■

—

POSTOJNA ^









#








f

.


POSTOJNA

NJE

SLAVNE JAME in OKOLICA

o^o

TOPOGRAFIČNO-ZGODOVINSKI OPIS
O O s SLIKAMI o O

SESTAVIL FRAN NEDELJKO

K. k. Studienbibliothek Laibach

V LJUBLJANI

SAMOZALOŽBA. - NATISNIL A. SLATNAR V KAMNIKU

1901

Vse pravice pridržane.  —=
Pisatelj.

IM ~ o QOo-.ro 46

Trg Postojna

1. Topografija.

, ajznamenitejši trg na Kranjskem, in smelo
trdimo, v celi Evropi, je pač trg Po¬
stojna, in to zbog svoje slavne podze¬
meljske jame. Toda, predno začnemo s popisom
jame same, oglejmo si trg, njega prebivalstvo, okolico in
zgodovino.

lega. Postojnski trg se razprostira podolgoma od
severa pčoti jugu na obeh straneh državne ceste, sredi
med Trstom in Ljubljano, 550 m  nad morjem. Severo¬
zahodno se vzdiguje 676 m  visoki Sovič. Na njem je
videti razvalino postojnskega gradu, ki je trgu dal ime.
Posut je s sivim apnenikom. Važen pa je Sovič zaradi
tega, ker se pod njim nahajajo slavne podzemeljske jame.
Proti jugu in zahodu se razprostira lepa Pivška dolina z
zelenimi travniki in rodovitnimi njivami.

Kras. Kraški svet se v mnogem oziru loči od pla¬
ninskega. Kras je vobče zelo nerazvito gorovje, podobno
šemtertja razburkanemu pa hkrati okamenelemu morju, iz
katerega se vzdigujejo nizki, ostrozobati vrhunci. Posebno

1 *

— 4 —

lastne so mu kadunjaste doline, manjše koritaste glo¬
bine in še manjše, lijaku podobne rupe, globoke jame
in brezdna, navadna stanovališča divjih golobov. Njega
kamenje je razjedeno, zato slovi kraška tvorina posebno
po svojih votlinah in podzemeljskih jamah, po svojih ne¬
razvitih rekah in ponikvenicah, po svojih podzemeljskih
in presihajočih jezerih, po svojih podzemeljskih živalih
in rastlinah. Večje podzemeljske jame imajo razen glav¬
nega uhoda dosti stranskih in so polne kapnikov. Najbolj
sloveča je Postojnska jama. Samo na Notranjskem je
znanih na,d 150 jam, nad 50 kotlin in neštevilno manjših
udrtin in naravnih predorov.

V mnogih kraških kotlinah se izpreminjajo leto za
letom njih vodne razmere. Potoki, tekoči skozi kotline,
pomladi in jeseni vsled deževja dostikrat tako dero kakor
hudourniki. Primeroma le majhen del vode more odteči
skozi odprtine in luknje. Vsled tega zastane voda in za
dalje časa pokrije kotlino, piolagoma pa vendar izgine. Na ta
način nastanejo začasna ali presihajoča (perijodna) jezera.

Reka Pivka. Pivka izvira na severovzhodnem ob¬
ronku Javornika, v Kleniku pri St. Petru, se združi pred
Postojno z Nanošico ter se po 22 kilom. teka izgublja v
Postojnsko jamo. Nato se zopet pri Planini pokaže na dan.
Po Planinski kotlini teče silno zavita — v podobi veli¬
kanske črke S — naprej med zelenimi senožetmi 18 km
daleč. Imenuje se Unica  in je srednji tok Ljubljanice;
potem pa ponikne drugikrat na severni strani kotline pod
vasjo Jakovico  skozi več lukenj v neznan podzemski
svet. Temu kraju pravijo „Pod stenami".  Kot globoka,
plovna Ljubljanica  privre še le za Vrhniko izpod zemlje.

Podnebje. Temperatura je po leti redkokdaj visoka;
hlade jo močni zračni toki. Spomladi, jeseni in po zimi
je tu močno mraz. Ta hudi mraz provzročuje burja iz

— -5 —

severovzhodnih strani. Včasih je tako silna, da pre¬
vrača vozove, ljudi in živino. Pa dasi prizadeva veliko
neprijetnosti, vendar ima tudi svojo dobro stran, ker čisti

* zrak in ima kraj vsled tega le malo bolnikov.

Prebivalstvo. Postojnska občina ima po ljudskem
štetju iz 1890. 1. 549 hiš ter 3597 Stanovnikov, ti’g sam pa

« ima 232 hiš, Stanovnikov pa 1709.

Postojnčani se oblačijo nekateri po kmečko, nekateri
po gosposko. Predno je bila otvorjena železnica, voza¬
rili so med Ljubljano in Trstom ter veliko prislužili; zdaj
se bavijo s poljedelstvom in živinorejo. Veliko jih pa živi
jama in železnica. Trgovina in obrt lepo cvete in je
rokodelcev vseh strok dovolj. Tu je tudi tiskarna, usta¬
novljena že 1. 1833.

Ljudstvo govori brez izjeme slovenski, tržani pa so
tudi vešči nemščini in laščini. Značaja so vsi odkritega.

Ceste. Tu nahajamo dve cesti, ena veže Ljubljano
in Trst, druga pa, ki se izven Postojne pridružuje prvi,
drži proti vzhodu ter na Reko. Prvoimenovano cesto so
dogotovili za cesarja Franca I.; proga med Vrhniko in
Postojno, izgotovljena pod vodstvom gosp. P. pil. Radicsa,*)
kije celih 19 let bil v Postojni c. k. cestni komisar, je stala
skoraj dva milijona kron in je na glasu umetnega dela.
Spominska plošča na hribu med Planino in Postojno, po

* katerem je cesta v ovinkih speljana, spominja na velikost,
težavo in važnost tega podjetja.

Studenci. Razen občinskega studenca „Ribnika“, ki

* se nahaja med njivami in senožetmi proti kolodvoru, je
tu še več studencev, kakor: Dolšajnov studenec, „Zakeljc“,

,.Ribja studenca" pri Starivasi, studenec na stari cesti ter
trije drugi studenci brez imena. Dasi je v Postojni še pri

*) Slavnoznani, v Ljubljani bivajoči historiograf P. pl. Radics je
njegov sin. Rodil se je v Postojni dne 26. septembra I. 1836.

— 6  —

posameznih, hišah nad 30 vodnjakov, želeti je vendar, da
trg dobi svoj vodovod.*)

Ime trga. Sele v listinah iz 12. stoletja nahajamo
ime tega trga, glasi se kakor i v listinah 13. in 14. sto- o
letja: Arisperch, tudi Arensperg, Arlberg, Arlsberg = Aars-
berg, Adlersberg; Aar ali Adler pomeni v slovenščini po-
stojno ali orla. Da so se na Soviču nahajali oni veliki orli, 4
o katerih toliko poroča Valvazor, je kaj verjetno. Po 15.
stoletju beremo že spakedrano obliko Adelsperg, katera
bi se pač morala glasiti Adlersberg.

Starost. Ker nimamo nobenega zgodovinskega po¬
ročila, je zelo težko določiti, kdaj je ta trg nastal; do¬
kazano je le toliko, da je 1149.1. živel neki gospod Herman
Arisperški, zaradi tega je moral že dosti poprej biti kraj
ali vsaj grad, po katerem se je vitez imenoval. Da je bil
hrib, na katerem je bil zidan grad Arisberg, znan že Rim¬
ljanom, to pričajo dovolj ondi najdeni rimski novci ter
analogija, ki se kaže v utrdbi drugih vrhov naše dežele.

Grb. Postojna ima v grbu jednoglavega orla, kakr¬
šnega je imel deželni grb pred popravo za cesarja Fri¬
derika III., torej brez krone na glavi ter brez polumeseca
na prsih.

Pečat ima zdaj samo napis: „Občinski urad Postojna“,
ker je občini pri nje uredbi 1850. 1. po vladnem odloku
bil odvzet orel, katerega je bila kot zgodovinski spomin '
sprejela v svoj pečat.

Javna in zasebna poslopja in naprave. „

Kolodvor. Četrt ure hoda od trga je kolodvor, 533 m
nad morjem, torej med vsemi kolodvori južne železnice

*) Načrt za postojnski vodovod, po katerem se bo voda z elektro-
motorji vzdigovala, je dovršen, in je to za Postojno važno vprašanje
prav blizu ugodne rešitve.

7

na Krasu najvišji. K vsakemu vlaku prihajajo izvoščki
ter omnibusi iz hotelov.

Stari grad. Od starega gradu je videti samo še ne¬
koliko razvalin. Dne 10. novembra 1689. 1. je med 2. in

Postojna po Valvazorju.

3. uro zjutraj treščilo vanj ter ga užgalo. Valvazor, ka¬
terega knjiga „Cast vojvodine Kranjske" je izšla istega
leta, je videl grad še precej dobro ohranjen ter ga je na¬
slikal. V starem veku se je ondi nahajala rimska utrdba,
začetkom srednjega veka pa je stal že grad, ki je bil last
istoimenih plemičev; v 16. stoletju pa je bil kot tabor
zoper turške navale velikega pomena.

Jfovi grad se je sezidal po požaru starega gradu
skoraj sredi trga na holmcu s pročeljem proti cesti. V
njem se nahajajo cesarski uradi.

Župnija in cerkev. V Postojni je postala župnija
11. januvarija 1794. 1. V prejšnjih časih je bila podružnica
slavinske župnije, ter so tamošnji duhovniki opravljali
Božjo službo v trgu. Za ustanovitev župnije imata največje
zasluge plemeniti rodovini Nicolettija in Entzthalerja, ka¬
terih nagrobne spomenike je videti v cerkvi. Kot prvi
župnik je bil imenovan Josip Wenigar, kateri je 1. 1797.
kot očividec točno opisal prvi prihod Francozov na
Kranjsko. Leta 1844. se je dekanija iz Slavine prestavila
v Postojno. Tukaj je kot dekan deloval učeni in za zgo¬
dovino Kranjske neumorni slovenski pisatelj, Peter Hi-
cinger. Umrl je 1. 1867.

Leta 1777. se je v italijanskem slogu sezidala nova
župnijska cerkev, ki je pa pogorela 1. 1802. Sedanja žup¬
nijska in dekanijska cerkev je zidana prav na istem
prostoru. Stranski oltar na evangeljski strani ima dobro
slikano sliko sv. Frančiška Ser. Slikal jo je A. Herrlein,
profesor na ljubljanskem liceju, f 1817. Leta 1876. je bila
cerkev od Dominika Fabrisa iz laškega Vidma na presno
slikana, kar je stalo blizu 20.000 K. Leta 1843. se je omi¬
slilo pet novih zvonov, kateri done z H, E, Gis, h  in e.
Ulil jih je Anton Samassa v Ljubljani za 12.560 K.

— g —

Šola. Kakor je citati v statističnem izkazu o izobra¬
ževalnih zavodih v vojvodini Kranjski iz 1. 1792., je bila
takrat šola v Postojni in sicer trivijalna šola. V celem
* postojnskem okrožju je bilo četvero takih šol skupaj s
164 učenci, v trgu pa še vrhu tega delavska šola. Po
francoski okupaciji ilirskih kronovin ter po organizaciji
(, dežele 1. 1810. je dobila Kranjska v svojih glavnih krajih:
Ljubljani, Postojni, Kranju, Novem mestu in v rudarskem
mestu Idriji gimnazije, Ljubljana pa vrhu tega vseučilišče
za celo Ilirijo. V postojnskem kolegiju so učili slovnico
in francoski jezik, humaniteto in matematiko; zadnje dvoje
je predaval profesor Andrej Magajna. Zdaj obstoji tu pet-
razredna ljudska „Fran Josipova šola“ za dečke in dekleta.

Bolnica. Občinska bolnica obstoji od leta 1853. Za
nje napravo je posebno deloval neumorni okrožni zdravnik
dr. Karol Vesel. Po njegovem nasvetu se je nabralo prosto¬
voljnih doneskov 5272 K. Ta zaklad se je izdatno po¬
množil vsled nastopnega žalostnega dogodka. Dne 6. av¬
gusta leta 1851. je iz Gorenje Slezije prišel bogat fužinar,
Fran pl. 'VVinkler, da bi si ogledal jamo. Ko je dospel v
Veliko cerkev, zadel ga je mrtvoud; prenesli so ga v trg,
kjer je umrl. Njegova žalujoča vdova je leta 1852. daro¬
vala 50t)0 K v dobrohoten namen za občino postojnsko.
S tem zneskom in s prostovoljno nabranimi doneski se je
* sezidala bolnica, ki je bila okolici toli potrebna. Potreba
bolnice se je posebno pokazala, ko je leta 1855. ondi raz¬
sajala kolera ter za vojske leta 1859. Leta 1836. so v Po-
« stojni prvič občutili to grozno bolezen, ki so jo tjakaj
zanesli vojaki. Isto se je ponovilo leta 1849. Leta 1855.
se je zatrosila vnovič, razširila se po celem Kranjskem
ter samo v postojnskem okraju pomorila 2857 oseb. Za
obolelo železniško osobje so postavili takratni podjetniki
primerne bolnice za silo.

— 10  —

Pošta. Kakor je iz napisov v stari jami razvidno, je
začetkom prve polovice 16. stoletja v Postojni živela obi-
telj Haeber, ker med mnogobrojnimi imeni se čita tudi
ime Ivan Hueber 1547. Dne 14. avgusta 1627. leta je cesar
Ferdinand II. Bolfanka Hueberja povzdignil v plemeni-
taški stan, ker se je hrabro bojeval proti Turkom in ker
je že 36 let vestno in marljivo opravljal poštarsko službo.
Sedaj je v Postojni g. A. Vodopivec c. kr. poštar.

lekarna je v Postojni že nad 80 let. Prvi se je reklo
„zum schwarzen Baren" in je bil nje lastnik neki Pajer.

Gostilne. Prva in največja gostilna je Pioglerjev
..Postojnski dvor“. Sezidana je na prostoru nekdanje Le-
■banove pivovarne ter preskrbljena z vsemi novodobnimi
udobnostmi.

Na levo, gradu nasproti, je ..Hotel pri kroni“ s kavarno
ter lepim vrtom. Omeniti je še ..Narodni hotel" ter na¬
sproti ..Postojnskemu dvoru" ..Vičičev hotel".

Pokopališče. Leta 1795. se je na skrajnjem spodnjom
koncu trga napravilo novo pokopališče, in 1819. leta se je
ondi sezidala kapela sv. Lazarja. Tukaj počiva nemški patri-
jotični pesnik Ivan Jurij Fellinger. Rojen je bil 3. januvarja
1781. v Pekovi na Gorenjem Štajerskem. Bojeval se je
proti Francozom; ob Piavi je izgubil desno oko, je bil
ujet ter odpeljan na Francosko. Po dunajskem miru se je
vrnil kot poročnik v Celovec, kjer je marljivo pesnil ter
preživel najlepši čas svojega življenja. Kot nadporočnik
se je leta 1815. hotel udeležiti vojne, toda njegova želja
se mu ni izpolnila. Bil je kot konskripcijski revizor pre¬
stavljen v Postojno. Tu je zložil krasno pesem: „Jama
pri Postojni na Kranjskem". Umrl je kmalu nato dne
27. novembra 1816. Njegove pesmi je izdal prijatelj mu
dr. J. G. Kumpf 1819. 1. v dveh zvezkih v Celovcu. Pri

— 11  —

Pekovi so mu postavili spomenik; na postojnskem poko¬
pališču pa zaman iščeš njegovega groba! —

Na tem pokopališču spi večno spanje tudi slovenski
pisatelj, Peter Hicinger. — Njegov spomenik — majhen
doprsni kip — je vzidan na epistelski strani kapele Sv.
Lazarja in ima nastopni napis:

PETER HITZINGER,

rojen 29. junija 1812 v Tržiču,
umrl 30. avgusta 1867 v Postojni,
kjer je od leta 1859. bil farnik in dekan.

Za slavo Božjo gorečemu duhovniku
in za blagor domovine nevtrudljivemu
rodoljubu in pisatelju
so postavili to spomenico leta 1875.
domoljubi slovenski.

Fran Zajc
v Ljubljani 1875.

12  —

Velika cerkev.

XoXoXoX°XoxoxoXoXoX°XoXoXoXoXoXoXoX

oXoXoxoVoXoXoXoXoXoxoXoXoX

W r\'rf r\'rf  -

K daj da je Postojna nastala, tega ne more nihče na¬
tanko dokazati. Da je na Soviču že za Rimljanov bila
močna utrdba, dokazujejo posamezni deli razvaline, ki še
sedaj kažejo na rimsko zidanje, ter rimski novci, ki so bili
tukaj najdeni. Rimsko gospodstvo se je v naših krajih od
Julija Cezarja počasi učvrščalo, ker so se po njegovi smrti
že prej podjarmljeni Japodi spuntali, pa jih je njegov
naslednik Oktavijan zopet podvrgel. V tretjem stoletju je
Kranjsko do Trojanske gore (Adrans) spadalo k Italiji.
V četrto stoletje spada bitka med cesarjema Evgenijem
in Teodozijem ob reki Hubelju (Frigidus) na Vipavskem,
v kateri so kristjani pod Teodozijem premagali poganske
Rimljane. Vsled te zmage pa se je zgodilo, kakor pravi
sovremenski .Hieronim, da dežela ob julijskih planinah,
ki je poprej bila rimska, ni bila več rimska, temveč je
preseljujočim se narodom služila kot dobrodošel prehod
na jug. Po preseljevanju narodov je bilo na Kranjskem
zasejano krščanstvo, katero pa so poganski Slovenci pod
svojimi vojvodi hudo ovirali. Šele koncem 8. stoletja jih
je podjarmil Karol Veliki ter uvedel krščanstvo.

Karol je pokrajine ob gorenji Dravi, Savi, Kolpi, Soči
in na severni obali jadranskega morja razdelil v okraje in
marke. Tako je nastal okraj Krajna ter marke Metlika,
Pivka, Kras, Istra in slovenska marka. Te marko so bile
podfbžne sosednim vojvodam, in če so ti bili tudi nem-,
škega pokolenja, so morali kot zastopniki sloven¬
skega ljudstva  celo pred cesarjem in v nemškem
državnem zbora posluževati se slovenskega jezika.

XoXoXoXoX

OXOAOXOXO


2. Zgodovina.

— 14 —

Tačas je oglejski patriarhat segal na Štajersko tja do
Drave.

V 9. (in 10.) stoletju so Kranjsko vladali deloma slo¬
venski, deloma nemški (frankovski) knezi. Od 10. stoletja
je bilo celo Kranjsko po Otonu I. kot ena marka urejeno.
Sredi 11. stoletja je bilo celo Kranjsko z istrsko marko
združeno. Vladal je tu mejni grof Ulrik. Da se je ta
Ulrik oženil z Zofijo, hčerjo ogrskega kralja, ni uga¬
jalo nemškemu dvoru, kateri je takoj po Ulrikovi smrti
Kranjsko ločil od Istre ter prvo podelil oglejskemu
patriarhatu. Cesar Henrik IV. je namreč dne 11. julija
1077. kranjsko marko poklonil oglejskemu patriarhatu.
Toda patriarh Sigehard ni bil dejanski posestnik, ker je
istrski mejni grof Engelbert trdil, da je cesar s tem kršil
njegove pravice ter je njegovo darilo proglasil neveljavnim.
Nato je cesar njemu podaril marko. Mejni grof Engelbert
seje tudi z orožjem v roki patriarhu postavil po robu ter
je ostal gospod Istre in vseh delov Kranjske, ki so bili
razdeljeni vojvodam koroškim, meranskim, oglejskemu
patriarhu, njegovemu fevdniku grofu goriškemu, škofu
brizinškemu ter vojvodam avstrijskim. Med lastniki No¬
tranjske (istrskimi in koroškimi knezi) ter oglejskim pa¬
triarhom so bili vedni prepiri in je drug drugemu pustošil
posest.

Tačas je bila v Postojni (in Vipavi) postavljena redovna
hiša templjarjev (okolu 1. 1118), kateri so se kasneje na¬
selili tudi v Ljubljani na prostoru današnje cerkve nem¬
škega viteškega reda.

Začetkom 13. stoletja šele so polegli prepiri zaradi
kranjske marke. Patriarh Bertold je s koroškim vojvodo
sklenil pogodbo, po kateri mu je prepustil Ljubljano ter
vse od Ogleja bolj oddaljene kraje. Za mejo obeh pokrajin
je bila določena črta iz Cirknice proti Planini ter greben

— 15 —

Julijskih planin proti Snežniku. Tako je bila Postojna pri¬
družena og-lejski cerkvi ter ob enem domačim plemičem
arisperškim izročena v fevd. No vendar še patriarhova
posest ni bila popolnoma varna, ker 1. 1252. se je patriarh
Gregor pritoževal pri apostolskem stolu, da se je koroški
vojvoda Bemhard vtikal v pravice oglejske cerkve. Zadnji
koroški vojvoda Ulrik III. se je imenoval gospoda kranj¬
skega, istrske marke in gospoda na Krasu. Po njegovi
smrti je njegov sorodnik Otokar II., kralj češki, prevzel
te dežele, katere mu je Ulrik III. izročil v svoji oporoki
4. decembra 1. 1268. v Podebradu na Češkem, ako bi umrl
brez zaroda, kar se je zgodilo že 1. 1269. Ko je Otokar
dne 26. avgusta leta 1278. izgubil bitko in življenje, jo
cesar Rudolf v državnem zboru v Augsburgu z dovoljenjem
izbornih knezov svojima sinovoma Albrechtu in Rudolfu
podelil Koroško in Kranjsko. V tem je Postojna kot fevd
prešla v roke goriških grofov, gospodje arisperški pa so
bili dejani med male fevdnike iz okolice, dokler ni s
14. stoletjem njihovo ime popolnoma izginilo. Goriški grofje,
ki so razen Istre in slovenske marke, posedovali še Metliko,
so si opetovano s silo prizadevali, da bi se polastili fevda,
katerega jim je zaupal patriarh; tako je grof Henrik II.
1. 1309., ko je bil s patriarhom Ottobonom v razponi,
poleg drugih zasedel tudi grad Postojno. Leta 1335. je
patriarh Bertrand izročil grad in glavarstvo gospodoma
Viljemu Spenimberškemu in Vulvinu Štegberškemu za
1000 mark s pogojem, da ga zopet lahko odkupi, toda ime¬
novana gospoda ga je že nastopnega leta izgubila: Ko sta
namreč Albreht II. in Otto povsod izterjavala dedščino
sestre svoje, matere, Margarete Krivouste, ter sta vsled tega
zasedla gradove goriških grofov na Kranjskem, osvojila
sta si tudi Postojno in Vipavo. Še 1. 1358. sta omenjena
vojvodi posedovala Postojno, dasi je papež Inocent IV.

— 16 —

zahteval, da bi se gradova vrnila patiiarhu Ludoviku.
Koraki, katere jev tem oziru patriarh Ludovik sam storil
pri cesarju Karolu IV., so bili vzrok, da sta leta 1371.
avstrijska nadvojvodi Albrecht III. in Leopold od Ivana
Stegberškega in njegovih sinov za 20.000 goldinarjev ku¬
pila Postojno z gradom, gozdovi, ribarstvom in pašniki
ter polovico cerkniškega jezera. Ko je Postojna na ta
način postala deželnoknežje imetje, je bila dostikrat raznim
gospodom začasno zastavljena; ti zastavoimci so bili na¬
vadno tudi glavarji za pokrajino ob Pivki ter na Krasu.
Tako sta nadvojvodi Albrecht in Leopold že leta 1372.
Postojno zastavila celjskima grofoma Hermanu in Viljemu.
Celjski grofi so tedaj na Notranjskem imeli Postojno,
bližnji Lož ter rodovitno Vipavo. Ta mogočna in v av¬
strijski zgodovini znamenita rodovina je imela še okoli
leta 1436. zastavljeno ji Postojno. Leta 1436. je Postojna
že bila deželnoknežje glavarstvo, v katerem je kakor i v
Istri nadvojvoda Friderik nabral dosti vojakov, da bi Ce¬
ljanom odvzel Lož; toda vojna sreča to pot napadalcem
ni bila mila. Tako je leta 1458. Postojna zopet bila v rokah
celjskih grofov, šele 5 let kasneje, leta 1468. je stalno
prišla pod habsburško oblast.

Tega leta je bil Jurij Crnomeljski glavar v Postojni
in na Krasu; ta mož je v zvezi z mnogimi kranjskimi in
češkimi plemenitaši preteklega (1462.) leta rešil stiskanega
cesarja Friderika III., katerega so takrat v cesarskem
dvorcu oblegali dunajski meščanje. Kakor je razvidno iz
listin, je bil J. Crnomeljski do 1. 1478. v Postojni uslužben.
Za njim je Lenart Herbersteinski iz Vipave, oče slavnega
Žige Herbersteinskega, od cesarja Friderika dobil po¬
stojnski grad. Leta 1490. j.e vitez Gašpar Ravbar za 10.000
ogrskih zlatnikov prevzel grad v zalog s tem pogojem, da si
ga zopet lahko odkupi. Vitez Ravbar je bil ob enem glavar

— 18 —

postojnske grajščine, kakor je razvidno iz nekega kasnej¬
šega njegovega dopisa do kralja Maksimiljana (leta 1494).
Bil je v sorodu z drugim ljubljanskim škofom Krištofom
baronom Ravbarjem (1497—1536).

Po smrti cesarja Friderika IV. je vladal vsem avstrij¬
skim deželam njegov sin Maksimilijan I., katerega so bili
nemški knezi poprej (1. 1486.) izvolili za rimskega kralja.
Pod njegovo vlado se je začela vojska z Benečani (1508
do 1518), ki cesarju niso dovolili, da bi skozi njihovo deželo
šel v Rim na kronanje. Maksimilijan se je tedaj zoper nje
zavezal s francoskim kraljem Ludovikom XII. v Cambraiu
(izg. Kambreu) 10. decembra 1. 1508. Razkačeni Benečani
so pod svojima vodjema Jurijem Cornarom in Alvianom
planili nad Gorico, Trst, Pazin, Sv. Vid pri Reki in vsa
cesarjeva posestva na Krasu, v Istri in na Frij.ulskem —
torej tudi na Postojno. Ko so bili Benečani (dne 14. maja
leta 1509.) tepeni, so morali vsa prej zasedena mesta na
kopnem izročiti cesarju. Zbog tega je bil leta 1511. Krištof
Frankopan v Postojni cesarski glavar, za njim pa Bernhard
Raunacher.

L. 1511. dne 26. marcija (v petek) je bil med 4. in 5. uro
popoldan na Kranjskem grozen potres, ki je skoraj po¬
polnoma porušil postojnski grad.

Ko je Maksimilijan umrl (1519. L), nasledil gaje tudi
v avstrijskih deželah njegov vnuk Karol V., španjolski kralj.
Toda izprevidel je kmalu, da mu je nemogoče dobro vla¬
dati vse obširne dežele, katere je kot prvorojenec pode¬
doval po Ferdinandu Aragonskem in Maksimilijanu I.
Zato jih je čestokrat delil s svojim bratom Ferdinandom,
katerega je prisrčno ljubil; naposled pa mu je odstopil v
tretji pogodbi leta 1522. vse nemško-slovenske dežele t. j.
Štajersko, Koroško, Gorico, Gradiško, Kranjsko, Kras,
istrsko grofijo, Metliko, Reko in Trst.

— 19 —

Na cvetno nedeljo (13. aprila) 1522.1. je Postojno zadela
nova nesreča. Prvič so namreč tega dne naskočili postojnski
grad Turki, ki so, more in požigaje, črez Hrvaško skozi
Ribnico pridrli na Notranjsko, potem pa po Krasu pusto¬
šili noter do Frijula. Iz postojnskega okraja so od treh
cerkva v sužnost odpeljali 6000 prebivalcev, ki so ravno
bili zbrani pri Božji službi; otročiče so sekali na drobne
kosce, ženske oskrunjevali, duhovnike odirali in morili
ter vse reči požgali. Dne 16. maja so že taborili pred
Ljubljano, bilo jih je okolu 24.000 mož, tako dolgo se jim
nihče ni postavil v bran.

Njih drugi obisk je bil 1. 1528. V sredo pred sv. Ju¬
rijem je 2000 Turkov požigalo in ropalo v postojnski
okolici; iz Postojne so jih prepodili topovi z gradu. Odšli
so proti Cerknici, na dolenjo in gorenjo Pivko, potem na
Dolenjsko in Gorenjsko. Nevarnost je pretila tudi Ljub¬
ljani, a postojnski oskrbnik je naglo o bližanju divjakov
sporočil kranjskemu vojnemu- poveljniku, nakar jih je
sklicana vojska črez Kolpo pognala v Bosno. Oskrbnik
postojnski je bil gospod Bernhard pl. Menessis, kateremu
je po smrti grofa Krištofa Frankopana kralj Ferdinand
kot nagrado za njega zvesto službovanje fevdno in sicer
proti plačilu 800 gld. izročil postojnski grad.

Zadnji turški navali so se vršili v letih 1559, 1560 in
1564 ter takisto provzročili velikansko škodo.

V nastopnih letih (1577.) je bil v Postojni glavar Ivan
Khisl s Fužin, katerega pa kasneje (1. 1593.) nahajamo
kot imetnika založnine. Ta Ivan Khisl je ob enem bil
poslanec deželnih stanov kranjskih, svetnik rimsko-cesar-
skega Veličanstva ter vojni izplačevalec na hrvaški meji.
Za njim je bil Inocenc Mioscon.

Sredi 16. stoletja se je tudi po Kranjskem začel širiti
novi verski razpor: luteranstvo. Leta 1581. je bilo v po-

2 *

— po¬

stojnski okolici 10 pristašev nove vere, kakor je razvidno
iz še ohranjenih krstnih in smrtnih knjig. Med temi s-ta
bila tudi zakonska pl. Paradeiser. V tem časi je tukaj bil
Ivan Paradeiser glavar. Posebnega evangelskega predi-
kanta tu ni zaslediti; najbrž se je ta služba opravljala iz
Ljubljane.

V 17. stoletju sta Postojno posedovali dve imenitni
avstrijski rodovini: Eggenbergi in za njimi Turjačani.
Nadvojvoda Fei’dinand, Karolov sin in naslednik, je
1. 1608. grajšoino za 17.000 goldinarjev zastavil Ulriku
baronu Eg-genbergu; 1. 1616. je bil Ulrik Eggenberški tajni
komornik, najvišji dvornik, potem deželni glavar na Kranj¬
skem, Koroškem in Štajerskem.

Okoli leta 1680. so Postojno dobili Turjačani, najsta¬
rejši plemiški rod na Kranjskem, ki je v tej deželi dobil
svetovnozgodovinski pomen ter si priboril knežjo čast in
to pod knezom Ivanom “VVeihardom ter njega sinom, Fer¬
dinandom Turjaškim.

Začetkom 17. stoletja se se zopet začeli prepiri z Be¬
nečani, kar je dalo povod, da se je kranjsko viteštvo me¬
seca decembra leta 1615. zbralo pod hrabrim Baltazarjem
Scheyerjem v okolici postojnski, da bi svojega deželnega
kneza in domovino branilo sovražnika. Ta vojska, ki je
divjala posebno na Frijulskem in v Istri, je bila končana
šele vsled madridskega miru (26. septembra) leta 1617.

Začetkom 18. stoletja se je mnogo prebivalcev s Krasa,
Pivke in iz Vipave kmalu po vzetju beligrajske trdnjave
(1. 1717.) izselilo tjakaj in sicer najbrž zaradi slabega gmot¬
nega stanja. Toda blagostanje se je za vladanja dobrosrčne
cesarice Marije Terezije začelo povzdigovati; kajti skrbela
je posebno za trgovino. Ukazala je, da se je v Postojni,
Vrhniki in na Razdrtem postavila velikim prevaževalcem

21

Stranska Ferdinandova jama.

— 22  —

lopa za blago. Pa tudi z raznimi drugimi uredbami je
koristila našemu narodu.

Leta 1722. je postojnski grad njega poslednji, zasebni
posestnik Fran Oblak pl. Wolkensperg prodal cesarju
Karolu VI. za 80.000 goldinarjev na korist kraški konje¬
reji. Leta 1749. so se planinski in dolinski travniki izločili
iz posestva postojnskega gradu ter se prepisali prestranski
grajščini v last.

Za cesarja Jožefa (1. 1784.) se je ljubljanska škofija
povzdignila v nadškofijo, kateri sta bili podrejeni škofiji
goriška in tržaška. Pod oblast prve so razen Gorice spa¬
dali Gradiška, Oglej, Boleč in Tolmin kakor tudi Kras in
Vipava; pod zadnjo pa razven Trsta in Istre tudi pokra¬
jine ob Pivki in Bistrici. Ta razdelitev se je kasneje
nehala, ljubljanska nadškofija je bila odpravljena ter se
je Notranjsko odslej priklopilo ljubljanski škofiji.

Po padu Mantove v francosko oblast (4. februvarja
1. 1797.) so meseca marcija prvi Francozi dospeli na No¬
tranjsko. Dne 27. marcija so na Razdrtem odvzeli piošto,
ki je bila namenjena v Trst. Utaborili so se na Razdrtem
ter na Nanosu. V Postojni je ostal en eskadron kusarjev
in nekoliko ulancev, ki so imeli nalogo opazovati sovraž¬
nikovo gibanje. Kako se je vršil ta prvi francoski napad,
poiiisal je prav zanimivo takratni postojnski župnik, Josip
Wenigar. On pripoveduje tako:

i,Najprej je nekoliko huzarjev naskočilo bližnjo ces.
konjarno v Prestranku; toda odšli so, ne da bi kaj opra¬
vili, ker je konjarna bila že izpraznjena.

Med 7. in 8. uro zjutoj je v Postojno dospela sovraž¬
nikova predstraža, po noči prej pa so bili odrinili vsi av¬
strijski huzarji in ulanci.

Na čelu predstraže je jezdil Murat kot poveljnik. Sli
smo s težkim srcem nasproti, da bi ga pozdravili. Pa

— 23 -

kako smo bili presenečeni. Odzdravil nam je zelo prijazno
ter nas zagotovil, da se nam glede osebe, imetka ter vere
ni bati ničesar ter da jaz kot župnik svoj posel lahko prosto
in brez ovir opravljam.

Del mnogobrojne predstraže se je utaboril ob reški
cesti ter v vasi Zalogu, kjer so cerkev sv. Danijela pora¬
bili kot skladišče, bila je vsled tega hudo poškodovana
in so jo kasneje morali popolnoma prenoviti: drugi del
je bivouakiral na višinah proti Planini in Unici, da bi tem
lažje stražil prehod; konjištvo pa je ostalo v trgu Postojni.

Oddelek kakih 800 mož se je z dvema topoma na¬
menil proti Reki, pa se je vrnil kmalu ter se potem pri
Bistrici in Trnovem utaboril.

Iz Gorice je že poprej okolu 200 mož odšlo proti
Idriji, da bi se polastilo živega srebra, ki se je ondi na¬
hajalo, no dobili so ga le malo, ker se ga je večina že
poprej spravila v varnost.

Dne 2. aprila zgodaj zjutraj, bila je ravno nedelja,
se je končno vzdignila konjiča, in popoldne je divizija
generala Bernadotta z vojaško godbo ter vihrajočimi zasta¬
vami odjezdila proti Ljubljani.

Prav dosti teh nepovabljenih gostov je črez noč ostalo
v Postojni, v duhovnišču je kar mrgolelo častnikov in
težko nam je bilo vse pogostiti, ker smo že prejšnje dni
morali vsak dan preskrbeti deset častnikov predstraže,
bilo je vse použito in v Postojni tako ni bilo velike zaloge
živil, toda storili smo jim vso na ljubo, samo da bi dobro
izhajali ž njimi.

Dne 17. aprila 1. 1797. je bil vendar v Ljubnem na
Gorenjem Štajerskem sklenjen mir in izmed sovražnih
divizij so se nekatere začelo pomikati skozi Koroško, druge
skozi Goriško in zopet druge skozi Ljubljano in Postojno

— 24 —

na Frijulsko, tako da so dne 8. maja zadnji Francozi od¬
hajali z Notranjskega.

Med celim navalom je bilo v Postojni zmiraj francosko
poveljništvo konjiče in pešcev. Da bi prikrili svojo sla¬
bost, so vedno svoje čete premikali iz kraja v kraj, zdaj
je šla ta divizija proti Gorici, po drugem potu pa v Ljub¬
ljano, od ondod zopet sem in proti Reki, tako da se nikoli
ni moglo vedeti, kako močna da je bila armada; cenili
so število divizij generala Bernadotta na 10.000 mož, ki
pa je vsled zvijačnega gibanja bilo videti dosti večje.

Navzlic temu je pohvaliti Francoze, da so se tu v
Postojni dostojno vedli z župnikom: niso izsiljevali nov¬
cev in drugih reči; spoštovali so cerkev in če so ob ne¬
deljah prišli k Božji službi, so se vedli krščanski in lepo,
tako da v tem oziru niso nikogar pohujšali.

Od tega časa je draginja postajala vedno hujša, do¬
brega denarja, zlata in srebra je bilo kaj malo. V letih
1801, 1802 in 1803 ni bilo dobiti srebrnega denarja, le
papirnat in slab drobiž se je nahajal med ljudstvom.
Mernik pšenice je veljal 15, tudi 16 srebrnih desetic, oves
še enkrat toliko, koruza pa toliko kakor pšenica.

Davki so po vojski naraščali in na kmetih so se pri¬
toževali, kako težko je živeti.“

Vojni dogodki 1. 1805. in 1809. privedli so nam zopet
istega sovražnika; tudi o teh napadih imamo poročilo, ki
ga je spisal že imenovani kooperator in kasnejši postojnski
gimnazijski profesor Magajna,

Njegov opis se glasi:

„Dne potem ko nas je vojna Nj. cesarske Visokosti
nadvojvode Karola 23. novembra 1. 1805. popolnoma osla-
vila, dospel je francoski predvoj „Chasseur a cheval“ v
nedeljo 24. novembra, ob 9. uri zjutraj, dne 25. novembra

Razvaline gradu na Soviču.

ti

— 26 -

pa vsa od generala D’ Espagna poveljevana predstraža,
ki nas je močno nadlegovala.

Nastopnih dni je prišel pod poveljnikom maršalom
Massenom tudi ostali voj, kateri nam je po svoji dobri
volji odvzemal vse ter samovoljno trpinčil ljudi. Vsled
tega je mnogo prebivalcev pobegnilo iz Postojne. Ostali
so le poduradniki okrožnega urada, vrli okrožni komisar
Wilcher, potem grajščinski oskrbnik ter so nam po mož¬
nosti olajšavali naš žalostni stan.

Po Požunskem miru 1. 1806. so Francozi končno me¬
seca februarja odšli, in oddahnili smo si pred njimi do
leta 1809.

Dno 10. aprila 1. 1809. se je zopet pričela vojska. Že
dne 16. maja so se avstrijski vojaki, po največ brambovci,
zgrabili s sovražnikom na Rebernici, dokler niso Francozi
pod generalom Macdonaldom prišli na Nanos ter Avstrijce
prijeli od zadaj. To je provzročilo grozno zmešnjavo; naši
ljudje so kar trumoma drli proti Postojni, tu je bilo mnogo
ranjencev vsake vrste, vse je vpilo in tarnalo.

Dobri Postojnčani so pod vodstvom postojnskega oskrb¬
nika Karola Smola pomagali ter človekoljubno obvezavali
ranjene vojake. Po noči so Avstrijci odrinili proti Cerknici
in dalje proti Ribnici; ceste proti Logatcu in Ljubljani so
že zasedli Francozi, ki so prišli črez Col in Hrušico ter
naše odrinili.

To noč so Francozi naskočili okope pri Razdrtem, pa
bili so z velikimi izgubami odbiti.

Do 1. ure po noči smo raz stolpa farne cerkve gledali
strašili prizor, ki se je vršil na Razdrtem.

Zjutraj se je boj ponovil; gromenje topov je bilo v
Postojni dobro slišati; sovražnik je trpel zelo; naposled,
ko je sovražnik izgubil do 800 mož, se je udala utrdba.

— 27 —

Dne 18. maja 1809. so prvi Francozi, namreč šesti
huzarski polk, pod vodstvom nekeg'a Firina, peklensko
hudobnega človeka, dospeli v Postojno; sreča za nas, da
* je nastopnega dne že odmarširal, sicer bi nas bil s svojimi
huzarji popolnoma slekel. Za njim je prišla divizija Brous-
sier, katera se je pa enako svojemu poveljniku vedla še
«• precej dobro. Sv. Rešnjega telesa dan je dospel Marmont
iz Dalmacije, ki je tudi svoje vojake imel v dobrem redu
in strahu.

Od tega časa smo bili brez vojakov, dokler niso hrvaški
insurekcijski huzarji*) provzročili, da je primarširala itali¬
janska brigada Bertoletti; ti Lahi so nas mučili do dunaj¬
skega miru, ki nas je izročil Francozom."

Kar se tiče notranje preosnoVe nove vlade, je Postojna
vsled dekreta cesarja Napoleona z dne 12. februvarja
1. 1810., spadala pod juvo vojaško divizijo; dohodke, ka¬
tere je prinašala graščina, je dobival maršal Marmont.

Da je ta čas bila v Postojni gimnazija, je že drugod
povedano.

G-otovo je, da so za francoske dobe obiskovali sosedno
jamo, ki je učenemu svetu že bila znana. Marmont, ki
se je zadnji čas svojega namestništva preselil v Ljubljano,
piše v Svojih spominih: „Poslužil sem se okolice, da sem
si ogledal dve znamenitosti dežele, Postojnsko jamo in pa
Cerkniško jezero. Kranjsko ima isto naličje kakor Dal¬
macija; vse je vapnato ali pa peščeno. Reke izdolbejo
svoje korito globoko, presekajo gorovje, izginjajo ter zopet
*■ prihajajo na dan. Neizmerne, votlin polne, zelo globoke
jame zde se nam templji orjakov. Krasni stalaktiti in
stalagmiti, ki jih stvarja padavina moče, tvorijo sobe in
spominke prečudne arhitekture. Ta jama je zbog velike

*) Divizija pod vodstvom grofa Oršiča, ki je po Notranjskem ogle¬
dovala do Postojne in Vipave.

— 28 -

svoje razsežnosti in raznosti oblik svojih dvoran in od¬
delkov ena največjih znamenitosti te vrste, in če je raz¬
svetljena, kakor je bila takrat, ko sem si jo ogledal jaz,
je nje krasota taka, da je ni mogoče natanko popisati."

Vsi veliki dogodki francoske države, kakor poroka
Napoleona z Marijo Lujzo (dne 1. aprila 1. 1810.), ali cesarjev
god 15. avgusta in dosti dr. so se ravno tako slovesno <*
praznovali pri nas kakor na Francoskem.

No, Francoska oblast je nehala 1. 1813. V juliju tega
leta so začeli Avstrijci, kakih 60.000 mož pod Hillerjem,
Nugentom, Radivojčevičem in dr. nastopati proti cesarkemu
namestniku, princu Evgeniju, ki je s svojo 53.000 mož
močno armado zasedel vse ceste, ki vodijo črez Ljubljano
in Pontafel na Laško. Tekom meseca septembra so si
Avstrijci osvojili Istro in je general grof Nugent 16. sep¬
tembra, ko ga je sovražnik med Jelšanami in Lipo napadel,
ga prevaril s tem, da jo del svojih čet odpravil proti
Reki, sam pa šel v Istro in tako prisilil sovražnika, daje
naglo ostavil Reko ter se vrnil proti Trstu in Postojni.

Dne 5. oktobra ob 1. uri popoldne je na ljubljanskem
gradu kapitulirala zadnja francoska posadka 800 mož pod
vodjo Legerjem, ostale čete so odšle že koncem me¬
seca septembra. Namestni kralj je že 2. oktobra ob štirih
zjutraj sel skozi Postojno na Laško, 3 ure kasneje so
semkaj dospeli Avstrijci, Radeckega huzarjiin 1500 hrabrih
Hrvatov. Tako so Postojnčani zopet prišli pod Avstrijo in
so se kakor prej tako tudi zdaj izkazovali njene najzve¬
stejše sine in branitelje.


II.

Postojnska jama

1. Opis jame.

Č etrt ure severnozapadno od Postojne se
Pivka 50 m  nad morjem izgublja v pod¬
zemski ponor, vhoda v jamo pa se na¬
hajata 19 m  nad reko Pivko. Pred njima je
lep, z raznovrstnim senčnatim drevjem ob-
sajen prostor. Ravno nad vtokom roke je
star, neznaten vhod za vodnike, kakih 15 m  odtod na
desno pa novi naravni vhod, ki so ga odkrili šele 1. 1866.
Širok je 7, visok pa 9 m  ter je z lepim gotiškim okrižjem
zaprt.

Postojnska jama se deli v veliko cerkev, staro
jamo, cesar Ferdinandovo jamo s plesiščem, cesar
Franc Jožefovo in Elizabetino jamo, Belvedere z
razgledom v Tartar, jamo cesarice Marije Ane,
Kalvarijo, jamo nadvojvode Ivana, ter novo 1.1890/91.
odkrito postransko jamo.

t  Velika cerkev.

Velika cerkev se razprostira 28 m  od vhoda v dol¬
gosti nad 45 m, v širokosti 30 m  in v visokosti dobrih
28 m.  Daleč se razpenja nje obok erez temni prepad, iz
katerega slišimo šumeti reko, ki v podobi črke S teče
skozi veliko cerkev in se naposled izliva v skalno raz-

— 30 -

poko. Veliko cerkev razsvetljuje dvoje električnih obloč¬
nic.*) —

Pri vhodu v jamo smo stali oh desni obali Pivke,
pri vhodu v veliko cerkev pa se nahajanj# ob nje desni
obali, ker smo kratko pred vhodom prekoračili naravni,
skalnati most, pod katerim drevi v veliko dvorano. Raz
tega naravnega mostu nas vodi 84 stopnic k reki, črez •*
katero nas pelje železen, na dveh masivnih kamenitih
sohah stoječ most na nje levo obal. Od vhoda pa do
navedenih stopnic znaša pot 28 m.  Do leta 1818. se je
moglo priti samo do sem, ker je strma stena zapirala pot.

Tu je v skalo vzidan spomenik iz črnega mramorja, ki
priča, da se je tukaj dne 16. maja 1. 1816. mudil cesar
Franc I. Leta 1856. so v levi steni izsekali 55 m  dolg in
1'5 /77  širok hodnik, ki veže veliko cerkev s cesar Ferdi¬
nandovo jamo. Tu je veža, v kateri spredaj na levi roki
stoji Ferdinandov spomenik, posvečen cesarju Ferdinandu,
ki je dne 17. avgusta leta 1819. prvič videl ta del jame.

Z leve Pivkine obali pa do sem dovede nas pot črez
82 stopnic.

Obok velike cerkve je podoben mozaiku sestavljenemu
iz dragocenih biserjev, ki se svetlikajo v magični električni
luči že omenjenih obločnic, in iz reke, tekoče globoko
spodaj, odsvita se vsa blisketajoča svetloba nazaj.

Stara jama.

Ne daleč od spomenika cesarja Franca I. proti levi se
pride črez kakih 15/7? dolgo in 4 d m  široko naravno brv
v takozvano staro, zdaj zapuščeno, nekdaj pa edino znano

*) Električna luč je vpeljana I. 1884. Največje prostore jame raz¬
svetljuje 14 obločnic, katerih vsaka sveti za 1400 sveč.

31  —

Prižnica v Tarlaru..

— 32 —

jamo. Stara jama znaša v dolgosti 189 m  in ima več in
mnogovrstnejših kapnikov, kot nova, večinoma stalak¬
titov.*)

Pot vanjo nikakor ni tako nevarna, kakor se je trdilo.
Sedaj je zavarovana z železnini omrežjem.

Ta jama je imenitne važnosti zaradi svoje lope z na¬
pisi, ki je res vredna, da se ogleda.

Zanimiv je v tej jami rdeči slap, rdeče piščali na
beli steni veže, po kateri se pride v vežo z napisi. Ta
jama je izdavnaj morala biti znana, kakor nam priča let¬
nica 1213, pa je v 18. stoletju zaradi težavne, nevarne poti
niso več obiskovali. Leta 1689. jo je obiskal naš slavni
kronist Valvasor. Josip Jeršinovič, vitez Loevvengreifski je
1. 1816. prvi v spremstvu vodnikov Frana Šebenika, Val.
Verneta in Luke Čiča bil v njej. Malo dni potem jo je
obiskal tudi grof Hohenvvart, ki je prav zanimivo po¬
pisal nje zadnjo vežo s koralami, ali kakor jo on imenuje,
vežo suhib ogrodij. V to vežo se prihaja po hodniku, na
katerega stenah je mnogo krasnih belih in rdečih dra-
perij. V njej se na belem stropu nahajajo prelepe rdeče
korale, v ozadju pa je bilo omenjeno človeško ogrodje,
katero je natanko preiskal in opisal grof Hohenwart, o
katerem pa dandanes ni več sledu. Prekopano je že iz¬
davnaj. Ondi, kjer naj bi bilo, videti je samo precejšnjo
soho.

V tej jami je slikovit prelaz, čigar sliko (str. 17.) po¬
dajamo cenjenim bralcem.

Tukaj slede napisi, ki si jih je leta 1830. zaznamoval
grof Hohemvart:

*) Geognozija imenuje tiste kapnike stalaktite, ki vise od stene
navzdol in ki rastejo navzdol tako kakor ledene sveče, stalagmite pa
tiste kapnike, ki se v jami drže tal ter rasto na kvišku, ker vedno
nanje kaplja.

— 33 —

1213
C. M.

1323

Kircheimer
C. P.

1393

1412

Michael Hauser
1538
1516

Philip Wenger
G-nad dir Gott.
1523

Stumpberg

1534

Kirchheimer

1540

Kauver

Hanns Hueber 1547
1575

(Malo razločna znamenja.)

1575
M. W.

(I. Sciffrerere)
1575

Mariahilff za
Vilharbar.

1592

Walent. Junikar
B. P.

1606

(Znamenja.)

1575

(Znamenja.)

M. Weingarter

1575

I. Tschiffern
Ca. Agourer

1576

1576

Longkainr

1578

Der mit Herrn
Joseph Holla
Gnad dir Gott.

1580

Erzpriester

1580

Gorger Tauffrer
Franz Anton
Herzog zu Cromau 1580
auch Fiirst zn Eggenperg.
A. W.

1585

Gnad dir Gott.
1587

(Znamenja.)

1585

3

— 34 —

V posebni prilogi podajamo č. čitateljem še faksimile
teli napisov, kakor jih je grof Hohenwart priobčil v svojem
popisu Postojnske jame.

Ferdinandova jama.

Na desno drži iz Velike cerkve do blizu 9 m  visok
hod v »Ferdinandovo jamo“, največji in najlepši del Po-

35

3 *

Kalvarija.

— 36 —

stojnske jame, ki se začenja pri Ferdinandovem spome¬
niku. Tu je tudi začetek železnice, ki vodi kakih 1600 m
daleč do podnožja Kalvarije. Glavni hod tega dela jame je
1700 m  dolg, od njega pa se čepe še postranski hodi in
veže. Kapniki te „Nove jame“, kakor jo tudi imenujejo,
so čisti in beli ter imajo raznovrstne podobe. Vsaka sto¬
pinja podaja nova čuda strmečemu gledalčevemu očesu.
Svetloba luči, ki pada na vse strani, zbuja nepopisen
blesket in svetlikanje. Kdo ima pero, ki bi dostojno
moglo opisati vso to krasoto!

Kmalu pri začetku jame se nam na desni kaže priž¬
nica, nato pa dospemo v vežo 7 m  visoko, v kateri je na
desno tako zvana mesnica. Tu vise od stropa veliki kap¬
niki, katerim pravijo „boh“. Od tukaj se gre na desno v
postransko jamo, ki se na koncu deli v dva hoda, ki jo
pa le malo obiskujejo.

Ta stranska jama ima „angleški vrt“, „vežo s sala¬
mami", „kameniti dež" in pa „prestol“.

Ce gremo po glavnem hodu naprej, vidimo tu „mater
Božjo", „slap“ iz belega in sivega kapnika, „kol v železu",
„leva“, „krstni kamen", „gledališko ložo", „borjavo“, „sv.
Petra stol" ter ječo. Od tukaj nas popelje pot na krasno
„plesišče“.

„Plesišče“, ki je od vhoda 540 m  oddaljeno, ima skoraj
popolnoma ravno eliptično osnovno ploskev, je 45 m  dolgo,
30 m  široko, 14 m  pa visoko. O binkoštih tu svira godba
in se pleše. Prostora je za več tisoč ljudi. V tej dvorani
na desno ob vhodu je spominska plošča, posvečena Jo¬
sipu Jeršinoviču vitezu Loevengreifskemu in dr. Adolfu
Schmidlu, ki sta si za jamo pridobila velikih zaslug.

Na desni strani plesišča visi s stropa bel naguban ter
prozoren stalaktit, „rjuha“. Ob izhodu na desno se kaže
podoba „sv. Antona Padovanskega", podoba „Matere Božje

37

Vrh', Kalvarije.

ft®

— 38

Marijaceljske" in „čaša sladoleda". Šele za plesiščem so
kapniki raznovrstnejši, bele, sive, rjave in rdeče barve.

Tu se je steber razklal na dva kosa; gorenja polovica
sloni na drugem stebru. Temu se pravi „stolp Pizanski".
Dalje slede trobarvni steber, zgoraj rdečkast, na sredi bel,
spodaj rumen; „želva“, „sova“ in „mali zvon", to je viseč
kapnik, ki lepo zazvoni, če s palico udariš po njem. Za *
zvonom vidiš „kapelo“, v kateri so „orgle“ in pa „oltar“.
Zapustivši kapelo, pridemo v precej visoko dvorano, ki je
s samimi belimi stebri napolnjena. Od stropa visi »le¬
stenec", vihra »zastava" ter miga „rokas tremi prsti". Malo
naprej, in prišel si do dveh „palmovih dreves", na levo
pa vidiš „vodomet“, to je rdeč, vodenemu curku podoben
steber, ki se dviguje iz belega kamenja. V tem oddelku
jame se nadalje nahaja „voščena soba", „mesečina“, „steber
s hieroglifi", ondi blizu je „orlova perut" in „ogelnica“.
Smrti nas spominjajo rdečkasto-bele, stoječe „mumije“ in
pa „Božji grob". Predveža Božjega groba je 9 m  visoka,
v njej stoje krasni kanelirani stebri bele barve.

Tu se jama deli v dve panogi, katerih leva se imenuje

Franc Jožefova in Elizabetina jama,

desna pa vodi proti Kalvariji.

Ker v to jamo poprej ljudje niso zahajali, je njeno
kamenje še čisto in neokajeno. Radi visokega obiska av¬
strijske cesarske dvojice dne 11. marcija leta 1857. se ta
del jame imenuje „Franc Jožefova in Elizabetina jama".
Najlepše tvorbe v njej so: „mala Kalvarija", „zastori“, „pe-
rilnica", »dozdevni dež“, „speči deklici", katerih glavi sta
beli, obleka pa rdečerjava. Pri „Damoklejevem meču",
velikem stalaktitu pridemo koncem hoda v veliko dvorano.
Pred nami se dviguje krasni „Belvedere“, holmec, ki v
obsegu meri 11/77. Na njem se nahaja spomenik iz črnega

39 —

marmorja, ki priča, da sta se dne 11. marcija 1. 1857. tu
mudila cesar in cesarica, 15., julija 1. 1853. pa cesar sam.

Tu blizu je „curek“, kosorepi stožec iz svetlosivega
kapnika z malo krnico, v katero pada od stropa 18 m
globoko voden curek.

Na zapadni strani „Belvederja“ je 284 m  dolga, ne-
hodna jama „Tartar“, po kateri se pride do reke „Pivke“.

Da se tudi v „Tartarju“ nahajajo lepi kapniki, to
dokazuje prižnica, katere sliko podajamo častitim bralcem
(str. 31.).

Z „belvederja“ na levo pridemo do „puščavnika“, črez
kakih 30 korakov pa na 17 m  visoki „Ljubelj“ ali „ Sem¬
mering".

Pri podobi sv. Stefana se začenja:

Jama cesarice Marije Ane.

Iz te jame, ki so jo odprli 1. 1865., vodi pot na desno
na „Kalvarijo“, na levo pa v novo jamo, ki jo je leta
1890. —1891. odkril mašinist Mat. Verbič. V jami Marije Ane
nas posebno zanimajo na levo ob steni viseča „temnorjava
zagrinjala", kakih 23 m  dalje pa prekrasni, snežnobeli
„briljant“. Tik „briljanta“ stoji do 5 m  visok, rumenkasto-
siv steber s „pristrešjem“. Dalje je tu videti velik 6 m
visok „štor“ ter „nagubano pristrešje".

Kakih 30 m  dalje stoji na levo „veliki šotor", ki ima
v premeru kake 4 m  in je približno tudi tako visok.

Pri „veliki gobi" in „velikem špargeljnu" ostavimo
jamo Marije Ane ter se obrnemo na desno.

Pred nami je svetovno znana

»Kalvarija«.

„Kalvarija“ je blizu 60 m  visok, s kapniki preobložen
grič, na čigar vrh drži nad 200 m  dolga pot. Visočina od

— 40 -

podnožja Kalvarije do stropa znaša nad 50 m , od vrha
Kalvarije do stropa pa še zmiraj skoro 18 m.  Vsa votlina
skup meri od podnožja do zadnje stene za vrhom v dol¬
gosti nad 200 /77. »Kalvarija" je tedaj največja podze¬
meljska votlina  v Evropi, če ne na celem svetu.

Tej gori pravijo Kalvarija, odkar je bila najdena, najbrž
zato, ker je množina tu se nahajajočih stalagmitov neko¬
liko podobna ljudem, ki so za križem drli na Grolgato.

Tu vidimo na desni strani „tržaški svetilnik", »Noe-
tovo ladijo", ki je popisana z raznovrstnimi imeni. Med
njimi se nahaja tudi ime vojvodinje Marije Lujze Parmske,
hčere cesarja Franca I. ter vdove Napoleona I. Obiskala
je to jamo dne 4. junija 1. 1830. Na »Kalvariji" je tudi
„veliki oltar", sestoječ iz treh večjih, belih stalagmitov.
Zadaj za velikanskim oltarjem se razteza blisketajoči
„očarani vit." S Kalvarije se gre na vzhodni strani doli
proti železnici. Tu vidimo 34 m  visoko belo stebrovje,
»Milansko cerkev", ki stoji na srednjem odstavku griča.
Na podnožji drugega odstavka kipi na desno ob poti
največji kapnik cele jame. Visok je dobrih 10 m.  Pre¬
koračili smo zadnji odstavek „Kalvarije“, in ostavljaje jo,
gremo skozi nje „vrata", obstoječa iz dveh velikanskih
ter več malih beloleskečih stalagmitov, po vzhodni poti
proti Ferdinandovi jami.

Ko smo videli „angleško kuhinjo", dospeli smo do
„vrste stebrov" razne velikosti, stoječih ob poti in kmalu
nato korakamo pod velikanskim črez pot „podrtim ste¬
brom", ki je 7 m  dolg in nad 1 m  debel.

Ko smo si ogledali še „zemljevid“, »stražnico" in
»stebra dvojčka", dospemo v prostorno dvorano, kjer je
v desni steni glavnega hoda (če se pa prihaja s Kalvarije,
na levo) »Ferdinandove jame" videti železna vrata.

nnnRR


.*?





41

Ivanova jama. Smrečje.

- 42 —

To je vhod v „jamo nadvojvode Ivana". Nadeli
so ji to ime, ker je nadvojvoda Ivan dne 31. junija leta
1832. prvi prišel črez sprednjo dvorano. V tej jami se
nahajajo nakapnine izredne lepote. Ker po njej še niso
pota razpeljana, je za nje obisk treba posebnega dovoljenja
od postojnskega okrajnega glavarstva.

Dolga je ta jama 490 m.  Najbolj nas zanima nje got¬
ska dvorana, ki je skoraj okrogla. V osredju te dvorane
stoji ogromen, rumen stalagmit, ki je z nagromadenim,
rdečerjavim stalaktitom zvezan. Stene so bogato okrašene
z belimi, sivimi ter rumenimi kapninami, ki semtertja
tvorijo čudne oblike, kakoršne nam kaže priložena slika.
(Smrečje, str. 41.) Precej za nizkim prehodom je bela vreča
moke zavezana, visoka 63 cm , dalje 1 m  dolg, 37 cm  širok
prozoren  zastor s krasno borduro. (Ta zastor je v sep¬
tembru 1. 1852. našel dr. Adolf Schmidi). Tu se vse blešči
in iskri in če potrkaš na kak kapnik, zadoni ti liki zvon.

Pri „turški sablji", ki prosto visi od stropa, se deli
od Ferdinandove jame proti jugozapadu in jugu postranska
jama, iz katere takisto prilagamo lep motiv. (Postranska
Ferdinandova jama, str. 21.)

Oglejmo si še „ribji trg", „ploščnate ribe", »zlato
rano," „spečega leva" ter „jamskega čuvaja", potem pa
se podvizajmo v takozvano „jahalnico“, 10 m  dolgo dvo¬
rano, na katere levi steni se nam kaže slavnoznano .za¬
grinjalo".

To je najlepši čudotvor cele jame. Pravijo, da je
nekoč angleški bogataš zanj ponudil 400 cekinov, a niso
mu ga dali. Dolgo je okoli 3 m , debelo 8 mm  ter 1 m
odmaknjeno od stene. Barve je rumenkastobele in je,
kakor je dolgo in široko, prozorno. Njegov obrobek je
rjavo-oranžasto-rožast, in te barve neopazno prehajajo
druga v drugo.

— 43 —

Ko smo si tako ogledali najlepšo in najznamenitejšo
tvorbo, se lahko odpravimo proti izhodu. Med potoma še
si na levi roki ogledamo „izpovednico“, ne daleč od tod
snežnobeli „topov steber", ki v obsegu meri kakih 6 m ,
„rdeče morje", rdečemu valovju podobna tla na levi strani
poti, dalje „veliko in malo cipreso" ter bele, tanke in
prozorne „krežljece“, ki vise od stropa. Blizu tod na desno
je najdebelejši steber v postojnski jami, ker ima 19 m  na
okoli in je 5 m  visok. Še 28 m  naprej in pri „grobu“
smo ter pri vhodu »Franc Jožefove in Elizabetine jame".
Prehodili smo torej vso jamo okoli in okoli. Ogledati si
nam je še treba „novo jamo",  ki so jo odkrili, kakor
že povedano, leta 1890—1891.

V to jamo, ki je nadaljevanje jame „Marije Ane"
proti severu, se dospeje izpod Kalvarije. Pesti je treba
črez dve 7 m  visoki železni lestvi, da se pride do vhoda,
ki je zavarovan z železnim okrižjem. V njej so nakapnine
še alabastrsko bele, kalcitovi kristali pa čudovito čisti,
zakaj tu se še niso in se ne bodo prižigale baklje, ki bi
s svojim dimom počrnile prekrasne te prostore. Tu so
oddelki kakor „kameniti dež", „stolpovi molčanja", „Gol-
gota“ ter „okamenela pravljica".*) Tla semtertja naličijo
lastovičjim gnezdom. V kotlinah, meter globokih ter z vodo
napolnjenih, je polno snežnobelih ter rdečkastih rombo-
edrov. Ker vse te krasote nikakor ni možno točno popisati,
priobčujemo tu dve sliki: „Vhod v novo jamo" in pa
»prelaz" v njej (str. 61. in 63.). Dolžina te jame meri 300 m.

Vsakdo, ki se mudi v postojnski jami, obišči še „novo
jamo"; žal mu gotovo ne bode.

*) Prim.: »Illustrirte Zeitung« št. 2965 z dnč 26. aprila 1900. Str. 600.

——

I z različnih, že navedenih napisov v postojnski jami je
razvidno, da je bila že v XIV. stoletju znana; da bi
jo poznavali i starejši narodi, o tem zgodovina molči.
Izključeno pa to vsekakor ni.

V 16. stoletju je jama cesto Postojnčanom služila v
zavetje zoper krvoločne Turke. Najprvi jo je opisal naš
slavni kronist Ivan Bajkart Valvasor v svoji knjigi „ Slava
vojvodine Kranjske 11 . Opisovali so jo nadalje: I. N. Nagel,
v 18. stoletju prirodoslovca Gruber in Haequet.

Do 1. 1816. je bila jama onstran naravnega mostu še
neznana. Leta 1818. jo je nameraval obiskati cesar Franc 1.
Takratni za jamo navdušeni c. kr. okrožni blagajnik Josip
vitez Loewengreif jo je začel za najvišji obisk prirejati.
Tern povodom je meseca aprila tedanji vodnik, Lukačič,
odkril novo „Ferdinandovo jamo 11 . Na skali ob nasprotnem
bregu Pivke so hoteli postaviti piramido s transparentnim
napisom. Položili so torej črez Pivko dolgo lestvo, na njo
pa desko, po kateri je nato šel Luka Cič s svetiljko v
roki, da bi dospel na omenjeno skalo. Z velikim naporom
je lezel nakvišku. Ko je prišel na vrh, zaklical je doli
stoječim, potem pa se oddalil. Že so se bali zanj, kar se
iznova prikaže ter jim zakliče: „Tukaj je nov svet — tu
je paradiž! 11

Ko se je vrnil, pripovedoval je ves srečen, daje  našel
novo jamo, do konca pa da ji ni mogel priti.

Tako je bila odkrita ..Ferdinandova jama 11 .

Leta 1824. sestavila se je prva jamska oskrbovalna
komisija, katere člani so bili: okrožni zemljemerec (v njega
odsotnosti je cestni komisar — delj časa P. pl. Radics —

- 46 —

oskrboval njegov posel), okrajni komisar (zdaj sodnik),
občinski sodnik (zdaj župan) ter eden občan kot dnevni
blagajnik. Zdaj jamska komisija obstoji iz sedmih članov.
Ti so: okrajni glavar, en političen uradnik, okrajni zemlje¬
merec, davkar in trije zastopniki postojnske tržne občine.

Prvi načrt jame je 1. 1833. izdelal jamomerec Ivan
Fercher; ker pa ta načrt ni bil popolnoma natančen, kar
je 1. 1885. dokazal zdanji gozdarski inšpekcijski komisar
g. V. Putick v Ljubljani, je minister za poljedelstvo, grof
Falkenhayn višjemu rudarskemu zemljemercu I. Schmidu
iz Pribrama naročil, naj jamo premeri na novo. Ta posel,
ki se je začel jeseni 1. 1891., je bil tekom štirih mesecev
izvršen. Natančen načrt je bil zbog tega potreben, ker
jama sega pod teren več občin, med katere so se delili
jamski dohodki ter da se dožene nje razmerje s površjem
zemlje nad njo. Vsled pogodbe iz leta 1877. pa polovico
jamskih dohodkov )dobiva država, polovico pa postojnska
občina. Tudi velikootoška občina je zahtevala svoj delež;
dobivala je nekdaj 6V2 procenta dohodkov.

Tekom 19. stoletja je jamo obiskalo dokaj odličnih
gostov iz raznih dežel in krajev. Navedimo jih tukaj ne¬
koliko : Leta 1845. dr. pl. Aschen s Helgolanda, 1. 1857.
Otokar Marija grof Attems, knezoškof sekovski, 1. 1873.
nadvojvoda Albreht, 1. 1838. Bache, profesor v Filadelfiji,
1. 1857. Barnum, potovalec iz Amerike, 1. 1847. dr. Janez
Bleiweis iz Ljubljane, 1. 1854. dr. E. Brockhaus iz Lipskega,
1. 1838. C. grof Chotek iz češkega, 1. 1856. L. Essault, li¬
terat iz Pariza, 1. 1841. Friderik (knez Schwarzenberški)
knezoškof solnograški, 1. 1845. Fr. Ks. Gabelsberger, steno¬
graf iz Pfaffenhausena, 1. 1837. Gazlof, dvorni slikar v
Napolju, 1. 1847. Leonidas Gluka,' dijak iz Jasija, 1. 1856.
C. C. Graham, naravoslovec iz Angleške, 1. 1844. baron
Hammer-Purgstall, c. kr. dvorni svetnik z Dunaja, 1. 1857.

— 47

Briljant.

— 48 —

Hussein, major iz Tunisa, 1. 1838. Jaquier, literat iz Pariza,
1. 1852. O. O. Marchand King s Kitajskega, 1. 1838. grof
Lamberg, sardinski poslanec na Dunaju, 1. 1839. Avg. knez
Lobkowitz z Dunaja, 1. 1857. Mahmud, major iz Tunisa,
1. 1852. Jurij B. Maish, minister iz Carigrada, 1. 1821. knez
Menčikov, pribočnik carja Aleksandra, 1. 1857. nadvojvoda
Maksimilijan in soproga mu Marija Charlotta, 1. 1887. srbski
kralj Milan I., 1. 1835. Nik. Nadajdine, profesor iz Moskve,
leta 1825. Ladislav Pirker, patriarh iz Benetek, leta 1856.
Pisko, profesor z Dunaja, leta 1847. J. Razlag, dijak
iz Gradca, leta 1845. Rog-owics, naravoslovec iz Kijeva,
1. 1822. John Russel s Škotskega, 1. 1857. Sappa Tappa,
(Si Ismael), poslanec iz Tunisa, 1. 1837. Leopold Schattauer
iz Egipta, 1. 1845. docent Schiodte iz Kodanja, 1. 1852.
dr. Adolf Schmidi z Dunaja, 1. 1853. Ferdinand I. Schmidt,
naravoslovec iz Šiške  pri Ljubljani, 1. 1832. kardinal Spi-
nola, 1. 1843. Ferdinand Strong, bavarski konzul v Atenah,
1. 1887. princ Waleški ter vojvoda Edinburški z mnogimi
angleškimi častniki.

/

Izleti po okolici.

1. Črna jama.

D obro uro severozapadno od Postojne je „Crna jama",
katera se j>o bližnji razvalini kapele sv. Magdalene
imenuje tudi „Magdalenska jama". Pešpot do nje drži pod
razvalino postojnskega gradu črez hrib, v katerem se na¬
haja postojnska jama. Kmalu se dospe na vozno pot, ki
drži okoli gradu ter v gozd. Na obeh straneh poti je
videti več „ dolin “, ki so popolnoma pogozdene. Če se
končno z vozne poti obrneš na levo ter skozi grmičevje
ideš navzdol, obstojiš strmeč pred sivo-črno, skoro na¬
vpično, kakih 19 m  visoko pečino,, ob katere podnožju je
širok, toda nizek vhod v „Crno jamo“. Ta jama ni zaprta
in se ne plačuje nobena vstopnina. Vodniki navadno sve¬
tijo z baklami. Pot vanjo je dokaj strma, toda kmalu
prideš v visoko, veliko cerkev, katere obok sloni na silnih
stebrih. Jama ima tri oddelke; oni na desno je daljši in
prehoden ter drži h kotlini z vodo, v kateri se nahajajo
„človeške ribice". Na levo se po strmem pobočju črez
sipino in skaline tudi pride do vodne kotline, ki je s po¬
prej navedeno v zvezi. Tretji hod je v zvezi s tem zadnjim
oddelkom.

V veliki cerkvi so silne in mnogobrojne nakapnine,
katerih rti pa so navadno odlomljeni. Ker se tukaj sveti
z baklami, so prostori že precej okajeni. V tej jami je

4

50

nekoliko hladneje nego v postojnski. Obiskujejo jo na¬
vadno le radi »človeških ribic". Te živalce je najbolje
opisal naravoslovec dr. Pokornj. Njegov opis slove: „Mo-
čeril ali človeška ribica, Proteus anguineus, je za prst
debela. Zleknjeno, valjasto telo se končuje v ploščat, ves-
last rep. Poltne barve je in jako tenke, gole kože. Pikaste
oči so skrite pod kožo, na vratu ji pa ob vsaki strani vise
trije jasno rdeči skržni šopki. Male, nepopolne, voskaste
nožiče stoje daleč narazen, prednje imajo po tri, zadnje
samo po dva prsta prosta. Za svetlobo je jako občutljiva,
v posodah pa živi več let brez vse vidne hrane, samo
da se ji voda večkrat premeni. Ni baš dolgo, kar je ta
živalca znana*), a zbudila je splošno pozornost zaradi
čudovite postave in čudnega življenja. Ker vse življenje
diha s škrgami, imeli so jo sprva za ličinko kake druge
živali.

Ta znamenita živalca živi v podzemskih vodah na
Krasu, t. j. na Kranjskem in v Dalmaciji, posebno pa v
Orni jami blizu Postojne na Notranjskem."

*) Čudno; te živalce opisuje že Schonleben (Opis cerkniškega
jezera) in Valvazor nam pripoveduje, da sta nekoč po hudem deževju
ob iztoku potoka Bele (uro hoda nad Vrhniko) bila najdena dva mlada
»pozoja«, katera je Valvazor, ko so mu ju bili pokazali, spoznal za
živali, ki spadajo v vrsto kuščarjev. — (Glej: Dr. Adolf Schmidi, Die
Grotten und Molilen von Adelsberg. Wien, 1854. Str. 242 in 243.)

2. Jama pri Velikem Otoku.*)

R azen Postojnske jame je v okolici postojnski najbolj
znamenita „Jama pri Velikem Otoku", ki je od nje
oddaljena samo 1150 m.

Ce greš po poti, ki drži mimo postojnske jame v Ve¬
liki Otok, si lahko ogledaš krasni naravni pojav, kako
se Pivka, silno šumeč, izgublja v podzemeljski svet po¬
stojnske jame.

Tik prijazne vasi Velikega Otoka popelje te s ceste
na desno pešpot po hribu navzgor in približno čez 15
minut dospeš do vhoda jame, ki je zazidan ter z želez¬
nimi vrati zaprt.

Kdo bi tukaj sredi nerodovitnega sveta pričakoval
take lepote, ki se kmalu nudi občudujočemu gledalcu!
Toda, pi’edno na kratko opišemo jamo, bodi nekoliko
omenjena zgodovina nje odkritja.

Že leta 1850. je poskušal voditelj po postojnski jami,
Luka Čič, in kasneje istega leta raziskovalec kraških jam,
dr. A. Schmidi, iz »Velike cerkve" po Pivki s čolnom
priti naprej, a oba sta poskuse morala opustiti. Dospela sta
» jedva 580 m  po Pivki, kar jima je velikanska zajeza za¬
pirala pot. Velikootoška jama je bila najdena 1. 1888., od¬
krita pa šele dne 18. avgusta 1. 1889.

Postojnski jamolazci so hoteli dokazati, da je njih
jama v zvezi z jamo pri Velikem Otoku. Radi tega so
trije z dvema pogumnima voditeljema dne 10. aprila
1. 1890. iz Velike cerkve odveslali po Pivki. Ko so se

*) Primerjaj: Jama pri Velikem Otoku. Spisal dr. Emil Bock v
Ljubljani. (Izvestja nemškega in avstrijskega planinskega društva, št. 14.
de 1890, str. 180—18?.)

4 *

52

sest ur deloma vozili, deloma hodili, so dospeli v ogromen
prostor. Priplezali so do podpornega zidu, ki je bil z že¬
leznim okrižjem zavarovan. Bilo je dokazano, da so prišli
v Otoško jamo do takozvanega „belvederja“. Pot, po ka¬
teri so prišli ti jamolazei, je skoro 1 1 /. 1  kilom. dolga.

Zdaj pa si oglejmo jamo samo.

Uljudni naš spremljevalec, takratni župan z Velikega
Otoka, je z drugimi vodniki prižgal sveče na dolgih sveč¬
nikih in dospeli smo po ozkem hodniku v dvorano, dolgo
kakih 200 m.  Na nje vzhodnem delu dere Pivka po glo¬
bokem prepadu naprej. Ta prepad kakor i drugi nevarni
prostori so obdani z železnimi ročaji. Se približno ni mo¬
goče opisati krasnih, belili lesketajočih se dvoran in hodov.
Že pri vhodu smo videli mnogobrojne bele in rjavkaste
kapnike, zagrinjala ter perilu podobne nakapnine, ki so
često posejane z blesketajočimi kristali. Nekoliko teh ču¬
dovito nagubanih, prozornih zagrinjal je modro, rjavkasto
ali rjavordeče obrobljenih.

Za omenjeno dvorano je več malih vež z rjavimi
stalagmiti in stalaktiti; tu vise ob steni liki kulise veli¬
kanska, tenka, bela zagrinjala od stropa do tal. V bližnjih
prostorih se nahajajo še debelejši kapniki, ki se sila svet¬
likajo. Iz tal pa se dvigajo nizki, tenk : , beli obronki z
majhnimi jaškami, iz katerih mole rastlinam podobne na¬
kapnine. V srebrnočisti vodi smo opazili več „človeških
ribic".

Od tod dospemo po hodu, kakih 20 m  dolgem in skoro
tako širokem, v cerkev, visoko do 10 m.  Ob nje levi steni
je takoimenovani snežnobeli „slap“, ki v šestih kataraktih
hiti proti tlem. Zdaj se strop znižuje, in vodene kapljice
gosto padajo na tla. Radi tega se ta oddelek imenuje
dežna lopa; na nje desni strani nam nasproti zija do 10 m
globok prepad.

53  —

Vrsta stebrov.

54

Nato sledi zelo ozek, izklesan hodnik, po katerem se
erez nekoliko stopnic dospe v malo lopo s takozvano se¬
neno kopico. Nastopna lopa je polna stalaktitov, soh, za¬
grinjal ter nakapnin, ki so nazobčane liki žaga. Sledeča
lopa se imenuje zbog- mnogih, zagrinjalom podobnih, od
stropa visečih nakapnin „perilnica“. V sosednji lopi z
mnogimi zagrinjali ter stalaktiti se v sredi nahaja jaška,
ki jo imenujejo „akvarij“. I tu smo videli dokaj člove¬
ških ribic". Od tukaj drži nizek hodnik, ki pa se kmalu
razširi, temperatura je nekoliko toplejša, tla pa so skoro
popolnoma suha.

Na levi strani se odpira velikanska dvorana s pre¬
merom kakih 80 m  ter silno visoka. Tuje omeniti „oltar“,
„kip“ ter „pasjo glavo". Na severni strani štrli iz kamenja
liki slonova kost bela piščal jamskega medveda. V obče
se v jami nahaja mnogo živalskih kosti, ki so ali cele ali
pa na pol okamenele. Za veliko dvorano smo precej
navkreber prišli mimo treh dolin, ki so do 40 m  globoke.
Do sem je bila takrat pot speljana. V globokem prepadu
na desno slišiš Pivko bučati. Po opisani poti smo zopet
dospeli iz jame. Daši je dolga 2 v .,km,  ogledali smo si jo
v dobri uri.

Za uravnavo jame si je razen stanovalcev Velikega
Otoka posebnih zaslug pridobil postojnski jamski blagajnik,
g. Fran Jurca, čigar last je zdaj ta jama.

3. Rakovska dolina in Cerkniško jezero.

Opisal S. Rutar.*)

v

Č lovek bi skoraj ne verjel, da se nahajajo na Kranjskem
čudovito lepi in presenetljivo veličastni kraji, o katerih
še v naših dnevih, ko se toliko potuje in toliko turistuje,
večina omikancev niti pojma nima. Lepa Gorenjska je pač
širnemu krogu dobro znana; obiskuje se n. pr. Savica,
Vintgar, Peričnik, Vražji most, prirodni most blizu izvira
Bistrice itd. Prav malo, ali vsaj ne zadosti znana pa so
kraška čudesa na Notranjskem, četudi imajo tamošnji kraji
vprav tako dobro železniško zvezo kakor gorenjska stran.
Tem malo znanim in malo obiskovanim krajem moramo
prištevati v prvi vrsti Rakovsko dolino  pri Rakeku in
tamošnja dva prirodna mosta. Celo najglasovitejši ljub¬
ljanski turist, ki je bil že 25krat na Triglavu, je moral
priznati, da še ni bil v Rakovski dolini!

Pa saj ni čudo, če pomislimo, da niti sloveči preisko¬
valec kraškihjam, dr. Adolf Schmidi, kije  obiskal 1. 1850.
Rakovsko dolino in Skocijanski mošt, ni slišal nič o
udrtinah pri izviru Raka in o drugem prirodnem mostu.
Niti eden izmed starejših opisovalcev kraških jam, ne
izvzemši Valvasorja in Nagla, ne omenja teh udrtin in
tega „drugega mosta". Sele ko so 1. 1853. delali železnico
z Rakeka proti Postojini. so razširili železniški inženirji
vest o teh čudesih Rakovske doline. Septembra meseca
omenjenega leta je prišel dr. Schmidi drugikrat na Rakek
in je bil zelo iznenaden, ko je slišal še o drugem mostu
v Rakovski dolini. Šel ga je takoj gledat in tako vendar

*) Ponatisnjeno iz Planinskega Vestnika de 1890 z dovoljenjem
g. pisatelja ter z dovoljenjem uredništva.

— 56 —

lahko v dodatku k svoji knjigi „Die Grotten und Hohlen
von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas“ opisal tudi še
„Dmgi skalnati most v Škocijanu pri Uncu".

Od takrat je „drugi most“ pač znan učenemu svetu
in tudi najbližnjim domačinom, ali potujočemu občinstvu
je ostal ta biser kranjske dežele vendarle neznan. Pisa¬
telju teh vrstic se je primerilo, ko je v večji družbi po¬
toval iz Cerknice v Rakovsko dolino, da voditelj ni mogel
najti omenjenih udrtin in „drugega mosta". Upam torej,
da ustreženi potujočemu občinstvu, ako nekoliko natančneje
opišem Rakovsko dolino in mu razkrijem tamošnja pod¬
zemeljska čudesa ter tako morda nekoliko pripomorem,
da bodo turisti bolj pogostoma obiskavali ono strahovito
samoto pri Rakeku.

Od postaje na Rakeku vodi steza kakih 2100 korakov
naravnost proti jugu do prve stražnice zunaj postaje, ki
stoji blizu tam, kjer se železniška proga zavije v nasprotno
mer. Od tam greš še dobrih 600 korakov po kolovozni
poti proti S e lic a m. ter dospeš do gozdne preseke, ki drži
skozi gozd kneza Windischgratza proti jugozahodu. Po
tej preseki stopaš kakih 680 korakov po gozdu do mesta,
kjer se odcepi vozna pot na desno stran (proti zahodu) in
kjer je na špecijalni karti zaznamovana nadmorska višina
606 metrov. Se malo korakov dalje, in takoj pridemo do
okrogle planotice, kjer se nahajajo omenjene udrtine in
„drugi most" s slikovitimi prikaznimi.

Teh udrtin šteje Vilj.Putick, gozdnonadzorni komisar
in najboljši poznalec kraških votlin, šest, špecijalna karta
ima pa samo štiri zaznamenovane. Tista, do katere nas pot
najpoprej pripelje, je najzanimivejša. Z njenega severnega
roba uživaš razgled črez „drugi most." To je kaj ličen
priroden lok, ki je še obvisel nad sosednjo udrtino, vse
drugo se je še pred stoletji sesedlo. Most je kakih 30 m

Plesišče v Postojnski jami.

■: - m





57

Zagrinjalo.

— 58 —

dolg in skoraj skozinskoz po 4 m širok; površje mu je
neravno, skalnato in z drevjem redko, poraslo. Črezenj
vodi steza, ki ni nevarna, vendar ne svetujem orhotioavim
ljudem po njem hoditi. Pod skalnatim obokom se lepo vidi,
kako teče Rak skozi najgorenjo udrtino, dalje pod mostom
in se izgublja pod skalo, na kateri opazujemo ta prizor.

Kdor si pa hoče vse to natančneje ogledati, treba, da
gre nekoliko nazaj do ridaste poti, ki vodi od poprej
omenjene planotice k prvi udrtini navzdol. Kakih 35 m
pod planotieo prideš do vode, ki se proti vzhodu vije in
izgublja v temen predor. Visoko gori na desni se vidi
oknu podoben preduh, skozi katerega padajo solnčni
žarki doli v strahoviti prepad. Ce smemo zaupati opisu
dr. Schmidla (na str. 308), je stala tu doli nekdaj žaga ža
deske, h kateri so zelo težavno spuščali rklje, še.težavneje
pa nazaj gori spravljali deske. In da bi preprosta žaga
ne trpela mnogo škode, so ji streho taka priredili, da so
jo o preteči povodnji lahko sneli in v varnost spravili.
Vkljub temu dandanašnji dan ni niti duha ne sluha o tej
žagi: vse je povodenj razdejala in odnesla.

Iz te prve mirimo pridemo ob zahodni strani skoz
nizek predor v drugo manjšo udrtino, ki j e na vzhodni strani
precej položna, tako da bi si človek upal po njej navzgor
splezati, in bržkone sta ravno tod plezala 1. 1852. ona dva
predrzna lovca, katera omenja dr. Schmidi v svojem opisu
,,drugega mosta". V tej drugi udrtini se pride črez brv z
zahodne na vzhodno stran potoka in se koraka potem
prav lahko do drugega predora, dedva prilezemo skozenj,
dospemo v tretjo najobširnejšo udrtino, črez katero so
obloči v smelem loku „drugi most". Ta udrtina je 76 m
dolga, 23 m  široka in 42 m  globoka, W.  Putick trdi, da
je brezno pod „drugim mostom" 55 m  globoko (Adelsberg,
seine Grotte und Umgebung, 1892, str. 56).

— 59 —

Pogled iz globočine navzgor na ta most je neizrečeno
romantičen in se ne da primerjati z nobenim drugim. Ta
most je dr. Schmidta tako očaral, da piše o njem doslovno:
„Očividno je, da toliko hvaljeni Skocijanski most ne more
tekmovati s tem ..drugim - ' mostom. Prvi namreč se ne
more imenovati vprav most, nego bolje ..orjaški predor",
ker je cela gora predrta in korakaš črez gorsko grmado,
ne da bi opazil, da greš črez most, in da šumi pod tvojimi
nogami voda. Ta drugi  most pa je v pravem pomenu
besede eden sam zelo smel lok, kakršnega more le pri¬
roda sezidati, in vendar je v vseh svojih dimenzijah tako
vitek, rekel bi, tako rahlo-krasen, da se bodo marsikdo
obotavljal nogo nanj položiti, boječ se, da se ne bi zrušil
nad strahovitim prepadom."

Večji del udrtine je na drugi strani mostu. Tu se
opazi tik vode doli na levi strani vhod k stranski votlini.
Kmalu potem pridemo do brvi, ki nas vodi črez šumeči
potok zopet na zahodni breg Raka. Tu zijata pred nami
dve votlini: iz desne prihaja voda, ki je odtok Cerkniškega
jezera, leva pa je zaprta z lesenimi vrati. Desna votlina
se imenuje „Princa Hugona okapnica", po kateri se pride
lahko 1000 m navzgor proti Cerkniškemu jezeru, toda le
na čolnih. Druga mnogo zanimivejša pa je „Princesinje
Kristijane okapnica", ki ima tako lepe kapnike, da jo je
moral njen lastnik, knez Windischgratz, dati zapreti, da
zabrani barbarsko poškodovanje teh snežnobelih vodnih
tvorb.

Iz omenjene okapnice se nam je povrniti zopet na
planotico nad udrtinami. Drzen skaloplezec se lahko spusti
tudi k zadnjemu izviru Raka na zahodni strani tu ome¬
njenih udrtin. Tu najde mogočno steno, na katere pod¬
nožju priteka Rak iz ozke votline. Stena je tako razpokana,
da so ljudje napravili po teh razpokah steze, po katerih

— GO

se da za silo hoditi. Na levi in desni so preduhi, po katerih
prihaja zrak in svetloba v votlino. Vendar je nemogoče
po tej votlini prodirati proti udrtinam, ker voda napolnjuje
ves podzemeljski hodnik. Pred to votlino je stala nekdaj
Seliška žaga,  ki je imela mogočen jez do vhoda k
votlini. To žago pa je razdrla velikanska povodenj pozimi
1. 1852. in spomladi 1. 1853. ter ji je odnesla streho četrt
ure daleč navzdol po travnati dolini.

Prav zanimiva je cesta iz Planine  ali Postojne v
Rakovsko dolino, in sicer iz Gorenje Planine mimo ro¬
mantične razvaline Malega grada, ali pa iz Dolenje Planine
mimo grada Zajčnika (Haasberg) proti jugovzhodu. Lepa
cesta vodi skozinskoz po gozdu, in v pol ure prideš peš
do Velike koliševke,  t. j. do ogromne kraške udrtine,
ki je blizu 90 m  globoka. Odtod do železniške proge pri
km  488'8 (na severni strani zareze) je 15—20 minut hoda,
potem pa še pol ure do spodnjega mesta v Rakovski dolini.
Od ovinka planinske ceste drži proti svzh. najkrajša pot
na Rakek, ki pa na specialnem zemljevidu ni zazname-
novana. Od tega ovinka, odnosno od prvega mosta vodi
nazaj na Rakek kolovozna pot, ki je nekoliko manj nego
tri kilometre (pol ure) dolga, a prav prij etna, ker vodi po
gozdni senci do železnice.

Prvi škocijanskimostje  velikanski skalnat obok,
katerega predor je 19 m  visok in 48 m  dolg. Nad njim je
svod še 23 m  debel, tako da se vsa skalnata grmada
vzdiga dobrih 42 m  nad dolino. Od zgoraj je ta skalnati
most 52 m  širok. Po njem je cesta tako lepo izjieljana
med visokim drevjem, da od začetka niti ne opazimo, da
se vozimo črez velikanski, od prirode postavljen most.
Temu mostu se ne da nič sličnega primerjati daleč na
okrog. Takoimenovana „Prebiška vrata“ na severnem
Češkem so sicer za dva metra višja, toda za polovico

Vhod v novo jamo.

— 62 —

krajša. Most črez Vejo  pri Veroni je sicer 50 m  dolg-, pa
ni obokan, nego podoben je velikanski plošči, ki sloni
na dveh stebrih.

Vrhu Skocijanskega mosta se vidijo med grmovjem
razvaline kapelice sv. Kancijana. Ko je J. N. Nagel  po
naročilu cesarja Franca I. 1. 1748. preiskaval ..prirodne
znamenitosti Kranjske dežele" (njegov rokopis hrani c. kr.
dvorna knjižnica), je našel poleg kapele sv. Kancijana še
manjšo sv. Benedikta. Okoli obeh je držal zid, in blizu
tam je stala tudi cerkovnikova hiša, Nekoliko korakov
za razvalino se odpira krasen razgled na spodaj tekočo
vodo in na votlino, v katero se končno izgublja.

Rak teče namreč skoz predor pod skalnatim mostom
v 16 m  dolgo rnpo ali kraško udrtino. Vendar pa se del
vode izgublja še v Rakovski dolini v ponore in pijavke
blizu desnega mostnega stebra. Ob vročih poletjih izgine
tu celo vsa voda, tako da se lahko po suhem gre pod
mostom. Skoz rupo .pa voda ob deževju bolj pada nego
teče, prav tako kakor pri Skocijanu blizu Divače. Udrtino
obdajejo navpične stene; visoko gori se vidi modro nebo,
a pred nami zija v ozadju žrelo prostorne votline, v ka¬
tero se izgublja Rak. Po tej votlini je mogoče še kakili
250 m  dalje prodreti, a v njej se ne nahaja nič zanimivega.
Samo na levi strani gori se vidi skoz strop oknu podobna
odprtina (Valvasor jo imenuje „dimniku podobno luknjo"),
od katere se spušča dolg sipec (Schuttkegel) navzdol. Po
tem sipcu vodi zelo strma, opolzla pot navzgor do vrha
mosta. Poprej so bile tam tudi nekake lesene stopnice,
ki so pa sedaj segnile. Ta pot se torej ne more nikomur
priporočati.

Od prvega mosta pa do planotice pri udrtinah dru¬
gega mosta je dobra dva kilometra. Vozna pot je od
začetka skoro ravna, potem pa se vzdiga počasi navzgor

- 63

Prelaž v novi jami.

— 64

do planotice. Izprehod po njej je zelo prijeten, ker kora¬
kamo izmenice po sočnatih travnikih in zelenem gozdu,
dokler ne obstanemo pred zgoraj opisanimi udrtinami.
Kdor se noče vrniti odtod nazaj na Rakek skoz Windisch-
gratzovo preseko, ta porabi lahko priložnost in gre po
kolovozni pooti dalje proti vzhodu na Seliče  ter pride v
dobri uri hoda v Cerknico.

Ta trg šteje okoli 1600 prebivalcev ter je sedež deka¬
nije, sodnije in davkarije. Cerkev M. D. je zelo stara
(prva je bila sezidana že v IX. stoletju), in po njej sta
dobila svoje ime kraj in vsa dolina. Spadala je najpoprej
pod oglejske patrijarhe, ki sojo  izročili 1. 1361. v oskrbo¬
vanje bistriškim kartuzijancem. Turki so prišli prvikrat
v Cerknico 1. 1472. in požgali farno cerkev, kakor priča
latinski napis v cerkvenem voglu poleg stranskih vrat.
Taki napadi so se ponavljali tudi 1. 1476., 1480. in 1491.,
zato so Cerkničani sezidali okoli cerkve „tabor“, ki de¬
loma še stoji, t. j. dva stolpa, v katerih je dandanašnji sta¬
novanje in pa shramba, kjer kažejo 100 kg  težak topič,
ki so ga baje Turkom vzeli. Sicer pa so se morali Cerk¬
ničani zbirati ob času turških navalov na Silentaboru
nad Zagorjem, dokler jih ni oprostil te dolžnosti nadvoj¬
voda Karel 1. 1582.

Iz Cerknice je napeljan skoro tik ob cesti na Rakek
vodovod, ki preskrbuje postajo in vas s potrebno pitno vodo.

Nekako sredi med zdanjo in staro cesto (med Skraj-
nikom in Kapelico) se nahaja v prijazni dolinici Loško,
nemški „Tkurnlak“. Tu je stal na vzvišenem mestu dvo¬
nadstropni gradič bistriških menihov, obdan z utrjenim
dvoriščem, na katerem je bil vodnjak iz rezanega kamenja.
Zunaj dvorišča je stala žitnica, v kateri so stanovali tudi
samostanski hlapci. Za žitnico je bila konjušnica za 16
konj, nekoliko niže pa hlev za govejo živino. Okoli teh

— 65 —

poslopij so se razprostirali po dolinici sadni vrt in njive,
po gričih pa senožeti. Proti severu je bila kapela sv. Le¬
narta, o kateri se komaj še pozna, kje da je stala. Tudi
gradiča stoji le še malo pokoncu, in gospodarska poslopja
so skoro do tal podrta. Od gradiča proti trgu je vodila
takoimenovana „prelatova pot“.

Južno od Loškega, prav tik jezera, se vzdiga kameniti
grič Tržišče poleg Dolenje vasi. Na njegovi planoti se
vidijo nasipi prazgodovinskega gradišča, a pokopališče
se nahaja na obronku proti jezeru. Tu so kopali koncem
leta 1877. in našli okoli 60 žar iz peščene ilovice, ki so
bile pokrite z neobdelanimi ploščami in večinoma po¬
ložene v skalnate razpoke. V vsaki žari so se nahajale
sežgane kosti, po ena ali dve kupi ali zdelici, potem po
dva ali trije bronasti predmeti (navadno fibule) iz halštatske
dobe, ki pa so bolj nenavadne oblike. Našli so tudi mnogo
ilnatih svitkov (podstavcev zi šiljaste posode) in še celo
mnogo srebrnih novcev, (Deschmann, Heidnische Urnen-
grabstatte bei Zirknitz, „Mitth. d. anthropol. Cres. in Wien“,
Band VIII, 5 und 6).

Drugo gradišče  je stalo na griču 859 m  vzhodno
od Cerknice proti Slivnici.  Tu so našli surove črepinje,
osle, vretenca, uteži za statve itd. O Slivnici pripoveduje
ljudstvo mnogo strahovitega. Ob nevihti se zavije vsa
gora v gosto meglo, in tedaj začne iz globoke jame na
njenem vrhu prihajati toča. Zato so hodile še pred 200 leti
vsak binkoštni ponedeljek velike procesije pod vodstvom
duhovnikov na Slivnico točo „panat“. V jami so prebivale
baje čarovnice, ki so točo delale. Gotovo je, da so tudi v
Cerknici čarovnice na grmadah sežigali, n. pr. še 1. 1670.
Primeri: J. Žirovnik, Cerkniško, jezero, str. 12—13., 28.

Iz Cerknice se pride proti jugovzhodu skoz Grahovo
in mimo razvalin grada Steberka na Križno goro

5

— 66  —

(857 m),  ki ima imenitno romarsko cerkev na svojem
vrhuncu (nekdaj je stalo tu prazgodovinsko gradišče). Na
njeni severovzhodni strani, kake pol ure od Loža, se na¬
haja Križna ali Mrzla jama (zaradi njene nizke topline),
ki spada med največje na Kranjskem. (Dolgost vseh potov
in steza po njeni notranjščini znaša 1650 m).  V njenem
najbolj oddaljenem kotu se nahaja 120 m  dolgo in 20- m
široko jezero, iz katerega teče potok proti vhodu in se
potem izgublja pod zemljo. V tej votlini so našli veli¬
kanske sloje (nad 2000) kosti ..medveda brlogarja" in
drugih prazgodovinskih živali, katere so poslali v razne
muzeje, zlasti v Ljubljano in na Dunaj. Gotovo so v njej
bivali tudi „trogloditi“ z omenjenimi zverinami vred.
(Sitzungsberichte der k. Akademie, Math.-nat. Cl. 1879,
str. 16.)

Prav verjetno je, da prihaja Steberščica iz Križne
jame. Ona izvira ravno pod razvalinami grada Steberka
(Stegberg), starega in novega. Ta grad je bil v srednjem
veku zelo imeniten. Njegovi grajščaki so bili cestni ro¬
parji in so zlasti nadlegovali Tržačane ali pa trgovce, ki
so tovorili črez Javornik (Stare ognice, Parje, Košano itd.)
v Trst, Šteberčani so dobili 1. 1335. celo Postojno v najem
in 1. 1342. markgrdfLjo istrsko. Zadnji te rodovine je bil
so vrstnik Erazma Predjamskega in je poginil baje 1. 1482.
pod streho svojega grada. Za Šteberčani so dobili ta grad
(in Postojno) Frankopani,  potem Jurišiči in od 1. 1630.
dalje so ga imeli knežje Eggenberški.

Od Cerknice do jezera se pride skoz vas Dolenje
jezero  v treh četrtih ure. Cerkniško jezero meri 26 km' 1
(ob visoki vodi) in je na najvišjem mestu 6 m  globoko.
Steinberg (Griindliche Nachrichten, str. 151.) meni, da
jezero nekdaj ni bilo tako veliko in da se je hitreje od¬
tekalo. V letih 1707.—1714. se je bilo le enkrat popolnoma

67

Otoška jama.

— 68  —

odteklo, 1. 1896. se pa ni prav nič posušilo, in zato so
imele sosednje občine blizu 100.000 gld. škode. Jezero je
torej presihajoče  ali „periodično“. Navadno ima spo¬
mladi le malo vode, ki počasi vedno bolj gine in se, ako
je suho vreme, popolnoma izgubi v podzemeljske votline.
Ko pa začne jeseni močno deževati in prihaja vedno več
tekoče vode v jezero, tedaj prestopi bregove ter poplavi
tudi ob strani proti Slivnici ležeče travnike in njive. To
se lahko zgodi v štirinajstih dneh, pri nenavadnih nalivih
pa celo v dvainsedemdesetih urah. Čeravno so vasi zidane
na nekoliko vzvišenih mestih, vendar doseže voda nižje
hiše v nekaterih vaseh deloma ali pa celo do strehe.

Tedaj pa so prebivalci v veliki nevarnosti ter pretrpe
mnogo strahu. Vsa dolina je podobna velikemu jezeru, in
ljudje občujejo med seboj le v čolnih. Voda izpodjeda in
odnaša gnoj in zemljo, končuje ozimino in škoduje celo
travnikom, ako poplava predolgo traje. Nenavadno veliki
povodnji sta bili 1. 1802. in 1851. do 1852. Takrat je stalo
pod vodo vse Kozarišče in del Ige vasi, ter je segala voda
celo do Podgore. Celo v Starem trgu (na vzhodni strani
Cerknice) je segala črez koleno, tako da so se ljudje lahko
v čolnih vozili do cerkve.

Iz narave Cerkniškega jezera sledi, da se dajo nje¬
gova tla na različne načine izkoriščati: po leti za polje¬
delstvo, jeseni za lov na povodne ptice, zlasti race, in ko
se jezero zopet napolni po zimi, za ribarjenje. Zato so pa
tudi zemeljska tla že razdeljena med posamezne lastnike,
da jih začno, kadar so suha, lahko takoj obdelovati. Kakor
hitro se namreč voda odteče, izgine tudi vse močvirje,
tla se osuše in utrde. Na tako osušeni jezerski planjavi
nastane živahno gibanje med obema „mašama“, ki traja
ob ugodnem času še dalje. Vse hiti tedaj na „blata",’ da
spravijo o pravem basu mrvo domov. Hiteti pa morajo

— 69

zelo, da jih ne iznenadi slabo vreme, kajti mnogokrat ni
varno pustiti sena v kupih niti črez noč ne. Že majhen
dež ga jim lahko pokvari ali pa, če voda naglo nastopi,
odnese seno, in preveliko blato zavira vozove, da ne mo¬
rejo na jezerska tla. Večkrat se vozijo v čolnih in grabijo
seno, katero potem doma posuše. A tako seno je le redko¬
kdaj boljše nego za steljo.

Navadno ostanejo jezerska tla suha do konca sep¬
tembra. V dobi jesenskega deževja pa začne voda kaj
hitro naraščati. Takrat ne priteka voda od vseh strani v
jezero samo nad zemljo, nego privreva tudi iz vseh pod¬
zemeljskih shramb. Šumenje in bobnenje naznanja pritok
te podzemeljske vode. Bobnarica, Suhodolica in
Vranja jama  bruhajo velikansko množino vode iz sebe,
in tudi iz brezštevilnih luknjic od Obrha do Zadnjega
kraja  ključi (kipi) voda neprenehoma. Iz teh lukenj
priteče toliko vode, da zalije ves zadnji kraj in teče potem
pri Vratih  v jezero kakor morska struja skoz Bospor iz
Črnega v Mramorsko morje. Tedaj se pokaže, da vsi po¬
nori in požiralniki ob deževju ne zadoščajo, ker so ali
premajhni ali pa tudi napol zasuti. Sele ko doseže voda
toliko višino, da se začne odtekati v najviše ležeče poži¬
ralnike, zlasti v Ve lik o in malo Karlovico,  tedaj šele
začne voda zopet padati. Obe Karlovici se nahajata tik
pod Dolenjo vasjo, na desni strani Cerkniščice.  Prva
se odpira v višini 22 / 77 , druga pa 1'3 m  nad jezerskimi
tli, zato moreta začeti delovati šele tedaj, ko doseže jezero
svojo največjo višino. Posebno Velika Karlovica,  ki
ima 4 m  visoko in 12 m  dolgo žrelo, sprejema vase veli¬
kansko množino vode, zato pa jo neha tudi kmalu požirati,
ko začne jezero presihati. Mala Karlovica  je dosti
manjša, a ker je mnogo nižja, zato požira vodo dalje časa,
in dostikrat izginejo vanjo čolni, vozovi in še celo domače

70 —

živali. Obe Karlovici imata podzemeljsko zvezo' med seboj .
in sta izvrstni požiralnici, le da ovirajo odtok vode celi
kupi drv, lesa, žaganja, bičevje in drugo plavje. Nad Malo
Karlovico je stal nekdaj grad Karlovec,  od katerega se *
pozna pa le še nekaj malo zidovja. (Pripovedka: Slovenski J
Hero in Leander.) Ob povodnji bi bilo zelo nevarno priti
s čolni blizu Karlovic, a ob suši greš lahko z lučjo daleč <■
po njiju.

Prvi je preiskal Veliko Karlovico okoli 1. 1850. po- . :|
sestnik Gregor Kebe iz Dolenjega jezera, 1. 1887. pa znani
preiskovalec kraških votlin, V. Putick. Ta je našel v Ivar- 5
lovici pet podzemeljskih jezer, in po njegovem mnenju
jih je še več, predno priteče voda v Rakovsko dolino, ki
je le 15/77 nižja. Med njimi so večkrat slapovi ali pa celi
griči kamenja, ki je popadalo od stropa votline in ovira
podzemeljski tok vode. Na nekaterih mestih sega pa
strop čisto do vodne gladine in brani, da se voda ne more
odtekati, nego.se zajezi in v takih shrambah nakopiči. Iz
tega svojstva kraških votlin lahko spoznamo, zakaj začno
tudi požiralniki ob deževju vodo iz sebe bruhati.

Taki manjši požiralniki dnu jezera so: Beček  in
Lovišča blizu Otoka, Kotel, Vranja jama, Bobna¬
rica in Cešljenica  v zadnjem kraju v znožju Javornika,
Velika in Mala PonikeV  konec jjotoka Stržena,  ki
se v poslednjo odteka prav hitro in izdatno, Retje in
Vodonos  blizu Dolenjega jezera, ki sprejemata vase od¬
toke Žirovniščice in Rešeto,  velika skupina jam
blizu Male Karlovice. Ko jezero usiha, se izgubljajo v te '
in še nekatere manj važne požiralnike vsi cerkniški po¬
toki, ki teko prav vijugasto- po skoro ravnem, a vendar
nekoliko proti Javorniku nagnjenem -jezerskem dnu. Ob
suši so vsi požiralniki prazni, a ob deževju bruhajo veli¬
kansko množino vode.iz sebe z grmenjem in šumenjem,

71

— 72 —

kakor n. pr. že ime „Bobnarica“ kaže. Suhodolica meče j
ob nalivu iz sebe čisto in bistro vodo, ki prinaša veliko
]ib. Celo ob suhem vremenu in ko v Cerkniški dolini
nič ne dežuje, začne večkrat voda teči iz Bobnarice, Su- 1
hodolice, Vranje jame in iz drugih manjših lukenj, dokaz,
da je močno deževalo tam kje okoli Snežnika.

Ribji  lov  je bil od nekdaj imeniten v Cerkniškem «
jezeru. Že 1. 1319. je podelil patriarh Pagano ribarsko
pravico Ulriku iz Čedada. Cesar Friderik III. je podelil
lovsko pravico bližnjim grajščinam, zlasti Postojni, Zajč-
jeku in Šneperku, potem bližnjim samostanom in še celo
mestu Ložu. L. 1632. je prodal knez Egenberški kot lastnik
postojnske g;ajščine ribarsko pravico kartuzijanski opatiji
v Bistri  (Freudenthal) za 9000 gld. nemške vrednote.
Vsled tega je smel samostan ribariti po vsem jezeru in
njegovih pritokih pred odtokom, med odtokom in po
odtoku vode, a samostan Stičina ter grajščini Turjak in
Lož so smeli ribariti šele po odtoku vode. Vsakemu dru¬
gemu je bilo ribarjenje prepovedano, in ta prepoved seje
morala vsako leto dvakrat razglasiti ob cerkvenih shodih.

Ob času, ko se je začel navadni ribji lov, je prišel graj-
ščinski berič z Zajčjeka, da je pazil na red in varoval
samostanske koristi. Za to opravilo mu je plačeval bistriški
opat po 10 kr. od vsake jame. (Kronberški arhiv, kaseta II.J
Natančni red ribjega lova podaja Valvasor, IV. 635.

Iz Cerknice se gre peš nazaj na Rakek po stari cesti
črez Čisto stran,  ker je krvjša in je z nje lepši razgled.

Na levi strani zagledamo velik nabiralnik rakovskega ’
vodovoda, ki je z zemljo pokrit. Za njim se začenja javor-
niski gozd, v katerem se nahaja nam že znana Rakovska
dolina. Črez Rakek zagledamo cesto, ki se vije črez Unec
proti Planini, ter železnico, ki vodi v velikem ovinku
proti Postojni. Ves ta razgled nam zapirata v ozadju

Razvaline Mali grad.

- 73 —

gozdnata Hrušica in skalnati Nanos. Okoli Čiste strani so
griči, na katerih so se bili dne 27. septembra 1813. leta
hudi boji med Hrvati, ki so prodirali od bloške in cerk¬
niške strani, ter Francozi, ki so se umikali z Dolenjskega.
Na Srnjaku pri Rakeku se je postavilo kakih 5000 Fran¬
cozov Avstrijcem v bran, ali ko so jim prišli ti okoli griča
za hrbet, se je moral sovražnik umakniti z velikimi izgu¬
bami proti Postojni.


4. Planina, Mali grad in grad Haasberg.

K akih 8 km  severno od Postojne se ob cesti, ki drži v
Ljubljano, razprostira prijazni trg Planina. Dokler
se je tovorno blago prevažalo iz Ljubljane v Trst, je imela
Planina zaslužka v obilni meri. Vzela ji ga je pa železnica,
ki je leta 1857. bila speljana črez Rakek.

Že v srednjem veku je bila tukaj glavna trgovinska
cesta proti Trstu, zato je v 14. stoletju tukaj bil carinski
urad.

Planina se je v nemščini imenovala „Alben“. Val¬
vazor pravi, da je še v 15. stoletju živela obitelj pl. Alben;
kasneje je izumrla.

Nedaleč od Planine se nahaja razvalina Malega gradu.
Za Valvazorja je bila še pod streho, a v njej niso stanovali
več. Lastniki tega gradu so bili gospodje Novohiški, vitezi
Holerji, Ravbarji, Eggonbergi, Kobenzli, Coronini, zdaj
je pa razvalina last kneza Windischgratza.

Res vredno je, da se obišče Mali grad in to zbog ime¬
nitne malograjske jame, v kateri se združijo vode iz

— 74 —

Cerkniškega jezera in Pivka, in iz katere potem te vode
teko pod imenom Unica.

Iz dolenje Planine drži dobra pot do obronka hriba,
na katerem stoji novi grad „Hasperg“. Stari grad je po i
priliki stal na sredi hriba za novim gradom; razrušil ga
je silni potres 1. 1511. Nekoč je bil grad lastnina Hasper-
žanov, kasneje ga je dobil v zalog grof Majnhard tirolski,
ki ga je leta 1305. zastavil avstrijskim vojvodam, da se je
mogel bojevati z Benečani. L. 1366. so ljubljanski meščani
grad naskočili za nadvojvodo Albrehta, a bilo jih je ve¬
liko ubitih. Potem so bili lastniki te grajščine gospodje
Galenberški, grofje celjski ter vojvode avstrijski.

Lastnik novega gradu je bil potem baron Ravbar, v

17. stoletju pa knezi Eggenberški. Istega časa (leta 1660.)
je tudi cesar Leopold na poti v Gorico tukaj prenočil. V

18. stoletju so mu bili posestniki Kobenzli, v 19. Coroniniji
in (do danes) pa knezi Windischgratz.

Novi grad je temeljito prezidal grof Ludovik Josip
Kobenzl. Tega velikaša sta posebno čislala ruska carinja
Katarina in pa car Pavel II. Ta grof je bil tudi avstrijski
minister notranjih stvarij. Podpisal se je pri sklepanju
miru v Campoformio in Liineville. V gori omenjenem
gradu se nahaja tudi plošča, katero so vzidali v spomin
obiska cesarja Leopolda.

$

5. Grad Predjama.

J edna največjih znamenitosti kraških otlin je grad Pred¬
jama na jugovzhodnem strmem obronku Nanosa. Malo-
neda nedostopna višina in naravno zavetje v jami sredi
gostih gozdov je napotila jamske viteze, da so si ta grad
postavili visoko, kakor si dela ujeda orel svoja gnezda.
Jama, v kateri stoji predjamski grad, je kakor vse pod¬
zemeljske votline notranjskokraške zemlje jako prostorna
ter se razteza daleč v gorovje, nahajajoče se v ozadji.
Nekdaj je bila jama odprta ter je prebivalcem gradu bila
naravna podzemeljska pot, katere izhodišče je bilo visoko
gori v hrušiškem gozdu; ker so se pa po njej skrivali
razni ničvredni ljudje in so jedenkrat celo razbojniki iz
Hrušice prišli skozi njo v grad, dali so jo zazidati.

Pod gradom je druga precej obširna votlina, v katero
se izliva potok Lokva. Ta potok prihaja potem na dan v
Vipavi pod imenom Vipava.

Svet okolo grada je jako divji. Visoke skalnate stene
in globoki prepadi obkrožujejo grad, ki je oddaljen od
Postojne mali dve uri.

Ogledujoč si predjamski grad in njega okolico, spomnil
se bode vsakdo nehote usode poslednjega prvotne lastniške
rodovine njegove, viteza Erazma Predjamskega. Bil je to
človek divje narave, kakor okolica grada, v kateri je
preživel otročja leta. Prišedši na cesarski dvor na Dunaj,
ni prav nič izpremenil svojih navad in razvad, temveč je
iskal prepirov in pretepov, kjer in kadarkoli je bilo mo¬
goče. V enem takih prepirov je umoril leta 1483. cesar¬
skega maršala Pappenheima. Boječ se kazni, je zbežal z
Dunaja ter se skril v svojem nepristopnem gradu. Od tod

— 76

Grad Predjama.

— 77 —

pa je vznemirjal vso okolico daleč na okoli; razbijal in
moril z divjimi svojimi četami vse, kar mu je prišlo pod
roko. To in pa, ker je ogrskim četam, ki so istega leta
pridrle do Trsta, bil pomočnik in vodnik, je končno na¬
potilo cesarja Miroslava, da je dal nalog tržaškemu pogla¬
varju Ravbarju, naj se vzdigne proti razbojniškemu Erazmu
ter ga dobi živega ali mrtvega.

Ko je Ravbar zvedel za skrivališče Plrazmovo, je dal
nedostopni grad obstopiti s precejšnim številom vojakov,
misleč, da bode tako glad primoral razbojnega viteza v
udajo. Erazem pa je v dokaz tega, kako dobro je pre¬
skrbljen z vsakeršno hrano, dal prastni večer leta 1484.
spustiti z grada na vrveh oblegajočim vojščakom celega
pečenega vola in o veliki noči istega leta več živih ovnov.
Vse to in ves ostali živež je on dobival iz vipavske doline
po skritem podzemeljskem hodniku. Prevzetnost ga je
zapeljala tako daleč, da je prve črešnje in jagode, katere
je skoro potem dobil iz vipavske, doline, poslal po svojem
slugi oblegajočemu ga Ravbarju, rekši, da se vse to in
karkoli si poželi človeško srce, dobiva v jami pri njegovem
gradu.

Preveliko zaupanje v zvestobo svojega sluge pa mu
je bilo v pogubo. Ta se je namreč dal podkupiti; izdal
je svojega gospodarja s tem, da je neki večer z lučjo dal
znamenje, kje se nahaja. Na dogovorjeno to znamenje je
dal Ravbar proti dotičnemu mestu izstreliti več topov in
tako je Erazem umrl pod razvalinami podirajočega se
zidovja in odkrušujočih se skal.

78

Jamske žuželke.

(Iz dr. A. Schmidtovega atlasa.)

— 79 —

Seznam žuželk

ki se nahajajo v postojnski jami.

a)  Kebri : 1. Leptoderus Hohenwartii (Schmidt),
M ga je 1. 1832. našel Hohemvart, popisal pa F. J. Schmidt
(,,Ulyr. Blatt“ 1832., št. 3); 2. Adelops Kh e v e htilleri
Miller; 3. Sp h o dr us Schmidtii (Miller), b)  Kobilice:
4. Locusta oavicola, katero je najprej Schreibers našel
v neki jami pri Badenu (v takozvani jami „Schelmloch“)
Kollar pa popisal. Ta žuželka se ne nahaja samo po vseh
jamah na Kranjskem, nego tudi izven jam, v gozdih pod
skorjo trohnelih dreves ter tudi pod velikimi kameni.
c)  Crustacee: 5. Tetamethes  alb  us  (Schiodte); 7. Bra-
chydesmus subterraneus  (Heller); 8. Blotherus
s p e 1 e u s (Schiodte); 9. Anurophorus  S t i 1 i c i d i
(Schiodte). d)  Pajki: 10. Stalita taeniaria  (Schiodte).
e)  Muhe: 11. Phora aptina  (Schinner). Kot jamske
obiskovalce je omeniti dve vrsti metuljev: 12. Calpe
libatrix in 13. Acidalia dubitaria;  ter tančičarico:
14. Stenophylax siriatus.

Viri:

Blatter aus Krain. 8. Jahrgang, Nr. 1—6.

*

Heinrich Costa. Reiseerinnerungen aus Krain. Laibach 1848.

*

Dr. E. H. Costa. Die Adelsberger Grotte. Mit einem Situationsplane der
Grotte. Laibach 1863.

*

Hohenwarth, Franz Graf von. Wegweiser fiir die Wanderer zu der
beruhmten Adelsberger Kronprinz Ferdinands - Grotte. Als Erkla-
rung der von Herrn Aloys Schaffenrath, k. k. Kreisingenieur in
Adelsberg gezeichneten Ansichten dieser Grotte. Mit 19 Kupfern.
(3 Hefte). Wien, Sollinger, 1830. Laibach, Blasnik, 1837.

— 80  —

Postojinsko okrajno glavarstvo — spisali in izdali učitelji v okraji.
V Postojni 1889.

*

P. v. Radics. Adelsberg und seine Grotten. Eine topografisch - histo-
rische Schilderung des Ortes, der Grotten und der nachsten in
der Umgegend befjndlichen Sehenswiirdigkeiten. Mit 10 Abbil-
dungen, einem Grottenplan und einer Eisenbahnkarte von Laibach
bis Triest. Triest, Litterarisch - artistische Abtheilung des oster-
reichischen Lloyd. 1861.

— Die Post in Krain und ihre geschichtliche Entwickelung. Anlass-
lich des neuen k. k. Post- u. Telegraphen-Amtsgebaudes in Laibach.
Laibach 1896. KIeinmayr &  Fed. Bamberg.

*

Schmidi, Dr. Adolf. Wegweiser in die Adelsberger Grotte und die be-
nachbarten Hohlen des Karst. Nach neuen Untersuchungen in
den J. 1850—1852. Mit 3 lith. Tafeln. Wien, Braumiiller, 1853.

— Die Grotten und Hohlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas.
Mit einem Heft Tafeln in folio. Auf Kosten der kais. Akademie
der Wissenschaften (316 S.) Wien, Braumiiller 1854.

*

Valvasor (Freiherr v.) Ehre des Herzogthums Krain. 1689. 4 Bde.

*

Jožef Žirovnik. Cerkniško jezero. V Ljubljani, 1898. Slovenska matica.

K Z £L  1 o :

K Z 1 o :

Stran

I. Trg Postojna.

1. Topografija ..3

2. Zgodovina.13

II. Postojnska jama.

1. Opis jame.  29

2. Zgodovina postojnske jame .45

III. Izleti po okolici.

1. Črna jama.49

2. Jama pri Velikem Otoku .51

3. Rakovska dolina in Cerkniško jezero ... 55

4. Planina, Mali grad in grad Haasberg ... 73

5. Grad Predjama.75

Seznam žuželk.79

Viri.79

<1 1


~L.'-

NfiRGDNR IH UNIUERZITETNR
KNJI2NICfl

00000099831