126
Vladimir Kovačič
Aleksander Peršolja
Pesmi
SEN O    Je še nisem videl same, RESNICI     pa čeprav so mi rekli,
da je na tisoče tehtnic enakih. Vseenih barv in oblik, vseenih izkušenj, morda laži.
Ko pa je padel mrak, sem prestavil glavo na tnalo
127                                                                                                            Pesmi
in zavpil,
pridi po krst,
se kri ni pocedila.
Ostal sem nežen, morda preveč utrujen, in izgubljen.
ČLOVEK V     Predolgo je biti človek,
ČLOVEKU    z eno glavo, z drugo glavo, z glavo, ki je ni.
Predolgo je treba čakati na dolge osti in na lok violine, na pomirjujoč veter, ki odnaša in ne prinaša.
Predolgo je vse, ko pa ti sreča spodmika poti, prave, neprave, ravne, vijugaste. Vse.
Predolgo je biti človek v zamazanih ustih človeka.
	
	
JE BIL DUH	Raziskal sem te,
	čeprav nisi bog.
	In ničesar nisem videl.
	Samo rekel si mi,
	da sem ubog in slep —
	pa še tisto o umrljivosti.
Niti ne veš
o obešenosti.
Zares, čisto sam bingljaš,
brezdušen in v samih besedah,
kdaj te bom čutil.
128
Aleksander Peršolja
Oprosti, danes je vojna. Pojedel bom živo, tebe pa pozabil, privezan in slep.
VSAKDANJOST
Takrat ko nastaja, pada,
brez sledi in dima.
Čisto topel in ves v strunah
kipi v svojem vrtu.
Prebrazdan posluša orgije bogov
in levo skalo upogiba v notranjost.
Ko dahne prvo besedo, zmečkano in povito v krvavo vato, izostreno v ostrih zobeh, omahne nanj mrak, stkan iz najtemnejše noči.
Postavi se v nič in zaspi.
SPREHOD    Pepelnata noč in zvončkljanje SKOZI VEČER    prebujenih ptičev.
Nemir med vejami starcev z iskrami sredi oči.
Le po kaj je prišel veter. Danes je vse mrtvo, trudno, zažgano.
Le po kaj je prišel med skale in noč.
Pepelnato zvončkljanje in pepelnati ptiči. Mraz med šibami, mraz med jamami.
Noč. Zakleta noč.