,,Vzrejajte ljudstvo! !" ,,Vzrejajte ljudstvo!" je glasilo zdanjega veka. Kdo pa naj vender vzreja ljudstvo ? Gotovo nihče drugi, nego Ijudski učitelj; njemu veljajo te važne besede. Kakšno mesto pa ima ljudski učitelj v javnem življenji, da se mu naklada tako velika naloga? Če temu vprašanju pravično odgovarjamo, moremo reči, da je njegovo mesto v javnem življenji, žalibog, jako nizko, tako da je skoraj vsak rokodelec bolj prost, kakor pa učitelj. Učitelj je pri izpolnovanji te važne naloge navezan sam na-se; on preraalo dobiva vnanje pomoči in podpore. Učitelj sam naj bi torej to težavno nalogo izvrševal, in on je skoraj nič, ali vsaj prav kaj malega. Njegovo gmotno stanje je tako borno, posebno pri nas na Kranjskem, da more svoje utrujene moči za postranske zaslužke uporabljati, ako jih sploh dobi; ce ne, se more pa prav bojevati za vsakdanji kruh; kje je potem toliko časopisov, kateri se učitelju ponujajo, in kje potrebne knjige? Naj bi vender naši poslanci uže pričeli enkrat vsaj na to delovati, da bi se ljudskemu učitelju, če ne uže plača povišala, vsaj petletne doklade nekoliko zvikšale. Pravično bi bilo, da bi se mu v pokojnino tudi vštevala leta, v katerih je še začasno služil. Ko namreč učiteljski pripravnik dostoji preizkušnjo zrelostno, mora najmanj dve Ieti služiti, predno sme priti k preizkušnji učiteljske zmožnosti, od katerega časa se mu po naši dež. postavi štejejo službena leta. Po tem merilu mora tedaj ljudski učitelj služiti 42 let — tedaj dalje kot vsak drug uradnik. Kakšno paje politično stanje učiteljevo? Jako žalostno — in pri vseh teh okoliščinah naj bode učitelj nekaka podoba višje avtoritete; on naj samo z veljavo svojim učencem zapoveduje, ter naj jih brez potrebnih pripomočkov ustrahuje in še celo take otroke, kateri hočejo biti prosti sinovi popolnoma prostega časa. Pri vsem tem pa more učiteljeva veljava zadostovati za kakih 80 do 100 ali še celo do 150 otrok! Pa še ni dosti. Delo njegovo dela jako težavno tudi pedagogika, katera tirja, da naj učitelj poedinstvuje ali individualizira; on naj spozna toliko število otrok do dno srca, ter naj si njihove kreposti in slabosti zapiše v svoj dnevnik, kakor da bi bilo vse to otročja igrača. Saj v dušo človekovo ne moremo tako lehko zreti, kakor v čisto gorsko jezero, v katerem se naj manjši kamenček lehko vidi ter preštejemo tudi lehko vse rastline v njem; vender iz duše in srca ne moremo tako brati, kakor iz knjige. Toliko se zahteva od učitelja in tako strogo zahteva, da more vse do pičice izpolnovati. Da bode torej naša šola vzgojilnica, odložite učitelju nekoliko njegovega težkega breniena; ne napoluujte nni razreda s prevelikim številom otrok ter uslišite v časih njegove želje, njegove ponižne prošnje! Sveta dolžnost vsake občine, dežele in države je, da učitelje podpira ter iim kolikor mogoče lajša njihovo težavno delo. ,,Vzrejajte ljudstvo!" Te besede naj ne veljajo samo učitelju, ampak razlegajo naj se tudi v druge kroge — tje, od koder ucitelj pričakuje pomoči in podpore. — mn — Knjiga Slovenska V XIX. veku. Janez Iieopold imigoc, r. v Halozah 6. jun. 1787, učil se v Gradcu, bil naposled Ptujskega gradti oskrbnik, u. 14. avg. 1829 v Ptuju. Spis njegov je: Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre. Durch viele Uebungsstiicke zum Uebersetzen erlautert. mit einer auserlesenen Sammlung von Gespriichen, und einem Radical - Worterbuche versehen, herausgegeben von Johann Leopold Schmigoz. Gratz 1812. 8. 319. (Slovanka I. 235. Šaf. 60.) Delo svoje poklanja pisatelj Ignaciju grofu Attemsu. —V predgovoru razkazuje, kako je znanje Slovenskega jezika potrebno obrtniku, vradniku, duhovnu na kmetih, pa tudi po mestih v deželah Avstrijskib, ndenn die Zahl der Slowenischen Einwohner unsers Kaiserthums iiberwiegt bey weiten die Gesammtzahl aller iibrigen Volker dieser Monarchie". — Pa ugovarja se, da je naš jezik še preubožen, da ni slovstvenih pomočkov. To je nekoliko res; imamo sedaj slovnico Kopitarjevo. V ta namen naj služi tudi moja, in — nFreunde der Slowenischen Sprache, traget nach euren Kraften bey, diese unsere Mutterspracbe in die literarische Welt zu erheben; lassen wir den Muth ja nicht sinken bey allen Beschwerlichkeiten, die sich uns entgegen stellen, denn blicken wir hin auf die mit der unsrigen so sehr verwandte Sprache der Russen und Bohmen, auf welche Stufe ist nicht diese durch den Vater der Slowenen, Herrn Dobrowsky, und jene durch Herrn Heym gekommen, bemuhen wir uns in die Stufe dieser und anderer beriihmten Slawen zu treten; dann wird die literarische Welt sehen, welchen Schatz unsere Sprache enthalt; aber aufsuchen miissen wir ihn, und der Welt zeigen, dass unsere Sprache reich ist". — Nato pripoveduje, kako je vravnana pričujoča slovnica. — Sklanje ima štiri: I. Dolžnik. II. III. Duša. Živad. IV. Lice. — Pri moških in srednjih Dat. u (i), Loc. i (u); — om, am, oma — ama; oj: z dušoj, živadjoj. — Lep, -iga, -imu. Lepši -a -o. Eden -en, ena, eno; jezer, tavžent; dva jezera. — Jez, jaz, jest: ti (ta), ta, to. Sem — sim, sma — sme, boma — bodema, bova. Sprege loči tri: I. zdigavam; II. grizem; III. motim. Berž, taki; vunder, vonder. — Iz zmladletka im Friihlinge (mlado letje, sprotletje t. j. proti letje, spomlad, vuletje t. j. v' leto; s kaže zvezo s prejšnjim letnim časom str. 135); s kladvom, s pametjoj, Djemi (str. 142). Dovršne in nedovršne glagole razpravlja vže po Kopitarju (str. 156. .) — K vzgledu: rNoben človek nima zroka se pred spovednikom (spovednitelom) svoje grehe spoznati bati, kajti on se ne pred bogom, de vunder vse človečke dela pred njegovemi očrai razkrite ležijo, grešiti bal" ima tole opazko: »Bevor ich noch gegemvartige Grammatik zu scbreiben anfing, wollte ich alle dergleichen W6rter in nik, als: vučenik, spovednik, odrešenik, u. d. gl. venverfen, und die Ausgange in nitel machen, denn der Ausgang in nik ist allzeit passiv und nicht activ; und also bedeuten die W6rter vučenik, spovednik, odrešenik, Scbiiler, Beichtkind, der Erlosste, und nicht Lehrer, Beicbtvater, und Erloser, sondern diese W6rter heissen vučitel, spovednitel, odrešnitel; weil aber alle bisher geschriebenen Biicher Worter nach der ersten Art haben, so wollte ich keine Revolution init meinem Werke anfangen, bey einem kiinftigen W6rterbuche miissen aber dergleichen Worter umschaffen \verden (S. 171)." — W6rter-Sammlung (179 —194): Religion vera, veranstvo; Troster odžalnik, poveselnik, rezveselnik; Judenthum židovstvo: turska, hajdovska vera; meša, krain. maša; Gediichtniss zapomnaj, zapomlaj; Emsigkeit marlivost, perzadlivost; Verfuhrung zavod: Faulenzer vmajuh; Liederlicher Mensch nemarjak; fantič, pajbič, punca, divičtvo, ženkica itd. — Gesprache im Umgange zur Uibung im Slowenisch Reden, und zur Erhaltung der Gelaufigkeit in der Slowenischen Sprache (195—236). Polsko delo. Živinska reja. Pčelarija. Preja (240). Kleines W6rterbuch mit einigen Wurzel-Abgeleiteten- und Zusammengesetzten W6rtern (241- 319). — Na primer bodi: -Pčelarija (Čbelarija, Čmelarija). Pčele ali čmele, nar skerblivejše stvari so dvoje sorte, domače ino divje, domače stanujejo v' volnjakih, divje pa v štorih, al pak v bednjih, to je, v votlem drčvji. Kak berž z' zmladletka toplo gračuje, se čbele iz pčeljakov podajo, ino išejo cvetejoče rože, po kerih vojsk zbirajo. če polčtji sonce prižaga, rojijo se čbele, znaminja, da se bojo skoro rojile, je, da se čbele, kere se rojiti hočejo, tri, štiri, ali več dnov preje pred lukno čmeljakovo spravijo, z' vččra dolgo bernijo; tudi matica, kak eni pravijo, pred rojom popeva. Kadar se čele rojijo, se preje nad čmeljakom veršijo, kak se dale podajo; de pa se one ostanovijo, ino ne odletijo, se njim v zvonce zvoni, ali v druge reči klepeče, ali se z vodoj poškraplajo. če si je roj sedel, more se on z nečfm pokriti, da ga sonce ne dosegne, ino ne pretira; iz večera, po sončnem zahodi se 6n v panj (v koš), keri je z medom pomazan, spravla. Pčele nosijo set, ino delajo piskriče na šest voglov, polnijo nje z medom; setje (setovje) pri ognji rezpušeno da vojsk, iz kerega se sveče zlevajo, ino druge reči delajo. Iz meda se med (medica) kuha (238 — 239)." Urban Jarnik, r. 11. maja 1784 na Potoce v Ziljski dolini duhovnije sv. Štefana, učil se v Celovcu, mašnik 1. 1806., kaplan v Čanjčah, v Podkrnosu, v Celovcu, župnik v Šmihelu in naposled v Blatogradu, kjer je u. 11. jun. 1844. Pisariti je jel Jarnik 1. 1812 ter priobčevati svoje umotvore v vezani in nevezani, slovenski pa nemški besedi v domovinskem listu ,,Carinthia" in poznej v ,,Karntnerische Zeitschrift". Delovanje njegovo, znamenito vzlasti v starinoslovji in v jezikoznanstvu, popisano je vže tu in tam. Dobro ga je ob kratkem opisal A. Janežič v nVodn ikovem Sporaeniku" 1. 1859. str. 112—115; posebno na tanko pa prof. J. Scheinigg po zapuščini in v spomin njegove stoletnice v _Kresu" III. IV. 1. 1883. 4. Naštejejo naj se tukaj le njegova dela ter pokažejo po nekterih vzgledih. — Mej tiskanimi nahaja se: 1) Zber lepih ukov za Slovensko Mladino iz Nemskiga ino Latinskiga prestavlenih, iz Staro - Slavenskiga ino Pemskiga preravnanih, nikoterih pa novo zloženih od U. J. V Celovcu, per Joanezu Leonu, Štamparju, 1814. 12. XII. 106. Po predgovoru nNa Bravca" sledi -Kazavic": Bučelica. Razgovor od žegnanih reči . . od Božjih potov . . Herkul na razpotju. Zvezdje. Basen. Fridolin, ali hod k-Fužini (Schiller). Nauki v podobah. Basni, ktere se Ezopu perpišejo. Iz Latinskiga, iz Pemskiga na sedajno Slovenščino — na Slovenji jezik preravnane. 100 Pemskih Pripovesti itd. — Na primer bodi iz -Predgovora": BLubi rojak! treba je, mislim, de se kratko pogovarjava, prej ko tote bukvici bereš. V - njih ne boš našel le samo novih ino za žejo svoje duše veliko dobriga perdobivnih naukov, tenioč tudi en nov pravopis (ortografijo), z-katerim si se more biti še malo 5* soznanil, dokler nimaš vsakdar priložnosti, nove v-Slovenjim jeziku na svetlobo dane bukvi dobiti ino brati, de bfzvedel, kako se sedaj pravopis Slovenski na bolši stran obračova. Nova v-Lublani v-letu 1808. od Gosp. Kopitarja na svetlobo dana Gramatika je nam v-našim jeziku en nov pot pokazala, kako bi mogli čisto Slovenščinr pisati, govoriti, ino tako po malim se drugim Slovencam približovati. Bog dal! de ui vsi pisarji njegove lepe opomene nasledovali. — V totej Gramatici najdeš in jaz pišem: dobro jutro nam. dobru jutru; dal, bil n. dav, biv; svet, reč n. svjet, rieč ali rič; Bog n. Bueg; klešče n. kleše; v-hiši n. v'hiši; dobrega, dobrej n. dobriga, dobri; ki, ka, ko; nebesa, okna n. nebese itd. — Ohrani moj lubi Biavec! tote kratke opomene, ino dočakaj z meno v kratkim tejsti veseli čas, ko bojo visoko vučeni uioži za vse Slovence k navadnim latinskim čerkam (puštabam) še druge Slovenskimu jeziku namerjene izumili, kakor je Slovenski Apostel ino Škof sveti Kiril k starira Gerkskim čerkam nove Slovenskim glasovam lastne izrnislil, ino z temi za Slovence sveto pismo z pomočjo svojga bratra Metodija na njih materni jezik prestavil, ino sveto mešo Slovenji bral. Čakaj dotle, ino vidil boš več bukev na svetlobo priti, dokler se materni jezik vsako leto bolj čistil, trebil, ino poglajšal bode. To ti k-tvojmu veseliu pove Tvoj prijatel - Zložnik totih bukvic". — Iz knjižice same: Bnčelica. BučePca dšlovna črez polje bučf, Brez dela neutrudna nikol ne sedf. Z-bučenjam se vsede od cvštja na cvet, Z-bučenjam polepša nam stvarjeni svet itd. Pa nektere iz Pemskih na Slovenske preravnane Pripovesti: ,,Brez mehirja plavati. Blagur ribam v vodi. Jaz gospod, ti gospod, kdo bode svinje pasel? Glad je osla gosti navučil. Kdor hoče biti per pokoju, perpravi se prej k boju. Kdor se z raečam obhodnje, se od meča poskoduje. Najeziku nosi med, v sercu krije jed. Sneg v peči sušiti. Velike Gospode imej prijatele, al ne sosede. Kar mladi ne vejo, jim stari povejo." 2) Sadje-Reja ali Navuk, kako se more prav lehko, ino v' kratkem času nikar ko veliko dobreh, ino zdraveh dreves podrediti, teraoč tudi naržlahtnejši sadje zadobiti. Iz Niemškega v' Slovenji jezik prenešen, ino pomnožen. V Celovcu 1817. Per J. Leonu, miestnemu Natiskavcu. 8. XVI. 96. — Sadjereja je dvojna: vsakdanja (I. razklad 1—54) ino izvumlena (II. razklad 54—96). Na razgled bodi: nBesieda na kmete, ino na vsakega, ki le za štiri pedi zemle ima. Lubi moji ludi! Kdo je med vami, kteri bi ne videv, ne očutiv, da njegove hišne potriebe od dnu do dnu rastejo ? — Davki so povišani, posli so drajši; kovači, kolarji vse sorte delavci svoj zaslužik vzdigujejo; oblačilo, pijača, vse, kar potrebujete, na viš lieze; kamer so vaši očovi z eno petico prišli, vi še z rajnišam ne zajdete; z eno besiedo! vse kar za se, ali za svojo hišavanje potrebujete, je dva- ali trikrat drajši, kaker je nekdej bilo ... — Kako morete prav lehko, v kratkem in tako r^či zastojn ktiri rajniš perdobiti . . To opravilo se lehko brez zamude vsega drujega dela opravi, tudi brez škode drugeh dobičkov; še zemle ino skerbi ne potrebnje toliko, ino vender je še po velko krajeh le raalo štimana — jaz menim Sadje-reja . . . Spravite se tcclaj, lubi moji Slovenci na to opravilo, ko vam ga botn v teh bukvicah razkladav; pojte v svoje verte ino travnike obsadit jih z sadunosnemi drevesi; pa ravnajte tako, kaker se vam bo povedelo! — V teh bukvicah bote našli, kak' se vse to zgodi. Prav zvesti jih preberite, pa obranite in bogajte tudi, kar bote brali. Ino čel v kakeh lietah se vaše biše med lppo cvetečimi drevesi skrijejo; ino v jeseni veje od sadja potvarjene jemejo pokati; tedaj spomnite hvaležni na može, ktiri nam take bukvice pišejo, ino tak spomin je vsa plača, kar je za svoje delo želo." 3) Molitne bukvice za otroke. V Celovcu 1817. 4) Jedro keršanskih resnic. Iz Nemškiga prestavil Urban Jarnik, Fajmošter v Nemškim Š-Miheli. V Celovcu 1820, natisnil Antoui Gelb, Natiskavic. 8. 134. Vsebina je: I. Bog proti človeku (1—38); II. Človek proti Bogu (39—108); III. Kaj bruranosti v bran stoji, ino s-ččm se more jej na poinoe priti (109 — 134). Kazavic, ktiri kaže glave ino verste svetiga pisma, iz ktiriga so resnice v teh bukvih po besedi zbrane. Pogrešbe. 5) Evangelji ino branje na vse nedele ino svetke celega leta. V Celovcu 1811 (Šaf. 103). 6) Evangelji na posebne dneve svetega posta. V Celovcu 1821. (Šaf. 104). 7) V duhi katolške cerkve moleč Kristjan. Zložil je Firšt Alexander od Hohenlohe itd. Izbranje poglavitnejših molitev, tretjič iz perviga spisanja natisnjenih itd. sedaj pa preslovenjenih, ktirim se je na koncu mešna pesen perstavila. V Celovcu 1822. A. Gelb. 12. 96 (Šafafik 146. P. Dainko ABC. 5-7). 8) Kleine Sammlung solcher altslavischen W6rter, welche im heutigen windischen Dialecte noch kraftig fortleben. Ein Beytrag zur Kenntniss der alten hochslovenischen Biichersprache. Zusaininengetragen und herausgegeben von U. J. Klagenfurt. A. Gelb 1822. 8. 79. — Namen in vzrok tej knjižici razodeva v besedah: »Uiberall war nian bemiiht, die altesten Denkmahler der jezt lebenden Sprachen aufzusuchen, um ihre Gestalt, die sie im Alterthume hatten, dem gegenwartigen Zeitalter aufzuschliessen. Warum sollte dies nicbt auch iin Slavischen geschehen, welches schon im neunten Jahrhundert durch die Meisterhand des heil. Kyrill's klassische Form und VVurde erhielt. In dieser alten Gestalt lebt die slavische Sprache noch heut zu Tage, durch traurige Schicksale vom Westen verdriingt, \vo sie zuerst aufbliihte, im europaischen Nord - und Siidost als Kirchen - und als theologische Biichersprache frohlich fort. Ihr so nahes Verhaltniss mit dem Slavischen in Karnten, Krain und Steyermark soll in dem vorliegenden kleinen Worterverzeichnisse zur Freude der Sprachgenossen aufgedecket werden . . . Die Zahl der gesammelten "VVorter hatte wohl starker ausfallen miissen, wenn ich mir nicht vorgesetzt hatte, blos eine Probe iiber das Kirchen - Slavische mit Bezug auf die Karantanische Mundart zu liefern." 9) "VVindische Sprachlehre v. 0. Gutsmann. VI. Aufl. Klagenfurt bei F. v. Kleinmayr 1829. 8. 108. 10) Versuch eines Etymologikons der Slowenischen Mundart in Inner-Oesterreich. Nach verlasslichen Quellen bearbeitet von Urban Jarnik, landesfurstlichem Pfarrer zu Mossburg. Klagenfurt 1832. F. v. Kleinmayr. 8. XXII. 243. — nVorerinnerung" je spisal bil vže 1. 1830, in ondi pravi: BVorliegeude Arbeit, ein gedrangtes Wurzelworterbuch, der slowenischen Mundart ist in dieser Form der erste, freilich noch unvollkonimene, Versuch, die W6rter beuannter Sprache in etytnologische Ordnung zu bringen, und so, so\vohl dem einheimiscben als fremden Lebrling den Bau derselben aufzuschliessen, ihm die Erlernung zu erleichtern, als auch den Weg zur Vergleichung mit anderen vervvandten Mundarten allmahlig vorzubereiten; denn diese letztere Tendenz wird bei den neueren Philologen fast aller Dialekte mit ganz besonderer Aufmerksamkeit beriicksichtiget, was in der Folge von grossem Nutzen werden kann" itd. — Knjiga, znamenita v jezikoslovji, je vravnana po Dobrovskega osnovi, po glasovni sorodnosti, ktero je posnel tudi Metelko, in razlagujejo se korenike in debla v treh vrstah: I. Wurzelsylben mit einem (1—28), II. mit zwei (28—156), III. mit drei und mehr Grundlauten (157-240). 11) Dopis iz KoruSke od Bratomira Dolinskoga (Ilirska Danica 1837. III. 8) z geslom: nIn necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas (Letopis Slov. Matice 1877 str. 149—159). — Ljubica (Nar. Pesn. Ilir. Stanko Vraz. 1839. str. 188). — Obraz slovenskoga narečja u Koruškoj. Od Urbana Jarnika. S uvodom i opazkami od St. Vraza (Kolo. I. 1842. str. 41 —57). Na primer '^di: nZnačaj sadašnjega slovenskega jezika istina Bog takov je, da Dobrovski primoran bude postaviti ga s ruskim, sarbskim i harvatskim u jednu istu glavnu varstu. Nu sasvim time još i dan danas nosi na licu pečat, po kom sudeči uvidjamo, da mora da je bio nšgda u prastaro vreme u bližnjem savezu sa sčvero-zapadnimi narečji poljskim i českim. Zato i dan danas jezikoslovac, koj hoče, da iztraži to narečje, nemože sasvim dobro uspčti, ako pri svom poslu neobrati očiuh i na česko i na poljsko sa svojimi podnarščji. Istina, to je narščje dobilo mnogo gledeč na blagoglasje, odkako ga je vrčme odcepilo sileno od sžvero-zapadnih Slavenah i približilo užje dolnjoj jednokarvnoj bratji: nu opet moramo priznati, da je pri tom i mnogo izgubilo, najpače onu jakost u izrazu, kojom se ponose naša sčverna bratja česi i Poljaci. — Znaci slovenskoga narečja u obče. Razlike slovenskoga u današnjoj Koruškoj . . Razrččja (Junsko. Rožansko. Ziljsko)." Netiskani so ostali Jarnikovi spisi na pr.: a) Bildung des Zeitwortes. Ein Versuch nach Dobrowsky's Methode — z geslom: Inventis facile est addere. — b) Die ersten Herzoge Kiirntens oder kurzgefasste Geschichte der Bekehrung der Karantaner Slaven und der Griindung des Herzogstuhles. Nach alten Quellen bearbeitet von U. J. Pfarrer zu St. Michael am Salfelde (1826). — c) Nemško-slovenski . ., nemško6lovensko-latinski . ., nemško-slovenski slovar v odlomkih — Deutsch-wind. W6rterbuch (Šaf. 70). — d) Sammlung der Wurzelworter in den slawischen Mundarten mit einigen wichtigen Stammwortern. — e) Sammlung fremder Worter, die in den slaw. Mundarten als nothwendig (eigene Namen der Volker, Personen, Lander, Berge, Fliisse u. dgl.) oder mit geringer Veriinderung aufgenommen, wie auch solcher, die durch wechselseitige Revision und Aufnahme der einheimischen gut gebildeten Worter entbehrlich werden konnen. — f) Nevarnosti mladih ludi ali kratki Navuk, kako se imajo otroci ino mladenči pred nesrečo varuvati. Eno preslovenjenje iz Nemškiga jezika skoz rajn. visoko vredniga Gosp. J. Japelna Korarja v Celovcu, sedaj pa pregledano ino po novim pravopisu preravnano od U. J. — #) Vergleicbung des polniscben Rhinesmus (§, ig, ^, iq.) mit ahnlichen Wurzellauten der slavischen Mundarten. — h) Gebaude des lateinischen und slavischen Verbums in seiner fortlaufenden Harmonie dargestellt. — i) Pisma do Vodnika, Slomšeka, St. Vraza, Sreznjevskega, Metelka, Primica, Kopitarja itd. itd. — nSmelo raoremo trditi, da ga ni slovstvenega dogodka sploh, za kterega bi se ne bil Jarnik zanimal ali ne bil njerau sodelavec: Slovnica Dobrovskega in Metelkova, brizinski spomeniki, abecedna vojska, slovenski slovar, Kranjska Čbelica (II—IV.), ilirstvo, narodno blago, ethnografija in stara zgodovina slavnega Gorotana in še druga vprašanja manje važnosti pričajo nam jasno o njegovej marljivosti in vsestranskej naobraženosti! . . . Jarnika imamo torej staviti med probuditelje Slovencev in vzlasti koroških Slovencev. On nam naj bode zgled, ki nas navdušuje za domačo stvar. Kot pesnik podal je rojakom svoje mnogotere pesme in prestavljal druge iz nemškega; spisaval je prostemu narodu pobožne in podučne knjige; trudil se je kot filolog na znanstvenem polji, da se uravna slovenski pismeni jezik po zdravih načelih in da se očisti materinščina tujih izrazov; sestavljal je obširne slovarje; opisal namje kot zgodovinar ono slavno dobo kralja Sama in pokristjanjenje Gorotana; razkril je svojim rojakom s silo naravnih zakonov napredujočo germanizacijo na Koroškem; bil je marljiv nabiratelj narodnega blaga in ustanovitelj slovenskega narečjeslovja; konečno izvrsten narodni pedagog in duhovnik po volji božjej itd. (Kres III. IV. - cf. Jezičnik IX. XV.)" — Na primer bodi le še: Moj sedanji kraj. Za herbtom je skalna goraSpodaj zvira Hippokrene Pravi se Kernos pri nas,Cisti zvirk za pevce vse, Je za Špice 'na podporaBelkaste on pluje pcne In za pcvca pa Parnas.Umnost pov'c iz njcga p'je. Tuki društvo Muz stanuje, Gracije se sučejo; Sam Apollo tu kraljuje, Njega citre slišimo. Na Slovence. Tudi modrica slovenska Zvupa se perpevlati; Njej prijazna grata nemška, Sesterno per njej sedi. Zarja lepa se razlivaSlava bode spet slovela, čez slovenji Goratan,Ki Slovencem da ime; Zbuja dremanje častliva,Po deželah se raznela, Oznanuje svetli dan.Perdobila češčenjel Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Piše Gradimir.) (Dalje.) J o s i p 0 g r i n e c. *) (Glej 22. berilno vajo: nStrneno polje.") Josip Ogrinec se je rodil v 5. dan aprila 1844.1. v Podgorji pri Kameniku na Gorenjskem. Latinske šole je izvršil v Ljubljani, ter se je potem na vseučilišči v Zagrebu učil pravoslovja. L. 1866. pa otide na vseučilišče na Dunaj, kjersejeučil naravoslovja, ker se je bil namenil, da postane profesor. L. 1872. dobi začasno učiteljsko službo na gimnaziji v Novem Mestu na Dolenjskem, a uže drugo leto pride v enaki lastnosti na gimnazijo v Vinkovce na Hrvatsko, kjer dobf 1878. 1. stalno učiteljsko službo. Žalibog, ni dolgo užival dobrote svoje službe; umrl je v 13. dan tnaja 1879. 1. še le 35 let star. V Ogrinci smo izgubili Slovenci rodoljubnega, pridnega in spretnega slovenskega pisatelja. Akopram je moral v dijaških svojih letih mnogo trpeti radi uboštva, vender počel je bil užč celo rnlad z veliko marljivostjo iu vztrajnostjo delovati v blaginjo milemu svojemu narodu. Svoje spise je priobčeval po različnih časopisih in društvih; posebno slovi zaradi svojih »obrazov iz narave", katere je priobčeval po MGlasniku" (1868.1.) in po nDunajskem Zvonu" (1870. 1.). Naravo - opisni njegovi sestavki so tako izvrstni, da boljših do zdaj ni spisal noben Slovenec! Spisal je tudi izvirno gledališko igro nV Ljublj ano jo dajmo", nKje je meja? dalje povest nSolncein senca", nVojnimir" iu še mnogo druzega. *) Sledeča razprava je zadujič po naključji izostala. Slediti bi raorala takoj razpravi o nFranklinu in Lesarji". Pis. Naša dolžnost je, da se sporainjamo prerano umrlega, rodoljubnega in marljivega pisatelja, Josipa Ogrinca! J. P i n t a r. (Glej 43. berilno vajo: nPozdravljam, domovina, te!") Josip Pintar se je rodil v 9. dan februvarja 1860. 1. v Pilštanji na Šlajerskem. Šolal se je doma, v Celji in v Ljubljani. Dognavši učiteljišče, učiteljeval je v Sromljah pri Brežicah na Štajerskem pet let; a zdaj službuje vKoprivnici v Kozjanskem okraji. Josip Pintar se peča uže od svojega 13. leta s pesnikovanjem. Njegove pesnice so natisnjene v nZvonu", BPopotniku", BVrtcu" in BSlavčku". Pisateljsko ime mu je nSavo Zoran". A. pl. Humb oldt. (Glej 55. berilno vajo: BŽivalsko življenje po stepi južno-amerikanskej".) Izboren nemški pisatelj in največji natoroznanec svojega časa je bil Aleksander plemeniti Humboldt. Rodil se je 1769. 1. v Berolinu, ter baš tukaj umrl 1859. 1. Prepotoval je Evropo in tropično Ameriko. Pet let je živel v Ameriki ter gojil natoroznanske vede. Kasneje je potoval po Sibiriji in ob Kaspiškem morji. Slavno delo njegovo je nKosmos", knjiga, v kateri vsestransko opisuje prepotovani svet. Knjiga le-ta je prevedena skoro v vse jezike omikanih narodov. Humboldt je pisal kaj lepo nemščino ter nazivljejo ga Bkneza prirodoznancev". Fr. H a u p t m a n n. (Glej 65. berilno vajo: BObŁujoče posode".) Jako delaven mož na prirodoslovnein polji je Fran Hauptmann, zdaj profesor na učiteljiškem izobraževališči v Gradci na Štajerskem. Rodil se je v 2. dan marcija 1847. 1. pri Sv. Križi nad Mariborom. V našem berilu se nahaja več Hauptmann - ovih prirodoslovnih sestavkov. Spisal je tudi BFiziko za ljudske šole" ter sodeluje marljivo pri nKresu", listu, ki izhaja v Celovci. Fr. Povše. (Glej 99. berilno vajo: BPogozdovanjea.) Velik prijatelj kmetijstva je Fran Povše. Rodil se je 1. januvarja 1845. 1. v Kresniških Poljanah za Faro na Kianjskein. V šolo je hodil najpreje v Ljubljani, kjer je tudi gimnazijo dovršil. Potem se je šel učit kmetijstva v ogrski Stari Grad (Altenburg) na tamošnjo višjo kmetijsko šolo. Izurivši se v kmetijstvu pride 1869. 1. za učitelja na kmetijsko šolo v Gorico (na Primorskem), kjer deluje še zdaj in sicer kakor vodja tega zavoda. Fran Povše ni le izboren učitelj, nego tudi vrlo marljiv in zaslužen kmetijski pisatelj. Najimenitnejše njegovo delo je BUmni kmetovalec", knjiga imajoča tri zvezke in ki jo je izdala družba sv. Mohora 1875. 1. Vrhu tega je Povše uredoval nSlovenskega Gospodarja" skozi 15 let, ter od nekdaj marljivo sodeluje tudi pri MNovicah". Povše je mož blagega srca. Slovenci na Goriškem so vrlemu možu skazali zaupanje s tem, da so ga volili deželnim poslancem, ter ga tudi v druzih ozirih odlikovali. A Povše-tove zasluge je priznal tudi naš vladar, podelivši rau zlati križ s krono. F. K o č e v a r. (Glej 100. berilno vajo: BLesu.) Ferdo Kočevar je bil raCunarsk uradnik v Zagrebu. Porodil se je v Žavci na Štajerskem 1834.1. ter umrl v Gradci 1878.1. Najimenitniše njegovo delo je MKupčija in obrtnija"; knjiga, katero je izdala družba sv. Mohora. Tudi v našem berilu je nekaj njegovih sestavkov. Friderik Mtiller. (Glej 102. berilno vajo: BNauki za kmetovalca".) Friderik Miiller je nemški pisatelj, porojen 1823.1. Berilna ta vaja je torej le poslovenjena. J. Bolle. (Glej 119. berilno vajo: BPravilna sviloreja".) J. Bolle je rodom Lah, porojen v Trstu 1850. 1. Zdaj je učitelj na kmetijski šoli v Gorici. On piše izvirno laški ter se njega sestavki le poslovenjujejo. J. Woldfich. (Glej 145. berilno vajo: BHranitbaa.) Woldficb (izgovori: BVoldrič") je zdravnik in nemšk pisatelj živeč na Dunaji. Njegovo »Somatologij o" (t. j. nank o človeškem telesu) je poslovenil profesor Fran Erjavec in se zdaj ta knjiga tudi rabi v slovenskih srednjih šolah. Dr. G. I p a v e c. (Glej 146. berilno vajo: BDomača lekarna".) Doktor Gustav Ipavec je zdravnik v Št. Jurji na spodnjem Štajerskem; porojen je 1831. 1. On slovi tudi kot slovensk skladatelj. Tudi za šolsko mladino je uglasbil nekaj pesmic; n. pr. nPlevica", BPredica", in dr. (Konec prih.)