JUDOVSKA DRŽAVA Theodor Herzl Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=304960256 ISBN 978-961-6282-75-8 (epub) ISBN 978-961-6282-76-5 (mobi) KOLOFON e-knjiga Avtor: Theodor Herzl Originalni naslov: Der Judenstaat Naslov: Judovska država Prevod: Marjan Furlan Založnik: Mavrica d.o.o., Celje Izdaja: 2020 MPC z DDV: 5,99 € Format: .epub .mobi URL: www.biblos.si www.knjizna-polica.si www.e-eMKa.si Kazalo PREDGOVOR - Težave judov - Uvod SPLOŠNI DEL - Judovsko vprašanje - Dosedanji poskusi reševanja judovskega vprašanja - Vzroki za protisemitizem - Delovanje protisemitizma - Načrt - Palestina ali Argentina? - Potreba, organ, gospodarski promet JUDOVSKO PODJETJE - Posli z nepremičninami - Nakupovanje zemljišč - Gradnje - Delavska stanovanja - Nekvalificirani delavci - Delavska pomoč - Trgovanje - Druge kategorije domovanj - Nekaj načinov za likvidiranje premoženja - Jamstva judovskega podjetja - Nekatere dejavnosti judovskega poodjetja - Industrijske pobude - Naseljevanje izučenih delavcev - Pridobivanje denarja KRAJEVNE SKUPINE - Naseljevanje - Selitve večjih skupin ljudi - Naši dušni pastirji - Zaupniki v krajevnih skupinah - Načrtovanje mest - Selitev srednjega sloja - Fenomen množice - Naš človeški material - Drobne navade ZDRUŽENJE JUDOV IN JUDOVSKA DRŽAVA - Negotiorum Gestio - Zasedanje ozemlja - Ustava - Jezik - Teokracija - Zakoni - Vojska - Zastava - Recipročnost in pogodbe - Prednosti judovske selitve SKLEPNA BESEDA Predgovor Zamisel, ki jo razvijam v tem zapisu, je že prastara. Gre za ustanovitev judovske države. V svetu odmeva proti Judom usmerjeno kričanje, zato se prebuja uspavana zamisel. Jaz osebno si ne izmišljam ničesar novega, in predvsem to je med branjem mojih izvajanj pri vseh točkah treba imeti nenehno pred očmi. Ne izmišljam si skozi zgodovino nastalih razmer, v katerih so se znašli Judi, niti možnih ukrepov za pomoč. Materialni sestavni deli zgradbe, ki jo bom zasnoval tukaj, so dejansko na razpolago, so v resnici na dosegu roke; o tem se lahko vsak sam prepriča. Če torej hočemo z eno besedo opisati poskus za reševanje judovskega vprašanja, ne smemo uporabiti besede »fantazija«, ampak kvečjemu »kombiniranje«. Na začetku moram zagovarjati svoj načrt, da se ga ne bi obravnavalo kot nekaj utopičnega. S tem bom površne ocenjevalce pravzaprav obvaroval pred morebitnim nespametnim presojanjem. Nikakršna sramota ne bi bila napisati človekoljuben utopičen spis. Sebi bi lahko omogočil lažji literarni uspeh, če bi bralstvu, ki se hoče zabavati, ta načrt opisal v tako rekoč neod-govornem pisanju kakega romana. Vendar moj spis ni kakšna ljubezniva utopija, kakršno so pred Thomasom Moreom in po njem tako pogosto ustvarjali. Prepričan sem, da je položaj Judov v raznih državah tako slab, da so uvodna bolj ali manj resna razglabljanja nepotrebna. Razliko med utopijo in mojim načrtom moram narediti prepoznavno z omembo zanimive knjige iz zadnjih let: »Freiland« je napisal dr. Theo-dor Hertzka. Gre za pomenljivo domišljijsko pisanje sodobnega, državno ekonomsko izobraženega duha, ki je tako neživljenjsko kot gora na ek-vatorju, kjer naj bi se nahajala ta država. »Freiland« je zapleten ustroj z mnogimi kolesci in zobniki, ki se prepletajo. Toda prav nič mi ne dokazuje, da je ta stroj možno spraviti v pogon. Čeprav bom morda doživel nastanek takih združenj svobodne države, se mi bo zdelo, da gre le za šalo. Pričujoči osnutek pa nasprotno vsebuje uporabo dejansko prisotne pogonske sile. Zobnike in kolesa stroja, ki ga je treba zgraditi, bom le skromno nakazal. Zavedam se svojih omejenih sposobnosti in upam, da ga bodo znali sestaviti bolje usposobljeni mehaniki kot sem jaz sam. Težave Judov Kdo si upa zanikati obstoj te sile? Z njo se bomo ukvarjali v poglavju o razlogih za protisemitizem. Ljudje so spoznali nezadržno silo, ki se je pojavila zaradi segrevanja vode v pokritem čajnem lončku ter z njega dvignila pokrov. Taki pojavi vrenja v čajnem lončku so sionistični poskusi in številne druge oblike združevanja zaradi »obrambe pred protisemitizmom«. Povem vam, da je ta sila ob pravilni uporabi dovolj mogočna za pogon velikega ustroja ljudi in dobrin. Stroj bo videti tak, kot bodo hoteli ljudje. Globoko sem prepričan, da imam prav, čeprav ne vem, če bom to uspel dočakati. Prvi možje, ki bodo sprožili to gibanje, bodo le stežka dočakali njegov slaven zaključek. Toda že zaradi samega začetka bo njihovo bivan-je ponosno in notranje osrečujoče. Svojo zamisel moram obvarovati pred sumom utopičnosti, zato ne bom na široko dolgovezil z opisovanjem podrobnosti. Vsekakor domnevam, da bo moja zamisel naletela tudi na posmehovanje, s katerim jo bodo nekateri poskušali ovreči. Neki sicer pameten Jud, ki sem mu predstavil zadevo, je dejal: »Podrobnost iz prihodnosti, predstavljena kot nekaj resničnega, je značilnost utopije.« To ni res. Vsak finančni minister v svojih predlogih predvideva prihodnje državne prihodke in izdatke, ne samo one na osnovi povprečij iz preteklih let ali iz drugih držav. V proračunu na primer predvideva tudi prihodke zaradi uvedbe novih davkov. Ali je zaradi tega osnutek nekega proračuna treba gledati kot utopijo, čeprav vemo, da predloga nikoli ni mogoče v celoti izpolniti? Toda bralstvu bom navrgel še nekaj bolj predrznega. Od izobražencev, ki jih nagovarjam, zahtevam, naj spremenijo razmišljanje in nekatere stare predstave. Prav od najboljših Judov, ki so si prizadevali za rešitev judovskega vprašanja, pričakujem, da bodo svoje dosedanje poizkuse prepoznali kot zgrešene in neuspešne. Pri predstavljanju svoje zamisli se moram soočiti z neko nevarnostjo. Če bom zadržano pisal o vseh prihodnjih stvareh, se bo zdelo, da niti sam ne verjamem v njihovo uresničenje. Če pa bom le-to napovedal brez pridržkov, se bo vse morda zdelo kot nekakšna miselna blodnja. Zato pravim jasno in glasno: verjamem, da je uresničenje moje zamisli mogoče, čeprav si ne upam napovedati, da sem našel njeno dokončno obliko. Judovska država je svetovna nujnost, zato bo nekoč nastala. Če bi se zadeve lotil posameznik, bi šlo res za noro zgodbo – če pa se naloge hkrati loti veliko Judov, gre za povsem razumno stvar, za njeno iz-vedbo pa ne vidim omembe vrednih težav. Zamisel je odvisna samo od števila privržencev. Morda bodo naši zagnani mlajši ljudje, ki so jim zdaj zaprte vse poti in se jim bo v judovski državi odprla svetla prihodnost za lastno čast, svobodo in srečo, poskrbeli za razširjanje zamisli. Menim, da sem z objavo mojega spisa opravil svojo dolžnost. Spregovoril bom samo še, če me bodo k temu prisilili napadi upoštevanja vrednih nasprotnikov ali če se bo zdelo potrebno zavrniti nepredvidene pomisleke zaradi odstranjevanja zmot. Ali to, o čemer pišem, danes še ni pravilno? Je moja zamisel morda preuranjena? Ali trpljenje Judov še ni dovolj veliko? Bomo videli. Odvisno je torej od samih Judov, ali je ta spis za zdaj samo roman o neki državi. Če je sedanji rod preveč otopel, se bo pojavil drugi, boljši, višji rod Judov. Judi, ki bodo hoteli imeti državo, jo bodo imeli, in to zasluženo. Uvod Možje, ki so dejavni v praktičnem življenju, pogosto neverjetno slabo razumejo gospodarski položaj ljudstva. Samo tako lahko razložimo, da tudi Judi slepo ponavljajo geslo protisemitov, da živimo na račun drugih ljudstev in da bi umrli od lakote, če okoli sebe ne bi imeli gostiteljskega ljudstva. To je ena od točk, ki z neupravičenim obtoževanjem slabijo našo samozavest. Kakšna je resnica o »gostiteljskih ljudstvih«? Če ne gre za staro fiziokratsko omejenost, potem imamo opraviti z otroško zmoto, da se v materialnem svetu vse vrti ves čas okoli istih stvari. Ni se nam treba prebuditi iz večletnega spanca, tako kot naj bi to doživel Rip van Winkle, da bi ugotovili, kako se svet spreminja z nenehnim nastajanjem novih dobrin. V današnjem čudovitem času tehničnega napredka tudi na duhu najrevnejši človek vidi z zaprtimi očmi pojavljanje novih izdelkov in dobrin okoli sebe. Gre za dosežke ustvarjalnih in podjetnih duhov. Delo brez podjetniškega duha je togo, zastarelo. Značilno je za kmeta, ki še vedno biva tam, kjer so pred tisoč leti stali njegovi predniki. Vsi materialni dosežki so zasluga podjetnih ljudi. Ljudem je skoraj nerodno pisati o taki banalnosti. Tudi če bi bili torej izključno podjetniki – kot trdi neumno pretiravanje –, ne bi potrebovali »gostiteljskega ljudstva«. Nismo prisiljeni na kroženje vedno istih dobrin, ker ustvarjamo nove izdelke. Poznamo delovne sužnje neslutene moči, katerih pojav v civiliziranem svetu je pomenil smrtno nevarno konkurenco za ročno delo – to so stroji. Še vedno sicer potrebujemo delavce, ki znajo pognati stroje, toda za to je na razpolago dovolj delavcev, celo preveč jih je. Samo kdor ne pozna razmer Judov v mnogih okoljih Vzhodne Evrope, si bo upal trditi, da niso sposobni za fizična dela ali da takega dela nočejo opravljati. Toda v tem spisu jih nočem braniti, saj bi to bilo nekoristno. Vse razumno in celo vse čustveno o tej zadevi je bilo že povedano. Zdaj ne zadošča iskanje razlogov za razum in duha; poslušalstvo mora biti najprej sposobno dojemati, sicer je človek zgolj pridigar v puščavi. In če so poslušalci tako daleč in tako visoko proč, je vsako pridiganje odveč. Verjamem, da ljudje postajamo vse bolj omikani, vendar se to dogaja obupno počasi. Če bi hoteli počakati, da se tudi povprečen človek omehča kot Lessing, ko je napisal dramo »Nathan der Weise«, bi preminuli mi, naši otroci, vnuki in pravnuki. Tu nam lahko priskoči na pomoč duh sveta z neke druge strani. To stoletje nam je prineslo mičen preporod v obliki tehničnih dosežkov, toda pravljičen napredek še ni bil uporabljen za človečnost. Zemeljske razdalje so premagane, a kljub temu nas mučijo tegobe zaradi ozkosti. V ogromnih parnikih zdaj z lahkoto in brez nevarnosti hitro prečkamo nekdaj neznane oceane. Zanesljive železniške proge speljujemo v gorovja, na katera smo se prej strahoma vzpenjali peš. O dogajanjih v deželah, ki so bile neznane takrat, ko je Evropa Jude zapirala v gete, izvemo že čez eno uro. Zato so težave Judov anahronizem – in ne zato, ker se je že pred stotimi leti dogajal preporod, ki je dejansko obstojal samo za najimenitnejše duhove. Zato mislim, da električnih žarnic nikakor niso izumili, da bi nekaj snobov osvetljevalo svoje razkošne sobane, ampak da bi ob njihovem siju reševali vprašanja človeštva. Med njimi je tudi judovsko, ki ni najmanj pomembno. Z njegovo rešitvijo ne bomo koristili samo nam, ampak tudi mnogim dru-gim trpečim in obremenjenim ljudem. Judovsko vprašanje obstoja. Neumno ga je zanikati. Gre za dediščino srednjega veka, s katero civilizirana ljudstva sveta kljub najboljši volji do danes še niso uspela razčistiti. Pokazala so dobro voljo, ko so nam dovolila enakopraven položaj. Judovsko vprašanje se pojavlja povsod, kjer živi opazno število Judov. Kjer ga ni, se bo pojavilo po njihovem priseljevanju. Seveda se selimo tja, kjer nas ne preganjajo, toda po našem pojavljanju se pojavi tudi preganjanje. To je res in mora ostati res tudi v najbolj razvitih državah – primer Francije –, vse dokler ne najdejo politične rešitve. Revni Judi zdaj prinašajo protisemitizem v Anglijo, v Ameriko so ga že prinesli. Mislim, da razumem protisemitizem, ki je zelo zapleteno gibanje. Nanj gledam kot Jud, toda brez strahu in sovraštva. Mislim, da razločujem, kaj je v protisemitizmu groba šala, podla zavist, podedovan predsodek, verska nestrpnost, pa tudi, kaj je domnevna obramba v sili. Mislim, da judovsko vprašanje ni socialno niti versko, čeprav ga hočejo obarvati tako ali drugače. Gre za nacionalno vprašanje, ki ga lahko razrešimo samo tako, da postane svetovno politično vprašanje, ki se ga bo dalo urediti v dogovorih s civiliziranimi ljudstvi. Judi smo ljudstvo, mi smo ljudstvo. Povsod smo se poskušali častno vključiti v družbo, v kateri smo se znašli, ter samo ohranjali vero naših prednikov. Tega nam ne dovoljujejo. Zaman smo zvesti in ponekod celo bolj radodarni domoljubi, zaman so naše žrtve v ljudeh in premoženju, kakršne prispevajo naši sodržavljani, zaman si prizadevamo povečati slavo naših domovin z umetniškimi in znanstven-imi stvaritvami, ter njihovo bogastvo s trgovanjem in prometom. V naših domovinah, kjer vendarle bivamo že več stoletij, nas zmerjajo s tujci, pogosto to počnejo ljudje, katerih rod sploh še ni bil v krajih, kjer so naši predniki že vzdihovali. O tem, kdo je tujec v neki deželi, odloča večina; gre za vprašanje moči, tako kot velja za vse ostalo v odnosih med ljudstvi. S tem, ko kot nepooblaščen posameznik pravim tako, ne izdajam naših pridobljenih pravic. V sedanjih svetovnih razmerah in tudi v nedoločl-jivi prihodnosti ima moč večjo veljavo kot pravica. Zato smo vsepovsod zaman ubogljivi domoljubi, kakršni so bili nekoč Hugenoti, ki so se bili prisiljeni seliti. Ko bi nas vsaj pustili pri miru… Toda prepričan sem, da nas ne bodo. S pritiski in preganjanjem nas ne bodo uničili. Nobeno ljudstvo v človeški zgodovini ni prestalo takih bojev in trpljenj kot naše. Ščuvanja proti Judom so vedno le izločila naše slabiče. Močni Judi se ob izbruhih preganjanja kljubovalno vračajo k svojemu rodu. To se je jasno videlo v letih neposredno po judovski emancipaci-ji. V materialnem in duhovnem pogledu višje stoječim Judom je občutek narodne povezanosti povsem izginil. Po nekaj letih politične enakoprav-nosti se povsod asimiliramo; mislim, da to ni nič neslavnega. Politik, ki za svoje ljudstvo želi judovski rasni pridih, bi moral zato poskrbeti za našo trajno politično uveljavitev. Tega ni zmogel niti Bismarck. Globoko v zavesti ljudstev namreč tičijo predsodki do nas. Kdor se hoče glede tega prepričati, mora zgolj prisluhniti tam, kjer se ljudje izražajo pre-prosto in odkrito. Zgodbe in pregovori so protisemitski. Ljudje so kot veliki otroci, ki se jih seveda da vzgajati; a taka vzgoja bi v najboljšem primeru zahtevala tako veliko časa, da bi si medtem, kot sem že dejal, lahko pomagali kar sami. Asimilacija, kjer ne mislim samo na oblačila, nekatere življenjske navade, običaje in jezik, ampak na poenotenje v razmišljanju in obnašanju, bi se povsod zgodila lahko samo z mešanimi porokami. Te bi morala večina sprejeti kot neke vrste potrebo, saj nikakor ne zadošča, da bi mešane poroke zgolj dovolili s sprejetjem ustrezne zakonodaje. Madžarski liberalci, ki so zdaj to naredili, so se znašli v nenavadni zmoti. Eden od prvih primerov je nazorno pokazal takšno doktrinarno poroko: krščen Jud se je poročil z Judinjo. Boj za sedanji način poročanja je nasprotja med Judi in kristjani na Madžarskem močno zaostril ter tako bolj škodil kot koristil mešanju med rasama. Kdor resnično želi zaton Judov z mešanjem, za to vidi lahko samo eno možnost. Judi morajo pred tem doseči tako veliko gospodarsko moč, da bodo stari družbeni predsodki premagani. Primer nam ponuja aristokracija, kjer se mešani zakoni dogajajo sorazmerno pogosto. Staro plemstvo se z judovskim zlatom na novo pozlati in tako posrka judovske družine. Toda kako bi bilo videti táko ravnanje v srednjih slojih, kjer je judovsko vprašanje najbolj izrazito, ker so Judi del tega družbenega sloja? Predhodno doseganje moči bi bilo enako pomembno kot gospodarska prevlada Judov, za katero že zdaj zmotno trdijo, da se je uresničila. In če že trenutna moč Judov povzroča med protisemiti take izbruhe besa in kričanja na pomoč, kakšne eksplozije bi se šele pojavile ob nadaljnji rasti judovskega vpliva!? Takšne predstopnje asimiliranja se ne da doseči, ker bi si še pred kratkim zaničevana manjšina, ki ne razpolaga z administrativno ali vojaško močjo, podredila večino. Zato mis-lim, da asimiliranje Judov na osnovi uspešnosti tudi ni verjetno. V za zdaj protisemitsko naperjenih deželah se bodo strinjali z menoj. V drugih, kjer se Judi za zdaj dobro počutijo, bodo moji rasni rojaki najverjetneje ostro napadli moje trditve. Verjeli mi bodo šele, ko bodo znova doživeli ščuvanje proti Judom. In dalj ko protisemitizem okleva, srditeje mora izbruhniti. Prihod priseljencev, Judov, ki jih je pritegnila domnevna varnost, ter rastoče razredno gibanje avtohtonih Judov se neznansko okrepita in terjata družbeni prevrat. Ni bolj preprostega pametnega sklepa. Judi, ki živijo v dobrih razmerah, mi bodo ugovarjali, ker sklepam brezskrb-no in upoštevam dejanske razmere, nekateri bodo izražali sovražnost. Če bi šlo samo za interese posameznikov, katerih nosilci se zaradi omejenosti ali strahopetnosti čutijo ogroženi, bi šel človek preko tega s posmehljivim prezirom. Toda že vnaprej hočem preprečiti pojavljanje napačnih predstav v smislu, da bi bili premožni Judi v primeru izpolnitve mojega načrta oškodovani. Zato hočem podrobno razložiti premoženjske pravice. V primeru, da moje razmišljanje ne bo preseglo knjižne izdaje, bo itak ostalo vse po starem. Boj resen bi bil ugovor, da pomagam protisemitom s tem, ko za nas pravim, da smo ljudstvo, pravo ljudstvo, in da oviram asimilacijo Judov, kjer se hoče zgoditi, ter da jo tam, kjer se je že uresničila, naknadno ogrožam, kolikor kot osamljen pisec sploh zmorem kaj ovirati ali ogrožati. Takšen ugovor se bo namreč pojavil v Franciji. Pričakujem ga tudi na dru-gih koncih sveta, vendar hočem že vnaprej odgovoriti samo francoskim Judom, ker predstavljajo najbolj nazoren primer. Kakorkoli že spoštujem osebnost, močno osebnost posameznega politika, izumitelja, umetnika, filozofa ali vojskovodje, kot tudi osebnostne značilnosti neke zgodovinske skupine ljudi, ki ji pravimo ljudstvo, čeprav zelo častim osebnost, pa vendarle ne tarnam nad njenim zatonom. Kdor lahko propade, mora in hoče propasti, naj kar propade. Ljudske značilnosti Judov pa ne morejo in nočejo propasti. Ne morejo, ker jih povezujejo zunanji sovražniki. Da nočejo propasti, pa so dokazale v dveh tisočletjih strašanskega trpljenja. V tem spisu poskušam pokazati na primerih mnogih drugih Judov, ki niso izgubili upanja, da jim ni treba propasti. Veliko vej Judov morda odmre, toda drevo preživi. Ko bodo torej posamezni ali vsi francoski Judi nasprotovali moji zamisli, ker so se že zlili s tamkajšnjo družbo, jim bom preprosto odgovoril: Cela zadeva se vas ne tiče. Vi ste izraelitski Francozi, odlično! Ampak tu gre za notranjo stvar Judov. Državotvorno gibanje, ki ga predlagam, ne bo škodilo francoskim Judom, enako kot ne bo škodilo »asimiliranim« Judom v drugih državah. Prav nasprotno, koristilo jim bo, še kako koristilo! V njihovi »kromatski funk-ciji«, če uporabim Darwinove besede, jih nihče več ne bo oviral. Mirno se lahko asimilirajo, saj bo sedanji protisemitizem za vedno utihnil. Človek bi jim verjel, da so se v najskrivnejših globinah svoje duše zlili z večinskim prebivalstvom, ko bo nastala nova judovska država s svojimi boljšimi ustanovami in bodo kljub temu ostali tam, kjer bivajo sedaj. »Asimiliranci« bi še več kot krščanski državljani pridobili z odstranitvijo judovskemu rodu najzvestejših pripadnikov. Asimilirani Judi bi se tako znebili nepreračunljive, nemirne, neizogibne konkurence judovskega proletariata, ki ga zaradi političnih pritiskov in gospodarske stiske premetava iz enega kraja v drugega, iz ene države v drugo. Takšen lebdeči proletariat bi se ustalil. Zdaj nekateri krščanski državljani – pravijo jim protisemiti – glasno ugovarjajo priseljevanju tujih Judov. Judovski državljani tega ne morejo početi, čeprav so veliko bolj prizadeti, saj se prvi zna-jdejo pod pritiskom zaradi konkuriranja sorojakov, ki poleg tega prinesejo protisemitizem ali pa okrepijo že prisotnega med ljudmi. Asimilirani Judi na skrivaj tarnajo in si oddihujejo z dobrodelnimi dejanji. Ustanavljajo združenja priseljenih Judov. Ta pojav vsebuje nasproten smisel, ki bi se lahko človeku zdel smešen, če ne bi šlo za trpeče ljudi. Nekatera podpor-na društva ne delujejo v korist preganjanih Judov, ampak so usmerjena proti njim; najrevnejše je treba po hitrem postopku odpraviti, po možnosti kar se da daleč proč. In tako ob pozornem opazovanju odkrijemo, da je marsikateri navidezen prijatelj Judov v resnici protisemit judovskega rodu, preoblečen v dobrotnika. A tudi naselitvene namere ob pomoči resnično dobronamernih ljudi se do zdaj niso obnesle, čeprav je šlo za prav zanimive poskuse. Ne verjamem, da je pri tem ali onem šlo samo za šport, da so uboge Jude odpravili na pot kot kake dirkalne konje. Poleg tega je zadeva vendarle preresna in žalostna. Ti poskusi so bili zanimivi v smislu, da so bili v majhnem obsegu praktični predhodniki zamisli o judovski državi. Poleg tega so bili celo koristni zaradi storjenih napak, iz katerih se človek pri uresničevanju tako velike zamisli lahko marsikaj nauči. Razumljivo je, da so taki poskusi povzročali tudi škodo. Presajanje protisemitizma v nova okolja, do česar prihaja ob takem umetnem prilivu Judov, se mi zdi še najmanjša težava. Huje je, da so nezadostni uspehi izzvali med samimi Judi dvom o uporabnosti judovskega človeškega materiala. Takšne dvome se da izpodbijati s preprosto trditvijo: kar v malem ni smiselno ali izvedljivo, ni nujno, da velja tudi za velike poskuse. Majhno podjetje morda ustvarja izgubo, medtem ko veliko podjetje v enakih razmerah posluje z dobičkom. S čolni se ne da pluti po potočku; reka, v katero se izliva, pa nosi lahko velike železne ladje. Nihče ni dovolj močan ali bogat, da bi neko ljudstvo preselil iz enega bivališča na drugo. To zmore samo zamisel. In zamisel o novi državi je dovolj močna. Judi skozi vso svojo temačno zgodovino niso prenehali sanjati o tej veličastni zamisli. »Naslednje leto v Jeruzalemu!« je naše staro reklo. Zdaj je treba pokazati, da se iz sanj lahko rodi kot dan jasna misel. Za to je treba iz duš izbrisati nekatere stare, preživele, zmotne, omejene predstave. Otopeli umi bodo najprej pomislili, da je selitev iz kulturnega, omikanega okolja v puščavo izvedljiva. Ni res! Potovanje poteka znotraj kulture. Ne gre za vračanje na nižjo stopnjo, ampak za dvig na višjo raven. Ljudje se ne vselijo v koče iz blata, ampak v lepše, sodobnejše hiše, zgrajene na novo in brez ogrožanja posesti. Človek ne izgubi pridobljene lastnine, ampak jo uporablja. Dobremu zakonu se odpove samo po sprejemu še boljšega. Ne loči se od priljubljenih navad, ampak jih znova najde. Stare hiše ne zapusti, dokler nova ni dokončana. Selijo se samo ljudje, ki so prepričani, da bodo svoj položaj izboljšali. Najprej obupani, nato ubožni, nato premožni, nato bogati. Tisti, ki prispejo prvi, se povzpnejo v višji sloj, da za njimi pridejo še njihovi zadnji sorojaki. Selitev je obenem naraščajoče razredno gibanje. In za odhajajočimi Judi se ne pojavljajo nikakršne gospodarske motnje, krize in preganjanja; v deželah, ki jih zapuščajo, se začenja obdobje blagostanja. Začenjajo se notranje selitve krščanskih državljanov na položaje, ki so jih Judi zapustili. Judi odhajajo postopoma, v državi ni nobenih pretresov in že sam začetek tega procesa pomeni konec protisemitizma. Judi odhajajo kot spoštovani prijatelji in ko se posamezniki pozneje vračajo, jih bodo v civiliziranih državah sprejeli in obravnavali z enako naklonjenostjo kot državljane katerekoli druge države. Taka selitev ni beg, ampak urejena selitev pod nadzorom javnega mnenja. Ne le, da je gibanje treba začeti s povsem zakonitimi sredstvi, nasploh se ga da izvesti samo ob prijateljskem sodelovanju sodelujočih vlad, ki bodo od tega imele pomembne koristi. Za čistost zamisli in moč njene izvedbe so potrebna poroštva, ki jih najdemo lahko samo v tako imenovanih »moralnih« ali »pravnih« osebah. Obe označbi, ki ju v pravniškem jeziku pogosto zamenjujejo, bom ločeval. Kot moralno osebo, ki je subjekt pravic zunaj območja privatne lastnine, si predstavljam Združenje Judov. Poleg nje bo kot pravna oseba delovalo Judovsko podjetje, ki bo pridobitna organizacija. Posameznik, ki bi se ob misli na izpeljavo take velikanske naloge zgolj nakremžil, bi bil prevarant ali norec. Za čistost moralne osebe jamči značaj njenih članov. Zadostno moč pravne osebe dokazuje njen kapital. Z dosedanjimi uvodnimi pripombami sem se hotel na hitro zaščititi pred prvim rojem ugovorov, ki jih mora izzvati že zgolj pojem »judovska država«. Od tu dalje se bomo bolj umirjeno spopadli z zadevo, spodbijali druge ugovore ter nekatere nakazane stvari temeljiteje obdelali, čeprav se bomo v interesu tega pisanja, ki mora poleteti, po možnosti izogibali njegovi okornosti. Kratka aforistična poglavja bodo najprimerneje dosegla tak namen. Če hočem na mestu stare zgradbe postaviti novo, se moram najprej lotiti rušenja in nato začeti graditi. Zato se bom držal tako zastavljene poti. V splošnem delu bom najprej pojasnil pojme, razčistil s starimi, nedoločnimi predsodki, navedel politične in narodnogospodarske predpogoje ter razvil načrt. V posebnem delu, razdeljenem na tri glavne odlomke, bom opisal izvedbo. Trije glavni odlomki so: Judovsko podjetje, krajevne skupine in Združenje Judov. Združenje bi sicer nastalo prvo, nato pa še Judovsko podjetje. Toda v osnutku priporočam obrnjen vrstni red, ker se bodo glede finančne izvedljivosti pojavili največji pomisleki, ki jih bo treba najprej ovreči. V sklepni besedi bom poskušal opraviti še z zadnjimi domnevnimi oporekanji. Upam, da mi bodo moji judovski bralci potrpežljivo sledili do konca. Nekaterim se bodo ugovori pojavljali v drugačnem vrstnem redu kot bodo tukaj navedeni. Čigar pomisleke bom uspel razumno premagati, naj se izreče za stvar. Ko se zdaj sklicujem na razum, pač vem, da zgolj razum ne bo dovolj. Stari zaporniki neradi zapustijo ječo. Videli bomo, če je mladina, ki jo potrebujemo, že dorasla nalogi; mladina, ki zna pritegniti starejše, jih ponesti na svojih močnih rokah ter pametne razloge spremeniti v navdušenje. Splošni del Judovsko vprašanje Težavnega položaja Judov nihče ne more zanikati. V starih državah, kjer jih živi veliko, jih ljudje bolj ali manj preganjajo. Enakopravnosti dejansko niso deležni, čeprav je morda zapisana v zakonih. Že srednje visoki položaji v oboroženih silah, v zasebnih in javnih uradih so za Jude nedosegljivi. Poskušajo jih izriniti iz trgovine: »Ne kupujte pri Judih!« Iz dneva v dan se vrstijo napadi v parlamentih, na zborovanjih, v tisku, s cerkvenih prižnic, na cestah in potovanjih – prepovedan nam je vstop v nekatere hotele in celo v zabavišča. Preganjanja se razlikujejo od države do države in so odvisna od družbenih krogov. V Rusiji požigajo judovske vasi, v Romuniji nekaj Judov ubijejo, v Nemčiji jih občasno pretepajo, protisemiti v Avstriji terorizirajo celotno javno življenje, v Alžiriji nastopajo potujoči hujskaški pridigarji, v Parizu se tako imenovana družbena smeta-na zapira pred Judi. Neskončno veliko je različic tega pojava. Tukaj vseka-kor ne nameravam tarnajoče naštevati vseh judovskih težav. Nočemo se zadrževati pri podrobnostih, najsi so še tako boleče. Ne nameravam izzvati izlivov sočutja zaradi našega položaja. Vse to je gnilo, zaman in nevredno. Zadošča mi vprašanje Judom: Ali je res, da je položaj zdravnikov, advokatov, tehnikov, učiteljev in raznih uslužbencev v deželah, kjer živi znatno število Judov, vse neznosnejši? Ali je res, da judovski srednji sloj postaja vse bolj ogrožen? Ali je res, da proti našim bogatašem hujskajo človeško sodrgo? Ali je res, da naši siromaki bolj trpijo kot ves ostali proletariat? Verjamem, da se pritiski pojavljajo povsod. V najvišjih gospodarskih slojih Judov povzročajo nelagodje. Med srednjimi sloji vlada težko ozračje. Med najnižjimi sloji opažamo gol obup.Dejstvo je, da gre povsod za isto stvar, ki jo lahko strnemo v klasičnem berlinskem vzkliku: »Juden raus! – Ven z Judi!" Judovsko vprašanje bom zdaj izrazil v najbolj skrčeni obliki: Ali moramo že »ven«? In kam? Ali pa morda lahko še ostanemo? Koliko časa še? Najprej opravimo z vprašanjem o ostajanju. Ali se lahko nadejamo boljših časov, se oklenemo potrpežljivosti in vdani v boga čakamo, da bodo vladarji in ljudstva sveta postali bolj milostni do nas? Pravim vam, da ne moremo pričakovati spremembe sedanjih tokov. Zakaj? Vladarji – tudi če smo jim enako pri srcu kot drugi državljani – nas ne morejo zaščititi. Če bi do Judov pokazali preveliko naklonjenost, bi povzročili izbruhe sovraštva do njih. In pod »preveliko« je treba razumeti manj kot zahteva vsak povprečen državljan ali vsako človeško pleme. Navadni ljudje ne razumejo zgodovine in je ne morejo razumeti. Ne vedo, da se srednjeveški grehi zdaj vračajo med evropska ljudstva. Taki smo, kakršne so nas naredili v getih. Brez dvoma smo si pridobili prednosti v denarnih poslih, ker so nam jih prepustili v srednjem veku. Isti postopek se zdaj ponavlja. Ker so nam onemogočali zaslužek na drugih področjih, nas spet silijo v denarništvo, ki se mu zdaj pravi borzno poslovanje. In ker delujemo na borzi, je to postal nov razlog za prezirljiv odnos do nas. Pri tem neumorno ustvarjamo sloj srednje inteligence, ki se ne seli in predstavlja družbeno nevarnost zaradi naraščajočega premoženja. Izobraženi Judi in oni brez imetja tako postajajo pristaši socializma. Družbena bitka bi se vsekakor morala odvijati na naš račun, ker smo v socialističnem enako kot v kapitalističnem taboru najbolj izpostavljeni. Dosedanji poskusi reševanja judovskega vprašanja Umetna sredstva, ki so jih do zdaj uporabljali za premagovanje judovskih tegob, so bila preveč neznatna – take so bile različne naselitve – ali pa napačno zamišljena, kakršni so bili poskusi, da bi Judi v sedanji domovini postali kmetje. Kaj se doseže, če se nekaj tisoč Judov naseli v nekem novem okolju? Če so uspešni, se zaradi njihovega premoženja pojavi protisemitizem, ali pa takoj propadejo. Že na začetku sem omenil dosedanje poskuse usmer-janja ubožnih Judov v druge dežele. Táko ravnanje je nezadostno in nima smisla, morda je celo neprimerno. Rešitev se s tem samo prelaga in morda tudi otežuje. In kdor hoče iz Judov narediti poljedelce, živi v hudi zmoti. Kmet je namreč zgodovinski pojem, kar se najbolje vidi na njegovi noši, ki je v večini držav stara več sto let, ter na orodjih, ki so enaka kot za časa njegovih pradedov. Plug je enak, seme raztresa iz predpasnika, kosi z zgodovinsko koso, mlati pa s cepcem. Vemo pa, da so danes za vsa taka opravila na razpolago stroji. Poljedelstvo je postalo vprašanje strojne opreme. Amerika mora premagati Evropo, tako kot veleposestniki izpodrivajo majhne kmete. Kmet postopo-ma izumira. Kjer kmeta umetno vzdržujejo pri življenju, se to dogaja zara-di političnih interesov, ki jim mora služiti. Ustvarjanje novih kmetov po starih receptih je nemogoče in nespametno početje. Nihče ni dovolj bogat ali močan, da bi kolo civilizacije zavrtel nazaj. Že samo ohranjanje starega kulturnega stanja je neznansko velika naloga, za katero komajda zadoščajo vsa mogoča sredstva celo avtokratskih režimov. Ali bomo torej Judu, ki je bister, prigovarjali, naj postane kmet stare vrste? To bi bilo enako, kot če bi mu rekli: »Tu imaš samostrel, podaj se na vojno!« – Kaj? S samostrelom, medtem ko imajo drugi strelna orožja majhnega kalibra in Kruppove topove? Judi, ki bi jih radi spremenili v kmetovalce, imajo povsem prav, če se pod takimi pogoji nikamor ne premaknejo. Samostrel je lepo orožje in ob misli nanj postanem otožen, kadar imam čas. Toda njegovo mesto je v muzeju. Seveda obstojajo okolja, v katerih gredo obupani Judi celo na polja ali pa bi želeli delati tam. In takrat se pokaže, da so prav ta območja – kot na primer v nemški deželi Hessen ali ponekod v Rusiji – postala najhujša gnezda protisemitizma. Izboljševalci sveta, ki Juda pošljejo na njivo, pozabijo na zelo pomembno osebo, ki ima glede tega zelo veliko povedati – na kmeta. Tudi kmet ima popolnoma prav. Davek na posest, ogrožene letine, pritisk veleposestnikov, ki delajo ceneje, ter posebej ameriška konkurenca, vse to mu še preveč greni življenje. Poleg tega carin na koruzo ni možno v nedogled zviševati. Tovarniškega delavca se vendar ne more pustiti, da umre od lakote; ob naraščanju njegovega političnega vpliva ga je treba vse bolj upoštevati. Vse omenjene težave so dobro znane, zato jih omenjam le bežno. Hotel sem le nakazati, kako nekoristni so bili poskusi za reševanje judovskega vprašanja, čeprav so bili v večini primerov dobronamerni. Niti zavajanje niti umetno potlačenje duhovne ravni v našem proletariatu ne omogočata rešitve problema. O čudežnem sredstvu – asimilaciji – sem že povedal svoje. Protisemitizmu se na te načine ne da priti do živega. Ne da se ga odpraviti, dokler ne bodo odstranjeni vzroki zanj. Toda ali jih je moč odstraniti? Vzroki za protisemitizem Zdaj ne govorimo več o duhovnih razlogih, o starih predsodkih in neum-nostih, ampak o političnih in gospodarskih razlogih. Današnjega protisemitizma ne smemo zamenjevati z verskim sovraštvom do Judov v preteklosti, čeprav je to sovraštvo v nekaterih deželah še vedno versko obarvano. Današnje proti Judom naperjeno sovraštvo je drugačno. V državah, kjer je protisemitizem najmočneje izražen, je posledica judovske emancipacije. Ko so kulturna ljudstva spoznala nečlovečnost izključujočih zakonov in nas osvobodila, je bilo že prepozno. Tam, kjer smo bivali, se nas zakonsko več ni dalo emancipirati. V getu smo se začuda razvili v ljudstvo srednjega sloja ter postali zastrašujoča konkurenca srednjemu sloju zunaj geta. Po emancipaciji smo se nenadoma znašli v sloju buržoazije, kjer smo morali prestajati dvojen pritisk, notranji in zunanji. Krščanska buržoazija nas ni bila pripravljena žrtvovati socializmu, in seveda bi nam to kaj malo koristilo. Enakopravnosti Judov, kjer je ta zakonsko zagotovljena, se več ne da odpraviti. Ne samo zato, ker je v neskladju s sodobno zavestjo, ampak tudi zato, ker bi se vsi Judi, revni in bogati, takoj priključili opozicijskim strankam. Pravzaprav se proti nam ne da storiti kaj posebnega. Nekdaj so Judom jemali zlatnino in dragulje. Kako je danes mogoče pograbiti premično premoženje? Nahaja se v kosih potiskanega papirja, ki so skriti nekje po svetu, morda v blagajnah kristjanov. Razne delnice in prednostne papirje železnic, bank, vsakovrstnih industrijskih podjetij se seveda da obremeniti z davki, in kjer obstojijo progresivni davki na prihodke, je možno pograbiti tudi celoten sklop premičnega premoženja. Toda taki poskusi ne morejo zajeti samo Judov in kjerkoli bi to poskušali vpeljati, bi se takoj soočili s hudimi gospodarskimi krizami, ki ne bi bile omejene na najprej prizadete Jude. Nemogoči ukrepi, naperjeni proti Judom, bi samo poglobili n okrepili sovraštvo. Med prebivalstvom vsako uro in vsak dan narašča ter mora naraščati protisemitizem, ker vzroki ostajajo in jih ni možno odpraviti. Oddaljeni razlog je v srednjem veku izgubljena sposobnosti za asimil-iranje, bližnji razlog pa naša prevelika produkcija srednje inteligence, ki se ne more odliti navzdol in ne povzpeti više – ne vidi ne zdravega sestopa niti zdravega vzpona. Na poti navzdol nas čaka vloga prevratniškega proletariata, kjer tvorimo podčastniški kader vseh revolucionarnih strank, hkrati pa na poti navzgor narašča naša grozljiva denarna moč. Delovanje protisemitizma Zaradi pritiskov na nas ne postajamo nič boljši. Judi nismo drugačni od drugih ljudi. Svojih sovražnikov ne ljubimo, to je čista resnica. Toda samo kdor se zna premagati, nam lahko kaj očita.Zaradi pritiskov na nas postajamo sovražni do onih, ki nas nadlegujejo – naša sovražnost pa pritiske še povečuje. Iz tega kroga ni izhoda. »Pa je,« bodo odvrnili mehkosrčni zanesenjaki, »res je možen izhod. V ljudi se mora zgolj vrniti njihova dobrota.« Ali moram res najprej dokazovati, za kakšno čustveno česnanje gre? Kdor bi hotel izboljšanje razmer doseči z dobroto vseh ljudi, je zagotovo sanjač. Omenil sem že naše »asimiliranje«. Niti za trenutek si ga ne želim. Značaj našega ljudstva je zgodovinsko preveč slaven in kljub vsem poniževanjem preveč spoštovan, da bi si želel njegovega propada. Toda morda bi se med ljudstvi, ki nas obdajajo, neopazno povzpeli, če bi samo dvema rodovoma dovolili živeti in delati v miru. Po kratkih obdobjih strpnosti se vedno znova prebudi sovražnost do nas. Zdi se, da je v našem blagru nekaj izzivalnega, saj je bil svet navajen, da je skozi veliko stoletij v nas videl najbolj zaničevanja vredne med vsemi reveži. Ljudje zaradi nepoznavanja ali ozkosrčnosti ne vidijo, da nas blagor slabi kot Jude ter briše naše posebnosti. Samo zaradi pritiska se vračamo k svojemu rodu, zgolj zaradi sovražnosti okolja spet postajamo tujci. In tako smo ter ostajamo zgodovinska skupnost prepoznavne pripadnosti, najsi to hočemo ali ne. Judi smo ljudstvo – sovražnik iz nas brez naše volje dela take, kot smo bili vedno v zgodovini. Ko smo ogroženi, stopimo skupaj in takrat nenadoma začutimo našo moč. Res smo močni, tako močni, da smo sposobni ustvariti državo, vzorno državo. Imamo vsa za to potrebna človeška in materialna sredstva. Tukaj bi pravzaprav že bil čas, da spregovorimo o našem »človeškem materialu«, če uporabim rahlo grob izraz. Pred tem morajo biti znane glavne poteze načrta, na katerega se bo vse nanašalo. Načrt Celoten načrt je v osnovi neskončno preprost in tak mora biti, če naj ga razumejo vsi ljudje. Za upravičene potrebe našega ljudstva naj nam dajo suverenost na zadosti velikem kosu zemeljske površine, za vse ostalo bomo poskrbeli sami. Nastanek nove suverenosti ni nič smešnega ali nemogočega. V našem času smo doživeli to pri ljudstvih, ki ne sodijo tako kot mi v srednji sloj, ampak med revnejša, neizobražena in zato slabotnejša ljudstva. Za našo suverenost se živo zanimajo vlade držav, kjer je prisoten protisemitizem. Za načeloma preprosto, v izvedbi pa zapleteno nalogo, bo treba ustvariti dve organizaciji: Združenje Judov in Judovsko podjetje. Kar bo iz znanstvenega in političnega vidika pripravilo Združenje Judov, bo Judovsko podjetje izpeljalo v praksi. Judovsko podjetje bo poskrbelo za likvidacijo vseh premoženjskih zadev selečih se Judov ter organiziralo gospodarski promet v novi deželi. Kot sem že zapisal, si selitve Judov ne smemo predstavljati kot nekaj ne-nadnega. Preseljevanje bo postopno in bo trajalo desetletja dolgo. Najprej bodo na pot krenili najrevnejši ter poskrbeli za začetek urbanizacije. Po vnaprej določenem načrtu bodo gradili ceste, mostove, železnice, telegrafske povezave, regulirali reke in postavljali svoje domove. Njihovo delo bo omogočilo promet, promet bo prinesel trgovanje, to bo pritegnilo nove naseljence. Vsak bo prišel prostovoljno, na lastne stroške in upoštevaje nevarnost. Delo, ki bo vloženo v zemljo, bo dvignilo njeno vrednost. Judi bodo kmalu spoznali, da se je za njihovo do zdaj osovraženo in prezirano podjetniško žilico pojavilo novo trajno področje delovanja. Kdor hoče danes ustanoviti državo, tega ne sme narediti tako, kot je bilo edino možno pred tisoč leti. Neumno se je vračati na staro civilizacijsko stopnjo, kot bi si želeli nekateri sionisti. Če bi se na primer znašli v položaju, da je treba neko deželo očistiti divjih zveri, tega ne bi počeli tako kot so Evropejci v petem stoletju. Ne bi se posamezno s sulico in lokom odpravili proti medvedom, ampak bi priredili velik, vesel lov, segnali zverine na kup in mednje vrgli melinitno bombo. Ko gre za gradbeništvo, ne bomo gradili bornih kolišč na robu jezera, ampak bomo gradili tako, kot se to dela danes. Gradili bomo bolj smelo in čudovitejše zgradbe kot so jih kdajkoli prej. Razpolagamo namreč s sredstvi, kakršnih minuli rodovi niso poznali. Vprašanje o preseljevanju Judov bo s tem pisanjem postalo del splošne razprave. To še ne pomeni, da se bo začelo glasovanje. V tem primeru bi bila zadeva že vnaprej izgubljena. Kdor noče biti zraven, lahko ostane, kjer je. Ugovarjanje in pomisleki posameznikov niso pomembni. Kdor se nam hoče pridružiti, naj se postavi za našo zastavo in se zanjo bori z besedo, s pisanjem in z dejanji. Judi, ki se bodo izrekli za našo zamisel o državi, se bodo zbrali okoli Združenja Judov. To bo dobilo pooblastila, da se sme v imenu Judov pogovarjati in pogajati z vladami. Priznano bo kot državotvorna sila, s čimer bi bila država že ustanovljena. Če bodo velesile pokazale pripravljenost, da judovskemu ljudstvu prizna-jo suverenost nevtralne države, se bo Združenje pogajalo o deželi, ki naj bi jo prevzelo. V poštev prihaja dvoje ozemelj: Palestina in Argentina. Na obeh točkah so že potekali pomembni poskusi naseljevanja, toda Izbrano je bilo napačno načelo postopnega vdiranja Judov. Tak način se mora vedno slabo končati. Vedno se pojavi trenutek, ko vlada zaradi pritiskov prebivalstva, ki se čuti ogroženo, ustavi nadaljnje prihajanje Judov. Zato je preseljevanje smiselno samo, kadar je njegova osnova nam zagotovljena suverenost. Združenje Judov se bo pogajalo z obstoječimi državnimi dostojanstveniki, in sicer pod okriljem evropskih velesil, ko bodo le-te doumele položaj. Sedanjim državam lahko zagotavljamo velikanske koristi: prevzamemo lahko del njihovih dolgov, zgradimo prometnice, ki jih vendar tudi sami potrebujemo, ter še veliko drugega. Že samo z nastankom judovske države bodo imele korist sosednje države, saj civilizirano okolje tako v malem kot v velikem pomenu zviša vrednost ozemlja. Palestina ali Argentina? Ima prednost Palestina ali Argentina? Združenje Judov bo sprejelo, kar mu bodo dali in za kar se bo izreklo judovsko ljudstvo. Združenje bo ugotavljalo oboje. Argentina spada med države z največjimi naravnimi bogastvi in ima na razpolago velikanska ozemlja. Ima malo prebivalcev, njeno podnebje je zmerno. Republika Argentina bi se izjemno zanimala za odstop dela svojega ozemlja Judom. Sedanje preseljevanje Judov v Argentino je seveda tam povzročilo določeno nelagodje. Argentini bi morali pojasniti bistvene razlike ob novem priseljevanju Judov. Palestina je naša nepozabna zgodovinska domovina. Že samo nje-no ime bi pomenil ogromen klic po združevanju našega ljudstva. Če bi nam njegovo veličanstvo sultan prepustilo Palestino, bi mu lahko za tako ravnanje ponudili celovito ureditev turških financ. Za Evropo bi tam lahko zgradili del zidu proti Aziji in s tem poskrbeli za varovanje civilizacije pred barbarstvom. Kot nevtralna država bi imeli odnose s celotno Evropo, ki bi morala zagotavljati naš obstoj. Za svete kraje krščanstva bi se našla neka mednarodnopravna oblika eksteritorialnosti. Okoli svetih krajev bi postavili častne straže ter s svojim obstojem jamčili za izpolnjevanje te dolžnosti. Častna straža bi bila velik simbol za rešitev judovskega vprašan-ja po osemnajstih stoletjih naših tegob. Potreba, organ, gospodarski promet V predzadnjem poglavju sem zapisal: »Judovsko podjetje bo v novi državi organiziralo gospodarski promet.« Mislim, da so tukaj potrebna dodatna pojasnila. Pričujoči osnutek je v osnovi ogrožen, če mu bodo nasprotovali »praktični« ljudje. Navsezadnje so praktiki praviloma zgolj rutinerji, nesposobni za izstop iz kroga zastarelih predstav. Njihovo nasprotovanje ima veljavo in novostim zlahka povzroči veliko škodo, vsaj dokler novo ne postane zadosti močno, da sámo opravi z njihovimi trhlimi predstavami. Ko je v Evropi napočil čas železnice, so nekateri praktiki razglašali gradnjo določenih prog kot nespametno odločitev, ker na njih »niti v poštnih kočijah ni bilo zadosti potnikov«. Takrat ljudje niso spoznali resnice, ki se nam danes zdi otročje preprosta: da železnice niso priklicali potniki, ampak ravno narobe, da je železnica priklicala potnike; seveda je treba znati priklicati dremajočo potrebo. V kategorijo takšnih predželezniških »praktičnih« pomislekov bo spadalo tudi, če si nekateri ne bodo mogli predstavljati, kako se bo v novi državi, ki jo je treba najprej dobiti in nato tudi kultivirati, izoblikoval gospodarski promet med prišleki. Praktik bo rekel približno takole: »Recimo, da so sedanje razmere Judov v mnogih deželah resnično nevzdržne in da bodo morale postajati vse slabše, strinjamo se, da se bodo pojavile težnje po izseljevanju, recimo celo, da bodo Judi res odpotovali v novo deželo, toda kako in koliko bodo tam zaslužili? Od česa bodo živeli? Gospodarskega prometa med velikim številom ljudi se vendar ne da ustvariti kar čez noč.« Na te pomisleke imam odgovor. O ustanavljanju nekakšnega umetnega gospodarskega prometa ni nobenega govora, in še najmanj naj bi se to zgodilo čez noč. Res se ga ne more ustvariti čez noč, lahko pa se ga vzpodbuja. Kako? S potrebami. Ljudje bodo videli potrebe, ustvarjena bo organizacija, gospodarski promet se bo pojavil sam od sebe. Če imajo Judi resnično, globoko potrebo, da si ustvarijo boljše razmere, je organizacija Judovsko podjetje za zadovoljitev te potrebe dovolj mogočna. Gospodarski promet v novi državi bo v celoti zaživel. To je seveda stvar priodnosti, podobno kot je bil razvoj železniškega prometa za ljudi v tridesetih letih 19. stoletja stvar prihodnosti. Kljub temu so zgradili železniške proge. Na srečo niso upoštevali pomislekov praktikov iz poštne kočije. Judovsko podjetje Judovsko podjetje si deloma zamišljam po vzoru velikih družb za naselje-vanje ozemelj – kot nekakšno judovsko čartersko družbo, če že hočete, le da nima pravic za vodenje državnih poslov ter ji ne pritičejo samo poselitvene naloge. Judovsko podjetje bo ustanovljeno kot delniška družba z značilnostmi angleških subjektov, delovalo bo v skladu z angleškimi zakoni in pod zaščito Anglije. Sedež podjetja bo v Londonu. Zdaj ne morem reči, kako velik bo njegov delniški kapital. Številni naši finančni strokovnjaki bodo izračunali njegovo vrednost. Nočem uporabljati nekih nedoločenih izrazov, zato bom predvidel približno vsoto v višini ene milijarde mark. Morda bo potrebna večja vsota, morda manjša. Od tega, kako se bo zbiral denar – to bo še treba opredeliti –, bo odvisno, kakšen del velike vsote bo na začetku dejansko treba vplačati. Judovsko podjetje bo začasna ustanova. To bo povsem poslovno podjetje, ki bo vedno skrbno ločeno od Združenja Judov. Judovsko podjetje bo na začetku imelo nalogo, da likvidira nepremičnine Judov, ki se bodo selili. Način, kako se bo to zgodilo, bo preprečeval krize, zagotavljal vsakemu svoje in omogočal notranje selitve krščanskih sodržavljanov, ki so bile na-povedane. Posli z nepremičninami Kot nepremičnine prihajajo v poštev hiše, kmetije ter poslovne zgradbe. Judovsko podjetje bo sprva le izrazilo pripravljenost za posredovanje pri prodaji takih nepremičnin. Na začetku bodo nepremičnine v lasti Judov v prosti prodaji in brez občutnih padcev cen. Podružnice Judovskega podjetja bodo v vsakem mestu postale osrednje poslovalnice za prodajo judovskih posesti. Vsaka podružnica bo dobila samo provizijo, ki bo potrebna za njeno delovanje. Razvoj gibanja lahko vsekakor potegne za seboj cenovni padec nepremičnin in na koncu celo nezmožnost prodaje. V tej fazi se bo delovanje Judovskega podjetja za prodajo lastnine razvejilo na nova področja. Podjetje bo postalo upravitelj zapuščenih nepremičnin in čakalo na primerne trenutke za nadaljevanje njegove naloge. Pobiralo bo >obresti na hiše, v najem oddajalo kmetije in zaradi potrebnega vzdrževanja postavljalo upravitelje, če bo možno tudi v najemniških razmerjih. Podjetje bo povsod stremelo k temu, da bo najemnikom (kristjanom) olajšalo nakup nepremičnine. V svojih evropskih poslovalnicah bo kot uradnike postopoma zaposlovalo kristjane in neodvisne zastopnike (advokate in podobno), ki nikakor ne smejo postati judovski knezi. Ustanovam kristjanov bodo dovoljevali nadzor nad poslovanjem, da bo vse potekalo po pravilih, pošteno in v dobri veri, tako da se bo videlo, da nikjer ne nameravamo prizadeti ljudskega blagostanja. Nakupovanje zemljišč Ozemlje, ki ga bo v imenu ljudstva pridobilo Združenje Judov, bodo lah-ko kupovali tudi zasebniki. Preventivni ukrepi za naselitev, ki jih sprejme posameznik, ne sodijo v okvir teh izvedb. Judovsko podjetje bo potre-bovalo veliko ozemlja za svoje in naše potrebe. Potrebno ozemlje si bo zagotavljalo s centraliziranim kupovanjem. V glavnem se bo ukvarjalo z nakupi ozemelj, potrebnih za opravljanje državnih funkcij. Cilj je kupovanje zemljišč »tam čez«, ne da bi se njihove cene dvignile v vrtoglave višave, enako kot naj se »tukaj« prodajajo posesti brez znatnega zniževanja cen. Divjanja cen ne smemo dovoliti, saj bo za vrednost zemljišč poskrbelo šele Judovsko podjetje, ki bo vodilo naseljevanje, in sicer v soglasju z nadzornim delovanjem Združenja Judov. Slednje bo skrbelo tudi za to, da se iz tega podviga ne bo rodila nova Panama, ampak Suez. Judovsko podjetje bo svojim uslužbencem za nizko ceno prepustilo stavbna zemljišča in jim priskrbelo ugodna gradbena posojila za njihova lepa domovanja. To bo poleg izkazovanja pričakovane časti nekakšna oblika poplačila za njihove usluge. Celoten velikanski dobiček zaradi špekulacij z zemljišči bo prejemalo Judovsko podjetje, ker mora tako kot vsak svoboden podjetnik zaradi določene nevarnosti dobiti ustrezno nagrado. Kadar bi bilo podjetje ogroženo, mu bo treba širokogrudno prepustiti dobiček iz podjetniškega delovanja; a to bo dovoljeno samo v takem primeru. Razmerje med nevarnostjo in nagrado vključuje finančno moralnost. Gradnje Judovsko podjetje bo torej zamenjevalo hiše in posesti. Dobiček bo moralo ustvarjati z ozemlji. To je jasno vsakomur, ki je kadarkoli in kjerkoli opazoval dvigovanje vrednosti zemljišč zaradi urbanizacije. Najbolj je to vidno na enklavah v mestih in na deželi. Nepozidana zemljišča se dražijo zaradi venca objektov, ki zraste okoli njih. V svoji preprostosti je bila genialna špekulacija z zemljišči v obdobju širjenja Pariza; špekulanti niso priključevali novogradenj neposredno k zadnjim pariškim hišam, ampak so kupovali mejne parcele ter začeli postavljati zgradbe na njihovem zunanjem robu. Z obrnjenim načinom pozidave so cene gradbenih parcel naraščale nenavadno hitro. Namesto da bi ves čas zidali zadnje hiše v mestu, so po dokončanju zunanjih gradenj gradili le še sredi mesta, torej na najbolj dragocenih parcelah. Ali bo Judovsko podjetje gradilo samo ali bo delo prepuščalo svobodnim arhitektom? Lahko dela in bo delalo oboje. Kmalu bo postalo očitno, da bo imelo na razpolago obilo delavcev, ki se jih nikakor ne sme odirati, ko se bodo znašli v srečnejših in vedrih življenjskih razmerah, a vseeno ne bodo postali predragi. Za gradbeni material bodo poskrbeli naši geologi, ko bodo iskali zazidljiva zemljišča za mesta. In po kakšnem načelu se bo torej gradilo? Delavska stanovanja Delavska stanovanja si bodo delavci (tu mislim na vse ročne delavce in obrtnike) postavljali v lastni režiji. Nikakor ne smatram, da bi bila njihova prebivališča kot kakšne bedne delavske kasarne v evropskih mestih ali skromne kolibe, ki so stisnjene v vrstah okoli tovarn. Tudi naše delavske hiše bodo videti enoznačne, ker bo Judovsko podjetje lahko gradilo le poceni objekte in bo gradbeni material proizvajalo na veliko, toda posamezne hiše z lepimi vrtički bodo povsod združene v mične celote. Oko-liška narava bo vzpodbujala radostno genialnost naših arhitektov, ki niso ujetniki rutine, in tudi če ljudje še ne bodo doumeli velikopoteznosti podviga, se bodo vendarle dobro počutili v taki prijetni skupnosti. Svetišče v naselju bo daleč vidno, saj nas je naša stara vera vendarle obdržala skupaj. In tam bodo stale otrokom prijazne, svetle, zdrave šole z vsemi sodobnimi učnimi pripomočki. Tudi strokovne šole za obrtnike in ročne delavce bodo tam, namenjene višjemu izobraževanju, kjer se bodo usposabljali navadni ročni delavci ter pridobivali tehnološka znanja in se seznanjali s strojništvom. Postavili bodo tudi hiše za zabavo in sproščanje ljudi, katere bo moralno vodilo Združenje Judov. Za zdaj gre zgolj za zgradbe, ne za dogajanja v njih. Pravim, da bo Judovsko podjetje poceni gradilo hiše za delavce. Ne samo zato, ker bodo na razpolago velike količine gradbenega materiala, ne samo, ker bo zemlja v njegovi lasti, ampak tudi zato, ker mu delavcev ne bo treba plačevati. Ameriški farmarji si medsebojno pomagajo pri gradnji hiš. Ta otročje dobrodušen sistem – okoren kot hišni bloki – lahko še zelo izboljšamo. Nekvalificirani delavci Naši neizučeni delavci, ki se bodo na začetku selili iz velikanskega ruskega in romunskega rezervoarja, si bodo medsebojno pomagali pri gradnji lastnih prebivališč. Na začetku ne bomo imeli lastnega železa, zato bo treba uporabljati tudi les. To se bo pozneje spremenilo in nujno potrebne borne zgradbe iz začetnega obdobja bomo nadomestili z boljšimi hišami. Naši »neizučeni delavci« si bodo s skupnimi močmi postavili bivališča in s tem jih bomo seznanili že prej. Hiše bodo prešle v njihovo las – vsekakor ne takoj, ampak šele po treh letih, ko se bodo izkazali s svojim delom. Tako bomo dobili zavzete, usposobljene delavce; človek, ki je tri leta marljivo in disciplinirano delal, je pripravljen za življenje. Prej sem omenil, da Judovsko podjetje ne bo plačevalo teh delavcev. Kako se bodo potem preživljali? Na splošno sem proti sistemu kliringa (plačevanje z drugimi materiali ali storitvami), toda pri prvih naseljencih bi ga vseeno uporabljali. Judovsko podjetje bo v mnogih ozirih skrbelo za priseljence in mu bo prepuščena tudi njihova oskrba. Klirinški sistem bo sicer v veljavi le v prvih nekaj letih in bo tudi za delavce ugoden, ker bo preprečeval oderuške cene pri malih trgovcih, gostincih in podobno. Judovsko podjetje bo s tem že vnaprej preprečilo, da bi se naši mali ljudje tamkaj začeli ukvarjati z običajnimpreprodajanjem hiš, v katero jih je tukaj prisilil zgodovinski razvoj. Tako bo obrzdalo pijance in razuzdance. Ali to pomeni, da na začetku naseljevanja sploh ne bomo imeli plač za delavce? Bomo. Imeli bomo plačevanje nadur. Sedemurni delavnik. Normalen delavnik bo sedemurni delavnik! To ne pomeni, da bodo ljudje dnevno samo sedem ur podirali drevje, izkopavali zemljo, prevažali kamenje, skratka, opravljali stotine vrst potrebnih del. Ne, ljudje bodo delali po 14 ur dnevno, toda delovne skupine se bodo menjavale na tri in pol ure. Organizacija bo povsem vojaška z ustreznimi čini, napredovanjem in upokojevanjem. Od kod bomo dobili denar za pokojnine, bom pojasnil pozneje. Zdrav in osredotočen človek lahko opravi v treh urah in pol zelo veliko dela. Potem sledi odmor, namenjen počitku, družini in dodatnemu izobraževanju. Po tem času je delavec povsem spočit in svež. Takšna delovna sila lahko dela čudeže. Sedemurni delavnik! Tak delavnik omogoča 14 običajnih delovnih ur, več se jih v 24 ur ne da stlačiti. Poleg tega sem prepričan, da je povsem mogoče izpeljati sedemurni delavnik. Znani so poskusi v Belgiji in Angliji. Nekateri napredni politiki celo zagotavljajo, da bi povsem zadoščal peturni delavnik. Združenje Judov in Judovsko podjetje bosta pri tem zbrala bogate nove izkušnje, ki bodo koristile tudi drugim ljudstvom na Zemlji. Če se izkaže, da je sedemurni delavnik v praksi izvedljiv, ga bo naša bodoča država vpeljala kot zakonsko določen delavnik. Samó Judovsko podjetje bo svojim ljudem večno zagotavljalo sedemurni delavnik. To bo lahko tudi vedno storilo. Sedemurni delavnik potrebujemo kot poziv našim ljudem povsod po svetu, da se nam prostovoljno pridružijo. Naša država mora biti v resnici obljubljena dežela… Kdor bo delal več kot sedem ur, bo za nadure dobil plačilo v denarju. Ker bo imel pokrite vse svoje potrebe, za delo nezmožni člani njegove družine, preseljeni iz centraliziranih dobrodelnih ustanov pa bodo preskrbljeni, bo lahko nekaj privarčeval. Med našimi ljudmi hočemo brez nadaljnjega vzpodbujati željo po varčevanju, ker to olajšuje posamezniku dvig med višje družbene sloje in ker si bomo s tem ustvarili velikansko zalogo kapitala za prihodnja posojila. Delavec ne bo smel opraviti več kot tri nadure dnevno in to šele po zdravniškem pregledu. Naši ljudje si bodo v novi državi prizadevali veliko delati in tedaj bo svet uvidel, kakšno delovno ljudstvo smo Judi. Kako bomo uredili klirinški sistem (boni in podobno), o tem in mnogih drugih podrobnostih tukaj ne bom pisal, da se izognem zmedi. Ženskam sploh ne bomo dovolili opravljati težkih del ter nadurnega dela. Nosečnice ne bodo opravljale nobenega dela, klirinški sistem jim bo omogočal obilno prehrano. V prihodnosti bomo namreč potrebovali krepak naraščaj. Otroke bomo že od začetka vzgajali po naši želji. O tem tukaj ne bom pisal. Kar sem pravkar dejal, začenši z delavskimi stanovanji ter o nekvalifici-ranih delavcih in njihovem načinu življenja, prav tako malo sodi v utopijo kot vse ostalo. Vse to se v resnici že dogaja, samo da je neznansko ma-jhno, neupoštevano in nerazumljeno. Za rešitev judovskega vprašanja mi je ogromno pomagalo združenje »Assistance par le travail«, ki sem ga spoznal in dojel v Parizu. Delavska pomoč Delavska pomoč, kakršna zdaj deluje v Parizu in številnih drugih fran-coskih mestih, v Angliji, Švici in Ameriki, je precej bedna, toda iz tega lahko naredimo nekaj zelo velikega. Po kakšnem načelu deluje Assistance par le travail? Vsakemu »nekvalificiranemu delavcu«, ki potrebuje delo, se dodeli lahko, nezahtevno delo, na primer sekanje drv, priprava trsk, s katerimi si ljudje podkurijo v pariških stanovanjih. Gre za neko vrsto hišnih opravil zapornika pred storjenim zločinom, se pravi brez nepoštenosti. Nikomur več ni treba zaradi stiske kričati po zločinu, če le hoče delati. Zaradi lakote ljudem ni več treba delati samomora. Samomor je itak največja sramo- ta kulturne družbe, v kateri z obloženih bogataških miz mečejo revežem zgolj drobtinice. Delavska pomoč torej vsakemu omogoča delo. Ali tudi prodaja izdelke? Ne, vsaj ne dovolj. V tem je organizacijska pomanjkljivost. Assistance vedno dela z izgubo, vsekakor je pripravljena na izgubo, saj gre vendar za dobrodelno ustanovo. Tukaj nastane prispevek kot razlika med stroški za izdelavo in doseženo prodajno ceno. Namesto da beraču da deset centimov, mu da delo, pri katerem izgubi deset centimov. Toda ušivi berač, ki se je spremenil v častivrednega delavca, zasluži en frank in 50 centimov! Iz desetih centimov pride na 150 centimov! Iz ponižujoče miloščine je nastala petnajstkratna vsota. Iz ene milijarde torej petnajst milijard! Assistance je seveda izgubila deset centimov. A Judovsko podjet-je ne bo izgubilo milijarde, temveč bo doseglo velikanske dobičke. K temu pride tudi morala. Dosežena je že z majhno delavsko pomočjo, kakršna že zdaj obstoja, dvig morale zaradi dela, vse dokler brezposeln človek ne najde sebi primernega dela v prejšnjem ali nekem novem poklicu. Dnevno ima nekaj ur za iskanje ter posreduje usluge, ki jih nudi Assistance. Težava sedanje majhne ustanove je, da trgovcem z lesom in podobno ne sme delati konkurence. Trgovci so volivci in bi povzdignili glas, in to upravičeno. Tudi omenjenemu zaporniškemu delu države se ne sme konkurirati, ker mora država svoje zločince zaposlovati in oskrbovati. V kaki stari družbi bo za Assistance par le travail nasploh težko najti us-trezno mesto. Toda v naši novi! Za naseljevanje ozemlja, gradnjo cest, pripravo gradbenega lesa, izkopa-vanje zemljine, gradnjo železniških prog in telegrafskih napeljav in tako naprej predvsem potrebujemo velikansko število neizučenih delavcev. Vse to se bo dogajalo po velikem načrtu, ki bo od samega začetka točno določen. Trgovanje Ko bomo začeli delati v novi deželi, bo z nami prišlo tudi trgovanje. Na začetku se bo seveda trgovalo le z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami: živina, žita, delavska oblačila, orodje, orožje, če omenim samo nekatere. Na začetku bomo kupovali v sosednjih državah ali v Evropi, da bi nato čimprej postali samostojni. Judovski podjetneži bodo kmalu spoznali, kakšne možnosti se jim odpirajo. Množica uradnikov Judovskega podjetja bo postopoma zahtevala dodatne izdelke in storitve. Med uradnike prištevam tudi častnike zaščitnih enot, ki bodo vedno sestavljene iz približno desetine priseljenih moških. To bo dovolj za obvladovanje uporniških ljudi, saj bo večina vendarle miroljubnih. Potrebe zahtevnejšega uradništva bodo izboljšale trgovsko ponudbo, ki bo zato postajala vse bolj pestra. Za poročenimi delavci bodo začele pri-hajati njihove družine, za samskimi njihovi starši, bratje in sestre, takoj ko se bodo lahko vselili v postavljena domovanja. Zdaj vidimo tako dogajan-je pri Judih, ki se selijo v ZDA. Ko ima priseljenec zagotovljen svoj vsakdanji kruh, takoj k sebi pokliče sorodnike. Vezi med Judi so namreč zelo močne. Združenje Judov in Judovsko podjetje bosta sodelovala pri krepitvi in oskrbovanju družine. Tukaj ne mislim na moralni vidik – ta je nekaj samoumevnega –, temveč materialni. Uradniki bodo dobivali zakonski in otroški dodatek. Potrebujemo ljudi, vse ljudi, ki so že tam, ter vse, ki se bodo še priselili. Druge kategorije domovanj Končal sem z razmislekom o gradnji delavskih bivališč. Zdaj se bom posvetil drugim vrstam stanovanj. Judovsko podjetje bo tudi za nižji srednji sloj prebivalcev dalo graditi stanovanja kot menjalne objekte ali za nakup z denarjem. Judovsko podjetje bo svojim arhitektom naročilo izdelavo okrog sto različnih načrtov za hiše in jih dalo razmnožiti. Ljubke vzorčne hiše bodo služile kot del naše propagande. Vsaka hiša bo imela točno določeno ceno, za kakovost izvedbe bo jamčilo Judovsko podjetje, ki s to gradnjo ne bo ustvarjalo dobička zase. In kje bodo stale te hiše? To bo prikazano krajevnim skupinam. Ker bo Judovsko podjetje služilo samo z zemljišči, s tako gradnjo pa ne, bo posebej zaželeno, če bodo številni arhitekti delali po naročilih posameznikov. S tem se bo vrednost zemljišč zviševala in v državo bo prihajalo razkošje, ki ga potrebujemo za razne namene: za umetnost, industrijo ter v oddaljeni prihodnosti za razdrobitev velikih premoženj. Da, bogati Judi, ki morajo zdaj svoje zaklade strahoma skrivati ter ob zagrnjenih zavesah nelagodno praznovati, bodo lahko v novi državi svobodno uživali. Ko bodo selitve uspevale z njihovo pomočjo, se bo lahko njihov kapital »tam čez« rehabilitiral; v podvigu brez primere bo pokazal svojo koristnost. Ko bodo najbogatejši Judi v Evropi, kjer jih ljudje gledajo postrani, začeli prodajati svoje tamkajšnje gradove in postavljati hiše v novi deželi, bo njihovo naseljevanje v razkošnih stavbah postalo moderno. Nekaj načinov za likvidiranje premoženja Judovsko podjetje sem si zamislil kot posrednika pri prodaji judovskih nepremičnin. Pri hišah in zemljiščih bo to zlahka opravilo, toda kako bo postopalo v primeru trgovin? Na razpolago bo imelo veliko možnosti, ki se jih vnaprej niti ne da vseh predvideti. Kljub temu to ne bi smela biti nikakršna težava. V vsakem posamičnem primeru se bo lastnik trgovine, ki se bo svobodno odločil za preselitev, s podružnico Judovskega podjetja dogovoril o zanj najbolj primerni obliki likvidacije. Pri majhnih trgovcih ali v podjetjih, kjer je osebna prisotnost lastnika glavna stvar, nekaj blaga ali opreme pa postranska, bo prenos imetja najlažje izvedljiv. Za osebno udejstvovanje izseljenca bo Judovsko podjetje priskrbelo zanesljivo delovno področje, nekaj malega materiala pa mu bodo na zemljišču nadomestili s posojilom za določen stroj. Naši iznajdljivi ljudje se bodo hitro usposobili za novo delo. Znano je, da se Judi hitro prilagodijo vsakovrstnim pridobitnim dejavnostim. Veliko trgovcev se lahko usposobi za majhne proizvajalce v okviru kmetijske dejavnosti. Judovsko podjetje bo privolilo celó v navidezne izgube, če bo prevzelo nepremično imetje revnejših Judov, ker bo tako doseglo zastonj kultiviranje zemljišč, s tem pa se bo povečala vrednost ostalih njegovih parcel. V srednje velikih podjetjih, kjer je oprema enako pomembna ali pomembnejša od osebne dejavnosti lastnika in je njegov kredit nepogrešljiva postavka, bodo na razpolago različne oblike likvidiranja. To je ena od glavnih točk glede notranjih selitev kristjanov. Jud, ki se bo odselil, ne bo izgubil osebnega kredita, ampak ga bo odnesel s seboj in ga v novi deželi koristno uporabil za svojo uveljavitev. Judovsko podjetje mu bo odprlo žiro račun. Dosedanji posel bo lahko tudi sam prodal ali pa ga predal poslovodjem, ki jih bo nadzorovalo Judovsko podjetje. Poslovodja bo lahko deloval kot najemnik ali pa bo z obročnim odplačevanjem postopoma odkupil podjetje. Judovsko podjetje bo s svojimi nadzorniki in advokati skrbelo za kakovostno upravljanje zapuščenega podjetja in pravočasno plačevanje dolžnih zneskov. Judovsko podjetje bo imelo nalogo skrbnika v imenu preseljenih Judov. Kadar Jud ne bo mogel prodati svojega podjetja, ko ne bo zaupal nobenemu skrbniku in ne bo hotel prekiniti poslovanja, bo preprosto ostal v dotedanjem okolju. Njihov položaj se ne bo poslabšal; zaradi selečih se Judov bodo imeli manj konkurence, protisemitizem s svojim geslom »Ne kupujte pri Judu!« pa bo oslabel. Kadar se bo izseljenec v novi deželi hotel ukvarjati z istim poslom, se bo na to lahko že vnaprej pripravil. Pokažimo to na primeru. Neka firma X ima veliko trgovino z modnimi oblačili. Lastnik se hoče preseliti. V kraju novega bivališča bo najprej ustanovil podružnico, na katero bo prenesel nekurantno blago. Njegove stranke bodo prvi revni izseljenci. Postopoma se bodo v novo deželo selili Judi z višjimi modnimi zahtevami. Zato bo X tja začel pošiljati nove, nato pa najnovejše modne izdelke. Podružnica bo že lahko prinašala dohodek in dobiček, medtem ko bo matično podjetje še vedno delovalo. Tako bo imelo podjetje X na koncu dve trgovini. Staro trgovino bo prodalo ali jo dalo kristjanu v upravljanje. Lastnik se bo nato odselil v novo deželo. Navajam še večji primer. Y&sin imata razvejeno podjetje, ki se ukvarja s premogom ter posluje z rudniki in tovarnami. Kako se da likvidirati takšen velikanski sklop premoženja? Premogovnik z vsem potrebnim okoli njega bi se dalo prodati vladi države, kjer leži. Lahko bi ga kupilo tudi Judovsko podjetje ter ga plačalo deloma z novimi ozemlji, deloma z gotovino. Tretja možnost bi bila ustanovitev lastne delniške družbe »Y&sin«. Četrta možnost je nadaljevanje poslovanja v dotedanji obliki, le da bi preseljeni lastniki, ki bi se občasno vračali zaradi pregledov poslovanja in imetja, le da tedaj kot tujci, ki v omikanih družbah uživajo vse pravice. Take stvari se v življenju pravzaprav dogajajo vsakodnevno. Peto, posebej plodno in sijajno možnost bom samo nakazal, ker v praksi zanjo še ni posebej nazornih in številnih primerov, čeprav je zelo blizu sodobni zavesti človeka. Y&sin lahko svoje podjetje z vsemi tedaj zaposlenimi vred prodata najboljšemu kupcu proti plačilu. Zaposleni se pridružijo družbi z omejeno odgovornostjo ter morda s pomočjo deželne hranilnice, ki ne zaračuna oderuških obresti, izplačata lastnika podjetja Y&sin. Zaposleni bodo nato vračali posojilo deželni hranilnici, Judovskemu podjetju ali samima lastnikoma podjetja Y&sin. Judovsko podjetje bo likvidiralo premoženje, tako najmanjše kot tudi na-jvečje. Medtem ko bodo Judi mirno potovali, da bi ustanovili svojo novo domovino, bo Judovsko podjetje delovalo kot velika pravna oseba, ki vodi preseljevanje, bedi nad premoženji, jamči s svojim vidnim in otipljivim premoženjem za urejeno odvijanje celotnega dogajanja ter je stalen porok za že preseljene Jude. Jamstva Judovskega podjetja Na kakšne načine bo Judovsko podjetje jamčilo, da v državah, iz katerih se bodo Judi selili, ne bo prihajalo do obubožanja in gospodarskih kriz? Omenil sem že, da bomo spodobne protisemite ob upoštevanju njihove nepristranosti, ki je za nas zelo pomembna, pritegnili kot nadzorne organe ljudstva. Tudi država ima proračunske interese, ki lahko utrpijo škodo. Izgubila bo sicer po številu majhen del prebivalstva, ki pa je v finančnem pogledu visoko cenjen sloj davkoplačevalcev. Zato ji bo treba ponuditi nekakšno odškodnino. Ponujamo ji jo posredno, s tem da z našo judovsko bistroumnostjo, z našo judovsko marljivostjo v državi puščamo vpeljane posle, na položaje, ki jih bomo zapustili, pa bodo prišli krščanski sodržavljani. S takšnim prijaznim delovanjem bomo ljudskim množicam omogočili neprimerljiv dvig blaginje. Francoska revolucija v majhnem merilu kaže nekaj podobnega, toda zato je pod giljotino, v vseh delih države ter na bojnih poljih Evrope v potokih tekla kri. Poleg tega je zaradi tega moralo priti do uničenja podedovanih in pridobljenih pravic. In pri tem so se obogatili samo najbolj pretkani kupci nacionalnih dobrin in posesti. Judovsko podjetje bo v okviru svojega delovanja posameznim državam omogočalo tudi neposredne koristi. Vladam bo lahko zagotavljalo odkup zapuščenega judovskega premoženja pod ugodnimi pogoji. Vlade bodo ugodno odkupljeno premoženje lahko v velikem obsegu uporabile za izboljšanje socialnih razmer. Judovsko podjetje bo nudilo pomoč vladam in parlamentom, ki bodo hoteli voditi notranje selitve krščanskih državljanov. Judovsko podjetje bo plačevalo tudi velike dajatve. Osrednji urad Judovskega podjetja bo v Londonu, ker mora v civilnoprav-nem pogledu uživati zaščito velike sile, ki ni nastrojena protisemitsko. Toda Judovsko podjetje bo povsod, kjer ga bodo uradno in poluradno podpirali, omogočalo široko polje nadzora. Judovsko podjetje bo povsod ustanavljalo obdavčljive hčerinske družbe in poslovalnice. Poleg tega bo omogočalo dvojen prepis nepremičnin, se pravi dvojne da-jatve. Tam, kjer bo delovalo samo kot nepremičninski posrednik, bo pre-hodno nastopalo kot navidezen kupec. Čeprav ne bo lastnik, se bo v zem-ljiški knjigi za krajši čas pojavilo v tej vlogi. Tu gre zgolj za računovodske zadeve. Od kraja do kraja se bo moralo presojati in odločati o delovanju Judovskega podjetja, da ne bo ogrozilo svojega obstoja. O tem se bo samostojno in odkrito pogajalo s finančnimi ministri. Ti bodo razločno videli njegovo dobro voljo ter mu bodo povsod odobravali olajšave, ki so nujno potrebne za uspešno izpeljavo velikega podviga. Dodaten posel bodo potrebni prevozi oseb in blaga. Kjer so železnice državne, je stvar takoj jasna. Na zasebnih železnicah bo Judovsko podjetje tako kot vsak velik špediter deležno popustov. Našim ljudem bo moralo omogočiti čim cenejše potovanje in prevoze blaga, saj se bo vsak selil na lastne stroške. Srednji sloj bo potoval udobneje od revnih Judov. Judovsko podjetje bo veliko zaslužilo na račun popustov, a tudi v tem primeru mora veljati osnovno načelo, da mora zaslužiti le toliko, kot potrebuje za lastno delovanje. Špediterske storitve so marsikje v rokah Judov. Judovsko podjetje bo najprej potrebovalo špediterske usluge in te bo tudi najprej likvidiralo. Dotedanji lastniki teh podjetij bodo začeli delati za Judovsko podjetje ali pa se bodo uveljavili samostojno v novi deželi. Pri prihodu bo potreben sprejemni špediterski urad in ker je to sijajen posel, s katerim se bo dalo dobro služiti, ne bo manjkalo zagnanih podjetnikov. Navajanje poslovnih podrobnosti velikega preseljevanja ni potrebno. Potrebe bodo ustvarile smotrn razvoj te dejavnosti. Mnoge bistre glave morajo in bodo razmišljale, kako jo najbolje izpeljati. Nekatere dejavnosti Judovskega podjetja Prepletalo se bo veliko različnih dejavnosti in navedel bom samo en primer. Judovsko podjetje bo postopno v na začetku primitivnih naselbinah začelo proizvajati industrijske izdelke. Najprej bo za naše revne preseljence izdelovalo obleke, perilo, čevlje in podobno. V evropskih odhodnih postajah bodo revni Judi dobili nova oblačila. Ta jim ne bodo podarjena, ker naših ljudi ne smemo poniževati. Njihove stare stvari jim bodo zamenjali z novimi. Morebitne izgube Judovskega podjetja se bodo obračunale kot poslovna izguba. Judi brez vsakega premoženja bodo zaradi prejetih novih oblačil postali dolžniki Judovskega podjetja in bodo dolg odplačevali z nadurami v novi deželi. Obstoječa združenja za preseljevanje Judov pri tem lahko priskočijo na pomoč. Vse, kar so za potujoče Jude opravljali do zdaj, bodo v prihodnje delali za preseljevanje Judov pod okriljem Judovskega podjetja. Oblike takega sodelovanja se bodo zlahka našle. V novih oblačilih revnih Judov, ki se bodo selili, bo nekaj simbolike: zanje se bo začelo novo življenje! Združenje Judov bo poskrbelo, da bo že veliko pred odhodom in tudi med samo potjo z molitvami, zanimivimi predavanji, s pojasnili o namenu velikega podviga, s higienskimi pravili v novih naselbinah, z navodili o bodočem delu ustvarilo resno in praznično vzdušje med ljudmi. Obljubljena dežela bo namreč dežela dela. Pri prihodu v novo deželo bodo izsel-jence pozdravili najvišji predstavniki naših oblasti. Brez norega vriskanja, saj bo treba obljubljeno deželo najprej osvojiti. Naši reveži morajo vseeno videti, da so prišli domov. Oblačilna industrija v okviru Judovskega podjetja bo delala načrtno za potrebe revnih priseljencev. Združenje Judov, ki bo od krajevnih skupin prejemalo poročila, bo Judovskemu podjetju pravočasno sporočalo število novih priseljencev, datum prihoda ter njihove potrebe. Tako jih bo možno preudarno oskrbeti. Industrijske pobude Nalog Judovskega podjetja in Združenja Judov v tem osnutku ni možno podati strogo ločeno. Obe veliki organizaciji bosta morali nenehno medsebojno sodelovati. Judovsko podjetje se bo zanašalo na moralno avtoriteto Združenja Judov, le-to pa ne bo moglo shajati brez materialne pomoči Judovskega podjetja. Pri načrtnem vodenju oblačilne industrije na primer bo prisoten šibak začetek in se bo treba ogniti krizam v proizvodnji. Na vseh področjih, kjer bo Judovsko podjetje nastopalo v vlogi industrialca, bo treba ukrepati enako. Nikakor pa s svojo premočjo ne sme dušiti pobud samostojnih podjetnikov. Kolektivisti smo samo tam, kjer to od nas terja velika zahtevnost naloge. V drugih primerih bomo podpirali in negovali posameznika in njegove pravice. Zasebna lastnina kot gospodarski temelj neodvisnosti se mora pri nas razvijati svobodno in spoštovano. Navsezadnje bomo naše prve neizučene delavce takoj usmerili k zasebni lastnini. Na vse načine moramo podpirati podjetniški duh. Postavljanje industrije bomo podpirali z ustrezno carinsko politiko, uporabljanjem poceni suro-vin in z delovanjem statističnega urada za industrijsko proizvodnjo, čigar podatki bodo objavljani v javnosti. Podjetniški duh spodbujamo lahko na zdrav način. Izogibali se bomo špekulativnim nenačrtovanim zamislim. Ustanavljanje novih industrijskih podjetij bomo najavili pravočasno, tako da podjetniki, ki se jim bo pol leta pozneje porodila enaka zamisel, s svojo gradnjo ne bodo padli v krizo in bedo. Ker bo treba namen nove tovarne prijaviti pri Združenju Judov, bodo razmere na področju podjetništva lahko znane vsakomur in vedno. Podjetniki bodo seznanjeni s stanjem na področju delovne sile. Podjetnik bo lahko dobil podatke pri centrali za posredovanje delavcev, ki mu bo zaračunala samó pristojbino, potrebno za njeno delovanje. Podjetnik bo poslal telegram: Jutri potrebujem za tri dni, tri tedne ali tri mesece petsto nekvalificiranih delavcev. Jutri se bo na njegovem kmetijskem posestvu ali v tovarni oglasilo zahtevanih petsto delavcev, ki jih je centralni urad od tu in tam, kjer so bili pač na razpolago, uspel spraviti skupaj. Skupino sezonskih delavcev bodo v smiselni organizaciji izboljšali z vojaškim pristopom. Razume se, da to ne bodo delovni sužnji, ampak delavci, ki bodo imeli sedemurni delavnik, obdržali svojo organizacijo ter se jim tudi pri spremembi kraja ne bo spremenil delovni čas, položaj, napredovanje in upokojevanje. Samostojni podjetnik si bo delovno silo priskrbel lahko tudi drugače, če bo hotel, a to ne bo preprosto. Priseljevanje nejudovskih delovnih sužnjev v novo državo bo Združenje Judov preprečevalo z določenim bojkotiranjem upornih industrialcev, z oteževanjem prometa in s podobnimi ukrepi. Zato bodo morali jemati v službo naše sedemurne delavce. Tako se skoraj brez prisile približujemo normalnemu sedemur-nemu delavniku. Naseljevanje izučenih delavcev Jasno je, da bomo to, kar velja za neizučene delavce, še lažje izpeljali s kvalificirano delovno silo. Osrednji urad za najemanje delavcev bo priskrbel delovno silo za tovarne, kjer bodo delali po enakih pravilih. Samostojne obrtnike in mojstre moramo glede na prihodnji napredek tehnike nadvse podpirati. Omogočali jim bomo spoznavanje novih tehnologij, tudi če ne bodo mladi ljudje, ter jim dobavljali konjske moči iz potokov in razsvetljavo preko električne napeljave. Takšne mojstre bo moralo iskati in priskrbeti osrednje Združenje Judov. Glede teh ljudi se bo krajevna skupina obračala na osrednjo ustanovo. Itak bomo potrebovali veliko mizarjev, ključavničarjev, steklarjev in podobno. Centrala bo objavljala potrebe in ljudje se bodo prijavljali. S svojimi družinami se bodo preselili v kraje, kjer jih bodo potrebovali in ne bodo pod pritiskom neke zmedene konkurence. Zanje se bo zgradila trajna in dobra domovina. Pridobivanje denarja Domnevamo, da bo kot borzni kapital Judovskega podjetja potrebna neverjetno velika vsota denarja. Dejansko potrebno količino denarja bodo morali določiti finančni strokovnjaki, a vsekakor bo potrebna velikanska vsota. Kako naj jo zberemo? Obstojijo trije načini, ki jih bo preučilo Združenje Judov. Združenje, ta velika moralna oseba, upravljalec judovskih zadev, bo sestavljeno iz naših najbolj poštenih in najboljših mož, ki iz poslovanja ne bodo smeli in ne bodo mogli vleči premoženjskih koristi. Čeprav bo Združenje na začetku predstavljalo zgolj moralno avtoriteto, bo ta vendarle zadostovala, da bodo Judi zaupali Judovskemu podjetju. Judovsko podjetje bo imelo možnost za uspešno delovanje samo, če ga bo Združenje Judov tako rekoč potrdilo z žigom. Neka poljubna skupina ljudi se torej ne bo mogla združiti, da bi ustanovila Judovsko podjetje. Združenje bo preverjalo, izbiralo in določalo, ter bo pred odobritvijo organizacije pridobilo vsa jamstva za vestno izvedbo načrta. Z nezadostnimi silami se ne smemo spuščati v eksperimente, ker mora ta podvig uspeti v prvem poskusu. Neuspešen poskus bi zadevo omadeževal za več desetletij, morda bi bila za vse večne čase neizvedljiva. Tri oblike za zbiranje potrebnega denarja: 1. S pomočjo velike banke 2. Ob sodelovanju srednje velike banke 3. Z ljudskim posojilom Najbolj preprost način bi bil s pomočjo velike banke. Potreben denar bi lahko priskrbeli znotraj obstoječih velikih bančnih skupin z enostavnim posvetovanjem in v zelo kratkem času. Velika prednost bi bila, da ene milijarde – za zdaj ostanimo pri tej predvideni vsoti – ne bi bilo treba nakazati v celoti v enem obroku. Dodatna prednost bi bila, da bi se tudi kredit teh mogočnih finančnih skupin stekal v naš podvig. V judovski finančni moči drema še zelo veliko neizkoriščenih političnih moči. Sovražniki Judov predstavljajo našo finančno moč na ravni, kakršno bi lahko dejansko dosegla, vendar je za zdaj še ni. Revni Judi občutijo sovraštvo, ki ga vzbuja naša finančna moč; po drugi strani pa revni Judi ne občutijo koristi in ublažitve njihovih težav zaradi njenega možnega vpliva. Posojilna politika velikih judovskih finančnikov bi se morala postaviti v službo judovskega ljudstva. Če ti gospodje, ki so s svojim položajem povsem zadovoljni, ne čutijo potrebe, da bi kaj storili za sorojake, ki jih ljudje po krivem obdolžujejo zaradi velikega premoženja posameznikov, pa bo uresničevanje tega načrta ponudilo možnost za jasno razločevanje med njimi in ostalimi pripadniki judovskega ljudstva. Velikih bank vsekakor ne bomo pozivali, naj nam dajo ogromno denarja zaradi dobrodelnosti. Takšne zahteve bi bile nore. Ustanovitelji in delničarji Judovskega podjetja bodo nasprotno naredili dober posel in predvideli bodo, kakšne možnosti se bodo odpirale. Združenje Judov bo raz-polagalo z vsemi dokazili in pripomočki, iz katerih se bo dalo ugotoviti možnosti Judovskega podjetja. Združenje Judov bo natančno raziskalo predvsem obseg novega judovskega preseljevanja ter bo ustanoviteljem Judovskega podjetja povsem zanesljivo sporočalo, s kakšno udeležbo lahko računajo. Z izdelavo sodobne vseobsegajoče judovske statistike bo Združenje Judov za Judovsko podjetje opravilo dela, kakršna na primer v Franciji opravlja Société d’etudes, preden se bo lotilo financiranja zelo velikega podviga. Zadeva morda kljub vsemu ne bo naletela na veliko dragocenega navdušenja med judovskimi denarnimi mogotci. Ti se bodo morda preko svojih skrivnih posrednikov in veljakov celo začeli boriti proti veliki selitvi Judov. Takšno borbo bomo enako kot vsako drugo, ki bi nam jo vsilili, vodili z neprizanesljivo odločnostjo in trdoto. Denarni mogotci se bodo morda zadovoljili zgolj s posmehljivim zavračanjem naše stvari. Ali bo to pomenilo njen propad? Ne. Denar bomo nato poskusili dobiti na drug način, z nagovarjanjem srednje bogatih Judov. Judovska srednje velika banka bi se morala v imenu našega ljudstva obrniti proti veliki banki ter postati druga sijajna denarna sila. Slaba stran tega bi bila, da bi šlo sprva samo za denarni posel, ker bi morala biti milijarda v celoti vplačana – drugače se ne sme začeti –, in ker bi se ta denar le postopoma porabljal, bi v prvih letih morali z njim opravljati vsakovrstne bančne in naložbene posle. Ni izključeno, da bi z leti celo pozabili na prvotni namen, srednje premožni Judi bi našli kak nov, velik posel, in selitev Judov bi tako propadla. Zamisel o zagotavljanju denarja na ta način vsekakor ni fantastična, to vemo. Bilo je že veliko poskusov, da bi z zbranim katoliškim denarjem konkurirali naši veliki banki. Da bi to počeli z zbranim judovskim denarjem, tega se do zdaj ni spomnil še nihče. Toda kakšne krize bi lahko to početje sprožilo? Škodovali bi državam, v katerih bi prišlo do takih borb, protisemitizem bi znova vzplamtel. Zato mi ta način ni povšeči. Omenil sem ga samo zato, ker je posledica logičnega razmišljanja o stvari. Tudi ne vem, če bi se srednje velike banke lotile takega podviga. Naša zamisel tudi zaradi zavračanja, na katerega bi naleteli med srednje premožnimi Judi, nikakor ni propadla. Zdaj se šele zares začenja. Združenje Judov, ki ni sestavljeno iz poslovnežev, namreč lahko poskusi ustanoviti Judovsko podjetje kot ljudsko organizacijo. Potreben kapital te organizacije je z neposrednim razpisom ljudskega posojila možno zbrati brez bank kot posrednikov. Z zelo majhnimi denarnimi vložki bi pri tem sodelovali ne samo revni Judi, ampak tudi kristjani, ki bi se radi znebili svojih Judov. To bi bila nova in posebna oblika plebiscita, pri katerem bi vsak, ki se hoče izreči o rešitvi judovskega vprašanja, to storil z vplačilom posojila. Če ne bi dosegli zastavljene vsote vplačil, bi ljudem vrnili vplačane zneske. Če pa bi se z vplačili ljudi po celem svetu nabralo denarja za celotno vsoto ali več, potem je vsako posamezno vplačilo zavarovano z brezštevilnimi drugimi majhnimi vplačili. Seveda bi za to izvedbo potrebovali pomoč vlad v državah, kjer bi se sprejemalo ljudsko posojilo. Krajevne skupine Naseljevanje Do zdaj sem nakazal, kako bi se izvedlo izseljevanje, ne da bi to povzročalo gospodarske pretrese. Toda tako izseljevanje povzroča tudi hude duševne pretrese. Ljudje imajo stare navade, spomine, ki nas vežejo na določene kraje. Imamo zibelke, grobove, in vemo, kaj judovskemu srcu pomenijo grobovi. Zibelke bomo vzeli s seboj – v njih drema naša rožnata in radostna prihodnost. Nam drage grobove bomo morali pustiti v starih prebivališčih. Mislim, da se bodo ljudje najtežje ločili od njih. A to bodo morali storiti. Gospodarska stiska, politični pritiski, sovražnost okolice, to in še marsikaj nas že zdaj oddaljuje od naših krajev bivanja in naših grobov. Judi se že zdaj nenehno selijo iz ene dežele v drugo; veliko se jih umika celo čez morje v Združene države Amerike, kjer nas tudi nimajo radi. Le kje nas bodo imeli radi, dokler nimamo lastne domovine? Zato hočemo, da bodo Judi dobili lastno domovino. Zaradi tega jih ne bomo na silo zvlekli iz njihovih bivališč. Ne, Jude z njihovimi koreninami vred hočemo previdno dvigniti in jih prenesti na nova, boljša tla. Enako kot hočemo v gospodarstvu in politiki ustvariti nove razmere, namerava-mo v duhovnem življenju obdržati vse, kar nam je sveto. Tu bo le malo sprememb, ker je največja nevarnost, da bodo ljudje zaradi tega imeli naš načrt za sanjarjenje. In vendar je tudi to možno, le da gre v resnici za nekaj sprevrženega in izgubljenega. Z organiziranostjo lahko postane nekaj zanesljivega in oprijemljivega. Selitve večjih skupin ljudi Naši ljudje se želijo seliti v skupinah, v skupinah družin in prijateljev. Nikogar ne bomo prisilili, da se pridruži skupini dotedanjih sokrajanov. Vsak bo potem, ko bo uredil svoje premoženjske stvari, lahko odpotoval, kakor bo želel. Navsezadnje bo vsak pokrival svoje potne stroške, najsi potuje z železnico ali ladjo, kar si pač lahko privošči. Naši vlaki in naše ladje bodo morda imele samo en potovalni razred. Revnejši Judi bodo zaradi manjšega premoženja bolj obremenjeni na tako dolgih potovanjih. Naših ljudi ne bomo selili na nekakšne zabave, zato jim po poti nočemo dodatno kvariti razpoloženja. Nihče ne bo potoval v bednih razmerah. Marsikaj je lahko nasprotno od elegantnega udobja. Daleč vnaprej bodo potekali dogovori – v najboljšem primeru bodo minila še mnoga leta, preden se bodo začeli seliti posamezni sloji premožnejših Judov –, premožni se bodo skupaj dogovarjali s potovalnimi družbami. Upoštevali bomo osebne odnose, saj vemo, da se Judi, razen najpremožnejših, skoraj nikoli ne pogovarjajo s kristjani. V nekaterih državah je tako, da Jud, ki ne vzdržuje nekaj zajedavcev in hlapcev, sploh ne pozna nobenega kristjana. Geto ostaja zasidran v Judovi notranjosti. Srednji sloji se bodo torej temeljito in dalj časa pripravljali na odhod. V vsakem kraju bodo oblikovali svojo skupino. V velikih mestih z več okrožji bo nastalo več skupin, ki se bodo povezovale preko izbranih predstavnikov. V porazdelitvi po okrožjih ne bo nobene prisile. Gre le za poenostavljanje postopka med manj premožnimi posamezniki ter za to, da se med ljudmi na poti ne bi pojavljalo nelagodje in domotožje. Vsak si lahko izbere, da bo potoval sam ali pa se pridruži kakšni od skupin. Pogoji so glede na razred za vse enaki. Če bo kakšna potovalna družba zbrala zadosti veliko potnikov, jim bo Judovsko podjetje dalo na razpolago cel vlak in nato tudi celo ladjo. Za primerno nastanitev revnejših Judov bo poskrbel urad Judovskega podjetja. Pozneje, ko se bodo na pot odpravili premožnejši, bodo zaradi lažjega predvidevanja že na razpolago hotelske zmogljivosti samostojnih podjetnikov. Nekateri premožni izseljenci si bodo svoja bivališča postavili že vnaprej, tako da se bodo lahko iz zapuščenih starih hiš preselili v nove. Naši inteligenci ni treba razlagati njene naloge. Vsak, ki se bo pridružil narodni misli, bo vedel, kako se naj vključi v njeno razširjanje in udejan-janje. K sodelovanju bomo zlasti pozivali naše dušne pastirje. Naši dušni pastirji Vsaka skupina bo imela svojega rabina, ki bo potoval skupaj z njo. Ses-tavljanje vseh skupin bo potekalo brez prisile. Krajevna skupina bo nastala okoli rabina. Kolikor bo rabinov, toliko bo krajevnih skupin. Prav rabini nas bodo prvi razumeli in se navdušili za stvar ter s prižnice prenašali na-vdušenje tudi na druge. Zato ne bo potrebno blebetanje na javnih shodih. Med božjo službo bodo dodali to zadevo. Našo zgodovinsko pripadnost prepoznavamo samo po veri naših očetov, ker smo že zdavnaj neizbrisno vase sprejeli jezike mnogih ljudstev. Rabini bodo redno prejemali poročila Judovskega podjetja in Združenja Judov ter jih posredovali in pojasnjevali svojim skupinam. Izrael bo molil za nas, za sebe. Zaupniki v krajevnih skupinah Krajevne skupine bodo oblikovale majhne komisije zaupnikov, ki jim bo predsedoval rabin. Tu se bodo ljudje posvetovali o vseh praktičnih krajevnih potrebah in jih določali. Krajevne skupine bodo po svoji presoji presajale tudi dobrodelne organizacije. Te ustanove bodo sicer ostale, kjer so. Mislim, da poslopij ni treba prodajati, ampak naj ostanejo na razpolago kristjanom, ki potrebujejo pomoč v krajih, od koder se bodo Judi izselili. Zemljišča bodo ostala krajevnim skupinam, ki bodo brezplačno dobile gradbene načrte in razne olajšave. Pri presajanju dobrodelnih organizacij se bodo enako kot pri nekaterih drugih stvareh v našem načrtu pojavile priložnosti za izvedbo poskusa v dobrobit vsega človeštva. Naša sedanja zmedena zasebna dobrodelnost kaže v primerjavi z vloženim trudom le majhne dosežke. Dobrodelne organizacije je treba in jih moramo sistemsko urediti, tako da se bodo medsebojno dopolnjevale. V novi družbi bodo te ustanove delovale na osnovi sodobne zavesti in vseh socialno političnih izkušenj. To je za nas zelo pomembna stvar, ker imamo veliko beračev. Zaradi zunanjega pritiska, ki jim jemlje pogum, ter zaradi dobrodelne dejavnosti bogatašev, ki jih razvaja, se šibkejši posamezniki med našimi ljudmi zlahka znajdejo med prosjaki. Združenje Judov, ki ga bodo podpirale krajevne skupine, bo obveščanju ljudi o tej stvari posvečalo največjo pozornost. Za premnoge sile, ki zdaj brezkoristno usihajo, bomo ustvarili plodno podlago. Vsakega, ki bo le pokazal dobro voljo, bomo primerno uporabili. Beračenja ne bomo trpeli. Kdor ne bo hotel delati, se bo znašel v delavskem domu. Ostarelih ljudi v nasprotju s tem ne bomo vtaknili v hiralnice. Hiralnica je eno od najgroznejših dobrodelnih dejanj, ki si jih je izmislila naša bedasta dobrodušnost. Star človek v hiralnici od sramu in bolehanja počasi umira. Pravzaprav je v taki ustanovi že pokopan. Mi pa hočemo tudi onim, ki so na najnižji ravni inteligence, pustiti tolažeč občutek koristnosti vse do konca življenja. Ljudje, ki telesno ne bodo pri močeh, bodo opravljali lažja dela. Upoštevati moramo, da nekaterim ljudem iz sedanjega rodu mišična moč že pošteno usiha. Naši novi svobodni rodovi bodo vzgojeni za omogočanje samostojnosti drugim ljudem. Za vse starostne skupine, ljudem na vseh življenjskih stopnjah bomo našli delo, ki jih bo moralno osrečevalo. Tako bo naše ljudstvo v deželi s sedemurnim delavnikom znova odkrilo marljivost. Načrtovanje mest Krajevne skupine bodo pooblastile svoje predstavnike za krajevne vo-litve. Pri razdeljevanju zemljišč bomo upoštevali, da bo skrbno presajanje omogočalo obdržati vse, kar bo upravičeno. V krajevnih skupinah bomo pokazali mestne načrte. Naši ljudje bodo vna-prej izvedeli, kam bodo odpotovali, v katerih mestih in hišah bodo pre-bivali. Bilo je že govora o gradbenih načrtih in nazornih prikazih, ki jih bomo razdelili po krajevnih skupinah. Upravljanje bo strogo centralizirano, v krajevnih skupinah pa se bo delalo popolnoma avtonomno. Zadeve si ne predstavljam lažje kot v resnici bo; ni pa si treba predstavljati, da bo težja. Selitev srednjega sloja Preseljevanje Judov bo nehote pritegnilo tudi srednji sloj. Nekateri imajo tam preko svoje sinove kot uradnike pri Združenju Judov ali kot delavce v Judovskem podjetju. Pravniki, zdravniki, tehniki na najrazličnejših področjih, mladi trgovci, vsi judovski iskalci novih priložnosti, ki se zdaj zaradi stiske v njihovih očetnjavah nameravajo preseliti na razne konce sveta, se bodo zbrali na obetavnih tleh. Nekateri so svoje hčere omožili z am-bicioznimi posamezniki. Lahko verjamemo, da bodo naši mladi ljudje za seboj potegnili svoje neveste, starše ali brate in sestre. V novih kulturah se ljudje poročajo zgodaj. Za splošno moralo je to samó dobro, naše ljudstvo pa tako dobiva močen in zdrav podmladek namesto slabotnih otrok pozno poročenih očetov, ki jim je vsakdanji boj za preživetje posrkal življenjsko moč. Vsak pripadnik našega srednjega sloja bo za seboj potegnil še druge Jude. Najpogumnejšim bo seveda pripadlo najboljše v novem svetu. Zdi se, da je v tem največja težava našega načrta. Tudi če nam uspe, da sprožimo resno svetovno razpravo o judovskem vprašanju, tudi če se nedvoumno izkaže, da je judovska država svetovna potreba, tudi če ob podpori svetovnih velesil dosežemo suverenost na nekem ozemlju – kako bomo množico Judov brez prisile pripravili, da se iz dosedanjih domovanj odpravijo v novo deželo? Saj si selitev vendar predstavljamo kot svobodno izbiro? Fenomen množice Mislim, da skoraj ne bo treba posebej zagnano vzpodbujati ljudi k preseljevanju. Za nas bodo to opravili kar protisemiti. Le-ti bodo morali delati samo to, kar so počeli do zdaj, in med Judi, ki ga še ne občutijo, se bo prebudilo veselje po selitvi, kjer pa je že prisotno, se bo le še okrepilo. Če bodo Judi ostali v protisemitsko nastrojenih državah, bo do tega v glav-nem prišlo zato, ker celo neizobraženi vedo, da si kljub nenehnim selitvam skozi več stoletij nikoli nismo znali trajno pomagati. Če bi danes obstajala država, kjer bi bili Judi dobrodošli in bi imeli zagotovljenih veliko manj ugodnosti kot v lastni judovski državi, če bo le-ta nastala, bi Judi v trenutku množično pohiteli v tako državo. Najubožnejši, ki nimajo česa izgubiti, bi se odpravili tja. Toda prepričan sem in vsak zase dobro ve, da je zaradi pritiskov na nas tudi med najpremožnejšimi Judi prisotna težnja po selitvi. Navsezadnje bi že najrevnejši zadostovali za ustanovitev države. Ti ljudje so najmarljivejši človeški material za zasedbo nekega ozemlja. Za velike podvige mora biti v človeku določena raven obupa. Ko se bodo naši obupanci pojavili v novi deželi in s svojim delom povečali vrednost ozemlja, bo tudi premožnejše Jude zamikala selitev. Vse višji sloji Judov se bodo začeli zanimati za selitev. Navsezadnje bos-ta Združenje Judov in Judovsko podjetje skupaj vodila selitve prvih, najrevnejših Judov, pri čemer bosta uživala podporo sionističnih ter selitvenih združenj. Kako je možno množico ljudi brez ukaza usmeriti, da se začne seliti na določeno mesto? Obstoja nekaj judovskih zares velikopoteznih dobrotnikov, ki hočejo trpljenje Judov ublažiti z delovanjem sionističnih združenj. Taki dobrodelniki so se že morali spoprijeti s tem vprašanjem in mislili so, da ga bodo rešili, če bodo ljudem, ki so se pripravljeni preseliti, v roke dali denar ali delovna sredstva. Dobrotnik si je torej dejal: »Ljudem bom plačal, da se bodo preselili.« To je ključna napaka in tega vprašanja se ne da rešiti z vsem denarjem sveta. Judovsko podjetje bo v nasprotju s tem dejalo: »Ne bomo vam plačali, dovolili vam bomo, da boste vi plačali. Samo nekaj vam bomo nudili.« Na zabavnem primeru bi vam to rad predočil. Eden od teh dobrotnikov, recimo mu baron, in jaz hočeva neko vroče nedeljsko popoldne na hipodromu Longchamp pri Parizu zbrati množico ljudi. Če bo baron vsakemu prišleku obljubil 10 frankov, bo s porabljenimi 200.000 franki uspel zbrati 20.000 prepotenih nesrečnežev, ki ga bodo preklinjali zaradi tega mučenja. Jaz bom 200.000 frankov raje porabil kot nagrado za najhitrejšega konja, ljudje pa se bodo zbrali pred ograjami dirkališča. Kdor bo hotel vstopiti, bo moral plačati: 1 frank, 5 frankov, 20 frankov. Posledica bo, da bo na dirkališče prišlo pol milijona ljudi. Predsednik republike bo odpeljal časten krog, množica se bo veselila in zabavala. Kljub vročini in prahu bo to za večino obiskovalcev prijeten izlet v naravo, jaz pa sem za 200.000 vloženih frankov pobral en milijon od vstopnine in stav. Če bom hotel, bom isto množico znova privabil na dirkališče, baron pa nikoli več, za nobeno ceno več. Fenomen množice bi rad prikazal v resnejši obliki na delu za zaslužek, ki je potreben za preživljanje. Poskusite enkrat na ulicah nekega mesta razglašati: »Kdor hoče v hali, ki je z vseh strani odprta, pozimi v ledenem mrazu in poleti v mučni vročini cele dneve stati na nogah in nagovarjati vsakega mimoidočega ter mu ponujati kičasto kramo, ribe ali sadje, bo dobil 2 ali 4 franke ali kolikor hočete.« Koliko ljudi se bo prijavilo? Če vas bo prignala lakota, koliko dni boste zdržali tam? Če zdržite, s kakšno vnemo boste poskušali privabljati mi-moidoče, naj kupijo sadje, ribe ali razno kramo? Mi se zadeve lotevamo drugače. Na točkah z gostim prometom, ki jih zlahka najdemo, ker mi sami usmerjamo promet, kamor hočemo, postavimo velike hale, ki jim pravimo tržnice. Naše hale zgradimo lahko slabše in so v zdravstvenem pogledu bolj odvratne od drugih, pa vendar se bodo ljudje stekali vanje. Toda mi bomo z vso naklonjenostjo zgradili lepše in boljše hale. In ljudje, ki jim nismo ničesar obljubili, ker jim ne moremo ničesar obljubiti, saj nismo prevaranti, ti marljivi in podjetni ljudje bodo z nasmeš-kom in med šalami omogočali živahno trgovanje. Neutrudno in ves čas stoje bodo vabili in vzpodbujali kupce, utrujenosti skoraj ne bodo opazili. Ne bodo le hiteč prihajali dan za dnem, da bi bili prvi, ampak bodo celo ustanavljali združenja, kartele in še marsikaj, samo da se bo neovirano dalo služiti. In če se bo ob koncu dneva izkazalo, da so kljub vsej marljivo-sti zaslužili samo 3 franke ali kaj podobnega, bodo vendarle z upanjem zrli na naslednji dan, ki bo morda boljši. Podarili smo jim upanje. Hočete vedeti, od kod bomo vzeli potrebe, nujne za obstoj in delovanje tržnic? Je to sploh še treba ponoviti? Prej sem pokazal, da bomo v sodelovanju s posredovalnico delavcev ust-varili petnajstkraten zaslužek. Iz enega milijona jih bo nastalo petnajst, iz ene milijarde petnajst milijard. Pa je to v velikem obsegu enako kot v majhnem? Kapitalski donosi se v višinah vendar znižujejo. To velja za speči kapital, strahopetno zakrnel kapital, ne pa za delujoči kapital. Delujoči kapital ima celo v višavah strašansko velike donose. V tem tiči socialno vprašanje. Ali je res, kar pravim? Najbogatejše Jude pozivam kot priče za to. Zakaj se ukvarjajo s toliko različnimi dejavnostmi? Zakaj pošiljajo ljudi pod zemljo, da za pičlo plačilo v grozljivih razmerah spravljajo premog na zemeljsko površje? Stvar ni prijetna, tudi za lastnika premogovnika ne. Ne verjamem, da so kapitalisti brezsrčneži in tudi sam nisem tak. Nočem hujskati, ampak miriti. Ali moram fenomen množice in kako se jo pritegne na določene točke pojasnjevati še z veselimi potovanji? Nikogaršnjih svetih občutij nočem prizadeti z besedami, ki se jih lahko napačno razlaga. Le na kratko bom omenil, kaj v muslimanskem svetu pomeni romanje v Meko in za katolike Lurd ter mnogi drugi kraji, od koder se ljudje zaradi svoje vere potolaženi vračajo domov, ali pa sveti suknjič v Trierju. Zato bomo tudi mi našim ljudem postavili ciljne točke za zadovoljevanje njihovih najglobljih verskih potreb. Naši duhovniki nas bodo prvi razumeli in odšli z nami. V novi deželi bo lahko vsak izpovedoval našo vero na svoj način. Tudi in predvsem naši dragi svobodomisleci, naša nesmrtna vojska, ki za ljudi osvaja vedno nova področja. Na nikogar se ne bo smelo izvajati prisile, razen ko bo šlo za obstoj države in ureditve. Te nujnosti ne bo samovoljno določala zdaj ta, zdaj neka druga oseba ali skupina ljudi, ampak bo shranjena v nespremenljivih zakonih. Če bi zdaj nekdo ravno iz prej navedenih primerov sklepal, da se množico samo prehodno da pritegniti k določenim ciljem v zvezi z vero, s pridobit-no dejavnostjo ali z zabavo, je temu možno zlahka oporekati. Takšen cilj lahko množice samo privablja. Šele vsi cilji skupaj so primerni, da množice obdržijo in jih trajno zadovoljijo. Privlačni cilji tvorijo veliko celoto, ki jo je naše ljudstvo iskalo dolgo časa in nikoli ni nehalo hrepeneti po njej; zanjo se je ohranilo, zaradi pritiska se je ohranilo zanjo, za svobodno domovino! Ko se bo začela selitev, bomo nekatere vzeli s seboj, drugi se bodo zlili za nami, tretje bo potegnilo za nami, in četrti se bodo gnetli za nami. In ti oklevajoči zapoznelci bodo tukaj in tam potegnili kratko. Prvi, ki verjamejo, ki so navdušeni in bodo pogumno krenili na pot, pa bodo dobili najboljša mesta. Naš človeški material O nobenem ljudstvu ne kroži toliko zmot kot o Judih. Zaradi stoletnih tr-pljenj smo postali zamorjeni in malodušni, tako da zdaj že sami govori-mo o teh zmotah in jim verjamemo. Ena od napačnih trditev je, da smo Judi nezmerno navdušeni nad trgovanjem. Znano je, da se tam, kjer lahko sodelujemo pri naraščajočih razrednih premikih, lahko hitro umaknemo iz trgovinske dejavnosti. Velika večina judovskih trgovcev svojim sinovom omogoča študiranje. Zato prihaja do prevlade Judov v vseh poklicih, kjer je potrebna visoka izobrazba. Naše veselje do trgovanja sicer tudi med gospodarsko šibkejšimi sloji nikakor ni tako veliko kot se domneva. V vzhodnoevropskih državah je ogromno Judov, ki se ne ukvarjajo s trgovino in ne bežijo od težkih del. Združenje Judov bo sposobno izdelati natančno znanstveno statistiko o zaposlitvah naših ljudi. Nove naloge in priložnosti, ki bodo v novi državi pričakale naše ljudi, bodo zdajšnjim rokodelcem v zadovoljstvo, veliko sedanjih malih trgovcev pa se bo lotilo ročnih opravil. Krošnjar, ki po svetu hodi s težko culo na hrbtu, ni tako srečen, kot si mis-lijo nekateri. S sedemurnim delavnikom bomo iz vseh takih ljudi naredili zadovoljne delavce. Ti ljudje so marljivi, a podcenjeni in zdaj morda najbolj trpijo. Združenje Judov si bo že od vsega začetka prizadevalo za izobraževanje ljudi za delavce. Na zdrav način jim bo vzbujalo željo po zaslužku. Jud je varčen, iznajdljiv in popolnoma predan družini. Takšni ljudje so kot rojeni za različne zaposlitve in če bo trgovina na drobno dovolj donosna, se bodo tudi današnji krošnjarji začeli ukvarjati s to dejavnostjo. Temu bi lahko na primer služil zgled velikih blagovnic, v katerih se najde vse mogoče. Take veleblagovnice v velikih mestih že zdaj duši-jo male trgovce. V novi civilizaciji bi lahko njihovo nastajanje dobesedno preprečile. Njihovo pojavljanje pa bi hkrati imelo prednost, da bi se v naši državi lahko takoj naselili tudi ljudje z zahtevnejšimi potrebami. Drobne navade Ali se spodobi, da glede na resnost mojega pisanja govorim – čeprav smo bežno – o drobnih navadah in udobnostih, ki jih pozna vsakdanji človek? Mislim, da se spodobi in celo, da je zelo pomembno. Drobne navade so kot tisoče niti, od katerih je vsaka tanka in ne posebej trdna, skupaj pa tvorijo vrv, ki je ni mogoče raztrgati. Tudi glede tega se je treba znebiti omejenih predstav. Kdor je izkusil kaj sveta, dobro ve, da se drobne vsakodnevne navade že zdaj zlahka presadijo kamorkoli. Tehnični dosežki današnje dobe, ki bi jih moj načrt rad uporabil za človečnost, so bile do zdaj v glavnem uporabljene za drobne navade. Angleške hotele najdemo v Egiptu in na gorskih vršacih v Švici, dunajske kavarne so v Južni Afriki, francoska gledališča v Rusiji, nemške opere v Ameriki, z najboljšim bavarskim pivom pa vam postrežejo v Parizu. Če bomo še enkrat odpotovali iz Mizraima (hebrejsko Egipt, op. prev.), ne bomo pozabili loncev za meso. V vsaki krajevni skupini bodo ljudje znova našli svoje drobne navade, le da bodo boljše, lepše in prijetnejše. Združenje Judov in judovska država Negotiorum Gestio Ta knjiga ni pisana v slogu poklicnih pravnikov, zato svojo teorijo o pravni podlagi države lahko le bežno nakažem, podobno kot še marsikaj drugega. Kljub temu moram svoji novi teoriji dati določeno težo, da bo sposobna prenesti razpravo v krogih pravnikov. Rousseaujevo danes že zastarelo dojemanje je državo hotelo predstaviti kot družbeno pogodbo. Takole je menil: »Določila v taki pogodbi so z naravo pogajanj sestavljena tako, da bi ob najmanjši spremembi morala postati nična in brez učinka. Posledica tega je, da so, čeprav jih nikoli iz-recno ne bi določili, vendarle povsod enaka ter da jih povsod molče spre-jemajo in priznavajo«, itd. Logično in zgodovinsko izpodbijanje Rousseaujeve teorije ni bilo in tudi ni težko, ne glede na to, kako strašno in plodovito je ta teorija učinkovala. Za sodobne ustavne države je brez praktičnega pomena vprašanje, ali je že pred ustavo obstajala družbena pogodba s členi, ki »niso bili izrecno določeni, a vendarle nespremenljivi«. Kakorkoli že, je zdaj razmerje med državljani in vlado določeno. Toda pred sprejetjem ustave in nastankom nove države imajo ta nače-la tudi praktičen pomen. Znano nam je in vidimo, da je možen nastanek novih držav. Kolonije se odcepijo od matične države, podložniki se ločijo od suverena, na novo priključena ozemlja takoj proglasijo za samostojne države. Judovska država bo povsem nova in posebna tvorba na za zdaj še neznanem ozemlju. Toda država niso ozemlja, ampak jo predstavljajo ljudje, zbrani pod določeno oblastjo. Ljudje so osebna osnova, ozemlje pa stvarna osnova države, pri čemer je osebna pomembnejša. Obstaja na primer suverenost brez stvarne osnove, in ta je celo najbolj spoštovana na Zemlji: vladavina papeža. V znanosti o državi trenutno vlada teorija o nujni smotrnosti. Ta teorija zadošča za utemeljitev o nastanku nove države in se je zgodovinsko ne da ovreči tako kot je mogoče ovreči teorijo o pogodbenem nastanku. Glede ustanovitve judovske države sem v tem spisu povsem pristaš teorije o nujni smotrnosti. Le-ta odstopa od pravnega razloga za nastanek države. Sodobnemu naziranju ne ustrezajo teorije o božanski organizaciji, o premoči, patriarhalna, patrimonialna in pogodbena teorija. Pravna podlaga države se deloma preveč utemeljuje s človekom (teorija o premoči, patriarhalna in pogodbena teorija), deloma nad človekom (božja naklonjenost), deloma pod ravnjo človeka (stvarna patrimonialna teorija). Nujna smotrnost pušča vprašanje udobno ali previdno brez odgovora. Vprašanje, s katerim so se tako poglobljeno spopadali največji filozofi prava vseh časov, ne more biti povsem odveč. Dejansko je država mešanica človeškega in nadčloveškega. Za občasno moreče razmerje med vladarjem in podložniki je nujna pravna podlaga. Mislim, da jo je možno najti v negotiorum gestio. Pri tem si je treba skupnost državljanov zamišljati kot dominus negotiorum, vlado pa kot gestor. Čudovit smisel za pravo med Rimljani je v negotiorum gestio ustvaril ple-menito mojstrovino. Kadar je ogrožena dobrobit invalida, lahko ukrepa vsak in ga reši. To je gestor, vodja tujih zadev. Nima nobene naloge, ki bi mu jo dodelil človek. Njegovo nalogo mu je dodelila višja nujnost. Le-to se za državo da oblikovati na različne načine in na posameznih civilizacijskih stopnjah je različno oblikovana v skladu s trenutno splošno zmožnostjo razumevanja. Gestio je usmerjen k dobrobiti dominusa, ljudstva, ki mu pripada tudi sam gestor. Gestor upravlja z imetjem, čigar solastnik je. Iz njegovega solastništva črpa spoznanje o stiski, ki zahteva poseg, vodenje med vojno in v miru, nikakor pa kot solastnik sam sebi ne daje veljavne naloge. O strinjanju mnogih solastnikov lahko zgolj domneva. Država nastane zaradi boja ljudstva za obstanek. V tej borbi ni možno že od začetka podrobno opredeliti naloge. Vsak poskus bi propadel, če bi že vnaprej hoteli doseči strinjanje vseh udeležencev v postopku nastajanja države. Ljudstvo bi bilo zaradi notranjih političnih delitev nemočno pro-ti zunanjim pritiskom. Vseh glav se ne da spraviti pod en klobuk, pravijo ponavadi. Zato gestor nadene klobuk na svojo glavo in se odpravi na pot. Gestor države ima dovolj pooblastil, da ukrepa, če je skupna stvar ogrožena in če si dominus zaradi nesposobnosti ali zaradi kakega drugega vzroka ne more sam pomagati. Toda zaradi njegovega ukrepanja bo gestor podobno kot v pogodbenih določilih, tako rekoč ex contractu, zavezan dominusu. Gre za nastajajoče pravno razmerje v državi. Gestor mora nato jamčiti za vsako malomarnost, tudi za nedokončanje prevzetih poslov ter za pomanjkljivo izvajanje stvari, ki so s tem tesno povezane, itd.. Tukaj ne bom dlje razpredal o negotiorum gestio, ker bi nas to preveč odvrnilo od dejanskega predmeta našega zanimanja. Samo še tole bi dejal: »Z odobritvijo postane vodenje poslov za vodjo poslov vel-javno na enak način, kot če bi se to prvotno zgodilo s podelitvijo naloge.« In kaj vse to pomeni v našem primeru? Ker je judovsko ljudstvo razseljeno po vsem svetu, ne more voditi lastnih političnih zadev. Zato je glede različnih točk v večji ali manjši zagati. Predvsem potrebuje gestorja. Omenjeni gestor ne sme biti neki posameznik. To bi bilo smešno, in ker bi morda delal v lastno korist, bi ga tudi prezirali. Gestor Judov mora biti v vseh pogledih moralna oseba. In táko je Združenje Judov. Gestor Judov. Ta organ za selitev ljudstva, katerega obliko in naloge bomo obravnavali šele zdaj, bo dejansko nastal pred vsem drugim. Njegov nastanek je nadvse preprost. Iz kroga poštenih angleških Judov, ki sem jim v Londonu predstavil načrt, bo nastala ta moralna oseba. Združenje Judov je središče za preseljevanje Judov. Združenje Judov ima znanstvene in politične naloge. Ustanovitev judovske države, kakršno si predstavljam jaz, bo temeljila na sodobnih znanstvenih temeljih. Ko bomo odšli iz Mizraima, se to ne sme zgoditi naivno kot v starih časih. Vnaprej bomo dobro predvideli, koliko nas bo in kako močni bomo. Združenje Judov je novi judovski Mojzes. V primerjavi z našo sodobno operno predstavo je bil podvig starega velikega gestorja v tedanjih preprostih časih kot čudovit star muzikal. Isto melodijo igramo z veliko večjim številom violin, flavt, harf, čelov, ob električni razsvetljavi, z veliko okrasja, zbori, s čudovito sceno in s prvimi pevci. Moje pisanje naj bo začetek splošne razprave o judovskem vprašanju. Udeležili se je bodo prijatelji in sovražniki – upam, da ne v dosedanji obliki čustvenega branjenja in podivjanega zmerjanja. Razpravo je treba voditi stvarno, obsežno, resno in politično. Združenje Judov bo pripravljalo vsa srečanja politikov, parlamentov, judovskih skupnosti, društev, ki se ustno in pisno pojavljajo na shodih, v časnikih in knjižnih izdajah. Združenje Judov bo tako prvikrat izvedelo in ugotovilo, če so Judi že pripravljeni in prisiljeni odpotovati v obljubljeno deželo. Združenje Judov bo ob pomoči judovskih skupnosti iz celega sveta dobilo obsežne statistične podatke o Judih. Glede na naš namen bomo pozneje smotrno razvijali naloge, znanstveno raziskovali novo deželo z njenimi naravnimi bogastvi, izdelali enovit načrt selitve in naseljevanja, pripravljali zakonodajo in upravljanje države, itd.. Kot sem že prej omenil, mora Združenje Judov navzven poskušati doseči priznanje kot državotvorna sila. S prostovoljnim soglasjem mnogih Judov lahko v razmerju do svetovnih vlad črpa potrebno avtoriteto. Združenje Judov bo navznoter, torej med judovskim ljudstvom, ustvarilo nepogrešljive začetne ustanove – matično celico, če uporabim znanstven izraz. Iz nje se bodo pozneje razvile javne ustanove judovske države. Kot sem že dejal, je prvi cilj zagotavljanje mednarodnopravne suverenosti na ozemlju, ki bo zadoščalo za pokrivanje naših upravičenih potreb. Kaj se bo zgodilo potem? Zasedanje ozemlja Ko so skozi zgodovino ljudstva potovala po svetu, se je vse dogajalo naključno. Med svojim nenačrtovanim pohodom so se ljudje kot roji kobilic ustalili na nekem ozemlju. Takrat niso niti vedeli, kakšna je Zemlja. Nova selitev Judov se mora zgoditi v skladu z znanstvenimi načeli. Pred kakimi štiridesetimi leti so zlato izkopavali na zelo nenavaden način. Pustolovci z vseh koncev Amerike so se zgrinjali v Kalifornijo. Ko so desperadosi izvedeli, kaj se dogaja, so se z vseh koncev sveta množično odpravili v Ameriko in začeli zemlji krasti zlato, nakar so ga enako roparsko tudi zaigrali. A danes! Poglejmo si pridobivanje zlata v Transvaalu. Tam ni romantičnih nepridipravov, pridobivanje zlata vodijo stvarni geologi in inženirji. Domiselno izdelani stroji pridobijo zlato iz prepoznanih kamnin. Tu se le malo stvari prepušča naključju. Tako moramo novo deželo Judov raziskati z vsemi sodobnimi pripomočki in jo pridobiti zase. Takoj, ko bo ozemlje zagotovljeno, bo tja odplula ladja, na kateri bodo predstavniki Združenja Judov, Judovskega podjetja in judovskih krajevnih skupnosti. Imeli bodo tri naloge: 1. Znanstveno natančno bodo preučili naravne značilnosti ozemlja. 2. Organizirali bodo strogo centralizirano upravo. 3. Razdelitev ozemlja Te naloge se medsebojno prekrivajo in jih je treba izpeljati skladno z že dovolj znanim ciljem. Samo ena stvar še ni jasna: kako naj se po krajevnih skupinah zaseda ozemlje. V Ameriki poteka zasedba novega ozemlja na res primitiven način. Bodoči lastniki zemljišč se zberejo na meji nekega ozemlja in se hkrati divje poženejo v tekmo za zemljišče. V novi judovski deželi ne bomo prirejali takih dirk. Ozemlja za province in mesta bomo prodajali na dražbah. Tega ne bomo počeli za denar, ampak za storitve. V skladu s splošnim načrtom bo določeno, katere ceste, mostovi, urejanje voda bodo potrebni za delovanje prometa. To bo usklajeno po provincah. Znotraj provinc bodo podobno organizirane dražbe za mestna ozemlja. Krajevne skupine bodo prevzele odgovornost za primerno izvedbo tega postopka. Krajevne skupnosti bodo pokrivale stroške iz avtonomnih virov. Združenje Judov bo seveda vnaprej vedelo, če bi si krajevne skupine drznile nakopati prevelike žrtve. Velike skupnosti bodo prejele velike prostore za svoje dejavnosti. Večje žrtve bodo nagrajene z določenimi pozornostmi: univerze, visoke strokovne šole, poskusne organizacije in podobne nagrade. Državne ustanove, za katere ne bo nujno potrebno, da se nahajajo v glavnem mestu, bodo razporejene po celi državi. Za pravilno izvedbo prevzetega bo jamčil interes novega ustanovitelja, v nujnem primeru pa krajevno okolje. Tako kot nočemo in ne moremo odpraviti razlik med posamezniki, bodo ostale tudi razlike med krajevnimi skupinami. Vse se bo razvrščalo na naraven način. Vse pridobljene pravice bodo zaščitene, vsak nov razvoj bo dobil dovolj manevrskega prostora. Naše ljudi bomo dobro seznanili z vsemi zadevami. Tako kot mi ne bomo osupljali ali varali drugih, tudi sami sebe ne bomo slepili. Vse bo vnaprej z načrtom trdno določeno. Pri izdelavi tega načrta, ki ga hočem samo nakazati, bodo sodelovale naše najbistrejše glave. Za naš namen bomo morali uporabiti vse znanstveno socialne in tehnične dosežke dobe, v kateri živimo in ki je pred nami, ter v katero bo umeščeno dolgotrajno uresničevanje načrta. Uporabiti bo treba vse srečne iznajdbe, ki so že tukaj in ki se bodo še pojavile. Tako bo lahko prišlo do pridobivan-ja ozemlja in nastanka države, kar bo v zgodovini človeštva brez primere, možnosti za uspeh pa so neslutene. Ustava Ena od velikih komisij, ki jih bo ustanovilo Združenje Judov, bo Svèt državnih pravnikov, ki morajo pripraviti čim sodobnejšo ustavo. Mislim, da mora biti dobra ustava zmerno prožna. V nekem drugem delu sem razpravljal o tem, katere oblike države se mi zdijo najboljše. Demokratična monarhija ali aristokratska republika sta po mojem mnenju najboljši državni obliki. Državna oblika in načelo vladanja morata biti v uravnoteženem nasprotju eden napram drugemu. Osebno sem prepričan pristaš monarhističnih ureditev, ker omogočajo stanovitno politiko ter predstavljajo z obstojem države povezan interes zgodovinsko slovečih družin, ki so rojene in vzgojene za vladanje. Toda naša zgodovina je prekinjena že tako dolgo, da se na tako ustanovo več ne moremo priključiti. Že s samim poskusom česa takega bi se hudo osmešili. Demokracija brez koristne protiuteži nekega monarha je nezmerna v priznavanju in obtoževanju, vodi v parlamentarno čvekanje in v odvratno kategorijo poklicnih politikov. Sedanja ljudstva tudi niso primerna za neomejeno demokracijo in mislim, da bodo v prihodnje vse manj primerna. Čista demokracija namreč predvideva zelo preproste navade, naše navade pa bodo z razvojem prometa in civilizacije postajale vse bolj zapletene. »Le ressort d’une democratie est la vertu,« pravi modri Montesquieu. In kje najdemo to vrlino, mislim politično? Ne mislim na našo politično vrlino, ker nismo drugačni od drugih sodobnih ljudi in ker bi nam v svobodi najprej nabrekel greben. Referendum je po mojem mnenju nepopoln, ker v politiki ni preprostih vprašanj, na katera je možno odgovoriti samo z da ali ne. Množice so še bolj kot parlamenti dovzetne za vsakovrstne zmote ter se priklanjajo vsakemu glasnemu kričaču. Pred zbranim ljudstvom ni mogoče delati ne notranje ne zunanje politike. Politiko je treba delati z vrha. V judovski državi ne bo treba nikogar za-sužnjiti, saj se lahko vsak Jud dvigne, vsak Jud se bo hotel povzpeti. Med našim ljudstvom se bo moralo pojaviti velikansko gibanje navzgor. Vsak posameznik bo verjel, da se lahko povzpne sam, s čimer se bo dvignila vsa skupnost. Vzpenjanje je treba povezati v oblike, ki bodo moralne, koristne za državo in v službi ljudske ideje. Zato razmišljam o demokratični republiki. To ustreza tudi ambicioznemu smislu našega ljudstva, ki se je zdaj izrodil v neumno nečimrnost. Razmišljam o beneški državni ureditvi, toda morali bi se izogniti vsemu, kar je pokopalo Benetke. Učili se bomo iz zgodovinskih napak drugih, pa tudi iz lastnih. Mi smo namreč sodobno ljudstvo in hočemo postati najsodobnejše. Naše ljudstvo, ki mu bo Združenje Judov omogočilo ustanovitev nove države, bo hvaležno sprejelo tudi ustavo, ki mu jo bo prineslo Združenje. Toda kjer se bodo pojavili odpori, jih bo Združenje zlomilo. Omejenim ali zlonamernim posameznikom ne bo dovolilo motečega delovanja proti svojemu delu. Jezik Morda kdo misli, da bo težavo predstavljalo dejstvo, da skupnega jezika nimamo več. Med seboj se vendar ne moremo pogovarjati v hebrejščini. Kdo med nami zna toliko hebrejsko, da bi lahko v tem jeziku zahteval vozno karto za vlak? To ni mogoče. Kljub temu je zadeva zelo preprosta. Vsak govori jezik svoje ljube domovine. Za možnost jezikovne federacije je Švica najboljši primer. Tudi v novi domovini bomo to, kar smo zdaj, in nikoli ne bomo nehali z otožnostjo ljubiti svojih očetnjav, iz katerih so nas pregnali. Opustili bomo okorne žargone iz getov, govorice, ki jih uporabljamo zdaj. To so bili skrivni jeziki zapornikov. Naši učitelji se bodo posvetili tej stvari. Za splošno občevanje najuporabnejši jezik bo postal neobvezujoč glavni jezik. Navsezadnje je naše ljudstvo nekaj posebnega, edinstvenega. Združuje nas samo še vera naših očetov. Teokracija Ali bomo na koncu imeli teokracijo? Ne! Vera nas povezuje, znanost nas osvobaja. Zato ne bomo dovolili, da bi se pojavilo teokratsko omahljivo hotenje naše duhovščine. Znali jih bomo zadržati v njihovih svetiščih, tako kot bomo v vojašnicah imeli svojo poklicno vojsko. Vojsko in duhovščino bomo častili tako, kot to zahtevajo in si zaslužijo njihove lepe funkcije. V državo, ki jih časti, se nimajo kaj vmešavati, ker bodo zaposleni z notran-jimi in zunanjimi težavami. Vsak človek je v svoji veri ali neveri tako svoboden in neomejen kot v svoji narodni pripadnosti. In če se bo zgodilo, da bodo med nami živeli tudi drugače verujoči in pripadniki drugih ljudstev, jim bomo jamčili častno zašči-to ter enakopravnost pred zakoni. V Evropi smo spoznali, kaj je strpnost. Iz tega se ne norčujem. Sedanji protisemitizem lahko zaznavamo samo v posameznih delih sveta kot staro versko nestrpnost. Med kulturnimi ljud-stvi povečini pomeni nekakšno gibanje, s katerim bi se radi obranili pred duhom lastne preteklosti. Zakoni Ko se bo približal čas za nastanek nove države, bo Združenje Judov pri izbranih pravnih strokovnjakih naročilo pripravo zakonskih aktov. V prehodnem obdobju se bomo ravnali po načelu, da za vsakega novega judovskega priseljenca veljajo zakoni dežele, iz katere se bo preselil. Nato bo treba kmalu težiti po poenotenju zakonov. Naši zakoni bodo morali biti sodobni, najboljši na vseh področjih. Njihova določila bodo vzorna, prežeta z vsemi pravičnimi družbenimi zahtevami. Vojska Judovsko državo si predstavljam kot nevtralno. Potrebovala bo samo pok-licno vojsko – vsekakor bo opremljena z najsodobnejšo opremo in orožjem za vzdrževanje reda znotraj in zunaj države. Zastava Nimamo svoje zastave. Zastavo potrebujemo. Če hočeš voditi veliko ljudi, mora nad njihovimi glavami plapolati nek simbol. Predstavljam si belo zastavo s sedmimi zlatimi zvezdami. Bela podlaga pomeni novo, čisto življenje. Zvezde naj pomenijo sedem zlatih delovnih ur dnevno. Judi bodo v novo deželo namreč odšli v znamenju dela. Recipročnost in pogodbe o izročanju Novo judovsko državo moramo ustanoviti na pošten način. Misliti moramo vendar na našo prihodnjo čast v svetu. Zato je treba vse obveznosti v dosedanjih krajih prebivanja pošteno izpolniti. Združenje Judov in Judovsko podjetje bosta poceni prevoz in vse ugodnosti ob naselitvi zagotavljala samo tistim, ki jima bodo predložili uradna potrdila dotedanjih oblasti o urejenih zadevah. Vse zasebno-pravne zahteve, ki bi izvirale iz dežel, od koder se bodo Judi preselili, bo v judovski državi lažje uveljavljati kot kjerkoli drugje. Na recipročnosti sploh ne bomo čakali. To bomo delali samo zaradi naše časti. Zato bodo pozneje tudi naše zahteve naletele na sodišča, ki bodo bolj odprta za sodelovanje kot pa se to zdaj morda dogaja tu in tam. Glede na vse do zdaj povedano se razume, da bomo tudi judovske zlo-čince lažje izročali kot katerakoli druga država, vse do trenutka, ko bomo naše kazensko pravo izvajali po enakih načelih kot to delajo vse civili-zirane države. Mišljeno je torej neko prehodno obdobje, v katerem bomo naše zločince sprejemali šele po prestani kazni. Po tem jih bomo sprejeli brez vsakih omejitev in zločinci bodo med nami lahko na novo zaživeli. Za mnoge Jude bo preselitev pomenila srečen konec kriznega obdobja. Slabe razmere, v katerih se je marsikdo pokvaril, bodo odpravljene in izgubljenci se bodo lahko rešili. Na kratko bi rad povedal zgodbo, ki sem jo prebral v poročilu o rudnikih zlata v gorski verigi Witwatersrand v Južni Afriki. Neki moški se je preselil tja in poskušal delati to in ono, le iskanje zlata ga ni zanimalo. Na koncu je postavil tovarno za proizvodnjo ledu, ki je uspešno poslovala. Zaradi njegove poštenosti so ga vsi zelo cenili. Čez nekaj let so ga nenadoma aretirali. V Frankfurtu je kot bančnik prevaral mnogo ljudi, zato je pobegnil pred roko pravice in pod lažnim imenom v Južni Afriki začel novo življenje. Ko ga je policija odpeljala na železniško postajo, so se tam zbrali najuglednejši prebivalci kraja, mu od srca zaželeli vse najboljše in nasvidenje. Možak se bo namreč vrnil. Kaj vse nam pove ta zgodba! Novo življenje lahko izboljša tudi zločinca. In med nami je sorazmerno malo zločincev. Zanimivo branje je statistično poročilo »Judovski kriminalci v Nemčiji«, ki ga je na osnovi uradno dostopnih podatkov izdelal dr. P. Nathan iz Berlina po nalogu »Komiteja za obrambo pred protisemitskimi napadi«. Poročilo, ki je polno številčnih podatkov, se enako kot še marsikatera obramba zmotno zanaša na razum, ko gre za izpodbijanje protisemitskega razpoloženja. Domnevno nas enako sovražijo zaradi naših odlik kot zaradi naših napak. Prednosti judovske selitve Upam, da bodo vlade prostovoljno ali zaradi pritiskov njihovih protisemitov mojemu pisanju posvetile nekaj pozornosti. Morda bo celo tu in tam takoj deležno naklonjenosti, ki jo bo zaznalo tudi naše Združenje Judov. Menim, da zaradi preseljevanja Judov, kakršno sem si zamislil, nikjer ne bo prišlo do gospodarske krize. Takšne krize, ki bi se morale zgoditi kot posledica preganjanja Judov, bi z izvajanjem mojega načrta kvečjemu preprečili. V državah, kjer zdaj vlada protisemitsko razpoloženje, bi se začelo dolgo obdobje blaginje. Kot sem že zapisal, se bo začenjalo notranje preseljevanje krščanskih državljanov, ki bodo zasedali počasi in načrtno izpraznjene položaje selečih se Judov. Če nas pri tem ne bodo ovirali in nam bodo celo pomagali, bodo s tem povsod želi uspehe. Gre za neumno predstavo, ki se je moramo otresti, da bo zaradi selitve mnogih Judov prišlo do obubožanja velikega števila držav. Preseljevanje zaradi preganjanja je nekaj povsem drugega, saj v takih primerih podobno kot med vojnami prihaja do uničevanja dobrin. Miroljubno in prostovoljno preseljevanje kolonizatorjev se lahko dogaja ob upoštevanju pridobljenih pravic, povsem zakonito, svobodno in pregledno, ob belem dnevu in pred očmi oblastnih organov ter pod nadzorom javnosti. Preseljevanje krščanskih proletarcev v druge dele sveta bi se zaustavilo zaradi selitve Judov. Državam bi tudi koristilo, ker bi se njihovo izvozno poslovanje izredno povečalo, saj bi bili preseljeni Judi še dolgo časa navezani na kupovanje evropskih izdelkov. Zaradi krajevnih skupin bi prišlo do pravičnega uravnoteženja, običajne potrebe bi se še dolgo pokrivale iz prejšnjih krajev bivanja. Ena od ključnih prednosti bi bile družbene olajšave. Družbeno nezadovoljstvo bi se za dalj časa poleglo, morda za dvajset ali celo več let, vsekakor pa bi táko obdobje trajalo ves čas judovskega preseljevanja. Socialno vprašanje je odvisno samo od razvoja tehničnih sredstev. Vod-na para je ljudi zbrala okoli parnih strojev v tovarnah, kjer so stisnjeni eden ob drugem in drug drugega onesrečujejo. Proizvodnja je neznansko velika, nekritična, nenačrtovana, vsak trenutek se pojavljajo hude krize, zaradi katerih propadajo tako podjetniki kot delavci. Vodna para je ljudi stisnila enega k drugemu, uporaba elektrike naj bi jih znova razpršila in jim omogočila bolj srečna delovna okolja. Vsekakor bodo izumitelji tehničnih pripomočkov, ljudje, ki so pravi dobrotniki človeštva, nadaljevali svoje delo tudi po začetku judovske selitve ter izumljali tako čudovite stvari kot so jih do zdaj, ne, upajmo, da vse bolj čudovite. Zdi se, da besedica »nemogoče« izginja iz tehniškega izrazoslovja. Če bi se znova rodil človek iz minulega stoletja, bi se v našem življenju znašel obdan z nepojmljivimi čudesi. S sodobnimi sredstvi znamo puščavo spremeniti v cvetoč vrt. Za postavitev mest danes potrebujemo le nekaj let, nekdaj pa bi za podobne gradnje potrebovali stoletja - v Ameriki je veliko primerov, ki potrjujejo ta napredek. Razdalje kot ovira so danes premagane. V zakladnici sodobnega duha se je nabralo neizmerno veliko bogastev, vsak dan jih je vse več. Stotine tisoče glav na vseh koncih sveta tuhta in išče, in kar nekdo odkrije, že jutri pripada vsemu svetu. Mi sami bomo v naši judovski državi uporabljali in izpopolnjevali vse novosti. Tako kot bomo s sedemurnim delavnikom naredili poskus v dobrobit vsega človeštva, hočemo biti napredni v vseh pogledih. Kot nova država hočemo predstavljati poskusno deželo, ki bo postala vzor vsem drugim. Po odselitvi Judov bodo tam, kjer so jih ustvarili, za njimi ostala podjetja. Tudi judovski podjetniški duh ne bo manjkal tam, kjer bi ga radi videli. Premični judovski kapital bo še naprej iskal možnosti za vlaganja tam, kjer bodo njegovi lastniki dobro poznali razmere. Medtem ko judovski denarni kapital zdaj zaradi preganjanja išče najbolj odročne poslovne podvige, se bo zaradi miroljubne rešitve pozneje vračal in prispeval svoje k nadaljnjemu napredku v dosedanjih prebivališčih Judov. Sklepna beseda Veliko stvari je še nedorečenih, veliko pomanjkljivosti in škodljivih površnosti ter nepotrebnih ponovitev je še vedno v tem spisu, o katerem sem veliko premišljeval in ga večkrat predelal. Poštenega bralca, ki dovolj razume stvari, da zna brati tudi med vrsticami, pomanjkljivosti ne bodo odvrnile od branja. Prej bo začutil izziv, da s svojo ostroumnostjo in močjo sodeluje pri delu, ki ne pripada nobenemu posamezniku, ter da ga poskuša izboljšati. Ali nisem razložil samoumevnih stvari in spregledal pomembnih pomislekov? Nekaj ugovorov sem poskušal ovreči. Vem, da so še drugi, veliko jih je, tako velikih kot majhnih. Med velikimi je dejstvo, da na svetu niso samo Judi v hudi stiski. Kljub temu mislim, da moramo prav mi za začetek odpraviti nekaj bede, čeprav za zdaj samo našo lastno. Potem naj še povem, da naj med ljudi ne bi vnašali novih razlikovanj; ne potrebujemo nikakršnih novih meja, bolje bi bilo izbrisati stare razmejitve. Mislim, da tako razmišljajo prijazni zanesenjaki, toda prah njihovih kosti bo že zdavnaj raznesel veter, ko bo ideja o domovini še vedno cvetela. Splošno pobratenje sploh niso lepe sanje. Sovražnik je nujen za najvišja prizadevanja posamezne osebnosti. Toda kako? Judi v svoji novi državi vendar ne bodo imeli več nobenega sovražnika. V blagostanju se bodo pomehkužili in usihali, bodo šele potem začeli propadati? Mislim, da bodo imeli Judi enako kot druga ljudstva vedno dovolj sovražnikov. Toda ko bodo živeli na lastni zemlji, se jim ne bo treba razpršiti po svetu. Diaspore ne bo treba ponavljati, vse dokler se celotna človeška civilizacija ne podre. Tega se lahko boji samo kak bedak. Sedanja civilizacija ima dovolj sredstev za svojo obrambo. Mnogo je pritlehnih oporekanj, saj je tudi več v duhu majhnih kot velikih ljudi. Nekaj omejenih ugovorov sem že poskušal navesti. Kdor se hoče postaviti pod belo zastavo s sedmimi zlatimi zvezdami, mora sodelovati v tem pojasnjevanju. Morda se bo sprva treba boriti proti nekaterim hudobnim, ozkosrčnim, omejenim Judom. Se bo našel kdo, ki bo dejal, da v roke protisemitov polagam orožje, ker govorim resnico? Ker ne zagotavljam, da so med nami samo izvrstni ljudje? Morda bo kdo dejal, da kažem pot, na kateri bi nam lahko kdo škodoval. Taka razmišljanja najodločneje zavračam. Moj predlog je možno uresničiti samo s prostovoljnim strinjanjem večine Judov. Lahko da se z njim posamezniki ne bodo strinjali, morda tudi skupine trenutno najmogočnejših Judov, nikoli in nikdar več pa država ne bo naperjena proti vsem Judom. Zakonske enakopravnosti Judov, ki bo nekoč uveljavljena, se ne bo dalo več odpraviti; že najmanjši poskusi v tej smeri bi vse Jude, revne in bogate, pognali v naročje prevratniških strank. Vsak začetek uradnih nepravičnosti do Judov je imel povsod posledice v gospodarskih krizah. Proti nam se da storiti le malo učinkovitega, če ljudje ne želijo škoditi sami sebi. Pri tem vse bolj narašča sovraštvo, ki ga bogataši komaj kaj občutijo. Kaj pa naši reveži!? Treba je vprašati naše ubožne proletarce, ki jih po vnovičnem izbruhu protisemitizma izkoriščajo bolj grozljivo kot kadarkoli prej. Ali bodo nekateri premožni Judi menili, da pritisk na nas še ni dovolj hud za preseljevanje, saj da se je celo pri najhujših preganjanjih in izgonih pokazalo, kako neradi so se na pot odpravili naši ljudje? Drži, ampak zato, ker niso vedeli, kam bi odšli! Zato, ker so odhajali iz ene bede v drugo. Mi pa vam kažemo pot v obljubljeno deželo. In čudovita moč navdušenja se mora spopasti s strašno močjo navade. Ali preganjanja res niso več tako huda kot so bila v srednjem veku? Tako je, toda mi smo postali občutljivejši in zato se nam ne zdi, da zdaj manj trpimo. Stoletna preganjanja so preveč načela naše živce. Slišali bomo tudi taka mnenja: Gre za brezupen podvig, četudi nam uspe pridobiti ozemlje in suverenost. Pridružili se nam bodo samo reveži. Saj prav njih bomo potrebovali na začetku! Samo obupanci si drznejo osvajati. Tretji bodo menili: Če bi bilo to možno izpeljati, bi se takega podviga ven-dar že kdo lotil!? Prej to ni bilo mogoče, zdaj pa je. Pred stotimi, petdesetimi leti je bilo to zgolj sanjarjenje. Danes je vse to res mogoče. Bogataši, ki uživajo ob pogledu na vse tehnične dosežke, zelo dobro vedo, kaj vse se da narediti z denarjem. In tako se bo začelo: Prav revni in preprosti ljudje, ki niti ne slutijo, s kakšno močjo človek že obvladuje sile narave, bodo najtrdneje verjeli v novo poslanstvo. Oni namreč še niso izgubili upanja na obljubljeno deželo. Tukaj je, Judi! Nikakršna pravljica, nikakršna prevara! Vsak se lahko pre-priča o tem, saj bo vsak v novo deželo odnesel košček nje; nekdo v glavi, drugi v rokah, tretji v pridobljenih dobrinah. Morda se bo ljudem zdelo, da gre za dolgoročen podvig. Tudi v najugodnejših razmerah bo treba na ustanovitev nove države čakati še veliko let. Medtem bodo Judi na tisočih koncih sveta prestajali zasmehovanje, žalitve, prepiranje, pretepanje, plenjenje in ubijanje. Toda če bomo zgolj začeli uresničevati ta načrt, se bo protisemitizem takoj in povsod umiril. Prišlo bo do premirja. Ko bomo ustanovili Judovsko podjetje, bo ta novica v enem samem dnevu s pobliskavanjem v naših žicah dosegla najbolj oddaljene dele sveta. V tistem trenutku se bo pojavilo tudi olajšanje. Iz srednjih slojev se bo naša inteligenca, ki je ustvarjamo v prebitku, začela stekati v prve organizacije, med prve tehnike, častnike, profesorje, uradnike, juriste, zdravnike. In tako se bo stvar nadaljevala naglo, vendar brez pretresov. V svetiščih, pa tudi v cerkvah, bodo ljudje molili za uspešno uresničitev načrta. V igri je rešitev stare težave, zaradi katere so trpeli prav vsi. Toda najprej se mora zgoditi preblisk v glavah. Misel mora poleteti do zadnjih ubožnih gnezd, kjer bivajo naši ljudje. Zbudili se bodo iz svoje otopelosti, ker se bo v življenju vseh nas pojavila nova vsebina. Vsak naj misli samo nase, in zgodila se bo silna selitev. In kakšna slava bo doletela nesebične borce za stvar! Zato verjamem, da bo iz zemlje pognal rod čudovitih Judov. Makabejci se bodo znova dvignili. Še enkrat naj ponovim besede iz začetka: Judi, ki hočejo, bodo imeli lastno državo! Končno bomo kot svobodni ljudje zaživeli na lastni grudi ter v miru umrli v naši lastni domovini. Z našo osvoboditvijo bo tudi svet dočakal svojo svobodo. Naše bogastvo ga bo obogatilo, naša veličina ga bo še povečala. In kar bomo v novi deželi preizkušali samo za uspešno življenje nas samih, bo močno vplivalo na vse ljudi in jih osrečevalo.