Bojan Ekselenski:


Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci





Bojan Ekselenski, samozaložba


Zbirka Fantazija





Moja spremna beseda


Pred vami je prečiščena izvirna knjiga Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci. To NI ISTA knjiga, kot je Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok, čeprav govorita o istem.

Naj razrešim zmešnjavo. Vzpon indigo otrok je temeljito vsebinsko razširjena knjiga. Vsebine je skoraj dvakrat več. Zraven je še obilje dodatkov, ki po obsegu (300 običajnih knjižnih strani) prekašajo vse, kar je do zdaj nastalo v Sloveniji. Vzpon indigo otrok tako obsega 1300 strani običajnih knjižnih A5 formata.

Indigo otroci je izvirnik, ki je samo očiščen najgrših napak in je brez dodatkov. Knjige je skupaj pol manj, poglavja in vsebina so kot v izvirniku.

Indigo otroci sem podaril skupnosti. Tako boste lahko ugotovili, kako obširne razlike so bile narejene in zakaj je upravičen nov naslov.

V tej knjigi ni nobenih dodatkov, zemljevidov in podobnega.

Delaj dobro!





Elektronska knjižnica v spletni knjigarni


Spletna knjižnica, temelječa na platformi BIBLOS (Založniški zavod Beletrina) omogoča izposojo in nakup E-knjig. Poleg Biblosa imamo tudi E.Emko, spletno knjigarno Mladinske knjige.





Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti




(BIBLOS)

Angleška zvezdniška arheologa dr. Neil Dick Dickson in dr. Mary Smith na znanem najdišču Kumran ob Mrtvem morju najdeta nenavadno, od sveta izolirano votlino. Kmalu se izkaže, da votlina ni bila izolirana brez razloga. Znanstvena radovednost, iskanje akademske slave in s tem povezanega statusa na dan izvrže prekletstvo, ki ne bi nikoli smelo v svet sredi 21. stoletja. Izkaže se, da najdeni artefakti prihajajo iz nekega drugega sveta, popolnoma tujega vesolja. Začnejo se dogajati nenavadnosti. Vplete se skrivnostni red MAGNA ORDO SANCTUM SPIRITUS, ki deluje pod okriljem Katoliške cerkve.. Pojavi se tudi Marijin red iz Magdale. Svoj piskrček pristavijo razne tehnološke agencije, teroristične in protiteroristične skupine. Zvezdniška arheologa postaneta begunca, ki so jim za petami vsi, ki se želijo dokopati do ključa skrivnosti vsemogočne moči. Marijin red iz Magdale želi izvesti strašen obred—udejanjenje utelešenja kaosa Elejle. Krvna daritev nedolžnega, rojenega iz grešne zveze zaradi Marijinega posega spodleti in sproži se rojstvo pekla na zemlji… dobesedno. Oder za nastop Elejle in peklenskega zbora damejahov in kerkešev je pripravljen.



(E.EMKA)

Vitezi in Čarovniki: Votlina Skrivnosti na E.Emka od Mladinske knjige. Na tem portalu je možen samo nakup.





Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok




(BIBLOS)

Marijin red iz Magdale je izginil. Zadnji magicanus pontifex maximus je umrl v Žički kartuziji. Na vrtčevskem igrišču se srečajo tri deklice - ena osnovnošolka in dve iz vrtca. Vsem trem je skupno, da so nekaj posebnega. V tisem času je tudi izvoljen nov papež - nadel si je ime Janez Pavel III. Tudi on je bil na svoj način prelomen, kot je bil njegov slavni prednik s konca 20. stoletja, ki je obeležil padec sanj o socializmu in komunizmu. A Sveti oče se še ni zavedal preloma ...

Deset let kasneje dijak Boris zaspi med uro Slovenščine. Znajde se v tujem svetu, vanj se udejanji bajeslovni vitez in čarovnik - Mešarah. Kmalu dobi še pravljični meč, ultimativno knjigo urokov in talisman. Uveden je v skrivno druščino Čuvajev. Vseh sedem se je reinkarniralo v Celju, majhnem mestu sredi majhne evropske države Slovenije. Mešarah in sedem aganealov v enem mestu je znak - prihaja konec časov, konec šemite, ko se črke Zakona premešajo in Zakon na novo napišejo. Je Mešarah poskus ohranitve starega Zakona ali prinaša oznanjenje novega Zakona? Boris se kmalu odpravi v najzahodnejšo deželo Drugotnosti - Dilual. tams e sooči z zapleteno situacijo in odločen je, da razvozla težaven vozel spletk.

V Drugotnosti se začne vojna. Najsevernejše človeško kraljestvo Medalar podleže. Na robu propada se tvori druščina - legendarni starodavni čarovnik Arcus, poglavar enako skrivnostnih Gozdarjev, zeolski plemič Han Zeolski, plemkinja Lena Penederwar. Odpravijo se na kvest v skrivnostno in vsem zaprto vilinsko deželo. Tam jih sprejme vilinski plemič, bodoči kralj, Amrokh Gideus. Druščina se odpravi v lov na tehagace, mistične kristale, ki omogočijo Mešarahu, da izniči Elejlino magijo zatabov, peklenskih talismanov kaotičnega sveta lupin - Megšelema. Pot v Divjino je polna skrivnosti ...

Cesarstvo Shedanija se zaplete v notranje spletke. Cesar Leon XX bi pomagal Medalarju, a je kraljestvo poraženo, preden se sploh začnejo resni pogovori o pomoči. Tu je dvorni knez Artus Orwen, ki ima svoje interese.

Nihče se ne zaveda, da sodelujejo v spletkah znotraj spletk skrivnostne Elejle. Konec sveta je tu ...





Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije


Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz Drugotnosti 2




V tej noveli, pravzaprav klasičnem viteškem romanu, spremljamo ogorčeno in tragično obrambo Zeolije. Po padcu in zasedbi celotnega Medalarja, kar smo spremljali v romanu Vzpon indigo otrok, se upira zgolj Zeolija. Malahid Zeolski zavrača vse pozive za opustitev obrambe. Horde Božanskega carstva napadajo, a vkopane medreje se ogorčeno upirajo. Na koncu meašika Aleja spremeni tok bitke. Zlahka si podredi manj močne in obramba Ožin je prebita. Malahid kljub vsemu ne odneha. Aleja ostane v ujetništvu, kajti malahid upa, da jo bo lahko pokončal v ječi, kjer je pred 2100 leti že umrl damejah v telesu bojevnice - meašike Marisa. Žal malahid spozna, da je Aleja iz popolnoma drugačnega testa.

V zadnji, tragični bitki, obkrožen z zadnjimi elešeji Prstanove straže se odvije ZADNJI BOJ ZEOLIJE. Kljub vsemu pa nekaj preživi. Boj ni bil zaman ...





Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga


Novela iz zbirke Zbrane zgodbe iz Drugotnosti 2




Duhovi Aldeverga se nadaljujejo tam, kjer smo v Vzponu indigo otrok (in Indigo otroci) pustili plemiča in plemkinje Zeolije, gozdnega vilina, severnega vilina in gozdarskega poglavarja.

Znajdejo se v ruševinah mitskega Aldeverga, nekdanjega duhovnega središča Svetovnega carstva. Vilin Amrokh Gideus vse prevara. Druščini se pridruži čarovnik Arcus, ki jih je zapustil na poti. S pomočjo portala se napotijo k aeralu Eneju Olomu, starodavnemu vladarju gozdnih vilinov neštetih skrivnosti. Enej jih s posebej uročeno palico napoti proti skrivnemu prelazu v Zeolijo. Pot je nevarna, polna velikih zveri, a v okupirani Zeoliji jih čakajo okupacijske vojske. Han zeolski je podedoval mitski zeolski vladarski prstan. Začutil je nove moči. Spoznal je, zakaj je oče tako čuval ta prstan.

Amrokh je hitel proti svoji zaledeneli deželi preko Cesarstva Shedanije in okupirane Zeolije. Mislil je, da je neopažen in se ni zavedal, da je samo orodje v rokah mogočnih damejahov v telesih drobnih deklic - meašik Verene in Aleje.

Končno se druščina sreča z Amrokhom, a vmeša se meašika. A v tej igri so vsi prevarani.





Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet


E-knjiga bo kmalu v Biblosu in E.Emki!


Spremljajte spletne strani BIBLOS in E.Emka




3 leta po dogajanju v Vzponu indigo otrok (Indigo otrok) Borisu na plaži pri Dubaju v naročje pade brezdomec, ki tekoče spregovori visoko vilinščino./p>

Cesar Leon v Drugotnosti umre, nasledi ga Aldus, naslednik brez podpore in moči. Nesrečni vladar se nasloni na edinega moža, ki mu lahko pomaga ohraniti krono - dvornega kneza, resničnega moža moči - svobodnjaka (liberosa) Artusa Orwena. Aldus zatem stori presenetljivo potezo - poroči se z meašiko Alejo. Božanska osebnost razglasi novo Svetovno cesarstvo in kmalu se začne vojna.

Boris se preda lagodju žuranja in kajenja trave. Ob viziji državljanske vojne v Dilualu se odloči za akcijo.

Na sceno topi tudi Magna Ordo Sanctum Spiritus. Začne se drama konca časov...





Kazalo vsebine

Moja spremna beseda

Elektronska knjižnica v spletni knjigarni

Vitezi in Čarovniki 0: Votlina skrivnosti

Vitezi in Čarovniki 1: Vzpon indigo otrok

Vitezi in Čarovniki: Zadnji boj Zeolije

Vitezi in Čarovniki: Duhovi Aldeverga

Vitezi in Čarovniki 2: Indigo novi svet Spremljajte spletne strani BIBLOS in E.Emka



Zahvale

Predigra

I. ZAČELO SE JE S SANJAMI 1. Šolski dan

2. Knjižnica



II. ZAČETEK VOJNE 3. Temna plima

4. Cesarjeve skrbi

5. Plemski zbor



III. SEHIR BAR JEMIN: ANGEL SE RAZODENE 6. Knjiga

7. Methair, veliki El Jeminov angel

8. Mladenič in starci

9. Prva lekcija

10. Kriza



IV. VOJNA PRIHAJA 11. Cesarstvo tam daleč

12. Kaos

13. Temni angel

14. Srečajo čarovnika



V. DILUAL 15. Overdoziranje

16. Ni naključje

17. Ona ima alibi

18. Skozi strune vesolja



VI. VILINSKA DEŽELA 19. Skozi vilinsko trdnjavo

20. Cesarjev obisk

21. Vilinski stolp



VII. INDIGO OTROK 22. Grozljiva slutnja

23. Prebujen

24. Iniciacija



VIII. POZABLJENO MESTO 25. Skrivnost

26. Cesar odloča



IX.KONČNICA 27. Figure so razporejene

28. Končni obračun

29. Epilog



DODATKI Zemljevidi

Bojan Ekselenski Kontaktni podatki:





KOLOFON





Zahvale


Na koncu je seveda etično, vljudno in stvar dobrega okusa, da se zahvalim vsaj nekaterim, ki so pripomogli, da je knjiga v elektronski in tudi tiskani obliki ugledala luč sveta:

Najprej gre zahvala Alenki Popovič, da me vsa ta leta potrpežljivo prenaša in mi pomaga z drobnimi iskricami.

Tiskana knjiga se nikakor ne more materializirati brez finančne podpore donatorjev. Za tovrstno podporo se moram zahvaliti Svetu delavcev Cinkarne Celje d.d. (v času tiska Indigo otroci je bil predsednik Zoran Pevec, zdaj je Dušan Mestinšek), predsedniku uprave Cinkarne Celje d.d. Tomažu Benčini in ostalim članom uprave podjetja.

Čisto na koncu pa se moram zahvaliti vsem znanim, neznanim filozofom, mistikom, teologom, okultistom, kabalistom in anonimnim avtorjem mističnih ilustracij, ki so del te knjige. Vilinska okultna teologija, skupaj z vilinščino in ureditvijo Drugotnostjo, temelji na zahodni hermetični tradiciji in kabalistični mistični teologiji. Vse modrosti, zapisane v posameznih delih knjige izhajajo iz resničnih duhovnih tradicij.

Ključna modrost, ki jo lahko izpostavim:

DELAJ DOBRO!

vil.: Sagebed nabad





Predigra


V židovski mitologiji, izhodišču Krščanstva, obstaja ideja o šemitah, velikanskih časovnih obdobjih.

Bog na začetku vsake šemite ustvari in upodobi nov ustroj vesolja – novo Toro z novo zgodovino vsega. Na koncu šemite, končata se čas in zgodovina, vse povrne se v nič, od koder se znova razodene iz sijaja božje slave.



In zdaj smo na koncu šemite ...





1. Šolski dan


Budilka, ta ukleti relikt prazgodovine, je sovražnik vsakogar, ki gre pozno spat in mora zgodaj vstati. Neusmiljeno, okrutno brnenje in piskanje ga prisili na noge in z jezno kretnjo nekajkrat poskusi prekiniti nadležen zvok. Šele po dokazu prisebne budnosti mu naprava postreže z njemu ljubo glasbo. Najprej palica, potem korenček. Jutro nakazuje lep dan. To je pomembno, kajti ta lepi dan je zadnji aprilski šolski ponedeljek. Samo še pet dni manjka do prvomajskih počitnic. Vsi vemo, ponedeljek je najbolj tečen dan v tednu.

Iz nekega drugega časa zasliši malce nestrpen glas:

»Boris, če misliš zajtrkovati, pohiti. Ura je sedem!«

Seveda, to je mamin glas, glas budnega človeka pri polni zavesti. Sovražil je ponedeljke iz samo enega razloga - vikend je oddaljen celih dolgih pet dni. Na srečo temu tednu sledi praznični počitniški teden.

»Ja, ja,« bolj zase odvrne in krmežljavih oči nase navleče obleko. Mati jo je zvečer lepo pripravila. Dobra in skrbna mati. Brez nje bi po svetu hodil v pomečkanih cunjah, kajti zanj je likanje terra incognita. Zgrabi šolsko torbo, zatlači vanjo tablico in steče v jedilnico, uvodu novega dne. Ko preskoči še zadnjo stopnico, ga prestreže strog mamin glas:

»Vsak ponedeljek imaš to borbo z uro.«

Boris se le kislo nakremži, kot bi zagrizel v nezrelo limono in zgrabi krožnik. Prazna vreča nikakor ne stoji pokonci, kaj šele takšna na dveh nogah.

»Sam boš moral končati zajtrk. Meni se mudi,« še sliši odmev iz predsobe. Preostanka besed ne zazna, saj vso pozornost, kolikor jo premore, posveti krožniku s kosmiči. Možgani so ob tej uri še v grški prestavi. Hrana pred njim ni podobna stvaritvi tega sveta. Venomer je tako, kadar brska in kramlja po netu ter pozabi na uro. Presneti ponedeljki, kdor si jih je izmislil.

V rekordnem času opravi z zajtrkom in pohiti proti šoli. Sonce prebudi še vse preostale celice in ga prepoji s svežo energijo. Od vekomaj obožuje sončno luč in toploto. Mogoče zato vse poletne počitnice preživi na morju. Večkrat se zaloti, ko ga prešine - čemu Celje ni ob morski obali?

Iz razmišljanja ga v resničnost potegne klic s ceste:

»Boris! Boris!«

Takoj prepozna zdolgočasen glas sošolca Aleša. Ponovno ni naredil kakšne naloge ali kaj podobnega. Počasi obrne glavo proti srebrnem dvosedežnem Mercedesu. V njem ugleda z modno frizuro in hecnimi uhani okrašen debel obraz. Samo to nafrfuljeno pojavo uzre in takoj pridobi spoznanje o aktualnih modnih trendih. Letošnjo sezono so v modi čudni mavrični toni z modrikastimi prameni. Vsako sezono bolj nori toni.

Fant se dvigne in zakliče:

»Sori stari, vorka za anglo nisem uspel sklamfat. Pravi safr so ti worki. Mi posodiš, naj vsaj nekaj kvik spastam?« in skomigne z rameni.

Zoži pogled, premeri hecno postavo in trpko vzdihne:

»Sori djuke, ne morem. Anglo imam pred tabo, old vič bo takoj izvohala švercanje.«

Tip zdolgočaseno zamahne z roko in zapoje:

»Šit! I'll waiting for inkvizition,« in razočarano zavrti oči. Boris skomigne z rameni:

»Saj se boš izmazal iz šita. Še vedno ti je uspelo,« in se plitko nasmehne.

»Šit!« zakliče, se zaluča v sedež iz rdečega usnja in avto ob spremljavi cviljenja gum naglo pospeši. Borisa prešine: Zanj sem stari samo, ko kaj potrebuje.

»Zopet kakšna naloga?« ga sredi misli prestreže nežen glas. Obrne se in sreča Mojčin zvedavi pogled. Prešine ga grozljiv sunek ob pogledu na bivšo sošolko. Bog pomagaj, kako se je našemila. Za trenutek mu oči obstanejo na precej razkošnem dekolteju s smešnim tatujem. Za hip ga oblije vročica. Kakšna sisara je postala. Strese z glavo in premakne pogled v smešno obrobljene oči in skoraj šepetaje odvrne:

»Ah, kaj pa drugega. Nekateri so predvidljivejši od petkov pri Teatru.«

Včasih sta se precej družila. Družno sta se pretolkla skozi vrtec in osnovno šolo. Skoraj nerazdružljiva sta bila tudi prva dva letnika srednje šole. Ob zadnji šolski reformi ju je šolska administracija, po zgolj birokratom znanem ključu, ločila in pristala sta v različnih programih. Ona je pristala v »G«, ko njen oče ni hotel spregledati davčne kraje pomembnega državnega politika. Izgubil je službo, družina se je bila prisiljena preseliti v severni slum. Od takrat sta vse bolj vsaksebi. V zadnjem letniku sta do zdaj mogoče izmenjala kakšnih deset stavkov. Sploh ni opazil, kako je v teh dveh letih zrasla v seksi fračo. Brez te maškarade ...

Oblije ga prijetna mrščav. V labirintu prebujene motivacije za plodno samico išče besede. Misli, mu poženejo zavreli hormoni - ti fukiš joški. Ravno zajame sapo, želi ji nekaj povedati. Mora ubesediti, kar mu narekuje živalski nagon samca. Toda ne! Odstopi od namere. Skozi nos izdihne s stisnjenimi ustnicami, kot bi hotel ohladiti hormonsko nevihto. Pojavi se nočna mora vsakogar z delujočim središčem zdrave pameti v glavi.

Sandra ... ta sarkastična, nadležna lajdra! Sreča se izbuljenimi očmi zadete žabe. Iz njih seva nekaj nezdravo temačnega. Njen zajedljiv, mogoče celo hudoben pogled, je samo vrh ledene gore pomanjkanja okusa. Rdečo obleko prekriva psihedelično kričeče zelena bluza, najbrž brez spoznanja o tehnologiji, imenovani likanje. Ponošen vojaški pas je prepreden s čudnimi bendži in leno visi na polnih bokih. Najnenavadnejša stvar (ali najbolj nora – odvisno od točke gledišča) na njej je tisti (pre)velik obesek na verižici, najbrž izmaknjen iz lokalne blaznice. Vzeto skupaj, Sandra je vzorčni primerek kičaste cenenosti, okrašene z bruhanja vrednim slabim okusom. Bizarna podoba njene pojave zategadelj dobesedno oklofuta čutila vsakega normalnega človeka. Kot bi si na čelo sama napisala:

»Sem malce zmešana, in prosim, dostavite me v lokalno blaznico!«

Ne, to ni zanj. Mojca je sicer fukiš g'rl, a prisotnost jezikave nadležnosti psihotične prasice je preveč tudi zanj. Odločno preveč! Antipatija je najbrž obojestranska. Tudi ona ga molče prebada z na debelo in neokusno obrobljenimi očmi. Njih steklen sijaj še mrtvaka požene v beg. Mojca je tako med dvema ognjema, med svojo otroško pravljično preteklostjo in mračnim realizmom prihodnosti. Svojemu otroškemu prijatelju želi nakloniti vsaj ščepec prijaznost, a jo zaduši Sandrina temačnost. Nemočna je med prebujajočimi čustvi in strašnim prijateljičinim stiskom. Sandra in Boris si nekaj trenutkov izmenjujeta mrazeče poglede.

On odneha prvi. Samo globoko vdihne, izdihne in brez besed se obrne proti širokim, pred kratkim obnovljenim šolskim vratom. Oni sta na srečo zaostali. Gotovo čakata še preostale tri bisere morja bizarnosti. Nikakor nima ne volje, ne namena po soočanju s to dark vič in se nastavljati njenemu prebadanju z večno pribitim pogledom. Vsakokrat, ko odpre usta, s svojim nadležno piskajočim glasom okrivi ves normalni svet za svojo agli destini. Vsi okoli nje so krivi za njeno blaznično realnost. Iz neokusno poudarjenih oči se izliva sij svojstvene nedoločne temačnosti, ob kateri globoko v sebi čuti zoprn pridih prežeče zlobe. Zaboga, saj je nihče ne sili, da je vsak dan pust. Zakaj je ves čas polna temačnih besed in sovraštva vsega, kar ne životari v njenem pribitem svetu? Za svoj temni klic ne more pričakovati sijaj luči. Po drugi strani pa se je dala dol s skoraj vsemi arogantnimi napihnjenci. Kot bi jih zbirala. Svet je res bogat oder paradoksov.

Nihče si ne želi reprize izmenjave svinčenih 5,56 mm ene od ljubljanskih gimnazij. Zaradi incidenta pred dobrim letom so namestili senzorje za orožje in zaposlili dva UMF gorostasa z licenco za lomljenje prevročih najstniških kosti. Že večkrat sta morala uporabiti svoj jekleni prijem. Pred pol leta sta našla kar dve avtomatski pištoli pri enem od samovšečnih frajerjev 2. A razreda. Pretegnjen paglavec s pajkovsko suhimi udi se je baje počutil ogroženega.

Nekdo ga od zadaj grobo porine in komaj se obdrži na nogah. Sunkovito obrne glavo in ugleda gizdalinsko napravljen fris. Takoj opazi novo barvo las in kričeč obroč pod ustnico. Rok! Samo njega še potrebujem in pustni šov bo tuto kompleto!

Vanj butne val vreščečega žlobudranja. Gal, mi je treba tega?

»Hej, duke! Mojč'ca je prava big tits fukara! Si v takšnem safru, da boš omočil out šugar?« vreščeče vpraša v polomljeni jezikovni mešanici, pravzaprav jezikovni greznici. Boris temu pravi »spakedranščina«. Vsi, ki se silijo biti »in«, se pačijo z nerazumljivo jezikovno mešanico. Najbrž je še sami dobro ne razumejo.

»Ne da bi vedel,« hladno odvrne in zavrti z očmi. Očitno ima dan srečanj s čudaki. Pravzaprav so čudaki v teh časih precej pogosta vrsta homo dijakusa. Gal po svoji navadi z nadležno visokim glasom nadaljuje:

»Ko mene kdo aska, bi jih dilital, da ne bi packale lufta. Luzerje bi for ever svičal na of. A kaj, ko ni tega batna. Bog torej ni ol majti pravičen in milostljiv, sicer bi sedmi dan namesto svoj'ga relaksa instaliral of batne.«

Skakajoč okoli Borisa, je s svojimi tipalkami podoben na elektriko priklopljeni zadeti opici. Po svoji navadi je zašvican kot kakšen pujsek v turški savni. Mastne srage potu iščejo svojo pot po čelu, zažganim z vretjem hormonov potrebnosti. Boris vanj zapiči strog pogled:

»Najbrž bi drugače pomisli, če bi te naključje dostavilo v svet tvojih luzerjev,« in pomisli - Gotovo ne bi tako gobcal, če bi ti za hrbtom stala Sandra. Tako otresaš zoprno gofljo, ker ni nobene iz »out« v bližini. Saj se poznamo. Pohlepno zijaš v Sandrin par jošk in se sliniš v upanju, da boš na toplo vtaknil svojega s hormoni prepojenega tiča.

Fant se z zoprnim zvenom zakrohota:

»To je miš'n imposibl. Stari bi kupil skul in vse dilital! Ol of dem! Raus out sta edini dve besedi za klošarski pofl. Mene v »in« sceno, of šur, inserta moj bemfl z dvesto horsi. Vsaka postane softi v majti fukmobil templ'u,« besno odkima in skoraj šepetaje doda, »of korse, ob dovnloudanju na legizicu moj hero ne aska za geografsko poreklo.«

Boris kislo pribije:

»Ko pohlepno zijaš v Sandrine obilne joške, pa nisi tako navdušen nad dilitanjem.«

Gal režeče odvrne:

»Tudi šunko imamo radi, pa se zato še ne valjamo s svinjami v svinjaku.«

»Bo že tako,« trpko prikima in odločno pospeši korak. Resnično je naveličan tega cvilečega gobezdanja. Hudič je, če imaš vso pamet spravljeno v hlačah z večno odprto zadrgo.

Senzorji pri vhodu predirno zapiskajo. Seveda, Gal ima v žepu svojo zbirko nožev. Z enim od njih je pred slabim letom grdo porezal neko punco. Spomni se prigode. Bila je plašna deklica, ki se ni z nikomer družila. Ni je poznal. No, zdaj je baje v »Out« skupini največjih obstrank šole. Čemu je potrebno to smešno deljenje na »in« in »out« ljudi? Včasih baje tega ni bilo toliko. Kam to pelje? Vprašanja, vprašanja in vprašanja. Vedno skuša zdržati nekje v sredini, v praznini med »in« in »out«. Zaradi položaja staršev so ga okoliščine vedno dobesedno rinile v sloj, kjer se vedno ne počuti najbolje. Zaveda se izgubljanja lastnega bistva skozi igre, kakršnih ne mara. Resnični svet je pravzaprav maškarada igranja vlog. Vsakdo ima svojo dušo na pomembni misiji, iskanja poti v varni dom. Strese z glavo.

Zasede svoj stol v učilnici slovenščine. Ne meni se za vrvež okoli sebe. Ozre se proti klopi, kjer je včasih sedela Mojca. Znova, že drugič ta dan, pomisli na usodo njene družine. Te misli ga opomnijo, kako je lahko srečen glede svojega položaja. Njegov oče je z županom na »ti« in mati se v prostem času udinja v vlogi tajnice območnega odbora največje vladne stranke. Na koncu srednje šole bo dobil odličnejše, pomembnejše zeleno spričevalo in s tem odprta vrata najprestižnejših univerz širne Evrope. Mojca nima sreče in bo dobila rdeče spričevalo. »Rdečkoti« praktično zaprejo nadaljnje možnosti šolanja. Vedno je bilo, je in bo - denar sveta je vladar. Nekatere stvari ostajajo zimzelene.

Stroga profesorica Greta Novak vstopi in trušč se v hipu poleže. Vsi vedo, z »esesovko« Greto se ne kaže zafrkavat. S svojimi modrimi, prodornimi očmi, ki človeku dobesedno pokukajo v dno duše, premeri razred. Od kod ji ta smrtonosni pogled? Saj te oguli do kosti zgolj z očmi. Zatem pred sabo svečano postavi tablico, jo malce teatralno vključi in bliskovito pregleda vsebino. Ta ritual izvede z umirjeno eleganco. S tem spretno dviguje napetost in pričakovanje. Odkar so pred dvema letoma uvedli šolsko omrežje tretje generacije, se ne loči od svojega kosa modre plastike. Mnogi profesorji njenih let se izogibajo najnovejši tehniki. Ona ne. Že od kamene dobe dosledno uporablja najnovejša tehnična sredstva, čeprav ji tega, glede na starinski videz, nihče ne prisodi. Muzejski videz in najnovejša tehnika? Mnogi so jo podcenjevali in se pri tem grdo opekli. Svojo moč nadzora nad komaj nadzorljivo drhaljo črpa iz navideznih nasprotij.

Vsi so na svojih tablicah izbrali mapo s slovenščino in odkljukali datoteko z domačo nalogo. To je od izumrtja mamutov drugo dejanje njenega rituala. Njen elektronski gizmo posrka domače naloge vseh v razredu in jih samodejno prefiltrira na ustrezne in neustrezne. Vse oči spremljajo njen strogi pogled, prilepljen na ekran tablice. Čakanje na rezultat pregleda nalog je napetejše od TV trilerja. Najnovejši analitični program je prekletstvo za vse goljufe tega sveta. Profesor Novakova redno skrbi za svojo programsko opremo, zato je ravno pri njej najtežje goljufati. Ogoljufati profesor Novakovo je pravi hekerski podvig. Bistveno enostavneje je pošteno narediti nalogo. Tega očitno vsi ne dojamejo ...

Končno zaključi. Sunkovite dvigne pogled in košnja se začne:

»Miha, Miha, ljubki gospodič Miha, vaša naloga se je tradicionalno pordečila,« s poudarjeno ironijo pokliče fanta manjše rasti, »malce me že dolgočasite,« zavzdihne in prisili suhljato podobo k dvigu s stola. Ta se zdolgočaseno dvigne. Po čudežu ni okrancljan z malce kičastimi modnimi prameni, seveda pa ne gre brez uhana z narobe obrnjenim križem. Vsi člani »darker« skupine so okrašeni s takšnim uhanom. Del življenjskega sloga mladih, iščočih svoje mesto v svetu, je pripadnost kakšnemu klanu s čudnim, komaj izgovorljivim imenom. Nekdo se zahihita:

»Darkangel je zopet brez copyrighta.«

Fant nedolžno vpraša in naredi obraz nedolžnega angelčka, da bi se še hudiču zasmilil:

»Kaj zopet ni prav?«

Profesor Novakova vanj zavrta svoje modre oči. Fant pod vtisom profesoričinih očesnih svedrov zardi. Suhljat obraz ponesrečene nedolžnosti se še bolj posuši in razpotegne v groteskno spako. Prevelika majica postane še večja. S tisto tanko kozjo bradico je takšen kup nesreče še smešnejši (ali bizarnejši, kakor za koga). Pogled smrti vedno zadene.

Profesorico ledeno pribije:

»Marsikaj. Najprej ... Zakaj je vaša naloga preko devetdeset odstotno enaka nalogi gospodiča Romana, dasiravno je kasnejšega datuma? Naključje?« strogo dvigne glas z izjemnim smislom za obvladovanje drhali, ki se ima za intelektualni cvet prihodnosti. Učilnica se pogrezne v pokopališki molk.

»Kako enaka?« se naredi presenečenega. Njegove besede hladno odzvanjajo. Borisu gre na smeh. Kako je lahko človek tako neumen in ob vsej tej tehniki poskuša tako ceneno goljufati? Vsem je znana tehnična naprednost esesovke. Je možno, da takšen idiot pride do zadnjega letnika?

Na razred leže smrtni molk, prinesen sama gospe Smrti. Profesorica prekine pokopališčino in trpko pribije:

»Ne delajte jokajočega obražčka! Moja tablica ne laže in kaže 92,3 odstotno ujemanje, kar zadostuje, da se mi, ubožček ubogi, ne boste prav nič zasmilili. Drugič se pri kopiranju vsaj malo potrudite. Kar prepišete, vsaj preberite in preuredite, če vam kaj takšnega dopušča vaš intelektualni domet. Je to res tako neskončno težaško delo? Roman!« ostro, a tiho pokliče visokega, precej obešenjaško oblečenega črnolasca. Vanj sunkovito zapiči svoj smrtonosni pogled središča peklenskih muk. Visok fant počasi vstane. Počasnost je njegova navada. Neverjetno, kako so lahko nekateri ljudje počasni. Profesor Novakovi se tanke ustnice razlezejo v plitek nasmeh. Molk pričakovanja leže na razred.

»Ja?« naveličano vpraša in z očmi bega nekje nad profesorico.

Njene ustnice znova okamnijo:

»A? Vam je preklopilo iz grške v prvo? Sem se ustrašila, da se bom reciklirala prej, preden dočakam vaše nebeško vstajenje,« vzdihne s svojo značilno ironijo v glasu in pogled se ji omehča, kot maslo v mikrovalovki, »lahko bi začeli zaračunavati intelektualno lastnino. Starša zate ne bosta morala plačevati tolikšnega denarja,« in z navidezno sproščenostjo premeri še nekaj dijakov in dijakinj in znova vrtajoče ledeno nadaljuje:

»Saj ni samo cenjeni gospodič Miha prepisoval. Še trem tičkom ste radodarno dali nalogo, a njih ujemanje ni sedemdeset odstotno. S tem niso žalitev zdravega razuma in pravila mi ne dovoljujejo, da jih za sladke, čeprav bi jim koristilo. Pokazali so malce več od potrebniškega vakuuma in niso zgolj imbecilno kopij-pastali. Ker me niso užalili s praznoglavo kamotnostjo, so se izvlekli,« in ledeniško pribije, »za zdaj!« Znova se posveti ležernemu fantu, »zakaj pustite izkoriščanje svojega dela? Glede na zgodovino letošnjih kopij-pastov bi zlahka sami plačevali dopolnilno šolnino. Zakaj nimate tarifo za copyright?« ironično zaključi z blago dobrodušnostjo.

Hip zatem ji ta mehak nasmešek zaledeni. Oči napolni jeklen hlad ostrine. Zresni se. Neverjetno, s kakšno veščino, zgolj z očmi in mimiko, kroti drugače neobvladljive učence. Samo njej in malce zasanjanemu staremu za zgodlo uspeva tako spretno obvladovanje scene.

Roman opogumljen od odobravajočega mrmranja dobi zagon:

»Ah, prijateljem moraš pomagati. Uslugo za uslugo,« se glasno zasmeji. Ona hip pomolči in se nasmehne:

»Res? Naj vam ne gre na smešno.«

Njen nasmeh v naslednjem hipu znova zbledi in pretresljivo resno zapiči vanj svoj leden pogled in z njim pokosi fantov zmagoslaven nasmeh:

»Ampak glej ga šmenta, tudi vaša naloga ni premium brend original. O ja, tudi vi ste, kako naj se vljudno izrazim, neke vrste pokvarjen kradljivec,« poudari zadnjo besedo in hladno izusti, »ste hujši od dark angelčkov, ki so od vas rabutali.«

Še Boris se zdrzne. Stara pa zna usekati. Še klopotača je milostnejša. Roman pogoltne cmok sline. Ogorčeno dvigne glas in grozeče izbulji oči. Telo se mu napne:

»Jaz? Ta je pa malce tu mač. Ko bi vedli, kdo je moj,«

S kretnjo ga prekine. Na obraz ji zaplava plitek nasmešek za ubijanje:

»Naj povem zanimivo štorijo. Učenka 4. G razreda, gospodična Angela Petrič je pred pol leta napisala nalogo. Imela je približno enak naslov kot tvoja umetnina. Ni to zanimivo?«

»Je to prepovedano?« brezbrižno vpraša in globoko izdihne. Ona usmeri vanj svoj strogi pogled za ritualno usmrtitev, če bi oči imele to moč:

»Ni, a vašo in njeno nalogo združuje, kljub pol leta razmika, božansko sto odstotno ujemanje. Kaj ni to izjemno zanimivo naključje? Je vpleten poseg nedoumljivih nebeških sil? Ali kaj drugega? Mogoče bi nas izvolili razsvetliti o tem presenetljivem naključju. Takole se zmeniva,« grozeče nadaljuje, »če mi dokažete, da niste kradli pri tistih, ki jih je sistem stigmatiziral kot nevredne vaših elitnih spričeval, mi lahko poskušate groziti z svojim očetom ali komerkoli drugim. Zmenjena?«

Njen glas se je kljub neverjetni umirjenosti dobesedno zarezal v možgane. Temačni molk leže na razred.

»Od tebe nismo pričakovali namakanje v out greznicah!« zakliče nekdo iz ozadja. Profesorica presliši medklic. Mulci mislijo s hormoni, ne z glavo.

Roman očitno ne razume, kdaj je zasijal napis »game over«, in ogorčeno odkima:

»No vej. To mora biti pomota. Nikogar iz G razreda ne poznam.«

Profesorica sklene roke in mirno, z lebdečim nasmeškom nadaljuje:

»Saj ne govorim o poznanstvih. Komu mar, koga, kje in kako poznate!« posmehljivo pristavi in resno doda, »če že vztrajate s svojim poštenjem, narediva revind. Po nekaj deja vujih sem si vzela nekaj časa za raziskovanje porekla nekaterih vaših finih nalog. Očitno zakon nedoločnosti ni takšen gospod, saj je raziskava porekla vaših nalog prinesla bridke ugotovitve. Zelo bridke!« dvigne glas. Z očmi zaokroži po razredu. Ponovno prebode napetega mladca s smrtonosno srepim pogledom:

»Letos ste nalogo že sedmič sto odstotno kopij-pastali, če lahko s to besedo opišem svoje dokazljive ugotovitve. Še enkrat vas vprašam,« ledeno zaključi, »lahko razložite ta splet neverjetnih naključij? Imate kakšno razumno razlago za ta nerazumna dejstva?« in v zrak iztegne sedem prstov, zatem roke ponovno položi na kateder, ter za hip ošine tablico. V nastali tišini bi slišali še šelestenje metuljevih kril.

Čez nekaj trenutkov nadaljuje svojo izgubljeno igro:

»Saj »G-jevci« skoraj nimajo tablic. Kako naj bi kopij-pastal?« vpraša z glasom, polnim skoraj otroške nedolžnosti. S svojim neumnim blefom hoče iti do bridkega konca in še preko meje. Boris se prime za glavo. Iz sebe dela še večjega idiota kot je v resnici. Stara ga bo izpila in potunkala v sam pekel.

Profesorica rezko odvrne:

»Saj ne morem verjeti! Kako lahko vi, polnoletni mladenič, bodoči intelektualni up Evrope, izustite takšno »out« vprašanje? Samega sebe žalite s svojimi bedarijami! Menda obstaja zimzelena klasika – čitalci kartic.Vaše naloge so za mojo tablico že nekaj časa na listi sumljivih. Pa sem med svojim kvestom trčila v zanimivo dejstvo.«

Profesorica je mojster stopnjevanja napetosti. Roman jezno piha. Najbrž je končno ugotovil zaključek svoje goljufive igre. Ona ponovni pritisne na eno od tipk in dvigne pogled:

»Vaša tablica je bila še pred tremi dnevi priključena na knjižnični čitalec. Radovednost mi seveda ni dala miru. Zakaj bi tako pameten mladec tablico povezal s takšnim reliktom zgodovine, kot je čitalec? Zakaj?« poudari vprašanje in ledeno hladno nadaljuje, »glej ga šmenta, pretočen dokument je bil identičen nalogi, ki ste mi jo skušali prodati kot svojo intelektualno lastnino. Pri Jezusovi bradi, res čudna naključja. Ste pozabili, moja tablica v delcu sekunde ugotovi ujemanje naloge z doljemanji čitalcev šolske knjižnice? Na vašo žalost imata vaša tablica in šolski čitalec vsak svojo SIM kartico. Identifikacijski program redno beleži vse povezave znotraj šolskega omrežja. Tako lahko vedno spremljam vse vaše aktivnosti v šolskem omrežju, torej tudi igranje s šolskim čitalcem. Ste vedeli za to malenkost? Najbrž ne... Ups, sori,« se zmagoslavno nasmehne. Molk napolni razred s svojo kopreno pričakovanja.

»Je prepovedana uporaba čitalcev?« kot nadležen picajzelj ne odneha s svojo igro.

»Ni. Vsekakor pa ni dovoljeno dobesedno pretakanje nalog z namenom kopij-pastanja,« ledeno pribije. Mučna tišina neznosno pritiska na cel razred. Njen ledeni glas deluje kot zamrzovalnik gibanja in govora. A on nikakor noče odnehati in dvigne glas:

»Saj G vendar ne šteje.«

Nekateri res ne zmorejo pravočasno dojeti, kdaj so povoženi.

Profesorica se kislo nasmehne:

»Na vašo žalost, tudi razredi E do G še kako štejejo. Lahko te razrede izbrišete iz svojih seznamov, a dokler so registriran del izobraževalne ustanove, pa naj bodo po vašem še tako zanikrni, pri prepisovanju šteje enako kot vaš razred A,« poudari črko A, naredi premor in vse premeri z obtožujočim pogledom, »zbrani eliti celjske gospode.«

»Saj to ne more biti res,« obupano odkima. Pa mu je le potegnilo.

»Sprijaznite se z dejstvi krutega širnega sveta! Naj zaključim to štorijo! Vsi prepisovalci imate negativno,« mirno in odločno odvrne ter hladno pribije, »za izbris greha imate teden dni. A pazite, natanko bom preverila vaša zbrana dela,« naredi trenutek mučnega premora in zapiči pogled v razočarane Romanove oči, »za vas je potrebna drugačna terapija. Na novo morate narediti vse, čisto vse letošnje domače naloge. Če samo za hip posumim, da niso vaš copyright, adijo poletna matura. Jasno?«

Roman se skrušeno sesede in glavo zakoplje med roke.

Znova premeri razred:

»Torej smo zmenjeni. Mogoče sem oblečena po modi prejšnjega stoletja, vendar bi že morali spoznati vsaj nekaj,« naredi hip premora in srhljivo zaključi, »v moji najmodernejši tablici so vedno najboljši programi in vedno poskrbim za vrhunsko samoizobraževanje za uporabo teh novotarij.«

Boris vse to ležerno opazuje. Očitno se nekaterim ne zdi izpod časti prepisovati od tistih, ki naj bi bili v manj zahtevnem programu. Lenuhi so enakomerno razporejeni po celi družbi.

Profesorica se nagne nad svojo tablico in na velikem ekranu poleg nje se prikaže vsebina predavanja:

»No, pustimo tehnikalije. Danes bomo nadaljevali z moderno,« in začne govoriti o Murnu, Cankarju in drugih. Boris izbere na tablici ustrezno temo. Ti ljudje so morali kaditi kaj silno močnega, da so iz svojega uma spravili takšna besedila. Najverjetneje so bili zadeti dan in noč, pomisli.

Neka sila ga začne vsrkavati. Njen glas se izgublja. Vse globlje in globlje tone v ponor meglic neznanega. Glas profesorice Novakove izginja. Zvoki razreda ugašajo. In svetloba učilnico začne psihedelično spreminjati barve. V hipnem kliku izgubi zavest. Čudežno se znajde sredi nenavadne jase, polne razmetanih, od časa oglodanih ostankov slavnejših dni. V daljavi vidi oblake, zlovešče cepetajoče na vrtoglavo visoki gorski verigi. Sliši pridušeno, a silovito grmenje. Ozre se okoli sebe. Z očmi premeri mogočno stebrišče. Na levem stebru jasno zagleda nenavadne znake. Kljub vsej čudnosti se mu zdijo domači. Kako neverjetno! Kot bi jih poznal že od rojstva. Vonj v zraku je neverjetno domač in hkrati popolnoma tuj. Pogumno stopi mimo stebrov do starodavnih ostankov vrat, že dobro načetih od neusmiljenega zoba časa. Prešine ga spoznanje - Saj lahko hodim. Znova se zazre nad ruševine v gorsko verigo in zloveščo temo oblačnega pokrova. Iz te zlovešče temine ves čas švigajo svetleče strele, pospremljene s pridušenim oddaljenim grmenjem. Ta pokrov neurja je že od nekdaj. Silnost vetra, strel in grmenja so branili vsak prehod čez strnjeno gorsko verigo. Gorstvo varuje to stran pred drugo stranjo. Sprva se sploh ne vpraša, od kod mu je to znano? Od kod spoznanje plazečem zlohotnem duhu druge strani oddaljene gorske verige? V daljavi zasliši zvoke. Zvoki se začno pačiti, slika postaja meglena. In v hipu izgine. Mine trenutek. Vanj vstopi nekaj. Tuje, čeprav domače. Tisto, kar je izven, je notri in se osredišča na tisto izven.

»Boris Plahutnik!« zasliši svoje ime in njegove oči se srečajo s strogim pogledom profesorice Novakove:

»Za spanje si izberite drug čas in prostor, ne pa moje ure. Glede na razkošje, kakršnega ste si privoščili, ste vsekakor pravi profesor z vrhunskim znanjem o moderni. To čudovito znanje gotovo želite deliti še z drugimi v razredu, zato do zadnje šolske pripravite esej o Cankarju. Velecenjeni doktor moderne, ki lahko mojo uro lagodno prespi, boste to najbrž opravili z levo roko. Zmenjena?« zadoni v ušesih. Ampak to še ni vse! Poleg izgovorjenih besed se mu v zavest vtisne še popolnoma drugačna misel, povezana z vsebino njegovih sanj:

»Vem, kje si bil. Pojdi ob petih v knjižnico. Ne bodi prehiter, niti ne zamujaj. Molči o vsem.«

Sreča se z njenim pogledom in komaj opazno mu zaupljivo prikima. Izza ostrih besed čepi nenavadno mehak pogled.

»A?« zvedavo odpre usta in razred se zakrohota. Še pred nekaj trenutki tako živ in otipljiv svet ostane v oblaku razblinjenega spomina, daljni odsev sanj, razpršenih v iskre ognjemeta teme silvestrske noči.

Sem sanjal? Je tisto drugo sanjalnica ali Drugotnost?

Misli mu preseka profesoričin trd glas:

»Ko sem že pri vas,« ga prebode z osredotočenim pogledom, »vaša naloga je nekakšna zlata sredina. Ni sumljivo predobra, niti ni deja vu. Očitno ste jo v celoti sami sestavili. Zanimivo, za osnovo ste uporabili razširjeno knjižno izdajo. Malo jih danes želi prebrati tako obširno bukvo, še zlasti anicentno papirnato izdajo.«

»To knjigo sem že dvakrat prebral. Doma imam tudi papirnat original iz preloma stoletja,« reče ponosno.

Iz ozadja nekdo sikne:

»Grebator!«

»Lepo,« odvrne učiteljica in nadaljuje s predavanjem. On v sebi tuhta. Razbija si glavo z neverjetno živostjo sanj in čutenjem prisotnosti nečesa drugega.

Kaj se je zgodilo? Kje sem bil? Kako sem prišel tja in nazaj?





2. Knjižnica


Boris pet minut do zaukazane ure stopi v knjižnico. Čeprav ga razžirajo dvomi glede tega, kar je na čuden način slišal v glavi, noče zamujati. Niti sanja se mu ne, kaj lahko pričakuje. Mogoče je prej samo haluciniral.

Upam, da se mi sive celice niso skisale! Kaj pravzaprav sploh počnem?

Nič ne de! Znova se v ozadju prikrade tisti občutek nekakšne »prisotnosti«. Odmahne z glavo. Ugleda skoraj inventar knjižnice, staro knjižničarko Berto Kladnik, uglajeno gospo tik pred upokojitvijo. Z mirnimi in elegantnimi kretnjami ureja neke stare knjige. Vsi poznajo njeno precejšnjo navezanost na papirnato literaturo. Redki so junaki, ki vzamejo v roke čisto pravo, papirnato knjigo, sestavljeno zgolj iz popisanih in porisanih listov. Samo neznatni šumi zmotijo posvečeno tišino, značilnost knjižnic od njihovih začetkov. Zasliši glasove iz čitalnice.

Uf, seveda. Ravno prav sem zaglivil.

Spomni se, zakaj je knjižnica ob tej uri prazna. Čitalnico vsak ponedeljek ob pol petih zasede »out« skupina. Takrat se ji »spodobni« učenci izognejo. Mnogi od teh »spodobnežev« imajo precej slabo vest ...

Kljub vsemu je obiska precej manj, zlasti po uvedbi najnovejše verzije izobraževalnega omrežja. Že pred četrt stoletja pa je knjižnicam prvi udarec zadal nastop različnih res vsestransko uporabnih tablic. Seveda pa so tablice z vključenim izobraževalnim omrežjem na voljo samo določenim šolskim programom. Samo redki nesrečniki, izvzeti iz teh programov, brez tablic ali dostopa do izobraževalnega omrežja, morajo ročno v knjižnico in uporabiti tamkajšnjo opremo. Sicer gre za zastarele stvari, vendar imajo dostop do potrebnih podatkovnih baz. Borisa zmrazi ob misli na druščino v čitalnici. Pravzaprav ga mrazi ob navzočnosti samo ene osebe – Sandre.

Kaj naj storim? ga za hip prešine in, ampak res za hip, pomisli na Mojco.

Tren očesa okleva, razmišlja in odločno stopi proti Berti.

Neverjetno, kdo od spodobnih ljudi nosi na sebi ta starinski rekvizit? Očitno noče slišati za operacijo oči.

Ženska je dejansko oživljen fosil prejšnjega tisočletja. Očala, pa ta sivo zelena obleka, najbrž zaudarjajoča po naftalinu, in njena nenavadna ljubezen do papirnatih opek, imenovanih knjige.

Stopi do pulta. Ona se lagodno obrne proti njemu, dvigne pogled izpod smešne muzejske korekcije vida in se nasmehne:

»Glede na stopnjo zmedenosti, ki jo izkazuješ in uro, ob kateri si našel pot do sem, si gotovo mladi gospodič Plahutnik. Profesorica Novakova te je na svoj način najavila. Najbrž ti moram izročiti neko knjigo.«

Negotovo jo opazuje.

Knjigo? Kaj mi bo knjiga? Kar domača je postala, saj me tika, čeprav je to proti šolskim pravilom.

Na njenem malce okrogloličnem obrazu lebdi prijeten nasmeh.

Hitro ga opogumi:

»Ne drži se tako skisano. Saj nisi maloprej pogoltnil nezrele limone! Ali pač?« frkne s prsti po zraku.

»Knjigo? Aha,« reče olajšano. Boris pomisli na kakšno manj znano Cankarjevo delo.

Nihče ne bi Berti v njenih študentskih letih pripisal razuzdanega življenja. O tem celo tukaj, še danes, mnogo desetletij po njeni študentariji, krožijo razne legende. Ena od njih pravi, kako je vsakega junaka uničila s svojim termintaroskim mednožjem, ki baje nikoli ni imelo dovolj mesnin. Druga pravi o skoraj samomoru takrat največjega jebača na filofaksu. Baje je bila Berta edina, ki mu je v fris rekla, da si lahko z denarjem kupi vsako fračo, a zato še vedno ni niti povprečni porivač. Ker je tipu zmešala glavo in ga nogirala, ga je safr spravil v smrtonosno depro. Nihče ne ve, kaj je resnica in kaj so mitološka pretiravanja, obvezna spremljava vsake legendarne seks fatalke. V nekem trenutku pred polčetrtim desetletjem je dobesedno izginila iz nočnega življenja. Ona je živa potrditev pravila trikotnika dama, gospodinja in kurba. Postala je zvesta in skrbna žena, kmalu po poroki pa še ljubeča mati. Zdaj je sama. Mož ji je umrl pred desetimi leti v prometni nesreči, a edinec dela precej uspešno akademsko kariero v Ameriki. Očitno se je moških najedla do smrti. Mitologija o njenih podvigih pa živi naprej in buri domišljijo vsake nove generacije fukotrebnih mladcev.

»Stopi z mano,« namigne in krene za njo. Hodita med prašnimi policami, kjer so ležale precej stare knjige. Dotakne se ga vsepovsod prisoten duh nedotaknjenosti in predvsem neočiščenosti od starega zaležanega prahu. Knjige so pozabljene ležale in čakale svojo usodo. Prešine ga -

Koliko knjig, ki se jih nihče že leta ni dotaknil.

Njena graciozna hoja izdaja prefinjen občutek za gibanje. To ima že od nekdaj. Nekatere stvari se s starostjo samo upočasnijo in napolnijo z vzvišeno, požlahtnjeno eleganco. Boris želi pregnati misel na neizrekljivo količino prahu v zraku:

»Kdo še bere te knjige?« in z očmi bega po zaprašenih policah.

Ona veselo odvrne:

»Kdo bi vedel? Tukaj so, ker je naša šola prevzela del mestnega knjižnega arhiva. One so stare, jaz tudi, zato sodimo skupaj.«

Njen glasen smeh odmeva v prostoru polnem knjig in prahu.

Kdaj so nazadnje očistili prah? Najbrž na prelomu stoletja.

Mimo odprtih vrat prideta do manjšega prostora. Ta je nekakšna luč na koncu predora - stara pisalna miza. Vsled značilnega duha po antiki, vladarja tudi tega prostora, mora iz žepa potegniti robček. Takšna količina zaležanega, v stoječem zraku lebdečega prahu, naredi vsakogar občutljivega. Berta iz žepa potegne etui za očala in ga svečano odpre. Vzame krpico za čiščenje očal. Etui skrbno vrne nazaj v žep in si z obraza sname očala. Skoraj ritualno jih skrbno obriše. Očitno želi pridobiti nekaj časa.

Hoče, da čakam.

Ponovno si natakne očala in poišče zmedeno postavo pred sabo:

»Veš, ta pisalna miza je stara najmanj trikrat toliko kot jaz. Ha, ha, končno neka stvar z nogami, starejša od mene. Najbrž bo tukaj, ko bom jaz že hrana črvom. Si lahko misliš?«

Boris samo nemo prikima in z očmi bega po mračnem prostoru.

Zavlačuje.

Z roko znova seže po etuiju, vanj skrbno shrani krpico in ga elegantno porine nazaj v žep. Vse je del rituala zavlačevanja. Prah odseva v soju slabe luči. Na lestencu, privlečenim bog ve od kod, od treh žarnic nežno sveti samo še ena.

Nihče ne skrbi za menjavo pregorelih žarnic.

Ponovno seže v žep. V roki drži velik ključ, enako starinski kot miza pred njo:

»Si pozabil, kako izgleda dobri stari ključ? Veš, s tem smo včasih odpirali in zapirali tudi vhodna vrata.«

Boris kislo vzdihne:

»Vem, čemu služi ključ.«

Svečano ga vtakne v ključavnico. Hip premora. Ključ škrtne. Še en trenutek premora, podaljšanega na celo večnost. Zgrabi za medeninasto ročko, škriiip in odpre predal. Z rokama previdno, pravzaprav ljubeče, seže vanj. Ponovno premor. Na slabotno luč potegne v belo blago ovit paket. Z njim ravna skrajno spoštljivo. Postavi ga na mizo in ga ljubeče poboža. Desno roko pokroviteljsko drži na paketu, od katerega se najbrž ne želi prehitro ločiti. Nekaj hipov čaka, Opazuje, kako se Borisov obraz razpotegne v zmes trpljenja zaradi prahu in pričakovanja, zatem svečano spregovori:

»To je to, po kar te je v to pozabljeno ustanovo poslala Greta, pardon, profesor Novakova,« strogo pribije, s čimer najbrž želi poudariti ostrino profesorice za slovenščino. Blag nasmešek izgine. Ob dotiku s paketom njene besede zmrznejo. Maloprej izkazovana prešernost se hipoma razblini in se umakne svečani, morebiti celo veličastni resnobnosti. Začuti rentgensko prodornost pogleda skozi starinska očala. Jasna ostrina dveh parov osredotočenih oči je podobna stari profesorici, zaradi katere je pristal v tem templju zaležanega prahu. Bertina strogost je mehkejša, vendar nič manj učinkovita. Kontrast občutij morebiti še močneje pride do izraza. Knjižničarka vedno deluje mehko, baročno zaobljeno in prijazno, a na drugi strani palice, profesor Novakova tudi v svoji najpriljudnejši verziji ne daje vtisa prijaznosti, prešernosti ali celo mehkobe. Ona je vedno in povsod trda skala stisnjenih ustnic, podkrepljenih z ubijajočimi rezili modrine oči.

Kot bi bili obe pri istem učitelju ubijanja z očmi, ga hipno prešine po celem životu in znova začuti prisotnost. Skorajda se je znova spozabila in profesor Novakovo omenila po imenu, kar je osebju šole v prisotnosti učencev strogo prepovedano. Nobene familijarnosti, je zapisano v šolskih pravilih. V tem, od šolskih bogov zapuščenem prostoru, ta pravila očitno nimajo popolne veljave.

Njena, z očmi ubijajoča resnoba, hitro popusti in na zaobljenem obrazu odstopi prostor svilnati mehkobi. Prijazno doda:

»Včasih malce pozabim na pravila,« in se hudomušno nasmehne, »ampak pravila so tudi zato, da jih kdaj na neškodljiv način majceno prekršimo.«

Hkrati tudi popusti maloprejšnja Borisova zategnjenost. Ponovno ji na obrazu lebdi skoraj obvezen nasmeh. Očitno je to njen svojevrstni ritual. Borisa prešine - Še vedno zavlačuje. Še vedno, in bega z očmi od paketa do Bertinega omehčanega pogleda in nazaj, ter vpraša:

»Kaj je tu notri?« in z očmi zaobjame zanimiv paket. Tuja prisotnost za hip prevzame njegovo voljo:

»Mnogi so si želeli in še vedno želijo vsebino tega paketa,« in s premikanjem ustnic tiho zašepeta:

V naslednjem trenutku pozabi na ta skok nečesa tujega. Ne ve, od kod mu nekakšni prišepetovalec namigne:

»Ta stvar je tukaj od dne, ko je Berta zapustila prejšnji svet. Ona skrbi za nevidnost tega paket.«

Po videzu sodeč tod ždi od pamtiveka, ga prešine. Belo blago kaže stoletja. Prikima, kot bi razumela misli in mu namigne, naj stopi še malce naprej. On naredi nekaj korakov. Stojita si nasproti, ločuje ju le miza.

Zavlačuje, zavlačuje.

Nastopijo trenutki mučne tišine, lebdeče v zatohlem nepremičnem zraku. Ona preseka neudobno pričakovanje:

»Mogoče se ti bo to, kar ti bom zdaj povedala, zdelo malce čudno,« začne z glasom, oropanim vsake sledi nasmeha. Nadaljuje z barvo glasu, namenjeno zamrzovanju pekla, »odstrani misli o Berti in njenih dogodivščinah, zdaj že del urbanih legend,« ga prestreli z ledenim pogledom, ob katerem izgine vsaka sled vesoljne topline, »ne delaj se nevednega, saj vem,« in prisotnost v njem ga oblije z mrazečim neugodjem, »kakšne zgodbe krožijo med hormonsko naspidiranimi mladci!« in spusti pogled na bel paket pred sabo, »moje naslednje besede so najsvetejša pravila. Teh ne smeš pod nobenimi pogoji prekršiti. Že zdaj zatri vsak dvom v moje napotke. Vsak dvom,« vzdihne in samo za hip popusti ledenica njenega obraza:

»Najprej te moram opomniti, pravzaprav opozoriti,« in ga prebode z globokimi, temnimi očmi. Nenavadno občutje ga oblije od nog do glave. Zatem, kot že niso dovolj pekel zamrzovajoče oči, grozeče dvigne glas, »v tem paketu je knjiga, ne čisto navadna knjiga in zato je ne smeš nikomur kazati. Niti staršem, prijateljem, skratka nikomur. Imel jo boš, vendar nikakor, resnično pod nobenimi pogoji, je ne smeš nikakor kazati naokrog. Niti platnic ne sme nihče videti. Bog naj ti odpusti, če se je nepoklicani, pri peklenščkovih rogovih, celo dotakne. Kdor ima kaj opraviti z njo, boš to pravočasno izvedel. Nikoli ne boš v dilemi, pokazati ali ne pokazati,« dvigne pogled proti zanemarjenemu stropu. Urno spusti stroge oči roparice na lovu, »zatorej se odpri svojim občutkom, pa naj bodo še tako v nasprotju s tem, kar misliš. Naj ti dam en napotek. Misli razpolagajo s končnim, občutki z neskončnim,« vzdihne in nenavadna prisotnost v njem se sreča z Bertino nenavadno ostrino: »Ko se soočijo občutki in misli, vedno zaupaj občutkom. Misli te zlahka prevarajo. Nikomur ne govori o tej knjigi,« naredi mučen premor, »nikomur je ne omenjaj in, bog ne daj, ne kaži jo okoli!« strogo poudari in naredi nekaj trenutkov pokopališke tišine. Obraz se ji zmehča in znova strdi ter nadaljuje:

»To je izredno,« išče primerne besede, a v ozadju začuti zid njenih misli, »kako naj rečem, nenavadna in redka knjiga,« pogled ji zaplava po steni za njim, »če prekršiš kakšno od teh najbanalnejših pravil, najsi ti izgledajo in se slišijo še tako bedasta, boš preklel boga, ker si se izlegel v ta svet. Knjiga ima,« poudari izredno strogo, »nekakšno svojevrstno lastno voljo, če lahko uporabim te besede. Vem, ponavljam se, a najpomembneje je sledeče,« naredi premor in strogo nadaljuje, »knjige ne sme nihče videti, nihče se je ne sme dotakniti, imej jo v tej bombažni cunji, saj preprečuje njen vpliv na okolje. Veš, to ni navadna cunja.«

Njene besede se dobesedno boleče zarežejo v njegovo glavo. Zaključi z malce blažjim, a nič manj prepričljivim glasom:

»Ponavljam! Niti lastnim staršem je ne smeš pokazati, čeprav sta še kar spodobna človeka!«

Njena dramatična resnoba se v hipu razblini, ko se zahihita.

Kako spreminja razpoloženja. Kot bi se z mano pogovarjali dve različni Berti. Ena je prijazna gospa pojočega glasu in brezmejno zalogo toplega nasmeha, druga je stroga, s pogledom ubijajoča esesovka.

Zmedeno opazuje to preskakovanje iz ene v drugo osebnost:

»Kaj je v knjigi tako pomembnega? Zakaj je potrebna tako stroga konspiracija?«

Stara za sloveno je gotovo ljubitelj takšnih knjig, čeprav tega ne kaže. A Berta s to konspiracijo najbrž malček pretirava. Katera meni zaupana knjiga je lahko tako pomembna, da potrebuje takšno konspiracijo?

»Počasi, počasi,« se zasmeji. V prostoru odmeva njen rahlo pojoč glas. Šele zdaj opazi nenavadnost. Ta prostor je v nasprotju z ostalim delom knjižnice arhivskega predela skoraj prazen. Stene niso do nezavesti natrpane s prepolnimi knjižnimi policami. Samo manjši del stene za njim je prekrit z dolgočasnimi prašnimi policami. Razen Berte tod najbrž nihče ne vstopi. To je središče njenega knjižnega svetišča. Šele tedaj opazi nenavadnost. Pogled mu zamrzne na umetelno oblikovanem meču. Pod sta vsaj na pogled precej čudna kuta z nenavadnimi vzorci in čudaška verižica z obeskom. Nič od tega ni zanemarjeno ali zaprašeno.

Še en kontrast.

Pozornost pritegne ravno obesek s frajerskim videzom.

Očitno spominki minule slave. Bog ve, v kakšnih čudaških orgijah je sodelovala.

Berta opazi, kje so se ustavile Borisove oči. V kotičke ustnic se naseli drobcen nasmešek:

»Muzejski primerki, ravno pravšnji za to moje zasebno svetišče, kamor nihče ne zaide,« in se ponovno zakrohota.

Saj mi skoraj bere misli.

V naslednjem hipu se zresni. Melodija glasu se razprši. Zamenja jo leden piš um parajoče resnobnosti:

»Aha, pri knjigi sva ostala. Knjiga je, kar ti že nekaj časa plozam na najbrž naveličana ušesa, izredno nenavadna. Jezik in pisava se ti bosta zdela čudna. Samo za hipec, tren očesa, boš zaradi teh malenkosti morebiti zmeden. Ne ustraši se. Takoj boš razumel pisavo in vsebino,« znova naredi trenutek premora in vzdihne: »Seveda, če te bo knjiga sprejela. Mogoče si, mogoče nisi tisti. Povem ti, ta knjiga je res nenavadna. Če ji kdo ni všeč, je ne zmore brati. To pomeni, da je božji kakec udaril v ventilator usode. Če ima nesrečni bralec srečo in ima El dober dan, potem se besedilo spremeni v nerazumljive čačke. Če pa El nima dobrega dne, potem pa ...« zavzdihne in oči ji odplavajo nekam v daljavo. Takoj se zbistri in osredišči oči v Borisov zvedav pogled:

»Res nenavadno! Se ti ne zdi? No, sama si radovednosti nisem drznila tešiti s preizkušanjem, samo prenašam to, kar so glede tega rekli pametnejši od mene. Tudi Greta je tako govorila. Nenavadno, skrajno čudaško. Knjiga, ki sama odloča, kdo jo bo bral in kdo ne. Še norci v Vojniku bi mi rekli, da sem nora, če bi jim hotela to prodati,« se ji povrne del topline, a se takoj raztopi v morju resnobne osrediščenosti, »a midva nisva v lokalni blaznici, temveč v mojem knjižnem svetišču.«

Bi rekel, ga prešine. Nenavadna toplina gre prežame in v kratkem hipu začuti prisotnost nečesa večnega. Prešine ga misel na knjigo sredi treh sijočih kristalov na treh prstanih. Šepet tujega jezika za trenutek preglasi Bertine besede. Spomni se na svoje nenavadne sanje.

Berta ga prebode z jasnim pogledom, kot bi vedela, kaj ga je prešinilo, kaj je preskočilo v njegovem umu.

Boris opazi vztrajno ponavljanje besede »nenavadna«. Čisto je pozabila na pravila imenovanja profesorjev. Glas ji postane nekako opojno melodičen, hipnotično odsoten. V hipu strese z glavo. Melodija se utrne. Pripre veke. Ponovno vskoči ledena Berta in razbije vibracijo prijetnosti. Mrazeč glas se sčasoma otopli, a se znova povrne hlad ostrine. Nekaj preklaplja iz ene v drugo Berto. To preklapljanje deluje kot koncert, kjer bi med simfonike vsake toliko s svojim žaganjem nenapovedano vdrl »trash metal« kitarist. Preskoki iz ledene v medeno Berto in nazaj ga zmedejo. Ona trdo nadaljuje:

»Profesor Novakova mi je glede knjige posebej poudarila sledeče,« za hip pripre oči in naredi kratko pavzo, »tisti, ki jim ni dana milost branja knjige, postanejo nekako čudno obsedeni. Njihova čustva zahajajo v ekstreme. Poloti se jih zmešano nihanje razpoloženja. Nenavadno čudaško. Vsebina knjige je samo za človečka, ki mu je namenjena. A namenjena je samo enemu človeku tega sveta. Samo enemu in nikogar, razen njega, se ne tiče, kaj je v njej. Vsebina je samo za tistega, ki jo razbere. Pri branju bodi previden. Resnično, bodi specialno previden in molči o tem. Nikomur, resnično nikomur je ne smeš pokazati, še manj pa omenjati, govoriti o njeni vsebini ali sploh blebetati, da jo imaš. Res je nenavadna in pazi nanjo. Skrita mora biti pred očmi nepoklicanih. Navaditi se boš moral na njeno čudaštvo.«

Kako se ta ženska ponavlja, pomisli v sebi. Mogoče upravičeno. Vskoči prisotnost in mu prišepne:

»Ta knjiga povezuje vesolja. Bralec knjige bo iz strun nebeških komponiral simfonijo božanske večnosti.«

Nenavadno očaran zre v paket in tiho vpraša:

»Koliko časa jo lahko imam?« in oči pusti v tla.

Čudno, ob vsem tem prahu je parket čist in zloščen. Torej še ena nenavadnost.

Berta se spogleda z zmedeno pojavo pred sabo. Pripre oči. Izza zmedenih Borisovih oči se skriva nekakšna udejanjena prisotnost in melodično odvrne:

»Ta Knjiga ni zapisana v katalogu, zatorej nisi vezan na rok izposoje,« in klik! Preskok! Gubice na obrazu otrdijo, dobijo poteze kamnitega kipa. Nenavadno strogo pribije, »pravi čas boš izvedel, kdaj jo moraš vrniti.«

To je kombinacija bičanja in maziljenja.

Ponovno seže v predal in ven, v spremstvu oblaka prahu, potegne od starosti porumenel časopis. Z njim ovije belo blago s skrivnostno knjigo. V lebdeči zrak se dvigne oblak bog ve, koliko starega prahu.

Nova doza alergenov.

»Na ta časopis je Poncij Pilat zapisal, kako si je opral roke. Sicer ni več ravno aktualen, je pa dober za skrivanje tega zaklada,« se nasmehne.

Znova zavlačuje.

Ovoj mu svečano porine v roke:

»Pazi, resnično pazi. Mojih navodil se drži, kot bi šlo za glavo! Nihče je ne sme pogledati! Nihče se je ne sme dotakniti! Resnično nihče!« poudari zadnjo besedo z ostrino, boleče zarezano v možgane.

Boris previdno prikima in trpko odvrne:

»Hvala. Mislim, da ne bom imel težav.«

Bertino ponavljanje mu že dobro najeda. V hipu, ko se dotakne ovoja, ga spreleti nenavadna toplina. Kot bi prisotnost v njem srečala živi duh knjige. Za hip ga prešine sijaj od dna pekla do vrha nebes.

Ona ga predrami iz trenutnih občutkov:

»Ne bodi tako siguren v to. Knjiga ima čudaško privlačnost. Ne podcenjuj njene moči zapeljevanja šibkih. Najsi bodo moje besede še tako čudne, nore, resnica je še tisočkrat, ne, milijonkrat bolj čudaška. Nikar ne podleži malomarnosti. Zdaj pa pojdi in jo hitro shrani kam na varno. Pazi na ovoj! Saj imaš kakšen predal, kamor domači ne vtikajo nadležne nosove. Ne smejo te najti vprašanja starcev o jeziku knjige,« in se sreča z njenim pogledom. Ravno s temnimi očmi izraža strogo zaupljivost brezmejne skrbi. Zenice se razširijo in zatem zožijo.

Napoti se ven. Na zrak! Potrebuje zrak brez znatne koncentracije prahu. Samo čist, dišeč pomladni zrak. In potrebuje luč, božanje sončne svetlobe. Zakorači proti pomirjajoči svetlobi izhoda. Hip zatem ga premami radovednost. Stopi v čitalnico.

Zanimivo dejstvo - čitalnica je v tej dobi informacij na dosegu roke postala zbirališče določenih skupin mladih. Relikt starih časov ponovno oživi v dobi digitalne šole, temelječi na storitvenem omrežju. Pri tem ne gre za neko vračanje h koreninam, temveč za praktičnost. Čitalnice so edini del izobraževalnih ustanov z neomejenim in brezplačnim dostopom do drugače ne prav poceni plačljivih delov izobraževalnega omrežja. Tukaj so tudi vmesniki za naprave starejšega datuma in kar je najpomembneje, nudijo podatkovno izmenjevalno točko. V glavnem se v njej zbirajo otroci manj premožnih staršev in tukaj lahko opravijo naloge, ki zahtevajo dostop do plačljivega dela omrežja. Sem nikoli ne zaidejo dijaki A in B razredov. Ti imajo najnovejše tablice z blagodejnostmi novodobnega šolskega omrežja z vključenim ekskluzivnim dostopom do modernih podatkovnih baz šolskega ministrstva. Vse jim je dosegljivo kar iz domačega fotelja. Torej zategadelj nimajo potreb za uslugami knjižnic.

Okoli mize z vgrajenimi zasloni sedi pet punc. Tudi Mojca je med njimi. Imensko pozna še Sandro in Heleno. Ostali dve sta mu znani zgolj na videz. Pač face iz šole. Sandra takoj reagira na njegovo prisotnost.

Očitno ima vgrajen senzor na prisotnost normalnih ljudi.

Vanj usmeri izbuljene oči zadete žabe in nadležno zapiska:

»Oj gospodič, kaj pa ti tukaj ob tej uri?«

Najbrž je neformalna voditeljica te smešne druščine.

Ob pogledu na njeno pojavo ga prešine, še v cirkus je ne bi sprejeli.

Prisotnost v njem se potuhne. Naredi se neumnega in ignorira njeno pustno norost in narejeno presenečen skomigne z rameni:

»Kakšni uri?«

Gotovo se jim zdi bizarno čudaški, ker je kot dijak A razreda sploh šel v knjižnico. Za zbrano parado cirkusa, najbrž pobeglega iz lokalne blaznice, je to prvovrstna enigma. Mojca nestrpno vskoči v napeto tišino. Spusti pogled v njen vabljivo odprt dekolte, ki je komaj skrival baročno oprsje.

Mojca je v dveh letih postala seks bomba. Škoda.

Prisotnost iz ozadja prekine tok njegovih misli. Začuti strune njene napetosti.

Ona hlastno zajame zrak in mrzlično išče Borisov odsoten pogled:

»Ura je pol šestih. To je naš »out« čas. To bi moral vedeti tudi ti. Saj vidiš, tukaj smo popolnoma same. Zagotovo nisi nikogar srečal. Samo še gospa Kladnik je tu.«

Sandra jo s strupeno ledenim pogledom grobo prekine. Mojca ponižno umolkne. Boris umakne pogled z razkošnega dekolteja in se sreča z njenimi otožnimi očmi. Na obrazu ji lebdi izraz nemoči. Nekaj v njej hoče ven, vendar čepi, ujeto v nevidni kletki neotipljivega primeža strahu. Sandra cinično nadaljuje s svojo parado izganjanja zdrave pameti:

»Takšen spodoben gospodič, kakršen si postal, v tej uri ne bi smel v knjižnico. Ali pač?« in z žabjim pogledom preleti svojo bizarno druščino: »Mogoče si je ta, najbrž junfrast junc, poln safra zaradi nedojebanosti, zaželel izkušenj stare, v vseh pozah izkušene lajdre? Saj veste tisto o stari koki in dobri župi,« poudari zadnjo besedo z zmagoslavnim, zlobnim in normalnim ušesom odurno piskajočim glasom. Borisu zavre kri, a ga nenavaden piš hladu pomiri. Sreča se z njenim strupenim pogledom. Zanj je to pretresljiv randi z vibrirajočim strahom pred izgubo lastne veličine, oboževanjem iluzije lastne popolnosti in obsojanjem normalnega sveta, ker je takšen, kakršen je. On je po čudežu zdržal ta naval psihotičnega dna pekla in ona po nekaj trenutkih izmenjave pogledov z jekleno Borisovo odločnostjo urno umakne svoji pofarbani žabji kugli.

Človek mora biti na čem močnem, da jo lahko prenaša brez napada histerije.

Boris še nekaj hipov drži izostren pogled, izza katerega sije nekaj močnega in skomigne z rameni. Želi se obrniti in oditi iz tega brloga nedoumljivih globin norosti, vendar ga Mojca sunkovito ustavi. Podobna je zaciklanemu robotu iz legendarne ZF sage. Skoraj proseče mrzlično poišče njegov radovedni pogled:

»Če si že tu, naj ti predstavim ostale prijateljice. To je Karmen.«

S plašno kretnjo pokaže na manjšo črnolasko s kričeče rumenimi razmršenimi prameni. Najbrž lepo telo je odeto v nemogoče ukrojeno rdečo obleko, polno prišito z oči udarjajočimi, površno izrezanimi zelenimi krogi. Tudi njen dekolte je prav prostaško izrezan. Za sladico shizo norosti je tu še bizarna, sinje modra obroba okoli oči. To zagotovo ne gre skupaj s temno rdečim pudrom in odločno preveliko rinko v nosu. Tudi pod zeleno pobarvanimi ustnicami ima milo rečeno bizaren piercing. Spogleda se z Borisom in ustnice prostaško oblizne z jezikom, okovičenim s piercingom, ki samo nemo prikima. Vska komentar bi bil potrata zraka. Njena barvna kombinatorika je klofuta zdravi pameti.

Gotovo ima kakšen kos kovine zataknjen v strupen jezik. Na natečaju za miss blaznosti je gotovo resna kandidatka za zmagovalko.

Mojca nestrpno, s prikrito trzavičnim glasom nadaljuje spoznavanje s personifikacijami peklenske maškerade:

»To pa je Angela,« ter pokaže na visoko plavolasko. Tudi njena oprava je kaotična zmes psihedeličnih barvnih kombinacij in cenenega nakita. Normalen človek ne obleče oranžne majice izpod kričeče zelenega telovnika, posutega z že na videz cenenimi vijoličnimi umetnimi kristali. Najbolj smešna je levo stran obraza prekrivajoča zeleno pobarvana kita. Preko desne ličnice ima silno boleče in z živo rdečo barvo neokusno poudarjeno brazgotino. Oči ji plavajo po bog ve kakšnih pobarvanih planjavah psihoze.

To je torej ta Angela. Ni naličena, temveč izmaličena do neprepoznavnosti. Brez tega kilograma kozmetične umazanije ima srčkan obraz. Škoda.

Celo Mojca, na pogled še najbolj normalna, je oblečena v prisiljeno nemogočo kombinacijo. Na čelu ji manjka napis:

»Poceni kurba pokopališkega ranga!« in bi bila kompletirana za dostavo v ustanovo.

Tako našemljene je ne pozna. Na srečo se ni našminkala v strašilo za odganjanje malih otrok.

Očitno jim je zaščitni znak shizo barvna kombinacija. Naj se ne čudijo, ker se jim vsakdo, ki ni v konkretnem opojnem šusu, izogiba v velikem krogu. Službo strašil bi takoj dobile. Slamnata strašila na njivah bi ob njih oživela in pobegnila.

Skoraj šepetaje nadaljuje:

»Sandro in Heleno pa tako poznaš,« in ga premerja z razburjenim pogledom. Prisotnost v njem popolnoma zavre čustva in zgolj brezčustveno dvigne obrvi in zlovoljno izdihne:

»Aha,« in se sreča z njunima prostaškima pogledoma. Oni se pogledata in oblizneta.

Šit, res so do amena zjebane.

V Mojčini duši vre, sam zlodej je v njej zakuril svoj peklenski ogenj. Žar tega izbruha nanj deluje kot vrelo železo na vodo. Čuti nedoločljivo, pritajeno samo s sabo klofutajočo grožnjo. Razdvojenost bruha iz nežnih svetlih oči, zrcal zmede, strahu in nerazumnega sovraštva. Nekaj hoče ven, pobegniti iz krempljev zveri, čakajoče v globini peklenskega ozadja. Skoraj lahko potipa kletko njenega strahu in poboža kožuh zveri v teminah njene duše. Znova se oglasi nenavadna prisotnost in mu pomaga čez to divjo reko neizrekljive razdvojenosti.

Grozljivo in žalostno.

Po nekaj trenutkih molka se veselo spogleda z vsemi, razen Sandro:

»No, punce, puščam vas same, saj vas nimam namena motiti pri vašem početju,« in s trdimi koraki odide. Takoj se mu odvali kamen s srca. Vsaka minuta bivanja v njihovi bližini je preizkušnja vzdržljivosti.

Vsaka strpnost ima svoje meje.

Posebno v Sandrini navzočnosti se počuti skrajno neprijetno. Slabo prenaša njeno udarjajoče pritajeno, pod pokrovom temačnosti brbotajoče sovraštvo. Nenavadni novi jaz iz ozadja ob pomisli na Sandro vklopi vse alarme pozornosti.

Zakaj so te punce tako polne sovraštva do vsakogar, ki ni v njihovi godlji? Same se zapirajo v svoj izoliran in zaničevan svet. Za čigavo zdravje so ljubkost optimizma zaklenile v kletko strahu in shizofrenih preganjavic? Kaj je izza njihovega strahu? Kakšna zver se skriva v globočinah njihovih zmedenih duš? Kateri peklenšček je njihov dar ljubezni privezal na steber samouničevalnega sovraštva?

Zaposlen z lastnimi misli, z dialogom s samim sabo, ne opazi njihovega začaranega strmenja v ovoj, ki ga nosi pod pazduho. Skoči po stopnicah na svež pomladni zrak. Mehkoba tople sape poboža njegov obraz. Stisk temačnosti popusti pod zaobljeno lepoto brstečega življenja. Pospeši korak do doma. Čeprav so se vsi sošolci vozili s skuterji ali avtomobili, ima najraje lastni par nog. Teh slabih petnajst minut hoje do doma lahko posveti samemu sebi.

V tem trenutku znova začuti toplino nečesa velikega, kako ga objema in prežema s prežečo veličino.





3. Temna plima


Kralj Medalarja, Nimor X. Feowell, besno korači gor in dol v svojem šotoru. Čeprav je to velik šotor, kraljevski šotor, neprebojen za puščice in ogenj, je kljub vsemu še vedno zgolj šotor. Sovraži vsakršna šotorjenja. Hodi gor in dol in momlja:

»Tvojo sorodnico sem pustil doma. Sicer mojima hčerama ne bi škodilo malce življenja v naravi, a sem se odločil. Tukaj ni prostora za ženske,« in se naenkrat ustavi, stisne pesti na hrbtu in se obrne proti sogovorniku, »upam, da me stari Langer ni zastonj spravil v ta položaj! Bolje za njegov kmetavzarski blagor, saj ga bo drago stala panika zaradi nekaj požganih polj! Bolj bi moral priviti svoje nesposobne malahide!« dvigne svoj gromki glas. Znova se posveti živčnemu korakanju po mehki preprogi. Ne zmeni se za molčečega plemiča, čeprav ga je maloprej poklical v šotor. Kralj je in njegova nesramnost je kraljevskih proporcev, saj redko kdaj popazi na uglajenost besed. Han Zeolski, šelgeac Zeolskega prstana, mirno spregovori:

»Gospodar, govorice o zbiranju velike orčje vojske pred sotočjem Južnega in Severnega Vidala so potrjene. Sagraški posestnik že dolgo opozarja na čezmerno množenje orkov in njihove vse pogostejše vpade čez Vidal. Trgovina z deželami Vzhoda je popolnoma zamrla. Begunci govorijo o neki novi zlobi, plazeči se po skritih kotičkih dežele,« zajame sapo in tiho nadaljuje, »vaš odziv je prava poteza. S tem,« a ne konča stavka, saj ga kralj med živčnim glajenjem umetelno oblikovane nožnice grobo prekine:

»Govorice, govorice,« in naveličano pribije, »zbral sem celih sedem medrej. Zamisli si! Tretjina vojske je tod zaradi nekaj orčjih tolp, ker se te nočejo vrniti v svoje luknje. Upam, da bodo imele te medreje kaj početi,« živčno zarenči in ponovno stopi do preproste mize z reliefnim zemljevidom. Njena preprosta konstrukcija nekako ne sodi v bogato opremo kraljevega šotora. Svojo obilno postavo nagne nad reliefni zemljevid.

Zrak izdiha pihne skozi debele ustnice. Na vsakem prstu obeh rok ima najmanj po en velik, bogato okrašen prstan. Hanov pogled se ustavi na najmanj uglednem.

Pečatni prstan kraljestva je preprost. S štirimi zvezdami obkrožen lipenov list predstavlja kraljevo hišo in štiri Velike hiše visokega plemstva. Vsak hesed malahid, madeji, glavar Velike hiše, takisto ima svoj pečatni prstan – lipenov list z zvezdo in v vilinščini zapisano ime hiše. Čeprav so se Vilini že pred stoletji izločili iz zgodovine sveta, sta njihov jezik in pisava še vedno svetinja. Hišni pečatni prstan je ob vseh ostalih dragocenostih najmanj ugleden, a najpomembnejši del okrasja vsake Velike hiše. Samo odtis družinskega prstana daje listinam Dvora in Hiš patentno veljavo. Han bo nekega dne podedoval hišni prstan Zeolije. Ta bo večino časa v Prstanovem stolpu, saj ima po legendi čarobne moči. Malahid Zeolski ga skoraj nikoli ne nosi. Vedno si nadene aurilsko kopijo. Original si nosi samo v posebnih trenutkih.

Kralj ga prestreli s strogim pogledom in mu namigne s košato obrvjo. Torej potrebuje Hanovo videnje položaja. Zajame sapo in previdno začne:

»Orčji šotorski tabor je po pričanju izvidnikov zelo velik. Še nihče ni v tem eonu popisal tako velike orčje horde, niti v času orčje renesanse pred poldrugim tisočletjem. Gotovo je zbranih za osem do deset medrej te smrdljive zalege,« a ga kralj prekine:

»Horda je vedno horda. Če je res tako velika, se bodo naši lemiki temeljito utrudili z rezanjem zverskega drobovja. Naj se jim ojačijo mišice.«

Han se spomni na zveze svojega očeta s Severnjaki (tako so izven Zeolije rekli Gozdarjem):

»Moj oče je od Severnjakov izvedel za skrb vzbujajoče dogajanje. Ravno zaradi orčjega pritiska so se pred leti ti, aurilsko trdni možje, umaknili iz Rendewske doline. Opozoril me je na vse večjo urejenost in številčnost orčjih hord. Ta hitra rast ni posledica zgolj dobrega leta za njihovo razmnoževanje, saj se enako hitro množijo že vsaj zadnjih deset let.«

Kralj jezno zamahne z roko:

»Ne utrujaj me s fantazijami severnih divjakov. Potikajo se v bližini Zidu in njihovi sumljivi posli me niso nikoli navduševali. Močno dvomim o razumu tvojega očeta, če tako upošteva njihove blodnje,« in se prostaško zareži, »mogoče se mogočni zeolski grof boji orčje horde.«

Hanu zavre kri. Kralju hoče odgovoriti kaj krepkega, a se vzdrži. Z ničimer ne sme dražiti že dovolj razdraženega kralja. V mislih si obnovi pogovore z očetom na predvečer in dan odhoda. Dobil je navodila in za vsako ceno se jih bo držal. Vse bolj je prepričan v očetove sume. Znova ujame zlovoljne kraljeve besede:

»Ampak pokol malce večjega orčjega šotorišča lahko mine tudi brez moje šotorske prisotnosti. Sovražim šotorjenja in nepotrebno prevažanje po neprijazni deželi. Res ne vem, čemu sem se ujel v past tega blesavega šotorjenja?«

Han prijazno navrže:

»Če bi šlo, vaša visokost, za nekaj požganih polj, bi bilo to šotorjenje res izguba časa,« naredi premor in poišče divji pogled izpod košatih obrvi, »vendar ne gre za nekaj kopic sena in izgubljenih ovc. Naključna horda pač ne more vdreti v vaše kraljestvo in po njem nekaj dni nekaznovano pleniti. Mnogi bi ob ponovitvi česa takšnega narobe razumeli vašo odsotnost. Saj menda ne gre zgolj za ceneno maščevanje, nevredno kraljeve veličine. Modro ste se odločili za to šotorjenje, ker boste na čelu vojnega pohoda na vzhod. Nihče vam ne bo mogel oporekati zaslug. Sami veste, kakšen vtis bo vaš pohod na vzhod naredil na Wendenburg. Z uničenjem orčje grožnje vam je v dosegu rok Gef Orssul in zanimiva dežela do Vzhodnega morja. Z enim udarcem lahko onemogočite novega basilea, še preden ta upraviči pravico do tega naslova. To bo močno dvignilo vašo moč in težo,« mu spretno piha na razrvano dušo. Kralj rad posluša takšne besede. Poloti se ga malce vedrejše razpoloženje. Neha otipavati svoje bodalo. Pogladi se po bradi.

Han se dobro zaveda - orčja vojska na drugi strani Vidala ni običajna horda. Noben orčji poglavar nima nad svojim plemenom tolikšne moči nadzora. Znova ga oblije neprestano prisoten neprijeten trepet nedoločljivega srha.

Kralj se vedrejšega razpoloženja zareži:

»Pravilno sklepaš. Zdiš se mi smelejši od svojega malce preveč previdnega očeta,« in samozavestno nadaljuje, »glede vzroka moje udeležbe v tem zoprnem taborjenju sta s Teonissom popolnoma soglasna. Tudi on mi je svetoval, naj se zaradi dolgoročnih ciljev naužijem strahot in trpljenja vojaškega življenja. Kljub temu se ne mislim preveč izpostavljati. Med nama rečeno, Langer ni ravno vzor pogumnega vojskovodje. Zaradi strahu in lastne nesposobnosti je pretiraval z oceno moči zbrane orčje horde. Že pol manj medrej bi zadostovalo. Tako imam zdaj, ko se mudim tukaj na vzhodu, razgaljen južni bok proti Shedaniji. Najbrž samo zeolske medreje odvračajo Leonovega ničvrednega liberosa Orwena od kakšne zoprne provokacije. Gotovo bo z enim očesom pokukal na sever in oprezal za priložnostjo,« in potegne bodalo iz nožnice ter ga zapiči v velik lesen reliefen zemljevid pred sabo. Han se naveže na kraljeve misli:

»Kakšna medreja viška ne more škodovati. Ne smemo podcenjevati tistega, kar je na drugi strani Vidala. Verjetno nas ne čaka klasični neorganiziran trop živali, temveč usmerjana jeklena pest. To je po svoje dobro, saj poznamo vojskovanje organiziranih orčjih hord. Z okretnimi, a neoklepljenimi pešaki z vso silo udarijo v središče falange, a konjenica z dolgimi trizobi napade boke in se zanaša na svojo številčnost.«

Kralj ga zlovoljno prekine:

»Vem, kako napadajo organizirani orki.«

Han umolkne in požre slino. Kralj si pomane roke in režeče nadaljuje, »ne bomo čakali na njihov poskus. Naše falange bodo na široko zakorakale nad njih in jih poteptale, preden se bodo dobro zbudili. Za njih zadostujejo samo dolga kopja. Vse ostalo je nepotrebna potrata sredstev. Konjenice najbrž sploh ne potrebujemo.«

Han ne ugovarja, samo prikima in doda:

»Naš tarag priporočam za rezervo. Za morebitni manever bočnega obhoda smo zaradi okretnosti nepogrešljivi. Pri brezglavih navalih je to odličen način podpore glavnim falangam.«

Kralj nekaj hipov okleva, zatem prikima:

»Tako bo tudi zdaj,« se pogladi po kratki bradi in potegne nož iz lesa ter ga vrne v nožnico. Ustnice se mu razvlečejo v nasmeh - Manj, kot je zaslužnih, več plena zame.

Tedaj vstopi eden od Sagraških jagorokov. Han ga pozna. Orbij Penej ima za klobuk zataknjen znak elitne izvidniške šeledine - belo pero gorskega goloba. Največja dragocenost Sagraškega malahida so ti izvidniki.

Zeolci in Sagrasi so povezani že tretje koleno, ko se je hči posestnika poročila z bratom takratnega grofa. Od takrat Sagrasi prispevajo nevesto bemeju Zeolijo in ta gesta gre najbolj v nos Feowellom, ki od Zeolcev dobijo nevesto za mešela rodbine.

Kralj se zlovoljno obrne proti možu majhne rasti in mu namigne. Jagorok se kratko prikloni:

»Gospodar, prinašam novice.«

Kralj ga niti ne pogleda:

»Povej,« reče osorno in izvidnik nemirno odvrne:

»Precej veliki skupini orčjih konjenikov se pomikata proti jugu in severu. Vsaka ima moč konjeniške medreje.«

»Konjenikov! Slišiš?« se sunkovito obrne proti Hanu, »živalim na konjih reče konjeniki!« in se enako sunkovito obrne proti izvidniku in grozeče zarenči, »naj te podučim! V orčjem brlogu je horda živali! In živali nimajo konjenice. Razumeš? Ti je pri Elovih stopalih jasno?« zardi od besa in zakrili z rokami po zraku. Kralj postane silno razdražen, če mora poslušati novice, neskladne z njegovo predstavo položaja. Ponovno živčno gladi ročaj bodala za pasom.

Izvidnik požre slino in nadaljuje:

»Črnim šotorom sta se popoldne pridružili še dve različni vrsti uglednejših rdečih šotorov. Našteli smo za okoli tri dodatne medreje vojakov neznanega porekla,« in previdno stopi korak nazaj. S stisnjenimi ustnicami čaka reakcijo gospodarja. Ta za hip otrpne, oblije ga rdečica besa in jezno izbruhne:

»Te nisem opozoril? Presneti kmetavzar! Ne omenjaj mi vojakov, ko se pogovarjamo o živalskem tropu. Pri Elovi pravičnosti, vi kmetje vsako bitje, pametnejše od vaših ovc, postavite sebi ob bok!« in z roko besno udari po mizi in grozljivo zarohni, »ugotovite torej, kdo pri kosmatem prašičevniku biva v tistih rdečih šotorih! Zato ste izvidniki!«

Izvidnik urno prikima, se spogleda s Hanom, ki mu kratko pritrdi, in se hitro umakne iz šotora. Bližina razjarjenega kralja ni preveč zdrava. Han mu sledi s pogledom. Vse skupaj že zdaj slabo poteka. Izvidnik je resnično vznemirjen in prestrašen. Slutnja nevarnosti ga neusmiljeno kljuva in ni zgolj posledica neugodnega dne. Slab občutek še močneje pritisne. Han previdno:

»Gospod, mogoče je nevarneje od naših ocen. Še vedno nimamo dovolj podatkov.«

Zamisli se. Novica o rdečih šotorih je slabo znamenje. Kralj je hitre jeze in takrat se je treba z njim primerno pogovarjati. Ta hip je resno besen. Kazalec desne roke tresoče drgne po majhni bradici in živčno stiska stanjšane ustnice. Najprej nekaj momlja sam zase, zatem besno zagrmi:

»Rdeči šotori! Ne vedo, kdo je v njih? Elejla jih pocitraj, samo nakladajo in iščejo opravičila za zavlačevanje! Hočem vedeti, kaj se dogaja! Hočem!«

Sunkovito se sesede v veliki fotelj. S prsti se živčno drgne ob bedra. Njegov strog pogled preleti lesen zemljevid z razpostavljenimi zastavicami. Vsaka od njih prikazuje položaj lastnih in odkritih sovražnikovih enot. Hip zatem, kot izstreljen, vstane in z jezno roko podre zastavice. Ponovno si gladi bradico in živčno svaljka dlake. Leva stran obraza izpod očesa mu živčno trza. Stari je res ves iz sebe. Nemirno in živčno nadaljuje:

»Saj ni pomembno, kaj je tam preko! Naša falanga bo v mojo slavo opravila svoje delo. Barva šotorov je v tem primeru brez pomena. Naj so rdeči, beli, zeleni ali črni, iz vseh nastane siv pepel! Vse bo požrl ogenj naše zmage.«

Han ga mirno opazuje. Kralj je ta hip popolna živčna razvalina, nesposoben trezne ocene nastalega položaja. Takšne izbruhe nekontroliranega besa ima vedno, ko se znajde v neprijetnem ali negotovem položaju. Tamu zatem vedno sledi kakšna neumnost. Han previdno in mirno doda:

»Moj oče je svojčas proučeval stare zgodbe. Nekoč mi je opisoval navade vzhodnih ljudstev. Ob omembi Hendvejev in njihove oklepne pehote je govoril o rdečih šotorih. Ta pehota se ...«

Kralj ga živčno prekine in suho odreže:

»Tudi jaz vem, kdo in kaj so Hendveji! Ampak kako so ti divji vojščaki Južnega Norogha prišli sem gor na sever? Jih je privabil skisan sadjevec malce zadetih Vzhodnjakov? So jim zadišale kosmate orčje samice?«

Han skomigne z rameni in trpko doda:

»Kdo ve. A če niso Hendveji, potem ostanejo samo ...« in znova ne konča misli. Kralj ga grobo prekine:

»Ne omenjaj mi še Set'Arusov. Za te nemrtve izrode temne magije je potrebno še kaj več od razbojniškega kraljeviča. Verjetno gre za potegavščino. Bednik na drugi strani reke nas misli prestrašiti z nekaj pobarvanimi šotori.«

Han previdno doda:

»Ta kraljevič se je pred desetimi leti razglasil za basilea in utelešenje Elejle. Nadel si je ime Božanska osebnost. Čisti tepec gotovo ni, saj je v pičli dekadi združil ostanke nekdanjega Vesoljnega carstva. Zdaj se čuti dovolj močnega za igro velikega vojskovodje. Ubežniki o njem govorijo s strahospoštovanjem. Ne bi ga čisto podcenil.«

Kralj vzdihne:

»Strah ima velike oči. Če bi se zanašal na govorice ubežnih kmetavzov, bi zdaj trepetal v svoji palači. Po svoje je ta kraljevič zanimiv pankrt. Najbrž je malce premaknjen. Le kdo bi samega sebe imel za utelešenje Elejle, kar koli že to pomeni?«

Han trpko vzdihne:

»Ravno zato, ker ne vemo, kaj vse je v ozadju te igre, kaže upoštevati nekaj previdnosti.«

Dobro pozna sposobnosti Hendvejev in tudi bajeslovnih Set'Arusov. O izjemnih južnjaških vojščakih ga je dobro podučil dvorni učitelj veščin poveljevanja. Pomisli in takoj odmisli tudi Set'Aruse. Ti strahoviti bojevniki se ne rojevajo, temveč se jih naredi s temno magijo zatabov. Te, iz zatabov izvirajoče magije, ni moč dolgo skrivati, saj daleč naokoli zasmrdi kot hudo pokvarjen kadaver. Rdeči šotori v sovražnikovem taboru so postavljeni v dveh vrstah na južnem zunanjem robu tabora, kar ni značilnost Set'Arusov. Slednji tvorijo pahljačo okoli središčnega šotora svojega strašljivega mahiba. Kljub vsemu ga žrejo skrbi. Posebej mu najeda kraljeva neprevidnost in želja po hitri zmagi. Že morebitna prisotnost Hendvejev je dovolj zaskrbljujoča. To pomeni samo eno - vzhodni vladar je združil dežele, veliko obsežnejše od Medalarja. Pravzaprav se lahko obseg novega Carstva primerja s Cesarstvom Shedanija.

Kralj zabije nož na točko, imenovano Velika sipina in trdo pristavi:

»No, temu kraljeviču bom hitro pokvaril božansko kariero. Zvečer bom medrejam ukazal jutranji prestop Južnega Vidala. Zverjad na drugi strani bo naša vojska do kosila zmlela v mesno kašico. Sicer se mi po svoje gabi uporaba vojske za poboj zveri, a ker ne gre drugače, se bo pač zgodilo.«

Trzavica izpod levega očesa preneha. Trdo položi roke na rob mize in se osredotoči na točko, kamor je zapičil svoje bodalo. Živčnost zamenja evforija. Oči se mu svetijo kot otroku ob pogledu na najljubšo igračo. Han previdno doda:

»Mogoče bi počakali na obe konjeniški medreji. Če sledijo znanim vzorcem napada, nam bo konjenica še prav prišla. Dobra stara klasika nam bo razodela njihove taktične sposobnosti in falange bomo zlahka prilagodili ...«

Kralj mu znova nesramno skoči v besedo:

»Ne! Nobenega oklevanja! Niti dneva več nočem preživeti v tem zoprnem šotoru! Pri Alissi, saj ne gremo v vojno, temveč v lov na zveri! Pomni že, jutri nas ne čaka bitka, temveč množična lovska hajka. Ne gre za zmago, temveč genocid nad škodljivimi zvermi!«

Zenice se mu razširijo in na vročičnem čelu se naberejo kapljice znoja.

S težko dlanjo zlovešče udari ob rob mize. Ponovno začne živčno gladiti svojo bradico. Ličnica mu nenadzorovano trza:

»Ne bomo drobencljali!« zavrti s pogledom in pihne, »sedem najboljših medrej Medalarja bo zlahka opravilo s hordo zveri. Niti dneva preveč nočem preživeti v tej smrdljivi kmetavzarski deželi. Konjenica bo dohitela falange na osvojenem ozemlju. Dva mogosa sta dovolj za zasedbo Ranaghuha, Menegha in Osorda,« reče kralj navdušeno, »Leon in njegov liberos bosta po naši jutrišnji zmagi zavohala lahek plen. Ne smemo ju pustiti zraven. Vzhoda ne bom delil z nikomer! Nikomer!« vzhičeno vzklikne in evforično nadaljuje, »vse, čisto vse te dežele in njihovo bogastvo pripada nam, samo nam! Mi jih bomo molzli in obogateli. Samo mi! Potem bom jaz najmočnejši na svetu! Jaz bom svetovni vladar in moj Medalar bo svetovno kraljestvo.«

Hana zaskeli ta neokusna aroganca. Noben pameten vojskovodja se tako ne igra z vojno silo sedmih medrej. Sklene roke na hrbtu in tiho pripomni:

»Severnjaki so mojemu očetu prinesli nekaj precej nenavadnih novic o tem Basileju. Zato sem zagovornik,« vendar ga kralj skoraj pojoče, znova, prekine:

»Ah, govorice, govorice. Strah ima vedno velike oči. Nehaj že s temi Severnjaki! Klatijo se tam na severu in mešetarijo celo z Vilini, Škrati in bog ve, s kom še. Njihovo mnenje je vredno manj od predlanskega jesenskega listja. Njihovi sumljivi klateški posli na robu divjine niso nikoli v korist Medalarja,« živčno zaključi, izvleče bodalo iz mize in nadaljuje s svojim fantaziranjem o Medalarskem imperiju, »po dveh mogosih bom poslal še pet medrej falang in tri konjeniške medreje čez Perekhot. Ob Velikem Vidalu bodo še do zime zasedle celotno deželo Handzar. Starec bo medtem čakal in preračunaval. Sam si je kriv, saj ga ni nihče silil, naj se obda z ničvrednimi liberosi in podobno nizkotno spletkarsko sodrgo,« si privoščljivo pomane dlani in na obrazu se mu zariše sled pohlepnega nasmeška, »o ja, zaradi spletkarske narave svojega dvora ne bo sprejel nobene resne odločitve. Po svoji navadi bo mencal in tehtal. Njegovi predniki so Vzhod skoraj imeli in ga potem neumno izgubili. Držali so ga. Ampak, niso znali oceniti bogastva dežel. Pokopala jih je kratkovidna preračunljivost,« in pred očmi strastno stisne v pest potno dlan, »zdaj El meni, samo meni, ponudil te širne vzhodne dežele. Dal mi jih je na pladnju in te priložnosti ne spustim iz rok. Vzhod je moj in preden bo betežni starec skozi vse spletke svojih dvorjanov le spregledal v našo smer, se bom dal okronati za basilea! Jaz bom novi basilea in oče novega Carstva! Samo jaz! Kako lepo se sliši Medalarsko carstvo ali Carstvo Medalar,« vzklikne s histeričnim krikom. Kralj se v svoji domišljiji že vidi na prestolu Vzhoda, obkrožen s pokorjenimi malahidi pozabljenih dežel. Han s stisnjenimi zobmi posluša kraljev samogovor o poteku osvojitve Vzhoda. Slikovito, z obiljem kretenj, opisuje svoj prihod v legendarni Feod Urugh, skrivnostno prestolnico Vzhoda. Vnesene besede nanesejo tudi na Jenejo, največje vzhodno pristanišče. Zaplava na krilih sanjarjenja o velikem Carstvu in kroni basilea na svoji glavi. Od cilja ga loči samo tisti nadležen tabor preko Sipine. Samo tisti tabor ...

Han utrujeno odjezdi do nižje ležečega tabora svojega taraga ob lesenem vzhodnem zidu improvizirane bojne trdnjave. Medalar je gradnjo takšnih lesenih postojank s stražnimi stolpi na vogalih podedoval od davnega Svetovnega Cesarstva. Med potjo premišljuje o kraljevem žaljivem odnosu do Gozdarjev. Takšen odnos se mu zdi skrajno odvraten. Njegov oče izjemno ceni skrivnostne severne gorjane.

Med ljudmi svojega taraga se počuti domače. Po tej naporni seansi s kraljem potrebuje družbo treznih in normalnih ljudi.

Nobena medalarska vojna enota nima tako pisane sestave. Poseben ponos zeolskega gardnega taraga je šeledina sedemstotih lokostrelk s kratkimi loki in lahkimi dvoreznimi meči, imenovanimi gelaji. Skupaj v štirih šeledinah gre za dva tisoč osemsto izurjenih lemikov in lemikah. Smrtni tarag je ena bolj znanih vojaških enot človeštva z dolgo tradicijo. Njena omemba sega v čase pred zlati eon, pred staro Svetovno Cesarstvo. Takrat so omenjali Smrtni tarag malahida Zeolverga. Svojo večno slavo si je izborila pred dobrima dvema tisočletjema v končnici zadnje, 4. Koalicijske vojne. S posebno taktiko, »udarca naokoli,« je, pod osebnim vodstvom njegovega daljnega prednika Alferda III. Zeolskega, spretno izmanevriral okoli neprebojnih položajev Upravniške zveze in od zadaj udaril v mehko meso zadnjega Upravnika Shedanije. Ta drzen poseg je razbil do tedaj trdo obrambo in v naslednjem dnevu dokončno zrušil uzurpatorja, ki je zakonitemu cesarju odrekal prestol. S tem je pospešil konec dolgotrajnih in krvavih Koalicijskih vojn. Na poljanah pred Wendenburgom se je zaključila tragična zgodovina vladavine Upravnikov, vmesnega polstoletnega obdobja med padlim Vesoljnim carstvom basilea Vesoljnega carja in sodobnim Cesarstvom Shedania. Od nekdanjega vsemogočnega celinskega cesarstva štirih ljudstev je znotraj sedanjih meja v okleščeni obliki nastalo Cesarstvo Shedania. Dasiravno je Medalar pripomogel k povrnitvi cesarske krone zakonitemu nasledniku, pa s tem ni postal del nekdaj veličastnega Cesarstva. Takratni volilni grof Nimor Feowell se je pustil okronati za kralja od samega cesarja in utemeljil dedno kraljestvo, ki je obsegalo pet Velikih hiš. Njegova pomoč mlademu cesarju je bila pragmatične narave. Takratni ne preveč tankočuten upravnik je bil preveč nepredvidljiv za varno sosedstvo. Z njegovim uničenjem je zavaroval in utrdil južno mejo. S svečanim kronanjem po zmagi je prekinil tradicijo volitev grofa in za vekomaj svojo ustoličil družino, največjo Veliko hišo kraljestva. Žal ima sposoben oče skoraj vedno manj sposobnega sina, ki životari v senci njegove slave.

Dobrih 2000 let kasneje želi njegov pra, pra, ... pra vnuk Nimor X. Feowell razširiti kraljestvo. Priimek je edino, kar ga povezuje s slavnim in sposobnim prednikom. Nimor je zasebno zlovoljen drobnjakar, sovražen do vsakršnega umskega napora. Zapada iz ene v drugo duševno skrajnost, pri čemer vedno izgubi občutek za realno oceno položaja. Preplah, ki ga je sprožil grof Lin Langer, mu po svoje prav pride. Čeprav tega ne kaže, je srečen, ker stari grof za resno povračilo nima poguma in, kar je še pomembneje, nima pri roki dovolj vojske. Če bi bil stari Langer pogumnejši in bi znal od svojih malahidov dovolj učinkovito izterjati pet, šest medrej, bi sam, brez kraljeve udeležbe, zasedel nova ozemlja in popolnoma sam užival v slavi in predvsem plenu. Nimor je prepričan v Elovo milost, ki mu je namenila bogat plen, čakajoč na dosegu roke. Kako lepo zveni naziv basilea. Samega sebe vidi ovenčanega s krono zmagoslavja. Vztrajno je zahteval, da mora imeti krona zmagoslavja na vrhu zlato zvezdo slave. Natanko takšno, kakršno so v Zlatem eonu dobivali cesarji. Samo jutrišnja zmaga. Samo to.

Izza na hitro postavljenega obzidja okoli mogočnega lesenega tabora je sedem medrej. Ves tabor so postavili v nekaj dneh. Častihlepnemu drobnjakarju je čakanje na konjeniški medreji zgolj nepotrebna potrata časa. Ker je neučakan, hoče akcijo tukaj in zdaj brez nujne dopolnitve vojske. A zgodovina neučakane bridko kaznuje.

Han premišljuje o obetih. Pozabi na svet okoli sebe in vrvež postojanke. Rdeči šotori in urejenost tabora mu ne dajo miru. Iz globokega razmišljanja ga predrami nežen, čeprav odločen ženski glas:

»Han, kam so te odnesle misli?«

Odtrga se od razmišljanja in dvigne pogled. Pred njim opuščeno stoji Lena Pendewar, njegova dragocena namestnica in poveljnica ženske šeledine lokostrelk. Hčerka ne preveč sposobnega, pravzaprav nepomembnega pleidika na dvoru očetove palače je dobila priložnost za vojaško kariero. To je malce nenavadno za plemkinjo, dasiravno gre za plemkinjo Zeolije. Posebnost Zeolske vojske so samostojne ženske šeledine. Zeolija je edina grofija z ženskami v poklicni vojski. Kljub temu se plemkinje praviloma ne podajo v blato vojaškega življenja.

Plemenita Pendewar je vročekrvna, svojeglava, a na srečo tudi zelo sposobna poveljnica in Han jo zelo ceni. Mir zadnjih stoletij je večino plemstva zazibal v sanje o večni nedotakljivosti fevdov, ki so jim vladali. Nihče ne polaga pozornosti na dogodke vzhodno od Velikega Vidala. Občasno orčje bande prestopijo mejo, požgejo kakšno vas, nakar se urno vrnejo na pozabljene planjave Vzhoda. Človeški kralji so pozabili na vzhodne dežele. To je nedopustna napaka. Han strese z glavo. Zaskrbljeno povzdigne pogled in se zazre v daljavo:

»Vidiš tiste šotore južno od Sipin? Najzanimivejša je vrsta med črnimi in rdečimi šotori. Videti so drugačni, višji. Žal se od tod ne vidi najbolje.«

Dekle živčno napenja oči:

»Malce preveč so urejeni za običajne orčje horde, kakršne poznamo,« nežno prikima in poišče njegov strog, oprezajoč pogled. Hanove temne oči iščejo podrobnosti v daljavi. Lena zaman išče vsaj kanček njegove pozornosti:

»Imaš kaj novic? Kako je bilo pri Starem?« in za hip dvigne pogled proti vzpetini, vrh katere stoji kraljevi šotor. Pred velikanskim šotorom plapolajo velikanski bojni, slavnostni in družinski prapori sodelujočih plemiških hiš. Spusti pogled. Malce nižje so razporejeni limoki medrej in falang. Takoj zatem znova opazuje Hanov profil. On strese z glavo in zlovoljno odvrne:

»Čas, porabljen pri živčnem zlovoljnežu, je čista izguba,« zlovoljno vzdihne in trdo pribije, »dve skupini orčje konjenice, vsaj tako pravijo, sta se odcepili od glavnine. Stari to ignorira in ga ne skrbi niti osnovna varnost. Zazibal se je v svoje utvare,« in se pogladi po gladko obriti bradi. Samo Zeolija predpisuje britje in striženje vojakov. Večina velikih plemiških hiš celo podpira košate brke, brade in lase, spete v kite. Poreklo tradicije dlakavosti je potrebno iskati v starih svetih knjigah. Zeolci so s svojo odsotnostjo kocinastega okrasja okoli ust odstopali. Celo oborožitev imajo drugačno. Osrednje orožje kraljeve vojske in podpornih medrej velikih hiš so dolge sulice, urejene v falange, podprte z lokostrelci iz ozadja. Glavni zeolski orožji sta meča gladimis ali gelaji z dvema stamama, kratkima sulicama za metanje. Lena konico sredinca pritisne na spodnjo ustnico:

»Kaj stara razvalina naklepa?«

Han med razmišljanjem o vehementnih kraljevih načrtih hladno odvrne:

»Zjutraj naj bi napadli. Zvečer bo sestanek z mahibi medrej. To bo verjetno potekalo na običajen način. Najprej si bodo podkrepili pogum z nekaj šilci močnega, potem bo imel kralj svoj monolog, na koncu pa se ga bodo nacedili, ter si za desert privoščili hotnice in hotnike. Na srečo ne bo orčjih samic.«

Osveži si spomine na precej pogoste kraljeve izbruhe skrajnosti, še zlasti ob premajhni količini zeliščnega žganja. Lena se kislo nasmehne in se sreča z njegovim mrkim, v daljavo usmerjenim pogledom:

»Kaj pa mi?« in nežno pogladi svoj kratek gelaj. Dvorezen meč gelaj je v rokah spretnih bojevnic, zaradi dobrega uravnoteženja, izjemno učinkovito orožje. Han stisne ustnice in nejeverno odkima:

»Če bo vse po sreči, bomo rezerva. Tako nas izloči iz deljenja plena.«

Lena mu hoče vskočiti v besedo, a ji s kretnjo prepreči namero:

»Glede na to, kako se stari spravlja k tej vojni, je to še najbolje. Vse skupaj bo ena velika polomija. V navalu evforije mi je razodel svoje veličastne načrte.« Leni končno uspe vskočiti v besedo:

»Saj te je vendar poklical. Gotovo ne zaradi statiranja.«

Han se kislo nasmehne:

»Staremu sem glede na svoj položaj priročna rama, kamor strese svojo slabo voljo in nekakšna struga, po kateri stečejo megalomanske sanjarije. Hkrati sem zadnji, ki bom deležen podrobnih načrtov. Zaradi stare zamere z očetom hoče, naj z njim cedim sline po plenu, ki ga bo potem zaužil on sam. Na ta način želi nagajati naši rodbini. Nestrpnost, skoraj sovraštvo med mojim starim in Nimorjem, je staro že nekaj pokolenj. Najbrž ne gre za kakšno nepomembnost, a starci se nikoli ne pobotajo, zamere nosijo iz roda v rod, ker nihče noče popustiti,« naveličano pribije in s pogledom objame oddaljeno sovražnikovo šotorišče. Poskuša oceniti resnično število in sestavo sovražne vojske. Ob vsakem pogledu preko reke ga preseneča urejenost tabora. Orki nikoli ne taborijo tako urejeno. Njihovo šotorišče ob sivini prihajajoče noči širi duh nevidne grožnje. Sence neprehodnega visokih gora, ločnice od dežel Vzhoda, se počasi plazijo po spokojni pokrajini. Sovražnikovi šotori zažarijo z nenaravnim rdečim pridihom zahajajočega sonca. Veter se poleže in prapori omahnejo v brezvetrju. Sopara poznega poletja pritisne, vse trepeta v pričakovanju. Celo narava čaka na dogodek, ki bo z vso svojo silino eksplodiral v objemu jutra. Han išče boljši položaj za ogled oddaljenega sovražnikovega tabora. Najde ga na vzpetini pri jugovzhodnem robu planote, ki se kot jezik dotika lenega toka Vidala. Odločno namigne:

»Greva na ugodnejši, bolj razgleden položaj. Mogoče se tam kaj bolje vidi kot s tega kuclja sredi tabora.«

Skupaj stečeta do konjušnice, skočita vsak na svojega konja in v diru odvihrata na vzpetino.

Z neizrazite travnate vzpetine se razlega bistveno širši razgled na Vidal od Sipine do Jezu. Celotno bodoče bojišče je kot na dlani.

Malce nižje zagledata v pravilen kvader razmeščene šotore Sagraškega posestnika.

Posestnik je kralja prevečkrat opozarjal na nevarnost. Nikoli ni doživel odziva. Nobene prošnje niso pomagale ob požigu Lenda ob Vidalu pred pol leta. Zaman se je skliceval na pogodbe o vzajemni varnosti, ko so orki pred dvema mogosoma nekaznovano izropali Paregh. Kralj ni niti trenil z očesom ob izgubi obeh mest, vzhodnih branikov Medalarja. Dvajset dni nazaj so Orki prvič potrkali na vrata Ningeje, kjer so jih odbili šele z velikimi napori. Je mogoče kralj odklanjal izpolnjevanje pogodbo zaradi posestnikove rodovne povezave z Zeolci? Kdo ve! Politika je umazana prostitucija, preoblečena v lepe besede medice.

Tam na drugi strani se v tkivo Sagrasa boleče zajeda vse močnejše, iz razbitin Vzhoda ustvarjeno Božansko carstvo.

Do uporabnega prehoda na kraju, imenovanem Velika Sipina, je tri ure hoda. V tem letnem času je običajno malo vode, zato je reka ravno na tem mestu udobno prehodna za pehoto in konjenico.

»Hm ... Po štorih sodeč gre za moč deset, največ dvanajst naših medrej. Seveda številke ničesar ne povedo o resnični sposobnosti vojske. Orki in morebitni kačjeglavci niso znani po disciplini. Na osnovi mojih zasebnih proučevanj incidentov zadnjih treh desetletij je en naš mož vreden vsaj tri orke. Vendar govorim za neurejene vpade, za boje z naključnimi roparskimi hordami. Tako urejene šotore pa vidim prvič, zato je težko soditi o razmerjih moči.«

Za sabo zasliši globok in melodičen glas:

»Dragi prijatelj, je tudi tebe sem prignalo zbiranje informacij?«

»Tako si skrit, da te sploh nisem slišal,« prepozna Leota Sagraškega, posestnika Sagrasa. Mirno odvrne:

»Moč maloštevilnih je v tišini.«

Han prikima in vrne pogled na oddaljeno šotorišče:

»Očitno se tudi ti zaneseš samo na svoje oči. Kaj misliš o tem?« se spogledata. Sagraški posestnik je mlad, vendar izkušen skozi preizkušnje zadnjega desetletja. Zaskrbljeno odvrne:

»Nič dobrega. Prvič vidim tako urejen tabor orkov in ostalih vzhodnih prijateljev. Že običajne horde, v družbi kačjeglavcev in vzhodnih ljudi, so nam zadale veliko izgub. To spodaj pa ...« mu zmanjka besed, zajame sapo in zaskrbljeno nadaljuje, »za kaj takšnega, kot je tam spodaj, je potrebna strašna volja. Tega ne zmore navaden poglavar ali lokalni ambicioznež. Ta urejenost mi krati miren spanec. Moji fantje so mi poročali o rdečih šotorih, kakršne imajo Hendveji. Ampak to še ni vse. Do mene so prišle govorice o premikih dveh velikih kolon severno in južno od Sipine proti Vidalu. Torej je njihov kraljevič, nekakšen,« Lena ga dopolni:

»Po govoricah sodeč je novemu basileju Vzhodnega carstva ime Božanska osebnost,« in posestnik nadaljuje:

»Hvala za podrobnost. No, ta kraljevič ima neko strategijo in o kraljevem levoročnem pikniku nimam preveč dobrega mnenja,« in usmeri pogled proti vzhodu. Han spremlja posestnikove počasne, dobro uravnotežene gibe. Luč dneva ugaša. Stebri dima iz sovražnikovega tabora se igrivo dvigujejo v hitro nastajajočo noč.

Nadaljuje:

»V Ningeji sem okrepil mestno šeledino. Tam je edini most čez Vidal, ki je manj kot dan hoje od Sipine. Po mojem mnenju je v tej situaciji silno dragocen. Žal Nimor misli drugače,« razočarano pribije. Pogled mu pade na tla, kjer travnik krasijo redke poznopoletne cvetlice. Dvigne glavo. Sklene roke za hrbtom ter odločno nadaljuje:

»Če povzamem, prvi napad na Ningejo je bil namenjen zgolj mehčanju obrambe. V obzidje se niso brezglavo zaganjali in umirali, temveč so ga previdno preizkusili. Od tedaj mi je jasno,« dvigne odločen pogled, »v bridkost vojne jih vodi močna vladarjeva volja. Ta Božanska osebnost nam bo zadal še hude muke. Ne vem, čemu ne moremo počakati konjenice? Vse to,« zamahne z roko in trpko vzdihne, »saj nima smisla razpravljati.«

Han zaskrbljeno prikima:

»Bil sem pri Starem med poročanjem tvojih izvidnikov. Nad novicami ni pokazal posebnega navdušenja. Verjetno jih je potisnil v podzavest svoje megalomanije.«

V soju zadnjega mraka posestnikova elegantno kurpuletna postava sije z mistično mogočnostjo. Ogrinjalo ga naredi močnejšega, kot je v resnici. Posestnik otožno nadaljuje:

»Vem. Sploh ni navdušen nad Sagrasom kot takšnim. Zanj smo trop neolikanih, po ovcah in konjih smrdečih kmetavzarjev. Že od prvega resnega vdora pred nekaj leti redno pošiljamo opozorila o naraščajoči orčji nevarnosti. Izgubili smo pol posestva s skoraj celotno plodno ravnico. Premalo nas je za resno ravsanje s hordami orkov, kačjeglavcev in divjakov. Vzhod že vsaj poldrugo desetletje ni več zbirka divjih plemen in otokov mestnih državic, temveč vse močnejše carstvo pod vodstvom močnega vladarja. Če drži samo pol govoric, ki pridejo do mene...« se mu pogled izgubi v daljavi.

Han prikima, se spogleda z Leno in doda:

»Govoric je vedno preveč.«

Veter ponovno potegne. Očitno so se Elovi etirji odločili vdihniti življenje v to nepremično pričakovanje. Južni veter prinese značilen vonj poznega poletja.

Posestnik naredi nekaj korakov proti njima. Pod ogrinjalom je odet v preprosta lanena oblačila. Prav zlahka bi ga zamenjal s kakšnim premožnejšim kmetom osrednjih nižin. Dednega plemiča, bemeja, izdaja zgolj zlat obesek v obliki stiliziranega ovna, znaka Sagrasa. Kljub temu v grbu kraljestva ni ovna Sagrasa, niti Sagras nima v svojem grbu lipnikovega lista Kraljestva.

Veter se okrepi. Nad pokrajino se dvigne nenavaden večerni ples šelestenja vejevja bližnjega gozda. Orčji tabor preko reke ne kaže nobenih znamenj dejavnosti. V nebo se spokojno pnejo leni izpuhi neštetih kurišč, nad katerimi so pripravljali svojo, ljudem najbrž odvratno hrano. Nebo v daljavi začno polniti naraščajoče meglice. Lena prva opazi dimni oblak, še najbolj podobnega dvigovanju prahu suhe pokrajine:

»Tam dol je nekaj,« usmeri roko proti obzorju. Oba plemiča sledita z očmi njeni ženstveno elegantni, a hkrati od boja trdi roki.

»Mogoče je veter,« ugiba Han in napenja oči.

»Ne verjamem, to ni veter, saj se ne giblje z vetrom,« odvrne Lena in se obrne proti Leotu, »vi ste, kot vsi sagraški fantje, izurjen izvidnik. Kaj vidijo vaše izvidniške oči?«

Leot prikima in usmeri srep pogled v daljavo. Z očmi izkušenega izvidnika hitro potrdi Lenine sume:

»Prav imate, to ni naključen oblak prahu. Najbrž se proti jugu pomika velika skupina konjenikov. To mi ni všeč. Čez Sipino bom poslal izvidnico. Mogoče so postavili kakšen nov tabor,« in se znova obrne proti Leni, »če bi lahko, bi vas takoj sprejel v izvidniško šeledino. Kako odlična izvidniška poveljnica bi postali po našem izvidniškem urjenju! Vsak izvidnik mora ločiti običajno dvigovanje prahu zaradi vetra od oblaka konjeniške skupine. Od teh sposobnosti je včasih odvisen izid bitke.«

Lena se zadovoljno nasmehne, Hanov obraz postane resen. Seveda razume Leotovo laskanje. Nima žene, grofova družina je brez ženske naslednice, godne za poroko, a Lena je hči jamita in pleidika na grofovem dvoru. Zakaj ne? Zaloti se pri ljubosumnosti. A hitro odžene te neumne misli. Pleidik Urs Penderwar ni dovolj pomemben. Ampak posestnik zna presenetiti.

Zlovešči duh se plazi po temni pokrajini. Ponovno zapiha neprijeten vzhodnik kot bi hotel opozoriti zbrano vojsko človeškega kralja, naj bo oprezna v svojih namerah. Tema počasi požira pokrajino. Svetloba zadnjega večernega odseva se umakne prvim zvezdam.



V kraljevem šotoru se ob obilno pogrnjeni mizi zberejo mahibi medrej ter potrebni in tudi nepotrebni madeji z vazalnimi malahidi. Najprej je običajna obilna pojedina. Kralj venomer ponavlja:

»Delo s praznim želodcem je nepotrebno mučenje.«

Služabniki nosijo polne pladnje različnega mesa. Vino iz južnih kleti teče v potokih. Ob dobri hrani in pijači postane vzdušje precej sproščeno. Mnogi prižgejo debele cigare čajne zeli. Vsi veselo kramljajo o nepomembnostih vsakdana. Alkohol in dim čajne zeli sprostita še tako zaprte sposobnosti izražanja.

Kralj, že malce v opojnih elementih, s kozarcem v roki, prekine bučno pojedino:

»Dragi gostje, moji zvesti prijatelji, čas je za poslovni del našega zbora. Mrežniki se vam najbrž več ne plazijo po grlu in želodcu,« in se nasmehne, »čas je za dogovor, kako bomo potolkli drhal na oni strani Sipine. Čeprav osebno mislim, da je tolikšna vojska za krdelo divjih orkov nepotrebna potrata, izkoristimo jutrišnjo zmago za zasedbo lepega dela plodne vzhodne ravnice. Nekoč nam je že pripadala. Zraven si za dobro mero vzemimo še pozabljene vhodne obale. Naj vam predstavim malahida Erina Landrogwena, gospodarja Landrogwena na vzhodu moje marke. Njemu je namenjena vloga mahiba jutrišnjega lovskega pohoda in bo predstavil načrt za jutranji pokol orkov.«

Pogled usmeri proti ostarelemu plemiču:

»Pa hitro opravi, da se nam grla preveč ne osušijo.«

Visokorasel koščeni mož strogih in ponosnih potez prikima in počasi vstane. Vse prisotne potegne od bogato obloženega stilnega omizja in jih privede do preproste mize z lesenim zemljevidom. Okoli nje se hrupno razporedijo. Kozarcev s pijačo seveda ne pustijo samevati. Star plemič sproščeno spregovori, kolikor je sploh sproščenosti v zategnjenem, nezadovoljnem starcu z nadležno vreščečim glasom:

»Prijatelji moji, v taboru imamo celih sedem medrej z vso potrebno pohodno opremo. Sovražnik je prav tako zbral precej številčno hordo. Na našo srečo iz izkušenj poznam sposobnosti, oziroma nesposobnosti teh živali. Gre za nenadzorovano krdelo zveri. Vodi jih hecno častihlepen segvuc ithos. Predrzna krota je samega sebe imenoval Božansko osebnost in si na kosmato čelo pribil titule basilea in Elejla. V resnici ne gre za nič božanskega, še manj pa podobnega Elejli, temveč imamo opravka z nepomembnim uzurpatorjem. O njem nič ne vemo in ni potrebe za kakšnimi posebnimi spoznanji, saj ne bo doživel jutrišnje večerje. Mogoče je celo kakšen naš, slave željan odpadnik. S tem bizarnim samoimenovanjem želi narediti vtis. Saj ga je, a napačnega,« še doda, nagne kozarec, ga izprazni in odloži ter zaničevalno doda, »njegovo božanskost bomo poteptali in sežgali na grmadi, še preden bo dodobra vzšla.«

Naredi premor, s katerim hoče, da njegove besede sedejo v zavest prisotnih:

»Skupaj z njegovimi tolpami bomo dodobra ogreli svoje fante,« spusti pogled na zemljevid in nestrpno zamrmra, »pohiti z načrtom. Samo osnovno, saj znajo vsi korakati v ravni vrsti in delati orčja nabodala.«

Stari mož prikima:

»Torej, naš načrt je silno preprost. Najbrž se strinjate,« vreščeče poudari, »ne rabimo izgubljati časa in sredstev za kaj več od množične lovske hajke. Šlo bo tako,« vse vročično premeri in dvigne glas do meje znosnosti: »zbor medrej bo zjutraj, uro po sončnem vzhodu. Do Sipine se bomo premaknili v širokem pohodnem razporedu. Šele na sipini, preden prečkamo Vidal, bomo s falangami oblikovali medrejske linije. Sedem medrej pomeni sedem linij. Sedem neprebojnih linij,« dvigne glas. Služabnik mu napolni čašo in jo takoj na dušek izpije, izdihne, ponovno vdihne in navdušeno nadaljuje, »v tem razporedu bomo prečkali reko in se zatem hitro prerazporedili v enovrstno sulično linijo. Ta bo sprva čakala v liniji. Kakor hitro še zadnja falanga pride na njihov breg, bodo osrednje tri medreje napredovale naravnost s polovično hitrostjo, levi in desni bosta napredovali pospešeno z ena in pol hitrosti. Bobnarjev sicer nimamo preveč, a ni potrebe za malenkostnost. Nekaj korakov gor ali dol. Levi bok bo obšel tabor in odsekal morebitni umik proti severu. Desni bok bo prav tako hitro napredoval ob reki in pred Ningejo krenil proti severovzhodu. S tem bo prestregel umik na jug in se zvečer srečal z levim bokom in zaključil kleščni manever. Do večera mora biti vse končano. Tarag Sagraškega posestnika in Zeolije bosta Sipino prečkala malce južno od Ningeje, ker sta na konjih. V boj krenejo šele potem, ko se bo zaključil kleščni manever. Preprečili bodo pobeg tistim, ki bi se zaradi nedoumljivih naključil uspeli izmuzniti iz obroča. Še kaj vprašanj?«

Najprej prostor, poln opojnih hlapov, zagrne nadležen molk. Prekine ga Leot Sagraški:

»Kaj pa novice o konjeniških skupinah orkov, ki so šle neznano kam? Morali bi bolje poskrbeti za Ningejo, ker je tam edini most.«

Mahib se najprej spogleda s kraljem, ki nemo prikima, zatem ignorantsko zamahne s koščeno roko in do dna izprazni še en kozarček rujnega. Voščen obraz se razpotegne v groteskno karikaturo nasmeška:

»Ravni liniji izurjenih suličarjev se ne postavljajo neumna vprašanja glede ustavljanja zveri na konjih. Naši konjeniški medreji prideta pojutrišnjem zvečer, da si malce ogledata ostanke tisočerih poklanih zveri. Pri tem pokolu množice živali je Ningeja s svojim mostom nepomembna. Saj si poslal tja šeledino, kar je poleg obzidja dovolj za večje krdelo teh zveri. Orki na konjih vedno jurišajo naravnost v jamo pogube. Še kakšno vprašanje?«

Kralj ga potreplja po rami in zmagoslavno dvigne roki:

»Še nekaj. Ta pokol je prvi korak do osvojitve celotnega Vzhoda. Plen si bomo razdelili glede na udeležbo in pobrane skalpe orčjih poglavarjev. Tako je najbolj pošteno. Jutrišnja praska bo samo uvod v veličastno prihodnost Medalarja. Mi bomo ustvarili novo carstvo! Mi smo zmagovalci in temu svetu prinašamo novo zoro človeške vladavine!« vzklikne, zgrabi kozarec, ga dvigne v zrak in vrže v tla. Žvenket stekla zaigra svojo zvenečo pesem. Drugi zakličejo:

»Za zmago in slavo!« in ponovijo razbijaški ritual. Kosci stekla napolnijo tla šotora in urno pritečejo služabniki. Hiteli so z odstranjevanjem nastale nesnage.

Takrat pride v šotor eden od izvidnikov in tiho stopi do Sagraškega posestnika. Leot z ostalimi plemiči ne deli pijanske in drogeraške evforije. Njegov kozarec je še v enem kosu, na pol napolnjen s prvo porcijo vina. Nekaj mu prišepne na uho in posestnik prekine začetek nadaljnje pojedine:

»Malce pozornosti bi rad, saj imam novico v zvezi z našim naporom.«

Vsi se obrnejo proti njemu in ga prebadajo z nestrpnimi pogledi. Kralj jezno stopi predenj. Znova mu trza ličnica, začne gladiti svoj nož:

»Vnaprej vem, kaj je prinesel tvoj prestrašeni kmet! Bojni posvet je zaključen, zato boš imel jutri pred začetkom možnost izpovedi. Za en dan imam dovolj jadikovanja in cmerjenja na rami.«

Leot stisne ustnice in mračno odvrne:

»Jutri vam ne bom kradel časa. Na kratko!« tiho reče, »ob mraku sem poslal v izvidnico dve izvidniški stotniji. Eno sem poslal čez Sipine, a drugo po naši strani Vidala proti severu. Ravno zdaj sem izvedel,« jezno pihne, »poslal sem dragoceni stotniji veteranov, izkušenih v bojih z orki in kačjeglavci. Nobena od teh skupin ni vrnila. Pravzaprav,« naredi premor in trpko pribije, »vrnil se je en sam, samcat konj. Na ranjeni živali so sledovi zobovja orčjega bojnega konja. Položaj pri Ningeji in tamkajšnjem mostu čez reko je zaradi tega verjetno precej negotov.«

Kralj besno odkima in zagrmi:

»To ne bo vplivalo na jutrišnji potek,« in jezno sikne, »v vsaki vojni so izgube. Nadaljujemo raje s svojo pojedino, saj smo rekli vse, kar mora biti izrečenega za jutrišnjo zmago. Če želiš z nami piti in se dol dajati, raje nehaj s to dramo. Izberi si zabavo in se sprosti! Moški se mora prazniti! Zlasti takšen z bremenom odgovornosti za druge.«

Kralj ne skriva, kako odveč je prisotnost Sagraškega posestnika. Zeolski prijatelj v teh kombinacijah ne more biti še kraljev prijatelj. Trpi ga samo zaradi politične nuje (in upanja, da bo ta boj Sagrasu dokončno spustil kri). Leot hoče še nekaj reči, a se zaradi skoraj sovražnih pogledov zbranih odpove svoji nameri. Premeri zbrano okajeno druščino. Odloži kozarec napol popite pijače in zapusti prostor. To početje sicer ni vljudno, vendar se nihče ne pritožuje. V družbi, kakršna je zbrana, pri hrani in pijači ni modro omenjati težav.

Druščina je pomešana z vse več hotnicami in hotniki. Kralj je poskrbel tudi za najbolj eksotične okuse. Moški na odgovornem položaju se mora pred vsakim pomembnim dejanjem popolnoma izprazniti in spočiti.



Vzhodni veter vleče goste oblake. Han stoji pred svojim šotorom. Leot neopazno pristopi. Mračno komentira sestanek:

»Ni mi všeč, kako zlahka vse jemljejo. Strategijo smo premleli na hitrico med dvema grižljajema mastne svinjine in skoraj med nogami hotnic. Vse skupaj jemljejo kot nekakšen piknik z lovsko zabavo!« ogorčeno dvigne glas in spusti pogled nekam pred sabo. Po nekaj trenutkih prekine premolk, »izgubil sem dve dragoceni in nenadomestljivi veteranski stotniji izvidnikov. Staremu to nič ne pomeni. Ena od obeh je šla po naši strani. Mogoče so divji orčji konjeniki že nekje na naši strani reke in bodo udarili. Najhuje je, ker se nam ne sanja, kdaj, kje in kako. Tega si trezen vojskovodja ne sme dovoliti. Gotovo bodo najprej napadli Ningejo in mi je takrat, ko bo to najpomembneje, ne bomo mogli ubraniti. Orki tokrat niso divja tolpa, temveč spretno vodena vojska z jasnimi taktičnimi potezami. Stari tega noče ali ne more spregledati. Cena te lahkomiselnosti bo strahotna. V laseh in pri očetovih kosteh čutim,« se sreča s Hanovim trdim pogledom in ogorčeno nadaljuje, »verjetno bova morala ukrepati na svojo pest. Najbrž sva edina razumna v tem taboru. Imava pa vsaj eno srečo. Niso naju vključili v svojo zabavo. Oba imava svoje na konjih, zato smo gibljivi. Tako se bomo lažje odzvali na neprijetno presenečenje. Ta piknik se ne bo dobro končal. Glede na vse se ne more. To že ves čas slutim. Najbrž moramo pričakovati napad tudi z juga.«

Han prikima:

»Če sta izginili obe izvidnici, so orki in ostala vzhodna druščina pripravili velikopotezni kleščni zajem.«

Na požrtijo, imenovano bojni posvet, sploh ni bil vabljen. Kralj ga ni povabil, ker še ni mahib z medrejskim patentom. Kralj ga je v toku tega druženja vabil samo na stresanje jeze, izlive bolestnega megalomanstva ali tipanja o Zeolskih interesih. Ob teh priložnosti vedno molči in pove zgolj tisto, kar kralj v danem trenutku rad sliši.

Posestnik odločno doda:

»Če nas presenetijo s takšnimi kleščami, bo težko za razpotegnjeno sulično linijo. Zdaj me predvsem skrbi za Ningejo. Poklali so stotniji izurjenih vojščakov na konjih in do mene je prišel en sam konj brez preživelega jezdeca. Izredno slab občutek imam. Izredno slab,« tiho vzdihne. Umolkneta in zreta v temo noči. Hitro napredujoč oblačni madež golta eno za drugo zvezdo vzhodnega neba. Molče opazujeta izginjanje nebesnih biserov. Han prekine dolge minute tišine in ogleduje po nebu brez zvezd:

»Vzhodni veter redko nosi oblake. El ve, kakšna coprnija je v ozadju.«

Vznemirja ga nenavadna toplina vzhodnika. Hrup tabornega vrveža potihne. Vojska se mora odpočiti pred jutrišnjim težkim dnem. Samo enakomerni koraki stražarjev motijo tišino. Leseno obzidje s štirimi stražnimi stolpi kot temna silhueta štrli nad nizkimi belimi šotori. Zgolj šotori mahibov medrej in medejev so višji in lepši. Pred njimi plapolajo limoki medrej, zastave pripadajoče grofije in kraljestva. Nočna tišina ni z ničimer motena. Še veter poneha. Nenavaden mir leže na temno pokrajino. Varljiv mir ...



Ob prvi zori zadoni trobenta za preplah. Han skoči na noge. Služabniki hitro pritečejo in mu v šotor prinesejo bojno opremo. Na vzhodu se samo nazira zgodnja jutranja zora. Ni še običajen čas za bujenje v nov dan. Luč se rodi na Vzhodu in umre na Zahodu. Kako ironično. Temna plima prihaja ravno z vzhoda.

»Kaj se dogaja?« vpraša zmedeno in išče odgovor v prestrašenih očeh služabnikov. Sence spanca mu še meglijo ostrino misli. Služabnik previdno odvrne:

»Razglašen je bojni preplah! Samo to vemo,« in poleg ležišča svojega gospodarja položi kup z bojno opravo, se obrne in pohiti za opravki. Han ga zadrži:

»Kakšen preplah?«

Ostane brez odgovora. Služabniki za hip obstanejo, zatem hitijo po svojih opravkih. Ob bojnem preplahu teh ni malo. Tokratni preplah je nepričakovan.

Hitro se obleče, nase navleče lahek oklep, zategne vse jermene in v tok porine svoj okrašen plemiški gladimis. Urno steče iz šotora. V taboru je na vrhuncu vrvež priprav na nenapovedan odhod. Razlegajo se kriki poveljnikov, ki jih trga rezgetanje konjev. Povsod lebdi mrzlična dejavnost. Ustavi nekega mimoidočega jamita:

»Kaj se dogaja?«

»Ne vem točno, vendar je nekaj v zvezi z orki. Pravijo, da je orčja horda pospravila šotore in se postavila v urejene vrste. Pomislite, orki in urejenost!« hlastno razlaga, kar je slišal in s kotičkom oči spremlja dogajanje. Han prikima in hitro steče do obzidja. Tam so zbrani še nekateri drugi poveljniki. Vsi se še niso opremili za boj. Zmedeno mrmrajo in si poskušajo tolmačiti, kar njihove oči razberejo v daljavi vzhajajočega dne. Han ne polaga pozornost na prisotne mahibe, temveč se posveti dogajanju na drugi strani Vidala. V daljavi zagleda vojsko, podobno velikemu razlivajočemu temnemu madežu. Na sredini so pešci, na bokih pa jezdeci črnih konjev. Orčji črni konji so večji in močnejši od navadnih konjev. V čeljusti imajo ostro zversko zobovje, z njim zlahka raztrgajo nasprotnikovo žival ali jezdeca. Lena se zasopla od teka po lesenih stopnicah postavi poleg njega, si obriše srago pota s čela in zgroženo pogleda proti vzhodu:

»Takšen hrup povzroči samo discipliniranih deset, mogoče dvanajst polnoštevilnih medrej. Nekdo se je zmotil. To že ni divja horda,« in jezno pristavi, »to gotovo ni hrup divje horde.«

»Hitro moramo ukrepati,« prikima Han in steče po stopnicah. Lena mu sledi tesno za petami. Zmedene plemiče pustita za sabo. Prebijata se skozi precejšnjo gnečo hitečih ljudi. Očitno bodo potrebni novi ukazi, pomisli in steče do kraljevega šotora. Vanj ni mogel, ker ga strogo, dasiravno vljudno, prestreže kraljeva osebna garda. Možje odločnih obrazov so nepopustljivi. Han komaj zadržuje bes:

»Kako ne morem do njega? Veste, kdo sem?«

Možje v paradnih uniformah mirno, čeprav trmasto vztrajajo:

»Vemo, spoštovani gospod. Njegovo veličanstvo je izrecno ukazalo, do nadaljnjega ga ne smemo zmotiti. Ukazali so, da velja obstoječi bojni načrt in niso pri volji za razprave.«

Hana preleti misel - saj nismo na paradi.

»Sranje,« kolne bolj zase in steče do svojega šotora. Tam hitro skliče svoje jamite šeledin:

»Kralj ni izdal novih ukazov. Bil bi zelo slab mahib, če ne bi upošteval novega stanja. Na konje in hitro ven. Čakali bomo na planjavi. Samo skupaj s Sagraškim taragom bomo ukrepali glede na razvoj stanja na bojišču.«

Jamiti samo prikimajo. Lena ga prime za rokav in se vanj zaskrbljeno zagleda:

»Kaj misliš?«

Han skomigne z rameni in ji vrne pogled:

»Naš vojni cilj je preživetje te zmešnjave.«



Han na hrbtu svojega zeolskega rjavca sredi neizrazitega hriba poleg Sagraškega tabora opazuje precej panično razporejanje medrejskih falang. Vojska potrebuje kar nekaj časa za ureditev svojih vrst. Velikanski črni madež na drugem bregu Vidala negibno čaka. Slišijo se zamolkli udarci oddaljenih bobnov in topotanje deset tisočev.

Takrat postane pozoren na odsotnost vetra. Niti sapica ne zmoti negibne tišine težkega jutra. Meglice se leno plazijo čez reko. Velik del sovražnikovega razporeda se skriva v nežni kopreni meglic. Nizki, težki oblaki zastanejo na gorah, čakajoč povelja za izbruh. Iz njih ne pride niti kaplja dežja. Zrak postaja vse težji in pritiska na ljudi in konje. Poloti se jih neprijeten nemir. Senca negotovosti širi lovke po negibni deželi.

Medreje se končno razporedijo v dolge linije falang. Mahibi s spremstvom jahajo na njihovem čelu. Poleg njih jezdijo trije muzuki z limoki. Landrogwen jaha svojega belega severnjaškega konja pred mahibom vodilne medreje. Ob njem so štirje njegovi gardisti, opremljeni bolj za parado kot za tazaresen boj. Koraki njihove vojske preglasijo zamolklo oddaljeno sovražnikovo bobnenje. Bobnarji falang dajejo korakanju ritem. Han oceni čas srečanja obeh vojsk na dve uri zaskrbljeno vzdihne:

»To se ne bo dobro končalo. Običajna orčja horda nikoli ne čaka tako potrpežljivo. Po moji oceni so kakšnih sto metrov od rečne struge. To ni dobro. Sploh ne. Če imajo zadaj lokostrelce z dolgimi loki, se bo reka spremenila v ognje Megšelema.«

Ozre se proti skoraj izpraznjenemu taboru na vrhu. Od tod se kaže v obliki silhuete nekakšne nenavadne krone. V njem je ostala samo oslabljena stražarska falanga. Za sabo zasliši konjeniški hrup. Pridružijo se jim Sagraški jezdeci. Leot tik poleg Hana ustavi svojega konja:

»Ravno sem obšel južni del pobočja. Na srečo je vse čisto. Najbolje bo, če se spustimo levo dol. Načrti so se najbrž malce spremenili.«

Han odkima:

»Kolikor vem, se niso. Ravno zato raje počakajmo,« dvigne roko in doda, »če se vsuje njihova konjenica, jo lahko prestrežemo. Nočem se znajti v pasti. Če stari ni spremenil načrta, ga bomo pa mi. Vsa ta malomarna levoročnost,« srepo naguba čelo.

Leot prikima in si pritrdi klobuk:

»Mogoče res.«

Bojna oprema Sagrasa je podobna njihovemu življenju – preprosta in funkcionalna.

Uro kasneje se proti prizorišču spusti še kralj s svojim spremstvom. Pozdravne fanfare odmevajo v negiben zrak. Kralj s spremstvom ležerno jaha navzdol proti zadnji vrsti že precej oddaljene falange. Druščina je še najbolj podobna izletnikom na lovski veselici.

Lena mračno komentira razkošen sprevod:

»Stari in njegovi priliznjenci. Kot bi šli na vrtno zabavo.«

Za kraljevo skupino prihaja kolona voz s kraljevimi »nujnimi« potrebščinami. Očitno je bitka za kralja neke vrste piknik z razvedrilnim programom.

Leot ogorčeno komentira tovor največjega voza, ki ga vlečejo štirje mogočni teori:

»Poglej, imajo celo počitniški paravan in še opremo za goste. Saj menda ne mislijo orkov povabiti na vrtno zabavo. Tisoči bodo umrli, a on se bo očitno zabaval.«

Lena se le namršči.

Han tiho pripomni:

»Vprašanje, kdo bo komu glavna jed.«



Vojska koraka. Zvok pojenja. Prva vrsta je že pri vznožju dolgega pobočja. Limoki so popolnoma negibni v dušljivem brezvetrju. Dan je brez sonca. Težki oblaki zlovešče visijo, prežeča sila jih ustavi nad bojiščem. Orčja vojska prežeče čaka. Prednja vrsta napredujoče vojske doseže ravnico Sipine in se zazre v črno gmoto na drugi strani reke. Medreje se še venomer z enako vztrajnostjo pomikajo proti sovražniku. Poveljniki medrej z muzuki zasedejo bojni položaj izza svojih linij. Čez kakšnih deset minut bobni potihnejo in tudi kraljeva armada se ustavi. Lemiki na znak počepnejo na koleno kot eden in dolga kopja usmerijo proti sovražniku. Kralj s spremstvom se ustavi kakšnega pol kilometra za zadnjo linijo. Nad bojno polje se zlekne mučna tišina. To je globok vdih pred viharjem. Vsak hip se bo razbesnel ples duhov vojne. Služinčad urno postavi kraljev počitniški šotor z vsem spremljajočim udobjem. Niti na pogrinjke ne pozabijo.

Takrat se linije na sredini razmaknejo. Spustijo samotnega jezdeca na črnem konju. Konja ne jaha mogočni vitez. Skrivnostni jezdec je drobna deklica, skrita pod precej ohlapno turkizno modro kuto in ovita v plapolajoče živo rdeče ogrinjalo, obrobljeno z umetelno oblikovanim zlatim robom. Spretno vodi velikega temnega konja. Obraz ima zakrit z belo biserno tančico, obrobljeno z zlatim izvezem. Tej tančici pravijo tarih in jo nosijo vzhodne plemkinje. V drobni ročici suvereno drži lesen drog, vrh katerega plapola zelena zastava z zlato odprto dlanjo, univerzalnim simbolom premirja. Niti temna vojska ni nikoli v zgodovini prekršila pomena tega simbola. Če že komu zarineš nož v goltanec, lahko to storiš na viteški način. Vzhodna vojska mirovnega simbola nikoli ni uporabila za dobrodelnost, temveč zgolj kot poziv na predajo.

Drobna postava na hitrem črnem konju galopira proti kralju. Zasliši se živčno mrmranje. Zmeda se naseli v vrste medrej. Pričakovali so mogočnega viteza v bleščavi opravi, ne pa skoraj otroka. Vendar ta otrok nosi zastavo premirja in zaradi časti morajo spoštovati star protokol.

Kraj v daljavi zagleda prihajajočo postavo in nejevoljno sprašuje:

»Kdo za vraga je to?«

Očitno še ni pripravljen za sprejem gostov.

Nališpan dvorjan poskuša kralju razložiti dogajanje:

»Verjetno kakšna hotna princeska tiste drhali. Tako skriva svoj kosmati fris. Če nič drugega, stil pa ima!«

Kmalu deklica na konju pride pred veliki paravan. Vrsta kraljevih osebnih stražarjev v paradnih uniformah se zmedeno spogleduje. Njihov jamit, precej visok, a malce debelušen mož na tankih nogah, stopi korak naprej in odločno vpraša:

»Jaz sem jamit Hanord Talir. Kaj želite, madei muzuk jefezakah?«

Deklica z nežnim in zato toliko več srha vzbujajočim glasom odvrne:

»Jamit Hanord Talir, naj se predstavim,« se njen milozvočen glas zareže v prisotne, »jaz sem carska meašika Aleja I, v imenu basilea Božanskega carstva, Božanske osebnosti, bahejir Elejla, vašemu kralju prinašam ponudbo častnega premirja.«

»Carska meašika Aleja I, najprej oddajte vse orožje, preden smete pred kralja,« odvrne jamit. Glas se mu opazno zatrese.

»Jamit Hanord Talir, nisem oborožena,« tiho odvrne.

Jamit zmedeno opazuje drobno postavo, obraz skriva izpod filigransko izvezenega tariha. V njenem ljubkem glasu je zven pritajene grožnje. Naenkrat ga postane strah. Vsako koščico telesa strese naboj neotipljivega srha.

Vse to je del davno dogovorjenega protokola. Vsaka kretnja, vsaka beseda je del pred tisočletji utečenega rituala. Pred vsako bitko tisti, ki se čuti močnejšega, šibkejšemu ponudi premirje v zameno za določene koncesije. Obred se najčešče konča z bitko, kajti šibkejši nikoli ne priznava svoje šibkosti. Večkrat se je zgodilo srečanje pogajalcev obeh strani na sredini med obema vojskama. Tokrat se to ni zgodilo. Temna strnjena gmota na drugi strani po kraljevem mnenju ni vojska, temveč krdelo zveri za pokol. Torej je neumno pošiljati pogajalca, saj tudi lovec ne pošlje pogajalca svojemu plenu.

Straža se hip zatem razmakne in deklica v trda tla zapiči mirovno zastavo. Skoraj plavajoče sestopi s konja in lahkotno, z eleganco obvladanja položaja, stopi pred vhod kraljevega šotora. Obraza ne pokaže. Jamit se ji na kratko prikloni in izgine v šotoru.

Pred kraljem ponovi vajo priklanjanja:

»Vaše veličastje, pred šotorom je pogajalka Božanskega carstva, nekakšna carska meašika,« a ne konča stavka. Kralj vanj zaluča čašo in besno zarjove:

»Kakšna meašika ali kdor koli je že! Ti nisem zabičal, da me ne motiš? Je tako težko spoštovati voljo svojega božanskega vladarja?« in še nekaj mrmra v brado. Postavi se na noge in se odmaje proti vhodu. Gardista odstreta vhodni paravan in pred sabo zagleda drobno postavo. Nasmehne se.

Princesa divjakov se vsaj zna obleči. Škoda, bila bi dobra priležnica za večerno rekreacijo.

Zatem zakašlja:

»Kaj bo dobrega, vrla gospodična?« in niti ne poskuša najti skritega pogleda sogovornice. Dvigne brado in zre nekam nad gostjo. To je znak igre zaničevanja. Deklica ignorira kraljevo držo, kajti v nasprotnem bi zlomila zastavo premirja, po tleh pred kralja vrgla njena polomljena dela in odšla. Ona si zlahka dovoli razkošje neupoštevanja očitne žalitve. Potrpežljivo stoji in izpod tančice išče obraz nadutega kralja. Zlovešče tiho spregovori:

»Gospodar Medalarja, sem carska meašika Aleja I in imam pogajalski mandat basilea Božanskega carstva. No, ne bom vas gnjavila s podrobnostmi, saj vas gotovo ne zanimajo in bom takoj začela o poslu. Dejstva so naslednja,« in stiša milozvočni glas, »prikorakali ste z namenom,« in tihi glas deklice se zažira v možgane spremljevalcev. Ti postanejo nemirni.

»Neumnim namenom jemanja zemlje mojemu vladarju, naši basileji, veličastni Božanski osebnosti, utelešenju Elejle. Velikodušno vas opozarjam na obrambno vojsko Božanske, ki ji vaša ne najbolj spretno postavljena druščina ne more posebej naškoditi,« in z očmi premeri kraljevo počitniško urejeno prizorišče, »za vas bo najbolje, če prekinete ta vaš smešen piknik in zapustite zemljo, vzhodno od gora za vami. Priporočam resno upoštevanje tega nasveta. Sicer ne vem, zakaj je Božanstvo danes velikodušno, saj vam dovoljuje pravočasen in praktično nekaznovan odhod v enem kosu,« z melodičnim glasom tiho konča predajo pogojev. Vsi okoli nje postanejo precej nervozni. Tudi konji začno nemirno cepetati in hrzati. Kraljeva plemenska lakoša se, iščoč kritja, samo cvileče potuhneta.

Nadležen molk leže na prizorišče. Kralj zardi v obraz, živčno začne božati svoje bodalo in vzklikne:

»Si nora?« in se živčno pogladi po levi ličnici, »mi lahko preprečiš moj načrt? Me bo ustavila tvoja horda zveri? Dovolj sem se že ponižal s tem, ko sem te poslušal. Kmalu boš lahko samo princesa sužnjev v mojih rudnikih ali mogoče priležnica za zabavo. Ko bo tega konec, bom jaz prišel s ponudbo, ki je ne boš mogla odkloniti.«

Še kar živčno boža svoje bodalo in zre nekam v daljavo. Poskuša ostati miren ob besedah, ki se vanj mimo volje nezadržno zažirajo. Leva ličnica mu še opazneje trza.

Deklica mirno odvrne:

»Naj vas vaše zgrešene predstave ne zavajajo. Božanska osebnost ne nosi krone basilea zaradi lepih besed in oblek, temveč zaradi sil, večjih od vaše omejene sposobnosti razumevanja. Naj vas razsvetlim z vašim brezupnim položajem, saj ste vsled svojega napuha obsojeni na propad. Ravno ta hip, med najinim prijateljskim klepetom, na čelo moje vojske koraka tarik Set'Arusov, pest jeklene božanske jeze. S severa in juga vas bo dosegla združena bridka ost kačjeglavih in orčjih jezdecev. Lahko izbirate. Ta hip še imate razkošje izbora. Razpustite ta piknik in podarjeno vam bo življenje, vztrajajte in našla vas bo ogabna smrt brez plemenite časti. Tako preprosto je to,« vzdihne, se nasmehne in srhljivo nadaljuje, »berem vas in vem, kako se boste odločili. Najbrž boste glavna jed na orčji zabavi po zmagi. Saj ste brali v svojih zatohlih knjižnicah, kako se Orki zabavajo. Odgovor pričakujem za pol ure,« in po premoru mučne tišine doda, »škoda, nasilje se mi načeloma upira. A o božji volji se ne razpravlja, temveč se izpolnjuje s ponosom in srečo v srcu,« ledeno vzdihne in zapusti zaprepadeno druščino. Odločno zgrabi prapor premirja in urno odjezdi nazaj k svojim. Kralj s pogledom premeri svoje dvorne svetovalce. Ti med sabo mrzlično šepetajo. V kosteh čuti ostrino strašnega, čeprav tako sladko milozvočnega glasu. Ponovno izvleče bodalo. Potežka ga. Zatrese z glavo:

»Kaj tako buljite? Ste prvič videli vzvišeno deklo? Spravite se k sebi. Menda ne mislite, da se bom pogajal z otrokom bog ve kakšne umazanije? Mi se ne pogajamo s prašičniki, preden jih peljemo na zakol!« zakriči in težka bodalo v rokah. Vsi okoli njega previdno prikimajo. Nihče ne si ne upa ugovarjati kralju, ko ta v rokah jezno vrti bodalo.

Kakor hitro drobna deklica na velikem konju privihra med svoje, se vrsta orkov razmakne. Nastane prostor za novo grozo. Nekje od spredaj se sliši glasno mrmranje. Pritajen strah zaleze v kosti prve falange, ko skozi razmik med vrstami orkov strumno korakajo v rdeče kute oblečeni vojščaki. Rdeča ogrinjala negibno visijo ob mogočnih telesih. V rokah visoko držijo dolga kopja, na koncu katerih plapolajo rdeče zastave z zlatim očesom.

Po zelo stari, že skoraj pozabljeni legendi, je Lord Seth Ureus v svojem prejšnjem neživljenju najsvetejšemu Etirju sredi bojnega polja v deželi Hen'Dwe izdrl zlato oko. Z močjo tega Očesa so Elejla v tistih legendarnih dneh ustvarili medrejo Set'Arusov, utelešenje božje nemoči. Beseda Set'Arus namreč v južni orkovščini pomeni ljubka nemoč. In to oko je simbol njegove vladavine treh tišapašev in strahovitih Set'Arusov. Rdeče oblečeni vojaki imajo na glavah čudovito oblikovane pasjeglave šleme. Vsak deseti ima šlem okrašen s kratko rumeno perjanico.

Njihovi ostri koraki groze preglasijo vse druge zvoke. Najbrž še sam El obnemi ob odmevu odločne strahote. Konji muzukov, jamitov in mahibov prestrašeno zahrzajo, poloti se jih neprijeten nemir. Tistim v prvi liniji postane žal, da so v prvi vrsti. Živali nagonsko čutijo prisotnost razširjajoče se nevidne koprene zla. Duh ihelota se širi in zastruplja bojno moralo ljudi.

Kralj prekine mrzlično prerekanje dvorjanov. Novica o nastopu strašnih bojevnikov temne magije se hitro razširi in doseže kraljev šotor:

»Ta smrklja blefira! Vsakogar je moč našemiti v opravo Set'Arusov! Prevara je del njihove taktike. Teh peklenščkov ne moreš izgotoviti v smrdljivih orčjih luknjah. Preplašiti nas hoče. Obleka ne naredi vojaka. Dovolj je čakanja. Orkov ne bomo povabili na piknik! Medreje naj se pripravijo za napad!« in roke sklene na hrbtu. Ravno se nameni v udobje svojega šotora, pa mu namero prepreči mahib prve medreje Tanis Quelverški. Ves preznojen od strahu, poskuša s tresočim glasom poročati:

»Gospodar, strašna vojska je pred nami. Živali so popolnoma zmedene, uročene od plazečega zla. Ljudje so prestrašeni. Povesili so kopja.«

»Prestrašeni? Kaj lahko mogočno vojsko Medalarja prestrašijo zgolj lepe obleke? Je v prvi vrsti zbor dam, ki se bojijo, da si ne bi umazale damskih kril?« besno zarohni. V obraz zardi.

»V tistih rdečih demonih je strašno zlo. Čutim to zlobo!« izdavi s cmokom v grlu in poskuša umiriti nemirnega konja. Kralj sunkovito potegne sulico iz rok presenečenega gardista in jo zaluča v mahiba. Prebodeno telo vrže s konja. Ta osvobojen teže zahrza in v galopu pobegne. Mahib na tleh se zvija v smrtnih krčih. Kralj stopi do umirajočega in zakriči v telo, iz katerega izteka življenje:

»Za strahopetce ni prostora med nami,« se nagne nanj, mu najprej strga verižico z obeskom s simboli mahiba medreje, iz trebuha izdere kopje in ga besno zarine v srce nesrečnika. Ta ne izpustil več nobenega glasu. Telo samo trzne in se umiri v mrtvaško negibnost.

V transu izvleče meč in ga zarine v vrat mrtvega mahiba, ležečega v mlaki razlivajoče krvi:

»Mahib Tanis Quelverški, razrešeni ste dolžnosti in odvzete so vam dedne pravice šelgeaca bemeja in hesed malahida!«

Dvorjani in gardisti zgroženo opazujejo kraljev izliv besa. Presenečenje zaradi tako krvavega izbruha besa svojega kralja in gospodarja jih popolnoma ohromi. Kralj je že večkrat v besu koga pokončal, a nikoli ni od njegove roke padel mahib in celo naslednik bemeja. Kot opijanjen od krvi po zraku zavihti svoj okrvavljen meč. Nagonsko se vsi umaknejo nekaj korakov stran od njega. Ta poblaznel pogled opitosti od krvi že poznajo. Maloprejšnjo depresijo zamenja krvoželjna brezumna evforija.

Nemir prvih vrst doseže vrhunec. V glavah prestrašenih lemikov vre. Nekateri se umaknejo za nekaj korakov, a za kaj več zaradi strnjenosti linij nimajo prostora. Rdeče oblečeni bojevniki pred njimi strumno uredijo svojo ravno vrsto. Razmik med njimi je precejšen in niso se razporedili v celotno širino medrejske linije. Za njimi prikoraka še druga vrsta enakih bojevnikov. V dveh vrstah jih je razmeščenih za okoli dve falangi. Kakor hitro se razporedijo, se kot eden obrnejo obe koloni orkov in znova zapolnijo prej nastalo vrzel. Trube zadonijo in bobni zabobnijo. Strašen hrup napolni napeto ozračje.

»Brez mogočnega vladarja orki nikoli niso sposobni takšne urejenosti,« s tresočim glasom dogajanje komentirajo lemiki, ki izgubijo še zadnjo trohico poguma. Edino, kar jim brani panični beg, so v hrbte uperjene strnjene vrste sulic.



Han opazuje dogajanje z vrha hriba. Vse krvave podrobnosti izve kasneje. Zgroženo opisuje, kar vidi:

»Naše je zgrabil čuden strah. Od tu se vidi, kako sta se zamajali prvi dve vrsti, ko so na čelo prikorakali v rdeče oblečeni vojaki. Nekaj hudega se bo zgodilo. Bodimo pripravljeni,« komentira dogajanje. Leot prikima. Lena in ostali jamiti šeledin so na hitro razlagali svojim lemikom dogovorjene ukrepe.

»To niso navadni orki. Vem, kaj ta rdečina pomeni,« Leot ugotovi s tresočim glasom:

»To so Set'Arusi. Očitno so tam na Vzhodu postali dovolj močni za vzgojo teh strašnih bojevnikov. Za okoli dva taraga jih je, mogoče malo manj ali malo več.«

Z očmi zmedeno bega. Strah zapolni njegove misli:

»Če so tisto Set'Arusi, potem je v bližini temni ihelot iz Megšelema, oživljen z Elejlino magijo. Samo temna Volja vstalega lorda ali damejaha lahko drži orke na preži. Kaj niso naši predniki uničili teh plemičev pekla že pred koalicijsko vojno?«

»Ne. Tega zla ne more uničiti vojska z meči in kopji. Zlo nima telesa, zato ga ni moč ubiti s potjo meča skozi srce. Moji predniki so v Venegar daru zaprli damejaha. Telo so ubili, duha pa gotovo ne. Koalicijska vojna je omogočila, da se je temni dvor varno potuhnil. Padli basilea je celo v trenutku svojega padca v naoljen stroj človeških armad vrgel pesek in ta stroj je razpadel,« reče Han. Njegov prednik je sodeloval v tistih veličastnih dogodkih, s čimer je opevan v mnogih pesmih. Bolj zase zamrmra:

»Esenca Teme je obstala in se dva tisoč let pripravljala za novo vstajenje v življenje.«

»Če je tam dol en Temni Lord, potem jih je lahko še več. Kolikor vem, je urok Teme razbil Sveti vitez - prerok z Zahoda, v katerem se je razodelo devet Etirjev Luči. Pod znakom belega orla na zeleni zastavi z zlato izvezenimi magičnimi besedami talismanov Luči je prikorakal na čelu Treh armad. Z lučjo je pregnal temo, lebdečo nas zasužnjenimi deželami. S tem se tudi neha zgodba o njem. Kam je šel, ko ga je človeštvo mogoče še bolj potrebovalo?« vpraša Leot. Njegovo znanje zgodovine ni preveč obširno.

Han odvrne:

»Tega nihče ne ve. Mogoče je, razočaran nad človeškim pohlepom in neustavljivim iskanjem popolne moči, zapustil naš svet in odšel v Onstranstvo. Tam naj bi po eni od legend nadaljeval in končal boj za padec Elejle. Zagotovo pa vemo - zgolj Mešarah je sposoben uničiti to zlo in tega takrat ni dokončno opravil. Mogoče tega niti ni moč opraviti. Kdo ve?«

V očetovi knjižnici je ogromno zgodovinskih kronik. Zeolci veliko dajo na svojo zgodovino. Verjetno ima samo legendarna Cesarska knjižnica večji arhiv od Grofije. Žal so od Cesarske knjižnice ostale samo legende. Nihče namreč ne ve za njeno natančno lokacijo. Aldeverg je že dva tisoč let izgubljena legenda Ozunja.

Prijezdi precej izmučen konjenik. Konjeniku in konju se vidi nekaj ur divje ježe. Ves zadihan brez pozdrava zajeclja:

»Gospodar, ... Ningeja.«

Leotu se pomrači obraz:

»Kaj je z Ningejo? Govori!«

Konjenik spusti pogled v tla in pretreseno odvrne:

»Ningeja je padla. Napadli so opolnoči, še pred svitom so pregazili obrambo.«

»Pregazili?« Leot išče besede ter se spogleda s Hanom in Leno, »Ningeja ima obzidje. Kako so lahko pregazili obzidano mesto?«

»Pripeljali so čarovniške grmeče kočije brez konj, iz njih so izstreljevali uročena ognjena kopja. Z njimi so razbili del obzidja in potem so nas zlahka obvladali.«

Leotu se mračno zoži pogled:

»Kdaj? Kako?«

»Po sončnem zahodu so pripeljali vojsko. Pojavili so se tudi na naši strani in mesto obkolili. Napadli so opolnoči. Borili smo se pogumno in vztrajno. Žal je bilo naših mečev obupno premalo proti nepregledni množici neverjetno urejenih temnih bojevnikov. Ningejo so preplavili kot strahotna povodenj. Niso napadali samo orki. Zraven so korakali, če verjamete ali ne, celo Hendveji. Zasedli so tudi most. Prihajajo,« tiho zaihti. Od utrujenosti skoraj pade s konja. Leot ga prestreže. Lemik tiho doda:

»Ta povodenj prihaja in nihče ji ni na poti.«

Spogledajo se. Han in Leot si prikimata. Torej se je začelo.

»Pravilno smo se odločili,« Han oprezno prikima. Leot tiho doda:

»Most je njihov. Kmalu so lahko tukaj. V Ningeji sem izgubil za dober tarag dragocenih lemikov. Samo ugibamo lahko o sovražnikovem številu, zagotovo ni majhno. Zraven so še Hendveji. To popolnoma spremeni položaj.«

Poloti se ga bes:

»Presneto! Opozarjal sem starega in zdaj se je zgodilo. Moram ga opozoriti.«

Han trpko pristavi:

»Upajmo, da bo upošteval novo dejstvo, čeprav se ne slepim. Najbrž ga bo po svoji navadi ignoriral.«

Leot takoj pošlje kurirja z obvestilom za kralja. Na vzpetini lahko za zdaj samo spremljajo dogajanje in čakajo. V daljavi ugledajo oblak dvigajočega prahu.

»Kaj je tisto?« vpraša Lena.

»Oblak prahu na naši strani Vidala!« zakliče Leot. Hkrati nekdo zakliče:

»So že tukaj! Tudi iz juga prihajajo! Uročena vojska prihaja! Kako so lahko tako hitri?«

»V pripravljenost! Vse šeledine, pripravite se! Trobentač, zatrobi bojno pripravljenost!« zakliče Han. Zvok trobente se razleže po mirni ravnici. Konjeniki oživijo. Lokostrelke pripravijo loke in puščice, mečevalci in kopjaniki trdno zgrabijo svoje orožje. Železo se zalesketa. Limok zapiči muzuk v tla, kar je znak obrambne pripravljenosti. Vrh vzpetine je zaradi golega in strmega pobočja silno pripraven za obrambo proti močnejšemu sovražniku. Spretno postavljen tarag se v takšnem primeru zlahka ubrani medreje napadalcev.



Vsi ta hip ne razmišljajo o obrambi.

Kralj obriše meč v tkanino ležečega trupla in živčno skoči na konja ter ga požene čez vrste falang. Konj je vse manj voljan nositi svojega jezdeca proti reki, vendar ga s preklinjanjem in priganjanjem le spravi pred prestrašeno prvo vrsto.

»Lemiki Medalarja! Naj vas videz ne prevara! Poguma in končne zmage nam ne more vzeti tolpa zamaskiranih sužnjev!« zakliče.

Mahibi in jamiti so presenečeni zaradi kraljevega neposrednega izpostavljanja, vendar jim to povrne kanček izgubljenega poguma. Nihče ne sluti smrtonosnih priprav orčjih lokostrelcev z dolgimi loki. Takisto nihče ne opazi, ko orčja spremljevalna konjenica potegne svoje težke meče. Razleže se strahoten hrup sovražnikovih bobnov in trub, kar preglasi kraljevo kričanje. Hip kasneje se to grmenje poleže. Tišina leže na pokrajino in ostanejo samo kraljeve besede:

»Tukaj in zdaj nastopa trenutek zmage!« in zakliče, »za Medalarsko cesarstvo!«

Obrne konja in usmeri meč proti strumnim vrstam rdečih vojakov. Bobnarji zabobnajo znak za medrejske falange. Kraljevi konj negotovo zakoraka v hladno vodo. Preklinjajoče ga priganja in vmes pade tudi kakšen udarec. Na polovici reke mu začno slediti kopjaniki. Tesno strnjene vrste ena za drugo stopajo v skoraj kilometer široko, a na srečo precej plitvo reko. Kralj je skoraj na drugem bregu in z vihtečim mečem spodbuja vojsko, ki mu negotovo sledi. Kmalu je vseh sedem dolgih vrst do pasu v hladni vodi. Bočne falange začno pospeševati. V istem trenutku tišino prereže gromki zvok trube. Nebo potemni. Vsuje se pogubni temni plašč neslišnih puščic. Zarežejo v ranljivo tkivo tretje in četrte linije. Mnogo vojakov se sesede pod udarci puščic. Orki nimajo navadnih puščic, temveč dolge in težke iz črne kovine, namenjene daljinskemu obstreljevanju oklepljenih tarč. Takšen cilj so človeške falange v oklepe odetih kopjanikov, nagnetenih na premajhnem prostoru. Vsaka konica je namočena v strup za takojšnjo paralizo. Orki želijo svoj zalogaj še živ, preden ga razrežejo za v lonec.

Krike zadetih dopolnjuje padanje in čofotanje pokošenih teles. Hip kasneje se poženeta v boj levi in desni bok orčje armade. Set'Arusi nepremično stojijo in čakajo. Samo trdno povesijo svoja dolga kopja proti sovražniku. Medalarski prvi liniji se začneta ob kraljevem besnem priganjanju hitreje pomikati proti sovražniku. Zaradi hladne vode do pasu je to precej naporno početje. Kralj počaka, da sta mimo njega precej neodločno odkorakali prvi vrsti falang. Ponovno se vsuje roj puščic. Tokrat letijo malce dlje. Pade nekaj praporov in konjenikov. Medalarska vojska je v boj lahkomiselno krenila brez lokostrelcev, zato ne more vrniti udarca. Kraljevo mnenje, orki niso vredni puščic, se zdaj obilno maščuje. Orčji oklepni konjeniki lahko neovirano udarijo preko čistine v hladno vodo in se silovito zaletijo v krili falang. Prva vrsta bokov falang je v trenutku potolčena. Konjenikom sledijo izredno hitri pešci s težkimi meči in debelimi oklepi. Na vseh praporih in ščitih orkov je poleg rdečega emblema očesa, simbola Seta, še rumeno stilizirano sonce na zlato obrobljeni modri podlagi. V tistem trenutku se v bojni metež vključi težka konjenica, ki pridre za hrbet po medalarski strani reke. Temni val je vse bližje. Tudi mahibi spoznajo vso brezupnost položaja. Znašli so se v obroču. Brez konjenice in lokostrelcev jim ostane samo eno. Obupano kričijo:

»V kvadrate! V kvadrate!«

Kralja se še vedno ne prime resnost položaja in besno kriči:

»Naprej! Naprej!«

Kot v transu zavestno tlači misel o zapiranju smrtonosne pasti okoli svoje vojske. V nekem trenutku umolkne. Zadetek težke puščice ga izstreli s sedla. Pade v hladno vodo. Občuti osvežitev in odtekanje moči iz telesa. Strup paralize deluje hitro in brez bolečin. Okoli njega leži množica pokošenih pešcev. Tekoča voda izpira kri pokola. Reka se obarva rdeče. Večina pokošenih teles je negibnih. Samo redki javkajoče hlastajo in čofotajo po vodi. Strup hitro onemogoči gibanje. Na srečo je padel v plitvini, sicer bi se zadušil. Paraliza onemogoči vsakršno gibanje. Samo nemočno čaka neizogibno.

Sledi presenečenje. Prispela konjenica ne napade vojske v reki, temveč se zareže v mehko tkivo med kraljevim taborom in vojsko. Tako sklene smrtonosni obroč. Medalarska vojska je obkoljena na majhnem prostoru široke rečne struge.

Del konjenikov bliskovito naskoči kraljev tabor, kjer zavlada popolna zmeda. Gardisti zaman poskušajo ubraniti tabor in kriti kraljevega spremstva. Namesto uživanju v pikniku z razvedrilnim programom, sami postanejo hrana na pikniku. Konjeniki jih v naletu preprosto pregazijo. Dvorjani panično bežijo v bližnji odrešujoč gozd. Samo redki preživijo, kajti orčje puščice so prehitre in preveč natančne za uspešen beg.

Hkrati se večji del konjenice usmeri v hrbet Medalarcev in pazi, da se nihče ne izmuzne iz pasti. Obupani lemiki se medtem poskušajo urediti v obrambne kvadrate. Zaradi preozko odmerjenega prostora jim ne uspe. Jeklen obroč jih vse tesneje stiska v smrtonosni primež, iz katerega ni umika. Natančno odmerjeni roji puščic mesarijo sredino razporeda ujete vojske. Kralj popolnoma otopelo opazuje umiranje svoje vojske. Iz roke mu zaradi paralizirajočega strupa pade meč v plitvo okrvavljeno reko. Kmalu se do njega prebije visok ork z velikim mečem. Kralj ravnodušno opazuje krvave oči svojega rablja. Ta hitro opravi svoje delo. Glava štrbunkne v vodo. Ork stopi do telesa, z njega potrga vse vladarske simbole in jih vtakne v malho za trofeje. Zgrabi kraljevo glavo, jo dvigne visoko v zrak in nekaj kriči v svojem odvratnem jeziku. Druge orke zajame še večja bojna vnema. Še odločneje koljejo nagneteno vojsko. Samo redki se ogorčeno borijo. Del prve falange se celo prebije do Set'Arusov, kjer podleže pod natančnimi in veščimi udarci mogočnih vojščakov.

Han in druščina z vrha hriba opazujejo obkolitev in začetek pokola. Reka se obarva rdeče od pretočene človeške krvi. Orki s surovo močjo razbijejo kraljev tabor in se nepričakovano ustavijo pred gozdom. Očitno imajo raje sveže meso, obilno gomazeče v pretesnem obroču. Orki verjetno vedo vojsko na hribu, a nočejo izgubljati časa s težje ulovljivim plenom. Reka temnih konjenikov se izlije mimo vznožja hriba. Kdorkoli vodi orčjo vojsko, je izredno dobro ocenil položaj.

Samo temni um, popolnoma hladen in racionalen v svojem namenu, je sposoben takšnega načrtovanja in nadzora.

»Pomagajmo!« zakliče Lena in že dvigne meč. Zavihti ga v zraku.

Han jo ustavi:

»Ne, Lena! To ni več naša bitka. Naša žrtev ne bo imela nobenega smisla. Oče mi je dal jasne ukaze. Z ničimer ne moremo spremeniti izida te bitke. Hitro moramo pomagati pri praznjenju tabora in o preteči grožnji posvariti vse dežele kraljestva. Čas je za akcijo!« in se sreča z Leotovim srepim pogledom, »skupaj zavarujmo umik tabora. V njem so samo pratežne enote in nekaj rezerve,« nakar s konjem naredi nekaj korakov do Lene, »pošlji najhitrejšo desetino, naj prestreže konjeniški medreji. Ne smeta pasti v past. Zdaj sta verjetno še pred prelazom,« jo hladno ogovori in potreplja po ramenu, »še bo čas za razbijanje orčjih glav. Za nas še ni napočil ta čas. Rešiti moramo, kar je še moč rešiti.«

»Če bi zdaj napadli, bi jih mogoče lahko rešili,« vztraja in vihti svoj meč. Iz oči ji sije ognjeviti bes.

»Ne, Lena! Žal ne. Tam dol je najmanj za dve močni medreji konjenice. Pri tem ne štejem še pešcev s kopji, meči, lokostrelce in Set'Arusov. Nas pa je za dva taraga. Dva ubožna taraga! Moj oče nas potrebuje, ko bo prišlo do hudega,« mirno odvrne. Zaveda se katastrofe, ki je doletela kraljevo vojsko, »nobene koristi ne bo, če ob koncu bitke končamo kot posladek na orčji pojedini.«

»Razumem,« zlovoljno prikima in odjezdi. Čaka jo izpolnjenje ukaza grofovega sina.

Leot previdno reče:

»Kralj nas lahko obsodi veleizdaje.«

Han prikima. Opazuje pojemajoč metež bitke sredi struge Vidala. Tiho reče:

»Mogoče, a kralj je gotovo mrtev. Neučakano in brez kančka zdrave pameti je vkorakal v past, kamor je, poleg svojega megalomanstva, potegnil še dragocene prvovrstne bojne medreje. Zdaj je najpomembneje, da preprečimo paniko. Hiter padec Ningeje je zelo slaba popotnica. Najbrž še nekaj časa ne bomo vedeli, kako je z Valahadom. Najbrž so tudi tam odplaknili uborno posadko. Vzhodni vladar se ne bo ustavil zgolj na Vidalu. Hotel bo več. Kdorkoli bo novi kralj, ga čaka nekaj odločnih in težkih odločitev. Velike hiše bodo morale pozabiti na svoje nepomembne spletke in v tej godlji stopiti skupaj. Prva naloga novega kralja bo skrb za zaščito vseh treh dohodnih prelazov, saj nočemo še za časa tega mogosa orčje poplave v osrednji ravnici. Pridobiti mora čas za pripravo dostojne nove vojske. Predvsem pa,« mračno zasika, »ne sme si dovoliti podcenjevanja. Zaradi napuha je preveč že en poraz.«

»Pa gremo,« reče in konjeniki zdirjajo proti taboru, kjer že vlada precejšen vrvež, prehajajoč v paniko. Prvi prebegli dvorjani zadihano, s solzami v očeh, hitijo z opisovanjem katastrofe na Sipini. Katastrofa je namreč edina beseda za opis usode sedmih medrej, cveta kraljeve vojske.

Pred osrednji šotor pridirja Han in z ukazi poskuša utišati paniko:

»Odnesite, kar lahko, drugo bomo požgali. Tabora ne moremo ubraniti. Vsi ga takoj zapustite! Po najkrajši poti do prelaza! O kralju še ni nobenih novic! Mi bomo zadnji odšli in vam krili umik! Pohitite! Ne potrebujemo dodatnih nepotrebnih žrtev!«

Dvorjani hitro pograbijo preostale konje iz kraljevega hleva. Lemiki hitijo s pospravljanjem taborne opreme. Muleni se šibijo pod težo bremen. Leot s svojimi naredi obrambno pahljačo pred zunanjim zidom. Lesen zid ne more dolgo zdržati poplave orkov. Iz gozda prihajajo še redki preživeli dvorjani in gardisti. Leot jih usmerja proti vratom.

»O groza, o groza,« vzdihuje neki gardni jamit. Lepa zelena uniforma je uničena do neprepoznavnosti. Obraz je oblit s krvjo, ki lije iz prebitega čela.

»Jamit, pohitite! Tabor moramo izprazniti. Gospodar Han Zeolski je organiziral hiter umik.«

»Kje je njegovo veličanstvo?« skrušeno vpraša.

»Ne vemo,« kratko odvrne.

»Naš kralj je skočil na konja, ko je v besu pokončal strahopetca, odvihral na čelo vojske in jo osebno povedel v napad. Od takrat ga nisem več videl. Le kaj bo z nami?«

Obup popolnoma zavlada nad ranjenim gardistom. S kosom rokava si obriše kri s čela. Ne zaveda se, kako mu je El naklonjen, saj se je živ izmuznil iz meteža pokola.

»Pojdite v tabor in se priključite umikajočim. Poskrbeli bomo za varen umik. Ne smemo podleči paniki! To je najpomembneje. Orki jo zavohajo in ji sledijo, kot lovski lakoš zasleduje ranjen plen.«

»Kaj pa kralj? Bomo njegovo veličanstvo kar tako pustili?« obupan sprašuje.

»Storili bomo vse, kar je možno.«

Hitro pošlje v izvidnico nekaj hitrih konjeniških skupin.

Samo ostri Hanovi ukazi preprečijo nenadzorovano paniko in red se povrne med preživele. Tabor urno izpraznijo.



Na bojnem polju orki počasi, a zanesljivo uničujejo še poslednje žepe obrambe. Lemiki v pasti se ogorčeno branijo. Vsak zase želi poskrbeti za udobno smrt. Vedo, kaj se ranjenim zgodi v orčjih šapah. Vsi vedo za njihov recept priprave jedi iz človeškega mesa.

Človeško meso je najslastnejše, ko ranjenega, samo grobo očiščenega človeka, vržeš v vrelo čebulno maso. Najprej neprestano in močno mešaš na močnem ognju, da se na hitro zapeče, nakar lonec pravočasno malce dvigneš. Tako ostane sočno, povrhu hrustljavo, a ne zažgano. Zažgano človeško meso ni preveč dobro.

S svojim junaštvom, rojenim iz obupa, kljub brezupnosti odpora znotraj vse tesnejšega obroča, pridobijo potreben čas za varen umik tabora. Zadnje, kar v večernih urah uzrejo še redki preživeli, zbrani okoli polomljenih limokov, sta dva ognja, ki zajameta njihov tabor in kraljev šotor na višjem sosednjem hribu. Odsev ognja v njih obudil še zadnje kančke moči in kot eden jurišajo v pogubo nad strnjene vrste orkov. Podležejo po kratkem, a ogorčenem boju. Najsrečnejši obležijo mrtvi. Kdor ne zmore poti srečne odrešilne smrti, poskuša sam sebi nanesti dokončnost.

Po končanem pokolu orki začno zbirati telesa mrtvih in ranjenih lemikov. Divje kričijo, čofotajo po rdeče obarvani reki in v zrak mahajo s kopji z nasajenimi glavami obglavljenih Medalarcev. Za dragocenih petdeset tisoč profesionalnih lemikov je bil to dan pogube. Na velike vozove so naložili tudi nekaj tisoč orčjih trupel. Te so odpeljali na vzhod.

Lord Set Ureus, poveljnik te vojske, si v družbi drobne deklice ogleduje kraljevo truplo. Zraven ponosno stoji rabelj, okrašen z medalarskimi kraljevimi simboli. Kraljevo glavo je že prej zapičil na polomljen medalarski limok. Ona se ne meni za okrvavljeno vodo. Odločno stopi do kraljeve glave. Voda se ji zaradi magije umika, zato ves čas hodi po suhem. Tiho reče:

»Vidiš, dragi takpet, zakaj so Orki tako učinkoviti? Nimajo človeških slabosti. Človekov največji sovražnik je njegov napuh. Ta idiotski pohlepnež ni hotel odnehati, dokler je lahko. Ni se želel pokloniti Božanski. Neumno je pohitel v lastno pogubo. Svoje ničvredne želje je poskušal prekrižati z božansko Voljo. Preživeli bedniki naj kar pobegnejo in odnesejo sporočilo strahu in pogube. V sebi nosijo neizbrisen pečat naše moči. Med svojimi bodo razširili strah pred nami. Mogoče bodo spametovali tistega, ki bo podedoval krono,« ter obrne zakrito glavo proti lordu nekaj korakov za sabo. Ob njem je še neznatnejša. Vendar je ona glavna. Ona je carska maešika. Lord skloni glavo v znak spoštovanja in zarenči:

»Kralj je mrtev. Kmalu bo umrlo še njegovo kraljestvo,« in brcne prapor s kraljevo glavo. Ta s štrbunkom pade v vodo. Orki v bližini pobesnelo zarenčijo. Kmalu nehajo posvečati pozornost lordu in carski meašiki. Med veselim momljanjem v svojem jeziku zbirajo trupla in jih odvažajo. Za zadovoljstvo imajo skoraj petdeset tisoč razlogov. Čaka jih obilna večerja, saj bodo bogato postregli s človeškim mesom. Vojna se je ravnokar začela in poslastic ne bo tako hitro zmanjkalo. Orki so ob neštetih kotlih in ražnjih peli svoje odvratne pesmi.

Temni Lord ima z mogočno voljo, ustvarjeno s čarovnijo zatabov, popolni nadzor nad svojo vojsko. Vsak posamezni ork, goblin ali kačjeglavec je del natančnega stroja pod nadzorom uma, udejanjenega z magijo zatabov. V obliki kerkeša vlada svoji vojski z brezobzirno samovoljo. Vsak del te vojske ima samo toliko svobodne volje, kolikor jo potrebuje za uspešen boj s sovražnikom. Vendar je tudi strašen, uničevalni um Lorda zgolj podložni izvrševalec. Navkljub svoji silni telesni in duhovni moči, je neznaten izvrševalec volje maešike samega basilea Carstva. Grozljiva moč damejaha je utelešena v drobceni najstniški deklici iz Onstranstva. Njenega obraza ne vidi, saj je ves čas pokrit s finim biserno belim, nežno trepetajočim tarihom. Ta deklica ljubkih kretenj in milozvočnega glasu vlada Lordu z nepredušnim stiskom strahu. Ravno strah je pogonska sila, saj daje lordovim vojnim naporom smrtonosno in brezobzirno ostrino. Trepetajoč pred neznatnim telesom demonske čarovniške moči nikoli ne okleva. Njegova vojska slavi veličastno zmago. Deklica pred njim je zadovoljna in to ga pomirja. Dekličina sreča v njegovo dušo naseli toplino neizmerne izpolnitve hrepenenj. V strah pred neuspehom je del narave udejanjenega kerkeša pri zadovoljevanju damejahove volje. Takšen je naravni red magije zatabov. Njihov pogon temelji na strahu.



Skoraj polni Mogos dviguje svoj bledi obraz nad nepremične meglice mirne pokrajine. S srebrno lučjo obsije koprene žalosti. Umikajoča kolona doseže manjšo vas. Urno postavijo straže in skličejo vaške poglavarje. Morajo jih posvariti pred pretečo nevarnostjo. Han jih goreče prepričuje:

»Jutri zjutraj zapustite vas. Česar ne morete odnesti, uničite! Najkasneje jutri zvečer bo tukaj orčja vojska.«

Leot prikima in se spogleda s starimi možmi.

Vaški starešina zvedavo vpraša:

»Kje je naša mogočna vojska? Pred dnevi je korakala tod mimo!« Na očeh prisotnih se zrcalita strah in negotovost.

Han suho odvrne:

»Naša vojska je uničena. S tem, kar smo rešili, se ne moremo spoprijeti s tolikšno premočjo. Basilea in njegovo carstvo je znova vstalo. Tam dol, ob zelenem Vidalu, ta strahoten lilejet usmerja svojo krvoločno vojsko do naše pogube. Starodavne zveri so oživljene in, ohrabrene s krvjo mučenikov, korakajo nad svobodni svet,« malce svečano zaključi.

Drugi poveljniki pomagajo vaščanom. Neprestano ponavljajo:

»Vzemite samo hrano in vode za dva dni. Česar ne moremo odnesti s sabo, bomo požgali, da ne pade v okrvavljene orčje kremplje.«

Mrzlično pripravljajo vse potrebno za hiter umik. Temni val se vztrajno približuje.





4. Cesarjeve skrbi


Wenderburg je prestolnica Cesarstva Shedania in še prej istoimenskega kraljestva že od časov legend Starih dni. S svojimi devetimi obzidji, zunanje ima premer štirideset kilometrov, je že tisočletja največje človeško mesto. V svoji največji slavi, v času veličastnega Svetovnega Cesarstva, je po pričevanju kronik v svojem mogočnem zavetju hranil in varoval tri milijone duš. To so bili starodavni časi veličastja pred Temo, ko mu je za tri stoletja zavladal guverner basilea. V času carskega guvernerja je mesto izgubilo polovico prebivalstva. Kljub ponovni zmerni rasti, prebivalstvo izza zidov ne dosega številk Zlatega eona. Vzrok temu so tudi astronomske cene zemljišč znotraj obzidij. Življenje izza varnih zidov prinaša zajamčeno varovanje in v primeru morebitnega obleganja dva mogosa zalog. V zadnjih dveh stoletjih se je pred južnimi vrati razmahnilo mesto, imenovano Zunanji Wendenburg. Po obsegu prebivalstva se že približuje mestu za obzidjem. Spomin na morebitno grožnjo je zbledel in nihče noče plačevati za varnost in zaloge v primeru obleganja. Le kdo bi si drznil napasti tako veliko mesto sredi najmočnejšega človeškega kraljestva?

Mesto se je v tisočletjih obstoja počasi širilo, o čemer priča devet obzidij z osrednjim, legendarnim hribom Mel'Arudom. Ta se elegantno pne kvišku kot deseti krog na desnem bregu veličastne reke Massaned, ki se leno vije proti Mejej Fendeji. Šest od devetih krogov objema tok te široke reke, a preostali trije kot mogočni prstani objemajo Goro in se ob reki združijo v enoten neprebojen zid. Zaradi vnovične rasti v zadnjih stoletjih že razmišljajo o novem, desetem obzidju, a se z njim ne strinjajo prebivalci izven njega. Reko prečka trinajst širokih mostov. Dvanajst od teh mostov je javnih. Osrednji, preprosto imenovan Trinajsti, je rezerviran izključno za Njegovo Svetost, cesarja Shedanije, dvorno osebje in promet, povezan z Njegovo Svetostjo. Trinajsti je posebno mogočen kos veličastne arhitekture, saj gre za pravcato utrjeno mesto nad širokim tokom Massaneda.

Cesarska palača se dviguje z vrha Mel'Arudskega hriba, pol kilometra nad okolico. Vrh je bil že v legendarni pradavnini umetno zravnan. Na izravnavi so postavili mogočno palačo devetih stolpov z obširnim vrtom. Nekako na polovici pobočja iz skal bruha mogočen slap, ki ga napajajo vode iz preusmerjenih podzemnih tokov. Že v pradavnini so mojstri ukrotili moč Arudskega slapa. Njegova moč namreč poganja sistem dvigal za Njegovo Svetost in oskrbo Dvora. Stara, v skalo vsekana pot, je zaraščena in vsled pozabe najbrž neprehodna.

Cesar je star mož. Leon XX. Simidal je nesrečen cesar. Neumna nesreča, ko je izgubil edinega sina Leona XXI., prestolonaslednika Trona in Mavričnega portala, je razgalila starodavno slabost cesarskega dvora – cesarski par ima samo enega sina. Če se rojevajo same hčere, po tretji hčeri cesarski par po tradiciji posvoji katerega od hesed malahidskih sinov, še preden ta dopolni dve leti starosti. Če pa prestolonaslednik umre in zapusti moškega potomca, pa pravica do Trona pade nanj. Od nesreče dalje preklinja tradicijo in vse upe polaga v malce neuravnovešenega vnuka Aldusa III, zadnjega zakonitega dediča dinastije. Žal vihravega fanta ne zanimajo nepomembne podrobnosti vladanja. Obožuje samo del, povezan z bliščem in veličastjem oblasti. Rad se kaže na paradah, slavjih in prazničnih igrah. Rad si postreže tudi z manj izpostavljenimi radostmi bodočega vladarja. Seveda ga ni nikoli v bližini, ko je treba pregledati goro papirjev ali reševati drobne dvorne zadeve. Kljub vloženemu trudu še vedno ne more zmedenemu Aldusu prepustiti niti kanček cesarskega veličastja. Leon je že dolgo v letih, ko bi moral inavgurirati sovladarja, a tega ne more. V tej nesreči ima srečo, ker ima sposobnega majordoma, tibmeta Artusa Orwena. Cesarski knez je, kljub neplemenitemu poreklu liberosa, nepogrešljiv pri napornih vladarskih poslih. Venomer ustrežljivo ureja malenkosti, nevredne pozornosti svetega cesarskega veličastja. Mogoče mu je zato pred desetletjem dal precejšen del moči, kakršno so imeli majordomi plemenitega porekla v legendarnih dnevih.

Knezovi popolnoma črni lasje so natančno nazaj počesani. Tako poudarjajo svetlo in gladko, lepo oblikovano čelo. Temne obrvi ima precizno urejene. Brezhibno obrit obraz je zdravo zagorel in vedno negovan. Na tankih prstih ima nataknjene drage prstane.

Najlepši in najdražji izmed njih je knežji prstan, pečat jamstva za svoje lastne kovance. Da, knez ima celo svoj zasebni denar. To se v zgodovini še ni nikoli zgodilo. Kritje zanj je ogromno zasebno imetje, zato je silno cenjena valuta. Njemu osebno je največji ponos Južna klet, kjer pridelujejo izvrstna rdeča vina. Na skoraj kvadratnem kilometru prvovrstne rdeče južne zemlje, Južnjaki ob podpori množice suženjskih goblinov in orkov, z umetniškim zanosom ustvarjajo najboljšo kapljico veselega razpoloženja. Steklenice z vlitim profilom kneza dosegajo velike vrednosti. Vsi sladokusci Cesarstva se z nasmehom na ustih spominjajo letine izpred desetletja. Njegova last so tudi brezmejna osrednja polja, namenjena vsakoletnemu polnjenju ogromne kašče nekakšnih strateških rezerv. Cesarstvo je v primeru katastrofalne letine življenjsko odvisno od teh velikanskih skladišč. Knezova poslovna spretnost je že nekajkrat rešila cesarsko zakladništvo iz stiske in cesar ni ugovarjal novemu vzporednemu denarju. Tudi skoraj vsi hesed malahidi, mešeli cesarstva, so odvisni od knezovih financ. Pravzaprav ga ni velikaša brez zajetnega dolga. Cesar je edini človek vesolja, ki lahko izdaja ukaze v črnino oblečenemu možu. Odnos med Njegovo Svetostjo in knezom je zgodba o izjemno nenavadni simbiozi dveh mogočnih mož popolnoma različnega porekla. On, starec, pripada najplemenitejši rodbini, tisočletni maternici cesarjev, a on je liberos brez rodovne knjige in brez kapljice plemenitega porekla. Na položaj majordoma se je povzpel z lastnim stremuštvom in spletkarskimi veščinami. Zdaj je ta uslužni mož nepremično stal in pritegnil pozornost cesarskega veličastja:

»Vaše veličanstvo, res se je zgodilo. Medalarska vojska je bila tepena pri Veliki Sipini. Žal so poročila polna nedoslednosti in nepotrebnega pretiravanja,« previdno reče in postavi pred vladarja kup papirjev. Starec utrujeno dvigne oči in skomigne z rameni:

»Dragi knez, kako naj na osnovi teh poročil ukrepam?«

Orwena prešine.

Cesar hitro peša, a naslednik ni niti približno primeren. Še zadnji mestni klatež je za Tron sposobnejši od mladega Simidala. Ko bo cesar odšel v večnost Onostranstva, se zapijat in kurbat na poljane Kedašaha, bodo potrebni ukrepi.

Knez prikima:

»Prav imate. Za zdaj nimamo ničesar, na osnovi česar bi lahko ukrepali. Vaša svetost, moja pozornost je usmerjena v skrb vzbujajočo južno mejo. Vaš daljni sorodnik, ki sebi ljubkovalno pravi od ljudstva izvoljen konzul, je do zob oborožil svojo mejo. Zadnjih nekaj let veselo rožlja s svojimi medrejami. Ampak najlepša plat te zgodbe je njegova ljubezenska vez z Ardenijo. Ardenijski guverner vam z eno roko maha z rožicami, a v drugi stiska nož za pod rebra. Moji ovaduhi so ocenili, da sta obe nekdanji grofiji skupaj zbobnali preko šestdeset medrej, od tega je približno štirideset poklicnih. Do naslednje vojne sezone se jim lahko pridruži še najmanj enkrat toliko pomožne sklicne vojske. Torej smo soočeni s precejšnjo premočjo. Brez sodelovanja hesed malahidov in brez neodgovornega tveganja na drugih mejah nimamo primernega odgovora. Naše kopne meje so žal dolge in polne nepredvidljivih sosedov. Zanimanja za vojaški poklic pa že dolgo ni.«

»Zakaj ljudje nočejo služiti kruha z orožjem? Za dvajset let poštene službe lahko postaneš pleidik z vsemi blagri vred. Gre vsem res tako dobro, da je vojna služba tako nezanimiva?« vzdihne in proseče dvigne utrujen pogled, »zakaj poklic lemika ni privlačen? Še v času deda mojega deda je bilo manj težav z naborom. Ljudje so nehvaležni, nihče si ne želi plemenitega življenja,« reče s težkim glasom in vprašujoče pripre veke.

Orwen prikima. Noče izpostaviti neumnih patentov Leonovih prednikov, ki so cesarsko vojno službo naredili tako neprivlačno v primerjavi s službo v zasebnih vojskah bemejev. Sklene roke in nadaljuje:

»Samo naša mornarica jih še zadržuje. Imamo dvakrat več bistveno boljših ladij kot oni. Niso tako neumni, da bi spregledali to našo prednost.«

Cesarjev obraz upade in dobi mračni ton:

»Dragi prijatelj, na jugu so proti nam obrnili orožje ljudje, ki so takšni, kot sva midva. Medčloveški spori se vedno rešijo. Na vzhodu je drugače,« in trpko nadaljuje, »tam so se ljudje zravsali z orčjo hordo. Dobro veš, kako je to. Orki niso kot mi, ljudje. To so zveri in v najboljšem primeru so sužnji na poljih in v rudnikih. Običajno živijo v večjih ali manjših plemenskih hordah na Vzhodu. Vzhodnjaki jih lovijo in nam jih prodajajo. Če se kje preveč namnožijo, pridejo tudi na našo stran in izropajo kakšno vas. Tako je bilo do pred kratkim. Na Sipini so se pojavili organizirano in v velikem številu. Niso potolkli šeledine pahadov, temveč medreje z nekaj tisoč lemikov. To se lahko zgodi samo v enem primeru,« naredi malce premora in vzdihne, »ko se pojavi sila kaosa iz Megšelema. Ta jih stisne s svojim jeklenim prijemom čarovniške volje, si jih podredi in jih zatem kot lutke vodi v zmago ali uničenje. Če neka orčja horda popolnoma uniči šest ali sedem medrej organizirane armade,« zajame sapo. Orwen mu vskoči v besedo:

»Tako pravi en vir, a drugi omenja tri.«

Cesar nadaljuje počasi, kot bi preslišal sogovornika:

»Potem je v ozadju tega zelo nevaren gospodar. Megaloman Nimor je računal na hitro zmago in mi želel dokazati svojo moč. Moral bi se posvetovati z mano. Kje je zdaj ta orčja horda? Kam je namenjena?« in kot bi čudežno oživel, živahno vstane. Ponosno dvigne glavo. Pod težo let se koj zatem sesede v svoj veliki sedež, ki objame njegovo ostarelo telo.

Orwen trpko stisne ustnice:

»Veličanstvo,« poudari besedo in nadaljuje, »orčja plenilska horda za zdaj ni najpomembnejša tegoba. Nimamo nobenih novic o morebitnem vdoru na naše ozemlje. Mejnim malahidom sem poslal izvidnike za spremljanje položaja. Plačujem jih iz svojega žepa. Do zdaj nisem prejel nobene novice, vredne pozornosti. Do tja je veliko dni ježe, zato sem veliko vložil tudi v zanesljivost sokolje kurirske mreže, ki povezuje vse moje izvidnike. Hitri seli potrebujejo do Perekhota, ob idealnih razmerah, polnih sedem dni. Z mrežo sokolov sem ta čas skrajšal na dva dneva. Kaj več za zdaj ne morem storiti. Sicer pa, kot sem že poudaril, ti orki niso naš problem. Naš problem,« a ga cesar nežno prekine in tiho doda:

»Vi mladi, ponosni in pokončni, se preveč prepuščate golim podatkom in premalo verjamete v čarovnijo občutka. Modrost plemenitih velikašev velikokrat najde pot odločitve skozi goro na videz nepomembnih podatkov in namigov. Izven hrupa umskega nemira najde odrešujočo rešitev in ji zatem sledi do končne izvršitve. Ne zamerim ti, ker nimaš tega senzitivnega občutka čutenja mimo tega, kar ti govori razum. Ti si pravzaprav glas mojega razuma, zato te tako krvavo potrebujem. No, nisem rekel, pusti južno mejo nebranjeno in se podaj na hajko na sever in vzhod. Strinjam se s tabo – dokler ni jasnih znamenj grožnje, je aktivno poseganje lahko škodljivo. Želim samo eno. Posveti pomemben del dragocene pozornosti vzhodu in severu. Od tam prihaja poguba. Tam je vedno domovala naša poguba. Gotovo si naletel na šepetajoče govorice o novem basileji v spremstvu meašikov. V desetletju je zasedel daljni prestol Vzhoda. Ti pridušeni in plašni koščki besed o Elejli in damejahih mi ne dajo mirnega sna.«

Temačnost zajame cesarjev utrujeni obraz. Množica gub postane še izrazitejša. Tanek vrat še težje drži glavo pokonci. Tresočo desno roko položi na mizo. Prsti mu nežno zdrsnejo. Orwen spusti pogled in pogoltne slino:

»Oprostite, a kot vaš služabnik nimam razkošja za ukrepanje na osnovi medlega šepeta ulic. Zadeve, vezane na upravljanje cesarstva, lahko izvajam samo na osnovi preverjenih podatkov. V nasprotnem bi hitro izgubil stik z resničnostjo. Cesarstvo Shedania, vaša dediščina, deluje, ker vsi odgovorni natanko vemo, kaj nam storiti. Zbiram dejstva iz vseh strani neba in iz njih naredim uporabne informacije. Na njihovi osnovi vam predočim možnosti, o katerih se lahko verodostojno odločate in jaz potem vašo voljo pretopim v dejanja. Na podlagi govoric in romantičnih ugibanj ne morem graditi osnutka nobene delujoče strategije. Želim, da ste kar najbolje seznanjeni s trenutno pomembnejšimi in jasnejšimi težavami na jugu,« knez počasi pojasnjuje svoje videnje položaja. Cesar nekaj hipov molči, zatem pribije, nenavadno strogo in odločno:

»Pošljimo na jug mladega svetokrvnega šelgeaca!«

Knez ob teh besedah prebledi. Telo mu otrpne. Obraz zasenči temačnost. Komaj se vzdrži težkih besed. V prstih začuti mravljince, ko roki na hrbtu podzavestno krčevito stisne. Tiho, obvladano vpraša:

»Me lahko seznanite s skrivnostjo ozadja vaše odločitve glede pošiljanja princa Aldusa na jug? Kaj bo tam počela njegova božanska milost?«

Cesar trmasto pribije:

»Predstavljal bo prisotnost cesarja. Fant si mora nabrati prepotrebne izkušnje. Mogoče mu nismo dali pravih možnosti. Naj jih dobi!« stisne pest in z njo udari po mizi.

Knez pretreseno, z ironijo v glasu vpraša:

»Kako bo vojska sprejela njegovo božanskost? Veste, zaradi raznih neljubih peripetij, vi veste, katerih, njegov ugled med mahibi ni ravno na božanski ravni. Zlahka lahko pride do nepotrebnega krhanja že tako krhkega pogodbenega ravnotežja. Žal so časi romantičnih junaštev mimo. Vojsko skupaj drži zgolj moja,« a ne konča stavka. Cesar znova udari po mizi:

»On je šelgeac Trona, prihodnji cesar in vladar sveta! Žal mi zmanjkuje časa. Dovolj mi je čakanja na preblisk zrelosti! Dobil bo odgovornost, naj z njo ustvari avtoriteto! Na jug gre kot moj zastopnik in mahib celotne južne armade,« je nenavadno odločen. Cesar že mnogo let ni pokazal takšne odločnosti. In odločen je postal v najmanj primernem primeru.

Orwen zgroženo grizlja ustnico. Že dve leti skrbno gradi obrambo in z njo uspešno odvrača vse izzive. Dve leti trdega dela, vključno s podkupovanji in občasnimi grožnjami, bo z nastopom vročekrvnega idiota šlo po zlu. Ta razvajeni in nepredvidljivi norec bo gotovo zapletel situacijo.

Cesar ga prekine med razmišljanjem in odsekano vpraša:

»Imaš še kaj?«

Knez pretreseno odkima. Cesar vstane in počasi odkoraka proti veliki ploščadi tik pod vrhom osrednjega stolpa. Kneza pusti samega z njegovimi skrbmi. S svojo odločitvijo mu zadane resnične skrbi. Cesarskemu veličastju ni videlo, kako knez nasloni glavo med roki in obupano odkima.

Še El nam ne more pomagati, ko si bo norec nadel insignije mahiba armade in si zaželel vojne slave.

Čeprav zunanje stene kažejo težo stoletij zgodovine in precej obnov, je ta najmogočnejši stolp palače od daleč še vedno veličasten zaradi svoje neprekosljive velikosti in vzvišene lege. Cesar stopi do samega roba in pogleda navzdol. Iz varne razdalje ga spremljata dva elešeja v popolnoma belih kutah. Oborožena sta s kratkim zastrupljenim mečem, imenovanim harebo. A orožje ni tisto, kar ju naredi smrtonosno. Do skrajnosti sta vešča bojevanja brez orožja. Takšnih stražarjev je v trdnjavi za celo medrejo. Vsi so tu zaradi varovanja njegove svetosti.

Bolj zase zaječi:

»Oj El, gospodar neskončnosti, zakaj si ravno mene našel za spoprijemanje s to usodo? S čim sem se pregrešil? Zakaj si mi ubil edinega sina? Ne veš, kako ga v teh težkih trenutkih potrebujem! Če si se že hotel poigrati z usodo človeštva, daj mojemu vnuku modrosti in pameti za soočenje s svojo neumnostjo! Naj sprejme težko breme in ga nese, kamor je tvoja Volja.«

Dve solzi se utrneta in izgineta v globini. S tresočimi rokami si obriše solze obupa. Njegov obraz prekrije breme mnogih let. Temačne misli ležejo v njegovo postarano in osamljeno dušo. Kljub vladanju tako silnemu cesarstvu je po smrti ljubljene kraljice ostal popolnoma sam. Nikomur ne more zaupati vseh svojih strahov, upanj in hrepenenj. Čuti neizmerno utrujenost, nikakor ne najde blagoslova počitka. Nežen veter boža staro telo, živeče samo še za iskanje končnega miru svojega življenja. Osem zdravih desetletij je lepa starost. Ljudje, ki dočakajo to starost, bolj ali manj uživajo sadove svojega dela. A on si ne more privoščiti tega razkošja.

Najmogočnejši človek sveta je takisto najbolj nebogljen in nemočen.

Dvigne pogled in se zazre v Saeh'Nir, dva mogočna stolpa pri glavnih mestnih vratih. Dobrih dvesto metrov visoki gradnji je ustvarila vilinska čarovnija. Na enem stolpu plapola modro-rumena zastava z zlato krono in devetimi zlatimi peterokrakimi zvezdami, a na drugem škrlatna zastava z zlatim robom in belo samorogovo glavo v sredini. Ta zastava je simbol nekdanje čudovite krvne zveze vilinov in ljudi.

Zastava še plapola, a ta simbioza je mrtva preko 2300 let. Takrat je mogočna bela vrata med stolpoma prestopila zadnja vilinska kraljica, rešgea. V senci naraščajočega Vesoljnega carstva je, ob veličastni paradi v spremstvu bleščeče vilinske vojske, samo petnajst let pred Padcem, zasedla svoje mesto na Tronu. Takrat ni nihče slutil, da je Lorina III zadnja vilinska kraljica Svetovnega cesarstva.

Na začetku vojne je takratni majordom izvedel dvorni udar ter umoril kraljico in cesarja. Vilini so zaradi nekaznovanega zločina zapustili Svetovno cesarstvo in zgodovino. Svoja kraljestva so vkopali v večni led. Vesoljno carstvo je hitro premagalo razrahljano Svetovno cesarstvo in majordom postane prvi carski guverner Shedanije. Vzhodne dele cesarstva so pripojili Vzhodu, a osrednji in zahodni del sta potonila v pozabi in nikoli več se nista vrnila v zgodovino sveta.

Čudovit simbol vilinske čarovnije kljubuje viharjem časa. Je stalnica v svetu minljivosti, spomin na izgubljeno upanje v svetu brezupa.

In zdaj novo carstvo z vzhoda, s svojim basilejem in meašiki, znova vzhaja nekje na širnem vzhodu sveta. To jasno čuti.

Previdnost prednikov opozarja starega cesarja na bližajočo nevarnost.

Orwen zapusti palačo, zaskrbljen in jezen. Snežno belo dvigalo se hitro spušča mimo posameznih obrambnih obročev. Vzdržujejo le spodnje tri vence in zgornji dve ploščadi. Lokostrelci enakomerno korakajo po kamnitih tleh. Še nikoli ni nikomur nepovabljenemu uspelo stopiti v cesarjevo palačo. Samo v času carskega guvernerja se je tudi ta palača pogreznila v mrtvo temino. Carski guverner ni nikoli bival v njej. Raje si je izbral rezidenco mahiba na obrobju mesta. Tudi v času kratke dobe Upravnikov v Koalicijskih vojnah je palača ostala dom duhov in spominov.

Na spodnji ravni se sreča s svojim pisarjem in urejevalcem umazanij, Ronom Walekhi Pelagarjem.

Njegov zvesti pisar je mojster spletkarjenja in podtalnega reševanja dvornih kriz. Izhaja iz družine majhnih trgovcev sumljivega vzhodnega porekla in formalno nima statusa niti liberosa. S spretnim, večji del vsaj etično, če že ne tudi drugače spornim mešetarjenjem, se je prebil v bližino mogočnega kneza. Mešeli gospostev ga vztrajno ignorirajo in na skrivaj prezirajo, toda v senci svojega mogočnega kneza ima več otipljive oblasti od večine njih. Knez brezmejno ceni in nagrajuje usluge svojega neuradnega pomočnika. Formalno je samo knezov pisar, torej nekdo, ki mu knez narekuje besedila. Nima uradnega naslova, saj ga ne more dobiti, čeprav je realno tretji najmočnejši mož Cesarstva. Njegova moč so njegove informacije in množica, s cekini dobro podmazanih niti, spletenih na vseh dvorih Cesarstva. Spretno vleče te niti iz udobnega zavetja ozadja in podtalno kroji pomemben del politike cesarstva. Nobena njegova poteza ni odkrita ali neposredna. S svojo izjemno pronicljivostjo in neverjetnim spominom je sposoben v vsakem načrtu najti še deset novih načrtov. Zanj ni noben vozel pretrd oreh. Njegov um je z brezmejno natančnostjo odstrl koprene s še tako gostih mrež skrivnosti. Ravno ta mož nizkega porekla je, poleg bogastva, najmogočnejše knezovo orožje.

Ob knezovem prihodu se samo kratko prikloni in dvigne obrvi:

»Kaj je novega? Glede na cesarjevo stanje gotovo ni bilo plesalk in plesalcev.«

Orwen namigne, naj mu sledi in navrže:

»Ti se kar zafrkavaj. Stari se je takoj oklenil vzhoda. A to še ni vse,« se mu besede izgubijo v vzdihu razočaranja.

Ron rutinirano oprezno sledi svojemu gospodarju in tiho navrže:

»Vsekakor. On pripada stari, malce romantični generaciji. Nikoli nima neposrednega stika z realno politiko, saj jo vedno prepušča nam, slehernikom. Romantika, ki ji cesarska visokost pripada, je v mirnih časih celo lepa in luštna stvar. Kakor hitro pa v teh zmedenih časih postane vodilo delovanja, žal prinaša samo pogubo,« in oči mu zasvetijo s sijajem roparice na preži. Njegova toga drža je v popolnem sozvočju z brezizraznim obrazom, bolj podobnim maski, kot pa živemu obrazu živega človeka. Orwen prikima:

»Vem, Ron, vem. Ti in jaz sva si položaj pod soncem izborila z delom in iznajdljivostjo, a ljudje njegove vrste so ga nasledili. Dobili so titulo in bogastvo, ker je njihova mati dala noge narazen pravemu možu in ta je v njo špricnil svoje blagoslovljeno seme. Ravno to me skrbi. Romantično staro plemstvo ni sposobno realne ocene položaja. Ne vem čemu, a med njimi je vse več čistokrvnih idiotov. Njihovo seme kroži znotraj omejenega kroga in se je v teh stoletjih mirovanja spridilo,« trpko vzdihne in odločno reče, »tiste orčje bande me ne skrbijo preveč. To so horde brez reda, za njih lahko poskrbijo lovci na sužnje in ne častivredna, drago plačana vojska. Nihče noče lemikove drago plačane časti umazati s klanjem suženjskih živali. Lovci prinašajo dobiček, a je ta brez časti. Vojska pa prinaša čast, ki veliko stane. Zapufana plemenita gospoda sploh ni sposobna razmišljanja o stroških. Velik del njihovih časti plačajo moji cekini. Jastrebi na jugu samo čakajo, da pozornost usmerimo drugam,« in si popravi ozek ovratnik ter se pogladi po laseh, »njim ti malce pogumnejši orki pridejo kot naročeni. Tako se lahko predajo preprostim romantičnim časom, udobno daleč od krute realnosti. Razmišljanje o hordah divjakov je manj naporno od izdelave obrambne strategije proti enakovrednim nasprotnikom. Kot sem omenil, to še ni vse,« in za hip umolkne. Ron tiho vpraša:

»Kaj je?«

Artus trpko odvrne:

»Tistega idiota Aldusa je imenoval za mahiba Južne armade. Groza!« zaječi obupano in zavrti pogled med redkimi oblaki na nebu. Ron odvrne:

»Res me je strah za južno armado in stanje na jugu, kajti smrkavec, po naključju njegov vnuk, zna stvari po nepotrebnem zaplesti. Brezglav je in njegove umske sposobnosti niso kos niti navadni kmečki izbi, kaj šele vojski. Niti pomisliti nočem, kako bodo ob njegovih ekscesih reagirali mahibi medrej in zlasti mešeli mabejev. Leonovi častivredni predniki so igrali velike vladarje in en za drugim markam dovolili preveč svobode pri ustvarjanju zasebnih vojska. Tron nad njimi nima nobenega uporabnega nadzora. To se nam bo kruto maščevalo. Prej ali slej bo drek tega idiota preveč zaudarjal in mešeli bodo v skladu s patenti romantičnih cesarjev spokali svoje vojske. Kaj nam potem ostane?« vpraša s piskajočim glasom.

Knez trdno sklene roke na hrbtu in naveličano doda:

»Razpolovljena vojska brez vsake morale. Stari bo ponorel, če z njegovega orčjega igrišča odtegnem Severno vojsko. Sicer je tudi njihov mahib romantični sanjač, a se vsaj razume na cekine. Odpisal sem nekaj dolga njegovi zapravljivi rodbini in takoj je podpisal patent, s katerim sem pod pretvezo povečanja učinkovitosti vsaki od tistih brezdelnih medrej odtegnil po dva taraga. Več ne gre. Pri tistih orkih hoče imeti svoje medreje in naj jih ima. Ves čas ima pred očmi klofute, ki jih je prejel njegov norčavi severni sosed.«

Ron se brezizrazno nasmehne:

»Poglej na orke iz lepše perspektive. Kaj ni lepo, ker so horde poteptale in pohrustale vojsko tistega zmešanega histerika? Hotel se je polastiti lepega kosa Vzhoda. Sanjal je, kako si bo nadel krono basilea. Če bi mu nakana uspela, bi Medalar postal precej neprijetna grožnja. Na vzhodni meji bi dobili organiziranega nasprotnika. Ta bi hitro prevzel najdonosnejši posel – lov na sužnje. Cene bi se nesramno dvignile in posledic ni težko izračunati. Tako pa je bil tepen, Vzhod je divji še naprej in naši dobavitelji nimajo vzroka za dvig cen. Govorice o basileji in ostali plemiški druščini gor ali dol, po moje naj orki malce zgrickajo Medalar. Ko ga bodo dodobra zmehčali, si lahko še mi malce postrežemo. Zeolija ni sodelovala pri polomijadi, kar veliko pove.«

Knez trpko pihne:

»Zaenkrat ni sodelovala. Preminuli norec mi je dolžan milijon. Dolg je zavaroval s svojima politično nekoristnima hčerama in dediščino svoje skurbane zeolske žene. Sploh me ne čudi, da se je povaljala s celim njegovim gnezdom.«

Ron se nasmehne, kot se zna le on:

»Naložbo lahko z malce sreče in diplomacije uspešno rešimo in še kaj zaslužimo. Največji dobički nastanejo na tuji nesreči. Nesodelovanje Zeolcev bom poskusil še naprej ohraniti. Od vas potrebujem samo primerna patentna zagotovila za misijo. Ob pravem trenutku bom obiskal grofa in po potrebi še koga. Ker je pameten možakar, bova ob primernem aranžmaju sklenila zdrav poslovni dogovor. Gotovo ni jezen, ker so orki odstranili nadležnega kralja. Spor med njim in preminulim histerikom nam bo še kako koristil. Samo počakajmo, naj si orki še malce postrežejo s Feowellsko sladico in potem nastopimo še mi. Kjer ni favšije, je vedno dovolj plena za vse. Profitirali bomo tudi v primeru neuspeha pri Zeolskemu bemeju. Vzhodni mešel, basilea ali karkoli je že, potrebuje trgovino. Posel bo opravljen, samo stranke se zamenjajo. Večji življenjski prostor za orke pomeni več orkov in več sužnjev za iste cekine. Kdor bo imel cekine v pravem trenutku, ta bo prostaško obogatel. Potem so tu še človeški sužnji padlega kraljestva. Fanti in punce gredo vedno v promet. Vedno je dovolj pokvarjencev z dovolj zlatniki. Posel mora biti opravljen in najbolje je, če sva zraven.«

Knez se kislo nasmehne:

»Dragi prijatelj. Ne bi rad bil tvoj sovražnik.«

Skupaj vstopita v veliko kočijo. S spremstvom odropota proti Trinajstemu.





5. Plemski zbor


Poraz boleče pretresa prestolnico Medalarja. V tkivo dežele se kot pekoča bolečina zareže izguba pomembnega dela vojske in kralja. Na vseh templjih in visokih stolpih plapolajo zastave žalovanja. Tragedija je toliko hujša, saj je kraljevo truplo ostalo na prizorišču poraza. Nimor bo prvi kralj brez dostojnega balzamiranja v templju Narugh in brez popotnice brodniku Abadona na pot v Onstranstvo. Njegova duša bo ostala na obalah prekletstva Kadešaha. Požrle in onečastile jo dobo zveri Megšelema. Orki in druge zveri so s kraljevim truplom gotovo počele razne ogabnosti.

Grof Malahid Zeolski, bemej Zeolije, velja zaradi svoje radoživosti za čudaškega, a si tega nihče ne upa glasno izpostavljati. Širijo se govorice, da v nočnih urah prihajajo v njegov počitniški letni grad Aldeno čudna bitja, mogoče celo Vilini (tega o Vilinih seveda nihče ne verjame). Saj se ve - nihče ne hodi na Sever in nihče od tam ne prihaja. V redkih krčmah na meji z ledenim severom se zbirajo samo tamkajšnji lovci, Gozdarji in redki konjerejci. Mraz, veliko piva in še kaj močnejšega pač ustvarjajo legende. Posebno o Gozdarjih krožijo čudne zgodbe, polne nenavadnosti in srhljivih podrobnosti.

Okrogla grofova glava počiva na debelem vratu, podaljšku mogočnega telesa. Grof po rasti vsaj za glavo prekaša večino moških. Popolnoma sivi velnasti lasje s svojim bujnim razkošjem poudarjajo nenavadni spoj živalske divjosti in vilinske modrosti. Grof velja za izjemno modrega človeka, je sinonim za plemiča Zlatega eona. Njegove zveze z Vilini, Severnjaki, Škrati in še kom so mnogim v napoto in so tudi vir strahu pred grofovo pojavo. Z močno roko odločnega moža trdno drži uzde. Nikoli se ne vozi v kočiji, kar je navada drugih poglavarjev velikih hiš, temveč ljubi konje.

Zeolski konji so zelo cenjeni zaradi svoje izjemne vzdržljivosti in zvestobe. Zeolci svojim konjem hvaležno vračajo to čudovito zvestobo. Simbiotično razmerje zeolskega jezdeca s konjem je bolj podobno vilinskemu in manj človeškemu odnosu. Grb Zeolije ima na zeleni podlagi bel profil konjske glave. Lipov list in zvezda zavzemata le manjši del grba. Tu je še ena pomembna stvar, ki Zeolijo loči od ostalih človeških dežel. Po eni od legend so beli zeolski konji potomci mitičnega Velikega belega samoroga in prvega vilinskega konja. Ne glede na legende je pol zeolske vojske na konjih, kar omogoča veliko premičnost. A konji niso niti edina ali najpomembnejša posebnost zeolskega sveta.

Han Zeolski bi zaradi svoje vloge v bitki pri Sipini gotovo padel v nemilost brez odločne zaščite mogočnega Zeolskega grofa. Zlasti družina bemeja Langrov besno obsoja umik preostale vojske pod Hanovim poveljstvom. Že na dan vrnitve v domače mesto je Malahid Zeolski besno raztrgal pismo z obtožbami in nagnal Langrovega kurirja iz grofije. Slabo načrtovana kampanja se ni mogla končati drugače, kot se je - s katastrofo.

Oče in sin jahata proti prestolnici na plemski zbor. Zagotovila sta si mogočno spremstvo celotne bojne medreje odličnih bojevnikov in bojevnic. Stotine zastav Zeolije in 4. medreje plapola v poznopoletnem soncu. Bobnenje pohodnih bobnov še močneje poudarja hrup kopit tisoče konjev z lemiki in njihovo pohodno opremo. Zvoki opominjajo nemo pokrajino na mogočnost Zeolije. Ravno zaradi Malahidove modrosti je grofija še vedno vojaško nedotaknjena. Pravzaprav je zaradi hudih izgub ostalih velikih hiš postala relativno najmočnejša sila Medalarja. Ta medreja spremstva je namenjena poudarjanju te nove vloge. Ostalim morajo pokazati, kdo je lahko novi gospodar kraljestva, če si le zaželi te vloge.

Han prekine dolgotrajno tišino:

»Oče, je res potrebna cela medreja? Kaj ni to malce strašljivo?«

Njegovo ogrinjalo plapola ob nežnih sunkih hladnega vzhodnika. Kot bi nakazoval smer prihajajočega viharja. Grof se nasmehne in se obrne proti svojemu sinu:

»Saj to je zastraševanje in opominjanje. Moji viri v Lithinallu so me opozorili na bes ostalih bemejev zaradi tvojega umika. Njihove kratke pameti ne dojamejo preprostih dejstev. Najbrž je ravno tvoj organiziran umik ustavil Vzhodnjake pod prelazom in kar je še pomembneje, rešil si obe konjeniški medreji. Basilea ni neumen lokalni razbojnik. Zagotovo je pred bitko poznal vojne zmogljivosti Medalarja in dobro ve - Zeolija ni sodelovala in naša vojska je nedotaknjena. S tem oklevanjem nam pušča dragocene trenutke potrebnega predaha za priprave na odločilno bitko. Čeprav razpolaga z ogromno vojsko, se ne spušča v brezglave akcije. Tvoj urejeni umik ga sili v razmislek. A to je optimistični pogled na stvar,« in se živčno pogladi po bradi, »drugi, mogoče verjetnejši vzrok, mi ni preveč všeč. Najbrž ima za bregom kaj zahrbtnega in to čakanje je del taktike. Kdo ve? Morebiti čaka na naš odziv. Naša grofija je, zahvaljujoč previdnosti in upoštevanja novic prijateljev, še vedno nedotaknjena in razpolaga s precejšnjo vojsko. In Temni to dobro ve. Vendar to ni dovolj. Še preden bo prepozno, naj se tega zavedajo tudi drugi v kraljestvu. Nočem basilejevega potrka na naša vzhodna vrata. Naj se najprej dobro utrudi na preostalih hišah.«

Han navrže:

»Če usoda odnese še Enricha, boš v skladu z dednim patentom postal novi kralj Medalarja. Najbrž boš pritisnil za hiter odziv na vzhodno grožnjo.«

Grof molči. Enrich je najslabša stvar po Nimorjevi smrti. Nesposobnež je kralj postal po spletu nesrečnih okoliščin. Čez nekaj trenutkov gromovito reče:

»Ne verjamem, da bi kdo žaloval za pijanim kurbirjem.«

Han doda:

»Če že imaš to vojsko, lahko z njo zlahka dosežeš Enrichovo odstranitev,« in ogleduje dvigajoč oblak prahu.

Grof resno odvrne:

»Dragi sin, tudi to zlahka naredim, a to ni pametno in zlasti ni etično,« in mračno pribije, »vojaško smo navidezno v ugodnem položaju. Kdo bi mi preprečil razglasitev za kralja? Kraljeva družina je izgubila dve petini poklicne vojske, a za sklicno potrebuje čas, pri čemer se mašagi en morejo primerjati z lemiki. Langer je izgubil vse in lahko samo čaka na tujo milost. Ostalo mu je samo nekaj enot pijanih pahadov. Obnova omembe vredne sklicne vojske traja vsaj dva ali tri mogose. Quleverg je v istem dreku. Tudi oni potrebujejo čas za obnovo izgubljenega. Pa še žetev in spravilo pridelka je,« in vzdihne, »v smislu učinkovitosti bi bilo res najbolje, če s to medrejo odstavim Enricha in počistim gnezdo nesposobnežev. Kljub vsemu, Enricha ne bom odstavil.«

Han oklevajoče reče:

»Zakaj ne boš ukrepal? Dobro veš, kako bo ta plemski zbor potekal. Vsi bodo polni besed o maščevanju, a nihče nima sredstev niti za obrambo lastne kašče.«

Malahid prikima in preleti sina:

»Se strinjam s tabo. Čas je naš sovražnik. Glede odstavitve Enricha so me posvarili tudi moji severni prijatelji. Odsvetovali so mi vsakršno akcijo v tej smeri. Ne glede na trenutno stanje - zaupam njihovemu mnenju. Pomislimo, kdo je zasedel kraljevi prestol? Nanj je svojo večno pijano rit posadil idiot Enrich II. Feowell. Nesposobni drobnjakarski tepec, več zadet kot trezen, je s svojo strahopetno neodločnostjo še slabša izbira od preminulega histeričnega manijaka. Do naključja, da si je na neurejeno sračje gnezdo poveznil krono, je bil brez vsakršnih odgovornosti,« besno zaključi in se znova razvedri, »tej zadeti kroti in ostalim gobčnim bemejem naj se v betice vtisne premoč Zeolije in s tem povezana moč!« vzklikne in se začne smejati. Mogočni stari mož je znan po svojih izpadih smeha. Nihče se ne spomni, kdaj je nazadnje pokazal slabo razpoloženje. Malahid Zeolski iskreno ljubi življenje.

Han se oglasi po krajšem premoru:

»Vedno omenjaš neke severne prijatelje. So mogoče to tisti, vedno v temne kute zaviti visoki možje?« ter premišljuje o očetovih čudnih in skrivnostnih poznanstvih. Za zdaj ga še ni uvedel v svoj krog skrivnosti.

»Fant moj, vse ob svojem času. Pojdi raje na čelo medreje, saj bomo kmalu ugledali Lithinall,« se grmeče nasmehne. Han prikima in s spremstvom odgalopira na čelo dolge medrejske kolone. Sledi mu manjša skupina njegovega taraga. Ponovno ostane brez odgovora.

Zakaj ta skrivnostnost? Kaj moj oče skriva? Nekega dne me bo moral vpeljati v svoj krog skrivnosti, ako želi dostojno nasledstvo.



Lithinall je starodavno mesto, grajeno v slogu izpred treh tisočletij. Od tod kvadratna struktura osnovne gradnje. V zlati dobi Svetovnega cesarstva so vsepovsod vlekli ravne linije, dokaz človekove moči nad neravninami narave. Načrtovan red razuma naproti naključni kaotičnosti narave.

Mesto je v maniri sodobnega časa razdeljeno na tri področja. Zunanje območje se razteza v več smeri izven obzidja in je novejšega datuma. Precej je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi nastalo je zaradi podobnih vzgibov – cen zemljišč znotraj obzidja. Mogočno obzidje s trdnjavami v vogalih oklepa Staro mesto. Že za časa starega Svetovnega cesarstva je s svojimi dvajsetimi metri višine in tridesetimi metri globine veljalo za eno večjih tovrstnih gradenj. Zlasti v zadnjih letih Zlatega eona je postalo izjemno pomembno oporišče. V njem je bivalo osemnajst medrej veličastne Severne armade. K takratnemu prebivalstvu je sodilo tudi spremljevalno osebje z obsežno hordo hotnic in hotnikov. Po burnem umiku Severne armade je padlo v roke Set Ureusu praktično nedotaknjeno. V njem si je nemrtvi lord uredil svojo prestolnico in iz nje nadaljeval severni krak prodora v srce umirajočega Svetovnega cesarstva. Šele po Koalicijski vojni to mesto postane mesto v pravem pomenu besede.

Znotraj Starega mesta je še eno obzidje okoli najpomembnejše palače in osrednjega templja. To obzidje je po legendi ostalina enega od obeh meašikov. Guvernerjevo in grofovo palačo, templje štirim stranem neba in pripadajoče stavbe je obzidal z desetmetrskim zidom. Ravno izza tega obzidja naj bi iz sedanje kraljeve palače vladal severu takratnega Vesoljnega carstva. Po vojni so te nedotaknjene stavbe z obzidjem spremenili v kraljevi dvor in poimenovali Notranje mesto. Guvernerja Armade in volilnega grofa Medalarja iz časov Svetovnega cesarstva je v eni osebi zamenjal dedni kralj. Sodobno Notranje mesto je namenjeno bivanju osebja kraljevega dvora in njegove osebne falange. Notranje obzidje ima štiri vhode iz debelih, posebej okrepljenih lesenih vrat. Ob obzidju sta na notranji in zunanji strani speljani tlakovani cesti. Obe služita predvsem varovanju Notranjega mesta. Povezani sta z vhodi v Notranje mesto. Cesta znotraj obzidja je na notranjem robu obdana z zidom človekove višine. To je eden od dodatnih varnostnih ukrepov iz časov meašike. V boljših časih je bila ta cesta namenjena varnostni falangi, ki se je do danes skrčila na stotnijo. Po nedavnem Pokolu pri Sipini so poklano gardno stotnijo na hitro nadomestili z dvema mestnima stotnijama in redkimi preživelimi kraljevimi gardisti. Zunanje obzidje obvladuje mestna medreja. Ta vojska je edina, ki lahko biva znotraj mestnih zidov.

Od razglasitve kraljevine velja patent prepovedi vkorakanja oborožene vojske v Staro mesto. Za red skrbi nekaj stotnij mestnih pahadov. Njihovo edino delo je občasno posredovanje pri kakšnem pivskem pretepu. Zunanje mesto je nastalo po razglasitvi mesta za prestolnico. Zadnja stoletja hitro pridobiva prebivalstvo zaradi svoje lege, odprtosti in miru. V mnogočem je podobno Zunanjemu Wendenburgu. Tudi tu cvetijo različne obrti in zlasti trgovina. Lithinallska tržnica je najbolj znano trgovsko središče Severa. Mesto je križišče glavnih cest sever – jug in vzhod – zahod. Ob Južnem Vidalu poteka široka, na poseben način tlakovana cesta, zgrajena še v cesarskih časih obilja in miru.

Včasih so bili pri gradnjah cest silno natančni in vsaka takšna gradnja je za večnost ustvarjena mojstrovina. Najprej so skopali kar dva metra globok jarek in vanj zatem nasuli drobljeno kamenje. Čez to drobljeno kamenje so nasuli precej fini pesek in ga utrdili s težkimi kamnitimi valjarji, ki so jih vlekli mogočni trirogi. Odrasle živali so težje od stotih krepkih mož. Tako so naredili dve plasti. Na koncu so na vrh postavili izjemno fino obdelane do pol metra debele granitne plošče. Obdelava je bila tako natančna, da med plošče ni šla niti noževa ostrica. Tudi bankine so posebno natančno uredili. Takšna cesta je praviloma široka deset metrov. Na vsakih trideset do štirideset kilometrov je urejeno zavetišče, za njegovo oskrbo skrbi lokalni madej. Najprometnejša zavetišča so živahne krčme s prenočišči.

Cesta se do daljne Ningeje ves čas drži toka Južnega Vidala. To je tudi edina dobra cestna vez z Vzhodom. Na zahod cesta sledi toku reke do Gelsysa, kjer se razcepi. Severni krak se izgubi v pustinji in je že popolnoma neuporaben, a južni krak sledi reki še malce proti zahodu, zatem se pri Gelsyskem prehodu obrne proti jugu in se vrne v Medalar zahodno od Zeloskega višavja. Tudi ta del že dolgo ni preveč obljuden. Starodavna je tudi še kvalitetnejše izdelana povezava sever – jug. Cesta je še danes široka osemnajst metrov in vsi mostovi so pripravljeni za dolgotrajnejšo obrambo. Na močvirnatih predelih so spretno uporabili sistem pilotov, kakršnega danes v Medalarju nihče ne obvlada. Nekdanje Cesarstvo se je zavedalo pomena te ceste. V času tragičnega Padca so se ravno ob tej cesti odvijale najbolj krvave bitke umikajoče cesarske Severne armade. Od nekdaj velja, kdor obvlada ceste, obvlada deželo.

Han prispe na vrh rahlo dvignjene planote in v daljavi ugleda prestolnico kraljestva. Tukaj bo počakal očeta. Zadovoljno opazuje lemike, ki v lahnem drncu hitijo mimo njega. Trobentači so dali znak približevanja mestu.

Iz tega razgledišča je videti naravnost pravljično. Osrednji grič, nekakšna pomanjšana kopija (ali karikatura, kakor pač vzameš) legendarnega Mel'Aruda in njegovega mogočnega gradu, se kopa v opoldanskem soncu. Spokojen mir leži nad pokrajino. Tod ni slutnje grozeče vojne. Ob vznožju te rahlo dvignjene planote se začne drevored, ki v poletni pripeki daje popotnikom dobrodošlo senco. Proti severu se vidi temen trak ceste. Iz veličastnega mesta izhajajo štirje podobni trakovi.

Malahid se na vrhu griča pridruži svojemu edincu:

»Lithinall s svojimi skoraj dvesto tisoč dušami. Nekdaj je v Starem mestu bivala cela armada osemnajstih medrej s celotnim spremstvom. In ta armada je bila samo ena od mnogih starodavnega cesarstva. Njena veličina se nam v teh časih trohnobe zdi skrajno nedoumljiva. A to bili drugačni, svetejši časi.«

Han samo nemo prikima in zašepeta:

»Drugačni ...,« in požene konja po hribčku navzdol. Podzavestno obrne glavo na desno, proti zelenilu strnjenega zidu. Spreleti ga srh. S pogledom objame svečano tišino severnega roba Gozda.

O Gozdu, vedno pisanem z veliko začetnico, krožijo čudne govorice. Cesta Lithinall – Feowell gre zadnji del neudobno blizu njegovega severnega roba. Vsekakor nihče več ne verjame govoricam o velikem čarodeju in začarani palači sredi gozda. Kdo še danes potrebuje čarovnike? V času Vesoljnega carstva teme so sledili želji po moči in pokvarjeno stopili v službo basilea. Ta sramotna poteza pohlepa je bila njihova končna pogibel. Današnji magi, pravzaprav svečeniki neškodljivih kultov, so samo v pisane kute oblečeni pripovedovalci legend, učitelji vzgoje in tolažniki tistih, ki v stiski iščejo tolažbo. Nekdanji čarodeji so zgolj mit, obsojen na počasno pozabo. Človeštvo ne potrebuje magije, čarovnikov in njihovega stremljenja po moči, saj ta zapeljiva strast prinaša preveč gorkega zla. Človek je prešibko bitje za resnično moč čarovnije. Samo Vilini so se sposobni s svojo modrostjo večnega življenja upreti strahotno zapeljivi skušnjavi moči.



Skupina se hitro približuje mestu. Promet je vse gostejši. Srečujejo ali prehitevajo vozove, nosače, potepuhe in druge. Vsa ta gomazeča množica za hip postane in opazuje hiteče konjenike, zatem znova pohiti za svojimi opravki. Čaka ga dogovarjanje za tabor očetove medreje. Vsekakor bo župan Zunanjega mesta presrečen nad prihodom medreje, saj to pomeni toliko in toliko ljudi, ti pustijo toliko in toliko cekinov. Ni ga čez dober zaslužek. Največji čarovnik današnjega časa je zlatnik. Razveže vsak jezik, odpre vsaka vrata in naredi vsak čudež. V Medalarju je posebno zaželen zlatnik z grbom Zeolije, saj je res zlatnik in ne pozlačeno srebro. Jamstvo zanj si držal v roki.

Zunanje mesto ima nenavaden privilegij, saj si samo izbere župana na splošnih volitvah. Drugje župana imenuje bemej. Pogoj za izvolitev je skrb za blagor svojega ljudstva. Župan mora upravičiti izkazano zaupanje, če želi upati na vnovično desetletno županovanje. Najbolj se to zaupanje utrjuje z dobičkom trgovcev in rokodelcev različnih branž. Žvenket novcev je najtrdnejša popotnica v nov mandat. In mladi zeolski princ prihaja s celo medrejo dobro plačane vojske. Vsakršni lemiki izven domačega tabora vedno veliko zapravijo, a Zeolci so še posebej razsipni.

Župan že čaka majhno skupinico jezdecev s Hanom na čelu. Pred njim ustavijo konje in debelušni mož z začetkom pleše jih pozdravi s kratkim priklonom:

»Dobrodošli spoštovani prihodnji bemej Zeolije, dobrodošli,« in se še enkrat prikloni.

Han se zaveda, mož pred njim se ne klanja njemu, temveč denarju, ki ga bo mesto zaslužilo. S tem ni nič narobe. Župan mu bo priskrbel, kar išče in šteje samo to. Sodobna zavezništva pač temeljijo na otipljivem cekinu. Han vrne droben poklon, čeprav je župan zgolj liberos:

»Pozdravljen spoštovani gospodar,« in sestopi s ponosnega belega konja. Župan poznavalsko odvrne:

»Kako lepa žival,« in se zresni, »seveda ne bova kramljala o konjih, temveč o namestitvi vedno dobrodošle silne vojske. Za tabor uporabite običajni prostor. Potrebujete kaj posebnega ali organiziram običajno pošiljko?« skoraj ljubeče vpraša. Pomane si debele roke. Mož uživa dobro hrano in tega ne skriva. Rad ima pojedine. Ob vsakem velikem mogosu gosti denarne pomembneže mesta. Zunanje mesto je znanilec novih časov, novega upanja za človeštvo. To mesto je čisto drugačno od mesta istega imena, skritega za sivino Obzidja.

Han z očmi zaokroži po prostoru, se zresni, in z nasmeškom odvrne:

»Za začetek pripeljite običajno pošiljko. Za dodatne usluge se boste dogovorili z našimi jamiti. Saj veste, kaj potrebujejo možje in žene. Vi ste odlični mojstri za zadovoljevanje teh potreb,« in župan mu vrne nasmeh.

Kako lepo je poslovati s praktičnimi ljudmi.

Han kratko prikima, se rokuje in spretno skoči na sedlo. Odhiti proti očetu. Njemu ne bo dano veliko možnosti za uživanje gostoljubja. Staro Mesto ni tako zabavno. Pravzaprav je silno dolgočasno.

Zakaj moram v tisto turobno grobnico?

Oče in sin z najožjim spremstvom vstopijo skozi glavna zahodna vrata. V glavnem jih pričakajo naključna zijala in pahadi, zadolženi za varen in predvsem neoviran prehod. Živahen hrup Zunanjega mesta nadomesti grobna tišina Notranjosti. Na konjenike pritisne zlohoten duh morečega propadanja. Zatohli vonj davne preteklosti neusmiljeno pritisne na čute. Tod še modrina neba ni tako bleščeča.

Grof prekine dušeč pokrov nadležne tišine:

»Sin moj, to obzidje me vedno navdaja z občudovanjem starih mojstrov. V vseh teh stoletjih po starem cesarstvu nismo še zgradili ničesar podobnega. Samo flikamo to, kar smo pograbili po padcu basilea. Poglej te ljudi,« ter s pogledom zaokroži po množici:

»Prestrašeni so. Mnogi njihovi svojci ali prijatelji so s kraljem na čelu odšli v Onostranstvo, kjer čakajo na El en jabavun. Zaradi lahkomiselne pustolovščine so našli svojo večnost v orčjih loncih in ražnjih. Samo El ve, kaj so natvezli tem ljudem. Strah jih hromi. Poglej jih. Samo poglej si jih!« dvigne glas. Njegov mogočni smeh groteskno odmeva po neprijetno tihi ulici. Najbrž so še templji žalosti boljšega razpoloženja od tukajšnjih ljudi, prizadetih od toliko smrti bližnjih. Staro mesto je popolni kontrast Zunanjega mesta. Kot bi starovečen kamniti zid s svojo tiho mogoto dušil radost življenja. Han se namuzne:

»Vprašanje je, česa se bolj bojijo? Grožnje z Vzhoda ali morebiti tvoje medreje? Zunaj obzidja so veseli tvoje vojske, ker služijo z njo. Tod je drugače. Vojska ne sme v mesto, zato ni zaslužka. Kjer ni zaslužka, tam so temne misli. Danes je velikemu čarodeju ime zlatnik,« nadaljuje in s srepim pogledom spremlja puščobno ulico.

Malahid se zareži:

»Ni pomembno, ni pomembno,« in trdo pribije, »tem cepcem moram naliti čistega vina. Do mrtvega se morajo napiti resnice o svoji nesposobnosti. Najpomembneje od vsega je naslednje,« dvigne glas. Hlastno zajame sapo in odločno doda:

»Predvsem moram preprečiti Božanski osebnosti lahkoten sprehod do naših mej. Kdor koli se skriva za tem imenom, se mora na poti do nas temeljito utruditi. To se bo zgodilo samo tako, da ga nadlegujejo na poti od prelazov do naših ožin. El ve, kaj počne pod prelazi.«

Malahid se zakrohota:

»Dokler bo kraljeval tisti kurbirski pijanec, pozabi na kaj takšnega. Višek zmage razuma v teh razmerah bo skupna obramba nekje na sredini kraljestva.«

Han prikima:

»Kot je v legendarnem eonu rekel Omir III, kralj Arimeje - pravi vojskovodja ne zmaga v bitki na svoji zemlji, temveč vojno drži čim dlje od svojih meja. Najlepša je zmaga, dosežena s tujo vojsko, s tujim denarjem, na tuji zemlji.«

Grof se glasno zasmeji:

»In ta modrost vojskovanja še vedno velja.«

Han se spogleda z Arijem in zadržano nadaljuje:

»Imam nekaj sumov glede nadaljevanja vojne. Basilea najbrž pripravlja večji udarec in čas izkorišča za zbiranje vojsk. Tam na vzhodu hladno koordinira svoje horde. Videl sem, kako zlahka so zmleli naše medreje. Na Sipini nisem videl nobene posebne strategije. Zaradi neumne kraljeve taktike sploh ni bila potrebna. Vse je opravil zgolj odlično odmerjen fizični udarec. Zmagala je najosnovnejša taktika, direkt na gobec. Basilea se zaveda – tako lahko uspe le enkrat. Ponovitev istega nima več upanja na uspeh. Zgolj neumni razume slučajno zmago svoje neumnosti kot rezultat modrosti. Naš nasprotnik pa gotovo ni neumen. Mene zmrazi ob misli, česa je zmožen naš nasprotnik glede na zbrano vojsko. Najbrž bo treba vpreči še kaj več od primerne gorjače. Oče, glede na tukajšnje stanje, v tej vojni ne moremo zmagati. Se zavedaš tega?«

Malahid se glasno zakrohota:

»Dragi sin, iz tebe bo nastal še velik grof Zeolije in mogoče še kaj več. Prstan bo rad objemal tvoj vladarski prst.«

Pridejo do velikih vrat Prestolnega mesta. Ponovno jih spremljajo prestrašeni, hladni pogledi naključnih zijal.

Malahid na hitro preleti slabo vzdrževan zid:

»Temu rečejo vstop v prestolno mesto.«

Han doda:

»To je nekakšna smešna kopija notranjih obročev Wendenburga.«

Grof ugotovi:

»Nobenega sprejema, ničesar. Še naše zastave niso dodali. Očitno si je Enrich vzel pravico, da Zeolsko grofijo naredi nepomembno. Slabo zanj. Najbrž temu pijancu še ni kanilo, kar je jasno poslednjemu otroku mesta, brez naše vojske ne more načrtovati niti pregona ubežnikov iz svoje osebne ječe. Koga bo poklical na branike kraljestva? Kmete Vzhoda ali trgovce iz Zunanjega mesta?« odmeva njegov glas.

»Zakaj smo sploh tukaj, če nisi prepričan o naši vlogi?« vpraša sin.

»Zadnje kar potrebujemo, je uničujoč razkol. Raje namesto hitrega sesutja kraljestva požrem kakšno drobno ponižanje. Nočem prehitrega navala orčjih hord na naše meje. Naj se zveri pred trkanjem na naša vrata vsaj malce zadržijo in se pozabavajo na teh širjavah. Kot sem že rekel, čim dlje,« previdno odvrne. Znajdejo se v Prestolnem krogu.

Malahid se v hipu popolnoma zresni. S srepim pogledom opazuje okolico s pozornostjo čuječne zveri. Tudi maloštevilno spremstvo se napne kot struna. Tlakovana cesta se zložno dviguje proti palači. Hiše na levi in desni so popolnoma enake. Tudi omet imajo enako zanemarjen. Mnoge od teh hiš so prazne. Svoje dni so bile namenjene tod živečim jamitom. Teh zdaj ni več. V njih biva precej manj številno in predvsem manj premožno osebje kraljeve palače. Lepše urejene so samo hiše višjih dvornih uradnikov. Slednje se skoraj vse postavljajo z lepo urejenimi fasadami in še lepšimi vrtovi. Han prekine mučno tišino:

»Palača je slabo zavarovana. Večina gardistov je končalo v nesrečnem pokolu. Z ulice pobrani nadomesti niso vredni beračevih cunj,« se razgleduje okoli sebe, »če je to največ, kar ima kraljevina,« ko s pogledom premeri ležerna gardista in poznavalsko nadaljuje, »potem se bo vzhodni kraljevič udobno sprehodil do naših mej.«

Han resno doda:

»Veliko bomo dosegli, če zadržimo prehiter razkroj. S pametnim razmeščanjem in načrtovanjem lahko številčno šibkejša vojska potolče precej močnejšega nasprotnika. Dober vojskovodja se vživi v sovražnikov um. Zmaga tisti, ki obvlada svoj način vojskovanja, ozemlje, kjer se bodo bíle bitke in vsili sovražniku svojo strategijo. Tako sovražnik nehote razgali svoje slabosti. Na njih potem pritisneš kot s soljo na odprto rano. Veliki vojskovodja je umetnik, a povprečen zgolj obrtnik. Kdor obvlada umetnost, je sposoben ustvarjanja veličastnih umetnin zmagoslavja. Obrtnik naredi zgolj obrtniški izdelek, včasih dober, včasih povprečen, a nikoli odličen. To je nauk Koalicijskih vojn.«

Malahid se znova nasmehne.

Moj sin postaja filozof vojskovanja.



Naslov bemeja hiše dedujejo ali kako drugače pridobijo moški nasledniki. Samo moški služijo vojsko in ta služba je pogoj za dedovanje plemenitega naslova. Izjema je Zeolija, kjer lahko vojsko služijo tudi ženske, čeprav ne morejo naslediti titule bemeja. Vsak bemej mora skrbeti za vojsko, zbrano na svojem fevdu. Medalar je dedna fevdalna kraljevina praktično ves čas svojega obstoja in ves ta čas vlada hiša Feowell. Kralj ima dvojno vlogo. Izhaja iz najmočnejše plemiške družine z največ vazali in v tej vlogi je fevdalni gospodar (bemej, šezek) svoje grofije (mabeja, vil. mabejea). Neposredno oblast ima zgolj v svoji grofiji. Nad drugimi grofijami in vojvodstvi nima nikakršne neposredne oblasti. Svojo precej ohlapno kraljevo oblast izvaja samo preko plemstva preostalih štirih velikih hiš. Zaradi takšne ureditve ima kralj precej manj realne oblasti od nekdanjega dednega grofa. To je koncesija, na katero je njegov močni in karizmatični prednik zlahka pristal, saj je vladal z neuradno osebno avtoriteto. Njegovi nasledniki niso podedovali karizme in avtoritete, ostala pa je ta ohlapna posredna oblast. Vsak vladar Velike hiše udobno vlada svojemu fevdu in opravlja tisto malo formalnih dolžnosti do osrednje kraljeve oblasti. Dokler ni na mejo prikorakala dovolj resna in otipljiva grožnja, je vse delovalo. Vsaka roka je vedno našla roko, ki jo je umila ...

Temni oblak grožnje se obesi nad vzhodno mejo in krvavo potrka na preddverje Medalarja. Sistem ohlapnih pogodbenih povezav je na hudi preizkušnji. Vsako enotno delovanje vseh velikih hiš, brez odločne neformalne avtoritete, zahteva mučna pogajanja. Ker se vlada po rodu in ne sposobnostih, so takšni dogovori običajno neučinkovita vezana trgovina.



Zbrane plemiče pričaka velika okrogla miza, bogato obložena z raznimi dobrotami. Okoli nje v udobnih stolih sedijo hesed malahidi in njihovi najpomembnejši vazali. Po tradiciji se plemski zbor odvije en mogos po kronanju. V danih okoliščinah dogodki zahtevajo takojšen zbor. Zaradi nujnosti zadev preskočijo večji del tradicionalnega klicanja, spoznavanja in ostalega utečenega protokola. Enrich se želi pokazati v skromnosti, kar je presenetljivo glede na njegovo dosedanje življenje. Malahid skrbno opazuje vse prisotne.

Kralj prekine bolj ali manj vljudna kramljanja:

»Gospoda, tukaj smo se zbrali zaradi nujne zadeve.«

Njegov malce visok in raskavi glas ne zveni nič kaj kraljevsko. Leva roka se mu brez običajnega šilca močne doze z vonjem po modrilcah rahlo trese, zato jo drži pod mizo. Na glavi mu manjka kar precej las, a preostalo naglavno kocinovje ima večinoma precej neurejeno. Vse oči so uprte v pregovorno neodločnega moža:

»Vsi se zavedamo grožnje našemu načinu življenja. Preklet naj bo, ker je končal življenje mojega cenjenega brata in mi na pleča zvalil to neprijetno breme. Hitro moramo ugotoviti, kaj nam storiti. Naši ukrepi morajo biti odločni, smeli in brez oklevanja. Sovražniku moramo pokazati svojo gorjačo. Basileju, Božanski osebnosti ali kakor koli se že imenuje tisti razbojniški poglavar, ne sme pokukati na naša bogata vzhodna polja. Vsi moramo sodelovati v usklajeni akciji, vsak v skladu s svojimi možnostmi. Ta vzhodna nadloga se tiče vsakega od nas. Že zdaj nas je preveč stalo.«

Vzame si predah. Svojo čašo modrosti je izpraznil. Takoj se oglasi razjarjen Tit Langer, sin Lina Langerja:

»Najprej se posvetimo vzroku poraza. Tu ni kaj veliko za modrovanje!« besno zarenči in prst usmeri v Hana Zeolskega, »reče se mu brezglavi beg Hana Zeolskega v družbi s še enim neodločnim nesposobnežem, Sagraškim posestnikom. Namesto napada v sovražnikov hrbet sta preprosto pobegnila in svojo strahopetnost imenovala organizirani umik. To se zgodi, če se brezkrvnega konjerejca imenuje za bemeja. Ta zgodba se mora enkrat za vselej dokončati!«

Tit je človek majhne rasti, še najbolj podoben prevelikemu škratu. V kito speti gosti lasje so značilnost plemstva Langrove dežele. Glasno mu prikima tudi šelgeac Quelverškega bemeja, Pandal III. Quelverški.

Malahid prišepne Hanu:

»Vidiš, zdaj se bosta pokazali kraljeva nemoč in njegova bridka neodločnost. Samo živcev ne izgubi, naj si dajo duška ti incestni črvojedi.«

Han prikima. Kralj molči. Oglasijo se tudi drugi, predvsem pripadniki plemstva Langerja, Quelverga in vzhodni vazali Feowella. Te hiše so že nekaj časa v tihem sporu s povezavo Zeolijo – Sagras. V ozadju je neka precej neumna zamera izpred nekaj generacij. Govorijo povprek, brez repa in glave in nihče ne ohladi vretja zmede s treznimi besedami. Kralj zgolj neprizadeto opazuje ta stampedo križnega govorjenja in nezainteresirano k ustom nese kelih vina. Na dušek ga mirno zvrne in strežaj mu natoči novega. Vajo hvaležno ponovi še trikrat in brezvoljno opazuje verbalno besnenje plemenite gospode. Nima ne volje, niti moči za resnejši poseg v brezplodno prerekanje. Dokler je čaša pred njim redno polnjena, ga prav nič ne briga besedni ravs okoli njega.

Malahid, Han in najpomembnejši vazal Zeolskih, Arij Landogar, molče opazujejo kraljevo pitje. Malahid tiho prišepne:

»Bebci nas blatijo, mimogrede se medsebojno pričkajo, a neodločni cepec se ga bo na mrtvo nalil. Temu moram narediti konec. Ko bo pijandura zlezel pod mizo, je igra zaključena.«

Han ponovno prikima in poišče meglen kraljev pogled. Plemski zbor vodi kralj in če se kralj ne oglasi, pač poteka po svoji poti. Tudi njegov koščeni majordom Henor Teoniss vse skupaj nemo opazuje. Obubožan pleidik nima pravice do poseganja v debate zemljiških gospodarjev.

Malahid počaka še nekaj minut, ko telo dvometraša grozeče skoči na noge in grmeče zarjove:

»Vi škrateljni! Govoričite in sodite o nečem, česar ne veste!«

Nekdo mu hoče vskočiti v besedo, a ga grobo prekine:

»Tišina! Dovolj ste blatili mojega sina, mojo deželo in moje ljudi! Kaj ste počeli v času nesreče pri Sipini? Kaj?« in vsi umolknejo. Zatem mirneje, skoraj prijazno navrže:

»Ždeli ste med nogami svojih priležnic in priležnikov! Podobni se najnižjim sužnjem in ne plemenitim gospodom. Pozabili ste na vse manire dvorne etike!« in znova grozeče izbruhne, »torej dovolj!«

Udari po mizi z vso silno močjo svoje mogočne pesti. Nekaj kozarcev se prevrne in ostali pribor presunljivo zažvenketa. Vsi v hipu utihnejo. S pogledom, polnim švigajočih strel besa, prestreli prisotne. Vsi se hipoma potuhnejo. Kralj sam zase nekaj šepetaje preklinja, saj se nanj zvrne sveže napolnjen kozarec. Njega namesto brezplodnega prerekanja jezi izguba čaše rujnega.

Ne ozira se na kraljevo kruljavo nerganje. Strogo nadaljuje:

»Verjemite mi, nočete me še bolj razkuriti,« in z jeznimi očmi šviga med obnemelimi plemiči. Vsi so zamrznili v položaju, v kakršnem jih je našla njegova jeza. Tiho in odločno nadaljuje:

»Moj sin ni pobegnil in nikogar ni silil k begu. Najbrž v svojih pijanih glavah ne ločite taraga od desetih medrej. Šelgeac Zeolije je imel nalogo, naj se domov vrne živ in zdrav. S svojim treznim odnosom in spoštovanjem očetove volje je preživelim omogočil organiziran umik. Rešil je dve konjeniški medreji, saj bi brez njegovega opozorila gotovo padli v past. Brez njega bi zdaj namesto vašega, pokopaliških kurb vrednega prerekanja, poslušal korake basilejine vojske. Han je pustil sovražnika v negotovosti. Med umikom je dal požgati vse, kar je uporabnega od Sipin do prelaza,« in globoko zajame sapo:

»Posvetimo se še porazu! Nehajte se slepiti! Za pokol je krivo izključno zgrešeno načrtovanje, povezano z neverjetnim podcenjevanjem sovražnikove sile. Žalostna katastrofa je posledica ignoriranja podatkov sagraških izvidnikov in neupoštevanja osnovnih pravil vojskovanja. Napad strnjenih falang, brez lokostrelcev in konjeniške podpore, se sploh ni mogel drugače končati, kot se je, s popolnim porazom. Vbijte si v svoje trde betice, ni kriv Han, temveč neverjetno malomarna priprava v navezi z neverjetno idiotsko lahkomiselnostjo! Kateri cepec bo prečkal reko pred nosom sovražnika?« in ostro dvigne bučno odmevajoč glas, »ako bi plemenita Han in Leot napadala orčjo vojsko, ne bi zmogla s svojo peščico vojske spremeniti izida bitke. Kraljevič, kdor že vlada vzhodnjaški vojski, se zaveda svoje zmage. Dobro ve, zmage ni dosegel s prefinjeno taktiko, temveč z dobro odmerjeno brco v nespretno postavljenega nasprotnika. V bitki ni zmagal basilea, temveč so jo izgubile lahkomiselne neumnosti naših mahibov. Če uporabim besede svojega sina, sovražnik je opravil povprečno obrtniško delo samo zaradi naših neumnosti. A to je mimo,« stiša glas in tiho nadaljuje, »prekinimo debato o krivdi, temveč se iz storjenih napak raje česa naučimo. V prihodnosti ne smemo izpasti slabši od vajencev. Prisilimo basileo, naj pokaže vse, kar zmore! Na svojih ravnicah, če do tega pride, ga pričakajmo čisto drugače! Ne smemo mu dovoliti, da je dovolj samo drobna obrtniška veščina. Zaradi umetnine mojega sina zdaj okleva in brusi kremplje. Dopolnjuje svojo vojsko in jo pripravlja za naskok. Namesto obtoževanja se raje vprašajte, kaj ste dosegli v tem mogosu? Koliko sveže vojske ste pripravili?« zaključi in sede. Vsi nemo bolščijo v njegovo mogočno postavo.

Vmeša se do zdaj molčeči dvorni upravnik majordom Teoniss:

»Oprosti dragi Zeolski bemej, mladega Tita in druge je verjetno malce zaneslo z nespretnim postavljanjem nepotrebnih sodb. Naj mu bo oproščena mladostna zaletavost. Pustimo to za sabo, raje najdimo dogovor za skupno akcijo, za skupen napor. Vse drugo je izguba časa.«

S svojimi koščenimi rokami, udrtimi ličnicami in okorno zibajočo hojo ga v mraku zlahka zamenjaš z goblinom. Glede tega kroži kar nekaj zabavnih zgodbic.

Malahid se spogleda s starcem in se hitro pomiri:

»Prav imaš. Ta svet ni sklican za medsebojno obtoževanje in to naj velja za vse. To je zadnje, kar potrebujemo. Dragi prijatelj, razgrni nam načrte! Gotovo imaš kaj v mislih.«

Zaveda se, da z vzkipljivostjo ne more prispevati k rešitvi težav. Dobro pozna Henorjeve sposobnosti. Stari pleidik je edini razumen človek v kraljevi bližini. Sicer mu manjka intelektualne ostrine, a tovrstno pomanjkanje obilno nadomešča s sistematičnostjo, redom in filigranskim občutkom za podrobnosti.

Henor leno prikima, z brezizraznimi jeklenimi očmi preleti zbrano plemstvo, in dolgočasno odvrne:

»Sovražnika moramo uničiti, preden potrka na naša mestna vrata. To je menda vsem dovolj jasno.«

Vsi molče zrejo v njegov koščeni obraz, zato nadaljuje:

»Imamo štiri možnosti. Vse možnosti zahtevajo od nas napore,« in dvigne v zrak tri prste ter jih sklene v pest. Zatem iztegne palec in pomaha z njim:

»Prva in vsaj meni osebno najljubša je,« se ledeno nasmehne, »s sovražnikom v najkrajšem možnem času opravimo sami. Hitro zberimo potrebno vojsko. Vsak bemej naj prispeva svoj delež. Še preden se horde živali razlijejo po plodni ravnici, udarimo preko prelaza. Pogoj za to je samo en!« poudari besedo in vzdihne, »vsak bemej mora nemudoma zbrati vojsko in jo v pospešenem maršu poslati na zbirna mesta pod prelazi. Časa za junaško pesnjenje nimamo. Vsak izgubljeni dan je sovražniku podarjen. To je prva, meni osebno najljubša opcija. Žal pa je v danem trenutku, ob danih razmerjih sil, najtežje izvedljiva.«

Iztegne palec in kazalec:

»Obravnavajmo še verjetno možnost, če nam spodleti pri pravočasnem zboru. Torej drugo,« dvigne še kazalec, »kaj lahko storimo, če nas sovražnik prehiti in nas naskoči, preden se zberemo? Torej razmislimo tudi o tej, za nas bistveno manj ugodni možnosti,« naredi premor, zajame sapo in na svoj dolgočasni način nadaljuje, »resno razmislimo o aktivni obrambi nekje na Ravnici. Vsako dodatno zavlačevanje pomeni manj možnosti za uspeh. Globlje, kot se bo orčja pest zarila v naše riti, bolj bo bolelo! Torej se pripravimo tudi na vojskovanje na svoji dragoceni Ravnici.«

Vsi molčijo. Oči so uprte v moža z dvignjenim palcem. Oglasi se Tit Langer in nestrpno prekine tišino:

»Kaj ostaja še več možnosti?«

Teoniss ga strogo prebode in dvigne še sredinec:

»Plemeniti bemeji, dolžan sem predstaviti vse možnosti. Naj nadaljujem. Tretja možnost je po mojem mnenju še manj ugodna. Ima vsaj dve pomanjkljivosti. Njena izvedba ni popolnoma odvisna od nas in, kot drugo, zahteva določene koncesije v našo škodo,« in hitro premeri vse prisotne. Kolikor zmore, dvigne glas in odločno nadaljuje:

»Cesar Shedanije nam je dolžan uslugo. Enrich naj s patentom zaprosi Leona za pomoč in skupaj zbijmo orčje čekane tja, kamor sodijo. Osebno nisem naklonjen tej opciji, vendar sem jo dolžan omeniti.«

Po krajšem premoru ponovno preleti omizje s svojim neizrazitim srepim pogledom in dvigne stisnjeno pest. Molk leže na omizje. Priplazi se duh morečega pričakovanja. Trpko doda:

»Obstaja pa še ena možnost, saj sem omenil štiri možnosti,« in vse znova prestreli z mračnim pogledom, »ob pomisli na to, kar vam moram ponuditi zgolj zaradi mirne vesti, me grabijo krči v želodcu,« in zajame sapo. Vsi molče čakajo na njegove besede. Končno tiho reče:

»Ta odvratna opcija predvideva sledeče,« vzdihne in skoraj grozeče nadaljuje, »ne skočite pokonci, kar bom rekel. Pošljimo kraljeviču, Basileju ali kdor koli že vlada orčjim hordam, kurirja z mirovno pobudo. Poskusimo ta spor rešiti na miren način. Mogoče za konec vojne ne bo zahteval predragih koncesij. Najbrž se lahko odpovemo ozemlju na drugi strani prelazov, saj so že izgubljena,« in se sreča z Malahidovim jeznim pogledom, odkima, zamahne z roko in resno pribije, »ta zadnja možnost je nekaj, v kar bi privolil samo na kraljev in vaš soglasni ukaz. Sam zanj ne storim niti za mušji pljunek.«

Vsi še kar molčijo. Vse oči so uprte v koščenega uradnika. Nihče ne polaga pozornosti na kraljevo nerazločno momljanje. Komu mar za tegobe omamljene pijandure?

Teoniss ponovno zajame sapo in stisne roko v pest:

»Osnutek je preprost,« vse premeri in nadaljuje, »pod prelazi zberemo vojsko v mogosu in pol, še pred koncem sezone. Glede na moč sovražnikove vojske in prikazano veščino mora vsak bemej prispevati vsaj dve medreji lemikov in dve medreji mašagov. Kdor nima dovolj vojske, naj povrne stroške tistemu, ki vojsko ima. Šestnajst medrej je najmanjša možna sila za uspeh. Vse, kar je manj, vnaša v ta načrt preveč nejasnosti.«

Takoj v besedo živčno vskoči Lin Langer:

»Hej, počasi! Kje naj tako hitro dobim toliko vojske in kdo jo bo opremil?« Niti konča ne dobro, se oglasi tudi Paulis Quelverški:

»Se spoštovani gospodar Teoniss zavedate, koliko napora in zlatnikov predstavlja zbiranje takšne vojske? V tako kratkem času, zlasti ne pred jesensko žetvijo, ne morem zbrati teh štirih medrej! Preveč zahtevate. Kdo bo pobral pridelek, če bodo moški v vojski? Ženske? Bi vi poslali svojo ženo na polje? Ampak vi tega ne veste, saj ga še niste namočili v žensko. Naj zabavo plača tisti, ki si jo je izmislil!« in jezno ošvrkne Arija.

Henor presliši neokusno opazko in ledeno pribije:

»Najbrž vam ni jasna resnost položaja. Brez predlagane akcije ne bo nobene žetve. Edino žetev bo imel sovražnik s svojimi orki. Na ražnju ne bo delal razlik med moškimi in ženskimi. Pravzaprav orkom na ražnju najbolj teknejo dojenčki. Kaj namenijo plodnim ženskam, vam raje ne povem, ker je to preveč za vaša nežna ušeska,« in njegov hladni glas se zareže v prisotne, »verjemite, delo žensk pri žetvi ni vaš največji problem. V prihajajoči vojni ne bo šlo zgolj za ozemlje ali nekaj kašč žita, temveč gre za golo preživetje. Žal smo izgubili veliko dragocenih medrej in s tem se moramo sprijazniti. Doživeli samo poraz v bitki. To nam ne sme vzeti bojevitosti. Vojna za Medalar se šele začenja. Sovražnik je nakazal totalno vojno brez viteštva. Ne gre za čast, gre za pravico do nasledstva Kadešaha. Preživela bo samo ena stran, druga bo izginila izpred božjih obličij. Vse napore moramo vložiti v preživetje svoje strani,« dvigne piskajoč glas in mračno doda, »v nasprotnem nas čaka usoda pozabe.«

Malahid mirno doda:

»Zeolska grofija bo prispevala svoj delež na dogovorjeno lokacijo in še dodatno vojsko v skladu s cenikom. Ker smo velikodušni, bomo na dan zbora prišli s tremi poklicnimi in tremi sklicnimi medrejami,« zajame sapo in ledeno pribije, »seveda bomo vojsko premaknili na izhodišče, ko boste tudi preostali plemeniti bemeji sledili našemu zgledu,« in tiho doda, »primerna bojna medreja tabori pred mestnimi vrati. Lahko jo takoj pošljem na vzhod. Potrebujem samo vaše patente za prehod. V tednu dni lahko pošljem še pet polno opremljenih medrej. Dve od teh bosta konjeniški, a dve bosta opremljeni z oblegovalno tehniko. Potrebujem samo zborno mesto in potrebne patente. Takoj sem pripravljen podpisati obvezujoč patent in ga zapečatiti s svojim prstanom.« Dvigne pest s kopijo svojega legendarnega vladarskega prstana:

»Seveda podobno velja za vse. Vsakdo mora vložiti ustrezno vojsko ali primeren kup zlatnikov. Lahko se dogovorimo za drugačno razmerje prispevkov v škodo moje mabeje, a potem v skladu s patentom o sorazmernosti zahtevam vso odgovornost in pristojnost za izvedbo bojnega načrta. Na koncu pa seveda pričakujem tudi ustrezen delež plena in zemlje,« in prekine ponovno začeto prerekanje.

Zaveda se - poleg kraljeve hiše ima samo Zeolija dovolj vojske za izpolnitev predlaganega načrta. Vsi ostali morajo najprej izvesti dolgotrajno mobilizacijo v času jesenske žetve ali s stisnjenimi zobmi najeti pripravljene medreje. V vsakem primeru jih bo ta vojna izčrpala. Kralj med dvema kozarcema vina z močno alkoholno noto v glasu neodločno zamomlja:

»Moramo zbrati, karkoli je že potrebno. Moj zvesti služabnik je navedel svojo oceno potreb. Verjetno od cenkanje ni koristi. Verjamem Henorjevim besedam. Moj pokojni brat mi je zapustil same probleme. Preden si spet športno skočite v lase,« poplakne grlo z vinom in še tišje nadaljuje, »dajmo malce razumno, kako naj rečem,« zvrne kozarec in zmedeno zapiska, »moj služabnik ima rad malce rezerve. Sagras recimo sploh ni prisoten, saj so ga pojedli orki,« se malce zasmeji in z rokami se komaj ujame na rob mize. Alkoholni hlapi že delujejo:

»Paulis in Lin, ne bodita taka škrta, a ti Malahid, bodi malce skromnejši pri financah.«

Malahid že hoče nekaj reči, a mu Han prišepne:

»Pusti pijanduro. Saj ga vidiš. Kmalu bo padel pod mizo in se pokozlal.«

Malahid prikima in kralj nadaljuje z vse bolj zapletajočim jezikom:

»Feowell bo dal dve konjeniški na konjih, pa dve kmetavzarski. Za tri zlatnike na glavo dam pešake, za dva dodatna zlatnika pa še konja. Na tržnico torej dajem medrejo pešakov, dve medreji kmetavzarjev in kakšnih dva tisoč konj. Tudi ti bi lahko ponudil takšno tarifo. V teh časih, ko gre za naš obstoj, si lahko dovolimo malce nižje cene. Pol svoje ponudbe dajem na kredo, lahko plačate tudi z devicami, devičniki, konji, žitom, sužnji ali ozemljem. Izberite sami, presenetite me,« mu glas zastane, a ga z novim požirkom požene v tek, »če je radodaren večno plemeniti pokončni Malahid, grem z radodarnostjo do konca. Drugi se zmenite za preostanek in,« znova prekinitev zaradi žeje, »svoje kurbirske ženščine boste morali nagnati, naj poleg valjanja po skednjih z vašimi smrdljivimi služabniki počno še kaj drugega.«

V dvorani završi. Kralj znova zvrne čašo, služabnik mu nalije novo. Zamahne z roko. Prevrne kozarec. Nekaj zamomlja in nadaljuje s svojim govorjenjem:

»Dragi moji, ne zanima me, kako boste na kup zbobnali vojaštvo, a ga boste morali. Med klanjem orkov vam niče ne bo pokradel kamre in nategnil vaših skurbanih ženščin. Ljubček moj,« udari uradnika med lopaticama, da se kar strese, »kar zmeni se z druščino, kje in kako!«

Henor stisne ustnice, prikima in ponovno vstane. Bliskovito zbrane ošvrkne s srepim pogledom. S kretnjo utiša rojevajoče se prerekanje:

»Oprostimo njegovemu veličanstvu za malce nerodno izbiro besed,« in se posveti načrtu, »Arij je za zbirališče izbral Leng. To je primerno mesto, saj je dovolj globoko na ravnici za primer neprijetnega presenečenja in omogoča enako hitre premike proti vsem trem prelazom. Tam se bomo dogovorili o nadaljevanju kampanj.«

Ponovno spretno obrne kraljeve ne ravno plemenite besede. Takoj se vmeša Tit:

»Pozabili smo na Leota Sagraškega,« in navrže, »njemu najbrž najbolj gori pod ritjo. Zanj mora veljati enako.«

Na Sagraškega posestnika so kar pozabili, saj ni bil med povabljenimi za ta zbor. Posestvo je najmanjša grofija. Posestniku že vsaj pet stoletij niso priznavali statusa velike hiše. Mejna grofija ima že od nekdaj najmanj prebivalstva in plodne zemlje. Zadnji dogodki so jo pahnili na rob preživetja.

Nekdo vzklikne:

»Tako je! Sagras je najbolj ogrožena dežela in orki tam plenijo! Mogoče so oni krivi, da so šli nad nas. Najbrž so jih izzivali!«

Ponovno se vname križno kričanje. Plemski svet se hitro pogrezne v novo močvirje neplodnega prerekanja, ki je že velikokrat ohromilo vsakršno razumno odločanje. Malahid nekaj časa posluša to bizarno tekmovanje v blatenju Leota in njegove maloštevilne vojske. Slednja je, zaradi padca Ningeje in ostalih ravninskih naselij, popolnoma zdesetkana. Malahid se jasno zaveda vojaške nepomembnosti najvzhodnejše grofije. V vojni takšnega obsega s preostankom svoje vojske nima nobene omembe vredne vloge. Vsa njegova vojska je izgorela v neenakem boju za zahodni rob Vzhodne ravnice. Od Sagrasa je ostalo nekaj nepovezanih zaplat težko dostopnih gorskih dolin. Ponovno besno udari po mizi. Kozarci poskočijo. Vsi umolknejo.

»Draga gospoda, to vaše skupinsko drkanje nad kozjo ritjo ne vodi nikamor! Sagraško posestvo nima niti poštene falange ali taraga. Vse, kar so imeli, so pokurili, ko ste se vi čohali po jajcih. Tam so mnoga leta krvaveli za varnost vaših nehvaležnih gnezd in zdaj so končno izgoreli, skoraj izginili. Sovražnik jih je dobesedno odplaknil s plodne ravnice. In vi? Tako jim vračate? El naj vam iz devic naredi vlačuge in v vaše plemenite žene položi seme brezkrvnih pankrtov!« zažuga s pestjo in besno zagrmi nad prisotne, »brez našega odločnega in naglega odgovora bo Sagras kmalu zgolj pokopališče. Te vaše neumnosti so vredne rezanja jezikov. Takšnega nehvaležnega barabinstva, kot ste ga pokazali, ne najdete niti v med brezkrvnimi hlapci konjskih dekel. Še najnižji med njimi so za vas plemeniti gospodje. Namesto tekmovanja, kdo po velikodušno poplačal njegov delež, ste pokazali podlost, vredno liberosa zastopniške pisarne. Zeolija bo znova pokazala svojo veličino! Za Sagras bomo dodali poklicno in sklicno medrejo in plemeniti Leot bo v boj jezdil poleg mene,« dvigne glas, ob katerem vsem zaledeni kri v žilah. Po nekaj trenutkih tišine se oglasi kralj:

»Dragi prijatelj, namesto takšnega dvigovanja glasu in zmerjanja raje zvrni nekaj kozarcev, da ne boš tako napet. Patent velja za vse ...« in utihne, ko se mu na uho prisloni Henor. Ta se dobro zaveda politične kočljivosti Malahidove ponudbe:

»Na prigovarjanje nekaterih bemejev niste povabili Posestnika, zato je najmodrejše, da zdaj rešite to zagato.«

Kralj vse premeri z utrujenim in od pijače motnim pogledom in neodločno nadaljuje:

»Nehajmo s ... Sagrasom. Tistih nekaj ... kmetov in kmetic pod slamnjačah ... vredno. Malahid, ... razmeta... vojske, ... Leot naj jezdi ... tebe. Spremljevalce si ... sam izbiraš. Vem ... ne...,« se znova zamaje. Med tihim preklinjanjem prevrne kozarec in komaj razumljivo nadaljuje:

»Danes ... ne bomo ... pameti. Vaši ... bodo v skladu z običajem ... Dvoru ... pripravi ... predloga za ... akcije. Upr... Teoniss ... formalno ...vor... Ne ... krič... v ... sobi.«

Kralj se sesede, dvigne kozarec, a mu zdrsne iz rok. Služabnik ga je moral zadržati, sicer bi se zvrnil na tla. Besedo prevzame Henor:

»Torej prekinimo nepotrebno in brezplodno prerekanje. Naj povzamem besede njegovega veličanstva. V skladu z običajem bo Dvor pripravil predlog izvedbe. Poslali ga bomo vsem udeleženim. Saj dobro veste, kako to poteka. Kakor hitro bo narejen kompromisni čistopis, bo njegovo veličanstvo ponovno sklicalo ta Zbor. Torej pohitimo in se lotimo dela.«

To je druga beseda za čim prej izginite izpred mojih oči.

Hana prešine.

Stvar je namerno razvlekel, da spere s sebe še tisto malo odgovornosti, ki je ni preložil na upravnikova ramena. Kompromisni čistopis je drug izraz za odlašanje. Najbrž še čez dva mogosa ne bo zbora.

Malahid znova skoči na noge. S srepim, pravzaprav grozečim pogledom prebada vse prisotne. Ti so se najbrž vsaj malo ustrašili njegove mogočne pojave. V njem narašča bes:

»Upam, da vi, krdelo prizadetih ovc, razumete moje besede! Cenik poznate, predlog je tu, zame je konec pogajanja! Kar sami se zmenite, kdo ga bo komu vtikal in kako! Mene zanima natančen kraj in dan zbora. Zahtevam samo ustrezne kraljeve patente. Natančno na zahtevan dan in kraj bo prikorakalo osem medrej. Drugo me ne zanima! Zeolija vedno spoštuje dogovore in tudi tokrat bo tako! Do takrat bo naša vojska skrbela predvsem za meje Zeolije!« ponovno dvigne glas in prisotne ošvrkne z mračnim pogledom izpod nagubanega čela. Z Linom in Paulisom si izmenjujejo ostre poglede. Roke že sežejo proti praznim nožnicam od mečev. Henor poskusi zmanjšati nastalo napetost:

»Dragi bemeji, saj smo dogovorjeni.«

Malahid sikne skozi zobe:

»Vsekakor,« in tiho doda, »kraljev poziv za vojno velja za vse enako, saj vsi enako plačujemo kraljevi davek. Dokler na moj dvor ne prispe ustrezno pismo s kraljevim podpisom, pečatom in patenti, ne mislim več izgubljati časa. Torej nimam tu več kaj početi!«

Namigne Hanu in Ariju, ter skupaj zapustijo zborovanje. Vse zadrži na stolih njegov mogočni glas. Globoko v sebi so se strinjali z njim in to jih je najbrž najbolj bolelo. On je vladar bogate Zeolije, njegov vladarski prstan je del davnih legend in on je dedni naslednik, če izumre moška linija Feowellov. Če že ne zaradi drugega, predstavlja osem ponujenih medrej najmanj osem razlogov za izogibanje večjim sporom z Zeolijo.

Vrata se treskoma zaprejo in prekaljeni Henor spretno prekine zbor:

»Dragi velikaši, plemeniti gospodje, zdaj ni čas za razprtije. Še preden boste doma, vas bo našlo kraljevo patentno pismo.«



Zeolci v poznem mraku zapustijo Notranje mesto. Malahid mrko zre predse. Vse skupaj ga je navdajalo z nelagodjem. Tudi Han ob njem molči. Nikomur ni za pogovor. Najedli so se slabih in zelo slabih novic. Mestni pahadi nimajo nobenega dela z zagotavljanjem prehoda, saj so ceste prazne. Čez nekaj časa, že blizu sveže postavljenega pohodnega tabora svoje medreje, Malahid prekine mučen molk:

»Vidiš, seznanil si se s politiko, spletkami, kurbiščem in nesposobnostjo. O tem kreditu ne sme nihče spregovoriti brez mojega dovoljenja! Nihče!« in oba plemiča prikimata. Zatem reče:

»Enrich je šibka pijandura brez poguma. Ves čas se je nacejal in si tako nabiral lažni pogum. Nima avtoritete za preprost kraljevski patent za zbor vojske. Čeprav ima v primeru vojne vso pravico za sklic vsega, kar lahko pomaga v vojni, on tega ne bo storil. Ker noče sprejeti nobene odgovornosti, se bo skrival za lažnim iskanja kompromisnega dogovora. Njegova največja odgovornost je skrb za poln kozarec in voljno mednožje, ko se zvrne v posteljo. Kralj je nepričakovano postal po rodu. Bliža se petemu desetletju. Po svoje bi mi odgovarjalo, da ostane brez potomca, vendar tega ne smem javno pokazati. Najti mu moram užitno in plodno ženo. Smili se mi tista, ki bo morala sprejeti to breme. Zeolci ne bomo prvi kršili patenta o vzajemni dednosti. Zdaj nas čaka važnejša stvar,« in se spogleda s svojim sinom. Ta trpko prikima in konča stavek na konici gospodarjevega jezika:

»Ta vojna in priprave nanjo. Ne smemo se predati brezplodnemu čakanju na kraljeve patente. Kralj bo k vsakemu od bemejev poslal dvornega kurirja in do neskončnosti poizvedoval za stališči, ter tako zavlačeval s sprejetjem odgovornosti za odločitev. Ves čas podrobnosti o kampanji prelagal na nesrečnega Henorja. Na vsak način bo hotel s sebe sprati vsak kanček odločanja in odgovornosti. Iz dna srca sovraži odločitve izven kroga ženskih mednožij in pijače. Stvar se bo zavlekla vse do trenutka, ko bo prepozno. Basilea bo s pomočjo ovaduhov na zemlji in v zraku hitro dojel svojo premoč. Ne bo več okleval. Bliskovito in silovito bo udaril proti zahodu.«

Malahid stisne ustnice in se spogleda s spremljevalci in poišče Arijev trd pogled:

»Zanesti se bomo morali samo na svoje sile. Zjutraj boš odpotoval z mojim patentom o popolni mobilizaciji celotne sklicne in ozadne vojske. Delovanje celotne mabeje se mora podrediti totalni vojni na ožinah. Če ima sovražnik dovolj podatkov o tukajšnjem dogajanju, se verjetno ne pripravlja na dolgotrajno vojskovanje, temveč vse podreja hitrosti in natančnosti. V tem primeru se čas za priprave izteče že čez kak mogos. Do takrat ne bo pripravljen niti osnutek čistopisa kompromisnega dogovora, kot temu reče pijani idiot, kaj šele operativna vojska. Prihaja tudi čas za unovčenje mojih poznanstev in zvez. Moji sokoli bodo še danes vzleteli.«

Arij prikima:

»Gospod, vaše želje so zame ukaz. Zjutraj ob zori bom s spremstvom pripravljen za pot na zahod.«

Skupina pride do vhoda v tabor. Poveljnik straže strumno pozdravi in poroča:

»Gospodar, kraljeva vojska na obzidju je precej živčna ob naši prisotnosti. Celo na ulicah Zunanjega mesta je neobičajno veliko pahadov. Prepovedali smo vstopanje ali zapuščanje tabora brez izrecnega dovoljenja. Domači trgovci, mešetarji, hotnice in hotniki so precej besni zaradi zaprtih vrat tabora. Kakšni so vaši ukazi za to noč?«

Malahid se spogleda s Hanom in Arijem:

»S svojo aktivno pozornostjo opravljate dobro delo. Vendar pa zaradi dobrih odnosov z županom ter velikimi trgovci in obrtniki ne smemo zapreti tabora. Meščanom in meščankam z dovoljenji za delo dovolite vstop. Samo oči dobro napnite in na vhodih podvojite straže. Mojo odločitev sporočite županu in mu pripišite zasluge za zmanjšanje napetosti, ki je ni zakuhal nihče od nas. Debelinko mora še naprej, zlasti v teh burnih časih, ostati naš zaupnik. Zaupanje si tukaj lahko plačamo samo s poslom. Redko kdaj tabori enota, večja od taraga, zato naj obilno služijo. Mogoče bo kdaj prišel dan unovčenja uslug. Popazite samo na nepridiprave. Izgredov res ne potrebujemo. To je vse.«

»Razumem,« strumno odzdravi in straža pri glavnih vratih se postavi v pozdravne vrste. Malahid se zaveda svoje moči. Vse ostale bemeje je že od nekdaj malce strah Zeolske vojske. Zeolska grofija edina redno plačuje kraljevi davek, zato lahko zeolski bemej po potrebi čez kraljeve posesti potuje kar s celo medrejo.

Znotraj lesenega obzidja, v kosih ga zaledni tarag vedno nosi s sabo, so v vrste postavljeni šotori lemikov in improvizirani hlevi za konje. Kopja stotnij in šeledin so zložena v kopice. Na sredini tabora so okoli visoko dvignjenih zastav in muzuka medreje šotori jamitov taragov, mahiba medreje in njegovega isitaha (štaba). Največji in najlepši je osrednji grofov osebni šotor. Najživahnejši del tabora pa je na njegovem obrobju. Tam so preprosta pokrita omizja, imenovana »družabni šotori«. Zeolsko bojno medrejo vedno spremljajo namenski rokodelci, ti med taborjenjem svoje usluge za ugodno ceno ponudijo tudi domačinom. Zeolci so znani kot odlični kovači, krovci, tesarji, kopitarji in ranocelniki. Zaradi občutka za posel vedno urno vzpostavijo prisrčne poslovne odnose. Vsekakor posel poteka tudi v obratni smeri. Svobodni obrtniki, to so ljudje z osebnim dovoljenjem za delo, imajo ob prihodu Zeolcev bogat poslovni izplen. Župan venomer poudarja, dobri poslovni odnosi so temeljni pogoj za dobro sožitje.

Posel mora biti opravljen. Zlatniki se morajo pretakati, je temeljna filozofija Zunanjega mesta. Posel je edina resnična filozofija preživetja. Zlatnik je edina valuta z zvestim jamstvom.

Jutranja zarja razganja temo noči. Han stopi pred šotor in se potopi v svoje misli.

Temna pozornost basilea je uprta v bogato ravnico izpod Vidalskih vrat. In mogoče te oči ne bodo pozorne na revne kmete na v visokih dolinah in zatrepih, stisnjenih med mogočne kamnite zidove visokih gora. Posadka trdnjave na prelazu ne bo mogla ustaviti navala hord. Obe mogočni trdnjavi, povezani z veličastnim utrjenim mostom, je skoraj nemogoče zasesti. V cesarskih časih je posadko tvorila poldruga medreja s potrebnimi sredstvi za uspešno zajezitev prodora čez ozek prehod, izklesan z vodami Južnega Vidala. Zdajšnja posadka ni sposobna resnega boja. Debeli zidovi bodo odvrnili napadalce od dolgotrajnega obleganja. A noben priseben poveljnik se ne bo ukvarjal z zasedbo trdnjav. Maloštevilni in neprimerno opremljeni posadki obeh trdnjavskih stolpov ne moreta nikogar uspešno ovirati pri prehodu skozi Vidalsko tesen. Vsak pametni plemič se mora tega zavedati. Žal si vsi zatiskajo oči pred slabostmi betežnih branikov dežele. Mogočne trdnjave so podobne umirajočemu orjaškemu južnemu levu s polomljenimi zobmi in obrabljenimi kremplji. Sicer je videti mogočen in nevaren, vendar ne more ogroziti niti mrhovinarjev, ki že kljuvajo njegov otepajoči rep. Čas nikakor ni več na strani Medalarja. Nihče se tega noče zavedati. Sovražnik bo udaril naravnost. Po najkrajši poti se bo zaril v naše dežele kot šotorski klin na mehko zemljo.



Nemrtvi lord Seth Ureus v tišini kleči pred zlatim oltarjem. Nekaj mrmra. Njegov glas je pest koncentrirane moči volje po prevladi, strahotne volje po vladanju nad življenjem. On je viharni kerkeš, esenca udarne silnosti zatabov. Njegova volja je pest Elejlinega naklepa. Odvratnih besed iz njegovih nemrtvih glasilk ne zmore poslušati noben smrtnik brez blagoslova Elejle. Iznad umetelno oblikovanega tabernaklja se začne zgoščevati sivkasta meglica. Dim so ustvarile štiri sveče štirih strani neba, štirih polov življenjske energije. Meglice zasijejo in se oblikujejo v podobo v belo kuto oblečene postave. Lord skloni glavo:

»Pozdravljam vas, o Božanska Osebnost, Elejla iznad in izpod vod Abadona! Kaj ukazuje Vaša vzvišena vsečasnost?«

»Meašika Aleja je na pomembni nalogi. Zatorej je breme moje volje prešlo na tvojo pokorno dušo Megšelema. Prišel je čas za prikaz moči resnične Volje! Združi vse vojske svojih misli in zakorakaj nad bedne brezbožnike. Z jekleno močjo orkov, zvitega biča kačjeglavcev in neprebojno smelostjo Hendvejev uniči vse, kar se ne podredi moji Volji! Tvoj udarec bo udarec žetvenega srpa. Udari s poljubom črne smrtnice!« se vanj zareže glas Božanstva. Ta božanski glas ga je obudil iz smrtnega sna med življenjem in smrtjo v temnem oblaku Moloha. Oči megličaste postave bledo rdeče zažarijo:

»Moja meašika bo z ljubko milino spremljala tvojo jekleno pest. Voljne bo sprejela v moj objem, a neverne naj polomi tvoje jeklo. Daruj mi žetev, vredno veličine!« zasika in strahovita moč prestreli um mogočnega lorda med življenjem in smrtjo. In v srž zavesti se mu zarije trepetanje Megšelema. Napolni ga z novo močjo. On je navkljub svoji strahotni veličastnosti zgolj služabnik Volje, sijoče iz krhkega telesa Božanske osebnosti. Njegova mogota služi absolutnemu in temu je absolutno brezpogojno pokoren. Svojemu bogu in njegovim čudovitim etirjem je brezmejno hvaležen za novo življenje, kamor ga je obudila čudovita čarovnija.





6. Knjiga


Boris se najprej prepriča, da ga nihče ne bo motil, zatem predse svečano postavi Knjigo. Samo pogladi papirnat ovoj iz prastarih porumenelih časopisov. Tedaj zabrni mobi. Pograbi ga in pogleda na zaslon, kjer utripa neznana številka brez običajne slike. Čudno, danes skoraj nihče ne uporablja zgolj glasovne povezave. Pritisne na gumb za vzpostavitev zveze:

»Ja, halo?«

»Živijo! Te motim?« prepozna Mojčin glas, poln jeze:

»Zakaj si bil tako ignorantski?«

Kaj ji je? Kaj sem ji storil? Kateri ugli šit jo je štrafal?

»Kje? Kdaj?« dvigne glas. Naval Mojčinega gneva ga najde popolnoma nepripravljenega. Iz nje vrejo besede:

»V knjižnici! Vem, kdaj me kdo zaničevalno zija. Tisti tvoj vzvišen pogled. Misliš, zdaj si v A razredu, jaz v G in sem dobra samo za drgnjenje tiča med joške. Vem, kdaj me kdo opazuje samo s hormoni! Vem!« skoraj kriči z njemu nepoznano barvo glasu. To ni Mojca, kakršno pozna. Tiho vpraša:

»Lepo povej, kaj je narobe?«

Mojca ima nov mobi brez videa. Ni mi poslala številke, kar je do zdaj še vedno storila.

Vanj udari rezki glas gneva:

»Saj sam veš,« in za trenutek umolkne. Zasliši, kako je požrla slino. Takoj nadaljuje z obtožujočim glasom, pokrivalom neizmernega strahu:

»Sandra ima prav! A pomeni aroganco. Vsak dobi svoje takrat, ko ga udarec najbolj boli. Res si samo junfer, furajoč svoj fukalni safr!« in prekine zvezo.

Spomni se besed iz verouka:

»Sovraži in osovražen boš. Namesto ljubezni boš delil, iskal in na koncu tudi dobil samo sovraštvo. Postal boš suženj bolečine.«

Kaj je narobe z Mojco? Nikol ni sovražila. Glas se ji zatika od strahu pred demoni, s katerimi jo je zastrupila tista ponorela nedojebanka. Na zasejano sovraštvo odgovarja z zlobno jezo. Namesto soočenja s strahovi se je prepustila vodenju tem strahovom zlobe.

Kaj sem jim storil tako žalega?

Odkima z glavo, saj želi pregnati neprijetne misli. Znova se posveti nenavadnemu zavoju. Nekajkrat globoko zadiha. Šele potem previdno odstrani porumenel časopisni papir. Nakremži se od dvigajočega se prahu, ko ga zmečka in vrže v koš z odpadki. Zatem odmota še nenavadno čisto belo platno in v rokah potežka nenavadno knjigo. Že na videz je starodavno tuja in konkretno težka. Platnice so iz trdnega materiala, hladnega in gladkega na otip. Platnico nekajkrat pogladi z roko. Vsakokrat ga preseneti njena popolna gladkost. Črke so videti vgravirane, čeprav ne otipa nobene vdolbine ali izbokline. Nikoli še ni videl te pisave. Niti najmanj se mu ne sanja, kakšno je to pismo in kaj pomeni. Knjigo ponovno dvigne in potežka. Kakor koli jo vzame, glede na svojo velikost je videti težka, pravzaprav zelo težka.

Zakaj sem dobil to knjigo?

Prsti trdno ovijejo gladko površino platnic. Vogali so zaobljeni. Previdno gladi knjigo, pravo umetniško delo, najbrž neprecenljive vrednosti. Obide ga čudovit občutek miru in ločitve od shizofreno norega sveta okoli sebe. Skoraj zaplava od zanosa. Ni več del tega sveta. Pozabi, kakšno dragocenost krčevito drži v rokah. Svetloba v sobi, kamor svoje tipalke iztegujejo poznopopoldanski sončni žarki, ustvari posebno svečano vzdušje. Ne najde porekla občutkov vznesenosti. Trenutek se ustavi. Minevanje časa utone v morju nepremične večnosti.



Središče univerzuma starinsko opremljene sobe je klubska mizica muzejskega pedigreja. Na zbrane ljudi, ki jim je cvet mladosti odcvetel že pred desetletji, dobesedno pritiska s svojo davninsko dušo. Vse skupaj je na prvi vrg uča še najbolj podobno klepetu starejših dam in gospodov ob popoldanskem čaju. To sceno bi zlahka zamenjali s prizorom iz filma o viktorijanski Angliji. Ampak, to niti ni film, niti ni viktorijanski čas. Res, čajnik na sredini mize, pladenj z vaniljevimi rogljički in starodavne porcelanaste čajne skodelice so res, kot bi jih pljunili naravnost iz muzeja viktorijanske dobe. A zavedajte se, ti rogljički, posuti s finim »štaub« sladkorjem, niso neka navadna slaščica. Nikakor ne! Bertin ponos so Rogljički. Prav ste prebrali, to so Rogljički z velikim R v imenu. Kdor ni poskusil njenih rogljičev, ta nima pravice podajati mnenj o tem, kaj in kakšni so pravi rogljiči. O svoji umetnosti se je, kljub prošnjam srečnih ljudi, ki so jih imeli čast okusiti, spretno muzala in najverjetneje bi še grob prej spregovoril o skrivnosti umrlih duš. Svoj recept bo gotovo odnesla okoli dva metra pod rušo. Kakšna škoda za svet! Kakšno razmetavanje! Če se to zgodi, bog zagotovo ni vsemogočen!

Starejši mož z nerazburljivim imenom Janez prekine zvoke mlaskanja in srkanja:

»Vse skupaj je prenagljeno. Komaj devetnajst let je minilo od začetka. Knjige ni modro tako na hitro zaupati s hormoni polnemu najstniku! Pravim vam, nemogoče je, da bi se Tisti prikazal, še preden Elejla razvije vse moči. Pa še prestar je za Tistega. Greta, občutki niso vedno natančni in dobro veš, kaj je na kocki, če se je polasti nepravi človek,« in zaskrbljeno nadaljuje, »zlobni ljudje v bližini Knjige postanejo še radikalnejši v svoji zlobi. To je nevarno tveganje, posebno v teh ključnih časih za našo stvar. Fant v ničemer ne ustreza Tistemu! Do zdaj je bil samo siva točka v sivini povprečja. Bojim se,« naredi kratek premor in vse ošine z resnim pogledom, »mogoče smo naredili napako.«

Janez Majer je običajno oblečen v obleko in brez kravate ne gre nikamor dlje od bližnje špecerije. Kljub starosti ima silno mladosten obraz z izstopajočimi žalostnimi rjavimi očmi. Malce krompirjast nos je v ironičnem kontrastu z drugimi deli vedno urejenega obraza. Lasje so pobarvani in vedno brezhibno urejeni. Skratka, mož je vedno skrbno negovan in veliko časa posveča svojemu videzu. Poklic davčnega svetovalca zahteva popolno zunanjost. Njegove stranke so mnogi premožni meščani. S svojo pojavo mora vzbujati popolno zaupanje, saj ima opravke z velikimi vsotami tujega denarja.

Greta Novak je po svoji navadi oblečena v silno dolgočasni kostim, z njim še močneje poudarja svoje stroge poteze. Razen majhnih zlatih uhanov z drobnima rubinovima kristaloma ne nosi nobenega nakita. Broško nosi samo ob posebnih priložnostih. Oboje je dobila ob abrahamu od učiteljskega zbora. Tanke ustnice so samo nežno poudarjene. Staromodna klasična trajna rdeče pobarvanih las samo dopolnjuje videz prototipa filmske do amena zatežene in hudobne profesorice. Glavni junaki v filmih takšnim trdosrčnim hudobam, simbolom neusmiljenosti sveta odraslih, vedno uspešno ušpičijo. Na tovrstnem izboru za miss bi bila miss z velikim M. Toda to ni film. To je kruta resničnost.

Nekaj trenutkov brezizrazno čaka, ko se vanjo usmeri vseh pet parov oči, zatem si nadene izraz prepričanosti v svoj prav:

»Janez, fant je tja zdrsnil popolnoma nenadzorovano. Njegovo telo si je pri moji uri vzelo spanec pravičnega, a zavest je zaplavala v Drugotnost. Še lokacijo njegovega izleta ti lahko povem. Dobro vemo, tega ni vsakdo zmožen. Pravzaprav se lahko takšen zdrs zgodi samo eni sami osebi. V celem vesolju je samo ena, česa takšnega sposobna oseba. Samo razodetju živega boga v meso tega sveta je dan spontan turistični izlet v kraljestvo, ki ni iz tega sveta. Vendar ne bomo ugibali, ker bomo preprosto vedeli,« in se na koncu s strogimi modrimi očmi sreča Janezov radovedni pogled.

»Berta, kakšen se ti je zdel?« vpraša Leon.

Leon Kavka je izjemno vitalen mož in obožuje življenje. Njegova običajna uniforma je športna oprava. Zdaj ima na sebi svetlo rjave športne hlače, rdečo polo majico in odpet moder telovnik. Belo golf čepico je odložil v predsobi. Jekleno sivi lasje so počesani nazaj, s čimer spretno skriva začetek pleše. Zaradi športnega udejstvovanja vzdržuje vitko športno postavo. Zagorel obraz krasijo skrbno negovane brčice. Govori z malce hripavim glasom. Že tretje desetletje uspešno vodi svojo zasebno lekarno. Prvi v Sloveniji je začel z za tisti čas tvegano prodajo popolnoma nove generacije biozdravil. S tem si je ustvaril precejšnje premoženje. Vsi drugi v združenju lekarnarjev so se sprva smejali prevzemu tveganega zastopstva takrat še neuveljavljenega podjetja, pionirja simbioze narave in visoke tehnologije. No, vse je smeh minil v hipu, ko je vsako leto skoraj potrojil letni dobiček. Zdaj se njemu smeji, saj je ekskluzivni zastopnik za vse pomembnejše proizvajalce teh biozdravil.

Berta odvrne z melodičnim glasom in se prijetno nasmehne:

»A meni? Hm ... Rekla bi, videti je bil malo presenečen.«

S počasno kretnjo si sname očala, jih odloži poleg čajne skodelice in nadaljuje:

»Mogoče je zanimiv detajl iz najinega srečanja v mojem prašnem hramu. Vsakdo bi se cedil od presenečenj po tem, kar sem mu rekla. On ne. Vse je sprejel čisto normalno, morebiti celo malce stoično. Še predavanje o luščenju orehov bi sprejel z več razburjenja. Meni se zdi prijeten mlad fant,« zatem ponovno vzame očala, jih potežka ter jih natakne na obraz, kot bi iskala premor za svoje misli:

»Moji občutki v tej debati ne morejo preveč veljati. Dobro veste, Knjiga name nima svojega čarovniškega vpliva. Med vami sem predvsem zaradi te svoje imunosti, če odštejem še nekaj drobnarij. Dobro veste, Knjiga je bila v moji ropotarnici, zaščitena z mojimi uroki, popolnoma nemočna in nevidna vsakomur s čutom za njene moči. Zdaj je izven moje varne kamrice,« odvrne in se nasmehne.

Berta Kladnik je edini človek v vesolju s popolno imunostjo na vpliv Knjige. Za takšno imunost je potreben samo en Čuvaj, ena oseba med vsemi milijoni galaksij tega Univerzuma. Ta imunost gre kar dobro skupaj z njeno mehkobo in venomer izžarevajočo prijaznost. To še zlasti poudarja malce polnejša postava. Ona temu reče elegantna popolnjenost. Tudi ona ni nikoli posebej naličena. Vedno nosi tradicionalna, toda živobarvna oblačila. Tudi pričesko ima preprosto in samo zaokroža njen veseli in prijazni značaj. Berta ima še en dar. Pravzaprav dva. Prvič, njena umetnost priprave čaja je nenadkriljiva, zato se dobivajo pri njej. Le enkrat samkrat so bili pri Helgi, a nikomur ni teknilo industrijskih piškotov s stotnijo »ejev« poplakniti s čajem iz vrečke, takisto polne taistih »ejev«. Berta je za ljubitelje prefinjenega okusa pravi dar. In seveda drugič, ne smemo pozabiti na njene božanske rogljiče. Ako je z enako ljubeznijo, kot peče piškote, v mladih dneh, preden jo je obsijala Luč, tako žurala, potem je razumljivo, da je postala - ahem, legenda s tako cenjeno reputacijo.

Janez tiho pripomni:

»Draga Berti, v tem ključnem trenutku za našo stvar veljajo vsi vtisi, tudi tvoji. Petindvajset let si uspešno varovala Knjigo, nekajkrat si uspešno odvrnila Magdalce in danes si jo prvič dala iz rok. Mogoče smo našli,« naredi premor in poudari, »njega, ki se ni pojavil že preko dva tisoč let.«

»Glejte,« se ponovno vmeša Greta. Zajame sapo in nadaljuje, »kdo vse smo zbrani? Sami stari,« zakašlja, bliskovito vse premeri s hladnim, prodornim pogledom, »osli, vezani na ta kraj. Berta, knjižničarka fantove šole. Janez skrbi za davčne zadeve fantove družine. Leon je lekarnar, kamor hodi vsa njegova družina po arcnije,« ki se rahlo nakloni. Nadaljuje:

»Ne smem pozabiti Helge, prodajalke, kjer njegova mati redno kupuje špecerijo. Marko je zgodovinar in jaz slavistka, oba ga učiva v srednji šoli. Jožef ga je krstil in pri njem je opravil verouk in vse zakramente. Ob verskih praznikih in nedeljah njegova družina hodi v kapucinski samostan, kjer je včasih maševal. Vsi smo tako ali drugače povezani s fantom in njegovo okolico. Saj nismo v cenenem ameriškem filmu. Tam morajo debilni Američani reševati svet, braniti kvazi demokracijo in krpati svoje razdrte družine. V preteklosti so bili člani Reda tudi v telesih Američanov, a tudi Rusov, Kitajcev ter še mnogih drugih. Talenti so enakomerno porazdeljeni.«

Leon se namršči in izpod obrvi ošine Greto. V mislih ga prešine – Hja, učiteljica pač in mora poučevati.

Marko odsotno potisne slasten kolač v usta in ga poplakne s požirkom čaja. Greta vzdihne:

»Vsi imamo pet ali več križev na plečih in vsi smo na različne načine, a istočasno prišli v Red Čuvajev. Saj lahko uporabim to besedo,« naredi hip premora in vsi molče zrejo v njene stroge oči, »tokrat smo vsi Čuvaji zbrani tukaj, v enem samem mestu. Verjetno se nismo znašli vsi na kupu brez posebnega namena.«

Za kratek hip umolkne in srkne okusen čaj. Vsi molčijo. Malce dolgočasno nadaljuje:

»Vseh zadnjih dva tisoč letih je bil Red razmetan po celi zemeljski obli. Gotovo z namenom. Zadnja desetletja smo vsi členi tukaj, v tem majhnem mestu sredi mikroskopske dežele, katere ime večji del sveta ne zna niti izgovoriti, kaj šele najti na zemljevidu Evrope. Imam prav? Sami veste, Čuvaji se ne utelesimo naključno, temveč vedno strogo namensko. Naš tukajšnji zbor je poseg popolnega namena božje previdnosti.«

Ponovno srkne čaj, kar vedno počne z brezhibno eleganco. Njene kretnje so vedno po bontonu.

»Izkazalo se bo, kam želi Knjiga. Fant je mogoče še premlad za svojo vlogo,« reče Marko. Z živahnimi očmi prečeše prisotne in v usta hitro vtakne kolač.

Pri profesorju zgodovine Marku Lesniku je z vstopom aganeala v njegovo življenje začela prava avantura. Od vseh je najdlje Čuvaj in zato je nekakšen neuradni vodja četice božjih bojevnikov in čarovnikov. Kot pojava z ničimer ne izstopa, niti po oblačenju, hobijih ali pojavnosti. Še najznačilnejša stvar njegovega »stila« je širok klobuk. Tega si natika na drobno glavo od pomladi do jeseni. Najbolj fascinantne so njegove zelene oči. Iz njih venomer izžareva vedrino in živahnost. Ima dve posebnosti. Prva je vsakodnevno preoblačenje srajce. Baje ima celo omaro enakih belih srajc. Nekoč so se norčevali, da je kupil skladišče v stečaju. Drugo, precej manj znano posebnost, predstavlja pipa. Včasih jo v trenutkih samote potisne v usta in z jezikom boža ustnik. Svoje dni je bil strasten kadilec pipe. Kmalu po udejanjenju aganeala je opustil to navado, vendar v žepu še vedno nosi umetelno oblikovano pipo. Posebno takrat, ko misli, da je popolnoma sam in ga trejo kakšne skrbi, jo rad vtakne v usta. Ako ni sam, pa porine roko v žep in jo nežno boža. Ljubezen do nikotina nikoli ne ugasne.

Vmeša se Leon:

»Časa nam očitno zmanjkuje. Tema iz Megšelema napreduje. Ost zlobe zatabov se zažira v kosti. Povsod čutim to kopreno Moloha! Čutim, kako steguje svoje lovke in z njimi pije božji namen iz teles ljudi, ki jih je premamila lažja pot skozi življenje. Samo večerna poročila poslušajte in diagnoza je takoj znana,« in odločno doda, »zdravilo poznamo! Antibiotiku je ime Mešarah. V celem vesolju je edini, ki lahko ustavi ognjeno stihijo Megšelema. Za tako hitro udejanjenje gotovo obstaja utemeljen razlog. Bog ne izgublja časa.«

Greto prešine – lekarnar pač, vedno mora deliti zdravila.

Berta otožno doda:

»Tema Megšelema - njenemu strahovitemu objemu najprej podleže človeštvo. Vedno znova in znova ravno ljudje pokažemo, kje je dno dostojanstva in miline,« in se hip zatem nasmehne. Še tako črne misli iz njenih ust dobijo vsaj malce optimističnega naboja. Ona nikjer ne vidi zgolj črnine.

Marko tiho navrže:

»Kako ironično,« in vrže rogljiček v usta: »Božja previdnost za soočenje z utelešenjem Elejle vedno izbere človeško telo tega grobo materialnega sveta,« in grižljaj poplakne s požirkom čaja. Še s polnimi usti zamomlja:

»Pravzaprav je sreča, ker se Elejla ne more udejanjiti v telesu našega gostega sveta. Bog si ga vedi, kakšen grozljiv kaos bi naredil človek našega vesolja z reinkarnacijo vse groze Megšelema v sebi. O tem raje ne mislim,« odmahne z glavo in z roko seže po še enem rogljiču, »utelešenje Elejle v človeškem telesu gostega Univerzuma? O tem noče nihče resno razmišljati. Vsem postane slabo že zgolj ob misli na to skrajno nemogočo opcijo. Bog nam pomagaj ob Elejli v človeškem telesu! To bi bil konec živega in neživega v celotnem vesolju.«

Berta se hudomušno nasmehne:

»Še Bog ve preprosto resnico. Ko človeško telo opravi svojo vlogo, ga lahko preprosto odvrže. Zatorej se Mešarah naseli v človeško telo,« srkne čaj in z mehkim glasom doda, »še skuham čaja?«

Marko odsotno odvrne:

»Ah, vsekakor,« izpije čaj in položi prazno skodelico na ličen krožniček. Njegove kretnje so ves čas mirne. Preden ga je obsijala Luč, so bili njegovi gibi sunkovito mrzlični. Podoben je bil naspidiranemu hrčku s klobukom in pipo.

Vsi ti, gospe in gospodje, so po utelešenju Čuvajev postali počasnejši in elegantnejši, čeprav je ta razlika najočitnejša ravno pri Marku. Čuvaji so samo dopolnili osebnost gostitelja. Ljudje okoli njih niso opazili nobenih sprememb. Čuvaj se vedno dobro skrije v senco gostiteljeve osebnosti. Med Čuvajem in izvorno osebnostjo se vzpostavi posebna duhovna simbioza. To je diametralno nasprotje od kerkešev, služabnikov Elejle. Ti s svojo silnostjo neusmiljeno zasužnjijo in ugasnejo izvorno dušo ter strastno sledijo svojemu demonskemu vladarju. Morebiti je primernejša primerjava z Damejahi. A je pomembna razlika. Damejah poudari slabosti izvirne duše, zlasti skoraj metodično iskanje najkrajše poti do cilja. In gostitelja si vedno popolnoma podredi. Ne pusti mu niti za ščepec svobodne volje.

Berta vstane in stopi v kuhinjo, kjer napolni čajnik z vodo. Običajno molčeči Leon znova poseže v pogovor:

»Nekaj je zagotovo! Če je fant res Tisti, se nam izteka čas priprav. Zlo Megšelema še ni nikoli tako pritiskalo. A me nekaj bega,« in se pogladi po laseh, kot bi hotel skriti rahlo plešo. S pogledom prečeše vse prisotne okoli nizke klubske mizice ter resno nadaljuje:

»Elejla in njegov zbor tokrat deluje drugače. Ne vem natančno, kako naj to opišem z besedami. Vsekakor je nekaj drugače. Odkar se je pojavila tista navzočnost, ne čutim tako značilne nenadzorovane brutalnosti. Vse se odvija na precej prefinjen način. Zlo tokrat ne udriha z gorjačo, ampak s slastno simfonijo subtilnih vplivov.«

Berta se vrne iz kuhinje in z nasmehom na ustnicah vpraša:

»Bo lipov čaj z materino dušico in meto dober?«

Vsi prikimajo in ona ponovno izgine v kuhinji. Greta odvrne:

»Ne vem izkustveno, kako naj delujeta vzhajajoče zlo in udejanjenje Elejle, ker s tem še nismo imeli živega stika. Bodi malce natančnejši, dragi prijatelj,« in vanj usmeri svoj oster pogled. S hitro in natančno kretnjo si popravi pričesko. Marka spreleti.

Ne more skriti, da je zajebana prfoksa. Ne more se izogniti spraševanju, iskanje definicij in poučevanju.

Lekarnar umakne oči od njenega vrtajočega para oči in skomigne z rameni:

»Ne morem opisati z besedami, a čutim neko prefinjeno urejenost, metodičnost in zločesto varljivost,« in vse premeri s trpkim izrazom, »verjetno lahko začnemo s pripravami na prihajajoče dogodke, saj nas bodo že kmalu v mnogočem presenetili.«

»Hm, zanimivo. Vsekakor moramo pazljivo pripraviti svoje korake tukaj in v Drugotnosti,« se na njegove besede naveže Greta. Tedaj se v pogovor vključi do zdaj molčeča Helga.

Ravno Helga Uršič predstavlja zanimivost – edina od Čuvajev nima neke družbeno ugledne poklicne kariere. Ona je namreč trgovka in dela za pultom v majhni špeceriji. S svojim drugim možem živi v brezizraznem starem bloku na Trubarjevi. Velja za komunikativno in ustrežljivo trgovko, zato ima majhna trgovina kljub malce višjim cenam dovolj strank. Male trgovine lahko brezdušnim pocenskim megamarketom konkurirajo zgolj s prisrčnostjo, dušo in osebno všečnostjo. Vedno se najde dovolj ljudi, ki jim nekaj nižja cena ne odtehta brezdušnega »bipanja« in naveličanih barbikastih mladenk velikih centrov. Ogromne lupine nekdaj tako popularnih centrov pred dokončnim izumrtjem rešujejo zgolj nizke cene. Helga, klicali so jo Heli, se skromno, vendar lično oblači v enodelne obleke hladnejših barv. Prosto spuščeni lasje ji padajo do ramen in kljub bližanju šestim križem skoraj nima sivega lasu. Ob vsaki priložnosti se pohval, da nima kje dobiti sivih las. Njena naravna inteligenca venomer navdušuje s svojo premočrtno in preprosto neposrednostjo. Pomanjkanje formalne izobrazbe spretno nadomešča bogata življenjska modrost. Ona je mojster razsvetljujočih uvidov v bistvo problemov. Živahne sinje oči se skladajo z njeno vitko postavo. Mladostno svež obraz je okrašen z elegantnimi gubicami.

Vse oči se obrnejo proti njej:

»Najpomembnejše je trenutno naslednje,« in vse objame s toplimi očmi, »morebitna potrditev udejanjenja Mešaraha v fantu. Ko bo jasno, da je res on Tisti, ga moramo hitro vzeti v roke. Vsemogočni se ne bi utelesil tako na hitro v telo s hormoni prepojenega devetnajstletnika in dal tako jasnih znakov prisotnosti, če ne bi obupno zmanjkovalo časa. Mogoče je točka razkroja ravnovesja Alisse že mimo in s svojo deročo vodo življenja prebija mejo med Kadešahom in Megšelemom. Vsi vemo, kakšno tveganje predstavlja pubertetniško telo z zmedo v glavi, ko se vanj udejanji tako mogočna sila. Moč Devetih etirjev je veličastna izkušnja in skušnja. Med nebesi modrosti in peklom norosti je zgolj tanka linija vod Alisse.«

Vsi za hip umolknejo. Ona jih prešine z milim pogledom sinjih oči:

»Seveda naj nam Bog pomaga, če je Knjiga v napačnih šapah. Če so nas znaki tako zavedli, potem resnično drvimo proti samemu dnu Megšelema,« in komaj opazno skloni glavo.

Marko pogladi obesek pod brezhibno zlikano srajco. Prekine trenutek molka in vzdihne:

»Nimamo časa za okolišanje. Ne tukaj, še manj pa tam. Vse pogosteje bomo morali v Drugotnost. In to za precej dlje časa, kot smo navajeni. Vsaka takšna odsotnost pomeni določeno tveganje. Sonce zahaja in fanta bo kmalu premagala radovednost. Upam, da si mu v glavo dobro vbila osnovna pravila,« se spogleda z Berto, ki prikima:

»Vsekakor,« dvigne pogled proti stiliziranem ščitu nad starodavno kredenco:

»Počakajmo še malo in izvedeli bomo, ali je Knjiga v rokah Pravega. Sicer vedno obstaja minimalna verjetnost, da fant ni On, a vendarle.«

Čajnik prodorno zapiska.





7. Methair, veliki El Jeminov angel


Boris se končno odloči in odpre knjigo. Na prvi pogled ga najprej zmede neznana pisava, zatem še neznan jezik. Vendar ne! Zmeda hitro popusti in prepusti mesto nenavadno bistremu uvidu. V globino glave mu prisotnost prišepne:

»Sprosti se in ne misli. Samo prepusti se in čuti. Ne misli. Pusti! Naj stvari same plujejo skozi tebe, kakor veter nosi oblake na nebu. Bodi kamen na dnu reke, naj v tišini tečejo živahne vode modrosti.«

Dvakrat globoko vdihne in za hip zapre oči. Nagajive misli neprestano silijo v ospredje pozornosti. Tedaj se zave, kakšen hrup predstavljajo navali misli.

Kako naj jih ustavi? Na kakšen način se bodo stišale?

Skriti glas od vsepovsod mu znova prišepne:

»Ne bojuj se z mislimi. Naj pridejo, zaplešejo svoj ples v središču pozornosti in izginejo. Prižgi Luč pozornosti. Ne ustavljal plazu miselnih bliskov! Ne bodi jim na hrupni poti. Samo bodi ti in pusti misli, naj odtečejo po strugi božje pozornosti. Izreci molitev v dar Gospodovi milostni ljubezni. Preženi misli na strah. Občuti in bodi ljubezen. Ljubezen nima razloga. Kar je navznoter, naj se obrne navzven.«

Prepusti se in zaplava na valu vnesenega občutka svete navzočnosti. Prešine ga - Misli in jaz. Jaz nisem misel, misli niso jaz.

Poplava miselnih slik, besed in krikov se počasi poleže. Hrup se stiša, na obzorju nepremične pozornosti vzhaja veličastno sonce tišine. Neznanska zmeda, hrupni vrvež skakajočih misli potihnejo, kot ob koncu gledališke predstave utihnejo zvoki in luči. Objame ga sijaj niča, prežetega z neskončno lučjo praznine. Odpre oči. Nežno spusti pogled na nenavadne črke, svetlikajoče na temni sivini, podobni debelejšemu papirju. Iz neznanih znakov se začne oblikovati čarobni ples nepopisne milosti. Oblije ga s svojo toploto. Prisotnost v njem ponavlja:

»Občuti, občuti, ne misli, bodi pozoren.«

Naenkrat neznane in nerazumljive čačke postanejo skoraj domač nabor črk, simbolov skrivnostne formule vesolja, zvokov udejanjenja časa in prostora. Neznan jezik mu naenkrat postane bližji od materinščine. Tuj jezik zaradi nedoumljivega čudeža božje navzočnosti postaja del njega. Pojoč jezik blagih zvokov in lepih besed mu postane popolnoma domač, znan že od nekdaj. Zdi se mu, da je s tem jezikom rojen, a ostalih jezikov se je naučil. Vse drugo izgine, a ta lepota ostane in raste. Začne »brati«. Najprej prebere naslovnico, izpisano s popolnoma neznanimi, čudovito oblikovanimi simboli:


Zgornji zapis v Vilinščini: »SEHIR BAR JEMIN – Mešarah ferwa ot Edanim«

»V neizrekljivih globočinah udejanjenja božje ljubezni mavrični svet angelov živi. Njih telesa so od luči vseh ustvarjenih časov, sijajev, plesov in prostorov. Njih soj sije skozi veke vekov in sij božji darujejo modrosti in božjemu razumevanju. Od plesa Luči rojena je radost Življenja.

Poslušaj skrito, kar je vsem na očeh.

Luč ni sama, saj brez sence ni svetlobe. Samo skozi Senco se Luč proslavi.

Na drugi strani svet Teme biva, zbirališče razkroja vsega, kar obstaja. V Temno solnce povrne se, kar je vstalo. Iz temnega pepela nova Luč vstane, plahutajoč s krili ljubkosti.

Gospodova pesem ni samo bel sijaj ali črna tema. Ne, ni luč življenja in senca smrti. Ni samo vode, bivajoče zgoraj in ni samo vode, bivajoče spodaj. Niti ni reka med zgoraj in spodaj, ni brodarjev dar na poti preko.

Tam, kjer sijajnost v temino prehaja, dva od mnogih sta svetova. Eden straži pot v Temo, drugi pot v Luč. Svetova sta prekrivajoči pahljači, kjer ni časa in prostora. Tam je samo Eli! O Eli, večnost v svojem trenutku neizrekljive dovršenosti. Ko eden spi, drugi je buden. Mladi in Stari, Ede so to, ločene in združene. Prerok to ve in hodi med njima. Kot brodar prehaja iz enega na drugi breg reke. To namen je njegov na reki svetov. On vzcveti iz temne in svetle tvari, z levico in desnico drži prestole Luči in Teme, vsakega na svoji strani, vsakega nad tem, kar je in česar ni.

Gorje, ako se odprejo portali štirih čarovnij, njih so Gospodje postavili v svet Visoke pesmi. Varujejo Talismani Luči te vzvišene Portale.

Strašno gorje prihrumi, če Talismane Luči prekrijejo Temni Talismani. Gorje, če kri nedolžna oškropi sveta mesta. Takrat tema Visoko pesem zakrije, jo v ponorju pozabe uduši.

Varujte se temnega madeža, o božji otroci ljubkega. Varujte se njega sladkega zvena. Ljubezen prinaša milost, modrost in svetlobo. Neskončno ste ljubljeni, o vi otroci Enega in On vas ljubi. Znak čistega stremljenja k Njemu je vaš pogled navzven v svet Svetega.

Njega in sebe pusti tja, kamor moraš oditi. In čeprav nase vzameš vso gorčino, to ni dovolj.

Hlepenje po moči, želja biti mu enak, hlastanje za ljubezen brez darovanja, to odvrne te od Njega. Želel boš to, česar ne daješ. On bo vate zarezal z žarečim znamenjem. Sovražil boš, trpeče sovražil, ker te bo strah. Smrtnik, ti dobro veš, strast za močjo prinaša strah in sovraštvo. In ti grešiš. Ti si jezen! Temna megla bo zakrila solnce in ne bo več Luči. Ničesar ne bo, samo tvoja strast, zakrčena od peklenske jeze. In ta bo pekla, žgala vsepovsod in na krilih krika odzvanjala v ušesih, ker ne boš več slišal miline Gospodove pesmi. Visoka pesem bo utihnila. Preglasili jo bodo grešni napevi pohlepa, strahu, sovraštva in strasti! Ker nočeš čakati, ne boš dočakal.

A nebeški Gospod ni samo pravičen, je tudi milosten in čuten, kot brzice Amaulskega skoka. V svetu trdnih stvari se bo rodil Mešarah, Edini združitelj in Zveličani. Vstal bo v telesu iz mesa in krvi. Madež greha iz krvi je rojen. In voda, ki spere ta madež, je iz krvi. Vstal bo ter božjemu otroku s Temo pokazal Luč in sledili bodo hlepeči vrnitve v Njegovo naročje ljubkosti.

V njem bo sijala vsa Luč. Izravnal bo vse poti. Posvetil bo v Temo. Preko njega, preko mene, prihaja odrešenje. A prej utihnite. Umolknite! Samo v tišini boste slišali šepet njegove neizmerne ljubezni. On je smisel vašega obstajanja. Brez njega ste zavržene lupine prestrašenih.

Verniki, njegova kri bo rodila čistost. Ja, pomnite to! Najgloblji padec v Temo bo ustvaril najvišjo Luč. In ta bo odlomila deset in zrušil bo devet. To je skrivnost vseh skrivnosti.«



Luč se sama od sebe utrne. Prižgeta se sveči na svečniku pod razpelom. Obraz trpečega Jezusa se spremeni. Obraz trpljenja postane obraz zmagoslavja. Soj ognja utiša elektriko. Ne zaveda se, ko poklekne pod razpelo. Mnogo let je minilo od zadnje molitve pred spanjem. Starši in župnik Jožef so ga naučili večerne molitve, namenjeno zahvali blagostim minulega dne. Spomni se očetovih besed tik pred birmo:

»Boris, saj ni pomembno, če Bog je ali ga ni. Pomembno je, da imamo vero. Vera je ogenj, ki ogreje dušo pred zmrzaljo krutih okoliščin tega zmešanega sveta na prelomnici. Od kod ogenj, ni pomembno. Moraš biti hvaležen za vsak preživeti dan in nikoli ne smeš dvomiti, da ti je bilo dano manj, kot ti je namenjeno.«

V mislih odzvanjajo očetove besede.

Kje je sedaj tista modrost? Kam je poniknila nekdanja smelost?

Pod razpelom se pojavi silhueta. Meglena postava dobiva vse jasnejše poteze. Črke v knjigi modrikasto zažarijo. Ne občuti ničesar, razen izredne vznesenosti. V njem nekaj oživi in to je hotelo ven na srečanje z megleno podobo. V biserno belo tuniko odeta postava lebdi tik nad tlemi in bledo osvetljuje prostor okoli sebe. Nad sijočimi zlatimi pramenastimi lasmi ima spleten zelen venec. V roki drži umetelno oblikovan jarko svetleč meč. Obraz izžareva na krilih poneseno popolno vzvišeno božanskost. Iz svetlih sivih oči (mogoče je bil on, mogoče ona, tega ni mogel vedeti) sijejo popolna svoboda, mir in ljubezen. Postava razširi bela krila in z njimi neslišno zaplahuta. Svet preneha obstajati. Čas izgine. Obstaja samo ljubka, belo sijoča podoba. Vse drugo izgine v trenutku večnosti.

»O sin človekov, jaz sem El Jeminov etir Methair, Sveti Glas, njegova beseda, njihova modrost in njena ljubezen. Poklican sem, naj Ede starih dni združim z Edami novih dni. Obudil me Sehir Bar Jemina klic, naj Mešarahu vdahnem luč življenja. Skozi mene Najvišji, njena Veličina, razodeva ravnotežje med Megšelemom in Kedašahom, med temo in lučjo, med bivanjem in nebivanjem. Začetek poti postane konec poti, saj začetek je konec in neskončnost v brezmejnosti.«

Boris nepremično zre v podobo. Glas lebdi nekje nad njim. Svetleča oseba ne odpira ust. S svojimi milimi očmi daruje popolno blaženost, prešerni nasmeh čiste duše.

»Gospod nad Nebesi obstaja in ne obstaja, Ona vse združi in vse povrne v popolnem redu. Izkuša bivajoče, naj z napori potrdijo smisel svojega trenutka. Za vsakim dnem pride noč. Tema prekrije Luč in nič se ne vidi. Utelešena duša v napuhu sebe prepozna kot enakega Najvišjemu in v temi ustvari lažno luč, lažno vizijo, lažne stvari. Strasti postanejo močne in šibki služijo močnim. Lažno solnce temnega horizonta oživi devet Zatabov, temnih talismanov smrti. Zakrijejo svetlobo talismanov Luči in Najvišji je žalosten. Etirji Njegovi pojemo žalostinke, saj Ona se odloči za uničenje časa. On želi zmleti prostore udejanjenih v brezmejni nič. Samo ena je rešitev od zgoraj in spodaj. Moč devetih talismanov Luči vzame telo iz mesa in krvi. Nadene si kožo iz trpečih. Nastopi čas združitve.«

Etirju angelske podobe (angelu?) se utrne biserna solza in ob stiku s tlemi se razblini. Angelske oči postanejo otožne. Trenutek tišine premine. V mislih se znova razleže glas:

»Časi bodo spremenili svojo podobo. Mešarah bo na koncu prepada združil Deveterico in vsaki duši povrnil ravnotežje. Iz pepela in ognja vstal bo sad ravnoteženja Kedašaha in Megšelema. Vzel bo očetov meč, zatemnil nebo in steber luči bo vanj vtisnil Najvišjega. Ples tistega, kar je zgoraj in tistega, kar je spodaj, bodo pomešale Vode. Krog časa se bo zaprl in vse je tako nejasno, tako prikrito. On, ki je skrit, se mora zbuditi. V tvoje roke predajam Zamad Fegrill, sveti meč. Hoče v tvoje roke. Sanje morajo oživeti. Pojdi in najdi sebe, saj samo tako boš sledil Njemu. Stopi na pot in ne upaj, kar je naprej. Ne oziraj se za tem, kar je nazaj! Prepoznaj pravo kri in jo pomešaj. Bodi pozoren in ko prepoznaš, odvrzi spoznanje, zaužij ogenj in izbruhni pepel.«

Podoba izpuhti. Knjiga se mehko zapre in sveče sunkovito ugasnejo. Šele tedaj opazi svetlobo imitacije sonca, ki jo daje lestenec na stropu. Dvigne pogled proti razpelu. Iz oči kipa kaneta krvavi solzi in padeta na podnožje. Znova ga prestreli vizija prahu in ognja. V glavi mu odzvanjajo besede bitja Luči. Najbrž to niso bile besede, kajti z besedami je nemogoče opisati, kar je slišal nekje v globini svoje duše. Hip zatem se zaveda prelepega toka v naročju. Iz toka kuka čudovit ročaj. Zgrabi za ročaj in ga izvleče. V roki drži izjemno oblikovan in nenavadno lahkoten meč. Zlahka ga zavrti po zraku, pri čemer se razleže melodičen zven. Presenečeno spozna, da meč vodi njegovo roko.

Začuti z mečem, pomisli z njim.

Čutila se mu izostrijo. Pretakanje časa se zdi počasnejše in opreznejše.



V stoletni hiši z lepim vrtom, kljub pozni uri, še vedno gori luč. Trije moški in tri ženske pričakujejo dogodek, ki se ni zgodil že preko 2000 let. Smisel njihovega obstajanja je pravzaprav ta pričakovani dogodek. Čeprav kramljajo o čisto običajnih stvareh, lebdi v zraku koprena napetega čakanja.

Din, don, zazvoni zvonec. Berta vzdihne:

»Končno je priracal naš župnik,« in odkoraka do vrat. Ni se motila. Res jo pričaka prisrčen nasmeh debelušnega moža v talarju. Obriše si pot s čela:

»Tega nikakor ne smem zamuditi. V Vatikanu niso navdušeni nad tem, kako ste knjigo zaupali morebitnemu Tistemu.«

Greta se nasmehne:

»Jože, že na podbojih prodajaš cerkveno politiko. Najprej vstopi, se razkomoti in potem, če že ne moreš drugače, se primi politike.«

Jože prikima, zakoraka v predsobo in se skoraj zaleti v Markov klobuk:

»Brez klobuka pa nikamor,« komentira in odloži plašč.

»Glejte, koga sem našla na vratih!« veselo reče, ko novega gosta skoraj porine v sobo z zbrano druščino. Jože se kislo nasmehne in sede na prazen fotelj. Berta prinese še en pladenj piškotov in veselo reče:

»Dajte no, pokažite malce življenja. Saj ste postali podobni prostitutkam pred spovedjo.«

Jože preseka trenutek malce nadležne napetosti:

»Prav ima. Malce prej sem govoril z Vatikanom,« in se sreča z Markovim opreznim pogledom, »nekateri se ne strinjajo, ker je Knjiga zapustila varno zatočišče. Tudi jaz se strinjam, da je en sam znak premalo za tveganje. Saj se zavedate,« dramatično dvigne glas, »kakšno tveganje za vse nas je puščanje Knjige iz varnega Bertinega zavetja.«

Marko pogleda ostale in tiho odvrne:

»Strinjam se s tabo. Odhod Knjige po toliko stoletjih varne hrambe JE tveganje, ampak je razumno tveganje. Zaupam Gretini oceni in Bertinem občutku. Fant ima Knjigo že nekaj ur in do zdaj še nismo občutili negativne reakcije na neustrezno osebo. To je odličen znak.«

Preostali prikimajo. Jože se zavali v naslonjač, ki presunljivo zaškripa pod njegovimi stodvajsetimi kilami:

»Sovražnik je že večkrat pri poskusih, da se dokoplje do Knjige, uporabil različne trike. Ker so Magdalci izginili pred dobrimi desetimi leti, je sovražnik našel nove, nam neznane sužnje. Saj ne dvomim o Gretinih in Bertinih sposobnostih. Želim si samo nekaj več previdnosti. Samo to,« in seže po piškotu.

Vmeša se Leon:

»Kako hitro se bo razkril Etir knjige, bomo vedeli. Samo še malce potrpljenja.«

Aganeal, vtkan v niti Markove duše je Galaih Neš, Največja duša. Popolnoma je prevzel nadzor nad Markovim telesom. Vsi začutijo mogočen mentalni vpliv silnega etirja:

»Zakaj dvomimo, ko bodo dvomi razblinjeni? Etir knjige je tukaj,« zre nekam v daljavo: »Fant in etir sta navezala nezlomljivo vez med dnom Megšelema in svetlimi kronami Kadešaha. Skupaj sta stopila v sveto reko Alisso,« in pripre oči, »čutim udejanjenje Zamad Fergilla. Čisti izliv božje volje je prinesel vode od zgoraj v svet, tu spodaj. Druščina, zgodilo se je. Bog se je utelesil. O tem ni več nobenega dvoma.«

Molk leže na prisotne. Tudi oni čutijo odmev čudovitega dogodka. Jožefova zakrčenost od skrbi popusti.

Greta olajšano vzdihne:

»Hvala etirjem, da se nisem motila. Zdaj imamo Mešaraha, prvič v novem veku.«

Marko vse hitro premeri z očmi previdne roparice:

»Naše pravo delo se šele začne. Elejla je gotovo začutil udejanjenje in bo pospešil svoje načrte. Vojna na vzhodu Elem Jereda se bo hitro razširila. Tudi tukaj si bo našel služabnike, ki bodo stregli po življenju zdaj še nemočnemu Mešarahu. Soočimo se z dejstvom,« in vse premeri z dramatičnim izrazom, »Boris Plahutnik je od zdaj naprej v nevarnosti. Vse zveri pekla ga bodo lovile, dokler ga ne ujamejo. Osebno bom poskrbel za stik in prva urjenja.«

Gregor se pogladi po bradi:

»Marko, mogoče si malce preveč dramatičen. Prejšnji Mešarah je imel dovolj časa za svoj razvoj do Pemeja.«

Marko mrzlično odvrne:

»Boris nima te sreče. Sovražnik ga pričakuje. Tisti si je izbral prvo telo, ki mu približno ustreza in to telo je neugodna lupina s hormoni prepojenega maturanta.«

Vmeša se Helga:

»Strinjam se z Markom. Udejanjenje v telo najstnika v najmanj ugodnih letih je posledica nuje. Fant ne sme biti nikoli brez varstva. Ves čas moramo skrbno spremljati njegovo okolico in odstranjevati morebitne grožnje.«

Jožef doda:

»Mogoče bi ga umaknili kam na varno. Razne izmenjave študentov in podobno.«

Marko odkima:

»Žal ne bo šlo. Skrivanje mu ne bo pomagalo. Če sovražnik skupaj spravi približno podobne Magdalcem, je skrivanje in bežanje popolnoma brez smisla. Najboljši način je varovanje in pospešen trening. Osebno bom prevzel to nalogo.«



Po lepem včerajšnjem dnevu se je rodilo turobno jutro. Neobičajen hlad nemirno objema ozelenele pomladne trate. Vejevje drevja in grmovja poplesava v ritmu nemirnega in zoprno hladnega severnega vetra.

Borisa v grlu stiska nekaj nedoločljivega. Ni več popolnoma prepričan o tistem angelu, etirju ali karkoli že je, in vsem ostalim doživetjem noči.

Sem mar sanjal? Se mi meša?

Odkima z glavo in si pomane oči, s čimer odstrani zaspančke in dvome.

Jutro ni dobro za razmišljanje.

Srkne požirek sadnega čaja, dobrodošlo zdravilo proti nočni žeji. Staršev že ni več doma. Danes ima začetek pouka uro pozneje, kar znese pomembno uro dodatnega spanja. Sicer pa ... saj je v bistvu vedno sam. Dopoldne šola, popoldne pa sta tastara pri svojih popoldanskih aktivnostih, največkrat politiki. Če ni politika, pa so prijatelji iz politike.

Urno nase navleče kavbojke in karirasto srajco. Danes bom retro. Odpre predal pisalne mize in ob pogledu na Knjigo ga prešine.

Nisem sanjal. Mogoče se mi je samo malo zmešalo. Še norcem v Vojniku ne bi mogel prodati knjige, ki ...

S konicami prstov podrsa po platnici Knjige. Začuti mravljince ugodja. Dogodivščina minulega večera oživi in podoživi tiste občutke. Misli mu napolni šepet neznanega jezika. Čudežno dobro ga razume, v njem lahko celo misli. na stran odriva logično vprašanje »kako«.

Šael Eatik Saehir ot Mešarah. Orat jaceil undias il saehir El jemin. Nandi, nandi adani edamin! Nandi, nandi ...

Sunkovito umakne roko in razigrano pojoč jezik izgine iz njegovih misli.

Kakšna tehnologija je izza te knjige? Katero čarovnijo uporablja za vpliv na moje misli? Nandi, nandi ...

Tehnologija ... med ljudi je postavila nevidne meje. Zakon zveri postaja pogonska sila funkcioniranja družbe. Sodobnost prinaša neskončno možnosti in takisto nujnega sopotnika tega daru - neskončno brutalnosti. Svet potrošništva neusmiljeno zmelje vsakogar, ki noče plesati po notah hlastanja za vedno novimi in največkrat nepotrebnimi dobrinami. Spomni se biblijske Apokalipse. V njej zapisano je proti grožnjam sodobnega sveta nedolžen otroški peskovnik.

Pogleda na uro. Strese z glavo. Preneha z razmišljanjem o problemih, na katere nima vpliva. Ob misli na knjigo ga je zaneslo na bit problema sodobnosti. Hitro pospravi za sabo in odbrzi proti šoli. Hladen veter ga dokončno oživi. Iz ležišča tablice potegne mobija in z njim aktivira elektronske ključavnice, s čimer se hiša spremeni v zapečateno trdnjavo.

S hitrimi koraki pride do križišča čez Ljubljansko cesto. Ni mu mar za vrvež okoli internata, niti za bučanje mladeži pred Poklicnim šolskim centrom. Nekateri so tej šoli rekli Šola za klošarje. To je del nabora običajnih žalitev za prihodnje šivilje, krojače, frizerje, šoferje in še mnoge druge, brez katerih arogantna gospoda ne more živeti niti en dan svojega hlastajočega bivanja. Na križišču stoji precej neugledno oblečen starec. Divja brada že nekaj časa ni videla urejanja. Starec spregovori s hripavim glasom, prepolnim zvena garanja:

»Oh, mladi gospod, imate kakšen drobiž za lačnega nesrečnika?«

Raskav glas, kljub brazgotinam prebijanja skozi najbrž ne preveč srečno življenje, odzvanja zven skrivne melodije veličine, grobo potlačene pod površino krute resničnosti. Boris začuti to neslišno melodijo, ta mu seže v srce.

Sejal boš dobroto in žel boš ljubezen.

Seže v denarnico in potegne bankovec, vreden najmanj dostojnega kosila:

»Izvolite, gospod,« zaupljivo prikima in mu ponudi bankovec, »napolnite želodec in najdite srečo.«

Starec ga hitro zgrabi, kot bi se bal, da si bo premislil. Kratko se zahvali s tresočim glasom:

»Hvala vam, mladi gospod. Bog vam bo povrnil dobroto.«

Njune oči se srečata. Borisa pretresejo njegove oči. Te oči je že videl in ko jih enkrat vidiš, nikakor ne utonejo v meglicah pozabe. Droben lesk luči se ga dotakne. Boris odsotno odvrne:

»Darovanje ne zahteva povračila.«

Še sam se ne zaveda, od kje mu te besede. Tedaj se prižge zelena luč. Starec veselo odvrne:

»Če misliš dobri gospodič preko ceste, zdaj je pravi čas za to,« in pokaže na semafor.

Boris nemo prikima in v misli mu posveti luč starčevih oči, oči etirja minulega večera.

Hitro stopi čez cesto. Na drugi strani poskuša najti skrivnostnega reveža. Zaman. Zagleda samo nekaj slehernikov in slehernic.

Kam je lahko tako hitro izginil?

Zamahne z roko. Ravno dobro stopi na pločnik in prestreže ga Aleš.

Le kaj bo danes potreboval, ga prešine in samo leno pozdravi:

»Haj djuk!«

»Helo djuke,« mu odvrne in takoj preide na bistvo:

»Imam litl trabl z zgodlo. Maš mejbi mišin komplete? Urgent,« in naredi izraz obupanca. Zopet pesem obupa. S kotički oči še kar prečesava nasprotno stran ceste in odsotno odvrne:

»Hm, ti imaš pa vsak dan kakšen trabl. Mene bi že zdavnaj safr v tvojem skinu. Sori, moram te razočarat. Še sam nimam ničesar, zero, nul, nafing.«

»Šit? Mi ga boš sendal?« proseče vpraša in ugotovi Borisovo odsotnost, »skeniraš za čip fak robo univerze za klošarijo?«

»Sori, mislil sem, da sem videl starega frenda. Djuk, zgodlo imam za tabo,« nestrpno odvrne. Govori o šit in fak robi, a po šoli se slini okoli tega »šita«. Pijavkanje in nizkotna dvoličnost gresta z roko v roki z večnim lenuhom.

Vedno eni in isti pijejo iz tujega vodnjaka. Naj se ga naučijo izkopati. Takrat bodo cenili vodo, ki jo pijejo. Nič prej!

»Šit,« jezno odvrne in že pomaha nekomu, ki drvi s skuterjem proti njima. Samo ena oseba lahko nekaznovano vozi po levi. Milanov oče je krstni boter sina šefa policije in hkrati direktor mestne komunale. Že neštetokrat je kar vpričo policista strgal listek za kazen. Potem je zadostoval samo klic in bilo je urejeno. Roka roko umije.

Boris je ponovno sam. Olajšanje. Nikoli mu ni všeč neprestano parazitenje enih in istih modelov. Pred barom »Snaki« sedijo »out« punce. Njihova pisana oprava že na daleč pade v oči in vklopi alarm o prisotnosti nenormalnosti.

Vraga, saj tako nemogoče našemljene kar same silijo v zbor norcev.

Zagleda Mojco in veselo jim pomaha. Nikakor noče izpasti neprijazen pesjan, sin uspešnih staršev. V njihovih očeh opazi le čuden lesk. Prešine ga nedoločljiv občutek neprijetne slabosti. Hlad objame njegovo srce. One sploh ne opazijo ali nočejo opaziti njegove geste. Samo v Mojčinih očeh najde iskro upanja, sled hrepenenja po begu iz lastne nevidne ječe strahu.

Zakaj mi je mar za njih? Saj same sebi mečejo drek v obraz?

Strese z glavo in še odločneje pohiti proti vhodu v šolsko knjižnico. Tam ni nikogar. Še sreča, saj nujno potrebuje malce samote. Stopi v senco od grafitov poslikanih stebrov. Včasih so se še trudili in jih sproti prebarvali, a danes temu ni več tako. Še vedno se ne more znebiti čudnega mrazenja, ki ga je objelo okoli srca, ko se je spogledal s tistimi dekleti. Ne ve zakaj, vendar je skoraj prepričan, v sebi nosijo nekaj težkega in temnega.

»Ah, kaj pa razmišljaš?« prekine samega sebe in dvigne pogled proti steklenemu vhodu.

Zakaj se trudim s prijaznostjo tam, kjer je ni?

Odločneje stopi proti vhodu. Mimogrede se sreča z Lucijo. Ona se samo plitvo nasmehne, mu nameni pogled z neverjetno osredotočeno milino in pospeši korak. Nenavadno, v njeni bližini se takoj počuti mnogo bolje. Objame ga prijeten drget, slastna mehkoba kolen.

Lucija je glavna igralka v mokrih sanjah praktično vseh fantov zadnjega letnika. Hodi v paralelko in velja za »težko«. V prevodu to pomeni, da se ni dala dol z nobenim od najpopularnejših fantov šole. Zaradi te svoje, recimo ji fukalne nedostopnosti, si je prislužila vzdevek »kold bič« in večno drugo mesto na lestvici popularnih. Navkljub tej nedostopnosti si je mesto na lestvici zagotovila s svojo popolno postavo in čudovitim obrazom brez sledi mozolja ali podobne nepravilnosti. Do vseh je prisrčna, čeprav vedno postavi jasno mejo. Gal je nekoč izjavil legendarni stavek generacije:

»D'vej mid his legs is miš'n imposibl.«

Boris se ob tej misli zahihita. S svojimi čudovitimi čutnimi ustnicami in zapeljivimi očmi je mešala zgornje in spodnje glave vseh mladcev A in B razreda. Rahlo velnasti svetli lasje elegantno padajo do odkritih ramen. Ima izredno lepe lase.

Še hip in izgine v drenjajoči se množici. Borisu nekaj trenutkov ostane v spominu njen nasmeh in predvsem osredotočen pogled čudovitih oči. Rahlo se nasmehne in z očmi premeri senzorje in varnostnike. Pozdravi Stevija, ki mu s kretnjo vrne pozdrav, in vstopi.

Zagleda zamišljeno postavo profesorja zgodovine. Sicer ne ve, kako in zakaj, a zazdi se mu, da mora k njemu. Stari prfoks zgodle je ves čas nekako v ozadju, čeprav zna neverjetno spretno obvladovati sceno. Nikoli ne kriči, kar na primer serijsko počne naspidirana matematičarka. Baje je v zbornici malce zapostavljen, saj nikoli ne podleže trendom. Imajo ga za relikt zgodovine.

Kako pripravno. Prfoks zgodle je sam sebi model.

Zaradi vsakodnevne menjave srajce mu dijaki v medsebojnih pogovorih včasih rečejo »Srajca«.

Gotovo ima doma polno omaro srajc.

Obvezna klasična obleka temnejših barv na svoj retro način elegantno ovija njegov život. Vsem se zdi še posebno smešen njegov širokokrajni klobuk. Iz razmišljanja ga obudi glas tega profesorja, ko prestreže njegov zvedavi pogled:

»Boris, nekaj imam zate. Saj nisi pozabil.«

Saj res, k njemu sem namenjen.

Oblije ga božanski navdih neopisljive veličine. Enako je čutil ob dotiku platnic Knjige.

Sta povezana? Ve za knjigo?

»Zame?« presenečeno vpraša. Stari profesor ima zanj nekaj pomembnega.

Kako vem, da ima nekaj zame?

Pogladi z roko ob hlače in tanko šolsko torbo tesneje stisne pod pazduho. Včasih so nosili kar težke nahrbtnike. Na srečo so tablice razbremenile hrbte in roke. V razredih z naprednim programom imajo vsi obvezne tablice. Posebej so zabavni hologramski modeli, saj jih zlahka vtakneš v malce večji žep. Seveda fensi tehnologija ni za vse. Resnici na ljubo so otroci v običajnih in zlasti prilagojenih razredih, prisiljeni v torbe z okornimi tablicami in celo kakšnimi čisto pravimi papirnatimi knjigami.

Profesor namigne in sledi mu proti kabinetu. Med dijaki šole kroži legenda o kabinetu profesorja Marka Lesnika. Govori se, da »Srajca« še nikoli ni nikogar spustil v svoje neurejeno smetišče, oziroma svetišče. Vsi vedo za nered, saj je komu kdaj pa kdaj, tako mimogrede, uspel mimogredni pokuk. Glede na svojo siceršnjo urejenost je to nenavaden paradoks. Red in kaos. Drugi del legende govori o nenavadnem starinskem meču, obešenim na steni. Slednji žal nikakor ni viden od zunaj, zato še vedno ostaja v domeni nepreverjenih šolskih legend. Vsaj tako pravijo. Boris pomisli na te »legende« in odkima.

To so urbane legende, ker pač želi imeti v vsem tem hrupu svoj zasebni kotiček tišine.

Vstopi tja, kamor pred njim baje še ni stopila dijaška noga. Globoko vdihne in izdihne. Torej je svojevrsten prvopristopnik. Za trenutek obstane pred podboji vrat. Najbrž zaželi zaužiti trenutek vstopa v legendo. Zaokroži z očmi in naredi strumen korak v resnično ne preveč urejen (milo rečeno) prostor. Profesor mu izpod čela namigne, naj stopi še nekaj korakov naprej. Prikima in stopi še globlje v očem skrito svetišče.

Baje do sem še ni stopil noben dijak.

Marko hitro skoči do vrat in jih urno zapre. Z očmi neopazno šine po hodniku. Boris se radovedno razgleduje.

Kje je tisti meč iz legende?

Najprej postane pozoren na čudovit obesek. Medeninasta podoba se zdi znana, čeprav se ne more spomniti, od kdaj in zakaj. Nekako je domač s tem čudnim kosom kovine. Prešine ga spomin na čudno Bertino okrasje včerajšnjega dne.

Ti starci so čudaško povezani.

Marka zanimajo nepojasnjena poglavja zgodovine. To vedo skoraj vsi. Dogodkom, ki jih uradna akademska zgodovina ne raziskuje ali noče raziskovati, rad reče čudna prigoda. Pozorno opazuje Borisa in zatem prekine trenutke tišine:

»Slutil sem, da se bosta z Ergonom prepoznala.«

Boris urno odvrne oči z obeska:

»S kom?« in nemirno išče točko, kamor bi usmeril svoj radovedni pogled. Marko opazi nastalo zadrego. Tiho se nasmehne. Uživa v tem trenutku Borisove negotovosti. Prekine tok malce mučne tišine:

»Nič ne de, če te malce zbegam,« se ponovno nasmehne, »Feol Ergon En'Gilagh v stari Vliniščini pomeni Neprekinjena Volja Mogote. Tega ne morem skoraj nikjer omenjati, saj bi me vsakdo, vsaj v mislih, na brzino oblekel v pulover s prevelikimi rokavi,« se ponovno nasmehne, »malo jih je dovolj potrpežljivih.«

Tudi Berta se je smehljala med govoranco o norih stvareh.

Stari mož nadaljuje:

»Najbrž si vsaj malce zbegan. Nisi še dobil možnosti spoznavanja z malce manj uradno zgodovino,« se med zaključevanjem stavka prešerno nasmehne. Borisa najbolj preseneti profesorjeva vedrina. Ta je nekakšna zastirka spretno prikrivanega oceana neotipljive mističnosti. Nadaljuje z mešanico iskrivega navdušenja in resnosti:

»Ne bom te vodil okoli kotla z vročo mineštro, saj vsi vemo, bika je najbolje zgrabiti za roge. Vsekakor čas pred začetkom pouka ni najprimernejši za detajle. Poklical sem te iz dveh razlogov,« dvigne v zrak dva prsta. Boris jima radovedno sledi in radovedno čaka na profesorjeve besede:

»Vidim, da si nisi čisto na jasnem, kaj in kako. Logično. A se dobro držiš. Pričakoval sem malce več zmedenosti. Dobro. Res je, kar pravijo. V svoj kaotičen brlog nikoli ne vabim dijakov in ti se sprašuješ, zakaj sem naredil izjemo?« Boris nemo prikima. Profesor vedro nadaljuje:

»Preprosto. Omenil sem dve stvari,« se nasmehne na enak način, kot Berta.

Namuzne se:

»Najprej najvažnejša stvar. Imaš danes zvečer čas?« in Boris presenečeno prikima. Profesor veselo nadaljuje:

»Okoli sedmih zvečer pridi na obisk h knjižničarki Berti. To je druga hiša v Oblakovi od krožišča Kersnikove. Ne moreš je zgrešiti. Tamkaj boš seznanjen z zadevo in dobro veš, s čim je to povezano. Verjetno ti je jasno, da o tem ne govoriš okoli, saj gre za strogo zasebno stvar, ki nikakor ne sodi v javno obravnavo,« strogo reče in tiho pribije:

»Ampak ne morem si kaj, da te še jaz ne opozorim!« ga strogo prebode z očmi, »ne govori o tem! Oba dobro veva glede knjige, izposojene včeraj popoldne. V roke nisi dobil otroške slikanice. Vem, vse skupaj je čudaško. To čudaštvo mora ostati med nami. Skratka, zapri zadrgo pred usti v zvezi s Knjigo in drugimi ne ravno vsakdanjimi stvarmi. Čaka naju samo še,« in pokaže z roko na nenavaden obesek, »poslovni del. Zaradi njega si smel vstopiti. Vzemi obesek v roke,« strogo ukaže. Boris se zdrzne ob silni moči sicer tihega glasu.

Ve za Knjigo. Bog vedi, kaj se mota v tej s slamnikom pokriti betici. Te starine so na nek bizaren način povezane med sabo. Res lepa oblazinjena soba in jaz sem v njej.

Boris prikima in kot uročen stopi dva koraka do stene, malce zastane in zgrabi hladno kovino. V trenutku, ko z dlanjo objame obesek, ga prevzame občutek, kakor bi se nenavaden predmet krčevito prilepil za njegovo dlan. Previdno ga sname s kavlja, na katerem visi.

Profesor se zakrohota med opazovanjem oprezne Borisove telovadbe:

»Daj no, zgrabi ga kot dec, menda nisi cmerava pusi. Saj ne grize! Ta kos kovine te očitno pozna. Tako majhen, a z močmi, ki se zdijo nemogoče še tako bujni domišljiji,« se nasmehne. Marko je glede na svojo običajno resnost precej nasmejan in morebiti celo malček norčav.

Boris zgroženo odkima:

»Čakajte, malo, čakajte! Kako veste, da me ta kovina pozna? O kakšnem poznavanju govorite? Od kdaj ima lahko kovina koga rada?« in obupano vpraša, »kako ima lahko kovina nekoga rada? Tega ne morete prodajati niti v Vojniku.«

Njegov život oblije iz dlani izhajajoča toplota. Naenkrat več ne drži hladne kovine, temveč prežemajočo žametno toplino. Stari profesor poznavalsko odvrne:

»Če bi bilo drugače, bi obesek urno ušel iz tvoje roke. Verjemi mi na besede, najsi zvenijo še tako čudaško. Omenil sem ti moči obeska,« in z očmi spremlja njegovo dlan.

On in njegova beseda čudaško. Tudi Berta je imela polna usta besede čudaško. Kakšna je povezava med njima?

»Obesek ti bo pomagal pri lažjem sprejemanju raznih čudnosti, s kakršnimi imaš in še boš imel opravka. Kar pogumno ga drži, saj te nima namena bajtniti. Torej sva zmenjena za zvečer?« strogo vpraša in Boris prikima. Kaj mu pa drugega preostane?

Profesor ga potreplja po ramenu:

»Odlično, fant. Ob dobrih piškotih in čaju se ti bodo obzorja vsaj malo razjasnila.«

Prijazen nasmeh v trenutku okamni in mrakobno resno doda:

»Nisi bil tukaj in o vsem molči. Zvečer pri naši knjižničarki!« in tiho nadaljuje, »obesek imej pri sebi, a ga ne kaži. Ni pocenska bižuterija, namenjena osebnemu okrasu. Naj bo izpod obleke. In še nekaj,« strogo doda. Strese ga tih, čeprav odločen glas:

»Ne preizkušaj njegovih moči. Talisman je namenjen tvoji zaščiti, ne pa razkazovanju. Sčasoma se boš naučil nadzorovanja in usmerjanja njegovih moči,« in s prstom lahkotno prikrije ustnice, »vse, kar zahtevam je, to znova ponavljam, pokopališki molk. Zadrga naj ostane trdo zariglana.«

Boris ima še nešteto vprašanj, a neka sila ga utiša in zgolj nemočno prikima. Talisman je vpet na preprosti usnjeni vrvici, kakršne prodajajo za en evro. Namesti ga izpod majice. Takoj ga oblije toplina. Začetna zmeda misli se takoj zbistri in globoko v duši čuti nenavadno tišino, čudovit božanski spokoj.

Profesor še pribije:

»Zdaj pa brž pojdi, da ne boš zamujal. Vidimo se pri Berti,« in ga s kretnjo odslovi.

Boris hoče še nekaj reči in poskuša odpreti usta. Še zaveda se ne, kdaj se znajde pred vrati kabineta, obkrožen z vrvežem običajnega šolskega dne. Profesor se ga je res na brzinsko znebil. Na neki čuden način je dosegel, da o zadevi niti ne razmišlja. Pravzaprav popolnoma pozabi na vse doživete nenavadnosti. Saj res ... začelo se je včeraj, a zdi se mu, da je pretekla cela večnost.

Kaj se dogaja? V kaj sem se zapletel?

Pri slovenščini takoj opazi, kako stara ledenoučna prfoksa ves čas vsaj s kotičkom očesa bdi nad njim. Vse tesnejši stisk razdvojenosti med Tem in Tistim postane skrajno neznosen.

Esesovka, Srajca, pa Berta so gotovo vpleteni. Kdo še? Upam samo, da niso zraven še Out. Ne prenašam Sandrinega cvilečega gobcanja, vključno z njeno fafaško šobo.

Predhodna blažena spokojnost se razblini. Pred oči se mu ves čas vrača slika svetlečega bitja. Besede iz Knjige v spremstvu shizofrenih odtenkov ozadja zavesti poplesavajo pred njegovimi odsotnimi očmi. Vsi poskusi odganjanja teh vsiljivih misli in podob se izjalovijo v vse vztrajnejše vsiljevanje neke tuje osebnosti, in to vedno znova in znova. Ta izmenjava je vse silnejša. Vsake toliko ta brzeči tok bliskajočih in prelivajočih čutov ujame kakšno besedo o Cankarju.


Lejif tek en Kedašah, lalec tek en Megšelem,

Lejif tjeg elah, lalec tales Elejla.

Profesoričine besede se mešajo z besedami prisotnosti:

»Zbirka Moloh je napisal Eliša (kako čudovit je vonj vijolične krave) kar je izošubamej takratni Alissa ljubljanski tehagacah vet sibeteh nadškof.«

Se mi meša? Sem zrel za blaznico?

Spomni se besed profesorja zgodle. Tudi on je govoril o čudnih stvareh.

Dva ne moreva biti enako nora. Ni možno.

Odmahne z glavo, kar opazi profesorica Novak:

»Kaj je gospodič Plahutnik? Ste znova zaspali in v sanjah odganjate komarje?«

Razred se zakrohota. Njegov obraz zardi. V mislih zasliši še odmev:

»Bodi pozoren. Preusmeri tok prisotnosti, kot struga usmerja reko. V astralu si v tem stanju podoben črni luknji. Obvladaj ali boš obvladan. Vse je v volji in pozornosti na tisto v tem.«

V spomin prikliče svoje nedavno razmišljanja o teh pesnikih in pisatelji izpred skoraj dveh stoletij.

Nedvomno so morali biti premaknjeni. Toda kdo postavlja merila premaknjenosti? Kaj je normalno in kaj ni normalno? Kje so meje? Kdo postavi te meje? Kakšna avtoriteta je za to potrebna? Nandi keaba ...

Blodi po razburkanem morju svojih misli. Pravzaprav ne more doumeti, čigave so burkajoče misli.

Kaj je plod izkrivljene domišljije in kaj je onkraj? Kaj so moje misli? S kom delim svojo glavo?

Profesoričin pogled ga vsake toliko časa potegne iz besnečih blodenj. Samo njen strog, nacistično hladen par oči omogoči občasni pogled v normalni svet. Koj zatem znova potone v obarvan svet svoje razpadajoče duše. Samo z največjimi napori drži glavo nad vodo psihoze. Za las se izogne hlastajočim čeljustim shizofrenije. Premetava ga od depresije do evforije.

Znova rahlo strese z glavo. Profesorica se komaj opazno nasmehne.

Moral bo v tisto zajčjo luknjo, dol, dol in dol, kjer se skriva tempelj s štirimi zastavami. Med padanjem živo občuti razpadanje pri živem telesu. Njen nasmeh dobi groteskno masko pošasti med štirimi zastavami. Tempelj štirih zastav se razblini. Razširjenih rok stoji sredi vrta. Nenavadno urejeno poplesavanje metuljev okoli lilij in vrtnic za trenutek pridobi njegovo pozornost. Hip kasneje se preusmeri v profesoričine besede. Vrt v hipu postane zlovešča meglena poljana. Omemba Cankarja in njegove Erotiko odzvanja od vsepovsod. Tren zatem lebdi nad znova sončnim vrtom. Uzre devet bitij s svetlečimi mavričnimi krili. Nepopisna lepota ga popolnoma priklene. Sam zase začne v mislih recitirati besede neznanega jezika:


»Nandi, nandi kea mešah,

Neš mešarah nandi le'akal.«

V hrbet začuti odrešujoč sunek. Tuj svet se razblini, znova je sredi učilnice:

»Djuk, esesovka te skenira. Še pohotni zlodej tako ne buli v potrebnice,« ga Milan šepetaje ogovori, »dan's si litl u skeri fazi.«

Boris samo skomigne z rameni. Mogoče je celo priprl oči.

Res se počutim kot zombi.

Stroge profesoričine oči vedno znova in znova odganjajo psihedelične vizije.

Komaj dočaka odmor. Steče ven, na zeleno travo. Potrebuje zrak! Veliko zraka ... Skoraj nagonsko išče senco in tišino drevesa. Nikogar noče v svoji bližini. Sam sebi je dovoljšna družba.

Hlad vetra pojenja. Svetloba sonca začne pridobivati drugačne barve. Mehkost značilnega vonja pred kratkim pokošene trave se začne čudno maličiti. S konicami prstov zazna mavrico vonjav in skozi nosnici ujame mehkobo dotika nežnega pomladnega zelenila.

Saj sem faking zadet.

Utrujen se sesede ob drevo in poskuša opazovati komaj izrasle liste. Skoznje poplesavajo prameni sončne luči. Ob sunkih nežnega vetra listi kaotično trepetajo. Naenkrat zasliši ta vetrni ples listov. Zvoki dobijo barvo. Vonj izginja. Z občutki zaplava v zraku. Izginejo nebo, šola in domači občutki. Nagonsko zapre oči. Zadnji hip s kotičkom očesa zazna živahno sinico. Sede na vejo nad njim in zažvrgoli. Vidi drobno ptičico skozi zaprte oči.

Moram odpreti oči.

Pesem sinice se utrne. Zbere moči in previdno odpre oči. Na hrbtu začuti varno drevesno deblo. Okoli njega se razprostira običajna trava. Dvigne glavo in prestreli ga - šole ni. Nekam je izginila.

Mogoče jo je pojedla moja zadetost.

Pravzaprav izgine vse domače. Sedi ob drevesu, ki meče senco na popolnoma ravno in brezhibno tlakovano cesto. Zdrzne se. Drevo pri šoli vendar ne meče sence na tlakovano, temveč asfaltirano pot. Sunkovito skoči na noge. Pomane si oči. Tolpi sončni žarki ga pobožajo po obrazu.

Sonce je malce višje, kot bi moralo biti. Tako torej je videti, ko si metek zadetk. Edino nečesa ne vem – kje, kdaj in kako sem se šutiral?

Proti vzhodu, daleč, daleč zadaj kot silhueto zagleda gorovje, objeto v oblačni pokrov. Spomni se tega prizora. Že včeraj je enkrat padel v ta čuden svet.

Mogoče pa le nisem zadet, saj se narkoblodnje ne ponavljajo, vsaj ne na takšen način. Tudi nor nisem, saj norci nimajo v svojih blodnjah razpostavljenih kamer za lepši razgled. Barve! Adani! Adani!

Barve so drugačne! Vse je ovito v kopreno čudovitega bisernega sija. Vonj v zraku je izrazitejši. Natančneje prisluhne. Zazna samo običajno naravno zvočno kuliso. Nižje proti jugu se od ceste odcepi druga, enako tlakovana cesta. Ta vodi do vasi na robu gozda. Takšne vasi še ni videl, čeprav jo na čuden način dobro pozna.

Vse vasi Diluala so urejene centrično. Zakaj vem, kje sem? Sem v sanjah? Kam so izginile domače stvari?

Zasliši čuden zvok približevanja nečesa neznanega. Refleksno steče s ceste v grmovje in tiho opreza. Zvoki postanejo vse razumljivejši. Neznan zvok se razlije v znane zvoke topota konjskih kopit ob spremljavi žvenketa kovine.

Civilizacija! Torej le nisem zadet. V sanjah zadetih ni ljudi, pred katerimi bi se dalo skriti.

Hip zatem se izza ovinka prikaže skupina konjenikov. Na glavah imajo srebrno sijoče čelade. Vrh čelad krasi perjanica z dolgimi belimi, tankimi peresi, ki elegantno plahutajo na zraku. Telesa so ovita v zloščene oklepe iz iste srebrne kovine in na prsnem delu je nekakšen znak. Tega iz svojega opazovališča ne more razbrati. Noge imajo do kolen prekrite z nečim, podobnim belim usnjenim hlačam. Nežen veter se upira v vihrajoča modra ogrinjala. Na ušesa vleče besede. Tega jezika še ni nikoli slišal in ga zatorej ne more razumeti. Toda že naslednji trenutek, kot tukaj rojeni, popolnoma razume neznano govorico.

Hm, zadeti slišijo neznane jezike.

»Imepei li healalea en medrian. Vsi višji govorijo o nekakšnih Edah in prišlekih iz Onostranstva, ki ni Kedašah. Ne vem, kaj naj si mislim, niti me ne zanima. Čudno, tudi vojni konzul je tam dol na jugu. Kaj počne konzul tako daleč stran od senata? Slišal sem nekaj o nesoglasjih. Klinc gleda to njihovo politiko.«

Malce globlji glas nadaljuje:

»Saj veš, kakšna je politika. Vsak saog se hoče drenjati pred baklami pozornosti. Vojni konzul govori, da legije potrebujemo, ker so to priporočili mogočni čarovniki Onostranstva. Državni konzul pa poje drugačno pesem. Govori o čakanju na poziv Vilincev. Vem samo to,« naredi premor in tišje nadaljuje, »verjetno ima prav vojni konzul, saj se včasih okoli njega smukajo edami, ki zagotovo to niso. Res so v edamskih telesih, a nekaj dobro vem,« in najbrž išče besede, »zagotovo v njih bivajo mogočni magi velikih moči. Nekega dne sem ujel celo omembo Cesarstva. Baje to živi nekje daleč na vzhodu. Že za časa deda mojega deda so učili, kako je Cesarstvo izginilo pred dvema tisočletjema. Ti edami čarovnije zagotovo niso iz starega cesarstva, čeprav veliko vedo o njem. Ne vem, kaj naj verjamem? Kaj lahko živi izza Viharnega gorstva? Kaj lahko preživi neprestano divjanje viharjev božjega srda? Mi smo srečni, živimo na Zahodu v urejenem konzulatu, daleč proč od strašne temine divjega viharnega Vzhoda! Od tam še nikoli ni prišlo nič dobrega. Konzuli so pametni, ker so že pred stoletji začeli graditi obrambne stolpe in trdnjave povsod tam, kjer je možno do sem priti z Vzhoda. Mogoče imamo toliko časa mir zato, ker konzuli vse napore usmerjajo v mirno združitev celotnega Zahoda. Zlo Vzhoda se boji moči naše vojske in naših strašnih čarovnikov. V vsem tem slutim nekaj več.«

Oglasi se še nekdo tretji s skoraj smešno piskajočim glasom:

»O vzhodu smo se učili že v vaški šoli. Ampak še učitelj pravzaprav ni dobro vedel, kaj je res in kaj je legenda. Sicer pa, tako pravijo, ni pomembno, kaj je izza nas, pomembneje je, kaj je pred nami.«

Glasovi počasi zamrejo. Skupina kakšnih dvajsetih konjenikov izgine v oblaku prahu. Nikakor ne razume, kako lahko prepozna besede popolnoma tujega jezika. Pomisli na zvoke šole, vonj domačega drevja in zelene trave.

Sinica poje svojo pesem. Zapre oči in jih ponovno odpre. Sedi pod domačim šolskim drevesom. Tlakovana cesta je izginila. Iz veselega žvrgolenja razbere:

»Zamudil boš na uro! Zamudil boš!«

Skoči na noge. Odžene spomin na doživetje drugega sveta.

Steče proti vratom, saj je že med zadnjimi.

Koliko časa je minilo v tistem drugem svetu?

Sredi šolskega hodnika v nosu še vedno nosi tisti tuj vonj, v ušesih mu odzvanjajo odmevi tujih zvokov. Ta čuden svet neprestano sili v njegovo zavest. Zareže ga hipna bolečina. Zazna samo dva stebra, enega belega, drugega črnega. Ostane samo odmev, izven časa in izven prostora.

Kaj je v resnici resničnost? Je resnično to, kar tipam, okusim, vidim, občutim? Je resničnost večja od mojih čutil?

Odmahne z glavo in stopi v razred.

Ta hip me čaka resničnost šole.



Komaj prestopi prag domačih vrat, že ga doseže mamino vprašanje:

»Boris, zakaj imaš gor neko smešno knjigo, polno čudnih čačk? Od kod si jo prinesel?«

Boris prebledi. V goltanec se mu zagozdi cmok nedoločljivih občutij:

»A, tisto? Nič,« in se pomiri z nekajkratnim globokim vdihom, »dobil sem jo od naše knjižničarke, ker mi je profesorica Novakova o njej naprtila seminarsko. Res nimam pojma, kaj naj bi pomenila.«

Hm, Berta je imela prav. Moral jo bom dobro skriti. Tudi ovoj ne premaga človeške radovednosti. Očitno res vabi poglede. Najti ji moram dobro mesto.

Mati zlovešče vpraša:

»Berte?« in dvigne glas, »je to tista s preteklostjo?«

Verjetno je ob omembi knjižničarke občutila tresavico v njegovem glasu. Mati ga je res neumno presenetila.

Zakaj je morala stikati po mojih predalih? Misli, pomisli! Privlači šibke.

Hitro se zbere in odločno odvrne:

»Kaj me briga njena preteklost?« in nejevoljno, s kančkom jeze v glasu nestrpno pribije, »mi je pač med brisanjem muzejskih špeglov dala knjigo po navodilu profesor Novakove. Najbrž gre za neko staro knjigo ali kaj podobnega. Ne vem, čemu to zasliševanje!«

Ona vztraja:

»Res čudna knjiga, saj še nisem videla nobene s takšno pisavo. Zakaj seminarska o njej? Kako si jo dobil?«

Ponavlja se. Njen glas je drugačen. V njem je nekako podtalen strašljiv ton, česar še nikoli ni pokazala. Je kriva Knjiga?

Še s tršim glasom odvrne:

»Za boljšo oceno,« in steče po stopnicah. Ona še kar vztraja. Njen glas odmeva s prav grozljivim tonom:

»Mogoča bo ata vedel, kaj je v njej. Naj jo še enkrat vidim.«

Boris odkima:

»Saj ni pomembna,« in zadnjo besedo malce poudari s spontano spočetim miselnim impulzom, kar ga preseneti.

Mati hip zatem utihne. Impulz, urok ali karkoli je že bilo, ji iz glave izbije razmišljanje o nenavadni knjigi. Naenkrat spremeni ton glasu in pozabi svojo sekundo nazaj izrečeno namero:

»Najprej naredi naloge in potem čvekaj s frendi.«

Kako sem to naredil?

Zatrese z glavo, kot bi hotel odgnati učinek posega svojih misli. Hip postane, občuti strune gibkih tokov.

Usklajuj magnetni in električni fluid, bodi središče štiripolnega božjega magneta.

Etui s tablico vrže poleg postelje in iztegne roko na dno omare. Otipa hladno, vendar izredno prijetno kovino skritega meča. Ob dotiku s tujo zlitino zasliši točno na sredini glave šepet neznanega jezika. Urno umakne roko. Sede za pisalno mizo. Globoko diha. Pogled pade na predal. Skozi nosnice na dolgo potegne zrak in z njim napolni pljuča. Odpre ga in zagleda razkopan ovoj s Knjigo. Seže po njej.

Morala boš kam drugam, saj si kot luč za privabljanje vešč. Nikoli, odkar hodim v srednjo šolo, mi ni brskala po predalu. Knjiga očitno omrežuje in zapeljuje s svojo pogubno močjo.

Knjiga se odpre, kakor hitro jo poboža. Prostor dobi čudno barvno ozadje. Začne brati na mestu, kjer se odpre.



»Sehir Bar Jemin se poveže s Pravovernim. Zgolj Mešarah, blagoslovljena je njegova sveta duša, jo lahko odpre in prenese težo teh besed. Vedno odkrije se sveto delo natanko tam, kamor posveti Luč. Poseg božje previdnosti, svetosti nad vsemi svetimi je popoln. Blagoslovljene naj bodo skrite misli Božje prisotnosti! Božja previdnost ne potrebuje razloga, ker je razlog. Božja previdnost je venomer natančna. Nikoli ne poseže prehitro ali prepozno. Nikoli ne poseže pravilno ali napačno, ker je iznad omejene polarnosti. Je, ker preprosto je. Blagoslovljen naj bo, stopajoč po poti in prejemajoč ta dar. In vedi, ta knjiga je v Mladih Edah varna samo na dveh krajih strun univerzumov. Prvi kraj je prisotnost Čuvaja s pečati Etirjev, drugi je posvečena pozornost Mešaraha.

Besede Knjige so za vse preostale smrtnike Mladih Ed smrtonosne.

Morajo biti, kajti smrtnikom Ed vlada zunanjost,

A Luč je od znotraj, je luč od plodov preko Abadona,

Segajoča od dna Megšelema do vrhov krone Kadešaha.

Ta Luč zažge srž vsakogar brez pečatov Etirjev.

Samo Etirji,

Plešoči mavrični plameni božje navzočnosti,

Silino besed iz smrti preobrazijo v plodnost življenje.

Štirje so sveti znaki Upodobljenega,

štirje so Portali pod varstvom Deveterice,

Štiri so gibala vsega, kar je povsod in v vsem,

Dvakrat po deset in še dva za povrhu je znakov,

Skritih znamenj Svetih na mestih Luči.

Odstrl jih bo neznan otrok,

Postal bo mogočen prerok,

Združil bo rituale veličine,

Skozi Svete Talismane,

Trije tehagaci so in trije sibeti.



Obstaja pa še nekaj,

Še ena skrivnost.



Devet je v enem,

Izravnal bo zgoraj in spodaj,

Krono Kadešaha bo vrgel v ogenj Megšelema,

Saj posejal bo seme Desetega,

Rojenega izmed dveh stebrov.



Smrtniki niso popolni in nikoli ne morejo postati popolni. Popolna stvar ne more obstajati in meriti svojega bivanja.

Oj Sveti, pomni modrost Etirjev!

Naj bo vedno s tabo.

Nauči se pravilnega sprejemanja,

Pravilnega verovanja in

Pravilnega napora.

Pred tabo so tri smeri, a četrta je pot nazaj.

Skozi te namere se bodo Etirji obudili v tebi in objel te bo tok,

In z njim boš plaval.

Plavaj s tokom, ne bori se z vodami božje namere.

In te so vode zgoraj in te so vode spodaj.

Naj misel postane razodetje namere,

In delo naj postane njena pot.

A pazi!

Knjiga izredno privlači smrtnike.

Za njih je luč privlačnosti.

Smrtonosne privlačnosti.

Nihče ne more brati tega, kar Etirji so ubesedili,

A to iz njih izrezbari temno sonce,

To jih potegne skozi poljane praznih iluzij.

Vleče jih privid moči.

Ta moč jih bo obsedla, zasvojila, izopačila in do neprepoznavnosti izmaličila njihove šibke duše.

Majhni grehi postali bodo veliki.

Življenje bo zakrito, vstal bo pekel živih.«



Zasliši korake približevanja, zato bliskovito zapre knjigo, jo urno skrije v predal in seže po torbi. Tablico položi na mizo in vklopi sinhronizacijo. Verjetno nihče iz A in B razreda doma ne uporablja hišnega računalnika. Vsi uporabljajo tablice z raznimi podatkovnimi servisi. Od očeta je podedoval skepticizem do vsega javnega, zato podatke redno prenaša tudi v domač center. Vsi še niso pozabili podatkovnega mrka pred 10 leti. Hišne center ima skoraj vsaka hiša premožne družine, a redkim služi kot skladišče družinskih spominov. Običajno so ti centri namenjeni predvsem hišni multimediji, varovanju, nadzoru nad gospodinjskimi aparati, pranju na daljavo in ostalimi hišnim funkcijami. Glede svojih digitalnih spominov so Plahutniki silno konservativni.

Oče zakoraka v sobo brez običajnega trkanja. Njegovih skoraj dva metra višine, z nekaj kilogrami preveč, orlovskim nosom in strogimi, s sivimi obrvmi obrobljenimi očmi, zna delovati precej strašljivo. To poudari še močan in artikuliran glas:

»Zdravo, sin!« Tokrat je njegov skoraj čudežno melodičen, pravzaprav meden. Boris takoj nekaj zasluti.

Nekaj ima za bregom. Običajno potrka.

»Zdravo ati,« oprezno odvrne. Vse čute napne do popolnosti. V ozadju mehkobno zvenečega glas zasluti tiho grožnjo:

»Slišal sem za neko čudno knjigo. Mama pravi,« zlovešče pribije, »prinesel si jo od tiste Berte.«

Takšnega skoraj ne prepozna.

Čeprav je kot pocukran pudelj med dobrikanjem gospodarju za konzervo Pedigreeja, je v ozadju nenavadno grozeč podton.

Med razmišljanjem o očetovem podtonu resno odvrne:

»Ja, včeraj mi jo je posodila v knjižnici. Saj veš, kako rad berem papirnate knjige. Najbrž sem edini v razredu. O tej knjigi naj bi delal seminarsko za izboljšanje ocene. Saj veš, vedno pograbi priložnost za izboljšanje ocene.«

Za nobeno ceno ne sme spregovoriti o Knjigi. Saj res - Knjiga ga je sama opozorila.

Oče nadaljuje enako ljubeče, kar ni njegov običajni način govorjenja:

»Mogoče ti lahko pomagam. Če jo preberem,« sladko napeljuje.

V misli se znova priplazijo opozorila o vplivu Knjige.

Knjiga je za neposvečene smrtonosna past.

Oprezno odkima:

»Ni treba. Danes grem v knjižnico in jo povprašam, za kaj sploh gre. Mogoče je kakšna zanimiva uganka in njeno razkritje mi bo prineslo odlično oceno,« doda ponižno tiho.

Oče nadaljuje, tokrat brez sladkobnega pridiha. Odvrže plašč prijaznosti, torej od njega nekdo nekaj zahteva:

»V bistvu sploh nisem prišel zaradi knjige. Pravzaprav, gre za nekaj drugega.«

Vedel sem.

Zajame sapo in še trše nadaljuje misel:

»Klical me je Mirko Petrič. Saj veš, direktor,« a ga Boris prekine in zlovoljno recitira:

»In Aleš znova potrebuje narejeno nalogo. Je tako?« zavrti oster pogled v očetov togi obraz. Oče spusti pogled v tla in ga znova strogo dvigne. Boris zoži obrvi in vzdihne:

»Zakaj me vedno nadleguje, ko potrebuje kaj za šolo? Njega je nujno treba cepiti proti kroničnemu delomrzitisu!« pihne skozi usta in pogled mu pade na tla. Oče malce mehkobnejše prikima:

»Gospodu Petriču sem obljubil tvojo nalogo. Šel boš v knjižnico in mu jo od tam posredoval. Saj tja očitno rad hodiš. Veš, dobro je z njim biti na »ti«. Danes moramo paziti, kako urejamo odnose z ljudmi in s kom se družimo. Naj nam je všeč ali ne, tako je in kdor se prilagodi, ta živi,« in mračno zaključi, »kdor se ne prilagodi, potone v labirintu kakšnega od slumov socialnega dna.«

Boris sovraži takšen način govorjenja. Nekateri se samo parazitijo.

Boris kljubovalno odkima:

»Ati, ni lepo mojih nalog v svojem imenu razdeljevati lokalnim lenuhom. Poleg naloge se moram še pripraviti in nimam časa za skakanje do knjižnice. Saj ni tako reven, da si ne more odpreti računa na Arnesu in Infotechu,« in mračno pribije, »seveda potem ne bi mogel tako očitno zlorabljati ljudi okoli sebe in vsem kazati, kako pomemben je njegov lopovski foter.«

Oče nenavadno tiho, skoraj opravičujoče odvrne:

»Ne otežuj stvari! Spacaj nalogo do petka, pa mu jo posodi. Staremu sem obljubil. Saj veš, kako zna zatežiti.«

Boris še samega sebe preseneti z ostrino kljubovanja:

»Veš, ne moreš se ti v mojem imenu dogovarjati za takšne stvari! Za vse možne lumparije ima čas, za šolske naloge pa ne. Seveda si lahko to privošči, ker najde potuho tudi preko mojega in še čigavega hrbta! S fotrovo pomočjo je navajen ves svet jebati na suho,« in nenavadno ostro pribije, »jaz sem se naveličal tega mazanja z vazelinom! Če si mu obljubil nalogo, mu jo pa naredi.«

Oče sprva obmolkne. Zatem mu glas grozeče potemni:

»Takšnega tona pa od tebe nisem pričakoval.«

Boris se zave moči svojih besed, saj jih je podkrepil z nekakšnim urokom. Enako je prej storil že mami.

Najbrž imam čudaško miselno moč.

Oče nadaljuje pridigo z manj temnim tonom:

»Na srečo ali pa tudi ne, tudi ti boš moral nekega dne pred žrela zveri in tam preživeti. Vse delam samo zato, ker bi te rad obvaroval pred usodo životarjenja v slumu. Tja lahko še prehitro zdrviš. Samo nekaj napačnih potez, napačnih nejev in že si pripravljen na selitev na sever mesta. Delam vse, resnično vse, da ti na vrh ne bo treba plezati iz čistega dna!« in skoraj zakliče, »saj ni pomembno, koliko se strinjaš s sistemom, a zaradi lastnega preživetja se mu moraš prilagoditi. Danes so kruti časi in če nisi plenilec na preži, hitro postaneš preganjen plen,« ponovno grozeče dvigne glas. Boris ne mara takšnega tona. Njegova starša sta se na različne načine komolčila, s čimer sta se uspešno prerinila na dovolj udobno visoke kline družbene lestvice. Lahko sta uživala življenje uspešnih plenilcev. Že hoče zapustiti sobo, ko se urno obrne in sladkobno tiho z melodičnim zvenom vpraša:

»Še to, župan me je pobaral, kdaj se boš vključil v podmladek stranke? Čakata te fina funkcija in prihodnost.«

Ob zmedi, ki ga je doletela, je politika zadnja stvar na seznamu prioritet. Ponižno reče:

»Oči, saj dobro veš za moje mnenje glede politike in res ne mislim nikomur nekam zlesti po politični poti. Sicer pa me ta hip najbolj zanimata šola in matura, saj sta od tega odvisna moja štipendija in študij na Vegovem inštitutu,« in z vso ostrino obtožujoče useka:

»Na svetu obstajata dve vrsti ritoliznikov. Prvi lezejo v rit na težji način, saj si najprej glavo dobro natrejo z vazelinom, a drugi se primejo za noge prvih. Jaz se ne bom mazal po glavi ali slučajno lovil noge, kajti eno in drugo vrsto čaka pot po tunelu smrdljivega dreka.«

Kljubovalno najde očetov zmedeni pogled.

Oče najprej od presenečenja zadrži sapo. Potem jezno pihne:

»Sin, pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš! Ostrina jezika še nikomur ni rezala vsakdanjega kruha. Upam, da paziš, s kom se družiš in kaj počneš. Danes po svetu hodi čuda ljudi,« in tiho doda, »večji del jih ne sodi na ulice, še manj pa v družbo spodobnih ljudi.«

»Kaj hočeš s tem povedati?« ogorčeno vpraša. Danes so vsi nekam zmešani.

»Nič! samo spomnil bi te rad, preden bo prepozno,« doda strogo. Boris natanko ve, kaj misli in ta misel mu ni všeč. Oče še navrže:

»A glede vpisa v stranko resno premisli. Nikoli ne veš, kdaj ti lahko prav pride. Saj veš, kako danes stvari laufajo. Pot do dobro plačane službe je s pravo politično funkcijo v žepu bistveno lažja in krajša.«

Končno odide. Oddahne se. Zakaj vraga se je tako zapel ob vse?

Maloprej prebrane besede se mu znova pomudijo v mislih.

Knjiga izredno privlači smrtnike.

Postane mu popolnoma jasno, v kakšne težave še lahko pade zaradi te knjige. Mrzlično tuhta, kam naj spravi ta nevaren magnet za vse v bližini. Noče težav zaradi slabo izbranega skrivališča. Noče nesreče. Zadnja želena stvar na svetu je možnost, da Knjiga pade v roke nepoklicanim. Občuti toplino. Spomni se talismana okoli vratu. Tudi nanj bo moral paziti.

Res sem dobro zaglivil.





8. Mladenič in starci


Berta je pred desetimi leti v sorazmerno mirni ulici ugodno kupila hišo. Po obnovi fasade in oživitvi vrta je hiši podarila novo življenje. V javnosti daje videz dolgočasne knjižničarke (zakaj še vedno veljajo stari stereotipi?) z rutinirano življenjsko potjo proti ne tako oddaljeni upokojitvi in spokoju starosti. Izpod skoraj dramsko odigrane družbene vloge biva še ena, popolnoma drugačna Berta. To je nesmrtni aganeal, mogočni duh živega etirja. Samo dovolj pozoren sogovornik lahko opazi prehod iz ene v drugo osebnost. Dobrodušen nasmeh se naslednji hip zlahka izgubi v noževi ostrini neuklonljive pozornosti.

Boris takoj najde njeno hišo. Samo ena je druga hiša od krožišča z velikim vrtom. Pravzaprav ima v celi ulici samo njena hiša tako velik vrt. Skrbno negovana trata, grede z različnimi rožami, cvetoče in natančno porazirano grmovje, takoj pokažejo na skrbno gospodarico. Tega ni moč zgrešiti. Še posebno mu padejo v oči raznobarvne narcise. Prešine ga spomin na mavrično prelivanje angelov. Hitro premeri tlakovano pot od ograje do vhodnih vrat. Tudi stopnišče je natančno obnovljeno in vzdrževano. Hrup ulice potihne, kot bi ga nekdo pokril. Močan vonj cvetenja ga sili k nahodu. Bertin vrt dobesedno brsti od silnega pomladnega življenja. Žuželke razposajeno brenčijo, nežna sapa meša vonje cvetlic. Čeprav ni alergik, ga pahljača vonjav skoraj prisili v kihanje. Trenutek postane. Pritisne na starinski, a popolnoma obnovljen zvonec. Še eno znamenje njene ljubezni do starega. Zasliši »din don dong« in korake. Začudi se zvoku prihajanja, saj imajo danes vse hiše avtomatiko za vrata. Berta mu odpre, se nasmehne in veselo reče:

»Pridi fant, ravno prav si prišel.«

Boris samo prikima in stopi naprej. Z očmi premeri predsobo. Vse je videti tako - retro. Kljub starinskemu videzu je vse brezhibno urejeno. Pohištvo je na pogled novo, pravzaprav zelo sveže, čeprav z neizbrisnim duhom antike. Nikjer ne zazna vonja po zatohli starini, neprijetnega okusa desetletja nespremenljivosti.

Tudi pri opremi hiše je ta dvojnost. Zagotovo ni bila poceni.

Med potjo do odložišča čevljev se ves čas smehlja. Opazi še več parov lepo zloženih čevljev.

Več nas je. Očitno bo to zabava v mnogo.

Radovedno ogleduje okoli sebe. Takoj naredi primerjavo z domačo hišo. Čeprav stara, je zaradi modernizacije izgubila svojo starovečno dušo. Sodobno pohištvo je sicer lepo, svetlo in funkcionalno, a nima tiste izžarevajoče žlahtnosti. Posebno predsoba ga navdaja z nevsiljivim gotskim vzdušjem. Pozornost pritegnejo nenavadni portreti ljudi v tujih nošah. Ustavi se pri portretu v rdečo kuto odetega moža. Še zlasti ga pritegne zanimiv emblem na oprsju kute. Spomni se svoje dopoldanske vizije. Natanko takšen znak je videl na modri zastavici, nasajeni na kopje. Prešine ga spomin neznanega porekla, občuti prisotnost. Zibajoč se na stopalih, radovedno vpraša:

»Kako so se znašle slike pomembnih plemičev Diluala na vaši steni?«

Hoče se ugrizniti v jezik, saj nima pojma, od kod mu pade na misel beseda Dilual. Prisotnost ponikne.

Na poseben način vem, da gre za to. Raje se ne sprašujem o viru znanja.

»Torej že nekaj veš. Danes se nobenemu gostu ne zdi vsaj malce natančneje pokukati na slike. Ti Edamiti, ker tehnično niso ljudje, so pomembni možje zgodovine. Možje se lepše sliši od samcev,« se nasmehne, »a ne naše, temveč Drugotnosti,« premeri podobo na sliki. Hip zatem resno nadaljuje:

»Najbrž glede na zadnje dogodivščine vsaj malo slutiš to Drugotnost,« se nasmehne in z očmi objame skoraj pravo galerijo slik, pri čemer spretno presliši besedo Dilual, »ljudje so dandanašnji silno nepozorni. He, he. Ta nepozornost meji na nevljudnost. He, he. Sama sem jih narisala, ko sem prejela dar etirja. O ja, kar lepo so mi uspele. He, he, najbrž so to edine slike z ovekovečenimi možmi najvišjih časti. Dam žal ni, he, he, ker imajo tipi tam zadaj nenavadno mnenje o svojih samicah, he, he, raje uporabim besedo ženah. Še same o sebi gojijo nenavadne ideje. Resnično, nenavadno, he, he. Drugi kraji, drugi običaji. He, he. No, pridi, pridi. He, he, he.«

Ves čas se smehlja in ga povede mimo odprtih vrat do stopnišča.

Pokuka v sobo. Malce višji strop odločno poudari starinsko opremo. Takoj opazi nenavaden meč, postavljen izza debelega stekla kredence. Osvetljen je z mehko svetlobo. Obstane in očaran strmi v nenavaden eksponat:

»Kakšen meč je tisto?«

On se znova nasmehne:

»O, tisti meč? He, he, ni tako slavnega porekla, kot je tvoj. Kljub vsemu je Etzam Or strašno orožje tudi v rokah starke mojega kalibra. No, ja, tako stara pa zopet nisem kajne?« in se z blagim gibom vzravna. Ponosno zasije z bleščavo starodavne plemenite gospe. S takšno pozo je verjetno v svojih burnejših letih obračala svoje vrstnike. V starem telesu se skriva izjemna energija, čuječno čakajoča svojo priložnost. Njena sproščena osebnost je v klobčič zvita kača na preži, vsak hip pripravljena izvesti nenadni udarec.

Boris se zahahlja:

»No, nisem ravno strokovnjak za vaš letnik,« ter se resno obrne proti njej, »Etzam Or je v svojih slavnih dneh posekal nekaj kerkešev, rojenih iz zlobnega utelešenja Elejle,« in položi roko pred usta, s čemer hoče ustaviti plaz spominov nekoga drugega. Zmedeno odkima:

»Kaj pa vem, od kod mi to znanje?«

V glavi vrejo spomini nekega drugega sveta, druge osebe in drugega časa.

Elem Jered,Hadeš ošak, mades en Elem Jeder.

Kam sem padel? Kateri film je to? Kako poznam meč v kredenci? Pri Kristusovih gatah, kakšen Elejla neki? Sem mogoče bolnik na zaprtem oddelku in se mi sanja?

Vprašanja rojijo in brnijo po zmede polni glavi. Berta se le hahlja. Tokrat pred njim stoji javnosti namenjena verzija. Ta je venomer nasmejana, polna dobre volje, ki jo nesebično trosi okoli sebe. Večkrat je tudi po nepotrebnem gostobesedna. Od včeraj pozna še drugačno Berto, takšno, od mogočnega duha aganeala. Ta straši z jeklenim pogledom in glasom, ki zamrzne še maslo na vroči ponvi. Z vprašanjem poskuša najti izhod iz neznosnega pritiska tujih spominov:

»Kje so ostali? Videl sem čevlje, vendar.«

Prekine ga s kretnjo roke:

»V salonu so. He, he, danes je poseben dan in zanj sem izbrala poseben prostor,« se smehlja. Nadaljuje z žametnim glasom:

»Kar naprej, kar naprej,« ga usmeri proti stopnicam. Odločno zakoraka, ona mu sledi. Lesene stopnice zaječijo pod njegovimi grobimi koraki, čisto nasprotje Bertinega lahkotnega gibanja. Počuti se kot slon med porcelanom. Njegovo lomastenje spremlja njena zgodba:

»Stare stopnice iz brezdušnega cigla sem pometala stran. Raje imam žlahtno mehkobo lesa. Les je lep, saj je v njem ujeta skrivnost dolgožive stoletne rasti. Verjetno nisi navajen takšnih stopnic. Saj se boš navadil,« reče prešerno. On samo nemo prikima.

Če nočem zmotiti mrtvih, bom moral trenirati hojo po jajcih.

Tudi zgornji hodnik je precej, kako bi temu rekli - gotski. A samo na prvi pogled. V njem je nekaj živahnega, kontrastnega. Zvedavo opreza levo in desno. Ugane, kaj daje temu hodniku ton življenja. Pohištvo je v živahnem secesijskem slogu. Na stilski kredenci uzre živahno porcelanasto vazo z narcisami. Tudi stene so svetlejše in svetilke imajo drugačno, svetlejšo barvo.

Dve Berti, dva različna hodnika. Noro.

»Kar na levo,« reče in Boris odrine vrata. Najprej vanj udari vonj po domačnosti. Okoli klubske mizice sedi nekaj starejših žena in moških. Obstane in oprezno premeri prisotne. Zdrzne se. Vse prepozna – od prvega do zadnjega. Vsi so z njim povezani na različne načine. Ves čas ga obkrožajo v raznih vlogah.

Kakšen zbor je to? Saj sem prišel na kofetarsko druženje penzekov! Kaj počnem tukaj? Kakšna je to druščina?

Prva se mu posveti Helga:

»Boris, saj lahko stopiš naprej. Ne grizljamo in ne teptamo.«

Kaj ona tu počne? Saj ne razvažajo robe na dom. Ali pač?

Pred očmi ima vedno prijazno in uslužno prodajalko majhne trgovine v soseščini. Tri tamkajšnje trgovke poznajo skoraj vse svoje stranke in poleg nakupa kdaj pa kdaj poklepetajo o otrocih ali vremenu. Stranka, čakajoča zaradi klepeta, se nikoli ne pritoži. Trgovinica je oaza ljubke ležernosti v morju histeričnega norenja. Tokrat njene besede zvenijo drugače. Izgine tisti prizvok trgovske prijaznosti. Zamenja ga trda odločnost, dasiravno ohrani odtenke uslužnosti. Pozornost zatem pritegne profesor zgodovine:

»Boris, midva sva danes že kramljala. Vidim, da si točen,« reče Marko vljudno. Na njem opazi drugo svežo srajco.

Preoblači se več kot enkrat dnevno.

Plaho odvrne:

»Nerad zamujam,« in negotovo stopi do prostega fotelja.

Pričakoval je vonj po starem usnju, vendar zazna samo svežino novega pregrinjala. Nobenega sledu ni po starem, oziroma postanem. Na mizici stoji lep porcelanast pladenj z virom omamnega vonja – slastno dišečimi vaniljevimi rogljiči. Ti so vir tega že pozabljenega občutka babičine domačnosti. Poleg pladnja je nenavadno velik čajnik. Pravzaprav samo ta, moderni indukcijski čajnik, grobo ruši stilsko ravnotežje tega prostora. Predstavlja kontrast med modernim in retro. Pred vsakim foteljem na servirnem krožničku stoji enaka porcelanasta skodelica z art deco poslikavami. V podobnem slogu je bil tudi velik stenski koledar.

Kje je staknila takšen servis z več kot šestimi kosi?

Boris plaho sede in zmedeno opazuje te starejše ljudi okoli sebe. Pravzaprav so s svojimi kretnjami in klasičnimi oblačili podobni živemu muzeju voščenih lutk. Berta za malenkost prestavi pladenj z rogljiči:

»Fant, kar po njih. To so moji rogljiči. Niso neka kupljena nesnaga, zvarjena iz »ejev« in iz riti izbljuvane moke. Tudi čaj je iz čisto pravih rastlinic, ki so svoje dni občudovale čisto gorsko sonce. Naj ti natočim,« radostno reče in mu v skodelico natoči dišeč čaj. Srce vsakogar normalnega mora vsaj malce poskočiti ob takšnih dobrotah. Zaupljivo doda:

»Sladkaj si ga po svoje. Samo ne pretiravaj s cukrom, saj sladkoba pokvari nianse med dobrim čajem in osladno greznico.«

Boris je presenečen. Kako ne bi bil? Po nekaj vljudnostnih prikimavanjih pozabijo nanj in se vrnejo k svojim pogovorom. Očitno prisostvuje nekakšnemu uvodnemu obredu, kamor sodi hrustanje piškotov, elegantno srkanje požirkov čaja in navzkrižno kramljanje. Opazuje jih med pogovarjanjem o nepomembnih vsakdanjostih. Pri tem v usta tiščijo piškote in srebajo čaj. Ne glede na razposajeno vzdušje, v njihovih starinskih telesih zazna čudežni duh mogote. Vse njihove kretnje so svečano mirne.

Po nekaj minutah pasivnosti odločno opozori nase:

»Oprostite, ker prekinjam vaš idilični klepet. Najbrž sem upravičen do precej izčrpnih pojasnil o mnogočem. Od včeraj se mi je na ogrlico usode nanizalo nekaj biserov, primernih za knjigo o duševnih motnjah. Vsekakor te stvari ne sodijo med običajna doživetja maturanta. Najprej nenavadnost pri slovi in čuden namig profesorice Novakove,« se sreča z njenim hladnim pogledom. Ona samo resno, komaj opazno prikima. Zatem pozornost posveti osebi nasproti sebe:

»Gospa Berta mi nekaj ur kasneje na zares čuden način govori o knjigi. Naj omenim še kasnejša, milo rečeno, nenavadna doživetja,« bliskovito premeri prisotne. Ti se zvedavo odtegnejo piškotom, čaju in kramljanju. Opazujejo ga neprizadeto, čeprav pozorno. Osveži svoje spomine:

»Ne vem kako, a v glavi se z mano mešajo spomini, misli in tudi sposobnosti še nekoga drugega. Psihiater bi najbrž postavil diagnozo, s katero bi mi za določen del življenja zagotovil prenočišče v lokalni blaznici. Aha! Dodajmo še meč izpod postelje. Ta mi je v roke padel dobesedno od nikjer. Za lepšo mero lahko naštejem še kakšno noro dogodivščino. Krščen Matiček, še zdaj dvomim o njihovi resničnosti. Naj poenostavim,« obupano nadaljuje, »bi mi kdo izvolil olajšati razumevanje te med haus, kamor sem padel proti svoji volji? Naj bo razlaga maksimalno preprosta in razumljiva,« tiho doda in vse na hitro preleti z radovednimi očmi.

Vsi vanj usmerijo prebadajoče poglede in hipoma se počuti kot zlomljena kost na rentgenu. Čeprav je v salonu prijetno hladno, občuti srage lepljivega potu. Tišina pritiska. Končno se Berta spogleda z drugimi in se nasmehne:

»Dragi mladenič, nestrpnost in naspidiranost zadetega zajca ne sodijo v našo družbo. Nismo te takoj napadli z detajli, ker si moraš najprej s piškoti in čajem napolniti baterije. Šele potem, lepo najeden in napit, sprašuj vljudno in brez nestrpnega hitenja,« in pokaže z negovano roko na pladenj s kolači. Boris sledi roki in spusti pogled, čeprav ta hip ni popolnoma prepričan, če mu teknejo.

Marko vse hitro ošine, odloži čajno skodelico in prevzame besedo:

»Težko ti bomo zadevo opisali na kratko in hkrati razumljivo. Vidiš,« vstane in z roko pokaže na omizje. Boris vse na hitro preleti z radovednimi očmi in znova poišče Markove stroge oči. Profesor govori počasi, iščoč primerne besede:

»To, v kar si padel, je zadeva vseh nas. Najbrž si sledeče že uganil,« zapiči vanj svoj sijoči pogled, »vsak od nas je na nek način povezan s tvojim življenjem. Tukaj sva tvoja stara zahojena prfoksa,« se malce nasmehne in se spogleda s smrtno resno Greto, zatem mehko nadaljuje, »tu je gospod magister Leon Kavka, lekarnar, gospa Helga Uršič, trgovka s špecerijo, gospod Janez Majer, finančni skrbnik tvojih staršev in seveda Berta Hladnik, šolska knjižničarka. Manjka samo celjski pomožni škof Jožef Slemenc. Prečastiti te je krstil in pri njem si opravil vse zakramente. Pridružil se nam bo malce kasneje. Naj zaokrožim!« dvigne glas. Vse ošvrkne s svečano obrazno masko in blago nadaljuje:

»Vsi prisotni smo del tvojega življenja. Vsi te dobro poznamo, kar je zelo pomembno zaradi tvoje in naše skupne vloge v prihajajočih dogodkih. To se ni zgodilo zaradi naključja. Takšen razvoj lahko z malce teatralnosti imenujem poseg Božje previdnosti,« s poudarkom zaključi govor. Zatem seže po čajni skodelici in srkne požirek od vročine kadeče se tekočine. Ustnice se mu razlezejo v plitek nasmeh. Odloži skodelico in zgrabi piškot. Za hip postane. Pričakujoče išče zmeden Borisov pogled. Čaka njegovo reakcijo. Mora dopustiti trenutkom mučne tišine pot med zbrane okoli lepe klubske mizice. Boris s tresočim glasom prekine mučno napetost pričakovanja:

»Gospod profesor, o čem sploh govorite?«

Takšni so bili torej ljudje na viktorijanskih čajankah ob petih.

Oblije ga toplota okoli talismana izpod majice. Tuji spomini in misli nežno odrivajo njegovo pravo osebnost. Njegov pravi jaz, vsaj upa, da je pravi, se čuti vse bolj odrinjenega. Zaveda se vse globljega tonjenja pravega sebe v meglen ocean neskončne zavesti. Zenice se mu zožijo. Kaplja potu na čelu obstane na sredini svoje poti proti korenu nosu. Strahovita teža neznanega znanja potegne zmedenega in malce prestrašenega dijaka tik pred maturo nekam v neznane globine labirinta podzavesti.

Strah je pot do strastnega boja za nedosegljiv cilj. Strah je začetek zahtevanja več, več in več vsega. Bodi pozoren in prepoznaj, saj s prepoznavanjem pride modrost.

Tresavica izgine.

Neodločen glas mladega fanta postane trd in poln jeklene volje:

»Moram vedeti vse, kar veste vi. Začnimo pri tem, zakaj znam nikoli slišane tuje jezike? Zatem boste rekli kakšno pametno o Dilualu, Zahodni skrivnosti in seveda Elem Jeredu. Član tega krožka gotovo nisem zaradi kajenja napačnih travic. Torej?«

Marko odloži skodelico, se sreča z Borisovim srepim pogledom in prikima:

»Dragi mladi fant,« zgrabi rogljiček, ga pohrusta in splakne s požirkoma čaja, »vse boš izvedel po primernem vrstnem redu. Najprej dihaj,« kar podkrepi s kretnjami, »saj veš, vdih, izdih. Žaba se počasi kolje, če razumeš, kaj hočem reči. Tudi jaz nisem navajen lačen hoditi okoli pečenke. Za prvič te ne bomo preveč zbombardirali s podatki. Preveč zaporednega blebetanja zmede ostrino misli. Verjetno ti sprva ne bo veliko jasno, mogoče nam celo ne boš verjel. Vsekakor si zmeden, saj dogodki najbolj odpuljenih barv in oblik pritiskajo nate z naglico, ki ji nisi kos. Ob vsem tem nimaš neke jasne in oprijemljive niti, zato se počutiš kot opica v zraku, ko ji izpred nosu sunejo liano, kamor se hoče prijeti. Zatorej bodi v nekaj naslednjih trenutkih ekstra potrpežljiv in ne prehitevaj z vprašanji. Na vlak najlažje stopiš tako, da ga počakaš na postaji in ne s tekom za njim. Torej?«

Boris nemo prikima in Marko nadaljuje:

»Knjiga, meč in talisman so predmeti iz drugačnega sveta. Najprej malce fizike. Vsak dijak A razreda tehnične gimnazije se seznani z osnovami kozmologije. Torej poznaš teorijo multiverzuma. Pred skoraj dvajsetimi leti so neizpodbitno dokazali obstoj najmanj enega paralelnega vesolja, a izračuni nakazujejo obstoj več njih. Torej veš za sekvenčno bozonsko interakcijo in Alanov multiverzumski most. No, ne bom te utrujal z umazanimi fizikalnimi detajli. Vsa ta vesolja sobivajo, ker imajo njihove temeljne konstante različne vrednosti. Mistiki to vedo že nekaj tisočletij. Sobivajoča vesolja imajo skupno poreklo, torej skupnega popolnega boga, če lahko uporabim mitološko oznako. El, Elohim, Jehova, Bog, Parabrahman, Re, Aton in drugi so samo različna imena za absolutni vir obstajanja. Bog v neprekinjenem večnem zdaj sije luč - deus lux. V eni od filozofij se temu reče tudi Kajebid ali tudi Kedašah, v nekaterih virih tudi Kadešah. To je vir vsega obstajanja in vračanja luči, ki upraviči svoj obstoj v razodetem multiverzumu. Ker imamo sfero rojevanja luči, mora po zakonu analogije obstajati še sfera, kjer se ta luč utrne. Tej sferi rečemo Megšelem, temni svet lupin, podsvet kaosa. Luč in tema sta soodvisna elementa obstajanja. Kozmični red in kozmični kaos sta v medsebojnem dinamičnem razmerju. Osrediščenje tega razmerja je ravno udejanjen multiverzum z neznanim številom vesolj. Za uvod bo dovolj,« in se pretegne kot mladi maček. Z roko seže po piškotu, ga nese k ustom in z užitkom premelje in pogoltne. Znova nadaljuje pripoved:

»Navežimo se zdaj na naše zadeve. Filozofija in mitologija omenjata Mlade in Stare Ede. Konkretno govorimo o svojem svetu in Elem Jeredu, praktično imenovanem Drugotnost. Ta dva svetova obstajata v dveh vzporednih vesoljih. Dovolj trdno lahko trdimo, da je multiverzum splet najmanj enega para sobivajočih vesolj. V velikem poku sta nastali dve prepletajoči vesolji, podvrženi medsebojnim vplivom. Veliko ugank kozmologije je rešljivih z uvedbo tega drugega vesolja. Temu rečemo princip luči in sence. Naš svet je Mlade Ede. Kakšen je? Predvsem je sestavljen iz izjemno zgoščene energije. Vibracije našega vesolja so zelo goste in zato z običajnim umom ne moremo neposredno vplivati na svet okoli sebe. Drugo nam znano vesolje je stkano iz drugačnega notnega zaporedja teh istih gibal. Drugotnost je redkejša, če veš, kaj mislim.«

Boris negotovo prikima. Profesor resno nadaljuje:

»Tam sta materija in energija podvrženi malce drugačni interpretaciji istih zakonov in tam je zato magija zelo izrazita sila. S trenirano voljo se lahko zelo očitno vpliva na dejavni svet. Voljni razum je tam zelo, zelo star. Obe vesolji sta posredno povezani, saj gre za dve veličastni simfoniji enega božanskega skladatelja. Čeprav obe vesolji sobivata in sta navidezno v popolnoma drugačnih sferah, pa lahko energija zavesti prehaja iz enega v drugega. Čeprav se akademska fizika temu upira, smo mi zaradi teh interakcij precej trdno prepričani v multiverzum parov vesolj. Ravno ta prehodnost daje obema vesoljema nekakšno ravnotežje. Oni našemu svetu pravijo Onostranstvo in je nekakšna vmesna postaja do Kadešaha ali Megšelema,« in zajame sapo ter vzdihne, »pač odvisno od čistosti oziroma grešnosti življenja. Ti dve vesolji sta kot dve radijski postaji na različnih frekvencah in med njima lahko preklapljamo. To počnemo s posebnimi kristali ter v vilinščini spisanimi in recitiranimi uroki.«

Boris ga prekine:

»Kakšna Vilinščina? Saj nisem pri uri pravljic,« sklene roki in drgne palca enega ob drugega. To vedno počne, ko ga nekaj resnično zanima. Marko opazi njegovo nestrpno čakanje na odgovor:

»Ne nisi. Vilinščina je pradavni temeljni jezik sporazumevanja. Iz njega so nastali vsi jeziki našega sveta in Drugotnosti. Vilinska pisava je temelj vseh fonetičnih pisav. Ne boš verjel, a vilinske črke imamo med sabo skoraj nespremenjene. Hebrejski Davidov alefbet je grafično popolnoma ohranjena vilinska abeceda. Kljub isti grafični podobi se vilinsko pismo drugače bere in črke imajo drugačne, predvsem kompleksnejše simbolne pomene. 22 soglasnikov so črke, številke, simboli, duševna stanja in še veliko tega. Tudi originalna Biblija je zapisana v teh črkah. Pravzaprav vse svete knjige človeštva temeljijo na enem samem viru, vilinski modrosti. Primerjaj koncepte recimo budizma, krščanstva ali islama. V svojem bistvu so enaki, razlike temeljijo samo na geografskih, klimatskih in zgodovinskih okoliščinah. To je logično, saj o eni stvari ne more obstajati več različnih, a enako veljavnih resnic. Obstaja samo več različnih interpretacij te ene in iste resnice. Vir vseh modrosti se imenuje Sehir Bar Jemin,« poudari ime knjige, ki jo je včeraj dobil v varstvo. Naredi premor, da še bolj poudari pomen knjige:

»To je Knjiga z veliko začetnico. Seveda ti je znana, saj si jo dobil v začasno posedovanje. Tudi ta, najsvetejša od vseh svetih knjig, je zapisana v alefbetu. Najbrž si v zvezi s tem že opazil nekaj posebnosti. Profesorica Novak ti lahko pove kaj več o teh jezikovnih zadevah,« in se spogleda s profesorico slovenščine. Greta prikima, odloži skodelico in reče:

»Skozi stalne medsebojne vplive so se oblikovali jeziki, pisave in religije. Semitski koreni so zelo blizu korenom Vilinščine. Pogovorščina Drugotnosti je mešanica vilinskih korenov in vplivov različnih jezikovnih skupin, nekatere izhajajo tudi iz našega sveta. Celo jezik Elejle izhaja iz istih korenin. Pač še en dokaz zakona analogije. Najbrž si že opazil svoje znanje vilinščine in glavnih narečij Pogovorščine. To pride v paketu z Mešarahom.«

Boris jo prekine:

»Kaj je Elejla? Ob tej besedi me zmrazi.«

Greta se spogleda z Leonom. Lekarnar poznavalsko prikima in prevzame besedo:

»Nič čudnega. Vsakogar zmrazi ob omembi te besede. Ne vem, kako ti bom lahko razumno razložil. Opisovanje Elejle z besedami je podobno poskusom muhe enodnevnice, da si zamisli menjavo dneva in noči,« rahlo zakašlja in nadaljuje, »Elejla je esenca, koncentracija kaosa, strašni razum s strastjo po absolutni moči nad vsem živim in neživim. Elejla je otrok kaotičnih lupin vesolj, odkruškov minulih časov in koncentrat vseh skrajnih stanj zavesti. Gre za čisto personifikacijo samovolje, absolutističnega stremljenja k sebi in sijajnosti za svojo slavo. Ključna beseda Elejle je JAZ. Če je lastnost božjega DAROVANJE, je lastnost Elejle JEMANJE. Če človek reče NAREDIM, Elejla reče UPORABIM. Človeški napuh, strast za močjo in oblast, egoistični individualizem, plenilska mentaliteta in strah pred izgubo so idealno vabilo Elejli, naj vstopi v zgodovino. Pravzaprav je Elejla nekakšen bog nasprotovanja smislu bivanja in življenja. Je bog kaosa, naproti Elu, bogu reda.«

Boris skomigne z rameni:

»Elejla je torej nekakšen Satan.«

Leon tiho odkima:

»Še huje. To je utelešenje najstrahotnejšega razuma, najsilnejšega hrepenenja po samopotrjevanju. Naj ti povem še sledeče,« naredi nekaj trenutkov premora. Z očmi vrti po stropu in išče najprimernejše besede:

»Elejla je središče Megšelema. Za utelešenje Elejle v telesu nesrečnika v Drugotnosti mora nekdo izvesti poseben obred. Ta obred lahko posebej treniran mag opravi tudi v našem svetu, a mora pri tem žrtvovati novorojenčka, rojenega iz grešne zveze. Izvajalec obreda pridobi izjemne moči. Moč uroka ga vzdržuje pri polni življenjski moči okoli petdeset do šestdeset let. Umre v pozni starosti. Ob smrti to moč vedno podeduje med tri in pet leti star otrok Drugotnosti s primernimi astrološkimi danostmi. Telesu, prejemniku udejanjenja Elejle, mitologija iz ne vem kakšnih vzgibov reče telo rešitve. V praksi pa strahotna zavest Elejle popolnoma zasužnji darovalca telesa. Poleg Elejle se vedno utelesi še nekaj strašno močnih duhov Megšelema.«

Janez se naveže na njegove besede:

»Tako pridemo do hierarhije tega, recimo mu temnega dvora. Elejla po utelešenju udejanji devet zatabov, temnih talismanov Megšelema. Z njimi oživi dva damejaha, strahotna lažna bogova. Ti dve bitji sta dva pola istih skrajnosti, manifestirata se v skrajnem razumu in skrajnih čutenjih.«

Boris vzdihne:

»Nekakšen peklenski jin jang.«

Leon prikima:

»Tudi tako lahko rečeš. Naj nadaljujem. Tu je še šest kerkešev, personificikacij tega, čemur rečemo leapal zatabah, zvezda zatabov. Zasledili smo tudi zapis o skritem kerkešu. Ta se lahko udejanji v našem ali drugem svetu in, kar je najhuje, če je res, med njima zmore prosto prehajanje. Če sem pošten, to prehajanje je bolj legenda, ki ji osebno nisem naklonjen. Devet zatabov ustreza Elejli, dvema damejahoma in šestim kerkešom. Skriti kerkeš je po tej shemi nekakšen joker, ki nastopi v kritičnem trenutku vojne.«

Boris bolj zase pripomni:

»Tega si ne izmislijo niti norci v Vojniku.«

Vskoči Helga:

»Seveda ne, a ravno ti si padel v to norišnico. Boš ti Marko?« se spogleda s profesorjem zgodovine. Ta nemo prikima:

»Nas šest,« vse premeri s srepim pogledom, »in škof Slemenc smo protiutež prej omenjenemu temnemu dvoru. Pravzaprav smo vrh ledene gore, saj ostaja še pradavni bojevniško magijski red. Po spletu okoliščin ta red deluje znotraj Rimskokatoliške cerkve in se imenuje Magna Ordo Sanctum Spiritus. Ravno škof Slemenc je naša veza z njihovim vrhom. Sicer poznam nekaj članov, a ne vem, kje je njihov sedež in kako so organizirani. Zaradi varnosti jih ne poznamo in oni ne poznajo nas. Pravzaprav nobeden od nas, razen Jožefa, ne bi smel vedeti za Magna Ordo Sanctum Spiritus. Dogodki v Angliji pred dvajsetimi leti so nas prisilili v odkrito sodelovanje.«

Boris vskoči v besedo:

»Kdo ste pa vi? Kaj predstavljate? Saj niste kakšna čudaška sekta?«

Marko se nasmehne:

»To bi bilo še najlažje. Mi smo Čuvaji, Red čuvajev. Tako se imenujemo. Po božanski kozmologiji obstaja deset etirjev. Trije so božanski, a sedem je tako imenovanih sedem živih etirjev, imenovanih aganeali. Ti etirji, nekakšni angeli ali nadangeli, so koncentracija izjemnih energij, če lahko uporabim to besedo. Ta silna energija se udejanji v človekovo telo in zavest našega gostega sveta. Po kakšnem ključu? Če sem pošten, ne vem. Najbrž udejanjenje temelji na duševnih, genetskih ali celo astroloških predispozicijah. Vedno izbere zrelo osebnost, starejšo od trideset let. Etirji ob udejanjenju z izvorno osebnostjo vzpostavijo simbiotičen odnos. Etir se dopolni z izvorno osebo in izvorna oseba pridobi lastnosti etirja. V primeru kerkeša ali damejaha gre za brezobzirno suženjstvo najhujše vrste, a pri etirjih imamo opravka s popolno simbiozo. V tem je razlika med potrjevanjem smisla bivanja in njegovim zanikanjem v imenu lastne volje.«

Boris se pogladi po bradi:

»Kaj pa jaz tu počnem? Nekako odstopam od starostnega povprečja,« se mu ustnice razležejo v nasmešek. Marko prikima:

»Ti si, če lahko tako rečem, nekakšen speš'l edišn. Enkratnemu udejanjenju Elejle sledi enkratno uravnoteženje v obliki osebnega Elovega razodetja, udejanjenje Elahale, živega boga, vilinsko mešahašim en elahala. Temu udejanjenju rečemo Mešarah. Beseda izhaja iz izraza mešijah, ki pomeni sestavljen in odposlan. Sliši se precej podobno našemu mesija, vendar ne gre za odrešenika v krščanskem, muslimanskem ali židovskem smislu. Ne bom te mučil s podrobnostmi. Tvoj duševni in genetski ustroj je bil v trenutku kritičnega neravnovesja najprimernejši za to udejanjenje. Sehir bar Jemin te je sprejela in inicirala duh Mešaraha.«

Borisu zastane sapa. Zaprepadeno premeri celotno omizje. Vsi ga radovedno opazujejo. Z občutkom knedla v grlu zajeclja:

»Torej vi mislite, jaz ...« Nekaj trenutkov prebledelo molči, zatem besno odmahne in odkima:

»Ne! Ne verjamem. Kako?«

Profesorica Novakova ledeno rezko prikima:

»Boris, natanko to je. Naj se sliši še tako neumno, Mešahašim en elahala se je udejanjil med mojim predavanjem o Murnovi poeziji. Knjiga je to vez potrdila in zapečatila s sijajem mešeaha. V gosti svet, konkretno se je v tvoje roke udejanjil tudi Zamad Fegrill, fizično orožje Mešaraha. Preko dve tisočletji je ta aurilski meč čakal v nekakšni opni med deli multiverzuma, iblepei, in zdaj je našel pot v tvoje najstniške šape.«

Boris ostane brez besed. Leon nadaljuje:

»Nas sedem smo konstanta sveta. Nesmrtni aganeal se ob fizični smrti Čuvaja preseli na rob Megšelema, na iblepea in se udejanji v primernem mladem telesu. Na svoji poti iz enega v drugo telo ne prenese ničesar od gostitelja. Prah si in v prah se povrneš, velja tudi za Čuvaje. V tebi se je udejanjil enkraten poseg. S našo pomočjo in Knjigo se bo Mešarah brezšivno spojil s tvojo izvorno osebnostjo. Pridobil boš različne moči in ko boš pripravljen, boš s pomočjo tehagacev in sibetov izvedel Pemej. Ta obred v multiverzum dokončno udejanji popolno inkarnacijo elahala. V vmesnem času se moraš izogibati Elejle, damejahov in ostalih sovražnikovih služabnikov. Na srečo se v Drugotnosti zabavajo z vzpostavljanjem Božanskega carstva. Tako rečejo svojemu kraljestvu suženjstva.«

Boris samo nemo sedi. Skloni glavo. Ostane brez besed.

Kakšen elahala, mešarah ali karkoli že? Kam sem padel? Kaj se dogaja?

Naenkrat ga oblije toplina in vse se mu zdi popolnoma običajno. Prisotnost izbriše vse dvome, nelagodje in strah. Pravzaprav ta prisotnost postaja del njega.

Mučno tišino prekine lomastenje masivnega moža. Pozdravi jih z močnim glasom:

»Pozdravljena druščina!«

Boris dvigne glavo proti izvoru glasu. Ugleda pomožnega škofa Jožefa Slemenca, svojega veroučnega učitelja. Vstopil je brez trkanja ali zvonca.

Najbrž lahko vsi udeleženi pri zadevi vstopijo brez zvonjenja ali trkanja.

Vsi mu odzdravijo. Njegova obilna postava biva v preprostem duhovniškem oblačilu. Okrogel obraz izžareva dobrohotno milino.

Otroci pri verouku ga imajo radi, saj zna izjemno tankočutno prisluhniti otroški duši. Posebno spoštovanje si je pridobil pred desetletjem, z ovadbo dveh ostarelih pedofilskih kolegov, naključno preživelih zadnjega vala čišče moralne nesnage. Od nekdaj je načelen in moralen mož. Njegovo imenovanje za pomožnega škofa pred slabimi tremi leti je še en dokaz skoraj petih desetletij nove smeri Vatikana. Pod vodstvom svetniškega papeža še odločneje nadaljuje s čiščenjem nemorale in politične navlake. Škof je vez med Vatikanom in Čuvaji.

Proti Borisu usmeri svoje rjave oči izpod tankih obrvi:

»Saj nisi pozabil verouka. Vsakdo se rodi, ker je Bog to hotel in vsakomur je v srce položena božja volja. Naj uporabim Leonovo štorijo z maskami,« se za hip sreča z Leonovim pogledom in se hitro vrne na nit svoje misli, »danes je pustni šov vse leto. Najbrž si vsi samo za pusta nadenejo zrcala resnice. Na dan norosti imamo dovoljene za prikaz svojih resničnih obrazov. Samo v pustnem času dovolimo božji previdnosti delovanje skozi sebe. Žal se resnična človeška narava utaplja v vzhajajočem plašču temine. Ljudje so zaradi naraščanja moči Elejle podlegli lažnivi veri, da so maske njihov resnični obraz in maškarada njihov način življenja. Pozabljajo svoj resnični namen in iz pozabljanja tega se rodi grešna narava. Kot bi odsev v ogledalu želel nadomestiti resnično osebnost.«

Helga prekine škofovo skoraj pridigo:

»Jože, ti si vedno tako, kako naj rečem,« zavrti z očmi po stropu, »religiozno dramatičen.«

Škof smehljaje sede na skromno leseno pručko, edino prosto sedišče. Prekriža noge v gležnjih in roki položi eno v drugo. Precej smešna je to prilika, ko tako obilen mož sedi na majhni pručki. Leon zakašlja, kar vedno počne, ko misli povedati kaj pomembnega:

»Elejla, damejahi in drugi peklenski stvori se ne udejanjijo s polno močjo, temveč se razvijajo in prilagajajo okoliščinam. Z rastjo njihove moči se krepi njihov vpliv v deželah Drugotnosti in posledično tudi pri nas. Plenilski finančni kapitalizem, požrešnost, egoizem, samovšečnost, samovolja, jeza, maščevalnost in strah so zunanji znaki drvenja proti zlomu ravnotežja. V nekem trenutku to naraščanje zanikanja bistva življenja prečka kritično točko. Zrušenje ravnotežje se skoncentrira v udejanjenje Elejle v bitju Drugotnosti.«

Boris vskoči v besedo:

»Ali pa naraščanje neravnovesij naše družbe ustvarja pogoje za Elejlo?«

Marko previdno prikima:

»Mogoče je tudi tako. Klasično vprašanje, jajce ali kokoš? Naj Leon nadaljuje,«

Leon se vrne na pripovedno nit:

»Samo tamkajšnja redka tvarina omogoča telesno pojavnost tako radikalne zavesti. Ponekod uporabljamo tudi izraz temni gospodar, čeprav gre za brezspolno bitje. Elejla je namreč ena od vilinskih brezspolnih simetričnih besed. Črkovanje Elejla – ALILA sestoji iz petih črk, dveh zrcalnih parov in osrednje črke. Naj tako mimogrede dodam zanimivost, tudi Elahala - ALHAHLA in Mešahašim - MŠHŠM sta brezspolni zrcalni besedi. Elejla je utelešenje neravnovesij, duševnih skrajnosti, samovolje in absolutnih razmišljanj, usmerjenih zgolj v samega sebe in svojo sebično voljo po dominaciji celotnemu Univerzumu. Temni gospodar je nasprotovanje temu, kar pojmujemo pod božje, čeprav je, kako ironično, sestavni del božjega. Kreacija je negacija kreatorja. To je skrajnost nasproti zmernosti.«

Boris ga s kretnjo prekine:

»Zakaj samo tam? Zakaj se Elejla, Temni gospodar ali kakor že pravite tej koncentraciji zla, ne more utelesiti v tem svetu? Saj ljudje nismo neke perle. Pol mojih sošolcev bi svojo dušo zamenjalo že za neznaten delež tega, čemur rečete Elejla.«

Leon smehljaje prikima:

»Pravo vprašanje. Vzrok temu je narava našega gostega vesolja. Če zbanaliziram fizikalni mambo jambo, Planckova konstanta je pri nas za nekaj razredov nižja od vrednosti v Drugotnosti. Fizik Mohamed Selimi je tik pred smrtjo izračunal faktor razlike in njegove ugotovitve so se skrivnostno znašle v omrežju. Tega nihče za njim žal ni znal empirično dokazati. Mogoče je zato ostal nepriznan.« Vskoči Greta s trpko pripombo:

»Ali pa zato, ker je bil musliman.« Leon jo trdo pogleda in nadaljuje pripoved:

»Vsekakor gre fizika redkega dvojčka našega vesolja v prilog udejanjenju Elejle, a naš gosti svet nas varuje pred njeno, oziroma njegovo radikalno razdiralnostjo. Noben človek našega vesolja ne more prestati ekstremnih silnosti Elejlinih skrajnosti. Nihče. Udejanjenje Elejle v telesu, čudežno sposobnim sprejetja te silovitosti, bi nesrečnika v trenutku odrešujoče usmrtilo. Telo bi takoj odmrlo zaradi reakcije na burno nevrokemijo možganov. Če bi telo, skupaj z izvorno osebnostjo, v primeru skoraj nemogočega niza naključij preživelo strahoten šok takšnega udejanjenja, bi ta v najboljšem primeru svojo temno vladavino izvajal v hermetično zaprtem oddelku blaznice. Tam bi na odrešujočo smrt čakal pod vplivom konjskih doz medikamentov. Farmacija je iznašla čuda sredstev za prisilno skuliranje.«

Marko seže v pogovor:

»Narave našega gostega sveta preprosto ne dovoli preživetja Elejline skrajnosti. Kot bi na nagnite lesene temelje sredi močvirja naložil betonski kolos s sto nadstropji. Elejla se lahko udejanji samo v Drugotnosti. Podobno je z damejahi. Zaradi strahotne silnosti svoje moči se praktično ne morejo udejanjiti v našem svetu. No, prigode Marije Magdalene so izjemna, še vedno nerazkrita skrivnost.«

Boris prekine pripoved:

»Zakaj je potem Elejla naš problem? Najbrž znajo tudi v Drugotnosti vihteti gorjače.«

Vsi ga prebodejo z ostrimi pogledi. Boris umolkne. Nekaj v njem ga potegne nazaj. Ponovi se tisti občutek prisotnosti, povrne se tonjenje v globočine tuje zavesti.

Marko zajame sapo in odloži skodelico:

»Elejla je še kako pomembna sila tudi za naš svet. Znova zakon analogije in potrditev teorije o parih vesolj. Čeprav si strahota najde telo v Drugotnosti, posledice čutimo tudi mi. Vedno ima kanale za vplive. Samo poročila poglej in vse ti bo jasno. Neravnovesja v enem svetu se vedno prenesejo tudi v drugi svet. Če si nadeneš klovnski nos, ga imaš tudi pred ogledalom. V tej točki nastopimo mi,« odločno pristavi in pripre veke. Boris si veselo pomane roke, hlastno vdihne in glasno doda:

»Torej! Naj naredim obnovo, če sem prav razumel. Vi ste torej nekakšni božji policaji, tožniki in honorarno še sodniki. Čistite drek iz ventilatorja vesoljnega ravnotežja. Ko pa vanj prileti posebej grd kakec v Elejlini mozoljasti podobi, se znajdete okoli skupne mizice s čajem in piškoti. Ker sami nimate licence za čiščenje Elejlinih packarij, pride na čajanko še Mešarah, ki mora porednega Elejlo našeškati po tazadnji. Je tako?«

Marko se nasmehne, tudi drugim uidejo drobni nasmeški, in prikima:

»Nekako tako. Si kar zadel bistvo. Mešarah je enkratna manifestacija. Udejanji se v predadolescentnem telesu, pri starosti okoli deset do dvanajst let, še pred nastopom hormonskih sprememb. To je nujno zaradi razvoja simbioze skozi obdobje adolescence. Tudi mešarah gre skozi to burno hormonsko terapijo.«

Boris vskoči v besedo:

»Hm, torej me ta vaš božji duh smatra za desetletnega mulca,« in vzdihne, »res fino! Samo še na kahlo sedem in zatežim za cucelj z mlekom. Prava idila.«

Marko se nasmehne:

»Ne.«

Vzkipi in izbruhne:

»Potem mi pa povejte! Zakaj je našel skoraj devetnajstletnega junca? Je imel vaš bog nesrečo pri delu? Se je nezmotljivi vsemogočnež zmotil?« Na obrazu mu zaplava cinični nasmešek. Marku mu vrne nasmeh:

»Temu lahko rečem tudi delovanje Heisenbergovega načela nedoločnosti. Saj ga poznaš iz kvantne fizike. To je druga beseda za to tvojo božjo nesrečo pri delu,« in se zresni, »mogoče je bila posredi nuja ali, kaj ti jaz vem, kakšna stvar. Pustimo to, ker ni pomembno. Mogoče bo zaradi tvoje starosti na poti razvoja nekaj več nejasnih spremenljivk. S tem se zdaj ne bi zapletal.« Spogleda se z ostalimi Čuvaji in globoko zajame sapo:

»Na hitro ti bom podal nekakšen šnelkurs, Drugotnost za telebane. Vse duhovne tradicije Drugotnosti trdijo, da gre duša po opravljenem telesnem poslanstvu v Onstranstvo, kjer jo čaka preizkus vztrajnosti na poti pravičnega smisla. Duša gre, če prestane test, v Kedašah oziroma Kadešah, a tista, ki ji spodleti, potone v Megšelem. Gotovo opaziš sorodnost z našimi Vicami, Nebesi in Peklom. Dobro veš, kako je z magijo v našem svetu. Zlasti na Zahodu je skoraj kriminalizirana, za kar je zaslužna Cerkev,« in se spogleda s škofom, ki zlovoljno prikima.

»V gostem vesolju je magija bistveno težje dosegljiva in še takrat je njen domet precej omejen. A v svetu slepcev je enooki s sivo mreno v bistveni prednosti. Človek mora za efektivno magijo prestati dolgotrajen in zahteven trening s precej nejasnim rezultatom. Kljub izjemno strogim varnostnim meram popolnoma uspejo le redki, a večini spodleti. Trening jih uniči in iz dobrih ljudi naredi psihotične iztirjence. Zgodovina je polna padlih izprijencev, ki so magijo zlorabili za uresničevanje osebnih sebičnih ciljev. Ravno zaradi nerazumno visokega tveganja je Cerkev mogoče kanček preveč ostro,« in mu v besedo skoči škof Jožef. V obraz mu butne rdečica:

»Cerkev je marsikoga obvarovala pred peklom norosti zaradi zlorabe magije ali zgolj zaradi naključnih nesreč pri čaranju. Resnici na ljubo, mnogi Čuvaji se tokom zgodovine niso strinjali s to strogo cerkveno politiko. Torej ne glejte na Cerkev kot na zlodeja, ki preprečuje izražanje svobodne človeške volje. V imenu svobodne volje je bilo storjeno nešteto gnusnih zločinov.«

Marko ga pomiri:

»In tudi v imenu vere. A pustimo to. Saj nisem mislil nič slabega. Magija je pri nas brez posebnih vplivov težko izvedljiva in predvsem skoraj nenadzorljiva. Knjige z jasnimi in učinkovitimi napotki so dobro skrite in tako je tudi prav. «

Oglasi se Boris:

»Kaj so Vilini? Omenjali ste vilinščino in njihovo magijo. Kdo ali kaj so?«

Marko prevzame besedo:

»Vilini so najstarejša bitja vesolja in njihova telesa so nesmrtna. Njihova biologija omogoča neprestano obnovo telesa. A Bog se je ironično poigral z njihovo nesmrtnostjo. Če se vilinski par odloči za otroka, starša postaneta smrtna. Vilinski par ima vedno trojčke ali četverčke. Starša umreta nekaj desetletij po rojstvu otrok. Zanimivo, kaj ne?«

Svoje o Drugotnosti pove še glede tega molčeča Berta:

»Mogoče ti bo zanimivo še sledeče,« zajame sapo, »z Drugotnostjo nas povezujejo sanje in različna umetno ustvarjena duševna stanja. Naše duše so občasno s sanjami povezane z Drugotnostjo. Mnogo ljudi v svojih sanjah pravzaprav živi v telesu tamkajšnjih bitij. Čas pri njih drugače teče, ker so tam drugače razodeta gibala v drugačnem medsebojnem razmerju. Naj ti povem primer, ki se je baje zgodil. Neki fant je neke noči v sanjah zaživel kot pomemben plemič Drugotnosti. Naslednjo noč se je v sanjah znova vrnil tja. Ugotovil je, da je v Drugotnosti od njegove prejšnje noči minilo skoraj mesec dni. Celo njegovih dvajset sanjskih minut je pomenilo nekaj mesecev tamkajšnjega bivanja. Takšni prehodi so nezavedni, ljudje se redkokdaj spomnijo podrobnosti. Za zdaj te ne mislim gnjaviti s podrobnostmi. Z vsem se boš osebno spoznal. Mogoče lahko še nekaj dodam - v Drugotnosti živijo bitja, znana iz pravljic. Pravljice tam živijo svoje življenje.«

»Pravljice?« presenečeno vpraša.

Leon se zareži:

»No, ne samo pravljice, temveč tudi najtemnejše nočne more.«

Boris se nasmehne.

Leon po svoji navadi zakašlja:

»Po vilinsko se aganealu, živemu etirju reče halaj aetir. Naj še nekaj povem o teh razodetih entitetah. To so posebne manifestacije zavesti, s katerimi El, bog ali kakor koli hočeš, balansira krhko ravnotežje v razodevajočem svetu. Živi etir je, mitološko rečeno, izvršna sila posega božje navzočnosti in se prenaša iz telesa v telo. Ne prekinjaj me zdaj!« s kretnjo odločno utiša Borisa, ki hoče nekaj reči.

»Etir je večen. To že veš. Z bivanjem v telesu si nabira izkušnje, dobljene v simbiozi z izvorno, smrtno osebnostjo. Tako dobljeno izkustveno védenje vtke v svojo zavestno matrico. Človeka si nikoli ne podredi, saj je temeljna božja stvaritev. Ta zavestnost ni nekakšna obsedenost. Kerkeš ali kakšen nižji elemental, kot je ogajec kerkeš, izvirajoč iz Elejline kanalizacije, obsede človeka, uniči izvorno osebnost in telo zlorabi za svoje strastno iskanje moči. Etir živi v simbiozi z lastnikom telesa. Etir lahko celo zapusti človeško telo in to telo bo živelo naprej. To je pomembno dejstvo. In zdaj najpomembneje, zaradi česar sem mimogrede ponovil nekaj danes že izrečenih dejstev. Naše fizično telo ne more v Drugotnost, a Etir lahko preko posebnih portalov. Vstopu Etirja v človeško osebnost pravimo obsijanje z Lučjo. Gre za sodelovanje dveh osebnosti, navzven delujočih kot ena, čeprav vsaka s svojo, kako naj rečem, pristojnostjo. Etir je strahovita moč. V naš svet prinaša resnično psihično magijo. V religijah delovanju te božje magije rečejo čudeži. To tudi so, vsaj z gledišča fizikalnega pogleda na svet.«

Naredi malce premora in pristavi:

»Te magije ne izvaja človek, ker je človeška zavestna energija za kaj takšnega daleč prešibka. Magija je delo etirja. Sicer lahko precej časa preživi v redkem telesu Drugotnosti, a temeljna nosilna struktura Etirja je naše gosto telo. Zakaj se utelesimo v gostem svetu in ne tam, kjer je vir zla? Elejla iz Drugotnosti nas ne more neposredno doseči. Čuvaji ne odmremo s telesom, temveč si glede na potrebe najdemo sveže primerno telo. Tisto z maskami je dobra primerjava. V praksi lahko govorimo o nekakšni reinkarnaciji. Pridobljeno izkustveno modrost Etir prenaša iz enega v drugo telo. Na ta način je esenca Čuvaja sorazmerno dobro zavarovana pred sovražnikovimi zasedami. Etir je božja stvaritev, namenjena zakonom gostega vesolja. Mi, tukaj zbran zbor skoraj upokojencev, smo Čuvaji in hkrati navadni ljudje. Pomembno je še sledeče,« naredi premor in poudari: »Kot prvo, v Drugotnosti lahko Čuvaj s posebno magijo menjava telesa, ker je tam stopnja simbioze zelo površinska. Tukaj imamo od udejanjenja eno samo telo do njegove fizične smrti. Kot drugo, morebiti še pomembneje, bitja redkega vesolja Drugotnosti ne morejo v naš svet. Njihova telesa so iz preredke materije in zato ne preživijo strukture gostega vesolja. Za morebitno vzdrževanje njihovih teles v našem brutalno gostem vesolju je potrebna enormna energija. Tega trajno ne zmore noben urok. Prepad med sestavo obeh vesolj je še večji. Niti tamkajšnje duše se ne morejo utelesiti v naših telesih. Struktura našega čas-prostora onemogoča vsako omembe vredno magijo iz Drugotnosti. To nas na svoj način varuje pred neposrednimi vplivi skrajnih stanj Elejline destruktivne zavesti. Kljub vsemu nismo niti imuni, še manj varni. Elejla in damejahi delujejo preko sanj in raznih še ne dovolj raziskanih mejnih in skrajnih stanj zavesti.«

Boris se prime za glavo:

»Koliko tega. Najprej rečete, varuje nas gosti svet, potem nas ne varuje, ker iv'l deluje preko sanj.«

Leon dopolni misel:

»Drugotnost je zaradi redke snovnosti magiji prijazen svet. V napadu na znanstvene instalacije je umrl tudi doktor Selimi, utemeljitelj Drugotnosti. Če ga ne bi našla tista nesreča, bi danes o fiziki Drugotnosti vedeli bistveno več.«

Boris vpraša:

»Kaj niso nadaljevali njegovega dela?«

Leon skomigne z rameni:

»Če sem iskren, ne vemo. Verjetno vse raziskave potekajo v strogi tajnosti. Akademska znanost je posvoji navadi porinila glavo v zemljo in se posipala s pepelom tako imenovanega pomanjkanja dokazov. A saj ni važno, kaj o tem misli znanost, temveč so važne praktične aplikacije. Naj kaj povem o prehajanju med vesoljema. Izmenjava poteka, kot že veš, preko posebnih kristalov. Tja lahko potuje samo etir, ne pa tudi nosilec. Prehod nastane s pomočjo kristalnega portala in uroka. Ta urok je kratek, a zelo zahteven. Ko gremo tja, tukaj ostanejo naša telesa z našimi običajnimi osebnostmi. Tam se udejanjijo začasna telesa, ki živijo, dokler je prisoten Etir. Ko se Etir vrne domov, telo izpuhti. V mnogih legendah in religijah so drobci opisov teh izmenjav. Mešarah lahko tja potuje s svojim zemeljskim telesom. Religija ima za tovrstni turizem več imen.«

»Torej meni ne bo treba menjavati teles?«

Leon prikima:

»Sprva boš moral, a po pridobitvi določenih veščin se boš lahko sprehajal tja in nazaj brez posrednikov. To je fino predvsem zaradi varnosti.«

»Varnosti?«

»Seveda. Naša telesa so brez etirjev ranljiva. Tudi vstop in izstop etirja v portalnem krogu je tveganje. Ravno zato nikoli ne gremo vsi hkrati. Naša telesa brez etirjev potrebujejo varovanje. Največkrat tukaj ostane Berta, ker je skupaj z Markom najbolj vešča napadalnih urokov.«

Berta se nasmehne. Boris zvedavo vpraša:

»Kdo bi vas pa lahko napadel?«

»Kdo?« Leon dvigne glas, »služabniki Elejle. Najkritičnejši trenutek je točka prehoda preko iblepeje. Če nekdo pokonča telo, etir ostane ujet na robu Megšelema.«

»Grdo,« pribije in vpraša, »naj se vrnem h knjigi. Kako me knjiga lahko uči?«

Marko odvrne:

»Z branjem besedil knjige se tvoji možgani programirajo.«

»To in še kaj?« zvedavo doda.

Marko prikima:

»Poleg tega te čaka še naporni trening. Naučili te bomo marsikaj. Pred izvedbo pemeja moraš obvladati precej veščin.«

Boris se pogladi po bradi:

»Kaj, če poskusim čim prej s tem obredom?«

Marko ledeno pribije:

»Pemej izvedeš v celoti ali te usmrtijo energije uroka. Naj te potolažim, najprej te čaka nekaj let napornega dela, ki ga ne smeš z nikomer deliti. Vse mora ostati skrivnost. Mi bomo medtem našli vse tri tehagace in njihove sibete.«

»Kaj jih nimate?«

Marko odkima:

»Ne, a bom poskrbel, da jih pravočasno dobiš.«

Drugi mrmrajoče prikimajo. Oglasi se Leon:

»Naj še enkrat poudarim, kako je pomembno, da knjiga ni v dosegu rok.«

Boris odvrne:

»Zadevo sem rešil. Starca sta me spraševala, a sem ju prepričal o nepomembnosti.«

Leon si nadene resnobni videz in trdo reče:

»Ne bodi ponosen, ker nisi ničesar rešil, dokler njena moč naokoli stika s svojimi lovkami. Nihče, razen tebe, je ne more prebrati, za vsakogar so besedila neberljive čačke.«

Boris vskoči:

»V čem je potem problem?«

»Ravno te neberljive čačke zadostujejo za bližnjico do norosti. Moč Knjige je pošastna že brez branja njenega veličastja. Knjiga dovoli zgolj Mešarahu razumljiv uvid in branje besedila, spravljenega med njenimi platnicami. Vilini so jo že davno tega skrili v naš svet. Ne sprašuj, kdaj in kako, ker ne vemo. Zatorej ne bodi pretirano ponosen, saj nisi ničesar storil s tem, če si jo zaklenil v predal,« reče strogo in se obrne proti Leonu, »Razloži mu.«

Leon kratko pokašlja:

»Če sem pošten, mi za naključne firbce dol visi. Kaj pa brkljajo, kjer jim ni mesto?« in znova zakašlja:

»Bistvo težave nezaščitene Knjige je v tem, ker poleg navadnih zijal vabi tudi služabnike Elejle. Knjiga je pri tebi en dan. Vsi, tudi najmanj pomembni služabniki, so jo že zaznali in iščejo način, kako do nje. Pri Berti je bila zaradi njenih urokov nedosegljiva, zdaj ni več.«

Boris malce zlovoljno dvigne glas:

»In kaj naj še storim? Naj jo zakopljem?«

Vsi se nasmehnejo, oglasi se Marko:

»Okoli vratu imaš talisman. Položi ga na Knjigo in s tem nevtraliziraš njeno strahotno privlačnost. Za začetek je to dovolj. Hitro se boš naučil talismansko magijo za daljinsko nevtralizacijo privlačne moči knjige. Za zdaj imej talisman na knjigi. Torej, imaš še kaj vprašanj?« ga opazuje z malce igrivim pogledom.

Boris vzdihne:

»Kaj, če se vam zahvalim za zabavno popoldne in vam jutri pred vrata kabineta položim meč, knjigo in talisman z zahvalnim listkom? Poleg mature in zateženih starcev me vloga nekakšnega odrešenika prav nič ne mika. Napolnili ste me z veličastnimi besedami o reševanju sveta. Zakaj mislite, da bom ves srečen zgrabil meč in si zaželel rezanja porednih glav? Se vam zdim primeren za čarovniške hedšote?«

Leon ga poskusi umiriti:

»Popolnoma razumemo tvoje dvome. Pričakoval sem, da boš že prej prišel na dan s podobno mislijo. Očitno se je Mešarah že dobro usidral.«

Boris ga ogorčeno prekine:

»Vraga se je usidral! Poslušal sem vas in sodeloval, ker želim pred določitvijo pridobiti čim več informacij. Nikogar nočem prizadeti s prehitro odločitvijo! Kdor hitro plača, dvojno preplača.«

Jože vse preleti z mirnim pogledom in trpko vzdihne:

»Fant, saj nimaš nobene možnosti odločanja. Udejanjenje Mešaraha ni stvar parlamentarnega odločanja, temveč aktivnega posega.«

Fant mu ogorčeno skoči v besedo:

»Ne nakladajte o božji previdnosti. Ne morete me prisiliti! Nikakor!« trdo pribije. Marko se začne krohotati.

Boris zmedeno vpraša:

»Kaj je smešno?«

Marko v smehu izdavi:

»Ti in tvoj trenutni odpor.«

Boris vskoči:

»Ni trenuten. Jutri vam ...«

Marko se zresni:

»Jutri in naslednje dneve se boš uril, da ti bo z jajc kapljalo. Naj nadaljujem prej začeto misel. Tvoj trenutni,« in ga strogo prebode z jeklenim pogledom, »odpor je del gradnje simbioze z Mešarahom. Skoraj vsi tvoji sošolci bi brez vprašanj sprejeli upanje na bližnjico do osebnih ciljev. Vsakdo bi želel uroke za polaganje žensk, ali dobivanje srečnih številk na Eurolotu. Ti si v srži drugačen. To kažeš s svojim nasprotovanjem goljufanju v šoli, odprtostjo do vseh ali s spoštovanjem ljudi z družbenega obrobja.«

Boris ostane brez besed. Znova ga prevzame prisotnost.

Druščina ostarelih ljudi se obrne proti njemu in ga prebada s svojimi prodornimi očmi. Te nikakor niso v sozvočju s pojavami. Čeprav z gubicami obkroženi pari oči izstopajo s svojo kot nož ostro močjo, hkrati izžarevajo nenavadno prijetno toplino in iskrenost.

Tišino prekine večinoma molčeč Janez:

»Knjiga te bo na svoj način trenirala, saj so vse njene besede uroki. Kot kamnoseško dleto se bodo zajedli v tvojo zavest. In izpolnjeval boš naša navodila. Če te pošljem po cigarete, boš to hvaležno izvedel,« zamahne z roko in se nasmehne, »hecam se. Naša navodila so dopolnilo Knjige, dokler ne boš pripravljen za naslednji korak. To je vse, kar moraš za zdaj vedeti. Preveč vsega ti ne bo koristilo,« strogo zaključi. Marko precej ležerno doda:

»Vse potrebno boš sproti spoznaval. Ta hip se ne obremenjuj s tem, kaj bo jutri, saj imaš dovolj težav s tem, kaj je danes. Kapiraš point?«

Boris skomigne z rameni:

»Po domače, naj se ne sekiram na zalogo.« Marko se kimajoče nasmehne:

»Držimo se črnogorske modrosti – pusti za pojutrišnjem, kar si se namenil pustiti za jutri. No, ker sem že pri jutri, pripravi se, ker se bova dobila,« in zaokroži z očmi po stropu. Znova se sreča z Borisovimi begajočimi očmi:

»Pravočasno boš izvedel, kje in kdaj,« pri čemer se skrivnostno nasmehne. V pogovor vskoči Berta:

»Naredimo zdaj malce predaha,« in prinese pladenj s sveže napolnjenim čajnikom in novo porcijo piškotov. Omamni vonj vaniljevih rogljičev zapolni prostor. Vsi naenkrat postanejo lahkotnejši. Bertine dobrote omehčajo še tako mučno in otrdelo vzdušje. Tudi Boris, maloprej ves napet in obupno nemočen, se sprosti, ko po grlu, ob pomoči odličnega čaja, potujejo koščki slastnih rogljičev. Srce mu še naprej razbija. V glavi se rojijo neštete misli, prisotnost je vse trdneje navzoča. Želi postaviti nekaj vprašanj, a nikakor ne najde besed. Knjiga, meč, talisman - vse te besede se mešajo v čudno zmes svedrov, vrtajočih med razdivjanimi možganskimi vijugami. Glasovi okoli njega so samo oddaljen odmev. Še enkrat se ponovi tisti občutek potapljanja v ocean neznanih globin zavesti. Še enkrat prisotnost postane vse skozi vse.

Knjiga in Razodetje sta eno. Dva obraza istega. Moč Talismana varuje šibke pred pogubnim poljubom privlačne sile Knjige.

Iz razmišljanja ga zbudi glas. Leon s svojo značilno kretnjo zamaha roke prekine sproščeno vzdušje:

»Mogoče ni odveč, če znova poudarimo sledeče,« in počaka na primeren delež pozornosti:

»Vse v zvezi z zadevo ne sme do ušes ali rok nepoklicanih firbcev. Saj vem, ponavljamo se. Vendar gre za preveč pomembno stvar, kjer previdnosti ni nikoli dovolj,« poudari zadnji besedi in zakašlja:

»Predvsem Knjiga! Boris,« vse prestreli z zaskrbljenimi očmi: »Najpomembnejše od vsega je urok talismanske magije za nevtralizacijo moči Knjige. To je ta hip najpomembneje, edino, kar je vredno pozornosti. Knjiga nikakor ne sme v doseg nepoklicanih rok, kajti nikoli ne vemo, kdo je izza vogala. To znova in znova poudarjamo in ponavljamo! Moramo!« in globoko zajame sapo. Dramatično nadaljuje:

»Tisočletja preciznega dela visijo na nitki, saj se dogodki vrstijo z izredno naglico. Mešarah se je udejanjil v vsaj šest let prestarem telesu. To kaže na naglico in skrajnost Elejline moči. Moč Elejlinega dvora bliskovito narašča in samo vprašanje časa je, kdaj se bo resno začelo tudi tukaj,« se sreča z Borisovim pogledom.

Janez se naveže na Leonove besede:

»Naj ti dam hitri napotek. Ko imaš talisman okoli vratu, moraš kanček pozornosti neprestano namenjati Knjigi. Predstavljaj si, kako podoba Talismana objema Knjigo. A stvar ni tako na izi! Keč je v detajlih!«

Borisa prešine. Znova ga prevzame prisotnost.

Zdaj bo prešel na bistvo, na najpomembneje o talismanu.

Znova sreča nit Janezovega govora:

»Urok talismanske magije za varovanje Knjige ima izjemno neugodni stranski učinek. V prisotnosti Talismana zlo postane neučakano. Samovolja, strasti, samovšečnost in tudi strah se na svoj način zoprno potencirajo. Takrat moraš ostati neprizadet in se ne izpostavljaj. Samo poslušaj svoj notranji glas, prisotnost, ki te šepetaje usmerja. Ta glas boš vse močneje slišal na neshizofren način. V vsaki sceni ostani hladnejši od špricerja in predvsem poponoma na izi!« podkrepi besede s srepim pogledom roparice na preži.

Boris samo prikima in seže po piškotu ter ga nežno položi v usta. Opazuje te starejše gospode in gospe. Prav po otroško grabijo piškote in jih zalivajo s čajem. Tudi njega oblije občutek spokoja.

Marko zazna začetek spremembe v Borisovi duši.

Mlada zavest hitro sprejema. Čeprav ni idealne starosti, bo šlo. Mora, kajti časa za oklevanje se je iztekel.

Druščina čudakov na videz ne kaže svoje pomembnosti. Globoko v sebi pa VE, da mu bodo pomagali storiti tisto, kar z vsakim vdihom trdneje čuti, da bo nekoč MORAL storiti. Ob vsej zmešnjavi se mu niti približno ne sanja, kaj ga pravzaprav čaka. V sebi najde slutnjo popolnega zaupanja v njihove namere, čeprav so ob teh piškotih in čaju še najbolj podobni druščini starih čudakov.

Videz vara in prevara.

Premleva stvari, ki so mu jih povedali in pride do bolečega spoznanja. Kljub iskrenemu trudu za razumevanjem mu je vse skupaj na svoj način tako daleč.

Kako naj iz vse te zmede potegnem neko logično nit? Napolnili so mi glavo s stvarmi, ki namesto med normalne ljudi, sodi v lokalno blaznico. Kljub vsemu, čeravno ne vem natanko zakaj, so njihove besede najiskrenejša resnica in o vsem tem čisto resno mislijo. Kaj je moja vloga? Ves ta božji čira čara. To mi ne olajša pacanja v tej godlji. A po drugi strani, to je vse tako domače, kot bi s tem živel že od nekdaj. Zadeva je tako samoumevna.

Prekine njihovo navzkrižno kramljanje in basanje s piškoti:

»Upam, da me boste pravočasno opozorili na čudne stvari.«

»Naučil se boš krmariti med modrostjo in norostjo, dveh koncev istega kroga,« se nasmehne Berta. Srkne čaj in seže po piškotu.





9. Prva lekcija


Sonce prav nesramno pripeka. Samo norci hodijo iz klimatiziranih prostorov na to divje puhtečo žganino nenavadno vročega pomladnega dne. Boris po sili prilike postane eden takšnih obstrancev. Ta hip se še ne zaveda, koliko takšnih vročih dni bo preživel na prostem. To je šele prvi od mnogih dni. Za telo, navajeno klimatiziranih prostorov, je nenavadno močna pripeka zadnjih aprilskih dni zahtevna preizkušnja. V torbi prinese vse naročeno. Kar malce je tuhtal, kako bo do sem brez vzbujanja pozornosti prinesel legendarni Zamad Fegrill in Knjigo. Prebral je že njen precejšen kos, če lahko svojemu početju reče branje. Po vsakem »branju« se počuti nenavadno blaženega, pomirjenega s sabo in svetom okoli sebe. Nekatere spremembe na sebi je že spoznal in si jih prizadeva prikriti pred zunanjim svetom. Za največji uspeh šteje obvladovanje nenavadne simbioze z neobremenjenostjo ob rasti prisotnosti, druge osebnosti v sebi. To je zgolj in samo začetek. Pravi napori in resnični izzivi ga šele čakajo. Živčno prestopa sredi jase, obdane s prehitro ozelenelim gozdom, polnim zvokov živahnega življenja. Cvetni prah prehitrega cvetenja lebdi v mirnem zraku. Brenčanje žuželk polni ušesa. Puhtenje vročega sonca z neslišno močjo pritiska na že dobro prepoteno telo. Začne občudovati delavce, ki svoje vsakodnevno delo opravljajo na prostem, pod žgočo pripeko. V daljavi sliši v opoldanski vročini slaboten zvok skoraj popolnoma utišane civilizacije. Obstane sredi jase in se posveti živahni naravi okoli sebe. Zaključek aprila ob nastopajočem maju je razburljiv čas za naravo. Vse kipi, brsti, prepleteno s čarobnim plesom cvetenja, vonjav in brenčanja. Različni vonji gozdne jase se vrtinčijo v plesu omamne mešanice. Sopara puha vanj kot eterični hlapi turške savne. Jasa je popolnoma osamljen oder razigranega poplesavanja mogočne simfonije narave. Brenčanje mrčesa, ta eksotična mešanica glasbil, hipnotično polni trepetajoč zrak s svojim spletom bogatih zvokov. Razposajene ptice pevke, solisti nedoumljive skrivnostne opere življenja, prepevajo svoje živahne melodije.

On čaka in upa. Spremljanje pomladne simfonije življenja prekine glas iz sence:

»Si dolgo čakal?«

»Niti ne, a vsaka minuta na tej izparini postane ura. Relativnost sem spoznal iz osebne izkušnje,« odvrne in z dlanjo potegne pot s čela.

Obrne glavo proti glasu in občuduje oprezno premikanje senčne silhuete. Tako se pomika zver na preži med iskanjem pravega položaja za skok na plen.

Vse zveri poskušajo ostati neopazne med oprezanjem. Življenje zveri je odvisno od sposobnosti presenečenja. Stari profesor se ni odpovedal svoji navadi, oblačenju klasične srajce in kravate živih barv. Eno roko ima v žepu. Z njo gotovo otipava svojo vseprisotno pipo. Druga roka drži dve torbi. Širokokrajni klobuk je itak del njegove poletne uniforme. Tokrat na glavi čepi slamnik z res mogočnimi krajci. V tej pripeki mu je udobno zasenčil glavo in vrat. Najbolj smešna stvar na njem so sončna očala. Z njimi si je nadel videz maskote mafijskega dona. Boris komaj zadrži smeh, čeprav mu ni ravno do smeha.

Marko se nasmehne:

»Ti kar verjamem, vsaj glede na to, kako strumno vztrajaš tam na sredi pekla na zemlji. Najbrž te mama ti podučila, da ni zdravo postopati na soncu. Saj nisi model na razprodaji. Mogoče se sprašuješ, zakaj sem izbral ta izolirani kraj ob tej uri?« in stopi proti njemu, a samo do roba senčnega pokrova mogočne smreke.

Utrujeno vpraša:

»Če sem iskren, me malce res zanima. Predvsem mi ni jasno, čemu ob tej peklenski uri?«

Potenje v živahnem potočku zaliva razbeljen hrbet.

Zakaj nisem vzel s sabo antišvic traku?

Profesor živahno reče:

»Ob tej vročini tod ni nikogar. Vsi so se poskrili v klimatizirane luknje. Sama sva in verjetno bova sama tudi ostala. Najino početje ne potrebuje publike. Za začetek naredi premikovec v senco in odloži stvari. Potem ti nekaj pokažem.«

Boris stopi do odrešujoče sence in Marka, kjer odloži stvari. Hlad je pravi blagoslov in takoj se počuti bistveno bolje. Stari učitelj spusti zajetnejšo torbo. Potegne roko iz žepa in si sname mafijska očala. Boris se komaj opazno nasmehne. Marko ga strogo pogleda izpod čela:

»Saj sem smešen. To vem. Toda v tej megšelemski pripeki je to edina primerna oprava. In tukaj nisva zaradi razkazovanja mafijskih očal. Raje ugani, kaj nosim v tej torbi? Kaj skrivam?« vpraša in spusti pogled na majhno usnjeno torbo ubornega videza, nevredno počenega groša.

Boris sledi Markovemu pogledu in odkima. Torbi se vidi stoletje življenja brez spodobnega vzdrževanja. Profesor se zadovoljno nasmehne:

»Ni pomembna embalaža, temveč vsebina. Današnji problemi izhajajo ravno iz tega neskladja. Vsi se kot roparice zapičijo v nepomembno embalažo in skozi površne prste jim spolzi srčika stvari. Ampak pustiva filozofijo. Tukaj nisva zaradi kramljanja o družbenih težavah. Vsebina te neugledne torbe dokazuje nemoč tehnika ob soočenju z božjo voljo,« in odpre torbo.

Bere me kot odprto knjigo.

Ven potegne pištolo z laserskim merkom in priloženim dušilcem. Boris pretreseno zre v orožje in se čudi ravnodušnosti profesorjevega ravnanja.

Saj se obnaša, kot da gre za otroško igračo, a ne za pravo orožje. Od kod malce smešnemu prfoksu morilsko orožje, namenjeno polaganju ljudi v horizontalo? Morebiti tista o mafijskem donu ni iz trte izvita. Očala, ta pištola.

Resnično zmeden vpraša:

»Kaj boste s tem?« in stopi korak nazaj. Od profesorja bi prej pričakoval govorečega zajca. Konkretno, čisto pravo strelno orožje, je izven konteksta vsega, kar je do zdaj izvedel o zadevi. Na eni strani govor o božji milosti, božji volji in podobnih pobožnjakarsko zvenečih besedah, potem skoči iz torbe tako dokončno orodje za polaganje ljudi v krste. Podzavestno stopi še dodatne tri koraka nazaj. Marko napolni orožje s čisto pravimi naboji in si razglašeno žvižga pred desetletjem popularno melodijo Killing pistols. Popolnoma ignorira Borisovo začudeno pretresenost.

Saj nima opravka s kemičnim svinčnikom.

Marko zazna Borisov pritajeni strah:

»Se bojiš, da bi te pokončal? Kaj, če sem sovražnikov zaupnik? Lahko bi bil,« a se privoščljivo zareži, »čutim tvoj bridki strah, pred mano ga ne moreš skrivati. Vsaj za zdaj še ne. Ampak pištole ne polnim zase. Jaz ne bom revolveraš. Desperadosa boš ti igral. Primi pištolo!« prekine tok misli in ugibanj. Sreča se z njegovim pretresenim pogledom.

Hip zatem mu v roke tišči napolnjeno pištolo:

»Daj no, pri deviškem pasu! Daj že! Primi! Saj ne grize. Z varovalko se ne more sama od sebe sprožiti!«

Neprizadeto mu pred nos pomoli morilski kos kovine.

Še otrok se s pištolo igračo ne obnaša tako ležerno.

Boris zgroženo stopi korak nazaj:

»Zakaj?«

Še nikoli ni imel v rokah prave, pravcate pištole. Ne sodi v krog ljudi s tovrstnimi nagnjenji.

Marko se kislo nasmehne:

»Daj no, ne mislim pognati korenin. Primi že to preklemano stvar!«

Boris oklevajoče opazuje iztegnjeno dlan, na kateri leži do sija zloščena pištola. Sredinec krasi velik zlat prstan, ki ga še ni videl do današnjega dne.

Kaj naj s pištolo? Kaj se gre?

Marko z očmi zaokroži po drevesni krošnji nad sabo. Boris nezavedno odkima. Postava s smešnim slamnikom stopi dva koraka do njega in prikima:

»Prva, ena pomembnejših vaj, je lekcija o nemoči sodobne tehnike napram primerno treniranem magu. To vajo moraš dati skozi. Daj no, zdaj je res dovolj tega pogajanja. Primi že enkrat to šmentano reč,« ter mu jo odločno porine v roko.

Z orožjem nočem imeti nobenih opravil. Vsako leto jo kdo faše zaradi frajarisnaja z orožjem.

Magična sugestivnost profesorjevega glasu končno razrahlja Borisov odpor do orožja. Plaho pristopi in negotovo vzame pištolo.

Marko mu ukazovalno zabiča:

»Primi pištolo in meri v tla, dokler ti ne rečem drugače!« odklene varovalko in naveličano bevskne, »usmeri jo v tla!«

Nagonsko stopi nekaj korakov nazaj pod peklenski sončev sij sredine jase. Marko se skloni k večji torbi, jo odpre in iz nje izvleče bleščeč meč. Zavihti ga. Čeprav je glede na velikost videti težak, v starčevih rokah neverjetno lahkotno zapleše po razbeljenem zraku. Pravljična melodija kovinskega zvena dopolni zvoke gozda. Preobrazba iz smešnega mafijskega dona v izurjenega mečevalca je hipna in popolna. Boris zmedeno prestopa s pištolo v roki:

»Kaj naj s to pištolo?« Drži jo s tremi prsti in se kremži, kot da je kužna. Marko opazi njegovo zmedenost. Preža popusti in se nasloni na meč, nežno zabit v izsušeno gozdno prst:

»Nikamor ne bova prišla s takšno drekojedno držo. Duhovna vrlina je puzla iz treh osnovnih sestavin. Najprej je tu pravilno razmišljanje,« razpre palec, »begajoči um se ne more osredotočiti, a neosredotočen um ni zmožen pravilnega, recimo temu, umovanja. Potem je drugo,« razpre kazalec, »pravilno zaupanje. In kot tretje,« razpre sredinec, »mogoče celo najpomembneje, imamo še pravilno delovanje,« in malce naveličano pristavi, »na kratko rečeno, zaupaj vrlini in modrosti ter ju pravilno uporabi. Brez pravilnega delovanja ni napredovanja, kot kubanske kave ni brez ruma. Vse troje, torej pravilno razmišljanje, zaupanje in delovanje, uskladi v enotno vrlino.«

Prosto dlan stisne v pest:

»Bistvo je pozornost. To je prvi korak. S pozornostjo pride prepoznavanje, nujni pogon pravilnega razmišljanja. S prepoznavanjem, tihim pretokom skozi um, pride modrost, izkustveno védenje. Modrost, prepletena z aktivno iniciativo, darovanjem, prinese ljubezen. Ja,« prikima, »kakor se klišejsko sliši, ljubezen je aktivna stran neskončnosti. Pomni to! To je bistvo vsega! Samo tako se boš vzpel po lestvah veščine, modrosti in ljubezni do vira neskončne esence Elahale, bolj po domače, božjega duha. Če želiš objeti to neskončnost in z njo prijateljevati, moraš postati neizmerno pozoren. Očistiti se moraš vse nesnage, nabrane skozi življenje. Te packarije je neverjetno veliko in ti, zaradi pisanih plasti iluzij o resnici, onemogoča vpogled v pravo resnico. Brez pravega vpogleda ni modrosti in ni ljubezni. To, kar danes večina pojmuje za ljubezen, je navadno sebično ljubosumje, razžrto od strahu pred izgubo. Ampak ne bova zdaj intelektualizirala. S tem nakladaškim bikovim kakcem sem želel razbiti tvoj led strahu.«

Hvala bogu za slamnik.

Boris ga malce zmedeno opazuje:

»Oprostite, a ob tem duhovičenju še vedno ne vem, kaj mi bo nabita pištola?« Objameta ga zgolj praznina in strah.

Marko strogo pribije:

»Ne bodi nestrpen!« in ga prebode s pogledom za ubijanje, če bi imel to možnost in namen, »pri tej lekciji je pištola nepomemben nujni dodatek, car scene je meč. Meč prinaša odgovornost. Meč v rokah ti daje moč odločanja o življenju in smrti.«

Boris ga znova prekine:

»Kaj ni tudi pištola tovrstni car? Pritisneš na,« a ga Marko mrko prebode:

»Ne prekinjaj me! Nauči se potrpežljivosti!« dvigne glas in ga znova stiša, »meč v rokah je lahko veličastna moč ali smrtonosna poguba. Vse je v veščini sposobnosti razlikovanja. Za učinkovito in pravilno sodbo moraš prepoznati naravo svojih odločitev. Znova sva pri pozornosti in prepoznavanju! Tu je ključ. Ne smeš podleči svoji osebni logiki in na osnovi omejenih črno belih pravil deliti krvave pravice. Človeški um je nezadosten za to početje, ker temelji na nepopolnih podatkih in nepopolnem postopku. Morala je lepa, a nezadostna za vladanje veščini. Ko boš tišina, ko boš iskreno čutil tok Elahale, boš eno z Mešarahom in mu pustil, naj teče skozi tebe. Ponižno moraš negovati njegovo rast in sij skozse. Fiat lux!« zatisne oči in obrne glavo proti žgočemu soncu. Skoraj šepetaje nadaljuje:

»Meč je elegantno orožje in zahteva elegantno etiko,« ter se ponovno obrne proti njemu. Prebada ga s svojimi prežečimi očmi:

»Meč je fizični podaljšek tvojega duha. Ko je duh popoln, postane orožje podaljšek tvoje osebnostne popolnosti. Ni težko dvigniti pištole in izstreliti naboja. Toda med strelom iz pištole in dejanskim učinkom tega dejanja je neskončno, nenadzorljivo časovno okno. Neskončnemu duhu to daje neskončne možnosti reakcije. To boš sam ugotovil. No, prišla sva do pištole, ki jo strahoma držiš v roki,« in se zazre v njegov zmedeni obraz. Ob profesorjevem govorjenju ga prešine.

Etika in še enkrat, etika. Potem je zraven še pozornost, prepoznavanje.

Iztrga ga iz razmišljanja:

»Pridi, pokazal ti bom v praksi, kako se stvari streže. Samo s kramljanjem ne bova prišla daleč,« in mu namigne, naj se oddalji. Boris oklevajoče dvigne pogled in se negotovo ritensko umika. Marko se ob tem njegovem početju tiho nasmiha. Zatem dvigne roko:

»Stoj! Dovolj si daleč. Fej in fuj, tvoj strah še kar enako smrdi,« in elegantno zamahne z mečem. Zven! Stopi korak nazaj in se postavi v prežečo držo. Z rokami zanesljivo in čvrsto drži meč in zakliče:

»Boris, streljaj name. Bodi brez skrbi, z mojim zvestim Ašeg Omeagom sem popolnoma varen.«

»Streljam? Saj ...« zmedeno zajeclja. Besede ostanejo v grlu. Pištola še naprej visi v roki, obrnjena v tla. Marko nestrpno zakliče:

»Ukazujem ti! Streljaj! Vidiš, mimogrede si deležen še ekstra lekcije zaupanja. Učenec mora mojstru brezpogojno verjeti. Pravilno zaupanje! Streljaj, mladi mož!« in Boris počasi dvigne pištolo proti profesorju. Kri udari v glavo in besno zavre. Svet okoli njega dobi čudaške odtenke rdeče. Prisotnost začne vleči starega Borisa v nedoumljive globine neznanih dimenzij zavesti. Napetost in strah odrešujoče izgineta. Laserski žarek merka je usmerjen naravnost v profesorjevo srce. Strel! Zadetek pomeni takojšnjo smrt.

Nekaj trenutkov bi sicer minilo, a vse bi se precej hitro končalo. Nikogar ne želim ubiti. Niti po nesreči. Ne morem.

Stari Boris poskusi ostati nad gladino oceana zavesti, čeprav irealne vode iznad realnega vztrajno poplavljajo njegov um.

»Streljaj!« ga iz omame brstenja prisotnosti obudi profesorjev odločni glas in ga prebada s prežečim pogledom. Z desnico lahkotno drži meč.

Vsa ta čudna imena. Tecešec vet jediz.

Boris okleva:

»Ne morem,« reče, a Marko je neizprosen:

»Streljaj! Pri kristusovih gatah! Ne razmišljaj in zaupaj! Streljaj! Nočem se reciklirati na tej podrasti! Streljaj! Streljaj!« odzvanja v glavi. Odmev streljaj se odbija med možganskimi vijugami bizarnega fliperja nočne more.

Boris sproži. Njegov stari jaz hipoma potone. Niti se ne zaveda pritiska na sprožilec. Zamolkli »tup«, pospremljen z lahnim sunkom, naznani let kovinskega drobca smrti proti človeku v senci. Pričakuje krik in padec zadetega človeka. Ampak ne! Zasliši oster pok udarca kovine ob kovino. Marko še naprej stoji. Boris z odprtimi usti presenečanja komaj zazna sled bliskovito hitrega giba, ko kovina meča preusmeri naboj nekam vstran, v nedoločljivo goščo gozda.

To ne more biti res. Tecešec vet jediz.

»Vidiš? Streljaj, kakor hitro moreš,« ukaže in se kratko nasmehne. Boris pogumneje sproži. Naenkrat čuti nekakšno zamaknjenost. Oblije ga prisotnost. Spusti rafal nabojev proti Marku, vendar ta z neverjetno hitrostjo odbije vse naboje, ki se razpršijo po okolici. V resnici sploh ne vidi zamahov meča. Vse se odvija silno hitro, prehitro za omejeno sposobnost oči. Zazre se v cev pištole in presunjeno vpraša, ko si trenutek kasneje opomore od šoka:

»Kako ste to izvedli?«

V filmih je videl veliko tega, a nikoli ni verjel, da je človek res sposoben teh dejanj.

To ni film.

Marko pomaha z mečem po razbeljenem zraku in malce pokroviteljsko, pomembno odvrne:

»Ni finta v izvajanju, temveč pozornosti. Nobeno strelno orožje ni prezahtevna naloga, ker sem eno s svojim Aganealom. Saj sem ti govoril o nujnosti prijateljevanja z v tebi živečim božjim duhom. Knjiga te to uči in ti pomaga na poti združitve Borisa in Mešaraha v eni osebi, udejanjenju Elahale. Mešarah je Elova izvršna moč v otipljivem svetu. Torej je od Boga in, kar je od boga, je iznad vseh stvari in časov. V najinem konkretnem primeru je božji zastopnik neskončno časovno okno med strelom in tarčo. Ko si eno z božjim, si aktivni del božjega in zlahka presegaš omejitev čutil. Ne pozabi, čas je linearna konstanta omejenega refleksivnega razuma.«

Boris vročično vskoči v tok mirnega pripovedovanja:

»Ampak čutila, kar vidim, slišim ...«

Marko ga pomirjujoče prekine:

»Čutila so od tega sveta in so namenjena temu svetu. Osvobajanje od omejitev čutil bo iz sužnja pojavne vzročnosti naredilo gospodarja okoliščin. Postani aktivna stran neskončnosti, postani prozorno okno božjega fokusa v telesnem.«

Boris prikima in se nasmehne:

»Kaj pa protitankovska raketa? Ali še bolje, termonuklearni disciplinski ukrep? Kako ti lahko tu pomaga božje?« spusti pištolo proti tlom. Mehko obvisi na konici prstov. Šaržer je skoraj izpraznil in prazni tulci so naključno razpršeni okoli njegovega stojišča.

Marko vrne nasmeh:

»Te veščine so nad vsem, kar lahko ta svet izstreli proti tebi. Izmikanje nabojem in ostalemu hardveru je že zelo pozna faza aktivnega poseganja. Ti bom kar pokazal. Imaš še kakšen naboj?« in z roko pogladi po meču. Njegova kovina je, navkljub srečevanju z ostro kovino nabojev, brezhibno gladka.

»Verjetno,« prikima.

»Odlično,« veselo navrže in spusti meč na mehka gozdna tla in se ritensko umakne kakšnih dvajset korakov in obstane:

»Streljaj name. Najprej z laserskim merkom natančno nameri v srce.«

»Kaj?« prebledi.

Marko položi roke na boke in naveličano pihne:

»Slišal si me. Pomeri in streljaj,« ter strogo pribije, »kje je zaupanje? Je šlo na popoldanski počitek? Zdaj bi moral biti glede tega že na čistem. Ta poduk bo ključen. Danes ljudje z meči niso ravno vsakodnevni pojav. Pravzaprav boš večji del časa brez meča, a norcev s pištolami je povsod dovolj.«

Borisa oblije pot. Veke mu živčno trzajo. Marko se zakrohota:

»Daj no, saj si kot junfer pred izkušeno milfico! Umiri roko, saj nimaš koruzne mrzlice! Ustreli že!«

Boris oklevajoče dvigne pištolo in pomeri v srce. Rdeča pika pogube sije na profesorjevih prsih. Skoraj občuti srčni utrip starega učitelja. Tup, tup – tup, tup. Čuti tudi svojo vratno veno, njen besni utrip.

To je noro. Lahko pride do nesreče. Kako mi je uspelo pasti v ta kolaž norosti? Kako? Nandi, nandi saehir.

Razmišljanje prekinja porogljivo profesorjevo klicanje:

»Streljaj, preden umrem od starosti. Streljaj!«

V nekem trenutku zavore popustijo. Prst potisne od potu mokro kovino. Klik! Bum! Čuti sunek.

Kako noro. Ubil sem profesorja zgodovine, ki z mečem lovi naboje. Odlična zgodba za napotnico za v lokalno blaznico. Še norci mi bodo rekli, da sem nor.

Marko se še kar reži. Sekunda. Dve. Tri. Že zdavnaj bi se moral poravnati s horizontalo. Štiri. Pet. On ne. Niti premakne se ne. Šest. Sedem. Ves čas ima roke na bokih:

»Vidiš, vse to je pozornost.« poudari besedo, odločno zakoraka in se ustavi nekako pet korakov pred njim. Dvigne roko in razpre dlan. Na njej leži drobcen kovinski delec. Celo takšen orožni antitalent, kakršen je Boris, prepozna naboj pištole. Od presenečenja odpre usta. Naboj na profesorjevi dlani se zareže v dušo. Šele čez nekaj trenutkov ga iz transa presenečenja predramijo umirjene besede:

»Vsa magija je v volji. Magija je usrediščenje aktivne neskončnosti, preveč se o tem ponavljam. Nekdo je pred poldrugim stoletjem pravilno zapisal – magija je umetnost in znanost o spreminjanju vzrokov pojavnosti. Spreminjanje zunanje podobe pojavnosti je bedni iluzionizem. Je slepilo, saj ne prinaša ničesar novega, zgolj premeša obstoječe lupine fascinacije.«

»Najbrž je Elejla vrhunski iluzionist. Če sem prav razumel, nikoli ne deluje sam, vedno uporablja posrednike, vedno jemlje drugim in daje samo sebi.«

Marko zaupljivo doda:

»Zagotovo. Ampak debato o tem lahko pustiva za klimatsko ugodnejše okolje. Naj ti kaj povem o meču in odnosu do tega plemenitega orožja?«

Boris prikima. Marko nadaljuje:

»Vitez in njegov meč sta eno. Meč je del viteza, njegova dodatna okončina. Nikoli ne sledi svojim željam, saj te poganjajo strasti, ki so slepe. Vsak mojster vitez je veličastno utelešenje izvrševanja božje volje. Ker upravlja izvorno substanco razodetega Univerzuma, upravlja s svetom kot takšnim. To je velika moč. Uporaba tega zahteva silno etičnost. Zatorej mojster vitez nikoli ni maščevalen, ljubosumen in ne deluje iz strasti. Vitez se ne naveže in si ničesar ne lasti. Navezanost pripelje do ljubosumja, a ljubosumje je pot do strahu pred izgubo. Izguba potem prinese jezo in željo po maščevanju. To so močne energije, vendar z njimi manipulira Elejla. Seveda ti nisem rekel nič novega, vse to piše v vseh svetih knjigah, kodeksih različnih viteških redov in to učijo vsi modri ljudje na svetu. Ampak!«

Boris se namrdne:

»Vedno in povsod je kakšen, ampak.«

Marko pritrdi:

»Vedno je, ampak. Ljudje si želijo na pot viteštva, a jim spodleti. Spodleti jim zaradi napačnih vzgibov. Viteštvo ne more biti izhod v sili, ker so vse druge poti prinesle bridkost razočaranja in na koncu pokazale ogledalo resnice. Ljudje ne marajo resnice, želijo samo cilj brez napora. Človeškim ovcam je malo mar za viteško etiko, pozabljajo na vrline darovanja in delujejo iz svojih najnižjih nagonov. Tem nagonom in željam vladajo strasti, predvsem strast za močjo, položajem in takojšnjo zadovoljitev. Najnizkotnejše vzgibe opravičujejo z najbolj vzvišenimi ideali. Elejla ima lahko delo, saj ljudje želijo hoditi za njim in se uklanjati njegovi Volji. Ljudje ljubijo sledenje Elejlini Volji, saj jih ta volja odrešuje odgovornosti za posledice dejanj. Ta Volja jim omogoča obljubo lahke poti do spolnitve. Vladar Megšelema sladkobno vabi v smrtonosne iluzije raja. Najpogubnejša past Teme je privid lahke, z rožicami postlane poti do cilja. Vedi sledeče!« globoko zajame sapo in poudari, »Elejla in njegova strašna Volja sta eno in skupaj vladata šibkim. Ob združitvi z Zatabi, devetimi Talismani Teme, ta Volja postane strahovit primež moči in vaba za slepe. Kot klešče za drobljenje orehov, mogočna Elejlina strastna želja zdrobi lupino razuma, nakar slastni plod duše ostane sam, razgaljen in zasužnjen. Temna Volja zlomi slabotno lupino človeške vrline in na plan udarijo vsi strahovi, strasti in nagoni. Tema se kot noč razširi med dušami in zavlada jim sladek spanec pozabe. Iz spomina prežene resničnost živega Boga. Elejla zlahka zapelje v strasti, navezanost in samovšečnost, ker ljudje nagonsko raje hodijo po hribu navzdol namesto navkreber. Vendar je razgled samo na vrhu hriba. Tja je treba priti. Pot je dolga, naporna, polna pasti in skušnjav.«

Nekaj trenutkov molčita in opazujeta igro narave. Čez čas Boris prekine zvoke soparnega popoldneva:

»Saj nisem noben vitez.«

Marko ga potreplja po rami:

»Pa še boš. Temu ne boš ubežal. Samo mojster vitez je gospodar časa, gibanja in prostora. Ravno zato strelno orožje nima na resničnega viteza nobenega učinka. Izstrelek je suženj časa in prostora. Viteza lahko porazi samo enakovredna veščina,« reče in pobere meč. Nežno ga pogladi, kot bi se mu hotel opravičiti:

»Do veščine in viteškega duha je dolga in s solzami namočena pot. Vitez nosi breme odločanja o svojih akcijah. Ves čas je pred dilemo, kaj in kako. Neprestano pleše po noževi ostrini etike. Tebi ni namenjena zgolj vloga Viteza. Usoda je tvojemu, s hormoni zmešanemu truplu, namenila še večjo vlogo in s tem povezano odgovornost. Marsikaj se ti bo silom prilike odstrlo. Ves čas boš znova in znova presenečen, pretresen ali preprosto presran od strahu. Udejanjenje v trupelcu najstnika tvojega kalibra pomeni samo eno,« in vanj zapiči svoj hipnotični pogled:

»Prisiljen boš v akcije, preden boš popolnoma pripravljen. Moral boš improvizirati, se zanašati na nepopolne veščine in najti balans med več slabimi opcijami. Podajaš se na neznano, temačno pot. Naše delo je, da te naučimo hoje po tej poti. Vse ostalo je na tebi,« skoraj šepetaje zaključi, »pot moraš prehoditi sam. Popolnoma sam, s svojimi lastnimi stopali.«

»Govorite precej zavito,« radovedno poišče profesorjeve znova oživele zelene oči. Ta skoraj šepetaje odvrne:

»Vsak začetek je težaven. Tudi sam sem prestal precej brutalno in burno izkušnjo, ko me je obsijala Luč Aganeala,« in zamišljeno, skozi ples sopar zre nekam na drugo stran jase. Znova nekaj časa molčita.

Marko stopi do večje torbe in iz nje nekaj vzame, se obrne proti fantu in se hudomušno nasmehne: »Zdaj si ti na vrsti za malce miganja,« prekine njegovo počasno sesedanje ob debelo deblo: »Nisva prišla zaradi posedanja v senci in razpravljanja o problemih globalnega segrevanja. Kaj imam v roki?« in nasmešek izgine.

»Ne bi vedel, a za ugibanje nisem preveč razpoložen,« nenavdušeno odvrne.

»Razpoložen?« dvigne glas, »te besede ne smem več slišati v kontekstu teh priprav!« in povzdigne obrvi, »marsikakšen opravek nam ni všeč, ker pač nismo razpoloženi, vendar smo vanj primorani. Razpoloženje ne sme nikoli vplivati na našo presojo in pripravljenost. Strast izhaja iz razpoloženja! Okoliščine, ne razpoloženja, nas prisilijo v akcijo. Še posebej ti moraš iz svojega besednjaka trajno dilitati besedo nerazpoložen. Vzemi svoj Zamad Fegrill in se brž spravi v prežo!« precej ostro poudarja posamezne besede.

Naj se le vtisnejo v vajenčev um.

Boris stopi do svoje torbe sredi razbeljenega travnika in potegne meč. Tuja kovina nenaravno zasije, obsijana s sončno lučjo. Stisne za ročaj. Znova se obudi prisotnost in objame sijoče orožje.

Meč se je zlil z mano. Saj je skoraj del telesa. Stari o tem ni bulšital.

Očarano komentira svoje občutke:

»Nobene teže ne čutim, kot da je del mene.«

Zre v bleščečo kovino in popolnoma pozabi na svet okoli sebe. Resničnost čudežno izgine. Zanj obstaja samo sijaj tuje kovine. Nenavaden občutek objame ves preznojen život. Ostrino misli začuti na osti meča. Pravzaprav on in prisotnost postaneta eno združeno bivanje.

Marko odobravajoče prikima in se nasmehne:

»V rokah ne držiš neke ničvredne krame. Zamad Fegrill je sveti vilinski meč. Tukaj lahko obstaja samo zaradi izjemno močne magije, vgrajene v samo substanco, iz katere je narejen. Skozi to mogočno orožje se pretaka starodavna vilinska veščina. Na pogled je samo lep meč. Je tako?«

»Da,« popolnoma odsoten zre predse. Med njim in prisotnostjo se pretaka tok trepetajoče napetosti. Včeraj in jutri postane samo trenutni zdaj. Pozabi na obstoj sveta okoli sebe. V ušesih odzvanja Markov glas. Oči zaznavajo samo silni čarobni sijaj meča.

»To orodje Elove volje ima svoj lastni namen, skozenj se preliva Previdnost. Samo s čistim in neomajnim duhom združena popolna veščina ima sposobnost pravilne uporabe tega meča. Vsi v službi vesoljnega ravnotežja na svoje orožje ne gledamo na nekaj, namenjeno sejanju smrti. Sveti namen vesoljnega ravnotežja je iznad deljenja življenja in smrti. Vitez z mečem se ne maščuje ali seje pokol dobrega naproti zlu. Nikoli ne uporabi svojega orožja za zadovoljevanje svoje sebične želje po igranju pravičnega sodnika.«

Boris se namrdne:

»Čemu pa potem služi orožje? Plesu s sabljami?«

Marko odkima:

»Rezanje glav v imenu maščevanje, pravice in dobrote je najhitrejša pot pod okrilje Elejle. Res je, z orožjem režemo glave in rezbarimo črevca. To je neizogibno dejstvo. A nasilje je upravičeno, ko uporaba sile prinaša manj škode od njene neuporabe. Vitez gradi, ne ruši.«

»Kljub vsemu gre za rezanje betic. Samo temu se zdaj drugače reče. Ni važno, če je mačka bela ali črna, važno je, da uspešno lovi miši,« se nasmehne. Marko trpko prikima:

»Mojih besed ne jemlji prelahko.«

»Saj jih ne.«

»Lovi!«

Iz Markovih rok izleti svetleča krogla. Boris je sunkovito prestreže.

»Za začetek dobro. Maščevanje je otrok jeze. Dobrota je suženj sebičnosti. Navezanost je otročiček strahu. Vse to vodi v sovraštvo in pod veliko okrilje Elejle. Sužnji Elejle služijo samovolji, sebičnim željam, samemu sebi in seveda Elejlinem stremljenju po lastni veličini. Vitez služi drugim, ne sebi. Sveti vitez si ničesar ne želi, saj ima vse. Je popolnoma prozoren Ne vodi ga njegova, temveč božja volja. Vitez je neprestano osredotočen na Tisto, karkoli je že To.«

Boris zvedavo vpraša:

»Ni torej nasilje nepotrebno? Ni nasilje eno samo? Ni prava veščina doseči cilj brez nasilja?«

Marko odkima:

»Žal ne gre.«

Proti njemu zaluča zaporedje pisanih krogel. Boris jih odbije in pihne:

»Toliko o nenasilju in mirovništvu.«

Marko resno odvrne:

»Poleg veščine in etike viteza je tu še znanost in umetnost čarovnika. Vsi Čuvaji hodimo tudi po poti čarovnika. Vsi smo VITEZI in ČAROVNIKI.«

Proti Borisu izleti neenakomerno zaporedje različnih ognjenih krogel. Boris jih odbije in zamrmra:

»Upam, da ne bova zažgala gozda.«

Marko nadaljuje s svojim pripovedovanjem:

»Čarovniška veščina je del aganeala. Tudi Elejlini služabniki se lahko udejanjijo v človeških telesih in zasužnjijo gostitelja. Takrat je čarovniška veščina ena od opcij delovanja. Čarovništvo oziroma magija je, kar že veš, znanost in umetnost o povzročanju sprememb vzročnosti pojavnosti v otipljivem vesolju.«

»Uf, ne gre preprosteje?«

»Zanimivo,« reče Marko, sproži novo zaporedje in zamišljeno reče: »Definicijo magije je postavil mož, v katerem se je utelesil Elejlin služabnik,« in zamahne z roko: »Pustiva to. Vrniva se na prakso. Kramljava lahko tudi kje na hladnem,« in si potegne pot s čela:

»Te elementarne ognjene uroke si zlahka odbil. Če jih ne bi, bi me močno zaskrbelo. Reciva kaj o tebi. Tukaj si ti zanimiv.«

»Jaz?« vpraša. Marko prikima:

»Natanko tako. Ti si VITEZ in ČAROVNIK. Poleg tega si še ekstra poseben, saj si enkratni trenutek v neprekinjenem valovanju vesoljnega bivanja. Ti niso zgolj VITEZ in ČAROVNIK, temveč si usrediščenje naporov VITEZOV in ČAROVNIKOV. Električni fluid je vgrajen v viteško delo, a magnetni fluid je sestavina čarovniške umetnosti. Imamo torej štiri branike, dve poti in vse je združeno in usrediščeno v Enem. Tebi,« reče suho in zavihti svoj meč po zraku in vzdihne:

»Tega ti nihče ne zavida.«

Boris samo molči. Čuti zoprni cmok v grlu.

O kakšnem Edinem neki govori? Za zdaj sem Edini tepec, ki nori po tem soncu. Kam me vse to pelje? Kaj se dogaja? V kaj sem vpadel? Vse kaže na to, da sem res globoko zagreznil. Najbrž me v Vojniku že čaka s pulover s prevelikimi rokavi. Tudi apartma že pripravljajo.

Vprašanja, vprašanja in samo vprašanja se rojijo po razgreti najstniški glavi. Ves ta čas se v njegovi zavesti odvija drama prerivanja dveh. Pride prisotnost, ga oblije s toplino in hip zatem znova izpuhti. Ob tem se počuti kot plešoči nagec sredi pogrebne maše. Razkorak med pričakovanim in doživetim je strahoten in to ga ne navdaja s pretirano dozo radosti. Kljub zmešnjavi v glavi vse skupaj čudežno sprejema - kot vse najbolj navadne stvari življenja. Vsako čudenje nad dogodki se hitro zaključi v trenutku porajanja. Mogoče ga je začaral čuden urok. Neodločno zamomlja:

»O tem sem nekaj bral.«

Kar se mu dogaja in, čemur je priča, je vsaj zadnje čase v hudem nasprotju s tem, kar so ga učili njegovih skoraj devetnajst let teptanja tal.

Mogoče je vse skupaj iluzija, sanje na robu norosti? Bi se zavedal lastne zadetosti? Zadet ali ne-zadet? Halaj vet nasig en'halaj. Se norec zaveda svoje norosti? Se bog zaveda svoje nezavednosti?

Marko se hudomušno, morebiti celo privoščljivo nasmehne:

»Kar si bral, je bled odtenek resnice. Vsekakor si poln dvomov. Vsako dejanje in misel tehtaš,« in zaploska, »dovolj sva blebetala. Čaka naju delo. Raje se pripravi na malce resnejši krst svoje drangulije,« prekine plaz njegovih misli in odpre dlan. Na njej iz nič zasije modrikasto žareča kroglica iz neke čudne substance. Njena površina utripa z množico kaotičnih izbruhov in ti ji dajejo občutek živosti. Česa takšnega še ni videl in o tem raje ne razmišlja. Hitro ga premaga radovednost:

»Kaj je to?«

Profesor si popravi slamnik z mogočnimi krajci in se kislo nasmehne:

»Tvoja nova mora. Spravi se na sredino jase!«

Boris prikima in se zadenjsko odpravi v središče pekla sredi puhteče trave. Marko vrže kroglo ob tla. Pojavi se dimni stožec. Bliskovito se oblikuje okostnjak s kratkim mečem v roki. Boris uspe zaklicati samo kratko vprašanje:

»Kako si to izvedel?« saj se s kančkom zavesti zave, da ta hip ni pravi čas za debate.

Nenavadna risankasta podoba je po videzu sodeč skočila iz četrt stoletja stare video igre. Neresnično telo nemirno trepeta. Groteskno smešen okostnjak brez obotavljanja, v maniri iger, plane na Borisa. Zaradi presenečenja komaj prestreže udarec. Ob besnem srečanju mečev sočno zažvenketata.

Pri hudičevem kotlu. Ta nakaza resno misli!

Udarec ga skoraj vrže vznak. Zraven jezno preklinja. Marko se samo smeji ob pogledu na Borisovo obupno nerodno odbijanje okostnjakovih mehanskih udarcev. Ta s programirano vztrajnostjo neusmiljeno tolče in rine Borisa proti gozdni senci. Marko ga že blizu roba gozdne sence malce norčavo opogumi:

»Nehaj stokati in preklinjati! V rokah imaš najmogočnejši meč vesolja, a trepetaš pred podhranjenim kupom krhkih kosti. Zberi se in uniči tega otroka navidezne resničnosti! Daj no, ne bodi tako cmerav! Kaj nisi nikoli igral spodobne igre? Si res takšen mama boy? Ti prinesem dudo? Rabiš menjavo plenic?«

Nasloni se na drevo in ravnodušno opazuje Borisovo krčevito obrambo.

»Kakšen vrag je to?« utrujeno vpraša in prestreza udarce. Moči mu počasi iztekajo.

Profesor zakliče:

»Uporabi to, česar ta igračka nima! Razum! Mogoče ti ga sonce še ni čisto stopilo!«

»Vraga, pa še to!« zarenči jezno in začne vračati udarce. Okostnjak se ob tej nenadni pobudi opoteče, čeprav ne preneha s ponavljajočimi se kombinacijami. Boris doume logiko svojega smešnega in nemarno šklepetajočega nasprotnika. »Šklep, šklep, šklep.« Kjer ima človek srce, kostkotu enakomerno in zložno utripa zelenkasta žareča krogla.

Tam ima tisto, kar je srce ali kaj podobnega, morebiti kakšen čudaški vir energije.

Hitro naštudira zaporedje udarcev in jih bliskovito izvede. Ponovno se zave svoje enovitosti z mečem. Oblije ga njegova moč. Bliskovito izvede načrtovano akcijo in sunkovito prebode tisto, kar naj bi bilo srce. Zelena krogla izgine. Okostnjak se hipoma razblini. Boris zmedeno obstane. V nosnice mu udari vonj lastnega švica, pomešanega z aromo razelektritve. V nasmejanega Marka zapiči radovedne oči. Zadihan se nasloni na meč. Še nikoli ni videl svojega profesorja zgodovine tako prisrčno nasmejanega:

»Ha, ha, kar dobro za začetnika,« nikakor se ne neha režati, »ha, ha, se vidi, mamin sinko in očkova maza ne igra video iger, drugače ta smeško že sekundo po izvalitvi ne bi imel za plesnivi kebab in dietno kolo.«

»Vam je smešno, meni pa je jasen čisti nič. S kakšno kreaturo sem imel opraviti?« in lovi sapo.

»Temu v vilinščini rečemo sereak, ali po naše skeletnik. Včasih so z njimi utrudili sovražnika. Zdaj jih nihče ni uporabil že tisoče let. Bitka, kjer se srečata armadi teh nakaz, ne prinese zmagovalca. Samo malce časa gre v predstavo brez učinka. Primerno izurjen vojak se v boju s temi proizvodi,« zakašlja, kot bi hotel premor za izbor besed. Globoko vdihne aromatičen zrak in nadaljuje:

»Zemeljske čarovnije, če povem po naše, zgolj utrudi. Uporabni so za začetniški trening. Ker so tako krhki, se nihče ne trudi z njihovo veščino. Sam si videl njegovo omejenost. Ne bom te utrujal s podrobnostmi te magije, saj ni pomembna,« zakašlja in si pobriše potne srage s čela, »malce počitka ta hip ne bo škodilo, saj to sonce prav nemarno grdo žge, čeprav sem v senci.«

»Kaj naj jaz rečem?« navrže Boris in se pridruži staremu profesorju v hladu drevesne sence. Na robu razbeljene jase se usedeta na senčna tla. Tod sopara vsaj malce manj udarja. Nekaj trenutkov molčita. Zvoki gozda preglasijo vse drugo. Iz jase v ritmu nevidnih izparin puhti trepetanje dišečega plesa. Marko prekine spokojno tišino:

»Naj nadaljujem s hitrim tečajem magijske fizike za telebane!« in vzdihne, »poklepetajva o času. Čas teče samo našemu umu in temu umu se mudi ta ali ona neumnost. Ujetništvo lastnemu umu pomeni ujetništvo v ječi navidezne linearnosti časa. S preseganjem omejitev uma presežeš omejitve linearne narave časa. V Knjigi si mogoče zasledil stavek:

S potopitvijo v svoje notranje čutenje se čas enega trenutka spoji s časom drugega trenutka.

»Kako prav imate. Res sem prebral nekaj podobnega, preden sem se prišel kuhat na to soparo. Če prav sklepam, govori o nekakšnem razširjanju osebnega časa. Nisem čisto doumel. V praksi bi to pomenilo, če se seveda ne motim, da mojih pet sekund pomeni zunanjo sekundo ali obratno. Za zunanji svet postanem neskončno hiter ali neskončno počasen. Sicer se sliši odbito, a do zdaj sem se že navadil na džankavost te scene. Drugače si ne znam razlagati tega stavka.«

Marko zaupljivo prikima:

»Prav imaš. Ta stavek govori natanko o tem. Med branjem Sehir Mašarik Earesah sem naletel na zanimivo pesem. Ob prvem branju je name delovala, milo rečeno, kot blodenje zafiksanca. Kljub kaotičnemu besedilu pove veliko, veliko več, kot je nemara na prvi vrg uča uvideti. Verjetno je tudi v Knjigi. Nezgrešljiva je. Si ujel njeno bistvo?« skoraj šepetaje vpraša. Najbrž noče motiti obkrožujočih zvokov narave. Neštete žuželke in druga bitja hitijo za svojimi nagonsko pogojenimi opravili. Ves svet je kaotičen ples urejenih naključij. Kaotična urejenost ali urejen kaos?

»Zdi se mi, da vem, kaj mislite. Res se mi je zdela malce čudna, če lahko uporabim ta mili izraz. Občutke ob branju bi lahko imenoval prelet topline. Ne vem natančno, kako to vem, toda ta občutek je na meni izveden urok Knjige. Tako mi Knjiga predaja svoje skrivnosti. Čudaško, a neizpodbitno,« skoraj zašepeta in opazuje pomladanskega hrošča šuštarja. Ta sprva okleva. Končno se opogumi in vzleti s travnate bilke. Z očmi sledi drobnemu hrošču, ko hip zatem pristane na pozibavajoči praproti.

Kakšen je namen tega hrošča? Hrošč in trava sta del popolnosti. Feol en'hajakit.

Odkima. V misli se priplazijo vilinske besede.

Tabapet at en'jesodeg salajeh en'sešet golateh mešit tek maebi.

Razmišljam v vilinščini.

V resničnost ga privede povodec Markove pripovedi:

»Moč Sehir bar Jemina je mamljiva, pravzaprav smrtonosno privlačna za nepoklicane. Niti jaz ali kdorkoli od nas je ne more brati, ker nam ni namenjena njena neskončna modrost. Tega se veselim. Vsaka duša ima svojo nalogo in najbrž je najtežja naloga ugotoviti, kaj ti NI namenjeno,« in stiša glas, »prav nič ti ne zavidam tega začasnega lastništva Knjige,« in zazna lesk v Borisovih očeh. Nežno pogladi svoj meč. Boris opazi izredno čudovito filigransko natančno oblikovanje profesorjevega meča. Nikjer praske, nobenih sledov uporabe.

To ni orožje, temveč umetniško delo.

»Najbrž lahko zavidam vsem ljudem, ker sem ravno jaz padel v ta zos. Knjiga je res čudna. Posebno čudežni so tisti Etirji. Ne mine noč brez sanj z njimi v glavni vlogi. Ko se prebudim, mi je skoraj malce žal. Njihov spokoj je neizmeren. Vsaj nekaj lepega. Najbrž mi bo njihova bit še dolgo precejšnja neznanka. Malce me spominjajo na angele,« nadaljuje in umakne pogled z Markovega orožja. Pištola leži na jasi, kamor jo je odložil.

Marko znova pogladi meč in se nasmehne:

»Etirji SO najvišji angeli. Gre samo za semantiko. Njihov temeljni namen je usmerjanje razodevanja božje volje. Kljub vsej svoji veličini imajo ta bitja luči manj svobode od somalskih rudarskih sužnjev. So zgolj neprekinjeni, večni božji služabniki, ne pa božanstvo. Tega ne pozabi. Oni niso Bog. Vilini, Prvorojeni iz prahu, to, čemur mi pravimo bog, imenujejo El Jemin, včasih kar El ali Eli. Od tod tudi podobno ime v svetopisemski tradiciji. Mi imamo množico različnih imen. Še najbližje je to, kar v mislih enačimo z Bogom. Če rečemo Bog, s tem mislimo na nedoumljive skrivnosti bivanja El Jemina. O Bogu ni mogoče govoriti, kajti njegova ali njena veličina je zastrašujoče mogočnejša od vsakršne umske predstave. V Bibliji se je Bog razodel z besedami: Sem, ker sem - Ašer eheje ašer. Vilinska ustreznica je Thebeg thesamae thebeg. On je vzrok in posledica, moč razodevanja in samo razodevanje, je vse in ni nič,« zasanjano reče in z očmi poleti nekam proti modremu nebu. Blagi obraz izžareva modrost Starih. Samo ptičje petje in drugi mavrični zvoki gozda motijo popolno tišino. Nekaj trenutkov molčita. Marko preseka tišino:

»Zdaj pa dovolj o transcendentalnih filozofijah. Dovolj je zabušavanja, čas je za današnjo drugo lekcijo.« Prožno skoči na noge:

»Reciva kakšno moško še o prostoru. Značilnost dobrega viteza je obvladovanje prostora. Brez obvladovanja prostora ni obvladovanja časa. Vsak urok za manipuliranje s časom je neuporaben brez natančnega obvladovanja prostora. Magična beseda izzveni v prazno brez podpore veščine. Za sesutje sereaka, razen natančnega udarjanja, ne potrebuješ kakšne dodatne veščine. Druga pesem so pravi sovražniki, še posebno v organizirani skupini. Glej zdaj,« resno poudari in stopi na jaso. V zrak vrže živobarvne kroglice:

»Še malce čarovnije,« zamrmra in kroglice se hipoma spremenijo v skupino vojščakov. Ti se urno razpostavijo v bojni položaj. Boris si pomane oči. Preseneti ga videz živih vojakov. Samo podrobnejši pogled razkrije lesenost nepokritih delov obrazov.

»Tem navideznim vojščakom Vilini rečejo goleak. To pomeni vojak iz gline in so predniki današnjih golemov. Seveda ne gre za oblikovano glino. Ime se je ohranilo še iz časov, ko so z magijo oživljali ročno izdelane glinene modele. Te krogle so precej elegantnejše in priročnejše. Tehnikalije zdaj niso pomembne. Važno je to,« in vanj zabode svoj ostri pogled, »v njih je z magijo vpisana bojna veščina povprečnega človeškega vojaka. Mirujejo, ker jih z urokom še nisem oživel. Prepoznajo kar precej besed in se na njih ustrezno odzivajo. V primerjavi z naprednejšimi golemi je ravno proženje njihova največja slabost. Golemov se namreč ne proži za vsako akcijo posebej, temveč se jim z magijo vgradi način delovanja. V našem svetu so ti strički inu tetice iz zelo redke materije. Mi smo jih z magijo dodatno okrepili, saj jih ni več od holografske slike. Njihova materija kljub vsemu ni veliko gostejša od snopa fotonov. Nisem fizik, zatorej me ne sprašuj o tem. Kljub vsemu pa še kako dobro znajo vihteti orožje in celo povratni odziv je zelo realističen. Sicer pa boš vse videl v praksi.«

»Zdijo se mi podobni nekakšnim robotom, sproženim z gesli. Druga pot do istega cilja,« komentira in si obriše pot s čela.

Tudi profesor si obriše pot, se nasloni na svoj meč in suho doda:

»Goleaki prekašajo naše robote in ostale inteligentne igračke.«

Obrne se proti negibni skupini:

»Zdaj gre zares! Glej me in se uči. Šelead omekhall!« zakriči urok in bitja se nanj poženejo v urejeni formaciji.

Boris z odprtimi usti opazuje eleganco, s kakršno Marko obvladuje to bizarno sceno. Vse se odvrti z neverjetno naglico. Najbrž ga oči varajo zaradi kakšnega uroka, saj Marka sočasno opazi na dveh ali treh mestih hkrati. V nekaj sekundah je vsega konec. Navidezni vojaki izhlapijo eden za drugim. Povrne se običajna tišina, pospremljena z zvoki soparnega sončnega dne.

Boris ostane z odprtimi usti. Zakašlja in zajeclja:

»Kaj ... se... zgodilo? Vse se je ... tako ... hitro.«

Še kar ima pred očmi megličast odsev prizorov iz hitro pospešenega filma. Marko zadihano stopi do sence. Obraz je prepreden z gubami izčrpanosti. Globoko hlastanje za zrakom mu še nekaj časa ne dovoli do besede. Niti nekaj ur maratonskega teka ne pripravi telesa do tako težkega dihanja. Mečeval le nekaj sekund in zdaj je popolna crka. Izčrpan se nasloni na svoj meč in se sesede ob drevesno deblo. Pot se zliva po razbeljenem čelu in nekajkrat si ga s tresočo roko obriše. Njegovo globoko dihanje preglasi vse zvoke. Vsaj zdi se tako. Boris pričakujoče čaka. Radovedno opazuje svojega profesorja. Kako je to mogoče?

Kakšna je to veščina, ki ga je spravila ob moči zgolj po nekaj sekundah mečevanja?

Prej ali slej bo deležen pojasnila. Počasi se v Markovo telo vračajo moči. Vzravna se. Opazi Borisovo pričakovanje:

»Verjetno so me tvoje oči videle na več mestih hkrati. Z razširitvijo časa sem prevaral tvoje oči,« zasopiha in se s pomočjo meča spravi na noge. Obraz je še kar zakrčen od agonije izčrpanosti. Hlastno golta vonj po smoli iglavcev okoli njiju. Prsni koš se sunkovito dviga in spušča:

»Deset povprečnih vojakov sem pokončal v slabih desetih sekundah našega časa. Ti vojaki so bili brez možnosti. Gibali so se v normalnem času. Za njih sem bil neskončno hiter. Ta telovadba ima zoprn stranski učinek. Hitro ti poidejo moči. Poglej me,« še kar zadihan nadaljuje, »ravno zaradi te zoprnosti se ta urok uporablja izjemno previdno, zgolj v skrajni sili. Že dobrih pet, največ deset sekund razširjenega časa te popolnoma izčrpa. Nekaj naslednjih minut si lahka tarča tudi za novinca, ki prvič v življenju v roki drži meč. Pomni to. Uporaba te veščine ob nepravem času pomeni pogubo. Saj me vidiš. Pravilno moraš nadzorovati te zdrse v upočasnitev, sicer je to zadnje, kar storiš.«

Počasi umiri dihanje naspidiranega hrčka, se ponovno vzravna, popravi klobuk in doda:

»Vrsta je prišla nate. Stopi tja,« in s prstom pokaže puhtečo jaso. Brez ugovora uboga. Vanj udari neusmiljena vročinska klofuta. Zazna vsako, kot struna napeto mišico. Nedoločljivo pričakovanje mu izostri čute. Med ščemenjem pričakovanja ga oblije prisotnost.

Pravzaprav se svojih občutkov ne zaveda, saj nima časa, kajti iz nič predenj skočijo vojaki. Obraze popolnoma zakrivajo čelade z nenaravno mirno stoječimi modrimi perjanicami. Oklepi prekrivajo vitalne dele v črne kute oblečena telesa. V prvi vrsti jih je naštel vsaj dvajset.

»Šelead an'nunki!« se razleže Markov glas in vojaki strumno zakorakajo proti njemu.

Uporabil je drugačen urok.

Umetni vojaki sočasno žvenketaje potegnejo bleščeče meče. Boris ne okleva. Vse premeri z bliskovitim srepim pogledom. Pojave urejeno zakorakajo proti njemu.

Zakaj jih je tako veliko načaral? Zanje bom potreboval veliko več od nekaj sekund. Zakaj?

Nima časa za razmišljanje. Refleksno dvigne svoj meč in se bočno usmeril proti bližajoči skupini. Prva vrsta je že čisto blizu, preostali dve strumno obstaneta.

Tik preden ga doseže prva vrsta, prisotnost v mislih odvrti nenavaden film, kako jih bo premagal. Počuti se drugače. Prisotnost popolnoma obvlada njegovo telo in misli. Zamrmra urok upočasnitve časa. Zvoki okolja zazvenijo skrajno čudno. Kot bi si na tablici zavrtel prastar mp3. Svetlobe se prelivajoče trgajo in dobijo čudne psihedelične odtenke. Vse postane obrobljeno z mavričnimi odtenki.

Uf, zdaj pa vem, zakaj ljudje kadijo nore travice.

Lei tecešet vet jedis.

Pozoren je samo na trepetajoče nepremične silhuete. Zvoki izginejo. Zelena jasa dobi izrazit oranžen ton. Sence izginejo. Silhuete z izvlečenimi meči obstanejo. Ostrica bajeslovnega Zamad Fegrilla modrikasto zažari.

Tek isabašea il leiki!

Požene se proti skoraj nepremičnim nasprotnikom. Z mečem preseka prvega nasprotnika. Razblini se. Nadaljuje z naslednjim. Tudi ta ne ponudi nobenega izziva. Ob udarcu hvaležno izpuhti. Tako se pregrize skozi celo vrsto. Brez oklevanja se požene proti drugi vrsti, sestavljeni iz suličarjev. Zasliši čudno odzvanjajoč glas, nerazumljivi odmev iz daljave. Meč zavrti po zraku in poseka proti sebi usmerjene sulice. Skoči v zrak. Preseneti ga višina skoka. Ne občuti nobenega zračnega upora. Mimogrede med salto obratom potolče tri neskončno počasne, pravzaprav mirujoče nasprotnike. Proti njegovim normalno hitrim gibom nimajo nobene možnosti. Znajde se izza vrste. V trenutku jo pošlje v izbris. Začne izgubljati zavest. Mrmra do tega trenutka neznan urok. Besede tujega jezika mu kar same padajo na jezik. Skozi strune misli zaplava preplet samih temeljev univerzuma. Hip kasneje ga oblije koprena nebeške beline. Zvoki znova popolnoma izginejo. Objame ga vase srkajoč mehur praznine. Nekaj gre skozi njega. V zraku obstane upočasnjen metuljev let. Vse zamrzne v mavrični bleščavi. Z mečem bliskovito poseka nepremične postave. Izpuhti še zadnji vojak. Zamrmra urok in naslednji hip čuti trdna tla pod nogami.

Vrne se v normalni svet. Tega se zave zaradi vročinske klofute. Presenečeno se ozre okoli sebe. Nikjer sledov boja. Konstrukti izpuhtijo. Z očmi najde maloprej v gibanju zamrznjenega metulja. Pisana živalca gre svojo pot čez jaso. Marko priteče do njega in ga prime za podlaket:

»Je vse dobro? Kako se počutiš?« zaskrbljeno vpraša. Senca širokega krajca skriva skrb.

Borisove ustnice se ukrivijo v kisel nasmeh:

»Odlično hvala,« se nasloni na meč, izgine vedrina in hladno vpraša, »je kaj narobe?«

Njegove kretnje ne izdajajo nobene utrujenosti. Samo ta sopara. Ta jemlje zrak za dihanje. Potrebuje več zraka, v pljučih ga duši neprijeten pritisk. Nazadnje je to občutil pred tremi leti. Predolgo se je zadržal pod vodo. Dobro se spominja neprijetnega občutka. Zdaj občuti popolnoma isto. Marko razburjeno razširi roke:

»Zakaj? Se ti sanja, koliko časa si bil tam? Namen vaje je pravilno načrtovanje uroka in ne brutalno klanje. Za prvič ne bi smel tako dolgo v upočasnjen čas. Čudi me, ker si ostal na nogah,« in spusti podlaket. Stopi nekaj korakov nazaj in si ga ponovno ogleduje:

»Je ta tvoj dolgotrajni izlet povezan s čudnim občutkom praznine? V Drugotnosti bi takoj pomislil na duh Damejaha ali celo Elejle. Si res OK?«

Boris se plitvo nasmehne:

»Saj sem jaz s kostmi, vodo in špehom,« in ležerno nadaljuje, »ne vem, koliko časa sem porabil, niti nisem o tem razmišljal. Verjetno ne predolgo, saj se nisem posebej utrudil. Samo malce sape mi je zmanjkalo, drugače sem dobro. Podobno je potapljanju na dah,« se ponovno leno nasloni na meč: »Raje pojdiva v senco, saj ta pripeka ni preveč udobna za pomenek.«

Marko razburjeno odvrne:

»Skoraj minuto in še stojiš na nogah. Naj ti dam primerjavo! Tudi najmogočnejše viteze, vešče natančnega obvladovanja uroka, spravi na kolena vse, kar je daljše od pol minute. Toda ti, pri Jezusovem prtu, celo minuto si ločeval glave od trupel in nisi niti zadihan.«

Prvič vidi svojega učitelja resnično zaskrbljenega. Večna vedrina izgine. Sveža količina švica mu na kožo lepi belo srajco. Pozorno spremlja Borisovo ležernost.

Orožje je resnično eno z njim. Kako mu je uspelo? Od kod je vzel toliko energije že pri prvi upočasnitvi?

Namesto utrujenosti iz fantovih oči sije hladno pričakovanje. V profesorja usmeri svoj okamnelo miren pogled:

»Vmes se je pripetilo nekaj zanimivega. Tik pred koncem me je začelo pobirati. V misli se mi je pojavil urok in zatem me je oblila nenavadna bela luč. Občutil sem tudi čudno praznino. Šele tedaj se je čas popolnoma ustavil. Ampak ne sprašujte me, kaj se je zgodilo, ker nimam pojma. To nekaj je delovalo kot dodaten zrak, če razumete, kaj hočem povedati,« se ponovno nasmehne. Marka nikakor ne mine zaskrbljenost:

»Prvič slišim za kaj takega. Kako se počutiš? Resnično mi povej!«

Boris tiho odvrne:

»Odlično. Nič mi ne manjka. Res, ne skrbite zame. Vse je tipi top!«

»Vseeno me skrbi. Takšen dolgotrajni zdrs v upočasnjenost ni običajen. Pravzaprav ni mogoč,« resno zabrunda.

»Zakaj ni mogoč? Koliko teh stvorov sem potolkel?«

»Ta urok bojevnika silno izčrpa, izcedi, ožame kot limono. Najbrž ti je kakšen urok, povezan s Knjigo, podaljšal izkušnjo preko splošno znane meje,« zamišljeno odvrne in strogo doda, »ampak, naj te to ne premami. Ne podleži iluziji vsemoči! Vedno pazi, kako se boš izvlekel,« in se olajšano nasmehne: »Padlo jih je šestdeset, če te zanima športna plat dosežka. A na resnem bojnem polju ne štejejo številke, temveč preživetje.«

»V Knjigi je napisano nekaj podobnega,« in recitira stavek v Vilinščini:

»Hakom bel torh od en hadeš zaneh. Deli bel halajig ir morag at en timor tinšen le enahak ani.« Zmagoslavno se nasmehne in poznavalsko doda:

»V prevodu pomeni sledeče,« in recitira še prevod: »Modrost naj prime za sveto orožje. Kdo naj živi ali umre, breme težko je v očeh božjih. To se mi zdi precej pomemben del,« doda tiho in se ponovno nasloni na meč. Oblivajočemu potu sploh ni več posvečal nobene pozornosti. Skupaj stopita do sence, sedeta na tla in za nekaj dolgih trenutkov umolkneta.

Marko čez čas prekine molk:

»Naj te še malce nadlegujem s filozofijo.«

Boris skomigne z rameni:

»Če že ne gre brez tega.«

Marko nadaljuje:

»Dobro ti bo delo v luči tvojega, kako naj rečem, podaljšanega bivanja v upočasnjenem času. Vsaka pridobljena moč je jalova brez etičnega uravnoteženja. Zgolj krvava veščina ti prej ali slej izkoplje preran nasilni grob. Vedno se najde spretnejši ali srečnejši bojevnik. Morala je po naravi dvojna in takšen je njen vpliv na veščino. Zgodovina je bogato polna velikih mojstrov, ki so prijeli za meč v imenu morale,« in trpko vzdihne, »in zaradi te morale pristali v preranem grobu. Morala je, naj znova ponovim, izbira. Vedno je ali, ali. Na drugi strani sta temeljni vitezov pogon Pravica in Milost, pisani z veliko začetnico, s ključno besedo IN med njima. Najpomembnejše za napredovanje veščine je subtilno ravnotežje med pravičnostjo in milostljivostjo. Preveč milosti prinaša pretirano neodločnost, kar ohromi vsako akcijo. To je pot v anarhijo. Milost je aktivna stran, a od tega ni koristi zaradi pomanjkanja osredotočenosti. Pretirana pravičnost na drugi strani pripelje do preveč akcije. Takšen odnos je hitra in popolna pot v tiranijo. Hitra akcija ni nikoli usmerjena akcija. Tiranija je pasivna, saj zatre vsakršno svobodno pobudo. Eno ali drugo pretiravanje pelje v propad. Neusmerjena akcija ali pomanjkanje nje ni izkaz božje volje. Ravnotežje je veščina vseh veščin. Božja previdnost in božja namera se morata pretakati kot luč razsvetljenja skozi svetnikovo zavest.«

Boris se nasmehne:

»Kako veš, kdaj moraš od besed preiti k dejanjem?« in dvigne pogled. Profesor tiho, skoraj zamaknjeno odvrne:

»Božja previdnost vitezu položi motiv za akcijo v dušo, ko se modrost napolni s pozornostjo,« in mehko položi svoj meč poleg sebe. Oči iščejo neki oddaljen motiv na robu jase. Profesor je videti izredno utrujen. Gube izpod oči so še izrazitejše.

Sonce se počasi nagiba proti zahodu. Sence se daljšajo in hladijo. Boris in Marko razpravljata o veličastnih stvareh.





10. Kriza


Berta se zadovoljno smehlja. Vsako druženje z druščino jo navdaja z veseljem. Na tem svetu ni lepšega od dobrega zeliščnega čaja, ki v zadovoljen želodček splakne domače čajne piškote. V nekaj dneh so pri njej zbrani že tretjič. Dogodki diktirajo pogostost srečevanj. Njena brezmejna domačnost naredi za prijetno tudi duhamorno in naporno delo. Prihajajo težki dnevi. Prvomajski prazniki večini predstavljajo priložnost za počitek in priprave za zadnja dva meseca pred časom dopustov. Druščina nima te sreče. Tem počitnicam so se odpovedali.

Marko po običaju prekine uvodno kramljanje:

»Zvečer sem se vrnil. Čisto običajen obisk z ogledom gradnje ključne trdnjave se je sprevrgel v nekaj drugega. Kako naj rečem, kriza je pred nami,« in vse ošvrkne z bistrim pogledom.

S tem preveri pozornost prisotnih in zaskrbljeno nadaljuje:

»Mogoče smo že dobro zabredli v njeno, pasti polno blatno močvirje. Bil sem ob Aeciju, ko je prejel pismo konzula Kleonisa.«

Pozno popoldansko sonce osvetljuje kotiček dnevne sobe. Berta prinese že drugi pladenj in prekine trenutke osredotočenosti na Markove besede:

»He, he, moji piškoti radi gredo v onostranstvo ...«

Z veselimi očmi v kotičku Markovih oči takoj razume namig. Zresni se, najde svoj sedež in prime v roko skodelico čaja. Jožef dvigne glas:

»Kriza?« in pogleda Marka s svojim živahnim pogledom. Tokrat se je namestil v udoben fotelj, skladen z obilno postavo. Marko suho doda:

»Najbrž nas je doletela najmanj pričakovana kriza,« in presliši mrmranje presenečenja, »v brbotajoči kotel Elejlinega golaža so žlice namočili tudi Vilini. Neposredno so se vpletli in v vse skupaj vnesli dobro mero nejasnosti.«

»Vilini so proti nam?« prebledi Helga, »to se ne more zgoditi,« in mračno doda, »kateri peklenšček bi jih prisilil v kaj takšnega?«

Marko odkima:

»Nisem rekel, da so neposredno proti nam. Želijo obdržati obstoječe stanje. To stanje pa predvideva popolni monopol nad izkopom aurila in zaustavitev vojnih priprav kot del odvračanja pozornosti od Zahoda. Izza bleščečih zidov njihove ledene dežele jim odgovarja negibni status quo. Njihova politika se oklepa nespremenljivosti zadnjih stoletij. Motivi so v bistvu jasni.«

Berta živahno vpraša:

»Zakaj bi Vilini to počeli? Kaj niso oni prvi sovražniki Teme?«

Seže v pladenj s piškoti, položen na ljubki klubski mizici. Vesel nasmeh izgine iz kotička njenih ustnic. Janez se skloni naprej in vsem nameni oster pogled:

»Jasno je, čemu nočejo povečanih vojnih priprav v bližini rudnikov aurila. Zahodna vilinska kraljestva s tem aurilom delajo dober posel. S krepitvijo vojnih zmogljivosti Diluala in zlasti poskusom lastne predelave aurila, pa čutijo grožnjo. Najbrž je pol senata, vključno z državnim konzulom Kleosom Janiusom, na njihovi plačilni listi. Z njihove strani prihaja nenadna omahljivost pri brezpogojnih zaključnih pripravah na neizogibno vojno. Naenkrat imajo polno različnih zadržkov. In to ravno zdaj, tik pred prvimi nujnimi akcijami. Vilini vedo, da pojava Mešaraha ni moč skriti in njihovi sklepi so jasni. Mešaraha po obredu Pemej bo zasijal na Elejlinem temnem nebu. Basilea bo iskal pot okoli Viharnega gorstva. Vsi vemo, kod vodi ta pot. Veliko pove povečanje števila golemov na meji z Medalarjem. Vilini hočejo s svojimi akcijami na Severu diskretno pokazati, da ne bodo dovolili širjenja vojne. Vse močnejšemu basileju dokazujejo svojo nevtralnost,« in sklene negovane prste na svojem zajetnem trebuhu.

»Tako nizkotnega kalkuliranja od Vilinov nisem pričakoval,« se vmeša Leon, zakašlja in po trenutku premolka nadaljuje: »Vsaj ne na tako smrdljiv način. O naravi Elejle in teme so bolj poučeni od vseh ostalih ljudstev. Mnogi od njih so že doživeli grozoto carstva basilea. Zdaj s svojim mešanjem v greznici kažejo predvsem svoje slabosti. Razgalili so svojo nemoč. Naredili so neverjetno neumnost! In to Vilini, najmodrejši! Menda niso pozabili, da se Elejla napaja s slabostmi.« tleskne z rokami.

Marko suho doda:

»Vilini sledijo svoji logiki, ki je tudi mi čisto ne razumemo. Ne glede na naše nepoznavanje njihovega dojemanja stvari, s takšnim odnosom izpričujejo zgolj svojo nemoč. Njihova kraljestva najbrž niso enotna. Takšne akcije so mogoče zasebna pobuda koga od njihovih kraljev na zahodu Ledene dežele. Zadeve bom raziskal,« strogo doda in čez vse zapluje s srepim pogledom. Odločen je zadevi priti do dna.

Vsi so razočarani zaradi čudne vloge najmodrejšega ljudstva. Tisti, ki jim je Bog namenil varovanje modrosti, so se predali kalkulacijam dnevne politike. Vsaj pomemben del njih. Žalostno. Marko mračno zamrmra:

»Žal še nimamo prave predstave o novem Basileju, novem utelešenju Elejle. Vemo zgolj dve stvari. Pojavil se je in njegova moč strmo narašča. Območje krize je kljub temu še silno majhno. To me skrbi. Zadnja inkarnacija Elejle je napadla na široki fronti z ogromno armado. Tokrat deluje drugače.«



Boris se sprehaja proti domu. Ura je okoli enajst zvečer in običajni dnevni vrvež se umika skrivnim zvokom noči. Večer poskuša s svojim hladom odstraniti soparo pregretega asfalta. Zadnji dan prvomajskih počitnic se izteka. Običajno objestno divjanje prazničnih dni se je poleglo. Jutri je nov delovni dan.

»Kaj je Boris? Me ne poznaš?« zasliši piskajoč glas in ga predrami iz razmišljanj o dogodkih te soparne nedelje. Biovremenarji so končno, po letih zgrešenih napovedi, zadeli svojo vremensko prognozo. To bi jim moralo, glede na statistično verjetnost, že zdavnaj uspeti. Sunkovito obrne glavo proti viru glasu:

»Živijo Sandra!« in jo ugleda na leseni klopci pred grmovjem. Presenečenje se meša z začudenjem. Za hip začuti ozadni trpet. Nenavadni zven nevidnih strun potihne. Njen glas je tokrat neverjetno priljuden. Običajno se vanj obregne s temačnim tonom, polnim nerazložljivega gneva. Tokrat je drugačna, če odšteje nemogoče oblačenje in z ličili do nerazpoznavnosti spremenjen obraz. Najbrž tako napravljena razkazuje merilo estetike stanovalcev lokalne blaznice. Njim predstavlja ideal oblazinjene lepote. Tokrat svojo temačnost potisne malce na stran. Mogoče zato, ker je sama in nima shizo publike za dokazovanja svojega alfa statusa psihotične safrke. Neverjetno mirno, skoraj nežno (če sploh obstaja možna povezava med besedo »nežno« in »Sandra«) ga ogovori:

»Na fušu s'm b'la.«

Iz njenih ust nikoli ne pričakuje prijaznega tona in zdaj ga preseneti.

Najbrž je morala zaigrati normalnost, če je imela opravke z normalnimi ljudmi.

»Fušu?« radovedno vpraša in zadrži korak. Še sam je presenečen nad tem. Vsaj slišati je normalno, saj zaradi noči ne vidi njenih kričečih oblačil z bizarnimi modnimi dodatki.

»Obvladam energijsko masažo hrbta,« ponosno reče in opazi njegov izraz začudenja. Prijazno doda, kolikor je pač tega sposobna:

»Alešev foter me je na svoj način nafehtal, naj mu naštelam energije v zarustalem hrbtu. Njegov ortoped s tarifo dvestotaka na uro je dvignil zastavico game over. Predstavila sem mu tarifo. Keš jim ni problem, ko drek zakikirika na njihovih truplih. Opravila sem za tri stotake.«

»Alešev puvaški foter?« presenečeno dvigne glas, »kako je sploh izvedel za tvoje veščine?«

»Kaj misliš, od koga? Od Alija! Predlani sem se z njim malce posladkala, pa mu je osteklenel njegov nerazmigan hrbet. In kaj sem storila? Nisem imela izbire. Čeprav ni ravno alfa fukač, sem se mu lahko oddolžila. Narihtala sem ga in čao Miki. Stari je najbrž cvilil od bolečin kot zaklan prašič in bentil po bajti. Mladič se je naveličal starčeve tečnobe in mu dal moj namber. Visoka gospoda preveč sedi in se zanaša na svoje diete in drage personalne specialiste. Hrbtenica pa hitro zarusta od nedela. Na ulici me nihče še poznati noče, a urno pozabijo na svoje puvaštvo, ko jih bolečina spravi na kolena. Gotovina ne smrdi in nima ponosa. Tako to gre.«

»Nisem vedel, da to obvladaš. Mnogi pol meseca delajo za to vsoto,« prikima in v njem se oglasi prisotnost. Hitro pospeši korak:

»No, lepo se imej. Jaz sem precej zbit in postelja kar kriči moje ime.« Ne zaveda se, zakaj ga njena prisotnost vedno, ne glede na izkazano prijaznost, tako utrudi. Kljub sorazmerno normalnemu pogovoru ga njegov notranji čuvaj opozarja na pritajeno grožnjo. Vseprisotni angel varuh ga odriva čim dlje od njene bližine.

Uf, še takrat, ko je videti normalna, mi je zoprna. To je že skoraj pogojni refleks. Vidim njo in postane mi slabo. Grdo ...

»Lahko noč,« reče neverjetno prijazno. Čuti sumničav pogled na hrbtu. Antipatija je najbrž podzavestno obojestranska. Pripadata različnima svetovoma in, kar je najbrž pomembneje, različnima okoljema.

Kmalu ugleda domačo hišo. Dobro dene nežen piš hladnega vetra. V bližini Savinje je skoraj venomer ta osvežilni vlek. Šelestenje listja vsakokrat pričara blagodejni učinek. Zelenje je v nekaj dneh dobesedno eksplodiralo iz popkov. Dva dneva dežja in zatem nekaj dni pripeke je naredilo svoje. Razmišlja o dogodkih. S svojo silnostjo ga premetavajo iz ene v drugo preizkušnje. Naredi korak. Naslednji korak ni več njegov. Oblije ga toplota. Zavest prevzame prisotnost, zlita z njegovim izvornim jazom. Za hip obstane. V glavi odmeva.

Alas, alaseh! Undias en Neš il nandah Eatik! Undias en neš il en Fedajin! Združi združitev! Pripravi dušo na prihod srčike mogote! Pripravi dušo na svetega bojevnika!

Zatrese z glavo. Spomni se na nikoli doživete dogodke, kraje in veščine. Nikoli učena znanja napolnijo njegove misli. Pospeši korak. Objame ga koprena neprijetne vročice. Prisotnost ga oblije s tančico nemira. Še pospeši korak. Ušesa gorijo od vročine. Steče vzdolž ulice. Vročica se spusti po životu. Vročina. Obstane sredi drevoreda ob Savinji. Z očmi bega. Levo in desno. Kapljice znoja spolzijo. Začuti vizijo neskončnega drevesa. Reka Abadona Alissa. Sibeti in tehagaci. Nekaj je blizu. Nekaj daleč. In ta odmev praznine. Odmev.

Na srečo ni nikogar. Kaj se dogaja? Kdo sem? Zakaj sem? Kaj mi je?

Vprašanja se vročično mešajo z novonastalimi mislimi in spomini. Diha globoko, sunkovito. Barve noči se obarvajo z mavričnim pridihom. Naenkrat se šumenje reke, šelestenje listja in drugi zvoki spremenijo v reko bolečin. Vse preglasi neznosen hrup neprekinjenega šepeta tisočih.

Vonj pomladnega večera ga sili na bruhanje. Psihedelične mavrice se slepeče prepletajo in zapre oči.

Hočem mir! Hočem tišino!

Krčevito poskuša zmanjšati boleči naval na svoja čutila. Mrmra urok, čeprav se ne pomne, kdaj se ga je učil. Barve okolja dobijo svojo staro podobo, čutila ga nehajo mrcvariti z bolečino. Naenkrat je vse po starem. Globoko diha. Vdih - ena, dva tri, štiri, zadrži - ena, dva, tri, štiri, izdih – ena, dva, tri, štiri, zadrži – ena, dva, tri, štiri. Ogleduje okoli sebe. Pot se je izlil po hrbtu in tren kasneje mu postane neprijetno hladno. Pomirjen, se obrne proti domu. Vročica mine. Pogled na luči domače hiše ga navdaja z občutkom varnosti. Posebno zdaj, po tej mučni izkušnji, se razveseli pogleda na dom.





11. Cesarstvo tam daleč


Cesar obrne papirusni list, udari po mizi in sunkovito skoči na noge z masivnega belega stola. Neka sila ga zgrabi in požene v gibanje. Koraka gor in dol po dvorani. Udarci lahkih usnjenih sandalov odmevajo v veličastnem, čeprav skoraj praznem prostoru. Ponovno stopi do mize in s pestjo udari poleg kipca enega od prednikov. Marmorni obraz poskoči. Bolj zase zasika:

»Presneto! Samo slabe novice. Kdaj bo kdo prinesel kakšno dobro novico?«

Tisti trenutek vstopi knez Artus Orwen. Cesar dvigne pogled proti prihajajoči togi postavi. Njegov zvesti služabnik vedno vskoči natančno pravi trenutek. Pravočasno zazna gospodarjeve potrebe. Brez njega je njegova cesarska moč podobna brezzobemu šereku.

Orwen pomirjujoče reče:

»Veličanstvo, zaradi te novice se ne bi smeli tako razburjati. Saj vse skupaj ni tako pomembno. Nekateri želijo s tem odvrniti vašo pozornost od važnejših težav,« in zakoraka proti veliki kamniti mizi. Na obrazu lebdi zategnjen umeten nasmešek. Orwen se nikoli ne zna prisrčno zasmejati ali iskreno pokazati svojih čustev. Nad svojo zadržano postavo venomer navleče ledeni mrak stroge pozornosti. Hitro se zresni v okamnelo brezizraznost vdanega uradnika:

»Ta stvar na severu po nepotrebnem preusmerja pozornost na napačno stvar. Ukrepal sem, ko je bil še čas za uspešno reševanje spora. Tja sem poslal Sonorskega malahida, ker je sorodstveno povezan z najpomembnejšo zeolsko vazalno hišo. Ponudil sem jim možnost mirnega izhoda iz krize, ki je niso zakuhali. Žal so zavrnili vse možnosti rešitve iz te godlje. Še več. Dobesedno so poklicali vojno na svoje plodne ravnice. Pri Elu, vse sem storil, da se izognemo temu, kar se je zgodilo. Naj se soočijo s posledicami, ki so jih sami zakuhali.«

Cesarjev obraz zasenči mrak skrbi in nejevolje:

»Zakaj novica o vdoru sovražnika z vzhoda ni pomembna? Na treh mestih je vdrl v Medalar in pri tem ni naletel na omembe vreden odpor. Padec Medalarja pomeni razgaljeno severno mejo,« jezno zarenči. Desna roka se mu trese od jeze. Nekoč globok glas je s starostjo postal raskav in brez moči. Vpad z Vzhoda starodavni cesarski rodbini že zaradi zgodovinskih dejstev vzbuja nejevoljo. Zadnja velika poguba je prišla z Vzhoda in tja se Cesarstvo ni več trajno povrnilo. Vsi so pozabili na nekdanja prostranstva in obale Vzhodnega morja. Pravzaprav nihče ni zbral dovolj resne volje, da te dežele povrne v objem luči Shedanije. In kjer ni luči, obstaja tema.

Orwen vljudno, vendar ostro prevzame besedo:

»Oprostite, gospodar, toda Medalar še posebej zdaj, ni naša skrb. Zeolija je odkrito odklonila moje posredovanje. Reja Sonorskega in mojega pisarja so dobesedno nagnali iz grofije. Pijandura, ki si je zaradi sorodstva nadel krono, je zavlačeval in se izmikal resnim pripravam na vojno. Vzhodni vladar je uvidel nesposobnost medalarske krone na glavi kurbirskega pijanca. Še zdaj ne počne ničesar omembe vrednega. Vojni mahibi izgubljajo čas s čakanjem, da se odlepi od ženskih mednožij in ognjene vodice. Za zdaj še ne moremo govoriti o kakšnem sovražniku z vzhoda, saj do nas ni sovražen in naredil bom vse, da bo pri tem čim dlje ostalo. V tej vzhodni vojski so združena vsa plemena Vzhoda – od rdečelasih belopoltih severnjakov do temnopoltih južnjakov in Hendvejev. Orki, goblini in kačjeglavci so samo podporno krdelo. Naj vas opomnim na neko dejstvo,« in se plitko nasmehne, »Medalar se na stisko vašega častivrednega prednika ni odzval, ko je ta res potreboval pomoč. Dokler je bila upravniška koalicija v ofenzivi, se je izgovarjal na varovanje lastnih meja. Na pomoč je priskočil, ko je Upravništvo že padlo na kolena. Zakaj bi mi morali pokazati kaj več velikodušnosti? Nimam srca za pošiljanje naših medrej v bojni metež, a njihove lepo počivajo in čakajo na nekakšen medsebojni kompromisni dogovor. Naš osnovni problem je južna meja, kjer se hitro lahko skuha kaj vročega. Tam nam rožljajo z grozečo množico medrej. Naša naloga je varovanje svojih ljudi in imetja, ne pa bojevanje tujih vojn. Nič jim ne dolgujemo in, če sva iskrena, do zdaj nas niso prosili za pomoč.«

Cesar nekaj časa molči in zre v nepremično postavo pred sabo, zatem tiho prikima:

»Mogoče imaš prav,« in blago nadaljuje, »tvoje misli so jasne in povezane. Položaj si razložil zelo razumno. Prav imaš, svojo vojsko so nespretno zafrčkali. Ta njihova katastrofa me muči ravno zaradi dejstva, ker v napadu sodelujejo vsa vzhodna ljudstva. To pomeni samo eno,« si vzame nekaj trenutkov premora in hladno pribije, »na vzhodu se je vzdignilo, kot sem prebral, Božansko carstvo,« in vskoči Artus:

»Takšno ime so si nadeli. Njihov vladar, basilea, si je dal ime Božanska osebnost,« in zarenči, »kakšna predrznost! Imenovanje samega sebe za božanstvo.«

Cesar utrujeno nadaljuje:

»To Božansko carstvo je dovolj močno za vojskovanje s človeštvom. Zamisli si moč volje, sposobne nadzora nad tako pisano zbirko ljudstev in jo pripeljati do zmage nad urejeno vojsko. Mogoče dogajanje na severu in vzhodu še ne ogroža naših mej. Ampak, vedno je ta ampak! Upam, da nismo pozabili zgodovinskega nauka. Nekoč so nad nas že prikorakale horde pod vladavino strašne Elejline volje. Basilea je častivredne vladarje spretno vlekel za nos in njegovo, sprva neznatno carstvo, je požrlo ves današnji Vzhod. Takrat so moji nesrečni predniki predolgo oklevali. Zadnji od častnih vladarjev je pri svojem priseganju na čast in moralo podcenil basileo. Uštel se je. Da je tragedija še večja, ga je odstranil takratni majordom.«

Orwen se namrdne:

»Gotovo ne mislite.«

Cesar ga s kretnjo utiša:

»Moj dragi Artus, varen sem zaradi tvojih koristi. Ti si človek, sposoben maksimalizacije svojih dobičkov. Ironično, z mojo odstranitvijo odstraniš tudi sebe. No, naj nadaljujem. Moj prednik in vilinska kraljica sta končala pod noži zamaskiranih šadasov. Nekaj let zatem se je zgodil Padec. Kakor je bilo Svetovno cesarstvo veličastno, tako veličasten je bil njegov padec. V pičlem letu je tisočletno cesarstvo končalo v ruševinah poraza in nastopila so stoletja Vesoljnega carstva. Naši predniki, milostna naj bo sodba v Onostranstvu, so dolga stoletja plačevali ceno za neprevidnost. Jaz ne bom ponovil njihove napake,« in trdo pribije, »ne bom dovolil hordam nekaznovane skrunitve dediščine prednikov.«

Počasi stopi do reliefnega zemljevida na najbolj neugledni mizi v kotu velike sobe. S tresočo roko namigne Orwenu. Ta se pogladi po brezhibno počesanih laseh in nejevoljno, čeprav strumno stopi do mize. Cesar potegne koščen prst čez severno mejo. Orwen z očmi molče sledi kretnji in usmeri strog, brezizrazen pogled v cesarjev kazalec, položen na vzhodno mejo cesarstva:

»Naj si dovolim glasno izreči najstrašnejše! Na Vzhodu ustoličen basilea je udejanjenje Elejle. Obudil je spečo temno magijo zatabov. Z njo je združil tamkajšnja neurejena plemena v učinkovito in dobro vodeno armado. Spretno je napadel najšibkejši člen civiliziranega človeštva. Medalar je s tistim neodgovornim megalomanom najranljivejše človeško kraljestvo. Zvabil ga je v past, uničil nekaj medrej in zatem čakal pod prelazi. Mogoče kdo misli, da je čakal, ker ni dovolj močan. Ne!« se mu zasvetijo oči, »čakal je, ker je vedel, v kakšno stanje bo padlo kraljestvo po kronanju neodgovornega izprijenca. V tem času je v miru dopolnjeval svojo vojsko in taktiko. Postopal je s previdnostjo strateškega umetnika. Čakal je in kmalu mu je nasprotnik pokazal vse svoje slabosti. Basilea je udaril silovito in natančno. Potek napada je prava strateška umetnina, kar potrjuje moj sum o udejanjenju Elejle. Prav si storil, ker si razpredel mrežo izvidnikov in sokolskih zvez. Tako imamo na voljo sveže podatke. Ti kažejo en sam cilj,« znova naredi premor in se nasloni na mizo. Orwen hoče nekaj reči, a ga cesar prekine s kretnjo:

»Naj končam svoje misli,« in se zagleda nekam v steno pred sabo, »vzhodna armada hiti na zahod. Primarni cilj ni popolna zasedba Medalarja, temveč najhitrejša možna zasedba Severških vrat na zahodu Zeolije. Medalar, kakršen je že, nima možnosti brez naše pomoči. Božanska osebnost upa v naše oklevanje. Po svoji navadi igra na karte naši slabosti. Južni bok svojega napadalne vojske ni pripravljen za naše morebitno posredovanje. Ves srečen je, ker smo zaposleni na jugu. Vse svoje upe polaga v tvoj način razmišljanja, v razumni odziv, saj mu ta daje potreben čas za izvedbo načrtov.«

Orwen hiti razlagati:

»Vaše veličanstvo, kaj nam ostane drugega, če ne razumno odzivanje na grožnje? Ves čas zbiramo podatke, jih urejamo in na njihovi osnovi pripravljamo ustrezne odzive. Tudi vi dobite vse podatke,« in vrže pogled na zmečkano pismo med vladarjevimi prsti. Previdno nadaljuje:

»Gospodar, to pismo vas je razumljivo vznemirilo, saj je prišlo iz Sagrasa. Sami veste. Sagraško posestvo je skoraj iztrebljeno. Požgali so jim vso ravnico, izgubili so večino ljudstva in ostanek dežele je odrezan od kraljestva. To pismo ne bi smelo na takšen način priti do vaše milosti, saj ga je prinesel kurir brez polnomočij. Se motim?« tiho doda in se ponižno prikloni.

Cesar ga ošvrkne s srepim pogledom, ki ob pomirjujočem knezovem glasu hitro izgubi ostrino. Knez zna silno spretno preusmeriti pešajočo cesarjevo pozornost. Z dlanjo preleti južno mejo in pokaže na točko poleg obmejnega mesta Lenem. Že hoče odpreti usta, ko ga prekine nenavadno odločen vladarjev glas:

»Ne, dragi knez!«

Orwen presenečeno dvigne pogled in odstrani roko z zemljevida. Cesar mirno nadaljuje:

»Kasneje se bova posvetila večno zabavnemu jugu. Zadnje čase me radi prekinjate. Razumem vas. Naj nadaljujem svojo misel. Basilea bo, po hitri zmagi nad Medalarjem, poleg strateško pomembnih severnih vrat na zahod, obvladoval celotno severno in vzhodno mejo. Kaj mislite, kam se bo potem obrnilo sovražnikovo oko? Lažje delo bomo imeli, če pomagamo novopečenemu kralju, kakršen je že, reševati to, kar se še rešiti da. Razmislimo o tem. Strinjam se, Enrich je nesposoben pijandurski in neokusno kurbirski barabin, a je naš barabin. Ima hesed malahidski rodovnik še iz svetejših časov in nekega dne ga bo nasledil nekdo dostojnejši. Alternativa njemu je pošastno bitje med tem in onim svetom, spočeto v jazbini razvrata.«

Orwen nekaj časa molči s stisnjenimi zobmi. Šele ob cesarjevem namigu vzdihne:

»Gospodar, razumem vašo skrb, a basilejina zabava z Medalarjem, za razliko od juga, ne zahteva takojšnega odziva. Pravzaprav bi se moral na južno zadevo odzvati že včeraj, pa bi bilo verjetno prepozno. Ne vem, kako naj začnem,« spusti pogled na južno mejo. Premika ustnice, bega z očmi, zatem ne preveč uglajeno izbruhne:

»Njegovo svetniško veličastje, bodoči božanski cesar, vaš vnuk, je v tem kratkem času, odkar ste ga počastili s pomembno nalogo, naredil manjšo, kako naj rečem, nerodnost,« resno nadaljuje. Cesar dvigne pogled proti točki, kamor kaže skrbno negovana knezova roka. Zajame sapo, si vzame premor in tiho vpraša:

»Kakšno nerodnost? Kaj je tokrat ušpičil?«

Omemba edinega naslednika vzbudi nelagodno pozornost. Njegova duša še ne sme iz telesa v Onostranstvo, dokler vnuk zlepa ali zgrda ne postane vsaj približno sposoben na svoja nespretna pleča prevzeti bremena Trona. Knez s komaj zadrževanim besom pojasni:

»Kakor hitro ste ga počastili s titulo mahiba južne armade, si je umislil iluzijo o svoji vrhunski strateški umetnosti. V tem zanosu je zbral vse medreje in jih prisilil v bojno korakanje proti Lenemu. Tam je morala vsa ta vojska pripraviti en sam orjaški bojni tabor. Zdaj hoče okoli tabora zidati nekakšen zid,« in strogo spremlja cesarjevo reakcijo.

Cesarjev pogled omahne na mizo, kamor utrujeno položi tudi roke:

»Zakaj je to storil?«

Knez jezno, s tresočim glasom nadaljuje:

»Ko bi bilo samo to. O ne! Ni samo to!« in trpko vzdihne, »tudi zasebnim vojskam naših mešelov je ukazal isto in pri tem uporabil, kako naj rečem – neokusne grožnje. S tem je užalil vse, ki kaj pomenijo v Shedanijskem plemskem zboru.«

Cesar in knez nekaj časa molčita. Knez zatem otožno doda:

»A to seveda ni vse. O ne. Bodoče božansko veličanstvo ima celo opravičilo za svoj idiotizem! S to potezo misli ustrahovati bivša južna mešela. Idiot, oprostite izrazu, nima pojma, kaj je za južno mejo. Sploh se ne zaveda, kako odlično darilo je podaril našim sovražnikom. Do zdaj so oklevali. Zdaj vedo - samo z enim samim, dobro namerjenim zamahom nam zlahka iztrebijo celotno Južno armado in si postrežejo s poljubnim delom vašega cesarstva. Zgolj odločiti se morajo za takšen poseg in naša vojska bo izpuhtela. O tej nori potezi božanskega naslednika me je osebno obvestil mahib Lukij Midreos, poveljnik sedemnajste. Pomislite, častivredni modrokrvni mahib se je osebno potrudil do mene. Raje pred vašim veličastjem ne ponovim njegove zgroženosti in izrečenih groženj. Tukaj sem zaradi teh peripetij, saj lahko vsak hip, če se lahko tako izrazim, ostanemo brez hlač,« ponižno skoraj zašepeta. Cesar je občutljiv na kritiko nespametnih potez naslednika. Mogoče je tokrat pri kritiki malce pretiraval, a zdaj je šlo vse skupaj daleč preko običajne mladostniške norčavosti.

Cesar nekaj trenutkov zgroženo molči. Najbrž je bojeval dvoboj med razumom in čustvi do potomstva. Končno se sesede na stol in dvigne otožen pogled:

»Hm, moj vnuk je res občasno malce lahkomiseln. Postavil sem ga za mahiba juga, torej moram sam rešiti to zoprno godljo.«

Orwen zlovoljno pihne in rahlo dvigne glas:

»Razmišljate o reševanju zagate? Lahko govorim odkrito?«

Cesar ga pogleda v hladne oči:

»Dragi Artus,« cesar razširi roke in jih ponovno sklene, »vedno govori odkrito! Nikoli ne bi postal dvorni knez, majordom in čuvaj Krone, če bi o tem odločalo tvoje poreklo. Vedno želim odkrito resnico, saj si že ničkolikokrat pokazal svoje izjemne veščine opazovanja, svetovanja in ukrepanja. Želim tvoje resnično mnenje, najsi bo še tako črno,« utrujeno vzdihne in teža let se znova zgrne na njegovo izmozgano telo.

Knez hlastno skoraj zakliče:

»Odstavite Aldusa! Nemudoma! Dajte mu kakšno drugo armado, samo ne te, ki je trenutno lahka tarča močnejšega in spretnejšega nasprotnika. Naj gre na zahod in se spametuje v osrednji puščavi,« še pribije s kančkom obupa.

Vladar utrujeno odkima:

»Dragi knez, ravno tega ne morem storiti. Ob njegovi premestitvi bom prehitro priklical pozornost vzhodnjakov. Če ga popolnoma odstranim, s tem priznam dokončno smrt tisočletja stare dinastije. Žal je Aldus edino upanje za nadaljevanje tisočletij tradicije. Hitro bo moral pridobiti vsaj osnovne vladarske veščine. Ne bom več mogel dolgo odlašati z razglasitvijo sovladarstva. Če ga odrinem na stranski tir, je usoda dinastije dokončno zapečatena. Prekleto!« udari po mizi in ponovno zakoraka po dvorani s sveže pridobljeno energijo in preklinja v vilinščini. Orwen modro molči, kajti cesar je v fazi, ko njegove cesarske misli potrebujejo svoj prostor in čas. Zlasti med preklinjanjem ga ni modro prekinjati. Koraka gor in dol. Njegovi koraki odmevajo v velikem prostoru. Knez sklene roke na hrbtu in potrpežljivo čaka na izliv vladarjeve volje. Ob takšnih trenutkih so odločitve običajno precej dokončne. Dvigne brado in stisne ustnice.

Kaj mu bo kanilo v staro glavo? Upam, da ne kakšna nova vojna pustolovščina za nesposobnega bedaka.

Starec kmalu obstane, kot bi bral misli, in se počasi obrne proti knezu, ter skrušeno prikima:

»Zavedam se Aldusovih težav. Nisem pričakoval njegovega angažiranja v strateške odločitve. Upal sem, da bo sposoben učenja od mahibov in jim ne bo stvari jemal iz rok. Fant je potreben uka o zapletenosti življenja in upal sem, da se bo učil iz izkušenj drugih. Najbrž nima preveč uspeha. Kaj nas čaka po vsem tem?«

Knez zlovoljno vzdihne:

»Odločilni mešeli so se želeli že danes zvečer sestati in sprejeti odločitev o odpoklicu svojih vojska. Po patentnem pravu imajo do tega vso pravico. Osebno sem posredoval in dosegel začasni odlog. Precej energije, potrebne za druge posle, vlagam v izravnavo Aldusovih neumnosti. Svojih zlatnikov sploh več ne štejem,« suho odvrne in poišče cesarjev upadel pogled, »dlje časa bo daroval svojo vojno iniciativo tamkajšnji kampanji, več nepredvidljivosti nas čaka. Nekako ga morate ukrotiti ali primerno oklešite njegove trenutne pristojnosti. On je nesposoben za vodenje svobodnjaškega konjskega hleva, kaj šele vojske. To je najmanj, kar lahko storite in rešite zagato. Brez teh dvajsetih medrej iz malhe prispevka vaših mešelov nas ne more bolečine poraza odrešiti niti mornarica. Udarili bodo in zaradi neumnosti vašega nesrečnega vnuka, gre v njihovo korist tudi jeza mešelov. Številke so zgovorne. Posebno vaš daljni sorodnik na diktatorskem stolčku hlepi po vojni. Zdaj se mu gotovo smeji in s svojimi mahibi že snuje smrtni zamah. Ko do tega pride, bodo dogodki šli svojo pot in zmrazi me ob misli na najbolj črn od vseh črnih scenarijev.«

Stari mož vzdihne:

»Hm, torej nimam izbire. Osebno moram v južne kraje in zadeve izravnati na štiri oči. Naj ostane v družini, bi rekli predniki,« in se nasloni na stol.

Orwen presenečeno razširi oči:

»Kaj ni druge možnosti?«

»Ne,« pribije in nenavadno odločno doda, »svojo napako moram popraviti. Osebna inšpekcija cesarja se mi zdi najprimernejše zdravilo.«

»Vaše veličanstvo, mogoče lahko stvar drugače rešimo,« pritajeno dvigne pogled. Knez hoče preprečiti dodatno zapletanje te godlje.

»Ne! Osebno grem tja. Pripravite vse za moje potovanje v južne kraje,« je odločen. Orwen spozna svojo nemoč. Tokrat ga ne more pregovoriti za drugo možnost in sprijaznjeno prikima:

»Vaša želja je moj ukaz. Kdaj želi vaše veličanstvo odpotovati?«

»Zjutraj zarana,« živahno odvrne in z roko nakaže, da si želi samote. Orwen razume namig. Strumno se prikloni in zapusti dvorano. Njegovi koraki ostro odmevajo. Besno koraka vzdolž dolgega hodnika.

Tokrat bo res godlja. Južnjaki bodo v cesarjevem obisku razumeli izzivanje. Starec resnično ne zmore več treznega političnega razmisleka. Mladi norec je vse postavil na glavo. El nam pomagaj, če bo kdaj sedel na Tron.





12. Kaos


Kraljeva palača je na zunaj miren kotiček sveta. A to je samo zunanja fasada. V resnici njenim sobanam zadnja dva dneva vlada mrzličnost, kakršne verjetno še nikoli ni bilo. Kurirji z vzhoda so en za drugim prinašali same slabe novice. Vsebino vseh teh pisem lahko strnemo v eno samo besedo: KATASTROFA.

Dvorni upravnik Henor Teoniss poskuša obdržati vsaj malo nadzora nad slapom obupa. Uveljavljena načela reda in rutine so se razblinila na čereh vse slabših novic in množici vse bolj paničnih kurirjev. Pred leti je vpeljal natančen sistem organizacije sporočil. Ovojnice iz grofij se morajo ustrezno označiti, sicer jih doleti vrnitev pošiljatelju. Nadaljnja pot vsakega pisma je odrejena z njegovo pomembnostjo. Z manj pomembnimi stvarmi se ukvarjajo ustrezno nižji uradniki. Najhujša mora za ljubitelja urejenega ritualnega birokratskega protokola je trenutek sesutja te rutine. In ravno to sesutje je zdaj zagrešila kaotična mešanica panike in strahu. Ves ta red je sesut. Vsi tekajo iz ene pisarne v drugo, eden čez drugega, papirji več ne najdejo poti v svoje urejene predalnike. Pisma obležijo, o groza, tam, kamor pač naključno padejo. Groza, groza in še enkrat groza!

Popolnoma sam, odrezan od sveta, Henor ždi v svoji pisarni. Pred vrata je postavil šeadace, saj nikogar noče spustiti v najvišje svetišče birokracije – svojo pisarno. Ako dovoli vstop, bi se ta v hipu spremenila v brezno kaosa. V veliki mizi ima poimenovane predale, kamor vestno zlaga aktualne papirje glede na njihovo poreklo. Nekaj papirjev neurejeno leži na mizi. Tudi njega se je dotaknil nered zadnjih dni. Vsa neurejena pisma so po vsebini enaka in na vseh so žigi najvišjega ugleda – osebna pisma hesed malahidov in njim podrejenih malahidov.

Pretegne se in z utrujenimi očmi preleti velike omare. Tudi v njih ima red in to brezpogojno zahteva od celotne birokracije, ki je v času njegove uprave ni malo. Vsak tegrapat ima svojo omaro, pisarno in osebje. Vsaka mabeja ima lasten predal v ustrezni omari tegrapata.

In zdaj tebi nič, meni še manj, v to svetišče birokracije plane kralj. Vrata se s truščem odprejo in neznosen hrup hodnika oskruni njegovo zasebno svetišče. Henor skoči na noge. Šeadaci pred vrati smejo v sveti prostor kralja birokracije spustiti eno osebo. Ta besna oseba zdaj grobo prekine simfonijo reda in tišine. Oči dveh ljubiteljev protokola in rutine se srečajo. Henor sunkovito vstane, rahlo skloni glavo in ponižno reče:

»Izvolite, vaše veličanstvo.«

Na hitro si popravi delovno togo, zapne si najvišji gumb.

Kralj je edina oseba kraljestva, pred katero je ponižen. On lahko vstopi brez trkanja in čakanja na dovoljenje. Osebni sluga diskretno stopi korak vstran. Kralj z okajenim in vročičnim pogledom hitro zaplava po mizi:

»Kaj je s poročili? Drhal me je zmotila pri jutranjem počitku, mi odgnala sveže igračke in mi na mizo nasula kup neurejene papirusne krame, ljubko imenovane poročila. In groza!« živčno zakrili z rokami, »na nobenem od njih ni tvojega mnenja, kar je nujno za nadaljnji postopek. Nisem vajen takšne nemarnosti. Uspeh kraljestvo je odvisen od uspeha njegove uprave v krizi. Zdaj je ta uprava zmedena in neurejena! Pri deviški češplji, namesto drkanja v tej jazbini se raje posveti delu!«

Za Henorja ni hujšega od kritike birokracije. Zadene ga v samo srž duše. Po telesu občuti mravljince. Živčno mečka rob žepa uradniške toge. Pred kraljem se počuti kot okaran malček:

»Oprostite, vaše veličanstvo. Uradi so preobremenjeni in nihče se več ne drži protokola. Vsakdo, ki so mu banditi zažgali skedenj, svoje jokanje pošilja naravnost sem. Ne vem, od kod imajo vsi pečate bemejev. Očitno jih nekdo prodaja na tržnici. Tega norega navala ne more obvladati še tako veličastna organizacija. Preprosto je preveč papirusa za ustrezno obravnavo in veliko kurirjev se sploh ne drži predpisanega protokola,« se opravičuje. Kralj je od svojega kronanja dalje naravnost zaljubljen v birokratski protokol. S tem zlahka prikriva svojo neodločnost. S Henorjem imata stično točko – užitek v brezhibni birokratski rutini. Ta rutina zdaj razpada skupaj s kraljestvom.

Kralj se zaziba na stopalih:

»To je tvoja skrb. S svojimi dolžnostmi nočem imeti opravka, saj me čaka preveč pomembnejših stvari. A kako naj sprejemam odločitve, če ne dobim urejenih poročil in analiz? Kje se je izgubil osnutek čistopisa kompromisnega predloga za patent o kraljevi kampanji na vzhod? Takoj reši vse te težave, saj me spravljajo ob dobro voljo! To je ukaz!« zarohni, se obrne in zapusti prostor. Za sabo grobo zaloputne vrata.

Henor se sesede v svoj stol in obupano spusti glavo med roki. Z utrujenim pogledom ujame drobec kaosa pred sabo. V enem samem dnevu je na mizo dobil dvomesečno količino pošte. Kdo naj bo temu kos?

Saj nisem Vilin.

V vsej njegovi dobi še ni bilo takšne zmede. Na srečo je večer in pred jutrom, saj tako upa, ne bo novih papirjev. Mogoče jih bo uredil in poslal do kralja. Čeprav do njega pridejo samo papirji z osebnimi pečati bemejev, je zdaj tudi teh odločno preveč. V tisti uri po sončnem vzhodu, ko ima uradne ure za osebne kurirje bemejev, pred vrati njegove pisarne vlada nepopisen dren. Kakšna zmeda šele vlada v pisarnah njegovih podrejenih! Tam urejajo tudi najmanj pomembne malenkosti. Zaveda se bližajočega sesutja sistema. Bolj zase zaječi:

»Potrebujem več ljudi.«

Sluga mu prinese kozarec vina. Rdeče vino južnih gričevij učinkovito okrepča utrujeno dušo. Izrazit cvet zdrami še tako zaspane možgane. Tokrat res potrebuje okrepčilo. Noč bo dolga in naporna.





13. Temni angel


Mesto Zalaben tone v paniko. Orčje horde se mu približujejo iz dveh smeri. Oddaljene so samo še tri, največ štiri dni ježe. Za debele zidove stekajoči se begunci pripovedujejo zgodbe o mnogoterih grozodejstvih. Največ besed omenja strahotne Set'Aruse. Zgolj omemba smrtonosnih vojakov basilea Vesoljnega carstva ledeni kri v žilah.

Na ulicah že nekaj dni vlada popolni kaos. Niti vsi vpoklicani pahadi več ne zmorejo obvladati nereda, kamor se mesto pogreza. Guverner Agel II. Nivur besni v svoji palači sredi mesta. Ravno je odgnal uradnike zaradi jadikovanja o nemogočih razmerah v mestu.

Samo jočejo in čakajo na druge.

Ostane sam in se sesede v svoj fotelj. Skozi odprto okno v tišino sobe vdira hrup mesta. Sonce zahaja. Zadnji sončni žarki božajo dva naknadno dozidana in precej nespretno oblikovana stebra. Mojstri Zlatega eona so imeli izjemen občutek za finese, proti katerim so medalarski kiparji manj od vajencev.

Zalaben je bil včasih precej pomembna vojaška postojanka. V palači je svoje dni domoval in služboval mahib tekagot Zalabskega kvadranta. Tako se je širše območje mesta imenovalo v času poznega Svetovnega cesarstva. Pravzaprav ni bilo pravo vojvodstvo, temveč cesarska pokrajina. Mahib tekagote je takrat imenoval sam cesar iz Wendenburga. Zalabski kvadrant je bil za cesarske uradnike bolj kazen kot nagrada. Edini profit od osemletnega službovanja je bil plemiški naziv. Tega je uradnik prejel neposredno od cesarskega veličanstva. Ob zatonu Zlatega Eona in zlasti v času naraščanja moči Vzhoda, postane središče precej opustelega severnega dela vzhodne meje Cesarstva. Zadnja leta Svetovnega cesarstva postane Zalaben vojno območje ob nemirni vzhodni meji, kjer postavijo pas trdnjav, ki vojske strašnega Vesoljnega carja ni ustavil. Nekatere posamezne postojanke so se ponekod leto ali več brezupno upirale poplavi orkov, kačjeglavcev in drugih plemen.

V invaziji pred slabim mogosom so mejne trdnjave padle skoraj brez boja. A to niso bile več trdnjave starega cesarstva ...

Precej manjša Zalabenska provinca je del vojvodstva Landogar, a večina uporablja ime Langer, po vladarski družini. Guvernerja imenuje bemej Langer in ni več neplemeniti uradnik, temveč drugorojeni pripadnik kakšne od malahidskih hiš. Imenovanje je bolj odvisno od razmerij med plemenitimi družinami in manj od sposobnosti upravljanja. Zdajšnji guverner je sin svojega predhodnika in daljni sorodnik bemeja Langerja. Svojo zajetno postavo le s težavo premika, kajti k tlom ga vleče precejšnja količina odvečnega sala.

V dvorano vstopi jamit Cleon Nivur, njegov nečak in zaupnik. V roki drži čelado s peresom. Oblečen je v lahka oblačila, saj pahadi ne nosijo oklepov. Samo glavo in del vratu zakriva čelada, izdelana iz kovine in trdega usnja. Drugega niti ne potrebuje za zaščito pred drhaljo, oboroženo s kamni, gorjačami in drugo ulično oborožitvijo. Pahadi so namenjeni vzdrževanju reda v mestih in obvladovanju neoboroženih množic, kjer je potrebna predvsem okretnost.

Debelušni mož namigne in nečak pristopi:

»Dragi stric, ostane nam samo eno,« tiho reče. Mož počasi dvigne svoj debeli obraz. Glede na starost je videti silno mladosten:

»Si dobil kakšne uporabne podatke?«

»Gospodar je med pripravami na umik obilno govoril o bližnji bleščeči zmagi. Pravzaprav smo prepuščeni sami sebi,« ter po popotni torbi brska za pismom.

»Kaj? Kje je kraljeva vojska? Kako naj branimo mesto? Kaj pravi na moje pismo? Imaš odgovor?« sprašuje in dvigne svoje težko telo na nenavadno tanke noge. Mladenič kislo prikima in ponudi stricu zapečateno ovojnico:

»Bemej ti izroča tole.«

Guverner jo zgrabi z negovanimi debelimi prsti. Bistvo vsebine takoj razbere že iz njene barve. Rumena barva je znak – vaš edini pomočnik je vsemogočni El. Niti odpre je ne, temveč jo malomarno vrže na mizo, kjer se že valja nekaj pisem. Jezno zabrunda v brado:

»Kako naj se sami znajdemo? S čim? Kako naj branimo mesto do zadnjega moža, ko pa smo bolj podobni begunskemu taborišču? Kaj si že rekel, da nam ostane?« uperi vanj srepi pogled, »umik proti zahodu. Iz vzhoda in juga se nam bližajo tri dobro urejene horde orkov. Obzidje ne bo dolgo zdržalo, saj imajo obilje oblegovalnih naprav. Orčje povodnji do zdaj še nihče ni niti upočasnil, kaj šele ustavil. Kjer se razlije, tam ne pušča preživelih. To ni vojna, temveč popolno iztrebljanje človeštva,« in povesi glavo. Spomni se opisov strašnih zgodb.

Pravzaprav od tam, kamor pride sovražnikova vojska, ni nikakršnih novic. Vse so samo opisi v smislu slišal od tega, ki pozna onega, ki je ...

Cleon se namrdne:

»Iztrebljanje. To je po tvojem mišljenju njihov namen? Zdaj je jasno, čemu so njihove udarne horde namenjene predvsem hitremu prodiranju. Njihovi poglavarji lahko z veliko naglico zapolnjujejo prostranstva ravnice.«

Agel jezno pihne:

»Langer ta hip skrbi samo za svojo preklasto rit in razbojniško gnezdo, ki mu reče dvor. Malo mu je mar za Zalaben ali katero koli drugo mesto. Ne, dragi nečak, ne moremo se umakniti. Na odprtem smo popolnoma nemočni. Orčji konjeniki so prehitri in premočni.«

Cleon prikima:

»Torej bomo morali zdržati, kar se da dolgo.«

Guverner nemo prikima:

»Žal ni druge rešitve.«

Nihče ne opazi drobne postave. Vsa nemočna, v tem vrvežu prerivanja, kričanja in obupnega iskanja zavetišča, ne pritegne nikogaršnje pozornosti. Koga zanima mlado dekle, skoraj otrok na robu ulice? Za nikogar ni pomembna. Komu mar, če preko glave nosi tarih, tradicionalno prekrivalo plemkinj Vzhoda? nihče ne polaga pozornost na drobno, smukajočo postavo. Ne glede na precejšnjo gnečo se naokoli smuka hitro in spretno. Nihče se ne posveča njeni drobni priliki. Spremlja jo nekaj silno zanimivega. Vsepovsod, koder se giblje njeno drobno telo, izbruhnejo neredi. Ima smolo pri izbiri poti? Mogoče.

Noč brez mesečine zagrne hrupno mesto, ki se nikakor ne utiša v počitku. Na vzhodnem nebu ležijo težki oblaki. Na več mestih izbruhnejo neredi s požigi, pretepi, posilstvi in ropanji. Nikogar ni za vzdrževanje vsaj minimalnega reda, zato val nasilja hitro pljuskne tudi med do zdaj mirne ulice. Izbruhne več požarov. Besna množica začne z obleganjem pomembnih mestnih stavb, kar pospremi z brezumnim uničevanjem vsega, kar je mogoče spremeniti v prah in pepel. Med ulicami se širi oslepljujoč požar besa. Pahadi se ogorčeno upirajo brezumno razjarjeni množici, vendar počasi izgubljajo bitko tudi za ugledno trgovsko - obrtniško četrt. Nemoč, obup, brezperspektivnost se mešajo s sovraštvom in strahom. Eksplozivna mešanica eksplodira.

Guvernerja naraščajoč hrup vrže na noge. Zasliši oddaljeno lomljenje stekla, vse bližje razbijanje vrat in krike pobesnele množice. V spalnico priteče prestrašen stražar:

»Gospod, drhal je ponorela! Sreča, da je jamit Cleon pustil spodaj skupino pahadov za zadrževanje ponorelega gomazenja.«

»Kako nevarno je?« vpraša in stopi do okna. Soji plamenov, podobni plesu eksotične hendvejske plesalke, razsvetljujejo nebo. Silhuete hiš se spremenijo v groteskne spačke. Zagleda drhal, ki poskuša razbiti mogočna vhodna vrata in mimogrede uničuje vse, kar je v bližini možno uničiti. Palača je na srečo obkrožena s strmim, pet metrov visokim in dobro vzdrževanim obzidjem. Edina vrzel so ta velika oblegana vrata. Njegov nečak z obzidja nekaj kriči in maha pahadom. Ti napnejo loke. Vrata od znotraj na hitro še dodatno okrepijo. V nosnicah začuti mrzlično napetost pričakovanja.

Od česa se je zmešalo tej drhali. Mi jim odpremo vrata, oni nam rušijo mesto.

Pahad ga zbudi iz razmišljanja o brezumnosti:

»Straža se za zdaj drži. A če vrata popustijo, bo pokol,« poroča prestrašen pahad. Guverner prikima in ga s kretnjo odslovi. Temne silhuete na obzidje prinašajo vrelo olje in gorečo vodo. V primeru potrebe lahko množico pod sabo zalijejo z oljem in ognjem ter zasujejo s puščicami. A to je skrajni ukrep.

Olje in bridko jeklo smo uperili proti lastnim ljudem. Kakšna je to vojna?

V njegovih očeh se zrcalita mešanica sočutja in jeze. Zapusti okno in se napoti do stopnišča. Odločno ogovori najbližjega pahada:

»Drhal nehvaležna. Izhod si bomo morali izsekati. Samo pripravim se in gremo. Pokliči Cleona!« in se spogleda s stražarjem pred vrati. Čeprav komaj premika svoje elegantno popolnjeno telo, je lahko v nuji precej hiter. Stražar se zapodi po hodniku in steče po stopnicah. Osebje palače se mrzlično pripravlja, kajti guvernerjev ukaz hitro potuje od ust do ust.

Agel ravno pride do pritličja, kjer se sreča s Cleonom. Ta takoj hiti poročati:

»Stric! Nevarno postaja. Odred je nared, da nam izseka prehod. Najbrž bo precej žrtev. Ne vem, od kod ta živalski bes! Izgubil sem stike z vsemi ostalimi skupinami pahadov. Noben golob se ni vrnil s sporočilom. Vsi so znoreli.«

Agel odločno odvrne:

»Tukaj nimam več česa iskati! Odhajamo! Mesto bomo prepustili drhali. Res bi bilo neumno umreti od roke norca s polnimi hlačami kak'ca strah'ca. Če ne gre drugače, si izsekajmo pot,« reče odločno. Njegova postava, obložena z obiljem tresočega sala, je silno smešna z mečem v negovanih rokah. Stopita pred palačo. Park osvetljuje soj plešočih plamenov, ki hlastno požirajo trgovsko četrt. Vendar teh plamenov ni zakurila jeza zaradi dviga cen kruha in piva. V ozadju tega razdejanja je plašč temne navzočnosti.

Cleon se spogleda z Agelom, ki zakliče:

»Če bomo tukaj ždeli, nas bo roparska drhal pokončala! Naj se malce pogrejejo z vrelim oljem in gorečo vodo! Zasujte jih s puščicami! Tukaj nismo na pikniku z razvedrilnim programom!« zakliče in po zraku nerodno pomaha z mečem. Cleon se zaveda, stričev meč je bolj okras kot resno orožje. Preveč sala onemogoča učinkovit izraz bojnega poguma. Tiho, s tresočim glasom odvrne:

»Stric, ne moremo svojih ljudi zaliti in zasuti brez dostojnega opozorila.«

Agel razume nečakovo oklevanje. Besno odkima:

»To niso ljudje, to so zveri sredi roparskega in morilskega pohoda,« in znova zamaha z mečem po zraku. Za hip se zamisli.

Razumem oklevanje pred začetkom pokola. Ni ga bolj umazanega dela od klanja drhali. Celo pahadom se to upira.

»Mogoče bodo opozorilo vzeli dovolj resno in nas spustili brez pokola. Saj so ljudje. Še pred sončnim zahodom so bili še čisto normalni.«

Agel jezno pihne:

»Če ti je že do klepeta, pa pojdi!« skoraj zakriči in besno prestopa. Cleon prikima in steče na obzidje nad vzhodnimi vrati. Lemika mu odpreta železna vrata. Na zidu leži polno kamnov in dogorelih bakel. Vonj po zažganem ga udriha v nosnice. Stopi do roba in komaj se izogne letečemu kamnu. Zakliče hrupni množici:

»Umaknite se od vrat, sicer si bomo prehod izborili s silo!«

Mimo glave mu prileti še en kamen. Kričanje čudežno potihne. Čarobna roka ustavi ves vrvež in divjanje. Ti trenutki nenadnega miru delujejo skrajno moreče. Cleon z očmi preleti množico. Ta poponoma umolkne, skoraj nepremično obstane, nekako zamrzne in očitno nekaj čaka. Iz stotin parov oči žari nenaravni bes, pomešan s strahom in brezumnim sovraštvom. Podtalna speča sila zadržuje ta divji bes na nevidnem povodcu. Čuti prisotnost nečesa nenaravnega. Nečesa grozljivega. Samo prasketanje ognjev moti nastalo grobno tišino.

Razleže se nežen, skoraj otroški glas:

»Zakaj bi se umaknili? Ste kaj posebnega?« in počasi se približuje drobna pojavica. Vsi se nagonsko umikajo v preveliko temno kuto odeti postavi, a glavo z obrazom ima zakrito s tarihom.

Hitro se prebija med nagneteno množico. Tako daje še dodatni vtis drobčkanosti in neznatnosti. Množica postaja nemirna, čeprav jo zlovešča sila drži na mestu.

Drobcena deklica se lahkotno znajde pred koridorjem nagnetenih ljudi. Zlovešče obstane pred velikimi vrati. Čas zastane. Glasovi popolnoma potihnejo. Veter neha pihati. Zvezde zastre prehitro napredujoča plast oblakov. Plameni ugasnejo. Luč plesa ognja bakel okoli obzidja meče nenaravne sence. Cleona oblije hladen pot.

Mogoče pa moj poziv le ni tako dobra ideja. Nekaj je na tej drobni postavi. Ampak kaj?

Pogoltne slino in zakliče proti drobni postavi:

»Malce premlada si za pogajalca. Kdo iz te drhali se skriva za otroško nedolžnostjo?« in išče sled vzroka nereda.

Deklica presliši njegovo opazko:

»Pustiva podrobnosti. Tukaj nisem zaradi drhali. Te ni posebno težko naščuvati,« in zlovešče mirno pribije, »spustite me notri!«

Ob dekličinih komaj slišnih besedah mu ledeni kri v žilah. Oblije ga neprijetno hladen pot. Srce hitreje utripa. Pogoltne slino in zakliče:

»Zakaj bi kramljal s tabo?«

Pahadi na obzidju so napeti kot strune. Čakajo na znak za preboj iz palače. Drobna postava počasi in neverjetno elegantno dvigne roki. Hip zatem ji iz konic prstov švignejo slepeče strele in zaplešejo po obzidju. Slepeči ognjeni biči objamejo nekaj mož na vrhu obzidja in jih pomečejo na tla. Njihova trzajoča telesa glasu obležijo. Zatem povesi drobni ročici in melodično zakliče:

»Ne bodi neumen! Škoda statistov! Povej zavaljenemu debeluhu, da samo zaradi njega porabljam svoj dragocen čas! Pokliči ga!« ji glas okamni in pekoči žig njenega ukaza se vtisne v njegov um.

Cleon prikima. Na njegov namig pahadi obstanejo ter povesijo loke. V majhnem bitju se skriva čarovniška moč Teme. Proti temu nima orožja. Zapusti obzidje in priteče do strica, obkroženega z gručo služabnikov, uradnikov in spremljajočih pahadov:

»Majhna nakaza hoče govoriti s tabo,« in tresoče doda, »predlagam ti, da se ji posvetiš.«

Globoko vdihne. Med očmi še kar čuti pekoči žig njene volje.

Agel prikima in stopi do obzidja. Počasi premaguje stopnice in pri tem preklinja kot mornar v krčmi. Čas počasi odteka. Na vrhu stopnic zasopiha in stopi do roba obzidja. Nevidni pokrov tišine leži nad mestom. Spusti pogled na drobno postavo:

»Čemu ti bo moja vzvišena pozornost, ti mala gnusoba?« vpraša zaničujoče.

»Najprej malce spoštovanja!« zakliče malo bitje in guvernerja stisne v grlu. Misli mu zgrabi jeklen primež strašne volje. Nasloni se na zid. Stisk moči popusti in deklica skoraj pojoče nadaljuje:

»Čeprav se meni osebno zdiš zavaljen prašič, Božanstvo na tvojo srečo misli drugače. Božanstvo ima vedno in povsod prav! Njihova Volja je nad voljo umrljivih. Je nad vsem ustvarjenim in nad samim ustvarjanjem.«

»Še vedno ne vem, kaj pravzaprav želiš?« se naredi neumnega. Hoče dobiti na času. V krhkem telesu živi strašna pošast. Pomisli na Elejlo in dva damejaha.

El ve, kakšna čarovnija je v drobno telo otroka naselila strašno gnusobo. Je v njej preostalo še kaj nedolžne igrive deklice? Je še kaj v tem telesu, česar strašni um ni obsedel in zasedel?

Potrebuje čas. Obupno potrebuje nekaj časa. Mora obstajati ukana. Mora ...

Deklica skoraj zašepeta:

»Guverner mora prebirati misli med besedami, sicer je slab guverner. Milostna Božanska osebnost ta hip ne želi preveč trupel. Vsaj ne nekoristnih kadavrov. Noče carstva mrtvih. Kdo jih bo odstranjeval? Ti si politik! Vi znate svoja prašična trupla spretno reševati s praznino gobcanja.«

Na vse prisotne pritiska grozeča tišina. Oboroženi pahadi na obzidju nemo čakajo na razplet. Nihče niti ne pomisli na akcijo. Strašna moč jih drži nepremične. Še veter po nekaj osvežilnih sapicah ponovno potihne. Koprena tišine vse pokrije. To je mučna tišina.

Mogoče pa so grozodejstva Teme samo izmišljotina, da bi do zadnjega branili gosposke riti.

Politik v Agelu se zbudi:

»Kakšna jamstva imam, da orčja povodenj ne bo pobila meščanov? Namesto v orčji klavnici raje umremo v boju. Če že moram biti glavna jed orčjega piknika, si bom sam izbral pot na roštilj. Zanimajo me jamstva,« odločno dvigne glas. V tem hipu je rešitev zgolj v spretnosti diplomacije. Tega se jasno zaveda.

Deklica prikima:

»Tako je že bolje. Božanstvena basilea vam zagotavlja nedotakljivost mestnega življa. V načrtih nove svetovne ureditve je vašemu mestu namenjena silno pomembna vloga. Požgano, poklano ali v sužnost prodano nima nobene vrednosti,« in skomigne z rameni, »in imate izjemno srečo, kajti vaša življenja so na pozitivni strani računa. Mnogi nimajo te sreče,« mračno pribije in za hip umolkne. Tišina neznosno pritiska. Znova spregovori:

»S podpisom predaje bo vaša patetična vojska vsaj začasno nepotrebna. V službi boste obdržali samo pahade. Pred nikomer, razen pred lastnimi neumnostmi, ne boste potrebovali zaščite. Vi boste taveakem, malahid Božanske osebnosti v tem mestu in primerni okolici. Ob uspešni vzpostavitvi potrebnega reda se bodo vaše posesti razširile. Poskrbeli boste za plačilo letnega davka, enak temu, ki ga plačujete pokvarjenemu pijancu. Vsi malahidi carstva ga plačujejo. Davek strahopetnemu in nesposobnemu bemeju Langerju pa mirno vtaknite v svoj žep. Tako boste še vi imeli kaj od te kupčije. Zatorej se vam celo izplača stopiti v službo Božanske. Samo nečesa se zavedajte,« poudari in mračno pribije:

»Božanskosti ne morete nekaznovano izdati. Lahko poskusite, a vam to odsvetujem. Set'Arusi bodo neusmiljeno učinkoviti. Takrat boste preklinjali mamo, ker vas je izlegla v ta svet. Aha, ko sem jih že omenila. V mestu imate vojašnico. Vanjo bom namestila mazob Set'Arusov. V njej ne bodo zaradi vas, temveč so taktična rezerva Lorda armade. Zdaj je zgolj od vas odvisno, sprejmete ali ne?«

»V mestu je nekaj tisoč beguncev. Kaj naj z njimi?«

»Do pojutrišnjem opolnoči imajo čas. Naj zbežijo, kamor jih pač bodo nesle noge. Videli ste, česa so sposobni z malce spodbude. Varnost jamčim samo mestnemu prebivalstvu. K mestu sodi tudi celotno območje nekdanjega Kvadranta Zalaben. Saj se je tako imenovalo? Orčjim in kačjeglavim vojaškim enotam in posameznikom ne bo dovoljen prehod čez mesto ali naseljene vasi. Preko kvadranta se bodo premikali samo ob poprejšnji najavi. Mazob Set'Arusov bo prevzel stvari v svoje roke, če vam spolzi nadzor iz negovanih mastnih rok. Vaša pisarna bo še naprej opravljala svoje naloge. Tu se nič ne spremeni. Znake bednega kralja in še bednejšega bemeja odstranite, saj je simbol Božanskega carstva neprimerno ličnejši za normalno človeško oko.«

»Koliko časa imam za odločitev? O tem se moram posvetovati s svojimi poveljniki.«

»Kar tukaj bom počakala. Vi lahko greste v svoje prostore ali kamor že morate in počnite, kar vam je volja,« reče in hladno pribije, »časa zmanjkuje vam, ne meni. Za razliko od vas sem popolnoma varna.«

Guverner namigne Cleonu, naj mu sledi. Pahadi povesijo loke in odložijo sode z oljem in gorečo vodo. Obzidje oblije nenavaden piš olajšanja.

Počasi stopata do vrtnega baldahina z veliko mizo. Pristopijo uradniki. Namigne jim, oni okoli mize posedejo in služabnik urno prinese pijačo.

Agel nekaj časa samo opazuje prisotne, zatem besno udari po mizi:

»Pravzaprav nam grozi otrok!«

Celon trpko odvrne:

»Zelo nevaren otrok. V njej so silne čarovniške moči. Moramo proučiti vse možnosti. Nekaj je gotovo. Proti bližajoči se povodnji orkov smo nemočni. Voditi nas mora skrb za mesto in, konec koncev, tudi za nas same.«

Razgreto ozračje pričakovanja znova zatrese vse močnejše nemirno mrmranje množice. Deklica jih opominja, kdo je vladar scene.

Trenutek mučne tišine prekine razburjen jamit, poveljnik edine vojaške falange:

»Gospodar, ne moremo se kar predati. Mogoče bomo dali čas našim, da se poberejo in udarijo nazaj,« zajame sapo, saj želi še nekaj reči, a ga guverner prekine:

»Gospoda! Nimamo veliko izbire. Pri odločitvi me vodi namen moje službe. Ta ima prednost pred kraljem in pobeglim plemstvom. Ostane mi samo ena izbira – sprejel bom velikodušno ponudbo mlade gospodične. Ne moremo igrati junakov in se zaplesti v odprt boj brez vojske. To ne bi bila bitka, temveč pokol. Komu na čast? Pobeglemu bemeju? Naj mesto žrtvujem za pijanega kurbirja, ker nas je zakockal z zavlačevanjem? Vojašnica, namenjena medreji, po polomiji na Sipini žalostno sameva. Bemej Langer je izgubil nadzor. On še ima čas za pobeg na varno, kar je zagotovo že storil, a mi smo ostali brez te razkošne opcije. Splavala je s častivrednim pobegom plemenitih na zahod. Vse svoje posesti je prepustil zaradi nič kaj plemenitega reševanja lastne riti. V naglici mi ni zapustil nobenih ukazov, kaj naj storim za dobrobit zaupanega mi mesta,« sklene roke na prsih in hladno nadaljuje, »v mestnem patentu je cel kup členov, ki me zavezujejo k skrbi za mesto. Torej je v dani situaciji vsako oklevanje odveč. Rešitev je samo ena. Tveganje je sprejemljivo, torej bom sprejel pogoje. Edini razumni ukrep v smislu mestnega patenta je sprejetje pogojev Temnega angela.«

Cleon vpraša:

»Kaj pa begunci?«

Agel skomigne z rameni in otožno odvrne:

»Odšli bodo. Zlepa ali zgrda. V mestnem patentu ni nikjer poglavja o beguncih, dočim je vsaj trikrat zapisano, kako moram aktivno delovati za dobrobit mesta in province. Begunci se bodo že znašli. Dokler ostanejo na območju kvadranta in ne počnejo neumnosti, so sorazmerno varni. Zdaj mi ponujajo celo širitev ozemlja. Tako bomo rešili še več življenj. Je čas za vojno in je čas za mir. Glede na razmerje sil ne moremo dobiti te bitke, torej dajmo priložnost miru.«

Jamit, ves zaripel, besno skoči na noge:

»Gospod, se zavedate, kaj počnete? To je izdaja!«

Na Cleonov namig pristopita dva krepka pahada iz guvernerjevega osebnega spremstva. Jamit spusti roke ob telo in se sesede v svoj sedež in strogo pribije:

»Bemej bo v uri obračuna vas in vašo družino iztrebil.«

Agel ležerno zamahne z roko:

»Ta ura je glede na razmerje sil zelo oddaljena. V teh okoliščinah ima edini smisel sporazum z drobceno deklico pred vrati. Za naše mesto je vojne konec in s tem razpletom sem zadovoljen. Če se rešitvi mesta pred nesmiselnim klanjem reče izdaja, potem naj bom izdajalec. Zgodovina naj me tako sodi. Samo neskončni El bo ob moji uri vrhovni sodnik,« reče svečano in zapustijo omizje. Cleon mu tesno sledi.

Drobna deklica stoji natanko tam, kjer jo je pustil. Po tem, kar je storila, se nihče ne drzne stopiti v njeno bližino. Pred vrati se spogledata in prikimata. Cleon nakaže pahadom, naj previdno odprejo manjša vrata. Deklica dvigne pod tarihom skrit pogled proti prihajajočemu guvernerju. Molče čaka. Guverner se ustavi nekaj metrov pred njenim obličjem, razširi roke in svečano zakliče:

»Sporočite basileju Božanski osebnosti novico. Zalaben izstopa iz te vojne. Sprejemamo vse pogoje in smo pripravljeni na podpis pogodbe.«

Deklica se tiho zahihita:

»Lepo. Vi ste razumen človek, saj natančno veste, kdaj morate spoštovati voljo močnejšega. Basilea bo gotovo zadovoljna z vašo odločitvijo. Mesta, kakršno je Zalaben, je škoda za orčje lovišče. Za mesnico lahko služijo manj koristni deli človeštva. Imate srečo, saj se vam obeta uživanje blagrov Božanskega carstva.«

»Hvala,« odvrne tiho in poskuša skriti svoje ogorčenje nad položajem, v kakršnem se je znašel. Njegov donedavni kralj nedaleč na zahodu pripravlja protinapad. Če uspe, ga ob vkorakanju kraljeve vojske v Zalaben čaka krajšanje za glavo. Ampak hitro odžene misli na krajšanje za glavo. Trenutno je neprimerno bližja in realnejša orčja nevarnost. Glede na dosedanji potek vojne je morebitno kraljevo zmagoslavje še zelo daleč v prihodnosti. Guvernerjeva temeljna naloga je skrb za varnost tukaj in zdaj. Nima časa za daljno prihodnost. Tokrat si je kupil nekaj dodatnega časa.



Pred baldahin, nedaleč od mesta, v spremstvu v rdeče oblečenih bitij, podobnih ljudem, privihra na svojem mogočnem belem konju Lord Set Ureus, gospodar in lord armade. Na dolgih drogovih vihrajo zastave. Guverner sedi na svojem delovnem stolu, posebej prinesen za podpis listine o pristopu k Božanskemu carstvu basilea Božanske osebnosti. Poleg njega stoji nečak Cleon, za njima pa pražnje oblečen ducat pahadov. Vstane ob prihodu Lorda. Slednji obstane pred šotorom nedaleč od baldahina in z mrtvimi očmi brezizrazno zre nekam v daljavo. Iz šotora stopi drobna deklica. Tokrat je oblečena v dragoceno obleko. Tudi tokrat ima obraz skrit za tarihom. Ob mogočni pojavi nemrtvega lorda je še manjša in neznatnejša. A videz vara. To je že dokazala. Lord se ji prikloni in ji nemo sledi proti baldahinu, namenjenem podpisu pogodbe. Vsa lordova mogočnost je neznaten dih v primerjavi z dekličino veličastno drobcenostjo. On vlada sili, ona duhu. In duh vedno obvlada silo.

Agel se nasmehne preko dvometrski lordovi pojavi:

»Pozdravljeni, vzvišeni gosp ...,« a ga lord hitro prekine:

»Dajte no, nehajmo z igro. Pustite svoje vljudnostne fraze, saj oba veva, kaj se tu dogaja. Vi ste človek, ki ne želi izgubiti. Vaš nekdanji gospodar ni bil tako bister. Namesto hitrega bega na konju si je izbral množico načičkanih kočij. Še bordel so imeli zraven. Moji nasoši so včeraj zvečer dohiteli to karavano. Z njim in spremstvom so postregli za zajtrk. Njegova nesposobna vojska se je znašla v obroču in še danes bomo z njo naredili nabodala za malico. Basilea ima milost do vseh prestopnikov v svoje carstvo,« zarenči z gromkim glasom.

Deklica dvigne roko in mogočni lord v hipu umolkne:

»Gospodar Ureus je vojak in ne diplomat, torej mu odpustite malce grobo izražanje misli. Diplomacija je zaupana meni. On širi vojno, jaz mir. A oba služiva eni Volji. Božanska se zaveda pomena vsakega, tudi najmanjšega koleščka v veličastnem stroju svoje svetosti. Kmalu bodo vsa bitja Univerzuma služila mogočni volji Božanstva. Tukaj je papirusni patent v dveh izvodih. Moji kurirji enega odnesejo na Otok, dočim drugi ostane pri vas. Orkom, goblinom in kačjeglavim preprečuje vstop na vaše ozemlje v ta patent vtisnjen urok. Varni so vsi na ozemlju vaše grofije. Čuvajte ga na varnem. Tukaj je tudi žezlo, simbol moči Božanskega carstva. To je znak carskega malahida in nosili ga boste med uradnimi nastopi ali potovanji. Ta umetelni izdelek seveda ni navaden kos kovine in lesa, saj je vanj vtisnjen poseben urok Božanstva. Tako vas bo varovala sama Božanska Volja.«

Brezhibno urejen spremljevalec položi na mizo oba papirusa, žezlo in kristalno kroglo na nenavadnem podstavku. Guverner spusti pogled na mavrično kroglo. Opazi nenavadno prelivanje barv. Deklica opazi njegovo zadrego:

»Ta krogla je vizios. Preko njega boste v stiku z Voljo in njenimi vzvišenimi podaniki. Vanj vdelana čarovnija prenaša podobe in glasove preko zraka, zemlje, gora in vod. Imeli ga boste v svojih prostorih ali na poti. Tako ste vedno blizu Božanskosti, dasiravno je osebno tam daleč na Otoku.«

Agel prikima in malce cinično doda:

»Lepo ste poskrbeli zame.«

Deklica se mračno nasmehne in za hip pokaže bledo kožo izpod bele tunike. Z nežnim glasom doda:

»Žezlo moči je namenjeno tudi nadzoru nad Set'Arusi znotraj mestnega obzidja. Božanska volja jih je primerno naučila, kdaj lahko spoštujejo vaše ukaze,« in mračno pribije, »povedano bolj po domače, ne morete jih obrniti proti nam,« Glas se ji znova omedi:

»Obljubila sem razširitve vaših posesti. Tukaj je prvo darilo vaši zvestobi. V trenutku pojave vašega podpisa na obeh zvitkih ste malahid vsega, kar ste še nekaj dni nazaj imenovali Lengrovo vojvodstvo. Zdaj je to Vojvodstvo Zalaben.«

Agel prikima in podpiše oba rumenkasta papirusna zvitka. Napisana sta v dveh jezikih. V jezika Božanskega carstva in standardni vilinščini, jeziku diplomacije. Vzhodnega jezika ne pozna, niti ga ne zanima.

»Naj mi El odpusti,« zašepeta in izroči podpisana papirusa v drobne ročice. Deklica urno doda svoj podpis, nazadnje svoj okorni podpis prispeva še Lord. Deklica sklene roke pred sabo in svečano reče:

»Tako, dragi Agel, zdaj si vladar. Dokler boš služil, boš živel in užival sadove razsvetljenja Božanske osebnosti. Raje ne izkušaj njihovih milosti. Opomnila sem te, v primeru izdaje ali suma izdaje boš v mukah preklinjal žensko, ki te je rodila. Glede tega se ne hecam.«

Dekličine oči se zasvetijo. Hip zatem zapusti prizorišče. Lord ji nemo sledi.





14. Srečajo čarovnika


Malahid in Han s šeledino spremstva zapustita svojo medrejo. Ta se začne utrjevati na Zeolski tesni, v običajnem jeziku imenovani Ožina. Skupino pri mostu čez Lian, preden se malce južneje izliva v Veliki Massaned, najde kurirski sokol z zadnjimi novicami.

»Kaj je oče?« vpraša Han. Malahid jezno zmečka pismo in odvrne:

»Langer in Quelverg več ne obstajata. Tudi Enrichov mabej je v primežu klešč neverjetno hitrih sovražnikovih hord. Basilea natanko pozna našo nemoč.«

Han doda:

»Sreča, za nas, ker si pravočasno predvidel tok dogajanja.«

Malahid prikima:

»Še sreča. Kir Taramah bo kmalu z dvema medrejama na Gelsyski tesni, a Arij bo še dve svoji pripeljal na Zeolsko tesen. Zraven dam še tri svoje. Teh sedem medrej bo moralo zdržati mogos in pol, toliko potrebujemo za reševanje večine svojih ljudi.«

Han radovedno vpraša:

»Kaj pa kraljeva vojska?«

Malahid zamahne z roko:

»Do nas ni prišel noben patent, nobeno pismo. Na kraljevo vojsko torej ne računajmo. Prešibka je za bojevanje na treh frontah. Če je zadnji sokol prinesel točno informacijo, se glavnina zbira se pri Obvodniku. Tam bo lahka tarča, saj jo bo lahko sovražnik hkrati napadel iz dveh smeri. Ko bi le malo upočasnila sovražnikov prodor na zahod. Če bodo nadaljevali s takšno naglico, bodo pred našimi vrati že čez en mogos ali še prej.«

Han sede poleg očeta in tiho vpraša:

»Kaj pa Shedanija? Bo Leon sedel in užival v razgledu nad izginjanjem Medalarja?«

Malahid trpko odkima:

»Dokler bo politiko vodil tisti umazani liberos, si ne smemo nadejati pomoči. Enkrat je že poskusil s svojimi spletkami.«

Han tiho reče:

»Mogoče v tem hipu, vsaj začasno, ne bi bilo slabo sprejeti njegove ponudbe in se izviti iz vojnega primeža. Lahko se ti zgodi, da boš kmalu postal vladar požgane zemlje. Saj vem, moje misli so na meji izdaje, a vendarle! Vsaj temeljito premisli, kaj je najboljše za našo deželo.«

Grof jezno odkima:

»Nobenega odstopanja! Nisem nikogaršnja naložba! Če preživimo, bomo zagotovo našli način za poplačilo nesrečnega dolžniškega patenta. Tebe na srečo ne čaka blato vojskovanja. Sin, čas je za tvojo vlogo,« obrne bistre oči v svojega sina. Han pogoltne slino:

»Kakšno vlogo?«

Grof se nasmehne:

»Z Leno Pendewar bosta odhitela do Aldene. Odrinila bosta že jutri zjutraj. Ne gresta sama, temveč z mojim pomembnim prijateljem. Upam, da se ni zopet kje zadržal,« vzdihne in blago nadaljuje, »v gradu vas že čaka pomemben zaveznik grofije. Tam bosta dobila tudi primerno preobleko za nadaljnjo pot.«

Han odvrne:

»Hm, torej si zato želel Leno v spremstvu?«

Malahid trdo doda:

»Lena je silno bistro dekle. Njena udeležba je izredno pomembna. Šele v gradu bosta vedela, kam vas bo nesla pot. Mogoče je od te poti odvisna naša usoda. Aha, prijatelj je že tukaj,« in s prstom pokaže na silhueto na konju. Sproščeno se pogovarja s stražarji.

Malahid vstane in pomaha gostu. Ta požene konja v galop in kmalu je pred grofovim šotorom. Han zija od presenečenja. Pred njim oživi ena od legend Starih dni. Konjenik urno skoči s ponosnega konja. Za svojo starost je silno okreten.

Malahid se gromko nasmehne:

»To je stari in zvesti prijatelj Arcus. On je vodja te poti,« in se prikloni čarovniku. Han strmi v sloko postavo, zavito v rdeče ogrinjalo.

Gotovo gre za pomembnega prijatelja, saj se grof ne priklanja niti kralju.

Za pasom ima v prelepem toku čudovit meč - Ašeg omeag. Vsak plemič pozna to legendarno orožje. V roki trdno drži belo čarovniško palico, vrh katere žari rdeči kristal, simbol Ešeje, najmogočnejšega čarovniškega reda Starih dni.

Arcus je največji in od Padca edini resnični čarovnik Ognjenega reda. Njegova dela so vtkana v zgodbe mnogih legend. Te govorijo o življenju v začaranem dvorcu sredi Gozda in novem vzponu čarovnije Davnin.

Čarovnik spregovori z jasnim in čistim glasom:

»Iz Aldene bomo šli v Saranomverg na oni strani Zidu. Vse je že pripravljeno in dogovorjeno. Tam dobimo nadaljnje napotke.«

Hanu poskoči srce, zastane mu cmok v grlu, oblije ga pot in jecljaje izdavi:

»Vi-li-ni?« in s tresočim glasom nadaljuje, »vilini za Zidom se brigajo zgolj zase in se jih naše tegobe ne tičejo. Res mislite potrkati na vrata Zidu in vilini nas bodo spustili v svoje čarobno kraljestvo?«

Čarovnik se nasmehne:

»Fant moj, niso vsi Vilini enaki. Večina je res zadrtih in zanje ne obstaja svet izven njihove ledene pušče. Toda med njimi so tudi pomembni mogočniki, ki kljub vsemu čutijo odgovornost do sveta, saj so ga gradili svoje dni. Naša naloga je očitno zanimiva enemu zelo pomembnemu mogočniku, saj me je na svoj način povabil k sebi. Pripravljen je pomagati, a moramo mi k njemu. Takšni pač so, odkar je njihova kraljica končala pod nožem človeškega morilca.«

Han trpko doda:

»Ta umor se je zgodil pred tisočletji.«

Arcus vzdihne:

»Vilini so nesmrtni. Žal so nesmrtni tudi njihovi spomini. Za večino njih se je tragedija zgodila včeraj.«

Han reče:

»Nesmrtnost se mi ne zdi posebej zabavna.«

Arcus ga potreplja po rami:

»Saj tudi ni. Previsoka je cena za večnost.«

Malahid z roko nakaže pot v varno zavetje velikega šotora:

»Raje v zavetju nadaljujmo debato o nesmrtnosti in se spravimo s tega zoprnega vetra,« in vsi izginejo izza gostih vhodnih zaves. Grof vstopi zadnji in še prej namigne stražarju. Ta prikima in steče do Leninega šotora:

»Gospa, gospod vas kliče v svoj šotor.«

Dekle prikima in nase navrže ogrinjalo. Hitro odkoraka proti osrednjemu šotoru tabora.

Posedejo se okoli majhne mize. Služabnik jim postreže s prigrizkom in pijačo. Slani oreščki so značilna zeolska poslastica. Ker so dolgo sveži, so primerni tudi za pot. In fino se pije na njih. Vstopi še Lena, se kratko prikloni in Malahid ji z roko nakaže prazen sedež. Nemo prikima in odločno stopi do ponujenega lesenega stola. Arcus urno vrže v usta orešček in začne:

»Ne bom vas utrujal z nepomembnostmi. Del tega, kar vam bom povedal, mogoče že veste,« poplakne orešček s kozarcem vina na dušek in nadaljuje:

»Elejla, utelešen v basileju, je na pohodu. Od trenutka udejanjenja do začetka kampanje za podreditev sveta je preteklo nenavadno malo časa. V neverjetno kratkem času je združil vseh devet zatabov. S temi temnimi talismani je udejanjil oba damejaha in neznano število kerkešev. Moč udejanjenja Elejle in damejahov je,« za hip pomolči, zatem trdo pribije, »izjemna. Vse se je zgodilo, kot sem omenil, z izjemno naglico, kajti v Onstranstvu je Mešarah udejanjen v prestaro telo. Mešeah se je moral izjemno hitro odzvati na naraščajočo moč zatabov. Ni bilo možnosti in časa za priprave optimalnega telesa in duše. Še El ne ve, kako se bo ta neuravnovešeni osebek razvijal. Kljub vsemu, Mešarah je udejanjen in pridobiva moči, potrebne za boj s prihajajočo Temo. Najbrž ste kaj slišali o Nešezea Saehir. Devet je teh talismanov luči, vlada se jim s pomočjo treh Tehagacev, čarovnih kamnov, vgrajenih v sibete, prstane moči. Sibeti in tehagaci zaradi varnosti niso skupaj. Dva sibeta sta v Onostranstvu in sta zgodba zase. Tukaj so trije tehagaci in sibet. Naša naloga je jasna. Moramo jih zbrati in predati Mešarahu.«

Oglasi se Lena:

»Imate kakšno idejo, kje te dragocenosti so? Na kakšen način služijo Mešarahu?«

Arcus potrpežljivo prikima:

»Počasi, vse boste izvedeli. Mešarah brez kristalov in prstanov ne bo mogel izvesti obreda Pemej, Obuditve. Žal ne vemo natančnega položaja vseh dragocenosti. Samo za dva sibeta sta sorazmerno varna v Onostranstvu. To je edina dobra novica. Za preostanek dragocenosti vemo samo grobo lokacijo – Aldeverg. Oziroma, kar je od njega ostalo. To mesto je zdaj daleč sredi Divjine. Mojo misel potrjuje ta Elejlina naglica in silnost prodiranja na zahod. Dela vse, kar omogoča hitro zasedbo Severških vrat. Pomembni vilinski mogočnik rešmeag Amrokh Gideus nas bo sprejel. Zagotovo ima s tem povezane koristne informacije. Tudi to je dobra novica.«

Lena znova vskoči:

»Prejšnji Mešarah teh dragocenosti gotovo ni odvrgel v obcestni jarek. Nekje je sled za njimi. Še jaz vem za legendo o Mešarahovih kristalih Aldeverga, pa nisem nobena poznavalka modrosti. Še nekaj je. Je tako?«

Arcus se plitko nasmehne in pritrdi:

»Prav imate! Kar dobro poznate zgodbo glede na to, da se imate za nepoznavalko. V takratne zadeve z dragocenostmi so bili vpleteni tudi vilini. Verjetno je tokrat isto. Pomoč rešmeaga Saranomverga nam bo olajšala iskanje. Aldeverg je preveliko območje za iskanje. Vilin verjetno natančno ve, kje so dragocenosti in predvsem, kako do njih. Pri iskanju nam želi pomagati in njegovo pomoč bom hvaležno sprejel.«

Han se zakrohota:

»Vilin, ki ponudi pomoč ljudem?«

Arcus ledeno hladno odvrne:

»Plemeniti mladenič, modrost Vilinov presega vaš razum in njegova pomoč je več kot dobrodošla. V prihodnje se o vilinih izražajte skrajno spoštljivo. Naj nadaljujem,« rahlo zakašlja in srkne požirek vina, »spotoma bomo v Aldeni pobrali še nekoga, prav tako nepogrešljivega za takšno pot. Skupaj se potem, po najkrajši poti mimo Zidu, odpravimo v vilinsko mesto Saranomverg. Tam bomo videli, kam in kako naprej.«

Lena vpraša:

»Če prav razumem, vse naj bi bilo odvisno od Vilina? Nekaj morate vedeti. Gotovo je kakšen sum, kje natančno so dragocenosti. Saj ste, pri Elovem Onostranstvu, Ešejev mag!«

Arcus se kislo nasmehne:

»Bistra punca si! Res je. Ne morem te pretentati, vendar me ne prekinjaj več. Naj najprej povem svoje in me potem nadleguj z vprašanji!« in mračno nadaljuje pripoved:

»Brez vilina nam ne bo uspelo. Če kdo pozna skrivnosti Aldeverškega templja Eiše ali Cesarske knjižnice, potem je to samo on. Pred časom sem tam že raziskoval, a sem ostal praznih rok. Brez njega bo iskanje hujše od iskanja igle na dnu Massaneda. Žal trenutno nimamo druge možnosti kot pot v ledeno deželo, saj on pod nobenim pogojem noče zapustiti svojega črnega stolpa.«

Malahid želi hitro zaključiti posvet:

»Torej smo zmenjeni. Zjutraj odhitite do mojega počitniškega dvorca, od tam pa preko Zidu v vilinsko deželo. Če bi lahko, bi šel z vami.«

Lena zlovoljno pihne:

»Torej nas čaka ovinek skozi deželo, kjer nas sovražijo zaradi dogodka izpred dobrih dveh tisočletij. Res fino.«

»Lena!« dvigne grof gromki glas. Arcus ga pomiri:

»Pravilno sprašuje. Nisem zastonj uporabil besede žal. Vilini so v tej zgodbi precejšnja neznanka. Ničesar ne vem o motivih rešmeaga. Mogoče so njegovi nameni plemenito čisti, mogoče niso. Pokazal je željo in me glede dragocenosti povabil k sebi. Rešmeag Amrokh Gideus je bil svoje dni pomemben vilinski mogočnik in velik vojskovodja. Bil je celo osebni zaupnik, tikepek, zadnje cesarske vilinske kraljice. Ona mu je v vsem popolnoma zaupala. Poleg tega je bil, kar je še pomembneje, njen brat. In ne pozabite, ta kraljica je umrla od človeške roke. Nobena magija človeškega porekla nima moči vpogleda v skrivnost njegovih motivov. Popolnoma nemočna je magija smrtnika proti magiji nesmrtnika. Upam v pravočasno razkritje s tem povezanih skrivnosti. Mešarah potrebuje te kristale. Samo tako lahko dokončno združi vseh Devet in postane Deset, Elahala, Bog v živem telesu. Samo tako bo lahko zlomil Devet Temnih in povrnil podirajoče ravnotežje.«



Dvorec Aldena stoji na majhni vzpetini s kuliso venca visokih gora. Na vrhu najvišjih grebenov je vilinski Zid, za njim se proti severu razprostira obširna vilinska Ledena dežela. Pred dvesto leti zgrajen dvorec v starocesarskem slogu je severna rezidenca Zeolskega grofa. Do njega pripelje čudovito tlakovana cesta. Zadnjega pol kilometra, ob prihodu na območje posestva, je cesta speljana pod lepo vzdrževanim kostanjevim drevoredom. Tik pred vhodnimi vrati v najožje območje posestva so med drevesi na vsako stran postavljeni še po trije kipi. Poleg velikih vhodnih vrat so na zahodni strani osem metrov visokega vitkega obzidja še manjša vrata, z leseno brvjo povezana z bližnjim kamnitim stolpom.

Posestvo je vzorno obdelano in urejeno. Posebnih varnostnih ukrepov ali kakšne številčne straže ni. Že sam zid je dovoljšna zaščita. Edina vojska je desetina Prstanove straže. Ta spremlja grofa, ko želi prebegniti pred poletno vročino. Sem se seveda skrije tudi zaradi diskretnih srečanj.

Gore v zaledju skrbijo za blago podnebje. A najbrž zgolj klima ni bil edini motiv gradnje dvorca. Udobna bližina Gozdarjev in Vilinske dežele je bil najverjetnejši motiv za postavitev dvorca na tem mestu izven najpomembnejših poti.

V senci roba drevoreda zagledajo osamljenega konjenika. Arcusu se razleže prešeren nasmešek:

»Glej, glej, to je nekaj novega. Naš dragi prijatelj Eldar Eniha nas že čaka,« in hudomušno pribije, »običajno je on tisti, ki ga čakamo.«

Šele takrat še Han in Lena postaneta pozorna na silhueto konjenika. Han je že slišal za tega moža. Oče do njega in njegovih podanikov goji neizmerno spoštovanje. Skrbijo za obširno, malo naseljeno območje ob vilinskem Zidu in varujejo naravno ravnovesje.

Han tiho doda:

»Očitno sta stara prijatelja.«

Tudi konjeniku se ustnice razvlečejo v plitev nasmeh.

Arcus prešerno doda:

»Vsekakor. Čarovniki in severni gozdarji moramo sodelovati. Čeprav se njihove prisotnosti skoraj ne zavedate, so izredno pomembni za Sever in ostale, davno pozabljene dežele. Brez njegovega spremstva nihče od nas ne bo prišel niti blizu Zidu. Tudi očetove insignije ne morejo veliko pomagati, ko ti v obraz pred stražnimi vrati Zidu udari severni veter,« in se obrne proti Hanu, ki zvedavo opazuje jezdeca na temno rjavem konju.

Oborožen je s kratkim mečem, majhnim lokom in štirimi sekiricami za metanje. Vse na njem je videti preprosto, popolnoma podrejeno funkcionalnosti. Nikjer nima nobenega okrasa. Skoraj deški obraz je brezhibno obrit (ali pa ni obdarjen s kocinovjem - kdo ve?). Lase ima spete v skoraj do pasu segajočo kito. Oči izdajajo neprestano osredotočenost na okolico. Gozdarji so vedno na preži. Njihova posebna vrlina je skoraj neslišno gibanje ob pomoči izjemnih čutil. Znan pregovor pravi: Ima gozdarjeve čute.

Nikoli jih ni nihče preštel ali celo vpregel v vojne napore. Gibajo se v skupinah po največ dvajset, a običajno jih je skupaj med pet in deset.

Arcus razširi roki:

»Prijatelj Eldar.«

»Dragi mojster Ešeje, gospodar Levjega templja, naš prisrčen prijatelj Geldarus,« ga pozdravi temačen mož in se iskrivo nasmehne, »zakaj si odet v te cape klateža? Ah, sem pozabil, prihajaš iz ostankov tega, čemur rečejo spodobna družba.«

»Ravno pravi mi to govori,« se nasmehne med prisrčnim rokovanjem starih prijateljev.

»Hej, hej, prijatelj, teh oblek ne zamenjam za nobene napudrane plemiške cote.«

Spogleda se z Arcusom in skoraj cinično doda:

»Sta fantiček, grofov sin in lepa fina dama naša družba? Takole sta eden drugemu za ljubek okras,« se zakrohota in obrne proti Zeolcema. Spogledajo se. Oči divježa izdajajo veličino na vse pripravljenega moža. Njegove kretnje so plemenito mehke, v popolnem kontrastu z robatostjo noše. Zatem mehko doda:

»Takšni načičkani dami zagotovo ne moreta z mano. Nikakor ne. Cela vilinska dežela se mi bo smejala, če tja pripeljem takšni lutkici. Obvezno se bosta preoblekla v kaj primernejšega za kraje, kamor se podajamo, ali pa bosta tukaj čičala in čakala. Grofov sin gor ali dol.«

Arcus alias Geldarus tiho prikima. Han želi nekaj reči, vendar raje molči. Eldar se znova zakrohota in pomežikne Arcusu:

»Han Zeolski in Lena Pendewar, pojdimo v gradič. Najbrž bo oskrbnik godrnjal, kar vedno počne, ko se oglasim brez grofove navzočnosti,« in izpod čela pogleda Hana.

Grofov naslednik bo dober sopotnik. Lena v sebi skriva dvome in tudi prepovedano ljubezen.

Lena se zagleda v Han:

»Ta Eldar je silno nenavaden mož. Arcusa Gozdarji kličejo Geldarus. Brala sem o njem. Torej je oživela še ena legenda.«

Han samo prikima in ne spusti z oči čudno opravljenega moža:

»V razmiku nekaj dni sta v eni osebi oživeli kar dve legendi. El ve, kaj nas še čaka,« in globoko vzdihne. Čudi se gracioznosti kretenj robatega moža divjine. Lena šepetaje doda:

»Govori se, da oni pravzaprav sploh niso ljudje, temveč vilinske duše, udejanjene v telesih ljudi. To je še ena dodatna legenda. Zadnje tri dni je na našo pot stopilo skoraj preveč legend.«

Eldar se obrne. V nasmehu se iskri skrivnostno zastrta moč. Han se zamisli.

Strah pred Gozdarji je neupravičen in najbrž nameren. Ti ljudje ali karkoli so že, so zavezniki, kakršne potrebujemo. Oče dobro ve, čemu jih tako visoko ceni in podpira.

Takoj zatem spodbode konja in ujame Arcusa. Vpraša ga:

»Arcus, kako ti je pravzaprav ime?«

»Različni časi, različne pokrajine in različne dogodivščine mi dajejo različna imena. Za ljudi sem Arcus, za Gozdarje in Viline pa Geldarus. Pravzaprav je Geldarus vilinski prevod Arcusa. V Pogovorščini Arcus pomeni Skriti lok,« zamahne z roko in dobrodušno pribije, »ne vznemirjajta se glede imen.«

Tudi Eldar se nasmehne:

»Tudi mene zanima, koliko še imaš imen in osebnosti?«

Starec se zakrohota:

»Kdo ve?« spusti povodec, razširi roke in ga znova zgrabi.

Grad je skoraj popolnoma zapuščen. Samo nekaj vljudnih strežajev čaka na namige gostov. Sonce osvetljuje velike prostore, dišeče po zapuščeni oddaljenosti od srčike dogajanja. Nikjer ni sledu o bližajočem se viharju krvave vojne žehte. Ptičje žvrgolenje kaplja v velike prostore in negibnim stenam palače vdihne vsaj malo življenja. Migetajoče sence listja v svečano nepremično tišino vlivajo čarobnost spontane igrivosti.

V predprostoru na umetelno oblikovane obešalnike odložijo vse plašče, ogrinjala, pasove in tudi orožje. Gozdar ima vso opremo po kmečko preprosto, vendar izredno dobro vzdrževano. Nič ni strgano ali preveč znošeno. Pozornost vzbudi modrikasta barva orožja.

Eldar opazi Hanovo radovednost:

»Naše orožje je kovano iz najboljšega aurila. Je trdnejši in pol lažji od najboljšega legendarnega zeolskega jekla. Danes je težko priti do aurilske opreme, saj je trgovina s Škratjim kraljestvom zelo omejena. Kljub temu se znajdemo. Vsa naša oprema mora biti zaradi naših poslov strogo namenska in predvsem kakovostna. Ne moremo si dovoliti razkošja slabega.«

Han prikima.

Vstopijo v veliko dvorano. Čakajo jih obilni obroki. V nišah okoli omizja strežaji čakajo na dodatne potrebe gostov. Pričaka jih oskrbnik gradu, starejši uglajen mož v rdeči livreji:

»Pozdravljeni prečastiti mladi gospodar. Vse je pripravljeno po predhodnem naročilu njegove milosti.«

Han odvrne:

»Hvala Nur. Ne potrebujemo posebne strežbe. Prišli smo na delovno večerjo, ne požrtijo,« in s pogledom ošine svojo druščino. Posedejo za mizo in se brez posebnih ceremonij posvetijo obilni hrani. Arcus s kostjo v roki pritegne pozornost:

»Ta hrana nam res tekne. Žal bomo že zarana zapustili gostoljubje te hiše, torej si ne delajmo prevelikih upov glede nadaljnje strežbe. Eldar bo povedal nekaj zanimivih novic.«

Eldar počasi vstane. Spusti ravnokar oglodano kost in začne pripoved z gromkim, čeprav uglajenim glasom:

»Vsi me že poznate, zato bom preskočil običajne vljudnostne fraze. Med vašim razgledovanjem po gradu je sokol prinesel zadnje informacije. Ne kaže dobro. Sploh ne. Kralj Medalarja se je odločil za kockanje, saj drugače ne morem opisati njegovih zadnjih potez. Vsi smo pričakovali bitko pri Obvodniku. Blizu mesta lahko šibkejša vojska kar dobro namuči močnejšega sovražnika. Ampak Enrich je vse skupaj zapletel!« in z očmi premeri prisotne, »kralj se pripravlja na odločitev dan ježe pred Willarjem. Osnovni načrt bi bil kar dober ob boljšem razmerju številčnosti, kakovosti in sestavi sil. Ob neustrezno sestavljeni vojski je problem vodenje te vojske. Znova je prišla do izraza Enrichova neodločnost. Najbrž se ga je nacedil in odločitev prepustil ostankom svojega plemstva. Zaradi kratkovidnih kompromisov so žezla mahibov prejeli popolnoma napačni in predvsem neizkušeni možje. Ti se bodo zaradi lastne častihlepnosti požvižgali na skupni načrt, če ta sploh obstaja. Vsak zase bodo naredili različne neumnosti.«

Han se pogladi po bradi:

»Čudno mesto je izbral. Verjetno je to Teonissova odločitev. Pijani ljubitelj cip je najbrž nesposoben vsakršne iniciative.«

Eldar nadaljuje:

»Verjetno. Vojsko je nespametno razdelil na tri dele. V sredini, na širini kilometra, napreduje mešana zbirka falang. Lokostrelce je postavil preblizu falangam. En del konjenica se pomika pet kilometrov severneje, a drugi tri kilometre južneje. Vsa ta vojska je že dva dni na poti. Skupaj je zbobnal sedem medrej kolikor toliko sposobne vojske. Zraven ima še sedem medrej pomožne vojske s polj pobranih kmetov. Sovražnik je zaznal zbiranje, zato je prekinil hitro prodiranje in začel s prerazporejanjem. Nesrečna kraljeva vojska bo vkorakala naravnost v past bistveno močnejše vojske. Poleg vsega bo utrujena zaradi neusmiljenega marša,« trdo pribije in nadaljuje, »in basilea že ves čas vojne uporablja čudno taktiko. Nekatera pomembna mesta pusti nedotaknjena in jim celo podari nekaj dodatnih pravic. Drugje pa njegove horde popolnoma iztrebijo vse živo in od tam ni nobenega glasu. Zalaben je postal bizarno vojvodstvo, a večji in strateško pomembnejši Quleverg pa ena od orčjih mesnic. Nekdanje guverner Zalabena je zdaj carski malahid Božanske osebnosti. Z gotovostjo lahko potrdimo prisotnost vsaj ene obsežne medreje Set'Arusov. Da, prav ste slišali. Ta medreja je del Severne armade, zadolžene za mesarjenje Medalarja. Sokoli se ne motijo. Imam precej zanesljiva poročila o zbiranju veliko mogočnejše Južne armade. Obstajajo celo govorice o Čezmorski armadi.«

Lena zažvižga in odkima:

»Še vsaj dve takšni strašni armadi?« in čelo ji oblije hladen znoj groze.

Eldar trpko doda:

»Te armade vodijo Temni Lordi, kerkeši, z močjo zatabov udejanjeni v telesih, vzgojenih s črno magijo. Severno armado vodi Temni Lord Set Ureus, za druge ne vem. A najsi so ti Lordi še tako zastrašujoči, oni niso naša ključna skrb.« Zakašlja in vse premeri s srepim pogledom:

»Širijo se govorice o nenavadnih deklicah, pravzaprav otrocih, zapečatenih s Temnim duhom Moloha. Glede na opise gre za strašne damejahe. Če je to res, obstajata dve takšni bitji. Mi trenutno vemo samo za eno. Majhno, na pogled nedolžno dekletce je posredovalo v Zalabenu. Po mojem mnenju so ravno ta, na videz krhka bitja, vzrok resnične skrbi,« in k ustom nese čašo vina, »o njih ali njej saj je mogoče samo ena, ne vemo ničesar. So nova, pomembna spremenljivka. Pomislite!« nadaljuje tiho, »drobna deklica spravi na kolena celo mesto. Brez boja, brez žrtev in to mesto zatem priseže zvestobo mračni sili Vzhoda. Vzhodno carstvo teme se torej lahko širi tudi z našo krvjo. In še to. Temno carstvo si je nadelo ime Božansko carstvo. Elejla se še z imenom svojega zlobnega carstva norčuje iz Ela.«

Arcus zaskrbljeno odkima:

»O teh stvorih ne vem veliko. Njihov tako odkrit nastop je tudi zame nekaj novega,« in zamišljeno doda, »El nam pomagaj, če gre za Damejaha,« in sklene roke pred sabo. Han se vmeša v pogovor:

»Torej lahko računamo na milijonsko armado golazni, podprti z različnimi čarovniškimi triki. In zdaj, zdaj se bo vsa ta silnost razlila čez meje proti Zahodu. Ne vem, koliko časa bo lahko moj oče zadrževal to strašno poplavo.«

Vsi prikimajo, Eldar vzdihne:

»O tvojem očetu nihče ne dvomi. Zagotovo nam bo priboril dovolj časa.«

Han nadaljuje:

»Tu se porajata dve vprašanji. Prvič, zakaj Enrich in moj oče nista zmogla dogovora? Čigava trma je kriva? In drugič, kar je še pomembneje, zakaj ta skrivnostna Božanska osebnost napada samo Sever? Zakaj med drobljenjem Medalarja tako očitno izpostavlja južni bok armade? Saj ima dovolj sil za vsa, še nikoli tako razcepljena človeška kraljestva. V čem je trik?« in vse preleti z otožnim pogledom. Arcus trpko vzdihne:

»Tvoj oče je najbrž pravilno ocenil, da je boj na odprtem, tudi z vso njegovo vojsko, že vnaprej izgubljen. Enrich in zlasti Teoniss pa ne želita boja za kraljestvo na ožinah Zeolije. Raje izkrvavita vojsko na odprtem. Malahid bo na ožinah zdržal, dokler ne bo proti jugu in zahodu umaknil večino ljudstva. Zatem se bo taktično umikal proti zahodu in se na koncu zabarikadiral v gorski trdnjavi Venegar Dar. Primerna pot umika ljudstva, zlasti zahodnega dela, je tudi Landogar. Arij lahko zdrži vsaj deset dni. Do takrat se bo ljudstvo umaknilo v Shedanijo.«

Na drugo točko odgovori Eldar:

»Basilea ve za Orwenov poskus izločitve Zeolije iz vojne. Ve za Shedanijske težave na jugu. Razgaljen bok v zameno za hitrost je po oceni basilea razumno tveganje. Kolikor poznam Orwena, bo gotovo poskusil tudi z basileo skleniti kakšen dogovor. Vedno je na preži za morebitnimi posli.«

Han in Lena se spogledata in lena ravnodušno vzdihne:

»Liberosi vedno mislijo samo na dobiček. Plemenita dejanja in čast so jim tuji.«

Eldar še doda:

»Moji sokoli ne morejo več prodreti globlje na carska ozemlja. Na njihovem nebu je vse več nevarnih plenilcev, zlasti tzevogov, saj so premočni za moje izvidnike. Nočem žrtvovati svojih ptic. Tudi svoje ljudi sem popolnoma umaknil iz območja Medalarja. Zlahka se ravsamo z naključnimi krdeli orkov in podobne golazni, a proti organiziranim vojskam nimamo možnosti. Huda ura se zgrinja nad nas. Sovražnikov načrt je poln zvijač in načrtov znotraj načrtov. Razpolaga z ogromnimi in osredotočenimi viri. Mi smo razcepljeni, polni medsebojnih zamer in sumov. Za zmago bomo morali pokazati kaj več od gole vojaške veščine. Za betico basilea ni dovolj samo gorjača.«

Vmeša se Lena in vse ošvrkne s svojim bistrim pogledom:

»Kakšen je naš načrt? Kaj lahko sploh storimo? Omenili ste tzevoge. Če prav vem, so to zmaji. Kaj naj proti zmajem?«

Arcus odvrne:

»Res je! Tzevogi so otroci magije zatabov. Na srečo je za vsakega od njih potrebno veliko napora. Tudi Elejla ne more skupaj spraviti kaj več od sto teh strašnih letečih zveri. Ker niso neranljivi, jih bo uporabil zelo skrbno. To nas uči izkušnja zadnjega udejanjenja Elejle.«

Vsi izdajajo utrujeno resnobnost. Dve strani sveta stojita ena pred drugo. Na eni je strahoten plašč črne magije, podprt z jekleno pestjo obširnih temnih hord. Nasproti jim stoji gnojišče zamer, razcepljen svet človeških kraljestev. Kaj slabi obeti. Eldar odloži kozarec in resno pribije:

»Na srečo smo nekateri sposobni presegati nepomembne zamere, žalitve in odkrito sovražnost, zato ukrepamo. Naš prvi korak bo jutrišnja pot na Sever. Po prečenju Zidu se naša prava avantura šele začne v vilinski krčmi Dalalih,« s srepim pogledom premeri prisotne in nadaljuje, »našli bomo edino orožja, ki lahko ustavi utelešenega Elejlo. Urnik je preprost. Zarana bomo zapustili Zeolijo, zato priporočam kakšna primernejša, manj vpadljiva oblačila,« in se sreča s Hanovimi zvedavimi očmi. Slednji prikima.



Arcus in Eldar stojita na velikem pokritem balkonu. Pred njima se bohoti pogled na gore v daljavi. Balkon je iznad krošenj nizkih dreves, ki prekrivajo znaten del posestva okoli griča, vrh katerega stoji dvorec. Sonce je skoraj zašlo. V mirnejših časih je to čudovit prostor za uvid in nabiranje moči. V vročih mesecih je prijetno hladno, a pozimi tople sape z juga preprečijo vdor strupene severne zmrzali. Ptičje žvrgolenje se brezskrbno utaplja v nežnem šelestenju listja. Redki oblaki se razposajeno podijo po modrem nebu. Iz Vzhoda prihaja grožnja, da vse zagrne v ponor suženjstva. Zahodno nebo čudovito žari. Zadnji sončni žarki pošiljajo šibko toploto na velik balkon. Žvrgolenje ptic počasi pojenja. Arcus prekine idilično tišino:

»Zahod! Vse naše upe polagam na Zahod, kamor se spušča sonce.« Eldar se ponovno zaguga na stopalih, pogladi svoj meč in tiho doda:

»Naj nam bodo uslišani upi. Naj ne bodo zaman. Človeštvo ne bo zmoglo samo premagati tega strašno pretkanega sovražnika, brutalno učinkovitega pri izvrševanju svojih namer. Iskreno upam, da iz tisočletnega dremeža zbudimo Viline. Tokrat sovražnik drugače deluje. Mogoče bo ta brutalna natančnost napada prisilila Viline v prekinitev njihove tisočletne užaljenosti in bodo končno potisnili nosove izza svojih bleščečih okopov.«

Veter preneha s svojim plesom med vejami gozda. Arcus odkima:

»Jaz raje ne bi polagal upanja v vilinski poseg. Tudi v tej vojni bodo zunanji opazovalci in iskreno upam, da nas ne bodo aktivneje ovirali,« dvigne oči proti silhuetam krošenj in zlovoljno vzdihne.

Eldar dvigne obrvi:

»Dilual? Zadnji iskra Svetovnega cesarstva?«

»Cesarskega guvernerja je formalno ukinil moj predhodnik. Vilini čutijo rastočo moč Diluala kot grožnjo svoji varnosti.«

Eldar trpko odvrne:

»Pustimo času čas. Mogoče bodo spoznali, kje je resnični sovražnik. Ta je na Vzhodu in ne na Zahodu. Sicer pa o tem nočem podajati sodbe, saj smrtniki težko razumemo viline. Njihova modrost je tako veličastna in daljnovidna. Naši omejeni smrtni umi niso sposobni doumeti poti njihovih daljnovidnih namer. Nekaj, kar se nam zdi narobe, je mogoče daljnosežno pozitivno. Mi razmišljamo v razponu nekaj let, njihove dimenzije pa obsegajo stoletja in tisočletja. Osebno se ne bi preveč razburjal zaradi vilinskega početja, kakršno že je.«

Čarovnik se nasloni na zid in tiho zamrmra:

»Ne glede na svoje mišljenje moramo vsaj poskušati pridobiti viline za naše napore. Rešmeag Gideus nas bo sprejel, kar je dober znak. Moramo jih prepričati o pravilnosti svojih načrtov.«

Sonce zaide izza silhuete oddaljenih visokih gora. Tišina leže na pokrajino.



Han in Lena hodita sredi velikega hodnika med razobešenimi portreti vseh grofov Zeolije. Vsi pripadajo dinastiji Zeolskih, ki je grofiji dala ime. Šele po Koalicijskih vojnah so Zeolci postali hesed malahidi. Takrat so s kraljevo dinastijo Feowell podpisali patent o vzajemnem dedovanju.

Medla svetloba bakel daje vsaki podobi pridih starosvetnosti. Vsi portretirani so sami častitljivi možje, do katerih je ljudstvo gojilo globoko spoštovanje. Dinastija Zeolcev ima korenine v legendarni davnini. O tem krožijo različne zgodbe in pojejo se junaški epi. Najlepša legenda je tista o skrivni poroki prvega grofa Nariha Zeolskega z vilinsko princeso Eleano Arimojsko, sestro kralja iz Arimoe. Po tej legendi imajo vsi grofje v sebi nekaj vilinske veličine. Vsekakor je Zeolijo utemeljil vilinski kralj iz Arimoe, zato legenda o poroki ni tako iz trte izvita.

Lena prekine trenutke molke. Sklene roke na hrbtu in tiho reče:

»Han, malce slab občutek imam.«

Koraki votlo odmevajo. Popravlja si na videz neugledno prekrivalo. Ni se še navadila na gozdarsko opremo. Hanu se zasvetijo oči:

»O čem?« in obrne proti njej svoj živahen pogled. Njune oči se srečajo. Ona previdno doda:

»O vsem tem, kar počnemo,« in se zazre nekam v daljavo, »kaj lahko storimo proti tako uničujoči sili? Človeštvo je razdeljeno. Nimamo upanja na zmago, dokler z enim očesom pazimo na dovčerajšnjega prijatelja, a z drugim motrimo sovražnikove gibe. Sovražnik je že v osnovi na boljšem, saj lahko v nas usmeri oba svoja očesa. Volja Elejle je trdno združila različna bitja. In ta bitja zdaj v strnjenih falangah v imenu svojega basilea gazijo naše razkropljene vojske. Ali ni ta naša misija nekakšen beg?«

Han ravnodušno pihne:

»O tem nimam kaj veliko za reči. Sledim očetovim ukazom. Naše edino upanje je ta pot, to iskanje. Človeštvo se tej grožnji ni sposobno zoperstaviti pod eno zastavo. Na tej poti nismo brez možnosti. Imamo Arcusa z vsemi njegovimi skrivnostmi in prijatelji. Pomisli na Gozdarje! Edino moja hiša jih že od nekdaj podpira in neskončno ceni njihove dragocene usluge. Vedno smo njihov zaveznik in oni naši. Oče je gotovo točno vedel, kaj misli z besedami - prijateljstvo z Gozdarji je pomembnejše od Medalarja ali Shedanije. Potem veš, kaj pomenijo, čeprav jih vsi odrivajo. Edini dvor, kjer so deležni primernega sprejema, je očetova prestolna dvorana. Pred stoletjem so se vsi madeji na kraljev poziv združili proti Gozdarjem. Kdo jih je zaščitil? Moj ded je odločno stopil na njihovo stran in jim javno, v brk vsem ostalim, ponudil zatočišče. Istočasno je zaropotal z našimi medrejami. Seveda so se vsi podelali v svoje od strahu poscane in posrane hlače. Pomisli, kralj jim je hotel naložiti davke in jih prisiliti v izrekanje zvestobi kroni. To so plemeniti in močni ljudje. Njihova vrednost se ne meri v številu. Basileo itak ne bomo porazili z golim razmerjem sil. Vojaški spopad bo samo slepilo za odvračanje žarišča Elejline volje od resničnega mesta udarca v njeno mehko tkivo,« in tiho doda, »tudi najmogočnejši imajo mehko meso, šibkost. Bodiva srečna, dana nama je možnost sodelovanja pri tem stranskem udarcu v mehko meso. Prav užival bom, ko bom pomagal zbrcati Elejlo v jajca.«

Skrb prekrije njegov obraz.

Lena se namuzne:

»Nekam majhna odprava smo.«

Han odločno odvrne:

»Ne skrbi glede števila. Manj nas gre, bolje bo. Število je v našem primeru nepomembno. Saj ne gremo v vojno mož na moža.«

Četica treh mož in ene ženske odrine v hladno jutro. Jutranja rosa visi na nežnih tratah. Neobičajno svež zrak je poln vonjav. Objema jih glasno petje ptičjega zbora. Najbrž hoče Življenje vliti moč upanja v skromno skupino med tiho ježo proti severu. Vsi so oblečeni v enake temna oblačila, saj na svoji poti po tujih krajih ne želijo vzbujati nepotrebne pozornosti. Han in Lena sta svoji plemiški verižici z družinskim grbom skrila izpod površnika. S sabo vzamejo tudi pet tovornih konj z živežem in nekaj nujne dodatne opreme. Tudi jezdni konji so precej oteženi, saj niso prepričani, kam jih bo zanesla pot. Na čelu sta Eldar in Arcus. Njiju so vilinske nevidne oči poznale, varni so vsi v njuni družbi.





15. Overdoziranje


Boris ima za sabo mučno polovico noči. V glavi mu neznosno bobni. Misli besno norijo po možganskih vijugah in brenkajo na živce bolečine. Bog se nameni njegove misli oblikovati z grobim brus papirjem. Obrisi neznanih dežel se izmenjujejo s čudnimi glasovi in vtisi minulih dni.

Zakaj moram to preživljati? Kaj je to?

Naenkrat potihnejo vse čudne besede in slike prepustijo svoje mesto temini. Vonj grmenja se umakne pomladni večerni svežini. Tišina - tema - tišina - tema ... Misli in slike v tujem jeziku se histerično prepletajo z domačimi spomini.

V hipu ga, navkljub zaprtim očem, obsije slepeča luč. Šepetanja se prepletajo. Zaman je napor ločevanja zmede popolnoma. Po nekaj trenutkih upiranja trganju svojega jaza prepusti barko svoje zavesti divjemu viharju raznoterih misli.

»Ora nun elles, Amin et saehir!« zasliši mehak glas nekje v sredini glave. Istočasno občuti nenavadno lagodje vžiga novega sonca. Telo oblije prijetna toplota. Skozi odprto okno ga objame omamni vonj pomladnega cvetenja, pomešan z vlago bližnje Savinje. Luč pred zaprtimi očmi se mavrično preliva. Drobni utrinki živahno poskakujejo in se veselo pretakajo. Naenkrat je vsega konec.

Počasi sede, previdno odpre oči in si jih pomane.

Mogoče sanjam.

Svetleča silhueta še kar osvetljuje prostor. Skozi prosojno telo vidi krošnje dreves ob Savinji s kuliso hriba nad parkom. Mavrično prelivajoča svetloba lebdi znotraj vakuuma praznine med obema steklenima ploščama velikega okna.

Mogoče kdo od zunaj vidi to luč.

Prelivajoča luč gotovo bere njegove misli, saj hip zatem odgovori v tujem jeziku, ki ga, kako nenavadno, jasno razume:

»Samo tebi je namenjena ta Luč Božje milosti.«

Boris naredi korak proti oknu, iz katerega sije čarobno prelivajoča luč. Zgolj grobo nakazana silhueta počasi pridobi obliko. Medla sijoča prilika krilatega bitja se zgosti v skoraj otipljivo podobo. Čeprav ga prisotnost sili, naj poklekne pred angelsko podobo, ostane vzravnan. Drug glas, neka nova prisotnost ga prepričuje, naj ne kleči. Gospodarju vseh oblik razodevanja ne pritiče klečanje. Mešarah je mades hemšeuea, gospodar oblik in gospodar ne kleči pred nikomer. Vzravnan je nekaj korakov pred lebdečim telesom. Okoli glave brez ust ima spleten venec s tremi lebdečimi kristali. Namesto nosu ima dve drobni odprtini in oranžne oči brez zenic. Na mestu ust vibrira nekaj dimu podobnega. Po srebrnem telesu se mavrično prelivajo komaj opazni vzorci nenavadnih oblik. Bleščeči angel ne odpira ust, čeprav se »glas« zareže v Borisove misli:

»Jaz sem Sarauh, Etir Vzvišenega Namena, njene Volje. Dvom v tvoji duši bo izparel hitreje od moče popoldanske poletne plohe na vrelini sonca. Luč lahko samo ob prisotnosti Teme pokaže svojo sijajno slavo. Tema brez luči ne obstaja. Luč in Tema sta nujnost za ravnovesja sveta. In bitje vsako odloči se o poti svoji. Poti in namere Vzvišenih so skrite do konca časa. Šel boš na pot ter očistil prah in temo z Devetih. Ponesi jih pred Sveto Obličje. Prepoznaj resnične prijatelje. Prepoznaj resnične sovražnike. Snel boš vse maske in razodevajoče bo zacvetelo v resničnem obličju sijaja. Spodnje obličje bo dobilo spoznanje o zgornjem obličju. Obličja družno iz sebe ustvarjajo Ravnotežje.«

»Kje se začne moja pot?« izleti misel, ki se ne izteče na koncu jezika. Mogočne neslišne besede odmevajo v njegovi glavi. Spomini, ki se jih ne zaveda, polnijo njegove zmedene misli in postajajo del njega. Kaplje znoja poplesujejo na razbeljenem čelu.

Kakšno drevo imam v spominu? Sadeži spoznanj in gorčin?

»Pot se začne pri tebi in odpelje te čez mnoge dežele, svetove in čase. Namen bivanja se izgublja v strasteh in hitrih zadovoljitvah. Moč teme se razodeva v nemoči ljudi. Elejla je nasprotovanje, posmeh in pazi, je tudi nasmeh resničnemu smislu življenja. Hoja za Elejlo je pot skozi bleščeče dvorane veličastja, ugajanje diamantnemu zrcalu in je pot brez velike skrivnosti.«

Vanj s silino vdirajo etirjeve misli:

»Mešarah ni meso s krvjo, Mešarah je esenca božje navzočnosti. Mešarah je namera sina živega človeka, ni pa človek. Mešarah si deli meso s sinom človeka, je del njegovega neskončnega prahu nebeškega. Mešarah je edini resnični živi Bog, edino udejanjenje Elahale.«

Etir zatem dobi grozeč prizvok:

»Toda gorje, če izbrani izbere sebe! Gorje vesolju, če izbranega namesto volje Elahale vodi volja človekova. Tedaj bodo poti izravnave postale poti ločitve, dokler ne zasije otrok luči. Pazi se pasti! Pazi ...«

Luč se v hipu razblini. V glavi ostane nenavadna praznina. Zapolni jo nova, neznan moč s silnostjo vala povodnji divjega hudournika. Soj ulične svetilke podari Jezusu na razpelu nenavadno grozeč izraz svarila. Pod srcem začuti pekočo bolečino, ki izgine, še preden se dobro pojavi. Za hip se pojavi vizija smrti, zavita v plašč ljubke nedolžnosti in se razblini. Ne razmišlja o tem, kar ga spreletava. Skoraj popolnoma pozabi na bolečino. Tako je daleč, Elejla je daleč, saj je čisto blizu ... Tukaj je, nobene vojne ne bo. Ne bo ... Ne bo ...

Hitro ga premaga spanec.



Pred šolo vlada nenavaden vrvež. Policijski avtomobili so parkirani pred samim vhodom, kamor ne sme zapeljati še ravnatelj šole. Možje v uniformah so skrajno mrki. Obstane. Preplavi ga občutek ostrega mraza in prisotnosti pritajenega neotipljivega zla. Od zadaj ga lahno pritisne Simon iz paralelke. Ves čas piskajoče čeblja:

»Hej djuk, baje se je Rok komiral z overdozo klošarskega šita. Pomisli! Tipčina, nikoli ni povohal šita, leži na ER! Ful skeri scena,« klati svojo spakedravščino. Iz njegovih ust še nesreča dobi komičen prizvok.

Boris srepo ošvrkne mrzlično delujoče policiste:

»Kaj potem delajo pigiji?« Radovedno opazuje usklajeno akcijo uniformirancev in civilnih policistov. Simon si popravi smešni klobuk in odvrne:

»Stari jih je pognal v akcijo. Baje overdoze ni kasiral od svoje roke, ampak od neke tuje! Glede na rezultat šitanja je vse možno.«

Boris odkima:

»Misliš, nekdo ga je hotel fentat?«

Fant ravnodušno skomigne z rameni:

»Mejbi, a mam filing, da se je zjebanem frajerju od vsega šita malce tu mač odvilo. Itak je vedno v šusu,« in še kar klati komaj razumljive besede. Borisa narejeno razumevajoče prikima in ga prešine.

Ko bi vsaj pravilno izgovarjal angleške besede, a jih ne.

V spominu se odvrtijo vsi Rokovi izpadi. Posebej znan je po svojem sovraštvu do finančno manj premožnih. Njegova specialiteta so otroci revežev severnega sluma, kot rečejo betonski džungli na severnem robu mesta.

Rok je zgolj sinček edinček svojega očeta, strastnega zagovornika vsemogočnosti nevidne roke trga in pravic, izhajajočih iz bogastva. Spomni se predvolilnega govora izpred dveh let:

»Sposobni bodo v vsakem, še tako težkem položaju, našli oprimke, in z njihovo pomočjo bodo splezali po družbeni lestvici. Država je dolžna takšne ljudi spodbujati, jim dajati oprimke, saj jih bodo znali uporabiti za svojo pot navzgor. Nesposobneži so sposobni samo pri enem samem opravilu. To opravilo se imenuje molža sposobnih. Sodrga lenuhov pod pretvezo lažne enakosti svoje sposobnejše državljane vlečejo v svoje dno, jih tiščijo navzdol v blato povprečja. To tiščanje navzdol v imenu lažne enakosti se mora nehat. Dovolj je tega! Dovolj je parazitenja pod pretvezo socialne države! Hočemo državo, ki bo s teles sposobnih odstranila klope in pijavke! Sposobni in močni zmoremo državo zavihteti proti vrhu. Samo s sprejem proti zajedavcem se moramo posipati. Država je okvir, a državljani smo slika. In umetnino cenimo po sliki, ne okvirju. Vsi sposobni državljani bodo glasovali za sposobnost in ne jemanje iz njihovih žepov za dajanje nesposobnim. Vitka država za vitke ljudi!«

No ja, Rokov oče ni ravno vzor vitkosti. Vsaj ne s svojimi skoraj stopetdesetimi kilogrami, nameščenimi v skoraj dvometrski život.

Ravno v tem hipu uzre tega moža med živčnim klatenjem z rokami in priganjanjem policistov. Resnično ima pravi nagon za ukazovanje. Bikovska postava se popolnoma sklada z njegovo osebnostjo. Gromki bobneči glas skozi debele ustnice glasno odmeva in preglasi vse druge zvoke. Iskreno ljubi oblast in zdaj jo ima. Predsednik mu je namesto želenega načelovanja sociali in delu dal oblast nad policijo. Ta policija je v teh dveh letih postala silno dosledna, ko je šlo za drobne prekrške ljudi z roba. Postal je poosebljanje pravičnosti brez milosti.

Simon ravnodušno komentira:

»Staremu biku se iz ušes kadita adrenalin in testosteron,« in previdno doda, »Out druščina bo scala svoj agli safr!«

Svinja, križana z bikom, pomisli Boris in s Simonom stopita proti vhodu. Policisti se že pripravijo za njuno pridržanje, a jih zadrži Stivijev glas:

»Ta dva sta iz »A«, torej nista ciljna publika vašega šefa,« in jima pomežikne. Policisti stopijo korak nazaj in se posvetijo skupini za njima. Boris se spogleda z varnostnikom:

»Živijo! Danes pa imaš obilno veselico.«

»Ah staremu Kovačiču se je sin na mrtvo zadel, pa je cela hajka. Nasrkali so ga vsi, ki niso iz »A« ali »B« razreda. Vsakega so odvlekli v tisto učilnico,« in pokaže na staro učilnico strojnih elementov, »kjer je verjetno precejšnja gneča. In do zdaj še niso nikogar spustili. Ne verjamem v krivdo koga od tistih revežev. Mala zoprna baraba ni imel prisrčnih odnosov z nikomer od njih. Občasno si je postregel s kakšnim lahkim mednožjem, a to je tudi vse.«

Boris kislo doda:

»Vsi poznamo Kovačičevo sovraštvo do vseh, ki jih ima za nesposobne. Zdaj se lahko izživlja. Zakaj ne počaka, da mulc pride k sebi in sam pove, kdo ga je? Tako pa dela zgago in se dela pomembnega,« in ogorčeno dvigne glas. Stivi srepo premeri bližnje policiste:

»Psst, da te ne slišijo,« in zatem z opreznim pogledom preleti vrvež okoli njih. Simon tiho, po čudežu, kolikor toliko normalno, doda:

»Stivi ma prav. Stari je tu mač v slabem filingu in za majhno napačno besedo ti bo za vrat obesil pigije. »A« gor ali dol, z njimi se ni za fajtat. Ti boš tisti, ki ga bo pofafal, in to na dušek. Boš kot polnozrnata štručka, polna pigijevskega semena,« živčno pristavi in po razbeljenem čelu mu spolzijo kapljice znoja.

Stopita do garderobnih omaric. Pomisli na Mojco in »out« punce. Takoj ga spreleti nedoločljiv srh.

Policisti se bodo z njimi kar podrobno ukvarjali in jih mrcvarili. Poosebljajo družbeno dno. Sicer pa ... Same so krive za svoj položaj. Kdo jih sili, da so takšne ljudomrzne kuzle? Nihče jih ni prisilil v vsakodnevni pustni karneval. In Sandra gotovo ne bo držala fafaške goflje za zobmi. Jezikala in pametovala bo.

Strese z glavo in prežene misli o našemljenkah. Zasliši pogovor med Alešem in Domnom. Aleš jezno šepeta:

»Šur, fentala ga je tista skeri čarovniška nimfomanka. Rok je zmešan, ni meu pod kontrolo svojega tiča. Agli čarovnica ga je na izi. Prvo ga je s fufljo, za afterpartij mu je insertala šus v gobezdavo gofljo! Sem mu reku, alarm pri gejmu z out coprnicami. Naokoli jih šita, potem bi z njimi dajal baso iz ovoja. Seveda, joškarica mu je prezentirala finalni račun! Pri out ni zastonj jebe.«

Domen smehljajoče prikima:

»Meu sem epizodo s skeri žabo! Okoli goflje sem jo šutiral, ker je grizla s svojim pofarbanim gobcem. Kačje zasikala je, me bo v žabo začarala. Ne vem, a naslednji dan sem biu skeri šit. Ponoči sem sanjal, kako sem žaba, fentana od fotrov'ga bemfla. Še dan's mam v glavi ta grdi mem. O ne, nikoli več z njo. Niti pod razno z njeno raso. Dobri joški gor ali dol, lajf mi je lepši brez zabave med njenimi tacami. Mi je žal, ker sem jo sploh naklobasal. Fak.«

Aleš se zakrohota:

»Pigiji jo bodo sfakali do amena. Končno nekdo!«

Borisa spreleti ...

Vsi na jeziku zaničujejo to zmešano Sandro. Ko pa mislijo, da niso na očeh, se še kako radi zaganjajo med njene polne tace. Če ima kakšno čudaško moč, je res prav, da jo malce uporabi.

Domen privoščljivo obešenjaško pristavi:

»O ja, pigiji jo bodo. Seveda bo čarovnica gobcala. Kar naj jo. Vse njih bi dosmrtno insertal med pedre. Naj sredi vode fliknejo od žeje.«

Od nekje prileti vprašanje:

»Kok ji uspe misija, da vsakega inserta med svoje tace? V čem je keč njen'ga trupla? Priznam, fukiš je, a njen grdi kolor fris bi počistil s kislino.«

Boris ves čas molči. Nekaj hoče reči. Pa se premisli in hitro odkoraka proti učilnici računalništva. Tudi njega ob misli na Sandro pretrese nekakšen srh. Dekle resnično seva nekakšen temni urok, čudaško črnino in skrito zlobo. Mogoče gre za kakšno maščevanje. Ravno Rok je običajni kolovodja različnih večjih ali manjših hudobnosti. Naključje? Morda. Morda pa ne. Pred vstopom v učilnico ga prestreže Marko. Zazna skrb na obrazu starega profesorja.

»Stopi za hip k meni,« reče zaskrbljeno. Boris prikima in mu sledi v kabinet.

Ponovno se znajde v središču majhnega kaosa. Marko je zaljubljen svoj urejeni nered. V njem se najbrž najbolje znajde. Neugleden kabinet v družbi umirjenega profesorja postane čudežna oaza miru, kamor ne seže napetost dogodka, ki pretresa šolo. Malce mračno okolje gre skupaj z vonjem po postanem prahu. Stari mož prekine mučne trenutke molčečega pričakovanja:

»Neverjetno veliko zla čutim v ozadju navadnega overdoziranja dežurne nadloge.«

Boris tiho prikima:

»Ne vem, kaj ste zaznali, a meni je nekako sredi noči dobesedno obrnilo želodec. Zraven sem doživel precej odbito angelsko, oziroma etirsko pridigo. Ne vem, mogoče sta zadevi povezani.«

Marko kimajoče stisne ustnice. Boris nadaljuje:

»Še zdaj čutim ogromne energije. V bistvu gre za pravi koktajl eksplozivnih občutkov, prelivajočih se v mešanici vonjev barv in zvoka dišav,« odkima z glavo, kot bi hotel izgnati mešanico, o kateri govori. Ustnice mu trzajo v iskanju besed:

»Popolnoma prav imate. Sumljivo veliko zla se pretaka, če lahko tako rečem. Nekaj posebnega se dogaja. Čutim temino iz nekega drugega sveta, iz neke druge sfere, če veste, kaj hočem reči.«

Marko zaskrbljeno doda:

»Poklical sem te zaradi opozorila. Kljub buhtenju vseh mogočih sil se ne smeš na noben način vplesti. Ostani postrani, tako ali drugače. Saj vem, rad vidiš Mojco in vem, da ji lahko pomagaš, toda ne hodi v močvirje tega šita, kot bi se izrazili vi mladi. Kar naj se ta gnojnica sama precedi. Težko je, a to je edino, kar ti lahko trenutno svetujem. Vsaj za zdaj! Dokler nam niso znane sile za tem dogodkom, moramo ostati postrani. Potrpežljivo moramo čakati na znake iz ozadja tega zapleta. Mogoče bodo režiserji postali neprevidni,« in se nasmehne, »in se pokazali. Kandidatov za igro iz ozadja je kar nekaj,« vzdihne in strese z glavo, »vsekakor je zdaj ključno sledeče,« in trdo pristavi, »moramo ohraniti trezno glavo in se držati v ozadju. Samo to.«

Boris zmaje z glavo:

»Saj menda ne mislijo česa naprtiti ubogi Mojci. Če ima kdo kaj masla na glavi, potem je to tista zmešana Sandra. Ona je namazana z vsemi žavbami. Kolikor slišim, se z vsemi, oprostite izrazu, dol daje. Pravzaprav čutim za tem njenim početjem nekakšno metodiko, celo načrt, čeprav ne vem, čemu služi. Glede na travmo, ki jo je baje doživela, to sem slišal od Mojce, se mi zdi vse skupaj skrajno čudno. Vsi jo zaničujejo zaradi njenega porekla, a na koncu vsi končajo med njenimi jedrimi tacami. In očitno se lepi na največje luzerje A in B razreda. Kot bi zbirala skalpe,« se pogladi po kratkih laseh.

Marko si vzame kratek premor in tiho doda:

»Ne vem, kaj naj rečem glede te nesrečne deklice. Kaj si slišal od Mojce?« zanima profesorja. Boris skomigne z rameni in trpko odvrne:

»Baje so jo pri dvanajstih precej brutalno posilili neki brezdelni mulci. Žal so bili napačni brezdelneži in nihče ni bil kaznovan. V tej luči se mi zdi njeno dol dajanje precej nelogično.«

Marko seže z roko v žep, gotovo otipava pipo, in zaskrbljeno vzdihne:

»V njej je koncentrirano neverjetno veliko strahu in iz tega izvirajočega sovraštva. Sovraštvo, rojeno na ognju strahu, je silno eksplozivna mešanica. Pri njej je težava še drugje. Izjemno je nadarjena za čarovništvo. Njena osebnost je eksplozivna zmes lastnosti, potrebnih za dar magije. To ji je bilo položeno v zibelko. Odkar je na šoli, občutim ta neverjetni potencial. Kar ti bom rekel, se ti bo zdelo skrajno neverjetno.« V Borisov presenečeni pogled zapiči mirne oči:

»Mogoče je celo prihodnja članica Reda, bodoči Čuvaj. Mlada je še. Aganeal se s človekom spoji po tridesetem ali celo štiridesetem letu, ko je oseba duševno zgrajena. Mnogi Čuvaji so bili, smo bili, v mladih letih obstranci, čudaki in malce zmešani tipi. V tej nori situaciji je zastrupljena s svojim potlačenim strahom in sovraštvom, kar ni dobro. Še huje. V svoje strahove in sovraštva je vpela ta izjemni dar za magijo. Zato je okoli sebe zbrala nekaj nesrečnic, fasciniranih z njeno temačno bleščavo. Malce sem raziskoval njeno magično delo. Resnično ima izjemne potenciale, a ji jasen uvid onemogočata strah in jeza na ves svet. Strasti na eni in trpljenje na drugi ji zamegljujejo vizijo. Ironično, ravno ta njena nevrotična nestrpnost jo na svoj način varuje pred popolnim padcem v pekel psihoz.«

Boris s pogledom skozi okno ujame košček neba:

»Zakaj jih torej ne nadziramo? Vsaj Sandre?«

Profesor odkima:

»Če sem pošten, nisem preveč tipal. Nisem hotel tvegati, a sem opazil, kako spretno se zna izogibati in je prava mojstrica v skrivanju svojih resničnih moči. Kljub vsemu sem nekajkrat zaznal jasen okus temne magije. Namesto razkritja v najmanj primernem trenutku raje tvegam malce neznanja,« odkima in vtakne roki v žepe. Z desno roko je gotovo našel pipo in jo skoraj neopazno gladi. To stori, če se mu stvari izmaknejo. Boris mračno dvigne glas:

»Mogoče bi bilo dobro malce pritisniti na njen pofarban fris! Ta stisk črnine je bil strašno močan. Ne vem, če je dobro,« in z očmi sreča profesorjev pogled. Ta ga nenavadno živčno prekine in odkima:

»Ne, ne! Karkoli je že, ne vpletaj se! Zlasti ne v tej fazi svojega razvoja,« in tiho nadaljuje, »izogibaj se je! Ne hodi ji pred oči. Ne misli nanjo. Pozabi na njen temačni obstoj! Pri tej drogeraški zadevi ima gotovo zraven svoje čarovniške prste. Malce policijske obdelave najbrž ne bo škodilo, zlasti ne Mojci. Mogoče jo bo to izučilo in se bo vrnila med normalne ljudi. Sama se mora izkopati iz jeklenega objema sovraštva in jeze na svet okoli sebe. Sama, brez tvojega posredovanja. Druženje s Sandro je poguba za vsakogar. Mojci in preostalim mora to kapniti v glavo in to brez zunanjih posrednikov. Upam, da bo njihova zdrava pamet hitrejša od norosti, ki vedno in zanesljivo pride pri takšni zlorabi magije. Umobolnice so polne čarovnikov in čarovnic z nesrečami pri delu.«

»Verjetno imate prav,« prikima in znova začuti zaležan prah, »ta odtis nenavadnega odtenka temne magije me bega. Sicer sem šele na začetku, a imam kljub temu od te, recimo ji afere, zelo slab priokus. Nekako moram temu priti do dna.«

Marko znova sunkovito odkima:

»Vem, želiš si akcije. Žal te moram razočarati. Ta vihar mora mimo brez našega in predvsem,« poudari, »tvojega vpletanja. Zdaj pa le brž k pouku,« in s kretnjo nakaže vrata kabineta.

Mogoče je res dobro, da pustim vnemar Mojco in njeno čudaštvo. Zakaj se okoli mene zbirajo takšni ali drugačni friki? Sem kot kup gnoja, okoli katerega brenčijo muhe.



Inšpektor Aleš Kotnik je prevzel vodenje te preiskave na izrecno željo ministra Kovačiča.

Minister ga je pred poldrugo uro osebno klical:

»Aleš, v tej zadevi zaupam samo tebi. Najdi primernega krivca za to, kar se je zgodilo mojemu sinu! Če uspeš, te čaka udobna ljubljanska pisarna. Nič več terenskega ubadanja s klošarji in drezanje v nesnago slumov.«

Aleš je odvrnil:

»Kaj ne bo šef določil, kdo bo?« a ne konča stavka. Minister Kovačič ostro prhne:

»Jaz sem iber šef in moja želja je zakonodaja. Vsaj v mojem ministrstvu. Ti boš vodil to preiskavo! Dobro te poznam in vem, da boš kmalu spravil v čuzo klošarja ali klošarko, ki je tako umazano zafiksal mojega Roka. Ti je jasno, kako občutljiva je ta zadeva?«

Aleš je prikimal:

»Razumem. Vaš sin bo gotovo znal povedati, kaj se je,« in znova ne konča stavka:

»Moj ne ravno iznajdljiv sin bo povedal, kar mu zabičam, da mora povedati. Priznam, mulc je neodgovoren bedak in do zdaj je že marsikaj ušpičil. Pri božjem prestolu, položil ga je PCD! Zamisli si, kaj me čaka, če nekdo objavi, kako se je moj mulc predoziral s svinjarijo, ki jo še klošarji zavračajo. Pomisli! Ne bom tvegal svojega položaja zaradi mulčevih neumnosti. Večkrat jo ušpiči kakšnemu nesposobnežu, a to ne sme biti vzrok za tako drastično maščevanje. Kam bomo prišli, če se bodo lahko oni nekaznovano spravili na nas? Ko jim daš prst, ti požrejo roko in nehvaležno zahtevajo še več. Zaradi starih časov te prosim, najdi primerno nadlogo in jo odstrani. Uredi to in jaz ti uredim fotelj v Ljubljani! Zmenjeno? Zdaj sem na poti v Celje. Tako te bom najbolje podprl!«

Aleš je lahko samo pritrdil ministrovim besedam in pogoltnil cmok. Vedno naspidiran bik ne pozna tankočutnosti. A ravno tankočutnost je nujna pri delu z dijaki.

Za hip odkima in prežene misli. Stoji pred katedrom in opazuje skupino skoraj še otrok. Velika večina ubogih par ne sodi v Lojzetov ali njegov svet. Vse na njih poudarja njihovo drugačnost. V nosnice mu udari neprijeten vonj strahu. Večina njih prihaja iz severne ali zahodne blokovske džungle, statistično vsaj destina prisotnih že jezdi na konju kriminala. Pripadnost družbenemu dnu je boleče očitna. Zdi se mu, da vonja cunje iz druge roke.

Nanj pritiska nadležna tišina. Med temi otroki iz drugega sveta se počuti neprijetno. Ob pogledu na te nesrečne mladiče ga prežema nedoločljivo nelagodje. V strankinem programu jim imenujejo zajedalci in pijavke na telesih sposobnih. A v lepi brošuri zapisana definicija obrobja družbe in njenega zatiranja je zgolj nekaj abstraktnega. Boj proti družbenim utežem, kot jim rečejo, je nekaj, kar privablja bogate sponzorje. Nesrečneži pred njim pa so resnični ljudje, resnična čuteča bitja. So otroci krivi za nesposobnost ali nespretnost staršev? Statistika je žal neusmiljena. Izobraževalni sistem je jasen - brez denarja ni znanja. Zapori so polni ljudi z dna. Neusmiljena teta statistika pravi, da je krivec najbrž nekdo v tej množici. Moral bo nekako odstreti plašč skrivnosti. Kdo ga je? Kdo mu je porinil PCD? V grlu čuti stisk neprijetnega občutka ob motivu preiskave. Mogoče ga tišči slaba vest, saj ministru ni pomembna zakonitost preiskave, temveč njena politična dimenzija. Minister Kovačič je obseden s političnimi dimenzijami. Nima velike izbire in to mu vzbuja nelagodje. Prijateljstvo z ministrom gor ali dol, če mu spodleti, bo žrtveno jagnje.

Je častno, da kriminalist izgublja čas s političnimi dimenzijami overdoziranja in iz tega dela dnevnopolitično zgodbo? Je poklicna etika podrejena političnim motivom?

Odmahne z glavo.

Kako lahko nekdo na dnu pade še nižje? Naj zapravim vse, za kar se trudim celo življenje? Je pravica vredna žrtve?

S srepim pogledom preveri prisotne. Poskuša delovati avtoritativno:

»Nekdo je zagrešil gnusen poskus umora. Roka Kovačiča, sina doktorja varnostnih ved Alojza Kovačiča, uglednega in spoštovanega visokega državnega funkcionarja, notranjega ministra, so zgodaj zjutraj našli zastrupljenega. Glede na znane podatke in indice je to mogoče storil kdo od vas. Najbrž imate mnogi, tukaj zbrani, za kaj takšnega precej jasen motiv,« poskuša biti kar se da vljuden, čeprav mu to ne gre od rok. Malce omehčan glas znova otrdi

»Kolikor sem ugotovil, Rok Kovačič med vami ni bil preveč priljubljen. Pravzaprav ima smolo, ker je sin napačnega človeka. A nepriljubljenost še ne sme postati povod za poskus umora. Včasih smo zažgali omarico, a danes,« jezno pihne, »ljubi bog! Poskus umora! Uporabljena substanca ga je skoraj spravila med pokojne. Na srečo je ostalo zgolj pri poskusu. Ta šit, naj se izrazim po vaše, imenovan PCD, uporabljajo za omamo samo mladci in mladenke, ki želijo veliko omame za malo denarja.«

Z očmi išče v množici. Z instinktom izkušenega kriminalista išče napačen tren z očmi, nekaj, kar izdaja zločinca, ki je storil zločin v afektu. Žal ne začuti sledi. Razočarano spusti pogled na tablico s seznamom privedenih. Prestreli ga neprijetna misel.

Dva dni bomo porabili za zaslišanja vseh privedenih. Nekako moram narediti razumno selekcijo.

Skoraj že obupa nad možnostjo za hiter zaključek zadeve, ko mu v oči pade nekaj zelo čudno oblečenih in nemogoče naličenih deklet. Ves čas se vztrajno izmikajo njegovemu iščočemu pogledu. Dilemo odreši neokusno popackano dekle z izbuljenimi očmi. Grobo odrinjen stol presunljivo zaškripa in dekle se ležerno vzravna. Nasloni se na roke in z izzivalno globokim dekoltejem piskajoče prekine trenutke mrtve tišine:

»Zakaj bi moril kdo od nas? In PCD? Ste kdaj povprašali kakšnega dilerja, če lahko nabavi fiks PCD-ja?« se nasmehne, »se mi je zdelo. PCD-ja nihče več ne uporablja. To vemo mi in to veste tudi vi. Je overdoziranje umor? Vsako leto odvlečejo najmanj deset bogataških krot na pranje vampa. Zafiksajo se s čim dragim, saj za en fiks odštejejo povprečno plačo in potem to poplaknejo z dragimi viskiji.«

Aleš se nasmehne:

»Vi ste?«

Dekle grobo odvrne:

»Sandra Radosavljevič. Veste, vaša doslednost je silno čudna. Vsaj po mojih izkušnjah. Vaša pravica je,« zamišljeno stisne ustnice in glasno vzdihne, »silno selektivna, če lahko uporabim vaš besednjak. Zakaj je nekdo od nas kriv overdoziranja brezdelnega nesposobneža in to z nečem, kar nihče več ne dila? Zakaj smo tukaj zbrani samo dijaki razredov F do H? Kje so A in B? Oni se radi gredo razne mejne igrice! Samo pokukajte v seznam na Dobrni! Tam je njihova urgentna pralnica vampov!«

V oči mu takoj padejo njena pisana oblačila. Inšpektor kratko odvrne:

»Tukaj sem, da ločim zrno od plevela,« in se sreča z njenimi bizarno obrobljenimi očmi. V srcu ga zmrazi ob srečanju s strupeno temo. Iz njenih izbuljenih oči vanj skoči krik boleče krivice. Objame ga trenutek slabosti, ki takoj zatem izgine. Kapljice potu se zlijejo po vratu. Odmakne pogled. Skloni glavo. Stisk toplote ga ožame in popusti. Za hip se pogladi po žepu, kjer ima inšpektorsko izkaznico in s spremenjenim tonom nadaljuje:

»Fantje lahko greste. Čeprav je med vami statistično gledano vsaj en nepotešen peder, bom tvegal. Ubogi mladi gospodič Kovačič dokazano ni ljubitelj klobasanja v dvoje. Lahko se spokate! Ajde, gremo, da si ne premislim in poiščem potencialnega klobasožera!« dvigne glas in premeri zbrane s strogim pogledom. Zdrzne se ob lastnih, ne ravno vljudnih besedah.

Fantje urno poberejo svoje torbe in molče odbrzijo skozi vrata odrešitve. Hkrati vstopi detektiv Roman Sekulič. Nekaj prišepne Alešu v uho, hitro stopi korak nazaj in kolegu prepusti zabavo. Postavi se v skoraj svečano držo. S srepim pogledom bliskovito zaobjame pisano druščino prestrašenih deklet. Samo maloprejšnja predrznica kljubovalno naredi šobo in dvigne glavo. Nagonsko umakne pogled od nje, čeprav se mu kotički oči sami vračajo na precej odprt dekolte z bujnim oprsjem:

»Tako, drage dame! Ne bom vas vlekel za nos!« in pogled mu znova pristane na izzivalno odprtem Sandrinem dekolteju. Pogoltne slino in s težkim glasom nadaljuje:

»Izjave nekaterih prič in zapisi varnostnih kamer posredno kažejo na možne osumljenke,« in Roman stopi v ospredje. V roki vrti miniaturno tablico. Preda jo Alešu. Ta preleti vsebino zaslona in mirno ogovori zbrana dekleta:

»Vsaka od vas ima vsaj en motiv za odstranitev mladega gospodiča. Vemo recimo, kako naj rečem, za njegov precej nevljuden jezik.«

Prekine ga jezen Sandrin pisk:

»Ko bi bil samo jezik. Vse imamo rade dobro jezikovno delo,« se zakrohota in tudi druge se poskusijo nasmejati. Aleš in Roman ostaneta neprizadeto mirna. Aleš znova pogoltne slino ob srečanju s Sandrinimi očmi in dvigne glas:

»A še tako pokvarjen gobec ne sme postati vzrok za tako drastične ukrepe. Kljub njegovi gobčnosti je mnogim od vas jezikovno in še kako drugače precej blizu.«

Sandra ga znova rezko prekine:

»Mnogim je blizu na ekonomski osnovi. Zagotovo ni jebač, po katerem bi hlepele zaradi zadovoljitve in zadovoljstva, temveč zaradi očetove kreditne kartice. Politiki se kurbate na enem nivoju, otroci politikov pa na drugem. Vse je ponudba in povpraševanje, vse je ekonomija seksa,« ponovi vajo piskajočega krohotanja. Aleš pogoltne cmok:

»Gospodična, lahko ste malce spodobnejši.«

Ona piskajoče odvrne:

»Zakaj? Mojo spodobnost so vzeli pankrti, kakršen je overdozirana pokveka. Vi to zelo dobro veste! Je tako?« dvigne glas in izbulji žabji kugli.

Aleš prebledi:

»S tem govorjenjem kar ponujate svojo morebitno krivdo,« in poskuša ustvariti vtis napetega pričakovanja, »večina tukaj prisotnih ga, na svojo srečo, najbrž niste srečale na njegov zadnji večer. Če sem natančen, so ga videli samo z eno,« hladno reče in z očmi išče poglede zbranih deklet. Sandra ga predrzno prekine:

»Dajte no, nehajte z igro nadarjenega detektiva, kar to niste! Mogoče ste bili dober nogometaš, a dober detektiv nikoli ne boste!« in ledeno zasika, »naj vam olajšam delo, a vi spustite te uboge sirote, saj jih vaša teatralnost samo plaši.«

Aleš se spogleda s kolegom in Roman glasno reče:

»Vse, razen Sandre Radosavljevič lahko zapustite ta prostor. Ajde, hitro, preden si premisliva!«

Dekleta sunkovito skočijo na noge. Pripadnice Sandrine druščine se spogledajo in kolegici namenijo zaskrbljene poglede. Ona jim samo zaupljivo prikima in se nasmehne:

»Bom že uredila s tema prašičjima klovnoma.«

Preplašena dekleta urno izpraznijo učilnico. Sandra izzivalno sedi in ogleduje oba detektiva.

Aleš prvi prekine nadležno tišino. Poskuša ohraniti avtoritativen glas:

»Gospodična, zadnji ste bili v družbi mladega gospodiča Kovačiča. Imamo sliko nadzorne kamere nasproti hiše, potem je tu,« a ga Sandra grobo prekine in ravnodušno pihne:

»Dobro vem, kako ujčkate barabinske riti! Naj vam olajšam ta bedni izliv detektivske pronicljivosti. Tri ure pred vašim, z varnostno kamero posnetim porničem, me je ogovoril. Saj vem, tip je esenca podna, a ima finančne kvalitete. Naj vas razočaram, ni šlo za nasajanje na klobaso. Tudi do transakcije ni prišlo, kar itak vesta. Ko sem se oglasila, je bil v alkoholno obarvanem šusu. Po vonju sodeč je žrl nekaj s precejšnjim alkoholnim deležem. Seveda zagotovo nisem preverjala, s čim je iz sebe izgnal še tisti drobčkani ostanek homo sapiensa. Kaj je požrl, bo gotovo zapela preiskava krvi,« ter ležerno vzdihne, »če je seveda ne boste ponaredili. Kar se Janezek nauči, to Janezek zna,« in naveličano pristavi, »no, naj nadaljujem s to tragedijo.« Nasmehne se. Aleš ostane brez besed. Nemogočnica ga preseneti s skoraj odkritim priznanjem. Mučen trenutek izkoristi detektiv Roman:

»Aha, gospodična,« zakašlja in pogleda na tablico, »vaš oče je po odsluženi kazni ostal brezposeln, a mati je čistilka v Clean Express s.p. in občasno še kje kaj počisti na črno. Res je!« vzklikne, vi ste zadnja znana oseba v njegovi družbi,« reče in jo strogo ogovori, »bi naju hoteli razs ...« Stavka ne konča. Sandra posmehljivo vpraša:

»Naj vam opišem z umazanimi podrobnostmi? Veste, precej pikantno zna biti, posebno tisti del, ko se pokaže, da pes obilno in nemarno laja, a gristi ne zmore. Vas tudi to zanima? Mogoče boste lahko zgodbo kasneje prodali za scenarij porniča. Torej? Vse podrobnosti?« in se sreča z detektivovim voščenim obrazom. Slednji hitro umakne oči od temačnega izziva pogleda mlade dame. Pogoltne slino in razdraženo odvrne:

»Naj bo brez vročih podrobnosti, saj niso pomembne za našo preiskavo. Predvsem pa,« naredi premor, »kdaj ste ga po vašem mnenju zapustili?« zakašlja in živčno pogladi poročni prstan. Čuti hladne kapljice potu, polzeče po neprijetno hladnem vratu. Prešine ga moreč duševni odmev.

To je srečanje s služabnico dna pekla.

Ona se zakrohota:

»Draga ljubčka, začela bom pri koncu. Okoli desete zvečer sem klicala taksi, naj me odpelje domov. Veste, noč ni prijateljica za sprehode od Lave do Hudinje 3, oziroma severnega sluma, kot mu ljubkovalno pravite. Detektiv Aleš ve, kaj te lahko najde na tistih ulicah. Rok je bil ob mojem slovesu, če me spomin ne vara, še kako pri sebi, vendar na napačen način. Nisem jaz kriva, če se je nacedil napačne pijače.«

Detektiv presliši njeno razmišljanje:

»Taksi? Kateri?«

»Tapoceni! Ne živimo vsi na tuj račun v lepih predmestnih hišicah za poldrugi milijon,« zasika in nenavadno mehko nadaljuje, »najcenejši prevoz je trenutno All Drive. Za desetaka te pelje iz enega na drugi konec mesta. Da vam olajšam preverjanje, peljala sem se z osmico. Plačala sem s kartico. Te dobijo ob rojstvu tudi otroci klošarjev.«

Aleš še kar ostane v ozadju. Iniciativo začasno raje prepusti kolegu. Žre ga zoprni črv nenavadne mešanice strahu in jeze. Roman prikima. Znova požre slino in nadaljuje z vprašanji:

»Zakaj ste ga zapustili?«

Ona zapiči vanj poželjiv pogled in odvrne:

»Nihče ne bi dolgo prenašal njegovega impotentnega rjovenja in poskusov hitrostnega polaganja dlani na obraz. Celo vi, pedrski pigiji, bi morali vedeti, dikec mora stati gor in ne dol. Ko bi vedeli, kako naspidiran samec popizdi, če je orodje dol. Izdiral se je name. Vas zanima njegov smrdokavrast bes? Hočete vedeti za njegove umazane besede? Veste, njegov gobec zna izpljuniti precej jezične umazanije. Na mojo srečo je bil preveč zadet za uspešno uporabo mojega frisa za boksarsko vrečo, sicer bi me obdaril s kakšno modrino okoli oči. Aleš ve, kako je videti od batin prebutan fris. Je tako?« prebode Aleša z izostrenim pogledom.

Aleš obriše hladen pot s čela. Švist peklenščkovega biča mu stiska grlo. Vročično prikima. Znova poskuša prevzeti iniciativo. Glas obarva s strogo resnostjo:

»Glede taksija bomo zlahka preverili. Dokler niso potrebne, nas ne zanimajo umazane podrobnosti.« Odločnost se v prisotnosti nedoločljive zlobe topi s hitrostjo masla na vrelini. Ostrina glasu izpuhti ob njenem izzivanju. Prisotnost te peklenske prostakinje je skrajno neugodna. Ta prikrita temačnost se vse globlje zažira v njegov um. Počuti se privezanega na mravljišče, kjer po njem gomazi milijon mravelj.

Ona ledeno prikima:

»O tem ne dvomim,« in s svojimi temnimi očmi ponovno poišče begajoč detektivov pogled. Njune oči se za hip ponovno srečajo in detektiv urno umakne svoj modrooki pogled. Iz žepa potegne robec in si obriše potno čelo. Ravno je doživel soočenje s peklensko temačnostjo Sandrinega skozimožganskega vrtajočega pogleda. Aleš je z močmi na koncu.

Roman je občutil samo rob brezna Sandrine prisotnosti. Strogo pribije:

»Torej je bil do vas precej grob. Kaj vas ni njegovo nevljudno obnašanje razbesnelo?«

Sandra se znova glasno zakrohota in si prostaško oblizne ustnice:

»Detektivček,« frkne z roko po zraku, »namigujete, da sem mu v jezi kaj dala? Ste res tako prozorno neumni? Žal ga nisem jaz. Vsekakor pa vsaka čast neznanemu junaku ali junakinji za eksport izmečka v komo. Saj menda ne mislite, da bi se vam tako nastavila?«

Roman prikima in poskuša ostati hladnokrven.

Joškarica ima resnično strupen jezik.

Izogiba se njenim izbuljenim očem. Poskuša govoriti mirno, a avtoritativno, čeprav mu čisto ne uspeva:

»Veste, Rok se bo zbudil in dobili bomo tudi analize PCD-ja, ki ga je položil. Preden bomo pokramljali o nadaljevanju te štorije, bomo zbrali še ostale dokaze in podatke, torej,« zajame sapo in doda, »za zdaj smo končali. Gospodična Radosavljevič, mogoče se bomo še morali videti. Prosim vas, ostanite v mestu.«

Sandra zasika:

»Zakaj bi bežala? Čez teden ali dva boste ugotovili mojo krivdo, ker bo za to ustrezna politična volja. Ne prodajajta mi svojega šita. Še nekaj. Vaju ne zanima, čemu me je klinc zagamani klical?«

Roman skomigne z rameni:

»Kaj ni to jasno?«

Sandra ledeno odkima:

»Pajci! Res ste prisrčni. Menda nista mislila, da bi se z njim dol dala za nekaj drobiža? Ali pač?« se zareži in doda, »zgrabila ga je hernija. Tip ima popolnoma skrevsano hrbtenico. To zlahka preverite na zdravstvenem. Zlahka lahko dobite posnetek njegovega klica. Je tako? Hotel je, da ga rešim bolečih muk. Veste, če boste imeli vedno pred očmi samo seks, boste še slabši detektiv, kot ste.«

Detektiva se spogledata in brez besed zapustita prostor. Trenutek kasneje to stori tudi Sandra. Njena druščina jo pričaka na praznem hodniku.

Prva jo s tresočim glasom ogovori Mojca:

»Dobili so te na piko. Te ni nič strah?«

Sandra se le smehlja in z roko frkne pred sabo:

»Itak vesta, da sem bila z njim. Preverila bosta taksi firmo in ugotovila resničnost mojih besed. Kdorkoli je tega debila zjebal s PCD, me je izločil iz kroga krivcev. Moj prihod in odhod so na srečo snemale kamere. Taksi sem plačala s kartico in tega ni mogoče goljufati. PCD je učinkovitejši od ure prfokse za matematiko. Učinkov se ne da obiti ali prilagoditi. To vedo tudi debilni pigiji. Ti so sicer prisrčno neumni in se zaradi lastnih riti radi podrejajo političnim veličinam, a se vsaj temeljnih dokazov držijo kot džanki svojega šusa. Še vedno se vsaj malo bojijo polpismenih državnih advokatov. Mojca, ne bodi takšna posrana cmera! Koga boš razrajcala, če se ti bodo tace šibile od strahu? Bodimo malce bolj optimistične. Vse poteka v skladu z mojimi napovedmi. Je tako?« ter se glasno zakrohota.

Mojca s trdnejšim glasom odvrne:

»To že. Njegov stari bo hotel glave in pri tem se ne bo oziral za dokazi. Zgrabil bo priložnost za pometanje svojih smeti pod tujo preprogo.«

Razžira jo dvom o vsem dogajanju. Ni ji všeč to odkrito izzivanje. In ravno Sandra, čeprav je že pred leti zaradi razuzdane arogance elite plačala visoko ceno.

Sandrina predrznost nas bo vse drago stala. Zajebavanje s prepotentnimi mladci je čisto nekaj drugega od jebanja policije.

Sandra zlovoljno zapiska:

»Ta sfakan svet ne more trajati za vekomaj. Cmerav in presran fris bi morala narediti jaz. Poglejte se v špegu! Naj vas potolažim, stari vol me ne skrbi. Saj sem rekla, vse se odvija po mojih načrtih. Vse!« bevskne in brezskrbno zavrti kazalec po zraku. Očitno ne čuti nobenega strahu.

Aleš in Roman molče zapustita šolsko poslopje. Na vhodu ju iz razmišljanja zbudi Stivi:

»Kako je šlo?«

Aleš strese z glavo in skomigne z rameni:

»Tukaj imate čudne tice.«

Stivi glasno vzdihne:

»Glede na reputacijo ministrovega sina ste najbrž zasliševali napačne.«

Roman postane pozoren:

»Kako to mislite?«

»So mulca našli doma?«

Aleš prikima. Stivi se zareži:

»Torej sem prav slišal. Kolikor poznam tukajšnjo sceno, je mulec svoje seme delil v ministrovem gnezdu ob Ljubljanski. Tja redno vodi nesrečnice, ki od pokvarjenega pohotneža vzamejo denar. V špilu je še nekaj njegovih sošolcev. O tem se marsikaj govori. Če to pride do novinarjev, ne bi rad oblekel ministrove kože.«

Aleš se namrdne:

»Tokrat je bilo drugače. Pri njem je bila nekakšna čudakinja Sandra,« in Stivi zaključi stavek:

»Radosavljevič. Ona je, na posebej čuden način, kako naj rečem,« zavrti z očmi, »Posebna edicija. Prav ste rekli. Čudakinja,« in se zareži, »ampak ona se ne goni za keš. Njen postranski biznis je, odkar skoraj sama skrbi za družinski proračun, specialna masaža. In pri tem je silno uspešna. Lani je tudi meni pomagala in me rešila peklenskih bolečin v vratu. Ker sem bil jaz, je vzela samo stotaka. Drugače računa veliko več.«

»Stotaka?« je Roman zmeden, »kaj vam ni zraven ponudila še deserta?«

Stiviju se omrači pogled, ju resno premeri in skoraj jezno odvrne:

»O čem govorita? Takšne namige raje obdržita zase. Sandra je silno čudaška, občasno bizarna in nadležna, a se ne goni za keš. Poznam sceno in vem. Ker njene usluge delajo čudeže tudi tam, kjer je odpovedala draga nadstandardna medicina, zasluži za mojo in vašo plačo skupaj. Ajevci in Bjevci jo na vsakem koraku žalijo in ji nagajajo, kot nagajajo vsem iz F, G in H razredov, a zvečer drkajo na njene joške. Zaradi izpadov arogantnih debilov in, če sem iskren, tudi zaradi svoje čudnosti, marsikaj požre. Tukajšnje zajebancije ne meša s poslom. Kaj, če je mulec sam pokli ...,« a ga Aleš vljudno prekine:

»Tudi sama je rekla nekaj v zvezi s hernijo. Žal nimam več časa za kramljanje,« in po premoru doda običajni, »hvala za vaše sodelovanje,« in namigne Romanu. Stivi zaskrbljeno zre za detektivoma in bolj zase zamrmra:

»Tudi vama.«

Detektiva zagledata ministrovo postavo, obkroženo s tropom zasebnih pogodbenih varnostnikov. Aleš med korakanjem proti njemu zaskrbljeno pihne:

»Slišiš? Mogoče je v ozadju nekaj čisto drugega.«

Roman skomigne z rameni in vzdihne:

»Ne vem, kaj naj si mislim,« in zaostane za Aleševim mrzličnim hitenjem proti ogromni ministrovi postavi.

Kakor hitro se srečata, izleti iz debelih ministrovih ust:

»Aleš, katero nesposobno maščevalno klošarsko dete ga je? Zakaj nisem videl nobene aretacije? Novinarji bodo vsak hip tukaj! Hočem nadlogo z lisicami na rokah! Hočem članke o učinkovitem policijskem ukrepanju,« in postavi roke na boke. Zdaj je videti še zajetnejši. Brezizrazni spremljevalci pozorno opazujejo okolico.

Aleša ob misli na Sandro za hip preleti srh. Neodločno reče:

»Najočitnejša osumljenka ima trden alibi in dobili smo še nekaj dodatnih indicev. Veste, vaš sin ni ravno svetnik.«

Ministrov obraz dobiva vse bolj preteč ton. Prijatelj gor ali dol, detektiv se zaveda, da Lojze v navalu besa ne izbira besed. Previdno doda:

»Njeno zgodbo bomo zlahka preverili, zato nima razloga za laž. Vašega sina je zapustila vsaj tri ure, preden se je zastrupil. Učinkov PCD-ja ni možno goljufati. Dobili bomo analizo PCD-ja in potem videli, kam nas bo ...«

Minister sploh ne registrira njegovih besed. Besno zasopiha in zarenči:

»Ne mori me s tem svojim kriminalističnim kakcem! Do jutri mi v čuzo spravi prasico, zaradi katere je mogoče odletel na intenzivno. Še posebej tebi ne sme biti težko čiščenje umazanije, ki maže naše ceste! Čim hitreje zaključi zadevo in nihče ti ne bo preprečil poti v Ljubljano. Vsaka ura zavlačevanja škodi meni in tvojemu napredovanju. Počisti to nesnago!«

Aleš molče čaka zaključek besnenja in tiho doda:

»Oprosti, ampak počakajmo, naj vaš sin pride k sebi in spregovori o imenu in priimku.«

Minister zarohni:

»Kaj in kako bo mulc povedal, ni tvoj problem. Raje še danes stori, kar moraš storiti!« in zapusti prizorišče. Aleš v sebi preklinja. Stari bik ga je stisnil ob zid. Spogleda se z Romanom, ko pristopi s tablico v roki in ležerno prebira trenutne podatke:

»Prišla je preliminarna analiza ostankov PCD. Sledljivih snovi ne moremo povezati z nobenim znanim kriminalnim virom. Torej nam ostanejo,« a stavka ne konča. Aleš jezno, zavedajoč se nemoči, stokajoče zarenči:

»Preklemansko sranje, ta debeluh nas bo vse pokopal. Od tega maščevalnega pesjana lahko pričakujem marsikaj, saj mu gre samo za politično kariero. Mene je hotel, ker me lahko žrtvuje in pri tem celo požanje politični dobiček. Zanj sem najlažje pogrešljiv pion na političnem igrišču.«

Roman sočutno prikima:

»Zoprno je reševati probleme pomembneža, ki se ima za tvojega prijatelja,« in pomisli na Sandro. Nekaj na njej ga spravlja v slabo voljo. Ob pomisli na njene izbuljene oči, polne vulgarne spogledljivosti, ga prežame srhljiv občutek temačnega zla. Odkima z glavo. Prežene slabe misli. Zdaj se že bolje počuti. Bistveno bolje.





16. Ni naključje


Boris iztegne roko proti obloženi mizi. Omamne vonjave piškotov in hlapov čisto pravega čaja med uživanjem ob božanju vseh čutil ga zazibajo v udobno meditativno mirovanje. Bertini kolači kar sami nase potegnejo prste in veselo skakljajo v usta. Berta je srečna, ker so njene domače dobrote tako čislane:

»O ja fant, ti kolači so babičina skrivnost. Marsikdo bi ubijal za recept, a družinska prisega je pač družinska prisega,« se smehlja in z zamahom roke odžene meditativno kopreno uživanja. Zresni se:

»No, nisi prišel poslušat legend o kolačih. Mogoče te zanima, Jožef je v Rimu, a Marko je moral z manjkajočim delom druščine promptno v Drugotnost. Pravzaprav so z njim odpeketali vsi moški udje, kolikor je od njihove moškosti še ostalo he, he,« zaupljivo poudari zadnjo besedo, pospremljeno z zvonkim smehom. V Borisovih ustih izgine še en kolač. Čez čas zaupljivo reče:

»Meni so na hrbet zvalili nalogo tvojega turističnega vodiča.«

Boris tiho zavzdihne:

»Zanimivo. Čeprav sem se toliko učil o vsem, Drugotnosti pravzaprav sploh ne poznam,« in vrne skodelico na ličen podstavek. Udobno se nasloni na naslonjač in v gležnjih prekriža noge. Tako že od nekdaj počne v trenutkih občutka popolnega udobja. In zdaj je udobno najeden in napit. Sreča se z Bertinim veselim obrazom. Ona živahno reče:

»Ah, starci so te zasuli z goro podatkov. Ves zadnji teden si se družil s fanti, ki bodo vedno ostali samo fantje. Napumpali so te z goro veščin, namenjenih merjenju, kdo ima večjega. Vse skupaj pa je brez zveze, če ne veš, kako se prikloniti Dilulaski plemeniti dami. Izvoljenost od bog ve koga je strel v prazno brez poznavanja družabnih fines okolja, kjer boš kmalu moral zaigrati kaj več od opazovalca.«

Srkne čaj iz lepo oblikovane skodelice. Elegantno jo odloži. Namršči čelo:

»Vidiš,« in spusti pogled na skodelico, »pri nas, razen v Angliji, pa še tam to ni več to, kar je bilo, čaj ni nič posebnega. Popolnoma drugače je v malahidskih krogih Diluala. Tam je čaj poseben družabni dogodek. A njihov čaj je drugačen od našega. Njihov je, če se lahko tako izrazim, precej vesel,« se zahihita.

Boris postane pozoren:

»Vesel? Kaj mislite s tem?«

Berta se znova zahihita:

»Natanko to, kar sem rekla. Kateri čaj s skoraj pet odstotki THC-ja ne bi bil vesel?« dvigne prijazne oči in se prešerno nasmehne.

Boris zavrti z očmi in zaprepaščeno vpraša:

»Se tam drogirajo z gandžo?«

Roka mu obstane na pol poti do pladnja. Berta se pomirjujoče nasmehne:

»O da. Radi imajo vesele rastlinice in trava, oziroma gandža, kot ji pravite mladi, je še najmanj, kar imajo. Veš, njihova merila dovoljenega in prepovedanega so drugačna. Konoplja je pri njih to, kar je pri nas trta. Ampak nimajo samo konoplje,« in skrivnostno doda, »obstaja cel mali milijon travic z veselimi tvarinami. Ampak te tvarine niso namenjene skupinskemu zadevanju. Njihova polfevdalna družba je glede tega manj hipokritična od naše čislane čistunske demokracije. Mnoge od teh zabavnih rastlinic so zdravilne in njihovo zeliščarstvo je izredno napredno. Lahko rečem sledeče,« dobrodušnost zamenja stroga resnobnost, »naša dragocena tehnomedicina, namenjena privilegirani eliti, je proti njihovemu zdravilstvu precej nespretno amatersko šušmarstvo.«

Boris zmaje z glavo:

»Mislite, da so arcnije in polaganje rok močnejši od dragih tehnoloških diagnosticiranj?«

Berta resno prikima:

»Leon je obogatel z biozdravili. To so v bistvu samo v drago embalažo zapakirani izvlečki zelišč. Vrniva se na Dilual. Bodi brez skrbi, poznajo tudi vino, kačjo slino in še druge, nam običajne radosti.«

Boris nemo prikima, Berta nadaljuje svoje predavanje:

»O zeliščih so naredili res mogočno znanost. Silno pomembna je univerza v Diateji, kjer se vsaka generacija preko dva tisoč študentov in študentk muči z umetnostjo zeliščne znanosti. Pravzaprav gre za kombinacijo vrhunske preventive, diagnostike in terapije. Univerzo izdatno financirajo skoraj prave zeliščne korporacije. Nekajkrat sem bila tam in povem ti, Edamiti so res fantastični. Po svoje mi je kar hudo zaradi tega močnega vpreženja v svoje neprostovoljno poslanstvo. Enostavno nimajo več veliko časa za svoje tradicionalno običajne stvari,« za hip umolkne in lagodno spusti pogled. Hitro odkima, kot želi odgnati kakšne neprijetne misli, in nadaljuje:

»Poslanstvo ... Slepo sledijo svojemu izročilu iz časov Preloma. Kolo Univerzuma se vrti in zdaj je za krojače prišla vrsta vesoljnega ravnotežja na ljubke Edamite. Usoda jih ni vprašala glede sprejetja te vloge. Kljub vsemu se natančno zavedajo prihajajočega časa. V nekem trenutku bo njihovo ljudstvo v rokah držalo ključ usode vsega življenja. Oni bodo odločali o temi in luči na koncu predora. Naš Red jih vsa ta stoletja pripravlja. Pravzaprav so samo veliki otroci, če veš, kaj mislim,« zaključi in Boris prikima. Še en kolač izgine v ustih, Momljajoče prikima:

»Tudi sam sem dobil ta občutek.«

Berta prikima:

»Kljub temu so v zadnjih osmih stoletjih zgradili fantastično civilizacijo. Legenda o modrem vodstvu svetih ljudi iz Onostranstva jih usmerja v dejanja, tuja njihovi duši. Upam samo nekaj,« zamišljeno vzdihne, »da bodo zdržali kritične trenutke prihajajočih preizkušenj. Neverjetno so bistri in disciplinirani. Dokler se zavedajo smisla svojih naporov, so nepremagljivi. Saj si proučil vojaški del zgodovine Zahoda?« rahlo dvigne glas. Boris prikima:

»To je zgodovina briljantnih konzulov in njihovih mahibov, zgodba o ravnotežju med jekleno pestjo in obetom blagostanja. Palica in korenček sta zimzelena klasika. Ne vem, ali so vam rekli. Marko mi je tja obljubil potovanje, karkoli že to pomeni. Vse skupaj si bom malce bolj pobližje ogledal,« razširi roke in se nasmehne, »po svoje sploh ni čudno, da zgolj zadnjih osem stoletij hitreje gradijo svojo civilizacijo. Ob vsej tej množici omamnih rastlin se gotovo raje zadevajo, kot rešujejo svet.«

»Ne bi rekla. Nikoli ni bil problem gandža, temveč njihov pogled na smisel življenja. Zdaj pa nekaj resnejšega,« in njen obraz izgubi svojo običajno vedrino. Resno nadaljuje:

»Ves čas so bili pod vilinskim pokroviteljstvom. Celo v zlatem času Svetovnega cesarstva so bile njihove dežele tesno vezane na vilinska kraljestva. Dilual se je začel postavljati na svoje noge šele po Padcu. Takrat je izginila vez z vzhodom in pojavil se je vilinski Beli zid. Vendar Vilini, za razliko od ostalega sveta, v Dilualu niso izginili iz zgodovine. Zahod je edini del sveta, kjer vilinsko kraljestvo seže tudi južneje od Zidu. Vilini so močno vpleteni v Dilual, mogoče celo premočno. V teh okoliščinah so začeli graditi lastno civilizacijo. Ta proces se je pospešil šele v zadnjih desetletjih. Začeli so se osamosvajati od vilinskega pokroviteljstva.«

Boris vskoči v besedo:

»Kaj niste k temu pripomogli Čuvaji?«

Berta trpko vzdihne:

»Vsekakor. Dilual so naši predniki ob zlomu basilea izbrali ravno zaradi izoliranosti od umirajočega Vzhoda. Takratni Mašerah je nad Viharnim gorstvom sprožil urok današnjega nevihtnega pasu. Tako je neprekinjeno neurje popolnoma presekalo vse vezi med vzhodom in zahodom. Z uroki smo to ločnico še okrepili. Tudi večna megla Začaranega morja je naše delo. Kljub vsemu je prvih dvanajst stoletij vse skupaj potekalo precej počasi. Presenetljivo, Vilini se do pred kratkim niso vmešavali. Eden od vilinskih rešmeagov (vilinski velikaš) se je sprl s Škratjim kraljestvom in dobave življenjsko pomembnega aurila so popolnoma odvisne od rudnikov v Dilualu. Ostalo že veš.«

Boris se namrdne:

»Sama modrost še ni dovolj za veličino. Najmodrejši to dokazujejo.«

»Pustiva zdaj Viline in njihove igre. Posvetiva se pomembnejšim zadevam. Poznaš simboliko templjev?«

»O tem mi je Leon že kar precej povedal,« odvrne. Ona se zakrohota:

»Leon? Potem zagotovo ne veš niti tega, skozi katera vrata vstopiš in katera izstopiš.«

Boris negotovo odkima in ona zaupljivo nadaljuje:

»Podučila te bom o praktičnih stvareh,« in ga na svoj način poduči o tamkajšnjem trenutnem stanju. Boris pozorno spremlja njeno zgodbo. Prekine jo zvonec.

»Ups, obisk imam,« reče in vstane. Izgine v hodniku.

Zasliši pridušeno kramljanje.

»Dober večer, gospa Novakova,« pozdravi učiteljico slovenščine. Ona samo strogo prikima. Berta prekine trenutek mučnega molka:

»Greta ima nekaj novic, povezanih z našo zadevo,« razširi roke in se nasmehne. Profesorica ostane hladno resna. Boris presenečeno odpre usta:

»Ja?«

Greta sede v fotelj med dobrodušno Berto in zvedavim Borisom. Dva para oči čakata na njene besede:

»Boris, nekatere stvari bo treba,« in se hitro zazre v strop. Najbrž išče besede, »pospešiti,« strogo pribije. Borisa prešine prisotnost, zajame sapo, hoče nekaj vprašati, a molči pod težo Gretine ledeničnosti. V tem hipu je verjetno še na pokopališču zabavneje. Po trenutku mučne tišine nadaljuje:

»Stvari na šoli se zapletajo. Bojim se sledečega,« in Boris zaključi njen stavek:

»Tesno so povezane z našimi zadevami. To tudi sam vem.«

Greta presliši njegovo opazko:

»Ta nezgoda z mladim Kovačičem ni naključje. Zlo v ozadju dogodka je strahotno, nenavadno mogočno, vendar usmerjeno, pravzaprav nenavadno ozko usmerjeno. Zraven sem jasno čutila odmev nečesa domačega, a istočasno dobesedno spojenega s tem usmerjenim vplivom. O poreklu tako silnega vala zla nimamo pametne in logične ideje.«

Boris vskoči v besedo in prisotnost govori z njegovim silno resno zvenečim glasom:

»Ta sila ni od tega sveta. Njena usmerjenost in urejenost sploh ni bila namenjena nam. Delovala je nekam mimo. Pravzaprav smo sredi vrtinca sil, ki sploh ne bi smele biti v tem svetu. Tako sta me o tem prepričevala Helga in Janez.«

»Res je,« doda Berta. Enako hladno, brez običajne vedrine. Ledenica napolni prostor običajne domače topline. Borisove oči zaskrbljeno begajo med Berto in Greto in se ustavijo na piškotih, edini poživljajoči stvari. Obe ženski čakata na njegov odziv. Končno resno pristavi:

»Ta tuja entiteta je povsod okoli nas,« pripre oči in zasanjano vzdihne, »zanimivo, ker me njen okus ne navdaja s strahom, temveč nenavadno ljubkostjo. Prisotnost temne entitete bi mi morala zadajati z neprijetnimi občutki. Vse naučeno o zaznavi temnih sil se mi zdi v tem primeru nekako nekoristno. Mogoče gre za nekaj drugega.«

Greta osredotočeno sklene roki in preklopljena kazalca usmeri v Borisa:

»Čudna definicija. Zlasti, če vemo, da Tema grozi z zastrtjem vsega lepega.«

Znova vskoči Boris:

»Vsa ta scena okoli zafiksanja je nenavadno postavljena. Ne vem kako, a vse mi govori,« zlovešče zaključi, »vir tuje magije je nekje blizu, neugodno blizu.«

Greta in Berta skoraj soglasno odkimata:

»To je nemogoče!«

Boris mirno odvrne:

»Saj ni pomembno, kaj je in kaj ni nemogoče ali mogoče. Važno je, kaj nas čaka in kako se odzvati. Najbrž se zavedata, kako nas dogodki prehitevajo. Poleg tega imam težave s čisto začetniškimi stvarmi. Zavedam se svojih slabosti. Elejla je neprestano najmanj korak pred nami. Vsaj videti je tako. Ko bi bil bolj pripravljen,« potrto pogleda v tla. Trenutki mrtvaške tišine pritisnejo na vse. Greta ga prebode s svojim značilnim »pogledom skozi« in ledeno odvrne:

»Pripravljen?« in še močneje izostri pogled, »žal ne odločamo o pripravljenosti za akcijo, temveč usoda sama odloči, kdaj nas vrže v tok dogajanja,« ter suho nadaljuje, »Marko, Leon in Janez se bodo še danes vrnili. Jožef bo mogoče pojutrišnjem priletel iz Rima. Vsekakor te v kratkem čaka pot v Onostranstvo.«

Boris samo nemo prikima.





17. Ona ima alibi


Roman potrka in živčno vstopi v Aleševo pisarno. Aleš počasi dvigne pogled in razširi roke:

»No, in?«

Roman pogleda na tablico:

»Čarovnica ni lagala. Vse se ujema. Imam tudi zdravniško poročilo. Coprnica ga zagotovo ni. Malce sem pobrskal po arhivih in nisem ničesar našel,« in malce nejevoljo poudari, »ničesar, kar bi jo povezalo z drogo. PCD je najbrž edina packarija veselja, ki jo nikakor ne moremo povezati z njeno bizarnostjo. Svoje sledne pse sem spustil med dilerje. Tudi med njimi sem naletel na zid molka. S tem drekom se dejansko nihče več ne peča. Nihče. Ampak nekaj kljub vsemu imamo,« zmagoslavno zaključi.

Aleš skomigne z rameni:

»In to je?«

Roman se znova nasmehne:

»Zastrupljevalec je kljub vsemu pustil sledi. Analiza vzorca droge kaže na domač, unikatni izdelek, kar nam daje upanje pri iskanju avtorja koktajla vesele kome. Avtorja bomo najbrž zlahka povezali z zastrupljevalcem.«

»Kako domač?« razširi veke.

»Čisto domač. Zastrupljevalec je verjetno nekdo na šoli. Vsaj dve sestavini imata nanodtis šolskega kemijskega laboratorija. Ekipa forenzikov že intenzivno dela na tem. Mogoče že jutri popoldne dobimo prve sodno certificirane podatke.«

Aleš vzdihne:

»Pospeši zadeve, kolikor jih lahko. Nadure niso problem. Gre za naše riti, pod katerimi lahko zoprni debeluh vsak hip obilno podkuri. Poznanstvo gor ali dol, pri ministrovem izboru šefa te preiskave si ne delam utvar.«

Roman položi tablico na mizo in vedro doda:

»V teh treh dneh smo veliko odkrili. Ne smeva dovoliti politikom,« a ga Aleš s kretnjo utiša in mračno odvrne:

»To lahko ti govoriš. Za prevzem odgovornosti imaš premajhen plačilni razred. Minister mi je to naložil, ker sem politično najprimernejša žrtev. Če mi spodleti, me bo brez pomisleka dal postaviti za rajonskega v severni slum in to bodo trobili vsi pod vladnim nadzorom. Ker bo dal odstaviti prijatelja zaradi nerešenega primera, se mu bodo dvignile politične točke in mnogim se bodo zatresle hlače zaradi bikove brezobzirnosti. Vsi ritomu bodo peli hvalnico načelnosti in uveljavljanju stroke pred politiko. Vsak dan vsaj dvakrat zahteva aretacije in obsodbe. Ob novih dejstvih se lahko krog osumljencev neprijetno razširi in morebitna aretacija se s tem zoprno oddalji. Zaključek preiskave ni odvisen od zaključenega policijskega dela, temveč od politične volje in metle za pometanje pod preprogo.«

Roman kislo pripomni:

»Ampak mulc se bo prej ali slej zbudil. Tako pravi zdravnik. Če bova prva,« a ga Aleš znova prekine:

»Ne bova prva! Stari si je z dekretom zagotovil, da pred njim ne sme nihče pokramljati z mulcem. Niti jaz ali ti.«

»Šit,« uide Romanu in znova pograbi tablico, »ko smo pri potencialnih osumljencih, teh niti ni tako veliko. Lepota sodobnega izobraževanja je v segregaciji.«

»Zakaj?«

»Preprosto. V ta laboratorij imajo vstop samo dijaki A in B razreda. Na srečo lahko kar zaupamo varnostnim protokolom,« veselo zaključi.

Aleš se pogladi po bradi:

»Kaj pa drugi razredi? Kje imajo pouk kemije in zakaj bi bil ta laboratorij kaj posebnega?«

»Laboratorij in vse, kar sodi k njemu, torej tudi skladišče markiranih kemikalij, je dovolj učinkovito zaklenjeno. Saj mora biti, kajti v skladišču je cel kup za zlorabo potencialno nevarnih kemikalij. Nadzor je izjemno natančen in izpopolnjen. Zaradi te večstopenjske varnosti lahko takoj odpišemo vse brez dostopa. In brez dostopa so vsi v razredih C do H. Čisto vsi. Jutri zjutraj bodo naši hitro odkrili, kdaj so izginile kemikalije in predvsem, kdo jih je dvignil iz laboratorijskega skladišča. Ravno to me bega.«

Aleš resno pogleda svojega zaskrbljenega kolega in ustnice se mu razležejo v plitev nasmeh:

»Zakaj? Seznam osumljencev se bo hitro zožil na eno ali dve imeni.«

Roman kislo odvrne:

»Tako je, a ravno to me bega. Preprosto je prelepo, da bi bilo res. Naš zastrupljevalec ob svojem znanju za varjenje PCD-ja gotovo ni tako neumen in bi odkrito iznesel potrebne kemikalije. Zakaj ni robe raje nabavil na črnem trgu in s tem ostal varno zakrit? Sestavljanka je nelogična, saj imamo na kupu medsebojno nerazdružljive delce. Ko sva izločila čarovnico in njene, sva postavila delovno hipotezo Teorija zarote.«

Roman prikima:

»Tako je. V tej situaciji je to trenutno edini logičen motiv. Ni zločina brez motiva. Kljub vsemu teorija političnega udarca ministru Kovačiču preko sina stoji na vse bolj trhlih nogah. Morebiti morava razmišljanje drugače zastaviti.«

»Razloži mi,« reče in se ponovno nasloni nazaj.

Roman oprezno nadaljuje:

»Naš skriti zastrupljevalec je vzel sestavine tam, kjer zlahka sledimo sledovom. To je moral vedeti. Nekdo brez dostopa ne more v skladišče brez zahtevnega vloma. Preden bi se prebil do iskanega, bi naši že nepredušno zaprli celoten kompleks. Toda vloma ali sledov goljufanja zaščite ni bilo. Zato sem začel razmišljati v drugo, manj dramatično in precej banalnejšo smer. Ta smer izključuje zaroto, aretacije in obtožnice. Dovolj je šolska administrativna kazen brez vpletanja tožilstva.«

»Kakšno? Razloži,« živčno vpraša in s prsti tapka po mizi in vsake toliko pokuka na projicirni ekran namiznika.

Roman sklene roke:

»Pomislimo na nekaj drugega. Kovačičev froc ni ravno zlata ptička. To vemo. Malce sem preiskal šolski varnostni dnevnik. Mulc je bil vpleten v vse mogoče lumparije, a vedno se je čudežno izmazal. Gandža, haš, ekstrakti gobic in podobno ga mogoče niso več zadovoljevali. Čeprav se baje ni zadeval, je bil zraven pri igri s temi substancami. Mogoče je želel poskusiti adrenalin zadetosti od nečesa res nevarnega. Pri PCD je meja med zadetkom in komo silno tanka. Nabral je surovine, kjer so zanj najlažje dostopne in se šel kemika. Recepti za varjenje PCD so, navkljub ukrepom kiberpolicije, precej lahko dostopni. Če bi ga zasačili, bi se, kot že ničkolikokrat, zanašal na očetovo zaščito. Pri svojem adrenalinskem poskusu pa je precenil svoje sposobnosti. To niti ni čudno, saj ni znan po intelektualni veličini. To je dokazal že s tem, ker je pred PCD popotovanjem od Litije do Čateža, tako za pogum, šluknil malce preveč kačje sline. Rezultat PCD eksperimenta? Zgodilo se je, kar se je. V tem primeru ne potrebujemo nobenih dodatnih krivcev ali teorije zarote. S tem se skladajo tudi vzorci njegovega obnašanja. Sodna identifikacija drugih komponent bo potrdila moja razmišljanja. Na našo srečo so tri od sedmih komponent PCD-ja na seznamu obveznega nanomarkiranja.«

Aleš položi roke za zatilje in zaskrbljeno vpraša:

»Kaj misliš, kako se bo na to odzval stari gad? To je zadnje, na kar bo pristal. Vidiš, tvoja precej verjetna teorija me napeljuje k misli, da ta politična kača upošteva tudi to možnost. Gotovo ne bo novinarjem razkril, kako je njegov sin kradel v zaščitenih skladiščih, se šel kemika pri proizvodnji prepovedanih snovi in se, mimogredno, s tem še do kome zadel. Če je res to, kar si iznesel kot možnost, lahko začnem prazniti to pisarno z oknom in osebnim namiznikom.«

Roman vedo doda:

»Bodi manj pesimističen. Ko bova zbrala dokaze o potovanju surovin od skladišča do Rokovega trupla, bo imel minister Kovačič bistveno manj možnosti za izogibanje resnici. Najprej bomo preverili v šoli. Kot sem rekel, jutri zjutraj bo marsikaj jasneje.«

Aleš položi glavo med dlani in zaječi:

»Ti še ne veš, in bolje, da ne veš, kaj vse takšni naredijo za reševanje svojih dobro plačanih položajev. Ko se spoprimeta argument moč in moč argumentov, vedno zmaga argument moči. Vedno.«



Boris sedi pred namiznikom in lista po eni od zgodovinskih enciklopedij in občuduje simulacijo gradnje rimskega Koloseja. Velik ekran je kljub vsemu velik ekran. Naenkrat v glavi začuti nenavaden pritisk. Vanj se zagrize hlad, mrzli dotik prisotnosti. Zdrzne se. Prisotnost se prerine v ospredje in otipa ta odmev hladne navzočnosti nečesa tujega. Previdno okuša to tujsko moč. Znova ga preseneti njen sijaj in skoraj zaljubljena ljubkost. Kljub vsemu se izpod plašča čudovitosti skriva popolna praznina. Previdno otipa divjanje viharja v svetu, lažjem od luči. Z neslišno mantro očisti misli in znova se lahko posveti podobi na ekranu.

Ta občutek. Tega tukaj ne bi smelo biti.

Takrat potrka na vratih. Njegov oče tiho vstopi v sobo. Tega že precej dolgo ni storil, vsaj ne na tako vljuden način:

»Te motim?« vpraša nenavadno mehko.

»Ne,« odvrne hitro in neopazno strese z glavo. Družba mu dobro dene. Nenavaden stisk tuje sile izpuhti.

Sede na smešno pručko poleg vrat in mehko, skoraj priliznjeno vpraša:

»Vaša šola je zadnje dni precej popularna.«

Obrne se proti očetu:

»Saj poznaš Roka Kovačiča.«

Oče vzdihne:

»Poznam sina ministra Kovačiča, četudi ga verjetno ne bi hotel. Po govoricah sodeč je precej problematičen. Kar precej prahu se je dvignilo zaradi njegove zadnje afere. Najbrž se mu je maščevala kaka uboga para. Gospod Kovačič v vsakem intervjuju razlaga teorijo zarote nesposobnih prebivalcev severnega sluma.«

Borisa prešine – celo oče je začel uporabljati poniževalni izraz slum – in reče:

»Policija misli, da mu je pri tem nekdo pomagal. Bila je cela hajka. Baje je bila osumljena neka precej čudaška frkla iz G razreda. Mogoče si jo kdaj videl. Če si jo, je ne moreš zgrešiti in pozabiti. Vedno je nemogoča in hoče izstopati s pustno opravo. Žal se z njo zadnje leto in pol druži tudi Mojca. Saj jo poznaš.«

Oče prikima, Boris nadaljuje:

»Po govoricah sodeč ima trden alibi in policija ne ve, kaj naj stori.«

Oče strogo izostri pogled in obraz se mu nagrbanči v občutku zgražanja:

»Najbrž se izogibaš čudnim in nespodobnim ljudem. Prihodnost si najlažje uničiš z druženji z napačnimi ljudmi. Vsak mora držati s svojimi. Časi Romea in Julije so davno mimo,« mračno pihne.

Boris previdno odvrne:

»Bodi brez skrbi. No, resnični falot te zgodbe je Kovačičev Rok. Ne bi dvakrat rekel, da mu je spodletela kakšna nova lumparija. Vseeno me čudi. Čeprav je arogantna baraba, se ni nikoli fiksal z nevarnimi šusi,« in zavrti z očmi po stropu, »ampak pri njem nikoli ne veš.«

Oče zakrili z rokami:

»Saj teh etiket o ministrovem sinu ne deliš naokoli. Ministrov sin ni biser, to tudi jaz vem, a tega zaradi ljubega miru ne delim okoli. Podobno predlagam tudi tebi. Dobro pazi, kaj govoriš!« dvigne glas in pihne: »Minister Kovačič je lahko zelo nadležen. In pri tem je silno učinkovit. Ne poznaš ga.«

Boris se nasmehne:

»Ne reci mi, da se ga bojiš!«

Oče stisne ustnice:

»Hočem reči, bodi silno pazljiv. Sicer pa nisem prišel na debato o težavah ministrovega sina.«

Boris odmakne pogled od ekrana:

»Verjemi mi, rad se držim postrani,« resno reče in začuti pritajeno napetost. Prisotnost ga opozori na mrzličnost v očetovih kretnjah in način izgovarjanja besed.

Mogoče podzavestno sledi vplivom Knjige.

»Upam,« hladno prikima. Boris je vedel za vprašanje, ki lebdi očetu na robu jezika. Išče način, kako naj ga izreče. Pomaga mu:

»Ne skrbi zaradi tiste knjige. Nič čudnega ni v njej. Sicer sem jo že vrnil.«

»V knjižnico?« dvigne glas. In v očeh se zrcali sumničavost.

Boris s kotičkom očesa ujame hladen pogled. Mračno prikima, na obrazu mu lebdi hladen nasmešek:

»Da! V šolsko knjižnico. Običajno stvari vrneš tja, kjer si jih izposodiš.«

Zgrozi se ob moči Knjiga nad neosveščenimi. Njena luč trga ljudi iz vsakodnevnih tokov.

Knjiga kmalu ne bo več smela biti tukaj. Nekaj bom moral ukreniti in to zelo hitro.

Pravzaprav bodo to namesto njega storile okoliščine ...

Sredi noči ga grobo predrami mešanica nelagodja in strahu. Precej podoben občutek je doživel že nekaj noči nazaj. Kot bi nekaj velikega stopilo v njegovo glavo in takoj tudi izstopilo. Bliskovito vstane in z očmi tipa okolico. Zavesa lahno plapola, signalna lučka odganjevalca krvosesnega mrčesa nežno utripa. Zazna samo vonj po svežem vlažnem zraku. V enakomerno šumenje Savinje občasno vdrejo zvoki nočnega življenja. Ne zazna ničesar nenavadnega. Navkljub vsemu miru okoli sebe jasno odčitava nelagodje, neprijeten stisk pritajene zlobe. Ta zloba, kot vtiranje soli v odprto rano, plane v občutek skeleče bolečine na točki iznad oči. Hoče uporabiti očiščevalno mantro, logodinamo za odvračanje vpliva tuje magije. Premisli si. Strah in bolečino naslednji hip odrine že znan občutek plavanja v sladkem nektarju ljubezni in upanja. Bolečino zamenja ugodje, sovraštvo odstopi ljubezni, strah izgine v ponor poguma. Kljub vsemu zven bolečine ne izgine, se le pritaji v senci sijaja ljubke privlačnosti. Prešine ga.

Svet vendar ni samo strah, jeza in sovraštvo. Ne sme me zapeljati ta nora zmešnjava. Niso vsi v A in B razredu arogantni napihnjenci. Tudi vsi v F, G in H razredih niso nadležne pustne šeme. Recimo Lučka, sošolka iz B. Ob misli nanjo mi je vedno prijetno. Ona je nekaj lepega, svetlega in predvsem preprosto normalnega.

Sijalka še kar utripa, zvoki noči še naprej prihajajo do ušes. Uleže se. Zatisne oči. Misli potihnejo. Zvoki noči izginejo. Pogrezne se v odrešujoč spanec. Zven bolečine izpuhti, kakor se razblini lebdeč milni mehurček. Pritisk se razblini v večnost. Prešine ga še zadnja misel, preden dokončno ugasne.



Zjutraj urno skoči na noge. To je zanj silno neobičajno. Vsaj ob pomisli neprestanega jutranjega boja z uro. Nenavadno bister za jutranjo uro veselo prižge retro radio. Mati zakliče:

»Boris!«

»Tukaj!« zakliče nazaj, »saj sem na nogah!«

Obleče se in steče po stopnicah. Tablico stisne pod pazduho. Oče in mati skoraj hkrati vanj usmerita svoje oči. V obeh parih oči razbere pritajen nemir.

Knjiga ju bo spravila na rob blaznosti.

Molči, čeprav hoče postaviti vprašanje. Oče prvi prekine lebdeč plašč neprijetne tišine:

»Boris, si poslal Alešu nalogo?« melodično vpraša, kar je nenavadno glede na prežeč pogled roparice. Tudi mati bolšči nekam predse.

Nenavaden ton glede na srep ubijalski pogled.

»Ne, nisem imel časa,« zlovoljno odkima in vrže tablico na kredenco.

Oče skoraj proseče nadaljuje:

»Saj veš.«

Boris ga nenavadno strogo prekine:

»Oče, ne morem ves čas raznim nesposobnim lenuhom delati domačih nalog. Nekateri se mislijo v nedogled parazititi zaradi položaja staršev. Ne! Nikomur ne bom lezel v rit!« grobo bevskne. Mati pogleda v tla in odkima. Oče za hip presenečeno obmolkne. Strese z glavo. Dvigne glas:

»Boris! Od tebe nisem pričakoval takšnega tona! Imava kar veliko za pogovor glede tvojega odnosa. Zadnje čase si popolnoma odsoten. Ne moreš in ne smeš se izločiti iz sveta, ki mu pripadaš. Z mamo trdo delava za tvojo prihodnost. Mnogo gorja gre mimo tebe, ker sva izbrala pravo pot. Zdaj ti ne bom razlagal, saj nimamo časa. Samo to ti povem,« ter zasadi vanj obtožujoč pogled, »ne bom dovolil, da najin trud spolzi zaradi tvojih najstniških muh.«

Bolje, da molčim. Ta njegov pogled ...





18. Skozi strune vesolja


Druščina se zbere v Bertini hiši. Iz svojega zbiranja so naredili pravi obred. Janez, po običaju prvi, se tudi tokrat ne izneveri. Sledi mu Greta, potem pripešači še Boris. Leonova natančnost je tako in tako že dolgočasna. Helga in Jožef pripravljata portal. Marko manjka. Znova. Pravzaprav je odsoten že nekaj dni. Boris to opazi:

»Kje je Marko?« in prekine kramljanje o banalnih običajnostih. Profesor zgodovine v Markovem telesu vsekakor ni Marko tega zbora, saj je bolj podoben blodečemu zombiju. Takšen vtis imajo samo posvečeni v zadeve. Mogoče se originalni Marko niti ne zaveda odsotnosti svoje super nadgradnje. Zaradi klica podzavesti se v trenutku aganealove vrnitve zapelje do Kapucinskega samostana in se povrne k sebi. V javnem življenju ni posebne razlike. Sodoben svet temelji na naglici in ljudje kaj hitro spregledajo drobne razlike. Ko bo Marko zaključil življenje, si bo Čuvaj našel novo, sveže telo, genetsko kompatibilno s svojo subprostorsko konfiguracijo.

Berta se ležerno nasmehne:

»Marko je še kar v Drugotnosti. Tisto, kar blodi po šoli, je Marko pred Lučjo. V svojem utečenem vsakdanjiku deluje dolgočasno normalno. Ti poznaš predvsem njegovo drugo podobo in se ti zdi malce čuden brez vgrajenega supermana,« in zasanjano zamrmra, »tako je z vsemi nami. Brez Etirjev smo samo kofetarski klub skoraj penzionistov.«

Boris skomigne z rameni:

»Še vedno mi dela težave ta dvojnost vaših osebnosti,« in pestuje Knjigo. Občasno z roko neopazno pogladi majico. Izpod nje na preprosti usnjeni vrvici visi Talisman. Meč je shranjen v usnjeni torbi pod nogami. Vse pripomočke ima na dosegu rok. Zdaj so prvič skupaj od doma. Čaka ga prva nadzorovana pot v čarobni svet Drugotnosti. Vsi dosedanji zdrsi v tisti čudežni svet so bili nenadzorovani. Sam sebi se čudi, ker zaradi tega ni živčen. Ničesar ne čuti. Naj ga skrbi ta nenavadna skuliranost?

Berta radoživo pripomni:

»Pravijo, prvega ne pozabiš nikoli. Tako je tudi s potovanjem v magično Drugotnost. Sčasoma ti bodo potovanja popolnoma običajna, skoraj dolgočasna. Vsak od nas je bil na začetku malce zmeden, a leta te utrdijo,« in elegantno odloži čajno skodelico.

Leon načne namen njihovega zbora:

»Posvetimo se tej tvoji prvi poti. Najbrž nisi pozabil načina prehoda s pomočjo portala. O tem ne bomo preveč razpredali.«

Boris veselo prikima:

»Nekaj vem o tem. Pravzaprav ne gre za fizični prehod, temveč za povezavo med dvema poloma čuvajeve osebnosti.«

Leon zakašlja in pridobi pozornost:

»V tem svetu Čuvaj živi v simbiozi s tukajšnjo kompatibilno osebo, a v Drugotnosti se aganeal udejanji v nekakšnem začasnem telesu. Pravzaprav portal iz našega sveta v Drugotnost ter obratno prenaša posebno aganealovo pozornost, imenovano teceš. Gre za prehajanje nesmrtne etirjeve pozornosti. Ti si drugačen. Za prehode ne potrebuješ portalov, saj je Mešarah sam sebi portal. Mešarah ni razdeljen in večen, temveč enkraten poseg božje navzočnosti. Še več,« se nasloni in roke ležerno položi na naslonjala in Borisa prebode z bistrim pogledom, »ti boš tja prenesel celega sebe in tukaj te ne bo čakal zablodeli mladenič. Mešarah ne biva v obeh svetovih, vedno je lahko samo na enem mestu, v enem svetu. Tvoji dosedanji izleti v Drugotnost so bili naključni in nepopolni, ker Boris in Mešarah še nista dovolj usklajena,« smehljaje vzdihne, »če lahko uporabim te besede,« in hudomušno pristavi, »v takšnih naključnih izletih zdrsneš tja ob izgubi budnosti, a telo uspavane princeske ostane tukaj.«

Spogleda se z Greto, ki se ji ustnice razležejo v kisel nasmeh. Zagotovo se je spomnila Borisovega prvega leta med njenim ne ravno razburljivim predavanjem o zadetkih slovenske moderne.

Boris se spomni tiste izkušnje. Dejansko je tja odletel, ker je pri pouku dobesedno zadremal. Radovedno dvigne obrvi in tiho vpraša:

»Ne razumem. Kako mislite s kostmi vred?«

Vskoči Janez, se pogladi po laseh in vanj zapiči mandljeve oči:

»Tudi mi ne vemo vsega, navkljub dolgoletnemu sobivanju s Čuvaji. Mešarah v tebi še zdaleč ni pripravljen za popolni prenos,« poudari in se sreča z Borisovimi negibnim pogledom, »kajti uskladitev in obuditev vseh moči zahtevajo svoj čas in trening. Za zdaj se bo tukajšnje telo po prehodu v Drugotnost razblinilo v Iblepejo, a tam se bo udejanjilo v nekakšno začasno lupino. Ko se boš vrnil, bo tamkajšnje telo izginilo in iz Iblepeje se bo vrnil tvoj tukajšnji špeh z vodo. Sčasoma boš napredoval in selil celotno fizično telo. Tega najbrž ne boš sposoben pred obredom pemej. Čuvaji imamo s temi prehodi lažje delo, ker ne selimo teles.«

Boris skomigne z rameni:

»Kaj pa fizika? Zadnjič jo je omenila profesor Novakova.«

Janez prikima:

»Mešarah je udejanjenje z nekaterimi finimi priboljški. En od njih je tudi nadzor nad subatomsko strukturo lastnega telesa. Strune tvojega trupla bodo žvrgolele, kot jim bo pela tvoja magija. Mi Čuvaji smo glede tega manj opremljeni.«

Leon odloži skodelico, rahlo dvigne dlan in svečano nadaljuje:

»Zdaj pa zanimivejši del zgodbe. Bog je na srečo v svoji previdnosti postavil srce Čuvaja v telo našega sveta in ne Drugotnosti. Če v Drugotnosti koga od nas scvrejo, razsekajo, skurijo, zmrznejo ali utopijo, bo umrl tamkajšnji gostitelj in samo majhen, zlahka nadomestljiv del Čuvaja.«

Boris trpko odvrne:

»Kaj ni smrt nekoga v Drugotnosti dovolj huda?«

Janez se kislo nasmehne:

»Seveda je, a Aganeal preživi. Če me nekdo tam štihne pod rebra, me bo tukaj nekaj dni bolela glava, kaj hujšega pa mi ne bo. Že za dan ali dva se bo moj Etir vrnil na sceno in tamkajšnjemu morilcu z novim telesom preštel rebra.«

Boris resno vpraša:

»Kaj pa tukajšnja smrt?«

Janez se zresni:

»To je pa čisto druga pesem,« mračno poudari z ledenim lebdečim nasmeškom. Boris vztrajno vrta:

»Recimo, stopite na cesto in vas avtobus stanjša na debelino palačinke. Kaj takrat?«

Janez skoraj otožno doda:

»Aganel ima še vedno dovolj časa za umik v Šaeleam. Kmalu si prej ali slej najde novega človeškega nosilca.«

»Koliko časa traja ta pavza?«

Janez skomigne z rameni:

»Ne vemo, ker se nam to še ni zgodilo. V vsakem primeru se morata Aganeal in novo telo uskladiti, kar traja nekaj let. Tukajšnja smrt vzame Etirju bistveno več energije in izgubi precej več moči. Naš svet je pač gostejši.«

»Torej znova najebe telo, a Aganeal ima odstopnico.«

Janez prikima:

»Lahko bi tako rekli. Saj smisel nesmrtnega Etirja je ravno nesmrtnost.«

Borisove ustnice se razležejo v plitek nasmešek:

»Torej smrt kogarkoli od vas pomeni samo manjšo zamudo in mogoče kakšen pivski maček,« in pristavi, »kaj ni logičnejše, da bi bil primarni nosilec v Drugotnosti?«

Leon zakašlja:

»Očitno nisi čisto razumel. V Drugotnosti je udejanjen Elejla in pod njim mnogi z mogočnimi čarovnimi močmi, a tukaj ni tega. Samo Elejla lahko uniči Aganeala. Nihče drug, niti kerkeš, niti damejah ne morejo popolnoma uničiti Aganeala. Samo Elejla ima dovolj močan urok za razkroj podprostorske etirjeve konstitucije.«

Boris zoži pogled:

»Ste prepričani?«

Leon se spogleda z Janezom in nemo prikima. Nastane moreča tišina. Prekine jo Bertin zvonki glas:

»Dajte no, vse ste zamorili z debato o končnosti in neskončnosti.«

Janez previdno nadaljuje:

»Aganeali smo tukaj varni. Če komu od nas preveč zagori pod nogami, je še vedno tu etirjev umik v varno zavetje Šaeleama. Po dobrih dveh tisočletjih bivanja v tem svetu imamo prednost pred kerkeši in celo morebitnim damejahom. Elejlini služabniki po udejanjenju v naš svet potrebujejo nekaj let za prilagoditev tukajšnjim okoliščinam. Elejlini vplivi so kljub vsemu na dolgi rok katastrofa. Najmočnejše Elejlino orodje v tem svetu so sanje, kakor se to hecno sliši. REM faza je eden najmočnejših kanalov Elejline volje. Tako vpliva na človekove slabosti in si ga tudi podredi. Poleg tega so tu še razni drugi posredni vplivi. V boju z Elejlo je najprej na vrsti ta gosti svet. Šele potem, ko je očiščen Elejlinih slug, nas čaka še Drugotnost s svojo magijo.«

Boris ga prekine in trpko vzdihne:

»Ne vem, nekako nisem prepričan o nezmožnosti Elejlinega utelešenja v našem svetu. Nerad verjamem v dokončnosti, ko ste vsi vi polni besedičenja o nesmrtnosti in neskončnosti.«

Leon se plitko nasmehne in resno prikima:

»Na našo skupno srečo,« naredi premor, »kar verjemi v to. O tem smo že govorili in nerad se ponavljam,« po svoji navadi zakašlja in sproščeno nadaljuje, »mi smo močnejši v simbiozi z gostoto tega vesolja. V prejšnji inkarnaciji Elejle, basileja ni pokopal Mešarah. Pravzaprav se verjetno sploh ni srečal z vladarjem Carstva. Zlomil je magijo zatabov in tako izenačil moči. Prava poguba za basileo, prikrajšanega za črno magijo zatabov, je njegov pohlep po neskončnosti. Tvoja primarna naloga ni rezanje kronane glave v Drugotnosti.«

»Kaj je potem moja naloga? Naj objamem tega basilea, ga napojim in potem skupaj zapojeva Na planincah?«

Janez suho odvrne:

»Pusti svoj sarkazem.«

»In?« kljubovalno nagrbanči čelo.

Janez zlovoljno nadaljuje:

»Bodi potrpežljiv in poslušaj do konca. Mešarah je s svojim nastopom zgolj pospešil že precej očiten razkroj Elejline zemeljske moči. Elejla se kmalu po udejanjenju začne razkrajati zaradi notranjih nasprotij v svoji naravi. Absolutno in neskončno se ne marata, zlasti ne v redkem vesolju Drugotnosti. Vesoljni car je bil telesno nesmrten, vendar ga je uničevala življenjska moč razodetega vesolja. Prepričani smo, da je Vesoljni car padel zaradi svojih lastnih skrajnosti. Mešarah je zgolj preprečil propad sveta, neizogibne posledice nenadzorovanega Elejlinega propada. S svojim posegom je povrnil ravnotežje. Celo Elejla je na koncu koncev, skupaj z dvorom Megšelema, po svoji naravi neuničljiv del Univerzuma. Smrt in razkrajanje sta del razodevanja večnih gibal. Mešarah samo poskrbi, da smrt in razkroj ne nadvladata življenja in gradnje. Zato je Mešarah božje orodje ljubezni, miru in ravnotežja.«

Boris si pomane roke:

»Večji del tega sem prebral, vendar nisem popolnoma prepričan. Fizični temelj zavesti Čuvajev je v tem svetu, ker si Temni tod domnevno ne more postreči z živim truplom. Zlo vas zatorej tukaj ne more fizično pokončati, lahko pa vas začasno ustavi. Je tako?«

Leon prikima. Boris nadaljuje:

»Ampak še vedno ne verjamem v dogmo o neudejanjenju Elejle v naš svet,« in kljubovalno dvigne brado.

Leon trpko zamrmra:

»Pač ne verjameš.«

Janez ga premeri iz profila.

Mogoče je prestar za svojo vlogo. Ves čas ga razžirajo dvomi, obdaja ga plašč nedoločljive zmede, včasih skoraj zagrinjalo teme. Bo kos bremenu, ki mu ga je usoda oprtala na hrbet? Časa nam zmanjkuje in stvari moramo pospešiti. Tisti izbruh energije pred dnevi ni dober znak.

Greta prekine morebitno nadaljevanje debate:

»Čas je za odhod. Še malo piškotov, čaja in debate, pa se nam ne bo ljubilo zapustiti tega udobja.«

Vsi prikimajo in zapustijo hišo. Zbašejo se v velik enoprostorec.



Kmalu se pripeljejo do Kapucinskega samostana.

Tukaj je torej baza.

Jožef jih nestrpno pričakuje pred stranskim vhodom.

Janez se nasmehne in hoče nekaj reči, a ga škof zaskrbljeno prekine:

»Hitro, hitro. Zdaj ni čas za vljudnostne pozdrave. Nekaj se je zgodilo. Helga je dvakrat vse preverila. Nobenega dvoma ni v odčitek energije rašmaobov.«

Vsi prebledijo. Samo Boris ostane precej ravnodušen. Leon se spogleda z Jožefom:

»Kaj se je zgodilo? Pohitimo!«

Urno sledijo obilni škofovi postavi. Boris še nikoli ni videl Jožefa tako neobičajno živčnega. Kljub obilnemu telesnemu obsegu je ob naglici nenavadno živahen in okreten.

Nekaj se je moralo zgoditi.

Skozi dvoje vrat pridejo do skrivnega prostora. Boris si urno ogleda s svečami osvetljen prostor. Opazi preprosto oblikovanje brez vsakršnega okrasja. Samo na sredini je nekaj dekoracije, pa še ta ima svoj namen.

»To je portal,« zašepeta in Helga nepremično čaka pred to »dekoracijo«.

V njem se oglasi prisotnost.

Vsa je v objemu napetosti. Zgodilo se je nekaj, kar se najbrž ne bi smelo. Do sem smrdijo njeni dvomi in predvsem strah.

»Končno,« živčno dvigne pogled in jim namigne. Pospešijo korak. Boris prvič vidi portal od blizu. Krog je izdelan iz drugačne kamnine kot okoliška tla. Vidi sledove preproge. Nežno se nasmehne.

Navihano - Tukaj stvari dobesedno pometejo pod preprogo.

Na sredini kroga je nenavadna kovinska plošča. Na vseh štirih straneh neba so stojala z rašmaobi. Vsak od teh kristalov je drugačne barve.

Aha! Vsaki strani neba po vilinskih pravilih ustreza določen mineral, barva, znak in vilinska črka.

Iz razmišljanja ga potegne Helgin nenavadno nestrpen glas:

»Se spomnita tistega izbruha pred dnevi? Takrat, ko je Borisa tako bolela glava?« Vsi prikimajo. Boris hoče nekaj reči, vendar molči. Namesto njega se oglasi Leon:

»Nismo pozabili,« in se spogleda z Borisom. Helga z nenavadno naglico nadaljuje:

»Nekdo je nekaj iz Drugotnosti poslal v naš svet in zatem to vrnil nazaj. Saj vem, sliši se nemogoče, a rašmaobi ne lažejo. Popolnoma se zanesem na svoje občutke v zvezi s tem,« mračno nadaljuje in vsem nameni srep pogled, poln velikanske zaskrbljenosti. Še nikoli ji niso gubice okoli oči tako nemirno trepetale. Leon prebledi in zajeclja:

»To ni, to ni mogoče! To, ...« jecljajoče pihne. Obraz mu okamni v krču silovitega presenečenja. Namršči čelo in se živčno gladi po bradi. To počne ob resničnem razburjenju. Ta hip je še posebno razburjen, kajti slabše novice ni mogoče slišati.

Boris s kotičkom očesa opazuje Leona, ki nikakor ne neha trzajoče gladiti sveže obrite brade. Ob vsaki omembi Drugotnosti so mu govorili, kako ne more nič od tam priti sem. Zdaj pa to. V spomin si prikliče Markove besed izpred dobrega tedna:

»Nobena stvar iz Drugotnosti ne more v naš svet. Še posebej to velja za živo bitje. Na našo srečo vsa mogočna čarovnija tamkajšnjih bitij ne zmore proizvesti niti delca energije, potrebne za takšen prenos. Tudi portala za prenos ni moč zgraditi, saj za kaj takšnega ni kristala ali uroka z dovoljšno koncentracijo energij.«

Prisotnost postane pozorna. Začuti odmev tujskih energij.

Te energije so se pojavile tudi tisto noč, ko se je komiral tisti lufter.

Zdaj se je po besedah Helge ta morá mogoče uresničila. Običajno mirna in tiha ženska živčno reče:

»Sledovi energij so neizbrisni. Rašmaobi in tahad so natančno vsrkali izbruh matrice tujske energije, ki zajamčeno ni od tega sveta,« mrzlično razlaga in ga predrami iz razmišljanja o vtisih tiste noči. Njen glas je neobičajno silovit. Še nikoli ni kazala tolikšnega razburjenja. Svoj živi dan ni govorila tako hitro in energično. Leva veka ji začne drhteti v ritmu zlogov.

Vsa je iz sebe!

Leon se še naprej gladi po bradici in nervozno zakašlja:

»Hm, če je to res, potem smo v grdi kaši. Mogoče je Elejla v tej inkarnaciji sposoben neposrednega energijskega vpliva na naš svet,« in mrzlično pribije, »kljub vsemu je možnost kakšne tesnejše in predvsem nam nevarnejše vezave na naš gosti svet teoretično izključena. Popolnoma izključena,« besno odkima in glas mu utone v živčni zaskrbljenosti. Zakašlja in ponovno se živčno gladi po bradi. Helga hladno navrže:

»Vsekakor je nekaj iz Drugotnosti neposredno delovalo na naš svet in tu pustilo neposredno sled,« in se nemirno spogleda s prisotnimi. Borisove pozornosti sta izmenično deležna Leon in Helga. Končno se v trenutku mučne tišine še sam oglasi:

»Čakajte, čakajte, ves čas papagajsko recitirate, kako iz Drugotnosti v naš svet ni možno ničesar prinesti, zdaj pa to,« in oba premeri z ledeno resnim pogledom.

Leon si z živčno kretnjo dodeli besedo:

»Naj znova ponovim. Elejla se zaradi osnov svoje nravi utelesi v bitju Drugotnosti,« in mrzlično odkima, »in ob udejanjenju žrtvi ne pusti niti kančka svobode. Zgrabi jo in popolnoma zasužnji,« hiti razlagat, a mu Boris malce grobo skoči v besedo:

»Tega sem se že naposlušal. S tem ničesar ne razložite! Lajnate svoje znova in znova,« in začuti šepet plašča sile drugega vesolja. Pripre oči in tiho zaključi:

»Tukaj tega gotovo ne bomo rešili. Zakaj smo že tu?«

Leon ga strogo pogleda. Vmeša se Janez in olajšano odvrne:

»Boris ima prav. Samo čas izgubljamo.«

Leon samo razširi dlani in nemo prikima. Boris se kislo nasmehne. Do zdaj molčeči Jožef si pomane dlani:

»Torej nehajmo filozofirati. Spokajmo že svoje lene riti!«

Do besede pride tudi molčeča Greta:

»Na drugi strani bomo o tej energiji poklepetali z Markom in verjetno se bo vse razjasnilo. Ob takšnem vdoru v naš svet ima zagotovo kraljevskega mačka.«

»Tako je!« pritrdi Berta, »raje pojdite in tam nadaljujte to svojo filozofsko razpravo. Ušesa me že bolijo od ponavljanja enih in istih stvari.«

Boris se hudomušno nasmehne. Res je. Te starine se preveč ponavljajo in dramatizirajo, čeprav je odgovor oddaljen samo en skokec v drugo vesolje.

Leon nagrbanči čelo, resno prikima in vstopi v krog na kovinsko ploščo. Boris mu brez oklevanja sledi in lahkotno zgrabi za vrh toka meča, skritega pod dolgim sivim poletnim plaščem. Še preden se uspe temeljito razgledati po dekoraciji portala, začne Leon izgovarjati urok. Sledi mu Boris in skupaj ponavljata vilinske besede:

»Eš gadar, uleim nir habas, eš gadar, uleim nir habas, ...«

Malce mračen prostor začno bledeti v objemu vse močnejše biserne avreole. Borisu se v nekem hipu okoli solarnega pleksusa svet obrne naokoli in znova postavi na pravo mesto. Za hip ga obkrožijo mavrični oblivi. Zaveda se trenutka, zatem hipno izgubi zavest in se v naslednjem utripu srca ponovno zave sredi srebrno sijočega kroga.



Sijaj rašmaobov na čudovito oblikovanih stojalih hitro pojenja. To je torej Drugotnost, Stare Ede, Elem Jered, Mebeab. Kristali sijejo z bisernim sijem zaradi vibracij strun, ki med dvema nihajema v eni sami točki vzpostavijo zgostitev časa, prostora, energije in gibanja. Zatem točka preskoči iz enega v drugo vesolje in prenese vse, kar objame super nihaj bistva konstitucije vesolj. Na robu kroga stoji visokorasla postava. Čeprav je videti malce drugačen, ni dvoma o identiteti. Marko. Spogleda se z Leonom, zatem z Borisom in veselo pozdravi:

»Prvopristopnik, dobrodošel v Drugotnosti,« in opazi njegovo zadrego, »prvega nikoli ne pozabiš!«

Boris si negotovo ogleduje v pest stisnjene prste. Na sebi nima niti krpice. Vrat še naprej objema verižica z bingljajočim talismanom. Meč in Knjiga obležita na tleh. Tudi Leon stoji gol v na videz precej mlajšem telesu. Čeprav je v edamitskem telesu videti drugačen, ga vendar zlahka prepozna. Vsi trije so v edamistkih telesih, saj so najlažje obvladljiva. O tem so ga poučili še doma.

Boris se razgleduje. Njegovo čudenje bliskovito pojema. Hitro začuti domačnost. Z očmi zaobjame prostor in pogled mu zastane na dveh kupih lepo zloženih oblačil. Marko opazi zadrego in z roko nakaže na večji kup in se sreča z Borisovim radovednim pogledom:

»To je tvoja tukajšnja uradna obleka. Verjetno imaš okoli prehoda tja in nazaj vprašanja.« Kislo se nasmehne:

»Zdaj ni čas za klepetanje. Žal.«

Boris nemo prikima. Ima sto vprašanj, ki izzvenijo v vprašujoče beganje z očmi.

Leon pograbi svojo obleko. Boris mu nemo sledi. Oklevajoče pograbi svoj kup, ga dvigne in pričakujoče obstane. Marko ga napoti proti lesenim vratom:

»Tam se oblačimo. V te prostore nimajo vstopa niti najvišji edamitski svečeniki. Za njih je potovanje s portali Elov čudež in ti prostori so najsvetejša svetinja.«

Komaj izgine za vrati, prostor ponovno zasije. Za njima prihajajo še drugi.

Vstopi v velik prostor, podoben garderobi s petimi vrati. Stopi skozi ene od vrat in znajde se v nekakšni kabini. Svetloba prihaja skozi veliko in lepo oblikovano okno iz mlečnega stekla. To bi po videzu zlahka zamenjal za garderobo kakšne boljše savne. Vse je skrbno urejeno.

Oblečeni se zberejo pred izhodom kajebida, osrednjega dela kašmeuga. Zadnji se prikaže Boris. Njemu je prvič in vsak kos oblačila ter okrasja si natančno ogleduje. Marko se ob pogledu nanj navihano muza:

»Smo že mislili, da te ne bo ven.«

»Te obleke,« odkima, »ne sprašujte me,« zamahne z roko.

Vsi se nasmehnejo, Helga veselo doda:

»Samo enkrat je prvič. Od zdaj naprej imej to za nekaj vsakodnevnega,« in Leon veselo pristavi:

»Kot tvoj običajni dvoboj s ponedeljkovim jutranjim vstajanjem za v šolo.«

Boris se plitko nasmehne:

»Vam je lahko reči. Meni ta hip ni najbolj jasno, kaj naj počnem v tem kostumu. Saj sem kot za cosplay.«

Drugi tokrat niso podobni upokojenskemu debatnemu krožku, kakršnega je navajen. Telesa, kamor so se vtisnile njihove zavesti, so mlada in prožna. Vsaj videti so takšna. Leon opazi zadrego in odvrne:

»Samo drži se nas in vse bo OK.«

Helga takoj preide na minule dogodke. Stopi do Marka, ga nežno pocuka za rokav toge:

»Kaj misliš o današnjem izbruhu?«

Marko obstane od začudenja in malce podolgovat obraz se še podaljša:

»Izbruh? O kakšnem izbruhu govoriš? Kar zaznavam zadnje dni, je običajni magijski šum ozadja. Izbruh ni beseda, s katero bi to opisal. Kaj je?«

Helga presenečeno okamni, kot bi pogledala Meduzi v obličje Vsi obstanejo. Stisne pesti in naredijo :

»Običajni šum? Rašmaobi in tahad so pokazali nekaj čisto drugega. Podobno je bilo poskusom prenosa materije, mogoče celo kakšnega mikroba od tukaj k nam.«

Marko jo nežno prime za ramo in ošvrkne druščino:

»Moji občutki glede črne magije so natančni. Zagotavljam vam! Elejla ni od tukaj ničesar poskušal. Že uspeh s kakšnim neškodljivim subatomskim delcem, ali podprostorskim elementalom, bi mi zadal veličastnega pijanskega tigra. Mogoče se rašmaobi in tahad drugače obnašajo ob udejanjenju Mešaraha. Še nikoli nismo opazovali odziva portala na Mešarahovo prisotnost. Preveč ste se razburili in po nepotrebnem špekulirali, kaj je in kaj ni. Glede Elejle ste lahko mirni. Odkar sem tu, sploh ni čaral niti običajnih urokov,« in se spogleda z Borisom, »kaj šele kaj drugega.« Hoče nekaj reči, vendar samo molče izdihne. Marko se obrne in razširi roke:

»Dajte se malo skulirat! Kar se tiče delovanja črne magije, imamo tu že skoraj dolgočasno običajnost. Portal ni bil kalibriran za Mešarahove valovne dolžine. Kdaj si čutila tako imenovani izbruh? Po kalibraciji?«

Helga s sklonjeno glavo oprezno prikima. Markove ustnice se razležejo v nasmeh:

»No? Ste videli? To bo to. Lahko vas je vsaj malce sram, ker ob prvi Borisovi poti čez portal niste pričakovali odziva. Takoj neka zarota,« se zresni in vsi malce povesijo glave.

Borisa še naprej žre črv dvoma. Tiho reče:

»Mogoče bi se kljub vsemu temu posvetili. Tudi mene je zvijalo,« in negotovo zaključi, »in mi čreva obračalo.«

Marko se spogleda z Greto in Leonom:

»Boris, tvoji čuti so v tej fazi zelo nenatančni. O tem se bomo kasneje pomenili. Ni se čaralo od tu, torej končajmo s tem. Čakajo nas gostitelji.«

Vsi prikimajo. Marko poišče Borisov pogled in tiho reče:

»Raje se posveti tukajšnjim zadevam. Danes boš spoznal nekatere odličnike Konzulata. Z njimi občuj silno previdno. Tukajšnje zadeve niso čisto premočrtne. Zaradi vsega tega boš moral na svoji poti spoznavanja tukajšnjega sveta preskočiti kar nekaj stopnic.«

Greta resno doda:

»Ravno zaradi teh nejasnosti, če jim lahko tako rečem, že nekaj časa nismo obiskali glavnega mesta s smešnim imenom Diateja. Zdaj smo v Maradohu, sedežu admiralitete in vojnega konzula. Tu je pomemben legijski štab in že nekaj časa naša tukajšnja baza. Kasneje ti bodo razložili položaj v Konzulatu in pridruženih deželah. Natančneje boš spoznal tukajšnje razmere in si tako ustvaril lastno sliko položaja. Dogodki nas priganjajo, zato boš deležen zgolj brzinskega brifinga.«

Helga z roko pokaže proti velikim vratom:

»Res je skrajni čas za premikovec. Zunaj nas verjetno že kar nestrpno čakajo. Nevljudno je gostitelje predolgo puščati pred lastnimi vrati.«

Boris še kar razmišlja o izbruhih, overdoziranju, Helginih besedah in reakciji pred odhodom in maloprejšnjih Markovih mislih. Prisotnost mrzlično povezuje niti živahnega miselnega žuborenja. Vihranje prepleta različnih misli se zlije v obliko enega samega miselnega bliska - Nobenega iskanja Elejle ne bo. Elejla je ...

Helga prekine razsvetljujočo misel. Prisotnost se razblini. Postavi se pred njim, ga z rokami trdno prime za rame in ga prečeše s strogim pogledom:

»Naj preverim, ali je vse na svojem mestu. Prvič moraš biti kot iz škatlice,« in bolj zase mrmra, »čelada lepo stoji na glavi. Na verižni srajci imaš vtisnjeno zlato silhueto zmaja z razprtimi krili. Upam, da te pri hlačah ne moti to kovinsko tkanje. Na srečo je iz aurila. Pas si dobro zategnil, tako boš udobneje nosil tok z Zamad Fegrillom. Sandali so za letni čas in pokrajino dovolj udobna obutev.«

Čuti blagost tukajšnjega podnebja. Vonja aromatične rastline. Malce ga spominja na prijazno mehkobo Jadrana. Zakorakajo proti velikim vratom.

Vrata se neslišno odprejo, ogrinjalo modre barve z zlatim zmajem, simbolom starocesarske vladarske moči, elegantno zaplapola in znajdejo se v veliki dvorani. Boris prvič zagleda Edamite, pravzaprav edamitske svečenike. Odeti so v ohlapne snežno bele kute. Obrazov sploh ni videti pod velikimi kapucami. Do njihovega prihoda so tiho kramljali, a zdaj zvok njihove govorice popolnoma potihne. Z drobnim poklonom namenijo prišlekom vso pozornost. Prepovedana vrata se znova zaprejo. V soj sončne svetlobe najprej vstopijo Greta, Helga, Leon, Jožef in Janez. Tik za njimi pa še Marko in Boris. Za hip obstanejo.

Tudi edamiti čakajo. Marko sune Borisa:

»Greva naprej. Naj te vidijo. Molči, dokler ti ne namignem, da govori.«

Boris prikima in stopita proti njim. Tedaj v ospredje zbranega svečeništva prerine v togo odet mož, pokrit s tiaro. Dvigne roko in svečano spregovori:

»Lagamej, hadeš sor mebeab šelam, sajaleh!«

Marko dvigne roko:

»Sajaleh leceoh kašamoug!«

Vsi se priklonijo in pozdravijo novega prišleka iz Onostranstva. Čeprav jezika še ni slišal, natanko prepozna njihove besede. Pozdravijo ga z besedami:

»Aladali lagamej! Aladali!«

Med svečanim mimohodom se svečeniki znova rutinirano priklonijo.

»Zakaj se priklanjajo?«

Marko ga tiho poduči:

»Boris, tukaj nisi navaden človek, oziroma edamit, temveč utelešenje legend. Že preko dva tisoč let si del njihovih mitov in religije. Upam vsaj, da si pozorno poslušal Berto in si zapomnil nekatere pomembne osnove tukajšnjega življenja. Časa za učenje je zmanjkalo.«

Z živahnim pogledom spretno preišče ves izredno prostoren in zračen prostor.

Svečeniki jima sklonjenih glav molče sledijo.

Edamite si z zanimanjem ogleduje. Vsaj na prvi pogled so po rasti malce višji od povprečnega človeka. Zatem se čudi v antičnem stilu urejenem prostoru.

Saj sem v scenografiji antičnega spektakla.

Žal je scenarij drame, kamor ga je posrkal nedoumljivi tok usode, krutejši od pocukranih sodobnih filmov.

Marko nakaže Borisu pot proti velikemu stebrišču pred mogočnimi vrati. Obliva jih poživljajoča, med mogočnimi stebri poplesujoča svetloba. Boris se ne more odtrgati od minulih dogodkov.

Mogoče bi bilo koristneje, da se posvetim tistemu izbruhu in nenavadnemu overdoziranju. Nekaj je, kar se mi izogiba. Ves čas imam pred očmi, a se mi izmika. Kaj?

Boris tiho vpraša:

»Kaj sploh pomeni moja vloga?«

»Za zadaj boš v živo spoznal tukajšnjo družbo, pomembneže in seveda trenutno stanje. To sicer ni rožnato, a vendarle. Čeprav še nekaj let ne boš pripravljen za svoje naloge, moraš nekako začeti. Formalno si Lagamej primus, najvišji njihove panteistične religije. Kot že veš, ne boš začel v prestolnici, temveč tukaj, na jugu.«

Boris zlovoljno pihne:

»Torej je tisto glede Vilinov točno. Je tako?«

Marko ne odgovori na vprašanja, temveč reče:

»Vojni konzul si je tod uredil svoje domovanje in čaka na tvoj prihod. Tukajšnji pregovor pravi, kdor vlada vojski, vlada kraljestvu.«

Dvigne obrvi in zlovoljno zamrmra:

»Hm, povsod naletim na politična preseravanja.«

Marko pozorno opazuje Borisove reakcije. Od tega je odvisno, kako bo sposoben soočenja s svojo nalogo.

Boris po nekaj trenutkih enakomernega sestopanja po velikanskem stopnišču globoko vdihne:

»Politika je povsod enako pokvarjena vlačuga,« in ustnice stisne v plitek, ironičen nasmeh.

»Vse kar moraš, boš izvedel v konzulovi rezidenci,« prišepne Marko in mu nakaže smer proti vratom.

V obraze jim udari toplo sonce z vonjem po morju. Ob klofuti žarke sončne bleščave si za hip zakrije oči in znajdejo se na še enem velikem stopnišču. Tukaj očitno radi hodijo po stopnicah. Na vsakih nekaj stopnic so ploščadi s po dvema vojakoma. Vsak ima v rokah dolgo kopje. Pod modrikasto bleščečo konico je rdeča trikotna zastavica z zlato izvezenim zmajem. Leon opazi Borisovo opazovanje vojakov. Nežno ga potreplja po ramenu in tiho prišepne:

»To so alarejski elešeji. V sklopu alarejske manipule je še centurija fedajin nenaui elešeh, po domače Smrtna straža. Kmalu jih boš spoznal, saj bodo tvoja tukajšnja nevidna senca, ki ji ne boš mogel ubežati.«

Boris malce osuplo:

»V živo je vse drugače kot iz ust nekoga v po vaniliji dišeči starinski sobi sredi zaspanega mesteca,« in usta se mu razširijo v nasmeh. V spomin si prikliče vaniljeve rogljiče. Kar topili so se v ustih med Bertino razlago o Alarejcih. Ves čas razlaganja je elegantno držala čajno skodelico in občasno srknila svoj nepozabni čaj.

Dolgo stopnišče od svetišča na vzpetini se izteče v velik polkrožni trg, stičišče petih širokih avenij. Stavbe se višajo od trga proti robu mesta in tako tvorijo nekakšen amfiteater. Slog gradnje je neizbrisno podoben mešanici starorimskega in staroegipčanskega. V oči takoj zbode strogo in funkcionalnosti prirejeno načrtovanje. Na jugu se razprostira morje velikega Maradoškega zaliva. Na zlato lesketajoči površini se pozibavajo velike petjambornice. Spremlja jih krdelo manjših enojambornic. Tik ob pristanišču se bohoti velika kamnita trdnjava. Izstopa njena popolnoma kvadratna oblika z osmimi enakimi stolpi. Na vsakem stolpu vihra velikanska zastava. Ob njeni mrakobni postavi se v zaprti in urejeni laguni v vrstah pozibava množica popolnoma enakih trijambornih vojnih jadrnic. Tudi njihova oblika izdaja, kot vse tukaj, vseprisoten čut za uporabno estetiko. Vse v tem mestu sledi izjemnemu praktičnemu skladu. Nikjer ni opaziti zmešnjave, prisotne v domačih mestih.

Ti ljudje, ali karkoli so že, ne poznajo tehnologije v našem pomenu besede, a so pri svojih podvigih neverjetno učinkoviti.

Čez čas komentira tukajšnji smisel za urejeno in silno praktično geometrijo:

»Vse je tako urejeno. Povsod čiste linije.«

Marko tiho pripomni:

»Mesto je pravzaprav precej mlada kolonija, saj je pred tremi leti praznovalo petdesetletnico začetka gradnje trdnjave XX. legije Unukh. Zlasti zadnjih dvajset let se hitro širi proti zahodu. Vaba za naseljence je udobje odprtega prostora in blage klime. Pred nekaj leti je mesto dobilo na pomenu s selitvijo vojnega konzula iz Diateje. V bližini je trenutno še pet legij.«

»Koliko vojakov ima? Imajo vse legije imena?« zvedavo vpraša.

Marko mu razloži:

»Vse legije imajo imena. Legija Unukh je sestavljena iz petih kohort poklicne vojske in gardne kohorte, del nje je alarejska manipula elešejev s centurijo fedajinov, namenjenih tvoji osebni straži. Skupaj je to dvanajst tisoč lemikov, kot tukaj rečejo poklicnim vojakom. Vsaka legija ima ime, legijsko znamenje, lamej, legijski prapor, mazak, pet legatov, odgovornih za vse, kar legija potrebuje in poveljujočega mahiba, nekakšnega generala plemenitega porekla. Vse boš pravočasno izvedel.«

Svečeniki jim molče sledijo. Z ničimer ne kažejo zanimanja za pogovor prišlekov. Za njih so ti ljudje v edamitskih lupinah od Boga navdihnjeni labeu, nesmrtni čarovniki iz Onostranstva. Edamitom zaradi njih pripada vloga izvoljenega ljudstva. El se je obrnil nanje in zato jih čaka življenje v sijaju božje luči.

Leon tiho reče:

»Svečeništvo te priznava za vrhovnega svečenika in kralja vseh svetišč, čeprav to ni noben uradni naslov. Kljub veličastnim nazivom nimaš nobene resnično uporabne moči. Vse, kar imaš, je neformalna avtoriteta. Z njo boš moral postoriti vse drugo. Z njo boš moral nekoč poseči v realni svet. Ta trenutek še ni blizu, zato spoznavaj ta svet in odnose v njem. Vsako novo spoznanje bo dobrodošlo. Ne vemo, koliko časa še imamo, zato ga izkoristi.«

Boris hoče nekaj vprašati, a raje molči. Prisotnost ostaja potuhnjena.

Samo nakladanje in nič drugega. Tukaj sem torej nekakšen župnik. Kaj naj s tem? Bo sovražnika premagala zmes očenaša in zdravamarije?

Trg je skoraj prazen. Vojaki naredijo polkrog za prihajajočo skupino. Boris opazi v lahka rjava oblačila oblečene vojake s kratkimi meči in palico, pripeto za pas. Glavo jim pokriva čepica z zataknjenim peresom:

»Kdo so tile?« pokaže na najbližjega moža. Leon odvrne:

»To so pahadi, ekvivalent naši policiji. Ime izhaja iz stare Pogovorščine in pomeni redar. Ti so edini delujoč ostanek nekdanjega Svetovnega cesarstva. Pero je namreč simbol cesarjeve pravičnosti. Njihova vloga je izključno redarska. Organizirani so v tercije, decime, rekope in centurije. Večjih enot ni, saj so nepotrebne. Maradoh ima recimo centurijo pahadov,« se nasmehne.

Lemiki se postavijo v strumno držo. Boris se počasi premika. Poskuša si nadeti svečano držo. Mogočna pročelja so popolnoma nova in nekatera še niso čisto dokončana.

Koraki odmevajo po tlakovanih tleh velikanskega trga. Ozre se nazaj. Daleč na vrhu širokega stopnišča stoji veličastna zgradba, osrednji mestni tempelj. Marko ga nežno prime za podlahet in potisne naprej. Borisovo zvedavo obračanje glave je videti malce neugledno. Namenjeni so proti široki cesti. Ob njej narašča vrvež prihajajoče množice. Mnogi želijo osebno pričakati napovedanega lagamej prima iz Onostranstva. Elešeji strumno stojijo na robovih ceste. Visoko v zraku plapolajo rdeče trikotne zastave, nataknjene na koncih dolgih sulic. Nosijo jih med pričakovanjem pomembnih osebnosti. V bele kute odetim svečenikom se pridruži skupina v črnino oblečenih lemikov z zlatimi oklepi. Obraze skrivajo pod kapucami, okrašenimi z zlatimi stiliziranimi zmaji. Boris neopazno vpraša:

»Kdo so tile? So to fedajini?«

Marko šepetaje prikima:

»Zdaj so v svečanih paradnih uniformah. Drugače so funkcionalneje opremljeni,« in oprezno doda, »moj prednik jih je uvedel pred sedemdesetimi leti. Ko smo že pri njem. On je oče sodobne Dilualske ureditve z uvedbo stanovskega senata. Tako je elegantno omejil moč precej težavnega dilualskega dednega plemstva. Hkrati je omejil senatni nadzor nad vojsko z delitvijo oblasti med vojnega in državnega konzula. Vojni konzul je dobil precej samostojnosti pri izvajanju vojaškega programa. Konzulat je mimogrede še formalno prekinil z davno izginulim Svetovnim cesarstvom. Nekdo je pač moral najti pravno podlago za ukinitev rituala petdnevnega čakanja na odločitve neobstoječega cesarskega guvernerja. Ob koncu svoje precej neposredne vladavine je pospešil do takrat precej ležerno pridruževanje drugih vojvodstev Zahoda. Za kaj več je žal zapustil svet bivanja.«

Boris pripomni:

»Moral je biti kar pomemben mož.«

Marko prikima.

Helga prekine neformalno kramljanje:

»Da ne pozabiš, izbrati si moraš tukajšnje ime.«

»Brez skrbi,« odvrne in se posveti Marku, »zanima me, zakaj recimo ti nimaš takšne moči delanja sprememb? Ravno zdaj potrebujemo nekoga z avtoriteto. Manj mencanja in več akcije,« in si znova obriše srage polzečega potu. Marko se zresni, nagrbanči čelo in trdo odvrne:

»Razmišljanje o še več avtoritete je nevarno. Meja med učinkovitostjo in tiranijo je silno tanka. Glede tega sem precej previden. Časi so čisto drugačni. V tej zmešnjavi moramo delovati precej bolj taktno.«

Boris vskoči:

»Vilini.«

Marko prikima:

»Naše formalne funkcije so duhovniške, brez posvetnih moči. Ne smemo preveč drezati v mlado, še ne dokončno uveljavljeno ureditev. Plemstvo je novo ureditev sprejelo s stisnjenimi zobmi. Vse skupaj sovpada s povečano vilinsko prisotnostjo na dilualskih dvorih.«

Vskoči Helga s plitkim nasmehom:

»Včasih so senat volili samo državljani plemenitega porekla. Danes je drugače. Senat volijo vsi državljani. To so vsi Edamiti, rojeni znotraj mej Konzulata. Žal še ni dokončno urejeno za Edamite, rojene v vojvodstvih, ki še niso čisto del Diluala. Mogoče je to dobro, saj konzul in senat izven prvotnega Diluala nimata neposredne oblasti. Vilini se vtikajo samo v Dilual, kajti njihovih glavni interesov je nadzor nad rudniki aurila. Preko državnega konzula in senata ovirajo vojne napore, ker želijo mir na Viharnem gorstvu. Mi malce izkoriščamo držo lokalnega plemstva, saj rado kljubuje malce arogantnemu dilualskemu plemstvu.«

»Viharno gorstvo,« vzdihne. Spomni se svojih sanj, obdarovanih z nenadzorovanim izletom v ta svet. Znova začuti prisotnost. Stisne zobe in resno doda:

»Hitro bom poskrbel za svet izven Diluala,« in jo prestreli s srepim pogledom, »ne moremo živeti v razkošju razcepljenosti za hrbtom. Tudi Vilinom se bom moral v pravem trenutku ustrezno posvetiti. Kakšen je ta Aecij?« razširi oči, ki nenavadno zasijejo. Marka prešine.

To je torej drugi Boris, lagamej primus!

Zamahne z roko:

»Vojni konzul nam je naklonjen. Žal se njegov mandat izteka in čez pol leta bo senat izvolil nekoga manj obremenjujočega za davčno zakladnico in predvsem pokornejšega vilinskim željam.«

Boris vskoči v besedo:

»Saj tukaj ni nič drugače od našega sveta. Vedno gre za boj za vpliv in oblast. Smrtni ali nesmrtni, vsi so enake politične kurbe.«

Marko tiho nadaljuje:

»Vilini poskušajo ustaviti naše napore s sladkimi besedami, podkupovanjem in tudi magijo. Ne želijo sprememb. Obdani so s tistimi bleščečimi zidovi in na svojih mejah skušajo obdržati obstoječe stanje. Naši napori za njih predstavljajo nesprejemljive spremembe. Hočejo nemoten in vse večji dotok aurila.«

Boris vsem nameni srep pogled in ledeno odvrne:

»Torej imam manj kot pol leta časa.«

Marko se nasmehne.

Fant hitro kaže poteze odločnosti, in se zresni – Je to dobro ali slabo?

Greta skoraj šepetaje doda:

»Samo previdno. To so pravi edamiti in pravi vilini.«

Boris se preda navalu misli nekakšne drugačne, neobičajne prisotnosti. Tako medene v naklepu, tako odločne pri odzivu:

»Vilini se bojijo. Strah preveva njihova večna telesa. Strah je zastava šibkosti. To bom izkoristil,« in se sreča z Gretinim vprašujočim pogledom. Marko oba ošine s sledjo nasmeška.

Na sredini trga jim naproti pride skupina v rdeča ogrinjala zavitih mož, petnajst legijskih muzukov z mazaki. Samo mož na sredini ima namesto rdečega modro ogrinjalo. Marko mu prišepne:

»Tisti v modrem je Aecij. Z njim skrajno spoštljivo.«

Boris ga hitro ošine s preiskujočim pogledom. Mož mu je takoj všeč. Na njem je nekaj naravno plemenitega.

Večinoma svetle lase pokrivajo zlate čelade z modrimi perjanicami. Vsi imajo trup zaščiten z zlatim oklepom. Na prsnem delu se v žarki sončni svetlobi blešči rdeč zmaj. Samo Aecij ima popolnoma bel oklep z vtisnjenim modrim zmajem z rumeno krono. Pasovi in nožnice s kratkimi meči so prave umetnine kovaške obrti.

»Kaj se bo zgodilo? Kaj naj storim?« tiho vpraša in Marko mu zaskrbljeno zašepeta na uho:

»Ne vem. Tega ni v programu, verjetno je Aecij pripravil na svojo roko. Pozdraviti bi te moral samo z najbližjimi mahibi. A tile za njim so muzuki skoraj vseh bojnih legij. Samo občutkom se prepusti in vse bo OK.«

»Dobro,« odvrne.

Boris obstane in vsi za njim. Dvigne roko in Smrtna straža steče naprej in ustvari koridor. Aecij dvigne zlato žezlo in skozi hitro nastali koridor stopi proti Borisu. Marko prišepne:

»V roki ima staro vladarsko žezlo. Res ne vem, kaj se dogaja. Priporočam ti, da to blagosloviš.«

Boris skomigne z rameni:

»Hm, nekaj podobnega smo v krutejših časih poznali tudi pri nas. Blagoslavljanje orožja je malce neokusno početje,« skomigne z rameni in vzdihne, »a tudi to bom preživel. Vse za ljubi mir v hiši.«

Marko nestrpno odvrne:

»Ne dlakocepi. Tukaj je drugače. Ne gre za blagoslavljanje orožja, temveč za moralno in duhovno privrženost skupnim naporom. Zdaj mi ni do razprave o moralnih zadržkih. Pusti jih na domačem tahadu.«

»Dobro,« prikima, ko začuti Markovo nestrpnost in se trudi postaviti v kar najbolj svečano držo. Plemič počasi koraka proti njemu. Deset korakov za njim mu sledi zastavonoša. Visoko v zrak drži drog z zastavo rdeče barve in zlatim zmajem s krono. Pod zmajem je zapis v vilinščini:

»Seadir et'Malawad«, kar pomeni Čast in Čistost.

Čas se skoraj ustavi. Koraki nenaravno odmevajo. Svečana grobna tišina prekrije trg in vse okoli njega. Aecij spregovori z globokim glasom v obredni vilinščini:

»Tahog, le ed jagez tabapet tehou aladali itir badelog, (Vzvišeni, v tem hudem času prejmite pozdrave od ponižnega služabnika)« in poklekne na eno koleno, skloni glavo in iztegni roki z zlatim žezlom:

»Jidis eoc taod vet tatep ašuh takej bel teid boglah leo škazah en jahulon jablet boglah mabej pah cegšoc kleih. Aecij Palanis vet madeji Palanis at ver teid. (Sprejmite to breme in mi dovolite čast. Naj vam služim, kot moja skromna hiša služi Zahodu že mnogo stoletij. Aecij Palanis in plemenita družina Palanis je z vami.)«

Molk se zareže v tišino. Boris preseneti z brezhibno visoko vilinščino:

»Tatilam, Aliadah Hamal, jidis eoc en tekej vet berek orat en bagala. Nandi en timor tabapet. Le voec tabapet rezigac ligor tubem ušak lek tekej vet madgei Edamit. Lek celes le en bagala Eli. (Jaz, Aliadah Hamal, sprejemam to čast in blagoslavljam tvojo službo. Prihajajo težki časi. V teh časih grožnje naši svobodi potrebujemo vse častne in plemenite Edamite. Vsi smo v službi Večnemu),« tiho zaključi, vzame žezlo in potegne meč. Dvigne ga v zrak in auril zasije zaradi uroka blagoslova. Z njim se dotakne najprej levega, zatem desnega ramena in ga vrne v tok. Plemič vstane in Boris mu ponudi roko. Rokujeta se in podrobneje si ogleda konzula. V sinjih očeh se zrcali navajenost ukazovanja in odločanja o pomembnih rečeh. Visoki plemič je od mladih nog vzgajan za vladanje in vodenje.

Skupaj stopita do drugih. Malce ga moti ta zategnjen protokol. To bo moral malce razrahljati, saj se vsi držijo, kot bi imeli kol namesto hrbtenice.

Stopita pred legijske muzuke. Aecij muzukom nameni kratek poklon in svečano zakliče:

»Vzvišeni, blagoslovite mazake legij, sprejmite jih v službo za našo sveto stvar. Njihova jeklena pest naj bo udarna pest vaše modrosti!«

Strumno poravnani muzuki spustijo proti tlom bogato okrašene prapore z grbi legij na vrhu. Boris znova potegne meč, ki zažari. Z njim se dotakne vsakega znamenja posebej:

»Seadir et'Jeah hasadin!« Aecij ob vsakem blagoslovu prikima in poljubi vrh znamenja.

»Vzvišeni, teh petnajst bojnih legij se je zavezalo vaši službi,« zaključi obred Aecij in se voščeno nasmehne: »Od zdaj najprej ste z njimi povezani z nezlomljivo zavezo časti. Šle bodo tja, kamor jim ukaže vaša blagoslovljena volja.«

Takrat v spremstvu bojnih dvokolesnih vozov pripeljejo veličastne kočije.

Marko ga tiho pocuka za rokav in živčno poplesava z očmi:

»Tole se je zgodilo mimo našega védenja in volje. Se ti sploh,« a ga Boris nič kaj nežno prekine:

»Dobro vem, kaj se je zgodilo! Aecij je v moje roke legalno predal tri četrtine legij. Prešli smo od duhovne na posvetno oblast. Včasih je ob odpovedi lepe besede potrebna pest na gobec.«

Marko živčno nadaljuje:

»To so sami plemiči. Veš, z njimi,« a Boris znova prekine njegovo negotovo pripovedovanje:

»Ne skrbite, kako se bom znašel,« in z očmi ošvrkne še preostale Čuvaje. Ti se samo spogledujejo in molčijo. Najbrž še nimajo ideje, kako reagirati na Aecijevo gesto. Boris razmišlja o petih legijah, ki niso sledile Aecijevi pobudi.

Najpomembnejše vprašanje je tistih pet legij.

Boris skomigne z rameni in vstopi v kočijo za deset ljudi. Sledijo mu Čuvaji, na koncu se vkrca še Aecij in sede naproti Borisa, ki čez nekaj trenutkov prekine kopreno nadležne napetosti:

»Kje je ostalih pet legij? Kaj je z njimi?«

Plemeniti mož se nasmehne:

»Tahog, očitno ste mojster postavljanja pravih vprašanj. Mahibi tistih legij se ne strinjajo z našim načinom vodenja obrambnih naporov. Oprostite mi, ker nad Domovinsko skupino na severu nimam potrebnega nadzora. To je moj neuspeh. Jaz sem kriv. Nisem uspel pridobiti nadzora nad imenovanjem njihovih mahibov in legatov.«

Boris prikima, se blago nasmehne in odločno doda:

»Ne krivite se za neposlušnost tistih, ki jih niste sami imenovali. Vsekakor bo treba prej ali slej tudi legije domačega Diluala spraviti pod pisarno vojnega konzula. Kmalu se bom posvetil tem mahibom in predvsem načinu njihovega imenovanja,« in vzdihne, »ter tudi političnemu položaju v senatu in ostalih deželah Zahoda. Hitro moram dobiti sliko dejanskega stanja. Šele potem bova lahko ukrepala.«

Aecij prikima in tiho odvrne:

»Hvala.«

Marka prešine.

Boris že zdaj zna spretno obvladovati položaj. Izredno hitro se prilagaja tukajšnjemu načinu življenja in razmišljanja. Upam, da je to dobro in ne bo ušel izpod nadzora. Nikakor ne potrebujemo samovoljnega in nepredvidljivega Mešaraha. Avtoritete ne sme pretopiti v avtoritarnost.



Državni konzul Diluala Kleos Janius rad posluje z vilini. Dokler obilno podpirajo njemu zvesto plemstvo, je zadovoljen s potjo karavan rudnine proti severu.

Na prostrani terasi konzularne palače položi s salom obteženo telo na udoben fotelj pod velikanskim baldahinom. Vilinom je dovolil kar pod njim postaviti portal. V vročih dneh je lahko tudi tukaj, precej severno, kar zoprna sopara.

Vilina se pojavita v svetlobnem stebru, se spogledata in sedeta na preprosta sedeža naproti konzula. Kleos hoče pokazati, kdo je alfa samec Diluala. Vilina se znova spogledata. Konzul jima prikima:

»Olead,« in usmeri oči v sivolasega vilina s snežno belimi obrvmi. Hip zatem se zagleda še v drugega z nenavadno temnimi obrvmi:

»Kefrin! Draga prijatelja, kaj vaju je prineslo v moje dvore? Današnji dan ni preveč prijazen za ljubitelje debele snežne odeje.«

Olead naredi šobo:

»Spoštovani konzul, tukaj sem zaradi poslovnih težav.«

»Kakšnih?« je pozoren konzul in položi roke na mogočen trebuh.

Vilin suho zabrusi:

»Vaš kolega Aecij postaja vse večje breme našim poslovnim interesom. Kraljestva so življenjsko odvisna od dobav. Od tega ste posledično tudi vi odvisni. Brez naše radodarne podpore bi se vaša modra vladavina hitro končala.«

Konzul razširi debele roke, si ogleda oba resnobna vilina in se nasmehne:

»V čem vas ogroža? Zakaj bi lahko kratkovečni smrtnik ogrožal modrost nesmrtnih? Kako lahko večnost ogrozi enodnevni mrčes?«

Olead se spogleda s Kefrinom in nič kaj tankočutno pristavi:

»S svojimi vse intenzivnejšimi vojnimi pripravami nad vašo vladavino kliče nepredvidljive dogodke. Te priprave so zlasti v zadnjem letu, kako naj rečem, nenavadno obsežne.«

Konzul se znova nasmehne:

»Malce natančneje me razsvetlite!«

Vilina se znova spogledata in do zdaj molčeči Kefrin spregovori s počenim glasom:

»Zahod se spreminja v velikansko vojno taborišče. Ne vem, čemu Aeciju služi toliko medrej, oziroma legij, kot jim tukaj pravite? Ko sem že pri tem, čemu Dilual potrebuje vojne flote? Proti komu jih misli uporabiti? Proti nam? Mogoče proti škratom ali divjakom?«

Kleos se pogladi po redkih laseh, zgrabi čašo vina, jo na dušek spije in veselo premeri oba mrka gosta:

»Draga prijatelja, gotovo sta se šalila z omembo vaših veličastnih kraljestev,« in se glasno zakrohota. Tudi vilinoma se ustnice razširijo v kisel nasmešek. Konzul se zresni:

»Vidva sta doživela zgodovino, ki je zame,« z očmi zaplava po nebesni modrini, »samo zgodovina. Ko je Svetovno cesarstvo pred dvema tisočletjema dokončno umrlo, smo to izvedeli šele takrat, ko nihče ni prišel po letni davek. Potem ni bilo nobenega kurirja, nobene ladje in seveda nobene karavane. Minilo je leto, drugo, letni davek smo predajali guvernerju, zastopniku cesarstva. In kaj je ta počel z njim? V imenu cesarja je zgradil razkošno palačo.«

Olead prekine konzulovo pripoved:

»Ne vem, kaj mi želite povedati? Zgodovino sem, kot ste dejali, osebno doživel, tudi njen najbolj tragični del.«

S konzulovega obraza izgine vsa dobrodušnost:

»Hočem vam dopovedati sledeče! Edamiti smo zvesti dogovorom in se, ne glede na okoliščine, držimo sklenjenih pogodb! Formalno smo institucijo guvernerja ukinili šele pred pol stoletja, ko so sveti ljudje iz Onostranstva v šegmeji našli legalno možnost in jo primerno utemeljili z veljavnimi patenti. Oni nas zadnjih petnajst let ...«

Stavka ne konča. Olead mu grobo skoči v besedo:

»Da, oni vas usmerjajo v te neumne vojaške igre in vam pomagajo pri združevanju celotnega Zahoda pod eno, Dilualsko zastavo. Oni so v tem kratkem poldrugem desetletju storili to, kar ste vi poskušali stoletja od smrti cesarstva.«

Tudi konzul postane malce manj vljuden:

»Gospoda, najbrž tudi pri vas ni vljudno skakati v tujo besedo! Vojsko gradimo za primer konca večne nevihta nad Viharnim gorstvom. Kdor je izrekel urok za stvaritev tega neprehodnega viharnega zastora, ta ga lahko tudi ukine. Glavni čarovnik Onostranstva je celo omenil to možnost že v nadležno bližnji prihodnosti.«

Vilina se spogledata. Kefrin se pogladi po gladki bradi:

»Ti smrtniki iz Onostranstva, ali od koder so že, ne prinašajo nič dobrega. Glede njihovega vpletanja vam svetujem previdnost. Za zdaj se posvečajo južnim deželam, zato nas še ne zanimajo. Zadnje čase se na vzhodu marsikaj dogaja. Čeprav je naš zid neprebojen, ni nobena previdnost odveč.«

Konzul se nasloni v mehko naslonjalo, ležerno položi roke na obilen trebuh in se nasmehne:

»Plemenita tegešaza, po nepotrebnem si delata odvečne skrbi. Državni konzul, to sem jaz, ima polno oblast nad Dilualom in kvarti. Vaši interesi so popolnoma varni. Kljub vsemu bom, vam na ljubo, malce pritisnil in upočasnil Aecijeve napore. Najbrž je svojo vlogo prevzel s preveč navdušenja.«

Vilina se spogledata in prikimata.





19. Skozi vilinsko trdnjavo


Skupinica konjenikov se vztrajno vzpenja proti visokemu prelazu, edinemu prehodu med človeškimi deželami in Vilini, zahodno od Argaške tesni. Ta edini prehod seka neprehodno Valgarsko višavje na dva dela.

Kmalu se pojavijo prve zaplate snega. Gozd nadomesti nizko ruševje. Sprva obširne planjave teh nizkih iglavcev se z višino in bližino vilinske čarovnije razredčijo na posamezne grmičke. Sredi praznine kljubujejo ostremu severnemu vetru. Pokrajina je turobno zapuščena, odeta v odtenke sive, barve odmiranja. Nikjer nobenega svežega rastja. Večji del leta tod vlada ledena zima vilinskega besa. Samo kratek čas pihajo topli vetrovi in uspejo ogreti od strašne jeze pomrznjeno zemljo. Zdaj ni ta optimistični pomladni čas. Prihaja zima, zaznamovana z ledenimi vetrovi in debelo snežno odejo. Še kakšen mogos in prelaz bo popolnoma neprehoden. Sveže zapadel sneg je dodal ožaloščeni deželi vsaj ščepec svežine. Gibanje drobnih snežink razbija togotno nepremičnost. Eldar glasno komentira:

»Letos bo zima hitra.«

Pravzaprav skoraj kriči, saj besede neusmiljeno odnaša močan ledeni severni veter. Arcus samo nemo prikima in se še tesneje stisne v pobeljena oblačila. Hana občasno do kosti zbode leden nož vztrajnega vetra. V sebi poje hvalo Gozdarjem za ta silno praktična oblačila. V svoji uglednejši opravi bi trpeče zmrzoval. Po tej vijugasti, vse bolj zasneženi stezi, je do vrha prelaza še kar precej glodanja trpečih metrov. Vršace okoli zgolj sluti, saj jih nepredirna megla ščiti pred pogledi popotnikov. Za hip ga objame misel na nevidno zarezo prelaza z ledeno trdnjavo Zidu. Ozre se nazaj. Med meglicami se kaže zelenje njegove domače dežele. Čeprav za njimi ni niti dan poti, se mu zdi že cela večnost, odkar so šli mimo zadnjega zelenega drevesa. Potovali so z največjo hitrostjo, kakršno pač zmorejo konji v teh razmerah. Eldar gromko prekine tuljenje vetra:

»Hm, morali bomo prenočiti. Kmalu bomo pri zaklonišču.«

Arcus utrujeno prikima:

»V lepših dnevih je bila cesarska postaja namenjena hitrim kurirjem med cesarjem človeštva in kralji Vilinov. To so bili lepi časi pred nastopom temne ere basilea,« in otožno zaključi, »ko je Tema utrnila Luč.«

Eldar pribije:

»Raje reci, preden je zakrila za okopi brlečo vilinsko luč. Človeštvo se je na koncu ubranilo in z božjo pomočjo raztrgalo kopreno Teme. Vilini so po svoji volji ostali ujetniki svoje bolečine.«

Arcus odkima:

»Raztrgalo ja, ne pa odstranilo. Tema Elejle ponovno vstaja, strašnejša kot kdajkoli. Na svojo smolo smo mi razbiti zaradi neumnih zamer. Mogoče je ta pot jalovo mrtvo upanje, izguba dragocenega časa. Še ena od veščih prevar te Božanske osebnosti. Če samo pomislim, kje vse bi zdaj moral biti,« in veter odščipne njegove besede. Pogled obrne proti zahodu.

Eldar suho zakašlja:

»Človeška smrtna omejenost je nemočna proti modrosti vilinske nesmrtnosti. Več bomo izvedeli ob prihodu v krčmo. Amrokh je najbrž edini pomemben vilinski mogočnež, ki mu jeza ni popolnoma zastrla modrosti.«

Arcus vzdihne:

»Jeza ...«

Veter besno brije čez pusto pokrajino. Tudi tukajšnja narava žaluje z Vilini. Nobena modrost ne more zadušiti trpljenja srca. Večno življenje prinaša večno trpljenje.

»Kako neprijazna pokrajina,« se ozira Lena. Besede besno raztrga grabežljiva moč vetra. Na srečo kmalu pridejo v zavetje visokega grebena in veter je zgolj nadležen.

Neme priče izginulih let sreče so razbitine starodavnih kipov. Eldar ob mimohodu ostankov še enega takšnega kipa suho pripomni:

»Na vsakih deset kilometrov je potnike pozdravil petnajst metrov visok obelisk. Na njem je vihrala cesarska zastava. Cesarstvo - nekoč je bilo simbol svobode in pravice za vse. Cesarski prapori so simbolizirali opravičevanje pravice do bivanja na tem blagoslovljenem svetu. A to so bili starinski dnevi Zlatega eona, svetočas pred utelešenjem basilea Vesoljnega carja. On je želel svojo Voljo vsiliti vsemu življu sveta. S strahoto zatabov je čez svet pljusknil val zla iz Megšelema.«

Lena mračno doda:

»Basilea je svojo ječo ljudstev imenoval Sveto vesoljno carstvo. Kako bizarno.«

Arcus reče:

»Basilea je vladal zaradi šibkosti, brezbrižnosti do bližnjega in predvsem strahu pred izgubo.«

Eldar zamišljeno navrže:

»Samo vilini so se izognili tej ječi. Doživeli so lepoto Zlatega eona in tragedijo Vesoljnega carstva. Še danes žalujejo za svojo kraljico, padlo od človeške roke.«

Lena zadovoljno zakliče:

»Srečna sem za svojo smrtnost. Zdi se mi lepo umreti, ko opraviš svojo vlogo v verigi življenja in prepustiš svet mlajšim, smelejšim. S tabo umrejo tudi tvoje zamere,« in skoraj zašepeta na Hanovo uho, »in zdaj nas čaka nas srečanje s pomembnim vilinskim nesmrtnikom z nesmrtno zamero do človeštva. Na srečo nisva sama.«

Han zaupljivo prikima:

»Upam, sicer bo naša naloga hitro zaključena.«

Čutil je obesek pod obleko. Ni se ločil od simbola plemstva Zeolije. Znova začno naletavati drobcene ledene snežinke. Gora jih očitno ne mara. Znajdejo se na bolj odprtem in veter se okrepi. Kot besna zver se zaletava v skupinico navkreber napredujočih jezdecev.

Mrak se začne posedati na mrko pokrajino in kmalu zapustijo glavno stezo. Eldar jih zanesljivo vodi po vratolomni stranski poti. S precej spretnosti so preko nevarnih mest spravili svoje tovorne živali. Zlati časi te poti so minili. Kmalu ugledajo silhueto zasilno obnovljene kamnite hiše, čepeči na skalnati polici. Ograja nad prepadom je samo nakazana, saj jo je zob časa skoraj dokončno pozobal. Pred vhodom je napol porušeno stebrišče z nekaj viharniki, objedenih od neprijazne bližine vilinskega besa. Veter je tod malo manj nadležen zaradi zaklona mogočne stene. To je bil včasih prijeten kotiček za počitek na dolgi poti čez prelaz. Han začuti davno minulo prijetnost in blišč tega kraja.

Nekdanji vrt je poln nekega rdečelistnega plevela. Fontana je samo kup razmetanega kamenja, brez sledu nekdanjega obilnega razkošja starocesarske graditeljske veščine. Suha struga potočka se izgublja na prelomu vrtoglavo visoke stene. Namesto nekdanjega kamnitega mostu je čez grapo nameščena uborna zasilna brv. O nekdanji lepoti priča ostanek kamnitega loka, kljubujočega stoletjem divjanja pomladanskih hudournikov. Značilnost starocesarskega sloga gradnje je stebrišče pred in za mostom. Umetelni reliefi na stebrih so že davno izginili. Mogoče so reliefe izbrisali namerno ali jih je izbrisal močan zob časa. Kdo ve in koga zanima? Ostal je samo grob, od naravnih sil oblikovan kamen.

Vstopijo čez ostanke vhodnega stebrišča. Eldar z roko pokaže na stavbo in suho pripomni:

»Tukaj bomo prenočili. Sicer ne prinaša udobja dvorca njegove visokosti, a nudi streho nad glavo in nekaj spodobnih ležišč. Drugega niti ne potrebujemo. Redki potniki z opravki v teh krajih ne iščejo udobja.«

»Bo že moralo zadostovati,« se Lena kislo nasmehne in z očmi spremlja starodavne stebre.

Razjahajo konje in jih namestijo v leseno lopo za kamnito stavbo. Opazna so samo najnujnejša, improvizirana popravila, izvedena brez čuta za estetiko. Vse je podrejeno minimalni funkcionalnosti.

Han stopi do roba prepada. Zaradi vrtinčastih pramenov megle ne vidi vrtoglavo globokega dna.

Eldar iz žepa potegne velik ključ in odklene težko verigo na ničkolikokrat zasilno zakrpanih vratih. Hanu ne uide majhen znak orla z zvezdo.

Ključ škrtne in z roko odločno odrine presunljivo škripajoča vrata. S kresilom zakuri baklo in stopi v temen prostor. Svetloba odstre zatohlo temo.

Počasi prižge vse bakle na stenah in osvetljen prostor postane precej prijaznejši. Vstopi Arcus, za njim še Han in Lena ter z očmi pomerita prostor. Osrednji prostor je malce zaprašen. Na sredini stoji podolgovata preprosta lesena miza, obkrožena z grobo obdelanimi klopmi. V zgornje nadstropje je speljana krhka lesena lestev. Že davno tega je zob časa pohrustal spodobno stopnišče.

Han tiho komentira:

»Hm, ni ravno razkošje, je pa streha in toplota.«

Lena strese sneg z oblačil, se razgleda in vpraša:

»Kdo skrbi, da je drv in krme dovolj?«

Eldar se globoko zazre v njene oči in naveličano odvrne:

»Kdo? Skrb za oskrbo je na vseh uporabnikih tega dragocenega zaklonišča. Tukaj ne poznamo strežbe v posteljo. Zgolj naglica naše naloge nas odvezuje procedure dopolnjevanja zalog. Tako vama ne bo treba po drva.«

Lena se kislo nasmehne.

Eldar postavi na mizo popotni kruh, sušeno meso in čebulo. Ravno popotni kruh je posebnost, pravzaprav svojevrstna znamenitost Gozdarjev. Nihče ne pozna njihove veščine priprave kruha, ki zdrži tudi tri polne obraze Mogosa. V drugi polovici svojega veka trajanja postane precej suh in brez vina težko zdrkne v želodec. To je nepomembno, saj Gozdarjem, naj bo še tako čudno, nikoli ne zmanjka vina. To je še kako pomembno na dolgih poteh brez oskrbe.

Eldar dvigne keramični vrč, napolnjen z rdečim vinom in zakliče:

»Na zdravje Zeolski modrosti in našemu prijateljstvu!«

Vsi dvignejo kozarce in Han vrne zdravljico:

»Modrost brez veščine je prazna modrost! Naj bo naše prijateljstvo večno v luči in temi! Naj med Gozdarje in grofijo Zeolsko ne stopi noben sovrag!«

Ponovno vsi dvignejo čaše in vino steče po izsušenih grlih. Arcus se drži v ozadju. Svoj obrok jé odsotno počasi, zatopljen v svoje misli. Celo med obedom njegov um zapolnjuje tisoče misli. Preveč sočasnih stvari zahteva pozornost čarovnika, zato se ne more mirno predajati užitkom hrane in pijače. Svoj jekleni pogled usmeri nekam pred lesen krožnik z narezano čebulo, ki so ga praznili z lesenimi vilicami. Han opazi njegovo odsotnost:

»Našega mojstra Arcusa preganjajo skrbi tudi ob tej uri uživanja odličnega obroka.«

Čarovnik se za hip izvije iz primeža osredotočene pozornosti:

»Dragi mladi prijatelj, preveč usod zahteva mojo polno pozornost, zato se od njih ne morem popolnoma odtrgati in se prepustiti razkošju uživanja. Žal mi je brezskrbnost v teh napornih časih nedostopna dobrina. Zdaj sem z vami, čeprav čutim, da sem enako potreben vsaj še na dveh različnih koncih. Neprestano moram svojo pozornost najučinkoviteje razporejati med veliko stvarmi in nikoli pravočasno ne vem, koliko sem pri tem uspešen.«

Han se nasmehne:

»Razumem vašo dilemo. Ampak um je dobro kdaj pa kdaj spustiti z vajeti pozornosti. Tudi konja je treba občasno razsedlati. Če je ves čas na uzdi, pa naj bo še tako odličen, bo prej ali slej omagal. Tudi razum, neprekinjeno v uzdah pozornosti, se začne upirati. Izrabi se, izgori in postane breme gospodarju.«

Čarovnik se kislo nasmehne:

»Žal tokrat ni časa za popuščanje uzd. Preveč pomembnih stvari je na kocki.«

Tenemija Eiša živi v svojem, smrtnikom nedostopnem svetu.

Bežno se je spomnil legend o sagenuših Zlatega eona, preden so padli in izginili iz zgodovine.

Kmalu po večerji vsi dobesedno popadajo na ležišča. Han vzame baklo in stopi v hladno noč. Srebrni obraz Mogosa je pokukal izza pobočja. Zagleda silhueto. Prepozna jo – Arcus. Tudi silhueta ga začuti in se obrne:

»Mraz je dober za razmišljanje.«

Han sklene roke na hrbtu:

»Nisem vedel za to postojanko, čeprav je tako blizu Aldeni. Ko se vrnemo, se bom o tem podučil.«

Čarovnik se opre na svojo palico:

»O tem ti lahko povem krajšo zgodbo.«

Han pričakujoče prikima. Čarovnik nadaljuje:

»Najprej nekaj o teh stebrih pred in za mostom. Na vsaki strani so štirje stebri, simboli ljudi, vilinov, škratov in edamitov, štirih ras, združenih v Svetovno cesarstvo Zlatega eona. Med stebri je vodila tlakovana pot, izdelana iz posebnega rumenega granita. Tega so lomili škratje v svojih kamnolomih v zahodnem delu Vzhodnega Suhovja in ga vozili v Drewed. Tam so ga obdelovali in zatem preko Tredega ali Bereowa pošiljali v različne predele širnega cesarstva. Preko Er'oa so ga pošiljali tudi v severne predele. V času vladavine basilea je ta trgovina zamrla in se nikoli ni obnovila. Cesarstvo se je od tod umaknilo že na začetku širjenja Basilejinega carstva. Iz te postojanke je rekop pahadov skrbel za celotno stezo od vznožja gora do vrha prelaza. Bili so redarji in vzdrževalci, saj so opravljali drobna vzdrževalna dela. Pot navkreber je morala biti vedno urejena. Z odhodom pahadov sta odšla tudi red in lepota tega kraja. Vilini so spustili svojo ledeno magijo in preprečili orčjim bandam preboj do prelaza in takrat še nedokončanega Zidu. Orke ni zanimal sever s svojo besno ledeno puščo. Hitro so se vrnili na plenilski pohod v toplo dolino. Po obnovi Cesarstva Shedanije se ni obnovila ta nekdaj živahna trgovska pot. Strah pred vilinskim besom vsakomur že v dolini izbije iz glave misel na potovanje po tej poti. Pot navzgor je nikogaršnja zemlja, namenjena redkim izbrancem. Nekaterim so kljub vsemu vrata v Mealkud vsaj občasno še odprta. Škratje so ostali v svojih deželah in Shedanija se je umaknila vzhodneje od njihovega gospostva. Vse te vmesne dežele so dandanašnji silno redko naseljene in se nikoli niso pobrale. Ljudstva so razcepljena na mnoga plemena in rodove. Večina živi v blatnih in lesenih kolibah. Mesta, kolikor jih je preživelo viharje propadanj in pozabe, so samo razkrajajoča ostalina nekdanje slave. Med Zeolskim grofom in škrati se je ohranila šibka povezava po ostankih Gornje trgovske poti Zlatega eona. Zeolski grof ima že od nekdaj poseben položaj. V očeh vilinov in škratov je zadnji odmev starodavne plemenitosti,« in zaključi, »tudi v tebi, mladi mož, čutim ta odmev davnine.«

Jutranji zajtrk mine hitro in molče. Meglena zarja prežene še zadnje ostanke noči. Hitro pospravijo in se pripravijo na pot. Nihče ne spregovori kaj več od besede ali dveh.

Eldar jih priganja:

»Nimamo časa za drva, krmo in čiščenje. Dva dni imamo za prečkanje prelaza in sestop do mesta sestanka. Gozdarji nikoli ne zamujamo in tudi tokrat ne bomo, navkljub sopotnikom.« Arcus samo prikima in skupaj stopita v mrzlo jutro. Megla ponovno zastira obširnejši pogled in Eldar zlovoljno pribije:

»Viline moram poprositi, naj svoj ledeni plašč malce premaknejo. Ta megla mi gre rahlo na živce.«

Arcus se togo nasmehne:

»Tvoja prošnja je prazno upanje.«

Gozdar molče prikima. Zaveda se moči vilinskega srda, ki je ustvaril ledeni pekel.

Hitro se odpravijo. Na glavno stezo se vrnejo po isti vratolomni poti. Sonce samo slutijo iznad plesa razposajeno prepletajočih se plasti megle.

Pred opoldnevom dosežejo prelaz. Na njem so razvaline nekdanje kurirske postaje. Tukaj se začne Kerazah Healareš - Prepovedana dežela Vilinov. Vse objame zlovešč občutek nemoči, odmev neskončne žalosti. Velikanska pregrada nedaleč izza razvalin zapira nekdanjo osrednjo cesarsko prometno žilo. ustavijo se pred velikanskimi vrati. Na gladki površini ne najdejo nobenega znamenja. Zgolj bela bleščava gladkega zidu. Hana prešine.

To je torej beli vilinski Zid. Tako so Vilini svoje dežele izločili iz tega sveta. Ogradili so se od topline življenja.

Zaradi megle ne vidi vrha Zidu. Še nikoli ni uzrl veličastnejšega dela rok. Z očmi znova objame veličastno gradnjo in se spogleda z Arcusom in Eldarjem. Zatem navihano zakliče:

»Naj jaz potrkam ali bo kdo drug? Lena?«

Lena se nasmehne njegovi malce smešni gesti. Hkrati se ji poraja vprašanje.

Kje so stražarji?

Eldar ji odgovori, kot bi bral misli:

»Golemi na vrhu se dobro zavedajo naše prisotnosti. Njihova čarovniška čutila brez težav predrejo meglo. Tudi brez trkanja se bodo odzvali. Midva z Arcusom sva garancija vstopa v ledeno kraljestvo.«

Komaj pove svoje, se začno velika vrata odpirati. Pravzaprav se ne odpirajo, temveč izginjajo v zidu. Za hip ugledajo veliko in čokato silhueto med prečkanjem ceste.

Arcus jih pozove:

»Gremo, preden si morebiti premislijo,« in požene svojega konja. Drugi mu sledijo in odgalopirajo v visok in dolg obok.

Lena bega z očmi med veličastnimi, popolnoma gladkimi belimi oboki:

»Iz katerega kamna je to narejeno?«

Eldar opiše fantomsko pojavo, povezujočo dva gorska grebena:

»Neka vilinska stvar. Skrivnosti svojih trdnjavskih gradenj z nikomer ne delijo. Zid povezuje oba grebena, vmes je zarezan ta prelaz. Visok je blizu petdeset metrov, dolg skoraj deset kilometrov, kjer se izteče v neprehodno zobovje grebenov. Na njem je pet stolpov s skoraj petsto golemi.«

»Kdo so golemi?« vpraša Lena.

Eldar odvrne:

»Rajši vprašaj kaj, saj niso živa bitja. Golemi so s pomočjo čarovnije narejeni stražarji.«

»Vse je gladko zbrušeno. Se ne obrablja?« vpraša Han, ves očaran nad mogočnostjo branika Prepovedane dežele.

Arcus odkima:

»Ne. Vilinska kamnina je posebej obdelana in dolga stoletja ostane tako gladka. Naj te opomnim,« ustavi konja v Hana zapiči strog pogled, »glede zidu in zlasti zgodovine. Ne postavljal nobenih vprašanj. Vilini postanejo ob tem silno nervozni in nerazpoloženi. Verjemi mi, nočeš imeti opravka z nerazpoloženim Vilinom.«

Koraki konj odmevajo v prehodu iz sveta ljudi v Prepovedan svet Vilinov. Ob prihodu skozi dolg, belo sijoč predor, se Lena ozira in opreza za golemi. Ničesar ne opazi. Zgolj zapirajoča vrata.

Arcus opazi njeno radovednost:

»Zaman upaš. Golemi so silno diskretni, dokler ni potrebe za njihovo gorjačo. To je najprimitivnejše orožje Vilinov, zato si zamislite, kakšna vse čudesa še imajo. Ko smo že pri tem,« se mu zaiskrijo oči, »vzdržita se vprašanj o orožju. To vama iskreno priporočam. Pravzaprav kratko odgovarjajta samo takrat, kadar vama postavijo neposredno vprašanje.«

Lena in Han prikimata. Ponovno začno naletavati nežne snežinke. Čarovnik zakliče:

»Dobrodošli v Mealkud Arimoa, po naše Arimojsko kraljestvo, eno od legendarnih sedmih vilinskih kraljestev. Od tega trenutka naprej nismo sami. Vilinske oči predrejo še tako gosto meglo in premagajo silne razdalje.

Han navdušeno reče:

»Tako se torej vstopi v svet legend.«

Lena se namrdne:

»Zakaj ne morem deliti tvojega navdušenja?«

Pokrajina okoli njih je brez dreves ali drugih rastlin. Vsepovsod, kamor seže pogled, je zgolj žalostna belina zamrznjene žalosti. Gaz je odrezana neverjetno ravno.

Lena zgroženo komentira sterilno belino:

»Tod nič ne raste. Še mrtvi bi pobegnili.«

Eldar prikima in preglasi sunke ledenega vetra:

»Seveda ne, saj smo dobra dva kilometra nad dolino. Tudi brez vilinske čarovnije bi tukaj srečali malo rastja. Najbrž ne bi uzrli česa več od trav in kakšnega nizkega grma. Za nekaj časa kar pozabite na zelenje ali živo naravo. V vilinski deželi ni nobene vegetacije. Čeprav večkrat zaidem tod, mi ostaja nerešljiva uganka, kje in kako Vilini dobijo hrano.«

»Vilini so v vsem skrivnostni. Svojih namer ne delijo z nikomer,« doda Arcus.

Na severni strani prelaza je snežna odeja popolnoma sklenjena. Najbrž je tako ne glede na letni čas. Nikjer ni iz nje molelo kaj več od starih, najbrž okamnelih viharnikov, uporno kljubujočih strupenemu mrazu. Severni veter z ledeno ostrino reže v obraze. Zavijejo se v gozdarska oblačila. Navzdol se nenavadno dobro vidna gaz izgublja v meglah, gnanih od v kosti zarezujočega vetra. Beseda mraz tukaj dobiva nov pomen. Skoraj že pozabijo na poživljajočo toplino druge strani. Arcusov močni glas prekine monotono zavijanje vetra:

»Moramo se podvizati, saj nočem srečati noči sredi te poti. Počivališče je pol kilometra nižje. Sicer ni prvovrstno gostišče in nima postrežbe za goste, a je vsaj streha nad glavo.«

Njegov glas se razkroji ob zavijanju močnega vetra. Han in Lena se še ozreta nazaj in spodbodeta svoja konja. Mogočni Zid samo slutita. Nenaravno gladka snežna odeja je podobna steklenim tlom Kristalne dvorane Zeolskega dvora. Z Arcusom in Eldarjem na čelu so popolnoma varni. Kljub vsemu oba okoli srca čutita neprijeten stisk mrzlote. To ni stisk sovraštva, rojenega iz strahu, temveč primež globoke žalosti in boleče izgube.

V mraku zavijejo s steze (če lahko komaj vidni gaz imenujemo steza) in pridejo do kamnite stavbe, podobni tisti na drugi strani. Ta je brez stebrišča, tako značilnega za pravljično cesarstvo Zlatega eona. Vilini so stebre najbrž podrli ali jih mogoče nikoli ni bilo.

Konje spravijo v prizidek, izdelan iz nenavadno gladke sive kamnine. Vstopijo v obsežen osrednji prostor. Pravzaprav drugega niti ni. Na levi strani so preprosta ležišča in na desni kamnita miza s kamnitimi stoli. Arcus stopi do kovinske ročke in s kresilom vžge plamen, ki igrivo zaplava po celem obodu zida.

Končno nekaj igrivega sredi tega mrzlega prekletstva.

Han se radovedno čudi plesu ognja in vpraša:

»Kako si to storil?« Arcus se nasmehne in si mane premrle dlani nad plamenečo cevjo:

»Drva boste zaman iskali, saj Vilini uporabljajo ognjeni plin. Speljan je po ceveh in tako gori zaradi vilinske obrtniške veščine. Nastali topel dim je usmerjen čez tla in z njim dobijo tudi toplo vodo za prhanje. Vilini imajo radi toplo prho.«

Izza kamnite mize iz stene moli ukrivljena cev z nenavadno ročko. Čarovnik opazi zadrego. Z roko pokaže na ročko:

»Vidita, tam je topla voda za umivanje. Prha je izza tistega paravana. Ko se nabere dovolj tople vode, se peščena ura obrne. Vsakomur na tej ledeni poti se prileže topla prha.«

Han in Lena sta polna navdušenja nad vilinsko umetnostjo izdelave uporabnih stvari. Radovedno očarana opazujeta poplesavanje modrih plamenov okoli sobe. Na vsakih nekaj metrov so nameščene posebne zaprte steklene cevi. Eldar pritisne nenavadno ročko, steklene cevi zaslepljujoče zasijejo in prostor oblije čudovita biserna svetloba. Hladna kamnita tla se sčasoma čudežno ogrejejo. Han in Lena z odprtimi usti presenečenja in čudenja hodita po sobi. Zanju to predstavlja čudovito praktično čarovnijo. Eldar se posveti pripravi hrane. Arcus v kot odloži svojo popotno torbo in reče:

»Dragi gosta, tukaj gre samo za rokodelsko veščino. To je še daleč od resnične magije. Vilini nimajo drv, zato so pač iznašli drugačen način ogrevanja mrzlih domov. Tukaj ni rož, torej ni čebel in njihovega voska za sveče. Torej so iznašli drug način za premagovanje teme. Vsakdo se ob prvem srečanju z njihovimi iznajdbami čudi njihovi obrti.«

Večerja mine v precej sproščenem vzdušju. V velikem prostoru kmalu postane precej toplo. Lena in Han pred spanjem skupaj obhodita velik prostor in se čudita praktičnim čudesom. Največja uganka ostane način dovoda vode do cevi v zidu.

Kako so Vilini speljali vodo skozi zid? Kako je voda po cevi s takšnim curkom tekla celo navzgor?

Lena večer zaključi s prhanjem. Navdušeno razlaga:

»To si moram postaviti tudi doma!«

Arcus zase otožno zamrmra:

»Če bo sploh kaj ostalo od doma.«





20. Cesarjev obisk


Mesto Lenem pozdravlja svojega cesarja. To je prvi obisk Svetosti v tem stoletju. Povorka s spremstvom jezdi skozi mesto proti mestni palači. Njegova božanska visokost iz odprte kočije slabotno maha bučnim množicam ob značilno široki osrednji aveniji. V to dolgo in neugodno pot ga je prisilil njegov vnuk Aldus, kronski princ s krono svojih kronskih neumnosti. Čaka ga mučno soočenje, ob čemer ga gorko stisne v starem srcu. Znova preklinja nesrečo, ki mu je odnesla edinega sina.

Knez Artus Orwen mračno motri kočijo svojega cesarja. K njemu se diskretno nagne pisar Ron Pelegar, bolj znan Welekhi, in previdno zašepeta:

»Artus, preveč očitno kažeš svoje nezadovoljstvo. Gospodar je izjavil svojo odločitev in midva ne smeva pokazati nasprotovanja njegovi vzvišeni volji. Ostane nama samo diskretno ukrepanje za zmanjšanje nastale škode. Oba poznava nesposobnost arogantnega tepca. Vedno polomi vse, kar dobi v svoje zmešane tace. Žal pa ta nesposobnež ni tako nesposoben pri spletkarjenju. Zaveda se antipatij, ki jih do njega goji dobršen del mešelov. Najbrž se bo poskušal odkrižati vseh, v katerih vidi grožnjo svoji komedijantski vladavini. Samo pravo priložnost čaka. Če ne veš, tudi midva sva na njegovi listi za ločitev glave od telesa.«

Knez stisne ustnice in napne vse mišice:

»Trenutno ima odlično priložnost za zafrčkanje množice cesarskih in pogodbenih medrej, vključno z moderno floto. Za kaj takšnega sploh ni potrebe za tepcem njegovega kalibra. Okoliščine so dovolj zapletene tudi brez kronskega idiotizma. Medalar bo kmalu odstranjen s karte sveta, a vrlo veličanstvo noče niti slišati o poskusu vzpostavitve stika z zmagovalci. Tako bi si zavarovali hrbet. Še zvečer sem mu predlagal, naj Aldusa postavi na kakšno protokolarno funkcijo,« jezno reče.

Ron suh pribije:

»Mogoče moramo mlademu norcu kar sami preprečiti nadaljnje škodovanje našim interesom. Kar nekaj idej imam.«

Knez zasluti lesk v očeh svojega zvestega pomočnika in mu prišepne na uho:

»Verjamem v tvoje sposobnosti čiščenja. Toda zdaj ni čas za kotaljenje svetokrvnih glav. Za vse še pride čas. Zdaj potrebujeva samo veliko potrpljenja in pazljivosti.«

Ron se hladno nasmehne. Vsaka spletka se je do zdaj dobro iztekla.

Povorka se ustavi na velikem trgu pred palačo, kjer na udobnem fotelju čaka Aldus. Ob njem čepi ptici roparici podoben mož sumljivega videza in mu nekaj prišepne. Princ ležerno vstane ob prihodu starega cesarja. Stari mož negotovo stopi na trdna tlakovana tla. Med njima je narejen prehod med vrstami strumno postrojenih lemikov. Preden cesar zakoraka, se pred svečano napravljene lemike urno namestijo gohesi, novi Aldusovi osebni stražarji. Značilnost južnjaških bojevnikov visoke rasti je oborožitev – vsak od njih ima veliko bojno sekiro in dva kratka zakrivljena meča.

Ron z nasmeškom komentira:

»Kdo si je domislil te žalitve mahibov? Pred cesarja je postavil južnjaške plačance.«

Orwen skomigne z rameni in pritajeno vzdihne:

»To je Aldusovo maslo. On je ukazal njihovo razmestitev pred lemiki in jaz seveda nisem ugovarjal,« in skomigne z rameni, »čemu bi? Tako je užalil medrejske mahibe. Vsak užaljen mahib bo kmalu moj prijatelj, kajti sovražnik mojega sovražnika zagotovo ni moj sovražnik.«

Ron si navdušeno pomane roke:

»Norec gre sam od sebe v Maraiška močvirja. Res je mojster za povzročanje žalitev. Lepše skoraj ne more biti«

Knez ga prekine:

»Pssst. Pustiva podrobnosti za kasneje.« Pomočnikov obraz zaznamuje pritajen izrez zadovoljstva.

Stari cesar z naporom premaga razdaljo od kočije do ploščadi mestne hiše. Vnuk mu z ničimer ne olajša te poti. Končne se ded in vnuk protokolarno objameta. Vsi čutijo neiskrenost te geste. Držeč za podlahti ga svetokrvno božanstvo ogovori s slabotnim glasom:

»Dragi vnuk, v teh težkih časih imaš veliko odgovornost. Mogoče sem ti v teh oddaljenih krajih naložil preveč bremen.«

Vnuk naredi previden nasmeh, se kratko spogleda s svojo temno senco in režeče odvrne:

»Pusti zdaj delo! Saj veš, kako želim ugajati tvoji volji in podpori. Tukaj, in žal tudi na tvojem dvoru, imam precej potuhnjenih sovražnikov. Samo spletkarijo in čakajo. Dobro vem, kaj govorijo o meni,« in otožno doda, »na srečo se motijo. V mojih žilah teče sveta kri najstarejše kraljeve dinastije. Človeštvu vladamo še tisoče let in te vladavine še kmalu ne bo konec. Žal vse ni odvisno zgolj od mene.«

Cesar slabotno odkima:

»Ravno zaradi tega sem se potrudil v tople kraje.«

Skupaj stopata po širokem stopnišču v palačo. Dvorni upravnik s sumom na očeh opazuje oprezno Aldusovo temačno senco. Gibi skrivnostnega pomočnika so urni, značilni za ljudi neplemenitega porekla. V barvi njegove kože prepozna južnjaško, pravzaprav hendvejsko poreklo, torej je podanik Božanskega carja.

Kaj počne južnjak, carski podanik na dvoru svetokrvnega šelgeaca? Kaj niso že gohesi dovolj? S kom se je spečal?

Cesar in njegov vnuk se pojavita na terasi nad trgom. Skupaj pomahata množicam in postrojenim lemikom. Cesarjevi elešeji so že prevzeli nadzor nad palačo in se pomešajo z Aldusovimi temnopoltimi gohesi neukročenega videza.

Molče opazujeta mesto pod sabo. Poslednjega dediča, šelgeaca Krone štirih strani neba, štirih ljudstev, skrbi predvsem to, kaj o njem drugi mislijo. Neprestano doživlja različne neuspehe, saj brezmejno častihlepje vztrajno presega njegove sposobnosti. Stari cesar ugaša in samo ta neuravnovešen mladenič je edini krvni naslednik. On je poleg cesarja edini svetokrvni človek na svetu.

Leon čaka, kako bo vnuk odprl bolečo rano njunega odnosa. Končno le najde besede:

»Čas je za odločitev glede sovladarstva. To si mi dolžan. Če se odločiš za potovanje v Taziam pred tebhamom, cesarstvo ne bo dočakalo konca mogosa. Potrebujem avtoriteto sovladarstva, sicer bo še pred kronanjem splošni upor vseh proti vsem. Cesarstvo bo utonilo v krvavi državljanski vojni, proti kateri so bile koalicijske vojne otroška igra.«

Cesar sklene tresoči roki in tih odkima:

»Okoliščine niso primerne za tebham.«

Vnuk besno odvrne:

»Zate ne bom nikoli dovolj dober. Nikoli!«

Cesar z bolečino v glasu odvrne:

»Želel sem drugačno usodo svoje svete krvi.«

Vnuk očitajoče zarenči:

»Najraje bi posinovil tistega brezkrvneža! Kar daj, Artusa naredi za sina. To bi že storil, če ti tega ne bi preprečil strah pred uporom. Dobro vem, kaj mešeli mislijo o tvojem Artusu! Dobro vem!« ves zaripel sunkovito vdihne, »uničil bi me, svojo lastno kri bi prelil in jo zamenjal za brezkrvno umazanijo! To bi storil! Zdaj vem,« zapiči obtožujoče oči v presenečenega starca, »tudi jaz imam svoje kvalitete! Tudi jaz sem se učil umetnosti in veščine tidiasa!« in besno odhiti po hodniku.

Cesar ostane sam. Vnuk ga je resnično presenetil in pretresel s svojimi vihravimi, obtožujočimi mislimi.

Kaj je mislil s tem – svoje kvalitete?

Zamahne z roko in zakoraka proti svojim prostorom. Znajde se v toplem objemu svoje straže in zaupanja vrednih ljudi.

Knez in njegov zvesti pomočnik sta si izbrala svojo začasno rezidenco v manj uglednem delu palače. Pred vrati sta pustila elešeja, zvesta knezu in predvsem njegovi valuti. Orwen redko razpne ozek ovratnik. Tokrat to z olajšanjem stori. Ron stopi do sredine sobe in med zibanjem na stopalih poišče gospodarjev pogled. Zlovoljno zarenči:

»Aldus se je za našim hrbtom spečal z Južnjaki. Zato je bil lahko tako drzek celo do lastnega deda. Celo njegova osebna straža so hendvejski gohesi. Za višek vtiranja soli v rano mahibskega ponosa je te divjaške vojščake postavil pred častivredne cesarske lemike. S tem je žalitev popolna. Razumem bes mešelov, mahibov in vazalov. Vsekakor moram dobiti vpogled v skrivnost tiste njegove zločeste sence. Skoraj ne morem verjeti, kako nizko je padel cesarjev dedič in za zaupnika izbral pripadnika ceha morilcev. Vsekakor me pogled nanj navdaja z nelagodjem.«

Orwen se usede na rob velikega fotelja:

»Mogoče je tvoja zvitost dobila enakopravnega tekmeca. Glej nanj kot na športni izziv,« in resno pristavi, »prav imaš, Južnjak je čisto pravi šadas. Pogled nanj vsakogar navdaja z nelagodjem. Ti vrhunski odstranjevalci ljudi imajo samo enega vladarja, njegovo veličanstvo cekin. Ob tem se poraja vprašanje, na kakšne karte igra Aldus?«

Ron se gladi pod ustnico. To vedno počne v fazi globoke zamišljenosti:

»Mogoče ste narobe zastavili vprašanje,« in se predrami iz zamišljenosti, »ima Aldus kakšne zveze z novim gospodarjem Vzhoda? Zaveda se nemilosti, ki jo uživa. Poglej, ima gohese za osebno gardo in šadasa zaupnika. Kako je prišel do njih? Kdo in kje je njegova zveza z Vzhodom?«

Artus oprezno odvrne:

»Mogoče nas je vse prevaral. Njegove neumnosti in drznosti dobijo smisel, če je na Vzhodu našel mogočnega zaveznika.«

Ron osredotočeno prikima:

»Tudi to moramo vzeti v obzir. Če se je povezal s kakšnim tramakošem ali tezgejem, dobi izigravanje domačih mahibov nekaj smisla.«

Artus odkima:

»Aldus je preveč aroganten za igračkanje z enim od hendvejskih vojnih poglavarjev. Gotovo je našel vezi s kom pomembnim, nekom iz bližine skrivnostnega dvora Božanske osebnosti.«

»Ampak koga? Do Leona še ni bil nikoli tako nesramen. Celo grozil je. Izzival ga je s posinovljenjem. raje ne omenjam besed, ki so letele iz njegovih ust. Omenjal je nekakšne svoje kvalitete. Ta skrivnostni zaupnik je gotovo vpleten. Vsa ta vprašanja morava rešiti, preden bo prepozno. Časa je tako malo,« vzdihne in se zazre skozi okno.

Knez jezno pihne:

»Zagotovo vem sledeče,« in tiho pristavi, »v vsakem od Aldusovih načrtov sva skrajšana za glavo. Vedeti morava, kje, kdaj in kako misli to izpeljati. Dlje, ko Leon okleva z tebhamom, večji sem mu trn v peti.«

Ron razširi roke:

»To je moje delo. Praviš, da šadasi služijo zgolj cekinom. Torej izkoristimo to ljubezensko razmerje,« in olajšano vzdihne.

Orwen prikima in nastopi trenutek blagodejne tišine.





21. Vilinski stolp


Skupinica jezdecev uzre silhueto kamnitega mesta, stisnjenega okoli visokega stolpa, znamenja rešmeaga. Za njimi je že dan in pol naporne ježe ob Severnem Vidalu. Srečali so samo nekaj zaprtih kočij brez konjev. Komaj vidne hiše iz belega granita se odlično stapljajo z negibno belino večnega snega. Stolp je že od daleč na očeh prišlekov in tudi oni so najbrž že na očeh prebivalca stolpa. Stolp je, za razliko od razkošno odmerjenih hiš, grajen iz popolnoma črne kamnine. Vsako večje vilinsko naselje ima takšen stolp, vrh katerega biva lokalni velikaš.

Saranomverg je bilo v Zlatem eonu precej pomembno mesto. Črn stolp stoji v središču velikanskega osrednjega trga, od njega se zvezdasto širijo široke avenije. Stolp je pradavni graditelj zaradi samo njemu znanega vzroka postavil nad reko, zato je presekan z mostom čeznjo.

Skupinica tujcev vstopi v mesto na njegovem skrajnem zahodu. Cesta se razširi v avenijo, povezano z osrednjim trgom. Nikjer ni nikogar. Vse je podobno mestu duhov.

Lena prekine tišino:

»Nobenega odbora za dobrodošlico. Kje so vsi? Saj menda še ne spijo,« in z očmi preiskuje mrtvo okolico. Ne uide ji množica že dolgo zapuščenih ali zanemarjenih hiš.

Tudi Hanu ne uide zadah propadanja:

»Tole je precej podobno zapuščenemu pokopališču. Vsepovsod čutim duh umiranja.«

Eldar se nasmehne:

»Vsakdo, prepojen z legendami o bleščavi Vilinov, je razočaran nad dejanskim stanjem.«

Arcus previdno doda:

»Pesimizma in razočaranja si ne razdeljujte preveč naglas. Zagotovo nas imajo na očeh in, če le hočejo, tudi na ušesih,« in nežno požene konja. Vsi mu sledijo. Pravilno oblikovane hiše, vsaj tiste obljudene, so prekrite s čudovitimi reliefi. Okolica hiš je očiščena. Najbolj nora je malce groteskna čarovniška iluzija zelenja. Središče teh bizarnih vrtov so mrtvi vodnjaki. Vsemu v tem mestu je skupno eno - nikjer ni vidnega znaka življenja.

Kdo lahko ima vrt, kjer nič ne raste? Kakšna logika je v tem? Res sprevrženo.

Bele granitne plošče široke avenije so brezhibno zložene in ne kažejo svoje tisočletne starosti. Na skupinico pritiska neprijetna tišina. Hiše se z napredovanjem proti osrednjemu trgu večajo in pridobivajo na razkošju lažnih vrtov in stavbnega okrasja. Kot kakšno bizarno pokopališče, kjer so grobnice najbogatejših najbližje središču.. Koraki konjskih kopit prazno odmevajo med hišami z vse večjimi vrati pod vse mogočnejšimi stebrišči.

Han komentira:

»Bližje, kot smo trgu, razkošnejše so gradnje.«

Lena hladno pribije:

»Kljub vsemu je živa samo vsaka tretja ali četrta hiša. Nikjer ni nobene novogradnje.«

Arcus postavi prst pred usta:

»Malo manj ogorčenja.«

Ves čas nikogar ne srečajo. Nihče ne gre iz ali v hišo, nihče nikamor ne potuje. Nikjer ni niti ene kočije z ali brez konjev. Tišina moreče pritiska na njihova srca. Hanu in Leni se vrne na prelazu doživet občutek boleče tesnobe. V valovih se ponavlja mrzli pritisk žalosti. Obračata glave, čeprav njune oči srečajo zgolj sterilno praznino. Kmalu se vse oči uprejo v veliki, blizu sedemdeset metrov visok stolp iz gladke črne kamnine. Njegov vrh se izgublja v belini meglic. Čeprav pritiska strupen mraz, tod vsaj ne piha tisti ostri veter. Han z vsakim vdihom v pljučih začuti zarezo mrtvega reza z ledenim nožem tesnobe in mraza. Zlovoljno prekine svečano tišino:

»Upam, da imajo toplo krčmo.« Naenkrat več ne goji upanja o toploti krčme in občutku popotovanja požirka toplega kuhanega vina skozi izsušeno, premraženo grlo.

Lena jezno tiho doda:

»Mogoče je tudi njihova krčma zamrznjen pomnik minulega življenja. Vilinom mogoče beseda krčma pove nekaj čisto drugega. Še Zeolverško pokopališče je na dan plemiškega pogreba precej veselejši kraj. Ta preklemanska tesnoba!« dvigne glas.

Eldar prekine njen izliv jeze:

»Naj te potolažim! Imajo krčmo z imenom Dalalih in popolnoma ustreza tvojemu pojmovanju te besede. V njej bomo izvedeli vse potrebno za svoj nadaljnji korak. Priporočam vam čim manj govorjenja. To mislim na oba,« in se sreča s Hanovim pogledom.

Obraz se mu omehča v nasmeh in z roko pokaže proti sivi stavbi z velikim stebriščem pred vhodom:

»Tam je krčma. Bodita vzdržna glede komentiranja te dežele. Vilini so glede tega precej občutljivi.«

»Razumem,« prikima Han.

Sami so si ustvarili leden pekel in so jezni, če jim to kdo omeni. Hvala lepa za nesmrtnost v takšni grobnici. Še na Megšelem obsojeni mrtveci se lepše zabavajo. Tam jih vsaj ne zebe.

Konje pustijo v kamniti lopi za glavno stavbo gostišča. Vsaka vilinska hiša, torej tudi gostišče, ima za glavnim poslopjem lope za konje, dodatno prtljago gostov in obširni družabni prostor. Zdaj je ta prostor zapuščen, prekrit s snežno odejo. Ribnik, v lepših časih obvezen del opreme vilinskega bivališča, je samo neizrazita in žalostno zapuščena ledena površina. Tukaj ni niti čarovniške imitacije. Vilini so očitno želeli iz svoje nekoč cvetoče dežele narediti veličastno grobnico večnega trpljenja. Prava scena poljan žalosti!

Vstopijo v velik, precej prazen in turobno tih prostor. Vse oči redkih gostov se takoj obrnejo proti prišlekom. Večina njih prvič ugleda ljudi iz Ozunja. Tako Vilini imenujejo vse prebivalce dežel izven svoje ledene pušče.

Arcus šepetaje namigne:

»Molčite in se namestite v tisti kot,« in s kretnjo pokaže na omizje v temačnem kotu. Hitro odkorakajo do tja in se tiho posedejo okoli para skupaj postavljenih miz. Arcus se spogleda s prisotnimi Vilini in si hitro prikimajo. Tukaj je očitno precej domač in se z nekaterimi vsaj na videz pozna. Tudi Eldar ima tod večkrat kakšne opravke. Samo prvič videna neznanca sta vzbudila pozornost redkih gostov. Ker sta prišla z znanimi smrtniki, so svojo pozornost hitro usmerili nazaj k svojim poslom in pijačam. Kdor je v družbi Takpo Seagemin in Šelaj saganuša Ešeje, je tukaj zagotovo tudi v interesu kakšnega njihovega tegešaza.

»Vilini ... kako lepi so,« reče Lena, ko si na hitro postrani ogleda brezbrižne goste.

Han hitro zašepeta:

»Lepi, nesmrtni in,« in trpko nadaljuje, »nevarni. Verjetno so vsi v krčmi živeli, ko je celemu svetu vladal cesar s svojo vilinsko kraljico. Za njih je dan nastanka Medalarja podoben našemu včeraj.«

Arcus in Eldar se naslonita na pult točilne mize. Pristopi svetlolas Vilin, očitno natakar. Pojoče spregovori v Pogovorščini z močnim vilinskim naglasom:

»Katero veselo opravilo je prineslo spoštovana gosta v našo skromno krčmo?«

Arcus in Eldar tekoče govorita Vilinščino, toda Vilinci svojega jezika ne govorijo z nikomer izven Mealkuda. Kljub vsemu je Vilinščina v Ozunju že od nekdaj jezik učenjakov, svečenikov, svečenic, čarovnikov in legend. Njena soglasniška abeceda omogoča različne načine branja, a samo najplemenitejši Vilini govorijo tisto izbrano, žlahtno, Visoko Vilinščino. Vsem drugim je, odvisno od okoliščin in priložnosti, namenjena Deželna ali redkeje Obredna Vilinščina.

Arcus enako v Pogovorščini veselo odvrne:

»Sinerus, že dolgo nisem okusil vilinskega kuhančka. Isto za mojega sopotnika in sopotnico,« veselo odvrne Arcus. Eldar prikima, ko Vilin vanj kratko usmeri svoj, za viline značilen, globok sinji pogled. S kotičkom očesa ošvrkne Hana in Leno:

»Hm, če se ne motim, si pripeljal mladega šelgeaca Zeolskega. Zanimivo.«

Tudi Arcus ju na hitro premeri in zaupljivo odvrne:

»Pri rešmeagu Amrokh,« a Vilin dopolni stavek:

»Vem. Mades Gideus vas nestrpno pričakuje,« se zamisli in živahno nadaljuje, »res nenavadno! Nestrpni rojak. Lom prapora minljivega človeškega kraljestva na drugi strani Zidu je v njegovo plemenito dušo prinesel nerazumljiv nemir,« zamahne z roko, »zakaj bi plemenitega rojaka skrbelo dogajanje tam preko? Komu mar za še eno orčjo pojedino?« in usmeri pogled proti jugu. Hitro zatrese z glavo in doda:

»Saj mi je vseeno za tuje skrbi, četudi so od plemenitega modreca!«

Eldar in Arcus se zaskrbljeno spogledata. Dobro vesta, kaj lahko pomenijo te besede. Zapustita pult in se usedeta k družbi ter se ponovno spogledata. Na Arcusovem obrazu se začrtajo linije skrbi. Han takoj spozna čarovnikove skrbi:

»Kaj se je zgodilo? Kakšna je slaba novica?« nestrpno izstreli.

Arcus nekaj trenutkov molči. Lena spusti pogled na tla. Han pričakujoče išče čarovnikov mračni pogled. Po nekaj trenutkih mučnega molka dvigne otožne oči in se sreča s Hanovim pričakovanjem:

»Medalar je najbrž doživel še en hud poraz in bo kmalu dokončno podlegel invaziji carskih hord. Zgodilo se je v teh dneh, ko smo brez sokolske povezave. Kaj več nisem izvedel. Plemeniti Amrokh Gideus nas že pričakuje. Svoje dni je bil tudi bleščeč vojskovodja vilinske armade,« in mračno doda, »zdaj svoje neumrljive dneve posveča različnim veščinam.«

Natakar prinese velik vrč s kadečo pijačo in štiri keramične vrče. Hana in Leno premeri z otrdelim obrazom. Mračno vzdušje za hip okamni omizje. Arcus hip zatem razbije val turobnosti:

»Pijača je tu! Vsaj za hip odložimo bremena skrbi. Zeolija zagotovo ni sodelovala. Prijatelj Malahid se ni izpostavil na ravnici,« nadaljuje vedro, saj je hotel v srca prisotnih vnesti nekaj veselja.

Natakar zatem prinese še dva pladnja rjavih kolačev. Han se spomni zgodbe o vilinskih kolačih. Povrne se v čas izpred nekaj let. Oče mu je pripovedoval o njih:

»Vilini imajo silno nasitne kolače. Zarana poješ enega in do naslednjega jutra ni treba tratiti časa za hranjenje, saj cel dan in celo noč odganja breme lakote. Vilini po svoji navadi recepta z nikomer ne delijo. Čisto majhna malha teh kolačev zadostuje za dolge dneve poti. Samo zaradi teh kolačev so vilinske vojske tako preklemansko gibljive.«

Misli se mu povrnejo v sedanji čas, poln turobne žalosti. Spomin na rodno deželo bledi.

Bom še kdaj videl grajski vrt in očeta?

Spogleda se z Leno. Ona mu prikima in kolač oprezajoče nese v usta. Tudi sam ji sledi. Usta oblije zanimiv meden okus. Med požiranjem občuti poživljajočo obnovo moči. Precej je lačen, saj od jutra ni zaužil ničesar konkretnega. Kakor hitro prežene najhujšo lakoto in žejo, se radovedno posveti notranjosti krčme. Tla so topla, torej ima talno ogrevanje. Za razsvetljavo skrbijo že videne sijoče cevi, čeprav jih ne vidi. Najbrž so vgrajene v zid.

Pijača kmalu naredi svoje. Vsi postanejo sproščeni. Sčasoma se celo navadijo na komorno vzdušje. Vilini jih niti ne pogledajo. Vsi skrbijo samo za svoje posle. V vilinskem svetu je zasebnost visoko čislana vrednota.

Han prekine precej neposlovno obarvan pogovor:

»Kam gremo po opravljenem poslu?«

Vanj se uprejo vse oči. Arcus prekine trenutek nastalega molka:

»Odvisno bo od jutrišnjega obiska. Srečali se bomo s pomembnim modrokrvnim, mogoče bo drugo leto postal celo kralj Arimoe. Dal nam bo namige in napotke za nadaljevanje iskanja Tehagacev. Naj vas še enkrat opozorim!« dvigne prst v zrak, »z njim bom govoril samo jaz. Vi se boste oglasili samo v primeru, če vas neposredno ogovori. Odgovarjajte kratko in povejte samo to, kar vas vpraša. Nobenega nakladanja. Nobenih dodatnih dejstev. Nič. Tegešaz je silno zvit in njegove sladke besede znajo izvabiti marsikaj, kar mogoče ni potrebno, da je izvabljeno. On je od vseh tegešazov in rešmeagov še najmanj sovražen do sveta izven svoje dežele. Ostali so odkrito sovražni in iskreno upam, da nam ne bo treba obiskati še kakšnega od njih. Vsekakor ne preizkušajte njegovega zgodovinskega spomina, torej ne omenjajte zadnje cesarske kraljice. Dve tisočletji star dogodek še danes slabo vpliva na vilinsko počutje in potrpežljivost. Zlasti njegovo.«

Eldar hitro doda:

»Vilinski rešmeag je silno moder. Najbrž ima več znanja od vseh nas skupaj. Stvari vidi zelo globoko in široko,« in nagne lepo oblikovano kupo.

Han ne more doumeti čvrstosti tako tanke lončevine.

Ali pa sploh ni lončevina.

Gostinski del zapustijo med zadnjimi. Vilin jih molče pelje do prostorne sobe s štirimi posteljami. Nobene posebne zasebnosti za ženske. Najprej odpre plin, iz žepa potegne sijočo kovinsko palico in iz nje izvabi kresilni plamen. Nikoli konec čudes. Zatem pritisne na neko čudno belo ploščico in žarilna cev skoraj v hipu zasije s svojo čarobno biserno svetlobo. Han se ne more rešiti čudenja tej svetlobi. Vilin se hitro poslovi:

»Naj vam bo mirna noč.«

Han očarano zre v trepetajočo svetlobo:

»Te luči moramo imeti pri nas doma,« reče otroško navdušeno.

Eldar se zareži:

»O tem samo sanjajte. Vilini ne delijo svojih čarovnij,« odvrne in kmalu pritisne na ploščico. Biserno luč se v hipu utrne. Zagrne jih tema brezzvezdne noči vilinske dežele. Leno za hip prešine – kako lahko živijo brez zvezdnega neba?



Zjutraj jih zbudi siva svetloba. Dneva seveda ne zaznamuje sonce, temveč tmuren soj visokih oblakov. Na nebesnem svodu so čepeli kot krokarji na preži. Vilinska dežela že dvajset stoletij ni videla sončne oble, bisernega Mogosa ali oddaljenega rdečkastega očesa Lebene.

Brez besed zajtrkujejo. Sinerus nekaj prišepne na čarovnikovo uho, slednji prikima in po kratkem premoru reče:

»Gospodar že sprašuje po nas. Za Vilina je res nestrpen. Ne smemo ga prepustiti predolgemu čakanju.«

Hitro se zavijejo v svoja topla oblačila in stopijo po tlakovani stezi na mrzlo in pusto ulico. Njihovi koraki odmevajo v praznini zgodnjega dopoldneva. Nikjer ni žive duše na spregled.

»Šli bomo peš,« reče Eldar.

Zakorakajo proti stolpu. Zeolca se znova začudita višini in predvsem neprekosljivi gladkosti zunanjih sten mogočne gradnje. Vsak zase se v mislih sprašujeta, kakšna veščina je do brezhibne gladkosti obdelala trd, črn granit? Predor razseka mogočni, navidezno monolitni steber, kjer je prostor za široko avenijo in živahno žuborenje Severnega Vidala. Nikjer ni vrat ali kakšnega drugega vidnega vhoda.

»Vhod je znotraj prehoda,« razbere Arcus njuno skrb, »gospodar si je omislil nenavadna vrata. Odprejo se samo, kadar je pred njimi zaželen gost.«

»Kako pa vrata vedo, kdo je in kdo ni zaželen?« zanima Leno.

»Hm, vilinska magija,« ji z nasmehom kratko odvrne.

Znajdejo se v sijajno osvetljenem predoru. Biserna svetloba daje temnemu in popolnoma gladkemu oboku poseben nenaravni sijaj. Kot bi na temnem kamnu v mogosini razsul bisere. Kljub lepoti ostaja ozadni pritisk tihe žalostinke.

Arcus stopi pred sijoča vrata. Oboke vrat tvorijo svetlikajoči ornamenti stiliziranih drevesnih vej. Han je nekoč v očetovi knjižnici našel zapis o hadimi, svetem vilinskem drevesu. Slika na oboku je enaka obrobi strani tiste knjige. Znotraj stiliziranih bleščavih vej sije neznan vilinski napis.

Arcus se z vsemi spogleda in zakliče:

»Sajaleh Galadari!« in s svojo na pogled neugledno palico trikrat potrka na nenavadna vrata. Palica hipoma belo zasije, vrata se odpro. Objame jih močna svetloba.

»Lahko vstopimo,« prikima čarovnik in vsi hitro smuknejo skozi vrata. Dvorana je zelo visoka in na pol višine do stropa lebdijo nenavadno veliki svetleči metulji. S svojo nenaravno močno belo svetlobo razsvetljujejo veliko dvorano. Stene in strop so polni čudovitih reliefov, pisanih mozaikov in slik v neverjetno velikih in izjemno tankočutno oblikovanih okvirjih. Na nasprotni strani je široko stopnišče do obokanih vrat. Povsod so stilizirane podobe nenavadnega drevesa hadima. Arcus je vedel, da so to podobe vilinskega svetega drevesa, imenovanega tudi Aec Hamim, Drevo mnogih Življenj. Han se čudi upodabljanju drevja, saj v deželi do zdaj še ni videl živega drevesa. Lena si zaprepaščeno ogleduje:

»Kako ogromen prostor, vendar tako prazen,« ko s pogledom dobesedno požira čudovito obdelano notranjost veličastne dvorane: »Kje je gostitelj? Se tukaj pušča goste, naj se sami klatijo po sobanah?«

Eldar, najbrž naveličan Leninih črnogledih opazk, suho odvrne:

»Gospodar dobro ve, kje smo in kaj počnemo. Čaka nas. Tukaj nismo zaradi slavnostnega sprejema. Za dva umrljiva človeka, človeškega čarovnika in Gozdarja gotovo ne bo sahega slave. Tako je pač pri Vilinih.«

Lena zlovoljno prikima in ne odmakne pogleda od umetnin.

»Kakšna čarovnija daje luč tem nenavadnim letečim bitjem ali kar so že?« zanima Hana.

Arcus odvrne:

»Te luči opravičeno vsakogar očarajo. To so saehir le'atuna. Čeprav so videti žive, je v njih toliko živega, kot v meču za tvojim pasom. To so samo malce dragocenejši predmeti. Posedovanje teh čudežnih lebdečih svetilk je znak velike pomembnosti lastnika,« in tiho pristavi, »stopite za mano, saj nismo na ogledu vilinskega domovanja,« in pokaže proti vratom na koncu stopnišča.

Njihovi koraki votlo odmevajo med vzpenjanjem po belem stopnišču do neuglednih vrat. Ta se pred njimi sama razprejo in vstopijo v precej majhno sobo brez dodatnih vrat, kjer vse tri druge stene zapolnjujejo čudoviti mozaiki. Nad njimi lebdi ena od metuljastih luči in na gladka tla meče žametno mehke sence. Vrata za njimi se sunkovito zaprejo in za trenutek jih zgrabi strah. Arcus jih pomiri:

»Ne bojte se! Če bi nam vilinski gospodar hotel kaj storiti, bi to storil na elegantnejši način. Vstopili ste v dvigalo. Ta stolp nima stopnic, a gospodar nas bo sprejel v eni od zgornjih soban.«

Hana prežema neprijeten občutek:

»Vseeno imam malce slab občutek. Kakšen je to gostitelj, ki ne pričaka gostov pri vhodnih vratih?« in se spogleda z oprezno Leno. Arcus se hudomušno nasmehne:

»Vilinski gostitelj.«

Telesa naenkrat postanejo težja in občutijo neprijeten pritisk v stopalih. Trenutki tesnobe pridejo in hitro minejo. Vrata se odprejo in hlastno vstopijo v sobo, polno nenavadnega pohištva ali kar so že nenavadni predmeti. Oblije jih prisotnost čudodelne modrosti. Najprej ugledajo sijajno biserno svetlobo, šele zatem razločijo visoko postavo v razkošnih oblačilih. Kaže jim hrbet. Leno presune – kakšna je to vljudnost, gostom kazati hrbet? Opira se na palico, vrh nje sije rdeči kristal. Arcusa in Eldarja vedno znova presune ob pogledu na kristal. Tudi Han in Lena prepoznata ta čudežni kristal. Hamakh Laeb, Združitelj modrosti, je namreč eden od treh Tehagacev, namenjenih Mešarahu v Onostranstvu. V sebi združuje luči treh najvišjih velikih talismanov Luči. Han mrzlično razmišlja.

V legendah je omenjeno, da so sledi za tem in ostalimi tehagaci zabrisane. Ampak kristal je tukaj. Kje je sibet, njegov prstan? Tehagac brez sibeta je podoben popečenemu kruhku brez masla.

Dolgi, snežno beli lasje ravno padajo do pasu visokega vitkega telesa. Oblečen je v rdečo tuniko, polno zlatega okrasja. Opasan je z zlato izvezenim pasom. Zadoni pretresljiv glas:

»Dobrodošli v mojem svetu,« ne da bi se obrnil proti njim.

»Pozdravljeni gospodar!« odzdravi Arcus in se rahlo prikloni. Za njim enako storijo še drugi. Šele zatem se Vilin gibko obrne in obiskovalce bliskovito preleti s sinjemodrimi očmi. Najbolj padejo v oči nenavadno bujne in košate snežno bele obrvi. Izražene jagodice lepo dopolnjujejo široke ustnice. Na bledem obrazu ni sledi gubic staranja. Veke so obogatene z malce modrikastega tona. Vilin se liči. Ušesa mu rahlo štrlijo. Na vrhu špice levega ušesa ima nenavaden dragulj. Zoži pogled in se osredotoči na Arcusa:

»Danes si v družbi bolj ali manj smrtnih duš. Pričakoval sem tvoj odziv. Zdaj berem tvoje naslednje vprašanje,« svečano reče. Naredi premor napetosti in ga prebode s srepim pogledom, zrcalom jeklene odločenosti jasnih misli:

»Hamakh Laeb je dragulj moje vladarske palice. Zanima te, kje je njegov sibet! Se motim?« oprezno ošvrkne druščino. Arcus samo prikima. Vilin brezbrižno skomigne z rameni:

»Prstan je na varnem.«

Čeprav čarovnik, je hkrati tudi smrtni človek. Oseba pred njim je mogočni nesmrtni vilinski čarovniški plemič, morebiti celo prihodnji kralj. Obdarjen je z neizmernim poznavanjem neprecenljivega obilja skrivnosti in čarovnij. V mnogih knjigah je njegovo ime povezano z različnimi starosvetnimi legendami.

Leno prešine moč vilinove dediščine - prihaja iz sanj ali nočnih mor?

Ta legenda stoji pred njimi in jih mrko prečesava s svojim ostrim preiskujočim pogledom. Iz njegovih oči, obraza in telesne drže veje častitljiva modrost in navajenost obvladovanja situacije. Čarovnik prikima. Vilin jih brezbrižno opazuje:

»In?«

Čarovnik prekine zoprno pričakovanje in bridko reče:

»Dragi gospodar, sem nas je pripeljala huda stiska. Elejla je pohitel s svojim udejanjenjem, si nadel telo basilea in s svojimi hordami koraka nad svet. Temni sij zatabov je vstal iz Megšelema in prekriva svet z enim samim namenom - da ugasne luč življenja,« in ponižno spusti veke.

Amorkh mu vljudno, čeprav grobo skoči v besedo:

»Prijatelj, ne pozdravljajmo se s poslovnimi zadevami. Saj menda niste potovali čez mrzli prelaz in skozi ne preveč živahno deželo zaradi jadikovanja obupancev? Najprej vas moram, kot spodoben gostitelj, udobno namestiti in pogostiti,« se mu glas omehča in skozi širok obok stopi deset čudnih postav. Delujejo precej okorno in brezizrazno. Pravzaprav so simpatično smešni. Han se spomni nekega opisa vilinskih kovinskih sužnjev.

»Le predajte mojim služabnikom prtljago, orožje in zimske plašče. Saj vas menda ne zebe in orožja zagotovo ne potrebujete, vsaj ne v tej hiši,« reče veselo. Celo Arcus je presenečen zaradi njegove nenadne vedrosti. Namigne jim in sledijo mu. Mimogrede so v roke smešnih kovinskih služabnikov odložili topla oblačila in rožje. Han se ni tako zlahka ločil od svojega meča. Čudenje nad čudeži te dežele se meša s strahom pred neznanim. Razgleduje se po sobi, polni čudes neznane namembnosti.

Vilinu sledijo po dolgem hodniku. Tla in strop sta iz belega marmorja, slike v velikih okvirjih zapolnjujejo ravne stene iz rdeče kamnine. Vse je gladko, zloščeno in brezhibno urejeno. Nad njimi neslišno lebdijo svetleči metulji in jim osvetljujejo pot.

Skozi polkrožno obokana vrata z reliefom svetega drevesa vstopijo v majhno, precej intimno urejen prostor. Na sredini čepi masivna miza, okoli nje so razmeščeni razkošni oblazinjeni stoli. Vse je podrejeno funkcionalnosti z obiljem čuta za estetiko. Na mizi že čakajo krožniki z različnimi kolači, izredno lepo oblikovane kristalne kupe in vrči z različnimi pijačami. Služabniki so urno pripravili vse potrebno za udobje gostov. Vilin se obrne proti njim in jih z vljudnostno kretnjo povabi:

»Posedite, dragi gostje. Le posedite,« postane skoraj meden. Lena dvigne obrvi.

Previdno se posedejo. Začuti njihovo zadrego:

»Spoštovani gostje, deležni ste vilinskega gostoljubja, zelo redke dobrine v tem žalostnem in nehvaležnem svetu. Odvrzite vse svoje dvome in strahove. Najprej se bomo okrepčali in zatem lahko preidemo na bolj poslovne zadeve,« in se nazadnje še sam usede. Sebi je namenil malce višji in razkošnejši stol. Na njegovi levi sedi Eldar in na desni Arcus, a Zeolca postavijo naproti Vilinu.

Zadovoljno segajo po kolačih in jih zalivajo z različnimi pijačami. Medtem v skladu z občimi civilizacijskimi običaji izmenjajo zgolj nekaj nepomembnih vljudnostnih fraz. Med hrano je skrajno nevljudno razpravljati o resnih zadevah. V glavnem govorita Arcus in Eldar, saj sta dobro seznanjena z vilinskimi merili lepega vedenja. Zeolca molčita in dogajanje spremljata zgolj z očmi. Naenkrat vilinski mogočnik uperi v Hana svoje prodorne oči in prekine vljudnostno kramljanje:

»Han Zeolski, tvoj oče je v mojih očeh precej višje cenjen od večine njegove vrste. To je eden od pomembnejših razlogov tvojega tukajšnjega bivanja. On je nosilec še posebej častnega vladarskega prstana, saj njegovi vladavini prinaša tudi blagoslov Mealkuda. Noben malahid ali jakil človeštva si ne more pridobiti te časti. Malahid Zeolski je mogoče edino in zadnje človeško upanje. Zeolijo ohranja zgolj Malahidova modrost. In če je od sebe poslal svojega šelgeaca, je to storil po skrbnem premisleku. Zanima me, s kakšno nalogo te tvoj spoštovani oče pošilja na to pot? Saj vem, iskanje Tehagacev je en motiv. A ta motiv gotovo ni edini. Pot do legendarnega skrivališča tehagacev gre tudi drugje, izven našega blagoslovljenega Zidu.«

Vsi začutijo hlad njegovih misli.

Han zmedeno dvigne pogled. Najprej išče Arcusove oči, pa zatem Eldarjevo strogo opazovanje, in se na koncu sreča z odločnim vilinovim motrenjem:

»Pravzaprav še sam ne vem. Moja naloga je spremstvo vzvišenemu Arcusu in spoštovanemu Eldarju na poti iskanja. Najbrž mi bo pravočasno dana moja vloga na tej poti. Najverjetneje sem zraven zaradi pridobitve dragocenih zaveznikov ali vsaj koristnih nasvetov za skupen napor,« tiho odvrne in vzdihne, »oče se je odločil - zame nima naloge na bojnem polju pogube.«

Zavestno se izogne besedama boj ali vojna.

»Dober odgovor, dober,« se zakrohota Vilin ter se v hipu zresni, »v tebi je nekaj očetove modre pretkanosti. Najbrž upaš, da boš tod našel kakšno pomoč za svojo očetnjavo, čeprav se ti ne sanja, kakšna naj bo ta pomoč. Šel si na pot, čeprav ne slutiš, kam in kako te bo peljala. Ne sprašuješ za motiv, samo greš, ker moraš zaradi čuta dolžnosti. Če bi tvojemu zgledu sledili vsi malahidi človeštva, se ne bi znašli v teh stiskah. Pohlep, strast za močjo, egoizem in samovšečnost vabijo Elejlo, naj stopi na oder zgodovine,« in dramatično sklene roke, »in Elejla je to storil hvaležno in hitro. Svojih volnilnic noče predolgo pustiti čakanju.«

Han nemo prikima. Vilin se obrne proti Arcusu:

»Dragi prijatelj nekatere stvari bi jim moral temeljiteje razložiti. Osebno verjamem v dobre namene večine ljudi in vsi niste sposobni strašnih zločinov, da bi se za vsako ceno dokopali do moči. Žal sem med rojaki v tem mišljenju precej osamljen. Skoraj vsi svetokrvni rešmeagi vidijo v puhlem napuhu ljudi največjo grožnjo varnosti našega sveta. Z neodgovornim hlepenjem za močjo in oblast ste nespretno izzvali speči dvor Megšelema. Človeštvo in Elejla ne moreta en brez drugega. Sta dva obraza iste umrljive stvarnosti. Vsak človek nosi v sebi svoj zasebni košček Elejle in damejahov. Najbrž se zato Elejla vedno, odkar človeštvo tlači ta svet, udejanji v človeškem telesu. Ko se Elejla prerine do položaja vladarja, se zravsa s sebi enakimi. Človek je človeku uteš.«

Lena se ogorčeno vmeša:

»Tudi Mešarah je človek.«

Vilin se ravnodušno nasmehne:

»El že ve, klin se s klinom izbije. Ko smo že pri Mešarahu,« in v njenem nepopustljivem pogledu izostri svoje sinje oči, »mogoče je pojavljanje Elejle in Mešaraha kakšna Elova zasebna zabava. Le kdo lahko dojame neskončno večnost vsemogočnega Ela? Vilini se ne smemo in ne moremo vpletati v te igre. Človeški problemi so vaši, ne naši,« in z zrncem razočaranja v glasu doda, »s svojimi rojaki na vašo srečo ne delim sodbe o človeštvu. Vsaj ne v celoti. Nekateri vašega rodu ste silno plemeniti in častni. To je tudi eden od motivov mojega gostoljubja. Vedno se poskušam postaviti na pravo stran.« Osredotočeno motri druščino in zaupljivo doda:

»Če je za dobrim namenom še nesebično darovanje, oplemeniteno s čutom za odgovornost, potem lahko malce prekršim načelo nevmešavanja izven Zidu.«

Lena stisne pesti. Vilin je z neverjetno lahkoto obtožil človeštvo za vse zlo tega sveta. Nevljudno izbruhne:

»Vem, vi ste mogočni gospodar z močmi, ob katerih so naše legende otroško igrišče. Kljub temu se nečesa ne zavedate dobro! Vaš vzvišeni svet je del našega skupnega doma. Tudi vi živite na tem svetu in ste njegov povezani del. Dihate isti zrak, pijete isto vodo, jeste isti kruh. Kaj mislite, kam se bo usmerila temna Volja Elejle, ko opravi s človeškimi kraljestvi? Mislite, da bo trpel konkurenco, pa čeprav je ta zakopana v led in sneg? Ne upajte preveč, niti slučajno niste tako varni, kot si zamišljate. Hoteli ali ne, povezani ste z dogodki izven svojih čistunskih zidov. Ne, dragi moj prevzvišeni gospod! Nič bolj niste varni od naših obleganih domovanj!« in kljub zgroženim grimasam Arcusa in Eldarja ogorčeno skoraj zakriči:

»Niste!«

V vilina zapiči obtožujoč pogled, poln srda:

»Kakor hitro basilea združi svet smrtnih v enovito Carstvo pod enim elahjakilom, se bo usmeril proti vam. To vam zagotavljam. Lahko še naprej tiščite svoje velecenjene častne glave v led in sanjate, kako ste svet zase. Ampak niste!« dvigne glas in strastno nadaljuje, »Božanska osebnost ne bo trpel konkurence svoji božanskosti. Prej ali slej bo nad vas prihrumela pest njegove pogube. Na voljo so mu neskončni viri in vse strahote temne magije. Vaša večnost bo izginila v nepovrat pozabe. In takrat boste sami, čisto sami! Lahko pa poskusite pomagati in mogoče bo vaša smrt vredna pesmi in legend. Umiranje za življenje je bolje od življenja v strahu pred smrtjo. Izbira je vaša!« in silovito diha.

Han jo poskusi ustaviti. Občuti iskrenost njenih besed. Roka ostane na pol poti. Vrne jo predse.

El ve, kako se bo Vilin odzval na to predrzno izzivanje. Le kaj si je mislila, ko gre tako oštevati vilinskega mogočnika?

Vilin sprva ostrmi. Zatem v Lenin goreč pogled izostri svoje sinje oči. Ona umirja sunkovite vdihe in izdihe. Arcus želi nekaj reči. Vilin ga s kretnjo utiša. Nekaj trenutkov kasneje predse položi roke. Vzame si čas. Zajame sapo. Če občuti jezo, je z nobenim gibom ne pokaže. Obvladovano izbira besede:

»Plemenita Lena Pendewar, vzhodni vladar se z nami za zdaj ne more boriti,« vse objame z resnim pogledom, ga znova zapiči v Leno, se nasmehne in vse šokira: »Vendar imate popolnoma prav. Ravno to, kar ste tako srdito izrazili, je eden od vzrokov tega srečanja.«

Arcus prvič, odkar so skupaj na poti, pokaže znake nelagodja. Izkoristi premor med Vilinovimi besedami in poskuša vskočiti v besedo. Vilin ga trdo prekine:

»Dragi Arcus, ne opravičujte gospodičnine vročekrvnosti!« ter vanjo usmeri pogled, »mogoče je gospodična Lena spodbodla moje razmišljanje. Svojih misli ne bom podal tako srdito,« se nasmehne zaripli Leni.

»Torej, naj povem, kar mislim, preden še koga opogumim za tako divji govor,« znova se sreča z Leninimi mandljevimi očmi, »mojo pozornost je pritegnilo nenavadno vodenje vojne. Basilea popolnoma ignorira najosnovnejša pravila vojskovanja.«

Končno Arcus pride do besede:

»Naš sovražnik ni oseba iz mesa in krvi,« reče grozeče in nadaljuje, »temveč strahota Temnih Talismanov. Moč uroka je v zelo kratkem času, brez posrednika, našla pot v telo iz mesa in krvi. Najti moramo orožje proti Zatabom in Elejli. Boriti se moramo proti Damejahom, lažnim sijajem Elejle. Razbiti moramo igmote. Sahameitu moramo odvzeti čarovnijo. Brez tega so razmerja na bojnem polju popolnoma nepomembna.«

Vilin brezbrižno posluša. Vsakih nekaj trenutkov poišče goreč pogled človeške plemkinje. Lagodno se iztegne in nasloni na naslonjač. Pusti nekaj trenutkov pričakovanja:

»Prijatelj saganuš je približno lepo povedal. Bistvo obračuna z basileo ne bo soočenje orožne sile,« in se ravnodušno nasmehne, »a nenavadni napad še ni vse. Žal obstajajo pozabljene skrivnosti, ki v tej hudi uri ne bi smele biti pozabljene. Mnogotere stvari so ostale skrite tudi meni in to me dela nelagodnega. Še posebno me dela nelagodnega smer in način udarca na Medalar. Ost napada je usmerjena v Aldes.«

Arcus ga prekine in razloži vilinovo misel:

»Aldes se prevede kot Os.« Vilin nadaljuje z enako svečanim glasom:

»Aldes je bil v zlati dobi duhovna os Cesarstva. Tam so nerazpoznavne ruševine najpomembnejšega Eiškega portalnega templja. Od templja in bajeslovne cesarske svetokrvne univerze s knjižnico ni ostalo kaj veliko. Davno tega je srečno zapuščen in pozabljen in zato obvarovan pred človeškim nagonom za uničevanje. Lokacijo templja se sicer še ni izgubila iz kolektivnega spomina,« in Vilin se spogleda z Arcusom, »a to ne velja za pokopano in pozabljeno klet, polno neprecenljivih skrivnosti. V skrivni Knjižnici Eiše,« in se spogleda z Arcusom: »Celo ti ne veš za njeno lokacijo,« in enako ravnodušno nadaljuje, »med množico svitkov in knjig silne starosti so odrešilne skrivnosti. Tam je pot do preostalih dveh tehagacev. Elejla se zaveda moči teh kristalov. Če se jih polasti, ali nam onemogoči dostop do njih, kar je skoraj isto, se bodo stvari preveč neokusno zapletle. Medalar je z nepismenim kraljem najlažja pot do Aldesa.«

»Aldes?« Han presenečeno dvigne glas, »o tem nisem slišal česa več od zgodb in legend. Te govorijo o Aldevergu v pozabljeni zahodni Aldeški marki. Tam ni ničesar podobnega našemu pojmovanju civilizacije.«

»Pravzaprav imaš prav. Aldes ni ime mesta. To je starodavno, čarovnikom stare dobe znano ime,« zaključi pripoved in spusti pogled do Arcusa. Ta rahlo zakašlja, odpije požirek pijače in prikima:

»Gospodar ima prav. Govorimo o mestu, če mu lahko tako rečemo, ki se je v najslavnejšem delu svoje zgodovine imenovalo Aldeverg. To pa vsi poznate,« z očmi zapluje med prisotnimi. Ti prikimajo. Tiho nadaljuje:

»Danes je od mesta, glede na dvatisočletno barbarstvo, ostal kup komaj česa. Nahaja se sredi nekdanje Zahodne Aldeške marke. V mladih dnevih Cesarstva je bilo mesto zaradi svoje lege središče vseh poti, Meb en elem - središče sveta. Skoraj sedem stoletij je bil duhovna in intelektualna prestolnica Svetovnega cesarstva. Že samo ime, izhajajoče iz vilinskega korena Aldes, pove vse o namenu tega mesta. Aldeverg je bil magična os Cesarstva. Tam so bili osrednji templji vseh štirih magij. Raje ne pomislim na tragično usodo nekdanjega cveta duha padlega cesarstva,« in z nenavadno razburjenim izrazom premeri vse v sobi. Lena mračno pristavi:

»Spoštovani gospodar Vilinov nam ni povedal bistva njegove nenavadne želje po raziskovanju tople človeške dežele. Tudi smrtniki beremo zgodovino. Skratka, to še ni vse.«

Vse strese molk zadrege. Arcus prekine nastalo prekinitev:

»»Bi nam izvolili draga patrea Panderwar razložiti svojo misel? Naj bo tokrat manj nestrpno.«

Ona hladno odvrne:

»Vilinskega tegešaza ne skrbi usoda človeštva. Vzrok njegove zaskrbljenosti je drugje. Če se samo en tehagac znajde v rokah vladarja Devetih, to pomeni konec Vilinske magije. Vaš Kristal moči, vaš ponos,« in usmeri pogled proti vilinovi palici in prostodušno nadaljuje, »postane zgolj neuporabna šara. Še huje, vaša dragocenost postane naslednja tarča tedaj že skoraj neuničljivega basilea. Se motim? Tudi jaz sem prebrala nekaj o treh tehagacih in njihovih sibetih. Poznam trojstva in njihova medsebojna delovanja.« Ustnice se ji razležejo v plitev nasmeh.

Vilin ostane dostojanstveno miren. Uspešno skrije vsakršna čustva. Eldar zgroženo odkima in obraz zakoplje med dlani. Nima besed. Nemo odkima. Han obupano skloni glavo. Arcus postavi komolce na mizo in položi obraz med dlani.

El pomagaj vročekrvni bojevnici. Drzne si izzivati vilinskega rešmeaga z njegovimi lastnimi relikvijami. To se ne bo dobro končalo.

Vilin se sreča z Leninimi živahnimi očmi in hladno prikima:

»Bogastvo patreje je pronicljiv um. Prijatelj Malahid je vedel, koga naj pošlje v spremstvo svojemu sinu,« se potopi v svoj veličastni stol in ležerno nadaljuje, »smer napada potrjuje Lenine besede. Basilea igra silno tvegano igro. A nagrada je Aldeverg in skrivnost tehagacev. Z vso silo je napadel Medalar, najšibkejši člen človeštva. Na vzhodni meji Shedanije so samo drugorazredne horde. Če bi bilo Cesarstvo Shedanija resnični naslednik nekdanjega skupnega Svetovnega cesarstva, bi izkoristilo priložnost in povrnilo dolg do Zeolije. Tako pa ima zaradi spletk brezkrvnih preračunljivcev skoraj vso svojo vojsko na jugu. Basilea se tega zaveda, saj noben pameten vojskovodja ne bi tako očitno izpostavil južnega boka napadalne vojske. Vendar tudi to ni najpomembnejši razlog, da ste tukaj. Ste presenečeni?« jih znova premeri. Vsi pričakujoče zrejo v vilinov leden obraz:

»V delovanju basilea čutim izjemno silnost. Tudi jaz si ne znam razložiti tolikšne Elejline moči. Kot bi svojo moč črpal iz Onostranstva, a to je tod rojenim na občo srečo onemogočeno. Torej je vzrok drugje. Iskanje vzroka te silnosti je najpomembnejši razlog mojega ukrepanja.«

Vsi nekaj časa molčijo. Končno Eldar zgroženo vpraša:

»Čemu tako mislite?«

»Čemu? Zaradi marsičesa,« suho odvrne, »pred petnajstimi leti ni bilo nobenih sledi o novem vladarju Vzhoda. Sedem let kasneje že imamo basileo z enotnim vzhodom. Za prvega tzevoga sem izvedel pred tremi leti, a zdaj jih ima že preko sto. Še lani ni imel niti enega Set'Arusa, zdaj jih ima za medrejo. Kako pojasniš to silovito rast moči magije zatabov? Kako je smrtno bitje prišlo do takšnih moči?«

Eldar skomigne z rameni:

»Ne vem.«

Lena se kislo nasmehne:

»In kaj mislite storiti? Zgolj debata ne prinaša rešitve.«

Arcus in Eldar se spogledata. Vilin v Leno zapiči svoje sinje oči:

»Verjemite, nisem vas sprejel zaradi kramljanja. Tukaj ste, ker se jasno zavedam nevarnosti. Draga gospodična, v nekaj letih, kolikor spremljam razvoj vzpona basilea, sem marsikaj naredil. Kar vam bom zdaj pokazal, je moja skrivnost in tako naj ostane,« in vstane, »gremo na kratek izlet,« in jim namigne, naj mu sledijo.

S čudežno pomično sobo se spustijo precej globoko. Ves čas molčijo. Končno se pot konča, začutijo sunek, vrata se neslišno odprejo in vstopijo v velikansko dvorano. Najprej zaslišijo pridušeno brnenje. Kot bi bilo tukaj tisoče čebeljih panjev. Oblije jih slepeča bela luč Vsi na široko izbulijo oči, saj imajo kaj videti. V vrstah stojijo orjaški golemi. Vsak ima v krepki roki sulici podobno orožje. V ozadju so ogromni štirinožni kovinski stvori, podobni velikim lakošom.

Vsi se odprtih ust molče čudijo zbranim začaranim stvorom. Nihče od njih še nikoli ni videl takšne čarovnije. Eldar prvi prekine moreče ozadno brnenje:

»Kaj je to?«

Vilin se nasmehne:

»Moja zasebna orožarna. Izdelujem jih skoraj pet let,« in se zresni, »imel bi jih še več, a je težko priti do vseh potrebnih surovin. Škratje so ukinili vsako trgovino, a moji rojaki na Zahodu se izmikajo. Če se bo to nadaljevalo, me čakajo zoprni ukrepi.«

Arcus doda:

»Zahodna kraljestva imajo dostop do precejšnjih količin aurila. Ne vem, kaj počno z njim.«

Vilin kislo pripomni:

»Najbrž sedijo na zalogah in ob pogumnejšem povpraševanju bodo veselo dvignili že dovolj visoke cene.«

V debato se vmeša Han:

»Kakšna je to vojska?«

Vilin odvrne:

»Pravo vprašanje. To je vojska Golemov. Vanje sem vgradil svoje celotno taktično znanje,« reče in iz žepa potegne majhno ploščato čudo s polkrožnim čarobnim kristalom na vrhu. Dotakne se modrikastega kamna na strani in kristal zatrepeta. Naredi nekaj kretenj nad njim in vojska v dvorani nenadoma oživi. Čarovne oči golemov oranžno zažarijo, konice sulic modro zasijejo in postavijo se v prežo. Naredi še nekaj kretenj in vojska se povrne v svoj mrtvi spanec.

»To pa je čarovnije!« vzklikne Han.

Eldar oprezno vpraša:

»Kam jih lahko napotite? Kakšen je njihov strateški pomen?«

»Dosegljivi so mi tudi z juga Shedanije. Trenutno lahko ustavijo napad na Medalar.«

Lena ogorčeno vpraša:

»Res? Zakaj ga ne ustavite? Kaj čakate?«

Vilin ledeno odvrne:

»Zaradi notranjih zadev naših kraljestev. Spoštovana gospodična, stvari niso tako premočrtno preproste, kot mislite, da so.«

Vskoči Arcus in pomiri nastalo napetost:

»Raje se posvetimo naslednjim korakom. Glavno vprašanje je,« dvigne obrvi, »kako čim hitreje doseči Aldeverg in se dokopati do dragocenosti? Zagotovo ima rešmeag Amrokh kakšne pomembne podatke.«

Vilin resno nadaljuje:

»Med ogledom moje osebne orožarne so služabniki pripravili pet posebnih paketov.«

»Pet?« je presenečen Arcus:

»Gre kdo še z nami?«

»Seveda gre!« Vilin veselo razširi roke, »saj menda niste mislili, da vam bom v roke porinil zemljevid zakladov in vas pustil same na lov na tiste kamne! Preveč let že čepim v svoji izbi!«

»Zakaj ravno zdaj?« je rahlo sumničav.

Vilin takoj opazi čarovnikove občutke:

»Odženi svoje sume! Naša dežela, naj bo še tako zaledenela in neprijazna, bo prej ali slej tarča basilea. Trenutno sem edini rešmeag Mealkuda z zavedanjem o nevarnosti. Moje ljudstvo z rešgeo na čelu žal uspavano zaupa v moč vsemogočne vilinske čarovnije. Ta jih kljub obrambnemu zidu ne bo za vekomaj varovala pred grozečo nevarnostjo. Naša magija bo izpuhtela ob prvem soočenju s Temnimi talismani, okrepljenimi z vsaj enim tehagacem. Torej moramo pohiteti in prehiteti basileo. To je edini način za prevlado naše magije. Če se basilea dokoplje do tehagacev, tudi moja vojska ne more obrniti vojne sreče. Čisto drugače se obrne, če so kristali v naših rokah. Vedite,« in strogo doda, »mogoče vas bo to presenetilo, a je resnica. Edina omembe vredna vojska, ki ne straži Zidu, je v teh dvoranah. Ko pride čas za to, bodo ti umetni vojščaki sila odločitve.«

Arcus dvigne obrvi:

»Torej se zavedate, te vojne ne moremo dobiti zgolj z orožno silo?«

Vilin prikima:

»Božanska osebnost ne izgublja časa samo z vihtenjem gorjače. Ve, zakaj mu zadnjič ni uspelo. Želi se dokopati do Ihedea Saehir (Devetih luči). Do njih pride samo preko tehagacev. Dovolj mu je en in vaš Mešarah postane suha veja mrtvega drevesa.«

Arcus zaskrbljeno sklene roke:

»To moramo preprečiti,« reče in občuti olajšanje. Spremstvo tako mogočnega čarovnika, kakršen je Amrokh Gideus, daje njihovi nejasni misiji malce več upanja. Končno zasije luč na koncu dolgega, temnega predora.

Vilin zvito reče:

»Moja pot mora ostati skrivnost. V ta namen sem izdelal svojega osebnega golema,« in se med velikimi vojščaki v ospredje prebije v soj biserne luči izrezan dvojnik Vilina. Vsi ob pogledu nanj ostanejo brez sape. Popolna podobnost.

Dvojnik se malce okorno prikloni. Amrokh se zareži:

»No, kaj posebno bister ravno ni, a za publiko bo dovolj dober. Pravzaprav bom zvečer jaz igral golema, a golem bo igral mene. Jaz bom nosil golemski kristal, a moj golem bo nosil ploščico za vodenje. Osnovno magijsko načelo se bo odigralo v neposredni praksi,« se plitvo nasmehne. Arcus zadovoljno prikima:

»Pri meni doma velja - Zgoraj je kakor spodaj in spodaj je kakor zgoraj. Lepo in neposredno,« in očaran strmi v vrste velikih golemov, nemo čakajočih ukazov svojega gospodarja. Od nekdaj občuduje vilinsko magijo. V njej je toliko učinkovite elegance. Vsak golem je umetelno oblikovan, pravo umetniško delo. Njihovi oklepi svečano sijejo v objemu biserne luči. Vilin tiho vzdihne:

»Starejše Ede so veliko stvari pozabile,« in jim nakaže pot v dvigalo, »čas je, da jih prikličem v spomin.«

Vrata se zaprejo in sledi pot navzgor. Dvorana je precej globoko pod ledeno površino, kar Han ugotovi glede na čas povratka na površje. Vilin na koncu popotovanja poteši njegovo neizrečeno radovednost:

»Dvorane so sto metrov pod zemljo. Povezane so še s petnajstimi velikimi dvigali. Tako lahko to vojsko hitro spravim na površje,« in v žep vtakne čarovniško ploščico za vladanje strahotni uspavani vojski, »in ta vojska mi lahko v sili vedno priskoči na pomoč.«

Vrnejo se v sobo in posedejo okoli mize. Čaka jih sveža pijača. Najprej si potešijo žejo, zatem Vilin prevzame besedo:

»Zvečer odrinemo. Vse sem pripravil. Tudi namen moje vojske je določen. Za vsak primer sem v program vgradil tudi posebne okoliščine.«

»Kdaj bo Božanska osebnost pripravljen za napad na vaše dežele?« vpraša Han. Vilin smehljajoče odvrne:

»Napada ne pričakujem pred uničenjem Shedanije. Še tako noro ambiciozen vladar si ne bo drznil tako obširnega tveganja. Shedanija bo, glede na hitrost ustvarjanja hord zveri, napadena čez okoli tri, največ štiri leta.«

Po krajšem premoru odločno nadaljuje:

»Na našo srečo bo basilea naletel na Zeolsko grofijo in njeno vojsko. Tam se bo znašel v precepu. Malahid je vitez zlatega eona in ne bo preračunaval svojih možnosti. Vztrajal bo, po potrebi do bridkega konca z enim samim namenom,« in znova dramatično dvigne glas:

»Omogočil nam bo vsaj mogos, mogoče celo mogos in pol časa. Osebno mi je obljubil boj do konca. Basilea bo na mejah Zeolije prvič naletel na učinkovit odpor. Napadalna armada je organizirana in opremljena za hitre premike in koncentrirane udarce. Vsa oskrba te sile je prilagojena hitri zmagi. Tako zastavljena taktika bo uspevala do mej Zeolije, saj je naletela v vseh ozirih na manjvrednega nasprotnika. Zeolija ima poleg spretnega vladarja še srečo, ker pot do nje vodi samo skozi dve precej lahko branljivi ožini. S tem se stopi tudi ogromna basilejina številčna premoč,« in globoko vzdihne, »Malahidov odpor na ožinah bo prvi droben korak na poti do zloma Božanskega carstva.«

Han prikima in doda:

»Moj oče je na ožini v okviru prvega vala poslal sedem medrej redne vojske z vso potrebno podporo za daljše obleganje. Hitro bo zbral tudi potrebne zaledne rezerve. Ostanek z večino prebivalstva bo umaknil na varno. Verjemite mi, naši bodo na obeh ožinah zdržali tudi preko potrebnega časa.«

Arcus nadaljuje:

»Mladi šelgeac ima prav. Malahid mi je osebno zagotovil, da nam bo kupil časa, kolikor ga bo lahko zagotovil z vztrajanjem na branikih svoje dežele. Tudi če padeta obe ožini, bo zadnjo obrambo postavil pri Venegarju in tamkajšnji trdnjavi z ječo, kjer je umrl eden od damejahov. Na žalost ne moremo uporabljati portalov,« in spusti pogled na Amrokhov kristal, »tehagaci postavljajo določene omejitve.«

Han je presenečen zaradi očetovih odnosov z Amrokhom. O tem mu ni nikoli govoril. Sicer pozna očetove zveze z Vilini in trgovanje z njimi, a do zdaj ni slutil tako tesnih povezav. Naenkrat se v njegovi glavi zložijo določene stvari, ki ga begajo te zadnje dni. Vprašanja dobivajo odgovore. Njegova prisotnost na tej odpravi je samo znak. Oče verjetno že ves čas ve, kaj se dogaja. Vse dobiva urejen smisel.

Sivina dneva jenja ob nastopanju mrzle noči. Amrokh hitro organizira primerno kritje za odhod:

»Nihče ne sme izvedeti za mojo odsotnost. Če drugi rešmeagi Arimoe izvedo za mojo pot, bom imel težave.«



Kolona petih odrine v mrzli večer. Ulica je popolnoma prazna. Amrokhov dvojnik jih spremlja do roba vasi, zatem se vrne. Upajo v uspeh majhne prevare.

Celo noč molče jezdijo. Hladen zrak reže v vse odprte dele teles. Potujejo sredi ravnice. Nebo je brezoblično temno. Cesta je precej široka in očiščena.

Ob prvem svitu se ustavijo v kurirski postaji. Vzdrževana je zaradi občasnega trgovskega prometa med Saranomvergom in Zimnikom.

»Kdo biva tukaj?« vpraša Lena.

Vilin sunkovito obrne glavo:

»Nihče. Do Zidu je takšna oskrbovana postojanka na vsako tretjino dneva normalne ježe. Ustavili se bomo v naslednji postojanki. Ta cesta je verjetno edini stik z našimi južnimi sorodniki.«

Han dvigne obrvi:

»Sorodniki? Izven Zidu?«

Amrokh se kislo nasmehne:

»Temni vilini imajo svoje razloge za življenje v skrivnosti,« in pospeši konja.

Konje spravijo v lopo tik ob cesti in vstopijo v pritlični del zgradbe iz črnega marmorja. Enonadstropna stavba je že večkrat doživela večje ali manjše popravke. Očitno vilinska veščina popravil le ni tako popolna. Grajena je z mislijo na preprosto funkcionalnost. Spredaj je pokrito stebrišče do glavnih vrat. Skoraj obvezna fontana je presušena in zanemarjena. Vsa okna so pokrita s kristalnim steklom.

Leno prešine - Kristal za pokritje oken popotnega brloga. Kakšno razkošje!

Amrokh pritisne ročico na nenavadni sivi škatli in ves prostor obsije rumenkasta svetloba. Malce kasneje zagori še kamin in iz čudnih kovinskih zabojev ob stenah začne toplo pihati.

Han in Lena se znova z odprtimi usti čudita čudesom vilinske postojanke.

Vilin molče spremlja čudenje Zeolcev. Vsi se zberejo okoli velike mize. Njena površina je topla na otip.

Arcus tiho reče:

»Za kakšen dan ali dva vas zapustim. To nerad storim, a žal nekatere stvari nujno zahtevajo mojo pozornost.«

Han in Lena se spogledata. Čarovnik ju mehko pomiri:

»Saj vama brez mene ne bo hudo,« se spogleda z Amrokhom, »je še vse na svojem mestu?« in Vilin kratko prikima. Čarovnik izgine na stopnišču. Han in Lena zreta za njim.

Na mizo razgrnejo dobrote iz popotnih malh. Zadnji prisede Arcus:

»Ne pustita se motiti.«

»Kdaj odrinete?« vpraša Han.

»Po večerji. Vse sem pripravil,« dvigne roki in se usede na konec mize. Seže po temnem popotnem kruhu, ga nalomi in zgrabi sušeno kračo neke ptice. Kje dobijo ptice?

Med jedjo molčijo. Zora že precej napreduje.

»Kakšen dan je zunaj?« zanima Leno. Dvigne pogled proti vse svetlejši kristalni plošči. Zunanja svetloba je malce manj turobna.

»Gospodar, zanima me,« spusti Lena pogled z okna na mizo, toda gospodar jo prehiti:

»Vem, kaj sprašujete. Vsekakor bi se lahko tej naporni poti izognil. Vendar zaupam samo eni osebi,« in pokaže nase, »sebi! Preveč je v igri, preveč tveganja,« poudari besede.

Eldar se med vihtenjem krače obrne k vilinu in s polnimi usti vpraša:

»Kje je sovražnikova glavnina?«

»Prijatelj, še preden nadaljujemo s potjo, nas bo moj sokol obvestil o zadnjih dogodkih. Glede dotoka informacij ste lahko brez skrbi,« se nasmehne, »vsaj še nekaj časa.« Han in Lena se spogledata. Vilinski gospodar z ničimer ne kaže zaskrbljenosti zaradi pričakovane negotovosti na poti v neznane in pozabljene dežele.

Po večerji Han in Lena zapustita prostor. Zavijeta se v topla gozdarska ogrinjala in stopita pred postojanko. Zrak je nenavadno miren. Visoki oblaki so precej svetli in mrzel zrak ne reže pljuč s tako neprijetno ostrino. Mogoče sta se navadila na vilinski mraz.

Lena zgrabi Hana za rokav in ga potegne nekaj metrov proč od vrat. Do kolen zagrezneta v sneg. Han se vrne korak nazaj:

»Kaj je?«

Lena ga globoko pogleda v utrujene oči:

»Vse skupaj, ta pot, je burka. Ti ni jasno?«

»Ne vem, kaj govoriš? Ti je mraz zamrznil pamet?« stopi še korak nazaj. Lena jezno spusti roke ob telo:

»Pomisli malo! Pomisli! Meni ni nič zmrznilo. Mogoče je tebe uspaval ta vilinski kuhanček.«

Han nejevoljno odmahne z glavo in nestrpno prestopa:

»Ne vem, kaj se motovili v tvoji nori glavi? Razsvetli me!«

Lena vanj zapiči oster pogled:

»Čemu vilinu takšna želja za tehagaci? Zakaj je prekršil tabu svoje dežele?«

Han zavrti z očmi in jezno pihne:

»Saj je vse razložil. Ni mi jasno, kaj je tu narobe?«

Lena skomigne z rameni:

»Res ti ni? Potem si slep. In ti, slepec, boš nekega dne zeolski grof, mogoče celo medalarski kralj.«

»Tvoja težava je, ker vsepovsod vidiš zaroto. Bodimo srečni za vilinovo spremstvo.«

Lena srdito zašepeta:

»Vilin kristale potrebuje zase in za nikogar drugega. Še najmanj jih misli predati Mešarahu. Saj jih ne potrebuje za vladarstvo Arimoji. To že ima v žepu. Z močjo tehagacev bo spodnesel aktualno rešgeo. Ti ni jasno? Amrokh bi lahko sam zapustil deželo in se podal v iskanje. A se ne more. Se spomniš njegove reakcije ob omembi rojakov izven Zidu? Predlagam previdnost. Vsaj to. Tehagace potrebujemo za Mešaraha in ne Vilina.«

Han molči in zoži pogled. Roke jezno stisne na hrbtu:

»Molči in svoje sume obdrži v svoji vroči glavi,« in vanjo sunkovito usmeri kazalec, »tvoje besede nam bodo prej ali slej nakopale nepotrebne težave.«

Ona skomigne z rameni in vzdihne:

»Upam, da nas ne bo bolela glava.«

Vrata se odprejo. Eldar naredi nekaj korakov na kamnito pot:

»Vama je znotraj vroče?«

Han se nasmehne:

»Ne, samo malce sva si zaželela svežega zraka. Dobro dene pred spanjem,« in nakaže Leni hišna vrata.

Pozno popoldne zapustijo postojanko. Do Zidu, neprebojne ločnice posredi Mrzle dežele, je še za dve noči ježe.

Z največjo naglico potujejo celo popoldne in še vso noč. Ustavijo se samo zaradi hrane. Šele zgodaj dopoldne si privoščijo nekaj ur prepotrebnega počitka. Molče opravljajo svoje potrebe in skoraj ne spregovorijo. Amrokhov sokol dvakrat prileti in hitro odleti v mrzle širjave. Zatem se Vilin na skrivaj pomenkuje z Eldarjem. Vsakokrat stopita na stran in kimajoče šepetata. S Hanom in Leno nihče ne spregovoril kaj več od vljudnostnih fraz. Kakor hitro se dan prevesi v pozno popoldne, nadaljujejo z divjo ježo. Samo pleadi, hranjeni z vilinsko krmo, so sposobni tako hitrega potovanja. Amrokh jih ves čas priganja.

Ob zori tretjega dne uzrejo oddaljeno silhueto mogočnega Zidu.

Amrokh komentira:

»Najprej bomo malce odspali, saj je do Zidu še pol dneva ježe,« in iztegne roko proti nizki stavbi:

»Tam je zadnja postojanka pred Zidom.«

Vilini so svojo deželo obkrožili z veličastnim zidom in sistemom trdnjav, polnih ogromnih stražarskih Golemov. Zid je iz posebej obdelanega kamna, odpornega na moč vseh orožij tega sveta. Vse na Zidu je narejeno za večno neprebojnost. Kot nepretrgan zastor povezuje vrtoglave špice gorovij in povezuje posamezne trdnjave, ki jih varujejo golemi. na zidu je zelo malo vilinov. Vilini izvajajo nadzor neprebojne meje s pomočjo magije. Po nekaterih navedbah je na zidu skupaj za okoli 4 medreje golemov. Seveda nihče ne pozna točnega števila, saj je to skrbno varovana vilinska skrivnost. Edini del vilinskih dežel izven Zidu je na skrajnem zahodu, na meji s Konzulatom Dilula.

Pozno popoldne znova osedlajo svoje konje in zdirjajo proti vse večji silhueti. Amrokh se ustavi blizu Zidu in se obrne proti skupinici:

»Tam je konec naše dežele in za zidom se začne negotovost,« in glasno vzdihne, »do trdnjave nas čaka še tri ure hitre ježe. V njej bo še zadnji postanek.«

Vsi prikimajo in Vilin spodbode konja v dir.

Silhueta Zidu se počasi veča in zaseda vse večji del južnega obzorja. Oblaki postajajo svetlejši. Južni branik Prepovedane dežele se približuje. Vsi očarano zrejo proti beli silhueti. Edini zvok je topot konjskega galopa.

Zidu se približajo okoli poldneva. Veličastna gradnja zakrije ves horizont. Han in Lena se vnovič čudita veličini snežno bele gradnje. Tisto na prelazu je proti temu samo drobcen izsek. Slišita težke korake nevidnih golemov. Ustavijo konje in čakajo. Lena prijezdi do Amrokha:

»Kje so golemi? Slišim jih, ne pa vidim.«

»V notranjosti so. Samo v primeru nevarnosti so zunaj. Tako skrivamo njihovo število,« odvrne in iz žepa potegne srebrno ploščico in pritisne na svetleč rdeči kvadratek. V zidu nekaj zaškripa in mogočna notranja vrata se začno odpirati. Amrokh namigne in sledijo mu do polovice dolgega predora.

Lena zaostane in se pridruži Hanu:

»Z neko čarovniško pripravo je odprl vrata.«

On se kislo nasmehne:

»Saj je čarovniški gospodar.«

Zavijejo v stranski hodnik. Nad njih priletijo metuljaste luči. Lena očarana dvigne pogled. Biserna svetloba se razliva po belini hodnika, zaključenega s sijajnim hlevom za konje. Olajšano razjašejo. Od nekje pritečejo smešni majhni možici. Takoj razberejo njihovo umetno poreklo. Vilin jim razloži namen teh kovinskih pajacev:

»Ti gulethi bodo poskrbeli za potrebe naših utrujenih konjev.«

Zapustijo hlev in se podajo v utesnjeno sobo dvigala. Na Vilinovem obrazu ves čas lebdi nedoločljiv nasmešek. Potovanje navzgor je kratko. Dvigalo jih pripelje v prazen hodnik. Ves čas jim sledi svetleči metulj. Povsod je popolnoma gladka belina. Nikjer ni sledi morebitne rabe. Han potipa bel kamen:

»Kamen je popolnoma gladek.«

Lena pihne:

»Vse je tako mrtvo.«

Amrokh se nasmehne:

»Gulethi skrbijo za čistočo. To je zadnja postaja civilizacije. Kmalu bomo zapustili gostoljubje Mealkuda. Pod toploto sonca najbrž ne bomo srečali urejene civilizacije. V deželi temnih vilinov ne pričakujte gostoljubja. Predvsem ne razkrivajmo namena svoje poti. Do Zimnika nas čakata dva dneva ne prehude ježe. Pot do tja je varna. Za naprej pa ne vem.«

Eldar poznavalsko:

»Čeprav nisem ravno domač v zahodni divjini, pravo pustolovščino pričakujem šele južneje od Zimnika. Srečali se bomo s starodavnimi razbitinami duhovnega osrčja starega cesarstva.«

Amrokh prikima:

»Najprej poskrbimo za trenutno lakoto in žejo. S težavami se bomo pozabavali, ko se bodo pojavile.«

Vstopijo v veliko jedilnico, kjer je pripravljen obed za lačne popotnike. Skrivnostni skrbnik je poznal njihovo število. Vilini imajo odlično organizacijo. Gulethi se urno umaknejo v namenske niše. Nihče izven Prepovedane dežele nima česa takšnega. In zdaj zapuščajo ta svet tisočerih presunljivih čudes.



Zmaji z natančnimi ognjenimi izbljuvki uničujejo nastajajoč tabor. Kriki panike preglasijo ukaze nekaj treznih jamitov in mahibov. Zlasti masagi, nevajeni črne magije, odvržejo vse, kar imajo v rokah in se podajo v panični beg.

Teoniss položi glavo med roke in zaječi:

»To je torej konec,« skoči v šotor, zgrabi meč in steče na prosto. Samo redki lokostrelci ostanejo prisebni in poskusijo sestreliti kakšno zmajsko pošast. Pri tem so neusklajeni in temu primerno popolnoma neuspešni. V zmedi jih mnogo konča pod kopiti lastnih konj, bežečimi pred nebeškimi zvermi in njihovimi goblinskimi jezdeci.

Kakor hitro ena jata opravi, prileti druga in tako se izmenjujejo vse do večera. Od osrednjega tabora ostane samo pogorišče z nekaj tisoč trupli in stokajočimi ranjenci.



Temna plima se zjutraj znova obudi. Kristalno modrino neba preletavajo jezdeci mogočnih tzevogov. Majhen grič sredi obširne ravnice služi za začasni tabor Lorda Ureusa z njegovim cahatokom. V ozadju se v nebo dviguje dim pogorišča, zapuščine včerajšnjega napada tristotih tzevogov na zbirališče kraljevih medrej. Medalarsko vojsko je napad našel popolnoma nepripravljeno. Preživeli so se razbežali na vse strani. Obvodnik je na dosegu in pot do Lithninalla je prosta. Medalar je s tem ostal brez vojske in Carstvo mora samo še fizično zasesti ozemlje do Ožin.

Kakor hitro se v lordovem šotoru zberejo poglavarji cahatov. Za njih ima samo en ukaz:

»Počistite ostanke in nadaljujte do Obvodnika. Naberite si sužnjev in mesa!«

Kmalu vzletijo tudi posebej veliki tzevogi s Hendveji na hrbtu. Preletijo pogorišče in pristanejo v zaledju. Past se dokončno zapre. Bitka se konča in začne se lov na sužnje.

Lord Seth Ureus je zvečer celo malce razočaran. Vojska ljudi se je razbežala. Tudi hedvejski skok v zaledje ni prinesel kaj veliko koristi. Na pogorišču je ostalo sorazmerno malo žrtev. Pričakoval je več odpora, večji masaker in več trupel za pojedino zmagovalcev. Obvodnik jim je padel v roke skoraj prazen. Našli so samo trop mrtvo pijanih in pobruhanih plemičev. Glavna trofeja je bil do nezavesti zapit Enrich. Vsaj nekaj. Celo s sužnji ni bilo pravega posla. Ostali so samo neuporabni garjavci, komaj dobri za juho.

Pristopi drobna deklica, odeta v rdečo kuto. Obraz ji zakriva bel, filigransko izvezen tarih. Ob lordovem priklonu frkne z drobno ročico:

»Ne bojte se! Še dolgo ne bo zmanjkalo dela, še se boste mastili s človeškim mesom. Razgnali smo samo nepomemben del vojske. Ubežnike bodo prej ali slej polovili lovci na sužnje. Bemej Zeolije nas čaka na ožinah in zagotavljam vam veliko odličnega mesa. Božanska osebnost želi hitro prečkati Medalar in za ta namen so dovoljena vsa sredstva. Ljudem nekaj pripravlja in pri tem je hitrost ključnega pomena,« in vrže pogled na žalostno pojavo kralja Enricha II. Feowella. Čepi na hladnih tleh in grizljajoč spodnjo ustnico objema tresoča kolena. Ujeli so ga na mrtvo pijanega. Takšnega še sestradan Ork noče niti za golaž ali obaro, kaj šele raženj. Mogoče bo zabavna trofeja. Deklica z nogo sune otopelega moža:

»To je torej zadnji iz dinastije Feowell. Res viteški konec stare in ponosne dinastije. Mogoče bo lahko zabaval naš Dvor.«

Lord Ureus zamomlja:

»Lahko ga skrajšamo za glavo in vržemo lovskim utešem.«

Deklica odkima:

»To lahko še vedno storimo. Za zdaj ga prihranimo. Sposoben vladar zna vedno dobro uporabljati nesposobne s plemenitim poreklom. Mogoče bomo kdaj v prihodnosti potrebovali kraljevsko figuro.«

Lord za hip spusti pogled na nesrečnika in zadovoljno zamomlja:

»Naš naslednji je cilj torej Zeolija,« in ustnice se mu razležejo v plitev nasmeh. Drobno telo poleg njega ga stiska s strašnim urokom osrečujoče pokornosti. V bližini tega krhkega telesa skoraj otroka čuti resnično srečo, saj ga obliva toplina damejaha. Kakšna milina je šele basilea? Samo enkrat je bil dovolj blizu udejanjenemu božanstvu in ne more pozabiti te moči, toplo sijoče tam daleč na Vzhodu. Deklica prekine njegov tok občutij:

»Medalar je prenehal obstajati,« in zadovoljno doda, »kmalu bomo na njegovih zahodnih vratih.«

Lord previdno doda:

»Zeolija je še nedotaknjena, med zajetimi limoki ni niti enega Zeolskega.«

Ona prhne:

»To sploh ni bila vojska, temveč zbirka na hitro zbranih kmetov in služabnikov. Med njimi je bilo zelo malo pravih lemikov. Zeolski grof je glavnino prvovrstnih medrej poslal na Zeolsko ožino. Ta bo nepomembna, če nam uspe pri Gelsysu. Sotesko od Zeolije ločuje pas vilinskega kraljestva Arimoa. Zeolci si ne bodo drznili prečkati vilinske zemlje. Najhitrejšo polovico cahatov pošlji nad Zeolijo ravno čez Gelsys. Napad na Ožino bo samo slepilni manever. Težišče bo Gelsys.«

Lord prebledi ob misli na prečkanje svete vilinske zemlje. Zgroženo sikne:

»Preko vilinske zemlje? Še nihče ni,« a mu dekličin urok vzame glas:

»Vilini nimajo moči za protestiranje, zato bodo s svojega zidu zgolj opazovali maširanje naših cahatov. Tiste glinaste spake bodo ostale tam, kjer so že stoletja, na svojih lepih zidovih. Ko bodo s svojimi daljnovidnimi očmi zagledali našo korakajočo vojsko, bodo samo uživali v prizoru. Na našo srečo zaradi svoje nesmrtnosti še niso pozabili umora svoje kraljice. Če pa se golemi slučajno spustijo v boj, jih čakajo naše ognjene kočije in pajki. Zeolci bodo takoj, ko bodo izvedeli za naš kratek izlet čez vilinska ozemlja, zapustili Ožinsko trdnjavo in se urno umaknili v Venegar. Njihov vladar je predvidljivo preudaren mož in bo vedel, kdaj mora odnehati. Ko bodo spravljeni v svoji gorski trdnjavi nad tisto slepo dolino, jih bomo preprosto pustili. Naš namen ni uničenje Zeolije, temveč hitra zasedba Severaških vrat. Celotno Božansko carstvo je življenjsko odvisno hitrosti zasedbe. Vrata morajo pasti čez mogos, največ mogos in pol.«

Lord zvedavo vpraša:

»Kaj, če bo zeolski grof, navkljub vilinom, tja postavil svojo vojsko in se odločil za obrambo Gelsysa? Tamkajšnja tesen je pripravna za dolgotrajen upor peščice proti napadu velike vojske,« in živčno strese z glavo, »tam so še tzevogi neučinkoviti.«

Ona stopi korak naprej in izpod tančice s pogledom prečeše pokrajino pod sabo:

»Tu ni kaj za razmišljati. Pritiskali bomo na obe ožini, dokler ne bodo podlegli goli premoči jekla in ognja,« in trpko doda, »prej ali slej jim bo zmanjkalo vojske. Mi teh težav nimamo. Če jih ne bo zlomila orčja gorjača, jih bo ognjena pest magije. Tisti frdamani prelaz hočem do konca naslednjega mogosovega obraza. Kdor ima Severaška vrata, ta ima ključ do zahoda in tamkajšnjih dragocenosti. Naproti nam ne stoji izvrsten strateg in politik, temveč bolestno časten mož. Hitro bo ugotovil, da ne more dolgo vztrajati na Ožini. V pravem trenutku mu bom dala ponudbo, ki je ne bo mogel zavrniti. Poleg preboja nas čaka še zasedba južne meje. Shedanija mogoče ne bo več dolgo izgubljala časa na jugu. Božanstvo ima načrte,« in se zakrohota. Lord stisne ustnice. Ob milozvočni simfoniji dekličinega smeha mu ledeni kri v žilah. Hip zatem ga oblije mavrično ščemenje prisotnosti veličastne siline.

Deklica na koncu trdo pribije:

»Tega klovna mi odpeljite izpred oči,« in dva dekličina Set'Arusa odvlečeta nesrečnega kralja.



Zeolska vojska se razpostavlja in pripravlja na odločilno bitko vojne. Malahid pošlje na Gelsys podjetnega mahiba Kira Taramaha:

»Ne skrbite glede vilinov. Ne bodo vas ovirali pri prehodu skozi tisto nenaseljeno zaplato nerodovitne zemlje. Sovražnik tam zaradi Vilinov pričakuje lahko delo. Ne pričakuje vašega prečkanja vilinske zemlje.«

Mož bujnih las in divje brade se nasloni na mizo in zaskrbljeno odvrne:

»Kaj, če nam vilini ne dovolijo prehoda? Proti golemom se ne moremo vojskovati.«

Malahid odkima:

»Potem bodo enako zadržali tudi sovražnikove horde. Poznam viline in oni mene. Zagotavljam vam, ne bodo vas ovirali. Čim prej odrinite na pot. Vojsko utrdite, kot jo utrjujem tudi sam. Sovražnikove horde bodo morale sprejeti vojno na dveh ožinah. Gelsys ne sme pasti. Če zdržite pol mogosa, bo sovražnik okrepil napad na nas. Ne glede na vse, zdržati moramo vsaj mogos in pol. Časa ne kupujemo zase, temveč za tajno nalogo mojega sina. Če uspe, bo Carstvo samo ena od nesrečnih epizod tega časa.«

Kir sklene roke na hrbtu, se spogleda Iliadom Ferorjem:

»Moje medreje ne bodo odstopile. Borili se bomo do zadnjega. Berek oezed et'šaeviz!«

Malahid trpko odvrne:

»Sinu sem obljubil čas in te obljube ne smem prelomiti. Tudi na padec Ožine sem pripravljen. Vsi, ki niso potrebni v tem boju, se umikajo v Venegar Dar.«

Kir odkima:

»Kaj ni možno s sovražnikom skleniti kompromisa? Medalar več ne obstaja, a guverner Zalabena je ravno zaradi predaje brez boja ohranil mesto in bližnjo okolico. Govori se, da,« a ga grof prekine:

»Z basileo v danem položaju ni možen noben kompromis! Nobeden!« in ogorčeno udari s pestjo po mizi, »raje plemenito in svobodno umrem v boju! Zeolija nikoli ne bo postala izdajalska dežela.«

Kir prikima:

»Torej boj.«

Malahid pribije:

»Boj!«



Taramahova vojska se ustavi pred območjem vilinskega kraljestva. Edini znak vstopa v deželo Nesmrtnih je obelisk. Mogočni Zid je samo sanjska silhueta na grebenu pobeljenih gora. Kir se spogleda s svojim spremstvom:

»Torej smo vstopili v Vilinsko kraljestvo Arimoa. Vojska naj počaka, a mi gremo naprej. Tako bomo pokazali vilinom svoje poštene namene,« in požene konja. Stražarska skupina mu sledi. Brez težav prečkajo jezik vilinske zemlje. Kir pogleduje proti oddaljeni silhueti Zidu.

Še isto popoldne se vrnejo in naslednje jutro se čez vilinsko ozemlje napoti celotna vojska.



Velengar Dar bo zadnje zatočišče in zadnji zeolski branik. Mogočna granitna utrdba je zgrajena na južnem odcepu Valgarskega višavja. Trdnjava je strateško oporišče ob morebitnem preboju obeh življenjsko pomembnih ožin. Za pol leta lahko sprejme štiri polno opremljene medreje. Trdnjava ima pomembno skrivnost – v njenem granitnem vznožju je ječa, kjer je v strahotnih mukah umrl zadnji damejah. Prednik današnjega grofa je pošastno kreaturo ujel med osvobajanjem Zeolije. To je bil čas po zlomu zatabov ...

Grof ostane pri Zeolski ožini. Svoj mebanej je postavil v gozdičku blizu zadnje obrambne črte.

Tretji dan po razbitju kraljeve vojske pribežijo do Ožine prve kraljeve čete. Prebegle jamite takoj napotijo v mebanej. Grof iz pripovedovanj jamitov dobi približno sliko razkroja in padca kraljestva.

Zvečer se utrujen sesede v svojih zasebnih prostorih. Oblije ga plaz misli in vtisov.

Sovražnikova vojska je šla skozi medalarsko obrambo kot nož skozi maslo. Še kakšnega pol mogosa in znašli se bodo na ožinah. Kir nima veliko časa za vkopavanje. Še dobro, da nisem upošteval pijandurinega ukaza.

Na hitro se osveži in znova vstopi v prostor z zbranimi mahibi. Prebada jih s srepim pogledom. Vsi pričakujejo ukaze svojega grofa. Prešine ga – vse sami plemeniti in zvesti možje. Razširi roke:

»Gospodje, ogledali si bomo položaj katapultov in velikih lokov. Ti so ključni za pokrivanje naše obrambe.«

Skupina odjezdi na položaje, kjer posadke pripravljajo vse potrebno za bližajoči se boj. Lethake uporabijo za pripravljaje zemljank.

Arij Landogarski vzdihne:

»Vojska je še kar dobro sprejela to nečastno vkopavanje. Pričakoval sem več odpora.«

Malahid se zareži:

»Ti rovi in luknje v zemlji jim bodo rešili glave. Ravno zaradi tega sem na mesto glavnega udarca ukazal namestiti najboljše taroge. Običajna praksa s svežimi se ne bi obnesla.«

Arij se namrdne.

Andrad Lemoj, mahib katapultov, poznavalsko ogleduje pripravljanje rovov in zaskrbljeno doda:

»Naj vas opozorim, katapulti so preblizu zadnjim obrambnim položajem. Glede potrebnega dosega nisem prepričan.«

Malahid ga potolaži:

»Doseg bo dober. Ognjene krogle bodo zasule sovražnikove horde med zapletanjem med ovirami. Poskrbi za maksimalni doseg. Dolgi loki bodo imeli samo eno nalogo,« in ošine strumne može, »ščitili bodo katapulte pred tzevogi. Za napadajočo zverjad bodo zadostovali običajni lokostrelci.«

Z griča imajo odličen razgled pregled nad položaji velikih katapultov. Stisne pesti in trpko komentira nastali položaj:

»Torej, to je to. Imajo jezdece tzevogov, ne manjka jim konjenice in oblegovalne tehnike. Nas je komaj dovolj za držanje položajev. Naše edino upanje je boljše izhodišče. Gore okoli nas so neprehodne, prehodi so dobro zavarovani.«

Mahib Tarik Kalhamed, poveljnik Pete medreje, prikima in reče:

»Ovire bodo otežile naš protinapad.«

Grof položi roki na pas, da je videti še zajetnejši, in se ozre proti vzhodu:

»Gospodje, nobenega protinapada ne bo. Naša zmaga bo zgolj dovolj dolgo držanje položajev. Nad nas prodira petkrat močnejša vojska z neomejenimi viri. Torej si ne delajte utvar o zmagoslavju, ker ga ne bo. Naš edini adut je, kot sem omenil, položaj branilca na teh dveh lahko branljivih ožinah. Naš nasprotnik ni zaletav norec, temveč odličen strateg.«

Mahib Ferikh Salaid, poveljnik Šeste medreje, odkima:

»Prej bi rekel, da je do zdaj naletel na neumnega nasprotnika.«

Malahid ga prekine:

»Ne, naš nasprotnik je pretkan. Kraljeva vojska je bila razbita, še preden se je zbrala, predvsem zaradi odličnega načrtovanja in pravilnega predvidevanja nasprotnikovih potez. Sovražnika ne smemo podcenjevati. Za nečasten način vkopavanja sem se odločil, ker se zavedam sovražnikove moči in sposobnosti. Moji up je zadrževanje vsaj mogos ali mogos in pol. To bo velik uspeh, vreden legend.«

Mahib skloni glavo. Njegov grof se še ni zmotil pri takšnih ocenah in tudi zdaj ima prav. Tukaj so pred bitko, kjer ne morejo zmagati. Edino zmagoslavje bo dovolj dolgo vztrajanje in čim daljše odlašanje častne, a neizbežne smrti.





22. Grozljiva slutnja


Glavna jed je mimo in zbrana druščina v veliki jedilnici postaja radoživa. Klasična edamitska večerja nikoli ne pomeni zgolj hranjenja. Edamit je silno nesrečen pri večerji brez družbe. Obrok ima predvsem družabni značaj. Pravzaprav je to družabnost z vključenim hranjenjem.

Ob nastopu mraka je čas za najpomembnejši obred, kajenje galaške zelene trave. Služabniki prižgejo svečnike in v prostoru zavlada posebno razpoloženje. Skoraj vsi moški uživaško vlečejo omamni dim iz svojih pip. Ženske se nikoli niso navzele te navade, čeprav jim tega ne prepoveduje noben patent. Pravzaprav sploh ne potrebujejo dima, kajti svojo dozo omame zaužijejo z zelnim čajem. Nihče ne pomni drugačnih navad.

Boris ravnodušno opazuje vse bolj vesele Edamite.

Pri njih je zadevanje večerni obred. Zapuhali in napili se bodo opojnih substanc. Potem bodo zaspali kot dojenčki. Šele zjutraj bodo sposobni za resnejše delo. Vprašanje, kakšen bi bil naš svet, če bi se po seji vlade tako po hipijevsko obredno zadevali? Bi se znašli v takšni moralni godlji? Bi poznali tako grozljivo razslojenost? V opoju so vsi enaki. Metek zadetek ne pozna socialnih in političnih razlik.

V globini duše začuti nedoločljiv pritisk. Znova se prebudi prisotnost. Naenkrat ga objame koprena neprijetne mrščavice. Začuti hladne kapljice potu. Nemirno se dvigne na noge in odkoraka do okna. V razbeljeno čelo mu pihne hladna večerna sapa. Roke stisne na hrbtu in se živčno igra s prsti. Sunkovito se obrne. Z očmi objame vesel prostor, poln lenih kopren modrikastega dima. Leon opazi Borisovo živčno prestopanje. Vljudne se odtegne od starejšega edamitskega mahdija:

»Kaj je? Vidim, kako si ves na trnih.«

Boris tiho odvrne:

»Presekala me je nekakšna slutnja.«

»Kakšna?«

Boris skomigne z rameni:

»Še sam ne vem. Povezano je z domom, verjetno s tistim izbruhom.«

Leon ravnodušno zamahne z roko:

»Zakaj si delaš nepotrebne skrbi? Vedno so se dogajali večji ali manjši poskusi prebojev energij in,« a ga Boris hladno prekine. Obrvi mu zlezejo v gubo na korenu nosu:

»Ne! Ves čas sem priča izmikanju pravim vprašanjem. Dokler ne postaviš pravega vprašanja, ne moreš pričakovati pravega odgovora.«

Leon mu skuša vskočiti v besedo, a Boris dvigne glas:

»Pred nekaj trenutki sem čutil enak odmev!« in ko vidi, da je pritegnil pozornost bližnjih Edamitov, stiša glas in srepo zre v Leonove oči:

»Takoj se moram vrniti domov in preveriti, kaj se je dogajalo in zlasti, kaj pravijo Bertini občutki!«

Leon končno pride do besede:

»In kaj boš ugotovil?« in skomigne z rameni in zlovoljno zamrmra, »najbrž boš našel še eno dodatno vprašanje.«

»Mogoče,« trpko odvrne, »vendar sem prepričan, da gre za povezane zadeve, za Elejlino delo.«

Leon nejeverno odkima:

»Tvoji občutki še niso dovolj natančni. To si čutil samo ti, a nihče od nas, čeprav imamo več izkušenj z natančnejšimi čutili,« in ogorčeno dvigne glas, »za tabo je komaj kaj več od začetniškega urjenja. Eno so sovražnikove prikrite dejavnosti, drugo so sovražnikove prevare. Imaš dar ločevanja? Lahko ločiš podtaknjen ogenj od naravnega požara?« izdihne in motri Borisov zakrčen obraz, »se mi je zdelo.« Ni mu bilo mar, da je s svojim govorom privabil pozornost nekaterih bližnjih edamitov.

Boris mirno doda:

»Imam slutnjo, grozljivo slutnjo in hočem domov! Zdaj!« zaključi z ledenim glasom, podkrepljenim z urokom. Leon umakne pogled:

»Zame ne potrebuješ uroka.«

»Mogoče,« se namrdne in zlovoljno pihne, »kljub vsemu hočem domov.«

Leon previdno reče:

»Zaradi vpliva urokov Sehir bar Jemina si zmeden, ne moreš se zanesti na občutke. Vsaj za zdaj ne. Tu imaš resnejše in pomembnejše delo. Pomisli raje na Aecijevo potezo. To je zdaj najpomembneje.«

Boris znova sklene roke na hrbtu in trdo odvrne:

»Mogoče je ta politična zmešnjava pomembna za vas! Zame ni. Zame so pomembna ta kljuvanja, nedvomno z Elejlo povezanih energij. Se motim? Ne vem, a se bom prepričal.«

Leon naveličano vzdihne:

»Res si trmast. Tukaj imaš neodložljive,« a ne konča stavka. Boris ga znova nič kaj vljudno prekine:

»Ti hipiji bodo že počakali še kakšen dan ali dva. Skadili bodo kakšno gandžo več in moje odsotnosti sploh ne bodo opazili. Mi boš, ali ne boš pomagal?« povzdigne glas. Do zdaj neopazni fedajini postanejo opazni. Leon jih oprezno premeri z očmi:

»Vidim, da že obvladaš urok priklica svojih stražarjev,« in položi roke na boke, »rekel sem ti že,« nagrbanči čelo: »zame ne potrebuješ uroka,« malce jezno utiša glas, »seveda te bom spravil domov,« in znova ošvrkne fedajine. Edamiti se pustijo zmotiti samo hip, zatem se znova posvetijo svojemu obrednemu vlečenju pip. Ko bodo imeli vsega dovolj, bodo poparčakno poniknili v sobane.

»Torej? Greva? Prej greva, prej se vrneva, prej boš pri svojem kozarčku.«

Leon pogoltne cmok in zlovoljno mršči čelo:

»Samo našim moram povedati, kam greva.«

»Samo diskretno,« vzdihne in se napoti proti vratom na teraso, »malce se bom nadihal svežega zraka. Še zadet bom postal od tega modrikastega oblaka veselja.«

Leon se obrne in v sebi preklinja Borisovo trmoglavost, skoraj že na meji arogance. Komaj je prišel, pa se mu že meša. Kaj nas še čaka?

Edamiti samo za hip posvetijo pozornost »čudaškim« navadam tujcev. Neprestano razmišljanje o skrbeh se jim zdi nedoumljivo nenavadno. Še sredi kontemplativnega obreda kajenje galaške zeli ne morejo brez skakanja iz ene na drugo skrb. Za posebno čudaštvo so šteli tudi razmišljanje o svetu izven Konzulata, kjer se za dobro vzgojenega Edamita konča civiliziran svet. Komu mar za nepomembnosti? Zakaj bi si razbijali glave s težavami Divjine? Vilini trdijo, da je davno padlo Vesoljno carstvo za sabo pustilo samo prazno in neplodno divjino. Vilini so nesmrtni, doživeli so ta padec, spominjajo se ga, torej jim kaže verjeti na besedo. Oni so videli in vedeli.

Na terasi ga osveži hladilna sapa z morja. V pristanišču daleč spodaj vlada precejšen vrvež. Polno migetajočih lučk se premika sem ter tja. Na ladjah v pristanišču in okoli njih brbota precejšen vrvež. Verjetno vsem ni dana večerna omama. Veliko Edamitov mora trdo delati še v mraku odhajajočega dne.

Povsod so vladajoči in vladani.

Boris se znova potopi v svoje misli.

Njihov svet je zdaj tudi moj svet. Edamiti, od vseh pozabljeno ljudstvo, naj bi rešili svet pred Silino Kaosa. Mogočni Vilini, najmodrejši od vseh bitij, so že pred tisočletji Edamite odpisali kot zgrešen poskus Božje Volje. Ravno ti večni, super pametni Vilini igrajo precej čudne vloge. Svojo božanstveno nesmrtnost so zbanalizirali v kratkovidno dnevno politiko. Čemu služi njihovo podtalno zaviranje nujnega širjenja na Vzhod?

Za sabo zasliši ženski glas:

»Milostljivi gospodar, zdelo se mi je, da ste zapustili našo hrupno družbo.«

Obrne se in ugleda visoko žensko iskrih oči z vijolično pobarvanimi ustnicami. Rahlo štrleča in malce podolgovata ušesa so okrašena z velikimi uhani. Oči, značilno edamitsko velike, so rahlo pomodrene z umetno poudarjenimi trepalnicami. Lase in obrvi ima popolnoma bele. Pričeska je nenavadno preprosta. V laseh ima zataknjeno metuljasto sponko z rdečimi dragulji. V oči mu pade stiliziran simbol zmaja.

Znamenje visokega plemstva.

Za svoj stan je precej skromno oblečena. Skoraj do tal padajoča modra tunika je okrašena z diskretno nežnimi zlatimi vezeninami. Pas iz sijočega aurila je posut z biseri. Na elegantno dolgih prstih nima nobenega prstana. Nenavadno. Ličnice ima zdravo rdeče. Je to posledica barve ali narave? Nos je naravnost ljubek. Tudi kretnje izdajajo plemenito poreklo. On ironično odvrne:

»Patreja, moje življenje je otok samote. Usoda me vztrajno dostavlja v okolja, kamor ne sodim in tam potem ostanem sam s sabo. Žal me problemi vlečejo iz vaših soban večernega sproščanja po napornem dnevu.«

Ona se pomakne nekaj korakov naprej, ga spretno preleti od nog do glave in se nasloni na lepo oblikovano ograjo. Dolga, rumeno pobarvana kita, zaključena z veliko modro pentljo, ji pada skoraj do pasu. Slabotna večerna sapa vzvalovi lepo tuniko:

»Ošeik, pri nas je večer čas druženja in tako občutimo od Ela in etirjev darovano življenje.«

V nosnicah začuti parfum. Njen pojoči glas ga udobrovolji. Dvigne pogled in na višji terasi, obkrožajoči celotno mogočno palačo, ugleda negibne silhuete. Seveda, smrtonosni fedajini ga imajo na očeh. Nič ne uide pozornosti njegovih varuhov. Začutijo grožnjo, preden se ta sploh pokaže. Njihova neprekinjena pozornost ima samo en smoter – varovanje aledaha za vsako ceno.

Ona prekine hipec molčečnosti:

»Ošeik, ne bi smeli biti tako sami. Pravzaprav,« se nasmehne, »vi ne morete biti popolnoma sami. Vaša straža,« in s pogledom zaokroži po temnih silhuetah, »ima vašo svetokrvno milost neprestano na očeh. Še spati ne boste mogli brez nadzora vsaj dveh parov budnih očes. Vsak od njih je v hipu, brez oklevanja, pripravljen umreti za svojega aledaha.«

On počasi obrne pogled in poišče pogled sogovornice:

»Moje ime najbrž poznate, a jaz, patreja, ne poznam vašega,« in se spomni Bertinih besed glede ogovarjanja edamitskih žensk. Ona se nasmehne:

»Alesa Mildal, šea mahib Horija Mildala. Mogoče se ga spomnite.«

Boris veselo prikima. Seveda se spomni visokega moža popolnoma belih las:

»Lepo ime, patreja,« reče in poudari zadnjo besedo. Ženska se mu elegantno približa. Ločuje ju zgolj nekaj korakov. Zelo očitno ga premeri od stopal do glave in se prikupno nasmehne:

»Za vas sem lahko Alesa. Zdaj se prvič pogovarjam z nekom iz Onostranstva,« in se obrne proti morju. Veter rahlo vzvalovi njene snežno bele lase. Tudi Boris se obrne proti morju. Hip kasneje se zagleda v njen profil:

»Tega skoraj ne morem verjeti.«

Ona sunkovito obrne glavo in se sreča z njegovim pogledom:

»Res je. Ženske nismo vključene v moške politične in vojne igre. Na srečo imamo pomembnejše opravke.«

Alesa se za tukajšnje razmere obnaša precej svobodneje, kot je za njen stan spodobno. Mogoče je pogumnejša zaradi Borisovega porekla. On ni Edamit, temveč raeg. Ne umakne pogleda. Boris usmeri oči proti pristanišču.

Ni vljudno zijati v sogovornico. Še eno pravilo lepega vedenja plemenitih Edamitov.

Veselo se nasmehne:

»Spodobne ženske se na samem ne zapletajo s tujci. A ne morem si pomagati, če sem tako radovedna,« obrne oči v tla, zatem ponovno dvigne živahen pogled in zatrese z glavo, »ošeik, vi ste mlad človek, skoraj otrok. Popolnoma drugačen od vaših sopotnikov. Njihovi duhovi so tako stari. V njih bivajo nesmrtni etirji. Mogoče so njihova telesa za naše pojme mlada, a pravo starost določi duh. Ljudje imate precej kratka življenja. Brala sem o tem,« živahno nadaljuje. Položi vitke dlani na rob ograje in se zazre nekam v daljavo.

Boris se nasmehne:

»Kaj določa starost? Čas od rojstva ali preostali čas do smrti? Kako lahko nesmrtnemu duhu rečemo star ali mlad? je večno mlad? Je večno star?«

Mrak dokončno premaga še zadnji sij pojemajočega dne.

Ona tiho odvrne:

»Ne vem. Ravno v tem je problem nesmrtnosti. Izstopanje.«

Nizko na vhodu sije srebrni Mogos v spremstvu zlatega drobnega diska Lebenoha. Boris v mislih naredi primerjavo z domačim nebom.

Mogos je malce svetlejši od domače Lune, a Lebenoh je malce svetlejši od Venere. Torej tukajšnji svet le ni redka kopija našega sveta.

Umakne pogled z neba in preneha z razmišljanjem o paru lun:

»Mi ne razmišljamo tako. Sicer pa tam, kjer živim, poleg ljudi ni drugih, zato nimamo primerjave. Ampak mene ne morete imeti za klasičnega pripadnika moje vrste. Ves ta cirkus,« spusti pogled na fini mozaik pod sabo. Ponovno dvigne pogled. V očeh se mu lesketajo oddaljene pristaniške luči. Začuti božajočo prisotnost, ko Edamitka obrne oči proti njegovemu profilu:

»Hm, to mora biti kar precej dolgočasno, svet s samo eno vrsto civiliziranih bitij.«

Boris vzdihne:

»Na tem svetu je glede tega precej pestreje. Tod ste vi, Škrati, Vilini in tudi ljudje, podobni meni.«

Ona odkima:

»Po zapisih sodeč ljudje vzhodno od Viharnega gorstva živijo kratka in necivilizirana življenja. Samo v Megleni deželi životarijo usihajoči ostanki nekdanje veličine. Oldorska grofija je verjetno edini dekadentni ostanek nekdanjega veličastnega Svetovnega cesarstva,« zaplava z očmi po horizontu in nadaljuje, »preko dva tisoč let je od časov vladavine človeškega cesarja in vilinske kraljice,« in žalostno vzdihne, »ti časi se verjetno nikoli več ne bodo vrnili.«

Boris opazi precej dober nočni vid udejanjenega edamitskega telesa. To se mu zdi malce zastrašujoče. Na kratko pogleda proti njej:

»Če sem prav razumel glede vašega staranja, ste lahko starejši od moje babice.«

Alesa smeje odkima:

»Ne bojte se, stara sem komaj petindvajset let. Pravzaprav sem za tukajšnje razmere še skoraj otrok in zato si lahko dovolim malce nepristojnega spraševanja,« in stopi še dva koraka bližje. Za hip pogleda Borisov profil in se obrne proti morju. Nekaj trenutkov molčita. Potem Boris njo opazuje iz profila. Njena polt je, razen ličnic, še bolj bleda kot je v resnici. Edamiti so svetle polti in svetlih las. Njihove oči so skoraj brez izjeme v odtenkih temno sive, sivomodre ali redkeje sinje modre.

Nekaj vilinskega je v njih.

Čez nekaj trenutkov se zareži:

»Otrok? Pri nas lahko imajo toliko stari ljudje že družine, hodijo v službe in vzgajajo otroke.«

»Uf, saj potem nimate otroštva,« otožno reče in ustnice raztegne v živahen nasmeh.

Boris z vzdihom zamrmra:

»Pri svojih sto petdeset in več letih si lahko dovolite tudi trideset let otroštva.«

Ona se obrne proti njemu, njune oči se znova srečajo in hip zatem se zresni:

»Otroštvo uživajo neplemeniti. Mi, rojeni v svetu plemenitih družin, žal nimamo kaj veliko od otroštva in rane mladosti,« otožno zaključi in oči znova usmeri v migetanje pristaniških luči. Boris ve, kaj misli.

Glede na tukajšnji sistem vzgoje zagotovo ne velja teorija o dekadenci plemstva. Vsaj ne tod.

Tiho, skoraj neslišno vzdihne:

»Slišal sem nekaj o tem. Res vam ne morem zavidati,« nekaj trenutkov neuspešno išče njen odsotni pogled in zatem povzdigne oči. Najde njemu znana ozvezdja, samo malce višje so postavljena. Vsaj zvezde so precej podobno postavljene. Spokojen veter prinaša vonjave morskih prostranosti. Luna Mogos iznad Maradoških gora s srebrnim prelivom osvetljuje morje velikega Maradoškega zaliva. Ovije se v ogrinjalo, saj potegne močan veter z morja. To je baje vsakodnevni pojav poznega poletja. Ob naslednjem polnem Mogosu bo ta veter prinesel padavine. Takrat bosta Mogos in Lebenoh skoraj na nasprotnih koncih neba.

Leon previdno stopi na teraso. Najprej za hip obstane, kot bi okleval, zatem odločneje stopi do Borisa. S pogledom oplazi elegantno žensko postavo, se plitvo nasmehne in tiho reče:

»Oprosti, da motim. Pripravljeno je.«

Boris se obrne in prikima. Za hip se s pogledom potopi v globoke tolmune Alesinih oči:

»Oprostite patreja, opravki me kličejo v svoje naročje,« in urno obrne oči proti Leonu.

Ona samo prikima in tiho doda:

»Upam, da to ni najino zadnje srečanje.«

Leon ga prime pod pazduho in komaj slišno reče:

»Tukaj si pa hitro zašel v žensko družbo.«

»Sama je prišla za mano. Da le nisem prekršil kakšnega pravila edamitskega pojmovanja spodobnosti, saj je plemenitega porekla.«

Leon se nasmehne:

»Poznam jo. Vendar ti priporočam skrajno pazljivost. Nikakor se ne smeš zaplesti s tukajšnjo žensko, pa naj bo še tako plemenitega porekla.«

Boris kislo odvrne:

»Saj ji nisem podaril zaročnega prstana.«

»Že dobro, že dobro,« se hudomušno nasmehne.

Stopnišče ju vodi v višje nadstropje.

Smrtna straža je skoraj neopazna v svojih stražarskih nišah. Čuti malce nelagodja ob njihovi negibni napetosti, pripravljeni na hipno odstranitev morebitne grožnje.

Jih bom kdaj bolje spoznal? Bo kdo umrl zame, preden bom vedel za njegovo ime?

Molče se vzpenjata. Boris čuti Leonovo nelagodje. Končno spregovori, saj želi razbiti neprijetno napetost:

»Moram se prepričat!«

Leon malce trpko odvrne:

»Ne vem sicer čemu, a Marko se je takoj in brez komentarja strinjal s tvojo potjo.«

Znajdeta se pred nenavadno neuglednimi vrati. Stražarja se strumno odmakneta, jih odpreta in znova zapreta. Boris prepozna obrisa oseb, ki se sklanjata nad kristali. Marko se dvigne in jima nameni malce kisel nasmeh. Tudi Helga se vzravna iznad rašmaobov in se spogleda z Leonom in ne kaže kakšne posebne radosti. Portal je enak tistemu v samostanu. Tahad, srebrn krog, sveče in rašmaobi v vogalih. Marko sklene roke na hrbtu:

»Tudi jaz potujem, a ne v vajino smer. Ob vajini vrnitvi me najbrž še ne bo nazaj,« zatem usmeri svečan pogled v Borisa, »danes je bil dan, poln raznih presenečenj. Ne vem, če se popolnoma zavedaš teže Aecijeve geste. Nihče ni slutil tega dejanja. S tem je tri četrtine bojnih legij postavil pod naš nadzor. Po naslednjih volitvah bo novi vojni konzul samo lutka z lesenim mečem. S to potezo je zagotovo povzročil zaplet z osrednjo oblastjo v Diateji. Tistih pet legij na severu je nedvomno zvestih večini v senatu in ta je pod jeklenim nadzorom Vilinov. Stvari se znajo hitro zaplesti.«

Boris kljubovalno dvigne brado:

»Dobro se zavedam Aecijeve poteze. Konzul teh legij ni predal nam, temveč izrecno meni,« in prešine ga sij drugačne prisotnosti.

Leon in Marko se spogledata, Helga zaskrbljeno prekine mučno napetost:

»Brž opravita in se hitro vrnita. Stvari se bodo že kmalu zapletle in takrat vaju potrebujemo,« s kotički oči premeri Borisa, »zlasti tebe potrebujemo. To nenadejano moč moramo previdno nadzorovati.«

»Do jutri?« vpraša Boris in široko razpre oči.

»Do jutri,« Marko odločno pribije in se posveti Leonu, »bodita previdna. Za razliko od tebe se, zaradi svojega pesimističnega odnosa do nevarnosti, raje zanašam na Borisove nenatančne občutke. Ocenita nevarnost za naše tamkajšnje bivanje. Sicer dvomim o kakšni realni grožnji, a previdnost ni nikoli odveč. Berta bo že povedala, če se je kaj dogajalo, če se je sploh kaj dogajalo. Moramo se prepričati. Brezpogojno!« in pripre veke, »ničesar ne smemo izpustiti, niti najmanjše, najmanj pomembne slutnje.«

Helga strogo doda:

»Sicer se ne strinjam s to potjo, vendar je bolje dvojna sigurnost kot nikakršna. Ko se bo izkazalo, da je Berta vse fino prespala, se brž vrnita. Tja gresta vsak zase. Če se gremo varnost, naredimo to razkošno!«

Leon prikima in stopi na tahad:

»Gremo, vse je pripravljeno,« zakliče s sredine kroga, »čez deset minut pridi še ti za mano. Čakal te bom pri gostilni.«

Zamrmra urok in izpuhti. Helga zapusti prostor. Marko in Boris ostaneta sama.

»Imaš stvari na varnem?« navrže Marko. Boris kratko prikima:

»Seveda imam,« z roko pogladi talisman, »vem, da se vam to vrtinči po etirjevih možganih.«

Profesor naredi utrujen obraz:

»Samo to ti lahko rečem, bodi previden. Občutki te lahko grdo prevarajo. Še huje bo, če te prevarajo.«

Boris se nasmehne:

»Kam greste?«

Profesor vedro odvrne:

»V teh časih imam več nalog z več osebnostmi na več različnih krajih. Mojo prisotnost zahtevajo druge naloge, po pomembnosti enakovredne tukajšnjemu projektu. Vse je povezano. Zalom pri eni stvari sproži plaz neuspehov in lahko, kot cunami, poruši vse naše napore. Mogoče ta tvoja pot domov ne bo uspešna. Tvoji občutki so še vedno precej nenatančni. Sam nisem ničesar zaznal in verjemi, moja zaznava je kar natančna. Vendar,« naredi premor in se sreča z Borisovim radovednim pogledom, »Ti si Aliadah Hamal, Mešarah, Elov Tasak in od nas Čuvajev drugače zaznavaš energije. Tahad drugače reagira v tvoji prisotnosti,« in ga stisne za nadlaket in opogumljajoče pristavi, »prepričaj se in se hitro vrni. Tu te potrebujejo bolj, kot se tega zavedajo.«

Boris prikima:

»Še sam ne vem natančno, kaj je v ozadju. Slab občutek in to je to,« tiho reče in spusti pogled na ugašajoče kristale, »kako naj vas najdemo, če ugotoviva kaj pomembnega?«

»Leon bo že vedel,« Marko zaupno prikima in doda, »no, Temni se ne glede na to, kaj si misliš, ne more dokopati do nas v našem svetu. Mogoče je basilea tukaj zaradi združitve Deveterice Kaosa nadmočen, a naš svet je izven njegovega neposrednega dosega. Naj počne karkoli, ne more nas dobiti, dokler smo tam. Vsaj nekaj nam je v korist.«

Kristali ugasnejo. Boris se spogleda z Markom, vstopi v krog in izvede obred. Ponovi se tisti malce neprijeten občutek. V skrivnem prostoru pod samostanom je popolnoma sam. Rašmaobi okoli tahada medlo žarijo in hitro ugasnejo. Boris ogleduje pojemajoče lučke.

Kristali rašmaobi reagirajo na energije. Vgrajeni so v pravilno mešanico kovin in to omogoča svetlikanje.

Leonova zavest Čuvaja je že utelešena v Leonu gostega sveta, a Leon Drugotnosti se razblini v iblepeji. Seveda je aganeal še vsaj nekaj časa praktično slep in nemočen. Zaradi te slabosti etirjevega udejanjanja redkokdaj potujejo skupaj.

Počakati moram pri gostilni. Kmalu bo tukaj.

Hitro zakorači s tahada in zapusti samostan. Presenečeno otipava in ogleduje svojo obleko. Vse se brezhibno udejanji.

Kako se je materializirala celotna moja obleka?

Kakor hitro stopi iz samostana, ga klofutne nočni hlad.

Saj je minilo precej ur od potovanja v Drugotnost. Tamkajšnji in tukajšnji čas gotovo nista usklajena.

Nikogar ni v bližini. Običajno brnenje mesta je utišano. Oprezno se razgleduje. Hitro sestopi po kapucinskem stopnišču. Gostilna je zaprta. Pozni gostje zaključujejo svoje zadnje runde. Prisluhne zvokom noči. Stopi do ograje nad bregom reke. V naročju nežnega vetra se šelestenje vejevja dreves Mestnega parka meša s šumenjem precej upadle Savinje. Kapucinski samostan čepi v hladnem naročju severnega pobočja Miklavškega hriba. Celotno panoramo proti severu objema nočni sijaj mesta. Samo na severozahodu se nazira še poslednji pozdrav dolgega poznopomladnega mraka. Mežikajoče lučke pomladnih ozvezdij so se že postavile na svoje nebesne položaje. Vsaka od teh zvezd je sonce in mogoče katero od njih gosti dramo, imenovano življenje. Ni šans, da smo sami v tem vesolju. Bog gotovo tako ne razmetava s prostorom.

Naenkrat ga v temenu nekaj stisne. Nit misli za trenutek raztrga strahovita bolečina. Prime se za glavo. Boleči krik prisotnosti udari v oči. Nezavedno zašepeta urok in se povrne v ravnotežje. Mežika z očmi in v mislih raziskuje naravo buhtenja energije. Ravno tedaj se tik pred njim ustavi avto. Ustavi in pozicijske luči začnejo utripati. Boris se sunkovito obrne. Olajšano prepozna Leona.

»Kaj je?« zaskrbljeno vpraša ob pogledu na Borisovo agonijo:

»Znova ta izbruh tuje moči. Ne vem kaj je, vendar jasno zaznavam, česar nisem še nikoli. Vame je nekaj udarilo in poskušalo nekaj ven potegniti. Ob trčenju z zaščitnim urokom je urno izginilo. Imate tudi vi kakšen čuden občutek?«

Leon suvereno odvrne:

»Nekaj je zagotovo v zraku, kot temu ti praviš, a najbrž ne gre za kakšno coprnijo Elejle ali njegovih najvišjih služabnikov. Mogoče gre za učinek poti. Tvoje telo ne ostane tukaj, temveč se razdejanji in potem znova udejanji. Če je kaj, bo vedela Berta. Kar nekaj je možnih vzrokov za tvoje stanje,« in stopita do avtomobila. Odpeljeta se vzdolž Savinje.

Borisa za hip oblije vrela bolečina, kot bi mu nekdo v glavo nalil tekočega svinca. V ozadju misli in razuma jasno začuti besneč udarec kaotične sile, prekrite s plaščem nenavadno sijoče ljubkosti. Osupne ga ravno ta optimistična lepota. Po kratkem premoru ga strese še en sunek trgajoče gorčine. Ta je najhujši. Strese z glavo v upanju, da odžene zven bolečine. Stisne ustnice. Omami ga dvoboj z neznano silo, ki želi na vsak način odriniti prisotnost. Naenkrat pritisk izpuhti. Ostane samo nedoločljivo ščemenje v zatilju. Leon opazi spremembo, upočasni in zaskrbljeno vpraša:

»Kaj je?«

Boris položi obraz med dlani:

»Nekaj je hudo narobe. Tisto, kar sem čutil v Drugotnosti, me je z neverjetno močjo zgrabilo in streslo. Kakor je vdrlo vame, je tudi izpuhtelo. Res nenavadno! Ostal je samo odmev kaosa, ovitega z iluzijo skoraj lepega. Pohitiva do Berte!« reče s tesnobo v srcu. Droben pritisk v glavi nikakor ne popusti. Ponovno zatrese z glavo:

»Če so moji sumi točni, se dogaja nekaj, kar se po vašem ne bi smelo,« zaječi, »toda drugače si ne morem razlagati, kar sem doživel prej tam in zdaj tu. Ni druge razlage.« Bolečina ponovno pritisne na teme. Kri mu vre, srce divje razbija.

Leon upočasni, zaskrbljeno opazuje Borisov trepet. Avto pri avtobusni postaji zapelje na rob ceste. Kljub pozni uri je na ulicah precej ljudi.

Boris s tresočim glasom tiho spregovori:

»Upam, da se motim. Resnično upam. Vse bolj.«

»Kaj je?« Leon malce nestrpno vpraša. Boris nekajkrat globoko zajame sapo in se k sebi spravi z urokom:

»Ne prekinjajte me, poslušajte me do konca,« in Leon nemo prikima. Zatem zbrano nadaljuje:

»Nekaj je prebilo vez med našim svetom in Drugotnostjo. Podobno je izlivu vroče magme iz Drugotnosti v naš svet. Tokrat je občutek nedvoumen. Za izgon bolečine sem tvegal precej močan urok! Nedvomno gre za tok energij iz Drugotnosti v naš svet. O tem ni več nobenega dvoma. Vprašanje je samo, kdo je to naredil in kaj je prinesel?« dvigne glavo, pripre oči. Ustnice se mu neslišno premikajo. Mrmra besede v Vilinščini. Saelijeh rekoc Sea 'Nenba vet Tefea ... Hitro si povrne moči. Zaskrbljeno se obrne proti Leonu:

»Med izvajanjem uroka sem ujel jasni odmev temnega uroka. Na srečo ta urok iz Drugotnosti ni bil namenjen meni. Če bi, bi mag na drugi strani poskušal moj urok prebiti ali zlomiti. Mogoče me sploh ni zaznal. Ne vem, je to sreča ali grožnja,« utrujeno vzdihne.

Leon ga le nemo opazuje. Končno po trenutkih napetega molka spregovori:

»Tudi jaz sem zaznal nekakšno šibko ščemenje in še to je po uroku hitro izginilo. Ne vem,« izbira besede, »je to posledica odmeva tvojega uroka ali čaranja od zunaj. Res ne vem. To bo vedela Berta. Ona je specialist za subtilne vplive med vesolji. Torej,« ga zaskrbljeno pogleda v profil, »lahko greva naprej?«

Boris z bolečo grimaso nemo prikima in avto spelje. Nista se ozirala na lokalne klošarje. V svojih ponošenih oblekah kolovratijo okoli zaprtih kioskov. Tudi nočne ptice, nujnost vsakega, še tako zaspanega mesta, se ne ozirajo na speljujoč avto. Nekateri ljudje oživijo šele ponoči in svoj čas zapravijo za postopanje po praznih ulicah. Boris pripre oči, si vizualizira kačo, ki žre svoj rep in zamrmra:

»Melad salajeh!«

Po nekaj minutah vožnje parkirata pred Bertino hišo. Stopita iz avta in zakorakata proti vratom. Samodejno se prižge luč. Leon se spogleda z Borisom:

»Mogoče bo trajalo, saj je sredi noči. Berta že dolgo ni več nočna ptica,« in pritisne na arhaični zvonec. Skoraj trenutek kasneje zaslišita tisto znano:

»Prihajam!«

Berta na široko odpre vrata in njen obraz izrisuje skrajno resnost. Besede privrejo iz nje z neobičajno naglico, pospremljene z nevsakdanje mrzličnimi in sunkovitimi kretnjami:

»Vstopita, hitro! Še kar me boli glava. Blagor tebi, Leon, ker si potoval in še nimaš prilagojenih čutov. Kar naprej, kar naprej. Bom pristavila čaj, a rogljičkov žal nimam. Prej smo vse pohrustali, za nove pa nisem imela časa. Žal. Kdo bi vedel, kako se bo to obrnilo? Vsa ta zmeda. Nora noč.«

Leon in Boris se znova spogledata. Leon oprezno doda:

»Ne muči se s kuhanjem čaja. Tudi kakšen sok ali navadna voda bo dovolj. Raje nama vse povej!«

Ona obstane, se ozre nazaj, in se spogleda z Borisom:

»Tudi ti si podoben ožeti limoni,« in ju pospremi ju v sobo. Borisa prešine. Živčno se igra s prsti. Njene kretnje so hitre in živčne.

Vsa je na trnih.

Ko oba sedeta, poskuša delovati zbrano in osredotočeno:

»Torej naj bo sok. Ravno je sezona bezgovega sirupa. Bo dober? Moral bo. Moj je. Sama sem nabrala bezgove cvetove.« ju ošvrkne s pričakujočim pogledom. Oba nemo prikimata in urno ju zapusti.

Boris prvi prekine tišino:

»Ste videli? Vsa je iz sebe.«

Leon samo prikima. V glavi se mu pletejo različne ideje.

Kaj je doživela, ko nas ni bilo? Kaj ima to skupnega z Borisovo ihto? Se je Elejla zabaval z našimi norci?

Berta se hitro vrne z vrčem rumenkaste tekočine in tremi kozarci. Živčno sede in nekaj trenutkov molčijo. Zamoti se s točenjem pijače. Boris preseka tišino:

»Nekaj iz Drugotnosti je vdrlo v naš svet. To ni bil samo nedolžen, neuspešen poskus. Po glavi mi še kar odmeva odtis koncerta temnih urokov. Upam samo, da to, kar je čaralo, ni zaznalo mojega zaščitnega uroka. Vilinski uroki so precej osvetljeni,« se nasmehne, »če lahko tako rečem. Najbrž pa to še ni najhuje,« in oba premeri s strogim pogledom, »nezemeljske uroke je čaral nekdo na tem svetu. Vtisi v glavi so se popredalčkali in s precejšnjo gotovostjo lahko trdim,« dramatično pribije, »nekdo iz našega sveta je iz Drugotnosti v naš svet potegnil obilno energijo. Če poenostavim, znašli smo se v resnični godlji.«

Berta nervozno odvrne:

»Malce sem ujela tudi tvoj urok. Res prava zmešnjava. Samo še nekaj,« se za hip sreča z Borisovim živahnim pogledom. Sunkovito vstane in živčno stopi do kredence. Nenavadno nemirno na mizo postavi tri kozarce s podstavki. Roke se ji tresejo. Tudi ličnica vsake toliko nenadzorovano strese.

Potrebuje čas. Veliko časa.

Zatem iz škatle strese na pladenj kupljene čokoladne piškote:

»Ti piškoti so železna rezerva. Bolje nekaj kot nič,« se nasmehne.

Zavlačuje.

»Saj vem, v njih je ta ali on E, a sok ne bo sam potoval v želodec. Moj bezgov sok.«

Obupno zavlačuje.

Boris poseže v njeno živčno zavlačevanje:

»Gospa Berta, preidimo na bistvo. Tukaj nismo na debati o kemijski sestavi kupljenih piškotov.«

Usede se naproti njiju. Seže proti vrču in napolni kozarce. Roke se ji še kar tresejo. Boris znova prekine trenutke mučnega zavlačevanja in pričakovanja:

»Tokrat ni šlo za nekaj nepomembnega. Jasno sem občutil moč temnega uroka. Zagotovo ni iz tega sveta. Basilea ali njegov vazal, morebiti damejah, je čaral tukaj, na našem svetu. Te brutalno fokusirane energije niso značilne za kerkeše. Tega ni mogoče izpodbiti s tiščanjem glav v pesek nemogočega. Očitno so se meje možnega premaknile. Tudi mi se moramo temu prilagoditi. In to hitro.«

Berta se prime za glavo:

»Ta glavobol. Ne morem pozabiti tega stiska energij. Kaj takšnega še nisem nikoli doživela. Grozljivka,« vzdihuje, »glede vrste energija ima Boris mogoče prav. Kerkešove energije so manj osredotočene. Tudi kakšen osamljen Magdalec ni. Njihove energije so drugačne. Ne vem, kaj naj rečem. Premislimo!«

Boris skomigne z rameni:

»Saj sem rekel. Elejla je tu.«

Berta previdno prikima in se živčno igra s prsti. To je pri njej nekaj novega.

Obupno je živčna in vsa na trnih.

Leon zlovoljno odkima:

»Ta Elejla je vsem zmešal glavo,« vstane, se prime za glavo in vročično skoraj zakriči:

»Pa me le poslušajta! In to dobro! Mešarah je v telesu človeka tega sveta zato, ker je ta svet zaprt za neposredni Elejlin udar. To je zlasti pomembno zdaj, ker je Mešarah udejanjen v neuravnovešenem telesu! Temu telesu vlada eksplozivni hormonski koktajl! Čista norišnica! Silnost Mešaraha v takšnem duhu in telesu je preklemansko tvegana. Če v to mešanico vlijemo še prisotnost Elejle, si lahko kar sami prerežemo vratove! Bodimo, pri Elejlinem biču, vendar razumni in ostanimo pri logičnem!«

Berta in Boris nekaj časa molčita. Berti se ustnice ukrivijo v kisel nasmešek:

»Leon, moral bi se snemati.«

Leon trdo odvrne:

»Zdaj ni časa za norčije! Si pozabila na možnost prevare? Ti bi morala vedeti, kako nas lahko Elejla zmede s pomočjo kakšnega primernega shizofrenika! Reci, da nisi pozabila!«

Boris strogo vpraša:

»Shizofrenika?« in odmahne z glavo, »to, kar sem občutil, ni delo,« a Leon ga jezno prekine:

»Kaj pa ti veš! Pojma nimaš, kaj je in kaj ni delo shizofrenika! Govoriš na osnovi izkušenj? Koliko naravnih magijskih talentov poznaš? Koliko izkušenj imaš z padlimi v ogenj shizofrenije, epilepsije in psihoz vseh barv in okusov? Koliko?«

Berta ju poskuša umiriti:

»Leon, bodi obzirnejši. Moramo,« a jo nevljudno prekine in jezno zarenči:

»Ne še ti! Slabo mi je ob teh smešnicah o Elejli v domačem pesjaku. Bodimo si na jasnem! Iz Drugotnosti ne more neposredno delovati noben, še tako močan mag! Še hujša je ta o magiji zatabov s poreklom v našem svetu! Kot bi v bordelu iskali devico! Naj vama dam nauk o najuspešnejšem Elejlinem triku,« in ju razburjeno ošvrkne z vročičnim pogledom, »iluziji! Iluzionizem je ena najnevarnejših zvijač, saj samo daje vtis uroka, ki ga ni. Čutiš občutke nečesa, česar ni. Kot simulator bolečine sodobnega igralnega avtomata.«

Boris komaj ohranja mirno kri:

»S tem ne pridemo nikamor. Razložite, kako lahko shizič ustvari tako natančen urok? Čutila ga je gospa Berta, čutil sem ga jaz! Kako je lahko iluzija tako usrediščena?«

Leon zavrti z očmi:

»Saj sem že enkrat povedal!« oba mrzlično prebode z jeznimi očmi, »Elejlino najmočnejše orožje v našem svetu je povzročanje zmede z iluzijo. To je že počel in še bo počel. Tvoja občutja in počutja dokazujejo, kako veliko ti še manjka do resnih soočenj. Malce te strese majcen urok in že si ves bojevit s polnimi hlačami Elejle!«

Berta se spogleda z Borisom. Roke se ji več ne tresejo. Povrnila se je v svoje običajno stanje. Vzdihne in kislo pripomni:

»Verjetno ima Leon prav. Logika je njemu v prid. Naju oba je najbrž stresla silnost iluzije, ki je lahko hudičevo pristna. Če bi Elejla tako zlahka prehajal med svetovi in tukaj čaral, kot čara v Drugotnosti, bi bili že vnaprej poraženi. Tokrat je gotovo našel kakšnega res odbitega shizofrenca s potenciali enega od nas. Tudi meni je težko to povezati, vendar ni druge. Iluzija je lahko včasih močnejša od resničnosti.«

Boris besneče jezno odkima:

»Tega ne morem požreti!«

Berta prikima:

»Etir v Leonu ima tisočletja izkušenj. Verjetno se ne moti. Vendar si ne beli glave. Mešarah v tebi je nekajtedensko dete. To, kar se ti dogaja, je odvajanje Mešaraha od dude in plenic.«

Leon pribije:

»Seveda se ne motim,« in tiho nadaljuje, »tvoji čuti so še silno nenatančni in samovoljni‚« se spogleda z Berto, ki kislo prikima, »to si lepo rekla, odvajanje,« in se posveti Borisu, »nimaš še popolnega nadzora, saj ga ne moreš imeti. Mešarah se ne razvije v mesecu ali dveh, temveč v nekaj letih, tako čez prst rečeno, v dvajsetih letih. Razvoj se začne, ko Elejla v Drugotnosti že doseže vse svoje moči. Tako je to urejeno. V prejšnji inkarnaciji se je Mešarah udejanjil šele po treh stoletjih Elejline vladavine. Pri tebi je Bog precej pohitel. Zakaj? Ne vem. Odgovor bo gotovo prišel. In takratni Mešarah je imel dovolj časa za razvoj moči in končno lomljenje vira Elejline moči.«

Boris se s tem nikakor ne sprijazni:

»Mislita si, kar si hočeta! Prepričan sem, da nas tukaj čaka soočenje s kerkeši, podprtimi z damejahi, če ne celo Elejlo. Iskreno bi vama rad dal prav. Verjemita, iskreno rad. Kljub vsemu me slutnja nikakor noče zapustiti.«

Leon pomirjujoče doda:

»Normalen, duševno zdrav človek, je popolnoma imun. To smo že nekajkrat predelali, pa dajmo v službi ljubega miru božjega še enkrat! Fiziološko živ človek lahko postane močni zaupnik Elejle, ko je zadoščeno naslednjim trem pogojem,« in dvigne v zrak tri prste:

»Prvič! Oseba mora biti konkretno shizofrena. Takšne doze motenosti nobena družba ne pusti na prostosti,« in skrije sredinec, »drugič! Mora biti inteligentna, vztrajna in talentirana za magijo,« in stisne kazalec, »to dvoje, čeprav nerazdružljivo v eni osebi, še ni dovolj,« ustnice se mu razležejo v nasmeh, »in kot tretje, oseba mora imeti strašno voljo, podprto z iskreno obsedenostjo z Elejlino absolutistično veličino. Dobesedno mora imeti samo eno življenjsko željo, priklic sil Megšelema. Kombinacije teh treh sestavin v telesu enega človeka je seveda samo teoretična. Zgolj teorija! Medicina bi takšno osebo s kemijo trajno onesposobila,« in stisne še palec ter roko položi klubsko mizico, »temni angel lahko uraduje samo v kakšnem trojno zaprtem oddelku posebne ustanove. Tam z nesrečnim vazalom Elejle razni šrinki delajo akademske kariere. Mogoče se je po spletu res neverjetnih naključij to tudi zgodilo. Na srečo lahko to zlahka preverimo,« dvigne kazalec v zrak in tiho doda, »shizofrenik ne more sejati iluzije kar tako, iz nule. Energijo dobiva iz močnega uroka Drugotnosti. Tam takšno čaranje dobi strahoten odziv. Ta morebitni pretok so naši prijatelji v Dilualu boleče zaznali. Najbrž precej močneje kot vidva z Borisom. Čuvaj brez zaščite goste materije našega sveta je še močneje izpostavljen.«

Berta prikima:

»Leon ima prav. Pravzaprav sem lahko srečna. Res sem srečna, da sem tja potovala samo kot turist in sem zaščitena pred tamkajšnjim čaranjem.«

Boris ležerno skomigne z rameni:

»Torej,« dvigne glas, »še danes ste mi govorili, kako nič ne more iz Drugotnosti v naš svet. Zdaj pa ta zgodba.«

Berta prikima:

»Saj ni šlo za materialni vpliv iz Drugotnosti, temveč za delo norca ali norice ene od naših norišnic. Elejla je vpleten samo posredno, kajti shizofren ali na poseben način psihotičen um je nekakšen prenosni ojačevalnik med svetovoma. Elejla tako ustvarja zmedo in za kakšen dan onesposobi druščino v Drugotnosti. Namen teh čaranj je motenje nas in zlasti tebe. Saj si videl, kaj ti je storilo. Iluzija je namenjena zmedi. Zajčka iz klobuka ne moreš speči na ražnju.«

Boris trpko vzdihne:

»Torej nas čaka pot nazaj. Tam nas čaka potrditev Leonove teorije. Je tako?«

Berta strogo prikima:

»Natanko tako.«

Ta hip ji ni do smeha. Njena radoživost ponikne v ponor skrbi:

»Tam so ta čaranja opazovali boleče natančno. Razpolagajo z več podatki. Potrdili bodo prenos energij med Elejlo in shizofrenikom v zaprtem oddelku. Sama se bom potuhnila. Najbrž nas išče z branjem naših odzivov na shizofrenikovo energijo. Sicer me s tem ne more doseči, a raje ne tvegam,« se plitvo nasmehne.

Leon nadaljuje:

»Tega shizota bomo morali najti. Tedaokas bo natančno pokazal izvor in tudi cilj delovanja iluzije. Žal bomo morali nesrečnega prenosnika trajno onesposobiti.«

Boris vprašujoče dvigne pogled:

»Kako to mislite? Ga boste ubili?«

Leon suho odvrne:

»Saj veš, zakaj sprašuješ?«

Borisu zastane cmok v grlu. Do zdaj še niso govorili o ubijanju ljudi. Zdaj pa to. Odmahne z glavo in radovedno vpraša:

»Kaj je to tedaokas?«

Leon malce nestrpno odvrne:

»Tedaokas je nekakšna krogla vizije. V bistvu je to prenosnik energij in omogoča vpogled v delovanje magije. Res ti manjka še veliko čisto osnovnih znanj,« in trdo pribije, »očitno naju čaka noč brez spanja. Tukaj sva opravila. Greva torej,« prikima. Hitro zapustita hišo.

V portalni dvorani vlada tišina nočnega spokoja. Borisa razžira nešteto misli in občutkov. Ta Leonova teorija je nekako v zraku. Prisotnost ga prepričuje o zlovešči slutnji in ne o teoriji o shizofreniku, dirigiranem od Elejle. Brez besed stopita na astraloploščo. Zrecitirata urok in izgineta.

Tren kasneje sta v portalu, od koder sta pred nekaj urami zapustila Drugotnost. Brez besed se oblečeta in mimo negibnih stražarjev stopita na dolg hodnik. Koraki votlo odmevajo. Budne so samo tihe straže. Vsi drugi očitno mirno spijo. Leonu opazi to nenavadno tišino:

»Čudno. Ob vsej tej magiji bi moralo vrveti od budnosti. Takšen slepeč glavobol še mrtvega iz groba pošlje po aspirin. Zakaj ni nikogar? So se ga vsi tako zadeli in ne čutijo nobene bolečine?«

Boris se zaskrbljeno pogladi po bradi:

»Greva v glavno dvorano. Mogoče so tam,« in se kislo nasmehne, »in bolečine odganjajo z modrim gandžinim dimom. Gotovo zabavneje od aspirina.«

Pred visokimi vrati dvorane ni nobenega stražarja, nobenega vrveža, zgolj nočni spokoj. Prisotnost se potuhne.

Čudno. Nihče ni buden. Vse spi. Nekaj se tu ne ujema.

Leon odrine vrata, ta nežno zaškripajo. Dvorana sameva v tišini mirne noči. Spogledata se. Leon zaskrbljeno vzdihne:

»Presneto čudno,« živčno doda, »silnost energije bi jih gotovo zbudila, ne glede na stanje zadetosti. Nekaj je narobe.«

Boris v temi opazuje silhueto Leona. Seveda je hudo narobe. To že nekaj časa vem.

Oba sta napeta. Boris napne svoje čute. Tiho doda:

»Z ugibanjem ne bova ničesar naredila. Zbudiva jih.«

Leon prikima. Namigne stražarju, ki ju ves čas spremlja v spoštljivi razdalji in ta se obrne proti Borisu:

»Želite, gospod?«

Boris odločno ukaže:

»Zbudite naše prijatelje! Naj pridejo v glavno dvorano. In to nujno! Če vprašajo, čemu naj pridejo, jim recite, da je to moj ukaz!«

Vojak strumno prikima in pohiti izvršit dobljen ukaz. Leon se ob Borisovih besedah moj ukaz samo nezadovoljno namrdne. Vraga! Mulc že deli ukaze. Samo to nam še manjka - pampers mešarah z napadom veličine.

Boris in Leon odločno stopita v dvorano. Prižgeta sveče na svečnikih na mizi, zasedeta vsak svoj stol in se spogledata. Prvi spregovori Boris:

»Nekdo se moti ali pa gre nekaj resnično hudo narobe.« Leon prikima:

»Počakajva, naj pridejo še drugi. Nesmiselno je špekuliranje brez vseh podatkov. Tedaokas bo dal odgovore. Tako ali drugače!«

Boris se namrdne:

»Upajmo. Imam zoprni občutek, da se nisem motil.«

»Ne bova o tem.«

Boris prikima. Razžira ga črv dvoma.

Zagotovo bo tedaokas postavil več vprašanj, kot dal odgovorov. Čaralo se je pri nas, zato tukaj niso ničesar občutili. Če bi, gotovo ne bi sladko spali, temveč bi se zapuhali za odganjanje magijskega mačka.

Minute ležerno minevajo. Molčita. Posvetita se lastnim mislim. Morata urediti vtise zadnjih ur. Dogodki so tako hiteli, se prepletali, ovijali in previjali, zato šele v tišini dvorane najdeta čas za popredalčkanje nastale možganske zmešnjave. Svetloba sveč pleše v tihem prostoru in ustvarja igriv splet luči in senc.

Najprej vsa krmežljava vstopi Helga. Naveličano si mane oči:

»Kaj je? Čemu ta nočna seansa? Leon, kako si to dovolil? Ukaz?«

Leon samo skomigne z rameni. Hip zatem presenečeno vpraša:

»Se hecaš ali se ti res ne sanja, kaj se je zgodilo?«

Saj so morali zaznati prenos energije. Zakaj tako neumno sprašuje?

Zlovoljno sede na stol ob mizi, oba jezno ošine in zmedeno vpraša:

»Razsvetli me! Kaj se je zgodilo?«

Leon in Boris se spogledata. Boris nadaljuje:

»Kaj? Niste zaznali izliva temne energije v naš svet? Niste prestregli Elejlinega klica našemu norcu? Elejla si je po Leonovem mnenju našel nekega posebnega shizofrenika ali psihotika in zavrtel njegovo številko norosti. Berta je še vsa pretresena in brez uroka bi tudi mene precej zvilo. Po vaših teorijah bi moralo fino zviti ravno vas in zadnje, kar bi po tem pričakoval, je spokojno spanje. A očitno,« razširi roke. Ravno tedaj vstopi Greta, takoj za njo še Jožef in Janez. Marko se še vedno ni vrnil. Zaradi te nočne budnice vsi kažejo enak izraz presenečenja. Vsi se samo krmežljavo spogledujejo in zlovoljno posedejo na prazne sedeže. Jožef prekine trenutek mučne tišine:

»Razloži mi, čemu sem moral prekiniti udoben spanec? Če nisi opazil, je sredi noči.«

Boris jih hitro prečeše s srepim pogledom:

»Vsekakor vas nisem pozval na razvedrilni klepet. Niste ničesar zaznali? Niste v zadnjih nekaj urah opazili ničesar čudnega? Kje je tedaokas?«

Oni so še kar zmedeni. Med sabo nerazumljivo kramljajo in po glasovih sodeč so precej nejevoljni.

Torej sploh niso opazili ničesar nenavadnega. Vse bolj imam jaz prav, a Leon se moti.

Helga dvigne glas:

»Kaj naj bi bilo čudno? Povej že! Ti si nas vrgel na noge, dolžan si nam odgovor! Tudi o tvojem ukazovanju se bomo morali resno pogovoriti. Saj nisi nekakšen car in mi nismo tvoji podložniki!«

Boris jih s kretnjo pomiri:

»Z Berto sva imela precej močno izkušnjo temne magije. Leon trdi, da je temni striček deloval preko shizofrenika, zaprtim s tremi ključavnicami norišnice. Po tej logiki bi tukaj morali uživati v kraljevskem mačku,« in ostro pribije, »čeprav niste spili ničesar veselega. Torej?«

Vsi se spogledajo in skomigajo z rameni. Greta se obrne proti Leonu in kratko ošine Borisa:

»To ni mogoče. Tu bi gotovo še močneje zaznali takšno čaranje. Potovanje urokov čez portale nam podari prav fini glavobol, oziroma kot si se izrazil, mačka kraljevskih proporcev. Ampak mi nismo ničesar čutili. Najbrž se nekdo moti. A temu se ne čudim,« poišče zaspane poglede ostalih, »fant še nima izkušenj, niti ni izurjen, a Berta je Čuvaj knjige. V tem začetnem obdobju brez knjige je precej labilna. Že malenkosti jo sesujejo. Krivi smo, ker te nismo o tem podučili, a žal se vsega ne da narediti v tako kratkem času,« in se usmeri proti Leonu, »kaj si ti čutil?«

Leon odvrne:

»Zgodilo se je takoj po prehodu, zato sem bil precej slep. Nisem čutil česa več od nežnega odmeva. V takšnem primeru so glede tega Borisovi čuti sposobnejši. Oba z Berto sta govorila o podobnem in verjetno se nista čisto motila. Skrbi me, ker vi niste ničesar zaznali,« zakašlja, se s komolci nasloni na mizo in glavo položi med dlani. Greta hoče še nekaj reči, a jo Boris prehiti:

»Ne motim se! Vem, kaj sem čutil!« in vse vročično premeri, »naj naredim kratek povzetek. Berta in jaz sva zaznala magijo v našem svetu. Ona se je strinjala z Leonovo idejo o nekakšni iluziji, namenjeni širjenju zmešnjave. Takšnemu Elejlinem klicu lahko prisluhne samo konkretno motena oseba. Vi tukaj niste ničesar zaznali. Je tako?« in jih na hitro ošine s srepim pogledom. Oni neodločno prikimajo. Zatem nadaljuje:

»Torej odpade možnost klica od tod k nam. Se strinjate?«

Leon previdno prikima:

»Bo že držalo. Za dobro mero preverimo še tedaokas.«

Boris vse premeri:

»Je možno, da nihče od vas, izkušenih magov, ničesar ne čuti, a tedaokas bi imel o tem uporabne podatke?«

Helga in Greta se spogledata in odkimata. Greta tiho doda:

»Mi smo občutljivejši, a precej manj natančni od tedaokasa.«

Boris s ploskom sklene roke:

»Torej obstaja samo še ena možna razlaga.«

Leon dvigne glas:

»Kakšna?«

Boris čuti, da obvladuje sceno. Suvereno povpraša:

»Se spomnite omembe možnosti telesnega udejanjenja Elejle v človeškem telesu našega sveta?«

Vsi zadržijo sapo. Vprašanje jih prikuje in zamrznejo v trenutku presenečenja. Greta pride prva k sebi. Z jeklenimi očmi premeri vse prisotne:

»Tudi s to idejo smo že izgubljali čas in povedali vse, kar je vredno povedati. Res ne vidim razloga, čemu bi še enkrat šli skozi agonijo o nemogočem?«

Tudi drugi Čuvaji prikimajo. Janez zaključi:

»Se strinjam. Raje se vrnimo v postelje. Mačkov nismo lovili, torej lahko nadaljnja debata počaka do bistrosti jutra. Se strinjate?«

Boris skoči na noge in zakriči:

»Zdaj začnite o tem znova razmišljati!« in s pestjo besno udari po mizi. Vse prežeče premeri, »moji občutki so dovolj natančni! Elejla ali damejah je čaral pri nas, zato sva z Berto čutila, vi pa ne! Tako je in žal mi je, če niste sposobni vsaj upoštevanja te možnosti!«

Vsi se zdrznejo. Samemu sebi se začudi nad grobo gesto. Vse znova preleti s strogim jeklenim pogledom in vsem postane neprijetno. Po trenutku mučnega molka umirjeno nadaljuje:

»Bodimo logični. Očitno energije niso šle skozi portale. Če niso šle skozi, so se manifestirale v našem svetu. Pozabimo na magično kroglo, saj ni mogla ničesar zaznati in tudi vi niste ničesar čutili. Leon ni zaznal, saj se čuvaj izmenično udejanja zdaj v tukajšnjem, zdaj v zemeljskem telesu. Z mano je drugače. Moje udejanjenje je tudi telesno, ne samo duševno. Je tako? Je tako?« neprijetno ostro zapiči nagrbančen pogled v Leonove oči. On negotovo prikima:

»Najbrž ima imaš prav. Mogoče nas izziva kakšen kerkeš.«

Boris prevzame besedo:

»Kerkeš nima tako urejene energije.«

»Kako veš?« vskoči Jožef.

Boris hladno odvrne:

»Berta je bila vsa iz sebe. Če bi šlo za kerkeša, torej prikaz znanih energij, ne bi bila tako iz sebe. Celo poudarila je, da ne gre za energijo kerkeša. Če torej ni nekdo skozi portale zavrtel številke naših norcev, potem je nekaj ali nekdo izvajal temne uroke na našem svetu. Ni druge razlage! Ni!« dvigne glas in vse premeri z jeklenim pogledom.

Jožef spusti glavo med dlani:

»Kljub vsemu najprej preverimo tedaokas. Mene ta nemogoča teorija o temni magiji v našem svetu ne prepriča.«

Boris dvigne glas, a mirno doda:

»Glede na vse skupaj, tudi tisto overdoziranje dobi nekakšen smisel. Zlo, nakopičeno okoli njega še nekaj ur po njem, ni zgolj naključje. Stvari se kar lepo ujemajo, če jih pogledam iz drugačnega zornega kota.«

Leon nestrpno odkima:

»Ne vem, od kod zdaj mešanje tega čaranja z overdoziranjem? Ne zapeljimo se v past udobne logike. Vsi vemo, z logiko lahko povežemo karkoli s čimer koli. VirtuaBuilder omogoča vsakogar potunkati v mračno zaroto. Takšni smo danes skoraj čisto vsi. Ostanimo torej na znanih dejstvih in z njimi poskušajmo rešiti ta gordijski vozel mogočega in nemogočega. Shizofreniki, zlasti moteni še na različne druge načine, so nezavedno sposobni marsičesa. Vsak psihiater iz Polja, kjer imajo poseben oddelek, ti lahko o tem drži koristno predavanje. Priporočam ti kakšno izobraževanje,« in se cinično zareži: »najdi skupino interesentov, boš imel še popust.«

Njegovo misel nadaljuje še Greta:

»Preberi si učbenik Gospodar vesolja za zidovi od doktorja Uweja Schifrerja. Slovenski prevod je, če se ne motim, iz leta 2059. Knjiga ti bo odgovorila na mnoga vprašanja in te odrešila mnogih napačnih sklepanj. Presenečen boš, kaj vse se dogaja za zidovi posebnih ustanov. Skoraj v vsaki imajo kakšnega Jezusa ali Satana.«

Jožef dvigne roke in tiho reče:

»Nehajmo s filozofijo in se primimo dela. Preverimo ta šmentani tedaokas. Še ena možnost je.«

»Kakšna?« zapiči Boris vanj svoj mračni pogled.

Jožef skomigne z rameni:

»Na to ste vsi pozabili. Magna Ordo Sanctum Spiritus se je s tem večkrat srečal med svojimi soočenji z Magdalci.«

Tudi Leon dvigne glas:

»In to je?«

Jožef se zmagoslavno nasmehne:

»To bi vsi morali vedeti!« in odločno pribije, »gre za resnično mojstrsko usmeritev energije. Najverjetneje gre za to,« hladno odvrne, »kar veste vsi, razen mogoče Borisa,« in se spogleda z razburjenim fantom. Ta zlovoljno odvrne:

»Naj vas presenetim, tudi jaz vem za to. Ne vem pa, zakaj je to pomembno? Berta je rekla, da ni šlo za energijo Magdalcev.«

Jožef se znova nasmehne:

»Dvignimo riti in se odpravimo do tedaokasa,« vstane in jih povabi, naj mu sledijo do zastražene sobe z magično kroglo vizije.



Sobo, pravzaprav manjšo dvorano, stražijo alarejski elešeji. Ob pogledu na Borisa se strumno umaknejo in pozdravijo s pestjo na prsih.

Vstopijo v veliko sobo. Helga s kretnjo prižge sveče.

»Torej, kje je tista krogla?«

»Tam,« odvrne Helga in pokaže na sijočo kristalno kroglo, lebdečo nad okrašenim oltarjem.

Greta se spogleda z Leonom:

»Preberi jo.«

Leon prikima in položi dlani na površino krogle. Zapre oči in mrmra. Sekunde pričakovanja se vlečejo kot minute. Vse oči so uprte v Leona. Ustnice se neslišno premikajo. Sunkovito odpre oči. Vse prebode s pozornim pogledom in se spogleda z Jožefom:

»Tvoja teorija o usmerjeni energiji je padla v vodo. Pravzaprav so v vodo padle vse teorije. Krogla je zaznala en sam nič. V ta in iz tega sveta ni nihče čaral,« mu besede za hip zastanejo in razočarano pristavi, »vsaj ne zadnjih nekaj ur. Struktura energetskih anomalij je normalna. Ni nobenih sledov o kakšnem strukturnem nihanju iz tega v naš svet ali obratno.«

Jožef živčno odkima:

»To je nemogoče. Soočeni smo z nemogočim! Kljub vsemu pa imamo Bertino pričanje in Borisov občutek. Ostal sem brez idej.«

Boris prikima in počasi dramatično nadaljuje:

»Sem govoril o prenosu bitja? Draga druščina, saj me sploh ne poslušate!« pritegne pozornost, »svoje sklepanje gradim na najstrašnejši predpostavki,« hitro vse ošvrkne in odločno pribije, »Elejla se je namestil v telesu človeka našega sveta. Njegove ključne lastnosti temeljijo na človeških lastnostih. To je res slaba novica. Se zavedate moči urokov pri nas? Združite kompleksnost človeške duše z zavestjo, udejanjeni v Megšelemu! Pomislite na moč zatabov v rokah nekoga iz našega gostega sveta!«

Greta skomigne z rameni:

»Kar si povedal, je zgolj možnost v okviru akademske debate. Znova se ponavljam, a ne morem si kaj, da znova ne povem, saj ste nekateri trši od kamna. Človeška duševnost ne more preživeti udejanjenja Elejle in se mirno sprehajati po ulici. Zaključimo s to fantazijo! Dovolj imam! Dovolj mi je tega, znova in znova, vračanja na nemogoče!«

Helga ji pritegne:

»Res je. Ves čas se vračamo na to nemogočo možnost. Tudi meni je dovolj,« in se spogleda z drugimi, ki nemo prikimajo.

Boris se nasloni na stojalo in mračno zarenči:

»To ni več akademsko nategovanje,« s pogledom zaokroži med zbranimi Čuvaji, »tokrat ne gre za akademsko masturbacijo, temveč dejstvo!« dvigne glas in glasno nadaljuje, »čaralo se je na našem svetu, ne tukaj. Krogla ni ničesar ujela, ker ni bilo ničesar, kar bi se dalo ujeti. Potegnite glave iz peska in si nehajte zatiskati oči in ušesa pred dejstvom!« udari s pestjo po kamnu. Hip okleva, kot bi iskal besede, spusti pogled in naveličano izdihne:

»Elejla ni otrok Drugotnosti. Živi v telesu človeka iz mesa in krvi našega sveta. Tako postane jasna Bertina in moja izkušnja, tako postane jasnejše overdoziranje tistega falota. Vse se pokrije! Pripravimo se na to! Izkoristimo morebitno prednost! Mi vemo za Elejlo, on mogoče ne ve, kaj vemo! Dajte no! Nehajte lajnati nemogoče!«

Napetost vibrira v ritmu poplesavanja ognja sveč. Molčijo. Niti dihanja ni slišati. Borisove besede se zarežejo v misli kot razbeljen nož v maslo. Tišina. Vsi ostanejo brez besed. Oči so uprte v Borisa. Strog pogled usmeri v svečo pred sabo. Očara ga nedolžni ples vročega plamena z odsevom v zelenkastem siju kristalne krogle. Ne zaveda se svojega telesa. Srce divje razbija. Znova tista drugačna prisotnost sije v središču zavesti. Pojavijo se kapljice znoja, ki kot jutranja rosa navlažijo razbeljeno čelo.

Leon previdno prekine moreč molk:

»Mogoče je prav, če upoštevamo Borisovo misel. Mogoče ima v kakšnem pogledu vsaj delno prav.«

Boris bliskovito premeri prisotne in jezno odvrne:

»Seveda imam prav! Popolnoma prav!«

Okamnelo obmirujejo, čeprav znotraj njihovih glav divja vihar razburjenja. Zavesti Čuvajev so stoletja sobivala z mislijo o nezmožnosti utelešenja Elejle v telesu človeka gostega vesolja.

Telo, ki nosi Čuvaja, pod nobenim pogojem ne more nositi udejanjenja Elejle.

Vsako drugo misel glede tega so ves čas nagonsko zavračali. Narava udejanjenja Elejle nasprotuje takšni misli. Tokrat se je zgodilo ravno to.

Leon zakašlja (tudi tu ni opustil te navade):

»Saj ni važno, koliko imaš, ali nimaš prav. Za vsak slučaj moramo izdelati psihološki profil, sposoben razumnega sobivanja s takšno močjo.«

Greta cinično pribije:

»Ugotoviti moramo, v kateri norišnici ima ta Borisov Elejla svojo rezidenco. Potem bo že lažje.«

Boris kislo pripomni:

»Orožje Elejle sta med drugim tudi podcenjevanje in cinizem.«

Helga razburjeno odkima:

»Nehajta! Ne glede na vse - razrešimo problem s silnostjo inkarnacije? Žarnica za 6 V lahko teoretično prenese 220 V. Praksa pa pokaže samo v hipu skurjen kupček nevarnih odpadkov,« nestrpno odkima in doda, »ne, jaz ne morem požreti ideje o Elejli našega sveta. Zagotovo gre za novo igro, novo iluzijo. Elejla se je poigral in mi smo nasedli.«

Greta in Jožef prikimata. Boris se sreča z Jožefovim širokim pogledom.

Tudi v tem svetu je malce debelušen in okrogloglav.

Trdo pribije:

»Zgodilo se je to, čemur pravite, spust 220 V preko žarnice za 6 V in ta ni pregorela. Torej gre za posebno žarnico. Takšna žarnica pa se v ugasnjenem stanju ne loči od drugih, ki bi hipno pregorele. Te posebne žarnice ne morete najti, dokler skoznjo ne spustite teh 220V. Sem dovolj povedal?«

Greta se spogleda z Borisom:

»Težko si predstavljam takšno osebnost. To mora biti norec s shizofrenijo in obiljem drugih duševnih bolezni. Bog gotovo ve, iz katere norišnice uraduje.«

Boris hladno odvrne:

»Norec ne more igrati tako zapletene in spretne igre. Shizofrenija in delujoča magija se ločita samo po tem, da je magija voljni proces, a shizofrenija nevoljni. Udejanjen Elejla je popolnoma normalna, umsko nadpovprečna oseba. Drugače ne bi mogel izpeljati tako široko zastavljenega spleta spletk. Njegovo delovanje ni strastno in je neodvisno od okoliščin. Ne, on ni suženj, temveč gospodar okoliščin. Sam najbrž ni strasten, temveč je svoje sužnje prisilil v strastno delovanje.«

Janez se s kazalcem pogladi po bradi:

»Primerna oseba je morala biti ob inkarnaciji Elejline rušilne strahote silno mlada, zagotovo še pred puberteto, saj bi hormonski vihar pubertete ob stiku z Elejlo nesrečnika odpihnil v večna lovišča.«

Boris skoči v besedo:

»Zakaj?«

Janez ga pogleda pod očmi in odvrne:

»Čas hormonskih sprememb ni ugoden čas za sparjenje z Elejlo, Damejahom in,« trpko vzdihne, »tudi Mešarahom,« ter osredotočeno nadaljuje, »pravzaprav ni možnosti za sobivanja normalne človeške osebnosti in brutalne moči Megšelema. Elejla, in v manjši meri Damejah, ukine človeškost. Ukine osebnost, prepoznano kot normalno človeško bitje. Socialno okolje takšno osebo hitro prepozna kot, milo rečeno, moralno deviantno. O tem smo že razpravljali in v ponavljanju tega ne najdem smisla. Raje vse skupaj prespimo in jutri nadaljujmo s čistejšim umom.« Leon jezno zavzdihne:

»Če že moramo izgubljati čas s tem vrtenjem v nesmiselnih krogih, ga dajmo kar zdaj. Nočem se še enkrat nategovati okoli tega.« Vsi se glasno strinjajo, Janez nadaljuje svojo pripoved:

»Naj vam bo. Poskusil bom razložiti možnosti za scenarij, čeprav tudi sam dvomim v Borisovo teorijo,« in počaka, da mu vsi prikimajo. Zatem utrujeno nadaljuje:

»V kakšnih okoliščinah je teoretično možno utelešenje Elejle? Oseba mora biti rojena v neurejenih socialnih razmerah v moralno spornem okolju. To je otrok socialnega dna, saj se v teh okoljih razne moralne motnje skoraj ne zaznajo ali se na njih ne reagira. Kjer je obilo droge, kriminala, prostitucije in podobnih težav, duševne motnje ne pritegnejo pozornosti. Seveda družbeno brezbrižno okolje še ni dovolj. Zraven mora biti še nekaj, česar ni v takšnih okoljih, saj je to v nasprotju s kaotičnim okoljem.«

Vsi pozorno spremljajo Janezovo razlago:

»Gostitelj Elejle mora biti skoraj popolnoma, kako naj rečem, duševno čist, izjemno močnega značaja in še marsikaj, medsebojno nezdružljivega se najde. Sami veste, kako malo je za kaj takšnega možnosti,« in dvigne glas, »da ne upoštevam še možnost preživetja 6 V žarnice, ko preko spustimo 220 V.«

Ustnice se mu razvlečejo v plitev nasmeh.

Boris se naveže na to misel:

»Ne bi rekel. Ne moremo revežev slumov prednostno postavljati na črno listo duševno inferiornih. Deviantne osebnosti so enakomerno razporejene med vsemi sloji. V slumih se takšne osebe ne opazijo, ker ima družba precej hujših težav od občasnih čudaštev. Na drugi strani se med elito deviantnost zakrije z denarjem. Če samo pomislim na nekatere svoje sošolce. Seveda je lahko še nekaj drugega,« naredi pest in se trkne v čelo, »kako se tega nisem že prej spomnil? Kako? Seveda! Izmikalo se je! Bežalo je izpred mojih oči! Joj, kako je jasno! Seveda!« evforično vzklika.

Vsi pozorno zrejo v Borisa. Ne razumejo njegovih besed. On navdušeno nadaljuje:

»Moral bi se že prej spomniti! O tem sem vendar pisal esej!« in pritegne pozornost, »kaj pa bistri, samosvoji in značajsko malce nenavadni ljudje? Ne veste, o čem govorim? Njihova prva generacija se je imenovala, če se ne motim, indigo otroci! Pojavili so se okoli trideset let pred vašim rojstvom. Ob svojem pojavu so sprožili silne polemike in ker čas njihovega odraščanja čas razmaha prvega interneta, je o njih na zaprašenih strežnikih še danes dovolj dokumentacije. Imeli so celo svoj dan. Ta pojav sovpada z začetki naraščanja vpliva Megšelema. Pomislite malo! Rojeva se že tretja generacija in, če je verjeti internetnim govoricam, so to idealni kalupi za udejanjenje Elejle. Nekje pred petdesetimi leti se je okoli njihovega pojava skoraj čez noč polegla vsa evforija. Dobesedno so izginili iz fokusa javne pozornosti, kjer so bili zlasti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in delno še v prvem desetletju tega stoletja. Na srečo sem v drugem letniku pisal esej Drugačna družina. Sami sebe so imeli za nekaj več, za nekakšno genetsko in duhovno nadraso. Ravno ti indigo otroci so bili v tistem času vir mnogih težav v izobraževalnem sistemu. Avtizem, auspergov sindrom, hiperaktivnost in še razni drugi sindromi so skokovito narasli ravno med njihovo populacijo. Nekateri pedagogi so temu rekli razvajeni otroci staršev razvajene generacije. Takratni izobraževalni sistem je bil pred težkimi preizkušnjami. Razpasle so se grožnje in tožbe šolskega osebja. Ogromno staršev je s šolami občevalo kar preko odvetnikov. Odvetniški bič je doletel učitelje in učiteljice, ki so hoteli nadeti uzde razuzdani razvajenosti in ekstremnega individualizma. In ta generacija, zavarovana z odvetniki svojih staršev, je imela svoje otroke. Če sledim rezultatom svojega eseja, pridemo do tretje generacije. Po moje so ti ljudje precej dobri kandidati za sobivanje s takšno strahoto, kakršna je naš ljubki Elejla. Tako je! Ti ljudje dobesedno kličejo kaos Megšelema. Res sem bil slep!«

Greta se pogladi pod tanko ustnico:

»Ti indigo so del mitologije preloma tisočletja. Te blodnje so odziv na hiperpotrošniško histerijo. Ravno takrat je začela svoj uničevalni pohod neomejena potrošniška norija. Vsaka generacija ima svoje posebnosti. Indigo ljudje so iluzija, sanje nemočnih, saj njihovega obstoja ni potrdila nobena resna študija. V šoli je šlo čez moje roke tisoče dijakov in dijakinj in nikoli nisem zasledila nobenih indigo nadljudi. Niti kot profesorica, še manj kot Čuvaj. Ob pojavu krize na prelomu prvega desetletja so fantazije o indigo otrocih potihnile. Takrat so se ljudje začeli ukvarjati z resnejšimi problemi.«

Boris prikima:

»Verjamem, da niste naleteli na ta pojav. Polemike so utihnile v času sovpadanja s pojavom začetka druge generacije. Takrat so v dveh letih izginile skoraj vse, s tem povezane spletne strani. Indigo otrok ni potrdila nobenega resna študija, ker je sploh ni bilo. Če o nečem ni raziskave, potem ni nujno, da to ne obstaja. Poglobimo se v psihologijo indigo ljudi. Tako so se takrat imenovali in še danes se na obrobju neta uporablja ta izraz. Čeprav se je prah okoli njih polegel, se še danes najdejo forumi z indigo vsebinami.«

Greta se nasmehne:

»Na spletu se valja čudi stvari.«

Boris jo presliši:

»V luči teh dogodkov se mi zdi tisti esej kot poseg božje previdnosti. Takrat sem brskal po zaprašenih forumih in raznih res muzejskih digitalijah. Mogoče se sploh ne bi spomnil, če ne bi naletel na nekaj zanimivega,« in vse preleti s strogim osredotočenim pogledom, »neka dvajsetletnica se je razglašala za indigo otroka in pri tem opisala vse temeljne lastnosti Elejle in damejahov. To je bilo v tridesetih letih, torej gre za drugo generacijo. Dobesedno je rekla - jaz sem Elejla. Takrat se mi opis ni zdel kaj več od napuha razvajene punčke, navajene trenutne zadovoljitve vseh mogočih in nemogočih kapric. Zakaj se nisem že prej spomnil?« in se trkne s pestjo po čelu, »nekaj me je slepilo!«

Greta se nasloni na naslon:

»Prav nelagodno se počutim ob misli na nekakšne nadljudi. Razvajenost in, ...« stavka ne konča. Boris jo grobo prekine:

»Ne streljajte mimo! Ne gre za nadljudi, temveč nečemu prilagojene ljudi. Elejla je predvsem egocentričen razum, absolutno prepričan o svoji veličini. Gre za najstrašnejši razum, kakršnega si lahko zamislimo. In ta hladni, absolutistični super um je stoletja razmišljal, kako premagati slabosti, izhajajočimi iz porekla v Drugotnosti. Elejli se ne mudi. Ima ves ljubi čas tega in drugega sveta in« in vzdihne, »kar je najpomembneje, ima ljubi božji mir pred nadlegovanjem.«

Oglasi se Jožef. Pogladi se po bradi. Torej ima neko zanimivo misel. Vse oči se obrnejo vanj:

»Spominjam se zanimivega sestanka izpred več kot 20 leti. Škof Konrad Berger je opisoval zanimiva opažanja v zvezi z eksorcizmi. Zdaj, ko poslušam Borisova razmišljanja, poskušam zadeve nekako povezati.«

Leon razširi roke in razdraženo odkima:

»Kaj imajo eksorcizmi skupnega z indigo otroci?«

Jožef zamišljeno nadaljuje:

»Najprej glede indigo avre, osnovne značilnosti indigo otrok. Saj od tod so dobili to ime. Tudi Magdalci so sijali z indigo avro. Mogoče so te tri, na videz nepovezane stvari, nekako povezane.«

Leon zmaje z glavo:

»Bog ti odpusti takšno, iz riti izvlečeno misel. Kako so lahko povezani eksorcizmi, indigo otroci in prekleti Magdalci?«

Jožef skomigne z rameni:

»Samo povedal sem, kaj sem slišal pred davnimi leti. Škof Berger je imel natančne statistike.«

Boris se nasmehne:

»Končno nekdo, ki vidi dlje od zapečatenih dogem.«

Vsi razen Jožefa se namrdnejo. Jožef prikima:

»Pokojni škof je omenjal zanimiv pojav. Prvi maksimum je dosegel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, drugi je bil okoli preloma prvega desetletja, a tretjemu vrhuncu smo se bližali pred dobrimi dvajsetimi leti. Nadaljnjih statistik nimamo, kajti Bergerjev naslednik ni tako natančen. Škoda.«

Boris ga dopolni:

»Njegova natančnost je gotovo nekoga zmotila in preveč vestnega škofa je odnesla kakšna kap. Lepo, naravno in nesumljivo.« Razen Jožefa se vsem zarišejo nasmehni. Boris cinično vzdihne:

»Gotovo gre za nekaj zabavnega. Pri zadnjem vrhuncu se je,« in dvigne glas, »rojevala zdajšnja, najbrž zadnja, oziroma tretja generacija indigo otrok. Torej, dva in dva je štiri. Še nekaj je,« naredi sekundo malce mučnega premora, »ta zadeva o indigo otrocih odlično sovpada z nenavadnim padanjem rodnosti. Takrat je bilo veliko družin z enim samim otrokom. Pomislite, na vrhuncu blagostanja se ljudje niso in niso hoteli razmnoževati. To nasprotuje naravnemu ravnotežju. Vsa živa bitja izkoristijo blagostanje obilja za pospešeno razmnoževanje. Tako je bilo skozi celotno zgodovino. Edina izjema je pojav te nove vrste ljudi. Na prelomu prvega desetletja je prišlo do novega padca rodnosti. Mnogi to povezujejo s takratno krizo. Vraga pa še kriza! Vsi ti ciklusi sovpadajo z generacijami indigo otrok. Posvetimo se njihovim lastnostim in,« mračno zaključi, »odkrili bomo skrivnost Elejle.«

Vplete se Greta:

»Kaj pa zadnji,« kar pospremi z značilno kretnjo, »tako imenovan indigo izbruh? Ta očitno odstopa. Nikjer ni posebej globokega padca rodnosti.«

Boris odkima:

»Niti ne. Tokratni trend je samo malce bolj razvlečen. Zakaj je v prvem letniku en razred manj?«

Greta odvrne:

»Ni prvič. Gre za posledice vnovičnega pohoda privatizacije šolskega sistema.«

»Kljub vsemu imajo vsi ostali razredi manj dijakov. Moj oče se na občini ukvarja s srednjimi šolami in je nekega dne tarnal, da bodo morali zaradi manjšega vpisa odpustiti vsaj deset profesorjev.«

Leon in Jožef se spogledata in vprašata Greto:

»Je bilo res o tem govora?«

Greta jezno odvrne:

»Ob tej vladi, ki nikakor noče izgubiti volitve, je vedno govor o krčenju. Minister Kovačič je nekega dne izjavil, da podpira zmanjšanje davkov ob hkratnem zmanjšanju in privatizaciji javnih služb. To se že dogaja. Manj otrok v srednjih šolah je posledica privatizacije in ne nekega indigo fenomena. Drugače gre za čisto običajne cikluse rodnosti.«

Boris dvigne glas in pritegne pozornost:

»Oddaljili smo se od osrednje teme. Zdaj nastopa tretja generacija indigo otrok. Ker je debata o fenomenu že davno tega utonila v pozabo, se o tem ne piše, razpravlja, fantazira ali sanjari. Naredimo nekakšen pameten zaključek, osnovo za nadaljnja razmišljanja.«

»Kakšen zaključek?« vpraša Jožef. Vse oči se uprejo v Borisa, ki tleskne z rokami in dvigne palec:

»Prvič, indigo so se pojavili na dnu ali tik pred dnom drastičnega padca rodnosti. Ta se po padcu ni vrnila na prejšnjo vrednost,« in vse premeri s strogim pogledom. Dvigne kazalec:

»Drugič,« ter vse premeri z opreznim pogledom, »indigo so se pojavili v razvitem svetu, kjer je rodnost že v osnovi nižja. Pač razgledanost, osveščenost in malce konformizma. Vendar se indigo niso pojavili v celotnem razvitem svetu. Kjer ni bilo tako drastičnega upada rodnosti, se niso pojavili. Znova rezultat moje raziskave za esej. Ko je prva indigo generacija prevzela družbeno odgovornost, je svet zadela prva uničujoča kriza. Vse to je povezano. Potem je sledila druga generacija in še ena katastrofalna kriza,« in vzdihne, »ob nastopu zadnje generacije pa nas bo verjetno zadela zadnja,« in trpko pihne, »dokončna kriza.«

Leon skomigne z rameni:

»Čemu vse to? Logika je, to znova priznam, res navdušujoča. Kljub vsemu pa ne vidim odgovora na preprosti zakaj. Zakaj?«

Boris se nasmehne:

»Odgovor je vendar na dlani. Še slepec bi ga spregledal.« Tudi Jožef se nasmehne:

»Mislim, da popolnoma razumem Borisovo razmišljanje. Če povežem ugotovitve pokojnega kolega Konrada, lastnosti Magdalcev, zlasti njihovo presenetljivo izginotje, se pojavi neka logika. No Boris, kar ti povej.«

Boris nadaljuje:

»Elejla je skozi indigo ljudi preizkušal možnosti za dejaven vstop v naš svet. Na različne načine je izvajal razne poskuse in pripravljal svoje prihodnje telo. Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, koliko ljudi so ti poskusi pahnili v objem umobolnic. Poleg tega je skozi te svoje avanture spoznaval tudi vas. Ve za vaše prepričanje o nezmožnosti udejanjenja v gostem svetu. Torej je imel idealne pogoje za iskanje vaših slabosti in slabosti naših zaveznikov.«

Jožef zamišljeno doda:

»Tista prigoda pred dobrim desetletjem dobi nekaj smisla. Če se Boris ne moti, je lahko Elejla deloval tudi na Magna Ordo Sanctum Spiritus. Prej ali slej se bodo pokazali ti vplivi.«

»Ali pa tudi ne. Elejla deluje preko slabosti in posrednikov. Aktivno pa je začel delovati šele pred kratkim.«

»Kako to misliš?«

Boris rahlo zakašlja:

»Zdaj pridemo na tretjo točko,« in dvigne sredinec, »vsi vi,« jih hitro premeri, »ste se navidezno utelesili okoli mene. Vendar ste svoje aganeale spoznali že nekaj let pred nastopom tretje generacije. Najbrž ste hitro postali polno operativni, če lahko tako rečem. Ključno je to, da ste se zgostili v tem majhnem mestu še pred nastopom tretje generacije. To mi je rekel Marko. Torej je bil prožilec vaše koncentracije že aktiven. Zakaj? Tega še ne vem, a je verjetno povezano ravno z energijami indigo otrok. Te so z vsako generacijo bolj osredotočene, organizirane in močnejše. Moj pojav je prišel hitro in silovito. Sami ste to priznali. Mešarah bi moral udomačiti predadolescentno telo. Jaz sem na vrhuncu pubertete in zaradi hormonske zmešnjave kar precejšnje tveganje. To so vaše besede. Najbrž sem odziv na spuščajočo goščo Elejlinih vplivov. Naraščajoča tema prevarantske magije zatabov nas je zaslepila. Vsi smo prevarani zaradi usodnega pravila o nezmožnosti utelešenja Elejle na domačem dvorišču. Ta strašni razum nas že dolgo uspešno vleče za nos. Udejanjenje Elejle je najbrž nekje v naši domači bližini, drugače vi in jaz ne bi imeli smisla. Tako sklepam glede na hitrost in silovitost dogajanja. Seznam kandidatov se zaradi predpostavke o naši bližini udobno skrči na nekaj tisoč ljudi. Kje iskati in kako? Najprej preiščimo Celje. Ni težko narediti računalniškega filtra z ustreznimi lastnostmi.«

Leon z gibom dlani vskoči v Borisovo razlago:

»Razdalja nima vpliva na moč temnega uroka. Elejlina ali služabnikova duša je lahko kjerkoli. To, da smo vsi na kupu, nima nobene zveze z geografsko lokacijo Elejle. Ta tvoja teorija ni čisto jasna.«

Boris s srepim pogledom mračno prebode lekarnarja in nadaljuje:

»Razdalja ima pomen v našem svetu, saj nimamo portalov. Uroki, naj bodo beli, sivi ali zeleni, pri nas nimajo neomejenega dosega. Tudi jaz sem bral o hiper vektorjih enotnega polja. Ampak Elejla je vedno pred nami, pred mano. Čutim to. Elejla je nekje v bližini,« in vzdihne, »čutim ga.«

Ponovno vse preleti s srepim, jekleno jasnim pogledom. Greta dvigne dlan in nenavadno mehko reče:

»Ta indigo teorija je precej majava, najbrž zgolj romantični odziv na hiperpotrošniški turbokapitalizem. Ne moremo se zanašati na romantične teorije. Vse, kar smo slišali, je razložljivo tudi brez mističnih hipotez. Vse, od padanja rodnosti do eksorcizmov in našega skupnega bivanja. Vse to gre brez nemogoče teorije o zemeljskem bivanju peklenskega bitja.«

Boris se sreča z njenim mirnim pogledom. Mrakobno odvrne:

»Verjetno sem tudi jaz indigo otrok.«

Vmeša se Jožef:

»Čakaj, to je malce čudno,« in nadaljuje, »maloprej si Elejli in njegovemu temnemu dvoru pripisal nekakšno indigo poreklo. Ne vem, ali razumem tvoje misli.«

Boris odločno odvrne:

»Saj ste v isti koš dali Elejlo, Damejahe in Mešaraha pri omembi nevarnosti udejanjenja v adolescentnem telesu. Torej imamo nekaj skupnega. Indigo ljudje smo, so, kakor pač hočete, samo posebna posoda, sposobna sobivanja s posebej agresivnimi oblikami zavesti. Knjiga me je podučila, da sta Elejla in Mešarah samo dva pola istega razodevanja. Nista tako različna. Elejla je usrediščenje samovolje, absolutističnega napuha in strastnega hlepenja po moči. Mešarah je na drugi strani utelešeno darovanje, ljubeča pozornost in devocija čudežu svobodne volje. Ker gre za komplementarni par lastnosti, se lahko manifestirata na precej podobne načine. Obe obliki sta energijsko radikalni, vedno sta nekje na robovih svojih polov stvarstva. Bog vedno poskrbi za ravnotežje. Zakaj bi duši Mešaraha smrdela indigo zavest, če se v njej lahko hitreje razvija? Čeprav so indigo morebiti proizvod zložnega delovanja Elejle, niso predstavniki teme, dokler se v njih ne naseli zavestnost Megšelema. S prazno posodo se ne moreš politi. Bog je v naglici izkoristil proizvod delovanja Elejle. Ljudska modrost pravi, klin se s klinom zbija. In zdaj je ta modrost tukaj, pred vami, v živo.«

Vsi nekaj časa molčijo. Na Borisovo razmišljanje ne najdejo odgovora. Končno Helga prekine vse resnobnejšo tišino:

»To je samo teorija, sad logike. Kako naj se prepričamo?«

On hitro odvrne:

»Se ne morete! Lahko sprejmete ali ne. Vsekakor sem v svoja razmišljanja vkalkuliral tudi tisto overdoziranje. Mogoče nas želi Elejla najti. Drogeraška afera, prepojena s tako veliko zla, je samo vaba. Najbrž upa na naš odziv. In ta prigoda umesti Temno visočanstvo v Celje z okolico. Zakaj iskati ovinek, če lahko gremo naravnost?«

Helga odkima:

»Ne moremo biti tako prepričani. Mogoče gre za naključno povezavo.«

Boris nestrpno odvrne, saj mu že malce najeda to verbalno vrtenje v krogu:

»To ni bilo nobeno jebeno, oprostite izrazu, naključje. Na šoli je že prišlo do raznih drogeraške peripetij. Toda vse so šle mimo brez mračnih avreol zla. Marko mi je sam potrdil prisotnost neverjetno velike količine zla. Tudi sam sem takrat nekaj občutil. Tega je preveč za navadno napako pri zadevanju. In to zadevanje nekoga, ki najbrž ni nikoli segel po trši drogi. Ponavljam, najbrž želi Elejla s to pripetijo pritegniti našo pozornost in mimogrede odkljukati še nekaj svojih interesov. Sluti bližino Čuvajev. Voha nas kot lovski pes voha svoj plen. Iskreno upa na naš odziv.«

Greta ga s kretnjo nežno prekine:

»Čakaj, čakaj. Preveč prozorno, da je možno. Zakaj bi se Temni, če je iz našega okolja, šel takšno ceneno igro? Če nas voha, zakaj se ne zanese na svoj voh in nas ne preseneti? Oprosti, toda tvoji argumenti so nepopolni. Saj nisi ti kriv. Premalo veš o naravi Elejle in njegovega delovanja. Sicer je tvoje razmišljanje demonstracija naravnost iskrive domiselnosti,« in vzdihne, »a na koncu je tvoje razmišljanje primer študije delovanja uma prebujajočega Mešaraha. Mi imamo stoletja izkušenj, vtkanih v zavesti aganealov. A ti?« skoraj preteče pristavi, »si z nami komaj nekaj tednov.«

Boris hip počaka. Poišče njene modre oči. Tudi v telesu Edamita so oči obdržale značilno strogost. Preleti še preostale in vsi prikimajo Gretinim besedam. Rahlo se nasmehne in suvereno odvrne:

»Mislim, da se motite. Ves večer se neprestano vračate na isto in ignorirate vse dokaze, ki nasprotujejo vašim dogmam. Oprostite moji nerazvitosti in nerazgledanosti, ker moja izkušnja ne seže v stoletja. Kljub vsemu, Elejla in sile Megšelema niso nekaj nepremičnega. Razvijajo se. Sami ste poudarili poraz in izginotje Vesoljnega carja pred dvema tisočletjema. Malce sem proučil čas zloma Vesoljnega carstva. Takratni basilea je svoje carstvo ob pojavu Mešaraha zavestno prepustil pogubi. Zavedal se je svojih možnosti in predvsem nezmožnosti. Ni ga uničil Mešarah. Ni ga pokončala roka zmagovalcev. Umaknil se je, nasipal pesek v kolesje zmagovalne koalicije in zasejal seme svoje vrnitve. Vsi vemo za polstoletne Koalicijske vojne in njene grozljive posledice. Zaradi tega sta Zahod in Vzhod ostala izven dosega izčrpane in od bolezni zdesetkane cesarske moči Shedanije. Elejla je iz takratnega poraza potegnil nauk. Volja po vladanju vsemu vesolju v sebi skriva strašen absolutistični razum. Ta um ne potrebuje upoštevanja smisla svojega početja. Uči se na napakah in se na okoliščine ozira samo toliko, da jih uporabi za svojo namero – vladanju vsemu živemu in neživemu. Temna koprena intenzivnih Elejlinih priprav se pospešeno gosti že stoletje ali še več. Sam bog ve, koliko je vsem zameglila sposobnost prepoznavanja. Elejla se udejanji po posebnem obredu. Ta obred je bil prekinjen, to ste mi vi rekli. Rekli ste mi tudi, da se je Elejla prezgodaj pojavil. Tudi jaz prehitevam. Je tako?«

Jožef in Leon prikimata. Boris zavzeto nadaljuje:

»Zatorej vzemimo moj sum maksimalno resno, ker nimamo nobene druge uporabne alternative. Mogoče se motim, vendar si postavimo nekakšno delovno hipotezo, opornico za nadaljnje korake. Elejla se je utelesil v nekoga blizu nas. Omejimo se najprej recimo samo na našo šolo. Na njej ste Marko,« usmeri pogled v Greto, »vi in Berta zaposleni. Torej dovolj velika koncentracija Čuvajev. Ostali ste čisto blizu. V šoli je bila shranjena, bog ve kako dolgo, še Knjiga in nekateri predmeti od tod. Videl sem vpliv Knjige na ljudi. Elejla gotovo ni slep. Ni spregledal prisotnosti Knjige in Čuvajev. Z magijo smo vplivali na čas-prostor in delali razne obrede. Vse to občutljivemu umu ne ostane neopaženo. Naj dodam še eno predpostavko. Iskati moramo na dnu ali na vrhu družbene lestvice.«

Greta ga znova nežno prekine:

»Kdo zaboga bi v bližini šole sobival z Elejlo ali damejahom? Zaznali bi anomalijo v strukturi gibal Univerzuma. Najvišje trojstvo Megšelema smrdi do neba in prisotnost bi že zdavnaj zavohali. Ker je smrad obojestranski, bi se zagotovo že zapeli. Elejla in damejahi niso znani po potrpežljivosti. Če je naše gonilo potrpežljivost, je njihovo strast. Že kerkeš bi nas že zdavnaj naskočil.«

Boris se nasmehne in odkima:

»Strast še ne pomeni norosti in nerazumnega odziva. Elejla se ves čas zaveda vaše prisotnosti. Ve, da Čuvaji živite v človeških telesih. Vi pa še zdaj odklanjate možnost življenja Elejle v telesu gostega človeškega telesa. Zaveda se te svoje prednosti. Potuhnjeno čara in vleče svoje smrtonosne poteze. Vaš dvom ga dela še močnejšega in pogumnejšega. Mogoče se bo izdal, če ga bomo potrpežljivo iskali,« vzdihne in sklene svojo razlago, »lahko še naprej ignorirate moje razmišljanje. Elejla lahko nemoteno spletkari pred našimi nosovi, ker zavračamo misel na njegov obstoj v tem vesolju. Zdaj se bo to nehalo. Delal bom na dveh frontah. Elejlo še lahko presenetim in preprečim vojno. Druga fronta pa je tukaj. Tudi na tej bom aktivno prestavil nekaj figur.«

Jožef izkoristi trenutek molka:

»Boris, ne prenagli se! Že z Aecijevo potezo boš imel preveč dela. Ne nakoplji si na glavo še hipotetičnega iskanja Elejle. Najprej si moraš urediti tukajšnji položaj. Sporazumeti se moraš s senatom in državnim konzulom. Že to je hudo zavozlan vozel.«

Boris mračno vzdihne:

»Ta vozel bom enostavno presekal. Nimam časa za igre. Po sestanku z mahibi bom obiskal vsa vojvodstva Zahoda in pridobil na svojo stran celotno plemstvo teh dežel. Senatu in konzulu bom poslal dovolj jasno sporočilo. Svojega časa ne bom tratil za brezplodna pogajanja. Vilini gor ali dol, Zahod se mora združiti pod eno zastavo. In to se mora zgoditi zelo hitro.«

Jožef zgroženo odvrne:

»Ne prehitevaj! Državni konzul in senat se ne bosta strinjala s tvojim mešetarjenjem.«

Boris hladno pribije:

»Saj ju niti ne bom spraševal. Moj argument bodo legije in flote,« in sikne, »če ne moreš zmagati z močjo argumenta, zmagaš z argumentom moči.«

Greta skoraj moleduje:

»Boris, preveč se zaletavaš. Še vedno ti manjka precej vaje in učenja. Ne hiti!«

Boris se znova nasloni na portalni oltar, oči za hip uperi v tedaokas in vse preleti s strogim izrazom:

»Draga druščina, dovolj dolgo smo debatirali. Nekaj je zelo narobe. Pustite za hip svoje šablone! Raziščite svojo intuicijo! Kaj vam pravi? Med mojimi vrstniki, plus minus nekaj let se skriva udejanjenje Elejle. Tam je in mirno tke svojo pogubno mrežo.«





23. Prebujen


Jutranje sonce igrivo posije v razkošno opremljeno bolnišnično sobo.

Rok počasi prihaja k sebi šele tretji dan po overdoziranju. Z očmi objame sterilno bel strop in ga presune tuj prostor.

Kje sem? Nisem doma. Kaj se je zgodilo?

Razmišljanje o lokaciji grobo prekine srdito grmeč glas:

»Končno si se zbudil!«

Zbudil? Končno? Kje?

»Ati?« poišče korpulentno postavo, zavaljeno v udoben fotelj poleg okna. Topli sončni žarki v razkošno zračen prostor iztegujejo svoje tople prste skozi delno zasenčene žaluzije. Zopet se nakazuje vroč dan. Neslišna klima skrbi za ravno pravšnjo toploto in vlažnost. Takšno klimo ima vsaka nadstandardna soba.

Bolnica? Zakaj sem v bolnici? Kaj se je zgodilo?

Obilna postava se dvigne na hecno okorne noge in strogo zarenči:

»Cele tri dneve smo čakali na tvoje vstajenje iz sveta na mrtvo zadetih in zdaj je čas za odgovore.«

S svojo mogočno postavo zapolni del še ne čisto jasnega sinovega vidnega polja. Fant slabotno vzdihne:

»Ne vem natančno, kaj se je zgodilo. Imel sem obisk in pri tem nekaj malega drinknil. Gledal sem nek muvi,« skuša zasanjano najti razpadle spomine tiste noči. Oče ga grobo prekine:

»Naj ti malo pomagam! Pri tebi se je muvala neka Sandra Radosavljevič. Kolikor vem, gre za osebo s kriminalnim rodovnikom. Takšnih ljudi bi se moral izogibati! A ti, nesreča, siliš v pokvarjen objem zgonjene pokveke iz sluma!« poudari besedo in nestrpno piha.

Rok boleče odkima in se težavno, z grimaso napora, spravi v polsedeč položaj:

»Čakaj, čakaj.«

Z dlanjo si pomane oči:

»Nisem v filingu za pridige.«

Oče srdito zarenči:

»Si ali nisi v filingu, očitno si še bolj teflonski od mojih sekretarjev in direktorjev! Dokler bodo namesto tvoje trde betice razmišljali furjasti hormoni, boš skakal iz ene v drugo nesrečo. Kolikokrat sva že šla čez to? Kolikokrat?« v narejenem obupu razširi roke, ki mu s tleskom padejo ob obilen trup in grmeče nadaljuje:

»Čas je za terminacijo tvojih bed filingov! Če nisi sposoben sam, bom jaz potegnil črto čez tvoje škodljive stupidnosti. Od tebe zahtevam samo eno,« vanj grozeče uperi kazalec, »kakor veš in znaš, potrdi zastrupitev od tac kuge iz sluma in čaka te hepi end.« odmakne se nekaj korakov in zazre skozi okno:

»V nasprotnem te prepustim ne preveč zabavni usodi. Kazen za to, v kar si se vpletel, je kakšnih pet let čuze. Tvoji domišljiji prepuščam, kaj stari, fuka potrebni arestanti naredijo z deviško svežim meskom!« strogo dvigne glas in začne hoditi po sobi gor in dol. To počne, kadar je živčen. Krčevito postavi roke na boke in glasno sopiha. Sunkovito obstane, v sina usmeri grozeč pogled in besno zarenči:

»Svoje politične kariere ne bom postavljal na kocko zaradi tvojih norosti! Odloči se! Zgaga iz sluma ali ti? Kdo bo šel v arest? Koga bodo krepki fantje sklobasali? Koga?«

Kaj mu je? O čem govori? Arest? Kakšen arest?

Napihuje se kot podivjan bik pred matadorjem. Nemirno išče sinov meglen pogled. Krmežljav fant zlovoljno odkima:

»Kaj se je zgodlo? Zakaj sem tu? Ne vem. Nisem v pravem filingu. Najprej sem ...« napenja obrazne mišice.

Oče ga znova brutalno prekine in zarohni s silino ranjenega leva:

»Nehaj s tem safrom! Ti ali ona? Kdo bo naklobasan? Kdo? Dost' mam tvoj'ga sranja! Samo varnostniki pred vrati me vsako uro stanejo letne plače tvojega neprilagojenega prfoksa zgodle.«

Grozeče se nagne nad posteljo in tiho zarenči:

»Ti ali ona! Be or not to be!«

Zakaj mi nihče ne pove, kaj se je zgodilo? Zakaj sem tu?

Stopi nekaj korakov nazaj in obupano zakrili z rokami:

»Ne zavedaš se, kaj moram prestajati! Ne dojemaš, kakšno politično škodo predstavlja ta tvoja zastrupitev z drogo! Pomisli kdaj še na koga drugega, razen nase in svoje zjebane hormone! Dal ti bom v branje, kako me vlačijo po cajt'ngih. Ko bi videl komentarje! Ne veš, kaj vse doživljava z mamo zaradi tvojih neodgovornih izpadov! Moji sovražniki že pripravljajo mojo poslovilno čago!« in besno zakrili z rokami, »mrhovinarji se ne bodo nažrli z mojim političnim pogrebom! Tega ne bom dovolil! Ne! Politični pogreb bo, če znova rešim tvojo neodgovorno rit. Ker sem zajeban prasec, boš sam plačal za pečanje s pokopališko kurbetino! Čisto sam!«

Fant se pogrezne v blazino in zajavka:

»Sploh ne vem, zakaj sem tu! Težiš mi, a ne vem, čemu. Kakor vem, nisem požrl nobenega šita! Sedel sem pred TV, žulil pir, padel v of in se resetiral v ta hospit'l. Res ne vem, kaj me je resetiralo. Zakaj mi nihče nič ne pove? Vse je tak' skeri!«

Minister sklene roke na hrbtu in zarjove:

»Junec zagamani, naj te razsvetlim! Poln si bil PCD-ja! Se ti sanja, kaj je to?« in stopi dva koraka stran in odmahne, »ampak, dovolj mi je tega šitoarja! Zadnjič te vprašam,« in ga prebode z grozečim pogledom, »ti ali gniloba iz sluma? Majke mi, poskrbel bom, da te doleti še posebej trda kazen! Pri tehtanju ti, ali moj politični položaj, zmaga moj politični položaj. Vedno! Zapomni si to, junec zabiti!«

Rok se sunkovito postavi v sedeč položaj in si mrzlično porine vzglavnik pod križ.

Kakšen PCD? Od kod? Kaj ga stari serje?

Zgroženo odkimava:

»PCD? Ta šit naj bi žrl? No vej! No vej!«

Oče grozeče pristopi:

»O ja, analiza krvi ne laže,« in z očmi živčno zavrti po stropu, »moj sin se je zadel z zelo natančno odmerjeno dozo cenene droge,« grozeče ponovi in zariplo zarenči, »samo vprašanje časa, kdaj bo do medijev pricurljala analiza tvoje krvi.« Od srda izbuljene oči znova zapiči v sina:

»Res lepo. Ta droga se odmerja v miligramih? Vzameš pol miligrama premalo, si samo omotičen, vzameš pol miligrama preko, padeš v komo, a še s pol miligrama viška si zgodovina. To so mi zatrdili strokovnjaki. Si vedel za to? Ti kurčev idiot,« zagrmi, »če mi ne daš želenega odgovora, ne bo nobene milosti,« razpre roke v izrazu nemoči in z očmi besno šviga po blago zelenem stropu.

Rok išče očetove svetle oči. Nisem žrl nobenega PCD? Od kod PCD? Odkima:

»Stari, nisem žrl tega šita. Od en'ga pira pa nisem padel v of! Tista,« mu zmanjka besed.

Minister ga utiša z živčno kretnjo roke in v zmedene sinove oči zapiči svoj strogi pogled in glasno zarenči:

»Game over! Analiza krvi ne laže. Ravno ta nevarni šit so našli v tvoji krvi! Moj sin ima v krvi konjsko dozo PCD-ja. Preživeti takšno dozo pomeni samo eno,« zaplava z očmi na monitorje in besno skoraj zakriči, »da si star PCD džanki. Naj mi bog pomaga!« Razrvano se grabi za lase in rohni:

»Tako so mi rekli zdravniki! Bog mi pomagaj, moj sin je star PCD zadetek. Veš, dragi sinček, diagnoze niso postavili lokalni mazači, temveč najboljši švicarski in angleški strokovnjaki za narkotike na osnovi rezultata akreditiranega laboratorija. Za mastno plačano zavarovanje sem deležen najboljšega in najboljše ne laže. O tem ni dvoma in s tabo se o tem ne bom pogajal! Jasno?« grozeče dvigne glas in vanj strogo usmeri debel kazalec z velikim zlatim prstanom, »od tebe hočemo samo jasno ovadbo. Saj menda nočeš v arest med tipe s stoječimi kurci. Ali pač? Nesnaga iz sluma ali špalir mesnatih izmečkov! Izbira je tvoja,« dvigne obrvi.

Rok zavrti oči in zajeclja:

»Arest?«

»Kam pa drugam! Polnoleten si in odgovarjal boš za svoje norčije. Nočeš pomagati in zaradi svojega političnega ugleda moram ukrepati. Moji nasprotniki, teh ni malo, morajo vedeti,« in zlovešče pribije, »z mano se ni zdravo jebati! In ti nisi nobena izjema. Nekdo mora z ulic. Zaradi tvojega idiotizma me ne bodo zrušili! Ne bodo me sramotno odstavili, ker imam sina džankija!« sklene roke, »imaš kakšno ime?« zapiči vanj svoj pogled roparice.

Moram ukrepati, kajti mrhovinarski novinarji so se že razpisali. Zlasti webzini so polni odvratnih špekulacij. Kaj bi dal za ukinitev nekoristne opozicije? Zakaj obstajajo ti prekleti levičarji? Kdo jih potrebuje? Samo lenuhe podpirajo.

Samo vprašanje časa, kdaj bodo sem vdrli. Brez mojega ukrepanja bo mulc zasral, da bolj ne more. Še sreča, da sem pripeljal svoje varnostnike.

Fant se zlomi in skrušeno zamomlja:

»Potem pa zgrabi tisto žabasto nadlogo, če ji lahko kaj dokažete.«

Oče zadovoljno zarohni:

»Tako se govori!« in potegne mobija.



Aleš pritisne na gumb pred sabo. Na liniji je bil minister Kovačič osebno:

»Moj sin ima izjavo. Tista mrha ga je. Saj to smo tako in tako vedeli. Čas je, da jo odstraniš z ulice. Če zraven pade še kdo podoben, nič hudega.«

Aleš oprezno odvrne:

»Sandra Radosavljevič? Ona ima kot solza čist alibi. Preverili smo in dokazni postopki so še v teku.«

Minister besno zarenči:

»Alibije si nekam zarinite. Fant je pripravljen. Pridite!« in prekine zvezo.

»Razumem,« reče Aleš v nem prenosni telefon in sam zase preklinja. Ni hujšega od političnega vpletanja v čisto običajno kriminalistično preiskavo.

Kako misli obtožiti tisto deklino? Sicer je zoprna jezikava nadloga, kar pa še ni razlog za obtožbo. Njen alibi je neizpodbiten. Ob trčenju verjetnega z dokazanim, običajno zmaga dokazano.

Nejevoljno odmahne z glavo in pokliče Romana:

»Baje ima sin tistega prašičjega bika pripravljeno izjavo. Naj bi ga tista zmešana čarovnica z odprtim dekoltejem. Greva.«

Roman vzdihne:

»Očitno se je raven vajinih medsebojnih odnosov malce znižala. Vsaj glede na tvoj ton,« in ob Aleševem nestrpnem namigu z obrvmi resno doda, »to bo zanimivo. Ravno pred nekaj urami sem dobil podatke o osebah, ki so dvignile tista dva praška iz šolskega varovanega skladišča. Gre za dve osebi,« in svečano doda, »en del je dvignil naš tiček Rok Kovačič, drugega pa Lucija Svetnik. Zanimiva kombinacija.«

Aleš ga prekine:

»Zakaj mi tega nisi takoj sporočil?«

Roman se skrivnostno nasmehne:

»Raje sem malce poizvedoval in tako prišel do nekaj zanimivih ugotovitev. Kot prvo, Rok in Lucija nista v ničemer povezana. Prav z ničimer. Zdaj pa enigma dneva,« zmagoslavno dvigne kazalec desne roke v zrak. Aleš prikima in nestrpno prikima:

»Daj, povej že!«

»Lucija je sicer dvignila robo, vendar je ni odnesla iz šole. Ugani, kdo je to storil?«

Aleš razširi dlani in nestrpno zaječi:

»Mogoče sveti Peter?«

Roman se zmagoslavno nasmehne:

»Znova se pojavi naš zadetek, ministrov sin Rok Kovačič. Od Lucijinega dviga sestavin v skladišču do odhoda skozi šolska vrata je minilo okoli pol leta. Pomisli! Najprej sta skoraj skupaj vzela vsak svoj del. Rok še isti dan odnese ven svoj del. Registrator je jasno zabeležil ta trenutek. Zatem se je v naslednjega pol leta zgodila primopredaja. Tako je drugi del romal iz šole v času popravcev. Veš, Rok ni ravno briljanten učenec in popravci so, navkljub očetovim posredovanjem, njegova redna praksa. Nekaj Lucijinih sošolk sem povprašal glede Roka in nje. Vse so trdile, da med njima dvema ni nobene možnosti komunikacije. Niti ni nobene posredne ali neposredne povezave. Uporabil sem vsa socialna orodja in ta so le potrdila pričevanja,« in mračno pribije, »Rok Kovačič in Lucija Svetnik živita vsak v svojem kosu vesolja. Tudi njuni družini nista nikjer povezani. Edina vez, politična, je zelo oddaljena in tudi tu ni nobenega stika. Nikoli niso kandidirali en proti drugemu, niti se znašli na različnih, konkurenčnih bregovih. Torej imamo problem, kako razvozlati ta čudaški klobčič.«

Aleš zamišljeno sede v svoj fotelj. Pogled mu ostekleni. Glavo mehanično obrne proti oknu in prazno zre v pobočje Anskega vrha. Roman nadaljuje:

»Nikakor pa pri tej zadevi ne najdem nobene povezave s tisto nesrečnico. Bila je pri njem, od tam je tudi odšla in se zagotovo ni vrnila. Njen alibi je čistejši od device. Sem lahko odkrit?«

Aleš odsotno prikima. Pogleda ne umakne s hriba. Roman zavzeto nadaljuje:

»Rok je s svojimi izpadi pregloboko zagreznil in nori bik hoče vso stvar zakriti z lažno obtožbo. Zaradi vse močnejšega medijskega pritiska mu gori pod tolsto ritjo. Njegovo politično preživetje je ogroženo, zato se hoče izmazati z igro brezkompromisne borbe za moralo in pravico. Dovolj je pokvarjen, da za položaj proda še lastnega sina. Sam bi se ustrašil takšnega očeta. In še nekaj,« stiša glas in malce otožno doda, »vem, da si imel pred leti neko zadevo z gospodično Radosavljevič. Kaj, kje in kako, me ne zanima. Upam, da to ne vpliva na tvojo zdajšnjo presojo. Kakšen bo najin naslednji korak?«

Oba molčita. Aleš še kar zre v zeleno pobočje, Roman nepremično čaka na šefov in partnerjev odziv. Ve za šefovo povezanost z ministrom še od akademskih časov. Njune poti so prepletene in povezane. Tudi prigoda pred šestimi leti je del te zgodbe.

Aleš čez čas strese z glavo in jo sunkovito obrne proti partnerju:

»Greva v bolnico in se pogovoriva s tem zadetkom. Rad bi slišal, kaj bo zapel. Še vedno nimava porekla tretje ključne komponente. Šele potem se bo zadeva morebiti razjasnila.«

V bolnico se pritihotapita skozi stranski vhod. Vstopita skozi vhod za strežniško osebje. Novinarji so vztrajno oprezali pred glavnim vhodom. Za hip uzreta sekretarja Kovačiča pred novinarji, ko nekaj ognjevito razlaga.

Roman trpko komentira:

»Stari je v elementu.«

Aleš resno doda:

»Bojim se, da bo stari naredil neumnost. Najbrž bo pred novinarji namesto naju končal preiskavo. Žabe ne moreva zgrabiti, ker to izjavi njegov malopridni sin. Potrebujeva jasno zgodbo. Njen alibi je trden in neovrgljiv, a Rok je že vpleten vsaj preko sestavin. Če je škandal, ki bo nekoga odpihnil, že na obzorju, nočem, da še midva potoneva. Vsaj ne na račun lažne obtožbe, prikrivanja ključnih dokazov ali malomarnosti. Če je debeluh pripravljen žrtvovati svojega sina, bo naju še lažje odvrgel.«

Roman med hitrimi koraki po osvetljenem in praznem hodniku prikima:

»Nič ne moreva brez verodostojne in logične izjave. Imava overjene podatke o klicu taksija, izjavo taksista in izpisek plačila prevoza. Imava tudi strokovno mnenje o časovnem poteku delovanja PCD-ja. Potem je na spisku dokazov še poreklo dveh izmed treh ključnih sestavin in kmalu dobimo izsledke izvora preostale komponente za PCD. Misterija raketnega goriva, ki je mulca izstrelilo predaleč v nebesa, bo kmalu razkrita. Ko bo ves mozaik sestavljen, bova natikala lisice. Nič prej.«

Na bolnišničnem oddelku ju najprej presenetijo zasebni varnostniki. Mrkogledi mož trdih potez s čitalcem preveri tudi osebne krtice. Roman jezno protestira:

»Saj nisva kriminalca.«

Mož grobo odvrne:

»Gospod minister je odredil strog varnostni nadzor zaradi varovanja zasebnosti svojega sina. Novinarske hijene marsikaj poskušajo.«

Aleš kljubovalno sikne:

»Umaknite se! Saj nočete prijave zaradi oviranja uradnega postopka!«

Še Roman je presenečen nad Aleševo odločnostjo. Mrki mož samo zamahne z roko:

»Preden bosta zapustila oddelek, bosta podpisala izjavo o molčečnosti. Tukaj imam odredbo,« a ne konča stavka. Aleš ga rezko odvrne:

»Ničesar ne podpiševa, ker nama ni treba. Midva sva uradni osebi na uradni dolžnosti!«

Kljubovalno odkorakata do primarijeve pisarne. Pričaka ju malce smešen možic. Začetek pleše skriva z nazaj počesanimi in s črno prebarvanimi lasmi. Obraz trikotne oblike neokusno podaljšuje bizarna, rjavo pobarvana kozja bradica. Sedi na hecni pručki. Tanke nogice štrlijo iz smešnega trupa z mogočnim jabolčnim trebuhom. Živčno tapka z dlanjo ob bedro. Odsotno zre v sončen dan:

»Zaradi tega mulca imam norišnico.«

Aleš mu vljudno prikima.

Zdravnik živčno zamahne z roko:

»Saj ni važno,« in obupano zakrili s pajkovsko suhimi rokami, »kakšna zmešnjava! Vse to zaradi bogataškega PCD odvisnika. Zakaj je moral končati ravno na mojem oddelku? Kje sem se pregrešil, da me bog tako kruto kaznuje? Kje?« razširi roke, se postavi na smešne nogice in jezno pihne, »ves oddelek sem moral zapreti zaradi nadležnih žurnalistov. Še picajzli so manj nadležni! Potem ta minister in njegovi razbojniki! Vsi smo morali podpisovati nekakšne izjave o molčečnosti in podobnem, nad vse je postavil giljotino astronomskih odškodnin,« in zažuga s krhko pestjo, ki nikoli ni videla fizičnega dela: »s svojim nadležnim teženjem mi je skrajšal življenje najmanj za dve leti,« in za podkrepitev sunkovito iztegne palec in kazalec, »dve leti manj zaradi navadnega drogeraša, ki ne ve, kdaj ima dovolj. Pa PCD? Joj mene joj!«

»Niste edini,« Aleš trpko odvrne. Roman prikima in iz žepa potegne tablico. Primarij malce mirneje prekine tišino:

»Zbudil se je pred dobro uro. V glavi še nima vsega na pravem mestu. Gospod minister je odhrumel s svojim tropom goril.« in pogleda na starinsko stensko uro, »pred kakšne četrt ure. Mogoče ste ga srečali.«

Roman kislo odkima:

»Nisva imela te časti.«

Primarij razburjeno nadaljuje:

»Srečna vidva! Priporočam vama previdnost,« in spusti malce nadležno visok glas, »imamo tudi dokončne analize porekla surovin PCD-ja, krivega za klinično stanje mulca. Analiza je prišla na moje namizje pred pol ure. Minister je ni videl,« in se navihano nasmehne, »ni je zahteval, a sam nisem hotel drzati v že dovolj nasršen sršenjak,« in vzdihne, »lahko jih primerjate s svojimi izsledki.«

Roman na Alešev namig pritisne na gumb za sprejem. Nekaj trenutkov kasneje, ob pogledu na izsledke, široko razpre oči:

»Ste prepričani, da so to točni podatki? Kako je to možno?«

Primarij ležerno prikima:

»Analize akreditiranega laboratorija ne lažejo. Veljajo še pred bogom, na sam sodni dan. Napaka je skoraj izključena. Analizo so trikrat ponovili. Tako velevajo predpisi in velja kot sodni dokaz. Vi se morate dogovoriti, kako je storilec prišel do tega vira. Ponovno se je pokazala upravičenost nano označevanja nevarnih snovi,« obrne glavo proti detektivoma, se nasmehne in pogled urno, kolikor mu dopuščajo tanke krivenčaste nogice, odraca proti odprtemu oknu. Gotovo si želi kril in odleteti nekam na lepše.

Aleš zlovoljno odkima:

»Sestavini, identificirani kot last šolskega laboratorija, nista sporni. Zaskrbljen sem zaradi sestavine, identificirane kot naše. Pri nas nič ne manjka. Nihče ni prijavil manka. Nad temi kemikalijami se izvaja temeljit vsakodnevni nadzor. Kaj takšnega je nemogoče neopazno izmakniti. Ste res prepričani o natančnosti analize? Vsaj glede kemikalije, domnevno izmaknjene iz našega nadzorovanega skladišča,« in se spogledata z Romanom.

Primarij se obrne, strogo prikima in malce naveličano bevskne:

»Analize so natančne. Elektronski odtis skladišča je nezamenljiv,« in začne kazati znake slabe volje. Ob vseh teh nadurah, v družbi nadležnih gorostasov, se najdejo dvomljivci v tehnologijo identifikacije skladišča.

Vsak okraj ima takšen laboratorij. Ni čudno, da pajci hodijo v parih. Eden bere, drugi piše. Kmalu bodo hodili po trije skupaj. Potrebujejo še nekoga za štetje do pet. Krucifiks, kako trdoglavi so, če se nekaj ne sklada z njihovimi fantomskimi teorijami.

Roman prekine zadrego:

»Greva do našega lepotca.« Aleš olajšano prikima:

»Kasneje se oglasiva.«

Zapustita veliko pisarno in primarij se zlekne v udoben fotelj. Olajšano vzdihne in čisto zase zašepeta:

»Prekleti zadetek, ravno meni pride v roke. Zakaj? Bog, kaj sem ti storil?«

Pred vrati pokažeta izkaznice.

V veliki postelji leži utrujena postava. Na roki ima merilno zapestnico in veliki stenski monitor izrisuje detektivoma neznane krivulje. Nekaj trenutkov se samo opazujejo, zatem Aleš prebije led molka:

»Pozdravljeni. Gotovo veste, kdo sva in čemu sva tukaj. Zaradi postopka bomo ta pogovor snemali,« dvigne službeno izkaznico, vklopi službeni snemalnik in strogo vpraša, »ste vi Rok Kovačič?«

Rok naveličano vzdihne:

»Saj sta pismena. Na vratih piše. Za nepismene, da, jaz sem Rok Kovačič.«

Aleš mračno presliši opazko in dvigne glas:

»Torej smo razčistili glede vaše identitete. Imava tudi službeni bralnik osebnih kartic, a želimo tudi osebno potrdilo identitete zaradi pravil postopka. Gremo naprej. Veste, zakaj sva tukaj?« se prisili v nasmeh in z Romanom stopi proti postelji.

»O jes! Stari pravi, naj s scene dilitam tisto joškarico, ki se rada brezplačno dol daje. Sori, a taka je. Redke danes dajo zastonj. Vse se razprejo samo za keš. Mejbi mi je ona nastavila tisti šit. Mejbi mi ga je ruknila v drink. Kdo ve,« zdolgočaseno zavrti z očmi po stropu.

Detektiva se hitro spogledata. Aleš odločno nadaljuje zaslišanje:

»Naj vas opozorim, krivo pričanje vas lahko pripelje v težave, proti katerim je fotrova jeza nedolžen prdec. Gospodična Sandra Radosavljevič ima precej natančne alibije. Tudi poreklo surovin tega, čemur praviš šit, presega njene nabavne možnosti. Bodite torej skrajno previdni, preden izjavite kaj obremenjujočega,« in spusti pogled na snemalnik.

On se pretegne in zlovoljno nadaljuje:

»Torej je ta športna fafačica postala gospodična. Saj je po poreklu totalni podn, a stari, fafa carsko. Sori. Ta dan sem bil v slabem filingu. Drinknil sem nekaj skočev in pir ali dva. Ona žuli samo tisto, kar priteče iz kanalizacije,« strese z glavo in pogled se mu za hip zbistri, »stari ji krampa, če sploh dobi kaj krampat, zato je pir za njih luksuz. Ne vem,« se ponovno pogrezne v blazino in z meglenim pogledom zaplava po stropu. Čez nekaj trenutkov znova slabotno spregovori:

»Preden je šla, sem šel scat in ona je rufnila taksi. Mejbi mi je kaj sun'la v drink. Šefe, kaj je 'mela v svoji malhi, res ne vem. Gledal sem muvi. Zlil sem pir, pa še en'ga in ... Out of memori. To je šefe, vsa mistik štorija.«

Aleš strogo dvigne glas in grozeče pristopi:

»Out of memori? Mladi gospodič,« zoži pogled in ostro pristavi, »to ni dovolj niti za o od obtožnice. Kdaj ste spili zadnjo, v njeni prisotnosti odprto pijačo?«

Fant se ležerno dvigne in z motnimi očmi zaokroži po prostoru:

»Preden sem šel scat, sem stresel pir. Ona se je odfurala in ostal sem, saj sem že reku, sam v temi. Šel sem do frižiderja in si odprl še enega. Šit, bil sem v res bed filingu. Nucu s'm drink. Sori, da je moj odgovor kilava štorija. Šit! Res sem bil v resetu. Šit! Hrbet me je besno zarenči. Rdečica razburjenja mu zalije obraz. Hip zatem je ponovno ves bledikav. Pogled usmeri proti steklenici, iz katere so ga hranili v žilo.

Aleš in Roman se spogledata. Aleš jezno spusti roki ob telo. Roman stisne ustnice. Sandre ni za zdaj z ničimer obremenil. Njen alibi za kritični čas je potrdilo veliko ljudi iz njene bližine. Starši in njuni trije znanci so kljub vsemu verodostojne priče. Vse se ujema. Odpeljala se je s taksijem do bloka v tisti betonski džungli nekdanjih socialnih stanovanj. Nikamor več ni šla. To potrjuje celo posnetek čudežno preživele kamere na bankomatu, nasproti vhoda v njihovo luknjo.

Aleš nestrpno odkima z glavo in strogo pristavi:

»Za zdaj še niste izjavili ničesar obremenilnega proti morebitni osumljenki. Za začetek predkazenskega postopka potrebujeva otipljivo in dokazljivo pričanje. Med vašo zadnjo pijačo in možnostjo zastrupitve s PCD je prevelika časovna luknja. Če bi vam ona kaj vsula v pijačo, bi vas sezulo nekaj ur prej. Vam je kaj pustila?« in naveličano pihne, »bom drugače vprašal!« grozeče dvigne glas: »vas je mogoče zgrabila želja po eksperimentiranju? Bolje za vas, če nam poveste čisto resnico.«

Rok nekaj časa molči in naveličano odgovori:

»Kot sem reku, pir sem ruknu, ko je ona še bla pr'men. Potem sem iz frižiderja vzel še enega, a ga nisem odprl. Ona se je medtem odfurala. To ponavljanje je že malce skeri.«

Aleš zlovoljno težka snemalnik in v sebi preklinja nerodnost naprave. Položi jo na rob postelje in iz žepa potegne tablico:

»Preveč časa je minilo od tvojega zadnjega drinka do začetka učinkovanja PCD-ja. Nekaj se tu ne sklada. Nikakor,« besno odkima, nekaj prebere z ekrana in se spogleda z Romanom. Slednji stisne ustnice in molči. Nič se ne ujema. Popolnoma nič. Nobena zgodba še ni logično zapolnila treh odločilnih ur časovne praznine. Mulec je ni znal ali hotel zapolniti.

»Sori šefe, mogoče mi je vrgla šit v drink! Sem reku ... mogoče,« ponovno naveličano zavrti z očmi okoli neke navidezne točke na stropu.

Alešev obraz okamni v masko avtoritarne strogosti:

»Za osvežitev naj vam predstavim ugotovitve izvidov krvi. PCD v vaše telo ni priplaval v družbi etanola. Torej ga niste spili, zmešanega v pijači. Nanj se je vezal šele v trebuhu. Lepota PCD-ja je občutljivost na trebušno okolje in preprosta sledljivost njegovega potovanja po džankijevem telesu. Naj vas pred nadaljnjim pogovorom razsvetlim s časovnico vaše zastrupitve. Šele dve uri po zadnjem vnosu alkohola ste konzumirali PCD. Poplaknili ste ga s kanalizacijo, kot rečete vodi iz vodovodne pipe. Analiza tega, kar ste imeli v želodcu, krvi, seču, blatu in ostalih izcedkih, lahko natančno določi potek zastrupitve s tako nevarno snovjo, kot je PCD. Ste vedeli za to?«

Rok odsotno odkima:

»No. Da sem žrl iz kanalizacije? Nemogoče! Nemogoče!« zakrili z rokami, »kanalizacija definitivno ni moj drink. Pir, kola, sprite ali kaj človeškega. Šit iz kanalizacije? Nikakor! Nemogoče! Frendov foter ima koncesijo in vem, kje in kako špara za jahto in kočice na Kreti, Kanarskih in St. Moritzu. Da bi to pil? No vej!« še kar odkimava in maha s preklastimi rokami. Aleš in Roman potrpežljivo čakata in opazujeta njegovo dirigiranje z rokami. Zatem Roman jezno zarenči:

»Zdaj pa prekinimo igro!« jezno zarenči in izostri pogled na zmedenih Rokovih očeh, »analize ne lažejo! Šus veselja je bil lekarniško natančen za odvisnika z veliko PCD kondicije. Tudi rezultat nebeškega letenja je podoben izidu šusa pri dolgometražnemu odvisniku! PCD devičnik bi s takšno dozo ležal na obdukcijski mizi,« in opazi srage znoja na Rokovem čelu. Še malce dvigne glas, »naj vas razsvetlimo, odkrili smo poreklo ključnih surovin. PCD je nastal iz elektronsko označenih kemikalij! Gospodično Radosavljevič bi lahko nekako obtožili, če bi vas v nebesa izstrelil ulični izdelek. Ampak vas ni. Izdelek nirvane je nastal, ker je nekdo kradel tudi v našem, policijskem skladišču!«

Rok vskoči v poplavo besedo:

»In kaj imam jaz s tem, kar so vam sunili? Tudi v vaših vrstah so dilerji s tacami v žaklju.«

Roman rezko pribije:

»Kar veliko! Te sestavine je potem veseli kemik zmešal s sestavinami, dobljene v skoraj enako varovanem laboratoriju vaše šole. Izmaknjene so bile iz skladišča, kamor ima dostop samo elita A in B razredov.«

Rok znova vskoči:

»In?« pogled se mu zbistri. Roman kislo doda:

»Vse vam bom osvežil in predvsem osvetlil. Mi lahko pomagate, kako so odšle kemikalije iz vašega laboratorija? Vi imate prost dostop, a gospodična Radosavljevič ne more niti blizu vrat.«

»Kako naj vem?« radovedno vpraša.

Roman se kratko spogleda z Alešem, se kratko nasmehne in skoraj grozeče doda:

»Pomislite! Storilec je kradel iz najbolj napačnih skladišč, kar jih je. Kot bi ropal banko z otroško pištolo in na kraju zločina odvrgel lastno osebno SIM kartico. Naše skladišče je za petimi varovanimi vrati s petimi šiframi. Pa še to ni dovolj. Tam vas najprej pozdravi prijazen nadzornik v družbi vsaj petih parov budnih oči. Ko vas preveri pod očmi posebnih kamer, vas čaka še desert. Nanomarkirane surovine so za dodatnimi elektronskimi varovali. Torej gre za čedno število različnih varovalk, policistov in kamer,« zavrti z očmi in jih zapiči v Rokov okajen pogled, »šolsko skladišče je mogoče s svojo nevroparalitično mrežo še bolje zavarovano. Tam je od predlani nameščen neopazen bralnik nanooznak in je na smolo neumnih tatičev povezan s sistemom dijaških identifikacijskih kartic. In oba pripomočka v petek in svetek udobno fino beležita vse promet in ga za vsak slučaj shranjujeta za prihodnje rodove. Tako so dobili že veliko nadobudnih kemikov z roko v marmeladi poželjivih snovi.«

Rok zavrti z očmi:

»Še vedno ne vem, kaj mi hočete reči. Sori šefe, a še vedno mi ni nič jasno.«

Aleš resno pristavi:

»Očitno imate pamet v črnogorski. Bom povedal malce drugače. Mogoče boste lažje razumeli. Da dijaki običajnih razredov ne bi mogli do vaših dragocenih kemikalij, se morate na vhodu v lab identificirati. Vaši starši ne plačujejo treh jurjev letno zgolj za fino zeleno kartico z UNCC čipom, ki so vam ga podkožno injicirali pod blazinico palca leve roke. Kdor nima pravilno obarvane kartice in UNCC-ja, ne more v posvečen kemijski hram. Torej so vrata zaprta tudi za gospodično Radosavljevič. Vsako goljufanje zaščite bi zaznal sistem trojne varovalne zanke. A sistem v zadnjem letu ni zaznal nobenega poskusa goljufanja. Lažje je do robe priti na črno med uličnimi dilerji. Baje maherji iz Bangladeša za primerno ceno vse nabavijo.«

Rok naveličano bevskne:

»V čem je keč vaše štorije?«

Aleš s povišanim tonom pribije:

»Keč štorije je preprost. Glede na poreklo kemikalij, iz katerih je zvarjen vaš PCD, je gospodična Radosavljevič zadnja na listi osumljenih. Je čisto na repu tovrstne prehranjevalne verige. Omenjene gospodične, navkljub željam vašega očeta, ne moremo zgrabiti. Preprosto nimava ničesar, na osnovi česar bi nama to uradniki na Prešernovi dovolili. Imate mogoče kakšno drugo, verjetnejše ime? Mogoče zgodbo? Zdaj je čas za resnico.«

»Gospodična ... fensi se sliši,« se nasmehne in naveličano bevskne, »naš kemolab je gotovo težko dosegljiv,« in ponovno zakrili z rokami, »ampak šefe, saj ne trdim, da mi je ona dala šit. Ona je zadnja persona, preden sem padel v of. Res se mi ne sanja o tej skeri sceni.«

Aleš pokroviteljsko doda:

»Torej se strinjava glede gospodične Radosavljevič?«

»Seveda šefe. Gospodična,« mu pogled zaplava nad obema inšpektorjema.

Roman tiho vpraša:

»Kljub vsemu pa ne smemo zlahka mimo možnosti, da se gospodična Radosavljevič dokoplje do robe ravno iz zaprtega in varovanega skladišča. To moram vprašati, čeprav nima smisla,« in spusti pogled na snemalnik in odločno vpraša, »ima gospodična Sandra Radosavljevič sposobnosti, da bi lahko neopazno obšla varnostne sisteme? Ima obsežno znanje iz informatike in programiranja sistemov na čipu? Ima dostop do opreme, ki bi ji omogočala takšno početje?«

»Sandra? Frajla je mojster drgnjenja z joški, jezikanja, pustnega oblačenja, posebne masaže, ki te odreši bolečin, a za nabavo robe je nula. Če bi bile krekerske frajerke, ne bi klošarile s knjižnično robo. Njihov domet zadevanje so krompirjevi zvarki! No vej, da bi ona ali njene frendice znale vdreti v navadno ključavnico, kaj šele kaj zahtevnejšega,« besno odkimava.

Roman pozorno dvigne obrvi:

»No vej?« ponovi in preteče dvigne glas, »si o tem popolnoma prepričan? Bi dal roko za to? Ta tvoja izpoved se snema. Kasneje nočem težav z verodostojnostjo.«

Rok trdo odvrne:

»No vej pomeni no vej!« in pihne, »kako naj zjebejo fensi frišno varnost, če imajo doma kompe z odpada?«

Vmeša se Aleš in resno, razločno vpraša:

»Še enkrat vprašam! Imaš kakšno drugo ime?«

»No!« odvrne odsekano.

Roman pred sabo sklene roke:

»Torej ne poznaš nikogar dovolj sposobnega in z dovolj jajci za rabutanje iz zavarovanega skladišča? Kaj pa možnost vdora v policijsko skladišče? Podkupnine in te stvari?«

»Hja, Svetnikova kold bič ima starca, ki se pri vas pajcih muva. Potem je tukaj še Peternikov debilček. A litl boy je za to prebutast,« hladno odvrne, »ta bi prvega pri vratih lepo prosil za košček šita.«

Roman in Aleš se spogledata:

»Ste s kold bič mislili gospodično Lucijo Svetnik, hčer načelnika magistra Ljuba Svetnika?«

»O, ja. Vaših nazivov ne poznam,« zabrunda v brado. Aleš odločno nadaljuje:

»Gospod načelnik je najbrž zadnji, primeren za takšno obtožbo. S tabo najbrž nima nobene veze, niti preko gospodične Lucije. Oni so ugledna družina. Ni njuna hčerka vzorna učenka in zaradi uspehov na raznih tekmovanjih večkrat nagrajena tudi z mednarodnimi priznanji? Kakor vem, je tudi precej pomembna funkcionarka v podmladku vladne Zaveze za Slovenijo. Ni njihov družinski prijatelj sam predsednik države Urban Križnik? Je slučajno njen stric evropski minister Gal Svetnik?« Aleš zapiči v Roka oster pogled in malce zajedljivo dvigne glas, »z vami verjetno nima ničesar omembe vrednega.«

Rok besno odkima. Najbrž želi odgnati razmišljanje o tisti brezhibno urejeni lutkici brez porivača:

»O ja! Kot sem rekel, njenih starcev ne poznam niti od daleč, niti od blizu. Lutkica je devica od spredaj in zadaj. Še preklinjati ne zna. Prava miss na tekmovanju nedojebanih nun!« in hlastno razlaga, »lani smo vsi izgubili stavo, kdo ji bo prvi pokazal nebesa. Vsi smo bili luzerji. Šit frdaman. Ona je še kar junfra,« a ga Roman nejevoljno prekine:

»Ne zanima me vaše razmišljanje o njej in njenih.«

Aleš grozeče dvigne glas:

»Kljub vsemu dobro premisli. Si res prepričan, da nimaš ničesar z mlado gospodično Svetnik? Si prepričan?«

Rok ponovno naveličano odkima:

»No vej šefe!« naveličano zarenči, »zakaj bi drkal ob njeni sliki, če lahko namočim v živo? Keš vse odpre in vse podre,« zaključi z režečim glasom.

Roman cinično doda:

»Očitno ne vse. Očitno ne.«

Aleš prevzame besedo:

»Naj naredim zaključke! Gospodična Radosavljevič v tej igri odpade. Ona nima sposobnosti za morebitno igračkanje s sofisticiranim varnostnim mehanizmom. To si sam potrdil,« ga pozorno opazuje. Fant prikima. Inšpektor enako strogo nadaljuje tok misli:

»Zanimivejša je, da, uporabil sem besedo zanimivejša,« se s kančkom nasmeha spogleda z Romanom, »kako naj rečem,« zadovoljno vzdihne, »skrivnost tretje sestavine PCD-ja. Ta je v šit, kot PCD-ju rečejo na ulici, prišel iz našega varovanega skladišča. Če se osredotočim na bližnje sorodnike dijakov in dijakinj A in B razreda, ostaneta natanko dve osebi, zaposlena v naši hiši,« in zajame sapo, »oba naša uslužbenca imata dovolj visok količnik za vstopnico v skladišče. Najprej je tu načelnik magister Ljubo Svetnik. On ima neomejen dostop do skladišča, natančno tistega dela, kjer je neznani storilec izmaknil tretji del surovine za PCD. Potem imamo še inšpektorja Urbana Peternika,« in nekaj brska po zaslonu tablice, »a glej ga šmetna. On ni nikoli imel dostopa do skladišča in nikoli ni bil v njem. Torej ga ni možno na noben način povezati s primerom. Je tako?«

»Šefe, če tako pravite,« Rok naveličano vzdihne in se ponovno pogrezne v blazino. Zlovoljno stegne roko proti kozarcu z vodo, »šit, raje bi pir kot to brozgo. Gotovo je iz kanalizacije. Kakšna je to Medilux Elite A zdravstvena polica, če je soba brez bara?«

Roman zlovoljno zašepeta:

»To je bolnica, ne pivnica.«

Fant naredi požirek, se nakremži in kozarec z grimaso na obrazu odloži. S široko odprtimi očmi zvedavo premerja oba inšpektorja:

»Brrr, če ni drucga.«

Aleš se mora potruditi, da ohrani miren glas:

»Kaj pa vi pravite? Znova ponavljam, do zdaj niste povedali za nikogar ničesar obremenjujočega. Tukaj kramljamo že kar nekaj časa, zadevo smo osvetlili iz različnih zornih kotov. Rezultat?« skomigne z rameni in tiho doda, »na osnovi vaših besed in rezultatov preiskave še vedno ne moreva na nikogar pokazati s prstom,« in se spogleda z Romanom. Ta odobravajoče prikima in kolegu pokaže zaslon tablice. Alešev obraz zariše nasmeh zmagoslavja:

»Ampak vse le ni tako v oblakih, tako skeri misteri, kot pravite vi mladi. Preden sva prišla do vas, mi je kolega Roman pokazal poročilo šolskega skladiščnega lista. Tudi sam sem si omislil svoj izvod,« se skoraj zareži, »niti v sanjah ne dobiš lepšega poročila. Takšnega, ki vse kocke zloži v skulpturo. Res je. Torej?« in tudi na Romanov obraz se zariše sled zadovoljstva. Aleš zmagoslavno nadaljuje:

»Ko odstraniš vse nemogoče in neverjetne možnosti, ostanejo v mreži samo razne stopnje verjetnosti. Samo verjetne spremenljivke te drogeraške igre. Slastna gošča je vedno na koncu!«

Oba se zresnita in v Roka usmerita mračni pogled. Fant zmedeno bega od enega do drugega strogega obraza:

»Kaj?«

Aleš tiho, čeprav trdo reče:

»Mogoče se vam bo povrnil del spomina. Hja, vam podobni ste namazani z vsemi mogočimi in nemogočimi žavbami. Iz izkušenj vem, česa ste sposobni. Dobro vem, kaj lahko storite ljudem, ki jih imate za manjvredne od svojih veličin. Najmanj eno od takšnih prigod bi rad, v luči teh dogodkov, čim prej pozabil. Mogoče se bom odkupil s tem, ker bom tokrat šel do konca in se ne bom upognil pred voljo mogočnih.«

Rok v hipu oživi:

»A? O čem ti to šefe?« in hitro umakne za hip oživel pogled.

»Nič A!« Aleš strogo zarenči in trdo zre v fanta in s kotičkom očesa ošvrkne zaslon tablice. Jezno, čeprav umirjeno, nadaljuje:

»Mogoče gre za kakšno novo elitno igrico. Morebiti je spodletela ali šla predaleč. Kaj me briga? Iz takšnega zornega kota kar nekaj stvari postane jasnejših. Takoj postanejo verjetne sestavine, vsa dejstva okoli scene,« in mrzeče resno nadaljuje, »morebiti je žretje nevarne droge, kot je PCD, kakšna nova odbita oblika postavljaštva brezdelnih mulcev. Kaj, če gre za kakšno stavo v stilu, kdo več zdrži? Mi smo svoje dni žrli neke rumene tabletke. Toda PCD! Ljubi bog, svetu se je res zmešalo! Doziranje PCD-ja se meri v miligramih, ne pa v naključnih dozah. Stvar bo jasnejša, če nadaljujem štorijo s poreklom surovin. Vrnimo se na vaš šolski lab. Naj ponovim, tisti iz nesponzoriranih programov, torej vsi izven A in B razredov, vanj na svojo srečo nimajo dostopa. Za njih je hermetično zaprt. Iz vašega laba sta dve, popolnoma nezdružljivi osebi, vsak zase, odnesli po eno nanomarkirano sestavino s seznama nevarnih in nadzorovanih snovi. Obe snovi sta dokazano del vesele substance, ki vas je izstrelilo v ta medicinski raj.«

Rok vprašujoče dvigne pogled:

»Torej je vsa ta burka odveč. Imate krivce za moje tukajšnje bivakiranje?«

Roman mračno stisne ustnice in prežeče zoži pogled:

»Imamo, in to z vsemi potrebnimi osebnimi podatki.«

Rok pripre oči:

»In? Zakaj me torej drkate? Saj vesta, da nisem kemik za Nobela!«

Aleš in Roman se znova spogledata in Aleš nestrpno odvrne:

»Zakaj vas drkava? Saj vas imava za kaj!« dvigne glas in skoraj zakliče, »zvezda tega šova ste vi, gospodič Rok Kovačič. Vi ste pred slabim letom, konkretno v sredo, šestega februarja 2064 ob devetih in sedem minut dvignili eno od obeh substanc in jo še isti dan odnesli iz šole. Markerji in elektronsko beleženje so natančni in neovrgljivi. Skladiščnega lista ni možno prevarati. Njegov zapis ima sodno veljavo. Čeprav je po šolskih pravilih prepovedano iznašanje kemikalij s seznama nevarnih snovi, ste pripravek iznesli. Sami ste podpisali seznanitev s temi protokoli. Očitno je ta del varnosti precej pomanjkljiv. A to zdaj ni važno. Se sprašujete, kdo je vzel drugo substanco in kako je ta srečala prvo substanco? Nisva zastonj debatirala o gospodični Svetnik,« in za hip umolkne. Rok zardi, oči mu begajo in iščejo zatočišče. Aleš tiho nadaljuje:

»Saj bo te agonije hitro konec. Pripravek je iz skladišča iznesla gospodična Lucija Svetnik, vaša kold bič. Pripravka ni iznesla izven območja šole, torej ni v prekršku. Potrebovala ga je za kakšne dodatne laboratorijske vaje. To sem preveril in v vašem učbeniku je vsaj deset poskusov, kjer je potrebna vsaj ena od markiranih sestavin PCD-ja. Zato jih tudi imate. Ona je podpisala skladiščni list natanko dvajset sekund pred vami, torej ste vedeli, kaj je iznesla iz območja skladišča. Hvala bogu za tehnologijo neopaznega sledenja nevarnih snovi.«

Rok ogorčeno vskoči v besedo:

»In kaj naj jaz imam z njenim dvigom? Mislite, da je prepovedano zapuščanje skladišča v polminutnem razmiku?«

Aleš se zareži:

»Vsekakor ni!«

Rok bevskne:

»Najprej to,« dvigne glas, »vsi vedo, da se ne drogiram in po tej logiki so mi to podtaknili. Ampak šefe,« zariplo pihne, »ne spomnim se nobenega dviga. Nikoli nisem bil fan kemije. Kaj, če mi je kdo podtaknil ali gre za napako?«

Roman se kislo zareži in Aleš mu prepusti besedo:

»Naj vas podučim, vsa lepota UNCC čipov je v tem, da jih je nemogoče opetnajstiti! Vam je kdo odsekal palec?« pogled mu pade na fantovo bledolično roko, »prste imate vse, torej ste vi potrdili dvig. Že sedem let poskušajo največji krekerski frajerji razbiti kriptiranje UNCC čipov, a nagrada deset milijonov ojrov za razbitje je še nepodeljena. Torej me ne basajte s tem! Raje gremo naprej in se posvetimo sestavini gospodične Svetnik!«

Rok se kljubovalno zareži:

»To bi tudi sam rad slišal.«

Roman rezko pribije:

»Naj vam ne gre na smeh. V vaše omarice ni tako težko vdreti in mulci ste namazani z vsemi lump žavbami. Zadeva je preprostejša od goveje župe. Odtujili ste pripravek in ona je molčala. Ni špec kahla in ni prijavila kraje, čeprav bi jo morala. Če bi prijavila izginotje, bi mogoče preprečili to, kar se je zgodilo. V tej sobi ste mogoče samo zaradi njene brezhibne moralnosti.«

Rok živčno in besno prekine Aleševo hladno sklepanje:

»No vej! Šefe, za te besede vas lahko tožim! Saj vas tudi bom, če mi ne narišeta dokaza,« skoraj kriči in krili z rokami, »sodno overjen snemalnik dela tudi zame. Če ne jaz, vaju bo zašil moj ....« Stavka ne konča. Roman grobo ga prekine:

»Utihnite! Nihče naju ne bo zašil, saj najboljše šele prihaja,« in se znova nasmehne. Rok zmedeno odkima. Roman ležerno nadaljuje, kot bi hotel zaužiti vsak trenutek tega pogovora:

»Upravičeno sumimo, da ste pripravek odtujili ravno vi, ker ste ga odnesli iz šole pol leta kasneje, v četrtek, osemindvajsetega avgusta 2064! Tisti dan ste imeli popravca iz matematike,« in strogo prikima, »ja! Dragi gospodič, vi ste iz območja šole odnesli pripravek, ki ga je dvignila gospodična Svetnik. Naše sume potrjuje vsa elektronska dokumentacija s sodno veljavo. Še vedno se lahko izmažete s precej nedolžno prekrškovno obdolžitvijo! Še zadnjič vas vprašam!« odločni dvigne glas, globoko vdihne in poskuša zveneti kar se da prijazno, »res ni šlo za kakšno novo, tvegano igro vas gospodičev s preveč prostega časa? Raje se izpovejte in vse bo šlo mimo brez nepotrebnih lažnih obtožb.«

Rok poskuša razburjeno kriliti z rokami. Rdečica mu zalije obraz. Ves zaripel besno odvrne:

»No vej! No vej! To so mi podtaknili! Ničesar nisem kradel! To so mi nastavili!«

Roman neobičajno ostro prekine fantovo zbegano zanikanje:

»Potem me razsvetlite! Dovolj mi je tega nategovanja! Imamo mulca, zastrupljenega s PCD. Sestavine te nevarne snovi so kradli v našem zavarovanem skladišču in v vašem šolskem laboratoriju. Del teh snovi je iz šole odnesel ravno ta, na urgenco dostavljen mulc, ki resnici na ljubo ni ravno zgled lepega obnašanja. Že ta del s polno sodno veljavo zadostuje za nadaljnji predkazenski postopek. Naj dava pod ključ hčer osebnega predsednikovega prijatelja, ker ni prijavila kraje? Že samo s sodno veljavnim potrdilom, da ste iz območja šole odnesli kar dve nevarni kemikaliji, je dovolj za precej strog šolski disciplinski postopek, da ne omenjam še utemeljenega suma posedovanja in razširjanja nevarnih snovi.«

Rok obupano zakoplje obraz med dlani. Roman nadaljuje s svojim zmagoslavnim govorom:

»Edina enigma je zgolj surovina iz našega skladišča. Zaradi postopkov, ki zadevajo morebitno odtujitev iz našega skladišča, še nimava imena in priimka. Vmes stoji samo birokratski postopek. Ampak ne bojte se, tudi to se bo razčistilo in, če se posvetimo sumu o nori bogataški igrici, bo kmalu jasno. Torej je naslednji korak samo na vas. Imate zgodbo, ki vas bo izvlekla iz te godlje? Imate ime?« grozeče stopi korak proti njemu in ne umakne pogleda z njegovih begajočih in prestrašenih oči.

Fant samo slabotno odkima:

»No! No vej! Ničesar od tega se ne spomnim!« in počasi pridobiva nalet poguma, »popolnoma ničesar ne vem! Bo že oči poklical kakšne frajerske policiste iz Ljubljane in ti bodo počistili. Kaj bo z vama, če se moj oči razkuri, pa prepuščam vajini domišljiji,« in se režeče postavi v sedeč položaj.

Aleš položi roki na boke in se strogo nagne nad fanta:

»Tako torej? Ste zbrali pogum za grožnje? Naprej preverite, komu lahko grozite in kakšne karte imate. Precej hitro lahko uredimo tretji scenarij.«

Rok se zakrohota in nesramno bevskne:

»Bomo videli! Moj oči bo uredil. Bo!«

Aleš odločno prikima:

»Naj vas opozorim, da je ves pogovor shranjen na sodno veljavnem snemalniku.«

Rok frkne z roko:

»Nekam si vtaknite vašo sodno veljavo. V Sloveniji velja samo zakon močnejšega! Se vama sanja, kakšno moč ima moj oči? Vesta, koga vse pozna in kdo vse mu bo pomagal? Velike ribe bodo poglodale vaju, majhne ribice.«

Aleš se komaj zadržuje. Tiho odvrne:

»Gospod Rok Kovačevič, za zdaj hvala za vaše sodelovanje in na osnovi Zakona o predkazenskem postopku odrejam prepoved zapuščanja mesta v krogu osem kilometrov. Uredba velja od zdaj,« pritisne s palcem na zaslon in s svojim UNCC čipom potrdi izrečeno uredbo. Mehanično nadaljuje, »v primeru kršitve odredbe, veljavno od tega trenutka dalje, bo vaš primer prevzelo Posebno tožilstvo. V tem času si lahko po potrebi dobite uradnega zastopnika ali pa vam ga na vašo željo odredi Pravosodno ministrstvo. V tej fazi postopka niste osumljenec, temveč pomembna varovana priča.«

Takoj zatem izklopi snemalnik in ga spravi v žep.

Koraki votlo odmevajo na opustelem hodniku. Roman kot roparica na preži ocenjuje, če sta dovolj daleč od najetih goril in previdno spregovori:

»Veliko si upaš. To z uredbo o omejitvi gibanja. Stari bo popenil.«

Aleš mračno odvrne:

»Zaradi te uredbe stari ne bo mogel prekiniti preiskave in naju zamenjati s kakšnimi poniglavimi ljubljanskimi karieristi. Hvala bogu za novi zakon o postopku,« in na zaslonu preveri sprejetje uredbe, »mulc je z vsem namazan. Dve od treh sestavin sta izven nadzorovanega območja odšli v njegovih šapah. Tista zjebana sisara pa ima granitno trden alibi. Res lepa godlja!«

Roman zlovoljno pihne:

»Če sem pošten, sem kar srečen, da nisem v tvojem plačilnem razredu. Ne bi rad bil zraven, ko boš biku podaril šopek rožic, natrganih z nedolžno rokico njegovega sinčka debilčka. Dokazi in uredba imajo sodno veljavo, zato te ne bo mogel kar tako napičiti na svoje samovšečne roge.«

Aleš zaskrbljeno stisne ustnice:

»Dovolj je visoko, da bo s pomočjo tožilskih pravniških mahinacij zradiral sodno veljavne dokaze. A uredba ga bo upočasnila. Na voljo imava kakšnih pet, mogoče sedem delovnih dni. Verjemi, dobro vem, kako pravni sistem ščiti njemu podobne in njihovo barabinsko sorodstvo. Ker vem za njihovo zaščito, tudi vem, kako upočasniti njihov sistem.«

Znova se znajdeta v primarijevi pisarni. Hecni možakar sedi pred stenskim zaslonom in si gladi ostanke las. Takoj opazi njuno slabo voljo in dvigne glavo. Izpod čela resno vpraša:

»Imata kaj oprijemljivega?«

»Popolnoma nič. Verjetno gre za novo adrenalinsko igro brezdelnih frocov. Zadeva se je nesrečno iztekla in zdaj smo tukaj.«

Primarij kimajoče doda:

»Joj, kam svet gre? Vama lahko še kako pomagam?« stopi do vrat in ju vljudno meče iz pisarne, »želite mogoče preveriti certifikat našega laboratorija?«

Aleš zlovoljno odkima:

»Ne, gospod doktor,« in uradno doda policijsko vljudnostno frazo, »če bomo kaj potrebovali, vas pokličemo. Hvala za vaše sodelovanje.«

»Velja,« odvrne in ju odpremi (ali vrže, odvisno od zornega kota) iz pisarne. Vljudno ju pospremi do konca hodnika, kjer se rokujejo.

Pospešita korak v upanju izogiba novinarskega špalirja. Zadnje kar potrebujeta, so novinarji in mrhovinarji v lovu na senzacijo dneva. Ves čas molčita in vsak zase razmišljata o zanki, kamor so ju dostavile okoliščine.

Žal ju tokrat fortuna zapusti. Komaj stopita skozi vhodna vrata, ju prestreže novinarska horda:

»Lahko daste izjavo? Ste govorili s sinom ministra Kovačiča? Kakšno je njegovo zdravstveno stanje? Imate namige? Je res žrtev maščevalne bivše sošolke s kriminalnim poreklom?«

Inšpektorja zlovoljno premerita krdelo drenjajočih se mož in žena. Romana prešine - so kot sponzoruše pred razprodajo. Roman si nadene uradni izraz in resno odvrne:

»O vseh podrobnostih poteka preiskave boste obveščeni na običajen način,« zamahne z roko in nežno, čeprav odločno, odrine vsiljivega snemalca. Po nekaj kletvicah vztraja:

»Imate kakšno sled?« in množica ju vztrajno oblega s kamerami, tablicami, videofoni in ostalo tehnično kramo. Hitro iz posamičnih vprašanj nastane neartikulirano besnenje. Aleš jih objame s srepim pogledom in besno zamahne z roko:

»Preiskava je usmerjena v več različnih smeri. Kot sem rekel,« glasno poudari, »javnost bo obveščena na običajen način,« in se prerivata stran od gomazeče množice.

Preklete pijavke.

»Se strinjate z mnenjem ministra Kovačiča?« od nekje prileti vprašanje.

Aleš zastane in jezno odkima:

»Žal ne poznam njegovega mnenja, zato ga ne morem komentirati.«

Hitro se prebijeta do svojega avtomobila in molče z rokami odrivata vsiljevane snemalnike ter odganjata nadležne snemalce z raznimi snemalnimi napravami. Avto hitro spelje v oblaku prahu, ki okopa novinarski stampedo.

Aleš vzdihne:

»Uf. Prekleti novinarji. Bog ve, kaj jim je stari natrosil. Še picajzli niso tako nadležni.«

Roman ostro zarenči:

»Verjetno je že imenoval krivca. Na njegovo žalost ga je mulc sam napičil na mino, ker je kradel tam, kjer ne bi smel. Res pravi debil. Na koncu bo debeluharja ujela njegova lastna nestrpnost.«

Aleša preseneti ostrina kolegovih besed. Poskuša urediti misli zadnje ure. Znašla sta se sredi norega dogajanja. Glasno poskuša urediti miselni vihar:

»Vse skupaj nima nobenega smisla. Imava do amena od klošarskega fiksa sesutega sina pomembnega politika. Dve od treh sestavin je osebno odnesel izven območja nadzora. To je edino res oprijemljivo, a hkrati tako nerazumno noro. Šefi so nama servirali osumljenko, vendar nesrečnica nima nobene razložljive možnosti za izvedbo zločina. Za zločin je potreben motiv. Tega mogoče ima. To je edino, kar ji lahko naprtimo, a isto lahko storimo še stotniji drugih ubogih par. Izvedba zločina potrebuje orožje ali orodje izvedbe. Do tega pa ni mogla priti.« Roman vskoči v besedo:

»Razen če je Rok surovine predal Sandri, ji naročil naj mu pripravi zvarek za letenje.«

Aleš se kislo nasmehne:

»Seveda, in potem je krava vijoličasta,« in se zresni, »in seveda tretje, kar vsak zločin potrebuje!« skoraj vzklikne, »zločin je treba izvesti! Tukaj pa trčiva v neizpodbitne alibije in poreklo identificiranih surovin. Ker krava še ni vijoličasta, vsi ti fakti malce nadležno joškarco precej trdno operejo neposrednega suma krivde. Je tako?« in se za hip spogleda s kolegom in hlastno nadaljuje:

»Zanemariva zdaj možnost nove preseratorske igre brezdelnih mulcev. Poskusiva s političnimi motivi. Mogoče je zadeti mulc orožje, usmerjeno v resnično tarčo, v ministra Kovačiča. Mogoče je nesrečni zadetek idiotsko nasedel in to nas znova vrne na neumno igro. Politika je pač najstarejša vlačuga tega sveta in ima glede nategovanja največ delovne dobe in izkušenj.«

Iz žepa potegne tablico in se poveže s policijsko podatkovno bazo časopisnih in revijalnih člankov zadnjih deset let. Vnese iskalne pogoje in molče čaka. Roman vklopi avtonavigacijo in prekine nelagoden molk:

»Kaj pa Peternik? Urban Peternik je inšpektor v finančni sekciji. Žena je,« se skuša spomniti, »če prav vem, nekje na gospodarskem,« in odkima, »ne vem točno. Vem pa, da bova morala obdelati vse povezava, tudi najbolj nore in oddaljene. To je prvo, kar morava storiti. Saj veš, kako je v slovenski politiki. Vedno nekdo nekoga nekje pozna. Mora obstajati kakšna logična vez. Ampak brez podatkov o poslovanju našega skladišča lahko samo ugibava.«

Aleš zasanjano pihne:

»Vedno se najde kašen zoprni ampak. Poskušal bom pospešiti ta nadležno dolg postopek pridobivanja podatkov o usodnem dvigu. Najin naslednji korak je vezan na razkritje morebitne kraje iz našega skladišča. Mogoče sploh ne gre za krajo.«

Avto hiti proti policijski postaji. Detektiva čaka še dolgo in naporno popoldne. Kljub računalnikom ni tako preprosto najti morebitnih političnih ali osebnih povezav med ljudmi, na katere sta naletela v preiskavi. Poznopopoldansko sonce ustvarja vse daljše sence.

»Aha,« Aleš tleskne z rokami, »program je že izpljunil vse v zvezi s povezavami Kovačičev z drugimi starši Rokovega razreda,« in zlovoljno reče, »vraga, kot zakleto, nobene uporabne povezave. Evo na primer,« doda, »pred petimi leti je naš Ljubo, verjetno na osnovi bratovega političnega pedigreja, odklonil ponujen položaj in prevzel ga je Kovačič. Torej odpade morebitna Ljubova igra. Svetnikov in Kovačičev sploh ni možno na noben način povezati sorodstveno, poslovno, službeno, zasebno ali politično. Nikoli niso kandidirali eden proti drugemu. Sploh se ne poznajo. Edina skupna točka je pripadnost strankam vladne koalicije. Tudi v časih, ko Kovačič še ni bil politični kader, nista bila nikoli v nobenem službenem razmerju. Svetnik se drži strokovnih funkcij, dočim se je Kovačič vrgel v politiko. Nikoli se nista križala. Peternik je zaradi svojega položaja nepomembna ribica in ga lahko kar izločiva,« odkima in razočarano vrne tablico v žep, »dragi kolega, na terenu naše hiše se nama vse izmika. Čisto vse!«

Roman nemo prikima in sam zase nekaj zabrunda. Zavzeto spremlja cesto, čeprav ju vozi avtomatski šofer. Avto samodejno zmanjša hitrost, ko zapelje mimo napisa Celje.

Tudi pri policijski postaji ju čaka zaseda nadležnih novinarjev. Komaj smukneta mimo njihove »zasede«.



Roman vrže kartico na mizo in se usede na neugleden stol naproti Aleša, ki se naveličano zvrne v mehkobo udobnega fotelja. Ta mu pripada po zadnjem napredovanju. V sklop bonitete napredovanja sodi še čisto lastna pisarna z lepo vgraviranim imenom, priimkom, frajersko zvenečim nazivom in razkošnim pogledom na bližnje hribe. Svojo izkaznico z osebno SIM kartico vstavi v režo terminala Jedra in po muzejsko priklopi še svojo tablico:

»Zdaj pride trenutek odločitve. Upam, da so že na voljo podatki o dvigu iz našega skladišča,« in se za hip zazre v blago utripanje lučke za prenos. Podatki stečejo ...

Računalnik zapiska in na zaslonu zaplešejo vsi podatki o analizi vzorca droge PCD. Aleš zadovoljno pomane roke:

»Odlično. Podatki so v Jedru. Pa poglejva, kdo je dvigoval ta rumeni prašek,« in odtipka šifro vzorca. Hip zatem s strežnika Jedra prejme zahtevane podatke. Inšpektor Aleš ima poln dostop do vseh podatkov. Ta pravica je prišla skupaj z lastno pisarno, foteljem, pogledom na hrib in ostalimi dobrotami. Hitro preleti tabelo in tleskne z rokami:

»Vse se ujema. Res je! Hvala bogu za markiranje teh zabavnih snovi!« se sreča z Romanovimi otožnimi očmi, ki le prikima. Zatem nadaljuje:

»Glej, no glej! Res nenavadno. To v simfonijo našega zadevanja vnaša novo melodijo. Tretjo markirano substanco našega PCD je dvignila čudna druščina na čuden dan pred,« in za hip zastane. Roman dvigne brado:

»Kdo? Kdaj?«

Aleš oprezno nadaljuje:

»Ne vem, če je to možno.«

Roman vznemirjeno dvigne glas:

»Preberi! Bova videla, kaj je in kaj ni možno. Glede na dosedanja doživetja je možno čisto vse.«

Aleš pozorno bere:

»Pred petimi leti, natančno 18. 4. 2060 so prašek dvignili naš ljubki minister Alojz Kovačič, takrat še podsekretar za preprečevanje korupcije, načelnik Ljubo Svetnik, takrat še namestnik načelnika za kibernetično kriminaliteto in že pokojni inšpektor specialist Simon Robič. Torej lahko odstraniva vse druge kandidate. Vse natančno piše. Datum, ura in minuta potrditve dviga. Za sladico imava UNCC avtorizacijo od Alojza Kovačiča. Takrat so jo ravno uvajali. Ljubo in Simon sta avtorizacijo izvedla samo s službenima karticama. To je bilo takrat dovolj,« se pogladi po bradi. S prsti podrsa po ekranu in oprezno zamrmra:

»Naj vidim namen. Hm, hm, identifikacija zajetega PCD-ja. To je čudno. Zakaj bi Simon s sabo vlekel Ljuba in Lojza, saj nihče od njiju ni niti blizu narko oddelka. Kaj vraga je počel dežurni, da ni preveril? Naj najdem morebitno zajetje PCD-ja. Glej, glej, res čuden vzrok za dvig teh snovi,« s kazalcem elegantno krmari po navidezni krmilni ploščici, »na območju Slovenije že šest let niso zajeli nobenega PCD-ja. S tem se že desetletje nihče več ne peča. Čemu so potrebovali pripravek in kaj so z njim nameravali početi, saj ni bilo nobene najdbe nevarne droge? Kako je potem ta prašek našel robo, ki je izstrelila Alojzovega sina?« in zavzeto zre v ekran.

Roman vzdihne:

»Uf. Res zanimiva štorija! Načelnik, podsekretar in narko kriminalist so odnesli surovino za PCD. Ampak vse skupaj stoji na silno trhlih nogah. Ne smeva se prenaglit,« in si s čela obriše potne srage. Kljub polno delujoči klimi se oznoji. Kdo se ne bi ob takšnem razkritju? Oči mu zasijejo:

»Mogoče je kdaj kaj videti popolnoma drugače, kot je v resnici. Že vem!« in tleskne z dlanmi, »za hec preveri, kako so se tisti dan prijavljali in odjavljali. To lahko preveriš s svojo kartico, jaz s svojo ne morem. Kot praviš, dvig je bil potrjen s službenimi izkaznicami, brez njih itak nihče ne more niti blizu vrat zavarovanega skladišča,« s prstom pokaže na veliki holografski ekran in dvigne obrvi, »še nekaj! Preveriva še zaporedje identifikacij.«

Aleš se živčno pogladi po korenu nosu:

»Prav imaš. Da vidimo izpis zaporedja. Noro!« vzklikne. Roman se zdrzne ob kriku:

»Kaj je noro?«

»Na vseh vratih je Kovačičev UNCC označen kot primarna avtorizacija. Moral je pokazati, kakšen dasa je! Samo na skladiščnem listu je prevzem avtoriziran tudi z Robičevo službeno kartico. Inšpektorja Robiča pač ne moreva povprašati o ničemer,« razočarano zaključi.

»Kaj ni?« prebledi Roman.

Aleš otožno doda:

»Inšpektor specialist Simon Robič, pomočnik načelnika oddelka za narkotike, nama ne more pomagati, saj je že leto in pol mrtev.«

»Zanimivo naključje,« zamrmra Roman, »edini, ki bi lahko imel kaj s praškom, je udobno mrtev. Dobro se spomnim tistega dne, saj sem sprejel klic o streljanju v severnem slumu. Vse skupaj prav odvratno zaudarja po spletki velikih in močnih,« in skoraj zašepeta, »umor je ostal na polici nerešenih. Nikoli niso identificirali krogle, ki ga je položila v preran grob.«

Aleš z očmi preletava velik zaslon in prebledi:

»Hej, tu imava še eno čudaštvo! Poglej razpredelnico prihodov in odhodov.«

Roman se nagne in zatopljeno z očmi hiti med podatkovnimi vrsticami:

»Simon je registriral prihod ob sedmih in izhod ob šestnajstih. Na malici je bil od enajste do dvanajste. Načelnik Svetnik je registriral prihod v službo ob osmih. Vedno točen. Ob pol enih je zapustil stavbo, vendar brez kartice. Tukaj je vratarjeva beležka in verifikacija z osebno kartico. Zapisal je malica. Vrnil se je ob treh. Znova vratarjeva beležka in verifikacija z načelnikovo osebno. Nekdo je v času Svetnikove odsotnosti dvignil robo z njegovo službeno izkaznico. Vse je registrirano. Zadeva presega najina trenutna pooblastila, saj morava ugotoviti, kje je bil Svetnik v trenutku dviga surovine. Mogoče bova imela srečo s POS terminali. Za to pa potrebujem šefova pooblastila. Čas je, da pokličem šefa.«

Roman vpraša:

»Kaj pa Lojze? Je tudi on skrivnostno kam odjadral?«

Aleš odkima:

»Lojze je tistega dne prišel na posvet o preprečevanju korupcije med višjimi inšpektorji. Registriral se je ob 10:05 in odjavil ob 14:35. Vmes ni zapustil območja policijske postaje.«

Roman stopi poleg Aleša:

»Jaz bom pa malce brskal,« ter stopi poleg svetleče tipkovnice. Aleš kratko prikima in na seznamu izbere šefovo zasebno zavarovano številko. Kmalu ekran zasije z resnim obrazom suhljatega moža. Pod videom utripa znak za javno povezavo. Šef se torej ni javil preko zaščitene linije.

Poveljnik Luka Krajnik je pred dvema mesecema praznoval abrahama. Zaradi suhosti je videti malce starejši. Gladi si drobne, skrbno negovane brčice. Čelo z bujnimi, rdeče pobarvanimi lasmi, spetimi v kratko kito, se zlovoljno nagrbanči:

»Imaš novico? Mi boš končno z vratu spravil nadležnega ministra Kovačiča? Zadnje tri dni me je klical večkrat, kot prej v celem podsekretarskem mandatu. Zanima ga predvsem, zakaj še nisem organiziral primernega zaključka nadležne in politično občutljive preiskave? Ko naslednjič pokliče, kaj naj mu rečem?« se vsuje plaz besed, zaključen z grobim vprašanjem, »zakaj je, pri ljubem bogu, ministrov sin prijavljen kot varovana priča v predkazenskem postopku? Zakaj si predkazenski postopek prijavil na Posebno tožilstvo?« in zlovoljno zamrmra, »oni ti ne bodo z ulic spravili nevarnih ljudi s kriminalno preteklostjo!«

Aleš trenutek molči, čaka, premišljuje, zatem mračno odvrne:

»Gospod poveljnik, raje preklopite na zavarovan kanal. Bojim se, da zadeve niso primerne za javno omrežje,« in v sebi preklinja sefov privilegij, da izbira vrsto povezave.

»Kaj se dogaja?« vpraša jezno. Aleš trmasto odvrne:

»Preveč delikatno za odrto linijo.«

»Naj bo,« nerazpoloženo zasopiha. Hip kasneje se pojavi okamnel obraz s ključavnico v kotu:

»No, kaj je?«

Aleš odvrne:

»Pošiljam vam podatke,« in z roko naredi ustrezno kretnjo.

Poveljnikov obraz prebledi ob pogledu na podatke. Živčno začne s členkom kazalca drgniti brado. Trenutki mučne tišine dolgo minevajo. Nestrpno vpraša:

»So to vsi podatki?«

Poveljnikov glas grozljivo odmeva, saj navadno s podrejenimi govori precej na glas. Hoče poudariti svoj šefovski status. V pisarni zavlada mučna tišina. Aleš ponižno odvrne:

»Da, gospod poveljnik. Računalniki in akreditirani laboratoriji ne lažejo. Imamo resen problem. Verjetno razumete, čemu sem za sina gospoda ministra odredil status varovane priče. Ne bi vas klical, če ne bi,« a stavka ne konča. Šefu se omrači obraz:

»Ti podatki ničesar ne spremenijo. Se zavedata tega? Zakaj sta zapletla simpl nalogo? Minister Kovačič je dal jasno in preprosto nalogo. Je res tako težko izpolniti ukaz gospoda ministra? Zaboga fanta, gre za ministra! Dobro veš, kakšna je hierarhija. Še zlasti ti!« besno bevskne. Aleš ostane ledeno hladen:

»Zapletla? Šla sva za sledovi. Spoštovani ministrov sin ni nikogar identificiral. O tem imam certificiran zapis. Dve tretjini robe sta zapustili nadzorovano območje v njegovih rokah. Pri tretji sestavini sva trčila v načelnika magistra Ljuba Svetnika, našega šefa kibernetične varnosti, v spoštovani družbi z našim ministrom, uganili ste, Alojzom Kovačičem. A po verificirani beležki varnostnika gospod načelnik ni bil na območju skladišča. Tam sta bila takrat še podsekretar Kovačič, inšpektor Robič in neznan storilec, ki je v času Svetnikove odsotnosti sodeloval z njegovo službeno izkaznico pri dvigu identificirane sestavine PCD-ja.«

Poveljnik vskoči:

»O kakšnem neznanem storilcu govoriš?«

Aleš rezko odvrne:

»Tistem, ki je uporabil Svetnikovo kartico v času njegove odsotnosti. Torej, ker bi rad odstranil nemogočo možnost, da bi prijatelj predsednika države kradel, moram preveriti POS poslovanje. Zadostuje samo čas uporabe kartice, kar je sodno veljaven dokaz. Dovoljenje želim od vas, saj tako izločimo možnost vpletanja širše javnosti. Saj se zavedate posledic,« in znova ne konča stavka. Poveljnik zlovoljno zarenči:

»Si tudi ti poskusil malce PCD-ja? Ministrov sin je komaj pri zavesti in ne more verodostojno pričati. Minister Alojz Kovačič bo v dnevu ali dveh dobil vsa potrebna sodno veljavna dokazila in vama verjetno odvzel preiskavo. Njegova želja je jasna!«

Tokrat Aleš jezno zarenči:

»Gospod poveljnik, kriminalna preiskava ni zadovoljevanje želja, temveč resno in strokovno delo.«

Načelnik prebledi. Obraz mu zalije mešanice bledice in rdečice.

Inšpektor Kotnik je vedno kimajoče sprejemal naloge. Nikoli se ni upiral jasnim ukazom. Minister je izrecno zahteval svojega nekdanjega kolego. Nikoli se ni upiral in izpeljal je nekaj resnično delikatnih nalog. Tokrat se je uprl. Še huje! Uprl se je volji samega ministra! Ta minister lahko vsakega šefa postaje pošlje pobirat parkirnino.

»Ne hodi s tem pred gospoda ministra. Kako lahko sploh omenjaš tako spoštovane ljudi, kot je minister in za dodatek še prijatelja predsednika? Naj te opozorim, že zgolj omemba spoštovanega načelnika magistra Svetnika v kontekstu te preiskave je politično silno nevarna! Pri vseh svetnikih! On je vendar osebni prijatelj predsednika Križnika! Pomislita! Oba! On je tako tesen osebni prijatelj našega predsednika, da gresta obe družini vsako leto skupaj na ribolov v trope. Hčerki Luciji je za njen osemnajsti rojstni dan poslal voščilnico z osebnim podpisom in dragocene uhane. Vi pa želite taistega spoštovanega magistra načelnika omenjati pri dilanju cenene droge. Saj niste pri pravi! Seveda se nista ustavila pri predsednikovem prijatelju, omenjata še ministra! Pri vseh svetnikih! Naloga naših organov pregona, preiskovalnih in sodnih institucij, je varovanje spodobnih državljanov. Tega se primita!«

Aleš poskuša razložiti:

»Ampak gospod,« a ga načelnik jezno prekine:

»Brez ampak! Ne bom pobiral prometnih kazni zaradi nesposobnih detektivov. Če ne bosta naštrikala, kako je tista klošarka iz sluma prizadela sina spoštovanega ministra, bo minister iz Ljubljane pripeljal zaupanja vredne strokovne delavce! Saj nisi pozabil, ravno ti si že enkrat rešil z njo povezano težavico. Še kot smrklja je povzročala težave uglednim meščanom,« in ledeno dvigne glas, »s to fantastično teorije zarote pa prekini, dokler še nisem res slabe volje. Če mora kdo dobiti radar v roke, boš to ti! Razumeš?« grozeče poudari besede.

Aleš hladno in grozeče dvigne glas:

»Gospod poveljnik, spremljevalne okoliščine so zdaj čisto drugačne.«

Poveljnik ga skuša prekiniti, a Aleš besno zarenči:

»Ne prekinjajte me! Danes ste že drugi, ki mi grozi in zdaj imam dovolj tega! Klical sem vas, da avtorizirate dostop do časovnice POS poslovanja spoštovanega načelnika Svetnika. S seznama morebitno udeleženih želim odstraniti prijatelja predsednika Križnika. Nikakor ne bom zavrgel ključnih dokazov. Za ponarejanje, prikrivanje ali odstranjevanje sodno veljavnih dokazov me ne čaka radar, temveč celica na Dobu.«

Šef besno sopiha. Od srda izbulji drugače neizrazite oči:

»Saj nisi pri sebi! Zame je stvar zaključena! Ne bi rad bil v tvoji koži!« in prekine zvezo.

Na zaslonu se vrti napis »Zveza prekinjena«.

Aleš skomigne z rameni:

»Vidiš? Kaj naj storiva? Nimava veliko možnosti,« iztegne v zrak palec in kazalec, »prvič,« sklene kazalec, »sva brez dokaza o vpletenosti jezikave joškarice. Pravzaprav njeno udeležbo zanikajo vsi najdeni dokazi. Če jo vtakneva v čuzo, naju sesuje vsak pismen odvetnik. Od trenutka gostovanja pri nas ima pravico do brezplačnega zagovornika. Ta sicer ni bog ve kaj, a je pismen in to je dovolj za sesutje obdolženega predkazenskega postopka. Ker gre za medijsko izpostavljen primer, bo policija javno osramočena,« in sklene še palec, »in drugič, minister in šef si bosta umila roke s tem, da me bosta žrtvovala. Tebe ne bodo dali na žrtveni kamen. Zase vem,« globoko vdihne, »kot dolg in širok ne bom letel na ulico z radarjem v roki, temveč me čaka predkazenski postopek. Ampak ne bom arestantska tetka zaradi razvajenega mulca in kapric arogantnega fotra. Enkrat sem že kril njihove razvajene riti,« vzdihne in se potopi v udoben naslonjač.

Ne bom izgubil tega udobnega fotelja zaradi kritja šefovskih lumparij.

Roman nemo obsedi. Čaka na Alešev nadaljnji korak. Kolega ima kljub mladosti kar nekaj razredov višjo plačo in položaj. A če pride do potopa v tej občutljivi zadevi, bo tudi on potonil. Ko se barka potopi, se potopi enako za kapitana in zadnjega strežnika.

Čez nekaj trenutkov obrne pogled v Romana in tiho vzdihne:

»V lepi kaši sva. Šef nama ne pušča možnosti. Torej se morava zanesti na dobro voljo. Nič me ne stane, če pokličem načelnika Svetnika, mu vse razložim in ga poprosim za osebno avtorizacijo.«

Roman razumevajoče prikima. Tedaj se mu ustnice razležejo v nasmeh in poskočijo obrvi:

»Spomnil sem se nekaj okoli nesrečne smrti inšpektorja Robiča. Mogoče,« zamrmra.

Aleš od presenečenja izbulji oči:

»Kaj si se spomnil? Mogoče je kakšna povezava.«

Roman previdno nadaljuje:

»Se spomniš skrivnosti smrtonosne krogle? Zaradi nje je primer ostal nerazrešen. Vse skupaj so precej hitro utišali in smrt pripisali narkomafiji,« in vedro reče, »no, ti se pogovori s spoštovanim predsednikovim prijateljem, a jaz bom malce povohljal po balistiki.«

Aleš prikima:

»Če boš potreboval mojo raven dostopa, jo imaš,« in pokliče načelnika Svetnika.

Na zaslonu ugleda prijazen načelnikov obraz:

»Dober dan, višji inšpektor specialist Kotnik. Želite?«

Aleš je malce v zadregi zaradi načelnikove uglajenosti. Za hip okleva. In zbere pogum za odkrit pogovor:

»Dober dan gospod. Verjetno veste za primer mladega gospoda Roka Kovačiča, sina,« in ne konča stavka. Načelnik vljudno prikima:

»Niti zaprti v najbolj zaprtem oddelku se mu ne morejo izmuzniti. Vsi mediji so ga polni,« in mračno doda, »če bi bil minister res vaš resnični prijatelj, vam ne bi naprtil tega primera. To se prijateljem ne počne,« in se oprezno nasmehne, »vam lahko pri tem kaj pomagam?«

Aleš požre slino in se opogumi:

»Ne bom okolišal. Nekdo je v družbi s tragično preminulim inšpektorjem Robičem in zdajšnjim ministrom Kovačičem z vašo identifikacijsko kartico v času vaše odsotnosti dvignil eno od identificiranih sestavin droge PCD. Točno ta PCD je položil gospodiča Kovačiča. Na srečo ste bili v času prevzema odsotni, kar dokazujejo vratarjevi verificirani zapiski. Takrat smo šele uvajali UNCC za vse javne uslužbence s posebnimi pooblastili, zato odsotnost UNCC verifikacije še ne moremo vzeti za dokaz. Zanima me, če se spomnite tistega dne. Bilo je pred petimi leti, 18. 4. 2060. Saj vem, daleč je nazaj. Ste v tistem času kje plačevali s POS? Tako bi dobili še dodatno potrdilo, da v času dviga nevarnega pripravka niste bili v bližini skladišča. Če nama avtorizirate dostop do POS dnevnika, bi veliko pomagali in s tem zožili nabor morebitnih osumljencev.«

Načelnik nagrbanči čelo, se pogladi po bradi, zakašlja in zamrmra:

»Čakajte vendar. Res je, pet let je od tega,« še kar grbanči čelo in vrti z očmi, »zanimivo, vendar se tistega dne kar dobro spomnim. Okoli pol druge sem malico plačal z bonom, zatem sem v knjigarni »Moja knjiga« kupil dve knjigi za mojo Lucijo. To je bilo okoli dveh. Potem sem nekaj čez drugo obiskal še župana Gašperiča in se okoli treh vrnil v službo. Res pa sem službeno kartico pozabil v pisarni, na to sem opozoril vratarja. UNCC sem dobil šele pol leta kasneje.«

Aleš olajšano vzdihne:

»Ste torej v času zlorabe vaše službene kartice uporabili udobno oddaljen POS? Odlično! Vam lahko opišem, kako so uporabili vašo kartico?«

Načelnik zainteresirano prikima, Aleš razločno nadaljuje:

»Neznani storilec je pripravek dvignil skupaj z Alojzom Kovačičem, takrat še podsekretarjem na notranjem ministrstvu in preminulim inšpektorjem Robičem.«

Načelnik vzdihne:

»Pokojni inšpektor seveda ne more pričati. Pripravno. No, povejte naprej.«

Aleš nadaljuje:

»Gospod minister je z UNCC odprl vsa vrata med 13:44 in 13:49, razen notranjih. Gospod Svetnik zamrmra:

»Lojz se vedno rad postavlja.«

Aleš nadaljuje pripoved:

»Neznan storilec in inšpektor Robič sta potrdila svojo prisotnost v istem časovnem oknu. Pred zadnjimi vrati je dežurni ob 13:57 samo malomarno pritisnil na gumb, ko je zagledal ident inšpektorja Robiča in Lojzov UNCC znak. Vse se na srečo ujema. Druščina je po predpisanem postopku dviga pripravka zapustila zavarovane prostore. Mimo zadnje kontrole so šli ob 14:15. Čas odhoda se do minute ujema. Razmik je manjši od trideset sekundne natančnosti bralnika. Minister je zapustil postajo, registriral se je z UNCC in službeno kartico ob 14:35. Moral je pokazati, kakšen dasa je, ker je bil eden prvih s podkožnim UNCC.«

Načelnik strogo pripomni:

»Rešili ste skrivnost moje kartice, niste pa rešili povezav med pokojnim inšpektorjem specialistom Robičem, spoštovanim ministrom Kovačičem in drogo, ki je položila Kovačevičevega sina. Vmes je pet let.«

Aleš veselo prikima:

»Inšpektorja očitno ne moremo povprašati, a mladi gospodič bo molčal, če kaj ve. Je pa ministrov odziv popolnoma razumljiv v luči teh dokazov. Malce sem raziskoval. Hvala bogu za sodobna orodja družabnih omrežij. Robičeva hčerka Veronika je v drugem letniku Zdravstvene. Robiči niso niti daljni sosedi Kovačičev, zato verjetno sploh ne pozna Roka Kovačiča. Ta povezava odpade. Je pa Veronika na družabnih omrežjih povezana z vašo hčerko Lucijo.«

Načelnik se namrdne:

»Hm, otroci imajo danes ogromno vezi na družabnih omrežjih. Sicer pa poznam to Veroniko. Kolikor se spomnim, ji ne bi mogel pripisati kakšne nečedne rabote. Potrebujete še kaj?«

Aleš olajšano vzdihne:

»Hvala. Ne. Kdor se druži z vaši hčerko, se gotovo ne giblje v krogih gospodiča Kovačiča. Rokov in Lucijin krog sta dva različna, popolnoma nezdružljiva svetova. Že tako smo vas dovolj vpletli. Opravičujem se, ker sem vas bil prisiljen nadlegovati in hvala za vaše sodelovanje.«

»Služba je služba in vsi smo enaki. Je še kaj?« vpraša načelnik, saj opazi Alešev nemir, »mogoče vam lahko pomagam. Vi ste na svoj način tudi meni, ker ste se obrnili neposredno name. Malce nerodno bi bilo, če bi dobil poziv predkazenskega tožilstva. Kot Urbanov prijatelj bi bil takoj deležen medijske gonje, da ne omenjam svojega brata.«

Aleš grizlja spodnjo ustnico in negotovo reče:

»Gospod, ta primer je res čuden.«

»Čuden? Kako?«

Aleš odvrne:

»Ves čas sva deležna pritiskov, naj aretirava osebo, ki sploh ni mogla izvesti zastrupitve mladega Kovačiča. Za aretacijo bi morali zanikati nekaj zelo konkretnih dokazov in prekršiti zakon o predkazenskem postopku.«

Načelnik zažvižga:

»Ljubi bog. Saj je logično. V družbi zdajšnjega ministra je bil skrivnostnež z mojo kartico. Zdaj edino spoštovani minister ve, kdo je to bil. Pritiski so popolnoma razumljivi. Sicer nisem v politiki, jo pa dobro poznam.«

Aleš oprezno nadaljuje:

»PCD je storilec zamesil iz surovin, nabranih v elektronsko varovanih skladiščih z jasno identifikacijo porekla. Res neumno početje. Celo vaši Luciji so kradli, a je preveč moralna oseba, da bi to prijavila. Ker sva dobro preverila pot nakradenih surovin, sva ugotovila, kdo je njen pripravek odnesel iz šole.«

Načelnik se namrdne:

»Ničesar mi ni omenila. Se pa je nekajkrat igrala s precej nevarnimi snovmi. A vse seveda v okviru dejavnosti kemijskega krožka. Evropske medalje pač ne dobiš za izdelavo alkoholnega šusa iz mešanice vode in cukra.«

Aleš veselo tleskne z rokami:

»Saj pravim! Po vseh indicih je vaši hčerki kradel ravno gospodič Kovačič. On in Lucija sta dvignila vsak po en pripravek. Ona ga je potrebovala za delo v krožku, a Rok,« zamahne z roko, »ne vem. Ni ga v nobenem krožku, ki diši po intelektualnem početju. Kljub vsemu je ravno Rok odnesel iz šole pripravek vaše hčerke. O tem imamo dovolj posrednih in neposrednih dokazov. Kaj ima tu zraven minister, Rokov oče, nočem ugibati. Mogoče so se brezdelni arogantni mulci šli nevarno igrico, ki se ni izšla. V tej igri so očitno sodelovali tudi nekateri odrasli, saj si drugače ne morem predstavljati zlorabe vaše kartice. Potem je tu skrivnostna smrt inšpektorja Robiča. Mogoče je koga izsiljeval. Veste, minister Kovačič že takrat ni bil ravno majhna politična riba.«

Načelnik se nasmehne:

»Danes je svet res čisto ponorel. Še enkrat se vam zahvaljujem, ker ste se potrudili. Enako velja za mojo hčer Lucijo. Ona je res zadnja pri kakšni lumpariji brezdelnih lenuhov. Vsekakor upam, da boste nemoteno pripeljali to preiskavo do konca. Osebno se bom zavzel za vas. Veste, vedno se najde še večja riba.«

»Hvala, gospod načelnik,« medeno prikima Aleš in po nekaj vljudnostnih frazah prekine zvezo.

Aleš se nasmehne in obrne proti Romanu:

»To sva rešila. Šef se lahko zaradi mene zdaj obrne na glavo.«

Roman kislo doda:

»Pomisli. Imava nerazumljive kraje surovin iz zavarovanih skladišč. V vseh krajah so udeleženi prečastiti člani dinastije Kovačič. Karkoli se je dogajalo, s kakršnim koli motivom, vse se je sfižilo. Posledica je razjarjen politik. Njegova politična prihodnost visi na nitki ravno zaradi drogeraške prigode. Gre za dva paketa dogajanj. V prvem paketu je kraja surovin in smrt morebitne ključne priče ali udeleženca. Nesrečnega inšpektorja je pokončala krogla iz neidentificiranega orožja. Ravno sem s tvojo kartico zagnal balistično analizo vseh službenih pištol, mlajših od petnajst let.«

Aleš vzdihne:

»Službenih?«

Roman kislo prikima:

»Seveda. Orožje izven policije in vojske so prečesali že dan po umoru. Pomisli malo. Minister Kovačič je edini, ki lahko identificira neznanega storilca. Čemu sploh zloraba Svetnikove kartice? Saj bi lahko vedel, da je načelnik redoljuben človek in se bo prijavil in odjavil. Upravičeno sumim, da je bil Kovačič vodja vsega cirkusa. Kaj je počel v skladišču? Najverjetneje gre za kakšno mračno politično igro, ki je spodletela. Ne vem, kako naj v to zmedo uvrstim zanimiv posnetek varnostne kamere naproti Kovačičeve hiše.«

»In?« vpraša Aleš, »kaj je s kamero?«

Roman mirno odvrne:

»S kamero ni nič narobe, gre za posnetek. Po Sandrinem odhodu z vidnega polja kamere je nekaj desetink sekunde nekakšne luknje. Kot bi nekdo šaril po posnetku. Analitična aplikacija je prepoznala vdor v strukturo posnetka,« in se spogleda s kolegom, »to se mi zdi malce čudno. Počakajva še na balistiko, pa bova videla, kaj bo ostalo v vreči.«

Aleš prikima.

Po pol ure mučnega čakanja se na zaslonu pokažejo rezultati primerjalne analize. Oba od presenečenja odpreta usta in skoraj soglasno vzklikneta:

»Naboj je izstrelila službena pištola Alojza Kovačiča. Ujemanje je popolno. Torej se je v mrežo ujela res velika riba.«

Edini zvok je tapkanje Aleševih prstov po mizi:

»To pa je res pravi zadetek.«

Roman razburjeno prikima:

»Prav imaš. Vendar imam glede tega odkritja, kako naj rečem,« išče besede, »nespodoben predlog.«

»Naj slišim.«

Roman resno stisne ustnice. Znova išče besede:

»Balistične izsledke prihraniva, če nama zagori pod ritko. Minister te bo gotovo nadlegoval in ti mu samo namigni, da držiš nož na vratu njegove politične kariere. Samo namigni.«

Aleš obsedi in zre predse. Sploh ne opazi trenutne zamrznitve slike na monitorju.

Detektiva nista vedela za poskus izločitve vseh dokazov in odstranitev Posebnega tožilstva. Izpodbojni dekret direktorja Direktorata za posebne postopke notranjega ministrstva o razveljavitvi dokazov Posebnega tožilstva in njunem začasnem suspenzu je tehnično veljal le dvanajst sekund. Detektiva še opazila nista svoje trenutne izključitve iz postopka. Že nekaj sekund kasneje je prišel preklic in detektiva dobita dodatna pooblastila z dodatnim dostopom do tehnično zaupnih virov. Očitno je načelnik Ljubo Svetnik preko svojih zvez ekspresno izpolnil dano obljubo.





24. Iniciacija


Jasa v bližini Šmartinskega jezera na topel poznopomladni večer gosti nenavadno druščino. Pet deklet je na travi najprej izrezalo krog in zatem še pentagram. Oblečene so v pisane obleke, preko njih so navlekle doma narejene kute, porisane z okultnimi simboli. Okoli in znotraj kroga razpostavijo različne, na videz nerodno izdelane predmete.

Najmočnejše je tisto magijsko orodje, narejeno od magove roke. Mag med izdelavo vanj vlije svojo voljo in posvečeno moč.

Glave pokrijejo s kapucami. Skozi ozke izreze v soju sveč žari pet parov oči. Instrumentalna duhovna glasba iz prenosnega predvajalnika preglasi nežni ansambel nočne narave.

Posedejo okoli magičnega kroga in snamejo kapuce. Identitete zbranih ni težko uganiti! Angela, Karmen, Mojca, Helena in seveda zvezdnica nočnih mor – Sandra. Nekaj časa molčijo, vsaka posvečena svojemu labirintu misli. Sandra spregovori prva. Poskuša s svečanim naglasom:

»Od danes naprej nas veže večna vez. Nismo samo prijateljice, temveč magijski red zahodne šole. Vsi nas imajo za čarovnice. Torej jim ustrezimo in bodimo čarovnice! Naša čarovniška veščina je resnična moč vladanja nad svetom. Sile ognja, zraka, vode in zemlje bomo uporabljale zase, za svoje gospostvo nad krivično pokvarjenostjo. Do danes smo bile nekakšen krožnik, kamor je pljunil vsakdo s pet minut časa. Zdaj je tega konec. Mogoče katera ne verjame v veščino resnične magije. Še se lahko umakne. Zdaj, ta trenutek, je zadnji čas za poteg repa med mokre noge, za odstop od veličine gospostva na zemlji. Priznanje strahu ni greh,« reče in v zrak dvigne dolgo leskovo palico z izrezljanimi simboli, »pravi greh je skrivanje strahu in s tem ogrožanje sestrstva.«

Vsako posebej prebada z izbuljenimi očmi. Išče sled dvoma ali strahu. Utripanje plamena sveč naredi njen nemogoče naličen obraz še grozovitejši. Iskre prikritega dvoma išče z bliskovitimi kretnjami krogel žabjelikih oči.

Katera ni pripravljena? Ne smem dovoliti omahovanja. Za tem ne sme ostati sled dvoma. Bolezen dvoma prinaša strah in strah prinaša šibkost. Neodločnost je seme poraza. Ne smem več doživeti poraza. Prihaja moj čas, čas je za mojo zmago.

Mojca prekine teh nekaj trenutkov lebdečega molka:

»Tukaj smo in gremo naprej. Vemo, kaj zmore magija in samo magija nam lahko pomaga. Vse drugo je proti nam,« in dramatično zaključi: »Naredimo to in enkrat za vekomaj postanimo magijsko sestrstvo Otz Roh Kadeš, medsebojno vezane s prisego za večnost.«

»To si lepo povedala,« doda Helena.

»Čas je za magijsko prisego. Naj jo sestra Sandra prebere in končajmo ta obred,« reče Angela in živčno gladi bizarni prstan s smešnim vijoličnim plastičnim kamnom.

Karmen s pridihom nestrpnosti tiho doda:

»Dajmo, opravimo že.«

Helena prikima in poželjivo zašepeta:

»Dajmo.«

Sandra počasi vstane, pobere s tal precej obrabljen zvezek z ročno okrašenimi platnicami. Vzravnana vse strogo premeri. Svetloba sveč poplesava. S palico udari v tla in svečano ukaže:

»Pokleknite!«

Pokleknejo, vsaka na svojem kraku pentagrama. Vrh pentagrama je tradicionalno obrnjen proti vzhodu. Tako velevajo navodila knjige. Ravno ta knjiga je Sandrin kronski dragulj čudnosti. Pred šestimi leti, kmalu po tistem travmatičnem posilstvu je dobila navdih. Zatem je navdih postajal vse bolj oprijemljiv nabor veščin in moči. Končno je iz fragmentov namigov, uvidov in skoraj čudežnih prebliskov nastal v knjigo urejen sistem. Večino prisebnih ljudi bi ob njeni izkušnji potonila v brezup, strah in norost. Toda ne ona! Brutalno posilstvo jo je okrepilo, sama Elejla so ji dali dar Infinito Deus Lux. Zavedala se je svoje moči, svojih darov. Izklesala se je v teh šestih letih zavestnega zoperstavljanja redu okoli sebe. Zdaj je nastopil čas poplačil, čas izravnave vseh poti.

Vpijajočemu v puščavi bom ob reki Jordan odrezala jezik in ga pribila na posušeno akacijo. Z njegovim tičem bom nahranila ribe.

Upor proti obstoječemu krivičnemu redu gradi palačo moči. Močne okrepi, kar šibke pokonča. Iz upora proti utečenemu neofit črpa energijo za svojo pot do dvoran veličastja. Kača strasti mora svobodno plavati v reki zavesti. Spoznanje iluzije okovov dogem iz neofita naredi praktika. Teoretik dojame zakaj strela Indre poruši stolp starega sveta. Padli izginejo, teoretik se dvigne v filozofa.

In končno. Prva postaja na poti v palačo vseh duhov! Rdeča zora smrti prinese čašo z nektarjem moči. Tam med dvema stebroma te objame ukročena zver. In tam spoznaš ...

Svečano premeri vse štiri dekleta in zakliče mogočno, kolikor ji to dopušča njen piskajoč glas:

»Naš red združuje vse najboljše od velikih magijskih šol Zahoda. Rožni križ, Zlata Zora, Srebrna Zvezda, Ordo Templi Orientis in druge so ustvarile mogočno reko modrosti. Na tej reki bo plula barka naše volje. Obnovila sem izgubljeno knjigo naše magije, mogočni vir moči Sehir Jered. Same smo, proti nam so vsi. Tako smo se odločile. Odpor do šibkosti prinese odličnost. Za sošolce smo mokre čudakinje, a za širšo družbo manj od smeti. Imajo nas za dno in tako se obnašajo do nas. Za sabo nimamo bogatih in uglednih družin. V žepu nimamo keša za obdajanje z blagovnimi znamkami. Imamo sebe in magijo, z njo bomo stresle temelje krivične ureditve. Ves patetični svet bo zdrobljen in stopile bomo v deželo medu in mleka. Oni, zdaj so na vrhu, kmalu bodo spodaj in poraženi. Zver bo vstala in večno vladala. Elejla bo vladal skozi nas!«

Z očmi potuje od ene do druge klečeče punce. Pokaži se, ki dvomiš. Pokaži! Ponovno s palico udari v tla in vse prekrižajo roke na prsih in sklonijo glave. Groteskne sence teles poplesavajo na okoliškem grmovju. Glasba odzvanja med simfonijo nočnih gozdnih glasov.

»Najprej vas bom blagoslovila z očiščeno krvjo zemlje,« reče in seže po stekleni čaši in steklenici rdečega vina. Odpre zamašek in počasi napolni čašo, »okrašeno« z lastnimi rokami. Iz žepa vzame drobno solnico in med sipanjem zrnc soli v čašo izgovarja:

»Blagoslavljam in čistim te kri matere zemlje. Vsi duhovi Olam Ašie naj bodo v službi tega blagoslova.«

Potopi dva prsta v čašo. Naenkrat obstane. Zmoti jo vsiljiv šum. To ni zvok gozda, temveč približevanja.

Kdo vraga mora ravno danes priti sem s svojo šverc turo?

Sandra dvigne omočena prste iz čaše in z očmi poišče vir šumenja. Tudi druge jezno obrnejo glave proti izvoru zvoka. Oslepljene so zaradi osredotočenega zretja v luči sveč. Obdaja jih tema pod zvezdnim nebesnim svodom. Sandra prekine pričakovanje in glasno vpraša:

»Kateri vrag se mota okoli?«

Karmen preklinjajoče vstane in zakliče:

»Kdo gre?«

Ni odgovora.

Poskusi še Mojca in pojoče zakliče:

»Kdo je?«

Odgovora ni.

Vse vstanejo in Angela prva opazi silhueto, oblečeno v nekaj svetlega:

»Tam je nekdo. Približuje se! Kdo je?«

Silhueta ne odgovarja. Naenkrat začutijo nemir. Nekakšna prisotnost se plazi in objema zbrano druščino.

Vseh pet deklet napenja oči in poskušajo ugotoviti identiteto prihajajočega. Kmalu prepoznajo silhueto ženske postave, ki medlo sije z lastno lučjo. Helena glasno in jezno vpraša:

»Kateri vrag si?«

Ne dobi odgovora.

Silhueta se približa soju sveč. Tedaj telo zažari v biserni luči. Sandra stisne palico. Poskuša pogledati postavo, ki hipoma zasije. Premočna svetloba jo skoraj oslepi.

V njej narašča jeza zaradi prekinitve in jezno zapiska:

»Kdo si? Kaj počneš? Nihče ni vabljen! To je samo za nas!«

Z vsako besedo se njena drznost topi kot maslo na vročini. V temenu začuti stisk neznane sile. Oblije jo razdvojen občutek ljubkosti in strahu. Poskuša kljubovati sijoči postavi. Leden nasmešek zalebdi na od ličil zamazanem (umazanem?) obrazu. Čaka na odziv nenavadne gostje. Ta obstane in skozi biserno kopreno zre nekam izza njih.

Mojca plaho sklene roke predse in prekine mučen molk:

»Kdo si? Kaj si?«

Sandra se ledeno nasmehne:

»To je magija. Jaz sem jo priklicale. Povezana sem z njo! Vedela sem, samo ona je lahko,« in besede ji ugasnejo pod pritiskom silne prisotnosti. Še sama ne verjame svojim maloprej izgovorjenim besedam. Samozavest ji skopni hitreje od nedolžnosti na maturantski čagi.

Z bleščečim sijajem obkroženo dekle odmerja zbrano druščino. Pravzaprav je njen pogled usmerjen v nedoločljivo daljno vizijo druge dimenzije. Čeprav oči gledajo, ničesar ne vidijo. Vejevje okoli jase zašelesti, plameni sveč zaplešejo in ona spregovori v srži njihovih mislih:

»Mene ne more nihče priklicati, kajti jaz sem povsod in za vedno,« in biserni soj se okrepi. Vseh pet deklet globoko v temenu začuti topo bolečino. Zaslišijo hrup šepetanja tujega jezika. Skozi koprenast biserni preplet zasijejo oči z nenavadnim rubinastim leskom. Oblije jih hladen pot. Hrup šepetanja je neznosen:

»Elejla vet Damejah nandi, Elejla at jakil Edanim!«

Šele takrat opazijo še eno podrobnost! Nenavadna gostja z nogami ne stoji na travi. Kot kakšna prikazen lebdi kak centimeter nad tlemi. Vse pod njenimi nogami ovene in sprhni v mrtev prah. Sandra ostane brez besed. Prikazen pred njimi gotovo ni človek.

Ne more biti človek. To je angel. To je bitje moči - tašamog medopej! Tako piše v knjigi! Natanko tako.

Angela si z roko prekrije oči pred nenavadno bleščavo svetlečih oči in plašno vpraša:

»Kdo si? Kaj si? Smo te me priklicale iz globin sveta duhov?«

Gostja, ne meneč se za njene tresoče besede, počasi dvigne roko in iztegne dlan. Iz nje zaplava nežna bela svetloba. Luč magije presvetli sveče. Dekleta prestrašeno molčijo. Dih jim zastane. Otrpnejo. V mislih začutijo zasanjan, medeno sladek šepet:

»Ni pomembno, kdo sem,« in v hipu okrepi moč misli do pekočega glavobola, »ena je res blagoslovljena, ostale ste zraven,« naredi hip premora in ledeno pristavi, »ker pač ste zraven,« znova nenavadno zmehčano doda, »vse ste težavne frkle, polne frustracij, jeze in strahu. Temu se ne da izogniti. Pač realnost tega poscanega in posranega sveta! Vendar je v tem gnijočem blatu biser, vreden dvorov veličastja Megšelema. Ta biser ima moč za zrušenje lažnih palač Kedašaha,« in vzdihne, »ostale?« zasanjano zapoje, »ker pač ste, boste s svojim življenjem koristile vzponu novega sveta. Obsedene ste z demonsko navlako.« Naredi premor in naveličano doda:

»V magijo vas žene samo strastna želja po vzponu iz dna, kamor ste se same postavile. Brez mojega božanskega vpliva vaša magija zaradi pomanjkanja samozavesti še naprej ostaja zgolj krik nemočne frustracije. Do vas sem odkrita. Čutim vaše strahove in vaš sveti srd. Čutim,« zašepeta, se malce dvigne in še okrepi sijaj bisernega preliva, »z magijo ne morete spremeniti posledic sranja, ki ste si ga nakopale. Ste del tega sveta in njegovega reda. Tako je, hotele ali ne. Najprej morate spremeniti sebe in potem se bo svet sam od sebe spremenil. Strah in jeza sta močna zaveznika, a se ju šele morate naučiti uporabiti za spremembo samega sebe. Patetični rituali in igranje z nevarnimi orožji vas bodo potunkali še globlje v blato vaših kričavih slabosti. Svet se bo spremenil, ko bodo spremenjeni vzroki njegove pojavnosti. To je edina pot svetih in odločnih. Sprememba izhaja skozme iz fokusa božanskih vplivov. Jaz sem vladavina ljubeče volje.«

Dekleta v ekstazi so popolnoma očarana in začarana od demonskega sija oči. Potem mehko spusti roko in bleščava, sijoča iz dlani, nežno pojenja. Znova prevlada luč sveč.

Helena se prva obudi iz nekakšnega transa in sunkovito vstane:

»Kakšna čarovnija je to? Sem jaz ta posebna? Začutila sem to božansko moč. To izjemno skuliranost!«

Prikazen rezko odvrne:

»Ti nisi še košček P-ja od prve. Si samo p od piona v službi močnih.«

Helena povesi glavo in umolkne. Sandro z nelagodjem navdaja spoznanje, da ni več v središču pozornosti:

»Kaj hočeš od nas?« strogo vpraša.

Prikazen kratko prikima in jo prebode z boleče poudarjeno mislijo:

»Se bojiš za svojo vlogo? Te je strah, če slučajno ne boš alfa?« se zareži in se zareže v njen um, »odkar se je vate razodel tašamot šaeviz, imaš težave z ravnotežjem med strogostjo in ljubkostjo. Vedno padeš v jamo težav. Draga Sandra, zaradi tebe sem tukaj. Samo zaradi tebe,« poudari in mehko nadaljuje, »v se druge ste pač, ker ste. Vsaka igra potrebuje tudi statiste,« in se znova obrne proti Sandri, »dar Sehir Jereda je blagoslovljen dar. Vendar te omejuje in z nezgodami klofuta tvoje neučakano stremuštvo,« frkne z roko po zraku. Sveče ugasnejo. Sandra odpre usta, vendar iz grla ne pride noben glas. Trdneje stisne magijsko palico. Svetleča prikazen prijazno razširi roke in vseh pet deklet napolni z ugodjem, sijočim iz para rubinasto žarečih oči. Sveče ponovno čudežno zagorijo. Še malo se približa. Znova ovene vse, kar obsije njena luč. Vnovič obujeni plamenčki preskočijo na biserno telo. V njihovih mislih spregovori z iskro radoživosti:

»Že nekaj časa vas opazujem. Priznam, zabavam se ob vaših poskusih biti kul. Smešite se s svojim patetičnim gejmom. Najbolj hecni del programa vaših lajfov je to špricanje safra. Sandrina strategija je najzabavnejša,« in oči znova zasijejo z rubinastim sijajem, »arogantni mulci mislijo, kakšna fafačica in jebačica for fre si, a vsakemu od njih skozi Jubeac halaja vzameš konkretno dozo energije. Od njih ostane samo propadla lupina, potopljena v vikend alkoholni paket. Fino služiš s posebno energijsko masažo. Ampak,« sklene roke in se grozljivo zareži, »vedno ta ampak! Redno te spodnaša tisti zoprni duh posilstva, nujnosti za vstop mogočne entitete. Kar te dela močno, te tudi slabi. Kljub vsemu potencialu in darovom si pustna šema brez občutka za pravo mero. Zaradi tega se kot zadeta od flayerja opotekaš iz ene v drugo težavo. Dokler želiš biti kraljica jame, toliko časa boš v tej jami.« Znova se posveti še drugim:

»Poznam vse vaše poskuse rešitve iz gnojišča, kamor ste se same zalučale. Posebno poučna in zabavna je izkušnja s tisto arogantno fukotožno kroto Rokom,« biserni sijaj ustnic se razveže v nasmeh.

Sandra se spomni neprijetnega policijskega postopka in zgroženo vpraša:

»Si ga ti?«

Biserna podoba zatrepeta, ognji okoli njenega telesa zatrepetajo:

»Vsekakor! Kdo drug bi znal tega luftarja tako natančno komatizirati in ga mimogrede narediti za starega PCD džankija? Seveda ni šlo brez tvoje pomoči,« frkne in med demonskim smehljanjem nadaljuje, »čeprav je ministrov sin, ga ni škoda. Pač kolateralna škoda, saj sem hotela ugotoviti vaše sposobnosti pri spopadu z malce resnejšim izzivom. Pajci so vas stisnili in ne bodo odnehali. Njihova osrednja tarča si ti!« zapiči ognjen pogled v Sandrine izbuljene oči, »ti že imaš izkušnje s pajci. Je tako?«

Sandra nemo prikima. Znova, danes že drugič, podoživi strašno izkušnjo. Štirje so jo mrcvarili. Policija je poneverila dokaze in njena družina je plačala visoko ceno. Najbolj umazano delo je opravil takrat še zeleni inšpektor Aleš Kotnik. Tudi v tej epizodi je zraven taisti Aleš Kotnik. Zdaj je ukrepala. Ni več nemočna deklica, temveč močna čarovnica.

Sandra vzdihne:

»Tistega inšpektorja sem temeljito prešvicala. Moč moje magije le ni tako nemočna. Pritisnila sem na trenutek njegove slabosti. Takrat sem ga obrnila proti njegovim šefom. Mogoče me bo celo aretiral, vendar tega ne bo naredil s srcem. Njegov odpor proti umazani igri bo vse močnejši. Na koncu bo razkril prave capine in podrl barabinskega ministra. Z njegovim rušenjem se bo začel rušiti ta, z nepotizmom in korupcijo prepojen sistem. Eni imajo vedno več, drugi vedno manj. In tisti, ki imajo, nekaznovano molzejo tiste, ki nimajo. Ta roparski sistem se mora nehati!«

Prikazen se nasmehne:

»Kaj pa, draga Sandra, če si ga na koncu ti spravila v nebesa? Res sem ga jaz, a vendarle je delo opravila tvoja in ne moja roka.«

Sandra prebledi. Prikazen samozavestno nadaljuje:

»Na srečo sem poskrbela za tvojo varnost in varnost vseh vas,« in se v hipu začutijo njen resnejši ton, »pošteno od mene, saj sem vas potunkala.«

Sandra zajeclja:

»Jaz? Kako sem ga lahko? Kdaj?«

Oglasi se Angela:

»Tudi mene zanima, kako je to potekalo?«

Prikazen se še malo dvigne, moč plamenov se za hip okrepi in zatem pojenja:

»Kako? Preprosto. Sandrin dar je od mene in kar je od mene, je pod mojim nadzorom.«

Sandra znova piskajoče zajeclja:

»Ne razumem.«

Lebdeči stvor razširi roke in iz njih zaplešejo plameni:

»Urok te je vodil. Kako si ga zapustila? Vrata si pustila odprta. Zaljubila bi se sama vase, če bi videla, kako mogočno energijo besa si izžarevala. Se spomniš, kako si planila na cesto in v mobi zakričala ime taksija? Draga moja, bes, pomešan z ostrimi noži usmerjene volje, je v pravih rokah mogočno orožje. Vsaj v rokah osredotočene umetnice čarovnije. A žal ne tebe,« in prikuje svoj rubinast pogled na Sandrine izbuljene očesne krogle.

»Bes te na tvojo smolo naredi raztreseno in impulzivno. Na tem boš morala garati, saj te ta raztresena impulzivnost lahko stane glave. No, pustimo to. Delo mi je olajšala ravno ta tvoja raztresenost. Lepše od tvojega razsutega stanja ne bi moglo biti. Kakšna parada zmedenosti!«

Helena in Karmen se nasmehneta, a se zresnita ob Sandrinem vrtajočem pogledu:

»Kaj je z mojim besom? Na kakšno raztresenost misliš?« dvigne glas. Nagne se naprej. Najbrž ne more verjeti, kar je slišala.

Prešine jo eden od naukov Sehir Jereda:

»Uporabi svoj bes. Na njegovih krilih premagaj sovražnika. Prvinski bes je resnično središče moči. Usmeri ga z voljo in stopi na prestol zmagoslavja.«

Zdaj pa to.

Pojava se skoraj prisrčno nasmehne in koprena okoli telesa se zgosti. Migetanje milijonov sijočih zvezdic predira samo rubinast sij oči:

»Saj menda nisi jezna,« in se znova nenaravno predirljivo zakrohota, »ojoj, draga Sandra, čisto sem pozabila,« naredi izraz obžalovanja in sijaj oči malce pojenja, »ha, ha, ha, žal se ne spomniš drobcenega trenutka najinega srečanja in takrat sem ti v prešvicano roko porinila tisti drek. Tako neumno si me pogledala. Na srečo sem iz tvojega mema skenslala svoj obrazek.«

»Meni? Sva se srečali?« zmedeno vpraša. Zalije jo rdečična mešanica sramu in jeze.

Šit, mene je neki duh uporabil za orodje. Res sem v skeri šitu. Overdoza šita.

Bes veličastno odmeva po dvoranah njene glave. Sijoča nakaza se zakrohota:

»Ha, ha, vsekakor overdoza šita. Se moram strinjati s tabo,« in z narejenim obžalovanjem doda, »uboga Sandra. Vsekakor se ne spomniš, kako si se jezna obrnila in tisti pijani opici postavila na mizo pravilno odmerjen kup fiksa. Potem si besno odkorakala, grozno zaloputnila z vrati in se jezna vrgla v taksi. Ha, ha, res imaš luknjo v spominu,« se zakrohota in v hipu zresni:

»Brisanje koščka tvojega spomina ni kak poseben podvig, ker te je žrl bes zaradi krote s polnim gobcem verbalnih fekalij. Ko je bila roba dostavljena, sem tisto gnido z urokom prisilila do nažiranja s šitom. Prava parada kaprofilije. Preostanek zgodbe je že legenda. Seveda se kričeči seronja, ko je prišel k sebi, ni mogel ničesar spomniti. Njegov stari zdaj kot birič z bičem priganja vse v svojem prašičjem dosegu. Biti minister ima precej prednosti,« se ponovno plitko nasmehne, »in tudi nekaj zoprnih slabosti, kar bo debeloglavi vol hitro ugotovil. Ne morem si pomagati, z enim zamahom sem veličastno fentala dve gnojni muhi.«

Ponovno se glasno zasmeji. Kljub demoničnemu smehu prikazen izžareva nenavadno ljubko nedolžnost. Zatem se zresni in skoraj zašepeta:

»Ojoj, draga Sandra, to tvojo vrnitev s paketkom v taci je snemala tista kamera.«

Sandra prebledi. Hoče nekaj reči, a zaradi šoka samo pihne. Nakaza se prostaško zakrohota:

»Joj, kakšen fris si naredila! Desetka za umetniški vtis,« in mirno pristavi, »ampak ne boj se! To sceno sem pobrisala. Aleluja za sodobno omrežje!«

Sandra jezno prhne:

»Tako si me uporabila? Si res vse pobrisala?«

Ona, ki zase vedno trdi, da je nihče ne more v nič prisiliti, je mimo svojega védenja zaigrala marioneto v tujih rokah. Ona je bila orodje. Nezaslišano!

Bog ve, kakšnih trikov je ta pojava sposobna! Predrzno me je uporabila! In to mene!

Prikazen prikima in se spusti skoraj do tal. Požge rastje, pod sabo sterilizira zemljo in mehko odvrne:

»Ne bodi no jezna, ker sem te uporabila. Predvidevala sem potek preiskave in poskrbela, da si zadnja na listi krivih. Fino je pomagala tudi tvoja igra s pigijevimi občutki. A najbolj bo pomagal surovinski sestav PCD-ja. Tam se skriva tvoja rešitev in potop prepotentnega bika. Ta drogeraška igra je samo zažigalna vrvica, ki bo sprožila eksplozijo sprememb,« odvrne, se zahihita in skozi kopreno z nežno roko potegne debelo zlato verižico z velikim temnim obeskom z devetimi raznobarvnimi kristali. Obrne ga proti dekletom. Sandra ga takoj prepozna. Pade na kolena. Razburjeno zapiska:

»Takoj pokleknite! To je talisman Saratab Ur'Al. Pravzaprav sploh ne bi smel obstajati! Vsaj ne v našem svetu, saj je del dragocenosti čuvajev Moloha. V sebi nosi koncentrirano moč devetih zatabov, najstrašnejših kamnov neskončne moči. Na ime tega talismana sem slučajno nabasala med permutacijsko obdelavo grške verzije Nove Zaveze. Namige sem kasneje našla še v različnih virih, tako ali drugače povezanih z evangeliji. V Sehir Jeredu.« Stavka ne konča, v besedo ji seže nakaza dopolni njeno misel:

»To knjigo mogočne magije si dobila zaradi mojega navdiha. Jaz sem ti poslala drobtinice in ti si jim znala slediti. Bivši lastniki Sehir Jereda so zamočili in so postali odveč.«

Sandra evforično nadaljuje:

»V Sehir Jeredu sem našla še namige o obstoju devetih talismanov teme, združenih v enem samem demonskem talismanu, ki ni iz tega sveta. Verjetno je to medsebojno povezano in odgovor je tu,« in se zazre v talisman, ležeč na goreči dlani.

Prikazen nežno prikima:

»Vidiš, zato si koristna. Rodila si se z naravnim talentom za resnično magijo. Zaradi tega prirojenega daru sem ti v trenutku tiste travmatične izkušnje darovala posebno moč, posebnega duha.«

Sandra zašepeta:

»Duh kerkeša, ene od sedmih veličin Megšelema.«

Naenkrat zapiha hladen veter. Plameni sveč zaplešejo in ugasnejo. Ona se dvigne meter nad njih in nepremično lebdi z razprtimi rokami. Pogled usmeri na zvezdno nebo. Klečijo in zasanjano čakajo.

»Šalah, šalah eli Saratab! Šalah, šalah nunim veakhaeve! Šoleštem girom zatab! Šalah be zatab!« kliče urok v tujem jeziku. Med dlanema se vzpostavi obok slepečih strel. Svetloba nenaravne svetlobe osvetli pentagram in klečeča dekleta. Zaslišijo prasketanje sijočih strel magije. Bleščeči obok obkroža zgornji del lebdeče prikazni in strele preskakujejo iz ene v drugo dlan. Celo telo zasije. Melodično, nenaravno vibrirajoče izgovarja urok. Sekunde se vlečejo v neskončnost. Dekleta vihajo nosove med ovohavanjem sproščenega ozona. Dvignejo glave in začarano zrejo v bleščeče telo, obdano s svetlim plesom nenaravnih strel. Sijoči lasje zaplapolajo v metežu razelektritev. Biserna koprena, objemajoča njeno telo, nežno trepeta v ritmu gibanja toplega zraka.

Oči pojave ponovno močno zasijejo in v misli se jim vrežejo trde besede:

»Moja veščina ne potrebuje priznanja ali hvale, še najmanj vaše. Sandra ve, kdo sem. Zdaj je onkraj dvomov. Popolnoma je prepričana. Je tako?«

Sandra pade na kolena:

»Elejla! Samo Elejla ima takšno moč. Ampak, kako v našem svetu?«

V luči odeta podoba se zareže v misli vseh petih deklet:

»To se bo razkrilo ob koncu časov. Kmalu bo. Zelo kmalu! Sandra, si pripravljena na svojo prvo nalogo?«

Sandra prikima. Prikazen znova razširi roke in se spusti čisto na tla. Trava pod njenimi nogami ovene in počrni:

»Samo z mano in skozi mene boste prejele resnične moči. Združenih Devet samo skozi mene sije v ta in oni svet. Blagoslov moje luči vas bo spremljal v tem in onem svetu. Skozi mene se pretaka resnična magija tega in onega sveta in vsega, kar je vmes in okoli. Jaz sem center vesolja in njegovo bistvo. Jaz sem vse!«

Oči prikazni še močneje zažarijo.

Naenkrat slepeče strele zadenejo vseh pet nepremičnih deklet. Oblije jih svetloba magije. Za hip si nagonsko z rokami zakrijejo oči in omedlijo. Prikazen izgine.

Sandra se čez čas prva zbudi in občuti težo obeska okoli vratu.

Elejla me je izbral. Moj čas prihaja.

Z roko potipa hladno kovino. Prikazen ji pusti tudi meč. Dvigne ga.

Neverjetno! Kako je lahek.

Zavihti ga in zvok rezanja zraka jo navduši.

Kmalu bom to, za kar sem izbrana.

Tudi poleg drugih deklet so ležali manj umetniško izdelani meči. Njihov čas prihaja. Začuti nalogo.



Noč še prehitro mine. Brnenje ure je za Borisovo utrujeno telo pravi električni udar. Strese se. Pritisne na gumb za prekinitev in z roko potegne po čelu. Na hitro preleti dogodke večera in noči.

Joj, kako kratka je bila ta noč. Saj sem komaj legel.

Zasliši očetov klic:

»Vstani, ponočnjak!«

Skoči na noge in se hitro obleče. Zgrabi tablico in steče po stopnicah. Pričakata ga dva para začudenih oči. Mati tiho pripomni:

»Nedeljsko ponočevanje ni najbistrejša stvar pod soncem.«

Boris naredi skisano utrujen obraz in odvrne:

»Se pač zgodi. Saj se ni zgodila naravna katastrofa.«

Usede se za mizo. Napeti molk leže v prostrano jedilnico. Oče jo prekine:

»Je bilo kaj pomoči od tiste knjige? Jo še imaš?« in sede nasproti njega. Zdrzne se. V očetovih očeh za hip opazi nenavaden lesk. Utrujeno dvigne pogled proti materi. Ona izpraznjeno zre v njegov krožnik običajnih kosmičev. Nekaj ju žre, to mora razčistiti:

»Kaj se je zgodilo? Saj sta kot pokvarjen jogurt,« ju vedro ogovori in ustnice se mu razležejo v nasmeh. Z žlico zajame kosmiče. Očetova zaskrbljenost, pomešana z nezadovoljstvom, ubije njegovo vedrino:

»Ta tvoja ponočevanja in družba, o kateri nič ne veva, naju skrbijo,« in vzdihne, »upravičeno skrbijo.«

»Kakšna družba?« resno vpraša in žlico zadrži na pol poti od krožnika do ust. Knjiga ju še kar drži v primežu svoje moči.

Mati jezno dvigne glas:

»Sploh ne veva, s kom se zadnje čase družiš. Res si malce čuden. Včeraj zvečer je klicala tista Mojca. Nisem ji dala tvoje nove številke. Njenega očeta so,« Boris jo s kretnjo prekine in žlica kosmičev končno najde svoj cilj. S polnimi usti momljajoče odvrne:

»To nima nobene zveze z njo. A zakaj sem čuden jaz? Ne drogiram se, ne pijančujem in se ne parazitim preko tujih hrbtov. Kaj je torej?« izostri glas in pogoltne grižljaj. Še sam se zdrzne ob ostrini, podprti z urokom.

Mati hladno odvrne:

»Odkar si prinesel tisto čudno knjigo, se čudno obnašaš. Neprestano si odsoten na svoj čuden način in to mi ni všeč.«

Skoz in skoz ponavlja besedo čuden, čudno. Kaj jima je?

V pogovor se strogo vplete še oče:

»Danes do marsičesa prihaja. Sam veš, kako se je slaba družba končala za mladega Kovačiča. Leži v bolnici, najbrž priklopljen na cevke in aparate. Saj nočeš tako končati. Ali pač?«

Boris odloži žlico. Razpre dlani in razočarano odkima:

»Saj menda ne mislita, da se fiksam?«

»Glede fiksanja sam zase veš. Alešu nisi pomagal pri nalogi. Zaradi tebe ima dvojko. Še te ne bi dobil brez očetovega posredovanja.«

Boris mračno zoži pogled in ogorčeno odvrne:

»Zaradi mene?« in bes mu zapolni glas, »sem jaz kriv za njegov lenitis? Odkar se je izlegel, izkorišča ljudi okoli sebe. Kar se mene tiče, se bo to nehalo. Nisem njegov suženj. Kar naj cepne!«

Oče ob ostrini glasu prebledi in se kratko spogleda z mamo:

»Mulc, še veliko se moraš naučiti o življenju. Gospod Petrič je pomemben človek. Ni si pametno nakopati njegove zamere. S svojim obnašanjem naju spravljaš v neprijetno zadrego. Pomisli še na kaj drugega, razen na svoje moralne zadržke! Za naš zdajšnji status sva morala z mamo trdo garati. Zaradi najinega truda živimo v mestu in ne na obrobju v eni od zanemarjenih delavskih kock. Tja si gotovo ne želiš. Tudi nama ni vedno všeč, kar morava početi, a tako je. Če nečesa ne moreš spremeniti, se prilagodi.«

Boris ostane miren. Očetov obraz ob zadnjih besedah zalije rdečica. Oba na hitro preleti z mirnim pogledom in zlovešče ledeno zamrmra:

»Nobenega ugleda ne kratim. Lezenje v tujo rit ni noben ponos! Nisem in ne bom suženj izkoriščevalskim lenuhom. Če noče delati svojih domačih nalog, je to njegov in ne moj problem. Naj spoštovani gospod Petrič kar sam uredi s svojim sinčkom debilčkom. Namesto divjanja in izživljanja nad manj srečnimi naj se raje prime domačih nalog in učenja za maturo. Če bi petkovo zadevanje zamenjal za učenje, bi bil odličnjak!«

Mati ga z nežno kretnjo prekine. Nadene si blag izraz, pravo nasprotje očetovega nagrbančenega čela in mrkih obrvi, izpod katerih se lesketajo oči, polne jeze in razočaranja. Ljubeznivo vpraša:

»Boris, zakaj si postal tako neprilagodljiv? Zakaj nama ne pomagaš? Zakaj se sam izločaš iz družbe primernih vrstnikov? Zakaj se družiš s čudnimi ljudmi? Zadnje čase imaš čudne poti in domov prihajaš ob čudnih urah. Da ne omenjam tiste čudaške knjige. Ne smeš si zapreti poti do lastnih ciljev. O tem smo že nekajkrat debatirali in oba ti želiva samo dobro. Pri tem nama moraš pomagati. Ne otežuj nama položaja!«

Boris tiho odvrne:

»Kako naj vama pomagam, če ne vem, kaj tako čudnega počnem? Ne družim se z drogeraši, domov ne prihajam zadet in točk imam več kot dovolj za nadaljnji študij. Z Rokom Kovačičem in podobnimi telebani pa se ne mislim družiti. Oni so le neuspešni otroci uspešnih in iznajdljivih staršev. Ti debilčki bodo morali prej ali slej pristati na trdnih tleh. Streznitev v šoli lajfa bo verjetno boleča, saj so navajeni življenja preko tujih hrbtov in na tuj račun.«

»In ti zdaj bolje veš, kako stvari funkcionirajo?« oče grozeče dvigne glas, »vsi ti tako imenovani telebani vsaj držijo s svojo družino. Za nas ni pomemben samo tvoj uspeh, temveč tudi ugled. Brez tega danes žal ne gre. Znova in znova moram v to tvojo noro glavo vbijati te preproste resnice. Težko je priti do ugleda, do spoštovanja uglednih ljudi, če tvoje obnašanje ni ugledno. Treba je samo drobna neumnost in ugled si zlahka zafrčkaš. Samo nepomembna zamera trenutno nerazpoloženemu pomembnežu in vlak gre navzdol, kamor nočeva zaradi tvojega neumnega moraliziranja,« ostro zaključi. Ves zaripel lovi sapo in se spogleduje z neko točko nad Borisovo glavo. Boris spusti pogled.

Mati s svojim prijaznim glasom predstavlja pravo protiutež očetovi ostrini:

»Daj, sin moj, zdrži še teh nekaj dni in si ne otežuj položaja. Štiri leta si bil vzoren, ne zapravi zdaj vsega z nekaj malenkostnimi grehi. Čaka te matura,« mati nežno doda,

»potem pa zasluženo Rdeče morje in Emirati. Naj ti razkrijem,« reče s ponosno obarvanim glasom, »Svetnikovi so nas povabili na skupno preživljanje počitnic. Pomisli! Osebni prijatelj predsednika države in brat evropskega ministra nas vabi na skupne počitnice. Za njih do zdaj sploh nismo obstajali. Očitno so moj in mamin trud opazili res pomembni in ugledni.«

Imata prefinjeno taktiko. Eden pokaže palico, drugi korenček.

»Ravno zato zdrži še teh nekaj dni,« pribije oče. Boris spozna nesmiselnost prepiranja s starši in samo nemo prikima. Nikoli nista tako tečnarila. Kaj ju je obsedlo? Sta mogoče postala odvisnika od fizične prisotnosti Knjige? Čutita ob njeni odsotnosti neke vrste abstinenčno krizo? O tem bom med odmorom povprašal profesor Novakovo. Tako in tako se morava najti zaradi seznamov.

Počasi hodi po poti v senci drevja. Ubere drugo pot, saj se želi izogniti izogiba vrednim srečanjem. Misli mu uhajajo na minule dogodke. Zadnji dnevi so res burni. Ne mudi se mu. Do pouka je še četrt ure. Kljub vsemu se ne more izogniti srečanjem s čudaki šole.

Sranje. Izognil sem se s hormoni naspidiranim petelinom, sem pa naletel na pustni festival. Čemu me na poti vedno najde smola?

Na koncu poti namreč zagleda »out« punce. V oči mu pade sorazmerna normalnost njihovih oblek. Danes so videti neverjetno normalne. So se začele drogirati, če se prej niso?

Počasi se jim približa. Prestreže njihove poglede. Prešine ga nenavaden občutek opreznosti. Zakaj opreznost? Ob njihovem ciničnem zijanju vanj ga prešine zoprna neprijetnost. Srečanje z njimi skvari vso svežino poznopomladnega jutra. Zbudi se prisotnost. Ni še doživel tako neposrednega buljenja. Običajno so pogledi teh nesrečnih deklet polni temačnosti. Tokrat pa ne sijejo ničesar, izžarevajo zgolj popolno praznino. Izginila je tudi najmanjša sled leska življenja. Zmrazi ga ta pretresljiv švrk ledene praznine. Za hip ga prešine tesnoba in sunek v zadnjih dneh nekajkrat občutene energije. Ta temni sijaj se hitro potuhne za mrtvaško izbuljenimi očmi. Napolni ga val neotipljivega sovraštva. Želi se jim izogniti, vendar zdaj tega več ne more storiti. Noče bežati. Prisotnost se potuhne. Približa se jim. One še kar nepremično in izpraznjeno zijajo. Približa se na slaba dva metra. Nekaj mora storiti. Znajde se. Veselo vpraša:

»Kaj bo dobrega?«

»Zakaj bi moralo biti kaj dobrega?« Sandra hladno vpraša. Sreča se z njenim pogledom. Običajno ga od glave do pete premeri s strupenimi žabjimi kuglami, a tokrat odsotno zre mimo njega, nekam v daljavo. Pozdravi ga zgolj praznina. Boris se ledeno nasmehne:

»Nekam zamišljene ste,« in stopi mimo njih.

Mojca odvrne brezdušno, z mrtvaškim zvenom:

»Saj nisi edini na šoli z iluzijo, da imaš v glavi sol namesto slame.« Boris se zdrzne. To ni Mojca. Ni njegova Mojca, najboljša prijateljica iz vrtca in osnovne šole. Prešine ga spomin na njune srečne dni otroške igre. Ona ni takšna. Ne more biti.

Kaj ji je? Od kod iz njenih ust takšne besede? Nikoli me ne ogovarja s takšno hladno praznino?

Potlači vse svoje občutke. Kratko pihne:

»Ah, pa bodite še naprej jezne,« in pospeši korak.

Danes res ne potrebujem slabe volje. Nekaj se jim je zgodilo. Je možno, da sem naletel na samega Vladarja? Je res lahko tako enostavno? Odmahne z glavo. Mogoče je pa res tako enostavno. Čas bo pokazal.

Zatopljen v svoje misli ne opazi, kako se mehansko obrnejo proti njemu. Prisotnost ne opazi njihovega bolščanja. Vse misli usmeri v povezovanje lastnosti indigo ljudi, Božanskega carja in vsega tega s temi petimi nesrečnimi coprnicami.

Hip zatem ga prešine olajšanje, saj zagleda Lucijo. Pogled na njeno umirjeno pojavo ga vedno navdaja z občutkom miru. Popolnoma razume njeno obnašanje do večine sošolcev. Ti v njej vidijo samo objekt nedosegljivega petkovih alko-norij. Mirno sedi na leseni klopi in neprizadeto opazuje običajni vrvež. Skoraj vedno je sama. Na tej šoli nima nobenih prijateljic. Videl jo je samo s tistima dvema iz Zdravstvene. Todi o njiju krožijo legende o nedostopnosti. S svojim preprostim, skorajda otroškim oblačenjem in nevsiljivim obnašanjem niti ne išče družbe vrstnic in sošolk. V čop spete lase povezuje velika bela pentlja. S tem še močneje poudari svojo otroškost. Fantje so nad njo obupali, kajti vse osvajalne poskuse šolskih mladcev vljudno zavrača z dovolj hladne odločnosti. »Prislužila« si je naziv »kold bič«, ki jo spremlja vsa štiri leta srednje šole.

V oči mu pade predvsem zato, ker gredo skupaj na počitnice. Njeni starši so jih povabili. Na hitro ji nameni pogled. Ona v tistem trenutku proti njemu obrne svoj ljubki obraz. Njuna pogleda se srečata. Njene čutne ustnice se razležejo v zarezo plitvega nasmeha. Pomaha ji in ona prikupno prikima. Saj bomo tri tedne skupaj. Upam, da bo Tema ta čas mirovala. Škoda, da je ni bilo na maturantskem plesu.

»Glej, glej holi djuke, ti pa ljubiš izzive,« se za njim oglasi Aleš, »napad na kold bič je gotovo najvišji projekt naše generacije,« tiho doda. Boris se obrne in prikima:

»Kdo ve!« Ona je popolni primerek indigo človeka. Za to ne potrebujem računalniškega programa.

Svoje duhovne lovke previdno stegne proti njej. Poskuša zaznati utrip prisotnosti temne sile zatabov. Saj je nemogoče, a poskusimo, pomisli, to nenavadno in nenadno povabilo.

Ničesar ne zazna, ujame zgolj običajno praznino. Nobenega sledu o delovanju temne sile. Na tako očitno vohljanje po glavi bi se gotovo odzvala. Vendar nič. Čisti prazen nič. Pravzaprav ni zaznal prisotnosti nobenih duhovnih dejavnosti.

Lucija gotovo nima nobene zveze s takšnimi aktivnostmi. Absolutistična sila zatabov bi gotovo udarila nazaj. Ne bi dovolila brskanja po nosilcu. V njej je zapakirana preveč čista popolnost. Še preklinjati ne zna. Bog ve, kaj so ji Nebesa namenila?

Ne opazi hipnega leska njenih oči. Drugi opazijo odsotno buljenje »out« peterice. Peter ga udari po rami:

»Stari, mokre out pičke pohotno buljijo vate. Lahko si na sekretu pred začetkom ure privoščiš intermezzo in se kasneje posvetiš projektu Mišn imposibl. Če je ostala devica štiri leta, lahko čaka še kak dan, pa še lažje ti bo s praznimi jajci.«

Boris odkima:

»Hvala, ti odstopim.«

Peter navdušeno razlaga:

»Sandra je pohotna potrebnica in med njene joške bi ga z veseljem dal,« se zakrohota in besede podkrepi s kretnjami. Boris se samo kislo nasmehne:

»Saj pravim, postrezi si. Še kakšno besedo rečem zate.«

Peter poklekne in sklene roke:

»O nebeški oče, hvala ti za blagoslov. Oba sva ti hvaležna,« spusti pogled, sunkovito vstane in sune Borisa po hrbtu. Danes me vsi samo suvajo.

Vstopi skozi vhodna vrata in pomaha Steviju. Naenkrat se za njim znajde Lucija. Nežno se ga dotakne po rami. Po životu ga prestreli elektrika ščemenja. Sunkovito se obrne in se sreča z njenim omamljajočimi očmi:

»Se me bojiš?«

On odkima:

»Zakaj bi se bal?«

Čutne ustnice razleže v prisrčen nasmeh. Modre oči izžarevajo luč sijočih dragocenih draguljev. Na njenem obrazu s polnimi ličnicami ni niti sledu kozmetike. Popoln obraz brez ene same anomalije ne potrebuje kemijske obdelave. Narava jo je obdarila s popolnim obrazom, okrasom popolnega treniranega telesa. Znova se ga dotakne in ustnice obstanejo v zarisu božanskega nasmeha:

»Ucvrl si jo skozi vrata, kot bi te priganjal sam zlodej. Najbrž si edini, ki me vsako jutro v mislih ne slači in gnete. Veš, oči so kot knjige, kdor je pismen, jih zna prebrati.«

Boris zasanjano odvrne:

»Ne vem, nisem pismen za branje oči.«

Skupaj se gneteta skozi zožen vhod. Od drogeraške afere so namestili posebne kemijske senzorje. Ti zahtevajo ožji prehod. Ob dotikanju njene svilnate kože ga ščemi. Vsake toliko mu nameni maslo topeč pogled in ustnice so ves čas ukrivljene v rahlem nasmehu. Vse njene sošolke in vrstnice so polne kozmetike in hlinjenja odraslosti. Ona vse to vztrajno zavrača. To počne prijazno, čeprav silno hladno. Vse do zdaj. Kmalu gresta vsak v svojo smer. Ona ga zadrži s konicami dolgih prstov:

»Mami mi je rekla za naše počitnice. Oči bi bil rad v družbi nekoga, ki ni samo vazelinski ritoliznik. Natanko tako se je izrazil. Od njega nisem pričakovala takšnih besed.« Boris ne umakne roke. Ona ga rahlo stisne in ob stisku njene dlani občuti neizmerno ljubko toplino:

»Zdaj morava vsak na svojo stran,« in pospeši korak. On zre za njo. Kakšna razlika ...

Od zadaj ga s komolcem pod rebra potisne Peter:

»Od kdaj se Luci zanima za fante?«

Prekleto, vsi me samo suvajo in tolčejo po hrbtu. Pristopi še Aleš in izgubljeno zre za Lucijo. Naenkrat zna hoditi tako zapeljivo. Njeni boki kar plavajo. To namerno počne in izziva.

Ti fukotrebni mrhovinarji se že slinijo. Zlovoljno odvrne:

»Ne vem, kaj naj si mislim. Še včeraj je bila nedosegljiva na svojem deviškem Olimpu. Danes zjutraj pa ta razlika.«

Aleš razkoračeno obstane, prekriža roke in zre za njo:

»Oho, tvoj ljubezenski projekt! Kdo bi si mislil? Večno pridkan fantek se spogleduje z večno pridkano punčko. Res ljubka štorija.«

Ona za hip obrne glavo in Borisu pošlje zapeljiv pogled.

»Ohoho,« vzdihne Peter, »kaj bi dal za ta pogled!«

Boris ji pošlje nasmeh in ji drobno pomaha. Ona mu vrne in pospeši korak.

»Saj ni nič, samo prijazna hoče biti. Saj jo poznate.«

Aleš se namrgodi:

»Ravno zato, ker jo poznamo, je to nekaj novega. Prisežem, da sem v njenih očeh videl migetajočo klobaso! Prisežem! Končno je zmagal safr zaradi pomanjkanja klobasice! Pri kurbinem nedrčku! To je! Tiger v bodiju nindža hrčka!« zakliče in besede podkrepi z gibi rok. Boris se samo kislo nasmehne in ob vnovičnem hipnem pogledu Lucije samo skomigne z rameni.

Vsi trije pospešijo korak do svojih omaric. Boris zasliši značilno Markovo hojo. Obrne se in pozdravi v svoje misli zatopljenega profesorja zgodovine:

»Dober dan, profesor Lesnik.«

»'Dan,« odsotno odvrne in okorno prikima. Seveda, zdaj je to samo profesor zgodovine. Čuvaj se preganja nekje v Drugotnosti.

Komaj odklene omarico, začuti prisotnost še nekoga. Peter pihne:

»Ojoj! Danes je okoli tebe ful gost promet.«

Boris se obrne. Sreča se z Mojčinimi odsotnimi očmi. V praznini njenega drugače živahnega pogleda prepozna temačno razočaranje. Hladno, popolnoma brezbarvno ga ogovori:

»Zvečer sem te klicala. Najprej na staro številko, ker nisem vedela za novo. Zatem se tvojim starcem zdim manj od zadnjega šita kanalizacije.«

Pristopijo še druge »out«. Vanj uperijo mitraljeze praznine svojih mrtvaških oči. Običajno je deležen pogledov obtoževanja in nemoči. Ampak ne zdaj. Tokrat je obdarovan z nedoločljivo, brezčustveno teme praznine. Ne zaznava niti večno navzočega odmeva podzavestnega strahu. Zoprn občutek. Naveličan je takšnih pogledov in takšnega odnosa. Nikogar ne obsoja, nikogar ne zavrača in tokrat se mu zdi njihovo prazno zijanje malce preveč:

»Zakaj pa to tebe zanima? Zakaj ta sovražni zbor ledenic? Čemu ste se zbrale pred mojo omarico? Sem komu kaj dolžen? Sem komu kaj storil?« mračno vpraša. Peter in Aleš se spogledata. Presenečena sta nad brutalno noževo ostrino večno prijaznega Borisa.

Mojčin pogled za hip oživi, se otopli in izseva sunek ljubeče radosti. Ampak res samo za hip. Hoče nekaj reči, a raje stisne ustnice. Nekaj jo potegne nazaj v brezno mrtvaške odsotnosti. Misli se izgubijo onkraj besed. Plašč zadušljive teme pokrije namen življenja. Jasno občuti trenutek ostre zareze, ki takoj popusti. Ponovno usmeri pozornost nekam mimo njega. Umakne svoj pogled in trdo stopi po hodniku. Sledijo ji druge. Premerijo ga s kotičkom oči, polnim temne odsotnosti. Zasliši Sandrin komentar:

»Oni se parijo samo med sabo. Že zdavnaj sem ti rekla. Pozabi nanj in na sodrgo njegove vrste. Prihaja naš čas in prosil bo ...« in besede se izgubijo v hrupu in trušču polnega hodnika razposajene mladine.

»Joškata tečnoba nikakor ne more imeti zaprt svoj fafaški gobec. Kar skeri mi je ob njenem šitastem safru,« komentira Peter njene besede. Strese z glavo, kot bi želel nekaj odgnati, ravnodušno skomigne z rameni in se zareži:

»Zakaj nisi izkoristil priliko. Mojč'ca je videti do amena mokra. Odrešil bi jo fukotožnega safra. Do ure je pet minut. Ravno prav za hitrostrelno fuk kitico,« in se zresni, »ampak žabja frača! Z njo se ni it scene. Baje je Roka deportirala direkcijon v komo. Res je skeri žaba!«

Aleš doda:

»Vse jih je treba terminirati,« in se glasno zareži, »skozi vse luknje!«

Dogajanje prekine vsem zoprn signal za začetek ure. Zvoki vrveža hipoma potihnejo. Zadnje tri leta morajo poslušati ta zoprno pocukran zvok, izmišljijo bolnega uma nekakšnega strokovnjaka za duševnost adolescentov. Verjetno noben zvok v ušesih pubertetnikov ne zveni tako zoprno. Še pregovorno nadležno vreščanje profesor Lorberjeve je videti proti temu skrpucalu »strokovnjakov« prava, ušesa božajoča poezija. Nekoč je Aleš v preblisku modrosti med enim od njenih vreščečih monologov izjavil:

»Dragi djuk! To bi morali poslušati namesto onga agli mučenja ušesc. Manj stresa in več smeha.«

Hrup se bliskovito umakne pokopališki tišini. Vse oči so uprte v »esesovko«, profesor Novakovo. Še mrtvi niso tako tiho. Najprej izvede svoj primarni vstopni ritual. Napetost tradicionalno dviguje s strogim zrenjem v zaslon tablice. Sekunde se vlečejo kot minute, zatem se sreča z Borisovim pogledom. Hladno se nasmehne:

»Mladi gospod Plahutnik, kako napreduje vaš remek o Cankarju? Kako kaj projekt premagovanja spalne bolezni?«

Boris vstane, ji vrne ostrino pogleda in kislo zamrmra:

»Hvala, kar dobro. Pripravljena bo do roka.«

»Vsekakor poznam svoje det'lajnse. Med odmorom se zglasi pri meni,« in ga ošvrkne z bičem svojega okamnelega obraza. Boris nemo prikima in se usede.

Ura hitro mine. Odrešujoč svež zrak odmora mora zamenjati z zatohlim kabinetom. Namesto sončenja v soju Lučkine mehkobe bo zijal Gretino trdoto. Potrka na vrata in zasliši klic od znotraj:

»Naprej!«

Vrata odpre s pritiskom prsta na senzor in pogumno stopi v kabinet. Ugleda pravo nasprotje Markovega razmetanega gnezda. Tod je vse urejeno, zloženo in spedenano. Profesor Novakova je obkrožena s klinično čistočo in brezhibnim redom. Takšna je po naravi. Kar malce drobcena je videti, tako pogreznjena v velik fotelj, za moderno pisalno mizo. Z roko nakaže, kar zatem podkrepi z besedami:

»Zapri vrata. Saj nočeva zijal!«

»Vsekakor,« prikima in urno zapre vrata. Stopi nekaj korakov mimo knjižnih omar ob stenah. Z radovednim pogledom prečesava skladovnice že nekaj časa nedotaknjenih knjig in papirjev. Nikjer ni sledu o prahu ali pajčevini. Vse vzorno vzdržuje. Ona zazna njegovo dilemo:

»Te skladovnice sem podedovala. Knjige so že dvajset let nepotrebne. Z nami so zaradi tradicije in vcepljenega občutka, da intelektualca predstavljajo skladovnice papirnatih opek iz usmrčenih dreves. Zame so knjige samo vonj po pionirstvu dobe razuma. Ravno pisana beseda je simbol zmage gibkosti razuma nad togostjo dogme. Danes rabim samo to,« in spusti pogled na tablico. Brezhibno sterilno čista površina mize gosti samo tablico in šolski terminal z velikim, komaj centimeter debelim holozaslonom. Drobna škatlica, pripeta na hrbtišče zaslona je povezana z vsemi mogočimi podatkovnimi skladišči ministrstva za šolstvo.

Boris se kislo nasmehne:

»Potem vas ne bi jemali resno. Dogmatična predstava o profesorjih vključuje skoraj ljubeč odnos do kupov navlake,« se nasmehne. Ona prikima in vključi terminal:

»No, nisem te poklicala zaradi debate o tradiciji. Bom kar odkrita, saj je tako najbolje!« poskuša izbirati besede, »tvoje vztrajanje glede Elejle nam jemlje dragoceno energijo. Malce sem brskala in nikjer nisem zasledila nenavadnih duševnih stanj. Preletela sem te indigo otroke. To so samo razvajeni mulci in smrklje, ki so svojo neprilagodljivost upravičevali z nekakšno genetsko premočjo. Od zadnjega pogojno uporabnega zapisa je vsaj trideset let. Na osnovi teh fantazij ne moremo delati seznamov. Vzelo bi nam preveč, drugod potrebnega časa in energije. Tudi teorija s shizofrenikom je izgubljanje bistva. Res se ne moremo ukvarjati z nesrečnim bitjem, zaprtim za desetimi vrati blaznice.«

Boris svaljka prste in pripre veke:

»Odsotnost novejših virov samo kaže na nastop Elejle. Njegovo delo je že precej napredovalo. Nad nas se je spustil plašč temne megle in nas oslepil. S tiščanjem glave v pesek ne bomo ničesar rešili,« in negotovo doda: »Posebno sumljiva mi je tista odpiljena peterica,« ter vzdihne, »pa še nekaj čudaških prigod,« se mimogrede spomni na jutranjo zgodbo s starši. Greta ga pogleda izpod obrvi:

»Kaj se je zgodilo?«

On za hip molči. Zatem nemo prikima.

Profesorica nekaj odtipka na virtualno tipkovnico. Dvigne pogled in zamrmra:

»Danes si precej odsoten. Je povezano s tem, kar se je zgodilo? Vem, da se je nekaj zgodilo.«

Tanke ustnice se razležejo v plitev nasmeh. Boris resno odvrne:

»Starši so mi pridigali o moji družbi, porabi mojega prostega časa, Knjigi in podobnem. Nekaj jih je obsedlo. Posebno oče je nataknjen.«

»Knjiga je bila dovolj časa v njuni bližini. Čutita spremembe v tebi, predvsem učinke zlivanja Borisa, fanta, ki ga poznata, s tujsko entiteto, Mešarahom. Zaznavata spremembe, čeprav se jima ne sanja o naravi teh sprememb. Malce pazljivejši bodi in pozabila bosta. Mogoče ne bi škodilo malce lezenja v rit, če se lahko tako izrazim.«

Ponovno se nasmehne. Boris s pogledom bega po prostoru. Ona tiho nadaljuje:

»Ne bova debatirala o tvojih težavah, saj jih boš sam rešil. Skrbi me tvoja fiksna ideja o poreklu Elejle. Deloval je na naš svet. O tem ni dvoma. Zagotovo si je pridobil služabnike. Nevarni so kerkeši, vsak od njih je v tem gostem vesolju močnejši od vsakega od nas. Temu se moramo posvetiti. Če odkrijemo služabnike, jih lahko odstranimo in ga s tem pomembno oslabimo. Kaj je s tistimi petimi nesrečnicami, ki jim je vsak dan pust? O njih si hotel nekaj reči.«

Malce vrti pogled po stropu in tiho odvrne:

»Nekam čudne so postale. Kot bi neka sila iz njih izsesala življenje. Pozorne so name. To mi ni všeč. Pri tem me nekaj bega. Sprememba se je zgodila pred nekaj dnevi. Ta sprememba sovpada s tistimi izbruhi energij. Ne vem, če lahko vseh pet uvrstim med indigo otroke. Ravno to me muči.«

Greta nekaj trenutkov razmišlja:

»Indigo fenomen je nepomemben. Boš videl. Tvoj razvoj še zdaleč ni končan. Še vedno si na začetku in tako se tudi obnašaj. Ne izpostavljaj se. Vsak magijski fajt prepusti nam.«

Boris spusti pogled v tla, ga hitro dvigne in obudi se prisotnost:

»Ampak še vedno mislim, da lahko preprečimo vojno. Elejla je telesno nekje v bližini. Če nam ga uspe najti, vojna sploh ne bo potrebna. Prisotnost samega Božanskega carja razloži vse moje in Bertine prigode. Kljub vašemu razmišljanju bom malce brskal in čakal. Moja edina prednost je,« mračno pribije, »jaz vem za njegovo skrivnost, a on ne ve za moje znanje o njem. To je ključna prednost in ne bom je izpustil iz rok. Ne bom,« zašepeta.

Greta odločno dvigne glas:

»Nobeno brskanje ne ostane skrito. Takšne igre ti ne dovolim. Ne smem ti dovoliti, saj nas lahko ogroziš. Ne moreš tako mlečen naskočiti samega basilea Božanskega carstva, osvajalca Drugotnosti. Ne moreš! Že zgolj identifikacija manj pomembnih sužnjev je hudimano zahtevno in nevarno opravilo. Zate so za zdaj premočan zalogaj že njegovi običajni služabniki. Božanski car uporablja različne trike, s katerimi ljudi usodno veže na svojo voljo. Želja po moči, bogastvu in slavi so najmočnejše motivacije človeštva. Že brez čarovnije se je temu težko upreti. Ne odsvetujem,« in ledeno trdno zarenči, »prepovedujem ti ukvarjanje že s služabniki, kaj šele Elejlo,« pribije trdno neomajno: »prepovedujem!«

Gretin obraz ostane trdnjava neomajne volje. Boris hladno kljubuje:

»Motite se. Ne bi smeli dvomiti o mojih močeh in tudi mojih ugotovitvah. Temni je nekje med nami in na našo srečo nas zaradi svoje narave še ni našel. Prepričan sem o svojem prav. Upam, da boste pravočasno spregledali skozi ta strašen plašč teme. Imam prednost. Jaz zanj vem, on zame ne.«

Greta nemočno skomigne z rameni in jezno pihne.



Popoldne se dobijo pri Berti. Nekdanjo sproščenost zamenja neprijetna negotovost. Najprej pasaže nadležnega molka prekinjajo zgolj utrinki o nepomembnostih. Vsi se izogibajo neprijetne teme. Boris prekine debato o vremenu:

»Tukaj najbrž nismo zaradi debat o vremenu. Malce sem za vajo potipal Lucijo. Nisem začutil nobenega magijskega delovanja. Sandra in njena druščina pa so iz drugega testa. V njih se je te dni naselilo nekaj temačnega in gotovo ni iz tega sveta. Silno previdno sem samo malce poškilil pod njihove psihopatske pokrove. To ni bila prijetna izkušnja.«

»Elejline kosti in špeh?« Berta živahno dvigne pogled. Greta razočarano zavija z očmi in odkimava. Boris se ne posveča njenim grimasam:

»Ne vem. Brez dvoma je na vseh pet v zadnjih dneh delovala temna magija zatabov. O tem ni dileme! Njihove duše so v strahovitem primežu tujske volje. V Knjigi sem iskal namig ali karkoli o tem. Previdno se jih bom lotil,« mračno pribije.

Berto strese jekleno hladen ton njegovega glasu. Definitivno to ni več tisti Boris izpred dveh mesecev. Kako hitro se preobraža. Prehitro?

Greta s kretnjo pritegne pozornost:

»Jutri moramo k Marku. On bo gotovo vedel, kaj storiti s tistim pentagramom obsedenosti. Samo nekaj me bega. Zakaj bi Elejla izbral pet popolnoma nepomembnih deklet? Zakaj jih je izpostavil? Njihove duše so ogled na razstavi. To nima smisla. Kar naenkrat taka očitnost. Vprašajmo se o motivu.«

Leon zakašlja in z očmi lovi pozornost:

»Smiselno ali ne, vsekakor ne smemo dopustiti širjenja te temne kuge. Teh pet frčafel ne smemo pustiti svobodno hoditi naokoli. Našel bom urok za nevtralizacijo.«

Boris odkima:

»Mislim, da to ni preveč pametna ideja.« Vse oči se vanj usmerijo. Na hitro jih preleti z živahnim pogledom:

»Njihova očitnost dobi smisel, če velja moj sum o telesni prisotnosti Elejle na našem svetu. Očitno se počuti dovolj močnega za odkrito izzivanje. Pričakuje naš odziv. Pustne šeme so vaba in čaka, kdaj bomo zagrizli. Ravno zato jih moramo pustiti pri miru. Še naprej bodimo pasivno potuhnjeni. Zberimo vse podatke o prisotnosti zavesti zatabov in poskusimo identificirati tega izmuzljivega Vladarja. Izkoristimo ključno prednost,« in vzdihne, »svoje domače igrišče.«

Leon vpraša:

»Čemu? Če zgrabimo sovražnikove sužnje, bomo zlahka ugotovili tvojo teorijo o Elejli v našem svetu.«

Boris ogorčeno odkima:

»Ne! Trenutno imamo prednost in to moramo unovčiti. Ne smemo se razkriti. Ne še! Če bomo ukrepali proti tem nesrečnicam, nas bo basilea zlahka našel. Ste prepričani, da ste skupaj kos razjarjenemu Elejli?«

Spogledajo se. Boris zamrmra:

»Se mi je zdelo. Elejlo ženejo strasti, čeprav ne deluje strastno, temveč metodično. Kljub spretnemu načrtovanju bo zaradi občutka lastne veličine bo prej ali slej storil napako. To bo naš trenutek. V te pustne šeme se moramo spustiti previdno in načrtno. Osebno se jim bom posvetil. Moja generacija so in Mojco dobro poznam. To bom izkoristil.«

Leon nemirno sklene roke:

»Torej sklenimo kompromis. Odločili se bomo, ko dobimo še Markovo mnenje. Lahko se strinjam z Borisom, ne smemo se prenagliti in se izpostaviti. Saj nam te karnevalske šeme ne bodo nikamor pobegnile.«

Greta odvrne:

»Ne vem, če se Boris lahko sam sooči z njimi.«

Boris tiho pribije:

»Saj se ne mislim z nikomer soočati. Samo previdno bom iz ozadja opazoval delovanje vplivov temne zavesti. Šele potem, ko dobim dovolj spoznanja o njihovi naravi, bom zategnil vrv okoli njihovih vratov. Nič prej. Vedite pa, takrat bom brez milosti snemal glave z vratov. Naredil bom genocid med vsemi, ki v sebi nosijo samo sum prisotnosti magije zatabov. Elejla bo presenečen in to bo priložnost za vse nas. On izkorišča naše slabosti, dajmo še mi njegove.«

Vsi se znova zdrznejo ob ostrini Borisovih besed. Mešarah naj ne bi razmišljal tako enosmerno nasilno z grožnjo genocida, saj je vendar obet ljubezni in usmiljenja. Mešarah je neskončen tok ljubeče božje volje.





25. Skrivnost


Zunanja vrata se neslišno zapro. Gladek bel zid je za njimi, pred sabo ugledajo širno ravnino, obrobljeno z oddaljenimi pobeljenimi vršaci. Han in Lena se še enkrat ozreta nazaj. Zid postaja vedno manjši. Mealkud ostaja za njimi. Snežna odeja se tanjša in svetloba je vse manj turobna. Brezhibna urejenost vilinske dežele izginja skupaj z robovi ceste, se kmalu spremeni v neugleden kolovoz, presekan z zaplatami blata in snega. Amrokh opazi čudenje nad nenavadno hitrim upadom urejenosti poti:

»Ta dežela je brez pravega gospodarja. Uporabniki ceste občasno zakrpajo pot in postaje ob njej. Teh je zdaj silno malo, zato so postojanke v slabem stanju. Še slabše bi bilo brez občasnega dela Arimojskih gulethov. Kljub manjšim težavam z južnimi brati v te kraje vsaj za silo vnesemo malce vilinske civilizacije. Žal Amaeh ne ceni naših naporov in vztrajno poskuša odstraniti rano s svojega obličja.« Besede mu ugasnejo in tiho nadaljuje, »naša zadeva je precej nujna, zato bomo hiteli, kolikor konje nesejo njihove noge. Malce neprijetno se počutim, ker za potovanje ne morem uporabljati česa letečega. Tehagac pač prinaša določene omejitve.«

Na začelju se Han in Lena spogledata. Vilin ima na tej poti svojo računico. Lena v sebi previdno obnovi dogodke zadnjih dni. Mrko zre v vilinov hrbet.

Vilin išče kristale zase. O tem ni nobenega dvoma. Najbrž gre za prevlado v Vilinski deželi. Nihče ne pozna njihovih notranjih razmerij. Mogoče ima ta potuhnjeno smehljajoči rešmeag še kakšne širše interese. Kdo ve?

Civilizacija je daleč za njimi. Od nekdanje ceste je ostala zgolj komaj prehodna pot. Med priganjanjem vilinskih konj komaj kaj polagajo pozornost na ostanke nekdanje slave. Zdaj so v deželi gospostva Gozdnih vilinov. Včasih je tod potekal izjemno gost promet.

Starodavna kurirska postojanka je odlično skrita med redkim drevjem. Od Zidu so oddaljeni že dan in pol hitre ježe. Zaradi bližine Ledene dežele nebo ni nikoli popolnoma jasno. Sonce je samo nemočno brlelo skozi tkanje meglic mističnih skrivnosti. Jutranja zarja osvetljuje nežno oblačno kopreno. Kočno čisto prava zarja novega dne. Očitno se je vilinski oblačni pokrov malce umaknil.

Lena opazuje prvo zarjo po dneh brez sonca. Navdušeno se preteguje:

»Kako je lepo uzreti rojstvo čisto prave sončne luči.«

Drugi ne posvečajo naraščajoči dnevni luči prav nobene pozornosti.

Želi uživati v rojevanju topline življenja. V sebi je nosila dediščino prednikov južnih dežel. Prijaznejšo pokrajino nakazujejo tople sape z juga. Tudi snega ni več. Travnata ravnica je posejana z redkimi gozdnimi in grmičastimi zaplatami. Na vzhodu se v nebo vzpenjajo nazobčane silhuete visokih in neprehodnih gora. Vrhovi so zaviti v oblake. Za temi gorami je domača dežela.

Za sabo zasliši glas:

»Prvič izven svojega kraljestva?«.

Ogovori jo Vilin. Še vedno se ni čisto navadila na njegovo pojavo. Njegova Pogovorščina v tej divjini zveni popolnoma drugače kot v bleščečih dvorih Stolpa.

»Prvič,« odvrne. Vilin oprezno pristopi:

»Ta pozabljeni svet skriva veliko izgubljenih skrivnosti človeštva.«

»Kaj pa vilinskih?«

Vilin malce ravnodušno vzdihne:

»Povedal bom drugače. V svojih domovanjih hranimo neštete knjige Starodavnih dni, a jih nihče ne bere. Naš spomin sega v čase pred Svetovnim cesarstvom v legendarno dobo vilinskega gospostva nad celim svetom. Spominjam se časov zadnje vilinske kraljice in njenega človeškega cesarja. Stal sem čisto zraven nje pri njenem obrednem odrekanju nesmrtnosti v službi skupne blaginje. Za vas je to legenda sive davnine, pripoved izpred časov Vesoljnega carstva,« reče Vilin z bolečino v glasu. Lena prepozna odjek bolečine. Prešine jo - Nesmrtnost je prekletstvo, saj te obsodi na večno trpljenje.

Obrne živahen pogled proti blago smehljajočemu Vilinu:

»V teh dneh našega potovanja sem se srečala s kar nekaj legendami, ki sem jih imela samo za,« glas ji za hip zastane, »legende.«

Vilin sname kapuco. Špicasta ušesa poudarijo njegov tog obraz. Bleda koža dobi zaradi posebne kreme proti soncu še bolj nenaraven videz. Koža po tisočletjih bivanja pod zastrtim nebom gotovo ne bi prenesla neposredne sončne topline. Obrne pogled proti vzhajajočemu soncu in mežika:

»Upajmo v srečo. Iskano legendo moramo najti pred sovražnikom. Upanje mojih rojakov glede naše varnosti pred divjim svetom Elejle je prazno,« zapre oči in tiho, skoraj zasanjano nadaljuje, »Čutim motnje v Elem en šaevizu. Temna sila je drugačna. Njena brutalnost je tokrat skrita pod plaščem nenavadne ljubkosti. Ne vem, kako naj to opišem. Tudi meni je novo.«

Lena z rokami pogladi ogrinjalo. Pod rokami čuti mešanico grobosti in finoče izdelovalca. Vprašujoče dvigne pogled:

»Kako drugačna?«

Skoraj šepetajoče odvrne:

»Vse zastira temni plašč, nad vse nas se nagiba strašno Zagrinjalo teme,« odvrne mračno in skupaj opazujeta dvigovanje sončnega diska nad prebujajočo pokrajino.

V daljavi se v nebo dviguje skoraj raven steber dima. To je prvi znak prisotnosti ostankov civilizacije. Ves čas jih Amrokh opozarja na gozdne viline. Očitno imajo nesmrtni nekakšen medsebojni spor. Lena neposredno vpraša:

»Kakšen spor imate z gozdnimi vilini. Še sploh obstajajo? O njih sem brala v preteklem času. V sodobnih kronikah jih nikjer ne omenjajo.«

Amrokh se zdrzne:

»Gozdni vilini gojijo drugačen odnos do sveta. Njihova velika dela so ostala v legendarni preteklosti. To svojo privrženost so plačali s krvavim soočenjem z Ureusovimi hordami. Niso želeli sprejeti našega nasveta. Zavrnili so svojo novo kraljico. In ja, še vedno obstajajo, če lahko njihovemu življenju rečemo neka vrsta obstajanja.«

Lena vrta naprej:

»In vi jim niste priskočili na pomoč, ko so vas krvavo potrebovali?«

Amrokh jo prežeče premeri in nestrpno zamrmra:

»Sami so se odločili.«

Han vzklikne:

»Tam zadaj je dim! Smo pred Zimnikom?«

Amrokh zadovoljno prikima:

»Res vidiš stebre dima iz dimnikov Zimnika. Včasih je bilo pomembno mesto, zdaj o njem ne vem skoraj ničesar. Skrivnostnost jim je očitno v interesu.«

»Kdo vlada Zimniku?« vpraša Han. Amrokh odvrne:

»Mogoče gozdni vilini ali kakšno človeško pleme. S temi pozabljenimi deželami imamo samo posredne stike. V naših kronikah se ne pojavljajo že od Padca,« in poudari, »k Zimniku sodi še nekaj bližnjih vasi. Vse te vasi so jugozahodno, onkraj Zimniškega prehoda. Mogoče bomo deležni gostoljubnosti katere od njih. Priporočam vam molk,« suvereno zabiča in tiho doda, »najbrž ni primerno izpostavljati svojega porekla, še manj pa namen poti.«

Han prikima. Zdaj so v popolnoma tuji, od spominov in kronik pozabljeni deželi. Levo in desno se bohoti bujen, divji gozd. Nepredirna zelena zavesa postaja vse mogočnejša, skoraj grozeča. Kot grabežljivi prsti drevesa v tišini stoletij preraščajo nekdanje pašne ravnice in ostanke opuščenih zaselkov.

Lena dvigne pogled proti zahodnemu nebu. Sonce počasi tone proti nazobčanemu horizontu. Gorska veriga z množico ostrih vrhov daje videz grozljivega neprehodnega zastora.

Je kdo imenoval vse te ostre vrhove na obzorju?

Temna senca gorskega hrbta je vse bližje. Zimnik čepi v naročju edine vrzeli v zidu visokih gora.

Onkraj ožine se razprostira Zahodna Aldeška dežela s pravljičnim Aldevergom, duhovno prestolnico legendarnega Svetovnega cesarstva. Zimnik je bil v Starodavnih dneh blizu tega veličastnega ognja duhovne moči. Zategadelj v bližini nikoli ni bivala večja vojaška enota. Ta dežela se ni imela česa bati zaradi silne moči in slave tisočletne cesarske vladavine miru. Prebivalci teh dežel do prihoda smrtonosnega Vesoljnega carstva niso vedeli za vojno. To se je ob presenetljivem prodoru temne vojske izkazalo za pogubno. Vesoljni car je kirurško natančno z enim samim zamahom razsekal predhodno oslabljeno cesarsko tkivo. Kar naj bi trajalo za vekomaj, se je sesulo v slabem letu. Samo absolutna silnost Elejle je lahko pripravila in izvedla tako brezkompromisno velikopotezni načrt. Človeštvo in redki zavezniki so bili nemočni v tragičnih dneh Padca. Niti vsa srčnost najpogumnejših herojev ni zmogla ustaviti milijonskih armad, ko so razrezale vzhod Svetovnega cesarstva in zahodne dežele potisnile v pozabo. Redkim nesebičnim posameznikom se mora ves človeški rod zahvaliti za zaščito pred izbrisom iz knjige zgodovine. Veličastna dejanja so postala oddaljen, nejasen okamneli mit. Ob zatonu Vesoljnega carstva se tod ni povrnila nova toplota Cesarstva Shedanije. V Koalicijskih vojnah se je v bližini bílo nekaj manj pomembnih bitk, nakar je na te dežele legel prah pozabe. Kasneje je bilo še nekaj želje po povrnitvi teh dežel v cesarski objem, vendar je ostalo zgolj pri neuspešnih poskusih. Od takrat stare poti prerašča plevel. Spomini na minulo slavo neusmiljeno izginjajo. In zgodovina prešla je v legendo. Popotniki ne slutijo, kaj lahko pričakujejo.

Ozka steza postaja vse širša. Mrak hitro napreduje. Noč prihaja in hitijo proti mestu. Ne želijo še ene noči preživeti na prostem v družbi nočnega življenja širnih gozdov. Zaželeli so si gostoljubje civilizacije, kakršna koli že biva v tej izgubljeni deželi. Z ugašanjem sončne luči ugašajo tudi okoliški zvoki gostega gozda.

Amrokh prekine malce nadležno tišino:

»Čeprav je bil Zimnik svoje čase pomembno križišče, ni imel slavne zgodovine, niti ni bil domovanje koga pomembnega. Danes je najbrž edino živo mesto na poti do Aldeverga. Odvisni bomo od spretnosti ugajanja tukajšnjim prebivalcem. O njih ne vem ničesar konkretnega. Ne vem, kdo in kako jim vlada,« in pospeši konja.

Skupinica se požene v dir. Tema napredujoče noči jih bo ujela na poti, kar jim ni niti malo všeč.

Han tiho reče:

»Ne vem, kako varno je sredi noči pridirjati v tuje mesto.«

Lena prikima in si popravi kapuco. Eldar in Arcus molčita.

Gozdovi ob ugašanju dneva postajajo svečane silhuete. Modrina neba pojenja. Najsvetlejše zvezde se prižigajo in igrivo mežikajo dirjajočim jezdecem. Na vhodu se začuti sij Mogosa, a drobceni Lebenoh ravno pokuka iznad gozdne silhuete. Zvoki noči počasi, plazeče preglasijo pesmi dneva. Cesta seka pokrajino s širokimi zavoji.

Gozd se zlagoma odmika od ceste, ki se popolnoma zravna v ravno zarezo globokega izseka med dvema mogočnima grebenoma. Cesta jih vodi čez veliko jaso. Han na desnem robu zagleda trepetajoč grozd lučk in olajšano skoraj vzklikne:

»Civilizacija!«

»Upočasnimo!« zaukaže Amrokh, »ne smemo vzbujati nepotrebne pozornosti. Vasica ima gotovo kakšne stražarje.«

Eldar, skupaj z Arcusom na začelju, previdno, skoraj šepetaje doda:

»Zakaj je ta otok civilizacije sredi divjine brez stražarjev? Če bi jih imeli, bi nas že poskušali ustaviti.«

Arcus skoraj zašepeta:

»Ker Gozdarji pač ne hodite tako daleč na jug.«

Eldarju se obraz raztegne v kisel nasmeh.

Lena vzdihne:

»Zakaj bi potrebovali straže? Tod ni organizirane grožnje. Ta otok vztrajanja civilizacije najbrž ne potrebuje oborožene straže.«

Arcus elegantno prijezdi med Leno in Hana. Na hitro si izmenjajo oprezne poglede:

»Kolkor vem, je to Dežela Gozdnih vilinov, najbrž ne potrebuje straže. Njihova zaščita je skrita in se pokaže samo ob grožnji. Verjetno ne pričakujejo sovražnosti. Zimnik je zaradi odmaknjene lege mirni kraj spokoja. Kljub vsemu bodimo previdni. Gozdni vilini nas mogoče zaradi Amrokha ne bodo naklonjeno sprejeli. Vsekakor molčita in ne komentirajta Mealkuda. Tudi o zgodovini medvilinskega spora ne sprašujta.«

Lena prikima in se spogleda s Hanom. Nikakor se ne otrese sumov glede Amrokha. Ves čas jo žre črv dvoma glede njegovih namenov.

Vilin zagotovo ni zapustil dežele zaradi napada dobrote, temveč osebnih interesov. Na roki ima sibet in v palico je vgrajen tehagac. Najbrž želi še oba ostala prstana in kristala. Modrost, vklenjena v neumrljivo žalost, zagotovo ni polna dobrote.

Arcus skoraj prebere njene misli:

»Svoje dvome drži globoko v sebi. Z njim smo na isti poti in šele na cilju se bo odločilo,« in se nasmehne. Vrne mu nasmeh in komaj opazno prikima.

Amrokh na čelu s svojimi vilinskimi očmi opreza za morebitnim presenečenjem. Čeprav ni sledu o grožnji, je opreznost v tujih krajih več kot dobrodošla.

Vilin ustavi konja, se obrne in zakliče:

»Mesto je dlje, kot sem mislil. Čas je za odločanje glede nadaljevanja poti.«

Eldar požene konja in kmalu prijezdi do Amrokha. Enako stori Arcus. Nekaj po vilinsko šepetajo. Han in Lena molče čakata na njihovo odločitev. V gozdarskih oblačilih se odlično počutita. Posvetita se okolici. Vonj zgodnje jeseni se prijetno meša z zborom nočnih ptic. Pogled dvigne v nebo. Mogos je že razlil svoj srebrni sij, a Lebenoh s svetlim Semekhom tvori nenavaden par čuječih oči na preži. Zadnja sled večernega mraka prepusti nebo nočni temi. Srebrna nebeška reka Alissa s svojim sijem razbija temo neba. Brodarjevi zvezdi Uliah in Heron sta točno nad njimi. Nebeški čoln Zelaeh začenja svojo pot proti zahodu.

Znova se oprezno razgleda in prekine razmišljanje o nebesnih znamenjih:

»Utaborili se bomo na robu gozda,« in išče primerno mesto za bivakiranje.

Han vpraša:

»Zakaj se ne bi vrnili do vasice?«

Gozdar mu suho odvrne:

»Sam si rekel, da ne moremo sredi noči kar tako vdreti v njihov svet. To bo še ena noč pod nebeško Alisso.«

Izkušeno gozdarjevo oko hitro najde primerni prostor. Požene konja s ceste proti zastoru gozda. Drugi mu molče sledijo. Nihče ne dvomi o njegovem čutu za bivanje v divjini. Brez besed pripravijo nočni bivak in si razporedijo stražarske dolžnosti. Čeprav nikogar ne zasledijo, ne želijo presenečenj.

Noč hitro mine. Še prehitro. Lena se prva zbudi in mežikajoče odpre oči v jasno jutro. Dolge sence dreves segajo skoraj do ceste. Toda namesto pogleda na travno jaso z nekaj nizkimi grmički in cesto jo pričaka pogled na vojščake, odete v zeleno sijoče oklepe. Sunkovito skoči na noge. S kotičkom očesa zagleda Eldarja. S povešeno glavo nemočno zre v travo pod sabo. Orožje leži zraven njega.

Komu je uspelo izkušenega Gozdarja ujeti dobesedno brez hlač?

Namesto krika opozorila skozi grlo spusti zgolj nemočno šumenje zraka. Z nogo nežno brcne Hana. Skoči na noge. Tudi on samo nemočno pihne.

Prešine jo nenavaden občutek ugodja. Neka čarovnija je posredi. Ne moreva dva hkrati ostati brez glasu.

Celotna druščina zre v nepremične, potrpežljivo mirno stoječe postave. Celo Arcus, veliki čarovnik, zgolj nemočno sopiha in se šobi kot riba na suhem. Amrokh se niti ne poskuša upirati. Neprizadeto, nepremično stoji, očitno sprijaznjen s tem, kar jih je zajelo. Hanova pozornost se usmeri proti negibnim vojščakom. Popolnoma so oklepljeni s kovinsko zelenim oklepom. Oči imajo prekrite z modrikastim kristalnim steklom. Proti njim so usmerjene bele sulice s trepetajočo modrikasto čarovniško konico. Eden od njih, najbrž jamit, ima modro ogrinjalo in razkošno rdečo perjanico. V roki drži žareč meč. Han razmišlja o možnostih. Hitro odmisli morebitna junaštva.

To so torej lemiki Gozdnih vilinov. Zagotovo nas hromi njihova čarovnija. Saj ni čudno, v to deželo smo tako hrupno prilomastili. Kakšna čarovnija onemogoča Arcusa? Kdo lahko onesposobi tako mogočnega čarovnika Eiše?

Opazi še en detajl. Vsak od bojevnikov ima zataknjen tudi kratek žareč meč.

Nekaj časa, tako nemočni, močijo. Naposled se ravno Han opogumi. Previdno odpne pas z mečem in ga položi na tla. Dvigne roko v znamenje miroljubnega pozdrava. Arcus medtem preneha z upiranjem uroku.

Bojevniki nepremično stojijo in neprizadeto opazujejo prišleke. Tudi Lena, Arcus in Amrokh odložijo svoje orožne pasove. Poveljujoči nemo prikima. Druščina se nekaj previdnih korakov odmakne od gomile odmetanega orožja. Z očmi pričakujoče iščejo odgovor domačinov. Nežen veter zapiha in zaniha rumena stebla dozorelih trav. Zvoki gozda skoraj popolnoma potihnejo v pričakovanju odgovora.

Od nikoder zaslišijo odločen glas, navajen ukazovanja:

»Pozdravljeni nepovabljeni gosti! Ta dežela je pod zaščito naših milosti. Zagotovo veste, kdo smo. Še vaše legende so nas pozabile.«

Hana pretrese spoznanje ... Glas ne prihaja od zunaj, temveč iz njegovih lastnih misli. Najbrž podobno doživljajo tudi drugi. Nekaj ali nekdo jih ogovarja skozi misli. Nihče ne govori. Nepremične postave so svečano nepremične. Amrokh poskuša nekaj reči. Neuspešno. Ustnice ostanejo trdno zlepljene.

Glas nadaljuje:

»Kakšna druščina neki se potika po naši deželi? Zakaj bi vilinski rešmeag, morebitni bodoči kralj Arimoe, poglavar Gozdarjev, Eišin čarovnik Starih dni v družbi dveh modrokrvnih iz človeških kraljestev hoteli skozi te pozabljene kraje? Je naključje, ker je urok Megšelema spočel in udejanjil otroke Elejle in damejahov? Zakaj? Samo nevedni ne znajo brati sledi vaše poti. Čeprav jezdite skupaj, vaše sledi vodijo v različne smeri, k različnim ciljem.«

Amrokh uspe nekaj zamomljati (ali pa mu skrivnostna čarovnija pusti besedo):

»Hitimo v ...« Stavka ne konča. Znova glas:

»Saj vem, kam hitite in po kaj! Kakšni interesi se prepletajo? Kakšna je igra iz ozadja?«

Han in Lena se spogledata.

Moji sumi se potrjujejo.

Pojava s perjanico prikima in usmeri pogled proti Hanu in Leni:

»Zdaj govorim samo vama. Plemeniti Malahid Zeolski je za vašo pot žrtvoval vse, kar lahko. Sem vaju je pripeljala njegova modrost. Modrost sicer ni veščina človeških vladarjev, zato je zeolska sveta kraljeva kri še posebej dobrodošla. Čakajo vaju trde preizkušnje. Soočena bosta z izdajo, lažjo, strahom in nemočjo. Ločili vaju bodo, ranili, potovala bosta od dna Megšelema in do višav Kadešaha.«

Zatem se očitno glavna pojava usmeri proti Arcusu:

»Arcus, težko ti je edinemu čarovniku Starih dni. Vsi tvoji bratje in sestre so padli, samo ti si ostal na strani prozornih in voljnih za pretok Elove volje. Zanima me, si tudi ti nasedel ali imaš svoje naklepe?«

Zatem se posveti Eldarju:

»Zanimiva pot za severnega moža. Kakšna je tvoja vloga? Te vodi iskrenost ali lastni račun? Nagrada je moč uravnoteženja prihajajoče vojne. Vendar se zadaj skriva skušnjavka po brezmejni moči. V pravem trenutku sežeš po nagradi in v rokah imaš iluzijo absolutne moči,«

Čisto na koncu nagovora stopi pred Amrokha:

»Rešmeag Amrokh Gideus, žalujoči brat umorjene kraljice sveta. Mogoče pa ni poti do dokončne modrosti, ker dokončna modrost nisi ti, temveč je tvoje mesto v hiši Elove ljubeče milosti.«

Amrokh mračno spregovori:

»Kdor si že, Elejla se ne sme dokopati do kristalov. Moramo jih najti pred Temnim gospodom. Ta cilj briše razlike med nami in našimi drobnimi muhami. Zdaj smo na isti strani.«

Nastopijo mučni trenutki molka.

Vsi »slišijo«:

»Mi smo samo na svoji strani, saj nihče ni na naši strani. Zavedajte se, ti kristali in, El ne daj, še prstani, so v rokah enega, prepričanega v svojo resnico, silno nevarno orožje. Takšna moč ne sme pristati v službi dobrega ali slabega, temveč samo v službi Elove krone nad lotosovim cvetom v tolmunu Alisse.«

Glas umolkne za vse, samo Amrokh sliši glas na pragu bolečine:

»V vilinski duši smo prebrali željo.

Vsaka želja prinese trpljenje.

Želja se od želje ne loči.

Vsaka je obrnjena navznoter, k absolutnemu.

Želja je pogon strasti.

In strast požene iskanje absolutne moči zaradi strahu pred neuspehom.

In neskončna moč rodi strah pred izgubo.

Strah pred izgubo požene sledi sovraštva.

Elejla samo odtrga ta plod in ga zasužnji z okovi iluzije moči.

Torej previdno z željami.«

Zatem znova vsi »slišijo« glas:

»Elejla vedno najde pot do dobrih namenov in preko njih si odpre pot do srca. Pomnite, kristali niso orožje moči, temveč orodje ravnotežja. Trojstvo tehagacev in sibetov so enkratni krog in volja Mešaraha jim podari sveti obod nad Elovo krono.«

Amrokh jezno odvrne:

»Elejla prihaja sem in s svojimi vojskami ne bo izgubljal časa s filozofskimi razpravami. Prihrumel bo in zasužnjil mrtve, manj mrtve, manj žive in žive. Polastil se bo informacij o kristalih, naredil čisto mrtve vse, ki so mu napoti, in se dokopal do kristalov. Takrat bo ta svet zajela tema suženjstva Elejlini volji. Gotovo v svoji modrosti vidite to prihodnost. Minule napake naj ne bodo pot do novih napak.«

Glas neprijazno odvrne:

»Vidimo in okušamo vse prihodnosti. To je ena od prihodnosti. Vidim mnoge prihodnosti, mnoge poti in mnoge usode. Samo preteklost je ena in dokončna. Prihodnost je nedoločljiva pahljača možnosti.«

Amrokh jezno pribije:

»Gotovo nas lahko izženeš iz te dežele.«

Glas mirno odvrne:

»Nimam tega namena. Čaka vas naloga. Nadaljevali boste svojo pot. Našli boste kristale.«

Naredi premor:

»Izročili jih boste Mešarahu.«

Amrokh molči. Glas v mislih nadaljuje:

»Samo v njegovih rokah dragocenosti ne bodo sredstvo moči, temveč ravnotežja. Ne gre za dobro ali zlo, gre za ravnotežje. Pomnite! Ravnotežje!«

In poudari:

»Vse tri kristale lahko v službi božje slave uporabi samo Mešarah! Samo on! Vsi drugi se mu morate pri tem pokloniti, ga poljubiti na stopala in mu noge umiti s solzami samožrtvovanja. Čutim Mešarahovo udejanjenje. Je tako? Plemeniti Arcus ali kakor te že kličejo, ti veš.«

Pozornost posveti čarovniku, ki hiti razlagati:

»Mešarah je že udejanjen in se pripravlja za svojo vlogo. Silovitost Elejlinega plašča je tako strahoten ...« a ne konča stavka. Prekine ga glas v glavi:

»Poznamo Elejline strasti. Zaradi izdaje,«

In usmeri glavo proti Amrokhu:

»Rojene iz jeze in žalosti smo že plačali visoko ceno. Naša magija je močna, vendar z njo lahko samo gradimo in oživljamo, ne moremo pa ubijati. V Zimniku se vam bo pridružil nov družabnik. Sprejeli ga boste in mu sledili. On je naš poslanik na tej odpravi.«

Amrokh stisne ustnice. Špičasta ušesa stisne ob glavo. Lena zajame zrak in vpraša:

»Kako bomo našli Mešaraha?« in jo prešine - »Vilinova spletka je malce odložena. Končno je naletel na močnejšega od sebe.« Očitno jo skrivnostnež »sliši«. Samo njej nameni pomirjujoče besede:

»Njegova spletka bo dobila drugačno obliko. Kar se je namenil storiti, bo pripeljalo nove dogodke. Vse visi na nitki. Tudi on se zaveda naraščanja moči vzhodnega sovražnika življenja. Njegova prisotnost je nujna. Vsi boste skozi izkušnjo in skušnjo spoznali pravo bistvo te preizkušnje.«

Znova ga vsi slišijo:

»Čaka vas srečanje z duhovi Aldeverga. Mešarah vas bo našel v pravem trenutku. Pojdite po stezicah svoje usode.«

Nežen veter močneje potegne. Nepremične postave izginejo. Ostanejo sami. Zbegano se spogledajo in znova začutijo svobodo. Skrivnostni obiskovalec njihovih misli izpuhti v jutranji sapi.

»Kakšna predstava!« vzdihne Lena. Telo ji prežema prijetna toplina. Amrokh sam zase zlovoljno preklinja in bruhne:

»Kakšna burka, ne predstava. Samo Gozdni vilini pridigajo tako čistunsko.«

Lena poišče njegove oprezne sinje oči, za katerimi se plete nešteto spletk znotraj spletk. Eldar razbije malce mučno razpoloženje:

»Kaj bomo storili? Bomo nadaljevali v Zimnik ali našli kakšno drugo pot?«

Han odvrne:

»Verjetno nimamo posebnega izbora. Dobili smo jasno nalogo. Najbrž ima skrivnostni vilinski plemič moč prepričevanja v svoj predlog. Prvi cilj je torej Zimnik. Tam bomo videli, kako naprej,« in se komaj opazno nasmehne.

Amrokh zakašlja:

»V Zimniku se bomo prepričali, koliko resna je predstava, ki ji smo bili priča.«

Arcus prvi stopi do gomile z orožjem in iz nje potegne svoj meč in palico. Sledi mu Vilin mračnega izraza na obrazu. Hitro se še drugi oborožijo in pripravijo za nadaljevanje poti.

Han se nasmehne:

»Vprašanje, če so bili to živi gozdni vilini. Vidite, trava ni nikjer poležana,« se zresni in obrne proti Amrokhu, »omenil je izdajo. O čem je govoril? Kakšni izdaji? Skupaj bomo še nekaj časa, zato je mogoče čas za iskrenost.«

Amrokh se izvije:

»Gradnja našega zidu je tukaj dobila drugačno interpretacijo. Kaj jaz vem?« nestrpno vzdihne in z očmi išče traso ceste. Lena srepo zre v njegov profil.

Nekaj prikriva. Amrokh je kraljičin brat in hoče postati kralj Arimoe. Torej išče še več moči.

Eldar preseka moreče vzdušje in vzdihne:

»Ti gozdni vilini so pravi mali peklenščki! Zlahka so nas polovili in onesposobili, pa nismo druščina naključnih branjevcev. Očitno dežela le ni tako nebranjena, kot smo mislili,« in zamrmra, »vsekakor ne bo odveč malce previdnosti. In kot je rekel Han, najprej moramo v Zimnik.«

Arcus doda:

»Ne vem, od kod gozdnim vilinom takšna magija.«

Lena se nasmehne:

»Od ljudstva, izginulega iz zgodovine, lahko še marsikaj pričakujemo.«

Amrokh molči in nekaj sam zase razmišlja.

Hitro se pripravijo na pot in konji stopijo na cesto in zdirjajo proti Zimniku. Toplo sonce jih ogreje, za sabo puščajo samo oblak prahu.

Njihova prava pot se pravzaprav šele začne. Skrivnost, zakopana v preteklosti, šele postane prava skrivnost.



Leseno obzidje je vzdrževano, vendar prazno. Pri vhodu jih nihče ne ustavi. Očitno se počutijo popolnoma varne. Glavna ulica je široka tlakovana cesta. Dve- ali trinadstropne stavbe so tesno ena poleg druge. Samo na vsakih pet, mogoče šest strnjenih stavb se odcepijo tlakovane poti. Cesta je odlično vzdrževana. Pred hišami so lepo urejeni vrtovi. Na nekaterih so znaki rokodelcev. Druščina se presenečeno spogleduje. Samo Arcus se skrivnostno smehlja. Na ulicah so pešci in konjske vprege z enim, dvema ali celo štirimi konji. Han zvedavo vpraša:

»Kje so gozdni vilini? Tu so samo navadni ljudje?«

Arcus oprezno odvrne:

»Najprej bi te prosil, ne zijaj tako očitno. Nihče ne mara zijanja. Bodi brez skrbi, gozdne viline bomo srečali, ko bo čas za to. Sam El ve, kaj nas še čaka.«

Kmalu naletijo na krčmo. Previdno razjahajo in oprezajo po široki ulici. Ljudje jih oprezno opazujejo in občasno staknejo glave. Lesene stavbe se mešajo s kamnitimi. Vse so spodobno vzdrževane. Pravzaprav gre za mešanico različnih slogov in obdobij, tudi z elementi svojstvenih domislic, kajti mesto je izolirano od glavnih tokov dogajanja. Zagledajo celo nekaj značilno starocesarskih stebrišč. Konje privežejo, se molče spogledajo in vstopijo. V nosnice jim udari običajni gostilniški vonj. Predvsem izstopa vonj po močnem pšeničnem pivu. Han obožuje ta vonj, saj je oboževalec žitnega napitka. Spomin mu za hip odtava v domačo krčmo.

Najprej se razgledajo. Gostje so čisto običajni ljudje. Vsi so dobro oblečeni, nikakor jim ne bi mogli pripisati barbarstva. Nihče se ne zmeni za prišleke. Vsak se drži svoje jedače, pijače ali pogovora. Zaradi trgovine, čeprav skromne, so navajeni tujcev. Stopijo do velikega točilnega pulta. V zraku se mešajo arome dima, hrane in pijače. Povsod opazijo urejenost in čistočo. Krepki krčmar s košatimi brki in lasmi, spetimi v dve dolgi kiti, stopi pred njih. Premeri jih s prijaznim, vendar rahlo sumničavim pogledom. Očitno je vedel, kdo so in po kaj so prišli. S svetlimi očmi komaj opazno namigne Arcusu. Čarovnik se počasi obrne proti mizi v temačnem kotu, kjer čaka negibna silhueta. Kratko se spogleda z druščino, prikima in stopi do skrivnostne postave, ki v hipu oživi s prijaznim pozdravom. Njegova Pogovorščina ima močan tuj naglas:

»Mojster Arcus, lepo vas je videti,« in sname kapuco. Tedaj vidijo podolgovato glavo s špičastimi vilinskimi ušesi. To je torej gozdni vilin. Skoraj popolnoma črna polt je v nenavadnem kontrastu s svetlimi očmi in snežno belimi lasmi.

Arcus stopi v ospredje in dvigne obrvi:

»Bojim se, da vas ne poznam,« reče in na namig prisede.

Vilin v urno odvrne:

»Se opravičujem. Vi me ne poznate, jaz vas dobro. Lin Oroth,« in ponudi roko v pozdrav. Rokuje se s čarovnikom in namigne še drugim, naj prisedejo.

Amrokh ne preveč zadovoljen vpraša:

»Končno vidim rojaka izven Šoleštema.«

Lin mračno odvrne:

»Gotovo te na pot ni pognala slaba vest. Vse te širne dežele nekdanje Aldeverške marke so pod zaščito naših milosti. Jaz sem oči našega svetokrvnega aerala,« in se sreča z Amrokhovim pogledom. Umakne oči nekam stran, ko gre Linov sinji pogled dobesedno skozenj. Amrokh se potopi v svoje misli.

Meni, bodočemu kralju, ne bo misli prečesaval pozabljen gozdni vilin. Znova dvigne obraz in tiho, čeprav odločno reče:

»Torej vaše milosti vedo za novega Elejlo in ponovitev prodora severne horde nemrtvega kerkeša?«

Lin z dobršno mero opreznosti tiho odvrne:

»Zavedamo se pogubne sile. Vemo za neizogibno, čeprav kruto usodo. Žal z reševanjem sedanjosti ne bomo rešili prihodnosti. V naši deželi je nekaj, kar potrebuje nenavadno hitro vstali Mešarah. Zaradi naših naporov ta dežela ni postala del ostankov Svetovnega cesarstva. Tukajšnje skrivnosti so preveč dragocene za plenilce zgodovine.«

»Mešarah, to besedo sem že slišal,« se oglasi do zdaj molčeči Han.

Lin se prijazno nasmehne:

»Mešarah je odrešenik predanih in prinaša življenje na poljane smrti. On je Elahala, obdan z mesom udejanjenega vesolja. Odganja smrt, sovraštvo, strah, napuh in samovoljo. Prinaša ljubezen, sočutje, radost in milost. Njegova najvišja vloga je darovanje samega sebe. Samo Mešarah lahko združi vse Talismane in z njimi zlomi moč Elejlinih zatabov,« odvrne Lin in utrne se mu solza, »on bo vrnil Megšelemsko trojstvo v podzemno trdnjavo daljnega otoka Taraf in ga zapečatil s pečati obeh stebrov. On bo svoje meso daroval za nadaljevanje svobodnega življenja,« in svečano dvigne glas, »in glej, štirideset dni bo blagoslovljeno telo dokazovalo svojo žrtev in širilo vero v vstajenje v imenu žrtve.«

Lena se nasmehne:

»Torej nas čaka najpomembnejša naloga tega sveta.«

Lin prikima:

»Poznam pot do cilja. Na poti do Aldeverga nas bodo varovale naše moči,« in znova poišče Amrokhove oči:

»Vsi moramo pri tem sodelovati. Brez izjeme. Naš edini cilj je,« svečano pribije, »tehagace moramo predati Mešarahu. Vse ostalo je neznatno, popolnoma nepomembno.«





26. Cesar odloča


Pozno popoldne cesar Leon s svojim spremstvom bučno zapusti Lenem. Fanfare, trube in bobni odmevajo po ulicah mesta, polnem ljudi, ki želijo pozdraviti božanskega cesarja. Ostareli vladar jim zadovoljno maha.

Ljudje ljubijo svojega božanskega cesarja.

Orwen s cesarjem ne deli te radosti. Pravzaprav je dvorni knez zelo vznejevoljen. Pogrezne se v svoje misli. Vzkliki množice gredo mimo njega. Vso svojo pozornost posveča neuspehu svojega zvestega pisarja. Kljub desetim dnem bivanja v bližini Aldusovega dvora, obilni množici cekinov in podkupovanja, ga je Ron pričakal praznih rok.

Kako je to možno? Zakaj ni nihče spregovoril o kakšni umazani pikantnosti? Povsod samo zid molka ali nepomembnosti. Slutnja tu in slutnja tam ni dovolj za jasno sliko. Vedno učinkoviti Ron je doživel popolni neuspeh. Še orčja samica v suženjskih kurbiščih je vredna več od tega, kar je prinesel za zajeten kup cekinov. To kaže samo na eno stvar – zaroto širokih razsežnosti, o kateri se nam ne sanja. Kakšen je namen te zarote? Mogoče je pomembneje, kje in kako najti izvor te zarote?



Maraisha je že nekdaj, navkljub nekaj zgrešenim vladarjem, zahvaljujoč svojemu položaju, veličastno mesto. Okoli starega, z mogočnim obzidjem zavarovanega jedra, se v vse strani neba širi novo mesto. Zunanji zid je samo lesena improvizacija, saj Ladhaški mešel zanika možnost obleganja. Cesarski sprevod pred mestom pričaka hesed malahid Feor Ladahaški, mešel marke Ladahas. Majhen možic kratkih okončin in popolnoma belih las je tipičen predstavnik svoje družine. S svojega prenosnega prestola zviška opazuje prihajajočo povorko. Obdan je s svojim pisanim spremstvom predstavnikov vazalnih malahidov.

Orwen opazi očitno, čeprav nerodno, kopiranje cesarskega Trona:

»Poglej si to. Patetična nakaza čepi v deformirani kopiji Trona. In ravno ta, z vsemi žavbami namazan človeček, je gospodar ključnih obmejnih zemljišč. To me nikoli ne razveseli.«

Ron oprezno doda:

»Najprej se bo prilizoval, zatem bo iz starega izvlekel nove koncesije. Stara pesem. Na videz je pomilovanja vreden patron, toda pod slamo je izjemno spreten in brezobziren pogajalec. Mastno služi s cesarsko vojsko na svojem ozemlju. Ščitimo njegovo mabejo in to uslugo nam zaračunava. Njegovo zvitost je treba krotiti enako zvito.«

Cesarjeva kočija se ustavi pred Feorjevem prenosnim prestolom. Možic z ničimer ne želi olajšati pozdravnega protokola. Kočijaži urno zložijo streho cesarske kočije in starega moža obsije zgodnjejesensko sonce. Feor ob pogledu na cesarjevo sloko postavo dvigne roko in vzklikne:

»Pozdravljamo vas, sveti nebeški gospodar!«

Cesar se s pomočjo krepkih rok elešeja postavi na noge in slabotno dvigne roko v tradicionalen pozdrav:

»Pozdravljam vas iz vseh strani neba.«

Grof zatem protokolarno zakliče:

»Vabim vas, o svetokrvni gospodar vseh štirih strani neba, bodite gost v hiši ponižnega sluge. Skupaj bova razlomila kruh in si izmenjala kupi vina.«

Cesar znova slabotno dvigne roko in kratko odvrne:

»Sprejmem vaše vabilo.«

Feorjevi pošljejo k cesarju svojega t. i. tijae. Mladenič se spretno vzpne na kočijo, kočijaži jo znova zaprejo in čakajo na znak Feorjevega spremstva, zatem se skupaj odpravijo proti mestni silhueti. Zemlja okoli prestolnice je vzorno obdelovana. Veliko zemljišč je posredno v Orwenovi lasti. Zlasti žitna polja in vinogradi predstavljajo pomemben del knezove moči.

Na zadnjem križišču pred mestnimi vrati pa Feorjevi zavijejo z glavne ceste. Leon nekaj trenutkov okleva, zatem vpraša Feorjevega tijae:

»Spoštovani tijae, kam gremo? Kolikor vem, ima vaš mešel dvor sredi mesta.«

Mladenič se vljudno nasmehne in mirno odvrne:

»Mešel želi sprejem izven mestnega vrveža v svojem lovskem dvorcu. Pogled na našo prestolnico boste lahko uživali z razgledne terase dvorca. Ne bom vam žal.«

Orwen presenečeno reče:

»Kam nas vodi?«

Ron se prihuljeno zahihita:

»Vidiš, staremu je spretno vzel spektakel. Množice bi ob prisotnosti cesarja doživele živo prisotnost Cesarstva. Ljudje bi videli, da je na svetu še pomembnejša figura od njihovega smešnega mešela. Tako pa je množice Maraishe ločil od cesarja. Res mojstrsko izpeljano.«

Orwen se kislo nasmehne:

»Saj ni pomembno, kam gremo. Stari bo dosegel svoje. Vbil si je v glavo ta načrt in najbrž se ne bo omehčal. Novica o porazu Medalarja mu je odvzela vsakršno razsodnost.« Ron se namrdne:

»Medalarja še ni konec. Zeolija se še upira. Vprašanje je, kako dolgo? Grofovim šestim vrhunskim medrejam so se pridružile še nepopolne štiri kraljeve, ki so se uspele izginiti pogubi in so jih hitro vključili v grofovo vojsko. Kljub vsemu je razmerje najmanj pet proti ena za vzhodnega vladarja. Osnovna matematika bo žal sama od sebe rešila zadnje dejanje te vojne.«

Tudi Orwen se obrne proti oknu. Po glavi se mu podijo misli o godlji na severu. Ron prekine enakomerno drdranje koles:

»Mogoče lahko s carstvom sklenemo druge vrste sporazuma. Carstvo bi bilo, v primeru zastoja na ožinah, hvaležno za posredovanje preko Semberije.«

Orwen ogorčeno odkima:

»Zeolija zaradi naravnih danosti ni brez možnosti. Navijam za grofa in njegove. Bomo videli, kako se bo razpletlo in se bomo odločali, ko bo čas za to.«

Ron zamrmra:

»Kakor želiš.«



Dvorec čepi na griču sredi pašnih ravnic. Majhen potok nedaleč stran objema precej zanemarjen in slabo varovan lesen tabor ene od grofovih bojnih medrej. Nihče ni preveč cenil bojnih sposobnosti marke. Grof je z različnimi izgovori svojo vojsko spretno izvlekel iz vseh cesarskih zborov. Pravzaprav je s tem cesarstvu naredil uslugo, kajti njegove medreje so slabo opremljen in še slabše izurjen zbor brezkrvnežev najnižjega porekla. V primeru oborožene akcije bi bile te medreje prej ovira kot korist.

Cesar je še pred odhodom v Lenem razposlal vabila za Jadaget - zbor vseh zemljiških gospodarjev, v Maraishi. Hesed malahidi cesarstva so se zbrali dva dneva po prihodu v Feorjev lovski dvorec.

Prvi s svojim spremstvom pride Madhaški mešel Ihtor Madhaški. Vojvodstvo Madhas je po zemljiškem razkosanju Shedanije postala najmočnejša pokrajina.

Artus Orwen besno zaloputne vrata in se vrže v globok fotelj in zgrabi steklenico vina. Na dušek potegne res veličasten požirek. Šele tedaj poišče Ronovo togo pojavo:

»Presneti nadutež! Ta madhaški volčin je odklonil srečanje z mano. Pravi, da se ne bo mazal z brezkrvnim povzpetnikom.«

Ron se zareži:

»Si od nadute gospode pričakoval kaj drugega? S tabo se bo pogovarjal samo preko svojega najnižjega brezkrvnega konjarja. To jim je v krvi. Pri njem ima več veljave še vlačuga jamitskega kurbišča.«

Orwen besno udari po mizi:

»Pozablja, kdo mu je rešil kaščo, ko je poplava odplaknila žetev! Ko je lakota potrkala na njegova vrata, je bilo moje žito po standardni ceni še kako dobro.«

Ron pomirjujoče pristavi:

»Saj imaš tudi v Madhasu dragocene modrokrvne zaveznike. Ko bo čas, bodo stopili v ospredje in,« skomigne z rameni, »saj veš, kako se bo vse odvilo.«

Orwen stisne ustnice in si natoči vino v čašo. Na dušek jo zvrne in dvigne pogled proti okamnjeni Ronovi postavi:

»Kako naj opravljam vlogo dvornega kneza, če se me vsi mešeli izogibajo?«

»Glede tega ne skrbi. Vedno te najdejo in vedno je posel opravljen. Ti vsaj ni treba gledati njihovih grdih načičkanih frisov.«

Orwen se blago nasmehne. Ron vedno najde prave primerjave.



Gostitelj Feor Ladhaški je Jadagetu namenil precej majhno dvorano. Še ena taktična poteza zvitega grofa.

Po protokolu plenarni sestanek začne zastopnik Trona – knez Artus Orwen. Vstane z daleč najnižjega stola, skoraj pručke, brez naslonjala:

»Veličastni modrokrvni mešeli in bemeji svete cesarske zemlje!« in zajame sapo, »Njegovo nasjvetejše svetokrvno božansko veličastje, vladar štirih strani neba in štirih ljudstev, gospodar Elem Jereda, prvosvečenik etirjev Ela in dvorov Kadešaha, Leon XX. Simidal, so sklicali prevzvišeni Jadaget Svetovnega cesarstva od severa do juga in od vzhoda do zahoda Elem Jereda. Zbrani ste vsi s hesed malahidskimi rodbinskimi patenti. Njegova svetokrvna vsesvetost so me pooblastili za usmerjanje tega srečanja.«

Skoraj vsi čemerno opazujejo dvornega kneza in vmes ravnodušno lomijo kruh, ki ga poplaknejo z vinom. S tem izkazujejo svoj prezir do brezkrvnega cesarjevega majordoma. Cesarju ne uide ta malenkost, zato začne uradni del:

»Spoštovani gospodje, moramo se odločiti glede nove kampanje. Vzhodne mabeje so postale precej agresivne v odnosu do vsesvetega Trona štirih strani Elem Jereda in zato se moramo odločiti, kako se bomo odzvali na dogodke ob naših mejah.«

Orwen po zaključku z janimakom dvakrat udari in čaka na odziv prisotnih. Po krajšem čakanju se oglasi Ithor Madhaški. Ošabno se dvigne, vse premeri izpod čela, se izogne Orwenu in skoraj preteče dvigne glas:

»Kaj ni že dovolj vojnih kampanj? Moja meja z vzhodom je zelo dolga. Prispeval sem za južno mejo, kako naj še za severno ali vzhodno?«

Takoj zatem vskoči Argus Kandall:

»Strinjam se z gospodarjem Ihtorjem. Smo mogoče ogroženi? Je kakšen znak preteče grožnje? So se zgodili kakšni obmejni vdori, za katere ne vemo?«

Nenavadno ostro se vmeša sam Leon:

»Spoštovani gospodarji, poguba še nikoli ni prišla z juga. Pravi sovražnik je na vzhodu. Ravno zato moramo skleniti patent o Vzhodnem bojnem zboru v Nievu in Severnem v Semberiji. Obstoječe medreje so samo zametek bodoče vojske. Vsi boste stisnili zobe in prispevali.«

Ihtor glasno vpraša:

»Kdo bo to plačal?« in predrzno zarenči, »bomo deležni še več brezkrvnega zlata?« in vrže na mizo Orwenov cekin.

Debata kmalu postane dolgočasno ponavljanje variacij istih fraz. Orwen vse skupaj nemočno opazuje. Njegova edina vloga je udarjanje z janimakom. Zaradi neplemenitega porekla nima pravice do besede. Govori lahko samo v primeru, če ga kdo neposredno ogovori. To se seveda ne zgodi.



Dan pred vrnitvijo domov ga cesar pokliče v starodavno prestolno dvorano. Pričaka ga popolnoma sam. Pred skromnimi vrati samo dva elešeja nakazujeta prisotnost cesarskega veličastja. Orwen brezizrazno vstopi. On lahko pride ali odide, kadar želi. Cesar zanj ni odredil nobenih omejitev.

V soju vzhajajočega sonca je cesarjeva silhueta za hip podobna veličini mladih dni. Knez oprezno pristopi. Cesar ga ošine s prijaznim pogledom:

»Kot vidiš, sem poklical samo tebe.«

Orwen se zdrzne ob pogledu na zemljevid. Hoče nekaj reči, a se zadrži. Cesar je v fazi, ko ne bo trpel njegovih besed. Nekaj trenutkov molčita, zatem cesar šibko reče:

»Prijateljem, krvavečim v strašnem boju, moram pokazati luč upanja. Prvo, z osebnim patentom sem dal Linu Semberijskem pravico do vojne odločitve. Drugo, z enakim patentom sem dve rezervni medreji poslal na vzhod v Niev. Moramo pokazati vzhodnemu razbojniku meje njegove pogoltnosti. Ukazal sem dvigniti vojne limoke in tehe.«

Orwen nekaj trenutkov molči. Presenečenje mu zapre usta. Končno pride k sebi in suho pihne:

»Vašim osebnim patentom ne morem nasprotovati. Lahko še kaj storim?«

Cesar prikima:

»Lahko,« in starčev pogled za hip pridobi mladostni lesk, »ne poskušaj več moje volje zmesti s kupom papriusnih neumnosti.«

Orwena zadene v srž duše. Obraz se mu zakrči. Komaj pogoltne slino, ki dobi priokus svinčene krogle. Komaj izdavi:

»Ne vem, ali vas razumem.«

Cesar ostane nenavadno bister:

»Mogoče sem star, a brati še znam. Če te cesarstvo ne bi potrebovalo, bi te ta hip zgrabili elešeji in te vrgli skozi okno palače. Tako so včasih kaznovali pisarje in komornike, ki so hoteli obiti vladarjevo sveto voljo.«

Orwenovo čelo se zakrči:

»Gospodar, vedno služim interesom,« a ga cesar rezko prekine:

»Vedno služiš cesarstvu v službi tvojim interesom.«

»Zakaj me potem vaši elešeji še niso zgrabili in vrgli skozi okno?« se napne.

»Tako bi najlažje rešil samo del problema in si nakopal deset novih težav. Pravzaprav bomo velikodušni,« se nasmehne. Orwen postane zmeden:

»Kako?«

Cesar sklene dlani in se kislo nasmehne:

»Patent, ki si mi ga podtaknil, bom pustil nedotaknjen. Preden bo njegova pogubna moč prišla do veljave, bom že, če El tako hoče, udobno lovil device na poljanah Kadešaha. Ti,« vanj uperi prst, »ti boš na lastni koži doživel posledice. Iz najmogočnejšega človeka človeštva boš postal eden od mnogih. Bolelo te bo, ker si iz gospodarja položaja postal suženj. Beri mi z ustnic, karkoli že kaniš storiti v zvezi z Vzhodom, to te bo na koncu porazilo.«

Orwen pogoltne cmok. Cesar zaključi:

»Zdaj me zapusti.«

Orwen se prikloni in zapusti svojega vladarja. Za hip ga prešine slutnja. Odmahne z glavo in prežene nadležne slutnje.

Saj sem vendar najmogočnejši človek človeškega sveta.



Zeolska vojska zlahka odbije prvi napad vzhodnjaških hord. Lord Ureus na predlog meašike Aleje najprej pošlje v boj običajne orke.

Jamit Karim Olod poveljuje enemu od najbolj izpostavljenih taragov 4. medreje Alharad. Skupaj z ismag lemikom Orijem Ahmadijem opazujeta grozljivo razlivanje črne gmote orčje horde. Karim zarenči:

»Torej se je začelo. Prihajajo.«

Orij pristavi:

»Zadnja bitka naše dobe.«

Velikanska horda besno juriša. Mahib medreje Anor Aldarški jih pusti čisto blizu. Orki se najprej zapletejo med gostimi ovirami. Splet trnja, lesenih in železnih ovir takoj ustavi in onemogoči konjenico. Ko se horda dovolj zaplete med ovirami, Anor izstreli rumeno puščico. Lokostrelci se dvignejo in nesrečne zveri zasuje smrtonosen dež zastrupljenih puščic. Grozljivo tuljenje umirajočih se sliši vse do osrednjih rovov. Grozljivo rjovenje je rahljalo že dovolj zrahljane živce branilcev. Orij si zatisne ušesa:

»Zakaj jim je El ustvaril glasilke?« Soborec poleg njega režeče odvrne:

»Kot prvo, te zveri je ustvaril Elejla. Glasilke jim je dal, da jih med crkovanjem lažje slišimo. Kdaj bodo ukazali napad?«

Orij skomigne z rameni:

»Karim mi je včeraj za točilnim pultom rekel, da se ne premaknemo iz teh lukenj. Tvoja žena in otroci se bodo še kar načakali,« in tiho, bolj zase, zamrmra, »da bodo le koga pričakali.«

Po slabi uri neuspešnega juriša ostane med ovirami nekaj tisoč mrtvih in umirajočih. Lemiki na okopih slavijo. Vendar ne za dolgo.

Lord besno odseka glavo poglavarju umikajoče horde in rezko ukaže:

»Pošlji tzevoge,« in poglavar jate nemo prikima. Kmalu z velike jase vzleti nekaj desetin velikanskih letečih zveri. Anor iz svojega isitaha (bojnega štaba) opazi pod težkimi dežnimi oblaki drobne pike. Kmalu tudi drugi opazijo in jamiti kričijo ukaz:

»Vsi v luknje! Tzevogi!«

Tzevogi priletijo nad položaje in jih zasujejo z ognjeno ujmo. Kmalu proti zverem poletijo velike puščice dolgih lokov. Trije tzevogi v spremstvu nenaravnih krikov padejo, drugi se umaknejo brez posebnega uspeha. Lemiki se bučno veselijo nove zmagovite runde.



Lord Ureus besno koraka po šotoru in poglavar jate se lahko zahvali komaj prispeli Aleji, da je obdržal glavo na ramenih. Lord Ureus se zaveda, da ima pred sabo odločnega in sposobnega nasprotnika.

Drobna deklica se smehlja ob besnenju nemrtvega lorda:

»Ha, ha, končno ste našli sebi enakega nasprotnika. To me silno zabava. Za vsak grižljaj se boste morali potruditi. Opozorila sem vas na Zeolijo. Tamkajšnji vladar ni neumnež, s kakršnimi smo imeli do zdaj opravka. Zeolijo je moč odlično braniti na dveh ožinah z malo izurjene vojske in grof je dobro izkoristil svojo edino možnost. Tega gospoda bi želela imeti v svoji službi. Ima sposobnosti, ima iniciativo, ima pogum in ima pamet.«

Lord ostane, se zagleda v drobno dekletce in zlovoljno prikima. Gospodarica je navdušena, ker je njena vojska odbita.

»Kaj ni cilj te vojne hitra zasedba zahodnih vrat Medalarja? Se je spremenilo kaj, česar ne vem?« in besno zarenči, »zjutraj bom poslal v boj Set'Aruse. To grizenje čez ovire je delo za njih.«

Deklica se znova nasmehne:

»S Set'Arusi ne boste bistveno več opravili. Zeolski bemej se je odlično vkopal. Točno se zaveda svoje usode. Najprej je treba odstraniti ovire. Samo pošiljaj najmanj pomembne jepazake orkov, kolikor jih je potrebnih za čistilno akcijo. Z vsako žrtvijo nadomestljivih živali se bomo približali vkopanim položajem. Šele takrat bo nastopil čas dragocenejših radagov.«

Lord samo prikima.

Še pred nastopom noči, med močnim nalivom, nad položaje zeolske vojske pljuskne nov orčji val. Ponovi se zgodba. Za ceno nekaj uničenih ovir jih nekaj stotnij pade v grozljivih krikih. Tzevogi ne tvegajo več z napadi na dobro zavarovane velike loke, temveč se osredotočijo na oskrbovanje in vasi daleč za obrambnimi položaji. Obeta se krvava in dolgotrajna bitka.



Malahid je zadovoljen z začetnim potekom bitke. Arcusova ideja o vkopavanju je odlična. Zahvaljujoč zemljankam je žrtev zaradi tzevogov zanemarljivo malo.

Orij priteče do Karima:

»Kolegi sprašujejo, kdaj jim bomo vrnili?«

Karim se zresni in otožno odvrne:

»Ničesar jim ne bomo vrnili. To je zadnji boj Zeolije.«





27. Figure so razporejene


Boris stopi iz samostana. Sonce je ravno izginilo izza oddaljenih gora, a v ponor horizonta ni potegnilo še tropske vročine. Kaj bi dal za dvojnost, prirojeno Čuvajem. Čeprav je šele konec junija, je vročina požgala večino trave. Očitno jih čaka še eno v nizu peklenskih poletij. Savinja nežno žubori. Kako bi se prilegla kopel. Odmahne z glavo. Sam sem kriv za to trpljenje vročine. Zakaj nisem oblekel vročinskih oblek?

Sredi obilice maturitetnih obveznosti skrbno usklajuje ostale dejavnosti. Ves čas je razpet med oba svetova, v te peklenske okove vzdrževanja ravnotežja.

Vstopi skozi domača vrata. Komaj olajšano vdihne ohlajen zrak, odišavljen po domače, ga mati ogovori:

»Boris, Svetnikovi so nas v nedeljo povabili na kosilo. Si se danes kaj videl z Lucijo?«

»To je pa lepo,« odvrne brez navdušenja. V glavi mu rojijo čisto druge misli in Lucija trenutno ni najpomembnejša stvar na svetu:

»Lucije danes še nisem srečal. Včeraj sva se skupaj učilo slovo,« in nagrbanči čelo, »upam, da za njo ne navijaš, ker je nečakinja evropskega ministra.«

»Znova si nekam zlovoljen. Kaj nisi zadovoljen?« je mati presenečena zaradi njegove osorne hladnosti, »Lucija je pred slabo uro spraševala po tebi, zato vprašam. Veš, ona je spodobno dekle. Malo je danes takšnih,« reče prepričano, kakor zna le ona. Oče sedi pred televizijo. Nekaj sam zase komentira. Ujame zgolj nerazumljivo momljanje. Boris hitro pomaha očetu in raztegne ustnice v nasmeh:

»Živijo oči!« in se po stopnicah napoti v svojo sobo. Oni o nedeljskem kosilu, a mene skrbi položaj v Dilualu. Komaj stopi v sobo, zacinglja mobi. Zgrabi ga in stisne tipko za zvezo. Ugleda vesel Lucijin obraz. Rad posluša njen milozvočen glas:

»Kje si se danes potepal? Kaj ni mobi zato, da si dosegljiv?«

Njen vesel obraz, obogaten s prikupnim nasmehom, povrne v njegovo dušo nekaj radosti. Kljub precejšnjemu družinskemu bogastvu je ostajala otok nekih drugih, mogoče čistejših časov. Čeprav maturantka, je na sebi obdržala nekaj otroškega. Mogoče je to njena čista neposrednost. Mogoče nesposobnost igranja vlog. Vsekakor v njeni prisotnosti čuti neizmerni mir. Tudi sam ji vrne nasmeh:

»Oprosti, ravno sem prišel in še nisem imel časa, da vržem uč nanj. Nisem rad preveč zlepljen s tehniko. Kako si ti preživela dan?« vrne vprašanje.

Skomigne z rameni, si z dolgimi prsti popravi kito in naredi otožen izraz:

»Saj veš, dolgočasno, učenja polno popoldne. V nedeljo se vidimo na kosilu pri nas,« razigrano zaključi. Polne ustnice se razprejo v omamni nasmeh. Živahne oči s svojo radostno lepoto še poudarijo njeno izjemno ljubkost. On prikima:

»Mi je že mama omenila, ko sem zakoračil v hišo. Na srečo tvoj stari ni v fohu moj'ga. Tako ne bo mogel ves čas blebetati o službi.«

Lučka prisrčno skoraj zaploska:

»Slišala sem komentarje v zvezi s tabo in mano,« reče smeje in zoži pogled. Narejeno jezno doda:

»Teleidijoti nimajo poleg opravljanja drugega početja.«

Boris prikima:

»Kjer ni prostora za pamet, se pač najde plac za opravljanje. Volumen med ušesi je treba z nečim napolniti.«

Njen veseli obraz v hipu izgubi barve radosti in navrže s kančkom razočaranja:

»Dobro vem, kako mi pravijo. Kold bič.«

Boris je razumevajoče potolaži:

»Ne smeš jim zameriti. Nadimki, s katerimi so te obdarovali, so posledica njihovih neizživetih sanj. Pubertetniške fantazije se rade materializirajo skozi vulgarno izražanja. Za njih so kold bič vse, ki se v petkih ne zapijajo, drogirajo in dol dajejo. Petelini pač razmišljajo skozi hormonske hlape, odišavljene z aromo po žganju raznih vrst. Saj menda nisi jezna?« pozorno vpraša.

Tiho mu odvrne:

»Kje pa! Komu mar za blebetala?! Lahko sem srečna, ker sem vsa ta leta preživela tako, kot sem. Prav nič mi ni žal, če se nisem udeleževala pijanskih orgij. Tudi prijateljici Veronika in Helena sta deležni podobnih vzdevkov. Posebej Veronika se mi smili. Izgubila je očeta. Nikoli niso našli barabe, ki ga je. Kakšna je to policija, če ni sposobna najti morilca enega od svojih? Edino zaradi maturantskega plesa mi je žal. Kako to, da se nisva že tam našla? Ampak, kar je bilo, je bilo. Jutri je nov dan,« vedro doda. Prelep obraz znova dobi rožnato barvo.

Boris prikima:

»Mogoče bi bilo drugače, če bi prišla na plesne vaje. Pa te ni bilo in sem se moral mučiti s tisto samovšečno kokoško Hano. Ves čas je mislila, da je državna prvakinja v plesu, pa je pri sambi ritala, da sem jo skoraj vprašal, če ima orožni list za svojo rit.«

»Hana, ja, dobro si jo opisal. Res je prava kokoš. Posebej takrat, ko obleče tisto modro krilo in obuje vijolične čevlje. Pa njena hoja,« se glasno zasmeji, »še nesrečnice iz out so manj smešne v svojih pisanih opravah.«

Malce sta še klepetala. On znova poskusi najti vsaj sled prisotnosti okultnega. Z urokom jo previdno potipa. In znova ne zazna ničesar. Vedel sem. Niti preklinjati ne zna. Kako naj bo v njej kaj zlega, kaj šele Elejla? A kaj mi je, da o tem sploh razmišljam? Tistim coprnicam se moram posvetiti.

Odloži mobitel. V sebi začuti drugačno prisotnost. Ta ga za hip poboža, mu pošlje tihi šepet ljubkega pričakovanja. Zgrabi tablico. Ekran oživi. Začne utripati poštni program. Hm, pošto imam. Da vidim. Klikne na povezavo in vidi, da je pismo Mojčino. Hm, dolgo mi že ni pisala. Kaj jo je zdaj napeljalo na to dejanje? Pa je le našla mojo številko.

Odpre pošto.


»Dragi frend!


Saj ti še lahko rečem frend. Marsikaj se dogaja. Nekaj je očitno, nekaj ni. A ni vse tako, kot se tebi zdi. Pozabil si, kdo si. Le kaj sem pričakovala? Čudež? Teh ni. So what! Itaq ne vem, kaj bluzim! Sori! Rimember, kaj si mi rekel pred maturancem. Mogoče boš odprl oči in spregledal. Ko boš na drugi strani, bo preppzno. Mrtev si, a živiš ob svojem grobu.


Mojca.«

Ta je pa res postala premaknjena. Pisanje brez repa in glave ji ni podobno. Ta Sandra jo je čisto zmešala. Kaj sem ji rekel? Pozornost je mati previdnosti. Kaj naj s tem?

Najprej malce okleva. Na koncu pritisne na gumb za brisanje brez odgovora o sprejemu. Kaj naj odpišem? Kako naj se spovem za greh, ki ga ni? Stopi do okna in opazuje dogajanje mirne ulice pod sabo. Na srečo živijo v zadnji hiši slepe ulice. Naproti je zavod za starejše. Tam je njegova dementna babi.

Zakaj prekletstvo demence udari tako dobre ljudi, kot je moja babi? Zakaj ni to doletelo staro mamo Jano? Skopuška popotnica vedno pozabi tudi na moj rojstni dan. Za očijev abraham je bila v Jordaniji, za mamin pa v Gvatemali. Vraga pozabila je an abrahama lastne hčerke.

Prednost tega je odsotnost hrupa motorizacije. Edini večni zvok je šumenje Savinje. Nekaj časa že ni deževalo, zato zadnje čase tudi ta zvok ni preveč v ospredju. Pomirja ga zbor ptičjega petja, prijetno izrazit zvečer ali zjutraj, ko mu pomaga urediti vihar v glavi od vsega tega vrveža. Vsaj zdi se mu tako. Za hip pomisli na Lucijo. Ob misli nanjo mu postane toplo, prijetno toplo. Lahko jo pokličem in presenetim. Vendar odmahne z glavo. Ah, raje ne, saj bo delovalo vsiljivo. Z njo je treba počasi. Ona je resnično pravi projekt. Vsaj tokrat se tista opica Aleš ne moti.



Greta jezno udari po mizi:

»Tega nisi smel storiti! Nikakor! In to brez nas!«

Boris samo dvigne oči in se ravnodušno nasmehne:

»Ne vem, kaj vam je? Teden dni nazaj ste cvilili, ker smo brez fizične moči. Aecij mi je predal skoraj vso vojsko. Normalno je, da se hočem srečati z mahibi. Moram jih spoznati, oni pa mene.«

Leon jezno piha:

»Seveda imaš prav, vendar prehitevaš. Ti si vendar obličje miru, ljubezni in ravnotežja.«

Boris skoči na noge, vse prestreli s strogim pogledom. Vsi so tu, manjka samo Marko:

»Nisem vas sklical zaradi dovoljenja, temveč zaradi obvestila. Zborovanje ureja Aecij. Čeprav upam, da bo Elejla padel brez vojne, se moramo pripraviti tudi na to zoprno možnost. Samo s čakanjem in neskončnim pogajanjem ne bomo ničesar rešili. In še to,« sunkovito diha in strupeno sikne, »za sovražnika nisem nobena ljubezen ali mir, temveč bič božji!«

Čuvaji se spogledajo. Nekaj časa sploh ne najdejo odgovora. Boris stopi do okna in opazuje veliko pristanišče. Pogled na morje ga vedno pomirja. Zdaj je potreben miru. Znova se prebudi tista drugačna prisotnost. Začuti tok, zavit v čudovito kopreno moči. To je prisotnost, ki ne pristaja na omahovanje. Bistvo je stremljenje k lepemu.

Zasliši Janezov oprezni glas:

»Tako ne boš ničesar rešil. Podrezal boš natančno v vilinski osir. Si želiš soočenja z mogočnimi Vilini? Si pripravljen?«

Boris samo molči. Vsaka debata se mu zdi odveč in nepotrebno tratenje časa. Raje uživa v razgledu.

Marko le uspe priti malce pred začetkom Jadageta. Čuvaji ga zasujejo z očitki na Borisov račun. Boris, v spremstvu Aecija in obkrožen s fedajini, sprejema visoke plemiče. Marku ne uide posebej veliko fedajinov. Stopi do Borisa, se nasmehne in rokuje:

»Ne bom komentiral besed ostalih Čuvajev. Ti že veš, kaj počneš.«

Boris vrne vljudnostni nasmeh in mu nakaže fotelj.

Marko zaupljivo prikima se udobno namesti. Z očmi spremlja posedanje mahibov legij in flot. Boris ga je resnično presenetil s to hitro akcijo. Na koncu se posedejo še drugi Čuvaji in srepo zrejo v ponosno vzravnanega Borisa. V senci stojita dve fedajina, še več jih je v nišah. Glasnik potolče s ceremonialno palico:

»Vstanite zdaj! Vsečasni vladar, eleh tasak, aladeh, lagamej Aliadah Hamal in mahib prima, vojni konzul Aecij Palanis!«

Čuvaji se spogledajo in oklevajoče vstanejo. Marka prešine. Res se je tukaj zgodilo veliko novega. Takoj so nekateri dobili napad veličine. Spogleda se z Greto in Leonom, ki samo nezadovoljno odkimata.

Boris in Aecij vstaneta. Boris nakaže glasniku, naj zasede svoje mesto in s kretnjo preda besedo Aeciju:

»Zbrani smo se, ker ima Aliadah Hamal nekaj pomembnih novic.«

Boris prikima in glasno spregovori:

»Nimamo več časa za uglajeno politiziranje. Elejla v telesu basilea Božanskega carstva na drugi strani sveta ne čaka in se ne pogaja, temveč pod plaščem prevar uničuje naš svet. Vse nas so zaslepile različne predstave in prej, ko pogledamo očitni resnici v obraz, prej bomo sposobni za svoje poslanstvo. Delovati moramo na dveh frontah. Ena je v Onostranstvu, druga se odvija tukaj. Obe sta enako pomembni in soodvisni. Konzulat se mora hitro zbuditi iz tega omamnega spanca in se usposobiti za učinkovito akcijo. Ne morem več trpeti tega političnega prerekanja, saj izgubljamo dragocen čas in še dragocenejšo energijo. Moramo se poenotiti. V naslednjih dneh bom obiskal še preostale častne šezeke in mahdije Zahoda. Nekaj vtisov že imam. Vsi plemeniti možje, s katerimi sem se do zdaj pogovarjal, podpirajo enotno fronto. Naše napore bodo še dodatno podprli in spoštovani vojni konzul je deležen njihovega polnega zaupanja. Plemeniti Aecij vam bo razložil naš načrt,« in preda besedo vojnemu konzulu.

»Državni konzul je znova vnesel nekaj zmede. Ravno zjutraj je sel prinesel pismo senata. V njem je veliko besed o moči Vilinov in njihovi zahtevi, naj se ne vtikamo v dežele za Viharnim gorstvom. Niti z eno besedo pa ni omenjen kakršen koli napor Vilinov proti naraščajoči sili Božanskega carstva ali Basileju. Po besedah japadokov iz Onostranstva, silna vojska Vzhoda napreduje proti zahodu. Prej ali slej bo našla pot okoli Viharnega gorstva. Viline je strah naše moči. Dovolj je pokornosti! Pokažimo jim svojo moč! Senatu bomo poslali Patent o diktatorskih pooblastilih v vojnem stanju. Osnutek je pred vami. Jadaget ne bomo končali, dokler patent ne bo podkrepljen z vašimi podpisi.«

Leon s kretnjo prekine govor:

»Čakajte no! Se zavedata, kaj prinaša takšen dokument? Kaj vam je?« in dvigne papirusni zvitek. Marko se prime za glavo. Vstane še Greta:

»Moj spoštovani kolega, japadok Leon, ima prav. S tem patentom boste po nepotrebnem izzvali Viline. Pomislite! Je nečimrnost skoraj otroka vredna gneva nesmrtnih?«

Okoli velikega omizja završi. Mrmranje je vse glasnejše. Boris ohrani mirno kri. Namigne ceremonialu. Stari mož ostro udari s ceremonialno palico in zakliče:

»Tišina! Zahtevam tišino! Aladeh imajo besedo!« in fedajini oprezno stopijo bližje omizju. Marko opazi to malenkost in tiho zašepeta na Helgino uho:

»Si opazila fedajine? Boris in Aecij sta se dobro pripravila.«

Boris vstane in hrup se v hipu poleže. Vse premeri s srepim pogledom, dvigne roko in mračno odvrne:

»Ta patent, dragi gospodje in drage gospe, pomeni manj govoranc in več akcije. Čas govorov in svečanih deklaracij je nepreklicno mimo. Sami ste govorili o kritičnem položaju na vzhodu. Basilea ne okleva in se ne igra neskončnih pogajanj za vsako malenkost. Če Vilinom niso všeč naše akcije, je to njihov problem. Pravzaprav so te priprave, dragi mahibi, samo za vsak primer. Iskreno upam, da legijam ne bo treba v vojno. Vojna je grda stvar.«

Leon mu vskoči v besedo:

»Kaj pa ti veš o vojni? S tem patentom jo boš prinesel pred prag blagoslovljenih edamitov.«

Boris zoži pogled in zarenči:

»Še enkrat me prekini in boš odstranjen na hladno.«

Tik za Leonom se pojavita dve fedajina. Leon presenečeno bega z očmi in se nazadnje nezadovoljno sesede v stol. Greta mu nekaj zašepeta. Boris nadaljuje svoj govor:

»Moja glavna naloga je najti Elejlo pri nas doma. Obstaja velika verjetnost, da si je Elejla našel telo v Onostranstvu. Trenutno imam odločilno prednost, ker Elejla ni seznanjen z mojimi spoznanji. Najbrž ve za obstoj Čuvajev, a za Mešaraha ni prepričan, dokler ne izvedem Pemeja. In tega ne bom storil. Ne ve, da ga iščem tam, kjer me ne pričakuje. Če ga ujamem nepripravljenega in ga presenetim, ne bo nobene vojne. Patent bo izgubil veljavo in oblast se bo vrnila v roke senilnih starcev Diateje. naj jo imajo, če so od nje odvisni.«

Greta zaprosi za besedo in Boris ji prikima. Sunkovito se postavi na noge, vse ošvrkne z ledenim pogledom, kot to zna le ona:

»Samo trenutek. Ustavite konje! Boris, saj ne morem verjeti, kar sem slišala,« stisne ustnice in z očmi razburjeno bega med prisotnimi, »strinjam se z Leonovimi pomisleki. Naj dodam še svoj pomislek. Tehten pomislek!« in se srepo zazre v mirnega Borisa, »ti vendar ne moreš biti sočasno lagamej in aladeh. Prvosvečenik ni namenjen mahanju z oboroženo silo. Čisto po nepotrebnem nam boš nakopal preveč sovražnikov. Ne moremo uporabiti metod zastraševanja. Mešarah prinaša blagost, ne pa ostrine meča. Tvoje metode niso metode Mešaraha, kakršen naj bi bil. Tako se ne moremo iti! Zaboga, mi smo sila dobrega, ne pa,« besede ji ostanejo v grlu.

Fedajini neslišno stopijo iz niš velike dvorane. Marko takoj opazi to malenkost. Svojega Mešaraha bodo branili do zadnjega. Ta Mešarah je drugačen, bolj impulziven, odločnejši in hitrejši.

Boris se nasmehne:

»Nisem hotel te razprave tukaj pred vsemi. Res ne moremo lastnega umazanega perila oprati v svoji pralnici? Ko smo že pri tem. To sem, kar mi je določila usoda,« in v dvorani završi mrmranje navdušenja, »kakšen naj bo Mešarah? Česa se ne moremo iti? Zakaj?« znova začuti čudovit objem drugačne prisotnosti, »je slabo, če hočem preprečiti vojno? Je slabo, če bo Konzulat pripravljen na vojno? Razumem pomisleke, a jih žal ne smemo upoštevati. Vilini so mogoče res mogočni, toda nočejo pomagati. Pravzaprav želijo obdržati obstoječe stanje, kar lahko za nas postane smrtno nevarno. Basilea bo zagotovo s svojimi hordami našel pot okoli Viharnega gorstva in nas, zaradi debat o morali, presenetil tako razdrobljene s spuščenimi hlačami. Saj vem, nisem še popolnoma pripravljen, to že ves čas poslušam,« in glas mu otrdi, vsem nameni ledeni pršec, »a basilea se požvižga na to. Delati moram na obeh frontah. Naredil bom vse, da preprečim vojno in naredil bom vse, da zmagamo v vojni, če do nje, El nam pomagaj, pride.«

Končno se vmeša še Marko:

»Zaključimo to neplodno debato. Na hitro sem preletel osnovna določila patenta. V njem je vse dobro zastavljeno. Čeprav se popolnoma ne strinjam z lagamejevimi razmišljanji, bom te zadržke v interesu sloge in končne zmage zadržal zase. Res je,« in se spogleda z ostalimi Čuvaji, »strinjam se z Borisom. Obstaja določena možnost, da preprečimo vojno. Do pemeja nas loči še lov za tehagaci in sibeti. Lagamejev načrt,« izogiba se imena Boris, »je res malce vihrav. Ampak trenutno nimamo drugega. Položaj vzhodno od Gorstva resnično ni rožnat. Sovražnik se krepi, a prijateljev je vse manj. Horde neusmiljeno pritiskajo na maloštevilno obrambo. Cesarstvo Shedanija se je po zadnjih informacijah začelo zavedati nevarnosti. Žal tudi njih dušijo razne politične igre in njihova vojska najbrž ni kos carskim hordam. Pustimo lagameju, naj razporedi figure, kot se mu zdi prav. Drugega zdaj nimamo.«

Greta odkima:

»Marko, od tebe nisem pričakovala podpore tako norim idejam. Saj si slišal, kakšne titule si je nadel ta,« in nezadovoljno pokaže na Borisa, »pubertetnik z napadom megalomanske veličine. On in njegova indigo norišnica.«

Boris ostane ledeno miren. Aecij zmedeno preklaplja pozornost med Markom, Greto in Borisom. Podobno počnejo tudi mahibi. Najbrž nihče od njih ni pričakoval takšne razprave med raegi. Marko seže po čaši vina, jo izpije in odvrne:

»Greta, zaključi s svojo jezo. To velja za vse vas. Zdaj ni čas za moraliziranje ali debate o problemih pubertete. Aliadah in Aecij naj storita vse, kar mislita, da je treba storiti. Slišala si. Ima podporo vseh tukaj zbranih mahibov in mahdijev, ki jih je obiskal. Trenutno ima večino vojske in tukajšnjega svečeništva. Moja ali tvoja podpora pri tem nima vloge. Imam še preveč drugih opravil, da bi izgubljal čas za morebitne zadržke.«

Vmeša se Helga:

»Lahko je tvoje življenje, ker te še ni blagoslovil s svojo indigo teorijo. Saj si ga slišal. Ta njegov govor. Mešarah se tako ne pogovarja. Za razvoj Mešaraha so potrebna leta, ne pa tedni. Ljudje božji, komaj slaba dva meseca sta mimo! In kaj imamo?«

Jožef se naveže na njene besede:

»S prerekanjem ne bomo ničesar rešili. Se res dobro zavedaš, v kaj si se spustil?« in se sreča z Borisovim odločnim pogledom.

»Še kako dobro. Ampak tukaj nismo zaradi razprave o moralnosti in demokraciji. Verjetno ste, dragi bratje iz Onostranstva opazili,« malce cinično doda, »nikjer na papirusu ni vaših imen, ker so nepotrebni. Tukaj ste, ker želim, da tudi mahibi slišijo vaše zadržke. Vidite,« razširi roke, »ničesar ne skrivam. Prepričan sem v ta načrt in tukaj zbrane plemenite edamite. Lepo sicer, da odkrito poveste svoje mnenje, a od zastavljenega ne odstopam. Ne zaradi trme, temveč zato, ker ste brez enakovrednih argumentov. Samo zato. Vse se pospešeno odvija. Ne bom si dovolil vzeti drobne prednosti, ki jo imam,« in vse premeri s strogo srepim pogledom. Trde besede še kar odzvanjajo v velikem prostoru. Fedajini nepremično prežijo. Aecij prekine napetost:

»Vsa ta huda kri je odveč. Patent je pravičen. Senatu in državnemu konzulu ne odvzema nobenih moči. Modro je združiti celotno vojsko pod enim vodstvom, neodvisno od trenutnih razmerij med plemenitimi družinami. Tudi reformacija trenutne organizacije legij se mi zdi smiselna v luči novih nalog. Zaradi grozeče nevarnosti se mora ves Dilual s prijateljskimi vojvodstvi pripraviti na morebitno vojno. Ko bo sovražnik potrkal na severna vrata, je znak, da se je čas dokončno iztekel. Izkoristimo torej blagodati Mešarahove modrosti.«

Jožef zakašlja in doda:

»Zaključimo torej s tem in pustimo Borisu, naj stori, kar se je namenil. Dokler ne izvede Pemeja, ga Elejla ne more tako zlahka zaznati,« in se spogleda z Borisom, ki zadovoljno prikima. Samozavestno nadaljuje:

»Če lahko Boris po čudežu prepreči vojno in celo ve kako, kdo sem jaz, ki mu lahko to prepreči? Uničenje Elejle pomeni padec Božanskega carstva na vzhodu. Ob uničenju Elejle bodo ugasnili tudi damejahi in kerkeši. Sovražnik bo izginil in oblast bomo lahko, kot se je Boris izrazil, vrnili starcem. Naj se to zgodi.«

Greta trenutek molči, zatem odkima. Tudi Leon, Janez in Helga odkimavajo, vendar so tiho. Samo na Markovem obrazu se zarišejo črte previdnega zadovoljstva. Boris se nasmehne in tiho reče:

»Vojni konzul bo uredil tukajšnje zadeve. Patent bom osebno predal zboru senilnih starcev. Čas je za spoznavni večer.«

Helga se prime za glavo in odkima:

»Ta patent in tvoje namene še razumem. Ne strinjam se, a tako je in sem se sprijaznila. Toda! ljubi bog! Res želiš zakuhati še konkretno zmešnjavo? Sam greš tja? Sploh veš, v kaj se podajaš? Ljubi bog!«

Boris veselo prikima:

»Vsekakor. S sabo bom vzel,« in jih na hitro preleti z očmi in pogled mu ostane na Leonu, »evo, vzel bom vas. Ves čas mi tako ali drugače stopate na pot, zdaj pa vas vabim za sopotnika. Greste?« in se sreča s pogledom presenečenega lekarnarja. Vse, kar zmore zaradi presenečenja, je beganje med Helgo in Greto. Marko se smehlja. Očitno uživa v Borisovem početju. Leon se, ne preveč zadovoljno, spogleda z Borisom:

»Se slučajno ne zafrkavaš? Te stvari niso smešne.«

Boris resno prikima:

»Ta hip mi ni do zafrkavanja. Greste ali ne?«

Vse oči se uperijo v Leona, ki obotavljivo prikima:

»Grem. Mi ostane kaj drugega?«

Boris veselo zaključi:

»To smo torej rešili,« in vse preleti z bistrimi očmi, »naj kar prekinem razpravo o moji varnosti. Nihče me ne ogroža. Verodostojneje bom deloval, če tja ne prihrumim s parado. Pokazati jim moram svoje zaupanje. Tam imajo portale, zato ne bova izgubljala časa.«

Znova se oglasi Greta:

»Ne morem si kaj, da ne izrazim nasprotovanja tej avanturi. Zaradi lastne vesti sem dolžna izraziti svoje dvome. Tam boš naletel na Viline. Čisto prave in verjetno zelo jezne Viline. To tvoje mahanje z vojnimi zastavicami jim ne bo niti najmanj všeč.« Prikimata še Helga in Jožef. Marko se nasmehne:

»Tudi jaz sem malce skeptičen do tega početja. Ves ta cirkus mogoče ni najboljši način za dosego sloge Zahoda. Žal pa trenutno, v danih okoliščinah, ne vidim drugačnega scenarija. Mogoče je zdajšnji Mešarah drugačen zaradi drugačnih okoliščin udejanjenja. Ne vem, nočem ugibati, zato naj se zgodi ta pot v Diatejo,« in se sreča z Borisovim mirnimi očmi, »Boris, izvedi, kar si se namenil. Vendar te moram opozoriti,« in se oprezno spogleda z ostalimi, »tam ti nihče ne bo mogel pomagati. Če naletiš na viline, se hitro umakni. Pod nobenim pogojem se ne spuščaj v kakšne magijske boje, ker jih ne moreš dobiti. Pred Pemejem si prešibak za soočenje z magijo zgolj povprečnega vilinskega plemiča, a okoli konzula se smukajo precej močni in v magiji prekaljeni Vilini.«

Marko s tem prekine nekoristno prerekanje. Boris se je uprl večini Čuvajev. Ne glede na nasprotovanje, svoj načrt mora izvesti. Začutil je drobno prednost in to mora izkoristiti.



Pojavilo se je upanje. Lahko preprečim vojno. Samo Elejlo zatečem brez hlač. Samo to!

Boris stoji na veliki terasi in opazuje pozibavanje velikih bojnih ladij sredi zaliva. Če bi imeli daljnogled, bi lahko videli razobešene bojne zastave. Leon medtem pripravlja portal. Čuvaji so se po kratkem sestanku razšli. Nihče noče ostati z njim. Ostal je sam. Začuti prisotnost.

Mešarah pomeni samoto. Nikogar nisem prosil za to vlogo. Tistega dne sem zaspal pri slovi in zdaj sem tu. Je prav, kar počnem? S kakšnimi silami imam opravka? Elejla ... Nasprotovanje temu, čemur rečemo Bog. Kaj je Elejla? Saj mi sploh niso povedali ničesar omembe vrednega. Vsi govorijo samo o sili kaosa, uničevanja in brezobzirnega zatiranja. Kaj je Elejla? Kdo je? Zakaj je? Je res ultimativno zlo ali je zlo samo zato, ker je nekaj drugačnega? Zakaj vsi v imenu dobrega tako radi vihtijo orožje? Kaj je potem zlo, če je dobro le še ena vojna napoved? Je res zlo? Je nasilje jezik dobrega v boju za sebi lasten pogled na svet?Bom spoznal nesrečnika, ki mu je vzel telo in dušo?

Strese z glavo in globoko vdihne po morju dišeč zrak. Kako dobro dene ta zrak. Vrvež mesta komaj pride do visoke terase. Misli mu zapolni drugačna prisotnost. Dvigne pogled v daljavo, proti osamljenemu otoku Missilu. Na njem nastaja nova pomorska baza. Zakaj bi sploh moral koga spraševati, kaj naj storim? Zakaj bi okleval? Čemu izguba časa s prepričevanjem prepričanih? Če sem udejanjen Elahala, ne potrebujem tujega pristanka. Vojne mogoče sploh ne bo. Saj ni potrebna.

Marko tiho pristopi:

»Malce si se prenaglil. Nisi še popolnoma pripravljen.«

Boris se obrne in se sooči s pojavo najpomembnejšega Čuvaja. Otožno reče:

»Morje me od nekdaj pomirja. Kaj bi dal, da bi lahko živel v kakšni mirni obmorski vasici. Nikoli nisem silil v hrup pozornosti.«

Marko zamrmra:

»Ironično, saj zdaj si v središču pozornosti vseh na Zahodu. Upam samo, da ne boš še v pozornosti Elejle in damejahov. Pri nas te sicer ne more zgrabiti,« in s kretnjo utiša njegov poskus komentiranja, »Greta in drugi so me temeljito razsvetlili s tvojo indigo teorijo. Saj ne rečem, gre za briljantno logično povezavo zadnjih dogodkov. Vendar se o tem sploh ne mislim pogovarjati!« in znova prekine njegovo namero, da spregovori, »ne! Ne poskušaj me prepričevati, ker me ne moreš. Nisem te podpiral zaradi tvoje indigo teorije, temveč zato, ker te nočem ovirati, dokler ti ne oviraš naših naporov. Tu si preživel komaj nekaj dni, a mi imamo nekaj stoletij izkušenj. Torej ne bova o tem. Želim ti dati nekaj napotkov glede obiska Diateje.« Boris se znova obrne proti morju in skoraj šepetaje odvrne:

»Saj vas ne mislim prepričevati. Vi pač živite v svetu svojih prepričanj, in prav imate,« glasno zaključi, »res sem še zelenejši od zelenega,« se obrne in vanj uperi nenavadno oster pogled izpod utrujeno nagrbančenega čela, »kljub vsemu so mi predali veliko večino vojske, podpirajo me skoraj vsi zemljiški gospodarji in predstavniki vseh stanov. Edina bela lisa je osrednji Dilual s tamkajšnjim senatom.«

Markov pogled pade v tla:

»Prav imaš. Vendar te prosim, da s to podporo ne opletaš pred konzulovim nosom. Zavedaj se sledečega,« znova dvigne pogled, »v ozadju delovanja senata in državnega konzula so Vilini. Poskusi se izogniti sporom. Nikomur ne grozi, niti ne mahaj z legijami na jugu. Nikakor se ne smeš soočiti z vilinsko magijo. Z njimi ni zdravo zobati češenj. Leon bo že vedel, kako se izvleči. Ko on reče, da je konec, je tudi konec. Patent predstavi v najlepši luči. Prikaži ga nekaj, kar je nujno samo v vojni, a zdaj, v miru, nima nobene vrednosti. Bodi diplomatski, igraj ponižnega podložnika volje senata. Boš zmogel?«

Boris molči. Nemo zre v daljavo.

Marko čaka odgovor. Ne morem si misliti. Kako se je lahko tako spremenil? Nekaj ni v redu. Nekaj me moti. Fant se je spremenil, njegova temeljna osebnost je drugačna. Mešarah je drugačen. Namesto, da bi ustvarjal okoliščine, jih uporablja. Zdaj želi še kockati s senatom in konzulom. Vilini mu bodo že pristrigli peruti. Potem se bo vrnil v okrilje svoje resnične vloge. Tej ne more in ne sme pobegniti. Boris skoraj bere misli:

»Vsekakor bom zmogel. Ne bojte se,« in mu skoraj bere misli, »resnica se večkrat ne pokorava našim željam in pričakovanjem. Marsikaj je drugače. Jasno čutim klešče nekakšne nove zore. Ne vem, je to zlo ali dobro. Vsekakor nas prekriva plašč Elejline prisotnosti, zato smo skoraj oslepeli. Ne vidimo konca temnega predora. Elejla nas je prevaral in nas še vara s svojo iluzijo. Doma sem zelo nazorno in direktno izkusil temne uroke. Rad bi se motil, a se ne. Temni vladar je nekdo pri nas doma in zato nas je tako spretno prevaral.« Marko mu vskoči v besedo:

»Rekel sem ti, ne utrujaj me s to teorijo. V dveh dneh sem jo slišal že trikrat. Res nisem razpoložen,« a ga Boris nenavadno grobo prekine, kar podkrepi z urokom. Marko od presenečenja umolkne.

»Dovolj! Tudi jaz nisem razpoložen za to neprestano nasprotovanje!« in mirneje nadaljuje, »upam, da sem pravočasno spregledal. Tudi on še ni popolnoma pripravljen. Moja edina možnost je presenečenje. Ne glede na domače razmere,« zaključi resno, »tudi tukaj moram stvari postaviti na svoje mesto. Z razčiščenim zaledjem se bomo posvetili resničnim problemom. Ti ne čakajo na našo dobro voljo.«

Marko hoče nekaj reči, a molči. Ta izkušnja z Borisovim urokom je zelo slab znak. Kaj mu je? Nadme je šel z urokom. Če bo šel takšen pred Viline, naj si Bog kar začne iskati novega Mešaraha.

Marko se obrne in ga zapusti. Boris zre za njim in se znova posveti svojim mislim. Sam. Kot vedno. Opazuje pozibavanje čudovitih ladij. Topla sapa prijetno greje. Morje vedno dobro dene.



Službeni mobi zabrni. Šefova številka besno utripa. Aleš vzdihne:

»Šef kliče. Prvič, odkar sva dobila pooblastila.«

Roman se pogladi po bradi in nezaupljivo reče:

»Bodi previden. Saj veš tisto o ranjeni zveri. Tvoj prijatelj ve, da nima več kaj izgubiti. Naredil bo vse, da se reši iz pasti.«

Aleš zaupljivo prikima in s kretnjo sprejme zvezo:

»Prosim?«

Pojavi se šefov izsušen obraz:

»Višji inšpektor specialist Aleš Kotnik, verjetno vam moram čestitati!«

Sumničavo dvigne glas:

»Čestitati? Zakaj?« Šef me vika.

»Kaj niste slišali jutranjih poročil, predvsem sporočila iz Kabineta predsednika republike? Pa menda vaša pisarna ni izoliran otok?«

Aleš skomigne z rameni:

»Posebno tožilstvo želi na vsak način začeti s kazenskim postopkom. Zaradi starih časov sem hotel Lojzu, oprostite, ministru Kovačiču, kupiti nekaj časa.«

Poveljnik se kislo zareži:

»Oba s kolegom sta srečna prasca!« in ne preveč navdušen nadaljuje, »minister Alojz Kovačič je še samo Alojz Kovačič. Predsednik ima uradno dovolj škandala in medijskega hrupa okoli zastrupitve Roka Kovačiča. Med vrsticami je omenil, da je minister šel predaleč s svojimi izjavami in prejudiciranjem preiskave. Na koncu je vzel metlo in počistil. Moral je, saj se je tudi nanj začela lepiti nesnaga afere. Objavil je tudi ime novega notranjega ministra.«

Aleš presenečeno vpraša:

»Vam lahko čestitam?«

Poveljnik odkima:

»Nisem jaz, a se drži regionalnega ključa. Nov notranji minister Slovenije je načelnik magister Svetnik.«

»Ljubo? Kaj ta ni vedno govoril, kako ga politika ne zanima?« Aleš dobro ve, da je poveljnik precej blizu Kovačiču, zato bo potreboval precej sreče, da ne bo letel.

Poveljnik resno odvrne:

»Predsedniku in tesnemu prijatelju se ne reče ne. Verjetno bi rada čim prej zaključila poročilo. Poskušajta to storiti čim bolj taktno. Saj se razumemo.«

Aleš glasno vzdihne v znak olajšanja:

»Torej bova zaključila. Končno.«

Poveljnik nagrbanči čelo:

»Kar naj jih faše barabin, ki je hotel vse potunkati.«

Aleš oprezno pristavi:

»Kljub vsemu bom minimaliziral vpletenost bivšega ministra. Vse skupaj bom predstavil kot prekršek in kaznovan bo samo Rok Kovačič. Doletela ga bo šolska kazen zaradi iznosa nevarnih snovi iz območja šole.«

Poveljniku ni nič jasno:

»Zakaj bi bil tako milosten?«

Aleš trdo odvrne:

»Ker sem boljši od vseh, ki so me hoteli potunkati. Kaj pridobim, če padlega še sam obrcam? Ničesar! Ta primer mi je pokazal, kako postati boljši kriminalist in predvsem človek. Če pravica ni omejena z milostjo, vodi v tiranijo.«

Aleš in Roman čutita olajšanje. Konec je iger. Končno je iskra razuma počistila to greznico laži in prevar. Z veseljem napišeta še zaključek. Roman olajšano vzdihne:

»Torej le ne bova pobirala prometnih kazni.« Aleš zadovoljno prikima.



Državni konzul je resnično obilen mož. Salo se razliva preko smešno majhnega stola. Komaj zadržuje presenečenje ob pogledu na Mešaraha in enega od lagamejev. V veliki rezidenčni dvorani je popolnoma sam. Ob najavi prihoda gostov je odslovil vse pisarje in druge goste.

Leon se prikloni:

»Konzul Kleos Janius, verjetno so naju najavili.«

Konzul zlovoljno prikima s svojim napudranim obrazom in hecno pobarvanimi vekami. Z debelimi, bogato okrašenimi prsti seže po papirusnem zvitku, zapečatenim s pečatom Mešaraha:

»Hm, še pečat imaš,« dvigne pogled proti Borisu, »in kaj mi prinašata? Lagamej Leon in otroški Mešarah? Gotovo kaj predrznega glede na dogajanje v južnjaških provincah,« sunkovito odlomi pečat in raztegne rjavkast list, »nisem pričakoval česa podobnega. Res ne. Moram vam priznati,« se odtrga od papirusnih listov, »resnično si pogumen v svoji nesramnosti. Neverjetno! Kako silen napad veličine si dobil. Saj me ne čudi. Me ne sme. Vilini me ves čas opozarjajo na norčije tam dol. Očitno ti je sonce spražilo razum. Kako naj si drugače razlagam to, čemur vidva burkeža pravita patent?« Leon prebledi, naredi dva koraka ritensko, a ga Boris ustavi in mu z urokom podkrepljeno zašepeta:

»Bodite pri miru!«

Konzul se grozeče dvigne, malomarno odvrže papirusni zvitek in se z obema rokama grozeče nasloni na dragoceno mizo:

»Tega ne morem niti brati. Nihče, še najmanj pa otrok, mi bo pod nos tiščal nekakšne patente. Meni že ne! Jaz sem gospodar Konzulata in vsaj raeg,« zapiči mračen pogled v Leona, »bi moral to dobro vedeti! Postopek za sprejem takšnega patenta je jasen. Tu ni izjem. Jug nima nobene pravice predlaganja osnutkov, kaj šele pisanja patentov. Je samo kos nepopolno razdeljene zemlje, ki ga moramo še dokončno civilizirati. Samo sodelovanje z Vilini nam bo omogočilo trajni mir in moč v rokah tistih, ki so poklicani za vladanje napol divjakom!«

Boris zoži pogled in ledeno odvrne:

»Spoštovani konzul, saj nisem prišel na pogajanja.«

Konzul mu vskoči v besedo in ogovori Leona:

»Lagamej, ste mu vi dovolili, da govori? Jaz mu nisem!«

Boris oba stisne z urokom. Presenečeno umolkneta. Borisa oblije drugačna prisotnost:

»Poslušajta! Oba! Vojna je mogoče pred našim pragom in v tem položaju nimate nobene izbire. Vojni konzul Aecij Palanis ima v primeru vojne nevarnosti polna pooblastila. Če bi patent prebrali do konca, bi videli tudi podpise vseh pomembnih mahdijev pridruženih dežel in mahibov bojnih legij. Njihovi podpisi temu patentu dajejo nesporno veljavo.«

Konzul se zdrzne in znova pograbi papirus in prebledi ob pogledu na podpise. Hip kasneje se zbere:

»To ni postopek za sprejemanje patentov. Vilini nam,« a ga Boris grobo prekine:

»Vilini se ne bodo borili za nas! Basilea bo našel pot do nas in z njim ne bo pogajanj. Izkoristil bom vse možnosti, da vojno odnesem čim dlje od vaših dragocenih domov. Domače zadeve, razen vojnih naporov, so še naprej trdno v rokah senata in vašega veličanstva. Vojno pa v teh nevarnih časih prepustite legionarjem! Naj upravičijo svoje plače.«

Od zadaj zaslišita močan vilinski glas:

»Mešarah, berit mekouk, teg bel taskim et'jetas mepai sepeas vet et'genuih tabou.«

(Mešarah, oziroma otrok, ki naj bi to nekega dne postal in umrljiv čarovnik. Res čedno.)

Boris in Leon se sunkovito obrneta. Konzul ponižno povesi glavo. Vilin pred njima je podoben strogemu očetu, ko ta okrca svojega porednega otroka. Boris prišleka preleti od nog do glave. Prvič v življenju vidi Vilina. Glede na duhovitniške knjige v izložbah celjskih knjigarn je že na prvi pogled precej odstopanj. Vsaj vizualnih. Vilinovo precej koščeno telo je ovito v dragoceno togo, polno zlatih in aurilskih dodatkov. Popolnoma beli lasje padajo skoraj do pasu in obrobljajo podolgovat obraz s špičastimi ušesi z velikimi uhani. Skoraj bela koža je namazana z nečim, podobno pudru. Ustnice so vijolično pobarvane z zelenimi progami, a veke nad sinje modrimi očmi imajo rahel modrikast ton z nekakšnimi bleščicami. Saj je našmikan kot žigolo v gejevskem baru. Obrvi sploh nima, so le nakazane s črno črto. Na čelu ima z rdečim zapisan čuden simbol. Po začetnem presenečenju zaradi nenavadne vilinove podobe tiho odvrne v čisti visoki vilinščini:

»Salaji tegešaz, eag mirig teapakem?«

(Mojster Vilin, se mogoče poznava?)

Vilin se vzvišeno nasmehne:

»Et'foraš vet Kefrin.«

(Ime mi je Kefrin.)

Boris položi roke na bok in navrže:

»Kefrin šekak deakot lou itir šezakah et'jogamaj, katen negi Elem. Itiš tatep vet mišok le et jalef?«

(Kefrin, nekam daleč ste od svojega zidu, kjer se skrivate pred svetom. Kaj vas je prineslo v te kraje?)

Vilin sprva ne more verjeti, kako se z njim pogovarja človeški otrok. Odločno stopi do konzulove mize, sede na njeno gladko površino in motri prišleka. Ustnice se razširijo mu v leden nasmeh:

»Thaeo et'tapakhem iših! Et daeraz lo et'tevokut basilea.«

(Vaše nespretno razgrajanje odmeva do dvorov basilea.)

Boris začuti nežen Vilinov urok. Leon ga prime za nadlaket, a se mu izvije. Zavrne urok:

»Kejic thaeo et tiper? Šejil thaeo ikotols genuih šek zegu!«

(Zakaj bi vas to skrbelo? Saj vas posli smrtnih ne zanimajo!)

Vilin ga prebode s sinjimi očmi, ki dobijo lesk grožnje:

»Otrok, ki zna čarati. Žal me mora zanimati ta neugodna dežela od trenutka, ko ste ogrozili krhko ravnotežje tega sveta. Igrajte se na svojem svetu, a nam prepustite našega.«

Boris znova začuti vilinov urok. Bliskovito ga razbije in s srepim pogledom poišče vilinove oči:

»Raje ne čarajte! Ne izkušajte moje moči!«

Vilin se zakrohota:

»Lagamej Leon, takšno je tvoje tukajšnje ime! Ti razumeš zadeve nesmrtnih. Prosim, odpelji tega mladiča, preden se ne poškoduje. Saj si menda nočete iskati novega mučenca?« Leon otrplo čaka na nadaljnje vilinove besede, ki se znova zapiči v Borisa:

»Zakaj se izpostavljaš? Kaj si jim dolžan? Naj te potolažim, z magijo še sploh nisem začel. Vsaj ne malce resneje. Smrtniki bi že morali doumeti,« in s trdim glasom zaključi, »ne morete se prerekati z nesmrtnimi,« in razširi zenice.

Boris začuti pritisk v zatilju. Obudi se prisotnost. S protiurokom takoj razbije neprijeten primež vilinove magije. Vanj usmeri svoj urok, prežet z energijami, vsrkanimi med branjem Knjige. Začuti vilinov odpor. Okrepi pritisk. Ne vidi, kaj se dogaja okoli njega. Ne sliši Leonovega kričanja, ko ga hoče odvleči stran. Uide mu konzulovo krohotanje. Zapre oči in začne mrmrati vilinske besede. Najprej vstopi v upočasnjen čas. Vse okoli njega zamrzne. Slepeče niti ovijejo vilinov um. Začuti odpor. Ta je vse močnejši. Tedaj se od nekod, tik na meji padca, pojavi druga prisotnost. V hipu ga oblije občutek moči, čudovite in silne moči. Zasliši melodičen, ljubko zveneč šepet. Zlomi ga. Polomi mu ta aroganten um. Uniči ga. Naj bo opozorilo drugim. Uniči! Zlomi! Naenkrat ga objame ta nova moč. Začuti poljub ljubke silnosti. Za njim se razprejo poljane ognjene praznine. Od tam, izmed dveh stebrov, priteče nova energija uničenja. Uporabi jo. Okrepi pritisk.

Vilin se iz napadalca spremeni v branilca lastnega uma. Nova prisotnost še pritisne. Ne popušča, val silne praznine raste z odmevom ljubke melodije onkraj vesolja. Strahotna energija valovi in grmi. Strele črne magije rahljajo vilinove obrambne uroke. Zasliši vilinov pojemajoči odmev. Smrtni, ne razumete! Ko se zbudi vilinski srd, boste zgoreli v peklu Megšelema. Noče poslušati. Še v stiski je poln napuha. Pošlje mu misel. Tukaj sem, pridi, najdi me, čakam te pred dvori Megšelema, med stebroma Lebenah in Mogos, med stebroma nebeških devic smrti! Sem si nihče od vas ne upa. Vedeli ste! Ta moč bi vas uničila. In zdaj je tu! Prihaja po vas. Jaz sem tam, kamor si nihče od vas ne upa! Prihajam! Vilin se upira, besno odganja niti dušečega uroka sinjih strel. Boris še trdneje okrepi svetleče niti. Vilinov um začne popuščati. Zdrobil te bom kot orehovo lupino. Zmlel te bom. Za vekomaj ti bom iz nadute glave izbil idejo nadvlade. Pomagajte nam ali se umaknite. Vilin se poskusi izmuzniti. Ne dovoli mu umika. Mrmra urok. Svet okoli njega popolnoma izgine.

Pred očmi se zvrsti neskončno zaporedje vilinovih spominov. Skozi njih se prebije do središča vilinove moči. Upor njegovi sili pojema. Zagleda kolektivni prastrah. Zaplava nad obrisom otoka Tarafa in začuti tamkajšnji Tempelj Emen Mabemot, ki ni del tega sveta. Tam, v globinah podzemlja, se skriva vir nasprotovanja vesolju. Nasprotovanje obstoječemu je seme novega. V besnečih ognjih zagleda nekaj čudovito lepega, čeprav praznega. Pritisne, še močneje razbija slike, ki se mu zoperstavljajo. Udari z vso močjo. Še zadnjič Jedro vilinove moči se zlomi. Vilin krikne. Boris odpre rdeče žareče oči. Leon presenečeno zre v negibno vilinovo telo. Nekaj trenutkov samo zre s široko razprtimi očmi. Steče do njega, otipa pulz in počasi dvigne otožen pogled:

»Ta vilin je komaj še živ. Kaj si mu storil? Vraga! Kaj ti je? Kaj si počel? Ti nesrečnik!«

Boris spusti glavo, globoko vdihne in izdihne, oči dobijo naravno barvo:

»Dovolj cmerjenja! Vsi mi ves čas nekaj pridigate! Dovolj mi je tega vašega pametovanja! Vilin se je igral z ognjem. Požrl ga je lasten požar!« se obrne proti prestrašenemu konzulu, »vaše veličanstvo, zdaj ste gotovo prepričani o mojih sposobnostih. Nikoli več ne poskušajte name naščuvati Vilina. Kaj naj zdaj z vami?« se zareži in sikne, »najbolje bo, da na papirus takoj pristavite svoj podpis in pozabimo na to prigodo!«

Bridka ostrina zmrazi še Leona. Samo prime se za glavo in ne ve, kaj naj stori:

»Kaj si nesreča naredil? Kaj se ti dogaja?«

Boris odrezavo bevskne:

»Nehajte se cmeriti! Dogaja se mi razplet vse te zmešnjave! Včasih je najbolje vozel kar presekati,« spusti pogled na tresočo konzulovo roko in mu nameni prijazen nasmeh, »gospod, iskreno upam, da bo ta patent ostal zgolj črka na papirusu. Raje bi zmagal z mirom kot vojno.«

Konzul se sesede na svoj smešni stol. V očeh se še kar zrcali groza. Kdo je to? Kako je lahko tako hitro položil vilina?

Leon še kar bolj zase mrmra:

»Kaj bodo rekli Vilini, ko bodo izvedeli? Kakšen bo njihov naslednji korak? Bodo prihrumeli z legijami golemov?

Boris ga prekine:

»Še enkrat!« grozeče zarenči. »nehajte se cmeriti! Vsaj ne tukaj! Greva zdaj. Dosegla sva svoje.«

Boris se zamisli. Brez tiste drugačne prisotnosti ne bi zmogel. Vilin bi ga hitro nadvladal.





28. Končni obračun


Ljubljana je v zadnjih petnajst letih postala precej pomembno univerzitetno središče tega dela Evrope. Boris ima v žepu maturitetno spričevalo, ki mu je na stežaj odprlo vrata vseh fakultet. Podobno je z Lucijo. Izbrala sta si popolnoma različne smeri. On računalništvo, ona mednarodne odnose.

Sredi parka pri Miklošičevi si utrujena vzameta zaslužene trenutke počitka. Vsakdo, ki se brez sprejemca vpiše na Mednarodni Vegov računalniški inštitut (IVCI), si zasluži takšen počitek. Lucija igrivo prekine tišino:

»Torej bova na predavanja hodila na popolnoma različna konca Ljubljane. Le zakaj so morali Vegov inštitut postaviti tako daleč stran? Vsaj z bivanjem ne bo težav. Očijevo veliko službeno stanovanje bo dovolj veliko tudi za naju. Sem si ga že ogledala. Najino sobo bom jaz opremila. Tvojemu okusu ne zaupam, saj si premalo praktičen.«

Boris dvigne pogled:

»In? Kakšno je?«

Lučka veselo odvrne:

»Zelo veliko. Pravzaprav gre za nesramno veliko prostora. Midva bova imela manjši, zgornji štuk, on pa spodnjega. Tam je tudi manjša konferenčna dvorana. Med tednom bova morala biti čez dan tišja od mišk,« ga navihano objame, poljubi in igrivo zamrmra, »komaj čakam drug teden, ko gremo na zaslužen dopust.«

Boris je samo delno tukaj, v tem parku. Lučkine besede sicer sliši, a jih ne vpija. Ves čas razmišlja o tem, kako je zmogel zlomiti tistega Vilina. Od kod tista drugačna prisotnost? Brez nje bi me vilin sesul. Po vilinovem porazu sta konzul in senat brez oviranja sprejela vojni patent. Kako se bodo odzvali vilini na to, kar se je zgodilo? Lucijine besede se izgubljajo nekje v labirintu teh skrbi. Ona ga nežno sune:

»Hej, si buden zadremal?« in poišče njegove odsotne oči. On strese z glavo in odvrne:

»Ah, nepomembne skrbi. Ja, dopusta sem res potreben. Vsa ta norišnica zadnjih mesecev.«

Njej se na srečo ne sanja o mojih skrbeh. Bolje je tako. Ob vsej tej umazaniji zadnjih tednov je ona kot antibiotik za bolezen.



Leon se zadnji usede. Ob Borisovi odsotnosti vsi čutijo nekakšno olajšanje. Marka znova ni. Zaradi opravkov na Vzhodu se ne bo vračal z njimi. Mogoče bo doma prej ali kasneje. Kdo ve? Greta se zamišljeno obrne k Leonu:

»Mu res nisi pomagal?«

Leon odkima:

»Niti malo. Še mene je presenetila njegova moč. Poskušal sem prodreti skozi njun metež, a sem zaznal le odmev. Povem vam, naš Mešarah je moten. Zelo hudo moten!«

Jožefu zastane dih, pripre veke:

»Kako moten? Nalomil je tegešaza. Drugače bi morala bežati.«

Leon se spogleda z Greto, ki prikima. Opogumljen z njenim odobravanjem odločno nadaljuje:

»Brisa je v nekem trenutku objel plašč temne moči Megšelema. Jasno sem začutil odsev urokov, podprtih z značilno energijo zatabov. Še sam sem bil popolnoma presenečen. Kar se dogaja, mi je vse manj všeč.«

Greta ga podpre:

»Strinjam se z Leonovo oceno. Bil je tam. Mešarah že nekaj časa ni čisto pri sebi. Ta njegova norija glede Elejle v našem svetu in absurdna indigo teorija. Same nore ideje, vredne sobe v Vojniku.«

Jožef proti njej uperi prst:

»Kaj naj storimo? On je, kljub vsemu, vendar Mešarah. Časi so drugačni, zato je tudi on drugačen. Elahala se je udejanjil v pubertetniškem telesu. Takšno telo sprejme božansko entiteto čisto drugače od deset ali dvanajstletnika. Ne prenaglimo se v sodbah. Počakajmo, opazujmo in poskušajmo vplivati.«

Helga prikima:

»Strinjam se z Jožetom. Mogoče je njegovo neravnovesje posledica precej pogostih potovanj,« in zaskrbljeno vzdihe, »tega o temnih energijah pa ne morem verjeti. Ne morem,« odkima in oprezno nadaljuje: »kako se lahko v telo Elahale naseli še kaj iz Megšelema? To je še manj verjetno od Elejle v našem svetu.«

Leon kljubovalno odvrne:

»Vem, kaj sem čutil! Popolnoma si zaupam. V nekem trenutku, ko je vilin zmagoval, se je pojavil plašč temnih energij zatabov in prišlo je do obrata. Povej mi,« se obrne proti Jožefu, »kako lahko komaj nekajtedenski Mešarah zlomi tegešaza? In to ne navadnega, temveč gotovo kakšnega močnejšega!« in srdito zaključi, »razloži mi!«

Jožef skomigne z rameni, Leon oprezno nadaljuje:

»Bodimo skrajno previdni. Ko bomo skupaj z Markom in Berto, se bomo odločili, kako naprej. Povem vam, fant je neuravnovešen in to postaja vse huje. Pripraviti se moramo na vse možnosti. Čisto vse.«

Jožef položi glavo med roke. Helga vrti z očmi po stropu. Janez dvigne roko. Nikoli ne skače v besedo. Leon prikima, Janez vse ošine z zaskrbljenim pogledom:

»Trenutno lahko samo čakamo. Predlagam takojšnjo vrnitev. Borisa moramo nadzorovati. Ne sme biti v enem, mi pa v drugem svetu. Ko se vrnemo, se dobimo pri Berti. Z malo sreče bo kmalu zraven tudi Marko. Brez njega ne moremo odločati o skrajnih ukrepih.«

Leon zaključi:

»Torej se vračamo,« in skozi portal pošlje urok. Trenutni sunek bo njihovim tamkajšnjim telesom poslal željo po obisku kapucinskega samostana. Nezavedno jih bo vodilo v skrivno dvorano in portalski krog.



Takrat ga tik izpod čela nekaj prebode. Začuti bolečino. Temni urok. Takšnega je sposoben samo nekdo. Prepozna poreklo. Elejla čara. In to hudimano močno čara. Jaz sem pa tukaj. Lucija opazi trzaj:

»Kaj je?«

On odkima in ne preveč prepričljivo odvrne:

»Nekaj me je zabolelo v glavi. To bo gotovo od napetosti zadnjih dni. Vsa ta norija z vpisom in vse drugo.«

Lucija se glasno zakrohota:

»Ti bučko ti! Komu na čast si na maturi hotel vse točke? Pohlepnež si, da veš. Kar prav ti je za ta glavobol. Vsak pohlep je treba kaznovati.«

Boris se slabotno nasmehne:

»A ti pa nisi? Imela si cele tri točke več od mene. Samo ne reci, da se nisi nič učila.« Istočasno čuti udarec tope bolečine. Hkrati se zbudita dve različni prisotnosti. Ena ga napolni z opreznostjo, druga z ljubkostjo. Prešine ga misel. Nekaj slabega se dogaja. Lova na Elejlo sploh ne bo. Saj je vse jasno ... in izgubi misel. Odnese jo njen poljub. En drugemu zreta v oči. Občudoval je njene sinje oči, dva čudovita kristala ljubke lepote. Če je kje dom božje duše, je to ona. Zapre oči in uživa v njeni ljubeči prisotnosti. Prepusti se ugodju lepega. Njen opojen glas ga predrami:

»Ne morem si pomagati, ker sem se pametna rodila.« Znova odpre oči. Tisti obraz je še vedno pred njim. Svet je še kaj drugega, ni samo igrišče Elejle in Ela. Svet je tudi središče ljubečega darovanja sebe za vesoljni trenutek vsega. Za hip se zazre v tla. Ne more je gledati in hkrati razmišljati o stisku Elejline temne volje. Ona čaka, da znova dvigne pogled. Polne ličnice brez umetnih barvil, veki, zaključeni s čudovitimi trepalnicami, so kot nebeški pokrov božanskih biserov oči. Ta čudoviti nosek in rajske ustnice, polne življenjske radosti. Z rokami drži njene dolge prste. Zdaj ne more razmišljati o koncu sveta. Njen pojoči glas ga obudi v poezijo ljubezni:

»Kdaj imaš vlak? Saj zaradi mene ga lahko zamudiš.«

Strese z glavo. Pogleda na uro in zašepeta:

»Še pol ure. Jutri se vračam. Presneti uradi. Ob vsej tej tehnologiji moram osebno za okence.«

Lučka razigrano skomigne z rameni:

»Birokrati bodo vedno ostajali v vesolju svojih rutin. Še o koncu sveta bodo hoteli zapisnik v treh izvodih.«

Na peronu se ločita. Samo pomaha ji in iz žepa potegne mobija. Glede na to, kar je doživel, mora poklicati Marka. Samo on je tukaj. Pred pol ure mu je poslal sporočilo o svoji vrnitvi. Ostali so še v Drugotnosti. Verjetno ne bo imel nič kaj nežen dialog, saj mu je Leon gotovo povedal, kaj je ušpičil. Ampak tisti Vilin je bil tako nesramen. Na zaslonu se prikaže resen obraz profesorja zgodovine:

»Živijo! Za sekundo si me prehitel. Ravno sem te hotel poklicati.«

Boris mu hiti razlagati dogodivščino v Diateji, a ga Marko prekine:

»Pustiva zdaj tvoj fajt z Vilinom. Tokrat me je le našlo temno čaranje. Ravno sem se začel pobirati. Drugi se bodo še danes vrnili, dobimo se pri Berti,« veselo zaključi, »poslali so urok. Kmalu bo šla po njih.« Boris se komaj opazno kislo nasmehne:

»Torej le priznate, da je temni vladar mogoče otrok našega sveta?«

Marko odkima:

»Tega še ne morem potrditi. Energija je bila, kako naj rečem, drugačna. Mogoče gre za kerkeša, čeprav tudi tu ven štrli preveč vprašanj. Vsekakor bomo stvari prišli do dna.«

Boris zaključi:

»Saj ni važno, o tem bomo skupaj razčistili. Z Lucijo sva se ravno razšla, ona se vrača v hotel. Njen oče ima danes zvečer parlamentarno zaslišanje. So kar pohiteli. Doma bom čez kakšno uro in pol.«

Marko zaključi:

»So pa pohiteli, da se odrešijo Kovačiča. Tista drogeraška hajka mu je končno izstavila račun, ki ga je tako dolgo prosil.«

Upam, da nas vladar ne prehiti.

Celo pot mrzlično razmišlja. Na srečo nihče ni več čaral.

Ura vožnje hitro mine. Vlak obstane, stopi iz klimatiziranega vagona in vanj udari poletna vročina. Čeprav je že pozno popoldne, pripeka ne jenja. V hipu ga oblije hladen pot. Začuti prisotnost. Na križišču okleva. Grem domov ali k Berti? Nekaj je v zraku. Nekaj je drugače.

Najprej v portal stopita Greta in Leon. Nasmehneta se in izgineta.

Boris začuti sunek vrele moči. To ni energija uroka. Nekaj je streslo same temelje gibal vesolja. Reka Alissa je zastala, brodar je ostal na drugem bregu. Nekaj ga je zadržalo.

Helga in Janez kramljajoče stopita na tahad. Izrečeta besede uroka in izgineta. Jožef jima prikima.

V črno kuto odeta postava s priprtimi očmi porogljivo premeri tri može in dve ženski. Zmedeno se spogledujejo. Greta hoče nekaj reči. Ne more. Neka sila ji je zlepila ustnice in omrtvila jezik. Druga v kuto zakrita postava jo zgrabi, skupaj z Leonom porine na tahad in piskajoče sikne:

»Saj vem, ne sanja se vama, kaj je tukaj. Vesta samo to, da morata čakati. Škoda, ker vama ne smemo dovoliti kričanja. Nočem, da koga obudita,« izvleče meč in čaka na znamenje.

»Tako,« piskajoče zakliče in zamahne z mečem. Glavi se odkotalita, telesi trzajoče padeta in se obrne k ostalim štirim dekletom, ki držijo še dva moška in žensko. Zgroženo opazujejo krvavo orgijo. Zavedajo se, da tudi njih čaka smrt.

»Dajta trgovko in tega lepotca,« ter pokaže na zmedenega Janeza. Nesrečneža se samo spogledata. V njunih očeh se zrcali smrtni strah. Obraz jima zaledeni v krču groze. Janez hoče nekaj reči, a mu urok preprečuje kaj več od nemočnega lovljenja sape. Dve, v kuti odeti postavi, ju vržeta na sredino kroga. Ko kristali pojenjajo, piskajoča pojava zamahne z mečem in zavrešči:

»Čista umetnina! Petka za tehniko! Še zadnji! Na moj znak!«

Jožef izgovori urok.

Jožef nemočno zre v tla. Vse štiri postave zvlečejo nesrečnika na sredino, med trzajoča trupla, iz katerih iztekajo zadnje kaplje življenja. Kristali zasijejo, v trenutku slabljenja svetlobe magije, tišino in dihanje prekine zvok meča. Odkotali se še zadnja glava.

Pojava s piskajočim glasom sname kapuco:

»Opravile smo. Hvala Elejli za ta navdih. Kako božanski občutek, ker smo svet rešile petih aganealov. Še dolgo ne bodo prišli k sebi. Natanko sem čutila te prihode,« in potreplja po hrbtu zamišljeno Mojco, ki oprezno sname kapuco. Enako storijo še druge.

»Prfoks zgodle bo zdaj imel kraljevskega mačka. Zlasti ob spoznanju, da je ostal sam s tisto odcvetelo milfo.«

Angela se nasloni na meč:

»Zakaj nismo še prfoksa zgodle?«

Sandra se namrdne:

»Počasi, draga moja. Če bik fentale prfoksa, bi samo njega, a ostalo bi jih pet. Tako je ravno obratno. Sicer pa ne skrbi! Kaj misliš, kaj se bo zgodilo, ko bo stari zaznal, da je ostal sam? Berta mu bo sporočila za okvaro in hotel bo priti,« in si ogleduje pet obglavljenih trupel, »to je ključno. Zraven ne sme biti njihovega junaka, kdor koli že je. Božanstvo je ukazalo, da je on samo njen,« in se strese, »brr, kar razrajca me njegov nedolžni poštirkan fris! Škoda, ker se ne smem posladkati. Še oblizniti ga ne smem. Res safr scena!«

Mojci oči padejo v tla. Sandra opazi njeno otožnost:

»Draga moja, ti si ga zamudila. Svojega tiča žal ne bo namočil med tvoje tace. Kar odpiši ga. najdi si porivača in pozabi na otroško sceno. Odrasti že!«

Angela z mečem prebode trzajoče Jožefovo truplo in oblizne kri z meča:

»Župnikova kri ni nič posebnega.« Helena dvigne pogled:

»Zakaj bi bila?« in se spogleda s Sandro, »torej samo počakamo in starček bo sam priletel v naše gnezdo?«

Sandra se piskajoče zakrohota:

»Ti je le potegnilo. Točno tako! Samo počakati moramo. Pokončale bomo samo telo. Božanstvo se še noče vplesti, torej jo bo aganeal pobrisal in prepustil zmešanega prfoksa našim mečem. Tako je to na božji strani. Ko se je treba res boriti, mečejo na naše meče pogrešljiva telesa. Lahko je pridigati o žrtvovanju, dokler žrtvuješ tuja življenja.«

Mojca bojazljivo vpraša:

»Se ne bo aganeal vrnil v novo telo?«

Sandra zapiska:

»Seveda se bo, a za obnovo moči bodo potrebna leta. Preden bo znova na sceni, bo Božanstvo že vladalo tu in tam. Tako je to preprosto. V drugo ga bo božanstvo discipliniralo osebno.«

»Kaj pa Berta? Kaj bomo s staro milfo?«

Sandra ravnodušno zapiska:

»Nje ne smemo. V viziji mi je bilo izrecno rečeno, prestrezite turiste, čuvajko Knjige in mulca pustite. Nebeška gospa ima zanju poseben načrt.«

Mojca trepetajoče vpraša:

»Kaj bo z njim?«

Sandra se znova zakrohota:

»Saj si že prej slišala!« naveličano sikne, »bejbi odrešenik bo sladica božanskega trojstva. Ti trapa nedojebana! Očisti si ušesa in si najdi koga za med noge! Božanstvo nam je dovolilo našpičiti samo te super starčke. Odrešenik mora opraviti še svoje naloge v službi božanstev. Škoda,« se nasloni na meč in otožno navrže, »res me rajca misel na odrešeniški junfer. Oj, prav prijetno postanem mokra,« in zavihti meč, »a o volji Božanstva ni dvoma. Še jaz ne smem dvomiti, kaj šele ve!«

Mojca se postavi proti robu in s tresočim glasom tiho reče:

»Kaj, če se pojavi? Kaj bomo? Se bomo rokovali in mu rekle, da ga ne smemo obglaviti?«

Sandra se spogleda s Heleno in Karmen:

»Ojoj, res si mila cmera. Čudi me, da si sploh zmogla tisto sabotažo z avtom,« in se zakrohota, »pozabi na tistega junca. Saj vem, muči te, a žal si oplela. Kako lahko konkuriraš tisti brezhibni princesi, na katero vsi drkajo? Ona ima brezhibno postavo, joški ji stojijo gor, nima niti grama celulita, in najvažnejše,« se znova nasloni na meč, »njeni so del političnega plemstva. A ti?« zapiči vanjo žabje oči, »joški se ti bodo od nedojebanosti začeli povešati, okoli riti te je kar konkretno preveč, pa še oči imaš bolj podobne podgani kot nebeškim draguljem. In finalni žebelj na krsti tvojega safra, starci so ti neuspešni reveži. Mati šiva na črno, a tvoj naivni foter, odkar mu je crknila firma, garba lopato in reže žive meje. Če se ne bi jagnje, kot je, igral leva, bi še danes živeli v tistem stanovanju in ti bi mogoče grela klop A ali B razreda. Tako pa, šit hepens.«

Mojčine oči padejo v tla. Komaj zadržuje solze. Ta nadloga. Sem se res mogla z njo spečati? Zdaj je, kar je. Poti nazaj ni. Tukaj sem zraven in zraven bom ob izteku vsega tega. Sandra očitno vsaj sluti njene misli:

»Na jasi si imela zadnjo odstopnico. Takrat bi nas še lahko zapustila. Zdaj lahko to storiš samo z nogami naprej. Sem jasna?« predirljivo zapiska. Oglasi se Karmen:

»Pusti jo. Vsake toliko jo zlomi vsa teža junfra. Vsaka od nas v njenem stradežu bi cvilila. Nedojebanost je kot epilepsija. Vsake toliko te vrže v of in ti potem drugi povejo, kako si skeri bluzila.«

Borisa znova stisne. Tokrat je bolečina čisto drugačna.



Vrata samostana so odprta. Obstane in z uroki preišče okolico. Tedaj se obudi tista druga prisotnost. Temna sila preži v svetem prostoru. Jasno jo zaznava. Do neba zaudarja njena lebdeča prisotnost. Voha jo! Ta smrad zgoščene črne magije. Previdno vstopi. Tudi naslednja vrata so odprta. Hitro smukne. Druga prisotnost se razcepi. Naenkrat objame celotno stopnišče. Pospeši. Tam je past. Napne čutila in zazna Markov urok. Kje so Čuvaji? Nobenega ne čutim. Samo ta temni plašč zle namere. Potuhne se. Grozeča svetloba sveč meče zlovešče sence. Prežeče napeta tišina je prepojena s primežem temnega duha. Okoli njega lebdi vibrirajoča koprena zločeste nepredirnosti. Odloči se. Z oklevanjem izgublja dragocen čas. Marka še ni, a je na poti. Drobna diverzija mu je uspela. Bliskovito steče po stopnicah in se sreča s Sandrinim zloveščim pogledom. Za njo stojijo še preostale štiri »Out« dekleta. Z očmi preleti trupla Čuvajev. Sandra tiho in zlovešče spregovori s svojim nadležnim glasom:

»Boris, kaj pa ti tukaj? Saj te nismo povabile na pojedino, kaj,« ji besede ostanejo za nemogoče pobarvanimi ustnicami. Boris po zraku zavihti aurilski meč. Tista druga prisotnost ga naredi tako samozavestno močnega. Oči mu rdeče zažarijo:

»Vedel sem, na koga bom naletel. Vidim,« znova vrže oči na trupla v mlakah krvi, »danes si že trenirala ločevanje glav od teles. So te podučili, da bo teh pet upokojencev čez nekaj let znova vstalo in ti, takrat že stari kurbi, prešteli rebra? Verjetno pa ne boš dočakala statusa stare kurbe,« dvigne meč in s srepim pogledom hitro prečeše okrvavljen prostor. Sandra se zakrohota in povesi meč k tlom. Njen piskajoč glas se zdi še bolj grotesken:

»Nihče od teh ne bo več vstal. Tudi njihovi angeli so najbrž zgodovina. Glave sem ločila v pravem trenutku. Vse je v tajmingu! Junfer, nisi tega vedel?« se ji v nasmešek razležejo rumeno pobarvane ustnice, »ti res niso povedali za svojo najusodnejšo ranljivost?,« pihne, »očitno te niso resno jemali. Naj ti jaz to razložim!« zarenči in si prostaško oblizne ustnice, »Povedala ti bom po domače. Če glavo ločiš v trenutku prehajanja aganeala v fizično telo gostitelja, se ta hvaležno razblini. Energija obstane v vmesnem prostoru. Kot bi ostal nekje med vrati. Ona za notri in za ven so zaprta in ti si ujet. Preprosteje od pasulja!«

Počasi dvigne leden pozoren pogled:

»Sandra, ta zločin je tvoja poguba. Sovraštvo, jeza, strast za močjo in neučakanost so tvoji temni rablji.«

»Kaj pa tvoji?« cinično navrže, »drkanje v nogavico? Kar sprijazni se, tvoj upokojenski krožek je med vrati, nikamor ne gre in nikoli več ne pride.«

Boris zarenči:

»Lažeš!« in se sreča s Sandrinimi izbuljenimi očmi. Znova zamaha z mečem:

»Glede ločevanja trupel od glav nimam posebnih zadržkov.«

Sandra se piskajoče zakrohota:

»Kje imaš pa svojega prfoksa zgodle? Si je na poti do sem postregel s fukotožno milfo?«

Boris komaj zadržuje bes. Sikne skozi zobe:

»Dal sem mu dopust. S tabo hočem sam zaplesati. Tu ne rabim družbe.«

Druge izza nje se razporedijo v pahljačo in se postavijo v prežo. Sandra ne neha z gobezdanjem:

»Ti si torej prerokovan junaček. Bog ima res izdaten smisel za humor. Pred ostrino meča mi pošlje bogataško mevžo, ki drka v mamine nogavice. Na tvojo junfrasto srečo ima Elejla s tabo načrte in te ne smem razdvojiti. Škoda. Ampak lahko te malce poškodujem. Čisto malo,« in se prostaško zareži, »to mi pa ni prepovedano.« Njen nadležni krohot odmeva v tihem prostoru. Boris se sprosti. Hitro preleti še preostale od njene druščine. Nekaj ni prav. Čutim samo grobo praznino. Kje je tista občutljiva koprena temnega uroka? Kam se je skrila? Srepo zre v Sandro. Okoli vratu ima okrašen heksagram v krogu. Prepozna kristal v središču heksagrama. Znak kerkeša, utelešenja temnega angela. Je mogoče nosilka zataba? Me hoče prevarati? Je v njej skrit tudi Elejla? Je to sploh možno? Lahkotno vrže meč iz ene v drugo roko:

»Tvoj zlobni zadah smrdi do neba. Poboj nekaj upokojencev najbrž ni neki dosežek. Drugič se spravi na sebi enake.«

Ona si oblizne nemogoče pobarvane ustnice in se prostaško zahihita:

»V enem samem zamahu, v pravem trenutku, sem Aganeale spravila v zgodovino. Imela sem božanski navdih o tem, kdaj pridejo. Saj ne zameriš.«

Boris mračno odvrne:

»V Vojniku posebej zate pripravljajo udobno sobico. V njo te bodo insertali v puloverju z malce daljšimi rokavi. Tudi litrske injekcije pomirjeval so že lepo zložili. Vse samo zate! Menda ne misliš, da boš tu ven odkorakala in še naprej svinjala svet s svojo psihiatrijo. Igraš se z ognjem, čeprav ga ne znaš pogasiti. Slaba izbira,« in zavrne njen urok. Mojca zajeclja:

»Boris, pojdi, dokler še lahko. Pozabi na vse. Ne veš, s kom imaš opravka. Pojdi! Beži!« Boris se sreča z Mojčinim zmedenim pogledom. Zdaj! Ona je šibek člen! Zdaj! Udari v mehko meso! Iztegne roko. Oči mu znova zažarijo in iz kazalca proti deklici izleti slepeča strela. Mojca krikne in se prime za glavo. Peklenska bolečina ji odvzame čutila. Meč zvonko pade na tla. Nekaj trenutkov stoji, zatem pade na kolena, glava ji omahne. Helena zakriči:

»Dovolj je igre! Jebeš Elejlo! Pokončajmo pankrta!« in stisne ročaj meča. Boris se sreča z njenim poblaznelim pogledom. Oči mu znova rdeče zažarijo in Heleno oblije modrikast ovoj. Obstane med dvema korakoma. Zmedeno vrti oči v ritmu nemoči. Veke se ji povesijo. Meč ji pade iz rok. Sesede se na kolena in prazno bolšči nekam pred sabo.

Sandra iztegne roko proti Borisu. Iz kazalca in sredinca izleti modrikasta strela. Vonj po ozonu zapolni zrak. Z lahkoto jo prestreže in se nasmehne:

»Kaj je to? Vojaki ti cepajo kot muhe, a ti ne znaš prižgati niti vžigalic. Daj no, potrudi se. Za posebno Vojniško sobo moraš pokazati kaj več od otroškega igranja wicce.«

Boris začuti pritisk temnih urokov. Zlahka jih odrine. To še vedno niso pravi. Kje si? Kam si se skrila? Sreča se s Sandrinim strupeno izbuljenim pogledom. Za groteskno podobo najde čisto drobčkano iskro strahu. Pritisne na to drobno iskro in Sandra živčno odvrne:

»Helena ima prav. Jebeš Elejlo. Jaz bom tvoja domina in ti boš moj suženj. Lep zaključek ti bom naredila.«

»Draga Sandra, saj vendar ne moreš zmagati! Pobiti nekaj upokojencev je eno, a imeti opravka z mano, je nekaj čisto drugega,« in okoli njega zatrepeta modrikast ovoj energije. Angela in Karmen se previdno, kot mački na preži, pomikata proti levi. Sandra znova iztegne levo roko in iz konic vseh prstov udari v njegov zaščitni ovoj rdečkasta strela. Boris se ob razbitju strel na svojem zaščitnem ovoju samo nasmehne:

»Ljubezen moje nočne more, malce bolj se potrudi! Pokaži več entuziazma! Pričakoval sem več veščine! V Vojniku bodo razočarani,« reče in še enkrat prestreže Sandrino strelo. Prežema ga silnost drugačne prisotnosti:

»Zdaj sem jaz na vrsti!« in iz konice meča izstreli ognjen izbruh. Vročina ognja objame telesa preostalih treh deklet. Z drugo roko rutinirano blokira Sandrine poskuse. Ognjen vihar se poleže. Sandra preprime meč in se prihuljeno hihita:

»Ni važno, kakšno peč zakuriš, v vsakem primeru si mrtev. Saj to ti je popolnoma jasno,« se zareži. Angela negotovo stopa poleg Karmen. Še ena je negotova! Lepše ne more biti! Zdaj! Na Angelo spusti urok in dekle se prime za glavo. Izpusti meč. Zdaj! Z urokom potegne meč k sebi in ga zaluča v najbolj oddaljen kot dvorane. Karmen presenečeno bevskne:

»Prekleta nesposobna krava!« in dvigne meč. Boris hitro ukrepa. Svetleča krogla se zarije v našemljeno shizofreno telo in ga vrže poleg Gretine glave. Hkrati blokira Sandrine strele. Angela še vrže kratek pogled na Karmenino telo, zatem se poleg Leonovega okrvavljenega trupla pod stiskom uroka nemočno sesede na kolena. Dvigne glavo in se prazno zazre v strop. Borisov urok razkroji njeno osebnost. Izginejo spomini, duša, ljubezen in hrepenenja. Vse izpuhti. Ostane zgolj vegetirajoča lupina z najbolj temeljnimi nagoni. Naslednji urok je namenjen ležeči Heleni. Obe vstaneta, se pod vplivom uroka primeta in Boris smeje dirigira bizarni valček:

»Vidiš, tako boste plesale v Vojniku! Gremo, En, dva, tri, obrat, gremo! Na lepi vijolični Donavi!« in obe dekleti robotsko cepetata nekaj, podobno dunajskemu valčku. Med dirigiranjem z gibalnim urokom grobo zarenči:

»Kaj je Sandra? Ti ne gre vse po načrtih? Dva tvoja piona plešeta in čakata odvoz v norišnico, kjer ju bodo lepo oskrbeli,« in v njo izstreli zaporedje bleščečih krogel. Sandra se komaj ubrani toče vilinskih urokov. Helena kriče steče proti njemu. Zaleti se v zid zaščitnega uroka in se odbije. Smešno se prevrne na zadnjo plat. Pobere se. Z urokom jo znova zbije direktno na zadnjo plat:

»Zdaj pa zame medalja za umetniški vtis. Kaj je šema, te je posadilo na rit? Bila si poredna, zato bi morala klečat v kotu.« Istočasno pride k sebi še Mojca. Strese z glavo in se opoteče. Zgrabi meč in se nasloni nanj. Boris ji nameni urok:

»Malce ti bom zmehčal kolena,« in Mojca se smešno prevrne. Boris se sreča s Sandrinim srepim pogledom:

»Dajva še midva zaplesati. Meni dunajca, tebi uspavanko,« in izvede urok upočasnitve. Tudi Sandra izvede enak urok:

»Izenačiva,« in besno prekrižata meče. Kovina udari ob kovino. S Sandro sočasno prekineta uroke:

»Tako ne bova ničesar rešila,« in Heleni nameni slepečo strelo. Udarec energije jo zabije poleg nemočne Mojce:

»Še tema zaigram plesno glasbo?«

Sandra reagira. Ostane praktično sama. Proti njemu izstreli točo ognjenih krogel:

»Zdaj te imam dovolj! Danes zvečer moram opraviti še eno masažo za tristo evrov. Ne bom jih izgubila zaradi tvojih norčij!« Boris jih zlahka odbije:

»Najbrž te je izdala slaba prehrana. Jej manj kalorično, mogoče manj fafaj in najdi si boljše jebače!« se nasmehne in proti presenečeni Sandri spusti bleščečo belo strelo. Ona se ubrani:

»Še kar si optimist. V tem boju ne moreš zmagati. Te štiri nesposobne vajenke si lahko premagal. Samo malce si se utrudil na statistih,« zapiska in z zamahom odseka Angelino glavo. Iz vratu brizgne kri. Bizarni ples traja še nekaj sekund, zatem se obglavljeno telo sesede. Helena še kar nadaljuje s plesom. Boris skomigne z rameni:

»Zdaj rabi novega soplesalca,« in uperi kazalec proti Karmen. Ta v hipu oživi in se prime Helene. Plesna predstava iz Helgine hiše bolečine se nadaljuje. Boris dvigne meč:

»Ti zmešana krava! Tvojo temno vladavino bom prekinil, še preden se je dobro začela. Si napisala poslovilno pismo?« in odločno stopi proti njej. Visoko dvigne sijajen aurilski meč in kmalu zažvenketa udarec meča ob meč. Mimogrede v Mojco spusti urok in nesrečnica najprej naredi otožen obraz, zatem se sesede na kolena. Medtem besno odriva Sandro proti portalnemu krogu. Izogne se Gretinem obglavljenem telesu. Drago ste plačali, ker mi niste verjeli. Resnica je kruto razveljavila dogmo. Borisa zapolni vročična jeza, ki bruhne od druge prisotnosti. Preplavi ga čudovit občutek premoči. Jeza in sovraštvo sta Elejlino orodje. Spomni se Leonovih besed o tem. Ampak tako fino je. Ni temnih in belih občutkov, je samo namen cilja izlivanja neskončne božje volje skozi fokus magove pozornosti.

Sandra začuti trenutek oklevanja in pritisne. Demonsko se zareži:

»Kaj je? Ti je zmanjkalo? Razne igrice s časom na meni več ne palijo, zato raje ne poskušaj.« Borisa prešine, Sandra ima prav. Njen zaščitni urok je postal premočan za upočasnitev časa. Njena moč prekaša kerkešovo. Se je mogoče Elejla skril za kerkešem? Je res lahko tako preprosto? Njegov osnovni cilj ni pokončanje uboge pare, temveč strahote, ki jo nosi. Sandra je že dovolj pretrpela. Za hip prebije zaščitni urok. Samo praznina je. Temni vladar še ni pokazal svojega najgorkejšega obraza. Praznina stebrov Mogosa in Lebenoha obdaja jedro njene duše. To ni podobno ničemur znanemu. Znova izostri misli:

»Saj ni samo šahiranje s časom!« zakliče in znova pritisne na nemogoče naličeno nakazo. Skupaj napadalnimi uroki in besnim mečevanjem išče pot v njen temačni um, obdan z nezemeljskimi energijami. Mora najti izvor teh energij in ga enkrat za vselej pokončati. Vendar vedno naleti zgolj na zmedene blodnje, poplavo strahu, frustracij in sovraštva. Nekaj ni prav. V njej je zgolj lupina. Zdaj ni niti kerkeša. Kje je? Kam se je skril? Elejlino najmočnejše orožje je iluzija, moč prevare. Iz razmišljanja ga obudi njen piskajoč glas:

»Kaj je? Iščeš svojega vladarja? Priklonu se mu! Kmalu več ne boš imel te priložnosti. Moja vladavina se šele začenja! Proti moji moči je tvoje šušmarstvo zgolj mišji prdec!« Okoli nje zatrepeta rdečkast ovoj energije črne magije in režeče zarenči:

»Spoznaj se s pravo magijo zatabov!«

Boris odskoči in zadnji hip nastavi meč, ki vsrka ples slepečih strel:

»Izenačiva karte!« in tudi njegovo telo objame rdeč plamen, »Elejla ti ni zaupal moči, temveč bolestno norost. Drugega od gospodarja kaosa in rušitelja ravnotežja niti ne moreš dobiti! Saj boš vladala, a ne svetu, temveč oblazinjeni sobi v Vojniku. Mogoče boš kraljica src zaprtega oddelka,« in z ognjem magije še okrepi pritisk. Znova ga prežame jeza. Občuti silno olajšanje ob toplem navalu esence jeze. Druga prisotnost mu podari ta mehkobni val prijetne mrščavice. Iz njegov rok bruhne ognjeni val srdite moči. Strahota viharne silnosti zlomi njeno zaščito. Vendar ne gre v upočasnjen čas, saj v upočasnjenem času ni možno vdreti v vrtinec njenega temnega uma. Besno se izmika vse silnejšim lovkam njegovih urokov. Tedaj, tik preden dokončno stre njen temni oklep, začuti novo dozo tiste ljubke, tako drugačne prisotnosti. Počasi skoraj pozabi, kakšna je tista običajna prisotnost. Popolnoma se je potuhnila. Divje križata meče in preskakujeta okrvavljena trupla. Uspe se ji izviti iz najtršega primeža in okrepi zaščitni urok. Očitno nekaj poskuša s temi vmesnimi izginotji zaščite. Kaj? Kaj hoče s tem? Znova jo objamejo rdeči plameni:

»Ne pridigaj, ti bogatinski ničvrednež! Čutiš jezo? Si me dovolj zasovražil? Oslabi me lahko samo dovolj močna jeza,« in za hip obstane in sladkobno šepeta, »voham to prečudovito tkanje jeze. Ta opoj besnenja sovraštva. Če dodaš zraven še ščepec obupa, bo ravno prav. Ne moreš ubijati, dokler ne sovražiš. Polnili so ti glavo o božjem odrešeniku, čisti ljubezni, imel si se fino in natepaval elitno pičko.« Izziva ga. Poskuša ga spraviti iz ravnotežja. Plesni par Helene in Karmen se približa Sandrini ostrici meča. Sandra s hitrim zamahom prebode Heleno skozi prsni koš. Kri brizgne iz prebodenega srca. Boris ujame zadnji pogled obupa. Tik preden ji odteče življenje, v agoniji umiranja, spozna ceno za svoje grehe. Končno je spoznala, da jo je druženje s Sandro pripeljalo v pogubo. Šele na koncu ji je jasno.

Sandra oblizne kri z meča:

»Fuj, kako je zoprn okus po strahu.«

Boris spremlja zaključek plesne drame. Karmen vleče ugašajoče Helenino telo. Iz trzajočega telesa izteka gosta kri:

»Najbrž se ti koleščki narobe vrtijo. Še norci te bodo imeli za noro.«

Sandra se zakrohota:

»Naveličana sem tvojega gobcanja. Tvoj junfer me je zjutraj še rajcal, zdaj me ne več. Elejla bo sicer žalostna, ker te bom skrajšala za betico, a kaj morem? Nihče ni popoln,« zasanjano zaključi. Boris plane proti njej, ognjena zaščita polja se udarita, znova besno prekrižata meče. Njegovi, s sladostrastnim navalom jeze podkrepljeni zamahi, so vse silnejši. Po nekaj minutah besnega udrihanja občuti pojemanje Sandrinega odpora. Seveda, jeza. Oči mu rdeče zažarijo in besno sikne:

»Pridiga gor, pridiga dol, dostavo boš imela na državne stroške. Iz svojih frustracij si naredila klavnico. Halucinacije so te obnorele. V tebi čutim slepo, strastno sovraštvo in jezo na cel svet. Ne more biti vse tako črno,« zniža glas in skoraj nežno zapoje, »svoj talent si zlorabila in Bog tega ne odpušča. S tem bo tudi konec Božanskega carstva, še preden se je dobro uveljavilo. Tvoje vojske v Drugotnosti se bodo razpršile. Svobodni svet bo znova združen pod eno krono. Ves ta cirkus, stoletja priprav!« Odskoči in jezno zarenči:

»In kaj se zgodi na koncu? Po dveh tisočletjih evolucije naletim na navadno norico. Res sem razočaran. Nobenega izziva, nobenega inteligentnega dvoboja.«

Sandra sunkovito diha in vse težje blokira hitre Borisove udarce. Globoko vdihne in ga s saltom preskoči. Nadležno piskajoče se zakrohota, kot se lahko le ona:

»Lepe sanje. Ti in tebi podobni boste moji sužnji. Maščevala se bom vsem! Čisto vsem! Niti E od Elejle nisi povohal,« zakriči in znova besno napade. Boris vztrajno odbija njene udarce:

»Tvoj napuh in nadležni idiotizem mi že najedata,« in okrepi pritisk. Rdeči zublji črne magije jo odrivajo, pod silo uroka se začne umikati. Z urokom išče pot skozi labirint njene shizofrene možganske vijuge. Vztrajno se zaletava v praznino sovraštva, jeze, napuha in arogance. Končno se opoteče ob odločnem navalu zamahov meča, podprtem s točo napadalnih urokov. Nekako moram razbiti te okove norosti. Kje je kerkeš? Kje je Elejla? Kam so vsi izginili?

Karmen spusti Helenino truplo, seže po meču in besno plane na Borisa. Ne vodi je njena, temveč Sandrina volja:

»Vidiš, mlatim se s tabo in še dirigiram Karmen,« in znova okrepi odpor. Boris je čakal ta trenutek. Njen napuh omogoči razpoko, dolgo zgolj delček trenutka. In to je dovolj. Samo ta delec trenutka zadostuje za vdor njegovih lovk v carstvo nočnih mor. Komaj zadrži pozornost ob krikih njenih morečih norosti. Od vsepovsod vanj udarjajo odmevi strahot. Mora naprej! Prebija njene zaščitne uroke in njegova pozornost se poda na pot strašne izkušnje. Najprej ga zadene zid bolečine shizofrene paranoje. Vrtinci psihoze ga objemajo in bičajo z vetrovi obupa in nemoči. Objame ga besno valovanje brezupnega sramu. Klofutajo ga vse bridkosti krivic. Znajde se pred grozljivo masko, lebdečo nad travnikom, ki se preliva med živo rdečo in temno vijolično barvo:

»Vidiš, to je svet, za katerega se boriš. To je resnica o tem, kaj je zate in tvoje dobro. Si res želiš ohraniti takšen svet? Želiš braniti način življenja tistih, ki so zgoraj? Kaj pa tlačene in poniževane množice tam daleč spodaj? Čigav odrešenik si? Si za pravičnost brutalnih ali nemočnih?«

Pojava se razblini in znova sreča udarce grozljivih krikov psihoz. Vse to je huda preizkušnja za zdravo pamet. V zmedi njenih psihedelično shizofrenih blodenj išče temno jedro njene duše. Tukaj nekje mora biti! Moram ga najti. Ni samo kerkeš. Tudi Elejla je tu nekje. Temu bi še norci rekli norišnica! Tokrat ne smem zgrešiti. Zdaj sem znotraj! Tukaj sem. Ne more se me rešiti! Ne more! Kje si? S tisočerimi noži moči reže brstenje njene norosti. Ona naenkrat začne omahovati. Nekaj ji od znotraj požira energijo. Obstane. Meč ji pade iz rok. Paralizirana je od znotraj. Izgublja se. Njen jaz se raztaplja v vročini besnečega viharja Borisovega žarka moči. Poskuša nekaj povedati, a besede se izgubijo v izdihu nemoči. Boris razbija divje fantazije norega uma. To potovanje v globine njene zavesti je preizkus vzdržljivosti zdrave pameti. Kje se skriva ta temna kača? V kateri kotiček tega norega uma se je skrila? Tet ead teneji tašbetea?

Takrat v prostor priteče Marko. Kaj je z Borisom? Kaj je storil? Kaj ga je obsedlo? Nikjer ne čutim Mešaraha! Samo nepredirni plašč nedoločljivih energij. Niti kerkeša ni več. Kje so vsi? Razgleda se okoli sebe. Sandra proti njemu usmeri izbuljene zmedene oči. Borisov urok jo onesposobi od znotraj. Ni več zmogla zbrati nobene moči za akcijo. Obstane in zre nekam mimo Markovega vročičnega pogleda. Profesor šele tedaj dojame, kaj se je zgodilo. Ob pogledu na obglavljena trupla mu na oči navrejo solze. Prime najbližji meč in presunljivo zakriči:

»Prekleta mrha morilska!«

Boris krikne:

»Ne! Pustite jo, saj je premagana! Dovolj je smrti! Naj se z njo ukvarjajo specialisti za norce!«

Marko se komaj ustavi in položi konico meča na njen vrat:

»Povej mi samo en pameten razlog, da ji ne skrajšam muk? Eno truplo več se ne bo poznalo,« in zgrožen premeri prizorišče pokola. Jeza v njem narašča, ko ugotovi tragično bilanco:

»Obglavile so Greto, Helgo, Jožefa, Janeza in Leona. Pravzaprav so uničile naš Red. Čemu naj izkažem milost?«

Ona prazno zre v starega moža s slamnikom na glavi. Izbuljene oči izgubijo ves lesk. S svojim nemogoče naličenim obrazom je podobna pobeglemu klovnu. Boris odkima:

»Prvo in najpomembneje, nisem še našel temnega jedra! Mora biti nekje v njeni zavesti! Imam jo v primežu. Temni vladar se ne bo mogel več dolgo skrivati. Počasi mu bo zmanjkalo prostora. Notri je, ujet je in dokler je ta uboga para živa, ne more nikamor ven. Moram se prepričati, če je res znotraj te nore glave. še vedno je čas za morebitno smrt.«

Za hip ni pozoren in Sandra znova zgrabi meč in poskuša zamahniti. Marko bliskovite reagira. S Sandro prekrižata meče. Maloprej otopelo dekle spretno blokira udarce in ga z močnim zamahom odrine do zidu. Takrat se vmeša Boris:

»Marko, to lekcijo pustite meni! Če jo pokončava, bodo temni pobegnili!« in s slepečim urokom zadene Sandro. Marka znova presune silnost Borisove magije. V njegovi magiji se skriva neka zlovešča, čeprav ljubka prisotnost. Sandrin oslabel duh hitro popusti napadalcu. Roka ne zmore več nositi teže meča in ta pade na kamnita tla. Izbuljene oči usmeri v Borisa. Njegovi uroki jo popolnoma omrtvijo. Samo nemočno piha. Njen um znova zgrabijo lovke Borisove pozornosti.

»Kje se skrivaš? Kje?« bolj zase sprašuje in blodi med Sandrinimi norimi umskimi slikami. Temni vladar se vztrajno izmika. Naleti zgolj na razpadajoče temne uroke. Poveča pritisk. Nov udarec silne energije jo podre. Pade z zadnjico na tla in se začne krčevito krohotati. Ob pogledu na smešen prizor se začne smejati tudi Marko. Borisu ni do smeha. Sandri od smeha pridejo solze na oči:

»An, ban pet podgan, miška iz riti, v njo pa mesarski nož,« krohota in recitira brez repa in glave. Zdaj je podobna klovnu z razmazano masko. Dvigne roko in s prstom pokaže na Borisa. Glas nenavadnega zvena ga ogovori:

»Ha, ha, res si smešen. Pravi Supermišek z marsovskega sekreta. Menda ne misliš, da me lahko uničiš? Ubogo paro si lahko zbil na tla. In kaj si dosegel?« histerično zapiska. Boris kislo odkima:

»Utihni že enkrat!« in v njo odleti slepeča krogla. Silovito udari in jo zbije nekaj metrov stran. Ob tem zadene Helgino truplo. Boris poišče njene izbuljene oči. Zrejo nekam za njim. Marko zakliče:

»Naredi že enkrat temu konec! Igra je končana!«

Boris tiho odvrne:

»Zdaj, zdaj bo končana. Temni duh ima to smolo, ker je ujet v tej ubogi klovnski pari. Njegovo veličanstvo bom scvrl! Čas je za vrnitev tja, od koder je prišel ... V pekel med stebra Mogosa in Lebenoha na Perakhu,« in iz obeh rok proti nemočnemu telesu švignejo slepeče strele. Še Marka presune divjost silnega plašča temne magije, ki ovija Borisove uroke strahote. Telo se začne zvijati v krčih nečloveške bolečine. Boris neprizadeto opazuje kričeče telo pod sabo:

»Sandra, zdaj je trenutek smrti za temnega vladarja. Plačala boš za svoje zmote. Obrnila si se stran od luči življenja in zaprisegla temi sovraštva in jeze. Tvoje grehe bom izbrisal in z njimi še shizofreno kletko, kjer biva tvoj nori um.«

Sandra se v objemu prasketajočih strel uroka kriče zvija v strašnih krčih. Marko ne zmore več, ne zdrži odmeva strahotne Borisove magije. Odloži meč in zakriči:

»Nehaj že in končaj!« Boris ga presliši. Oči mu zažarijo z rubinastim sijem. Stopi še nekaj korakov proti trzajočemu telesu. Oči ji rdeče zažarijo in hip zatem sijaj ugasne. Telo obmiruje. Boris spusti roke in strele izginejo. Tudi sijaj v očeh se razbarva. Stopi do nje in potipa zapestje:

»Še je živa. Iz nje sem odstranil rakasto tkivo temnega vladarja. Če ni izpuhtel, bo zaprt v kletki njene norosti. Verjamem, da to ni bil lep pogled, a samo ta urok zmore popolnoma uničiti vsakršno sled delovanja temnih urokov. Žal ni šlo z antibiotikom, temveč samo z barbarskim nožem. Tega ne more preživeti nobena zavestna inteligenca. Marko,« in dvigne pogled k svojemu mentorju, »to telo je pripravljeno za odvoz v blaznico. Tam bodo vedeli, kaj z njo početi,« in z očmi preleti še preostali preživeli dekleti. Marko steče do Mojce in nastavi rezilo meča na njen vrat:

»Jo lahko? Samo kratek rez!«

Boris odkima:

»Obe sta neškodljivi. Sandra je bila glavna, a ostale so zgolj uboge zavedene pare. Dve sta plačali z glavo, a ti dve bosta najbrž do smrti v zaprtem oddelku. Nobena od njih ne bo nikoli več videla svobode. Ostale so brez osebnosti, spominov in hrepenenj. Ostale so samo vegetirajoče lupine z eno samo zavestjo,« in mračno dvigne glas, »z zavestjo o večnem ujetništvu.«

Marko se sprehodi med vsemi trupli in začne pobirati dele portala. Prej ali slej bo kdo prišel in naletel na to klavnico. Boris še zadnjič uporabi urok in zlomi talisman okoli Sandrinega vratu. Prekine že kar morečo tišino:

»Poberiva se od tukaj. Končala sva. Kapucinskemu župniku sem poslal željo, da mora sem dol. Naj on najde klavnico. Naj ob pogledu prosi boga za duše padlih.«

Marko prikima in urno zapustita prostor.





29. Epilog


Berta ju nestrpno čaka pred vrati hiše. Vsa je na trnih. Že okvara avta ji je zadala dovolj skrbi. Takoj priteče proti njima. Obstane in glas ji požira spoznanje, kar je že slutila:

»Jezus Marija! Kaj se je zgodilo? Hude stvari sem preživljala. Ta strašna sila me je premetavala kot orehovo lupino na gladini viharja!«

Marko nekaj časa okleva. Naj ji takoj povem? Naj jo pripravim? Poravna si letni jopič, pogladi krajec klobuka, v žepu boža pipo:

»Danes je bil res vroč dan. Kdo si ga je izmislil?« Berta zazna zavlačevanje:

»Daj, povej že. Zdaj že zavlačuješ.«

Boris molči. Še vedno ureja vihar v svoji glavi. Prisotnost se potuhne. Tista nova, drugačna prisotnost mu ustnice razpotegne v nasmeh:

»Vi vsi ste se motili, jaz sem imel popolnoma prav.« Berta zastane:

»Kaj s tem misliš? Kateri del?« Življenje oči izgine v globoko zamišljenost. Marko prebije trenutke ledene napetosti in mrakobno reče:

»Gremo raje notri. O tem se res ne moremo pogovarjati tako na vratih.«

Berta se prime za glavo:

»Le notri, le notri. Vse mi bosta povedala. Ježuš Boris. Tako izmučen si!« Samo kratko prikima in zlovoljno vstopi za Markom.

V mučni tišini se spravijo v salon. Praznih je pet od osmih sedežev. Marka stisne tesnoba. Čeprav je aganeal z vero v nesmrtnost kolegov in kolegic, je tudi človek.

Berta poskuša razbiti kopreno mrtvaške turobnosti:

»Kaj prinesem?« Tudi sama hoče razbiti okove žalosti, ki jo dušijo. Čeprav še nista izrekla besed, je slutila, če že ni ravno vedela. Odsotnost vibracij petih aganealov pomeni samo eno.

Končno Marko s turobnim glasom in begajočimi očmi prebije led obupa:

»Niso uspeli! Nobene možnosti niso imeli. Služabnice Gospodarja so jih presenetile. Tistih pet šolskih obstrank jih je čakalo. Bili so glinasti golobi. Nihče ni mogel tega predvidevati. Ne vem, kako jim je sploh uspelo? Še vedno sem v temni jami neznanja.«

Berta požira solze:

»Kaj mi hočeš reči?«

Marko v agoniji izdavi:

»Vseh pet je mrtvih, obglavljenih leži v portalni dvorani. Mrtvih in obglavljenih, gnusno pobitih.«

Boris razočarano vzdihne:

»Marku so se lahko izmuznile, ker je po prehodu bos in gol. Tudi mene so pretentale. Čutil sem energije, jasno sem zaznal Elejlin urok, a sem bil v Ljubljani. Nič nisem mogel storiti. Kljub vsemu je tu nekaj neznank.«

Marko oprezno prikima in nadaljuje svojo pripoved:

»Ne vem, koliko nam lahko zdaj to pomaga, a očitno si imel ves čas prav in mi smo se motili. Za napako smo plačali visoko ceno. Vsi Čuvaji so izgubljeni za bog ve koliko stoletij. Tista vražja coprnica je vedela, kako jih odstraniti. A kot si rekel,« se obrne proti Borisu, »pojavilo se je nekaj neznank.«

Boris se naveže:

»Kako je coprnica vedela za ranljivost? Jaz recimo za to nisem vedel. Vas je rešilo samo to, ker ste prej prišli. Drugače bi dobili tudi vas. Posvetimo se temu, kako naprej.«

Boris prvi prekine dolge trenutke nadležne tišine:

»Nihče mi ni verjel, vsi ste odlašali in počeli vse za upočasnitev naporov za ureditev stanja. Elejla ni čakal. Najprej je s tisto narkomansko afero vrgel vabo. Žal mi je, ker nisem že takrat spregledal. Bilo je tako očitno. Vsi smo bili slepi, popolnoma slepi. Ne morem si odpustiti, ker nisem že ob prvi čudni prigodi zaupal samo svojim občutkom. Bil sem zaslepljen, kot ste bili vi sužnji svoje dogme. Vseh pet sem imel ves čas pred nosom. Mahale so mi z rdečo coto, a jaz sem jih ravnodušno ignoriral. Izgubljali smo se v brezplodnih debatah o enem in istem, one so čakale na pravi trenutek. Znova se vrnemo na vprašanje,« oba premeri z vprašujočim pogledom, »kako so vedele, kdaj in kako udariti?« dvigne roke, jih vrne in skrušeno odkima, »ne vem. Vsekakor potem, ko so izvedele kako, so zlahka opravile, saj nihče ni bil posebej pazljiv. Zazibanje v dogmi varnosti v našem svetu je vsem odvzel vso pazljivost. Je bilo kaj čudno, ko je avto odpovedal?«

Berta odkima. Boris goreče nadaljuje:

»Vidita? Pet nesrečnikov je lepo vkorakalo naravnost v past. Brez aganealov so bili lahka tarča. Sprijaznimo se torej,« oba premeri s strogim pogledom, »naši prijatelji so plačali za svojo trdno vero v dogmo o nezmožnosti utelešenja Temnega vladarja v naš svet. Plačali so zaradi naše površnosti.«

Berta tiho vpraša:

»Zakaj se niso spravile še name?«

Tudi Marko postavi vprašanje:

»Tudi mene zanima. Zakaj se niso spravile nad Berto in tudi name? Saj sem bil popolnoma slep. Zlahka bi me.«

Boris nekaj časa bega z očmi. Tedaj se pojavi občutek druge prisotnosti. Glas mu postane medeno prijazen:

»Kot sem že rekel, prišli ste prej. Najbrž vas takrat, ko ste slepi, ne morejo videti. Luč, ki je ugasnjena, ne sveti, a tudi ni vidna. Za vas? Kaj vem?« se obrne proti Berti, »mogoče so vas šparale za konec. Vi ste čuvar Knjige in vaša energija je drugačna. Mogoče so vas hotele uporabiti za vabo. Ne vem. Vsekakor je iz Sandre napuh kar puhtel. Z njim bi se lahko pogrel sredi sibirske zime,« in oba znova ošvrkne s srepim pogledom.

Marko položi glavo v dlani in zamrmra:

»Ravno tiste pol ure slabosti me je rešilo. Ker nisem ničesar zaznaval, sem se odpeljal do doma. Šele tam so se čuti Čuvaja povrnili in zaznal sem temne uroke. Ostanek štorije ti je znan,« dvigne utrujen obraz in se spogleda z razumevajočimi Borisovimi očmi. Berta se živčno igra s prsti:

»Kaj bomo zdaj?« Boris mirno odvrne:

»Župnik bo kmalu naletel na klavnico v portalni dvorani. Sandro, Mojco in Karmen bodo trajno zapečatili za devetimi ključavnicami. Zlomil sem Sandrin temni talisman in iz nje, skupaj z osebnostjo, izžgal še norost. Mojca in Karmen sta vegetirajoča kosa mesa. Nobena psihiatrija ne bo zmogla iz njihovih izpraznjenih glav potegniti nobenih uporabnih podatkov. Vse znanje o temnem vladarju je zgorelo v strelah vilinske magije. Vse sledove sem temeljito počistil. Prigodo bodo zaključili po kratkem postopku. Vpleten je katoliški škof in Cerkev ima dovolj vpliva, da prepreči preveč spraševanja. Drugo pa je Drugotnost.«

Berta radovedno vpraša:

»Kaj bo tam? Če je bila Sandra utelešenje Elejle, se bo Božansko carstvo razgradilo, preden se je sploh rodilo.«

Marko odvrne:

»Temni vladar, oziroma vladarica, ima tam svoje služabnike. Čeprav so sami zase dovolj strašni, je njihova ura začela odbijati. Moč damejahov bo upadala, skupaj s telesnim propadom obeh nosilcev. Kerkeši bodo vse ekstremnejši in jih bodo pokopala lastna nasprotja. Vsekakor je Božansko carstvo daleč od božanske usode. Če ne drugega, je ustavljeno. Zeolska vojska je preprečila hiter preboj na zahod. Tudi Shedanija se je zganila in zbira vojsko. Poskrbel bom, da do njih pride novica o koncu vladavine Elejle, preden se je ta sploh začela. Mogoče bo celo kakšen Damejah na hitro zasedel prestol in za nekaj desetletij zadržal dokončni razkroj svojega carstva. Druščina, ki je pred dnevi zapustila Zimnik, pa le naj najde preostala tehagaca. Za vsak primer naj bodo dragocenosti na očeh. Tudi tebe še čaka nekaj,« in se sreča z Borisovim radovednim pogledom, »Dilual bo ostal izza Viharnega gorstva. Čas je za zadnje dejanje tvojega kratkega vladanja. Izdati moraš patent o obnovi starega stanja. Vrni senilnim starcem oblast. Mogoče se bo nekega dne povrnilo Svetovno cesarstvo in v Dilual bo znova prišel cesarski guverner. Palača ga še vedno čaka. Do takrat pa naj vlada demokracija.«

Znova se obudi običajna prisotnost. Telo mu otrpne ob viharju različnih misli:

»Demokracija ... križ je z njo, a še več težav je, če je ni,« in sklene dlani, »glede vsega me razjeda zoprn črv dvoma. Žre me neprijeten občutek nedokončanosti. Vse skupaj se je prelahko izteklo.«

Berta se prve zave od presenečenja:

»Pet aganealov se je razpršilo v meglice vrtinca Abadona. To je bilo prelahko?«

Boris drsa dlani ob bedra in oprezno prikima:

»Čutil sem energije temnih urokov Elejle, a nikjer nisem čutil tiste značilne prisotnosti praznine.«

Marko se zgrbanči:

»V tisti zmedi sem čutil marsikaj. Ne vem, kaj naj rečem. Vsekakor pa čisto ne razumem tvoje misli. Prelahko? Umrli so odlični Čuvaji.«

Berta zmagoslavno reče:

»Naredimo finalni zaključek! Dajmo ga! Ne zapletimo se znova v ponavljanje že povedanega,« in vedro nadaljuje, »zmagali smo. Vojne bo konec, plima teme Megšelema je ustavljena. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo tehagaci v naših rokah. Res ne vem, čemu skrb?« in veselo doda, »grem zdaj po piškote in sok. Vidva pa razglabljata o dolžini oslove sence.«

Boris se potopi v naslonjač in tiho odvrne:

»Zmaga? Gospa Berta, temu ne morem reči zmaga. Pomislita, Sandra je padla skoraj brez boja. Prehitro se je zlomila. V njenem umu, kamor sem vdrl s precej poceni trikom, sem našel samo prepletene niti norosti. Najbrž je Elejla pravočasno sprevidel kletko, v kateri se je znašel. Čeprav sem ga dobro prizadel, ga zagotovo nisem uničil. Pravočasno je spoznal omejitve Sandrine norosti in se spretno izmuznil. Pomislita, brez Pemeja, še skoraj vajenec, sem prehitro zlomil norost čudakinje, ki naj bi nosila strahoto Elejle. Verjemita mi, Elejle nismo pokončali. Samo začasno smo ga ustavili. Najbrž smo dosegli veliko zmago, verjetno udobno dolg premor do naslednje bitke, a Elejla ni uničen, temveč samo poškodovan. Ampak,« glasno poudari, »ampak ta ampak mi daje upanje, da naslednja runda leži na plečih mojega naslednika ali naslednice.«

Ona se za hip obrne, zamahne z roko, nadaljuje proti kuhinji in besedo prepusti Marku, ki se zadovoljno nasmehne:

»Ta hip to ni pomembno. Prvo rundo smo dobili. Verjetno imaš prav, do naslednje bitke je še veliko časa. Elejla je bil novinec v našem svetu. Najbrž bo za povrnitev moči potreboval veliko časa, mogoče celo desetletij. Z malce sreče se bodo z nadaljevanjem tega boja ukvarjali naši zanamci. Mi smo, upam v to, opravili veliko bitko svojega časa. Elejli in Basileju Božanskega carstva smo v vsakem primeru zadali boleče udarce in svet za nekaj časa rešili pred plaščem mraka zla.«

Berta se vrne, obložena s pladnjem. Odloži ga in zašepeta:

»Zdaj se lahko začnemo normalneje pogovarjati.«

Boris se prijazno nasmehne in seže po piškotu. Za hip napne čutila. Prisotnost se javi. Občuti samo praznino, nobenih sledi prisotnosti temnih urokov in to ga navdaja z zadovoljstvom.

Jutri bo nov dan. Za nekaj hipov se odtrga od vojne. Z Lucijo gresta na zabavo. Potem pridejo na vrsto počitnice. Skoraj tri tedne potepanja po Emiratih in Saudski Arabiji. Želi pozabiti bitko, pogubno za mnoge dobre ljudi. Čas skrbi je mimo in prihaja čas počitnic. Tega si ne bo dovolil vzeti. Marko in Berta bosta pospravila za avanturami minulih dveh mesecev. Življenje se vrača v svoje običajne tire in to ga veseli. Prekine trenutke prijetne tišine:

»Kam gredo Knjiga, meč in talisman?«

Marko se nasmehne:

»Sami ti bodo pokazali. Pravočasno boš izvedel o njihovi usodi. Glede tega si ne razbijaj glave. Kakor so te stvari našle pot do tebe, tako te bodo ob pravem trenutku zapustile.«

Boris olajšano vzdihne. Sončni žarki poznega popoldneva posijejo v salon. Končno je pred njim obet luči, toplote in ljubezni.

KONEC

Blagor možu, ki ne hodi po svetu brezbožnih in ne stopa na pot grešnnikov ter ne sedeva v družbi samehovalcev,

Temuč veselje njegovo je v postavi Gospodovi in postavo njegovo premišljuje noč in dan.

Je namreč kakor drevo, zasajeno ob potokih voda, ki rodi svoj sad ob svojem času in ki mu listje ne uvene, in karkoli počenja, se mu posreči.

Ne tako brezbožni, ampak kakor pleve so, ki jih veter raznaša.

Zatorej ne obstoje brezbožni v sodbi, ne grešniki v zboru pravičnih.

Kajti Gospod pozna pravičnih poti, pot pa brezbožnih izgine.

Psalm 1.





Zemljevidi


Medalar




Medalar tik pred začetkom vojne





Dilual





Dilual v času dogodkov v indigo otrocih





Cesarstvo Shedanija - osrednji del





Osrednji del Cesarstva v času Leona XX. Simidala





Bojan Ekselenski


Bojan Ekselenski, samozaložba


V Sloveniji je samozaložništvo precej specifični ne tič, ne miš, lebdeč med s.p in dopolnilno dejavnostjo. Formalno nastopam kot samozaložnik od decembra 2013, torej sem še "sveže meso".

Naj se torej predstavim kot živa oseba ...



Bojan Ekselenski na predstavitvi tiskane Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet

Rodil sem se 29. 6. 1964 v Celju. Obiskoval sem IV. Osnovno šolo Celje, ki se je preimenovala v osnovno šolo Ivan Kovačič Efenka, in znova nazaj v IV. Osnovno šolo. Srednjo kemijsko šolo sem obiskoval v Celju. Tudi ta šola se je preimenovala, osamosvajala in še kaj. Po srednji šoli sem odslužil vojaščino. Nato sem se zaposlil v Cinkarni Celje, kjer vedrim in oblačim še zdaj. Mimogredno sem ljubiteljski izredni študent EPF Maribor. Živim, životarim in ustvarjam v Celju, s pogledom na parkirišče, ki je vmes postalo gradbena jama in na koncu znova parkirišče.

S pisanjem sem začel že zgodaj, vendar sem še prej risal stripe. Bolj ali manj za lastno zabavo. Prvo literarno objavo sem doživel "daljnega" 1985, ko sem v Cinkarnarju, glasilu podjetja Cinkarna, objavil kratko ZF zgodbo. Žal se ne spomnim naslova, saj sem med selitvijo izgubil originalno glasilo. V 90-tih letih zadnjega stoletja prejšnjega tisočletja sem začel sestavljati fantazijski svet Vitezov in Čarovnikov. Zamislil sem si, da bom spesnil dolg fantazijski ep. Ker sem hotel zadano nalogo narediti na najvišji možni ravni, sem se vrgel v študij vsega, kar bi utegnil potrebovati. To je vključevalo študij mitologij, religij, podrobnejše proučevanje antične in zgodnje srednjeveške zgodovine Evrope, teorijo delcev ipd. Prebral sem debel špeh o superstrunah in podobnem.

Leta 2006 sem bil dovolj izobražen in načitan, da sem postavil spletno stran. Kmalu sem tam objavil dražilnik prihajajoče prve knjige. Padla je tudi odločitev – fantazijska saga bo imela 4 dele, ker sem se hotel izogniti klišeju trilogije. Nadalje sem se odločil še za eno, za Slovenijo popolnoma nenavadno stvar, fantazijski svet bo imel spletno podporo.

Leta 2007 je izšla prva knjiga. Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci so bili izdelek v stilu »one man band« v vajeniškem obdobju. Knjiga je izšla pri Založbi Trubar. No, matičnemu Desku se lahko zahvalim za distribucijo v vse knjižnice. Začetek je bil opravljen, a na izdelek danes gledam z nostalgijo.

V času do druge knjige sem portal postavil na moderno platformo, pisal sem vmesne zgodbe in na začetku leta 2008 prišel na idejo fanzina. Vitezi in čarovniki so dobili nekaj, kar nima nobeno literarno delo v Sloveniji – svoj čisto pravi fanzin. Imenoval sem ga Jašubeg en Jered, ki v vilinščini moje paralelne resničnosti pomeni Novice iz Drugotnosti.

Ne bom pozabil, kako se je scena norčevala iz okornih začetkov. Tudi knjiga je bila v takrat še delujočem odvrtku scene deležna nič kaj nežnega sprejema. Občutil sem vso njeno bizarnost z močnim kanibalnim značajem. A komu mar? Rinil sem s fanzinom naprej. Naslednje leto fanzin preraste v magazin, saj pridobi ISSN številko in ni več fanzin mojega fantazijskega sveta. Medtem je umrla in znova zaživela Neskončnost, glasilo društva Prizma in za tem k počitku leže še samo društvo. Škoda, saj je organizirana scena ljubiteljev bistvo razvoja spekulativne literature. Jašubeg en Jered postane promotor in glasnik slovenskih avtoric in avtorjev spekulativnih knjig. Takrat se srečam z Andrejem Ivanušo in Ružo Barič ter Amedejo M. Ličen in leta 2011 smo ustanovili Društvo ustvarjalcev spekulativnih umetnosti Zvezdni prah.

Vzporedno sem pripravljal nekaj zgodb in drugo knjigo Vitezi in čarovniki - Indigo novi svet. Tukaj nisem želel, da bi bila narejena tako amatersko kot prva. Leta 2010 sem začel iskati ilustratorja. Takrat mi je v roke prišla profesionalno izdelana knjiga Mateje Blažič z ilustracijami Marka Jordana. Z njim sem se hitro dogovoril. Dal sem mu zgolj osnovne napotke in nastala je veličastna slika, ki je sama zase umetniško delo. Mark je narisal odlične notranje naslovnice in veliko svetoval pri izdelavi zemljevida, ki je nastal s profesionalnim programom. Lektoriranje sem prepustil mag. Zoranu Pevcu, ki je odličen lektor, esejist, pesnik in strokovnjak za jezik. Leta 2011 sem se podal na misijo iskanja založnika. Dogovoril sem se kar s prijateljem Andrejem Ivanušo, ki ima založbo Pro-Andy s.p. Poleg založniškega dela je opravil veliko in pomembno delo s prelomom knjige. Vitezi in Čarovniki: Indigo novi svet je izšla sredi januarja 2012.

Še pred Euroconom, aprila 2012, sem najavil tretjo knjiga, ki ne sodi v štiridelno serijo, temveč je predzgodba, v skladu s hermetičnim ozadjem sage, NULTA knjiga. Vitezi in čarovniki - Votlina skrivnosti je arheološki triler s primesmi fantazije in znanstvene fantastike. Lekturo je opravil Zoran Pevec, ilustracijo je narisal Mark Jordan. Prelom in založništvo bo spet opravil Andrej Ivanuša, Pro-Andy s.p.

Votlina skrivnosti je v tiskani obliki izšla novembra ob konvenciji Sicon 2012 v Celju.

Tistega »davnega« 2012 sem obljubil tudi vnovično izdajo temeljito popravljene, urejene in vsebinsko razširjenega prvenca Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci. A sem po letu dni ugotovil, da sem si v grlo zataknil konkretno kost.

V prvi polovici 2014 je padla odločitev za ime prenovljenih Indigo otrok. Ime knjige je Vitezi in Čarovniki: Vzpon indigo otrok. Sprememba imena je logična, saj gre dejansko za skoraj popolnoma novo knjigo. Na spletni strani je, za primerjavo, še E-oblika izvirnih Indigo otrok. Lahko si jo brezplačno pretočite in vidite, kako je nova izdaja popolnoma drugačna knjiga.

Leta 2013 so Votline skrivnosti, Duhovi Aldeverga in Zadnji boj Zeolije izšle v elektronski obliki. Na voljo so na platformi BIBLOS od Založniškega zavoda Beletrina.

Seveda to ni moje edino literarno udejstvovanje. Spisal sem nekaj kratkih zgodb. Atlantida: Imperij sončnega boga je bila objavljena na Hrvaškem v reviji Eridian, ki jo izdaja Udruga 3. Zmaj iz Reke. Spisal sem tudi nekaj kratkih zgodb in z njimi 3-krat prišel v finale Proznega mnogoboja (2012, 2012 in 2014).

Od ustanovitve sem član Društva Zvezdni prah, od jeseni 2010 sem aktivni član Celjskega literarnega društva, agent Eurocona za Slovenijo sem od decembra 2011 in aktivno delujem kot promotor spekulativnih umetnosti. V okviru društva sem konec leta 2013 vodil uspešno delavnico in v ta namen izdal E-knjigo Rokodelstvo spekulativne fikcije: Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar.

Literarno sem od leta 2010 aktiven tudi v Celjskem literarnem društvu, kjer sem član Upravnega odbora. Celjsko literarno društvo omogoča različne oblike literarnega in splošno kulturniškega delovanja.

Objavljam v revijah Vsesledje, Jašubeg en Jered in Eridian. Moje zgodbe so bile prevedene v dva jezika (angleščina, hrvaščina).





Bibliografija


Tiskane knjige:


Vitezi in Čarovniki - Indigo otroci, ISBN 978-961-91614-5-6



Vitezi in Čarovniki - Indigo novi svet, ISBN 978-961-92766-8-6



Vitezi in Čarovniki — Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93373-0-1





Sourednik in avtor ene od zgodb:

Zvezdni prah 2012: letni zbir slovenske fikcije, ISBN 978-961-269-817-1





Elektronske knjige:


Rokodelstvo spekulativne fikcije. 1, Delavnica kreativnega pisanja za vsakogar, ISBN 978-961-93471-9-5 (pdf)



Vitezi in čarovniki, Zadnji boj Zeolije, ISBN 978-961-93471-7-1 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Duhovi Aldeverga, ISBN 978-961-93471-4-0 (ePub)



Vitezi in čarovniki, Votlina skrivnosti, ISBN 978-961-93471-0-2 (ePub)





Nagrade


Leta 2012 dobitnik Drejčkove nagrade za kratko zgodbo Časovni kredit.

Leta 2012 je Jašubeg en Jered dobitnik nagrade Drejček v kategoriji najboljši fanzin.





Spletni portali:


http://vitezicarovniki.com - spletni portal projekta Vitezi in Čarovniki

http://drugotnost.si - spletni portal, namenjen občim vsebinam s področja spekulativne fikcije in fanzinu Jašubeg en Jered. Stran je dvojezična (angleška in slovenska verzija)

http://pisatelj.net - moja osebna stran, ki je žal silno neažurna, saj jo urejam samo nekajkrat letno. Mogoče jo kmalu ukinem, saj je bolje ne imeti, kot slabo imeti.

http://zvezdni-prah.si - spletna stran društva Zvezdni prah - tudi ta portal ni tako ažuren, kot bi želel, da je. Žal imam na voljo samo 24 ur.





Kontaktni podatki:


E-mail: bojan.ekselenski@gmail.com

Bojan Ekselenski

Ljubljanska cesta 5A

3000 Celje





KOLOFON


Vitezi in Čarovniki: Indigo otroci


copyright © 2006 - 2014 by Bojan Ekselenski. Vse pravice pridržane.





Založnik digitalnih izdaj:


Bojan Ekselenski, samozaložba.





Zbirka:


Fantazija





Avtor naslovnice:


Bojan Ekselenski





Avtor ilustracij in prelom digitalne izdaje:


Bojan Ekselenski

V Celju, 2013

1. izdaja, brezplačna publikacija z omejenim dostopom

Spletna stran projekta: http://vitezicarovniki.com



* * *



CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-312.9(0.034.2)



EKSELENSKI, Bojan

Vitezi in čarovniki. Indigo otroci [Elektronski vir] / Bojan Ekselenski. - 1. izd. - El. knjiga. - V Celju : samozal. B. Ekselenski, 2014. - (Zbirka Fantazija)



ISBN 978-961-93676-3-6 (ePub)



273992960