Stran 70____________________VRTEC____________________Leto 48 Jožef Volc: ^ 1 Anton Kržič. (Nadaljevanje.) fo smrti očetovi in materini je izgubil za Antona Kržiča tudi Z akotkarjev dom v Rakitni mnogo svoje privlačnosti. Ni bilo ondi več stare luči in gorkote, tistega ljubega ognjišča ljubezni, ki greje, dokler ne ugasnejo oči roditeljev. Potem se pa razkrope bratje in sestre; kdor pa ostane doma, pa hodi za svojimi skrbmi. Samo še nekam iz daljave pozdravlja dijak domačo hišo v tihih urah kakor izgnanec iz raja — prijateljico mladih dni, zakladnico toliko nežnih spominov: Oj hišica očetova, Bog živi te! Srce pa moje ti zvesto do konca dni ostalo bo; skazala si ini milosti, ki moč jih pozabiti ni — Bog živi te! Bog živi te! Anton Kržič je hodil poslej na počitnice v Borovnico k, rodbini Kržičevi, ki mu je bila sorodna. Malo poučeval je tam, pa bral in študiral po mirnih borovniških brežičkih, pa tudi rad se oziral — saj od Borovnicc do Rakitne ni daleč — na mesta nazaj, kjer sanjal je sanje detinske. Oj, pašniki solnčni, lesovje temno------ pri srci kot nekdaj ste meni! Ljub prijatelj mu je bil tiste dni takratni borovniški gospod kaplan, , Simon Robič. Slovcč prirodoslovec je bil ta mož že ondaj, a manj poznan doma kot med učenjaki v tujini. Križem sveta so šli njegovi listi in zbirkc. Proučeval je posebno polžc, kače in mahove. Na Kržiča je odločilno vplival. Znabiti se je baš od njega navzel mladi dijak tiste velike vneme za naravo in naravoslovje, ki mu je pozneje osladila toliko uric in storila, da je bil Kržič tako prijeten in poučen spremljevalec svojim prijateljem, učenkam in učencem na vseh izprehodih in izletih. Vsaka cvetka ga je zanimala, vsaka gobica, vsak hrošček, ki je lezcl čcz pot. »Ali vcš, kako se mu pravi latinski? Kako nemški? — Poznate li te rastline čudni ustroj, njeno korist, škodo? — Ti je znana ona legenda ali pravljica o zlati mimici, o mavrahu, o raku-osmokraku?« In tako dalje vso ljubo pot, da so bili obrani še tudi vsi holmi, vrhovi in planinc in kar k njim spada. Sevcda Kržičcva vcdno vesela čud ni mogla ostati nikoli dolgo resnobna: kar hipoma je bušknil vmes bodcr domislek, nedolžen dovtip ali vesel verz, da je še s smehom priljubil razgovor ali pouk. Kdor je poznal originalnega Robiča, )e našel v Kržiču precej značilnih spominov nanj. Leto 48____________________VRTEC _________ Stran 71 Veliki mož je imel v Kržiču.zelo dovzetnega učenca. In tako je prav. Ne to, kar ponižuje in sramoti, kar bogati in dviga, to naj mladino vžiga! To veseli učitelja. Rajni Robič se je še dvajset let po teh prvih borovniških sestankih z veseljem spominjal Antona Kržiča. Leta 1886. mu je poslal s Šcnturške gore, kjer je takrat služboval, ljubeznivo voščilce v siccr malo šepavih verzih (velike črke značijo letnico): VeLIko Leta nal VaM spLeta Lep VenČek sreče, nalboLI CVcteČe, nebeškl oče: Vošl Vroče s Robig Ko jc imel vstopiti Anton Kržič jeseni leta 1866. v šesto šolo, ga je neizrekljivo razveselilo sporočilo patra Andreja, da zapušča Pazin in da se vrača na svoje novo (ali staro) mcsto v Ljubljano. Kupi denarja, ko bi si jih bil v kršni Istri rcvež nabral in poslal v Ljubljano, bi ne bili Antona Kržiča daleko toliko razveselili kot to naznanilo. »Četudi je čas mojega odhoda že prav blizu,« tako mu piše 3. septembra 1. 1866. pater Andrej, »vendar Ti ne i|/c>rem šc natančneje sporočiti dneva, kdaj pridem v Trst. Brzojavil Ti bom. Ti se pa obrni na gvspoda župnika Jugovica: gotovo bodo toliko dobrotljivi, da Ti bodo posodili nekaj ootrebnega denarja; jaz bom že dolg plačal, kakor hitro pridem v Borovnico. Medtem bom pa čakal opasanih ledij in palico v roki svojega odhoda-----------.« Anton je šel*svojemu ljubcmu bratu-dobrotniku do Trsta peš nasproti, tako je bil vesel njegovc vrnitve. Pri tej priliki je tudi prvič vidcl šumno obmorsko mesto in sinjo Adrijo. Zdaj je bilo spet prijetno v Ljubljani! Pater Andrej je sprejel dušno pastirstvo v prisilni delaijpici in je mimogrede često prišel k Antonu v Alojzijevišče. Anton ga je pa v prostih urah istotako rad obiskaval v nje-govi celici in na samostanskem vrtu. Kako iskrcno zaupanje je bilo med bratoma, je razvidno že zlasti iz tega, da si jc izbral Anton patra Andreja že mlad celo za svojega spovednika. Ni imel pred njim tudi v najnevar-nejših letih, ko se- toliko src zapre, nobenc skrivnosti: ves tak je hotcl biti pred svojim dobrotnikom kot pred Bogom — nič boljši in nič slabši. Kako je pa tudi modri redovnik prisrčno vodil svojega spovedenca, jc nekoliko razvidno iz pisma, ki nima datuma, pa je najbrže iz teh let: »Pač je res, da pod milim solncem ni lepše stvari od mladeniča, ki sc pošteno in pridno obnaša, kajti vsakemu pametnemu je všeč. Kar je pa čez vse vredno, je to, ker ima natančno spolnjevanje dolžnosti stanu naj-večjo vcljavo in zasluženje pri Bogu, ako se Njemu v slavo obvršuje. Lc tako vedno dalje, Tonče moj! Stanovitna pridnost, ponižnost, pohlevnost naj bodo kakor dozdaj tudi zanaprcj z drugimi čednostmi vred Tvojc zveste tovarišice.« Ali niso take ljubeznive besedc modrega vodnika kakor Stran 72 ______________ VR TEC Leto 48 solnčni žarki za mlado dušo, da se jim odpira zaupljivo, hvaležno in ljubeče! Anton Kržič je bil vsa tri naslednja leta — šesta, sedma in osma šola — v veliko veselje svojcmu bratu, patru Andreju, in svoji scstrici Micki, ubogi služkinji. Žal, da nimamo nič več pisanega iz teh časov, da bi povzeli iz pisem, kako so se ti dobri ljudje med seboj učili, podpirali in tolažili. In kako so bili drug drugcmu hvaležni za vsako dobro besedo, bodrilo, zahvalo ali nauk! Osmo šolo je dovršil Anton Kržič z odličnim uspehom, zrclostni izpit je pa prestal izborno. Kako prav mu je zdaj prišlo — kakor ukrep pre-vidnosti božje — da je pred desetimi leti prav tisti mesec kot zdaj maturo prestal samostanski učenček prvi izpit v Ljubljani za prvi in drugi razrcd hkrati. Ker je ondaj preskočil en razred, jc bil zdaj v osmi šoli kot odličnjak oproščen vojaščine še po stari postavi. Po novcm letu 1859. pa je prišla nova naredba, da morajo osmošolci na nabor in v vojaško suknjo. Izvolitcv stanu ni delala abiturientu Antonu Kržiču prav nobenih težav. Ves čas gimnazijskega šolanja je bil te misli, da ga kliče in vodi Gospod v svoj vinograd. Dobro podkovan v vseh potrebnih vednostih, pa tudi utrjen v lepih čednostih se je poslovil od svojih ljubih učiteljev. Zlasti profcsor Marn je stavil nanj velike nadeje. Izročil je Slovenski Matici dve njegovi zelo lepo dovršeni slovenski nalogi iz osmc šole: »Slava in sreča kmctijstva« in »Sava«, da ju objavi Letopis za 1. 1869. Oba zvezka teh Kržičevih osmošolskih nalog iz 1, 1868. sta nam še ohranjena. Poleg . imenovanih dveh so v njiju še ti izdelki: »Hej, rojaki, opasujmo uma svitle meče!« (Cegnar.) — Na grobu svojega milega součenca. — »Verjemi, svoje osode zvezde imaš v lastnih persih.« (Pismo do nezadovoljnega prijatelja.) — »Te straši trdo delo, plačilo, glej, bo imelo.« (Tomaž Hren.) — Kako naj se po Vodnikovih mislih množi in lika slovenski jezik? — »Kakor si postelješ, tako boš ležal.« — Dvojni svet, kako veselo in mirno živcti. — Kolike pomcmbc je grški in latinski jczik za omiko sploh in za naše slovstvo posebej? — Mladenčeva prihodnost, moževa sedanjost, starčeva preteklost. — Kako se vjemajo nauki, ki se razlagajo po gimna-zijah? — Pogled v prihod(nost). Osem teh nalog je ocenil profesor Marn Kržiču z najboljšim redom. (Nadaljevanje.)