Stran 62                               VRTEC                                Leto fl
Oglar Marko.                            Cvetinomirski

       Oglar Marko je sedel na nizkem smrekovem štoru pred velikfl       kadečo se kopo in pušil iz pipe. Sklonjen je bil tako, da s^|       je njegova košata črna brada dotikala pasii in se je videlfl       njegova zagorela koža na tilniku. Včasih je nekoliko dvignfl glavo, vzel pipo iz ust in se s paznim oeesom ozrl na kopo pred seboH potem pa se je zopet sklonil in puha! iz pipe naprej oblaček za oblačkoifl dima, z istim zadovoljstvom in z isto dobrodušnostjo na obrazu kakofl poprej. Oči so se mu pasle na krepki levici, ki je, od dlani do zavihanegfl rokava nad komolcem vsa črna od oglja, počivala na njegovih kolenihH krenile so z levice navzgor na desnico, ravnotako črno, objemajočo fl prsti pipo, naposled pa so se z naglim zasukom glave ustavile na svetloB zelenem Jurjevem lazu pod goščo in ljubeče pobožale nizko, srecfl okroglega travnička dvigajočo se kočo. To je bila njegova, MarkovB koča. |Koje bil prišel Marko pred dvema letoma iz oddaljene vasi iS ta hrib igat kope, je naprosil starega Jurja iz doline, da si je sra^| postavili na njegovem lazu kočo. Juri je bil dober človek in mu je t^t dovolil. Marko je nasekal grmičja, in kmalu je bila koča postavljenaB stene je tvorilo nagosto skupaj stlačeno vejevje, streha je bila pa i^| posušenih rumeoih smrekovib kož. In zdaj so se Markovi pogledi zad<B voljni in srečni izprehajali po tem skromnem, preprostem domu , . . H V dolini pri podružnici svetega Remigija je zazvonilo poldan. MarkB je odložil pipo, snel z glave svojo pomečkano in oguljeno čepico, sH pokrižal s črnim, debelim palcem ter z mom!)ajočim glasom pričel mol^H angelsko češčenje. Ko je odmolil, je vstal s štora in se napotil navzd^B proti koči, oziraje se okrog po šumečem gozdovju in še dalje. Svet^B in žareč dan je bil. Na obzorju so se gnetli tenki beli oblaki, se pr^fl rivali in kupičili v temno grmado, a so se zopet luščili iz te grmade -S razpuščen je shod, nič ne bo danes z dežjem! — in hiteli naprej, tenlj in beli kakor poprej, na drugo stran za obzorje.                                H
Marko je odprl iz treh desk sestavljena in zbita vrata ter stopilfl kočo. Mračno je bilo tukaj; dvoje za človeško glavo velikih lukenj jfl zijalo iz vejnatih sten ter tako opravljalo službo oken. Na eni steni jH visela kletka s kosom, ki je venomer požvižgaval. Marko se je širolfl vstopil pred kletko in pričel govoriti s kosom:                                  ^|
No, brdavs črni, to me veseli! Tako je prav, da zmiraj poješ ^fl se ne jokaš . .. Kaj si utihnil? Se ti je oglasil želodec? Takoj dobiš -^M na, tu, prosa in vode .. . saj sva še stara prijatelja !¦¦                         ^M
In dvignil \e črno dlan ter odprl vratca, kakor da hoče pti^B pobožati.                                                                                            ^|
^B49                                VRTEC^                             Stran 63
^^B V kotu se je v posebuo veliki kletki s svojim šegelajočim glasom ^^njala šoja; iz somraka se je včasih prijetno zalesketalo lepopisano ^HjSčeče perje. Marko je stopil k šoji, se razkoračil pred njo in jo ^^Bo-le nagovoril:
^H »Kaj pa ti, brdavsova huda teta, ti togotna šegula ? Nikar se preveč ^^¦fezi — ali ne vidiš, kako je brdavs tam-Ie na steni vesel! Uči se ^^Knjega! .. . Na, vode in bučnega semena - he, pa nikar s kljunom ^^BToki! — pa bova spet stara prijatelja, kajne !<¦
^^P Soja je še nekolikokrat zašegetala in potem utihnila. Marko pa je ^^Bel na preproslo klop — na dveh kolih pribito desko pred enako ^Hfejeco, samo nekaj višjo in večjo mizo, si počohljal s prsti brado in, ^^Byo naslonjeno v levo dlan, desnico iztegnjeno pred seboj na mizi, ^Hbl z očmi zdaj v tem, zdaj v onem kotu koče. Pa je zašumelo nekje ^^Basprotni strani, in Marko je naglo obrnil glavo. Proti mizi se je trkljala ^Bcopa! copa! copa! copa! — živa okrogla kepa. Marko se ie dobro-^Bjno zasmejal, si poravnal svoje viseče dolge brke ter se sklonil. ^^P »Dober dan, copatnik — da si se le enkrat vzdramil in se omezil!« ^Kpozdravil ježa. »Kje iraaš pa svojega brata ? Še spi ? . . . Ali bi rad ^^K mizo, da se kaj pogovoriva? Cakaj — kam se ti pa tako mudi!* ^^B Naglo je snel z glave čepico, zajel vanjo ježa in ga iztresel na mizO' ^^r    »Tako!  Tukaj bodi  —  grem  poiskat tvojega brata,  da ti ne bo
^^P Dvignil se je s klopi in s sklonjeno glavo pričel iskati po vseh iTotih koče. Na klopi ob steni je ležala zravnana Markova nedeljska oblcka. Tudi semkaj je zaneslo Marka. Pretipal je obleko nič! Pre-tipal jo je še enkrat bolj natančno kaj je mogoče? Kako ]e hlačni žep poln« kako nabasan l Pa ne, da bi se bil raorda pogozdni škratelj zmotil in obdaril ponoči Marka z bogastvom, nabasal mu žepe naskrivaj s cekini ? Marko je dvignil hlače — dvignil in nagnil - iz hlačnega žepa pa se je iztrkljal        kdo bi si mislil? - - jež . . .
»Saj sem vedel, da ne bo cekinov! Ti copatnik ti! Kaine, okrasti si me hotcl ?<¦ je s hohotajočim smehom pobiral Marko po tleh desettce, ki so bile padle iz žepa z ježem vred na tla. »Kam vse to zleze! Kaj pa si hotel kupiti za teh par grošev, povej! Morebiti par štrukljev in žetnelj? .. . Ne zamerim ti; izkušnjava te je premagala, pa si šel brskat v moj iep, ne? . . .«
Položil je še njega na mizo.                                                        M
*Zdaj vaju imam pa obadva skupaj, otroka ¦ ¦ ¦ Kaj se tako pisaacfl gledata?  Ali bi rada jedJa? .. .  Hopala, semkai v kot vaju bom nesel h koritcu.«
Pobral je oba ježa z mize in ju dejal v kot na Ua.                     jB
»Le  pridno  jejta!        Zdaj,  ko  sem pripravil  obed  vsem svojin^ oirokom, ga hom pa še samemusebi!«
Marko je odprl pokrov velike skrinje, odvezal vrečo, napolnjeno s koruznirn zdrobom, in nagrabil  v lonec zdroba.  Zunaj pred kočo ie
Stran 64                               VRTEC                                Leto jj
visel na drogu majhen železen kotel :  Marko je zakuril pod njim in si | pričel kuhaii polento, kakor vsak dan.                                                   1
S skuhano polcnto v loncu se je vrnil nazai v kočo ter sedel k mizi.
»Le glejta me, ti brdavs in ti šegula tam v kotu, pa vidva copatnika na tleh tudi, kako imeniten obed sem si napravil!« se je pohvalil, za-jemaje z veliko nerodno žlico iz lonca na mizi. >Prav dobra polenla, to! Noben Taljan je ne napravi boljše ..."
Kos je žvižgal, šoja v kotu je šegetala in se šopirila, ježa sta po-redno copotala križem sobe, Marko pa je sedel široko za mizo in jedel polento.
»Vesele otroke imam rad — takof tako!*' — se je zasmejal naposled Marko in odložil žlico, oziraje se zdaj v žvižgajočega kosa, zdaj v šege-tajočo šojo, zdaj zopet v tekajoča ježa na tleh. »Kako bi ne bil človek vesel in zadovoljen! Tako prijetne družinice, kakor jo imam jaz, nima kmalu kdo izlepa ...«
Stopil je z loncem proti kosovi kletki.
»Nekaj polente mi je še ostalo — slišiš, brdavs ? . .. Na, kar snej! Pa žvižgati se ne smeš odvaditi!«                                                          '
Krenil je še k šoji.
»To je pa za tebe, ti ošabna tetka šegula . . . tudi nate nisem pozabil... Kaj se tako napihuješ ? Nikar mi ne zameri: pečenke nimam, zato ti za poobedek postrežem samo s temi-le polentinimi ostanki.. .«
V kotu kraj vrat ie dremal sod, poln tepkovca, ves pokrit z vejevjem, toliko, da ni zakrivalo pipe. Marko si je natočil tolkovca v lončen polič. Potem j« segel z roko v vejevje, izvlekel iz njega dobro nabrušeno sekiro in oster vejek ter se odpravil proti vratom.
»Dobro se imejte doma — iaz grem zdai sekat goščo za novo kopo. Posebno vidva, copatnika na tleh, le pridno skačita in se igrajta!,.. Ti, brdavs, ti boš pa skrbel za mir v hiši!. . . In ti, tetka šegula, nehaj že enkrat godrnjati, ko sama veš, da te imamo vsi radi, pa premišljuj rajše kaj pametnega in veselega . . . Zvečer se spet vidimo, otroci!«        I
Marko je stopil čez prag in zaprl za seboj vrata. Jurjev laz, kopajoč se v solnčnih žarkih, se je držal prijazno na smeh kakor vesela otroška lica, kadar jih boža ljubeča materina dlan. Deset korakov od koče je s svojim košatim vejevjem predla stara lesnika zapeljivo scnco na trati pod seboj.
»Pravijo, da je po obedu dobro nekoliko poležati in si odpočiti...« . sc je spomnil Marko, zroč proti lcsniki v vabečo senco. »Eh, eno urico počitka si pa že smem privoščiti, saj je popoldne še dolgo ...«
Zleknil se je v senco pod lesniko. Z napotzaiisnienimi očmi je mežikal v solnce in gledal na kadečo se kopo nad kočo. Tako prijetno se vije dim iz kope, vali se semintja, vzpenja se vedno višje in višje, plete lokc in kroge, zvija vence; hipoma se nagne prav do tal ;n se plazi po tleh, po grmovju ; a zopet se dvigne — pa se razcepi na dvoje; boči se dalje — troje, četvero tenkih odcepkov zakroži v zraku; poganja j
Leto 49                                     VRTEC                                   Stran 65
se kvišku, kvišku — v pet, šest, sedem vijug izpuhti sikajoče želo svojo vsebino .. . in vijuge plavajo v ozračju, tipljejo z belimi prstki okrog sebe . . . Povsod že same dimove vijuge . . . vijuga tu, vijuga tam, nad goščo, nad bukovjem, nad smrečjem, nad vsakim vrhom ena vijuga, tudi nad kočo vijuga, vijuga nad lesniko, nad senco, nad Markom, vijuga nad Markovo glavo . . .
Marko je zadremal. In v dremavici je naenkrat izpregovoril naglas kakor bdeč človek, ne da bi se bil tega zavedel:
»Tudi brez bogastva je človek lahko zadovoljen in srečen!« Tistikrat  so  iz   gozda po  trati navzgor  zašumeli  nagli   koraki in se bližali proti lesniki. Bila sta Joško in Cenko.
IU.
»Dober dan, stric Marko! S kom pa se pogovarjate tako naglas ?«
»Si ti, Joško ? . . . Prav, da si me zbudil. .. Kajne, to je pa tvoj bratec Cenko, o katerem si mi pravil včeraj? Bog daj dober dan! . ..«
Marko si je pomencal oči, se uprl z rokami v tla in se usedel. Toplo je danes, otroka, toplo ... Namesto da bi že sekal goščo, pa ležim tu v senci in dremljem . . .«
»Pa pogovarjate se sami s seboj, stričko, tako važno in moško . ..«
»Jaz da sem kaj govorii? Kdaj? . . . Ni mogoče . . .«
»Nihče drugi, stričko. Spite in se pogovarjate.«
»Najbrie z zemljo, ka-li ? Ali pa z lesniko ? Kaj sem pa rekel tako važnega, Joško ?¦¦<
»Da je človek tudi brez bogastva lahko zadovoljen in srečen, tako ste rekli.«
»To sem rekel ?¦< se je čudil Marko. Vstal je, si pomaknil čepico nazaj na tilnik in si počohljaval s prsti brado. > Kaj vse človek govori, ne da bi vedel za to! Prav nič se ne spominjain, da bi bil kaj rekel. .. Rcs: čuječa glava; še v dremavici in spanju govori kakor modrijan . . . «
In Marko se je zasmejal tako veselo in od srca, da so se mu od smeha stresala ramena in napete orjaške prsi.
»Pa pojdita z menoj v kočo!« je namigni! dečkoma. »Saj vem, kaj bi si rada ogledala ... Ti, Joško tebi sta všeč moja dva copatnika. Tebe, Cenko, moram pa še najprvo pogoditi, potem bom govoril. . . Kaj me gledaš tako debelo? Nikar se me nič ne boj, saj se me tudi Joško ne; kosmat sem in črn od oglja kakor Culukafer iz Afrike, pa se pogovarjam s ptiči in ptiči z menoj . . .«
¦ Tisto pa že ne, stričko ... saj se vas ne bojim!« — je napihnil Cenko lica in še bolj svetlo pogledal Marka.
»Saj se me tudi ne smeš!« — mu je s šaljivo zaokroženimi lici zagrgral Marko v uho, izbulil oči in podržal svojo črno laket nad dečkovo glavo. *Jaz se ne bojim nikogar, pa se tudi drugi ne smejo mene . . .«
5
Stran 66                                   VRTEC                                     Ltto 49
V koči se jc valjalo po tleh troje veselih solnčnih žarkov, huškalo zdaj na to, zdaj na ono steno, se obesilo naenkrat na strop in migljalo tam nekaj trenotkov, pa se je zopet spustilo na tla in risalo pod mizo svetle koiobarje. Ježa sta rairovala v senčnem kotu, šoja je tudi molčala in zasledovala z radovednimi očmi solnčne žarke, samo kos je požvižgaval. Ho, brdavs — ti si pravi muzikaat. . . le tako naprej!« — je obstal Marko pred kosom in si uprl roke v bok. »Pa nič se ne čudi, da sem se tako hitro vrnil! Cenko nas je prišel obiskat, Joška poznaš pa že od včeraj. Zdaj se postavi!«
Nato se je zasuknil, vzel iz skrinje hleb rumenega koruznega kruha in odrezal dvoje velikih kosov.
»Na, Joško, na, Cenko! — Vsedita se in jejta .. . Vama ugaja pri meni, kakopak!«
Sam si je natočil tolkovca in prisedel nato k mizi. A hipoma je vstal in s širokimi  koraki pohitel proti šojini kietki v kotu.
»No, kaj pa tako tiho danes, tetka šegula? V kakšno premišljevanje si se poglobila? . . . Dancs si pridna; ubogaš me . . .«
»Oh, ježka, ježka .. . že tečeta!« sta zavrisnila tedaj Joško in Cenko, obadva hkrati, in se ozirala za ježema na tlek.
Ježa sta copotala semintja po koči, izginila za hip v senco za vrati, prikazala se pred mizo, ogibaje se previdno sotnčnih lis na tleh, delala ovinke okrog klopi, odtropotala nagloma v mračni kot pod šojino kletko in počivala tamkai nekaj časa, potem se pa zopet vrnila k mizi in pod mizo, majhna in srnešna, z našopirjenimi bodicami, iztikaje z rilčkoma po tleh ...
Kako sta pa danes živahna, moja mala dva copatnika! •- si je vihal Marko brke in sedel nazaj na klop.
•Kakor dva majhna konjička!« — se je smejal Cenko in stresal s plavolaso glavo.
• Saj-le kakor dva pujska!.. .« — je popravil Joško. >Zmira) bi ju gledal . . . Stric Marko------<
A Marko je že vedel, kam pes taco moli. Potrepal je dečka po rami.
¦ Nič se ne boj, Joško .. . saj ga boš dobil. Po bratovsko bom na-pravil. Kar klobuk nastavi! . .. In ti, Cenko, ali sem te pogodil, ali ne ? Boš nastavil tudi ti takoj klobuk!«
»0, stric Marko, kako znate uganiti! . . .«
»Nekoliko dolgčas mi bo za vama, copatnika, pa nič ne de,« — je deval Marko ieža v dečkova klobuka; »komu drugemu bi ju ne dal, tudi za denar ne, a vama, Joško in Cenko, ju rad podarim. Bosta imela vsai nekaj za sporain od oglarja Marka -- ni res tako? Jaz bom našel i kmalti drugega ježa, da se ne bosta moj brdavs in šegula preveč dolgo-časila, kadar raene ne bo doma; saj me poznajo vse živali v tej hosti, vsi ptiči, in vsi me imajo radi, jaz pa nje ...»
Stopili so iz koče.
Cenko se je oziral po gošči navzgor.
»Nairajši bi ostal kar tukaj pri vas, stričko, tako ie lepo tukaj .. .fl Kako prijazno se vati tam-le dim iz kope!«                                           ¦
Tudi Markove oči so se ozrle navzgor proti kopi in so radostno I zažarele; tako zažare oči materi, kadar se ozre na svojega ljubljenegafl otroka...                                                                                              ™
»Jaz in kdpa sva zmiraj skupaj; brez nje ne morem živeti, kakor riba ne more živeti brez vode.«
Marko si je nažgal pipo in pobral s trate sekiro in vejek. Njegov široki obraz se je zadovoljno smejal, in njegove močne roke so se samo-zavestno gibale.                                                                                     M
»Kaj sem rekel prej pod lesniko? Tudi brez bogastva ie človekl lahko zadovoljen in srečen. Tako je! — Hoj, kako Iep danl Zdaj grem nasekat gošče za novo kopo .. . Vidva, Joško in Cenko, me pa le pridita ie kdaj obiskat; rad imam otroke ... Pa srečnp, in glejta, da se vamaj copatnika ne izmuzneta in ne pobegneta nazaj k meni!«                      ¦
In oglar Marko je zavil navzgor proti gošči, od koder se je vil izfl kope dolg sivkast dim.                                                                          ¦
Joško in Cenko pa sta krenila od koče po trati navzdol z Jurje- ¦ vega laza.  Kmalu sta stopala po ozki stezi skozi gozd, ki je s svojimi vrhovi pošumeval nad njima.
»Tako sem vesel, da ti tega ne moretn dopovedati, Cenko!« — je ^^riskal Joško sredi gozda in stiskal klobuk z ježem v rokah. ^H|    Tudi jaz, Joško. Srečen človek, ta oglar Marko!*                         ¦
^H| »Vidiš, Cenko, in on ni bogat! ... Ti pa tako rad premišljuješ in I ^^¦aš, kako bi živel potem, če bi bil bogat...«                                   I
^V   Cenko je dvignil klobuk z ježem k obrazu, razmaknil za bip kra-B jevce in se posmejal ježu v rilček.                                                        I
»Zdaj si pa moj, čisto moi — ti — ti copatnik . • ¦*                      V
Obrnjen proti Jošku je pa rekel:                                                   ¦
Res sem  iinel dozdaj včasih tako neumne misli in sanje,  da me \ je sram . . . Pa ne boro več! Oglar Marko ima prav: Tudi brez bogastva je človek lahko zadovoljen in srečen.«