Štev. 11.	Y Ljubljani 1. novembra 1874.	Leto IV.
leto po pošti
2 gl. 60 kr.. za pol leta 1 gl. 30 kr.
Brez pošte : za celo leto 2 gl. 40 kr., za pol leta 1 gl. 20 kr.
Naročnina naj se naprej plačuje in pošilja uredništvu v špital-skik ulicah hž št.
273 v Ljubljani, (Lai-bach.)
Časopis s podobami za slovensko mladost.
(Po narodnej pripovédki zložil A. B.)
od gòro tam Konjiško ravnina je Carin, Kjer raste lipa stara, še turških dnij spomin; «Hp» Ko pervi krat oblékla ta lipa se je v cvet, IWi Minólo od tedàj je do dvesto davnih lét.
Pod njó je miza stala od terdega lesa, Na mizi bilo z verhorn v jedilo je mesa, Petelin pečen tudi na polnej mizi bil; Za mizo se je Turkov poganskih roj gostil.
Sam Mustafa vezir je mej njimi v sredi stal, Takó še Turkom svojim ponosen je dejal: „Zdaj pojdemo na Dunaj kerščanski svet krotit, Cesarski grad preslavni do gladkih tal drobit!"
„Nas listja je in trave; trepet pred nami gre; Požar, solzé kervave rok naših se drže. Ko z mojim gnjevom bode cesarski grad končan, Pod našo silo pade bogata nemška stran."
„Kedär se zopet vernem v to zemljo zmagovit, Svedök mi bodi prorok in solnčni jarki svit, Da vnovič bodem tukaj pod lipo pirovàl, Nad dunajskim cesarjem p obit j e pmnovàl !"
„Da je denes prisegel resnico jezik moj,
V	to znamenje pečeni petelin mi zapój!" Petelin se ne zméni, a pét' je hlapec jél; Zavpil je Turek: „dohro!" — odjahal v dir vesél.
Do Dunaja zmaga val je Mustafa povsód, Ostajal po deželah kervav za njim je pot; Pred belim gradom tabor postaviti je dal, Kjer dunavske se reke drevi mogočni val.
Ko vgledajo kristjani šatorje turških rok, Razpeto po ravnini od vseh stranij okrog, Plašni padó na zémljo, z očmi stermé v nebó Ter lomijo z rokama in mòle vsi glasno:
„O Bog, če ti nam serca in žil ne ohrabriš, In če kreposti udom ti našim ne vložiš, To nas potre sovražnik in strébi sè zemljé ; Ozrì iz néba dòli ti v naše se gorjé!"
Sè stolpov zdaj cerkóvnih zvonovi zapojó, Bazplamené ob gradu boritvo prestrasnó; Ko mignil bi, začuje topóv serdit se grom In konjsko rezgetänje, kovanih kopij lom.
Nastane hrest in klanje in bistrih mečev zvenk, Kaljènih strél švercanje, oklöpov svitlih brenk ; Tu bóbni ropotajo, tam trobi glasni rog, Vozovi tod derdrajo, tam jezdec skokonóg.
S topóv meglà dviguje do néba se in prah, In bilo je ukänje in krik in jok in strah;
V	globokej reci teče po tléh rudeča kri, Ubitih na gramäde in mož in kónj leži.
Topovi neprestano pogubo v grad buče, Da zemlja vsa trepeče in vse oserčje njé ; Razlega boj se divji čez dunajsko ravan, In Turkom omaguje upéhani kristjan.
„Pobiti smo, pobiti!" takó zbudi se krik, „Tecimo, da otmèmo od sužnjih se verig!" Pritiska Turek ljuti, naganja v beg ljudi, In vpitje „alah, alah!" v oblake zahrunu.
Pomoči od nikodar in upanja nikjer, Požigal Turek bode še Dunaj ta večer, Moril in terl in plénil, rokàm vezi koväl, Prisegel razvaliti grad stolni je do tal.
Zdaj zadaj tam s pogorja zapoje strel germčč, In Turek zatrepčče, ustavi bridki meč : „Od kod je to bobne'nje? Kdo biti more tam?" Radujte se, kristjani, pomoč se bliža vam!
„Podpora psom kerščanskim ! — Krepost nam, alah, daj Jecé zdaj plahi Turci, odstopajo nazaj ; Razmišljajo osupli, kakó bi stali v bran Ter sekati odporno v obojno mogli stran.
Ohrabreno kerščanstvo za njimi rine boj, In v séco, hujšo perve, prinudi turški roj ; A poljski kralj Sobéski, ko vedri blisk nebés, Naméri vragom v čelo z gore izmej dreves.
Poljaci za Sobéskim, ko toča na polje ; Zacnè se nova borba in radost in gorjé, V rudečih curkih lije na novo topla kri, In Turek vgnän mej dvema zdaj silama stoji.
In Turku sablje krive iz rok leté v skerbéli, Leže kovana kopja in meč in šlćm*) po tléh ; Ta v gnječi peš se davi, ta s konjem v beg divja, Povsod vertež in vpitje, pogòn in ték vihra.
Nij Mustafa šatorov bogatih s soboj vzél, Katere prej napihnen okrog je bil razpel, Pod lipo na Carinu nikdar nij pirovàl, A zmago nad cesarjem z glavó je plačeval.
Kedó je to storil.
V hiži gospođa Orešnika je bila necega jutra velika huka in buka. Gospa, kuharica, dekla in sluga, še Vladimirček, vse je bilo po konci. Sluga se je plazil pod posteljo, dekla je stopala sè stola na stol in skerbljivo gledala po sesékih (omärah), a gospa je iz kota v kot premetävala vse, kar jej pride v roko; gledala je po miznicah, — da vam ob kratkem povem: vsi so nécesa iskali. Samo gospod Orešnik je hodil zamišljen po sobi ter videlo se je, da mu čudne misli roje po glavi.
Gospa prestavši premetavati obleko in druge stvari, globoko vzdähne:
„Nij je, ter nij je!"
„Nič zato!" odgovori gospod Orešnik. „Morebiti, ka se še najde. Baš kedar človek česa najbolj išče, tedaj mu je stvar najbliže. Tega nij treba, da bi verižico imela takój denes, — a obleci se hitro, da naju ne bodo čakali."
„Sam Bog vedi, kam je prešla! Da mi verižica nij jedini spomin pokojne matere, ne bi je tako iskala, a vse se mi dozdeva, da je uže nikoli ne najdem."
„Nij je, in konec besedij!" reče gospod Orešnik, „drugo ti hočem kupiti; a ipak bi rad znal, kedó jo je ukradel!"
Obé dekli in sluga pogledajo gospodarja. Slugi se zablisne solza v očesu. Do dvejseti let je uže pošteno služil v hiži ter nikoli nihče niti najmanje nij sümnel o njegovej zvestobi in poštenji.
„Kako bi se zlata verižica izgubila, tega jaz ne umejem," govori gospl „V mojo sobo ne pride tuj človek, a izvestno znam, da sem jo včeraj položila semkaj pred ogledalo."
„Čudno je res! Tujih Ijudij tukaj nij bilo, kajti vedela bi kuharica, ki je do pòlu dne vedno v kuhinji, skozi katero gredó vrata v sobo. Matija je bil do zdaj na polji. Kedó bi kaj tacega bil storil?"
<*) Šlem,—ma m., der Helm. —Čelada je laška beseda.
„Vladimirček, pojdi sem! Povédi mi, ali se nijsi ti morebiti igral sè zlato verižico, katero je bila mati položila pred ogledalo? Kam si jo dèi, povedi mi; legati ne smeš, nič hudega se ti ne zgodi."
„I kaj ti je na umu !" jezi se gospà soproga. „Moj Vladimirček se takih stvarij niti ne dotakne!"
„Nu, morebiti sta se igrala," jame gospod Orešnik zopet govoriti. Ne joči ter govori! Igrala sta se, ali ne, in sta jo izgubila?"
Vladimirček obrisavši solze reče: „prišla sva bila sè Srećkom po papir v materino sobo, a verižice nijsem videl!"
„Ali jo je videl Srečko?"
„Jaz ne vem !"
„A kje je Srečko?"
„V vertu zunaj se igrä sè srako."
Tako je res bilo. Srečko se je igral s krotko srako, vprčženo v legäk voziček od debelega papirja. A sraka se je vedla, kakor pameten konj, ter se krétala na desno, na levo in tudi nazaj. Nenadoma jej nekaj nij po godi, vzdigne se na lehki krili in zleti na bližnje drevo, kjer začne veselo grakati. Srečko jo kliče, a"zamän, sraka nehče priti z drevesa. Baš se napravlja skočiti v hižo po malo hrane, da bi jo k sebi privabil, kakor druge krati. V tem hipu stopi sam gospod Orésnik v vert in Srečka z Vladimirčkom pokliče k sebi.
Zdaj začne gospod Orešnik izpraševati na vse strani, da bi od tega ali ónega zvedel kaj terdnega, — a vse zamän ; nobeden nehče vedeti o zlatej verižici.
Izguba te verižice Srečka zadene globoko v serce. Bil je sin ubogih roditeljev, ki sta mu uže v zgodnjej mladosti umerla. Tako je ostal sam, dokler ga nij Orčšnikovka z milega serca vzela v hižo, da bi za tovariša bil njenemu Vladimirčku ter se tako ž njim hranil. Če tudi so bili Orešnikovi tujemu otroku dobri, ipak je često bil Srečko prisiljen terpeti mnogo neprilike v Orešnikovej hiži, a to vse zaradi Vladimirčka, ki je hotel nad njim gospodovati, in kedar koli je kaj sam zakrivil, zvernil je krivico vselej na ubozega dečka.
Mati, ki je slepo ljubila svoje dete, mislila je, da je vse resnica, kar je povedal Vladimirček, ter je vedno vpila na ubozega Srečka, kakor bi samo on bil kriv vsega, kar se je neugodnega pripétilo. To je hudo bolelo Srečka, a voljno je prebival vse. Zato se nij bilo čuditi, če je zdaj začel bridko jokati, ko je od gospodarja slišal, kaj se je zgodilo v hiži. Mislil si je : zopet me nedolžnega krivi moj tovdriš, zaradi katerega mi je bilo uže toliko terpkih käznij preterpéti.
Prišla je zdaj tudi gospa Orešnikovka ter Srečka nagovarjala in mu lepe darove obétala, ako pové, kam je persten?
Ko vidi gospod Orešnik, da ne more ničesa zvedeti, kam je zlata verižica prešla, potoMži gosp<5, in ker sta uže bila konja vprežena, od vezeta se napčsled v bližnjo vas v gosti. Mej raznimi drugimi razgovori je tam gospà Orčšnikova povedala vse, kar se je pri njej domä zgodilo. Mej ženstvom je bila tudi neka gospä, ki je zelò čertila pokojno Srečkovo mater, Bog védi, zakaj. „Dà, dà!" reče, — „ne virate se, nego prav govorite, ako sumnite o dečku, ki ste ga usmiljeno vzeli v hižo. Iver nikoli daleč ne pade proč od paróbka. Znam, kakšen je bil pokojnik, njegov oče, in osobito njegova mati! Sama sta si bila kriva siromaštva. Deni kačo v njedrije in ugrizne te." Tako in še mnogo je
govorila ta hudobna žena, ki je pozabila, da otroka nij kaznjevati za pregrehe njegovih roditeljev. Da-si je bila gospà Orešnikova dobrega in usmiljenega serca, vendar je ukrenila, ostreje sè Srečkom postopati nego li do sih dob. Vernivši se domóv pokliče druzega dne Srečka ter ga ostro poprime, rekoč: „zastonj ješ kruh v našej hiži, a za dobrote nam vračaš le zlo. Nedavno si izgubil moj persten, ter zdaj zopet to in zdaj óno. Kedó bi vse to bil vzel? Moji posli so uže davno v hiži, zvesti in poslušni so mi, tega sem uvérjena, a ti si nam tuj, ne še dolgo pri nas. Zatorej si izvéstno vzel moj persten; igral si se ž njim ter ga potem izgubil. Tako je šla tudi zlata verižica. Dokler ne poveš resnice, ne morem te lepo gledati. Od denašnjega dne uže ne bodeš dalje spal v sobi, nego zunaj pod streho, in jedel bodeš, kar ti dadé v kuhinji, ter ako verhu tega še terdovraten ostaneš, takój te zapodimo od hiže. Počenjaj potem, kar ti je drago, če tudi jameš prosjačiti !"
Sirota Srečko je po teh ostrih besedah šel ves objokan za hižo, ter je začel tam Boga moliti, da bi mu pomagal v težavah in stiskah.
Še nekdo je plakal, a to posled drugačnega uzroka. Vladimirček je zamàn iskal izgubljene srake. Kedar jo najde, nij mu hotela priti z drevesa, kamor je bila zletela s papirnatim vozičkom. Srečka nij bilo, zato je bil dolžen sluga po materinem povelji na drevo splezati, da je ujel ptico. Jedva jo je zalézel. Da bi potem sraka ne mogla pobegniti, reče mati Vladimirčku, da je po sedaj ne bi nesel nikdar iz sobe. A baš v tem hipu je prišla neka gospà k Orešni-kovim, in Vladimirček srako berzo umàkne v materino sobo, ter se tam ž njo začne igrati. Skóraj domóv pride tudi gospod Orešnik. Srečka zunaj pred vež0 jokajočega vzame s soboj v hižo.
Da-si to nij gospe bilo po volji, vendar je molčala, ne braneč, da sta se dečka sè srako zopet igrala.
Ko sta delala nov voziček, preleti sraka iz sobe v sobo, kjer je imela kletko. Zdaj pride učitelj in dečka ostavita igrače ter se gresta za mizo učit.
Potem se znoči in vsi se spravijo spat.
Jutrodan je nastalo novo ropotanje. Bazven znane in verlo spoštovane gospé nij bilo nikogar tujega v hiži. A vendar se je tudi zdaj izgubil persten, ki ga je Orešnikovka položila, kamor po navadi. Gospä je bila kakor okamenéla, in jedva je mogla oznaniti mčžu, kaj se je zopet zgodilo. V tem prihiti dekla jokajoč v sobo ter pripoveduje, da je nocój nekdo njej ukradel zlate naühvice, dar od gospé.
„To nij storil nihče nego ta terdovratni Srečko!" zajezi se gospà. „Iz hiže da pojde, iz hiže, takój denes!"
Zamàn jo tolaži dobri in miloserčni gospod Orešnik.
Ko se je to godilo, pisala sta dečka učilne nalóge v tretjej sobi.
„Gori! oče, mati! gori!" — zavpije Vladimirček. Vsi prihité v sobo, gledat, kaj si je. Bes, imeli so kaj videti! Kletka preširne srake je bila v plàmenu. Ptica je zletela vsa opaljena, a gospod Orešnik s palico udari ob kletko, da takój z visocega gvozda (žreblja) pade na tla. Ko je bila na tleh, zatoči se iz nje persten in srebernjak ter iz prevernenega gnjezda je zamoléla materina zlata verižica. Ogenj pogasivši v gnjezdu najdó tudi nauhvice in še druge bleskotne stvari. A kako je vse to v kletko prišlo ? Verlo lehko ! Vemo, da sraka ljubi
vse, kar se sveti in blešči. Tako je v kletko nabirala, kolikor je tacega našla, dokler napósled nij tatvine sama izdala, ukradši v kuhinji žareč ogelj, s katerim si je gnjezdo zapalila.
Srečku je bilo oproščeno! Ko se je njegova nedolžnost pokazala, ljubila ga je gospä Orešnikova še mnogo bolje nego li poprej, kadar ga je v hižo jemala. Prizadevala si je, z ljubeznijo mu nadomestiti, kar mu je v sumnji zalega storila. Srečko je bil še mnogo let pri Orešnikovih ; polagoma se je poboljšal tudi Vladimirček, in živela sta vkupej, kakor dva rodna brata.
„Smilje."
Probujena vest.
Imovit dragotinar (juvelir) v Nizozemcih je potoval in z njim sluga, ki je bil uže od mlađega pri njem ter mu je zdaj odnašal obilo novcev in dražega kamenja.
Ko sta tako sama hodila, prime služabnika hudobna želja do gospodarjevega bogastva, in ukrene, zlatarja ubiti v kacem odljudnem kraji. Prišedši v temen gozd, služabnik pomeri s puško, ustreli gospodarja, ugrabi vse njegovo blago in verže mertvo telo v reko, tekočo mimo gozda.
bil obdolžen, da je ubil gospodarja. Porotnici so bili uže izustili, da je kriv umora,- samo tega je bilo še treba, da župan izreče svojo misel. Evo! župan obledi, kakor zid, ter se zatrese po vseh udih, kakor šiba na vodi. "Vsak si misli, da je na naglem zelò obolel. Zdaj župan stopi k obdolžencu, oberne se k porotnikom in reče:
„Porotnici, Bog je pravičen sodnik ! Jaz sem večjKhudođelec, nego li ta, ki ste ga na smert obsodili! Pred tridesetémi leti sem ubil svojega gospođa in dobrotnika, ki me je bil dečka vzel k sebi ter očetovski zàme skerbel. Prišla
je ura, da se moje zločinstvo objavi! Po noči in po dné me kij uje vest, ter mi ne daje ni mini ni pokoja. Pravice zahtevam od vas, porotnici! Sodite zdaj tudi meni; izreci te mi smert!"
Porotnici ostermé, zaslišavši to grozovito samotožbo ljubljenega župana. Berzo ga dadé v ječo. Ko je potem za nekaj dnij prišel odgovor iz Nizozemcev, da je nekedanji zlatarjev sluga res ubil gospoda^,, to se porotnici zopet zberó ter bivšega župana obsodijo na smert.
Cvetlica na spomin.
^Barica je često premišljala, kako je dobremu otroku težko, če roditeljema ne more tako pokazati hvaležnosti, kakor bi rad.
Takšno dobro dete je bila tudi Barica.
Necega dne je čitala na učilniške knjižice v vertu. Nje mili oče je bil pri njej, pazljivo jo poslušal ter časi tudi povprašal o prečitanej stvàri. Baš tedaj je čitala dolgo povest o Krištofu Kolumbu, kako je našel Ameriko, ne pazeč, da je oče poleg nje — zadremal. Takoj prestane glasno čitati, naredi očetu z robcem nekoliko sence in tiho odide, da ga ne bi vzbudila.
Prišedši do grede, ki je bila polna raznih cvetic, ogleduje Barica vonjivo cvetje in se v tem hipu nečesa domisli.
Izbere si najlepšo cvetico, uterga jo ter z njo hiti v sobo, vzame kos papirja in verlo lepo nanj zapiše te besede: „Cvetličica na spomin dobremu očetu od njegove Barice."
Potem cvetico spodaj zavije v ta papir, steče zopet nazaj, kjer je oče dremal, ter mu jo tiho prišije na suknjo in odide ne daleč pod jablano, kamor sède in jame plesti.
K malu potem jo mati pokliče in pošlje k sosedi vprašat, ali so uže kebli nabiti. Soseda jej reče iti iz vasi k svojemu možu, kjer je keble nabijal, da nabito posodo utegne s soboj domóv vzeti.
Barici je bilo žal, ker nij mogla videti, na kolikšno radost je utegnila očetu biti prišita cvetlica.
Stoperv za večera pride s kebli domóv. Oče jo takoj prime za roko, poljubi v čelo in beseduje:
„Barica, tvoja cvetica mi je dražja od polne mošnje zlatnikov."
Tudi Barici so bile te očetove besede milejše od najlepše obleke, — ali kaj, ko sirota nij mogla najti besed, s katerimi bi očetu bila to povedala! Mirno mu poljubi roko in v istem hipci nje solza, vroča od veselja, kane na roko
očetu, ki jo je začutil in dete še serčneje pritisnil k persim.
*
* *
Za nekaj mesecev pozneje po okolici nastane huda in opasna bolezen, katero imenujemo „osépnice."
Cesar sta se Baričina roditelja bala, to se je zgodilo. Barico prime huda vročina ter posled dveh dnij je bila ubožica po vsem telesu pokrita z osépnicami, in baš neko nedeljo jutro, ko so ljudje šli k pervej sv. maši, deklica v naročaji preljube matere mej silnim jokom dobrega očeta — mirno v Gospođu zaspi.
Žalost ubogih roditeljev se ne dà popisati. Da nij bilo dobrih sosedov, kateri so njiju tolažili, še tist dan bi oba od bridkosti bila urnerla.
Nij obteklo mnogo časa, ko tudi oče pokojne Barice opasno izboli. Pokličejo zdravnika, ali ta je žalostno mater slabo potolažil. Za nekaj dnij umre tudi oče. Nikogar nij ostavil razven objokane žene. V oporoko je tako zapisal : „vsa moja imovina bodi ženi; samo škatlica, katera je na polici poleg mojih starih knjig, naj se mi položi v kersto (trugo), a moje telo da se zakoplje tik Baričinega groba."
Vdova nij od prevelike žalosti mogla geniti. Omedléla je, kakor bi tudi njej bilo takoj dušo izdehniti. Sosedje so iskali škatlice ter jo res našli na polici poleg starih očetovih knjig. Odpró jo ter dobodo v njej cvetlico z napisom : „Cvetličica na spomin dobremu očetu od njegove Barice." Ta cvetlica je bila uže res uvela a vendar skerbno v tej škatlici hranjena.
Zadnja želja se očetu izpolni. Dobil je v kersto cvetlico, pod katero je Barica bila sama podpisala svojo hvaležnost.
Vsa vas je še bridkeje plakala, ko je zvedela očetovo oporoko in slišala o Baričinej cvetlici.
Tik očetovega groba je tudi Baričin. Na obeh rastč cvetlice, in sosedje vsacemu, kedor pride, pripovedüjo: „toso cvetlice hvaležne Barice, ki rastó dobremu očetu na spomin.
Ljud. Tomšič.
Nevidni Bog.
„Samo jeden krat bi rada videla Boga !" reče Ljudmila svojej materi, s katero se je izprehäjala.
„Zakaj bi rada Boga videla?" mati z nasmehom vpraša.
„O, ker je tako lep, tako krasen ! On je ustvaril vso lepoto, vso krasoto na svetu; koliko krasnejši je zatorej on sam! O, da bi samo pol minute smela Boga gledati!"
Ali bi mogla tako krasen pogled prebiti? Ali bi ti oko ne oslepélo?"
„O, ne! Kar je lepo, to se rado gleda."
„Idi z menoj ; jaz ti hočem Boga pokazati," reče mati, z deklico ustdveljši se na odpertej senožeti. Visoko na vedrem nebu se je bleščdlo sijajno solnce, ter videti je bilo, kakor bi se vzduh (zrak) tresel.
„Ozri se na solnce in gledi vänje samo pol minute!" tako mati ogovori svojo hčerko.
Ljudmila v solnce res pogleda, a naglo si obraz pokrije z obema rokama ter zavpije: „o, o, solnca ne morem gledati!"
„In s temi očmi, ki ne morejo solncu v obraz gledati, hočeš videti samega Boga? Otroče moje! ne delaj si tako brezumnih želj, nego mirno poterpi, da ti ugasne slabo zemeljsko oko in da prejmeš drug vid, ki bode mogel Boga gledati. A uže tu doli hrepeni, vredna biti neizkončne milosti; kajti zato si na zemlji, da se prečuduješ krasnim delom božjim ter da v solznej dolini z mukami zasluziš, po smerti Boga gledati na veke.
Meta Pukl.
Na vernih duš spomin.
Vesel je spomin o živih prijateljih, znancih in dobrotnikih; ljubezen nas veže nä - nje. A milo - otožen in vzvišen nad pozemske stvari je spomin od-merlih ; upanje, da se bodemo spet videli, nas povzdiguje k njim. In baš denes tisti, ki o pokojnih žalujejo, gredó ven na obrästene gomile, pokrivajčče pozemske ostanke ónib, kateri so jim bili dragi.
Cvetoči venci lepšajo grobe, in cvetice dehté prijazno vonjavo. Tu leži venec od lilij, v spomin nedolžnosti; tam vidim rožen venec, znamenje seréne ljubezni; venci od beršlina in zimzelena so po grobéh zvestih prijateljev. Tukaj cvetice lepo cvetó, a drugčd priroda umira; zdi se mi, kakor bi nas hotele opominjati nekdanje večne pomladi.
Tudi lučice gore po grobéh, a ko se zvečeri, zasvetijo lučice gori na nebu. Zvezde tako prijazno migetäjo, kakor bi gledali na zemljo vsi tisti, katerih troh-ljiva telesa spé v mirno-tihih grobih. A človeku se vzbudi upanje in tolažba, da se kedaj bodemo vsi zopet videli!
F. Rup.
Češke pripovedke o Kristu.
(Nabral S. Megli«.)
1. Sfalso je sraka nastala.
Ko je še Jezus po zemlji potoval, preoblečen v prosjäka, da bi ljudi razpoznaval, prišel je h kmetici, ki je pekla. Jezus je poprosi malo kruha. „Ljubi mož, sedaj ga baš nemam," kmetica odgovori, „ker testo se stoperv kvasi; pridi pozneje ter spečem ti hlebček." Jezus je bil o nežnem čutu kmetske žene zelò razveseljen ter je na tihem testo oblagoslóvil, in hlebi so zelò narastli. Največji je bil tist, katerega je kmetica Gospodu namenila, da-si je bilo poprej testo najmanjše. A za nekoliko ur Jezus pride zopet kmetici pred vrata in je poprosi obétanega kruha. Kmetica pomolivši glavo skozi vrata zakriči zmerjàje: „ne dam nič, kruh je prevelik, sama ga hočem snesti!" Potem jezno zaloputne vrata. A ker je bila tako lakoma in je besedo pogazila, razserdil se je Gospod in jo naümil kaznjevati. Zmerjajočo kmetico je izpreménil v belo srako, katera se je na pol se sajami umazala, skozi dimnik leteč. Taka še vedno po drevji leta; še zmirom je lakoma, niti zmerjanja se nij še odvadila.
2. IKZioJ^a^rica.
Praznik „Marijnega oznanjevanja," kateri nij samo dan učlovečitve našega Gospoda, nego (kakor govoré) tudi njegove zveličalne smerti dan, bil je v starih časih tako skerbno praznovan, da še ljubi ptički so bili dolžni počivati ter nijso smeli gnjezd nanašati. Sama kukavica nij hotela Jezusu zaslužene svete česti dajati; nanašala je še pridneje nego li druge dni. Zato jo je Jezus kaznjevàl, da od tedaj nikjer nema ni miru ni pokoja ni svojega gnjezda. Taka je in taka ostane.
3. Jag-ocie.
Gospod se je sani izprehajal po zelenem gozdu, kjer najde deklico, ki je v verč nabirala rudečih jagod. „Kaj tukaj nabiraš, devica?" vpraša Jezus. „Ničesa ne nabiram," odgovori deklica čemerna, ker se je bala, da ne bi kaj jagod njemu dala. Jezus odgovori : „ako ničesa ne nabiraš, naj nikoli 11 i č ne ostane!" Od tega trenotja so jagode izgubile nasitljivo moč; uživaj od njih dokler koli, vendar ostaneš lačen.
. Želva.
V nekej väsi je živela kmetica tako lakoma in terdoserčna, da je še svojega otroka stradäla. Nekedaj je baš pekla, ko star prosjäk v hižo stopi ter je poprosi kruha. „Idi v božjem imenu, ubogi prosjäk," reče kmetica: „jaz ti ne uterpim ničesa podariti, ker sem sama zelò uboga." Prosjäk žalostno zmaje z glavo ter je zopet poprosi kruha. A kmetica mu odgovori z licemérno prijaznivostjo: „pojdi v druge hiže in za uro se poverni; v tem bode kruh uže pečen ter potlej ga kosec dobodeš." Prosjäk se poslovi in odide. Za nekaj časa kmetica pokliče svojega otroka in mu reče: „jaz se skrijem pod ta koš, a ti reci prosjäku, da sem šla k bolnej sosédi; naj otide v božjem imenu." Potem se skoplje kmetica pod koš (pletarico). Kar prosjäk stopi v sobo in poprosi obétanega kruha. Otrok mu reče, kakor je mati veléla; vendar ostane prosjak na pragu. „Matere nij doma," povzame otrok, „šla je k bolnej sosedi. Idite v božjem imenu!" — „Otrok, lažeš!" odgovori prosjäk. Njegov glas je hrumel ozbiljno in krepko. „Tvoja mati je domä tam skrita pod pletarico. Ker je to storila z läkomosti, da gladnemu prosjäku nij dala kosca kruha, naj tudi po sedàj ostane pod ovo pletarico ter naj se s težavo dalje premiče, dokler ne opótuje vse zemlje!" Ko prosjäk to reče, izgine. Ta prosjäk je bil sam Jezus. Njegova grozilna beseda se je izpolnila. Ubogi otrok nij potem svoje matere uže nikoli videl, ker je bila prestorjéna v — želvo ! Sedaj lazi po dolzem in širocem svetu težavno in brez pokoja. Kešilna ura jej bode stóperv sodnji dan bila; tedaj iz-veličar oprosti greh njene läkomosti.
Atila.
i.
Atila je bil — imenujejo ga tudi božjo šibo — kralj Hunom, kateri se v naših pripovedkah zovó psoglavci. Od teh divjih ljudij je šel tolik strah po zemlji, da zato slovenski narod še zdaj priča: psoglavec je znal lajati in govoriti; najpervo je zalajal potem izpregovóril. Atila je 452. leta vojsko zgernil na Lahe in mej tem potom do tal razgradil tudi Lj ubij ano, tedàj Emono imenovano. Prišel je v forlansko zemljo, katero je nadvladal ter odgnal iz nje premnogo ljudij. Mej njimi je zajét bil otrok Levpih, ki mu je v hunskih bojih pomorjeno bilo vseh pet bratov. A Levpih je želel Hunom uhìtati in zopet zbe-žati domò v. Bilo je, da res pobegne, s soboj vzemši lok in strele ter malo jedi ; a nij vedel kàm. Pridruži se mu volk, da mu je pot kazal. Zver se je često
nanj ozirala ter vselej postala, kedar se je on ustavil ; zato je Levpih v sebi rekel: „Bog mi ga je poslal." Tako sta hodila, otrok in zver, nekaj dnij po divjih krajih preko hribov in dolin. Levplhu nestane brašna, kar ga je s soboj nesel. Glad ga osvoji, in zato napne lok na volka, da bi se z njim ohranil. Volk se stréli ugàne ter mine. A Levpih zdaj nij znal, kod bi šel. Truden padši na zemljo naglo zaspi. V snu je videl človeka govorečega : „vstani ti, ki spiš; pojdi v to stran, kamor sta ti zdaj nogi oberneni; tam je laška zemlja." Levpih se predrami in odide, kakor mu je bilo rečeno. Prišel je v slovenska sela, kjer ga stara žena prime ter skrivši v svojem dómu otroku dà jesti in piti. Potem odpotuje in za malo dnij pogodi zopet domóv. Hižo si najde tako porušeno, da je uže streha nij pokrivala; ternje in osät je rastel v njej in okolo nje. Levpih je bil praded zgodopisca Pavla Dijakona. Levpihov sin je bil Arih in Arihov Varnefrid a Varnefridov Pavel Dijakon.
IL
Ko hunski kralj Atila, šiba božja, 452. leta z veliko vojsko udari na laško zemljo, pride k terdnemu mestu Oglaju blizu morja niže denašnje Gorice. Tri mesece je zamàn obsédal ter naskàkal oglajsko terdnjavo. Pripovedka govori, da je neko noč sam hodil okrog ozidja in premišljal, kje bi se laže dalo prijeti. Zapazi ga ter mahoma nanj plane hrabra četa oglajskih mož; a on se nasloni s herbtom na zid in v roko prime lok ter v zobe meč in se gnjevno v bran postavi. Nagomilil je kupe mertvih in srečno utekel. Poznali so ga, ker so se mu oči tako žarele, kakor sam ogenj. Benečani bajè še zdaj kažejo njegov ščit, ki gaje tedaj bil na bojišči od vergei. Tako je mej obsédanjem nastala poletna vročina ter s polja uže nij bilo niti ljudem hrane niti konjem kerme. Hunska družina je začenjala tožiti in mermrati; kralj sam uže nij vedel, kam bi se dej ài. Na Lahe nij smel iti, Oglaja ne osvojivši, a verniti se nij bilo, da svet ne bi rekel, Oglaj mu je ustavil koràke. Prigodi se, da ugleda sterke (štorkle), ki so neki dan mladiče prenašali iz posutega stolpa, kjer so imeli gujezda, in odletävali daleč nad poljem. Mladiče so si devali na herbet ter pomagali jim letati; kajti nijso bili še zredili krepkega perja. Atila postoji, obernese k družini ter potem reče: „ptiči znajo, kaj bode; iz Oglaja, svoje domovine, bežč, ker je usojeno, da to mesto meni v roko pade." Kraljeve besede se bliskoma razleté po taborišči. Huni si razpalijo duše, pripravijo vse, česar je bilo treba, ter planejo berzo na terdnjàvo, katero vzemó, oplénijo in razgradé. Njih gnjev je bil strašen : morili in divjali so, kakor besi. Mlada žena Dugna, katera četam hunskih ljudij nij mogla ubežati, ovila si je glavo zagrinjalom ter skočivši s krova svojega domu izginila v globočini reke Natiže, tekoče okolo ozidja. Niti znamenja nij ostalo od ponosnega mesta. Kar Oglajànov je uteklo smerti, pobegnili so v mesto Grad.
Pozdrav, lepa navada.
(P. Rup.)
r.
Boga najvišjega molimo, svetnike božje čestimo, o mertvih žalujemo a žive znance pozdravljamo. To je uže stara navada tudi neomikanih ljudstev. Ali ste kedaj uže pomislili, kako se pozdravljajo ljudje po drugih krajih?
Stari Gerci so bili lehkoživci in veselega serca. Zadovoljno življenje jim je bilo nad vse. Kedar so se srečevali, prihajali in odhajali, klicali so si : „hajre," rekše: „veseli se!"
Nekdanji slavni Rimljani, vajeni velikih in mnogih vojsk ter neprestanega potovanja po svojej razširnej deržavi, pozdravljali so se: „ave" ali: „salve," rekše: „bodi pozdravljen," ali: „srečno hodi!"
Prejšnji Zidovi so bili pastirsko ljudstvo. Ker so jim sovražniki često dodévali, nijso si vedeli boljšega želeti, nego li pokojnega življenja, zato je bil njih pozdrav: „mir vam bodi!" Ta pozdrav jim je dajal tolažbo v sužnjesti in je bil znamenje, po katerem so se razpoznavali, ko so bili razkropljeni mej tuje narode.
A ko se je kerščanska vera začela širiti po svetu, bilo je ime Kristovo za bratsko znamenje mej vernimi. Uže za kervavega pregänjanja so si kristjani natihoma rékali: „hvaljen bodi Jezu Krist." „Na večni čas, amen!" bil je lepemu pozdravu veseli odgovor. Ta pozdrav je ostal do denes. Po vseh jezicih, v katerih se moli „Oče naš," pozdravlja in odzdravlja se tudi s tem svetim pozdravom.
„A Dieu" govori Francoz, „a Dio" veli Lah, „behüte dich Gott" želi Nemec prijatelju, kedar se razstajata, a mi Slovenci demo: „z Bogom!" Nam nenavaden, a primeren je pozdrav za slovó, običajen Anglicänom, Holandcem in Švedom. Ta ljudstva mnogo jadrajo po morji, zato si želć: „fare well," rekše: „srečno vozi."
V obče si radi želimo telesnega zdravja in dobre sreče. Tak pozdrav se sliši malo ne mej vsemi evropskimi ljudstvi, posebno često mej Slovani. Neko osobitost imajo Rusi, govoreči: „proščaj," (opròsti), in tudi mi Slovenci, kedar velimo: „nič za zlo." Zdi se mi, kakor bi hotel Slovan oprostila prositi, ako je znancu mej pogovorom v naglici morebiti rekel terdo besedo.
Navadni a malo tehtni pozdrav: „dobro jutro, dober dan, dober večer, lehko noč," slišimo povsod mej omikanci. Omika ima to svojstvo, da odbruša posebnosti raznih ljudij in narodov ter je kar dlje tem bolj jednači. Velike dobrote res daje večja izobraženost, a pozdravljanju nij koristna. Lepi pozdravi se odpravljajo a prazna beseda se v navado rine.
Lisica.
(S podobo.)
Lisica (Canis vulpes) je mej našimi gozdnimi zvermi najznžnejša in zelò razglašena. Znate jo uže iz mnogih basnij in pripovedek. Telo ima šibko in vitko, noge tenke in kratke, a glavo široko z dolgim, tenkim gobčkom na konci. Ušesi sta koničasti, pod čelom se svetita bistri poželjivi oči, in kedar koli zine, pokažeta se dve versti belih, ostrih zob. Lepo jej pristoji dolg metlast rep, ki ga za sobo j vlači, kedar počasi hodi, a v teku ga privzdigne. Oblečena je v rujav kožuh; samo na persih je bela a po trebuhu sivkastobele dlake. Po letu
dlako izpremeni ter je vedno taka, da jo človek težko loči od listja, trave ali zemlje.
Lisica živi daleč po svetu, kajti razven vse Evrope se nahäja tudi v severnej Afriki, zapadnej Aziji in v Ameriki. — Pod zemljó si izkoplje stanovanje, do katerega ide vselej po več vrat. Če kje stakne jazbeca, zapodi ga iz jàzbine ter se preséli vànjo. Jazbec nejevoljen ostàvi domovino ter si gre druge iskat.
Lisica je zelò požrešna in kervoloka žival. Po dné leži doma a po noči hodi na lov ter ide za zajci, kunami in sernéti; niti golobov, gosij in küretine se ne ogiblje. Lovi tudi miši, preganja ptiče po germovji, išče si gnjezd ter izpije iz njih jajca in često ujé tudi mladiče. Za silo pobira červe, kobilice, hrošče in drugo laznino. Pripoveduje se, da jej posebno ugaja sladko ovočje in grozdje po vinogradih. Ob gorskih potocih preži na ribe, zagrabi raka, in ako čuti ptico na vodi, plava daleč do nje. Često se pritepe do samotnih hiž, sti-kàje za perutnino, in če utegne, zakolje več nego potrebuje. Dogodilo se je uže često, da je po dné prišla na dvorišče in ljudém izpred očij odnesla kokoš.
V berlogu skoti lisica na pomlad navadno po 4 do po 6 slepih lisičet, katerim je skerbna mati. Za perva do malega nikoli ne gre od njih in lisjäk jej donaša potrebne hrane. Kedar starka čuti mladičem opasnost (nevarnost), prenese je v gobci drugam. Ko lisičeta malo odrastó, hodita oba stara na lov in se jim vračata z raznim plenom; ako se dà, tudi prineseta živo miš ali živo za j če.
Največji lisičji sovražnik je človek; preganja jo vse leto. Kakor volkovom, tako je tudi njej zmirom napovedana vojska; a največ se jih vendar po zimi pobije. Lisičje meso je terdo in žilavo ter smerdi. Lisičjo mast so nekedaj lovci drago prodajali in jo sem ter tja še prodajejo v razno katera domača zdravila. Lisičja koža je dobro kerzno.
Ognjeniki.
Ako vam je do tega, preljubi otroci, da spoznate modrost in dobroto božjo, idite z menoj v prekrasno naravo, gledat, kako lepo in modro je vse uréjeno ! A kakor nam je narava mila in draga, takisto nam tudi utegne biti kvarljiva. Pomislite, kedar se černi oblaki razgernó po nebu ter grom zabobni v zraku in silni viharji previjajo drevje, kako vas je strah po vsem telesu, da se vam v tem hipu ne ljubi misliti o prirodnej krasoti. A kaj je grom, kaj silni viharji, primerjeui onim strašnim
goram, katere dim in ogenj bijajó iz nedrij. Znam, da razno kateri izmej vas nij še slišal, kako se rodi ogenj in dim v zemlji, in kakšna sila ju žene iz zemeljskega nedrija. Poslušajte, povedati vam hočem, kako se to godi. Sredi naše zemlje je velika vročina, katera se na vse strani razteza. Da je res tako, o tem nas uverjajo rudniške jame, kajti čim globokeje kopljemo v zemljo, tem večjo vročino nahajamo. To kaže tudi gorka voda, ki vre iz zemeljne globočine, kakor n. pr. toplice blizu Novega mesta, toplice Laške, Krapinske i. t. d.
A znano vam je, da gorkota izpreminja vodo v soparo ter da sopara je silovita. Ako se želite še bolje uveriti, kako silovita je sopara, vzemite stekléno posodo, v katerej je nekoliko vode, ter jo zamašeno segrejte! Videli bodete za malo časa, s koliko silo sopara izrine zamašek iz te posode.
Ako zatorej morje najde kako razpoklino v zemlji, to vleze voda hitro vanjo, kjer se potlej od velike vročine prestvori v soparo, katera potrebuje obilega prostora, da se more na vse strani raztezati, in če ga ne najde, potem z veliko silo vzdigne zemljo ter jo prodere v nje najvišjem mestu, in tam izbljuje tudi mnogo vnetnih stvarij. Take naravne prikazni imenujemo ognjenike ali vulkane. Ognjenici z večine stoje na otocih ali blizu kacega obrežja, časi tudi sredi suhe zemlje, vendar vselej blizu jezera.
Na zemlji je mnogo takih ognjenikov, iz katerih puha dim in ogenj. A pómneti je treba, da jih je le malo, ki bi zmirom bljevali. Izmej 407 do sedaj znanih ognjenikov je samo 225 gorečih; vsi drugi so uže izgoreli.
Liju podobna skožnja (luknja) verhu ognjenika, ki bljuje gorečo lavo, zove se žrelo. A lava je tekoča ognjena zmes, podobna raztopljenej železnej rudi. Černa je, rujava ali siva.
Predno začn<5 ognjenici bljevati, začuje se pod zemljó strašno bobnenje, da se vsa zemlja trese. Vodena sopara, ko se je uže dosti pod zemljo nakopiči, prodere z največjo silo goro in različno ognjeno zmes vzmetava iz žrela.
Drobnega pepela, tace-ga, kakoršna je lava, nabljujó ognjenici časi toliko, da soln-ce otemi. Po verhu se lava hitro sterdi in oskralupi, a znotraj se stopervposled mno-zega časa uhladi. Ta izvrag se padäje kopiči okolo žrela ter se nabira v visok, šilast stog. — Ugasli ognjenici često zopet ožive in jemó goreti.
Najznamenitejši ognjenik je Vezuv v južnej Italiji, ki je 79. leta po Kristu
zasül mesti Pompeje in Herkulano. Še drugi znameniti ognjenici so : Etna i Stromboli in Lipari na liparskih otocih.
Razne stvari.
Drobtine.
(Praznik vseh svetnikov) se je začel 608. leta v Rimu za papeža Bonifacija IV. A papež Gregorij IV. je ta praznik nekako 840. 1. razširil po vsej katoliškej cerkvi ter ga zapovedal 1. novembra vsacega leta godovati.
(Teža nekaterih kovin.) Ako kovine primerjamo z vodo, najdemo, da je platina 21krat težja od vode, zlato 19krat, živo srebro 13krat, a svinec llkrat. Vidi se tedaj, da je platina, zlato in živo srebro težje od svinca. Prislovica, ki je često čujemo, „težek, kakor svinec," pogrešna je, kajti svinec nij najtežja kovina.
(Zdravilo za merzlico) dobode se najlaže, ako se làvorov (lorberjev) list dobro posuši in semelje ter se tega prahu vzame toliko, kar gre na noževo konico (špico).	(Obzor.)
Kratkočasnice.
*	Katehet vpraša sosedovega Ju-rijčka: „no, Jurijček, povej mi, kam je šel potlej Jezus sè svojimi učenci ?" — „Na Višnjo goro", odreže se naglo Jurijček.
*Gost pride v kerčmo in si dà prinesti skledico juhe. A jedva mu je kerčmarica prinese, uže zamermrä in zavpije: „aj, to je vendar preveč; kerčmarica, poglejte, tri muhe ste mi v juhi prinesla !" — „Kaj samo tri?" odgovori kerčmarica, „ko sem juho iz kuhinje nesla, bilo jih je pet, kam li sta drugi dve prešli?" —
*	Na smert obsojeni mlad hudo-delnik dobode od kralja to posebno milost, dasiizbere, kako želi umreti. — „Dobro," reče hudodelnik, „dajte mi staremu umreti."
*	V nekej družbi je bil pogovor, kakšna smert je najlažja in najugodnejša.
„Jaz mislim" reče neko budalo, da je najboljše, ako človek zmerzne; kajti človek sedi, zaspi, in ko se prebudi, vidi, da je mertev.
* Gospod G. je napisal svojemu slugi, zapodivši ga iz službe, naslednjo spričalo: „jaz spodaj podpisani, pričam s tem pismom, da je Peter Lenii-hovič dve leti služil pri meni, ter je igralec, kvartopirec, bogokletnež, potepuh in pijanec. — A drugače je vendar dober in pošten malovrednež."
Pametnice.
*	Kaj je najlepšega na svetu? — Najlepše je biti človek, a to človek v lepem božjem pomenu.
*	S hudobnimi tovariši se ne druži.
*	Nij veselja brez grenke kaplje.
*	Najblažje človeško delo je, ako bližnjemu dobro storimo.
*	Ako ne moreš biti lep in bogat, lehko si dober in pošten.
*	Eesnica je Bogu in ljudem ljuba.
Posebna lastnost številke 37.
Ako število 37 množiš s kakim številom aritmetične progresije, kakor so : 3, 6, 9, 12, 15, 18, 21, 24, 27, 30 i. t. d. (vsako teh števil je namreč za 3 jédnice večje), dobiš vselej zmnožek (produkt), obstoječ iz treh jednakih številek. Ako zmnožkove številke sešteješ, dobiš pa vsoto (sumo), ki je jednaka ónemu številu, s katerim si množil število 37. N. pr. : 37 37 37 37 37 37 37 37 37 37 3 6 9 12 15 18 21 24 27 30 111 222 333 444 555 666 777 888 999 1110. 1 + 1 + 1 = 3, 2 + 2 + 2 = 6, 3 + 3 + 3 = 9 i. t. d.
Rešitev rebusa v 10. listu „Vertca."
Petrograd.
Prav so ga rešili: Gg. Iv. Govedič, kap. v Velenjem; Jan. Likar, kap. v Bovcu; Pr. Kljun, feldvebelj v Ljub.; Iv. Dominik, zdrav, in Jos. Levičnik učit. v Železnikih:
Ivan Švajgar v Černomlji; Màks. Robič, pos. pri sv. Miklavžu pol. Ormuža; Jože Demšar v Železnikih ; Jos. Kegali v Ljub ; Matija Bant, učit. v Šturji; Ivan Kosi, učit. pri sv. Lenartu; Leop. Božič, učit. v Grahovem; A. B. v Z. ; Ivan Naglič, dij. v Zagrebu ; Henrik Podkrajšok, dij. v Ljub. ; Albin Belar, učenec v Ljubljani ; Gustaf in Rudolf Potere, učenca v Bajhenburgu. — Gospodičine: Emilija Korošec v Št. Petru na NotranjskemMarija Aljančič v Celovcu; Evgenija Demšar v Železnikih; Amalija M^rtelanec vBarkoli; Olga Haring v Černomlji ; Meta Pukl v Žečah; Franicka Peterca v Ljubljani; Marička Pečen-kova v Gorici; Klementina Papež na Jesenicah in gospa Alojzija Pečar v Kostanjevici.
Skakalnica.
(Priobčil —s.)
rev-	pre-	prid-	sker-	de-	te	bož-	j«
di	bi	no,	sta-	ntt:	ma-	te	rev-
je	te	Stem	no	de-	lo,	tvo-	po-
jej	bo-	ti?	De-	ti	in	no,	ma
bož-	la	po-	lo,	De-	lo!	kdaj	k'ih
pla-	boš	no	za-	deš	vse	te	de-
mog-	u-	ča-	lo	ma	lo	bi	nek
pla-	Čft-	te	in	sker-	bo-	te	ma-
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu).
Listnica. Gg. rvan K. pri sv. L.: Vaših računskih nalog ne bodemo zavergli, a za denes nij bilo mogoče. — J. L. v G. : Povest „o povodnjem moži" nema nič zanimivega v sebi niti je podučljiva za slov. mladino. Stoji vam tedaj na razpolaganje. — J. S - a v K. : Kedaj nas zopet razveselite s kako drobtinčico iz Vašega peresa? — Pr. K. v Ž.: Prosimo večkrat kaj, a ne tako poredkoma. O priložnosti pismeno; serčen pozdrav ! — E. O. v K. : Storili smo, kakor nam ste naročili! — A. P. v K. : Bode nam drago! — Nekaterim g g. naročnikom, ki nam pošiljajo različne rebuse, moramo omeniti toliko, da nam nij mogoče z vsemi rebusi na dan, dokler nemamo v Ljubljani nobenega lesorézca. A mi spravljamo dobro in primerno gradivo, ker upamo, da nam časoma vendar še prav pride. Zatorej naj vsak dela in riše po svojej zmožnosti, kar zdaj nij, to še bode, kedar pridejo ugodnejši časi !—
^Prošnja. Prosimo uljudno vse one čest. gosp. naročnike, ki nam naročnine za letos nijso še poslali, da se podvizajo in nam zaostalo naročnino takój pošljejo, da bodo naši računi koncem tekočega leta v poštenem redu.
jUgJ*- Imamo še nekaj iztiskov „Vertca" s 1871. in 1872. leta terdo vezanih po 2 gld. iztisk..
Z letošnjega leta se dobodo še vse do sedaj na svetlo izišle številke ter novim naročnikom leliko še z vsemi številkami postrežemo.
Uredništvo.
Zabavna naloga.
(Priobčila Karlota Kontusi.)
Razrezi podobo A na tri kosce tako, da vkup zloženi pokrijejo popolnoma kvadrat B.
(Rešitev in imena resilcev v prihodnjem listu.)
B
/
DenaSnjeinu listu je prirtejana posebna podoba v prilogi. "3U
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič — Tisk Egerjev v Ljubljani.