prosi za sprejem brdska baronica Judita.
Dasi  je  bil  utrujen,  jo  je  škof  vendar
sprejel. Vstopila je. Sijala je v sreči in
lepoti mladega materinstva in se zgrudila
pred škofom na kolena in mu poljubila
roko.
y Judita?  Estera?«  je čuvstvoval ginjeno
škof. »Kaj hočeš, da se zgodi? Ko bi tudi
pol kraljestva prosila, dobila ga boš.«
Prosila je za redko milost, da bi ji škof
krstil sina.
»Fiat,  Estera,«  je  dejal  škof.  Potem je
vprašal:
»Ali je to samo tvoja želja, hčerka, ali
pa tudi gospod baron tako želi?«
Zardela je rahlo in povesila glavo. Igravo
kot lepa plemkinja in zmage si v svesti
je rekla:
»Našla sem milost v njegovih očeh.«
»Fiat,« je prikimal škof.
Ko je izginila, je škof strmel še vedno
na   zaprta   vrata   in   spraševal   mehko,
sanjavo:
x Judita? Estera?«
3.
Učitelju Dachsu je priletela ob špital-skih vratih, ko je hotel iz mesta, Snedčeva Agata v roke. Sklenil je roke, da je dekle strahotno ostrmelo. »Erazem,« je rekel učitelj in ga je spoznala, se nasmehnila, prikimala in šepetnila: »Po poročno krilo grem in prstan.« Nekaj trenotkov je gledal učitelj zavzet za sladkim otrokom. Potem se je ovedel sebe in svoje poti in izšel. Pes pred Schlagnovo pristavo ga je spoznal in mu pustil odpahniti v slamo. »Pes je zvest,« je mrmral učitelj pre-odevajoč se v suho kmetiško obleko. »Spoznal me je. Vdova me je tudi spoznala, pa je sitna. Hudič vzemi Pene-lope.«
Bilo mu je prijetno v suhem in zleknil je v slamo. Z roko je iskal ob sebi pod se. Izkopal je bučasto posodo in jo nagnil, da je plenknilo.
»Spadi trikrat, Schlagen,« je mrmral, »jaz te ne bom sodil. Bogve, da si mi jo napolnil in mi verno služil po naročilu in plačilu. Le ne daj Bog, da si z vodo žalil.« Dvignil je in pil. Potem je mlasknil z jezikom in rekel: »Boštjan. Absolvo te. Spadi še četrtič.«
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: IDEJA ZA MARIJIN TRG.
Tiho je bilo. Le v vogalih se je hotela oglašati sapa. Učitelj je začutil hlad na svojem licu in verjel: »Kakoršni časi, takošno vreme. Hudičevi mrazovi gredo v deželo.« Stegnil se je po slami in se zadelal. Iz toplote in pijače mu je rastla zaspanost in dremavost. Pes pred pristavo je kratko zacvilil. V šumu vse krepkeje dihajoče sape od gora se je zavlekel za deske v kotu, zdehnil krčevito in spal. »Vdova,« je dremal učitelj, »kakšen vrag ti je v glavo utepel, da mi dušo porobiti želiš in se mi v zakon siliš. Kako neki bi to moglo biti? En Ulises in dve Pene-lopi.«
»Adulteri regnum Dei videbunt,« se mu je še jemala šala v misli in besede. Potem pa je spal. Sapa ob vogalih je rastla v vihar. Nebo je lezlo nizko v polje. Sredi 261  popoldne se je hotelo večeriti . . .