CESTNA  SVETILKA
Ada   Škerl
Predobro vem, da grda sem, nakazna, da leta že visim kraj stare hiše, a vendar vsaj v nočeh se zdim prijazna, ko senčne črte po zidovih riše
svetloba moja, ki spod motnih stekel vre. Pod njo, kar upal ni ob luči dneva, premnog v notrino lastno s strahom se ozre in vidi sij srca, ki dogoreva.
O, žal mi je, da nimam dvoje toplih rok, tla nežno nase stisnem vsa ta srca bedna, ko jih za hip objame moje luči krog. O, žal mi je, da moja ni ljubezen vredna.
da enkrat vsaj nekdo bi čutil nje toplino. Tako že leta niham v mrtvem kolobarju, molče sprejemam sonce in noči temino in se razdajam mrzlem, sivem trotoarju.
78