Notulae ad floram Sloveniae66   
accetto, M., 2013: Rastlinstvo in deloma rastje soteske Zale v zgornjem porečju Iške. 
Zbornik gozdarstva in lesarstva 99: 3–149.
Geopedija (http://v1.geopedia.si/T105 L11667)
PleničAr, M., 1970: Osnovna geološka karta 1 : 100 000. Tolmač za list Postojna, L 33–77. 
Zvezni geološki zavod Beograd.
marKo accetto 
Artemisia annua l.
Potrditev subspontanega uspevanja v osrednji Sloveniji po skoraj 90 letih
Confirmation of thriving in central Slovenia after almost 90 years
9852/4 Slovenija: Ljubljana, Vižmarje, na odcepu Ulice Franje Koširjeve s Taborske ceste, 
travnat cestni rob ob njivi, 300 m n. m.,  46° 6' 41,54'' N 14°27' 30,4'' E, leg. & det. S. 
Strgulc Krajšek, 15. 9. 2017.
Enoletni pelin (Artemisia annua L.) je zdravilna rastlina, ki izhaja iz vzhodne Evrope 
in zahodne Azije. Ljudje ga gojijo za zdravilni čaj, pa tudi, ker naj bi dišeči pelinovi šopki 
odganjali mrčes. Cela rastlina namreč sladko diši (tudi v posušenem stanju), zaradi česar jo 
imenujejo tudi sladki pelin. Poleg pravega pelina (A. absinthium L.), abraščice (A. abrotanum 
L.) in navadnega pelina (A. vulgaris L.) se sladki pelin v ljudski medicini uporablja za 
povečanje teka, saj poveča izločanje želodčnih sokov; je vir artemizinina, seskviterpenskega 
laktona, ki deluje proti plazmodiju, povzročitelju malarije, preizkušajo pa ga tudi za uporabo 
pri zdravljenju raka (kreFt & kočevAr glAvAč (eds.), 2013). Sveže šopke sladkega pelina 
občasno ponujajo tudi na ljubljanskih tržnicah (lastna opažanja), manj pa ga vidimo gojiti 
po vrtovih.
V naših krajih se pojavlja sladki pelin subspontano po nasipališčih in pripotjih (Wraber 
2007). Od ostalih vrst pelina ga ločimo po tem, da je enoletnica in da ima nežno pernato 
deljene liste s črtalastosuličastimi roglji. Koški na razvejenih steblih so številni in drobni, 
veliki le 3–4 mm v premeru. Cveti od julija do septembra (Wraber 2007).
V Sloveniji je bila vrsta prvič dokumentirano opažena leta 1928, ko jo je na nasipu 
pri Šempetrski vojašnici ob Ljubljanici nabral Justin (LJU 10004563, 29. 8. 1928 in LJU 
10004561, 27. 9. 1928; 9953/1). Njegov podatek povzemata Wraber (1982) in turK (1990). 
Verjetno so vrsto tedaj gojili po vrtovih in morda se je razširila od tam, vsekakor pa je v 
tistem času rasla tudi v ljubljanskem botaničnem vrtu, o čemer priča herbarijska pola A. 
Paulina iz zbirke Flora exsiccata Carniolica (LJU 10004560; dolšaK 1929).
Iz osrednje Slovenije v nadaljnjih letih nimamo podatkov o uspevanju vrste v naravi, 
nekaj več najdb pa je iz submediteranskega območja: T. Wraber je našel sladki pelin leta 
1972 v Ankaranu (0448/2; LJU10004562: Slovenija, Istra: ad vias prope vicum Ankaran. 
Solo flyscheo. 10. m s. m., leg. & det. T. Wraber, 13.10. 1971; WrABer 1982) in l. 1982 v 
Kopru (0448/3, WrABer 1982); v Zgornjih Škofijah (0448/2) in pri Tinjanu (0449/1) jo je 
decembra 1989 nabral N. Jogan, M. Kaligarič pa jo je našel na območju koprskega pristanišča 
Hladnikia 40: 61-87 (2017) 67
septembra 1987 (0448/3, kAligArič & jogAn, 1990). V teh kvadrantih je bila vrsta pozneje še 
večkrat opažena: Glasnović je na sladki pelin naletel leta 2005, in sicer na štirih nahajališčih 
znotraj kvadranta 0448/2 (Sp. Škofije, Bertoki - Srmin, glASnović & jogAn (2009)), v istem 
kvadrantu je vrsto nabrala tudi V. Babij (LJU10129919, Slovenija, med krajema Škofije in 
Bertoki: nasipališče ob asfaltni cesti, vzporedno s plinovodom (in ruderalis ad viam). 2 m n. 
m., leg. & det. V. Babij, 26. 9. 2001); za kvadranta 0448/3  (Koper, okolica nakupovalnega 
središča, l. 2009) in 0449/1 (Dekani, l. 2009) navajata vrsto glASnović & Fišer PečnikAr 
(2010). Avtorja pišeta, da se enoletni pelin množično pojavlja na brežinah ob avtocesti, kar 
kaže, da igrajo pri njegovem širjenju pomembno vlogo prometnice (glASnović & Fišer 
PečnikAr 2010).
Veliko podatkov je na voljo za sosednjo Furlanijo Julijsko Krajino (Poldini 2002), za 
Tržaško, Tržaški zaliv, notranjo in južno Istro pa jo navaja rottenSteiner (2014). 
Ker je razširjenost sladkega pelina v jogan & al. (2001) prikazana pomanjkljivo (le za 
Ljubljano), prilagava nov zemljevid razširjenosti (Slika 1). 
Slika 1: Znana razširjenost vrste Artemisia annua v Sloveniji (prazne pike – znana nahajališča, 
črna pika – novo nahajališče)
Figure 1: The known distribution of Artemisia annuua in Slovenia (empty dots – already 
known localities, black dot – newly discovered locality)
V podatkovni zbirki Centra za kartografijo favne in flore je poleg omenjenih literaturnih 
podatkov naveden tudi podatek za Gorenjsko (kvadrant 9750/4) iz študentskega herbarija 
Ane Dolenc (2007). Navedbe žal nismo mogli preveriti, ker v herbariju LJU ni dokaznega 
primerka, zato jo za enkrat izpuščamo iz zemljevida razširjenosti.
Notulae ad floram Sloveniae68   
Če sklenemo pregled znanih nahajališč vrste, ugotovimo, da se sladki pelin zadnjih 
petdeset let redno pojavlja le na Primorskem, le redko pa ga najdemo tudi v osrednji Sloveniji. 
V avstrijski Neobioti (eSSl & rabitScH, 2002) lahko preberemo, da je bila vrsta v 
Avstrijo vnešena nenamerno, bila naj bi lokalno ustaljena (z vprašajem) in zaenkrat naj ne bi 
imela vplivov na naravo. Glede na mnoge recentne objave na slovenskih forumih ljubiteljev 
vrtnarjenja, rastlin, narave in kulinarike, si vrsta utira pot na slovenske vrtove in ima dobre 
možnosti, da se razširi od tam. Verjetno jo bomo v prihodnje pogosteje srečevali, predvsem 
na ruderalnih rastiščih, ob cestah, na peščenih in gruščnatih tleh. Glede na množičnost in 
rednost pojavljanja je na Primorskem vrsta že ustaljena. Tudi lešniK (2009) ocenjuje, da 
na ruderalnih površinah že obstajajo ustaljene populacije sladkega pelina, kot pot vnosa 
pa navaja transport. Na novoodkritem nahajališču v Ljubljani, kjer je septembra letos 
uspevalo okoli 5 rastlin sladkega pelina, vrsta očitno uspeva prehodno. V prejšnjih letih je 
na tem nahajališču še ni bilo. V Ljubljani se morda pojavlja še kje drugje, vendar jo med 
sistematičnim kartiranjem flore Ljubljane v okviru projekta Popis flore znotraj obvoznice 
mesta Ljubljane nismo zabeležili (jogan & al. 2015).
liteRatuRa
dolšAk, F., 1929: Paulinova Flora exsiccata Carniolica, Centuria XI–XIV. Glasnik 
Muzejskega društva za Slovenijo, Prirodoslovni del B, Ljubljana 10(1/4): 42–56.
eSSl, F. & W. rabitScH, 2002: Neobiota in Österreich. Umweltbundesamt, Wien. p. 104.
glASnović, P. & n. jogAn, 2009: Flora okolice Ankarana (kvadranta 0448/1 in 0448/2). 
Scopolia, Ljubljana, 67: 1–86.
glASnović, P. & Ž. Fišer PečnikAr, 2010: Akebia quinata (Houtt.) Dcne., nova vrsta v 
slovenski flori, ter prispevek k poznavanju neofitske flore Primorske. Hladnikia 25: 
31–43.
jogAn n., Strgulc krAjšek S., BAčič t., 2015: Popis flore znotraj obvoznice mesta Ljubljane 
s poudarkom na tujerodnih invazivnih rastlinskih vrstah. Končno poročilo o izvedbi 
projektne naloge.
jogAn, n., BAčič, t., FrAjMAn, B., leSkovAr, i., nAglič, d., PodoBnik, A., rozMAn, B., 
Strgulc KrajšeK, S. et trčAk, B., 2001. Gradivo za Atlas flore Slovenije. Center za 
kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju, p. 47. 
kAligArič, M. & n. jogAn, 1990. Floristične novosti iz Slovenske Istre 2 [New Floristical 
Discoveries from Slovenian Istria 2]. Biološki vestnik, Ljubljana, 38(3): 57–64. 
kreFt, S. & n. kočevAr glAvAč (eds.), 2013: Sodobna fitoterapija: z dokazi podprta uporaba 
zdravilnih rastlin, 2. dop. izdaja, Ljubljana: Slovensko farmacevtsko društvo. pp. 221–
224.
lešnik, M., 2009: Nove plevelne vrste v Sloveniji – ocena dinamike prehoda iz ruderalnih v 
plevelne združbe njivskih površin in trajnih nasadov. In: Zbornik predavanj in referatov 
9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin. Društvo za varstvo rastlin slovenije, 
Ljubljana, Nova Gorica, 4–5. marec 2009. pp. 299–308.
Poldini, l., 2002: Nuovo Atlante corologico delle piante vascolari nel Friuli Venezia Giulia. 
Regione autonoma Friuli Venezia Giulia, Azienda parchi e foreste regionali. – Universitá 
degli studi di Trieste, Dipartimento di biologia, Udine. p. 58.
rottenSteiner, W. K. (ed.): Exkursionsflora für Istrien. Verlag des Naturwissenschaftlichen 
Vereins für Kärnten, Klagenfurt. pp. 220–221.
Hladnikia 40: 61-87 (2017) 69
turk, B. 1990: Ruderalna in adventivna flora Ljubljane. Scopolia 23: 1–24.
WrABer, t., 1982: Aster squamatus (Sprengel) Hieron. tudi v Sloveniji (Prispevek k 
poznavanju adventivne flore Koprskega). Biološki vestnik, Ljubljana 30(2): 125–135.
Wraber, t., 2007: 39. Artemisia L. - pelin. In: A. MArtinčič, t. WrABer, n. jogAn, A. 
PodoBnik, B. turk, B. vreš, v. rAvnik, B. FrAjMAn, S. Strgulc krAjšek, B. trčAk, t. 
BAčič, M. A. FiScher, k. eler & B. SurinA: Mala flora Slovenije. Ključ za določanje 
praprotnic in semenk. – Tehniška založba Slovenije, Ljubljana. pp. 663–664.
Simona Strgulc KrajšeK in tinkA BAčič
Ophrys apifera var. trollii (Hegtschweiler) Rchb. fil.
Prva najdba zanimivega različka čebeljelikega mačjega ušesa (Ophrys apifera) v Sloveniji
First record of an interesting variety of Ophrys apifera in Slovenia
0549/1 (33T VL13) Slovenija, Primorska, Butari, travnik v vasi nad vinogradom (45°28‘55,2“ 
N 13°52‘21,2“ E), 368 m n. m. Leg. & det. B. Dolinar & G. Dal Col, 25. 5. 2017
Čebeljeliko mačje uho je mediteranska vrsta, ki je v Sredozemlju splošno razširjena, 
vendar lokalno ni pogosta. V Sloveniji je pogosta v submediteranskem območju, medtem ko 
je v osrednji Sloveniji zaradi pomanjkanja ustreznih rastišč redka. (dolinAr 2015).
Na nahajališčih, kjer čebeljeliko mačje uho uspeva v večjem številu, se ponekod pojavijo 
tudi rastline, ki se predvsem po obliki medene ustne razlikujejo od vrste Ophrys apifera. 
V literaturi so poznani sledeči različki: O. apifera var. bicolor, O. apifera var. friburgensis 
(delForge 2006), O. apifera var.  fulvofusca, O. apifera var. flavescens O. apifera var. 
tilaventina (PerAzzA & lorenz 2013), O. apifera var. virescens, O. apifera var. luteofusca in 
O. apifera var. lutea (krAnjčev 2005).
Posamezni različki so običajno težko določljivi, določevalni ključi so redki, zato je 
potrebno dobro slikovno gradivo za njihovo prepoznavo. Med bolj prepoznavnimi je različek 
O. apifera var. trolii (delForge 2006, PerAzzA & lorenz 2013), ki smo ga opazili konec 
maja na vlažnem travniku v vasi Butari v Slovenski Istri. Travnik je enkrat letno pokošen in 
negnojen, tako da so omogočene dobre razmere za uspevanje kukavičevk in tudi številnih 
drugih rastlin pustih travišč. Na nahajališču se je vrsta Ophrys apifera pojavljala v več 
deset primerkih in dva med njimi sta bila predvsem po videzu medene ustne drugačna in 
prepoznana kot različek trollii. 
Medena ustna je podolgovata, skoraj trikotna, na koncu z zavihanim priveskom. Stranski 
krpi imata izrastka, ki sta po zunanji strani dlakava. Je rumeno obarvana z nepravilno 
razporejenimi rjavimi pikami (slika 1 in dodatna slika na http://orhideje.si/orhideje-galerija/
slides.php?directory=013).
Kukavičevka je dobila ime po slikarju Trollu, ki je narisal orhidejo z nahajališča pri 
starem gradu Wülflingen pri Winterhuru v Švici. Po njegovi risbi je botanik Hegetschweiler 
(HegetScHWeiler 1840) opisal takson na nivoju vrste.