11
v polnem senatu, kateri je sklenil po temeljitih razpravah, da se vpiše v repertorij izrekov na čelu navedeni pravni stavek.
Pri posvetovanji najvišjega sodišča sklenilo se je, da se na-ved6 sledeči razlogi za navedeni rek: Z ozirom na § 260. o. s. r., odnosno na § 340. gal., 339. tir. in § 330. ital. s. r. ravnalo se je včasih z revizijo preje navedene kakovosti kakor z izvanredno, ker se je menilo, da sta odločbi prve in druge instance v toliko jednaki, ker se vidi troškovni zahtevek presegajoč višjesodno pri-sodbo troškov zavrnen v obeh stopnjah in torej pritožitelj skuša pridobiti v tretji instanci ugodnejšo odločbo, kakor jo je uže dosegel po apelaciji. Navadno ravnalo se je pa s takošno revizijo kakor z redno, ker je revizija po zakonu izvenredna samo tedaj, kedar se potrdi odločba prve instance po apelacijskem sodišči, kajti zakon zahteva, da sta o izpodbijani točki jednoglasna izreka, in ker zakon ne pozna kriterija, ki se je rabil v praksi »da se je v obče ugodilo pravdni stranki, ki poda revizijo« (odločbi najvišjega sodišča z dne 15. oktobra 1884, št. 10123 in z dne 26. novembra 1884, št. 13186.)
Slednji nazor prilega se smislu in duhu zakona. Namišljene jednakosti odločeb nižjih instanc v tem slučaji ni; vsekako bila bi samo navidezna, katere pa v resnici ni. Prvi sodnik, kateri je zavrnil nepogojno tožbeno zahtevo, niti ni imel prilike, da bi raz-sojeval o zahtevku tožitelja radi povračila troškov, Ker je ta zahtevek pritiklina (akcesorij) izreka o glavni stvari in je le tedaj v zakonu upravičen, ako se ugodi tožbeni zahtevi popolnoma ali deloma, prvi sodnik, ko je tožbeno zahtevo zavrnil, sploh ni imel povoda razsojevati o tožiteljevem zahtevku radi povračila troškov. S tem, da se je tožbena zahteva nepogojno zavrnila, ostal je toži-teljev zahtevek radi povračila troškov brez podlage in še le tedaj, ako se v drugi instanci premeni prvosodno odločbo v glavni stvari in razsodi po tožbeni zahtevi, stopi tožiteljev zahtevek radi povračila troškov v pravno veljavo. V tem slučaji razsojuje se prvič o tožiteljevem zahtevku radi povračila troškov in je torej dotični izrek druge instance prvi izrek, proti kateremu se nikakor ne sme uporabljati samo izvanrednih pravnih lekov, temveč se mora dopustiti redni pravni lek revizije. Tožitelja pripravilo bi se sicer ob instanco in bi izvanredna revizija ne dala dovoljnega nadomestila za pristoječo mu redno revizijo, posebno tedaj  ne, ako gre le za
12
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
visokost troškov, katere je povrniti, o ničnosti sploh ne bi bilo govora, o očividni krivici pa javaljne kedaj.
Kar se je reklo o tožiteljevem zahtevku radi povračila troškov, veljati mora samoumno tudi g\ed6 toženčevega zahtevka radi povračila troškov, tako da bi mu pristojal, ako je podlegel v prvi instanci, zmagal pa v drugi, jednako pravni lek redne revizije proti višjesodnemu izreku o troških.
Ob jednem ukrenilo se je, da se vpiše na čelu navedeni pravni stavek v repertorij izrekov pod št. 159.1)
') Št. 158. glej v 5. št. str   144. 1. 1893. Slov. Pravnika
b) Kako je razlagati dogovor, da je posojilo neodpovedno, ako se plačujejo obresti poluletno naprej?
Antonija R. in Emil R, priznala sta z zadolžnico z dne 22. oktobra 1863. 1., da dolžujeta Franu L. dve kranjski zemljiško-odvezni obligaciji po 1000 gld., z zadolžnico z dne 30. junija 1864. 1., da dolžujeta kranjsko zemljiško-odvezno obligacijo po 1000 gld., z zadolžnico z dne 20. novembra 1864. 1., da dolžujeta zopet dve kranjski zemljiško - odvezni obligaciji po 1000 gld. in z zadolžnico z dne 28. novembra 1865. 1,, da dolžujeta posojilno gotovino v znesku 1050 gld. Terezija L. kot dedič Ane L., pravne naslednice Frana L., prosila je s tožbo, naj se razsodi: Toženca dolžna sta temeljem zadolžnice z dne 22. oktobra 1863. 1. »in solidum« plačati posojilo obstoječe iz dveh komadov petodstotnih kranjskih zemljiško-od-veznih obligacij po 1000 gld. konv. velj. tekom 14 dnij na ta način, da v tem času tožiteljici izročita dve jednaki obligaciji, ker bi bila sicer upravičena temeljem razsodbe od obeh tožencev iztirjati nerazdelno vrednoto obeh obligacij v znesku 2100 gld. potom izvršila. Tožiteljica skrčila oziroma prenaredila je v konečnem govoru tožbeno zahtevo tako-le: Toženca dolžna sta temeljem zadolžnice z dne 22. oktobra 1863. 1. vrniti tožiteljici nerazdelno posojilo, katero je obstalo iz dveh komadov kranjskih zemljiško-odveznih obligacij po 1000 gld. konv. velj., v isti vrednosti v znesku 1869 gld. av. velj. Proti tožbeni zahtevi ugovarjala sta toženca, da jima je Ana L. z izjavo z dne 20. maja 1879. zneske od iz preje navedenih zadolžnic pustila neodpovedno s pogojem, da jej takoj
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
13
plačata zaostale obresti, kolikor niso zastarale, obresti, katere bodo zapadle v bodoče, pa da plačujeta za pol leta vnaprej. To izjavo je Ana L. natančneje določila v pismu z dne 24. maja 1879. '« v katerem pravi, da so tudi vezane na njeno izjavo tretje osebe, ako se pogoji izpolnjujejo. S to izjavo odpustila je Ana L. tožencema dolg popolnoma, ako izpolnjujeta pogoje. Ako se pa ta izjava uže ne tolmači v tem smislu, razlagati se mora vender tako, da je posojilo neodpovedno do smrti tožencev. Ta izjava veže pa tudi toži-teljico, ker je dedič Ane L. in ker sta toženca pogoje vedno izpolnjevala. Proti temu ugovarjala je tožiteljica, da se navedena izjava Ane L. nikakor ne sme smatrati odpustom dolga in da je bila tir-jatev neodpovedna samo do smrti Ane L. Pomen te izjave je Ana L. sama po 20. majniku 1879. 1. razlagala tako, da je tožencema obljubila pustiti jima posojila samo do svoje smrti neodpovedno, tako razlagala jo je izrecno v prisotnosti tožencev, ne da bi slednja temu ugovarjala, ter da je Ana L. dodatno svojej izjavi z dne 20. maja 1879. ^ P'saia >n odposlala tožencema izjavo, katero sta prejela, da pusti tožencema posojila s svojo izjavo z dne 20. maja 1879. '• neodpovedno samo za dobo svojega življenja in da nikakor ne mara, da bi bili ž njo vezani tudi njeni dediči. Ta ugovora dokazati ponudila se je tožiteljica z zanikavno nevračno glavno prisego. Proti prvemu tožbenemu zahtevku ugovarjala sta toženca tudi, da tožiteljica zahteva nekaj nemogočega, kajti kranjskih zem-ljiško-odveznih obligacij uže od 1. januvarija 1889. 1. ni več, ker so se takrat zamenile, da pa tudi tožiteljica k večjemu sme zahtevati znesek 1869 gld., ker je bila to vrednota dveh omenjenih obligacij dne 23. oktobra 1863. 1. Proti skrčenemu oziroma prena-rejenemu tožbenemu zahtevku ugovarjala sta pa toženca, da je taka premena nedopustna.
Mestno del. okrajno sodišče v L j. ugodilo je z razsodbo z dne 31. oktobra 1892, št. 23253 tožbeni zahtevi proti temu, da toženca ne prisežeta navedenih zanikavnih glavnih priseg.
Razlogi:
Odločilno v tej pravdi je tolmačenje izjave Ane L z dne 20. maja 1879. Ako se pa smatra, da veže ta izjava po njenem besedilu tudi tožiteljico, odločilna je v tem slučaji okolščina, če se je dogovorilo po njeni napravi med Ano L. in tožencema, da bodi
14
posojilo neodpovedno samo za življenja Ane L. S to izjavo so se določbe prvotne zadolžnice, na kateri temelji tožba, premenile samo glede vrnitve, ker se je upnica zavezala posojila dotlej ne odpovedati, dokler se bodo plačevale obresti poluletno vnaprej. Ta izjava pa vendar ne opravičuje smatrati, da upnica sploh ni več mislila na vrnitev. Plačilo sme zahtevati upnik še le v trenutku, ako je dolžnik ostal z obrestmi na dolgu, Torej je tudi določen čas vrnitve in veljajo o pogodbenem razmerji med Ano L. in tožencema, oziroma sedaj med tožiteljico in tožencema še vedno kriteriji §-a 983. obč. drž. zak. S to izjavo se pa nikakor ni sklenila pogodba, ki bi vezala samo jednostransko, kakor trdi tožiteljica, ampak pogodba, ki veže dvostransko, ker se ni samo Ana L. zavezala ž njo, da pusti posojilo neodpovedno, ako dolžnika plačata dotlej zaostale obresti in nadaljne obresti vsakega pol leta vnaprej, ampak tudi toženca zavezala sta se s to izjavo, da plačujeta obresti od posojila na navedeni način. Ako bi torej bilo besedilo te izjave sploh v kakem oziru dvomljivo, bila bi merodajna za razlago izjave določila druzega dela §-a 915. obč. drž. zak. Tožiteljica trdi, da je Ana L. samo za dobo svojega življenja obljubila pustiti posojilo neodpovedno, kar sledi iz izjave same, ker je ni napravila tudi v imenu svojih dedičev in pravnih naslednikov. Ta trditev je pa ne-osnovana, kolikor se opira na izjavo samo. To sledi iz tega, ker je tožiteljica jedini dedič Ane L. Kot jedini dedič prevzeti mora pa v smislu določil §-ov 548. in 918. obč drž. zak. vse pravice in dolžnosti izvirajoče iz pogodeb zapustnikovih, razun onih, katere se opirajo na osebne razmere in zmožnosti ali če so bili dediči izvzeti uže po pogodbi sami ali po zakonu. Ni pa treba posebej razmo-trivati, da preje omenjena zaveza Ane L. ni taka, ki bi se opirala na osebne razmere in zmožnosti. Po besedilu te izjave se tudi niso izvzeli dediči zapustnice, niti niso izvzeti po zakonu. Sklepati se mora torej, da po samem besedilu ta izjava veže tudi tožiteljico. Tožiteljica trdi pa, da je Ana L pred in po podpisu te izjave rekla, da se odpove samo za dobo svojega življenja pravici posojila odpovedati tožencema in da podpiše listino samo v tem smislu. Izjave, katere so se storile baje pred podpisom navedene listine, so brez po mena, tudi če bi se dokazale, ker je besedilo listine v protislovji ž njimi. Drugače je pa z izjavami, katere so se storile baje po podpisu listine, vendar tudi te le, v kolikor so se storile v prisotnosti
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
15
tožencev in če sta je toženca vzela molčč na znanje. Ako bi se to dokazalo, mora se soditi, da sta toženca s tem, da sta molčala na to poznejšo izjavo, pripoznala jo in bi se tako pač izvzela to-žiteljica kot njen jedini dedič, da so posojila neodpovedna, ako se izpolnjujejo večkrat omenjeni pogoji. Tožiteljica trdi tudi, da je Ana L. pisala tožencema v tem zmislu dodatno izjavo, katero sta toženca prejela. Tudi ako bi se to dokazalo, ne veljala bi zaveza tožiteljice, da ne odpove posojil. Priče o tem niso vedele ničesar pozitivnega povedati. Izid pravde odvisen je torej od prisege o okolščini, da se je poznejša izjava storila pismeno ali ustno. Opravičeno je pa, da sta se prisegi ponudili nezavračno, ker morata toženca vedeti o tej izjavi, nasprotno se pa ni trdilo, da je bila tožiteljica pri tej izjavi prisotna in je tudi mogoče, da z Ano L., akoravno je njena mati, o tem sploh ni govorila. Ni pa bilo treba razmotrivati vprašanja, če sta toženca izpolnjevala dolžnost plačevati obresti pol leta vnaprej, ker opira tožiteljica tožbo samo na to, da je neodpovednost posojila končala se s smrtjo Ane L. Kar se tiče premembe tožbene zahteve opomniti se pa mora, da to ni prav za prav prememba, ampak samo skrčenje in torej dopustno.
Proti tej razsodbi vložili sta apelaciji obe stranki. Tožiteljica, ker se je razsodilo na prisegi, toženca pa ker se je tožbeni zahtevi sploh ugodilo. Višje deželno sodišče v Gr. odbilo je tož-beno zahtevo z razsodbo z dne io. maja 1893. št. 4066 začasno povsem.
Razlogi:
Po vsebini listine z dne 20. maja 1879. katera se razlaga različno po obeh strankah, zavezala se je Ana L., da pusti tam navedena posojila, med njimi tudi prepirni znesek neodpovedno tožencema s pogojem, da se jej plačajo obresti, kolikor dotlej še niso zastarali, v bodoče zapadle obresti pa plačujejo poluletno vnaprej. Tožiteljica zanikuje sicer, da bi bila toženca spolnjevala točno ta pogoj, trde\ da sta toženca od obrestnih plačil samolastno odtrgo-vala zneske, vendar te trditve ni natančneje razložila, niti za njo ponudila dokazov. Iz navedeb ugovora, katere se niso posebej zanikale, kakor tudi iz prilog posneti se pa mora, da sta toženca za časa tožbe (17. aprila 1891.1.) plačala obresti iztoženega zneska za čas do 1. maja 1891. I. in sicer po tožbi, toda pred plačilnim dnevom tudi obresti za čas od  1. maja do  1.  novembra   1891. I,, da sta
16 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
torej toženca izpolnila pogoj, s katerim se jima je pustilo posojilo neodpovedno. Vender misli tožiteljica, da je upravičena, posojilo zahtevati nazaj, ker smatra omenjeno izjavo kot osebno zavezo za-pustnice, katera nje kot dedič ne veže, ter je formulovala tožbeno zahtevo, v konečnem govoru na vrnitev vrednote obligacij. To pa nikakor ni nedopustna prememba tožbene zahteve. Moralo se je torej soditi o stvari sami. V tem oziru mora se pa opomniti, da se je vložila tožba za časa, ko je tožiteljica uže prejela obresti za daljnji obrok, torej vsekako pred pretekom tega časa ne more tirjati glavnice. Tožbeno zahtevo moralo se je torej zavrniti kot prezgodnjo.
Vsled revizijskih pritožeb obeh strank potrdilo je najvišje sodišče z razsodbo z dne 3. oktobra 1893, št. 9073 višjesodno razsodbo iz sledečih razlogov:
Ker je prvo sodišče pogojno ugodilo tožbeni zahtevi, višje sodišče pa ugodivši apelaciji tožencev začasno odbilo tožbo, torej prenaredilo prvosodno razsodbo na korist tožencev, je revizija tožencev, v kolikor zahtevajo še ugodnejšo razsodbo, izvenredna. Tej ugoditi bi se pa moglo le, ako bi bili pogoji dvor. dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593. z. j. z. Teh pogojev pa ni, ker ni očividna krivica, ako nižja sodišča, oziraje se na določbe §-ov 1376. in 1379. obč. drž. zak., ne smatrajo izjave z dne 20. maja 1879. prenovljeno pogodbo, kakor tudi ne krivice v tem, da se je tožba začasno odbila. Definitivno se pa tožbene zahteve radi tega ni moglo odbiti, ker priznata toženca sama, da bi bila zavezana plačati glavnico, ako bi ne bila plačala pravočasno obrestij. Radi tega zabra-niti moralo se je pa uže s to razsodbo, da se ne bode moglo ugovarjati »res iudicata«. Ničnosti, ki bi se bila zgodila, pa toženca tudi ne trdita in se je tudi ni moglo najti v spisih. Revizijske pritožbe tožiteljice ne more se pa imenovati niti redne niti izvanredne, ker se v njej nikjer ne zahteva, ali se naj razsodba prvega sodišča zopet uveljavi, ali še ugodneje razsodi. Revizijska pritožba naperjena je torej samo proti razlogom višjesodne razsodbe in se kot tako ne more na njo ozirati, ker so dovoljena pravna sredstva samo proti razsodbam ne pa proti razlogom. Ako bi se pa smatrala ta pritožba tudi izvanrednej, bi se jej ne moglo ugoditi, ker ni pogojev dv. dekreta z dne 15. februvarija 1833, št. 2593. z. j. z. Na okol-ščino,  ki se je navedla  še le v tretji instanci,  da je namreč toži-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
17
teljica odpovedala glavnico tožencema, predno sta jej poslala po pošti obresti, se v smislu §a 257. o. s. r. ni moglo ozirati. Sicer pa ni očividne krivice ali ničnosti, niti v pravnem mnenji, katero navaja prvo sodišče v svojih razlogih, da mora namreč tožiteljica kot dedič Ane L. prevzeti v smislu §-ov 547. in 918. obč. drž. zak. zaveze iz izjave 7. dne 20. maja 1879. v višjesodni raz-
sodbi, da je namreč tožba prezgodnja, ker je tožiteljica vsprejela obresti za daljni obrok. Revizijska pritožba tožiteljice pa tudi ni upravičena, ako se jo smatra redno in bi se sodilo, da zahteva, naj se uveljavi zopet prvosodno razsodbo. Kajti tam niso v prisežnih besedilih navedene okolščine, ki bi bile merodajne za to pravdo. Akoravno bi se namreč dokazalo, da je Ana L. svojo izjavo z dne 20. maja 1879. tolmačila v prisotnosti tožencev, ne da bi slednja ugovarjala, v tem smislu, da smatra neodpovednost iztožene glavnice samo za dobo njenega življenja, ali da je v tem smislu pisala, bi se vendar v tem, da toženca takemu razlaganju nista ugovarjala, ali pa da nista na tako pismo odgovorila, ne moglo izpoznati tako dejanje, ki s preudarkom vseh okolščin, ne da pametnega vzroka dvomiti o tem, da bi bila toženca zadovoljna odpovedati se svojej pravici izvirajočej iz navedene listine. Revizijske pritožbe obeh strank morale so se torej zavrniti. Kar se tiče revizijskih troškov, povrniti bi je morali stranki druga drugej v smislu §-ov 24. in 26. zakona z dne 16. maja 1874, št. 69. drž. zale, ker so pa jednaki, se pobotajo.
c) Odstop tirjatve „donationis causa" zahteva v veljavo obliko
notarskega akta.
O tožbi Marije R. proti Antonu K. peto. 412 gld. 50 kr izdalo je okrajno sodišče v Kozjem razsodbo z dne 30. marcija 1893, št.  1807:
Tožbena zahteva: »Toženec Anton K. je dolžan pripoznati, da je mati Marija K. dne 22. junija 1891. 1. dogovorila se ž njim in s tožiteljico tako, da razdeli svoj del dedščine za ranjkim Francetom K., katero je imela iskati vsled prisodnega pisma z dne 5, oktobra 1871, št. 4241 pri tožencu Antonu K. v znesku 825 gld. med njima kot svojima jedinima zakonskima otrokoma za vsakega nju na polovico tako, da je tožencu kot dolžniku odpustila polovico te
2
18
svoje tirjatve v znesku 412 gld. 50 kr., ob jednem pa odstopila drugo polovico v znesku 412 gld. 50 kr. tožiteljici in tožencu naložila izplačati to drugo polovico v znesku 412 gld. 50 kr. tožiteljici po njeni smrti, kot dnevu, kedaj tirjatev zapade — toženčevo v razpisalnem zapisniku z dne 27. avgusta 1891. 1. stavljeno za-htevanje, da se ta druga tožiteljici nakazana polovica iste tirjatve smatra kot materino zapuščinsko premoženje in da bi se imelo to po dedinstvu razdeliti med njima vsakemu po 206 gld. 25 kr. je torej neupravičeno in toženec je dolžan izplačati tožiteljici celo njej odstopljeno polovico preje materine tirjatve za ranjkim Francetom K. v znesku 412 gld. 50 kr. s 5°/0 zamudnimi obrestmi od 25. junija 1891. 1. do plačila in pravdne stroške pod eksekucijo v 14 dneh«
— se zavrne.
Razlogi:
Obojestransko je priznano, da je mati spornih strank Marija K. 22. junija 1891. 1. par dnij pred svojo smrtjo odpustila od svoje v plačilni obljubi toženčevi se nahajajoče tirjatve v znesku 825 gld. polovico, to je 412 gld. 50 kr. svojemu sinu, tožencu, in da se je o tem odpustu sestavila listina »Schulderlassungsurkunde« z dne 22. junija 1891. L, v kateri se izreka ta odpust.
V istini se torej vsebina te listine v kolikor izreka, da mati odpusti svojemu sinu polovico tirjatve, ne pobija, tožiteljica marveč zahteva, da toženec prizna, da je mati ravno takrat drugo polovico njej odstopila, da je bila ona, nasprotnik in mati s tem zadovoljna,
— da bi se torej tudi ta dogovor moral vstaviti v listino, in slednjič zahteva, da jej plača ta znesek 412 gld. 50 kr. s 5°/0 zamudnimi obrestmi od 25. junija 1891. 1. V prvo je rešiti vprašanje, je-li ima ta dozdevni domenek mej tožiteljico in njeno materjo oziroma tožencem in sicer glede odstopa kake pravne posledice in kako je označiti to pravno opravilo. Da o asignaciji ne more biti govora, razvidi se takoj iz določbe §-a 1401. obč. drž. zak., katera govori o nakazanem upniku, tukaj o tožiteljici nasproti njeni materi kot upnici. Tožiteljica pa sama ne trdi, da bi jej bila mati kaj dolžna. Pač pa se mora smatrati to kot odstop tirjatve, »causa« odstopu je ali kup ali menja, ali kako drugo opravilo, — in veljavnost odstopa ni vezana na nobeno pogodbeno obliko. V tem slučaji pa je očividno vodil mater »animus donandi«, »causa« je torej daritev ali veljavnost daritve bodi si tudi remuneratorične mora se preso-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
19
jati po dotičnih zakonskih določilih. Tožiteljica sama ne trdi, da bi ta daritev smela veljati kot volilo, ker se ni ravnalo po propisanih oblikah, pač pa vidi v materini naredbi odstop »mortis causa«, kar izhaja iz tožbenega petita, ker zahteva 5% zamudne obresti od 25 junija 1891. 1. dalje trdeč, da je mati umrla 24. junija 1891. 1. Daritev se je pa sklenila brez dejanske predaje in obdarjenec dobiva samo takrat tožbeno pravico, ako se ta pravica po pismu ustanovi, § 943. obč. drž. zak.; v smislu §-a 956. obč. drž. zak. se ima daritev na primerljej smrti le takrat smatrati pogodbo, kedar je obdarjenec daritev vzel, darovalec se pravice do preklica izrecno odpovedal, in ako se je zastran tega pismo izročilo obdarjencu. Po zakonu z dne 25. julija 1871, štev. 76. drž. zak pa je veljavnost kake da-ritvene pogodbe odvisna od oblike notarskega akta. V tem slučaji pa se mati ni odpovedala pravici preklica niti se ni napravil notarski akt, brez pomena bi torej bilo, ako bi se materine od tožnice navedene besede bile tudi postavile v listino spisano dne 22. junija 1891. 1. in ako bi toženec trditvam tožiteljice ne oporekal. Iz neveljavne pogodbe pa ne izhaja za tožiteljico nikaka pravica in za toženega nikaka dolžnost.
Isto velja tudi, če se je odstop vršil »inter vivos«, ker to značaja daritve ne premeni, in zakon brez izjeme zahteva pri daritvah brez predaje notarski akt. Tožbeni zahtevek zavrniti se je moral kot neutemeljen tudi za slučaj, ako je mati v resnici ustno pred pričami odstopila tožiteljici polovico tirjatve v znesku 412 gld. 50 kr.; zaradi tega odpade daljno razmotrivanje, ali se je uže dognal ta dokaz ali bi ga bilo treba še dopolnjevati. Da bi bil radi tega odpust toženca neveljaven ali odvisen od veljavnosti odstopa, se ni trdilo.
Višje deželno sodišče v Gradci je vsled apelacije tožiteljičine tožbeni zahtevek z naredbo z dne 26. julija 1893, št. 59OO zavrnilo glede tega, da bi bil toženec dolžan pripo-znati, da je mati naročila njemu odstopljeno tiijatev 412 gld. 50 kr. tožiteljici po njeni smrti kot dnevu dospelosti te tirjatve plačati in glede tega, da bi se prisodile S°/0ne zamudne obresti od dne 25. junija 1891 do dne vročitve tožbe, —¦ v ostalem mu je pa ugodilo in preinačilo I. razsodbo iz sledečih razlogov:
Tožiteljica zahteva, da pripozna toženec kot »debitor cessus* odstop tirjatve in plača odstopljeni znesek. Raziskavati je torej najprej, da-li se je ta odstop res vršil.   To se pa mora po izidu
2*
20
tožiteljičinega dokazovanja gotovo potrditi. Odstop vršil se je na ta način, da je toženec pred pričami in v prisotnosti tožiteljice izjavil, češ, da je volja materina, da od njene tirjatve 825 gld. dobita on (toženec) in tožiteljica vsaki polovico to je 412 gld. 50 kr. — in da je mati temu z glavo prikimala. Glede tega važnega dejstva se zlagata izpovedbi obeh klasičnih prič J. Sch. in J. Č. popolnoma, mož tožiteljičin F. R. torej zavržna priča, potrdil je sicer tudi ta dogodek, trdil pa je, da se je vršil pred prihodom napominanih dveh prič. Nedvomno je torej, da je toženec potem sestavil listino, ki vsebuje le odpust polovice terjatve njemu na korist, in da je nje vsebino ustno proglasil navzočim. Po izpovedbah prič J. Č. in F. R. govoril je toženec takrat zopet o tem, da pripada njemu polovica tirjatve, druga polovica pa sestri. Mati je potem podkrižala listino. Tudi priča J. Sch. pravi, da toženec ni tako govoril, kakor se je glasil spis, vender se pa besed več ne spominja. Iz tega dogodka razvidi se jasno, da je bilo spornima strankama v prvi vrsti tožencu samemu do tega, da bi mati njima na korist »inter vi vos« razpolagala, kajti sicer bi ne bilo treba celega dogovora, ki ga je toženec namenoma z nekako svečanostjo obdal, ker bi isti uspeh, namreč, da bi pripadla tirjatev po polovicah obema strankama po materini smrti, nastopil itak vsled postavnega dednega nasledstva. Toženec si je tudi nemudoma priskrbel dokazilo o opravilu, v kolikor je bilo njemu v korist, pri tej priliki vzbudil je pa, bodi si namenoma, — bodi si iz nebrižnosti pri prisotnih mnenje, da vsebuje ista listina tudi dispozicijo izrečeno sestri v korist. S polno pravico tožiteljica tudi trdi, da je imela mati očividno namen razpolagati o c e 1 i tirjatvi v korist obema otrokoma. Pri dogodku, ka-koršnega slikajo priče, pač ni mogla misliti na to, da bi razpolagala le o jedni polovici in le na korist toženčevo. Iz tega pa sledi, da je mati hotela, da stopi tudi njena odredba storjena v korist tožiteljici v veljavo in sicer takoj. V tem smislu je razlagati njeno prikimanje pri ustnem dogovoru, in njeno pritrjevanje po prečitanji listine, ki je po njenem mnenji vsebovala tudi odredbo hčeri v korist. Da je tožiteljica vsprejela takoj odstop tirjatve, o tem ni dvomiti niti tedaj, ako bi ne bila uže prej izrekla svoje zadovolj-nosti v tem pogledu, kakor to trdi priča F. R. Gotovo je vsprejela tožiteljica, ki je bila pri tem dogodku vedno navzoča, molče ta odstop in to tem bolj, ker so vsi navzoči, posebno toženec sam, po
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
21
svojih izjavah, očividno smatrali vsprejem kot sam ob sebi razumljiv in ker tudi toženec ni vsprejel izrecno odpusta. S tem je pa cesija postala perfektna, prehod tirjatve na tožiteljico dovršen (§-a 1392. in 1393. obč. drž. zak.), predaje ni bilo treba nikakšne več. Zato tudi veljava tega odstopa, če tudi vsebuje daritev, ni odvisna od oblike notarskega akta, kajti tega je po zakonu z dne 25. julija 1871, št. 76. drž. zak. le treba pri takih daritvah, pri kojih se pri sklepu pogodbe ne vrši ob jednem predaja, marveč bi se imela še le pozneje vršiti. Ako toženec nadalje trdi, da bi taka daritev bila daritev smortis causa« in zato radi nedostatka zakonitih znakov in oblike neveljavna, potem govori proti lastnemu svojemu prepričanju in lastni vednosti. Da so vsi udeleženci, pred vsemi toženec in mati, nameravali opravilo mej živimi, koji naj bi takoj stopili v veljavo, se je uže poprej pokazalo. Tega nikakor ne ovira okolščina, da je dospela tirjatev materina še le z njeno smrtjo v plačilo, kajti če mati tudi sama ni imela pravice iztirjati ta znesek pri tožencu, — bila je njena tirjatev vender gotova in brezpogojna zato mati ni bila samo upravičena »mortis causa« o nji razpolagati, marveč jo tudi »inter vivos« prenesti (§-k 1393 in 1394 obč. drž. zak.).
Umeje se pa, da bi tudi cesijonar ne zamogel pred materino smrtjo zahtevati plačila, ker tirjatev prej v plačilo ne dospe. Toženec sam je priznal to s tem, da je dal odredbi storjeni njemu na korist obliko odpusta dolga mej živimi. Ostaja še uvaževati ugovor tožencev, da je tožiteljica sama priznala tekom zapuščinske razprave po Mariji K. dne 27. avgusta 1. 1891. pred sodnim komisarjem, da ji je mati zadevno polovico tirjatve naklonila kot dedščino ali prav za prav kot volilo
V kolikor ta trditev vsebuje dejanskega, o vržena je po uže navedem dokazovanji, in torej tudi kot izvensodno priznanje nima nikakoršne procesuvalne vrednosti. S to izjavo pa tudi nikakor ni priznala tožiteljica toženčeve zahteve, ker se je ravno s to izjavo njegovi zahtevi protivila. Konečno ta navedba vsled tega nima važnosti, ker se sploh volilo, kakor dokazano ni imelo v mislih in tudi ni odredilo. Gledč ostalih ugovorov toženčevih se še pripomni: tožba se ni vložila proti tožencu kot dediču po Mariji K., ona temelji na zaveznem razmerji, ki s pravicami in dolžnostmi spornih strank kot dedičev po Mariji K. nima nobene dotike. Na ugovor kompenzacije se ni bilo ozirati, ker je pravda pokazala,  da proti-
22
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
tirjatvam toženčevim nedostaje popolna likvidnost v smislu §-a 1459. obč. drž. zak. Prvi del tožiteljičinega petita je torej povsem upravičen. Glede zahtevanega pripoznanja, da je mati tožencu naročila, da ima po njeni smrti plačati tirjatev tožiteljici, — in glede zahtevanih obresti od dneva materine smrti do vročitve tožbe, moral se je zahtevek zavrniti, ker se tako naročilo ni dokazalo in ker je z materino smrtjo sicer nastopila dospelost tirjatve, ne pa uže tudi zamuda dolžnika. Zamuda pričela je še le z vročeno tožbo, ker se izvensodni opomin ni dokazal.
Na revizijo toženčevo predrugačilo je najvišje sodišče razsodbo druge instanci je in je v soglasji s prvim sodnikom tožbo z naredbo z dne 20. novembra 1893, št. 13712 popolnoma zavrnilo.
Razlogi:
Po tožbenih navedbah, ki so se po pričah v glavnih potezah potrdile, smatrati je odredbo dne 24. junija 1891. 1. zamrle Marije R., matere spornih strank, ki je razpolagala o svoji v plačilni obvezi toženčevi se nahajajoči tirjatvi v znesku 825 gld. liberalnim činom. Le-ta našel je svoj pravni izraz napram tožencu kot odpust, — napram tožiteljici pa kot cesija. Odpust je obojestransko pri-poznan, zato o njem ni treba več govoriti. Daritev v korist tožiteljici značila se je po tožbeni pripovesti kot odstop polovice omenjene tirjatve, tičala je torej v odstopu in se je v taistem uresničila. Ako je pa to dognano, onda je bila daritvena obljuba materina navezana na propise zakona z dne 25. julija 1871, št. 76. drž. zak., ker se predaja darilnega predmeta ni vršila in se tudi v tožbi niti ni trdila, — in ker odstopna pogodba, ki se zamore sicer po §-u 1395. obč, drž. zak. veljavno skleniti tudi brez predaje — ne more nadomestiti predaje. Za veljavno daritev »inter vivos« nedostaje torej napominane zakonite oblike, daritvi »mortis causa« pa nasprotuje nedostatek pogojev §-a 956. obč. drž. zak. Tožbena zahteva nima torej veljavnega pravnega naslova. Bilo je zato reviziji ugoditi in povsem utemeljeno razsodbo I. instancije zopet uveljaviti. Dr. Z.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
23
d) Če se je volil užitek zemljišča podedovanega po nedolet-nikih z dodatkom: „dokler ti mladoletniki ne bodo samo-svojno gospodarili', ostane volilojemniku dotlej, da najmlajši nedoletnik ne doseže polnoletnosti.
Z ustno oporoko de prot. 2. majnika 1885. 1. imenoval je M. P. nedoletnike: sestri Marijo in Amalijo P. pa brata Feliksa P. dedičem zapuščini, obstoječi iz jedne njive, katero naj bi pa uživala stariša, dokler ti mladoletniki ne bodo »samosvojno gospodarili«.
Dovršivši štiriindvajseto leto tožila je Marija P. omožena F. stariša z malotno tožbo s sledečim zahtevkom:
Toženca M. P. in A. P., katerima se je s prisojilno listino z dne 12. avgusta 1885, št. 2908 zapuščina sina M. P., obstoječa iz njive vi. št. 160 — prepustila do polnoletnosti pogojno iz oporoke zglasivših se dedičev, katerim je pripala njiva v last slehernemu s tretjino v gospodarstvo in užitek, dolžna sta plačati tožiteljici M. P. omoženej F. za dobo od njene dosegle polnoletnosti do sedaj, to je za 4'/2 leta, namestek za  tretjino  navedenega užitka njive v znesku
45 gld- sPr-
Okrajno sodišče v Ž. ugodilo je tej tožbi po celem obsegu z razsodbo z dne 20. aprila 1893, št. 1400, katero pa je razveljavilo višje deželno sodišče v Gradci z odlokom z dnč 10. majnika 1893, št. 6389 ugodivši ničnostni pritožbi tožencev, uvažuje, da ni na mestu v predležečem slučaji malotno postopanje, ker ne gre le za odškodnino užitka njive, katero sta baje uživala toženca nad tožiteljičino polnoletnost, temveč odrekata toženca tožiteljici povsem pravico, uže sedaj zahtevati gospodarstvo tretjine one njive.
Po dognanem rednem ustnem postopanji je okrajno sodiš če v Z. zopet ravno tako razsodilo z razsodbo z dne 16. julija 1893, št. 2189 mej drugim iz sledečih
razlogov:
Bistveni ugovor tožencev je ta, da je tožiteljica tožbo vložila prezgodaj, ker še ni upravičena do užitka tretjine zemljišča s svojo polnoletnostjo, temveč mora čakati, da so vsi trije dediči polnoletni, kar bo Feliks P. še le čez 6 let. Vender sta se morala obsoditi v znižani tožbeni zahtevek 27 gld. kot namestek užitka za 4V2 leta, ker se ne more pritrditi mnenju, da bi imela tožiteljica
24
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pravico še le takrat izključno uživati svoj delež, kedar bi bili vsi trije dediči polnoletni, kajti takšen strogejši nazor omenil bi bil zapustnik v oporoki gotovo izrecno, če bi bil sploh kaj tacega nameraval. V smislu §-a 484. obč. drž. zak. slednjič se ne smejo razširjati služnosti, m a r v e č se morajo utesnjevati, v kolikor dopušča to narava in namen, radi katerega se je ustanovila služnost.
Na apelacijo je višje deželno sodišče v Gradci odbilo tožbo po celem obsegu z razsodbo z dn€ 30. avgusta 1893, št. 8565 iz sledečih
razlogov.
M. P. imenoval je v svojej oporoki dediči zapuščini, obstoječi iz jedne njive, sestri Marijo in Amalijo P. pa Feliksa P. — vsi nedoletniki — z jednakimi deleži s poudarkom, »da ostane užitek starišem, dokler ti mladoletniki ne bodo samosvojno gospodarili.« — S to omejitvijo prisodila se je tudi zapuščina navedenim nedo-lčtnikom. Tožiteljica meni, da preneha užitek glede sleherne tretjine za dovršene polnoletnosti posameznega dediča, ne glede na to, ali sta ostala nedoletnika uže postala polnoletna ali ne, ter zahteva od starišev povrnitev užitka, glede njenega deleža od njenega 24. leta naprej do danes. A zapustnikove volje ni tak6 tolmačiti; nasprotno hotel je zapustnik, da uživata stariša cčlo njivo dotlej, da dosežejo vsi nedoletniki, torej tudi najmlajši, polnoletnost, v mislih je imel namreč ranjci vse tri dediče, ne da bi jih bil hotel ločiti; vsi trije morajo biti sposobni prevzeti gospodarstvo, kar se pa še le tedaj uresniči, kedar bo dovršil tudi najmlajši 24. leto. Sicer je pač možno, da odpade užitek zap6red glede pasameznih ideelnih deležev, a to v s a j n i n a va d n o. Iz tega razloga se da sklepati, da bi se bil izrazil zapustnik, v tem slučaji gotovo jasno in izrecno, da bi bil nameraval zaporedno prenehanje užitka. Na določbo §-a 484. obč. drž. zak. pa naj se nikar ne sklicuje, ker tu ne gre za to, kak6 izvajati ali uživati služnost, temveč za to, ali obstoji pravica ali ne.
Tožiteljica vložila je revizijo utemeljuj6č jo mej drugim tako-le: Zapustnik imel je jasni namen, da olajša starišem njuno dolžnost preživljati otroke, s tem, da jima pridrži pravico do užitka njive. Vsaj pravi sam: »Dokler ti mladoletniki ne bodo samosvojno gospodarili«. To sklada se povsem z določilom §-a 141. obč. drž. zak.:   »očetova  dolžnost je skrbeti za živež svojih otrok, dokler
1
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
25
se sami preživiti ne morejo«. Izraz »do polnoletnosti« se ne krije z izrazom »dokler ne prevzame gospodarstva«. Če bi imela obveljati interpretacija višjega sodišča in bi morala čakati tožiteljica dotlej, da bodo zmožni vsi dediči prevzeti njivo v gospodarstvo, tožiteljica morda nikoli ne bode uživala svojega deleža; kajti vzela bi se lahko posameznemu dediču samosvojnost radi blaznosti ali zapravljivosti, postavi se lahko uže polnoletnemu varuh ali skrbnik. —
Najvišje sodišče na Dunaj i pa ni pritrdilo tej reviziji; in potrdila se je z razsodbo z dne 17. novembra 1893, št. 12354, odločba višjega sodišča, ne da bi se navedli posebni razlogi.
Dt. —k.
Kazensko pravo.
K §-u 335. k z.
Najvišje kot kasacijsko sodišče je z razsodbo z dne 2. decembra 1893, št. 9591 ničnostni pritožbi Franceta S. ugodilo, razsodbo deželnega sodišča v Lj. z dne 28. junija 1893, št. 6708 kot nično razveljavilo in takoj razsodilo tako, da se Fr. Š. po smislu §-a 259. št. 3. k. p. r. oprošča obtožbe, da ni zavaroval 31/2 koraka v kvadratu merečo luknjo v podstrešnem podu svojega hleva, vsled česar je dne 21. maja 1893. 1. zvečer padel delavec Anton M. skozi to luknjo na tla ter se ubil, da je torej vsled opuščenja obtoženčevega, od katerega je uže po njegovih vsakateremu lahko znanih nasledkih izprevideti zamogel, da utegne kako nevarnost za življenje, zdravje ali telo ljudij napraviti, resnično nastopila smrt človeka, s čimur da je obtoženec doprinesel pregrešek zoper varnost življenja po smislu §-a 335. k. z.
Razlogi:
Ničnostna pritožba pobija razsodbo s stališča št. 9. lit. a §-a 281, k. p. r. trdeča, da med opuščenjem obtoženčevim in smrtjo Ant. M. nedostaje za uporabo §-a 335. k. z. potrebne vzročne zveze ker si je Anton M. s pijanostjo sam zakrivil svojo smrt, in obtoženec za to ne more odgovoren biti, ter se je torej njegovo zadržanje na zakonu protiven način izreklo kaznivim. Pritožba je utemeljena. V stvarnem ozira dognano je po prvem sodniku, da se
21 i
Iz upravne prakse.
zadevna luknja nahaja v podstrešnem podu obtoženčevega hleva kamor imajo le oni posli pristop, ki vedo natančno za luknjo, nje lego in razmere, nadalje da je obtoženec po nezgodi .pripetivši se pastirju D. svojo družino posebej opozoril na to luknjo in dal napraviti ključ k vhodu na pod ter ukazal poslom, naj vhod zapirajo in ključ spravljajo. Če se uvažuje, da so po poročilu deželnega odbora kranjskega take luknje v cirkniškem okraji splošno v navadi, da se pod nadzorstvom stavbene oblasti napravljajo in da ta doslej nikake varnostne naprave ni predpisala, uvidi se, da utegnejo take luknje sicer same na sebi nevarne biti za telo ljudij, da se pa v navzočem slučaji glede na krajevne razmere in na okolščino, da imajo le posli, katerim je lega te luknje natančno znana, pristop na pod, pri na-vadnej pazljivosti hlapcev, katero je obtoženec vsekako smel domnevati, za varnost njih telesa ni bilo kar nič bati. Obtožencu bi se morala smrt Antona M. le tedaj v krivdo šteti, če bi bil svojim poslom odkazal ležišče na podu, kar se pa ni zgodilo. Tudi je bila okolščina, da upravne oblasti pripuščajo take nezavarovane luknje v stanu ga prepričati, da po zakonu ni zavezan karkoli zaradi varnosti ukreniti, in da ga zaradi tega opuščeoja nikaka odgovornost zadeti ne more. Ker je obtoženec vrh tega ukazal, naj se pod zaklepa in vstop ubrani neudeležencem, ne da se mu nikake krivde očitati, med njegovim zadržanjem in smrtjo Antona M. ni one zveze, katero domneva § 335. k. z. in misliti je, da je ponesrečenec vsled svoje pijanosti, torej sam nakopal si smrt. Bilo je torej prvosodno razsodbo uporabljajočo pravopomotno na ta slučaj kazensko določbo §-a 335. k. z. kot nično razveljaviti in po smislu § a 288. št. 3. k. p. r. takoj v stvari izreči oprostilno razsodbo. M.
Iz upravne prakse.
K uporabi zakona z dne 18. marcija 1878, št 31. drž. zak in odmeri hišno-razrednega davka
Delniška družba I. poseduje dve hiši v vasi Z. in sicer ima jedna h. št. 30., druga pa h. št. 34. Prva dogotovila se je uže leta 1872., v drugi priredila pa so se iz skladišča stanovanja uže 1. 1849.
Iz upravne prakse.
27
Okrajno glavarstvo R a d o v 1 j i š ko naložilo je z odredbo z dne 23. decembra 1892, št. 15682 družbi, da mora plačati za prvo hišo, ki se je uvrstila v XIV. razred hišnega davka od leta 1873. do 1. 1892. skupaj 37 gld. 81V2 ^r< dalje od hiše št. 34, ki se je uvrstila v XIII. razred od 1. 1844. do 1. 1892. skupaj 199 gld. 44!/a kr. in to opiraje se na § 22. pat. z dne 23. februvarija 1820 (gub. nar. z dne 15. septembra 1821, št. 12560 p. z. z. III. zv.) oziroma § 8. zak. z dne 9. februvarija 1882, št. 17. drž. zak. Vrh tega seje naložila družbi v smislu najv. sklepa z dne 29. majnika 1835, dvor. pis. dekr. z dne 1. julija 1835, št. 1994 in najv. sklepa z dne 24. februvarija 1846, dvor. pis. dekr. z dne 3. marcija 1846, št. 7057, gub. nar. z dne 12. marcija 1846, št. 6127 (p. z. z. XXVIII. zv.) še kazen v višini petletnih davčnih zneskov skupaj v znesku 10 gld. 50 kr. oz. 24 gld. 50 kr. —
V rekurzu, kateri je vložila družba I. proti tej odločbi, sklicuje se na sledeče točke: Navedla je v napovedbah najemščine, katere so se predložile omenjenemu glavarstvu, vsako leto obe hiši ter naštela dele. S tem pa je zadoščala svoji dolžnosti glede naznanila novih stavb. — Dalje je pa vsled tega bilo davčnim oblastvom mogoče, poučiti se o eksistenci obeh hiš — Ker se je dejanski odmeril hišni davek po teh napovedbah najemščine, se je gotovo tudi plačalo od njih vse, kar predpisujejo preje navedeni zakoni. Sklicevala se je družba tudi na zakon z dne 18. marcija 1878, št. 3. drž. zak., po katerem (§ a 1. in 2.) je zastarala državna pravica odmeriti davek za dobo od 1889. 1. nazaj računjeno. — Kazen pa sploh ni bilo naložiti, ker sta se hiši vsako leto naznanili. Družba postala je šele leta 1869. lastnica hiše št. 34.; torej je tu tudi uporabljati dvor. dek. z dne 15. aprila 1828, z dne 16. septembra 1825 in 14. februvarija 1840, št. 2089 oz. 2132 in 409. z. j. z., po katerih ostane zemljišče oz. hiša za davek v obvezi le tri leta, potem postane dolžnost le osebna.
Dne 24. junija 1893 pod št. 9147 je na to odločilo finančno ravnateljstvo v Ljubljani, da se odpiše za hišo št. 34. predpisana kazen 24 gld. 50 kr., ker ni bila družba I. za časa prireditve te stavbe v stanovanja njena lastnica. Torej tudi ni zadela nje dolžnost, naznaniti to prireditev. Kar se pa tiče hiše št. 30., popravila se je na podlagi poizvedbenega zapisnika z dne 12. majnika 1893. 1. odmera davka od nje, ker sta se v njej  na-
28 Iz upravne prakse.
hajali od leta 1872. do 1. 1887. le dve sobi, potem pa napravile štiri; — in sicer na ta način, da se je predpisalo za leto  1873. do incL 1. 1881. po 1 gld. 63V2 kr. na leto, od 1. 1882. do incl. 1. 1887. po 2 gld   10 kr., od leta 1888. naprej pa po 4 gld. 90 kr. Glede ostalih t o če k se je pa  rekurz  zavrnil,  ker  izhaja iz poizvedbenega zapisnika z dne 12. majnika  1893. L, da se stanuje v hiši št. 30. uže od 1. 1872., v hiši št. 34. pa več kakor 50 let. Torej sta hiši podvrženi v smislu §-ov 1 , 3., 15. in 17. pat. z dne 23. februvarija   1820, potem  § ov  1. in 6. navodila k klasifikaciji stanovanjskih hiš. (dvor. pis. dek. z dne 6. decembra 1821 p. z. z. III. zv. št. 170.) in §-ov 11. in  17. navodila glede" katastra z dne 9. julija 1841 hišno razrednemu davku od leta 1873. oz. od vpeljave stabilnega  katastra  t. j. od leta   1844. naprej. —  Odmera kazni 10 gld. 50 kr. je pa utemeljena v najv. sklepu z dne 29. majnika 1835, dvor. pis. dek. z dne 1. julija 1835 (p. z. z. XXIV. zv. št. 75. V.) Družba ni namreč 1. 1872. naznanila premembe stavbe št. 30. radi odmere hišno-razrednega davka.   To naznanilo pa se vsled jasnih določeb §-ov 11. in  16. navodila  za  razvidnost stavbinskega  katastra, dvor. pis. dek. z dne  25. majnika 1841, št. 14077 (p. z. z. XXIII. zv. št. 92) ne  more  nadomeščati s tem, da se navede hiša v napovedbah najemščine, katere je  predložila družba za odmero najemninskega davka od vseh svojih hiš. — Radi tega pa tudi ni pravilna trditev rekurza, da je zastarala pravica, odmeriti davek od 1. 1889. nazaj računjeno.   Ker je družba zamudila dolžnost naznaniti podlage za odmero davka, je za to vprašanje merodajen §. 2. zakona z dne  18. marcija 1878, št. 31. drž. zak. Ta pa pravi,  da se prične doba zastaranja šele s končanim upravnim letom, v katerem si je pridobilo oblastvo podlago za odmero in predpis davka. — Na daljni ugovor  rekurza, da se glede" hiše št. 34. ne sme več odmeriti davek z ozirom na odst. 3. § a 2. nav. zakona,  ker je preteklo več nego 30 let od leta, v katerem je nastala dolžnost plačevanja dotičnega davka, se pa sploh ni oziralo, ker se da iz odst. 2. in 3. tega §-a posneti, da se tu govori le o listinah itd., o katerih se niso plačale postavne pristojbine.   Dvorni dekreti z dne 16. septembra 1825, št. 2132 z. j. z. itd. pa ne spadajo sem, ker razpravljajo le o razdelitvi skupil sodnim potom prodanih nepremičnin.   — Okolnosti pa, da je družba stavbi pridobila še le leta 1869., se zadošča s tem, da se izreče glede" davčnih zneskov
Iz upravne prakse.
29
zapalih pred 1869. letom, da ni družba glede njih osebno zavezana, a le stvarno. —
V daljnem rekurzu sklicevala se je družba I. še na to, da ne zahteva zakon z dne 18. marcija 1878, št. 31. drž. zak., za pričetek zastaranja, da bi stranka podala davčnemu oblastvu podatke za odmero, da se zastaranje temveč prične od upravnega leta, v katerem je bilo oblastvu objektivno mogoče, poizvedeti davku podvržene reči in ga predpisati. Inače ne bi imel § 2. odst 1. nobenega smisla. Dvorni dekret z dne I, julija 1835, št. 1994 (p. z. z. XXIV. zv. št. 75. V. str. 206) ne predpisuje oblike, v kateri se mora vršiti naznanilo stranke. Družba je navedla hiši v svojih napovedbah najemščine, torej je zadoščala zahtevam tega zakona. — Zakon iz leta 1878. govori uže po svojem nadpisu tudi o direktnih davkih. Torej veljajo vse njegove določbe tudi o direktnih davkih, če ni to izrecno izključeno v dotičnem §-u. § 2. odst. 3. ne izključuje svoje veljave glede direktnih davkov. J) Sicer pa davčno oblastvo ni ovrglo družbene trditve, da je plačala davek za ti hiši vsled tega, ker jih je vstavila v svoje vsakoletne napo-vedbe najemščin.
Finančno ministerstvo je na ta rekurz z odredbo z dne 25. septembra 1893, št. 37044 dovolilo, da se odpiše še za nepravočasno naznanilo hiše št. 30. naložena kazen v znesku 10 gld. 50 kr. ter isto tako hišno-razredni davek za hišo št. 34., a le za dobo od leta 1844. do 1. 1869. Dalje je znižalo davek hiše št. 30. za dobo od leta 1882. do 1. 1887. od zneska 2 gld. 10 kr. na I gld. 70 kr. ter odredilo, naj se odpiše dotična preveč predpisana svota. Kar se pa tiče ostale tvarine izpodbijane odločbe finančnega ravnateljstva, potrdila se je le-ta iz tam navedenih razlogov, ne da bi se kaj omenilo o ugovoru družbe I. tičočem se zastaranja davčnih tirjatev v smislu navedenega zakona. — Dr. S.
') Da velja ta odstavek tudi gledč direktnih davkov, trdita tudi dr. Goldberger lH Freiberger v svojih knjigah »Handbuch der direkten Steuern.« —
30
Razne vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. januvarija 1894.
— (Iz kronike društva „Pravnika".) Nameravani društveni shod dne 19. decembra 1893. 1. moral se je radi nepričakovanih zaprek odložiti ter se je vršil še le 9. t. m. Zbralo se je v prostorih Ljubljanske čitalnice, kjer se je priredil prvič društveni večer, okolu 30 članov. Počastili so shod tudi nekateri deželni poslanci s svojim obiskom. Po pozdravu g. načelnika čitala se je razprava o „zadavu ali ari", katero je spisal društvenik g. dr. R Bežek in katero priobčimo na prvem mestu denašnjega lista. Po končanem predavanji unela se je o razpravi prav zanimiva in živahna debata, katere so se posebno udeležili člani gg. dr. Do-lenec, dr. Tekavčič, dr. Triller, dr. Štor, Kavčnik itd., deloma pritrjajoč nazorom g. pisatelja, deloma pa nasprotujoč mu. Splošno izrazila se je pa želja, da se zanimiva razprava priobči v društvenem listu, in ob jednem izrekla zahvala g. pisatelju. Sklenilo se je tudi, da se bode debata, ko se društveniki o zanimivem predmetu razprave iz društvenega lista natančneje seznanijo, nadaljevala na jednem prihodnjih shodov. Prav želeti bi bilo, da bi se taki shodi prirejevali večkrat in odbor prosi torej vnovič, naj blagovolijo člani naznaniti predavanja, vnanji društveniki pa, katerim ni mogoče priti na shod, blagovolijo naj vposlati razprave odboru ali pa uredništvu „Slov. Pravnika" da se čitajo po kakem članu. — Vabilo na redno glavno skupščino našega društva, ki bode dne 30. t. m. v prostorih Ljubljanske čitalnice, priobčujemo na drugem mestu. Želeti je, da bi se je p. n. gospodje društveniki v prav mnogobrojnem številu udeležili, da stavijo primernih nasvetov. Opozarjamo torej posebno tudi vnanje čč. gospode člane na njo.
— (Osobne vesti.) Imenovani so: podtajnikom v finančnem ministerstvu dr. Miros lav Ploj; okrajnim glavarjem v Sežani dr. Andrej grof Schaffgotsch; voditeljem Breškega okrajnega glavarstva tajnik pri namestništvu v Gradci Friderik Tax; tajnik namestništva v Trstu dr. Anton Kochegger okrajnim glavarjem; okrajni komisar Ivan Su-panchich pl. Haberkorn namestniškim tajnikom na Štajerskem; okrajnim sodnikom v Cirknici sodni pristav v Brežicah Ivan Nedog; višjima policijskima komisarjema v Trstu policijska komisarja Fr. B. Bacher in dr. Anton Mahkovec; koncipist W. Kunerth policijskim komisarjem; avskultant Karol Šturm policijskim koncipistom, finančnim svetovalcem v Trstu finančni tajnik Medicus, koncipist dr. K. Neu-scheller koncipistom finančne prokurature v Trstu.
Pregled pravosodstva.
31
Pregled pravosodstva.
202.') Tudi mačeha zavezana je skrbeti za otroke svojega soproga, kateri ne more ničesar zaslužiti. Povračila troškov ne sme zahtevati od otrok. (§-i 92., 141. in 143. obč. drž. zak.).
R. z dne 11. oktobra 1893, št. 11017. Z. f. N. št. 46 ex 1891.
203. Posest pravice kolovoza združena more biti z dolžnostjo, plačevati odškodnino radi po vožnji prizadete škode.
0. z dne 3. avgusta 1893, št. 9130. G. Z. št. 49 ex 1893.
204. Posest služnosti na zemljišči ne varuje upravičenca pozivne tožbe radi hvalisanja lastninske pravice. Če izvršujejo občani posest, ne pridobi občina v vsakem slučaji posesti.
R. z dne 15. februvarija 1893, št. 1373. G. Z. št. 52 ex 1893.
205. V smislu §-a 633. obč. drž. zak. sme posestnik fidejkomisa v' pogojih §-a 634. obč. drž. zak. zamenjavati zemljišča z zemljišči. Ta pravica ni odvisna od tega, da bi bila zamenjana zemljišča jednako velika. Merodajna je le dejanska vrednost, katere pa ni treba dognati sodnim potom.
O. z dne 26. septembra 1893, št. 11436. J. M. 957.
206. Prodajalec, kateri je po sklenjeni kupni pogodbi (s privoljenjem kupčevim) izjavil, da ne jamči za nobene napake prodane stvari, porok mora biti vender za napake, namišljene v §-ih 924. in nasl. obč. drž. zak.
R. z dne 8. oktobra 1893, št. 11691. J. B. št. 1 ex 1894.
207. Soprog, za katerega je vknjižena temeljem dogovorjene vkup-nosti imetja solastnina pri zemljišči, le takrat ne sme pravomočno razpolagati s svojo polovico, če se je v glavni knjigi natanko zaznamval odstavek listine, ki se tiče pravice drugega soproga do vkupnosti.
R. z dne 7. septembra 1893, št. 8101. J. M. 955. G. Z. št. 51 ex 1893.
208. Med prosto imetje zakonskega družeta spada tudi vkupnosti imetja podvrženo, če glede istega ni zemljeknjižno zaznamovana omejitev.
R. z dne 12. oktobra 1893, št. 10228. J. B. št. 53 ex 1893.
209. Če se je vposlala kupnina prodajalcu, predno je izročil prodano stvar, potem pa izvršilno prisodila prodajalčevem upniku, ne sme zahtevati kupec radi pomote, ki se je pripetila pri prodaji, kupnine nazaj (con-dictione), predno se ni rešilo vprašanje, je li kupna pogodba veljavna ali ne.
R. z dne 28. septembra 1893. št. 9223. J. B. št. 52 ex 1893.
210. Oče, kateremu se je odvzela pravica oskrbovati imetje svojih ml. otrok, ne sme vložiti v njihovem imenu dedne priglasitve, akoravno se mu ni odvzela očetovska oblast. Priglasitev mora napraviti kurator, kateri oskrbuje imetje.
O. z dne 27. septembra 1893, št. 11343. Z. f. N. št. 45 ex 1893.
•) Št. 1.-201. glej Slov. Pravnik, 1. 1893.
32
Pregled pravosodstva.
211. V oporoki ne imenovanemu dediču fidejkomisarnega substituta mora se v smislu §-ov 125. in 126. ces. pat. z dne 9. avgusta 1854, št. 208. drž. zak. nakazati vloga tožitelja napram v oporoki imenovanim dedičem.
0. z dne 8. novembra 1893, št. 13185. J. B. št. 52 ex 1893. '
212. Krčmar ni trgovec v smislu čl. 4. trg. zak. 0 z dne 6. oktobra 1893, št. 11536. J. M. 961.
213. „Warrant" je po zakonu z dne 28. aprila 1889, št. 64. drž. zak. glede pravice do povračila) imejitelja napram indosantu in njegovim naslednikom tudi v sodnem postopku jednak menici. Izdati se sme v iztir-jatev tam navedenega zneska plačilni nalog po meniškem pravu.
0. z dne 6. septembra 1893, št. 10279. J. M. 954. G. Z. št. 52 ex 1893.
214. V pozivnem postopku obravnavati je na deželi redno ustno. O. z dne 28. junija 1893, št. 7644. J. B. št. 49 ex 1893.
215. Akoravno se dožene kazenskim potom, da je menica ponarejena, se vender vsled tega ne sme ustaviti temeljem plačilnega naloga pričeto izvršilno postopanje (dv. dek. z dne 22. junija 1836, št. 145. z. j. z.).
0. z dne 28. novembra 1893, št. 13969. J. B. št. 1 ex 1894.
216. Prošnja, da se dopuste druge priče mesto v medsodbi imenovane, a pred zaslišanjem umrle priče vložiti se mora v roku, ki je določen za nastop dokaza.
0. z dne 25. oktobra 1893, št. 12549. J. M. 966.
217. Na podlagi v inozemstvu napravljenih, ne pravilno poverjenih listin ne more se prositi izvršila.
O. z dne 4. majnika 1893, št. 5428, Z. f. N. št. 46 ex 1893.
218. § 1. zak. z dne 21. aprila 1882, št. 123. drž. zak. ne more se uporabljati na podpore, katere daje deželni odbor živivozdravnikom na kmetih.
0. z dne 24. oktobra 1893, št, 12665. G Z. št. 1 ex 1894.
219. Za prisoditev dohodninskega in pridobninskega davka iz skupila zadostuje, če se je v sodnem cenilnem zapisniku izrecno opomnilo, da je cenjena hiša hotel.
0. z dne 7. septembra 1893, št. 10365. Z. f. N št 46 ex 1893.
220. Med vladna opravila v smislu §-a 101. al. 2. k. z. spadajo tudi gospodarska državna podjetja (n. pr. železnični promet). Izneverjenja pri istih kaznujejo se po §-u 181. k. z.
R. z dne 21. oktobra 1893. št. 9589. J. M. 964.
Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsacega meseca in dobivajo ga člani društva „Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 4 gld.,
za pol leta 2 gld.
Uredništvo je v Ljubljani, štev. 5 v Gospodski ulici; upravništvo pa na Križevniškem trgu štev. 7.
Vabilo.
Po smislu društvenih pravil §§ 7 do 10 sklicuje odbor društva ¦ Pravnika« v Ljubljani
redno g!aYno skupščino
za letošnje leto na dan 30. januvarija t. 1. zvečer ob 7. uri v prostorih Ljubljanske čitalnice.
1. Nagovor načelnikov.
2. Poročilo tajnikovo o društvenem delovanji.
3. Poročilo urednika terminologijskega slovarja.
4. Poročilo knjižničarjevo.
5. Poročilo blagajnikovo.
6. Poročilo računskih preglednikov.
7. Volitev:
a) društvenega načelnika;
b) odbornikov;
c) preglednikov računov za bodoče leto.
8. Posamezni nasveti.
V Ljubljani, dne 15. januvarija 1894. K obilni udeležbi vabita uljudno
Dnevni red:
za odbor:
Dr. A. Ferjančie,
Dr. Makso Pire,
načelnik.
tajnik.