PERSPEKTIVE SODOBNE VARNOSTI Iz obramboslovnih raziskav II Urednik: Anton Grizold Izdajatelj: FAKUlTETA zA DRUžBENE VEDE, založba FDV za založbo: Hermina KRAJNC Knjižna zbirka: TEORIJA IN PRAKSA Copyright © po delih in v celoti FDV, 1998, ljubljana. Vse pravice pridržane. Tiskana izdaja je izšla leta 1998. Naslovnica: Drago Hrvacki Prelom: B&V Co. E dostop: http://knjigarna.fdv.si/ CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 355.02(4)(082.034.2) 355.02(497.4)(082.034.2) PERSPEKTIVE sodobne varnosti [Elektronski vir] / Anton Grizold (urednik). - El. knjiga. - Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, Založba FDV, 2015. - (Knjižna zbirka Teorija in praksa) Način dostopa (URL): http://www.fdv.uni-lj.si/zalozba/edostop.asp . - Tiskana izd. je izšla leta 1998 ISBN 978-961-235-449-7 (pdf) 1. Grizold, Anton 258214656 PERSPEKTIVE SODOBNE VARNOSTI: Iz obramboslovnih raziskav II Anton Grizold (urednik) Ljubljana 1998 KAZALO Anton Grizold, uvod.............................................................................................................XI Anton Grizold INSTITUCIONALIZACIJA ZAGOTAVLJANJA MEDNARODNE VARNOSTI Uvod ...........................................................................................................................................2 Modeli zagotavljanja mednarodne varnosti .....................................................................5 Mednarodni varnostni sistemi.............................................................................................7 Sklep ........................................................................................................................................12 Literatura ................................................................................................................................14 Darko Lubi NADZOR ALI URAVNAVANJE OBOROŽEVANJA? Uvod.........................................................................................................................................18 Uravnavanje oboroževanja – geneza in vsebina pojma in teorije.............................18 Temeljne postavke teorije uravnavanja oboroževanja ................................................24 Klasifikacija ukrepov s področja uravnavanja oboroževanja ....................................32 Etimološko-semantična razlaga in prevodne zagate ....................................................38 Literatura ................................................................................................................................48 Anton Bebler ŠIRITEV NATA IN PROBLEMI TRANZICIJE V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI Uvod.........................................................................................................................................46 Zapuščina preteklosti ..........................................................................................................46 Poglavitni trendi tranzicije, ki zadevajo civilno-vojaška razmerja ...........................48 Regionalne posebnosti tranzicije ......................................................................................49 Viri napetosti v postavtoritarnih civilno-vojaških razmerjih .....................................51 Vojska in javnost...................................................................................................................52 Problemi novih sistemov civilno-vojaških razmerij .....................................................53 Sklep ........................................................................................................................................56 Literatura ................................................................................................................................57 Maja Garb RAZMERJE MED VOJSKO IN OBLASTJO V VZHODNI EVROPI (socialistično obdobje) Uvod.........................................................................................................................................60 Nadzor nad oboroženimi silami v razmerah temeljnih družbenih sprememb......61 Zahodni pristopi k proučevanju civilno-vojaških razmerij v Vzhodni Evropi.......62 Značilnosti in posebnosti civilno-vojaških razmerij v evropskih socialističnih državah.....................................................................................................67 Sklep ........................................................................................................................................71 Literatura ................................................................................................................................72 V Ljubica Jelušič SPREMINJANJE ODNOSOV MED VOJAŠTVOM IN CIVILNIM OKOLJEM V POSTSOCIALIZMU Civilno okolje in nadzor nad institucionalnim nasiljem .............................................76 Stanje civilno-vojaških odnosov v socialističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope pred razpadom socializma ............................................................79 Posebnosti civilno-vojaških odnosov v Jugoslaviji in v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije.......................................................................................................83 Slovenija..................................................................................................................................86 Sklep ........................................................................................................................................96 Literatura ................................................................................................................................97 Anton Grizold JAVNOST O ORGANIZIRANJU IN UPRAVLJANJU NACIONALNE VARNOSTI SLOVENIJE Uvod.......................................................................................................................................100 Ogrožanje miru in varnosti v svetu in v Sloveniji ......................................................101 Nacionalnovarnostni sistem Slovenije (NVSS)...........................................................110 Varnostna kultura v Sloveniji..........................................................................................125 Sklepne ugotovitve.............................................................................................................131 Literatura ..............................................................................................................................133 Igor Kotnik Dvojmoč NEKATERI VIDIKI PREOBLIKOVANJA SLOVENSKE VOJSKE Uvod.......................................................................................................................................136 Terminološka dilema – profesionalne ali poklicne oborožene sile? ......................138 Dejavniki, ki vplivajo na izbiro načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki...143 Vrednost in uporabnost modela obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil z vojaki v sodobnih razmerah....................................................................................145 Geostrateški položaj in doktrina uporabe oboroženih sil ........................................145 Tradicija in politična kultura ...........................................................................................147 Socializacijska in izobraževalna funkcija vojske ........................................................148 Civilno-vojaška razmerja in poseganje vojaštva v politiko ......................................150 Sklep ......................................................................................................................................152 Literatura ..............................................................................................................................154 Anton Grizold VOJAŠKI POKLIC V EVROPI (Primer Slovenije) Uvod.......................................................................................................................................158 Metodologija in merski instrument izvedene raziskave ...........................................159 Rezultati raziskave .............................................................................................................160 Popuščanje napetosti in združevanje v Evropi v luči stališč anketiranih slovenskih častnikov....................................................................................................161 Zaznavanje ogrožanja varnosti v prihodnje.................................................................169 VI Vojaški poklic (stanje in perspektive) ...........................................................................177 Sklep ......................................................................................................................................184 Literatura ..............................................................................................................................186 Marjan Malešič PROPAGANDA V BOSANSKO-HERCEGOVSKI VOJNI Uvod.......................................................................................................................................188 Struktura raziskovalnega poročila..................................................................................190 Ključni izsledki raziskave – propaganda v realnosti..................................................191 Viri..........................................................................................................................................200 Marjan Malešič FRAGMENTI IZ ANALIZE VOJNE V SLOVENIJI Uvod.......................................................................................................................................202 Kronologija...........................................................................................................................205 Vpliv mednarodnih dejavnikov na potek vojne v Sloveniji.....................................205 Analiza obrambne politike med osamosvajanjem Slovenije ...................................207 Ekonomsko vojskovanje ...................................................................................................208 Psihosocialna analiza človeškega dejavnika v vojni ..................................................213 Osamosvojitvena vojna v Sloveniji in vojni ujetniki .................................................215 Sklepne ugotovitve.............................................................................................................220 Bibliografski podprojekt ...................................................................................................221 Viri..........................................................................................................................................222 PREGLED ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA DELA OBRAMBOSLOVNEGA RAZISKOVALNEGA CENTRA V OBDOBJU 1992–1998 ........................................227 AVTORJI ...............................................................................................................................230 SUMMARY...........................................................................................................................231 STVARNO KAZALO .........................................................................................................239 VII SLOVAR KRATIC ANZUS Obrambna zveza Avstralije, Nove Zelandije in ZDA BIH Bosna in Hercegovina BNP Bruto nacionalni proizvod ČSFR Češkoslovaška federativna republika ČSSR Češkoslovaška socialistična republika DN Društvo narodov DS Državni svet ERGOMAS (European Research Group on Military and Society) Evropska raziskovalna skupina o vojaštvu in družbi ES Evropska skupnost EU Evropska unija FDV Fakulteta za družbene vede GPU Glavna politična uprava IAEA (International Atomic Energy Agency) Mednarodna agencija za atomsko energijo IDV Inštitut za družbene vede IISS (International Institute for Strategic Studies) Mednarodni inštitut za strateške študije IUS (Inter-University Seminar on Armed Forces and Society) Meduniverzitetni seminar o oboroženih silah in družbi JA Jugoslovanska armada JLA Jugoslovanska ljudska armada KVSE Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi MNZ Ministrstvo za notranje zadeve MORS Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije MZT Ministrstvo za znanost in tehnologijo NACC (North Atlantic Cooperation Council) Severnoatlantski svet za sodelovanje NATO, Nato (North Atlantic Treaty Organization) Severnoatlantska zveza NDR Nemška demokratična republika NPT (Non-Proliferation Treaty) Pogodba o neširjenju jedrskega orožja NVSS Nacionalnovarnostni sistem Slovenije ONZ Organi za notranje zadeve ORC Obramboslovni raziskovalni center OVSE Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi OZN Organizacija združenih narodov RS, R Slovenija Republika Slovenija RSNZ Republiški sekretariat za notranje zadeve SALT (SALT I, SALT II) (Strategic Arms Limitation Talks) Pogajanja o omejevanju strateškega oboroževanja IX SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija SJM Slovensko javno mnenje SOWI (Sozialwissenschaftliches Institute der Bundeswehr) Inštitut nemške vojske za družboslovne študije SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika START – START I – START II (Strategic Arms Reduction Talks/Treaty) Ameriško-sovjetska pogodba o skrčenju in omejitvi strateškega ofenzivnega orožja Ameriško-ruska pogodba o nadaljnjem skrčenju in omejitvi strateškega ofenzivnega orožja SZ Sovjetska zveza SZDL Socialistična zveza delovnega ljudstva TAM Tovarna avtomobilov Maribor TO Teritorialna obramba UL (ZN) Ustanovna listina (Združenih narodov) VIS Varnostno-obveščevalna služba ZC Zbirni center ZDA Združene države Amerike ZEU Zahodnoevropska unija ZSNZ Zvezni sekretariat za notranje zadeve ZSSR Zveza socialističnih sovjetskih republik X UVOD Za razvite družbe je običajno, da znanost oz. njeni nosilci na formalne in nefor- malne načine sodelujejo pri strateškem odločanju v državi. Tako so znanstvena stališča nepogrešljiva pri: identifikaciji različnih problemov glede obstoja in ra- zvoja družbe ter ustreznih načinov in sredstev za njihovo reševanje, neformal- nem nadzoru izvajanja sprejetih strateških odločitev ter predvsem pri analizira- nju učinkov teh odločitev na reševanje praktičnih družbenih problemov. Z upoštevanjem znanstvenih stališč v procesu formalnega političnega odločanja do- segajo razvite družbe vsaj dva pomembna cilja hkrati, in sicer: prvič, znanstveno podkrepitev svojih političnih odločitev in drugič, ustrezno sprotno preverjanje uresničevanja političnih odločitev v praksi in s tem možnost za njihovo morebi- tno korekcijo. Omenjena cilja sta v funkciji učinkovitega in racionalnega uprav- ljanja zmogljivosti razvitih družb ter upoštevanja drugih kulturno-civilizacijskih zahtev današnjega časa. Za Slovenijo, ki ob pomanjkanju državotvornih tradicij, šibki politični kulturi ter ambivalentnem procesu oblikovanja in uveljavljanja nove politične elite in po- litičnih strank sodobno politično državo šele vzpostavlja, je sodelovanje med zna- nostjo in državno politiko še toliko pomembnejše. Pri tem naj bi razumljivo šlo za konstruktivnokritični odnos, v katerem znanost ne sme biti “dekla” državni politiki, ampak se morata obe instituciji zavedati svoje vloge in odgovornosti pri usmerjanju družbenega razvoja v korist vsakega posameznika in celotne družbe.1 Upati je, da se bodo izkušnje razvitih družb tudi glede konstruktivnokritične- ga sodelovanja med znanostjo in državno politiko lahko v doglednem času uve- ljavile v sodobni slovenski družbi. Eno od področij, ki je za mlado slovensko državo še posebej pomembno, je oblikovanje novega nacionalnovarnostnega sistema, ki bo sposoben zagotavljati tako notranjo stabilnost in varnost kot tudi enakopravno vključevanje Slovenije v razvijajočo se večinstitucionalno evropsko varnostno ureditev. Vključevanje Slovenije v evropsko povezovanje je zahteven proces, ki zahteva najprej zadostno število strokovnjakov, ki bodo sposobni v sodelovanju z znan- stvenoraziskovalnimi ustanovami doma in v svetu oblikovati ustrezna strokovna izhodišča za politične odločitve v zvezi s tem. V ta prizadevanja Slovenije je vključeno tudi obramboslovje kot interdiscipli- narna veda, ki si je za predmet svojega proučevanja zastavila tisti segment člove- kovega življenja in dela v družbi in naravi, v katerem se nenehno aktualizira nje- 1 O odnosu med politiko in znanostjo v Sloveniji glej intervju z dr. Bracom Rotarjem, rednim pro- fesorjem za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in direktorjem Inštituta za humanistič- ne študije, v: Raziskovalec, MZT, Ljubljana, št. 3, december 1996, str. 14–17. XI gova potreba po preživetju in kakovostnem življenju. Preplet sociološko-polito- loškega in vojaškega pristopa k problematiki varnosti, obrambe, vojaštva in miru je dal znanja in izkušnje, ki so obramboslovje razvidno umestila v široko medna- rodno sodelovanje. Ugotovitve številnih analiz, študij, ekspertiz, temeljih in uporabnih raziskoval- nih projektov o posameznih vidikih celostnega in zapletenega pojava sodobne varnosti pa potrjujejo družbeno pomembnost obramboslovja doma in v tujini. V tej knjigi so v obliki samostojnih razprav predstavljeni izsledki znanstveno- raziskovalnega dela raziskovalne skupine v okviru Obramboslovnega raziskoval- nega centra na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani v obdobju 1992–1996.* V pomensko široko oblikovanem naslovu zbornika vsebina ni heterogena, am- pak zajema preplet vseh treh nujnih sestavin, brez katerih bi bilo razpravljanje o splošni in nacionalni varnosti ter o civilno-vojaških razmerjih nujno pomanjkljivo. 1. Mednarodni vojaško-politični vidik varnosti in njegovo odražanje, njegov vpliv na nacionalno varnost (“od zunaj navznoter”). 2. Civilno-vojaška razmerja v parlamentarni nacionalni državi in njihovo prilaga- janje madnarodnim razmeram, zlasti glede vojaškega vključevanja (“od zno- traj navzven”). 3. Analiza in razumevanje domačih razmer in pogojev, danih z družbenopolitič- no preteklostjo ter (bližnjim) geopolitičnim okoljem. Izsledki v posameznih študijah so glede na znano popolnejši in zanesljivejši, pridobljeni z novimi raziskavami. V uvodni študiji analizira Grizold proces institucionalizacije prizadevanj me- dnarodne skuposti za zagotavljanje miru in varnosti ter izpostavi nekatere te- meljne varnostne mehanizme in instrumente. Avtor Lubi se ukvarja s pojmom in teorijo uravnavanja oboroževanja. To novo obramboslovno tematiko ponazarja s pogledi znanih tujih avtorjev, zlasti seveda ameriškega okolja, kjer je doktrina nastala, pristavlja pa tudi svoje poglede, ki se odlikujejo s sistematičnostjo in uspešnim spopadanjem s slovenjenjem izrazo- slovja. Avtor Bebler prinaša v temeljitem pregledu problematike civilno-vojaških ra- zmerij v državah v prehodu nova (ponekod kritična) spoznanja o razmerju Nata do vključevanja držav Srednje in Vzhodne Evrope v to vojaško zvezo ter njen ob- stoječi politični, kulturni in organizacijski pluralizem. Prispevka Garbove in Jelušičeve prinašata novejša stališča in razlage aktualnih sprememb, nanašajočih se na prehode (v nekdanjih socialističnih državah) od vladavine strank k parlamentarnemu tipu civilno-vojaških razmerij ter razmerij med vojsko in oblastjo. Obe uveljavljata nekatere teoretične predpostavke pri analizi političnih in vojaških dejstev. Takih obravnav pri nas še ni bilo. * Raziskovalno skupino v ORC/FDV so v tem obdobju sestavljali: izred. prof. dr. Anton Grizold (vodja), doc. dr. Ljubica Jelušič, doc. dr. Marjan Malešič, mag. Darko Lubi, mag. Igor Kotnik, mag. Maja Garb ter zunanji sodelavci: red. prof. dr. Anton Bebler, red. prof. dr. Tomo Korošec, prof. dr. Bogomil Ferfila, red. prof. dr. Anton Žabkar, prof. dr. Phillip Manigart (Belgija), prof. dr. Radovan Vukadinović (Hrvaška). XII Grizold odkriva rezultate slovenskega javnega mnenja o celostnem pogledu na vprašanja nacionalne varnosti in govori o njegovi presenetljivo realistični zaznavi tega dela nacionalne problematike, v drugem prispevku pa razčlenjuje rezultate mednarodne raziskave (1993–1994), ki je potekala pod naslovom Sedanjost in prihodnost vojaškega poklica v Evropi. Osrednje mesto za slovenske razmere po- membnega oddelka raziskave ima razlaga anketnih odgovorov slovenskih častni- kov na vprašanja o vlogi oboroženih sil v sodobni družbi ter o perspektivah vo- jaškega poklica v Sloveniji. Igor Kotnik Dvojmoč analizira nekatere vidike procesa širitve poklicne sesta- vine oboroženih sil v sodobnih razvitih državah. Omenjena problematika je aktu- alna tudi za Slovenijo, v kateri poteka proces intenzivnega oblikovanja lastne so- dobne vojske. Malešič prinaša izsledke raziskave Propaganda v vojni. To je del poročila, ka- terega celota je izšla na Švedskem. Gre za raziskovanje propagande v bosansko- hercegovski vojni, analizirana pa je bila velika količina srbskih in hrvaških poroč- evalskih virov. Obramboslovni pristop k propagandi je pri nas novost, od drugod so znani predvsem delni, vojaško-politični, kulturološki pristopi. Tudi drugi Ma- lešičev prispevek je poročilo raziskave, in sicer Analiza vojne v Sloveniji. Čeprav prvotno preširoko zastavljena raziskava ni bila izvedena v celoti, pa so dokončani vsebinski sklopi tako pomembni, da mimo njih ne bo moglo nobeno zgodovino- pisje kakor tudi ne nobeno načrtovanje obrambnih priprav. Knjiga je namenjena vsem, ki se ukvarjajo z načrtovanjem slovenske nacional- ne varnosti, delavcem v zunanji politiki in diplomaciji. Obenem je študijsko gra- divo za vse tiste, ki se pri svojem študiju srečujejo s problematiko nacionalne in mednarodne varnosti ter civilno-vojaških razmerij. Anton Grizold XIII I. ANTON GRIZOLD INSTITUCIONALIZACIJA ZAGOTAVLJANJA MEDNARODNE VARNOSTI 1 Anton Grizold UVOD Varnost je prvina različnih pojavnih oblik človekovega bivanja od davne prete- klosti do danes. Pojav varnosti je predvsem povezan z eksistencialnimi vprašanji (kakovosti življenja in smrti) posameznika ter višjimi ravnmi družbenega organi- ziranja (družba/država, meddržavna skupnost, svet kot celota). V prepletanju in razvoju različnih razsežnosti sodobnega družbenega življenja se varnost posame- znika nenehno vzpostavlja kot stanje, v katerem so mu zagotovljeni življenje, zdravje, lastnina, svoboda, in obenem kot zavestna aktivnost za vzpostavitev sta- nja varnosti (Grizold, 1996a: 109). Delovanje različnih oblik ogrožanja varnosti posameznika v sodobni družbi poudarja naslednjo dilemo: kako uravnotežiti svo- bodno delovanje posameznika pri zagotavljanju varnosti na individualni ravni ter sistemsko zagotavljanje varnosti na ravni celotne družbene skupnosti? Že klasič- na politična misel je utemeljila spoznanje, da je posameznik v razmerju do dru- gih posameznikov v anarhičnem odnosu in da je povečanje njegove svobode mo- goče le na račun njegove varnosti (Buzan, 1991: 37). Zgodovinsko gledano je bil nastanek države kot politične organizacije družbe pogojen prav z motivom posameznikov, da se odrečejo delu svoje svobode v za- meno za višjo stopnjo varnosti. Vendar pa dosedanji razvoj države kaže, da sled- nja s tem, ko sistemsko zagotavlja varnost vsem članom družbe, obenem krepi svojo moč, s katero dejansko ali potencialno ogroža varnost posameznikov. Ta dvojna vloga sodobne države (tako sistemsko zagotavljanje varnosti kot njeno ogrožanje) izhaja iz same narave politične skupnosti oziroma nenehne napetosti med posameznikom in družbeno skupnostjo in je v realnem svetu ni mogoče povsem odpraviti, lahko jo le omilimo v okviru odprte in demokratične družbe. Seveda pa pri tem ne gre zanemariti tudi povratnih učinkov posameznikov na varnost države. Posameznik najbolj neposredno občuti predvsem svoje potrebe, torej tudi potrebo po varnosti, in šele nato občuti tudi potrebe na višjih ravneh družbene organiziranosti (lokalna skupnost, družba kot celota). Zato prihaja po- gosto do razhajanja in protislovij med zaznavami in dejavnostjo posameznika za zagotovitev lastne varnosti ter stališči in dejavnostjo aparata države v zvezi s si- stemskim zagotavljanjem varnosti. Pri tem ima lahko zagotavljanje varnosti na osebni ravni negativne učinke na varnost družbe kot celote (asocialna in pato- loška ravnanja, kriminal, korupcija, terorizem, militantno delovanje na verski, nacionalistični idr. podlagi). V tem vsebinskem okviru je torej varnost strukturna prvina obstoja in delova- nja posameznika, družbe/države in mednarodne skupnosti oziroma sveta kot ce- lote, ki zajema tako stanje uravnoteženega fizičnega, duhovnega in duševnega ter gmotnega obstoja omenjenih entitet kot tudi njihovo občutenje ter zavestno pri- 2 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti zadevanje po nenehni vzpostavitvi tega stanja. Zavestno prizadevanje za vzposta- vitev stanja varnosti je kulturnocivilizacijska kategorija, ki zajema vse vidike so- dobne varnosti, t. j. gospodarsko, socialno, kulturno, politično, pravno, ekološko, obrambno itd., se pravi tiste pojavne oblike družbenega življenja, ki se štejejo za družbene vrednote. Oblike družbene organiziranosti pa zajemajo lokalno, regio- nalno, nacionalno, mednarodno in svetovno varnost (Grizold, 1994a: 39). Tako opredeljen pojem varnosti je del teoretičnometodološkega okvira, v kate- rem je varnost ene entitete pogoj za varnost vseh. Uporabo celovitega, sistemske- ga pristopa pri obravnavi pojava sodobne varnosti najbolj eksplicitno zagovarja Barry Buzan, ki izhaja iz ideje, da si tri temeljne entitete – posameznik, družba/ država in mednarodna skupnost, prizadevajo zagotoviti stanje varnosti oz. urav- noteženega medsebojnega obstoja v ožjem ali širšem okviru (npr. posameznik v odnosu do drugih posameznikov ter celotne družbe/države; nacionalna država v razmerju do drugih držav ter sveta kot celote) (Buzan, 1991: 26). Pri tem pa med omenjenimi entitetami ni nujne harmonije. Drugače povedano, sistemski pristop pri obravnavi pojava sodobne varnosti nam omogoča spoznati ne samo njegovo zapleteno večnivojsko strukturo, ampak tudi različna protislovja, ki izvirajo iz narave tako posamezne entitete kot tudi iz realnih razmerij med njimi. Tako so na primer poleg že omenjenih protislovij med varnostjo posameznika in varno- stjo države pri obravnavi pojava sodobne varnosti pomembna tudi protislovja, ki izvirajo iz razmerja med nacionalno in mednarodno varnostjo. Problem nacionalne varnosti se je pojavil z rojstvom nacionalne države (v Ev- ropi v 16. in 17. stoletju) in se je navezal na zagotavljanje njenega nadaljnjega ob- stoja in razvoja. V družboslovni misli so se kmalu pojavili trije različni pristopi, ki so vplivali na nadaljnja razmišljanja o pojavu varnosti. Hobbesov pristop je te- meljil na poudarjanju vloge države pri ohranjanju notranjega reda v družbi ter obrambe pred zunanjimi sovražniki. S tem je Hobbes začrtal razvojno pot reali- stični šoli obravnave varnostne problematike, ki izhaja iz teorije moči. Immanuel Kant je svojo zamisel “trajnega miru” kot moralnega imperativa udejanil v obli- kah svetovne federacije držav in v svetovnem državljanstvu, katerih namen je uskladiti interese nacionalnih držav v globalni skupnosti, ki jo ureja mednarodno pravo. S svojimi idejami je Kant postavil temelje idealističnim pristopom obrav- nave sodobne varnosti. Tretji pristop je utemeljil De Grotius, ki v odnosih med državami ni videl le konfliktov, ampak predvsem spoštovanje določenih pravil ravnanja, ki omogoča- jo koeksistenco in sodelovanje v mednarodni skupnosti. De Grotius v nasprotju s Kantom zanika mednarodni univerzalizem in zagovarja nacionalno državo kot poglavitnega akterja v mednarodni skupnosti. Iz De Grotiusove paradigme se je razvil koncept mednarodne varnosti (Haftendorn, 1991: 5-15). Nacionalno varnost danes najsplošneje opredelimo kot varnost državnega na- roda. Njena vsebina zajema: ohranitev nacionalnega ozemlja (vključno zračni prostor in ozemeljske vode), zaščito življenja ljudi in njihove lastnine, utrditev mednarodnega statusa države ter ohranitev nacionalne suverenosti (Grizold, 1992: 65). Pri nacionalni varnosti gre torej za celoto razmerij med notranjimi (gos- podarskimi, socialnimi, kulturnimi, političnimi, ekološkimi, vojaško-obrambnimi 3 Anton Grizold idr.) in zunanjimi (mednarodnimi) dejavniki. Razmerje med temi dejavniki se ne- nehno spreminja, kar zahteva sprotno prilagajanje in spreminjanje nacionalno- varnostne politike, na kateri so utemeljene varnostne dejavnosti sodobne družbe. Nacionalnovarnostni sistem je struktura, namenjena zagotavljanju varnosti na ravni celotne družbe. Razmerje med strukturnimi elementi sodobnega nacional- novarnostnega sistema je posledica vplivov iz mednarodnega okolja, družbeno- gospodarskih zmogljivosti ter v veliki meri simpatij, pričakovanj in podpore jav- nosti. Nacionalnovarnostni sistem poskuša z zagotavljanjem varnosti temeljnih vrednot sodobne družbe pred različnimi viri ogrožanja ter s propagiranjem svoje vloge vzpostaviti sebe kot družbeno vrednoto. Zato je pri oblikovanju nacional- novarnostnega sistema bistveno zagotoviti ustrezni pravni in političnokulturni okvir, v katerem se le-ta lahko legitimira. Kajti civilna družba in politična država postavljata temu družbenemu podsistemu zahteve in pričakovanja tako glede učinkovitosti opravljanja funkcije zagotavljanja varnosti kot tudi, da bo ta funk- cija opravljena v skladu z zakoni in institucijami demokratičnega političnega si- stema. Sodobne države delujejo v mednarodnem političnem in gospodarskem okolju, ki vpliva na različne načine na njihovo varnost. Medtem ko je neodvisna država še vedno temeljna enota v kvazianarhičnem mednarodnem političnem sistemu (tj. brez naddržavne oblastne avtoritete), pa se njena vloga v mednarodnem gos- podarskem okolju bistveno manjša. Kakorkoli že, zaradi notranje razvojne logike je sodobni svet dokončno postal svet soodvisnosti, nacionalna varnost pa sestav- ni del mednarodne varnosti. Mednarodna varnost ni zgolj seštevek posameznih nacionalnih varnosti, ampak je celota ukrepov, norm, vrednot, ki se uresničujejo skozi skupno sprejete mednarodne mehanizme in instrumente, ki zagotavljajo obstoj in razvoj vseh držav na ravni mednarodnega sistema. Ideje, kako doseči mednarodno varnost (kot cilj), segajo daleč v zgodovino mednarodnih odnosov. Razvoju sodobne nacionalne države je sledilo tudi priza- devanje držav, da bi s kolektivnim delovanjem zagotavljale mednarodno varnost. Tovrstno prizadevanje držav je postopno preraslo v proces institucionalizacije za- gotavljanja mednarodne varnosti. Ta proces zajema tako oblikovanje varnostnih sistemov kot skupkov načel po katerih sodobne države v medsebojnem sodelova- nju vzpostavljajo in ohranjajo stanje mednarodne varnosti.1 Pomemben element kulturno-civilizacijskega okvira obstoječih mednarodnih varnostnih instrumen- tov predstavljata predvsem dve normi, in sicer: 1. mednarodna prepoved vojne ter 2. neintervencija v notranje zadeve sodobnih držav. 1 Glej o tem v: F. H. Hinsley, Power and Pursuit of Peace. Cambridge University Press, Cambrid- ge, 1963, str. 20–29; Walter Schiffer, The Legal Community of Mandkind: A Critical Analysis of the Modern World Organization. Columbia University Press, New York, 1954, str. 3 idr; Inis L. Claude Jr., Swords into Plowshares. The Problems and Progress of International Organization. Random House, New York, 1956, str. 44 idr.; Hueng-Soon Park, Collective Security and Interna- tional Order: The Role of the United Nations in the Korean (1950) and the Persian Gulf War (1990). University of South Carolina, 1993, str. 18 idr. 4 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti MODELI ZAGOTAVLJANJA MEDNARODNE VARNOSTI Mednarodna varnost se je v dosedanji zgodovini mednarodnih odnosov zagotav- ljala z bolj ali manj hkratnim delovanjem dveh modelov: – konfliktnega in – kooperativnega. Konfliktni model V razvoju mednarodnih odnosov do konca 2. svetovne vojne prevladuje konflik- tni model zagotavljanja mednarodne varnosti, katerega bistvo je bilo, da so se konflikti med državami reševali z uporabo sile (vojne, vojaški posegi, idr.). Ta model temelji na predpostavki, da je varnost dobrina, za katero države tekmujejo in jo dosegajo ena na račun druge. To tekmovanje za varnost med državami vodi do stanja, ko prizadevanja ene države za dosego njene absolutne varnosti spro- žijo pri drugih državah občutek absolutne ogroženosti. Omenjena zagata se v proučevanju varnosti v mednarodnih odnosih imenuje “varnostna dilema” (secu- rity dilemma). Koncept varnostne dileme je v 50-ih razvil John Hertz. Bistvo nje- gove ideje je, da dejavnost vsake države za uresničevanje njenih varnostnih po- treb (ne glede na namen) v kvazianarhičnem mednarodnem okolju nujno ogroža varnost druge države. V okolju tekmujočih in celo sovražnih samostojnih držav vsaka enota opredeljuje svoje ukrepe in dejavnosti za zagotavljanje lastne varno- sti kot življenjsko pomembne, hkrati pa zaznava tovrstne dejavnosti drugih držav kot sumljive in ogrožajoče. V takšni situaciji se nihče ne počuti povsem varnega, zato prihaja do tekmovanja med državami za moč, ki jo slednje utemeljujejo pre- dvsem na razvoju lastnih vojaških zmogljivosti, in tako prihaja do začaranega kroga, ki povezuje varnost države s kopičenjem moči in oboroževanjem (Man- gold, 1991: 10 in Ulmann, 1991: 38). Buzan je nadalje razvil Hertzev koncept v dveh smereh, in sicer: a) obrambne dileme, ki izvira iz protislovij med zagotavljanjem vojaške obrambe države in ce- lotne nacionalne varnosti, ki se najbolj očitno kažejo v dveh primerih: prvič, ko obrambni stroški države onemogočajo dosego drugih nacionalnovarnostnih ci- ljev, in drugič, ko postanejo obsežne obrambne priprave države bolj gospodarsko breme kot pa zagotavljajo zunanjo obrambo. Obrambna dilema je za zdaj neraz- rešljiva, saj nenehna protislovja med nacionalno obrambo in nacionalno varno- stjo ne omogočajo izvzeti obrambe iz področja nacionalne varnosti iz naslednjih razlogov: prvič, fizična prisila ostaja imanentna prvina obstoja nacionalne države (zaradi lastne varnosti ter upravljanja sistema) in drugič, zgodovinske vztrajnosti uporabe oborožene sile v odnosih med državami, pogojene s kvazianarhično na- ravo mednarodnega okolja. b) Dilema moči in varnosti (power-security dilemma) temelji na ideji, da veča- nje moči in varnosti ene države lahko privede do zmanjšanja moči in varnosti druge države. Po Buzanovem mnenju obrambna dilema ne izhaja iz dinamike ra- zmerij med državami, ampak iz strahu, ki ga spodbuja sama narava vojaških sredstev, dilema moči in varnosti pa je posledica strahu pred tem, da bodo more- biti druge države uporabile vojaška sredstva (Buzan, 1991: 320-324). 5 Anton Grizold V sodobnih mednarodnih odnosih si države nenehno prizadevajo za premoč ter hkrati za zagotovitev svoje varnosti. Pri tem so ujete v sistem medsebojnih odnosov, ki zapleta njihova legitimna prizadevanja za dosego lastne varnosti v neskončno mrežo konfliktov in negotovosti. Varnostna dilema spodbuja tehno- loški razvoj in oboroževalno tekmo. Država se lahko spusti v oboroževalno tek- mo bodisi zato, ker se ji zdi, da jo ogrožajo druge države, bodisi zato, ker skuša povečati svoje vojaško-obrambne zmogljivosti z namenom pridobiti si večjo moč kot druge države. S tem pa postaneta tudi razvoj sodobne oborožitve in nadzor nad njim stalna problema sodobne varnostne dileme (Symonides, 1989: 40-41). Kooperativni model Kljub temu da je sodelovanje vseskozi pomembna prvina razvoja mednarodnih odnosov, pa se je šele s procesi internacionalizacije in globalizacije po 2. svetovni vojni in predvsem z nekaterimi radikalnimi spremembami v mednarodni sku- pnosti na koncu 80-ih pojavila priložnost za uveljavitev kooperativnega modela zagotavljanja mednarodne varnosti. Ta model temelji na ideji o skupni varnosti, razumljeni kot stanje v mednarodni ureditvi, v katerem države uživajo varnost kot skupno dobrino. V najširšem smislu je to stanje mednarodnega sistema, v ka- terem sta pravica do razvoja in svobode pred zunanjim ogrožanjem ter načelo sa- moodločbe zagotovljena za vse narode (Mangold, 1991: 80). Kooperativni model zagotavljanja mednarodne varnosti upošteva v primerjavi s konfliktnim modelom naslednja elementa: 1. potrebo po krepitvi dvostranske- ga in večstranskega sodelovanja med državami in drugimi subjekti mednarodnih odnosov z namenom zagotoviti tako njihovo posamezno varnost kot varnost vseh skupaj in 2. celostni koncept sodobne mednarodne varnosti in v tem okviru potrebo po uravnoteženi uporabi vojaških in nevojaških varnostnih mehanizmov in instru- mentov. Procesi internacionalizacije in globalizacije so v 80-ih in 90-ih letih bistveno okrepili pomen globalne narave sodobne varnosti, ki je utemeljena na vse večji medsebojni odvisnosti vseh subjektov v mednarodnih odnosih. Zavest o tem je dobila prvo pomembnejšo konkretizacijo v poročilu Neodvisne komisije za vpra- šanja razorožitve in varnosti (znana kot Palmejeva komisija) pri OZN leta 1982. V svojem poročilu, ki ga je naslovila Skupna varnost (Common Security), je ome- njena komisija predlagala nadomestitev strategije medsebojnega zastraševanja s konceptom skupne varnosti, ki temelji na ideji skupnega preživetja ter na progra- mu nadzora oboroževanja in razorožitve. Kot je bilo že rečeno, dobi zavedanje držav o potrebi po povečanem sodelovanju pri zagotavljanju mednarodne varno- sti svojo praktično potrditev s koncem hladne vojne v Evropi, in sicer v obliki pri- zadevanja evropskih držav za oblikovanje nove skupne in celostne varnostne ureditve, ki bo temeljila na vrednotah, normah in načinu delovanja mirnega reševanja sporov in zaupanja med vsemi subjekti mednarodnih odnosov (Gri- zold, 1996b: 72). 6 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti MEDNARODNI VARNOSTNI SISTEMI V dosedanjem procesu institucionalizacije zagotavljanja mednarodne varnosti so se izoblikovali štirje temeljni varnostni sistemi, in sicer: 1. sistem ravnotežja moči, 2. sistem kolektivne varnosti v okviru Društva narodov, 3. sistem kolektivne varnosti v okviru OZN ter 4. sistem kolektivne obrambe v okviru različnih obrambnih in vojaško-političnih zvez. 1. Načelo ravnotežja moči sta vzpostavila vestfalski (1648) ter utrechtski mirov- ni kongres (1712) (Potemkin, 1947: 251). Teritorialne meje evropskega mednarod- nega sistema, ki sta jih v imenu ohranjanja evropskega ravnotežja določala ome- njena mirovna kongresa, je priznala večina evropskih držav, s tem pa je obstoječe ravnotežje sil dobilo naravo legitimnosti. Ta legitimnost ni predpostavljala institu- cionalnega nadzora nad dogajanji v evropskem mednarodnem prostoru, ampak je šlo za svojevrstno potrditev konvencionalne politične prakse, ki ji je uspelo vzdr- ževati stanje relativne stabilnosti mednarodnega sistema (Benko, 1997: 74). Zaradi neinstitucionaliziranosti obstoječega ravnotežja moči med evropskimi državami je vojna še naprej ostajala legitimno sredstvo za uresničevanje intere- sov subjektov v mednarodnih odnosih. Tudi med sveto alianso (1815–1829) je ravnotežje miru v Evropi temeljilo na načelu legitimnosti. Pri tem ni šlo toliko za pravičnost mednarodne ureditve, am- pak za to, da so subjekti mednarodnih odnosov obstoječo mednarodno ureditev sprejemali, čeprav z njo niso bili popolnoma zadovoljni (Benko, 1997: 141). Nače- lo legitimnosti prav tako ni izključevalo vojne kot sredstva za reševanje sporov med samostojnimi državami. Ravnotežje moči v okviru koncerta evropskih velikih sil (1830–1914) je v glav- nem temeljilo na dinamičnem vzpostavljanju in vzdrževanju pragmatičnih in naj- večkrat kratkotrajnih strateških zavezništev. Pravična vojna (bellum justum) ozi- roma intervencija v okviru ohranjanja ravnotežja moči je še naprej predstavljala legitimno sredstvo za reševanje meddržavnih sporov, vendar pa je bila s haaški- mi konvencijami (sprejetimi na prvi haaški konferenci – 1899 ter drugi haaški konferenci – 1907) postavljena v mednarodnopravne okvire (Andrassy, 1990: 506). Sistem ravnotežja moči je kot tihi dogovor med takratnimi evropskimi veliki- mi silami, da nobena ne bo postala tako močna, da bi resno ogrozila njihovo var- nost, dokončno razpadel po 1. svetovni vojni. Čeprav je ta sistem uspešno pre- prečeval spopade med državami na globalni ravni, pa ni zmogel zagotoviti trajne stabilnosti in varnosti na mednarodni ravni. Zato so države po 1. svetovni vojni nadaljevale svoja prizadevanja za odpravo oziroma prepoved vojne kot do tedaj legitimnega sredstva za reševanje sporov med subjekti mednarodnih odnosov. Prva svetovna vojna je mnoge prepričala, da se bodo vojne nadaljevale vse do takrat, dokler bodo nacionalne države odgovorne za lastno obrambo in bodo pri tem ujete v začarani krog medsebojnega grobega tekmovanja in oboroževanja. 7 Anton Grizold Obenem pa je 1. svetovna vojna dokončno razvrednotila tradicionalno zasnovo nacionalne obrambe kot najuspešnejšo varnostno strategijo, s katero so nacional- ne države zagotavljale nacionalno in mednarodno varnost. Tradicionalno zasno- vo nacionalne obrambe (na mednarodni ravni posledično zajeto v obrambni dile- mi sodobnih držav) je dopolnila ideja kolektivne varnosti. Slednja je postala po- membnejša predvsem zato, ker je 1. svetovna vojna še enkrat potrdila, da je voj- na nesprejemljivo sredstvo politike sodobnih držav. Vendar pa se s spoznanjem o vojni kot grožnji sami po sebi obrambna dilema ni razrešila. Pri državah se je poleg strahu pred porazom pojavil tudi strah pred vojno. Zato se je povečal po- men preprečitve izbruha vojne z ustrezno obliko sistema kolektivne varnosti,2 v okviru katerega se države zavežejo, da ne bodo uporabile sile proti drugim člani- cam v kolektivu; če pa katerakoli članica v sistemu vendarle napade drugo, vse preostale članice nastopijo skupno proti državi napadalki (Grizold, 1994b: 453). 2. Sistem kolektivne varnosti v okviru Društva narodov (DN) Čeprav je idejo za ustanovitev DN dala Velika Britanija že leta 1915, pa je bila ta mednarodna organizacija v celoti ameriški koncept mednarodne ureditve, ki je izhajal iz treh temeljnih elementov, in sicer: demokracije, kolektivne varnosti in samoodločbe narodov. Takratni ameriški predsednik W. Wilson je zagovarjal in- stitucionalno zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti na načelih kolektivne varnosti, pri čemer naj varnost sveta ne kliče po obrambi nacionalnih interesov, ampak po miru kot pravnem konceptu. Odločitev o tem, ali je prišlo do kršitve mednarodnega miru, zahteva mednarodno ustanovo, ki jo je Wilson imenoval Društvo narodov (Kissinger, 1994: 222). Wilsonov sistem je predpostavljal, da bi mednarodni mir in varnost temeljila na sili, ki bi bila močnejša od katerekoli sile posamezne države ali zveze držav. Društvo narodov je bilo ustanovljeno ob koncu 1. svetovne vojne aprila 1919 kot sestavni del versajske mirovne pogodbe. Utelešalo je splošne želje in cilje su- verenih držav, da končno ustvarijo mednarodno organizacijo, ki bo sposobna ohranjati mir v svetu. DN je imelo posebna pravila in institucije, ki naj bi to omo- gočale. Postalo je prva stalna mednarodna organizacija, ki je imela stalni sekreta- riat, redna srečanja, stalno vodstvo, operativna pravila in postopke (Park, 1993: 86-87). V Ustanovni listini so se države članice zavezale, da se bodo vzdržale uporabe sile v medsebojnih odnosih, spore pa bodo reševale prek arbitraže ali Sveta DN. Zagovorniki sistema kolektivne varnosti so izhajali iz prepričanja, da sta v ob- stoječem mednarodnem sistemu, v katerem ne obstaja naddržavna oblast, ki bi postavljala omejitve interesom suverenih nacionalnih držav, svetovni mir in var- nost nedeljiva. Zato bi oboroženi napad na eno od članic DN pomenil grožnjo vsem državam. 2 O definiciji kolektivne varnosti glej v: Inis L. Claude, Jr., nav. delo, str. 251; Hueng-Soon Park, nav. delo, str. 62; Mohamed Ayoob, Squaring the Circle: Collective Security in a System of Sta- tes, str. 45–63, v: Thomas G. Weiss (ur.), Collective Security in a Changing World. Lynne Rien- ner Publishers. Boulder &London, 1993; Karl Doehring, “Kollektive Sicherheit”, v: Wolfrum Ru- diger (ur.): Handbuch Vereinte Nationen. Verlag Dokumentation, München, 1991, str. 406. 8 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti Sistem kolektivne varnosti DN je poleg tega temeljil na teh elementih: a) omejevanje pravice držav do vojne (členi od 10 do 16 statuta), zasnove pred- hodnih postopkov za mirno reševanje sporov ter jamstva ozemeljske nedota- kljivosti in politične neodvisnosti vseh držav članic, b) oblikovanje mednarodnega sistema sankcij ob kršitvah določil pakta (poleg di- plomatskih in gospodarskih ukrepov je predpostavljal statut DN tudi možnost uporabe prisilnih vojaških sredstev za vzpostavitev miru, vendar pa ni nave- del, kako bi se ta sredstva tudi dejansko uporabila), c) javnost diplomacije; uvedena je obvezna registracija pogodb pri Sekretariatu, s čimer naj bi se preprečila t. i. tajna diplomacija, d) spoštovanje mednarodnega prava in pogodbenih obveznosti, e) pravilo soglasja za sprejemanje odločitev DN, razen v primeru izjem, ki jih predvideva statut (Osmanczyk, 1985: 465-466). Poleg objektivnih pomanjkljivosti DN (nedorečenosti postopka in togost celot- nega sistema) lahko med glavne razloge za neučinkovitost sistema kolektivne varnosti v tem obdobju navedemo tudi subjektivna pojmovanja posameznih držav DN kot mednarodne organizacije (Potemkin, 1948: 53) ter pomanjkanje politične volje glavnih akterjev tedanjih mednarodnih odnosov za skupno zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti v okviru DN. Resne krize v mednarodnih odnosih, ki so nastale pred izbruhom 2. svetovne vojne, so pokazale vso nemoč DN pri zagotavljanju kolektivne varnosti. Kljub splošnemu neuspehu (končni razpustitvi – 1946) pa je DN pomemben korak pri organiziranju svetovne politične skupnosti v smeri institucionalizacije različnih mehanizmov za zagotavljanje mednarodne varnosti. 3. Sistem kolektivne varnosti v okviru OZN Ustanovitev OZN po drugi svetovni vojni pomeni novo kvaliteto v procesu in- stitucionalizacije zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti. OZN je dejansko prva mednarodna organizacija globalnih razsežnosti, katere dejavnosti so name- njene celostni zagotovitvi mednarodne varnosti v najširšem pomenu. Dokumenti OZN predpostavljajo poleg obče pravne prepovedi vojne in intervencije v med- narodnih odnosih še celo vrsto akcij in postopkov za prepračitev konfliktnih situ- acij ter pomoč pri zboljšanju nastalih razmer po končanem konfliktu med subjek- ti mednarodnih odnosov (The Blue Helmets, 1990: 3). Sistem kolektivne varnosti OZN sestavljajo tile elementi: a) prepoved uporabe sile in/ali grožnje s silo v odnosih med subjekti mednarod- nih odnosov ter ničnost pridobitev, ki so posledica protipravne uporabe sile; b) uporaba treh skupin mehanizmov za zagotavljanje mednarodnega miru in var- nosti: prva skupina so sredstva za mirno reševanje sporov, ki jih obravnava VI. poglavje Ustanovne listine (čl. 33–38); članice OZN so po 33. členu UL zaveza- ne, da medsebojne spore rešujejo z obče priznanimi sredstvi mirnega reševa- nja sporov, kot so: pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, razsodništvo, sod- na rešitev, sklicevanje na regionalne dogovore ter druga mirna sredstva po iz- biri strank v sporu. Če stranke z omenjenimi sredstvi spora ne morejo zadovo- 9 Anton Grizold ljivo rešiti, ima Varnostni svet po 34. členu UL pravico spor, ki bi ogrožal med- narodni mir in varnost, raziskati in ga pomagati razrešiti (npr. z nudenjem do- brih uslug–good offices, ustanovitvijo odbora strokovnjakov, pridobitvijo mne- nja neodvisnih strokovnih organov–npr. Meddržavnega sodišča v Haagu, idr.). Drugo skupino predstavljajo akcije v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti, ki so opredeljene v VII. poglavju UL (čl. 39–51); v primeru ogrožanja ali kršitve mednarodnega miru in varnosti ali kakšnega drugega agresivnega de- janja v mednarodnih odnosih ima Varnostni svet pooblastilo za uporabo ukrepov bodisi z namenom preprečiti poslabšanje situacije (vpletenim stranem priporoči uporabo začasnih ukrepov ali pa vsem članicam določi izvajanje ukrepov, ki ne vključujejo uporabe sile in zajemajo delno ali popolno prekinitev gospodarskega sodelovanja in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih telekomunikacijskih sredstev ter prekinitev diplomatskih odnosov) bo- disi z namenom ohraniti ali vzpostaviti mednarodni mir in varnost (z uporabo zračnih, pomorskih ali kopenskih sil, ki jih po 43. čl. UL zagotovijo članice OZN). V tretjo skupino sodijo mirovne operacije OZN, ki jih je mogoče vsebinsko umestiti med VI. in VII. poglavje UL, čeprav jih slednja jasno sploh ne omenja. Mi- rovne operacije so svojevrstni odgovor OZN na blokado zagotavljanja mednaro- dnega miru in varnosti, ki je bila posledica geopolitičnega globalizma in ideološ- ko-političnega antagonizma med dvema supersilama v obdobju po koncu 2. sve- tovne vojne (na temelju pravice veta v Varnostnem svetu). Z namenom nadzoro- vanja številnih konfliktov v mednarodnih odnosih ter pospeševanja njihovega mirnega reševanja je OZN v tem obdobju izvajala mirovne operacije. Slednje lah- ko najsplošneje opredelimo kot dejavnost OZN, ki vključuje uporabo oboroženih sil, vendar brez uporabe prisilnih sredstev, z namenom ohraniti ali vzpostaviti mir in varnost na konfliktnih območjih v mednarodni skupnosti (The Blue Helmets, 1990: 4). Mirovne operacije OZN so svojevrsten kompromis med sredstvi za mirno reševanje sporov ter mehanizmi vojaškega posredovanja, zapisanimi v UL, ki se operacionalizira prek mandata mirovnih sil OZN v vsakem konkretnem medna- rodnem konfliktu. Funkcije mirovnih sil OZN so glede na celostno naravo sodob- ne mednarodne varnosti različne in vključujejo: vojaške naloge (npr. opazovanje in nadzor premirja, nadzor nad vmesnimi ozemlji, nadzor nad premirjem in ohra- njanjem prekinitve ognja, nadzor nad umikom čet idr.), politične naloge (npr. pomoč pri vzpostavljanju državne oblasti in organizacije državne uprave, organi- zacija volitev, nadzor nad izvajanjem sporazumov o razoroževanju idr.) ter civil- no-policijske naloge (npr. pomoč pri zagotavljanju notranjega reda, zaščita člove- koljubne pomoči, urejanje begunskih tokov idr.). Omenjene tri skupine varnostnih mehanizmov so v prvi vrsti še vedno name- njene predvsem zagotavljanju vojaškega vidika varnosti vsem državam v sistemu OZN. V tem smislu so države članice zavezane, da se pridružijo kolektivni akciji, usmerjeni proti državi, ki bi zagrešila dejanje agresije. c) Sodelovanje z vojaško-obrambnimi zvezami (čl. 51, VII. poglavje UL) ter regio- nalnimi organizacijami (čl. 52, VIII. poglavje UL). 10 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti d) Poseben položaj stalnih članic Varnostnega sveta, ki jim omogoča preprečiti sprejem meritornih odločitev (Andrassy, 1990: 418-421). e) Pravna zavest držav članic, ki naj bi zagotavljala, da bodo slednje ne le sodelo- vale pri oblikovanju in sprejemu pravnih norm s področja mednarodne varno- sti, ampak jih bodo uresničevale tudi v praksi. f) Načelo medsebojne soodvisnosti in sodelovanja med članicami sistema. g) Vloga mednarodnega prava pri urejanju hkratnega skupnega obstoja vseh čla- nic (Türk, 1984: 335). 4. Sistem kolektivne obrambe v okviru vojaško-političnih in obrambnih zvez Zagotavljanje mednarodne varnosti v obdobju po 2. svetovni vojni je potekalo v okviru naraščajoče potrebe po večstranskem urejanju mednarodnih odnosov nasploh. Relativna neučinkovitost sistema kolektivne varnosti v okviru OZN je v tem obdobju le še spodbudila nastanek novih mednarodnih organizacij, katerih temeljna naloga in poslanstvo sta zagotavljanje mednarodne varnosti. V skladu s prevladujočim vojaškim elementom koncepta sodobne mednarodne varnosti (te- melječim na uporabi sile med subjekti sodobnega kvazianarhičnega mednarod- nega sistema) je razumljivo, da so te mednarodne organizacije razvijale poleg me- hanizmov za mirno reševanje sporov (npr. Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi – OVSE) predvsem načela vojaško-obrambne pomoči državi članici, na katero bi bila izvedena agresija (npr. NATO, Varšavski sporazum, Zahodnoev- ropska unija – ZEU, Obrambna zveza Avstralije, Nove Zelandije in ZDA – AN- ZUS). Mednarodnopravna subjektiviteta vojaško-političnih in obrambnih zvez te- melji na 51. členu UL OZN, ki pravi: “Nobena določba te Ustanovne listine ne krati naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada na članico Združenih narodov, dokler Varnostni svet ne ukrene, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Ukrepi, ki so se jih članice Združenih narodov lotile, izvršujoč to pravico do samoobrambe, naj se takoj sporočijo Varnostnemu svetu in ne smejo v ničemer posegati v pravi- co in dolžnost Varnostnega sveta, da na temelju te Ustanovne listine vsak čas ukrene, kar se mu zdi potrebno za vzpostavitev ali ohranitev mednarodnega miru in varnosti.” Sistem kolektivne obrambe v okviru vojaško-političnih in obrambnih zvez naj bi odvračal oboroženo agresijo na eno ali več članic od zunaj, v primeru agresije pa bi zagotavljal skupno in usklajeno obrambo vseh članic zveze. Medtem ko si- stem kolektivne obrambe zagotavlja obrambo svojim članicam pred ogrožanjem zunaj zveze, pa lahko spopade med članicami znotraj zveze onemogoča le posre- dno (npr. z razvijanjem vsestranskega sodelovanja med članicami na gospodar- skem, političnem, kulturnem, znanstvenem idr. področjih). V tem je bistvena ra- zlika med navzven usmerjeno obrambno zvezo, kjer so države dogovorjene, da se skupaj borijo proti nečlanicam, ki bi napadle katerokoli njihovo članico ter med navznoter usmerjenim sistemom kolektivne varnosti, v katerem so članice zave- zane, da bodo skupno nastopile proti vsakemu, ki bi poskušal doseči svoje cilje z nasiljem proti partnerju v sistemu. V obrambni zvezi je lahko različno določeno, kdaj preti napad od zunaj, lahko gre za večinski sklep ali pa vsaka država sama 11 Anton Grizold odloča o tem, kdaj je napadena. V sistemu kolektivne varnosti je določanje ogrožanja miru in varnosti pravica in dolžnost centralnega organa (Doehring, 1991: 406). SKLEP Analiza pojava institucionalizacije zagotavljanja mednarodne varnosti je uteme- ljena na naslednjih temeljnih premisah: 1. Kompleksnost pojava sodobne varnosti na ravni posameznika, družbe/ države in mednarodnega sistema je izražena s prizadevanjem omenjenih entitet, tako da si v medsebojnih odnosih z različnimi sredstvi zagotavljajo stanje varno- sti. Z vidika sistemske teorije to pomeni, da je varnost ene enote pogoj za varnost drugih dveh oziroma celote. Tako se torej tudi varnost na ravni mednarodnega si- stema (tj. mednarodna varnost) vedno znova vzpostavlja prek dialektičnega delo- vanja posameznikov, družbe/države in mednarodnega sistema. V okviru sistemske teorije je treba pri obravnavi pojava institucionalizacije mednarodne varnosti izhajati iz treh temeljnih ravni, in sicer: 1. varnostnega sistema, 2. varnostnega mehanizma in 3. varnostnega instrumenta. Vsebinsko razmerje med omenjenimi ravnmi zagotavljanja mednarodne var- nosti je hierarhično in pomeni: a) varnostni sistem kot skupek načel, po katerih naj poteka zagotavljanje varno- sti; b) varnostni mehanizem kot pojavno obliko delovanja varnostnega sistema in c) varnostni instrument kot posamično obliko delovanja varnostnega meha- nizma. Če to razlago konkretiziramo na primeru sistema kolektivne varnosti v okviru OZN, potem ima omenjeni sistem zagotavljanja mednarodne varnosti tri temelj- ne varnostne mehanizme, in sicer: 1. mirno reševanje sporov, 2. delovanje ob agresiji in 3. mirovne sile. Znotraj vsakega od teh varnostnih mehanizmov pa lahko razlikujemo različne varnostne instrumente, kot so npr. pogodba, arbitraža idr. v (1), oblikovanje na- dnacionalnih oboroženih sil v (2) in konkretne mirovne operacije v (3). 2. Različne pojavne oblike varnosti, kot so potreba, interes, cilj, vrednota, sta- nje, zavestno hotenje oziroma dejavnost, so v dosedanjem kulturno-civilizacij- 12 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti skem razvoju človeške skupnosti postale strukturna prvina obstoja in delovanja posameznika na različnih ravneh družbene organiziranosti. V delovanju mednarodnega sistema se ta strukturna prvina uresničuje nepo- sredno prek konkretnih mehanizmov in instrumentov, ki jih v medsebojnih od- nosih oblikujejo in sprejemajo sodobne države in vse bolj tudi drugi subjekti v mednarodnih odnosih. Kljub temu, da je sedanji sistem kolektivne varnosti v okviru OZN pomemben napredek glede na tradicionalno zasnovo zagotavljanja mednarodne varnosti, pa še vedno prevladuje tekmovanje med nacionalnimi državami namesto sodelova- nja pri doseganju optimalne varnosti vsake države posebej in vseh skupaj. 3. Velike spremembe v varnostnem okolju v svetu in še zlasti v Evropi po kon- cu hladne vojne narekujejo nove pristope in poglede pri zagotavljanju varnosti na ravni mednarodnega sistema, ki bodo lahko bolj kot v preteklosti uresničevali na- čela sodelovanja, mirnega reševanja sporov in večstranskega reševanja mednaro- dnih varnostnih zadev. Varnostno okolje v evropskem in širšem mednarodnem sistemu odpira na eni strani povsem nove možnosti za večjo uveljavitev kooperativnega modela zago- tavljanja mednarodne varnosti, na drugi strani pa izraža vso zapletenost, težav- nost, protislovnost in negotovost pri uveljavljanju tega modela v praksi. Mednarodni sistem razpolaga danes z mnoštvom varnostnih sistemov, meha- nizmov in instrumentov, ki lahko z ustrezno delitvijo dela in sodelovanja prispe- vajo k vzpostavitvi mednarodnega varnostnega reda, ki bi učinkovito zadovolje- val varnostno potrebo posameznih držav in vseh skupaj. Kakorkoli že, s koncem hladne vojne sta se svet in še zlasti Evropa ponovno znašla na točki obrata, ki prekinja s prejšnjo logiko ideološko-političnih, eko- nomskih, vojaških idr. antagonizmov in ponuja novo veliko priložnost za pos- pešitev kvalitativno novih odnosov med državami tudi na varnostnem področju, in sicer na temelju spoznanj o medsebojni odvisnosti, skupnih interesih in kori- stih. Prihodnost bo pokazala, ali bodo države (njihovi voditelji) v evropskem in širšem mednarodnem sistemu sposobne ustvariti potrebno skupno politično vo- ljo, ki bi na varnostnem področju presegala kvazianarhično naravo mednarodne- ga sistema. 13 Anton Grizold Literatura – Ayoob, Mohamed (1993): Squaring the Circle: Collective Security in a System of States, str. 45–63. V: Thomas G. Weiss (ur.): Collective Security in a Changing World. Lynne Rienner Publishers, Boulder & London. – Andrassy, Juraj (1990): Međunarodno pravo. Školska knjiga, Zagreb. – Benko, Vlado (1997): Zgodovina mednarodnih odnosov. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana. – Buzan, Barry (1991): People States & Fear. Harvester Wheatsheaf, New York, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Singapore. – Claude, Inis L. Jr. (1956): Swords into Plowshares. The Problems and Progress of Inter- national Organization. Random House, New York. – Doehring, Karl (1991): “Kollektive Sicherheit. V: Wolfrum Rudiger (ur.): Handbuch Ve- reinte Nationen. Verlag Dokumentation, Munchen. – Grizold, Anton (1992): Oblikovanje Slovenske nacionalne varnosti. V: Anton Grizold (ur.): Razpotja nacionalne varnosti. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, str. 59–93. – Grizold, Anton (1994a): The Concept Of National Security In The Contemporary World. International Journal On World Peace, Vol. XI (September 1994) 3, str. 37–53. – Grizold, Anton (1994b): Institutionalization of the Prevention and Solution of Conflicts Between States. Teorija in praksa, 31, 5-6, str. 452–468. – Grizold, Anton (1996a): Posameznikova varnost in obveščevalne službe. Zbornik stro- kovno-znanstvenih razprav. Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Lju- bljana, str. 108–115. – Grizold, Anton (1996b): Varnost malih držav v okviru novega evropskega varnostnega okolja. V: Anton Kramberger (ur.), Slovenska Država, Družba in Javnost. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, str. 65–74. – Haftendorn, Helga (1991): The Security Puzzle: Theory Building in International Secu- rity. International Studies Quarterly 35(1), str. 3–17. – Hinley, F. H. (1963): Power and Pursuit of Peace. Cambridge University Press, Cam- bridge. – Kissinger, Henry A. (1994): Diplomacy. Simon& Schuster, London. – Mangold, Peter (1990): National Security and International Relations. Routledge, New York. – Osmanczyk, Edmund (ur.) (1985): The Encyclopedia of the UN and International Agre- ements. Taylor and Francis, Philadelphia – London. – Park, Hueng-Soon (1993): Collective Security and International Order: The Role of the United Nations in the Korean (1950) and the Persian Gulf War (1990). University of So- uth Carolina. – Potemkin, V.P. (ur.) (1947): Zgodovina diplomacije, 1. zvezek. Državna založba Slove- nije, Ljubljana. – Potemkin, V.P. (ur.) (1948): Zgodovina diplomacije, 3. zvezek. DZS, Ljubljana. – Schiffer, Walter (1954): The Legal Community of Mandkind: A Critical Analysis of the Modern World Organization. Columbia University Press, New York. – Symonides, Janus (1989): The General State of European Security. V: Robert D. Blac- kwill, F. Stephen Larrabee (ur.): Conventional Arms Control and East-West Security. 14 Institucionalizacija zagotavljanja mednarodne varnosti Clarendon Press, Oxford, New York. – Türk, Danilo (1984): Načelo neintervencije v mednarodnih odnosih in v mednarodnem pravu. Mladinska knjiga, Ljubljana. – The Blue Helmets, A Review of United Nations Peace keeping. United Nations Depar- tment of Public Information, August, 1990. – Ullman, Richard H. (1991): Securing Europe. Twentieth Century Fund, Inc., Twicken- ham. – Ustanovna listina Združenih narodov in statut Meddržavnega sodišča (1992). Društvo za združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana. 15 II. DARKO LUBI NADZOR ALI URAVNAVANJE OBOROŽEVANJA? 17 Darko Lubi UVOD Človek vse od časa, ko se je začel zavestno povezovati v organizirane družbene skupine, svoje prizadevanje za vplivanje na obnašanje drugih ljudi in družbenih skupin opira (tudi) na grožnje z uporabo fizične sile ali na dejansko uporabo le- te. Če je ena izmed posebnosti človeške vrste v primerjavi z živalsko organizirana uporaba fizične sile, pa se človek od živali razlikuje tudi po svoji želji, da obseg in potek fizičnega spopadanja omeji in uravna(va) ali da njegov nastanek morebiti celo prepreči. Morda ni pretirano, če prve človekove pobude v zvezi z uravnava- njem oboroževanja in uporabo fizične sile – na primer predlog za omejitev upora- be gorjač ali vsaj za omejitev njihove velikosti in števila, ki ga je prvobitni mirov- ni posrednik dal potem, ko je bila v jezi prvič uporabljena gorjača – štejemo za eno izmed prvih znamenj pojava homo sapiensa (Kruzel, 1986: 235). Uravnavanje oboroževanja in uporabe fizične sile je človek skozi zgodovino ra- zumljivo v glavnem osredotočal na specializirana materialna sredstva za fizično prisiljevanje (so)ljudi (orožje in vojaško opremo), zmogljivosti za razvoj in proiz- vodnjo teh sredstev in družbene ustanove, ki s temi sredstvi razpolagajo. Domala vsak revolucionaren napredek pri oboroževanju – od samostrela do bombnika in balistične rakete s termonuklearno bojno glavo – so spremljali pozivi k prepovedi nove vrste orožja ali vsaj k omejitvi njegove uporabe. V tem sestavku bomo predstavili temeljne prvine splošne teorije uravnavanja oboroževanja. Najprej bomo ob opori na ključna dela ustanoviteljev koncepta uravnavanja oboroževanja in nekatera kasnejša tolmačenja teh del razložili gene- zo in bistvo pojma in teorije uravnavanja oboroževanja. V nadaljevanju bomo predstavili eno izmed možnih klasifikacij ukrepov s področja uravnavanja obo- roževanja, sestavek pa bomo sklenili s semantično utemeljitvijo ustreznosti izra- za “uravnavanje oboroževanja” kot slovenske prevodne ustreznice za angleški izraz “arms control”. URAVNAVANJE OBOROŽEVANJA – GENEZA IN VSEBINA POJMA IN TEORIJE Iz predhodnega kratkega uvodnega razmišljanja najprej izhaja ugotovitev, da ima človeštvo tudi pri uravnavanju oboroževanja in uporabe fizične sile v vseh njenih razsežnostih že dolgo in poučno (zlasti v smislu neuspehov) zgodovino. Drugo pomembno spoznanje pa je, da tovrstno uravnavanje ni izum druge polovice 20. stoletja, čeprav je res, da se v predhodnih obdobjih uravnavanje oboroževanja ni 18 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? odvijalo v skladu z izdelanim konceptom. Potreba po naslonitvi uravnavanja na zaokrožen teoretični koncept, kar omogoča večjo učinkovitost te dejavnosti, je postala neizogibna šele po vstopu človeštva v jedrsko in raketno dobo, ko je naci- onalna država v svoj arzenal uvrstila tudi jedrske bombe in medcelinske balistič- ne rakete z jedrskimi bojnimi glavami, s čimer je človek dobil v roke na videz ab- solutno vojaško silo.1 V razviti obliki, oprt na izdelano teorijo, se je koncept uravnavanje oboroževa- nja potemtakem pojavil po nuklearizaciji vojaške sile v obdobju po 2. svetovni vojni, in sicer kot proizvod zahodne, zlasti ameriške, strateške in politične misli. Glede razmerja med genezo koncepta (teorije) uravnavanja oboroževanja in evo- lucijo ameriške strateške teorije je mogoče ugotoviti, da so bili teoretični pogledi na uravnavanje oboroževaja, nastali v obdobju 1958–1963, v veliko večji meri sa- mo odziv na tedanje preokupacije ameriških strategov, kot so bili to pripravljeni priznati nosilci teh pogledov. V intelektualnem vrenju v ZDA na področju stra- teške misli v drugi polovici 50. let so prevladovale analize koncepta zastraševa- nja2 in njegove stabilnosti, strateške jedrske vojne in omejevanja jedrske vojne avtorjev Bernarda Brodieja, Henryja Kissingerja, Williama Kaufmana, Roberta E. Osgooda, Hermana Kahna, Alberta Wohlstetterja, Mortona H. Halperina, Tho- masa C. Schellinga idr. Glede na to, da sta koncept uravnavanja oboroževanja in ameriška strateška teorija izhajala iz enakih predpostavk, pri katerih je šlo za lo- gično dedukcijo iz hipoteze o razmerju med razvojem vojaške tehnologije in sta- bilnostjo, je ideja o uravnavanju oboroževanja v veliki meri pomenila razširitev navedenih analiz z vključitvijo ukrepov za ohranitev stabilnosti jedrskega ravno- 1 Pri oznaki jedrskega orožja oziroma jedrskih oborožitvenih sistemov kot absolutnih je treba upoštevati, da absolutnost pomeni samo sposobnost človeka, da z obstoječim jedrskim arzena- lom večkrat uniči svet kot celoto, ne pa tudi to, da lahko z njim doseže vsak političen cilj. Odtod navidezna absolutnost jedrske vojaške sile. 2 Zastraševanje (angl. deterrence) je stanje in/ali odnos, v katerem se določena država odvrača od izvedbe (jedrskega ali konvencionalnega) napada s tem, da se ji namerno vzbuja strah pred po- sledicami maščevanja (povračilnega napada), ki bo zelo verjetno sledilo njenemu dejanju (Ali, 1989: 48). Logika zastraševanja temelji na naslednji formuli: zaznana zmogljivost x zaznani na- men = odvračalni učinek. S tehničnega vidika pa je ključ stabilnosti zastraševanja v vzajemni sposobnosti za izvedbo drugega udarca. Tudi za angleški izraz “deterrence”, ki označuje enega izmed temeljnih konceptov na področju jedrske strategije (ali celo samo jedrsko strategijo) in oboroževanja, v slovenski vojaški in obramboslovni izrazologiji še nimamo dogovorjene prevodne ustreznice. Ponujajo se vsaj tri možnosti: zastraševanje, odvračanje in odvračanje z zastraševanjem. Bistvo predhodno opisane- ga odnosa oziroma stanja je odvračanje z vzbujanjem strahu, z napovedovanjem grožnje o maščevanju. In ker glagol “zastraševati” pomeni prav to – tj. “z namernim vzbujanjem strahu de- lati, povzročati, da se koga odvrne od kakega dejanja, dela” (SSKJ, 1991: V/779), medtem ko v pomenu glagola “odvračati” vzbujanje strahu ni prisotno (“1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava”, SSKJ, 1979: III/329), je nesporno, da je med navedenima možnostma prava izbira zastraševanje. Pravilnost izbire potrjuje tudi primerjava splošne razlage angleških glagolov “to deter” in “to dissuade”, ki pokaže, da gre med njima za enako pomensko razmerje kot med slovenskima zastraševati in odvračati. Kar se tiče tretje navedene možnosti – tj. odvra- čanje z zastraševanjem – pa menimo, da ni smotrno pojava poimenovati z več besedami, ko pa imamo na voljo izraz, ki z eno besedo ustrezno zajema celotni pojav. 19 Darko Lubi težja in omejitev obsega morebitne vojne. Tisto, zaradi česar so te ideje postale še pomembne, pa je bilo spoznanje, nastalo konec 50. let, da je strateško vojaško ravnotežje med velesilama celo še bolj nestabilno, kot se je mislilo do takrat. Po- temtakem je jasno, da je bilo nujno treba izoblikovati kratkoročne ukrepe, s kate- rimi bi zmanjšali nevarnost eskalacije, do katere bi lahko prišlo zaradi vzajemne- ga ameriško-sovjetskega strahu, da bo nasprotna velesila izvedla naklepni napad s presenečenjem (Ranger, 1977: 113-116). Pri razlagi geneze koncepta uravnavanja oboroževanja pa ne smemo prezreti vloge razorožitvene teorije in prakse v prvem desetletju po 2. svetovni vojni. S te- ga vidika se je koncept uravnavanja oboroževanja pojavil in uveljavil kot alterna- tiva tradicionalni razorožitveni teoriji, ki je v okviru razorožitvenih pogajanj za- govarjala zelo ambiciozne cilje in dajala enostranske predloge. Po mnenju zago- vornikov koncepta uravnavanja oboroževanja so postali v jedrski dobi problemi v zvezi z oboroževalnim tekmovanjem preveč resni, da bi jih lahko prepustili reševanju prek tradicionalnih razorožitvenih pogajanj. Zahtevali so ne samo nov pogajalski stil, ampak tudi nov koncept, ki se bo jasno razlikoval od mitskega ci- lja 50. let – tj. splošne in celostne razorožitve – in se bolj kot koncept razorožitve skladal s politično-vojaško stvarnostjo, ki je nastala s pojavom termonuklearnega in raketnega orožja v rokah vodilnih svetovnih sil (Richardson, 1987: 81). Tako so začeli konec 50. in na začetku 60. let ameriški univerzitetni in vladni strokovnja- ki namesto izraza “razorožitev” (angl. disarmament), ki naj bi vzbujal utopična čustva, uporabljati izraz “uravnavanje oboroževanja” (angl. arms control), ki naj bi izražal hladne in racionalne tehnike, ki so jih skušali razviti. V kakovostno novih politično-vojaških razmerah, ki so nastale s pojavom ter- monuklearnega in raketnega orožja, je bila ideja o uravnavanju oboroževanja do- volj privlačna zasilna rešitev, da se je pojavila tudi na sovjetski strani. To je razvi- dno iz članka Nikite Hruščova z naslovom O miroljubni koeksistenci, objavljene- ga v ameriški reviji Foreign Affairs oktobra leta 1959. V njem je avtor odkritje ideje o uravnavanju oboroževanja pripisal SZ, pri čemer je imel v mislih konfe- renco med državami članicami Nata in Varšavske zveze o preprečevanju nenad- nega napada, ki je leta 1958 potekala v Ženevi. Ta konferenca, ki se pogosto šteje za prvo konferenco o uravnavanju oboroževanja v obdobju po 2. svetovni vojni, je bila po petih tednih dela sicer preložela za nedoločen čas, ne da bi udeleženci razrešili vprašanje dnevnega reda, kljub temu pa je utrdila odločenost obeh stra- ni, da najdeta učinkovitejši način reševanja dramatičnih varnostnih problemov v jedrski dobi (Kincade, 1987: 23-24). Temeljna načela teorije uravnavanja oboroževanja so bila vendarle opredelje- na v obsežni literaturi, ki so jo v obdobju 1958–1962 izdali v ZDA. Annus mirabi- lis je bilo leto 1961, saj je v tem letu s področja uravnavanja oboroževanja izšlo vsaj sedem pomembnih knjig. K razvoju koncepta uravnavanja oboroževanja kot pristopa k razmišljanju o strateških zadevah v okviru t. i. novega mišljenja (angl. new thinking) pa so najbolj prispevale tri knjige, ki so bile rezultat delovanja štu- dijskih skupin ali konferenc strokovnjakov v letu 1960: 1. knjiga Hedleyja Bulla z naslovom The Control of the Arms Race, ki je temeljila na vrsti člankov, ki jih je avtor napisal v obdobju 1959–60 za študijsko skupi- 20 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? no Mednarodnega inštituta za strateške študije (IISS) iz Londona;3 2. knjiga Thomasa C. Schellinga in Mortona H. Halperina z naslovom Strategy and Arms Control, v kateri so bile združene razprave, ki so poleti leta 1960 pote- kale na univerzi v Cambridgeu (Massachusetts), in 3. zbornik razprav s konference strokovnjakov leta 1960, ki ga je pod naslovom Arms Control, Disarmament, and National Security uredil Donald G. Brennan, zla- sti pa urednikov prispevek v zborniku z naslovom Setting and Goals of Arms Control. Vse tri navedene knjige – ki so izšle v letu, ko je v ZDA prevzela oblast Ken- nedyjeva administracija, v kateri so nekateri izmed piscev prevzeli pomembna mesta – so prestale preizkušnjo časa in ostale mejnik med publikacijami s tega področja (Nacht, 1992: 106).4 Thomas C. Schelling je leta 1986 zapisal, da so ide- je, razvite v navedenih knjigah, “postale temelj ameriške politike in so bile naza- dnje učinkovito uresničene v okviru pogodbe o protibalističnih raketnih izstrel- kih. Vrhunec petnajstletnega napredka imam ne samo za njegov vrhunec, ampak tudi za njegov konec” (1986: 97). K opisani bujni intelektualni dejavnosti na politično-varnostnem in strateškem področju konec 50. in na začetku 60. let so najpomembneje prispevali tile štirje dejavniki: 1. Nezadovoljstvo s konceptom splošne in celostne razorožitve. Predstavniki novega mišljenja niso verjeli – podobno kot zagovorniki enostranske jedrske razorožitve, ki so bili tedaj upoštevanja vredna sila na britanskem političnem prizorišču – v možnost sklenitve sporazuma o splošni in celostni razorožitvi prek mednarodnih večstranskih pogajanj. Ta cilj so v tistem času še zmeraj podpirale vplivne oseb- nosti, kot npr. Philip Noel-Baker in Jules Moch, katerih razmišljanje o razorožitvi je nastalo v obdobju Društva narodov. Predstavniki novega mišljenja so opozarja- li na veliko razhajanje med izjavami velikih sil o pripravljenosti na razorožitvena pogajanja ter njihovim dejanskim obnašanjem – tj. na prevlado propagande nad dejanskimi pogajanji, na ozračje zavlačevanja in zavajanja. Dober primer za svoje trditve so našli v McCloy-Zorinovi izjavi iz leta 1961 o dogovorjenih načelih razo- 3 Septembra 1960 je ta inštitut v Oxfordu organiziral mednarodno konferenco, na kateri so širši svetovni javnosti prvič predstavili novo mišljenje o implikacijah jedrskega orožja za uravnavanje oboroževanja in razorožitev, ki se je razvijalo od konca 50. let naprej v glavnem v ZDA. V zvezi z “novim mišljenjem” je zanimiva ugotovitev samega H. Bulla (1970: 139), ki to sintagmo sicer tu- di sam uporablja, da “’novo mišljenje’ iz leta 1960 ni bilo tako novo, kot smo nekateri tedaj mi- slili: v veliki meri je šlo za ponovno oblikovanje starih načel v zvezi z ravnotežjem moči ali politi- čnim nadzorom nad vojaško silo v novih razmerah ali za uporabo teh načel v novih razmerah. Kljub temu pa se zdi, da je “novo mišljenje” najavilo prihod vsekakor pa renesanco vprašanja, ki je tako intelektualno razburljivo kot tudi praktično zelo pomembno.” 4 Poleg navedenih treh sodijo med omembe vredne knjige o uravnavanju oboroževanja, ki so izšle leta 1961, še naslednje štiri: 1. Bernard B. Bechhoeffer: Postwar Negotiations for Arms Control (Wa- shington: The Brookings Institution); 2. David H. Frisch (ur.): Arms Reduction: Program and Issues (New York: The Twentieth Century Fund); 3. Arthur T. Hadley: The Nation’s Safety and Arms Con- trol (New York: Viking); 4. Louis Henkin (ur.): Arms Control: Issues for the Public (New York: Pren-tice Hall). 21 Darko Lubi rožitvenih pogajanj. Ocenili so namreč, da je bila njena vloga samo v tem, da je prikrila razlike v stališčih obeh velesil in ustvarila iluzijo o možnem napredku (Bull, 1970: 140, 148). Po drugi strani pa predstavniki novega mišljenja alternati- ve za neuresničitev splošne in celostne razorožitve v bližnji prihodnosti niso vide- li v nujnosti jedrskega holokavsta. Nasprotno, menili so, da je mogoče Armage- don odložiti za nedoločen čas, če se države prepričajo v izvajanje politike, ki te- melji na realističnem razumevanju nastalih politično-vojaških razmer (Doug- herty, 1973: 30). 2. Zaskrbljenost glede verjetnosti izbruha vojne, zlasti jedrske, med velesilama bodisi zaradi naklepnega napada s presenečenjem ali preemptivnega razorožitvenega (obglavitvenega) napada, ko se oceni, da je vojna neizogibna (Bull, 1970: 139), bo- disi zaradi naključnega napada (t. i. naključna vojna) kot posledice različnih ne- namernih dogodkov ali postopkov.5 V zvezi s tem je H. Bull (1961: 207) kljub omenjenemu spoznanju o relativno visoki stopnji nestabilnosti strateškega rav- notežja ocenil, da “obstaja na ravni strateške jedrske vojne večja nevarnost, da vojna izbruhne zaradi napake, kot pa zaradi namernega in naklepnega napada”. 3. Vse večja zaskrbljenost, da znanstveno-tehnološki razvoj na področju strateškega oboroževanja (pojav protibalističnih raketnih izstrelkov oziroma raket za obrambo pred prihajajočimi nasprotnikovimi balističnimi raketami in medcelinskih balisti- čnih raket, izstreljenih s kopnega, kasneje oboroženih tudi z več neodvisno usmerljivimi bojnimi glavami6) ogroža strateško stabilnost oziroma povečuje ran- ljivost na nasprotnikov prvi (nenadni) napad (Brauch, 1988: 21). Novo mišljenje je bilo zagotovo izraz splošne zaskrbljenosti v ZDA v postsputnikovem obdobju, češ da so medcelinske balistične rakete radikalno nov vir ogrožanja strateške sta- bilnosti (Kruzel, 1986: 237). 4. Pojav protijedrskega mirovnega gibanja v ZDA in Zahodni Evropi, zlasti Veliki Britaniji in Zvezni republiki Nemčiji, ki je nasprotovalo jedrskim poskusom v ozračju in razmeščanju jedrskega orožja v Evropi (Brauch, 1988: 21). 5 Strateška teorija obravnava naklepni napad, preemptivni napad in naključni napad kot glavne načine sprožitve vojne, zlasti jedrske. Naklepni napad (angl. premeditated attack) je oblika napada, ki ga država izvede tedaj, ko oceni, da bo s prvim vojaškim udarcem toliko zmanjšala vojaško zmogljivost žrtve napada, da ne ob- staja bojazen, da ji bo žrtev s povračilnim udarcem prizadejala škodo v zanjo nesprejemljivem obsegu. To pomeni, da je poleg premoči v količini in kakovosti orožja bistven pogoj za uspeh na- klepnega napada to, da se doseže strateško presenečenje. Naklepni napad se zato imenuje tudi nenadni napad oziroma napad s presenečenjem (angl. surprise attack). Preemptivni napad (angl. preemptive strike) bi v bistvu lahko šteli za podkategorijo naklepnega napada, saj je razlika med njima predvsem v časovni razsežnosti, deloma pa tudi v velikosti pre- senečenja. Izvedba preemtivnega napada namreč temelji na oceni, da je nasprotnikov napad ne- izogiben ali da je samo vprašanje časa, zato je treba nasprotnika v njegovi nameri prehiteti in si na ta način pridobiti pomembno prednost. V bistvu gre za preventivni napad v pospešeni obliki, kajti tudi odločitev za preventivni napad izhaja iz pričakovanja vojne, s tem da se vojna še ne ocenjuje za neizbežno. Naključna vojna (angl. accidental war) je izraz, ki označuje vojno, ki si je v določenem smislu no- bena stran ni želela, pričakovala ali načrtovala. Izbruh takšne vojne je posledica nenamernega 22 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? Preden preidemo na predstavitev temeljnih postavk teorije uravnavanja obo- roževanja, je treba predstaviti vsaj tiste definicije tega pojma, ki so jih podali av- torji navedenih treh klasičnih študij: 1. Eno najkrajših definicij pojma uravnavanje oboroževanja je v svoji knjigi iz leta 1961 podal Hedley Bull (1961: ix): “Uravnavanje oboroževanja pomeni medna- rodno izvajano zadržanost na področju oboroževalne politike bodisi glede sto- pnje oboroženosti bodisi glede lastnosti /kakovosti/, razmeščanja ali uporabe orožja.” Za nekakšno dopolnilo k navedeni definiciji lahko štejemo tisto, ki jo je isti avtor zapisal nekaj let kasneje: “V najširšem smislu obsega uravnavanje obo- roževanja vse tiste postopke vojaške politike, v katerih antagonistične države za- radi uresničevanja skupnih ciljev med seboj sodelujejo, četudi se pri doseganju konfliktnih ciljev med seboj spopadajo” (Bull, 1987: 192).7 2. Čeprav po mnenju Donalda G. Brennana (1961: 30) “natančne definicije, ki bi vključila vse, kar razumemo z ‘uravnavanjem oboroževanja’, ‘omejevanjem obo- roževanja’ ali ‘razorožitvijo’, izključila pa vse drugo, ni potrebno niti zaželeno izo- blikovati”, pa je isti avtor svoje razumevanje koncepta uravnavanja oboroževanja (v prispevku v zborniku Arms Control, Disarmament, and National Security) vendarle dokaj izčrpno predstavil. Navedeno misel je namreč opremil z nasle- dnjo razlago: “Kljub temu pa je koristno, če o uravnavanju oboroževanja na sploš- no razmišljamo kot o kooperativnem ali multilateralnem pristopu k oboroževalni politiki – pri čemer ‘oboroževalna politika’ vključuje ne samo količino in vrsto obstoječega orožja in sil, ampak tudi razvoj, razmeščanje in uporabo takšnih sil bodisi v obdobjih popuščanja napetosti, v obdobjih njenega zaostrovanja bodisi v obdobjih vojskovanja. O tem pristopu je treba razmišljati kot o pristopu, ki je usmerjen h krepitvi nacionalne varnosti vsake vpletene države v obliki prilagaja- nja vsaj dela oborožitvenih sposobnosti in prakse tistemu, kar je v luči namer, postopkov in prilagojenih sposobnosti drugih držav ‘dejansko’ zaželeno.” 3. Thomas C. Schelling in Morton H. Halperin (1961: 2, 5-6) sta predstavitvi razu- mevanja pojma uravnavanje oboroževanja v bistvu posvetila cel uvod v svoji zna- napada, do katerega pa lahko pride zaradi: a) človeške napake ali zlorabe (npr. napačne razlage razpoložljivih informacij o nastalem položaju med krizo; nepooblaščenega provokativnega po- stopka oseb, ki imajo dostop do strateškega orožja; sabotaže, ki nenamerno preseže omejeni cilj; t. i. katalitične vojne – tj. namerne provokacije s strani tretje države ali skupine držav z name- nom sprožiti izbruh vojne med glavnimi vojaškimi silami ipd.), b) elektronske napake (npr. na- pake pri delovanju sistema alarmiranja ali informacijsko-tehnične sestavine sistema vodenja in poveljevanja), c) mehanične okvare pri delovanju oborožitvenih sistemov in d) nesreče pri rav- nanju z oborožitvenimi sistemi (Ali, 1989: 3). 6 V ameriški strateški teoriji so raketni izstrelek za protibalistično obrambo poimenovali z “anti- ballistic missile” (ABM), medcelinske kopenske balistične rakete z “intercontinental ballistic missile” (ICBM), njim pripadajoče nosilce več neodvisno usmerljivih bojnih glav pa z “multiple independently targetable re-entry vehicle” (MIRV). 7 To definicijo najdemo najprej v avtorjevem uvodu k drugi izdaji knjige The Control of the Arms Race (New York: Praeger, 1965), nato pa tudi v njegovem članku z naslovom Arms Control and World Order, objavljenem leta 1976 v reviji International Security (Vol. 1, No. 1) in v zborniku njegovih člankov z naslovom Hedley Bull on Arms Control. 23 Darko Lubi meniti strateški študiji. V njem sta med drugim zapisala, da pod izrazom uravna- vanje oboroževanja “vključujeta vse oblike vojaškega sodelovanja med možnimi sovražniki, ki so v prid zmanjš(ev)anja verjetnosti izbruha vojne, zmanjš(ev)anja njenega obsega in nasilnosti, če do nje pride, ter zniž(ev)anja politične in gospo- darske cene priprav na vojno. Bistvena značilnost uravnavanja oboroževanja je spoznanje skupnega interesa, možnosti za vzajemnost in sodelovanje med vo- jaškimi establišmenti celo možnih sovražnikov… In zavestna prilagoditev naših vojaških sil in politike v smislu upoštevanja sil in politike naših možnih sovražni- kov zaradi skupnega interesa omejevanja nasilja je tisto, kar misliva z uravnava- njem oboroževanja.” TEMELJNE POSTAVKE TEORIJE URAVNAVANJA OBOROŽEVANJA Bistvo teorije uravnavanja oboroževanja, takšno kot so jo v svojih študijah iz za- četka 60. let oblikovali že omenjeni klasični pisci, nato pa na podlagi analize kon- kretne prakse razlagali in dopolnjevali številni drugi avtorji, lahko strnemo v te temeljne ugotovitve: 1. Koncept uravnavanja oboroževanja je vsebinsko širši od koncepta razorožitve. Medtem ko slednji zajema (samo) odstranjevanje obstoječe količine orožja in drugih sestavin vojaške sile, pa koncept uravnavanja oboroževanja poleg odstra- njevanja oziroma krčenja vključuje na primer tudi zamrznitev obstoječe ravni oboroženosti, odpoved uvajanju v oborožitev novih oborožitvenih sistemov, ome- jitve glede uporabe obstoječega orožja ipd. (Richardson, 1987: 81). Vsebinska raz- širitev koncepta uravnavanja oboroževanja je bila nujna in logična posledica po eni strani že omenjenih implikacij nuklearizacije vojaške sile, po drugi strani pa dejstva, da je do začetka 60. let ideja o razorožitvi, zlasti jedrski, ki se je takoj po 2. svetovni vojni na široko priznavala kot edini zanesljiv način za preprečitev iz- bruha jedrske vojne, v glavnem izgubila svojo kredibilnost (Nuclear Arms Con- trol, 1985: 3). Zato se je velika večina politikov in znanstvenikov, ki so se ukvar- jali z vprašanji mednarodne varnosti, od kompleksnih in celovitih razorožitvenih načrtov odločno preusmerila k bolj delnemu pristopu, k uporabi sredstev, ki so “zdaj in tukaj” (Hollins, 1989: 51). Takšno mnenje je podpiral tudi tedanji ame- riški predsednik John F. Kennedy, ki je ob opravičevanju podpisa pogodbe o del- ni prepovedi izvajanja jedrskih poskusov leta 1963 navedel kitajski pregovor: “(Tudi) tisoč milj dolgo potovanje se mora začeti s preprostim korakom” (navede- no po: Brown, 1987: 173). Pojem uravnavanje oboroževanja sta v svoji definiciji razširila (v primerjavi z razorožitvijo) že Shelling in Halperin (1961: 2), saj sta nedvoumno zapisala: “V najini študiji raje kot izraz ‘razorožitev’ uporabljava izraz ‘uravnavanje obo- roževanja’. Najin namen v zvezi s tem je (prvi) izraz preprosto razširiti.” Širina področja dejavnosti uravnavanja oboroževanja pa izhaja tudi iz Bullovega (1961: ix) pojmovanja, da se “... razorožitev in uravnavanje oboroževanja križata. Ne gre (pa) za isto stvar, kajti možna je razorožitev, ki ni uravnavana, kakor tudi uravna- 24 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? vanje, ki ne vključuje krčenja orožja. Uravnavanja oboroževanja tukaj ne obrav- navamo, kot se to včasih dogaja, kot alternativo za razorožitev.” 2. Težiščno vprašanje večine zgodnjih del s področja uravnavanja oboroževa- nja je bilo prihodnost političnega konflikta v mednarodni skupnosti, zlasti med velesilama (ZDA in SZ). V zvezi s tem je teorija uravnavanja oboroževanja kot eksplicitno podmeno sprejela pričakovanje, da se bosta politični konflikt in vojaško te- kmovanje med velesilama nadaljevala. Toda zagovorniki uravnavanja oboroževanja so hkrati zastopali stališče, oprto tako na abstraktni koncept teorije iger kot tudi na realni svet mednarodne politi- ke, da sta vodstvi ZDA in SZ kljub globokim medsebojnim razlikam zainteresira- ni za preživetje v jedrski dobi. Vodstvi obeh velesil sta namreč spoznali, da politi- čno-vojaško tekmovanje ne opravičuje vzajemnega jedrskega samouničenja; da bi se slednji možnosti izognili, pa morata biti sposobni izoblikovati politiko, ki bo zagotavljala čim manjšo verjetnost, da se bo določen konflikt stopnjeval v medse- bojno jedrsko vojno (Richardson, 1987: 82, Kincade, 1987: 22).8 Čeprav se zdi navedeno razmišljanje danes domala trivialno, leta 1960 ni bilo tako. Tedaj so številni, vsaj na Zahodu, menili, da se spopad med ZDA in SZ še zmeraj odvija po načelu “ničelne vsote” (angl. zero-sum), po katerem je izguba za eno stran avtomatično pridobitev za drugo stran. Zlasti Schelling in Halperin pa sta si prizadevala dokazati, da obstajajo možnosti – čeprav majhne in težko ures- ničljive – za premik v smeri delovanja po načelu “pozitivne vsote” (angl. positive- sum), po katerem bi imela korist tako Washington kot Moskva, in da bo vsaka stran pripravljena napraviti korake, ki bodo v njeno korist, čeprav bodo tudi v korist njenega tekmeca.9 Takšen korak bi bil na primer zmanjšanje ranljivosti la- stnih strateških sil na nasprotnikov prvi jedrski udarec zaradi povečanja lastne sposobnosti za izvedbo povračilnega udarca, kar bi imelo za posledico okrepitev stabilnosti vzajemnega jedrskega zastraševanja. To je tudi pomenilo, da pri urav- navanju oboroževanja ne gre za omejevanje oboroževanja per se, ampak pre- dvsem za izvajanje ukrepov, ki v strateško razmerje med velesilama vnašajo ele- mente stabilnosti, pri čemer stabilnost pomeni zmanjševanje spodbud za spro- žitev jedrske vojne (Nacht, 1992: 106). 3. Iz analiz H. Bulla, T. Schellinga, M. Halperina in drugih avtorjev je razvidno, da so za osrednje cilje uravnavanja oboroževanja, ki jih danes obravnavamo kot kla- sične, postavili naslednje: a. zmanjšati verjetnost izbruha vojne, zlasti jedrske, predvsem med velesilama; b. zmanjšati uničevalnost vojne, če do nje pride, in s 11 Zgodnji predstavniki teorije uravnavanja oboroževanja so pod vplivom teorije iger oboroževalno tekmo in s tem tudi dejavnost njenega uravnavanja predstavljali kot abstrakno igro: ZDA in SZ sta državi A in B in kot taki medseboj zamenljivi enoti, pri čemer njune notranje razlike niso po- membne ali vsaj ne vplivajo na rezultat igre. Nihče sicer ni eksplicitno trdil, da sta s političnega, ideološkega ali moralnega vidika velesili enaki enoti, toda nihče tudi ni trdil, da bi ogromne ra- zlike med njima glede kulture, družbenopolitičnega sistema, geostrateškega položaja, strukture vojaške sile ipd. lahko pomembno vplivale na njun odnos do uravnavanja oboroževanja (Kruzel, 1986: 239). 12 V jeziku sovjetske doktrine pa je postala nujnost jedrske dobe miroljubna koeksistenca, čeprav se ideološki konflikt z njo ne konča (Richardson, 1987: 82). 25 Darko Lubi tem obseg z vojno povzročenih posledic in c. zmanjšati stroške oboroževanja ozi- roma priprav na vojno (breme oboroževalne tekme). Vsem trem navedenim osrednjim ciljem je skupno to, da se nanašajo na var- nost. To pomeni, da je najvišji, končni cilj ali bolje rečeno smoter uravnavanja oboroževanja zagotavljanje nacionalne in mednarodne varnosti, ohranjanje mira in reda v svetu, s tem da je poudarek samo na vojaškem vidiku varnosti (Bull, 1961: 25; Bull, 1987: 202). V zvezi z vprašanjem prednostnih osrednjih ciljev je bilo (v glavnem) sprejeto stališče, da vrstni red navedbe ciljev izraža tudi njihov pomen: primarni osrednji cilj uravnavanja oboroževanja je zagotoviti, da bo verjetnost izbruha bodisi na- klepne in preemptivne bodisi naključne vojne, zlasti jedrske, čim manjša, med- tem ko sta sekundarni in terciarni osrednji cilj zmanjšanje uničevalnosti vojne in stroškov obrambnih priprav. V literaturi lahko zasledimo tudi nekoliko drugačno vrednotenje pomena po- sameznih osrednjih ciljev uravnavanja oboroževanja, tudi pri samih utemeljite- ljih teorije uravnavanja oboroževanja. Tako na primer H. Bull v uvodu k drugi iz- daji svoje knjige The Control of the Arms Race in nato še v članku Arms Control and World Order iz leta 1976 v zvezi s cilji uravnavanja oboroževanja najprej in kot skupno kategorijo navaja zmanjšanje verjetnosti izbruha vojne, zlasti jedr- ske, ter zmanjšanje posledic vojne v smislu človeških žrtev in rušilnosti, če do vojne pride; kot sekundarni cilj uravnavanja oboroževanja navaja znižanje stroš- kov oboroževalnih programov, kot terciarni cilj pa dodaja moralni cilj spopada- nja z militarizacijo družbe (Bull, 1987: 192). Izrazito nekonvencionalni pogled na vprašanje prednostnih osrednjih ciljev uravnavanja oboroževanja pa zagovarja eden izmed utemeljiteljev ameriške stra- teške misli po 2. svetovni vojni – Bernard Brodie. V svoji študiji ciljev uravnava- nja oboroževanja iz leta 1976 je Brodie (3-5, 25-28) zavrnil oceno pomena ciljev uravnavanja oboroževanja, ki sta jo že leta 1967 podala Herman Kahn in An- thony Weiner. Le-ta sta cilju prihranka denarja oziroma znižanja stroškov obram- bnih priprav pripisala najmanjši in nasploh relativno nizek pomen. V nasprotju z njima pa je B. Brodie na najvišje mesto postavil prihranek denarja, pri čemer je izhajal iz dveh glavnih podmen: 1. verjetnost, da bo med velesilama izbruhnila vojna, je že danes in bo tudi v prihodnje izredno majhna; ravnotežje strahu oziro- ma jedrskega zastraševanja namreč ni kočljiva zadeva, kajti preveč očitno je, da bi imela jedrska vojna med velesilama kataklizmične posledice; po drugi strani pa z vidika možnosti izbruha vojne tudi oboroževalna tekma ni izrazito izzivalna; 2. glede zmanjšanja verjetnosti izbruha vojne z uravnavanjem oboroževanja (po- temtakem) tako ali tako ne moremo veliko storiti, zato pa je uravnavanje obo- roževanja treba obravnavati kot pomembno in donosno sredstvo za preprečeva- nje razsipavanja denarja. Varčevanje seveda ne sme pripeljati do bistvenega po- slabšanja varnostnega položaja, toda vloga uravnavanja oboroževanja je prav v tem, da odkrije in izkoristi načine, ki z vidika zagotavljanja varnosti niso sporni. Od tako širokega koncepta, kot je uravnavanje oboroževanja, so njegovi obli- kovalci poleg uresničitve osrednjih funkcij razumljivo pričakovali tudi nekatere 26 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? stranske učinke. Iz klasičnih in kasnejših del o uravnavanju oboroževanja je ra- zvidno, da so avtorji tej dejavnosti pripisovali naslednje najpomembnejše stran- ske cilje: izboljšanje komunikacij med državami, zlasti pa med velesilama; izme- njava stališč in vzajemno učenje na področju strateške politike; povečevanje pre- dvidljivosti vojaških odnosov; izboljševanje mednarodnega političnega ozračja s krepitvijo zaupanja in sodelovanja med državami; uresničevanje politike, ki bo v prid sklepanja razorožitvenih sporazumov ipd. Med stranskimi cilji in pričakovanimi učinki uravnavanja oboroževanja se je treba na kratko ustaviti vsaj pri tistih politične narave. Pri tem gre predvsem za vprašanje razmerja med političnim rivalstvom in izvajanjem uravnavanja obo- roževanja. V skladu s svojim tehničnim pristopom k dejavnosti uravnavanja obo- roževanja10 so utemeljitelji šole uravnavanja oboroževanja izhajali iz podmene, da so (med velesilama) pogajanja o omejenih, tehničnih rešitvah problemov v zve- zi z zagotavljanjem strateške stabilnosti mogoča kljub obstaju političnega antago- nizma. To je pomenilo, da je uravnavanje oboroževanja (vsaj do določene mere) mogoče ločiti od obstoječega političnega rivalstva, saj uravnavanje oboroževanja ni odvisno od predhodne odprave tega rivalstva, ampak temelji na vzajemnem zaznavanju skupnega interesa (Richardson, 1987: 82; Ranger, 1977: 117). 4. Glede na vlogo in pomen preprečevanja (jedrske) vojne med velesilama se je kot bolj poseben cilj prizadevanja za uravnavanje oboroževanja uveljavila še kre- pitev stabilnosti politično-vojaških odnosov med državami, ki so v antagonističnem odnosu. Poglobljen razmislek sicer pokaže, da je zagotavljanje omenjene stabil- nosti v bistvu glavno sredstvo za preprečevanje izbruha vojne. Toda, če ostanemo zvesti literaturi, ki stabilnost običajno obravnava kot cilj uravnavanja oboroževa- nja, potem lahko za preprečevanje vojne rečemo, da je neposredni, zagotavljanje stabilnosti v odnosih med državami pa posredni primarni osrednji cilj uravnava- nja oboroževanja. Pisci s področja uravnavanja oboroževanja v okviru koncepta stabilnosti na- vadno razlikujejo dve obliki stabilnosti. Po eni strani je to strateška stabilnost kot stabilnost odnosa vzajemnega zastraševanja, ki je prisotna, ko prvi (jedrski) uda- rec zaradi velike verjetnosti maščevanja za nobeno stran ne pomeni racionalne 10 Robin Ranger (1977) je s svojo analizo skladnosti teorije in prakse uravnavanja oboroževanja ugotovil, da je izvirna teorija predpisala tehnični pristop k uravnavanju oboroževanja (ali tehnič- no uravnavanje oboroževanja), v praksi pa se (je) uporablja(l) politični pristop ali izvaja(lo) poli- tično uravnavanje oboroževanja. Za tehnično uravnavanje oboroževanja je na splošno značilno, da je usmerjeno na omejevanje destabilizacijskega vpliva tehnološko-tehničnega razvoja stra- teškega orožja na ravnotežje vzajemnega jedrskega zastraševanja med velesilama. Politični pri- stop k uravnavanju oboroževanja pa po drugi strani obravnava uravnavanje oboroževanja kot politični proces, ki je bolj kot na zadrževanje samega vojaškotehnološkega razvoja usmerjen bo- disi na omejevanje političnih implikacij tega razvoja bodisi na njihovo izrabo pri doseganju poli- tičnih ciljev. Tehnični pristop na področju uravnavanja oboroževanja so uporabljale ameriške administracije, političnega pa vodstvo SZ. Sovjetska politika političnega uravnavanja oboroževa- nja je tako ukrepe s tega področja obravnavala kot pomembno sredstvo za doseganje političnih ciljev SZ. Med njima sta bila sprva na prevem mestu predvsem zagotoviti, da bo Zahod SZ pri- znal status enakovredne in enakopravne velesile in da bo pristal na njeno nadzorno vlogo v Vzhodni Evropi. 27 Darko Lubi politične izbire (Richardson, 1987: 83). To obliko stabilnosti veliko piscev poime- nuje tudi stabilnost oboroževalne tekme, ki naj bi obstajala tedaj, ko nobena ude- leženka oboroževalne tekme zaradi razvoja in uvajanja novih vrst orožja na vo- jaškem področju ne pričakuje kakršnekoli bistvene ali trajne vojaške prednosti pred rivalsko stranjo, vsekakor pa ne takšne, ki bi lahko ogrozila stabilnost vza- jemnega zastraševanja (Reichart & Sturm, 1986: 225). Še pomembnejša je lahko druga oblika stabilnosti – tj. krizna stabilnost oziroma stabilnost med krizo. Z vi- dika krizne stabilnosti naj bi bili odnosi med dvema državama stabilni tedaj, ko ostane tudi ob akutni krizi v njunih odnosih moč zadržkov za izvedbo prvega strateškega (jedrskega) udarca (ali v primeru konvencionalnega spopada za iz- vedbo splošne mobilizacije) na obeh straneh zelo velika (prav tam: 226). Krizna stabilnost se potemtakem nanaša na razmere, v katerih je spodbuda tako za stopnjevanje krize kot za izvedbo preemptivnega udarca nizka. Stabilnost kot cilj uravnavanja oboroževanja se v literaturi povezuje zlasti s ti- sto obliko uravnavanja oboroževanja, ki zadeva jedrsko orožje. Tako ena izmed temeljnih ameriških študij o uravnavanju jedrskega oboroževanja opredeljuje, da je temeljni cilj uravnavanja oboroževanja okrepiti stabilnost vojaških odnosov med jedrskimi silami in s tem zmanjšati nevarnost izbruha jedrske vojne. Stabil- nost kot cilj pa lahko vključuje dva ločena in včasih nasprotujoča si koncepta: 1. stabilnost oboroževalne tekme in 2. stabilnost med krizo – tj. zmanjšanje nevar- nosti, da med krizo izbruhne jedrska vojna (Nuclear Arms Control, 1985: 4).11 Z vidika možnosti izbruha jedrske vojne lahko rečemo, da krizna stabilnost obstaja tedaj, ko je razlika med škodo, ki bi jo država utrpela, če bi napadla prva in bi na- to doživela povračilni napad, in škodo, ki bi jo utrpela, če bi bila najprej napade- na in bi nato izvedla maščevalni udarec, majhna oziroma, ko je z vidika obsega škode, nastale v obeh primerih, zanemarljiva (Reichart & Sturm, 1986: 225).12 5. Izhajajoč iz predpostavke, da se bo politični konflikt v mednarodni skupno- sti in med velesilama nadaljeval, toda zavedajoč se skupnega interesa za zmanj- šanje nevarnosti izbruha (jedrske) vojne, so utemeljitelji teorije uravnavanja oboroževanja postavili zahtevo po ohranjanju vojaškega ravnotežja v svetu in med velesilama. Obravnavi razmerja med ravnotežjem vojaške moči in uravnavanjem obo- roževanja je relativno največjo pozornost posvetil H. Bull (1961: 30-64). V svoji klasični študiji The Control of the Arms Race ugotavlja, da je v mednarodni skup- nosti ravnotežje vojaške moči sicer negotov, vendar s tem, ko blaži anarhičnost sistema suverenih držav, pomemben način zagotavljanja nacionalne in medna- rodne varnosti. To ni panaceja, je pa zdravilo, ki je že na voljo in je med tistimi vrstami, ki jih je mogoče uporabiti že danes, najmočnejše. Ravnotežje vojaške moči med nasprotujočimi si državami in zavezništvi, ki ni inherentno stabilno, je mogoče krepiti na različne načine; in eno izmed pomembnih sredstev je po Bullu 11 Zanimivo in pomenljivo je, da se v tej študiji celotna dejavnost uravnavanja oboroževanja v glav- nem izenačuje z njegovo jedrsko razsežnostjo. 12 Gledano z mednarodne perspektive imajo (so imela) pri zagotavljanju stabilnosti jedrske obo- roževalne tekme pomembno vlogo prizadevanja za preprečevanje povečevanja števila držav imet- nic jedrskega orožja ali širjenja (t.i. proliferacije) jedrskega orožja. 28 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? dejavnost uravnavanja oboroževanja, še posebej, če naj bi bilo vzpostavljeno rav- notežje dolgotrajno. 6. Pomembna implikacija predhodno predstavljenega razvrščanja ciljev in ra- zumevanja vpliva uravnavanja oboroževanja na ravnotežje vojaške moči je bila stališče, da je krčenje obstoječe količine orožja in drugih sestavin vojaške sile sicer možno, vendar pa to ni nujna sestavina uravnavanja oboroževanja. 13 Krčenje je zažele- no samo v primeru, ko se pokaže, da prispeva k uresničevanju primarnega osred- njega cilja uravnavanja oboroževanja – tj. k zmanjševanju nevarnosti izbruha voj- ne – bolj kot pa nadaljevanje oboroževanja ali zadrževanje oboroženosti na do- seženi ravni; in obratno “v konceptu uravnavanja oboroževanja nič ne preprečuje povečanja količine določenih tipov orožja, če se pokaže, da je to v interesu nacio- nalne ali svetovne varnosti...” (Brennan, 1961: 31).14 Ker je glavno sredstvo za do- sego primarnega osrednjega cilja uravnavanja oboroževanja izpopolnjevanje in stabilizacija odnosa zastraševanja, ne pa njegovo odstranjevanje, mora politika uravnavanja oboroževanja razlikovati med tistimi postopki, ki ta odnos stabilizi- rajo, in tistimi, ki ga destabilizirajo: prve mora spodbujati, druge pa zadrževati (Bull, 1970: 142). Namesto da bi poudarjali pomen zmanjševanja vojaških zmo- gljivosti, so se utemeljitelji teorije uravnavanja oboroževanja (zlasti Schelling in Halperin) potemtakem bolj ukvarjali z vprašanjem, kako zmanjšati spodbude za izbruh vojne (Brauch, 1988: 23). Po mnenju Georgea H. Questra pa je lahko krčenje per se (oziroma razoro- žitev, kot pravi avtor) samo input, nekaj, kar je smiselno le, če prispeva k iz- boljšanju outputa vojaške konfrontacije med državami v smislu uresničevanja osrednjih ciljev uravnavanja oboroževanja (povzeto po: Brauch, 1988: 24). 7. V nasprotju tako s tradicionalno razorožitveno doktrino iz obdobja med 1. in 2. svetovno vojno kakor tudi s šolo enostranske jedrske razorožitve, ki sta se nagibali k obravnavi obrambe (strategije) in razorožitve kot nasprotujočih si poli- tičnih ciljev, vpliva vojaške politike na razorožitveno politiko pa kot pogubnega, 13 Takšno stališče sta Schelling in Halperin izrazila z naslednjim stavkom: “Ali vključujejo najbolj obetavna področja uravnavanja oboroževanja skrčenje določenih delov vojaške sile, povečanje določenih delov vojaške sile, kakovostne spremembe orožja, različne načine razporeditve ali sporazume glede obstoječih vojaških sistemov, raje obravnavamo kot odprto vprašanje” (Schel- ling, Halperin, 1961: 2). 14 Takšni pogled na odnos med krčenjem in povečevanjem količine orožja lahko podkrepimo s sta- liščem še enega izmed zgodnjih utemeljiteljev teorije uravnavanja oboroževanja. V svoji študiji z naslovom Deterrence, Arms Control and Disarmament, katere prva izdaja sega v leto 1962, J. David Singer namreč pravi: “Na kontinuumu nekje med sofisticiranim zastraševanjem in več- stransko razorožitvijo najdemo položaj, ki je v politiki oboroževanja precej nov – uravnavanje oboroževanja. Ker je uravnavanje oboroževanja v prvi vrsti zbirka enostranskih in večstranskih tehnik, s katerimi se upočasnjuje, zlasti pa stabilizira oboroževalna tekma, ta pristop ne daje prednosti niti povečanju niti zmanjšanju nacionalnega arzenala (podčrtal D. L.). Namesto tega ra-je zastopa stališče, da je glavni problem vzajemni strah pred nenadnim napadom in njegovim dodatkom, izbruhom naključne ali nenamerne vojne; verjetnost izvedbe napada kot tudi izbru- ha takšne vojne je mogoče zmanjšati na minimum z ukrepi, ki vključujejo bodisi zmanjšanje stopnje oboroženosti na določenem področju bodisi povečanje količine drugih vrst orožja” (Sin- ger, 1984: 14). 29 Darko Lubi so predstavniki novega mišljenja vztrajali pri enotnosti strategije in uravnavanja obo- roževanja, pri nadaljnji potrebi po izvajanju obrambnih priprav (tudi) v razmerah izvajanja ukrepov uravnavanja oboroževanja. Politiko uravnavanja oboroževanja so tesno povezovali s čisto vojaško politiko, zato v njej niso videli radikalno dru- gačnega sredstva za zagotavljanje varnosti, kot je to veljalo za večino predstavni- kov razorožitvene doktrine. Domala vsak cilj uravnavanja oboroževanja so razu- meli tudi kot stalni nujni cilj nacionalne vojaške politike in strategije (Schelling & Halperin, 1961: 4). Zamisel o enotnosti strategije in uravnavanja oboroževanja je pomenila ukvarjanje s problemom vojaškega statusa quo, z obstoječo strukturo vojaške sile in načrti za njeno uporabo z namenom odpraviti tiste njene značilno- sti, ki bi lahko sprožile nenadni pritisk v smeri sprožitve vojne (podobno kot mo- bilizacijski načrti evropskih velikih sil julija 1914) (Bull, 1970: 140-141; Richard- son, 1987: 82-83). 8. Naslednja bistvena sestavina teorije uravnavanja oboroževanja je stališče, da ni nujno, da je tovrstna dejavnost eksplicitna, nedvoumna. Donald G. Brennan (1961: 31) je v zvezi s tem zapisal, da “koncept (uravnavanja oboroževanja, op. D. L.)... ne zahteva, da mora biti ‘sodelovanje’ eksplicitno ali natančno razčlenjeno v for- malnem sporazumu; sodelovanje je lahko tiho, delno, nejasno ali celo nevlju- dno”. Pojem uravnavanja oboroževanja torej vključuje določeno obliko sodelova- nja med sovražnimi državami – bodisi v obliki formalnega sporazuma, utelešene- ga v pogodbi ali skupni uradni izjavi, tihega sporazuma ali neformalnega sodelo- vanja – na tistih področjih vojaške politike, na katerih naj bi imele prizadete stra- ni skupni interes. Po mnenju D. Brennana pa mora obstajati možnost, da se sodelovanje kot ta- ko sploh prepozna, kajti v nasprotnem primeru pojem uravnavanja oboroževanja zaradi prevelike širine ni uporaben. Vendar najdemo tudi drugačno mišljenje: uravnavanje oboroževanja običajno poteka v obliki sodelovanja, ne pa zmeraj. Koncept uravnavanja oboroževanja naj bi namreč vključeval tudi enostransko sprejete ukrepe, in sicer tiste, ki se sprejmejo ob pričakovanju sovražnikovega vzajemnega delovanja,15 kakor tudi tiste, ki se sprejmejo brez tovrstnega pričako- vanja preprosto zato, ker se zdijo smotrni z vidika doseganja namena in temelj- nih ciljev uravnavanja oboroževanja. Uravnavanje oboroževanja potemtakem ob- sega vse tiste oblike uravnavanja vojaške sile, ki jih ena ali več držav zaradi nji- hove smotrnosti zavestno izberejo izmed velikega števila možnosti (Dougherty, 1973: 31). 9. Pri študiju zgodnje literature o konceptu uravnavanja oboroževanja pa ne nazadnje pritegne pozornost tudi tisto, česar ustanovitelji tega koncepta niso ja- sno povedali. Zlasti je vidno dejstvo, da so le redki v uravnavanju oboroževanja videli sredstvo za ustavitev (jedrske) oboroževalne tekme. Nihče si ni zamišljal, da bo urav- 15 Vzajemno enostransko uravnavanje oboroževanja Schelling in Halperin (1961: 5) imenujeta vza- jemno samouravnavanje. Kategorijo samouravnavanja oboroževanja vpeljujeta zato, da lahko pod koncept uravnavanja oboroževanja uvrstita tudi primere, ko se obe strani preprosto odreče- ta določeni dejavnosti, ki bi izvedena enostransko, sicer prinesla prednost, ko jo izvedeta obe strani pa prednosti izginejo in se okrepijo raznovrstne nevarnosti – torej primere, ko o uravnavanju v pravem pomenu besede težko govorimo. 30 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? navanje oboroževanja končno pripeljalo do ukinitve orožja, niti jedrskega ne, ampak nasprotno, da uravnavanje oboroževanja hkrati pomeni tudi mračno pri- hodnost ob prisotnosti (jedrskega) orožja. Res pa je, da so domala vsi upali, da bo stabilnost ravnotežja vojaške moči dosežena na nižji stopnji oboroženosti (Kru- zel, 1986: 239). Predstavniki teorije uravnavanja oboroževanja so očitno zagovarjali tisto sta- lišče do vpliva oboroževalne tekme na izbruh vojne, ki pravi, da oboroževalna tekma ne vodi neizogibno v vojno. Tekmovanje v oboroževanju naj bi bilo bolj posledica antagonističnega odnosa med državami kot pa njegov vzrok ali v naj- slabšem primeru samo dodatni vzrok, saj so glavni vzroki politični. Razen tega so menili, da je trditev, da je oboroževalna tekma najmočnejši vzrok za vojno, neko- liko nelogična: težko je namreč doumeti, zakaj naj bi pritiski, izhajajoči iz obo- roževalne tekme, eno izmed tekmujočih strani napeljali na razrešitev te tekme v obliki vojne, ko pa je takšna rešitev nesporno dražja in bolj tvegana (Brodie, 1976: 20-21). Glede razmerja med oboroževalno tekmo in teorijo uravnavanja oboroževanja lahko potemtakem ugotovimo, da je teorija uravnavanja oboroževanja dejavnosti uravnavanja pripisala vlogo sredstva za usmerjanje tekmovanja v oboroževanju v tiste smeri, ki strateško ravnotežje vojaške moči stabilizirajo, in obratno, za odvračanje tekmovanja od takšnih razvojnih usmeritev, ki to ravnotežje destabi- lizirajo. Njen interes je bil oboroževalno tekmo uravnavati, usmerjati, ne pa jo končati (Richardson, 1987: 85). * * * Predstavljene temeljne postavke teorije uravnavanja oboroževanja, ki so bile iz- oblikovane ob njenem nastanku, nedvomno izražajo bistvo zamisli o dejavnem in načrtnem pristopu k reševanju in obvladovanju problemov, ki izhajajo iz obstoja orožja in drugih elementov vojaške sile, njihovega kakovostnega razvoja, kopiče- nja in morebitne uporabe. Kljub temu pa je treba zaradi natančnejšega razumeva- nja celotnega bistva te teorije navedene postavke dopolniti še z naslednjima ugo- tovitvama: 1. Teorija uravnavanja oboroževanja je “iznajdba” ZDA kot ene izmed dveh vojaških velesil v obdobju po 2. svetovni vojni, pojavila pa se je v času, ko je SZ s svojo glavno tekmico dosegla vsaj približno pariteto (jedrske) vojaške moči. Izvir- na teorija uravnavanja oboroževanja se je zato v prvi vrsti ukvarjala z nevarno- stmi v odnosih med velesilama, glede vrst orožja pa se je osredotočila na jedrsko orožje, na začetku zlasti strateško. Iz definicij pojma uravnavanja oboroževanja, ki so jih podali ustanovitelji teorije uravnavanja oboroževanja, takšna omejenost koncepta običajno sicer ni razvidna; njihove opredelitve uravnavanja oboroževa- nja so dovolj splošne, da jih lahko prenesemo na razmerje med katerimakoli državama ali skupinama držav. Toda, ko pogledamo celoto njihovih razmišljanj o uravnavanju oboroževanja in naravo problemov, ki so jih poudarjali kot ključne, se navedeni ugotovitvi o omejenosti in osredotočenosti uravnavanja oboroževa- nja na odnose med velesilama in jedrsko orožje ne moremo izogniti. 31 Darko Lubi Kot bo pokazal v nadaljevanju predstavljeni pregled kategorij ukrepov na po- dročju uravnavanja oboroževanja (samo predlaganih in/ali sprejetih in uresniče- nih), je v dobrih treh desetletjih svojega razvoja koncept uravnavanja oboroževa- nja dobil precej širšo vsebino. Tako danes ne pomeni več ukvarjanja samo z ne- varnostmi, ki izhajajo iz razmerja med jedrskimi (vele)silami, in njegova vsebina ni več omejena na jedrsko orožje. Res pa je, da je osrednja vsebina dejavnosti uravnavanja oboroževanja še zmeraj uravnavanje jedrskega oboroževanja. 2. Iz prve ugotovitve logično izhaja druga pomembna dopolnilna ugotovitev: zaradi pojmovanja, da se koncept uravnavanja oboroževanja uteleša in izčrpava v sodelovanju med jedrskima velesilama, se je v zgodnji teoriji uravnavanja obo- roževanja varnost velesil domala izenačevala z varnostjo celotne mednarodne skupnosti, kar je imelo pomembne negativne implikacije. Čeprav je sodelovanje med ZDA in SZ, ki je bilo v prvi vrsti naravnano na preprečitev izbruha medse- bojne jedrske vojne, nedvomno krepilo tudi globalno varnost, se je po drugi stra- ni politika dvostranskega uravnavanja oboroževanja velikokrat izvajala na škodo varnostnih interesov drugih držav. Tako je dvostranskost uravnavanje oboro- ževanja spremenila v sredstvo za vzdrževanje takšne svetovne ureditve, v kateri imata velesili privilegiran položaj. KLASIFIKACIJA UKREPOV S PODROČJA URAVNAVANJA OBOROŽEVANJA Uravnavanje oboroževanja je dejavnost, ki s procesnega vidika sestoji iz izvajanja različnih ukrepov zaradi uresničitve postavljenih osrednjih in/ali stranskih ciljev te dejavnosti. Ukrepi se lahko izvajajo bodisi enostransko bodisi dvostransko ali večstransko, pri čemer je v slednjih dveh primerih sprejem konkretnega ukrepa običajno rezultat ustreznih pogajanj. Prvi znak pojavne plati ukrepov oziroma nji- hove materializacije pa so sklenjene pogodbe o uravnavanju oboroževanja in v primeru enostranskih ukrepov odločitve, ki jih sprejmejo pristojni državni organi. Glede na to, da so navedeni osrednji in stranski cilji uravnavanja oboroževanja kompleksne celote, so lahko ukrepi uravnavanja oboroževanja, katerih izvajanje vodi k uresničevanju teh ciljev, zelo različni. Zaradi jasnosti in preglednosti je ko- ristno, če ukrepe uravnavanja oboroževanja na neki način razvrstimo. V ta nemen lahko uporabimo vsaj naslednja glavna merila: a. z vidika števila sodelujočih strani so lahko ukrepi enostranski, dvostranski ali večstranski;16 b. z vidika tipa orožja, na katero se nanašajo, so lahko ukrepi “jedrski”, “kemični”, “biološki” ali “kon- vencionalni”, tako da razlikujemo uravnavanje jedrskega, kemičnega, biološkega 16 Richard Dean Burns (1972: 11-13) v zvezi s tem govori o načinih (za doseganje) uravnavanja obo- roževanja in razlikuje tri široke kategorije, od katerih ima vsaka še dve podkategoriji: 1. povračil- ni ukrepi v obliki: a. iztrebljenja (npr. rimsko uničenje Kartagine) in b. kaznovanja (npr. v vojni poražene države, s tem ko se ji postavijo omejitve glede ponovnega oboroževanja); 2. enostran- ski ukrepi v obliki: a. enostranskega zanemarjanja obrambnih priprav in b. enostranskega krče- nja vojaške sile; 3. vzročni ukrepi v obliki: a. dvostranskih pogajanj in b. večstranskih pogajanj. 32 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? in konvencionalnega oboroževanja; c. z vidika načina sprejetja pa so lahko ukrepi uravnavanja oboroževanja formalni in neformalni – tj. bodisi plod uradnih poga- janj v obliki sklenjene pogodbe bodisi tihega, neformalnega sporazuma. Razlikovanje ukrepov uravnavanja oboroževanja na temelju navedenih meril je iz analitičnega (in praktičnega) razloga sicer pomembno, vendar ne pove niče- sar o njihovi vsebini. Zato je za razumevanje širine dejavnosti uravnavanja obo- roževanja zelo pomembno upoštevati tudi to merilo in ukrepe razvrstiti še po nji- hovi prevladujoči vsebini. Če upoštevamo tako dosedanjo prakso v smislu predla- ganih in sprejetih ukrepov ter predlaganih in izvedenih pogajanj kakor tudi možne prihodnje zamisli o uravnavanju oboroževanja lahko – z vidika njihove vsebine – razlikujemo te glavne kategorije ukrepov uravnavanja oboroževanja: 1. Omejevanje nadaljnjega oboroževanja (angl. arms limitation) ali dooboroževa- nja držav, ki določeno vrsto orožja že imajo, s čimer se vzpostavi količinska zgor- nja meja oboroženosti – na primer: sporazum med Izraelci in Filistejci iz obdobja pred našim štetjem, ki je omejil izraelsko proizvodnjo mečev in sulic z železno konico; pogodbe o pomorski oborožitvi iz 20. let tega stoletja (npr. Washington- ska pomorska pogodba iz leta 1922); Začasni ameriško-sovjetski sporazum o omejitvi strateškega ofenzivnega orožja in Ameriško-sovjetska pogodba o omeji- tvi protibalističnih raketnih sistemov, podpisana leta 1972 v okviru prvega sklopa pogajanj med ZDA in SZ o omejevanju strateškega oboroževanja (SALT I, angl. Strategic Arms Limitation Talks); pogodbe, podpisane v okviru drugega sklopa pogajanj SALT (1979). Ta ukrep lahko zadeva tako količinski kot kakovostni vi- dik oboroževanja, razen orožja pa tudi druge sestavine vojaške sile.17 2. Zamrznitev obstoječega stanja z vidika vrst orožja, stopnje oboroženosti, števi- la vojakov in višine vojaških izdatkov, razvoja in proizvodnje orožja in vojaške opreme nasploh ali samo določenih “kritičnih” postavk ipd. Z zamrznitvijo bi bile ustavljene vse nove dejavnosti na področju, ki je predmet zamrznitve, dovoljena pa bi bila nadaljnja uporaba obstoječih oborožitvenih sistemov in drugih sestavin vojaške sile na tem področju. V primerjavi z omejevanjem nadaljnjega obo- roževanja, ki v dogovorjenih mejah dovoljuje posodobitev, razen če ni ta posebej prepovedana, gre torej pri zamrznitvi za vsebinsko povsem drugačen ukrep s po- dročja uravnavanja oboroževanja. V novejši zgodovini sta znana predvsem dva predloga za zamrznitev: 1. pobu- da za zamrznitev števila vojakov, stopnje oboroženosti in vojaških izdatkov na ravni iz leta 1953, kar je bila vsebina prve faze predloga za splošno in celostno ra- zorožitev, ki sta ga leta 1954 dali Velika Britanija in Francija (Arms Control Issu- es, 1984: 102); 2. kampanja za zamrznitev jedrskega orožja, ki je konec 70. in na začetku 80. let potekala v ZDA. V širši okvir te kampanje sodi znani predlog Ran- dall Forsberg o jedrski zamrznitvi, ki ga je Forsbergova dala leta 1979 kot prvega izmed sedmih korakov v svoji zamisli približevanja k splošni in celostni razo- rožitvi (Forsberg, 1987: 72-75). 3. Krčenje obstoječe količine orožja (angl. arms reduction) s strani držav, ki dolo- čeno vrsto orožja že imajo. Podobno kot omejevanje lahko tudi krčenje poleg 17 Več o teh in večini drugih v nadaljevanju omenjenih pogodbah in sporazumih o uravnavanju oboroževanja glej na primer v: Goldblat, 1994. 33 Darko Lubi orožja zadeva tudi vojaštvo, čeprav nekateri zmanjševanje številčnosti oborože- nih sil (angl. force reduction) štejejo za samostojni ukrep (kategorijo) uravnava- nja oboroževanja.18 Najstarejši in pogostejši primer uporabe tega ukrepa je, da zmagovalne državne prostovoljno krčijo orožje in oborožene sile po koncu vojne, med sodobnejšimi pa je treba omeniti naslednje primere: Ameriško-sovjetsko po- godbo o uničenju jedrskih sil vmesnega dosega iz leta 1987 (če z njo dogovorjeno krčenje jedrske moči obravnavamo z vidika celotnega jedrskega arzenala obeh držav podpisnic); Pogodbo o konvencionalnih oboroženih silah v Evropi iz leta 1990 in Sklepno listino pogajanj o personalni moči konvencionalnih oboroženih sil v Evropi iz leta 1992; Ameriško-sovjetsko pogodbo o skrčenju in omejitvi stra- teškega ofenzivnega orožja, znano kot START I (angl. Strategic Arms Reduction Talks/Treaty), iz leta 1991 in Ameriško-rusko pogodbo o nadaljnjem skrčenju in omejitvi strateškega ofenzivnega orožja, znano kot START II, iz leta 1993. Ukrep krčenja bi lahko, in nekateri to tudi počnejo, poimenovali tudi razo- roževanje, oziroma ob skrčenju razorožitev, vendar se zdi uporaba izraza (s)krče- nje primernejša. Krčenje obstoječe količine orožja (in oboroženih sil) se namreč ne izvaja predvsem z namenom napraviti korak v smeri razorožitve kot stanja brez orožja, ampak predvsem zaradi uresničevanja navedenih ciljev uravnavanja oboroževanja. Razen tega pa izbrano poimenovanje opravičuje tudi angleški izraz “arms reduction”, za katerega je izraz (s)krčenje orožja prevodna ustreznica. 4. Prepoved celotne (pod)kategorije orožja v okviru širše kategorije oborožitvenih si- stemov, kar pomeni ustavitev nadaljnjega razvoja, proizvodnje in razmeščanja ka- kor tudi uničenje obstoječih zalog te vrste orožja. Ta ukrep lahko močno okrepi tako stabilnost oboroževalne tekme kot tudi krizno stabilnost, seveda če pomeni prepovedana vrsta orožja pomembno že obstoječo ali potencialno grožnjo. Glede na to, da je posledica tega ukrepa odstranitev določene vrste orožja v celoti, bi lahko govorili tudi o kakovostni delni razorožitvi. Razlog, da ga uvrščamo med ukrepe uravnavanja oboroževanja, je enak kot pri (s)krčenju obstoječe količine orožja: ne gre za ukrep, ki bi bil motiviran predvsem s premikom v smeri razo- rožitve kot stanja brez orožja, ampak je usmerjen h krepitvi stabilnosti (obstoječ- ega ali prihodnjega) razmerja vojaške moči z izločitvijo iz arzenala tiste (pod)vr- ste orožja, ki to stabilnost najbolj ogroža. Vse do nedavnega so bili predmet popolne prepovedi v glavnem oborožitveni sistemi, ki so bili še v fazi razvoja, saj v tem primeru niso obstajale težave v zvezi z verifikacijo tajnih zalog in proizvodnih zmogljivosti (npr. prizadevanje za pre- poved protisatelitskega orožja). Podpis že omenjene Pogodbe o uničenju jedrskih sil vmesnega dosega leta 1987 pa je prinesel kakovostni napredek, saj so določila te pogodbe zajela oborožitvene sisteme, ki so bili že v operativni uporabi. Nasled- nji primer pa najdemo v pogodbi START II, ki med drugim prepoveduje posedo- vanje kopenskih medcelinskih balističnih raket z več bojnimi glavami. 18 Takšen primer najdemo v knjigi Razoružanje u Evropi (1985: 18-32). Ta študija tudi sicer ponuja svojevrstno klasifikacijo, saj med razorožitvenimi ukrepi v širšem smislu kot samostojne in ena- kovredne kategorije obravnava: ukrepe za krepitev (ustvarjanje) zaupanja, omejevanje obo- roževanja, krčenje številčnosti oboroženih sil in nadzor oborožitve (oziroma uravnavanje obo- roževanja). 34 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? 5. Preprečevanje nameščanja / razmeščanja določenih vrst orožja (zlasti jedrskega in drugih vrst orožja za množično uničevanje) na določenih območjih ali v določenih okoljih, kjer te vrste orožja še ni, v glavnem z namenom izogniti se “militarizaciji” ali nuklearizaciji teh območij in okolij. Pri tem se izhaja iz podmene, da je veliko lažje namestitev/ razmestitev določene vrste orožja preprečiti, kot pa že namešče- no/ razmeščeno orožje odstraniti. Opisani ukrep je do zdaj utelešen v treh glav- nih pogodbah: Pogodbi o Antarktiki iz leta 1959; Pogodbi o vesolju19 iz leta 1967 in Pogodbi o morskem dnu20 iz leta 1971. 6. Vsebinsko nasproten od opisanega ukrepa je umik določenih vrst orožja ali orožja nasploh z določenih območij, kjer je le-to že prisotno. Skozi zgodovino se je ta ukrep pogosto izvajal v obliki vzpostavljanja t. i. “demilitariziranih” območij (npr. Rush-Bagotov sporazum iz leta 1817 o umiku ameriških in britanskih vojaških la- dij z Velikih jezer, demilitarizacija Porenja po 1. svetovni vojni idr.). Po 2. svetov- ni vojni pa sodijo v to kategorijo ukrepov uravnavanja oboroževanja predvsem predlogi – samo podani ali podani in uresničeni – o umiku jedrskih oborožitvenih sistemov iz določenih zemljepisnih območij oziroma o vzpostavitvi območij brez jedrskega orožja (npr. Pogodba o prepovedi jedrskega orožja v Latinski Ameriki iz leta 1967, bolj znana kot Pogodba iz Tlatelolca; Pogodba o brezjedrskem obmo- čju na južnem Pacifiku iz leta 1985, znana tudi kot Pogodba iz Rarotonge; Pogod- ba o območju brez jedrskega orožja v jugovzhodni Aziji ali Pogodba iz Bangkoka iz leta 1995; Pogodba o območju brez jedrskega orožja v Afriki ali Pogodba iz Pe- lindabe iz leta 1996 ter številni predlogi za denuklearizacijo, na primer Srednje Evrope, Balkana, Severne Evrope ipd.). 7. Preprečevanje oboroževanja z določenimi vrstami orožja (zlasti jedrskega in dru- gega orožja za množično uničevanje) s strani držav, ki te vrste orožja še nimajo. Vse od nuklearizacije vojaške sile leta 1945 zavzema v tej skupini osrednje mesto prizadevanje preprečiti, da bi jedrsko orožje postalo last večjega števila držav. Od leta 1964 to pomeni vseh drugih držav, razen ZDA, SZ/ Rusije, Velike Britanije, Francije in Kitajske. Glavni cilj prizadevanja za ustavitev jedrskega širjenja (t. i. horizontalne jedrske proliferacije) je zajeziti proces nadaljnjega jedrskega obo- roževanja na globalni ravni, izhajajoč iz prepričanja o negativnih varnostnih im- plikacijah tega procesa za regionalno in mednarodno varnost. Eden izmed osre- dnjih podpornih stebrov, sicer zelo razčlenjenega mednarodnega režima za pre- prečevanje povečevanja števila držav imetnic jedrskega orožja, je nedvomno Pogodba o neširjenju jedrskega orožja (angl. Treaty on the Non-Proliferation of Nuclear Weapons ali skrajšano Non-Proliferation Treaty, NPT), ki je začela velja- ti leta 1970. Uresničevanje določil te pogodbe je hkrati najbolj znan ukrep iz te kategorije ukrepov, kamor lahko med drugim uvrstimo tudi neuresničen Baru- chov načrt iz leta 1946, ustanovitev Mednarodne agencije za atomsko energijo (angl. International Atomic Energy Agency, IAEA) leta 1957, ustanovitev t. i. Lon- 19 Uradni naslov te mednarodne pogodbe se glasi: Pogodba o načelih v zvezi z dejavnostjo držav pri izkoriščanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi. 20 Uradni naslov te mednarodne pogodbe se glasi: Pogodba o prepovedi nameščanja jedrskega orožja in drugih orožij za množično uničevanje na in pod dno morij in oceanov. 35 Darko Lubi donskega kluba držav dobaviteljic jedrskih materialov leta 1975, vzpostavitev režima za nadzor nad izvozom tehnologije za izdelavo balističnih raket leta 1987 idr. 8. Zmanjševanje verjetnosti izbruha t. i. naključne vojne, zlasti jedrske, prek izvaja- nja določenih političnih, upravnih, vojaških in tehničnih postopkov – na primer: vzpostavitev neposrednih in zanesljivih komunikacijskih zvez med možnimi sov- ražniki; krepitev zanesljivosti postopkov in naprav, na katerih temelji sistem vo- denja in poveljevanja; preprečevanje elektronskih in mehaničnih okvar v delova- nju alarmnega sistema in različnih sestavin (jedrskih) oborožitvenih sistemov; zmanjševanje potrebe po bliskovitem ukrepanju ob sprožitvi alarma o (jedrskem) napadu oziroma podaljšanje časa za sprejem odločitve; ustrezno zavarovanje (je- drskih) oborožitvenih sistemov in naprav; zagotovitev varnega fizičnega ravnanja s temi sistemi in napravami ipd. Že iz tega grobega seznama postopkov izhaja, da so zlasti na tem področju bogate možnosti za izvajanje enostranskih ukrepov. Vendar je bilo v praksi uravnavanja oboroževanja tudi nekaj dvostranskih po- godb, npr.: Sporazum med ZDA in SZ iz leta 1963 o vzpostavitvi t. i. “vroče” zve- ze, ki je bila dopolnjena in posodobljena s sporazumoma iz leta 1971 in 1988; Bri- tansko-sovjetski sporazum o vzpostavitvi neposredne komunikacijske zveze iz le- ta 1971; Sporazum med ZDA in SZ o ukrepih za zmanjšanje nevarnosti izbruha jedrske vojne iz leta 1971; Ameriško-sovjetski sporazum o preprečevanju jedrske vojne iz leta 1973 idr. 9. Uravnavanje določenih mirnodobnih dejavnosti v zvezi z oboroževanjem – na pri- mer: prepoved razvoja in proizvodnje določenih vrst orožja; uravnavanje, nadzo- rovanje in prepoved trgovine z orožjem; prepoved preizkušanja določenih vrst orožja idr. Med ukrepi iz te kategorije tako po namenjeni pozornosti kot po dosežkih iz- stopa prizadevanje za prepoved izvajanja jedrskih poskusov. S podpisom Pogod- be o prepovedi izvajanja poskusov z jedrskim orožjem v ozračju, vesolju in pod vodo (bolj znane kot Pogodba o delni prepovedi poskusov) leta 1963 je bil do- sežen prvi pravi rezultat pri uravnavanju oboroževanja nasploh. ZDA in SZ so to pogodbo nato nadgradile še z dvema pogodbama: leta 1974 s Pogodbo o omejitvi moči (do 150 kiloton) podzemnih poskusov z jedrskim orožjem in leta 1976 s Po- godbo o podzemnih jedrskih eksplozijah v miroljubne namene. In skoraj po šti- rih desetletjih pogajanj je bilo leta 1996 v mednarodni skupnosti doseženo široko soglasje o dokončnem ukrepu in cilju na tem področju – tj. celoviti prepovedi izvajanja jedrskih poskusov. Ukrep prepovedi lastnega razvoja in proizvodnje orožja navadno zadene v vojni poraženo državo, medtem ko je trgovina z orožjem še zmeraj eno najbolj perečih in hkrati najteže obvladljivih vprašanj s področja uravnavanja oboroževa- nja. Morda bo nov veter zapihal z ustanovitvijo “registra mednarodne trgovine s konvencionalnim orožjem”, ki je bil ustanovljen na temelju resolucije Generalne skupščine OZN z dne 9. decembra 1991. Ta register namreč spremlja dogajanje na področju trgovine z orožjem, pri čemer se opira na (prostovoljno posredovane) podatke držav dobaviteljic in sprejemnic orožja. 10. Uravnavanje določenih mirnodobnih vojaških postopkov – na primer: uravna- 36 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? vanje obsega in poteka vojaških vaj, zagotavljanje preglednosti vojaško-obramb- nih podatkov in postopkov, krepitev stikov in komunikacij med oboroženimi si- lami posameznih držav, izpopolnjevanje pogodbenih določil o verifikaciji, eno- stransko ali dogovorjeno izogibanje izzivalni razporeditvi in strukturi oboroženih sil ipd. Dejansko gre za celo paleto raznovrstnih ukrepov, katerih namen je s po- močjo komuniciranja in različnih oblik sodelovanja med državami na varnostno- obrambnem področju ustvarjati in krepiti prepričanje, da druga(-e) država(-e) ne načrtujejo vojaškega napada ali drugega neprijaznega vojaškega dejanja zoper drugo(-e) državo(-e). To kategorijo ukrepov zato poimenujemo “ukrepi za krepi- tev zaupanja in sodelovanja”.21 Ustvarjanje tovrstnega zaupanja in sodelovanja je bilo zmeraj eno izmed de- lovnih področije diplomacije, toda v obdobju po 2. svetovni vojni je postalo tudi predmet posebnega mednarodnega sodelovanja, zlasti v okviru Konference (da- našnje Organizacije) za varnost in sodelovanje v Evropi. V okviru tega politično- varnostnega foruma ali v povezavi z njim so bili sprejeti tudi najpomembnejši do- kumenti s tega področja: Helsinška sklepna listina iz leta 1975; Stockholmski do- kument iz leta 1986 in Dunajski dokument iz leta 1992. Med bolj sveže dosežke na področju ukrepov za krepitev zaupanja in sodelovanja pa sodi Pogodba o od- prtem nebu, podpisana leta 1992 na Dunaju. 11. Uravnavanje uporabe določenih metod vojskovanja in vrst orožja v vojni – na primer: pogodba med Rimom in Kartagino (201 pr. n. š.), ki je prepovedala upo- rabo slonov v vojne namene; prepoved uporabe samostrela proti sovernikom (kri- stjanom), sprejeta na II. lateranskem koncilu leta 1139; edikt “Božji mir”, po kate- rem je bil v srednjem veku prepovedan napad na cerkvene zgradbe, duhovnike, menihe, nune in določene druge nevojaške osebe, in edikt “Božje premirje”, po katerem je bilo v istem obdobju prepovedano vojskovati se od srede do nedelje ter v postnem in adventnem času; ženevske konvencije iz leta 1864 in 1949 in ženevska dopolnilna protokola iz leta 1977; haaške konvencije iz leta 1899 in 1907; ženevski protokol iz leta 1925 o prepovedi uporabe strupenih plinov in bakterioloških sredstev; konvencija o prepovedi uporabe tehnik za spreminjanje okolja v vojaški ali katerekoli drugi sovražni namen (na kratko Konvencija o spreminjanju okolja) iz leta 1977; konvencija o prepovedi ali omejitvi uporabe določenih vrst konvencionalnega orožja, ki povzročajo pretirano velike poškodbe in imajo nediskriminatorni učinek (na kratko Konvencija o nehumanem orožju), iz leta 1981 idr. Čeprav so dogovori, sklenjeni na področju uravnavanja oboroževanja in obi- čajno utelešeni v pogodbah, že nasploh del mednarodnega prava (Barton, 1981: 7), pa postane zveza med uravnavanjem oboroževanja in mednarodnim (vojnim) pravom, ko pogledamo slednjo kategorijo obravnavanih ukrepov uravnavanja oboroževanja, še posebej očitna. Z vidika uravnavanja oboroževanja lahko zato 21 Različni avtorji pomen teh ukrepov za celotni proces uravnavanja oboroževanja različno ocenju- jejo. Nekateri jih celo kot samostojno kategorijo uvrščajo med tri glavne skupine ukrepov s področja uravnavanja oboroževanja – tj. poleg ukrepov za zmanjšanje nagnjenosti vojaškega ravnotežja k izbruhu vojne in ukrepov za zmanjšanje uničevalnosti vojne (Brown, 1987: 173- 207). 37 Darko Lubi rečemo, da so določila mednarodnega vojnega prava najstarejša oblika načrtnega uresničevanja zamisli o uravnavanju oboroževanja. * * * Predstavljena klasifikacija ukrepov oziroma skupin ukrepov v okviru dejavnosti uravnavanja oboroževanja razumljivo ne pokriva vseh možnih področij te dejav- nosti. Razen tega navedeni glavni ukrepi niso čiste kategorije, ampak so lahko v enem ukrepu prisotni tudi elementi drugega ali drugih ukrepov, kot na primer: Pogodbo o uničenju jedrskih sil vmesnega dosega (1987) lahko uvrstimo tako pod ukrep krčenja obstoječe količine jedrskega orožja kakor tudi pod ukrep prepove- di celotne kategorije orožja (in s tem tudi že pod kakovostno delno razorožitev); v Ameriško-sovjetski pogodbi o omejitvi protibalističnih raketnih sistemov (1972) so združeni elementi omejevanja nadaljnjega oboroževanja, zamrznitve dosežene stopnje razvitosti tehnologije na področju protibalistične obrambe in prepoved nadaljnjega razvoja te tehnologije; vzpostavitev neposredne komunikacijske zve- ze med sovražnimi državami kot ukrep za zmanjševanje verjetnosti izbruha na- ključne ali preemptivne vojne, ki je hkrati pomembno sredstvo za krepitev zau- panja in sodelovanja med državami. Iz predstavljene klasifikacije ukrepov uravnavanja oboroževanja je mogoče iz- peljati še eno pomembno ugotovitev: tako kot oboroževanje, ki poteka v več za- porednih fazah, se tudi uravnavanje oboroževanja pojavlja v različnih zaporednih fazah, in sicer kot poskus intervencije bodisi v določeni fazi oboroževanja bodisi v fazi dejanske uporabe orožja ali oborožene sile. Tako lahko potek uravnavanja oboroževanja opazujemo skozi štiri faze: 1. v fazi razvoja orožja; 2. v fazi razmeš- čanja in nameščanja orožja oziroma oboroževanja v ožjem smislu – tj. opremlja- nja ljudi z orožjem; 3. v fazi odločanja o uporabi sile in 4. v fazi dejanske uporabe oborožene sile (Morgan, 1986: 287-289). ETIMOLOŠKO-SEMANTIČNA RAZLAGA IN PREVODNE ZAGATE Enako diskretno kot nas obdaja zrak, obkroža naše mišljenje in delovanje tudi je- zik. Iz tega izhaja velik pomen jezika v človekovem življenju nasploh, zlasti pa v znanosti, kjer naj bi bil jezik nedvoumen in jasen. Tako ne preseneča, da je že Konfucij, ko so ga vprašali, kaj bi najprej storil, če bi postal vladar Kitajske, odgo- voril, da bi najprej prečistil besede. Prenesena v današnji čas, ta misel kaže na ve- lik pomen semantike v smislu, da moramo za vse, o čemer govorimo, uporabiti prave besede (Alfven, 1988: 68). Semantična korektnost in natančnost sta pomembni zlasti pri prvem poime- novanju določene stvari ali pojava v kateremkoli jeziku, zelo zaželeni pa sta tudi pri prevajanju. Zato moramo, ko iščemo slovensko prevodno ustreznico za an- gleški izraz “arms control”, poleg vsebine koncepta, ki ga označuje ta izraz, upo- 38 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? števati tudi nekatere elemente etimološko-semantične razlage, in sicer tako an- gleških izrazov “arms” in “control” kakor tudi potencialnih slovenskih prevodnih ustreznic – orožje, oboroževanje, kontrolirati, kontrola, nadzorovati, nadzor, uravnavanje in usmerjanje. V zvezi z angleškim izrazom “arms” sta bistveni naslednji dve pojasnili: 1. V sintagmi uravnavanje oboroževanja vključuje izraz “orožje” veliko več kot samo bojna sredstva, strelivo in vojaško opremo.22 Beseda “orožje” je namreč ne- kakšna stenografska okrajšava za cel spisek sredstev in postopkov, ki so podlaga za razvoj, proizvodnjo, vzdrževanje in uporabo orožja, bojnih sredstev, streliva in vojaške opreme. Izraz orožje zato zajema tako izdelana bojna sredstva, strelivo in vojaško opremo kot tudi procese, ustanove in odločitve, ki so potrebni za njihovo proizvodnjo (ali pridobitev z nakupom, darilom ali krajo) in uporabo (Morgan, 1986: 284). To izrazološko zagato lahko v slovenskem jeziku rešimo tako, da v sintagmi “arms control” izraz “arms”, ki v slovenščini dobesedno pomeni orožje ali oborožitev, prevedemo z “oboroževanje”. Smiselnost takšnega prevoda se še dodatno potrdi, če upoštevamo slovenski prevod angleškega izraza “control”. 2. Naslednje pomembno dejstvo v zvezi s pomenom izraza “arms” je, da se na- naša samo na vojaška sredstva držav, torej tista, ki so praviloma usmerjena na odnose med državami. To pomeni, da koncept uravnavanja oboroževanja ne po- kriva orožja, ki je v rokah drugih subjektov – civilnih državnih ustanov, državlja- nov kot zasebnikov, nedržavnih ustanov – in je namenjeno na primer vzdrževa- nju javnega reda, izvajanju kriminalne dejavnosti, ukvarjanju s športom ipd. (prav tam).23 Toda pri iskanju slovenskega prevoda za sintagmo “arms control” glavna težava ni izraz “arms”, ampak “control”. Težava pravzaprav ni povezana s prevaja- njem, saj problem ni v tem, da za izraz “control” v slovenščini ne bi obstajala ustrezna prevodna ustreznica. Bistvo težave izhaja iz dejstva, da se je v slovenšči- ni za sintagmo “arms control” že dokaj udomačila predvsem sintagma “nadzor oboroževanja”, zasledimo pa tudi sintagmo “nadzor nad orožjem”. Vendar an- gleškega izraza “control” nasploh in tudi v sintagmi “arms control” ni korektno predvsem in v prvi vrsti prevajati z besedo “nadzor”. Navedeno trditev lahko do- kažemo, če pomen angleškega izraza “control” (kot glagola in samostalnika) pri- merjamo s pomeni slovenskih izrazov “kontrolirati”, “nadzorovati” in “kontrola”, “nadzor”. Da bi utemeljili v tem sestavku ponujeno, slovensko prevodno ustre- znico “uravnavanje oboroževanja”, pa je treba primerjalno etimološko-semantič- no razlago opreti na temeljne postavke predstavljene teorije “arms control” oziro- ma “uravnavanja oboroževanja”. Angleški glagol “control”, ki izvira iz francoskega glagola “controler” iz sred- njega obdobja v razvoju francoščine (15. in 16. stoletje), ima po razlagi Webster- jevega slovarja tri pomene: 1. izvajati usmerjevalen, omejujoč (zadrževalen) ali upravljalen vpliv na (nekoga ali nekaj); 2. uravnati ali verificirati, na primer poiz- kus, prek primerjave z vzporednim poizkusom ali drugim relevantnim standar- 22 Patrick M. Morgan (1986: 284) to pojasnjuje s stavkom: “’Arms’ in arms control are much more than weapons.” 23 To obliko uravnavanja P. Morgan poimenuje “gun control” (Morgan, 1986: 284). 39 Darko Lubi dom; 3. pregledati, na primer račun, s pomočjo dvojnega (rezervnega) registra; verificirati ali popraviti, izravnati. Po razlagi Websterjevega slovarja navedeni po- meni sicer niso v hierarhičnem razmerju, vendarle pa vrstni red pomena izraža pogostost njegovega pojavljanja v praksi (Webster Comprehensive Dictionary, 1992: I/284). Takšen pristop pri razlagi gesel uporablja tudi Oxfordov slovar, ki glagolu “control” pripisuje naslednje pomene: 1. imeti kontrolo, moč, oblast nad...; 2. uravnavati (npr. cene itd.); 3. preveriti, verificirati (npr. račune) (Oxford Advanced Learner’s Dictionary of Current English, 1986: 187). V skladu s takšno razlago pripadajočega glagola pa se samostalnik “control” razlaga kot: 1. dejanje kontroliranja; zadrževanje ali usmerjanje vpliva; urejanje, reguliranje; ustavitev, ovira, preverba; vodstvo, vlada (Webster Comprehensive Dictionary, 1992: I/284); 2. moč ali oblast za usmerjanje, ukazovanje ali zadrževanje (omejevanje); 3. vodenje; usmerjanje (npr. prometa, valute); 4. sredstvo (način) za urejanje, zadrževanje (omejevanje), vzdrževanje reda; preverba, ustavitev; 5. standard za primerjavo rezultatov poizkusa... (npr.: test so opravljale tri skupine, pri čemer je druga imela vlogo nadzorne skupine) (Oxford Advanced Learner’s Dictionary of Current English, 1986: 187). Iz obeh navedenih slovarskih razlag izhaja, da se angleški glagol “control” naj- pogosteje uporablja s pomenom imeti moč ali oblast za vplivanje na nekaj ali ne- koga prek usmerjanja, uravnavanja, urejanja, vodenja, upravljanja, omejevanja, zadrževanja ipd., samostalnik “control” pa kot samo dejanje usmerjanja, uravna- vanja, vodenja, urejanja, omejevanja, zadrževanja ipd. Večino navedenih pomenov glagola in samostalnika “control” navaja tudi naj- novejša izdaja slovensko-angleškega slovarja. Pri tem pa je zanimivo, da si tukaj v primerjavi z angleškimi razlagalnimi slovarji pomeni sledijo v obratnem vrstnem redu: najprej so navedenimi pomeni nadzorovati, pregledati, preveriti oziroma nadzorstvo, pregled, kontrola, za podpičjem pa še voditi, upravljati, krotiti, obvla- dovati oziroma vodstvo, oblast, zadržanost, vzdržnost (Grad et al., 1994: 179). V slovenskem jeziku lahko izraz “nadzirati” obravnavamo kot sinonim izraza “kontrolirati”, izraz “nadzor” pa kot sinonim izraza “kontrola”. Slovar slovenske- ga knjižnega jezika namreč glagol “kontrolirati” razlaga najprej kot “ugotavljati skladnost kake dejavnosti z določenimi pravili, predpisi”, tej razlagi pa za podpi- čjem dodaja sinonima nadzirati, nadzorovati. V okviru tega pomena zasledimo še pomenski odtenek “prizadevati si, skrbeti za pravilno ravnanje, vedenje, delo ko- ga: kontrolirati dijake...”. Prvemu pomenskemu oddelku, ki je tudi najmočnejši, nato sledita še dva: 1. “ugotavljati dejansko stanje, položaj česa; pregledovati: kontrolirati potne liste...” in 2. “(publ.) obvladovati, imeti v oblasti: njihov kapital kontrolira okoli tretjino industrije nafte...”. Celotna razlaga, seveda smiselno pri- lagojena, se nato ponovi pri razlagi izraza “kontrola” (SSKJ, 1975: II/419). Prikazana primerjava pomena angleškega izraza “control” s pomenom sloven- skega izraza “kontrola” oziroma “nadzor” nedvomno potrjuje predhodno izraže- no trditev, da navedeni izrazi niso prevodne ustreznice. Čeprav ima tako angleški “control” kot slovenski “kontrola” (oziroma “nadzor”) več pomenov, se glavna po- mena obeh izrazov ne pokrivata: medtem ko v angleškem jeziku “control” pome- ni predvsem usmerjanje, uravnavanje, urejanje, vodenje, zadrževanje, omejeva- 40 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? nje ipd., torej dejavno vplivanje na potek dogodkov na takšen ali drugačen način, pa je v slovenščini “kontrola” oziroma “nadzor” predvsem ugotavljanje skladno- sti kake dejavnosti z določenimi predpisanimi pravili – tj. primerjava dejanskega stanja z načrtovanim.24 Primerjalna semantična analiza potemtakem omogoča sklep, da angleške sintagme “arms control” v slovenščino ni primerno prevajati z “nadzor oboroževanja” že iz povsem semantičnih razlogov. In če ob tem upošte- vamo še predhodno opisano vsebino koncepta “arms control”, ki se kaže v urav- navanju, usmerjenju, zadrževanju, omejevanju ipd. procesa oboroževanja in upo- rabe oborožene sile, ne pa v njunem kontroliranju oziroma nadziranju, se zdi poi- menovanje koncepta in teorije “arms control” v slovenskem jeziku z “uravnava- nje oboroževanja” povsem logično in smiselno. * * * Namen tega sestavka je bil podati oris splošne teorije uravnavanja oboroževanja in s pomočjo tega slovenskemu obramboslovno-vojaškemu izrazoslovju prispeva- ti nov ustreznejši izraz za oznako dejavnosti, ki jo v angleščini poimenujejo z “arms control”. Dejansko so bili predstavljeni samo nekateri temeljni elementi teorije uravnavanja oboroževanja, saj vanjo poleg obravnavanih na primer sodi tudi vprašanje zunanje- in notranjepolitičnih dejavnikov, ki vplivajo na oblikova- nje procesa uravnavanja oboroževanja, razlaga vzrokov za uspešnost in ne- uspešnost tega procesa ipd. Bralec bo morda pogrešal tudi prikaz in razlago raz- 24 Angleški izraz “control” je potemtakem (tudi) slovenskemu izrazu “kontrola” oziroma “nadzor” t. i. lažni prijatelj – tj. izposojena ali sorodna beseda ali semantična univerzalija, ki naj bi imela enak pomen v različnih kulturnih in jezikovnih okoljih (Kux, 1990: 47). Tako kot v francoščini in ruščini je tudi v slovenščini izraz “kontrola” oziroma “nadzor” najustrezneje povezovati z an- gleškim “verification”. Kot ugotavlja v svoji študiji o jeziku in strategiji Stephan Kux (1990: 489), je “lažno prijateljstvo” prisotno tudi v razmerju angleškega izraza “control” do francoskega “contrôle”. Francoski izraz “contrôle” namreč vključuje pomene angleških besed “supervision”, “check”, “verification”, “in- vestigation”, “review”, ne pa tudi pomene izrazov “directing”, “managing”, “governing” ipd., kar so ključni pomeni angleškega izraza “control” v okviru koncepta “arms control”. To pomeni, da je dobesedni prevod izraza “arms control” s “contrôle des armements” napačen. Ustrezna fran- coska prevodna ustreznica za angleški “arms control” je “maîtrise des armaments”, ki pa se do- kaj redko uporablja, saj se v francoskem strateškem izrazoslovju tudi prizadevanje za uravnava- nje oboroževanja navadno označuje z izrazom razorožitev oziroma “désarmement”. To v določe- ni meri potrjuje tudi petjezični primerjalni slovar s področja razorožitvene izrazoslovja, ki je de- lo strokovnjakov z (zahodno)nemškega zunanjega in obrambnega ministrstva in je usklajen s izrazološkim poročilom OZN iz leta 1978. Ta slovar namreč navaja kot francoski sinonim za an- gleški izraz “arms control” “limitation des armements” (kot nemški “Rüstungskontrolle” in kot španski “limitaciega in obrarmamentos”) (Disarmament Izrazology, 1982: 33). V ruskem strateškem izrazoslovju ključni zahodni izraz “arms control” načelno nima ustreznice. Obstajajo sicer primeri uporabe izraza “ ¤ ” – npr. tudi v omenje- nem petjezičnem slovarju – vendar so redki, razen tega pa je ta ruski izraz samo dobesedni pre- vod angleškega “arms control”, ki nima širše pomenske podlage. Tudi ruski izraz “kontrol” je namreč “lažni prijatelj” angleškega izraza “control” (ali vice versa) in ga je najbolje prevajati z angleškim izrazom “verification” (Kux, 1990: 294). 41 Darko Lubi voja teorije in prakse uravnavanja oboroževanja v preteklih več kot treh desetle- tjih, zlasti pa razlago obravnavanih temeljnih postavk teorije uravnavanja obo- roževanja v luči tektonskih premikov v svetovnem politično-varnostnem in vo- jaškostrateškem okolju, do katerih je prišlo v zadnjih 7–8 letih, in s temi premiki povezano videnje prihodnosti uravnavanja oboroževanja. Naj kot pojasnilo za nakazane “pomanjkljivosti” navedemo dejstvo – ki naj ne izzveni samo kot puhli izgovor – da “celotnega krožnika juhe običajno pač ni mo- goče zajeti z eno samo žlico”. Poglobljena razlaga vsega manjkajočega bi zahteva- la samostojni sestavek. Toda glede prihodnosti uravnavanja oboroževanja lahko vendarle hipotetično sklepamo že na temelju poznavanja bistva teorije uravnava- nja oboroževanja. Zato menimo, da je tudi še danes sprejemljiva ocena iz sredine 80. let, da je usoda človeštva (v jedrski dobi bolj kot kadarkoli prej) odvisna od naše uspešnosti pri odkrivanju in razvoju konceptov in instrumentov, s katerimi se bomo lahko izognili tistim kombinacijam okoliščin, ki so lahko za našo var- nost škodljive ali za preživetje celo usodne. In enega izmed pomembnih tovrstni konceptov in instrumentov kljub njegovim pomanjkljivostim in težavam pri praktičnem uresničevanju poučeni in razmišljujoči ljudje še naprej vidijo v dejav- nosti uravnavanja oboroževanja. 42 Nadzor ali uravnavanje oboroževanja? Literatura – Alfven, Hannes (1988): Honest language: Semantics of the Nuclear Debate. V: Waging Peace in the Nuclear Age – Ideas for Action, edited by David Krieger & Frank K. Kelly. Capra Press, Santa Barbara. – Ali, R. Sheikh (1989): The Peace and Nuclear War Dictionary. Santa Barbara, ABC- CLIO, Oxford. – Brauch, Hans Gunter (1988): Survey of Recent and On-going Research in the Social and Human Sciences on disarmament (both within the United Nations system and in other relevant scientific research institutions). UNESCO. – Brennan, G. Donald (1961): Setting and Goals of Arms Control. V: Arms Control, Di- sarmament and National Security. George Braziller, New York. – Brodie, Bernard (1976): On Clarifying the Objectives of Arms Control. ACIS Working Paper No. 1. University of California, Los Angeles. – Brown, Seyom (1987): The Causes and Prevention of War. St. Martin’s Press, New York. – Bull, Hedley (1961): The Control of the Arms Race – Disarmament and Arms Control in the Missile Age. The Institute for Strategic Studies. Frederick A. Praeger Publisher, New York. – Bull, Hedley (1970): Arms Control: a Stocktaking and Prospectus. V: Problems of Mo- dern Strategy, Chatto & Windus, The Institute for Strategic Studies, London. – Bull, Hedley (1987): Arms Control and World Order. V: Hedley Bull on Arms Control. Selected and introduced by Robert O’Neill and David N. Schwartz. The Macmillan Press in association with the International Institute for Strategic Studies, London et al. – Burns, Richard Dean (1972): Introduction. V: John Noel-Baker: Disarmament (Reprint of the 1926 ed.). Garland Publishing Inc., New York. – Disarmament izrazology (1982). Izrazologial series issued by the Foreign Office of the FRG, vol. 1. Walter de Gruyter, New York, Berlin. – Dougherty, James E. (1973): How to Think about Arms Control and Disarmament. Na- tional Strategy Information Center, Inc., Crane Russak & Company, New York. – Forsberg, Randall (1987): The Freeze and Beyond. V: The Future of Arms Control, edi- ted by Desmond Ball & Andrew Mack. Australian National University Press, Sydney etc. – Goldblat, Jozef (1994): Arms Control – A Guide to Negotiations nad Agreements. PRIO, SAGE Publications, Oslo, London et al. – Grad, Anton, Ružena Škerlj, Nada Vitorovič (1994): Veliki angleško-slovenski slovar. Državna založba Slovenije, Ljubljana. – Hollins, B. Harry, Averill L. Powers, Mark Sommer (1989): The Conquest of War – Al- ternative Strategies for Global Security. Westview Press, Boulder, San Francisco, & London. – International arms control – Issues and Agreements (1984). Second edition, edited by Coit D. Blacker & Gloria Duffy. Stanford University Press, Stanford, Ca. – Kincade, H. William (1987): The end of Superpower nuclear Arms Control, phase 1. V: The Future of Arms Control, edited by Desmond Ball & Andrew Mack. Australian Nati- onal University Press, Sydney etc. 43 Darko Lubi – Kruzel, Joseph (1986): Arms Control: What’s Wrong with the Traditional Approach? V: Conflict and Arms Control, edited by Paul R. Viotti. Westview Press, Boulder and Lon- don. – Kux, Stephan (1990): Language and Strategy – A Synoptical Analysis of Key Terms in the Strategic Doctrines of the Nuclear Powers. Peter Lang, Bern et al. – Morgan, M. Patrick (1986): Elements of a General Theory of Arms Control. V: Conflict and Arms Control, edited by Paul R. Viotti. Westview Press, Boulder and London. – Nacht, Michael (1992): Not what the Strategists had in Mind: Arms Control and Ameri- can Security. V: Space and Nuclear Weaponary in the 1990s, edited by Carlo Schaerf, Giuseppe Longo and David Carlton. Macmillan Press, London. – Nuclear Arms Control – Background and Issues (1985). National Academy Press, Wa- shington, D.C. – Oxford Advanced Learner’s Dictionary of Current English (1986). Oxford University Press, Oxford et al. – Ranger, Robin (1977): Arms Control in Theory and Practice. V: The Year Book of World Affairs. Stevens & Sons, The London Institute of World Affairs, London. – Razoružanje u Evropi (1985). Ljubivoje Aćimović (ur.). Institut za međunarodnu politi- ku i privredu, Beograd. – Reichart, John & Sturm R. Steven (1986): Sources of Scepticism about Arms Control. V: Conflict and Arms Control, edited by Paul R. Viotti. Westview Press, Boulder and Lon- don. – Richardson, J. L. (1987): Arms Control in the Later 1980s: The Implications of the Stra- tegic Defense Initiative. V: The Future of Arms Control, edited by Desmond Ball & An- drew Mack. Australian National University Press, Sydney etc. – Schelling, C. Thomas, Morton H., Halperin, (1961): Strategy and Arms Control. The Twentieth Century Fund, New York. – Schelling, C. Thomas (1986): What Went Wrong with Arms Control? V: Oyvind Oste- rund (ur.): Studies of War and Peace. Norwegian University Press, Oslo. – Singer, J. David (1984) Deterrence, Arms Control and Disarmament – Toward a Synthe- sis in National Security Policy. 2nd edition, Lanham, University Press of America, New York, London. – Slovar Slovenskega knjižnega jezika (1975). II. knjiga, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana. – Webster Comprehensive Dictionary – Encyclopedic Edition (1992). J. G. Ferguson Pu- blishing Company, Chicago. 44 III. ANTON BEBLER ŠIRITEV NATA IN PROBLEMI TRANZICIJE V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI 45 Anton Bebler UVOD Demokratizacija civilno-vojaških razmerij predstavlja pomemben vidik zelo za- pletenega razvoja v državah Srednje in Vzhodne Evrope.1 Prav tako označuje stopnjo skladnosti med notranjim političnim redom v državah omenjene regije in prevladujočo politično kulturo v sedanjih državah članicah Nata. Ta dimenzija skupaj z ostalimi kriteriji (zlasti tistimi z geopolitično, vojaško in institucionalno naravo) naj bi v precejnji meri vplivala na odločitev madridskega vrha Nata, da povabi medse tri kandidatke (Study on NATO Enlargement, 1995). V tem kontekstu se postavlja pomembno empirično vprašanje, katere od držav Srednje in Vzhodne Evrope izpolnjujejo pričakovanja Nata, še posebej glede ci- vilno-vojaških razmerij. Ta razsežnost vključuje močno prevlado zakonite, demo- kratično izvoljene civilne oblasti in učinkovit nadzor nad vojsko (jasna ustavna in zakonska podlaga in delitev oblasti med ključnimi državnimi institucijami in no- silci odgovornosti, parlamentarni nadzor nad državnim proračunom, civilni nad- zor nad vojaškimi poveljstvi itd.), transparentnost obrambne politike, politično nevtralnost vojske združeno z avtonomijo vojske glede notranjih profesionalnih zadev in zaščito vojske pred političnim vmešavanjem in zlorabo, zanesljive in od- govorne oborožene sile, nizko stopnjo družbene patologije v vojski, aktivno zaš- čito pred njimi ter njihovo zatiranje itd. Namen članka je proučiti dejansko stanje zadev v srednje- in vzhodnoevropski regiji, še zlasti v tistih državah, katerih vlade uradno izražajo željo in namero, da pridobijo članstvo v Natu. ZAPUŠČINA PRETEKLOSTI Za demokratični prevrat v regiji (1989–1991) so bili značilni pomanjkanje nasilja v večini držav, nagle spremembe in njihov radikalizem. V resnici so se temeljne filozofske in ideološke predpostavke civilno-vojaških razmerij in njihov zakonski temelj ter institucionalni okvir zelo hitro in korenito spreminjali. To preobrazbo so porajali notranjepolitične revolucije, novonastali geopolitični položaj regije 1 Po koncu “hladne vojne” je nekdanjo politično razdelitev celine na Zahodno in Vzhodno Evropo zamenjala tristranska razdelitev – Zahodna, Srednja in Vzhodna Evropa. O razmejitvi območij pa ni soglasja. Večina nekdanjih Vzhodnoevropejcev se želi imenovati Srednjeevropejce in šte- vilni Srednjeevropejci bi želeli biti Zahodnoevropejci. To in druga vprašanja regionalne varnosti so obravnavana v Pal Dunay at al. A Lasting Peace in Central Europe (Chaillot Paper 20) WEU Institute for Security Studies, Paris, October 1995. 46 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi med glavnimi nosilci svetovne moči in ustrezna nova mednarodna politična us- meritev. Domnevne ostre spremembe civilno-vojaških razmerij držav Srednje in Vzhodne Evrope pa so do neke mere pravzaprav bolj navidezne kot resnične. Do delno napačnega razumevanje stanja pa so privedle različne okoliščine. Prva izhaja iz dejstva, da je za pročeljem velikih institucionalnih in ideoloških podobnosti med nekdanjimi sistemi s komunistično prevlado dejansko obstajalo več različnih tipov civilno-vojaških razmerij (Bebler, 1989: 497-506). Vsi ti sistemi so bili zanesljivo na avtoritarni strani političnega spektra. Vendar pa so se vzho- dnoevropski sistemi s komunistično prevlado med seboj znatno razlikovali in so variirali med diktatorskimi in oligarhičnimi, med strogo civilno prevladujočimi in vojaško prevladujočimi, med hlapčevsko uslužnimi do tujine in ponosno neodvi- snimi sistemi. Nekatere države so obdržale svoje zgodovinske in nacionalne tra- dicije in jih komunističnim režimom kljub političnim pritiskom v smeri poenote- nja miselnosti in blokovske uniformnosti ni uspelo ali pa jih celo niso nameravali v celoti zatreti. Tako je, na primer, dobro dokumentirana privrženost poljske pro- fesionalne vojske vlogi varuha nacionalnih interesov pod različnimi komunistič- nimi in nekomunističnimi režimi v vsaj zadnjih petih desetletjih (Wiatr, 1995). Iz- kazalo se je, da je nacionalna “podrast” v civilno-vojaških razmerjih dosti bolj tr- dna, kot pa so želeli in bili pripravljeni tolerirati sovjetsko vodstvo in najbolj ubo- gljive med njegovimi vzhodnoevropskimi varovankami. Nacionalne tradicije in posebnosti so se ponovno pojavile, ko so pod združe- nim vplivom gospodarskih težav, fizične in moralne degeneracije, politične di- skreditacije, privlačnosti zahodnega liberalizma, oživljanja religije in nacionali- zma obrabljeni stari režimi začeli propadati. Po demokratičnem političnem prev- ratu so obnovljene oblike nacionalnih tradicij, vključno z vojaškimi, postale po- memben in močno viden element graditve novih sistemov civilno-vojaških raz- merij po vsej regiji. Nekdanja sicer zgolj delna zadušitev tradicij in nedavni ko- lektivni spomin na dve svetovni vojni pa zagotavljata otipljivo stopnjo kontinui- tete v miselnosti vojaških profesionalcev in odnosa javnosti do njih, kar je verje- tno najbolj očitno v največji državi regije – Poljski. Po razpadu močno avtoritarnega enopartijskega ali partijsko prevladujočega sistema sta se v regiji povečali tako raznovrstnost sistemov kot tudi neskladnost med normativnim okvirom in dejanskim delovanjem civilno-vojaških razmerij. Tako je čas poavtoritarnih ustav in prevladujoče prozahodne usmerjenosti ustva- ril novo vrsto iluzije. Ustave in uradne izjave pogosto skrivajo suhoparno real- nost – trdovratne avtoritarne navade med politiki na vrhu, pogosto apatičnost in nezainteresiranost volivcev, le delno preoblikovanje struktur moči (zlasti na pod- državni ravni), birokratsko lenobnost, šibkost parlamentov in neodvisnih mno- žičnih občil, nerazvitost civilne družbe itd. Demokratične revolucije so do zdaj v glavnem vodile le do ustavnih reform, spremenjenih pravil političnega tekmovanja za javne službe in do pluraliziranega socioekonomskega okolja, medtem ko so se globlje opore nacionalne politike, vrednote širše družbe, predsodki in navade izkazali za precej bolj odporne proti spremembam kot pa zakonski red. Tako številni gospodarski, psihološki in mo- ralni problemi niso le ostali, ampak so se celo zaostrili – kot na primer razširje- 47 Anton Bebler nost vidne revščine in stradanja med deprivilegiranimi sloji. Prav tako ne more- mo vseh vzhodnoevropskih nacionalnih tradicij označiti za demokratične in civi- lokratične. Medtem ko so v obdobju pred letom 1989 režimi sistematično gojili podobo skladnosti z marksistično ortodoksnostjo, pa po letu 1992 lahko opazimo primerljivo optično iluzijo, tokrat v obliki regionalne liberalne “Gleichschaltung”. Postavtoritarne spremembe na področju civilno-vojaških razmerij blažijo raz- lični pojavi, ki so v regiji obstajali že pred prevrati. Eden takšnih je tudi krepitev profesionalizacije v vojaških ustanovah. Navidezno “rdeče” oborožene sile so v razmerju do družbe v celoti postajale bolj in bolj vsedržavne ali vsenacionalne in- stitucije, ki so se postopoma oddaljevale od vladajočih civilnih komunističnih oli- garhij. Oba procesa potekata po vsej regiji, toda različno intenzivno v posamezni državi. Zdi se, da je navezanost vojske na vladajoče stranke obratno sorazmerna državni notranji stabilnosti in zaznani trdnosti. Marksistično ideološko breme je tako postalo najtežje v treh vzhodnoevropskih državah, v katerih je posledično prišlo do regionalnih političnih pretresov – v Nemški demokratični republiki (NDR), V Češkoslovaški socialistični republiki (ČSSR) in v Socialistični federativ- ni republiki Jugoslaviji (SFRJ). Demokratizirajoča tranzicija v letih 1990–1991 je, da bi približala vojsko zahodnim sorodnim institucijam, torej krepila obe plati razvoja, povezanega z vojsko. POGLAVITNI TRENDI TRANZICIJE, KI ZADEVAJO CIVILNO-VOJAŠKA RAZMERJA Zbliževanje Vzhoda in Zahoda je ustrezalo tudi širitvi družbenih, gospodarskih, tehnoloških in drugih procesov, ki so potekali v industrializiranih državah in so presegli delitev, ki jo je povzročala “hladna vojna”. Glavni sodobni trendi, ki za- devajo civilno-vojaška razmerja v zahodnih demokracijah, so zadevali Srednjo in Vzhodno Evropo že pred letom 1989, zlasti proti koncu delovanja sistemov s ko- munistično prevlado in v najbolj razvitih državah v regiji. Gre za premik k zazna- vanju ogrožanja s subnacionalnimi in nevojaškimi viri (pogosto vključenimi v po- jem “imperialističnega specialnega vojskovanja”), k zmanjševanju obsega obo- roženih sil, vendar s povečanjem njihove poklicne sestavine k vse bolj kritičnim stališčem javnosti do vojske, k naraščanju notranjepolitičnih bojev glede razpore- ditve obrambnega proračuna, porast menedžerske in tehnične zahtevnosti vo- jaških poklicev, naraščanje števila civilnega osebja, zaposlenega v vsaj nekaterih oboroženih silah (tudi zaradi varčevanja), simbolično odpiranje vojaških profesij za ženske, de facto strpnejši odnos do alternativnih oblik družbenega in spolnega obnašanja (ugovorniki vesti, homoseksualci) itd. (Williams, Moskos: 1993). Intenzivnost teh sprememb je bila v Vzhodni Evropi domnevno precej manjša kot pa v razvitejših zahodnih državah (ter geografsko neenakomerno porazdelje- na). Vzporednost dveh skupin držav, še vedno politično in ideološko nasprotnih, je delovala zlasti po popuščanju in kasneje končanju “hladne vojne”. Zmanjševa- nje količine strateškega jedrskega in najpomembnejšega konvencionalnega orož- 48 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi ja ter odstranitev številnih orožij za množično uničevanje z evropske celine sta te- meljili na meddržavnih sporazumih med članicami Nata in Varšavskega sporazu- ma, sklenjenih v sedemdesetih in osemdesetih letih. Po propadu komunističnih avtoritarnih sistemov in razpustitvi Varšavskega sporazuma so postali nedvou- mni in očitni tudi drugi vidiki zbliževanja; nekatere od premikov so vključili v uradne in javne vladne programe vojaških reform. Tako lahko v regiji po letu 1991 najdemo posplošeno zmanjševanje obsega obo- roženih sil, občutno zmanjšanje pa vse do dramatičnega zmanjšanja proračun- skih virov in obsega proizvodnje v obrambne namene, radikalno novo ocenitev virov ogrožanja varnosti in obrambnih potreb, ustrezno revizijo uradnih obram- bnih doktrin, spreminjanje podobe oboroženih sil, tako da postajajo lažje in gi- bljivejše, naraščanje civilne sestavine obrambnih ministrstev, krepitev nagnjenj do poklicnosti v vojski, dekriminalizacija ugovora vesti med naborniki, odstrani- tev nekaterih ovir pri zaposlovanju žensk itd. Na podlagi teh opažanj lahko ugo- tovimo, da imajo družbene in politične spremembe, ki zadevajo vojsko in njeno vlogo v srednje- in vzhodnoevropskih družbah, mnogo skupnega s spremembami na Zahodu. V obeh primerih spremembe odsevajo širše trende industrijskih družb v drugi polovici 20. stoletja. REGIONALNE POSEBNOSTI TRANZICIJE Seveda obstajajo tudi očitne razlike. Do demokratičnih preobratov v srednje- in vzhodnoevropskih državah je prišlo sredi globokih družbenih in političnih kriz, recesije in ostrih padcev gospodarske dejavnosti, še posebej v industrijski proiz- vodnji. Še več, prekinitev tokov dobrin in poslov po celotni regiji, spremenjena struktura gospodarstev, korenite spremembe v prednostih gospodarskih in politi- čnih nalogah ter močni socialni pritiski so pripeljali večino vlad do ostrega zmanjševanja sredstev za obrambo tako v odstotkih (zelo zmanjšanega) BNP kot v celotnem proračunu. Nominalno je šlo za polovično zmanjšanje proračunov v državah, ki so ostale v starih mejah, in še močnejše zmanjšanje v novonastalih državah. Neprizanesljivost upadanja in odprava večine, če ne vseh denarnih pri- vilegijev (prej so izhajali iz sistemov komunistične nomenklature), je dosti moč- neje prizadela profesionalno vojsko v srednje- in vzhodnoevropskih državah kot pa njihove zahodne kolege. Plača in stanovanjske razmere mlajših častnikov in poklicnih podčastnikov so postale tako slabe in celo ponižujoče (na primer na Madžarskem), da so povzročile množično bežanje v več obetajoče in manj zahtev- ne civilne poklice. Pomanjkanje denarja je, na žalost, prizadelo močno potrebne in zelo zaželene vojaške reforme, prenovo zaposlovanja in spreminjanje podobe oboroženih sil, pomladitev častniških zborov, zviševanje vojaških profesionalih in tehničnih ravni, uvedbo računalnikov in najnovejših metod poveljevanja ter nadzora in tako dalje. Naslednja pomembna razlika izhaja iz časovne dimenzije primerljivih izkušenj posttotalitarne in postavtoritarne politične tranzicije v relativno mladih demokra- 49 Anton Bebler cijah med sedanjimi članicami Nata in Evropske unije, kot so Nemčija, Italija, Avstrija, Španija, Portugalska in Grčija. Še več, tranzicija v Srednji in Vzhodni Evropi se razvija v precej drugačnem mednarodnem okolju. Nekaj vzporednic lahko potegnemo med razmerjem vojske in avtoritarni- mi/diktatorskimi režimi v sredozemskih članicah Evropske unije ter na drugi strani na Poljskem in v nekaterih državah na Balkanu. Pričakujemo lahko, da bo liberalna preobrazba v postkomunističnih balkanskih državah krepila civilni nad- zor nad oboroženimi silami in demokratično odgovornost teh sil, tako kot se je to zgodilo v sredozemskih članicah Evropske unije. Kljub temu pa ne smemo pov- sem prezreti nasprotne možnosti – latinskoameriški klobčič in samopodoba voj- ske kot edinega varuha nacionalnih interesov in razsodnika v sporih med civilni- mi politiki. Obstajajo namreč številni znaki, ki kažejo možnost takšnega zapleta. Na splošno ima postavtoritarna tranzicija v nekdanji Vzhodni Evropi številne podobne poteze kot v relativno mladih zahodnoevropskih demokracijah – kore- nite spremembe zakonov, presekane vezi med oboroženimi silami in nekdanjimi avtoritarnimi/totalitarnimi režimi, notranja reorganizacija, revizija uradnih vo- jaških tradicij in učnih načrtov vojaških šol, korenite kadrovske spremembe, zla- sti med častniki na vrhu in med politično najbolj izpostavljenimi deli oboroženih sil itd. Do propada totalitarnih in avtoritarnih sistemov v Vzhodni Evropi je prišlo na splošno v mirnem času in mu niso sledili oziroma ga nista povzročila vojaški odpor in večja meddržavna vojna z množično izgubo življenj, množičnim uniče- vanjem, izgubo državnega ozemlja in ponižujočo tujo zasedbo kot posledico itd. Nekdanje kriminalno delovanje in povezanost z režimom nista nikjer tako moč- no pritiskala na vojsko in tako odločno zahtevala “čisto, neoporečno preteklost” kot v Nemčiji, nekoliko manj pa v Italiji in Avstriji. (Edina nedavna možna pri- merjava v regiji so vojskujoče se strani na Balkanu v letih 1991–1995, še zlasti “Jugoslovanska armada” in srbske sile v Bosni.) Dejansko je najbolj dramatično spreminjanje civilno-vojaških razmerij v nak- danji vzhodnoevropski regiji po letu 1989 potekalo v članici Varšavskega spora- zuma, imenovani Nemška demokratična republika (NDR). Njene relativno velike oborožene sile so razpustili, odpustili in/ali upokojili skoraj celoten višji častniški zbor, medtem ko se je nekdanji civilni režim v celoti zrušil. Tako sta izginili obe strani civilno-vojaških razmerij v NDR, zamenjalo pa ju je proti vzhodu usmerje- no širjenje zahodnonemškega sistema. Drugod na območju nekdanje Vzhodne Evrope so se spremembe dogajale na manj brezobziren in radikalen način. Odpu- sti in upokojitve med generalskimi in višjimi častniškimi čini so bile najbolj množične in povsem politično motivirane v Češki. Na Poljskem in Madžarskem je politični preobrat neposredno vplival le na politično kompromitirane generale in višje častnike, na nižjih ravneh pa so bili njegovi učinki dosti manj razdiralni in povezani s potrebno pomladitvijo. Takšna oblika kadrovske menjave je okrepi- la lojalnost vojske civilnemu državnemu vodstvu. Do razdejanja celotnih oboroženih sil je prišlo le v dveh drugih primerih, in to kot posredna posledica regionalega prevrata in postavtoritarne tranzicije. Gre za dve večnacionalni “socialistični federaciji” – ČSSR/ČSFR (Češkoslovaška federa- tivna republika) in SFRJ. Nekdanja zvezna armada se je mirno razdelila (ČSSR/ 50 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi ČSFR) ali pa še zdaleč manj mirno razpadla v več armad (SFRJ). Pokazalo se je, da sta imela dva nekdanja večnacionalna politično-vojaška sistema v bistvu zna- tno stopnjo organizacijske, vrednostne in simbolične kontinuitete v jedru države (v Češki in Srbiji). V vseh že prej obstoječih enotnih državah kontinuiteta obo- roženih sil ni bila nikoli vprašljiva. Zato so lahko bile postavtoritarne spremembe v vojski in v civilno-vojaških razmerjih bolj postopne in razvojne. Profesionalne vojske v Vzhodni Evropi so se z le nekaj izjemami sprijaznile z liberalnimi preobrati in so pokazale sposobnost in pripravljenost, da se prilagodi- jo novemu političnemu redu. To je bilo res celo v zgodovinsko najbolj interven- cionistični profesionalni armadi v celotni regiji – Poljski. Delno jo lahko primerja- mo s portugalsko vojsko, ki ima tudi dolgo intervencionistično tradicijo. Poljski generali in visoki častniki so leta 1988 prevzeli pobudo za razpravo o odpravi av- toritarnega sistema, ki so mu nato po pomoti dominirali. Skladno s tem je vojaški vrh dejavno podprl tranzicijo, zagotovil začasno vojaško skrbništvo na čelu s predsednikom/generalom in na miren način predal državno oblast civilnim urad- nikom, izvoljenimi med nekdanjimi gorečimi nasprotniki vojske. Na ta način je pojska vojska izkazala visoko mero lojalnosti demokratičnim institucijam in civil- ni oblasti. VIRI NAPETOSTI V POSTAVTORITARNIH CIVILNO-VOJAŠKIH RAZMERJIH Pričakovati je bilo, da bodo nekomunistične vlade, ki so nadomestile komunistič- ne vladarje, odločno dosegle korenito demokratizacijo in visoko stopnjo skladno- sti v civilno-vojaških razmerjih v Srednji in Vzhodni Evropi, kar pa se ni zgodilo niti v najboljšem primeru. Med razlogi za trenja in celo globok občutek nelagodja lahko omenimo nezadovoljstvo profesionalnih vojakov in vse večje malodušje. Geopolitične spremembe so privedle do razširjenih javnih dvomov glede smisel- nosti obstoja in prihodnjih nalog oboroženih sil. Poskusi čistk ali čistke med ča- stniki niso privedle le do nezadovoljstva in očitkov krivičnosti, ampak tudi do občutka globoke profesionalne negotovosti. Močno zmanjšani obrambni odhodki so povečali občutek vojakov, da jih civilni politiki zanemarjajo, pogosto prezrejo in jih ne spoštujejo. Pomanjkanje sredstev za posodobitev, pridobitev sodobne tehnologije in celo za primerno vzdrževanje obstoječih starajočih se oborožitve- nih sistemov spodkopava vojaško profesionalno usmerjenost. Nizke plače in po- gosto že kar kritične življenjske razmere so zelo slabo vplivale na moralo števil- nih častnikov in podčastnikov. Gospodarski in družbeni problemi prehoda iz “realnega socializma” so torej privedli do nastanka plodnih tal za rast razočaranja med častniki in neskladij v civilno-vojaških razmerjih. Vojaški profesionalci so pogosto prihajali v nezavidljiv in kočljiv položaj zara- di zmedenosti, nestrokovnosti in zlorab, ki so jih počeli civilni politiki na visokih položajih, pomanjkanja nacionalnega soglasja glede pomembnih zadev, prepiri med civilnimi uradniki na samem vrhu države ter nejasnih odločitev, ki jih spre- 51 Anton Bebler jemajo. Čudaško predsednikovanje Lecha Walense na Poljskem (1990–1996), vr- steči se odstopi in odstavitve obrambnih ministrstev ter celotnih vlad samo pona- zarjajo dejstvo, da večina problemov na področju civilno-vojaških razmerij v Sre- dnji in Vzhodni Evropi izhaja iz šibkosti civilne strani. Vidna trenja med predsednikom države in predsednikom vlade pa so izbru- hnila tudi drugje. Na Slovaškem in v Sloveniji so občasno dosegala stopnjo ne- strpnosti in skoraj sovraštva. Vendar do težav ne prihaja le zaradi osebnosti na vrhu, ampak jih gre pripisati tudi razprtijam in nestanovitnosti v vladajočih več- strankarskih koalicijah. Homogenizacija nove parlamentarne večine na Poljskem v letih 1995–1997 je pripeljala do stabilnejših in produktivnejših civilno-vojaških odnosov ter nedvomno okrepila civilni nadzor nad poljskimi oboroženimi silami. Kljub odpravi nekdanje komunistične prevlade znotraj oboroženih sil in pre- povedi odkritega vmešavanja vojske v politiko v celotni regiji pa so se pojavili no- vi ali staro-novi načini političnega poseganja v oborožene sile. Pojavljajo se v obli- ki strankarske protekcije pri napredovanjih, napol prikrite rekrutacije simpati- zerjev in podpornikov stranke, ki ji pripada obrambni minister, parapolitičnih dejavnosti katoliških vojaških duhovnikov (na Poljskem), vojaških političnih klu- bov (na Slovaškem) itd. V več balkanskih državah se je pojavilo simbiotično ra- zmerje med oboroženimi silami in vladajočo stranko (ki jo vodi predsednik re- publike). Politično prodiranje v vojsko preko predsednikove stranke, njena od- krita politizacija ter povečana vloga paravojaških policijskih sil in vojaških enot, ki so neposredno podrejene predsedniku ipd., so pojavi podobni bivšemu komu- nističnemu sistemu in celo nekaterim neevropskim avtoritarnim režimom. Nada- ljevanje teh pojavov lahko spodkoplje uradne doktrine vojaškega nevmešavanja in nepristranskost v tekmovanju med političnimi strankami. Napredovanje funk- cionarjev vladajoče stranke do generalskih činov brez primernega usposabljanja in izkušenj pa lahko postane pogubno za vojaški profesionalizem. VOJSKA IN JAVNOST Nekaj problemov povzroča tudi obnašanje občil in javnosti do vojske. Oborožene sile praviloma med prebivalstvom še nadalje uživajo visoko do zelo visoko sto- pnjo spoštovanja. Na Poljskem so zasedle prvo mesto med vsemi javnimi institu- cijami (s stopnjo strinjanja med 72 in 80 odstotki in nestrinjanja od 8 do 10 od- stotkov v letih 1992–1994). Oborožene sile so torej prehitele celo eno nekoč na Poljskem najbolj priljubljenih institucij – rimskokatoliško cerkev (stopnja strinja- nja med 41 in 54 odstotkov, nestrinjanja pa med 36 in 54 odstotkov v istem obdo- bju) (Wiatr, 1997: 77-85). Druge civilne institucije, vključno s predsednikom, vla- do in parlamentom, dosegajo dosti nižje rezulatate. Celo češka in madžarska voj- ska uživata v svojih državah več zaupanja kot pa vodeče civilne institucije. Oči- tno je, da niso tako zelo trpele zaradi nekdanje tesne navezanosti na komunistič- ni režim. Razdelitev javne podpore češki vojski je prešla od levih k liberalno kon- zervativnim volivcem. Prehod kaže trenutno splošno razdelitev političnih pred- 52 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi nosti med češkimi volivci, ki postaja podobna razdelitvi v Zahodni Evropi. Na žalost pa obstaja tudi negativna plat zadeve – zmanjševanje pripravljenosti mladih, da bi vstopili v vrste profesionalnih vojakov (kar povečuje težave kako- vostne rekrutacije), nezainteresiranost javnosti, dvomi o smiselnosti obstoja voj- ske (na Češkem), aktivno nasprotovanje in antimilitarizem (ne le na Češkem in Madžarskem, ampak celo v Albaniji). V nekaterih državah v regiji ideja civilnega in parlamentarnega nadzora nad vojsko še vedno ni prodrla v množično politično kulturo. Tako je, na primer, medijsko pokritje obrambnih zadev na Češkem po- gosto neustvarjalno, senzacionalistično, iščoč škandale in je večkrat žaljivo do vojaških profesij (Vlachova, Sarvaš: 1997). Prav tako pa se morajo vojaki srednje- in vzhodnoevropskih držav navaditi na javni kriticizem. Dejstvo je, da bo zelo težko doseči popolno vključitev vojaških profesionalcev v demokratično družbo ali pa vzpostaviti in ohraniti zdrava civil- no-vojaška razmerja v negativističnem medijskem okolju, ki spodkopava javno spoštovanje oboroženih sil. PROBLEMI NOVIH SISTEMOV CIVILNO-VOJAŠKIH RAZMERIJ Na strani civilnih institucij v državah Srednje in Vzhodne Evrope lahko najdemo še druge probleme z nič manjšimi posledicami, kot so zgoraj omenjene. V nekate- rih od teh držav namreč ni jasnih ustavnih določil glede delitve pristojnosti med predsednikom (in vrhovnim poveljnikom), vlado, ministrskim predsednikom in obrambnim ministrom. Več jasnosti je potrebno tudi glede napredovanj v gene- ralske čine, imenovanja vojaškega vrha, uporabo sil za hitro posredovanje in gle- de možne razglasitve vojne. Obstoji nevarnost, da brez jasnih in uporabnih pravil nastaneta zelo škodljiva zmeda in notranja blokada (Simon, 1995: 154-157). Celo kadar obstajajo splošna ustavna merila, pogosto ni ustreznega zakonskega ureja- nja in izvršilnega reda. Omenjene pomanjkljivosti postanejo opazne pri delova- nju (ali neobstoju) sveta za nacionalno varnost. Na splošno tako na izvršilni kot na zakonodajni strani primanjkuje specializiranega znanja in usposobljenosti ci- vilistov v obrambnih zadevah. Isto lahko rečemo tudi za politične stranke in množična občila. Ustavna norma civilnega (posebej parlamentarnega) nadzora nad oboroženimi silami se je zaradi tega dejansko znižala na izvajanje nadzora nad proračunom in zgolj formalno splošno nadzorstvo. Do tega problema prihaja tudi v najuglednejših obrambnih ministrstvih.2 Potreba po širokem političnem konsenzu, ki bi temeljil na znanju in seznanje- nostjo z dejanskimi varnostnimi potrebami države ter legitimnosti misij obo- roženih sil (med katerimi so pomembne tudi nevojaške) obstaja tudi na politični ravni. Nezainteresiranost in celo prepuščanje armade sami sebi ne zadostujeta. Konsenz bi se moral izraziti v dobro usklajeni obrambni in zunanji politiki, tudi 2 O nekaterih podobnih in drugih problemih tranzicije je govor v Thomas S. Szayna, F. Stephen Larrabee East European Military Reform after the Cold War. Implications for the United States, RAND, Santa Monica 1995, str. 23–26. 53 Anton Bebler kadar ministra obeh ministrstev pripadata različnim strankam v heterogeni koali- cijski vladi. Takšen konsenz bi zagotovil stanovitnost mednarodne varnostne po- litike vsake države, ki je izredno pomembna pri odnosih z regionalnimi varno- stnimi organizacijami, kot sta Nato in Zahodnoevropska unija (ZEU). Če bi se po- javilo odrekanje nacionalni suverenosti na zelo občutljivem obrambnem področ- ju, bi lahko prišlo do problemov, če bi politične stranke skušale izrabiti nacionali- zem med prebivalstvom. Naslednja vrsta vprašanj, o katerih lahko razpravljamo, zadeva popolno vklju- čitev profesionalnih vojakov v civilno družbo, predpise, ki urejajo človekove pra- vice in politično vključevanje zaposlenih v vojski, nediskriminacijo narodnih manjšin v oboroženih silah, profesionalna združenja in kolektivno predstavlja- nje. Potrebno je preseči znatno družbeno izolacijo in odtujenost vojakov, še pose- bej na Češkem in Madžarskem. Protislovja med demokratičnim civilnim okoljem in avtoritarno urejeno vojaško organizacijo se lahko zmanjšajo ter postanejo obvladljiva, vendar se ne morejo v celoti razrešiti ali odpraviti. Nekatere omenje- ne spremembe v regiji potencialno ali dejansko blažijo napetosti med vojaško in civilno sfero. Ti premiki vključujejo civilianizacijo obrambnih ministrstev, odpra- vo najočitnejših vrst politične diskriminacije in kršenja človekovih pravic v obo- roženih silah, humanizacijo vojaške službe, dvig profesionalnosti, pospeševanje participatornega menedžerskega stila, širjenje civilnega nadzora nad varovanjem človekovih pravic v vojski, posebej še pri vpoklicanih vojakih itd. Zelo občutljivo je vprašanje pravil vojaškega nevmešavanja v tekmovanje poli- tičnih strank za pridobitev politične moči. Večina srednje- in vzhodnoevropskih držav je sprejela preproste prepovedi članstva profesionalnih pripadnikov vojske v političnih strankah, vendar ni jasnih pravil glede drugih oblik političnega vede- nja ali pa je področje zelo različno urejeno. Tako vojaški profesionalci v nekaterih državah lahko nastopajo na volitvah kot kandidati političnih strank in postanejo izvoljeni uradniki, v nekaterih drugih državah pa tega ne morejo, dokler ne izsto- pijo iz vojske. Nadalje je zelo različna praksa imenovanja upokojenih vojaških profesionalcev na mesta obrambnih ministrov. Glede tega obstajajo podobnosti med Poljsko, Madžarsko, Slovaško in Romunijo ter na drugi strani Italijo. V ne- katerih državah Srednje in Vzhodne Evrope je tem imenovanjem sledilo ponovno aktiviranje že upokojenih generalov in polkovnikov, ki so zasedli ključne podmi- nistrske položaje v obrambnih ministrstvih. Ta trend lahko imenujemo remilitari- zacija.3 V nekaterih državah Vzhodne in Srednje Evrope so vojaške oblasti spre- jele profesionalna sindikalna združenja zaposlenih v vojski kot legitimna kolek- tivna predstavništva vseh častnikov, podčastnikov in vojakov, v drugih državah pa jih niso priznale ali pa so celo prepovedana. Gledano s praktičnega vidika bi lahko bile poučne nekatere rešitve, ki so jih sprejeli v zahodnih državah. Med temi so povsem pociviljene univerze nemške zvezne vojske (Bundeswehra), ki dolgoročno temeljijo na čim večji vključenosti vojaških profesionalcev v civilno družbo in vzgoji v duhu liberalnih demokratič- nih norm. Strogo prepoved strankarskih dejavnosti znotraj vojaških ustanov 3 Madžarski primer je temeljito obdelan v Rudolf Joo: The Democratic Control of Armed Forces, WEU Institute for Security Studies (Chaillot paper 23), Paris 1996. 54 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi blaži zelo zanimiv sistem “notranjega vodenja” (Innere Führung), ki nemškim profesionalnim pripadnikom vojske omogoča uživanje širokih političnih pravic. Načelo “državljan v uniformi”, kot ga razlagajo v Zvezni republiki Nemčiji, več kot tisoč profesionalnim častnikom in podčastnikom dovoljuje aktivno delovanje kot izvoljenih poslancev in županov na občinskih, mestnih in deželnih ravneh. Tudi nedavne spremembe v italijanski volilni zakonodaji so pravno omogočile de- javnejšo vlogo vojaških profesionalcev kot izvoljenih županov v številnih manjših mestih. Urejanje zadev kolektivnega predstavništva in profesionalnih zadev v Nemčiji in Italiji pa tudi nemška institucija posebnega civilnega varuha človeko- vih pravic za oborožene sile prav gotovo tudi zaslužita pozornost Srednje- in Vzhodnoevropejcev. Izkušnje nekdanjih postavtoritarnih tranzicij držav, ki so danes med članicami Nata, kažejo, da stiki med vojsko in politiko v zahodni zvezi prispevajo h krepitvi in stabiliziranju liberalnih demokratičnih norm in institucij tudi na področju ci- vilno-vojaških razmerij. Pričakujemo lahko, da bo do podobnih primerov demo- kratične stabilizacije in liberalne inkulturacije med civilnimi in vojaškimi elitami prišlo tudi v Srednji in Vzhodni Evropi. Prispevek k takšnemu razvoju je tudi eden od postavljenih ciljev Nata glede odnosov z državami v regiji, posebno še v okviru Partnerstva za mir. Enake, podobne ali skladne cilje ter temu ustrezno vrednote podpirata tudi Zahodnoevropska unija (ZEU) in Organizacija za sodelo- vanje in varnost v Evropi (OVSE). Po drugi strani pa nam negativna grška izkušnja iz šestdesetih in sedemdese- tih let govori, da se v razmerah družbene in politične krize, razdeljenih civilnih elit in šibkih parlamentarnih institucij morda ne bo mogoče upreti vračanju pre- torijanstva. Možno je dodati, da tudi nekatere nedavne zahodne primere – skriva- nje relevantnih podatkov ali celo zavajanje parlamenta in njegovih teles, prikroje- vanje informacij o obrambi v javnih zadevah, kršitve relevantnih zakonov in predpisov o izvozu orožja, pritiski ekonomskih interesnih skupin na vojaško pre- skrbovalno politiko, sprejemanje provizij ali plačil ali daril od pogodbenih part- nerjev na obrambnem področju s strani častnikov, civilnoobrambnih uradnikov in politične stranke, ki ji pripada obrambni minister, osebna ali skupinska pro- tekcija pri vojaškem napredovanju itd. – ne bi mogli priporočiti za Srednjo in Vzhodno Evropo. Na splošnejši ravni bi se Srednje- in Vzhodnoevropejci iz zahodnih izkušenj lahko naučili, da je povezava med demokratičnimi civilnimi institucijami in obo- roženimi silami vedno bila in bo ostala vir napetosti in nasprotujočih si intere- sov.4 Spremljanje zrelih demokracij kaže, da potreba po institucionalni prenovi običajno sledi in ne predstoji socialnemu, kulturnemu in političnemu razvoju v družbi kot celoti. Zato demokratične preobrazbe civilno-vojaških razmerij v Sred- nji in Vzhodni Evropi ne bi smeli jemati kot nekaj za vedno doseženega in zava- rovanega. Ta zgodovinski dosežek je potreben stalne pozornosti, obnavljanja in prilagajanja. 4 Analiza problemov zrelih zahodnih demokracij v National Security and Democracy: A Symposi- um, Armed Forces and Society, Vol. 20, No. 3, 1994. 55 Anton Bebler Politična liberalizacija, premiki k tržnemu gospodarstvu, odpiranje državnih meja in popuščanje policijskega nadzora so ustvarili številne nove možnosti za korupcijo in zlorabo javnih služb. To velja tudi za obrambna ministrstva in vojaš- ke organizacije držav Srednje in Vzhodne Evrope. Vsaj v nekaterih državah sta uvajanje tekmovalne večpartijske politike in civilianizacija obrambnih ministr- stev negativno učinkovala na vojaški profesionalizem in poklicno napredovanje, utemeljeno na individualnih zaslugah, pristojnosti in usposobljenosti. Na sploš- no pozitiven liberalen preobrat je tako v številnih pogledih imel tudi slabe učinke in posledice za civilno-vojaška razmerja. SKLEP Liberalna tranzicija v srednje- in vzhodnoevropski regiji bo morala preiti težko pot, na kateri jo bodo spremljale napetosti, konflikti in občasno razni zadržki. Nevidna črta, ki razdvaja Evropo na dve polovici, bo morda zaradi številnih razlo- gov in težav, še precej časa ostala stvarnost. Različni družbeni sistemi, politične tradicije kot tudi navade in nagnjenja elit bodo zagotavljali razhajanja celo v civil- no-vojaških razmerjih. Verjetno je, da bodo delno nasprotujoči si trendi pri spre- minjanju družbenih vrednot skupaj s še vedno znatnimi gospodarskimi in tehno- loškimi razmiki prispevali k ohranjanju posebnosti Srednje in Vzhodne Evrope. Nato se je že naučil, kako ravnati v pestrosti političnih kultur in stilov držav čla- nic, povečani zlasti po zadnjih volitvah v Turčiji. Vključitev nekaterih držav Sred- nje in Vzhodne Evrope v Nato bi na neki način samo poudarila obstoječ politični, kulturni in organizacijski pluralizem znotraj zveze. V civilno-vojaških razmerjih držav Srednje in Vzhodne Evrope obstajajo seve- da očitne nepopolnosti in pomanjkljivosti. Ne da bi jih podcenjeval (prav tako tu- di ne njihovih prizadevanj za zmanjševanje in odpravljanje problemov), lahko ugotovim, da nobene od najpogosteje omenjenih držav, ki so resne kandidatke za članstvo v Natu, ne bi smeli diskvalificirati le zaradi civilno-vojaških odnosov. V vseh teh državah se je namreč močno okrepilo ali pa je zagotovljeno načelo civil- ne vladavine (tudi na Poljskem – tokrat jasno demokratične narave). V večini držav v regiji je tudi v praksi napredoval razvoj tržnih gospodarstev in demokra- tičnih institucij. Opazovani odkloni od idealnega tipa zahodnih liberalnih civilno-vojaških ra- zmerij so v regiji celo manjši, kot pa smo jih v preteklosti lahko našli pri balkan- skih in iberijskih članicah Nata in pri de facto z zvezo povezanih državah. Ti od- kloni so vkjučevali tudi odkrito vojaške vladavine in čiste diktature različne ideo- loške obravanosti, nepriznavanje in celo zatiranja narodnostnih manjšin, resne kršitve človekovih pravic itd. V zadnjem času Nato tolerira zgolj simbolično civil- no nadvlado nad oboroženimi silami v vsaj eni državi članici. Zaželeni standardi demokratičnih civilno-vojaških razmerij pa naj bi bili enaki za vse sedanje članice ter za kandidatke za članstvo. To je bistveno za ohranjanje trdnosti Severno- atlantske zveze. 56 Širitev Nata in problemi tranzicije v srednji in vzhodni Evropi Literatura: – Bebler, Anton (1989): Die “zivil-militarischen Beziehungen” in Europaischen sozialisti- schen Laendern. Osterreichische Militär Zeitschrift, Vienna, no. 6, pp. 497–506. – Dunay, Pal (1995): A Lasting Peace in Central Europe (Chaillot Paper 20). WEU Institu- te for Security Studies, Paris. – Joo, Rudolf (1996): The Democratic Control of Armed Forces. WEU Institute for Secu- rity Studies (Chaillot paper 23), Paris. – National Security and Democracy (1994): A Symposium. Armed Forces and Society, vol. 20, No. 3. – Simon, Jeffrey (1995): Central European Civil-Military Relations and NATO Expansion. National Defense University (Mc Nair Paper 31), Washington. – Study on NATO Enlargement. NATO, Brussels, September 1995. – Szayna, Thomas S., F. Stephen Larrabee (1995): East European Military Reform after the Cold War. Implications for the United States, RAND, Santa Monica, str. 23–26. – Vlachova, Maria, Štefan Sarvaš: From the totalitarian to the post-totalitarian military. V: Anton Bebler (ur): Civil-Military Relations in Post-Comunist States: Central and Ea- stern Europe in Transtition; Praeger, Westport, Connecticut, London, str. 77–85, str. 93–100. – Wiatr, Jerzy J. (1995): The political role of the military in a new democracy: Poland., V: C. P. Danopoulos, C. Watson (eds.): Political Role of the Military: An International Handbook. Greenwood Publishing Group, Westport. – Wiatr, Jerzy J. (1997): Military, politics and society in Poland during democratic transi- tion. V: Anton Bebler (ur.): Civil-Military Relations in Post-Comunist States: Central and Eastern Europe in Transition; Praeger, Westport, Connecticut, London, str. 77–85. – Williams, John Allen, Charles Moskos (1993): Civil-Military Relations after the Cold War, paper delivered at the 1993 Annual Meeting of the American Political Science As- sociation, the Washington Hilton. 57 58 IV. MAJA GARB RAZMERJE MED VOJSKO IN OBLASTJO V VZHODNI EVROPI (socialistično obdobje) 59 Maja Garb UVOD Proces demokratizacije nekdanjih socialističnih držav v Evropi konec osemdese- tih in na začetku devetdesetih let je postal zelo pomembna in poudarjena tema številnih političnih, pa tudi drugih razprav. Demokratizacija ali uvajanje zaho- dnih gospodarskih, političnih in vrednostnih meril v življenje nekdanjih vzho- dnoevropskih družb počasi postaja stvarnost. Za zdaj sicer bolj na papirju – kot pravne norme na vseh družbenih področjih, upamo pa lahko, da bo postopoma prodrla tudi v miselnost ljudi samih, kajti le na ta način bo dejansko uresničena. Proučevanja posledic demokratičnega prehoda v državah na območju, ki smo ga nekdaj (tudi) v političnem smislu imenovali Vzhodna Evropa, se je treba lotiti tudi z vidika civilno-vojaških razmerij.1 Socialistične države so razmerje med voj- sko in politiko urejale na način, ki se je razlikoval tako od v zahodnih demokraci- jah uveljavljenih načinov kot od tistih, ki veljajo za t. i. nove nacije.2 Proces de- mokratizacije teh držav pa je sprožil spremembe tudi na področju civilno-vo- jaških razmerij. Države na prehodu (ali tranzicijske države) so prevzele splošni zahodnoevropski model razvoja in so po tem vzoru začele oblikovati razmerje med politiko in vojsko. Vendar imajo zaradi zakoreninjenih starih načel, neena- kih izhodiščnih položajev in večkrat nepravilnega pristopa pri uveljavljanju no- vih načel te države pri demokratizaciji civilno-vojaških razmerij mnogo težav. Kljub propadu socialističnih sistemov v Evropi zaradi problemov pri uveljavlja- nju demokratičnega načina urejanja civilno-vojaških razmerij značilnosti starih razmerij še ne morejo biti pozabljene, saj so kar nekakšno merilo, kakšna ta ra- zmerja v demokratičnih državah ne smejo biti (kljub temu da so bile te države v glavnem civilokracije, da se je izvajala posebna oblika civilnega nadzora nad voj- sko – partijski oziroma celo partokratski nadzor itd.). Prav tako se pri oblikova- nju civilno-vojaških razmerij po vzoru zahodnih demokratičnih držav močno izražajo nekatere posebnosti, ki pa izhajajo iz razlik v nekdanji urejenosti podro- čja. Dejstvo je, da je tudi demokratizacija na področju odnosov med civilno obla- stjo in vojsko pomembno merilo za mednarodno presojanje napredka v procesu demokratizacije nekdanjih socialističnih držav in ima med drugim mesto med pričakovanji, ki so jih države članice Nata postavile kot kriterije približevanja tej mednarodni varnostni organizaciji (v Študiji o širjenju Nata), podobne pogoje pa so postavile tudi druge mednarodne integracije. 1 Kljub temu, da uporabljam pojem civilno-vojaška razmerja, v prispevku obravnavam predvsem tisti del teh razmerij, ki se nanašajo na razmerje med vojsko in (politično) oblastjo. 2 Izraz nove nacije se nanaša na nove, dekolonizirane oz. osamosvojene države v južni in jugozaho- dni Aziji, na Srednjem vzhodu in v severni Afriki ter v sub-saharski Afriki (pojem uporablja Ja- nowitz, 1967). 60 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) Študije civilno-vojaških razmerij v “komunističnopartijskih” sistemih so se ob- likovale kot posebna kategorija na področju proučevanja civilno-vojaških razme- rij nasploh.3 Med najbolj odmevnimi so bile trije modeli zahodnih avtorjev (Kol- kowicz, Odom, Colton) o civilno-vojaških razmerjih v Sovjetski zvezi, zanimivo pa je, da so si med seboj precej različni ali celo nasprotni. Za proučevanje civilno-vojaških razmerij novih evropskih demokracij je zaradi različnih vplivov, ki jih nanje še vedno ima, ureditev teh razmerij v nekdanjem enopartijskem sistemu zelo pomembna (npr. leva politična usmerjenost starejše generacije častnikov v oboroženih silah držav na prehodu in imenovanje še aktiv- nih ali že upokojenih častnikov na mesta obrambnih ministrov v nekaterih od držav sta lahko dokaz, da se še vedno ohranjajo vezi, ki so obstajale med vojaki in politiki v enopartijskih sistemih). Zato bom v tem sestavku na kratko predsta- vila civilno-vojaška razmerja socialističnih sistemov v Evropi – najprej v razme- rah nastajanja teh sistemov, nato skozi omenjene teorije zahodnih avtorjev, na koncu pa bom povzela splošne glavne značilnosti in nekatere posebnosti civilno- vojaških razmerij, zlasti še odnosov med vojsko in civilno oblastjo, v socialistič- nih sistemih v Evropi. NADZOR NAD OBOROŽENIMI SILAMI V RAZMERAH TEMELJNIH DRUŽBENIH SPREMEMB V šestdesetih letih so strokovnjaki s področja civilno-vojaških razmerij proučeva- li problem nadzora nad oboroženimi silami v razmerah temeljnih političnih spre- memb, ki so nastale z revolucijami ali z dekolonizacijo (nastanek t. i. novih nacij). Jacques van Doorn (1969) povzame ugotovitve o temeljnih (možnih) trendih v ci- vilno-vojaških razmerjih po političnih spremembah: 1. Ustanovitev nove vojske. Novoustanovljene vojske so običajno mešanica različnih vojaških skupin – redne vojske, gverilskih enot, milice in najemniške vojske, oboroženih strankar- skih enot ali militantnih religioznih gibanj. Posledica takšne sestave je težavna vključitev (organizacijsko in normativno zlitje) teh skupin v nacionalno vojsko. 2. Čistke v “starih” oboroženih silah. Nov režim mora pogosto začeti s starim vojaškim kadrom, toda samospoštova- nje in včasih samozaščita novega sistema običajno privedeta do čistk v starem častniškem zboru, ki pa vendarle nujno ne zagotavljajo političnega nadzora nad vojsko. 3 Najbolj splošne kategorizacije civilno-vojaških razmerij namreč ločijo med tremi sistemskimi ti- pi: (1) tisti sistemi, v katerih vojsko nadzira ustavno določena institucija, (2) “komunističnopar- tijski” sistemi, kjer vojsko nadzira hegemonistična partija in (3) sistemi pod vojaško prevlado (Barany, 1991:76-77). 61 Maja Garb 3. Erozija političnega nadzora. Po začetnem obdobju prevlade novega političnega sistema oziroma strogega političnega nadzora se v drugem obdobju znotraj vojske običajno pojavijo profe- sionalni dejavniki; pri rekrutiranju častnikov postane odločilen dejavnik raven izobrazbe v nasprotju s prejšnjo politično privrženostjo. 4. Pojav vojaške intervencije. Novi politični eliti včasih ne uspe vzpostaviti ustreznega političnega nadzora nad oboroženimi silami, ki nato same prevzamejo oblast. Vendar pa se to tudi pri novih nacijah, kjer so vojaške intervencije sicer pogoste (glej Janowitz 1967, Welch 1987, Finer 1988), le redko zgodi takoj po razglasitvi neodvisnosti. Študija Doorna in drugih (Abrahamsson, Wiatr, Graczyk, Cvrček, Zhilin, Zol- berg, Dudley itd.) se nanaša na nove nacije in totalitarne, zlasti komunistične si- steme. Vendar pa njihove ugotovitve lahko dobijo splošnejši pomen, če bi se po- trdile tudi v primeru demokratizacije nekdanjih evropskih socialističnih držav, torej ravno tistih, ki so bile v raziskavi predmet raziskovanja. Ugotoviti je namreč mogoče, da tudi sedaj potekajo izredno globoke družbene spremembe, le da je proces počasnejši.4 ZAHODNI PRISTOPI K PROUČEVANJU CIVILNO-VOJAŠKIH RAZMERIJ V VZHODNI EVROPI Civilno-vojaška razmerja v vzhodnoevropskih državah so se znotraj držav samih le redko proučevala, to pa je verjetno le še povečalo zanimanje zahodnih vojaških sociologov in politologov, da sami čim bolj objektivno konceptualizirajo civilno- vojaška razmerja v socialističnih/komunističnih sistemih. Veliko pozornosti so vzbudili predvsem avtorji, ki so se ukvarjali s civilno-vojaškimi razmerji v Sovjet- ski zvezi, zlasti zaradi nasprotujočih si ugotovitev, po kakšnem modelu so ta raz- merja oblikovana. Zasledimo lahko vsaj tri takšne zahodne pristope k proučeva- nju oziroma modele civilno-vojaških razmerij v Sovjetski zvezi (Herspring, 1978: 1-5 in Barany, 1991: 82-87): model interesnih skupin oziroma institucionalno- konfliktni model (Kolkowicz), model institucionalne skladnosti (Odom) in parti- cipativni model (Colton). Institucionalno-konfliktni model ali model interesnih skupin Roman Kolkowicz je opravil pionirsko delo pri proučevanju civilno-vojaških ra- zmerij v Sovjetski zvezi, čeprav je njegov konfliktni model doživel precej kritik. Kolkowicz v svoji analizi izhaja iz dejstva, da je pomembna značilnost komunis- tične države med drugim tudi neusmiljeno podrejanje interesov in ciljev vseh družbenih institucij interesom in ciljem komunistične partije. Tako je za vladajo- 4 Herspring (1994) za opis sprememb konec osemdesetih let v državah Srednje in Vzhodne Evro- pe privzame pojem “refolution” (ang.) ali “refolucija”, ki združuje elemente revolucije in reform. 62 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) čo partijsko elito idealna vojska povsem v sistem, ki mu dominira partija, integri- rana vojska, kar pa je v nasprotju s stalnim naprezanjem vojske, da bi se osvobo- dila svoje podrejene vloge in nadzora ter vsiljevanja partije na vojaško notranje- profesionalno področje. Avtor obe instituciji – vojsko in komunistično partijo – obravnava predvsem z vidika nasprotij med njima, čeprav pa ne zanika, da imata tudi številne skladne cilje in skupne interese. Odnose med oblastjo in vojsko v Sovjetski zvezi kljub slednjemu ocenjuje kot napete in od časa do časa celo sov- ražne. Kolkowicz ugotavlja, da je do velikih sprememb v odnosih med komunistično partijo in vojsko prišlo po drugi svetovni vojni, ko je postala politika zelo odvisna od vojaške moči, še zlasti pa po Stalinovi smrti (Stalin je vojski zagotovil nekate- re privilegije, ki pa so bili predvsem namenjeni ohranjanju lojalnosti vojske). Nekdaj partiji strogo podrejena vojska je postajala vedno bolj samozavestna in se je manj podrejala. Z idejo strogega partijskega nadzora in politiziranosti vojske se po Kolkowiczevem mnenju še zlasti niso skladale težnje vojske k institucional- ni avtonomiji in profesionalni neodvisnosti. Takšne težnje označujejo “drugo ob- dobje” civilno-vojaških razmerij v Sovjetski zvezi; obdobje, ko je začel politični nadzor upadati in je po prvotnem obdobju enostranske prevlade političnega režima začela naraščati avtonomija oboroženih sil znotraj novoustvarjenega poli- tičnega okvira. Govorimo lahko o postopni restavraciji profesionalnih meril (Do- orn, 1969: 22-23). Kolkowicz torej trdi, da je vojaški profesionalizem neskladen s civilnim nadzorom, kar je v nasprotju s tistim, kar ugotavlja Huntington (1957: 80-85), namreč, da je (objektivni) civilni nadzor mogoče doseči s povečevanjem vojaškega profesionalizma (ker naj bi profesionalizacija vojsko naredila politično sterilno in nevtralno). Vendar pa so tudi drugi avtorji ugotavljali (povzema jih Doorn, 1969: 12-13, 19-20), da v posebnih razmerah (predvsem kadar pride do te- meljnih političnih sprememb v družbi in do novega političnega reda) lahko mož- na neskladnost političnih in profesionalnih vrednot, kriterijev in vlog postane vi- dna. Z indoktrinacijo pa poskuša partija ustvariti častnika, ki bo tako profesio- nalni strokovnjak kot politično aktiven državljan; obe vlogi se medsebojno pod- pirata in ne povzročata osebnih in institucionalnih napetosti. Ključni problem konflikta med vojsko in vladajočo komunistično partijo vidi Kolkowicz predvsem v različnih interesih, pa tudi vrednotah in ciljih obeh insti- tucij. Interesi in vrednote obeh institucij so tako “ideološke” (tradicionalne vred- note, samopodoba in prepričanja vojske v nasprotju z antivojaško ideologijo, ki naj bi bila lastna komunističnim partijam) kot funkcionalne (težnja obeh po odlo- čanju o vojaških zadevah na področju varnosti). Tradicionalni pogled častnikov na lastno profesijo je običajno idealiziran, svoje dolžnosti vidijo kot nekaj več kot le službo – kot služenje domovini, to podobo častnika pa partijski funkcionarji zavračajo in skušajo sami krojiti podobo vojske, zlasti pa biti obveščeni o vseh notranjih dogajanjih in morali v vojski. Zato je partija razvila celo mrežo “politič- nih častnikov” v vojski, ki naj bi opazovali in nadzorovali politične in vojaške de- javnosti vojakov in še zlasti častnikov, uvedla politično izobraževanje in indoktri- niranje častnikov, uravnavala napredovanje, pospeševala določene akcije s priti- ski in zastraševanjem ter skušala vojsko tudi na neki način povezati z družbo, da 63 Maja Garb bi tako “bolje razumela nacionalni interes”. Kolkowicz trdi, da “politični častniki” niso zastopali interesov oboroženih sil, ampak komunistične partije, in da so jih “redni” častniki zato običajno zavračali. Na funkcionalni ravni pa se nesoglasja med vojsko in partijo kažejo predvsem v rivalstvu pri odločanju o notranjih zade- vah vojaške organizacije in o tistih nacionalnovarnostnih vprašanjih, ki so pre- dvsem v pristojnosti vojske ali pa pri odločanju o njih vojska vsaj strokovno so- deluje (največ problemov med obema institucijama je bilo v Sovjetski zvezi pri odločanju o vojaški strategiji). Stalni in mnogostranski konfliktni odnos med voj- sko in komunistično partijo vpliva na politično nestabilnost, ima nasprotne učin- ke na moralo od zaželenih in vpliva na izgubo vojaške učinkovitosti (povzeto po Kolkowicz, 1978, 1980a, 1980b in Barany, 1991). Model institucionalne skladnosti Kolkowiczev model konflikta med vojsko in komunistično partijo v Sovjetski zvezi je doživel močne kritike. Še zlasti mu je nasprotoval William E. Odom, ki je svojo analizo zasnoval ne na zadevah, ki instituciji ločijo, ampak na skupnem in- teresu in ciljih obeh institucij, ki jih tudi Kolkowicz ni zanikal. Odom ne dvomi o obstoju razlik med partijskim vodstvom in vojsko, meni pa, da obstaja med njima konsenz v zvezi z nekaterimi vprašanji in da je v teh vprašanjih vojska bliže partiji kot katerakoli druga institucija. Meni tudi, da zve- za med učinkovitostjo in partijskim nadzorom ni obratnosorazmerna, ampak, nasprotno, da “politični častniki” včasih celo lahko okrepijo disciplino, moralo in bojno pripravljenost. Med vprašanji, na katera imata komunistična partija in vojska podobne odgo- vore oziroma sodelujeta pri njihovem reševanju, Odom poudari naslednja: 1. ekonomska decentralizacija (zdi se, da tako partija kot vojska nasprotujeta ekonomskim reformam in cenita centralno načrtovanje), 2. intelektualno odpadništvo (obe instituciji obsojata kritiko režima, ki se pojav- lja v literaturi), 3. nacionalno vprašanje (obe instituciji se zavedata, da Sovjetska zveza ni enona- cionalna država, zavedata se tudi preteklosti – da so boljševiki osvojili oblast v imperiju, kjer ima vojaška oblast v oddaljenih provincah zelo dolgo zgodovi- no), 4. politična in ekonomska liberalizacija Vzhodne Evrope (v zvezi s tem trendom sta vojska in partija zavzeli konzervativna stališča) in 5. destalinizacija (procesi in ukrepi destalinizacije so prizadeli tako partijske apa- ratčike kot visoke častnike). S temi primeri je Odom želel pokazati, da se komunistična partija in vojska v Sovjetski zvezi vendarle strinjata v številnih vprašanjih. Na podlagi tez o podo- bnosti in sodelovanju je oblikoval svoj koncept oziroma model civilno-vojaških razmerij v Sovjetski zvezi, v katerem ugotavlja, – da je vojska administrativna roka partije in ni ločena od nje oziroma z njo ne tekmuje, – da ima partijsko-vojaška zveza simbiotičen vidik v notranji politiki, 64 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) – da je vojska najprej in predvsem politična institucija; opredelitve apolitičnega profesionalizma ne morejo depolitizirati aktivnosti častnika, – da je vojaško politično življenje po naravi birokratsko in ne parlamentarno in/ali lobistično in – da se vojaškopolitično odločanje loči od (vojaškega) odločanja na nižjih ravneh vojaške organizacije. Zlasti s slednjo ugotovitvijo Odom pokaže, da je bila na čelu države vendarle politična in ne vojaška institucija ter da so častniki le izvajalci višjih odločitev. Meni, da je v sovjetskem sistemu sicer prevladovalo vojaško odločanje, niso pa prevladovali maršali in generali (povzeto po Odom, 1978 in Barany, 1991). Participativni model Tretji model, njegov avtor je Timothy J. Colton, sodi glede na stališča do civilno- vojaških razmerij v Sovjetski zvezi po vsebini oziroma opredeljevanju odnosov med vladajočo partijo in vojsko med oba že predstavljena modela. Colton v svo- jem modelu ne poudarja partijskega nadzora nad vojsko (kot Kolkowicz) in ne simbiotičnega razmerja med partijo in vojsko (kot Odom), ampak vidi poglavitno značilnost sovjetskih civilno-vojaških razmerij v vojaški participaciji v politiki. Koncept oziroma model participacije po avtorjevem mnenju omogoča upora- bnejše ugotovitve o vojaški politiki kot pa koncept civilnega nadzora. Razlogi so v tem, da ta koncept ne predpostavlja, da sta oba akterja, vojska in partija, diho- tomni kategoriji (koncept pušča odprto, do katere stopnje se bodo častniki in ci- vilisti družno udeleževali politike; participacija lahko vključuje tako posamezni- ke, stabilne skupine, ad hoc skupine ali celotne institucije), da osredotočanje na politično participacijo spodbuja analitično fleksibilnost (model dopušča stopnje- vanje in variacije v civilno-vojaških oziroma partijsko-armadnih razmerjih) in da prinaša v analizo več kot le eno raven kompleksa. Vojaška participacija ima, kot ugotavlja Colton, v vsakem političnem sistemu več razsežnosti. Sam uporabi dve: (1) področje, ki ga neko vprašanje, o katerem se je treba odločiti, zadeva, in (2) v participaciji uporabljena politična sredstva. Področje je najožje, kadar gre za notranja vprašanja vojske, in se širi prek institu- cionalnega (vprašanja ideološke samopodobe, gmotnih dobrin, statusa častni- kov...) in “vmesnega” (“intermediate”) področja (vprašanja, ki se na neki način si- cer tičejo nekaterih častnikov, a so stvar drugih delov družbe) do splošnih druž- benih vprašanj, ki zadevajo vse državljane in vključujejo temeljne cilje in potrebe družbe kot celote. Sredstva, ki jih vojaki uporabljajo v politiki, pa se razprostirajo od najpogoste- je uporabljane posebne pravice, ki izhaja iz službe oziroma uradne pravice/ dolžnosti (npr. pravica do odločanja in poveljevanja, nadzor nad informacijami), prek strokovnega nasveta in političnega barantanja ali pogajanja do ultimativne- ga sredstva – sile. 65 Maja Garb Shema 1: Vzorci vojaške participacije v politiki (Colton, 1978:65,66) področje notranja institucionalna ”vmesno” družba sredstvo vprašanja vprašanja področje uradna dolžnost 1 5 9 13 strokovni nasvet 2 6 10 14 politično pogajanje 3 7 11 15 sila 4 8 12 16 Shema 1 prikazuje možne kombinacije stopenj obeh razsežnosti, ki jih v svoji analizi civilno-vojaških razmerij uporablja Colton. Izkaže se, da v sovjetski praksi veliko častnikov sodeluje v politiki pri odločanju o notranjih zadevah vojaške or- ganizacije, in sicer po uradni dolžnosti (kombinacija 1). Precej jih tudi sodeluje reševanju notranjih vprašanj s strokovnimi nasveti (kombinacija 2) in političnim pogajanjem (kombinacija 3). Tudi pri reševanju institucionalnih vprašanj sodelu- je precej častnikov. Večinoma se v odločanje vključujejo po uradni dolžnosti (kombinacija 5) in s strokovnimi nasveti (kombinacija 6), manj pa s političnim pogajanjem (kombinacija 7). Udeležba pri reševanju vprašanj z “vmesnega” po- dročja je zelo podobna – precej častnikov sodeluje s pravico, ki jim jo daje služba (kombinacija 9), in s strokovnimi nasveti (kombinacija 10), le malo pa jih upora- blja politično pogajanje (kombinacija 11). Pri reševanju družbenih vprašanj sode- luje le malo častnikov, pa še ti le po uradni dolžnosti (kombinacija 13) in s stro- kovnimi nasveti (kombinacija 14). Političnega pogajanja častniki pri odločanju o družbenih vprašanjih ne uporabljajo (kombinacija 15). Prav tako častniki sovjet- ske vojske pri političnem odločanju na katerikoli stopnji oziroma kateremkoli po- dročju ne uporabljajo sile (kombinacije 4, 8, 12 in 16). Interakcije med vojsko in partijo v Coltonovem participativnem modelu torej ne označuje ne konflikt in ne konsenz, ampak medsebojno prežemanje obeh in- stitucij. Partija prodira v vojsko prek različnih sredstev, najbolj očitno prek glav- ne politične uprave (GPU),5 vojska pa v politične strukture vstopa prek članstva v partijskih organizacijah na različnih ravneh. Participativni model predpostav- lja, da je vojska zadovoljna s takšno vlogo v politiki, ki ji jo dovoljuje partijsko vodstvo – sodelovanje pri odločanju in privzemanju notranjih ciljev ter ciljev šir- šega pomena. S tem ko partija vojski dopušča, da rešuje svoje notranje probleme, naj bi se vojski zviševal občutek odgovornosti. Vojska v svojem političnem delo- vanju lahko uporabi tudi silo, vendar pa je to le možnost, ki je vojski ni treba iz- koristiti, saj lahko uporablja druga sredstva (povzeto po Colton, 1978 in Barany, 1991). 5 Glavna politična uprava je bila osrednji organ v sistemu političnega nadzora nad vojsko v Sov- jetski zvezi in je bil podrejen Centralnemu komiteju Komunistične partije. GPU je partija usta- novila že leta 1919, da bi centralizirala nadzor partijsko-politične indoktrinacije (Wesbrook, 1983: 21). 66 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) Barany (1991) ugotavlja, da nobeden od predstavljenih modelov ne more pov- sem razložiti vseh relevantnih pojavov s področja civilno-vojaških razmerij, sku- paj pa lahko znatno prispevajo k razumevanju predmeta proučevanja. Vsak od modelov ima seveda kakšno pomanjkljivost, pa tudi prednost. Kolkowiczev mo- del ni primeren za razlago civilno-vojaških razmerij v Sovjetski zvezi v vseh zgo- dovinskih obdobjih. Poudarja nemreč le spremembe pri vojaškem profesionaliz- mu po Stalinovi smrti, ne razpravlja pa o relativno pasivni vlogi vojske v politiki pred letom 1953. Dejstvo pa je, da se je v socialističnih državah sčasoma večala profesionalizacija oboroženih sil, na katero opozarja Kolkowicz in jo omenjajo tu- di drugi avtorji. Odom prezre napetosti v odnosih med vojsko in partijo ter pod- cenjuje strah partije pred vojsko. Poleg tega je njegova označitev vojske kot pre- dvsem politične institucije vendarle preveč ozka. Kljub temu da je vojska politič- na institucija že zaradi svoje vloge pri obrambi režima in revolucionarne dedišči- ne, ne moremo zanikati tudi njenih profesionalnih značilnosti. Coltonov model omogoča vpogled v različne možnosti participacije vojske v politiki, ne uspe pa mu pojasniti relativno nizke stopnje vključevanja vojske v politične procese. Ne- uporaben pa je tudi za razlago primerov aktivne participacije vojske v politiki (npr. poskus državnega udara v Sovjetski zvezi avgusta 1991). ZNAČILNOSTI IN POSEBNOSTI CIVILNO-VOJAŠKIH RAZMERIJ V EVROPSKIH SOCIALISTIČNIH DRŽAVAH Med najpomembnejšimi značilnostmi ali bolje rečeno predpostavkami civilno-vo- jaških razmerij v socialističnih sistemih je prav gotovo dvojna vloga (“dual functi- on”) oboroženih sil. Imajo namreč zunanjo in notranjo vlogo. Koncept dvojne vlo- ge oboroženih sil izhaja iz posebnega etosa vojakov – so najprej bojevniki za svo- bodo (ta funkcija se kasneje razširi v t. i. družbenopolitično funkcijo, ki je usmer- jena k pospeševanju nacionalnega razvoja s cilji na ideološkem, gospodarskem, duhovnem/religioznem in družbenokulturnem področju) in nato še profesionalci (vojaška funkcija oziroma obrambna in varnostna funkcija); (Notosusanto, 1974: 49-50). Naslednja značilnost civilno-vojaških razmerij v socialističnih sistemih pa je strog nadzor edine vladajoče partije nad oboroženimi silami, ki sega celo na urejanje problemov znotraj same vojaške organizacije (partokratski nadzor). Nadzor vladajoče partije poteka prek več mehanizmov, med najpomembnejšimi pa so institucija “političnih častnikov” znotraj vojske, ki so vezani na politično upravo, partijske organizacije znotraj vojske in politična indoktrinacija v vojaš- kem šolstvu ter usposabljanju nasploh, pa tudi selekcija vojaških kadrov na razredni podlagi (zlasti iz delavskih in kmečkih slojev). Partijski (partokratski) nadzor je edina oblika nadzora v teh sistemih, kajti neformalnega nadzora preko javnosti in množičnih občil tukaj ni, medtem ko je za države z demokratično ure- ditvijo običajen. Civilno-vojaška razmerja v večini držav socialističnega tabora v Evropi so se že v osnovi razlikovala od urejenosti ali vsaj poskusov urejenja tega področja v Sov- 67 Maja Garb jetski zvezi. Kljub temu da je v vseh socialističnih državah komunistična partija želela izvajati oster nadzor nad oboroženimi silami in da je bila Sovjetska zveza pokroviteljica teh držav (vsaj nesovjetskih članic Varšavskega sporazuma), je bilo v odnosih med civilno oblastjo in vojsko drugih držav ravno zaradi sovjetskega pokroviteljstva precej posebnosti. Najosnovnejši razlog za to, da so se civilno-vojaška razmerja v Sovjetski zvezi in drugih evropskih socialističnih državah med seboj razlikovala, je v tem, da ar- made večine ostalih držav niso revolucionarne (izjema je bila Jugoslavija). Vojska tako v teh državah (imenujemo jih lahko tudi nesovjetske članice Varšavskega sporazuma) ni ohranjala t. i. pridobitev revolucije, kot jih je v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji. Nacionalno osvoboditev in socialistični politični sistem jim je prinesla sovjetska Rdeča armada. Sovjetska zveza je želela ohraniti tako tehnološko kot tudi idejno navezanost armad evropskih socialističnih držav (eden od razlogov, da jih je organizirala v posebno vojaško-politično zvezo), zato so častniki sovjet- ske vojske imeli pomembne položaje tudi v drugih vojskah. Tako bi bilo morda bolj smiselno, da ne sprašujemo po civilno-vojaških razmerjih med vojsko in par- tijskim vodstvom posamezne države, ampak o razmerjih med prvič, na eni strani nacionalnimi vojskami in sovjetskim partijskim vodstvom na drugi strani in dru- gič, o razmerju med vodstvi posameznih držav in vodstvom v Sovjetski zvezi. Dejstvo je, da medtem ko so se partijska vodstva socialističnih držav članic Var- šavskega sporazuma podrejala sovjetski komunistični partiji, so posamezne voj- ske kljub indoktrinaciji bolj ali manj ostajale nacionalne, pa čeprav jim je bila skoraj odvzeta tudi temeljna funkcionalna vloga obrambe državnega ozemlja pred zunanjim agresorjem. Te države so bile na neki način vseskozi okupirane, ob napadu sil nasprotnega bloka na eno od držav pa bi se v bran ne postavila (le) nacionalna vojska, ampak združene enote držav Varšavskega sporazuma pod po- veljstvom Sovjetske zveze. Dokaz, da nacionalne armade kljub indoktrinaciji niso podpirale prosovjetske- ga socialističnega režima, je tudi njihovo ravnanje ob notranjih političnih krizah (Češkoslovaška 1953 in 1968, Madžarska 1956, Poljska 1956, 1970 in 1976). Pra- viloma namreč niso intervenirale proti poskusom liberalizacije. Poskuse reform oziroma liberalizacije so zadušile sovjetske enote (Madžarska 1956, Češkoslo- vaška 1968); (povzeto po Barany, 1991 in 1993, Johnson, 1995: 23-26). Tako tudi lahko razumemo, zakaj začetki procesov demokratizacije konec osemdesetih let niso povzročili nasprotovanja in posredovanja vojske v prid staremu režimu. Lju- bica Jelušič (1992: 334) ugotavlja, da je uporabnik vojske oziroma njene profesio- nalnosti “država oziroma narod, in vojska včasih ugotovi, da je njena podložnost narodu ne zavezuje tudi podložnosti državi”. Poseben primer civilno-vojaških razmerij se je po letu 1980 oblikoval na Polj- skem, ki je z vojaškim udarom decembra leta 1981 postala edina evropska socia- listična država z vojaško vladavino. Že leto dni pred vojaškim udarom so se civil- no-izvršilne, politično-partijske in vojaške funkcije kopičile v osebi obrambnega ministra generala Jaruzelskega, ki je februarja 1981 postal predsednik vlade, obdržal pa je tudi vojaški resor. Spričo težkega gospodarskega stanja in socialnih nemirov (stavk pod vodstvom sindikalnega gibanja Solidarnost) je javnost takšne 68 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) spremembe v državnem vodstvu sprejemala celo z odobravanjem. “Po izsledkih raziskave javnega mnenja spomladi 1981 je bil ugled partije padel na 12 odstot- kov – v primerjavi z ugledom katoliške cerkve in “Solidarnosti” s približno 90 ozi- roma 80 odstotkov in ugledom armade s približno 70 odstotki. Na svobodnih vo- litvah, ki jih je zahtevala “Solidarnost”, bi Poljska združena delavska partija po tedanjih ocenah dobila le 5-10 odstotkov glasov in zanesljivo izgubila oblast. Ker je bilo vodstvo partije neenotno glede načinov za urejanje najtežjih vprašanj in ni bilo sposobno popeljati države iz globoke gospodarske, politične in moralne kri- ze, je vajeti oblasti vse bolj prepuščalo vojaškemu vrhu. Vojska je posojala partiji svoj ugled in tako reševala režim, partija pa je v zameno prepuščala vojski ob- last.” (Bebler, 1984: 511) Postopno prevzemanje državnih funkcij s strani vojske pa ni imelo samo omenjenih notranjih razlogov. Civilno vodstvo je v “tem posto- pnem uvajanju militokracije “na obroke” videlo tudi način obrambe pred sicer skoraj neizogibno tujo vojaško intervencijo – uspelo jim je ohraniti vsaj nacional- no avtonomijo Poljske v okviru vzhodnega bloka” (Bebler, 1984:511). Leta 1983 so vojaško stanje v državi uradno odpravili, toda dejansko se je premoč vojske nad civilnimi političnimi institucijami ohranila. Jugoslavija (Socialistična federativna republika Jugoslavija) je še ena poseb- nost pri odnosih med vladajočo Zvezo komunistov Jugoslavije in vojsko. Jugoslo- vanska ljudska armada se je vseskozi zavedala svoje vloge kot nosilke tradicij na- rodnoosvobodilne vojne in varuhinje pridobitev socialistične revolucije in je zato vseskozi podpirala civilno oblast – dokler je tudi oblast ohranjala obstoječi režim. Poleg notranje in zunanje vloge (ob agresiji bi delovala sama, brez pomoči blo- kovskih zaveznikov, ki bi jo imela večina drugih socialističnih držav v Evropi) je delovala tudi kot močan dejavnik nacionalne integritete (glej Enloe, 1990). Kljub temu pa je bila pripravljena nastopiti in tudi je nastopila proti “svojemu ljudstvu” (v osemdesetih letih na Kosovu in v začetku devetdesetih let proti odcepitvi jugo- slovanskih republik Slovenije in Hrvaške), kar se drugod ni dogajalo. Različna zgodovina, vojaška tradicija, politični sistem, nacionalna sestava, po- litična kultura itd. v nekdanjih evropskih socialističnih državah so vplivali tudi na raznolikost civilno-vojaških razmerij v teh državah – kljub poskusom poenote- nja, ki jih je v državah članicah Varšavskega sporazuma izvajala Sovjetska zveza. Anton Bebler (1994) razlikuje politične sisteme glede na to, ali v sistemu prevla- dujejo civilisti ali vojska, in glede na naravo oblasti, ki jo izvaja prevladujoča družbena skupina – diktatorski ali oligarhični sistemi (shema 2), in ugotavlja, da so si bile glede na te razsežnosti, ki označujejo civilno-vojaška razmerja, evrop- ske socialistične države precej različne. 69 Maja Garb Shema 2: Tipologija vzhodno- in srednjeevropskih komunističnih sistemov civil- no-vojaških razmerij pred letom 1990 (Bebler, 1994: 144) diktatorski sistemi oligarhični sistemi močno civilno Romunija (pod Ceausescom) Nemška demokratična republika prevladujoči Albanija (pod Hoxho) Albanija (po Hoxhi) sistemi SFRJ (pod Titom) Madžarska Bolgarija (pod Živkovom) Češkoslovaška Bolgarija (po Živkovu) (SZ) rahlo civilno SFRJ (1981 – 1991) prevladujoči vojaško Poljska (1981 – 1989) prevladujoči Jonathan R. Adelman6 opozarja na obstoj treh glavnih vzorcev v civilno-vo- jaških razmerjih v “socialistični regiji”: 1. močna politična vloga vojske, povezana z naravo revolucionarne poti do oblasti (Kitajska, Vietnam, Jugoslavija), 2. mini- malen politični vpliv (države Vzhodne Evrope), 3. minimalna, toda znatno na- raščajoča politična vloga vojske (Sovjetska zveza). Vendar pa je politični vpliv oziroma politična moč vojske le eden od elementov civilno-vojaških razmerij v državi in različnost na tem področju še ne dokazuje, da odnosi med vojsko in oblastjo v evropskih socialističnih državah vendarle niso imeli nekaterih skupnih splošnih značilnosti. Med takšne lahko, če ponovim, uvrstimo: – dvojno vlogo oboroženih sil – zunanjo (obramba pred agresijo) in notranjo (ob- ramba družbene in politične ureditve), ki je bila v posameznih državah različ- no močno izražena; – oster politični nadzor partije nad vojsko, ki so ga partijska vodstva dosegala s politično indoktrinacijo, posebno mrežo “političnih častnikov” na vseh ravneh vojaške organizacije (dvojni sistem poveljevanja) in prek zaželenega članstva pripadnikov častniškega zbora v komunistični partiji, vse skupaj pa je vodilo k dvojnemu (vojaškemu in političnemu) sistemu poveljevanja v vojski. Partijski nadzor nad vojsko je tudi omogočal podrejenost vojske civilni oblasti (celo državni udar na Poljskem, edina izjema v podrejenosti vojske, je bil verjetno izveden s soglasjem do udara vladajoče delavske partije), čeprav se je v tistih državah, kjer je imela vojska vseskozi večji vpliv v politiki, položaj precej spre- menil, ko so socialistični sistemi začeli očitno razpadati (poskus vojaškega udara v Sovjetski zvezi 1991, vojaška intervencija zvezne vojske v Jugoslaviji); – družbeno vlogo vojske – ne le kot agenta družbene socializacije in ponekod nacionalnega integratorja, ampak tudi za pomoč ob naravnih in drugih nesre- čah, pomoč pri delu v poljedelstvu in industriji itd. – ki pa zaradi tradicije ne- odpora (primer Češkoslovaške) in informacijske blokade, ki jo je izvajala oblast, vojske z družbo v večini držav le ni povezala. 6 Vir, ki ga povzema Barany (1991: 93): Adelman, Jonathan R. (1982): Toward a Tipology of Com- munist Civil-Military Relations, v: Jonathan R. Adelman (ur.): Communist Armies in Politics, Bo- ulder, CO, Westview Press, str. 1–15. 70 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) SKLEP Prispevek utemeljujem s predpostavko, da so značilnosti civilno-vojaških razme- rij v nekdanjih socialističnih državah eno od osnovnih izhodišč za proučevanje civilno-vojaških razmerij v državah na prehodu oziroma v novih demokracijah. Civilno-vojaška razmerja v nekdanjih evropskih socialističnih državah so se nam- reč že v osnovi precej razlikovala od takšnih, ki jih v duhu splošne demokratiza- cije te države uveljavljajo danes. Oblikovala so se v razmerah korenitih družbe- nih sprememb, se skladno s posameznimi pojavi politične liberalizacije in veča- nja vojaškega profesionalizma socialističnih armad v nekaterih obdobjih tudi spreminjala, v določeni meri izražala zgodovinske posebnosti nastanka socialisti- čnih držav, vsekakor pa bolj ali manj ostajala zaznamovana z izredno ostrim nad- zorom vladajoče partije nad oboroženimi silami. 71 Maja Garb Literatura – Barany, Zoltan D. (1991): Civil-Military Relations in Communist Systems: Western Mo- dels Revisited. Journal of Political and Military Sociology, Vol. 19, Summer, str. 75–99. – Barany, Zoltan D. (1993): Civil-Military Relations in Comparative Perspective: East- Central and Southeastern Europe. Political Studies, Vol. XLI, No. 4, December, str. 594–610. – Bebler, Anton (1984): Militokracija v sodobnih političnih sistemih. Teorija in praksa, let. 21, št. 5–6, str. 504–518. – Bebler, Anton (1994): Civil-Military Relations in the Central-East European States in Transition. Jornal of International Relations/Revija za mednarodne odnose, Vol. 1, No. 2–4, str. 143–152. – Colton, Timothy J. (1978): The Party-Military Connection: A Participatory Model. V: Da- le R. Herspring in Ivan Volgyes (ur.): Civil-Military Relations in Communist Systems. Westview Press, Boulder, Colorado / Dawson, Folkestone, England, 1978, str. 53–75. – Doorn, Jacques van (1969): Political Change and the Control of Military. V: Jacques van Doorn (ur.): Military Profession and Military Regimes: Commitments and Conflicts. Mouton, The Hague/Paris, str. 11–31. – Finer, Samuel E. (1988): The Man on Horseback: The Role of Military in Politics. 2. razširjena in dopolnjena izdaja. Westview Press, Boulder, Colorado / Pinter Publishers, London, England. – Herspring, Dale R. (1978): Introduction. V: Dale R. Herspring in Ivan Volgyes (ur.): Ci- vil-Military Relations in Communist Systems. Westview Press, Boulder, Colorado / Dawson, Folkestone, England, 1978, str. 1–5. – Herspring, Dale (1994): “Refolution” in Eastern Europe: The Polish, Slovak and Hunga- rian Militaries. European Security, Vol. 3, No.4, Winter 1994, str. 664–690. – Huntington, Samuel P. (1957): The Soldier and the State; The Theory and the Politics of Civil-Military Relations. Vintage Books, New York. – Janowitz, Morris (1967): The Military in the Political development of New Nations: An Essay in Comparative Analysis. The University of Chicago Press, Chicago and London. – Jelušič, Ljubica (1992): Civilno-vojaška razmerja v pluralistični družbi. V: Nastajanje slovenske državnosti (Zbornik referatov). Ljubljana, str. 327–343. – Johnson, Maredith Mae (1995): Civil-Military Relations in Central and Eastern Europe. V: Ernest Gilman in Detlef E. Herold (ur.): Democratic and Civil Control Over Military Forces – Case Studies and Perspectives. NATO Defense College, Monograph Series, No. 3, Rome, str. 9–43. – Kolkowicz, Roman (1978): Interest Group in Soviet Politics: The Case of the Military. V: Dale R. Herspring in Ivan Volgyes (ur.): Civil-Military Relations in Communist Sys- tems. Westview Press, Boulder, Colorado / Dawson, Folkestone, England, 1978, str. 9–25. – Kolkowicz, Roman (1980a): The Dynamics of Party-Military Relations. V: Amos Per- lmutter in Valerie Plave Bennett (ur.): The Political Influence of the Military: A Compa- rative Reader. New Haven and London, Yale University Press, str. 184–191. – Kolkowicz, Roman (1980b): The Dialogue on Professional Autonomy: Military Indepen- dence vs. Political Integration. V: Amos Perlmutter in Valerie Plave Bennett (ur.): The 72 Razmerje med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) Political Influence of the Military: A Comparative Reader. New Haven and London, Ya- le University Press, str. 191–193. – Notosusanto, Nugroho (1974): Indonesia: Armed Forces and Society into the 1980s. V: Catherine McArdle Kelleher (ur.): Political-Military Systems: Comparative Perspectives. Sage Publications, Beverly Hills/London, str. 39–54. – Odom, William E. (1978): The Party-Military Connection: A Critique. V: Dale R. Hers- pring in Ivan Volgyes (ur.): Civil-Military Relations in Communist Systems. Westview Press, Boulder, Colorado / Dawson, Folkestone, England, 1978, str. 27–52. – (1995) Študija o širjenju Nata (neuraden prevod). Slovenska vojska, št. 104, 20. oktober 1995, str. 21–28 in/ali Study on NATO enlargement. September 1995. – Welch, Claude E., Jr. (1987): No Farewell to Arms? Military Disengagement from Poli- tics in Africa and Latin America. Westview Press, Boulder and London. – Wesbrook, Stephen D. (1983): Sociopolitical Training in the Military: A Framework for Analysis. V: Morris Janowitz, Stephen D. Wesbrook (ur.): The Political Education of Soldiers. Sage Publications, Beverly Hills/London/New Delhi. 73 V. LJUBICA JELUŠIČ SPREMINJANJE ODNOSOV MED VOJAŠTVOM IN CIVILNIM OKOLJEM V POSTSOCIALIZMU 75 Ljubica Jelušič CIVILNO OKOLJE IN NADZOR NAD INSTITUCIONALNIM NASILJEM V analizi razmerij med civilno politično ureditvijo ter civilnim okoljem v celoti na eni strani ter vojaštvom in varnostno politiko na drugi strani se kot temeljno vprašanje postavlja problem nadzora nad institucionalnim nasiljem. Vpogled v te odnose, ki jih popularno imenujemo civilno-vojaški odnosi, nam hkrati omogoča videti in izmeriti stopnjo legitimnosti vojaštva v določeni družbi. Vzroke za to je treba iskati v dejstvu, da se s povečevanjem kritik družbe na račun vojske zmanj- šuje njena družbena sprejemljivost; v dejstvu, da je sodobno vojaštvo nasploh pri- siljeno v civilianizacijo in da izgublja svojo institucionalno identiteto; da se zmanjšuje popularnost vojaške službe in da se je z dvomi o vojski kot odločilnim dejavnikom nacionalnovarnostne politike zamajala tudi legitimnost same varno- stne politike. V tem smislu je kriza legitimnosti vojaštva tudi napoved krize legiti- mnosti vsakega političnega sistema, ki mu ne uspe urediti odnosa do vojaštva in varnostne politike po načelih prevladujoče politične kulture. Vsi ti pojavi so pri- sotni v zahodnih družbah, s posebno izrazitostjo pa prihajajo na dan v nekdanjih socialističnih državah, medtem ko se tretji svet še vedno, čeprav mnogo manj in- tenzivno kot v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, srečuje s protislovno vlogo oboroženih sil: na eni strani kot generatorja reda, na drugi pa kot intervencijske sile v politiki. Tiste države nekdanje socialistične Evrope, ki jim ne bo uspelo vzpostaviti nadzora nad vojsko v skladu z načeli okolja, ki bi se mu rade približale (to je okolju Evropske zveze in okolju zveze Nato), bodo nezadržno drsele v oko- lje tretjega sveta. Ko govorimo o razlogih za prošnje teh držav za vstop v Nato, po- navadi vidimo bolj prestižne razloge, ravnokar omenjenega pa zanemarjamo. Dogajanje na ozemlju nekdanje Jugoslavije je najbolj čista slika tega procesa. Vojske na tem območju so pod nadzorom tistega političnega dejavnika, ki je naj- močnejši tudi v političnem življenju države: če je to parlament, potem so pod nad- zorom parlamenta, če so to stranke, so vojske pod nadzorom strank. Pri tem je ključno tudi to, da so sistemi nadzora najbolj avtoritarni tam, kjer obstajajo voj- ske, ki so kakorkoli sodelovale v vojni (Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija). Nekoliko bolj demokratični, morda bi lahko rekli, popustljivi, pa so sistemi nad- zora nad vojskami, ki niso sodelovale v oboroženih spopadih ali pa se je to doga- jalo le kratek čas (Makedonija, Slovenija). Tudi javnost bolj skrbno motri svojo vojsko in njeno ravnanje, če je le-ta nedavno operativno izpolnjevala funkcionalni imperativ, in je videti bolj ignorantska tam, kjer je vojska že dalj časa zunaj svoje operativne uporabe. V Sloveniji je stanje povečane vznemirjenosti javnosti na eni strani in vojaškega alarmizma1 v vojaški organizaciji na drugi strani trajalo do od- stavitve obrambnega ministra Janeza Janše in nekaterih ključnih osebnosti iz ob- 76 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu dobja oboroženih spopadov z JLA. Po teh dogodkih zanimanje slovenske javnosti za obrambne zadeve precej upade, kar pomeni, da se morata obrambno ministr- stvo in Slovenska vojska dokaj truditi za pozornost javnosti, pa še to jima uspeva bolj na račun incidentov kot pa zaradi vsakdanjega delovanja. Legitimnost vojaštva kaže na stopnjo skladnosti oziroma ustreznosti vključe- vanja vojaštva v politiko. Vključenost vojaštva v politiko je legitimna samo, če njeno vključevanje poteka po načelih, ki jih določena politična kultura priznava za prevladujoče. Vojaštvo kot državna institucija sledi načelom centraliziranega vodenja in poveljevanja, zato tudi svoje vključevanje v politiko prilagodi državno priznanemu konceptu politične kulture. Pluralizem političnih kultur in centralizi- rana vojska prej ali slej destabilizirata državo. Najbolj verjetni posledici tega pro- tislovja sta dve: ali se vojska in vojaštvo prilagodita in decentralizirata, lahko se celo zgodi, da vojska nastane kot izraz skupne volje različnih političnih okolij; ali pa se unitarizirajo različne politične kulture v eno. Praksa kaže, da se prvi posle- dici najbolj upira vojska, druga posledica pa je najbolj pogubna za samo državno ureditev. Kajti vojska opazneje poseže v politično ureditev, kadar presodi, da je njena vključenost premalo vplivna (ugledna), ali kadar presodi, da izgublja spre- jemljivost za državljane. Če pri tem uporabi tiste formule političnega vladanja, ki se zdijo skladne s politično kulturo, obstaja velika verjetnost, da se bo ob njeni lastni notranji preobrazbi povečevala tudi njena politična sprejemljivost. Če pa poseže tako, da uporabi svoje notranje vzorce obnašanja v civilni politiki, potem je vladavina možna le še z nasiljem. Tudi zrušiti jo je treba nasilno. Posebnost vojaštev v nekdanjem socialističnem delu Evrope je, da so se ob za- tonu enopartijskih političnih sistemov znašla brez močnega civilnega političnega nadzora, ki ga je v socializmu izvajala komunistična partija. Za večino teh vo- jaštev velja, da so krizo legitimnosti režima in svojo lastno krizo legitimnosti preživela ob intenzivnih notranjih preobrazbenih tokovih. Glavni značilnosti teh tokov sta bili departizacija in poudarjena vojaška profesionalizacija, opazne pa so tudi druge strategije preobrazbe, ki jih srečujemo v zahodnem svetu, denimo strategija korporativnega izgleda, strategija demilitarizacije, strategija znanstve- nega upravljanja, strategija remilitarizacije (Vogt, 1990: 12-19). Namen vseh teh preobrazb sta reorganizacija in konverzija vojaških potencialov v skladu s stan- dardi vojaško politične zveze, ki bi se ji te države rade priključile. Čeprav ne gre za enotno regijo, kajti države v njej se razlikujejo glede na stopnjo družbenega in gospodarskega razvoja, lahko trdimo, da so si države poleg podobnosti v zgodovi- ni, geopolitičnem položaju in deloma v tradicijah podobne tudi, ko gre za odnos med civilnim okoljem in vojaštvom. 1 Vojaški alarmizem je pojem, ki se v vojaški sociologiji uporablja kot oznaka za nagnjenost k pre- tiravanju vojaških nevarnosti. Čim daljši je čas, preživet v vojaški službi, in čim višja je do-sežena stopnja v vojaški hierarhiji, tem močnejši je občutek vojaškega alarmizma, ki se kaže kot povečano pričakovanje izbruha vojne (Abrahamsson, 1972: 89). Glede na izkušnje iz vojn v nek- danji Jugoslaviji bi k tem vzrokom za alarmizem dodali še živost spomina na nedavno vojno. Ob tem ne smemo pozabiti še na en proces, ki ravno tako spremlja obdobje po preživeti vojni, nam- reč težnjo po povečevanju pacifizma kot načina nevtralizacije učinkov vojne. 77 Ljubica Jelušič Povsem drugačne so razmere na Balkanu in na območju nekdanje Sovjetske zveze. Drugačnost jugoslovanskega vojaštva nasproti drugim v Srednji in Vzho- dni Evropi je bilo zgodovinsko dejstvo. Tradicije jugoslovanskega vojaštva so bile utemeljene v samostojno vodenem in zmagovitem narodnoosvobodilnem anti- fašističnem boju med drugo svetovno vojno ter v zagotavljanju suverenosti in ne- odvisnosti države Jugoslavije po sporu z informbirojem leta 1948, kar je dejansko pomenilo izgon Jugoslavije in njenega vojaštva izpod plašča kolektivne obrambe kasnejše Varšavske zveze. Navedeni dejavniki so opravičevali izrazitejšo vlogo jugoslovanskega vojaštva v notranji politiki po koncu druge svetovne vojne vse do razpada države leta 1991. Drugačnost vojaštva na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze pa je posledica rusifikacije sovjetske armade ter dejstva, da je bila pred raz- padom Varšavske zveze in Sovjetske zveze to vojska mednarodne velesile. Ta eli- tni položaj nasproti drugim vojskam socialistične Srednje in Vzhodne Evrope se je kazal v samostojnih mednarodnih kaznovalnih pohodih, npr. na Afganistan. Vse ostale vojske so lahko preizkusile svojo sposobnost upravljanja nasilja samo na skupnih vojaških vajah ali akcijah Varšavske zveze (poseg na Madžarskem 1956 in zasedba Češkoslovaške 1968) ali pa sploh nikoli. S tem v zvezi bi bilo tre- ba preizkusiti tezo, da sta bili vojaštvi Jugoslavije in Sovjetske zveze ravno zaradi zgodovinske vloge pri osvoboditvi svojih držav ter pri vzpostavljanju njunih no- tranjih ureditev pripravljeni uporabiti vojaško silo tudi v notranjih sporih. Posebnost položaja jugoslovanskega in sovjetskega vojaštva se kaže tudi v državah naslednicah, lahko bi celo uporabili izraz “nove države”, ki ga povezuje- mo z bolj znanim konceptom “novih nacij”. Koncept “novih nacij” se je razvil v šestdesetih letih po konsolidaciji antikolonialnih revolucij, ko so v politološki znanosti potekale razprave o vplivu političnih sprememb na nadzor nad vo- jaštvom. Trinajst študij na to temo je izšlo v zborniku urednika Jacquesa Van Do- orna Military Profession and Military Regimes (1969). Študija razlikuje med dve- ma vrstama temeljnih političnih sprememb. Politične spremembe, ki so posledica revolucionarnega procesa, se kažejo v popolni zamenjavi starega režima z novim. Kako ta prenos politične avtoritete vpliva na nadzor nad vojsko? Druga oblika političnih sprememb so tiste, ki pomenijo pojav novih nacij tam, kjer je kolonial- no upravo zamenjal nov, neodvisni politični režim. Ali se ta prenos politične av- toritete pri nadzoru nad vojsko kaže enako kot v državah, kjer je prišlo do zame- njave režima? Doorn ugotavlja, da je v obeh vrstah sprememb vsebovana skupna izkušnja. Prišlo je do popolne prekinitve s staro politično ureditvijo, zato se poja- vi potreba po oblikovanju popolnoma novih civilno-vojaških odnosov. Gre za “sposobnost politične elite nadzirati vojsko kljub radikalnim spremembam v po- litični ureditvi” (Doorn, 1969: 12). Mislim, da bi za proučevanje civilno-vojaških odnosov po razpadu socializma lahko uporabili podobne koncepte, kot so jih znanstveniki v šestdesetih letih za neko drugo zgodovinsko obdobje, le da si po- sledice političnih sprememb ne bodo več podobne. 78 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu STANJE CIVILNO-VOJAŠKIH ODNOSOV V SOCIALISTIČNIH DRŽAVAH SREDNJE IN VZHODNE EVROPE PRED RAZPADOM SOCIALIZMA Govorimo o delu sveta, kjer je bila prevlada civilnega nadzora nad vojsko prav ta- ko sama po sebi umevna, kot to velja za anglo-nizozemski model civilne prevla- de, sicer v veljavi v zahodnoevropskih in severnoameriških demokracijah. Navse- zadnje sta bila oba svetova naslednika iste politične teorije o vojni in njeni podre- jenosti politiki, in sicer teorije nemškega vojskovodje in vojaškega znanstvenika Carla von Clausewitza. Do razlik med evropskim socialističnim in anglo-nizo- zemskim modelom civilne prevlade je prihajalo pri vprašanju načina nadzorova- nja vojske. V prvem modelu je nadzor izvajala ideološko vodilna partija prek po- litičnih častnikov, obveščevalnih služb in partijskih celic znotraj vojske, prek obveznega članstva profesionalnih vojakov v komunistični partiji (zato govorimo o partokratskem tipu civilno-vojaških odnosov), v anglo-nizozemskem modelu pa je nadzor potekal prek parlamenta in njegovih komisij, prek vlade, pa tudi s po- močjo medijev in raziskovanja v vojski (zato govorimo o parlamentarnem tipu ci- vilno-vojaških odnosov). Tako ene kot druge vojske so imele zunanjo in notranjo vlogo, obraniti so morale državo in njen notranji ustavni red. Tako ene kot druge so morale delovati po zahtevah centralnih planerjev v vojaški zvezi, ki so ji pripa- dale. Evropske nevtralne in neuvrščene države pa so morale svoje vojske nadzira- ti same. Šele z nastajanjem Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi ter z njeno košarico ukrepov za krepitev zaupanja se evropske vojske z obeh strani železne zavese začnejo podrejati nekakšnim pan-evropskim mehanizmom za po- večevanje občutka varnosti in razvidnosti svojih obrambnih politik. Ni mogoče trditi, da je bil partijski nadzor slabši ali manj učinkovit od parla- mentarnega nadzora, res pa je, da je bilo o parlamentarnem tipu nadzora nareje- nih veliko raziskav, medtem ko za partokratski tip skorajda nimamo rezultatov neodvisnih raziskav. Izjemi sta bili Poljska in Jugoslavija. Na Poljskem je bilo ra- ziskovanje javnega mnenja in tudi vloge vojske v družbi dolgoleten pojav, v Jugo- slaviji pa so tovrstne raziskave potekale samo v Sloveniji, razen tiste, ki se je kot makroprojekt Splošna ljudska obramba in družbena samozaščita pod vodstvom Zveznega sekretariata za ljudsko obrambe SFRJ začela leta 1984 in je bila bolj ali manj korektno izvedena na ozemlju celotne Jugoslavije. Naključje je, da sta rav- no vojski teh dveh držav odigrali bolj samostojno notranjepolitično vlogo kot vsa druga vojaštva te regije. Res pa tudi je, da sta ti dve vojski imeli v svojih politič- nih kulturah velik ugled. Poljska vojska je pod vodstvom generala Wojciecha Ja- ruzelskega v splošnem neredu v državi leta 1981 izvedla vojaški udar. Jugoslo- vanska vojaška elita pa je partijske celice (imenovane osnovne organizacije) v svojih vrstah prevzela pod svoj nadzor ter nato prek svoje partijske organizacije, ki je v zvezni partiji imela enak status kot republiške in pokrajinske, nadzorovala in usmerjala civilno politiko v prid svojim interesom. 79 Ljubica Jelušič Vstop v tranzicijo in opustitev starih običajev Videti je, da so se po letu 1989 oziroma po izvedenih radikalnih političnih spre- membah vojske postsocialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope uspešno pre- oblikovale ter brez večjih odporov pristale na parlamentarni civilni nadzor, tako kot so v preteklosti brez ugovorov sprejemale partijski civilni nadzor.2 Zanimivo je, da so vojaške profesionalne elite presegle problem zvestobe uporabniku ob spremembi režima s poudarjenim vojaškim profesionalizmom, ki ga razumejo kot popoln umik vojske iz političnih in javnih zadev. Vojaška profesionalnost naj bi bila namreč neodvisna od ideologije, strokovno znanje pa primerno za kateri- koli režim. V čislih je znova Huntingtonov (1957, 1995) koncept neideološkega častnika. To pa pomeni, da se vzpostavljajo tudi nova merila vojaške avtonomije, ki bo morala uravnotežiti novo politizacijo vojske in koncept nevpletanja vojske v politične zadeve. V začetnem obdobju po spremembi političnega režima se od- vija enostranska politizacija vojske, ki se kaže v spreminjanju sistema rekrutira- nja, napredovanja, odpuščanja profesionalnih vojakov, ohranjanja zanesljivejših, iskanja novih članov v najlojalnejših okoljih, hkrati pa se izločajo vse institucije in kanali politične indoktrinacije in političnega izobraževanja iz starega sistema, kar naj bi pomenilo proces depolitizacije vojske. Vojske, ki so nasledile Jugoslovansko ljudsko armado na tleh razpadle Jugosla- vije, so morale s profesionalizmom prikriti kar dve sestavini družbene sprejemlji- vosti – ideološko in nacionalno. Pripadniki nekdanje zvezne vojske so namreč ob prestopu v nove državne vojske morali dokazati, da so postali ideološko nevtralni in nacionalno zavedni – prejšnja armada je namreč od njih zahtevala ravno nas- protno: ideološko uvrstitev v socializem in nacionalno neopredeljenost oziroma nadjugoslovanstvo. Civilni nadzor je najenostavnejši in tudi najcenejši način pridobivanja psiho- loške podpore, ki jo potrebuje vsaka vojska pri vzpostavljanju svoje legitimnosti. Tako je bilo tudi v partokratskih časih, ko vojski sami ni bilo treba pogosto stopa- ti pred oči javnosti in skrbeti za svojo legitimnost, temveč je to opravila namesto nje partija.3 Partija je zagotavljala oziroma prenašala t.i. reflektirano režimsko legitimnost. Rekli smo že, da je imela za nadzor nad vojsko specifične mehani- zme, bistveno bolj prisilne, kot so jih poznali v parlamentarnem tipu civilno-vo- jaških odnosov. Partija je imela tudi usposobljene kadre, častnike za politične za- deve (v bistvu politkomisarje), ki so skrbeli za ta nadzor. Z današnje perspektive so politični častniki videti odvečno zlo in v vseh obravnavanih državah so jih ta- koj po spremembi režima upokojili ali prekvalificirali. V vojskah so oživeli ali pri- dobili na pomenu vojaški kurati oziroma duhovniki. In medtem ko so v nekaterih zahodnih armadah zaradi vse večjega ateizma med vojaki poleg kuratov uvajali 2 Glej rezultate konference z naslovom Uveljavljanje demokratičnih civilno-vojaških odnosov, Strausberg, junij 1996, organizirala sta jo Interuniversity Seminar (IUS) in Sozialwissenschaftli- ches Institut der Bundeswehr (SOWI). 3 O razmerjih med vojsko in partijo v Sovjetski zvezi in nekdanjih socialističnih državah, ki so jih raziskovali različni zahodni avtorji (Odom, Kolkowicz, Colton), piše Maja Garb v tekstu Razmer- je med vojsko in oblastjo v Vzhodni Evropi (socialistično obdobje) v tem zborniku. 80 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu civilne svetovalce (denimo v belgijski vojski), so v vzhodnoevropskih vojskah držav s krščansko tradicijo duhovniki povečali svojo moč z imenovanjem v višje čine. Parlamenti so prevzeli nase nalogo izvajanja civilnega političnega nadzora nad vojsko, tako pač, kot je v navadi v Zahodni Evropi. Težava je le v tem, da jim za to nalogo primanjkuje profesionalnosti oziroma usposobljenosti. Po drugi stra- ni pa ima težave z dajanjem na ogled vojska sama. V prejšnjem režimu je nadzor opravljala partija tako, da je bila sama del vojske, zdaj mora vojska neposredno komunicirati z javnostjo. V teh postopkih pa je še zelo nestrokovna. Težave so to- rej obojestranske. Nekateri menijo, da bi se civilno okolje moralo lotiti problema nadzora nad vojsko s pomočjo civilnih strokovnjakov za obrambo. Tovrstne ka- dre bo večinoma treba še izobraziti.4 Drugi mislijo, da bi bilo treba politične elite izobraziti v vojaških in obrambnih zadevah, da bi tako lažje razumele potrebe vojske in jo obenem nadzirale. Temu procesu smo v nekdanji Jugoslaviji rekli po- družbljanje obrambe in varnosti, vendar se je pokazalo, da je tovrstno podružb- ljanje možno samo v okoljih z visoko razvito politično kulturo, medtem ko v oko- ljih z nižje razvito politično kulturo v resnici vodi v militarizacijo civilnega okolja. Ponekod ravnajo tako, da iz previdnosti izločajo vojsko iz vseh javnih razprav, tu- di takih, ki zadevajo profesionalno avtonomijo vojske (primer Slovenije ob širitvi kroga upravičencev do civilnega služenja vojaškega roka). Dogaja se torej neke vrste zapiranje vojske v vojašnice, ki še dodatno zmanjšuje zaupanje med vojsko in civilnim okoljem, in ni več posledica zaprtosti vojaške organizacije, temveč bolj strahu pred dejansko profesionalnostjo, ki jo ta novodobni veliki mutec (la grande muette) še vedno premore. Povzamemo lahko, da se kot eden glavnih problemov v civilno-vojaških odno- sih Srednje in Vzhodne Evrope po letu 1989 kaže nestrokovnost civilnega okolja in vojaštva v prilagajanju parlamentarnemu tipu medsebojnih razmerij, pri če- mer je v civilnem okolju čutiti pomanjkanje znanja in strokovnosti za nadziranje vojske ter veliko stopnjo nezaupanja v vojsko, na strani vojske pa je videti po- manjkanje strokovnosti pri komuniciranju z javnostjo in civilno politiko ter strah in nelagodje, da ne bi bila obtožena poseganja v politične zadeve. S tem se ruši ravnotežje med socialnim in funkcionalnim imperativom ter prekinja pozitivni vzvratni tok med inputi in outputi nacionalnovarnostnega sistema (Edmonds, 1988: 131). To je situacija, v kateri vojska izgublja tako del reflektirane, režimske legitimnosti (politične elite ji ne zaupajo, ker ne znajo ravnati z njo) kot del lastne legitimnosti (javnost ji ne zaupa, ker nima vpogleda vanjo). Predpostavljam, da se bo v politični usmeritvi profesionalnih vojakov zato zgodil zasuk v desno (če- tudi to ne bo razvidno iz članstva v strankah), verjetno v nacionalizem oziroma k nosilcem nacionalističnih političnih idej.5 Drugi niz problemov je povezan z visoko stopnjo kritičnosti javnosti nasproti vojski. V socialističnem svetu so vojske veljale za nedotakljive in tudi neoporeč- 4 Slovenija, ki že ima izobražene civilne obrambne strokovnjake, obramboslovce, je dokaz, da to ni dovolj, kajti potrebna je tudi pripravljenost politične elite za dialog z vojsko. 5 Rukavishnikov je sicer trdil, da bodo ruski oficirji na predsedniških volitvah v primeru da bi bile volitve zares tajne, volili levico, če pa tajnost ne bo zagotovljena, bodo volili Borisa Jelcina (Ru- kavishnikov, Strausberg, 8–12. 6. 1996). 81 Ljubica Jelušič ne. Z doktrino oboroženega ljudstva, ki je bila v veljavi povsod, ter s socialno re- prezentativnostjo je bila dosežena sprejemljivost vojske za javnost. Obvezniška armada je zagotavljala reprezentativnost v vrstah obveznikov, pretežno delavsko- kmečko socialno poreklo častnikov pa je dokazovalo reprezentativnost častniške- ga zbora. Z vstopom v tranzicijo pa se je začelo obdobje upada zaupanja v nuj- nost obstoja obvezniške vojske. Možno je, da se to dogaja pod vplivom zahodno- evropskih teženj po zamenjavi obvezniške s poklicno vojsko (zgledi so predvsem Belgija, Nizozemska, Francija, Italija). Možno pa tudi je, da gre preprosto za padec legitimnosti nacionalne vojske. Ne smemo namreč zanemariti podatkov o tem, da vse manj mladih ljudi v nekda- njih socialističnih državah opravi svojo državljansko obveznost kot vojaško obve- znost. Nekateri se odločajo za civilno služenje, mnogi se razglašajo za nesposo- bne za vojsko, drugi se preprosto izmikajo vpoklicu. V nekaterih državah iz ob- ravnavane regije služi vojsko že zelo malo mladih ljudi, tako da se postavlja vpra- šanje, kje je meja, po kateri nacionalne vojske teh držav ne bodo več smiselne kot nacionalna povezovalna sila. Dogaja se, da so to vse bolj vojske tistih nesreč- nih ali nesposobnih mladih ljudi, ki niso imeli nobenega vplivnega strica oziroma zvijačnosti, da bi se izognili vojaški službi. Armada izgublja izobraževalno sesta- vino socialnega imperativa. Med mladimi se očitno oblikuje nov vrednostni si- stem, v katerem ni več domoljubja ali pa ni več neposredne povezave med domo- ljubjem in pripravljenostjo za žrtvovanje,6 pač pa vse več individualnih in materi- alnih vrednot. Mlada generacija, ki ni več šla skozi faze socialne iniciacije,7 v ka- terih bi si privzgojila potrebo po žrtvovanju za domovino, in ki ji v procesu izo- braževanja niso več ponujene teme s področja miru, varnosti, obrambe, vojne, nasilja, vojaštva, ne more biti nenadoma pri osemnajstih letih ali ob vpoklicu v vojsko domoljubna, razen v primerih, ko je domoljubno vzgojo opravila družina ali celo skupina vrstnikov. Dejansko sliko stanja civilno-vojaških odnosov v postsocialističnih državah zakriva dejstvo, da so uradni dokumenti sestavljeni v zelo demokratičnem jeziku, realnost pa se od dokumentov zelo razlikuje. To protislovje postane razumljivo, če vemo, da je za uveljavitev novih načinov obnašanja treba ne le napisati nove dokumente, temveč spremeniti politično kulturo in vrednostne orientacije. Za to slednje je potrebno veliko časa in vzgojnih sposobnosti civilne politike, naklonje- nost javnih občil in razumevanje javnosti. Potreba po dokumentih s poudarjeno demokratičnimi civilno-vojaškimi odno- si je posledica dveh teženj. Prva je težnja po pravni državi parlamentarno repre- zentativnega tipa, ki je ideal nekdanjih socialističnih držav. Oblastniki menijo, da je treba za vsa področja družbenega življenja najprej spremeniti zakonodajo, zato so prva leta po padcu socializma porabili za mučne in dolgotrajne razprave ob no- vih ustavah, zakonih, pravilnikih. Tudi za civilno-vojaške odnose velja isto, le da je na tem področju pomanjkanje izkušenj za sestavljanje zakonov veliko večje kot za druga področja družbenega življenja. Na tej točki se pojavlja nov dejavnik, 6 Raziskava Slovenska mladina in vojaški poklic (FDV, IDV, ORC, 1997) je pokazala, da je med mladimi slovenskimi srednješolci še veliko domoljubja. 7 V Sloveniji, denimo, so to bile cicibanska, pionirska (kurirčkova), mladinska, taborniška faza. 82 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu ki je spodbujevalec druge težnje. To je zveza Nato. Nato je za večino nekdanjih socialističnih držav mit dolgoletne uspešne vojaške zveze. Z dokumenti, napisa- nimi po vzoru zahodnoevropskih držav ali celo po vzoru na ameriške, poskušajo oblastniki dokazati voditeljem zveze Nato, da so dovolj demokratični in napredni za čimprejšnji vstop v Nato. Po drugi strani pa razni pomembni in manj pomem- bni predstavniki zveze Nato obiskujejo in svetujejo, usmerjajo in vodijo nastaja- nje dokumentov v vseh kandidatkah za vstop v Nato. Dokumenti tako nastajajo daleč od dejanske prakse in večinoma nimajo vgrajenega načrta za hitrejše spre- minjanje vrednostnih orientacij v družbi. POSEBNOSTI CIVILNO-VOJAŠKIH ODNOSOV V JUGOSLAVIJI IN V DRŽAVAH NASLEDNICAH NEKDANJE JUGOSLAVIJE Politična kultura večine jugoslovanskih okolij je v času po drugi svetovni vojni do- voljevala vojski visoko stopnjo vključenosti v civilne politične zadeve. Vključeva- nje vojske v politiko je potekalo po predpostavkah doktrine oboroženega ljudstva in splošne ljudske obrambe ter družbene samozaščite. V političnih zadevah ni de- lovala celotna, sicer klasična obvezniška vojska, temveč samo njen najbolj profesi- onalizirani del, to je častniški zbor. Prisotnost častniškega zbora v notranji jugo- slovanski politiki je vidno narasla po smrti legendarnega vrhovnega poveljnika in dolgoletnega državnega predsednika, Josipa Broza Tita, torej po letu 1980. Takrat- no poveličevanje zunanjih groženj je že bilo posledica alarmizma jugoslovanske vojaške elite, ki se je dolga leta pripravljala na obračun z različnimi agresorji, ven- dar nikoli ni v operativni akciji preizkusila svoje izvedenosti v upravljanju nasilja. Narava civilno-vojaških odnosov v Jugoslaviji po letu 1980 Vstopanje jugoslovanske vojaške elite v politične zadeve je bilo posledica poseb- nega razumevanja vloge vojske v družbi, ki pa ni bilo enotno za celotno Jugoslavi- jo, temveč se je razlikovalo po značilnostih in stopnji razvitosti politične kulture v posameznih okoljih. Vedeti je treba, da je znotraj same vojaške elite tudi obsta- jala posebna notranja politična kultura, s specifičnim vojaškim gledanjem na ci- vilno-vojaške odnose v jugoslovanski družbi. To je pomenilo, da so imeli spori med vojsko in mlado generacijo zaradi naraščanja protiarmadnega razpoloženja ne le klasično protiobvezniško razsežnost, temveč tudi etnično-kulturno razsež- nost. Zahteva po depolitizaciji vojske, ki se je pojavila proti koncu osemdesetih let v severozahodnem delu takratne Jugoslavije, je dokončno razkrila, v čem je bil temeljni spor med jugoslovansko zvezno vojsko in med mlado generacijo (ter jav- nostjo) severozahodnega dela Jugoslavije. Šlo je za spor med dvema tipoma civil- no-vojaških odnosov. Parlamentarni tip civilno-vojaških odnosov Politična kultura severozahodnega dela Jugoslavije je bila zaradi industrijskega razvoja, zaradi močnega vpliva zahodnoevropskih dogajanj na področju varnost- 83 Ljubica Jelušič ne politike, posebej mirovnih gibanj v osemdesetih letih, ter zaradi zgodovinske pripadnosti srednjeevropskemu geostrateškemu prostoru (posledica bivanja v av- stroogrski monarhiji do njenega razpada v prvi svetovni vojni), vse bolj naklonje- na zahodnoevropskemu in severnoameriškemu tipu civilno-vojaških odnosov, v katerih ima prevlado (parlamentarna) civilna oblast. Vodenje armade pripada vr- hovni reprezentativni oblasti, torej predsedniku ali monarhu, politične in zako- nodajne odločitve na področju varnostne politike sprejema parlament, vojaška oblast pa ima izvršilno vlogo. Politične in strateške odločitve o nacionalnovarno- stni politiki so stvar civilnih političnih voditeljev, v vojski pa je visoko razvit “in- strumentalni profesionalni vojaški etos” (Johnson, 1987: 66). Ob tem morajo ime- ti vse ustavne politične stranke enakopraven dostop do javnih služb, kar hkrati pomeni, da vojska ne more pripadati eni politični organizaciji, temveč vsem, in to tako, da ne pripada nobeni, da je skratka departizirana. V vojski ali zunaj nje ne sme biti organizirana nobena politična organizacija, ki bi imela večji vpliv na vo- denje notranje vojaške politike kot vse druge organizacije. To je možno takrat, ko je tudi v civilnem političnem sistemu prisotno tekmovanje političnih organizacij oziroma strank. Partokratski tip civilno-vojaških odnosov Jugoslovanska vojaška elita je legitimirala svoj položaj v političnih odnosih prek drugačnega tipa civilno-vojaških odnosov. To je bil partokratski model civilne prevlade nad vojaštvom, ki je nastal pod vplivom marksistične teorije o obo- roženem ljudstvu ter teorije o vodilni vlogi delavske partije v socialistični revolu- ciji. Med narodnoosvobodilno vojno je vodilna politična partija v partizanski voj- ski, Komunistična partija, vstopala v procese vodenja in poveljevanja ob načelu dvostarešinstva. Po vojni pa je partija nadzirala vojsko z vzpostavitvijo avtono- mne partijske organizacije v vojski, ki je imela republiškim partijam enakovre- den status. Spor med obema tipoma civilno-vojaških odnosov je bil nastavek širšega druž- benega konflikta o političnem pluralizmu v civilnem političnem sistemu, to je o eno- ali večstrankarstvu, ki ga je vojska razumela kot spor glede organizacije, ki sme imeti civilno prevlado nad njo. To je bil eden od razlogov za povečano vklju- čevanje vojaške elite v politični sistem ravno takrat, ko je avtoriteta zvezne civil- ne oblasti upadala, civilni partijski nadzor nad vojsko pa je že presahnil. Vojaška elita je kot nekakšna politična zastopnica institucije, trenirane v upravljanju nasi- lja, v bistvu vstopala na prazen prostor v civilni politični oblasti, na prostor parti- je. Najprej je razpadlo Zvezo komunistov Jugoslavije nadomestila s kvazijugoslo- vansko Zvezo komunistov – gibanjem za Jugoslavijo (1990), nato odpovedala po- korščino zveznemu predsedniku predsedstva (formalno tudi vrhovnemu povelj- niku) hrvaškega porekla ter končno podprla državni udar srbsko-črnogorskega dela predsedstva nekdanje Jugoslavije (1991). Njeno zadnje dejanje v imenu zve- zne vojske je bilo pridobitev soglasja zveznega premiera za vojaški poseg v sece- sionistični Sloveniji. 84 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu Nasledstvo nekdanje Jugoslavije na področju civilno-vojaških odnosov O nasilnem razkroju nekdanje Jugoslavije ne bomo posebej govorili, ker bo o tem govor na drugih mestih v zborniku. Ugotoviti pa moramo, da se je spopad med dvema tipoma civilno-vojaških odnosov, torej med partokratskim in parlamentar- nim, končal tako, da se je pokazala preživetvena moč tako enega kot drugega ti- pa. Na območju nekdanje Jugoslavije bi tako danes našli hrvaški totalitarni parto- kratski tip, bosanski revolucionarni partokratski tip, srbsko-črnogorski parto- kratski tip, slovenski parlamentarni tip in makedonski parlamentarni tip. Vsi ti tipi civilno-vojaških odnosov se med seboj dokaj razlikujejo in to bistveno bolj, kot pa so se razlikovale politične kulture nekdanje Jugoslavije, ki so generirale elemente parlamentarnega oziroma prevladujočega partokratskega tipa civilno- vojaških odnosov. Kot zakonitost je videti, da tiste vojske, ki gredo skozi vojne vihre, potrebujejo močnejši, bolj centraliziran nadzor oziroma – oblasti, ki so pre- živele ali celo zmagale v vojni, ohranjajo svojo vodilnost tudi po vojni ob podpori vojske, s čimer je ta vključena v civilne zadeve bolj, kot je to v navadi v sodobnih parlamentarnih demokracijah. V sedanjih partokratskih civilno-vojaških razmer- jih so se močno spremenili izvajalci nadzora. Hrvaška je primer države, ki je še najbolj verno nasledila nekdanji jugoslovanski model. Namreč – nadzor nad voj- sko sicer formalno opravlja hrvaški sabor, v katerem ima vodilni položaj ena stranka, to je Hrvaška demokratična skupnost. Profesionalni vojaki izkazujejo svojo politično lojalnost državi tako, da se včlanjujejo v Hrvaško demokratično skupnost, še bolj verjetno pa je, da jih v to včlanjevanje prisiljuje kar sankcijska narava strankarsko-profesionalnega napredovanja. Kdor hoče ohraniti službo v hrvaški vojski (po koncu vojaških operacij in po zahtevi zahodnih zaveznikov se izvaja obsežna demobilizacija) in kdor hoče napredovati v hrvaški vojski, mora biti član Hrvaške demokratične skupnosti. S tem postaja morebitna demokratič- na zamenjava strank na oblasti vse bolj vprašljiva. Srbsko-črnogorska vojska je formalno pod nadzorom zvezne skupščine oziro- ma vodilne stranke v skupni državi, Zvezni republiki Jugoslaviji, to je Socialistič- ne stranke, vendar je vojska departizirana, kar pomeni, da v njej niso organizira- ne strankine celice, da tudi članstvo profesionalnih vojakov v stranki ni zaželeno. Nadzor je posledica politične povezanosti vojaške in politične elite, pri čemer pa lojalnost vojaške elite ni povsem predvidljiva. Ob demonstracijah v Srbiji po izvedenih lokalnih volitvah konec leta 1996 je vojska še veljala za velikega mutca. Bošnjaška vojska se je gradila skozi boje z nasprotnikovo vojsko, je tipična re- volucionarna vojska in v mnogočem podobna Jugoslovanski armadi takoj po kon- cu druge svetovne vojne. Vojno je končala kot formalno multietnična vojska, kar naj bi dokazovala s sestavo svojega Generalštaba. V njem sta bila ves čas vojne poleg muslimanskih tudi hrvaški in srbski visok vojaški uradnik. Vojska musli- mansko-hrvaške federacije bo preslikava hrvaškega in postrevolucionarnega bošnjaškega sistema. Skratka – bo pod nadzorom vodilnih strank. 85 Ljubica Jelušič SLOVENIJA Slovenija je kot ena od držav, nastalih na ozemlju razpadle Jugoslavije, zgodovin- ska naslednica južnoslovanske civilizacije, ki ji je pripadala več kot sedemdeset let. Za določitev vsebine civilno-vojaških odnosov v sodobni Sloveniji bo to dej- stvo dokaj pomembno, vsekakor bistveno bolj kot zgodovinsko dejstvo o pripa- danju nekdanji avstroogrski monarhiji. Vsebino teh razmerij določajo še želje in zgledovanje po zahodnoevropskem kulturnem prostoru, vojaško-politična zmaga v oboroženem spopadu z jugoslovansko zvezno vojsko leta 1991, mednarodno- pravno priznanje samostojne države leta 1992 ter priprave na približevanje elitni vojaški zvezi zahodne civilizacije, to je zvezi Nato. Kazalci stanja civilno-vojaških odnosov v Sloveniji Pri empiričnem pregledu stanja civilno-vojaških razmerij v Sloveniji bo treba upoštevati formalnopravne določbe o tipu civilno-vojaških odnosov ter njihovo uveljavljanje v praksi, pa tudi uveljavljanje neformalnih poti za postavljanje slo- venskega vojaštva pred oči javnosti. 1. Formalne vidike civilno-vojaških odnosov8 predstavljajo: – ustavna in zakonska opredelitev razmerja med oboroženimi silami in civilnim političnim vodstvom: predsednik republike, parlament, vlada, minister za obrambo, načelnik Generalštaba, – vodenje in poveljevanje v vojski, – pravni sistem v vojski, – formalne funkcije vojske, – vojaške povezave in urjenja z vojskami drugih držav, – rekrutiranje vojakov, podčastnikov in častnikov. 2. Neformalne vidike civilno-vojaških odnosov predstavljajo: – raziskovanje vojaštva: notranje raziskovalne ustanove, civilne raziskovalne ustanove, strateške študije na vladni ravni, – javna občila in vojaštvo: specializirani novinarji v civilnih občilih za vojaška vprašanja, notranja vojaška občila, vojaški organ za stike z javnostjo in civilni- mi občili, intenzivnost medijskega poročanja o vojski, – socialni vidik: odstotek žensk oziroma vojakinj in vloge, ki jih zasedajo, status marginalnih skupin in manjšin ter status drugače spolno usmerjenih – homo- seksualcev, vojaške družine in stanovanja, način ravnanja starejših vojakov z mlajšimi (maltretiranje), oblike alternativne službe za oporečnike vesti, – položaj vojske v javnem mnenju, med inteligenco, javnomnenjsko videnje funkcij vojske 8 Formalni vidiki slovenskih civilno-vojaških razmerij so bili obdelani v referatu Fostering Demo- cratic Civil-Military Relations in Slovenia (Grizold, Jelusic, Strausberg, 8–12. 6. 1996) in jih v tem besedilu ne bomo ponavljali. 86 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu Kazalci neformalnih civilno-vojaških odnosov v Sloveniji Raziskovanje vojaštva v Sloveniji S proučevanjem nacionalne varnosti Slovenije in v tem sklopu tudi s položajem slovenske vojske se najbolj sistematično ukvarja Obramboslovni raziskovalni center (ORC) Inštituta za družbene vede Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Posebej intenzivno je to raziskovanje od leta 1990 dalje, ko so na ORC poleg te- meljnega raziskovalnega projekta, ki ga je financiralo Ministrstvo za znanost in tehnologijo, z naslovom Nacionalna varnost Slovenije, denimo, v letu 1991 pote- kale številne aplikativne raziskave, kot npr. Starešinski kader Republike Sloveni- je (raziskava o pripravljenosti rezervnih častnikov na morebitno zaposlitev v vr- stah bodoče slovenske vojske), Slovenski srednješolci o miru, varnosti in nenasi- lju (raziskava stališč srednješolcev dveh tipičnih ljubljanskih srednjih šol), Slo- venski vojak (raziskava o udeležbi pripadnikov Teritorialne obrambe Republike Slovenije v oboroženih spopadih z JLA). Stališča o nacionalni varnosti v sloven- skem javnem mnenju so bila raziskana še leta 1994. V častniškem zboru Sloven- ske vojske pa je bila opravljena raziskava Sedanjost in prihodnost vojaškega po- klica (Grizold, Kotnik, 1996: 182-228), ki je bila del istoimenske mednarodne ra- ziskave, opravljene v večini evropskih držav pod znanstvenim okriljem Evropske raziskovalne skupine o vojaštvu in družbi, angleško ERGOMAS). Tudi za razi- skavo Analiza vojne v Sloveniji bi lahko rekli, da se na nekaterih točkah dotika proučevanja slovenskega vojaštva. V letu 1997 je v raziskavi Slovenska mladina in vojaški poklic potekalo raziskovanje stališč mladih v zvezi z vojaškim pokli- cem po vsej Sloveniji. Raziskovanje slovenskega vojaštva poteka v posameznih segmentih tudi znotraj obrambnega sistema, vendar je videti, da gre bolj za anali- ze posameznih problemov, pri katerih pa je uporabljen znanstveni instrumenta- rij. Rezultati teh raziskav praviloma niso javni, njihovi izvajalci včasih uporabijo podatke na določenih znanstvenih srečanjih. V strukturah slovenskega obrambnega sistema se izvaja še veliko manjših razi- skav, ki so manj opazne in niso namenjene posploševanju ugotovitev za celoten sistem, vendar so tudi kazalec odpiranja teh struktur za raziskovanje. Gre za razi- skave, ki jih opravijo praviloma študenti obramboslovja za potrebe empiričnega dela svojih diplomskih nalog. Tem raziskavam, ki so sicer omejene na zelo maj- hne vzorce in specialistične teme, moramo posvetiti več pozornosti. Analize in ra- ziskave za potrebe diplomskih nalog so posebna oblika civilianizacije obrambne- ga sektorja. Opravijo se na nižjih ravneh sistema, kjer zadostuje dovoljenje načel- nika Generalštaba ali celo lokalnega poveljnika za izvedbo raziskave, ki je vedno v interesu tistega, pri katerem raziskava poteka. Absolventi obramboslovja imajo ustrezno količino objektivnih metodoloških znanj, s pomočjo katerih lahko ko- rektno obdelajo določeno tematiko, rezultate pa ponudijo v uporabo okolju, kjer so raziskavo izvajali. S tem je zadovoljena njihova potreba po empiričnih podat- kih za diplomsko delo, poleg tega dobijo občutek koristnosti tistega, česar so se naučili med študijem, v okolju, kjer so raziskavo izvedli, pa sprejmejo njihovo de- lo kot način objektivizacije stanja, ki se ga sami sicer zavedajo, vendar nimajo do- volj argumentov za njegovo spreminjanje ali dopolnjevanje. V tem članku bom 87 Ljubica Jelušič namerno uporabila podatke iz nekaterih diplomskih nalog, s katerimi bom pod- prla tezo o koristnosti raziskav študentov obramboslovja v obrambnem in pred- vsem v vojaškem sistemu. Gre namreč za poseben način vpogleda strokovne civilne javnosti v ta dva sistema. Stopnjo demokratiziranja civilno-vojaških odnosov v Sloveniji bi s pomočjo kazalca raziskav vojaštva lahko merili na več točkah, in sicer: 1. Koliko in kakšne vrste raziskav opravljajo neodvisne raziskovalne ustanove ali posamezniki znotraj vojske? Iz prej navedenih podatkov sledi, da so bile od leta 1990 znotraj slovenske voj- ske opravljene tri zunanje raziskave (dve se nanašata na vojaško profesijo, ena pa na odnos vojakov do vojne). 2. Koliko in kakšne vrste raziskav je na lastno pobudo naročilo Ministrstvo za obrambo? Nobene. 3. Koliko in kakšne vrste raziskav je sofinanciralo Ministrstvo za obrambo? Tri, eno s področja vojaške profesije, eno s področja analize vojne, eno s področja stališč mladih do vojaškega poklica. 4. Kako so sprejete ugotovitve zunanjih raziskav v samem vojaškem vrhu? V začetnem obdobju oblikovanja in nastajanja slovenske vojske kot Teritorialne obrambe je bil odnos vojaškega vrha zelo pozitiven. Ugotovitve iz raziskav so da- jale podlago za nekatere dolgoročnejše opredelitve vojaške politike, denimo na področju vojaške profesije. Ko se je vojska konstituirala, se je izključila iz javno- sti in tudi sprejemljivost za raziskave se je zmanjšala. Po šestih letih je opaziti po- novno odpiranje za raziskave, vendar bolj za njihove ugotovitve, kot pa za mož- nost izvajanja v lastnih vrstah. 5. Kako so sprejete ugotovitve zunanjih raziskav na nižjih ravneh vodenja in poveljevanja? Z veliko razumevanja in zanimanja. 6. Koliko so javnosti in zunanjim znanstvenim ustanovam dosegljive ugoto- vitve notranjih raziskav, ki jih opravijo raziskovalne ustanove znotraj obrambne- ga sistema? Ugotovitve so dosegljive prek vojaških občil, vendar je težko preso- diti, koliko celotnega opravljenega dela je na voljo javnosti. Analize stanja znotraj vojske in zametke tovrstnega raziskovalnega dela opa- žamo na Centru za strateške študije Ministrstva za obrambo, kjer na osnovi zbra- nega gradiva nastajajo tudi strokovna besedila, javnosti dostopna prek Zbornika študij Centra za strateške študije, ožja strokovna javnost se lahko z njimi seznani tudi v Glasilu Centra za strateške študije. Občila in vojaštvo v Sloveniji9 V odnos med sredstvi javnega obveščanja in vojsko je v Sloveniji vgrajen pose- ben zgodovinski spomin. Namreč – pojav “slovenske vojne” leta 1991 je bil v mnogočem možen ravno zaradi močno razvite informacijsko propagandne dejav- nosti. Informacijsko-propagandne sile so leta 1991 izpeljale zelo pomembno pri- pravo na oborožene spopade z enotami JLA na slovenskem ozemlju, poleg tega 9 To temo je obdelal Iztok Prezelj v diplomski nalogi Komuniciranje med oboroženimi silami in javnostmi, FDV, 1997. 88 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu pa so bile močna bojna sila med samim potekom oboroženih spopadov. Informa- cijskemu sistemu je uspelo v slovenski javnosti doseči popoln odločitveni kon- senz o oboroženem boju zoper intervencijske sile JLA, med samimi boji pa je dvi- goval bojno moralo borcev Teritorialne obrambe in celotnega prebivalstva. Pre- pričljivost delovanja informacijsko-propagandnih sil je bila tako velika, da je slo- venska javnost dogodke iz junija in julija 1991 zaznavala kot vojno, čeravno jim mednarodno vojno pravo in definicije vojne prisojajo samo značilnosti obo- roženih spopadov nižje stopnje (Wallensteen, Axel, 1994: 339). Slovenski vojaški sistem je v procesu graditve po odhodu enot JLA iz Slovenije (kar se je zgodilo konec oktobra 1991) računal na samoumevno naklonjenost informacijsko-propa- gandnih sil tudi v miru. Zato je izdelava strategije odnosa z javnostjo ostala ob strani kot ena najmanj pomembnih, če ne celo najmanj potrebnih sestavin slo- venske obrambne strategije. Znotraj obrambnega sistema dolgo niso bile vzpo- stavljene službe, ki bi sproti organizirano in sistematično proizvajale informacije za občila in za javnost. V sredstvih javnega obveščanja niso bili postavljeni za vo- jaške in obrambne zadeve posebej usposobljeni novinarji, pač pa se obveščanje o teh zadevah opravlja bolj po načelu, da “se na vojsko vsak spozna, če je le služil vojsko”. Posledica takih pomanjkljivosti je bila, da se je javnost začela seznanjati z obrambnimi in vojaškimi zadevami prek afer in incidentov. To sicer velja za vse sodobne stabilne obrambne sisteme po svetu, pri slovenskem sistemu pa je to po- vzročilo zelo hitro zmanjševanje ugleda in sprejemljivosti, ki si ju je sistem z mu- ko vzpostavil med oboroženimi spopadi z nasprotnikom. Ob koncu leta 1997 smo lahko še vedno ugotavljali, da ima Ministrstvo za obrambo Republike Slove- nije t. i. Navodilo o načinu obveščanja javnosti o delu Ministrstva za obrambo, ni- ma pa strategije informativnega delovanja na javnost in v javnosti. Sistem obveščanja javnosti je v slovenskem obrambnem sistemu dokaj centra- liziran, s čimer je preprečena možnost neupravičenega ali nesprejemljivega vsto- panja vojaških oseb v javnost in javne zadeve. V javnih občilih smejo nastopati minister, državni sekretarji in predstojniki uprav, pooblastilo ministra pa za ta namen potrebujejo predstavnik za tisk, višji upravni delavci, vodje posameznih enot. Informacije, pojasnila, podatke lahko v pisni obliki pripravi za javnost Služba za odnose z javnostjo, ki je organizacijsko vezana na kabinet ministra za obrambo. V tujini so podobne službe pristojne še za druga opravila, ki so name- njena bolj pripravi samega ministra ali drugih uslužbencev ministrstva za nastop v javnosti. Tako, denimo, skrbijo za medijsko pozornost, pišejo govore za različ- ne priložnosti, zbirajo podatke in argumente za svoje uslužbence in so predvsem visoko strokovno usposobljeni za delovanje na javnost.10 Služba za odnose z jav- nostjo oskrbuje z informacijami, pojasnili in podatki 35 medijskih ustanov v Slo- veniji, pri čemer so le-te po Zakonu o javnih glasilih dolžne objaviti samo tista nujna sporočila, ki zadevajo varnost države in državljanov. Druga sporočila so 10 Običajno se ob tem spomnimo na švicarski model, ki je bil vzpostavljen po izvedenem referen- dumu o ukinitvi švicarske vojske. Takrat so se v obrambnem sistemu Švice zavedli, da je treba na javnost delovati bolj strokovno. Zaposlili so najboljše redaktorje in novinarje iz švicarskih občil ter oblikovali strategijo predčasnega nastopanja v javnosti. Vsaka novica, incident, afera ali dosežek vojske morajo doseči javnost prej kot pa govorice. 89 Ljubica Jelušič prepuščena presoji redaktorjev in novinarjev, tako da velikokrat ne pridejo v jav- nost, prednost pa imajo novice o incidentih in aferah11. Slovenski vojaški podsistem je v stikih z javnostjo še bolj omejen kot obram- bni. Poveljniki enot, poveljniki pokrajin in območij, učnih centrov ali zavodov morajo za posredovanje informacij in pojasnil v javnost dobiti pooblastilo načel- nika Generalštaba, ta pa mora o tem obvestiti kabinet obrambnega ministra, to je Službo za odnose z javnostjo. Neposredni stiki med poveljniki ali častniki za mo- tiviranje ter novinarji so možni na lokalni ravni, vendar naj bi bili namenjeni predvsem doseganju sožitja med vojsko in civilnim okoljem. Obrambni sistem Slovenije uporablja za obveščanje strokovne javnosti ter širše slovenske javnosti tiskana občila. Časopis Slovenska vojska izhaja dvakrat na mesec, izdajatelj je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, vendar v ko- lofonu piše, da novinarski prispevki, objavljeni v časopisu, niso uradno stališče Ministrstva za obrambo. Časopis je v prosti prodaji, vendar vsebinsko bolj ustre- za notranjemu glasilu. Strokovni časopis Vojstvo je začel izhajati sredi leta 1996, njegova prva številka je vzbudila veliko zanimanja v javnosti, ker je vsebovala stališča, neusklajena znotraj vojaškega vrha. Ustanovitelj časopisa je Ministrstvo za obrambo, uredniški odbor pa presega mejo sistema s tem, ko poleg članov iz Generalštaba Slovenske vojske, Uprave za logistiko, Uprave za razvoj, Izobraže- valnega centra, Centra za strateške študije vključuje tudi predstavnika Katedre za obramboslovje s Fakultete za družbene vede. Težnja časopisa je povezati celotno obrambno javnost v Sloveniji ob strokovnih vprašanjih obrambnega sistema. Center za strateške študije Ministrstva za obrambo izdaja Zbornik študij Centra za strateške študije, ki naj bi izšel do dvakrat letno, tiska pa analize, ki nastajajo na Centru za strateške študije, ter druga strokovna slovenska in tuja besedila, ki se nanašajo na posebne teme Zbornika. Do konca leta 1996 so izšle tri številke Zbornika, posvečene temam varnosti Slovenije, ženskam v oboroženih silah ter evropskim varnostnim institucijam in procesom. Znotraj Slovenske vojske izhajajo še interna glasila enot, ki pa niso dostopna širši javnosti. Za obveščanje mednarodne javnosti sta bili do zdaj izdelani dve brošuri v angleškem jeziku (Republic of Slovenia – Ministry of Defence, Facts about Slovenia). Pogled na ta tiskana glasila daje vtis o dokaj tradicionalnem na- stopanju v javnosti, pri čemer je najslabše poskrbljeno za tisto populacijo, ki je z 11 Vojaška vaja Drava ‘96, ki je potekala (vključno s pripravami) od 12. do 14. novembra 1996, je imela namen prikazati uspešnost bojnega usposabljanja enot in poveljstev Vzhodnoštajerske pokrajine ter nekaterih drugih enot Slovenske vojske. Vaja je postavila pred oči javnosti priza- devanja slovenske vojaške industrije (posodobitev tankov T-55 s povečano ognjeno močjo, do- datnim oklepom in ojačenim podvozjem) ter nakupovalne namere slovenskega obrambnega si- stema (sodelovanje štirih nizozemskih letal F-16). Vendar je namen vaje v očeh javnosti skvarila hkratna novica o ustavitvi kamionov z deli vojaške opreme na madžarsko-slovenski meji. Jav- nost je novice z vaje spremljala skupaj z novicami o opremi, za katero nekaj dni celo ni bilo vide- ti odjemalca v Sloveniji. Občila so s tem znakazila javno podobo največje vaje Slovenske vojske v letu 1996, Služba za odnose z javnostjo MORS pa je delovala brez ustrezne strategije medijske promocije, čeprav so načrtovalci vaje pripravili informativno gradivo na dokaj moderen način (razglednica za udeležence, brošura s topografsko karto in fotografijami prizorišča). 90 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu vidika obrambnega sistema najbolj zanimiva, to je za mladino. Slovenski obram- bni sistem se bo moral mladim predstaviti s pomočjo občil, ki jih oni priznavajo za svoja. Vse bolj se kaže potreba po računalniškem komuniciranju z mladimi, posebej srednješolska in visokošolska mladina zajema danes informacije prek in- ternetovskih “domačih strani”12. Revija Obramba, ki izhaja vsak mesec, ima kot revija, ki jo v Sloveniji pozna- mo že od leta 1969 (do leta 1991 je izhajala pod imenom Naša Obramba), pose- ben položaj v slovenski javnosti. Njeni izdajatelji so Ministrstvo za obrambo Re- publike Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Združenje slovenskih častnikov in Založniško podjetje Defensor. Vsebinsko pokriva celoto nacionalnovarnostnega sistema Slovenije, vključuje strokovne prispevke s podro- čja vojaške in civilne obrambe, civilne zaščite in policije, športnega streljanja in borilnih športov, v javnosti pa je zelo priljubljena. Ob zamenjavi sistema leta 1991 se je njena naklada sicer zmanjšala, vendar se je njena priljubljenost ohrani- la vkljub tržni naravnanosti (prodaja namesto brezplačnih izvodov za člane nek- danje Zveze rezervnih vojaških starešin). Revija ohranja strokovno raven in se ne spušča v notranjepolitične obračune v Sloveniji, pri čemer je celo bolj korektna kot interni časopis Slovenska vojska13. Socialni vidik civilno-vojaških odnosov v Sloveniji Vojakinje in vloge, ki jih zasedajo v vojaškem podsistemu Odnos do žensk je v vsaki vojski kazalec njene socialne organiziranosti (Moskos, Wood, 1988). Zaprte za vstop žensk in omejevalne pri njihovem napredovanju so vojske institucionalne socialne organiziranosti, medtem ko so vojske poklicne so- cialne organiziranosti odprte za vstop žensk in jim dovoljujejo tudi selektivno na- predovanje. Ženske namreč še vedno težko vstopajo v bojne enote, in to ne glede na stopnjo odprtosti sodobnih poklicnih vojsk. “Ženskemu” vprašanju v oboro- ženih silah je bil posvečen Zbornik študij Centra za strateške študije MORS (1995), ki ga je uredila Zorica Bukinac. V zborniku so bili objavljeni podatki in ugotovitve iz empiričnih analiz, ki se nanašajo na Slovensko vojsko, zato jih na tem mestu ne bomo ponavljali. V Slovenski vojski prihaja do pojava prehitrega postavljanja vojakinj na viso- ke poveljniške položaje, ki bi jih na osnovi vojaških izkušenj in strokovnega izpo- polnjevanja ne mogle še doseči. Ta pojav je opazen tudi v drugih vojskah srednje in vzhodnoevropskih držav. Očitno gre za skupno značilnost vojsk, ki niso izšle iz tradicije sobivanja žensk in moških v vojaških vrstah, temveč so v času socia- 12 Ob primerjavi vojske in cerkve kot dveh tradicionalnih družbenih institucij moramo v slovenski javnosti priznati prednost cerkvi, ko gre za računalniško doseganje mlade generacije. 13 Ob zamenjavi ministra za obrambo Janeza Janše je Slovenska vojska posegala v medsebojne po- litične obračune strankarskih prvakov in namesto vrhovnemu poveljniku vojske, predsedniku države, izkazovala lojalnost obrambnemu ministru. Urednik je bil sicer zamenjan, toda madež vpletanja v politiko, kar je z Zakonom o obrambi prepovedano vsem vojaškim osebam, je časo- pisu vseeno ostal. 91 Ljubica Jelušič lizma veljale za centre moškosrediščne kulture. Z usposabljanjem obvezniških vojakov (kajpada moških) so se ukvarjali moški podčastniki in častniki, ženske so bile zaposlene kot civilne osebe v zalednih enotah, v zdravstveni službi, niso pa vstopale v podčastniške ali častniške vrste bojnih enot. Zdi se, da poskušajo postsocialistične vojske zakriti to svojo protižensko tradicijo z novodobnim preti- ranim izpostavljanjem žensk, čeprav jih tudi sedaj ne bomo pogosto srečevali v bojnih enotah. To ravnanje sicer kratkoročno privablja dekleta v vojaške vrste, toda moških kolegov nihče ni sistematično pripravljal na njihov prihod. Zdelo se je, da je že zamenjava režima oziroma ideologije dovolj tudi za zamenjavo vred- not. Dejansko pa postavljanje žensk, včasih tudi neupravičeno, na visoke polo- žaje v vojski, ne prepričuje moških v nujnost sobivanja obeh spolov v vojaških vrstah. Vojaške družine in stanovanja Družine in stanovanjska problematika vojaških oseb so lahko kazalec približeva- nja civilnega in vojaškega okolja. Ureditev se razlikuje glede na prevladujoči tip socialne organiziranosti vojske. Če gre za institucionalni tip vojske, so vojaške družine del vojaške skupnosti, soproge/soprogi in otroci sodelujejo v dejavnostih in družabnih dogodkih, ki jih organizira vojaška organizacija, pa tudi nadzor voj- ske se širi na člane vojaške družine. Ko se je oblikovala Slovenska vojska, smo pričakovali, da bo ohranila nekatere značilnosti socialne integracije oboroženih sil iz prejšnjega socialističnega sistema. Za JLA, ki je v primerjavi s Slovensko vojsko delovala na velikem ozemlju, so bila značilna t. i. vojaška stanovanja, ki so jih dobili vojaški profesionalci, ko so se poročili in imeli otroke, pred poroko so večinoma stanovali v vojaških hotelih, če so službovali v večjih mestih, ali pa kar v vojašnicah. Vojska je tako dosegla, da so bili profesionalni vojaki blizu delovne- ga mesta, na voljo tako rekoč 24 ur na dan, lahko pa je tudi nadzirala njihovo živ- ljenje zunaj delovnega časa. Vojaški socialni nadzor je obsegal ne le obnašanje profesionalnih vojakov na javnih mestih, temveč tudi njihove socialne stike. Še dolgo po drugi svetovni vojni je moral vojaški profesionalec najaviti svojo bodočo ženo, zaprositi za dovoljenje za poroko pri vojaških oblasteh, potem pa počakati na preverjanje njene družine. Vojaški varnostni organi so bodoče žene selekcio- nirali glede na družinsko ideologijo in razredno pripadnost ter obnašanje med narodnoosvobodilnim bojem, pri čemer so odsvetovali poroko z dekleti iz kviz- linških in buržoaznih družin. Zaradi pogostega menjavanja mesta službovanja, vsako napredovanje je bilo praviloma povezano s premikom mesta bivanja dru- gam, so družine težko vzpostavljale dolgotrajnejše socialne stike z okoljem. Refe- renčni okvir so bili vojaški sodelavci. Stanovanja so bila praviloma zbrana na enem mestu, tako da so vsaj v večjih mestih nastajale vojaške četrti. Civilno oko- lje praviloma ni imelo socialnega vpogleda v vojaške družine. Slovenska vojska je v socialnem smislu organizirala življenje in delo svojih de- lavcev drugače. Res je sicer, da je obrambni sistem podedoval vojaška stanovanja od prejšnje vojske, ki jih je večinoma že razdelil ne le med profesionalne vojake, temveč tudi med uslužbence Ministrstva za obrambo. Vojaški profesionalci, ki so prestopili v Slovensko vojsko iz drugih služb (prišli so iz gospodarstva, družbe- 92 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu nih dejavnosti, državne uprave, nekdanje vojske, nekdanje Teritorialne obram- be), so svoje stanovanjsko vprašanje reševali še kot civilne osebe. Znotraj sloven- skega prostora ni veliko premeščanja, v glavnem gre za migracije proti Ljubljani ali iz nje. Primere začasnih preseljencev obrambni sistem rešuje s službenimi sta- novanji. Glede na razpršenost vojaških družin v okolju in glede na ohranitev prejšnjih socialnih vezi bi lahko pričakovali, da družine slovenskih vojaških pro- fesionalcev niso vključene v družabno življenje vojske. Vojaški profesionalci ver- jetno vzdržujejo prijateljske vezi še iz obdobja prejšnjih delovnih mest. Iz razgo- vorov z vojaškimi profesionalci na različnih ravneh ugotavljamo, da je vzdrževa- nje vezi z okoljem, povezanim z nekdanjim civilnim življenjem, v veliki meri še prisotno, posebej v primeru civilnih članov družine. Sami vojaški profesionalci pa nekdanjih stikov ne morejo več dovolj intenzivno vzdrževati, kajti delovni čas oziroma stiki na delovnem mestu jih vse bolj usmerjajo na prijateljstva iz delov- nega okolja. Način ravnanja starejših vojakov z mlajšimi Služenje vojaškega roka traja v Slovenski vojski dejansko šest mesecev, usposa- bljanje pa je organizirano tako, da se starejši in mlajši vojaki skoraj ne srečujejo, zato tudi ni videti, da bi starejši vojaki maltretirali mlajše. Ta pojav se je ohranil in celo okrepil v vojskah drugih držav v Srednji in Vzhodni Evropi. Oblike alternativne službe za oporečnike vesti 14 Priznanje oporečništva je za slovenski obrambni sistem točka pozitivnega razli- kovanja glede na prejšnji socialistični sistem, zato bo ta pravica še dolgo nosila avreolo demokratičnosti in le redkokdo si bo drznil ugovarjati novim pobudam v zvezi s civilnim služenjem vojaškega roka kot obliko nadomestne državljanske dolžnosti. Načrtovalci slovenskega obrambnega sistema so vojaško službo in al- ternativno izpolnjevanje vojaške dolžnosti vnesli v skupen zakon, s čimer so jima dali enakovreden status pri izpolnjevanju državljanske dolžnosti. Civilno službo lahko opravlja na lastno željo tudi državljan, ki je ocenjen kot nesposoben za vo- jaško službo (Zakon o vojaški dolžnosti, 1991, 39. člen). Pod pritiskom sloven- skih mirovnikov in cerkvenih organizacij je prišlo leta 1995 do ponovne parla- mentarne razprave o civilni službi in konec leta 1995 je bil sprejet Zakon o spre- membah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti. Spremenjeni zakon je začel veljati 6. januarja 1996, z njim je bil razširjen krog organizacij, v katerih je možno opravljati civilno službo (v sistemu za zaščito, reševanje in pomoč oziroma v vla- dnih in nevladnih organizacijah, ki opravljajo reševalno, človekoljubno in drugo dejavnost, ki je javnega pomena). Spremenjeni zakon je uzakonil nove kategorije oporečnikov, kajti pravica do ugovora vesti pripada vsakemu državljanu in ne le vojaškemu obvezniku – naborniku, kot je veljalo po zakonu iz leta 1991. S to do- ločbo so pravico do ugovora vesti vojaški dolžnosti dobili tudi vojaki na služenju vojaškega roka ter pripadniki rezervne sestave Slovenske vojske. Alternativno iz- 14 To temo je obdelovalo v svojih diplomskih nalogah več obramboslovcev, najnovejše ugotovitve pa navaja Alenka Slatnar v diplomski nalogi z naslovom Oporečništvo in izpolnjevanje vojaške dolžnosti (FDV; Ljubljana, 1996). 93 Ljubica Jelušič polnjevanje vojaške dolžnosti je v Sloveniji po dolžini enako siceršnjemu trajanju vojaškega roka brez možnosti enomesečnega skrajšanja, ki ga vojakom dodeli vr- hovni poveljnik. Po podatkih, ki jih je zbrala Slatnarjeva (1996: 43), je od leta 1991 do konca le- ta 1995 Komisija za ugovor vesti (organ, ki zbira prošnje za priznanje ugovora ve- sti) prejela 970 vlog (leta 1991 240 vlog, leta 1992 135 vlog, leta 1993 105 vlog, leta 1994 226 vlog, leta 1995 264 vlog), alternativno izpolnjevanje vojaške dolžnosti je odobrila 48 % prosilcev. Ministrstvo za pravosodje in upravo je imelo do leta 1996 sklenjenih 12 pogodb z organizacijami javnega in splošnega pomena, kjer se je lahko opravljala civilna služba. Na razpis, ki je bil objavljen oktobra leta 1996, pa se je prijavilo že 53 organizacij, ki izpolnjujejo pogoje za izvajanje civilne službe (Zapisnik odpiranja ponudb za izvajanje civilne službe, november 1996). Vsi ti podatki vzbujajo vtis o demokratiziranju obrambnega sistema, vendar se v njih skrivajo dejstva, ki vplivajo na kakovost civilno-vojaških odnosov v Slove- niji. Namreč – širjenje priznavanja pravice do ugovora vesti je politično vpraša- nje, parlamentarna razprava o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti in njegovo sprejetje sta civilno politično dejanje. Nihče pa se ni vprašal, ali to morda ne prizadeva tudi vojaške organizacije. Nihče ni vprašal vo- jaških profesionalcev za njihovo izvedensko mnenje o uresničevanju ugovora ve- sti med služenjem vojaškega roka. In nobenemu vojaškemu profesionalcu ni pad- lo na um, da bi se vpletel v civilne razprave, čeprav so se civilni politiki vpletali v zadeve vojaške avtonomije. Vojaško usposabljanje praviloma pripada avtonomiji vojske, vojaški obvezniki, ki se na ugovor vesti skličejo sredi vojaškega usposab- ljanja, prizadenejo ravno bojno pripravljenost enote, v kateri so. Iz parlamentar- ne razprave ob tem problemu je bilo videti, da je boljše, če vojska tudi pri svojih strokovnih vprašanjih ostane čim bolj tesno zaprta v vojašnice. To zaprtje zdaj ni več v interesu vojske same, kot je to veljalo za totalitarni režim, temveč v interesu civilnega okolja ali bolje civilne politike, ki ni strokovno pripravljena voditi stro- kovne vojaške razprave z vojaškimi profesionalci, pa se temu izogne tako, da jim zapre usta. Odnos do marginalnih skupin v Slovenski vojski O tem, kakšen je odnos do marginalnih družbenih skupin v Slovenski vojski, ne obstajajo javni rezultati raziskav, zelo verjetno pa je, da tudi niso bile opravljene, kajti Slovenska vojska je vojska novonastale države in v začetnem obdobju se bolj ukvarja s statusnimi in organizacijskimi vprašanji svojega profesionalnega dela kot pa s problemi, ki zadevajo dokaj omejeno število ljudi. Preizkus njene strpnosti do drugačnih pa bo kljub temu moral biti opravljen prej ali slej, še pose- bej, ker se v marginalne družbene skupine v vojski uvrščajo tudi ženske, ki bodo pomembna rekrutna baza za poklicni del vojske. V obvezniškem potencialu so že zdaj otroci iz priseljenskih družin, večinoma muslimanskega porekla, v prihod- nosti pa bodo nastopali tudi kot prosilci za vstop v vojaške poklicne in profesio- nalne vrste. Izhajamo iz predpostavke, da Slovenska vojska kot obvezniška voj- ska in kot vojska častniškega zbora pretežno delavsko-kmečkega porekla izraža približno toliko strpnosti do drugačnih, kot to velja za celotno slovensko javnost. 94 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu Zaradi selekcijskih meril v profesionalne vrste vojske ne morejo vstopiti pijanci, narkomani, nekdanji kaznjenci in ljudje z aidsom, ki jih vse štejemo med margi- nalne družbene skupine. Bolj nejasno je, kaj storiti s homoseksualci. Odnos prebivalcev Slovenije do marginalnih skupin 15 V prvi polovici devetdesetih let so bili Slovenci pod vtisom dogodkov okrog tran- zicijskih procesov in osamosvajanja. Hkrati pa raziskave javnega mnenja kažejo trend upadanja vpliva teh dogodkov na stališča prebivalcev Slovenije. To lahko ugotovimo na primeru njihovega odnosa do priseljencev iz republik nekdanje Ju- goslavije, medtem ko ostaja odnos do drugih marginalnih skupin, kot so npr. ho- moseksualci, nespremenjen. V raziskavah slovenskega javnega mnenja so bili anketiranci vprašani, ali za katero od navedenih skupin lahko rečejo, da njenih pripadnikov ne bi želeli imeti za sosede. Z analizo smo ugotovili, da lahko v grobem govorimo o dveh razsežno- stih odnosa do marginalnih skupin, in sicer: a) odnos do tujcev, in b) odnos do “domačih” marginalcev. Za prvo skupino je konstitutiven odnos do Muslimanov (njim se pridružijo še priseljenci oz. tuji delavci in ljudje druge rase). Za drugo skupino pa je konstitutiven odnos do homoseksualcev, ki se jim pridružijo še narkomani, ljudje z aidsom in nekdanji kaznjenci. Obe razsežnosti sicer med se- boj pozitivno korelirata, vendar sta bili s pomočjo faktorske analize prepoznavni kot dva samostojna faktorja. Značilno je, da so imeli anketiranci bolj odklonilen odnos do “domačih” margi- nalcev kot do tujcev. Za skupine, kot so Muslimani, imigranti (tuji delavci), pripa- dniki druge rase, je od leta 1993 do leta 1995 delež tistih anketirancev, ki jih ne bi imeli za sosede, upadel (pri Muslimanih npr. z 48.8 % v letu 1993 na 22.8 % v letu 1995). Hkrati pa se odklonilni odnos do “domačih” marginalnih skupin ni bistve- no spreminjal ali pa se je celo okrepil. Tako je vseskozi približno 60 % anketira- nih prebivalcev Slovenije zavračalo homoseksualce kot svoje sosede (leta 1993 je bilo takšnih 61.4 %, naslednje leto 56 % in leta 1995 60.7 %). Še bolj odklonilen odnos pa so imeli anketiranci do pijancev in narkomanov, saj je bil leta 1995 de- lež za oboje višji od 75 %, medtem ko v letu 1993 ni dosegel 70 %. Položaj vojske v javnem mnenju Odnos slovenskega javnega mnenja do vojske je odnos privajenosti. Javno mne- nje je sprejelo dejstvo, da vojska obstaja, ni pa temu dejstvu ne naklonjeno niti mu ne nasprotuje. Na Obramboslovnem raziskovalnem centru je bilo opravljenih več zaporednih raziskav stališč do nacionalne varnosti, kjer je bil merjen tudi odnos do vojske, rezultati so bili objavljeni na več mestih, tako da jih na tem me- stu ne bomo ponavljali. 15 Poglavje Odnos prebivalcev Slovenije do marginalnih skupin je pripravil Mitja Hafner Fink, so- delavec Centra za proučevanje javnega mnenja in družbenih komunikacij na FDV IDV. 95 Ljubica Jelušič Tabela: Odnos do marginalnih skupin med prebivalci Slovenije (SJM 1993 – 1995, % tistih, ki navedenih skupin ne bi imeli za sosede)16 1993 1994 1995 PIJANCI 69.0 68.9 78.8 NARKOMANI 67.1 65.7 75.4 HOMOSEKSUALCI 61.4 65.7 75.4 NEKDANJI KAZNJENCI 54.6 60.1 54.8 LJUDJE Z AIDSOM 60.9 50.5 50.1 ROMI 59.3 54.7 48.3 MUSLIMANI 48.8 30.6 22.8 ŽIDI 46.4 20.6 21.7 IMIGRANTI 55.1 40.4 18.0 DRUGA RASA 44.0 28.3 17.1 SKLEP Za konec moramo ugotoviti, da se Slovenija skupaj z drugimi postsocialističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope spopada s problemi sposobnosti političnih elit, da nadzirajo vojsko v razmerah radikalnih družbenih sprememb. V pravnem sistemu so vzpostavljene podlage za nov tip civilno-vojaških odnosov, za t. i. par- lamentarni tip, v katerem pripada nadzor nad vojsko parlamentu in njegovim ko- misijam oziroma odborom. Težava novih političnih elit je v nestrokovnosti na vo- jaškem področju, zato namesto komunikacije in dialoga z vojsko uporabljajo svo- jo pravico do civilnega nadzora tako, da vojsko zapirajo nazaj v vojašnice. Ob tem se ne zavedajo, da se hkrati že dogaja proces erozije političnega nadzora nad vojsko, ki se noče ukvarjati z nestabilnim političnim sistemom in se raje zateka v formule o vojaškem profesionalizmu. Politične elite ne razumejo, da je najlažje nadzirati vojsko, katere posamezniki imajo enake pravice in svoboščine kot vsi drugi državljani. Posledica ravnanja političnih elit je zniževanje legitimnosti voj- ske v očeh javnosti ter povečevanje nezaupanja vojaških profesionalcev v svoje delo. Z vstopom med članice Partnerstva za mir ter morebitnim vstopom v zvezo Nato dobivajo vojske postsocialističnih držav in z njimi tudi Slovenska vojska novega nadzornika. To so politične strukture zveze Nato, ki ponujajo in vsiljujejo recepte za ureditev civilno-vojaških odnosov po celotni Srednji in Vzhodni Evropi. 16 Viri podatkov : Toš, Niko et al (1993). Slovensko javno mnenje 1993/1. FDV IDV, Ljubljana. Toš, Niko et al (1994). Slovensko javno mnenje 1994/2 – Slovensko-avstrijska raziskava vrednot. FDV IDV, Ljubljana. Toš, Niko et al (1995). Slovensko javno mnenje 1995/2 – Mednarodna raziskava vrednot. FDV IDV Ljubljana. 96 Spreminjanje odnosov med vojaštvom in civilnim okoljem v postsocializmu Literatura – Abrahamsson, Bengt (1972): Military Professionalization and Political Power. Beverly Hills, Sage, London. – Bukinac, Zorica (ur.) (1995): Zbornik študij: Ženske in oborožene sile. Center za stra- teške študije MORS, Ljubljana. – Doorn, Jacques Van (1969): Political Change and the Control of the Military: Some Ge- neral Remarks,. V: Jacques Van Doorn (ed.) Military Profession and Military Regimes. The Hague, Mouton, Paris. – Edmonds, Martin (1988): Armed Services and Society. Leicester University Press, Lei- cester, Great Britain. – Grizold, Anton, Igor, Kotnik (1996): The Present and the Future of the Military Professi- on in Slovenia. FORUM, let. 18, SOWI, Strausberg. – Huntington, Samuel P.: (1957): The Soldier and The State, The Theory and Politics of Civil-Military Relations. Vintage Books, New York. – Huntington, Samuel P.: (1995): The Soldier and the State, The Theory and Politics of Ci- vil-Military Relations. The Belknap Press of Harvard University Press, Cambridge. – Johnson, Leonard V. (1987): A General for Peace. James Lorimer and Company, Toronto. – Moskos, Charles C., Frank R. Wood (eds.) (1988): The Military More Than Just a Job? Westpark Drive, Pergamon-Brassey, Virginia. – Prezelj, Iztok (1997): Komuniciranje med oboroženimi silami in javnostjo. Diplomska naloga, FDV, Ljubljana. – Slatnar, Alenka (1996): Oporečništvo in izpolnjevanje vojaške dolžnosti. Diplomska na- loga, FDV, Ljubljana. – Toš, Niko et al (1993): Slovensko javno mnenje 1993/1. FDV, IDV, Ljubljana. – Toš, Niko et al (1994): Slovensko javno mnenje 1994/2 – Slovensko-avstrijska raziskava vrednot. FDV IDV, Ljubljana. – Toš, Niko et al (1995): Slovensko javno mnenje 1995/2 – Mednarodna raziskava vred- not. FDV IDV Ljubljana. – Vegič, Vinko (ur.) (1996): Zbornik študij: Evropska varnost: interesi, institucije, proce- si. Center za strateške študije MORS, Ljubljana. – Vogt, Wolfgang (1990): Perspectives of an Armyless Society, Hamburg. – Wallensteen, Peter, Karin, Axell (1994): Conlict Resolution and the End of the Cold War 1989–93. Journal of Peace Research, let. 31, št. 3, 1994, 333–349. – Zbornik študij: Varnost Slovenije (1994): Center za strateške študije MORS, Ljubljana. Zakoni in pravilniki – Pravila o službi v Teritorialni obrambi. Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, 15. 4. 1992. – Zakon o obrambi. Uradni list Republike Slovenije, št. 82, 30. 12. 1994. – Zakon o vojaški dolžnosti. Uradni list Republike Slovenije, št. 18, 27. 4. 1991 – Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti. Uradni list Republike Slovenije, št. 74, 23. 12. 1995. 97 Ljubica Jelušič Referati s konference SOWI (Sozialwissenschaftliches Institut der Bundeswehr) in IUS, Strausberg 8-12. 6. 1996 “Fostering Democratic Civil-Military Relations”: – Bojars, Iuris. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Latvia, 22 str. – Copani, Adem. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Albania, 12 str. – Cvrtila, Vlatko. The Military-Civilian Relationship in Croatia, 6. str. – Domozetov, Christo. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Bulgaria, 9 str. – Helme, Rein. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Estonia, 6 str. – Grizold, Anton, Jelusic, Ljubica. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Slove- nia. – Lakiza-Sachuk, Natalia. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Litva. – Lungu, Serban. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Romania, 6 str. – Pančik, Dušan. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Slovakia, 15 str. – Rukavishnikov, Vladimir, Zolotich, Alexander. Notes on the Current State of Civil-Mili- tary Relations in Russia, 11 str. – Sarvaš, Štefan, Vlachova, Marie. The Military in Transition: Some Crucial Issues, 36 str. – Szabo, Laszlo. Fostering Democratic Civil-Military Relations in Hungary, 13 str. 98 VI. ANTON GRIZOLD JAVNOST O ORGANIZIRANJU IN UPRAVLJANJU NACIONALNE VARNOSTI SLOVENIJE 99 Anton Grizold UVOD Raziskovanje nacionalne varnosti Slovenije ima svoje nastavke že v letih 1988 do 1990, ko je Obramboslovni raziskovalni center na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani proučeval spremembe v Evropi in v nekdanji Jugoslaviji, ki so vplivale tudi na vzpostavljanje samostojnega slovenskega nacionalnovarnostnega sistema. Cilj sedanjega proučevanja je bil raziskovanje soodvisnosti med mednarodni- mi in notranjedružbenimi spremembami ter nujnostjo spreminjanja in oblikova- nja novega nacionalnovarnostnega sistema v samostojni in mednarodno priznani Sloveniji. Nov model slovenske nacionalne varnosti ne bo izražal le specifičnih varno- stno-obrambnih potreb Slovenije, ampak bo upošteval tudi civilizacijsko-kultur- ne zahteve sodobnega mednarodnega sistema. Pri tem gre predvsem za procese univerzalizacije, globalizacije in demilitariza- cije sodobnih varnostnih problemov. Če gre pri univerzalizaciji za širitev nabora varnostnih problemov, ki se pojav- ljajo v sodobnem svetu, in pri demilitarizaciji za premik pozornosti in poudarka z vojaških na nevojaške vire ogrožanja, gre pri globalizaciji za to, da imajo varno- stni problemi v sodobnem svetu v končni fazi planetarne razsežnosti. Sodobna varnost je internacionalizirana in temelji na soodvisnosti. Zato ne gre spregledati dejstva, da ima sodobna varnost kljub izjemni pomembnosti vojaško-političnega dogajanja v mednarodni skupnosti dolgoročno globalne razsežnosti, pa naj gre za naravne, ekološke, vojaške ali kakršnekoli druge vidike ogrožanja. Sodobni svet je zaradi notranje razvojne logike nedvomno in dokončno postal svet soodvisno- sti, zato se bo varnostna soodvisnost sveta v prihodnje samo še krepila. Konkretni izraz vseh treh omenjenih procesov v mednarodni skupnosti je “iz- stop” svetovne varnostne politike iz okvira dosedanje “geopolitike” in njene us- merjenosti na ravnotežje vojaške moči, odnose med vojaškimi zvezami ter tradi- cionalne ukrepe kolektivne varnosti. Razširjena in celostna opredelitev svetovne varnostne politike zajema danes gospodarstvo, politiko, kulturne in materialne vrednote, tako etično nesebičnost kot neetični egoizem, nevladne dejavnike in države (Seyom Brown, 1994: 25). Sodobne družbe imajo na razpolago različne institucionalne in neinstitucional- ne mehanizme in instrumente zagotavljanja svoje varnosti. Strukturno-metodo- loški izraz prvih je nacionalnovarnostni sistem. Med nacionalnovarnostnim sistemom in njegovim okoljem poteka v sodobni družbi nenehna (sistemska) interakcija, v kateri poskuša prvi prek zagotavljanja varnosti družbi opravičiti svoj obstoj ter si pridobiti ustrezno legitimnost. Civilna družba in politična država postavljata nacionalnovarnostnemu sistemu 100 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije zahteve in pričakovanja tako glede učinkovitosti opravljanja funkcije zagotavlja- nja varnosti kot tudi, da bo ta funkcija opravljena v skladu z zakoni in institucija- mi demokratičnega političnega sistema. V primeru neusklajenosti med okoljem in nacionalnovarnostnim sistemom lahko pride do prevladovanja zahtev in priča- kovanj okolja ali nacionalnovarnostnega sistema, kar vpliva na nestabilnost naci- onalne varnosti. Idealna rešitev tega problema je uravnoteženje vrednot in pre- pričanj, ki temelji na zaupanju med javnostjo, politično državo in nacionalnovar- nostnim sistemom. To zaupanje pa je možno doseči le v primeru, ko je delovanje vseh sodelujočih javno, odgovorno in je izpostavljeno kritiki ter nadzoru (prim. Edmonds, 1988: 132). Civilizacijsko-kulturni okvir sedanjega časa upošteva tudi pričakovanja, sim- patije in mnenja prebivalstva o vlogi in poslanstvu politične države ter nacional- novarnostnega sistema kot pomembno prvino njunega legitimiziranja. Zato ni naključje, da raziskujemo tudi v Sloveniji stališča, mnenja, prepričanja in vrednote prebivalstva o nacionalni varnosti danes in v prihodnje. Prvo javnomnenjsko raziskavo o nacionalni varnosti Slovenije smo v ORC izvedli na reprezentativnem vzorcu (2072 anketirancev) v letu 1990/91. Z meto- dološko in vsebinsko dodelavo osnovnega vprašalnika pa smo jo ponovili decem- bra 1994 in januarja 1995 na reprezentativnem vzorcu (N = 1050) polnoletnih državljanov Slovenije. Ta raziskava je zajela naslednje vsebine: 1. mir in varnost v svetu (problem virov ogrožanja mednarodne varnosti, obliko- vanje vseevropskih oboroženih sil idr.), 2. mir in varnost v Sloveniji (dejavniki ogrožanja slovenske varnosti, vloga Slo- venske vojske pri zagotavljanju miru v Evropi idr.), 3. nacionalnovarnostni sistem v Sloveniji (obseg, struktura in financiranje slo- venskega nacionalnovarnostnega sistema, vloga vojske pri sprejemanju politi- čnih odločitev, izobraževanje slovenskih častnikov, Slovenija in Nato idr.), 4. varnostna kultura v Sloveniji (pripravljenost na žrtvovanje, domoljubje, vo- jaške tradicije, mirovna gibanja). V nadaljevanju bom predstavil rezultate omenjene raziskave z vidika nekate- rih pomembnih teorij s področja sodobne nacionalne in mednarodne varnosti. OGROŽANJE MIRU IN VARNOSTI V SVETU IN V SLOVENIJI Mednarodni mir in varnost v 90-ih V zadnjih nekaj letih prihaja do pomembnih pozitivnih premikov v mednarodnih odnosih na globalni ravni, še posebej v Evropi. Med njimi je treba poudariti pred- vsem naslednje: propadel je sovjetski imperij, izginila je meja, ki je delila Nemči- jo in Evropo, dvopolna delitev sveta je postala preteklost, nekatere strukture in odnosi v mednarodni skupnosti, ki so bili videti nespremenljivi, so v celoti izgini- li, vrednote in pojmi, ki so določali mednarodno stabilnost in varnost po 2. sve- tovni vojni, so izgubili svoj pomen s koncem hladne vojne, prišlo je do bistvenih 101 Anton Grizold notranjih sprememb v državah nekdanjega vzhodnega bloka in Sovjetske zveze, v Zahodni Evropi so se, vsaj do nedavna, pospešeno uveljavljali in tudi uresniče- vali povezovalni tokovi, opazen je proces redefiniranja nalog OZN, Nata, Evrop- ske unije, Zahodnoevropske zveze, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in drugih multilateralnih organizacij in institucij.1 Pozitivne premike na stari celini so spremljale tudi istosmerne spremembe drugod po svetu. Kljub občasnim resnim zaostritvam je le prišlo do dogovarjanja med obema Korejama. Radikalni in pomembni koraki so bili storjeni v procesu odpravljanja sistema apartheida v Južni Afriki. Končno je le prišlo do dialoga med arabskimi državami Bližnjega vzhoda in Palestinci na eni ter Izraelci na dru- gi strani. Koalicijske sile so prisilile Irak k spoštovanju resolucij Varnostnega sve- ta OZN, predvsem k umiku iz Kuvajta medtem, ko se glede uničenju orožja za množično uničevanje ter sredstev za njegovo proizvodnjo Irak še vedno upira. Končali so vrsto nedokončanih pogajanj o nadzoru oboroževanja ali pa so jih pri- peljali skoraj h koncu. Hkrati je bilo doseženih tudi nekaj pomembnih sporazu- mov o razoroževanju. Varnostnostrateško situacijo v svetu v 90-ih lahko na splošno opredelimo ta- kole: S koncem “hladne vojne” se je radikalno spremenil temelj strateškega statusa in razmerij med ZDA in največjo naslednico nekdanje Sovjetske zveze – Rusijo. Slednja ohranja za zdaj predvsem vojaški element moči nekdanje supersile (v obliki strateške jedrske oborožitve). Od poudarka na nekdanjem vojaško-politič- nem nasprotovanju med omenjenima supersilama se v odnosih ZDA – Rusije zla- sti na varnostnostrateškem področju oblikuje model, ki bi ga lahko poimenovali “omejeno partnerstvo” (Goodby, 1993: 4). Za Evropo je pomenila združitev Nemčije tako spodbudo za novo urejanje odnosov med zahodno- in srednje-vzhodnoevropskimi državami kot tudi nasta- nek nove gospodarsko-politično-vojaške velesile v srednji Evropi, ki je povzročil novo delitev dela pri zagotavljanju varnosti velikih sil v Evropi. V tem smislu je opazen premik v smeri povečanega pomena celotne EU za evropsko varnost ob nekoliko zmanjšani vlogi ZDA. Poleg tega se je v svetovnem merilu okrepil gos- podarsko politični položaj EU in Japonske, kar spreminja tudi strukturo celotne svetovne moči. Odločilni položaj v tej strukturi imajo ZDA, večji pomen pa dobi- vajo tudi EU, Japonska, Kitajska, predvsem pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti na globalni ravni ter v posameznih regijah. Približevanje Kitaj- ske in Rusije na eni ter Kitajske in ZDA na drugi strani je prav tako pomemben dejavnik v globalnih mednarodnih odnosih, ki vpliva na kakovost zagotavljanja svetovnega miru in varnosti. Kakorkoli že v strukturi svetovne moči se namesto nekdanje tripolnosti vse jasneje uveljavlja sodobni model pentagonalne razdelitve moči, ki vključuje naslednje akterje: ZDA, Kitajsko, EU, Japonsko in Rusijo (Vukadinović, 1997). 1 Glej o tem več v knjigi: Robert O. Keohane, Joseph S. Nye, Stanley Hoffmann, After the Cold War (International Institutions and State Strategies in Europe, 1989–1991), Harvard University Press, Cambridge, Massachusetts and London, England, 1993. 102 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Poleg pozitivnih trendov na področju mednarodne varnosti se v današnjem svetu pojavljajo tudi nekatere nove napetosti in ogrožanja. Naj naštejem samo najpomembnejše: – zahodnoevropske povezovalne procese spremljajo mnoge neznanke in proble- mi, – v postsocialističnih državah se družbenogospodarski, nacionalni, ekološki, varnostni in drugi problemi prehoda iz avtoritarnih v demokratične družbene sisteme zapletajo, – novonastale države na ozemljih nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije skušajo najti svoje mesto na političnem prizorišču, pri čemer se nekatere izda- tno naslanjajo na vojaško silo, – s pojavom novih gospodarskih velesil – združene Evrope in predvsem Nemčije ter Japonske se je boj za nove interesne sfere vnovič začel, – poglabljanje prepada med Severom in Jugom, – širjenje orožja za množično uničevanje in lahkega konvencionalnega orožja, ki je uporabljeno v oboroženih spopadih na lokalnih ravneh idr. Kljub celi vrsti dejanskih ali možnih varnostnih problemov, ki izhajajo iz ob- stoječih razmer v sodobnem svetu, ne smemo pozabiti, da v ospredje vse bolj pri- hajajo nove grožnje, kot so: gospodarske krize, etnični konflikti, množične migra- cije in begunci, mednarodni terorizem in globalno onesnaževanje okolja (Rotfeld, 1992: 8). Tako se v današnjem času soočamo s čedalje večjim številom in inten- zivnostjo virov ogrožanja varnosti posameznika, družbe in mednarodne skupno- sti, od katerih jih veliko kljub nenehnim in obsežnim prizadevanjem za odpravo ali vsaj omejevanje nevarnosti vse težje obvladujemo. Pojav novih virov globalnega ogrožanja vse bolj povezuje mednarodno skup- nost, stopnjuje pomen ohranitve globalne varnosti in premika vprašanja varnosti iz vojaškopolitične v civilno sfero delovanja. Kajti varnost je celostni pojav in ga ne moremo omejiti samo na vojaški vidik, zato sodoben koncept varnosti vklju- čuje vsa področja družbenega življenja na regionalni, državni, mednarodni in globalni ravni.2 V naši raziskavi smo ugotavljali zaznavanje ogrožanja varnosti v mednarod- nem okolju na temelju različnih kazalcev, kot so: a) mnenje anketiranih o pome- nu ogrožanja, ki izvira iz razvoja sodobne civilizacije, za mednarodno varnost v bližnji prihodnosti, b) njihovo mnenje o razvojnih usmeritvah na varnostno- obrambnem področju v svetu in Evropi v naslednjih desetih letih, c) njihov izbor dejavnika, ki najbolj prispeva k zagotavljanju miru v svetu, itd. a) Anketirani so ponujene vire ogrožanja mednarodne varnosti, ki bodo po nji- hovem mnenju povsem verjetno postajali vse pomembnejši za varnost v svetu do leta 2000, razvrstili takole (glej graf 1): 2 Spoznanje o kompleksnosti sodobne varnosti je Buzan jasno opredelil kot večnivojski sistemski okvir za proučevanje koncepta sodobne varnosti v knjigi: People, States & Fear, 1991: 3-12, 14- 25. O globalnem pristopu k sodobni varnosti glej Seyom Brown, 1994: 10-25; O pomenu nevo- jaških prvin sodobne varnosti pa tudi v: Wolfang R. Vogt, 1992: 18-32. 103 Anton Grizold Graf 1: “Koliko verjetno je, da bodo našteti viri ogrožanja do leta 2000 postajali vse bolj pomembni za varnost v svetu?” a) uničevanje okolja g) terorizem b) tehnološke nesreče h) staranje prebivalstva c) mamila, narkotiki i) AIDS d) politični in ekonomski begunci j) prevelika rast prebivalstva e) gospodarske krize v nerazvitih državah f) družbeni nemiri k) skrajni nacionalizmi Vir: Obramboslovni raziskovalni center (ORC), Inštitut za družbene vede/Fakultete za družbene vede (IDV/FDV), Ljubljana, 1994/95. 104 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Iz analize odgovorov anketiranih je razvidno, da je v njihovi zavesti med nevo- jaškimi viri ogrožanja mednarodne varnosti na prvem mestu uničevanje okolja, več kot 3/4 pa bodisi kot zanesljiv bodisi kot verjeten vir zaznava še: gospodar- ske krize, mamila (narkotike), AIDS in tehnološke nesreče. b) Svoja pričakovanja glede prihodnjih procesov in trendov v mednarodnih odnosih do leta 2000 so anketirani izrazili v odgovorih na vprašanje: Ali pričaku- jete, da bo v mednarodnih odnosih do leta 2000 prišlo ali ne bo prišlo do: (graf 2). Kot najzanimivejša mnenja anketiranih glede prihodnjega dogajanja v medna- rodnih odnosih lahko navedemo naslednja: – skoraj polovica (47,9 %) jih ne verjame v možnost izbruha svetovne jedrske vojne do leta 2000, 45,5 % pa jih ne verjame, da bo v tem času prišlo do jedr- skega spopada v Evropi. Če k tema dvema vrednostma dodamo še vrednost odgovorov pod “zanesljivo ne” (28,8 % oziroma 31,8 %), lahko rečemo, da se več kot 3/4 anketiranih ne ukvarja pretirano z mislijo o nevarnosti izbruha je- drske vojne; – izbruh svetovne vojne, v kateri ne bo uporabljeno jedrsko orožje, je verjeten po mnenju 24,2 % anketiranih, za 39,2 % anketiranih takšen spopad ni verje- ten, medtem ko je 18,4 % anketiranih prepričanih, da do svetovne konvencio- nalne vojne do leta 2000 ne bo prišlo. O nasprotni možnosti je prepričanih sa- mo 2,6 % anketiranih; – izbruh nove lokalne nejedrske vojne v Evorpi do leta 2000 je verjeten za 43,2 % anketiranih, izbruh vojaškega spopada med državami tretjega sveta pa za 43,9 % anketiranih; v nasprotno možnost verjame 24,3 % oziroma 21,5 % anketira- nih; – kot možen varnostnopolitični pojav v mednarodni skupnosti do leta 2000 je treba omeniti tudi jedrsko izsiljevanje s strani držav tretjega sveta oziroma t. i. jedrsko proliferacijo, čeprav so anketirani verjetnost tega pojava ocenili različ- no: 32,5 % jih meni, da je ta pojav verjeten, 31,4 % pa, da ni; – da se bodo v Evropi v naslednjih 10 letih verjetno obnovili hladnovojni odnosi, meni 33,5 % anketiranih, medtem ko jih 35,5 % meni obratno; – velik delež anketiranih (45,0 %) tudi meni, da združena Nemčija v prihodnjem desetletju verjetno ne bo ogrožala evropskega miru; – več kot polovica anketiranih (54,8 %) je optimistov glede varnostnih učinkov združevanja evropskih držav, saj meni, da bo ta proces verjetno prispeval k miru in stabilnosti v Evropi; pesimistov glede tega je samo 12,5 % anketiranih. Po drugi strani pa tudi tretjina anketiranih (33,5 %) meni, da bo s priključitvijo držav k Evropski uniji njihova suverenost verjetno omejena; – del anketiranih (31,4 %) tudi verjame v možnost nevojaških (demilitariziranih) območij in območij brez jedrskega orožja (38,2 %) v naslednjih 10 letih v Evro- pi; tistih, ki v to ne verjamejo, pa je 27,6 % oziroma 24,6 %. Tudi ocena glede možnosti, da se konvencionalne vojaške sile v Evorpi bistveno zmanjšajo, je deljena: 23,5 % anketiranih verjame v to možnost, 29,8 % pa ne; – zanimiv je tudi pogled anketiranih na prihodnost obstoja in vloge Nata kot ev- ro-atlantske vojaško-politične organizacije. Tako jih dobra polovica (50,2 %) 105 Anton Grizold Graf 2: Ocene dogajanja v mednarodnih odnosih do leta 2000 Vir: Obramboslovni raziskovalni center (ORC), Inštitut za družbene vede/Fakultete za družbene vede (IDV/FDV), Ljubljana, 1994/95. a) svetovne jedrske vojne g) splošne razorožitve v Evropi b) jedrske vojne v Evropi h) vojne med državami tretjega sveta c) svetovne vojne brez jedrskega orožja i) jedrskega izsiljevanja s strani d) nove lokalne nejedrske vojne v Evropi držav tretjega sveta e) novih nejedrskih con j) sprožitve atomske bombe zaradi f) jedrske razorožitve v svetu napake (naključna jedrska vojna) Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 106 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije meni, da bo Nato v naslednjem desetletju verjetno sprejel v svoje članstvo tudi nekatere vzhodnoevropske države, slaba polovica anketiranih (46,9 %) pa me- ni, da bo Nato verjetno okrepil svojo politično vlogo. c) Velika razpršenost odgovorov anketiranih pri ocenjevanju, kateri od našte- tih dejavnikov oz. mednarodnih ustanov najbolj prispeva k miru v svetu, kot tudi visok delež odgovorov “nobeden od teh” (19,6 %) kažeta, da nobeden od ponuje- nih subjektov s svojim dosedanjim delovanjem za mir v svetu ni prepričal sloven- ske javnosti (glej graf 3). Graf 3: “Kateri od naštetih dejavnikov po vašem mnenju najbolj prispeva k miru v svetu?” a) oborožene sile posameznih držav e) Nato b) gibanje neuvrščenih f) Evropska unija c) Organizacija združenih narodov (OZN) g) mirovna gibanja d) Konferenca o varnosti in sodelovanju h) ne vem, neodločen v Evropi (KVSE) i) nobeden od teh Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Največ anketirancev (16,4 %) je ocenilo OZN kot tisti dejavnik, ki najbolj pris- peva k miru v svetu. Mirovnim gibanjem je takšno vlogo pripisalo 14,4 % anketi- rancev, Natu pa 10,9 %; še manjši del anketiranih je kot najmočnejši dejavnik mi- ru v svetu zaznalo evropske varnostnopolitične ustanove – KVSE (4,9 %) in EU (3,2 %). Tudi v naši javnomnenjski raziskavi leta 1990 sta prvi dve mesti pripadli OZN (28,9 %) in mirovnim gibanjem (28.5 %), vloga EU je bila enako obrobna, čeprav je dobila takrat dvakrat več odgovorov (6,9 %), KVSE in Nato pa sta v zadnji razi- 107 Anton Grizold skavi doživela ravno obratno usodo: medtem ko se je Nato iz povsem obrobnega dejavnika (1,4 % leta 1990) spremenil v dejavnik, ki mu najbolj konstruktivno vlogo pri zagotavljanju svetovnega miru pripisuje vsaj vsak deseti prebivalec Slo- venije, pa se je po drugi strani delež tistih, ki pripisujejo takšno vlogo KVSE (da- našnja OVSE), več kot prepolovil (z 10,9 % na 4,9 %). Ogrožanje miru in varnosti v Sloveniji Ocena o obsegu, naravi in intenzivnosti ogrožanja znotraj družbe in iz mednarod- nega okolja vpliva na vsebino nacionalnovarnostne politike, iz katere izhajata ta- ko struktura nacionalnovarnostnega sistema kot tudi morebitna podpora javnosti temu sistemu. Vendar pa ima javnost v sodobni družbi največkrat svoje predsta- ve o dejanskih in možnih virih ogrožanja ter sredstvih za zagotavljanje varnosti, ki so različne od uradnih političnih ocen in odločitev. Demokratične in odprte družbe dosegajo svojo notranjo kohezivnost, stabilnost in varnost z upošteva- njem stališč, vrednot in prepričanj svoje javnosti tudi o vprašanjih nacionalne varnosti v procesu strateškega odločanja v državi. V nasprotju z viri ogrožanja mednarodne varnosti, kjer je bilo naše vprašanje usmerjeno v bližnjo prihodnost (do leta 2000), smo v zvezi z nacionalno varnostjo Slovenije želeli zvedeti, kako močno zaznavajo anketirani vire ogrožanja sloven- ske nacionalne varnosti danes. Poleg tega smo v primeru nacionalne varnosti Slo- venije med vire njenega ogrožanja uvrstili tudi dva vira vojaške narave – tj. vo- jaške grožnje drugih držav ter vojno na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Iz grafa 4 je glede ogrožanja slovenske nacionalne varnosti razvidno naslednje: Graf 4: “Koliko po vašem mnenju naslednji dejavniki ogrožajo varnost Slovenije?” Vir: Obramboslovni raziskovalni center (ORC), Inštitut za družbene vede/Fakultete za družbene vede (IDV/FDV), Ljubljana, 1994/95. 108 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije a) uničevanje okolja i) kriminal b) tehnološke nesreče j) mamila narkotiki c) naravne nesreče k) begunci d) vojaške grožnje drugih držav l) gospodarska kriza e) socialni nemiri m)terorizem f) slabo gospodarjenje n) staranje prebivalstva g) zaostajanje na področju znanosti o) skrajni nacionalizmi in tehnologije p) notranjepolitična nestabilnost h) razprodaja družbenega premoženja r) vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Prvih pet mest zasedajo viri, ki imajo družbenogospodarsko naravo: slabo gos- podarjenje, gospodarska kriza, razprodaja družbenega premoženja, mamila, kri- minal. Visoko so uvrščene tudi naravne nesreče, kar priča, da je ogroženost naše države zaradi delovanja naravnih pojavov močno prisotna tudi v zavesti njenih prebivalcev. Kot relativno močna vira ogrožanja nacionalne varnosti so prisotne še notra- njepolitična nestabilnost in tehnološke nesreče, medtem ko je zaostajanje Slove- nije za razvitim svetom na področju razvoja znanosti in tehnologije uvrščeno pre- senetljivo nizko. Kar se tiče t. i. vojaških virov ogrožanja nacionalne varnosti Slovenije, je mo- goče ugotoviti, da jih anketirani sicer zaznavajo, vendar jim ne pripisujejo zelo velikega pomena. Tako je vojno na tleh nekdanje Jugoslavije kot dejavnik, ki ogroža varnost Slovenije, zanikalo samo 10 % anketiranih, dobra četrtina (27,7 %) jo zaznava kot šibak vir ogrožanja, dobra tretjina (35,1 %) kot srednje močan in dobra petina (22,0 %) kot zelo močan vir ogrožanja varnosti Slovenije. Tudi vojaške grožnje drugih držav v zavesti anketiranih niso povsem nepo- membne, saj jih je kot vir ogrožanja nacionalne varnosti zanikalo samo 18,6 % an- ketiranih. Z vidika negativnega zaznavanja anketiranih je ta vir sicer na drugem 109 Anton Grizold mestu, vendar je mogoče po drugi strani ugotoviti, da ga bodisi kot šibak (32,8 %), srednji (28,0 %) ali močan (12,2 %) vir ogrožanja nacionalne varnosti zaznava skupno še 4/5 anketiranih. Če upoštevamo, da so po mnenju anketiranih družbenogospodarski viri ogro- žanja slovenske nacionalne varnosti relativno pomembnejši od vojaških, potem ne preseneča, da so anketirani vlogo najpomembnejšega dejavnika pri ohranja- nju suverenosti in neodvisnosti Slovenije v prihodnje razen samemu sebi pripisa- li različnim političnim subjektom, ne pa represivnim mehanizmom države. Tako je skoraj vsak tretji anketirani (30,1 %) menil, da so najboljši porok za ohranjanje suverenosti in neodvisnosti Slovenije sami državljani, približno enak delež pa jih je izrazilo zaupanje v tri temeljne nosilce državne oblasti: vlado (15,2 %), parlament (15,2 %) in predsednika republike (13,6 %). Na vlogo vojske in poli- cije pri tem pa računa le dobre 4 % oziroma slaba 2 % anketiranih. Primerjava z raziskavo, opravljeno leta 1990, pokaže, da se mnenje slovenske javnosti o tem vprašanju ni bistveno spremenilo. Tudi pred štirimi leti – torej v času, ko je bil proces osamosvajanja Slovenije v sklepni fazi – je največ anketira- nih vodilno vlogo pri ohranjanju suverenosti in neodvisnosti Slovenije pripisalo državljanom Slovenije (38,1 %), nato predsedniku republike (22,5 %), vladi (17,8 %) in parlamentu (8 %). Tedanji slovenski TO in policiji sta takšno vlogo pripisala manj kot 2 odstotka (1,9 oziroma 1,7 %) anketiranih. NACIONALNOVARNOSTNI SISTEM SLOVENIJE (NVSS) Organiziranje NVSS Sodobna liberalna politična država usklajuje zagotavljanje varnosti svojim držav- ljanom s svobodnim delovanjem posameznikov in civilne družbe. Praksa v da- našnjem svetu potrjuje spoznanje, da obstaja protislovje med individualno in na- cionalno varnostjo, ki temelji v sami naravi sodobne politične skupnosti (Buzan, 1991: 519) in zato ne more biti razrešeno ali celo odpravljeno. Zato sodobni družbi grozi nenehna nevarnost, da postane politična država (v celoti ali prek po- sameznih delov – npr. nacionalnovarnostnega sistema) pri zagotavljanju nacio- nalne varnosti obenem tudi vir ogrožanja svobode posameznika in civilne druž- be. Ta paradoks v zvezi z dvojno vlogo sodobne politične države (zagotavljanje in obenem potencialno ogrožanje varnosti posameznikov) se razrešuje v vsaki kon- kretni družbi/državi posebej v luči civilizacijskih in kulturnih potreb sodobnega časa, to je odprte demokratične družbe. Tudi mlada slovenska država mora celovito opredeliti elemente svojega nacio- nalnovarnostnega sistema, ki bo zagotavljal varnost njenemu prebivalstvu. Pri tem je še zlasti treba zagotoviti konsistentni pravni in političnokulturni okvir, v katerem bo lahko nacionalnovarnostni sistem učinkovito opravljal funkcijo zago- tavljanja varnosti v skladu z zakoni in institucijami demokratičnega političnega 110 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije sistema ter se na ustrezen način tudi legitimiziral. Zato je pomembno, da celotni družbenopolitični in pravni ustroj slovenske družbe zagotavlja uravnoteženje vrednot in prepričanj javnosti, političnega režima in nacionalnovarnostnega si- stema na temelju njihovega medsebojnega zaupanja ter javnega in odgovornega delovanja. V sodobnem svetu opredeljujeta nacionalno varnost dva sklopa dejavnikov, in sicer: prvi sklop dejavnikov, ki izhaja iz notranjega okolja posamezne države, ter drugi, ki deluje na varnost držav iz mednarodnega okolja. Slovenija je kot novo- nastala država po koncu “hladne vojne” na ozemlju nekdanje SFRJ usmerila svoj družbeni razvoj v demokratizacijo. Pri tem se srečuje z bremenom nekdanjega skupnega (jugoslovanskega) avtoritarnega družbenega sistema kot tudi s težava- mi, ki izhajajo iz samega procesa prehoda. Te težave so na eni strani rezultat objektivnih protislovnosti in konfliktnosti različnih razsežnosti družbenih spre- memb (političnih, pravnih, socialnih, varnostno-obrambno-vojaških idr.) ter ne- moči in nesposobnosti novonastajajoče slovenske politične elite, da bi dosegla so- glasje o temeljnih interesih nove slovenske države na notranjem in mednarod- nem področju na drugi strani. Pomemben vidik demokratičnega preoblikovanja slovenske družbe je tudi vzpostavitev novega nacionalnovarnostnega sistema (na načelih, ki veljajo v sodobnih razvitih demokratičnih parlamentarnih državah), ki bo sposoben zagotavljati zunanje in notranje vidike varnosti slovenske družbe. Že po prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji (1990) je med različnimi poli- tičnimi strankami prevladalo stališče, da se celotni proces osamosvajanja Slove- nije pravno uredi in utemelji. Zato je bil najširši skupni imenovalec političnih strank, ki so prišle na oblast po teh volitvah, popolna sprememba družbene ure- ditve in v tem okviru oblikovanje nove nacionalnovarnostne identitete Slovenije. Slednje je bilo kot cilj prisotno v večini programov slovenskih političnih strank. Pri večini strankarskih programov je bilo opazno zoževanje slovenske nacionalne varnosti na predvsem vojaško vprašanje, zato so v svojih programih dokaj na- tančno razčlenjevali elemente ustanovitve slovenskih oboroženih sil. Dokaj moč- na pa je bila pred volitvami tudi opcija demilitarizacije Slovenije. Ta ideja, ki jo je še posebej vneto zagovarjalo mirovno gibanje kot del slovenske civilne družbe pred volitvami (1990), je v najbolj radikalni obliki zagovarjalo odpravo kakršne- koli oblike oboroženih sil v Sloveniji (vključno z odpravo takratne Teritorialne obrambe). Tako opcija slovenske vojske kot opcija demilitarizacije v slovenskem politič- nem prostoru sta bili v letu 1990 skrajnosti, kar je obema tako zaradi razcepljeno- sti v političnih strankah kot tudi v javnem mnenju jemalo možnosti operacionali- zacije v praksi (Jelušič, 1997: 187-193). Slovenija je po volitvah izvedla nekatere pomembne normativnopravne spre- membe, ki so ji omogočile izvajati strukturne spremembe v političnem sistemu, utemeljenem na avtoritarnih vzorcih vladanja v nekdanji skupni jugoslovanski državi. S sprejetjem nove slovenske ustave (december 1991) in nekaterih zako- nov s področja obrambe (Zakon o obrambi in zaščiti ter Zakon o vojaški dolžno- sti leta 1991) je bil vzpostavljen najširši ustavnopravni okvir za uveljavitev neka- terih ključnih sprememb v dotedanjem političnem sistemu ter v obrambnem 111 Anton Grizold podsistemu Slovenije, ki so ji omogočile nadaljnji demokratični razvoj. Najpo- membnejše tovrstne spremembe so bile: (1) uzakonitev večstrankarske parlamentarne demokracije, (2) delitev pristojnosti med izvršilno, zakonodajno in sodno vejo oblasti, (3) parlament opravlja zakonodajalno funkcijo in nadzor nad sprejemanjem in izvajanjem obrambne politike, (4) poveča se vpliv vlade pri urejanju obrambnega področja (vlada predlaga državni proračun in obrambne izdatke, sprejema izvedbene predpise na področju obrambnih priprav države idr.), (5) pristojnosti države na obrambnem področju se združijo v obrambnem mi- nistrstvu, organizacija katerega omogoča obrambnemu ministru dejansko uprav- ljanje vojaške organizacije in njene logistične podpore, (6) nekdanje pristojnosti občin nad Teritorialno obrambo se prenesejo v pri- stojnost države Slovenije (obrambno ministrstvo), s čimer so postavljeni temelji za vzpostavitev enotnih slovenskih oboroženih sil, (7) odpravijo se prejšnje zakonodajalne rešitve, ki so vojski omogočale samo- stojno urejanje statusnih in drugih vprašanj njenih pripadnikov (npr. socialno- zdravstveno zavarovanje, izobraževanje idr.); status profesionalnih vojakov je izenačen s statusom državnih uradnikov z nekaterimi posebnostmi, ki se nana- šajo na naravo vojaške organizacije (npr. prepoved stavke idr.), (8) odpoved prejšnjega vzporednega vojaškega šolstva; profesionalni vojaki se rekrutirajo iz diplomantov višjih in visokih šol, ter se za svoje konkretno delo v vojaški organizaciji dodatno usposobijo v okviru strokovnega izobraževalnega centra obrambnega ministrstva, itd. (Grizold, 1991:91). Slovenija je ob prenovi družbenopolitičnega sistema v relativno kratkem času dosegla svojo mednarodnopravno subjektiviteto. Kot nov subjekt v mednarodnih odnosih je Slovenija prevzela tudi odgovornost zagotavljati lastno varnost in sta- bilnost ter prispevati k mednarodni varnosti. V tem okviru je nadalje razvijala svoj nacionalnovarnostni sistem. Obstoječi nacionalnovarnosti sistem Slovenije ima svoja temeljna pravno-politična izhodišča v teh aktih: – Zakon o obrambi (1994), – Zakon o vojaški dolžnosti (sprejet 1991 in dopolnjen 1995), – Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1994), – Zakon o notranjih zadevah (sprejet 1988 in dopolnjen 1989 in 1990), – Zakon o vladi R Slovenije (1993) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zako- na o vladi R Slovenije (1994), – Zakon o upravi (1994) – Resolucija o izhodiščih nacionalne varnosti R Slovenije (1993). Nacionalnovarnostni sistem R Slovenije sestavljajo trije temeljni elementi, in si- cer (glej shemo 1): – obramba, – notranja varnost, – zaščita in reševanje. 112 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Shema 1: Struktura obstoječega nacionalnovarnostnega sistema R Slovenije 1. Obrambni element Republike Slovenije je namenjen zagotavljanju varnosti pred zunanjo vojaško agresijo in drugimi nasilnimi posegi tujih oboroženih sil zo- per njeno neodvisnost, samostojnost in ozemeljsko celovitost. Sestavljata ga vo- jaška in civilna obramba. R Slovenija ima obrambne sile, to je Slovensko vojsko, ki skrbi za odvračanje morebitnega napada nanjo ter za priprave in izvajanje vojaške obrambe ob zuna- nji agresiji ali drugih nasilnih posegih tujih oboroženih sil zoper R Slovenijo. Civilna obramba obsega obrambne in zaščitne ukrepe ter dejavnosti, s kateri- mi se z nevojaškimi sredstvi podpira in dopolnjuje vojaški ter krepi nevojaški od- por proti agresorju (gospodarska obramba, obrambni ukrepi državnih in drugih organov, psihološka obramba, druge oblike neoboroženega odpora). Ministrstvo za obrambo opravlja upravne in strokovne zadeve, ki se nanašajo na obrambni načrt države, razvoj, organizacijo, opremljanje, delovanje in vode- nje obrambnih sil, na priprave civilne obrambe, na upravne zveze in kriptograf- sko zaščito v obrambnem sistemu, na vojaško šolstvo, na priprave sistema zašči- te in reševanja ter na pravice in dolžnosti državljanov na področju obrambe, zaščite in reševanja. V svoji sestavi ima Ministrstvo za obrambo naslednje organe: Generalštab Slo- venske vojske, Upravo R Slovenije za zaščito in reševanje, Inšpektorat R Sloveni- je za obrambo in Inšpektorat R Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. (Glej shemo 2). 113 Anton Grizold Generalštab Slovenske vojske opravlja vojaškostrokovne naloge, ki se nana- šajo na organizacijo, usposabljanje in delovanje obrambnih sil. Shema 2: Organiziranost Ministrstva za obrambo R Slovenije (1997) Konkretne naloge in pristojnosti ministra za obrambo v zvezi z vodenjem Slo- venske vojske določa Zakon o obrambi v poglavju o vodenju in poveljevanju, ki v 42. členu pravi: 1. Minister prek Generalštaba odreja potrebne razvojne, organizacijske, tehnične in druge ukrepe ter usmeritve, ki jih izvajajo načelnik Generalštaba in podreje- ni poveljniki. Ti so ministru odgovorni za izvajanje teh ukrepov in usmeritev prek svojih nadrejenih. 2. Minister določa planiranje in opremljanje, vrsto oborožitve in druge vojaške opreme, organizacijo materialne in zdravstvene oskrbe, programe usposablja- nja, vojaško strokovno literaturo, izdaja strokovna navodila in ureja druga vprašanja organizacije in dela vojske. 114 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije 3. Minister določa po predhodnem mnenju predsednika republike Generalštabu praviloma letne usmeritve za načrtovanje operativnih, materialnih in drugih organizacijskih priprav za uporabo vojske. Posebej so določeni tudi akti vodenja, ki se izvajajo s predpisi in z akti vode- nja, kot so smernice, obvezne usmeritve, odredbe, pravila in navodila ter pravila in navodila, ki jih izdaja minister, razen pravil službe, ki jih izdaja vlada (46. člen). Vojaško poveljevanje s podrejenimi poveljstvi, enotami in zavodi je v pristoj- nosti načelnika Generalštaba in drugih poveljnikov (43. člen). Vojaško poveljeva- nje temelji na načelih enostarešinstva, subordinacije in obveznega izvrševanja povelij. Poveljevanje v vojski se izvaja z akti poveljevanja, kot so direktive, odločitve, načrti, ukazi in povelja (46. člen). Načelnik Generalštaba je ministru odgovoren za bojno pripravljenost, delo in uporabo vseh poveljstev, enot in zavodov. Zakon o obrambi v 45. členu predvideva, da načelnika Generalštaba imenuje vlada na predlog ministra. Ob imenovanju ministra za obrambo je načelnik Ge- neralštaba dolžan ponuditi ministru svoj odstop. Poveljnike in namestnike nižjih enot imenuje minister oziroma lahko pooblasti poveljnike, ki imenujejo poveljni- ke in namestnike poveljnikov ter druge starešine. V zakonu o obrambi so torej načelno razčlenjeni odnosi med vrhovnim povelj- nikom in ministrom za obrambo ter položaj načelnika Generalštaba in drugih vo- jaških poveljnikov. Prav tako so tudi razčlenjene pristojnosti Državnega zbora, predsednika republike kot titularnega vrhovnega poveljnika, vlade in ministra za obrambo (Ur. l. R. Slovenije, št. 82, 1994: 5034-5035). 2. Varnostni element R Slovenije v ožjem smislu sestavljajo državni organi in službe, ki zagotavljajo varnost s preprečevanjem in odpravljanjem ogrožanja te- meljnih vrednot, določenih z ustavo in zakoni. Strukturni elementi varnostnega podsistema so: Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), varnostne in obveščevalne službe, nadzorni in inšpekcijski ter pravosodni organi. V sistemu notranje varnosti MNZ opravlja naslednje naloge: – varovanje osebne varnosti ljudi in premoženja, – preprečevanje in odkrivanje terorističnih akcij, – odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, – vzdrževanje javnega reda in miru, – urejanje in nadzor prometa, – varovanje določenih oseb in objektov, – varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole. Z obveščevalno dejavnostjo posebne službe MNZ in Ministrstva za obrambo zbirajo informacije o ogroženosti varnosti Slovenije, ki so potrebne v procesu po- litičnega odločanja o zagotavljanju varnosti R Slovenije. 115 Anton Grizold 3. Podsistem zaščite in reševanja je namenjen za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Temeljne naloge tega podsistema so po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami naslednje: – odkrivanje, spremljanje ter preučevanje nevarnosti naravnih in drugih nesreč; – preprečevanje naravnih in drugih nesreč; – obveščanje, opozarjanje in alarmiranje o pretečih nevarnostih ter dajanje na- potkov za zaščito, reševanje in pomoč; – izobraževanje in usposabljanje za zaščito, reševanje in pomoč; – organiziranje Civilne zaščite ter vzpostavitev in vzdrževanje drugih oblik pri- pravljenosti za zaščito, reševanje in pomoč; – samozaščita, samopomoč in vzajemna pomoč; – mobilizacija ter aktiviranje sil in sredstev za zaščito, reševanje in pomoč; – odrejanje in izvajanje zaščitnih ukrepov; – reševanje in pomoč; – odpravljanje posledic naravnih in drugih nesreč do zagotovitve osnovnih po- gojev za življenje; – nadzor nad izvajanjem predpisov o varstvu pred naravnimi in drugimi nesre- čami; – pomoč tujim državam ob naravnih in drugih nesrečah (Ur. l. R Slovenije, št. 64, 1994:3599). Nacionalnovarnostni sistem je struktura za zagotavljanje nacionalne varnosti Slovenije pred različnimi viri njenega ogrožanja. Slednje lahko najsplošneje ra- zvrstimo na: a) vojaško ogrožanje, ki lahko nastane zaradi nerazrešenih nacionalnih, gospo- darskih, političnih, vojaških, verskih idr. konfliktov na območju nekdanje Ju- goslavije in širše v jugovzhodnem evropskem prostoru. Novonastale države na območju nekdanje Jugoslavije se pospešeno oborožujejo, kar še dodatno zaple- ta varnostno situacijo na Balkanu. b) ogrožanje notranje varnosti, ki je lahko izzvano z: – nasilnimi posegi za spremembo ustavne ureditve, – nezakonitim organiziranjem in delovanjem z namenom povzročanja izrednega stanja na socialni, nacionalni ali drugi podlagi, – terorističnimi dejavnostmi, ki delujejo proti Sloveniji ali čez njeno ozemlje proti kaki drugi državi, – naraščanjem kriminala, še posebej organiziranega mednarodnega kriminala, – gospodarsko-socialno krizo, – množičnimi kršitvami javnega reda in miru, – nižjo ravnijo prometne varnosti, – nezakonitim prehajanjem državne meje (begunci in migracijski tokovi, ki bi lahko ogrozili stabilnost notranjih razmer); c) ogrožanje življenjskega okolja. Zaradi majhnosti in izpostavljenosti življenj- skega okolja različnim negativnim vplivom, sta varovanje in zaščita življenj- skega okolja velikega pomena za nacionalno varnost R Slovenije. 116 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Javno mnenje o NVSS Anketirane v naši javnomnenjski raziskavi smo spraševali o različnih vidikih nacionalnovarnostnega sistema Slovenije (od zagotavljanja vojaškega vidika na- cionalne varnosti, vloge vojske v družbi, organiziranosti slovenske vojske do vstopa Slovenije v Nato idr.). Zagotavljanje vojaškega vidika slovenske nacionalne varnosti Kljub vsem pozitivnim premikom in spremembam v mednarodni skupnosti (npr. popuščanje napetosti med velikimi silami, zmanjševanje številnosti oboroženih sil, oborožitve in vojaških proračunov mnogih evropskih držav, sodelovanje med evropskimi državami pri zagotavljanju varnosti idr.) se nekateri preveč optimisti- čni obeti npr. o popolni odpravi uporabe orožja in sile pri uresničevanju nacio- nalnih ciljev v mednarodnih odnosih po koncu hladne vojne doslej niso uresničili (Grizold, 1990: 34). Temu je botrovala predvsem krepitev disjunktivnih in kon- fliktnih procesov in na uporabi sile zasnovano reševanje meddržavnih in med- etničnih nasprotij in konfliktov, ki so relativizirali ter na trenutke tudi povsem ogrozili mnoge pozitivne spremembe in trende v mednarodni skupnosti.3 Tako ostaja vojaška varnost oziroma varnost, ki jo zagotavlja uporaba organizira- ne oborožene sile, tudi po koncu hladne vojne še vedno eden od ključnih elemen- tov vzpostavljanja sodobne integralne varnosti na ravni mednarodnega sistema. In to kljub temu da prihajajo v današnjem svetu vse bolj v ospredje nevojaške grožnje in se zlasti v razvitem svetu krepi zavest o razvitih sodobnih družbah kot “visoko diferenciranih in izjemno zapletenih sistemih”, ki so danes strukturno neprimerni za vodenje vojne iz vsaj petih temeljnih razlogov (Vogt, 1992: 19-21): prvič, industrijsko razvite družbe so zelo občutljivi družbeni sistemi, ki jih je potencialno zelo lahko uničiti, npr. že z uporabo manjše sile oz. s poškodova- njem nekaterih strateških vozlišč, centraliziranih sistemov oskrbe – voda, elektri- ka, ogrevanje, pomembnih komunikacijskih sistemov – telefonske in računal- niške mreže ali transportnih in prometnih poti – avtoceste, letališča, pristanišča; drugič, dosežena stopnja razvoja je te družbe privedla na sam rob samouniče- nja; v svojem ustroju imajo namreč številne civilne “industrijske bombe” (v obliki jedrskih elektrarn, kemičnih tovarn, rafinerij idr.), ki pomenijo veliko potencial- no nevarnost že v miru, v vojni pa bi lahko povzročile njihovo samouničenje; tretjič, obstoj in delovanje teh družbenih sistemov sta usodno povezana z indu- strijsko civilizacijo, ki je povzročila, da je vsakdanji način življenja in dela ljudi določen v največji meri s koncentracijo v velikih mestih in industrijskih območ- jih. Nekdanja samozadostnost življenja ljudi na podeželju je danes v mestih za- menjana z oskrbo od zunaj. Vsakršne večje in daljše motenje te oskrbe vitalno ogrožajo celoten družbeni sistem; četrtič, obstaja visoka stopnja povezanosti in odvisnosti sodobnih razvitih družb od “svobodnega” delovanja svetovne trgovine, ki zagotavlja uvoz in izvoz surovin, izdelkov in storitev; 3 Glej širše o tej problematiki analizo štirih primerov razreševanja oboroženih konfliktov v Sred- nji in Vzhodni Evropi po koncu hladne vojne. Gabriel Munera, 1994: 1-105. 117 Anton Grizold petič, intenzivna degradacija okolja na račun družbenega razvoja za vsako ceno povzroča stanje “nenehne vojne človeka z naravo”. Po tej teoriji so postale razvite družbe v pogledu funkcionalne strukture neu- strezne za vodenje vojne, zato ne preseneča njihovo prizadevanje za oblikovanje nove varnostne strategije (ti. grand strategy), ki splošnemu ogrožanju, ki ga pri- naša sodobni razvoj, zoperstavlja pripravljenost celotne družbe. Pri tem se vo- jaške, politične, gospodarske, kulturne idr. dejavnosti v družbi nenehno prepleta- jo in sestavljajo varnostni ustroj, s katerim poskušajo razvite družbe zagotavljati ustrezno stopnjo varnosti vsemu prebivalstvu. Rezultati naše raziskave so z vidika Vogtove teorije ambivalentni. Izkaže se namreč, da sta po eni strani za anketirane najpomembnejši dejavnosti za prežive- tje določene družbe ob oboroženem napadu oboroženo zoperstavljanje sovražni- ku (35,4 %) ter zaščita ljudi, materialnih in kulturnih dobrin (31,4 %). Najmanj po- membne v vojni pa so po mnenju anketiranih druge funkcije družbe: politično- gospodarske, komunikacijske idr. Po drugi strani pa naj bi po mnenju anketira- nih Slovenija vojaški vidik nacionalne varnosti v prihodnje najbolj učinkovito za- gotavljala prav z nevojaškimi sredstvi, tj. z diplomatsko-političnim in kulturnim delovanjem (npr. z dobrimi medsosedskimi odnosi – 75,6 %, z obrambnimi spora- zumi z drugimi državami – 50,4 % z vključitvijo v Nato – 40,5 % idr.). V krepitev Slovenske vojske kot instrumenta za zagotavljanje vojaške varnosti Slovenije ver- jame 31,1 % anketiranih (glej graf 5). Graf 5: Stališča do zagotavljanja vojaške varnosti Slovenije v prihodnje Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. a) z dobrimi medsosedskimi odnosi e) s priključitvijo k Natu b) z obrambnimi sporazumi z drugimi f) s samostojno vojsko v okviru državami vseevropskih oboroženih sil c) s krepitvijo Slovenske vojske g) Slovenija ni vojaško ogrožena d) s krepitvijo slovenske policije h) ne vem, ne morem oceniti 118 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Vloga vojske v demokratični družbi Vojska (oborožene sile) je specializirana oborožena birokratska organizacija države, katere temeljna funkcija je zagotavljanje zunanje obrambe države (prim. International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 190). Poleg te funkcional- ne vloge opravljajo oborožene sile v sodobni družbi tudi različne socialne vloge (so dejavnik socializacije in inkulturacije ipd.). Prek teh vlog vstopajo oborožene sile v interakcijo s širšim družbenim okoljem. Ker so oborožene sile po svojem izvornem poslanstvu in vlogah del javnih za- dev, je za vsako družbo še zlasti pomembno, da razvija demokratično politično kulturo, v okviru katere je mogoče zagotavljati civilni nadzor nad vojsko kot te- meljno načelo pri urejanju razmerij med vojaškimi in civilnimi ustanovami.4 O vlogah oboroženih sil v sodobni družbi smo spraševali tudi naše anketirance. Na splošno lahko ugotovimo, da anketirani menijo, naj ima vojska v sodobni demokratični družbi predvsem instrumentalno vlogo, tj. opravlja naj nalogo pri- prav in izvajanja obrambne funkcije pred zunanjimi napadalci, znotraj družbe pa naj opraviči svoj obstoj s tem, da pomaga pri izvajanju nekaterih gospodarskih in zaščitnih (npr. ob naravnih in drugih nesrečah) dejavnosti. Nikakor pa naj se ne vpleta v politične zadeve. Podobna so stališča anketiranih do prihodnjih nalog Slovenske vojske, med katerimi bo po njihovem mnenju najpomembnejša prav zunanja funkcija, tj. obramba državnega ozemlja (87,1 %), druge, notranje funkcije Slovenske vojske pa bodo predvsem nevojaške (npr. izvajanje človekoljubne pomoči, pomoč pri naravnih in drugih nesrečah, sodelovanje v protokolu idr.) (glej graf 6). Graf 6: Ocene pomembnosti nalog Slovenske vojske v Sloveniji v prihodnje Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 4 Glej več o tem v knjigi Ljubice Jelušič, Legitimnost sodobnega vojaštva, FDV, Ljubljana, 1997. 119 Anton Grizold a) vzdrževanje notranje varnosti g) človekoljubna pomoč (policijske naloge) h) ceremonialne naloge (državniški b) mirovne operacije pod zastavo obiski, častna straža) OZN i) nadomeščanje stavkajočih c) uveljavljanje resolucij OZN z vojaškimi delavcev sredstvi (brez vrhovnega poveljstva j) pomoč pri opravljanju policijskih OZN tako kot v “zalivski vojni”) nalog na meji (posebej ob množič- d) mednarodne misije za nadzor nih priseljevanjih) demilitariziranih območij k) boj proti terorizmu e) pomoč doma ob naravnih, ekoloških l) boj proti organiziranemu razpeča- in drugih nesrečah vanju mamil f) pomoč v tujini ob naravnih in drugih m)zaščita in obramba državnega nesrečah ozemlja Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Anketirani zaokrožijo svoja mnenja o vlogi vojske v demokratični družbi tudi s svojo naklonjenostjo procesom zmanjševanja obsega oboroženih sil v evropskih državah in tudi v Sloveniji (46,6 %); 30,4 % je vseeno, nasprotnikov tega procesa pa je 15,2 %. Organiziranost Slovenske vojske Javna mnenja v razvitih evropskih državah so po nekaterih javnomnenjskih re- zultatih naklonjena preoblikovanju nacionalnih oboroženih sil v smeri njihovega številčnega zmanjševanja in večje profesionalizacije (Grizold, 1992: 180). V predstavah anketiranih naj bi bila Slovenska vojska sestavljena iz manjše stalne armade in večje rezerve (43,7 %). Podobne predstave smo opazili že v razi- skavi SJM 90. Kljub zagovarjanju profesionalizacije vojske je večinsko mnenje anketiranih vendarle na strani “predvsem obvezniške vojske z manjšim pokli- cnim jedrom” (40,6 %) (glej grafa 7 in 8). 120 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Graf 7: Kakšno naj bo razmerje med stalno vojsko in rezervo v Sloveniji? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Graf 8: Kakšna naj bi bila Slovenska vojska glede deleža poklicnih vojakov? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Vstop Slovenije v Nato Evropsko varnostno okolje pomembno učinkuje tudi na nacionalno varnost Slo- venije. Med najpozitivnejšimi učinki je prav gotovo izboljšanje splošnih varno- stnih razmer v Evropi po koncu hladne vojne, ki je spodbudilo večjo pripravlje- nost držav za mirno reševanje meddržavnih in medetničnih zadev ter sodelova- nje na varnostnem področju. Vse to krepi zaupanje in daje podlago večstranske- mu reševanju evropskih varnostnih vprašanj. Majhne države, torej tudi Sloveni- 121 Anton Grizold ja, imajo v tem okviru možnost sodelovati in vsaj delno vplivati na oblikovanje skupnega in celostnega evropskega varnostnega sistema. Najbolj negativni učinki na slovensko varnost pa izhajajo iz naslednjih ele- mentov evropskega varnostnega okolja: a) ozemeljske in nepremičninske zahteve nekaterih sosednjih držav; b) vojaško-politična kriza na Balkanu ter pospešeno oboroževanje držav v nepo- sredni bližini Slovenije ter c) tekmovanje med velikimi silami za razdelitev vpliva na območjih Srednje- Vzhodne in Jugo-Vzhodne Evrope (Grizold, 1996: 71). Realistična in uspešna nacionalnovarnostna strategija Slovenije bo rezultat ce- lovite strokovne analize obeh sklopov dejavnikov – iz mednarodnega in notranje- ga okolja. Čeprav ima novonastajajoča politična elita v Sloveniji resne težave pri dosega- nju jasnega in nedvoumnega soglasja o ključnih vprašanjih v zvezi s temeljnimi nacionalnimi interesi, je splošno sprejeta politična opredelitev zunanjega vidika slovenske nacionalnovarnostne politike, ki temelji na opori na lastne sile z jasno perspektivo čimprejšnje priključitve vojaško-politični zvezi Nato.5 Temeljne ra- zloge za takšno opredelitev lahko najdemo v naslednjem: a) relativna neučinkovitost obstoječih varnostnih mehanizmov in instrumentov pri reševanju krize na območju nekdanje Jugoslavije ter še zlasti vojne v BIH; b) strateška politična usmeritev Slovenije, da se vključi v proces evropskega po- vezovanja; c) ocena, da novo geostrateško in vojaško-politično okolje v Evropi “zahteva” od Slovenije, da najde svoje varnostno zavetje v okviru evropskih varnostnih or- ganizacij, zlasti v zvezi Nato in ZEU; d) ocena o omejenih vojaško-obrambnih zmogljivostih slovenske države. Slovenija je izrazila svoj interes za polnopravno članstvo v zvezi Nato med in- tenzivnim preoblikovanjem te vojaško-politične zveze na temelju skupno dogo- vorjenih načel. Ta načela so opredeljena predvsem v dveh temeljnih deklaracijah, sprejetih junija 1990 v Londonu ter novembra 1991 v Rimu. Omenjeni deklaraciji sta izhodišče za preoblikovanje zveze Nato v skladu z nekaterimi novimi cilji, kot so npr.: – zagotavljati stabilnost in varnost v Evropi kot celoti, – vzpostaviti strateško partnerstvo z Rusko federacijo predvsem v okviru obliko- vanja skupnega in celostnega evropskega varnostnega sistema, – pomoč postsocialističnim državam pri razvoju njihovih obrambnih sistemov v skladu z demokratičnimi načeli civilno-vojaških razmerij v sodobni družbi, – krizno in mirovno posredovanje (t.i. peacekeeping operacije ter človekoljubna pomoč), idr. (Grizold, ibid.). 5 Glej o tem: Smernice zunanjepolitične strategije R Slovenije, Poročevalec DS R Slovenije, let. XXI (1995), št. 32, str. 37–43. 122 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije V procesu svojega preoblikovanja je zveza Nato danes dosegla stanje, ko že vsebuje hkrati elemente sistemov kolektivne obrambe in kolektivne varnosti. S tem se utrjuje kot jedro bodočega sistema evropske varnosti, ki bo zagotovo vključeval še druge organizacije. Visoki politični uradniki zveze Nato so do 1994 odkrito zavračali brezpogojno širitev organizacije z novimi članicami. To so pojasnjevali predvsem z razlogoma, da je za uspešno preoblikovanje Nata potreben določen čas ter z neizpolnjeva- njem političnih in strokovnih meril za vključitev držav prosilk. Pod pritiskom srednje- in vzhodnoevropskih držav za čimprejšnjo vključitev v Nato je bil spro- žen projekt Partnerstvo za mir (Partnership for Peace Program), ki omogoča ev- ropskim državam sodelovanje s transatlansko organizacijo glede na njihove indi- vidualne interese in zmogljivosti. Slovenija je od leta 1995 aktivna članica programa Partnerstvo za mir, kar ji je omogočilo politično in vojaško sodelovanje z zvezo Nato. V tem programu si Slo- venija prizadeva doseči ustrezno stopnjo združljivosti našega obrambnega siste- ma z vojaško-politično zvezo Nato. Leta 1996 je Slovenija postala polnopravna čla- nica Severnoatlanskega sveta za sodelovanje (NACC), ki je najsplošnejši okvir za dialog in sodelovanje na varnostnopolitičnem področju med zvezo Nato in drugi- mi evropskimi državami. Pomen sodelovanja Slovenije z zvezo Nato lahko strnemo predvsem v nasled- njem: – psihološki učinek, ki omogoča Sloveniji postopno in celovito vzpostavljati svoj nacionalnovarnostni sistem, – pridobitev pomembnih izkušenj in znanja o različnih vidikih sodobnega vo- jaško-obrambnega delovanja in organiziranja ter – priprava Slovenije za morebitno polnopravno članstvo v Natu. V naši raziskavi nas je zanimalo, ali anketirani podpirajo takšno prizadevanje slovenske politike. Graf 9: Ali vi podpirate prizadevanje slovenske države za vstop v Nato? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 123 Anton Grizold Iz grafa 9 je razvidno, da takšno usmeritev podpira 44,2 % anketiranih, 32,7 % je ne podpira niti ji ne nasprotuje, 8,6 % anketiranih pa odločno nasprotuje vsto- pu Slovenije v Nato. Pomemben korak k temu naj bi bilo že članstvo Slovenije v programu Partnerstvo za mir v okviru Nata. Kaj to pomeni za varnostni položaj Slovenije, pove podatek, da je več kot polovica (52,4 %) anketiranih ocenila, da se s sodelovanjem Slovenije v tem programu njen varnostni položaj ni spremenil. Da se je izboljšal, meni 27,1 % anketiranih. Anketirani so imeli možnost oceniti, kaj bi vstop Slovenije v Nato pomenil z vidika širših družbenih posledic. Rezulta- ti kažejo, da se anketirani zavedajo tako prednosti kot tudi slabosti morebitnega vstopa Slovenije v Nato, vendarle pa se zdi, da prevladajo dobre strani nad slabi- mi (glej graf 10). Graf 10: Ocene prednosti in slabosti vstopa Slovenije v NATO Vir: Obramboslovni raziskovalni center (ORC), Inštitut za družbene vede/Fakultete za družbene vede (IDV/FDV), Ljubljana, 1994/95. a) povečal bi se ugled Slovenije v h v Sloveniji bi NATO postavil vojaš- mednarodni skupnosti ke baze, ki bi pomenile ekološko b) odpravljen bi bil embargo na uvoz obremenitev okolja orožja i) osebje v vojaških bazah bi bilo moteč c) okrepila bi se vojaška varnost dejavnik v družbenem okolju Slovenije j) zaradi majhnosti Slovenije bi posta- d) povečal bi se delež proračunskih vitev Natovih baz pomenila preveli- sredstev, namenjenih za pokrivanje ko izgubo nacionalnega ozemlja obrambnih potreb k) slovenske oborožene sile bi z vsto- e) slovenske oborožene sile bi imele pom v Nato postale učinkovitejše lažji dostop do sodobnejšega orožja l) s članstvom v Natu bi bila omejena f) olajšano bi bilo približevanje suverenost Slovenije Slovenije evropskim m)slovenska podjetja bi lahko sodelo- povezavam vala v vojaških projektih članic Nata g) v Sloveniji bi Nato postavil vojaške n) članstvo v Natu bi od Slovenije zah- baze, ki bi zagotavljale delovna tevalo sodelovanje v vojaških akci- mesta za domače prebivalstvo jah zunaj našega ozemlja 124 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Kdaj bo Slovenija članica zveze NATO? Anketirani so glede vstopa Slovenije v Nato optimisti, le 5,2 % jih namreč me- ni, da Slovenija nikoli ne bo postala članica Nata, 19,2 % je prepričanih, da bo Slovenija v Natu že do l. 1996, 31,3 % anketiranih pa meni, da se bo to zgodilo med letoma 1997 in 2000, ter 11,3 %, da med letoma 2001 in 2005. VARNOSTNA KULTURA V SLOVENIJI V nacionalnovarnostni sistem sodobne države so na različne načine vključeni po- samezniki (državljani). Klasično sistemsko organiziranje se še vedno izvaja s pri- silo (sankcijami), vendar pa sodobna država zagotavlja motivacijo svojih državlja- nov za delovanje v nacionalnovarnostnem sistemu tudi na druge načine, npr. prek izobraževanja in drugih socializatorjev v družbi (množična občila, vojska, cerkev idr.) tako, da prebivalstvu “privzgoji” določene želene vrednote (npr. obč- utek pripadnosti državi idr.). V naši raziskavi smo merili pripravljenost anketiranih za delovanje v sloven- skem nacionalnovarnostnem sistemu z različnimi kazalci, kot so: pripravljenost na žrtvovanje, vedenje ob oboroženi agresiji na Slovenijo, ponos zaradi pripadno- sti slovenski državi, odnos do mirovnih gibanj, odnos do vojaškega poklica itd. Pripravljenost na žrtvovanje Med stvari, ki so tako pomembne, da bi bili anketiranci zanje pripravljeni tudi kaj žrtvovati (graf 11), so najpogosteje uvrščene človekove pravice (68,5 %), sve- tovni mir (64,2 %), boj proti revščini (58,3 %), obramba Slovenije (58,0 %) in var- stvo okolja (53,6 %). To so predvsem zadeve, ki se vsakodnevno pojavljajo v mno- žičnih občilih – bodisi da gre za kršitve deklaracij, sporazumov in zakonov ali občih človeških norm, bodisi za pogost pojav (npr. revščina) – ali pa za nedaven, za Slovenijo pomemben dogodek (oboroženi spopad v Sloveniji leta 1991). 125 Anton Grizold Graf 11: Katere od naštetih stvari so tako pomembne, da bi zanje tudi kaj žrtvo- vali? a) enakost med spoloma g) združevanje Evrope b) varstvo okolja h) boj proti revščini c) svetovni mir i) svoboda posameznika d) boj proti rasizmu j) človekove pravice e) obramba Slovenije k) revolucija f) moje versko prepričanje l) nič od tega, neodločen Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Obramba Slovenije Ob oboroženi agresiji na Slovenijo (graf 12) bi se večina anketirancev borila z orožjem (35,1 %) ali pa bi se borila in upirala na kak drug način (41,4 %). Graf 12: Kako bi se vi osebno ob oboroženi agresiji na Slovenijo? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 126 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Kljub temu lahko ugotovimo, da je pripravljenost za obrambo Slovenije v zave- sti anketiranih zelo velika (76,5 %). Ponos zaradi pripadnosti slovenski državi Pomembna prvina politične kulture v Sloveniji je tudi odnos njenih prebivalcev do lastne skupnosti. Iz grafa 13 lahko sklepamo, da je identifikacija oz. bolje nav- dušenje nad samostojno slovensko državo med anketiranimi veliko, saj je kar 85 % anketiranih ponosnih na to, da živijo v Sloveniji. Graf 13: Ali ste ponosni na to, da živite v Sloveniji? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Stališča anketiranih do mirovnih gibanj Z vzpostavitvijo nove slovenske države se je uresničil tudi eden od ključnih ciljev delovanja novih družbenih gibanj v 80-ih letih v Sloveniji, tj. vzpostavljen je mo- derni družbenopolitični in pravni okvir, v katerem lahko družbena gibanja delu- jejo avtonomno in legalno (Fink-Hafner, 1993:36). Pomemben del družbenih gi- banj v Sloveniji je predstavljalo konec 80-ih let tudi mirovno gibanje. Le-to se je v povezavi z mirovnimi gibanji po svetu zavzemalo za mirno reševanje sporov med državami in se je kot tako vzpostavljalo kot dejavnik, ki prispeva k zagotavljanju miru in varnosti. Spoznanje o tem postaja očitno pomemben del politične kulture tudi v Sloveniji, saj kar 80,7 % anketirancev v naši raziskavi meni, da so mirovna gibanja potrebna v vseh državah, 68,7 % pa jih z njimi simpatizira (glej grafa 14 in 15). 127 Anton Grizold Graf 14: Kaj menite o mirovnih gibanjih? a) mirovna gibanja so potrebna v vseh državah b) mirovna gibanja so potrebna samo v državah, ki imajo jedrsko orožje c) niso potrebna d) ne vem, ne poznam Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Graf 15: Ali ste vi osebno član mirovnega gibanja, ali simpatizirate z njim, ali ste proti mirovnemu gibanju? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Stališča anketiranih do vojaškega poklica V sklop politične kulture smo vključili tudi nekaj vprašanj o vojaškem poklicu. Ob oblikovanju lastne vojske se je država Slovenija znašla v položaju, ko mora sama oblikovati vojaško organizacijo in izobraziti strokovnjake za delo v vojski. V tem trenutku je na tem področju še veliko nedorečenega. Prav zato nas je zani- malo, kaj meni slovenska javnost o Slovenski vojski, o disciplini v novi vojski ter o značilnostih, ki naj bi jih imel dober častnik. Pokazalo se je, da je ugled Sloven- ske vojske v javnosti (graf 16) srednji (med izbranimi ocenami od 1 do 10 prevla- 128 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije duje ocena 5; povprečna ocena je 5,3), da anketiranci zagovarjajo (graf 17) dosle- dno izpolnjevanje povelj (65,8 %), prednjačenje dolžnosti pred pravicami (59,3 %), dosledno disciplino (85,1 %) ter popolno ubogljivost v vojski (71,9 %). Med značilnosti dobrega častnika so najpogosteje uvrščene discipliniranost (69,8 %), strokovnost (61,1 %), odločnost (59,1 %) in sposobnost vodenja (55,5 %). To pa so značilnosti, ki predvsem označujejo ti. menedžerski tip poveljnika v sodobni vo- jaški organizaciji.6 Pokazalo se je tudi, da anketiranci sicer ne nasprotujejo, da bi njihovi otroci izbrali vojaški poklic, je pa zelo malo takšnih (3,8 %), ki bi jih takšna izbira poklica pri otrocih veselila. Če pa bi se otrok na vsak način želel izo- braževati za delo v sistemu nacionalne varnosti (graf 18), bi si anketiranci še naj- bolj želeli, da se šola na Fakulteti za družbene vede – smer obramboslovje (tukaj so odgovori med vsemi možnostmi pri pozitivnem odogovoru še najbolj koncen- trirani – 51,1 %). Graf 16: Stališča do vojaškega poklica v Sloveniji Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 6 Primerjaj Charles Moscos and Frank Wood, 1988: 3-14 in 15-26. 129 Anton Grizold Graf 17: Kaj menite o spodaj naštetih stališčih? a) vojaki morajo izpolniti povelje brez ugovora b) pravi mož postaneš zgolj v vojski c) v vojski so dolžnosti pred pravicami d) brez dosledne discipline oborožene sile ne bi delovale e) vojaška služba zahteva popolno ubogljivost Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. Graf 18: Stališča do izobraževanja za delo v nacionalnovarnostnem sistemu Slo- venije Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1994/95. 130 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije SKLEPNE UGOTOVITVE Iz splošne analize rezultatov javnomnenjske raziskave Nacionalna varnost Slove- nije 1994/95 lahko povzamem naslednje sklepe: 1. Analiza virov ogrožanja znotraj družbe in iz mednarodnega okolja je danes ključno izhodišče nacionalnovarnostne politike države. Da bi slednja dosegla po- trebno stopnjo racionalnosti, legitimnosti, verodostojnosti in tudi učinkovitosti, je primorana na določen način upoštevati tudi predstave javnosti o problematiki ogrožanja in zagotavljanja varnosti. Rezultati naše raziskave navajajo na sklep, da anketirani realistično zaznavajo in presojajo dosedanje procese in premike v mednarodni skupnosti po koncu hladne vojne, ki imajo različne učinke tako na mednarodno varnost kot tudi na varnost Slovenije. Pri tem se jasno zavedajo, da bodo mednarodno varnost v pri- hodnje ogrožali predvsem tisti dejavniki, ki jih poraja sodobni razvoj in ki bolj ali manj ogrožajo več držav hkrati (npr. uničevanje okolja, gospodarske krize, mami- la, AIDS, tehnološke nesreče itd.). Po ocenah anketiranih bodo prihodnji razvojni trendi v Evropi sicer potekali v smeri povezovanja ter popuščanja napetosti med evropskimi državami, kljub temu pa se bodo srečevali s težavami in zastoji. Sled- nje se lahko pojavi v različnih oblikah: lokalna konvencionalna vojna, zastoji v procesih splošnega razoroževanja v Evropi, težave pri oblikovanju vseevropskih oboroženih sil ipd. V tem okviru vidijo anketirani možnost za prenovo in krepi- tev politične vloge zveze Nato. 2. Anketirani zaznavajo ogrožanje varnosti Slovenije predvsem kot naš notra- nji problem. To pomeni, da Slovenija po njihovem mnenju ni toliko ogrožena od zunaj (iz mednarodnega okolja) kot znotraj lastne družbe. Pri tem pa lahko ugo- tovimo, da so v zaznavah anketiranih najbolj prisotni tisti viri ogrožanja znotraj slovenske družbe, ki ogrožajo njihove temeljne vrednote. Zlasti velik pomen ima- jo gospodarsko-ekološki vidiki ogrožanja varnosti Slovenije ter kriminal, ki kot vir ogrožanja v Sloveniji postaja vse bolj pereč problem. 3. Večina anketiranih dojema problem zagotavljanja nacionalne varnosti Slo- venije kot prizadevanje slovenske družbe za upoštevanje različnih razsežnosti te varnosti, in sicer: od gospodarskih, socialnih, političnih, ekoloških, vojaških idr. Zato je po mnenju anketiranih treba v slovenskem nacionalnovarnostnem siste- mu predvideti vojaške in nevojaške instrumente. Kljub temu prevladuje prepriča- nje, da naj bi Slovenija v prihodnje zagotavljala vojaški vidik svoje varnosti bolj z nevojaškimi (npr. krepitev dobrih medsosedskih odnosov, obrambno sporazume- vanje z drugimi državami idr.) kot pa z vojaškimi sredstvi. 4. Po koncu hladne vojne potekajo v razvitih državah intenzivne razprave o novih poslanstvih oboroženih sil. Javna mnenja v teh državah vidijo možne nove vloge oboroženih sil pri zaščiti univerzalnih vrednot, kot so npr. varovanje člove- kovih pravic, mednarodnega prava in reda, zagotavljanje človekoljubne pomoči 131 Anton Grizold in sodelovanje pri vzpostavljanju in ohranjanju mednarodnega miru in varnosti (ti. peacemaking in peacekeeping operacije). Javno mnenje v Sloveniji še vedno močno podpira opravljanje zunanje funkci- je slovenske vojske, tj. pripravljanje in izvajanje obrambne funkcije pred zunanji- mi napadalci, medtem ko notranje funkcije vojske v Sloveniji omeji na izključno nevojaške. Pri tem je jasna zahteva javnega mnenja, da mora ostati Slovenska vojska nepolitična institucija tako v smislu njenega sodelovanja v procesu politič- nih odločitev kot tudi njene nadstrankarske narave. Iz povedanega lahko sklepa- mo, da slovenska javnost svoji vojski ne postavlja tako velikih civilno-kulturnih zahtev, da jih le-ta ne bi mogla upoštevati pri uspešnem izpolnjevanju svojih funkcionalnih obveznosti. To pa je lahko dobro izhodišče za doseganje ustrezne- ga ravnotežja vrednot in demokratičnega razmerja med civilnimi in vojaškimi in- stitucijami, ki ga Slovenija potrebuje na poti razvoja v odprto in demokratično družbo.7 5. Sedanjo zunanjepolitično varnostno usmeritev slovenske države v smeri pri- ključitve k zvezi Nato podpira nekaj manj kot polovica anketiranih. Na splošno se zdi, da so anketirani zelo realistični tudi pri ocenah glede doseganja tega cilja Slovenije. Zavedajo se namreč tako prednosti kot slabosti članstva Slovenije v Natu in odgovornosti, ki jo ima vsaka sodobna država, torej tudi Slovenija, pri za- gotavljanju ustrezne stopnje notranje stabilnosti in sploh svoje nacionalne varno- sti. 6. Glede na različne kazalce, s katerimi smo ugotavljali pripravljenost anketi- ranih za delovanje v slovenskem nacionalnovarnostnem sistemu, lahko sklepa- mo, da je ta pripravljenost na zavidljivi ravni, še zlasti za delovanje v civilnem de- lu tega sistema. Na vidnem mestu v skupini vrednot, za katere so se anketirani pripravljeni tudi žrtvovati (npr. varstvo okolja, svetovni mir, človekove pravice idr.), je vrednota obramba Slovenije. To pa je tista značilnost slovenskega javne- ga mnenja, ki ga glede zaznavanja, ocenjevanja in razumevanja celotne proble- matike sodobne nacionalne varnosti tudi za zdaj najbolj razločuje od javnih mnenj v zahodnih in drugih srednjeevropskih državah. 7 Glej Huntingtonovo razpravo o razmerju med “funkcionalnim in socialnim imperativom”. S.P. Huntington, 1977: 739. 132 Javnost o organiziranju in upravljanju nacionalne varnosti Slovenije Literatura – Brown, Seyom (1994): World Interests and the Changing Dimensions of Security. V: Michael T. Klare, Daniel C. Thomas (ur.), World Security, St Martin’s Press, New York, str. 10–25. – Buzan, Barry (1991): People, States and Fear. Harvester Wheatsheaf, New York. – Edmonds, Martin (1988): Armed Services and Society. Leicester University Press, Great Britain. – Fink-Hafner (1993): Od monizma k pluralizmu. V: Drago Zajc, Slovenski parlament v procesu politične modernizacije. FDV, Ljubljana. – Goodby, James E., Benito Morel (1993): The Limited Partnership. Building a Russian- US Security Community. Oxford University Press, Oxford. – Grizold, Anton (1990): Varnostna paradigma v državi Sloveniji. V: Varnost in družbene politične spremembe. VŠNZ, Ljubljana, str. 34–41. – Grizold, Anton (1991): Civilian Supervision of the Military in Slovenia. The Public, I/4, Ljubljana. – Grizold, Anton (1992): Bodoče vloge, poslanstva in strukture sodobnih oboroženih sil (v novi svetovni ureditvi). Teorija in praksa, 31/5–6. – Grizold, Anton (1996): Varnost malih držav v okviru novega evropskega varnostnega okolja. V: Anton Kramberger (ur.): Slovenska država, družba in javnost. FDV, Ljublja- na, str. 65–74. – Huntington, Samuel P. (1977): Civil-Military Relations II. V: John F. Reichart and Ste- ven R. Sturm (ur.): American Defense Policy. The Johns Hopkins University Press, Bal- timor and London. (1982), str. 738–739. – International Military and Defense Encyclopedia (1993). Brassey’s (US), Inc., Washing- ton, New York. – Jelušič, Ljubica (1997): Legitimnost sodobnega vojaštva. FDV, Ljubljana. – Keohane, Robert O., Joseph S. Nye, Stanley Hoffmann (1993): After the Cold War. In- ternational Institutions and State Strategies in Europe, 1989–1991. Harvard University Press, Cambridge. – Moskos, Charles C., Frank R., Wood (ur.) (1988): The Military More Than Just a Job? Pergamon-Brassley’s, Washington, New York, London, Oxford. – Munera, Gabriel (1994): Preventing armed conflict in Europe: lessons from recent expe- rience. Institute for Security Studies/Western European Union, Paris. – Rotfeld, Adam Daniel (1992): The Fundamental Changes and the New Security Agen- da. SIPRI Yearbook 1992, World Armaments and Disarmament. Oxford University Press, Oxford. – Vogt, Wolfang R. (1992): “Warless” or “Armyless” Society. German Armed Forces Insti- tute for Social Research (SOWI), No 1, München, str. 13–33. – Vukadinović, Radovan (1997): Pacifiško strateški četverokotnik. Teorija in praksa, let. 34/2. Zakoni, resolucija in smernice – Ustava R Slovenije (1992). Ur. l. R Slovenije. Cankarjeva založba. Ljubljana. – Zakon o obrambi (1994). Ur. l. R Slovenije, št. 82, Ljubljana. 133 Anton Grizold – Zakon o vojaški dolžnosti (1991 in novela 1995). Ur. l. R Slovenije, št. 18, Ljubljana. – Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1994). Ur. l. R Slovenije, št. 64, Ljubljana. – Zakon o notranjih zadevah (1980 in 1988). Ljubljana, Ur. l. R Slovenije, št. 28 in 38, Ljubljana. – Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah (1991). Ur. l. R Slove- nije, št. 19, Ljubljana. – Zakon o vladi R Slovenije (1993). Ur. l. R Slovenije, št. 4/124, Ljubljana. – Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vladi R Slovenije (1994). Ur. l. R Slove- nije, št. 23, Ljubljana. – Zakon o upravi (1994). Ur. l. R Slovenije, št. 67/2393, Ljubljana. – Resolucija o izhodiščih nacionalne varnosti R Slovenije (1993). Ur. l. R Slovenije, št. 71, Ljubljana. – Smernice zunanjepolitične strategije R Slovenije. Poročevalec DS R Slovenije, let. XXI (1995), št. 32. 134 VII. IGOR KOTNIK DVOJMOČ NEKATERI VIDIKI PREOBLIKOVANJA SLOVENSKE VOJSKE 135 Igor Kotnik Dvojmoč UVOD Popolnjevanje oboroženih sil je brez dvoma najpomembnejša primarna dejav- nost obrambnega sistema, ki je strateškega pomena za uspešno izvajanje obo- roženega boja. Še posebej pomembno je popolnjevanje oboroženih sil z mošt- vom, saj med dejavniki oboroženega boja, ki jih predstavljajo ljudje, materialni dejavnik (tehnika), prostor in čas, vse vojaške doktrine pripisujejo zelo pomem- bno ali celo odločujoče mesto prav človeku. Pri proučevanju problematike popol- njevanja oboroženih sil z vojaki v sodobnem svetu ugotovimo, da se pojavljata dva osnovna modela: (1) popolnjevanje z obvezniki na podlagi vojaške obvezno- sti in (2) popolnjevanje s poklicnimi vojaki. Ob upoštevanju te razlike lahko go- vorimo o obvezniških (ang. conscript) in poklicnih (ang. professional, all-volunte- er) oboroženih silah. Z uporabo nekoliko natančnejšega klasifikacijskega pristo- pa je možno identificirati popolnjevanje oboroženih sil z vojaki na podlagi (1) po- klicne vojaške službe, (2) vojaške obveznosti (splošne in selektivne), (3) mešane- ga oziroma kombiniranega sistema, (4) najemništva ter (5) prostovoljnosti. Prav trend spreminjanja načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki od splošne vojaške obveznosti (čisti obvezniški sistemi) prek selektivne vojaške obveznosti (kombinirani sistemi) do odprave vojaške obveznosti (poklicne obo- rožene sile) kaže na to, da se že do zdaj obvezniškemu načinu popolnjevanja obo- roženih sil z vojaki ni v zadostni meri uspevalo prilagajati spreminjajočim se ra- zmeram in potrebam v sodobnih družbah. Te so še vedno izpostavljene bolj ali manj intenzivnim procesom preobrazbe, ki so jim vse bolj izpostavljene tudi manj razvite družbe, zato lahko pričakujemo, da se bo omenjeni trend v prihod- nje pojavil v vse večjem številu držav. Poleg tega, da imajo v nekaterih državah že popolnoma poklicne oborožene si- le (Velika Britanija, Kanada, Združene države Amerike, Avstralija, Nova Zelandi- ja, Japonska), se omenjeni trend trenutno udejanja tudi v nekaterih evropskih državah (Belgija, Nizozemska), ki prehod na poklicno popolnjevanje oboroženih sil že izvajajo, v nekaterih (Italija, Francija, Španija, Rusija, Nemčija) pa o tem re- sno razmišljajo. V skladu s slovensko prakso zgledovanja po Evropi v zadnjih ne- kaj letih bi z veliko verjetnostjo pričakovali, da se bodo tovrstna razmišljanja po- javila tudi pri nas. Vendar v samem procesu vzpostavljanja in prestrukturiranja Slovenske vojske do zdaj ni bilo nikoli v nasprotju z mnogimi zahodnimi državami širše izpostav- ljeno, aktualizirano ter sistematično in skupinsko znanstvenoraziskovalno prou- čeno vprašanje o primernosti nadaljnjega obstoja modela obvezniškega popolnje- vanja slovenskih oboroženih sil z vojaki in o možnosti širšega in/ali mogoče celo izključnega uvajanja poklicnih oboroženih sil. Ob tem preseneča predvsem dej- 136 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske stvo, da Doktrina vojaške obrambe kot “temeljni dokument za strukturiranje in organiziranje vojske” (Gutman, 1995: 4) ob drugih natančno opredeljenih razvoj- nih spremembah in nalogah, kot sta na primer “uvedba sofisticirane bojne tehni- ke in opreme” (Vidrih, 1995: 5) in “mednarodno sodelovanje Slovenske vojske... tudi v reševalnih, mirovnih in humanitarnih akcijah” (Doktrina vojaške obrambe, 1995, 7. točka: 9) ter zagotavljanje interoperabilnosti in sposobnosti delovanja v skladu z nalogami Nata (Vidrih, 1995: 29), nikjer jasno ne omenja potrebe po ob- sežnejšem popoklicenju Slovenske vojske. To pa je po mojem mnenju eden od temeljnih pogojev za uspešno uresničevanje tako zastavljenih razvojnih ciljev. Pravočasno opozarjanje na omenjeno problematiko se zdi pomembno tudi za- to, da nas že tolikokrat videno in izkušeno čustveno nabito, evforično ter nekriti- čno zgledovanje po rešitvah “superiornih” zahodnih držav ne bi ponovno zajelo in da ne bi ponovno delali nepremišljenih potez, pri čemer bi bile povsem zapo- stavljene slovenske posebnosti (velikost, gospodarska moč, tradicija, omejenost družbenih virov,...). Takšno ravnanje bi lahko močno prizadelo enega pomemb- nejših družbenih podsistemov – nacionalnovarnostnega in še ožje vojaškega, ki je prav za obstoj majhnih in novonastalih držav v danes kljub mnogim pozitiv- nim procesom in premikom še vedno zelo neprijaznem in predvsem negotovem mednarodnem okolju, še kako pomemben. Izzive na nacionalnovarnostnem pod- ročju je treba vedno začeti reševati pravočasno, načrtno in racionalno, kajti če ho- čemo, da je (vojaško)obrambna funkcija države učinkovita, je ne smemo prepu- stiti stihijskosti. Zato bi bilo prav, da bi se tudi v Sloveniji čim prej in čim širše aktualizirala ra- zmišljanja o prihodnjem modelu popolnjevanja Slovenske vojske z vojaki, kar bi nam zagotavljalo dovolj časa za (1) strokovno in znanstvenoraziskovalno uteme- ljeno in vsestransko pretehtano interdisciplinarno razpravo o najprimernejšem modelu popolnjevanja Slovenske vojske z vojaki, (2) longitudinalno spremljanje spreminjanja odnosa do omenjene problematike pri znanstvenoraziskovalni in vojaškostrokovni javnosti ter javnosti nasploh, (3) izdelavo delovnega načrta (morebitnega) prehoda z upoštevanjem možnih implikacij, (4) oblikovanje vseh potrebnih parametrov za pripravo in izvedbo najprej (4.1) simulacije procesa in kasneje (4.2) dejanskega procesa (strokovnega in političnega) odločanja o načinu popolnjevanja in (4.3) procesa (morebitnega) prehoda ter (5) izvedbo tega preho- da v časovno neforsiranih razmerah. Kot izhodišče bi lahko uporabili naslednja vprašanja: 1. Ali sta bila v procesu razmišljanja o strukturi, organiziranosti in funkciji novih slovenskih oboroženih sil enakovredno upoštevana oba načina mirnodobne popolnitve oboroženih sil z vojaki, to je obvezniški in poklicni? 2. Ali ni mogoče šlo zgolj za inercijsko ohranjanje prejšnjega načina popolnjeva- nja oboroženih sil z vojaki? 3. Ali je v današnjem času sedanje obvezniško popolnjevanje slovenskih obo- roženih sil z vojaki še vedno najustreznejša rešitev? 4. Ali ne bi bile v kontekstu sodobnih varnostno-obrambnih sprememb in proce- sa približevanja Slovenije zahodnim političnim in varnostnim integracijam, še posebej ob predpostavljenem sodelovanju Slovenske vojske v mednarodnih 137 Igor Kotnik Dvojmoč operacijah in uvajanju sodobne tehnike in opreme, za Slovenijo namesto obve- zniških primernejše poklicne oborožene sile oziroma ali ne bi bilo treba ra- zmišljati vsaj o širitvi poklicne sestavine Slovenske vojske? 5. Kateri varnostnopolitični in splošni družbeni trendi govorijo v prid poklicnega popolnjevanja slovenskih oboroženih sil z vojaki? 6. Kateri problemi bi spremljali prehod oziroma vzporedno uvajanje novega, po- klicnega načina popolnjevanja Slovenske vojske z vojaki? 7. Kako bi bilo povečanje deleža poklicnih vojakov v slovenskih oboroženih silah pogojeno s problematiko (ne)motiviranosti mladih za vojaško službo? 8. Ali bi ob povečanju deleža poklicnih vojakov v slovenskih oboroženih silah prišlo do znatne spremembe njihove socialne (ne)reprezentativnosti? 9. Ali bi ob povečanju deleža poklicnih vojakov Slovenska vojska morala zaradi nezadostne motiviranosti primernih mladih moških večjo pozornost posvetiti tudi vključevanju žensk? Odgovori na zastavljena vprašanja bi predstavljali izhodišče procesa strokov- nega in političnega odločanja, na podlagi katerega bi v Sloveniji sprejeli nov mo- del popolnjevanja oboroženih sil. Spremenjeni model bi moral v kontekstu sodo- bnih varnostnopolitičnih in splošnih družbenih trendov ter procesa približevanja Slovenije zahodnim varnostnopolitičnim integracijam zagotavljati takšno kadrov- sko strukturo Slovenske vojske, da bi se ta lahko učinkovito zoperstavila vsem vojaško konotiranim nacionalnovarnostnim izzivom sodobnega časa. TERMINOLOŠKA DILEMA – PROFESIONALNE ALI POKLICNE OBOROŽENE SILE? V Sloveniji se razmišljanja in delovni koncepti, če ti sploh obstajajo, o funkcio- nalnem, strukturalnem in organizacijskem preoblikovanju Slovenske vojske za zdaj še niso prebili iz ozkih in z različnimi stopnjami zaupnosti zastrtih vojaško- strokovnih krogov. Razlogi za to so različni, predvsem pa so povezani s težavami, ki spremljajo nastajanje in konsolidacijo mlade slovenske države. V Sloveniji še vedno nismo dokončali ali vsaj pripeljali h koncu procesa oblikovanja primerne- ga sistema in politike za zagotavljanje nacionalne varnosti ter smo še vedno sredi procesa vzpostavljanja in razvoja lastne nacionalnovarnostne in znotraj nje tudi vojaške identitete. Zaradi tega je večina pozornosti strokovne in znanstvenorazi- skovalne javnosti še vedno usmerjena v razreševanje tekoče in ozko uporabniško usmerjene problematike, medtem ko zmanjkuje časa in sredstev za poglobljeno teoretično delo in oblikovanje še solidnejših teoretičnih temeljev. Kljub temu da je bilo v preteklosti na področju poimenovanja že dosti nareje- no, je ob pojavljanju novih konceptov in idej ena od razsežnosti tovrstnega pri- manjkljaja tudi ne dovolj natančno izdelan pojmovni aparat. Skrb vzbuja pred- vsem to, da je tudi v primeru vsebinske izdelanosti in teoretične utemeljenosti v praksi (pre)pogosto površno rabljen. Pojmi in termini so uporabljani nekako na 138 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske pamet, po formuli, saj je to, kar označujejo ali na kar kažejo, tako ali tako vsako- mur jasno že samo po sebi. Prav zato ne bo odveč, če skušamo razrešiti eno od te- meljnih terminoloških dilem, ki se pojavljajo ob razmišljanju o (morebitni) širitvi poklicne sestavine Slovenske vojske. Z intenziviranjem procesa približevanja Slovenije zahodnim varnostnopolitič- nim integracijam lahko v medosebnih komunikacijah, v poljudni, strokovni in ce- lo znanstveni literaturi zasledimo nediferencirano rabo besednih zvez profesio- nalni vojak in poklicni vojak ter profesionalne oborožene sile in poklicne obo- rožene sile. Zastavlja se vprašanje, ali sta termina profesionalni in poklicni v ome- njenih parih sinonima in ju zato lahko zamenjujemo. Če ni tako, kakšna je razli- ka med njima. Da bi odgovorili na zastavljeno vprašanje, je treba odgovoriti na vprašanje, v čem, če sploh, se profesija razlikuje od poklica. Oba izraza pogosto uporabljamo kot sopomenki ali pa enega kot domačo bese- do za istopomensko tujko. Poklic lahko najsplošneje opredelimo kot vsakršno dejavnost, ki jo človek vsakodnevno opravlja za svoje preživetje, profesijo pa že na prvi pogled označuje posebno znanje in višji družbeni ugled. Ostre ločnice pa le ne moremo potegniti. Poklic in profesija imata niz podobnih lastnosti, izra- ženih z različno močjo (Garb, 1993: 12). V Leksikonu Cankarjeve založbe (1988: 808) je poklic opredeljen kot področje dela in dejavnosti, ki ga opravlja človek kot svojo trajno nalogo in je večinoma hkrati tudi vir za njegovo preživljanje. Isti vir nas ob geslu profesija napoti na ge- slo poklic, kar pomeni, da oba termina obravnava kot sinonima. Vendar tudi v strokovni literaturi pogosto ni jasnega razlikovanja med obema terminoma. Tako na primer Politična enciklopedija (1975: 572) in Sociološki leksikon (1982: 367) enačita pojma poklic in profesija. Natančnejši je Dictionary of the Social Sciences (1969: 542), ki navaja, da termin profesija označuje poklice, ki zahtevajo visoko specializirano znanje in sposobnosti, za pridobivanje katerih ni dovolj samo praktično delo, ampak bolj ali manj tudi teoretično znanje, ki ga preverjajo s po- sebnimi preizkusi na univerzi ali kakšni drugi pooblaščeni ustanovi. S tem te ose- be, pripadniki profesij, pridobijo posebno avtoriteto do strank. Za profesije so značilni tudi profesionalna združenja in profesionalna etika. Termin je na začet- ku označeval zgolj pripadnike duhovniške, pravniške in zdravniške dejavnosti, kasneje pa se je razširil tudi na področje vojske in pomorstva. Sčasoma se je v po- gledu označevanja vsebine vse bolj širil tudi na nekatere druge poklice, ki zahte- vajo določeno znanstveno usmerjeno šolanje in znanje. Ugotovimo lahko, da se v vsakodnevni splošni rabi pomen izraza profesija ne- redko že približuje pomenu izraza poklic. To je dejstvo, ki ga moramo upoštevati, vendar nas ne sme zavesti, da bi tudi v strokovni in znanstveni praksi kar tako zlahka pristali na izenačevanje pomena obeh obravnavanih pojmov. Kljub temu da je njuno razlikovanje vse bolj zgolj analitično-teoretične narave, menim, da je ohranjanje tovrstnega razlikovanja še vedno potrebno in znanstveno utemelje- no.1 Profesij torej ne moremo enačiti s poklici, zato tudi ne moremo kar poljubno 1 Na podlagi dognanj Abrahamssona, Huntingtona, Higgsa, Svetlika, Jacksona, Freidsona in Jam- breka (Jelušič, 1992: 139-146; Garb, 1993: 12-16) lahko navedemo nekaj ključnih značilnosti pro- fesij, s pomočjo katerih jih lahko razlikujemo od poklicev: (1) njeni pripadniki naj bi bili stro- 139 Igor Kotnik Dvojmoč uporabljati in zamenjevati izrazov poklicni vojak in profesionalni vojak ter po- klicne oborožene sile in profesionalne oborožene sile. L. Jelušič (1992: 140) navaja Abrahamssonovo mnenje, da ob govorjenju o vo- jaški profesiji mislimo na najbolj profesionalizirani del vojaške poklicne skupine, to je častniški zbor. Ta enoznačnost pomena je nedvoumna samo na prvi pogled, morda se zdi bolj jasna kot je tudi zato, ker izhajamo iz evropskega kontinental- nega kulturnega okolja, kjer so oborožene sile sestavljene iz prevladujočega ob- vezniškega dela in manjšega poklicnega jedra, v katerem so predvsem častniki, torej profesionalni vojaki. Drugače je na primer v angleški ali ameriški vojski, kjer obveznikov ni, pač pa so (prostovoljni) poklicni vojaki in profesionalni voja- ki – častniki. Ker je tradicionalna opredelitev vojaške profesije danes na preizkušnji, sta do- sti bolj uporabna pojma vojaška profesionalizacija62 in vojaški profesionalizem, ki upoštevata procese in kontinuum od poklica do profesije ter opredeljujeta ne- ko smer razvoja častništva (Garb, 1993: 24). Avtorica tudi pravilno ugotavlja, da naj bi po tradiciji pojmu častnik ustrezal pojem vojaški profesionalec. Vprašljivo pa je mnenje, da bi zaradi dilem o obstoju vojaške profesije uporabljali kar pojem poklicni vojak, ki bi poleg navadnih plačanih vojakov zajemal tudi kategorijo vo- jakov častnikov. Sam sem še vedno povsem prepričan, da so častniki v obo- roženih silah tako specifična skupina, za katero velja tudi večina prej naštetih kovnjaki s specializiranim teoretičnim znanjem in veščino oziroma praktičnim znanjem na ne- kem pomembnem področju družbenega prizadevanja, njihova strokovnost pa je posledica dol- gotrajnega izobraževanja in izkušenj, kar se kaže v monopolu nad jasno začrtanim znanjem ter profesionalno avtoriteto, (2) njene pripadnike povezuje visoka stopnja stanovske pripadnosti skupnosti, ki izhaja iz skupnega urjenja in kolektivne navezanosti na določene doktrine in me- tode, (3) avtonomija oziroma samonadzor nad selekcijo, rekrutacijo, mehanizmi socializacije, spričevali, posebnimi rituali iniciacije ob vstopu v profesijo in kakovost dela članov profesije, (4) zunanje prepoznavanje članov profesije prek ceremonialov in ritualov, posebnih simbolov, tudi uniforme (vse najbolj znane profesije imajo svojo) in ugodnosti, (5) organiziranost v posebne skupnosti oziroma profesionalna združenja, (6) stalna zaposlitev za celotno življenjsko obdobje, ki je hkrati obveza oziroma način življenja, ter majhna uporabnost znanj zunaj profesionalnega področja, (7) profesionalec je stalno “na dolžnosti”, njegovo delo nima omejenega delovnega ča- sa, (8) vsaj deloma altruistično delo, (9) visok ugled v družbi, ker profesije praviloma delujejo na družbeno pomembnih področjih, (10) primarna usmerjenost k družbenemu interesu, (11) pono- tranjen sistem vrednot in etični kodeks ter profesionalna etika, s čimer formalni oziroma zuna- nji družbeni sistem nadzora in sankcij postane ali naj bi vsaj postal nepotreben, (12) ponotra- njen sistem pravil obnašanja do klientov oziroma strank ali uporabnikov, (13) pripada jim le do- ločen tip ljudi, (14) imajo dobro razvit sistem idealov in ideologijo, (15) profesija je tudi intere- sna skupina, saj krepitev in izboljšanje položaja profesije zahteva stalno politično dejavnost, (16) za svoje nenehno delo na profesionalnem področju posameznik ne dobi vedno plačila v de- narni obliki, kot je to običajno pri poklicnih storitvah, ampak družba posamezniku njegova pri- zadevanja poplača s simbolnimi nagradami in posebnim socialnim statusom. 2 Profesionalizacija naj bi bila proces, v katerem poklic pridobiva značilnosti profesije. S takšnim opredeljevanjem poudarimo skupno osnovo poklica in profesije. Opredeljevanje profesionaliza- cije nas privede do razumevanja odnosa med poklicem in profesijo kot kontinuuma (poklic in profesija sta zgolj njegovi skrajnosti), čeprav je po mnenju nekaterih poklic širši pojem in tako zajema tudi profesije, po mnenju drugih pa se pojma izključujeta (Garb, 1993: 16-17). 140 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske značilnosti profesij, da jih ne samo lahko, ampak tudi moramo poimenovati za profesionalne vojake v primerjavi z vsemi drugimi vojaki nečastniki, pri katerih bi le s težavo našli večino naštetih značilnosti profesij. Podobno menijo tudi ne- kateri ameriški avtorji (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 191), za katere je “profesija orožja” povezana s častniki, ne pa z drugim moštvom v oboroženih silah.3 Izhajajo iz premisleka glede vrednot in stališč, ki sooblikuje- jo profesionalno etiko, pri čemer je opazno, da so tovrstne vrednote in stališča najbolj prisotni med častniki, težje jih najdemo med podčastniki, med vojaki pa jih ponavadi sploh ni. Podčastniki so v obravnavanem kontekstu sploh zelo spe- cifična kategorija osebja v oboroženih silah, ki bi jo lahko ne samo zaradi hierar- hične, ampak tudi vrednostne in stališčne umeščenosti med kategoriji častnikov in vojakov poimenovali za “polprofesionalno”. V zadnjem času se v slovenskih vojaškostrokovnih tekstih vse pogosteje po- javlja pravkar omenjeni termin “polprofesionalen”, vendar v povsem drugačni in popolnoma neposrečeni besedni zvezi “polprofesionalne oborožene sile”. Iz kon- teksta se da v vseh primerih rabe razbrati, da gre za poimenovanje oboroženih sil, v katerih se poleg obveznikov na služenju vojaškega roka v vse večjem deležu pojavljajo tudi poklicni vojaki (brez čina). Tovrstna raba termina “polprofesiona- len” ni pravilna vsaj iz dveh razlogov: 1. (pol)profesionalnost se nanaša, kot smo videli pri opredeljevanju razlik med tremi statusnimi skupinami (častniki, podčastniki in vojaki) v oboroženih si- lah, izključno na kakovostni vidik kadra v oboroženih silah in ne na njegov ko- ličinski vidik, za kar gre pri njegovi napačni rabi v smislu opredeljevanju ra- zmerja med obvezniškim in poklicnim kadrom v oboroženih silah in 2. tudi če bi pristali na možnost uporabe termina “polprofesionalnost” za označe- vanje količinskega vidika kadra, bi bila njegova uporaba še vedno neustrezna, ker v nobenih oboroženih silah ne gre za kombinacijo natančno polovice “pro- fesionalnega” in polovice “neprofesionalnega” kadra, na kar kaže predpona “pol-”. Zato predlagam, da besedne zveze “polprofesionalne oborožene sile” ne upo- rabljamo in jo nadomestimo z besedno zvezo obvezniško-poklicne oziroma po- klicno-obvezniške oborožene sile pač v odvisnosti od tega, katera kategorija, vo- jaški obvezniki ali poklicni vojaki, bo v Slovenski vojski prevladujoča. S strogo znanstvenoteoretičnega vidika profesionalne oziroma polprofesional- ne oborožene sile za zdaj v praksi sploh ne obstajajo, ker bi to pomenilo, da bi 3 Nekateri avtorji za vzpostavljanje razlike med poklicnimi in profesionalnimi vojaki raje kot iz vsebinskega izhajajo iz časovnega vidika, kar ima določene slabosti, vendar tudi nekatere pre- dnosti. Tako Fleckenstein (1988: 19) v Bundeswehru identificira v prvi vrsti na podlagi časovne- ga merila tri statusne skupine ljudi, ki so v uniformah iz zelo različnih razlogov. Prva skupina so profesionalni vojaki (the career soldiers), ki so izbrali vojsko za življenjski poklic (do upokojitve) oziroma profesijo. Drugo skupino predstavljajo poklicni vojaki, ki so se začasno (od 2 do 12 let) obvezali, da bodo služili v vojski. Zanje predstavlja Bundeswehr samo eno od etap v poklicni ka- rieri. Tretja skupina pa so obvezniki, ki so postali vojaki na podlagi veljavne zakonodaje o vo- jaški obveznosti. 141 Igor Kotnik Dvojmoč morale biti v večinskem deležu popolnjene s profesionalnimi vojaki, to je častni- ki ali polprofesionalnimi vojaki, to je podčastniki. V nasprotju s to predpostavko v nobenih oboroženih silah častniki ali podčastniki (še) ne predstavljajo večin- skega dela moštva, zato lahko za zdaj govorimo zgolj o poklicnih oboroženih si- lah. Kako pa je s terminom prostovoljne oborožene sile? Termin je v uporabi tako v angleško govorečem okolju (ang. all-volunteer forces) kot tudi v drugojezičnih okoljih. Osebno se mi zdi izraz prostovoljne oborožene sile primernejši kot izraz profesionalne oborožene sile, čeprav tudi ta ni povsem ustrezen. Z uporabo ter- mina prostovoljne oborožene sile bi se sicer izognili nevarnosti neproduktivnih zapletov in razprav o vprašanju primernosti, ustreznosti in (ne)enakosti vsebine pojmov poklic in profesija ter iz njiju izpeljanih besednih zvez, vendar je za ko- rektno uporabo kljub svoji razširjenosti povsem neprimeren. S svojo vsebino pri- padnike oboroženih sil opredeljujejo kot prostovoljce, kar nas lahko kaj hitro za- vede v zmoto, da ti opravljajo naloge prostovoljno, torej zastonj. To seveda ni res, saj so vsi tovrstni pripadniki oboroženih sil za svoje delo ustrezno plačani. Izraz prostovoljci lahko v primeru oboroženih sil pogojno uporabimo samo, če se ome- jimo samo na opredeljevanje načina njihovega vstopa v oborožene sile, ki je v re- snici prostovoljen; nasprotno vojaški obvezniki v oborožene sile vstopajo pod prisilo veljavne zakonodaje o vojaški obveznosti. Kakor hitro pa preidemo od opredeljevanja načina njihovega vstopa v oborožene sile na neko drugo področje njihovega delovanja v oboroženih silah, bi bila uporaba izraza prostovoljen pov- sem neustrezna, saj ne bi izražala dejanskega stanja. Ker bi bilo tovrstno razlikovanje pri uporabi obravnavanega izraza dokaj za- pleteno in ker tudi izraz poklicni predpostavlja prostovoljnost odločitve in vstopa v oborožene sile, je najprimernejše, če se odločimo za uporabo termina poklicne oborožene sile in poklicni vojaki. Da sta ta termina povsem ustrezna in že preiz- kušena v praksi, hkrati pa tudi povsem različna od izraza prostovoljen, nam do- kazuje naslednji primer uporabe teh strokovnih izrazov v slovenskem jeziku. V slovenski gasilski organizaciji obstaja povsem jasna in natančno opredeljena ra- zlika med prostovoljnimi in poklicnimi gasilskimi enotami. Prve popolnjujejo prostovoljci, ki za svoje delo niso posebej materialno nagrajevani. Drugače je s pripadniki poklicnih gasilskih enot, ki so v njih zaposleni in so za svoje delo tudi plačani. Na podlagi predstavljenega primera končujem s predlogom, da se, kar se le da, izogibamo uporabi izrazov profesionalne oborožene sile, profesionalni vo- jaki in profesionalci (če ne gre za častnike), prostovoljne oborožene sile in prosto- voljci ter namesto njih uporabljamo ustrezna termina poklicne oborožene sile in poklicni vojaki. 142 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA IZBIRO NAČINA POPOLNJEVANJA OBOROŽENIH SIL Z VOJAKI Načini popolnjevanja oboroženih sil z vojaki so prepogosto obravnavani samo kot vloga in posledica vojaških in obrambnih potreb družbe. Tovrstno razumeva- nje problema je nedvomno preozko in pomanjkljivo. Če bi na odločitev o načinu popolnjevanja oboroženih sil z vojaki vplivali samo vojaški razlogi, bi se posebno v razvitih industrializiranih državah obvezniški model popolnjevanja preobliko- val v poklicnega hitreje in v večjem obsegu, kot se je to sicer dogajalo. Joenniemi ugotavlja (1987: 8, 14), da ima obvezniški način popolnjevanja oboroženih sil po- sebno zgodovinsko ozadje, saj se je splošna vojaška obveznost razvila v skladu z zakonitostmi družbenega razvoja, torej kot posledica specifičnih potreb in idej ter splošnih političnih, ideoloških, kulturnih in gospodarskih trendov v družbi. Posredno na to opozarja tudi Lara (1993: 297), ko nasprotuje temu, da bi o mode- lu ali spremembi modela popolnjevanja oboroženih sil razmišljali, razpravljali in odločali samo vojaški strokovnjaki, ampak zahteva odpiranje tovrstnih tem in njihovo obravnavo v širšem družbenem prostoru. Dejavnike, ki vplivajo na izbor načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki,4 lahko delimo na notranje in zunanje. Menim, da je pri zunanjih dejavnikih, ki vpli- vajo na izbor načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki ( gre predvsem za zahte- ve), treba upoštevati: 1. varnostnopolitične razmere v svetu, 2. ogroženost v sodobnih razmerah, 3. preoblikovanje vloge in nalog oboroženih sil ter 4. spremembe na področju vojaške tehnike, 5. spremembe v vojaški strategiji, 6. predpostavljeni obseg in želeno kakovost oboroženih sil. Pri notranjih dejavnikih, ki vplivajo na izbor načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki ( gre predvsem za možnosti), pa moramo upoštevati: 1. gospodarske dejavnike, 2. demografske dejavnike, 3. sociopolitične in sociokulturne spremembe, 4. tradicijo in politično kulturo, 4 Opredelitve teh dejavnikov in okoliščin najdemo v celi vrsti virov (Adanić, Tatalović, 1993: 10- 11, 30; Bebler, 1973: 3-5; Burk, 1990: 9, 26; Cotton, Crook, Pinch, 1978: 369, 379-380; Dawson, 1989: 38; Horowitz, 1986: 174; Janowitz, Moskos, 1979: 171-174; Joenniemi, 1987: 8, 14; Lara, 1993: 296-297; Manigart, Prensky, 1982: 100; Manigart, 1990: 40; Martin, 1977: 355; Vojna enci- klopedija (7), 1974: 172; Zorino, Savi, 1990: 67-69; International Military and Defense Encyclo- pedia, 1993: 640, 1619, 1629, 2068-2069). Avtorji uporabljajo za poimenovanje istih ali sorodnih dejavnikov različne termine, kar ustvarja predstavo o večjem številu pomembnih dejavnikov in povzroča nepreglednost opredelitev in klasifikacij. Zato sem moral nalogo oblikovanja celovite in pregledne opredelitve dejavnikov, ki vplivajo na način popolnjevanja oboroženih sil z vojaki, opraviti sam. Pri tem sem se oprl na Dawsonov (1989: 38) analitični pristop, ki v primerjavi z drugimi avtorji ne ostaja zgolj na ravni naštevanja. 143 Igor Kotnik Dvojmoč 5. javno mnenje, 6. socializacijsko in izobraževalno funkcijo vojske ter 7. civilno-vojaška razmerja in poseganje vojaštva v politiko. Ob podrobnejši analizi naštetih dejavnikov lahko ugotovimo, da dajejo v so- dobnem svetu prednost poklicnim pred obvezniškimi oboroženimi silami (1) var- nostnopolitične spremembe v sodobnem svetu, (2) novi viri ogrožanja, (3) nove naloge oboroženih sil, (4) značilnosti sodobne vojaške strategije, (5) značilnosti sodobne vojaške tehnologije in tehnike, (6) omejevanje obrambnih proračunov, (7) demografska gibanja, (8) sociopolitične in sociokulturne spremembe v sodob- nem svetu ter (9) značilnosti oblikovanja in delovanja javnega mnenja. Prednost pa v določenih okoljih vsaj trenutno še ni absolutna, saj jo do neke mere lahko relativizirajo (1) geostrateški položaj države (majhne in gorate drža- ve), (2) doktrina uporabe oboroženih sil ((ne)intervencionizem, prevladujoč način bojevanja (kombinirani, partizanski)), (3) trend v razvoju vojaške tehnike, ki omogoča uspešno uporabo dela najsodobnejših bojnih sistemov tudi slabše izur- jenim vojakom, (4) dejstvo, da je vojaška obveznost tudi v sodobnih državah še vedno pomemben del politično-vojaške tradicije, ki (5) odločilno določa civilno- vojaška razmerja in ureja poseganje vojaštva v politiko ter (6) je pomemben ko- hezivni in identifikacijski element, katerega socializacijske in izobraževalne vloge ne more nadomestiti nobena druga državna ustanova. Povsem jasno je, da našteti dejavniki niti objektivno nimajo enake teže, še po- sebej pa se njihov vpliv na izbor načina popolnjevanja oboroženih sil spremeni v povsem specifičnih okoliščinah določenega družbenega okolja. Zato je treba na- vedene dejavnike vrednotiti zgolj in samo v kontekstu celotnega družbenega oko- lja, v katerem jih opazujemo. Ob tem moram poudariti, da je vpliv nekaterih de- javnikov povsem jasen in lahko pojasnljiv, stvari pa se zapletejo, ko opazujemo njihovo vzajemno delovanje, saj se njihovi učinki lahko na eni strani izničijo, na drugi pa multiplicirajo. Način, kako država zagotavlja vojaško in civilno osebje za popolnjevanje vo- jaških enot, v končni fazi določa politika popolnjevanja oboroženih sil. Ta pa ni samo proizvod miselnega procesa, ampak nanjo vplivajo tudi tradicija, navade in običaji ter različno utemeljena stališča držav ali vplivnih skupin znotraj držav (In- ternational Military and Defense Encyclopedia, 1993: 1629). Hkrati so obseg in sestava oboroženih sil posamezne države ter način zagotavljanja vojaškega ose- bja politične zadeve, ki vedno ne temeljijo zgolj na nacionalnovarnostnem premi- sleku in cenitvah (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 1619). Omenjeni dejstvi me zato utrjujeta v prepričanju, da so vsi obravnavani dejavni- ki, ki jih je treba upoštevati pri izboru načina popolnjevanja oboroženih sil z vo- jaki, sicer pomembni, vendar z njimi pogosto ne moremo pojasniti dejanske odločitve konkretne države, ker se za njo skrivajo razmisleki in ravnanja, ki jih lahko umestimo v politiko, ta pa pogosto deluje po svoji lastni in mnogokrat ne- predvidljivi notranji logiki. Pri dosedanjem ukvarjanju s primerjavo med obvezniškim in poklicnim popol- njevanjem oboroženih sil z vojaki sem večino pozornosti namenjal predstavitvi 144 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske okoliščin, ki nakazujejo zaton koncepta množičnih armad in zahtevajo uvajanje oziroma širitev poklicne sestavine oboroženih sil. Čeprav sem uvodoma omenil, da se tovrstnim razmišljanjem do zdaj pri nas ni posvečala posebna strokovna in znanstvenoraziskovalna kaj šele širša javna pozornost, lahko predvsem v konteks- tu procesa približevanja Slovenije zahodnim varnostno-političnim integracijam, predvsem Natu, pričakujemo krepitev zavesti o potrebnosti spreminjanja modela popolnjevanja Slovenske vojske z vojaki. Vse očitnejša je namreč potreba po vse- stranskem in pravočasnem strukturalnem, organizacijskem in funkcionalnem pri- lagajanju standardom zahodnih oboroženih sil, kar je ne samo logičen, ampak tudi nujen pogoj, s katerim bo Nato pogojeval sprejem Slovenije v polnopravno članstvo. VREDNOST IN UPORABNOST MODELA OBVEZNIŠKEGA POPOLNJEVANJA OBOROŽENIH SIL Z VOJAKI V SODOBNIH RAZMERAH Kaj lahko se zgodi, da bi v preveliki vključevalni vnemi in zaradi prevelike želje nadomestiti že zamujeno pretirano favorizirali poklicni model in videli ter pou- darjali predvsem njegove prednosti v primerjavi z obvezniškim, njegove pomanj- kljivosti pa bi spregledali ali celo zamolčali. Pri vrednotenju in razumevanju kon- ceptov in rešitev tistih, ki veljajo za uspešne in zgledne subjekte v mednarodni skupnosti, pogosto pač težko ostajamo nepristranski. Zato bom v nadaljevanju nekoliko natančneje pojasnil že naštete relativizacijske dejavnike, ki kažejo na določeno vrednost in uporabnost modela obvezniškega popolnjevanja tudi v se- danjem času. Gre samo za to, da bi ti dejavniki morali biti vseskozi enakopravno prisotni v zavesti tistih, ki jim bo zaupana naloga priprave strokovne in znanstve- noraziskovalno utemeljene interdisciplinarne podlage za razpravo o spremembi obstoječega modela, in tistih, ki bodo neposredno sodelovali v procesu strokov- nega in političnega odločanja o tem vprašanju. GEOSTRATEŠKI POLOŽAJ IN DOKTRINA UPORABE OBOROŽENIH SIL Na to, da je geostrateški položaj pomemben dejavnik pri odločanju o načinu po- polnjevanja oboroženih sil, kaže na primer izjava nekdanjega načelnika štaba Bundeswehra, admirala Wellershoffa: “Nemška zgodovina in naš geografski po- ložaj me vedno znova pripeljeta do sklepa, da v primerjavi z vojaško obveznostjo nobena druga oblika vojaške službe ni bolj primerna” (Kuhlmann, Lippert, 1992: 3). Vsekakor pa velja, da je bil pomen geostrateškega položaja v preteklosti vse- kakor večji, kot je danes. Na spremembo njegove pomembnosti je vplivala cela vrsta novih tehnoloških dosežkov (komunikacijskih, transportnih, opazovalnih, …), ki so zmanjšali pomen prostora. 145 Igor Kotnik Dvojmoč Pri vrednotenju geostrateškega položaja sta prav gotovo odločilna dejavnika velikost države in značilnosti površja. Večja kot je država, več branilcev potrebu- je. Gorovja, jezera, gozdovi, močvirja in pomanjkanje prevoznih poti povzročajo težave sodobnim tehnično visoko opremljenim oboroženim silam, posebej njiho- vim oklepno-mehaniziranim enotam. Hkrati te značilnosti pomagajo branilcu. To pomeni, da je zaradi značilnosti površja za nekatere države v Severni in Srednji Evropi (npr. za Finsko, Švedsko, Norveško, Švico, Avstrijo) popolnjevanje obo- roženih sil z obvezniki še vedno zelo primerno (Heinonen, 1987: 20-21). Sploh pa je vprašljiva učinkovitost poklicnih oboroženih sil majhnih držav,5 kjer bi ob močnejšem vojaškem posegu z neomejenim ciljem zelo težko zagotovili svobod- no ozemlje, na katerem bi lahko izvajali vojaško urjenje dodatnih sil. To je bistve- na razlika med velikimi in majhnimi državami, še posebej, če so prve zaščitene z geografskimi ovirami, ki preprečujejo ali vsaj močno zmanjšujejo možnost nepo- srednega kopenskega napada in okupacije. Takšne so otoške ali celinske države, kot na primer Velika Britanija, Združene države Amerike, Kanada, Japonska in Avstralija. Med celinskimi državami imajo določeno prednost obalne in med njimi pose- bej polotoške države, ki imajo znaten del nekopenske meje, ki je lažje branljiva kot kopenska. Nasploh je ugodnost geografske lege države obratnosorazmerna s številom sosednjih držav, saj vsaka od njih predstavlja možno nevarnost v smislu vojaškega ogrožanja.6 Otoška geografska lega je brez dvoma primernejša za ob- stoj poklicnih oboroženih sil, zato ne preseneča, da imajo poklicne oborožene sile predvsem v državah z jasno razpoznavno anglosaksonsko tradicijo, katere vo- jaški del je po mojem mnenju odločilno sooblikoval prav otoški položaj Velike Britanije. Tako je na primer z Novo Zelandijo. Nekoliko bolj specifična je Avstra- lija, saj pokriva celo celino, tako da je v našem kontekstu v bistvu idealna celin- ska država z vsemi prednostmi, ki ji jih ta geografski položaj prinaša. Tudi doktrina uporabe oboroženih sil pomembno vpliva na izbor načina njiho- vega popolnjevanja z vojaki. Odločilno jo opredeljujeta predvsem njena: – aktivna, intervencionistična oziroma pasivna, neintervencionistična vojaška vloga v mednarodni skupnosti ter – prevladujoč načrtovani način bojevanja (partizansko, frontalno, kombinirano). Če se države odločijo samo za pasivno, defenzivno obrambno in neintervenci- onistično vojaško doktrino, njihove oborožene sile ne potrebujejo veliko zelo učinkovitih ofenzivnih bojnih sredstev, sredstev velikega dosega, zelo premičnih enot na velikih razdaljah… Ker imajo malo najbolj zapletenih najsodobnejših 5 Bistvo za majhne ali strateško zelo izpostavljene in ranljive države je, da imajo takšne operativ- ne oborožene sile, ki so sposobne zdržati začetni sunek morebitne agresije samo toliko časa in v tolikšnem obsegu, da se lahko v najkrajšem možnem času vzpostavi celoten obrambni sistem in pripelje v predvideno stanje za uspešno izvajanje obrambe. Pri tem gre v prvi vrsti za zagotavlja- nje organizacijske in funkcionalne kontinuitete političnega in nacionalnovarnostnega sistema. 6 Seveda pa so pri opredeljevanju pomena geografske lege zelo pomembne tudi njena velikost, poseljenost, gospodarska moč in politična stabilnost države. Ti dejavniki lahko znatno okrepijo ali pa oslabijo prednosti, ki jih prinaša njena geografska lega. 146 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske oborožitvenih sistemov, seveda ne potrebujejo veliko visoko usposobljenih voja- kov – večino potreb pokrijejo z vojaškimi obvezniki, za upravljanje tistih sodob- nih sistemov, ki jih imajo, pa potrebujejo samo del poklicnih vojakov. Vse je dru- gače, če se država odloči za aktivno, ofenzivno obrambno in intervencionistično doktrino. Ta predpostavlja in zahteva visoko usposobljene in zelo mobilne obo- rožene sile, ki so znatno učinkovitejše od možnih branilcev v neki napadeni državi. TRADICIJA IN POLITIČNA KULTURA Na odločitev neke države glede načina popolnjevanja oboroženih sil z vojaki prav gotovo močno vpliva prevladujoča politično-vojaška tradicija (International Mili- tary and Defense Encyclopedia, 1993: 640). Način urejanja vojaške obveznosti pa je v veliki meri odvisen tudi od politične kulture. Obstoj vojaške obveznosti v so- dobnem svetu je tako tudi posledica posebne nacionalne politične tradicije, kot na primer v Franciji in Švici (Burk, 1990:10). Ker so bile prve množične armade v bistvu posledica ideoloških revolucij (Feld, 1973: 4), je splošna vojaška obveznost utemeljena na revolucionarni ideologiji, ki zagovarja množično sodelovanje pre- bivalstva v nacionalni obrambi, kar naj bi bil temeljni pogoj njene kredibilnosti in učinkovitosti (Martin, 1977: 368, 369). Ob upoštevanju tega je jasnejše, zakaj je Velika Britanija v petdesetih letih prva opustila obvezniške oborožene sile. Jo- enniemi (1987: 10) ugotavlja, da bi to lahko deloma bila posledica vojaških in ge- opolitičnih dejavnikov, vendar je šlo po njegovem mnenju za nekoliko splošnejše vzroke, ki so z vidika ideologije lahko pojasnljivi. Predvsem velja, da je bila Veli- ka Britanija v Zahodni Evropi država, ki se je je francoska revolucija najmanj do- taknila, kar je eden od najpomembnejših razlogov, da je med prvimi ponovno oživila in prilagodila sodobnim potrebam poklicni način popolnjevanja vojaške organizacije. Ob upoštevanju tradicije in politične kulture lahko države razdelimo v dve skupini, in sicer (1) na celinske evropske države in države, ki so bile v preteklosti njihove kolonije, za katere je praviloma značilna splošna vojaška obveznost, in (2) na anglosaksonske države ter države, ki so bile v preteklosti njihove kolonije, za katere je praviloma značilno popolnjevanje oboroženih sil s poklicnimi vojaki. Ob tem pa ne smemo spregledati, da je razmerje med načinom popolnjevanja oboroženih sil in politično kulturo dvosmerno. Zato ne preseneča mnenje Bredo- wa (1992: 289, 302), ki predvideva, da možna odprava vojaške obveznosti ne bi vplivala samo na vojaške institucije, ampak tudi na nemško politično kulturo. Kako velik pomen pripisuje avtor vprašanju odprave vojaške obveznosti, spozna- mo iz njegovega v dvom zavitega vprašanja, ali je za kaj takega združena Nemčija sploh dovolj zrela. Tako ne moremo zanikati dejstva, da se je vojaška obveznost kljub strateškim, tehničnim in celo gospodarskim razlogom ohranila do zdaj in se bo verjetno tudi v prihodnje predvsem zaradi političnih razlogov (Martin, 1977: 375). To potrjuje 147 Igor Kotnik Dvojmoč tudi izjava generala Johna Vesseya, Jr., ki je na začetku osemdesetih let po pro- padlih poskusih ponovne uvedbe registracije vojaških obveznikov v ZDA dejal: “Vojaška obveznost ima lahko določen pomen za državo, nikakor pa nima vre- dnosti za obrambno ministrstvo” (Horowitz, 1986: 184). Zato bo lahko kakršna- koli bistvena sprememba obvezniškega sistema popolnjevanja oboroženih sil predvsem rezultat močne politične volje in še močnejšega političnega vodenja (Kelleher, 1978: 22). SOCIALIZACIJSKA IN IZOBRAŽEVALNA FUNKCIJA VOJSKE Družbena skupnost je sicer specifičen sistem, vendar se kljub temu ali pa prav zaradi tega nikakor ne more izogniti imanentni značilnost vseh sistemov – to je disjunktivnim težnjam oziroma silam, ki vodijo v razpad sistema. Družbe so zato izoblikovale celo vrsto podsistemov, ki naj bi kar se le da zmanjšali ali celo od- pravili nevarnost razkroja družbenega sistema in povečali njegovo stabilnost. Eden od njih je tudi vojaška organizacija, ki je namenjena predvsem odpravljanju zunajsistemskih groženj obstoju družbenega sistema. Kaj kmalu, že med franco- sko revolucijo, pa so spoznali, da ima lahko tudi izredne kohezivne učinke za družbo kot celoto, seveda samo, če je vstop v vojaško organizacijo omogočen čim večjemu deležu državljanov. Še posebej pomembno vlogo pri oblikovanju nacio- nalnih držav odigravajo obvezniške oborožene sile, saj učinkovito nadomestijo prejšnje lokalne in regionalne identifikacijske elemente in so zelo uspešen preho- dni in vezni člen pri doseganju identifikacije z nacionalno državo. Obvezniške oborožene sile so tako brez dvoma eden pomembnejših delov nacionalne zgrad- be, še posebej v novonastalih državah. Edina točka splošnega soglasja v razpravah o vojaški obveznosti v sodobnem času je prav ta, da sistem vojaške obveznosti zagotavlja pomembno socializacij- sko nalogo, ki je ne more nadomestiti nobena druga državna ustanova (Kelleher, 1978: 12). Prav nenadomestljivo vlogo identifikacijskega in kohezivnega elemen- ta ter talilnega lonca pa so obvezniške oborožene sile kot socializatorska instituci- ja odigrale v večnacionalnih državah, saj je bil praviloma skoraj vsak moški član te družbe za krajši ali daljši čas podvržen procesu socializacije v neki novi “držav- ni kulturi” ali še pogosteje kar v kulturi najmočnejše etnične skupine. Tako so v večnacionalnih državah obvezniške oborožene sile dejansko prevzele vlogo vezi, ki je odločilno sooblikovala in ohranjala državo pri življenju, še sploh, če so bili drugi kohezivni dejavniki, kot na primer skupna zgodovina, vera, kultura in gos- podarstvo, šibkejši. Tipičen dokaz za to sta vsaj dva nekdanja večnacionalna im- perija, ki sta razpadla v zadnjem času – Sovjetska zveza in Jugoslavija. Oba sta za identifikacijski mehanizem poleg ideologije uporabljala tudi obvezniške obo- rožene sile, ki so bile eden od najpomembnejših porokov “bratstva in enotnosti” med sicer zelo različnimi konstitutivnimi narodi. Podobna, vendar povsem specifična situacija je bila opazna v Izraelu, ko se je z navalom priseljencev z vseh koncev sveta po drugi svetovni vojni država znašla 148 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske pred zelo težko rešljivo nalogo oblikovanja naroda iz pisanega konglomerata pri- seljencev. Zato nekateri avtorji (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 897) posebej poudarjajo, da lahko obvezniško popolnjevanje oboroženih sil predstavlja tudi specifično strategijo graditve naroda (ang. nation-building stra- tegy). Pomembno socializacijsko vlogo oboroženih sil lahko prepoznamo tudi v na- slednji Martinovi (1977: 371) opredelitvi klasične družbene vloge vojaške službe, ki se kaže v tem, da: – predstavlja šolo socialne zrelosti, ki naj privadi državljane in jih usposobi za soočenje s težavami in njihovo premagovanje ob vrnitvi v civilno okolje in živ- ljenje, – je sredstvo za ohranjanje obstoječega modela družbenega statusa quo in – socializira državljana obveznika v skladu s posebnim vrednostnim sistemom. V kontekstu socializacijske vloge lahko identificiramo še te prednosti vojaške obveznosti: – skozi razprostranjenost vojaškega urjenja postopno krepi občutek discipline, odgovornosti in nacionalne zavesti (International Military and Defense Enc- yclopedia, 1993: 641), – oblikuje občutek enotnosti v družbi, – odpravlja individualne razlike, – preoblikuje prebivalce določenega upravljanega ozemlja v državljana nacional- ne države (Feld, 1973: 2) in – zagotavlja vsaj osnoven vpogled v vojaško okolje ljudem, ki kasneje prevzame- jo pomembne družbene in politične funkcije (Janowitz, Moskos, 1979: 205). Namen politične socializacije vojaških obveznikov med služenjem vojaškega roka v oboroženih silah lahko ponazorimo skozi predstavitev ciljev, ki naj bi jih v tem procesu dosegli v Bundeswehru. Ti so naslednji: – razviti politično zavest, sposobnost in pripravljenost za sprejemanje političnih odločitev, – okrepiti posameznikovo zavest o njegovem položaju v družbi, – razviti in povečati posameznikovo sprejemljivost temeljnih vrednot svobodne demokracije in – okrepiti zavest o bistvu demokratičnih načel in demokratičnih postopkov (Wa- kenhut, 1979: 627). Ob uspešnem izvajanju socializacijske vloge so se obvezniške oborožene sile pogosto izkazale tudi kot uspešna izobraževalna institucija (Kelleher, 1978: 12), kot posebna oblika šolanja znatnega dela prebivalstva. Pri tem je v večetničnih družbah še posebej pomembna jezikovna socializacija v jeziku prevladujoče etni- čne skupine. Nekateri kljub temu menijo, da nekatere tradicionalne naloge obo- roženih sil, kot so “šola naroda”, “civilno izobraževanje državljanov”, “privzgaja- nje moških vrlin”, niso več zadostni razlogi, s katerimi bi lahko opravičevali vo- jaško obveznost. 149 Igor Kotnik Dvojmoč CIVILNO-VOJAŠKA RAZMERJA IN POSEGANJE VOJAŠTVA V POLITIKO Jakob in McNamara (1984: 361) menita, da način popolnjevanja oboroženih sil pomembno vpliva na oblikovanje civilno-vojaških odnosov. Vprašanja, kot so, kdo služi v oboroženih silah, za koliko časa in zakaj, so bistvene determinante vo- jaške vloge v družbi in odnosa med civilnim in vojaškim okoljem. Kljub vsemu menim, da način popolnjevanja oboroženih sil z vojaki ni tako zelo odločilen de- javnik pri opredeljevanju civilno-vojaških odnosov. Sklep utemeljujem predvsem na dejstvu, da se civilno-vojaška razmerja oblikujejo pretežno na ravni častniški zbor – nevojaško okolje, častniški zbori poklicnih in obvezniških oboroženih sil pa so precej manj različni kot nečastniški deli oboroženih sil. Ali torej obstaja kakšna bistvena razlika med obvezniškimi in poklicnimi oboroženimi silami gle- de civilno-vojaških razmerij? Ena od pomembnih prednosti obvezniških oboroženih sil pred poklicnimi je sistemsko zagotovljena zveza med civilno družbo in vojaško organizacijo, ki pote- ka prek kontinuiranega načrtnega vključevanja določenega dela prebivalstva v vojaško organizacijo vsaj za krajši čas. Nasprotno lahko poklicne oborožene sile kaj hitro izgubijo stik z družbo. Tudi Pinch (1982: 595) meni, da je bil s prehodom z obvezniškega na poklicno popolnjevanje oboroženih sil prav gotovo oslabljen pomemben mehanizem povezovanja civilnih in vojaških družbenih institucij. Za- radi izrednega pomena tovrstnega povezovanja je treba najti nove načine povezo- vanja in zagotoviti njihovo delovanje. V nasprotnem primeru bodo poklicne obo- rožene sile postale “nevidna institucija” za večino mladine v zahodnih družbah. Vojaška organizacija ima v družbah z obvezniškimi oboroženimi silami pravi- loma v vsaki hiši oziroma družini vsaj enega “ambasadorja”, ki ob dobrih iz- kušnjah z oboroženimi silami deluje kot blažilec napetosti med civilno družbo in vojaško organizacijo. Zaradi tega vsaj delno velja Frankova (1991: 99-110) ugoto- vitev, da se v nasprotju s poklicnimi oboroženimi silami obvezniške težje odtujijo narodu in težje pobegnejo nadzoru politike. Tudi Bredow (1992: 291) meni, da je splošna vojaška obveznost institucionalna ovira antidemokratičnim političnim ambicijam častniškega zbora oboroženih sil. Tako je na primer vojaška obveznost v zavesti Francozov osnovni dejavnik odnosa med ljudstvom in oboroženimi sila- mi, saj je v devetnajstem stoletju splošna vojaška obveznost hodila z roko v roki z rastjo demokracije (Boulégue, 1991: 345). Hkrati naj bi vojaška obveznost zago- tavljala tudi socialno integracijo, socialno mobilnost in demokratizacijo v prid de- privilegiranim slojem družbe (Martin, 1977: 368, 369). Zagovorniki obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil tudi navajajo, da vojaška obveznost pripomore k ci- vilianizaciji oboroženih sil ter kroti elitizem in militarizem. Vojaška obveznost naj bi bila torej bolj združljiva z demokracijo, ker večina avtorjev predpostavlja, da obvezniki delujejo kot posredniki med družbo in obo- roženimi silami in krepijo vključenost oboroženih sil v družbo. Nasprotno je za Kuhlmanna in Lipperta (1992: 2) predpostavka, da sta vojaška obveznost in de- mokracija nujno povezani, zgolj mit. Ob tem trdita, da je teorem o poklicnih obo- roženih silah kot o “državi znotraj države” napačna zgodovinska razlaga. V prete- 150 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske klosti se je večkrat izkazalo (Hitler, Mussolini, Honecker), da vojaška obveznost ni preprečevala razvoja oboroženih sil v državo znotraj države niti ne preprečuje avtoritarnim političnim voditeljem izrabiti obvezniške oborožene sile za represiv- ne namene (Kuhlmann, Lippert, 1992: 21). Poleg tega nasprotniki obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil navajajo, da vojaška obveznost prispeva k militari- zaciji družbe (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 641), ob hkratnem zatrjevanju, da v novih zgodovinskih razmerah obstaja neznatna mož- nost izolacije poklicnih oboroženih sil od družbe. Posameznikov odnos do tega vprašanja je zelo odvisen tudi od njegove politič- ne usmerjenosti. Tako C. Kelleher (1978: 12) navaja, da uporaba poklicnih oboro- ženih sil za socializacijo in simbolične funkcije ni sprejemljiva za znaten del ev- ropske javnosti, še posebej politično sredinsko in levo usmerjene. Tudi ob parlamentarni razpravi v italijanskem parlamentu o primernosti obeh v besedilu obravnavanih načinov popolnjevanja oboroženih sil se je pokazalo, da je desno politično prizorišče bolj naklonjeno uvedbi poklicnih oboroženih sil kot pa levo politično prizorišče in stranke centra. Slednje so svoj odpor do poklicnih oboroženih sil in večjo primernost obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil utemeljevale z argumentom večje demokratičnosti, ki naj bi ga ta zagotavljal in varoval (Nuciari, predavanje 28/5-93).7 Argumentacija je po mojem mnenju pov- sem pravilna, še posebej v razgretih političnih razmerah tistih družb, v katerih obstaja močna tradicija delitve na levico in desnico. Še posebej, če se te družbe soočajo z razmahom skrajno desničarskih političnih gibanj in strank, katerih čla- ni so praviloma tudi bolj militaristični in jim vojaške vrednote ne samo da niso tuje, ampak jih celo odkrito propagirajo. Prav zato obstaja nevarnost, da bi ob od- pravi obvezniškega popolnjevanja oboroženih sil in uvedbi poklicnih oboroženih sil militaristične desničarske sile dosegle znotraj oboroženih sil takšne položaje in moč, ki bi lahko ogrozila demokratični obstoj in razvoj družbe. Cela vrsta avtorjev zagovarja mnenje, da je vojaška obveznost branik demo- kracije pred “pretorijanstvom” in “nasilniško uporabo najemniških oboroženih sil” (International Military and Defense Encyclopedia, 1993: 641) oziroma je pro- tiutež kakršnimkoli poskusom oblikovanja “države v državi” (Kuhlmann, Lip- pert, 1992: 18). Tudi C. Kelleher (1978: 7) meni, da je vojaška obveznost ena od temeljnih ovir proti vojaškemu intervencionizmu v družbi, kar po drugi strani po- meni, da je poklicne vojake bistveno lažje uporabiti za dosego notranjepolitičnih ciljev z oboroženo silo. Če delimo družbeno okolje na vojaško in nevojaško, se pravi civilno okolje, ugotovimo, da slednjega sooblikujeta politična država in civilna družba. Menim, da odnos vojaštva do politične države ni odvisen od načina popolnjevanja obo- roženih sil, česar pa ne moremo trditi za njegov odnos do civilne družbe. To se najbolj jasno kaže ob analiziranju notranjevarnostnih nalog oboroženih sil. To ni 7 Kljub vsemu je vojaška obveznost za zdaj sprejemljiva še za oba politična pola, saj pripomore k zmanjševanju strahu pred vojaškim intervencionizmom na politični levici in hkrati potrjuje prič- akovanja politične desnice o nadaljevanju programa državljanskega izobraževanja in obrambne- ga usposabljanja med zmanjševanjem državne avtoritete (Kelleher, 1978: 21). 151 Igor Kotnik Dvojmoč edino, je pa gotovo eno od najpomembnejših vprašanj notranjepolitične vloge oboroženih sil. V mnogih državah imajo oborožene sile tudi notranjevarnostne naloge, čeprav velja, da je tovrstna uporaba oboroženih sil v nasprotju s temeljnimi načeli demo- kracije. Ponavadi sicer obstaja bolj ali manj jasno začrtana delitev dela med poli- cijo in oboroženimi silami, vendar se slednje kot posledica novih načinov vojsko- vanja, v katerem sta čedalje bolj prisotna terorizem in gverilsko delovanje, vse bolj vpletajo tudi v razreševanje znotrajdržavnih konfliktov (Edmonds, 1988: 120-121).8 Poklicne oborožene sile so nedvomno dosti primernejše za opravljanje notra- njevarnostnih (policijskih) nalog kot pa obvezniške. Razlogi za to pa so: – poklicne oborožene sile so bolj usposobljene, – pri poklicnih vojakih ni tako veliko moralnih zavor pri uporabi neposredne fi- zične in/ali oborožene sile, – kljub uporabi prisile poklicne oborožene sile ne izgubijo toliko legitimnosti, kot bi jo obvezniške, ki imajo ljudsko naravo. Zato bi se ob zamenjavi obvezniškega s poklicnim popolnjevanjem oboroženih sil vsaj nekoliko povečala verjetnost, da bi se državljani nekega dne srečevali z vojaki tudi pri opravljanju notranjevarnostnih (policijskih) nalog. Uporaba obo- roženih sil za izvajanje teh nalog sploh ni tako zelo redka, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Enloe (1990: 125, 126) pojasnjuje, da je policija “prva obrambna črta” vsakega režima in je najboljše sredstvo za vzdrževanje notranjega reda, ker je v primerjavi z vojsko cenejša, lahko deluje bolj subtilno in natančneje in je ne ovi- rajo zunanje zadeve. Vendar vlade v primeru, ko policija ni sposobna ali priprav- ljena obvladovati večjih neredov, namesto nje pogosto uporabijo oborožene sile, čeprav to povečuje možnost njihove politizacije in zmanjšuje njihovo legitimnost. SKLEP Kljub zavedanju o dokajšnjem pomenu in vplivu relativizacijskih dejavnikov se zdi, da je dolgoročno formulacija o prednosti poklicnih pred obvezniškimi obo- roženimi silami v sodobnih državah vseeno pravilna. Še posebej, če ne govorimo o (takojšnji) odpravi, ampak zgolj o zatonu koncepta množičnih armad, utemelje- nih na splošni vojaški obveznosti. To predpostavlja procesno naravo preoblikova- nja obvezniških v poklicne oborožene sile, kar naj se tudi v Sloveniji kaže v ta- kojšnjem, vendar postopnem prilagajanju in uvajanju selektivne namesto sploš- ne vojaške obveznosti ter šele dolgoročno tudi v odpravljanju vojaške obveznosti nasploh. Ker v nekaterih državah (tudi v Sloveniji) zaradi vpliva predstavljenih 8 Kot primer lahko pogledamo oborožene sile Velike Britanije, ki so relativno majhne in popolnje- ne z dobro izurjenimi poklicnimi vojaki. Takšne oborožene sile so primerne za reševanje notra- njih konfliktov, kar se na Severnem Irskem in delno Škotskem tudi dogaja (Tatalović, 1990: 104- 105). 152 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske relativizacijskih dejavnikov poklicno popolnjevanje oboroženih sil z vojaki trenut- no (še) nima povsem absolutne prednosti pred obvezniškim, z dokončno odpravo vojaške obveznosti za zdaj še ne kaže hiteti. To seveda ne pomeni, da ni treba in celo nujno že zdaj povečevati deleža poklicnih vojakov na račun obveznikov. V prehodnem obdobju je treba upoštevati predvsem to, da sta ta modela ne samo združljiva, ampak tudi dopolnjujoča, saj vzajemno kompenzirata slabosti in kre- pita prednosti drugega sistema popolnjevanja oboroženih sil. Menim, da lahko v bližnji prihodnosti v Sloveniji s hkratnim obstojem selektivnega obvezniškega in poklicnega popolnjevanja oboroženih sil z vojaki oblikujemo oborožene sile, ki se bodo sposobne učinkovito spoprijeti z vsemi vojaško konotiranimi nacional- novarnostnimi izzivi sodobnega časa. Predvsem pa se je treba zavedati, da bo moral imeti prehod zaradi kadrovske, materialne in tudi varnostno-obrambne za- htevnosti značilnosti evolutivnega procesa počasnega zamiranja obvezniške in hkratne krepitve poklicne sestavine Slovenske vojske. 153 Igor Kotnik Dvojmoč Literatura – Adanić, Stjepan, Siniša Tatalović (1993): Oružane snage – novačenje i mobilizacija. Otvoreno sveučilište Zagreb. – Boulégue, Jean (1991): “Feminization” and the French Military: An Antropological Ap- proach. Armed Forces and Society, Vol.17 No. 3, Spring. – Bredow, Wilfried von (1992): Conscription, Conscietious Objection and Civic Service: The Military Institutions and Political Culture of Germany, 1945 to the Present. Journal of Political and Military Sociology, Vol. 20. – Burk, James (1990): National Attachments and the Decline of the Mass Armed Forces. V: Problems and Options of the Mass Armed Forces. International FORUM 9, SOWI. – Cotton, Charles A., Rodney K. Crook, Frank C. Pinch (1978): Canada’s Professional Mi- litary. Armed Forces and Society, Vol.4 No.3, Spring. – Dawson, P.F. (1989): Canadian Military Mobilization. Armed Forces & Society, Vol.16 No. 1, Fall 1989. – Dictionary of Military Terms (1986). The H.W. Wilson Company, New York. – Doktrina vojaške obrambe (1995). Slovenska vojska, št.104, Ministrstvo za obrambo RS, Ljubljana. – Edmonds, Martin (1988): Armed Forces and Society. Leicester University Press. – Enloe, Cynthia (1990): Policija, vojska i etnicitet (Temelji državne moći). Globus, Za- greb. – Feld, M. D. (1973): Mass Armies and the Professional Officer. Conference “The End of the Mass Army”, Amsterdam. – Fleckenstein, Berhard (1988): The Military Profession in the Federal Republic of Ger- many. Prepared for Presentation at the Faculty of Sociology, Political Science and Jour- nalism. – Frank, J.A. (1991): Profile of a Citizen Army: Shilohs Soldiers. Armed Forces & Society, Vol.18 No. 1, Fall. – Garb, Maja (1993): Vojaški profesionalizem. Diplomska naloga. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Gutman, Albin (1995): Kaj je doktrina vojaške obrambe. Slovenska vojska, št.104, Mi- nistrstvo za obrambo RS, Ljubljana. – Heinonen, Jukka (1987): Conscription vis-a-vis professional army. V: Youth and Con- scription. Gummerus Oyn kirjapainossa, Jyvaskylassa 1987. – Horowitz, Irving L. (1986): Human Resources and Military Manpower Requirements. Armed Forces and Society, Vol. 12 No. 2, Winter. – International Military and Defense Encyclopedia (1993). Brassey’s (US), Washington. – Jakob, James B., Dennis McNamara (1984): Selective Service Without a Draft. Armed Forces and Society, Vol. 10 No. 3, Spring. – Janowitz, Morris; Charles C. Moskos, Jr. (1979): Five Years of the All-Volunteer Force: 1973–1978. Armed Forces & Society, Vol. 5, No. 2, February. – Jelušič, Ljubica (1992): Legitimnost vojaštva v sodobni družbi. Doktorska disertacija. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Joenniemi, Pertti (1987): The Socio-politics of Conscription. V: Youth and Conscription. Gummerus Oyn kirjapainossa, Jyvaskylassa, 1987. 154 Nekateri vidiki preoblikovanja Slovenske vojske – Kelleher, Catherine McArdle (1978): Mass Armies in the 1970s. Armed Forces & Soci- ety, Vol. 5, No.1, November. – Kotnik, Igor (1994): Primerjalna analiza obvezniškega in poklicnega popolnjevanja obo- roženih sil v Evropi in Severni Ameriki, magistrska naloga. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Kotnik, Igor (1995): Nekatera vprašanja vključevanja žensk v sodobne oborožene sile. V: Zbornik študij “Ženske in oborožene sile”. Center za strateške študije, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, Ljubljana. – Kotnik, Igor (1996): Proces približevanja Slovenije zahodnim političnim in varnostnim integracijam ter potreba po transformaciji načina popolnjevanja slovenske vojske. V: Zbornik študij. Center za strateške študije, Ministrstvo za obrambo Republike Sloveni- je, Ljubljana. – Kotnik, Igor (1996): Slovenski častniki o nekaterih vidikih spreminjanja varnostno- obrambne stvarnosti in posledično Slovenske vojske. Vojstvo, junij 1996, Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, Ljubljana, stran 29–48. – Kuhlmann, Jurgen, Lippert Ekkehard (1992): Farewell to Compulsory Military Service, Arguments against and for compulsory military service in the times of peace – the case of Germany. Paper presented at the 1992 Interim Conference of the Research Commit- tee 01/ISA: Armed forces and Conflict Resolution, Valparaiso/Chile, August 27–30, 1992, SOWI. – Lara, Alfonso (1993), Bernard Böene and Michel Louis Martin, eds.: Conscription et armée de métier. Fondation pour les Etudes de Défense Nationale, Paris, 1991. Armed Forces and Society, Vol. 19 No. 2, Winter. – Leksikon Cankarjeve založbe (1982). Cankarjeva založba, Ljubljana. – Manigart, Philippe (1990): The Decline of the Mass Armed Forces in Belgium 1900–1985. V: Problems and Options of the Mass Armed Forces, International FORUM 9, SOWI. – Manigart, Philippe, David Prensky (1982): Recruitment and Retention of Volunteers: Problems in the Belgian Armed Forces. Armed Forces & Society, Vol. 9, No. 1, Fall. – Martin, Michel L. (1977): Conscription and the Decline of the Mass Army in France, 1960–1975. Armed Forces and Society, Vol. 3, May. – Pinch, Franklin C. (1982): Military Manpower and Social Change. Armed Forces & So- ciety, Vol. 8, No. 4, Summer. – Politična enciklopedija (1975). Savremena administracija, Beograd. – Sociološki leksikon (1982). Savremena administracija, Beograd. – Tatalović, Siniša (1990): Obrambeni sistem Švicarske. V: Suvremeni obrambeni siste- mi. Fakultet političkih nauka Zagreb, Institut za političke nauke. – Vidrih, Gorazd (1995): Individualni partnerski program Slovenije v okviru Partnerstva za mir. V: Slovenija in NATO (zbornik). Združenje Atlantski svet Slovenije, Ljubljana. – Vojna enciklopedija (1974). Vojnoizdavački zavod, Beograd. – Wakenhut, Roland (1979): Effects of Military service on the Political Socialization of Draftees. Armed Forces and Society, Vol. 5 No. 4, Summer. – Zorino, Maria Romana, Giuliano Savi (1990): Some Reflections on the Hipothesis of “The End of Mass Armies”. V: Problems and Options of the Mass Armed Forces, Inter- national FORUM 9, SOWI. 155 156 VIII. ANTON GRIZOLD VOJAŠKI POKLIC V EVROPI (Primer Slovenije) 157 Anton Grizold UVOD Sodelavci Obramboslovnega raziskovalnega centra se z znanstvenega zornega kota vseskozi dejavno vključujemo v aktualno dogajanje na obrambnem področ- ju v Sloveniji, vse bolj pa krepimo že vzpostavljene in navezujemo nove stike tudi v mednarodnem okolju. To je posledica spoznanja, da je za vsako znanstveno ustanovo poleg sprotnega dela pri domačih projektih vse pomembnejše tudi so- delovanje na mednarodni ravni, še posebej če gre za enakopravno vključevanje v empirične raziskovalne projekte. Obramboslovni raziskovalni center je v obdo- bju od novembra 1993 do januarja 1994 izvedel empirično fazo mednarodne razi- skave z naslovom THE PRESENT AND THE FUTURE OF THE MILITARY PRO- FESSION IN EUROPE, katere nosilec je mednarodno znanstveno združenje ER- GOMAS (European Research Group on Military and Society). Poleg Slovenije je v raziskavo vključenih še 8 evropskih držav, in sicer: Franci- ja, Nemčija, Grčija, Italija, Švedska, Švica, Velika Britanija in nekdanja Češkoslo- vaška. Raziskava vsebinsko zajema različne razsežnosti sprememb glede vlog in poslanstev sodobnih oboroženih sil ter vojaškega pokica in ima 4 temeljne cilje: – identificirati idealne tipe vojaškega poklica v Evropi; – ugotoviti notranje in zunanje vidike vojaškega poklica v Evropi (npr. delovne obveze in zadovoljstvo z delom ter predstave javnosti o vojaškem poklicu); – posneti stališča pripadnikov častniškega zbora v posamezni državi o evropski uniji ter o nadnacionalni vojaški integraciji; – raziskati stališča častnikov o grožnjah (virih ogrožanja) v prihodnje ter o njiho- vih organizacijskih in funkcionalnih posledicah za sodobne oborožene sile. (Caforio, 1993:3). Omenjeni projekt je za Slovenijo vsekakor zelo pomemben vsaj z dveh vidi- kov: prvič, zagotavljanja empiričnih podatkov, ki so potrebni za znanstveno ute- meljeno vrednotenje sedanje in prihodnje vloge oboroženih sil v tej novonastali državi, in drugič, krepitve mednarodnega sodelovanja med sorodnimi znanstveni- mi ustanovami in mednarodno izmenjavo podatkov, ki omogočajo neposredno preverjanje nekaterih značilnosti slovenske vojaške organizacije ter razvoja vo- jaškega poklica pri nas, ki so bistvenega pomena za smer in dinamiko sodelova- nja in vključevanja Slovenije v evropske povezave. 158 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) METODOLOGIJA IN MERSKI INSTRUMENT IZVEDENE RAZISKAVE Vzorec. V okviru ERGOMASa je skupno dogovorjeni naključni vzorec, na ka- terem smo izvedli javnomnenjski del raziskave, zajemal častnike iz treh temelj- nih zvrsti oboroženih sil, tj. pehota, letalstvo in mornarica. Vojaške stopnje so obsegale častnike od poročnikov do polkovnikov. Velikost vzorca je znašala od 0,2 % do 1,0 % populacije iz vsake zvrsti oboroženih sil, in sicer v skladu z veliko- stjo zvrsti. V raziskovalni skupini Obramboslovnega raziskovalnega centra smo se načeloma strinjali s splošnimi opredelitvami obsega in kakovosti vzorca, dolo- čene pomisleke pa smo imeli glede obsega slovenskega vzorca, ki so izhajali iz specifičnosti nastajajočih oboroženih sil države Slovenije. Gre namreč za prepro- sto dejstvo, da je Slovenija in z njo ustvarjajoče slovenske oborožene sile daleč najmanjša med državami vključenimi v raziskavo. To pomeni, da bi priporočeni vzorec ob upoštevanju spodnje (0,2 %) in zgornje (1,0 %) meje zajemal premalo častnikov, kar bi postavilo pod vprašaj statistično relevantnost raziskovalnih re- zultatov. Zato smo se odločili, da bomo v raziskavo vključili večji odstotek častni- kov. V končni vzorec je bilo tako vključenih 100 častnikov (n=100). Ob koncu fa- ze zbiranja podatkov smo razpolagali s 77 izpolnjenimi prašalniki, tako da je de- janski vzorec predstavljalo 77 častnikov (N=77) slovenskih oboroženih sil. Te- meljne značilnosti v Sloveniji uporabljenega vzorca raziskave so naslednje: – Med anketiranimi častniki jih 45.5 % častniški poklic opravlja od enega do treh let, 3,9 % od štiri do šest let, 20,7 % od sedem do deset let, 13 % od enajst do petnajst let, 9,1 % od šestnajst do dvajset let in 3,9 % več kot dvajset let. – Povprečje let službe v anketo dejansko vključenih častnikov je tako konec leta 1993 znašalo 7,7 leta. Med njimi jih je bilo pred letom 1991 zaposlenih v nek- danji TO1 24,4 %, v nekdanji JLA 27,3 %, v nekdanji milici 1,3 %, v upravnih organih za obrambo 5,2 %, za 7,8 % anketirancev pa je to prva zaposlitev. Prvi častniški čin so anketirani častniki pridobili na naslednji način: 53,2 % v šolah za rezervne častnike med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, 31,2 % v vojaških akademijah nekdanje JLA in 7,8 % skozi študij obramboslovja na Fa- kulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Med tistimi, ki so izpolnili vprašalnike je bilo 15,6 % podporočnikov, 23,4 % poročnikov, 35,1 % stotnikov, 15,6 % majorjev, 6,5 % podpolkovnikov in en polkovnik. Izobrazbena struktura končnega vzorca častnikov je bila naslednja: eden ima nedokončano 2–3 letno strokovno šolo oziroma nedokončano srednjo šolo, 3,9 % ima končano 2–3 le- tno strokovno šolo oziroma so absolventi 3-letnega strokovnega izobraževanja, 18,2 % ima končano srednjo šolo oziroma so absolventi 4-letnega (srednjega) izobraževanja, 19,5 % ima nedokončano višjo ali visoko šolo, 14,3 % ima doko- nčano višjo šolo in 41,6 % dokončano visoko šolo, fakulteto, akademijo, speci- alizacijo, magisterij, doktorat. 1 V nekdanji SFRJ so bile oborožene sil sestavljene iz dveh delov: JLA (Jugoslovanske ljudske ar- made), Teritorialne obrambe (TO). Medtem ko je bila JLA operativna zvezna stalna armada, pa je bila TO milično organizirana teritorialna vojska, sestavljena iz manjšega jedra profesionalne- ga kadra (JLA) in rezerve. 159 Anton Grizold – Med njimi je 9,1 % vernih, 41,6 % ni niti vernih niti nevernih, 48,1 % pa je ne- vernih. Instrument raziskave je predstavljal mednarodno aplikativni vprašalnik, ki ga je oblikovala delovna skupina v okviru ERGOMAS-a in ki ga je naša raziskovalna skupina vsebinsko prilagodila slovenskemu prostoru. Postopek. Bili smo v dilemi, kako izvesti raziskavo z najmanj stroški, pa vendar ob strogem upoštevanju metodoloških napotkov, ki zagotavljajo verodostojnost dobljenih rezultatov. Odločali smo se med metodami individualne ankete, sku- pinske ankete in korespondenčne ankete (pošiljanje in vračanje izpolnjene anke- te po pošti) in se nazadnje odločili prav za slednjo. Odposlali smo 100 pisemskih pošiljk z vprašalnikom in spremnim dopisom, ki ga je poleg predstojnika razisko- valnega centra podpisal tudi minister za obrambo, da pri anketirancih ne bi bilo dvomov o legalnosti našega početja. Pošiljki je bila priložena tudi kuverta z naslo- vom naše institucije in znamko, da bi kar se le da olajšali postopek vračanja iz- polnjenih vprašalnikov. Do imen anketirancev smo prišli naključno in sicer tako, da smo iz abecednega poimenskega seznama profesionalnih častnikov, s katerim razpolaga kadrovska služba Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, na te- melju določenega koraka izbrali imena vseh (100) ankentirancev. Ker so nas zani- mali le skupni rezultati, ki so namenjeni zgolj za ugotavljanje značilnosti celotne- ga vzorca, nikakor pa ne posamezni ali kakršnikoli skupinski rezultati, smo zago- tovili, da so bili rezultati ankete anonimni. Zaradi tega smo anketirance posebej opozorili, naj na vrnjenem vprašalniku ne pustijo sledov svoje identitete, kot so podpis, ime in priimek, naslov ipd. Z namenom zagotavljanja čim realnejše slike o razmišljanju slovenskih častnikov smo jih posebej opozorili tudi na to, naj na vsa vprašanja odgovarjajo v skladu s svojim osebnim prepričanjem. Odziv anke- tirancev je bil s 77 odstotki za ta način zbiranja empiričnih podatkov (s korespon- denčno anketo) zelo uspešen. Dobljeni podatki so bili uporabljeni v osnovni stati- stični obdelavi, zahtevnejša obdelava pa bo izvedena po pridobitvi primerjalnih podatkov iz drugih držav udeleženk obravnavanega raziskovalnega projekta. Za- to rezultati primerjalne analize slovenskih rezultatov in rezultatov iste raziskave v nekaterih drugih evropskih državah za zdaj še niso na voljo. REZULTATI RAZISKAVE V nadaljevanju tega prispevka bomo predstavili nekatere najpomembnejše rezul- tate javnomnenjske raziskave ERGOMAS izvedene v Sloveniji, ki jih bomo vsaj delno tudi interpretirali. Analiza stališč anketiranih zajema tri problemske sklo- pe, in sicer: – popuščanje napetosti in združevanje v Evropi; – ogroženost v prihodnje; – vojaški poklic (stanje in perspektive). 160 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) POPUŠČANJE NAPETOSTI IN ZDRUŽEVANJE V EVROPI V LUČI STALIŠČ ANKETIRANIH SLOVENSKIH ČASTNIKOV Ker sta prav sedanjost in prihodnost popuščanja napetosti in realnost ter pers- pektive procesov združevanja v Evropi eden od pomembnejših dejavnikov, ki bi- stveno vpliva na sedanjost in prihodnost vojaškega poklica v Evropi, so obliko- valci vprašalnika za odkrivanje mnenja častnikov o teh procesih namenili kar ne- kaj vprašanj. V njih so zajete glavne značilnosti, ovire, dileme in nejasnosti, ki sta jih prinesla procesa tako popuščanje napetosti in združevanje v Evropi kot tudi nastanek novih nevarnosti, ki bi lahko v prihodnje znatneje ogrozile pričakovane spremembe in dosežke na teh področjih. Videli bomo, da slovenski častniki ne gledajo ravno z optimizmom na nadaljnji razvoj pozitivnih varnostnih trendov v Evropi. Po eni strani je to prav gotovo posledica sedanjega stanja, ki kaže, da se prvotna zelo optimistična pričakovanja glede nove evropske varnostne ureditve še ne bodo hitro in v celoti uresničila. Konec hladne vojne v Evropi namreč ni pri- nesel želenega miru, stabilnosti in varnosti. Nasprotno, za razreševanje mnogih meddržavnih in medetničnih konfliktov se uporabljajo destruktivna in na sili te- melječa sredstva.2 Po drugi strani pa je, vsaj v manjši meri, črnogledost anketira- nih slovenskih častnikov najbrž tudi posledica njihovega tradicionalnega pokli- cnega delovanja, ki je toliko bolj smiselno in potrebno, kolikor bolj so odnosi v mednarodni skupnosti konfliktni. Da bi upravičili smotrnost svojega obstoja in delovanja vojske kot institucije pred samim seboj in predvsem pred lastno javno- stjo verjetno nekoliko bolj pesimistično ocenjujejo varnostne probleme in njiho- vo reševanje v Evropi. S prvim sklopom trditev, ki sledi vprašanju “Kaj menite o naslednjih sta- liščih?”, so zbrana mnenja anketirancev o razpadu Sovjetske zveze in razpustitvi Varšavskega sporazuma, združitvi Nemčije, o nacionalnih interesih in suvereno- sti ter o evropskih povezovalnih procesih. Za ocenjevanje verjetnosti navedenih razvojnih trendov so imeli anketiranci na voljo petstopenjsko lestvico, ki je bila sestavljena iz naslednjih vrednosti: (1) “zelo se strinjam”, (2) “strinjam se”, (3) “ne strinjam se”, (4) “sploh se ne strinjam” in (5) “ne vem, ne morem oceniti”. (Glej graf 1). 2 Za to problematiko je indikativna analiza štirih primerov razreševanja oboroženih konfliktov v Srednji in Vzhodni Evropi po koncu hladne vojne. V: Gabriel Munera, Preventing armed conflict in Europe: lessons from recent experience, Institute for Security Studies/Western European Uni- on, Paris, june 1994, str. 1–105. 161 Anton Grizold Graf 1: Popuščanje napetosti in združevanje v Evropi a. obstajajo lepe možnosti, da bi se v naslednjih desetih letih novo nastale države na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, ob nadaljevanju reform, približale Zaho- du b. povratek k hladni vojni je še vedno mogoč c. obstaja nevarnost, da bo nastanek ene nemške države upočasnil proces ev- ropske integracije č. združena Nemčija bo postala nova velesila, ki bo prevladovala v Evropi d. oborožene sile združene Nemčije predstavljajo vojaški izziv miru v Evropi e. obstaja nevarnost, da bo razkroj ideoloških blokov v Evropi oživel stare naro- dnostne konflikte in s tem ogrozil stabilnost in mir f. v naslednjih desetih letih bodo nacionalni interesi evropskih držav še vedno obvladovali politiko g. ni dobro opustiti nacionalne suverenosti v dobro evropske združitve h. večina evropskih držav se bo v naslednjih destih letih združila v skupni varno- stni sistem (KVSE) i. v naslednjih desetih letih bodo države članice Evropske skupnosti (ES) obliko- vale enovito politično skupnost j. v naslednjih desetih letih bodo imele države članice ES skupno ekonomsko politiko k. v naslednjih desetih letih bodo države članice ES opustile svojo suverenost na zunanjepolitičnem področju l. v naslednjih desetih letih bodo države članice ES opustile svojo suverenost na področju obrambne politike m.bodoče politično združenje vseh evropskih držav je ključ miru in stabilnosti n. obstaja majhna možnost, da bi v naslednjih 10 letih vse države vzhodne in za- hodne Evrope oblikovale eno politično zvezo Vir: Obramboslovni raziskovalni center (ORC), Inštitut za družbene vede/Fakultete za družbene vede (IDV/FDV), Ljubljana, 1993. 162 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) Razpad Sovjetske zveze in razpustitev Varšavskega sporazuma Anketirani častniki Slovenske vojske so trditev “obstajajo lepe možnosti, da bi se v naslednjih desetih letih novo nastale države na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ob nadaljevanju reform približale Zahodu” ocenjevali zelo neenotno, saj se jih je za pozitiven odgovor (tj. vsota odgovorov “zelo se strinjam” in “strinjam se”) opredelilo 44,2 %, s trditvijo pa se jih ne strinja 50,7 % (tj. vsota odgovorov “ne strinjam se” in “sploh se ne strinjam”). V bistvu so vsi odgovori umeščeni v sredino lestvice, kar daje vedno zelo nejasno sliko o dejanskem stanju, saj se z omenjeno trditvijo zelo strinja samo eden od vprašanih, za možnost “sploh se ne strinjam” pa so se odločili samo trije. Da se v bistvu bolj nagibajo k pesimistične- mu razmišljanju o ponujeni možnosti kažejo rezultati odgovorov na naslednjo tr- ditev “vrnitev k hladni vojni je še vedno mogoča”, s katero se ne strinja samo sla- ba petina anketirancev, vsi drugi pa menijo, da je vrnitev k hladni vojni še vedno mogoča. Združitev Nemčije Trditvi “obstaja nevarnost, da bo nastanek ene nemške države upočasnil proces evropskega povezovanja” je pritrdilo 37,7 % anketiranih častnikov, nasprotnega mnenja jih je dobra polovica, neodločenih pa slaba desetina. Ankentiranci torej zelo različno ocenjujejo pomen združene Nemčije za nadaljevanje procesov ev- ropskega povezovanja in za razmerje sil v Evropi. To dokazujejo tudi mnenja gle- de naslednje trditve “združena Nemčija bo postala nova velesila, ki bo prevlado- vala v Evropi”. Tu je odstotek negativnih odgovorov nekoliko manjši kot pri prejšnjem vprašanju, saj se z zapisano trditvijo ne strinja skoraj 43 % slovenskih častnikov, odstotek pozitivnih odgovorov pa je komajda kaj večji. Mnenje vprašanih se nekoliko poenoti ob trditvi, “oborožene sile združene Nemčije pred- stavljajo vojaški izziv miru v Evropi”, s katero se ne strinja 76,6 % anketirancev, pri čemer jih to možnost odločno zavrača več kot ena petina vprašanih. To kaže predvsem na to, da tudi velik delež tistih, ki v združeni Nemčiji vidijo določeno oviro za evropske povezovalne procese, tega ne pripisujejo vojaškemu ogrožanju evropskega prostora s strani Nemčije, temveč drugim dejavnikom, kot je npr. po- večana gospodarska in politična vloga Nemčije v mednarodni skupnosti. Nacionalni interesi in suverenost Večina anketirancev pripisuje velik pomen nacionalnim interesom, saj jih kar 83,1 % ocenjuje, da bodo v naslednjih desetih letih nacionalni interesi evropskih držav še vedno obvladovali politiko. Ob tem jih celo 70,1 % meni, da obstaja ne- varnost, da bo razkroj ideoloških blokov v Evropi oživel stare narodnostne kon- flikte in s tem ogrozil stabilnost in mir na tem območju. Posebej nespodbudna za slovenske procese približevanja Evropi in njeno prizadevanje za pridobitev pol- 163 Anton Grizold nopravnega članstva v zvezo NATO so mnenja glede trditve, da ni dobro opustiti nacionalne suverenosti zaradi evropske združitve, saj se s to trditvijo strinja nata- nčno 85 % vprašanih. Slednje stališče anketiranih postane razumljivejše v kon- tekstu negativnih izkušenj Slovenije pri dolgoletnem prenašanju suverenosti na raven nekdanje zvezne države Jugoslavije (SFRJ) ter dejstva komaj pridobljene suverenosti nove slovenske države, h kateri so prav mnogi slovenski častniki v obdobju osamosvajanja veliko prispevali. Evropski povezovalni procesi Najbolj optimistično gledajo slovenski častniki na združevanje večine evropskih držav v naslednjih 10 letih v skupni varnostni sistem v okviru KVSE (današnje OVSE), saj o tem dvomi samo vsak sedmi anketirani. Da pa vse le ne bo šlo pov- sem gladko, kaže mnenje 83,1 % anketirancev o tem, da bodo celo države EU, ki imajo medsebojno politiko le bolj usklajeno kot preostale evropske države, v takšnem sistemu pripravljene sodelovati samo tako dolgo, dokler ne bodo po- stavljene pred zahtevo opuščanja lastne suverenosti na področju varnostne politi- ke. Ravno tako 81,1 % anketiranih meni, da v naslednjih desetih letih države čla- nice Evropske unije (EU) ne bodo opustile svoje suverenosti na zunanjepolitič- nem področju. Anketirani nadalje dvomijo o uspehih držav članic Evropske unije pri oblikovanju enotne politične skupnosti, saj o tem dvomi vsak drugi anketira- nec, skoraj petina pa tega ni mogla oceniti. Nekoliko bolj optimistične so ocene anketiranih glede oblikovanja skupne ekonomske politike znotraj EU (o tem jih je prepričanih skoraj 60 %). Vsekakor evropskim povezovalnim tokovom anketi- rani slovenski častniki niso pripisovali prav svetle prihodnosti. Kako pomemben se anketiranim slovenskim častnikom zdi uspeh evropskih povezovalnih procesov za prihodnji razvoj in stabilnost v Evropi, kažejo mnenja glede trditve, da je prihodnje politično združenje vseh evropskih držav ključ miru in stabilnosti. Z njo se strinja 63,6 % anketirancev, nasprotuje ji ena četrtina, tega pa ne more oceniti slaba desetina vprašanih. Hkrati pa se velik delež anketiran- cev zaveda, da je to težko dosegljiv cilj, saj se s trditvijo “obstaja majhna možnost, da bi v naslednjih 10 letih vse države Vzhodne in Zahodne Evrope obli- kovale eno politično zvezo” strinjata skoraj dve tretjini anketirancev. V drugi sklop, ki sledi vprašanju “Navedli bomo nekaj razvojnih trendov, ki se lahko v naslednjih desetih letih uveljavijo v Evropi. V kolikšni meri so po Vašem mnenju ti razvojni trendi verjetni?”, so vključene trditve povezane z ocenjeva- njem verjetnosti evropskih razvojnih trendov glede oblikovanja demilitariziranih in nejedrskih območij v Evropi, razorožitvenih procesov, povezanih z orožjem za množično uničevanje, zmanjšanja konvencionalnih sil v Evropi ter glede spre- memb znotraj zveze NATO. Za ocenjevanje verjetnosti navedenih razvojnih tren- dov so imeli anketiranci na voljo petstopenjsko lestvico, ki je bila sestavljena iz teh vrednosti: (1) “zelo verjetno”, (2) “verjetno”, (3) “ne preveč verjetno”, (4) “ni verjetno” in (5) “ne vem, ne morem oceniti”. (Glej graf 2) 164 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) Graf 2: Ocena Evropskih razvojnih trendov a. oblikovanje nevojaških območij v Evropi b. oblikovanje nejedrskih con v Evropi c. bistveno zmanjšanje arzenalov kemičnega orožja velesil č. bistveno zmanjšanje jedrskega orožja ZDA, Francije Velike Britanije in novo nastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze d. popolna odprava jedrskega potenciala ZDA in novo nastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze e. bistveno zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi f. zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi za 20 % glede na današnje stanje g. NATO bo povečal svojo politično vlogo h. NATO bo razširil ozemeljsko pristojnost izven operativnih območij i. NATO se bo razširil v nekatere vzhodnoevropske dežele j. znotraj zveze se bo povečala moč evropskih članic NATO k. domneva o večji odgovornosti evropskih držav v NATO predstavlja dobro možnost za ponovno pridruženje Francije vojaškemu delu NATO l. NATO bodo odpravili m.znotraj NATO sploh ne bo sprememb Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1993. Poleg ocen anketirancev o verjetnosti omenjenih razvojnih trendov v Evropi na področju varnosti smo želeli pridobiti tudi informacije o njihovem osebnem odobravanju že naštetih evropskih razvojnih trendov. Pri ocenjevanju navedenih razvojnih trendov v Evropi so anketirani uporabljali štiristopenjsko lestvico z vre- dnostmi (1) “zelo odobravam”, (2) “odobravam”, (3) “ne odobravam” in (4) “sploh ne odobravam”. (Glej graf 3). 165 Anton Grizold Graf 3: Odobravanje evropskih razvojnih trendov a. oblikovanje nevojaških območij v Evropi b. oblikovanje nejedrskih con v Evropi c. bistveno zmanjšanje arzenalov kemičnega orožja velesil č. bistveno zmanjšanje jedrskega orožja ZDA, Francije Velike Britanije in novo- nastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze d. popolna odprava jedrskega potenciala ZDA in novonastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze e. bistveno zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi f. zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi za 20 % glede na današnje stanje g. NATO bo povečal svojo politično vlogo h. NATO bo razširil ozemeljsko pristojnost izven operativnih območij i. NATO se bo razširil v nekatere vzhodnoevropske dežele j. znotraj zveze se bo povečala moč evropskih članic NATO k. domneva o večji odgovornosti evropskih držav v NATO predstavlja dobro možnost za ponovno pridruženje Francije vojaškemu delu NATO l. NATO bodo odpravili m.znotraj NATO sploh ne bo sprememb Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1993. 166 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) Kako verjetni so evropski razvojni trendi glede oblikovanja demilitariziranih in nejedrskih območij? Oblikovanje demilitariziranih območij v Evropi je za zdaj samo želen, ne pa tudi uresničljiv cilj, saj so za kaj takega kljub splošnemu popuščanju napetosti med evropskimi velikimi silami ter izboljšanju varnostnega okolja v celoti glede na stanje v preteklem obdobju, potrebni še drugi pogoji (npr. usklajeno delovanje evropskih velikih sil, vključno z Rusijo glede enotnega zagotavljanja evropske varnosti idr.). Tega so se zavedali tudi slovenski častniki, ki so na oblikovanje ne- vojaških območij gledali z dokajšnjo mero dvoma, saj se to ne zdi verjetno kar trem četrtinam vprašanih, drugi pa dopuščajo tudi to možnost. Zanimivo je, da gledajo anketirani slovenski častniki na oblikovanje nejedrskih območij v Evropi bolj optimistično. V tem primeru v nakazano možnost oblikovanja nejedrskih območij v Evropi ne verjame samo vsak četrti anketiranec, da je to verjetno ali ce- lo zelo verjetno pa trdi 70 % vprašanih. Osebno so anketiranci izjemno naklonjeni tako oblikovanju nevojaških obmo- čij kot oblikovanju nejedrskih območij v Evropi. S tem takoj demantirajo kakr- šnokoli sumničenje, da je dokaj velik dvom o možnosti oblikovanja nevojaških območij v Evropi rezultat kakšnih osebnih kalkulacij, povezanih s strahom za za- poslitev, ampak je zgolj posledica realnega zaznavanja tovrstnih razvojnih možnosti. Oblikovanje demilitariziranih območij v Evropi tako podpira 92,2 % slovenskih častnikov, od katerih jih to zelo odobrava skoraj tretjina, za oblikova- nje nejedrskih območij pa se izreka kar 97,4 % vprašanih, od katerih jih to zelo odobrava kar 72,7 %. Perspektive razorožitvenih procesov, povezanih z orožjem za množično uničevanje Z namenom proučevanja stališč častnikov glede nadaljnjih možnosti procesa ra- zoroževanja v Evropi, ki se nanaša na orožje za množično uničevanje, so bile v vprašalniku postavljene tri trditve, ki so jih anketiranci ocenjevali z že opisano le- stvico. Prva trditev se je nanašala na zmanjšanje arzenalov kemičnega orožja ve- lesil. Možnosti za uspeh tovrstne razorožitve se zdijo slovenskim častnikom ver- jetne, saj jih pritrdilno odgovarja 62,7 %. Nekoliko manj verjetno se jim zdi bi- stveno zmanjšanje količine jedrskega orožja ZDA, Francije, Velike Britanije in novo nastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Kot verjetno to možnost ocenjuje 57,2 % anketirancev, pri tem ocenjevanju pa so že dokaj nee- notni, saj je nasprotnega mnenja že dobre štiri desetine vprašanih. Zelo majhne možnosti pa anketirani pripisujejo popolni odpravi jedrskega potenciala ZDA in novonastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, ker jih o tem dvomi kar 94,8 %. Zmanjšanje arzenala kemičnega in jedrskega orožja ZDA, Francije, Velike Bri- tanije in novonastalih jedrskih držav na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ter po- polno odpravo jedrskega potenciala ZDA in novo nastalih jedrskih držav na 167 Anton Grizold ozemlju nekdanje Sovjetske zveze odobrava kar 95,7 % anketiranih slovenskih častnikov. Pri tem močno prevladujejo ocene “zelo odobravam” (več kot osem de- setin). Nekoliko manj, pa vendar še vedno močno, so anketirani naklonjeni po- polni odpravi jedrskega potenciala ZDA in novonastalih jedrskih držav na ozem- lju nekdanje Sovjetske zveze, saj jih to “zelo odobrava” 67,5 %, “odobrava” ena četrtina, 5 % anketiranih pa tovrstnih procesov “ne odobrava”. Zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi Konec bipolarizma v Evropi je vzpodbudil tudi proces zmanjševanja nacionalnih konvencionalnih oboroženih sil. Rezultati ankete dokazujejo, da so slovenski častniki dobro seznanjeni z najnovejšimi trendi na evropskem vojaškem področ- ju, saj jih kar 71,4 % soglaša s trditvijo, da bo v prihodnje prišlo do zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi. V takem pozitiven razplet na evropskih tleh pa ven- darle dvomi vsak peti vprašani slovenski častnik. Še bolj anketiranci dvomijo o trditvi, da bo prišlo do bistvenega zmanjšanja konvencionalnih sil v Evropi. S to trditvijo namreč soglaša samo ena tretjina vprašanih, medtem ko jo dve tretjini zavračata. Pri anketirancih ponovno opazimo razkorak med želenim razvojem dogajanja v evropskem varnostnem okolju in tistim, kar se jim zdi realno uresničljivo. Po- datki kažejo, da 94,5 % anketiranih odobrava zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi za 20 % glede na današnje stanje, kar pomeni, da je vsaj 23 % takih, ki si tega želijo in hkrati menijo, da to še ni uresničljivo. Nekoliko manj jih podpira bi- stveno zmanjšanje konvencionalnih sil v Evropi (13 % anketirancev). Spremembe znotraj zveze NATO Vprašanja glede prihodnosti zveze NATO so bila v prvi vrsti namenjena evrops- kim častnikom, ki službujejo v oboroženih silah držav, ki so že članice te zveze. To je razumljivo, saj so prav vojaki na čelu s častniki tisti, ki bi jih morebitne spremembe znotraj zveze NATO najbolj prizadele, hkrati pa so tudi tisti, ki lahko s strokovnega vidika najbolj kvalificirano opozorijo na morebitne pomanjkljivo- sti ali napake, ter s tem odločilno pomagajo politikom pri iskanju novih razvojnih usmeritev zveze NATO. Slednje je treba poudariti predvsem zato, ker Slovenija še ni članica tega pakta, kar bo vsekakor potrebno upoštevati predvsem pri pri- merjalni analizi rezultatov celotne raziskave ERGOMAS. Kajti dejstvo, ali je kaka država že v neki mednarodni obrambni organizaciji ali pa si šele želi izboriti vstop vanjo, nedvomno vpliva na rezultate raziskave. In kaj menijo anketirani v Sloveniji o spremembah znotraj zveze NATO? Trem četrtinam slovenskih častnikov se zdi verjetno, da bo zveza NATO v pri- hodnje povečala svojo politično vlogo, hkrati pa tega osebno ne odobravajo (70,1 %). Da bo NATO razširil ozemeljsko pristojnost zunaj sedanjih operativnih 168 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) območij, se zdi verjetno dvema tretjinama vprašanih, prav tak odstotek anketi- rancev pa tega hkrati ne odobrava (62,3 %). Glede širjenja zveze NATO na ozemlje vzhodnoevropskih držav so napovedi in mnenja anketiranih dokaj usklajeni, saj se tovrstna ekspanzija zdi verjetna 61 % vprašanih. Velika podpora anketiranih temu širjenju zveze NATO pa je zelo verjetno tudi posledica želje vladajoče politične elite v Sloveniji po vstopu slednje v to evro-atlansko vojaško-politično organizacijo.3 Anketirancem se zdi verjetno tudi povečevanje vpliva in moči evropskih članic znotraj zveze NATO (sedem de- setin vprašanih). Hkrati jih dobrih sedem desetin to tudi osebno podpira. Trdi- tev, da večja odgovornost evropskih držav v zvezo NATO predstavlja dobro možnost za ponovno pridružitev Francije vojaškemu delu zveze NATO, je spet razpolovila anketirano populacijo slovenskih častnikov, saj se 46,8 % vprašanih to zdi verjetno, 38 % se to ne zdi verjetno, hkrati pa je najvišji v tem sklopu trdi- tev tudi delež odgovorov “ne vem”, ki dosega 13 %. Devetim od desetih sloven- skih častnikov (65 % vprašanih) se zdi odprava zveze NATO povsem neverjetna, 72,7 % vprašanih pa odprave zveze NATO tudi ne odobrava. Trditev, da znotraj zveze NATO sploh ne bo sprememb, zavrača 84,5 % anketirancev, 76,6 %, pa jih tega tudi ne odobrava. ZAZNAVANJE OGROŽANJA VARNOSTI V PRIHODNJE Avtorji vprašalnika smo se v sklopu vprašanj “Ogroženost v prihodnje” odločili predvsem za ugotavljanje zaznavanja vojaške ogroženosti sodobnih družb, skoraj povsem pa zapostavili nevojaški vidik ogroženosti, ki bo v prihodnje nedvomno postajal vse pomembnejši. Tovrstno zapostavljanje nevojaških prvin sodobne varnosti je vsaj do neke mere razumljivo, saj so predmet empiričnega proučeva- nja ljudje, ki se poklicno ukvarjajo z zagotavljanjem vojaške varnosti v družbi. Kljub temu bi bilo zelo zanimivo zvedeti kaj več tudi o njihovem zaznavanju ne- vojaških virov ogrožanja sodobne družbe. Predvsem bi bili zanimivi rezulati nji- hovega razvrščanja vojaških in nevojaških virov ogrožanja po pomembnosti, saj bi npr. uvrščanje nevojaških virov ogrožanja na vrhu lestvice dalo posebno težo hipotezi o vse večji pomembnosti nevojaških ogrožajočih dejavnikov pred vo- jaškimi v sodobnem svetu. Nedvomno v vojaškopolitični zavesti večine Slovencev, pri čemer prav častni- ki nastajajočih slovenskih oboroženih sil niso izjema, v zadnjih nekaj letih osre- dnjo mesto zavzemajo procesi in dogodki, ki so spremljali razpad in dezintegraci- jo nekdanje SFRJ. Vzporedno s pospeševanjem procesov razpada in dezintegraci- jo Jugoslavije, ki je za Slovenijo dosegel vrh v oboroženem spopadu z nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado junija 1991, se je pri slovenski javnosti zmanjše- 3 Glej več o tem v: Anton Grizold, Ljubica Jelušič, Slovenija in Nato: Between Great Expectations and Slight Doubts, str. 160–163, v: Anton Bebler (ur.), Central-Eastern Europe and Euro-Atlantic Security, Proceedings of the International Conference. Faculty of Social Sciences (Defense Rese- arch Center, Ljubljana, 1997. 169 Anton Grizold valo zanimanje za politično dogajanje v svetu, ki ni bilo neposredno povezano z razpletom jugoslovanske krize. Določeno diskontinuiteto v tovrstnem omejeva- nju pozornosti na “domače” varnostne probleme so do določene mere pomenili samo nekateri pomembnejši mednarodnopolitični dogodki (na primer Zalivska vojna, na trenutke zelo negotove razmere v procesu razpletanja krize v nekdanji Sovjetski zvezi, človekoljubna akcija OZN v Somaliji,...), pač zaradi njihovega ne- dvomno velikega pomena za vzpostavljanje novih razmerij moči v mednarodni skupnosti ter predvsem zaradi izredne medijske pokritosti samih dogodkov. Ne- kateri drugi mednarodni procesi in dogodki v svetu pa so sorazmerno z majhno- stjo in “nepomembnostjo” vpletenih držav ter obratnosorazmerno z oddaljeno- stjo kriznega žarišča ostali nekoliko zunaj večje pozornosti slovenskih občil in javnosti. To je do neke mere posledica dejanske manjše neposredne pomembno- sti tovrstnih kriznih žarišč za svetovno in slovensko varnost ter še zlasti manjše medijske pokritosti nekaterih dogodkov. Prvine globalne ogroženosti, ki bi lahko vplivale na službo anketiranih Anketirance smo spraševali o oceni, v kakšni smeri se bodo po njihovem mnenju navedene grožnje razvijale v naslednjih desetih letih, v nadaljevanju pa smo zbi- rali njihove ocene o tem, ali bodo oborožene sile v nastajanju R Slovenije vključe- ne v obvladovanje teh groženj. Posebna pozornost je bila posvečena ogroženosti, ki jo za globalno varnost pomenijo dogajanja v tretjem svetu, ki trenutno v glo- balno varnostnem smislu niso najbolj aktualna. Kaj lahko pa pridobijo tudi sve- tovni pomen, prvič, zaradi nizkega praga preraščanja latentnih konfliktov v ma- nifestne, drugič, zaradi njihovih potencialnih širših razsežnosti (lokalnih, regio- nalnih, svetovnih) in tretjič, predvsem zaradi prisotnosti jedrskega orožja v vo- jaškem arzenalu nekaterih držav tretjega sveta. Med najbolj perečimi varnostnimi problemi v tretjem svetu so prav gotovo problemi, ki jih imajo države v razvoju (kamor prištevamo večino držav tretjega sveta) v odnosu do bogatejših držav (zadolženost idr.), kot tudi veliki problemi znotraj svojih družb (…, množične migracije, verski fundamentalizem, terorizem, etnični in drugi konflikti v državah Latinske Amerike, Afrike in Azije) (Grizold, 1992: 72). Omenjene grožnje v državah tretjega sveta so dejanske in kažejo, da sta var- nost in mir v tem delu sveta izredno krhka in ranljiva. Zato je bilo temu proble- mu posvečeno posebno vprašanje. Ker v današnjem času ni več glavno vprašanje tako kot vse od konca 2. svetovne vojne, kako preprečiti jedrsko vojno med vele- silami saj je kvalitativno nov element v mednarodni skupnosti ta, da velesile tre- nutno ne grozijo ena drugi, smo se oblikovalci vprašalnika osredotočili na pro- blem možnosti izbruha naključne jedrske vojne, do katere bi lahko prišlo zaradi sproženja jedrskega napada zaradi napake. Postavili smo tudi vprašanje o ogro- ženosti zaradi militarizacije vesolja, čeprav je tovrstna ogroženost zaradi ustavi- tve projekta Združenih držav Amerike Vojna zvezd neprimerno manjša kot v preteklosti. Pomembnejši ogrožajoči dejavnik poleg uporabe metod strategije po- 170 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) srednega nastopanja (npr. terorizma), ki po svojem bistvu ni vojaške narave, so lahko nenadne množične selitve prebivalstva. Ta pojav je že sam po sebi velik problem, ki so ga povzročile in spodbudile velike spremembe v razmerjih svetov- ne moči, vojne ter povečanje razhajanja med razvitimi, manj razvitimi državami ter državami v razvoju v odnosu Sever – Jug. Kot poseben problem pa se je prise- ljevanje iz manj razvitih držav v zadnjem času pojavil zaradi okrepljenih naciona- lističnih gibanj v razvitejših državah, tudi evropskih, ki jim ni tuje niti obujanje neonacistične in/ali neofašistične ideologije in, ki ne preprečujejo samo prihoda novih priseljencev, ampak izvajajo tudi različne oblike pritiska in nasilja nad tuj- ci v svojih državah (primerjaj Souervein, 1994:31). Pri presojanju varnostne situacije v sodobnem svetu moramo torej upoštevati tako svetovna krizna žarišča, kot možne pobudnike morebitnih obsežnejših in re- snejših konfliktov, ki bi pomenili resno grožnjo stabilnosti in varnosti celotne mednarodne skupnosti, kot tudi dogajanja v njenem ožjem delu npr. v Evropi, Bližnjem vzhodu in Severni Afriki.4 Anketiranci so ocenjevali: a) nekatere elemente ogrožanja globalne varnosti v naslednjih 10 letih. Pri tem so uporabljali petstopenjsko lestvico, ki vključuje na- slednje vrednosti: “(1) se bo zelo povečala (2) se bo povečala (3) bo ostala takšna kot je (4) se bo zmanjšala (5) se bo zelo zmanjšala” (Glej graf 4) in b) stopnjo vključenosti slovenskih oboroženih sil v obvladovanje naštetih virov globalne ogroženosti; pri tem so imeli na razpolago štiristopenjsko lestvico, ki vključuje naslednje vrednosti: (1) zelo vključene, (2) vključene, (3) ne bodo vključene ter (4) sploh ne bodo vključene. Graf 4: V kakšni smeri se bodo po vašem mnenju naštete prvine globalne ogrože- nosti razvijale v naslednjih 10 letih? 4 O sedanjem evropskem varnostnem okolju glej več v: Anton Grizold, Varnost malih držav v okrilju novega evropskega varnostnega okolja, Zbornik: Slovenska država, družba in javnost, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, str. 67–70. 171 Anton Grizold a. vojna med deželami tretjega sveta b. jedrsko izsiljevanje s strani dežel tretjega sveta c. jedrska vojna med deželami tretjega sveta z globalnimi posledicami č. podtalno vojskovanje (npr. terorizem) d. vojna zaradi konfliktov med dvema državama e. naključna jedrska vojna (sproženje jedrske bombe zaradi napake) f. militarizacija vesolja g. množično priseljevanje iz drugih držav Graf 5: V kakšni meri bodo oborožene sile R Slovenije vključene v obvladovanje naštetih virov globalne oboroženosti? Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1993. a. vojna med deželami tretjega sveta b. jedrsko izsiljevanje s strani dežel tretjega sveta c. jedrska vojna med deželami tretjega sveta z globalnimi posledicami č. podtalno vojskovanje (npr. terorizem) d. vojna zaradi konfliktov med dvema državama e. naključna jedrska vojna (sproženje jedrske bombe zaradi napake) f. militarizacija vesolja g. množično priseljevanje iz drugih držav Vir: ORC, IDV/FDV, Ljubljana, 1993. 172 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) Možnost vojne med državami tretjega sveta Samo 5,2 % anketirancev meni, da se bo tovrstna grožnja v prihodnje zmanjšala, na drugi strani pa skoraj dve tretjini anketirancev menita, da se bo ta grožnja po- večala ali celo zelo povečala, slaba tretjina pa, da bo ostala takšna, kot je. Kljub temu da 79,2 % vprašanih meni, da oborožene sile R Slovenije v tovrstno vojsko- vanje ne bodo bolj vključene kot do zdaj, pa tako rekoč vsak peti anketirani ča- stnik meni prav nasprotno, da bodo oborožene sile Republike Slovenije v priho- dnje bolj vključene v reševanje varnostnih problemov med državami tretjega sve- ta. Slednje gre najverjetneje razumeti predvsem v kontekstu pripravljenosti slo- venske uradne politike za sodelovanje Slovenije v mirovnih operacijah v okviru zveze NATO ter mirovnih sil OZN. Anketirance smo spraševali tudi o možnosti zlorabe jedrskega orožja s strani držav tretjega sveta, v prvem primeru za možnost izsiljevanja in nato za možnost jedrske vojne med temi državami. Dobra polovica anketirancev meni, da se bo je- drsko izsiljevanje s strani držav tretjega sveta v prihodnje intenziviralo, 25,6 % pa jih meni, da se bo grožnja jedrskega spopada z globalnimi posledicami med temi državami v prihodnje povečala. Skoraj petina anketiranih meni, da oborožene si- le Republike Slovenije v obvladovanje tovrstnega izsiljevanje ne bodo vključene, 27,3 % pa, da bodo slovenske oborožene sile vključene v obvladovanje posledic jedrske vojne med državami tretjega sveta. Tudi v zvezi s terorizmom mnenje anketirancev ni optimistično, saj jih samo 7,8 % meni, da se bo v prihodnje tovrstna grožnja zmanjševala, kar 91 % pa jih meni, da se bo tovrstno ogrožanje v naslednjih desetih letih še povečalo. To glede na dejansko stanje v svetu nikakor ne preseneča. Nekoliko presenetljivi pa so odgovori na vprašanje, ali bodo v obvladovanje tovrstnega ogrožanja vključene slovenske oborožene sile, saj kar 83,1 % anketiranih častnikov meni, da bodo. To lahko kaže na njihovo nepoznavanje običajnih mehanizmov nacionalne države za boj proti tovrstnim načinom ogrožanja, saj so za to v prvi vrsti usposobljene in namenjene predvsem posebne policijske enote, ne pa oborožene sile. Glede na visok odstotek odgovorov, da se bo tovrstno ogrožanje v prihodnje stopnjevalo, pa je mogoč tudi sklep, da so toliko poudarili vključenost slovenskih oboroženih sil zato, ker menijo, da posebne policijske enote zadani nalogi ne bodo kos in jim bodo morale pomagati tudi posebne enote oboroženih sil. Anketiranci močno zaznavajo uveljavljanje uporabe oborožene sile pri razreše- vanju meddržavnih konfliktov, kar potrjuje tudi dosedanja praksa v mednarodni skupnosti. Dobra polovica jih meni, da se bo tovrstno ogrožanje v naslednjih de- setih letih še povečalo, 37,7 % jih meni, da bo ostalo takšno, kot je zdaj in samo 7,8 %, da se bo zmanjšalo. Na vprašanje, ali bodo oborožene sile Republike Slove- nije vključene v obvladovanje teh groženj, kar dve tretjini anketiranih častnikov odgovarja pritrdilno. Glede naključne jedrske vojne je mnenje anketirancev dokaj optimistično, saj jih samo ena petina meni, da se bo ta grožnja v naslednjih desetih letih povečala, hkrati pa jih 32,5 % meni, da se bo zmanjšala. Nekoliko preseneča odstotek odgo- 173 Anton Grizold vorov (30 %), da bodo oborožene sile Republike Slovenije vključene v obvladova- nje te grožnje. Nekoliko bolj pesimistično gledajo anketirani na grožnjo militarizacije vesolja, saj jih samo 19,7 % meni, da se bo ta v naslednjih desetih letih zmanjšala. Ob tem pa ostajajo glede vključevanja slovenskih oboroženih sil v obvladovanje te grožnje bolj zadržani kot pri prejšnjem vprašanju, saj samo štirje od sedeminse- demdesetih vprašanih odgovarjajo pritrdilno. Merili smo tudi zaznavanje ogroženosti zaradi nenadnih množičnih priselje- vanj. Da je ta problem sodobnega sveta zelo resen potrjujejo tudi anketirani slo- venski častniki; več kot 80 % jih odgovarja, da se bo tovrstna ogroženost v nasle- dnjih desetih leti povečevala. Hkrati pa kažejo odgovori na drugo vprašanje s po- dobno vsebino, da so za reševanje tega problema pripravljeni zagovarjati tudi uporabo ne samo običajne upravne in policijske prisile, ampak tudi vojaške sile, saj jih kar 77,9 % meni, da bodo oborožene sile Republike Slovenije vključene v obvladovanje tovrstnih groženj. grožnja bo v 10 letih večja enaka manjša 63,6 31,2 5,2 a. vojna med državami tretjega sveta 58,4 32,5 9,1 b. jedrsko izsiljevanje s strani držav tretjega sveta 25,6 51,9 22,1 c. jedrska vojna med državami tretjega sveta 90,9 7,8 1,3 č. podtalno vojskovanje (npr. terorizem) 54,6 37,7 7,8 d. vojna zaradi konfliktov med dvema državama 20,8 46,8 32,5 e. naključna jedrska vojna (sproženje jedrske bombe zaradi napake) 36,4 44,2 19,5 f. militarizacija vesolja 80,5 11,7 7,8 g. množično priseljevanje iz drugih držav Vir: ORC, IDV/FDV), Ljubljana, 1993. 174 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) Rezultati raziskave navajajo na ugotovitev, da slovenski častniki od vseh na- štetih groženj kot najbolj ogrožajoči dejavnik sodobne družbe prepoznavajo prav grožnjo terorizma in množičnega priseljevanja iz drugih držav, ki sta po svoji na- ravi nevojaški. To potrjuje na začetku izražen pomislek o tem, da so v vprašalni- ku naše raziskave zapostavljeni nevojaški dejavniki ogrožanja sodobne varnosti. Dobljeni rezultati nakazujejo možnost, da bi anketiranci sodobne nevojaške og- rožajoče dejavnike ocenili za bolj aktualne od vojaških. Graf 6 kaže, da bi naštete vire ogrožanja glede na odstotek vprašanih, ki meni- jo, da se bodo navedene grožnje v naslednjih 10 letih povečale, lahko razdelili v tri skupine: Prvo skupino oblikujeta grožnji podtalnega vojskovanja in množično priseljevanje iz drugih držav. V drugo skupino so uvrščene grožnje vojne med državami tretjega sveta, jedrsko izsiljevanje s strani držav tretjega sveta in vojna zaradi konfliktov med dvema državama. V tretji skupini so po mnenju anketiran- cev najmanj ogrožajoči dejavniki militarizacija vesolja, jedrska vojna med država- mi tretjega sveta z globalnimi posledicami ter naključna jedrska vojna. Pomembnost dolgoročnih ciljev za Republiko Slovenijo Anketiranci so vrednotili nasledje cilje: ohranjanje miru v državi, dajanje ljudem več besede pri pomembnih vladnih odločitvah, boj z rastočimi cenami ter varova- nje svobode govora. Izbrati so morali zanje najpomembnejši in drugi najpomem- bnejši cilj. Pričakovali bi, da bo na prvem mestu ohranjanje miru v državi, saj ima v Sloveniji mir zaradi nedavnih vojnih izkušenj visoko mesto na vrednostni le- stvici, poleg tega pa v neposredni soseščini še vedno vladajo vojne razmere. Gle- de na to, da je anketa potekala že kar nekaj časa od zadnjih volitev, na katerih so ljudje lahko izražali neposredno politično voljo, in glede na nemožnost vplivanja na državno politiko, ki se je neposredno pred in med izvajanjem ankete ukvarjala z nekaterimi pomembnimi vprašanji tudi z neposrednimi posledicami za Sloven- sko vojsko (odnosi s Hrvaško, razporejanje proračunskih sredstev, sklepanje o nacionalnovarnostni strategiji), je obstajala velika verjetnost, da bo cilj “dati lju- dem več besede pri pomembnih vladnih odločitvah” na drugem mestu. Ker je bi- la v zadnjem obdobju pred izvajanjem ankete inflacija umirjena okoli 1,5 % mese- čno in ker ni bilo opaznejših znakov o kršenju svobode govora, je bilo verjetno, da bosta ta dva cilja zasedla zadnji mesti. Če seštejemo frekvence za oba cilja, dobimo naslednji vrstni red ciljev: 85,7 % ohranjanje miru v državi 55,9 % dati ljudem več besede pri pomembnih vladnih odločitvah 29,4 % boj z rastočimi cenami 27,3 % varovanje svobode govora V skladu s pričakovanji je na prvem mestu ohranjanje miru v državi, ki sta ga izbrali več kot dve tretjini slovenskih častnikov za najpomembnejši cilj slovenske države. Kljub temu rezultat še ne kaže, da je bila varnostna situacija po mnenju 175 Anton Grizold anketirancev med izvajanjem ankete v Sloveniji in njeni neposredni okolici do- bra, saj rezultat kar dosti odstopa od naslednjega na lestvici, tj. možnosti večje udeležbe ljudi pri pomembnejših vladnih odločitvah. Možnost sodelovanja pri pomembnih vladnih odločitvah se zdi najpomembnejši cilj petini vprašanih, kot drugi najpomembnejši cilj pa dobri tretjini slovenskih častnikov. Da je Slovenija vsaj po mnenju anketirancev tudi ekonomsko relativno stabilna država, kaže do- kaj majhen odstotek odgovorov, ki za pomembnejši cilj navajajo boj z rastočimi cenami. Ne glede na to, da sta cilja na tretjem in četrtem mestu po seštevku vre- dnosti skorajda izenačena, pa je četrti, varovanje svobode govora, le manj po- memben, saj se je zanj kot najpomembnejši cilj odločil le eden od anketirancev in je skoraj celotno končno vrednost pridobil na račun izbora kot drugega najpo- membnejšega cilja. Ukrepanje ob oboroženem napadu na Republiko Slovenijo S pomočjo zelo splošnega vprašanja “Ali menite, da bi se v primeru vojaškega na- pada na ozemlje Republike Slovenije morali upreti z orožjem?” smo hoteli ugoto- viti, koliko častniki Slovenske vojske ne glede na obseg napada in vrsto upora- bljenih bojnih sredstev podpirajo oborožen odpor proti morebitnemu napadalcu. Glede na njihovo poklicno opredelitev smo pričakovali, da bo odstotek pozitivnih odgovorov na zastavljeno vprašanje zelo visok. Pričakovanja so se uresničila, saj so vsi anketirani častniki, razen enega, na to vprašanje odgovorili pritrdilno. Sledilo je vprašanje “Ali v vsakem primeru zagovarjate obrambo naše države pred vojaškim napadom, četudi bi se vojna odvijala predvsem na našem ozem- lju?”. Oblikovalci vprašalnika smo imeli pri tem vprašanju v mislih predvsem ve- čje evropske države, ki imajo, zaradi svojih vojaških in siceršnjih potencialov in zaradi vključenosti v vojaško-politično zvezo možnost razvijati strategijo aktivne izpostavljene obrambe in jo v primeru potrebe tudi uresničevati. V skladu s to strategijo naj bi resno vojaško ogrožena država potencialnega napadalca prehite- la s preventivnim napadom in ga prisilila v izvajanje bojnih dejstev na njegovem ozemlju ali na ozemlju države, ki leži med njima. Če to ne bi bilo mogoče, bi ga vsaj poskusila zadržati na mejni črti ali na obmejnem območju in ga potisniti na- zaj na njegovo lastno ozemlje ali ozemlje sosednje države. Zaradi geografskih značilnosti ter vojaških potencialov Slovenije in njenih sosed bi bile oborožene sile Republike Slovenije ob napadu prisiljene voditi oboroženi boj predvsem na lastnem ozemlju, zato sploh ne preseneča visok odstotek odgovorov (skoraj 100 %), da bi oboroženi boj izvajali kljub temu, da bi potekal predvsem na sloven- skem ozemlju. Nekoliko manj enotno sliko odgovorov pa dobimo pri naslednjem vprašanju: “Ali bi zagovarjali vojaško obrambo R Slovenije tudi v primeru uporabe skrajnih sredstev, npr. jedrskega orožja?”. Skoraj petina vprašanih je odgovorila z “ne vem, ne morem oceniti”, kar lahko kaže na razpetost anketiranih slovenskih ča- stnikov med poklicno dolžnostjo, ki jim nalaga brezpogojno obrambo Slovenije, ter njihovim dvomom, ki vzpostavlja dilemo, ali bi bila tovrstna obramba sploh 176 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) še smiselna. Ob upoštevanju majhnosti in gostote naseljenosti Slovenije njihova dilema ne preseneča, kot ne preseneča tudi 15,6 % odgovorov, da ob grožnji z uporabo skrajnih sredstev, na primer jedrskega orožja, ne zagovarjajo vojaške obrambe Slovenije. Nasproti tem stoji 65 % pritrdilnih odgovorov, ki pa jih naj- verjetneje ne smemo razumeti v smislu privrženosti fanatični obrambi za vsako ceno, saj zanje lahko najdemo vsaj dve racionalni razlagi, ki v primeru napada na Slovenijo postavljata pod vprašaj kakršnokoli uporabo “skrajnih sredstev”. Prva temelji na majhnosti Slovenije, zaradi česar bi celo ob uporabi taktičnih jedrskih bojnih sredstev težko zagotovili neširjenje posrednih in celo neposrednih nega- tivnih učinkov na ozemlje sosednjih držav. Druga pa upošteva predpostavljeni interes nasprotnika, ki bi zasedeno ozemlje gotovo želel izkoriščati, še posebej, če je komunikacijsko tako pomembno, kot je Slovenija, kar pa bi mu predhodna uporaba jedrskih bojnih sredstev onemogočila. Na splošno lahko ugotovimo, da so slovenski častniki v skoraj presenetljivo vi- sokem odstotku pripravljeni braniti Slovenijo ne glede na okoliščine morebitnega napada. VOJAŠKI POKLIC (STANJE IN PERSPEKTIVE) Vprašanje preobrazbe sodobnih oboroženih sil (proces popolnjevanja, nove nalo- ge vojske, oblikovanje nadnacionalnih vojaških enot, omejevanje oboroženih sil in njihova tehnološka posodobitev ipd.) ter kvalitativnega spreminjanja čast- niškega zbora (gre zlasti za t. i. profesionalizacijo) je v zadnjih letih postalo vse pomembnejše. Konec hladne vojne, novi viri ogrožanja in nestabilna območja, te- hnološke spremembe in tehnično-tehnološki razvoj so bistveno prispevali k spre- membi poslanstva in s tem tudi narave sodobnih oborožitvenih sil. Mednarodna raziskava ERGOMAS o vojaškem poklicu med drugim vključuje tudi vprašanja o funkcijah oboroženih sil in o značilnostih vojaškega poklica ter njegovi prihodnosti v Sloveniji. V nadaljevanju bomo predstavili dobljene rezul- tate s kratko analizo odgovorov na nekatera vprašanja. Vloga oboroženih sil Osnovna in tradicionalna funkcionalna vloga oboroženih sil je uspešno vodenje in izvajanje oboroženega boja. Sodobne evropske države naj bi v prihodnje ob procesih političnega, gospodarskega in varnostnega povezovanja medsebojne probleme le še redko reševale z vojaško silo. Vojska tako vse bolj izgublja tradi- cionalno vlogo, ki ji daje v družbi največjo legitimnost. Krize tradicionalne vloge in legitimnosti sodobne vojske pa politiki vendarle ne morejo rešiti s tako koreni- timi posegi, kot je odprava vojske, saj je državna politika ponavadi zelo previdna pri ocenah varnostnega položaja v državi in na mednarodnem prizorišču. Zato ohranjajo države po koncu hladne vojne v Evropi zmanjšan in organizacijsko ter 177 Anton Grizold tehnično-tehnološko prilagojen kontingent oboroženih sil, ki ima predvem vlogo odvračalnega dejavnika in ki je lahko jedro za hitro organiziranje večje vojske ob zunanjem ogrožanju države.5 Sodobne oborožene sile opravljajo še naprej tudi t. i. socialno vlogo, kot je npr. pomoč pri odpravljanju posledic naravnih in drugih nesreč, sodelovanje v procesih socializacije in inkulturacije idr. Nov izziv za so- dobne oborožene sile in njihovo organiziranost so človekoljubne in mirovne akci- je Organizacije združenih narodov, ki se pojavljajo v vse večjem obsegu in na vseh koncih sveta. V naši raziskavi je zaznan visok odstotek strinjanja slovenskih častnikov s tra- dicionalnimi, funkcionalnimi vlogami sodobnih oboroženih sil. Kar 94,8 % jih meni, da oborožene sile obstajajo zato, da branijo ozemlje določene države. An- ketirani močno zagovarjajo sodobno oborožitev nastajajočih slovenskih obo- roženih sil (88,4 %) ter smiselnost vojaškega usposabljanja v Sloveniji ne glede na stanje ogroženosti Slovenije zaradi vojne (98,7 %). Podporo anketiranih smiselno- sti vojaškega usposabljanja v Sloveniji verjetno lahko razumemo predvsem v smislu lastnega interesa anketirancev, saj bi jih z ukinitvijo vojaškega usposablja- nja večina ostala brez službe. Večina vprašanj identificira mnenje častnikov o odvračalni vlogi oboroženih sil. Ugotavljamo, da so mnenja celotne populacije anketirancev dokaj neenotna, vendar lahko razberemo, da oboroženim silam ne pripisujejo izključne vloge pri zagotavljanju miru doma in v mednarodni skupnosti. Tako se jih 58,5 % ne stri- nja z mnenjem, da če ne bi bilo zunanje ogroženosti, ne bi potrebovali obo- roženih sil. 68,9 % se jih ne strinja z mnenjem, da so oborožene sile temeljni po- rok zakonitosti, reda in notranje varnosti, 65,9 % pa se jih ne strinja z mnenjem, da so oborožene sile temeljni porok svetovnega miru. Tudi stališče, da razorože- vanje slejkoprej privede do vojne, anketiranci bolj zavračajo (59,7 % se jih s tem stališčem ne strinja) kot pa sprejemajo (37,7 %). Še največ anketirancev (87,0 %) se strinja z mnenjem, da je država brez oboroženih sil “oblastni vakuum”, ki kliče po neželenem posegu od zunaj. Z mnenjem, da so oborožene sile nujen sredstvo zunanje politike določene države, se jih strinja le 55,9 % in z mnenjem, da bi bila varnost Slovenije pred zunanjo grožnjo optimalno zagotovljena s sklepanjem vo- jaških paktov, 55,9 %. Odgovori na vprašanja o vojaškem povezovanju Slovenije bi danes, ko Slovenija aktivno sodeluje v projektu NATO Partnerstvo za mir in, ko se je njena politična elita dokaj enotno izrekla za vstop Slovenije v NATO, najbrž kazali bistveno drugačno sliko. Med izvajanjem raziskave na terenu (nov. 1993 – jan. 1994) Slovenija še ni jasno opredelila svoje zunanjepolitične varno- stne strategije. Mnenja anketirancev o socialnih vlogah oboroženih sil so deljena. Očitno slo- venski častniki takšnim vlogam vojske ne pripisujejo velikega pomena. S sta- liščem, da so oborožene sile sredstvo za premagovanje kriz, ki jih ne moremo obvladati z drugimi sredstvi, se strinja 44,2 % anketirancev, ne strinja pa 48,1 %. 5 Glej več o tem Daniella Ashkenazy, The Military in the Service of Society and Democracy, Gre- enwood Press, Westport, Connecticut. London, 1994, str. 189–209 ter James Burk (ed.): The Mi- litary in New Times: Adapting Armed Forces to a Turbulent World. Boulder, Co. Westview Press, 1994. 178 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) S stališčem, da bi demokracijo v Sloveniji lahko ohranili tudi brez vzdrževanja oboroženih sil, se strinja 48,1 % anketirancev, enak odstotek pa se jih z njim ne strinja. Vprašanja, ki imajo naravo kazalnikov socialnih vlog vojske, so dokaj bolj zgoščena kot pa vprašanja o drugih vlogah. Tako se v vprašanju o vlogi oboro- ženih sil pri ohranjanju demokracije skrivajo vprašanja o vlogi vojske pri domo- ljubni vzgoji mladine, o podobi vojske kot nacionalnem simbolu ipd. (takšne vlo- ge so bile deklarirane zlasti v socialističnih sistemih). Za samo razumevanje so- cialne vloge vojske bi bilo koristneje vprašanje zastaviti bolj konkretno; morda bi se odgovori anketirancev bolj skoncentrirali in tako imeli večjo informativno vrednost. Koncentracija odgovorov pri funkcionalnih vlogah vojske ter njihova razprše- nost pri drugih vlogah kažeta, da slovenski častniki še vedno gledajo na obo- rožene sile kot na tradicionalno državno institucijo za izvajanje oboroženega bo- ja. Takšno stališče v Slovenski vojski je na eni strani lahko posledica “zmage” Te- ritorialne obrambe kot predhodnice nastajajočih slovenskih oboroženih sil v ju- nijsko-julijski vojni v Sloveniji leta 1991 v spopadu z jugoslovansko vojsko. Na drugi strani pa je nagnjenost slovenskih častnikov k funkcionalnim vlogam obo- roženih sil lahko tudi posledica zavesti, da imamo v Sloveniji pri zagotavljanju nacionalne varnosti polek vojske še druge elemente ( npr. policijo, civilno obram- bo, zaščito in reševanje, idr.). Vojaški poklic V vojaški sociologiji so že nekaj desetletij (začetek analiz vojaškega poklica v mo- dernem družboslovju postavljamo v petdeseta leta tega stoletja) prisotne razpra- ve o definiranju vojaškega poklica. Je to pojav “sui generis” ali pa ne izstopa iz množice dejavnosti po nobeni izmed poklicnih značilnosti6 in je torej le konglo- merat raznih poklicev in profesij?7 Zelo na kratko je vojaško profesijo opredelil 6 Ena izmed definicij poklica je, da gre za celoto enakih delovnih aktivnosti z določenimi socio- loškimi in ekonomskimi značilnostmi: 1) specializirana dejavnost, oblikovana v posebno celoto in razmejena od drugih družbenih dejavnosti, 2) relativno trajna aktivnost, opravljana na določ- en način, z določenimi sredstvi in z določenimi cilji, 3) je edini vir prihodka za ekonomsko eksi- stenco in družbenega položaja, 4) posebno znanje, veščine (Sociološki leksikon, Savremena administracija, Beograd 1982, str. 750). 7 Obstaja vrsta značilnosti, ki loči kategoriji poklic in profesija, čeprav obstajajo tudi mnenja, da gre le za različno intenziteto izražanja istih značilnosti, pa tudi mnenja, da je profesija le del po- klica – tisti del, pri katerem govorimo o 1) visokem teoretičnem znanju, ki nastane v dolgotraj- nem procesu izobraževanja, ki je sprva splošno in nato specializirano, 2) monopolu nad jasno začrtanim znanjem, 3) avtonomiji, 4) profesionalni etiki, 5) zunanjem prepoznavanju članov, 6) organiziranosti v posebne skupnosti, 7) stalni zaposlitvi za celotno življensko obdobje in 8) vsaj deloma altruističnem delu ter visokem ugledu v družbi (do teh ključnih značilnosti profesij pri- demo po kritični analizi in sintezi literature iz sociologije profesij, podobne značilnosti pa našte- je tudi Downesova. (Caforio: The State of Studies of the Military Profession, SOWI-Forum Inter- national, Vol. 12, Müchen 1991, strani 21–74). 179 Anton Grizold Abrahamsson:8 “Ko govorimo o vojaški profesiji, mislimo na najbolj profesionali- zirani del vojaške poklicne skupine, to je častniški zbor.” Toda danes institucije častniškega zbora ne sestavljajo zgolj tradicionalni vojaški profesionalci. Nove vloge vojske ter nova tehnika in tehnologija zahtevajo vedno večjo specializacijo znanja, kar se kaže v množičnem prihodu civilnih strokovnjakov na delo v obo- rožene sile ter s tem vdor civilnih norm v vojaško organizacijo. Hkrati ob speciali- zaciji posameznih opravil se zaradi novih načinov usposabljanja vojakov pojavlja v delu častnika vedno več administrativnega dela. Oba pojava – prihod civilnih strokovnjakov in številna administrativna opravila v oboroženih silah – se običaj- no poimenujeta civilianizacija oboroženih sil. Kljub temu, da je civilianizacija trend sodobnih vojsk, moramo upoštevati, da glede na različne hierarhične ravni znotraj oboroženih sil, različne zvrsti znotraj oboroženih sil ter njihovo različno razvitost ta trend le ni tako splošen. Oborožene sile, ki ne razpolagajo s tehnično in tehnološko visoko razvitimi sistemi ter razvijajo še vedno predvsem pehoto (iz različnih vzrokov – od strateških do gospodarskih), bodo še vedno v glavnem po- polnjene s tradicionalnim vojaškim kadrom, ki jih v terminologiji C. Moskosa lahko imenujemo bojevniki in herojski poveljniki, zlasti še na nižjih ravneh vo- jaške organizacije. Anketirani slovenski časniki dokaj enotno zagovarjajo mnenje, da vojaški po- klic predstavlja neko svojstveno dejavnost. Zavračajo pa mnenje, da je vojaška organizacija takšna kot so civilne organizacije (90,9 %) ali da naj bi postala takšna (79,2 %) in menijo, da bo vojaški poklic vedno svojstven, saj mora častnik v boju žrtvovati življenje za domovino (83,2 %) ter je odgovoren za življenje in zdravje podrejenih (93,5 %). Večina (53,5 %) se jih tudi strinja z mnenjem, da je pod dolo- čenimi pogoji častnik prisiljen ubijati ljudi. Trend civilianizacije v sodobnih obo- roženih silah kažejo tudi sindikalna organiziranost, liberalizacija odnosov med nad- in podrejenimi v organizaciji ipd. Toda mnenja anketirancev o teh vpraša- njih ne kažejo njihove privrženosti pociviljeni organizaciji oboroženih sil. Tako anketiranci nasprotujejo vključevanju vojaških oseb v katerikoli civilni sindikat (77,9 % se jih ne strinja z mnenjem, da imajo vojaške osebe pravico, da se pri- družijo kateremukoli civilnemu sindikatu), soglašajo pa z mnenjem, da imajo vo- jaške osebe pravico, da se pridružijo sindikatu, ki zastopa zgolj vojaško osebje (72,7 %), 55,8 % se jih tudi strinja z vključevanjem vojaških oseb v civilni sindi- kat, ki zastopa vse javne uslužbence (torej tudi vojaške osebe). Kar 85,7 % anketi- rancev se strinja z mnenjem, da imajo vojaške osebe pravico soodločati v vojaški organizaciji, vendar le takrat, ko gre za običajne dnevne dolžnosti (brez povelje- vanja in urjenja med vojaškimi vajami). Pravici soodločanja vojaških oseb o vseh zadevah vsakdanjega vojaškega življenja pa anketirancinaklonjenosti (52,0 % jih ne zagovarja te pravice). Izredno ostro nastopajo anketiranci proti javnemu izražanju nezadovoljstva (uniformiranih) vojaških oseb (94,8 % se jih ne strinja z mnenjem, da imajo vojaške osebe v miru pravico javno izražati svoje nezadovolj- stvo, od teh se jih kar 71,4 % s tem mnenjem sploh ne strinja), pa tudi proti pravi- 8 Bengt Abrahamsson: Military Professionalization and Political Power, Sage Publications, Beverly Hills/London, 1972, str. 15. 180 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) ci vojaških oseb do stavke v miru (proti tej pravici se je opredelilo 81,8 % respon- dentov). Zadnji dve ugotovitvi samo še potrjujeta ugotovitve o tradicionalnem obravnavanju vojske kot specifične institucije, kajti delo v vojski naj bi po mne- nju anketirancev zaposlene omejevalo pri uveljavljanju nekaterih pravic (npr. pravica do stavke), ki spadajo med temeljne delavcev v civilnih organizacijah. Častniki imajo kot pripadniki ene od profesij v (tradicionalni) družbi pravilo- ma visok ugled. Le-ta izhaja iz pomembnosti oziroma koristnosti dela profesio- nalcev za družbo. Nekdanji velik družbeni pomen vojaške profesije je danes za- radi novih, nevojaških načinov in oblik zagotavljanja zunanje varnosti držav ter zaradi pojava novih družbenih vrednot mnogo manjši. Nekatera nova družbena gibanja (npr. mirovna gibanja) se zavzemajo celo za odpravo vojske. Toda omeni- li smo že, da so politična vodstva držav zelo previdna pri tako radikalnih odločit- vah, kot je odprava vojske. Odnos družbe oz. javnosti do oboroženih sil pa ni vedno naraščajoče negativen. Ugled oboroženih sil v javnosti lahko ob povečanju nevarnosti zunanjega ogrožanja ipd. celo naraste. Iz pogovorov in iz razprav v slovenskih množičnih občilih ugotavljamo, da ugled nastajajočih oboroženih sil v civilnem okolju niha. Leta 1992 je slovenska javnost pod vtisom dogodkov ob vo- jaškem posegu JLA v Slovenijo zelo tolerirala izdatke za obrambo in “uniforme na ulicah”. Danes je stopnja strpnosti mnogo nižja (kar je za Slovenijo že kar tra- dicionalno), ob morebitem vojaškem ogrožanju varnosti države pa bi se gotovo spet povečala. Rezultati naše raziskave kažejo, da slovenski častniki vojaški po- klic ocenjujejo dosti višje, kot pa menijo, da ga po ugledu vrednoti slovenska jav- nost. Na lestvici od 1 do 8 (pri čemer je 1 najvišja in 8 najnižja ocena) anketiranci ocenjujejo, da si vojaški poklic v Sloveniji zasluži povprečno oceno 2,9, in meni- jo, da ugled vojaškega poklica slovenska javnost povprečno ocenjuje z oceno 4,8. Razhajanje med obema ocenama je precejšnje, očitno se slovenski častniki zave- dajo, da se po osamosvojitvi slovenska družba ukvarja z drugimi problemi (gos- podarska stabilnost, uveljavitev v svetu...), postavljanje vprašanja slovenske voj- ske na dnevni red pa predstavlja konkurenco reševanju teh zadev. Poudariti je treba, da gre le za oceno anketirancev, kakšen ugled ima vojska v javnosti. Dejan- ski ugled vojske v slovenski javnosti morda niti ni tako slab, zlasti zaradi dokaj pozitivne propagande v množičnih občilih med izvajanjem ankete (npr. še pose- bej ob svečanih prisegah vojakov). Precej visoka ocena anketirancev o ugledu, ki si ga vojaški poklic zasluži, izraža njihovo pozitivno stališče do potrebnosti in ko- ristnosti vojaškega poklica za družbo, čeprav je ocena gotovo nekoliko pristran- ska (zaradi lastne pripadnosti ocenjevani instituciji). Posebno naravo dela v oboroženih silah identificiramo tudi prek zahtev te or- ganizacije do svojih kadrov. Vsekakor morajo imeti visoko znanje, teoretično in praktično, poleg tega pa izrazite vodstvene sposobnosti, zaželena pa je tudi dolo- čena mera domoljublja. Anketiranci so pri izbiri značilnosti dobrega častnika na prvih sedem mest postavili sposobnost vodenja (85,7 %), strokovnost (83,1 %), odločnost (57,1 %), discipliniranost (41,6 %), zmožnost prenašanja psihičnih stre- sov (41,6 %), patriotizem (39,0 %) in odgovornost (37,7 %). Potrebo po disciplini pri delu v vojski izražajo respondenti tudi skozi odgovore na niz vprašanj o disci- plini. Velika večina jih meni, da morajo vojaki izpolniti povelje brez ugovora 181 Anton Grizold (88,3 %), da so v vojski dolžnosti pred pravicami (73,3 %), da brez dosledne disci- pline oborožene sile ne bi delovale (93,6 %) in da vojaška služba zahteva popolno ubogljivost (66,2 %). Vzroki za tradicionalno podobo o vojaškem poklicu med kadri v nastajajočih slovenskih oboroženih silah so različni. Predvsem moramo upoštevati že naštete dejavnike, ki vplivajo na to podobo. Za zdaj R Slovenija še vedno največ pozorno- sti namenja pehoti, čeprav razvija tudi zračno obrambo in oklepne enote. Sloven- ska vojska sodi in bo sodila med majhne vojske, za katere je kljub sodobnim trendom civilianizacije (pojav, ki je možen zlasti v večjih, zelo razvitih vojskah v sodobnem svetu) značilna tradicionalna organiziranost (hierarhija po činih, opravljanje tradicionalnih nalog oboroženih sil, stroga disciplina...). Prihodnost vojaškega poklica v Sloveniji Tradicionalni koncept enotne vojaške profesije, ki ga opredeljujejo klasične zna- čilnosti profesij, je danes v vojaški sociologiji presežen. Vojaška organizacija si- cer še poizkuša ohraniti nekatere tradicionalne značilnosti častništva (npr. moč- no korporativnost), vendar se v družbi vedno bolj oblikuje težnja po takšnih ka- drih znotraj vojske, ki bi delali strokovno (njihovo strokovnost naj bi potrjevala tudi civilna družba in ne le vojaška organizacija), hkrati pa bi svobodno oblikova- li in zadovoljevali svoje najrazličnejše interese. Na ta način bi bili ti kadri cenjeni na delovnem mestu v vojski ter tudi v civilnem okolju. Iz takšne težnje je mogoče izpeljati problem ravnotežja med učinkovitostjo vojske ter zaželenim družbenim življenjem vsakega posameznika. S tem problemom se bodo morale spoprijeti vse države, ki želijo imeti urejene civilno-vojaške odnose ter dober odnos javnosti do vojske. Pogoji delovanja oboroženih sil ter pogoji vstopa v častniški zbor bodo morali hkrati ustrezati sodobnim trendom zagotavljanja vojaške varnosti držav ter sodobnim trendom individualizacije. Mnenja anketirancev o prihodnosti častniškega poklica dajo vtis o stabilnem položaju častnikov v Sloveniji, kajti anketiranci ne pričakujejo nobenih velikih sprememb na poklicnem področju ali pa ne vidijo realnih možnosti, da bi se v kratkem kaj spremenilo. Še najbolj naj bi se po mnenju anketirancev spremenili izobrazbeni pogoji. Tako jih 81,8 % meni, da bo zahteva po izobrazbi in kvalifika- ciji častnika postala višja, kot je danes, 88,3 % jih meni, da bodo nove naloge v prihodnosti od častnikov zahtevale višjo formalno kvalifikacijo, in 54,5 % jih me- ni, da se bo v desetih letih izboljšala formalna kvalifikacija častnikov v Slovenski vojski. Takšna stališča lahko razumemo, če poznamo izobrazbeno raven kadrov v Slovenski vojski. Formalni pogoji za zaposlitev častnikov so izredno visoki (celo za poveljnika voda se zahteva vsaj VI. stopnja izobrazbe, tj. višja izobrazba), ven- dar jih številni častniki (še) ne izpolnjujejo.9 Izreden poudarek dajejo anketirani slovenski častniki znanju tujih jezikov. Kar 90,9 % jih zagovarja trditev, da se bo v prihodnje od častnikov pričakovalo znanje več tujih jezikov. Glede na obstoječo literaturo, ki je pomebna za usposa- bljanje vojakov in častnikov, so takšna pričakovanja razumljiva. Slovenski častni- 182 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) ki se vedno uporabljajo v glavne priročnike, ki jih je uporabljala nekdanja jugo- slovanska vojska. Ministrstvo za obrambo R Slovenije je sicer že izdelalo nekaj skript (npr. iz vsebin zaščite in reševanja, jedrske, biološke in kemične obrambe ipd.), vendar zbirka še zdaleč ne pokriva vseh osnovnih potreb vojaškega izo- braževalnega procesa, tako da samoizobraževanje prek tujih virov za kakovost- nejše delo postaja nujnost. Verjetni drugi razlog za izkazano potrebo po znanju tujega jezika pa je želja po izpopolnjevanju v tujini, kar je glede na vzpostavljanje stikov s tujimi vojaškimi institucijami (še zlasti v okviru približevanja zvezi NA- TO) realna možnost. Privlačnost častniškega poklica bo v prihodnje očitno povezana z dohodkom, kar je v močnem nasprotju z dejavniki, ki so vplivali na pridružitev oboroženim silam in izraža majhno navezanost na službo kar tako. Tako se 85,7 % anketiran- cev strinja ali zelo strinja s trditvijo, da bo častniška služba v prihodnje privlačna le, če bo plača enaka kot na primerljivih vodstvenih položajih v gospodarstvu. Odgovori anketirancev na vprašanje, kako se bodo spremenile delovne razmere, če pogledajo deset let naprej, kažejo, da slovenski častniki pričakujejo boljši (44,2 %) ali vsaj enak (24,7 %) dohodek, kar lahko posredno pomeni, da nameravajo ostati v oboroženih silah. To vidimo tudi iz odgovorov anketirancev na vprašanje, če so razmišljali o izstopu iz oboroženih sil, na katero jih je 76,6 % odgovorilo z “ne”. Realna ocena o prihodnosti vojaškega poklica v Sloveniji mora torej zajema- ti tako materialne kot nematerialne možnosti zaposlovanja v Slovenski vojski. Delovne obveze in zadovoljstvo z delom Častniški zbor R Slovenije trenutno sestavlja več kadrovskih skupin. V prvi so častniki nekdanje jugoslovanske vojske, ki so bili strokovno usposobljeni skozi jugoslovanski sistem izobraževanja častnikov. Drugo oblikujejo poklicni častniki nekdanje Teritorialne obrambe, ki so vojaško izobrazbo pridobili na vojaških akademijah, v šolah za rezervne častnike ali skozi študij obramboslovja na Fakul- teti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Tretjo predstavljajo tisti kadri, ki so se v Slovenski vojski zaposlili brez posebne predhodne vojaške prakse (zaželena šola za rezervne častnike) na podlagi javnih razpisov Ministrstva za obrambo R Slovenije. Takšen način popolnitve častniškega zbora je Ministrstvo za obrambo sprejelo kot začasno kadrovsko rešitev ob ustanavljanju nove slovenske vojske. Pred časom je delo v vojski začela opravljati tretja skupina kadrov, ki so si vo- jaško izobrazbo pridobili po internem sistemu izobraževanja Ministrstva za ob- rambo. Pestra kadrovska sestava raziskane populacije ter različne izkušnje iz prejš- njih civilnih ali vojaških služb se kažejo v zelo različnih izbirah odgovorov na 9 Ministrstvo za obrambo je namreč precej zaposlovalo na podlagi “vojnih zaslug” iz junijsko-julij- ske vojne 1991 v Sloveniji, čeprav le za določen čas oziroma za nedoločen čas, če v roku zadosti- jo izobrazbenim pogojem. Večina častnikov z neustrezno izobrazbeno stopnjo pa je zaradi po- treb Ministrstva za obrambo tudi po preteku pogodbe za določen čas ostala na svojih delovnih mestih. 183 Anton Grizold vprašanja o razlogih za pristop k oboroženim silam, delovnih obvezah in zado- voljstvu z delom, kar je tudi glavni vzrok za veliko razpršenost odgovorov. Med razlogi za pristop k oboroženim silam ni nobenega posebej izstopajočega. Še največ anketirancev je v Slovensko vojsko vstopilo zaradi zanimanja za vo- jaštvo (67,5 %), zanimanja za vodenje ljudi (51,9 %), zanimanja za tehnologijo in tehniko (46,8 %), zato, da bi služili svojemu narodu (46,8 %) ter zaradi možnosti izobraževanja in nadaljnjega urjenja (45,5 %). Preseneča dokaj nizek odstotek ti- stih anketirancev, pri katerih sta bila dohodek in varnost zaposlitve med prvimi petimi glavnimi razlogi za pridružitev oboroženim silam (med devetnajstimi ra- zlogi je dohodek s 23,4 % uvrščen na deveto in varnost zaposlitve z 22,1 % na de- seto mesto). Glede na precejšno brezposelnost v R Sloveniji sta bila to pričakova- na razloga za vstop v Slovensko vojsko, saj zaposlitev v državnih ustanovah daje dokaj dobro socialno varnost. Razlog za drugačno “sliko” je lahko v strukturi vzorca, kajti večina anketirancev je tudi pred zaposlitvijo v Slovenski vojski dela- la v podobni ustanovi (v nekdanji jugoslovanski vojski ali pa v Teritorialni ob- rambi), lahko pa tudi domnevamo (na podlagi mnenj anketirancev o privlačnosti častniškega poklica v prihodnje, kjer respondenti menijo, da bo častniška služba v prihidnje privlačna le, če bo plača enaka kot na primerljivih vodstvenih polo- žajih v gospodarstvu), da anketiranci prikrivajo dejanske razloge za pridružitev oboroženim silam, ker so družbeno nižje vrednoteni. Med dejavniki, ki bi lahko bili viri njihovega poklicnega zadovoljstva, izstopa- jo delovne razmere in medčloveški odnosi pri delu (98,7 %), tovarištvo (94,8 %), priznavanje njihovega dela s strani nadrejenih (93,5 %) ter priznavanje njihovega dela s strani podrejenih (93,5 %). Dejansko pa anketiranci niso preveč zadovoljni. Še največ zadovoljstva jim daje priznavanje njihovega dela s strani podrejenih (92,2 %), nezadovoljni pa so s pozornostjo, ki jo politiki posvečajo pogledom vo- jaških profesionalcev (nezadovoljnih in zelo nezadovoljnih je 80,5 % anketiran- cev). SKLEP V tem prispevku smo predstavili nekatere pomembnejše rezultate mednarodne raziskave ERGOMAS o vojaškem poklicu, izvedene na naključno izbranem vzor- cu slovenskih častnikov. Stališča slednjih smo vsaj delno interpretirali tako z vi- dika nekaterih spoznanj o slovenski nacionalni varnosti kot tudi širših spoznanj iz teorij o varnosti, obrambi in vojstvu. Na temelju analize odgovorov anketiranih slovenskih častnikov o problematiki: a) popuščanja napetosti in združevanja v Evropi, b) ogroženosti v prihodnje in c) stanju in perspektivah vojaškega poklica, lahko ugotovimo, da dobljeni rezul- tati izražajo vso pestrost specifičnega položaja, v katerem je mlada slovenska država. Med izvajanjem raziskave v Sloveniji (november 93 do januar 94) je slednja šele dobro zakorakala po poti neodvisnosti in mednarodno priznanega 184 Vojaški poklic v Evropi (Primer Slovenije) statusa suverene države. Dejansko Slovenija še danes oblikuje vse elemente sodobne države. Sem sodi tudi oblikovanje lastnih oboroženih sil. Kajti vojaški poseg JLA v Slovenijo (1991) kot tudi reševanje celotne t. i. jugoslovanske kri- ze z orožjem in oboroženo silo sta okrepili spoznanje, da Slovenija, čeprav ma- la država, potrebuje ustrezno organizirano vojaško silo. Proces oblikovanja slovenskih oboroženih sil je šele na začetku in je najširši okvir, ki pomembno določa različne strukturne prvine današnje vojaške organizacije (kadrovske, organizacijske, materialne, motivacijske idr.). In v tem okviru je treba razume- ti odgovore v našo raziskavo zajetih slovenskih časnikov. Na temelju rezultatov omenjene raziskave je mogoče z gotovostjo skleniti vsaj dvoje, in sicer: prvič, med pripadniki častniškega zbora nastajajočih slovenskih oboroženih sil je zaznati veliko pripravljenost za oblikovanje sodobne vojaške or- ganizacije, ki bo delovala po načelih strokovnosti in odgovornosti ter urejenega odnosa z drugimi ustanovami v slovenski družbi v duhu odprte in demokratične družbe. To naj bi omogočilo v Sloveniji ustrezno uveljavitev in razvoj vojaškega poklica v prihodnje. Drugič, načrtovalcem in odgovornim za obrambno politiko v Slovenji doslej še ni uspelo potrditi svoje verodostojnosti in konsistentnosti pri vspostavljanju vitalnih elementov novega obrambnega podsistema v slovenski družbi (npr. izobraževanje in usposabljanje, idr.), kar negativno vpliva na obliko- vanje in razvoj vojaškega poklica pri nas v prihodnje. 185 Anton Grizold Literatura – Abrahamsson, Bengt (1972): Military Professionalization and Political Power. Sage Pu- blications, Beverly Hills/London. – Ashkenazy, Daniella (1994): The Military in the Service of Society and Democracy. Gre- enwood Press, Westport, Connecticut. London. – Burk, James (ur.) (1994): The Military in New Times: Adapting Armed Forces to a Tur- bulent World. Boulder, Co. Westview Press. – Caforio, Giuseppe (1991): The State of Studies of the Military Profession. SOWI-Forum International, Vol. 12, München. – Caforio, Guiseppe (1993): The Profession of Officer in the Post-modern Era: A Point of View from an Empirical Researh. Referat predstavljen na konferenci IUS, Baltimo- re/ZDA. – Grizold, Anton (1992): Oblikovanje slovenske nacionalne varnosti. V: Zbornik: Razpo- tja nacionalne varnosti – Obramboslovne raziskave v Sloveniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Grizold, Anton (1996): Varnost malih držav v okviru novega evropskega varnostnega okolja. V: Zbornik: Slovenska država, družba in javnost. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Grizold, Anton, Ljubica Jelušič (1997): Slovenia and NATO: Between Great Expectati- ons and Slight Doubts, str. 159–170. V: Anton Bebler (ur.): Central-Eastern Europe and Euro-Atlantic Security, Proceedings of the International Conference. Faculty of Social Sciences/Defense Research Center, Ljubljana. – Munera, Gabriel (1994): Preventing armed conflict in Europe: lessons from recent expe- rience. Instiute for Security Studies/Western European Union, Paris, str. 1–105. – Sauerwein, Brigitte: European Security: The Institutional Challenge. International De- fense Review, 26/1. – Sociološki leksikon. Savremena administracija, Beograd 1982. 186 IX. MARJAN MALEŠIČ PROPAGANDA V BOSANSKO-HERCEGOVSKI VOJNI 187 Marjan Malešič UVOD Prispevek temelji na raziskovalnem poročilu Propaganda v vojni.1 Uvodnim mi- slim bodo sledili struktura raziskovalnega poročila in temeljni izsledki raziskave. Kot sugerira že naslov Propaganda v vojni, je bil predmet raziskovalnega pro- jekta, ki ga bom predstavil, oblikovanje in širjenje propagandnih sporočil, ki se nanašajo na vojne razmere. Čeravno še enkrat proučujemo srbska in hrvaška ob- čila, se tokrat osredotočamo na način, na katerega omenjena občila obravnavajo vojno v Bosni in Hercegovini, kar daje projektu čisto novo kakovostno raz- sežnost. V primerjavi s prvim raziskovalnim projektom o vlogi množičnih občil v srbsko-hrvaškem konfliktu,2 v katerem smo dali poudarek obrambni razsežnosti psihološkega vojskovanja, se zdaj osredotočamo na napadalno in agresivno raz- sežnost psihološkega vojskovanja, katerega del je propaganda. Skratka, predmet proučevanja je propaganda, ki jo izvajajo množična občila med vojno, čeravno se raziskovalci zavedamo dejstva, da se propagandne kampanje izvajajo pred vojno, med njo in po njej, in čeravno se zavedamo, da množična občila niso edino sred- stvo za razširjanje propagande tako v vojni kot nasploh. Dodatna razlika med obema projektoma je, da smo v prvem projektu ključne kazalce vloge občil v konfliktni situaciji kvantificirali in jih obravnavali v njiho- vem kontekstu, medtem ko gre v tem projektu v prvi vrsti za kvalitativno analizo medijskih sporočil. Torej smo proučevali z vojno povezano medijsko propagando v državah, na katerih ozemlju se ta vojna v glavnem ni odvijala, čeravno sta bili posredno vple- teni oziroma sta svojo neposredno vpletenost v vojno sosednje države prikrivali in zanikali. V izhodišče raziskovanja smo postavili tri vprašanja: (1) kako so množična občila uporabljena za prenašanje sporočil domači javnosti, (2) kako vojno v Bosni in Hercegovini opisujejo hrvaška in srbska občila in (3) kako srb- ske in hrvaške oblasti pred lastno javnostjo opravičujejo vpletenost svojih držav v vojno v Bosni in Hercegovini. Tretje vprašanje je z vidika prej omenjenega zani- kanja držav o njuni vpletenosti v konflikt postalo vsaj delno neprimerno. Pri izvedbi kvalitativne analize obstaja nevarnost subjektivnega pristopa na škodo objektivnosti. Z drugimi besedami, raziskovalci želijo izpolniti svoj teore- 1 Raziskovalni projekt je izvedla projektna skupina Obramboslovnega raziskovalnega centra v so- delovanju s švedskim Nacionalnim odborom za psihološko obrambo. Člani projektne skupine so bili Marjan Malešič, Igor Kotnik, Sandra Bašić, Zoran Krunić, Branko Milinković in Vlatko Cvrtila. Celotno poročilo je bilo objavljeno na Švedskem. M. Malešič, ur. 1997. Propaganda in War, Stockholm: Psykologiskt Försvar. 2 Gl. Marjan Malešič, ed. 1993. The Role of Massmedia in the Serbian-Croatian Conflict. Stoc- kholm: Psykologiskt Försvar. 188 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni tični model propagande z izbiranjem tistih delov medijskih sporočil, ki se ujema- jo z njihovimi pričakovanji oziroma ki so združljivi z njihovim modelom, medtem ko druge dele sporočila zanemarijo. Vendar, če takšnega teoretičnega modela v izhodišču raziskave nimamo, obstaja velika verjetnost, da bomo raziskavo konča- li z modelom, ki je omejen na izkušnjo konkretnega medijskega okolja (predmeta proučevanja) in kot tak neustrezen za postavljanje splošnih sklepov. V raziskovalnem projektu Propaganda v vojni smo objektivnost poskušali do- seči z reprezentativnim vzorcem občil, ki so razširjala propagando, dosledno kro- nologijo dogodkov v bosansko-hercegovski vojni in trdnim teoretičnim koncep- tom propagande kot temeljnega pogoja ustreznega metodološkega pristopa k ra- ziskavi. Projektna skupina je svoj teoretični koncept propagande oprla na pred- hodne študije in analize, predvsem na naslednja dela: Daugherty in Janowitz (1960), Splichal (1975), Curtis (1984) in Jowett in O’Donnell (1986). Raziskovalci smo bili pred veliko dilemo, kako določiti vzorec raziskave. Nam- reč, predmet proučevanja je propaganda v vojni, ki jo razširjajo občila. Vendar, ne moremo trditi, da vsa občila v proučevanih državah, Hrvaški in Srbiji, izvajajo propagando, kar pomeni, da nekatera od njih ne bi smeli zajeti v vzorec. Na drugi strani pa je treba upoštevati, da propaganda bistveno drugače deluje v razmerah državno (partijsko) nadzirane medijske monolitnosti kot v razmerah medijske plu- ralnosti in tekmovalnosti. Dodatna težava je v tem, da občila v t.i. državah v preho- du, v našem primeru v Srbiji in na Hrvaškem, še niso v celoti profilirana in nimajo dosledne uredniške politike. Tako prihaja do primerov, ko v enem časopisu ali re- viji prebiramo besedila, ki so šolski primeri vojne propagande in hujskaštva, hkra- ti pa tudi besedila, ki so analitična in kritična in govorijo o nesmiselnosti vojne. Dilemo smo razrešili na naslednji način. Vsa ključna občila, ki izvajajo propa- gando, so bila zajeta v vzorec. Ta občila so hkrati glavni oblikovalci javnega mne- nja na Hrvaškem oziroma v Srbiji. V poglavju o medijski topografiji obeh prouče- vanih držav pa je podana deskriptivna analiza medijske strukture, ki pokaže, ka- tera občila se pojavljajo v teh okoljih, kakšen je njihov odnos do vladajoče elite in kakšna je njihova teža pri oblikovanju javnega mnenja. To nam vsaj posredno omogoča zaznati doseg medijske propagande. Z drugimi besedami, za razumeva- nje medijske propagande v določeni državi ne zadostuje zgolj analiza propagan- dnih sporočil, ampak tudi analiza medijskega prostora, v katerem propaganda poteka. Eno od izhodišč našega raziskovanja je bilo tudi predpostavka, da javnosti v vojni ali v bližini vojnih žarišč delujejo bistveno drugače kot v mirnodobnih ra- zmerah, zato ni korektno občil na Hrvaškem in v Srbiji proučevati skozi prizmo liberalnega zahodnoevropskega ali ameriškega modela delovanja občil. Poleg vpli- va vojnih razmer in različne medijske topografije pa je treba upoštevati tudi civi- lizacijske, kulturne, religiozne in zgodovinske razlike, ki prevladujoče zaznamu- jejo delovanje občil na tem prostoru. V analizo smo vključili hrvaška in srbska tiskana občila (dnevnike in tednike) v obdobju januar – maj 1993 (skupno 278 člankov) in osrednje televizijske dnev- nike prvega programa državnih televizij v obdobju februar – april 1993 (skupno 66 televizijskih dnevnikov). 189 Marjan Malešič STRUKTURA RAZISKOVALNEGA POROČILA V nadaljevanju bom predstavil strukturo raziskovalnega poročila. V prvem po- glavju zgoščeno analiziramo vojno v Bosni in Hercegovini in se pri tem osredoto- čamo na obdobje, ki ga pokriva naša raziskava. Ta analiza naj bi omogočila boljše razumevanje vojaških in strateških razmer, v katerih je potekala propaganda. Po- udarek smo dali predstavitvi različnih udeležencev oboroženih konfrontacij in njihovim medsebojnim odnosom. Ta predstavitev jasno pokaže, da je sčasoma srbska agresija na Bosno in Hercegovino, izvedena od znotraj in od zunaj, prera- sla v etnično in vsaj kar zadeva Muslimane, tudi državljansko vojno, in sicer zara- di oboroženih konfrontacij med Hrvati in Muslimani in zaradi spopadov med Muslimani, lojalnimi bosanski vladi, in upornimi Muslimani v Cazinski krajini. Pri tem je bila voda na mlin širitve spopadov obotavljanje mednarodne skupno- sti. Poglavje se končuje s kronologijo krize v Bosni in Hercegovini, še enkrat pa smo dali poudarek obdobju, ki je bilo predmet analize propagande. Drugo poglavje začenjamo z definiranjem psihološkega vojskovanja kot dela “strategije posrednega nastopanja” oziroma koncepta “konflikta nizke intenziv- nosti”, nadaljujemo pa z definiranjem propagande kot dela psihološkega vojsko- vanja. Relevantni teoretični koncept nas pripelje do modela, s pomočjo katerega smo proučevali propagando. Prvine tega modela so: propaganda in ideologija (propaganda in nacionalizem, propaganda in religija, propaganda in reinterpreta- cija zgodovine), uporaba jezika v propagandni namen, kontekst propagande, pro- pagandna organizacija in propagandist, javnost, združljivost vizualne in tekstual- ne informacije, (de)konstrukcija nacionalnega spomina, označevanje “drugega”, kritičnost do vira informacij, ikonografija, rutinska laž, kolektivna in (selektivna) izguba spomina, protipropaganda in klasična (ali trda, kruta) propaganda. Tretje poglavje, ki vsebuje analizo hrvaškega in srbskega medijskega prostora, zaokroža teoretični del poročila. Ker so množična občila, ki so bila vpletena v razširjanje propagande, temelj za vzorec raziskave, je to poglavje posebnega po- mena, saj analizira medijsko ozračje, v katerem poteka propaganda, in posredno njen možni doseg. Doseg propagande v okolju medijskega pluralizma se bistveno razlikuje od tistega v razmerah, v katerih občila sestavljajo monolitno entiteto in v katerih so ključna občila, še posebej televizija, pod nadzorom države in/ali ene politične stranke. Empirični del poročila se začenja s četrtim poglavjem, ki predstavi raziskoval- no metodologijo. Tu so vzpostavljeni odnosi med teorijo, torej modelom in empi- rijo, prav tako pa je predstavljena struktura analizirane materije, ali bolje vzorec raziskave in uporabljena metoda. Peto poglavje predstavlja empirično analizo propagandnih sporočil, ki jih je razširjala srbska oziroma hrvaška televizija. Iz televizijskih poročil, izjav, komen- tarjev in reportaž smo izbrali citate s propagandno vsebino. Analiza pokaže, do katere stopnje naš model ustreza analizi propagande v konkretnem okolju. Pose- bno pozornost smo posvetili odnosu med sliko in zvokom oziroma merjenju združljivosti med tekstualno in vizualno informacijo. Znotraj tega konteksta smo pozorno opazovali prizadevanje propagandista, da vojno poenostavlja. Pomem- 190 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni bno mesto v analizi je bilo posvečeno tudi (de)konstrukciji nacionalnega spomi- na, medijski tipizaciji “drugega” in stopnji kritičnosti televizijskih uredništev do vira informacij. Šesto poglavje prinaša analizo tiskanih medijev, se pravi srbskih oziroma hr- vaških dnevnikov in tednikov. Načelo analize je bilo enako kot pri televiziji, seve- da prilagojeno naravi občila. Analizirali smo članke in njihove dele, ki so vsebo- vali propagandno sporočilo. Analiza je strukturirana tako, da jasno pokaže pris- pevek posameznih občil k propagandi in hkrati omogoča vpogled v celoto izvaja- nja propagande v določenem okolju. V sedmem poglavju se ukvarjamo z uporabo jezika v propagandni namen. Ob upoštevanju izhodiščne teorije propagande poglavje podrobneje proučuje propa- gandne prvine, ki zadevajo uporabo jezika, hkrati pa vključuje empirične dodat- ke proučevanja srbskih in hrvaških občil v zvezi v z vojno v Bosni in Hercegovini. Analizirali smo taktike uporabe jezika v propagandni namen, in sicer komunika- cijske, referenčne, identifikacijske in psihološke. V osmem poglavju analiziramo hrvaško oziroma srbsko javnost. Analiza jav- nosti je ena od prvin proučevanja propagande. Pri analizi hrvaške javnosti smo dali poudarek politični kulturi kot ključni določnici učinka propagande. V izho- dišču je predpostavka, da so v državah z nezadostno razvito politično kulturo možni veliki propagandni obrati. Tudi analiza srbske javnosti ne zaobide politič- ne kulture, vendar je poudarek na nekaterih prvinah propagande, ki so izrazito povezane z naravo javnosti, oziroma na sprejemljivosti različnih propagandnih prijemov za konkretno javnost. KLJUČNI IZSLEDKI RAZISKAVE – PROPAGANDA V REALNOSTI Kot so poročali Združeni narodi, Evropska unija, Amnesty International in druge organizacije, so bile posledice vojne v Bosni in Hercegovini osupljive. Skoraj 90 % ozemlja te države je bilo v določeni fazi vojne osvojenih. Od predvojnega 4.3-mi- lijonskega prebivalstva je bilo po različnih ocenah ubitih več kot dvesto tisoč lju- di, desettisoče žensk je bilo posiljenih, poldrugi milijon ljudi je postalo beguncev. Glavne žrtve “etničnega čiščenja” so bili muslimanski civilisti, ki so bili žrtev bombardiranja, obleganja mest, uničevanja vasi, množičnih pobojev, posilstev in koncentracijskih taborišč. Z vojaškoteoretičnega gledišča je imela vojna v Bosni in Hercegovini zanimivo dinamiko. V obdobju, ki smo ga mi proučevali, torej januar – maj 1993, je vzorec vojaških konfrontacij pokazal, da je razmerje v vojaški moči ostalo sorazmerno nespremenjeno, kljub temu, da embargu na izvoz orožja v države, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, ni uspelo preprečiti nabave občutnih količin orožja in vojaške opreme. Medtem ko so bile bosanske vladne sile številčnejše, so bile sile bosanskih Srbov bolje opremljene in izurjene. Zaradi tega so bile vladne sile primorane spremeniti taktiko vojskovanja. V letu 1993 so vladne sile opustile spopadanje z bosanskimi Srbi na zgolj določenih točkah črte konfrontacije, kar je 191 Marjan Malešič slednjim omogočalo osredotočiti vojsko in orožje in dosegati uspehe, in v letu 1994 začele s številnejšimi sočasnimi manjšimi operacijami na različnih točkah črte konfrontiranja, z oporo na notranje komunikacije in številčno prednost. Za proučevanje propagande je bila vojna v Bosni in Hercegovini posebej zani- miva. Poleg treh etničnih skupin (bosanski Hrvati, Srbi in Muslimani), ki so bili neposredni udeleženci vojne, sta bili v vojno vpleteni tudi Hrvaška in Srbija, ki pa sta to zanikali in prikrivali z razširjanjem propagandnih sporočil. Tu je tudi dejstvo, ki je razvidno iz kronologije dogodkov, da je vojna, ki se je začela kot srbska agresija na Bosno in Hercegovino, postopno prerasla v mede- tnični in državljanski spopad, v vojno vseh proti vsem (bellum omnia contra omnes). V takšnih okoliščinah so se zavezniki hitro spreminjali v sovražnike in obratno ne zgolj na ravni treh etničnih skupnosti, temveč tudi na lokalni ravni. Hitre spremembe v koalicijah in protikoalicijah so zahtevale dobro naoljen in ve- čsmerni propagandni stroj. In ne nazadnje, za tri vojskujoče se strani v bosansko- hercegovski vojni so značilne velike razlike: civilizacijske (z enim delom Bosne in Hercegovine, ki je izkusil avstro-ogrsko vladavino in drugim, ki je izkusil oto- mansko), religiozne (katolicizem med Hrvati, pravoslavje med Srbi in islam med Muslimani) in kulturne (jezik, pisava, običaji). Takšne temeljne razlike so zago- tavljale izredno podlago za razširjanje propagandnih sporočil. To je bil v bistvu kontekst propagande. Projektna skupina je morala za izvedbo kvalitativnega raziskovanja propagan- de v prvi vrsti oblikovati ustrezen metodološki koncept, preštudirati razpoložlji- vo literaturo o psihološkem in /ali političnem vojskovanju in znotraj tega kon- teksta proučiti propagando. To nam je omogočilo definirati propagando kot načr- tovano, namerno in sistematično prizadevanje, ki je usmerjeno v oblikovanje za- znav, manipuliranje z dejstvi in organiziranje vedenja, tako da izzove odgovor javnosti, ki ustreza interesom in nameram propagandista. Prav tako nam je omogočilo ustvariti teoretični model propagande, ki vsebuje naslednje prvine: propaganda in ideologija (propaganda in nacionalizem, propa- ganda in religija, propaganda in reinterpretacija zgodovine), uporaba jezika v propagandni namen, kontekst propagande, propagandna organizacija in propa- gandist, javnost, združljivost vizualne in tekstualne informacije, (de)konstrukcija nacionalnega spomina, označevanje “drugega”, kritičnost do vira informacij, iko- nografija, rutinska laž, kolektivna in (selektivna) izguba spomina, protipropagan- da in klasična (ali trda, kruta) propaganda. Nekatere prvine modela so neposred- no povezane s propagandnim sporočilom, druge so z njim povezane posredno in tretje pomenijo okolje sporočila (propagande). Teoretični model propagande nam je bil v pomoč pri proučevanju hrvaške in srbske propagandne realnosti. V nadaljevanju bomo soočili teoretični model propagande z realnostjo. Prvine modela, ki so neposredno povezane s propagandnim sporočilom, bomo navajali skladno z njihovim pomenom (bolj kot frekvence smo upoštevali trende) v pro- pagandni dejavnosti določenega občila. Vendar pa je treba poudariti, da moramo prvine modela opazovati v kontekstu njihove prepletenosti in komplementar- nosti. 192 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni Televizija Srbska televizija (1) Povezava med propagando in ideologijo je v srbskih televizijskih dnevnikih več kot očitna. Najpogostejša je v tem kontekstu povezava med propagando in naciona- lizmom (vsi Srbi morajo živeti v eni državi; v tej vojni se Srbi borijo za preživetje; Srbi branijo svoje eksistenčne interese; srbski narod bo ostal ena celota; Srbi se nikoli ne umikajo pred grožnjami kogarkoli; celotnemu srbskemu narodu grozi uničenje; in še: veliko je sklicevanja na srbski nacionalni značaj in na srbski na- rod kot skoraj metafizično entiteto); sledi povezava med propagando in religijo (Sr- bi v Bosni in Hercegovini so prisiljeni sprejeti katolicizem oziroma islam ali pa se izseliti; dve tretjini Srbov bi v Bosni in Hercegovini živeli pod islamsko vladavino; Srbi se borijo proti islamskemu fundamentalizmu; in še: zelo pogosto razširjanje panpravoslavnega občutja) in na koncu propaganda in reinterpretacija zgodovine (pogosto povezovanje Hrvatov in Muslimanov z nacizmom in Hitlerjem; primer- jave med položajem Judov med drugo svetovno vojno in položajem Srbov v voj- nah na ozemlju nekdanje Jugoslavije; poudarjanje zgodovinskih vezi med Srbi in Rusi; obujanje zgodovinskih bitk srbskega naroda in iskanje vzporednic z novo- dobnimi bitkami); (2) teorija zarote (psihološki genocid proti srbskemu narodu; mednarodna skupnost krivi Srbe za vse, kar je slabega; Srbi so žrtev ustvarjanja nove svetovne ureditve; resolucije Združenih narodov so protisrbske; medna- rodni posredniki v Bosni in Hercegovini so pristranski – vse, kar pripravijo je na škodo srbskega naroda; zarota, predvsem Vatikana, Nemčije, Avstrije in ZDA); (3) obtoževanje in diskreditiranje nasprotnika (Muslimani čakajo priložnost, da že ta- ko težak položaj še poslabšajo; oborožene provokacije Muslimanov; Muslimani so sprožili ofenzivo, Muslimani napadajo; in še: pogosto obtoževanje in diskredi- tiranje muslimanskih in hrvaških političnih in vojaških voditeljev, predstavnikov mednarodne skupnosti, še posebej Unproforja in mirovnih posrednikov); (4) pro- tipropaganda (zahodna medijska poročila so nasilje nad človeškim razumom; jugo- slovansko krizo obravnavajo s predsodki; zahodna občila tekmujejo v iznajdbi protisrbskih izmišljotin; agresivna muslimanska propaganda; resnica za tuja občila ni pomembna); razširjanje rutinski laži (Srbi niso agresor, oni zgolj branijo svojo zemljo; Srbi so žrtev genocida; 64 % Bosne in Hercegovine je v srbski lasti; Srbi niso postavili koncentracijskih taborišč, ampak so jih Hrvati in Muslimani); (6) klasična (trda) propaganda (prikazovanje masakriranih teles iz neposredne bližine; vrste naloženih civilnih žrtev; televizijska poročila z množičnih pogre- bov); kolektivna (selektivna) izguba spomina (izguba spomina o tem, kdo je začel vojno, kdo je napadalec, kdo je osvajal bosansko-hercegovsko ozemlje, kdo je glavna žrtev vojne). Kot smo lahko videli, je bil naš teoretični model v propagandni realnosti srb- ske televizije razširjen z dvema pomembnima prvinama, ki sta neposredno pove- zani s propagandnim sporočilom, in sicer s teorijo zarote in obtoževanjem in diskreditiranjem nasprotnikov. 193 Marjan Malešič Hrvaška televizija Prvine propagandne dejavnosti v televizijskih dnevnikih hrvaške televizije so: (1) klasična (trda) propaganda (televizijska klasična propaganda je bila bolj verbalna kot vizualna – namigovanje na kanibalizem v Srebrenici; tisoči umirajočih, norih in sestradanih ljudi; tisoče trupel ipd.); (2) obtoževanje in diskreditiranje naspro- tnika (obtoževanje predvsem Muslimanov zaradi konfrontacije z bosansko-herce- govskimi Hrvati in zaradi ne dovolj žilave obrambe pred Srbi; obtoževanje Un- proforja, predvsem ruskih “modrih čelad” na Hrvaškem; obtoževanje in diskredi- tiranje srbskih in muslimanskih političnih in vojaških voditeljev); (3) pozivi k so- delovanju (nadaljnji spopadi med Hrvati in Muslimani so nepotrebni; treba je za- gotoviti varnost in enako zaščito za oba naroda; konflikti med Hrvati in Muslima- ni so nesmiselni; in še: spodbujanje k boju proti skupnemu sovražniku – Srbom); in (4) idelogija in propaganda ( zgodovina – Hrvati že stoletja živijo v Bosni in Herce- govini; Muslimani in Hrvati sta zgodovinsko prijateljska naroda, nacionalizem – Hrvati v Bosni so ustavni narod; hrvaško etnično ozemlje v Bosni; hrvaški domo- vi so požgani in uničeni; Hrvati živijo pod strašnim pritiskom, religija – rastoči islamski fundamentalizem in verska nestrpnost do Hrvatov v Bosni in Hercego- vini). Propagandna realnost na hrvaški televiziji v zvezi z vojno v Bosni in Hercego- vini se komajda ujema z našim teoretičnim modelom, ne zgolj v smislu zastopa- nosti prvin modela, ampak tudi v smislu frekvenc. Lahko bi domnevali, da se je hrvaška propaganda, še posebej glede Srbije in Srbov, nanašala na polvojne ra- zmere v Hrvaški sami, medtem ko je propaganda, naperjena proti Muslimanom, kombinacija obtoževanj in diskreditacij ter pozivov k sodelovanju. Kaj iz te kom- binacije je prevladovalo, je bilo odvisno od trenutnega položaja na “fronti” in po- gajalskega procesa med hrvaško in bosansko državo. Tisk Srbska tiskana občila (1) Splošni izsledki so bili zelo podobni kot pri srbski televiziji: povezava med ide- ologijo in propagando je očitna. Spet je najpogostejša povezava med ideologijo in na- cionalizmom (vojna je usoda celotnega srbskega naroda; Srbi ne priznavajo ume- tnega muslimanskega naroda; skupni cilji srbskega naroda; Srbov v Bosni in Her- cegovini nikoli več ne bodo obravnavali kot sužnje; in še: nacionalni značaj Srbov – čustveni ljudje, hrabri ljudje, pripravljeni na žrtvovanje; visoka morala srbskih vojakov); nato propaganda in religija (Muslimani so Srbi islamske vere; Muslimani vodijo džihad /sveto vojno/; vojna je uresničevanje verskega fanatizma; in še: spodbujanje panpravoslavja ter racionalizacija vojne in srbskega vojaškega priza- devanja na verski podlagi, največkrat kot boj proti islamskemu fundamentali- zmu); in na koncu, propaganda in reinterpretacija zgodovine (sklicevanje na kosov- sko bitko v letu 1389 in na bitke iz prve in druge svetovne vojne; Srbi v Bosni in Hercegovini imajo priložnost napisati nove slavne strani srbske zgodovine; skli- cevanje na tradicionalno srbsko dostojanstvo; reinterpretacija dogodkov iz druge 194 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni svetovne vojne; primerjava položaja Judov v drugi svetovni vojni in Srbov v zač- etku devetdesetih let); (2) obtoževanje in diskreditiranje nasprotnikov (strahotni zloč- ini, ki so jih storili Muslimani; prek človekoljubne pomoči Muslimane oskrbujejo s strelivom; obtoževanje Hrvatov in mednarodne skupnosti; diskreditiranje Izet- begovića – največji bojevnik džihada v svetu; Silajdžića – ovaduh treh obvešče- valnih služb hkrati – ameriške, izraelske in libijske; obtoževanje ameriške vlade, Vatikana, Nemčije, Avstrije); (3) teorija zarote (mednarodna skupnost je blokirala Srbe; posebne sile so načrtovale razpad Jugoslavije; Srbi se srečujejo s totalno vojno – duhovno, fizično in moralno genocidno; to vojno vodijo tuje vojske, cer- kev, politika in občila; Srbi so žrtev nove svetovne ureditve); (4) protipropaganda (različne organizacije so plačane, da satanizirajo Srbe; ustvarja se absolutno ne- mogoča podoba Srbov; vse je črno-belo; o vsem se poroča v smislu žrtve in napa- dalca ne glede na to, kaj se dogaja na terenu; ameriški novinarji objavljajo nere- snice in ponaredke; ustvarja se imidž zlih in neukrotljivih Srbov); (5) klasična (tr- da) propaganda (Muslimani so pobili celo vas; žrtve so ubili s srpom, jih polili z bencinom in zažgali; moške so najprej zvezali z žico, potem pa kastrirali; Musli- mani so na ražnju pekli žive srbske vojake; žrtvam so izruvali oči in odrezali ušesa); in (6) rutinske laži (vojna se ni začela po volji Srbov; vojna je Srbom vsilje- na; Srbi strogo spoštujejo človekove pravice; 64 % bosansko-hercegovske zemlje je v lasti Srbov; muslimanski in hrvaški begunci so odšli prostovoljno). Propagandna stvarnost srbskih tiskanih občil je podobna kot pri srbski televi- ziji. Hrvaški tisk (1) prevladujoča prvina propagande v hrvaških tiskanih občilih je obtoževanje in diskreditiranje nasprotnika (zlasti muslimanske strani, saj so v času analize potekali spopadi med bosanskimi Hrvati in Muslimani, vendar je značilno tudi obtoževa- nje bosanskih Srbov in Srbije; Izetbegovića so obtožili, da je izvedel državni udar, ker je zanemarjal Hrvate, izvoljene v vladna telesa; nekatere muslimanske vo- jaške voditelje so povezovali z jugoslovansko vojsko, da bi jih na ta način diskre- ditirali); (2) povezava med ideologijo in propagando in v tem kontekstu propagando in religijo (simbolična uporaba verskih izrazov in oznak za dokazovanje islamske- ga fundamentalizma; nemuslimanski šolarji morajo izbrati med islamiziranjem in nevednostjo; rastoč vpliv islamskega fundamentalizma v Evropi; muslimanski bojevniki so uporabljali podobe in slike ajatola Homeinija, Sadama Huseina in drugih; Bosna in Hercegovina kot islamska država; preden so pred stoletji Turki prišli v državo, so bili tu zgolj katoliki in majhno število pravoslavcev); propagan- da in reinterpretacija zgodovine (Hrvati in Muslimani nikoli niso bili naravni zave- zniki niti niso v preteklosti sestavljali politične koalicije; nad nesrbskimi narodi je bil med drugo svetovno vojno izveden genocid; opozorila hrvaški inteligenci, da se nauči zgodovinsko lekcijo; Hrvati so trpeli skozi celotno bosansko zgodovi- no); in propaganda in nacionalizem (Muslimani in Hrvati so drugorazredni državlja- ni; Muslimani so podvrženi kronični krizi identitete; Hrvati se bojijo musliman- ske “države državljanov” in njihove “biološke bombe”); (3) klasična (trda) propa- ganda (kanibalizem med prebivalci Srebrenice; množična grobišča Hrvatov in Mu- 195 Marjan Malešič slimanov, ki so jih pobili Srbi; žrtve so mučili, preden so jih brutalno pobili; tru- pla so zažgali, da bi prikrili zločin; starci, ženske in otroci so bili masakrirani in zažgani na grmadi; (4) pozivi k sodelovanju (vojna med Muslimani in Hrvati zmanjšuje verjetnost mednarodnega vojaškega posega; Hrvati in Muslimani mo- rajo delovati skupaj; konflikt med Muslimani in Hrvati je zgolj konflikt med skrajneži); (5) protipropaganda (muslimanska propaganda obtožuje Hrvate, da so drugi napadalec na Bosno in Hercegovino; radio Sarajevo je poročal, da sta edini fašistični državi v Evropi Srbija in Hrvaška; mednarodna propaganda Hrvatov v srednji Bosni ne želi videti kot žrtev); in (6) teorija zarote (po mnenju mednarodne skupnosti gre krivdo za vojno med Muslimani in Hrvati pripisati zgolj slednjim, medtem ko so Muslimani nenehno žrtev ne glede na dogajanje na terenu). Propagandna stvarnost hrvaških tiskanih občil je na splošno podobna tisti na hrvaški televiziji, vendar vključuje več propagandnih prvin, medtem ko se po- men posameznih prvin, vključenih v propagandni model, prav tako spreminja. Glavna ugotovitev glede hrvaških in srbskih množičnih občil, vsaj kar zadeva prvine modela, ki so neposredno povezane s propagandnim sporočilom, je, da se srbska propagandna stvarnost v celoti ujema z našim teoretičnim modelom in ga celo presega, medtem ko se hrvaška propagandna realnost delno ujema z mode- lom, hkrati pa ga presega. Razlika med občili dveh držav je tudi v tem, da so sko- raj vse propagandne prvine pogostejše v srbskih kot v hrvaških občilih. Vendar pa je treba poudariti, da srbska občila posvečajo veliko več časa in prostora do- godkom in procesom v bosansko-hercegovski vojni, medtem ko hrvaška občila več pozornosti posvečajo polvojnim razmeram v sami Hrvaški. Poskus primerjave srbskih in hrvaških občil z vidika dogodkov predstavljenih v kronologiji bosanske krize, je jalov. Čeravno so bila občila obeh držav prouče- vana v istem obdobju (v vzorec so bili zajeti televizijski dnevniki, predvajani na iste dneve), primerjava po dogodkih ni bila mogoča. Za to sta dva razloga: (1) kot sem že poudaril, so občila v obeh državah namenila bosanski krizi zelo različen čas in prostor, (2) viri obveščanja občil v obeh državah so v prvi vrsti institucije in posamezni bosanski Srbi oziroma Hrvati, kar je odločilno vplivalo na predstavi- tev “realnosti” – skupne točke poročanja so bile zelo redke, kot na primer Saraje- vo, Srebrenica, ameriška akcija človekoljubne pomoči iz zraka (Provide Comfort), pa še to je bilo interpretirano na dva povsem nasprotna načina. Torej lahko skle- nemo, da so srbska oziroma hrvaška občila (to še posebej velja za obe državni te- leviziji) proizvajala dve različni “realnosti” bosansko-hercegovske vojne. To potr- juje našo tezo, da so proučevana občila zgolj fragmentarno pokrivala bosansko realnost. S primerjavo medijskih sistemov v Srbiji in na Hrvaškem nasploh lahko pride- mo do trendov, ki so zanimivi za analizo propagandnih učinkov občil: (1) infor- macijski monopol državne televizije; (2) različni pritiski, ki jih država izvaja na neodvisna občila; (3) omejevalna zakonodaja (posebej v členih, ki se ukvarjajo z zaščito države in njenih predstavnikov pred javno kritiko) in (4) popoln nadzor nad oblikovanjem ponudbe tem, ki prevladujejo v javni razpravi. Kako pa je bilo s prvinami teoretičnega modela, ki so posredno povezane s propagandnim sporočilom ali pa predstavljajo okolje sporočila (propagande)? 196 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni Na podlagi našega modela smo merili (ne)združljivost med verbalno in vizualno informacijo. Naša domneva, da je vojna v Bosni in Hercegovini pokrita predvsem s stereotipiziranim vizualnim besedilom, ki zvesto spremlja določen tip informa- cije, se je potrdila. Temeljni namen propagandista je, da poenostavi podobo vojne in jo naredi ra- zumljivo povprečnemu gledalcu. Na podlagi takšnega stereotipiziranja vojne je možno predvideti sliko, ki spremlja besedilo, tako da je vojna kljub množici dru- gih informacij, predstavljenih javnosti (vsaj kar zadeva srbsko televizijo), televi- zijsko “nevidna”. Vojna v Bosni in Hercegovini ni bila spektakularna, ampak ritualna. Zaradi te- ga ne more biti predstavljena celovito, ampak fragmentarno. Obe televiziji sta v ta namen uporabljali različne tehnike. Če pogledamo poročila iz Sarajeva, opazi- mo, da srbska televizija prikazuje mesto z določene oddaljenosti (na primer s toč- ke topniških položajev), od koder je nemogoče videti stopnjo uničenosti mesta. Nasprotno pa hrvaška televizija prikazuje slike znotraj mesta (na primer s točke potencialnih tarč), s katerih sta razvidna uničenje stavb in beg ljudi pred ostro- strelskimi kroglami. Analiza vloge hrvaške oziroma srbske televizije pri oblikovanju nacionalnega in kolektivnega spomina je omejena na dejstvo, da obe televiziji uporabljata “zaprti” svet simbolizma, razumljiv zgolj tistim, ki delijo skupno, nekje v ozadju prisotno “vedenje”. Kot državno nadzirana ustanova, ki je pod neposrednim vplivom poli- tične stranke, ima televizija izključni monopol nad javnim komuniciranjem in nad definiranjem prevladujočih lingvističnih stilov. Z drugimi besedami, temelj- na vloga pri oblikovanju novega kolektivnega spomina je v definiranju naroda, naroda, ki bi ga vsi zaznali. Obstajajo mnogi načini, na katere lahko televizija vzpostavi nacionalni spo- min, in sicer z (1) nenehnim obujanjem dogodkov iz “vojne za neodvisnost”; (2) prikazovanjem različnih poročil, ki uvajajo nove družbene vrednote, pogosto po- vezane z begunci in razseljenimi osebami, ki so izgubili vse razen kolektivnega spomina; (3) prikazovanjem programa, posvečenega prebujanju narodne zavesti, se pravi z ukvarjanjem s temami, kot so zgodovina, narodna umetnost, kultura, naravne lepote, tradicija, običaji, jezikovne korenine in prepričanja; (4) uvaja- njem jezikovnega purizma kot oblike diferenciacije, ki igra pomembno vlogo pri oblikovanju nacionalne identitete – če govorimo isti jezik, pomeni, da delimo isti nacionalni spomin, in če želimo razdeliti nacionalne skupnosti, moramo napravi- ti razliko v jeziku, ki ga govorijo, ne glede na siceršnjo jezikovno podobnost. Naslednja ugotovitev se nanaša na opredelitev in odnos do “drugega”. Propagand- ni mehanizem v tem primeru uporablja zelo preprosto matrico “mi” in “oni”. Dru- ga stran je prikazana kot popolnoma nesprejemljiva, kot nekaj, kar ogroža preži- vetje in obstoj naše (nacionalne) skupnosti. Na tej točki mehanizem (de)konstruk- cije nacionalnega in kolektivnega spomina in hkrati pozabe deluje najmočneje. Ena od pomembnih prvin, ki smo jo proučili, je tudi odnos do vira informacij in posredno poskus razkrinkanja propagandista (kdo zagotavlja novice, kdo pred- stavlja večji del javnosti in na kakšen način nacionalna televizija priznava ali za- nika kredibilnost vira informacij). Skladno s propagandnim modelom je javno 197 Marjan Malešič pojavljanje dovoljeno zgolj elokventnim in komunikativno kompetentnim, z dru- gimi besedami, tistim, ki so se sposobni gibati znotraj parametrov, ki jih vsiljuje želja po nadzoru prevladujoče interpretacije dogodka, iz katere vsak posameznik izvleče svoje razumevanje informacije, ki jo ponuja občilo. Namen propagandista je, da z zmanjševanjem števila razpoložljivih virov informacij zmanjša število možnih interpretacij dogodka na absolutni minimum. Analiza pokaže, da je bilo vsem glavnim srbskim in hrvaškim propagandistom iz Bosne in Hercegovine do- voljeno nastopati v srbskih oziroma hrvaških občilah. Tako srbska kot hrvaška televizija tudi sicer pogosteje uporabljata vire informacij, ki so jim naklonjeni, medtem ko nenaklonjene vire uporabljata zelo redko in še to posredno. Treba je povedati, da je zgolj na podlagi analize medijskih sporočil zelo težko razkriti strukturo propagandne organizacije. Tako vprašanje o tipu propagandne or- ganizacije, njeni strukturi, njeni centraliziranosti in hierarhičnosti ostaja bolj ali manj neodgovorjeno. Vendar, kot smo že nakazali, so v srbskih, v manjši meri pa tudi hrvaških občilih dobili prostor vsi ključni propagandisti, se pravi srbski ozi- roma hrvaški politični in vojaški voditelji iz Bosne in Hercegovine: za hrvaško propagando bi celo lahko rekli, da je je bilo toliko, kolikor so bila občila odprta in na razpolago bosansko-hercegovskim Hrvatom, medtem ko so imeli v Srbiji do- mači propagandisti v občilih vidnejšo vlogo. Glede ikonografije smo v teoriji ugotovili, da gre v bistvu za vizualno spremlja- vo določenega sporočila, pri čemer se želi njegov pošiljatelj povezati z vrednota- mi, ki jih ikona pooseblja. Gre tudi za spodbujanje določenih čustev pri občin- stvu. V raziskavi smo ugotovili, da so bili najpogosteje uporabljeni verski simboli, paradržavni simboli, zgodovinski in kulturni spomeniki. Prav tako smo opazili uporabo vojaških simbolov, ki so spremljali določeno sporočilo. Srbi so pogosto uporabljali svoj grb, ki med drugim vsebuje štiri “S”, ki so jih tolmačili z beseda- mi “samo sloga Srbina spašava”. Glede uporabe jezika v propagandni namen v hrvaških oziroma srbskih občilih smo ugotovili naslednje. Vojni v Bosni in Hercegovini je predhodila kampanja vnete in zelo čustvene propagande. Te dejavnosti so se nadaljevale tudi v obdo- bju, ki je bilo predmet naše analize – razpihovanje čustev, pripisovanje krivde nasprotni strani in opravičevanje lastnega početja. In ko se je vojna končala, se podobna propaganda nadaljuje – poraženec opravičuje svoj neuspeh, zmagovalec (če v tej vojni sploh je kdo zmagovalec) poveličuje svojo zmago. In čeravno bo propagandni jezik sčasoma vsaj za zunanjega opazovalca spremenil svojo obliko, bosta njegova informativna vrednost in čustvena nabitost za v vojno vpletene strani ostali enaki. Zanje bo ta jezik prinašal enako čustveno sporočilo: sporočilo nezaupanja, negotovosti in sovraštva. Analiza hrvaške oziroma srbske javnosti poudari pomen politične kulture kot ključne določnice javnosti, ki je ciljna skupina propagandne dejavnosti. Množič- na občila imajo v tem procesu ambivalentno vlogo. Vpliv množičnih občil na jav- nost omejuje obstoječa politična kultura, hkrati pa so množična občila eden od dejavnikov socializacije, ki občutno učinkujejo na politično kulturo ljudi. Značil- nost srbske in delno tudi hrvaške javnosti je relativno nizka izobrazbena raven, ki je eden od temeljnih pogojev za uspeh poenostavljene propagande. Drugi tak 198 Propaganda v bosansko–hercegovski vojni temeljni pogoj je nagnjenost javnosti k avtoritarianizmu, ki je posledica patriar- halne tradicije in dediščina nekdanjega socialističnega sistema. Avtoritarianizem označujejo poslušnost, agresivnost, neprilagodljivo mnenje, konzervativizem, do- gmatizem, odpor do sprememb in nagnjenost k vraževerju in mitologiji. Čisto na koncu raziskave smo ob upoštevanju kompleksnosti propagandnega modela poskušali definirati najbolj tipičen mehanizem, ki občilom na Hrvaškem in v Srbiji omogoča spodbujanje zaznav in interpretiranje dogodkov na način, ki izključuje vsakršno možnost dialoga. Če upoštevamo javnomnenjske izsledke, po katerih skoraj osemdeset odstotkov javnosti v obeh državah gleda osrednja tele- vizijska poročila, in dejstvo, da je televizija za veliko večino glavni vir obveščanja o tekočih političnih dogodkih, potem ne moremo končati drugače, kot da je te- meljni učinek propagande ustvarjanje novega kolektivnega etosa, ki je nestrpen do obstoja “drugih”, naj si gre za njihov političen, verski, kulturni ali nacionalni obstoj. 199 Marjan Malešič Viri – Curtis, Liz (1984): Ireland. The Propaganda War. The British Media and the Battle for Hearts and Minds. Pluto Press, London. – Daugherty, William E., Morris Janowitz (1960): A Psychological Warfare Casebook. The Johns Hopkins Press, Baltimore. – Jowett, Garth S., Victoria O’Donnell (1986): Propaganda and Persuasion. SAGE Publi- cations, Newbury Park. – Malešič, Marjan (ur.) (1993): The Role of Massmedia in the Serbian-Croatian Conflict. Psykologiskt Försvar, Stockholm. – Splichal, Slavko (1975): Razsežnosti politične propagande. Center za raziskovanje jav- nega mnenja in množičnih komunikacij FSPN, Ljubljana. 200 X. MARJAN MALEŠIČ FRAGMENTI IZ ANALIZE VOJNE V SLOVENIJI 201 Marjan Malešič UVOD Spodbudo za razčlembo vojne v Sloveniji junija in julija 1991 so predstavljali izje- mno zanimivi izsledki raziskovalnega projekta Slovenski vojak: pripadniki TO med oboroženim spopadom v Sloveniji*, ki je bil izveden nekaj mesecev po kon- cu omenjene vojne. Značilnost zasnove raziskovalnega projekta Analiza vojne v Sloveniji1 je bila velika ambicioznost raziskovalcev glede obsega tematike, ki bi jo obdelali, in ciljev, ki bi jih z izvedbo projektov dosegli. O tem pričajo temeljno izhodišče projekta, predstavitev problema ter hipotetični in metodološki okvir projekta, ki jih bom v nadaljevanju navedel iz prijave raziskovalnega projekta. Najprej o temeljnem izhodišču projekta: “Projekt ‘Analiza vojne v Sloveniji’ bo v izhodišču proučil vzroke za vojno in vo- jaško-politične priprave nanjo. Sledila bo razčlemba poteka vojnih dejstvovanj in temeljnih značilnosti vojskovanja ter v tem okviru dejavnikov oboroženega boja in odpora nasploh. V tem kontekstu bomo obravnavali tudi obveščevalno dejav- nost, zaledno oskrbo, disciplino, moralo in odgovornost. Nadalje bi proučili prvi- ne civilne obrambe, zunotraj nje še posebej civilno zaščito, psihološko obrambo (informativno-propagandno dejavnost) ter neoborožene oblike upiranja agresiji. Že sedaj lahko nakažemo vsebinski koncept, ki bo hkrati podlaga za oblikovanje temeljnih indikatorjev in indikatorskih skupin: – vojaško-politične priprave na vojno (strateški cilji Jugoslovanske armade ob agresiji na RS; strateško presenečenje ali pričakovana agresija; pripravljenost Jugoslovanske armade na eni ter enot Teritorialne obrambe in policije na drugi strani); – potek vojne v Sloveniji (časovni in prostorski vidik; stopnja angažiranosti obo- roženih sil; taktični, operativni in strateški posegi; značilnosti bojnega dejstvo- vanja Jugoslovanske armade; značilnosti bojnega dejstovanja TO in policije; značilnosti uporabe posameznih zvrsti in rodov oboroženih sil; planiranje in vodenje [poveljevanje] vojnih operacij); – dejavniki vojne (oborožene sile; prebivalstvo; prostor, čas, vreme; materialno- tehnični dejavnik); – obrambne aktivnosti (oborožen boj; blokade komunikacij; civilna obramba: ci- vilna zaščita, delovanje gospodarstva /gospodarska obramba/, delovanje admi- * Glej A. Grizold (ur.), Razpotja nacionalne varnosti, FDV, Ljubljana 1992. 1 V projektni skupini so poleg avtorja prispevka sodelovali dr. Ljubica Jelušič, dr. Anton Grizold, mag. Igor Kotnik, Maja Garb in podiplomski študenti obramboslovja Anton Bukovnik, Valter Vrečar, Igor Tričkovič, Andrej Sotlar in Aleš Lebar. 202 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji nistrativno-političnih funkcij države, neoboroženo upiranje agresiji, informa- tivno-propagandna dejavnost /psihološka obramba/, obveščevalna dejavnost); – zunanji dejavniki vojne (vpletenost jugoslovanskih republik, Evropska skup- nost, Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi, NATO, Zahodnoevrops- ka unija, Organizacija združenih narodov, svetovne velesile); – analiza mirovnih prizadevanj; – psihološka analiza vojne (psihološki dejavniki nastanka, poteka in konca voj- ne; psihološke zakonitosti vojnega dogajanja; psihološki pojavi v vojnih ra- zmerah)” Tako zastavljenemu vsebinskemu delu je sledil hipotetični okvir projekta: “Splošni hipotetični okvir projekta ‘Analiza vojne v Sloveniji’ vsebuje tri med se- boj povezane razsežnosti, ki zadevajo izid (posledice) oboroženega spopada, vlo- go internih in eksternih dejavnikov poteka spopada ter kulturno-civlizacijski vi- dik vojne. Vojna v Sloveniji predstavlja zaključno (nasilno) fazo dveh procesov, ki sta v Sloveniji intenzivno potekala konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let, in sicer procesa osamosvajanja Slovenije iz Jugoslavije na podlagi pravice naroda do samoodločbe ter procesa spreminjanja temeljnih odnosov v družbi oziroma pre- hoda družbe iz socialističnega sistema v sistem političnega (strankarskega) plura- lizma in tržnega gospodarstva. Na izid oboroženega spopada so vplivali tako notranji kot zunanji dejavniki. Notranje dejavnike lahko razdelimo v dve skupini. Prvo skupino predstavljajo ob- jektivni dejavniki, kot so neobstoj ozemeljskih zahtev s strani drugih jugoslovan- skih republik do Slovenije. Drugo skupino predstavljajo subjektivni dejavniki, kot so plebiscitarna odločenost Slovencev za vzpostavitev samostojne države, re- lativna enotnost političnih voditeljev glede ciljev osamosvojitve ter priprave na zavarovanje pravice do samoodločbe, tudi z nasilnimi sredstvi. Zunanji dejavniki vojne v Sloveniji pa so bili predvsem drža drugih jugoslovanskih republik (razen Srbije in Črne gore) ter politika Evropske skupnosti in posameznih držav članic te skupnosti. Vojna v Sloveniji je zarezala v kulturno-civilizacijsko bit Slovenstva in v tem smislu predstavlja določeno diskontinuiteto glede na prejšnja obdobja. Posledice so poskusi mitologizacije vojne, vzpostavitev predstave o Slovencu vojščaku kot pomembne značilnosti njegove narave, obujanje vojaške zgodovine Slovencev in poveličevanje nekaterih dogodkov iz preteklosti (pri tem se vojaška zgodovina Slovencev v drugi svetovni vojni kaže kot ‘siva lisa’), postavljanje začetka zgodo- vine Slovencev v leto 1991 ipd. Poleg globalnih upošteva projekt tudi parcialne razsežnosti vojne v Sloveniji, ki pa bodo ustrezno vlogo dobile v izvedenih hipotezah.” In na koncu še metodološki okvir projekta: “Znanstvenega raziskovalnega projekta ‘Analiza vojne v Sloveniji’ bi se lotili z različnimi družboslovnimi metodami, pač odvisno od konkretnega izseka pred- meta preučevanja in ciljne skupine oziroma narave gradiva. Glede na to se ustre- 203 Marjan Malešič zne metode uvrščajo v tri različne pristope, in sicer v analizo (obrambne) politike, analizo vsebine dokumentov in objektivnih podatkov ter v analizo mnenj respon- dentov, zbranih s pomočjo ankete in intervjuja. Prva dva pristopa sodita na pod- ročje kabinetskega preučevanja, tretji pristop pa na področje terenskega razisko- vanja. Za analizo (obrambne) politike bi uporabili kombinacijo dveh pristopov k ana- lizi politike, in sicer kronološkega in sektorizacijo politike. Kronologija zajema trasiranje razvoja politike s poudarkom na vzorcih kontinuitete in spremembe ter umešča obrambno politiko proučevanih držav v časovni kontekst. Sektorizacija politike pa nam omogoča vpogled v relativno zaprt krog delanja obrambne politi- ke. Kombinacijo obeh pristopov bi lahko imenovali “analiza režima”, ki omogoči identificirati distinkcijo med obrambnimi “režimi”, ki jih označujejo kontinuiteta politike in političnih prepričanj in ki jih ločujejo obdobja kriz in prehodov. S pomočjo analize vsebine različnih dokumentov (normativnih, političnih, vo- jaških, civilnodružbenih) ter analize delovanja množičnih občilih bi prišli do kva- litativnih spoznanj, ki označujejo dogodke v vojni za Slovenijo. Temu bi dodali še kvantitativno analizo različnih statističnih podatkov. Pomemben del empirične evalvacije predmeta preučevanja bi predstavljal mnenjski del raziskave. S pomočjo ankete in poglobljenega intervjuja bi preučili mnenja in stališča različnih ciljnih skupin o obravnavanem dogodku. Ciljne sku- pine bi bile pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in policije; starešine jugo- slovanske armade, ki so prešli na slovensko stran; slovenski vojaki, ki so prebegli ali so bili odpuščeni iz jugoslovanske armade neposredno pred vojno, med njo ali po njej ter slovenski politiki, visoki vojaški poveljniki in upravni delavci.” Na tak način ponazorjena ambicioznost projekta Analiza vojne v Sloveniji se je razblinila ob prvem stiku s finančno stvarnostjo v naši raziskovalni sferi. Ob prvi prijavi projekta leta 1992 je bil le-ta kompleksno zastavljen, vendar je po dveh letih mukotrpnega iskanja financerja in sofinancerja raziskovalcem ostala možnost fragmentarnega posega v izrazito obsežno tematiko. To pomeni, da delo pri tem projektu še zdaleč ni končano in da bo vojna v Sloveniji tudi v prihodnje izziv za raziskovalce različnih znanstvenih profilov. Vsebina projekta se v osnovi ni spremenila, zaradi omenjene okrnjenosti pa smo bili prisiljeni znotraj zamišljenega in razčlenjenega prednostno poudariti ne- katere vsebinske sklope. Osredotočili smo se predvsem na naslednje: – vpliv mednarodnih dejavnikov na potek vojne v Sloveniji, – analiza obrambne politike Republike Slovenije med osamosvajanjem države, – ekonomsko vojskovanje med osamosvajanjem države, – psihosocialna analiza človeškega dejavnika v vojni, – vloga slovenske policije pri obravnavanju vojnih ujetnikov. Poglabljanje posameznih tematskih sklopov nam je omogočil kronološki popis dogodkov neposredno pred vojno v Sloveniji, med njo in po njej, ki smo ga po- stavili v izhodišče analize. Poleg tega smo dokončali bibliografski podprojekt 1987–1994 na temo vojne v Sloveniji. Podprojekt je podlaga za nadaljnje razisko- vanje vojne v Sloveniji, posebej za analitično poglabljanje vojaške obrambe, ki ji dosedanja analiza posveča manjšo pozornost. 204 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji Poglejmo v nadaljevanju temeljne ugotovitve, kot jih je ponudila analiza posa- meznih vsebinskih sklopov, z opombo, da bodo podrobnejši prikazi izsledkov analize objavljeni v znanstvenih in strokovnih revijah. KRONOLOGIJA (Igor Kotnik, Maja Garb) V izhodišče kronološkega pregleda dogodkov med vojno v Sloveniji smo postavili pomembne politične in varnostne dogodke v Jugoslaviji od leta 1987 naprej. Za te dogodke smo v projektni skupini menili, da so naznanjali zaostrovanje splošne krize v Jugoslaviji in začetek procesa osamosvajanja republike Slovenije (leta 1987 so se takšni dogodki začeli vrstiti pogosteje kot prejšnja leta). Šele nato smo obdelali za Slovenijo bistvena dogajanja po razglasitvi samostojnosti in neodvi- snosti 25. junija 1991. Ker je osrednji predmet raziskovanja vojna v Sloveniji, smo se odločili, da dokaj podrobno prikažemo potek bojnih dejstvovanj med enotami Jugoslovanske armade in Teritorialne obrambe, kronologijo pa končuje- mo z odhodom Jugoslovanske armade z ozemlja Republike Slovenije 25. oktobra 1991. Kronologija je nastajala na podlagi več virov, pri čemer smo skušali najti čim bolj avtentične in še ne neobdelane oziroma takšne, ki prikazujejo dogodke čim bolj nevtralno. Zaradi tega smo se izogibali publikacijam, ki jih uvrščamo med “spominske”, čeprav bi v njih lahko našli podrobno kronologijo dogajanj med vojno v Sloveniji. Kronološki zapis dogodkov ima vidno vlogo znotraj celotnega projekta, saj je temeljno časovno ogrodje za analizo različnih vidikov vojne v Sloveniji. VPLIV MEDNARODNIH DEJAVNIKOV NA POTEK VOJNE V SLOVENIJI (Igor Tričkovič) Analiza pomembnih mednarodnih subjektov in dogodkov na mednarodnem pri- zorišču, ki so bili povezani s procesom osamosvajanja Slovenije je pokazala, da je bil vpliv mednarodnih dejavnikov na osamosvajanje Slovenije izjemno velik. Me- dnarodni dejavniki so bili pomembni sooblikovalci razmer na tleh tedanje Jugo- slavije ter so občutno vplivali na tok dogajanja in izid političnih in vojaških pro- cesov. Analiza vpliva mednarodnih dejavnikov pa kaže predvsem naslednje: 1. Vse v konflikt vpletene strani so svoje politično, vojaško in diplomatsko delova- nje v veliki meri prilagajale aktualnim stališčem pomembnih mednarodnih dejav- nikov in stanju v tedanjem mednarodnem sistemu. Prav tako so bile številne po- teze vseh v konflikt vpletenih strani močno pod vplivom mednarodnih dejavni- kov in bi te brez njihovega vpliva in intervencij najverjetneje delovale drugače. 2. 205 Marjan Malešič Mednarodni dejavniki so dali pobudo za celo vrsto ključnih dogajanj in procesov, ki se brez njihovega posredovanja najverjetneje ne bi odvijali oziroma bi bili za- snovani precej drugače (zagrebška sestanka, brionski sestanek, razne komisije, oblikovane za obvladovanje krize v Jugoslaviji itd). 3. O pomenu in vplivu med- narodnih dejavnikov priča tudi izjemno intenzivna diplomatska dejavnost vseh v konflikt vpletenih strani med desetdnevno vojno. Dogodki v procesu osamosvajanja Slovenije in med desetdnevno vojno se to- rej nikakor niso odvijali neodvisno in mimo zunanjega vpliva. To lahko pripiše- mo predvsem dejstvu, da so se mednarodni dejavniki zaradi vrste razlogov dokaj dejavno angažirali pri razpletanju jugoslovanskega klobčiča. Vpliv mednarodnih dejavnikov se je kazal predvsem v naslednjih oblikah: 1. Nekateri zunanji dejavniki so s svojo podporo centralističnim silam v Jugosla- viji v začetnih fazah osamosvajanja Slovenije oziroma v obdobju pred deset- dnevno vojno v Sloveniji posredno opogumili Jugoslovansko armado (JA) in zvezno vlado k oboroženi agresiji zoper slovensko samostojnost. 2. Odločno zavračanje uporabe oborožene sile za razreševanje notranjih sporov in pritisk mednarodnih dejavnikov na zvezne institucije SFRJ med desetdnev- no vojno sta pomembno prispevala k relativno hitri razrešitvi konflikta in umi- ritvi razmer ter sta preprečila stopnjevanje spopada, s katerim je grozil jugo- slovanski vojaški vrh. Prav tako sta posredno prispevala tudi k umiku Jugoslo- vanske armade iz Slovenije. 3. Odločno zagovarjanje pravice narodov do samoodločbe in močna podpora Slo- veniji v njenih prizadevanjih za pridobitev samostojnosti nekaterih mednarod- nih subjektov (predvsem Vatikana, Nemčije in Avstrije) sta izredno ugodno vplivala na osamosvajanje Slovenije. Za Slovenijo je to predstavljalo močno moralno oporo in je pomembno vplivalo na spreminjanje stališč drugih me- dnarodnih dejavnikov do samostojnosti Slovenije ter je v končni fazi pripeljalo do mednarodnega priznanja Slovenije. 4. Mednarodni dejavniki so imeli ključno vlogo pri prenosu konflikta z vojaškega na diplomatsko področje. Spodbujali so ustavitev oboroženih spopadov, vzpo- stavitev premirja ter doseganje različnih dogovorov in sporazumov. Medna- rodni subjekti so bili nato tudi osrednji dejavnik, ki je nadzoroval izvajanje sprejetih sporazumov in dogovorov in tako preprečeval morebitno obnovitev sovražnosti. Pomemben vpliv na osamosvajanje in desetdnevno vojno v Sloveniji so imeli tudi procesi in okoliščine, ki so potekali v mednarodnem okolju, pri čemer se mi- sli predvsem na ideološko in politično kapitulacijo “Vzhoda” na pariškem sestan- ku KVSE novembra 1990, razpad ZSSR in Varšavskega sporazuma, razpad socia- lističnih sistemov v Vzhodni Evropi ter popuščanje napetosti med nekdanjimi nasprotniki, predvsem obema jedrskima velesilama. Odhod JA iz Slovenije bi lahko označili kot točko, na kateri se je osamosvaja- nje Slovenije uspešno končalo, ta dogodek pa je za analizo pomemben še zaradi enega razloga. Odločitev predsedstva SFRJ o odhodu JA iz Slovenije je brez dvo- ma pomembno vplivala na spremembe v stališčih zahodnih držav, do neodvisno- 206 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji sti Slovenije. Vendar pa je veliko pomembnejši vpliv, ki je deloval v nasprotni smeri, kar pomeni, da so stališča zahodnih držav pomembno vplivala na odloči- tev zveznega predsedstva o odhodu JA iz Slovenije. Čeprav so članice ES v začet- ku jugoslovanske krize sprejele stališče, da je treba jugoslovansko federacijo ohraniti, pa je njihovo zavzemanje za spoštovanje temeljnih civilizacijskih norm veliko prispevalo v boju Slovenije za samostojnost. Poudarjanje, da je spore treba reševati s pogajanji, še posebej pa njihovo brezpogojno zavračanje uporabe sile za razreševanje notranjepolitičnih konfliktov, so prispevali velik delež k relativno hitremu koncu vojne v Sloveniji, še posebej pa so preprečili stopnjevanje spopa- dov, s katerim je grozil jugoslovanski vojaški vrh. Evropska skupnost je bila mor- da v imenu ohranitve jugoslovanske federacije v začetku še pripravljena podpira- ti tedanjega predsednika zvezne vlade Anteja Markovića in zvezne institucije. Na noben način pa, kot se je pokazalo kasneje med vojno, ni bila pripravljena toleri- rati uporabe vojaške sile za razreševanje notranjepolitičnih sporov ter stopnjeva- nje spopadov, ki je grozilo v prvih dneh vojne in brez katerega JA v Sloveniji ne bi mogla doseči svojih ciljev. Če torej JA in drugi zvezni organi niso hoteli priti v oster konflikt z mednarodno skupnostjo, so v Sloveniji morali iskati drugačne možnosti, kot je bila gola vojaška sila. To dejstvo pa je kasneje poleg nekaterih drugih dejavnikov brez dvoma pomembno vplivalo na odločitev predsedstva SFRJ o umiku JA iz Slovenije. ANALIZA OBRAMBNE POLITIKE MED OSAMOSVAJANJEM SLOVENIJE (Valter Vrečar) Za sodobni svet, še zlasti za evropske razmere, je izbruh vojne predvsem neuspeh politike. Zato je nesmiselno zastavljati vprašanje, kdo je v pretekli vojni zmagal ali pa kdo bi lahko zmagal, kajti vojna je v prvi vrsti poraz za vse vpletene. Analiza vojne v Sloveniji mora med drugim odgovoriti na vprašanje: “Katere politike so bi- le nesposobne in neuspešne, da je zaradi tega v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji prišlo najprej do izrednega stanja na Kosovu, da je prišlo do spopadov med Srbi in Hrvati v Kninski krajini in da je prišlo do vojaškega spopada med Ju- goslovansko ljudsko armado in Teritorialno obrambo Republike Slovenije?” Vojna za samostojno in neodvisno Slovenijo od 26. junija do 8. julija 1991 je razkrila predvsem neuspeh politike jugoslovanskih zveznih organov in neuspeh politike jugoslovanskih osamosvajajočih se republik na eni ter neuspeh svetovne in evropske politike na drugi strani. Morda je začetna evropska in še zlasti ame- riška posredna podpora hitri vojaški rešitvi res izhajala iz prepričanja, da se Slove- nija ne bo branila, in iz občutka, da bodo tanki lahko zagotovili razveljavitev odlo- čitve o samostojnosti in neodvisnosti ali vsaj moratorij nanjo. Neuspeh modela za razreševanje krize se je kazal predvsem v napačni presoji razmerja sil, sposobno- sti Jugoslovanske armade in odločenosti Slovenije, da se z vsemi sredstvi upre agresiji, skozi katero se je kazal predvsem neuspeh jugoslovanske politike. 207 Marjan Malešič Vojna je bila nedvomno tudi izraz neuspeha republiških in nacionalnih politik. Vrsta predpostavk se je izkazala za neuresničljive, med drugim: – da je iz Socialistične federativne republike Jugoslavije mogoče napraviti zvezo samostojnih držav, ne da bi pri tem nastali uničujoči konflikti, – da je nespremenljivost notranjih meja vsesplošen in jasen pogoj rešitve jugo- slovanske krize, – da je Jugoslavijo mogoče razdeliti na “demokratične” in “bizantinske” države, – da bodo iz večnacionalne države nastale nacionalne države po reformni in mir- ni poti. Nedvomno pa je agresija na Republiko Slovenijo pokazala, da je bila strateška usmeritev obrambne politike pri vzpostavljanju obrambnega in zaščitnega siste- ma v Republiki Sloveniji pravilna. Usmeritev je izhajala iz dejstva, da mora biti med osamosvajanjem izvedena tudi reforma sistema splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, vendar da se pri tem ne poruši vse obstoječe in s tem og- rozi učinkovitost obrambnega in zaščitnega sistema. Iz nekdanjega koncepta splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite so bile odstranjene politične in ideološke primesi, hkrati pa je bil dan poudarek kakovosti in ne količini obramb- nih sil. Agresija na Slovenijo je tako pokazala, da sta usklajeno delovala tako obrambni kot zaščitni sistem in da je sodelovanje obeh “sestavin oboroženih sil”, se pravi Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve, potekalo dokaj usklajeno. Odločilni dejavniki uspešnega odpora proti agresiji kot posledice ustrezne obrambne politike so bili predvsem naslednji: – pripravljenost obrambnega in zaščitnega sistema je izhajala iz pravočasno sprejetih zakonskih in ustavnih norm na tem področju, – reorganizacija Teritorialne obrambe in razdelitev Slovenije na pokrajine in območja sta omogočili uspešno vodenje in poveljevanje, – samoiniciativnost, ki se je kazala v velikih pooblastilih poveljnikov pokrajin in območij, da akcije izvajajo tam, kjer so po lastni presoji ugotovili, da bodo ak- cije uspešne, – natančni podatki o napadalcu, moralnem stanju v njegovih enotah, oborožitvi in namerah, – usklajeno delovanje Teritorialne obrambe in organov za notranje zadeve ter se- stavin civilne obrambe. EKONOMSKO VOJSKOVANJE (Marjan Malešič) Uvod Pregled različnih teoretičnih opredelitev ekonomskega vojskovanja pokaže, da temeljne razlike pri opredeljevanju ekonomskega vojskovanja izhajajo iz njego- vega namena.2 Če je namen z ekonomskimi sredstvi vojaško oslabiti nasprotni- 208 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji ka, govorimo o ekonomskem vojskovanju, če je namen sprememba političnega vedenja države – objekta, govorimo o ekonomskih sankcijah. Nadalje, razlike so glede ciljev in sredstev. Če so cilji ekonomski, govorimo o ekonomskem vojsko- vanju ne glede na uporabljena sredstva oziroma ekonomsko vojskovanje je zgolj tisto, ki uporablja ekonomska sredstva. Na tej točki postane zagata popolna, kajti če opredelimo ekonomsko vojskovanje s pomočjo ciljev, zajamemo tudi vojaška sredstva, tako da bombardiranje ekonomskih zmogljivosti nasprotnika pomeni ekonomsko vojskovanje. Pri ciljih je problematično tudi to, da niso vedno eko- nomski, so tudi politični in vojaški, čeravno jih uresničujemo z vplivom na eko- nomske zmogljivosti države – objekta. Če pa pri opredelitvi ekonomskega voj- skovanja vztrajamo pri ekonomskih sredstvih, izgubimo koncept blokade, ki se izvaja z vojaškimi sredstvi in je bila v preteklosti prevladujoča oblika ekonomske- ga vojskovanja. Nemara je treba ločevati med ukrepom in načinom izvajanja tega ukrepa. Na primer, proti neki državi mednarodna skupnost razglasi popoln eko- nomski bojkot in embargo, ki ga izvaja tudi s pomočjo pomorske, rečne in zračne blokade ter nadzora kopenskih meja. V tem primeru je blokada zgolj tehnika izvajanja določenega ekonomskega ukrepa in potemtakem za analizo ni izgublje- na. Torej je delna rešitev zagate v postavitvi mejnika med aktivno in pasivno upo- rabo vojaških sredstev, kar bi pomenilo, da je vojskovanje, pri katerem je cilj ekonomski, sredstva pa so vojaška, vendar ne aktivno uporabljena, še vedno eko- nomsko vojskovanje. Naj na koncu tega razmišljanja ugotovim, da te teoretične dileme niso bile usodne za našo empirično analizo, saj govorimo o ofenzivnih in defenzivnih ekonomskih ukrepih, ki so jih vpleteni subjekti izvajali v času osa- mosvajanja Slovenije. V nadaljevanju poglejmo, kako so med osamosvajanjem Slovenije, torej tudi v vojni za Slovenijo in neposredno po njej, delovali ofenzivni in defenzivni ukrepi ekonomskega vojskovanja. Ofenzivni ekonomski ukrepi Srbije proti Sloveniji V letih neposredno pred vojno v Sloveniji kaže omeniti srbski bojkot slovenskih izdelkov in storitev in gospodarsko blokado, uvajanje taks za slovensko blago in vdor v denarni sistem takratne zvezne države. V čas vojne in neposredno po njej pa lahko uvrstimo konfiskacijo slovenskega premoženja v Srbiji in Črni gori – to- varn, trgovin, lokalov, skladišč, prevoznih sredstev in blaga na njih ter odkup dolgov nekdanje države, za katere pri upnikih velja solidarnostna klavzula, na se- kundarnem trgu po nizki ceni in z možnostjo kasnejše izterjave dolgov od drugih nekdanjih jugoslovanskih republik po normalni ceni. a. Bojkot in (gospodarska) blokada Slovenije Republiška konferenca SZDL Srbije je po neuresničenem “mitingu resnice”, ki naj bi bil 1. 12. 1989 v Ljubljani, pozvala “vse inštitucije in vse delovne organiza- cije, naj prekinejo vse zveze s Slovenijo, ker so v njej poteptane temeljne človeko- 2 Več o tem v: Marjan Malešič, Ekonomsko vojskovanje: koncept in učinkovitost, Teorija in pra- ksa, 7-8/1995, str. 646–658. 209 Marjan Malešič ve pravice in svoboščine”. Sledil je poziv Gospodarske zbornice Beograda, ki ugo- tavlja, da so slovenske oblasti preprečile pot resnice o Kosovu do slovenskega na- roda, s čimer je praktično onemogočeno in prekinjeno gospodarsko sodelovanje. Poziva k prekinitvi vseh odnosov beograjskih delovnih organizacij s slovenskim gospodarstvom, “dokler ne bodo ustvarjene razmere za skupno življenje in ena- kopravne gospodarske odnose”. Drugi del citiranega stavka je temeljil na predpo- stavki, da Slovenija gospodarsko izkorišča Srbijo. Ekonomski odnos Srbije in Slo- venije so srbske oblasti tolmačile malodane kot odnos med kolonijo in kolonialno metropolo. Po slabih dveh mesecih blokade je bila Slovenija po podatkih republiškega Izvršnega sveta oškodovana že za 1,5 % družbenega proizvoda, ker pa so bile po- sledice blokade večplastne, je bilo pričakovati petodstotno zmanjšanje družbene- ga proizvoda. Ker blokada ni pojenjala, je bilo treba razmišljati o protiukrepih, še posebej zato ker je Srbija izvajala blokado tam, kjer je utrpela najmanj škode. Ob izteku tretjega meseca blokade je slovenska vlada sprejela naslednje ukrepe: – neporavnava tistega dela revalorizirane obveznosti do sklada federacije za manj razvite za leto 1988, ki naj bi ga dobilo Kosovo, – neplačevanje akontacij tekočih obveznosti (1989), ki naj bi jih iz istega sklada dobilo Kosovo, – zmanjšanje kotizacije Slovenije za proračun federacije za 15 %, torej za toliko, kolikor je proračun namenjal gospodarskim posegom v Srbiji, – prenehanje plačevanja deleža za solidarnostno pokrivanje škode, ki jo je po- vzročilo neurje s točo v Vojvodini leta 1987, – nepodpis dogovora o solidarnosti za odpravo posledic poplav v Srbiji leta 1988, – priporočilo oškodovanim podjetjem, naj na sodiščih vložijo tožbe za povrnitev škode, – nalog Službi družbenega knjigovodstva, naj ne upošteva morebitne blokade republiškega proračuna s strani zveznih organov. b. Takse na slovensko blago Oktobra 1990, skoraj eno leto po uvedbi blokade proti Sloveniji, je Srbija začela razmišljati o novih gospodarskih ukrepih, ki jih je tudi sprejela. Šlo je za posebne takse za tista srbska podjetja, ki so kupovala slovenske izdelke, in sicer zaradi “zaščite gospodarskih interesov Srbije” in “zaščite svojih potrošnikov”. Tako kot v primeru bojkota in blokade je bil tudi ta ukrep v koliziji z zveznimi predpisi in z ekonomsko politiko zvezne vlade. V Sloveniji so srbski ukrepi spodbudili uvaja- nje potez gospodarske samostojnosti, hkrati pa so slovensko in mednarodno jav- nost prepričevali v srbsko demontažo skupne države, čeravno so se srbske obla- sti na deklarativni ravni zavzemale za obstoj Jugoslavije. c. Vdor v denarni sistem države Konec decembra 1990 je Srbija nepooblaščeno vdrla v finančni sistem zvezne države. Srbska skupščina je sprejela tajni zakon o najetju posojila pri narodni banki te republike iz primarne emisije, in sicer v višini 1 milijarde 403 milijone 210 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji dolarjev (po tedanjem tečaju). Denar naj bi porabili za povečanje likvidnosti bank in za izplačilo pokojnin. Znesek je predstavljal polovico vseh predvidenih posojil bankam iz primarne emisije za leto 1991 na ravni zvezne države. Uresničitev za- kona o najetju posojila iz primarne emisije je pomenila pritisk na inflacijo, pre- razdelitev dohodka, ogrozitev deviznih rezerv države in s tem onemogočanje gos- podarske politike za leto 1991 in programa gospodarske reforme. Zvezna vlada se je odzvala deset dni po vdoru v denarni sistem države in s posredovanjem Narodne banke Jugoslavije sprejela naslednje sklepe: – začasna ustavitev kreditiranja iz primarne emisije, – začasna ustavitev intervencije s prodajo deviz na enotnem deviznem trgu, – začasna ustavitev operacij, ki jih izvaja na trgu denarja in vrednostnih papir- jev. Slovenska vlada se je odzvala tako, da je osamosvojila davčni sistem in prev- zela zvezne carinske pristojnosti ob dopuščanju obstoja carinske unije ter vplače- vanja kotizacije v zvezni proračun, ki bi zadostovala za minimalno delovanje zvezne uprave in JLA, in sicer za natančno določene in ovrednotene naloge. Zelo resno je pripravljala denarno osamosvojitev (pri tem ne gre pozabiti, da je bil finančni vdor opravljen neposredno po plebiscitu o samostojnosti in neodvisno- sti Slovenije). Skupaj s Hrvaško je tudi sklenila, da po 28. 12. 1990 ne bo več pri- znavala novih dolgov, ki bi jih najela federacija, in zahtevala razmejitev finančnih sredstev pa tudi notranjih in zunanjih dolgov. Finančni škandal je negativno odjeknil tudi v tujini, čeravno je srbska vlada obljubila, da bo denar vrnila do konca januarja 1991. č. Zaplemba slovenskega premoženja Zaplemba slovenskega premoženja v Srbiji se je začela marca 1991, se nadaljeva- la med vojno v Sloveniji in po njej. Potekala je pod pretvezo lastninjenja podjetij. Prva dva primera sta bila Resnik promet (prej Radenska) in Golftours (prej SAP Turbus). Resnici na ljubo je treba povedati, da so se zaplembe slovenskega pre- moženja odvijale tudi v drugih republikah, predvsem v Črni gori pa tudi v Bosni in Hercegovini (še posebej v predelih z večinskim srbskim prebivalstvom, na primer v Bosanski krajini s središčem Banjaluko) in na Hrvaškem. V tem času je vojskovanje med gospodarstvoma Srbije in Slovenije prešlo v sklepno fazo. Defenzivni ekonomski ukrepi v vojni Prvi ukrep gospodarske obrambe v vojni za Slovenijo, ki je imel tudi psihične po- sledice, je bil izklop električne energije in telefonskih zvez vsem vojaškim objek- tom JLA v Sloveniji, razen vojaškim zdravstvenim ustanovam. Značilen je bil tudi ukrep omejitve dostopa častnikom JLA v industrijske objekte namenske (vo- jaške) proizvodnje. V kontekstu gospodarske obrambe lahko obravnavamo tudi zaseg oklepnih transporterjev iz mariborske tovarne TAM, ki so bili namenjeni JLA, in prevzem nadzora nad letenjem v slovenskem zračnem prostoru, ki ga je 211 Marjan Malešič izvedlo Ministrstvo za promet in zveze, tako da je s posebno izjavo pridobilo na svojo stran zaposlene pri nadziranju letenja. To so bili najpomembnejši ukrepi na državni ravni.3 Ekonomska mobilizacija kot prehod družbe in njenega gospodar- stva iz mirnodobnih v vojne razmere pa zaradi kratkotrajnosti spopada ni prišla do izraza, čeravno so na lokalni ravni v podjetjih sprejemali določene ukrepe eko- nomske obrambe. Sklep Če na koncu spregovorimo o ciljih in učinkih srbskih gospodarskih sankcij in slo- venskih protiukrepih z vidika teoretičnega koncepta, ki smo ga razvili za potrebe raziskave, je treba ugotoviti, da smo bili, kar zadeva Slovenijo, kratkoročno priča negativnim ekonomskim učinkom. Enako velja za Srbijo in zvezno državo. Politi- čni cilji, zaradi katerih so bili ofenzivni ekonomski ukrepi uvedeni, pa niso bili uresničeni. Ravno nasprotno. Srbska (gospodarska) blokada je imela za Slovenijo dolgoročno gledano tudi pozitivne posledice, med njimi pospešitev razmišljanja slovenskih oblasti o gospodarski samostojnosti republike (na primer sklepi slo- venske skupščine v začetku marca 1990 in memorandum slovenske vlade januar- ja 1991) in preusmeritev gospodarstva na zahtevnejše, predvsem zahodne trge. Izhodiščna podmena raziskave, da “vojskovanje” na gospodarskem področju izhaja iz razmerja med gospodarsko močjo določene države in njeno nacionalno varnostjo, se je v celoti potrdila. Vse teoretične šole, ki se ukvarjajo s politično ekonomijo nacionalne varnosti, ugotavljajo izrazito korelacijo med ekonomskim stanjem določene države in njeno nacionalno varnostjo.4 Pomen omenjenega odnosa se zrcali v ekonomskem vojskovanju, ki ga država ali skupina držav izva- ja proti drugi državi ali skupini držav. Tako se je razvilo več oblik ekonomskega vojskovanja (ekonomske sankcije, kontrabant, bojkot, blokada, embargo, pred- kupne pravice, “črna lista”, konfiskacija...), ki pa imajo kot samostojno sredstvo pritiska omejeno vrednost. Analiza pokaže, da je prisila, ki jo lahko razvijemo z ekonomskim vojskovanjem kot samostojnim sredstvom pritiska na določeno državo, premajhna, da bi dosegli želeni cilj. Cilj pa je povzročanje oblastnega ne- ravnovesja v državi žrtvi in posledično politična sprememba, ki bi vplivala na ve- denje države žrtve v zvezi z določenim dogodkom ali procesom. Torej je pomanj- kanje prisile vzrok relativne neučinkovitosti ukrepov ekonomskega vojskovanja, ki imajo po mnenju teoretikov ekonomskega vojskovanja večjo vrednost v kom- binaciji z drugimi oblikami pritiskov, še posebej z vojaškimi. Analiza razkrije, da učinkovitost ofenzivnih ekonomskih ukrepov relativizirajo tudi defenzivni ekonomski ukrepi, ki jih uveljavi država žrtev. Ti ukrepi omogo- čajo racionirano porabo materialnih dobrin v daljšem obdobju in organiziranje kmetijske in industrijske proizvodnje v kriznih razmerah ter s tem bolj ali manj 3 Več o tem v: Marjan Malešič, 1994, Civilna obramba sodobnih držav, Ljubljana: FDV, str. 105–128 in 283–284). 4 Več o tem v Marjan Malešič, Tri teoretične perspektive sodobne varnosti, Javnost/Public, 4/1994, str. 97–104. 212 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji redno preskrbo prebivalstva in obrambnih subjektov. Defenzivni ekonomski ukrepi tudi zmanjšujejo negativne ekonomsko-socialne posledice vojne in poveč- ujejo možnosti za preživetje družbe v kriznih razmerah. PSIHOSOCIALNA ANALIZA ČLOVEŠKEGA DEJAVNIKA V VOJNI (Aleš Lebar) Temeljna težava, ki nastopi pri analiziranju odvisnosti bojne sposobnosti in pri- pravljenosti za bojevanje vojaka od njegove psihološke priprave, nastane pri pri- merjavi spremenljivk, saj je skoraj nujno, da so te spremenljivke empirično pre- verljive. Težava se pojavi pri preverjanju bojne sposobnosti, saj tu lahko ugotovi- mo le, ali so vojaki taktično, tehnično in telesno usposobljeni oziroma ali so bili uporabljeni pravilni postopki za doseganje usposobljenosti, ki se pokaže šele v boju. Zaradi kompleksnosti boja oziroma zaradi velikega števila najrazličnejših de- javnikov, ki nanj vplivajo, je težko vnaprej izmeriti uspeh neke bitke ter nato ov- rednotiti dejavnike, ki so vplivali na njen izid. Seveda je zmeraj mogoča neka splošna presoja o večjem vplivu tega ali onega dejavnika (motivacija, izurjenost) na izid bitke, vendar pa nam te presoje ne pokažejo realne slike dogajanja. Bojno sposobnost, ki jo razumemo kot tehnično in taktično usposobljenost ter psihofizično pripravljenost, lahko realno ocenimo le skozi bojno učinkovitost (boj), pri čemer je težko ločiti kvalitativne in kvantitativne dejavnike. V raziskavi Analiza vojne v Sloveniji smo dodatno statistično obdelali podatke iz uvodoma omenjene raziskave Slovenski vojak: pripadniki TO med oboroženim spopadom v Sloveniji, saj podatki kažejo pravilnost ali nepravilnost postopka. Na tem mestu izsledkov ne bomo interpretirali v širšem kontekstu niti ne bomo analizirali, ali so bile takratne priprave primerne in učinkovite ter kakšni so ra- zlogi za pravilno ali nepravilno usmeritev na vojaške in bojne dolžnosti. Bolj je zanimivo, ali pravilno/nepravilno izvajanje dela tehnične priprave (do- delitev orožja, za katero je bil vojak izurjen) vpliva in v kakšni meri na bojno spo- sobnost in pripravljenost za bojevanje. Predpostavljamo, da se vojak, ki ni bil us- posobljen za uporabo določenega orožja, ne čuti pripravljenega in izurjenega za oboroženi boj. Na osnovi Hi-kvadrata (0,000) je razvidna statistično značilna povezanost med pravilnim ali nepravilnim dodeljevanjem orožja in oceno pripravljenosti in izurje- nosti za oboroženi boj oziroma med pravilnim ali nepravilnim dodeljevanjem orožja in izurjenostjo v rokovanju z orožjem. 213 Marjan Malešič Kontingenčna tabela 1 Izurjenost v taktiki orožje B6X3xB4 B6X3 B4 Ali so vam dodelili tisto orožje, s katerim ste znali zanesljivo rokovati in streljati! Izurjenost v 1-DA 2-NE, NE KOLONE taktičnih postopkih POVSEM SKUPAJ vojaka v boju 1-NIZKA % 11,6 36,2 15,2 2-SREDNJA % 29,1 30,4 29,3 3-VISOKA % 59,2 33,4 55,5 STOLPEC SKUPAJ št. 405 69 100 HI-kvadrat=31 s.p=4 sig.=0,0000 Primerjava rezultatov po stolpcih v kontingenčni tabeli 1, nam jasno pokaže razliko v oceni pripravljenosti in izurjenosti za oboroženi boj med vojaki, ki so dobili orožje, za katero so bili izurjeni, in tistimi, ki so dobili napačno orožje. Med vsemi vojaki, ki jim je bilo dodeljeno orožje, s katerim so znali zanesljivo rokova- ti, je bilo samo 11,6 odstotka tistih, ki so se počutili nizko izurjene v rokovanju in streljanju z orožjem, medtem ko je bilo med tistimi, ki so dobili napačno orožje, takih kar 36,2 odstotka. Podobno, vendar še izrazitejšo sliko dobimo na desnem koncu tabele, kjer se ocenjujeta pripravljenost in izurjenost za oboroženi boj. Med vsemi vojaki, ki jim je bilo dodeljeno orožje, za katero so bili izurjeni, je kar 59,2 odstotka tistih, ki pozitivno ocenjujejo svojo pripravljenost in izurjenost za oboroženi boj, medtem ko je nasprotne kategorije vojakov v tej skupini samo 33,4 odstotka. Več kot očitna je odvisnost med spremenljivkami, kar neposredno potrjuje, kako pomemben je pravilen pristop k tehnični pripravi vojaka in kako ta vpliva na pripravljenost in izurjenost za oboroženi boj. Kontingenčna tabela 2 Izurjenost v rokovanju z orožjem dodelitev pravega orožja B6X4xB4 B6X34 B184 Ali so vam dodelili tisto osebno orožje, s katerim ste znali zanesljivo rokovati in streljati! Izurjenost v rokovanju 1-DA 2-NE KOLONE in streljanju z orožjem SKUPAJ 1-NIZKA % 3,7 24,1 6,5 2-SREDNJA % 14,8 39,7 18,4 3-VISOKA % 81,6 35,3 75,1 STOLPCI 412 68 100 SKUPAJ HI-kvadrat=81 s.p=4 sign.=0,0000 214 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji Med tistimi, ki so dobili orožje s katerim so znali (1-da) zanesljivo rokovati in streljati, jih je večina (81,6 odstotka) v stolpcu 3, kjer so vojaki, ki se imajo za vi- soko izurjene v rokovanju in streljanju z orožjem, medtem ko je vojakov, ki so dobili orožje, s katerim niso znali povsem zanesljivo ravnati in streljati ali pa sploh ne, v stolpcu 3 le 35,3 odstotka. Ravno obratno je razmerje med (1-DA) in (2-NE) stolpcem, kjer so v stolpcih vojaki, ki se imajo za srednje ali nizko izurje- ne v rokovanju in streljanju z orožjem. Odvisnost med spremenljivkami je tu ve- lika in statistično značilna. OSAMOSVOJITVENA VOJNA V SLOVENIJI IN VOJNI UJETNIKI (Anton Bukovnik) Predstavitev problematike in dela Pojav, značilen za vse vojne, v katerih prihaja do neposrednega stika med nas- protnima stranema, so vojni ujetniki. Zajemanje vojnih ujetnikov (v raziskavi go- vorimo o pripadnikih Jugoslovanske ljudske armade, Zveznega sekretariata za notranje zadeve, Zvezne carinske uprave in drugih osebah, ki so jih zajele sloven- ske oborožene formacije med osamosvojitvenimi spopadi v Sloveniji) je bilo zna- čilnost tudi dogodkov junija in julija leta 1991, ko je potekala oborožena in v mar- sičem tudi odločilna faza osamosvajanja Slovenije. Zaradi mnogih posebnosti oboroženega konflikta med oboroženimi formacijami zveznih oblasti in sloven- skimi oboroženimi formacijami je bila specifična tudi problematika vojnih ujetni- kov. Proučevanje te problematike v omenjenem obdobju od okoliščin zajemanja, postopkov z njimi, nastanitve v prehodnih in zbirnih centrih do odpuščanja ipd. se je lotila skupina raziskovalcev v pomladanskih mesecih leta 1995, rezultat tega pa je bila zajetnejša analiza, katere izsledke povzemamo v skrajšani obliki v tem prispevku. Izboru teme in vsebini sta botrovala dva ključna dejavnika: – problematika v zvezi z vojnimi ujetniki je bila skorajda v celoti povezana z de- lovanjem organov za notranje zadeve, – v organih za notranje zadeve veljajo določena pravila medsebojnega komunici- ranja ter evidentiranja in dokumentiranja (hranjenja in arhiviranja) vseh red- nih in izrednih dejavnosti. Tako je ohranjena skorajda vsa pomembnejša do- kumentacija v zvezi z vojnimi ujetniki. Pri raziskavi smo izhajali iz nekaterih predpostavk (v okvir priprav Slovenije na oborožen spopad z zvezno armado naj bi bile zajete tudi organizacijske pripra- ve na namestitev zajetih pripadnikov nasprotne oborožene sile in sprejem ter na- mestitev pobeglih vojakov iz JLA); predpostavili smo tudi, da je bilo pri reševanju problematike vojnih ujetnikov vzpostavljeno tvorno sodelovanje organov za no- tranje zadeve z drugimi pristojnimi ustanovami in da so slovenske obrambne sile spoštovale mednarodne konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki. 215 Marjan Malešič Nekateri pravnoformalni vidiki dela organov za notranje zadeve v zvezi z vojnimi ujetniki Temeljna kategorija, na kateri sloni ta prispevek, je “vojni ujetnik”. Čeprav se zdi vsebinska plat besedne zveze jasna sama po sebi, ob preučevanju ustrezne litera- ture ugotovimo, da to ni povsem tako. Ker bi naštevanje in pojasnjevanje medna- rodnopravnih predpisov, ki urejajo status in vse drugo v zvezi z vojnimi ujetniki, znatno presegli okvir tega prispevka, navedimo le dvoje ključnih dejstev: 1. Ženevske in druge konvencije je treba uporabljati v vsakem oboroženem spo- padu med državami podpisnicami, četudi ena stran od njih ne priznava vojne- ga stanja ali oboroženi spopadi nimajo obeležij vojne (Andrassy, 1971: 520- 521). 2. Ženevske konvencije veljajo za države, ki jih ratificirajo, za države, ki jih niso ratificirale, pa veljajo stare konvencije o istem predmetu, ki so jih ratificirale (Andrassy, 1971:528-529). Ob tem pa je treba omeniti bistven element medna- rodnega vojnega prava, da tudi države, ki teh konvencij niso podpisale, “obve- zujejo načela mednarodnega prava, ki izhajajo iz običajev med civiliziranimi narodi, iz zakona o človečnosti in iz potreb, ki jih nalaga splošna zavest”. Bistveno je torej to, da so Ženevske konvencije že postale sestavni del med- narodnega običajnega prava, ki ga je treba spoštovati, četudi jih država še ni ratificirala. Glede vojnih ujetnikov je bila dosti manj določna notranjepravna situacija v Sloveniji. Predpostavka za proučevanje legitimnosti in zakonitosti ravnanja orga- nov za notranje zadeve z vojnimi ujetniki je določilo Ženevske konvencije, ki obvezuje države, da v svoji kazenski zakonodaji zagotovijo predpise za prepreče- vanje dejanj, nasprotnih konvencijam (Andrassy, 1971: 553.). Praktično edini vir, ki je konkretneje določal postopke in ravnanje organov za notranje zadeve z vojnimi ujetniki, so Pravila za opravljanje pooblastil pooblašče- nih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije (Pravila, 1989). Pravila v tem smislu govorijo o prijetju, privedbi, pridržanju in omejitvi gibanja oseb na določenem prostoru, vendar v mirnodobnem času. V skladu z okoliščinami in možnostmi, pa so se ta pravila izvajala v okoliščinah, ki so nastale v obdobju osa- mosvajanja Slovenije. Delo organov za notranje zadeve in reševanje problematike vojnih ujetnikov a. Splošen okvir dogajanja Ob začetku odkrite sovražnosti med oboroženimi formacijami Slovenije in zvezne oblasti sta v zvezi s problematiko vojnih ujetnikov na območju Slovenije zavladali določena pravna praznina in zmeda, ali povedano drugače, nihče ni predvidel, da bi se ob odkriti sovražnosti in oboroženih spopadih morebiti lahko pojavila problematika vojnih ujetnikov ali vsaj ne v takšnem obsegu. Še najbolje 216 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji pripravljeni so bili na začetku na Rdečem križu Slovenije, kjer so imeli že pred te- mi dogodki pripravljene programe ukrepov za posamezna področja. Rdeči križ Slovenije je takoj ob začetku spopadov dostavil vsem pristojnim vojaškim, poli- cijskim in civilnim organom Ženevske konvencije in opozorilo, naj nujno in do- sledno spoštujejo njihove določbe in obveznosti. Posebej je opozoril tudi na obveznosti vseh udeležencev spopadov, naj mu dostavljajo podatke o ujetih, ra- njenih in mrtvih lastnih in nasprotnikovih vojakih in civilnih osebah ter na po- stopke pri ravnanju z njimi. Uprava za upravnopravne zadeve Ministrstva za not- ranje zadeve Slovenije se je lotila razreševanja problematike vojnih ujetnikov dva dni po začetku agresije, tj. 28. junija 1991. Najprej je pripravila celovit pregled Ženevskih konvencij o ravnanju z vojnimi ujetniki z ustreznima protokoloma. Prvi dokument v zvezi z organiziranim reševanjem problematike vojnih ujetni- kov je depeša Republiške koordinacijske skupine5 z dne 29. 6. 1991, poslana vsem operativnim podskupinam, štabom za TO in upravnim organom za Ljudsko obrambo. Z njo so organi za notranje zadeve dobili nalogo, da ustanovijo pre- hodne in večje pokrajinske zbirne centre (ob sodelovanju območnih štabov TO), v katerih morajo biti zagotovljeni nujni pogoji za življenje in nastanitev vojnih ujetnikov, ter da čim prej izdelajo sezname teh ter v spopadih ranjenih in mrtvih. Depeša je bila poslana tudi po liniji organov za notranje zadeve, hkrati pa so bila poslana tudi dopolnilna navodila za sprejem in ravnanje z vojnimi ujetniki, kajti v nekaterih pokrajinah so imeli z njimi že velike težave. b. Nekateri kvantitativni kazalci Zaradi centraliziranega zbiranja in evidentiranja podatkov o vojnih ujetnikih so številke usklajene med vsemi ustanovami, ki so se neposredno ali posredno ukvarjale s problematiko vojnih ujetnikov (Rdeči križ Slovenije, Ministrstvo za notranje zadeve, Ministrstvo za obrambo in Ministrstvo za pravosodje). Najprej je bila vzpostavljena centralna evidenca vojnih ujetnikov, pri čemer se je izhajalo iz evidence Rdečega križa Slovenije, ki je do 3. 7. 1991 vsebovala po- datke o 782 vojnih ujetnikih. Na podlagi prejetih poročil iz zbirnih podcentrov in drugih ustanov se je evidenca sproti dopolnjevala, tako da je bilo na dan 13. 7. 1991 v računalniški evidenci 4.077 oseb, med njimi tudi mrtvi, ranjeni, oboleli, iskani itd. Skupno število evidentiranih vojnih ujetnikov, ki so jih med osamo- svojitveno vojno na tleh Slovenije zajele slovenske obrambne sile, je 3.157.6 De- jansko število vojnih ujetnikov je bilo po prepričanju neposrednih udeležencev spopadov na strani organov za notranje zadeve približno še enkrat toliko. Razlog, 84 Republiška koordinacijska skupina je bila formalno ustanovljena 18. marca 1991 in ukinjena ne- posredno po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Njene naloge so bile, povedano na splošno, usklajevanje varnostnih in obrambnih priprav ter opravljanje nalog štaba vrhovnega poveljnika. 85 Govor je o pripadnikih JLA. Dolenc govori o številki nad 3.157, vendar ne pojasnjuje, zakaj in koliko (Dolenc, 1993:10). Poleg pripadnikov JLA je bilo evidentiranih tudi 139 vojnih ujetnikov iz vrst Zveznega sekretariata za notranje zadeve, 10 carinikov Zvezne carinske uprave itd. Sku- paj 617 posamičnih evidenc je bilo tudi o mrtvih, ranjenih, obolelih, iskanih itd. 136 od 139 voj- nih ujetnikov iz vrst ZSNZ je bilo izpuščenih 2. in 4. 7. 1991. 217 Marjan Malešič da niso bili evidentirani, je, da so bili ti neposredno po prijetju izpuščeni ali pa takoj napoteni čez slovensko-hrvaško mejo. c. Organizacija in postopki organov za notranje zadeve Uprava za upravnopravne zadeve Republiškega sekretariata za notranje zadeve je dan po začetku agresije opravila celovito analizo novonastale situacije in položaja vojnih ujetnikov. Glede na to, da obravnavanje vojnih ujetnikov v notranji zako- nodaji in pravilnikih ni bilo nikjer zadovoljivo rešeno, so se oprli predvsem na Ženevske konvencije s protokoloma I in II iz leta 1977 o ravnanju z vojnimi uje- tniki. Kmalu pa je postalo jasno, da postaja problematika vojnih ujetnikov vse bolj pereča. Sprva se je z njo ukvarjala manjša skupina v upravi za upravnoprav- ne zadeve RSNZ, ki pa ni več zmogla sprotnega dela. Zaradi tega je bila v okviru iste uprave 2. 7. 1995 imenovana posebna operativna (koordinacijska) skupina za delo z vojnimi ujetniki. Temeljne naloge operativne skupine so bile: – reševanje pravnih vprašanj urejanja statusa vojnih ujetnikov, – usklajevanje dela “podskupin”, ki so se ukvarjale s problematiko vojnih ujetni- kov na terenu, – zbiranje številčnih podatkov v vezi z vojnimi ujetniki za potrebe organov za notranje zadeve, – posredovanje podatkov Rdečemu križu Slovenije in sodelovanje z drugimi pri- stojnimi ustanovami. c/1. Organizacija in sprejem vojnih ujetnikov Na podlagi ukaza Republiške koordinacijske skupine je bilo v Sloveniji organizi- ranih veliko število prehodnih zbirnih centrov, kjer so začasno reševali problem vojnih ujetnikov. Organizirani so bili na različnih lokacijah in v raznovrstnih ob- jektih (zapori, postaje milice, rudniški objekti, predori, šotorišča na nogometnih stadionih, šole ipd.). V načelu so bili na področju uprav za notranje zadeve usta- novljeni večji zbirni centri, za nekakšen centralni zbirni center pa je veljal zbirni center Dol pri Hrastniku. Da bi zagotovili vojnim ujetnikom ustrezno varnost, zdravstveno zaščito, osnovne bivalne razmere itd., je bil del vojnih ujetnikov na- meščen tudi v kazensko-poboljševalne zavode. Za usklajevanje dela med central- no koordinacijsko skupino in upravami za notranje zadeve in drugimi subjekti na območju teh je bilo ustanovljenih osem koordinacijskih podskupin, katerih nalo- ga je bila reševanje konkretne problematike povezane z vojnimi ujetniki na teh območjih, ter vodenje evidenc, ki so se nemudoma pošiljali na višje ravni. Načini in postopki reševanja problematike zajetih vojnih ujetnikov in sodelovanje z drugimi pristojnimi institucijami so jih razlikovali od regije do regije. Pobuda za reševanje problematike je bila spuščena na nižje ravni, kjer so delovali glede na okoliščine in osebno angažiranje posameznikov, ki so akcijo vodili. V dejavnost glede vojnih ujetnikov se je vključevala tudi varnostno-informativna služba (VIS). V osnovi je bilo delo z ujetniki razdeljeno tako, da so prva spraševanja opravili kriminalisti, varnostno zanimivejše posameznike pa so nato prevzeli pripadniki VIS. 218 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji c/2. Ravnanje z vojnimi ujetniki Čeprav je pri ravnanju z vojnimi ujetniki prihajalo do posameznih nepravilnosti, kot so omejevanje komuniciranja z zunanjim svetom (prepoved telefoniranja in oddaje pisem), odvzem osebnih stvari, daktiloskopiranje ipd., je bila povsod pou- darjena skrb za vojne ujetnike, o čemer govori tudi depeša MNZ RS z dne 4. 7. 1991: “Z vojnimi ujetniki častniki ravnajte dosledno v skladu z Ženevsko kon- vencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. Zlasti pa naj se jim omogoči uresničevanje pravic iz 5. in 6. oddelka omenjenega dokumenta – pravico do pošiljanja in preje- manja pisem in dopisnic, običajnega komuniciranja in vzpostavitve komunikaci- je z Rdečim križem Slovenije kot tudi uresničevanje dodatnih pravic (Dokumen- tacija, 1994). Vzroke za posamezne nepravilnosti je v glavnem iskati v strahu od- govornih oseb pred ekscesnimi situacijami ter v posameznih primerih verjetno tudi v nepoznavanju Ženevske konvencije. Eden izmed razlogov je tudi, da je kontraobveščevalna služba JLA na terenu iskala zajete pripadnike JLA, nekatere med njimi tudi z nalogo za likvidacijo. Torej so bili ukrepi omejitve komunicira- nja z zunanjim svetom previdnostne narave, z njimi so ščitili tajnost lokacij zbir- nih centrov in predvsem varnost ujetnikov. V celoti gledano pa so se odgovorni lotevali reševanja problematike vojnih ujetnikov zelo pragmatično in skladno s situacijo. Glede počutja v ujetništvu lahko posplošimo ugotovitev, da ujetniki niso imeli bistvenih pripomb o svojem položaju, razen v nekaj izjemah (npr. odklonitev zaj- trka v ZC v Celju zaradi po njihovem mnenju prepočasnega reševanja njihovega statusa po sklepih Brionske deklaracije, posamične kratkotrajne gladovne stavke itd.). Po izjavah mnogih ujetnikov je bila preskrba boljša kot v vojašnicah. K po- stopkom organov za notranje zadeve v zvezi z njimi niso imeli pripomb niti pred- stavniki Mednarodnega rdečega krža niti Rdečega križa Jugoslavije. c/3. Izpuščanje vojnih ujetnikov Poglavitna značilnost za izpuščanje vojnih ujetnikov je, da je bilo to dokaj proble- matično tako zaradi neusklajenosti na slovenski strani kot zaradi nekooperativ- nosti JLA. Dogodilo se je tudi, da je bil v istem dnevu dan ukaz o izpustitvi vojnih ujetnikov, nekaj ur kasneje pa je bil ukaz preklican. Takšni postopki so pri voj- nih ujetnikih povzročili nemalo slabe volje in negodovanja, pri izvajalcih pa ne- gotovost. Za izpuščanje vojnih ujetnikov so bile oblikovane posebne komisije, sestavlje- ne iz predstavnikov Rdečega križa Slovenije, Ministrstva za pravosodje in Mini- strstva za notranje zadeve. Vsi vojni ujetniki so bili opozorjeni na prostovoljnost izpustitve in na njihovo prosto voljo, kam bodo odšli. Ob izpustitvi so jim bili vr- njeni odvzeta oprema in osebni predmeti. Osebam, ki se niso želele vrniti v svojo republiko, predvsem so bili to pripadniki albanske narodnosti, in so imele jam- stvo sorodnika ali prijatelja oz. njihove organizacije v tujini za bivanje pri njih, so občinski upravni organi za notranje zadeve in Mestni sekretariat za notranje za- deve Mesta Ljubljane izdali potne liste za tujce z veljavnostjo eno leto. 219 Marjan Malešič SKLEPNE UGOTOVITVE Reševanje problematike vojnih ujetnikov je trajalo od prvega dne vojne do 15. 7. 1991, ko je bil izpuščen zadnji vojni ujetnik, deloma pa tudi naslednje mesece, ko se je reševal problem prebežnikov in beguncev, ki so odklonili repatriacijo. Med njimi je bilo nesorazmerno veliko Albancev, katerih statusne probleme so organi za notranje zadeve in druge pristojne ustanove reševali še nekaj mesecev po voj- ni. Niso bili osamljeni primeri, ko so še po končanju sovražnosti ti prebegali iz enot JLA in celo z ozemlja Hrvaške in se predajali našim enotam. Desetdnevna osamosvojitvena vojna v Republiki Sloveniji leta 1991 je bila pre- kratka, da bi bili lahko razviti vsi mehanizmi ravnanja z vojnimi ujetniki, še pose- bej zato, ker ni nihče v načrtih predvidel tovrstne problematike. Zaradi ad hoc reševanja problematike so bile ves čas organizacijske in izvedbene težave, ki pa so jih pripadniki organov za notranje zadeve reševali bolj ali manj sproti in učin- kovito. Dejstvo je, da so bili tik pred vojno in med njo najbolje organiziran su- bjekt v državni upravi ravno organi za notranje zadeve. To se je pokazalo na mnogih primerih, ko so organi za notranje zadeve prevzemali tudi določene nalo- ge drugih, pristojnejših ustanov. V celoti gledano je bilo v teh okvirih sodelovanje z drugimi subjekti zadovoljivo in včasih na zelo visoki ravni kooperativnosti. Kljub temu da so bili organi za notranje zadeve povsem nepripravljeni (ali morda ravno zaradi tega) na problematiko vojnih ujetnikov, so bila vsa prizade- vanja za reševanje te problematike podrejena spoštovanju določil Ženevskih kon- vencij. Seveda je v praksi prihajalo tudi do nedoslednosti in nepravilnosti pri rav- nanju z vojnimi ujetniki, ki pa niso bile namerno storjene v njihovo škodo, tem- več so se nepravilnosti pojavljale zaradi slabše iznajdljivosti na eni strani ter raci- onalizacije in humanizacije postopkov z njimi in ne nazadnje tudi zaradi njihove zaščite. Upoštevati je treba tudi dejstvi, da so organi za notranje zadeve tudi v tem primeru prevzeli povsem vojaško funkcijo na eni strani in da pa so pripadni- ki ONZ usposobljeni predvsem za izvajanje policijskih pooblastil in postopkov na drugi strani. Ob pomanjkanju ustrezne (notranje) pravne podlage za zajema- nje vojnih ujetnikov (razglašeno vojno stanje) in postopke z njimi so se v ONZ ta- ko oprli na Kazenski zakon RS, Zakon o notranjih zadevah (povzročitev splošne nevarnosti, hujše kršenje javnega reda in miru...), Zakon o kazenskem postopku ter sorodne tovrstne zakonske in podzakonske akte (npr. Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb). Na humanost ravnanja z vojnimi ujetniki kažejo tudi poročila predstavnikov Mednarodnega rdečega križa, ki niso imeli pripomb, in tudi pisne zahvale iz- puščenih ujetnikov za humano in korektno ravnanje. 220 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji BIBLIOGRAFSKI PODPROJEKT (Igor Kotnik, Maja Garb) Pri načrtovanju analize vojne v Sloveniji smo se v projektni skupini odločili, da vojaškega vidika tega spopada zaradi pomanjkanja sredstev, premajhne časovne distance in nedostopnosti dobršnega dela dokumentov (institut tajnosti) ne bomo proučili vsebinsko, ampak bomo z izdelavo zbirke ustreznih publikacij pripravili solidno podlago za morebitno prihodnjo raziskavo. Takšna oblika pristopa k razi- skovalnemu delu ni nova, saj se v svetu že kar nakaj časa lotevajo raziskav tudi na takšen način (gl. na primer: Stig Arne Nohrstedt, Admassu Tassew: Commu- nication and Crisis: An Inventory of Current Research, Stockholm, 1993). Pri izbiri virov smo v kar največji možni meri upoštevali merilo strokovnosti posameznega vira. Predvsem smo torej pregledovali strokovne revije in samostoj- ne publikacije, vendar se nismo mogli izogniti številnim “spominom”, saj so po- gosto (za zdaj) še edini vir za proučevanje posameznih pojavov v okviru procesa osamosvajanja Republike Slovenije in vojne v Sloveniji. Med vire smo v biblio- grafski projekt uvrstili tudi nekaj prispevkov v dokaj kulturniško usmerjenih re- vijah (na primer Nova revija), saj so bila razmišljanja in dejanja slovenskih kul- turnikov zelo pomembna prvina osamosvajanja Slovenije. Ob tem je treba pripo- mniti, da v nekaterih analiziranih bibliografskih enotah čustven odnos do dogod- kov prevladuje nad strokovnim pristopom k analizi dogajanja. Časopisnih virov v bibliografiji ni. V bibliografiji je zbranih 333 enot. Od tega jih je večina v slovenskem (196), drugi pa v angleškem, (96) in srbskem ali hrvaškem jeziku (29). Viri so razvrščeni po abecednem redu, saj bo na ta način bibliografija najbolj pregledna in upo- rabna. Da bi bila bibliografija v prihodnosti lahko v pomoč pri nadaljevanju analize, jo bomo morali sprotno dopolnjevati. Publikacij, ki sodijo v njen okvir, bo gotovo še precej, saj tematika vojne v Sloveniji še zdaleč ni izčrpana; s časovnim oddalje- vanjem se bo verjetno povečevalo število strogo strokovno utemeljenih virov in prispevkov na obravnavano temo. 221 Marjan Malešič Literatura – Vpliv mednarodnih dejavnikov na potek vojne v Sloveniji (Igor Tričkovič) – Aćimov-Oblak, Mirjam: Haag ne more mimo odločitve. Delo, 5. 7. 1991. – Beškir, Inoslav: Razlaz je ustavan. Vjesnik, 21. 12. 1991. – Beškir, Inoslav: Primirje sa metkom u cijevi. Vjesnik, 30. 6. 1991. – Bilbija, \.: Novinarska senka. Borba, 10. 2. 1991. – Bilbija, \.: Ne žurimo. Borba, 27. 12. 1991. – De Cuellar se sklicuje na Ustavno listino. Delo. 29. 6. 1991. – D. K.: “Baker in Marković sta določila jasne okvire”. Delo, 4. 7. 1991. – D. S.: Dvanajsterica si sprašuje vest in išče količkaj usklajeno stališče. Delo, 6. 7. 1991. – Drčar-Murko, Mojca: Papeževe dobre želje. Delo, 7. 10. 1991. – Drčar-Murko, Mojca: Papež obsoja vojno, ki je v sramoto svetu. Delo, 13. 6. 1991. – Drčar-Murko, Mojca: Zlati znak svobode za kardinala Angela Sodana. Delo, 29. 1. 1993. – Drčar-Murko, Mojca: Vatikan priznal našo republiko. Delo, 14. 1. 1992. – Drčar-Murko, Mojca, in Mešanovič, Boško: Italija in Francija mevžata. Delo, 3. 7. 1991. – Grobovšek, Bojan: Možnosti za priznanje Slovenije so vse večje. Delo. 8. 7. 1991. – Grobovšek, Bojan: Prihajajo tuji opazovalci. Delo. 3. 7. 1991. – Grobovšek, Bojan, in Božo Mašanović: V Pragi o Jugoslaviji. Delo, 4. 7. 1991. – Ivanc, Stane: Dobri stari znanci in novi neznanci. Delo, 29. 6. 1991. – Ivanič, Martin: Osamosvojitev Slovenije, Delo-podlistek, 27. in 28. 11. 1994. – Janša, Janez (1992): Premiki. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana. – Kante, Lojze: Italija na strani napadenih. Delo, 8. 7. 1991. – Kovač, Miha: Bolje rat nego pakt. Mladina, 28, 9. 7. 1991. – Lampreht, Miha: Ostra kritika “separatizma”. Delo, 26. 4. 1990. – Lampreht, Miha: O prihodnosti Slovenije vse jasno. Delo, 24. 7. 1991. – Lampreht, Miha: Titova armada v razsulu. Delo, 4. 7. 1991. – Mašanović, Božo: Poziv Jugoslaviji, naj se boji prenehajo. Delo, 3. 7. 1991. – Mihovilović, Maroje: Dva razloga za izjemni dogodek. Dnevnik 15. 1. 1992. – Mihovilović, Maroje: Nikoli ne reci nikoli. Dnevnik, 1. 7. 1991. – Millar, Peter: Big day in little Austria. European, 5. 7. 1991. – Meršol, Mitja: Če se Slovenija in Hrvaška odcepita po mirni poti, nimajo ZDA nič proti. Delo 3. 7. 1991. – Meršol, Mitja, in Rupnik, Anton: Se Rusija nagiba k priznanju? Delo 18. 1. 1992. – Polšak, Tone: Odločitev brez precedensa. Delo, 15. 1. 1992. – Renko, Mišo: Iz “smodnišnice” v Evropo. Delo, 26. 12. 1990. – R. Š. D.: Trojka zahteva vse tri točke v paketu. Delo, 3. 7. 1991. – Rupel, Dimitrij (1992): Skrivnost države. Založba Delo-novice, Ljubljana. – Rupnik, Anton: Moskva se noče zameriti ne Bonnu ne Beogradu. Delo, 22. 1. 1992. – Rupnik, Anton: Zunanji minister se jezi na parlament. Delo, 23. 1. 1992. – Rupnik, Anton: Rusija je Rusija, Srbija je Srbija. Delo, 5. 3. 1992. – Šircelj, Jože: Avstrijska diplomacija deluje v prid Sloveniji. Delo 2. 7. 1991. – Sedmak, Marjan; Kohl zavrača kritike glede nemške politike do Jugoslaivje. Delo, 2. 7. 1991. – Sedmak, Marjan: Negotovost pred začetkom zasedanja Odbora visokih uradnikov KVSE v Pragi. Delo, 4. 7. 1991. 222 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji – Slabe, Damjan: Balkanski virus in Evropa. Delo, 5. 7. 1991. – Slabe, Damjan: Genscher, Evropa in mi. Delo. 3. 7. 1991. – Slivnik, Danilo (1991): Sto osamosvojitvenih dni. Založba Delo, Ljubljana. – Stojanović, Miroslav: Bon: Hitno uputiti posmatrače. Politika 4. 7. 1991. – Souček, Branimir: SAD na strani tenkova. Vjesnik 29. 6. 1991. – Škerlep, Andrej, Jani, Sever: CNN: Slovenija v žarišču zanimanja. Mladina, 28, 9. 7. 1991. – Vatikan brez komentarja. Dnevnik, 29. 11. 1991. – Wood, Christina: France and the post cold war order: The case of Yugoslavia. European security, Vol. 3, pomlad, 1994. – Zajc, Melita: Marković je vedel. Mladina, 28, 9. 7. 1991. – Zanić-Nardini, Jasna: Treba vremena za bitne promjene. Vjesnik, 30. 6. 1991. – Zlobec, Ciril (1992): Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko. Mihelač, Ljubljana. – Analiza obrambne politike med osamosvajanjem Slovenije (Valter Vrečar) – Politološki dnevi Ankaran (1989): Politični pluralizem in demokratizacija javnega živ- ljenja, Zbornik referatov. Slovensko politološko društvo, Izola. – Politološki dnevi Ankaran (1990): Konfederalizem; Večinsko odločanje in konsenz, Zbornik referatov. Slovensko politološko društvo, Ljubljana. – Politološki dnevi Ankaran (1991): Parlamentarizem; dileme in perspektive, Zbornik re- feratov. Slovensko politološko društvo, Ljubljana. – Bebler, Anton (1991): JLA pred izzivom politične demokracije. Teorija in praksa, št. 8/9, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Bebler, Anton (1992): JLA in razpad Jugoslavije. V: Razpotja nacionalne varnosti, Obramboslovne raziskave v Sloveniji. FDV, Ljubljana. – Bibič, Adolf (1990): Nekateri vidiki pluralizacije družbe na Slovenskem. V: Politološki dnevi Ankaran 1992, Nastajanje slovenske državnosti, Zbornik referatov. Slovensko politološko društvo, Ljubljana. – Bučar, Bojko (1991): nekatere mednarodne dileme in pogledi na samostojnost Sloveni- je. Teorija in praksa, št. 8/9, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana. – Byrd, Peter (1991): British Defence Policy: An Historical Overview and a “Regime Analysis”. University of Warwick, New York. – Demilitarizacija Slovenije in nacionalna varnost. Zbornik. Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1991. – Deset dni vojne za Slovenijo (1991). Mladina monoliti, Mladina, Ljubljana. – Niko Grafenauer... (1991): The Case of Slowenia. Nova revija, ČZP Delo, Ljubljana. – Janša, Janez (1994): Okopi – Pot slovenske države 1991–1994. Mladinska knjiga, Lju- bljana. – Janša, Janez (992): Premiki. Nastajanje in obramba slovenske države 1988–1992. Mla- dinska knjiga, Ljubljana. – Janša, Janez: Potrdilo se je, da smo delali pravilno. Revija Obramba, št. 6, letnik 1991. – Jelušič, Ljubica (1990): Kaj ponujajo slovenske stranke za obrambo in varnost države. Politološki dnevi Ankaran 1990, Volitve 1990, Zbornik referatov. Slovensko politološko društvo, Ljubljana. – Košir, Darjan, Marko Pečauer, Vaso Stojanov (1992): Slovenija od vojne do priznanja. Cankarjeva založba, Ljubljana. 223 Marjan Malešič – Malešič, Marjan (1995): Analiza obrambnih politik, zapisi s predavanj, FDV, Ljubljana. – Vojna v Sloveniji – od napadov na JLA do zmage nad JS (1991). Mednarodno tiskovno središče, Ljubljana. – Mikeln, Miloš, Boris Jež, Joco Žnidaršič (1991): Slovenija 1990. Slovenska knjiga, Lju- bljana. – Nečak, Dušan (1991): Kronologija razpada Titove Jugoslavije 1980–1991. Nova revija, št. 113–114, ČZP Delo, Ljubljana. – Nova revija, št. 95 (1990). Cankarjeva založba Ljubljana, Ljubljana. – Pravila o službi v Teritorialni obrambi. Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, Ljubljana 1992. – Slivnik, Danilo (1991): Sto osamosvojitvenih dni. ČZP Delo, Ljubljana. – Stele, France (1991): Slovenija skozi ogenj do neodvisnosti. France Stele, Komenda. – Švajncer, Janez J. (1993): Obranili domovino. Viharnik, Ljubljana. – Uradni list Republike Slovenije, št. 82, letnik 1994, Zakon o obrambi. – Uredništvo Cankarjeve založbe (1991): Vojna za Slovenijo. Cankarjeva založba, Ljublja- na. – Slovenski almanah 93 (1992). Delo, Ljubljana. – Slovenski almanah 92 (1991). Delo, Ljubljana. – Vasovič, Svetlana, Igor Mekina (1995): Zadnji načelnik KOS-a. Mladina, št. 2, Ljublja- na. – Zajc, Drago (1990): Značilnosti slovenskega političnega pluralizma in stabilnost parla- menta. V: Politološki dnevi Ankaran 1992, Nastajanje slovenske državnosti, Zbornik referatov. Slovensko politološko društvo, Ljubljana. – Žabkar, Anton: Agresija od Triglava do Vardarja. Revija Obramba, št. 4–5, letnik 1993. – Časopis Delo od 1. 1. 1987 do 30. 6. 1991, ČGP Delo – Dokumentacija. – Ekonomsko vojskovanje (Marjan Malešič) – Alford, Neil H. (1967): Modern Economic Warfare (Law and the Naval Participant). Na- val War College, Washington. – Bédar, Saída (1993): Les emgargos ONU et US actuellement en vigueur. Le debat stratťgique. No. 11. – Baldwin, David A. (1985): Economic stratecraft. Princeton University Press, Princeton. – Creveld, Martin van. (1984): The Origin and Development of Mobilization Warfare. V: McCormick, Gordon H. in Bissel Richard E. (ur.): Strategic Dimension of Economic Be- havior. Preager, New York. – Editorial (1993): Embargos: Strategie toale ou menace tronqiee? Le debat strategique, No. 11. – Förland, Tor Egil (1991): ‘Economic Warfare’ and ‘Strategic Goods?: A Conceptual Fra- mework for Analyzing COCOM. Journal of Peace Research, Vol. 28 No. 2. – Friedberg, Aaron L (1991): The Changing Relationship between Economics and Natio- nal Security. Political Science Quarterly. Vol. 106 No. 2. – Gospodarski vestnik, letnik 1988–91. – Gray, Colin (1994): The strategy of Blockade. V: Freedman, Lawrence: War. Oxford University Press, Oxford. – Hanson, Philip (1988): Western Economic Statecrat in East-West Relations. Embargoes, Sanctions, Linkage, Economic Warfare, and Detant. Routledge & Kegan Paul, London. 224 Fragmenti iz analize vojne v Sloveniji – Hufbauer, Gary Clyde, in Jeffrey J., Schott (1985): Economic Sanctions Reconsidered: History and Current Policy. Institute for International Economics, Washington D.C. – Kapstein, Ethan Barnaby (1992): The Political economy of National Security. A Global Perspective. McGraw-Hill, New York. – Knorr, Klaus (1975): The Power of Nations: The Political Economy of International Re- lations. Basic Books, New York. – Malešič, Marjan (1984): Civilna obramba sodobnih držav. FDV, Ljubljana. – Medlicott W. N. (1959): The Economic Blocade. Longmans & Green, London. – Strategic Survey 1992–1993 (1993): Sanctions: Effective Tool or Chimera. Brassey’s for The International Institute for Strategic Studies, London. – Osamosvojitvena vojna v Sloveniji in vojni ujetniki (Anton Bukovnik) – Andrassy, Juraj (1971): Međunarodno pravo, peta izdaja. Izdavačko poduzeće “Školska knjiga”, Zagreb. – Bolle, Pierre-Henri (1980): Déontologie et statut de la police. Prevod iz Revue internati- onale de criminologie et de police technique, št. 80, str. 21–48, Paris. – Dokumentacija zbrana v okviru projekta “Policija med vojno” (1994). Ministrstvo za no- tranje zadeve Republike Slovenije. – Dolenc, Anton (1993): Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojn, druga izdaja ob samo- stojnosti Slovenije in RKS. Rdeči križ Slovenije, Ljubljana. – Frankl, Viktor E (1994): Volja do smisla, osnove in raba logoterapije, razširjena izdaja. Mohorjeva družba, Celje. – Grizold, Anton (1992): Razpotja nacionalne varnosti. Obramboslovne raziskave v Slo- veniji. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana – Kazenski zakon Socialistične republike Slovenije (1977). Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana. – Le Clere (1982): Kodeks o ponašanju službenika odgovornih za primijenu zakona. Pre- vod iz Revue internationale de police criminelle, št. 358, str. 122–131, Paris. – Military science, Dictionary of Sharfitz, J. H.; Sharfitz, T. J. A.; Robertson, D. B. (1989): New York – Oxford. – Organizacija in naloge milice v SR Sloveniji v neposredni vojni nevarnosti in vojni (1981). Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ljubljana. – Politička enciklopedija (1975). Savremena administracija, Beograd. – Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije. Socialistična republika Slovenija. Republiški sekretariat za notranje zade- ve. 1989, Ljubljana. – Pravna enciklopedija (1985). Savremena administracija, 2. knjiga, Beograd. – Predpisi o obrambi in zaščiti (1991). Uradni list RS, št. 15-555/91. Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana. – Smernice predsedstva SRS za izdelavo načrta nalog, ukrepov in aktivnosti za boj zoper notranjega in zunanjega sovražnika ter zoper škodljive dejavnosti v neposredni vojni nevarnosti in vojni (1973). Predsedstvo SRS, Ljubljana. – Smernice predsedstva SFRJ za obrambo SFRJ pred napadom (1981). Predsedstvo SFRJ, Beograd. – The world book encyclopedia (1990). World Book, Inc. A Scott Fetzer Company, Volu- me 15. 225 Marjan Malešič – Ustava SRS (1974). Ur. list SRS, št. 7/74 z amandmaji iz leta 1989, 1990 in 1991 (I_C) in ustavnimi zakoni za izvedbo ustavnih amandmajev, Ljubljana. – Vojna enciklopedija (1974). Izdanje redakcije vojne enciklopedije, druga izdaja, 8. in 10. zvezek, Beograd. – Vojni leksikon (1981). Vojnoizdavački zavod, Beograd. – Zakon o državljanstvu (1991). Ur. list RS, št. 1/91-I, Ljubljana. – Zakon o nadzoru državne meje (1991). Ur. list RS, št. 1/91-I, Ljubljana. – Zakon o notranjih zadevah (1980). Ur. list SRS, št. 28/80, Ljubljana. – Zakon o splošni ljudski obrambi in družbeni zamozaščiti (1984). Časopisni zavod Ura- dni list SR Slovenije, Ljubljana. – Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah (1988). Ur. list SRS, št. 38/88, Ljubljana; Ur. list RS, št. 19/91, 1991, Ljubljana. – Zakon o tujcih (1991). Ur. list RS, št. 1/91-I, Ljubljana. – Zakon o vojaški dolžnosti (1991). Ur. list RS, št. 18/91, Ljubljana. 226 PREGLED ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA DELA OBRAMBOSLOVNEGA RAZISKOVALNEGA CENTRA V OBDOBJU 1992–1997 227 The mir rašanja v zvezi s (uredil Marjan Malešič, iz- to raziskovalno nalogo je projektna skupina preko analize množičnih okviru temeljnega raziskovalnega projekta Nacionalna varnost Slovenije PREDSTAVITEV S medijev (analiza 214 člankov, ki so bili izbrani na podlagi kronologije dogodkov) v času od 1. avgusta 1991 do 31. januarja 1992 skušala prispevati k razumevanju srbsko-hrvaškega konflikta, zlasti pa poudariti po- men psihološkega vojskovanja v vojnah. Praktični vidik raziskovalne naloge se kaže v prispevku h konceptom psihološke obrambe v nacionalnovarno- stnem sistemu Slovenije in Švedske (Nacionalni odbor za psihološko obram- bo Švedske je bil tudi pobudnik in financer raziskovalne naloge). Svojo konč- no obliko so rezultati raziskovalnega projekta dobili leta 1993 v knjigi Role of Mass Media in Serbian Croatian Conflict dal Styrelsen för psykologiskt försvar, Stockholm). V smo raziskali naslednje problemske sklope: različnost pristopov k varnostni politiki v Srednji in Vzhodni Evropi z vidika najnovejših geopolitičnih spre- memb, civilna obramba v sodobnih državah, vojaški poklic v Evropi (empirič- na raziskava), primerjava obvezniškega in poklicnega popolnjevanja obo- roženih sil z vojaki v sodobnih državah, nacionalna varnost Slovenije (javno- mnenjska raziskava). V empirični raziskavi so anketirani častniki odgovarjali na vp funkcijami oboroženih sil, ogroženostjo v prihodnje, vojaškim poklicem, delovnimi obvezami in zadovoljstvom z delom, popuščanjem napetosti v Evropi, prihodnjih nalogah oboroženih sil, prihodnostjo oboroženih sil Republike Slovenije, vseevropskimi oboroženimi silami in prihodnostjo častniškega poklica. Raziskava o vojaškem poklicu je mednarodna; njen no- silec je mednarodno znanstveno združenje ERGOMAS, poleg Slovenije pa vključuje še osem evropskih držav. Empirična raziskava o nacionalni varnosti je zajela naslednje vsebine: in varnost v svetu (problem virov ogrožanja mednarodne varnosti, identifikacija dejavnikov miru, razvojni trendi v Evropi, oblikovanje vseevropskih oboroženih sil), mir in varnost v Sloveniji (dejavniki ogrožanja slovenske varnosti, dejavniki ohranjanja neodvisnosti in suverenosti Sloveni- je, vloga Slovenske vojske pri zagotavljanju miru v Evropi), nacionalnovarno- stni sistem v Sloveniji (obseg, struktura in financiranje slovenskega nacio- nalnovarnostnega sistema, vloga vojske pri sprejemanju političnih odločitev, izobraževanje slovenskih častnikov, Slovenija in NATO idr.) in varnostna kul- tura v Sloveniji (pripravljenost na žrtvovanje, patriotizem, vojaške tradicije, mirovna gibanja). VZOREC – – 100 častnikov Teritorialne obrambe (realizirani vzorec N=77) 1050 polnoletnih državljanov Slovenije NOSILEC Marjan Malešič Anton Grizold Anton Grizold Anton Grizold TRAJANJE 1991–1992 1992–1996 1993–1994 1994–1995 IME RAZISKAVE VLOGA MNOŽIČNIH MEDIJEV V SRBSKO-HRVAŠKEM KONFLIKTU NACIONALNA VARNOST SLOVENIJE NACIONALNA VARNOST SLOVENIJE – empirična raziskava: SEDANJOST IN PRIHODNOST VOJAŠKEGA POKLICA V SLOVENIJI NACIONALNA VARNOST SLOVENIJE – empirična raziskava: NACIONALNA VARNOST IN MEDNARODNI ODNOSI 228 Propagan- zo odnosa mladih Marjan Malešič (ur.), Styrelsen för psykologiskt försvar, Stock- Projekt se je osredotočil na raziskovanje vpliva mednarodnih dejavnikov na potek vojne v Sloveniji leta 1991, obrambno politiko Republike Slovenije med osamosvajanjem države, ekonomsko vojskovanje med osamosvaja- njem, psihosocialne vloge človeškega dejavnika v vojni ter vloge slovenske policije pri obravnavanju vojnih ujetnikov. V okviru projekta sta nastala tudi kronološki popis dogodkov pred, med in po vojni v Sloveniji ter bibliografski podprojekt 1987 – 1994 na temo vojne v Sloveniji. Predmet raziskovalnega projekta je formulacija in diseminacija propagand nih sporočil, ki se nanašajo na vojno stanje. Projektna skupina ORC se je osredotočila na dejavnost srbskih in hrvaških množičnih medijev v zvezi z voj- no v Bosni in Hercegovini. Propaganda v vojni je drugi projekt, ki ga je ORC izvedel v sodelovanju s švedskim Nacionalnim odborom za psihološko obrambo. Izsledki projekta so objavljeni v raziskovalnem poročilu da in war, holm, 1997. Proučevanje civilno-vojaških razmerij v demokratičnih družbah, posebej po koncu hladne vojne, omogoča odkrivanje vzrokov za dejstva, da se s poveče- vanjem kritik družbe na račun vojske zmanjšuje družbena sprejemljivost voj- ske, da je vojska nasploh prisiljena v civilianizacijo in da izgublja svojo insti- tucionalno avtoriteto, da se zmanjšuje popularnost vojaške službe, in da se je z dvomi v vojsko kot odločilnim dejavnikom nacionalne varnostne politike zamajala tudi legitimnost same nacionalnovarnostne politike. Raziskava na znanstvenoteoretični ravni predstavlja anali do varnosti, domovine, do svetovnega miru in do groženj v sodobnem svetu (analiza sprememb vrednostnega sistema mladih). Praktični namen raziska- ve pa je proučiti subjektivne in objektivne dejavnike, ki mlade vzpodbujajo za odločanje za vojaški poklic ali pa jih zavirajo pri morebitni tovrstni odločitvi, ter pridobiti konkretne podatke o motiviranosti mladih v Sloveniji za vojaške poklice. Raziskovanje odnosa slovenske mladine do vojaškega poklica izha- ja iz potrebe Slovenske vojske, da se seznani s pripravljenostjo za opravlja- nje vojaškega poklica/profesije tistega dela mlade populacije, iz katerega iz- hajajo potencialni kandidati za poklicne vojake in visokošolsko izobraževa- nje bodočih vojaških profesionalcev. Empirični del raziskave je bil izveden ja- nuarja 1997. – - - 1642 dijakov slovenskih srednjih šol Marjan Malešič Marjan Malešič Ljubica Jelušič Anton Grizold 1994–1995 1996–1997 1995–1997 1996–1997 ANALIZA VOJNE V SLOVENIJI PROPAGANDA V VOJNI CIVILNO-VOJAŠKA RAZMERJA V SODOBNIH DRUŽBAH SLOVENSKA MLADINA IN VOJAŠKI POKLIC Pripravila Maja Garb 229 AVTORJI: Dr. ANTON BEBLER, redni profesor. Področja raziskovanja: mednarodni odnosi, uravnavanje oboroževanja in razo- rožitev, primerjalni politični sistemi, regionalne študije, vojaška politika, vojaška sociologija. Mag. MAJA GARB, raziskovalka, asistentka. Področja raziskovanja: vojaški profesionalizem, civilno-vojaška razmerja, konver- zija vojaškega osebja. Dr. ANTON GRIZOLD, izredni profesor, predstojnik Obramboslovnega razisko- valnega centra. Področja raziskovanja: nacionalna varnost Slovenije, varnost v mednarodnih od- nosih, primerjalni obrambni sistemi, civilno-vojaška razmerja, reševanje konflik- tov. Dr. LJUBICA JELUŠIČ, docentka. Področja raziskovanja: sociologija in politologija vojske, polemologija, mirovne študije, vzgoja za mir v Sloveniji, obrambna konverzija. Mag. IGOR KOTNIK DVOJMOČ, raziskovalec, asistent. Področja raziskovanja: popolnjevanje oboroženih sil, mobilizacija oboroženih sil, nove naloge oboroženih sil, morala in kohezivnost vojaških enot, ženske v obo- roženih silah. Mag. DARKO LUBI, raziskovalec. Področja raziskovanja: strateške študije, vojaški management. Dr. MARJAN MALEŠIČ, docent, predstojnik Katedre za obramboslovje. Področja raziskovanja: nevojaška (civilna) obramba, analiza varnostne politike, mediji, javnost in konflikt. Vsi avtorji so zaposleni na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. 230 SUMMARY The various articles in Contemporary Security Perspectives (Developments in Defence Research), a volume of collected writings edited by Anton Grizold, present the re- sults of scientific research conducted between 1992 and 1996 by a research group at the Defence Research Centre of the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana.1 Defence studies, as an interdisciplinary science which combines socio-political and military approaches to issues of security, defence, the military and peace, ha- ve played an active part in the planning of a new national security system. This is of extreme importance for the state of Slovenia and for Slovene efforts in joining European integrations. The writings focus on three extremely important issues in contemporary De- fence studies: 1. the international security environment and its influence on national security; 2. the relationships between civil society and the military in contemporary states as a feature of national security; 3. an understanding of the inner laws and dimensions of national security with regard to the social and political past and the local and broader geopolitical en- vironment. The editor’s introduction stresses the significance of co-operation between sci- ence and politics, highlighting the need for such co-operation in Slovenia. By ta- king into account scientific viewpoints during the process of formal political de- cision-making, developed societies achieve two important goals simultaneously: they offer scientific justification for their political decisions, and ensure the suita- ble and timely monitoring of the practical implementation of their political deci- sions, thus creating the possibility of corrections if necessary. Both objectives are extremely important for the young state of Slovenia. For this reason, the relation- ship between science and politics should be made more constructive: science should not simply serve politics, but rather, both institutions must be fully aware of their role and responsibilities in directing social development for the benefit of every individual and of society as a whole. 1 During that period, the research group of the Defence Research Centre at the Faculty of Social Sciences consisted of Associate Professor Anton Grizold PhD (head of the group), Assistant Pro- fessor Ljubica Jelušič PhD, Assistant Professor Marjan Malešič PhD, Darko Lubi MA, Igor Ko- tnik Dvojmoč MA, Maja Garb MA, and various associates: Professor Anton Bebler PhD, Profes- sor Tomo Korošec PhD, Professor Bogomil Ferfila PhD, Professor Anton Žabkar PhD, Professor Phillip Manigart PhD (Belgium) and Professor Radovan Vukadinović PhD (Croatia). 231 Perspektive sodobne varnosti In the first article (‘The Institutionalisation of the Provision of International Se- curity’), Anton Grizold analyses the process of the institutionalisation of the ef- forts made by the international community to ensure peace and security, empha- sising certain basic security mechanisms and instruments. The author discusses the problems related to the connection between the security of the individual and that of society, and presents different approaches to studies of the phenomenon of contemporary international security. He analyses two models for ensuring in- ternational security (the conflict and co-operative models). He concludes that in the development of international relations leading up to the end of the Second World War, the conflict model for ensuring international security prevailed, the essence of which was the solution of conflict between individual countries by means of force. This model is based on the premise that security is a value to be competed for and achieved by individual countries by defeating others. The co- operative model, which despite the constant component of co-operation in inter- national relations was re-introduced only with the processes of internationalisati- on and globalisation after the Second World War and was finally asserted with the revolutionary changes of the late 1980s, is based on the idea of common secu- rity, understood as a condition of international relations which brings security to be enjoyed by individual countries as a common value. International security is also the topic of Darko Lubi’s article (‘Arms Control: ‘Nadzor’ or ‘Uravnavanje Oboroževanja’). The author discusses the notion and theory of arms control. As an effort to limit the frequency and degree of armed conflict, arms control has a long history and was not invented in the second half of the 20th century; as an activity based on a comprehensive theoretical concept, it emerged only with the beginning of the nuclear and missile age. Arms control has therefore become one of the key components of contemporary strategic tho- ught. Nevertheless, Slovene defence and military theory still lacks a consensus on (and a suitable Slovene expression to denote) this strategic concept. The pre- sent conditions are favourable for the introduction of terminological solutions ba- sed on a knowledge of the fundamental elements of general arms control theory. The author tackles this task in three stages: he begins by studying the key works of the originators of the concept of arms control and certain later interpretations of these works; he continues by presenting one of the possible classifications of arms control measures; and concludes with a semantic justification of the propo- sal to use ‘uravnavanje oboroževanja’ as the Slovene translation of the English expression ‘arms control’. Other articles in the collection focus on international security efforts in con- nection with the issues of relations between civil society and the military, and the problems faced by Central and Eastern European countries. Namely, the process of democratisation in the former socialist European countries in the late 1980s and early 1990s is an extremely important topic in political and other debates; they can also be studied from the viewpoint of the changing relations between ci- vil society and the military. In his article entitled ‘The Expansion of NATO and the Problems of Transition in Central and Eastern Europe’, Anton Bebler focuses on the policy of NATO 232 Summary with regard to the integration of the countries of Central and Eastern Europe in this military organisation. The author analyses the relations between civil society and the military in these countries and the influence of these relations on the in- tegration of new members into NATO. He concludes that the democratisation of these relations, together with other criteria (particularly those of a geopolitical, military and institutional nature), greatly influenced the decision taken at the NATO summit on 8 July 1997 in Madrid to invite three candidates (Poland, Czech Republic and Hungary) to join its ranks. Despite this decision, it is still un- clear which of the Central and Eastern European countries in fact meet NATO expectations. This is particularly the case with requirements connected to relati- ons between civil society and the military, which foresee convincing and efficient control exercised by a legally and democratically elected civil government over the military (this entails clear constitutional and legal provisions and the division of power between key national institutions, parliamentary control of the state budget, civilian control of military command, etc.), as well as the transparency of defence policy, the political neutrality of the army (combined with its autonomy regarding internal professional issues), the protection of the army from political interference and abuse, reliable and responsible armed forces, a low level of soci- al pathology in the army, and active protection from and the prevention of such occurrences. The author concludes that in relations between civil society and the military in Central and Eastern European countries, there exist obvious draw- backs; at the same time he maintains that none of the aforementioned three co- untries, which are serious candidates for membership of NATO, should be disqu- alified merely on the basis of these drawbacks. In all these countries, the princi- ple of civil rule has been greatly strengthened or ensured. In most countries in this part of Europe, the development of a market economy and of democratic in- stitutions has advanced. The observed deviations from the ideal type of Western liberal relations between civil society and the military are even less acute in these countries than in those NATO member states from the Balkan and Iberian penin- sulas and in certain countries with de facto connections with the organisation, while the expected standards for democratic relations between civil society and the military are supposed to be the same for all present member states and candi- dates for membership. This is essential for the preservation of the solid foundati- ons of NATO. Maja Garb’s contribution (‘The Relationship Between Military and Civil Au- thority in Eastern Europe: The Socialist Period’) discusses the system of relations between the army and the (civil) authorities in the countries of Eastern Europe in the period before democratisation. The author argues that the nature of the for- mer system has had a great impact on present conditions relating to relations bet- ween civil society and the military in post-socialist countries. In contrast to We- stern models, socialist countries developed a special relationship between the army and politics. While this system differed from one country to another (parti- cularly with regard to the (non-)revolutionary character of the national army and to relations with the Soviet Union), it had certain common characteristics in all these countries (the double role of the armed forces, extreme political, i.e. partyo- 233 Perspektive sodobne varnosti cratic, control of the military, the social role of the army, etc.). A study of the con- trol of the armed forces during fundamental political changes (including socialist revolutions) has revealed that in such special conditions, new armies, purges, a reduction in the political control of the army and even armed interventions oc- cur. Western scientists have displayed considerable interest in relations between civil society and the military in socialist or Eastern European countries, the Soviet Union in particular. Thus, three models were defined: (1) the institutional/con- flict model or interest group model (Roman Kolkowicz); (2) institutional congru- ence (William E. Odom); (3) the participatory model (Timothy J. Colton). The au- thor concludes with an interesting observation: that in the Soviet Union, these three models of relations between the military and the political model differ gre- atly. The article by Ljubica Jelušič (‘Changes in Relations Between the Military and the Civil Environment in Post-Socialism’) focuses on relations between the mili- tary and civil society in post-socialist Europe, thereby offering an answer to the problem of control of institutional violence. According to the analysis, similar processes in relations between the military and civil society can be observed in the countries of Central and Eastern Europe after the fall of socialism, although certain fundamental differences which distinguished these countries during the socialist period still survive. During that period, two special features in this part of Europe were the Soviet and Yugoslav armies, due to their special role as parti- cipants in the national liberation struggle of the Second World War. These speci- al characteristics are preserved in the countries newly formed on the territories of the Soviet Union and Yugoslavia, and can be compared with the ‘new nation’ concept associated with the period of decolonisation. The common characteri- stics of post-socialist Europe are the inability of the civil environment and the mi- litary to adjust fully to the parliamentary method of establishing control over the army, the extremely negative public attitude towards the army, and the conside- rable gap between the democratic rule proclaimed in legal documents and the ac- tual state of affairs. In the second part of the article, the author presents the natu- re of the relations between civil society and the military in Yugoslavia prior to and after the disintegration of the country and in the countries formed on its ter- ritory. In the third part, the author proceeds by offering a detailed analysis of the relations between the Slovene army and civil society, with particular emphasis on the informal forms of these relations; the formal ones are only mentioned. The relations between the Slovene army and civil society are discussed in three further articles which analyse the problems of Slovene national security in view of the latest findings in defence and international security studies. In the first (‘The Organisation and Management of National Security in Slove- nia: The Public View’), Anton Grizold presents the results of public opinion sur- veys carried out in Slovenia, which touch upon all issues of national security. The author discusses Slovene national security problems as disclosed in a public opi- nion survey carried out by the Defence Research Centre at the Faculty of Social Sciences. He links the results with certain theoretical ideas and findings from the sphere of contemporary security. The author’s main point of departure is that the 234 Summary national security of a contemporary state, including Slovenia, is a conglomeration of relations between economic, social, cultural, political, ecological, military and international factors, and represents part of overall international security. Ensu- ring security at the level of a contemporary democratic state is accompanied by differences and conflicts between demands, expectations, the values of civil soci- ety, the political state and its national security system. The author proposes the Edmonds solution to this problem, which primarily entails the constant harmoni- sation of viewpoints and values, the establishment of trust between the public, the political state and the national security system at the public level, and the res- ponsible and controlled functioning of all three key institutions in contemporary society. He concludes with a general statement that Slovene public opinion is surprisingly objective as far as the perception and understanding of Slovene nati- onal security is realistic concerned, and that the public is therefore prepared to carry out its part of the task in the formation of a suitable relationship with (and trust of) the political regime and its national security system. The realisation of this undoubtedly extremely important Slovene national security objective obvio- usly still depends on the level of willingness and ability of the emerging Slovene political elite. In the second of the three articles (‘Certain Aspects of the Process of Expan- ding the Professional Ranks of the Slovene Army’), Igor Kotnik Dvojmoč analy- ses certain aspects of the process of expansion of the professional ranks of the ar- med forces in contemporary developed countries. The topic is also of importance for Slovenia, where a process of the intensive formation of a modern national army is currently taking place. In his analysis of the issue of the expansion of mi- litary ranks in the contemporary world, the author defines two basic models: (1) the expansion of military ranks with conscripts by means of compulsory military service; (2) the expansion of military ranks with professional soldiers. The trend of changing the method of expanding military ranks with conscript soldiers by means of general compulsory military service (a purely compulsory system), mo- ving in the direction of selective military service (a combined system) towards the elimination of compulsory military service (professional armed forces) reveals that the expansion of military ranks by means of compulsory military service has not sufficiently been adjusted to the changing conditions and needs of contem- porary society. Despite the fact that an increasing number of contemporary socie- ties prefer professional armed forces to a conscript army, the author maintains that in certain environments, this preference is still not absolute, for it can, to a certain extent, be rendered relative by: (1) the geostrategic position of the country (small and mountainous countries); (2) the doctrine of the use of armed forces ((non)-intervention, the prevalent method of combat, e.g. combined, guerrilla); (3) trends in the development of military technology which enables even poorly trained soldiers to use state-of-the-art combat systems; (4) the fact that in con- temporary countries, compulsory military service still represents an important part of political and military tradition, which (5) significantly defines relations between civil society and the military, governs possible military interventions in politics and (6) is an important cohesive and identifying element whose socialisa- 235 Perspektive sodobne varnosti tion and educational role cannot be substituted with any other contemporary sta- te institution. The article discusses these relativising factors in greater detail, ex- posing the present value and applicability of the model of the expansion of ranks by means of compulsory military service. In the third article, entitled ‘The Military Profession in Europe’, Anton Grizold analyses the results of an international survey (‘The Present and the Future of the Military Profession in Europe’), conducted between 1993 and 1994. The author deals with the issue of the new role and mission of modern armed forces which define the military profession. The transformation of the armed forces, which is reflected in improvements, new tasks, the formation of supranational military units, a reduction in the numbers of the armed forces, the technological moderni- sation of the armed forces and the improvement of the officer corps, is discussed in the light of some of the results of the international public opinion poll. The re- search was conducted by the European Research Group on the Military and Soci- ety (ERGOMAS). In Slovenia its empirical phase was carried out between No- vember 1993 and January 1994 by the Defence Research Centre at the Ljubljana Faculty of Social Sciences. In view of the results of the survey, the author conclu- des that the officer corps of the emerging Slovene armed forces displays conside- rable willingness to create a contemporary military organisation which would function in accordance with the principles of professionalism and responsibility and in co-operation with other institutions of Slovene society, which would facili- tate the future assertion and development of the military profession. The author believes that the attitudes, opinions and judgements of the Slovene officer corps point to the fact that since Slovenia gained its independence the national defence policy has not yet managed to prove its credibility and consistency in the establi- shment of many elements of the defence sub-system in Slovene society. This is an area which includes, among other things, education and training for the mili- tary profession. The last part of the volume comprises two studies of different aspects of ar- med conflicts which took part on the territory of the former Yugoslavia. The first (‘Propaganda in the Bosnian-Herzegovinian War’) by Marjan Malešič is based on a research report entitled ‘Propaganda in Wartime’. The research pro- ject under the same title was conducted by the Defence Research Centre, in co- njunction with the Swedish National Board of Psychological Defence. The article discusses the activity of the Croatian and Serbian mass media in the war in Bo- snia-Herzegovina, with special focus on media propaganda as one of the aspects of psychological warfare, and it offers a qualitative analysis of media reports. The analysis included the Croatian and Serbian press (dailies and weeklies) published between January and May 1993, and major television news broadcasts of the first channels of national television stations between February and April 1993. The author introduces a model for studying propaganda, which encompasses aspects such as propaganda and ideology (propaganda and nationalism, propaganda and religion, propaganda and the re-interpretation of history), the use of language for propaganda purposes, the environment in which propaganda is produced, the structure of the propaganda organisation, the public, the compatibility of visual 236 Summary and textual information, the (de-)construction of the national memory, the iden- tity of the “other”, critical attitudes towards the source of information, icono- graphy, routine lies, the collective and selective loss of memory, counter-propa- ganda and conventional (hard, cruel) propaganda. The author compares the theo- retical model of propaganda with the actual propaganda produced by the Croati- an and Serbian mass media. With regard to the elements of the model, which are directly connected with the propaganda messages, the author concludes that Ser- bian propaganda corresponds to the theoretical propaganda model and even ex- ceeds it, while Croatian propaganda corresponds with the model only in part and, at the same time, exceeds it. The article by Marjan Malešič (‘Fragments from the Analysis of War in Slove- nia’) is a report on a survey entitled ‘The Analysis of War in Slovenia’. Although the initially too-broadly-planned survey was not carried out in its entirety, the studies completed are of such significance that they cannot be ignored in histori- ography and defence planning. The battle for Slovenia represented the final (ag- gressive) stage of two intensive processes which took place in Slovenia in the late 1980s and early 1990s. The first of the two processes charted Slovenia’s path to- wards independence and away from the common state of Yugoslavia and was ba- sed on the people’s right to self-determination. The second process brought abo- ut great changes in basic social relations, which began with the disintegration of the socialist system and a transition to a system of political (party) pluralism and a market economy. Researchers focused in the survey on the aspects of civil (non-military) defence, with particular attention to civil protection, psychological defence (information and propaganda), economic warfare, and other forms of unarmed resistance. The contents of the research report comprise: an analysis of Slovenia’s defence policy (chronology, sectorisation, defence policy and an analy- sis of the regime); the mythologisation of war from the historical perspective; the police and prisoners of war; the non-military aspects of war (civil defence, i.e. ci- vil protection, economic defence, defence measures at the national and political levels, unarmed resistance, information and propaganda, or psychological defen- ce); the external aspects of war (the involvement of other Yugoslav republics, the European Union, the Conference on Security and Co-operation in Europe, the Western European Union, the United Nations, various world powers); and the psychosocial analysis of the human element in war. The present volume is a collection of different studies of the international se- curity environment, certain current national-security-related problems encounte- red by post-socialist countries (with particular reference to Slovenia), and conclu- sions drawn on the basis of an analysis of contemporary warfare in the territory of the former Yugoslavia. The volume represents valuable material to everyone who, in the course of their research, encounter different issues concerning natio- nal and international security, and relations between civil society and the mili- tary. At the same time it will prove useful to those involved in planning Slovene national security, to foreign policy officials and to diplomats. 237 STVARNO KAZALO A B Abrahamsson, Bengt 62, 140, 180 Balkan 35, 50, 52, 78, 116, 122 Adelman, Jonathan R. 70 Barany, Zoltan 62, 64–68 Afganistan 78 Baruchov načrt 35 Afrika 35, 120, 170–171 Bebler, Anton 69 agresija: begunci 103–104, 109, 116, 191, 195, 197, – na Bosno in Hercegovino 190, 192 220 – na Slovenijo 125, 208 Belgija 82, 136 – oborožena 11, 206 bibliografski projekt 204, 221 – vojaška 113 Bližnji vzhod 102, 169 – zunanja 113 blokada 53, 209–210, 212 AIDS 95, 104–105, 131 bojkot 209–210, 212 alarmizem 76, 83 bojna sposobnost 213 Albanija 52, 70 bojna učinkovitost 213 alternativna služba 86, 93–94 Bosanska krajina 211 Ameriško-ruska pogodba o nadaljnjem Bosna in Hercegovina, BIH 76, 122, 190, skrčenju in omejitvi strateškega ofenziv- 192–195, 198 nega orožja (START II) 34 – vojna 191–192, 197 Ameriško-sovjetska pogodba o omejitvi Bredow, Wilfried von 147, 150 protibalističnih raketnih sistemov 33, 38 Brennan, Donald G. 21, 29–30 Ameriško-sovjetska pogodba o skrčenju in Brionska deklaracija 219 omejitvi stateškega ofenzivnega orožja Britansko-sovjetski sporazum o vzpostavi- (START I) 34 tvi neposredne komunikacijske zveze 36 Ameriško-sovjetska pogodba o uničenju Brodie, Bernard 19, 26, 29 jedrskih sil vmesnega dosega 34, 38 Bukinac, Zorica 91 Ameriško-sovjetski sporazum o prepreče- Bull, Hedley 20, 22–26, 28–29 vanju jedrske vojne 36 Bundeswehr 54, 145, 149 Amnesty International 191 Buzan, Barry 2–3, 5, 110 Analiza vojne v Sloveniji 87, 202–204, 207, 211 C antimilitarizem 53 Cazinska krajina 190 apartheid 102 Center za stateške študije 90 Armagedon 22 cilji: Avstralija 11, 136, 146 – nacionalnovarnostni 5 Avstrija 50, 146, 193, 195, 206 – uravnavanja oboroževanja 18–20, 23–42 avtoritarianizem 199 civilianizacija 84, 86, 103–104, 117 Azija 35, 170 civilna družba 4, 45, 54, 100, 110, 150–151, 239 Perspektive sodobne varnosti 182, 202, 208 delovanje administrativno-političnih civilna obramba 91, 113 funkcij države 202 civilna zaščita 202 demilitarizacija 35, 100, 111 civilni nadzor 50, 52–54, 63, 79–80, 119 – strategija 77 – nad varovanjem človekovih pravic v voj- demilitarizirano (nevojaško) območje 164, ski 54 167 – nad vojsko, nad oboroženimi silami 50 demokracija 8, 48, 50, 54, 60–61, 71, 79, civilno okolje 76–77, 81, 92, 149, 151, 181 83, 111, 149–151, 179 civilno služenje 81–82, 93–94 demokratizacija 46, 51, 60, 62, 68, 71, 111, civilno-vojaška razmerja, odnosi 47–48, 150 51–53, 55–56, 60, 62, 65, 67–70, 76, denuklearizacija 35 78–79, 81–87, 91, 94, 96, 122, 144, 150 departizacija 77 – demokratizacija 46, 51, 60 depolitizacija vojske 80, 83 – parlamentarni tip 53, 79–80, 82–83, 96 depolitizirati 65 – partokratski tip 60, 67, 79–80, 84–85 destalinizacija 64 – tipi 47, 56, 78, 80–86, 92, 96 dilema moči in varnosti 5 civilokracija 60 diplomacija 9, 37 Clausewitz, Carl von 79 – tajna 9 Colton, Timothy J. 61–62, 65–67 diskriminacija, politična 54 Curtis, Liz 180 doktrina 29–30, 49, 52, 82–83, 136–137, 145–147 Č Doktrina vojaške obrambe 137 častniški zbor 49–50, 61, 70, 82–83, 87, 94, Doorn, Jacques van 61–63, 78 140, 150, 158, 177, 180, 182–183, 185 država v državi, država znotraj države častništvo 140, 182 150–151 častnik 49–51, 54–55, 61–68, 70, 78, 80, države na prehodu 60–61, 71 82, 86–87, 90–91, 100, 128–129, državljan v uniformi 55 140–142, 159–160–161, 163–165, državljanska obveznost 82 167–169, 173–178, 180–184, 219 državni udar 67, 70, 84, 195 častnik za motiviranje 89 Državni zbor 115 Češka 50–51, 53–54 družbena vloga oboroženih sil 119, 177 Češkoslovaška 48, 68, 70, 78, 158 Društvo narodov, DN 7–8, 21 – Češkoslovaška federativna republika, – Svet 8 ČSFR 59 – Ustanovna listina 8 – Češkoslovaška socialistična republika, Dunajski dokument 37 ČSSR 48 dvojna vloga oboroženih sil 67, 70 čistka 51, 61 dvojna vloga sodobne politične države 2, človekove pravice 54–56, 125–126, 110 131–132, 195, 209 ekonomski ukrepi 207, 209, 211–213 Črna gora 204, 210, 212 – defenzivni 209, 211–213 črna lista 211 – ofenzivni 209–210, 212 D E Daugherty, William E. 189 elita: Defensor 89 – politična 62, 78, 81, 83–85, 96, 240 Stvarno kazalo 120, 169, 178 Grotius, Hugo De 3 – vladajoča 189 – vojaška 53, 79, 84–85 H elitizem 150 haaške konvencije 7, 37 embargo 124, 191, 207, 212 Halperin, Morton H. 19, 21, 23–25, 29–30 Enloe, Cynthia 69, 152 Helsinška sklepna listina 37 ERGOMAS 87, 158, 159–160, 168, 177, Hertz, John 5 184 Hitler, Adolf 151, 193 erozija političnega nadzora nad vojsko 62, hladna vojna 6, 13, 48, 101–102, 111, 117, 96 121, 131, 161, 177 etika, profesionalna 139, 141 Hobbes, Thomas 3 etnično čiščenje 191 Homeini, ajatola 195 Evropa 3, 6–7, 11, 13, 316 Honecker, Erich 151 Evropska skupnost 162, 202–203, 207 Hruščov, Nikita 20 Evropska unija, EU 11, 49–50, 102, 105, Hrvaška 69, 76, 84–85, 175, 189, 192, 194, 107, 164, 158, 191 196, 199, 211, 220 Evropska zveza 76 hujskaštvo 189 Huntington, Samuel P. 63, 80 F Husein, Sadam 195 Fakulteta za družbene vede 87, 90, 100, 129, 159, 183 I Finska 146 ideologija 63, 80, 92, 147–148, 171, 190, Forsberg, Randall 33 192–195 Francija 33, 35, 82, 136, 147, 158, 165–167, ikonografija 190, 192, 198 169 Inšpektorat Republike Slovenije za francoska revolucija 147–148 obrambo 113 Frank, J. A. 150 Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo fundamentalizem: pred naravnimi in drugimi nesrečami – islamski 193, 194–195 113 – verski 170 Inštitut za družbene vede 87 funkcionalni imperativ 76, 81 indoktrinacija, politična 67, 70, 80 industrijska bomba 117 G informacija Generalštab Slovenske vojske 90, 113–114 – tekstualna 192 genocid 193, 195 – verbalna 197 – psihološki 193 – vizualna 190, 197 geopolitika 100 informbiro 78 geostrateški položaj 144–146 Innere Führung 55 glavna politična uprava, GPU 66 integracija, socialna 150 Gleichschaltung 48 interesi, nacionalni 8, 47, 50, 64, 122, globalizacija 6, 100 162–163 gospodarska kriza 103, 105, 109, 131 internacionalizacija 6 Gospodarska zbornica Beograda 210 intervencija: Grčija 50, 156 – v mednarodnih odnosih 9 grand strategy 118 – vojaška 62, 69–70 241 Perspektive sodobne varnosti Italija 50, 54–55, 82, 136, 156 Kant, Immanuel 3 IUS 98, 186 Katedra za obramboslovje 90 Izetbegović, Alija 195 Kaufman, William 19 izguba spomina 190, 192–193 Kazenski zakon RS 220 Izobraževalni center 90, 112 Kelleher, Catherine McArdle 148–149, 151 izobraževanje, politično 80 Kennedy, John F. 148–149, 151 Izrael 148 Kissinger, Henry 8, 19 Izvršni svet 210 Kitajska 35, 38, 70, 102 Kninska Krajina 207 J kolektivna obramba 11, 78, 123 Jakob, James B. 150 kolektivna varnost 7–9, 11–13, 122–123 Janša, Janez 76 kolektivni spomin 47, 193, 197 Janowitz, Morris 62, 149, 189 Kolkowicz, Roman 61–67 Japonska, 102, 136, 146 Komisija za ugovor vesti 94 Jaruzelski, Wojciech 68, 79 koncert evropskih velikih sil 7 javno mnenje 95, 117, 132, 144 Konferenca o varnosti in sodelovanju v javnost 4, 53, 67, 68, 76, 80–82, 83, 86, 88, Evropi, KVSE 107–108, 162, 164, 206 89–90, 96, 108, 111, 131, 137, 138, 158, konferenca, haaška 7 161 konfiskacija 209, 212 – evropska 151 konflikt nizke intenzivnosti 190 – hrvaška 191, 198 konfliktni model zagotavljanja – odnos do vojaških profesionalcev 47 mednarodne varnosti 5, 62 – odnos do vojske 48, 52 Konfucij 38 – slovenska 77, 89, 90–91, 94, 107, 110, konsenz (politični) 53–54 128, 169, 181 kontrabant 212 – srbska 191, 198 Konvencija o nehumanem orožju 37 jedrska proliferacija 35, 105 Konvencija o spreminjanju okolja 37 jedrsko izsiljevanje 105–106, 172–175 konvencionalne sile 164–166, 168 Jelušič, Ljubica 48, 68, 140 konvencionalno orožje 36 Joenniemi, Pertti 143, 147 kooperativni model zagotavljanja Jowett, Garth 189 mednarodne varnosti 5–6, 13 Južna Afrika 102 Koreja 102 Jugoslavija, SFRJ 48, 68–70, 76, 78–81, korupcija 2, 56 83–86, 95, 100, 103, 108–109, 116, 148, Kosovo 210 164, 169, 191, 193, 195, 203, 205–208, kriminal 2, 109, 116, 131 210–211, 219 kronologija 189, 192, 196, 204–205 Jugoslavija, Zvezna republika 85 Kuhlmann, Jurgen 145, 150–151 Jugoslovanska armada, JA 50, 85, 206 Kuvajt 102 Jugoslovanska ljudska armada, JLA 77, 87–89, 92, 159, 181, 185, 211, 215, L 219–220 Lara, Alfonso 143 Latinska Amerika 35, 170 K legitimnost 7, 53, 76, 80, 82, 96, 100, 131, Kahn, Herman 19, 26 152, 177, 216 Kanada 136, 146 – kriza 76–77 242 Stvarno kazalo – reflektirana 80–81 MNZ 115, 219 – vojaštva 76–77 Ministrstvo za obrambo (Republike liberalizacija 56, 64, 68, 71, 180 Slovenije) 88–91, 113, 183, 217 Lippert, Ekkehard 145, 150–151 Ministrstvo za pravosodje in upravo 94, Londonski klub držav dobaviteljic 217 jedrskih materialov 36 Ministrstvo za promet in zveze 212 Ministrstvo za znanost in tehnologijo 87 M mirno reševanje sporov 9–10 Madžarska 49–50, 53–54, 68, 70, 78 mirovna pogodba 8 Makedonija 76 mirovne operacije 10, 12, 120 makroprojekt 79 mirovne sile 12 mamila 104–105, 109, 120, 131 mirovni kongres 7 marginalne skupine 86, 94–96 mirovno gibanje 111, 127 Marković, Ante 207 miting resnice 209 Martin, Michel L. 149 mladina 87, 91, 150, 179 McCloy-Zorinova izjava 21 množična občila 47, 53, 67, 125, 181, 188, McNamara, Dennis 150 190, 196, 204 Meddržavno sodišče v Haagu 10 množične armade, koncept 147 medijska monolitnost 189 mobilnost, socialna 150 medijska pluralnost in tekmovalnost 189 Moch, Jules 21 medijska topografija 189 modre čelade 194 medijski pluralizem 190 Moskos, Charles C. 48, 91, 149, 180 medijski prostor 189 Mussolini, Benito 151 – hrvaški in srbski 190 Mednarodna agencija za atomsko energijo N (IAEA) 35 nabornik 49, 93 mednarodna skupnost 2–3, 32, 103, 171, nacionalizem 47, 54, 81, 104, 109, 190, 190, 193, 195, 209 192–195 Mednarodni inštitut za strateške študije Nacionalna varnost Slovenije 87, 131 (IISS) 21 nacionalno vprašanje 64 mednarodni odnosi 4–7, 9–11, 13, nacionalnovarnostni sistem 4, 81, 91, 101–102, 105–106 117 100–101, 108, 110, 111–112, 114, 117, Mednarodni rdeči križ 219–220 123, 125, 131–132 mednarodno pravo 3, 9, 11, 37, 131, 217 nadzor: mednarodno vojno pravo 3 – partijski 63–65, 84 Mestni sekretariat za notranje zadeve – civilni 50, 52, 54, 60, 63, 65, 80 Mesta Ljubljane 219 – nad oboroženimi silami, nad vojsko 46, migracije, množične 103, 170 53, 61, 70, 76, 78, 92, 94, 102, 119 militarizacija 26, 35, 81, 151, 170, 172, – oboroževanja 6, 39, 41 174–175 – partokratski 60, 67 – družbe 26, 151 – politični 61–63, 94 – vesolja 171–172, 174–175 naključna jedrska vojna 106, 170, 172–175 militarizem 150 naravne in druge nesreče 70, 109, militokracija 69 112–113, 115, 119–120, 178 Ministrstvo za notranje zadeve, Narodna banka Jugoslavije 211 243 Perspektive sodobne varnosti narodna zavest 197 – poklicno-obvezniške 141 nasilje 11, 24, 46, 76–78, 82–84, 171, 193 – polprofesionalne 141–142 Nato, NATO, Severnoatlantska zveza 11, – prihodnje naloge 51, 109 46, 124–125, 164–166, 168–169, 173, – profesionalne 45, 49, 51, 53, 81, 178, 183, 203, 224 138–140, 142 neideološki častnik 80 – prostovoljne 142 nejedrsko območje 164, 167 – socializacijska vloga 148–149 Nemška demokratična republika, NDR 48, – socialna vloga 119, 179 50 – tradicionalne naloge 149 Nemčija 22, 50, 55, 101, 103, 136, 147, 158, – vseevropske 101, 131 162–163, 193, 203–204 – zmanjševanje obsega 49, 120 Nemčija, Zvezna republika 22, 55 oboroževalna tekma 26, 28, 31 neoborožen odpor 113, 202–203 – breme 26 Neodvisna komisija za vprašanja obramba: razorožitve in varnosti, Palmejeva – ekonomska, gospodarska 212 komisija 6 – kolektivna 11, 78, 123 ničelna vsota 25 – nacionalna 5, 8, 147 Nizozemska 82, 136 – psihološka 113, 203 Noel-Baker, Philip 21 – vojaška 5, 113, 137, 176–177, 204 Norveška 146 obrambna dilema 5, 8 Nova revija 221 obrambna doktrina 137 Nova Zelandija 136 obrambna strategija 89 nove nacije 60, 62 Obrambna zveza Avstralije, Nove novo mišljenje (angl. new thinking) 20, 21, Zelandije in ZDA, ANZUS 11 22, 30 obrambne priprave 5, 25–26, 30, 112 NPT 35 obrambni proračun 48, 144 nuklearizacija 19, 24, 35 obrambni sistem 90, 92–93 obrambni stroški 5 O obrambni ukrepi 113 O’Donnell, Victoria 189 obramboslovje 87–88, 90, 129, 159, 183 občila: Obramboslovni raziskovalni center, ORC – hrvaška in srbska 188, 196, 198 87, 101, 104, 106–107, 109, 118–133, – množična 53, 125, 188, 190, 198 162–166, 172, 174 – tiskana 90, 189, 194 obveščevalna dejavnost 202, 115 oborožene sile, vojska: Odom, William E. 61–62, 64–65, 67 – funkcionalna vloga 119, 177–179 ogrožanje: – instrumentalna vloga 119 – nevojaški viri 48 – kontinuiteta 51 – notranje varnosti 116, 120 – notranjevarnostne naloge 151–152 – vidiki 131 – nove naloge 144, 177 – viri 4, 22, 48, 100–101, 103–105, – obvezniške 82–83, 92, 94, 120, 134, 108–110, 114, 131, 144, 169, 175 137–138, 140–141, 144–145, 158–153 – vojaško 116, 118, 146, 176 – obvezniško-poklicne 137, 139 – zaznavanje 48, 103, 169, 174 – poklicne 48–49, 82, 91, 94, 130, 136, – zunanje 178, 181 138–140, 142, 145–146, 150–153 – življenskega okolja 244 Stvarno kazalo okolje: Pogodba o odprtem nebu 37 – civilno 54, 75–77, 81, 90, 92, 149, 151 Pogodba o omejitvi moči (do 150 kiloton) – medijsko 53 podzemnih poskusov z jedrskim – nevojaško 150–151 orožjem 36 – vojaško 147, 149 Pogodba o podzemnih jedrskih omejeno partnerstvo 102 eksplozijah v miroljubne namene 36 omejevanje oboroževanja (angl. arms Pogodba o prepovedi izvajanja poskusov z limitation) 25 jedrskim orožjem v ozračju, vesolju in oporečništvo 93 pod vodo (Pogodba o delni prepovedi oporečniki vesti 86, 93 poskusov) 36 organi za notranje zadeve 208, 215–220 Pogodba o prepovedi jedrskega orožja v Organizacija za varnost in sodelovanje v Latinski Ameriki (Pogodba iz Tlatelolca) Evropi, OVSE 11, 108, 164 35 Organizacija združenih narodov, OZN Pogodba o uničenju jedrskih sil vmesnega 6–7, 9–13, 36, 102, 107, 120, 170, 173 dosega 34 – Ustanovna listina, UL 9, 11 Pogodba o vesolju 35 – Varnostni svet 10–11, 102 poklic 139–140, 142 orožje za množično uničevanje 35, 49, 103, – civilni 49 164, 167 – vojaški 48, 87–88, 94, 125, 128–129, 140, Osgood, Robert E. 19 157–158, 160–161, 177, 179–185 policija 152, 154, 225 P politična država 2, 100–101, 110, 151 parlament 47, 52, 55, 76, 79, 81, 84, 86, 94, politična kultura 69, 77, 83, 198 110, 112, 130, 151, 222, 224 politična misel, klasična 2 Partnerstvo za mir 55, 96, 123–124, 155, politična participacija 65 178 politične stranke 53–55, 84, 190, 197 pentagonalna razdelitev moči 102 – prepoved članstva 54 Pinch, Franklin C. 155 politični častnik 63–64, 67, 70, 79–80 podčastnik 49, 51, 54–55, 86, 92, 141–142 politika 29, 32, 63, 144, 177, 195, 203, 223 pogajanje 9, 20–22, 27, 32, 33, 36, 65–66, – gospodarska, ekonomska 162, 164 102, 207 – nacionalnovarnostna 4, 76, 84, 108, 122, Pogodba o Antarktiki 35 131 Pogodba o brezjedrskem območju na – oboroževalna 23 južnem Pacifiku (Pogodba iz Rarotonge) – obrambna 46, 112, 162, 204, 207–208 35 – varnostna 4, 54. 76, 83, 100, 108, 131, Pogodba o konvencionalnih oboroženih 164 silah v Evropi 34 politizacija 52, 80, 83, 152 Pogodba o morskem dnu 35 politizacija vojske 78 Pogodba o neširjenju jedrskega orožja politiziranost vojske 63 (NPT) 35 Poljska 68–70, 79 Pogodba o območju brez jedrskega orožja polprofesionalen 141 v Afriki (Pogodba iz Pelindabe) 35 popoklicenje 137 Pogodba o območju brez jedrskega orožja popolnjevanje oboroženih sil 136, v jugovzhodni Aziji (Pogodba iz 146–147, 149–150, 153 Bangkoka) 35 – model 136–138, 143, 145 245 Perspektive sodobne varnosti – način 137–138, 143–147, 150–151 propagandist 190, 192, 196–198 – obvezniško 149 propagandna organizacija 190, 192, 198 – poklicno 136, 144, 150–151, 153 propagandna realnost, propagandna – politika 144 stvarnost 194–196 Porenje 35 prostovoljci 142 Portugalska 50 protipropaganda 190, 192, 195–196 poseganje vojaštva v politiko 144, 150 Provide Comfort 196 postsocialistične države 80, 96, 103, 122 psihološka obramba 113, 202–203 pozitivna vsota 25 pravična vojna 7 Q Pravila za opravljanje pooblastil poo- Quester, George H. 29 blaščenih uradnih oseb 216, 220, 225 prebežniki 220 R predkupne pravice 212 ravnotežje: predsednik republike 52, 86, 110, 115 – moči 7 predsedstvo SFRJ 206–207, 225 – strateško 22 pretorijanstvo 55, 151 – vojaško, vojaške moči 20, 28–29, 31, 100 pripravljenost in izurjenost za oboroženi raziskovalni projekt 87, 158, 160, 188, 189, boj 214 202, 204 profesija 63, 88, 139–142, 179, 181–182 raziskovalno poročilo 188, 190 profesionalec 67, 142 razoroževanje 10, 34, 102, 131, 167, 178 – vojaški 47, 51, 53, 54–55, 92–93, 94, 96, razorožitev (angl. disarmament) 6, 20–25, 140, 180, 184 27, 33–24, 38, 104, 164, 167 profesionalizacija 48, 63, 67, 120, 177 – enostranska jedrska 21, 29 – vojaška 77, 140 – splošna in celostna 20–22, 33 profesionalizem: Rdeča armada 68 – apolitični 65 Rdeči križ Jugoslavije 219 – vojaški 52, 56, 63, 140, 154 Rdeči križ Slovenije 217–219 profesionalna vojska 47, 49, 51 reforma 68, 163 profesionalni vojak 85, 92, 112, 139–140, – gospodarska, ekonomska 64, 211 142 – sistema splošne ljudske obrambe propaganda 187–188, 190–191, 196, 198, in družbene samozaščite 208 200 – ustavna 47 – definiranje 190 – vojaška 49 – in ideologija 192, 194 rekrutacija 52–53 – in nacionalizem 192, 195 rekrutiranje 62, 80, 86 – in reinterpretacija zgodovine 190, religija 47, 190, 192–195 192–195 remilitarizacija 54 – in religija 190, 192, 194 – strategija 77 – klasična 190, 192–195 repatriacija 220 – kontekst 190, 192, 195 reprezentativnost 82, 84, 101, 138, 189 – medijska 190 Republiška koordinacijska skupina – teoretični koncept 189 217–218 – teoretični model 188, 192 Republiški sekretariat za notranje zadeve – vojna 188 219 246 Stvarno kazalo Resolucija o izhodiščih nacionalne – totalitaren, totalitarni 50, 62 varnosti Republike Slovenije 112 – večnacionalen 51 Revija Obramba 91 – vojaško prevladujoč 47 Romunija 54 – vzhodnoevropski 47 Rush-Bagotov sporazum 35 – zaščitni 208 Rusija 35, 102, 136, 167 – zahodnonemški 50 Ruska federacija 122 sistemski pristop 3 rutinska laž 190, 192–193, 195 SJM 96, 120 Sklepna listina pogajanj o personalni S moči konvencionalnih oboroženih sil SALT I 33 v Evropi 34 samoodločba narodov 6, 8, 106 Skupna varnost (Common Security) 6 sankcije, ekonomske, gospodarske 209, Slatnar, Alenka 94 212 Slovaška 52, 54 Schelling, Thomas C. 19, 21, 23, 25, 29–30 Slovenija: Sedanjost in prihodnost vojaškega poklica – nacionalna varnost 87, 100, 108–109, v Evropi 87, 161 112, 116–117, 131 sektorizacija politike 204 – osamosvajanje 95, 110–111, 203–207, Severna Afrika 171 209, 215–216, 221 Severna Evropa 35, 146 – vojna 203–205, 207, 215, 220 Severnoatlantski svet za sodelovanje, Slovenska mladina in vojaški poklic 87 NACC 123 Slovenska vojska 77, 87, 90–94, 96, 101, Silajdžić, Haris 195 114, 118–120, 128, 132, 136–139, 141, sindikalno združenje 54 153, 163, 176, 179, 182–184 sindikat 180 – časopis 90–91 sistem: – model popolnjevanja 137–138, 143, 145 – avtoritarni 47, 49–51, 111 Slovenski srednješolci o miru, varnosti in – civilno prevladujoč 47, 70 nenasilju 87 – diktatorski 47, 69–70 Slovenski vojak 87, 202, 213 – družbeni 56, 103, 111–112, 117, 148 Služba družbenega knjigovodstva 210 – enopartijski 47, 61, 77 Služba za odnose z javnostjo 89 – komunistični, s komunistično prevlado socializacija 70, 119, 148–149, 151, 178, 47–49, 62, 70 198 – medijski 196 – politična 149 – mednarodni 4, 6–8, 11–13, 100, 117, 205 socialna iniciacija 82 – nacionalnovarnostni 4, 81, 91, 100–101, socialna integracija oboroženih sil 92 108, 110–112, 116–117, 123, 125, 131 socialna vloga oboroženih sil 119 – obrambni 90–93, 122 socialni imperativ 82 – oligarhični 47, 69–70 Solidarnost 68–69 – politični 4, 68–69, 84, 77 Somalija 170 – razpad 148, 206 Sovjetska zveza, SZ 20, 25, 31–33, 35, 36, – socialistični 60–62, 67–68, 70, 92–93, 61–70, 78, 102, 103, 148, 161, 163, 199, 203, 206 167–168, 170 – splošne ljudske obrambe in družbene SOWI 97 samozaščite 83, 208 Splichal, Slavko 189 247 Perspektive sodobne varnosti Sporazum med ZDA in SZ 36 teorija zarote 193, 195–196 Sporazum med ZDA in SZ o ukrepih za Teritorialna obramba, TO 87–89, 93, zmanjšanje nevarnosti izbruha jedrske 111–112, 179, 183–184, 202, 204–205, vojne 36 207–208 sporočilo: terorizem 2, 152, 170–171, 173, 175 – medijsko 189, 191–192, 198 – mednarodni 103 – propagandno 188, 190, 192–193, 196 tisk 89, 90, 195 Srbija 51, 76, 85, 189, 192, 194–196, Tito, Josip Broz 70, 83 198–199, 203, 209–212 tradicija 47 Srednja Evropa 35, 54, 96, 102 – anglosaksonska 146 Srednja in Vzhodna Evropa 46–48, 50–56, – politično-vojaška 56, 144, 147 60, 62, 64, 70, 78–81, 93, 96, 206 – vojaška 50, 69, 101 stabilnost: trajni mir 3 – krizna 28, 34 tretji svet 76, 105, 170, 172–175 – politično-vojaških odnosov 27 trgovina z orožjem 36 – strateška (stabilnost oboroževalne tripolnost 102 tekme) 28, 34 Turčija 56 Stalin, Josip Visarionovič 63, 67 Starešinski kader Republike Slovenije 87 U START I 34 ugovor vesti 48–49, 93–94 START II 34 ukrepi ekonomskega vojskovanja 209 stavka 112, 181, 219 ukrepi za krepitev zaupanja in sodelovanja Stockholmski dokument 37 37 strategija korporativnega izgleda 77 uničevanje okolja 105, 131 strategija medsebojnega zastraševanja 6, Univerza v Ljubljani 159, 183 28 univerzalizacija 100 strategija graditve naroda (nation-building univerzalizem, mednarodni 3 strategy) 149 Unprofor 193–194 strategija odnosa z javnostjo 89 Uprava Republike Slovenije za zaščito in strategija posrednega nastopanja 170, 190 reševanje 113 svet za nacionalno varnost 53 Uprava za logistiko 90 sveta aliansa 7 Uprava za razvoj 90 SZDL Srbije 209 uravnavanje oboroževanja (angl. arms con- trol) 18, 20–21, 23, 26, 28, 33, 38–39, 41 Š – cilji 25–29, 32, 34 Španija 50, 136 – koncept 18–20, 24, 30, 32, 39 Švedska 146, 158 – konferenca 20 Švica 146–147, 158 – politika 29 – teorija 18–19, 23–26, 28, 30–31, 41–42 T – ukrepi 30, 32–35, 37–38 televizija: – hrvaška 190, 194, 196–198 V – nacionalna 189, 196–197 Varšavski sporazum, Varšavska zveza 11, – srbska 193–195, 197 20, 49–50, 68–69, 78, 161, 163, 306 teorija iger 25 varnost: 248 Stvarno kazalo – države 2, 5, 89, 111 vojaški udar 79 – evropska 123, 167, 202 vojaško šolstvo 67, 112–113 – individualna 110 vojaško osebje 181, 144 – kolektivna 7–9, 11–13, 100, 123 vojaško posredovanje, mehanizmi 10 – mednarodna 3–7, 9–13, 24, 26, 28, 101, vojaštvo 34, 76–78, 84, 86, 88, 185 103, 105, 108 vojak: – nacionalna 3–5, 23, 85, 87, 100–101, – poklicni 121, 136–142, 147, 153 108–112, 116–118, 129, 131–132, 138, – profesionalni 51, 54, 79–81, 85, 92, 112, 179, 212 140, 142 – posameznika 2–3, 12, 103, 110 Vojna zvezd 170 – skupna 6 vojna: – svetovna 29, 100 – državljanska 190 – vidiki 3, 10, 26 – druga (2.) svetovna 5–6, 9–11, 19–20, 24, – vojaška 117–118, 124, 169, 181 29, 31, 35, 37, 63, 78, 83, 85, 92, 101, varnostna dilema 5–6 170, 193–195, 203 varnostna kultura 101, 125 – jedrska 19, 22, 24–28, 32, 36, 105–106 varnostni-informativna služba, VIS 218 170, 173–175 varnostno-politične integracije 145 – lokalna nejedrska 105–106 varuh človekovih pravic 55 – naklepna 26 Vatikan 193, 195, 206 – naključna 22, 26, 36, 38, 170, 172, vdor v denarni sistem 209–211 174–175 Velika Britanija 8, 33, 136, 146–147, 158 – prepoved 4, 7, 9 versajska mirovna pogodba 8 – prva (1.) svetovna 7–8, 35, 84 Vessey, John, Jr. 147 – svetovna 105–106 Vietnam 70 – svetovna jedrska 105 vlada 38, 40, 86, 112, 114, 210–211 – svetovna konvencionalna 105 vladavina, vojaška 56 – v Bosni in Hercegovini 188, 190–192, vmešavanje vojske v politiko 46, 52 194, 197–198 vodenje in poveljevanje 36, 76, 84, 86, 88, – v Sloveniji 87, 179, 202–205, 207, 209, 208 211, 213, 215, 221 Vogt, Wolfgang 77, 117–118 vojni ujetniki 204, 215–220 vojaška obveznost 82 – centralna evidenca 217 – odprava 147 vojska: – selektivna 136 – nacionalna 61, 68, 82 – splošna 136, 147, 150, 152 – redna 61 vojaška organizacija 92, 148, 150, 180, 182 vojskovanje: vojaška sila 207 – ekonomsko 204, 208–209, 212 vojaška služba 54, 76, 130, 136, 145, 149, – psihološko 188, 190 182 Vojstvo 90 vojaška stanovanja 92 Vojvodina 111 vojaške družine 86, 92 volitve 10, 54, 56, 69, 85, 111, 176 vojaški alarmizem 76, 83 vrednota 3–4, 6, 12, 47, 55, 56, 63, 82, 92, vojaški kurat, duhovnik 52, 80 100–101, 108, 111, 115, 125, 131–132, vojaški obveznik 82, 93–94, 136, 140–142, 141, 149, 181, 197, 198 146–150, 153 – vojaška 151 249 Perspektive sodobne varnosti Vzhodna Evropa 45–48 Zalivska vojna 120, 170 zastraševanje (angl. deterrence) 5, 19, 25–29, 63 W zbirni center 216, 218–220 Walensa, Lech 52 Zbornik študij 90–91, 97, 155 Washingtonska pomorska pogodba 33 Združene države Amerike, ZDA 11, 19–22, Weiner, Anthony 26 25, 31–33, 35–36, 102, 136, 146, 154, Wellershoff, admiral 144 158, 166–168, 170 Wilson, Woodrow 8 Združenje slovenskih častnikov 91 Wohlstetter, Albert 19 združenje, profesionalno 54, 138 znanstveno upravljanje, strategija 77 Z ZSSR 207 Zalivska vojna 118, 170 zveza: zaščita in reševanje 112–113, 116, – obrambna 11 184 – politična 7, 68, 77, 122–123, 162, 164, Začasni ameriško-sovjetski sporazum 177 o omejitvi strateškega ofenzivnega – vojaška 64, 83, 79, 86 orožja 33 – vojaško-obrambna 10 Zahodna Evropa 22, 53, 81, 102, 147, 162, – vojaško-politična 7, 11, 68, 122–123, 176 164 Zvezna carinska uprava 216 Zahodnoevropska unija, ZEU 11, 54–55, Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo 203 SFRJ 79 Zakon o javnih glasilih 89 Zvezni sekretariat za notranje Zakon o kazenskem postopku 221 zadeve 216 Zakon o notranjih zadevah 112, 221 Zakon o obrambi 112, 114–115 Ž Zakon o obrambi in zaščiti 111 ženevska dopolnilna protokola 37 Zakon o spremembah in dopolnitvah za- ženevske konvencije 37, 216–220 kona o vladi Republike Slovenije 93, 112 ženevski protokol o prepovedi uporabe Zakon o upravi 112 strupenih plinov in bakterioloških Zakon o varstvu pred naravnimi in sredstev 37 drugimi nesrečami 112 ženske (v oboroženih silah) 48, 90, 91–92, Zakon o vladi Republike Slovenije 112 94, 138 Zakon o vojaški dolžnosti 112 250