Podoba dobre šole. Radi ogledujemo in občudujemo lepe podobe. Zatoraj mislim, <Ia bodeni dragim bravcom in sobratom v.stregel, če jim pokažem lepo, prijetno podobo — podobo dobre šole. Slikal pa bodem Ic / besedo, in mislim, da bodo častiti bravci tudi s tako podobo zadovoljni. Znamnja dobre šole razdelujem v znotranje in zun.inje. Znotranje, ki so jedro, in ki niorajo iz učenikovega serca prili, so: vera, Ijubezen, marljivost, jasnost ali dobra volja, mir in pokornost. Vera niora v učenikovem sercu vkoreninjena biti; in kakor solnčni žarki večkrat goste oblake prederejo, zcmljn ogrevajo in rodovitno slore, tako se bo tudi učenikova pobožnost pri njegovem nauku in vsakem djanjii prikazala, nepopačene otroške serca ogrevala, se v njih vkoreninila, in bo za to in večno življenje dober sad donašala. Pri molitvi in petju sv. pesem naj se učenik pobožno obnaša, in kmali se bo ta čednost tudi otročjih serc polastila. Z vsakim naukom se more tudi kaj bogoljubnega združiti. Tukaj sicer ni prostora, da bi obširno dokazoval, kako se more to zgoditi; pa popolnoma te važne ret'i vendar ne morem preskočiti. — Pri berilnih vajah more učenik svoje učence učiti božjo vsemogočnost, neškončno modrost in dobroto občudovati, jstvarnika hvaliti in častiti, ¦ — ubogim in sirotam usmiljenje skazovati, i. t. d. — Za lepopisne vaje naj se rabijo siavki pobožnega zapopadka. Tudi pri začetku, kadar učcnci še le posainezne besedo pišeju, se lahko tako ravnii, če jim učenik, post. ioiena svetnikov predpiše, njih življenje razklada in iičence spodbuja, take izglede posnemati. Kolikorkrat učenec potem tako ime zapiše, se spominja dotične povesti in nauka, in bogoljubnost čedalje bolj in bolj njegovo serce napolnuje. Pri številjenju naj se učencoin na serce polaga poštenost, pravednost in varčnost; goljufija pa naj se jim graja i. t. d. j\a omenjeno vižo se daz vsakim naukomkaj pobožnegazdružiti, kar učitelj ne sme nikakor v nemar puščati. Brez pobožnosti ni modrosti, ni prave sreče. Posebno pa mora nedeljske učence varovati vsakega brezdna; kaže naj jim pravi pot, pa ludi naj jim razlaga strašne nasledke pregreh (p. pijančevanja, iger, tatvine i. l. d.). Učenik sam pa naj bo niarljiv kristijan, in nikar hinavec. Otročiči kmali spoznajo in čutijo, ali biva v učenikovem sercu resnica ali hinavščina in svetohlinost. Zato bodi učenik v resnici pobožen, in lahko se bo potera ta čednost tudi nedolžnih otroških serc poprijela. Bogoljubno serce učenikovo in pobožne serca učencov so podlaga dobre šole, iz koje izrašča še mnogo drugih imenitnib lastnost. Tako pervič Ijubezen, ktera mora tudi priti iz učenikovega serca. Učenik mora ljubiti Boga, svoj poklic in svoje učence. Svoje učence Ijubi, ako se ž njimi vedno prijazno obnaša kakor oče (tako tudi kadar kaznuje). Ako učenik ljubi svoje učence, tudi ucenci njega ljubijo; radi hodijo v šolo, in mu s pridnostjo njegovo ljubezen povračujejo. — Ta ]jubezen se preseli s 6asom tudi v druge družbe in občine. Vzajemna Ijubezen je drugo znamnje dobre šole. Če je v šoli vzajemna Ijubezen, se ji gotovo pridruži tudi tretja lastnost, namreč marljivost. Učenik, ki Ijubi svoj poklic in svoje učence, je gotovo tudi marljiv, t. j. on pridno dela na svojeni polju. Vsaki dan pride pripravljenv šolo, in ima gradivo za celi dan že osnovano in vredjeno. Oe učenik marljivo podučuje, se tudi učenci marljivo uče; če pa udenik opravlja svojo službo leno, po hlapčevsko in vedno po enem kopitu, se polasti tudi učencov leaoba in dolgi čas. Umni in marljivi učenik je podoben prijetnemu, spomladanskeniu solncu, ki sneg raztali, da se zemlja ozelem in mile rožice razcveto; nemarljivi učenik pa je kakor merzli, jesenski sever, ki ssale rožice poparja in slano napravlja. l)a pa marljivost ne omerzne, jo mora dobra volja pod- pirati. Tje, kjer je jasnost, t. j. dobra volja, vsakdo rad zahaja, toliko bolj pa mladost, ki so ji še neznane posvetne skerbi in nadloge, kise ji iz očiin obraza le dobra volja smehlja. Zatoraj mora tudi učenik z jasnim očesom in vedrim obrazom učili, in učenci ga radi poslušajo in niu jasno odgovarjajo. Učenci so že dobre volje, če vidijo, da je učenik z njihovimi odgovori zadovoljen, da jih za to prijazno pogleduje, in ni treba (tudi ni spodobno), da bi v šoli burke vganjal. Razun imenovanih Iastnost tirjamo od dobre šole še mir. To lastnost inorajo imeti učenik in učenci. Učenik mora pri vsakem primerljeju miren biti; t. j. on se zavoljo kakega pregreška ne sme koj togotiti, temuč mora vse preniišljeno in mirno opravljati. Škodljivaječezmernaojstrost, pa tudi nezmerno pohvaljevanje. Zatoraj naj bo učitelj miren, naj dela vse premišljeno, in mnogiin neprijetnostim se bode odtegnil. Pokojni' pa morajo biti učenci. V dobri šoli ni hruša in šepeta, ker učenik in ucenci svoj namen marljivo zasledujejo. Kjer je nepokoj, ne more biti pazljivosti, in nauk pada nied ternje in ne donaša sadii. Poslednje znotranje znamnje dobre šole je še pokornost. Vsaki človek, v kterem koli slanu, mora poznati pokornost. Brez pokorščine razpadejo družbe in cele deržave, zgine red in kerščanska ljubezen. Vsi moramo biti pokorni božjini in posvetnim postavam, in nepokornost napravi človeku reve in težave, ga stori časno, pogosto pa tudi večno nesrečnega. Zatoraj se mora mladina te čednosti že zgodaj privaditi. Kjer je pokornost, tam so pa tudi zapovedi. Tudi učenik zapoveduje; zapovedovati pa mora umno in pazno, in učenci morajo take zapovede hitro in na tanko dopolnovati. Pokornost je poglavitni šolski pogoj. Govorili bodemo morebiti še drugokrat in obširnejše od tili laslnost. Šola, kjer prebiva pobožnost, Ijubezen, niarljivost, dobra volja, mir in pokornost, je prava, je dobra šola, in kdor pride vanjo, je rad notri, kajti ta slika niu dobro dopade. In če so s temi znotranjinii znanmji tudi združeni ziinanji, se šola gotovo vsakemu drago prikupi. Zunanje znamnja pa so: snažnost, prostor, svitloba, — poiein razne podobe in šolska oprava. — Sklenem pa svoje besede s presercno željo: ,,Naj bi se ta podoba v vsaki šoli nahajala!" Ferd. Vigele.