Alojz Cindrič Od imatrikulacije do promocije Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945 Ljubljana 2020 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 1 31.3.2015 9:37:38 Od imatrikulacije do promocije: Doktorandi profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v luči arhivskega gradiva 1919–1945 Zbirka: Historia facultatis Uredniški odbor zbirke: Tine Germ, Janica Kalin, Ljubica Marjanovič Umek, Gregor Pompe, Jure Preglau, Matevž Rudolf, Tone Smolej Odgovorni urednik: Tine Germ Glavni urednik: Tone Smolej Avtor: Alojz Cindrič Avtorja dodatnih besedil: Bojan Žalec, Tanja Pihlar Jezikovni pregled: Suzana Švencbir Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Jure Preglau Fotografija na naslovnici: Stavba Univerze v Ljubljani (na razglednici iz avtorjeve zbirke) Izdala in založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete Ljubljana, 2020 Prva e-izdaja Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za knjigo RS. To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/ DOI: 10.4312/9789610603221 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304955392 ISBN 978-961-06-0322-1 (pdf) Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 2 31.3.2015 9:37:38 Kazalo Knjigi na pot . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Doktorat na univerzi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Ustanovitev univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19 Doktorat na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Arhivsko gradivo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Univerzitetne matrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Osebni izkazi (vpisnice) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Diplomski izpiti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Osebne mape doktorskih kandidatov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Doktorske naloge – disertacije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Promocijski protokol Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 DOKTORANDI profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete med leti 1919 in 1945 v luči arhivskega gradiva . . . . . . . . . . . . . . . . . 39 Uredniške opombe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41 O jeziku in obliki zapisov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 42 Študij na Oddelku za filozofijo 1920–1945 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 44 Stanislav LEBEN (1897–1973) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 49 Klement JUG (1898–1924). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55 Alma SODNIK (1896–1965) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 Nikolaj BERUS (1899–1963). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Franjo ČIBEJ (1901–1929) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Anatolij ŠPAKOVSKIJ (1895–1988) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 82 Stanko GOGALA (1901–1987) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 90 Vladimir BARTOL (1903–1967). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Mirko HRIBAR (1902–1999) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107 Leopold BENKO (1887–1965). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114 Franc ŽEKAR (1887–1969) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121 Cene LOGAR (1913–1995) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 127 Frančiška m. Pija GARANTINI, O. S. U. (1891–1963) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 136 3 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 3 31.3.2015 9:37:38 Emil HROVAT (1909–1972) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 144 Herman LEŠANC (1914–1941) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157 Milan RAKOČEVIĆ (1914–1983) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 166 Ludovik PUŠ (1896–1989) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 175 Ljubomir JURKOVIĆ (1898–1982) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 183 Leon ŽLEBNIK (1918–2004) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191 Rudolf TROFENIK (1911–1991). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 198 Vladimir p. Kruno PANDŽIĆ (1912–1965). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Lojze POTOČNIK (1908–1954) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 211 Josip PREMROV (1906–2000). . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222 Priloge . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233 Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263 APPENDIX: Ocene Vebrovih doktorandov v očeh današnjih filozofov . . . . . . . . 275 Oris tematskih osi in možnih klasifikacij disertacij Vebrovih doktorandov . . . . . 277 Bojan Žalec 1. Uvod . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 2. Pregled in klasifikacija disertacij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277 3. Kritika Pandžićeve kritike Heideggerja: nerazumevanje hermenevtike . . . . . . 294 4. »Usoda« in pomen Vebrove filozofije in njegove »šole« . . . . . . . . . . . . . . . . 295 Literatura in viri . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297 Pot iz pozabe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299 Tanja Pihlar Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 4 31.3.2015 9:37:38 Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 so njen sedež prenesli v nekdanji Deželni dvorec. V stavbi sta delovali, poleg rektorata, dekanatov, univerzitetne/fakultetne uprave, tudi Pravna in Filozofska fakulteta. (Razglednica je iz zbirke avtorja.) Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 5 31.3.2015 9:37:39 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 6 31.3.2015 9:37:39 Andrej Ule Knjigi na pot Veliki filozofi ne živijo le zase in svoje filozofsko delo, temveč tudi za tiste »slednike«, ki so jim pripravljeni resno prisluhniti in naravnati svoje filozofsko in pogosto tudi osebno oblikovanje po duhovnih kazalcih, ki so jih s svojim delom in učenjem nastavili ti filozofi. Delujejo skratka kot vzori in izvori filozofske erudicije, filozofskega razmišljanja in filozofskega življenja. Vsaj od Platonove Akademije dalje je večina velikih evropskih filozofov delovala tudi kot vzorni učitelji na najuglednejših izobraževalnih institucijah svoje dobe in kulture, zlasti na univerzah. Zato so se razmerja med filozofskimi vzorniki in njihovimi sledniki oblikovala predvsem kot razmerja med učitelji in njihovimi najboljšimi učenci. Profesor France Veber ni bil le prvi slovenski laični filozof in prvi vodja Oddelka za filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, temveč tudi izjemno pomemben filozofski učitelj in filozofski vzor za številne mlajše slovenske filozofe in intelektualce s filozofskim posluhom, ki so študirali pod njegovim mentorstvom ali celo zgolj poslušali njegova predavanja. Izjemno cenim dolgoletno delo in vztrajnost dr. Alojza Cindriča pri zbiranju in pripravi materiala za to knjigo o Vebrovih doktorandih, ki osvetljuje pomemben in doslej skoraj povsem spregledan del slovenske intelektualne in akademske zgodovine, predvsem pa na novo osvetli intenzivno filozofsko dogajanje v Ljubljani med obema vojnama. Zahvala velja tudi vsem, ki so pripomogli k izidu te vredne knjige. Kot je razvidno iz knjige, ki je pred vami, je pri Vebru v času njegove ljubljanske akademske kariere (od 1923 do 1945) doktoriralo kar triindvajset doktorandov, tj. v povprečju več kot eden na leto. To je kar impozantno število, celo če upoštevamo 7 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 7 31.3.2015 9:37:39 spreminjajoče se pogoje in pravila za dosego doktorata v tem obdobju. Kaže na veliko intenzivnost filozofskega študija v tem času in še posebej pri prof. Vebru. Ta vtis se še bolj utrdi, če si vsaj na hitro ogledamo teme opravljenih doktoratov. Te segajo v zelo različne zvrsti in smeri tedanje filozofije. Kaže, da je bil Veber dokaj »toleranten« do filozofskih interesov in usmeritev svojih učencev. Natančnejša analiza doktoratov pokaže tudi to, da je Veber svojim doktorandom dopuščal veliko svobode v svojih razmišljanjih, saj so v svojih nalogah neredko zastopali povsem drugačna stališča kot njihov cenjeni učitelj. Kot je govoril sam Veber, se je tudi sam veliko naučil od svojih učencev, včasih je celo sam sprejel kakšne njihove ideje. To kaže, da odnos učitelj-učenec pri Vebru nikakor ni bil enostranski, temveč izrazito obojestranski, kar je vsekakor znak zelo dobrega učitelja. Le dober učitelj namreč dopušča in se celo veseli, da ga kateri od njegovih učencev kje doseže ali celo preseže. Že površno prebiranje dokumentov o poteku in vsebini doktoratov pri prof. Vebru, ki jih je dr. Cindrič zbral v tej knjigi, pokaže, da gre praviloma za dobro zastavljene in natančno izpeljane doktorate, ki po večini sledijo specifični metodi filozofsko-psihološke analize človeške zavesti in človeškega delovanja, ki jo je Veber prevzel po svojem učitelju Meinongu in jo še dalje razvil. Vendar pa velika samostojnost v izbiri in obravnavi zastavljenih doktorskih tem kaže, da je Veber s svojo metodo deloval bolj kot spoštovani vzor, ne pa kot neprizivna avtoriteta ali vzorec, ki ga je treba na vsak način posnemati. Tudi to dejstvo kaže na Vebrovo visoko filozofsko kvaliteto in človeško širino. Žal se je Vebrova učiteljska in tudi filozofska pot l. 1945 na mah končala, s tem pa se je prekinila tudi veriga njegovih filozofskih učencev. Na vso srečo se ni prekinilo filozofsko-intelektualno delovanje nekaterih Vebrovih doktorandov (npr. Alme Sodnik, Stanka Gogale, Leona Žlebnika, Rudolfa Trofenika idr.) in siceršnjih učencev (npr. Ludvika Bartlja in Antona Trstenjaka). 8 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 8 31.3.2015 9:37:40 Predgovor Ko sem konec devetdesetih let 20. stoletja v Arhivu Univerze na Dunaju ( Archiv der Universität Wien) pregledoval arhivsko gradivo, povezano s študenti s slovenskega narodnostnega prostora, sem naletel na personalne mape doktorskih kandidatov. Po proučitvi le-teh se mi je zastavilo vpra- šanje oz. se mi je porodila ideja, da bi bilo smiselno raziskati tudi doktorande, ki so dosegli doktorat na Univerzi v Ljubljani oz. še posebej na Filozofski fakulteti, kjer tudi hranimo gradivo – personalne mape doktorskih kandidatov. Že na začetku pa se mi je zastavilo vprašanje, kateri oddelek ali stroko bi bilo najbolje oz. za začetek najbolj smiselno obdelati. Sam sem zaposlen na Oddelku za sociologijo, ki je bil ustanovljen šele leta 1960, torej štiri desetletja za ustanovitvijo Filozofske fakultete. To pa seveda ne pomeni, da v obravnavanem obdobju teme s področja sociologije niso bile prisotne. Nasprotno, tudi med Vebrovimi doktorandi najdemo disertacije, ki jih lahko v celoti ali delno uvrstimo na področje sociologije. Naključje je hotelo, da je moje raziskovanje sovpadalo s časom po rehabilitaciji akademika profesorja dr. Franceta Vebra1 in je bila kritična javnost naklonjena vlogi in pomenu njegovega dela za Univerzo v Ljubljani, še posebej za Filozofsko fakulteto, kjer je deloval. Ne nazadnje gre za enega največjih slovenskih filozofov prve polovice 20. stoletja. Filozofa, ki je od ustanovitve Oddelka za filozofijo leta 1920 vodil oddelek, bil petindvajset let učitelj ter mentor vsem triindvajsetim doktorandom, ki so doktorski naslov dosegli prav na Oddelku za filozofijo naše fakultete. Poleg tega je avtor osemnajstih 1 Glej uredniško opombo (str. 41 v tej knjigi). 9 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 9 31.3.2015 9:37:40 samostojnih znanstvenih monografij in okoli sto dvajsetih razprav. Lahko rečemo, da je bil najbolj plodovit pisec filozofskih razprav v prvi četrtstoletni zgodovini Oddelka. Profesor Veber je bil mentor triindvajsetim doktorskim kandidatom in je tako po njihovem številu presegal svoje kolege na Filozofski fakulteti in tudi na celotni Univerzi. Pričujoča raziskava pa je vzorčna študija in število triindvajset je še ravno primerno in obvladljivo, torej ugodno za raziskovalca. Odločitvi za raziskavo je botrovalo tudi dejstvo, da filozofiji pripada častno mesto, saj so po njej imenovane fakultete in tudi naša. Posvetoval sem se tudi s takratnim dekanom Filozofske fakultete, filozofom in profesorjem dr. Franetom Jermanom, ki je bil tudi sam dolgoletni profesor na Oddelku za filozofijo. Spodbudil me je k delu in mi hkrati dal dovoljenje, da lahko pregledujem arhivsko gradivo, kar je bilo v pristojnosti dekana. Po nekaj mesecih dela na gradivu sem pripravil delovno verzijo ter pritegnil k sodelovanju kolege z Oddelka za filozofijo, ki so se takrat ukvarjali z znanstveno zapuščino profesorja Vebra oziroma t. i. Vebrovo filozofsko šolo. Pripravili smo širši projekt, ki pa žal s strani RSS ni bil odobren. Delo je začasno zastalo. Zanimanje je ponovno oživelo v času praznovanja 90-letnice Oddelka za filozofijo, a je že pričeto delo ostalo na začetku, v ospredje so stopile nujne vsakodnevne naloge in opravila. V zadnjih letih pa sta se interes in zanimanje za takšne temeljne raziskave pojavila tudi pri mlajših kolegih, ki v svoje raziskave vključujejo podatke, ki jih nudi arhivsko gradivo, nastalo na Univerzi oz. Filozofski fakulteti. Njihova naklonjenost ter potreba in nujnost po izdajanju arhivskega gradiva, ki je nastajalo v dolgoletnem znanstveno-raziskovalnem procesu, za potrebe širše zainteresirane javnosti so obrodile sadove. Tudi vodstvo Filozofske fakultete je bilo naklonjeno ustanovitvi nove zbirke Historia facultatis (v okviru Znanstvene založbe FF), v okviru katere bi se objavljalo arhivskego gradivo in vsebine, povezane z njim. Naloga vsake fakultete je tudi zbiranje in hranjenje gradiva, po določenem časovnem obdobju pa ga proučujemo in objavljamo ter predstavljamo izsledke širši javnosti. Tako se pred nami razgrne ne le zgodovina neke fakultete, ampak tudi razvoj znanosti oz. neke stroke, ob vpogledu v preteklost pa se nam zastavljajo vprašanja glede razvoja v prihodnosti. To pa je tudi namen pričujočega dela. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pri delu stali ob strani, me spodbujali in bodrili. Še posebej sem dolžan zahvalo svoji ženi Suzani Švencbir za pozitivno kritiko in jezikovni pregled kot tudi za nepogrešljive nasvete in razgovore, ki sem jih bil deležen pri pisanju tega dela. Zahvaljujem se tudi osebju Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani za prijazno in korektno pomoč ter kolegicam in kolegom na Filozofski fakulteti, ki so 10 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 10 31.3.2015 9:37:40 kakor koli prispevali k temu delu. Zahvaljujem se tudi profesorju dr. Marku Uršiču, predstojniku Oddelka za filozofijo, ki je izdajo publikacije podprl. Zahvala gre tudi dolgoletnemu profesorju in filozofu dr. Andreju Uletu za prijazne besede, s katerimi je to knjigo pospremil na pot. Na koncu se zahvaljujem urednikoma prodekanu prof. dr. Martinu Germu, prejšnjemu prodekanu prof. dr. Tonetu Smoleju in vodstvu Filozofske fakultete, da so delo uvrstili v zbirko in omogočili izdajo. 11 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 11 31.3.2015 9:37:40 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 12 31.3.2015 9:37:40 Uvod Pomembnosti in vrednosti proučevanja in izdajanja univerzitetnega arhivskega gradiva za kulturno in splošno zgodovino se univerze zavedajo že dolgo in le-to zagotovo predstavlja najpomembnejši vir za zgodovino vsake univerze. Je prvovrsten spomenik, saj se v njem zrcali življenje univerze skozi čas, predstavlja pa tudi zgodovino duhovne kulture, znanosti in izobraževanja. Zaradi tega je univerzitetno arhivsko gradivo najodličnejši primarni vir za raziskovanje akademske populacije. Pričujoča raziskava temelji na arhivskem gradivu, ki ga hrani Filozofska fakulteta in Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani. V raziskavo je vključeno in predstavljeno gradivo, ki je nastalo ob začetku, med in ob zaključku študija z doktoratom na ljubljanski Filozofski fakulteti, in sicer ob imatrikulaciji, inskripciji, diplomskem izpitu in promociji. Podatke sem zajemal iz univerzitetnih matrik, semestrskih vpisnih/inskripcijskih listov (osebni izkazi/osebni vpisni listi/vpisnice), iz protokolov (zapisnikov) in referatov (poročil) o opravljenih diplomskih izpitih/rigorozih ter iz ocen doktorskih disertacij. Pregledal sem različne dopise, odločbe in potrdila fakultetne oz. univerzitetne uprave v času postopka pridobitve doktorskega naslova posameznega kandidata. V uvodnem delu raziskave je podan kratek oris pridobivanja akademskih stopenj, podrobneje pa so predstavljeni tudi pogoji za dosego akademske stopnje na dunajski univerzi, saj je prav ta predstavljala ključno ustanovo, na kateri so se v preteklosti izobraževali študenti s slovenskega etničnega prostora, torej tudi tisti izobraženci, ki so imeli ključno vlogo pri ustanovitvi Univerze v Ljubljani. 13 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 13 31.3.2015 9:37:40 V drugem poglavju sem orisal ustanovitev Univerze v Ljubljani, (v nadaljevanju Univerza) ter njeno medvojno delovanje do leta 1945, podrobneje pa delovanje Filozofske fakultete in pridobivanje doktorata na njej. Predstavil sem tudi uporabljeno arhivsko gradivo, ki ga hranita tako Univerza kot Filozofska fakulteta. Sledi analiza gradiva, ki se nanaša na triindvajset doktorskih kandidatov profesorja Vebra, ki so dosegli doktorsko čast na Oddelku za filozofijo. Vsak študent oz. doktorski kandidat je predstavljen v kratkem uredniškem zapisu.2 Spremljavo dodiplomskega študija nam omogočajo seznami predmetov, ki jih je v študijskih semestrih vpisoval študent, sledi kandidatov življenjepis, strokovna ocena doktorske disertacije ter zapisnik o opravljanju doktorskega izpita ali izpitov, dosežene ocene ter podatek o promociji. V prilogi predstavljam skupine izpitnih predmetov iz leta 1919 ter študijski načrt iz leta 1928, tj. predmetnik in pogoje ter pravila za pridobitev diplome in dosego doktorata na Filozofski fakulteti, in Navodilo za inskripcijo in plačevanje šolnine iz let 1920 in 1940. Spremembo imena Univerze v Ljubljani lahko spremljamo s pomočjo žigov, ki se nahajajo na dokumentih. Navajam tudi seznam učnega osebja, ki je sodelovalo v študijskem procesu doktorskih kandidatov, ter izpitna vprašanja, ki so jih je profesor Veber in ostali eksaminatorji zastavili kandidatom ob doktorskem izpitu. Na koncu predstavljam uporabljene vire in literaturo ter seznam tabel in slikovnega gradiva. Sledi osebno kazalo, raziskavo pa skleneta prispevka sodobnih filozofov, in sicer dr. Bojana Žalca in dr. Tanje Pihlar, ki se ukvarjata z intelektualno zapuščino profesorja Vebra in njegovih učencev. 2 Beseda študent oz. doktor je v raziskavi uprabljena tako za študente/doktorje kot tudi za študentke/doktorice. 14 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 14 31.3.2015 9:37:40 Doktorat na univerzi Institut akademskih stopenj, tj. lestvica kvalifikacij, ki temelji na ustnih in pisnih preverjanjih med in ob zaključku študija, je tesno povezan z nastankom univerz v srednjem veku, kjer so že podeljevali akademske naslove ( bakalavreat, licentiat, magister oz. doktor). Besedi doktor in magister sta veliko starejši kot beseda univerza. Univerze so se namreč oblikovale v srednjem veku, obe poimenovanji – doktor in magister – pa so uporabljali že stari Rimljani, in sicer na različnih področjih. Magistrski naslov so nosili vrhovni poveljniki v vojski, npr. magister equitum, najpogosteje pa so ga uporabljali na področju izobraževanja. Besedi doktor ali magister sta sinonima za učitelja. Cicero je bil poimenovan kot doctor rhetoricus, Svetonij kot doctor liberalium artium, Kvintilijan kot doctor palaestricus, Valerij Maksim kot doctor gladiatorum. V konstitucijah Konstan-tina iz leta 321 se za učitelja prava navaja doctor legum, legum magister ali legis doctor. V srednjeveških krščanskih spisih se je uporabljal kot dodaten atribut za poudarjanje, npr. modrosti – Tomaž Akvinski, doctor angelicus. Filozofu svetemu Albertu Velikem iz 13. stoletja pa so pogosto dodajali častni naziv doctor universalis (vsestranski učitelj). Od sredine 12. stoletja naprej, z razvojem mestnega gospodarstva in pod vplivom arabskega kulturnega kroga, začnejo po zahodni Evropi, predvsem po mestih, ustanavljati šole, med njimi tudi najpomembnejše – univerze. Univerze so na osnovi študijskega načrta in napisanega statuta ustanavljali z ustanovno listino, in sicer vladarji, knezi, mesta, včasih pa tudi skupnosti (korporacije) profesorjev in študentov, ki so iz različnih vzrokov zapustili matične univerze, npr. Bologna → Padova ali Oxford → Cambridge. Univerzo je moral z listino priznati tudi papež in je s tem pridobila še formalno veljavo. Univerzi oz. njenim članom je bila priznana univerzitetna avtonomija ter podeljen privilegij, to 15 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 15 31.3.2015 9:37:40 je pravica poučevanja in pravica podeljevanja akademskih stopenj in naslovov. Privilegij podeljevanja akademskih naslovov je bil glavni atribut, ki je ločil univerzo od drugih visokih šol, ki tega privilegija od ustanovitelja niso prejele. Podelitev doktorata je prvotno pomenila priznanje za kandidata (doktoranda), da ga univerzitetni učitelj, pri katerem je študiral, jemlje za sebi enakega, kar se je ohranilo do danes. Pred slavnostno promocijo je moral kandidat pridobiti akademski stopnji bakalevreat in licentiat, nekaj časa poučevati in opraviti študijsko potovanje. Poimenovanji magister ali doktor nosita na srednjeveških univerzah isti/podoben pomen. Magistrski naslov so podeljevali kandidatom na artistični (filozofski) fakulteti, doktorski pa na pravni – doctor iuris utriusque, medicinski – medicinae/chirurgiae doctor in običajno tudi na teološki fakulteti – doctor theologiae. Od sredine 15. stoletja se naslov doctor philosophiae začne uveljavljati namesto naslovov magister artium in magister philosophiae tudi za diplomante na artistični oz. filozofski fakulteti. Splošna značilnost srednjeveških univerz je bila notranja delitev na dve skupini fakultet, na artistično (od jezuitov naprej filozofska) in na t. i. višje študije oz. fakultete – pravna, medicinska in teološka. Študent je s študijem pričel na artistični fakulteti, kjer so poučevali sedem osnovnih umetnosti – septem artes liberales (studium generale), tj. vede, ki so štele za osnovo vsega takratnega znanja in vedenja. To je bil predpogoj za študij oz. nadaljevanje študija na višjih fakultetah. Študent, ki se je odločil za študij filozofskih predmetov, je študij pričel na prvi akademski stopnji. Šolanje je trajalo dve do tri leta, ponekod tudi manj, in ga je zaključil z bakalavreatom, tj. s prvo akademsko stopnjo. Največ študentov je študij zaključilo na tej stopnji, nekateri tudi brez opravljenega bakalavreata. Pridobivanje akademskih stopenj v tem obdobju je bilo obvezno le, če se je slušatelj odločil za akademsko kariero. Za pridobitev druge stopnje – licentiata – je moral obiskovati nadaljnji dve do tri leta predavanj in sodelovati pri disputacijah ter opraviti izpit pred komisijo. Po uspešno opravljenem izpitu je kandidat pridobil licenco, da je lahko poučeval. Šele po preteku določenega časovnega obdobja, po študijskim popotovanju in poučevanju na artistični fakulteti, je kandidat lahko zaprosil, da bi ga doktorski oz. profesorski zbor sprejel med svoje vrste. To se je zgodilo na slavnostni promociji, kjer mu je bil podeljen naslov magister ali doktor. Ob prisegi je prejel doktorske insignije (klobuk, plašč, prstan, knjigo). S promocijo mu je bila priznana popolna usposobljenost ter pravica do poučevanja po vseh evropskih univerzah ( licentia docendi). V javnosti pa mu je doktorski naslov zagotavljal častni položaj, ki je po družbeni lestvici pripadal plemstvu. V obdobju reformacije so se univerze razdelile na protestantske in katoliške. Kuri-kulumi oz. študijski načrti so se spremenili, predrugačil pa se je tudi način pridobivanja 16 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 16 31.3.2015 9:37:40 akademskih stopenj. V deželah, kjer je zmagala katoliška stran, sta bila filozofski in teološki študij zaupana jezuitskemu redu, ki je svoj prevladujoči vpliv ohranil do raz-pustitve jezuitskega reda leta 1773. Od srede osemnajstega stoletja naprej so se zahodnoevropske univerze postopoma preoblikovale, postale odprte za nove ideje, naklonjene so bile razširitvi študija, uvajanju novih naravoslovnih disciplin, usmerjenih v znanstveno raziskovanje. Z razvojem in razmahom univerzitetnega izobraževanja in s širitvijo znanstvenih strok se spreminjajo tudi vsebinski kriteriji za pridobivanje doktorskih naslovov. Doktorski kandidati so bili podvrženi strožjim kriterijem, zadostiti pa so morali tudi formalnim pogojem. Doktorat je postopno pridobil novo kvaliteto, nosilci pa strokovno kvalifikacijo za opravljanje strokovnih in svobodnih poklicev. Doktorski oz. magistrski naslov, ta najvišji akademski naslov, so študenti iz slovenskih dežel lahko v preteklosti pridobili le na univerzah, ki so delovale izven slovenskega narodnostnega prostora. Najbolj priljubljeni sta bili univerza na Dunaju (ustanovljena leta 1365) in bližnja graška jezuitska univerza (ustanovljena leta 1586). Pred tem so se izobraževali na zahodnoevropskih univerzah (predvsem v Italiji). Dunajska univerza je predstavljala ključno ustanovo, kamor so študenti s slovenskega etničnega prostora odhajali študirat pred ustanovitvijo slovenske univerze, hkrati pa je Dunaj omogočal tudi stike s tokovi evropske kulture. Pravila oz. formalni pogoji za pridobitev oz. dodelitev akademske stopnje – doktorata – so se spreminjali in dopolnjevali ter se prilagajali vsebini učnih načrtov. Po študijskem načrtu iz leta 1752 je moral študent filozofske fakultete dunajske univerze za dosego doktorata opraviti tri stroge ustne izpite (rigoroze). Prvi rigoroz je obsegal snov iz teoretične in praktične filozofije, drugi iz matematike in fizike in tretji iz splošne zgodovine. Takšno določilo je veljalo tudi po terezijansko-jožefinskih reformah ter se nadaljevalo še v prvi polovici 19. stoletja. V revolucionarnem letu 1848 so reforme, ki so se odvijale na gospodarskem, političnem in družbenem področju, prisilile vladarja oz. oblast, da so reorganizirali zastarel izobraževalni sistem, predvsem na področju srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja. Po nemškem vzoru (Humboldt) so temeljito reorganizirali in reformirali gimnazijsko in univerzitetno izobraževanje. Povezava znanstvenega in raziskovalnega dela z učenjem in poučevanjem je postavila temelj moderni univerzi. Na novo je bila organizirana filozofska fakulteta, saj so ji odvzeli značaj uvodne in pripravljalne šole za študij na višjih fakultetah. Tako je postala enakovredna ostalim trem fakultetam. Poleg vzgoje znanstvenega naraščaja za potrebe razvijajoče se znanosti je prenovljena filozofska fakulteta omogočala strokovno usposabljanje gimnazijskih in srednješolskih učiteljev ter s tem zagotavljala kakovost pouka na teh šolah. 17 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 17 31.3.2015 9:37:40 Nov pravilnik, ki je določil nove pogoje za opravljanje strogih diplomskih in doktorskih izpitov, so avstrijske univerze dobile šele leta 1872, ko je prenehal še zadnji provizorij iz revolucionarnih let 1848 in 1849. Po določilih tega pravilnika je bilo za pridobitev doktorata iz filozofije potrebno predložiti znanstveno razpravo (disertacijo) in opraviti dva stroga izpita ( rigoroza). Kandidat je ob prijavi moral dokazati, da je kot redni slušatelj tri leta obiskoval avstrijsko ali tujo filozofsko fakulteto. Snov za disertacijo je kandidat izbral znotraj strok, ki so se predavale na filozofski fakulteti. V nalogi je moral dokazati, da lahko samostojno in strokovno piše o izbrani temi. Dekan je določil dva redna profesorja, ki sta razpravo pregledala in o njej podala svoje mnenje. Ustna izpita sta bila dva, kandidat je pri drugem izbiral med strokovnimi vsebinami, zajemala pa sta naslednja področja: • filozofija (vsebino in obseg so določili glede na kandidatovo pisno razpravo); • zgodovina z grškim ali latinskim jezikoslovjem; • klasično jezikoslovje z zgodovino starega veka; • matematika in fizika ali pa eden izmed predmetov, združen s kemijo; • izpit iz zoologije, botanike ali mineralogije, združen z enim izmed predmetov iz zgornje vrstice. Po pozitivno ocenjeni disertaciji ter uspešno opravljenih strogih izpitih iz glavnega in stranskega predmeta ter filozofikuma je kandidat pridobil doktorski naslov ter pravico do svečane promocije ter vpisa v matriko promoviranih doktorjev. Na vseh avstrijskih univerzah so se vseskozi izobraževali tudi študenti s slovenskega etničnega prostora. Nekateri študenti so po študiju ostali na univerzah in se aktivno vključevali v univerzitetno življenje, naredili univerzitetno kariero ter dosegali visoke akademske nazive, bili so profesorji ter zasedali najvišja mesta v univerzitetni upravi (od kanclerjev, rektorjev in dekanov do profesorjev in bibliotekarjev). S svojim delovanjem na univerzah so prispevali k afirmaciji narodov, živečih v Monarhiji, predvsem pa slovenskega. V 19. stoletju so rektorski naslov nosili na primer štirje rektorji slovenskega rodu (Joseph Pipitz, Fran Miklošič, Jožef Stefan, Josip Čizman).3 3 Od leta 1872, ko je začel veljati novi pravilnik, je študij na filozofski fakulteti dunajske univerze, med njimi tudi študij filozofije, z doktoratom (na osnovi disertacij) zaključilo kar nekaj Slovencev (okoli šestdeset). Prvi je bil leta 1901 Matthäus Potočnik iz Koroške Bele, disertacija pa je nosila naslov Bemerkungen zum Leben des Themistokles; sledil je Cerkničan dr. Alfred Šerko, ki je leta 1902 zagovarjal disertacijo z naslovom Der Begriff des Wesens bei Spinoza; za njim je leta 1906 Krčan Mihajlo Rostohar zagovarjal nalogo Über Hypothesen und ihre erkenntnis-theoretische Bedeutung; sledil je Idrijčan Mirko (Gottfried) Božič, in sicer l. 1910 z nalogo Die Willensfreiheit als psychologisches Problem; leta 1912 pa je Ivan Andolšek iz Sodražice zagovarjal disertacijo z naslovom Substanz und Kausalität in der Wundtschen Philosophie. Na Univerzi v Gradcu je leta 1880 dosegel doktorat Žirovničan Ivan Svetina z nalogao Naturwissenschaften und Philosophie: Ihr gegenseitiges Verhältnis und die Grenzen der von beiden erreichbaren Erkenntnis. Sledil mu je Idrijčan Frančišek Lampe – Die Causalität. Ein Beitrag zur Erkenntnistheorie ter leta 1917 Franz Weber [France Veber] z nalogo Die Natur des Sollens. 18 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 18 31.3.2015 9:37:40 Ustanovitev univerze v Ljubljani Želja po univerzi v slovenskem prostoru je stara že več stoletij, prva prizadevanja pa so se pojavljala že na prehodu iz 17. v 18. stoletje. V obdobju slovenskega narodnega preporoda v revolucionarnem letu 1848 se pojavi zahteva po ustanovitvi slovenske univerze v Ljubljani tudi v programu Zedinjena Slovenija. Pobuda za slovensko univerzo iz leta 1848 ni bila uresničena. Z oživljanjem ustavnega življenja v šestdesetih letih 19. stoletja postane univerzitetno vprašanje zopet aktualno, o tem se je razpravljalo med izobraženci, na dijaških shodih, taborih, v kranjskem Deželnem zboru, državnem parlamentu, ljubljanski občini in drugje. Še posebej pa se je politični boj za slovensko univerzo v Ljubljani razmahnil po letu 1898, to je v času, ko so se nacionalna nasprotja v Monarhiji izredno zaostrila. Boj se ni odvijal le na političnem polju. Ideja o slovenski univerzi je spodbujala k delu slovenske znanstvenike in raziskovalce vseh strok in disciplin. Z razpadom habsburške monarhije oktobra 1918 se slovenske dežele vključijo v novo Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, 1. decembra 1918 pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Akcija za ustanovitev univerze v Ljubljani je stekla še pred združitvijo v decem-bru 1918. Sprožil jo je Kulturni odsek Narodnega sveta v Ljubljani, ki je sklenil na seji 21. novembra 1918 prek narodne vlade predlagati ustanovitev nekaterih kateder s slovenskim učnim jezikom na zagrebški in beograjski filozofski in pravni fakulteti. Na njih bi predavali že habilitirani slovenski docenti študentom, ki študija niso mogli nadaljevati na avstrijskih univerzah, hkrati pa bi se na teh fakultetah habilitiral slovenski učiteljski naraščaj. Akcija se je bliskovito nadaljevala in že čez dva dni, natančneje 23. novembra istega leta, je bila v Ljubljani ustanovljena vseučiliška komisija (VK), v kateri so sodelovali predstavniki različnih strokovnih društev in katere naloga je bila proučiti vprašanje ustanovitve univerze ter doseči provizorij na zagrebški Univerzi s slovenskimi stolicami in s slovenskimi docenti, ki so do tedaj že bili docenti na avstrijskih univerzah. Sklicatelj tega sestanka je bil docent dr. Mihajlo Rostohar, ki se je z vseučiliškim vprašanjem ukvarjal že pred vojno. Sestanka na Magistratu v Ljubljani so se udeležili predstavniki Slovenske matice, Pravnika in društev slovenskih profesorjev, zdravnikov in tehnikov ter vseučiliških profesorjev. Organizacije, zastopane na sestanku, so predložile narodni vladi spomenico, ki jo je sestavil dr. Mihajlo Rostohar in v kateri med drugim predlaga ustanovitev stalne Visokošolske komisije (VK) kot vladne ustanove. Visokošolska komisija se je konstituirala 5. decembra 1918 v že novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Predsednik je postal dr. Danilo Majaron, tajnik pa dr. Fran Ramovš, oba nekdanja študenta dunajske univerze. Komisija je uspešno opravila delo. Čez pol leta, natanko 23. julija 1919, je bil izdan Zakon o ustanovitvi Univerze 19 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 19 31.3.2015 9:37:40 Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Podpisal ga je sam prestolonaslednik Aleksander Karađorđević. Prvo študijsko leto se pričelo že jeseni leta 1919. Otvoritveno predavanje je 3. decembra 1919 imel docent dr. Fran Ramovš s Filozofske fakultete, in sicer O slovenskem jeziku in književnosti – seveda v slovenščini. Ko smo Slovenci ustanavljali svoje prve fakultete ljubljanske univerze, je bil univerzitetni kader v glavnem pripravljen. Na prehodu stoletja je med slovenskimi akademiki nastopila generacija mladih habilitiranih znanstvenikov, ki so se že izkazali na različnih področjih in delovali kot profesorji na avstrijskih univerzah in tudi širše. Izpolnjeni pa so bili še ostali pogoji za ustanovitev nacionalne univerze – izoblikovan slovenski jezik in izdelana strokovna oz. znanstvena terminologija, kar je bilo plod dela generacij izobražencev pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani. Brez njihovega predhodnega dela in posebej brez generacije študentov (kasnejših izobražencev), ki se je izobraževala na prelomu stoletja po avstrijskih univerzah in visokih šolah, bi uspešno delo slovenske univerze po njeni ustanovitvi ne bilo mogoče, seveda pa so bili tudi glavni pobudniki njene ustanovitve. Zakon o ustanovitvi Univerze v Ljubljani z dne 23. julija 1919 je v členu 3 predpisoval, da se bo, vse dokler se ne izdelajo specialni zakon in uredbe, upravljala po Zakonu in uredbah o univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po tem zakonu naj bi študij, tj. učne načrte in izpitne predpise na Filozofski fakulteti v Ljubljani, urejali po uredbi beograjske Filozofske fakultete z dne 1. februarja 1906, pa tudi po avstrijskih določbah s spremembami in dopolnili z dne 25. februarja 1911. Organizacijska struktura same univerze se v svojem zgodovinskem razvoju ni dosti spreminjala. Tudi moderne nacionalne univerze so bile organizirane po uveljavljenem vzorcu: v univerzo so bile vključene fakultete, v njihovem okviru pa so v preteklosti delovale različno poimenovane znanstveno-pedagoške enote, npr. seminarji – katedre – stolice – inštituti – oddelki. Na stolicah oz. oddelkih so predavali predpisane predmete, vsebino pa je določal učni/študijski načrt oz. predmetnik. Tudi Univerza v Ljubljani je bila strukturirana po tej matrici. V Univerzo je bilo vključenih pet fakultet, in sicer Filozofska fakulteta, Pravna, Teološka, Tehnična in Medicinska fakulteta (slednja je bila nepopolna, saj sta bila do leta 1940 razpisana le prva dva letnika). Na Filozofski fakulteti so poleg filozofskih, historičnih in jezikovnih ved predavali tudi matematične in naravoslovne vede. Po učnem načrtu iz leta 1920 je bilo za filozofske fakultete po kraljevini SHS predvidenih 18 strok oziroma glavnih predmetov. Deset jih je bilo uvrščenih v filozofske, historične in filološke študije, druga polovica pa je pripadala matematičnim in naravoslovnimi vedam. V okviru filozofsko-historično-filološkega 20 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 20 31.3.2015 9:37:40 dela fakultete so bile zastopane naslednje stroke oz. predmeti: filozofija, pedagogika, geografija, zgodovina, umetnostna zgodovina, slavistika, romanistika, germanistika, klasična filologija in primerjalno jezikoslovje. Leta 1925 se jim je priključil še študij primerjalne književnosti, leta 1940 pa študij etnologije. Prvi profesorji so bili imenovani 31. avgusta 1919. Poleg rednega znanstvenega dela je delo potekalo predvsem na organizacijskemu polju, saj je bilo potrebno urediti, vzpostaviti in oblikovati stolice v takšnem obsegu, da se bodo slušatelji usposobili za pouk na srednjih šolah, saj je fakulteta izobraževala poleg znanstvenega kadra tudi profesorje za srednje šole. Naslednja naloga je bila pridobiti profesorje, urediti semi-narje, inštitute in seminarske knjižnice ter vzpostaviti univerzitetno-fakultetno upravo. Filozofska fakulteta je bila nastanjena v Deželnem dvorcu skupaj s Pravno fakulteto, rektoratom, dekanati in vso upravo. Kasneje, leta 1941, se je del filozofskih oddelkov s seminarji preselil v prostore v novo zgrajeno Narodno univerzitetno knjižnico. Ob ustanovitvi Univerze in njenih fakultet vse stolice še niso bile zasedene. Na Filozofski fakulteti (oba dela) so bili v ustanovitvenem letu nastavljeni prvi štirje profesorji. Naslednjega leta 1920 je profesorski zbor štel že dvajset članov (dvanajst rednih profesorjev, štirje izredni ter štirje docenti). Za pouk jezikov je bilo v okviru lektoratov zaposlenih pet lektorjev. V primerjavi z ostalimi filozofskimi fakultetami v državi, npr. v Zagrebu, kjer je profesorski zbor štel sedemintrideset članov, v Beogradu petinpetdeset, v Skopju pa petnajst oz. enaindvajset, je bilo očitno, da je bila Filozofska fakulteta v Ljubljani kadrovsko podhranjena. Dolgo pričakovani Zakon o univerzah, ki naj bi veljal za vso državo, je bil izdan šele leta 1930 in je služil kot pravna osnova za enotno ureditev vseh jugoslovanskih univerz. 12. decembra leta 1931 je bila izdana splošna univerzitetna uredba, ki je predvidela za filozofske fakultete dvaintrideset stolic. Glede na uredbo je bilo v istem študijskem letu na FF v Ljubljani zasedenih le trinajst stolic. Zakon je predvidel, da bodo poleg splošne univerzitetne uredbe za fakultete izdelane posebne uredbe, ki bodo urejale študijske predpise po posameznih fakultetah. Kljub prizadevanju fakultet, da bi takšne uredbe dobili, se v naslednjih letih to ni zgodilo. Tako je Filozofska fakulteta v Ljubljani še naprej delovala po starih predpisih beograjske Filozofske fakultete iz leta 1906, a z dopolnitvami in spremembami iz leta 1928. Tik pred koncem 2. svet. vojne, 26. marca 1945, je Fakultetni svet Filozofske fakultete štel devetnajst članov – profesorjev, kot je razvidno iz seznama članov ob glasovanju per rollam, in sicer ob prijavi k doktoratu zadnjega Vebrovega doktoranda Josipa Premrova. Število članov Fakultetnega sveta se je zmanjšalo glede na prva vojna leta, ko je štel štiri člane več.4 Profesor Franc Šturm je leta 1944 tragično preminil, jeseni istega leta pa sta bila docenta 4 Glej glasovnici str. 201, 230. 21 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 21 31.3.2015 9:37:40 dr. Anton Ocvirk in fizik dr. Anton Peterlin odstranjena s fakultete. Prvi je bil interniran v Dachau, drugi pa konfiniran v Dresden. Četrti profesor, dr. Niko Županič, je bil tik pred koncem vojne skupaj z ranjenci z osvobojenega ozemlja v Beli krajini prepeljan v vojaško bazo v Bari v Italiji. Vsi trije so se po vojni vrnili na Filozofsko fakulteto in nadaljevali delo. V obdobju med obema vojnama je delo na Univerzi potekalo mirno, ustaljeno in brez večjih težav. Težave so občasno povzročale centralne oblasti v Beogradu, saj se je Univerza v Ljubljani dve desetletji borila, pojasnjevala, upravičevala in dokazovala potrebo po svojem obstoju. Centralne oblasti v Beogradu so namreč občasno grozile z okrnitvijo ali celo ukinitvijo nekaterih fakultet zaradi nezadostnih finančnih sredstev. Pojavljale so se težave v zvezi s sistemizacijo oz. nastavitvami novih sodelavcev, poleg tega pa je Univerzo pestila vse večja prostorska stiska . Ob začetku italijanske okupacije je bila Univerza v Ljubljani krajši čas zaprta, 3. maja 1941 pa je italijanska oblast dovolila, da se delo nadaljuje. Predavanja so se začela v polnem obsegu 12. maja, po napovedi rektorja. Med vojno so okupacijske oblasti uvedle obvezno obiskovanje lektorata italijanskega jezika, brez potrjene frekvence o obiskovanju le-tega kandidati niso mogli pristopiti k opravljanju izpitov. Po kapitulaciji Italije je redno delo skoraj docela zastalo in jeseni leta 1943 je nemška oblast prepovedala predavanja in seminarsko delo, tekoče pa so se opravljali diplomski in doktorski izpiti. Študenti so lahko uporabljali seminarske knjižnice inštitutov, v katerih so se pripravljali na diplomske izpite. Nekateri so včasih v njih tudi prespali, kot navaja prof. Veber v pismu Rakočeviću. Delo na Filozofski fakulteti je potekalo v tolikšni meri in obsegu, da je zadostilo tekočemu formalnemu poslovanju. Takšno stanje je trajalo do konca 2. svet. vojne. Pred in po osvoboditvi je bilo stanje tako v družbi kot na Univerzi precej razbur-kano. Kljub veselju, ki ga je prinesla svoboda, so se na nebu začeli zgrinjali težki oblaki. Univerza je uradno začela delovati že 23. maja 1945, ko je minister za prosveto, Ferdo Kozak, podpisal uredbo. Delo na Univerzi in Filozofski fakulteti se je nadaljevalo. Dne 21. junija 1945 je bil datiran še zadnji dokument v povezavi z Vebrovimi doktorandi, in sicer potrdilo Josipu Premrovu, ki ga je podpisal dekan dr. Jakob Kelemina. V naslednjih letih so sledile korenite spremembe. Doktorat na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Že ob ustanovitvi Filozofske fakultete v Ljubljani je bilo jasno, da določbe in uredbe, ki so veljale za beograjsko Filozofsko fakulteto, ni moč v celoti prevzeti za ljubljanske fakultete. Po 1. svetovni vojni so se razmere spremenile tako v političnem kot nacionalnem smislu. Študijske predmetne skupine oz. discipline in stroke, ki so se predavale na univerzah, so 22 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 22 31.3.2015 9:37:40 se razširile in poglobile ter na novo formirale. Učni načrti in organizacija srednjega šolstva v Sloveniji so bili drugačni kot v predvojni Srbiji. S težavami so se soočali študenti, ki so že absolvirali filozofski študij na avstrijskih univerzah in so poučevali kot učitelji suplenti na srednjih šolah ter se pripravljali za profesorski izpit. Težave so doletele tudi študente, ki so se pred ustanovitvijo slovenske univerze izobraževali po avstrijskih univerzah in katerih učni načrti niso bili primerljivi z beograjskimi iz leta 1906. Zaradi navedenega je bilo učni načrt nujno prilagoditi in razširiti študijske oz. predmetne skupine, da bodo odgovarjale didaktičnim potrebam srednjih šol, ter spremeniti in prilagoditi izpitni red tako, da bo omogočil nadaljevanje študija tudi tistim slušateljem, ki so že študirali ali absolvirali študij na avstrijskih univerzah in so na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze želeli študij nadaljevali, opravljati izpite oz. zaključiti študij. Fakultetni svet Filozofske fakultete je z odobritvijo Univerzitetnega sveta izdelal nove začasne izpitne predpise, ki so ostali v veljavi do študijskega leta 1925/26, ko so stopili v veljavo predpisi beograjske univerze. Nov začasni izpitni red za Filozofsko fakulteto je pripravil prof. dr. F. Ramovš, sprejet pa je bil na seji Fakultetnega sveta 26. junija 1920. Temeljil je na predpisih Filozofske fakultete beograjske univerze, glede študijskih predmetov in doktorskih izpitov pa po pravilih, ki so veljala na avstrijskih, francoskih in švicarskih univerzah. Po začasnem izpitnem redu se je za doktorja filozofije zahtevala disertacija ter en strogi izpit iz glavnega in stranskega predmeta ter t. i. filozofikuma, ki ga učni načrt beograjske univerze ni poznal, saj so ta izpit kandidati opravljali že v splošnem delu diplomskega izpita. Študenti so že med študijem oz. po petem semestru lahko opravljali ta filozofsko-pedagoški predizpit, ki je bil predpisan za opravljanje učiteljske službe na srednjih šolah. Ta predpis je veljal tudi za absolvente in doktorje na ljubljanski Filozofski fakulteti do študijskega leta 1925, ko je stopil v veljavo beograjski pravilnik. Študijsko navodilo za doktorski izpit na Filozofski fakulteti iz leta 1920 je predpisovalo, da morajo kandidati oddati pisno prijavo, naslovljeno na dekana. K prijavi so morali predložiti kratek življenjepis ( curriculum vitae); izkaz, ki je potrjeval, da je kandidat opravil osem veljavnih semestrov ( absolutorij) in da je šest semestrov poslušal glavni predmet; izvirno disertacijo iz enega izmed omenjenih glavnih predmetov, pisano v slovenskem ali t. i. srbohrvaškem jeziku. V disertaciji je morala biti natančno označena vsa znanstvena literatura, ki jo je kandidat uporabljal, ter izjava, da je nalogo izdelal sam. Iz prijave sta morala biti razvidna glavni in stranski predmet doktorskega izpita, ki ju je kandidat izbral izmed šestindvajsetih predpisanih predmetnih skupin. 23 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 23 31.3.2015 9:37:40 Ustni izpit je obsegal dva rigoroza: dveurnega strokovnega in enournega filozofskega. Če je kandidat izbral filozofijo kot predmet strokovnega dela, je moral namesto filozofskega rigoroza ( filozofikuma) opravljati izpit iz enega izmed predmetov, ki so jih predavali. Po končanem postopku in/ali promociji so kandidati prejeli doktorski naslov – doktor filozofije, in sicer ne glede na vsebino disertacije oz. smer študija. Doktorski naslov se je poistovetil z imenom fakultete, na kateri je bil doktorat pridobljen. Šele od leta 1950 so začeli doktorandom podeljevati naslove s tistih področij znanosti, ki so bili dejansko obdelani v disertaciji, npr. doktor filozofskih znanosti, dr. zgodovinskih znanosti, dr. pravnih znanosti. Po začasnem pravilniku je do leta 1925 veljalo, da je študent zaključil študij na dva načina. Po absolutoriju je lahko pristopil k doktoratu ali pa k državnemu diplomskemu oz. profesorskemu (usposobljenostnemu) izpitu, če je želel poučevati na srednjih šolah. Le-tega je moral opravljati tudi, če je doktoriral in je želel poučevati. Profesorski izpit je obsegal dva glavna predmeta, h katerima se je pri nekaterih predmetnih skupinah pridružil še po en stranski predmet. Ob prijavi je bilo potrebno oddati domačo nalogo iz obeh glavnih predmetov, kandidat pa je pisal tudi dve klavzurni nalogi. Poleg tega so morali kandidati opravljati še splošni izpit iz filozofije in pedagogike ter učnega jezika (slovenski ali srbohrvatski). Profesorski državni izpit so kandidati opravljali na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izpitno komisijo so tvorili profesorji in docenti matične fakultete ter ravnatelji in starejši srednješolski profesorji. S pravilnikom iz leta 1925 je bilo konec začasnega, slovenskim potrebam prilago-jenega, izpitnega in študijskega reda. Tega leta so stopili v veljavo predpisi in študijski načrt beograjske univerze iz leta 1905, beograjske Filozofske fakultete iz leta 1906 s spremembami in dopolnitvami iz leta 1911 in 1928, v veljavi pa so ostali do leta 1947. Po beograjskem izpitnem redu je bil pogoj za priglasitev k doktorskemu izpitu opravljen diplomski izpit. Diplomske izpite so študenti lahko opravljali iz sedemin-dvajsetih znanstvenih predmetnih skupin (Glej čl. 11. Izpitnih predpisov v prilogi.). Predmeti so bili razvrščeni v tri razdelke: a – glavni predmet, b – strokovni predmet in c – pomožni predmeti. Diplomski izpit se je delil na tri delne izpite, ki so jih študenti opravljali že med študijem po 4., 6. in 8. semestru. Izpita iz razdelkov a in b sta bila pisna in ustna, iz razdelka c pa so opravljali le ustni izpit. Tudi za doktorski izpit (Glej čl. 29.–36. Izpitnih predpisov v prilogi.) so kandidati izbirali med predmetnimi znanstvenimi skupinami. Poleg priložene disertacije so morali opraviti strogi ustni izpit. Vprašanja so jim eksaminatorji zastavljali v povezavi s snovjo, ki so jo obdelali v nalogi. Kandidat je moral dokazati, da je nalogo samostojno izdelal in da obvlada metode, vire in literaturo znanstvene skupine. Po uspešno opravljenem izpitu je bil promoviran za doktorja filozofije. 24 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 24 31.3.2015 9:37:40 fil. - - - - 3 1 4 1 - 1 - - - - - 1 - - 1 2 1 - 3 3 1 - 1 k.Do Odd. 23 . zofijo - 1 3 4 12 7 11 3 5 6 4 3 1 - 4 4 1 3 2 6 8 4 14 5 5 6 4 k. a filo 5 Do FF 126 94 1 9 in 1 Uni. - 4 4 3 2 3 5 8 5 3 8 14 9 12 4 9 10 6 6 9 12 16 11 9 17 9 = Oddelek z 91 k. fil. Do diss. 199 Odd. - 7 cija; med leti 1 17 12 21 23 16 15 19 21 11 19 21 27 18 27 33 37 33 31 53 39 50 34 16 k. 20 20 ta eti, 0 Do Uni. 64 = diser - - - - 3 3 2 2 4 3 - 3 1 2 - 1 - 2 1 1 - 1 4 - 1 2 1 diss. ski fakult fil. zof Dipl. Odd. 37 ktorji; ilo - 6 5 8 k. = do 12 17 24 23 26 35 36 46 49 40 35 57 61 70 47 68 68 68 92 26 26 33 4 do Dipl. FF obneje na F 982 podr Uni. 5 24 54 32 48 54 89 119 8 101 135 9 102 133 131 113 mska naloga; 100 165 168 195 164 183 215 210 29 150 122 92 11 ljani, Dipl. nal. 32 . = diplo jub cijeta nal. . 5 31 60 73 76 68 6 3 104 133 117 150 114 148 139 123 125 191 193 202 168 197 239 22 32 207 134 97 10 manti; verzi v L Dipl. Univ 3653 lagi diser 5 0 9 - 4 = diplo 17 25 33 51 57 68 70 66 72 102 113 165 22 194 22 238 219 208 216 198 219 270 279 193 22 24 dipl. Vpis FF žen. 3991 andi na Unior . irali samo na pod kt 28 43 59 74 82 96 111 5 4 - ktor 105 111 154 173 230 30 288 335 348 338 31 346 370 436 532 555 384 500 786 = študentke; Vpis univ žen. 7103 en. ž lomanti in do 0 9 3 4 9 - 245 174 256 29 275 270 269 29 331 352 361 434 556 430 47 49 452 432 444 420 445 507 49 313 404 438 3 Vpis FF 986 ska fakulteta, ov, dip zofilo 6 6 6 1 4 1 3 2 6 - udent . 942 03 98 65 107 1255 1257 127 137 13 12 131 1353 1454 167 189 1791 1945 1813 1781 1788 187 19 212 2474 2365 1382 185 2565 86 Vpis Univ 431 za; FF = F Vpis št er Od leta 1954 dalje so kandidati lahko do 2 3 9 0 31 32 33 4 5 36 37 38 0 1 4 5 mbe: = Univ Tabela 1: Leto 1919 1920 1921 192 192 1924 1925 1926 1927 1928 192 193 19 19 19 193 193 19 19 19 1939 194 194 1942 1943 194 194 Skupaj Opo Uni. 25 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 25 31.3.2015 9:37:40 Iz preglednice, ki nam nudi uvid v celotno obdobje, je razvidno, da se je v petindvajsetih letih na Univerzo v Ljubljani vpisalo 43186 študentov, med njimi 7103 študentk. Slaba četrtina študentov je bila vpisana na Filozofski fakulteti – 9863, med njimi je bilo 3991 študentk. Diplomo je pridobilo 3653 študentov, in sicer 3211 na osnovi diplomskih nalog. Na Filozofski fakulteti jih je diplomiralo 982, od teh na Oddelku za filozofijo 37. Na celotni Univerzi je doktoriralo 640 kandidatov, 199 na osnovi disertacij. Od ustanovitve Univerze do konca leta 1945 je bilo največ doktoratov z disertacijo na Filozofski fakulteti (126), sledila je Teološka fakulteta (42), za njo Tehnična fakulteta (26) in nazadnje Pravna fakulteta (6). Izmed 126 doktorjev na Filozofski fakulteti jih je doktorsko čast doseglo 23 na Oddelku za filozofijo. Kljub majhnemu številu pedagoškega kadra pa je medvojna generacija profesorjev Filozofske fakultete opravila neizbrisano poslanstvo in veliko delo. Ustvarila je znanstveno-izobraževalno ustanovo, jo gradila, oblikovala, razvijala ter pripeljala do stopnje, da se je študijski proces nemoteno odvijal. Znanstveno delo se je med drugim lahko osredinilo tudi na sistematično raziskovanje slovenskega prostora in preteklosti, tudi kulturne in politične. Vse to pa je Filozofski fakulteti in Univerzi kot najvišji znanstveni ustanovi prineslo osrednje mesto v slovenskem javnem in kulturnem življenju. Skupaj z rastjo in razvojem Univerze se je krepila tudi slovenska nacionalna zavest ter identiteta, kar je poleg znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela ena temeljnih nalog vsake nacionalne univerze. 26 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 26 31.3.2015 9:37:40 Arhivsko gradivo Rokopisno arhivsko gradivo, ki ga hranijo v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani (ZAMU v nadaljevanju) in po fakultetah, med njimi tudi v arhivu Filozofske fakultete, je nedvomno najpomembnejši vir za zgodovino Univerze v Ljubljani in visokošolskega študija v Sloveniji. Gradivo je prvovrsten spomenik, saj se v njem zrcali življenje Univerze skozi čas, popelje nas skozi zgodovino duhovne kulture, znanosti in izobraževanja. Ima neprecenljiv pomen za genealoške oz. biografske raziskave, arhivski podatki nam služijo za razumevanje nastajanja oz. oblikovanja izobraženskih elit. Pomembnosti, spoznanja in vrednosti proučevanja in izdajanja univerzitetnega arhivskega gradiva za kulturno in splošno zgodovino se univerze zavedajo že od sredine 18. stoletja, ko se začnejo pojavljati dela, ki slonijo na arhivskem gradivu, to pa je nastajalo in raslo skupaj s študijskim procesom, ki se je odvijal na univerzah. Univerzitetne matrike Univerzitetne matrike vsebujejo podatke, ki so se vpisovali ob imatrikulaciji, to je vpisu rednih študentov v univerzitetno matriko. Ob vpisu, ki se je vršil v univerzitetni pisarni, so morali študenti predložiti provizorični sprejemni list s podpisom dekana tiste fakultete, na kateri so želeli študirati. S tem so bili izpolnjeni vsi pogoji za inskripcijo. Poleg tega so morali predložiti pravilno izpolnjen osebni izkaz, indeks in zglasilnice ter plačati imatrikulacijsko pristojbino, ki je ob ustanoviti Univerze znašala 4 krone. Poleg osebnega imena in datuma imatrikulacije so v matrike vpisovali še druge podatke v zvezi z študijem, a so zapisi žal nedosledni in dostikrat pomanjkljivi, tako da je uporaba tega vira bolj selektivna in omejena. 27 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 27 31.3.2015 9:37:40 Univerzitetne matrike vsebujejo naslednje podatke o imatrikuliranih študentih: zaporedna številka, osebno ime, leto rojstva, rojstni kraj, datum imatrikulacije, številka akademske izkaznice, podatki o fakulteti, demisorij (odhodno spričevalo), absolutorij, diploma, morebitne disciplinske kazni. Imatrikulacija je veljala le toliko časa, dokler slušatelj študija ni opustil ali prestopil na katero izmed drugih fakultet iste univerze ali se vpisal na drugo univerzo. Če se je zgodilo slednje, je moral oddati študentsko izkaznico in si priskrbeti odhodno spričevalo. Če je študij prekinil za več kot en semester, je imatrikulacija izgubila svojo veljavnost. Gradivo hranijo v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani. Slika 1: Naslovnica prve Univerzitetne matrike Univerze v Ljubljani. (ZAMU) Slika 2: Imatrikulacija študenta Klementa Juga v Univerzitetno matriko 1. marca 1920. (ZAMU) Osebni izkazi (vpisnice) Osebni izkazi predstavljajo dokumente, ki so jih študenti izpolnjevali vsak semester ob inskripciji – vpisu v kolegije oz. k posameznim predmetom. Osebni izkazi so 28 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 28 31.3.2015 9:37:41 Slika 3: Osebni izkaz študentke Alme Sodnikove, ki se je inskribirala v zimski semester 1919/20. (ZAMU) 29 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 29 31.3.2015 9:37:42 torej semestrski vpisni listi, ki so jih študenti izpolnjevali sami, univerzitetna oz. fakultetna uprava pa jih je povezala v zvezke oz. knjige, v katerih so razvrščeni po abecedi znotraj fakultet. Iz navodil za inskripcijo (navodila so natisnjena na platnicah seznamov predavanj) razberemo, da so se morali redni slušatelji najprej predstaviti dekanu fakultete, na kateri so se nameravali inskribirati. Predložiti so morali zrelostno izpričevalo, tisti pa, ki so prejšnji semester obiskovali na kakšni drugi univerzi, so morali predložiti odhodno spričevalo prejšnje univerze. Šele ko so bili izpolnjeni vsi pogoji za inskripcijo, je dekan potrdil provizorični sprejemni list. Nato je študent izpolnil osebni izkaz in vpisal v indeks vsa predavanja, ki jih je želel poslušati, ter vse vaje, ki se jih je želel udeleževati. Pri tem je moral paziti, da je vpisal tedenski minimum dvanajstih ur (vaje niso bile vštete). Na to je moral biti pozoren vseh osem semestrov. Za vsako predavanje ali vajo je moral izpolni še zglasnico in šele nato se je v univerzitetni pisarni vpisal v univerzitetno matriko. Če je slušatelj iz opravičljivih razlogov zamudil redni rok, je moral vložiti prošnjo, naslovljeno na Univerzitetni svet, za naknadno inskripcije, ki pa je morala biti opravljena v treh dneh. Slušatelji so morali redno obiskovati vsa predavanja in vaje, kar so potrjevali podpisi profesorjev v indeksu ob koncu semestra. Manjkajoči podpis je izkazoval, da študent obveznosti ni izpolnil. Semester je bil veljaven šele, ko ga je s svojim podpisom in pečatom potrdil dekan. Po letu 1934 so morali študentje ob prvi inskripciji predložiti tudi fotografijo. Osebni izkazi, ki so jih študenti izpolnjevali ob inskripciji v kolegije, nudijo raznovrstne podatke: datum inskripcije, študijska smer, semester oz. letnik, osebno ime, rojstni kraj, dežela, narodnost, veroizpoved, poklic očeta ali skrbnika, bivališče med študijem, morebitne štipendije in šolanje pred vpisom. Zabeleženi so podatki o opravljenih delnih diplomskih oz. preddiplomskih izpitih ter o datumu imatrikulacije. Sledijo podatki o predavanjih, ki jih je študent vpisal, o tedenskih urah ter o profesorjih izbranih predmetov – kolegijev. Gradivo hranijo v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani. Diplomski izpiti Gradivo vsebuje spise in dokumente, ki so nastali med postopkom diplomskega in usposobljenostnega/profesorskega državnega izpita. Prinašajo podatke o izbrani študijski skupini, domači nalogi, klavzuri, ustnih izpitih, ocenah in datumih. Gradivo hranijo v Zgodovinskem arhivu in muzeju Univerze v Ljubljani. 30 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 30 31.3.2015 9:37:42 Slika 4: Prijava dr. Anatolija Špakovskija k državnemu/usposobljenostnemu izpitu. (ZAMU) 31 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 31 31.3.2015 9:37:42 Slika 5: Uradno potrdilo o delno opravljenem usposobljenostnem izpitu dr. Anatolija Špakovskija. (ZAMU) 32 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 32 31.3.2015 9:37:42 Slika 6: Prijava študenta Ceneta Logarja k diplomskemu izpitu iz razdelka c, in sicer leta 1934. (ZAMU) 33 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 33 31.3.2015 9:37:42 Slika 7: Zaključni zapisnik o diplomskem izpitu diplomanta Ceneta Logarja. (ZAMU) 34 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 34 31.3.2015 9:37:43 Osebne mape doktorskih kandidatov V osebnih mapah se nahajajo spisi in dokumenti, ki so nastali med postopkom pridobitve doktorata. Vključujejo različne spise, dopise, listine, zapisnike in poročila o opravljenih rigorozih in oceni disertacije, pa tudi dokumente, ki so jih kandidati priložili ob prijavi k doktorskemu izpitu. Do leta 1925 so morali kandidati ob prijavi priložiti življenjepis, absolutorij oz. dokazilo, da so šest semestrov poslušali glavni predmet svojega doktorskega izpita ter izvirno disertacijo, pisano v slovenskem ali srbohrvaškem jeziku. Po letu 1925 začnejo veljati nova pravila za opravljanje doktorskega izpita po vzoru beograjske univerze, tj. kandidati so morali priložiti kratek življenjepis, diplomo in disertacijo, ki je bila lahko v rokopisu ali tipkopisu. Za potrebe pričujoče knjige sem pregledal tudi izvirne doktorske disertacije, ki so shranjene v arhivu Filozofske fakultete, ter osebne mape doktorskih kandidatov, ki so priložene k disertacijam. V mapah se nahaja vrsta dokumentov: prijava k doktoratu, življenjepis kandidata, strokovne ocene (referati) o primernosti disertacije s strani dveh ali treh profesorjev – ocenjevalcev, zapisniki o opravljenih izpitih, zastavljena vprašanja, ki so jih eksaminatorji zastavili kandidatom ob zagovoru naloge in/ali na doktorskem izpitu, ter ocene. Poleg tega najdemo tudi celo vrsto dokazil in obrazložitev, med njimi so tudi prepisi diplomskih listin, ki so jih kandidati ob prijavi priložili in jih kasneje niso dvignili. V nekaterih mapah je najti tudi nepodpisane natisnjene kopije doktorskih listin, pisanih v latinščini. Da se kopije doktorskih listin hranijo med dokumenti, lahko pripišemo dejstvu, da jih kandidati niso prišli iskat. Sledijo uradni dopisi, spisi, glasovnice članov Fakultetnega sveta ob glasovanju per rollam, tudi različna potrdila o plačilu zdravniškega prispevka, o oddaji naloge, potrdila tiskarn o tisku disertacij ipd. Gradivo hrani arhiv Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Slika 8: Potrdilo, ki ga je izdal dr. F. Veber, da je prejel disertacijo Klementa Juga iz leta 1923. (arhiv FF) 35 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 35 31.3.2015 9:37:43 Doktorske naloge – disertacije Pogoji za pridobitev doktorskega naslova so se med fakultetami Univerze v Ljubljani razlikovali. Na Filozofski, Teološki in Tehnični fakulteti je bila zahtevana disertacija, na Pravni pa se ta zahteva uvede šele leta 1940. Naslovnica disertacije je morala poleg naslova same naloge vsebovati tudi izjavo avtorja, da je delo napisal sam, navedena pa sta morala biti tudi datum zagovora ter sestava komisije. Do leta 1929 je bila disertacija uradno priznana šele po uradni promociji, po tem letu je bila disertacija priznana z dnem, ko jo je Fakultetni svet sprejel na osnovi pozitivnih ocen. Pred promocijo je doktorski kandidat moral dostaviti univerzitetni upravi sto izvodov (v celoti ali delno) natisnjene doktorske naloge. Obvezna objava doktorskega dela je omogočala kontrolo javnosti glede kvalitete disertacije kot tudi glede komisije, ki je delo priznala. Tisk je bil navadno povezan z velikim finančnim stroškom, saj je ta dostikrat presegal finančne zmožnosti doktoranda, zato so fakultete uvidevno dopuščale, da so se objavili bistveni izsledki doktorskega dela ali le posamezni deli. Nekatere disertacije so bile že ob prijavi oddane v natisnjeni obliki; včasih pa je bil naslov disertacije zaradi različnih vzrokov preoblikovan ali spremenjen. Od triindvajsetih disertacij Vebrovih doktorandov je v izvirni obliki ohranjenih enaindvajset disertacij, dve pa sta izgubljeni, a je ena ohranjena v tiskani obliki, za drugo pa se je izgubila vsaka sled. Devetnajst nalog je bilo oddanih v tipkopisu v vezani ali nevezani obliki, dve pa sta bili oddani v rokopisu. Večina nalog je bila napisanih v slovenskem jeziku, tri v srbohrvaškem jeziku (ena v cirilici), ena naloga pa je bila napisana v nemškem jeziku. Gledano z današnjimi očmi so bile naloge po obsegu precej skromne. Nekatere so bile obsežnejše, kot npr. disertacija Ceneta Logarja, ki šteje 400 foliantov. Ostale so bile krajše – od 40 do 130 foliantov. Po vsebini obravnavajo praviloma tematiko iz filozofije, dosti pa je tudi takih, ki so interdisciplinarne. Kandidati so v nalogah obravnavali teme iz filozofske psihologije, filozofije, psihologije, pedagogike, sociologije, umetnostne zgodovine, jezikoslovja ter naravoslovja. Doktorske naloge hranijo v arhivu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Promocijski protokol Univerze v Ljubljani Promocijski protokol vsebuje sezname doktorandov ljubljanske univerze, poleg osebnih imen doktorandov pa najdemo podatke o letu in kraju njihovega rojstva, izbrani fakulteti, naslovu disertacije in datumu promocije s podpisi. Ob promociji so bili poleg kandidata prisotni še rektor, dekan in promotor (običajno najstarejši član Fakultetnega 36 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 36 31.3.2015 9:37:43 sveta tiste fakultete, s katere je prihajal kandidat), ki je razglasil kandidata za doktorja znanosti ter mu po kandidatovi prisegi podelil doktorsko listino. Doktorska listina je bila natisnjena v petih izvodih, a le en izvod je nosil podpise rektorja, dekana in promotorja ter je bil opremljen z univerzitetnem pečatom. Protokol hrani Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani. Slika 9: Naslovnica prve knjige Promocijskega protokola. (ZAMU) Slika 10: Vpisa dr. Klementa Juga in dr. Stanislava Lebna v Promocijski protokol Univerze v Ljubljani 27. junija 1923. (ZAMU) 37 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 37 31.3.2015 9:37:44 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 38 31.3.2015 9:37:44 DOKTORANDI profesorja Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete med leti 1919 in 1945 v luči arhivskega gradiva Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 39 31.3.2015 9:37:44 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 40 31.3.2015 9:37:44 Uredniške opombe Že na začetku raziskovanja sem naletel na dilemo, namreč kako zapisovati priimek profesorja Vebra, tj. v nemški ali slovenski obliki. Nemško obliko – Weber – je France Veber uporabljal do prihoda na Univerzo v Ljubljani. Takrat je začel uporabljati slovensko obliko. Po 2. svet. vojni, ko je bil odstranjen z Univerze, je začel »prisilno« uporabljati nemško obliko. V pismu Milanu Rakočeviću5 je zapisal naslednje: Spoštovani doktor in dragi prijatelj! /…/ 3. Stvar podpisa: Podpisovali smo se vedno v naši hiši z W, kakor je to tudi v krstnem listu. tako sem se uradno povsod podpisoval, tudi v gimnaziji, na Univerzi v Gradcu in pri vojakih. S tem pa nisem izpričeval nemške narodnosti, temveč sem se povsod izdajal za to, kar sem bil, za Slovenca. Tako sem v gimnaziji bil v slovenskem oddelku kot vsi Slovenci, in kot demobiliziranec 47. peš. polka se nisem, kakor Nemci, javil v tedanji Leibniz, temveč kot Slovenec pri Maistrovih borcih, kje sem dobil tudi zaradi študija na Univerzi v Gra[d]cu dopust do konca študija. Ko sem bil imenovan za docenta v Ljubljani, sem se začel podpisovati: Veber, in sem v tem pogledu sledil vzgledu svojega očetovskega prijatelja prof. dr. Nachtigalla, ki se [je] ravno tako začel podpisovati: Nahtigal. Povedal mi je, da se to vjema tudi z novim nastavitvenim dekretom, se pravi z imenom Nahtigal v cirilici. To je veljalo enako tudi za mene in sem enako postopal. Po osvoboditvi pa je nekemu juristu na magistratu, kjer so pripravljali nove legitimacije, padlo na misel, da nosim pravzaprav nemško ime, in da bi se moral pisati tako kakor je v krstnem listu. Zato so me poklicali, da predložim originalni krstni list, ki pa ga nisem več imel. Obrnil sem se pismeno na matični urad v Ljutomeru, ki je pobral krstne dokumente iz okraja mojega rojstva – Gornje Radgone. Dobil sem uradni izpisek, ki se je v resnici glasil na: Weber. In tako sem od tedaj postal nekam uradno prisiljen, da se podpisujem tako, kakor sem se podpisoval od rojstva do prihoda v Ljubljano«. /…/ Prisrčno Vas pozdravljam! Vaš Dr. France Weber V Ljubljani, koncem septembra 1966 5 Pismo prof. dr. Franceta Webra dr. Milanu Rakočeviću, hrani Forschungsstelle und Dokumentationszentrum für Österreichische Philosophie Graz, No. 050434, K15. V elektronski obliki je pismo dosegljivo v knjižnici Oddelka za filozofijo. Pismo je objavljeno v posebnem odtisu separatu prispevkov Ob 90. obletnici Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddelek za filozofijo 2009. Uredil Valentin Kalan (Za objavo pripravila Tanje Pihlar.). 41 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 41 31.3.2015 9:37:44 Odločil sem za slovensko obliko profesorjevega priimka, in sicer iz več razlogov. V obdobju, ki ga obravnavam, je profesor Veber vseskozi uporabljal slovensko obliko, pa tudi novejši slovenski avtorji v literaturi, ki obravnava tematiko in se dotika prof. Franceta Vebra, uporabljajo slovensko obliko. Dilema, ali sem se odločil prav ali ne, pa ostaja. O jeziku in obliki zapisov Kadar avtorji pripravljamo arhivsko gradivo za objavo, smo vedno postavljeni pred vprašanje, v kakšni obliki bi ga bilo najbolje predstaviti sodobnemu bralcu, saj si želimo, da bi bila vsebina natančno in verodostojno predstavljena. Bolj ko segajo dokumenti v preteklost, bolj se jezik in z njim tudi pravopis razlikujeta od sodobnega. Čeprav se omenjeno obdobje bralcu na prvi pogled ne bo zdelo prav oddaljeno, pa jezikoslovci in zgodovinarji vemo, kako hitro se jezik spreminja. Obdobje, ki ga obravnavamo, je obdobje oblikovanja Univerze v Ljubljani in s tem tudi oblikovanja same Filozofske fakultete. To je bil tudi čas, ko ustanovitelji in profesorji, ki so pričeli z delom na fakulteti, niso največjo pozornost namenjali formi, temveč vsebini. Malo je bilo ustaljenih obrazcev, formularjev in predpisanih oblik zapisov, zato se je vsak – od profesorjev do študentov – poskušal znajti po svoje. V arhivu Filozofske fakultete najdemo zapise vseh vrst in oblik (rokopisov, tipkopisov in obrazcev), in sicer ne le v slovenščini, temveč tudi v latinščini, srbščini in hrvaščini, saj je bila t. i. srbohrvaščina jezik vseh univerz v kraljevini Jugoslaviji. Zaradi navedenega se nisem odločil za znanstveno edicijo, saj moj namen ni bil poudariti vso različnost, da ne rečem nedoslednost in pravopisno neurejenost dokumentov, temveč sem želel omenjeno gradivo predstaviti sodobnemu bralcu na čim bolj razumljiv in urejen način. V obliko dokumentov sem posegel le toliko, kolikor je bilo potrebno, da jih predstavim v nekem okvirnem sistemu in časovnem zaporedju, jezikovno pa so urejeni po sodobnem pravopisu. Pri tem je treba povedati, da smo upoštevali sodobno rabo ločil (skladenjsko in neskladenjsko), rabo velike in male začetnice, zapis skupaj in narazen, zapis tujk ipd., nismo pa posegali v tedanje besedišče in skladnjo, v oblikoslovje pa le toliko, kolikor terja razumljivost. Nekateri dokumenti so zaradi zgoraj navedenih razlogov objavljeni v srbščini, hrvaščini oz. srbohrvaščini. Tudi pri branju teh dokumentov pričakujemo od bralcev malce prizanesljivosti, predvsem kar zadeva besedišče in skladnjo. Da bi dokumente lahko uredil v pregledno celoto, je bilo potrebnih tudi nekaj posegov. Kot sem že omenil, se osebje Filozofske fakultete ni obremenjevalo s for-malizmom in birokracijo, zato so nekateri dokumenti nepodpisani, niso datirani ali naslovljeni, izpuščeni so akademski naslovi ipd. Da ne bi prihajalo do pomote, sem pri navajanju profesorjev pred priimki navajal inicialke imen ter akademske naslove, 42 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 42 31.3.2015 9:37:44 v uredniških opombah pa sem navedel, ali je dokument datiran in podpisan, ali je v rokopisu ali tipkopisu. Menim, da je najpomembneje, da poročila doktorja Vebra in drugih referentov nosijo s seboj duh časa in da bi vsakršno posodabljanje strokovnega jezika naredilo več škode kot koristi. Do leta 1929 se v listinah in uradnih dokumentih zapisnik navaja kot protokol, poročilo, mnenje ali ocena pa kot referat. Zaradi poenotenja uporabljam slovenski poimenovanji. Naslovi disertacij so zapisani z vsemi posebnostmi izvirnika. Včasih so v uradnih spisih (doktorskih odločbah, doktorskih diplomah, ocenah, zapisnikih o opravljanju strogih izpitov ipd.) naslovi iz različnih razlogov preoblikovani ali povsem spremenjeni. Doktorandi so v delu predstavljeni in razvrščeni kronološko, glede na datum promocije. Če je več doktorandov promoviralo isti dan, so razvrščeni glede na datum opravljanja doktorskega izpita. Osebno ime doktoranda je zapisana v obliki, ki jo najdemo v arhivskem gradivu. Univerza v Ljubljani je v času obravnavanega obdobja večkrat spremenila ime. Do leta 1929 je bila Univerza kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev, tudi Univerza kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev; od leta 1930 Univerza kralja Aleksandra I. v Ljubljani, od jeseni 1941 – v času italijanske okupacije – Kraljeva univerza v Ljubljani, po kapitulaciji Italije – v času nemške zasedbe – dobi ime Univerza v Ljubljani. Po končani drugi svetovni vojni je ohranila ime Univerza v Ljubljani, ki ga uporabljam v celotnem tekstu, da ne bi prihajalo do zmede. Nekateri manj znani latinski izrazi • ocene: suma cum laude (odlično – 10), magna cum laude (prav dobro – 9, 8), cum laude (dobro – 7), rite (zadostno – 6); • absolutorij – odhodno spričevelo o opravljenih semestrih; • aprobacija – uradna potrditev ocene disertacije/teksta; • eksaminator – izpraševalec; • imatrikulacija – vpis študenta v univerzitetno matriko; • inskripcija – vpis študenta v kolegije oz. k predavanjem; • klavzurna naloga – nadzorovani pisni del zaključnega izpita; • per rollam – dopisna seja; • philosophicum – filozofikum; • promocija – svečana podelitev doktorske listine; • protokol – zapisnik; • refera t – poročilo; • rigoroz – strogi izpit. 43 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 43 31.3.2015 9:37:44 Študij na Oddelku za filozofijo 1920–1945 V obravnavanem obdobju je bil na večini oddelkov oz. stolicah nastavljen le en učitelj. Tako je bilo tudi na Oddelku za filozofijo, ki ga je od ustanovitve leta 1920 pa do konca druge svetovne vojne, to je do študijskega leta 1945/46, vodil profesor dr. France Veber. Leta 1934 je privatna docentka dr. Alma Sodnik začela izvajati del predavanj, ki ji jih je prepustil profesor Veber, v letu 1941 pa je začel predavati doc. dr. Cene Logar. Pri izvajanju študijskega procesa so sodelovali profesorji z drugih oddelkov Filozofske fakultete, tudi z naravoslovno-matematičnega dela, k sodelovanju so pritegnili tudi profesorje in predavatelje z drugih fakultet Univerze in širše. Po študijskim načrtu iz leta 1920 ( Seznam predavanj, ZS 1920/21) je bilo za filozofske fakultete razpisanih 18 predmetnih skupin, filozofija pa je bila glavni predmet pri petih skupinah: filozofija in/ali grščina, latinščina; filozofija in en živ jezik; filozofija in zgodovina; filozofija in prirodopis; filozofija in matematika. Stranski predmet, ki se je povezoval s filozofijo, pa so predstavljali: drugi klasični jezik, še en živ jezik, ki ni bil učni jezik, ter geografija in fizika. Od študentov se je pričakovalo poznavanje glavnih filozofskih problemov, njihov zgodovinski razvoj in poskusi reševanja, poglobljen študij glavnih del kakega filozofa novejše dobe (Descartes, Spinoza, Leibniz, Locke, Berkeley, Hume, Kant, Cohen, Windelband, Bolzano, Husserl, Lotze, Fechner, Helmholtz, Wundt, Spencer, Comte) in znanstveno obvladanje logike in psihologije. Diplomski kandidat je moral znati jasno in razumljivo razložiti bistvene točke logike in še posebej psihologije poučevanja. Od študijskega leta 1925/26 so začela veljati pravila beograjske Filozofske fakultete tudi za ljubljansko Filozofsko fakulteto. Študij filozofije je bil uvrščen v XVIII. znanstveno skupino: a – spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije; b – pedagogika in etika ali estetika; c – eden od predmetov pod a in b I.–XVII. skupine. V študijskem letu 1928/29 je začel veljati dopolnjen oz. spremenjen pravilnik. Študij filozofije je bil poslej vključen v XXV. filozofsko znanstveno skupino: a – spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije; b – etika in estetika; c – osnove višje matematike ali osnove astronomije ali fizika in kemija ali obča biologija. Taka razvrstitev je ostala v veljavi do leta 1947. Po pravilnikih iz let 1925 in 1928 so morali kandidati za pridobitev znanstvenega doktorata na ljubljanski Filozofski fakulteti predložiti diplomo, ki je dokazovala, da so končali študij na filozofski fakulteti, opraviti so morali strogi ustni izpit in napisati disertacijo ter jo javno zagovarjati. 44 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 44 31.3.2015 9:37:44 4 3 3 2 2 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1923 1924 1925 1926 1928 1933 1937 1938 1939 1940 1941 1942 1943 1945 Grafikon 1: Doktorandi dr. Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1945. Na Univerzi v Ljubljani je od ustanovitve do leta 1945 doktoriralo 640 kandidatov, največ doktoratov z disertacijo pa je bilo na Filozofski fakulteti, in sicer 126. Slaba petina (23) jih je doktorirala pri dr. F. Vebru. Po številu mentorstev so mu sledili zoolog dr. J. Hadži (22), pedagog dr. K. Ozvald, slavist dr. F. Kidrič, geograf dr. A. Melik, germanist dr. J. Kelemina, umetnostni zgodovinar dr. F. Stelè, zgodovinar dr. M. Kos, etc. Mentorji so doktorskega kandidata usmerjali ter skrbeli, da je imela naloga primerno strokovno in znanstveno »težo«. Zaupana jim je bila tudi naloga poročevalcev oz. ocenjevalcev naloge. Strokovno mnenje je podal tudi drugi ali celo tretji ocenjevalec, če je bilo, glede na vsebino naloge, s strani Fakultetnega sveta tako določeno. Pri kandidatih, katerih mentor je bil dr. F. Veber, je kot drugi ocenjevalec največkrat nastopal dr. K. Ozvald, in sicer osemnajstkrat. Sledil je etnolog in antropolog dr. N. Županič (štirikrat), dr. J. Kelemina in dr. E. Spektorski s Pravne fakultete pa sta sode-lovala pri dveh kandidatih. Po enkrat so sodelovali dr. J. Hadži s katedre za biologijo, zgodovinar dr. N. Stojićević , umetnostni zgodovinar dr. F. Stelè, slavist dr. F. Ramovš, orientalist dr. M. Grošelj in dr. J. Janžekovič s Teološke fakultete. Pred vpisom na Univerzo v Ljubljani so nekateri doktorski kandidati že študirali na filozofskih fakultetah drugih univerz in so tukaj le nadaljevali študij in/ali opravljali doktorat. Štirje kandidati so pred vpisom študirali na teoloških fakultetah doma in 45 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 45 31.3.2015 9:37:44 v tujini, en kandidat je zaključil študij na pravni in en na tehnični fakulteti. Večina doktorskih kandidatov pa je študij pričela in končala na ljubljanski Filozofski fakulteti. V zapisnikih o doktorskem izpitu je naveden tudi podatek, iz katere znanstvene skupine je kandidat diplomiral. Od trinajstih kandidatov, pri katerih najdemo ta podatek, je po pet kandidatov diplomirala iz XXV. filozofske znanstvene skupine in iz XXVII. pedagoške znanstvene skupine, trije pa so diplomirali iz izjemne znanstvene skupine, tj. skupine, ki je vključevala kombinacije predmetov, ki v predpisanih znanstvenih skupinah niso bile predvidene. Izjemno skupino je vsakokrat moralo dovoliti Ministrstvo za prosveto. Glede na izpitna pravila, ki so veljalo v času, ko so kandidati opravljali doktorski izpit, jih moramo razvrstiti v dve skupini. Prvo skupino predstavljajo tisti kandidati, ki so opravljali doktorski izpit do študijskega leta 1925/26; izjemoma do leta 1928, ko so veljale določbe o opravljanju izpitov po začasnem, slovenskim potrebam prilagojenem študijskem načrtu. Teh kandidatov je bilo deset. Ob filozofiji kot glavnem predmetu so kandidati kot stranski predmet izbrali: trikrat pedagogiko, štirikrat romanistiko (trije so izbrali francoski jezik, eden pa italijanski), trije kandidati pa so se odločili za biologijo. Rigoroz namesto filozofikuma so kandidati opravljali šestkrat iz pedagogike, dvakrat iz slovanske filologije ter po enkrat iz francoščine in fizike. Štirje doktorji – dr. S. Leben, dr. N. Berus, dr. A. Špakovskij in dr. F. Čibej – so želeli postati srednješolski profesorji, za kar so morali opraviti predpisani profesorski državni izpit. Drugo skupino predstavlja trinajst doktorandov, ki so doktorirali po že delno spremenjenih pravilih iz let 1925 in 1928, to je po opravljenem diplomskem izpitu. Prve Vebrove doktorande zasledimo že leta 1923, ko so uspešno pridobili doktorat kar trije kandidati. Med njimi tudi 27-letna kandidatka Alma Sodnikova. Njej se je konec tridesetih let pridružila še redovnica Frančiška m. Pija Garantini, zadnji doktorski kandidat pa je bil promoviran ob koncu 2. svetovne vojne, in sicer 12. aprila 1945. leta. Najstarejša med kandidati sta bila že omenjena Frančiška m. P. Garantini in Franc Žekar, oba sedeminštiridesetletnika, najmlajši pa je bil Vladimir Bartol, ki je doktoriral pri dvaindvajsetih letih. Iz življenjepisov, ki so jih kandidati priložili ob prijavi k doktoratu, kot tudi iz osebnih izkazov in drugih dokumentov je razviden tudi njihov regionalni izvor. Prva leta po ustanovitvi Univerze še navajajo dežele, po letu 1929 pa že banovine: Dravska, Zetska, Splitska oblast, Dalmacija. Na osnovi rojstnega kraja, ki so ga kandidati navajali, 46 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 46 31.3.2015 9:37:44 je razvidno, da jih je bilo največ rojenih v Ljubljani (6), sledi Štajerska (4), Dolenjska (2), z Notranjske, Gorenjske in iz Prekmurja pa je prišel po en kandidat. Po dva sta prišla iz Trsta in Gorice (Italija), dva sta prišla s Hrvaške, eden je izviral iz Črne Gore in eden iz Rusije (Petrograd). V osebnih izkazih se v študijskem letu 1921/22 pojavi rubrika, ki povprašuje po narodnosti študenta. Od triindvajsetih doktorandov jih je osemnajst navedlo slovensko narodnost, trije so navedli jugoslovansko, med njimi tudi zadnji promovirani doktor Josip Premrov. Srbsko narodnost je navedel Ljubomir Jurković. Hrvaško narodnost je navedel en študent, ki jo je kasneje spremenil v jugoslovansko narodnost, eden pa je navedel rusko narodnost. Izmed Slovencev sta med študijem dva navedla jugoslovansko narodnost, a sta se kasneje izrekla za Slovenca. V osebnih izkazih v prvem desetletju ne zasledimo podatkov o veroizpovedi študentov, to se zgodi šele po letu 1929. Analiza je pokazala, da je bila večina študentov rimskokatoliške veroizpovedi. Študent Milan Rakočević je na primer ob prijavi v prvi semester navedel pravoslavno veroizpoved, v tretjem semestru pa je zapisal, da ne pripada nobeni veroizpovedi. Podatki o socialnem izvoru in položaju študentov, kasnejših doktorjev, so v dokumentih skromni. V prvem desetletju v osebnih izkazih ni rubrike o poklicu očeta ali skrbnika, ta se pojavi šele v tridesetih letih. Tako lahko zasledimo podatke za približno polovico doktorandov. To rubriko so morali izpolniti le mladoletni študentje, torej mlajši od 21 let. Pri petih doktorandih zasledimo, da so se starši ukvarjali s kmetijsko dejavnostjo, po eden je navedel, da je bil oče livar, trgovec, uradnik, sodni svetnik in upokojeni orožniški narednik. Pet študentov je bilo že pred ali med študijem brez očeta, nekateri pa so bili ob inskripciji že polnoletni in jim rubrike ni bilo potrebno izpolnjevati. Pri nekaterih doktorskih kandidatih razberemo podatek o socialnem izvoru iz priloženega življenjepisa ob prijavi k doktoratu. V osebnih izkazih ni najti podatkov o plačani šolnini oz. oprostitve le-te, na podlagi česar bi lahko sklepali o socialnem stanju študentov. Šolanje na Univerzi ni bilo brezplačno, a je bila v določenih primerih socialno odprta za študente, ki so prihajali iz socialno šibkejših razmer. Po določbah inskripcije so morali slušatelji ob vpisu na Univerzo plačati vpisnino, in sicer po 25 dinarjev v kolekih, prilepljenih na osebni izkaz. Za vsak semester so morali plačati predpisano šolnino za obiskovanje predavanj, ta pa je bila odmerjena glede na materialni položaj družine in se je izračunavala na osnovi letnega davka. Premožnejši študentje so plačevali več, revnejši pa so bili lahko oproščeni plačila v celoti ali delno. Če letni davek ni znašal več kot 800 dinarjev, šolnine ni bilo potrebno plačati. Prav 47 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 47 31.3.2015 9:37:44 tako so bili oproščeni plačila državni štipendisti ter otroci oseb, zaščitenih po uredbi o invalidih, ki so bili oproščeni plačila vseh taks šolanja. Če se je v družini šolalo več otrok, je bila šolnina obvezna le za prvega, ostali so plačevali polovično šolnino. V času italijanske okupacije so bili v celoti oproščeni plačila šolnine tisti študenti, ki so izvirali iz družin s sedmimi ali več otroki. Poleg šolnine so imeli študentje še druge izdatke, npr. plačilo prispevka za bolniško blagajno v višini 30 dinarjev, prispevek za Vseučiliško pomoč (250 lir), takse ob prošnji za naknadni vpis, za naknadno overjanje indeksov, za različne tiskovine ipd. Pristojbine so plačevali ob prijavi k izpitom, rigorozom in pri izdajanju različnih potrdil (absolutorij, odhodno spričevalo). Leta 1928 so kandidati za opravljanje diplomskih oz. doktorskih izpitov plačevali naslednje takse: za prijavo k diplomskemu izpitu za vsak predmet 50 dinarjev, za prijavo k doktorskemu izpitu 500 dinarjev, za ponavljanje diplomskega izpita za vsak predmet 50 dinarjev, za ponavljanje doktorskega izpita 1000 dinarjev, za diplomo 100, za diplomo ob doktoratu pa 500 dinarjev. Vprašanja, kakšna je bila nadaljnja življenjska pot doktorandov profesorja Vebra, kako uspešni so bili na strokovnem in znanstvenem področju, s čim so zaznamovali obdobje, v katerem so živeli, presegajo meje pričujoče študije kot tudi meje uporablje-nega arhivskega gradiva. Kot zanimovost pa lahko na tem mestu omenimo, da so vsi razen treh, kljub dvema svetovnima vojnama, dočakali visoko starost – štirje celo nad devetdeset let. 48 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 48 31.3.2015 9:37:44 Stanislav LEBEN (1897–1973) Stanislav Leben se je v glavno matriko Univerze v Ljubljani vpisal (imatrikuliral) 31. oktobra 1920 kot redni slušatelj Filozofske fakultete. Iz osebnega izkaza – vpisnice (v nadaljevanju) je razvidno, da se je 1. oktobra 1920 vpisal – (inskribiral) v prvi zimski semester, kot prvi glavni predmet je izbral teoretično filozofijo, kot drugi pa romanistiko (francoščino in italijanščino). Zaradi izgubljenih vojnih let mu je bilo s sklepom Fakultetnega sveta z dne 12. maja 1921 dovoljeno, da se mu vštejeta dva vojna semestra v redno študijsko delo na Filozofski fakulteti. Po opravljenih sprotnih obveznostih je 9. aprila 1923 predložil disertacijo ter zaprosil Fakultetni svet, da mu dovoli pristopiti k polaganju doktorskega izpita že med osmim semestrom. Doktorsko nalogo z naslovom O brezčasnosti dejstev je 30. aprila 1923 profesor dr. France Veber ocenil z oceno magna cum laude. Dne 2. maja 1923 pa je mnenje o disertaciji podal še drugi ocenjevalec dr. K. Ozvald, ki se je glede ocene priključil mnenju prof. Vebra. 8. junija 1923 je Stanislav Leben opravil ustni izpit (rigoroz) iz filozofije, in sicer pred pred komisijo, ki so jo tvorili prof. dr. F. Kidrič kot predsednik (dekan), prof. dr. F. Veber kot eksaminator in prof. dr. K. Ozvald kot član. Stanislav Leben je bil promoviran 27. junija leta 1923. Še istega leta je opravil profesorski izpit za poučevanje na srednjih šolah. Imatrikulacija: 31. X. 1920 Absolutorij: 16. VI. 1923 Aprobacija: 2. V. 1923 Promocija: 27. VI. 1923 Profesorski državni izpit: 18. X. 1923 Naslov disertacije: O brezčasnosti dejstev Op.: Disertacija je v rokopisu, nevezana, v obsegu 60 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 49 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 49 31.3.2015 9:37:44 Inskripcija ZS 1920/21 Juvančič: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Sodobne filozofske struje in njihovi zgodovinski vzniki (2); Ozvald: Vzgojevalna etika (3); Grafenauer: Zgodovina starejše slovenske književnosti do protest(antske) dobe (3); isti: Razvoj slovenskega pesn(iškega) jezika (1); Veber: Seminarske vaje: I. Kant: Prolegomena (2); Juvančič: Seminar: Uvod v starofrancoske tekste (2); isti: Praktični kurz francoskega jezika I. (2); – 1. oktober 1920. LS 1920/21 Veber: Analitična psihologija (4); isti: Seminar: I. Kant: Prolegomena (2); Ozvald: Filozofija vzgoje (4); Juvančič: Historična gramatika francoskega teksta (2); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); isti: Seminar: Uvod v starofrancoske tekste (2); Tesnière: Gramatika novofrancoskega jezika (1); isti: Razlaga novofrancoskih tekstov (2); Prijatelj: Slovenska literatura v šestdesetih letih (3); isti: Seminar: Literarne zgodovinske vaje iz dobe šestedestletnikov (1); Tesnière: Francoska literatura v 19. stoletju (2); isti: Vaje v francoskem jeziku (2); Skok: Historična gramatika italijanskega jezika (2); isti: Uvod v študij Danteja (1); isti: Čitanje in tolmačenje Dantejeve Vita Nuova (1); – 15. februar 1921. ZS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Seminar: Bratje Karamazovi (2); isti: Proseminar: Problem discipline v šoli in življenju (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problemi estetike (2); isti: Seminar: George Berkeley: Treatise concerning the principles of human knowledge (o principih človekovega spoznanja)(2); Prijatelj: Slov. literatura v šestdesetih letih (3); Skok: Historična gramatika italijanskega književnega jezika (2); isti: Poema cavalleresco s posebnim ozirom na Aristovega Orlando Furioso (1); isti: Seminar: Tolmačenje Dantejeve Vita Nuova in odlomkov iz Divina Commedia (1); – 1. oktober 1921. Op.: Demisorij je predložil 9. septembra 1921. LS 1921/1922 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Dostojevski: Bratje Karamazovi (2); Veber: Spoznavna teorija (nadaljevanje) (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Seminar: Berkeley: Načela človeškega spoznavanja (2); Skok: Zgodovina italijanskih oblik (2); isti: Italijanska književnost z ozirom na dubrovniško dalmatinsko književnost (1); isti: Seminar: Branje in tolmačenje Ludovico Ariosto: Orlando Furioso (1); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (3); isti: Seminar: Interpretacija starofrancoskih tekstov (1); – 18. februar 1922. 50 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 50 31.3.2015 9:37:45 ZS 1922/1923 Veber: Spoznavna teorija II.: analiza kompleksnih spoznavnih aktov (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Jožef Miselj, I. del: Obris njegove filozofije (1); isti: Seminar: B. Bolzano: Wissenschaftlehre (2); Skok: Glavnejši problemi iz morfologije in sintakse italalijanskega jezika. (2); isti: Italijanska književnost… (1); isti: Seminar: Vaje v čitanju italijanskih dialektičnih tekstov (1); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); Šturm: Historčni razvoj francoskega oblikoslovja (3); isti: Čitanje starofrancoskih tekstov (2); Tesnière: Vaje v novofrancoskem jeziku (3); – 4. oktober 1922. Op.: Opravil je obvezen filozofsko-pedagoški predizpit, in sicer 14. junija 1922. LS 1922/1923 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Seminr: D. Hume: O človeškem razumu (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); Šturm: Historični razvoj francoskega oblikoslovja (3) isti: Seminar: Interpretacija staroprovensalskih tekstov (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); isti: Vaje v novofrancoskem jeziku (3); – 19. februar 1923. Slika 11: Prijava doktoranda Stanislava Lebna k doktorskemu izpitu. 51 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 51 31.3.2015 9:37:45 Curriculum vitae Podpisani je rojen dne 30. oktobra 1897 v Ljubljani. S sedmimi leti je začel posečati I. deško ljudsko šolo v Ljubljani, kjer je dovršil štiri razrede. L. 1909 je vstopil na takratno II. državno gimnazijo v Ljubljani, kjer je brez ponavljanja dovršil sedem gimnazijskih razredov. V teku osmega gimnazijskega razreda je podpisani dne 13. oktobra 1915 položil gimnazijsko maturo. Takoj po maturi je moral podpisani oditi k vojakom, od koder se je vrnil meseca julija leta 1920 po dveletnem italijanskem ujetništvu. Podpisani je bil vpisan v matrike tukajšnje univerze 30. oktobra 1920 kot redni slušatelj na Filozofski fakulteti. Radi izgubljenih vojnih let sta se podpisanemu vštela v redno študijsko dobo dva vojna semestra. Takoj spočetka si je podpisani izbral za prvi glavni predmet teoretično filozofijo, za drugi pa romanistiko, specialno francoščino ter italijanščino. V tem smislu je podpisani tudi poslušal vsa predavanja ter se udeleževal vseh seminarskih vaj iz teoretične filozofije pri g. prof. dr. Francu Vebru, kjer je imel pri njegovih predavanjih in seminarskih vajah dovolj prilike seznaniti se temeljito z resnim znanstvenim mišljenjem in delom. Poleg predavanj iz teoretične filozofije je podpisani posečal tudi vsa predavanja iz romanistike, kjer ga je v znanstveno delo v tej stroki uvedel g. prof. dr. Peter Skok s svojimi predavanji, zlasti pa s svojimi seminarskimi vajami. Tako g. prof. dr. Francu Vebru kakor g. prof. dr. Petru Skoku je podpisani v tem pogledu dolžan najvdanejšo zahvalo. V Ljubljani, dne 9. aprila 1923 Stanislav Leben, slušatelj v osmem semestru na Filozofski fakulteti Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Stanislava Lebna z naslovom O brezčasnosti dejstev Avtor razpravlja podrobnejše o problemu, ki ga je podpisani načel v svojih predavanjih o spoznavni teoriji, namreč o vprašanju, ali morejo tudi dejstva sama nastopati kot nositelji časovnih determinant ali pa velja to v najboljšem slučaju edino za prikladne predmetne temelje teh dejstev. Avtorja vedejo tudi njegova podrobna izvajanja do istega zaključka, ki ga je bil postavil podpisani, namreč da so dejstva sama po svoji analitični strukturi načelno brezčasnega značaja. Kakor se sicer avtor pač naslanja na razne misli podpisanega, tvoreče temeljno ogrodje tudi njegove študije, donaša vendar lepo število novih in tehtnih argumentov za veljavnost omenjene glavne teze ter izkazuje s svojo študijo obenem veselje in 52 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 52 31.3.2015 9:37:45 sposobnost osobito za podrobno pozitivno delo na polju takih vprašanj iz spoznavne teorije, ki so bila doslej več ali manj samo načelno obdelana. Ocena: Ocenjujem študijo z magna cum laude. dr. F. Veber V Ljubljani, dne 30. aprila 1923 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Stanislava Lebna z naslovom O brez- časnosti dejstev Disertacijo sem prečital ter se glede ocene priključujem mnenju prof. Vebra ( magna cum laude). V Ljubljani, dne 2. maja 1923 dr. K. Ozvald Op.: Rokopis. Poročilo izpitne komisije o glavnem rigorozu kandidata Stanislava Lebna Komisija: predsednik dr. F. Kidrič, člana dr. K. Ozvald in dr. F. Veber. Vprašanja: dr. F. Veber: Psihološka analiza implikativnega jezikovnega sostavja; Definicija asociacije med besednim in stvarnim doživljajem; Analitični zakoni pozornosti; Obris funkcijske zavisnosti stremljenja od čustvovanja in stremljenja; Problem determinizma in etika; Analiza zaznavanja in spominjanja; Obris in konsekvence psiholoških komponent na času in prostoru; Obris in kritika Kantovega pojmovanja časa in prostora. Ocena: 9 – magna cum laude dr. Franc Veber V Ljubljani, 8. junija 1923 Op.: Rokopis. Poročilo dr. P. Skoka o ustnem rigorozu iz francoskega jezika in literature namesto filozofikuma ter o ustnem izpitu – rigorozu iz italijanskega jezika in literature kot stranskega predmeta kandidata Stanislava Lebna V Ljubljani, dne 26. maja 1923 Op.: Obrazca oz. referata sta neizpolnjena, brez ocen in tudi brez podpisa profesorja. 53 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 53 31.3.2015 9:37:45 Profesorski državni izpit: 18. X. 1923 Kandidat: dr. Stanislav Leben Usposobljenostni izpit: (20. VI. 1923, 18. X. 1923);6 XV. predmetna skupina Glavni predmet: filozofija Domača naloga: O brezčasnosti dejstev; dr. F. Veber; odlično (10); 9. X. 1923 Klavzura: Umska in nagonska prezentacija v psihologiji in spoznavni teoriji; dr. F. Veber; odlično (10); 15. X. 1923 Ustni izpit: filozofija, dr. F. Veber, odlično (10); 18. X. 1923 Glavni predmet: francoščina Domača naloga: Essai sur la philosophie de Voltaire; dr. F. Šturm; odlično (10); 8. X. 1923 Klavzura: Le développement de la déclinaison en français; dr. F. Šturm; prav dobro (9), 15. X. 1923 Ustni izpit: francoščina; dr. F. Šturm; prav dobro (9); 18. X. 1923 Stranski predmet: italijanščina Klavzura: Edmondo de Amicis: Una medaglia (Predizione, p. 49, 18–52), prevod; dr. F. Šturm; prav dobro (9); 15. X. 1923 Ustni izpit: italijanščina; dr. F. Šturm; odlično (10); 18. X. 1923 6 Datuma v oklepaju (datum prijave k profesorskemu državnemu izpitu, datum zaključka izpita) 54 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 54 31.3.2015 9:37:45 Klement JUG (1898–1924) Klement Jug se je po maturi jeseni leta 1919 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. 17. novembra je inskribiral prvi semester, v katerem je poslušal naravoslovne predmete. V glavno matriko se je vpisal 1. marca 1920. V osmem semestru (13. aprila 1923) je vložil prijavo za dosego doktorskega naslova ter predložil življenjepis, indeks in disertacijo z naslovom Vzročni potek nagonskega življenja. »Disertacija, ki jo predloži Filozofski fakulteti Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za dosego doktorskega naslova in časti Klement Jug, slušatelj v osmem semestru na Filozofski fakulteti Univerze Kraljestva SHS v Ljubljani. Podpisani jamči s svojo častno besedo, da je disertacijo sam izdelal.« Po pozitivno ocenjeni disertaciji s strani dr. Vebra (30. aprila 1923) in dr. Ozvalda (22. maja 1923) je pristopil k ustnim rigorozom, komisijo pa so sestavljali: dekan dr. F. Kidrič kot predsednik, člani in eksaminatorji dr. Ozvald, dr. Hadži in dr. Veber. Kandidat je 7. junija 1923 opravil rigoroz iz glavnega predmeta, tj. filozofije pri dr. F. Vebru, nato še izpit iz pedagogike namesto filozofikuma pri dr. K. Ozvaldu, na koncu pa še rigoroz iz biologije kot stranskega predmeta pri prof. dr. J. Hadžiju. Klement Jug je 14. junija pridobil absolutorij, promoviran pa je bil 27. junija 1923. Imatrikulacija: 1. III. 1920 Absolutorij: 14. VI. 1923 Aprobacija: 22. V. 1923 Promocija: 27. VI. 1923 Naslov disertacije: Vzročni potek nagonskega življenja (Monografična študija. I. del., O psihološki kavzalnosti sploh)7 7 Op.: V arhivu je ohranjena le prva stran naloge – tipkopis (naloga je morda založena, izgubljena ali uničena). Več o disertaciji glej v knjigi: Virk, 2014: poglavja Misterij izgubljenih rokopisov in Izgubljena disertacija. 55 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 55 31.3.2015 9:37:45 Sliki 12a in 12b: Izjava o avtorstvu in prva stran pogrešane disertacije doktoranda Klementa Juga. (arhiv FF) Inskripcija ZS 1919/20 Samec: Anorganska in organska kemija(5); isti: Vaje v kvalitativni analizi (20); Rebek: Kvalitativna in kvantitativna kemična analiza (3); Hinterlechner: Splošna mineralogija (3); isti: Vaje iz splošne mineralogije (2); isti: Petrografija (2); isti: Vaje iz petrografije (2); Grošelj: Biologija (5); – 17. november 1919. LS 1919/1920 Ozvald: Vzgojeslovna psihologija (4); isti: Sodobna vprašanja izobrazbe (1); isti: Pedagogični seminar (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Interpretacija o delu John Locke: An essay concerning human understanding (o človeškem razumu) (2); Jesenko: Obča botanika (anatomija rastlin) (4); isti: Vaje v botaničnem inštitutu (3); Hadži: Uvod v zoologijo (5); isti: Vaje v zoološkem inštitutu (4); isti: Uvajanje v znanstveno delo v zoološkem inštitutu (celodnevno, vsak dan); Grošelj: Biologija (5); – 9. april 1920. Vladimir Bartol je na primer domneval, da je izginila v požarih »med ideološkim čiščenjem knjižnic po drugi svetovni vojni (skupaj s Freudovimi deli)«. Vprašanje je, koliko izvodov je Klement Jug razmnožil in/ali so jih knjižnice posedovale. Dejstvo je, da disertacije ni na mestu, kjer bi morala biti, tj. v depoju Filozofske fakultete, na kateri je bila obranjena. France Veber je leta 1933 potrdil, da je deset let pred tem prejel disertacijo Klementa Juga. 56 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 56 31.3.2015 9:37:45 ZS 1920/21 Veber: Analitična psihologija (4); isti: Aksiomatična etika (3); isti: Sodobne filozofske struje in njih zgodovinski vzniki (2); Ozvald: Filozofija vzgoje (3); isti: Krivda, kazen in vzgoja (2); isti: Seminar: John Locke: Misli o vzgoji (2); Hadži: Specialna zoologija (4); isti: Eksperimentalna zoologija (2); isti: Mikroskopske vaje (4); Jesenko: Obča botanika (4); Jesenko: Mikroskopske vaje (4); – 6. oktober 1920. LS 1920/1921 Veber: Analitična psihologija III. (4); isti: Logika vesti (2); isti: Seminarske vaje: Kant: Prolegomena (2); Košir: Somatologija človeka (2); Hadži: Specialna zoologija I. Avertbrata (4); isti: Eksperimentalna zooologija (1); Ozvald: Filozofija vzgoje (4); isti: Zločin, kazen in vzgoja (1); Jesenko: Fiziologija rastlin (4); isti: Cankar: Arhitektura in plastika v zadnji tretjini XIX. stol. (1); – 16. februar 1921. ZS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Filozofski seminar: Berkeley … (2); isti: Hadži: Specialna zoologija II. Vertebrata (4); Košir, Plečnik: Somatologija človeka (2); Šerko: Forenzična psihologija (2); Plemelj: Algebra in teorija števil (5); – 4. oktober 1921. LS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Psihološki in normativni problemi estetike II. (2); isti: Filozofski seminar: Bolzano (2); J. Hadži: Spec. zoologija II. Vertebrata (nadaljevanje)(4); Plečnik: Sodna medicina (2); Šerko: Forenzična psihopatologija (2); – 16. februar 1922 ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Jožef Mislej II. (obris njegove filozofije) (1); isti: Seminar: B. Bolzano: Wissenschaftlehre II. (2); Ozvald: Problemi in konflikti sodobnega življenja (2); Pitamic: Pravna filozofija (1); Useničnik: Bralna filozofija (6); isti: Sociologija (1); – 4. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Seminarske vaje: Hume: O človekovem razumu (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); – 16. februar 1923. 57 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 57 31.3.2015 9:37:45 Curriculum vitae Podpisani Klement Jug sem bil rojen 19. novembra 1898 v Solkanu pri Gorici, kjer sem ostal tudi vedno pristojen. V Gorici sem dovršil nižjo, v Ljubljani na II. državni gimnaziji pa višjo gimnazijo. Leti 1917 in 1918 sem prebil pri vojakih. Maturiral sem 8. julija 1919, 17. novembra 1919 pa sem se vpisal kot redni slušatelj na Filozofsko fakulteto Univerze Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. V gimnaziji so me najbolj zanimali naravoslovni predmeti in psihologija, a že takrat sem čutil v sebi večje nagnjenje k teoretičnemu razlaganju pojavov, nego h golemu opisovanju. Ta teoretična tendenca se je razvila v meni posebno proti koncu gimnazijskih študij, ko je stopil v ospredje moje pozornosti problem spoznavanja. Teoretični značaj problema, ali spoznavamo in kaj je spoznavanje, je bil povod, da sem se pričel za ta problem posebno zanimati. Po vstopu na univerzo sem vpisal nekaj naravoslovnih predavanj, največ pozornosti pa sem posvetil teoretični filozofiji. Predavanja prof. dr. Vebra o analitični psihologiji so radi svojega teoretičnega značaja in radi važnih konsekvenc za problem spoznavanja takoj osvojila moje zanimanje. Pričel sem se čim izključnejše baviti z analitično psihologijo. V tretjem semestru sem napisal seminarsko nalogo o heteronomiji prepričanja, v kateri sem se skušal vživeti v delo prof. dr. Vebra, ki je takrat reševal problem spoznavanja psihološko-razlagalnim potom. V četrtem semestru sem napisal seminarsko nalogo o evidenci, v kateri sem hotel rešiti najtežavnejše probleme spoznavne teorije. Napravil pa sem pri tem mnogo napak, ki sem jih zmogel šele v naslednjem semestru, ko je pričel prof. dr. Veber predavati o spoznavni teoriji, spregledati. Da bi se za naprej zavaroval pred podobnimi zmotami, sem opustil razmišljevanje o težavnih splošnih problemih ter sem se pričel baviti raje s podrobnim delom v psihologiji. Začel sem raziskovati notranjo strukturo vrednostnih čustev, da bi mogel odgovoriti na vprašanje, koliko tipov vrednotenj imamo. V ta namen sem napisal v petem semestru seminarsko nalogo o kompleksih in variantah vrednostnih čustev; v šestem semestru pa sem razmišljanje o istem predmetu nadaljeval ter napisal seminarsko nalogo o elementih vrednostnih čustev. Razmišljanje o vrednostnih čustvih me je napotilo na raziskovanje kavzalnega poteka čustev in iz njih izvirajočih stremljenj. S tem problemom sem se pečal tudi še v sedmem semestru. V disertaciji, ki sem jo hotel napisati o vzročnem poteku nagonskih doživljajev, pa se nisem omejil le na nagonsko življenje, marveč sem prešel k psihološki kavzalnosti sploh. Tudi pri psihološkem razmišljevanju sem zasledoval bolj analitično razlaganje nego empirično raziskovanje. V Ljubljani, dne 13. aprila 1923 Klement Jug, študent fil., VIII. sem. Op.: Rokopis. 58 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 58 31.3.2015 9:37:45 Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Klementa Juga z naslovom O psihološki kavzalnosti8 Uvodoma podaja avtor razlike med psihološko in fizikalno kavzalnostjo in prehaja nato k členom psihološke kavzalne vrste, ki mu sestoji iz doživljajev in dispozicij in njihovih komponent. Dispozicije analizira v njih kvalitete in kvantitete, pokaže trojni način njih kvalitativnega in dvojni način njih kvantitativnega spreminjanja. Pri doživljajskih vsebinah se mu izkažejo kot osnovna doživljajska vzročnost logične kavzalne relacije, spajajoče poedine doživljaje med seboj podobno kot logične razložne relacije njihove predmete. Kavzalnost dejnih kvantitet pa mu obstoji v glavnem v biološkim potrebam odgovarjajočih dispozicijah za dejne jakosti izvestnih doživljajev. Poleg dispozicij samih pa je primarne vzroke za dejno jakost doživljanja iskati v fizioloških korelatih. Vse doživljajske komponente so mu končno podvržene zakonu psihološke gravitacije: vsebine gravitirajo k nazornosti, dejne kvalitete k pristnosti, dejne kvantitete pa k minimumu. Izsledke svoje študije uporablja še v svrho točnejše analize tzvane evidence in doživljajske avtonomije in heteronomije. Znanstveno vzorno in originalno študijo, ki odpira nov pogled na problem psihološke kavzalnosti, ocenjujem s summa cum laude. V Ljubljani, dne 30. aprila 1923 dr. F. Veber Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Klementa Juga Vzročni potek nagonskega življenja Kandidat se je s pričujočo disertacijo lotil enega izmed najtežjih problemov na svojem področju, to je problema o psihični kavzalnosti. Pri čitanju njegovih izvajanj je naravnost vzbujal moje občudovanje. Krasni material, ki ga je g. Jug znal zbrati za svoje dedukcije pa indukcije. Izsledke, do katerih prihaja avtor, bo po mojem mnenju, vsaj deloma, trebalo eksperimentalno preizkusiti, predno bi se o njih dala izreči definitivna sodba. To preizkuševanje bi kajpada zahtevalo precej časa. Vzlic temu (in tudi vzlic stilističnim nedostatkom) pa je kandidat v svojem elaboratu izkazal tako sijajen dar za opazovanje psihičnega sveta in za operiranje z nabranim gradivom, da njegovemu delu mirno prisojam oceno summa cum laude (10). V Ljubljani, dne 22. maja 1923 dr. K. Ozvald Op.: Rokopis. 8 Dr. Veber ni navedel točnega naslova Jugove disertacije, ki se glasi Vzročni potek nagonskega življenja. 59 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 59 31.3.2015 9:37:45 Poročilo dr. F. Vebra o glavnem rigorozu iz filozofije kandidata Klementa Juga Vprašanja: dr. F. Veber: Obris psihičnega predočevanja; Analiza predstavne in miselne avtonomnosti kakor heteronomnosti; Izkaz čustvene in stremljenjske pravilnosti kakor nepravilnosti; Izpeljatev funkcijske zavisnosti najstva od vrednote in dejstva; Psihološka analiza dolžnosti; Obris in kritika Platonove in Aristotelove spoznavne teorije; Obris nasprotja med Kantom in Bolzanom. Ocena: 10 – summa cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 7. junija 1923 Komisija: predsednik dr. F. Kidrič, član dr. J. Hadži. Op.: Rokopis. Poročilo dr. J. Hadžija o stranskem rigorozu iz biologije kandidata Klementa Juga Vprašanja: dr. J. Hadži: Lamarckova nauka o postanku instinakata (naiade, sistem, psihički); Jenningsova nauka o kušanju i grešenju prema nauci tropismima; O biogenetskom osnovnom zakonu i značilnosti mogučnosti primene istoga na lični razvitak psihičkih osobina; O histološkim elementima u građi nervnog sistema; Važnost životinjske psihologije za teoriju o spoznavanju; Eksperimentalna metoda u životinjskoj psihologiji. Ocena: 8 – magna cum laude dr. J. Hadži V Ljubljani, dne 18. junija 1923 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o ustnem izpitu iz pedagogike (rigoroz namesto filozofikuma) kandidata Klementa Juga Vprašanja: dr. K. Ozvald: Duševni razvoj človeka od rojstva do zrelosti; Pedagoška psihologija. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 7. junija 1923 Komisija: dekan dr. F. Kidrič kot predsednik, dr. J. Hadži kot član. Op.: Rokopis. 60 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 60 31.3.2015 9:37:45 Alma SODNIK (1896–1965) Alma Sodnik se je inskribirala kot redna slušateljica na Filozofsko fakulteto v Ljubljani 18. novembra 1919, imatrikulirala pa se je naslednje leto, in sicer 1. marca 1920. Po absolviranju vseh osmih semestrov (absulutorij je bil izdan 22. junija 1923) in predloženi disertaciji je 29. oktobra istega leta oddala prijavo za opravljanje doktorskega izpita iz filozofije kot glavnega predmeta, pedagogike kot stranskega predmeta, namesto filozofikuma pa naj bi opravljala rigoroz iz slovanske filologije. Disertacija Psihološka analiza akcenta je bila s strani ocenjevalcev dr. Vebra, dr. Ozvalda in dr. Nahtigala ocenjena z magna cum laude (8). Glavni in stranski rigoroz je opravljala 7. decembra 1923, 19. decembra pa je namesto filozofikuma opravila še izpit iz slovanske filologije, in sicer pri dr. F. Kidriču in dr. R. Nahtigalu. 22. decembra istega leta je bila promovirana. Imatrikulacija: 1. III. 1920 Absolutorij: 22. VI. 1923 Aprobacija: 4. XII. 1923 Promocija: 22. XII. 1923 Naslov disertacije: Psihološka analiza akcenta Op.: Disertacija je nevezana, tipkopis, obseg 63 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. Inskripcija ZS 1919/20 Nahtigal: Starocerkvenoslovanski jezik (3); isti: Seminar: Starocerkvenoslovanske vaje (2); Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika I. del glasoslovje (3); Prijatelj: 61 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 61 31.3.2015 9:37:45 Slovensko slovstvo v desetletju absolutizma (3); isti: Ruski realizem (2); Lunjak: Zgodovina rimske literature (3); – 18. nov. 1919. Op.: Podpisana je kot prof. Sodnikova, ki pa ni bil njen akademski naslov, temveč možev. LS 1919/1920 Ozvald: Vzgojeslovna psihologija (4); isti: Sodobna vprašanja izobrazbe (1); isti: Pedagogični seminar (2); Veber: Analitična psihologija (3); isti: Interpretacija in diskusija o delu John Locke: An essay concerning human understanding (o človeškem razumu) (2); Nahtigal: Starocerkvenoslovanski jezik (3); Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika (4); isti: Uvod v fonetiko (2); Prijatelj: Slovenska literatura v dobi staroslovenstva (3); isti: Ruski realizem (2); – 8. april 1920. ZS 1920/21 Ozvald: Vzgojeslovna etika (3); isti: Krivda, kazen in vzgoja (2); isti: Seminarske vaje (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Aksiomatična etika (3); isti: Sodobne filozofske struje (2); isti: Seminarske vaje (2); Prijatelj: Pisatelji staroslovenstva (3); isti: Pisatelji ruskega realizma (2); Ramovš: Historična gramatika (3); Grafenauer: Zgodovina starejše slovenske književnosti (3); – 5. oktober 1920. LS 1920/21 Ozvald: Filozofija vzgoje (4); isti: Zločin, kazen in vzgoja (1); Seminarske vaje: Locke (2); Veber: Analitčna psihologija III. (4); isti: Logika vesti (2); Seminarske vaje: Kant (2); Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika I. (4); Prijatelj: Slovenska literatura v tekstih (3); isti: Pregled novejše ruske literature (2); Šerko: Forenzična psihopatologija (2); – 16. februar 1921. ZS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški seminar (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Filozofski seminar (2); Nahtigal: Izbrana poglavja iz slovanske primerjalne slovnice (3); Prijatelj: Slovenska literatura … (3); Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika (4); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); isti: Zgodovina nemškega slovstva (2); isti: Seminar: Tehnika romana (2); – 1. oktober 1921. LS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški seminar: Dostojevski (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Filozofski 62 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 62 31.3.2015 9:37:45 seminar (2); Prijatelj: Pregled novejše poljske literature (2); Kelemina: Zgodovina nemškega slovstva (2); Stojićević: Gramatika srbsko-hrvatskega književnega jezika I. del (uvod in glasovi) (3); isti: Seminarske vaje (2); Cankar: Staronizozemsko slikarstvo (1); – 16. februar 1922. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Jožef Mislej I. del (1); isti: Filozofski seminar: Bolzano (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Problemi in konflikti modernega življenja (2); isti: Pedagoški seminar: Platonova Dr- žava (2); Nahtigal: Važnejša poglavja slovanske sintakse (3); Pitamic: Pravna filozofija (1); – 2. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Seminarske vaje: Hume: O človekovem razumu (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); isti: Seminarske vaje: Platonova Država (2); Nahtigal: Važnejša poglavja slovanske sintakse (3); – 15. februar 1923. Curriculum vitae Rojena sem bila 23. marca 1896 v Ljubljani. Ljudsko šolo sem obiskovala v petrazredni notranji uršulinski šoli (od 1903 do 1908). V šolskem letu 1907/08 sem vstopila kot privatistka na humanistično gimnazijo v Ljubljani in sem končala gimnazijski študij leta 1914/15. Na istem zavodu sem položila 31. maja 1915 z odliko zrelostni izpit. V voj-nem letu 1916 sem se poročila s prof. A. Sodnikom. Leta 1919/20 sem nadaljevala svoj študij in se vpisala kot redna slušateljica na Filozofsko fakulteto Univerze Kraljevine SHS v Ljubljani, kjer sem dokončala filozofski študij v letu 1922/23. Na podlagi tega sem dobila 22. maja 1923 absolutorij. Na univerzi sem se bavila v prvi vrsti s filozofijo. Zanimanje za to vedo se je začelo javljati že tekom srednje šole in je stopilo izraziteje na dan v 7. in 8. razredu ob predavanjih logike in psihologije. Na podlagi sistematičnega univerzitetnega študija pa se je spremenila filozofija iz zanimanja v filozofijo kot stroko. Kot prvi poizkus na tem polju moram navesti svojo prvo seminarsko nalogo Oris in razvoj W. Wundtove psihologije (znanstveni referat). Kmalu nato pa me zgolj referativno delo ni več zadovoljilo in pričela sem s samostojnim psihološkim raziskovanjem. V drugi seminarski nalogi sem skušala podati psihološko analizo religioznega doživetja. Predavanja F. Vebra Psihološki temelji jezika in K. Ozvalda Mladinoslovje (Razvoj otroka z ozirom na jezik) so me opozorila na skupino problemov, tikajočih se svojevrstnega 63 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 63 31.3.2015 9:37:45 pojava jezika. Ker smatram kot najmarkantnejši problem psihološko-jezikovnega raziskovanja poleg bistva besede (ki ga je orisal F. Veber) tudi bistvo akcenta, sem izbrala za predmet svoje disertacije psihološko analizo akcenta. Alma Sodnik Zupančeva Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidatke Alme Sodnikove z naslovom Psihološka analiza akcenta Glavni namen disertacije je, prvič, pokazati, da ima tudi jezikovni akcent lastno psihološko ozadje, drugič, podati karakteristiko tega ozadja samega in priti tem potem do definicij psiholoških strani posameznih akcentskih tipov. Glede v tem pogledu znanega se uporablja v spisu delitev akcenta v kvaliteto (naglas) in kvantiteto (poudar) tona, katero razliko nahajamo posebej še na besedi kakor tudi na stavku in torej raz-pade disertacija v pristojno psihologijo stavčnega in besednega naglasa in v pristojno psihologijo stavčnega in besednega poudara. Glavni izsledki a) Stavčni naglas je dvojni: miselni in stremljenjski. Miselnemu naglasu gre izraževalna funkcija miselnega predočevanja (ki torej besedno v jeziku ni izraženo), dočim je samo izraz za miselno prilaščevanje izčrpan že v stavčnih besedah. Stremljenjskemu naglasu pa gre varijativnim potem psihološka izraževalna funkcija stremljenskega predočevanja kakor tudi stremljenjskega prilaščevanja. b) Besedni naglas je dvojni: elementarni in sekundarni. Prvi je analitičen produkt golih fizioloških činiteljev in je že načelno brez vsake psihološke funkcije. Drugemu pa pripada zopet varijativnim potem dvojna psihološka funkcija: ali da omejuje polisemijo ali pa da s svoje strani krepi in diferencira psihološko funkcijo stavčnega naglasa (in poudara). Prva funkcija pa pripada temu naglasu neposredno samo v zvezi z zakonom psihološke usmerjenosti, ne pa (kakor bi bilo to misliti na podlagi tradicijskega tolmačenja) v zvezi z vnanjimi okoliščinami: te okoliščine vplivajo samo na ono usmerjenost, katera šele lahko da pristojnemu naglasu njegov pomen. c) Definicija naglasa samega: Stavčni naglas je posebna osnova višjega reda (melodija stavka), spojena z omenjeno svojo psihološko funkcijo. Besedni naglas pa je posebna (glasovna) osnova nižjega reda, spojena ali nespojena z omenjeno svojo psihološko funkcijo. d) Stavčni poudar je dvojni: elementarni in sekundarni. Prvi je zase zopet samo fiziolški pojav in brez posebne psihološke funkcije. Drugemu pa pripada psihološka funkcija, da izraža smer in količino naše pozornosti v okviru dejstev, ki jih mislimo, 64 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 64 31.3.2015 9:37:45 izgovarjajoč kak stavek. Izrecno se še dostavlja, da so te pozornostne varijacije nezavisne od onih drugih varijacij, na primer med pripovednim in vprašalnim stavkom itd. Vsaka izmed teh slednjih stavčnih vrst razpada torej zase še v iste razne skupine, razlikujoče se druga od druge po sem spadajočem stavčnem poudaru. e) Besedni poudar je dvojni: elementarni in sekundarni. Prvi je zopet produkt golih fizioloških činiteljev in brez psihološke funkcije. A tudi drugi je tu bistveno težje dostopen in se vzporedno s tem tudi ni v okviru besede razvil sam po sebi, temveč samo na podlagi drugotnih činiteljev. Tradicijska raba, razlikovno sredstvo enako glasečih se jezikovnih tvorb, sredstvo za razlikovanje med kontrarnim in kontra-diktornim nasprotjem v slovenščini itd. Torej lahko tudi pri besednem poudaru govorimo še o funkcionalnem poudaru. f) Definicija poudara samega: Stavčni in besedni poudar je zopet posebna (glasovna) osnova nižjega reda, nastopajoča v svoji elementarnosti obeh golih fizioloških činiteljev, ki pa ji sekundarno lahko pripada tudi psihološka funjcija: v slednjem slučaju dobe stavčni poudar besede, kojih stvarna doživljanja imajo kot psihološke podlage odgovarjajočih misli največjo relativno pozornostno kvantiteto, dočim se psihološka funkcija besednega poudara na najrazličnejše načine menja od slučaja do slučaja. g) Končno podaja disertacija v zvezi z besednim redom še analitiko jezikovnega ritma, ki je zopet posebna osnova višjega reda, razlikujoča se od drugih takih osnov po tem, da ima za svoje predmetne temelje poudar in distanco. Pri vsem tem pa mora med pozornostjo in poudarom vedno vladati paralelizem, brez katerega bi jezik postal biološko nemogoč pojav. Ocena (za psihološki del disertacije): 8 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 29. novembra 1923 Op.: Tipkopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidatke Alme Sodnikove z naslovom Psihološka analiza akcenta Ocena: Izjavljam, da se strinjam z izčrpno oceno te disertacije, kakor jo je podal moj kolega prof. F. Veber, v čigar delokrog spada psihološki del pričujočega elaborata – magna cum laude (8). V Ljubljani, dne 30. novembra 1923 dr. K. Ozvald Op.: Rokopis. 65 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 65 31.3.2015 9:37:45 Poročilo dr. R. Nahtigala o disertaciji kandidatke Alme Sodnikove Psihološka analiza akcenta. Kandidatka je dalje razvila neko misel, ki sem se je dotaknil v svojih sintaktičnih predavanjih, da je več kategorij naglasov, da npr. psihološkemu aktu misli na fiziološki strani odgovarja poseben poudarek, ki kak besedni izraz šele dvigne do sile stavčnega izraza misli. Seveda se giblje kandidatka kot psihologinja predvsem na psihološkem polju, pa radi tega jezivna vprašanja stopajo bolj v ozadje. Vendar se lahko reče, da je kandidatka v glavnem osvojila potrebni ji jezikoslovni aparat in da z njim v še zadovo-ljivi meri operira, dasi ji to in ono ni postalo povsem jasno, kakor npr. značaj in razna kvaliteta besednega naglasa v navadnem pomenu besede. Ta naglas spada k besedi kakor drugi tvoreči jo elementi, pa je za to tudi druga beseda pred nami, ako je drug naglas na njej (npr. pomisli praes. – pomisli imper., vrat rom. sg. – vrat gen. pl. od druge besede, dan subst. – dan part. itd.). Kandidatki je jezik, beseda pač bolj optična slika, nego artikulacijski in akustični produkt. Razen tega je bila njena ožja naloga razpravljati o onih naglasnih elementih v govoru, ki služijo kot izraz psiholoških funkcij. Ali je pri tem njena terminološka ločitev med naglasom in poudarkom večna, je zelo dvomljivo. Soglasiti se tudi ne morem z vsemi razlagami iz pomenoslovja itd., vendar smatram, ne da bi se spuščal dalje v razne podrobnosti, ki jih je pri takem delu seveda obilo, da zasluži disertacija, upoštevajoč njeno splošno izvršitev, oceno prav dobro. Ocena: 8 – prav dobro dr. R. Nahtigal Ljubljana, 4. decembra 1923 Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra o ustnem izpitu iz filozofije (glavni predmet) kandidatke Alme Sodnikove Vprašanja: dr. F. Veber: Thales, Anaksimander in Anaksimenes; Njih mesto in pomen v zgodovini filozofije in pozitivnih ved; Analiza pozornosti po kvaliteti in kvantiteti in v razmerju do svojih razlogov v ostalem doživljanju; Oris najstva in njegovo razmerje do pristojne vrednosti in možnosti; Funkcijska zavisnost najstvene količine od vrednosti in možnosti; Oris onih glavnih točk, ki zahtevajo poleg samo fiziološkega tudi psihološko pojmovanje jezika. Ocena: 9 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 7. decembra 1923 Op.: Rokopis. 66 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 66 31.3.2015 9:37:45 Poročilo dr. K. Ozvalda o ustnem stranskem izpitu iz pedagogike kandidatke Alme Sodnikove Vprašanja: dr. K. Ozvald: Pedagoški pomen renesanse; Kulturne oblike; Ležeča pedagogika; Mendlova teorija o psihološki realnosti. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 7. decembra 1923 Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Kidriča o ustnem izpitu iz slovanske filologije (rigoroz namesto filozofikuma) kandidatke Alme Sodnikove Vprašanja: dr. F. Kidrič: Teorije slovenskega preporoda; Doba preporoda; Motivi preporoda; Pohlin, Linhart, Zois. Ocena: 8 – prav dobro dr. F. Kidrič V Ljubljani, dne 19. decembra 1923 Op.: Uvodni del zapisnika je tipkan, ocene napisane v rokopisu. Poročilo dr. R. Nahtigala o ustnem izpitu iz slovanske filologije (rigoroz namesto filozofika) kandidatke Alme Sodnikove Vprašanja: dr. R. Nahtigal: Vprašanja tisoča se jezikovno-psiholoških problemov, v prvi vrsti na polju sintakse; Splošna vprašanja sintakse; Definicija stavka in vrste stavkov; Razmerja med stavki; Zgodovina sintakse; Gramatični – logični – psihološki vidik; Zgodovina slovanske sintakse; Vprašanja oz. nauk o osnovah in besednih tvoritvah v slovanskih jezikih. Ocena: 8 – prav dobro dr. R. Nahtigal V Ljubljani, dne 19. decembra 1923 Op.: Rokopis. 67 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 67 31.3.2015 9:37:45 Sliki 13a in 13b: Vprašanja, ki sta jih zastavila prof. Kidrič in prof. Nahtigal kandidatki Almi Sodnik (izpit namesto filozofikuma). (arhiv FF) 68 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 68 31.3.2015 9:37:46 Nikolaj BERUS (1899–1963) Novomeščan Nikolaj Berus se je po opravljenem zrelostnem izpitu na gimnaziji v Novem mestu leta 1920 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer si je izbral kot glavna predmeta filozofijo in romanistiko. Osebni izkaz je oddal 6. oktobra 1920, štiri dni za tem pa se je imatrikuliral v glavno matriko. V osmem semestru, ki ga je inskribiral 13. februarja 1924, se je 3. aprila prijavil k doktorskemu izpitu in priložil tudi življenjepis. Na osnovi pozitivno ocenjene disertacije, ki nosi naslov Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja, in uspešno opravljenih ustnih rigorozov iz filozofije, francoskega jezika in literature ter pedagogike namesto filozofikuma (od 4. do 6. junija 1924) je bil promoviran 27. junija 1924. V študijskem letu 1924/25 se je izpopolnjeval na Faculté des Lettres de l'Université de Paris, februarja leta 1927 pa je opravil profesorski izpit za poučevanje na srednjih šolah. Imatrikulacija: 31. X. 1920 Absolutorij: 21. VI. 1924 Aprobacija: 17. V. 1924 Promocija: 27. VI. 1924 Profesorski državni izpit: 18. II. 1927 Naslov disertacije: Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja – Prenos avtonomije in heteronamije umskega doživljanja na hedonsko in estetično doživljanje ter poizkus ovržbe hedonike in utemeljitve estetike kot normativnih disciplin Op.: Naloga je vezana, tipkopis, obseg 77 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 69 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 69 31.3.2015 9:37:46 Inskripcija ZS 1920/2 Ozvald: Vzgojevalna etika Filozofija vzgoje (3); isti: Krivda, kazen, vzgoja (2); isti: John Locke: Thoughts on Education (misli o vzgoji) (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Aksiomatična etika (3); isti: Sodobne filozofske struje (2); isti: I. Kant: Prologomena (2); Juvančič: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); isti: Uvod v starofrancoske tekste (2); Cankar: Impresijonizem in eks-presijonizem (1); Mantuani: Umetnost v šolskem pouku (1); – 6. oktober 1920. LS 1920/21 Ozvald: Filozofija vzgoje (4); isti: Seminarske vaje: J. Locke: Thoughts on Education (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Logika vesti (2); isti: Seminarske vaje: I. Kant: Prologomena (2); Juvančič: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); isti: Uvod v starofrancoske tekste (2); Tesnière: Francoska literatura v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (1); isti: Razlaga novofrancoskih tekstov (2); Cankar: Arhitektura in plastika v zadnji tretjini XIX. stoletja (1); Prijatelj: Slovenska literatura v šestdesetih letih (3); Tesnière: Vaje v francoskem jeziku (2); Skok: Historična gramatika italijanskega knjižnega jezika (2); isti: Uvod v študij Danteja (1); isti: Čitanje in tolmačenje Dantejeve Vita Nuova (1); – februar 1921. ZS 1921/1922 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Problem discipline v šoli in življenju (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Berkeley: Treatise concerning the principles of knowledge (o principih človekovega spoznanja) (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Slovnica novofrancoskega jezika (2); isti: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); isti: Pismeni sestavki v francoščini (1); Skok: Historična gramatika italijanskega knjižnega jezika (2); isti: Tolmačenje Dantejeve Vita nuova (1); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (3); isti: Vaje s starofrancoskega jezika (1); Kelemina: Angleški jezik I. (2); – 8. oktober 1921. LS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: Seminar: G. Berkeley: Načela človekovega spoznanja (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (3); isti: Interpretacija starofrancoskih tekstov (1); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Slovnica novofrancoskega jezika (2); isti: Seminar: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); isti: Vaje v novofrancoskem jeziku (1); – 15. februar 1922. 70 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 70 31.3.2015 9:37:46 ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: J. Mislej: Obris njegove filozofije (1); isti: B. Bolzano: Wissenschaftslehre (2); Šturm: Historični razvoj francoskega oblikoslovja (3); isti: Seminarske vaje (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Seminar: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); Kelemina: Zgodovina nemške literature od XV. do XVII. stoletja (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Pedagoški seminar: Platonova Država (2); – 6. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: D. Hume: O človekovem razum u (2); Ušeničnik: Posebna filozofija (6); Šturm: Historični razvoj francoskega oblikoslovja (3); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Seminar: Razlaga novofrancoskih tekstov (1); Kelemina: Uvod v angleščino (2); – 4. februar 1922. ZS 1923/1924 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Diskusija in interpretacija dela Meditationes de prima philosophia (René Descartes) (2); Šturm: Izbrana poglavja francoske historične skladnje (3); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); Šerko: Forenzična psihologija (1); – 4. oktober 1923. LS 1923/1924 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Kritični pretres dela: P. F. Linke: Grundfrage der Wahrnehmungslehre. Untersuchungen über die Bedeutung der Gegenstandstheorie und Phänomenologie für die experimentelle Psychologie (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (2); Šturm: Izbrana poglavja iz francoske historične skladnje (2); isti: Francoska historična gramatika (fonetika) (2); Prijatelj: Pisatelji mladoslovenstva (2); – 13. februar 1924. Curriculum vitae Rojen sem bil 4. decembra l. 1899 v Kandiji pri Novem mestu v Sloveniji. Ljudsko šolo sem začel obiskovati l. 1905 v Šmihelu pri Novem mestu, nadaljeval in dovršil sem jo v Novem mestu l. 1912. Istega leta sem stopil tudi v I. razred humanistične gimnazije v Novem mestu, ki sem jo tam nadaljeval in naredil l. 1920 zrelostni izpit.V jeseni 1920 sem se inskribiral na tukajšnji univerzi na Filozofski fakulteti in si izbral kot glavna 71 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 71 31.3.2015 9:37:46 predmeta specialno filozofijo in romanistiko, katera predmeta sem poslušal skozi vseh minulih sedem semestrov. Moje nagnjenje je bilo obrnjeno zlasti k filozofiji, predmetu, ki sem se zanimal zanj že kot srednješolec. Kot otrok sem namreč zlasti rad čital in razmišljal o postanku in zgodovini človeka, kjer mi je bil vodnik znani monist E. Häckel ter Welträtsel, Lebenswunder, itd. Prišedši na univerzo sem poslušal predavanja prof. Vebra, ki so me docela preo-krenila od prejšnjega naziranja, kar se tiče svetovnega in življenjskega nazora. Sledeč njegovim predavanjem kakor osebnim razgovorom sem se predvsem zavzel za estetične in tem v bližnjem sorodstvu stoječe probleme. Iz teh študij je potekla moja naloga Doživljajska avtonomija in heteronomija, ki je bila nagrajena s svetosavsko nagrado in ki sem jo predrugačeno in razširjeno oddal kot disertacijo. V Ljubljani, 3. aprila 1924 Niko Berus, cand. phil. Op.: Svetosavska nagrada je bila namenjena rednim slušateljem in slušateljicam Univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev za najbolje izdelane razprave razpisanih tem/ predmetov. Višina nagrade je bila 500 din, podeljeval pa jo je rektor ob navzočnosti dekanov na dan sv. Save. Za primerjavo naj navedemo, da je višina takse ob prijavi doktorskega izpita tudi znašala 500 din. Slika 14: Življenjepis doktorskega kandidata Nikolaja Berusa. (arhiv FF) 72 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 72 31.3.2015 9:37:46 Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Nikolaja Berusa z naslovom Avtonomija in heteronomija hedonskega in estetskega doživljanja Kandidat se je v pričujoči disertaciji lotil težavnega vprašanja, ali nahajamo tudi na polju hedonskega in estetskega čustvovanja ter stremljenja razliko med pravilnim in nepravilnim doživljanjem in v koliki meri je vzporedno s tem interna struktura te vrste človeškega doživetja podobna strukturi predstavljanja in mišljenja. V podrobnostih dokazuje kandidat pravilnostno indiferentnost hedonskega in strogo pravilnostno relevanco estetskega doživljanja. Pri isti priliki nazorno in prepričevalno utemeljuje, da so tudi pri estetskem doživljanju temeljni kriterije njegove stroge pravilnosti ali nepravilnosti povsem sorodni z istimi kriteriji na polju golega umskega doživljanja, s čimer je vsaj načelno dana možnost normativne estetike kot stroge logike estetskega doživljanja. Manj posrečeno je njegovo nasprotno dokazovanje pri hedonskem doživljanju, saj sam navaja tudi tu iste kriterije za strogo nepravilnost tega čustvovanja; torej pa tudi tu nasproten slučaj, stroga pravilnost hedonskega doživljanja vsaj načelno ne more biti izključena. Ocena: 8 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 17. maja 1924 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Nikolaja Berusa Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja Podpisani izjavljam, da soglašam z oceno in redovanjem te disertacije, kakor jih je podal strokovni prof. g. kolega Veber. Izrecno omenil bi, kandidatu v prid, to, da je jezikovna formulacija za deloma težko izrazljive pojmovne zveze prav spretna in da je pričujoči izdelek v stilističnem oziru lep primer dobre filozofske proze. Ocena: 8 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 17. maja 1924 Op.: Rokopis Zapisnik o glavnem (filozofija) in stranskem rigorozu (francoski jezik z literaturo) kandidata Nikolaja Berusa Komisija: dekan prof. dr. Jovan Hadži kot predsednik, prof. dr. F. Veber, prof. dr. K. Ozvald, hon. nast. dr. F. Šturm kot člani komisije. 73 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 73 31.3.2015 9:37:46 Disertacija Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja – magna cum laude (8). Prijava je bila sprejeta na fakultetni seji dne 7. maja 1924. Prvi eksaminator g. prof. Veber začenja izpraševati ob 10.20 in konča ob 11.30. Drugi eksaminator g. prof. Šturm začenja izpraševati ob 11.30 in konča ob 12.00. Na predlog g. prof. Vebra se sprejme enoglasno za glavni rigoroz ocena: cum laude (8). Na predlog g. prof. Šturma se sprejme enoglasno za stranski rigoroz (francoski jezik z literaturo) ocena: cum laude (8). V Ljubljani, dne 4. junija 1924 dr. F. Veber, dr. F. Šturm, dr. K. Ozvald Op.: Uvodni del tipkan, ostalo v rokopisu. Poročilo dr. F. Vebra o ustnem rigorozu iz filozofije (glavni rigoroz) kandidata Nikolaja Berusa Vprašanja: dr. F. Veber: Psihološki in spoznavni problem doživljajske avtonomije in heteronomije; Zaznavno in halucinatorično predstavljanje; Naj se prenesejo kriteriji predstavnih halucinacij na mišljenje; V čem je glavno jedro eleátizma; Naj se pokažejo skupne vezi med eleátizmom in platonizmom; Glavne razlike med platonizmom in aristotelizmom; Ali ima Aristotelova razlika med materijo in formo svoj pomen tudi za moderno spoznavno teorijo. Ocena: 8 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 4. junija 1924 Komisija: dekan kot predsednik, dr. J. Hadži, dr. K. Ozvald. Op.: Uvodni del tipkan, ostalo v rokopisu. Poročilo dr. Franca Šturma o stranskem rigorozu (francoski jezik in literatura kot stranski rigoroz) kandidata Nikolaja Berusa Vprašanja: dr. F. Šturm: Starofrancoski: Roland, 303–320 (čitanje, prevod, interpretacija); Razvoj perfekta habni: diftong uo in de; Glavne smernice starofrancoske literature; Novofrancoski: Anatole France: La cravate, 1–50 (prevod, interpretacija); Descartes in njegov pomen za francosko filozofijo in literaturo. Ocena: 8 – osem dr. K. Šturm V Ljubljani, dne 4. junija 1924 Komisija: dekan kot predsednik, dr. J. Hadži, dr. K. Ozvald. Op.: Uvodni del tipkan, ostalo v rokopisu. 74 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 74 31.3.2015 9:37:46 Zapisnik o rigorozu namesto filozofikuma (pedagogika) kandidata Nikolaja Berusa Komisija: prof. dr. Nahtigal v zastopstvu dekana kot najstarejši (po službenih letih) navzoči redni profesor, prof. dr. Ozvald kot eksaminator. Ker je dekan zadržan, je prodekan sam eksaminator, po službenih letih najstarejša redna prof. dr. Gavazzi in dr. Plemelj tudi zadržana, predseduje tretji najstarejši redni profesor dr. Rajko Nahtigal. Ocena: 9 – magna cum laude dr. R. Nahtigal, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Poročilo dr. Karla Ozvalda o ustnem rigorozu iz pedagogike (rigoroz namesto filozofikuma) Vprašanja: dr. K. Ozvald: Vzgajališča na selu; Seksualna vzgoja; Elan Valley; Delovna šola; Slaboumnost; Skrb za žrtve. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, 6. junija 1924 Komisija: V zastopstvu dekana je kot predsednik dr. R. Nahtigal. Op.: Tipkopis. Profesorski državni izpit: 18. II. 1927 Kandidat: dr. Nikolaj Berus Usposobljenostni izpit: (24. XI. 1924, 18. II. 1927); XV. predmetna skupina Glavni predmet: filozofija Domača naloga: kot domača naloga se prizna njegovo disertacijsko delo z enako oceno; dr. F. Veber; 25. XI. 1924 Klavzura: Problem avtonomije in heteronomije s posebnim oziromna estetsko normo; dr. F. Veber; prav dobro (9); 15. II. 1926 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; prav dobro (9); 17. II. 1926 Glavni predmet: francoščina Domača naloga: Le scepticisme d'Anatole France; dr. F. Šturm; dobro (7); 16. II. 1926 Klavzura: Avoir et être avec le participe passé; dr. F. Šturm; dobro (7); 16. II. 1926 Ustni izpit: francoščina; dr. F. Šturm; prav dobro (8); 17. II. 1926 Stranski predmet: nemščina Klavzura: prevod Windelbandovega govora ob 100-letnici Schillerjeve smrti [ str. 3]; dr. J. Kelemina; prav dobro (8); 16. II. 1927 Ustni izpit: nemščina; dr. J. Kelemina; prav dobro (8); 18. II. 1927 75 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 75 31.3.2015 9:37:46 Franjo ČIBEJ (1901–1929) Franjo Čibej, sin državnega uradnika iz Gorice, se je po šolanju na gimnaziji v Trstu, Gradcu in Ljubljani leta 1919 odločil za študij teologije, a se je naslednje študijsko leto prepisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer se je vpisal v prvi semester. Iz osebnega izkaza, ki ga je oddal 4. oktobra 1920, je razvidno, da mu je Fakultetni svet priznal dva semestra, ki ju je poslušal na Teološki fakulteti. V teku sedmega semestra, ki ga je vpisal oktobra 1922, je opravil predpisani filozofsko-pedagoški predizpit. Absolviral je deset semestrov in se 6. maja 1924. leta prijavil k doktorskemu izpitu. Referenta dr. F. Veber in dr. K. Ozvald sta nalogo z naslovom Predmetno-psihološka analiza socialnih form ocenila pozitivno. Prof. F. Veber je v oceni zapisal: » Pričujoča disertacija je prvi poizkus analitično-deskriptivno metodo prenesti tudi na sodobno sociologijo.« Glavni in stranski rigoroz je opravil 20. in 21. junija leta 1924, zadnji rigoroz iz fizike namesto filozofikuma pa je opravil 23. januarja 1925 . Slavnostna promocija je potekala 31. januarja 1925. Profesorski državni izpit je opravil 19. oktobra 1926. Imatrikulacija: 1. III. 1920 Absolutorij: – Aprobacija: 14. VI. 1924 Promocija: 31. I. 1925 Profesorski državni izpit: 19. X. 1926 Naslov disertacije: Predmetno-psihološka analiza socialnih form (Disertacija, ki jo predloži filozofski fakulteti univerze Kraljevine Srbov, Hravtov in Slovencev v Ljubljani za dosego doktorskega naslova in časti Franjo Čibej. Izjavljam s svojo častno besedo, da sem disertacijo izdelal sam. Ljubljana, 5. maja 1924) Op.: Naloga je vezana, rokopis, razmnožena na ciklostil ter v obsegu 126 foliantov. 76 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 76 31.3.2015 9:37:46 Inskripcija ZS 1920/21 Plemelj: Teorija analitičnih funkcij (4); isti: Vaje (2); Zupančič: Infinitezimalni račun (4); isti: Vaje v infinitezimalnem računu (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Aksiomatična etika (3); isti: Sodobne filozofske struje (2); Ozvald: Vzgojevalna etika (3); Kušar: Fizika (4); Reisner: Eksperimentalna fizika (5); – 4. oktober 1920. LS 1920/21 Zupančič: Infinitezimalni račun (4); isti: Vaje v infinitezimalnem računu (3); Rubinowicz: Mehanika (4); isti: Vaje iz mehanike (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Logika vesti (2); isti: Seminarske vaje (2); Jesenko: Fiziologija rastlin (4); isti: Mikroskopske vaje (4); Grošelj: Splošna biologija (5); Ozvald: Filozofija vzgoje (4); – 19. februar 1921. ZS 1921/22 Plemelj: Algebra in teorija števil (5); isti: Seminarske vaje (2); Zupančič: Teorija in praksa vsot (2); isti: Diferenicialne enačbe (4 + 3); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Estetika (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški seminar (2); Rubinovicz: Elektromagnetizem (4); – 8. oktober 1921. LS 1921/22 Zupančič: Diferncialne enačbe (4 + 2); isti: Teorija in praksa vsot (2); Plemelj: Algebra in teorija števil (5); isti: Matematični seminar (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Normativni problem estetike (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); Pedagoški seminar (2); I. Cankar: Staronizozemsko slikarstvo (1); Rubinowicz: Elektromagnetizem (4); – 20. februar 1922. ZS 1922/23 Plemelj: Diferencialne enačbe (4); isti: Matematični seminar (4); Zupančič: Projektivna geometrija (4); Veber: Spoznavna teorija (analiza kompleksnih spoznavnih aktov) (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Filozofski seminar B. Bolzano: Wissenschaftslehre, II. (2); Ozvald: Sociologija dece (4); isti: Problemi življenja (2); isti: Pedagoški seminar (2); Kušar: Mehanika in akustika (4); – 3. oktober 1922. Op.: Opravil je filozofsko-pedagoški predizpit. LS 1922/23 Plemelj: Diferencialna enačba II. in varijacijski račun (4); isti: Matematični seminar (4); Zupančič: Projektivna geometrija (4); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki 77 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 77 31.3.2015 9:37:46 temelji jezika (2); isti: Filozofski seminar: D. Hume: O človekovem razumu (2); Ozvald: Psihologija dece in mladine (4); isti: Pedagoški seminar (2); Kušar: Žarenje (4); Pitamic: Pravna filozofija (1); – 17. februar 1923. ZS 1923/24 Plemelj: Teorija analitičnih funkcij (4); isti: Matematični seminar (4); Zupančič: Kritični uvod v infinitezimalni račun (4); Veber: Grška filozofija (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Filozofski seminar: diskusija in interpretacija dela Medidationes de prima philosophia (René Descartes) (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Seminar: Rousseaujev Émile (2); Kušar: Termodinamika (4); Prijatelj: Pisatelji Mladoslovenstva (2); – 2. oktober 1923. LS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Seminar: Linke (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Rusko kulturno območje in pedagogika (2); isti: Seminar: Rousseaujev Émile (2); Zupančič: Uvod v infinitezimalni račun (4); Plemelj: Teorija analitičnih funkcij (4); Kušar: Elektronska teorija (4); – 16. februar 1924. LS 1924/25 Plemelj: Diferencialna enačba in varijacijski račun. (4); isti: Seminar: Vaje (4); Kušar: Eksperimentalna fizika (4); Veber: Analitična in razvojna psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar: Leibniz: Nouveaux Essais sur l'entendement humain (2); – 13. februar 1925. Op.: Po enem letu je se je ponovno inskribiral v 10. semester XVIII. filozofske skupine. Curriculum vitae Avtor predstoječe disertacije Franjo Čibej se je rodil kot sin državnega uradnika 27. junija 1901 v Gorici. Od leta 1907 do 1911 je obiskoval ljudsko šolo v Trstu ter stopil v jeseni 1911 v tamkajšnjo nemško državno gimnazijo. Dovršil je l. 1915 četrti gimnazijski razred. Med svetovno vojno je od l. 1915 do junija 1919 obiskoval I. državno gimnazijo v Gradcu. Zadnji semester osme šole je dovršil v Ljubljani, kjer je tudi julija 1919 maturiral. V šol. letu 1919/20 je bil vpisan na Teološki fakulteti ljubljanske univerze, kjer je od l. 1920 do 1924 nadaljeval svoje študije na Filozofski fakulteti. Poslušal je filozofijo, pedagogiko, matematiko in fiziko. Glavni njegovi učitelji so bili: Veber, Ozvald, Zupančič, Plemelj, Rubinowicz, Kušar, Ušeničnik. Njim se seveda avtor na tem mestu zahvaljuje, zlasti pa se spominja hvaležno vdano prof. Vebra in Ozvalda, kojih predavanja in osebno vodstvo so v odločilni smeri vplivala na avtorjev razvoj ter na njegove filozofsko-pedagoške študije. Op.: Rokopis. 78 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 78 31.3.2015 9:37:46 Poročilo dr. Franca Vebra o disertaciji kandidata Franja Čibeja z naslovom Predmetno-psihološka analiza socioloških faktorjev9 Pričujoča disertacija je prvi poizkus analitično-deskriptivno metodo prenesti tudi na sodobno sociologijo. To dejstvo je obenem odločilno za pravično ocenitev kandidatovega dela. Sociologija spada še danes med najmanj dovršene filozofsko-historične discipline, o kakem analitičnem pretresanju temeljnih socioloških vprašanj pa še malone ni sledu. Tem večjo pozornost mora vzbuditi avtorjeva glavna zamisel, podati tudi to čisto smiselno analizo temeljnih družabnih činiteljev in na ta način vsaj pripraviti pot do take sociologije, ki bo si na jasnem vsaj glede načelnih premis tudi svoje in danes edino znane historično-induktivne metode. Zato je umljivo, da so marsikateri avtorjevi izsledki pač še preuranjeni, drugi zopet še dokaj nejasno formulirani in da ima celo delo še nekak provizoren značaj. Njegovo glavno misel pa smatram za povsem srečno, seveda za misel, ki jo morejo efektivno izvesti šele generacije novih delavcev na tem polju. Že od kandidata podani material pa nas prepričuje vsaj o možnosti tudi stroge – analitične sociologije. Ocena: 7 – cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 17. maja 1924 Op.: Rokopis. Slika 15: Ocena doktorske disertacije Franja Čibeja, ki jo je napisal profesor F. Veber. (arhiv FF) 9 Dr. Veber ni navedel točnega naslova Čibejeve disertacije, ki se glasi Predmetno-psihološka analiza socialnih form. 79 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 79 31.3.2015 9:37:46 Poročilo dr. K. Ozvalda o doktorski disertaciji kandidata Franja Čibeja z naslovom Predmetno-psihološka analiza socialnih form S problemom, v kateri se v tej disertaciji jemlje v znanstveni pretres, je kandidat stopil na znanstveno področje, koder je danes treba še po večini ledino orati. Predmetno-psihološka analiza socialnih form je namreč nekaj, brez česar se bodoči solidni temelji sociologije ne dajo misliti. Tekom svoje razprave nam kandidat podaja lepo vrsto posrečenih in tudi večkrat jako zanimivih pojmovnih analiz. S pridom je porabil važnejšo literaturo, v kolikor mu je bila lažje dostopna, obenem pa tudi posredočil, da je sposoben samostojno raziskujoč, spretno operirati z obširnim materialom, ki prihaja v poštev. Razširjena in primerno predelana bi se ta disertacija lahko kdaj razrastla v lepo Grundlegung strogo znanstvene sociologije. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 14. junija 1924 Op.: Rokopis. Zapisnik o glavnem rigorozu (filozofija) in stranskem rigorozu (pedagogika) kandidata Franja Čibeja z dne 20. junija 1924 Komisija: prof. Gavazzi v zastopstvu dekana kot predsednik, prof. Veber in prof. Ozvald kot člana. Prijava sprejeta na fakultetni seji dne 7. maja 1924. Glavni rigoroz iz filozofije se je vršil dne 21. junija (predsednik prof. dr. R. Nahtigal), ker je bil prejšnji eksaminator prof. Veber zadržan. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald, dr. F. Veber dr. R. Nahtigal, dr. K. Ozvald Op.: Uvodni del tipkan, ostalo v rokopisu. Poročilo dr. F. Vebra o glavnem rigorozu iz filozofije kandidata Franja Čibeja Vprašanja: dr. F. Veber: Descartes, Locke in Hume; Naj se oriše psihologistično in apsihološko pojmovanje norme na polju spoznavne teorije, etike in estetike; Naj se oriše psihološka in apsihološka razlika med a priori in a posteriori; Naj se oriše razlika med fundacijo in implikacijo; Vrline in hibe tradicijskega pojmovanja razlike med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Ocena: 9 – devet dr. F. Veber V Ljubljani, dne 20. junija 1924 Komisija: predsednik dr. R. Nahtigal. 80 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 80 31.3.2015 9:37:46 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o stranskem rigorozu iz pedagogike kandidata Franja Čibeja Vprašanja: dr. K. Ozvald: Modna gesla v pedagogiki; Politična vzgoja; Zapadnoevropsko kulturno območje. Ocena: 9 – magna cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 20. junija 1924 Komisija: predsednik dr. A. Gavazzi. Op.: Rokopis. Zapisnik o rigorozu iz fizike (namesto filozofikuma) kandidata Franja Čibeja, ki se je vršil dne 23. januarja 1925 ob 11. uri dopoldne. Navzoča: dekan dr. L. Hauptmann kot predsednik, prof. dr. V. Kušar kot eksaminator. Ocena: 6 – dobro dr. V. Kušar Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. Valentina Kušarja o rigorozu iz fizike (rigoroz namesto filozofikuma) kandidata Franja Čibeja Vprašanja: dr. V. Kušar: Obseg pojma žarkov v sedanji fiziki; Jonizacija; Električno, napetostno polje; Razloček med uporabnostjo toplotne in ostalih energij. Ocena: 6 – dobro dr. V. Kušar V Ljubljani, dne 23. januarja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Rokopis. Profesorski državni izpit: 19. X. 1926 Op.: Ni dokumentacije. Podatek, da je izpit opravil, je naveden v Univerzitetni matriki. 81 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 81 31.3.2015 9:37:46 Anatolij ŠPAKOVSKIJ10 (1895–1988) Šestindvajsetletni Anatolij Špakovskij se je pred vpisom na ljubljansko Filozofsko fakulteto izobraževal in študiral v različnih mestih carske Rusije (Moskva, Kijev), bil je tudi udeleženec v prvi svetovni vojni. Novembra leta 1920 je prispel v Jugoslavijo ter se oktobra naslednjega leta inskribiral na Filozofsko fakulteto. V vpisnici je navedel, da je pred tem že absolviral 2. semestra na moskovski univerzi. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je absolviral vseh osem semestrov. V petem semestru je opravil filozofsko-pedagoški predizpit, k doktorskemu izpitu pa se je prijavil 10. marca 1925. 29. marca je za disertacijo prejel oceno devet. Ustni rigoroz je opravil 19. maja istega leta, promoviran pa je bil štiri dni kasneje. Leta 1925 je ob zaključku osmega semestra prejel absolutorij ter se prijavil k profesorskemu izpitu; opravil ga je 17. februarja 1927. Imatrikulacija: 31. X. 1921 Absulotorij: 15. VI. 1925 Aprobacija: 10. IV. 1925 Promocija: 23. V. 1925 10 Anatolij Špakovskij je v svojem življenjepisu zapisal svoj priimek s končnico -ij, zaradi tega sem v knjigi tudi sam ohranil to različico priimka, v dokumentih pa je najti tudi druge različice in posledično drugačne sklonske oblike. Dr. Anatolij [Ignatevič von] Špakovskij je po študiju in opravljenem usposobljenostnem izpitu za poučevanje na srednjih šolah služboval kot gimnazijski profesor na gimnaziji v Veliki Kikindi, Velikem Bečkereku (Petrograd, Zrenjanin) in v Novem Sadu, ki ga je leta 1942 zapustil ter se preselil ali bil preseljen v Nemčijo, od koder je po letu 1951 emigriral v ZDA. Pri dvainšestdesetih letih je postal profesor sociologije na Državni univerzi v Jacksonvillu v Alabami. Deloval je na področju filozofije, sociologije, psihologije, kulturologije, religije, poezije. Napisal več knjig, med njimi odmevno Freedom, determinisem, interdeminism (1963), Hague Martinus Niijhof. Pisal še v visoki starosti, pri 85 letih je izdal brošuro z naslovom The Reflection of Buddhism in Arthur Schopenhauer, Albert Einstein, Lev Tolstoj, etc. 1980: Hunstville: Golden Rose Print. Bil je član American Sociological Association (ASA), član The Association for Slavic Studies in the United States of America, član The Royal Institute of Philosophy v Londonu, član Kant-Gesellschaft v Halleju/Bonnu in drugih. 82 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 82 31.3.2015 9:37:46 Profesorski državni izpit: 17. II. 1927 Naslov disertacije: Psihološka analiza časa Op.: Naloga je vezana, pisana na pisalni stroj in razmnožena na ciklostil, obseg 87 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. Inskripcija ZS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problemi estetike (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Slovnica novofrancoskega jezika (2); isti: Razlaga novofrancoskih tekstov, Gérard de Nerval: La Main enchantée (1); isti: Pismeni sestavki v francoščini (1); Kelemina: Zgodovina nemškega slovstva (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); – 8. oktober 1921. Op.: Inskribiral je dva semestra univerze v Moskvi. LS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problemi estetike (2); isti: Filozofski seminar (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Razlaga novofrancoskih tekstov, Gérard de Nerval: La Main enchantée (1); isti: Pismeni sestavki v francoščini (1); Kelemina: Zgodovina nemškega slovstva (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (3); isti: Seminar: Interpretacija starofrancoskih tekstov (1); – 17. februar 1922. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: J. Mislej (1); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Problemi in konflikti modernega življenja (2); Šturm: Historični razvoj francoskega oblikoslovja (3); isti: Seminarske vaje (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Gérard de Nerval (1); isti: Prevod iz slovenščine v francoščino (1); isti: Pismeni sestavki v francoščini (1); Kelemina: Zgodovina nemške literature od XV. do XVII. stoletja (2); Copeland: Angleščina (2); – 3. oktober 1922. LS 1922/1923 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: psihološki temelji jezika (2); isti: Seminar: D. Hume: O človekovem razumu (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); Seminar: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); Šturm: Historični razvoj francoskega 83 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 83 31.3.2015 9:37:47 oblikoslovja (3); isti: Seminar: Interpretacija starofrancoskih tekstov (2); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Gérard de Nerval (1); isti: Prevod iz slovenščine v francoščino Ivan Cankar: Moje življenje (1); isti: Pismeni sestavki v francoščini (1); Copeland: Angleščina (2); – 14. februar 1923. ZS 1923/1924 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Filozofski seminar: Diskusija in interpretacija dela: René Descartes : Meditationes de prima philosophia (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (s posebnim ozirom na zgodovinski razvoj vodilnih idej) (4); isti: Pedagoški seminar: Rousseaujev Émile (2); Šturm: Izbrana poglavja francoske historične skladnje (3); Tesnière: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Razlaga novofrancoskih tekstov Gérard de Nerval: La Main enchantée (1); isti: Francoska stilistika in pismeni sestavki v francoščini (1); Kelemina: Zgodovina nemške literature od XV. do XVII. stoletja (2); Copeland: Angleščina (2); – 1. oktober 1923. LS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Filozofski seminar: Kritični pretres dela: Paul Ferdinand Linke: Grundfrage der Wahrnehmungslehre (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (2); isti: Rusko kulturno območje in pedagogika (Dostojevski, Tolstoj) (2); isti: Seminar: Rousseaujev Émile (2); Šturm: Izbrana poglavja francoske historične skladnje (3); isti: Francoska historična gramatika II. (fonetika) (2); Kelemina: Zgodovina nemške literature XVIII. stoletja (2); Copeland: Angleščina (2); – 13. februar 1924. Op.: Opravil je filozofsko-pedagoški predizpit. ZS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4): isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar: Leibniz: Nouveaux Essais sur l'entendement humain (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Seminar: Razmejitev pedagoške teorije in prakse (2); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika, a) glasoslovje (2), b) skladnja (2) (4); isti: Seminar: Čitanje, La Chanson de Roland (2); Martel: Francoska književnost v XIX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Razlaga novofrancoskih tekstov Gérard de Nerval: La Main enchantée (1); isti: Francoska stilistika in pismeni sestavki v francoščini (1); Kelemina: Zgodovina nemške literature, starejša romantika (2); – 1. oktober 1924. 84 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 84 31.3.2015 9:37:47 LS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4): isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar: Leibniz: Nouveaux Essais sur l'entendement humain (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); Kelemina: Zgodovina nemške literature (romantična doba) (2); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika, (4); isti: Seminar: Čitanje, La Chanson de Roland (2); Martel: Francoska književnost v XIX. in XX. stoletju (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Proseminar: Razlaga novofrancoskih tekstov: Gérard de Nerval: La Main enchantée (1); isti: Francoska stilistika in pismeni sestavki v francoščini (1); – 6. februar 1925. Curriculum vitae Rodil sem se 14./27. februarja 1895 v Petrogradu. L. 1898 sem se preselil s starši v Moskvo, leta 1906 sem vstopil v moskovsko 6. gimnazijo, ki sem jo dovršil l. 1914 z odliko srebrne medalje. V jeseni l. 1914 sem vstopil na filozofsko fakulteto moskovske univerze, in sicer na filozofsko-zgodovinski oddelek. Študiral sem na moskovski univerzi zimski semester 1914/15 in poletni semester 1915. V začetku zimskega semestra 1915 sem zapustil moskovsko univerzo in vstopil 1. novembra 1915 v Nikolajevsko artilerijsko vojno akademijo v Kijevu. Dovršil sem vojno akademijo 16. maja 1916 in bil promoviran v prvi oficirski čin praporščaka. Od 30. maja 1916 do februarja 1918 sem bil na fronti proti Nemčiji, v 45. artilerijskem polku; od avgusta 1918 do novembra 1920 sem bil na različnih frontah v meščanski vojski. Za ta čas sem dobil čin poročnika in križ sv. Stanislava 3. st., sv. Ane 3. st. in sabljo sv. Jurija. V novembru 1920 sem prišel v Jugoslavijo in se v oktobru 1921 inskribiral kot slušatelj Filozofske fakultete ljubljanske univerze. Julija 1922 sem se v Veliki Kikindi poročil z Nado Mihajlovićevo. Kar se tiče mojega duševnega filozoskega razvoja, imam pripomniti sledeče. Začel sem se že v 8. razredu gimnazije zanimati za filozofijo in posebno za psihologijo. To zanimanje je določilo moj vstop na Filozofsko fakulteto moskovske univerze, kjer sem obiskoval z veliko pozornostjo predavanja iz eksperimentalne psihologije profesorja Čelpanova. Vojna je pretrgala tek mojih znanstvenih študij. Z vstopom na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze sem nadaljeval svoj filozofski razvoj. Pod vodstvom profesorja dr. Vebra je moje zanimanje za filozofske probleme še bolj naraslo. Centrum mojih študij je bila isto tako psihologija, sedaj že ne empirična, temveč analitično-deskriptivna, katera se mi je zdela kot neobhodni predpogoj za razvoj empirične psihologije, ker daje tej zadnji smer za eksperiment. Kot rezultat mojega pečanja s psihološkimi problemi je bila moja seminarska naloga O zavedni in nezavedni duševnosti. Pod vplivom predavanj profesorja dr. Vebra o spoznavni teoriji je bila obrnjena moja pozornost na problem časa in prostora. Zaradi važnosti danih problemov za znanost sploh sem skušal podati njihovo psihološko analizo v dveh mojih seminarskih nalogah: Analiza psiholoških 85 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 85 31.3.2015 9:37:47 komponent na časovnosti in Psihološki problem prostora. Ker sem v teku svoje analize videl, da podležejo časovnosti sploh vsi eksistentni pojavi in ima zato razjasnitev tega pojma velik pomen tako za psihologijo kakor tudi za znanost sploh, sem skušal še bolj natančno analizirati ta pojem v svoji disertaciji na podlagi gradiva, ki sem ga že dobil v seminarski nalogi. Podrobno analizo prostora pa sem odložil na bližnjo bodočnost in sem si s tem samim določil smer znanstvenega udejstvovanja v okviru psihološke analize pojavov. Op.: Rojstni datum je naveden tudi po pravoslavnem koledarju, brez podpisa. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Anatolija Špakovskija z naslovom Psihološka analiza časa S pričujočim delom se prvič poizkuša sistematična redukcija časa na pristojne psihološke činitelje. Posebnega pomena je pri tem vloga eksistence in spreminjanja, ki jo izkaže avtor pri dobivanju našega pojma trajanja in sukcesije. Zdi se, da se mu je posrečilo tudi sedajnost, preteklost in bodočnost izkazati kot neobhodno rezultanto pristojne drugačne analitične strukture naše duševnosti. Pomembna je tudi njegova misel, da je časovno predstavljanje v neizogibni zvezi z notranjim zaznavanjem, brez katerega bi ne mogli priti do nikake konkretne časovnosti. Vse to mu tudi omogoča točno razlikovanje med psihološko-konkretnim in matematično-abstraktnim časom. Oba časa sta mu tem potom rezultanti brezčasno-implikativnega reda realnosti in pristojne konkretno – ali abstraktno dojemanje strukture naše duševnosti. V formalnem pogledu kaže avtor izredno sposobnost psihološke analize. Od njega pričakujem, da bo storil še marsikatere doživljajske komplekse, ki so tolikega pomena za praktično življenje, tudi teoriji dostopne. Ocena: 9 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 29. marca 1925 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Anatolija Špakovskija z naslovom Psihološka analiza časa Jezikovna oblika pričujoče disertacije je naravnost razkolniška, kar zahteva vsebino, pa se z ozirom na oceno in red pridružujem referatu svojega kolega prof. Vebra. Ocena: ni navedena dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 10. aprila 1925 Op.: Rokopis. 86 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 86 31.3.2015 9:37:47 Zapisnik o glavnem rigorozu (filozofija) in stranskem rigorozu (francoski jezik z literaturo) kandidata Anatolija Špakovskija z dne 19. maja 1925 ob 10. uri dopoldne Komisija: dekan dr. L. Hauptmann kot predsednik, prof. dr. F. Veber, prof. dr. K. Ozvald (eksaminatorja) in hon. prof. dr. F. Šturm kot člani komisije. Začetek: 10.00 Konec: 11.30 Ocena: 10 – summa cum laude dr. L. Hauptmann, dr. F. Šturm, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. Franca Vebra o glavnem ustnem rigorozu iz filozofije kandidata Anatolija Špakovskija Vprašanja: dr. F. Veber: Psihološka analitika časa in prostora; Psihološka in spoznavnoteoretska utemeljitev razlike a priori – a posteriori; Oris in kritika sodobnega pojmovanja tako zvane norme; Ali je faktičnost samo maksimum možnosti? Psihološki oris predznanstvene mentalnosti starih Grkov; Znanstveni pomen starojonske filozofske šole. Ocena: 10 – deset dr. F. Veber V Ljubljani, dne 19. maja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann, dr. K. Ozvald, dr. F. Šturm. Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. F. Šturma o ustnem stranskem rigorozu iz francoskega jezika in literature (stranski rigoroz) kandidata Anatolija Špakovskija Vprašanja: dr. F. Šturm: Hervis de Metz VIII, v. 305–318 (čitanje, prevod, razlaga); Frères Goncourt: Renée Mauperin II., p. 14–15 (čitanje, prevod, razlaga); Gramatika: latinski l v francoščini, l pred konzonanti etc., deklinacija v stari francoščini, raba časov; Literatura: Chanson de geste, klasiki (Pascal, Racine). Ocena: 10 – deset dr. F. Šturm V Ljubljani, dne 19. maja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Rokopis. 87 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 87 31.3.2015 9:37:47 Slika 16: Poročilo o rigorozu iz filozofije doktoranda Anatolija Špakovskija. (arhiv FF) Zapisnik o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofskega rigoroza) kandidata Anatolija Špakovskija, ki se je vršil dne 7. maja 1925 ob 11. uri dopoldne Komisija: dekan dr. L. Hauptmann kot predsednik, prof. dr. K. Ozvald kot prisednik in eksaminator. Poročilo dr. K. Ozvalda o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofskega rigoroza) kandidata Anatolija Špakovskija Vprašanja: dr. K. Ozvald: Začetki ruskega šolstva; Ideologija delovne šole; Politična izobrazba; Izbiranje poklica. Ocena: prav dobro (9), 10 – odlično dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 7. maja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Tipkopis, rokopis. Predsednik komisije dr. L. Hauptmann je popravil oceno prav dobro (9) na odlično (10) in dopisal: začetek ob 11.10, konec ob 11.45. 88 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 88 31.3.2015 9:37:47 Profesorski državni izpit: 18. II. 1927 Kandidat: dr. Anatolij Špakovskij Usposobljenostni izpit: (20.VI. 1925,17. II. 1927); XV. predmetna skupina Glavni predmet: filozofija Domača naloga: kot domača naloga je bila sprejeta disertacija Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 14. X. 1925 Glavni predmet: francoščina Domača naloga: Alfred de Musset, l’homme et le poète; dr. F. Šturm; prav dobro (9); 9. X. 1925 Klavzura: Avoir et être avec le participe passé; dr. F. Šturm; osem (8); 23. VI. 1926 Ustni izpit: francoščina; dr. Fr. Šturm; sedem (7); 26. VI. 1926 Stranski predmet: nemščina Klavzura: prevod zgodovinskega sestavka Theodor Mommsen: Julius Caesar; dr. J. Kelemina; šest (6); 24. VI. 1926 Ustni izpit: nemščina; dr. J. Kelemina; šest (6), 26. VI. 1926 Učni jezik: srbohrvaški jezik Klavzura: prevod ruskega teksta v srbohrvaški knjižni jezik; dr. A. Stojičević; prav dobro (8); 16. II. 1927 Ustni izpit: srbohrvaški jezik kot učni jezik; dr. A. Stojičević; prav dobro (8); 17. II. 1927 89 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 89 31.3.2015 9:37:47 Stanko GOGALA (1901–1987) V Kranju rojeni Stanko Gogala, kasnejši profesor Filozofske fakultete, je po opravljenem zrelostnem izpitu v Ljubljani vpisal študij filozofije in botanike, in sicer 3. oktobra 1921. V glavno matriko se je imatrikuliral 31. oktobra 1921. Absolutorij je pridobil 15. junija 1925, ko je absolviral vseh osem semestrov. V petem semestru je opravil predpisani filozofsko-pedagoški predizpit. 14. marca 1925 je še kot študent osmega semestra oddal prijavo za opravljanje doktorskega izpita ter priložil potrebno disertacijo, indeks in življenjepis. Priglasil se je k opravljanju izpitov iz filozofije kot glavnega predmeta, botanike kot stranskega predmet ter pedagogike kot filozofikuma. Disertacijo z naslovom O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika sta referenta dr. F. Veber in dr. K. Ozvald ocenila pozitivno. Po uspešno opravljenem rigorozu iz pedagogike namesto filozofikuma (8. maja 1925), je uspešno opravil glavni in stranski rigoroz, in sicer 26. maja 1925. Promoviran je bil 27. junija 1925. leta. Imatrikulacija: 31. X. 1921 Absolutorij: 15. VI. 1925 Aprobacija: 25. IV. 1925 Promocija: 27. VI. 1925 Naslov disertacije: O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika Op.: Naloga je vezana, pisana na pisalni stroj, obseg 94 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 90 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 90 31.3.2015 9:37:47 Inskripcija ZS 1921/1922 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški proseminar: Problem discipline v šoli in življenju (2); Veber: Psihološki in normativni problem estetike (2); Hinterlechner: Petrografija (2); isti: Specialna minerologija (1); Jesenko: Obča botanika (morfologija rastlin) (4); isti: Anatomsko-mikroskopske vaje za začetnike (6); Paulin: Specialna botanika, I. del (Thal ophyta, bryophyta, pteridophyta (2); Hadži: Specialna zoologija II. Vertebrata (4); Kosić Plečnik: Somatologija človeka (1); Hadži: Uvajanje v znanstveno delo (1); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofski seminar (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Gavazzi: Geografija Evrope (4); isti: Seminarske vaje (2); Ušeničnik: Uvod v filozofijo (6); – 3. oktober 1921. LS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški proseminar: Problem discipline v šoli in življenju (2); Veber: Spoznavna teorija (nadalj.) (4); Hinterlechner: Petrografija I. del. (2); isti: Vaje, tisoče se petrografije (1); Gavazzi: Geografija Evrope (nadaljevanje) (1); isti: Vaje v geografskem seminarju (2); Jesenko: Obča botanika (fiziologija rastlin) (4); isti: Anatomsko-mikroskopske vaje za začetnike (6); Paulin: Specialna botanika I. del. (Thallophyta, bryophyta, pteridophyta (2); – 21. februar 1922. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija II. analiza kompleksnih spoznavnih aktov (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Jožef Mislej, I. del: Obris njegove filozofije (1); isti: Seminar B. Bolzano: Wissenschaftlehre II. (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Problemi in konflikti modernega življenja (2); isti: Pedagoški seminar: Platonova Država (poglavje v temeljih načelih socialne pedagogike) (2); Salopek: Obča geologija (3), Paleontologija (Mollusca) (4); isti: Geološko-paleontološke vaje (2); Kušar: Mehanika in akustika (4); Samec: Splošna in anorganska kemija (5); Gavazzi: Matematična geografija II. (2); isti: Geografija srednje in južne Evrope (2); isti: Seminarske vaje (2); Hadži: Specialna zoologija I. Avertebrata (4); isti: Pregled sistemov Vertebrata (1); isti: Mikroskopsko-zootomske vaje (vertebrata) (4); Jesenko: Anatomija rastlin (4); Hinterlechner: Minerologija I. del. (3); isti: Vaje (1); Nahtigal: Važnejša poglavja slovanske sintakse (3); Nardin: Eksperimentalna fizika (5); Šerko: O človeškem življenju (2); – 4. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (nadaljevanje) (4); isti: Psihološki temelji jezika (nadalj.) (2); isti: Filozofski seminar: D. Hume: O človeškem razumu (2); Ozvald: Sociologija 91 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 91 31.3.2015 9:37:47 dece in mladine (4); isti: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); isti: Pedagoški seminar: Platon, Država (2); Gavazzi: Geografija sred. in južne Evrope (nadalj.) (2); isti: Kartografijske projekcije (1); isti: Oceanografske – kemijske metode (1); isti: Geografski seminar (2); Hadži: Specialna zoologija I. Avertebrata (nadalj.) (4); isti: Zoološki seminar (1); Jesenko: Fiziologija rastlin (4); isti: Botanični seminar (12); Hinterlechner: Mineralogija II. del. (3); isti: Vaje iz mineralogije (1); isti: Praktična geologija (1); – 15. februar 1923. ZS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Filozofski seminar: René Descartes: Meditationes de prima philos ophia (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Pedagoški seminar: Rousseaujev Émile (2); Kušar: Termodinamika (4); Samec: Vaje v laboratoriju za naravoslovce (8); Gavazzi: Geografija južne Evrope (2); isti: Splošna oceanografija (4); isti: Seminarske vaje (2); – 4. oktober 1923. LS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (1); isti: Seminar: D. Hume: O človekovem razumu (1); Ozvald: Kulturna pedagogika (2); isti: Rusko kulturno območje (2); isti: Seminar; Rousseaujev Émile (2); Gavazzi: Geografija južne Evrope (1); isti: Obča oceanografija (2); isti: Seminarske vaje (2); Hadži: Korporatina anatomija Vertebrat (3); – 14. februar 1924. Op.: Opravil je filozofsko-pedagoški predizpit. ZS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (nadalj.) (2); isti: Seminar: Leibniz: Nouveaux Essais sur l'entendement humain (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Seminar: Razmejitev pedagoške teorije in prakse (2); Gavazzi: Splošna oceanografija (2); isti: Geografija balkanskega polotoka (2); isti: Seminar vaje (2); Hadži: Morfologija in sistematika avertebrat, posebno artropod in molusk (3); isti: Pregled anatomije, ekologije in sistema mamalij (2); isti: Mikroskopsko-zootomske vaje k predavanju o avertebratih (2); isti: Seminar (1); isti: Uvod v znanstveno mišljenje (10); Jesenko: Specialna botanika (bryophyta, pteridophyta) (2); isti: Ekologija rastlin (1); isti: Seminar (1); isti: Mikrokemični praktikum (4); isti: Uvajanje v znanstveno delo (10); Salopek: Uvod v paleontologijo (4); Geološko paleontološke vaje v zvezi z mikroskopijami (2); Košir: Somatologija človeka (3); isti: Histološke vaje (2); Hinterlechner: Petrografija (2); isti: Vaje iz petrografije (4); – 4. oktober 1924. 92 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 92 31.3.2015 9:37:47 LS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (nadalj.) (2); isti: Seminar: Leibniz: Nouveaux Essais sur l'entendement humain (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (nadalj.) (4); isti: Seminar: Razmejitev pedagoške teorije in prakse (2); Gavazzi: Geografija balkanskega polotoka (nadalj.) (2); isti: Jadransko morje (2); isti: Seminar vaje (2); Hadži: Morfologija in sistematika avertebrat, posebno artropoda in molusk (3); isti: Pregled anatomije, ekologije in sistematike mamalij (nadalj.) (2); isti: Mikroskopsko zootomske vaje k predavanju o avertebratih (2); isti: Seminar (1); Jesenko: Specialna botanika (phanerogamae) (2); isti: Ekologija rastlin (1); isti: Mikrotehnični praktikum (4); isti: Uvod v znanstveno delo (10); isti: Vaje v določevanju rastlin (2); Salopek: Uvod v paleontologijo II. (2); isti: Pregled stratigrafske geologije (2); isti: Geološko paleontološke vaje v zvezi z mikroskopijami II. del. (2); Košir: Somatologija človeka (3); Hinterlechner: Petrografija (sistematika) (2); isti: Vaje iz petrografije (4); – februar 1925. Curriculum vitae V mestu Kranju sem bil rojen dne 13. novembra 1901. Isto tam sem vstopil v štirirazredno ljudsko šolo, ki sem jo dokončal s precej dobrim uspehom. Isto leto sem delal v Kranju sprejemni izpit za vstop v srednjo šolo in ga izvršil z odliko. Kmalu nato sem se s starši preselil v Ljubljano in sem na tedanji II. državni gimnaziji ponovil sprejemni izpit z istim uspehom. Na II. drž. gimnaziji sem obiskoval vseh osem razredov in sem l. 1921 isto tam dokončal srednješolske študije z zrelostnim izpitom, s katerim se mi soglasno priznava zrelost za obisk univerze. Na gimnaziji, ki je bila tedaj še humanistična, sem postal že čisto determiniran za svoje poznejše študije. V petem razredu mi je namreč dr. Bevk, v šestem razredu pa prof. Brodar vzbudil veselje za naravoslovne predmete. Toda v sedmem in osmem razredu sem pri prof. dr. Lokarju, ki je poučeval logiko in psihologijo, začutil veselje in željo pečati se s filozofskimi vprašanji. Tako sem bil že duševno usmerjen za študij filozofije in prirodopisa. In res sem po vstopu na univerzo vpisal kot glavna predavanja filozofijo in prirodopis. Ves nadaljnji duševni razvoj na univerzi pa stoji v zvezi s prof. dr. Vebrom, v katerem sem začutil svojega duševnega učitelja in vodnika, ob katerem sem razvijal svoje zmožnosti do one stopnje, ki jo kaže predložena disertacija. Veselje do spoznanja filozofskih resnic je že preje živelo v meni, toda uspehi v šoli prof. dr. Vebra so me še podpirali v vedno večjem stremljenju priti do dna, do vsebine gotovih vprašanj. V začetku so me zanimala posebno spoznavnoteoretična vprašanja in v stiku s temi sem prišel do predmetnoteoretičnih vprašanj, ki so se mi zazdela izmed vseh v sled svoje metode najbolj prikladna, da pridem ob njih do najbolj eksaktnih in apriornih spoznanj. Lotil sem se sedaj teh vprašanj in posebno 93 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 93 31.3.2015 9:37:47 me je začel zanimati problem relacij, gledan s strani predmetne teorije. Hotel sem s te strani prodreti do vsebine raznih vrst relacij in sem o tem pisal seminarsko nalogo. Pri tem delu sem uvidel, da je na podlagi predmetne teorije možno rešiti veliko silno temnih vprašanj o relacijah in začel sem s tem delom, katerega uspeh je predložena disertacija. Odpirala so se mi pri tem vedno nova vprašanja, katerih rešitev pa sega v bodočnost, ki pa so me dovedla do stremljenja delati na strani predmetne teorije. Stanko Gogala Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Stanka Gogale z naslovom O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika Predloženo delo obravnava o relaciji sploh, o njenih vrstah, posebej še relacijo psiholoških podlag, med kajstvom in kakovostjo, med doživljaji in njih objekti, med duševnim in neduševnim svetom, kavzaliteto in identiteto. V podrobnostih so zanimiva in važna avtorjeva izvajanja, osobito o razlikah med fundacijo in implikacijo. Sem spadajoči njegovi izsledki prikazujejo v novi luči tudi različna druga vprašanja, tako npr. problem psihofizične kavzalitete, psihofizične pogoje za normativni razvoj duševnosti, spajanje implikacijskega in fundacijskega duševnega razvoja itd. Posebej naj omenim, da kaže pričujoča disertacija posebno veselje za uporabljanje predmetnoteoretične metode. Avtor s to vedo ni samo docela seznanjen, temveč jo sme s pridom uporabljati tudi na pristojnih popriščih psihologije in spoznavne teorije. Če bo se v tej smeri dalje razvijal, je pričakovati, da bo vez med temi tremi disciplinami postala še trdnejša. Ocena: 9 – magna cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 29. marca 1925 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Stanislava Gogale z naslovom O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika Jezikovna oblika pričujoče disertacije je mestoma precej pomanjkljiva. Kar zadeva vsebino pa se podpisani z ozirom na oceno in red pridružujem referatu svojega kolega prof. F. Vebra. V Ljubljani, dne 15. aprila 1925 dr. K. Ozvald Op.: Rokopis. 94 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 94 31.3.2015 9:37:47 Slika 17: Poročilo profesorja Vebra o disertaciji kandidata Stanka Gogale. (arhiv FF) Zapisnik o glavnem rigorozu (filozofija) in stranskem rigorozu (botanika) kandidata Stanislava Gogale, ki se je vršil dne 26. maja 1925 ob 11. uri dopoldne. Komisija: dekan dr. L. Hauptmann kot predsednik, prof. dr. F. Veber, prof. dr. F. Jesenko in prof. dr. K. Ozvald kot člani. Disertacija O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetnoteoretičnega vidika je bila sprejeta z oceno magna cum laude (9). Filozofikum (pedagogika) je bil narejen dne 8. maja 1925 z oceno magna cum laude (9). Začetek: 11.00 Konec: 12.50 Ocena: 9 – magna cum laude dr. L. Hauptmann, dr. N. Radojčić, dr. F. Veber, dr. F. Jesenko Op.: Tipkopis, rokopis. 95 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 95 31.3.2015 9:37:47 Poročilo dr. Franca Vebra o glavnem ustnem rigorozu iz filozofije kandidata Stanislava Gogale Vprašanja: dr. F. Veber: Implikacija in fundacija in njeno medsebojno razmerje; Psihološki razvoj in njega razlike od fizikalnega; Oris in kritika modernega psihološkega pojmovanja vrednot; Humovo pojmovanje spoznavanja; Temelji spoznavne teorije Tomaža Akvinskega. Ocena: 10 – summa cum laude dr. F. Veber V Ljubljani, dne 26. maja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. F. Jesenka o stranskem izpitu iz botanike (stranski rigoroz) kandidata Stanislava Gogale Vprašanja: dr. F. Jesenko: Prehrana rastlin (iz zemlje, iz zraka); Asimilacija CO in N; Uporaba asimilatov in presnova; Iz floristike ljubljanske okolice (opis, klasifikacija); Lišaji in njih sestava. Ocena: 9 – prav dobro dr. F. Jesenko V Ljubljani, dne 26. maja 1925 Op.: Tipkopis, rokopis. Zapisnik o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofskega rigoroza) kandidata Stanka Gogale, ki se je vršil dne 8. maja 1925 ob 11. uri dopoldne. Komisija: dekan dr. L. Hauptmann kot predsednik, prof. dr. K. Ozvald kot prisednik in eksaminator. Ocena: 9 – prav dobro dr. L. Hauptmann, dr. K. Ozvald Začetek: 11.30 Konec ob 12 .00 Op.: Tipkopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofskega rigoroza) kandidata Stanka Gogale Vprašanja: dr. K. Ozvald: Eksperimentalna pedagogika; Rousseau; Izobrazba in vzgoja; Bistvo morale. Ocena: 9 – prav dobro dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 8. maja 1925 Komisija: predsednik dr. L. Hauptmann. Op.: Rokopis. 96 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 96 31.3.2015 9:37:47 Vladimir BARTOL (1903–1967) Tržačan Vladimir Bartol se je po gimnazijskem šolanju v Trstu, Gorici in Ljubljani jeseni leta 1921 inskribiral in imatrikuliral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, po štirih letih študija pa je 6. julija 1925 pridobil absolutorij. V 5. semestru je opravil predpisan filozofsko-pedagoški predizpit. Poslušal je deset semestrov, zadnja dva že kot promovirani doktor. Prijavo k opravljanju doktorskega izpita iz filozofije kot glavnega in biologije kot stranskega predmeta ter rigoroza iz pedagogike namesto filozofikuma je oddal 1. oktobra 1925. Predložil je vso potrebno dokumentacijo: disertacijo, življenjepis, absolutorij in maturitetno spričevalo. Prijava je bila sprejeta na izredni fakultetni seji 12. oktobra 1925. Glavni in stranski rigoroz je opravil 3. decembra 1925 (eksaminatorja prof. dr. F. Veber in prof. dr. Jovan Hadži, predsednik obakrat dekan prof. dr. N. Radojčić). Rigoroz iz pedagogike namesto filizofikuma je opravil 12. decembra 1925 pred komisijo: eksaminator prof. dr. Karol Ozvald, predsednik dekan prof. dr. Radojčić. Vladimir Bartol je bil promoviran 30. decembra 1925. leta. Imatrikulacija: 31. X. 1921 Absolutorij: 6. VII. 1925 Aprobacija: 28. XI. 1925 Promocija: 30. XII. 1925 Naslov disertacije: O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) Op.: Naloga je vezana, napisana na pisalni stroj, obsega 111 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 97 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 97 31.3.2015 9:37:47 Inskripcija ZS 1921/1922 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki in normativni problem estetike (2); isti: G. Berkeley: Treatise concerning the principles of knowledge (o principih človekovega spoznanja) (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Problem discipline v šoli in življenju (2); Hadži: Specialna zoologija II. Vertebrata (4); isti: Uvajanje v znanstveno življenje (2); Jesenko: Obča botanika (4); isti: Anatomsko-mikroskopske vaje (6); Košir: Somatologija človeka (2); Paulin: Specialna botanika I. (2); Salopek: Obča geologija (3): isti: Paleontologija rastlin in vertebrat (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Plečnik: Somatologija človeka (1); Hinterlechner: Petrografija (2); Gavazzi: Geografija Evrope (4); isti: Seminarske vaje (2); – 3. oktober 1921. LS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški seminar (2); isti: Anatomsko-mikroskopske vaje (6); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofski seminar (6); Hinterlechner: Petrografija II. (2); Gavazzi: Geografija Evrope (1); Jesenko: Obča botanika (4); isti: Anatomija rastlin (4); isti: Seminar za znanstveno delo (10); Paulin: Specialna botanika I. (2); Košir: Somatologija človeka (1); Pavel Grošelj: Splošna biologija (5); isti: Uvod v descendenčni nauk (1); Salopek: Paleontologija (4); Šerko: Forenzična psihopatologija (1); Gavazzi: Geografija Evrope (2); Molè: Razvoj grške drame (1); – 18. februar 1922. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Jožef Miselj I. del. (colegium publicum) (1); isti: Filozofski seminar: B. Bolzano II. (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Problemi in konflikti modernega življenja (2); isti: Pedagoški seminar: Platonova Država (2); Hadži: Specialna zoologija I. Avertebrati (4); isti: Pregled sistema vertebrat (1); isti: Mikroskopsko zootomske vaje (4); – 9. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); ist. Seminar: D. Hume: O človekovem razumu (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine s posebnim ozirom na vzgojne probleme (4); isti: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); isti: Seminar: Platonova Država (poglavje o temeljnih načelih socialne pedagogike (2); Hadži: Specialna zoologija I. Avertebrata (4); isti: Mikroskopsko-zootomske vaje na avertebratih (4); isti: Pregled sistema verterbrat (1); Jesenko: Fiziologija rastlin (4); Salopek: Paleozoologija 98 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 98 31.3.2015 9:37:47 (4); Šerko: Forenzična psihopatologija (1); Grošelj: Uvod v descendenčni nauk (1); Gavazzi: Geografija srednje in južne Evrope (2); – 17. februar 1923. ZS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problem moderne predmetne teorije (2); isti: Filozofski seminar: Descartes (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Pedagoški seminar: Rousseaujev Émile (2); Hadži: Komparativna anatomija vertebrata ((3); isti: Morfologija in sistematika avertebrat, posebno artropod in molusk (3); isti: Mikroskopske in anatomske vaje (4); isti: Biološki seminar (1); Jesenko: Specialna botanika (kryptogamae) (3); isti: Citologija oplodbe in genetika (1); isti: Botanični seminar (1); Tasič: Pravna filozofija (4); – 5. oktober 1923. LS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Seminar: P. F. Linke: Grundfrage der Wahrnehmungslehre. Untersuchungen über die Bedeutung der Gegenstandstheorie und Phänomenologie für die experimentelle Psychologie (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (2); isti: Rusko kulturno območje in pedagogika (2); isti: seminar: Rousseaujev Émile (2); Hadži: Komparativna anatomija vertebrata (3); isti: Morfologija in sistematika enterocelnih avertebrat (2); isti: Mikroskopsko-zootomske vaje (4); isti: Biološki seminar (1); Jesenko: Organografija rastlin (2); isti: Seminar (1); Paulin: Sistematična botanika, anthophyta (4); isti: Vaje v določevanju in opisovanju rastlin (1); – 14. februar 1924. Op.: Opravil je filozofsko-pedagoški predizpit. ZS 1924/25 Veber: Analitična psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar: Leibniz (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Pedagoški seminar (2); Hadži: Avertebrata (3); isti: Mamalij (2); isti: Mikroskopske vaje (2); Jesenko: Specialna botanika (2); isti: Ekologija rastlin (1); Prijatelj: Zgodovina slovenske literature (2); isti: Ruska literatura (2); Dolenc: Kriminalna psihologija (1); – 3. oktober 1924. LS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4); isti: Zgodovina grške filozofije (2); isti: Seminar: Leibniz (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Seminar: Pedagoška teorija in praksa (2); Hadži: Morfologija in sistematika avertebrat (2); isti: Pregled anatomije, ekologija in sistema mamalij (2); isti: Seminarske vaje (1); Jesenko: Specialna botanika (phanerogamae) (2); isti: Ekologija rastlin (1); Dolenc: Problemi kriminalistike: kriminalistične psihologije II. (1); Prijatelj: Zgodovina slov. literature (poetični realizem) (2); isti: Novejša ruska literatura (2); – 10. februar 1925. 99 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 99 31.3.2015 9:37:47 ZS 1925/26 Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar: Kritični pretres znanstvene zapuščine + Klementa Juga (2); Hadži: Specialna zoologija (4); isti: Seminar vaje (1); Salopek: Dinamična geologija (1); isti: Geološko-paleontološke vaje (2); Martel: Francoska književnost XIX. in XX. stoletja (2); isti: Morfologija francoskega jezika (2); Copeland: Angleščina II. (2); – 3. oktober 1925. LS 1925/26 Veber: Psihologija (nadalj.) (4); isti: Zgodovina grške filozofije (2); isti: Seminar: Kritični pretres znanstvene zapuščine + Klementa Juga (2); Ozvald: Psihologija mladine (4); isti: Seminar: Vzgojeslovje (2); Hadži: Specialna zoologija (4); isti: Seminar (1); Martel: Francoska književnost XIX. in XX. stoletja (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); Copeland: Angleščina I. (2); – 10. februar 1926. Op.: Za doktorja filozofije je bil promoviran 30. decembra 1925. Curriculum vitae Podpisani sem bil rojen dne 24. februarja l. 1903 pri Sv. Ivanu pri Trstu. Po treh letih ljudske šole sem vstopil na pripravnico za srednjo šolo, naslednje leto pa sem se vpisal na nemško realno gimnazijo v Trstu. Na tem zavodu sem dovršil pet razredov (od 1913 do 1918). Ob prevratu sem se vpisal v šesti razred slovenske goriške gimnazije, ki se je morala tekom vojne zateči v Trst. Naslednje leto sem prestopil na ljubljansko realno gimnazijo, v sedmi razred, kjer sem tudi maturiral (dne 6. julija leta 1921). Jesen istega leta sem se vpisal na Filozofsko fakulteto tukajšnje Univerze in na tem zavodu sem dobil po štirih letih tudi absolutorij (dne 6. julija 1925). Že od rane mladosti me je zanimala živa priroda. O tem pričajo moje zbirke žuželk, s katerimi sem začel že s šestim letom, in pa stalni akvariji in terariji, ki sem jih imel doma. V srednji šoli sem svoje zanimanje poglobil toliko, da sem začel vzgajati metulje ab ovo, posvečujoč svojo pažnjo predvsem njihovemu razvoju. Tako sem imel priliko opazovati, kako reagirajo ti organizmi na vtise svoje okolice na raznih stopnjah svojega razvoja. Toda že v peti šoli sem se začel zanimati bolj za teoretičen študij, predvsem za descendenčno teorijo, in na univerzi sem končno opustil svoje zbirke, spoznavajoč, da nima tako specijalistovsko zbiranje nobenega pravega znanstvenega pomena. V srednji šoli sem se začel zanimati za filozofijo, predvsem pa za psihologijo. V osmi šoli je to zanimanje prevladalo in tako sem se vpisal, vstopivši na univerzo, poleg naravoslovnih predmetov tudi predavanja iz teoretične filozofije. Splošna biologija, anatomija in fiziologija rastlin, morfologija in komparativna anatomija živali so mi dali trdno naravoslovno 100 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 100 31.3.2015 9:37:47 bazo, analitični duh prof. Vebra pa predvsem metodo za samostojno delo. Vendar pa sem bil za svoje specialno zanimanje osamljen in navezan le na študij iz knjig. Kljub temu pa sem začel z delom na svojem polju. Študij psihoanalize, katerega sem tudi praktično in eksperimentalno preizkušal, je poglobil moj pogled v mehanizem človeških akcij in reakcij; dela psihofiziologov, živalskih (komparativnih) psihologov in biologov so mi pa nudila preko tega stik z mojim naravoslovnim zanimanjem. Tako sem prišel na podlagi tega študija (poleg tega sem še študiral psihopatologijo, kriminalno psihologijo, pojave sugestije in hipnoze, itd.) do domnevanja, da mora vladati med našimi psihofizičnimi reakcijami in med reakcijami vseh ostalih živih organizmov neka skupna nota, ki priča, da so te reakcije morda podvržene neki skupni, splošnoveljavni psihofizični zakonitosti. To je bila podlaga moji doktorski disertaciji. V glavnem delu te sem skušal najprej podati najenostavnejši tip človeške psihofizične reakcije, kakor se nam kaže, če upoštevamo tako našo objektivno kakor tudi našo subjektivno stran. Nato sem analiziral poizkuse priznanih avtorjev, ki so eksperimentirali na najnižjih živih organizmih, in svoje lastne naravoslovne izkušnje in sem te rezultate primerjal s prej omenjeno zakonitostjo. Čudovito soujemanje mi je pokazalo, da sem na pravi poti. Tako sem skušal podati vsaj provizorno formulo za temeljno reakcijo vseh organizmov na zunanje vtise, na katerem delu mislim delati še nadalje, skušajoč priti na kako univerzo, kjer predava strokovnjak na tem polju. Vladimir Bartol Slika 18: Življenjepis, ki ga je predložil Vladimir Bartol ob prijavi k doktorskemu izpitu. (arhiv FF) 101 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 101 31.3.2015 9:37:48 Poročilo dr. Franca Vebra o disertaciji kandidata Vladimirja Bartola z naslovom O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) V pričujoči disertaciji izkuša kandidat pokazati možnost posrednega ugotavljanja izvestnih činiteljev, namreč preko njih učinkov. V uvodu ilustrira to na primerih mehanskih sil. V prvem delu prikazuje na podlagi organskih reakcij, da nahajamo tu troje osnovnih činiteljev, tj. občutljivost, diferentnost in aktivnost, ki naj organizmom omogočajo primeren odgovor na vnanje vtise. Nato vse to konfrontira z osnovnimi funkcijami psihološke plati organizmov, in sicer z vidika naše (človeške) duševnosti. Omenjeni občutljivosti mu tu odgovarjajo naši občutki, diferentnosti naša ugodja in neugodja, aktivnosti pa naša stremljenja. V zvezi s tem navaja temeljne podatke analitične in razvojne psihologije ter izkuša pokazati njih veljavnost pri enako so-psihološkem motrenju sploh vseh organizmov. Tako npr. ugotavlja, da bi brez tako zvanega »dari« – ali intencionalnega značaja duševnosti odpadla specifična reakcija organizmov na specifične vtise, ali da velja psihološki zakon vaje in asociacije tudi v organski prirodi sami, itd. Naslanjajoč se na znani red v poteku reakcij s fiziološke in psihološke plati (org. proces – občutek – čustvo – stremljenje – org. proces) izkuša še predvsem pokazati, da je tako zvano predočevalno razmerje (predstava njen objekt) le rezultanta tega poteka. Iz tega izvaja odvisnost fenomenalnih predmetov od njihovih predočevancev, dočim so mu numenalni objekti v tem oziru slej ko prej nezavisni. Končno podaja v tem delu hipotetično teorijo tega, kaj naj na fiziološki plati odgovarja zavesti kot posebnemu doživljaju z lastno funkcijo. V drugem delu pa prinaša neke podrobne zakonitosti, ki naj se tičejo odvisnosti naših (človeških) reakcij od našega emocionalnega elementa in še spaja sem spadajoče poizkuse priznanih avtorjev (npr. Pavlova) tudi s psihološkim principom tako zvane emocionalne prezentacije. Nezavisno od tega podaja enake zakonite zavisnosti pri najnižjih organizmih in primerjanje obojega ga vede do ugotovitve totalnega ujemanja takih funkcijskih zavisnosti tam (pri nas) in tu (pri najnižjih organizmih). V nadaljnjih podrobnostih izkuša s posebnimi elementi pokazati odvistnost emocionalnega elementa od intelektualnega kakor tudi od psihofizičnega ustroja organizmov. V zvezi s tem vprašanjem podaja še podrobnejšo analizo naših (človeških) zmotnih reakcij, ki so mu tudi zavisne zdaj od vzporedne zmotnosti intelektualnega elementa, zdaj od abnormnega psihofizičnega ustroja; ta ustroj mu utemeljuje tudi možnost enake samonikle zmotnosti emocionalnega elementa. Nato izkuša, naslanjajoč se zopet na eksperimente znanih avtorjev, vse to pokazati tudi pri najnižjih organizmih in ugotavlja končno, oboje primerjajoč, zopet tudi na tem polju skladnost med nižjimi in višjimi organizmi. Vsa ta razmotrivanja se mu koncem 102 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 102 31.3.2015 9:37:48 koncev zlijejo v en in isti osnovni zakon, ki naj velja za vso živo prirodo: vsi organizmi morajo biti, če naj smotrno reagirajo na vnanje vtise, napram njim občutljivi, diferentni in aktivni. Kar je pri tem za njegovo delo najznačilnejše, je to, da nahaja te tri kriterije že na fiziološki plati organizmov in mu torej vzporedna psihološka plat pomeni samo drug vidik motrenja sicer enakih zakonitosti. Pri oceni dela moram upoštevati dvoje: prvič, je znanstvena obdelava tega ob-mejnega polja sploh šele v povojih in drugič, se je avtor prav pri nas za svoja vprašanja mogel naslanjati samo na tujo literaturo. Pri tem se moje mnenje mora tikati le psihološkega dela disertacije, za katero pa so navedeni fiziološko-biološki podatki morda še odločilnejšega pomena. S tem pridržkom je moje mnenje o delu sledeče: avtor na splošno pravilno uporablja svoje lepo psihološko znanje za reševanje svojih mejnih vprašanj, dasi ga sicer njegova prevelika vnetost na važnih točkah vede predaleč; tako je skrivil psihološki problem predočevanja, ker je enostavno zamenjal genetično razmerje med doživljaji in njih fiziološkimi korelati s povsem drugačnim in logičnim razmerjem med doživljaji in njihovimi objekti. Če bi to upošteval, bi ne mogel priti do svoje zavisnosti fenomenalnih objektov in njih predočevancev. Prav tako se mi zdi že metodično pogrešena njegova osnovna tendenca, psihološkim zakonitostim prirejati enake fiziološke odnošaje, ki naj stvarno pomenjajo isto to kot tam. Tudi smatram, da nabrani material ni v pravem razmerju s sledečemi njegovimi dedukcijami. Vendar pa je zaslužen njegov poizkus spraviti raziskovanje organske prirode v meritorno v zvezi s psihološkimi vprašanji in prepričan sem, da bo avtor, če bo šel naprej po začrtani poti in če bo mu dana možnost, da se na licu mesta seznanja z vsem zanj potrebnim materialom, dosegel še mnogo tega, kar mu je ušlo pri prvem naskoku; to mu bo olajšala tudi njegova kritičnost in samostojnost, ki jo v veliki meri izpričuje že ta prvi njegov poizkus. Vsled tega smatram, da morem delu z mirno vestjo prisoditi oceno dobro. Ocena: 7 – dobro dr. F. Veber V Ljubljani, dne 5. novembra 1925 Op.: Rokopis. Poročilo podpisala tudi dr. J. Hadži in dr. K. Ozvald.11 11 Prof. dr. Tone Wraber je leta 1999 pregledal gradivo in napisal kratek vtis o nalogi – predvsem z biološkega stališča. List je priložen v mapi. Disertacija Vladimirja Bartola O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) Vladimir Bartol (Sv. Ivan/Trst, 24. 2. 1903–Ljubljana, 12. 9. 1967) Kandidat se je prijavil k rigorozom (iz filozofije kot glavnega in biologije kot stranskega predmeta ter pedagogike namesto »philosophicuma«) l. oktobra 1925. Prijava je bila sprejeta na izredni fakultetni seji 12. oktobra 1925. Glavni in stranski rigoroz je opravil 3. decembra 1925 (eksaminatorja prof. dr. Franc Veber oz. prof. dr. Jovan Hadži, predsednik obakrat dekan prof. dr. Nikola Radojčić), rigoroz iz pedagogike pa 12. decembra 1925 (eksaminator prof. dr. Karel Ozvald, predsednik dekan prof. Radojčić). 103 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 103 31.3.2015 9:37:48 Poročilo dr. J. Hadžija o disertaciji iz filozofije kandidata Vladimirja Bartola z naslovom O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) Priključujem se u celosti mišljenju in oceni g. prvog referenta prof. Vebera, u čiju oblast po večini spada predmet ove disertacije. U koliko se tiče biologije, kandidat raspolaže solidnim općim znanjem i spretno operira biološkim pojmovima i zastupa mišljenje do kojeg je došao samostalnim radom. V Ljubljani, dne 16. novembra 1925 dr. J. Hadži Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji iz filozofije kandidata Vladimirja Bartola z naslovom O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) V celoti se priključujem gospodoma referentoma. V Ljubljani, dne 28. novembra 1925 dr. dr. K. Ozvald Op.: Rokopis. (Po gradivu, priloženem k tipkopisu disertacije V. Bartola, kar vse hrani arhiv disertacij Filozofske fakultete.) J. Kokole (1969: 16) disertacijo navaja pod stroko Logika/Spoznavna teorija, vendar je njen avtor pri izdelavi obilno uporabljal tudi biološka dejstva. V času svojega študija (od jeseni 1921 do absolutorija 6. julija 1925) je namreč vpisoval poleg predavanj iz teoretične filozofije tudi vse naravoslovne predmete, ki so se v letih njegovega študija predavali na ljubljanski univerzi, kar je razvidno iz osebnih izkazov, ki jih hrani arhiv ljubljanske univerze, in iz življenjepisa, ki ga je Bartol predložil ob prijavi k rigorozom. V življenjepisu piše, da so mu »splošna biologija, anatomija in fiziologija rastlin, morfologija in komparativna anatomija živali (...) dala trdno naravoslovno bazo, analitični duh prof. Vebra pa predvsem metodo za samostojno delo.« Nadalje navaja, da je začel zbirati žuželke že s šestim letom in da je imel doma akvarije in terarije. Kot gimazijec je začel vzgajati metulje ab ovo in opazoval njihov razvoj ter reakcije na zunanje dražljaje. Toda že v peti šoli se je začel zanimati za bolj teoretičen študij, predvsem za descendenčno teorijo, nakar je na univerzi zbirke opustil, »spoznavajoč, da nima tako specijalistovsko zbiranje nobenega pravega znanstvenega pomena.« V disertaciji je skušal dokazati domnevo, »da mora vladati med našimi psihofizičnimi reakcijami in med reakcijami vseh ostalih živih organizmov neka skupna nota, ki priča, da so te reakcije morda podvržene neki skupni, splošnoveljavni 'psihifizični' zakonitosti.« Organizmi naj bi bili občutljivi na zunanje vtise, naj bi bila do njih »diferentni« (opredeljujoči se, brižni) in naj bi nanje aktivno odgovarjali. Referent prof. Veber je v svoji oceni (5. 11. 1925) dovolj podrobno razčlenil Bartolovo disertacijo in jo povzel v enem samem osnovnem zakonu: »vsi organizmi morajo biti, če naj smotreno reagirajo na vnanje vtise, napram njim občutljivi, diferentni in aktivni«, pri čemer naj bi po Bartolovem mnenju organizmi tem kriterijem ustrezali že po sami fiziološki plati, psihološka plat pa naj bi pomenila samo drug vidik motrenja· sicer enakih zakonitosti. Ko ocenjuje disertacijo, se omejuje na njen psihološki del, za katero pa so navedeni fiziološko-biološki podatki morda še odločilnejšega pomena. Ko Bartolu očita nekatere pomanjkljivosti, vendarle priznava vrednost njegovega poskusa meritorno povezati raziskovanje organske narave in psihološka vprašanja; priznava mu tudi veliko mero kritičnosti in samostojnosti. Koreferent prof. Hadži se je (16. 11. 1925) Vebrovemu mnenju in oceni v celoti pridružil in se s pripombo, da predmet disertacije večinoma spada na Vebrovo področje, izognil poglobljeni oceni biološkega dela Bartolove disertacije. Tone Wraber, 6. 11. 1999. 104 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 104 31.3.2015 9:37:48 Zapisnik o strokovnem rigorozu (filozofija kot glavni, biologija kot stranski predmet) kandidata Vladimirja Bartola z dne 3. decembra 1925 ob 11. uri dopoldne Navzoči: dekan dr. N. Radojčić kot predsednik, prof. dr. F. Veber, prof. dr. J. Hadži in prof. dr. K. Ozvald kot člani komisije. Disertacija O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) odobrena z oceno cum laude (7). Prijava je bila sprejeta na izredni fakultetni seji dne 12. oktobra 1925. Ocena: 8 – magna cum laude dr. K. Ozvald, dr. N. Radojčić, dr. F. Veber, dr. J. Hadži Izpit je počeo u 10.55, završen je 12.58 u prisustvu svih članova komisije. Rezultat celog ispita: magna cum laude (8). dr. N. Radojčić Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. F. Vebra o glavnem ustnem rigorozu iz filozofije kandidata Vladimirja Bartola Vprašanja: dr. Veber: Fizikalni, psihološki, fiziološki razvoj; Teoretični pretres empirično dane moralne lestvice; Razvoj spoznavnega problema od Bacona do Huma; Razvoj spoznavnega problema od Kanteja do Leibniza. Ocena: 8 – prav dobro dr. F. Veber V Ljubljani, dne 3. decembra 1925 Komisija: predsednik dr. N. Radojčić. Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. J. Hadžija o stranskem (ustnem) izpitu iz biologije (stranski rigoroz) kandidata Vladimirja Bartola Vprašanja: dr. J. Hadži: Opča pojava irritabilnosti s osobitim obzirom na osetljivosti reakcije prema svetu; Simetrija životnih pojava i njihova naučna vrednos; Epiphysa i Hypophysa. Ocena: 8 – magna cum laude dr. J. Hadži V Ljubljani, dne 3. decembra 1925 Komisija: predsednik dr. N. Radojčić. Op.: Rokopis. 105 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 105 31.3.2015 9:37:48 Zapisnik o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofikuma) kandidata Vladimirja Bartola, ki se je vršil dne 12. decembra 1925 ob deseti uri dopoldne. Navzoči: dekan dr. N. Radojčić kot predsednik, prof. dr. K. Ozvald kot eksaminator. Ocena: 7 – cum laude dr. L. Hauptmann, dr. K. Ozvald Začetek: 10. 05 Op.: Tipkopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o ustnem izpitu iz pedagogike (rigoroz namesto filozofikuma) kandidata Vladimirja Bartola Vprašanja: dr. Ozvald: Humanizem in realizem; Psihologija in pedagogika; Pubertetna doba. Ocena: 7 – cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 12. decembra 1925 Komisija: predsednik dr. N. Radojčić. Op.: Rokopis. 106 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 106 31.3.2015 9:37:48 Mirko HRIBAR (1902–1999) Doktorski kandidat Ljubljančan Mirko Hribar se je po letu študija na Visoki trgovski šoli v Pragi vrnil v Ljubljano, kjer se je 5. oktobra 1920 inskribiral na Filozofsko fakulteto, kot je razvidno iz vpisnice. V glavno matriko se je vpisal 31. oktobra 1920, absolutorij pa je pridobil 15. junija 1925. Mirko Hribar v svojem življenjepisu ne omenja nobenih osebnih podatkov, letnic, kraja rojstva, listine pa tudi ni podpisal. Podpisal je le prijavo k rigorozu, na kateri pa je pozabil navesti datum. Datum 25. januar 1925 je pripisala fakultetna uprava skupaj s komisijo v sestavi: prof. F. Veber, prof. K. Ozvald, prof. F. Šturm. Omenja le, da je končal osmi semester v šolskem letu 1924/25. Mirko Hribar se je na podlagi priloženih dokumentov (disertacije, življenjepisa, absolutorija, dopolnilnega izpita iz latinščine, dopolnilnega izpita iz propedevtike ter zrelostnega spričevala) prijavil k rigorozu iz teoretične filozofije, francoskega jezika z literaturo in pedagogike namesto filozofikuma. Pozitivno mnenje o disertaciji sta podala dr. Veber in dr. Ozvald. 24. februarja je opravil glavni ustni rigoroz iz filozofije ter stranski rigoroz iz francoskega jezika z literaturo. Pri rigorozu iz pedagogike pa se je zapletlo. Profesor Ozvald ni bil zadovoljen z odgovori na šest postavljenih vprašanj, zato mu je prisodil oceno nezadostno (5). Izpit je opravil v drugo, in sicer 23. oktobra 1926. Promoviran je bil 27. oktobra 1926. Imatrikulacija: 31. X. 1920 Absolutorij: 15. VI. 1925 Aprobacija: 12. II. 1926 Promocija: 27. X. 1926 Naslov disertacije: Osvetljenje nekaterih problemov transcendentalistične filozofije Op.: Naloga je vezana, tipkopis, v obsegu 70 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 107 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 107 31.3.2015 9:37:48 Inskripcija ZS 1920/21 Ozvald: Vzgojeslovna etika (3); isti: Krivda, kazen in vzgoja (2); isti: Seminarske vaje: John Locke (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Aksiomatična etika (3); isti: Sodobne filozofske struje in njih zgod. vzniki (2); isti: Seminarske vaje: Kant: Prolegomena (2); Juvančič: Historična gramatika francoskega jezika (3); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); isti: Vaje: Uvod v straofrancoske tekste (2); Papenbacher: Latinski kurs, I. Oddelek (4); – 5. oktober 1920. LS 1920/21 Ozvald: Filozofija vzgoje (4); isti: Krivda, kazen in vzgoja (1); isti: Seminarske vaje: John Locke: Misli o vzgoji (2); Veber: Analitična psihologija (4); isti: Logika vesti (2); Juvančič: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Zgodovina francoskega gledališča (2); Papenbacher: Latinski tečaj I. (4); – 24. februar 1921. ZS 1921/22 Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Seminar: Bratje Karamazovi (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Estetika (2); Tesnière: Slovnica francoskega jezika (2); isti: Vaje v francoskem jeziku (2); – 1. oktober 1921. LS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Normativni problem estetike (2); isti: Ozvald: Mladinoslovje (4); Tesnière: Gramatika francoskega jezika (2); – 22. februar 1922. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); Tesnière: Gramatika novofrancoskega jezika (2); – 4. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); Tesnière: Gramatika novofrancoskega jezika (2); – 20. februar 1923. ZS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); Tesnière: Gramatika francoskega jezika (2); – 9. oktober 1923. 108 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 108 31.3.2015 9:37:48 LS 1923/24 Veber: Predmetna teorija (2); isti: Seminar (2), Šturm: Gramatika francoskega jezika (2); isti: Francoska skladnja (2); Molè: Plastika in slikarstvo v dobi rimskega cesarstva (2); isti: Grška religija do IV. stoletja, s posebnim ozirom na umetnostne spomenike (3); – 13. februar 1924. Prijava k rigorozu Podpisani se na podlagi priloženih dokumentov prijavljam k rigorozu iz sledeče skupine: 1.Teoretska filozofija. 2. Francoski jezik in literatura. 3. Pedagogika kot filozofikum. 6 prilog: disertacija, curriculum vitae, absolutorij, dopolnilni izpit iz latinščine, dopolnilni izpit iz propedevtike, zrelostno izpričevalo. 25. januar 1925 Mirko Hribar Op.: Prijava in curriculum vitae – tipkopis – brez datuma in podpisa. Datum naveden s strani fakultetne uprave. Mirko Hribar je končal realko, zato je moral opraviti dopolnilne izpite. Curriculum vitae Zanimanje za filozofijo je zbudilo v meni naravoslovje. V četrti in peti realki sem prebiral knjige o descendenčni teoriji in poljudni astronomiji. Kakor sem bil sicer v matematiki slab, astronomske naloge sem v sferični trigonometriji rešil vedno prvi. Z načelom descendenčne teorije pa se bom gotovo vedno strinjal. Koncem pete realke sem bral Descartesovo Metodo o pravilni rabi razuma – menda prva filozofska knjiga, ki sem jo dobil v roke. Spominjam se, da se mi je čuden in ne-opravičen zdel njegov prehod od skepse pa do sklepov, ki jih je izvajal potem iz svojega – cognito, ergo sum. Začetkom šeste mi je prišel Kant v roke, ki sem ga študiral potem nepretrgoma skozi pet let. Po končani srednji šoli sem se vpisal na visoko trgovsko šolo v Pragi, kjer sem ostal eno leto. Študij mi ni ugajal, zato sem se vpisal naslednje leto na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer sem končal osmi semester v šolskem letu 1924/25. Prva leta na visoki šoli sem nadaljeval v srednji šoli započete študije Kantovih del. Pozneje pa sem se seznanil s filozofijo, ki jo na naši univerzi predava prof. Veber. Kmalu sem uvidel, v čem se ta filozofija, ki orje ledino na slovenskih tleh kar se tiče filozofije, loči in na drugi strani strinja z velikim nemškim sistemom. Spoznal sem identiteto med pojmom avtonomije človeškega duha tam in pojmom faktičnosti tukaj. Potem pa sem skušal najti še bistveno razliko med tema dvema 109 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 109 31.3.2015 9:37:48 sistemoma, ki se mi je zdela izražena v razliki v pojmovanju duševnosti s te in one strani. Rezultat teh prizadevanj je pričujoča razprava. Op.: Tipkopis, brez datuma in podpisa. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Mirka Hribarja z naslovom Osvetljenje nekaterih problemov transcendentalistične filozofije Pričujoče delo je po mojem znanju prvi poizkus podati skupne točke in izklesati ostro mejo med dvema najmočnejšima nasprotnima taboroma v sodobnem filozofskem prizadevanju, namreč med starim in novejšim kriticizmom na eni strani in tako zvanim transcendentalizmom (Bolzano, Brentano, Husserl, Meinong, idr.) na drugi. Stavljeno si nalogo je avtor vsaj v glavnem in načelno rešil povsem povoljno. Odkril je skupno spoznavnoteoretsko bazo obeh sistemov in v podrobnostih ugotovil, da vede tudi njiju razvoj do enakega postulata neke načelne neznanke, naj ima sicer kakoršnekoli nazive, kakor Ding an sich, faktičnost, itd. Z ozirom na historični pomen obeh struj je tako tudi posredno utrdil, da so vsi filozofski problemi vsaj končno zakoreninjeni v problemu spoznavanja, ki pa meri na obligatorične činitelje, kojih pretres sam več ne more nadgra-diti znanstvenega mišljenja v ožjem, strogem pomenu besede. Na drugi strani je avtor z enakim finim občutkom ugotovil temeljno metodično diferenco med obema pokretoma, ki je po njem in kot se zdi tudi v istini ta, da sledi kriticizem sprva naivnemu staležu pozitivnih, predvsem naravoslovnih ved, nato pa prihaja neposredno do postulata nekega duhovnega principa, ki pa nima opravka s psihološkimi vidiki; transcendentalizem, pa se opira koj v pričetku na introspektivno stališče psihologije in prihaja tako od empirično dane notranjosti do svojega nadaljnjega obravnavanja tudi vseh ostalih vprašanj, ki zase nimajo stika s psihologijo. Tem potom je avtor idejno obrazložil dve historični dejstvi: zakaj da je bil kriticizem vedno naslonjen na naravoslovno-matematične discipline, iz katerih črpa še danes smer in materijo svojega raziskovanja, in zakaj se je drugič v okviru transcendentalizma končno pojavil svoje vrsten dualizem med duševnim in neduševnim, ki se od vsakega tradicijskega dualizma razlikuje predvsem po tem, da govori o zakonitem paralelizmu v logični strukturi prvega in drugega. V tej zvezi je tako avtor tudi pojasnil, kako da je transcendentalizem v svojem razvoju prišel od problemov in vprašanj, ki jih kriticizem sploh ne pozna, in da spada sem npr. pojav predočevanja, fundacije, boljših in slabših fenomenov, itd. Pripomniti še moram, da nahajam tudi med avtorjevimi po-drobnimi analizami marsikatero srečno ugotovitev, tako npr., da je problem tako zvane aktivne (miselne in stremljenske) duševnosti v neposredni zvezi s problemom faktičnosti same, da je tako zvana intuicija morda to na polju spoznavanja irealnih pojmov, kar je spomin in pričakovanje na polju spoznavanja realnih osnov itd. V formalnem oziru pa 110 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 110 31.3.2015 9:37:48 spada mladi avtor očividno med take duhove, ki jih zanimajo bolj načelne strani vprašanj, ne tudi njih pravilna izpeljava. Jezik njegov je, se mi zdi, pristen, a mestoma tak, da se da iz njega sklepati avtorjeva mala pažnja na vnanjo – jezikovno stran. Ocena: 8 – magna cum laude dr. France Veber V Ljubljani, dne 6. februarja 1925 Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Mirka Hribarja z naslovom Osvetljenje nekaterih problemov transcendentalistične filozofije Predloženi elaborat izpričuje, da ima kandidat sposobnost kakšen filozofski problem povsem samostojno obdelati in da tudi obvladuje v poštev prihajajočo znanstveno literaturo. Z ozirom na podrobnejše ocenjevanje izdelka se priključujem izčrpnem referatu predmetnega prof. Vebra. Prisojam pa izdelku oceno 7 – cum laude. Ocena: 7 – cum laude dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 12. februarja 1926 Op.: Rokopis. Zapisnik o glavnem rigorozu (filozofija) in stranskem rigorozu (francoski jezik z literaturo) kandidata Mirka Hribarja, ki se je vršil v soboto, 20. februarja 1926, ob 4. uri popoldne. Navzoči: dekan dr. N. Radojčić kot predsednik, prof. dr. Ozvald, prof. dr. Veber in prof. dr. F. Šturm kot člani komisije. Ocena: 8 – magna cum laude dr. K. Ozvald, dr. N. Radojčić, dr. F. Veber, dr. F. Šturm Ispit je počeo u 16.00, završen je 18.10 u prisustvu cele komisije i kandidata. Uspeh celog ispita: 8 – magna cum laude. dr. N. Radojčić Op.: Tipkopis, rokopis. Poročilo dr. F. Vebra in dr. Ozvalda o glavnem ustnem rigorozu iz filozofije kandidata Mirka Hribarja Vprašanja: dr. F. Veber: Psihološko in spoznavnokritično jedro fantazije; Psihološko in spoznavnoteoretično ozadje zaznave in spomina; Likovni princip v psihologiji in estetiki; Idejna struktura Kantove Kritik der reinen Vernunft in sledovi njeni v antični filozofiji. Ocena: 8 – prav dobro 111 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 111 31.3.2015 9:37:48 Vprašanja: K. Ozvald: Kultura in civilizacija; Spenglerjeva filozofija zgodovine; Rusko kulturno območje. Ocena: 7 – sedem dr. F. Veber, dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 20. februarja 1926 Komisija: predsednik dr. N. Radojčić. Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Šturma o stranskem (ustnem) izpitu iz francoskega jezika z literaturo (stranski rigoroz) kandidata Mirka Hribarja Vprašanja: Le Roman de La Dame à la Lycorne, v. 1–20 (čitanje, prevod); Palatalizacija velarnih konzonantov; Konzonanti med vokali; Glavne smeri viteškega romana; Klasična tragedija. Ocena: 8 – magna cum laude dr. F. Šturm V Ljubljani, dne 20. februarja 1926 Komisija: predsednik dr. N. Radojčić. Op.: Rokopis. Zapisnik o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofikuma) kandidata Mirka Hribarja, ki se je vršil v sredo, 24. februarja 1926, ob 10. uri dopoldne. Navzoči: dekan dr. N. Radojčić kot predsednik, prof. dr. K. Ozvald kot eksaminator. Ocena: 5 – nedovoljan dr. N. Radojčić, dr. K. Ozvald Ispit je počeo u prisustvu komisije i kandidata u 10.00, a završen u 11.00. Uspeh ispita: 5 (nedovoljan). Odreja se na po godine. dr. N. Radojčić, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis podpisal tudi dr. Ozvald. Poročilo dr. K. Ozvalda o ustnem izpitu iz pedagogike (rigoroz namesto filozofikuma) kandidata Mirka Hribarja Vprašanja: dr. K. Ozvald: Vzgojni subjekt – objekt; Erotika; Delovna šola; Samovlada učencev; Fichte; Pedagoška teorija. Ocena: 5 – nezadostno dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 24. februarja 1926 Komisija: predsednik N. Radojčić Op.: Rokopis. 112 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 112 31.3.2015 9:37:48 Zapisnik o rigorozu iz pedagogike (namesto filozofikuma) kandidata Mirka Hribarja, ki se je vršil dne 23. oktobra 1926 ob 11. uri dopoldne. Navzoči: dekan dr. F. Ramovš kot predsednik, prof. dr. K. Ozvald kot eksaminator. Poročilo dr. K. Ozvalda o ustnem izpitu iz pedagogike (rigoroz namesto filozofikuma) kandidata Mirka Hribarja Vprašanja: dr. K. Ozvald: Idejni razvoj ljudske šole pri Slovencih; Mladostnikovo zaraščanje v socialni milje; Nove pedagoške struje. Ocena: 6 – šest dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 23. oktobra 1926 Komisija: predsednik dr. F. Ramovš. Op.: Tipkopis, vprašanja v rokopisu. Slika 19: Zapisnik o rigorozih doktoranda Mirka Hribarja, ki jih je opravljal 20. in 24. februarja 1928. 113 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 113 31.3.2015 9:37:48 Leopold BENKO (1887–1965) Leopold Benko se je po enoletnem prostovoljnem služenju vojaškega roka odločil za študij bogoslovja v Mariboru, a se je v tretjem semestru odločil, da zapusti bogoslovje ter se posveti visokošolskemu študiju prava na Dunaju. Prva svetovna vojna mu je prikrižala načrte. Na Univerzo v Ljubljani se je imatrikuliral 15. marca 1922. 20. marca se je inskribiral na Filozofsko fakulteto. Kot glavni predmet študija je izbral filozofijo, kot stranski pedagogiko, namesto filozofikuma pa je izbral slavistiko. Absolutorij je pridobil 4. junija leta 1928. Vladimir Benko je 26. decembra 1927 vložil prijavo za pripust k strogim izpitom. Vloga je bila sprejeta 9. marca 1928 ter določena komisija v sestavi: prodekan kot predsednik ter profesorji dr. K. Ozvald, dr. F.Veber in dr. F. Kidrič kot člani. Disertacija, ki jo je predložil, je bila s strani mentorja in drugega ocenjevalca ocenjena pozitvno. 26. in 30. junija je kandidat opravil predpisane ustne rigoroze ter bil že 30. junija 1928 promoviran. Imatrikulaxcija: 15. III. 1922 Absolutorij: 4. VI. 1928 Aprobacija: 20. V. 1928 Promocija: 30. VI. 1928 Naslov disertacije: Poizkus vrednostno-teoretično zasnovane perzonalne etike Op.: Naloga ni vezana, tipkopis, razmnožena na ciklostil, 103 folianti. Priložena je izjava o avtorstvu. 114 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 114 31.3.2015 9:37:48 Inskripcija LS 1921/22 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Normativni in psihološki problemi estetike (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Mladinoslovje (4); isti: Pedagoški seminar (2); – 20. marec 1922. Op.: Opravil je dva semestra bogoslovja v Mariboru in en semester pravne fakultete na Dunaju. ZS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Problemi in konflikti sodobnega življenja (2); isti: Pedagoški seminar (2); Oštir: Indoevropska slovnica (3); – 15. oktober 1922. LS 1922/23 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološki temelji jezika (2); isti: Filozofski seminar: Hume (2); Ozvald: Sociologija dece in mladine (4); isti: Nietzsche: Tako je govoril Zaratustra (2); isti: Pedagoški seminar: Platon (2); Oštir: Indoevropska gramatika (3); – 14. februar 1923. ZS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Seminarske vaje (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Seminarske vaje (2); Oštir: Indoevropska slovnica (3); – 20. oktober 1923. LS 1923/24 Veber: Zgodovina grške filozofije (3); isti: Problemi moderne predmetne teorije (2); isti: Seminarske vaje (2); Ozvald: Kulturna pedagogika (4); isti: Pedagoški seminar (2); Oštir: Indoevropska gramatika (3); – 19. februar 1924. ZS 1924/25 Veber: Analitična in razvojna psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Pedagoški seminar (2); Oštir: Indoevropsko debloslovje (2); – 18. oktobra 1924. 115 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 115 31.3.2015 9:37:48 LS 1924/25 Nahtigal: Slovanska primerjalna gramatika (4); isti: Seminarske vaje (2); Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); Ozvald: Uvod v pedagoško mišljenje (4); isti: Seminar (2); – 13. februar 1925. LS 1925/26 Nahtigal: Starocerkvena slovenščina (4); Prijatelj: Poljska literatura (2); Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina grške filozofije (2); Ozvald: Psihologija mladine (4); Oštir: Indoevropsko debloslovje (3); – 12. februar 1926. Curriculum vitae Na prigovarjanje mojega ljudskošolskega učitelja me je poslal oče v latinske šole z namenom (običajna želja kmečkih starišev), da postanem duhovnik. Gimnazijski študij sem pričel v Celju in ga dovršil v Ljubljani l. 1909. V prvih letih sem napredoval z odličnim uspehom; nekako v šestem in sedmem razredu pa so začeli predpisani šolski predmeti postopoma izgubljati zame interes. Naravoslovno-filozofska literatura – Haeckel, Büchner, Vogt, Moleschott, etc. – je vzbudila v meni zanimanje za širša svetovna in življenjska vprašanja. Do prave ocene pisateljev te vrste sem prišel sicer šele pozneje. Toda že takrat me niso zadovoljili. Iskal sem solidnejših odgovorov in začel prebirati nemške filozofe. Pa tudi tu nisem uspel. Manjkalo mi je strokovnega vodstva in tako sem odšel od mature z razdvojeno notranjostjo. Za teologijo se tedaj nisem mogel odločiti tem manj, ker sem se bal lastnega očitka, da bi bil ta korak storjen prisiljeno. Odšel sem k vojakom odslužit enoletni rok ter se tudi tu bavil v prostem času s problemi, ki so me zajeli v srednji šoli. Po hudih notranjih bojih sem se končno nepričakovano le odločil – sedaj sua sponte – poiskusiti še z bogoslovjem v nadi, da najdem tu, česar mi doslej filozofija ni mogla nuditi. Z vnemo sem se oprijel študija bibličnih ved, pa tudi sholastična filozofija, ki jo je zastopal prof. Kovačič, mi je vzbudila pozornost. Ker pa mi je glede prvih v svrho vsestranske izobrazbe nedostajalo učnih pripomočkov in ker sem hotel biti poučen tudi o nasprotnih naziranjih, sem si pribavil potrebne knjige iz inozemstva ter stopil v korespondenco z A. Harnackom, profesorjem berlinske univerze. Končni rezultat je bil, da sem v tretjem semestru zapustil bogoslovje in se odločil posvetiti se visokošolskemu študiju. Te namere radi pomanjkanja materialnih sredstev nisem mogel takoj izvršiti. Stopil sem provizorno, tako sem vsaj upal, v državno službo in čakal prilike, da sledim svojemu pravemu poklicu. Medtem je nastala vojna ter mi prekrižala moje načrte. 116 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 116 31.3.2015 9:37:48 Ustanovitev univerze v Ljubljani me je navdala z novim upanjem. Skušal sem – službeno sem bil takrat kot državni uradnik v Zidanem mostu – doseči premestitev v Ljubljano. To se mi je čez par let res posrečilo in tako sem se mogel končno vpisati na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze. Začutil sem kmalu živo razliko med smotrnim in pravim znanstvenim študijem in dosedanjim neurejenim iskanjem. Predvsem sem uvidel, da tvori in da mora tvoriti psihologija temelj in izhodišče ne samo ožjim filozofskim disciplinam, temveč v veliki meri tudi ostalim duhovnim vedam. Pod vodstvom in stalnim kontaktom s prof. dr. Vebrom se je to prepričanje vedno bolj utrjevalo in doseglo sigurnost, čim sem se pričel intenzivneje baviti s pedagogiko, drugim svojim predmetom. Ko je izdal prof. dr. Veber svojo Etiko, sem začutil, da obstaja med teoretično filozofijo in pedagoško teorijo tesnejši stik, nego se je to do sedaj uvaževalo. Predavanja prof. dr. Ozvalda iz kulturne pedagogike in njegovo opozarjanje na moment osebnosti ter paralelni študij etike in vrednostne teorije so rodili v meni misel, iskati utemeljitve tako etike kot pedagoške teorije, odnosno vzgojstvenega ideala v novih smereh z novimi metodami. To utemeljitev sem skušal podati v svoji disertaciji. Izhajajoč iz vrednostne teorije, skušam doseči s pomočjo psihologije temelj vsem vrednotam in kriterij etičnega presojanja. Ta kriterij sem našel v absolutni vrednosti človeške osebnosti, katerega pojem sem skušal podrobneje, nego se je to dosedaj zgodilo, analizirati. Uvidel sem, da igra osebnost odločilno vlogo ne le na polju etičnega pojmovanja, temveč da tvori tudi merilo pedagoški teoriji in kulturnemu dejstvovanju v obče. V tem pravcu hočem tudi v nadalje usmeriti svoje raziskovanje. Dodati še moram, da me svoječasni interes za teološke vede ni nikdar docela zapustil in moram tej okolnosti pripisovati dejstvo, da sem si izbral kot tretji predmet staro cerkveno slovanščino. Glede svoje disertacije izjavljam končno pod častno besedo, da je samostojno delo in da sem uporabljal v informativne svrhe le ona dela, ki jih koncem te disertacije navajam. V Ljubljani, dne 31. decembra 1927 Leopold Benko, cand. phil. Op.: Tipkopis. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Leopolda Benka z naslovom Poizkus vrednostno-teoretično osnovane personalne etike Že uvodoma postavlja kandidat glavno svojo tezo, da je vsaj razvojno-primarno nemožno dojemanje kakršnekoli vrednosti brez subjekta, iz katerega edinega šele izvira njen samolastni smisel. S tem je postavljen postulat posebne vrednote – človeške 117 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 117 31.3.2015 9:37:48 osebnosti, brez katere bi nujno izginile tudi vse ostale vrednote. Zato je tudi dojemanje te osebnostne vrednote v posebnem smislu neposredno, intuitivno. V prvem glavnem delu je posvečena posebna pozornost problemu subjektivnih in objektivnih vrednot. Kandidat izvirno in v splošnem pravilno dokazuje, da je na polju vrednot potrebno bistveno drugačno razlikovanje med subjektivnostjo, nego na področju umskih fenomenov. Njegov glavni tozadevni izsledek je trditev, da asubvjektivnih vrednot pač ni, da pa so vendar vse (v tem smislu subjektivne) vrednote še toliko subjektivne oz. objektivne, kolikar so vsaj od vrednotenja pristojnega vrednostnega subjekta zavisne oz. nezavisne. Zdi se mi, da bi se kandidat stvari še bolj približal, če bi razlikoval med istinitostjo in veljavnostjo ter objektivnost vrednot določil vprav po njih – veljavnosti. Drugi del obravnava etično vrednoto. Le-ta je v svojem bistvu dobrota in je po tem svojstvu obligatorično vezana z vzporednim čustvom dolžnosti in odgovornosti. S tem so dane tudi nadaljnje njene razlike napram ostalim vrednotam: 1. Dočim so vse ostale vrednote na subjektu le fundirane, pa meri etična vrednota na – subjekt sam kot posebno vrednoto. 2. Zato odgovarja etični vrednosti kot edini pristojni vrednostni subjekt le – osebnostni subjekt, dočim so ostale vrednote fundirane na kakršnihkoli subjektih v nasprotju z ostalimi vrednotami, edina izključno konstitutivno – absolutna vrednota, ki ni. 3. Iz istega razloga etična vrednota ne more nikoli postati konsekutivno-relativna. – Nadaljnje konsekvence takega pojmovanja etične vrednote so sledeče: 1. Osebnost je edini in absolutni kriterij etičnosti, pa najsi v ostalem velja, da moremo le preko etičnosti sklepati na pristojno osebnost. 2. Osebnost je po lastni naravi vrednostna konstanta in po tem svojstvu obenem načelni fundament tudi vseh ostalih (objektivnih) vrednot. 3. Postulat načelne vrednostnoteoretične enakopravnosti vseh subjektov personalnega značaja, ki pa ne izključuje možnosti in upravičenosti negacije lastne osebnosti v slučaju vrednostno izoliranega individua. Ta izvajanja, ki tvore osrednjo točko cele disertacije, bi v bistvenih pogledih tudi sam podpisal, z edino važno omejitvijo, ki zadeva razmerje etične, torej osebnostne vrednote do hagiološke: po lastnem raziskovanju namreč sodim, da je hagiološka vrednota tudi do etične v tem razmerju, kot ga kandidat pravilno nahaja med etičnostjo in vsemi ostalimi vrednotami. V tretjem delu je govor o posebnem nagonskem spoznavanju in se zdi, da bi kandidat sem spadajoče svoje misli v načelnih ozirih moral še poglobiti in podrobneje osvetliti. Vendar pa nahajam tudi tu lepe in plodne nove vidike, izmed katerih naj posebej navedem kandidatovo pojmovanje predsodkov, dolžnostne kvantitete in aksiomatične logike vesti: bistvo predsodka da ni umskega značaja, temveč nagonskega; kvantiteto dolžnosti da določa tudi spoznavnost onih činiteljev, ki sem jih v svoji Etiki bil postavil kot njene bistvene kriterije; aksiomi nagonske logike da zahtevajo in dopuščajo en praaksiom, ki je dan z vrednoto človeške personalitete. 118 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 118 31.3.2015 9:37:48 Mimogrede naj še pripomnim, da zapušča spis blagodejni vtis osebe, ki vse to, kar teoretično trdi, v istini tudi sama doživlja. Ocena: 9 – prav dobro dr. F. Veber V Ljubljani, dne 20. maja 1928 Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra in dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Leopolda Benka z naslovom Poizkus vrednostno-teoretično osnovane personalne etike Ocena: 9 – prav dobro dr. F. Veber Se priključujem. dr. K. Ozvald V Ljubljani, dne 20. maja 1928 Op.: Rokopis. Zapisnik o strokovnem rigorozu kandidata Leopolda Benka iz filozofije kot glavnega in pedagogike kot stranskega predmeta dne 25. junija 1928 ob 9. dopoldne Navzoči: prodekan dr. F. Ramovš kot predsednik, prof. dr. F. Kidrič, dekan dr. K. Ozvald in prof. dr. F. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Locke – Hume – Kant; Polariteta v psihologiji; Psihologizem in normativne vede; Osnove umske in nagonske logike; Problem dolžnostne kvantitete; Evidenca v psihologiji in spoznavni teoriji. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Rousseau – kulturni revolucionar; Problematika v politični vzgoji; Pomen miljeja za duševni razvoj mladostnika. Ocena (skupna ocena strokovnega rigoroza): 9 – devet dr. F. Ramovš V Ljubljani, dne 25. junija 1928 Komisija: dr. F. Ramovš kot predsednik, dr. K. Ozvald, dr. F. Kidrič, dr. F. Veber. Op.: Vprašanja v rokopisu, ostalo tipkopis. Zapisnik o rigorozu kandidata Leopolda Benka iz slovanske filologije (rigoroz namesto filozofikuma), ki se je vršil dne 30. junija 1928 ob 9. uri dopoldne. Navzoča: dekan dr. K. Ozvald kot predsednik, rektor dr. R. Nahtigal kot eksaminator. Vprašanja: dr. R. Nahtigal: Jezikovna interpretacija Mat. v 1–11. Ocena: 8 – osem dr. R. Nahtigal Komisija: predsednik dr. K. Ozvald. V Ljubljani, dne 30. junija 1928 Op.: Tipkopis, rokopis. 119 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 119 31.3.2015 9:37:48 Slika 20: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktoranda Leopolda Benka. (arhiv FF) 120 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 120 31.3.2015 9:37:48 Franc ŽEKAR (1887–1969) Študijska pot kandidata Franca Žekarja, rojenega v Brežicah, je bila pestra. Po končani gimnaziji v Celju je odšel na študij prava v Gradec, ki pa ga je že v prvem semestru zaradi materialnih razmer opustil in se zaposlil kot pomožni učitelj. Po opravljeni vojaški službi je zaprosil za uradniško službo pri Južni železnici. Franc Žekar se je imatrikuliral in tudi inskribiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani 12. decembra 1928. Po drugem in tretjem letniku je opravil izpit iz XXV. skupine razdelka c in b . Diplomski izpit iz filozofije kot glavnega predmeta je opravil 23. junija 1932. Leto po diplomi se je Franc Žekar prijavil k doktorskemu izpitu, ki ga je opravljal po novih pravilih in predpisih, ki so predpisovala že končan študij, torej diplomo. K prijavi dne 5. aprila 1933 je predložil življenejepis, prepis diplome in pet kopij doktorske disertacije. Prijava je bila sprejeta 17. maja istega leta. Naloga je bila ocenjena pozitivno, po sklepu fakultetne seje z dne 29. novembra 1933 pa naj bi se tiskali le določeni deli. Kandidat je prav tako prejel pozitvo oceno na ustnem izpitu iz filozofije dne 11. decembra 1933. Franc Žekar je bil promoviran 27. januarja 1934. Imatrikulacija: 12. XII. 1928 Diplomski izpit: 23. VI. 1932 Aprobacija: 29. XI. 1933 Promocija: 27. I. 1934 Naslov disertacije: O stilu Op.: Naloga ni vezana, tipkopis, razmnožena na ciklostil in obsega 103 foliante. 121 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 121 31.3.2015 9:37:48 Inskripcija ZS 1928/29 Veber: Spoznavna teorija I. (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Znanstveni elementi hagiologije (2); Seminar (2); Grošelj: Splošna biologija I. del. (5); – 12. december 1928. LS 1928/29 Veber: Spoznavna teorija I. (4); isti: Zgodovina filozofije (nadaljevanje) (2); isti: Znanstveni elementi hagiologije (nadaljevanje) (1); Seminar (2); Grošelj: Splošna biologija II. del. (5); – 6. februar 1929. ZS 1929/30 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Izbrana poglavja iz psihološke in normativne estetike (2); isti: Seminar (2); Grošelj: Splošna biologija I. del. (5); – 4. oktober 1929. LS 1929/30 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Splošna in posebna teorija stila (2); ist: Seminar (2); Grošelj: Splošna biologija II. del. (5); – 10. februar 1930. ZS 1930/31 Veber: Etika (predmetna, psihološka in subjektološka analiza vesti) (4); isti: Podstatnost in pripadnost (Uvod v teorijo realnosti) (2); Zgodovina filozofije (nadaljevanje) (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (sistematska razgrnitev tozadevne problematike) (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (problem avtoritete) (2); – 2. oktober 1930. Op.: Opravil je delni diplomski izpit iz XXV. skupine razdelka c (splošna biologija). LS 1930/31 Veber: Etika (predmetna, psihološka in subjektološka analiza vesti) (4); isti: Podstatnost in pripadnost (Uvod v teorijo realnosti) (2); Zgodovina filozofije (nadaljevanje) (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (nadaljevanje) (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (današnja doba s pedagoških vidikov) (2); – 3. marec 1931. ZS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (nadaljevanje) (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (2); isti Seminar: Kritični pretres Hartmannove in Schelerjeve etike) (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške 122 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 122 31.3.2015 9:37:48 kulture (3); isti: Teoretsko pedagoški seminar: Problemi pacifistične vzgoje (2); Izidor Cankar: Zgodovina umetnosti v dobi renesanse (3); isti: Sistematika arhitekturnega stila (1); – 2. oktober 1931. Op.: Opravil je diplomski izpit iz XXV. skupine (biologija, estetika – etika) oz. iz razdelkov b in c. LS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (nadaljevanje) (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (1); isti: Vaje iz prizkušnega dušeslovja (1); isti Seminar: Kritični pretres Hartmannove in Schelerjeve etike (nadaljevanje) (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (nadaljevanje) (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Pädagogische Provinz (2); Cankar: Zgodovina italijanske umetnosti v dobi renesanse (3); isti: Sistematika arhitekturnega stila (1); – 1. marec 1932. Diplomski izpit: 23. VI. 1932 Kandidat: Franc Žekar Diplomski izpit: XXV. znanstvena skupina (13. V. 1932, 23. VI. 1932)12 A – glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, psihologija, logika, zgodovina filozofije Klavzura: Fundacija, implikacija, izvoz; dr. F. Veber; prav dobro (9); 13. VI. 1932 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; odlično (10); 23. VI. 1932 B – stranski predmet: etika in estetika Klavzura: Ali in zakaj ne smemo govoriti o pravi analogiji med nasprotjem »resnica – neresnic« in nasprotjem »dobro – zlo«? ; dr. F. Veber; odlično (10); 10. VI. 1931 Ustni izpit: dr. F. Veber; odlično (10); 19. VI. 1931 C – pomožni predmet: splošna biologija (5. VI. 1930, 11. VI. 1930) Ustni izpit: dr. F. Jesenko; je opravil; 11. VI. 1930 Curriculum vitae Podpisani sem bil rojen l. 1887 v Sopotah, političnem okraju Brežice. Oče je bil mali posestnik in rudokop. V svojem rojstnem kraju sem obiskoval dvorazredno ljudsko šolo. Gimnazijo sem obiskoval v Mariboru. Šest šol sem završil v Mariboru, sedmi in osmi razred pa v Celju, kjer sem maturiral l. 1908. V gornji gimnaziji sta mojo duhovno izobrazbo dvigala zlasti Cankar in Goethe. Po maturi sem se najprej vpisal na juridično fakulteto v Gradcu, a še pred zaključkom semestra sem, iz finančnih razlogov in ker me juridična predavanja niso zanimala, zapustil Gradec in postal osnovnošolski pomožni 12 Datuma v oklepaju – datum prijave k diplomskemu izpitu, datum opravljanja izpita. 123 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 123 31.3.2015 9:37:48 učitelj z izgledom, da pridem kmalu na meščansko šolo. Po prestani vojaški službi pa sem zaprosil za uradniško mesto pri Južni železnici in sem še danes železniški uslužbenec. Vsa ta pestra pot mojega poklicnega življenja je bila pač v zvezi z mojim stremljenjem po pravi duhovni poglobitvi, kateri sprva vsled težkih gospodarskih razmer nisem mogel slediti vse dotlej, dokler nismo dobili svoje univerze. Na univerzi so me zanimala zlasti filozofska, pedagoška in biološka predavanja in sem tem strokam posvetil ves svoj diplomski študij na univerzi. V Ljubljani, dne 5. aprila 1933 Franc Žekar, abs. phil. Op.: Tipkopis. Poročilo dr. F. Vebra in dr. K. Ozvalda o disertaciji Franca Žekarja z naslovom O stilu Kandidat podaja dušeslovno analizo stila, in to s treh vidikov, z vidika stilnega predmeta, stilnega dela in stilnega doživetja. Avtorju torej ne gre za umetnostno-zgodovinsko vprašanje stilnosti, pač pa za to na stilu, kar je in mora biti vsepovsod obistinjeno, ako naj bo sploh možna tudi še posebna zgodovina stilnega razvoja. Podrobneje ima disertacija tri dele: izkustveno stran, predmetno analizo stila in posebno psihologijo stila. V prvem delu navaja avtor izkustveni material, s katerim se hoče teoretski pečati. Že v tem delu zlasti opozarja na ozko povezanost stilne sfere z estetsko, pri čemer pa obenem pripominja, da je tako zvana zgolj prirodna estetičnost že načelno izven sleherne stilnosti. Ni stilnosti brez človeškega udejstvovanja. Enako že tu omenja, da je stilnost sestavno povezana s tako zvano likovnostjo, ne da bi sleherni slučaj likovnosti bil tudi že slučaj stilnosti. Iz tega razloga se v drugem delu podrobno peča z vprašanjem same likovnosti in skuša pokazati pravo razmerje lika do stila. Pri tem zlasti ugotavlja, da stilnost ni nikaka notranja ali sestavna stran na liku, temveč da nas ona preko lika vede še do onega, ki menimo, da je ta lik dejanski ustvaril. Stilnost se mu pokaže tako kot neka samoodnosna stran na liku, za katero bi bili slepi, ako bi ne mislili tudi na ustvarjajočega umetnika ali vsaj na tako zvani duh časa, v katerem je pristojna umetnina nastala. Stilnost mu tako dobi pozicijo izraznosti, ki jo tudi telesu neposredno pripisujemo, čeprav se v to svrho zahteva z naše strani še posebno znanje življenja. Preko te izrazne funkcije slehernega stila prihaja avtor v trejem delu dosledno do posebne psihologije stila in je v tem delu tudi glavno težišče celotne razprave. Tu je zlasti važna kandidatova opredelitev posebnega stilnega čustvovanja in stremljenja, ki se pokaže napram vsemu ostalemu nagonskemu doživljanju kot posebno 124 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 124 31.3.2015 9:37:49 elementarno doživetje. Stilnemu doživetju prireja avtor posebno stilno vrednoto in pokaže o njej, da je tudi v sestavu vrednot posebna ter elementarna vrednota. V tem stiku so posebnega uvaževanja vredni še taki avtorjevi argumenti, ki pričajo, da stilnega doživetja in stilne vrednote ne smemo zamenjati, kakor se to običajno dela, z estetskim doživetjem in estetsko vrednoto. To dejstvo da kandidatu možnost, da govori o pravi stilnosti tudi na takih točkah življenja, ki nimajo nič opravka s samo lepoto. Tudi je omembe vredna sem spadajoča kandidatova delitev med osebnim in predmetnim stilom, pri čemer se pokaže še zavisnost predmetnega stila od osebnega in ne narobe. V posebnem četrtem delu razpravlja avtor še o posebnih stilnih kategorijah in izkuša podati celoten sistem takih kategorij. Prednost njegove sistematike pred običajnimi je v porabljanju strogih vidikov in notranjih zvez, čeprav vprav to stori, da izgleda njegova sistematika, merjena po dejanskem življenju in zgodovinskem razvoju, tu pa tam nekam umetna in prisiljena. V celoti je moje naše mnenje o disertaciji sledeče: Kandidat prinaša precej novih misli o liku samem, nadalje o aktu oblikovanja kakor tudi o njih medsebojnem razmerju; vprav to razmerje mu je obenem pomagalo do opredelitve stilnosti kot neke posebne ter elementarne činjenice. Zato predlagam predlagava, da se disertacija odobri in sprejme na podlagi ustnega doktorskega izpita. Natisnjena pa naj bi bila disertacija samo delno, in to po dogovoru z referenti. V Ljubljani, dne 28. novembra 1933 dr. F. Veber, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Zapisnik o rigorozu kandidata Franca Žekarja Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 25. znanstvene skupine dne 23. junija 1932 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 5. aprila 1933 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 17. maja 1933 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. I. Cankar, prof. K. Ozvald, prof. F. Veber. Naslov disertacije: O stilu Disertacijo je na temelju referatov prof. dr. Ozvalda in dr. Vebra sprejel Fakultetni svet na seji dne 29. novembra 1933 in obenem odločil, da se disertacija tiska v odlomkih. Ustni izpit se je vršil dne 11. decembra 1933 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. Oštir kot predsednik, prof. I. Cankar, prof. K. Ozvald in prof. F. Veber kot člani izpitnega odbora. 125 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 125 31.3.2015 9:37:49 Vprašanja: Problem lika; Likovnost in estetičnost; Estetičnost in stilnost; Sistematika vrednot; Definicija stila. Ocena (skupaj z disertacijo): 7 – sedem V Ljubljani, dne 11. decembra 1933 Komisija: dekan dr. K. Oštir, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald, dr. I. Cankar. Op.: Formular, rokopis. Na dnu strani je navedena lestvica ocenjevanja: Uspeh se ocenjuje s številkami od 1 do 10. Kandidat je naredil izpit, ako dobi po sklepu odbora najmanj skupno oceno 6 in ako tudi ustni izpit nima ocene nižje od 6. Slika 21: Naslovna stran disertacije doktoranda Franca Žekarja. (arhiv FF) 126 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 126 31.3.2015 9:37:49 Cene LOGAR (1913–1995) Cene Logar je inskribiral prvi semester na Filozofski fakulteti v Ljubljani 26. septembra 1932. Istega dne se je tudi vpisal v univerzitetno matriko. V četrtem semestru je opravil diplomski izpit iz razdelka c, v petem pa iz razdeka b. Diplomski izpit izjemne skupine je opravil 22. junija 1936 in s tem diplomiral. Prijavo k rigorozu je oddal istega leta, in sicer 20. septembra. V prijavi je priložil kopijo diplome, štiri izvode disertacije in življenjepis. Disertacija z naslovom Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja je bila s strani mentorja dr. Vebra in dr. Ozvalda ocenjena pozitivno. Profesor Kelemina, ki je bil tretji ocenjevalec, je nalogo 21. novembra 1936 zavrnil. Fakultetni svet jo je na seji 19. decembra 1936 odobril. Ustni izpit iz filozofije je kandidat opravljal pred komisijo 15. februarja 1937 in bil uspešen, saj mu je komisija skupaj z disertacijo prisodila oceno devet. Prof. Kelemina se na zapisnik ni podpisal. Cene Logar je bil promoviran 26. junija 1937. Imatrikulacija: 26. IX. 1932 Diplomski izpit: 22. VI. 1933 Aprobacija: 19. XII. 1936 Promocija: 26. VI. 1937 Naslov disertacije: Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja Op.: Naloga je vezana, napisana na pisalni stroj in razmnožena na ciklostil, v obsegu 400 foliantov. Priložena je izjava o avtorstvu. 127 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 127 31.3.2015 9:37:49 Inskripcija ZS 1932/33 Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (3); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Seminar: Izbrana poglavja iz Kantovih del (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (novi vek) (3); isti: Teoretski- -pedagoški seminar (2); Grošelj: Splošna biologija I. (2); Bradač: Sintaksa grškega jezika (3); isti: Zgodovina rimske kulture v Avgustovi dobi (2); isti: Grški seminar (2); isti: Grški proseminar (1); Radojčić: Zgodovina Hrvatov v dobi vladanja narodnih dinastij (3); Arnejc: Latinski proseminar (2); Cankar: Michelangelo in početki baroka (3); isti: Zgodovina starejšega nizozemskega slikarstva (1); isti: Umetnostno zgodovinske vaje (2); Oštir: Glasoslovje sanskrta, grščine, latinščine, germanistike in slovanščine (3); isti: Sanskrt (1); isti: Seminar: (2); – 26. septembra 1932. LS 1932/33 Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (2); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Seminar (2); Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3); isti: Nizozemsko slikarstvo XVI. stoletja (1); Oštir: Primerjalno jezikoslovje sanskrt, grščina, latinščina, …(3); isti: Sanskrt (1); Bradač: Helenistična književnost (3); isti: Rimska književnost v Avgustovi dobi (2); isti: Grški seminar (2); isti: Grški proseminar (1); Cankar: Vaje iz umetnostne zgodovine (2); – 7. marec 1933. ZS 1933/34 Veber: Psihologija (4); isti: Osnove logike (2); Veber: Seminar (2); Sodnik: Spoznavna teoretične osnove R. Llullovega filozofskega sistema (2); Bradač: Platon in njegova dela (3); isti: Zgodovina rimske književnosti v dobi republike (2); Oštir: Glasoslovje, sanskrt, grščina, latinščina, germanistika, slovanistika (3); isti: Sanskrt (1); isti: Jezikovne vaje (2); Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3); isti: Zgodovina nizozemskega slikarstva v XVI. stoletju (1); isti: Umetnostno zgodovinske vaje (2); isti: Holandsko in belgijsko slikarstvo v XVII. stoletju (3); isti: Špansko slikarstvo v XVII. stoletju (1); isti: Seminar (2); Arnejc: Proseminar (2); – 8. oktober 1933. LS 1933/34 Veber: Psihologija (4); isti: Osnove logike (2); isti: Seminar: Spinozova etika (2); Sodnik: Spoznavno teoretične osnove R. Llullovega filozofskega sistema (2); Arnejc: Latinski proseminar (Cicero, Brutus, stilistične vaje) (2); Bradač: Aristoteles in njegova dela (3); 128 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 128 31.3.2015 9:37:49 isti: Rimska književnost v dobi republike (2); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Oštir: Debloslovje, sanskrt, grščina, lat., germ., slov., (3); isti: Sanskrt (1); isti: Jezikovne vaje (2); – 8. marec 1934. ZS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološke osnove zadružništva (1); isti: Seminar: pregled in pretres novejše filozofske literature (2); Sodnik: Zgodovina filozofije (2); ista: Filozofija Jožefa Misleja (1); Bradač: Grška in rimska književnost po Avgustovi dobi (3); Oštir: Sanskrt (1); isti: Jezikovne vaje (2); Arnejc: Latinski proseminar (2); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Oštir: Oblikoslovje sanskrta, grščine, latinščine, germanščine in slovanščine … (3); – 10. oktober 1934. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelka c, junij 1934, priložena je fotografija. Slika 22: Inskripcija študenta Ceneta Logarja v zimski semester 1934/35. (ZAMU) 129 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 129 31.3.2015 9:37:49 LS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Elementarna psihologija zadružnega gospodarstva (collegium publicum) (1); isti: Seminar: Pregled in pretres novejše filozofske književnosti (2); Sodnik: Kartezij in njegov krog (2); ista: Mislej (1); Bradač: Grška in rimska metrika (3); Oštir: Sanskrt (1); isti: Oblikoslovje … (3); Arnejc: Latinski proseminar (2); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); – 5. marec 1935. ZS 1935/36 Sodnik: Spinoza (2); ista: Hvale (1); Veber: Psihologija (4); isti: Antropološka psihologija (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Socialna pedagogika (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); – 1. oktober 1935. Op.: Opravil je dipl. izpit, razdelek b, junij 1935. LS 1935/36 Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (1); Veber: Psihologija (4); isti: Antropološka psihologija (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Pedagoška sociologija (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično pedagoški seminar (2); – 4. marec 1936. Diplomski izpit: 22. VI. 1933 Kandidat: Cene Logar Diplomski izpit: izjemne znanstvene skupine (5. V. 1936–22. VI. 1936) A – glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, psihologija, logika, zgodovina filozofije Klavzura: »Zaznava« (aisthesis, Wahrnehmung); dr. F. Veber, dr. K. Ozvald; odlično (10); 15. VI. 1936 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 22. VI. 1936 B – stranski predmet: iz filozofije in latinskega jezika s književnostjo Klavzura: Psihološki elementi »prostora«; dr. F. Veber; sedem (7);13. VI. 1935 Klavzura: Seneca in njegovo delo; dr. F. Bradač; sedem (7) Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; sedem (7); 13. VI. 1935 Ustni izpit: latinski jezik s književnostjo; dr. F. Bradač; šest (6); 13. VI. 1923 C – pomožni predmet: umetnostna zgodovina in primerjalna gramatika indoevropskih jezikov (3. V. 1934–12. VI. 1934) Ustni izpit: dr. Izidor Cankar; dr. K. Oštir; osem (8); 12. VI. 1934 Curriculum vitae Rojen sem bil 14. julija 1913 v Horjulu. Tu sem obiskoval ljudsko šolo, klasično gimnazijo v Ljubljani in enako tudi univerzo štiri leta. Tu sem poslušal predavanja profesorja dr. 130 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 130 31.3.2015 9:37:49 Aleša Ušeničnika in prof. dr. Franceta Vebra, pri katerem sem letos tudi diplomiral. Študiral sem filozofijo, ki jo predavata ta dva, dalje filozofijo Aristotela, Descartesa, Leibniza, Bolzana, Husserla, Meinonga, Brentana, Martyja, Geiserja, idr. V Ljubljani, dne 20. september 1936 Cene Logar Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra in dr. K. Ozvalda o disertaciji Ceneta Logarja z naslovom Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja Kandidat se je že s prvega početka svojega akademskega življenja z vso vnemo in resnobo lotil samega filozofskega študija. Koj v pričetku je vzbudil njegov značaj tudi moje posebno zanimanje. Npr. pri seminarskih vajah sem opazil neko frapantno nesoglasje med notranjim in vnanjim Logarjem: na znotraj je intenzivno mislil in delal, na zunaj je pa vzbujal vtis neaktivnega in skoraj mrtvega udeleženca. Zadnje čase je živel še samotneje; dognal sem, da je ta čas porabil za končno in sistematično predelavo zapiskov in misli, ki si jih je bil do tedaj tako ali drugače nabral. V tem pogledu spada kandidat med one preredke slušatelje naše univerze, ki se nikakor ne zadovoljujejo s samimi predavanji in publikacijami svojih profesorjev, temveč ki izkušajo stroko, katero so si izbrali, zajeti tudi po vsej težini njenega historičnega razvoja in po čim večji širini njenega današnjega stanja. V tem smislu lahko trdim, da je moj opomin: non jurare in verba magistri, ki ga dajem nadarjenim slušateljem, vprav v Logarju že zdaj rodil zelo vidne sledove. Ker sem bil opazil, da velja njegovo osebno znanstveno zanimanje v prvi vrsti psihološko usmerjeni spoznavni teoriji in metafiziki, sem svojčas s posebnim ozirom na tega kandidata razpisal svetosavsko nalogo z naslovom: Čutno in umsko dojemanje. Tudi sedanjo disertacijo je vzeti le kot izpopolnitev in nadaljevanje te svetosavske naloge. Tudi v predloženi disertaciji se vrača neka prav posebna stran kandidatovega filozofskega prizadevanja. Logar ni človek, ki bi ostajal pri enem vprašanju in izkušal to vprašanje v celoti obdelati, temveč se vprašanja dotakne, ga nakaže in že tudi odloči, nato je njegova pozornost že pri drugem in čeprav sorodnem vprašanju. Tako stori Logar za zdaj vtis misleca, ki more napisati le knjigo in ne poedine razprave. Iz istega razloga je tudi predložena disertacija samo zbor poedinih razpravic, ki resda segajo druga v drugo, bi pa vendar morale biti tudi posamično samostojnejše. Kdor kandidata ne pozna, bi videl v takem delu le neoprostljivo napako. Za svojo osebo pa vidim v tem postopku le posebno značajno stran Logarjeve filozofske miselnosti, ki rodi tudi kaj važne vrline resničnega in obenem pomembnega znanstvenega dela: med take vrline 131 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 131 31.3.2015 9:37:49 spada zlasti znanstvena (ne slepa) dogmatičnost, odločnost, udarnost na vrh tega še realna načelnost ali, da se izrazim po Logarju, na moč zavestna generičnost. K vsemu temu se še pridruži izredno vsebinsko bogastvo predloženega dela in pričajo za to že naslovi poedinih razprav: Subjekt – doživetje – objekt, Osnovna določila in elementi na psihičnem, Genetična in deskriptivna psihologija, Pravilnost in nepravilnost psihičnega, Intencionalnost doživetij, Psihične forme, itd. Vsaka teh razprav bi lahko, izdelana, služila za najpopolnejšo disertacijo in vse te razprave predstavljajo v celoti miselni material, ki mora vzbuditi že po svojem obsegu občudovanje ne le laika, temveč tudi strokovnjaka. In pri vsej tej širini ni nikjer nobenega ponavljanja in dostojni znanstveni ton ostaja naprej ohranjen od začetka do konca. Prehajam k podrobnejši karakteristiki tretjega dela disertacije, ki se mi zdi tudi za natis še najbolj pripraven (str. 357–410). V tem delu dobimo neko končno (in zopet le provizorno) označitev spoznanja in njegovih elementov. Naj predvsem navedem nekatere zanimive in tudi stvarno presenetljive postavke, ki že same pričajo tudi za vso izvirnost Logarjeve filozofske darovitosti. 1. Ni senzitivnega spoznavanja poleg intelektualnega, temveč tudi senzitivnost je le v spoznanju. 2. Abstrakcija ni akt poleg aktov, temveč sestavna stran slehernega spoznavnega čina: je to za spoznanje, kar je rast za organizem. 3. Fenomeni pomenjajo le razvojno (genetično) stopnjo dušeslovnega razvoja in ne vsebinsko-ontologične. 4. Psihično je po svojem bistvu le generično (drugo obsegajoče); generičnosti psihičnega odgovarja specifičnost (absolutna poedinost) njegovega izhodnega ali vsaj končnega objekta. 5. Pojmi niso nobene samosvoje vsebinske (predmetne) enote, temveč le hipostazivno sredstvo tako zvanega višjega spoznavnja. 6. Evidenca ni posebno določilo doživetega (spoznanja), temveč kratkomalo sovpada z njega analitičnostjo, zato ni prehoda empiričnega spoznanja v analitično, itd. Take postavke pričajo strokovnjaku o izredni psihološki in spoznavnoteoretski prodornosti onega, ki jih postavlja. Tudi je pri tem manjšega pomena drugo vprašanje, ali in v koliki meri je avtor in to mladi avtor take svoje postavke tudi v podrobnostih stvarno in končno obdelal. Podrobnih postavk je v izobilju tudi v prvem in drugem delu disertacije in o njih sem deloma govoril že v svoji svoječasni oceni Logarjeve svetosavske naloge. Filozofska disertacija naj v prvem redu izpriča resnični čut za filozofsko gledanje na svet in življenje in sposobnost dati takemu gledanju tudi znanstvenega izraza. Podrobnost v dejanskih izsledkih sama tu ne odloča in ne sme odločati: saj so znane disertacije monografičnega značaja, ki pa dokumentirajo obenem zelo majhno filozofsko razgledanost svojih avtorjev. Vprav ta najvažnejša zahteva pa je v Logarjevem delu v polni meri izpolnjena. 132 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 132 31.3.2015 9:37:49 Zato mu tudi ne zamerim, da se izraža včasih s pretirano samozavestnostjo, in niti tega mu ne zamerim, da med svojimi vprašanji, argumenti in izsledki ne navaja vsega tega, kar se je naučil – doma. Vse take in podobne pomanjkljivosti bo izbrisal čas in nadaljnji razvoj. Predlagam, da se disertacija sprejme kot uspela. Natisne pa naj se njen tretji del. Nekatere spremembe, ki so še potrebne, naj se izvršijo sporazumno z recenzentom (recenzenti). dr. F. Veber Se priključujem. dr. K. Ozvald Op.: Rokopis, brez datuma. Poročilo dr. J. Kelemine o osnutku disertacije Ceneta Logarja z naslovom Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja. V izjavo mi je predložen osnutek disertacije Deskriptivna in analitična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja, ki ga je predložil g. Vincenc Logar, slušatelj osmega semestra te univerze (glasom veljavnih predpisov smejo predlagati doktorske teze samo diplomirani slušatelji univerz). Z ozirom na to nisem ne upravičen ne primoran, da pristopim k meritornemu presojanju predloženega elaborata. S čisto pedagoškega stališča ne morem drugače, kot grajati tako neučakanost, ki se vrže v času, ko še dijak celotne materije ni obdelal in ne pozna v spisovanje debelih kompilatornih del. Ta pedagoška neprevidnost se maščuje mlademu avtorju, dasi vzbuja njegov elaborat po lepi formi in skrbno preredigiranem tekstu neko zaupanje. 1. Predložen elaborat naj bo uvod v drugi še važnejši – v zaključno poetiko. Ob- žalovati je treba, da se g. kandidatu ni stavila neka konkretna, dasi ožja naloga v tem okviru. Kajti tako je elaborat brez točno naznačenega problema in se očituje kot ciklično prerešetavanje in razsvetljevanje raznolikih vprašanj, ki bi prišla pri koncepciji zaključnega dela v poštev. 2. V oči pada pri tem elaboratu in v obče pri spisih naših kandidatov absolutna ne-zmožnost, da bi obdelali neki problem tudi s historične kritike, s katero bi označili, kje hočejo zagrabiti problem, kdo in kaj je o tej zadevi že kaj napisal, zakaj jih to ne zadovoljuje, itd. Naš avtor sicer čuti potrebo, da je takemu delu potrebno pomeriti se z drugimi filozofijami in drugimi rešitvami teh problemov. Toda v praksi sta pomešana v našem spisu historična kritika in lastno preiskovanje nerazločljiv embroglio. Kot primer za vprašanja, pri katerih bi bila historična kritika na mestu, ker gre v njih za stokrat prerešetane zadeve, v katere avtor ne donaša baš nove luči. 133 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 133 31.3.2015 9:37:50 Navajam prvo poglavje (Subjekt – doživetje – objekt), nadalje poglavje str. 83 (O genetični in deskriptivni psihologiji). 3. V znanstvenem aparatu bi bilo želeti, da združi navedene avtorje po filozofskih disciplinah in da vobče citira dela natančneje. Tako grupiranje ni nevažno. Tako npr. se razkrije, da spadajo vsa od g. Logarja navedena dela, ki zadevajo logiko, izključno v šolo in smer tako zvane predmetne logike. Nekaj sem spadajočih spisov sem še dostavil; (Hermann) Cohen, Natorpa, Windelbauda, Rickerta. – Na strani 2 je naveden Spencer na način, ki vzbuja sumnjo, da je ta citat second hand blago, da g. Logar Spencerja ni imel v rokah, ampak da je vse prepisano iz kakega priročnika. V literaturi res tudi Spencer ni naveden. Radi tega je potrebno – to naglašam v nasprotju z g. Logarjem –, da se mesta, o katerih razpravlja, s katerimi polemizira, citirajo in ex tenso!! Kje imamo sicer garancijo, da je kandidat vse te probleme obdelal iz avtopsije in jih ni naprosto prepisal iz druge roke?! Po vsem tem smatram, da delo v sedanji obliki ni godno za natis, ne v celoti ne v poedinih delih. Naloga strokovnih ocenjevalcev bo, da nakažeta g. Logarju v okviru tega spisa nek problem, ki ga naj osvetli najprej historično kritično, zatem obdela monografsko samostojno. Kam pa pridemo, ako bodo začeli neizprašani kandidati spisovati kompendiozne ontologije in poetike. V Ljubljani, 21. novembra 1936 dr. J. Kelemina Zapisnik o rigorozu kandidata Cene Logarja Izpitni predmet: spoznavna teorija Diplomski izpit je naredil kandidat iz izjemne znanstvene skupine dne 22. junija 1936 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 20. septembra 1936 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 17. novembra 1936 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. Kelemina, prof. Ozvald, prof. Veber. Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Ozvalda, dr. Vebra in dr. Kelemine sprejel Fakultetni svet per rollam dne 19. decembra 1936 in obenem odločil, da se disertacija tiska v odlomkih. Ustni izpit se je vršil dne 15. februarja 1937 od 11. do 13. ure. Navzoči: dekan dr. F. Kidrič kot predsednik, dr. J. Kelemina, dr. J. Ozvald in dr. F. Veber kot člani izpitnega odbora. 134 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 134 31.3.2015 9:37:50 Vprašanja: dr. F. Veber: Brentano – Meinong; Predočevanje; Eksistenca; Vnanja in notranja zaznava; Deskriptivna in genetična psihologija. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Odnos med filozofijo in pedagogiko. Ocena (skupno z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, dne 15. februarja 1937 Komisija: dekan dr. F. Kidrič, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald. Op.: Prof. J. Kelemina ni podpisan. 135 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 135 31.3.2015 9:37:50 Frančiška m. Pija GARANTINI, O. S. U. (1891–1963) Devetintridesetletna redovnica (uršulinka) Frančiška m. Pija Garantini se je vpisala v prvi semester Filozofske fakultete v Ljubljani 30. septembra 1930. Istega dne se je tudi imatrikulirala. Študirala je slikarstvo z vsemi stranskimi predmeti. Diplomski izpit iz 27. skupine je opravila 30. junija 1934. Prijavo, da se ji dovoli na osnovi disertacije Psihološki elementi likovne umetnosti opravljati doktorski izpit iz psihologije, je vložila 15. novembra 1937. V komisijo so bili predlagani profesorji dr. K. Ozvald, dr. F. Veber in dr. F. Stelè. Na osnovi pozitivnega mnenja dr. F. Vebra in dr. F. Stelèta, ki sta disertacijo pozitivno ocenila, je Fakultetni svet z glasovanjem per rollam 21. februarja 1938 disertacijo sprejel. Temu je 17. marca 1938 sledil ustni rigoz iz psihologije, ki ga je kandidatka uspešno opravila. Frančiška mati Pija Garantini je bila promovirana 18. junija 1938. Imatrikulacija: 30. IX. 1930 Diplomski izpit: 30. VI. 1934 Aprobacija: 21. II. 1938 Promocija: 18. VI. 1938 Naslov disertacije: Psihološki elementi likovne umetnosti Op.: V arhivu FF obstaja le tiskana verzija: M. Pija Garantini O. S. U., 1938: Psihološki elementi likovne umetnosti: inauguralna disertacij. V Ljubljani: Uršulinski provincialat, (III +75 str.). 136 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 136 31.3.2015 9:37:50 Inskripcija ZS 1930/31 Veber: Etika (4); isti: Podstatnost in pripadnost (2); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktični pedagoški seminar (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Kelemina: Seminar iz nemške književne zgodovine (2); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); Sternen: Prostoročno risanje in akvareliranje (10); – 30. september 1930. LS 1930/31 Veber: Etika (4); isti: Podstatnost in pripadnost (2); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktični pedagoški seminar (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Sternen: Prostoročno risanje in akvareliranje (10); – 4. marec 1931. ZS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (2); isti Seminar (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Grošelj: Obča biologija (5); Sternen: Prostoročno risanje in akvareliranje (10); – 28. oktobra 1931. LS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (1); isti: Vaje iz poizkusnega dušeslovja; isti: Seminar (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Grošelj: Obča biologija (5); Cankar: Zgodovina italijanske umetnosti (3); isti: Sistematika stilov (1); Sternen: Figuralno risanje in akvareliranje (10); – 5. marec 1932. ZS 1932/33 Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (3); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Seminar (2); Cankar: Michelangelo in pričetki baroka (3); isti: Zgodovina staronizozemskega slikarstva (1); Sternen: Prostoročno figuralno risanje in akvareliranje (10); Zajec: Modeliranje (4); – 28. september 1932. 137 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 137 31.3.2015 9:37:50 LS 1932/33 Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (3); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Seminar (2); Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3); isti: Nizozemskega slikarstvo XVI. stoletja (1); Sternen: Prostoročno figuralno risanje in akvareliranje (10); Zajec: Modeliranje (6); – 15. marec 1933. ZS 1933/34 Ozvald: Znanstvena pedagogika in življenje (3); isti: isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Gogala: Pedagoška psihologija (2); Veber: Psihologija (4); isti: Osnove logike (2); isti: Seminar (2); Cankar: Zgodovina baročne umetnosti v Italiji (3); isti: Nizozemskega slikarstvo XVI. stoletja (1); Sternen: Prostoročno figuralno risanje in akvareliranje (10); Zajec: Modeliranje (6); – 2. oktober 1933. LS 1933/34 Ozvald: Znanstvena pedagogika in življenje (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Gogala: Pedagoška psihologija (2); Veber: Psihologija (4); isti: Osnove logike (2); Cankar: Holandsko in belgijsko slikarstvo v XVII. in XVIII. stoletju (3); isti: Špansko slikarstvo XVII. in XVIII. stoletja (1); Sternen: Prostoročno risanje (10); Zajec: Modeliranje (6); – 6. marec 1934. Diplomski izpit: 30. VI. 1934 Kandidat: Frančiška m. P. Garantinni Diplomski izpit: iz XXVII. znanstvene skupine; (14. IX. 1932, 30. VI. 1934) A – glavni predmet: pedagogika (15. V. 1934, 13. VI. 1934) Klavzura: Plodoviti momemnt v obrazovalnem procesu; dr. K. Ozvald; sedem (7); 13. VI. 1934 Ustni izpit: pedagogika; dr. K. Ozvald; sedem (7); 13. VI. 1934 B – stranski predmet: filozofija Klavzura: Dušeslovne in spoznavno teoretične osnove našega pojma »reči«; dr. F. Veber; deset (10); 10. VI. 1933 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 1. VII. 1933 C – pomožni predmet: biologija Ustni izpit: biologija; dr. J. Hadži; devet (9); 14. IX. 1932) 138 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 138 31.3.2015 9:37:50 Slika 23: Prijava kandidatke Frančiške m. Pije Garantini k doktorskemu izpitu (arhiv FF) Curriculum vitae M. Pija Garantini, rojena dne 30. oktobra 1891 na Hribu pri Moravčah, maturirala l. 1911 na učiteljišču (11. julija 1911), meščanskošolski izpit iz matematično-tehnične skupine v obsegu tedanje višje gimnazije – l. 1920. Slikarstvo v zvezi z vsemi stranskimi predmeti na tukajšnji univerzi. Diplomski izpit l. 1934. Profesorski izpit 22. decembra 1934. Op.: Rokopis, brez datuma in podpisa. Poročilo dr. F. Vebra in dr. F. Stelèta o disertaciji kandidatke m. Pije Garantini z naslovom Psihološki elementi likovne umetnosti Avtorica poskuša s hvalevredno vnemo podati nekatere zakonite psihološke strani likovne umetnosti, in to z obeh plati: z vida likovnega umetnika in onega, ki njegova 139 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 139 31.3.2015 9:37:50 dela uživa. Za disertacijo je značilna zlasti deskriptivno-analitična metoda, niso pa izključeni marsikateri pomembni razvojni vidiki. Kandidatka se bavi res z elementarnimi vprašanji take posebne psihologije likovne umetnosti in prehaja tako tudi do enako elementarnih spoznavno-kritičnih in torej tudi v ožjem pomenu besede filozofskih pogledov na to področje. V tej zvezi sva podpisana zasledila zlasti sledeče poedine točke: 1. sestavne psihološke in normativne vrednote, 2. analiza splošne estetske in posebne umetnostne vrednote, 3. psihološka karakteristika umetniškega in znanstvenega odnosa do stvarnosti, 4. posebna teorija takoimenovanega spontanega javljanja, 5. psihološka analiza posameznih tipičnih načinov likovnega dela, 6. posebna analiza analitičnega psihološkega ozadja simbola in alegorije in 7. pravo psihološko ozadje tako imenovane zakonitosti likovnega ustvarjanja. Kandidatka poskuša – morda prvič – pokazati, kako je za lepoto značilna in neobhodno potrebna tudi sama subjektološka činjenica in kako nam vprav ta činjenica omogoča tudi pravo delitev med estetsko vrednoto v splošnem pomenu besede in posebnem umetnostnem. Samo ta subjektološka činjenica lepote obenem stori, da moramo tu, na polju umetnosti, govoriti tudi še o posebnem stilu, ki ni nič drugega, nego to na umetnini, kar nam da spoznati posebno osebno svojstvo onega, ki je umetnino ustvaril. Zato stil tudi ni nobena posebna stran na umetnini, stil nam ne izpopolnuje umetnine vsebinsko, temveč nas neposredno seznanja z umetnikom. Poudarjava še, da je to naziranje v disertaciji res analitično obdelano in utemeljeno in ne samo po načinu literarnih esejev opisano. O vprašanju posebnega odnosa med umetniškim in znanstvenim vidikom se avtorica pravilno enako podrobneje bavi zlasti z vzporedno razliko med likom in relacijo. Ta razlika ji pomaga, da nam stori še to razumljivo, kar se v pristojni literaturi naziva tudi načelna neposrednost umetniškega odnosa do stvarnosti in posrednost znanstvenega. Kandidatka pa obenem pokaže, kako tečejo s to razliko med obojim, umetniškim in znanstvenim gledanjem, tudi važne in osnovne podobnosti, da celo enakosti med njima. Zanimiva je tudi njena posebna analiza spontanosti. Kandidatka ugotavlja tri zakonite vrste take spontanosti: nepravo in v tem smislu samo prispodobno, kokor jo dobimo že v samem mehanskem dogajanju, nadalje biološko-prirodno, kakor sega tudi že v polje samega psihološkega dejstvovanja, in končno pravo osebno ali duhovno, katera edina je tudi sestavno povezana s prikaznijo tako imenovane posebne odgovornosti. Te tri spontanosti so obenem druga na drugi zakonito zgrajene, in sicer tako zgrajene, da predpostavlja tretja, duhovna spontanost drugo, prirodno, le-ta pa prvo, prispodobno. Kandidatka tudi podrobno dokazuje, kako so na strani likovnega umetnika kakor tudi onega, ki naj njegove umetnine adekvatno dojema, vse te tri spontanosti neobhodno uresničene. Ob psihološki obravnavi tipičnih 140 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 140 31.3.2015 9:37:50 načinov likovnega dela doktorantka podaja zlasti dobro psihološko razliko med tako imenovanim samim naturalizmom in večkrat le navidezno nasprotnim idealizmom v likovni umetnosti. Že ob prvem pogledu očitna psihološka razlika med kakršno koli samo fotografijo in pravo likovno umetnino ji pokaže, da vsebuje tudi sleherni pravi, tudi skrajni naturalizem neobhodno strani, ki jih drugi radi pripisujejo samemu ide-alizmu in narobe. Osnovna psihološka razlika med idealizmom in naturalizmom ali realizmom je tako samo relativna in ne absolutna. Po tej poti se kandidatka povzpenja tudi še do posebne ter podrobne analize simbola in vzporedne alegorije v umetnosti. Zlasti je značilna njena karakteristika notranjega razmerja med simbolom in alegorijo na eni strani in med tem, kar naj bo z vida umetnika in tudi z vida umetnino uživajočega občinstva pravo stvarno torišče simbola in alegorije na drugi. Simbol dobiva tako v umetnosti nekako ono mesto, kakor ga imajo tako imenovane sinestezije v sami psihologiji, alegorija pa ono, kakor gre na polju jezikovnega izražanja tako imenovanim metaforam. V najožji zvezi s tako karakteristiko poudarja avtorica pravilno tudi odločilni pomen za vse simbolično alegorično podajanje, ki ga imajo naše asociacije, in to umske kakor tudi nagonske, miselne in čustvene. Prav posebej najde kandidatka na takih asociacijah tudi še posebno stopnjo njih manjše ali večje širine, ki utegne biti najmanjša in tako nekako osebno individualna ali tudi kakor koli univerzalnejša. Tako dobimo npr. svetovne simbole, kakor križ, polmesec, zvezda. Enako važen je končno poudarek doktorantke, da tudi vsa spontanost umetnostnega dela ne more izbrisati resnične danosti prave zakonitosti, ki se ne javlja samo v znanosti, temveč enako tudi v sami umetnosti. To dejstvo je izpričano že po pokazani potrebi same prirodne, prispodobne spontanosti, brez katere tudi ni nobenega umetnostnega udejstvovanja. Npr. tudi umetnik ne more grešiti proti osnovnim načelom samega fizikalnega dogajanja. V isto smer pa spada tudi neobhodna potreba omenjene druge, biološko-psihološke spontanosti, brez katere si tudi ne moremo zamisliti nobenega umetnostnega čina. Tudi umetnik ne more hoditi mimo osnovnih bioloških in psiholoških načel vsega biološkega in psihološkega dogajanja. Končno, in to še v prav posebni meri, pa spada sem tudi sama duhovna spontanost, ki sega že v svet posebne veljavnosti in torej v svet zopet posebne, namreč normativne zakonitosti. Torej se tudi sleherno umetniško delo in uživanje neobhodno vrši v znamenju trojne zakonitosti, prirodno-prispodobne, biološko-psihološke in duhovno-normativne. Podpisana ugotavljava še to, da je kandidatka pokazala tudi zadostno znanje umetnostno-zgodovinskega gradiva, kolikor prihaja za njeno disertacijo v poštev. V poglavju Psihološke in spoznavno-teoretične osnove simbola in alegorije so dognanja, ki morejo služiti prav dobro tudi umetnostnemu zgodovinarju. S stališča umetnostne 141 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 141 31.3.2015 9:37:50 znanosti so uvaževanja vredna tudi izvajanja o umetnini in fotografiji v poglavju Načini umetnostnega oblikovanja. Še tole: Kandidatka je katoliška redovnica in prihaja zato zelo umevno na nekaterih mestih do izraza tudi njen osebni svetovni nazor. Poudariti pa morava, da spada tudi ta stran disertacije – naj se izraziva v njeni lastni terminologiji – bolj k stilu disertacije in ne tudi k njeni dejanski vsebini. Zato tudi ta stran ne more motiti onega, ki bi imel drugačen svetovni nazor, pa vendar hoče biti do spisa v samem vsebinskem pogledu pravičen. Podpisana predlagava, da se predložena disertacija sprejme kot uspela in da se kandidatka pripusti k strogim izpitom. Glede natisa disertacije pripominjava še tole: Bilo bi tudi za naše domače kulturne razmere koristno, da bi se disertacija v celoti natisnila; toda v tem primeru bodo potrebne še nekatere spremembe, vsebinske in formalne. So odlomki, ki se obravnavajo predolgo, drugi prekratko. Nekateri odlomki lahko tudi brez škode odpadejo. Tudi razpored posameznih poglavij ni v polnem soglasju z načelno vsebino. Popraviti bo treba tudi seznam uporabljene literature. V Ljubljani, 16. februarja 1938 dr. F. Veber, dr. F. Stelè Op.: Tipkopis. Zapisnik o rigorozu kandidatke Frančiške m. Pije Garantini Izpitni predmet: psihologija Diplomski izpit je naredila kandidatka iz 27. znanstvene skupine dne 30. junija 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 15. novembra 1937 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 17. decembra 1937 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. K. Ozvald, prof. F. Veber, prof. F. Stelè. Naslov disertacije: Psihološki elementi likovne umetnosti Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. K. Ozvalda, dr. F. Vebra in dr. F. Stelèta sprejel Fakultetni svet per rollam dne 21. febr. 1938 in ob enem odločil, da se disertacija tiska. Ustni izpit se je vršil dne 17. marca 1938 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. Kelemina kot predsednik, prof. Ozvald, prof. Stelè in prof. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber (psihologija): Snovna in likovna stran estetičnosti; Psihologija oblikovanja; Psihologija spontanosti; Asociacije. 142 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 142 31.3.2015 9:37:50 Vprašanja: dr. F. Stelè (umetnostna zgodovina): Vloga simbola in alegorije v zgodovini umetnosti; Renesančni in baročni principi slikarske kompozicije; Giotto v razvoju slikarstva; Princip gotske in renesančne arhitekture. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Pedagoška plat disertacije. Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, 17. marca 1938 Komisija: dekan dr. J. Kelemina kot predsednik, dr. K. Ozvald, dr. F. Veber, dr. F. Stelè. 143 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 143 31.3.2015 9:37:50 Emil HROVAT (1909–1972) Z enaidvajsetimi leti se je Emil Hrovat, sin livarja iz Ljubljane, vpisal kot redni študent na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, in sicer v zimski semester študijskega leta 1930/31. Pred tem je končal učiteljišče za moške, opravil zrelostni izpit (leta 1928) ter eno leto kot privatist obiskoval predavanja pri prof. Vebru. V glavno matriko se je imatrikuliral 27. septembra 1930. Pri inskripciji je v osebnem izkazu kot narodnost navedel Jugoslovan, v 5. semestru pa je navedel slovensko narodnost. V študijskem letu 1933/34 je opravil diplomske izpite (razdelkov a, b, c) iz 27. znanstvene skupine ter diplomiral 28. junija leta 1934. K doktorskemu izpitu se je prijavil 20. marca 1935. Ob prijavi je predložil življenjepis, disertacijo v treh izvodih ter diplomo. Fakultetni svet je prijavo na seji 7. junija 1935 sprejel in določil izpitni odbor v sestavi: dekan, prof. J. Kelemina, prof. K. Ozvald in prof. F. Veber. Prof. Kelemina je sodelovanje v komisiji odklonil in v pismu dekanu navedel: »Dozdeva se mi, da sem pomotoma imenovan, ker stvari ne morem merotorno presojati.« Disertacija z naslovom Psihološke spoznavne kategorije, ki jo je predložil Horvat, tudi s strani drugega poročevalca prof. K. Ozvalda ni bila odobrena, kot je zapisal v oceni: »Ni mi mogoče svetu Filozofske fakultete priporočiti Hrovatovo disertacijo v odobritev in pa postaviti svoje ime pod tiskani izvod te disertacije.« Po sklepu Fakultetnega sveta z dne 16. marca 1936 so Hrovatovo disertacijo zavrnili: »Kandidat naj jo izpopolni in znova predloži.« Hrovat je disertacijo izpopolnil, spremenil naslov v Spoznavni vidiki dinamske psihologije, Fakultetni svet pa ji je na osnovi pozitivne ocene dr. F. Vebra in dr. K. Ozvalda dal zeleno luč na seji 30. maja 1938. Dveurni ustni izpit je potekal 7. junija 1938 ob navzočnosti prodekana prof. F. Kidriča kot predsednika, dekana prof. J. 144 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 144 31.3.2015 9:37:50 Kelemine, prof. K. Ozvalda in prof. F. Vebra kot članov izpitnega odbora. Po uspešnih odgovorih na vprašanja, ki sta mu jih zastavila prof. Veber in prof. Ozvald (prof. Kelemina vprašanj kandidatu ni zastavil), je izpitni odbor kandidatu prisodil oceno devet. Emil Hrovat je bil promoviran za doktorja 8. oktobra 1938. Imatrikulacija: 27. IX. 1930 Diplomski izpit: 29. VI. 1934 Aprobacija: 30. V. 1938 Promocija: 8. X. 1938 Naslov disertacije: Spoznavni vidiki dinamske psihologije ( Inauguralna disertacija napisal Hrovat Emil, v Ljubljani 1938, samozaložba) Op.: Naloga je vezana, tipkopis, v obsegu 107 foliantov. Inskripcija ZS 1930/31 Ozvald: Oblikovanje človeka (3); Veber: Etika (4); Veber: Zgodovina filozofije (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Ozvald: Praktično-pedagoški seminar (2); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); Copeland: Angleščina I. (2); – 27. september 1930. Op.: Kot narodnost je navedel Jugoslovan. Končal je učiteljišče. LS 1930/31 Ozvald: Oblikovanje človeka (3); Isti: Praktično-pedagoški seminar (2); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); Veber: Etika (4); isti : Zgodovina filozofije (2); Grošelj: Splošna biologija II. (5); Copeland: Angleščina I. (2); – 2. marec 1931. ZS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (1); isti Seminar (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretski seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Grošelj: Obča biologija I. (5); Copeland: Angleščina II. (2); – 29. september 1931. LS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (1); isti: Vaje iz preizkusnega dušeslovja (1); isti: Seminar (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Grošelj: Obča 145 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 145 31.3.2015 9:37:50 biologija II. (5); Copeland: Angleščina II. (2); Jesenko: Fiziologija in anatomija rastlin (3); Hadži: Specialna zoologija I. (4); – 1. marec 1932. ZS 1932/33 Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Veber: Psihologija (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (3); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Filozofski seminar (2); Cankar: Michelangelo in pričetki baroka (3); isti: Zgodovina staronizozemskega slikarstva (1); Prijatelj: Iz zgodovine slovenske književnosti (2); – 28. september 1932. Op.: Navedel je slovensko narodnost. LS 1932/33 Veber: Psihologija analitična in razvojna (nadaljevanje) (4); isti: Vaje iz eksperimentalne psihologije (3); isti: Kantova psihologija in spoznavna teorija (2); isti: Filozofski seminar (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Cankar: Zgodovina baročne umetnosti (3); Copeland: Angleščina 1 (2); – 9. marec 1933. Op.: Opravil je dipl. izpit iz 27. skupine razdelka c. ZS 1933/34 Ozvald: Znanstvena pedagogika in življenje (3); isti: Seminar: Praktična in teoretska pedagogika (2 + 2); Veber: Psihologija, logika, etika (4+2+2); Gogala: Pedagoška psihologija (2); Sodnik: Osnove R. Llullovega filozofskega sistema (2); – 4. oktober 1933. Op.: Kot poklic očeta je navedel livar. LS 1933/34 Ozvald: Znanstvena pedagogika in življenje (3); isti: Seminar: Teoretični pedagoški seminar (2); isti: Praktični pedagoški seminar (2); Veber: Psihologija (4); isti: Osnove logike (2); isti: Seminar (2); Gogala: Pedagoška psihologija (2); Sodnik: R. Llullov filozofski sistem (2); Gogala: Pedagoška psihologija (2); Cankar: Holandsko in belgijsko slikarstvo XVI. stoletja (3); isti: Špansko slikarstvo XVII. in XVIII. stoletja; – 2. marec 1934. Diplomski izpit: 29. VI. 1934 Kandidat: Emil Hrovat Diplomski izpit: iz XXVII. znanstvene skupine; (9. IX. 1932, 28. VI. 1934) A – glavni predmet: pedagogika (11. V. 1934, 28. VI. 1934) 146 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 146 31.3.2015 9:37:50 Klavzura: Eksperimentalna pedagogika (bistvo, možnosti in meje); dr. K. Ozvald; sedem (7); 13. VI. 1934 Ustni izpit: pedagogika; dr. K. Ozvald; deset (10); 28. VI. 1934 B – stranski predmet: filozofija – iz psihologije in logike z etiko Klavzura: Zadevanje in predočevanje; dr. F. Veber; prav dobro (9); 13. X. 1933 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 18. X. 1933 C – pomožni predmet: splošna biologija Ustni izpit: biologija; dr. J. Hadži; osem (8); 15. X. 1932 Slika 24: Prepis diplomske listine Emila Hrovata, ki jo je predložil ob prijavi k doktoratu. (arhiv FF) 147 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 147 31.3.2015 9:37:50 Curriculum vitae Podpisani Emil Hrovat sem se rodil 27. oktobra 1909 v Ljubljani. Osnovno in meš- čansko šolo sem dovršil v Ljubljani ter se nato vpisal na Državno moško učiteljišče v Ljubljani. Na tem zavodu sem l. 1928 položil zrelostni izpit. V naslednjem letu sem kot privatist poslušal predavanja prof. Vebra o spoznavni teoriji. Leta 1930 pa sem se vpisal kot redni slušatelj na Filozofsko fakulteto. Kot glavni in pomožni predmet sem poslušal pedagogiko in filozofijo, a kot stranski splošno biologijo. Diplomiral sem v junijskem terminu leta 1934. V višjih letnikih učiteljišča mi je obujal zanimanje za filozofijo prof. dr. Demšar. Vebrovi in Ušeničnikovi spisi so mi bili prvi kažipot v filozofskem mišljenju. Ob sistematičnem pouku na univerzi in duhovnem vodstvu gospodov prof. Ozvalda in Vebra sem spoznal glavne psihološke smeri in v seminarskih nalogah sem že deloma razvijal misli, ki tvorijo osrednjo jedro priložene disertacije. Prirodoslovna usmerjenost, ki jo je zasledititi tu in tam v disertaciji, pa je deloma posledica biološkega študija. V Ljubljani, dne 18. marca 1935 Emil Hrovat Op.: Rokopis. Poročilo dr. F. Vebra o disertaciji kandidata Emila Hrovata z naslovom Psihološke spoznavne kategorije Podpisani imam čast, da podam o disertaciji, ki jo je vložil dipl. filozof Emil Hrovat pod naslovom Psihološke spoznavne kategorije, naslednje strokovno mnenje: I. Vsebinski pregled disertacije Namen disertacije je podati spoznavne metodične temelje vsake deskriptivne psihologije, opozoriti na dejstvo posebnih vitalnih in subjektoloških energij in razviti karakteristične personalne odnose med njimi. Psihološko opisovanje zahteva prav posebne vidike in zato je tu na mestu le parcialno in ne totalno notranje doživetja. Taka parcialna analiza doživetja pokaže te komponente: vsebinsko, psihološko, subjektološko in podstatno. Medseboj so v realnodinamičnem razmerju. V disertaciji se obravnava vsebinska in psihološka komponenta. Vsebinska komponenta Predočevalnost ima stopnjo, ki je v zakonitih odnosih s psihološko distanco. Distanca ima predmetni in psihološki del. S tega vidika lahko predstave delimo v doznave, zaznave, praktične predstave in bistvogledne. Posebna in še povsem neraziskana doživetja so doznave, ki jih avtor označuje kot a) pasivno nepolarna, b) maksimalno 148 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 148 31.3.2015 9:37:50 vtisna, c) nepredočevalna, d) maksimalno trialna in e) zgolj psihološko dana doživetja. Raziskovanje doznav je ključ umevanja psihološko še tako temnega pojava, kakor je instinkt. Doznave so razvojno najprvotnejša doživetja. Svojstven psihološki proces je prehod doznave v praktično predstavo, ki ima svoje zakonite faze; vrši se pojavljanju po avtorju tako imenovane teženjske oblike vitalne energije. Pospešujejo pa ta proces še posebni momenti, kakor dinamičnost objekta, asociativnost doznave s predstavo, distinktivnost in minimalna subjektološka dinamičnost. Kjer se doznavno-predočevalnemu procesu stavijo ovire, tam se prične teženjska oblika vitalne energije transformirati v gonsko (dej-stvovalno). Kjer se pa prične staviti ovira udejstvovanju, se vrši obratna, gonsko-teženjska transformacija. S temi transformacijami je podana tudi možnost rešitve problema teorija in praksa in še sistematika vsega znanja v delovno in izobrazbeno. Enak proces opazimo tudi pri ostalih doživetjih (čustvo, stremljenje, mišljenje). S procesi te vrste bi bil podan obenem en del doživljajske mehanike, ki je pa dosegljiva le po točni deskripciji, sloneči na posebnih psiholoških kategorijah. Med njimi navaja avtor: 1. vtisno – predočevalno kategorijo, 2. distančno, 3. danostno, 4. zgrajenostno, 5. izvorno in 6. polnostno. Psihološka komponenta Njo označuje nezavisnost od predmetne, podstatne in subjektološke sfere življenja. Javlja se različno pri različnih doživetjih, npr. kot živost pri predstavi, kot prepričanje pri misli, kot ugodje pri čustvu in kot dejavnost pri stremljenju. Zlasti poudarja avtor razliko med vsebinsko in psihološko komponento (ugodje) čustvovanja. Prva mu je zavisna od predmetne sfere, druga pa od vitalne kapacitete živega bitja. S tem izsledkom je možno ovreči psihologizem in vendar priznavati njegova izkustvena dejstva. Jasnejši postanejo tudi pojavi, kakor sadizem in perverziteta. Označba ugodja (psih. čustv. komponente) je: 1. ni predočevalna, 2. je neposredno psihološko dana, 3. je kontrastno polarna, 4. ima inteziteto, ki je vitalno in predočevalno zavisna, in 5. je povsod kvalitativno enaka. Posebne razlike med ugodji so le v večji ali manjši globini in v kolebanju med statiko (npr. veselje) in dinamiko (npr. ljubezen). Slednji vidik utemeljuje tudi pravo razliko med ljubeznijo in prošnjo. Na splošno gre ugodju kot omenjeni posebni komponenti čustev regulativna funkcija: nje poslovanje v zvezi z vsakokratnim stanjem psihološkega ravnotežja. Ugodje je nadalje v posebni zvezi s trialnostjo: prvo se spreminja v drugo in obratno. Moment ugodja rešuje tudi razliko med tako imenovanim pristnim in nepristnim čustvovanjem: pri nepristnem čustvovanjem stopa ugodje povsem v ozadje in je tako podana kontinuitetna zveza s čustveno pristnostjo. Podane zakonitosti veljajo mutatis mutandis tudi za poslovanje psiholoških komponent pri mislih in stremljenjih. 149 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 149 31.3.2015 9:37:50 Potemtakem pridejo po avtorju za deskripcijo doživetja po njegovi psihološki komponenti v poštev sledeče kategorije: 1. intenzitetna, 2. polarna, 3. dinamična, 5. danostna, 6. voluminozna, 7. globinska. II. Strokovne pripombe Kandidat je izšel v prvi vrsti iz analitične psihologije, vendar se je v svojem razvoju v enaki meri okoristil z osnovno problematiko najvažnejših objektivnih psiholoških smeri, kakor so zastopane v biološko-prirodoslovni, razvojni, komparativni, socialni in pedagoški psihologiji. Vse to odseva tudi iz njegove disertacije. Osnovna metoda mu je stroga analiza, material je pa nabran z vseh polj življenja, tudi takih, ki se zde neposrednemu analitičnemu pogledu še precej zastrta. Npr. kjer govori o samih doživljajskih komponentah, se giblje z izvirnimi mislimi šo docela na terenu, ki dopušča strogo analizo v obojem pogledu, materialnem in metodičnem. Kjer pa govori recimo o transformacijah, psiholoških procesih in še posebej o njih prenosu na dejavno življenje, tam jemlje metodo iz analitične psihologije, material pa iz povsem drugotnega vira. V tem obojem dejstvu je vključena tudi osnovna vrlina in, da se tako izrazim, tudi delna pomanjkljivost njegovega dela. Vrlina disertacije je celo dvojna. Metodično ostaja avtor od začetka do konca pri načelu brezkompromisnega razčlenje-vanja vseh danosti in je tudi vsa njegova razlaga enakega razčlenjevalno-analitičnega kova. Drugič pa naskakuje avtor s takim analitičnim nožem tudi življenjska polja, ki jih tudi najslavnejši sodobni psihologi še vedno obravnavajo z vida nerazčlenljivih kompleksov (npr. Freud, Jausch, Adler, Jung idr.). Pribijem, da vidim v tem prav izredno vrlino disertacije. Zakaj prave zasluge današnjih modernih psihologij so samo v donosu važnih materialnih dejstev življenja, naloga znanosti pa je, odnosno bo, da se tudi ta dejstva prvinsko razčlenijo, ne da bi pri ter zapadli npr. v premagani herbartijanizem in prezrli dejanski pomen življenjske celote. Mladi avtor je vsaj na dveh sektorjih življenja (predočevanje – trialiteta) tako razčlenitev poizkusil in nihče, ki je izkusil pravo težo produktivnega dela, se ne more čuditi, ako ta prvi poizkus še ne more zajeti vse prepletenosti dejanskega življenja. Prehajam k podrobnejši oceni značilnejših postavk celotne disertacije. Točna in pravilna je, vsaj v bistvu, avtorjeva čustvena analiza doživetja in tudi skicirane relacije med posameznimi komponentami. Posebno tolmačenje teh komponent, kakor ga navaja disertacija, pa se mi zdi tu in tam dvom. Npr. avtorjeva distanca ne upošteva zavisnosti od komponent, ki jih disertacija le omenja in ne obravnava. Vendar naj vprav v tem stiku opozorim zopet na doznavo, ki je po vsem mojem znanju tu menda prvič tudi analitično obdelana. 150 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 150 31.3.2015 9:37:50 Toda avtorjeva pot od doznave k instinktu se mi zdi predrzna in govori proti njej morda že zvani praktično-akcijski značaj instinkta. Enako zanimive so avtorjeve misli o procesualni strani psihološkega dogajanja. Npr. prehod od doznave k predstavi, njegove dinamične vzmeti in psihološko-predmetni pogoji, dalje posebne oblike vitalne energije kakor težnje in gon. Na drugi strani se pa prav tu pričenja borba z dejstvi, ki jih sama analiza vsaj začasno prav gotovo v celoti ne more zajeti. Resda se predstava razvoja iz avtorjeve doznave, ali samo to dejstvo nas še nikakor ne upravičuje, enako določno govoriti o posebnem teženju in gonu, ki naj bi nam prvo dejstvo obenem dokončno razlagala. Še en primer za analitično usmerjenost kandidatove znanstvene miselnosti. V teku svojih predavanj sem že sam opozoril na padanje momenta ugodnosti v smeri razvojno višjega čustvovanja (npr. prijetnost – veselje – ljubezen). Kandidat je pa s pomočjo analitične metode in to, kot se mi zdi, prav isto ugodnost označil kot sestavno komponento vsakega čustva, z razliko, da je ta komponenta res posebna komponenta, katera pri čustvu zdaj pada, zdaj raste. Končno naj omenim še neko posebno pozitivno stran disertacije: disertacijo je rodilo avtorjevo podzavestno stremljenje po novih značilnih kategorijah, ki naj bodo za psihologijo isto, kar so za prirodoslovje svojstveno njegove kategorije, kakor gibanje, radioaktivnost, toplotnost itd. V tem stremljenju mladega avtorja vidim najžlahtnejši pomen njegove disertacije in živ dokaz njegovega psihološkega talenta. III. Natis in predlog Disertacija za natis v celoti ni pripravljena. Posamezne partije (npr. o komponentah doživetja, o doznavi, o ugodju itd.) se pa lahko natisnejo. Ako Fakultetni svet disertacijo sprejme, predlagam natis disertacije v sporazumu z recenzorji. Na podlagi navedenih dejstev predlagam, da Fakultetni svet disertacijo odobri. V Ljubljani, dne 10. decembra 1935 dr. F. Veber Op.: Rokopis. Poročilo dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Emila Hrovata z naslovom Psihološke spoznavne kategorije Podpisani moram reči, da sem se z največjo muko (ob dvakratnem branju) prerival skozi stavke v tej disertaciji, in sicer iz dveh razlogov: nekaj zato, ker je spisana v precej posebnem, včasi že nemogočem jeziku, nekaj pa zavoljo vsebine, ki jo na moč preveva duh praznote. Nekdo ki ve, da se njegov pismeni izdelek, četudi le v izvlečku, natisne, bi se vendarle moral potruditi, da svoje misli zaodene v stavke, ki so vsaj do neke mere stilistično 151 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 151 31.3.2015 9:37:50 pravilni in glede na rabljeno besedišče razumljivi. A Hrovatova dikcija je, žal, večinoma vse prej kot pa takšna, da bi se skladala z duhom našega jezika. Jezikotvorne produkcije pa na ves glas pričajo, da je pisec brez jezikovnega čuta, saj so največ take, da ob najboljši volji nisem čestokrat mogel uganiti, kaj je pravzaprav hotel Hrovat povedati. Kdo bo npr. razumel besede: tiralnost (ateralno) na str. 7 ali pa celo nestvor tiraliteta na str. 80; vtisnost; pravo besedno razkolništvo: podstatnost, nadstatnost, medstatnost; izraz porcialnost (III) (parcialnost – delen), itd. Glede na vsebinsko plat pa velja, lahko rečem, kar stoodstotno Sprangerjeva trditev, da so doktorske disertacije le prevečkrat – » stumpfsinnige Fabrikation von Scheinprodukten der Gelehrsamkeit«. Hrovat prihaja z učiteljišča in je vpisal ter frekventiral filozofsko-pedagoško skupino. Človek bi pričakoval zato, da bo za disertacijo vzel kak pedagoški ali pedagoško-psihološki, to je živ, reči hočem v življenje segajoči in z njegovo rešitvijo življenju služeči problem. Pa se je lotil stvari, ki je tako brezkrvna in bledo-abstraktna ter zaradi tega sterilna, da bi ne mogla biti bolj. Naslov njegovi disertaciji se glasi Psihološke spoznavne kategorije (v teku razprave se jih navaja šestorica (vtisno-predočevalna, distančna, danostna, zgrajenostna, izvorna, polnostna – str. 56 in sl.). Avtor resda pravi, da hoče s svojo teorijo pojasniti hkrati nekatera pedagoška vprašanja; toda v istini je skoraj narobe: da ti mora ta ali oni pedagoški položaj biti že jasen, če hočeš razumeti, kaj Hrovat tu in tam hoče. Glavno krivdo za sterilnost Hrovatovega prizadevanja vidim v tem, da se je mnogo premalo ozrl po svetu, tj. si ogledal, kako se znanstveno njegova stroka goji drugod. O tem priča tudi pičla literatura, ki jo navaja na koncu svojega spisa. Na nekem mestu sicer trdi, da ne bi rad vnovič odkrival Amerike, se pravi, načenjal problemov, ki so že rešeni. Pa je vendar storil to, ko si ponovno stavi in rešuje vprašanja, ki so jih drugi že pred njim boljše rešili (gl. na primer delovno znanje – str. 55, razlika med psihičnimi in fizikalnimi pojavi – str. 3). Avtor hoče svojemu delu dati videz eksaktnosti kali ter operira z nekakšnimi risbami in formulami, imenuje jih grafikone (naštel sem jih kakih 30). Toda ti grafikoni so le psevdo-eksaktno pomagalo ter prostodušnega bralca bolj motijo, kot pa podpirajo v razumevanju teksta; dozdeva se mi, da nimajo več dokazne moči, nego je vanje položil pisec. Ne rečem, da Hrovat ne bi bil sposoben za obravnavanje znanstvenih filozofskih in pedagoških problemov, saj ga poznam iz seminarja. Toda pričujoče dete njegovega duha ni donošeno. Predloženi spis ni organsko rasel in dozorel, ampak je mestoma naravnost vihravo izdelan, kakor da se je piscu silno mudilo. Poleg drugega govori tej moji trditvi v prid pač i to nevšečno dejstvo, da se v Hrovatovi disertaciji nahaja ne veliko število, temveč na stotine tipkovnih napak in pa da zanj slovniška ločila vobče 152 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 152 31.3.2015 9:37:50 ne eksistirajo. Pa tudi vnanja oblika niti zdaleka ni comme il faut. Kaj bi porekla javnost, če bi dobila v roke takšno inavguralno disertacijo! Ceterum censeo: Ni mi mogoče Fakultetnemu svetu priporočiti Hrovatovo disertacijo v odobritev in pa postaviti svoje ime pod tiskani izvod te disertacije. Ljubljana, 6. januarja 1936 dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Ocena prof. dr. F. Vebra in prof. dr. K. Ozvalda o izpopolnjeni disertaciji kandidata Emila Hrovata z naslovom Spoznavni vidiki dinamske psihologije Disertacija ima tri dele, sistematsko-psihološkega in zgodovinsko-razvojnega, nato analitično-dinamskega in končno še uporabnega. V prvem delu podaja kandidat osnovne vidike obče psihologije in jih poveže tudi s samim zgodovinskim razvojem, ki ga vede tudi do osrednje problematike njegovega spisa. Je to drugi del disertacije, v katerem odkriva avtor posebno čutno-afektivno ali biopsihično stran vsakega doživljanja in ugotavlja tudi še posebno dinamsko strukturo te strani. V tretjem delu prenese svoje izsledke še na druge panoge, na živalsko psihologijo, na etiko, estetiko in pedagogiko. Disertacija je vsebinsko izredno bogata. Že v prvem delu se postavlja upravičena zahteva po posebnem dinamskem psihološkem gledanju, ki naj ima, in to je novo, tudi opisni, deskriptivni značaj. Za vsak tak opis ne zadošča samo opazovanje in eksperiment, temveč so potrebni še posebni spoznavni vidiki, pa najsi bi bili ti vidiki sprva po samem opazovanju dobljeni. Kandidat navaja zlasti tri take splošne psiholo- ške kategorije: intencionalnost, intenzivnost in smiselnost. V tej zvezi ugotavlja avtor ob posebnem strukturnem značaju duševnosti zlasti trostrano strukturno posebnost doživljanja, intencionalno-vsebinsko, biopsihično in subjektološko. Kandidat pokaže tudi dinamski značaj biopsihične komponente, ki ga nagne še k posebni preiskavi te komponente. Pravilnost svoje problematike utrjuje tudi z dobrim zgodovinskim pregledom in dokazuje, da je bila tudi ta posebna komponenta vedno aktualna, a so jo tolmačili po vzoru drugačnih psiholoških dejstev. V drugem, osrednjem delu disertacije, preide avtor na čustvovanje, za katero je omenjena biopsihična stran življenja še posebej značilna. Imenuje jo v tem primeru čutno-afektivno stran, s to razliko, da ni pri vseh čustvih enako poudarjena. To mu pomaga k pravilnejšemu pojmovanju različnih starejših in novejših teorij čustvovanja: singularistično, pluralistično, Wundtove teorije trodimenzionalnega čustvovanja, teorije spominskih čustev, teorije emocionalne sublimacije. Avtor pokaže, da so z vida prej utrjene intencionalno-vsebinske in posebne čutno-afektivne strukture čustvovanja vse te posebne teorije relativno resnične: 153 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 153 31.3.2015 9:37:50 ena se opira vse preveč ali celo izključno le na eno stran čustvovanja in druga na drugo. V taki zvezi poudarja kandidat še potrebo po posebni analizi te nove, čutno-afektivne komponente. Ugotavlja zakonito šestorico sestavnih znakov čutno-afektivne strani čustvovanja: polarnost, centralnost, globino, voluminoznost, intenzivnost, zavestnost. V znamenju teh svojstev čutno-afektivne komponente se vrši tudi njena posebna dinamika. V tem pogledu so zanimivi in važni tudi avtorjevi konkretni primeri iz vsakdanjega in kulturnega življenja, s katerimi utrjuje navedene splošne dinamske zakonitosti. Omenja primere razočaranja, zagrenjenosti, nepozabnih spominov, bolnega upanja, sadizma, paratemije itd. Ob obilici takih in podobnih primerov ugotavlja kandidat še posebno četverno obliko medsebojnega vplivanja čustva na čustvo. Te oblike so: iradiacija (čustvo prehaja v razpoloženje), kumulacija (različno čustvovanje se kopiči ob določeni vsebini), koncentracija (razpoloženje se osredotočuje na določeno vsebino), efluenca (višje čustvovanje dodeljuje čutno-afektivno silo nižjemu). Ti izrazi so v psihologiji že znani, imajo pa tu svoj posebni pomen in se omejujejo na dinamsko poslovanje same čutno-afektivne komponente čustvovanja. Tako pojmovana statična in dinamska struktura čustvovanja se pokaže plodovita tudi za načelno razumevanje vsega človeškega udejstvovanja, ki je na eni strani, po svoji čutno-afektivni komponenti, v težnji za ugodjem in v borbi proti neugodju, utegne pa po svoji intencionalno-vsebinski komponenti dobiti tudi nasprotni in šele tako svojstveno človeški značaj: tedaj pravimo, da dela človek po navodilu volje in pameti. Ni čuda, da išče kandidat enako posebno čutno-afektivno komponento tudi ob vsem ostalem doživljanju, tudi pri mišljenju – stremljenju in samem predstavljanju, kar je samo ugodje ali neugodje ( Lust – Unlust) pri čustvih, to naj bo prepričanje pri mislih, težilnost pri stremljenjih in živost pri predstavah. V tretjem delu izkuša kandidat pokazati tudi praktično pomembnost svoje biopsihične komponente življenja, zato praktično, ker pomaga njegovo upoštevanje k boljši orientaciji tudi v drugih disciplinah, ki imajo opravka z življenjem. Na prvem mestu je psihologija živali, pri kateri je čutno-afektivna stran v odločilnem ospredju. V etiki opozarja kandidat na potrebno spravo med etičnim naturalizmom in rigoriz-mom, izmed katerih se opira prvi na čutno-afektivno stran čustvovanja, drugi pa na intencionalno-vsebinsko. V estetiki izravnava kandidat enako nasprotje med estetskim psihologizmom in objektivizmom: prvi velja z vida biopsihične strani estetskega reagiranja in drugi z vida intencionalno-vsebinske. Kandidat poseže tudi v moderno pedagoško prizadevanje in opozarja na posebno antinomijo današnjega pedagoškega dela: tudi današnja pedagogika hoče osebnost, se pa v svojih dejanskih navodilih opira na samo čutno ali celo zgolj biološko naravo pedagoške stvarnosti. Potrebna je sprava med intencionalno-vsebinsko in čutno-afektivno osnovno starejše in moderne pedagogike. 154 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 154 31.3.2015 9:37:50 Na različnih mestih disertacije se dobijo tudi pomebne socialno-psihološke misli. Zlasti se poudarja psihološka posebnost mase, ki je intencionalno-vsebinsko skoraj slepa in ima samo čutno-afektivno dinamiko. Hrovatova disertacija vzbuja pozornost po svoji pregnantni problematiki in tudi po osebnem duhu, ki jo preveva. Že od časov Franca Brentana dominira le psihologija intencionalno-vsebinskega tipa, vsaj kolikor naj gre tudi v psihologiji za pozitivno in eksaktno znanstveno delo. Resda se pojavljajo že psihologije drugačnega tipa. Govori se že o posebnem strukturnem značaju vsega notranjega in javlja se v mogočni obliki tudi posebna psihologija podzavestnega, ki izkuša po tej poti priti do razumevanja tudi vsega zavestnega, aktualnega psihološkega dogajanja. Osnovna posebnost Hrovatove vodilne misli je pa ta, ali se vse to ne da ugotoviti tudi že ob aktualnem doživljanju, katero edino nam je tudi neposredno dostopno. To samo doživljanje morda res ni prava gonilna sila, tudi ne v samih psiholoških zadevah. Ali tem bolj je že to doživljanje posebni znak take notranje sile in zato ni čudno, da govori kandidat tudi o posebni signalni napravi psihološke energetike. Zlasti čustvovanje nastopa kot tak posebni doživljajski signal za vse to, kar je tudi v samem psihološkem svetu res gonilnega in izvršilnega. V taki zvezi razumem kandidatovo čutno-afektivno stran doživljanja, ki označuje to doživljanje v prvem redu kot tako posebno signalno posledico že same biološke ali vitalne dinamike živega bitja. Zato stopa ta posebna stran v odločilno ospredje povsod tam, kjer je tudi človeška notranjost sorodna živalski. Iz istega razloga se mi pa zdijo manj posrečena kandidatova prizadevanja, prenesti to stran življenja tudi na doživljanja, ki jim že od nekdaj pripisujejo svojstveno človeški značaj, torej npr. na misli, zelo verjetno je, da je tu posebna čutno-afektivna stran bolj spremljevalka in ne prava notranja ter sestavna stran mišljenja. Kandidatov primer fanatičnih prepričanj zelo verjetno obsega dvojno in kaj različno doživljanje: samo misel brez vsakega čutno-afektivnega dodatka in še posebno čutno-afektivno okolje, v katerem in ob katerem ta misel nastopa. Ali takih pomanjkljivosti kandidatu ne smemo zameriti. Zadošča, da imamo še posebno čutno- -afektivno smer življenja in da nam ta smer pomaga še do posebnega umevanja samega prirodnega življenja in njegovega nasprotja z duhovnim. Disertacija se odlikuje po jasnem podajanju zamotanih psiholoških dejstev, čeprav je slog, v jezikovnem pogledu, vse drugo nego dober. Vendar to pri disertaciji take vrste ni odločilnega pomena. Izpričana je posest pravih psiholoških pogledov in poznanje metod, ki so za znanstveno izrabo teh pogledov potrebni. Samo da se spremene nekatere formalne strani disertacije in da se omilijo nekatere trditve in premene v več ali manj upravičene domneve, pa je disertacija zrela, da se v celoti natisne. V tem primeru bo moral biti tudi jezikovni slog temeljito popravljen. 155 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 155 31.3.2015 9:37:50 Iz navedenih razlogov prosiva Fakultetni svet, da sprejme predloženo Hrovatovo disertacijo kot uspelo in pripusti kandidata k ustnim rigorozom. dr. F.Veber, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis, brez ocene in datuma. Zapisnik o rigorozu kandidata Emila Hrovata Izpitni predmet: psihologija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 27. znanstvene skupine dne 28. junija 1934 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 18. marca 1935 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 12. junija 1935 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan, prof. J. Kelemina, prof. K. Ozvald, prof. F. Veber. Naslov disertacije: Spoznavni vidiki dinamske psihologije Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. K. Ozvalda in dr. F. Vebra sprejel Fakultetni svet na seji dne 30. maja 1938 in obenem odločil, da se disertacija tiska. Ustni izpit se je vršil dne 7. junija 1938 od 10. do 12. ure. Navzoči: prodekan F. Kidrič kot predsednik, dekan J. Kelemina, prof. K. Ozvald in prof. F. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Problem komponentalne analize v psihologiji; Čutno-afektivna komponenta v zgodovini dojemanja; Formalizem – materializem v etiki. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Dognanja v kandidatovi disertaciji in moderna pedagogika. Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, dne 7. junija 1938 Komisija: prodekan dr. F. Kidrič kot predsednik, dekan dr. J. Kelemina, dr. K. Ozvald in dr. F. Veber. Op.: Tipkopis, rokopis. 156 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 156 31.3.2015 9:37:50 Herman LEŠANC (1914–1941) Mariborčan Herman Lešanc, odličnjak in prejemnik študentske svetosavske nagrade, se je imatrikuliral v glavno matriko Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani 28. oktobra 1934. Inskribiral se je na Filozofsko fakulteto, in sicer v zimskem semestru študijskega leta 1934/35. Absolviral je kar deset semestrov in bil januarja 1936. leta nagrajen s svetosavsko nagrado za razpravo Čutno in umsko dojemanje. Diplomiral je z odličnim uspehom junija leta 1938. 15. maja 1939 je zaprosil Fakultetni svet, da mu dovoli opravljati doktorski izpit iz psihologije. Kot inavguralno disertacijo je predložil razpravo Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung (slovenski naslov: O »zadevalni danosti« v vnanji zaznavi), ki je bila januarja l. 1939 objavljena v strokovni psihološki reviji Archiv für die gesamte Psychologie, ki je izhajala v Leipzigu. Fakultetni svet je prošnji ugodil, določil komisijo, na osnovi poročila referentov pa naložil, naj se naloga tiska v slovenskem jeziku v ekscerptu. Herman Lešanc je ustni rigoroz opravil 30. novembra 1939 ter dosegel (skupaj z disertacijo) oceno devet. Promoviran je bil 15. decembra 1939. leta. Imatrikulacija: 20. X. 1934 Diplomski izpit: 15. VI. 1938 Aprobacija: 23. XI. 1939 Promocija: 15. XII. 1939 Naslov disertacije: Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung Op.: Brošura je natisnjena v nemščini, nosi pa slovenski naslov O »zadevalni danosti« v vnanji zaznav i: inavguralna disertacija.V Ljubljani 1938. Gre za povzetek oz. poseben odtis iz: Archiv für die gesamte Psychologie (Leipzig) 102 (1938), str. 263–290. 157 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 157 31.3.2015 9:37:50 Inskripcija ZS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Seminar: Pregled in pretres novejše filozofske literature (2); Sodnik: Kartezij in njegov krog (2); Ozvald: Mladinoslovje (3); isti: Teoretsko-p edagoški seminar otrok in mladostnik v našem leposlovju (2); isti: Praktično pedagoški seminar (2); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); isti: Klasična doba nemške književnosti (2); Baerent: Gramatika visokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino; prevajanje iz slovenščine v nemščino (2); isti: Vaje iz nemške stilistike in kompozicije (2); Gogala: Pomen karakterologije za pedagogiko (2); Grošelj: Splošna biologija (5); Sodnik: Filozofija Jožefa Misleja (1); Veber: Elementarna psihologija zadružnega gospodarstva (1). Op.: Datum ni naveden, priložena je fotografija, navedel je jugoslovansko narodnost. LS 1934/35 Ozvald: Mladinoslovje (3); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Gogala: Pedagoška karakteologija (2); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Elementarna psihologija zadru- žnega gospodarstva (collegium publicum) (2); isti: Seminar: Pregled in pretres novejše filozofske literature (2); Sodnik: Kartezij in njegov krog (2); ista: Filozofija Jožefa Misleja (1); Grošelj: Splošna biologija (5); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); Baerent: Gramatika novejšega nemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); – 5. marec 1935. ZS 1935/36 Ozvald: Socialna pedagogika (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Duševna ortopedija (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Veber: Psihologija (4); isti: Filozofična antropologija (2); isti: Seminar: Psihologija Maksa Schelerja (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (Quall): Commentarius in parvuli philosophiae naturalis textum, Hagenau 1513 (1); Grošelj: Splošna biologija (5); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); – 26. september 1935. LS 1935/36 Ozvald: Pedagoška sociologija (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Duševna ortopedija (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); Gogala: Pedagogika »celega človeka« (2); Veber: Psihologija (4); isti: Filozofična antropologija (2); isti: Seminar: Psihologija 158 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 158 31.3.2015 9:37:50 Maksa Schelerja (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (Quall), (1); Grošelj : Splošna biologija (5); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščibno (Storm Teodor: Carsten Curator) (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); Seliškar: Obča fiziologija (3); Oštir: Glasoslovje sanskrta., lat., gršč., germ. in slovanščine (3); – marec 1936. ZS 1936/37 Ozvald: Zgodovina pedagoških prizadevanj (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Pedagoška psihotehnika (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Stara in nova pedagogika (2); Gogala: Viktor Bežek v slovenski pedagogiki (2); Veber: Etika I. psihološki elementi individualne in socialne etike (4); isti: Oris in analiza Aristotelove etike (1); isti: Seminar: Aristoteles: O duši (2); Sodnik: Leibniz (spoznavna teorija) (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1747–1806) (1); ista: Uvod v filozofsko znanstveno mišljenje (1); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); isti: Nemška književnost v najstarejši dobi (2); isti: Seminar: Interpretacija starovisokonemških tekstov (2); Oštir: Glasoslovje sanskrta, lat., gršč., germ., in slovanščine (3); Bradač: Zgodovina rimske književnosti v dobi republike (2); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); – 6. oktober 1936. LS 1936/37 Ozvald: Zgodovina pedagoških prizadevanj (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Starogrška sociologija (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Stara in nova pedagogika (2); Gogala : Viktor Bežek kot metodik (2); Veber: Etika I. (psihološki elementi individualne in socialne etike) (4); isti: Oris in analiza Aristotelove etike (1); isti: Seminar: Aristoteles: O duši (2); Sodnik: Leibniz (spoznavnoteoretične in metafizične osnove sistema) (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1747–1806) (1); ista: Uvod v filozofsko znanstveno mišljenje (1); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); isti: Nemška književnost v srednjem veku (2); isti: Seminar: Dijaški referati v novejših publikacijah k nemški književnosti (2); Oštir: Glasoslovje sanskrta. lat., gršč., germ., in slovanščine (3); isti: Sanskrt (1); isti: Etimološke vaje (2); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (Conrad Ferdiand Meyer: Die Richterin) (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (Vladimir Levstik: Gadje gredo) (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); – 8. marec 1937. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelka c – nemščina. 159 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 159 31.3.2015 9:37:51 ZS 1937/38 Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Teor.-ped. seminar: Kulturna kriza naše dobe (2); isti: Praktično pedagoški seminar : vzgajanje aktivnosti (2); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: J. Bezjak – slovenski šolnik (1); isti: Vaje iz praktične pedagogike (4); Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar: Fr. Brentano, referati in diskusije (2); Sodnik: Angleški empirizem (spoznavna teorija Bacona in Hobbesa) (2); ista: Izbrana poglavja iz zgodovine filozofije pri Slovencih (teksti XVII. in XVIII. stoletja) (1); – 30. september 1937. LS 1937/38 Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Teor.–ped. seminar: Kulturna kriza naše dobe (2); isti: Praktično pedagoški seminar: Vzgajanje aktivnosti (2); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: J. Bezjak – slovenski šolnik (1); isti: Vaje iz praktične pedagogike (2); Veber: Spoznavna teorija (psihološki del nadaljevanje) (4); isti: Filozofske osnove sociologije (nadaljevanje) (1); isti: Seminar: F. Brentano (2); Sodnik: Angleški empirizem (nadaljevanje) (2); ista: Izbrana poglavja iz zgodovine filozofije pri Slovencih (teksti XVII. in XVIII. stoletja) (1); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (glagolske oblike) (3); Kelemina: Interpretacije starejših nemških tekstov (2); Oštir: Debloslovje indoevropskih jezikov (2); isti: Interpretacija gotskih tekstov (1); Baerent: Gramatika novovisoko nemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (Hans Fr. Blunck: Bruder und Schwester) (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (Ksaver Meško: Ob tihih večerih) (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); – 2. marec 1938. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelkov b in c. ZS 1938/39 Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (2); isti: Nemška književnost v XVIII. stol. (2); isti: Interpretacija staronemških tekstov (2); Oštir: Debloslovje indoevropskih jezikov (2); isti: Interpretacija gotskih tekstov (2); Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (2); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (Hans Franck: Fiedelfite) (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); Sodnik: Angleški empirizem (spoznavna teorija Lockea) (2); ista: Skotizem pri Slovencih (rokopisi XVIII. stol.); – 10. oktober 1938. LS 1938/39 Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (sintaksa) (2); isti: Nemška književnost XVIII. stol. (3); isti: Interpretacije starejših nemških tekstov (2); Oštir: Debloslovje 160 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 160 31.3.2015 9:37:51 indoevropskih jezikov (2); isti: Interpretacija gotskih tekstov (2); Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (2); isti: Seminar: E. Mally: Erlebnis und Wirklichkeit (nadaljevanje); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); isti: Prevajanje iz nemščine v slovenščino (Hans Franck: Fiedelfite) (1); isti: Prevajanje iz slovenščine v nemščino (Ksaver Meško: Ob tihih večerih) (1); isti: Vaje v nemški stilistiki in kompoziciji (2); Sodnik: Angleški empirizem (spoznavna teorija Lockea) (2); ista: Skotizem pri Slovencih (rokopisi XVIII. stol.); – 9. marec 1939. Op.: Diplomiral je na Filozofski fakulteti. Diplomski izpit: 15. VI. 1938 Op.: Ni dokumentacije. Curriculum vitae Podpisani Herman Lešanc sem se rodil 18. novembra 1914 v Mariboru. Moj oče Leopold (umrl 1934) je imel tam trgovino z mešanim blagom, rodom je iz Sv. Jakoba blizu Sv. Andraža v Labotski dolini na Koroškem. Moja mati Uršula, roj. Primožič (umrla 1924), je doma iz Vuhreda v Dravski dolini. Osnovno šolo sem obiskoval v Mariboru in nato sem dovršil pet razredov tamkajšnje realne gimnazije. Ker se je medtem gospodarsko stanje moje rodbine zelo poslabšalo in ni bilo izgleda, da bi mogel po končani srednji šoli nadaljevati študije na univerzi, sem vstopil na učiteljišče v Mariboru, ki sem ga končal junija l. 1934 z odličnim uspehom. Pozneje (junija 1937) sem tudi še položil kot privatist zrelostni izpit na I. državni realni gimnaziji v Ljubljani z odličnim uspehom. Septembra l. 1934 sem se vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani z namenom, da se poglobim v študij pedagogike in psihologije. Predmeti moje izpitne skupine so: pedagogika, filozofija in nemški jezik. Diplomiral sem junija l. 1938 z odličnim uspehom. Tekom svojega študija na univerzi sem se posebno posvetil psihološkim problemom. Januarja l. 1936 sem dobil svetosavsko nagrado Nj. Vel. Kralja za razpravo Čutno in umsko dojemanje. Pozneje sem se predvsem bavil s problemi zaznavanja in napisal sem razpravo Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung. Ta razprava je bila januarja l. 1939 objavljena v strokovni psihološki reviji Archiv für die gesamte Psychologie, ki izhaja v Leipzigu, in predložil sem jo Fakultetnemu svetu Filozofske fakultete Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani kot inavguralno disertacijo. Op.: Tipkopis, brez podpisa in datuma. 161 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 161 31.3.2015 9:37:51 Slika 25: Sklep Fakultetnega sveta o sprejemu prijave Harmana Lešanca k doktorskemu izpitu ter sklep o tisku disertacije v ekscerptu. (arhiv FF) Poročilo dr. F. Vebra in dr. K. Ozvalda o disertaciji kandidata Hermana Lešanca z naslovom O zadevalni danosti v vnanji zaznavi Teorija zaznavanja ni samo eno osrednjih vprašanj psihologije, temveč sega po svoji pomembnosti tudi v osnovna vprašanja spoznavne teorije in celo metafizike, zato je razumljivo, da so vprašanja zaznavanja tudi danes v žarišču psihološkega prizadevanja, za katero je prav danes značilno stremljenje po sintezi in enotni teoretični podlagi. V novejši dobi je tu omeniti zlasti Franca Brentana, ki je s svojim delom neposredno ali posredno usmerjeval tudi pojmovanje zaznavanja zlasti z vida introspektivnega gledanja na to vprašanje. Merodajno je postalo zlasti pojmovanje doživljanja, ki nam prikazuje vse doživljanje kot tako imenovani intencionalni akt ali vsaj kot sestavino takih aktov. Brentanu so sledili njegovi učenci ali učenci teh učencev, kakor Meinong, Husserl, Hoefler, Twardowski, Mihalčev, Marty, Scheler, idr. Taka introspektivna metoda je pa kljub vsem najpodrobnejšim analizam izgubila z vida realno, dinamsko 162 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 162 31.3.2015 9:37:51 stran doživljanja in tako ni mogla priti do zaznave kot posebne gonilne sile psihološko ustrojenega živega bitja, s čimer se bliža zastopnikom tako imenovane objektivne psihologije in refleksologije (npr. Pavlov, Bekhterev). V okviru same introspektivne psihologije imamo v tuji literaturi šele najskromnejše začetke takega dejstvovalnega pojmovanja zaznavanja, kakor npr. že pri Schelerju in pozneje pri Krügerju in Bühlerju, ki že skušajo povezati ob zaznavanju obe strani, samega vedenja na eni strani in prav živega dejstvovanja na drugi. Sem bi spadal tudi B. Russel, ki zasleduje z vida behaviorizma enake cilje, ne da bi zametaval po Brentanu načetega introspektivnega stališča v tem vprašanju. Kandidatova osebna razprava o tem vprašanju je nastala v najtesnejši zvezi z delom v našem filozofskem seminarju, ki je že nekaj let posvečeno zlasti končni novi osvetlitvi zaznavnega vprašanja. Tudi moja knjiga Vprašanje stvarnosti, ki je v tisku, je v bistvu le monografična obdelava tega vprašanja, ki jo hoče staro introspektivno gledišče dopolniti tudi s pravim objektivnim pogledom na vse živo in še posebej tudi na samo dušeslovno dogajanje. Tudi kandidatova publikacija je v načelnih pogledih oprta na ta nova načelna izhodišča, ima pa svoje posebnosti, vsled katerih zasluži naziv povsem samostojne in na važnih podrobnostih vseskozi izvirne razprave. Zlasti moram omeniti tri točke, s katerimi zavrača Lešanc staro mnenje, ki vidi v omenjeni doživljajski intencionalnosti edino pot do vsega vnanjega. Proti tako ozkemu izhodišču navaja kandidat tri ugovore: 1. Najrazličnejši in celo nasprotujoči si pojmi o vsebini intencionalnega akta, ki se pojavijo v teku razvoja raznih fenomenoloških šol, dopuščajo dvom v pravilnost izhodišča. 2. Refleksivno vedenje, ki ga pripisuje že Brentano vsemu doživljanju, je le najvišja razvojna stopnja zavesti. Ako motrimo vse dojemanje samo z vida te stopnje, se morajo nujno vriniti napake. 3. V razmerju vedenje – objekt vedenja ne prihaja do izraza važno slojnostno, strukturno pojmovanje subjektov in objektov. Vprav to pojmovanje pa nikakor ne nasprotuje pravi neposredni danosti objekta, ki je vse kaj drugega nego posebni intencionalni značaj doživetja. V takih zvezah se kandidat podrobno bavi z mojo teorijo čutnega zadevanja in dobro loči to zadevanje od same ter razvojno neprimerno poznejše intencionalne danosti. Najmanj enakega pomena je pa v podrobnostih zlasti še po njem pokazana pot, kako prihajamo v smislu takih zadevalnih psiholoških osnov od prave stvarne (zadete) prostornosti in časovnosti do onega prostora in časa, ki si ga samo predočujemo in ki ima zato že mesto posebnega lika in ne neposrednega stvarnega znaka tega, kar čutimo. 163 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 163 31.3.2015 9:37:51 Kandidatova razprava je bila objavljena tudi v inozemski strokovni reviji in jo je znani Wilhelm Wirth, univerzitetni profesor in direktor psiho-fizičnega instituta na univerzi v Leipzigu, dobro označil takole: »Durch Herrn Professor Dr. Weber an der Universität Ljubljana ist mir eine Abhandlung des z. Z. an der nämlichen Universität studierenden Herrn Herman Lešanc Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung zur Veröffentlichung in den von mir herausgegebenen Archiv für die gesamte Psychologie zugegangen, die ich in Band 102, 2. H.,S. 263–290, am Schluß des vorigen Jahres veröffentlicht habe. Diese Arbeit gehört zum Besten, was ich bischer über die in ihr behandelte Spezialfrage der Lehre von den Bewußtseinserscheinungen (Psychologische Phänomenologie) für meine Zeitschrift angeboten erhielt. Der in ihr vertretene Standpunkt, daß im unmittelbaren Erleben das Gegenständliche vom Ichbewußtsein relativ unabhängig diesem gegenüberstehe, wird von Lešanc gegen die Vernachläßigung dieser Trennung im Phänomenologischen Egoismus sehr gut verteidigt.« Podpisani priporočam visokemu Fakultetnemu svetu, da blagovoli priloženo disertacijo odobriti. Disertacija se tiska v slovenščini samo v ekscerptu. V Ljubljani, dne 24. novembra 1939 dr. F. Veber, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Zapisnik št. 6/39 o rigorozu kandidata Hermana Lešanca Izpitni predmet: psihologija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 27. znanstvene skupine dne 15. junija 1938 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 15. maj 1939 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 16. junija 1939 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof J. Kelemina, prof. K. Ozvald, prof. F. Veber. Naslov disertacije: Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. F.Vebra in dr. K. Ozvalda sprejel Fakultetni svet na seji dne 23. 11. 1939 in ob enem odločil, da se disertacija tiska v izvlečku. Ustni izpit se je vršil dne 30. 11. 1939 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan Hadži kot predsednik, prof. Kelemina, prof. Ozvald in prof. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber (filozofija, psihologija): Brentanizem; Intencionaliteta po Meinongu in Husserlu; Neposredna danost in intencionalnost; Sodobne psihološke struje in osnovno vprašanje disertacije. 164 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 164 31.3.2015 9:37:51 Vprašanja: dr. K. Ozvald: Življenjski pomen psihologije; Problemi pedagoške psihologije; Pregled današnjih psiholoških panog glede na potrebe zrelostnega življenja Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, dne 30. novembra 1939 Komisija: dekan dr. J. Hadži kot predsednik, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald, dr. J. Kelemina. Op.: Tipkopis, rokopis. 165 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 165 31.3.2015 9:37:51 Milan RAKOČEVIĆ (1914–1983) Milan Rakočević se je po gimnazijski maturi leta 1934 v Nikšiču imatrikuliral na Univerzi v Ljubljani, hkrati pa je na Filozofski fakulteti inskribiral prvi, zimski semester, in sicer 2. oktobra 1934. Študiral je filozofijo z jugoslovansko književnostjo in teorijo književnosti ter francoski jezik s književnostjo. Po opravljenih osmih semestrih in diplomskih izpitih je diplomiral 13. julija 1938. Zaradi slabega materialnega stanja (bil je sin pokojnega vojnega invalida) se je preživljal z inštrukcijami in s prevajanjem iz francosčine ter z novinarstvom. 16. januarja 1940 se je prijavil k opravljanju doktorskega izpita iz filozofije. K prošnji je priložil pet izvodov doktorske disertacije z naslovom Pokušaj sistematizacije Njegoševe filozofije (ta naslov nosi disertacija le v tipkopisu, ki ga je kandidat predložil ob prijavi), življenjepis ter diplomo. Najti pa je tudi potrdilo, s katerim je uveljavlil oprostitev plačila šolnine kot tudi plačila takse za opravljanje doktorata (čl. 129. Uredbe o vojnih invalidih in ostalih vojnih žrtvah). Ker je vloga zadostila vsem predpisom, je bilo kandidatu dovoljeno pristopiti k opravljanju doktorskega izpita. Na osnovi poročila o pozitvno ocenjeni nalogi, ki so jo podpisali prof. N. Županič, prof. F. Veber in prof. F. Ramovš, je Fakultetni svet sklenil, da se bo disertacija tiskalala v celoti. Kandidat je 6. februarja 1942 pristopil k ustnemu izpitu (pred komisijo v sestavi prof. Veber, prof. Županič, prof. Ramovš) ter skupaj z disertacijo prejel oceno osem. Milan Rakočević je bil promoviran 20. februarja leta 1941. Imatrikulacija: 2. X. 1934 Diplomski izpit: 13. VI. 1938 Aprobacija: 21. I. 1941 166 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 166 31.3.2015 9:37:51 Promocija: 20. II. 1941 Naslov disertacije: Njegošova etika čojstva Op.: Naloga je napisana v srbohrvaškem jeziku, tipkopis, vezana, v obsegu 170 foliantov. Izvirnik, ki ga je predložil ob prijavi, je nosil naslov Pokušaj sistematizacije Njegoševe filozofije: inauguralna disertacija koju je autor predložio za dostizanje doktorske časti. Inskripcija ZS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Elementarna psihologija zadružnega gospodarstva (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Kartezij in njegov krog (2); ista: Filozofija Jožefa Misleja (1); Grošelj: Splošna biologija (5); Lacroix: Francoska gramatika (1); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Francoska književnost v srednjem veku (1); isti: Vaje iz staroromanskih tekstov in knjiž. (2); Kidrič: Kurz o evropskih književnostih od Danteja dalje (1); isti: Prešeren (3); Prijatelj: Seminarske vaje iz podr. prim. književnosti (2); Burian: O prvih zapiskih srbohrv. nar. jezika (2); Stojićević: Dubrov. knj. od XV. do XVIII. (3); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Preobraženskij: Ruščina I. (2); Stojićević: Proseminar (1); – 2. oktober 1934. Op.: Priložena je fotografija. LS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Psihološke osnove zadružništva (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Kartezij (2); ista: Filozofija Jožefa Misleja (1); Stojićević: Srpska književnost 18. veka (3), isti: Proseminar (1); Prijatelj: Staroslovenci (2); Kidrič: Prešeren (3); isti: Začetki dramatike v krščanski Evropi (1); Oštir: Sanskrt (1); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Uvod v prim. gramatiko romanskih jezikov (1); isti: Vaje iz staroromanskih tekstov (2); Lacroix: Sodobna francoska poezija (2); isti: Vaje v tvorbi besed (1); isti: Zgodovina francoske pedagogike (1); Burian: Češčina I. (2); Lacroix: Praktične vaje (2); Preobraženskij: Ruščina I. (2); – 5. marec 1935. ZS 1935/36 Veber: Psihologija (4); isti: Filozofična antropologija (2); isti: Seminar: Psihologija Maksa Schelerja (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (1); Stojićević: Dositej Obradović (3); isti: Seminar (2); isti: Proseminar (1); Prijatelj: Slovenska književnost v 60 letih (2); isti: Seminar (2); Kidrič: Slovanska književnost od 1820 (2); isti: Seminar (2); Burian: Byronizem v slov. knj. (2); isti: Češki jezik I., II. (4); Lacroix: Sodobna francoska poezija (2); isti: Tvorba besed (1); isti: Zgodovina francoske pedagogike (1); 167 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 167 31.3.2015 9:37:51 isti: Praktične vaje (2); Preobraženskij: Ruski jezik I. (2); isti: Ruski jezik II. (2); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2) isti: Historična gramatika (oblikoslovje) (2); isti: Uvod v starofrancosko književnost (1); isti: Vaje iz starejših romanskih tekstov (2); Kidrič: Pomen renesanse (1); – 2 . oktober 1935. LS 1935/36 Veber: Psihologija (4); isti: Filozofična antropologija (2); isti: Seminar (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (1); Stojićević: Srbohrvaška narodna tradicionalna književnost (3); isti: Proseminar (1); isti: Seminar (2); Prijatelj: Šestdeseta leta v slovenski književnosti (2); isti: Seminar (2); Kidrič: Odlomki iz zgodovine slovenskega književnega preporoda (2); isti: Seminar: Vaje s področja slovanskih književnosti starejše dobe (2); isti: Pomen renesanse in reformacije (1); Burian: Byronizem v slovanskih književnostih(2); isti: Češki jezik (2); Preobraženskij: Ruski jezik (2); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Oblikoslovje (2); isti: Uvod v staro francosko književnost (1); isti: Vaje iz starejših romanskih jezikov in književnosti (2); Lacroix: Sodobno francosko gledališče (1); isti: Victor Hugo in XIX. stoletje (1); isti: Kulturna in socialna slika današnje Francije (1); isti: Vaje v francoskih sufiksih (1); – 3. marec 1936. ZS 1936/37 Veber: Etika (4); isti: Oris in analiza Aristotelove etike (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Leibniz (2); isti: Filozofija F. S. Karpeta (1); ista: Uvod v filozofsko znanstveno mišljenje (1); Stojićević: Srbohrvaška srednjeveška književnost (3); isti: Proseminar (1); isti: Seminar (2); Kidrič: Slovenska književnost v Prešernovi dobi (3); isti: Pomen renesanse in reformacije (1); Prijatelj: Slovenska književnost na prelomu 60. let (2); isti: Seminar (2); isti: Pregled novejše ruske književnosti (2); Burian: Byronizem (2); isti: Češčina (2); Preobraženskij: Ruski jezik I., II. (4); – 10. oktober 1936. Op.: Opravil je diplomski izpit iz razdelka c. LS 1936/37 Veber: Etika I. (psihološki elementi) (4); isti: Meinongova etika (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Leibniz (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1); ista: Uvod v filozofsko znanstveno mišljenje (1); Stojićević: Srbohrvaška književnost v I. pol. XIX. stoletja (3); isti: Proseminar (1); isti: Seminar (2); Prijatelj: Slov. knjiž. na prelomu 60 v 70 leta (2); isti: Seminar (2); isti: Slov. knjiž. v Prešernovi dobi (3); isti: Seminar (2); Burian: Byronizem (2); Preobraženskij: Ruski jezik (4); Kidrič: Pomen reformacije (1); – 10. marec 1937. 168 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 168 31.3.2015 9:37:51 ZS 1937/38 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Izbrana poglavja iz zgod. filozofije pri Slovencih (1); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: J. Bezjak – slovenski šolnik (1); Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); Stojićević: Srbska književnost 19. stoletja (2); isti: Proseminar (1); – 27. september 1937. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelkov c in b. LS 1937/38 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Izbrana poglavja iz zgod. filozofije (1); Šerko: Splošna psihopatologija (2); Gogala: Srednješolska metodika (2); Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); isti: Teoretsko-pedagoški seminar (2); Stojićević: Srbska književnost v XIX. in XX. stoletju (2); isti: Proseminar (1); – 5. marec 1938. Diplomski izpit: 13. VI. 1938 Kandidat: Milan Rakočević, abs. filozofije Diplomski izpit: iz izjemne znanstvene predmetne skupine (15. VI. 1936, 13. VI. 1938) A – glavni predmet: filozofija (12. V. 1938, 13. VI. 1938) Klavzura: Opazovanje in analiza: psihološka karakteristika; dr. F. Veber; prav dobro (9); 11. VI. 1938 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; osem (8); 13. VI. 1938 B – stranski predmet: jugoslovanska književnost s teorijo književnosti (12. V. 1937, 17. VI. 1937) Klavzura: Književni rad i zasluge Vuka Stefana Karadžića; dr. A. Stojićević; osem (8); 10. VI. 1937 Ustni izpit: jugoslovanska književnost s teorijo književnosti; dr. A. Stojičević, dr. F. Kidrič; osem (8); 17. VI. 1937 C – pomožni predmet: francoski jezik in književnost (5.V. 1936, 15.V. 1936) Ustni izpit: francoščina; dr. F. Šturm; šest (6); 15. VI. 1936 Prijava za dosego doktorskega naslova oz. k doktorskemu izpitu Dekanatu Filozofskof fakulteta u Ljubljani Dole potpisati Milan Rakočević, diplomirani student filozofije, najuljudnije moli cenjeni naslov, da mu blagoizvoli dopustiti polaganje doktorskog ispita iz čiste filozofije. 169 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 169 31.3.2015 9:37:51 Diplomski ispit sam položio 13. juna 1938. godine na Univerzi kralja Aleksandra Ujedinitelja u Ljubljani. Uz molbu prilažem disertaciju pod naslovom Pokušaj sistematizacije Njegošove filozofije u pet tiskanih primeraka, svoj životopis i diplomu o položenom diplomskom ispitu. Istovremeno izjavljam uz časnu reč da sam disertaciju izradio potpuno samostalno i da sam se jedino pomagao izvorima i literaturom navedenom na kraju disertacije. S poštovanjem Ljubljana, 16. januarja 1940 Milan Rakočević, dipl. phil. Curriculum vitae Milan Rakočević, sin Filipa i Vidosave, rođen 24. marta 1914. godine u selu Krnja Jela, opština Gornja Morača, srez Kolašin, banovina Zetska. Osnovnu školu je učio u Krnoj Jeli, a gimnaziju u Kolašinu, Bijelom Polju i Nikšiču, gde je na tamošnjoj realnoj gimnaziji maturirao 1934. godine. Iste godine se upisao na Filozofski fakultet Univerze kralja Aleksandra Ujedinitelja u Ljubljani, gde je studirao čistu filozofiju s jugoslovenskom književnošću i teorijom književnosti i francuski jezik s francuskom književnošću. Diplomirao je 13. juna 1938. godine. Zbog slabog materijalnog stanja več u prvim godinama gimnazijskih studija upučen ja na samostalno zaradu i izdržavanje. Pored instrukcija bavio se pisanjem po novinama i povremenim časopisima. Kao srednjoškolac objavio je dva početnićka pesnička rada i dva prevoda iz francuske književnosti, a više svojih radova je objavio u povremenim časopisima i publikacijama. Univerzitetske studije je otpočeo kao prefekt u Domu Kneginja Zorka, a kasnije se odao novinarstvu. Poleg stalnog sarađivanja u Pravdi sarađuje još i u Jutru, Misli in delu, Pregledu, Slobodnoj misli, Zeti, Valjcima, itd. Sa materialom obuhvačenim u disertaciji bavio se još u gimnaziji. Za vreme univerzitetskih studija stalno je proučavao i ispitivao Njegoševu filozofiju, o čemu je objavio nekoliko članaka u dnevnoj štampi. Posle toga se namerava posvetiti izučavanju naše domače filozofije. Op.: Tipkopis. Poročilo dr. F. Vebra, dr. N. Županiča, dr. F. Ramovša o disertaciji kandidata Milana Rakočevića z naslovom Njegoševa etika čojstva Avtorjeva glavna težnja je pokazati, da je znana viteška etika Črnogorcev, to je etika tako imenovanega čojstva, dobila svojega prvega in pravega teoretičnega oblikovalca 170 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 170 31.3.2015 9:37:51 v osebi Njegoša in njegovih etičnih pogledih. To je do sedaj, navzlic znani ogromni literaturi o Njegošu in črnogorskem čojstvu, povsem nova teza in avtor je poizkusil, da dokaže svojo tezo z navedbo Njegoševih misli, razstresenih po njegovih pesniških delih, in da s primernim povezovanjem teh misli oriše sliko pravega pomena besede čojstvo. V uvodu pravilno omeni, da gre tu za pesnika in da je zato potrebno posebno delo, kako dobiti v obilici misli, raztresenih v poedinih pesnitvah, ono pravo ter enotno idejno linijo, ki bi še najbolj ustrezala glavnemu življenjskemu nazoru samega pesnika. Zato je tu potrebna posebna metoda, veljavna za tovrstno preiskovanje vseh mislecev takega pesniško-filozofskega tipa. Utegnejo se dobiti misli, ki si večkrat morda tudi nasprotu-jejo, in potreben je poizkus dobiti tudi v takih primerih stvarno zvezo med poedinimi koncepcijami pesnika, osnovano vsaj na enotnem značaju njegove lastne osebnosti. Pri Njegošu je tako delo mnogo lažje, nego bi bilo to verjetno na prvi pogled. Pri njem dobimo zelo redko idejna nasprotja, zelo pogosto pa zadenemo na pravo filozofsko doslednost in na formalno in materialno zaokroženo načelno pojmovanje velikih problemov življenja. Taka doslednost in taka zaokroženost se javlja zlasti v Njegoševih mislih o morali življenja in torej o življenju pravega človeka ali čojka. Tem važnejše je, da preide avtor tudi k podrobnejšemu orisu Njegoševe posebne etike. Tudi Njegoš otvarja vprašanje dobrega in zlega in vidi enega značilnih znakov takratnega historičnega položaja njegovega naroda – konkretne nosilce zlega v Turkih in v njihovem življenjskem materializmu, ki mu more ustrezati le taka etika, ki bi bila osnovana na načelu telesnega, senzualnega uživanja. Njegoš je načelni nasprotnik vsakega takega materializma, vsake take hedonistične etike in to celo iz dveh razlogov: prvič vsled njene interne nesmiselnosti in neprimernosti za človeka, kolikor naj bo res pravi človek in ne sama žival, drugič pa tudi vsled samih praktično-življenjskih metod, ki so za etiko takega hedonizma kar neizogibne. So to pač metode samega nasilja, ki poznajo le pravico močnejšega in ki prilagajajo tej svoji tiranski tendenci tudi vse ostale svoje poglede na svet in življenje. Proti takemu pojmovanju dobrega in zlega postavlja Njegoš svoje načelo junaštva, idealnega junaštva ali viteštva. Tudi njemu ni neznana dvoličnost tega pojma in zato smatra on za pravo junaštvo le ono, ki se gradi na načelu pravičnosti, resnične humanosti in človečanske časti. To je pravo notranje, duhovno viteštvo, ki nima opravka s samo vnanjo opremo in z vsemi ostalimi vnanjimi pridevki znanega srednjeveškega viteza. To je resnično psihološko viteštvo, ki se trudi in daruje za splošne ideale, za zmago dobrega nad zlim in pravice nad krivico. Pravi vitez te vrste išče plačilo za svoja dela samo v viteški slavi in časti, ki ga postavlja za vzor pokolenjem bodočnosti, katera šele bodo vsa ta dela tudi pravično ocenila. Zato se vitez take prave notranje vrste tudi ne ustraši nobenih zgolj vnanjih ovir in nobene premoči v sami vnanji sili pesti. Še 171 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 171 31.3.2015 9:37:51 važnejša pa je posebna konsekvenca, da se viteštvo te vrste zahteva od vsakega človeka in da to viteštvo ni nikak stanovski privilegij nekaterih odličnikov: »Pod krunama ima strašljivicah, u prnjama ima vitezovah /…/.« Vitezu take vrste tudi niso potrebni nobeni vnanji predpisi, zakaj on dela vse po lastnem notranjem nagibu in torej avtonomno. Zato lahko tudi trdimo, da se Njegoševa etika čojstva zelo približuje etiki osebne avtonomije ravnanja, z razliko, da ima pri Njegošu vse to tudi živo, konkretno osnovo, kar šele ji da možnost, da dobi tudi pravi – ljudski značaj in pomen. Kandidat je svojo tezo podprl z obilico Njegoševih verzov. Avtorjeve navedbe so povsod na prvem mestu in pazljivo je uvaževana tudi vsa potrebna literatura o tem vprašanju. Naj dodam še posebni avtorjev izsledek, ki zadeva tudi znani literarni spor o vprašanju Njegoševega optimizma ali pesimizma. Iz avtorjeve razprave sledi, da moramo Njegoša smatrati vsekakor za etičnega optimista, to je za osebnost, ki ima v etiko, v pravo etiko tudi vero. In ki vidi v etičnih načelih tudi posebno in končno celo edino zmagovito silo življenja. S takim etičnim ali morda še bolje rečeno duhovnim optimizmom se pa lahko vežejo tudi pesimistične poteze, ki pa merijo samo na trenutne dejanske prilike življenja in torej na prilike, ki jih je vprav Njegoševo ljudstvo doživljalo v toliki meri. Morda bi lahko oporekali, zakaj avtor ni podal posebne primere črnogorskega, Njegoševega čojstva, s podobnimi etičnimi nazori v dosedanji filozofiji, kar bi dalo njegovim izvajanjem še ostrejšo podobo. Ne smemo pa pozabiti, da je to pač prvi poizkus pokazati jedro črnogorskega čojstva skozi prizmo same Njegoševe miselnosti. Povsem verjetno pa je, da je Njegoš črpal svoje gradivo samo iz naroda in brez gledanja na različne etične sisteme: njegova etika čojstva je samonikla, vsled česar smemo trditi, da je kandidat uspešno utemeljil svojo tezo in tako v zadostni meri izvršil svojo dolžnost. Po taki poti so postali omogočeni še novi pogledi na Njegoša kot resničnega domačega, narodnega misleca. Naj še omenim, da je isti avtor že prej objavil še večje delo o Njegošu pesniku – filozofu, za kar je medtem dobil tudi zasluženo priznanje. Izšli sta že, kolikor je meni znano, dve obsežni in pozitivni oceni (ena v Srbskem književnem glasniku in druga v Hriščanski misli). Posebno Društvo za proučevanje Njegoša, ki se je nedavno pod Belićevim predsedstvom ustanovilo v Beogradu, pa je avtorja izbralo za svojega člana. Delo te vrste je zahtevalo od kandidata izrednega truda in najresnejše poglobitve v vse Njegoševe misli in zasluži v znanstvenem in nacionalnem pogledu, da ga tudi Fakultetni svet odobri in da se kandidat na osnovi te odobritve pripusti k polaganju ustnih rigorozov. V Ljubljani, dne 17. januarja 1941 dr. F. Veber, dr. N. Županič, dr. F. Ramovš Op.: Tipkopis. 172 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 172 31.3.2015 9:37:51 Zapisnik št. 1/40 o rigorozu kandidata Milana Rakočevića Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz izjemne znanstvene skupine dne 13. junija 1938 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 15. novembra 1940 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 18. januarja 1941 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. F. Ramovš, prof. F. Veber, prof. N. Županič kot člani komisije. Naslov disertacije: Njegoševa etika čojstva Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Ramovša, prof. dr. Vebra in prof. dr. Županiča sprejel Fakultetni svet na seji dne 21. januarja 1941 in obenem odločil, da se disertacija tiska v celoti. Slika 26: Kopija doktorske listine doktorja Milana Rakočevića. (ZAMU) 173 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 173 31.3.2015 9:37:51 Ustni izpit se je vršil dne 6. februarja 1941 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. A. Melik kot predsednik, prof. Ramovš, prof. Županič in prof. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber (filozofija): Optimizem – pesimizem s filozofskega vidika; Ljudski – individualni pomen filozofije; Prirodno – pozitivno pravo po Njegošu; Njegoš in glavne moderne filozofske struje. Vprašanja: dr. N. Županič: Kateremu kultrurnemu pasu Balkan. polotoka pripada Njegoš in črnogorsko čojstvo? Morala patriarhalnega kulturnega pasu; Hrabrost pri filozofu Platonu – Laches; Platonova politika in etika. Ocena (skupaj z disertacijo): 8 – osem V Ljubljani, dne 6. februarja 1941 Komisija: dekan dr. A. Melik kot predsednik, dr. F. Veber, dr. N. Županič, dr. F. Ramovš. Op.: Tipkopis, rokopis. 174 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 174 31.3.2015 9:37:51 Ludovik PUŠ (1896–1989) Ludovik Puš iz Šentvida na Dolenjskem je maturiral na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Po maturi je bil vpoklican v vojsko, v kateri je preživel tri leta in pol ter bil ranjen. Po 1. svet. vojni je vstopil v ljubljansko bogoslovje ter opravil pet semestrov (imatrikuliral se je 1. marca 1920). Zaradi bolezni je študij prekinil in se zaposlil v Kmetijski šoli Grm kot učitelj in vzgojitelj. Tam je ostal deset let. Leta 1926 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, opravil dva semestra in zopet zaradi službenih obveznosti študij prekinil. Nadaljeval ga je šele leta 1936, ko se je inskribiral v tretji semester, in sicer 25. septembra leta 1936. Zaključil ga je 13. februarja 1940 z diplomskim izpitom iz 27. znanstvene skupine. 4. novembra istega leta je oddal prijavo za opravljanje doktorskega izpita. Predložil je disertacijo z naslovom O kmečki duši, ki je bila sprejeta na seji Fakultetnega sveta 21. marca 1941, ko je bila s strani poročevalcev ocenjena pozitivno. Ustni izpit je opravljal 29. marca in prejel skupaj z disertacijo oceno devet. Ludovik Puš je bil promoviran 1. aprila 1941. Imatrikulacija: 1. III. 1920 Diplomski izpit: 13. II. 1940 Aprobacija: 21. III. 1941 Promocija: 1. IV. 1941 Naslov disertacije: O kmečki duši – Donos k psihologiji kmečkega človeka (Inavguralna disertacija, ki jo je predložil filozofski fakulteti univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani Ludovik Puš, da bi dosegel doktorsko čast, 1940.) Op.: Tipkopis, vezana v obsegu 85 foliantov. 175 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 175 31.3.2015 9:37:51 Inskripcija ZS 1926/27 Veber: Razvojna psihologija II. (4); isti: Zgodovina filozofije (2); Salopek: Uvod v paleontologijo (4); Radojčić: Srbi in Bizanc (4); Hinterlechner: Petrografija (2); Gavazzi: Geografija sev. in vzh. Evrope (2); isti: Izbrana poglavja iz fizične geografije (2); – 8. oktober 1926. Op.: Prestopil je s Teološke fakultete, kjer je absolviral pet semestrov. LS 1926/27 Veber: Razvojna psihologija II. (4); isti: Zgodovina filozofije (2); Salopek: Uvod v paleontologijo (4); Radojčić: Srbi in Bizanc (4); Hinterlechner: Petrografija (2); Gavazzi: Geografija sev. in vzh. Evrope (2); – 11. februar 1927. ZS 1927/28 Veber: Etika I. (4); isti: Oris in analiza Aristotelove etike (1); Sodnik: Leibniz (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1); Ozvald: Zgodovina pedagoških prizadevanj (3); Gogala: Viktor Bežek v slovenski pedagogiki (2); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); Baerent: Gramatika novovisokonemškega jezika (2); Radojčić: Zgodovina Srbov od VI. do XI. stoletja (3); isti: Bizantinski viri (1); Ozvald: Praktični pedagoški seminar: Stara in nova pedagogika (2); isti: Teoretični in pedagoški seminar: Pedagoška psihotehnika (1); Veber: Filozofski seminar: O duši (2); – 25. september 1936. Op.: Priložena je fotografija. LS 1926/27 Veber: Etika I. (4); isti: Meinongova etika (1): isti: Seminar: Kartezijeva Razprava o metodi (2); Sodnik: Leibniz (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1); Ozvald: Zgodovina pedagoških prizadevanj (3); isti: Seminar: Starogrška sociologija (2); isti: Seminar: Stara in nova pedagogika (2); Gogala: Viktor Bežek kot metodik (2); Radojčić: Zgodovina Srbov od VI. do X. stoletja (3); isti: Bizantinski viri (1); – 3. marec 1937. ZS 1937/38 Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Kulturna kriza naše dobe (2); isti: Praktično pedagoški seminar: vzgajanje aktivnosti (2); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: Vaje iz praktične metodike (4); Veber: Spoznavna teorija I. (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar: F. Brentano; referati in diskusije (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Izbrana poglavja iz zgodovine filozofije pri Slovencih (1); Radojčić: Zgodovina Srbov X.–XII. stol. (3); Kos: Izbrana poglavja iz zgodovine Slovencev (1); – 7. oktober 1937. 176 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 176 31.3.2015 9:37:51 LS 1937/38 Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Kulturna kriza naše dobe (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Vzgajanje aktivnosti (2); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: Vaje iz praktične pedagogike (2); Veber: Spoznavna teorija I. (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar: F. Brentano; referati in diskusije (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Izbrana poglavja iz zgodovine filozofije pri Slovencih (1); Radojčić: Zgodovina Srbov XII.–XIV. stol. (3); Kos: Izbrana poglavja iz zgodovine Slovencev (1); – 5. februar 1938. ZS 1938/39 Ozvald: Pedagoška antropologija (3); isti: Teor.-pedagoški seminar: Psihologija testov (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Didaktična tehnologija (2); Gogala: Didaktika predmetov na osnovni šoli (1); isti: Vaje iz praktične pedagogike (2); Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (1); isti: Seminar: E. Mally: Erlebnis und Wirklichkeit (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); Radojčić: Zgodovina Srbov XIII.–XIV. stol. (3); Kos: Gospodarska in socialna zgodovina Slovencev (1); – 10. oktober 1938. Op.: Opravil je diplomski izpit iz XXVII. skupine, razdelek c. LS 1938/39 Ozvald: Pedagoška antropologija (3); isti: Teor.-pedagoški seminar: Psihologija testov (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Didaktična tehnologija (2); Gogala: Didaktika srednješolskih predmetov (1); isti: Začetki slovenskega vzgojeslovja (1); Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (2); isti: Seminar: E. Mally: Erlebnis und Wirklichkeit (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); Radojčić: Zgodovina Srbov XIII.–XIV. stol. (3); Kos: Gospodarska in socialna zgodovina Slovencev (1); – 7. marec 1939. Diplomski izpit: 13. II. 1940 Kandidat: Ludvik Puš Diplomski izpit: XXVII. znanstvena skupina A – glavni predmet: pedagogika B – stranski predmet: filozofija C – pomožni predmet: narodna zgodovina Ustni izpit: narodna zgodovina; dr. M. Kos; dr. N. Radojčić; opravil; 12 maj 1938 Op.: Nepopolna dokumentacija. 177 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 177 31.3.2015 9:37:51 Curriculum vitae Rojen sem bil dne 12. januarja 1896 v Velikih Češnjicah pri Št. Vidu na Dolenjskem v kmečki hiši. Ko sem dovršil štiri razrede domače ljudske šole, so me dali v gimnazijo v Št. Vid nad Ljubljano. Po maturi na tej klasični gimnaziji sem bil tri leta in pol pri vojakih med bivšo svetovno vojno; bil sem tudi na fronti in ranjen. Po končani vojni sem l. 1918 stopil v ljubljansko bogoslovje in absolviral pet semestrov, nakar sem radi težkega obolenja moral študij pustiti in se povsem več kot leto dni posvetiti zdravljenju. Ko sem za silo okreval, sem zaprosil za l. 1922 razpisano mesto učitelja in vzgojitelja na Kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu. Na tem mestu sem ostal deset let. Medtem sem napravil še učiteljsko maturo na ljubljanskem učiteljišču in l. 1925 usposobljenostni izpit. Kot vzgojitelj kmečke mladine sem si nabral precej skušenj v tem pogledu. Že l. 1926 sem se vpisal na Filozofsko fakulteto in dovršil dva semestra, vendar mi ni bilo mogoče naprej študirati, ker sem bil predaleč in me je služba preveč vezala na zavod, kjer mi je bila poverjena vzgoja kmečkih mladeničev. L. 1932 sem prišel v Ljubljano, vendar mi okoliščine vse do l. 1936 niso dovoljevale, da bi bil študij nadaljeval. Šele tega leta sem se mogel končnoveljavno odločiti, da se ponovno vpišem. Tako sem študij konec šol. leta 1938/39 končal in napravil zadnji diplomski izpit iz pedagogike dne 13. februarja 1940. Ves čas sem opravljal svojo uradniško službo kot banovinski referent za zadružništvo in kmečko organizacijo pri kmetijskem oddelku kr. banske uprave, kjer sem še danes. V prejšnjih letih sem se mnogo bavil z glasbo, napisal sem več kompozicij, ki so jih tudi izvajali na koncertih; v Novem mestu sem ustanovil in sam vodil zbor Glasbene matice, pozneje pevski zbor Gorjanci. V zadnjih letih sem moral muziko nekoliko zanemariti. Ves čas od l. 1922 sem intenzivno opazoval in proučeval življenje kmečkih ljudi, zlasti mladine. Zanimala so me – to je bilo v zvezi z mojim poklicem – zlasti psihološka in pedagoška vprašanja. Sedaj mi je uspelo to proučevanje zaključiti z univerzitetnim študijem. Krona mojemu delu (napisal sem mnogo člankov in nekaj brošur) naj bi bila v dosegi doktorske časti na podlagi disertacije O kmečki duši. Morda se do sedaj na Aleksandrovi univerzi v Ljubljani ni še noben akademik tako podrobno bavil s temi važnimi vprašanji; v današnjem času so pa še posebno vredna in primerna, da si kdo pridobi na njihovem proučevanju tudi doktorski naslov. V Ljubljani, dne 4. novembra 1940 Ludovik Puš Op.: Tipkopis. 178 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 178 31.3.2015 9:37:51 Poročilo dr. F. Vebra, dr. N. Županiča in dr. K. Ozvalda o disertaciji Ludovika Puša z naslovom O kmečki duši Avtor pričujoče disertacije g. Ludovik Puš je absolviral z odličnim uspehom klasično gimnazijo v Št. Vidu nad Ljubljano in se je nato – po triinpolletni vojaški dolžnosti v bivši svetovni vojni – posvetil teološkemu študiju ter dovršil pet semestrov, nakar je radi bolezni študij moral pustiti. Po ozdravitvi je prevzel mesto učitelja in vzgojitelja kmečke mladine na Kmetijski šoli na Grmu, sedaj se pa že dalj časa udejstvuje kot banovinski referent za zadružništvo in kmetijsko organizacijo. To sem moral omeniti, da pojasnim Puševo posebno zanimanje, ki ga je izpričal tudi v vsem svojem delu na naši Filozofski fakulteti in v mojem seminarju. Že iz njegovih prvih seminarskih nalog sem mogel razbrati njegovo osnovno težnjo, da bi kmečko vprašanje v najširšem in najožjem pomenu besede postalo tudi psihološko in zlasti psihološko osvetjeno in utemeljeno. K temu ga je nagibalo pač dvoje, troje: njegovo kmečko poreklo, njegova dotedanja naobrazba, ki mu je dobro služila tudi pri njegovem kasnejšem praktičnem delu za kmeta in okrog kmeta, in pa seveda njegov posebni fakultetni študij filozofije, psihologije in pedagogike na naši univerzi. Zato se ne čudim, da mu je kot zrelejšemu človeku uspelo že pred končanim zadnjim diplomskim izpitom predložiti posebno domačo nalogo O psiholoških osnovah kmečkega stanu, ki je s prav malimi formalnimi spremembami lahko izšla kot posebna knjiga (Kmečki stan, l. 1939). Tudi pričujoča disertacija obravnava isto vprašanje, to pa že v smislu prave znanstvene sistematike in v duhu poglobljenega teoretičnega gledanja na vso ogromno tvarino, ki prihaja tu v poštev in ki jo je bilo treba v nemali meri šele na novo odkriti. Glavno znanstveno zaslugo avtorja vidim v tem, da skuša posebno psihološko podobo kmečkega človeka podajati in umevati tudi z vida splošnih psiholoških dejstev in na ta način ugotoviti tudi načelno mesto, ki gre kmečkemu življu v celokupni strukturni celoti človeka in družbe. Na ta način se mu je po moji sodbi res posrečil dokaz, da kmečko vprašanje res ni le vprašanje takega ali drugačega miljeja in z njim povezanega posebnega gospodarskega načina in dela, temveč da je to vprašanje v prvi vrsti in v najglobljih svojih koreninah vsaj obenem tudi pravo značajno in torej tako psihološko vprašanje, ki zadeva samo naravo človeka in ne le tega, kar to naravo tako ali drugače samo od zunaj obdaja. Če motrimo Puševo delo s tega vidika, moramo priznati, da ima svoj pomen in vrednost v prvi vrsti tudi za samo teoretično usmerjenega psihologa in pedagoga in ne morda samo za onega, ki mu je le na praktičnem dvigu dežele in življenja na njej. Disertacija razpada stvarno-vsebinsko v štiri poglavja. V prvem poglavju odkriva avtor na jasen in prepričevalen način take poteze kmečke duše, ki naj bodo res prvobitne in ki celo presegajo ožje razdalje, kakor so dane npr. z razliko v spolu, starosti in tudi v 179 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 179 31.3.2015 9:37:52 posebnem gospodarskem delu in stanju. Posebno ostro je avtorjevo razlikovanje med primarnim in primitivnim, kar ga upravičuje k sklepu, da utegne kmečki človek ob vsej svoji prilični primitivnosti biti neprimerno primarnejši nego recimo mestni, vtem ko hira življenje v mestu ob vsej morebitni neprimitivnosti ponajveč na tem, kjer je oddaljeno od resničnih primarnih osnov vsega duševnega javljanja. Avtor seveda ne ostaja samo pri besedi, ampak podaja tudi zlasti vse tipične smeri vsega tega, kar je v življenju človeka res primarno, prvobitno, in ne le sekundarno, drugotno. Opisano prvo poglavje tvori obenem načelno teoritično osnovno za vsa nadaljnja avtorjeva izvajanja. V drugem, tretjem in četrtem poglavju se bavi namreč avtor z vsemi posameznimi vejami v prvem poglavju opisane primarne osnove življenja človeka. Tako se v drugem poglavju obravnava zlasti odnos do zemlje in do vsega tega, kar je z njo v zvezi in ima še svoj posebni pomen tudi za tako ali drugačno svojstvo človeka. Tu zlasti zadovoljuje avtorjevo razlikovanje med dvojnim, primarnim in sekundarnim odnosom do zemlje, ki pove, da je kmetu zemlja res še vse kaj drugega, nego samo fizični pogoj za obstoj. Tu je zemlja v prvem redu zlasti še ager (ne samo terra), to je prava krušna mati, ki pa jo je treba tudi negovati, ako naj nastopa v vsej moči te svoje posebnosti. Taka dejstva omogočajo avtorju tudi posebno in ostrejšo opredelitev vsega res kmečkega materializma in idealizma, ki se tu, ob kmetu, drug drugega nujno dopolnjujeta in si nista medsebojno nasprotna. V tretjem poglavju dobimo zanimivo obravnavo tiste posebne in važne veje kmečke primarnosti, ki pogaja celo enako posebno metafizično kmečko miselnost in katera šele nam da pravilnejše umevanje tudi vse prave kmečke religioznosti. V taki zvezi je važen zlasti odlomek o racionalizmu v kmečki religioznosti, ki temelji v religioznem izživljanju podreditve pod sistemizirani red in postavo. Psihološko važna je tudi Puševa ugotovitev, da vražarstvo ni prav kmečka specialiteta, temveč je celo že nekak odpad od primarnih osnov in torej le izrodek primitivne in ne naravne – primarne narave. Vse to zopet še posebej dokazuje, kako je tudi kmečka religioznost primarno osnovana in kako izvira tudi ona iz kmetove prvobitne agrarne navezanosti. Četrto poglavje bi lahko imenovali poskus nekake primarne, to je prave kmečke sociologije človeka. V tem poglavju navaja namreč avtor ono poslednjo vejo življenjske primarnosti, ki pogaja tudi enako primarne osnovne odnose človeka s človekom. Zato dobimo v tem delu zopet nove osvetlitve zlasti družinske, vaško-sosedstvene in tudi prave narodne in stanovske skupnosti. Vprav v teh vprašanjih je prinesel avtor še več že v svoji omenjeni prvi knjigi, na katero se tu tudi večkrat sklicuje. Važno je v tem delu zlasti avtorjevo upoštevanje osebnega (personalnega) dela človeka, brez katerega bi tudi omenjene in podobne socialne oblike izgubile svoj posebni pomen in smisel. Navedena so samo vsa glavnejša dejstva, ki jih je avtor ugotovil in ki utegnejo zanimati tudi znanstvenega teoretika. Pozabiti tudi ne smemo, da je to pač prvi poskus te vrste pri 180 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 180 31.3.2015 9:37:52 nas in da doslej še nimamo dela, ki bi si nadelo nalogo, da nam poda celotno in to kar načelno psihologijo življenja na vasi. Psihologi, pedagogi in sociologi so doslej to vprašanje obravnavali več ali manj le odsečno, partikularno in ne tudi totalitetno, celostno. Zato je tudi lahko priznati, da bodo marsikatere podrobne in podrobnejše avtorjeve ugotovitve zahtevale še posebno revizijo in morda tudi dejansko popravo. Toda v celoti vzbuja Puševo delo jasen in trden vtis uspelega poskusa te vrste. Zato podpisani predlagamo, da sprejme visoki Fakultetni svet predloženo disertacijo kot uspelo in da dovoli kandidatu pristop k ustnim rigorozom. Za natis priporočamo prvo in drugo poglavje predloženega elaborata. V Ljubljani, dne 12. marca 1941 dr. F. Veber, dr. N. Županič, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Zapisnik št. 5/40 o rigorozu kandidata Ludvika Puša Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 27. znanstvene skupine dne 13. februarja 1940 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 4. novembra 1940 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 15. novembra 1940 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. K. Ozvald, prof. F. Veber, prof. N. Županič kot člani. Naslov disertacije: O kmečki duši Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Vebra, dr. Ozvalda in dr. Županiča sprejel Fakultetni svet na seji dne 21. marca 1941 in obenem odločil, da se disertacija tiska v celoti. Ustni izpit se je vršil dne 29. marca 1941 od 10. do 13. ure. Navzoči: dekan dr. A. Melik kot predsednik, prof. Ozvald , prof. Veber in prof. Županič kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Antropologija s prirodoslovnega in filozofskega vidika; Čutenje in stvarnost; Psihološko utemeljene vrste stvarnosti; Okolica – milje; Psihološka osnova socialnih odnosov. Vprašanja: dr. N. Županič: Razdelitev Slovencev v kulturne skupine; Rasna estetika jugoslovanskega ljudstva; Psihološka utemeljitev jugoslovanske, rasne estetike. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Beg z dežele (naj se vsestranski pojasni). Ocena (skupaj z disertacijo): 7 – sedem V Ljubljani, dne 29. marca 1941 Komisija: dekan dr. A. Melik kot predsednik, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald, dr. N. Županič. Op.: Rokopis. 181 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 181 31.3.2015 9:37:52 Slika 27: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktoranda Ludvika Puša. (arhiv FF) 182 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 182 31.3.2015 9:37:52 Ljubomir JURKOVIĆ (1898–1982) Profesor Ljubomir Jurković se je k doktorskem izpitu prijavil deset let za tem, ko je končal študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz XVIII. znanstvene skupine: spoznavne teorije, logike, psihologije in zgodovine filozofije kot glavnih predmetov, pedagogike, estetike in srbohrvaške književnosti kot stranskih predmetov. Leta 1933 je opravil profesorski izpit za srednješolskega profesorja. Že leta 1926 je bil zaposlen v Ljubljani kot predmetni učitelj na Tehniški srednji šoli, od leta 1930 na Državnem učiteljišču, od leta 1935 pa na Državni klasični gimnaziji. Zanimiva je Jurkovićeva izobraževalna pot. Po končani osnovni šoli v Benkovcu, kjer je bil tudi rojen kot sin sodnega svetnika, je leta 1920 maturiral na Višji realki v Splitu. Na ljubljansko univerzo se je imatrikuliral 31. oktobra 1921. Vpisal se je na Tehnično fakulteto. V vpisnici za zimski semester 1925/26 je navedel, da je študiral na tehničnih fakultetah na univerzah v Pragi in Ljubljani, kjer je študij tudi zaklju- čil. Kot študent je bil aktiven študentski funkcionar ter član različnih študentskih društev in organizacij v jugoslovanskem prostoru. Vseskozi je objavljal recenzije in prispevke politične, literarne, sociološke in filozofske vsebine, in sicer v časopisju in revijah v Ljubljani, Splitu, Zagrebu, Sarajevu, Nikšiću in Šibeniku. Tako je bil Ljubomir Jurković ob prijavi k doktorskemu izpitu (31. maja 1940) že izoblikovan pisec in priznan ter uveljavljen javni kulturni delavec. Kot doktorsko disertacijo je predložil delo Psihologija patriotskog osećanja, ta pa je bila ocenjena kot resno in originalno znanstveno delo in se je lahko tiskala v izvlečku. 27. junija je kandidat 183 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 183 31.3.2015 9:37:52 opravil še ustni izpit, skupaj z disertacijo pa je prejel oceno devet. Ljubomir Jurković je bil promoviran za doktorja filozofije 24. junija 1941. Imatrikulacija: 31. X. 1921 Absolutorij: 19. XI. 1929 Diplomski izpit: 13. II. 1930 Aprobacija: 26. VI. 1940 Promocija: 24. IV. 1941 Naslov disertacije: Psihologija patriotskog osećanja (Doktorska disertacija, U Ljubljani, 1940) Op.: Disertacija je napisana v srbohrvaškem jeziku, v cirilici, tipkopis, nevezana, 136 foliantov. Inskripcija ZS 1925/26 Veber: Psihologija (nadaljevanje: analiza in razvoj mišljenja) (4); isti: Zgodovina filozofije (nadaljevanje: vrhunec in konec starogrške filozofije) (2); isti: Seminar: Kritični pretres znanstvene zapuščine + Klementa Juga (2); isti: Seminar: Kritični pretres znanstvene zapuščine + Klementa Juga (2); Ozvald: psihologija mladine (4); isti: Seminar: Vzgoja volje (2); Stojićević: Sintaksa srbohrvaškega jezika (2); isti: Dubrovniška književnost (2); isti: Seminar: Teksti iz srbohrvaške književnosti (1); – 16. november 1925. Op.: Navedel je, da je študiral na tehniških fakultetah univerz v Pragi in Ljubljani in da je študij zaključil. LS 1925/26 Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Psihologija mladine (4); isti: Seminar (2); Stojićević: Srbohrvaške književnosti (2); isti: Sintaksa (2); isti: Seminar (2); – 13. februar 1926. LS 1925/26 Veber: psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Psihologija mladine (4); isti: Seminar (2); Stojićević: Srbohrvaške književnosti (2); isti: Sintaksa (2); isti: Seminar (2); – 13. marec 1926. ZS 1926/27 Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Pedagogika (4); isti: Seminarske vaje (2); Radojčić: Srpska historija (4) ; – 1. oktober 1926. Op.: Opravil je I. del dipl. izpita. 184 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 184 31.3.2015 9:37:52 LS 1926/27 Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminar (2); Ozvald: Pedagogika (4); isti: Seminarske vaje (2); Radojčić: Srpska historija (4); – 12. februar 1927. ZS 1927/28 Veber: Sociologija (psihološki in normativni temelji človeške družbe) (4); isti: Zgodovina filozofije (srednji vek) (2); isti: Seminarske vaje (kritičen pretres novejših jugoslovanskih filozofskih del – Bazala, Dvorniković; Nedeljković, Petronijević; A. Ušeničnik; V. Pavlović in dr.) (2); Nikola Radojčić: Hrvaška zgodovina (3); – 8. oktober 1927. Op.: Opravil je diplomski izpit iz XVIII. skupine. LS 1927/28 Veber: Psihologija (4); isti: Zgodovina filozofije (2); isti: Seminarske vaje iz psihologije (2); Ozvald: Pedagogika (4); isti: Seminarske vaje (2); Nikola Radojčić: Historija Hrvata (3); – 18. februar 1928. Diplomski izpit: 13. II. 1930 Kandidat: Ljubomir Jurković Diplomski izpit: XVIII. izpitni predmet, (31. V. 1926, ?) A – glavni predmet: pedagogika in estetika B – stranski predmet: spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije C – pomožni predmet: zgodovina srbohrvaške književnosti (31. V. 1926, 30. VI. 1926) Ustni izpit: 30. VI. 1926 Op.: Nepopolna dokumentacija. Curriculum vitae Rodio se je 11. septembra 1898. g. u Benkovcu, u Dalmaciji, sin Dušana Jurkovića, zemaljskog sudskog savetnika, i poč. Marije. Osnovnu školu je završio u Benkovcu 1909/10, a srednju na Velikoj realci u Splitu, gde je položio maturu 1920. g. Filosofski fakultet završio je na Univerzi kralja Aleksandra I. u Ljubljani, gde je 13. februarja 1930. g. položio diplomski ispit iz XVIII. grupe nauka: teorije saznanja, logike, psihologije i istorije filosofije kao glavnih, a pedagogije, estetike i srpskohrvatske književnosti kao sporednih predmeta. Ispit za srednješkolskog profesora položio je u Ljubljani 9. maja 1933. g. iz iste grupe nauka diplomskog ispita. Kao privremeni predmetni nastavnik stupio je u državnu službu 1926. g. na Tehničkoj srednjoj školi u 185 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 185 31.3.2015 9:37:52 Ljubljani, od 1930. g. služi na Državnoj učiteljskoj školi u Ljubljani, odakle je 1935. g. dodeljen na službu kod Državne klasične gimnazije u Ljubljani. Za vreme univerzitetskih studija aktivno je učestvovao u raznim studentskim društvima i udruženjima. 1925. g. bio je članom prve uprave Sveta slušateljev ljubljanske univerze, a 1926. g. njegovim potpretsednikom i kasnije pretsednikom. Ujedno je bio pretsednik Odbora za sport i ekskurzije Pobratimstva, saveza studenata kraljevine SHS u Beogradu, te pretsednik Sportske reprezentacije slušateljev ljubljanske univerze. Prilikom 10-godišnjice ljubljanske univerze uredio, opremio i predgovor napisao spomenici Deset let ljubljanske univerze. Pored političnih, literarnih, socioloških i filosofskih napisa i recenzija po raznim časopisima i novinama (u Ljubljani, Beogradu, Splitu, Zagrebu, Sarajevu, Nikšiću i Šibeniku), izdao je kao zasebne publikacije: Kotarke, pesme za narod, Ljubljana 1924, Komuniste i nacionalno pitanje, Ljubljana 1928, Smrt Omera i Merime, Ljubljana 1928, Osnovi jugoslovenskog nacionalizma, Ljubljana 1934, Mala kraljica noči, Ljubljana 1934 i O našim individualitetima, Šibenik 1940. Sem toga zauzimao je razne funkcije u upravi Srpske pravoslavne crkvene opštine u Ljubljani, čiji je sada pretsednik, u upravi sekretar, u banovinskom odboru Crvenog krsta, bio je blagajnik Ljudske univerze u Ljubljani i član Filozofskog društva. Op.: Tipkopis, brez datuma in podpisa.. Poročilo dr. F. Vebra, dr. K. Ozvalda in dr. S. Stojićevića o disertaciji kandidata Ljubomirja Jurkovića z naslovom Psihologija patriotskog osećanja Priložena disertacija ima razen predgovora štiri dele: 1. O domovini kot predmetu patriotskega čustvovanja, 2. O subjektu doživljanja vobče in patriotskega čustva posebej, 3. Domovina in naše umsko doživljanje in 4. Domovina in naše nagonsko doživljanje. Kandidat oriše že v predgovoru glavni namen disertacije, ki je v njegovi tezi, da je patriotsko čustvo elementarno doživetje, ki se kvalitativno razlikuje od vsega ostalega doslej znanega človekovega čustvovanja, in da tvori v tej svoji elementarnosti dušeslovno osnovno tudi za pravo domovinsko izživljanje in loči to izživljanje človeka tudi od njegovega tako imenovanega nacionalnega razvoja in dela. V naslednjem prvem delu disertacije oriše kandidat domovino kot stvarnost posebnega reda, ki zahteva prav posebno psihologijo in se izkaže plodna zlasti tudi za psihologijo razvojno-dinamskega tipa. V taki zvezi deli kandidat v naslonu na mojo psihologijo opazovanja omenjeno posebno domovinsko stvarnost v tri grupe: 1. neživa vnanja stvarnost, 2. živa nižjeredna stvarnost, 3. živa višjeredna stvarnost. Prav posebej pa deli kandidat še prvo grupo, neživo stvarnost v nižjeredno i višjeredno vnanjo stvarnost 186 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 186 31.3.2015 9:37:52 (npr. voda – ruda) in pokaže, kako je za prvo, nižjeredno stvarnost te vrste, značilen psihološki akt same konverzacije, v tem ko se pri drugi, višjeredni neživi stvarnosti, katera šele tvori tako imenovano nacionalno bogastvo v ožjem pomenu besede, javlja višjeredni dušeslovni akt posebne elekcije. V drugem delu razpravlja kandidat podrobneje o samem subjektu doživljanja in pokaže, da ima patriotsko čustvo tudi s tega, subjektološkega vidika, svoje zakonito mesto in svoj posebni pomen. V taki zvezi opozarja zlasti na sem spadajoči in torej posebni patriotski pomen našega opazovalnega čuta in na tem čutu zgrajeno možnost še take posebne opazovalne tipologije ljudi, ki upošteva tudi posebno psihologijo samega patriotskega čustvovanja, in to kot že omenjenega svojevrstnega elementarnega doživljanja. Tu je zlasti pomembna avtorjeva analiza mladinskega opazovanja te vrste in njegov pomen za nastanek in razvoj samega patriotskega čustvovanja človeka. Brez tega mladinskega opazovanja take, patriotske vrste, bi tudi ves poznejši in torej npr. moški patriotizem bil in ostal le prazna beseda. S takih vidikov je enako važno tudi kandidatovo upoštevanje posebnega socialnega miljeja mladega človeka in onega posebnega vpliva, ki ga ima ta milje tudi na naše patriotsko izživljanje. V tretjem delu podaja kandidat podrobnejšo analizo našega umskega doživljanja (predstavljanja in mišljenja), in to seveda zopet s posebnim pogledom na samo patriotsko čustvovanje in na vzporedno posebno psihološko jedro domovine. Kandidat prevzema analitično-psihološko delitev med senzitivnimi in imaginativnimi predstavami in mislimi, ki jo pa še izpopolnuje s svojo tezo, da velja tudi za naše imaginativno umsko doživljanje še posebna delitev med pravilnim in nepravilnim predstavljanjem ali mišljenjem in da ima to dejstvo posebni pomen tudi za samo patriotsko čustvovanje človeka. Da, prav ta, imaginativna pravilnost ali nepravilnost življenja daje našemu pojmu domovine še njegov posebni – subjektološki pomen in nam da tako zaslutiti, da tudi vprašanje domovine ni samo vprašanje nečesa (tega, kar tvori domovino v samem materialno-predmetnem pogledu), temveč da je to tudi vprašanje – nekoga (namreč onega, ki naj domovinsko gleda in čuti). Še prav poseben pomen gre v tej zvezi tudi kandidatovi delitvi med slepim in zavestnim patriotizmom, izmed katerih je pa prvi osnovnejši, tak, da bi brez njega tudi posebna in po vsej verjetnosti samo za človeka značilna patriotska zavest bila in ostala že naprej izključena. V končnem, in obenem glavnem, četrtem delu svoje disertacije obrne kandidat vso pozornost samemu patriotskemu čustvovanju in poda v markantnih potezah tudi svojo posebno psihologijo tega doživljanja. Najprej odloči vprašanje posebnih psiholoških podlag tega čustva in ugotovi med temi podlagami zlasti potrebo in pomen prav posebnega svojilnega opazovalnega pogleda na svet in življenje. Ob vprašanju 187 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 187 31.3.2015 9:37:52 razvojne geneze patriotskega čustva kandidat pravilno opozarja na primer doživljanja, ki ga ima že rojenček v mehki in topli zibelki in ki utegne biti prvi zarodek poznejšega pravega patriotskega čustva. Take in podobne psihološke analize pomagajo avtorju, da poda končno tudi neposredno definicijo samega patriotskega čustvovanja, in to tudi v primeri z vsem ostalim čustvovanjem človeka. Kandidat ugotavlja na samem patriotskem čustvu sedem posebnih dimenziji, to pa šest kvalitativnih in eno kvantitativno. Med prve spada: 1. pozitivnost – negativnost, 2. senzitivnost – imaginativnost, 3. polnost – praznost, 4. durativnost – perfektivnost, 5. intenzivnost – ekstenzivnost, 6. svojilnost – kazalnost, pri čemer pa prehaja v primeru kazalnosti samo patriotsko čustvo v kontrarno nasprotno ter enako posebno kozmopolitsko čustvovanje človeka. Omenjeno kvantitativno dimenzijo patriotskega čustva pa tvori njegova vsakokratna jakost v ožjem pomenu besede. Naj še izrecno pripominjam, da pomeni priložena disertacija prvi poizkus take čiste analitične psihologije ali prave fenomenologije našega patriotskega doživljanja in da zato kandidatu razen same metode, ki je za delo potrebna, tudi ni bilo potrebno navanje starejše in na drugačnih osnovah zgrajene literature o tem vprašanju. Disertacija nima namena, da da zgodovinsko-razvojni pregled tega vprašanja, temveč da na podlagi moderne psihologije iznese novo in neposredno razumevanje same narave patriotskega čustvovanja. Iz istega razloga, namreč z ozirom na originalnost disertacije, je tudi umevno, da marsikatere avtorjeve postavke še niso in ne morejo biti povsem vsebinsko dovršene in tudi formalno izbrušene. Za natis je pa delo zrelo. Podpisana komisija predlaga, da sprejme visoki Fakultetni svet priloženo disertacijo kot uspelo in da pripusti kandidata k ustnim rigorozom. Disertacija se lahko natisne v celoti ali pa delno, pri čemer pride v poštev ves IV. del – Definicija patriotskega čustva. V Ljubljani, dne 24 junija 1940 dr. France Veber Vestno sem preštudiral disertacijo g. prof. Jurkovića ter se strinjam z mišljenjem g. prof. Vebra, da ta disertacija predstavlja resno in originalno znanstveno delo. dr. A. Stojićević, dr. K. Ozvald Op.: Tipkopis. Mnenje dr. S. Stojićevića je podpisal tudi dr. Ozvald. Dekanov dopis Gospodom članom Fakultetnega sveta K doktorskemu izpitu iz filozofije (disertacija Psihologija patriotskog osećanja) se je priglasil gospod prof. Ljubomir Jurković. Po sklepu Fakultetnega sveta Filozofske 188 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 188 31.3.2015 9:37:52 fakultete z dne 1. junija 1940 je bila sprejeta kandidatova prijava in določena sledeča komisija: dekan kot predsednik, prof. Ozvald, prof. Stojićević in prof. Veber kot člani komisije. Radi sedanjih neugodnih razmer bi kandidat rad opravil rigoroz še v tem šolskem letu. Ker pa do jeseni ni v vidu nobena seja več, dajem v sporazumu z gospodom prodekanom prof. dr. Kidričem na glasovanje per rollam predlog komisije, da se disertacija prof. Ljubomira Jurkovića iz filozofije sprejme ter prosim gospode člane Fakultetnega sveta, da oddajo pismeno svoj votum. Komisija je mišljenja, da bi z ozirom na pomembnost in originalnost disertacije bilo koristno, da se disertacija natisne v celoti. Z ozirom na sedanje razmere in draginjo tiska (disertacija je obsežna), je pa komisija določila, da se takoj natisne samo četrti del disertacije z naslovom Definicija patriotskega čustva. V slučaju pa, da se kak član Fakultetnega sveta s tem načinom ne strinja, bom takoj glasovanje per rollam ustavil. V Ljubljani, dne 24. junija 1940 Dekan: dr. J. Hadži Glasovanje: Prof. Bradač, Hadži, Kelemina, Kidrič, Kos, Melik, Nahtigal, Oštir, Ozvald, Plemelj, Radojčić, Ramovš, Horvatić, Saria, Stelè, Stojićević, Šturm, Veber Op.: Dekanov dopis članom Fakultetnega sveta in seznam le-teh. Zapisnik o rigorozu kandidata Ljubomirja Jurkovića Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 27. znanstvene skupine dne 13. februarja 1930 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 31. maja 1940 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 1. junija 1940 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dekan kot predsednik, prof. Ozvald, prof. Stojićević in prof. Veber kot člani komisije. Naslov disertacije: Psihologija patriotskog osećanja Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Vebra, dr. Ozvalda in dr. Stojićevića sprejel Fakultetni svet na seji dne 26. junija 1940 in obenem odločil, da se disertacija tiska v izvlečku oz. IV. del z naslovom Definicija patriotskega čustva. Kandidat naj izvede gotove korekture in spremembe v sporazumu z gospodoma referentoma Vebrom in Stojićevićem. Ustni izpit se je vršil dne 27. junija 1940 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. J. Hadži kot predsednik, prof. K. Ozvald, prof. A. Stojićević in prof. F. Veber kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Teorija čustvovanja; Teorija čutenja; Senzitivnost – imaginativnost; Animalni – duhovni tipi domovinskosti; Milje. 189 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 189 31.3.2015 9:37:52 Vprašanja: dr. A. Stojićević: Odnos kandidatov ka analitičnoj psihologiji prof. Vebra; Razgovor o kandidatovoj psihološkoj terminologiji srpskohrvatskoj. Vprašanja: prof. Ozvald: Pedagoška problematika v disertaciji;Vzgajanje patriotskega čustva; Nacionalizem, internacionalizem, kozmopolitizem. Ocena (skupaj z disertacijo): 10 – deset dr. J. Hadži V Ljubljani, dne 27. junija 1940 Komisija: dekan dr. J. Hadži kot predsednik, dr. A. Stojićević, dr. K. Ozvald, dr. F. Veber. Op.: Tipkopis, rokopis. Slika 28: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktorskega kandidata Ljubomirja Jurkovića. (arhiv FF) 190 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 190 31.3.2015 9:37:52 Leon ŽLEBNIK (1918–2004) Doktorski kandidat Leon Žlebnik se je rodil v Materiji v Italiji. Po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Novem mestu, je nadaljeval šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Po maturi se je 2. oktobra 1937 imatrikuliral na Univerzi v Ljubljani. Istega dne je inskribiral prvi – zimski – semester na Filozofski fakulteti. Študij iz izjemne skupine je zaključil z diplomskim izpitom v aprilu 1941. leta. Prijavo k doktorskemu izpitu je vložil 7. oktobra 1941. Priložil je prepis diplome, pet izvodov disertacije z naslovom Emocialna struktura eudajmonije ter kratek življenjepis. Nalogo so ocenjevalci dr. Veber, dr. Ozvald in dr. Grošelj ocenili kot uspešno ter predlagali, da se tiska II. del s primernim kratkim povzetkom ostalih delov. Ustni izpit je kandidat opravil 13. decembra 1941 in skupaj z disertacijo prejel oceno devet. Promoviran je bil 3. februarja 1942. Imatrikulacija: 2. X. 1937 Diplomski izpit: 21. IV. 1941 Aprobacija: 27. I. 1941 Promocija: 3. II. 1942 Naslov disertacije: Emocionalna struktura eudajmonije Op.: Naloga je vezana, tipkopis, obsega 39 foliantov. Inskripcija ZS 1937/38 Veber: Spoznavna teorija I. (4), isti: Filozofske osnove sociologije (1); ist: Seminar: F. Brentano (2); Sodnik: Angl. empirizem (2); ista: Izbrana pogl. iz zgod. fil. pri Slovencih 191 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 191 31.3.2015 9:37:52 (1); Šerko: Splošna psihopatologija (2); Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Seminar (2); isti: Praktično-pedagoški seminar: Vzgajanje aktivnosti 82); Gogala: Srednješolska metodika (2); isti: J. Bezjak – slovenski šolnik (1); Bradač: Paton in njegovo delo (2); Grošelj: Rimski epos (3); isti: Seminar: Interpretacija Vergilovih del (2); isti: Proseminar (2); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Šturm: Francoska historična gramatika (glasoslovje) (3); isti: Francoska književnost v srednjem veku (2); isti: Seminar: Vaje iz starejših romanskih jezikov in književnosti (2); Lacroix: Francoske praktične vaje (2); isti: Molièrovo gledališče in XVII. stoletje (1); isti: Pogledi na današnjo Francijo (1); isti: Vaje v francoskem glagolu (1); Oštir: Historična gramatika latinskega jezika (2); Saria: Liki grških in rimskih božanstev (1); – 2. oktober 1937. LS 1937/38 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Filozofske osnove sociologije (1); isti: Seminar: F. Brentano (2); Sodnik: Angl. empirizem (2); ista: Izbrana pogl. iz zgod. fil. pri Slovencih (1); Ozvald: Cilji in pota znanstvene pedagogike (3); isti: Seminar (2); Gogala: Srednješolska metodika (1); isti: J. Bezjak – slovenski šolnik (1); Grošelj: Rimski epos (3); isti: Seminar (2); isti: Proseminar (4); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); Šturm: Francoska historična gramatika (3); Lacroix: Prevodi (3); Oštir: Historična gramatika latinskega jezika (2); Saria: Liki grških in rimskih božanstev (1); – 8. marec 1938. ZS 1938/39 Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (2); isti: Seminar: E. Mally: Erlebnis und Wirklichkeit (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Skotizem pri Slovencih (1); Ozvald: Pedagoška antropologija (3); isti: Teor.-ped. seminar (2); isti: Praktično-ped. seminar (2); Gogala: Didaktika predmetov na srednji šoli (1); isti: Začetki slovenskega vzgojeslovja (1); Pipenbacher: Latinski proseminar (2); – 7. oktober 1938. LS 1938/39 Veber: Teorija stvarnosti (4); isti: Uvod v psihologijo prava (2); Sodnik: Angleški empirizem (2); ista: Skotizem pri Slovencih (1); Grošelj: Rimska drama (3); Oštir: Historična gramatika lat. jezika (2); Ozvald: Pedagoška antropologija (3); Gogala: Didaktika srednješolskih predmetov (1), isti: Začetki slovenskega vzgojeslovja (1); Lacroix: Balzac in francoski roman v XIX. stoletju (2); Šturm: Francoska književnost (2); – 4. marec 1939. ZS 1939/40 Veber: Psihologija I. (4); isti: Estetska vprašanja (2); Sodnik: Berkeley in Hume (2); ista: Lebnizov vpliv na naše filozofske tekste XVIII. in XIX. stol. (1); Ozvald: 192 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 192 31.3.2015 9:37:52 Kulturoslovna pedagogika (3); Gogala: O današnjem srednjem šolstvu (1); isti: Didaktika srednješolskih predmetov (1); Šturm: Uvod v starofrancosko književnost (2); isti: Historična gramatika fr. jezika (2); Lacroix: Balzac in francoski roman v XIX. stoletju (2); Grošelj: Historična sintaksa latinskih sklonov (3); Oštir: Primerjalna gramatika gr., lat., german. in sanskrta (2); –28. september 1939. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelka c – francoščina. LS 1939/40 Veber: Psihologija I.(deskriptivni del, nadaljevanje) (4); isti: Estetska vprašanja (1); Sodnik: D. Hume (psihološke in spoznavnoteoretične osnove njegovega sistema) (2); ista: Sledovi Leibnizove in Boškovićeve miselnosti v naših filozofskih tekstih XVIIII. in XIX. stoletja (1); Ozvald: Socialna pedagogika (3); Gogala: Karakterizacija srednješolca (1); isti: Didaktika srednješolskih predmetov (1); Šturm: Uvod v starejšo francosko književnost (2); isti: Francoska historična gramatika (morfologija) (2); Lacroix: Francoska književnost v XIX. in XX. stoletju (2); Oštir: Historična gramatika grškega jezika (2); – 4. marec 1940. ZS 1940/41 Veber: Obča psihologija (4); isti: Uvod v sociološko psihologijo (2); isti: Seminar: N. Hartmann (važnejša dela in referati) (2); Sodnik: Kant (njegovo življenje in filozofija) (2); ista: Izbrana poglavja iz naše domače filozofske literature XV. in XVI. stol. (2); Ozvald: Zgodovina novejše pedagogike (3); Oštir: Historična gramatika (2); Grošelj: Rimska zgodovina (3); Ozvald: Teoretsko-pedagoški seminar: Pedagoško delo H. Schreinerja (2); isti: Praktično pedagoški seminar (2); – 1. oktober 1940. LS 1940/41 Veber: Obča psihologija II. (deskriptivno razvojni del) (4); isti: Uvod v sociološko psihologijo (2); Sodnik: Kant in Hegel (2); ista: Izbrana poglavja iz naše domače filozofske literature XV. in XVI. stol. (1); Ozvald: Zgodovina novejše pedagogike (3); – 4. marec 1941. Op.: Opravil dipl. izpit iz razdelka c (francoščina) in razdelka b (pedagogika). Kot poklic očeta je navedel, da je orožniški narednik v pokoju. ZS 1941/42 Grošelj: Rimski epos (3); Leben: Uvod v študij italijanske literature (2); isti: Prvi početki italijanske literature (2); – 7. oktober 1941. Op.: Rubrike osebnega izkaza (vpisnice) so zapisane dvojezično – v italijanskem in slovenskem jeziku. Opravil je dipl. izpit iz izjemne skupine: razdelkov c – francoščina, b – pedagogika in a – filozofija. 193 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 193 31.3.2015 9:37:52 Diplomski izpit: 21. IV. 1941 Kandidat: Leon Žlebnik Diplomski izpit: iz izjemne znanstvene skupine (10. VI. 1939, 21. IV. 1941) A – glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije; (19. IV. 1941, 21. IV. 1941) Klavzura: Dimenzionska karakteristika čustvovanja; dr. F. Veber; dr. K. Ozvald; prav dobro (9); 21. IV. 1941 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 21. IV. 1941 B – stranski predmet: pedagogika Klavzura: Kaj pomeni za pedagogiko »prirodoslovna« in kaj »duhoslovna« smer psihologije?; dr. K. Ozvald; deset (10); 16. X. 1940 Ustni izpit: izjemne skupine; dr. F. Veber; dr. Ozvald ; devet (9); 21. X. 1940 C – pomožni predmet: francoski jezik Ustni izpit: francoski jezik; dr. F. Šturm; osem (8); 10. VI. 1939 Curriculum vitae Rojen sem bil 29. januarja 1918 v Materiji (Italija). Osnovno šolo sem obiskoval v Šmihelu pri Novem mestu in v Novem mestu. Gimnazijo sem študiral v Št. Vidu nad Ljubljano, kjer sem maturiral 19. junija 1937. Nato sem se vpisal na Filozofsko fakulteto ljubljanske univerze, kjer sem diplomiral v aprilu 1941 iz izjemne skupine. Leon Žlebnik Op.: Tipkopis, brez datuma. Poročilo dr. F.Vebra, dr. K. Ozvalda in dr. M. Grošlja o disertaciji kandidata Leona Žlebnika z naslovom Emocionalna struktura eudajmonije Posebnost predložene disertacije je v samem predmetu, ki ga obravnava, in v metodi obravnavanja samega. Gre za pojav »sreče«, to pa z vida čiste deskriptivno-psihološke analize in torej skoro načelno, ne glede na vso ogromno literaturo, ki je že do sedaj neposredno ali posredno posvečena temu posebnemu vprašanju. Zakaj ta literatura, ki po svoji večini tudi nima značaja strokovnega obravnavanja, se bavi s srečo tudi tam, kjer stopa na znanstvena tla, samo posredno in ne neposredno. Tako govori npr. že stari Aristotel, ki je prinesel do sedaj še najtehtnejše misli k temu vprašanju, bolj o vnanjih in notranjih pogojih sreče in ne tudi o sreči sami. To je tudi umljivo, ker še ni imel na razpolago one psihološke razgledanosti, ki je za tako neposredno obravnavanje te prikazni neobhodno potrebna. Enako samo posredno se lotevajo pojava sreče tudi 194 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 194 31.3.2015 9:37:52 poznejši avtorji in to še zlasti s poudarkom posebnega razmerja, ki je – ali naj bo med samo srečo na eni strani in tako imenovano moralo človeka na drugi. Pristopajo še zlasti biološko in sociološko usmerjeni pisci, ki pa gledajo na srečo zopet samo s tega posebnega vidika in razpravljajo torej zopet le o posebnih bioloških in socioloških pogojih življenja, ki naj ga imenujemo srečnega. Šele v teku zadnjih desetletij, ko je pričela prvotna, npr. Brentanova splošna deskriptivna psihologija vedno bolj zajemati tudi najrazličnejše posamezne in najpo-sameznejše odseke vsega psihološkega javljanja, se je zasvetila misel, da bi tudi sreča utegnila biti pojav, ki ima svojo posebno psihološko naravo in ki si zato zasluži tudi posebno in neposredno deskriptivno-psihološko analizo. Omenjam samo znanega Hermana Schwarza, čigar delo Glück und Sittlichkeit iz leta 1902 pomenja pravi prelom v dotedanjem obravnavanju tega vprašanja, in to v korist že same ter prave psihološke analize sreče in nesreče človekove. Pa tudi on je prvenstveno naravnan bolj na nravno, moralno vprašanje in je zato tudi njegovo psihološko gledanje na srečo še vedno posredno in ne neposredno. Že bolj neposredno prodirata s samih psiholoških vidikov do sreče Nicolai Hartmann in Max Scheler, to pa tako, da je njuno delo ob tem vprašanju še toliko fragmentarno, kolikor gledata zato na pojav sreče npr. samo z vida celotnega čustvovanja, ne odkrivata pa tega, kar je vprav za samo srečo, in to tudi čisto psihološko, značilno in svojstveno. Tudi moje delo v tej smeri ima še tak splošni deskriptivno-psihološki pomen. Mladi avtor si je pa postavil nalogo, da vzame pojav sreče s takih deskriptivno-psiholoških vidikov res neposredno v pretres in da se tako dokoplje do posebne deskriptivne psihologije tega pojava. Seveda se tudi on bavi zlasti z našim čustvovanjem, ali njegov pogled na samo srečo mu pomaga odkriti na čustvovanju posebne dimenzije, ki so za srečo res svojstvene in nimajo opravka ne z njenimi pogoji in posledicami in tudi ne z ostalim in marsikje samo na videz podobnim psihološkim dogajanjem. Njegove sem spadajoče analize odkrivajo zlasti posebno subjektološko stran vsega čustvovanja, katera edina tvori neposredno psihološko jedro same sreče, ki naj bo res doživeta in ne samo namišljena. V takem delu vidim zdravo protiutež proti onemu zgolj intencionalnemu pojmovanju vsega psihičnega, ki se vije od Aristotela preko Tomaža do Franca Brentana in ki hoče zlasti od Brentana naprej tudi v sami deskriptivni psihologiji poudarjati le to, kar bi lahko imenovali samo logično-predmetni smisel vsega psihičnega in ne njegov lastni notranje-subjektološki pomen. Jasno je, da tak prvi poizkus ne more biti vseskozi dovršen. Marsikatere trditve se bodo morale spremeniti v domneve, prav posebej bo morala biti še s tega novega vidika preiskana subjektološka razdalja med animalno in personalno polovico našega 195 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 195 31.3.2015 9:37:52 emocionalnega življenja in končno bo treba še znova začeti vprašanje, ali imamo res še posebno čustvo, ki bi imelo samo subjektološko smer in bi bilo brez sledu kakršnekoli predmetne intencionalnosti (blaženost – obup). Motijo tudi nekateri izrazi, ki si jih je avtor moral izbrati, da zadene besedno nova psihološka dejstva, ki pa utegnejo imeti v običajni rabi jezika tudi drugačen pomen (npr. blagrovanje – pomilovanje). Ne glede na vse take in podobne pomanjkljivosti smo pa podpisani mnenja, da je disertacija v sami stvari uspela. Zato prosimo, da jo Fakultetni svet odobri. Za natis priporočamo drugi del s primernim kratkim povzetkom ostale tvarine. Za natis pripravljen elaborat naj se še da v pregled komisiji. V Ljubljani, dne 26. novembra 1941 dr. F. Veber, dr. K. Ozvald, dr. M. Grošelj Op.: Tipkopis. Zapisnik št. 12/1941 o rigorozu Kandidata Leona Žlebnika Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz izjemne znanstvene skupine dne 21. aprila 1941 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 7. oktobra 1941 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 27. oktobra 1941 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: g. dekan kot predsednik, prof. Veber, prof. Ozvald in prof. Grošelj kot člani komisije. Naslov disertacije: Emocionalna struktura eudajmonije Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Vebra, dr. Ozvalda in dr. Grošlja sprejel Fakultetni svet na seji dne 27. januarja 1941 in obenem odločil, da se tiska II. del disertacije s primernim kratkim povzetkom ostale tvarine. Ustni izpit se je vršil dne 13. decembra 1941 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. Šturm kot predsednik, prof. Veber, prof. Ozvald in doc. Grošelj kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Dimenzionalna analiza čustev; Objektivne in subjektivne teorije sreče; Sreča kot posledica ali pogoj normativnosti; Animalni in personalni vidik sreče. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Psihologija pubertetne dobe; Resentimènt. Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, dne 13. decembra 1941 Komisija: dekan dr. F. Šturm kot predsednik, dr. F. Veber, dr. K. Ozvald, dr. M. Grošelj. Op.: Tipkopis, rokopis. 196 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 196 31.3.2015 9:37:52 Slika 29: Dopis dekana dr. F. Šturma članom komisije, ki naj pregledajo in ocenijo disertacijo kandidata Leona Žlebnika. (arhiv FF) 197 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 197 31.3.2015 9:37:52 Rudolf TROFENIK (1911–1991) Rudolf Trofenik je končal humanistično gimnazijo, ki jo je obiskoval v Mariboru in kjer je v šolskem letu 1929/30 tudi maturiral. Odločil se je za študij prava na Pravni fakulteti v Ljubljani in študij zaključil leta 1936, za doktorja prava pa je bil promoviran 17. aprila 1937. S Turnerjevo štipendijo je odpotoval v Francijo. Junija leta 1939 je bil imenovan za asistenta pripravnika na Pravni fakulteti v Ljubljani. Že med študijem prava je inskribiral nekaj semestrov na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Imatrikuliral se je 5. marca 1935, štiri dni kasneje pa je inskribiral prvi semester. Sledili so še trije semestri, zadnjega pa je inskribiral 10. marca 1937. Na Filozofski fakulteti je opravil vse predpisane diplomske izpite, zadnjega 23. aprila 1941, ko je diplomiral iz 25. znanstvene skupine. K doktorskemu izpitu se je prijavil 13. maja 1942, disertacija z naslovom Vzročna in pravna zavest je bila pozitivno ocenjena ter odobrena na seji fakultetnega sveta 28. maja 1942. Na osnovi le-te pa je kandidat lahko pristopil k ustnemu izpitu – rigorozu, ki je potekal 2. junija 1942. Prejel je oceno osem. Rudolf Trofenik je bil drugič promoviran 11. junija 1942. Imatrikulacija: 5. III. 1935 Diplomski izpit: 23. IV. 1941 Aprobacija: 28. V. 1942 Promocija: 11. VI. 1942 Naslov disertacije: Vzročna in pravna zavest ( Inavguralna disertacija, ki jo je predložil diplomirani filozof dr. iur. Rudolf Trofenik. ) Op.: Naloga ni vezana, tipkopis v obsegu 37 foliantov. 198 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 198 31.3.2015 9:37:52 Inskripcija LS 1934/35 Veber: Spoznavna teorija (4); isti: Elementarna psihologija zadružnega gospodarstva (1); isti: Seminar: Pregled in pretres novejše filozofske književnosti (2); Sodnik: Kartezij in njegov krog (2); ista: Filozofija Jožefa Misleja (1); Gogala: Pedagoška karakterologija (2); Ozvald: Mladinoslovje (3); Škerlj: Splošna antropologija (2); Bradač: Grška in rimska metrika (3); Plemelj: Teorija analitičnih funkcij (5); – 9. marec 1935. Op.: Navedel je, da je absolvent juridične fakultete. Opravil II. drž. jurist. izpit. Priložena je fotografija. ZS 1935/36 Veber: Psihologija (4); isti: Filozofska antropologija (2); ist: Seminar: Psihologija Maxa Schelerja (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale: Commentarius … (1); Gogala: Pedagogika »celega človeka« (2); Ozvald: Socialna pedagogika (3); Bradač: Grška drama (4); isti: Zgodovina rimske književnosti (2); Plemelj: Infinitizialni račun I. (5); – 26. september 1935. LS 1935/36 Veber: Psihologija (4); isti: Filozofična antropologija (2), isti: Seminar (2); Sodnik: Spinoza (2); ista: Matija Hvale (1); Ozvald: Pedagoška sociologija (3); Gogala: Pedagogika »celega človeka«. (2); Bradač: Zgodovina grške lirike (3); isti: Rimska književnost (2); Grošelj: Sintaksa sklonov klasičnih jezikov (1); Grošelj: Splošna biologija II. (5); Plemelj: Infinime. račun (5); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); – 10. marec 1936. Op.: Opravil je I. in II. dipl. izpit. LS 1936/37 Veber: Etika I. (4); isti: Meinongova etika (1); isti: Seminar: (2); Sodnik: Leibniz (2); ista: Filozofija F. S. Karpeta (1); ista: Uvod v znanstveno mišljenje (1); Ozvald: Zgodovina pedagoških prizadevanj (3); Gogala: Viktor Bežek kot metodik (2); Bradač: Rimska književnost (2); isti: Helenistična književnost (2); Grošelj : Rimska zgodovinsko slovstvo (3); Kelemina: Historična gramatika nemškega jezika (3); – 10. marec 1937. Diplomski izpit: 23. IV. 1941 Kandidat: dr. Rudolf Trofenik Diplomski izpit: iz izjemne znanstvene skupine (26. X. 1940, 23. IV. 1941) A – Glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije (10. IV. 1941, 23. IV. 1941) 199 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 199 31.3.2015 9:37:52 Klavzura: Aristoteles in Platon v luči sodobnih državoslovnih naukov; dr. F. Veber; dr. K. Ozvald; deset (10); 23. IV. 1941 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber, dr. K. Ozvald; deset (10); 23. IV. 1941 B – stranski predmet: etika in estetika Klavzura: Etika in današnje pravne teorije; dr. F. Veber; dr. K. Ozvald; deset (10); 21. IV. 1941 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; devet (9); 21. IV. 1941 C – pomožni predmet: latinski jezik s književnostjo Ustni izpit: latinski jezik s književnostjo; dr. R. Nahtigal; devet (9); 26. X. 1940 Curriculum vitae Rodil sem se 15. aprila 1911 v Studencih pri Mariboru. Osnovno šolo sem posečal v svojem rojstnem kraju. V šolskem letu 1921/22 sem vstopil v humanistično gimnazijo v Mariboru, kjer sem v šolskem letu 1929/30 tudi maturiral. V zimskem semestru 1930/31 sem se vpisal na juridično fakulteto v Ljubljani. Diplomiral sem 12. marca 1936; za doktorja prava pa sem bil promoviran 17. aprila 1937. Po dovršenih pravnih študijah sem opravljal sodno prakso po sodiščih in pri državnem tožilstvu v Ljubljani. Po sodni praksi sem v službi kot advokatski pripravnik. V šolskem letu 1937/38 mi je uprava Univerze podelila ustanovo dr. Turnerja. V ta namen sem prebil eno šolsko leto v Parizu. V juniju 1939 pa sem bil postavljen za asistenta pripravnika na juridični fakulteti v Ljubljani. Po dovršenih pravnih študijah sem publiciral devet razprav kazenskopravne vsebine in več književnih poročil. dr. R. Trofenik Op.: Tipkopis. Poročilo dr. F. Vebra in dr. N. Županiča o disertaciji kandidata dr. Rudolfa Trofenika z naslovom Vzročna in pravna zavest Kandidat obravnava vprašanje vzročnosti in pravnosti s samega pomenskega vidika in je že s tem dana tudi vsa posebnost predložene disertacije mnogo večjega vnanjega obsega. Omenjeni pomenski vidik daje disertaciji značaj tako imenovane fenomenološke obravnave celotnega vprašanja, s to razliko, da gre kandidatu v prvi vrsti le za oni pomen vzročnosti in pravnosti, ki ima svoje potrdilo tudi v sami empiriji in se zato ne sme zamenjati s samimi verbalnimi analizami enega in drugega pojma. To oboje dejstvo pomaga avtorju do zaključkov, ki imajo veljavo za dejansko, empirično 200 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 200 31.3.2015 9:37:53 Slika 30: Dopisno glasovanje (per rollam) članov Fakultetnega sveta z dne 28. maja 1942. (arhiv FF) utrjeno vzročnost in pravnost, pa so vendar po svoji osnovni intenciji nezavisne od takih modernih kontraverz, ki zadevajo ob tem vprašanju samo izkustvo in nič več. Ena taka kontroverza je na primer moderni spor med starejšim podstatnim in novejšim funkcionalnim pojmovanjem vzročnosti. Najprej se je kandidat tako lotil vprašanja vzročnosti. Njegove vzorne analize omogočajo res boljše in trdnejše spoznanje obeh osnovnih komponent vsega vzročnega gledanja na svet in življenje, izkustvene, empirične in neizkustvene, apriorne. Pozornost zaslužijo tudi njegovi posebni argumenti za to drugo, neizkustveno ali apriorno korenino vse vzročnosti. Avtor se tudi dobro zavaruje proti vsakemu kvarnemu metafizičnemu pojmovanju te apriorne komponente našega vzročnega prava in dodaja, da pomenja vsa apriornost tu – negat same empiričnosti. Toda vse to velja le za naš načelni pojem vzročnosti, ki se izkaže toliko kakor pojem (kateregakoli) dogajanja kot nečesa, kar je in 201 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 201 31.3.2015 9:37:53 mora biti še tako ali drugače utemeljeno, povzročeno. Drugo vprašanje pa se tiče našega prenosa vzročnosti v takem načelnem pomenu besede na poedino, dejansko dogajanje torej na primer na premikanje krogle, ki smo jo pravkar sunili. Zdaj gre za naše dnevno (tudi izvenznanstveno, vsakdanje) ugotavljanje te ali one dejanske vzročnosti in kandidat postavlja tu povsem pravilno svoje posebno načelo same večje ali manjše verjetnosti. Še važnejša so pa njegova vzporedna psihološka razmotrivanja, kako sploh prihajamo do svojega ugotavljanja take dejanske vzročnosti. Važno je vedeti, da je prav to ugotavljanje celo razvojno prvotno in da ima v tej svoji prvotnosti celo zakonite stopnje, ki spajajo staro in najstarejše bajeslovje z moderno in najmodernejšo indukcijo. Šele po taki obravnavi vzročnega vprašanja se loti kandidat z enakih vidikov še posebnega vprašanja prava in pravnosti. Ta del je relativno krajši, to pa zato, ker prinaša že vzročna vprašanja premise, ki so potrebne za enak posebni vpogled tudi na pravo in pravnost. To velja zlasti za oboji, izkustveni in neizkustveni element vse vzročnosti in pravnosti. Še v posebni meri pa spada sem tudi avtorjevo že v prvem delu disertacije izvedeno psihološko razlikovanje med prvotnim storitvenim in poznejšim dogodi-tvenim tipom našega vzročnega gledanja. Zakaj primer prava in pravnosti pokaže, da gre tu kar izključno samo za prvo in torej storitveno izvajanje pristojnega dogajanja. Šele tako izvajanje daje dogodku tudi pomen in mesto dejanja, katero edino pride za pravo in pravnost v poštev. V taki zvezi zaslužijo zopet posebno pozornost avtorjeva izvajanja o svojstveno človeškem momentu vsega pravnega presojanja. Prav posebno mislim tu še namreč na njegovo dobro razlikovanje med samim ugotavljanjem, kakor dobimo tako ugotavljanje tudi ob vsem vzročnem motrenju, in pa med posebnim presojanjem (judicare), ki je prav posebni znak našega pravnega motrenja. Šele take podrobne misli omogočajo avtorju, da pokaže končno tudi osnovno načelno razmerje med vzročnostjo in pravnostjo, in to tako, da spoznamo osnovne notranje vezi in enako osnovne razlike med obema tema poljema. Zopet so važne zlasti poudarjene razlike, ki povedo, da spada tudi vsa pravnost že na stran prav posebnega, namreč tako imenovanega normativnega dela ali ustroja človeka. Samo človek je subjekt prave vzročne misli, in to celo v bajeslovnem primeru tako imenovanega pravnega gledanja na same nežive reči. Disertacija vzbuja v celoti vtis resnega dela, pri čemer bi za svojo osebo dal drugemu, krajšemu delu, še prednost pred prvim in daljšim. Temu se tudi ne bo čudil, kdor pozna avtorja kot doktoriranega jurista, ki ima za seboj še več znanstvenih razprav pravnote-oretske vsebine. Če se je izkazal tam kot delaven mlad jurist v ožjem pomenu besede, tedaj ga tudi pričujoča njegova disertacija zlasti po svojem drugem delu označuje kot nadarjenega in tudi nadaljnji razvoj obetajočega pravnofilozofskega misleca. Izrazil bi 202 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 202 31.3.2015 9:37:53 željo, da bi bil drugi del disertacije še malo razširjen. Mislim tu zlasti na razmerje prava do posebne moralitete človeka. Visokemu Fakultetnemu svetu priporočam odobritev disertacije. Za natis predlagam mestoma razširjeni drugi del s primernimi povzetnimi pripombami iz prvega dela. V Ljubljani, dne 27. maja 1942 dr. F. Veber, dr. N. Županič Op.: Tipkopis. Poročilo prof. E. Spektorskega o disertaciji dr. Rudolfa Trofenika z naslovom Vzročna in pravna zavest Disertacija se sastoji iz uvoda i iz dva dela. K jednom se problematika uzročnosti razpravlja sa filozoskog i psihološkog vidika. U drugom se ona primenjuje na pravo. U uvodu pisac formuliše svoj problem. Nije to učinio sa potpunom preciznošću. Tako na primer stavlja svoju antitezu u vezu s antičnom suprotnošču među physis i nomos. Medjutim ova se antiteza odnosi na razliko medju pozitivnim in prirodnim pravom, uzetim u čisto normativnem smislu. Piščeva pak problematika se odnosi na sasvim drugu antitezu, naime na imputatiorem physicam sen facti i imputationem juris. Nije dovoljno obrazložena piščeva suprotnost uzročnog i pravnog, jer i u pravo postoji uzročnost. Što više, ako se dotična problematika uzme genetički, onda sam pojam uzroka imao je pre svega pravni, uopšte etički u širokom smislu značaj. To se vidi več iz etimologije grčke reči aitia. Pravo rečeno, pišćeva problematika se tiče odnosa između shvatanja uzročnosti k jestasvenici i pravu, i to samo krivičnom, ukoliko je u pitanju odgovornost zlikovca za njegovo delo. U ovim granicama je potpuno opravdano piščevo mišljenje da nema uzročnosti bez učinioca. Ima pisac pravo, kada ne komplicira ovu konstataciju svako-vrstnim heterogenim biologističkim ili sociologističkim teorijama. Ali pisac ne ograničava se samo svojom strukom, naime krivičnim pravom, nego proširuje svoje shvatanje na sve, bez izuzetka, pravne grane (str. 30). Onda svaki pravnik mora prigovoriti, da se njegova teorija ne podudara sa stvarnošću. Pojam učinioca nije merodavan za javno pravo, na primer ustavopravne odnose između nadležnosti suverene vlasti i subjektivnih državljana. Još manje on vidi v privatnom pravu, u kome često puta več prirodne pojave, na primer potek vremena stvaranja prava i dužnosti i koje zna čisto pasivne dužnosti, na primer non facere ili pati. Reč pravnost, kao i drugi neologizmi: pravočloveški, 27, izvennormativnost, 34, samočloveški, 36, može izazvati kritiku strogih filologa. 203 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 203 31.3.2015 9:37:53 Sve to trebalo bi da bude uzeto u obzir prilikom štampanja disertacije gospodina dr. Trofenika, koja inače svedoči, da je pisac verziran u filozofskim problemima. Zato se pridružujem pozitivnoj oceni, koju je njoj dao gospodin profesor dr. F. Veber zajedno sa gospodinom profesorom N. Županičem. V Ljubljani, 27. maja 1942 dr. E. Spektorski Zapisnik št. 2/1942 o rigorozu kandidata iur. dr. Rudolfa Trofenika Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 25. znanstvene skupine dne 23. aprila 1941 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 13. maja 1942 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 25. maja 1942 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: g. dekan kot predsednik, prof. Veber, prof. Županič, prof. Spektorski. Naslov disertacije: Vzročna in pravna zavest Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Vebra, dr. Županiča in dr. Spektorskega sprejel Fakultetni svet na seji dne 28. maja 1942 in ob enem odločil, da se disertacija tiska. Ustni izpit se je vršil dne 2. junija 1942 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. F. Šturm kot predsednik, prof. Veber, prof. Županič, prof. Spektorski kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Zgodovinski pregled kavzalnega vprašanja (Demokrit, Zenon, Platon, Aristotel in drugi); Emocionalna stran prava; Determinizem – indeterminizem; Psihologizem v pravni teoriji. Vprašanja: dr. N. Županič: Talionski princip in prehod od objektivne do subjektivne krivde; Komentiranje izvesnega krim. slučaja v luči pravne zavesti narodov. Ocena (skupaj z disertacijo): 8 – magna cum laude V Ljubljani, dne 2. junija 1942 Komisija: dekan dr. F. Šturm, dr. F. Veber, dr. N. Županič, dr. E. Spektorski. Op.: Tipkopis, rokopis. 204 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 204 31.3.2015 9:37:53 Vladimir p. Kruno PANDŽIĆ (1912–1965) Frančiškanski redovnik pater Kruno Pandžić se je po končani osnovni šoli izobraževal po različnih frančiškanskih verskih šolah. Študiral je filozofijo in teologijo na frančiškanskem bogoslovnem semenišču v Mostarju, nato pa je nadaljeval šolanje v Švici. Leta 1939 je zaradi vpoklica v vojsko študij prekinil. V študijskem letu 1940/41 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter v letnem semestru 1941 opravil diplomski izpit iz 25. znanstvene skupine. K doktorskemu izpitu se je prijavil 5. junija 1942. K prijavi je priložil pet izvodov disertacije z naslovom Problem istine u filozofiji Martina Heideggera, življenjepis in diplomo. Disertacija je bila ocenjena pozitvno, ustni del doktorskega izpita je opravljal 23. decembra 1942 ter skupaj z disertacijo prejel oceno devet. Promoviran je bil 31. decembra 1942. leta. Imatrikulacija: 6. XI. 1940 Diplomski izpit: 2. V. 1941 Aprobacija: 21. XII. 1942 Promocija: 31. XII. 1942 Naslov disertacije: Problem istine u filozofiji Martina Heideggera Op.: Naloga je vezana, tipkopis v srbohrvaščini, obsega 104 foliante. Inskripcija ZS 1940/41 Veber: Obča psihologija II. (4); isti: Uvod v sociološko psihologijo (2); Veber: Seminar: N. Hartmann (2); Sodnik: Kant in Hegel (2); Ozvald: Zgodovina novejše pedagogike (3); Gogala: Pedagoško delo H. Schreinerja (1); – 6. november 1940. Op.: V vpisnici je 205 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 205 31.3.2015 9:37:53 navedel, da je opravil osem semestrov teologije v Mostarju; dva semestra na teološki fakulteti univerze v Fribourgu v Švici, dva semestra filozofije na isti fakulteti in nato dva semestra na univerzi v Freiburgu im Breisgau v Nemčiji. Priložena je fotografija. LS 1940/41 Veber: Obča psihologija II. (4); isti: Uvod v sociološko psihologijo (2); Veber: Seminar: N. Hartmann (2); Sodnik: Kant in Hegel (2); Ozvald: Zgodovina novejše pedagogike (3); Gogala: Pedagoško delo H. Schreinerja (1); isti: Didaktika srednješolskih predmetov (1); – 8. marec 1941. Diplomski izpit: 2. V. 1941 Op.: Ni dokumentacije Slika 31: Prijava k doktorskemu izpitu doktorskega kandidata Vladimirja p. Kruna Pandžića. (arhiv FF) 206 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 206 31.3.2015 9:37:53 Curriculum vitae Rođen sam 8. prosinca 1912 u selu Drinovci, kotar Ljubuški, vel. žup. Hum. Osnovnu sam školu pohađao u rodnom mjestu od 1920. do 1925. godine. Od 1925 do 1930 pohađao sam Franjevačku klasičnu gimnaziju (s pravom javnosti) na Širokom Brijegu. God. 1930 stupio sam u franjevački red, te sam šk. god. 1931/32 bio u franjevačkom novicijatu na Humcu. Šk. god. 1931/32 nastavio sam gimnaziju na Širokom Brijegu i tu sam u lipnju 1933 položio ispit zrelosti (maturo). Od 1933 do 1936 študirao sam filozofiju i teologijo u franjevačkom filozofsko bogoslovnom sjemeništu u Mostaru i tu sam u lipnju 1936 ređen za svećenika. Šk. god. 1936/37 študirao sam teologijo na Teološkom fakultetu sveučilišta u Fribourgu (Švajcarska). Šk. god. 1937/38 študirao sam filozofiju na Filozofskom fakultetu istoga sveučilišta. Šk. god. 1938/39 študirao sam filozofiju na Filozofskom fakultetu sveučilišta u Freiburgu i. Br[eisgau]. Šk. god., 1939/40 prekinuo sam pohađanje sveučilišta radi odsluženja vojne obaveze. Šk. god. 1940/41 študirao sam filozofiju na Filozofskom fakultetu sveučilišta u Ljubljani i tu koncem ljetnoga polugodišta iste šk. god. položio diplomski ispit iz 25. znanstvene skupine. Od početka škol. g. 1941/42 predajem filozofiju u franjevačkom filozofsko-bogoslovnom sjemeništu na Humcu (Ljubuški). Op.: Tipkopis, brez podpisa in datuma. Poročilo dr. F. Vebra in dr. N. Županiča o disertacije kandidata Vladimirja p. Kruna Pandžića z naslovom Problem istine u filozofiji Martina Heideggera Martina Heideggerja poznam že izza dijaških let, ko sva skupno poslušala predavanja A. Meinonga na graški univerzi. Pozneje je prešel v Husserlovo strujo naše skupne (Brentanove) filozofske šole in je danes eden najbolj znanih pa tudi najbolj osporavanih mlajših filozofov sodobne Nemčije. Stoti in stoti ga poveličujejo kot poklicnega oznanjevalca nove eksistencionalne filozofije, zopet stoti in stoti pa vidijo v vsem tem njegovem prizadevanju le kup besed, in to še slabo urejen kup besed, ki so stvarno brez haska za znanost in še manj za dejansko življenje. Tem bolj sem postal pozoren ob predloženi disertaciji, ki jo je napisal svoječasni Heideggerjev slušatelj na fribourški univerzi (Breisgau), g. p. Kruno Pandžić. G. Pandžić je že prej študiral filozofijo v Švici, zaključil pa je svoje študije na naši univerzi, kjer se je skozi eno leto zelo intezivno udejstvoval v mojem filozofskem seminarju. Po taki poti sem imel priliko, da sem se še neposredneje seznanil s sedanjim Heideggerjevim delom, in on, Pandžić, je mogel ugotoviti oni nadaljnji razvoj svoječasne graške filozofske šole, ki se je pod mojim vodstvom izvršil in se še vrši na naši univerzi. Zato je umevno, da označujejo predloženo disertacijo zlasti tri poteze: 207 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 207 31.3.2015 9:37:53 preveva jo materialno znanje neposrednega očividca, odlikuje jo nadaljnje še temeljito poznanje zlasti tudi nenemških, zapadnoevropskih filozofskih struj (študij v Švici) in ne manjka ji pečata šole, iz katere sem sam izšel. Ta pečat je viden zlasti ob Pandžićevi odločni odklonitvi tistega dela vse Heideggerjeve miselnosti, ki hoče kar načelno vse konkretno izvajati iz abstraktnega ali vse posamezno iz splošnega. Sekundarno je to seveda mogoče in celo za vsako znanost neobhodno potrebno, toda primarno je to le znak že davno premaganega – starogrškega eleatizma. S tem prehajam k stvarni obravnavi predložene disertacije. Kandidat si je zastavil vprašanje resnice v Heideggerjevi filozofski miselnosti. Že to dejstvo označuje g. Pandžića kot resničnega problemskega misleca. Zakaj do sedaj še nimamo nobene Heideggerjeve obravnave same resnice, razen ob vprašanjih, ki se že sama po sebi ne morejo odločati, ako se ne bavimo tudi s samo resnico (npr. vprašanje biti in časa). G. Pandžić pa po mojem mišljenju prepričevalno dokazuje, da je prav vprašanje resnice osnovno, toda, rekel bi, podzavestno gibalo vsega Heideggerjeva filozofska dela in prizadevanja. Po taki poti še naknadno tudi sam bolje razumevam ves Heideggerjev apriorizem in oni njegov verbalizem, ki še danes ne ve, da ima tudi resnica, tudi najčistejša, to pa za nas – ljudi, dostopna resnica svoje primarno osnovo v izkustvu in samo v izkustvu. Vzamem le primer števila, ki prav gotovo tako rekoč nič ne pomeni, dokler ga ne vzamemo kot število tega ali tega. Se pravi, vsa še tako idealna načela brez izkustva ne postanejo le resnična, temveč izgubijo sploh sleherni pomen in smisel ( meaning-loose). Glavna teoretično-znanstvena in življenjsko-praktična zasluga disertanta Pandžića je pa po mojem v tem, da nam je to osnovno zavisnost vsega a priori od samega a posteriori pokazal in dokazal ob enem najizrazitejših sodobnih filozofov nasprotne smeri. V posebno dobro mu štejem tudi njegovo brezpogojno priznavanje vsega pozitivnega te smeri, in to še prav posebej na točkah, kjer je tak apriorizem res tudi na mestu in kjer morejo o samem verbalizmu govoriti le ljudje, ki stvari ne poznajo in ki bi konsekventno npr. tudi vso matematiko morali smatrati le za kup brezplodnih besed. Tu gre zlasti še za samo nastavitev vprašanja resnice, nadalje za že staro vprašanje osnovnega razmerja resnice in bitnosti, nadalje za načelno razmejitev transcendence in imanence, pa tudi za vprašanje nujnega in slučajnega, končnega in nekončnega ( finitum, indefinitum, insfinitum), še prav posebej pa za specialno Heideggerjevo problematiko resnice in časa in končno morda še za najglobljo in po našem avtorju še posebej prikazano dihotomijo resnice in neresnice. Da, kandidatova referativna in kritična izvajanja o tej poslednji dihotomiji so mi še tudi z vida samega Heideggerjevega apriorizma in torej tako rekoč res a priori potrdila mojo aposteriorno osnovno tezo, da je samo človek sposoben obojega, da spoznava in da se moti. 208 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 208 31.3.2015 9:37:53 V samem stilnem pogledu še pripominjam, da se mi marsikateri kandidatovi izrazi in stavki zde tudi v hrvaščini težki ali vsaj sila umetni. Toda vse to sem ugotovil na takih mestih, kjer velja isto za samega Heideggerja – v nemščini. Glede na podana dejstva priporočam visokemu Fakultetnemu svetu, da se predložena disertacija odobri in da se kandidata pripusti k polaganju strogih izpitov. V Ljubljani, dne 10. decembra 1942 /XXI.* dr. F. Veber, dr. N. Županič Op.: Tipkopis.* Navedel je tudi fašistično štetje let. Mnenje koreferenta dr. J. Kelemine Z jezikoslovne strani bi bilo potrebno, da g. kandidat nekoliko filološko razčisti hrva- ško terminologijo, npr. izraze istina – resnica, istotako idr., da bo lažje prikazal jedro Heideggerjevih izvajanj, ki se poslužujejo nemškega besedišča na zelo neobičajen način. Glede citatov se zdi, da so predolgi; naj bi jih g. kandidat skrajšal oz. povedal v hrvaškem jeziku, kajti s tem bi stopilo jedro Heideggerjevih misli bolje v relief. Pohvalno omenim, da je znanstveni aparat rabljen na stvaren način, mestoma bi ga trebalo izpopolniti, kakor sem navedel o opazkah elaborata. Na te opazke opozarjam, ne da bi jih tu moral ponoviti. G. Pandžić se je zamislil resno in kritično v nemškega filozofa in kaže napram njemu znanstveno samostojnost. S tem je izpolnil zahtevo, ki se stavi do disertacijskega spisa kot podlage za rigoroz, in se priključujem mnenju g. glavnega referenta, da se spis odobri. Ljubljana, 19. decembra 1942 dr. J. Kelemina Op.: Rokopis. Mnenje prof. Kelemine dopisano k oceni prof. F. Vebra. Zapisnik o rigorozu kandidata Vladimirja p. Kruna Pandžića Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 25. znanstvene skupine dne 2. maja 1941 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 5. junija 1942 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 27. junija 1942 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: g. dekan kot predsednik, prof. Veber, prof. Ozvald, prof. Kelemina. Naslov disertacije: Problem istine u filozofiji Martina Heideggera Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. Vebra, prof. Ozvalda in prof. Kelemine sprejel Fakultetni svet na seji dne 21. decembra 1942 in ob enem odločil, da se disertacija tiska v celoti z upoštevanjem popravkov, ki so bili kandidatu sporočeni. 209 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 209 31.3.2015 9:37:53 Ustni izpit se je vršil dne 23. decembra 1942 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. Šturm kot predsednik, prof. Veber, prof. Ozvald, prof. Kelemina kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Resnica – bit v zgodovini filozofije; A posteriori – a priori; Polariteta v psihologiji in spoznavni teoriji; Nihil est in intellectu, quod non fuerit in sensu in Heidegger. Vprašanja: dr. K. Ozvald: Heideggerjeva eksistenčna filozofija in pedagogika. Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – devet V Ljubljani, dne 23. decembra 1942 Komisija: dekan dr. F. Šturm kot predsednik. Op.: Tipkopis, rokopis. Zapisnik o promociji Kandidat Vladimir p. Kruno Pandžić je izpolnil vse pogoje, predpisane z Zakonom o univerzi ter uredbo in s pravili o doktorskem izpitu na Filozofski fakulteti. Vsled tega je bil danes proglašen za doktorja filozofije. V Ljubljani, dne 31. decembra 1942 Op.: Brez podpisov. 210 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 210 31.3.2015 9:37:53 Lojze POTOČNIK (1908–1954) Lojze Potočnik je bil rojen v Placarju pri Ptuju. Gimnazijo je zaključil v Mariboru, kjer je opravil tudi višji tečajni izpit ter absolviral dva semestra bogoslovnega semenišča. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani se je inskribiral 8. oktobra 1929, študij pa je končal leta 1932. Šest let kasneje je opravil profesorski izpit. Leta 1935 je postal asistent volonter na Filozofski fakulteti ter maja istega leta napredoval v suplenta. K doktorskemu izpitu se je prijavil 2. maja 1941. K prijavi je predložil diplomo, življenjepis ter pet izvodov disertacije z naslovom Svoboda in odgovornost v umetniškem ustvarjanju. Naslov je kasneje spremenil v Psihološke osnove likovnega gledanja. Ker je prijava ustrezala predpisom, je bila sprejeta na fakultetni seji 10. maja 1941, hkrati pa je bila določena komisija v sestavi: dekan kot predsednik, dr. F. Veber, dr. V. Molè in dr. A. Ocvirk kot člani. Ker sta zadnja dva odklonila članstvo v komisiji, je bil določen nov izpitni odbor v sestavi: dr. F. Veber, dr. K. Ozvald in dr. Leben. Fakultetni svet je to komisijo izglasoval per rollam 15. septembra 1942. Po sklepu Fakultetnega sveta z dne 3. novembra 1942 sta bila kot nova člana za pregled disertacije imenovana dr. Spektorski s Pravne fakulte in dr. Janžekovič s Teološke fakultete. Disertacijo z naslovom Psihološke osnove likovnega gledanja so referenti pozitivno ocenili, kandidat pa je 18. februarja 1943 pristopil k ustnemu rigorozu. Izpit je opravil ter skupaj z disertacijo prejel oceno sedem. Lojze Potočnik je bil 30. marca 1943 promoviran za doktorja filozofije. Imatrikulacija: 8. X. 1929 Diplomski izpit: 26. VI. 1932 Profesorski državni izpit: 1938 211 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 211 31.3.2015 9:37:53 Aprobacija: 3. II. 1943 Promocija: 30. III. 1943 Naslov disertacije: Psihološke osnove likovnega gledanja ( Inauguralna disertacija, Ljubljana 1942/XX) Op.: Naloga ni vezana, tipkopis v obsegu 102 foliantov. Inskripcija ZS 1929/30 Veber: Spoznavna teorija II. (4); isti: Zgodovina filozofije (Albert Veliki, Tomaž Akvin- čan, Duns Skot) (2); isti: Seminar: H. Pichler: Die Logik der Seele, 1927 (2); isti: Izbrana poglavja iz psihologije in normativne estetike (2), Preobraženskij: Ruščina I. (2); Plemelj: Infinitezimalni račun I. (5+2); Grošelj: Obča biologija (5); Stojićević: Srbohrvaška književnost 18. stoletja (2); isti: Glagolske oblike in njih značenje v srbskem jeziku (2); isti: Seminar (2); Plemelj: Infinitezimalni račun I (5); isti: Vaje (2); Ozvald: Pedagoška psihologija (3); isti: Praktično-pedagoški seminar (2); isti: Teoretično-pedagoški seminar (2); – 8. oktober 1929. Op.: Absolviral je dva semestra bogoslovja v Mariboru. LS 1929/30 Veber: Spoznavna teorija II. (posebna teorija zaznave kot načelnega fundamenta vsega izskustvenega in neizkustvenega spoznavanja) (4); isti: Zgodovina filozofije (Albert Veliki, Tomaž Akvinčan, Duns Skot) (2); isti: Seminar: H. Pichler: Die Logik der Seele, 1927 (2); isti: Splošna in posebna teorija stila (2); Ozvald: Sociološka stran šolskega življenja (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Duhovni obraz naše dobe (2); isti: Praktično-pedagoški (obči) seminar, v zvezi s predavanjem o sociološki strani šolskega življenja, vodi dr. Gogala (3); Grošelj: Splošna biologija II. (5); Plemelj: Infinitezimalni račun (5); isti: Vaje (2); Preobraženskij: Ruščina I. (2); – 7. februar 1930. ZS 1930/31 Veber: Etika (predmetna, psihološka in subjektološka analiza vesti) (4); isti: Zgodovina filozofije (nadaljevanje) (2); isti: Podstatnost in pripadnost (uvod v teorijo realnosti) (2); isti: Seminar: F. Brentano: Vom Dasein Gottes (Felix Meiner, Leipzig 1930) (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Problem avtoritete (2); isti: Praktično-pedagoški (obči) seminar, s sodelovanjem dr. Gogale (3); Grošelj: Splošna biologija I. (5); Plemelj: Infinitezimalni račun (5); isti: Vaje (2); Preobraženskij: Ruščina I. (2); Stojićević: Dositej Obradović (2), isti: Zgodovina in 212 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 212 31.3.2015 9:37:53 problematika srpskohrvatskega jezika (2); isti: Seminar (2); Cankar: Umetnostna zgodovina (4); – 29. september 1930. LS 1930/31 Veber: Etika (predmetna, psihološka in subjektološka analiza vesti) (4); isti: Zgodovina filozofije (nadaljevanje) (2); isti: Podstatnost in pripadnost (uvod v teorijo realnosti) (2); isti: Seminar: F. Brentano: Vom Dasein Gottes (Felix Meiner, Leipzig 1930) (2); Ozvald: Oblikovanje človeka (3); isti: Teoretsko-pedagoški seminar: Problem avtoritete (2); isti: Praktično-pedagoški (obči) seminar, s sodelovanjem dr. Gogale (3); Grošelj: Splošna biologija II. (5); Plemelj: Infinitezimalni račun (nadaljevanje) (5); isti: Infinitezimalni račun – vaje (2); Preobraženskij: Ruščina (2); Stojićević: Interpretacija teksta iz av-tobiografije Dositeja Obradovića (2); isti: Zgodovina in problemi srbskohrvatskega književnega jezika (2); isti: Seminar (2); Cankar: Umetnostna zgodovina (4); – 2. marca 1931. Op.: Opravil je dipl. izpit iz razdelka c. ZS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (2); isti Seminar: Kritični pretres Hartmannove in Schelerjeve etike) (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretično-pedagoški seminar: Problemi pacifistične vzgoje (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (vodi dr. Gogala) (2); Vey: Francoska književnost (XVII.) (1); isti: Le théâtre romantique (1); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Praktične vaje: prevodi in razlaga novofrancoskih tekstov (2); Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (4); Copeland: Angleščina, I. tečaj (2); Cankar: Sistematika arhitekturnega stila (1); isti: Zgodovina umetnosti – renesansa (3) – 26. september 1931. LS 1931/32 Veber: Psihološki, normativni, socialni in metafizični temelji vesti (4); isti: Izkustvene in analitične osnove Kartezijevega filozofskega sistema (1); isti: Vaje iz preizkusnega dušeslovja (1); isti Seminar: Kritični pretres Hartmannove in Schelerjeve etike) (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); isti: Teoretično-pedagoški seminar: Pädagogische Provinz (ob stoletnici Goethejeve smrti) (2); isti: Praktično-pedagoški seminar (vodi dr. Gogala) (2); Cankar: Zgodovina italijanske umetnosti (3); isti: Sistematika arhitekturnega stila (1); Šturm. Historična gramatika francoskega jezika (4); Vey: Francoska književnost (XVII.) (1); isti: Le théâtre romantique (1); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (2); isti: Praktične vaje: Prevodi in razlaga novofrancoskih tekstov (2); Copeland: Angleščina, I. tečaj (2); – 1. marec 1932. 213 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 213 31.3.2015 9:37:53 ZS 1932/33 Šturm: Razvoj konzonantizma (1); isti: Starofrancoska književnost (2); isti: Vaje iz romanskih tekstov starejše dobe (2); Kidrič: Kurz o evropskih književnostih izza 2. polovice XVIII. stoletja (1); isti: Seminar: Vaje iz področja primerjalne književnosti (2); Prijatelj: Seminar: Vaje iz področja prim. književnosti (2); isti: Iz zgodovine slovenske književnosti v 80 letih (2); Kidrič: Kurz o jugoslovanskih književnostih s posebnim ozirom na slovensko – II. (2); Bradač: Zgodovina rimske književnosti v Avgustovi dobi (2); Oštir: Glasoslovje latin., german., sanskrta, grščine in slovanščine (3); Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); isti: Kantova filozofija in spoznavna teorija (2); Ozvald: Zgodovina pedagoške kulture (3); Copeland: Angleščina (2); Prijatelj: Pregled novejše ruske književnosti (2); Lacroix: Francoska književnost (2), isti: Gramatika francoskega jezika (2); isti: Francosko XVIII. stoletje (1); isti: Praktične vaje (1); – 1 oktober 1932. Op.: Diploma filozofske fakultete. LS 1932/33 Šturm: Historični razvoj francoskega konzonautizma (1); isti: Francoska književnost v srednjem veku (2); isti: Seminar: Vaje iz staro francoskih tekstov (2); Kidrič: Odbrana poglavja iz primerjalne književnosti (1); isti: Seminar: Vaje iz področja primerjalne književnosti (2); isti: Kurz o jugoslovanskih književnostih s posebnim ozirom na slovensko – III. (2); isti: Kritične opombe k južnoslovanski književnosti s posebnim ozirom na Slovence (1); Prijatelj: Od Levstika do Aškerca (2); isti: Pregled novejše ruske književnosti (2); isti: Seminar: Vaje s področja slovenske književnosti (2); Oštir: Primerjalno glasoslovje latin., german., sanskrta, grščine in slovanščine (3); Bradač: Rimska književnost v Avgustovi dobi (2); isti: Helenistična književnost (3); Veber: Psihologija, analitična in razvojna (4); Lacroix: Sodobni francoski roman (3); isti: Moliere in njegovo gledališče (2); isti: Gramatika novofrancoskega jezika (1); – 9. marec 1933. ZS 1933/34 Šturm: Francoska historična morfologija (2); isti: Francoska književnost v srednjem veku (1); isti: Vaje (2); Lacroix: Sodobni francoski roman (2); isti: Nekateri pogledi na francosko filozofijo (2); Oštir: Glasoslovje sanskrta itd. (3); isti: Sanskrt (1); isti: Jezikovne vaje (2); Bradač: Platon in njegova dela (3); Zgodovina rimske književnosti v dobi republike (2); isti: Grški seminar (2); isti: Grški proseminar (1); isti: Seminar (2); Kidrič: Odbrana poglavja iz primerjalne književnosti (1); isti: Seminar (2); Prijatelj: Seminar: Vaje iz primerjalne književnosti (2); Kidrič: Kurz o južnoslovanski književnosti (1); isti: Kritične opombe (2); isti: Seminar (2); Prijatelj: Pred nastopom slovenske 214 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 214 31.3.2015 9:37:53 moderne (2); isti: Pregled novejše poljske književnosti (2); isti: Seminar: Vaje iz slov. književnosti (2); – 9. oktober 1933. LS 1933/34 Šturm: Francoska historična morfologija (2); isti: Francoska književnost v srednjem veku (1); isti: Vaje (2); Lacroix: Francoska gramatika (1); isti: Poezija in gledališče v sodobni francoski književnosti (2); isti: Renesansa v Franciji in humanisti (1); Oštir: Debloslovje sanskrta, grščine, latin., germ. in slovan. jezikov (3); isti: Sanskrt (1); isti: Jezikoslovne vaje iz grščine, latinščine, german. in slovan. (2); Bradač: Aristoteles in njegova dela (3); isti: Rimska književnost v dobi republike (2); – 10. marec 1934. ZS 1934/35 Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Primerjalna gramatika romanskih jezikov (1); isti: Francoska književnost v srednjem veku (1); isti: Seminar: Stari Slika 32: Inskripcija diplomanta Filozofske fakultete Lojzeta Potočnika v 13. zimski semester študijskega leta 1934/35. (ZAMU) 215 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 215 31.3.2015 9:37:54 romanski teksti (2); Lacroix: Francoska gramatika (1); isti: Sodobna poezija in gledališče v Franciji (2); isti: Francoska pedagogika (1); Bradač: Grška in rimska književnost (3); isti: Interpretacija Sofokleja (2); isti: Grški seminar (2); Oštir: Oblikoslovje sanskrta, grščine, latin., germ. in slovan. j. (3); isti: Sanskrt (1); isti: Jezikoslovne vaje iz grščine, latinščine, german. in slovan. (2); Kidrič: Prešeren (1); isti: Kurz o evropskih književnostih (1); isti: Seminar iz primerjalne književnosti (2); Prijatelj: Literatura generacije staroslovencev (2); isti: Novejša češka književnost (2); isti: Seminar iz novejše slov. književnosti (2); – 7. november 1934. LS 1934/35 Šturm: Historična gramatika francoskega jezika (2); isti: Uvod v primerjalnao gramatiko romanskih jezikov (1); isti: Francoska književnost v srednjem veku (1); isti: Seminar: Vaje iz romanskih jezikov in književnosti (2); Lacroix: Sodobna francoska poezija in gledališče (2); isti: Vaje v tvorbi besed (1); isti: Francoska pedagogika (1); Bradač: Grška in rimska metrika (3); isti: Interpretacija, Sofoklej: Ojdip (2); isti: Grški seminar (2); Oštir: Oblikoslovje sanskrta, grščine, latin., germ. in slovan. (3); isti: Sanskrt (1); isti: Etimološke vaje (2); Kidrič: Prešeren II. (3); isti: O začetkih dramatike v krščanski Evropi (1); isti: Seminar: Vaje iz področja primerjalne književnosti (2); Prijatelj: Literatura generacije staroslovencev (nadaljevanje) (2); isti: Pregled novejše češke književnosti (2); isti: Seminar iz novejše slov. književnosti (2); – 8. marec 1935. Diplomski izpit: 26. VI. 1932 Op. Ni dokumentacije. Profesorski državni izpit: 1938 Kandidat: Lojze Potočnik Profesorski državni izpit: iz XXV. znanstvene skupine; (12. V. 1932, ? 1938) A – glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, logika, psihologija, zgodovina filozofije B – stranski predmet: etika in estetika; pedagogika kot dodatni izpit (6. XII 1937) Ustni izpit: pedagogika, (4. IX. 1937) C – pomožni predmet: obča biologija Op. Nepopolna dokumentacija. Curriculum vitae Lojze Potočnik, prof., vere rimskokatoliške, sem bil rojen dne 2. junija 1908 v Placarju št. 68., okraj Ptuj. Ime matere je Marija, roj. Muršec, ime očeta je Jakob. 216 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 216 31.3.2015 9:37:54 Osnovno šolo sem dovršil pri Sv. Urbanu pri Ptuju v šolskem letu 1919/20, gimnazijo v Mariboru v šol. letu 1927/28. Višji tečajni izpit sem opravil prvikrat na Državni humanistični gimnaziji v Mariboru leta 1928. Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani sem dovršil leta 1932, a – diplomski izpit sem opravil istega leta. Dodatni diplomski izpit iz pedagogike pod b sem opravil l. 1938. Profesorski izpit sem opravil pred stalno izpitno komisijo v Ljubljani leta 1938. V službo sem vstopil kot asistent – volonter Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1935. Suplent sem postal dne 9. maja 1935. leta. Doslej sem objavil naslednja dela: Vplivi na stopnjo lepote in grdote (D. i. S., 1935), Masaryk in etika (Slov. 1935), Ma-sarykov pojem narodnosti (Čas, 1934/35), Masaryk o pomenu religioznosti (Čas, 1935/36), Masaryk in historični materializem (Misel in delo, 1935), Od kod veličina T. G. Masaryka (Slov., 1937), Zgodovina ustanovitve meščanske šole v Kranju (Slov. uč. 1940), Kritike IV.,V., in VI. zvezka Ušeničnikovih Izbranih spisov (Slov. uč. 1940/41). Lojze Potočnik Op.: Tipkopis. Pismo dekanu Ljubljana, dne 15. septembra 1942 Velecenjeni gospod dekan! Fakultetni svet me je izbral za člana komisije v zadevi ocene doktorske disertacije g. Potočnika s področja filozofije v zvezi z umetnostnim oblikovanjem. Gospod Potočnik je zdaj svojo disertacijo predelal in jo predložil pod naslovom Psihološke osnove likovnega gledanja. Ker ima disertacija v sedanji obliki zgolj filozofsko-spe-kulativni značaj in ne posega neposredno v področje umetnostne vede, ne morem na noben način odločati o njeni kvaliteti in prosim, da naj me svet Filozofske fakultete razreši članstva v komisiji. prof. V. Molè Iz istih razlogov, kakor jih navaja g. prof. dr. V. Molè, prosim svet Filozofske fakultete, da bi me razrešil članstva v komisiji za oceno disertacije g. Potočnika. dr. Anton Ocvirk Op.: Rokopis. 217 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 217 31.3.2015 9:37:54 Poročilo dr. F. Vebra in dr. J. Janžekoviča o disertaciji kandidata Lojzeta Potočnika z naslovom Psihološke osnove likovnega gledanja Naslov je preširok. Razprava je namreč posvečena, kakor pravi Uvod, oblikovanju kot posebnemu duševnemu deju (str. 4), torej samo eni, določeni, neposredni osnovi likovnega gledanja. Bolje bi bilo, da bi že naslov to povedal. Načrt. Razprava obsega štiri dele: I. Osnovni ali prvinski značaj oblikovanja, II. Estetsko doživljanje in oblikovanje, III. Bistvo oblikovanja, IV. Dejavnostna struktura oblikovanja. Razprava hoče pokazati, kaj je oblikovanje kot posebni duševni dej in katere so njegove značilnosti (str. 5). Točna opredelba oblikovanja bo torej njen zaključek (str. 50, 82, 87), zato je ne moremo zahtevati šele v začetku. Kljub temu bi bilo potrebno dodati že v začetku vsaj površen opis oblikovanja, sicer bralec ne ve, v kakšnem pomenu bo rabljen izraz oblikovanje, ali v doslovnem, kakor kažejo uvodni vzgledi (kipar, lončar), ali v kakem drugem. Zato bi razpravi, kakršna je sedaj, sodil III. del – Bistvo oblikovanja – na prvo mesto. Samo tako bi postala za bralca takoj umevna obravnava posebnega vprašanja o prvinskem ali neprvinskem značaju oblikovanja, ki ji je posvečen I. del. Izvedba. Šibkejši je prvi del, ki skuša posebej pokazati, da je oblikovanje prvinskega značaja. Tu ne zadošča le po avtorju navedeno dejstvo, da se javlja oblikovanje z osnovno ali prvinsko silo, ki se kaže prav kot njegova (83). Saj imamo premnogo doživljajev, ki se tudi javljajo s prav posebno silo, pa prav gotovo niso prvinskega značaja. Resda je oblikovanje po mojem in po delu glavnih, novejših psihologov in estetov, nekaj prvinskega, toda naš avtor vse to dosedanje dokazovanje komaj označuje, zlasti pa se ne spušča v polemiko s takimi psihologi, ki prvinski značaj oblikovanja izrecno zanikajo. Taka specialna obravnava tega vprašanja bi morala v prvi vrsti zlasti povedati, kaj smatra v psihološkem pogledu za prvinsko in kaj ne, ker bi šele nato mogli tudi ob primeru oblikovanja odločiti vprašanje njegovega posebnega prvinskega ali neprvinskega značaja. Tem boljša in samostojnejša sta pa III. in IV. del razprave, ki res pokažeta ves avtorjev smisel za pravo analitiko psiholoških dejstev. Pozornost vzbuja zlasti oris oblikovanja kot neobhodne psihološke osnove vsega pravega dela človeka. Pri tem ne gre le za delo umetnika, temveč za vsako delo, ki naj ima kakršen koli pravi konstruktivni ali tako imenovani ustvarjalni značaj. V ozki zvezi s tem delovnim značajem vsega pravega oblikovanja je tudi važno avtorjevo novo razlikovanje med samim doživljajskim oblikovanjem, ki ga dobimo npr. tudi pri živali, ko dela, in pa med posebnim in razvojno poznejšim osebnim (personalnim) oblikovanjem, kakor ga dobimo le pri človeku. Tudi moment dušeslovne aktivitete je pri obeh teh vrstah oblikovanja dokaj različen. Ob vsem oblikovanju se javlja tudi poseben progresivni dušeslovni razvoj in avtorjeva posebna obravnava te dušeslovne progresije spada gotovo med najsvetlejše 218 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 218 31.3.2015 9:37:54 strani celotne razprave. Tako progresijo dobimo tudi ob drugih značilnih primerih, npr. pri štetju. Zato ni čuda, da se je lotil kandidat tudi tega posebnega vprašanja in njegovo podrobno razlikovanje med likom in številom je koristen prinos tudi za posebno psihologijo samega štetja. Seveda pa tu ni misliti na psihologijo v razvojno-genetičnem smislu besede, pač pa na potrebe posebne – fenomenološke (bistvogledne) analize pristojnih psiholoških dejstev. Tako potrebo so zaslutili že stari psihologi, ali šele v novejšem in najnovejšem času je ta potreba rodila posebne discipline in celo nove šole, pri čemer omenjam samo primeroma predmetno teorijo Aleša Meinonga in fenomenologijo Edmunda Husserla in vse poznejše ter današnje pokrete, ki so na ti imeni navezani in ki s svojo metodo vedno bolj prodirajo tudi izven mej tako imenovane filozofije v dosedanjem in ožjem pomenu besede. Samo tistemu, ki vsega tega ne pozna, se utegnejo najboljša kandidatova dognanja zdeti bolj verbalna nego stvarna. Slovstvo je obširno in avtor pokaže, da ga je res tudi predelal. Dobro bi pa bilo tu pa tam doslovno navesti kako značilno mesto priznanih mislecev. V celi razpravi ni niti enega doslovnega navedka. Za nepoučenega, pa čeprav filozofsko izurjenega bralca, je kvarno tudi dejstvo, da se na mnogih mestih ne da razbrati, kaj je res miselna last samega avtorja in kaj ne. Tu gre zlasti za sem spadajoče delo Aleša Meinonga, Edmunda Husserla in njegovega, kandidatovega ožjega učitelja, Franca Vebra. Slog je premalo negovan. Najdejo se stavki, kakor: »Kot četri primer nam lahko slzuži npr. primer…« (54), ali: »Kako je pa z estetskim doživljanjem druge stopnje, si pa lahko vsak bralec sam razvije gordijski vozel.« (92). V razpravi je tudi več nejasnih mest, terminologija ni vedno dovolj obrazložena (npr. na str. 38 izraza konstitutivno, konsekutivno). Kljub takim nedostakom, ki kaže (razen v I. delu) bolj vnanjost razprave, kakor njeno jedro, dokazuje pisatelj s svojim delom, da temeljito pozna zlasti predmetnoteoretično filozofsko šolo, da ima dober pregled čez novejšo psihološko slovstvo in čut za filozofska vprašanja. Njegove analize razodevajo samostojnost in nenavadno subtilnost v mišljenju. Disertacija dokazuje, da razpolaga kandidat z znanstveno metodo in da je sposoben za samostojno znanstveno delo. V Ljubljani, dne 4. decembra 1942 dr. F. Veber, dr. J. Janžekovič Op.: Tipkopis. Poročilo dr. E. Spektorskega o disertaciji kandidata Lojzeta Potočnika z naslovom Psihološke osnove likovnega gledanja Predmet istraživanja g. L. Potočnika je oblikovanje kao svojevrstni psihološki fakat, koji se ne da svodi na druge fakte i koji dolazi do izražanja na dvostruki način. Prvi je 219 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 219 31.3.2015 9:37:54 receptivni, kada mi ne samo shvatamo diskursivno samo sastojke objekata, na primer četiri linije i četiri kuta u kvadratu, nego intuitivno obuhvatamo celokupan predmet, naime kvadrat kao takav. Drugi je konstruktivni, kada tehnik ili umetnik stvara svoje delo. Dotična problematika je postala aktualna naročito u nemačkoj filozofiji ( die Ge-staltbildung). Pravo rečeno, uzeta u širokom smislu, ova problematika se stavlja odavno. Njoj je udario teren več Aristotel sa svojom teorijom o formama i formiranju i njen je vrhunac Bergsonova formula homo faber. Sam pisac shvata oblikovanje na široki način, te uklučuje u njega sve apercepcije, tehniku, umetnost, pedagogiko, filozofske koncepte, čak nekoje zoopsihološke pojave. Ali na kraju krajeva pisac se zadovolio onom stranom problematike, koja zanima Brentanovu i Meinongovo školu, naročito Ehrenfelsa i profesora F. Vebera. Njemu se čini da e numera simplex osam autora sačinjava skoro neoborljivi dokaz u smislu communis opionis doctorum (str. 6). Njegova metoda nije genetička, nego sistematska. Mnogo polaže na čisto formalne, ponekad samo verbalne distinkcije, koje nisu uvek uspele: Razlika med idealnim likom, razlikom in številom (38, 39). O Kantu tvrdi, da je »v marsičem zmoten« (91), a o samom sebi, da je »antropološki dokaz podan v pričujočem spisu menda prvič v zgodovini filozofije« (97). Ako bi pisac uzeo u obzir barem Bergsonovo formulu homo faber i Franklinovo definicijo čoveka kao bića koje stvara oruđe, bio bi možda skromniji u tome pogledu. Pisac je iskoristio obilatu, ali ipak jednostranu književnost. Naročito pada u oči skoro potpuni izostanak francuske literature. Ali je sasvim na metodični način proučio jedan prilično zapleteni filosofski problem. Dosledno je izložio svoje gledišče. S obzirom na to se pridružujem povolnjoj oceni glavnog referenta gospodina dr. F. Vebera. Pri štampanju disertacije možda bi bilo u interesu samog pisca da izostavi primedbu 121 na strani 97. V Ljubljani, dne 29. novembra 1942 dr. E. Spektorski Op.: Rokopis. Zapisnik št. 8/1941 o rigorozu kandidata Lojzeta Potočnika Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 25. znanstvene skupine dne 26. junija 1932 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 2. maja 1941 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 25. maja 1942 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: g. dekan kot predsednik, prof. Veber, prof. Spektorski in doc. Janžekovič kot člani. 220 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 220 31.3.2015 9:37:54 Naslov disertacije: Psihološke osnove likovnega gledanja Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. Vebra, dr. Spektorskega in doc. Janžekoviča sprejel Fakultetni svet na seji dne 3. februarja 1943 in obenem odločil, da se disertacija tiska delno. Ustni izpit se je vršil dne 18. februarja 1943 od 10. do 12. ure. Navzoči: dekan dr. F. Šturm kot predsednik, dr. F. Veber, dr. E. Spektorski in dr. J. Janžekovič kot člani izpitnega odbora. Vprašanja: dr. F. Veber: Vprašanje psihološke elementarnosti; Lik in relacija; Oblikovanje in intencionalnost; Oblikovanje in aktuiteta. Vprašanja: dr. E. Spektorski: Genetički in sistematski vidik. Vprašanja: dr. J. Janžekovič: Mesto oblikovanja v vrsti prvinskih doživljajev; V kakem smislu človek svobodno oblikuje fenomene? Formalna pravilnost silogizma na 32. strani disertacije. Ocena (skupaj z disertacijo): 7 – sedem V Ljubljani, dne 18. februarja 1943 Komisija: dekan dr. F. Šturm kot predsednik, dr. F. Veber, dr. J. Janžekovič, dr. E. Spektorski Op.: Tipkopis, rokopis. Dopis dekana rektorju za izvedbo promocije Gospod Potočnik Alojzij, profesor učiteljišča v Ljubljani, roj. 2. 6. 1908 v Placarju, okraj Ptuj, je dovršil osnovno šolo v šolskem letu 1919/20 pri Sv. Urbanu pri Ptuju in gimnazijo v šolskem letu 1927/28 v Mariboru z višjim tečajnim izpitom. Filozofsko fakulteto z diplomskim izpitom je končal gospod kandidat leta 1932. Dodatni diplomski izpit iz pedagogike pod b je opravil leta 1938, iz srbohrvaškega jezika pod c pa v februarju 1943. Profesorski izpit je opravil pred stalno izpitno komisijo v Ljubljani 1938. V službo je vstopil kot asistent volunter Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1935. Suplent je postal dne 9. maja 1935. Prijava k rigorozu g. Potočnika je bila sprejeta na fakultetni seji dne 10. maja 1941. Disertacijo z naslovom psihološke osnove likovnega oblikovanja je na temelju referentov gospodov prof. Vebra, prof. Spektorskega in doc. Janžekoviča sprejel Fakultetni svet na seji dne 3. 2. 1943. Ustni izpit se je vršil dne 18. februarja 1943. Predložil je tudi predpisano število izvodov tiskane disertacije. Ker je gospod Potočnik izpolnil vse pogoje, ki se zahtevajo od kandidata za dosego doktorske časti, prosim, velespoštovani gospod rektor, za izvedbo promocije. Op.: Tipkopis, brez podpisa. 221 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 221 31.3.2015 9:37:54 Josip PREMROV (1906–2000) Študijska pot Notranjca Josipa Premrova, teologa, filozofa in sociologa, se je po gimnazijskem šolanju v Ljubljani in Mariboru nadaljevala na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po končanem študiju je postal kaplan v Sodražici, nato pa je bil imenovan za kateheta v Ljubljani. V tem obdobju se je začel zanimati za izseljeniško in narodno vprašanje. Veliko je popotoval med izseljenci, se izobraževal po različnih inštitutih, ki so se ukvarjali z manjšinsko in izseljeniško problematiko, se udeleževal konferenc in kongresov ter objavljal prispevke z omenjeno tematiko. Že leta 1936 se je inskribiral na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je študiral zgodovino, a je žal študij prekinil, ker mu je poklicno delo študij onemogočalo. Ob začetku vojne se je ponovno posvetil študiju na Filozofski fakulteti, kjer je študiral med leti 1941 in 1944. Diplomski izpit iz 25. znanstvene skupine in sociologije je opravil 12. septembra 1944, priznali pa so semestre, ki jih je opravil na Teološki fakulteti. Prijavo k doktorskemu izpitu je oddal 18. marca 1945. Priložil je spričevalo o višjem tečajnem izpitu, diplomo Filozofske fakultete, življenjepis in pet zvodov disertacije z naslovom O izseljeniški duši. Fakultetni svet je 26. marca 1945 prijavo sprejel per rollam ter določil komisijo v sestavi: dr. F. Veber, dr. E. Spektorski s Pravne fakultete in dr. F. Stelè. Komisija je predloženo disertacijo pregledala, odobrila in predlagala, da se kandidata pripusti k polaganju strogih izpitov. Te je opravil 10. aprila 1945 ter skupaj z disertacijo prejel oceno devet. Josip Premrov je bil za doktorja filozofije promoviran 12. aprila 1945. Imatrikulacija: 3. XI. 1942 Diplomski izpit: 12. IX. 1944 222 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 222 31.3.2015 9:37:54 Aprobacija: 7. IV. 1945 Promocija: 12. IV. 1945 Naslov disertacije: O izseljeniški duši – O izseljencu in izseljenstvu s psihološkega vidika ( Inavguralna disertacija, ki jo je predložil dipl. filozof Josip Premrov, da bi dosegel doktorsko čast. (Delni natis.) Disertacija je bila sprejeta na temelju poročil gg. profesorjev dr. Franca Vebra, dr. Evgena Spektorskega in dr. Franca Stelèta, na seji sveta filozofske fakultete na ljubljanski univerzi, dne 7. aprila 1945. ) Op.: Naloga je vezana, tipkopis v obsegu 124 foliantov. Inskripcija ZS 1936/37 Radojčić: Zgodovina Srbov in Hrvatov od XVI. do XVIII. veka (3); isti: Bizantinski viri za zgodovino Srbov v srednjem veku (1); isti: Obleganje in zavzetje Sigeta 1566 (2); Kos: Obča zgodovina sr. veka v frankovski dobi (2); isti: Zgodovina Slovencev od 1848 do osvobojenja (1); isti: Latinska in slovanska paleografija (nadaljevanje) (1); isti: Seminarske vaje (2); Melik: Obča klimatologija (1); isti: Geografija Jugoslavije (3), isti: Geografske vaje z ekskurzijo (3); isti: Seminarske vaje (2); Saria: Zgodovina rimske republike II. (3); isti: Interpretacija tekstov k zgod. pozne rimske republike (2); Veber: Psihologija (4); – 9. marec 1936. Op.: Navedel je, da je končal deset semestrov Teološke fakultete v Ljubljani – zgodovinski oddelek. Priložena je fotografija. Diplomski izpit: 12. IX. 1944 Kandidat: Josip Premrov Diplomski izpit: iz XXV. znanstvene skupine (25. II. 1944, 12. IX. 1944) A – glavni predmet: filozofija – spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije Klavzura: Prirodoslovna in filozofska antropologija (Razmejitev obeh vidikov); dr. F. Veber; dr. K. Ozvald; deset (10); 11. IX. 1944 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; devet (9); 12. IX. 1944 B – Stranski predmet: Etika in estetika Klavzura: Estetika in aksiološko čustvovanje; dr. F. Veber; dr. K. Ozvald; odlično (10); 27. VI. 1944 Ustni izpit: filozofija; dr. F. Veber; deset (10); 28. VI. 1944 C – Pomožni predmet: obča biologija in sociologija (dodatno) Ustni izpit: biologija; dr. J. Hadži; šest (6); 25. II. 1944 Ustni izpit: sociologija; dr. F. Veber; devet (9); 28. VIII. 1944 223 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 223 31.3.2015 9:37:54 Curriculum vitae Rojen sem 6. februarja 1906 v Martinjaku pri Cerknici. Ljudsko šolo sem obiskoval v Grahovem pri Cerknici, državno klasično gimnazijo pa v Ljubljani in v Mariboru. Po maturi sem študiral teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. Po končanih teoloških študijah sem bil eno leto kaplan v Sodražici pri Ribnici, nato pa sem bil imenovan za kateheta v Ljubljani. V l. 1941–1944 sem študiral filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in naredil diplomski izpit iz 25. znanstvene skupine in iz sociologije. V ljubljanskem semenišču, kjer sem za časa teoloških študij stanoval, sem imel na razpolago bogato knjižnico in pester izbor najrazličnejših domačih in inozemnih revij in časopisov. Najraje sem prebiral knjige, ki so vsebovale dušeslovno problematiko človeka in naroda (Krek, Lampe, Ivan in Izidor Cankar, Ušeničnik, Veber, Tolstoj, itd.), razen tega pa tudi številne spomine in potopise. Potopisi, zlasti Karlinov V Kelmorajn, so me tako navdušili in mi odprli čudovito lep in zanimiv svet v tujini. Ko sem Karlinov potopis prebral, sem se odločil, da odidem med počitnicami l. 1931 na potovanje v Nemčijo. Ker do tedaj še nisem bil v inozemstvu, sem se obrnil po nasvete k prelatu Janezu Kalanu, ki je živel več let v Nemčiji. Janez Kalan mi je dal razna navodila in priporočila in me med drugim opozoril tudi na naše izseljence v Porenju in Vestfaliji, med katerimi je sam deloval. Preden sem odšel v tujino, sem se ravnal po Krekovem navodilu, ki pravi: doma se uči in dobro pripravi za pot, v tujini pa opazuj, poslušaj in razmišljaj. Prvo srečanje z našimi izseljenci v Porenju in Vestfaliji me je zgrabilo za dušo, ki me zdaj po petnajstih letih še prav tako močno drži kot tedaj. Odločil sem se, da se hočem posvetiti delu za našo kri v tujini. Na kongresu v Nürnbergu sem se osebno spoznal z ljudmi (dr. Kopp, dr. Scherer, dr. Schreiber, dr.Wäsch), ki so me navdušili, da sem začel študirati manjšinsko in izseljensko vprašanje. V ta namen sem si ogledal razne inštitute za manjšinsko in izseljensko vprašanje v Münchnu, Stuttgartu, Münstru, Hamburgu in Berlinu, kjer se mi je omenjeno narodno vprašanje posvetilo še v prav posebni luči in problematiki. Po treh mesecih bivanja v Nemčiji sem se vrnil v domovino in kmalu nato predaval po radiu o naših izseljencih v Nemčiji. V novem šolskem letu sem se z veliko ljubeznijo poglabljal v proučevanje slovenskega izseljenskega vprašanja. Stalno sem prebiral vse slovensko in nemško izseljensko časopisje in revije in tudi knjige, ki so obravnavale nemški manjšinski in izseljenski problem. Naslednje leto sem spet potoval tri mesece po Nemčiji in obiskoval naše rojake po Porenju in Vestfaliji. Skrbno in načrtno sem motril življenje in delo naših izseljencev, obenem pa študiral ustroj nemškega izseljenskega vprašanja. Na kongresu v Essnu 224 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 224 31.3.2015 9:37:54 sem poslušal načelna predavanja o manjšinskem in izseljenskem vprašanju, nato pa sem poslušal podobna predavanja na univerzi v Münstru. V omenjenem inštitutu sem se spoznal z visokošolci in profesorji najrazličnejših narodnosti, ki so tu proučevali manjšinsko in izseljensko vprašanje. V Münstru sem imel dostop tudi v ljudsko in srednjo šolo, kjer so mladino poučevali o tem vprašanju. Dobil sem točno sliko o ustroju nemškega dela za izseljence. O vsem tem sem veliko pisal v naše časopise (Slovenec, Ponedeljski Slovenec, Domoljub, Vigred, Glasnik Srca Jezusovega, Straža v Viharju, Stražni ognji, Naša moč, Ave Maria itd.). Ko sem postal duhovnik, sem se bil že skoro odločil, da grem delovat med naše izseljence, vendar se nisem mogel odtrgati od rodnega doma in domače zemlje za daljšo dobo. Ko sem bil l. 1935 imenovan za kateheta v Ljubljani, sem bil obenem imenovan tudi za tajnika Rafaelove družbe in za urednika Izseljenskega vestnika. Tu se je pričelo zame pravo delo. Imel sem zveze z vodilnimi izseljenci po vseh predelih sveta. Dobil sem mnogo novih pobud pri delu. O vsem tem sem začel pisati v Izseljenskem vestniku in v druge naše časopise in revije doma in v obeh Amerikah. Veliko sem predaval o naših izseljencih po radiu, po društvih, tečajih, srednješolcem in akademikom. L. 1936 in 1937 sem za veliko noč misijonaril po vseh kolonijah med našimi izseljenci v Nemčiji (Porenje in Vestfalija). Že leta 1936 sem izdelal idejne osnutke po nemškem vzoru za ustanovitev slovenskega izseljenskega inštituta v Ljubljani, ki so bili predloženi banski upravi v Ljubljani in ministrstvu za socialno politiko v Beogradu. Ker me je zelo zanimal zgodovinski razvoj našega izseljenstva, sem se l. 1936 vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in študiral zgodovino našega naroda, vendar sem moral s študijem prekiniti, ker mi je poklicno delo v šoli, uredništvo Izseljenskega vestnika in drugo delo v pisarni Rafaelove družbe študij onemogočilo. Da bi naš narod, zlasti pa mladina dobila vpogled v izseljensko vprašanje, sem l. 1941 napisal 178 strani obsegajočo Izseljensko čitanko. Ko se je pa l. 1941 pričela vojna, je bilo vse pravo delo pri Rafaelovi družbi ustavljeno. S tem ko je prenehalo vse javno delo za naše izseljence, sem se poglabljal, ob ponovnem čitanju Bojerjeve knjige Izseljenci, ki je veličasten epos izseljencev vsakega majhnega naroda, v slovensko izseljensko vprašanje. Knjiga vsebuje veliko psiholoških momentov, saj popisuje pisatelj s čudovito neposrednostjo edinstveno tragiko izseljencev, ki se bore z nadčloveškim naporom za zemljo, za kruh, obenem pa gori v njih mogočno, neodoljivo hrepenenje po rodnem domu in domovini; vsa knjiga je ena sama visoka pesem strastne domovinske ljubezni in neutešenega domotožja. Ko sem knjigo čital, se mi je zdelo, da pisatelj popisuje življenje in delo naših ljudi po ZDA in po drugih predelih sveta. Omenjena knjiga me je nagnila, 225 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 225 31.3.2015 9:37:54 da sem se ponovno vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani in pričel študirati filozofijo, zlasti psihologijo. V filozofskem seminarju sem se osebno seznanil s prof. dr. Francem Vebrom, ki je prav tedaj predaval psihologijo. Zaupal sem mu, da se že več let bavim z izseljenskim vprašanjem in da bi se temu vprašanju rad približal tudi s psihološke strani. Sam imam veliko literature o izseljenstvu, zlasti o naših slovenskih izseljencih, vendar v vsej tej literaturi sem pogrešal res sistematične in psihološke obravnave izseljenske duše. Iskal sem po drugi, zlasti po nemški literaturi, pa nisem nikjer zasledil zaželenega psihološkega spisa o izseljencih in izseljenstvu. Prof. dr. F. Veber mi je pokazal pot, po kateri naj še posebej hodim, da bi postalo vse moje dotedanje izseljensko izkustvo in znanje tudi za posebno psihologijo našega človeka in morda tudi za občo psihologijo in torej res tudi za samo teorijo ali znanost pomembno. Več kot leto dni sva debatirala o izseljenskem vprašanju in ob teh debatah je morda prof. Veber prav začutil odločilni psihološki pomen našega izseljenstva, jaz pa sem šele tu dobil vpogled v načelno psihološko gledanje tudi na to vprašanje. Ko sem vzporedno s temi debatami in s predavanji na univerzi prebral in predelal zlasti še Vebrove Idejne temelje slovanskega agrarizma, je v meni dozorel sklep, da napišem res tudi posebno psihološko študijo o izseljencih in izseljenstvu. Lotil sem se težkega dela, dela, ki je prvo te vrste v literaturi. Koliko mi je to delo uspelo, naj sodijo drugi. V Ljubljani, dne 18. marca 1945 Josip Premrov Op.: Tipkopis. Poročilo dr. F. Vebra, dr. F. Stelèta in dr. E. Spektorskega o disertaciji kandidata Josipa Premrova z naslovom [O izseljeniški duši] – O izseljencu in izseljenstvu s psihološkega vidika. Že v uvodu (str. 1) poudarja avtor posebno psihološko stran izseljenskega vprašanja in že tu pove, da je tudi izseljenstvo, pravo izseljenstvo »svojstveno človeški pojav«, ki ga v tej njegovi posebnosti v vsem ostalem prirodnem življenju ne dobimo in ki ima zato tudi svoje enako posebne psihološke strani in razloge. Teza je značilna za celotno delo in je notranji živec vsem nadaljnjim meritornim izvajanjem. Druga taka značilna in tudi že v Uvodu poudarjena stran je naš slovenski delež na področju izseljenstva in avtorjeve osebne skušnje na tem polju. V tem pogledu postaja tudi za poznejša izvajanja kar načelno važna ugotovitev, da ostaja naš človek tudi na tujem v duhu doma in da velja tudi zanj Bojarjev stavek o »dveh dušah«, izmed katerih je ena v domovini. Taka dejstva še posebej pričajo za svojstveno psihološko stran izseljenskega vprašanja, 226 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 226 31.3.2015 9:37:54 o katerem je že od Platona in Danteja naprej bilo mnogo napisanega in s katerim se bavijo tudi novejša in tudi najnovejša, zlasti nemška znanstvena dela trajne vrednosti. Ali avtor istotako že v Uvodu v vsem tem dosedanjem literarnem prizadevanju prav pogreša tako znanstveno zanimanje v tej smeri, ki bi rodilo ali dalo saj pobudo tudi za posebno psihologijo človeka – izseljenca. S tem je avtor nakazal tudi že glavno namero in vsebinsko posebnost svojega spisa. Gre mu za poizkus podati res pravo ter posebno psihologijo človeka – izseljenca, se pravi odločiti vprašanje, ali in v koliki meri postaja človek, ki se izseli, res tudi sam drugačen in v čem je iskati osnovne psihološke razlike med človekom v domovini in med človekom v tujini. Pri tem je metodično zdrava in pomembna tudi njegova izrecno poudarjena omejitev na ročnega delavca iz prvega rodu, in še to z izključitvijo vseh kakor koli izjemnih pojavov te vrste. V tem smislu sam pravi, da bi rad podal splošno ali normalno psihologijo slovenskega izseljenstva. Glavni del razprave (stran 10–110) je posvečen poizkusu dejanske izvedbe take posebne psihologije človeka. Avtor jo je razdelil v dve veliki poglavji, ki ju naziva Domovinska in Iseljenska duša (stran 10–57, 58–110), s čimer je že na zunaj označena sestavna zavisnost posebne psihologije človeka – izseljenca od osnovne psihologije človeka – domačina. V prvem poglavju, ki se pričenja z občepsihološkimi ugotovitvami, je važna tudi za poznejša izvajanja že uvodna misel, da je tudi sleherna prava karakterologija že naprej nemogoča, ako ne upoštevamo posebne duhovne, se pravi res svojstveno človeške strani celotne narave človeka, in to ne glede na vprašanje, ali je ta stran v ostalem pozitvna ali negativna ter recimo dobra ali zla (stran 10–16). V naslednjih glavnih izvajanjih tega poglavja se bavi v smislu svoje že omenjene načelne omejitve s poskusom, da poda tako splošno karakteološko ali miselnostno psihologijo povprečnega človeka na vasi, pri čemer je prav poudarjen zlasti posebni vnanji in notranji miljejski vpliv, ki ima tu odločilen pomen. Sledi načelni naslon na moj sestav »vseh miselnosti«, kakor sem ga skušal podati v svojih Idejnih temeljih slovanskega agrarizma; vendar naslon, ki ima hkrati polno vrednost samostojnega dela (stran 20–53). Avtor sam poudarja potrebno poglobitev in razširitev moje karakterološke teorije človeka (opomba na strani 19), in to oboje tudi dejansko izvaja. Mojo sedmorico osnovnih ter čisto psihološko pojmovanih značajev razširi v devetorico in pri vsaki še posebej poudarja in dokazuje njeno posebno zgrajenost na osnovni obojni, gonski in duhovni, naravi človeka. Posebno neposrednost in živost izpričujejo pri tem še avtorjevi posebni prenosi na vsakokratno osnovno miselnostno ali značajno psihološko strukturo človeka na vasi. Prvi višek svojih izvajanj doseže v svojih Zaključenih pogledih na osnovno miselnostno strukturo človeka 227 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 227 31.3.2015 9:37:54 in kmeta (stran 54–57), kjer motri vse doslej izvedena poedine miselnostne dvojice (npr. gonska – duhovna, povnanjena – ponotranjena, obodna – osrednja miselnost, itd.) s posebnega enotnega centralnega vidika. Tako sledi naravno avtorjeva posebna psihologija našega človeka – izseljenca, pri čemer sta zopet z načelnega vidika že v uvodnih izvajanjih (stran 58–62) važni dve ugotovitvi. Prvič, novi milje, ki obsega tudi izseljenčevo posebno delo v tujini, in pa nenehano nadaljnje delovanje stare ter že orisane »osnovne« miselnosti človeka na vasi. Zato je naravno in dosledno tudi avtorjeva lastna teorija posebne izseljenske miselnosti (str. 63–104) oprta na že podano deveterico karakternih tipov povprečnega kmeta. Zlasti v tem delu stopa avtor sam v vidno ospredje. Bralec more tu ugotoviti njegove lastne življenjske izkušnje na tem področju in celo njegov stik z »lepo literaturo« o tem vprašanju. Še važnejše pa so v tej zvezi njegove teoretične, znanstvene ugotovitve na tem polju. Tu vzbuja pozornost zlasti avtorjevo načelo ločenega torišča izseljenčeve vsakokratne obojne, npr. gonske in duhovne ali obodne in osrednje miselnosti, izmed katerih velja »prva« neposredno tujini, »druga« pa – domovini. Izrecno poudarjam, da je skušal avtor to posebno dejstvo res pri vsaki miselnostni dvojici posebej izpričati in s potrebnimi primeri podpreti. Prav to mu omogoča, da se v svojih Zaključnih pogledih na osnovno miselnostno strukturo človeka – izseljenca (str. 105–110) povzpne do drugega viška svoje razprave, v katerem premotri vse navedene posebne izseljenske miselnostne tipe zopet z enotnega, centralnega vidika. Že tu dosledno zaključuje, da je vprav izseljenstvo učinkovita, čeprav sunkovita pot do vzbuditve in do končne okrepitve prave – kmečke zavesti. Temu dejstvu je izrecno posvečen še poseben tretji in zadnji del razprave, v katerem avtor na kratko nakazuje osnovne znake enakosvojstvene miselnosti izseljenca, ko se je vrnil domov (stran 111–120). Zopet takoj v pričetku ugotavlja, da gre zdaj že za posebno tretjo miselnost, ki je »zaključni člen v tem dolgem notranjem razvoju našega človeka doma in v tujini«. Nato poda najprej svojo »posebno osebno sliko našega človeka, ko se vrne v domovino«. Ta slika je verna priča tudi za avtorjeva osebna doživetja te vrste in res pripomore še k neposrednejšemu umevanju in občutenju tega, kar je za takega izseljenca res tudi notranje, dušeslovno tako značilno in svojstveno (stran 111–116). Zlasti pomaga ta slika še k boljšemu umevanju tistih treh znakov te nove in končne miselnosti našega človeka v domovini, ki so v posebni širini njegovega izskustva, dalje v posebni globini njegovega na tako izkustvo oprtega lastnega doživljanja in v njegovem zavestno-osebnem dvigu vsega tega, kar je bilo na stopnji prvotne, samo kmečke miselnosti, še nedoločno, latentno (str. 116–120). Šele po taki končni izseljensko-domovinski miselnosti postane naš človek, bivši kmet in dejanski 228 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 228 31.3.2015 9:37:54 izseljenec, zopet človek – kmet, to pa kmet, ki ga je isti pa prejšnji človek – izseljenec vsebinsko obogatil, organsko poglobil in osebno dvignil. Kjer je prvi poizkus, tam so neobhodno tudi pomanjkljivosti, ki so obenem klic k nadaljnjemu razvoju. V takem smislu naj še navedem nekatere točke, ki utegnejo avtorja samega nagniti k razmišljanju, delu na tem poprišču. 1. Avtor navaja »slovenske« primere in bi rad podal zlasti psihološko karakteristiko našega, slovenskega izseljenca. Dejansko pa veljajo njegova izvajanja v načelnih pogledih sploh za vsakega, tudi neslovenskega izseljenca omenjene osnovne ali povprečne vrste. 2. Avtor podaja resda v prvem redu zgolj interno, psihološko karakteristiko kmečkega človeka doma in v tujini, vendar bi bilo dobro in potrebno, ako bi skušal nakazati tudi posebno sociološko, družbenoslovno stran obeh teh tipov ljudi, in to tem bolj, ker ima podana psihološka podoba našega kmeta in izseljenca prav gotovo tudi svoje posebno sociološke, družbenoslovne osnove in vzroke. 3. V zvezi s takimi sociološkimi premisami kmečkega in izseljenskega življenja so tudi osnovni motivi vsega izseljenstva, glede katerih se avtor omejuje v bistvu in nekako zgolj primeroma samo na gospodarsko vprašanje. Stvarno pa bi bila tu dobra in potrebna globlja analiza zlasti gonskega življenja, ki bi se lahko koristno naslonila že na dejstvo živalskega preseljevanja iz kraja v kraj. 4. Avtor se nasloni na mojo psihološko teorijo človeških miselnosti in jo z uspehom poglablja in razširjuje. Še bolj hvaležen bi mu pa bil, ako bi podal tudi morebitne načelne meje takega klasificiranja in ako bi pri tem še odločil vprašanje, ali so vse poedine miselnosti res enako važne ali pa so, kar je zelo verjetno, samo nekatere res vodilne in glavne. Sam se sklicuje vedno na gonsko in posebno duhovno miselnost, pri čemer pa gre tu le za dvojno, namreč prav gonsko in duhovno naravo ali strukturo človeka, ki še ni isto, kakor njegova posebna miselnost ali njegov posebni značaj itd. Vsi taki in podobni »nedostatki« ne kvarijo mojega celotnega vtisa, ki me sili k prepričanju, da dokazuje delo več nego samo po zakonu predpisano mero usposoblje-nosti za samostojno znanstveno delo in zlasti še za pravo znanstveno tolmačenje in merjenje osnovnih vsakdanjih in nevsakdanjih izkušenj v življenju. Zato predlagam visokemu Fakultetnemu svetu, da predloženo disertacijo odobri in pripusti kandidata k polaganju strogih izpitov. Disertacija se po ustno dogovorjenih stvarnih popravah lahko natisne v celoti. Priporočam pa še tudi popravo v jeziku. V Ljubljani, dne 31. marca 1945 dr. F. Veber, dr. E. Spektorski, dr. F. Stelè 229 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 229 31.3.2015 9:37:54 Slika 33: Glasovanje članov Fakultetnega sveta o prijavi in izpitni komisiji kandidata Josipa Premrova z dne 26. marca 1945. (arhiv FF) Zapisnik št. 2/45 origorozu kandidata Josipa Premrova Izpitni predmet: filozofija Diplomski izpit je naredil kandidat iz 25. znanstvene skupine dne 12. septembra 1944 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prijava k rigorozu z dne 18. marca 1945 je bila sprejeta na fakultetni seji dne 26. marca 1945 in določen za kandidata sledeči izpitni odbor: dr. F. Veber, dr. E. Spektorski in dr. F. Stelè. Naslov disertacije: O izseljenski duši Disertacijo je na temelju referatov gospodov prof. dr. F. Vebra, dr. E. Spektorskega in dr. F. Stelèta sprejel Fakultetni svet na seji dne 7. aprila 1941 in obenem odločil, da se disertacija tiska v celoti. Ustni izpit se je vršil dne 10. aprila 1941 od 9. do 11. ure. Navzoči: dekan dr. J. Kelemina kot predsednik, dr. F. Veber, dr. E. Spektorski in Stelè kot člani izpitnega odbora. 230 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 230 31.3.2015 9:37:54 Vprašanja: prof. dr. F. Veber: Izseljenstvo z antropološkega vidika; Prirodoslovna – duhoslovna antropologija; Pozitivni – metafizični pojem izseljenstva; Vprašanje malega in velikega naroda v zvezi z izseljenstvom. Vprašanja: dr. E. Spektorski: Metoda; Denacionalizacija. Vprašanja: dr. F. Stelè: Vloga kulturnih delavcev v emigraciji. Ocena (skupaj z disertacijo): 9 – magna cum laude V Ljubljani, dne 10. aprila 1945 Komisija: dekan dr. J. Kelemina kot predsednik, dr. F. Veber, dr. F. Stelè, dr. E. Spektorski. Op.: Tipkopis, rokopis. Slika 34: Potrdilo o prevzemu predpisanih izvodov disertacije dr. Josipa Premrova z dne 21. junija 1945. (arhiv FF) 231 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 231 31.3.2015 9:37:54 232 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 232 31.3.2015 9:37:54 Priloge 233 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 233 31.3.2015 9:37:54 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 234 31.3.2015 9:37:54 Žigi, ki so se uporabljali na dokumentih obravnavanega obdobja, in ime Univerze v Ljubljani. Univerza v Ljubljani je v času obravnavanega obdobja petkrat spremenila ime. Leto 1919 Univerza Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani oz. Univerza Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev v Ljubljani Op. Žig Filozofske fakultete ob ustanovitvi, katerega krožnico izpisuje napis Dekanat filozofske fakultete v Ljubljani. Sredi žiga se nahaja grb Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Leto 1929 Dekanat filozofske fakultete univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani Op.: V žigu sta imeni univerze in fakultete zapisani v slovenskem jeziku in srbohrvaškem (cirilica). Sredi žiga se nahaja grb Kraljevine Jugoslavije. 235 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 235 31.3.2015 9:37:55 Leto 1941/42 R. Università di Lubiana: Facoltà di lettere e scienze di Lubiana – Kr. Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta Op.: Na krožnici žiga je navedeno spremenjeno ime, in sicer v italijanščini in slovenščini, na sredini pa je grb Kraljevine Italije. Leto 1944/45 Universität Laibach: Philosophische Fakultät – Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta. Op.: Na krožnici žiga je navedeno spremenjeno ime, in sicer v nemščini in slovenščini, grb Kraljevine Italije pa je zamenjal grb dežele Kranjske. Leto 1945 Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta. Op.: Takoj po osvoboditvi. 236 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 236 31.3.2015 9:37:55 Leto 1945/1946 Univerza v Ljubljani: Dekanat filozofske fakultete Op. V novo ustanovljeni državi FNRJ je univerza ohranila ime Univerza v Ljubljani, deželni grb v žigu pa je nadomestil grb Narodne federativne republike Slovenije. 237 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 237 31.3.2015 9:37:56 Skupine izpitnih predmetov na Filozofski fakulteti leta 1919 Slika 35: Skupine izpitnih predmetov. (Seznam predavanj ZS 1920/21) 238 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 238 31.3.2015 9:37:56 Izpitni predpisi filozofske fakultete univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani (Uredba filozofske fakultete z dne 1 . f ebruarja 1906 oziroma Uredba o izpremembah in dopolnitvah v uredbi filozofske fakultete z dne 25. februarja 1911 in z dne 16. junija 1928). III. Izpiti. Člen 10. Na filozofski fakulteti so izpiti diplomski in doktorski. Obe te dve vrsti izpitov imata značaj strokovnih znanstvenih izpitov. Člen. 11. Diplomski izpiti se delajo iz naslednjih znanstvenih skupin: I. Skupina za teoretično matematiko: a) Teoretična matematika. b) Racionalna mehanika, poleg tega teoretična fizika ali nebesna mehanika. c) Fizika ali teoretična astronomija. II. Skupina za uporabno matematiko: a) Racionalna mehanika in teoretična fizika in nebesna mehanika. b) Teoretična matematika. c) Fizika in praktična astronomija. III. Astronomska skupina: a) Astronomija (teoretična in praktična) in nebesna mehanika. b) Teoretična matematika. c) Racionalna mehanika, fizika in meteorologija. IV. Fizikalna skupina: a) Fizika. b) Racionalna mehanika in teoretična fizika. c) Osnove višje matematike, kemija in poleg tega meteorologija ali praktična astronomija. 239 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 239 31.3.2015 9:37:56 V. Fizikalno-kemijska skupina: a) Fizika. b) Fizikalna kemija. c) Osnove višje matematike, osnove racionalne mehanike, teoretična fizika in kemija. Va. Kemijsko-fizikalna skupina: a) Fizikalna kemija. b) Fizika in kemija. c) Osnove višje matematike, mineralogija in meteorologija. VI. Kemijska skupina: a) Kemija. b) Fizika. c) Fizikalna kemija, osnove ,višje matematike, mineralogija in ena prirodoslovna znanost. VII. Praktično-kemijska skupina: a) Kemija (z razširjenimi vajami). b) Fizika. c) Fizikalna kemija, osnove višje matematike, mineralogija in poleg tega kemijska tehnologija ali ena prirodoslovna znanost. VIII. Mineraloško-geološka skupina: a) Mineralogija s petrografijo in geologija s paleontologijo. b) Zoologija. c) Botanika s kemijo in fiziko ali botanika s kemijo in fizikalno geografijo. IX. Biološka skupina: a) Botanika in zoologija. b) Fiziologija in geologija s paleontologijo. c) Kemija z mineralogijo ali fiziko ali mineralogija in fizika. X. Fizikalno-geografska skupina: a) Geografija. b) Geologija s petrografijo. c) Fizika in meteorologija. 240 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 240 31.3.2015 9:37:56 XI. Antropo-geografska skupina: a) Geografija. b) Etnologija z etnografijo·. c) Narodna zgodovina s sociologijo. XII. Skupina za narodni jezik: a) Slovenski (ali srbohrvatski) jezik s staroslovenskim jezikom. b) Zgodovina južnoslovanske književnosti in teorija književnosti. c) Narodna zgodovina, primerjalna slovnica indoevropskih jezikov in en slovanski jezik in poleg tega en klasičen ali orientalen jezik s književnostjo ali en moderen jezik (francoski, nemški, angleški, italijanski). XIII. Skupina za narodni jezik in književnost: a) Zgodovina južnoslovanske književnosti. b) Slovenski (ali srbohrvatski) jezik s staroslovenskim jezikom. c) Narodna zgodovina in en slovanski jezik in poleg tega en klasičen ali orientalen jezik s književnostjo ali en moderen jezik (francoski, nemški, angleški, italijanski). XIV. Skupina za narodno književnost: a) Zgodovina južnoslovanske književnosti. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti. c) Slovenski (ali srbohrvatski) jezik s staroslovenskim jezikom, narodna zgodovina, en slovanski jezik in poleg tega en klasičen jezik s književnostjo ali en moderen jezik. XV. Slovanska skupina: a) Ruski jezik in književnost. b) češki (ali poljski) jezik s književnostjo ali slovenski (ali srbohrvatski) in staroslovenski jezik. c) Slovenski (ali srbohrvatski) in staroslovenski jezik (za one, ki ga nimajo pod b) in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov ali primerjalna slovnica slovanskih jezikov in zgodovina južnoslovanske književnosti (za one, ki imajo pod b češki ali poljski jezik). XVI. K1asična skupina: a) Klasična jezika s svojima književnostma. b) Zgodovina starega veka in poleg tega klasična arheologija ali bizantiologija. c) Narodna zgodovina in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov ali zgodovina juž- noslovanske književnosti ali en moderen jezik s književnostjo ali etnologija z etnografijo. 241 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 241 31.3.2015 9:37:56 XVII. Orientalna skupina: a) Orientalna filologija. b) Narodna zgodovina. c) Slovenski (ali srbohrtvatski) jezik, slovenska (ali srbohrvatska:) književnost in primerjalna slovnica indoevropskih jezikov. XVIII. Romanska skupina: a) Francoski jezik in književnost s starofrancoskim jezikom ali italijanski jezik in književnost. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti ali primerjalna slovnica romanskih jezikov. c) Latinski jezik in južnoslovanska književnost. XIX. Germanska skupina: a) Nemški jezik s staronemškim jezikom ali angleški jezik in književnost s staroangleškim jezikom. b) Primerjalna književnost s teorijo književnosti ali primerjalna slovnica indoevropskih jezikov. c) Zgodovina južnoslovanske književnosti in poleg tega slovenski (ali srbohrvatski) jezik ali narodna zgodovina ali nemški jezik (za one, ki imajo pod a angleškega) ali angleški jezik (za one, ki imajo pod a nemškega) ali francoski jezik. XX. Skupina za narodno zgodovino: a) Narodna zgodovina. b) Obča zgodovina in poleg tega bizantinska zgodovina ali orientalna filologija. c) Pomožne zgodovinske znanosti, zgodovina južnoslovanske književnosti in poleg tega umetnostna zgodovina ali slovenski (ali srbohrvatski) jezik ali en slovanski ali en klasičen ali en moderen jezik ali etnologija z etnografijo ali klasična arheologija. XXI. Skupina za občo zgodovino: a) Obča zgodovina. b) Narodna zgodovina in bizantinska zgodovina. c) Etnologija, etnografija ali geografija ali en klasičen jezik ali primerjalna zgodovina književnosti ali umetnostna zgodovina ali glasbena zgodovina. XXII. Skupina za umetnostno zgodovino: a) Umetnostna zgodovina. b) Obča ali narodna zgodovina. c) Narodna zgodovina (za one, ki imajo pod b občo zgodovino) ali obča zgodovina (za one, ki imajo pod b narodno zgodovino) in poleg tega en moderen jezik. 242 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 242 31.3.2015 9:37:56 XXIII. Skupina za primerjalno književnost: a) Primerjalna književnost s teorijo književnosti. b) En klasičen in en moderen jezik. c) Obča zgodovina in poleg tega umetnostna zgodovina ali glasbena zgodovina. XXIV. Etnološka skupina: a) Etnologija z etnografijo. b) Slovenski (ali srbohrvatski) jezik ali zgodovina južnoslovanske književnosti ali obča zgodovina ali klasična jezika s svojima književnostma ali narodna zgodovina ali geografija. c) Geografija ali slovenski (ali srbohrvatski) jezik za one, ki nimajo tega predmeta pod b) in poleg tega ali zgodovina južnoslovanske književnosti (za one, ki je nimajo pod b) ali en klasičen jezik (za one, ki nimajo klasičnih jezikov pod b) ali klasična arheologija ali bizantiologija. XXV. Filozofska skupina: a) Spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije. b) Etika in estetika. c) Osnove višje matematike ali osnove astronomije ali fizika in kemija ali obča biologija. XXVI. Psihološka skupina: a) Eksperimentalna psihologija b) Fiziologija, zgodovina filozofije in logika. c) Fizika in kemija ali botanika in obča biologija ali zoologija in obča biologija. XXVII. Pedagoška skupina: a) Pedagogika. b) Psihologija in logika z etiko ali zgodovina filozofije. c) Obča biologija ali narodna zgodovina ali en moderen jezik: (angleški, francoski, nemški). Predmeti v razdelkih pod a) in b) so strokovni, v razdelkih pod c) pa pomožni. Razdelek -a) tvori glavno stroko.13 13 Od zimskega semestra 1941/42 se vsem skupinam, vključno od skupine za narodni jezik (XII.) doda predmet italijanski jezik s književnostjo in/ali zgodovina Italije. Npr. XXV. filozofska skupina: a) Spoznavna teorija, logika, psihologija in zgodovina filozofije. b) Etika in estetika. c) Italijanska književnost, zgodovina Italije in Slovenije ter osnove višje matematike ali osnove astronomije ali fizika in kemija ali obča biologija. 243 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 243 31.3.2015 9:37:56 Člen 12. Izpiti iz poedinih razdelkov se delajo vsak zase, toda obenem iz vseh predmetov, ki sestavljajo te razdelke. Pravico delati te izpite imajo oni redni slušatelji filozofske fakultete, ki se vidi iz njih vpisnic: 1.) da imajo zadostno število polnoveljavnih semestrov, in sicer za razdelek pod a) najmaj osem, za razdelek pod b) najmanj šest in za razdelek pod c) najmanj štiri; in 2.) da so imeli v tem času skupno predavanj in potrebnih vaj iz vsakega predmeta v razdelku pod a) najmanj šest, v razdelku pod b) najmanj pet in v razdelku pod c) najmanj štiri semestre. Če je v razdelku pod c) več nego dvoje predmetov, moreta zadoščati tudi samo dva semestra študij pri onih predmetih, ki se v celoti predelajo v dveh semestrih. S prijavo za izpit iz razdelka a) mora predložiti vsak kandidat potrdilo o tem, da se je udele- ževal delovanja v občem pedagoškem seminarju najmanj en semester, izvzemši VII. skupino. V razdelkih poda) in b) so vaje obvezne. Ali in v katerih skupinah in predmetih v razdelku pod c) je treba vaj in koliko časa trajajo, odloči v vsakem primeru fakultetni svet na predlog učiteljev. Slušatelji, ki so dovršili realne srednje šole, morejo delati izpite iz skupin, navedenih od I. do vštete X. in od XXV. do vštete XXVII. skupine. Člen 13. Roki za opravljanje diplomskih izpitov so prvih petnajst dni meseca junija, septembra in januarja. Če je število prijavljenih kandidatov preveliko, sme fakultetni svet podaljšati te roke največ za petnajst dni. Člen 14. Kandidati, ki žele delati diplomske izpite, se morajo prijaviti dekanatu filozofske fakultete, do dne 10. junija, odnosno do dne 1. oktobra ali do dne 25. januar ja.* Prijava se mora predložiti pismeno v obliki prošnje, v kateri naj kandidat navede, za katero izpitno skupino in kateri njen razdelek se prijavlja. Obenem morajo navesti kandidati v prijavi: ali se prijavljajo k izpitu prvikrat ali ponovno in ali se prijavlja jo v poslednjem primeru zato, ker so od prejšnjega izpita odstopili, ali zato, ker tega izpita niso naredili. Na vsaki prijavi mora biti kolek po zakonu o taksah. Ob prijavi se predloži po členu 12. te uredbe na vpogled tudi vpisnica. Izredni slušatelji se prijavljajo osebno pri učiteljih, pri katerih žele delati izpit. 244 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 244 31.3.2015 9:37:56 Člen 15. Izpraševanj e kandidatov pri diplomskem izpitu obseza znanosti dotične skupine v celoti, ne glede na to, ali so bili vsi deli predmeta pri predavanjih dovršeni ali ne. Člen 16. Na podstavi došlih prijav za diplomske izpite določi dekan filozofske fakultete za prijavljene kandidate izpraševalne odbore iz najmanj treh članov, sestavljene prvenstveno iz predmetnih učiteljev; za razdelek pod c) moreta biti v odboru najmanj dva člana. če je kak predmetni učitelj zadržan izpraševati, mu določi fakultetni svet namestnika. Vsakemu odboru predseduje njegov najstarejši član. Tako sestavljeni odbori pregleda jo najprej prijave kandidatov in odločijo o njih pravici delati diplomski izpit glede na člen 12. te uredbe; pri tem pa določijo dni za po edine izpite, ki jih nato predsednik pismeno objavi. * Po fakultetnem sklepu so za sedaj prijavni roki 15. september, 15. januar in 15. maj; izpiti pa se vrše v mesecih oktobru, februarju in juniju . Člen 17. Diplomski izpiti iz strokovnih razdelkov pod a) in b) so pismeni in ustni, iz razdelka pod c) pa samo ustni. Javni so samo ustni izpiti. Člen 18. Iz vsakega strokovnega razdelka se dela po en pismen izpit. Pismeni izpiti obsezajo izdelavo nalog, ki jih predlože pred začetkom vsakega takega izpita predmetni učitelji in jih odobri izpraševalni odbor. Če je sestavljen strokovni razdelek iz več pred metov, se dado pri pismenem izpitu naloge iz vsakega teh predmetov, kandidati pa imajo pravico izbrati eno izmed njih, ki jo hočejo izdelati. Pismene izpite iz istega razdelka delajo vsi prijavljeni kandidati istočasno pod nadzor-stvom enega izmed članov izpraševalnega odbora. Taki izpiti traja jo najdlje štiri ure in se delajo brez pomožne književnosti, izvzemši posebne primere, v katerih spozna izpraševalni odbor za dobro, da dovoli pomožno književnost. Pismeni izpit iz prirodoslovnih znanosti sme biti združen s praktičnimi deli; ta izpit sme trajati po sklepu izpraševalnega odbora dlje nego štiri ure. Na en dan se sme delati samo en pismen izpit. Če je za isti izpit več kandidatov, morajo vsi izdelovati isto nalogo, izvzemši izpite s praktičnim delom, pri katerem dobi vsak kandidat posebno nalogo. 245 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 245 31.3.2015 9:37:56 Člen 19. Kandidata, ki bi pri pismenemu izpitu skrivaj rabil zapiske ali dela, tuje koncepte ali nasvete, je treba takoj odstraniti od izpita. V tem primeru se sme ponovno javiti k izpitu šele čez leto dni. če se tak primer pri istem kandidatu ponovi, se ta kandidat takoj odstrani od izpita in izgubi pravico do vsakega nadaljnjega izpita. Člen 20. Po tako izvršenem pismenem izpitu pobere nadzorni član izpraševalnega odbora od kandidatov prepise in koncepte ter jih izroči pod pečatom dotičnemu predmetnemu učitelju. Pismeni sestavek ocenita predmetni učitelj in še en član odbora, ki ga odbor določi za to. Člen 21. Po dovršenem pismenem izpitu se sestane izpraševalni odbor na poziv svojega predsednika in odloči o pismenem izpitu na podstavi pismenih referatov in ocen tako predmetnih učiteljev, kakor tudi drugih članov, določenih za pregled pismenih sestavkov. Člen 22. Vsak pismeni izpit se oceni s številkami od 1 do 10. Kandidat je pismeni izpit naredil, če dobi najmanj oceno šest (6), ter se pripusti k ustnemu izpitu Člen 23. Ustni izpit delajo kandidati obenem iz vseh predmetov enega razdelka. Ta izpit traja za vsakega kandidata in za vsak predmet v razdelku najdlje eno uro iz razdelka pod a) in najdlje pol ure iz razdelka pod b) in c). Člen 24. Če kandidat iz kakoršnegakoli razloga prekine izpit (bodisi pismenega, bodisi ustnega), mora kesneje ponavljati, ves izpit. Prav tako mora, če ne naredi ustnega izpita, v kesnejšem izpitnem roku ponovno delati pismeni in ustni izpit. Člen 25. Po dovršenem ustnem izpitu iz poedinih razdelkov predlože predmetni učitelji obrazložene ocene, o katerih sklepa ves izpraševalni odbor. 246 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 246 31.3.2015 9:37:56 Uspeh se oceni kakor pri pismenemu izpitu s številkami od 1 do 10. Kandidat je izpit naredil, če dobi najmanj oceno šest (6). Pri razdelkih, sestavljenih iz več predmetov, se označi uspeh izpita z eno skupno oceno. Pri tem mora ustrezati v razdelkih pod a) in b) uspeh iz vsakega poedinega predmeta oceni najmanj šest (6); sicer mora kandidat ponavljati ves (pismeni in ustni) izpit iz tega razdelka. V podobnem primeru sme ponavljati kandidat v razdelku pod c) učni izpit iz enega predmeta, iz katerega je pokazal nezadosten uspeh, toda samo· če ustreza njegov uspeh iz ostalih predmetov tega razdelka najmanj oceni osem. (8). Obča ocena izpita iz vsega razdelka se določi potem po opravljenem ponovnem izpitu Člen 26. O izpitih vsakega kandidata vodi odbor poseben zapisnik, v katerega se zapiše: kandidatovo ime, razpored pismenih in ustnih izpitov, katere naloge in katera vprašanja je dobil, ali je kandidat izpit naredil (odnosno od izpita odstopil ali je bil odklonjen in pri katerem izpitu) in naposled končni sklep o narejenem ali nenarejenem celokupnem izpitu. Po dovršenem izpitu izroči predsednik zapisnik s kandidatovimi pismenimi iz-delki tajništvu univerze v službeno porabo. Tajništvo priobči takoj po dobljenem zapisniku uspeh izpita s posebno objavo, v kateri označi za vsakega kandidata skupne ocene, dobljene pri pismenem in ustnem izpitu. Člen 27. Kandidatu , ki j e po gorenjih odredbah naredil diplomski izpit iz vseh treh razdelkov ene izpitne skupine, izda rektorat fakultetno diplomo. V diplomi se označi znanstvena skupina s predmeti, iz katerih je kandidat naredil izpit, in se zabeleži uspeh s številkami in z besedami pri pismenem in ustnem izpitu pri razdelkih pod a) in b), pri razdelku pod c) pa samo pri ustnem. Člen 28. Izpiti iz posameznih razdelkov se smejo delati vsega skupaj trikrat, izjemoma, in sicer samo s posebno dovolitvij o fakultetnega sveta, pa tudi četrtič. Kandidatu, ki ne bi naredil izpita iz razdelka pod c) najkesneje pred začetkom predavanj v sedmem semestru, odnosno izpita iz razdelka pod b) najkesne je pred začetkom predavanj v osmem semestru, se ne potrdi niti ne prizna dalje vpisani semester. 247 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 247 31.3.2015 9:37:56 Člen 29. Doktorski izpit morejo delati samo oni kandidati, ki so naredili diplomski izpit iz katerekoli znanstvene skupine (člen 11) in ki predlože samostalno izdelano originalno znanstveno delo (tezo, inavguraluo disertacijo) iz one znanstvene skupine, iz katere so naredili diplomski izpit. Člen 30. Za opravljanje doktorskega izpita se javljajo kandidati pismeno fakultetnemu dekanatu ter predlože obenem v prilogi kratek življenjepis, diplomo o narejenem diplomskem izpitu in disertacijo, ki je lahko v rokopisu ali natisnjena. Natisnjena dela se morejo predložiti kot disertacija samo v enem letu po publikaciji. Delo, ki je bil na njega podstavi kandidat poprej promoviran za doktorja, na drugi univerzi, se ne sme sprejeti kot disertacija . Člen 31. Prijave za izpit se lahko vlagajo v vsem šolskem letu. Na dekanov poziv odloči fakultetni svet odbor za prijavljenega kandidata; poleg dekana kot predsednika so v tem odboru najmanj še trije člani, katerih predmeti so v zvezi z vprašanji, ki jih disertacija obravnava. Ta odbor določi izmed sebe najmanj dva člana za referenta, ki naj pregledata in ocenita predloženo disertacijo; poleg tega ima tudi vsak drug član izpraševalnega odbora pravico pregledati disertacijo. Pismeni referat referentov predloži dekan filozofskemu fakultetnemu svetu, ki potem odloči, ali naj se disertacija sprejme ali ne. Če je disertacija predložena v rokopisu, odloči fakulteta pri tej priliki, ali naj se natisne za promocijo v celoti ali v poedinih delih. Člen 32. Ko svet disertacijo sprejme, določi odbor dan ustnega izpita, ki je javen. Vsi člani odbora imajo pravico izpraševati kandidata; izprašati pa ga morata najmanj dva člana odbora. Kandidatu se dajo taka vprašanja, ki so v zvezi z vprašanji, obravnavami v disertaciji. Smoter teh vprašanj je nedvomno dokazati, da je izdelal kandidat disertacijo samostalno in da obvladuje metode, vire, rezultate in književnost one znanstvene grane ali discipline, v katero spada disertacija. Izpit traja za vsakega kandidata najmanj dve uri ter se oceni skupno z disertacijo s številkami od 1 do 10. Kandidat je izpit naredil, če dobi po sklepu odbora najmanj skupno oceno šest (6) in če tudi pri ustnem izpitu nima ocene, nižje od šest (6). Ocena se ne vpiše v diplomo; toda kandidatu se mora izdati na njegovo zahtevo z dekanovim podpisom o narejenem doktorskem izpitu potrdilo, v katero se vpiše prav tako na njegovo zahtevo ocena, dobljena pri tem izpitu. V tem poslednjem primeru se navedejo v potrdilu tudi maksimalne in minimalne ocene pri doktorskem izpitu. O izpitu vodi odbor poseben zapisnik, ki ga podpišejo predsednik in vsi člani izpraševalnega odbora. 248 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 248 31.3.2015 9:37:56 Člen 33. Kandidat, ki je doktorski izpit naredil, dobi pravico do doktorskega naslova takrat, ko ga dekan v imenu fakultete proglasi za doktorja filozofije. Ta proglasitev (promocija) se mora izvršiti šele takrat, ko je predložil kandidat po narejenem doktorskem izpitu tajništvu univerze sto izvodov natisnjene disertacije ter je predložil o tem dekanu posebno potrdilo rektorata. Naslovni list teh izvodov mora biti natisnjen po predpisanem vzorcu in na njem mora biti označeno, v kateri seji. fakultetnega sveta je bila disertacija sprejeta in po čigavem referatu. Člen 34. Čas in kraj promocije objavi univerza v Uradnem listu, o čemer se obveste rektor in vsi člani filozofske fakultete. Ob promociji načrta dekan ,v glavnih obrisih to, kar je po mnenju odbora v disertaciji najvažnejše, objavi, da je kandidat izpolnil vse pogoje, predpisane z zakonom o univerzi, z uredbami in s pravili o doktorskem izpitu na filozofski fakulteti, in potem ga proglasi v imenu filozofske fakultete za doktorja filozofije. O aktu promocije se sestavi poseben zapisnik z dekanovim podpisom in s podpisi članov izpraševalnega odbora. Člen 35. Po izvršeni promociji pošlje dekan zapisnik rektorju, ki podpiše potem z dekanom, vred kandidatu doktorsko diplomo. Ta se izda v slovenskem ali srbohrvatskem jeziku po določenem natisnjenem vzorcu ob kandidatovih stroških. Člen 36. Če bi bil kandidat, čigar disertacijo je svet sprejel, pri ustnem izpitu odklonjen, odloči izpraševalni odbor, ali velja ta disertacija tudi, ako bi ponovno delal doktorski izpit, ali pa mora izdelati drugo. Doktorski izpit se sme v obče delati samo trikrat, in sicer tretjič samo po odobritvi fakultetnega sveta z novo disertacijo. Izpiti po novih skupinah so obvezni za one slušatelje, ki se vpišejo na filozofsko fakulteto od začetka zimskega semestra 1928/1929 dalje. Oni slušatelji, ki so se vpisali na filozofsko fakulteto izpite tudi po starih skupinah najdlje do konca poletnega semestra 1932/1933. V se ostale določbe teh izpitnih predpisov pa stopijo v veljavo z začetkom zimskega semestra 1928/1929 za vse slušatelje brez, izjeme. 249 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 249 31.3.2015 9:37:56 Taksa za prijavo k diplomskemu izpitu, za vsak predmet 50 Din za prijavo k doktorskemu izpitu 500 Din za ponavljanje diplomskega izpita, za vsak predmet 50 Din za ponavljanje doktorskega izpita 1000 Din za diplomo o dovršeni fakulteti 100 Din za diplomo o doktoratu 500 Din Navodilo za inskripcijo na univerzi Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani [1920/21] 14 Za redne slušatelje univerze se sprejemajo oni dijaki, ki se izkažejo z izpričevalom o položenem zrelostnem izpitu na srednjih šolali (gimnazija, realna gimnazija, realka). Reden slušatelj juridične fakultete more postati samo absolvent gimnazije. (Člen 2 . Uredbe Juridične fakultete.) Za izrednega slušatelja se more vpisati oseba, ki je dovršila kako strokovno srednjo šolo ali najm anj šest razredov srednje šole (gimnazija, realna gimnazija, realka). Izredni slušatelj nima pravice do polaganja izpitov. Slušatelji, ki so prej obiskovali kako tujo univerzo, se morejo vpisati, ako imajo izpričevalo o položenem zrelostnem izpitu. Fakultetni Svet odloči, ali se jim všteje kak prejšnji semester. Redni slušatelji, ki na novo vstopijo, se morajo najprej predstaviti dekanu dotične fakultete, na kateri se nameravajo inskribirati. Dekanu predlože zrelostno izpričevalo, oziroma oni, ki so bili prejšnji semester na kaki drugi univerzi, odhodno izpričevalo dotične univerze, nakar jim potrdi dekan, ako so izpolnjeni vsi pogoji za inskripcijo, provizorični sprejemni list.* Nato izpolni slušatelj osebni izkaz in vpiše v indeks vsa predavanja, ki jih želi poslušati, in vse vaje, katerih se hoče udeleževati. Pri tem mora paziti na to, da vpiše predpisani minimum tedenskih ur (12) — ure vaj pri tem niso vštete — in da tekom osmih (pri medicincih desetih) semestrov vpiše vsa po uredbi svoje fakultete potrebna predavanja in vaje. Z a vsako predavanje (vajo) izpolni še posebe belo zglasnico. Ko je vse to izpolnil, gre v univerzitetno pisarno, ki ga na podlagi potrjenega provizoričnega sprejemnega lista in pravilno izpolnjenega osebnega izkaza, indeksa in zglasnic vpiše v matrike. V pisarni se odvzame osebni izkaz, slušatelj prejme dijaško izkaznico in plača 4 K imatrikulačne pristojbine. Pri početnih predavanjih potrdijo predmetni profesorji v indeksu vpisana predavanja in vaje in sprejmejo od slušateljev zglasnice za svoja predavanja in vaje. Za izredne slušatelje velja isto postopanje, sam o da nimajo indeksa, ampak zglasilno polo in rdečkaste zglasnice; izredni slušatelj ne more biti im atrikuliran in ne more polagati izpitov. 14 Catalogus lectionum universitatis labacensis semestre hibernum 1920/21 / Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1920/21, V Ljubljani, založila Univerza 1920. 250 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 250 31.3.2015 9:37:56 Ako je kak slušatelj zamudil redni rok, mora vložiti prošnjo na Univerzitetni Svet za dovoljenje naknadne inskripcije, ki se mora izvršiti v treh dneh. Imatrikulacija na kaki fakulteti velja za redne slušatelje toliko časa, dokler slušatelj študijev na univerzi ne opusti ali ne prestopi na kako drugo fakulteto iste univerze ali n a kako drugo univerzo; v zadnjem slučaju mora oddati dijaško izkaznico in si preskrbeti odhodno izpričevalo. Ako prekine slušatelj študije za daljšo dobo kot en semester, izgubi imatrikulacija svojo veljavnost. Slušatelj ne sme ne v indeksu, ne v dijaški izkaznici ničesar sam izpremeniti; vsako potrebno izpremembo izvrši univerzitetna pisarna. Univerzitetni slušatelji morajo redno hoditi k vsem vpisanim predavanjem in vajam . Redno pohajanje vpisanih predavanj in vaj potrjujejo profesorji s svojim podpisom v indeksu slušateljev na koncu semestra. (Predavanja, ki nimajo takega potrdila dotičnega profesorja, se smatrajo, kakor da niso vpisana.) Nato prinesejo slušatelji indekse k dekanu, ki s svojim podpisom in s fakultetnim pečatom potrdi dotični semester za veljaven, ako je v njem od strani učnih moči potrjeno slušatelju redno obiskovanje najmanj za toliko ur, kolikor jih je za dotično fakulteto predpisanih, drugače dostavi kratko, pripombo in anulira semester. *Potrebne tiskovine kupi slušatelj pri hišniku in jih mora izpolniti v posameznih rubrikah sam. 251 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 251 31.3.2015 9:37:56 Slika 36: Navodilo za inskripcijo [1940/41]15 15 Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani za zimski semester 1940/41. V Ljubljani, Založila Univerza, 1940. 252 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 252 31.3.2015 9:37:57 Seznam pedagoškega osebja – učiteljev, docentov in lektorjev, navedenih v osebnih izkazih študentov ob inskripcijah dr. Ivan Arnejc, dr. Henrik Baerent, dr. Franc Bradač, dr. Izidor Cankar, Fanny Susan Copeland, dr. Metod Dolenc, dr. Karl Hinterlechner, dr. Artur Gavazzi, dr. Ivan Grafenauer, dr. Milan Grošelj, dr. Pavel Grošelj, dr. Jovan Hadži, dr. Ljudomil Hauptmannn, dr. Fran Jesenko, dr. Friderik Juvančič, dr. Jakob Kelemina, dr. Roman Kenk, dr. France Kidrič, dr. Milko Kos, dr. Vekoslav Kosić, dr. Alija Košir, dr. Valentin Kušar, dr. Jean Laxroix, dr. Stanko Leben, dr. Ivan Lunjak, dr. Josip Mantuani, dr. René Martel (professeur agrégé de l' Université de France), dr. Anton Melik, dr. Vojeslav Molè, dr. Rajko Nahtigal, dr. Julij Nardin, dr. Anton Ocvirk, dr. Karel Oštir, dr. Karol Ozvald, dr. Alfred Paulin, dr. Josef Pipenbacher, dr. Leonid Pitamic, Ivan Plečnik, dr. Josip Plemelj, dr. Nikolaj Preobraženskij, dr. Ivan Prijatelj, dr. Nikola Radojčić, dr. Fran Ramovš, dr. Marij Rebek, dr. Josef Reisner, dr. Vojteh Rubinowicz, dr. Marijan Salopek, dr. Maks Samec, dr. Balduin Saria, dr. Alma Sodnik, dr. Peter Skok, dr. Matija Slavič, dr. France Stelè, Matej Sternen, dr. Aleksander Stojićević, dr. Alfred Šerko, dr. Franc Šturm, dr. Gjorgje Tasić, dr. Lucien Tesnière, dr. Aleš Ušeničnik, dr. France Veber, dr. Marc Vey, Ivan Zajec, dr. Rihard Zupančič, dr. Niko Županič. Imensko kazalo doktorskih kandidatov Bartol Vladimir Logar Cene Benko Leopold Pandžić Vladimir p. Kruno Berus Nikolaj Potočnik Lojze Čibej Franjo Puš Ludovik Garantini Frančiška m. Pija Premrov Josip Gogala Stanko Rakočević Milan Hribar Mirko Sodnik Alma Hrovat Emil Špakovskij Anatolij Jug Klement Trofenik Rudolf Jurković Ljubomir Žekar Franc Leben Stanislav Žlebnik Leon Lešanc Herman 253 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 253 31.3.2015 9:37:57 Zbirnik vprašanj, ki so jih profesor Veber in ostali eksaminatorji, prof. dr. Jovan Hadži, doc. dr. Janez Janžekovič, prof. dr. Fran Jesenko, prof. dr. France Kidrič, prof. dr. Valentin Kušar, prof. dr. Rajko Nahtigal, prof. dr. Karol Ozvald, prof. dr. Evgen Spektorski, prof. dr. Fran Stelè, prof. dr. Aleksander Stojićević, prof. dr. Fran Šturm in prof. dr. Niko Županič, zastavili kandidatom ob doktorskem izpitu. Prof. dr. France Veber Ali ima Aristotelova razlika med »materijo« in »formo« svoj pomen tudi za moderno spoznavno teorijo? Ali je faktičnost samo maksimum možnosti? Analitični zakoni pozornosti. Analiza pozornosti po kvaliteti in kvantiteti in v razmerju do svojih razlogov v ostalem doživljanju. Analiza predstavne in miselne avtonomnosti kakor heterogenosti. Analiza zaznavanja in spominjanja. Animalni – duhovni tipi domovinskosti. Animalni in personalni vidik sreče. Antropologija s prirodoslovnega in filozofskega vidika. A posteriori – a priori. Asociacije. Brentanizem. Brentano – Meinong. Čutenje in stvarnost. Čutno-afektivna komponenta v zgodovini. Definicija asociacije med besednim in stvarnim doživljajem. Definicija stila. Descartes, Locke in Hume. Deskriptivna in genetična psihologija. Determinizem – indeterminizem. Dimenzionalna analiza čustev. Dojemanja. Eksistenca. Emocionalna stran prava. Estetičnost in stilnost. Evidenca v psihologiji in spoznavni teoriji. Fizikalni, psihološki, fiziološki razvoj. Formalizem – materializem v etiki. 254 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 254 31.3.2015 9:37:57 Funkcijska zavisnost najstvene količine. Glavne razlike med platonizmom in aristotelizmom. Humovo pojmovanje spoznavanja. Idejna struktura Kantove Kritik der reinen Vernunft in sledovi njeni v antični filozofiji. Implikacija in fundacija in njeno medsebojno razmerje. Intencionaliteta po Meinongu in Husserlu. Izkaz čustvene in stremljenjske pravilnosti kakor nepravilnosti. Izpeljatev funkcijske zavisnosti najstva od vrednote in dejstva. Izseljenstvo z antropološkega vidika. Lik in relacija. Likovni princip v psihologiji in estetiki. Likovnost in estetičnost. Ljudski – individualni pomen filozofije. Locke – Hume – Kant. Milje. Naj se oriše psihologistično in apsihološko pojmovanje »norme« na polju spoznavne teorije, etike in estetike. Naj se oriše psihološka in apsihološka razlika med a priori in a posteriori. Naj se oriše razlika med fundacijo in implikacijo. Naj se pokažejo skupne vezi med eleatizmom in platonizmom. Naj se prenesejo kriteriji predstavnih halucinacij na mišljenje. Neposredna danost in intencionalnost. Nihil est in intellectu, quod non fuerit in sensu in Heidegger. Njegoš in glavne moderne filozofske struje. Objektivne in subjektivne teorije sreče. Oblikovanje in aktuiteta. Oblikovanje in intencionalnost. Obris funkcijske zavisnosti stremljenja od čustvovanja in stremljenja. Obris in konsekvence psiholoških komponent na času in prostoru. Obris in kritika Kantovega pojmovanja časa in prostora. Obris in kritika Platonove in Aristotelove spoznavne teorije. Obris nasprotja med Kantom in Bolzanom. Obris psihičnega predočevanja. Od vrednosti in možnosti. Okolica – milje. Optimizem – pesimizem s filozofskega vidika. 255 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 255 31.3.2015 9:37:57 Oris najstva in njegovo razmerje do pristojne vrednosti in možnosti. Oris in kritika modernega psihološkega pojmovanja vrednot. Oris in kritika sodobnega pojmovanja tako zvane »norme«. Oris onih glavnih točk, ki zahtevajo poleg samo fiziološkega tudi psihološko pojmovanje jezika. Osnove umske in nagonske logike. Polariteta v psihologiji. Polariteta v psihologiji in spoznavni teoriji. Pozitivni – metafizični pojem izseljenstva. Predočevanje. Prirodno – pozitivno pravo po Njegošu. Problem komponentalne analize v psihologiji. Problem determinizma in etika. Problem dolžnostne kvantitete. Problem lika. Prirodoslovna – duhoslovna antropologija. Psihologija oblikovanja. Psihologija spontanosti. Psihologizem in normativne vede. Psihologizem v pravni teoriji. Psihološka analitika časa in prostora. Psihološka analiza dolžnosti. Psihološka analiza implikativnega jezikovnega sostavja. Psihološka in spoznavnoteoretska utemeljitev razlike a priori – a posteriori. Psihološka osnova socialnih odnosov. Psihološki in spoznavni problem doživljajske avtonomije in heteronomije. Psihološki oris predznanstvene mentalnosti starih Grkov. Psihološki razvoj in njega razlike od fizikalnega. Psihološko in spoznavnokritično jedro fantazije. Psihološko in spoznavnoteoretično ozadje zaznave in spomina. Psihološko utemeljene vrste stvarnosti. Razvoj spoznavnega problema od Bacona do Huma. Razvoj spoznavnega problema od Kanteja do Leibniza. Resnica – bit v zgodovini filozofije. Senzitivnost – imaginativnost. Sistematika vrednot. 256 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 256 31.3.2015 9:37:57 Snovna in likovna stran estetičnosti. Sodobne psihološke struje in osnovno vprašanje disertacije. Sreča kot posledica ali pogoj normativnosti. Temelji spoznavne teorije Tomaža Akvinskega. Teoretični pretres empirično dane moralne lestvice. Teorija čustvovanja. Teorija čutenja. Thales, Anaksimander in Anaksimenes: Njih mesto in pomen v zgodovini filozofije in pozitivnih ved. V čem je glavno jedro eleatizma? Vnanja in notranja zaznava. Vprašanje malega in velikega naroda v zvezi z izseljenstvom. Vprašanje psihološke elementarnosti. Vrline in hibe tradicijskega pojmovanja razlike med primarnimi in sekundarnimi kvalitetami. Zaznavno in halucinatorično predstavljanje. Zgodovinski pregled kavzalnega vprašanja (Demokrit, Zenon, Platon, Aristotel idr.). Znanstveni pomen starojonske filozofske šole. Prof. dr. Jovan Hadži Eksperimentalna metoda u životinjskoj psihologiji. Epiphysa i Hypophysa. Jenningsova nauka o kušanju i grešenju prema nauci o tropismima. Lamarckova nauka o postanku instinakata (naiade, sistem, psihički). O biogenetskom osnovnom zakonu i mogučnosti primene istoga na lični razvitak psihičkih osobina. O histološkim elementima u građi nervnog sistema. Opča pojava irritabilnosti s osobitim obzirom na osetljivosti reakcije prema svetu. Simetrija životnih pojava i njihova naučna vrednost. Važnost životinjske psihologije za teorijo o spoznavanju. Doc. dr. Janez Janžekovič Formalna pravilnost silogizma na str. 32 disertacije. Mesto oblikovanja v vrsti prvinskih doživljajev. V kakem smislu človek svobodno oblikuje fenomene? 257 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 257 31.3.2015 9:37:57 Prof. dr. Fran Jesenko Asimilacija CO in N. Iz floristike ljubljanske okolice (opis, klasifikacija). Lišaji in njih sestava. Prehrana rastlin (iz zemlje; iz zraka). Uporaba asimilatov in presnova. Prof. dr. France Kidrič Teorije slovenskega preporoda. Doba preporoda. Motivi preporoda Pohlin, Linhart, Zois. Prof. dr. Valentin Kušar Električno, napetostno polje. Jonizacija. Obseg pojma žarkov v sedanji fiziki. Razloček med uporabnostjo toplotne in ostalih energij. Prof. dr. Rajko Nahtigal Definicija stavka in vrste stavkov. Gramatični – logični – psihološki vidik. Jezikovna interpretacija Mat., v 1–11. Razmerja med stavki. Splošna vprašanja sintakse. Vprašanja oz. nauk o osnovah in besednih tvorbah v slovanskih jezikih. Vprašanja tisoča se jezikovno psiholoških problemov, v prvi vrsti na polju sintakse. Zgodovina sintakse. Zgodovina slovanske sintakse. Prof. dr. Karol Ozvald Beg z dežele (naj se vsestranski pojasni). Bistvo morale. Delovna šola. Dognanja v kandidatovi disertaciji in moderna pedagogika. Duševni razvoj človeka od rojstva do zrelosti. Eksperimentalna pedagogika. 258 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 258 31.3.2015 9:37:57 Elan Valley. Erotika. Fichte. Heideggerjeva »eksistenčna filozofija« in pedagogika. Humanizem in realizem. Idejni razvoj ljudske šole pri Slovencih. Ideologija delovne šole. Izobrazba in vzgoja. Kultura in civilizacija. Kulturne oblike. Ležeča pedagogika. Mendelova teorija o psihološki realnosti. Mladostnikovo zaraščanje v socialni milje. Moderna gesla v pedagogiki. Nacionalizem, internacionalizem, kozmopolitizem. Nove pedagoške struje Odnos med filozofijo in pedagogiko. Pedagoška plat disertacije. Pedagoška problematika v disertaciji. Pedagoška psihologija. Pedagoška teorija. Pedagoški pomen renesanse. Politična izobrazba. Politična vzgoja. Pomen miljeja za duševni razvoj mladostnika. Pregled današnjih psiholoških panog glede na potrebe zrelostnega življenja. Problematika v politični vzgoji. Problemi pedagoške psihologije. Psihologija in pedagogika. Psihologija pubertetne dobe. Pubertetna doba. Resentimènt. Rousseau. Rousseau – kulturni revolucionar. Rusko kulturno območje. Samovlada učencev. 259 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 259 31.3.2015 9:37:57 Seksualna vzgoja. Skrb za žrtve. Slaboumnost. Spenglerjeva filozofija zgodovine. Vzgajanje patriotskega čustva. Vzgajališča na selu. Vzgojni subjekt – objekt. Začetki ruskega šolstva. Zapadnoevropsko kulturno območje. Izbiranje poklica. Življenjski pomen psihologije. Prof. dr. Evgen Spektorski Denacionalizacija. Genetički in sistematski vidik. Metoda. Prof. dr. Fran Stelè Giotto v razvoju slikarstva. Princip gotske in renesančne arhitekture. Renesančni in baročni principi slikarske kompozicije. Vloga kulturnih delavcev v emigraciji. Vloga simbola in alegorije v zgodovini umetnosti. Prof. dr. Aleksander Stojićević Odnos kandidatov ka analitičnoj psihologiji prof. Vebra. Razgovor o kandidatovoj psihološkoj terminologiji srpskohrvatskoj. Prof. dr. Fran Šturm Starofrancoski: Roland, 303–320 (čitanje, prevod, interpretacija). Razvoj perfekta habni: diftong uo, in de. Glavne smernice starofrancoske literature. Decartes in njegov pomen za francosko filozofijo in literaturo. Hervis de Metz VIII, v. 305–318 (čitanje, prevod, razlaga). Frères Goncourt: Renée Mauperin II., p. 14–15 (čitanje, prevod, razlaga). Gramatika: lat. l v francoščini, l pred konzonanti etc., deklinacija v stari francoščini, raba časov. 260 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 260 31.3.2015 9:37:57 Literatura: Chanson de geste, klasiki (Pascal, Racine). Palatalizacija velarnih konzonantov, konzonanti med vokali. Glavne smeri viteškega romana. Klasična tragedija. Novofrancoski: Anatole France: La cravate, 1–50 (prevod, interpretacija). Le Roman de La Dame à la Lycorne, v. 1–20 (čitanje, prevod). Prof. dr. Niko Županič Hrabrost pri filozofu Platonu – Laches. Kateremu kulturnemu pasa Balkanskega polotoka pripada Njegoš in črnogorsko čojstvo? Morala patriarhalnega kulturnega pasu. Platonova politika in etika. Psihološka utemeljitev jugoslovanske, rasne estetike. Rasna estetika jugoslovanskega ljudstva. Razdelitev Slovencev v kulturne skupine. Talionski princip in prehod od objektivne do subjektivne krivde. Komentiranje izvesnega krim. slučaja v luči pravne zavesti narodov. 261 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 261 31.3.2015 9:37:57 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 262 31.3.2015 9:37:57 Viri in literatura Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 263 31.3.2015 9:37:57 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 264 31.3.2015 9:37:57 Arhivsko gradivo, ki je nastalo ob vpisu (imatrikulaciji), med študijem (ob inskripcijah) in ob zaključku študija z doktoratom (s promocijo). Rokopisni viri Promocijski protokol Univerze v Ljubljani (vsebuje sezname doktorandov ljubljanske univerze oz. podatke o osebnem imenu, naslovu disertacij in datumu promocij, sledijo podpisi rektorjev, dekanov, promotorjev in doktorskih kandidatov) (ZAMU) Univerzitetna matrika (seznam redno vpisanih študentov) (ZAMU) Univerzitetna matrika, I. (1– 405), ZS 1919/29–ZS 1924/25 Univerzitetna matrika, II. (406–806), ZS 1924/29–ZS 1931/32 Univerzitetna matrika, III. (807–1195), ZS 1931/32–ZS 1937/38 Univerzitetna matrika, IV. (1196–1453), ZS 1937/38–ZS 1940/41 Univerzitetna matrika, V. (1–) ZS 1940/41–1948 Osebni izkazi za obdobje 1919–1945 (vpisnice, semestrski/inskripcijski listi) (ZAMU) Diplomski izpiti za obdobje 1919–1945 (zapisniki in poročila o diplomskih in profesorskih državnih izpitih) (ZAMU) Osebne mape doktorskih kandidatov 1919–1945 (protokoli in referati o opravljenih rigorozih ter ocene disertacij) (arhiv FF) Indeks umrlih, Žale (1814–1996), Fond 295 (1948–1954), Fond 296 (1955–1973) (ZAL) Tiskani viri Seznami predavanj od leta 1919 do 1943/44. Študijsko navodilo za diplomski zpit na filozofski fakulteti. Snov, ki se zahteva za posamezne predmete, V: Catalogus lectionum universitatis labacensis semestre hibernum 1920/21 / Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester 1920/21, V Ljubljani, založila Univerza 1920. Izpitni predpisi za diplomske in doktorske izpite na filozofski fakulteti univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani., V Ljubljani. Založila Univerza. Tisk J. Blasnika nasl. v Ljubljani 1925. 265 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 265 31.3.2015 9:37:57 Izpitni predpisi filozofske fakultete univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. (Uredba filozofske fakultete z dne 1 . f ebruarja 1906 oziroma Uredba o izpremembah in dopolnitvah v uredbi filozofske fakultete z dne 25. februarja 1911 in z dne 16. junija 1928). Izvleček iz izpitnih predpisov filozofske fakultete, v: Catalogus lectionum universitatis Alexandrinae semestre aestivum 1940/41. Seznam predavanj na univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani za poletni semester 1940/41. V Ljubljani Založila univerza, Ljubljana 1941 Izvleček iz izpitnih predpisov filozofske fakultete (po uredbi filozofske fakultete in dopolnilnih in izpreminjevalnih uredbah), v: R. Università di Lubiana – Kraljeva univerza v Ljubljani, Programi dei corsi, Seznam predavanj, peri l semestre invernale 1941/42 – XX. Za zimski semester 1941/42-XX. Lubiana – Ljubljana. Založila univerza v Ljubljani 1941. Literatura: Anžur, Tea, Tatjana Dekleva, 2013: Kronološki register doktorjev znanosti na univerzi v Ljubljani 1920–2012. V: Univerza (Ljubljana) … 54–91. Cindrič, Alojz, Snovanje in ustvarjanje pogojev za ustanovitev univerze v Ljubljani leta 1919. V: 1914–1918… . 86–105. Cindrič, Alojz, 2009: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Cindrič, Alojz, 2010: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi v prvi polovici devetnajstega stoletja 1804–1848. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Ciperle, Jože, 2013: Doktorat in promocije doktorjev v zgodovinskem razvoju univerze. V: Univerza (Ljubljana) … . 13–21. Dekleva, Tatjana, 2013: Doktorat znanosti in promocije doktorjev znanosti na univerzi v Ljubljani 1919–1990. V: Univerza (Ljubljana) … 25–45. Dekleva, Tatjana, 1998: Oris razvoja Filozofske fakultete do leta 1941. Ljubljana: Kronika 46/3, 107–115. Dissertationenverzeichnis der Universität Graz 1872–1963. 1964: Graz: Universitätsbibliothek. Dolenc, Ervin, 1994: Obdobje 1919–1994. V: Petinsedemdeset let … 9–11. Gabrič, Aleš, 1994: Obdobje po letu 1945, v: Petinsedemdeset let … 17–23. Godeša, Bojan, 1994: Leta okupacije 1941–1945. V: Petinsedemdeset let … 11–17. Grafenauer, Bogo, 1969: Življenje univerze od 1945 do 1969. V: Petdeset let … 143–168, 195–198. 266 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 266 31.3.2015 9:37:57 Jerman, Frane, 1989: Oddelek za filozofijo. V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. 21–24. Kalan, Valentin, 2009: Uvodna beseda k seznamu predavanj v letih 1919–1969. Anthropos. 41/3–4, 197–199. Kalan, Valentin, 2009: Oddelek za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: Seznami predavanj v letih 1919–1969. Anthropos 41/3–4. 201–243. Kamniški sociološki zbornik (ur. Bojan Čas). 1999: Kamnik: Šolski center Rudolf Maister. Kokole, Jože, 1969: Bibliografija doktorskih disertacij univerze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani 1920–1968. Ljubljana: Univerza. Melik, Vasilij, 1989: Ljubljanska univerza in njeni predhodniki. V: Univerza Edvarda Kardelja … 7–17. Melikov zbornik. (ur. Vincenc Rajšp et al.). 2001: Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Meister, Richard, 1958: Geschichte des Doktorates der Philosophie an der Universität Wien. Wien: Rudolf M. Rohrer. Mihevc, Bogomir, 2008: Ključ je v naših rokah! : študentska gibanja za univerzo in boljši študij. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Mikuž, Metod, 1969: Gradivo za zgodovino univerze v letih 1919–1945. V: Petdeset let… 53–92. Ob 90. obletnici Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (ur. Valentin Kalan). 2009: Ljubljana: Anthropos. (Separat prispevkov). Petdeset let Univerze v Ljubljani : 1919–1969. 1969: Ljubljana: Univerza. Petinsedemdeset let Univerze v Ljubljani : 75 let neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani 1919–1994. 1994: Ljubljana: Univerza. Pogačnik, Vladimir, 1989: Filozofska fakulteta po sedemdesetih letih delovanja. V: Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. 17–19. Polec, Janko, 1929: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo. V: Universitas Alexandrina … 1–230. Samec, Drago, 1999: France Veber, človek in znanstvenik, plodoviti mislec tudi za današnjo rabo. V: Kamniški sociološki zbornik. 75–92. Skubic, Mitja, 2010: Romanistika na Slovenskem. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Slovenski biografski leksikon I.–IV. 1925–1999: Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, Sazu. 1918–1918. 2011: Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Univerza Edvarda Kardelja : Zbornik ljubljanske Univerze 1989. 1989: Ljubljana: Univerza. Univerza v Ljubljani : Ob tridesetletnici osvoboditve 1945–1975. 1975: Ljubljana: Univerza. 267 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 267 31.3.2015 9:37:57 Univerza (Ljubljana), Doktorat znanosti in promocije doktorjev znanosti na Univerzi v Ljubljani : 1919–2012. 2013: Ljubljana: Univerza. Verzeichnis über die seit dem Jahre 1872 an der philosophischen Fakultät der Universität in Wien eingereichten und approbierten Dissertationen 1872–1944. 1972: Nendeln/Liech-tenstein: Kraus-Thomson Organisation. Band I–V. Virk, Tomo, 2014: Vebrov učenec, primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Weber, France, 1966: Pismo dr. Milanu Rakočeviću (za objavo pripravila Tanja Pihlar). Anthropos (2009) letnik 41/3–4. 257–270. Wretschko, Alfred von, 1910: Die Akademischen Grade namentlich an den Österreichischen Universitäten. Innsbruck. Universitas Alexandrina : Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. 1929: Ljubljana, rektorat Univerze Kralja Aleksandra prvega. Zakon o univerzitetima.1930: Zagreb. Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1989. 1989: Ljubljana: Filozofska fakulteta. Zwitter, Fran, 1969: Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918. V: Petdeset let … . 13–51. 268 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 268 31.3.2015 9:37:57 Kazalo slik in ilustracij, tabele in grafikona Tabela 1: Vpis študentov, diplomanti in doktorandi na Univerzi v Ljubljani ter podrobneje na Filozofski fakulteti med leti 1919 in 1945 Grafikon 1: Doktorandi dr. Franceta Vebra na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani 1919–1945. Naslovna stran: Univerza v Ljubljani (nekdanji deželni dvorec). (Razglednica je iz zbirke avtorja.) Slika 1: Naslovnica prve Univerzitetne matrike Univerze v Ljubljani. (ZAMU) Slika 2: Imatrikulacija študenta Klementa Juga v Univerzitetno matriko 1. marca 1920. (ZAMU) Slika 3: Osebni izkaz študentke Alme Sodnikove, ki se je inskribirala v zimski semester 1919/20. (ZAMU) Slika 4: Prijava dr. Anatolija Špakovskija k državnemu/usposobljenostnemu izpitu. (ZAMU) Slika 5: Uradno potrdilo o delno opravljenem usposobljenostnem izpitu dr. Anatolija Špakovskija. (ZAMU) Slika 6: Prijava študenta Ceneta Logarja k diplomskemu izpitu iz razdelka c, in sicer leta 1934. (ZAMU) Slika 7: Zaključni zapisnik o diplomskem izpitu diplomanta Ceneta Logarja. (ZAMU) Slika 8: Potrdilo, ki ga je izdal dr. F. Veber, da je prejel disertacijo Klementa Juga iz leta 1923. (arhiv FF) Slika 9: Naslovnica prve knjige Promocijskega protokola. (ZAMU) Slika 10: Vpisa dr. Klementa Juga in dr. Stanislava Lebna v Promocijski protokol Univerze v Ljubljani 27. junija 1923. (ZAMU) Slika 11: Prijava doktoranda Stanislava Lebna k doktorskemu izpitu. Slika 12: Izjava o avtorstvu in prva stran pogrešane disertacije doktoranda Klementa Juga. (arhiv FF) Slika 13: Vprašanja, ki sta jih zastavila prof. Kidrič in prof. Nahtigal kandidatki Almi Sodnik (izpit namesto filozofikuma). (arhiv FF) Slika 14: Življenjepis doktorskega kandidata Nikolaja Berusa. (arhiv FF) Slika 15: Ocena doktorske disertacije Franja Čibeja, ki jo je napisal profesor F. Veber. (arhiv FF) 269 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 269 31.3.2015 9:37:57 Slika 16: Poročilo o rigorozu iz filozofije doktoranda Anatolija Špakovskija. (arhiv FF) Slika 17: Poročilo profesorja Vebra o disertaciji kandidata Stanka Gogale. (arhiv FF) Slika 18: Življenjepis, ki ga je predložil Vladimir Bartol ob prijavi k doktorskemu izpitu. (arhiv FF) Slika 19: Zapisnik o rigorozih doktoranda Mirka Hribarja, ki jih je opravljal 20. in 24. februarja 1928. Slika 20: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktoranda Leopolda Benka. (arhiv FF) Slika 21: Naslovna stran disertacije doktoranda Franca Žekarja. (arhiv FF) Slika 22: Inskripcija študenta Ceneta Logarja v zimski semester 1934/35. (ZAMU) Slika 23: Prijava kandidatke Frančiške m. Pije Garantini k doktorskemu izpitu (arhiv FF) Slika 24: Prepis diplomske listine Emila Hrovata, ki jo je predložil ob prijavi k doktoratu. (arhiv FF) Slika 25: Sklep Fakultetnega sveta o sprejemu prijave Harmana Lešanca k doktorskemu izpitu ter sklep o tisku disertacije v ekscerptu. (arhiv FF) Slika 26: Kopija doktorske listine doktorja Milana Rakočevića. (ZAMU) Slika 27: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktoranda Ludvika Puša. (arhiv FF) Slika 28: Zapisnik o opravljenem rigorozu doktorskega kandidata Ljubomirja Jurkovića. (arhiv FF) Slika 29: Dopis dekana dr. F. Šturma članom komisije, ki naj pregledajo in ocenijo disertacijo kandidata Leona Žlebnika. (arhiv FF) Slika 30: Dopisno glasovanje ( per rollam) članov Fakultetnega sveta z dne 28. maja 1942. (arhiv FF) Slika 31: Prijava k doktorskemu izpitu doktorskega kandidata Vladimirja p. Kruna Pandžića. (arhiv FF) Slika 32: Inskripcija diplomanta Filozofske fakultete Lojzeta Potočnika v 13. zimski semester študijskega leta 1934/35. (ZAMU) Slika 33: Glasovanje članov Fakultetnega sveta o prijavi in izpitni komisiji kandidata Josipa Premrova z dne 26. marca 1945. (arhiv FF) Slika 34: Potrdilo o prevzemu predpisanih izvodov disertacije dr. Josipa Premrova z dne 21. junija 1945. (arhiv FF) Slika 35: Skupine izpitnih predmetov. (Seznam predavanj ZS 1920/21) Slika 36: Navodilo za inskripcijo [1940/41] Zadnja stran: Univerzitetna dvorana (V: Universitas Alexadrina) 270 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 270 31.3.2015 9:37:57 Imensko kazalo A C Adler, Victor 150 Cankar, Ivan 84, 123 Akvinski, Tomaž 15 Cicero 15, 128 Albert, Veliki 212 Cohen, Hermann 44, 134 Amicis, Edmondo de 54 Conte, Auguste 44 Anaksimander 66, 257 Anaksiménes 66, 257 Č Andolšek, Ivan 18 Čelpanov, Georgij Ivanovič 85 Aristotel 60, 128, 131, 159, 168, 176, 194, Čižman, Josip 18 195, 200, 204, 215, 220, 254, 255, 257 D B Dante, Alighieri 50, 70, 167, 227 Bacon, Francis 105, 160, 256 Demokrit 204, 257 Bazala, Albert 185 Descartes, René 44, 71, 74, 78, 80, 84, 92, Bekhterev, Vladimir Mikhaylovich von 99, 109, 131, 254 163 Dostojevski, Fjodor Mihajlovič 50, 62, Belić, Miljenko 172 84 Bergson, Henri-Louis 220 Dvorniković, Vladimir 185 Berkeley, George 44, 50, 57, 70, 98, 192 Bevk, France 27, 93 E Bezjak, Janko 160, 169, 192 Ehrenfels, Christian Freiherr von 220 Bežek, Viktor 159, 176, 199 Bolzano, Bernard 44, 51, 57, 60, 63, 71, 77, F 91, 98, 110, 131, 255 Fechner, Gustav 44 Bošković, Ruđer Josip 193 Fichte, Johann Gottlieb 112, 259 Božič, Mirko (Gottfried) 18 France, Anatole 74, 75, 261 Brentano, Franz 110, 131, 135, 155, 160, 162, Franklin, Benjamin 220 164, 176, 177, 191, 192, 195, 207, 212, 213, Freud, Sigmund 56, 150 220, 254 Brodar, Srečko 93 G Brutos 128 Geiser, Gerhard 131 Büchner, Ludwig 116 Giotto, di Bondone 143, 260 Bühler, Karl Ludwig 163 Goethe, Wilhelm 123, 213 Goncourt, Frères 87, 260 271 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 271 31.3.2015 9:37:57 H L Haeckel, Ernst 116 Laches 174, 261 Hartmann, Nicolai 122, 123, 193, 195, 205, Lamarck, Jean-Baptiste 60, 257 206, 213 Lampe, Frančišek 18, 224 Heidegger, Martin 4, 205, 207–210, 255, Leibniz, Gottfried Wilhelm von 41, 44, 259 78, 84, 85, 92, 93, 99, 105, 131, 159, 168, Helmholtz, Hermann von 44 176, 193, 199, 256 Hobbes, Thomas 160 Linhart, Anton Tomaž 67, 258 Hoefler, Alois 162 Linke, Paul Ferdinand 71, 78, 84, 99 Humboldt, Alexander von 17 Llull, Ramon 128, 146 Hume, David 44, 51, 57, 63, 71, 78, 80, 83, Locke, John 44, 56, 57, 62, 70, 80, 108, 119, 91, 92, 98, 115, 119, 192, 193, 254, 255 160, 161, 254 Husserl, Edmund 44, 110, 131, 162, 164, Lokar, Janko 93 207, 219, 255 Lotze, Hermann 44 Hvale, Matija 78, 130, 139, 158, 167, 168, 199, 229 M Majaron, Danilo 19 J Maksim, Valerij 15 Jung, Carl Gustav 150 Mally, Ernst 161, 177, 192 Marty, Martin Anton 131, 162 K Masaryk, Tomáš Garrigue 217 Kalan, Janez 224, 267 Meinong, Alexius 8, 110, 131, 135, 162, 164, Kant, Immanuel 44, 50, 53, 57, 60, 62, 64, 168, 176, 199, 207, 219, 220, 254, 255 70, 82, 105, 108, 109, 111, 119, 128, 137, 138, Mendel, Gregor 67, 259 146, 187, 193, 205, 206, 214, 220, 255, 256 Metz, Hervis de 87, 260 Karadžić, Vuk Stefanović 169 Mihalčev, Teodor 162 Karađorđević, Aleksander 20 Miklošič, Fran 18 Karlin, Andrej 224 Mislej, Jožef 51, 57, 63, 71, 83, 91, 92, 98, Karpé, Franc 159, 168, 176, 199 129–131, 158, 167, 171, 172, 199, 202, 208, Konstantin I. 15 219, 267 Kopp, Clemems 224 Moleschott, Jakob 116 Kozak, Ferdo 22 Mommsen, Theodor 89 Krek, Gregor 224 Musset, Alfred de 89 Krüger, Gerhard 163 Ksaver, Meško 161, 169 N Kvintiljan, Mark Fabij 15 Natorp, Paul Gerhard 134 Nedeljković, Dušan 185 272 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 272 31.3.2015 9:37:57 Nerval, Gérard de 83–85 Skot, Duns 160, 161, 192, 212 Nietzsche, Friedrich Wilhelm 57, 63, 83, Spencer Jennings, Herbert 44, 134 92, 98, 115 Spengler, Oswald 112, 260 Njegoš, Petar II. Petrović 166, 167, Spranger, Eduard 152 170–174, 255, 256, 261 Stefan, Jožef 18 Svetina, Ivan 18 O Svetonij 15 Obradovič, Dositej 167, 212, 213 Š P Šerko, Alfred 18 Pascal, Blaise 87, 261 Pavlov, Ivan 102, 163, 185 T Petronijević, Branislav 185 Thales 66, 257 Pichler, Hans 212 Tolstoj, Nikolaj 82, 84, 224 Pipitz, Joseph 18 Turner, Pavel 200 Platon 7, 60, 63, 71, 74, 91, 92, 98, 115, 128, Twardowski, Kazimierz 162 174, 200, 204, 214, 227, 255, 257, 261 Pohlin, Marko 67, 258 U Potočnik, Matthäus 18 Ušeničnik, Aleš 71, 78, 91, 131, 148, 185, 217, 224, 253 R Racine, Jean Baptiste 87, 261 V Rickert, Heinrich John 134 Vogt, Karl 116 Rostohar, Mihajlo 18, 19 Vuk-Pavlović, Pavao 185 Rousseau, Jean-Jacques 78, 84, 92, 96, 99, 119, 259 W Rubinowicz, Wojciech 77, 78, 253 Wäsch, Kurt 224 Weber, Franz 18, 41, 164, 268 S Windelband, Wilhelm 44, 75, 134 Scherer, Emil Clemens 224 Wirth, Wilhelm 164 Scheler, Max 122, 123, 158, 159, 162, 163, Wraber, Tone 103, 104 167, 195, 199, 213 Wundt, Wilhelm Maximilian 18, 44, 63, Schiller, Friedrich von 75 153 Schreiber, Georg 224 Schreiner, Helmuth 193, 205, 206 Z Schwarz, Hermann Amandus 195 Zenon iz Eleje 204, 257 Seneca 130 Zois, Žiga 67, 258 273 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 273 31.3.2015 9:37:57 274 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 274 31.3.2015 9:37:57 APPENDIX Ocene Vebrovih doktorandov v očeh današnjih filozofov Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 275 31.3.2015 9:37:57 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 276 31.3.2015 9:37:57 Bojan Žalec Oris tematskih osi in možnih klasifikacij disertacij Vebrovih doktorandov 1. Uvod Pred nami je knjiga ocen triindvajset disertacij, pri katerih je bil mentor prof. dr. France Veber. Kakšno bogastvo, kakšen nacionalni pomen! Brez dvoma je triindvajset ogromna številka, tudi še danes (vsaj na področju filozofije), za medvojni čas pa je o tem sploh odveč izgubljati besede. Že zaradi tega so ti doktorandi in njihove disertacije »pojav«, ki je izrednega pomena za slovensko zgodovino (znanstveno, filozofsko, kulturno, duhovno …). Razlog in motivacija za preučevanje zadevnih disertacij je potemtakem na dlani. Namen tega spisa je opozoriti na nekatere povezave med njimi, njihove skupne značilnosti, kar je lahko temelj takšnega ali drugačnega klasificiranja. Pri tem bomo opozarjali tudi na njihovo odvisnost od razvoja misli samega mentorja. Tu in tam bomo opozorili tudi na širši kontekst, v katerem so disertacije nastajale. Nekatere disertacije oz. avtorje bomo po njihovi prodornosti in pomembnosti izpostavili. 2. Pregled in klasifikacija disertacij Prvo merilo klasificiranja disertacij je časovno. Po tej plati lahko ugotovimo, da so kar precej povezane z razvojem same Vebrove filozofije, tako njegove metode, pristopa, pa tudi tematsko. To lahko opazimo že pri analizi najzgodnejših del. 277 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 277 31.3.2015 9:37:58 Prvi Vebrov doktorand je Stanko Leben. Njegova disertacija tako po tematiki kot po pristopu nosi močan pečat zgodnjega Vebrovega raziskovanja, ki je bilo še zelo vpeto v okvir predmetne teorije (ali predmetnostne). V tem okviru je Veber razlikoval štiri osnovne vrste doživljajev, vsakemu izmed njih pa je ustrezal lasten – sui generis – predmet: predstavam osnove, mislim dejstva, čustvom vrednote in stremljenjem najstva. Dejstva so posebna vrsta stvari, posebna kategorija, ki so abstraktna v smislu, da nimajo niti časovnih niti prostorskih določil, so ačasovna in aprostorska. Kot poudarja Reinhardt Grossmann (1983) so dejstva oz. podobne bitnosti odkritje filozofije s konca 19. in začetka 20. stoletja in jih prejšnja filozofija, ki je na kategorialni ravni tradicionalno razlikovala, v osnovi, zgolj dve kategoriji, podstat in pritiko (morda bi lahko v nekaterih primerih (Leibniz) dodali še relacijo) kot posebne ontološke kategorije pred tem ni poznala. Bolzano, Frege, Meinong, Russell, Wittgenstein in še drugi pa so pod raznimi imeni (Satz an sich, Gedanke, Tatsache, fact, dejstvo, Sachverhalt) začeli govoriti o zelo podobni stvari. Tudi Veber je kot predmetni teoretik sprejemal dejstva kot abstraktne oz. idealne stvari. Lebnova disertacija (1923) v tem smislu ne predstavlja kakšne posebne novosti niti kakšnega posebnega zgodovinsko pomembnega prispevka oz. presežka. Tematsko in metodično ta vpetost v predmetnoteoretično paradigmo (četudi v malce večji ali manjši meri) velja tudi za disertacije, ki so ji sledile: Jugovo in od Sodnikove (obe 1923), Berusovo (1924), Špakovskijevo, Gogalovo in Bartolovo (vse 1925). Jugova disertacija o razliki med fizikalno in duševno vzročnostjo je žal izgubljena, vendar lahko iz obeh ocen sklepamo, da so njene značilnosti v skladu z našo tezo. Sodeč po Ozvaldovih besedah iz ocene1 (»[p]ri čitanju njegovih izvajanj je naravnost vzbujal moje občudovanje«), ne nazadnje pa tudi po Vebrovi oceni (oba sta ji dala najvišjo oceno, summa cum laude (10)), je šlo za izredno kakovostno besedilo in je očitno res velika škoda, da je zgubljeno. Tudi Špakovskijeva disertacija Psihološka analiza časa je bila s strani mentorja lepo ocenjena (magna cum laude (9)). Tej oceni se je po vsebinski plati pridružil tudi Ozvald, četudi je zapisal, da je »[j]ezikovna oblika pričujoče disertacije naravnost razkolniška«. Se je pa Špakovskij odlično (povsod najvišja ocena) odrezal na vseh treh rigorozih (poleg filozofije še pedagogika in francoski jezik in literatura), kar kaže na to, da je bil zelo sposoben. Tudi Gogalova disertacija, ki je sicer izredno zgledno delo, je trdno vpeta v predmetnoteoretično paradigmo in je bila lepo ocenjena tako s strani Vebra (9) kot tudi Ozvalda, četudi v ohranjenih dokumentih ta številčne ocene ni navedel. Glede paradigme lahko isto rečemo za Berusovo disertacijo o avtonomnosti in heteronomnosti hedonskega in estetskega 1 Ozvald je sicer po drugi strani znal biti tudi neusmiljeno kritičen. Spomnimo se samo njegove ostre kritike ob prvi verziji Hrovatove disertacije, ki jo je ocenil kot nezadostno. 278 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 278 31.3.2015 9:37:58 nagonskega (v Vebrovem smislu besede2) doživljanja, ki pa sta jo oba ocenjevalca malo slabše ocenila (obakrat 8). Tudi za disertacijo Sodnikove velja, glede predmetnoteoretične paradigme, enako. Sodnikova se ukvarja s psihološkim ozadjem akcenta. Pri tem uvaja kopico pojmovnih distinkcij (naglas vs. poudarek, miselni vs. stremljenjski stavčni naglas, elementarni (brez psihološke funkcije)) vs. sekundarni besedni naglas (dvojna psihološka funkcija). V pojmih predmetne teorije (osnova višjega reda, osnova nižjega reda) poda definicijo stavčnega in besednega naglasa. Stavčni kot tudi besedni poudarek deli na elementarni (ki je obakrat spet brez posebne psihološke funkcije) in sekundarni. Poda tudi definicijo poudarka samega: tako stavčni kot besedni poudarek sta posebni glasovni osnovi višjega reda. Disertacijo so ocenili Veber, Ozvald in Nahtigal (vsi trije z 8). Slednji je opozoril, da je Sodnikova razvila neko misel, ki jo je sam omenil na predavanjih, da je Sodnikova bolj psihološko kot jezikoslovno usmerjena, da ji nekatere jezikoslovne stvari niso povsem jasne, da je za Sodnikovo »beseda pač bolj optična slika, nego artikulacijski in akustični produkt« in da je bil njen namen razpravljati bolj o »onih naglasnih elementih v govoru, ki služijo kot izraz psiholoških funkcij«. Dejal je še, da se ne more strinjati z vsemi razlagami v pomenoslovju in da so še mnoge druge podrobnosti, v katere se ne zmore spuščati, da pa v celoti gledano vendarle disertacija zasluži dano oceno. Pri tem pa je skeptično, če že ne malce pikro, dodal: »Ali je pri tem njena terminološka ločitev med naglasom in poudarkom večna, je zelo dvomljivo.« Od zgodnjih disertacij od pristopa predmetne teorije morda še najbolj »odstopa« Bartolova disertacija, ki (že) kaže naturalistično, pozitivistično ali kar materialistično zadržanje avtorja, ki je do kakega govorjenja o idealnih predmetih, transcendenci, presežnosti itd. (izrazito) nenaklonjeno, sumničavo ali pa že kar negativno nastrojen. To se je pokazalo nekaj let kasneje med odzivi na izid Vebrove knjige Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu (1930). To delo je bila jasna artikulacija preobrata v Vebrovi misli, njegovega prekoračenja okvirov predmetne teorije, razvijanje antropološko utemeljene filozofije, ki je vedno bolj kazala v isti smeri kot krščanska misel. Lahko bi govorili o drugi, personalistični, fazi Vebrove filozofije.3 Knjiga Filozofija je bila njena 2 Pri Vebru izraz nagonsko doživljanje zajema čustvovanje in stremljenje, za razliko od umskega doživljanja, ki obsega predstave in misli. 3 Za različne delitve razvoja Vebrove filozofije prim. Žalec 2002a, predvsem tretje (Razvoj Vebrove filozofije) in četrto (Razvoj Vebrove spoznavne teorije) poglavje. Sam sem o tem zapisal naslednje: »Vebrovo filozofijo lahko periodiziramo na dva pomembna načina. Prvi način (avtor Vebrov radgonski rojak, Anton Trstenjak (prim. 13. zv. Slovenskega biografskega leksikona)) razlikuje tri obdobja: osrednje zanimanje v prvem je posvečeno odnosu med doživljajem in njegovim predmetom, v drugem odnosu med doživljajem in njegovim nosilcem (subjektom ali osebo), v tretjem pa vprašanju stvarnosti. Drugi način: do 1925. je Veber predmetni teoretik, potem pa preseže meje predmetne teorije. Ne gre za neko bistveno zavračanje dognanj predmetne teorije, ampak za bistveno dopolnitev slike, ki jo ona ponuja. Obenem Vebrovi pogledi vse bolj kažejo v isti smeri kot krščanska misel. Vendar pa se ob vseh spremembah v njegovem pristopu ni spreminjalo to, da je k obdelavi vsakega problema pristopal tako, da je najprej preučil relevantne doživljaje in šele na tej osnovi potem podal svoj pogled nanje (v tem smislu je za Vebra 279 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 279 31.3.2015 9:37:58 jasna in najbolj odmevna artikulacija, se je pa ta prehod zgodil že kar nekaj let prej. Kakorkoli že, z recenzijami te knjige in odzivi na njo se je pokazala pravzaprav celotna mavrica slovenskega filozofskega prostora v tridesetih letih.4 V njem lahko razločimo dva glavna tabora: prvi je idealistični, presežnostni (transcendenčni), esencialistični ipd. Vanj so spadali katoliško usmerjeni filozofi (Ušeničnik, Trstenjak idr. in seveda (takrat tudi že) Veber). Drug tabor so tvorili naturalistično, pozitivistično, historistično, pragmatistično ali marksistično usmerjeni filozofi in misleci. Med njih se je (s svojo kritično oceno Filozofije) uvrstil tudi Bartol. Bartol je takrat svoj naturalizem, za katerega je črpal tudi iz svojega študija biologije, kombiniral z idejami Freuda in Nietzscheja. V disertaciji z naslovom O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste) je Bartol iskal fizične podlage naših duševnih procesov in doživljanja. Njegove ugotovitve precej dišijo ne samo po nekakšnem paralelizmu med fizičnim in psihičnim, ne samo po metodološkem reduk-cionizmu psihičnega na fizično, ampak kar že po materialističnem (ali fizikalističnem) eliminacionizmu. V vsakem primeru ključne poteze njegove naravnanosti označujejo pojmi fizikalizem, biologizem, materializem, redukcionizem, primat in temeljnost nepredočevalne ravni organizma in njegove duševnosti, (primarni) pomen emocionalne prvine za reakcije, tudi upoštevanje pomena pogojevanja (Pavlov). Veber je njegovo disertacijo ocenil s sedem, tej oceni pa sta se pridružila tudi druga dva ocenjevalca, biolog prof. dr. Jovan Hadži in pedagog, ki pa je bil zelo dobro filozofsko podkovan, Karel (včasih tudi Karol) Ozvald. Podobne so bile ocene Bartolovih rigorozov. Zelo zgodnjega datuma je tudi disertacija (pre)zgodaj umrlega Franja Čibeja iz l. 1924 z naslovom Predmetno-psihološka analiza socialnih form. Čeprav tematsko pomeni, v določenem smislu, razširitev običajne predmetnoteoretične usmerjenosti, pa v bistvu ostaja trdno v okvirih predmetne teorije. To jasno potrjuje že sam začetek Vebrove ocene: Pričujoča disertacija je prvi poizkus analitično-deskriptivno metodo prenesti tudi na sodobno sociologijo. To dejstvo je obenem odločilno za pravično ocenitev kandidatovega dela. Sociologija spada še danes med najmanj dovršene filozofsko-historične5 discipline, o kakem analitičnem pretresanju temeljnih socioloških vprašanj pa še malone ni sledu. psihologija temeljna filozofska panoga, nikakor pa ne v smislu kakega sprejemanja psihologizma, ki ga je Veber od samega začetka (skupaj z Meinongom) do konca zavračal in zagovarjal realizem (v Vebrovi predmetni teoriji so vsi predmeti neodvisni od doživljanja, celo tisti, ki ne morejo obstajati)). Tako tudi Vebrova teorija stvarnosti, iz njegove zadnje in morda najpomembnejše knjige, temelji na njegovi teoriji doživljanja stvarnosti.« (Žalec, 2011, 108) 4 Te odzive in prostor, ki se je z njimi artikuliral, sem predstavil v svoji (spremni) študiji k prvemu ponatisu Vebrove Filozofije. (Žalec, 2000) 5 Sociologija je bila, vsaj takrat, potemtakem za Vebra posebna filozofska panoga. 280 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 280 31.3.2015 9:37:58 Ker gre za tako pionirsko delo, nadaljuje Veber, je razumljivo, da so nekatere reči v njej nedodelane in pomanjkljive. Prisodil ji je oceno 7. Veliko bolje (z 9) je disertacijo ocenil Ozvald (ki je bil (takrat) od Vebra morda bolj sociološko in družboslovno razgledan). Zapisal je, da v disertaciji najdemo kar nekaj zelo lepih pojmovnih analiz in da bi »[se] [r]azširjena in primerno predelana ta disertacija lahko kdaj razrastla v lepo 'Grundlegung' strogo znanstvene sociologije.« Po Čibejevi disertaciji sta sledili še Hribarjeva (1926) in Benkova (1928), nato pa zasledimo nekajletni premor (do Žekarja (1933)). Tako Hribarjeva in Benkova disertacija pa se že malce razlikujeta od tistih pred njima. Prva deloma že sega onkraj do tedaj običajne zastavitve, vsaj v smislu, da se, kot z glavno temo, ne samo obrobno, ukvarja s filozofijo izven Brentanove šole (v širšem smislu te besede, ki vključuje tudi Meinongovo predmetno teorijo) in sicer s t. i. kriticizmom (katerega temeljni predstavnik je Kant) in ki ga analitično primerja s t. i. »transcendentalizmom« (Bolzano, Brentano, Husserl, Meinong, itd.). Hribar je ugotovil, da je skupni imenovalec obeh sprejemanje nekakšne načelne neznanke (stvar na sebi, faktičnost) in stališče, da je spoznavna teorija temeljna filozofska panoga. Razlika pa je metodična: kriticizem, po Hribarju, sledi na začetku naravoslovnemu zgledu in konča s postulatom duhovnega principa, ki pa ni v dosegu psihologije, »transcendentalizem« pa temelji na introspekcijski psihologiji in na njenih spoznanjih utemelji in gradi vsa ostala filozofska spoznanja. Hribar je med drugim prišel do ugotovitve, v katere luči se transcendentalizem, ki mu je pripadal tudi Veber, zdi nekako vendarle popolnejši kot kriticizem, ki jo Vebrove besede iz ocene podajajo takole: »V tej zvezi je tako avtor tudi pojasnil, kako da je transcendentalizem v svojem razvoju prišel do problemov in vprašanj, ki jih kriticizem sploh ne pozna, in da spada sem npr. pojav 'predočevanja', 'fundacije', 'boljših' in 'slabših fenomenov', itd.« V tem pogledu velja omeniti Hribarjeve spomine, ki jih je podal na nekem srečanju v devetdesetih letih prejšnjega stoletja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki sem se ga udeležil tudi sam. Kot mlad filozof začetnik je nekoč pristopil k Vebru in mu zaupal svoje navdušenje nad Kantom. Veber pa tega navdušenja ni delil z njim in je začel »neusmiljeno« naštevati pomanjkljivosti Kantove filozofije. Hribar je svojo reakcijo na tak Vebrov odgovor opisal z besedami: »Jaz pa sem se začel jokati. Kaj sem pa hotel drugega.« Očitno je Vebrova kritika Kanta zalegla in svojo sled pustila tudi v Hribarjevi disertaciji. Vendar pa Veber dolgoročno ni nikoli iz Hribarja uspel narediti predmetnega teoretika. V njegovem kasnejšem opusu je prav malo čutiti kakšno predmetno teorijo ali zanimanje zanjo in ne bi rekel, da je v njegovem primeru za to razlog kak drug kot 281 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 281 31.3.2015 9:37:58 ta, da ga ta smer v filozofiji ni ravno zanimala. To je v osnovi ugotovil tudi Veber v svoji oceni disertacije (8): »V formalnem oziru pa spada mladi avtor očitno med take duhove, ki jih zanimajo bolj načelne strani vprašanj, ne pa tudi njih pravilna izpeljava.« Benkova disertacija Poizkus vrednostno-teoretično osnovane etike že po naslovu nakazuje premik v smeri personalistične Vebrove faze. V prvem delu se Benko ukvarja z merilom za objektivnost oz. subjektivnost vrednote. Osrednja Benkova ugotovitev v drugem delu disertacije je, da je nosilec oz. subjekt etične vrednote (dobrote) lahko le oseba, ali, z drugimi besedami, da je etična vrednota lahko fundirana samo na osebi. Iz te trditve nato izvede razne druge trditve. V tretjem delu se ukvarja z »nagonskim« spoznavanjem. Veber je disertacijo ocenil z 9 in njegovi oceni se je pridružil tudi Ozvald. Naslednji sklop, po časovnem merilu, tvori pet disertacij iz tridesetih let: Franc Žekar (1933), Cene Logar (1937), Pija Garantini in Emil Hrovat (obe 1938) ter Herman Lešanc (1939). Te disertacije so nastale v obdobju, ko je, glede na čas prvega sklopa disertacij, Vebrova filozofija dosegla že kar precejšen razvoj in spremembe oz. dopolnitve. Žekarjeva disertacija je bila oddana že po izidu Filozofije in v njej je že čutiti močno prisotnost filozofske antropologije. Oddaje disertacij Logarja, Garantinijeve, Hrovata datirajo že v čas po izidu Knjige o Bogu (1934), Lešančeva pa celo po izidu Vebrove zadnje knjige, v marsikaterem pogledu najizvirnejše, Vprašanje stvarnosti (1939), v kateri je Veber odkril in opisal posebno plat našega neposrednega in nepredočevalnega doživljanja stvarnosti, ki jo je poimenoval zadevanje stvarnosti. Lešančeva disertacija se podrobno in izredno kakovostno ukvarja z opisom in analizo ravno te plati našega doživljanja. Z njo je avtor izkazal veliko znanstveno kapaciteto. Bila je objavljena v vrhunski znanstveni reviji (Lešanc, 1938), katere urednik, ugledni nemški profesor, je zapisal,6 da je to najboljše delo, kar ga je bral o zadevni tematiki. Žal je Lešanc padel med drugo svetovno vojno. Lešančeva disertacija vsebuje zelo natančne in podrobne psihološke analize. To velja tudi za Hrovatovo disertacijo. Prva inačica Hrovatove disertacije sicer ni bila sprejeta, saj jo je Ozvald ostro zavrnil. Zapisal je, da se je, kljub dvakratnemu branju, skozi njo z izredno muko komajda prebijal. Ocenil jo je kot izredno slabo, tako po jezikovni kot po vsebinski plati. Zapisal je, da gre za prazno in navidezno učenost, četudi se trudi njen avtor z raznimi kozmetičnimi učinki, kot so številni grafikoni, zbujati drugačen vtis, o čemer priča tudi pičla literatura, ki jo je avtor uporabil. Je pa priznal, da Hrovata pozna iz seminarja in da je nedvomno sposoben za znanstveno delo. Toda to njegovo delo, je sklenil Ozvald, je nedonošeno. Pod pozitivno oceno druge, izpopolnjene disertacije (sprejeti na seji fakultetnega sveta Filozofske fakultete 30. maja 1938), ki ima tudi drugačen naslov kot prva verzija, sta skupaj podpisana Veber in Ozvald. V Hrovatovi disertaciji je 6 Prim. Vebrovo oceno Lešančeve disertacije. 282 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 282 31.3.2015 9:37:58 že čutiti vpliv Vebrovega iskanja v smeri odkrivanja in poudarjanja pomena nepredočevalnega doživljanja oz. nepredočevalne duševnosti, kar je na koncu privedlo do teorije zadevanja stvarnosti. Hrovatova disertacija ima v natisnjeni verziji gostih 99 strani, 132 opomb in 50 enot v spisku uporabljene literature. Je zelo široko in ambiciozno zastavljena, od zgodovinskega pregleda do uporabe njenih dognanj na raznih drugih (filozofskih) področjih. Ima tri glavne dele: Uvod (smoter psihologije, metoda psihologije, predmet psihologije), Ustroj in dinamika duševnosti ter Prenos na ostala filozofska področja z naslednjimi podpoglavji: Živalska psihologija; Struktura čustvovanja in etika; Pedagoški pomen čustvovanja; Zaključne misli. Prav slednji razdelek nam lahko dobro predstavi, za kaj gre v disertaciji, zato ga bom navedel kar v celoti: »Z izvajanji, ki sem jih podal v tej razpravi, je napravljen prvi korak v pravo dinamsko psihologijo. Če povzamemo dosedanja izvajanja, lahko rečemo, da zasledimo v naši duševnosti prvino, ki smo jo imenovali biopsihična stran duševnosti. Le ta je dinamske narave. Javlja se v celotni duševnosti, kakor tudi v posameznih doživetjih. Če hočemo prodreti v 'mehaniko' doživljanja, ga moramo motriti po biopsihični strani. V uvodnih mislih sem dejal, da moramo za spoznanje predmeta poznati posebne vidike (kategorije), ki mi omogočajo ta opis. Če naj spoznam doživetje ali celotno duševnost z vidika dinamike, moram najprej to dinamiko opisati. Opisati moram biopsihično sestavino duševnosti, glede na njeno naravo in njene spremembe. Ta opis pa bo možen in popoln le, če poznam dovoljno množino spoznavnih vidikov. Po dosedanjih izvajanjih bi lahko našteli sledeče spoznavne vidike dinamske psihologije: Biopsihično komponento lahko motrimo glede na intenziteto, zavestnost, polnost (voluminoznost), centralnost, psihološko globino, vsebinsko lokali-ziranost (zobobol) ali psihološko 'razlitost' (razpoloženje). To bi bili statični spoznavni vidiki. Dinamični pa so: 1. naraščanje ali padanje intenzitete ali voluminoznosti, 2. oscilacija, 3. iradijacija, 4. koncentracija, 5. kumulacija, 6. refluenca, 7. realna naperjenost (ugodje pri ljubezni) in končno smer te naperjenosti (projektivna – rejektivna). S temi spoznavnimi vidiki lahko motrimo biopsihično stran doživljanja in jo tudi opisujemo. Šele po tako opisanem duševnem dogajanju lahko izvajamo zakone in principe tega dogajanja. Zaključujemo razpravo z zavestjo, da je to začeten in skromen poizkus eksaktno prodreti v 'biomehaniko' duševnosti. Z nadaljnjim delom bom nadaljeval v tej smeri, ker sem prepričan, da mi bo le taka psihologija prinesla pravo jasnost za mnoge kulturne in življenjske probleme.« (Hrovat, 1938, 88) 283 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 283 31.3.2015 9:37:58 Poleg zgodaj umrlega Juga je največje filozofsko ime in kapaciteta med triindvaj-setimi Vebrovimi doktorandi gotovo Cene Logar, katerega briljantno znanstveno pot je najprej presekala druga svetovna vojna, potem pa še težka usoda pod komunističnim režimom v Titovi Jugoslaviji. Njegova disertacija je zelo obsežna, saj poleg treh strani predgovora in navedene literature obsega kar 400 tipkanih strani. Kljub temu je bil to le prvi in ne najpomembnejši del uresničitve Logarjevega načrta; hotel je namreč podati kompletno teorijo spoznanja. (Logar 1937, I) Že iz disertacije je razvidno, da je problem, ki prav posebej vznemirja avtorja, odnos med posameznim oz. posebnim ter splošnim oz. rodovnim, ki pa je, s spoznavnega vidika, povezan z vprašanjem abstrakcije ter problemom (ne)temeljnosti in izvora zavesti na splošno, odnosa (primarnosti) med stvarnostjo/bitjo in zavestjo. Stališča s področja te tematike so v kasnejših Logarjevih delih predstavljala osnovo njegove (marksistične) kritike predmetne teorije ter Husserlove in Heideggerjeve filozofije oz. misli. Disertaciji od Žekarja ( O stilu) in Garantinijeve ( Psihološki elementi likovne umetnosti) sta si sorodni tematsko, pa tudi pristop obeh avtorjev je precej podoben. Natisnjeni odlomek Žekarjeve disertacije, ki je bila sprejeta na seji Fakultetnega sveta Filozofske fakultete v Ljubljani dne 29. septembra 1933, obsega naslednja poglavja: O stilnem doživetju; Opredelitev stilnega doživetja in njegovega objekta; Opredelitev stilne vrednote na pram estetski; Stilne kategorije ter pomen stila za življenja človeka. Prvo poglavje sestavlja pet podpoglavij oz. argumentov: a) Skustveni argument; b) Psihološki argument; c) Strukturni argument; č) Analogni argument; d) Kulturno- -razvojni argument. Zastavitev raziskovanja oz. temeljno vprašanje Žekar poda na začetku natisnjenega odlomka disertacije: »Naše vprašanje je: kakó je stilnost možna? – ali z drugimi besedami: kakó pride do takega izraza in kakó nam je tak izraz dostopen? Stil, ki je svojevrsten izraz, izvira iz volitivnega subjekta: njegov prikaz je tedaj mogoč le preko izvestnega normativnega doživljanja, ki posreduje, da se subjektove zakonitosti dejansko izražajo in da mi tak izraz enako dejansko dojamemo. Z odkritjem takega doživetja, ki nam za sedaj natančneje še ni znano, z njegovo analizo in njegovim izrazom bomo pa obenem odgovorili tudi na stavljeno vprašanje, kakó je stilnost možna? Kakšno je doživetje, ki stilnost posreduje? Na vseh kulturnih poljih, na pr. na gospodarskem, estetskem, političnem itd. utegnemo srečati stilne pojave, ki so produkt kulturnega udejstvovanja. Torej preveva stilnost nedvomno vse kulturno življenje in udejstvovanje človeka. Če naj pride do takega svojevrstnega volitivnega izražanja na celokupnem kulturnem poprišču, je povsem 284 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 284 31.3.2015 9:37:58 umljivo, da zahtevamo za tako izražanje posebne gonilne sile, ki morajo biti pač višjeredne (že stilnost sama je tvorba višjega reda), in da morajo biti tembolj višjeredne, ker so to sile dejanja. Taka višjeredna doživetja pa že tudi poznamo. So to vsa naša stremljenja. Torej pa mora imeti doživetje, ki se žene k izražanju, stremljenjsko funkcijo. Naj slede še argumenti.« (Žekar, 1933, 3) Po Žekarju stilno doživetje temelji na takem ali drugačnem čustvenem doživetju, ki je njegova neposredna podlaga. Stilno doživetje je sekundarno čustvo, njegov lastni predmet pa je sekundarna vrednota. Ugotavlja tudi, da ni nobenega človeškega doživljanja, kjer se ne bi pojavilo tudi stilno doživljanje, ter da ni kulturnih vrednot brez stilnih. Stilnost ni vrednota, ki je vezana samo na estetske vrednote, in stil ni prisoten samo na umetniškem področju. Stil preveva vso človekovo kulturno dejavnost in vsa kulturna področja. (N. d., 12) Žekar ločuje tudi več vrst stila. (N. d., 13) Glede na stilni subjekt razlikuje individualistični stil od kolektivističnega, »po izraženi vsebinski kvaliteti oz. po pristojnih področjih stilnega izražanja« pa razlikuje naslednjih sedem vrst stila: hedonski ali gospodarski; estetski ali umetniški; elevterični ali politični; logični ali znanstveni; etični; socialni; verski. Poleg tega razlikuje še med doživljajskim in predmetnim stilom. (N. d., 16) Stil je specifično človeška značilnost, ki je pri živalih ni, in obenem pogoj oz. sredstvo za človeško bivanje človeka in človeške odnose med ljudmi. (Prav tam) To kratko predstavitev Žekarjeve disertacije lahko zaključimo z ugotovitvijo, da se lepo sklada z ugotovitvijo Ernsta Cassirerja iz njegove Razprave o človeku, da človek »[n]e more živeti svojega življenja, ne da bi ga izražal«. (Cassirer, 1970, 224) Na Žekarjevo disertacijo lahko gledamo kot na utemeljitev in pojasnitev te trditve, ki pa je bila napisana pred omenjeno Cassirerjevo knjigo. Pri natisnjenem odlomku disertacije morda velja omeniti tole: ta odlomek obsega 16 strani. Nikjer v njem ni spiska uporabljene literature in virov. Ima pet opomb pod črto, ki pa ne vsebujejo nobene reference na kakšno literaturo ali vire. Prav tako tudi v samem besedilu ni takšnih referenc, tako da ostaja precejšnja skrivnost, na katero literaturo in vire se je Žekar opiral pri pisanju svoje disertacije, ki pa je, vsaj po natisnjenem delu sodeč, zelo jasno in pregledno izdelana. Že iz zapisanega je razvidno, da ima omenjena disertacija močan pečat usmerjenosti v filozofsko antropologijo. Pravzaprav napreduje iz predmetno-analitične oz. psihološko-analitične obravnave k antropolo- škim ugotovitvam. Psihologija je temeljna filozofska panoga, cilj pa so antropološke in metafizične ugotovitve. To je bistvo Vebrovega pristopa v tem obdobju in le-tega jasno uteleša tudi Žekarjeva disertacija. Tudi Garantinijeva je v svoji disertaciji gojila tak pristop in je svojo natisnjeno verzijo disertacije zaključila z naslednjimi besedami: »Umetnina je kot delo človeka osrednja točka, ki spaja dvoje svetov. Po svojih snovnih 285 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 285 31.3.2015 9:37:58 elementih ji gre 'mesto' v materialnem svetu, po idejnih motivih ji pa nihče ne more odrekati duhovne tendence.« (Garantini, 1938, 73) Zadnjo skupino disertacij tvori, glede na čas predložitve, osem disertacij: Jurkovičeva (1940), Puševa in Žlebnikova (1941), Trofenikova in Pandžičeva (1942) Potočnikova (1945) ter, kot zadnja, disertacija Josipa Premrova. Od teh je disertacijama Žekarja in Garantinijeve najbližje Potočnikova z naslovom Psihološke osnove likovnega gledanja. Njen delni natis obsega 20 strani. Še posebej je podobna Žekerjevi, saj Potočnik – po istem modelu kot Žekar stil – obravnava oblikovanje in prihaja do podobnih antropoloških ugotovitev o njem kot Žekar o stilu. Potočnik v delno natisnjeni disertaciji na koncu poda kritiko Meinonga z vidika neustreznega odnosa do podstati in antropološke ugotovitve o človeku oblikovalcu oz. konstruktorju: »V tej zvezi naj bo še omenjeno, da A. Meinongu kot predmetnemu teoretiku ni šlo za več kot podstat, do katere je mogoče priti s povnanjenim oblikovanjem, kakor ga imamo na estetsko nevtralnem polju. V smislu njegove predmetne teorije in Husserlove fenomenologije je to tudi v redu. Le v dejanstvu je reč nekaj drugega kakor je mislil A. Meinong. Meinongova reč je izčrpana z njegovo obliko, s tem, kar je na njej fenomenalnega, s tem, ker je istovetno z njeno pripadnostjo. Prezrl je podstat samo. Dasi je pri reči glavna njena podstatna stran, vendar to nič ne zmanjšuje pomena, ki ga ima oblikovanje v vsem človekovem življenju. Naj bo reč kar koli in naj jo primarno tudi kako drugače dojamemo, kakor je misli Meinong, vendar to nič ne nasprotuje dejstvu, da je človek le kot oblikovalec pravi konstruktor. To je dejstvo, ki se ga ne da tajiti. Dasi je razvojno prvotno človekovo dejstvovanje zadevalno, regresivno, razvojno poznejše pa progresivno, med drugim tudi oblikovalno, bi vendar nihče ne mogel ničesar 'narediti' (v oblikovalnem smislu!), ako bi mu manjkalo oblikovanje. Samo oblikovanje je pogoj, da lončar lahko 'naredi' lonec, zidar hišo, mizar mizo, slikar sliko, skladatelj melodijo, pesnik pesem itd. S tem je orisano – vsaj z nekaterih vidikov – bistvo oblikovanja in njegov pomen za človekovo življenje.« (Potočnik, 1943, 18) Že iz navedenega odlomka lahko razberemo dve stvari: prva je, da Potočnik, v osnovi sledeč Vebrovemu razvoju »od Meinonga (nazaj) k Brentanu«,7 kritizira Meinonga zaradi neustereznega pogleda na podstat. Reč je pri Meinongu, po Potočniku, izčrpana z njeno obliko, se pravi z njenimi pripadnostmi, akcidencami. »Prezrl je 7 Na ta Vebrov razvoj je opozoril že Cene Logar (1940, 5). Isto je precej kasneje, neodvisno od Logarja, opazil tudi eden najboljših poznavalcev Brentana Wilhelm Baumgartner (1992); prim. tudi Žalec 2005, 74; isti, 2011, 109; isti, 2002b, 131–146. 286 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 286 31.3.2015 9:37:58 podstat samo« je o Meinongu zapisal Potočnik. Pri tem se sklicuje na Vebrovi deli Vprašanje stvarnosti (str. 50–55) in, glede prezrtja substance, na Knjigo o Bogu (str. 172–177 in drugod) (prim. op. 123). Brentano je bil predstavnik podstatne paradigme, Meinong pa dejstvene. Kot sem že omenil zgoraj, so dejstva ontološko odkritje filozofije s konca 19. in začetka 20. stoletja. Pripadniki dejstvene paradigme so Meinong, mladi Wittgenstein, itd. Ta paradigma je zelo primerna za filozofijo jezikovenga obrata. Brentano je predstavnik podstatne paradigme, ki korenini v Aristotelu in Akvinskem. S svojim reizmom se je vedno bolj razvijal v tej smeri. Obstajajo samo posamezne in konkretne stvari, vse ostalo so umske stvari, abstrakcije v našem umu. V tej smeri se je razvijal tudi Logar, ki je na koncu odšel k Brentanovemu učencu Krausu v Prago. Logar je svojo »abstraktivno« pot začel že v svoji disertaciji, dopolnil pa jo je z marksizmom, na katerega ni gledal kot na nasprotje fenomenologije, ampak kot na njeno dopolnitev, saj po njegovem vsa fenomenologija, vključno z Brentanom, na človekovo doživljanje in misel gleda abstraktno, saj ne pojasni njenega izvora.8 Tudi Pandžič je končal svojo kritiko Heideggerja s sholastično-nominalističnega vidika: univerzalij v stvarnosti ni, so le abstrakcije v našem umu iz konkretne stvarnosti. Tako lahko rečemo, da je nezadovoljstvo z »idealizmom« predmetne teorije nekatere vodila v razvoj teorije od meinongovskih stališč v smeri tomizma oz. sholastičnega nominalizma (Pandžić), druge pa vse do marksizma (Logar). Tudi oba Vebrova učenca, ki sicer nista bila njegova doktoranda, Ludvik Bartelj in Anton Trstenjak, sta Vebrovo teorijo povezala s sholastično tradicijo. Tudi sam Veber se je, kot že rečeno, gibal v tej smeri, a je ostal nekako na pol poti, saj Meinongove predmetne teorije ni zavrnil, ampak jo je le dopolnil s teorijo zadevanja oz. stvarnosti, ki jo je imel obenem za psihološko teorijo dojemanja podstati. Nihče od Vebrovih učencev ali doktorandov pa ni sprejel Heideggerjeve misli: Logar jo je natančno preštudiral in zavrnil (z marksističnih pozicij), Pandžić s sholastičnih, ostali pa se z njo niso resno ukvarjali. Trstenjak je sicer vključil v svojo misel eksistencialne elemente, a njegovi misleci so bili velikih pet (Trstenjak, 1992), ne pa Heidegger. Pa tudi natančnosti študija in poznavanja Heideggerja pri Trstenjaku ne moremo nikakor primerjati s temeljito Pandžićevo in Logarjevo preučitvijo. Vendar pa lahko rečemo, da so Veber in učenci spoznali, da je potrebno seči onkraj okvirov predmetne teorije, a »hermenevtičnega obrata«9 ne zasledimo pri nobenem, razen kolikor o Marxu govorimo kot o svojevrstnem hermenevtiku.10 8 Za strnjen oris Logarjeve življenjske poti, filozofskega razvoja in pogledov prim. intervju s Cenetom Logarjem (Logar 1995). 9 Za podrobnejšo pojasnitev hermenevtičnega modela in obrata (v navezavi na Vebrovo filozofijo) prim. Žalec 2011, razdelek 7. Nehermenevtičnost kot glavna pomanjkljivost Vebrovega filozofskega pristopa, 116 in sl. 10 Kot to počne npr. Zygmunt Bauman (2010). 287 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 287 31.3.2015 9:37:58 Vrnimo se nazaj k Potočniku. Druga poanta, ki je razvidna že iz zadevnega navedka s str. 18: oblikovanje je bistvena značilnost človeka, brez oblikovanja ni človeka, človek je konstruktor:11 »Oblikovanje ima za človeka poseben pomen. Brez njega si človeka ne moremo misliti kot konstruktorja. Najprej podoba, potem šele nekaj.« (N. d., 16) Tako vidimo, da kljub Potočnikovemu poudarjanju podstati (in s tem posameznega), on nikakor ne zametuje idealnega in lika, saj je oblikovanje konstitutivno za človeka, poleg tega pa so liki pomembni za človekovo »doseganje« stvarnosti: »Idealni lik namreč kaže človeku pot k realnemu. Brez njega ne bi bilo realnega lika s to in to obliko.«12 Ta misel se mi zdi zelo pomembna: funkcija idealnih likov je, da nam pomagajo (bolje) spoznavati stvarnost. Idealni liki so vendarle nekaj pomožnega, sredstva. Ne smejo pa nam zavladati v smislu, da mislimo, da so liki temeljna stvarnost. To pomeni, da se odpovemo čutu za stvarnost (in moralnost), kar pa lahko ima, in je že imelo, katastrofalne posledice. Moramo se zavedati, da so liki sredstvo za spoznavanje in komuniciranje (oboje je povezano): brez njih ne moremo, ne smemo pa jih imeti za (nedotakljivo) stvarnost, po kateri se moramo ravnati in ji služiti. Stvarnost sama ni lik. In lik ni stvarnost, ampak je pot do nje. Vrnimo se nazaj k Potočnikovi disertaciji. Potočnik opozarja, da je vse oblikovanje po svojem bistvu enako: »Vse to kaže, da je oblikovanje na estetskem in estetsko nevtralnem polju popolnoma enako. Razloček je le v tem, da zasleduje ono na estetskem polju drugačne cilje in smotre kakor to na estetsko nevtralnem polju. Oboje se giblje v golem fenomenskem svetu saj je le tu možno v danem primeru pravo obvladovanje sveta in življenja – povsod drugje je človek več ali manj zavisen –, in oboje je osnova konstruiranja. Oboje nas vodi neposredno do idealnih likov, šele posredno do realnih likov, n. pr. do lonca, hiše itd. na eni strani, do kipa, palače itd. na drugi.« (N. d., 17) Samo v svetu likov je torej mogoče, da je človek »vladar«, sicer pa je, če ima stik s stvarnostjo, jasno, da je odvisno bitje. Zato morajo tisti, ki želijo gojiti iluzijo človeka vladarja, našo misel zapirati v goli svet (idealnih) likov in zatirati doživljanje stvarnosti oz. stik z njo, pa naj gre za gole kognitivne ali pa druge vidike (etične, estetske, verske oz. religiozne). To pa pomeni zanikanje presežne stvarnosti in človeka, z vsemi (že znanimi) posledicami vred. 11 »Zakaj človek oblikovalec in človek konstruktor sta eno in isto. Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti na mehanizacijo oblikovanja.« (Potočnik, n. d., 17) 12 Zdi se, da se Potočnik in Logar v svojih disertacijah strinjata z aristotelovsko trditvijo, podano v govorici Logarjeve disertacije, da so stvari sicer samo posamične, vendar pa jih spoznavamo samo generično. 288 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 288 31.3.2015 9:37:58 Ta zaključna misel je dobra točka za uvedbo prikaza Rakočevićeve disertacije, ki predstavi črnogorsko viteško etiko čojstva, ki jo lahko razberemo iz Njegoševega opusa. Rakočević sklene natisnjeno inačico svoje disertacije takole: »Iz vsega gornjega razlaganja izhaja eno: Njegoševa etika je etika častnega imena. Formirana je na najširši humanosti in kolektivni vzajemnosti. To je, z eno besedo, etika čojstva, ki je v svoji izvirnosti vzklila na tleh kamnite Črne gore. Tam se je hranila in čuvala do najnovejšega časa. Njegoš je sicer nikjer ni tako krstil. Šele Marko Miljanov je našel pravo besedo, pravi termin za oznako te etike, ki je toliko junaška, kolikor je človečna in toliko vredna, kolikor je viteško častna. Ta etika čojstva, ali še bolje rečeno, to je samo čojstvo, tista velika, posebna črnogorska beseda, za katero odlični nemški slavist in znanstvenik g. dr. Gerhard Gezeman v bogatem nemškem jezikovnem leksikonu ni mogel najti ustreznega termina in jo je prevedel s klasičnima terminoma: humanitas heroica. Tej besedi in njenemu pomenu se moramo zahvaliti, da je črnogorski narod prebrodil in obvladal težave v svoji zgodovini in s svojim bojem ohranil tiste ideale, ki so privedli do končne osvoboditve in združitve našega naroda. Njeno vsebino pa je prvi določil Njegoš.« (Rakočević, 1941, 26) Iz disertacije je razvidno, da je ta etika etika kreposti in ne etika načel in da gre za poseben primer personalistične etike, ki poudarja pomen posamezne osebe, ki se mora v konkretnih okoliščinah zanesti na lastno presojo, ne pa na kašna načela. To pa ne pomeni, da je to, kaj je bilo v danih okoliščinah (moralno) pravilno oz. nepravilno dejanje, relativno. Je pa za dozorelost objektivne sodbe o ravnanju pomemben čas, pa tudi svobodnost tistih, ki presojajo. Podstat moralnega ravnanja in presojanja je svobodna in krepostna oseba. Njegoš je opozarjal, da je temeljno zlo oboževanje »kvantitativne« sile,13 saj so v njem zgoščeni vsi elementi najslabšega moralnega zadržanja. Omenjeni personalistični moment povezuje Rakočevićevo disertacijo z Benkovo. Po tem, da gre za raziskavo mentalitete in etike neke družbeno skupine, pa jo lahko uvrstimo v isto skupino skupaj s Puševo (kmečka duša), z Jurkovičevo (domoljubje) ter s Premrovovo (izseljenska duša). Slednje tri disertacije sodijo v kontekst Vebrovih del, kot so v prvi vrsti Idejni temelji slovanskega agrarizma, potem pa tudi Nacionalizem in krščanstvo in njegovi spisi o zadružništvu. 13 Kakšno razbijanje predsodkov in prispevek k medkulturnemu dialogu ter razumevanju lahko za marsikoga predstavlja spoznanje, da je srčika prave in pristne, avtentične črnogorske etike zavračanje sile. Poudarjanje junaštva in časti, to ja, to bi od Črnogorcev že pričakovali, a da je tako rekoč njena osrednja oziroma temeljna vrednota zavračanje sile, to pa bi marsikdo res ne pričakoval. Ni vsak (pre)drzneš, vsak »junak« že vitez. Za čojstvo je temeljno merilo svobodnost in krepostnost. 289 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 289 31.3.2015 9:37:58 Natisnjena inačica Puševe disertacije (47 strani) ima dva glavna dela in vsebuje naslednje vsebinsko kazalo: I. Kmečka duševnost vobče; Kratka analiza človeške duše sploh; Pranavezanost in defernciacija; Kmečka duša; Naivnost v kmečki duši. II. Kmečka duša in zemlja; Delo; Materialistične posledice kmečkega dela; Gospodarstvo; Kmečka domačija. Pušu gre za čim bolj stvarno, ne idealizirano, predstavitev kmečke mentalitete. O njej razmišlja v okvirih in pojmih Vebrove psihologije, antropologije in metafizike. Na začetku predstavi Puš Vebrovski okvir svojega razmišljanja: »Človeško življenje kot tako je torej sinteza dvojnega življenjskega jedra: telesnega (animaličnega) in duhovnega. Oboje je med seboj tesno prepleteno, vendar je s skrbno analizo človeških doživetij, s katerimi se odkriva življenje na zunaj, mogoče razbrati trojno vrsto doživetij: gonska, umska in nagonska. Trajna podlaga vsakemu doživetju je gonsko življenje [Prim. Veber, Filozofija, str. 58.]; gonska, podzavestna stran človeške narave se javlja v vsem življenju, prirodnem in duhovnem [Prim. Puš: Kmečki stan, str. 13 in sl.].« (Puš, 1941, 5) Pri tem opozarja, tudi v tem pogledu sledeč Vebru, da ima človek svojo telesno oz. prirodno polovico skupno z živaljo, razlikuje pa se od nje po svojem duhu: »S svojim duhom sega človek v metafizični svet [Prim. Veber: Filozofija 1930, Knjiga o Bogu; Vprašanje stvarnosti].« (Prav tam) Na str. 21, zopet sledeč Vebru ( Knjiga o Bogu), definira delo: »Delo v prvotnem pomenu besede je torej uporaba človeških sil za pridobivanje snovnih dobrin in duhovnih vrednot za življenje. Vsako pravo človeško delo ima svoj namen (Zweck), a za dosego namena je treba človekove volje; to oboje pa je nujno pod pravcem človeškega razuma, ki išče novih sredstev in novih potov za pridobivanje dobrin (Vebrova usmerjevalna dinamika). Zato ni človeškega dela brez racionalne primesi; vemo pa tudi, da se je delo bolj in bolj racionaliziralo v vseh panogah človeškega življenja.« (N. d. 21) Puš ugotavlja, da na kmetih skoraj dobesedno velja pregovor: »Toliko veljaš, kolikor plačaš«. To je zato, ker (slovenski) kmet presoja samo po obodnih plateh človeka. Je pa ena izjema pri Slovencih: duhovniki. Ta stan pa uživa, po Pušu, pri Slovencih nede-ljeno spoštovanje. Sicer pa slovenski kmetje, po Pušu, premožnega človeka spoštujejo, siromaka pa prezirajo. Tudi kmečka molitev je prežeta z materialnimi sestavinami. Puš to pripisuje racionalizaciji kmečkega poklica in je zaradi tega vse to zanj naravno. (N. d., 29) Vendar pa po drugi strani pravi, da za kmečko etiko ne velja, da je spreobrnila kruh iz sredstva v »ideal življenja«. »To je storil marksistični socializem, ki vrednoti življenje le s telesnega vidika.« (N. d., 30) Nasprotno pa to ne velja za kmečko etiko: 290 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 290 31.3.2015 9:37:58 »Kmečki človek takšne 'etike' nikoli ni poznal in je ne pozna. Visoko vrednoti duhovne vrednote, med njimi v prvi vrsti religijo; zvestoba, poštenje, resni-coljubnost, krepost … so mu pojmi, ki jih etično ceni in spoštuje. Toda nič čudnega ni, če se mu vrednotenje snovnih dobrin tako izpridi, da jih včasih prilično više ceni od duhovnih. Preveč je z vsem svojim, tudi duševnim in duhovnim bistvom navezan na tvarni svet.« (Prav tam) Nato dodaja: »Volja kmečkega človeka, ki odloča med dobrim in zlom, je zdrava in močna. Na vasi v splošnem ni moralnih slabičev. Če pa je kateri, ga vaška etična načela trdno držijo v šahu. Šele ko se tak slabič izmuzne iz območja vaške tradicijske zakonodaje, zdrkne po navadi v moralni prepad.« (Prav tam) Puš disertacijo zaključi z ugotovitvijo, da je kmet steber države, osnova tega dejstva pa je kmečka duševnost. Pogledi iz Puševe disertacije se lepo skladajo s stališčem iz Vebrove knjige Idejni temelji slovanskega agrarizma in lahko na njo gledamo kot na njeno dopolnitev. Relevantna je tudi za disertacijo Premrova, ki se prav tako močno opira na Idejne temelje slovanskega agrarizma in ima mentaliteto človeka na vasi, kot je zapisal Veber v njeni oceni »za 'osnovno' miselnostno in značajsko strukturo človeka«. Tudi Trofenikova disertacija, katere namen je dognati bistvo vsega prava in bistvo vse vzročnosti (Trofenik, 1942, 10), je napisana precej v duhu filozofske antropologije, tako da lahko zanjo in za ostale disertacije iz Vebrovega antropološko-personalističnega obdobja rečemo, da so po eni strani poskusi psihološke in antropološke osvetlitve in utemeljitve zadevnega predmeta (stila, oblikovanja, prava), po drugi strani pa njihove ugotovitve o stilu, oblikovanju in pravu vodijo do določenih antropoloških sklepov (človek kot bitje stila, oblikovalec oz. konstruktor …). Kot že rečeno, to velja tudi za Trofenikovo disertacijo, ki se ukvarja z vzročno in pravno zavestjo, od obeh pa razlikuje še moralno zavest. Kot evidenco in ilustracijo za to naj navedem nekaj stavkov s konca natisnjenega, 16 strani dolgega odlomka disertacije: »Z zopetnim ter končnim pogledom na samo vzročnost velja zdaj o pravu in pravnosti še tole: samo človek res tudi pravno misli in ne n. pr. že sama žival. Toda to, kar pri tem tako ugotavljamo, namreč prav vzročnost sama, to je poseben znak vsega vesoljnega dogajanja, tudi onega, ki je od vsega člove- škega ali celo samo človeškega poljubno oddaljeno. In zopet samo človek res tudi pravno misli. Toda tu, ob pravnosti je tudi to, kar človek s tako mislijo ugotavlja, torej samo pravnost tudi le svojstven znak človeka in to še samo le onega dela človeka, ki je res samo človeški in od vsega ostalega stvarstva kar 291 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 291 31.3.2015 9:37:58 neprehodno oddaljen. Tudi ta – normativni – del človeške narave ima še svoje posebne veje in naj bodo med njimi navedene le tri osnovne take veje. To so svojstveno človeška razumnost, moralnost in pravnost, ki so, zaporedoma vzete, vedno ožje, take, da je vsaka naslednja od prejšnje zavisna in ne narobe: razumnost in samo razumnost je osnovna oblika vse človeške normativnosti, brez katere bi bila nemožna tudi vsa posebna moralnost, za katero pa velja isto z ozirom na pravnost. To posebej pokazati bi bila hvaležna naloga posebnih nadaljnjih izvajanj.« (N. d., 15) Trofenik ugotavlja, da je s svojo disertacijo dokazal, »da je vse pravo neposredna zadeva same narave človeka« (N. d., 14) in da so že zaradi tega napačne vse tiste teorije, ki pomen prava enačijo s pomenom dejstev, ki so za pravo potrebna, vendar jih ne smemo istovetiti z njim: pravni biologizem, pravni psihologizem in pravni pozitivizem. (Prav tam) Natisnjena inačica Žlebnikove disertacije ima tri glavna poglavja: I. Čustvovanje in eudajmonija; II. Eudajmonološka struktura čustvovanja sploh; III. Razpoloženje – eudajmonija. Tretje poglavje ima dva dela: 1. Razpoloženje; 2. Razpoloženje in eudajmonija. Žlebnik že na začetku natisnjenega odlomka disertacije opiše jedro svoje razprave in njen namen ter svojo glavno ugotovitev: »'Sreča' se že od nekdaj rada istoveti s posebnimi čustvi, kot so npr. veselje, ljubezen, molitev. Navesti pa hočem nekaj dejstev, ki pričajo, da moramo bistvo sreče iskati v res prav posebni strani vsega našega čustvovanja. Ta posebna stran se tiče neposredno čustva kot samega doživljanja, ne pa tega, na kar je tudi čustvo kot posebno spoznavno sredstvo intencionirano. To stran čustva imenujem njegovo eudajmonološko stran. Edino ta stran ima prvenstveno pravi notranje-psihološki smisel in ne spoznavno-predmetnega. V tej strani je hkrati jedro tako imenovanega srečnega počutja, ki ima v resnici tudi svoje prav posebne znake.« (Žlebnik, 1941, 3) Ti znaki so trajnost, dimenzionalnost, dinamičnost, najvažnejši pa je to, da je sreča neintencionalna, da ni neposredno naperjena na kak poseben predmet. (N. d., 3–4) Za zadnji znak navaja Žlebnik kar nekaj argumentov, med drugim naslednje: »Vse to razlaga tudi znano dejstvo, da se počutimo kar najbolj srečne tedaj, ko smo res 'samo' srečni in ne lomi naše zavesti smer tega, kar nas, kot pravimo, dela srečne. Zato je vsak najbolj srečen takrat, ko sploh ne ve, zakaj je srečen. V tem trdnem izkustvenem dejstvu je zajeta na prozoren način važna resnica, ki jo skušam zlasti poudariti in to predvsem v tem poglavju: sreča je namreč 292 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 292 31.3.2015 9:37:58 doživetje, ki v svojem notranjem svojstvu načelno ni spoznavno-predmetne narave. Lastna ji je stroga psihična imanenca in predstavlja kot problem eminentno problematiko psihologije. Razen tega pa je treba upoštevati povsem elementarno teženje in stremljenje po sreči. Izkustveno dejstvo je, da je to stremljenje docela svojevrstno in se ne da zamenjati z nobenim stremljenjem po kakršnikoli drugi vrednoti. Kolikor elementarno težim po sreči, toliko prav nič ne težim po takih ali drugačnih vrednotah, temveč izključno samo po sreči. Ko sedem npr. lačen k mizi, mi je pač vseeno, kaj bodo na mizo prinesli, glavno mi je le do tega, da bom užival. Teženje po sreči je torej popolnoma samosvoje psihično dejstvo, ki prav tako določno kaže na srečo kot izviren psihičen pojav, bistveno različen od predmetne strani tega čustvovanja.« (N. d., 4) V nadaljevanju natisnjenega odlomka disertacije Žlebnik poda še podrobnejšo psihološko analizo doživljanja sreče. Najprej srečo določa z vidika pojmov sreča in žalost ter blaženost in obup. Ugotavlja, da bistvo sreče ne zadenemo toliko, če rečemo »Veselim se tega in tega«, ampak bolj z izjavo »Vesel sem«. Glede drugega para je zapisal: »Kot najgloblje, najčistejše in najpopolnejše čustvo sreče oziroma nesreče pa moramo smatrati čustvo blaženosti in obupa [Prim. Max Scheler, Der Formalismus in der Ethik und die materiale Wertethik, 1916, str. 356.].« (N. d., 5) Nato pa poda morda osrednjo tezo svoje disertacije, in sicer da je sreča subjektološko doživljanje. Na tej točki Žlebnik že uporabi Vebrovo teorijo zadevanja, se pravi doživljanja stvarnosti, ki ni predočevalno (intencionalno): »S subjektološko stranjo emocij je dano ono posebno zadevanje subjekta, o katerem smo že govorili in o katerem smo rekli, da tvori analitično bistvo sreče.« (N. d., 6) Žlebnik ugotavlja, da je evdajmonološka prvina prisotna že pri čutnem čustvovanju, tj. čutnem ugodju. Četudi je čutno uživanje naperjeno na čutne vrednote in bi bili brez njega za te vrednote »slepi«, pa to čustvovanje nima samo intencionalne komponente, ampak je tudi stanje subjekta, ki je uživanje. Nima samo objektološke, ampak tudi subjektološko prvino. Čutno ugodje je neke vrste srečnost, četudi zelo obodna. Če se spomnimo, da so čutna ugodja, se pravi hedonska čustva, pri zgodnjem Vebru osebna in ne predmetna (Žalec, 1998, 151), lahko rečemo, da Žlebnik v svoji disertaciji kombinira elemente in dognanja Vebrove zgodnje teorije z dognanji iz Vebrovih ostalih obdobij, vključno z zadnjim (zadevanje stvarnosti) in na tak način prihaja do novega in do neke mere izvirnega pogleda na srečo kot na izrazito subjektološko doživljanje. V zadnjem delu Žlebnik pojasni razliko med pojmoma srečnosti (evdajmonije) in razpoloženja. Ugotavlja, da srečnost ni razpoloženje. Kot enega od razlogov navaja naslednje dejstvo: 293 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 293 31.3.2015 9:37:58 »Najsrečnejši človek je včasih kar najslabše razpoložen in najbolj nesrečen se lahko včasih dobro počuti.« (N. d., 13) Če povzamemo v enem stavku, lahko rečemo, da je glavni sklep Žlebnikove disertacije ugotovitev, da je sreča subjektološke narave in da je ne smemo istovetiti niti s kakšno intencionalno platjo doživljanja niti z razpoloženjem. Do sedaj smo disertacije motrili in klasificirali glede na različne vidike: čas na-stanka, tematika, povezanost z Vebrovim filozofskim razvojem in še kakšnega. So pa še drugi. Eden od njih je razlika med idealistično usmerjenostjo ali dovzetnostjo avtorja na eni in avtorjevim pozitivizmom, naturalizmon ali materializmom na drugi strani. S tema vidikoma bolj ali manj sovpada odnos do presežnosti ter vere oz. religije, pa tudi določen konservativizem oz. njegovo nasprotje. Pravzaprav se ta dva orisana tabora lepo ujemata s taboroma, ki smo ju že omenili, ko smo omenjali odzive na Vebrovo Filozofijo. V prvi tabor gotovo spadajo sestra Pia Garantini, Potočnik in Puš. Izraziti predstavniki druge skupine so Bartol, Hrovat in Logar. Nadalje velja omeniti, da sta med doktorandi dve ženski. Sodnikova pa ni bila samo prva doktorica filozofije na ljubljanski univerzi, ampak tudi prva dekanja na območju Jugoslavije. Če se sedaj ozrem po vseh triindvajsetih disertacijah in presodim, katere med njimi so filozofsko najpomembnejše in najbolj kakovostne, bi si posebno izpostavitev zaslužile Jugova (ki pa žal ni ohranjena), Logarjeva, Lešančeva in vsekakor tudi Pandžićeva. Zato bomo slednji namenili še nekaj dodatne pozornosti, ki pa bo kritična, saj bomo na hitro pojasnili nezadostnost Pandžičeve kritike Heideggerja. 3. Kritika Pandžićeve kritike Heideggerja: nerazumevanje hermenevtike Pandžić je v temelju narobe razumel Heideggerja. Njegovo kritiko in interpretacijo je prevzel tudi Veber, zato je tudi on narobe razumel Heideggerja. Osnovna zmota Pandžićeve interpretacije je, da pripisuje Heideggerju nekakšen racionalistični (ali idealistični) »apriorizem« (Pandžić 1924, 60 isl.), ki je v bistvenih značilnostih zelo podoben Platonovemu, Descartesovemu in Kantovemu apriorizmu: obstajajo neki predizkustveni »pojmi«, na podlagi katerih šele lahko razumemo vse ostalo: Platonove ideje, Descartesove vrojene ideje, Kantove apriorne kategorije. Heideggerju pripisuje naslednje stališče: najprej moramo razumeti splošni pojem predmetnost, šele potem lahko razumemo, kaj je to predmet oz. šele potem se nam lahko to ali ono pojavi kot predmet. Najprej moramo dojeti splošen pojem bit, šele potem lahko dojamemo bit tega ali onega bivajočega; najprej se moramo dvigniti do pojma beline, šele potem se nam lahko stvari pojavijo kot bele. Beline, biti, predmetnosti ni v stvarnosti, ampak jo šele mi vnašamo v stvarnost, stvarno materijo v skladu s temi apriornimi pojmi 294 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 294 31.3.2015 9:37:58 oblikujemo, jih nanjo projiciramo ipd. Pojmi so pred stvarnostjo, ne v stvarnosti. To pa je po Pandžiću zmotno, saj je vsebina pojmov že v stvarnosti, mi pa jih dobimo »iz stvarnosti« z abstrakcijo. Kar Pandžić ni razumel, kljub siceršnjemu kar pravilnemu prikazu odnosa med praktičnim in teoretskim pri Heideggerju ter sorodnih tematik, je narava razumevanja biti pri Heideggerju.14 Po mnenju slednjega podlaga vsega našega razumevanja namreč niso kakšni apriorni pojmi in (potemtakem) niti kakšen aprioren pojem biti, ampak razumevanje biti, ki je utelešena v naših telesih, spretnostih in veščinah, v naših (socialnih) praksah.15 To razumevanje biti ustvarja jasnino biti, v kateri se nam stvari šele (lahko) pojavijo (kot take in take) in v kateri lahko šele dojemamo bit tega ali onega bivajočega, te ali one stvari. Razumevanje biti bi zato težko označili kot neko posedovanje apriornega »pojma« v smislu (idealističnega) »apriorizma«. Pandžićev pogled na Heideggerja je še vedno ujet v mentalistično ali subjekt-objekt paradigmo oz. v epistemološko paradigmo, skratka še vedno je nehermenevtičen.16 Heideggerjeva osrednja struktura ni um-stvarnost, ampak biti-v-svetu. Pandžić v sklepni kritiki Heideggerja pokaže, da ni dojel, da gre pri Heideggerju za hermenevtični obrat in poskuša Heideggerja nekako na silo stlačiti v okvire mentalističnega modela. To pa lahko stori le tako, da poda izkrivljeno podobo o Heideggerju, ki jo potem kritizira. Tako kot pri Logarju, in njegovih poznejših kritikah fenomenologije, je tudi pri Pandžiču osnova kritike Heideggerja stališče o izvoru zavesti oz. njenem odnosu z (objektivno) stvarnostjo oz. bitjo. 4. »Usoda« in pomen Vebrove filozofije in njegove »šole« Potek dogodkov Vebrovi filozofiji in njegovi šoli ni bil ravno najbolj naklonjen. Druga svetovna vojna in družbene spremembe po njej so korenito posegle v slovensko, pa tudi evropsko družbo. Kakorkoli že, izteklo se je tako, da se večina teh doktorjev filozofije kasneje ni več poklicno ali resno ukvarjala s filozofijo. Nekateri že zato, ker so umrli: najprej Jug, ki je omahnil v triglavski steni. Vebra, ki je na Juga računal kot na svojega naslednika, je 14 To je seveda lahko tudi posledica določene neizdelanosti Heideggerjevega stališča v času, ko je Pandžić pisal disertacijo, čeprav bi se po drugi strani tem zmotam lahko izognil že samo na podlagi zapisanega v Biti in času. 15 Prim. Hubert Dreyfus in Jerome Wakefield, 2014, lok. 4642–44 in sl.; Žalec, 2010, 250 in sl. 16 V literaturi se za nasprotje hermenevtični paradigmi uporabljajo različni izrazi: mentalistična paradigma, subjekt-objekt paradigma in še kakšnega bi lahko našteli. Z zadnjima izrazoma se avtorji nanašajo predvsem na filozofsko paradigmo, ki je prevladovala od Descartesa, preko Kanta vse do Brentana in Husserla in ki so ji seveda pripadali tudi Meinong in njegovi učenci. Bistven in osrednji pojem hermenevtične paradigme je biti-v-svetu, njena temeljna predstavnika pa sta Heidegger in pozni Wittgenstein. Za podrobnejšo pojasnitev zgoraj omenjenih pojmov, pojma hermenevtični obrat ter teze, da je odsotnost hermenevtičnosti glavna pomanjkljivost Vebrove filozofije prim. Žalec, 2011, 116 in sl. Dreyfus in Wakefield uporabljata za nanašanje na isti (ali vsaj zelo podoben) par nasprotnih paradigem izraza epistemološki (Descartes, Brentano, tudi Freud) vs. ontološki (Heidegger, Merleau-Ponty) pristop (k umu) (prim. Hubert Dreyfus in Jerome Wakefield, 2014, lok. 4632–35 in sl.). 295 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 295 31.3.2015 9:37:58 to prizadelo do solz. Tudi Čibej je umrl mlad, potem pa je padel še Lešanc, ki je bil velik talent. Z Logarjem je bilo tako, kot je bilo. Zadnji, v katerega je lahko polagal upe, je bil morda Gogala, toda tudi njegovo pot je presekal tok zgodovinskih dogodkov. Po vojni se je Gogala, tako kot Žlebnik, posvetil pedagogiki in vsekakor je potrebno poudariti, da so bili utemeljitelji pedagoške vede na Slovenskem Vebrovi sodelavci ali pa učenci: Ozvald, Gogala, Žlebnik. Sicer pa to ne preseneča nikogar, ki se zaveda, kako močna je povezanost filozofije ter polno razvite in neokrnjene pedagoške misli in prakse.17 Sodnikova je seveda naredila filozofsko kariero kot profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, vendar se s predmetno teorijo in sorodnimi filozofijami ni več ukvarjala. Podobno velja za Hribarja, deloma tudi Rakočevića, ki je s filozofijo ostal v stiku kot gimnazijski profesor, kakega intenzivnega raziskovanja pa pri njem ni več zaslediti. Berus je znan po prevodu Descartesa v hrvaščino,18 Trofenik pa predvsem kot izdajatelj Vebrovih in vebroslovnih besedil. Ostali doktorji in doktorica kasneje niso pustili kakšnega znanstvenega pečata, sploh pa ne filozofskega. Tako se je izteklo, da je Vebrova filozofija »preživela« predvsem v delu dveh mislecev, ki nista doktorirala pri Vebru: v prvi vrsti je po njegovi poti dosledno naprej stopal Ludvik Bartelj, kljub vsemu pa je tudi Trstenjak do konca ohranil elemente in dognanja Vebrove filozofije v lastnem pogledu, četudi tega včasih ni ravno izrecno razglašal, in to ne samo zaradi političnih razlogov (prim. Žalec, 2007). Naj za konec povem, da se nikakor ne morem strinjati s tistimi, ki omalovažujoče in podcenjevalno govorijo o Vebrovi filozofiji in njegovi »šoli«, češ da je šlo za nek slep rokav in brezplodno filozofsko blodenje, ki ga je zgodovina končno tudi sama postavila na smetišče (intelektualne) zgodovine. Prav nasprotno: v Vebrovem delu, v »njegovih« doktorjih filozofije in v zadevnih disertacijah vidim neizmerno bogastvo slovenskega naroda. Zametuješ jih lahko samo, dokler jih ne poznaš. Morda so v njih raziskane nekatere poti, po katerih danes res ne rabimo več hoditi. Vendar je to tudi zato, ker so jih tako dobro prehodili raziskovalci pred nami. Sicer pa, kaj pa imamo (v filozofiji) Slovenci boljšega? Koliko Slovencev pa je (ali bi bilo) fenomenološko doraslih nekemu Cenetu Logarju? Koliko jih je sploh zares preštudiralo njegov opus (in zakaj ga niso)? Pa ne gre samo za Logarja: čisto v vsaki disertaciji so reči, ki so vredne vsega spoštovanja in ki kažejo na veliko sposobnost in dobro delo tako doktorandov kot učitelja. Če ne bi bila solidnost splošna, se tudi Logar in podobni ne bi mogli oblikovati. Zato zaključujem z mislijo: France Veber ni bil samo najpomembnejši slovenski filozof, ampak tudi eden najboljših mentorjev. To pa bržkone ne preseneča nikogar, ki se zaveda, da je samo tisti, ki je sam vrhunski raziskovalec, lahko vrhunski univerzitetni mentor. 17 Naj omenim samo dejstvo, da Anton Trstenjak v svojem Uvodu v filozofijo (1999, 72), ko podaja klasifikacijo filozofskih panog, pedagogiko uvrsti med normativne filozofske discipline, ki se ukvarja z normami vzgajanja. 18 Na to me je prvi opozoril dr. Alojz Cindrič in se mu za to zahvaljujem. 296 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 296 31.3.2015 9:37:58 Literatura in viri Bauman, Zygmunt, 2010: Hemeneutics and Social Science: Approaches to Understanding. Izdaja Kindle. Baumgartner, Wilhelm, 1992: Franz Brentano, a Philosopher of the Past and with a Future. Intervju (Matjaž Potrč). Acta Analytica. 7/8. 43–52. Cassirer, Ernst, 1970: An Essay on Man. New Haven in London: Yale University Press. Dreyfus, Hubert L. in Wakefield, Jerome, 2014: From Depth Psychology to Breadth Psychology: A Phenomenological Approach to Psychopathology. V: Hubert L. Dreyfus: Skillful Coping. Izdaja Kindle. Garantini, Pija, 1938: Psihološki elementi likovne umetnosti: inauguralna disertacija. Ljubljana: Uršulinski provincialat. Grossmann, Reinhardt, 1983: The Categorical Structure of the World. Bloomington: In-diana University Press. Heidegger, Martin, 1967: Izvir umetniškega dela. V: Heidegger, Martin: Izbrane razprave.Ljubljana: Cankarjeva založba, 237–318. Heidegger, Martin, 1997: Bit in čas. Ljubljana: Slovenska matica. Hrovat, Emil, 1938: Spoznavni vidiki dinamske psihologije: inauguralna disertacija. Ljubljana: samozaložba. Lešanc, Herman, 1938: Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung. Archiv für die gesamte Psychologie. 102. 263–290. Logar, Cene, 1937: Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja. Disertacija, ki jo predloži Filozofski fakulteti Univerze kralja Aleksandra I. v Ljubljani za dosego doktorskega naslova in časti Logar Cene, slušatelj v osmem semestru na Filozofski fakulteti Aleksandrove Univerze v Ljubljani. Ljubljana: Cene Logar. Logar, Cene, 1940: Analiza zavesti. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani. Logar, Cene, 1995: Samo spomini so hujši kot nič ali golo življenje je močnejše od Golega otoka. Intervju (Miha Naglič). Razgledi. 4/3. 4–9. Pandžić, Vladimir fra Kruno, O. F. M., 1942: Problem istine u filozofiji Martina Heideggera: inauguralna disertacija. Ljubljana: samozaložba. Potočnik, Lojze, 1943: Psihološke osnove likovnega gledanja: inauguralna disertacija (delni natis). Ljubljana: samozaložba. Puš, Ludovik, 1941: O kmečki duši: donos k psihologiji kmečkega človeka: inauguralna disertacija. Ljubljana: Ludovik Puš. Rakočević, Milan F., 1941: Njegoševa etika čojstva: inauguralna disertacija. Ljubljana: Milan F. Rakočević. 297 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 297 31.3.2015 9:37:58 Trofenik, Rudolf, 1942: Vzročna in pravna zavest: fenomenološki prikaz. Odlomek iz inauguralne disertacije. Ljubljana: samozaložba. Trstenjak, Anton, pod geslom: Veber, France, Slovenski biografski leksikon, XIII, Ljubljana, 1982, 374–378. Trstenjak, Anton, 1992: Pet velikih. Ljubljana: Slovenska matica. Trstenjak, Anton, 1999: Uvod v filozofijo. V: isti: Filozofski spisi II: uvod v filozofijo ter izbrana poglavja iz kozmologije in metafizične psihologije (ur. isti in Hlebš, Jože). Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. 53–142. Veber, France, 1927: Idejni temelji slovanskega agrarizma: programatična socialna študija. Ljubljana: Kmetijska tiskovna zadruga. Veber, France, 1930: Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Veber, France, 1934: Knjigo o Bogu. Celje: Družba sv. Mohorja. Veber, France, 1938: Nacionalizem in krščanstvo: kulturna pisma Slovencem. Ljubljana: Ivo Peršuh. Veber, France, 1939: Vprašanje stvarnosti. Ljubljana: Akademija znanosti in umetnosti. Žalec, Bojan, 2000, Slovenska filozofska mavrica leta 1930. V: Veber, France, Filozofija: načelni nauk o človeku in njegovem mestu v stvarstvu. Ljubljana: Študentska založba, 245–321. Žalec, Bojan, 2002a: Spisi o Vebru. Ljubljana: Študentska založba. Žalec, Bojan, 2002b: Od Brentana k Vebru. V: Intencionalnost in ontologija: razprave o filozofiji Franza Brentana (ur. Žalec, Bojan). Ljubljana: Študentska založba 2002. 131–146. Žalec, Bojan, 2005: Veber's Philosophy within the Context of the European Thought. Anthropos. 37/1–4. 69–80. Žalec, Bojan, 2007: Temelj in okolje Trstenjakovega filozofiranja: sholastika, fenomenologija, eksistencializem, predmetna teorija in še posebno Vebrova misel. V: Anton Trstenjak: 1906– 1996: zbornik razprav s simpozija SAZU ob 100-letnici rojstva in 10-letnici smrti (uredniški odbor Valentin Hribar in drugi). Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 22–246. Žalec, Bojan, 2010: Človek, morala in umetnost: uvod v filozofsko antropologijo in etiko. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Žalec, Bojan, 2011: Filozofija Franceta Vebra: kontekst, pomen in vrednost. Anthropos. 43/ 3–4. 105–127. Članek je prosto dostopen tudi na internetu (tako kot tudi ostali članki iz revije Anthropos): http://www.anthropos.si/anthropos/2011/3_4/06_zalec.pdf (23. 12. 2014). Žekar, Franc, 1933: O stilu. Odlomek iz inauguralne disertacije. Ljubljana: samozaložba. Žlebnik, Leon, 1941: Emocionalna struktura eudajmonije. Odlomek iz inauguralne disertacije. Ljubljana: Leon Žlebnik. 298 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 298 31.3.2015 9:37:58 Tanja Pihlar Pot iz pozabe France Veber (1890–1975) je v poletnem semestru marca 1920 začel kot prvi profesor filozofije predavati na novo ustanovljeni ljubljanski univerzi (gl. Kalan, 2009). Malce pred tem se je na Filozofski fakulteti v Zagrebu habilitiral kot privatni docent, v Ljubljani pa je do svojega prvega imenovanja predaval kot izredni predavatelj. 30. avgusta je bil sprejet v učni kolegij, 7. oktobra pa je bil imenovan za docenta teoretske filozofije. Tako se je začela univerzitetna pot začetnika slovenske moderne filozofije in našega največjega filozofa v 20. stoletju, ki je vidno zaznamoval generacije intelektualcev v obdobju med obema vojnama. Veber, ki je študiral v Gradcu pri znamenitem avstrijskem filozofu Alexiusu Meinongu (1853–1920) in njegovih učencih, si je kmalu pridobil krog navdušenih slušateljev. Bil je zagovornik predmetnostne teorije (ali teorije predmeta), ki jo je utemeljil njegov učitelj1 in je bila v tem času še dokaj nova veda, ki pa si je že priborila mesto med drugimi filozofskimi disciplinami. Zasnovali so jo kot apriorno znanost, ki proučuje predmete nasploh oz. čiste predmete, ne glede na to, ali bivajo ali ne. Sodi v filozofsko tradicijo, za katero so med drugim značilni odklanjanje kantovske idealistične filozofije, zahteva po znanstvenosti filozofije in empirični utemeljitvi vsega spoznanja. Z Vebrovim prihodom v Ljubljano je v tedanji duhovni in kulturni prostor zavel svež veter.2 Študente pa ni pritegoval le s svojimi idejami, ampak je bil po pričevanjih tudi 1 Pozneje se je začel od nje oddaljevati in jo je naposled dokončno opustil. 2 Pred začetkom naše akademske filozofije je bila s filozofskega vidika pomembna zlasti neotomistična filozofija (Mahnič, Lampe, Kovačič). 299 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 299 31.3.2015 9:37:58 ognjevit in eruptiven predavatelj, ki je predaval na pamet in je tudi najtežje filozofske probleme reševal kar pred poslušalstvom. Ni jih učil neke določene filozofije, ampak jih je spodbujal k samostojnemu in kritičnemu razmišljanju. Opozoriti velja, da Veber sam nikjer izrecno ne omenja vseh svojih učencev, tako kot je storil njegov učitelj Meinong v Samopredstavitvi (Selbstdarstellung). V literaturi se najpogosteje omenjajo (gl. npr. Bojc, 1970, 308): Stanko Gogala, Alma Sodnik, Klement Jug, Vladimir Bartol, Vinko Brumen, Leon Žlebnik, Cene Logar, Ludvik Bartelj, Anton Trstenjak. Nekateri govorijo o »ljubljanski filozofski šoli« (Žlebnik, 1939, 9), medtem ko drugi celo zanikajo obstoj kake posebne šole (Brumen, 1992, 160). Večina od njih je pri Vebru študirala in doktorirala, kot npr. Sodnikova, Jug, Gogala, Logar; nekateri so pri njem študirali, vendar so si za mentorja pri doktorski disertaciji izbrali drugega profesorja, kot npr. Brumen. Izjema pri tem je Trstenjak, ki ni pri njem niti študiral niti promoviral, vendar je njegovi filozofski misli poleg svoje doktorske disertacije posvetil več obsežnejših razprav in sodi med njegove najboljše poznavalce. O Vebrovi šoli je bilo do sedaj pri nas zelo malo napisanega, bolj ali manj priložnost ni monografski zborniki so bili posvečeni posameznim učencem (med drugim Jugu, Trstenjaku, Gogali, Brumnu in Bartlju). Prav tako še nimamo študije, ki bi izčrpneje obravnavala doktorske disertacije, pri katerih je bil mentor. Veber je bil namreč v petindvajsetih letih neprekinjenega delovanja na univerzi mentor pri triindvajsetih doktoratih. Prvi je pri njem doktoriral Leben in zadnji Premrov, največ pa jih je doktoriralo leta 1925 (štirje doktorati). Porast je opazen tudi v prvih letih vojne. Najprej naj navedemo vse doktorande v kronološkem zaporedju: • Stanislav Leben (27. 6. 1923):3 O brezčasnosti dejstev; • Klement Jug (27. 6. 1923): Vzročni potek nagonskega življenja. Monografična študija. 1.d.: O psihološki kavzalnosti sploh; • Alma Sodnik (22. 12. 1923): Psihološka analiza akcenta; • Nikolaj Berus (27. 6. 1924): Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja. (Prenos avtonomije in heteronomije umskega doživljanja na hedonsko in estetično doživljanje ter poizkus ovržbe hedonike in utemeljitve estetike kot normativnih disciplin.); • Franjo Čibej (23. 1. 1925): Predmetno-psihološka analiza socialnih form; • Anatolij Špakovskij (23. 5. 1925): Psihološka analiza časa; • Stanko Gogala (27. 6. 1925): O relacijski teoriji in pojmovanju fundacije in implikacije s predmetno-teoretičnega vidika; 3 V oklepaju je naveden datum promocije (gl. Kokole, 1969, 27–38). 300 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 300 31.3.2015 9:37:58 • Vladimir Bartol (30. 12. 1925): O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste); • Mirko Hribar (27. 10. 1926): Osvetljevanje nekaterih problemov transcendentalistične filozofije; • Leopold Benko (30. 6. 1928): Poizkus vrednostno-teoretično zasnovane perzonalne etike; • Franc Žekar (27. 1. 1934): O stilu; • Cene Logar (26. 6. 1937): Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja; • Frančiška Garantini, mati Pija (18. 6. 1938): Psihološki elementi likovne umetnosti; • Emil Hrovat (8. 10. 1938): Spoznavni vidiki dinamske psihologije; • Herman Lešanc (15. 12. 1939): Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung (O »zadevalni danosti« v vnanji zaznavi); • Milan Rakočević (20. 2. 1941): Njegoševa etika čojstva; • Ludovik Puš (1. 4. 1941): O kmečki duši. Donos k psihologiji kmečkega človeka; • Ljubomir Jurković (24. 4. 1941): Psihologija patriotskog osećanja; • Leon Žlebnik (3. 2. 1942): Emocionalna struktura eudajmonije; • Rudolf Trofenik (11. 6. 1942): Vzročna in pravna zavest; • Vladimir Pandžić, pater Kruno (31. 12. 1942): Problem istine u filozofiji Martina Heideggera; • Lojze Potočnik (30. 3. 1943): Psihološke osnove likovnega gledanja; • Josip Premrov (12. 4. 1945): O izseljenski duši. O izseljencu in izseljenstvu s psihološkega vidika. Kot je razvidno že iz naslovov disertacij, ki so bile napisane v slovenskem, srbskem, hrvaškem in nemškem jeziku, so obravnavali najraznovrstnejšo tematiko. Nedvomno največ se jih je ukvarjalo s psihološko problematiko, kar je bilo seveda v skladu z mentorjevo usmeritvijo. Nekoliko manj se jih je posvetilo estetiki oz. teoriji umetnosti. Zlasti zgodnejši doktorati so po svoji vsebini izrazito predmetnostnoteoretični, pozneje pa je med njimi zanimanje za to teorijo – podobno kot pri Vebru – skorajda povsem zamrlo. Preostali doktorati obravnavajo različna spoznavnoteoretska vprašanja, socialno filozofijo, pravno filozofijo in sociologijo. Zanimivo je, da se prav nihče ni ukvarjal s filozofijo religije, ki ji je Veber posvetil več del. Prav tako so se le redki ukvarjali s teorijo stvarnosti, ki jo je razvijal v svojem zadnjem realističnem obdobju. Seveda je skorajda pri vseh dobro viden Vebrov vpliv, čeprav je zelo različen, kar se kaže pri izbiri obravnavane tematike, načinu obravnave in pri nekaterih temeljnih spoznanjih, vendar jim ne moremo odrekati tudi izvirnosti in smisla za samostojno 301 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 301 31.3.2015 9:37:58 raziskovanje. Pri nekaterih je opazno močno navezovanje na Vebrovo misel, kot npr. pri Lebnu, ki se je ukvarjal s problematiko časovne določenosti dejstev, in je – sledeč učitelju – trdil, da so vsa dejstva idealni predmeti višjega reda in kot taki ne morejo bivati v času, ampak jim pripada posebna vrsta biti: obstoj. Tipično predmetnostnoteoretično problematiko – teorijo relacij – je obravnaval tudi Gogala, ki je podrobneje proučil dva osnovna tipa relacij, fundacijo in implikacijo ter razlike med njima, njegova samostojnost pa se kaže pri obravnavi posameznih vrst relacij. V tej zvezi naj omenimo še Berusa, ki je raziskoval avtonomijo in heteronomijo nagonskega doživljanja in je prispel do nekaterih plodnih uvidov; podobnosti z mentorjem so vidne zlasti v normativni estetiki, v aksiomih estetske pameti. Nekateri so od Vebra prevzeli nekatera temeljna spoznanja in jih nato plodno razvijali dalje, kot npr. Lešanc, ki je obravnaval neposredno dojemanje stvarnosti, in Premrov, ki ga je zanimala kmetova duševnost. Ne tako malo jih je na svojem področju oralo ledino – Premrov npr. je utemeljil posebno psihologijo slovenskih izseljencev, Jurković pa je analiziral domovinsko čustvo. Žekar in Žlebnik sta obravnavala posebni vrsti elementarnega doživljanja, ki ju učitelj ni poznal – stilno in evdajmološko doživljanje. Lastno pot sta ubrala tudi Jug in Bartol, ki sta se oddaljila od učiteljeve opisne oz. analitične psihologije: prvi je razvijal posebno »analitično-induktivno psihologijo«, drugi pa se ni omejil samo na človekovo duševnost, ampak je, opirajoč se na naravoslovna spoznanja, proučeval nekatere splošne zakonitosti, ki veljajo za vsa živa bitja. Prav tako ni malo doktorandov, ki so se od Vebra oddaljili že pri izbiri tematike: Pandžić je obravnaval problem resnice pri Heideggerju, pri katerem je nekaj let tudi sam študiral; Rakočević je podrobneje osvetlil »viteško etiko« pri črnogorskem pesniku in vladiki Petru II. Petroviću Njegošu, Trofenik se je lotil problematike vzročnosti v pravu … V nadaljevanju bomo osvetlili nekaj poglavitnih problemov, s katerimi so se ukvarjali doktorandi, pri čemer se bomo opirali na rokopise in na tiskane izvode disertacij. *** Kot smo že dejali, je med doktorskimi disertacijami največ nalog, ki sodijo na področje filozofske psihologije. V njih je dobro viden učiteljev vpliv, pogosta pa so tudi razhajanja z njim, tako načelna kot tudi glede posameznih vprašanj. Opazno je tudi dobro poznavanje drugih psiholoških smeri, med drugim funkcionalizma, klasičnega behaviorizma, psihoanalize in graške gestalt-teorije. Večina nalog sodi na področje opisne oz. analitične psihologije, ki jo je utemeljil že Brentano: v skladu s to filozofsko tradicijo je psihologija empirična znanost, ki temelji na notranji izkušnji oz. samoopazovanju; ukvarja se z 302 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 302 31.3.2015 9:37:58 opisovanjem, analizo in klasifikacijo duševnih pojavov ter iskanjem splošnih zakonitosti, ki veljajo med njimi. Od Vebra so med drugim prevzeli teorijo intencionalnosti, razlikovanje med aktom in vsebino doživljanja, razdelitev doživljajev na štiri temeljne razrede (predstave, misli, čustva in stremljenja), od katerih vsakemu ustreza posebna vrsta predmetov; razlikovanje med pristnim in nepristnim doživljanjem … Jugova disertacija, ki je bila ocenjena z najvišjo oceno »summa cum laude«, tj. z »največjo pohvalo«, je danes izgubljena in je ni več mogoče podrobneje rekonstruirati; znana nam je le iz učiteljevega prikaza (gl. Veber, 1926). V njej se je lotil zapletene problematike vzročnosti duševnih pojavov, njihovega nastajanja in minevanja, kar sodi že v domeno razvojne psihologije. V ta namen je uvedel posebno metodo, t. i. »induktivno samoopazovanje«, ki se opira na primere iz realnega življenja in naj bi služila kot dopolnilo klasičnim metodam opisne in razvojne psihologije. Drugačno pot je ubral tudi Bartol (gl. Bartol, 1925), ki se je v svoji nalogi v veliki meri opiral na spoznanja iz biologije, upošteval pa je tudi dognanja drugih psiholoških smeri. Podrobneje je raziskal »občutljivost« živih bitij za zunanje dražljaje, njihovo sposobnost diferenciranja dražljajev in »smotrnega« odzivanja nanje kot splošno biološko zakonitost, ki omogoča njihovo samoohranitev. Menil je, da imajo nižje in višje razvita živa bitja povsem enake funkcije; zato omenjenim funkcijam v človekovi duševnosti ustrezajo: občutljivost za zunanje vtise je funkcija občutkov; sposobnost razlikovanja med vtisi, ki vzbujajo ugodje ali neugodje, je funkcija čustev in aktivno stališče do vtisov je funkcija stremljenja. Načelna razhajanja z učiteljem in – širše gledano z brentanovo tradicijo – se kažejo pri njegovem pojmovanju intencionalnosti, ki mu pomeni usmerjenost vseh živih bitij na zunanji svet in ni le psihološka kategorija, ampak je naravnost »biološki postulat« za ohranitev vseh živih bitij. Razlikovanja so opazna tudi v drugih pogledih: pri pojmovanju zavesti, razlagi odvisnosti med doživljaji in predmeti … Od Vebra se je oddaljil tudi Hrovat, ki ga je zanimala dinamika duševnosti (gl. Hrovat, 1938) kot podlaga za dinamsko psihologijo. Odkril je posebno realno sestavino na doživljanju: poleg logične (tj. vsebinsko-intencionalne) in duhovne je razlikoval še vitalno sestavino, ki ima dinamično naravo in je povezana z goni. Podrobneje jo je analiziral pri čustvih: imenoval jo je čutno-afektivno sestavino, pri kateri gre bolj za neko (čutno) stanje subjekta, ki je brez predmetnega korelata (primer: močan zobobol, pri katerem je močno izrazito prav neugodje). Pri različnih vrstah čustev je različno izrazita, ima različno intezivnost in voluminoznost, povezana je s telesnimi in fiziološkimi spremembami … S pomočjo takšne vitalne sestavine je nato poskušal osvetliti nekatere probleme na drugih področjih. Hrovatovi disertaciji vsekakor ni mogoče odrekati samostojnosti, kar še zlasti velja za njegovo poudarjanje dinamične narave doživljanja. 303 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 303 31.3.2015 9:37:58 Kar nekaj doktorandov se je ukvarjalo s posebno psihološko problematiko. Sodnikova je podala psihološko analizo akcenta in je podrobneje raziskala stavčni ter besedni naglas in poudarek; Špakovskij, ki je bil po rodu Rus in je pred svojim prihodom v Ljubljano študiral v Moskvi in Kijevu, se je lotil zapletene analize našega dojemanja časa. Menil je, da gre pri času za vzajemno funkcionalno odvisnost med dogajanjem v zunanjem svetu in našo duševnostjo, ki to gradivo na določen način razlaga. Žlebnik je obdelal srečo kot psihološki pojav (njen etiški vidik ga ni zanimal); pomeni mu posebno »subjektološko« sestavino čustvovanja (primer: vesel sem), ki je brez predmeta, in obstaja hkrati z »objektološko«, tj. intencionalno sestavino – v njegovih izvajanjih lahko dobro vidimo, v kakšni meri se je oddaljil od klasične teorije intencionalnosti. *** Prav tako ni malo doktoratov, ki sodijo na področje splošne teorije vrednot, etike in estetike. Od svojega mentorja so prevzeli naslednje temeljne postavke: vrednote so objektivne in obstajajo neodvisne od subjekta vrednotenja; dojemamo jih s čustvi in ne s kognitivnimi doživljaji, na katerih slonijo; obstaja pravilno oz. nepravilno vrednotenje … Nadaljnja ujemanja je mogoče opaziti tudi pri klasifikaciji čustev in ustreznih vrednot, intencionalni strukturi čustev, uvedbi irealnega lika … Z etiško problematiko se je ukvarjal zlasti Vebrov mladostni prijatelj Benko (gl. Benko, 1928), ki je poskušal utemeljiti »vrednostno-teoretično personalno etiko«, v središču katere je človek kot oseba. Ne sodi več v predmetnostnoteoretične okvire, po drugi strani pa se oddaljuje tudi od Vebrove teorije osebnosti. Njen osrednji del je namenjen etičnemu vrednotenju kot posebni vrsti vrednotenja, ki jo ostro ločuje od aksiološkega. Neposredna psihološka podlaga etičnega vrednotenja so takovostne misli, na predmetni strani pa mu ustreza etično dobro, ki je konstitutivna vrednota, tj. vrednota po sebi. Edina med vrednotami je po nujnosti povezana z občutkom dolžnosti in odgovornosti, ki jo občutimo do pravilnega vrednotenja. Hkrati pa se tovrstno vrednotenje nanaša tudi na osebo, ki je posredni predmet vrednotenja: če npr. damo lačnemu hrano, je takšno dejanje etično le, če lačnega hkrati sprejemamo kot osebo. V Benkovem aksiološkem sistemu je oseba najvišja vrednota, brez katere tudi druge vrednote nimajo svoje vsebine. Je konstitutivna vrednota in absolutno enaka pri vseh. Po drugi strani pa je oseba sama opredeljena prav z dispozicijo za vrednotenje, vendar tega avtor ni zadovoljivo pojasnil. Njegovi disertaciji je mogoče očitati tudi različne pomanjkljivosti, med drugim je premalo izdelan kriterij za pravilno oz. nepravilno vrednotenje. Berusa je zanimal problem avtonomije in heteronomije nagonskega doživljanja kot podlage za normativno estetiko. Ker je njegova disertacija nastala pred Vebrovo Estetiko, 304 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 304 31.3.2015 9:37:58 so med njima razlike v nekaterih bistvenejših pogledih (gl. Berus, 1924).4 Tako je npr. pri njem drugačna intencionalna struktura estetskega čustva, saj še ne pozna razlike med njegovimi pravimi in prisvojenimi predmeti in govori o estetskih čustvih nižjega in višjega reda: prvi neposredno slonijo na predstavah, drugi pa imajo med svojimi neposrednimi podlagami estetska čustva nižjega reda. Njihovemu predmetu pripada estetičnost, če med predmeti nižjega reda, na katerih sloni, vlada neka posebna likovna skladnost, to je zametek irealnega lika. Berus je dognal, da je estetsko čustvo avtonomno, če njegova pristnost izhaja iz njegove psihološke podlage ali »apsihične sfere«; heteronomno pa je, če je njegova pristnost odvisna od drugih dejavnikov, za kar navaja kopico dobro izbranih primerov – zaradi vpliva avtoritete, verskega prepričanja, umetnikovega ugleda, psihofizičnih značilnosti subjekta … V drugem delu naloge je podal temeljne aksiome estetičnega doživljanja, ki se v marsičem ujemajo z aksiomi iz Vebrove Estetike. Od okvirov Vebrove estetike se je močno oddaljila Garantinijeva (gl. Garantini, 1938), ki se je kot slikarka osredotočila na likovno umetnost. Zanimalo jo je doživljanje umetnika in opazovalca umetnine, pa tudi sam proces ustvarjanja in umetnina na drugi strani. Med drugim je obravnavala razliko med estetično in umetniško vrednoto (slednja je zgrajena na prvi in ni nič drugega kot »košček duše« ustvarjajočega umetnika), odnos umetnika do narave, iz katere črpa snov in motive za ustvarjanje … Jedro umetnikove ustvarjalnosti je po njenem v posebni duhovni spontanosti, ki je estetsko usmerjena. V drugem delu je proučila poglavitne sestavine umetniškega dela, ki mu poleg snovnih pritičejo tudi idejne, zaradi katerih mu ni mogoče odrekati tudi »duhovne tendence«. Z bolj specifičnimi problemi sta se ukvarjala Potočnik in Žekar. Potočnik je med drugim obravnaval teorijo predstavne produkcije, ki se v nekaterih pogledih bistveno razlikuje od izvorne graške teorije. Sam je govoril o »progresiji« kot duševni dejavnosti, s katero dojamemo pojave višjega reda, kot npr. melodijo, razliko med dvema barvama … Tako že samo oblikovanje pojmuje zelo široko in ima pri njem vlogo nekakšnega » causa formalis«, ki ga najdemo na vseh področjih človekovega ustvarjanja; lončar npr. si mora najprej v duhu oblikovati idealni lik vrča, preden ga izdela iz gline. Žekarja je zanimalo stilno doživljanje kot posebna vrsta doživljanja, ki mu na predmetni strani ustreza stilna vrednota. Povezano je z volitivno platjo pri subjektu in ga žene ga k izražanju njegovega osebnega bistva oz. njegovega doživljanja. Je doživljaj višjega reda in sloni na drugih vrstah čustev; prav tako tudi stilna vrednota ni mogoča brez drugih vrednot, ki jo spremljajo. Podobno kot pri estetskem čustvu ima tudi pri stilnem doživljanju pomembno vlogo irealni lik, vendar ni njegov neposredni prisvojeni predmet, kot je to pri estetskem čustvu, ampak zgolj posredni. Zato stilnost in estetičnost 4 Omenja jo tudi Veber v svojem Predgovoru k Estetiki (Veber, 1985, 13–17). 305 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 305 31.3.2015 9:37:59 nista med seboj povezani: predmet, ki mu pripada stilna vrednota, ni hkrati tudi lep. Avtorjev primer: udejstvovanje sestre usmiljenke je stilno, ni pa lepo. Iz povedanega je lepo vidno, da se je Žekar pri svojem pojmovanju stila, ki ga najdemo na različnih področjih človekovega udejstvovanja (na gospodarskem, političnem, estetskem področju ipd.), močno oddaljil od običajnega pojmovanja. *** S spoznavnoteoretičnimi vprašanji sta se ukvarjala zlasti Logar in Hribar. Logar je svojo zelo obsežno disertacijo (obsega več kot 400 strani) zasnoval kot niz posameznih zaključenih razprav, ki so med seboj tematsko povezane (gl. Logar, 1936). Opazno je dobro poznavanje fenomenološke tradicije, še zlasti njenega začetnika Brentana (Logar je bil pri nas eden njegovih najboljših poznavalcev), na katerega se pogosto navezuje, a ga tudi kritično zavrača. Analiziral je različne spoznavnoteoretične in psihološke pojme: subjekt in objekt, intencionalnost, duševni akt in vsebina, specifična in generična določenost, notranje in zunanje zaznavanje, transcendentni in imanentni predmet … Po njegovem imajo vsa spoznavna doživetja svoj smisel in vsebino zunaj sebe, tj. v (transcendentnem) objektu, ki ga intendirajo. Takšna doživetja so predstave in misli, ki tvorijo enoten razred: misli namreč kot svoj logičen element vključujejo predstave, ki so najbolj oddaljene od subjekta in povsem odvisne od transcendentnega objekta. Po drugi strani pa emocionalnim doživljajem odreka vsakršno spoznavno možnost, saj ne intendirajo nečesa zunaj sebe, ampak imajo svoje izhodišče in izvor v subjektu, ki jih določa po vsebini in obliki. To, kar spoznavamo že na najnižji stopnji, so za Logarja fenomeni, kot npr. rdeče in glas; vendar pa ne ostajamo pri njih, ampak prodiramo do fenomenalnega (rdečega, glasnega) kot prave realnosti – v tem pogledu je blizu Vebru, čeprav se sicer v marsičem oddaljuje od njega. Hribar je primerjal med seboj nekatere temeljne spoznavno-teoretske predpostavke predmetnostne teorije in (kantovske) transcendentalne filozofije, ki obe obravnavata odnos med pojavi in »absolutnim«, ki je za nas nespoznaten (gl. Hribar, 1926). Razlikujeta pa se prav v pojmovanju predmeta: slednjo po njegovem zanimajo predmeti kot »pojavi vnanje prirode«, predmetnostna teorija pa namenja pozornost doživljajski strani: predmeti so to, kar predočujejo naši doživljaji. V nadaljevanju obravnava med drugim odnos predočevanja, problem fundiranosti predmetov, zaznavanje in spomin ipd. *** S socialno mislijo sta se v prvi vrsti ukvarjala Puš in Premrov. Prav pri njiju je dobro vidno, kako sta plodno razvijala dalje nekatere Vebrove misli. 306 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 306 31.3.2015 9:37:59 Premrov, ki je kot duhovnik služboval med našimi izseljenci v tujini, je problematiko izseljenstva dobro poznal iz osebne izkušnje. V središču njegove obravnave (gl. Premrov, 1945) je izseljenec in njegovo doživljanje, pri čemer ga je zanimala zlasti prva generacija izseljencev, ki so bili pretežno kmečkega porekla in so se izselili v tujino iz gospodarskih razlogov. V skladu s tem je podrobneje analiziral duševnost kmeta, izseljenca in njegovo duševnost po vrnitvi v domovino. Jedro njegovih izvajanj tvori obravnava različnih tipov miselnosti, pri čemer se je opiral na Vebrovo teorijo mentalnosti (Veber, 1927), ki jo je razširil in dopolnil s številnimi novimi tipi. Njegova izvajanja so ponekod preveč shematična, vendar so posamezni tipi miselnosti dobro ponazorjeni s primeri iz kmečkega in izseljenskega življenja. Puš je obdelal duševnost kmečkega stanu (gl. Puš, 1941); opazno je dobro poznavanje kmečkega življenja, navad in običajev, svoja opažanja pa je dopolnjeval s spoznanji iz njemu sodobne literature. Menil je, da je za kmetovo duševnost značilna neka »prvobitnost«, kar se kaže v navezanosti na brezčasne »pradanosti«, tj. na zemljo, Boga in na sočloveka. Na njegovo doživljanje najmočneje vpliva njegova tesna povezanost z zemljo, ki jo obdeluje, zato je pri njem močan »pridobitniški«, materialistično obarvan odnos do življenja in sveta. Po drugi strani pa so v njegovi duševnosti vidne tudi različne idealistične prvine, kot npr. čustvena navezanost na domačijo in zemljo, spoštljiv odnos do izročila … Kmetov odnos do zemlje bistveno zaznamuje tudi njegov odnos do Boga in soljudi, zaradi česar se tudi v njegovem verskem življenju in socialnih odnosih prepletajo tako materialistične kot tudi idealistične prvine. Po njegovem je prav kmečki stan nosilec narodnega življenja: je ustvarjalec, nosilec in ohranjevalec narodnih vrednot. Čeprav Puš v nekaterih pogledih sledi svojemu učitelju (klasifikacija duševnosti, pojmovanje socialnih razlik kot duševnih), mu pri analizi doživljanja kmeta ni mogoče v marsičem odrekati izvirnosti. *** S problematiko neposrednega dojemanja stvarnosti sta se podrobneje v prvi vrsti ukvarjala Lešanc in Jurković. Lešanc je v svoji razpravi o zadevalni danosti v zunanji zaznavi (Lešanc, 1938)5 nekatere učiteljeve misli podrobneje izdelal in razvil dalje, med njima pa so tudi razlike. Osredotočil se je na psihološki in spoznavnoteoretični vidik, medtem ko ga ontološki vidik ni zanimal. V nasprotju s tradicionalnim brentanovsko-meinongovskim pojmovanjem, po katerem zunanjo stvarnost dojamemo vedno le posredno, s pomočjo (eksistenčne) sodbe, je menil, da jo lahko zaznamo neposredno. Podobno kot Veber pojmuje stvarnost kot dinamično tujo silo, na katero se odzivamo 5 Objavljena je bila v priznani strokovni reviji Archiv für die gesamte Psychologie in jo je nato predložil kot svojo disertacijo. 307 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 307 31.3.2015 9:37:59 in se ji prilagodimo. Vendar gre pri tem za funkcijski – in ne intencionalni – odnos med dvema stvarnostma (Lešanc, 1938, 274): med jazom in predmetnim območjem, ki sta med seboj v »dinamičnem stiku«. Na tej stopnji je vsebina neposredne zavesti še povsem nediferencirana (kar je drugače kot pri Vebru), predmetno področje dojemamo najprej kot nekaj homogenega in organsko celoto. Tako zaznamo najprej le »jaz« in »tujo silo«, šele nato pa razlikujemo med »tujim telesom in neživim«, »jazom kot stremečim in doživljajočim« ter »svojim telesom« (Lešanc, 1939, 276). Posamezne predmete pa lahko na stvarnosti razlikujemo šele s pomočjo intencionalnega dojemanja, ki sodi na višjo stopnjo zavesti. Jurković je, opirajoč se na Vebrovo genetično-dinamično psihologijo, kjer ima glavno vlogo zunanje opazovanje, obravnaval domovinsko čustvo kot posebno vrsto doživljanja, ki mu na predmetni strani ustreza »rodna gruda« kot neživa in živa stvarnost različnih redov (gl. Jurković, 1941). V prvem delu naloge je preiskal psihološke predpostavke tovrstnega doživljanja in je analiziral opazovanje … Dognal je, da je domovinsko čustvo pasivno in polarno: gre za doživljanje prijetnosti ali neprijetnosti, ki ga občutimo do domovine. Zgrajeno je na predstavah in mislih, ki nam kažejo domovino kot to, kar nam je poznano in domače. Na predmetni strani mu ustreza posebna vrednota, ki jo pripisujemo predmetu njegovih psiholoških podlag, kot npr. veličastnost, ki jo pripisujemo goram. Takšno čustvo je po njegovem najbolj močno razvito pri kmečkem stanu. V Jurkovićevih izvajanjih je lepo vidno, kako je mogoče Vebrove misli plodno uporabiti tudi na drugih področjih. *** Po opravljenem doktoratu se jih je le še peščica še naprej poklicno ukvarjala s filozofijo, njihove nadaljnje poti so jih vodile v na moč različne smeri. Nekateri od najbolj nadarjenih so že zgodaj preminili, še preden so uspeli pustiti vidnejše sledi v filozofiji. Jugu (1898–1924), ki se je slabo leto po promociji tragično ponesrečil pri plezanju v Julijskih Alpah, se je obetala gladka znanstvena kariera: 1923. leta je bil imenovan za prvega asistenta v filozofskem seminarju, nato pa je v naslednjem semestru odšel za dva semestra študirat v Padovo k Benussiju. Sredi ustvarjalne vneme je sklenil svojo življenjsko pot tudi Franjo Čibej (1901–1929), ki je svojo poklicno pot nadaljeval kot pedagog (pripravljal je habilitacijsko delo) in je bil kljub mladosti široko razgledan in plodovit pisec. V svojem kratkem življenju je objavil lepo število člankov s področja filozofije, pedagogike in sociologije. Lešanc (1914–1941), ki je padel na začetku vojne, je ostal v strokovni javnosti znan zlasti po že omenjeni razpravi; njena objava je bila nedvomno viden uspeh, o čemer je poročal tudi dnevnik Jutro (gl. Žlebnik, 1939). 308 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 308 31.3.2015 9:37:59 Svojemu mentorju se je v študijskem letu 1933/34 kot predavateljica pridružila privatna docentka Sodnikova (vse dotlej je Veber predaval sam), ki je prevzela predavanja iz zgodovine filozofije. Njena univerzitetna pot ni bila lahka; v izredno in redno profesorico je bila izvoljena šele po koncu vojne in Vebrovi prisilni upokojitvi (1946 oz. 1951). Leta 1941/42 je začel v seminarju predavati tudi Logar, ki je po vojni prevzel predavanja iz sistematske filozofije, vendar je bila njegova predavateljska kariera v 50-ih letih iz političnih razlogov končana. Kljub temu je napisal več obsežnih filozofskih monografij. Hribar6 je po smrti Sodnikove v letih 1965–1973 kot honorarni predavatelj predaval zgodovino filozofije. Nekateri doktorandi so svojo poklicno pot nadaljevali kot univerzitetni profesorji. Gogala, ki je bil tudi Ozvaldov učenec, je na Filozofski fakulteti poučeval v pedagoškem seminarju, Leben7 pa na romanistiki. Žlebnik je poučeval pedagogiko in psihologijo na Višji pedagoški šoli v Ljubljani in na Fakulteti za organizacijo dela v Kranju. Kot srednješolski profesorji so službovali Hribar, Rakočević,8 Jurković, Berus,9 Hrovat in Garantinijeva.10 Kar nekaj se jih je uveljavilo na različnih področjih javnega in kulturnega življenja: Bartol kot pisatelj, dramatik in esejist, Trofenik kot pravnik in založnik, Puš kot publicist in glasbenik, Benko kot urednik, Premrov kot urednik in publicist. Za nekaterimi se je po promociji izgubila vsakršna sled, o njih avtorica za zdaj ni uspela zaslediti nobenega otipljivega podatka. Literatura (izbor) Bartol, Vladimir, 1925: O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste). Neobj. Benko, Leopold, 1928: Poizkus vrednostno-teoretično zasnovane perzonalne etike. Neobj. Tipkopis. Berus, Nikolaj, 1924: Problem avtonomije in heteronomije hedonskega ter estetičnega doživljanja (Prenos avtonomije in heteronomije umskega doživljanja na hedonsko in estetično doživljanje ter poizkus ovržbe hedonike in utemeljitve estetike kot normativnih disciplin.). Neobj. Bojc, Edvin. 1970: Osemdesetletnica dr. Franceta Vebra. Nova Pota. XXII. 7–9. 305–312. Brumen, Vinko, 1992: Argentinski spisi (ur. Mislej, Irene in drugi). Ljubljana: Slovenska matica. 6 Uveljavil se je tudi kot prevajalec in poznavalec azijskih filozofij. 7 Tudi publicist in prevajalec. 8 Tudi publicist in prevajalec. 9 Tudi publicist in prevajalec; deloval je večinoma v hrvaškem kulturnem okolju. 10 Uveljavila se je tudi kot slikarka. 309 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 309 31.3.2015 9:37:59 Garantini, Frančiška, 1938: Psihološki elementi likovne umetnosti. Ljubljana: Uršulinski provinciat. Hribar, Mirko, 1926: Osvetljevanje nekaterih problemov transcendentalistične filozofije. Neobj. Hrovat, Emil, 1938: Spoznavni vidiki dinamske psihologije. Ljubljana: Samozaložba. Jurković, Ljubomir, 1941: Psihologija patriotskog osećanja. Neobj. Kalan, Valentin, 2009: Oddelek za filozofijo. V: Zbornik Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani : 1919–2009 (ur. Bucik, Valentin in drugi). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 130–149. Kokole, Jože, 1969: Bibliografija doktorskih disertacij Univerze in drugih visokošolskih in znanstvenih ustanov v Ljubljani 1920–1968. Ljubljana: Univerza. Lešanc, Herman, 1938: Über das »unmittelbare Gegebensein« in der äußeren Wahrnehmung. Archiv für die gesamte Psychologie. 102, 263–290. Logar, Cene, 1936: Deskriptivna in genetična analiza senzitivnega in noetičnega spoznanja. Neobj. Premrov, Josip, 1945: O izseljenski duši. O izseljencu in izseljenstvu s psihološkega vidika. Ljubljana: Samozaložba. Puš, Ludovik, 1941: O kmečki duši. Donos k psihologiji kmečkega človeka. Ljubljana: Samozaložba. Veber, France, 1925: Estetika. Ljubljana: Zvezna tiskarna in knjigarna. Ponatis: Ljubljana: Slovenska matica, 1985. Veber, France, 1926: Dr. Klement Jug: človek in znanstvenik. V: Dr. Klement Jug (ur. Jelinčič, Zorko). Gorica: Dijaško društvo »Adrija«. 47–79. Veber, France, 1927: Idejni temelji slovanskega agrarizma. Ljubljana: Kmetijska tiskovna zadruga. Žlebnik, Leon, 1939: Uspehi ljubljanske filozofske šole. Jutro. 2. februar 1939. 9. 310 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 310 31.3.2015 9:37:59 Univerzitetna dvorana, v kateri so potekale slavnostne podelitve diplom in promocije doktorjev. (V: Universitas Alexandrina) Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 311 31.3.2015 9:37:59 Od_imatrikulacije_do_promocije_FINAL.indd 312 31.3.2015 9:37:59